9 770350 434008

Intervju: Tanja Grmovšek

Tri Cine

Smučanje v gorah

RREEVVIIJJAA ZZAA LLJJUUBBIITTEELLJJEE GGOORRAA ŽŽEE OODD LLEETTAA 11889955

GGllaassiilloo PPllaanniinnsskkee zzvveezzee

SSlloovveenniijjee

109. LETNIK / MAREC 2004 / 700 SIT

3

1

3–2004

UV

OD

NIK

Izdajatelj in založnik:

Planinska zveza Slovenije

ISSN 0350-4344Izhaja enkrat mesečno, julija kot dvojna številka.Planinski vestnik objavlja izvirneprispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje.

Naslov uredništva:PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJEUredništvo Planinskega vestnikaDvoržakova ulica 9, p.p. 214SI-1001 Ljubljanatelefon: 01 434 56 86, faks: 01 434 56 91e-pošta: pv@pzs.sihttp://www.planinskivestnik.com

Vladimir Habjan (odgovorni urednik)

Uredniški odbor:Marjan Bradeško, Marjeta Keršič – Svetel, Andrej Mašera, Mateja Pate, Emil Pevec (tehnični urednik), Andrej Stritar (namestnik odgovornega urednika), Tone Škarja, Adi Vidmajer

Lektoriranje: Katarina Minatti, Tinka Kos, Mojca Volkar

Oblikovanje: Jurij KocbekGrafična priprava: Studio CTP, d. o. o.Tisk: DELO tiskarna, d. d.Naklada: 5150 izvodov

Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajtenatisnjene in po elektronskem mediju na naslovuredništva ali na eletronski naslov. Poslanihprispevkov ne vračamo. Številka transakci-jskega računa PZS je 05100-8010489572, odprtpri Abanki, D.D., Ljubljana. Naročnina 6.950 SIT,50 EUR za tujino, posamezna številka 700 SIT.Članarina PZS za člane A vključuje naročnino.Reklamacije upoštevamo dva meseca po iziduštevilke. Ob spremembi naslova nave-dite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisneodpovedi do 1. decembra za prihodnje leto.Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje ure-dništva. Kopiranje revije ali posameznih delovbrez soglasja izdajatelja ni dovoljeno. Ure-dništvo si pridržuje pravico do objave ali neob-jave, krajšanja povzemanja ali delnega objavl-janja nenaročenih prispevkov v skladu s svojouredniško politiko in prostorskimi možnostmi.

Konec februarja je snežilo in snežilo kot že dolgo ne. Visoke gore sopostale nepristopne in še kar nekaj časa bo treba čakati, da sezmanjša tveganje zaradi plazov. Dotlej pa raje ostanimo v dolinah inv sredogorju. Saj se da tudi tam početi marsikaj zanimivega.Pomislimo na turno smuko z gora, kot je Slivnica, pa sankanje poštevilnih urejenih gozdnih in stranskih cestah, vzpone do odprtihplaninskih koč v sredogorju, smučarske teke ali pa pohode pokopnem kje blizu morja. Ni razloga, da bi zraka željni ostali doma.V uredniškem odboru ugotavljamo, da smo vsak po svoje prav močnozasvojeni z gorami. Včasih se kar težko dobimo, ker se pač v prostemčasu vsak po svoje na tak ali drugačen način potepa po hribih. Obkoncih tedna je sploh nemogoče organizirati sestanek; nas pač ni vLjubljani, gore so pomembnejše! Med vsemi pa je najbolj zagnan našglavni. Na sliki vam tokrat predstavljamo Vladimirja Habjana vnjegovem naravnem okolju! Začelo se je prav nedolžno: Emil je preostalim članom uredniškegaodbora za šalo poslal to sliko z naslovom »Idealna naslovnica«.Vlado je bil seveda proti, saj mu ne pride na kraj pameti, da bi vVestniku objavljal svoje slike. Toda bolj ko smo razmišljali, bolj všečnam je postajala ta zamisel. Morda ne prav na naslovnici, zakaj pase ne bi vsaj tu, na prvi strani, malo pošalili? Tu je torej naš šef vzimskem elementu. V snežni belini ga boste srečali z lednimi kladiviv rokah in derezami na nogah, v drugačnih razmerah pa kakodrugače, vedno okoliščinam primerno. Vsem bralcem želimo vsaj toliko veselja v gorah, kot ga imamo znjimi mi v uredništvu. V strminah pa le previdno, dokler se plazovine unesejo.

Andrej Stritar

ŽE DOLGO GA NI BILO TOLIKO!

Fotografija na naslovnici:Pomerape – dobre razmere omogočajo tekoče smučanje�Borut Črnivec

2

3–2004

KA

ZA

LO

AKTUALNA TEMA 4–18

Smučanje v gorah ......................................................4S smučmi čez poljane, vesine in stene ...Andraž Poljanec

Prve smučine onstran kraljevskih gora ........................................................11Prvenstveni spusti v Cordilleri OccidentalBorut Črnivec

Na smučeh s Kanjavca za Debelimvrhom ..................................................................................16Andrej Stritar

PLANINSTVO 19–35

Biser iz alpske školjke – dolina Zadnjica ..........................................................19Zanimiv pogovor s Tono, domačinomDušan Škodič

Kako poznamo naše gore? ............................23

Dragoceni drobci iz muzejskih depojev ..............................................................................24Elizabeta Gradnik

Abraham v kraljestvu Snežnika..................26Gora mojega občudovanja in dolgoletnegahrepenenjaPavel Pavlovec

Na Lipnik..........................................................................29V poznem popoldnevu na Kraški robTanja Brstilo

Pismo gori ......................................................................30Krnica ostaja, tak je zakon naravePavla Vižin

Babčarjev tabor ........................................................31Zanosen občutek, ko segaš v daljno preteklostMilka Bokal

Veličastna Planjava ..............................................32Skozi Repov kot gor in čez Kamniško sedlo dolMatej Bulc

Na viharnem Grintovcu 33Zimska nočna reševalna akcijaRado Nadvešnik

GORSKI VELIKANI 36–42

Na Veliko Cino ............................................................36Po normalni poti na najvišjo od treh dolomit-skih lepoticMilenko Arnejšek – Prle

Tri Cine ..............................................................................39Mit in legendaAndrej Mašera

ŽIVLJENJE GORA 43–45

Kaj počno svizci pozimi......................................43Marjeta Keršič – Svetel

Ustanovitev društva za varstvo AlpCIPRA Slovenije ........................................................45Darja Jenko

INTERVJU 46–51

Rada plezam hitro in enostavnoPogovor z mariborsko alpinistko TanjoGrmovšekBoris Strmšek

NAŠA SMER 52–55

Zahodna v Mrzli gori in Tschadova vTurski goriNa sončni in senčni strani OkrešljaVladimir Habjan

NOVICE IZ VERTIKALE 56–57

PISMA BRALCEV 58–59

LITERATURA 60, 62

NOVICE IN OBVESTILA 61–64

3

3–2004

KA

ZA

LO

Smučanje v gorahV sušcu pomlad že trka navrata, v hribih pa bo še nekajčasa kraljevala zima, meninajljubši letni čas. Ta ljubezense seveda kaj hitro konča, čebotra zima ne prinese s sebojtudi obilice snega, ali pa vsajtoliko, da nam turnimsmučarjem omogoči vijuganjepo belih strminah.

Intervju: Tanja Grmovšek1993. leta sem vodil alpinističnošolo in med tečajniki je bilo tudidrobno dekle, ki je marsikateremuinštruktorju izvabilo nasmeh nausta. »Le kako bo to dekletce izbijalokline za nami? In kdo ji bo nosilnahrbtnik?« je marsikdo pomislil. Podesetih letih zagotovo nikomur odtistih ne gredo več takšne misli poglavi.

Tri CineNešteto vznesenih besed, visoko navdihnjenih izrazov, plamenečihizlivov občudovanja in brezmejnega, prav strastnega oboževanja jebila deležna ta čarobna gorska skupina v Dolomitih. »Skale izsanj«, » čarobni skalnati obeliski«, »čudo iz skal«, »ikoneDolomitov«, »fantastična Trojica«, »magična lepota«, in še in še ...

36

4

46

Smučanje v gorah

Sajama – Uroš začne spust z vrha. V daljavi dvojčka Parinacota in Pomerape.� Borut Črnivec

3–2004

� in � Andraž Poljanec

V sušcu pomlad že trka na vrata, v hribih pabo še nekaj časa kraljevala zima, meni najljubšiletni čas. Ta ljubezen se seveda kaj hitro konča,če botra zima ne prinese s seboj tudi obilicesnega, ali pa vsaj toliko, da nam turnim smučar-jem omogoči vijuganje po belih strminah. No,letos se seveda ne bomo pritoževali, upamo leše na dolgo sezono - tja do junija!

Turno smučanje združuje ljubezen do gorain uživanje v smučanju. Za hribovca v zimskihrazmerah pa ima tudi velik praktičen pomen,ker mu posebne vezi in kože (psi), nalepljene nasmuči, omogočajo razmeroma enostavno na-predovanje v predirajočem se snegu.

Vogel-KomnaPopoldan je že, ko zapuščam vrvež urejenih

smučišč na Planini Zadnji Vogel. Tu se začne

znani turni smuk Vogel-Komna, začetni del ta-ko imenovane Triglavske smučarske magistrale,ki se, označena z zimskimi markacijami, nada-ljuje v kraljestvo Triglava in se konča s Triglav-skim smukom v Krmi. Nalepim pse, sprostimpeto vezi in zdrsim v tihoto zimske gorske po-krajine. Pred menoj je deviška snežna belina,zadaj pa ostaja sled, ki bo morda komu olajšalanapredovanje, če je prej spet ne zamede sneg.Tura Vogel-Komna je primer turnega smukapretežno pohodniške narave. Njen čar je pre-dvsem v gibanju po zasneženih prostranstvihprvinske narave, to pa navdaja človeka z nei-zmernim občutkom svobode in ga napolni z no-tranjim mirom, še kako dobrodošlim po vrnitviv stresni tempo dolinskega vsakdanjika. Smučimehko drsijo po suhem snegu. Po dveh kratkihspustih s Konjskega sedla in z ravnice pod Podr-to goro končno pridrsam na Planino Govnjač.Mrak je že, vendar je do Doma na Komni spelja-na razločna smučina, ki ji v soju vzhajajoče lu-

S smučmi čez poljane,vesine in stene …

»Podpis« osamljenega turnega smučarja

7

3–2004

ne ni težko slediti. Dan se je prevesil v noč, zvr-hana je doživljajska čaša ...

Nevarnosti – »bolje paziti negozdraviti«

Marsikdo, ki v kopnih razmerah sicer rednoplaninari, ima pretiran strah pred hribi, odeti-mi v sneg. Res je, da pozimi prežijo na obisko-valca gora dodatne pasti, zaradi katerih pa se nitreba odpovedati opojnostim zime v gorah, am-pak se jih moramo preprosto zavedati in ustre-zno ravnati. Prav tu se največkrat zatakne, kajtivelikokrat ravnamo nepremišljeno in rinemo zglavo skozi zid.

Po sneženju je večja ali manjša verjetnost zaproženje plazov, zato po izdatnejših padavinahkakšen teden počakamo, da se sneg usede, alipa izberemo varno turo nekje v sredogorju. Napovečano stopnjo nevarnosti opozarjajo tudimediji. Če se morda vseeno znajdemo v plazo-vitem gorskem svetu, primerno opremljeni(vsak član skupine naj bi imel plazovno žolno inlopato) in v ustrezni medsebojni razdalji izbira-mo najvarnejšo smer vzpona ali spusta (izogi-bamo se žlebovom in nevarnim, plazovitim po-bočjem). Zahrbtni so lahko kložasti plazovi su-hega sprijetega snega, na katere lahko naletimotudi v času, ko je povečana splošna nevarnostplazov že mimo. Klože so večje ali manjše zapla-te napihanega snega, ki so slabo sprijete s po-dlago. Zahrbtno je to, da se kložasto pobočjelahko zdi varno, ob obremenitvi pa kloža počiin se spelje navzdol. Pri mehkih kložah se poka-nje snežne odeje oglaša zamolklo, pri trdih pa zznačilnimi žvižgi, ki so znak za takojšen umik znevarnega območja. Treba se je tudi zavedati,da so nekatere ture bolj, druge manj izpostav-ljene snežnim plazovom. Pred odhodom vseka-kor presodimo, ali so razmere za vzpon in smu-ko varne.

Glede na stanje snežne odeje in kvalitetosnega ocenimo, ali bomo kos smuku, ki nas ča-ka. Izkušen turni smučar v stabilnih snežnih ra-zmerah in normalni vidljivosti običajno brezvečjih težav vijuga v dolino kljub spremenljivisnežni odeji, kakršna je v zimskih mesecih zelopogosta. V takšnih razmerah neizkušenost zelohitro pobere bolj ali manj visok davek. Zlasti

težko se slabši smučar znajde v skorjastem sne-gu, ki je lahko tudi nevaren za zlom katere odokončin.

Na grebenih ali vrhovih bodimo pozorni naopasti ali snežne strehe, ki jih naredi veter naodvetrni strani. Če smo na grebenu ali na vrhu,pogosto ne vemo natančno, kje se začne opast.Zato moramo poskrbeti za dovolj veliko varno-stno razdaljo in se velikokrat odpovedati delčkurazgleda na tisto stran, ki je ovešena z opastmi.Megla je v zimskih razmerah še izrazitejša kot si-cer. Vse skupaj je ena sama belina, tako da sooblike terena zelo težko razpoznavne. Smučanjev takih razmerah je izredno oteženo in hkratinevarno. Orientacija brez kompasa je še bolj ne-mogoča kot v trdi temi. Kompas je torej sestavnidel obvezne opreme turnega smučarja!

Eden najpogostejših vzrokov za nesreče je tu-di zdrs, zato zlasti na večjih strminah potrebuje-mo za varen vzpon po trdem snegu cepin in de-reze, za srečno smuko pa predvsem dovolj smu-čarskega znanja in izkušenj. Včasih je ključno de-janje ture odločitev, da se pod vrhom oziroma ci-ljem obrnemo in počakamo na boljše razmere. Stem naredimo korak k sicer oguljeni, a pomenlji-vi izjavi, ki si jo bomo sposodili od alpinistov:»Dober turni smučar je star turni smučar.«

Plaz pod RodicoMrzel in vetroven zimski dan je bil, ko smo

se z Jocem in Tomažem namenili na Rodico.Gre za enega najbolj obiskanih turnosmučar-skih vrhov v Spodnjih Bohinjskih gorah. Parki-ramo nekje ob cesti nad Laškim Rovtom. Izku- A

KT

UA

LN

A T

EM

A

Zimske markacije označujejo potek ture Vogel-Komna

3–2004

šeni Tomaž ima s seboj celo dve plazovni žolni– posebni napravi, ki z oddajanjem in sprejema-njem signala omogočata, da razmeroma hitronajdemo zasutega v plazu (pomembno je, daima zasuti žolno nastavljeno na oddajanje, iska-lec pa mora biti seveda izurjen v iskanju). Z Jo-cem si jih pripneta nad spodnji majici, jaz pastavim na srečo – in gremo. Saj ne, da bi bila ti-stega dne kakšna posebna nevarnost plazov,ampak Tomaž je trdil, da brez žolne ne smeš naturno smuko. Pa še prav je imel! Cestne ovinkeposekamo, kolikor se da, in čez dve gozdni str-mini dosežemo planino Suho. Nadaljujemo se-veda po najbližji smeri, ki vodi skozi strmejšižleb. V dokaj hitrem tempu vzpona so poglediuprti v tla, palice se kar krivijo pod pritiski rok.Tedaj se zgodi: mimo mene se privali Tomaž,potopljen v suho plazovino; resda ni šlo za kak-

šen zajeten plaz, vseeno pa je Tomaž v trenutkuizgubil ravnotežje in hip potem že nemočno»plaval« v kakšen meter debeli plazovini. Usta-vil se je napol zasut s snegom, brez ene palice insmuči na nogah. No, lepa reč. Česa takšnega se-veda nihče od nas niti v sanjah ni pričakoval.Precej časa porabimo za iskanje izgubljeneopreme, potem pa Tomaž z vso resnostjo pre-vzame vodstvo. Nadaljujemo v primerni varno-stni razdalji, iskaje najvarnejše prehode, podrugi smeri na preval Čez Suho. Vsak po svojepremlevamo nepričakovano izkušnjo, ki se je,vsem v poduk, k sreči dobro iztekla.

Alpinistično smučanjeNaslednja stopnja turnega smučanja glede

na težavnost je alpinistično smučanje, ki potekav strmih grapah in stenah. Težavnostna lestvicaturnega smučanja namreč pokriva spodnji dellestvice, ki jo uporabljamo pri alpinističnemsmučanju (rimske številke od I do VII). Mejamed njima je sicer v praksi težko določljiva, te-oretično pa je to ocena III-. Zahtevnost smukaje odvisna od strmine (naklona), izpostavljeno-sti in ožine (prostornosti) posameznega odsekater se nanaša na normalne snežne razmere, respa je, da neprimerno stanje snežne odeje (naprimer skorjast ali poledenel sneg) bistvenooteži smučarijo. Nevarnost plazov in nadmor-ska višina ne vplivata na oceno zahtevnosti do-ločene smeri. Preprosto povedano, pa je bistve-na razlika to, da si alpinistični smučar nikakorne sme privoščiti padca, sicer bi bil to verjetnozadnji v karieri. Pri alpinističnem smučanju sopoleg alpinističnega in smučarskega znanja ze-lo pomembne tudi psihična in fizična kondicijater zvrhana mera izkušenj.

Rokavski ozebnikNavsezgodaj v aprilskem jutru se pripeljem

v Vrata. Že nekaj časa me vleče v divji gorskisvet Rokavov in kot po navadi v tem letnem ča-su imam s seboj smuči – Rokavski ozebnik mečaka! Čeprav je zima zelo skoparila s snegom inso južna pobočja že precej gola, se nadejam, dame tik nad pragom čakajo prve zaplate snega.Ves dremoten zakorakam po kolovozu mimo

Alpinistično znanje je pogoj za tovrstno smučanje

9

3–2004

AK

TU

AL

NA

TE

MA

morje. Carski občutek je to in misel se že poi-grava s skušnjavo, da bi kar večno trajal. Naza-dnje pa vendarle sklenem, da je že prav tako,kot je. Kot dolinec pač hrepenim po tem, da bibil gorjan, in kadar se le da, to tudi uresničim.Hrepenenje pa je notranja sila, ob pomoči kate-re se prebijam skozi tegobe dolinske megle ...Globoke misli zmoti trušč valečega se grušča iz-pod nog čredice gamsov. Napasli so se pod»Matterhornom«, zdaj pa že drvijo skozi ruševjev smeri grebena, ki se spušča od Spodnjega Ro-kava proti jugovzhodu. Prav tam pa pritegnemojo pozornost ozek pas snega, ki se pod ome-njenim grebenom vleče navzdol do neizrazitekotanje tik nad pragom. Ha, pa ga imam! Polnnovega zagona se torej po pobočjih zahodno odMatterhorna vzpnem Na Jezera, kjer Bivak IIpotrpežljivo čaka na redke obiskovalce. Ves časse sprašujem, kakšne razmere me čakajo v Ro-kavskem ozebniku – da le ne bi bilo pretrdo. Na-taknem čelado in se vzpnem v ozek žleb. Prije-

Poldovega rovta stežko »kapelico« na

hrbtu. V grapi Rdeče-ga potoka se že povsem

zdani in kmalu prisopi-ham mimo slapu nad

prag. Ob pogledu na popol-noma kopna melišča se mi nos

podaljša skoraj do tal. Nepopisnorazočaranje. Kljub temu trmasto nada-

ljujem po stezi skozi macesnov gozdič nadpragom. Ko pridem na plano, poklapano se-dem na nahrbtnik in poželjivo zrem v lepo za-snežena pobočja na nasprotni strani doline,kjer se izteče turni smuk Za Cmirom. Zakajsem vendar rinil v te kopne melí?! Ko se malceohladim, ugotovim, da je kljub vsemu tukaj ta-ko prijetno, da bi se najraje sploh ne vrnil v do-lino. Sončni žarki se prešerno usipajo med ma-cesni, doline in z njimi vred vse tamkajšnje pre-glavice in težavice pa so potopljene v megleno

Alpinistični smučar v akciji (smer Kačji jezik)

10

tno presenečen naletim na napihan suh sneg,posut z redkimi kamni in ledenimi okruški, kisem in tja priletijo s stene Visokega Rokava.Kmalu dosežem Rokavsko škrbino, od koder siogledujem vzhodno steno Škrlatice, kjer sta žepred tremi desetletji smučala pionirja sloven-skega alpinističnega smučanja Maležič in Kri-vic. Pred spustom »odpikam« še na Srednji Ro-kav. Edinstven občutek je biti v osrčju slikoviteskalne divjine na izjemno špičastem in izpo-stavljenem vrhu, ki je po mogočnosti in višinisicer v senci svojega visokega »brata«, po drzno-sti pa prav nič ne zaostaja. Po krajšem razgledo-vanju previdno sestopim v škrbino, kjer se za-čne poslastica dneva – smuk skozi strmi Rokav-ski ozebnik. Prve zavoje opravim malce zadrža-no, da začutim kakovost snega, potem pa nizamvijuge iz skoka v skok. V spodnjem delu se žlebzoži, niže pa se odpre široko snežišče z ravnoprav omehčanim snegom. Smučanje postanepoezija, s katero zapuščam samotno rokavsko»svetišče« v upanju, da ostane takšno, kot je –pribežališče hrepenečih duš.

Spletne strani (trenutne razmere):www.arso.gov.si (vreme)www.turni-klub-gora.si (turnosmučarski streznik)www.planid.org (Gore ... ljudje)www.pzs.si (Planinska zveza Slovenije) A

KT

UA

LN

A T

EM

A

Knjižni nasveti za turne smučarje

Ozebnik med ostenji Srednjega in Visokega Rokava

SSkkrriivvnnoossttii nneeddoottaakknnjjeenniihh ssttrrmmiinn

101 nasvet za smučanje zunaj smučišč

Borut Črnivec in Andrej Terčelj

Samozaložba, 1997

SSlloovveenniijjaa

Turnosmučarski vodnik

Igor Jenčič

Sidarta, 1998

SSttrrmmee ssmmuuččiinnee

Andrej Zorčič in Dejan Ogrinec

Samozaložba, 1991

TTuurrnnii ssmmuukkii

Andraž Poljanec

Založba PZS, 2003

TTuurrnnoo ssmmuuččaarrsskkii vvooddnniikk ttrreehh ddeežžeell

PZS - ÖAV Villach - CAI Pordenone

GEAP Pordenone 1977

TTuurrnnoo ssmmuuččaannjjeePriročnik za turne smučarje

Tone GolnarZaložba PZS, 2002

TTuurrnnii ssmmuukkii

Miro Črnivec in Ciril Praček

Založba PZS, 1985

3–2004

� in � Borut Črnivec

V zadnjih letih doživlja alpinistično smuča-nje opazne spremembe. Začetno navdušenje vzadnji četrtini preteklega stoletja, ko so bile vstrmih ostenjih Alp, Andov in drugih gorovij naskoraj vseh celinah presmučane oziroma prede-skane izredno, tudi neverjetno težke smeri, seje počasi poleglo. Posamezniki – profesionalciobčasno še vedno presenetijo z velikimi podvi-gi v Himalaji, večina najtežjih že presmučanihsmeri pa vedno bolj sameva. Vzrokov je gotovoveč. Zaradi spremenljivosti snežnih in vremen-skih razmer je verjetnost uspeha pri najtežjihspustih majhna, pripravljeni moramo biti na

večkratne ali celo večletne poskuse. Tudi v pri-meru uspelega spusta se je pošteno ozreti v za-risane sledi in se vprašati: je bilo to res pravosmučanje? Hkrati z one strani Atlantika medalpske domorodce vse bolj prodira val adrena-linskega »freeride« smučanja. Pri tem kljubspremljajočim norostim ne moremo prezreti ja-snega sporočila: v ospredju naj bo smučarskiužitek gibanja in drsenja po belih strminah.

Kakšen cilj naj si torej danes izbere alpinisti-čni smučar, ki sanja o nepozabnem spustu z vr-ha neke mogočne gore, morda celo po smeri,kjer še ni bilo nikoli zarezane smučine? Andrejin Uroš sta me brez težav prepričala: Bolivija,Cordillera Real. Te resnično kraljevske gore sta

Prve smučine onstran kraljevskih goraPPrrvveennssttvveennii ssppuussttii vv CCoorrddiilllleerrii OOcccciiddeennttaall

Vrh gore Sajama v istoimenskem nacionalnem parku.

12

3–2004

fanta obiskala že leta 1997 in po razpoložljivihpodatkih kot prva Slovenca smučala s šesttiso-čakov Illimani (6439 m) in Huayna Potosi(6088 m). Cel mesec lepega vremena, odličensneg, slišalo se je kot v pravljici. Tako motivira-ni smo v treninge, priprave in načrtovanje vlo-žili ogromno energije in si kot osrednji cilj iz-brali 6372 m visoki Illampu.

Sprememba načrta zaradi slabega vremena

Polni pozitivne energije in optimizma smose končno znašli v La Pazu. O opevani pravljicini bilo ne duha ne sluha. Vrhovi Cordillere Realso bili zaviti v oblake, nenehno sneženje in pla-zovi so onemogočali kakršnekoli zahtevnejše tu-re. Komaj smo uspeli izpeljati aklimatizacijskivzpon na bližnjo Chacaltayo (5350 m). Le kaj bibrez pripravljenega alternativnega načrta? To jeeno osnovnih pravil, ki povečuje tako varnostkot možnost uspeha pri alpinističnih smukih.Zato smo imeli že doma skrbno pripravljeno re-šitev: obisk Cordillere Occidental, 300 km odda-ljene verige vulkanskih gora, ki razmejuje goleplanote Altiplana od obal Tihega oceana. Slovipo suhem, a izredno vetrovnem vremenu. Medgorami izstopa mogočni Nevado Sajama, ki je s6550 m najvišji vrh Bolivije. Na fotografijah nibil nikjer v celoti zasnežen in tako ni bil na za-četku seznama rezervnih ciljev. To mesto smododelili vulkanu Pomerape, ki nas je na slikahvabil s tisočmetrsko vesino. Podatkov o strmininismo imeli, saj vsi opisani alpinistični pristopipotekajo po bolj varnih grebenih. Iz izkušenjsmo ocenili, da strmina v zgornjem delu dosega50°. To je ravno naklon, ki bi nam v dobrih ra-zmerah še omogočal res pravo, tekoče smuča-nje. Pomerape nas je vabil še z drugim adutom.Zraven ima dvojčka – Parinacoto. Ta je s 6330 mcelo sto metrov višji, vendar položnejši, po obli-ki pravilen vulkanski stožec z značilno nakloni-no 40°, kar je obetalo učinkovito aklimatizacijoza varno smučanje na večjih strminah.

Idealne razmereOb vstopu v narodni park Sajama so se nam

oči vse bolj svetile. Jasno nebo in strnjena sne-

žna odeja prav do vznožij, kjer se pobočja izte-kajo v neskončno planoto. Navdušenje pa se ješe stopnjevalo. Domačini so povedali, da goreže več kot desetletje niso bile tako zasnežene.Zanimivo bi bilo ovekovečiti naše obraze v tre-nutku, ko smo izvedeli, da ni še nihče smučal zvrha Sajame. Z daljnogledom smo odkrili mo-žnost prehoda mimo serakov, po opisih 55° str-mega odseka, ki predstavlja ključ za spust z vr-ha. Vsakih nekaj minut sem se nehote zazrl vmogočno kupolo, misli so odplavale v višave inže zarezovale zavoje v deviško belino. V tem ča-robnem razpoloženju smo komaj ohranili tre-zne misli in ostali pri prvotnem načrtu posto-pnega privajanja na višino in strmino.

V silnem vetru na vulkanu Dan kasneje je bilo idile kaj hitro konec. Ta-

bor smo si postavili na višini 5000 m, na snežnimeji ob vznožju dvojčkov Parinacote in Pome-rape. Močan zahodnik je nosil drobce vulkan-skega pepela po zraku, tako da nam je ves časškripalo med zobmi. Vrhove so oblivale oblačnekape, ki niso obetale nič dobrega. Ob svitu je bi-lo stanje nespremenjeno, a smo se skupaj z dve-ma Francozoma vseeno odpravili proti vrhu Pa-rinacote. Vzpenjali smo se vsak v svojem ritmu,po odprtih pobočjih vsak kar po svoji smeri. Kosmo dosegli višino sedla med dvojčkoma, smose znašli v pravem vetrovnem kanalu. Pametniso se kmalu obrnili, saj so bile razmere res ne-človeške: veter med 80 in 100 km/h, višje pa ječakal še odvraten, sivo progast oblak. Andrej seje vetru umaknil v strm ozebnik, jaz sem musledil, da ne bi ostal sam v divjini. Na odprto vr-šno pobočje sva izstopila tik pod oblačno zave-so na višini 5800 m. Veter nama je pihal s stra-ni, a je bil kljub silovitosti vsaj enakomeren.Sklenila sva, da poskusiva do 6000 m. Vidljivostje znašala 20 m, zaradi enostavnega terena indodatne oborožitve z GPS-om, pa razen vetra inmraza ni bilo kake posebne nevarnosti. Potemse je izkazala slovenska trma v najbolj prvobitniobliki. Na 6000 metrih sva ugotovila, da sva žetoliko pretrpela, da bi bilo res neumno odneha-ti slabo Šmarno goro (300 m) pod vrhom. Takosva po šestih urah dosegla rob kraterja, kjer svabila v megli prikrajšana za razgled v 100 m glo-A

KT

UA

LN

A T

EM

A

13

3–2004

boko vulkansko žrelo, menda eno najlepših nanašem planetu. V neskončni trmi sva vložila šečetrt ure dodatnega napora, dokler nisva stalaprav na najvišji točki ognjenika.

Tu pa se je dogodivščina v resnici šele zače-la. V tako močnem vetru nisva še nikoli smuča-la. Previdno sva poskusila po en levi in en de-sni zavoj. Zaradi bočnega vetra je šlo pravza-prav za drsenje v obliki neke čudne, asimetri-čne krivulje, kjer nisi mogel predvideti, kam sebodo zarisali naslednji metri smučine. Prvih100 m sva smučala ob stopinjah, ki nižje na tr-dem snegu niso bile več vidne. Nekajkrat svapoložaj preverila na GPS-u, nato pa zaradi pre-majhnih tipk za delo v rokavicah to opustila.Smučala sva po občutku, glede na smer vetra,kar se je izkazalo za neumnost. Ko veter zade-ne ob vulkanski stožec, ga povsem oblije in zra-čni tok je skoraj ob celotnem plašču vzporedens pobočjem. Ko sva prismučala iz oblaka, svapred seboj uzrla popolnoma neznano pokraji-no – Čile. Prvič sva bila vesela, da sva imelasmuči. Razprostrla sva roki in s hrbtnim ve-trom v vodoravnem poševnem smuku v nekajminutah »objadrala« tretjino vulkana! V pičliuri sva z vrha tako prismučala vse do šotora.No, od smučanja nisva imela skoraj nič, bilo paje eno redkih »naj« doživetij, ki se za vedno vti-snejo v spomin. Ob podoživljanju se mi je utr-nila presenetljiva zamisel – vulkan bi bilo mo-goče obsmučati v obliki spirale, enkrat ali dva-krat okrog in okrog! Prihodnjič!

S kložo ni šalePo dnevu počitka je šlo bolj zares. Na Pome-

rape smo se povzpeli naravnost po južnih vesi-nah. Razmere so bile povsem drugačne. V meh-kem kložastem snegu se nam je proti vrhu vsebolj in bolj udiralo. Tu je možnost, da smo selahko trije menjavali v vodstvu, odigrala odlo-čilno vlogo in po šestih urah smo stopili na6220 m visok vrh. Vulkani nudijo smučarjemposebno ugodnost. Kopasti vrhovi omogočijoudobno pripravo na spust in odlično ogrevanje,preden se znajdeš na težkem terenu. V odličnihrazmerah je smučanje že v zgornji strmini 50°postalo pravi užitek. V osrednjem delu smo sepribližali grebenu, kjer smo v zavetrju upali na

pršič. Zasmučal sem v gladko pobočje in se ponekaj čudovitih zavojih zadovoljen umaknil obskalno čer. Ohrabren s preizkusom je nato v ce-lec zasmučal Andrej. Že pri prvem zavoju pa seje z zamolklim pokom na širini 30 m ob mojivstopni smučini utrgala 20 cm globoka, slabosprijeta kloža. Še danes vidim Andreja kako kri-li z rokama, a mu uspe ohraniti ravnotežje inprismučati do roba tekoče plazovine, kjer se je s A

KT

UA

LN

A T

EM

A

VetruDaj no, veter,ti jo skuštraj,lase skodrane razpleti,jo pobožaj, jo objemi.Jaz jo, vem nikdar ne bom ...

Daj no, veter,tja na prsisi jo stisni,dih si njenv spomin vtisni.Jaz si ga nikdar ne bom ...

Daj no, veter,kaj še čakaš,daj, poljubi jo na licein na usne njene zale,razigraj ji očke rjave.Jaz jih ji nikdar ne bom ...

Jo od daleč ogledujem,nemogoče sanje snujem,ti lahko vse to storiš.Jaz imam le eno rad,ena je le moj zaklad,le oko ne more kaj,da se ne ozre na kraj,kjer ta mladi cvet stoji,daj ji veter,skuštraj kodrein pobožaj - danes ti!

Janez Medvešek

14

3–2004

spektakularnim padcem zapičil v sneg tik obmeni! Iskanje celca smo soglasno opustili, od-smučali po že splazeni vesini med seraki in pri-vijugali vse do tabora. Prvenstven spust, še en»naj« dan. A že isti večer smo se ob sončnem za-hodu zazrli proti obsijani Sajami. Zaradi vetrovuspe le četrina vzponov. Kaj nas čaka?

Spust s Sajame – vrhunsko doživetje

Natanko teden dni kasneje. Višinomer kaže6550 m – vrh Sajame. Na nebu ni oblačka, a toni nič posebnega. Neverjetno pa je, da imamopopolno brezvetrje! Po 1000 m vzpona iz višin-skega tabora si privoščimo debelo uro počitka vedinstvenem razgledu in se skrbno pripravimona spust. Sneg je trd in lahko smučamo skupaj.Vršno pobočje je labirint orjaških, tudi do dvametra visokih zastrugov. Vzpon so nam resnoovirali, smučanje čez opastem podobne pregra-de pa je prav zabavno. Vmes se ustavljamo inpobiramo kose opreme, ki smo jih med vzpo-nom odlagali – cepin, vrv, drugi cepin ... Pobo-čje postaja vse bolj strmo, a sedaj smo že vajenivišine in snega. Kmalu iz ptičje perspektive za-gledamo naš višinski tabor, obidemo serake inse po uri spusta ustavimo pri šotoru. Opremanapolni nahrbtnike in pravih smučarskih užit-kov je konec. Pobočje pod taborom je gladko inzelo trdo, strmina 45° pa pri težkem nahrbtni-ku zahteva počasno in zelo previdno smučanje.Nižje se teren položi in odpre soncu, tako danam Sajama podari zadnje zavoje v idealnem»veselcu«. Komaj verjamemo, da je za nami1600 m prvenstvenega spusta s čudovitega šest-tisočaka. Kako se reče takemu »naj« dnevu?

•••V Boliviji smo maja in junija 2001 smučali

Andrej Petrovčič, Uroš Cerar in Borut Črnivec.Poleg omenjenih spustov s Parinacote (6330 m,normalni pristop: III, 40°, 1300 m), Pomerape(6220 m, prvi spust naravnost po južnih vesi-nah: V, 45°- 50°, 1200 m) in Sajame (6550 m,smer ob južnem grebenu – prvi spust: V, osre-dnjih 800m 42°–48°, prehod čez serake 52°,skupno 1600 m), smo opravili še (verjetno) prvispust s Cerro Wakana (6200 m, vzhodne vesine:V, 500 m, prehodi 50°, skupno 1100 m). A

KT

UA

LN

A T

EM

A

15

3–2004

AK

TU

AL

NA

TE

MA

� Špela Simončič

Turno smučanje je v Sloveniji zelo popu-larno in vse več ljudi se bolj ali manj inten-zivno ukvarja s to dejavnostjo. V takšni alidrugačni obliki je navzoče tudi v mnogihučnih programih športne vzgoje na vsehstopnjah šolanja, od leta 1968 pa je del obve-znega programa na Fakulteti za šport. Zara-di vsega povedanega je knjiga Turno smuča-nje, plezanje v snegu in ledu zelo dobrodo-šla, saj dopolnjuje domačo strokovno litera-turo na tem področju. Avtor S. Burnik jeučitelj na Fakulteti za šport, predstojnik Ka-tedre za gorništvo, športno plezanje in ak-

tivnosti v naravi, alpinist in himalajec. Svojebogate pedagoške, alpinistične in himalaj-ske izkušnje je prelil v besedilo in nastala jestrokovna in kakovostna knjiga, ki bo v po-moč vsem, ki se ukvarjajo s to privlačnošportno zvrstjo. Uporabili jo bodo lahko pre-dvsem študentje kot študijsko literaturo, patudi športni pedagogi, ki imajo ali načrtuje-jo v svojih programih turno smučanje alidruge gorniške dejavnosti v zimskih razme-rah, in ne nazadnje turni smučarji in drugi,ki pozimi hodijo in plezajo po gorah in obča-sno ali redno smučajo zunaj urejenih smu-čišč.

V trinajstih poglavjih je zbrana in pred-stavljena aktualna tematika, vezana na smu-čanje, hojo in plezanje v zasneženih gorah.Avtor se je osredotočil na tiste vsebine, ki do-slej niso bile zbrane na enem mestu. Upošte-val je tudi sodobne smernice in zakonitosti,ki so posebno opazne pri materialih, iz kate-rih izdelujejo opremo. V uvodu je zapisal, daje znanje eno izmed najmočnejših orodij inorožij, s katerim se lahko uspešno bojujemoproti nesrečam, ki se dogajajo v gorah. V na-daljevanju je opisal oblike, opremo in nevar-nosti turnega smučanja, organiziranost PZSin Gorsko reševalno službo Slovenije, pred-stavil je problematiko poštenosti v alpinisti-ki in slovenske uspehe v Himalaji, zimsko šo-lo v naravi, bivakiranje in spletne strani, na-menjene zimskim dejavnostim v gorah. Z av-torjevo mislijo, da je turno smučanje v najšir-šem pomenu besede lahko pomembno sred-stvo športne vzgoje, da je to športna aktiv-nost, s katero lahko razvijamo tudi druge la-stnosti, sposobnosti in vrednote, vas vabimok branju te zanimive knjige.

Turno smučanjeTTuurrnnoo ssmmuuččaannjjee,, pplleezzaannjjee vv ssnneegguu iinn lleedduu,, SSttoojjaann BBuurrnniikk,,IInnššttiittuutt zzaa ššppoorrtt FFaakkuulltteettee zzaa ššppoorrtt,, LLjjuubblljjaannaa 22000033

16

3–2004

Kanjavec je s svojimi 2569 m višine brezdvoma najvišji med popularnimi turnosmučar-skimi cilji pri nas (seveda so že smučali tudi sTriglava, vendar tisto smučanje šteje za alpini-stično!). Z njegovega vrha oz. s Hribaric tik podnjim se da smučati v vsaj sedem smeri. Najdalj-ši smuk bi nam v ugodnih razmerah ponudil 16km vožnje vse do Stare Fužine v Bohinju. ČezHribarice poteka Triglavska smučarska magi-strala, na katero smo zadnja leta kar malo poza-bili (Vogel-Komna-Sedmera-Kanjavec-Velo po-lje-Kredarica-Krma). Kanjavec pa je kar zahte-ven, saj se prav »poceni« nanj ne da. Dostopi sodolgi, vmes je priporočljivo prespati v eni odzimskih sob, orientacija je pri vseh spustih v sla-bi vidljivosti zapletena, smuka pa seveda popol-

noma odvisna od razmer. Če imamo srečo, lah-ko marca ujamemo sončen dan, ko sneg ponočizmrzne, sonce pa ga v jutranjih urah pri vrhuravno prav odtaja, da smuči vozijo kar same. Čeje snega dovolj daleč v dolino in če so tempera-ture take, da ga tudi nižje sonce ne zmehča pre-hitro, potem smo ujeli sanjski dan, podarjen leredkim. Najbolj znani so smuki s Kanjavca vVelsko dolino, v dolino Triglavskih jezer in ZaDebelim vrhom. Prav zadnji slovi kot mordanajlepši slovenski turni smuk.

Dostopi: Od Savice oz. s Komne mimo Tri-glavskih jezer do Prehodavcev; tam prespimo vzimski sobi. Ali pa iz Krme, z Rudnega polja aliiz Voj do Velega polja; tudi na njem prespimo vzimski sobi. Lahko pa tudi »potegnemo« še na-

prej do Doliča in prespimotam. Možen je tudi pristoppo smeri kasnejšega smuka,tj. iz Stare Fužine čez plani-ne Blato, Jezero (zimska so-ba) in Laz na Lazovški prevalter dalje Za Debelim vrhomčez Hribarice na vrh Kanjav-ca.

S Prehodavcev, Doliča aliz Velega polja gremo zjutrajs srenači ali celo z derezamina planoto Hribarice in po-tem na enega od obeh vrhovKanjavca (običajno na vzho-dnega). V jasnem in toplemvremenu bodimo dovolj zgo-dnji, da nam sonce preveč nezmehča osrenjenega snega.

Smuk Za Debelim vr-hom: Po širokem žlebu medvrhovoma Kanjavca se odpe-ljemo na Hribarice in nada-ljujemo čeznje kar v isti sme-ri proti jugu, proti dobro vi-

Na smučeh s Kanjavca za Debelim vrhom� Andrej Stritar

AK

TU

AL

NA

TE

MA

17

dnemu Debelemu vrhu. Sledimo zapletenemusistemu kotanj pod Debeli vrh, pod katerim nasčaka najbolj nadležno mesto. Rahlo navzgormoramo prečiti veliko kotanjo; to je lahko v tr-dem jutranjem snegu neprijetno. Ko pridemočeznjo, se znajdemo na vrhu prostranih pobočij»Za Debelim vrhom« in se po njih pripeljemo naLazovški preval pod Ogradi ter na desno na Pla-nino v Lazu. Z nje gremo na desno navzdol innato po ravnem in rahlo navzgor (zapleteno) do

AK

TU

AL

NA

TE

MA

Planine Jezero, z nje pa po kolovozu in cesti čimdlje v dolino.

Časi: Do Prehodavcev 6-8 ur, do Velega po-lja 6 ur, Prehodavci-vrh 2 uri, Velo polje-vrh 3ure, smuka do Laza ura in pol do 4 ure, Laz-do-lina 3-4 ure.

Literatura: Andraž Poljanec: Turni smuki,PZS, 2003; Igor Jenčič: Slovenija - turnosmučar-ski vodnik, Sidarta, 2002

Zemljevid: Triglav, 1 : 25.000, PZS

Dvoglavi Kanjavec nad planotastimi Hribaricami � Andraž Poljanec

18

3–2004

PLANINSKI ZEMLJEVIDI Cena v tolarjih z DDVBohinj - 1:25 000 (3. izd. 2002) ..............................v pripraviDolenjska, Gorjanci, Kočevski Rog - 1:50 000 (1997) ..1.720Grintovci - 1:25 000 (1998) ......................................v pripraviJulijske Alpe - vzhodni del - 1:50 000 (2003) ................1.720Julijske Alpe - zahodni del - 1:50 000 (2003) ................1.720Kamniško - Savinjske Alpe - 1:50 000 (2002)................1.720Karavanke - osrednji del - 1:50 000 (2003)....................1.720Kranjska Gora z okolico - 1:25 000 (1996) ....................1.520Krnsko pogorje in Kobarid - 1:25 000 (1992)................1.250Ljubljana in okolica - 1:50 000 (2003)............................1.720Pohorje - 1:50 000 (2002) ................................................1.720Polhograjsko hribovje in Šmarna gora - 1:25 000 (1992) ..................................................................1.250Posavsko hribovje - Boč - Bohor - 1:50 000 (2003) ......1.720Posavsko hribovje - zahodni del (Menina-Ostrež-Kum) 2002 ............................................1.720Slovenska Istra, Brkini, Čičarija in Kras - 1:50 000 (1997) ..................................................................1.720Snežnik - 1:50 000 (1999) ................................................1.720Stol in Begunjščica - 1:25 000 (1996) ............................1.520Storžič in Košuta -1:25 000 (1995)..................................1.520Trenta - 1:25 000 (1995) ..........................................v pripraviTriglav - 1:25 000 (2003) ..................................................1.720Triglavski narodni park - 1:50 000 (2000) ....................1.720TURISTIČNI ZEMLJEVIDI - TUJITuristični zemljevidi - 1:50 000: Bernina-Sondrio; Sextenski Dolomiti; Otztalske Alpe; Štubajske Alpe; Monte Rosa; Dachstein; Zillertalske Alpe ........................990PLANINSKI VODNIKIKako na Triglav..................................................................1.500Turni smuki (A. Poljanec)................................................4.900Varneje po feratah in Vodnik po Dolomitskih feratah (B. Mlač) ............................................................................5.200Vodnik Julijske Alpe (T. Mihelič, 2003)..........................4.170Vodnik Kamniško - Savinjske Alpe ........................v pripraviVodnik Karavanke (S. Klinar, 1997)................................4.170Vodnik po planinskih postojankah (J. Dobnik, 1998)........................................................v pripraviVodnik Slovenska Istra, Čičerija, Brkini in Kras (1. izdaja 1997) ..................................................................3.130VODNIKI IN DNEVNIKI PO VEZNIH POTEHVodnik Slovenska planinska pot (J. Dobnik, 1998) ......3.990Razširjena slovenska planinska pot (J. Dobnik, 1993) 1.990Dnevnik s slovenske planinske poti (2001) ......................325PLEZALNI VODNIKIPlez. vodnik Kamniška Bela - Repov kot (1993) ..........1.800Plez. vodnik Logarska dolina - zahodni del (1999) ......4.000Plez. vodnik Logarska dolina - vzhodni del (1998) ......3.700Plez. vodnik Kamniška Bistrica (1995) ..........................2.400Plez. vodnik Robanov kot (2002) ....................................4.900Plez. vodnik Jezersko (1999)............................................3.800VODNIKI V TUJIH JEZIKIH IN VEČJEZIČNE IZDAJESlovenija - planinske postojanke (večjezični vodnik 1997) ..................................................2.200Vrhovi prijateljstva - 60 vrhov ........................................1.500

SEZNAM IN CENE PLANINSKIH EDICIJki jih prodaja Planinska zveza Slovenije

VZGOJNA LITERATURAAlpinistična šola - dodatek (Golnar, 1996) ......................760Gorniška vzgoja (Golnar, 1996) ......................................1.200Mentor planinske skupine (2001) ..................................2.900Oprema za gore in stene (B. Mlač, 1999) ......................6.600Planinska orientacijska tekmovanja ..............................3.900Planinski tabori - priročnik..............................................3.600Podhladitev, omrzline in druge poškodbe zaradi mraza..........................................................................600Prehrana v gorah (B. Mlač, 2003) ..................................3.800Priročnik za markaciste ......................................................700Slovenski alpinizem ‘97 ....................................................1.700Slovenski alpinizem ‘98 ....................................................2.500Slovenski alpinizem ‘99 ....................................................2.800Slovenski alpinizem 2000 ................................................3.100Turno smučanje - priročnik ............................................4.500Veliki pionirji alpinizma (B. Mlač, 2001) ......................3.200DRUGE EDICIJE2. Poročilo o Alpah............................................................2.900Ama Dablam - Odsanjane sanje......................................3.900Antarktika (Grošelj, 1997)................................................4.760Bele sanje-kamnita resničnost (S. Štirn)........................1.500Človek, gora, poezija ........................................................1.200Dnevnik mladi planinec ......................................................250Dnevnik ringa-raja ..............................................................250F. Kocbek - Aljaž Savinjskih Alp ......................................6.076Gremo skupaj v hribe ......................................................2.500Lotosov cvet (M. Krišelj, 1999)........................................2.700Moje gore (M. Arnejšek, 2001) ......................................6.900Odprava na Čo-oju - 8201 m............................................5.200Pesmarica Gorniška 1 ......................................................1.500Planinski dnevnik (s Častnim kodeksom slov. planincev, 2000) ..................................................................350Planinski informatorček......................................................350Planinski koledarček 2004 ..................................................420Planinski vestnik ..................................................................700Planinski zbornik ob 110. letnici SPD/PZS....................9.900Posušeni rožmarin (dr. M. Potočnik, 1996) ..................4.000Slovenci v Himalaji ..............................................................950Valentin Stanič, prvi alpinist v Vzhodnih Alpah..........5.200Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom ..............5.500Zorko Jelinčič - Nad prezrtjem in mitom ......................3.400

POPUST OB NAKUPUPri nakupu 5 ali več izvodov enakih planinskih edicij, ki jih je izda-la PZS, priznamo 20 % popust. Kupovanje ali naročanje več kot 5izvodov je možno v pisarni PZS, Ljubljana, Dvoržakova 9, v pone-deljek od 8. do 17. ure, v sredo od 8. do 15. ure in v petek od 8. do14. ure.

Člani planinskih društev s plačano članarino za leto 2004 imajo prinakupu posamezne edicije 10 % popust.

Cene veljajo od 01. 04. 2004.

Informacije:Planinska zveza Slovenije, Dvoržakova 9, 1000 Ljubljana;telefon: 01/43-45-684; 01/43-45-680; fax.: 01/43-45-691;e-mail: planinska.zalozba@pzs.si

19

3–2004

PL

AN

INS

TV

O

� Dušan Škodič

»Sem na Bab’ ležou, pa skoz’ Lukno v Záden-co gledou,« jo je nekoč razdrl legendarni JožaČop. Nekega lepega dne je moralo biti, ko je po-ležaval na Dovški Babi ter špégal skozi prelazLuknjo na koncu doline Vrat, tja v najskritejšotrentarsko dolinico. Da je bilo lepo vreme, pre-dvidevam, ker je Luknja znana kot naravni ba-rometer, sicer ne bi videl do tja.

Trenta živi, Zadnjica se zaraščaLjudje v Trenti, kar jih še je (pred dobrimi

sto leti jih je bilo kar štirikrat več), so pridni insložni, to pa je pravzaprav velik čudež za slo-venske kraje. Pol jih je namreč Primorcev in polGorenjcev. Šalo na stran, res pa je, da je dolinazaradi več mesecev neprevoznega Vršiča odre-zana od Gorenjske, zato se vsi otroci v zimskihmesecih rodijo na primorski strani. Ko sem sepred leti z nekom pogovarjal, mi je trdil, daTrenta že ne more spadati na Primorsko. Jazmu takrat še nisem znal povedati, kje natankogre pokrajinska meja, da gre prav čez vrh Tri-glava in pa da ga je nekako tretjina zaradi tegatudi na Primorskem. Rešitev mi je ponudil karsam nevernež, ko me je vprašal, ali sem že prikateri hiši pil kavo. Seveda da sem jo, sem muodgovoril, on pa, ali je bila turška ali taka iz caf-fetiere. Ker sem mu zatrdil zadnje, mi je natovendarle dal prav.

Trenta se je v zadnjem desetletju zelo spre-menila. V letih po osamosvojitvi, ko so zaprlihotela Zlatorog in Planinski orel, skoraj nisi imelkam sesti na pijačo ali kje postaviti šotora, danespa je dokaj bogata ponudba v vseh pogledih, tu-di zasebna. Toda če to velja za glavno dolino, pabi lahko rekel, da tók napredka divje Zadnjice niniti obliznil. Še več, čas tam teče nazaj. Planine

se zaraščajo, drevje sili sleherno leto malo dlje vpašnike, ovčji zvonci vse redkeje odzvanjajo inhoja po davno opuščenih pastirskih in lovskihpoteh (takih, ki so na planinskih kartah črtkanozarisane) postaja vse bolj divje avanturistična,težka in nevarna. Dolina se od zahoda globokozajeda pod ostenja Kanjavca, ki tukaj dela alpi-nistično malo zanimivo, zato pa po višini najvi-šjo steno pri nas. Vrh Triglava je, iz zatrepa gle-dano, celo bliže kot od Aljaževega doma, todaprav zaradi bližine se nam skrije za visokim ro-bom zakraselih triglavskih podov. Do zatrepa jeod zapornice, od koder se odcepi pot na KriškePode, slabo uro hoje. Pri mostu čez potok Za-dnjico se cepijo še dokaj ohranjene mulatjereproti Luknji, Doliču in Prehodavcem, naravnostnavzgor pa tudi stara direttissima, imenovanaKomar, ki je obnovljena, pa vseeno zelo zahtev-

Biser iz alpske školjke – dolina ZadnjicaZZaanniimmiivv ppooggoovvoorr ss TToonnoo,, ddoommaaččiinnoomm

Anton Hosner – Kurtle � Ivan Režek

20

3–2004

na bližnjica na Dolič. Malo nad njo je še odcepzelo zahtevne poti skozi Rižo, ki vodi kilometervisoko po Kanjavčevih policah ter povezuje Do-lič s Prehodavci. Vrtoglavica tu nima kaj iskati,je pa pogled z nje kot iz letala, nemara je Zadnji-ca bolj na dlani le še z Goličice pod Planjo in paseveda z roba Vodnikovega Vršaca. Toda tu izpo-stavljenost že sili na bruhanje.

Marsikoga vedno znova presenetijo starevojaške mulatjere, ki mojstrsko obvladujejo vsa-kršne prepreke, in se sprašuje o njihovem po-menu. Kajpak je le vojska sposobna takega ra-zmetavanja s sredstvi in delovno silo, in če sevrnemo nazaj v leto 1920, ko je bila po koncuprve vojne v Rapallu podpisana nam krivičnapogodba, s katero smo izgubili Primorsko, ugo-tovimo, da so te kraje takrat anektirali k Italiji.Pod mostom, kjer se poti cepijo, je še vidnaizravnava, kjer je poleg drugih objektov stalapostaja vojaške tovorne žičnice. Kako bi sicerpotekala oskrba stalne posadke v kasarni Mor-begni, ki jo gledamo ob poti z Doliča na Triglav,ki so mu po svoje spremenili ime v Tricorno? Paniso prav dolgo dražili najbolj spoštovanega slo-vanskega boga, s kapitulacijo leta ‘43 so spôkalibrez izstreljenega naboja.

O tistih časih sem večkrat govoril s Tóno, do-mačinom, tukaj rojenim še v letih pod Italijo.Letom navkljub jo v poletju vsakodnevno mahaza svojim tropom ovac, visoko proti Prehodav-cem ali v Korita pod Luknjo, in jih z mrakom že-ne nazaj na molžo, vedno pripravljen na šalo alizanimiv pogovor, ki ga bom nekaj povzel pospominu.

Vojni spomini»Zadnjica je bila polna alpinov, ki so bili sa-

mi visoki, sloki fantje, nabrani iz Furlanije, Re-klanice in drugih hribovskih delov, vajenih go-ra. Otroci smo se hitro naučili italijansko, zatosmo se vedno potikali okoli vojske, ki nas je za-nimala tako kot vse otroke, ki jih vleče tja, kjerse kaj dogaja. Tudi alpini so bili veseli otrok,verjetno se je marsikdo spomnil tudi na svoje,ki so bili doma brez očeta, morda le onstranMangarta. Postavili so se v krog okoli nas in nasspraševali vse mogoče in se smejali naši otroškipameti. Edina stvar, ki jo je vojska imela v obi-

lju, je bil tobak, in tega so nam dali, da smo ta-krat na paši kadili kot Turki. Kadar pa smo priž-gali tam med njimi, se je videlo le v krogu stoje-če, smejoče se alpine in dim, ki se je dvigal mednjimi kot iz dimnika.«

»Pa vas je kdaj zalotil kateri od domačih?«»Oče me je zalotil na paši, ko sem z brega

gledal na ovce in puhal, da so se kar zgubljale vdimu. Za kazen sem moral nato klečati v poto-ku, da so mi noge kar otrpnile v ledeni vodi. Za-to me pa še danes revma trga v kolenih!«

»Ja, koliko ste pa bili takrat stari,« me je za-nimalo, »ko ste klečali v Krajcarci?«

»Osem let. Ampak klečal sem še v Zadnjici.Jaz ne vem, kateri od ‘cicibanov’ se je takrat ne-kje na začetku osemdesetih, ko so sprejemalizakon o Triglavskem parku, spomnil, da je tre-ba Zadnjico prekrstiti v Krajcarco. Zgodba pra-vi, da je šel nekoč žejen popotnik po dolini inprispel do studenca, ki se izliva v Zadnjico podmostičkom, malo pred današnjo rampo. Ker seje dobro odžejal, je menda segel v žep, in rekoč,da je vredna krajcarja, vrgel noter kovanec zaen krajcar. To je po mojem tudi edino logično,saj v deročo Zadnjico ga menda že ne bi metal.«

»Bo že res. Mrzla pa je res morala biti, saj sepo navadi še v začetku julija vidi sneg v Koritih.«

»Včasih, ko so bile zime hude, ga sploh ni ho-telo zmanjkati. Levo od Luknje pelje skozi po-bočja Pihavca danes že hudo zaraščena steza naPlanino Zajavor. Pihavec je na tej strani polntrave, težava je bila samo zaradi hude strmine,na kateri leži planina, in pa zaradi pomanjkanjavode. Včasih so morali pastirji celo peš v Korita,od koder so na hrbtu tovorili sneg za vodo. No,kolikor se spomnim, je bilo leta dvainpetdeset,takrat sem bil ravno pri vojakih, ko so planinoopustili. Kasneje pa je poškodovalo še pot iz Za-dnjice gor do planine, ko je v sedemdesetih pri-šel ogromen plaz s Pihavca, ki je podrl cel gozd.Tudi most v zatrepu je takrat poškodovalo, pase dobro vidi, koliko železja so takrat italijanskiinženirci zabetonirali vanj.«

»Kaj pa druga vojna?«»Italija se je takrat bala morebitnega napada

Jugoslavije na izgubljeno ozemlje, zato smo semorali začasno izseliti. Vojska, ki smo jo tamsrečevali, pa je bila vse kaj drugega od postav-nih alpinov. Sam sem bil majhen poba in še doP

LA

NIN

ST

VO

21

3–2004

danes nisem več kaj prida zrasel, ampak ti so bi-li črni in še skoraj manjši od mene, menda odspodaj s Sicilije. Kasneje pa se je vse obrnilo inprišli smo pod Jugoslavijo, to je bila za nas otro-ke večja sprememba kot za starejše. Zanje je bi-la spet priključitev k svojemu narodu. Spet se jelahko povsod govorilo po domače, vsi so se šedobro spomnili prvih let, ko je bilo tako težkoravno zaradi jezika, ki ga je vpeljala zasedba.

So pa nastajale tudi razne smešne situacije.Enkrat se je namreč vnela neka hiša, goreti jezačelo zadaj, kjer je bilo shranjeno tudi seno, vhiši pa je bil samo stari ata, ki je ravno sedel primizi in večerjal. Alpina, ki sta prišla tedaj mi-mo, sta opazila ogenj in takoj planila v hišo terpo italijansko vpila, da gori hiša. Ata, ki ni razu-mel, da gori, pa je mirno jedel naprej in le za-momljal: ‘Si, si, gracie signore! (Da, da, gospod,hvala!)’ Alpin pa ga je potegnil kar z žlico v ro-ki izza mize, vpijoč: ‘Ma kome gracie, fuori! (Makakšna hvala, ven!)’ Prva leta je bilo res težkozaradi jezika.«

»Življenje samo po sebi pa verjetno tudi?«

Raubšic»Kajpada! Zato pa je bilo tudi toliko raubšica.

Prav nobena kazen ni pomagala. Družine so bi-le ponekod velike, tudi po trinajst članov, in pritakem delu, kot je bilo, bi lahko vsak dan snedligamsa. Enega takih je prijavil kar njegov lastnizet, ki je bil lovski čuvaj. Drugega mu pravza-prav niti ni ostalo, ker bi ostal brez dobre služ-be, pa še sedet bi šel zaradi soudeležbe. In ko seje tast končno vrnil iz zapora, mu je bila prvastvar, da je vzel puško iz skrivališča in takoj šelna raubšic, kjer si je s tolstim gamsom potešildomotožje. To je bila ne samo potreba, ampakprava strast, o kateri se je razpisal že kozmopo-litan in raziskovalec gora, dr. Julius Kugy, ki jeizmed divjih lovcev nabral svoje najboljše vodni-ke, ki so mu omogočili tako po dolgem in počezobdelati Julijce. Enega mu je nekoč priporočilkar sodnik, ki ga je ravno tisti dan obravnaval.Ta je že vedel, kako spretni so ti možje, majhni,toda žilavi, da so se lahko s trideset – ali večkil-skim gamsom na ramah umikali po policah inskritih prehodih, kjer jih zlepa ni nihče presene-til. Ni pa šlo vedno le za gamsa, ki je sicer imel

prioriteto in ki je bil tod že tako razredčen odpreobilnega lova, da se je moralo ponj na »drugostran«. Tu je bila še nošnja trave, požete na viso-kogorskih policah in znesene v dolino, v danesvedno redkeje videnih rjuhah nad glavo. To jezahtevalo ‘celega dedca’, pa da ne rečem, da tu-di ženske pri tem niso bile od muh! Zgoraj, pricerkvi, je Pavrova domačija. Saj veš, kdo je bil Jo-že Komac – Pavr, ki je veljal za Kugyjevega naj-drznejšega in najsilnejšega vodnika. Ni mu biltako pri srcu kot tihi in spretni Andrej Komac –Móta, kajti Pavr je imel poleg silne moči prav takkarakter. Kugy je sicer priznal in mu bil poštenohvaležen, ne nazadnje je njemu in navezi dva-krat rešil življenje, toda pravili so, da je težko po-žiral vlogo vodnika, ki je vedno stal v gospodovi(klientovi) senci. Nikoli ne bomo vedeli, ali je ta-krat v koči na Nevejskem sedlu zares udaril pomizi in zarohnel, da bi brez njega Kugy in vodjanaveze Ojcinger ostala tam v Poliškem Špiku.Res pa ga je Kugy kljub vsej hvali v zapisih ime-noval divji Jože, najtežje mesto, kjer je Pavr ob-plezal in od zgoraj potegnil navezo, se pa še da-nes imenuje passo Oitzinger. Umrl je dve letipred drugo vojno ter bil še v visoki starosti kre-pak dedec. V mladih letih pa si je večkrat nalo-žil tudi več kot sto deset kil požete trave v rjuhoin jo prinesel domov vse tam izpod TrentskegaPelca. Le pojdi danes po tisti stezi peš, brez vse-ga, pa ti bo marsikaj jasno!«

»Ampak divje lovce so menda zelo hudo pre-ganjali.«

»O tem ni da bi govoril, to je bilo neozdravlji-vo, iskali so vse mogoče in nemogoče rešitve, dabi se izognili lovskim čuvajem. Še če so jih ti vi-deli na delu, jim marsikdaj niso mogli nič doka-zati. Puške so imeli tako dobro skrite, da jih nisonašli niti, če so takoj za katerim planili v hišo innaredili preiskavo. Pred nekaj leti so med preno-vo neke hiše našli že davno pozabljeno, pa še či-sto ohranjeno puško v posebej prirejenem stre-šnem tramu, ki je bil izvotljen, da jo je lastniklahko porinil noter in skril pred nepovabljenimiobiskovalci. Ampak divje se je jagalo prej in po-tem, nobena grožnja jage ni ustavila. Enega fan-ta, ravno se je vrnil od vojakov, ki je šel na raub-šic, so póčili Srbi pod Luknjo, na njihovi strani.Ja, takrat, ko je bila meja z Jugoslavijo na oni stra-ni, smo rekli da so graničarji tam Srbi! Verjetno P

LA

NIN

ST

VO

22

3–2004

je bilo precej res, nacionalizem zelo hitro pridena plan, pa čeprav včasih popolnoma neupravi-čeno. So še pravili, da sta se takrat enkrat skrega-la soseda na prelazu, po katerem je tekla meja,seveda oba domačina; pa je prvi z naše italijan-ske strani zavpil: »Ti preklet Gorenc, uhrn!«, ónipa njemu nazaj: »Kaj pa boš, ti Uah? (Lah)«

Oskrbne poti»Zanimivo. Pa še nekaj me zanima, ker sem

se ravno danes vrnil z Doliča po poti čez Komar.Zakaj tako strma in izpostavljena pot, če pa sovse naokoli udobne mulatjere?«

»No, pa sva spet pri Italijanih! Oni so si jo za-mislili za bližnjico in jo nadelali, spodaj pri sla-pu si lahko videl tudi v skalo vsekano kapelico zMarijinim kipcem, ki so si jo postavili za zave-tnico. Po zapisih sodeč, pa naj bi prvotno bila‘odkrita’ že dolgo predtem in jo je po besedahtedanjega trentarskega župnika Josipa Abramatrasiral Kugyjev najljubši vodnik; Andrej Ko-mac – Móta. Tako kot v mnogih primerih, ko sona spodbudo klientov na novo odkrite ali pa žedavno prej razrešene lovske skrivnosti dočakaleželezno dobo in z njo tudi prve turiste brezgamsov na plečih. Prav gotovo, da alpinom nibilo lahko, čeprav so bili sposobni graditelji,ampak visoki hribi pozimi še gamse in kozorogeprepodijo v niže ležeče gozdove.

Mulatjere so bile svoj čas prave male ceste,ki so jih zgledno vzdrževali. Tam čez planinoTrebiščino, se spomnim, kako so tovorili deskein drug material kar z nekakšnim prirejenimmotorjem. Spredaj je imel pogonski kolesi, da jespominjal na današnji motokultivator, ki so muzadaj zapeli tovor. Se pa še danes pozna, kakokvalitetno so jih izdelali. Dolga leta so se kočeoskrbovale s konji po teh mulatjerah, dokler jihniso izpodrinili helikopterji. Ampak če bi še bi-li ljudje, ki bi bili pripravljeni tovoriti s konji, nebi bilo toliko hrupa po hribih. Je le park! Takopa sedaj po poteh ni več sledu o konjskih figah,ki se jih je turistom v zmrdovanje kar dosti na-bralo, saj so svojčas na Dolič nosili trije konji, naPrehodavce pa še do pred nekaj let dva. Tja jeoskrboval pokojni Alojz, s katerim sva bila dopenzije skupaj pri Gozdni, verjetno pa da nitisam nikoli ni vedel, kolikokrat je prehodil tisto

pot iz Loga čez Trebiščino in na Prehodavce. Inče verjameš ali ne, ob tem človek nikdar v živ-ljenju ni bil na Triglavu. To ti je ta naša trentar-ska natura; hŰdi le tja, kjer je delo! Enkrat, koje Ingrid Piltz hodila tod, ko je nabirala materi-al za svojo knjigo Čudoviti svet Julijskih Alp, gaje srečala s konji na poti in ga je fotografirala zaknjigo. Vsak drugi dan v sezoni tja gor kmalu potretji zjutraj, táko delo res ni za vsakega. Pa nesamo za človeka, tudi za konja. Tudi z njim je ta-ko kot z ljudmi; ko ga je na začetku sezone vpre-gel za nošnjo, mu niti sto kil ni naložil, potempa vsako furo malo več, ker je bil po zimi ravnotako kot človek brez kondicije. Pa da ne rečemše kaj drugega, Lojz je enkrat kupil tudi tretjegakonja, da bi bilo treba manjkrat na pot, pa se niobneslo. Čeprav ga je kupil od gorske enote ta-kratne vojske spodaj v Tolminu, pa se ni dalo znjim nikamor v hribe, ker se je preveč bal viši-ne. Je vojska že vedela, zakaj ga prodaja!

Konja sta po navadi nosila do sto deset kiltovora na hrbtih, zaradi tega sta morala biti naovsu, pa še kilo sladkorja je dal vsakemu. Le karse njega tiče, je bil Trentar, ki je sam sebi zadnjaskrb. Še na tisti sliki je vlekel cigareto, verjetnomu je pomagala predčasno k počitku. Vidiš,meni pa je morda res pomagalo, da me je atadal klečat v Zadnjico, čeprav me zdaj, ko sem že‘star borec’, trga v kolenih.«

»Kdaj pa so nehali nositi na Dolič?«»No, to je bilo pa že precej let prej. Zelo veli-

ko pa se je nosilo takrat, ko se prenavljali kočo naDoliču, v začetku sedemdesetih je bilo. Takrat soprišli še Bosanci in pomagali pri tovorjenju ma-teriala, ker je bilo tisto za takratne helikopterjeprevelik zalogaj. Tudi kasneje so še nekaj časa po-magali pri oskrbi koč, dokler niso naši vsega pre-vzeli. Še danes pa se govori po Trenti, kakšnaškoda je bila, ko so tovorili na Dolič jogije, pa seje na ozki poti čez Skok prednji konj s širokim to-vorom zataknil v steno in z ritjo spodnesel tiste-ga za njim. Odneslo ga je globoko v Zadnjico, kjerse je razbil na skalah. Pa kakšen konj, fant moj!Nesel je lahko tudi sto petdeset kil!«

Observatorij na Triglavu»Povejte mi no, ste sami že kdaj šli čez Ko-

marja?«PL

AN

INS

TV

O

23

3–2004

»Ojoj, malo te bo začudilo, ampak verjetno,da sem šel kar okoli petdesetkrat. Pa da slučaj-no ne boš mislil, da mi je bilo tako všeč! Leta1948 je bilo, jaz sem bil takrat še mulec, ko sose spomnili, da bodo na Triglavu zgradili mete-orološki observatorij. Nimam pojma, kateri odtedanjih veljakov si ga je zamislil za svoj bodo-či spomenik. Po dolinah so kasneje marsikje ra-sli preveliki zadružni domovi, ta pa si ga je ho-tel postaviti kar na Triglavu. Nosili smo takratže hrano za delavce in v sestopu kar tekli navz-dol čez Komarja mimo strganih žic in razmaja-nih klinov, mulci pač, ampak danes vseeno pri-znam, da me je bilo takrat precej strah prepa-da. Takrat tega ne bi nikomur priznal. A se jekmalu prav vse ustavilo. Menda je prišel napravo mesto dr. Miha Potočnik in zastavil svo-jo besedo. Gradnja je bila kar čez noč ustavlje-na, kot da je ni nikoli bilo, le nekaj lukenj je bi-lo dotlej miniranih. Bogve kam bi današnji ho-dili turisti, če bi se takrat nadaljevalo?« se je za-mislil.

»No, zdaj pa moram res naprej, ovce so goto-vo že vsaj nad studencem. Kje je še molža?« seje spomnil.

Po poti se je ravno tedaj pridrčal utrujenplaninec, ki mu je Tona s klobukom, na kateremje bil zataknjen gamsport (gamsova brada), terbolj po lovsko oblečen ponudil prizor, ob kate-rem je lahko malo pozabil na svoje današnjemuke ter ga vprašal: »Ja, kje pa imate puško?«

»Vsak ta prav raubšic jo ima skrito!« je ustre-lil Tona.

•••Zadnji svetlobni prameni nad Goličico, Ger-

mlajtom in Kanceljni so nežno parali nebo nadspokojno Zadnjico. Prevčev stolp je stal nedota-knjen, kot od spočetja sveta, in dajal šablono zanapravljanje senenih kopic, tukaj »ostrgače«imenovanih, kolikor jih še postavijo pridne roké.Kanjavec in njegove divje police so zardeli v licekot mlada kmečka deklina in veter je nosil zvo-njenje iskanega tropa ovac po vedno tišji dolini.Skozi leso se je neslišno kot duh prikradla lisicain oprezala za polhi, ki z mrakom zlezejo s pod-strehe in se začnejo poditi med nekdanjim hle-vom, stanom in njivo čomp (krompirja), da vsešumi in cvili v nekem divjem življenju.

Kako dolgo še? PL

AN

INS

TV

O

Na sliki je zelo znana in visoka goraz ozebnikom, ki pa ga le redkokdaj kdoobišče. Kje je to, kaj se vidi na sliki?Vabimo vas, da nam sporočite kakršnokoli zanimivo podrobnost, z veseljemjo bomo objavili.

Rešitve pošljite na Uredništvo PV, p.p. 214, 1001 Ljubljana ali na pv@pzs.si.

Rešitev iz februarske številke:

Prvič se nam je zgodilo, da je bil orehpretrd in da nismo prejeli pravilnega odgo-vora. Osrednji vrh na sliki je bil Konj, sli-kan v trdi zimi s pobočij iznad Presedljaja.Markirana in zavarovana pot vodi s Prese-dljaja pod Lučko Kopo na levi strani slikena sedelce v sredini in potem po grebenuproti vrhu.

Kako poznamo naše gore?

24

3–2004

Pričujoči prispevek je nastal v želji, da bibralci Planinskega vestnika spoznali delček mu-zejskega gradiva, ki ga hrani Triglavska muzej-ska zbirka v Mojstrani. Gre predvsem za gradivov depojih oziroma arhivsko gradivo, ki ni raz-stavljeno in zato širši javnosti ni toliko znano; topa ne pomeni, da ni zanimivo in pomembno.Zato sem pred časom že pisala o časopisu Pla-ninski šaljivec, ki so ga daljnega leta 1895 izdalipiparji in ga prav tako hranimo pri nas. Tokratpa so mi ob urejanju arhivskega gradiva, ki ga jezbrala Planinska zveza Slovenije za novi sloven-ski planinski muzej (ta je še vedno »v nastaja-nju«), prišla v roke tudi tipkana besedila, ki so jihrazlični avtorji v okviru Slovenskega planinske-ga društva pred več kot šestimi desetletji napisa-li za predavanja na ljubljanski radijski postaji.

V prošnji za uvrstitev predavanj v radijskispored, naslovljeni na »ugledno upravo radiooddajne postaje«, so v tajništvu Slovenskegaplaninskega društva 14. oktobra 1937 zapisali:

»V jugoslovanskih planinskih organizacijahje združenih preko 30.000 planincev ter šemnogo večje število ljubiteljev naših planin, kivsi z zanimanjem poslušajo vesti o planinskemgibanju v Dravski banovini. Naša Gorenjska tertudi ostali kraji Dravske banovine nudijo tolikonaravne krasote, da je poset turistov v teh pre-delih najštevilnejši. Mnogi seveda niso točnoinformirani o enem ali drugem pogorju, o ra-znih slikovitih dolinah, o prostranih smučiščihin o številnih krajih, ki že po svoji naravni lepo-ti vabijo turista. Slovensko planinsko društvosmatra za svojo dolžnost, da s primernimi infor-mativnimi predavanji pouči javnost o razvojuplaninstva pri nas in o številnih vzponih in izle-tih v naše planine. Ena najvažnejših sredstev zaprirejanje takih predavanj so informativna pre-davanja potom radio oddajne postaje.«

Ta desetminutna radijska predavanja s pro-pagandno planinsko vsebino so bila na sporeduod leta 1937 do leta 1941 ob petkih okoli 20. urez nazivom Za planince ali Navodila za planince.Glavni odbor SPD je vabil k sodelovanju vse po-družnice, društvena pisarna pa je sestavljala inobjavljala predavanja. Avtorjev je bilo več, po-gosto zasledimo imeni Pavla Kunaverja in Jane-za Kvedra, drugi pisci pa so bili Boris Režek, dr.Arnošt Brilej, dr. Anton Mrak, dr. France No-vak, Karl Pivk, Karel Tarter, Ljubo Tiplič, dr.Bogdan Brecelj, Anka Tuma, Ervin Zupan, Mar-jan Lipovšek, dr. Milko Hrašovec, Franc Doli-nar, Pavel Kemperle, Jože Zupančič in še neka-teri drugi.

Oddaja, ki je bila na sporedu 5. julija 1940,se je začela takole:

»Planinci, ki z zanimanjem poslušajo oddajev ljubljanski radiofonski postaji, naj odslej pazi-jo vsak petek na čas od 20. do 20.10 ure, ko bo-do slišali navodila in nasvete Slovenskega pla-ninskega društva za izlete konec tedna. Objav-ljeni bodo tudi vsi predpisi o gibanju planincevv obmejnih planinskih predelih, o ugodnostihplanincev v kočah, o novo markiranih poteh insploh o vseh akcijah, ki jih vrši Slovensko pla-ninsko društvo.«

Ohranjenih je 60 tipkopisov; predavanja sozanimiva, poučna, vsebinsko raznovrstna, za-bavna (zlasti tista Janeza Kvedra), eno bolj priv-lačnih in berljivih besedil z naslovom »Bajke inpovesti o gorjancih« pa je napisala Anka Tumaleta 1937. V njem poskuša orisati starodavnaljudska verovanja in nekatera »znanstvena« do-gnanja, vezana na visoke gore. Ker besedilo nipretirano dolgo, ga navajam v celoti:

»Že Hanibalov pohod čez Alpe leta 218 pr. Kr.je povzročil mnogo bajk in povesti o nadnaravnih

Dragoceni drobci iz muzejskih depojev� Elizabeta Gradnik

PL

AN

INS

TV

O

25

3–2004

silah in duhovih, ki delujejo tam, kjer segajo hri-bi prav do neba. Vojščaki so žrtvovali bogovombogate darove, ki naj bi potolažili jezo in dopusti-li srečen prehod iz neznanih nevarnosti mimo be-lih prepadov in rušečih se gora.

V srednjem veku sta bila prelaza Simplon inVel. sv. Bernard mnogokrat prekoračena, a popo-tniki so se vsakikrat zavedali samo rešitve iz ne-znanske groze in nevarnosti ter se nobeden odnjih ni navduševal za veličastne vtise divne gor-ske okolice.

Sv. Gothard je bil znan kot teman pekel črnenoči, viharjev in ledenih razpok. Rigi – Mons Re-gina naj bi bil čudežno prebivališče ranjkih.

Vendar je že leta 1336 pesnik Petrarca dospelna Mont Ventoux ves očaran od prirodnih krasot;toda nazor, izražen v izpovedih sv. Avguština –da si človek ne sme prizadevati za dosego zemelj-skih, ampak le nebeških višav – je naposled zma-gal v njem.

Zanimive so pripovedke in bajke, ki so na-stale iz takega ljudskega razpoloženja. Na pri-mer, Pilat (2129 m) ob Vierwaldstättskem jeze-ru nad Luzernom je bil dolgo središče legende,češ: Truplo Pontiusa Pilata, znanega rimskegamogotca, nikjer ni našlo miru. Naj so ga polo-žili v reko Tibero v Rimu ali pozneje v Rono inŽenevsko jezero, povsod je povzročilo grozne vi-harje in nesreče. Prestrašeni prebivalci so pre-nesli, kakor sporoča pravljica, truplo v jezeropod Pilatom na Bründlske Alpe in tam je osta-lo. Toda čarobna pogubna moč trupla ni pone-hala in pastirji so se še dolgo ogibali preklet-stva tega hriba, na katerem je nesrečni Pilatuničeval ljudi in živino, ki se mu je približala.Tudi oblasti so strogo pazile na nedotakljivostjezera. Ko so l. 1387 neki duhovni hoteli z uro-ki pregnati nesrečnega duha, so jih vtaknili vječe. Predrzneža, ki je le iz hudomušnosti metalkamenje v jezero, so celo obglavili. Prestrašeniljudje so se jezeru bližali samo z veliko previ-dnostjo in šele okoli l. 1580 se je razpršila verav njegovo pravljično moč. Tedaj je župnikMüller pred številnimi pričami pozval Pilatovduh, naj ustavi svoje pogubno početje, in tolikočasa metal kamenje v jezero, da so se ljudje pre-pričali o neresničnosti bajke.

Mnogo znanstvenikov je takrat izreklo razli-čne drzne trditve. Neki profesor iz Rostocka je

skušal dokazati, da ostri zrak tirolskih hribovnapravi stanovalce zabite in da se da le s tegastališča pojasniti nepremagljivo domotožje pre-bivalca planine, ki ne zdrži dolgo v čistem dolin-skem zraku, ampak uspeva le v smrdljivem pla-ninskem, kakor smrdokavra v gnoju. Ta trditevje vzbudila ogorčene proteste njihovih züriškihkolegov. Najdrznejše pa je bilo dokazovanje, dase mora normalen človek zaradi hudega notra-njega zračnega pritiska v redkem planinskemzraku preprosto razpočiti.

Belgijec David L Hermite je trdil, da so pre-bivalci Alp silni skopuhi, tako da ženejo živinona pašo pod najvišje vrhove, tam pa nesrečnežizaradi popolne osamelosti izgubijo dar govorater mukajo kakor živali. Tudi toliko zemlje ni-majo, da bi dostojno pokopali svoje mrliče, tem-več jih polagajo kar v led. Ta led z vrhov naj bibil trd kot kamen in netaljiv. Gorske kristale soimeli za posebno trd led ter so jih uporabljalizmlete v prah kot lek zoper dizenterijo.

Predstavljali so si, da sega od Glarusa prekGotharda do Lauterbrunnena velika ledena plo-šča, ki plava na vodi in je v podtalni zvezi z mor-jem.

Dobri in hudobni duhovi so imeli povsod ve-liko vlogo in so se poigravali ter norčevali z igra-čko – človekom. V visokih gorah Švice so prebiva-li bele žene, škratje, velikani in hudobci, ki soprežali na nesrečne pastirje in popotnike iz brez-danjih prepadov in zakletih vrhov – tako kotpovsod v planinah, tudi pri nas. Nerazumljeneelementarne sile so vzbujale vtis nadnaravnostiter podžigale človeško domišljijo, da je ustvarjalazgodbe in bajke.«

PL

AN

INS

TV

O

� Pavel Pavlovec

Že v mladih letih je pritegovala moj pogledkraljevska gora, ki se iz valovitih hribov No-tranjske visoko vzpenja k soncu – Snežnik. Zvestsvojemu imenu je najbolj imeniten v snegu, kodolgo v pomlad v modrini pokrajine in neba ki-pi med oblake njegova mogočna bela piramida.Leta dolgo sem Snežnik lahko občudoval le oddaleč z razglednih gorenjskih gorá ali pa medpotjo na morje iz vlaka ali avtobusa. Približalsem se mu šele jeseni leta 1950, ko sem moral vslužbo ob njegovo vznožje, v Ilirsko Bistrico.

Trije bratje enakega imenaGoro svojega občudovanja in hrepenenja sem

obiskal takoj prvo nedeljo. Prostrani snežniški

gozdovi so se že odeli v mavrično jesensko preo-bleko: zlato rumeni žar javorjev se je prelival vognjeno rdečilo in žlahten škrlat bukev, barvnopisanico listavcev pa je poživljalo zelenilo smrekin jelk. Na vrhu pa razgled za bogove! Moj prvipozdrav in poklon je veljal kraljevskemu Trigla-vu, ki je pobeljen s prvim jesenskim snegom ble-stel v prelestnem vencu alpskih vršacev. S pogle-dom sem se nato sprehodil po širnem gozdnemin gorskem svetu Notranjske, Kočevskega in Gor-skega Kotarja, nato pa mi je pogled izpod Učke inSlavnika zaplaval po bleščeči pozlati Jadranskegamorja daleč tja v beneško dalj.

Snežnik me je povsem očaral in osvojil in te-ga dne sem se mu dokončno zapisal. Izneverilse mu nisem vse do danes. V petdesetih letihživljenja in sožitja z njim sem doživel veliko le-pega in zanimivega, celo edinstvenega. V po-

Abraham v kraljestvu SnežnikaGGoorraa mmoojjeeggaa oobbččuuddoovvaannjjaa iinn ddoollggoolleettnneeggaa hhrreeppeenneennjjaa

3–2004

Snežnik izpod Žabnika � Emil Pevec

27

PL

AN

INS

TV

O

gorju te najvišje slovenske gore izven Alp lahkoopazujemo pisan rastlinski in živalski svet. Tuse vrtinčita in tepeta morski in celinski zrak,kar prispeva k raznovrstnosti in bogastvu nara-ve in življenja v njej. Na obronkih Snežnika sesrečujeta alpsko in dinarsko rastlinstvo, v pro-stranih gozdovih domujejo medved, jelen, goz-dni jereb, divji petelin, še sedaj se sem pa tja po-javi tudi kakšen volk. Pred desetletji je bilo objesenskih večerih veličastno poslušati z vsehkoncev rukanje jelenov, v mrzlih nočeh pa tudipresunljivo-srhljivo zavijanje volkov.

Svoja doživetja v kraljestvu Snežnika, razli-čne zgodbe in nezgode, sem si zapisoval. Najmalo pobrskam po zapiskih in spominu! Dodo-bra, skoraj z vseh strani in tako rekoč do obistisem si Snežnik in njegov svet ogledal jeseni1951, ko sem se s kolesom podal sam iz IlirskeBistrice na Kočevsko preko Gomancev, Čabra,Osilnice in ob Kolpi do Fare in Kostela, vračalpa sem se čez Gorski Kotar in skozi Reko. Natem kolesarsko-gorniškem »maratonu« sem sesrečal tudi z obema Snežnikovima manjšimabratoma, z Goteniškim in hrvaškim Snježni-kom. Neokrnjena lepota te krajine me je takoprevzela, da sem čez nekaj let popeljal ženo naporočno potovanje prav v romantično deželoSnežnikov in Petra Klepca.

MedvediNepozaben je bil tudi pohod, pešpot z dve-

ma prijateljema iz Bistrice na Snežnik junija1954. Na vrh smo prišli šele po devetih urah, če-prav smo ubirali bližnjice in zato dvakrat tudimalce zašli, a na gorah nad Golobjimi jamamismo precej časa pasli radovednost in stikali pobunkerjih italijanske Maginotove obrambne li-nije, zgrajene ob rapalski meji proti Jugoslavijipred 2. svetovno vojno. Nazaj grede smo šli čezMali Snežnik v Grdo drago, kjer smo prenočili vgozdarski koči. Med potjo smo pod kapelicoMarije Snežne naleteli na medveda, seveda ve-likanskega (le kdo je kdaj videl ali srečal maj-hnega medveda, prosim!). Kaže pa, da smo sedrug drugega ustrašili in zato jadrno pospešilihojo vsak na svojo stran. Golo natolcevanje biseveda bilo, če bi kdo rekel, da so se nam zatre-sle, no, če že ne hlače, pa recimo noge.

Pravi spektakel z medvedom pa smo imelipoleti 1982 na Sviščakih. Lovski čuvaj Ivan nasje sicer miril, da gre za mladega in nenevarne-ga medved(ka), skoraj je rekel, da gre za me-dvedka iz pliša. Prijatelj Sergej, ki je počitniko-val v avtomobilski prikolici ob robu jase, je imelv avtu gajbico hrušk. Medvedu so hruške zadi-šale in so ga ponoči privabile k avtu, na kateremje vešče odtrgal gumijasto oblogo na zadnjemoknu, steklo porinil v avto in se posladkal s sa-djem. Sergej in žena Dora sta bila ob lomaste-nju in mlaskanju medveda v dva metra oddalje-ni prikolici trda od strahu in nikoli več nistaimela sadja na zalogo. S tem podvigom pa si jemedved prislužil smrtno obsodbo, saj so gakmalu nato lovci sredi Sviščakov na Milivojeviposeki ustrelili.

Orel in divji petelinKot da bi bilo včeraj, se spominjam tudi le-

denega februarskega dne leta 1971, ko sva se sprijateljem Vinkom s smučkami odpravila naSnežnik in se nato v čudovitem smuku spušča-la v »bazni tabor« na Sviščake. Na odcepu cesteza Pekel pa naletiva na trop petih volkov, ki soobstali in srepo bolščali v naju. Moram prizna-ti, da sva ob tem srečanju pošteno »zacvikala« inhitro švignila dalje, saj ob srečanju medveda ali

Vrh Snežnika v zimskem viharju � Marjan Bradeško

28

no in seveda mi ni ostalo drugega, kot da jo ka-valirsko pospremim. Popoldne naju je obiskalaprijateljica Jelka iz Kopra in kot bi se nalezla na-jine sle po Snežniku, si je tudi ona zaželela navrh. In smo lepo šli složno vsi trije. Nazaj gredesmo občudovali večerno zarjo, ko so hribi, neboin oblaki zardevali v ugašajočem soncu in se jezdelo, kot da daleč na obzorju buhti mogočengozdni požar.

Še nekaj o »baznem taborišču« Snežnika –Sviščakih. Njihova vloga prihaja vse bolj do izra-za, saj se zdi, da Slovenci vse bolj odkrivamo Sne-žnik in smo pričeli kar množično romati nanj, za-to se Sviščaki že otepajo z nekaterimi težavami.

Občasno se kdo iz Bistrice ognjevito zaženev urejanje Sviščakov s kakšnim megalomanskimnačrtom, ki pa se nesrečno sfiži in izkaže za ne-uresničljivega. Tako je na primer prejšnji župannajel projektivni biro iz enega od primorskihmest, ki je svoj koncept asfaltne džungle hotelpresaditi v gozdni in gorski svet. Včasih je do-bro, da za vse velikokrat premalo domišljene intudi okolju neprijazne načrte ni denarja, slabopa je to, da se zaradi nestvarnih zamisli potemvrže puško v koruzo in ne naredi niti tistega,kar bi bilo mogoče in tudi nujno. Pa tudi kaj ta-kega, kar sploh ne zahteva denarja, ampak ledobro voljo in spoštovanje narave in (so)ljudi.

Rakova rana Sviščakov je (tudi) javni red inmir; dober bližnji zgled je lahko Mašun. Planin-cem in mnogih ljudem se toži po časih, ko je po-kojni Drago Karolin znal brzdati različne obje-stneže, kalilce nočnega miru, itd. Takšen pri-mer je med drugim nočno balinanje, ki ga pri-rejajo pri nekdanji Lesonitovi koči, in spremlja-joče kričanje v rane ure. Po njihovem mnenju inobnašanju zanje ne velja nobena omejitev inpredpis, ki jim ne prija. Takšni in podobni poja-vi škodujejo Sviščakom in njihovemu razvoju,saj je prihodnost prav gotovo v naravi in ljudemprijaznem turizmu.

Naj zaključim s prijetnim utrinkom. Nekopoletje sem nekega dne opazil mladeniča, ki jepo jasi na Sviščakih pobiral odpadke. Najprejsem pomislil, da dela za plačilo, a mi je prijaznopojasnil, da odpadke pobira zaradi sebe, za do-bro počutje. Bil je Marko Lučič, planinski vo-dnik iz Ilirske Bistrice. Resnično lepo in spod-budno. P

LA

NIN

ST

VO

volka človeka zajame strahospoštovanje, utirjenprastrah in obrambni mehanizem vrste.

Civilizacija pa seje pogubo in smrt vse boljtudi po redkih preostalih oazah prvinskega živ-ljenja. Še pred leti je nad ovršjem Snežnika inostenjem Prepada kraljeval planinski orel, sedajpa plava po nebu le še kakšen krokar. Zob časaje zgrizel tudi edinega viharnika na Snežnikuob poti pri Gadovi peči. Manjka mi ta dobri sta-ri prijatelj. Pred petdesetimi leti, ko sem ga pr-vič videl, je bil delno še ozelenel, a z leti se jeprelevil v plemenit srebrnkast viharniški sim-bol kljubovalnosti ter lepote in trdote življenjain boja za obstanek na gori.

Za nameček pa še nekaj doživetij s Snežnika,ki se jih rad spominjam. Maja leta 1974 sem sena Sviščakih pripravljal na podiplomski izpit. Sseboj nisem imel budilke in sem naprosil Mili-voja iz okrepčevalnice Planinka, če me na izpi-tni dan pride zbudit v kočo. Na dan odhoda vLjubljano me je zjutraj prebudilo streljanje. Mi-livoj mi je potem pojasnil, da se mu v dežju nidalo iz hiše in me je zato budil s streli v zrak kariz svoje spalnice.

Edinstven je bil tudi moj prihod na Snežnikv snegu tako rekoč sredi poletja. Hladna frontaje ponoči, 29. avgusta 1985, posula Sviščake zobilico sodre, a Snežnik je zjutraj po nevihti ble-stel v snegu in soncu ter vabil in me hitro tudizvabil. Nisem hotel zamuditi edinstvene prilo-žnosti, da poleti obiščem Snežnik v njegovemelementu – snegu, v katerem je najbolj imeni-ten in lep. Na gori sem bil v tem prelestnemdnevu sam, začutil sem v popolnosti utrip indušo gore, utelešenje sveta in življenja. Dožive-tje par excellence! In kot ocvirek tega dnevakontrastov in obenem ubranosti v naravi še pri-jazno srečanje z divjim petelinom blizu »Kapi-tanove bajte«: sredi belega dne in snega je bilpetelin nekam čuden, preplašen; kaže, da je tu-di njega presenetil in prevzel poletni sneg.

Večkrat na vrhNisem lovec na kakšne rekorde, a lepega ju-

lijskega dne leta 1988 je naneslo, da sem bil tri-krat na Snežniku. Navsezgodaj, ko je žena šespala kot polh, sem šel na vrh občudovat jutra-njo zarjo. Po vrnitvi je Snežnik zamikal tudi že-

3–2004

PL

AN

INS

TV

O

13–2004

Na LipnikVV ppoozznneemm ppooppoollddnneevvuu nnaa KKrraašškkii rroobb

� Tanja Brstilo

Pot čez Golič � Igor Maher

Sončen jesenski dan, za spremembo brezburje. Z avtom se peljeva po Kraškem robu mi-mo vasic Podpeč in Zazid. Povzpela naj bi se naniti tisoč metrov visoki vrh Lipnik (804 m). Pe-ljeva se po nemogoče ozkih ulicah med hišami,zamiživa vsakokrat, ko se zidovi že skoraj po-drgnejo ob avto. Nasmejim se z roko napisa-nim kažipotom na starih kamnitih hišah, naj-brž domislici nekoga, ki so se mu preveč smili-li zmedeni nedomačini, ko niso našli izhoda izvasi. Ulice v vasi lahko za človeka, ki ni bil šenikoli tam, resnično postanejo labirint. Ker jeminilo že nekaj let, odkar sva nazadnje obiska-la Zazid, se najprej zapeljeva do cerkve sv.Martina in šele nato mimo zadnjih hiš do kon-ca asfaltirane ceste. Nisva povsem prepričana,da sva na pravi poti, vendar nama dvome pre-žene prijazen domačin, ki se sicer čudi najinidokaj pozni uri. Šele takrat se zaveva, da naju

od teme ločita le dobri dve uri, zato se odloči-va kar se da pohiteti.

Prek trav in grmičevja na grebenPo makadamu se povzpneva do vodovoda,

še malo naprej pa naju puščica usmeri čez str-mo flišno stopnjo. Nekaj časa hodiva med bori,kmalu pa nad sabo zagledava železniško posta-jo Zazid, postavljeno na progi Divača-Pulj.Ogled postaje preloživa na nazaj grede in napisna tleh Kavčič (desno) naju usmeri proti cilju.Pot, vzporedna z železniško progo, naju sprvapopelje v gozd, po nekaj minutah pa se ta uma-kne in znajdeva se na čistini, porasli z redkimihrastovimi drevesi. Pogled na levo nama razkri-je strmo jugozahodno pobočje Lipnika, na de-sni pa lahko le slutiva Rakitovsko valo. Tudi ve-ter postaja močnejši, ker ni več dreves, ki bi na-

30

3–2004

PL

AN

INS

TV

O

ma dajala zavetje. Vsa zatopljena v hitro hojo,da bi se čim prej izognila vetru, zgrešiva odceps kolovoza na levo in še nekaj sto metrov nada-ljujeva pot po njem. Kaj kmalu se zaveva, da na-ma je uspelo spet zgrešiti pot, in kakor vednodoslej ubereva svojo varianto. To pomeni prebi-janje po visoki, suhi in drseči travi in iskanje ste-zic, ki ne obstajajo in so kvečjemu sled za kakoživaljo ... In res, nekaj metrov pred seboj zagle-dava srno. V tišini čepiva v visoki travi, skorajpozabiva dihati, vendar naju srnin ostri čut kajhitro zazna in v nekaj sekundah nama že izgineizpred oči. Pa se je le splačalo malce zaiti s poti!

Da bi bila najina varianta poti še pestrejša, siizbereva prebijanje skozi gozdiček, prepleten zrobido, ki nama zapira pot. Posledice spopada znjo so očitne: praske na rokah, po vratu, tudibunda ni ostala popolnoma cela. Preplezava šestrmo travnato pobočje, šopi trav nama nadome-ščajo redke kamnite oprimke (raje ne pomislim,kaj bi se zgodilo, če bi se kakšen šop trave izpu-

lil). Ustavim se meter pod vrhom, nad seboj slu-tim ravnino in srce mi začne divje razbijati obmisli, kaj se skriva nad menoj. Na vrhu se mi šene uspe dodobra spraviti na noge, ko me močansunek vetra skoraj vrže na zadnjo plat. Pa še za-radi nečesa popolnoma okamenim; tisti pogledna valujočo pokrajino pred menoj, na travnatevrhove, na od vetra poležano travo. Zdi se mi, dabi lahko kar z vetrom poletela prek tega čudovi-tega travnatega polja, ki mu ni videti konca.

Na vrh in v ugašajoči večerMrzli sunki vetra me hitro prebudijo iz sa-

njarjenja in karseda hitro se poženeva po grebe-nu proti vrhu. Toda poleg močne burje namaotežujejo pot še ostri apnenčasti kamni, ki soskriti pod travo in so prava past za noge. Pod se-boj zagledava pot, ki sva jo zgrešila, vendar svakaj kmalu spet na njej in ji slediva do vrha. Za-radi vetra se v naglici fotografirava, vpiševa vvpisno knjigo in ravno toliko časa še imam, da spogledom zajamem bližnje vrhove: proti zaho-du se dvigujeta Žbevnica in Kavčič, na severuKojnik, desno od njega pa Slavnik.

V trenutku, ko zapustiva vrh, veter kakor počudežu poneha, lahko ga le še slutiva, kako divjanad nama. Po poti, ki sva jo prej zgrešila, se spu-stiva do travnate čistine, na kateri sva deležnardeče zarje sončnega zahoda, od tam pa nadalju-jeva pot po že znanem kolovozu do ŽP Zazid. Če-prav naju je že začel obdajati mrak, se kar noče-va spustiti do vasi. Ogledava si še razpadajočeostanke železniške postaje in ko se le naveličavabrskanja med starimi zidovi, se odločiva oditi kavtu. Takrat pa nama pritegne pozornost velikšipkov grm, poln zrelih, mehkih in sladkih plo-dov. Tako nama tekne, da sploh ne opaziva, kakose je že zmračilo. Previdno se spustiva v vas in seše enkrat zapeljeva po ozkih ulicah, tokrat manjzaskrbljena, saj jih zdaj že bolje poznava.

Nazaj grede se med vožnjo oziram proti Kra-škemu robu, ki tone v temo, in kot že mnogo-krat me prevzame želja raziskati vsak njegovskriti kotiček. Verjamem, da mi bo to nekoč zvztrajnostjo tudi uspelo. Pred kratkim je nekdodejal, da ravno biologi največkrat zanemarjamonaravo. Lahko bi se strinjala z njim, vendar pri-znam, da me je kar malce prizadelo ...

Pismo goriKKrrnniiccaa oossttaajjaa,, ttaakk jjee zzaakkoonn nnaarraavvee

� Pavla Vižin

Krnica, ti si gora brezpotij, tišine, trav-natih strmin, ostrih grebenov, globokihgrap, skritih prehodov, širokih razgledov.Vrh nad Krnico, mogočno se dvigaš nad Ko-ritnico in Bavšico. Tvoje dolinice so vrtovicvetja, domovanje gamsov. Kanje in kavkeobkrožajo tvoj samotni vrh. Od vekov si bi-la svobodna, težko dostopna. Zdaj pa jenekdo zavrtal v tvoje skale in ti nadel žele-zje. Skušajo si te podrediti, ti vzeti moč, daodločaš, koga boš spustila na svoj vrh.

Oprosti, gora, nam ljudem, ki hočemobiti gospodarji v naravi. Človek je ubogo bi-tje, ki samo jemlje, s silo, če drugače ne gre.

Toda vse se nekoč obrne in vrne: tak jezakon narave.

31

3–2004

� Milka Bokal

Že dolgo je bil Babčarjev tabor v Babni Gorina koncu Polhograjske doline vabljiv za oči. Kotvisoka, ponosna, velikanska skala z gladko ste-no in skupino borovcev na vrhu se dviga naddomačijo. In z domišljijo je obdan. Velik gradnaj bi se v sivi preteklosti bočil na njegovem vr-hu, tak, da se je iz njegovih soban videlo v Lju-bljano. Ljudski spomin najde povezavo tudi spogumom žensk, ki naj bi z njega na sebi lastennačin odvračale Turke in dale vasi ime BabnaGora.

Zgodnjespomladansko nedeljsko sonce jezvabilo ljudi v naravo, tako da odločitev zavzpon ni bila težka. Tako lepo se je svetil v son-cu. Cesta proti Babni Gori je kar strma. Pogledna desno stran visoke skalne stene, vrh katerenaj bi bil domnevni tabor, resnično odkrije vo-gal stavbe z načrtno obdelanimi kamni. Rado-vednost je vedno večja. Ali bo mogoče zaznatikak ostanek česa stavbi podobnega? Trd asfaltje bolje zamenjati z mehko košenino in najinapot se usmeri naravnost navzgor. Iz poležanetrave bodejo prvi zvončki in njihove glaviceprav prijazno kimajo v lahni sapici. Pod vrhomse ob gozdnem robu pomešajo mednje modreočke jetrnika. Gosto grmovje za hip skrije glad-ko steno nekdanje utrdbe. Ozka steza privededo sedla. Smreke po večini enake velikosti do-kazujejo, da so bile najbrž posajene po gozdar-jevi zamisli. Na levi strani pa se debeli neznan-sko velika skala. Njena »naravna« zunanjost ka-že, da to ni razvalina. Raziskovalna vnema šebolj neti radovednost. Najdeva komaj opaznostezo, ki spet pripelje na južno stran. Rahlo sedviguje in ugotovitev, da pelje na vrh, spremljaobčutek veselja. Noge se odrivajo od posame-znih ruš in kamnov. Oči pa iščejo sledove prete-klosti. Nenadoma se prikaže velika polkrožnaluknja. Lepo obdelan kamnit obok preprečujekakršen koli dvom, da je to ostanek razvaline.Še nekaj korakov in že sva na vrhu. Prostora ni

veliko; v kotanji se skriva še nekaj snega. Polegnjega vijoličasto prvo resje. Grmičevje in nekajokleščenih borovcev se zgrinja nad prepadom.Občutek, da z roko segaš v daljno preteklost, jeskoraj zanosen.

V sončnem zavetju poiščeva tihoto. Grada-ščica pod nama dela velik ovinek. Nad Belico seprecej strmo dviguje Robidovše. Pazljivo oko obtamkajšnji domačiji ujame gibkega belega ko-nja, ki v lahnem diru sprošča svojo moč. Zadajpa se razteza podolgovati razbrazdani hrbet Gr-made. Njeno razjedeno skalnato pogorje se ločiod drugih, lepo zaobljenih gričkov, tako da ničudno, da je ljudska domišljija tam našla domo-vanje čarovnic.

Nenadoma zmoti mir močan, enakomernobrneč zvok z neba. Pogled na belo sled, ki režejasnino, spozna letalo. Čarovnice, tabor – nad-zvočno letalo, siva preteklost – lebdeča seda-njost – kaj pa prihodnost?

•••Babna Gora nasproti Dvora je visoka gora.

Na vrhu ene svojih skal, ki se tako dviga, da sezdi nemogoče priti nanjo, nosi star, razdejan ta-bor. Bila je velika zgradba, v kateri so našli 14sob. (Janez Vajkard Valvasor, Slava vojvodineKranjske, MK 1994.)

PL

AN

INS

TV

O

Babčarjev taborZZaannoosseenn oobbččuutteekk,, kkoo sseeggaašš vv ddaalljjnnoo pprreetteekklloosstt

PPrrooddaajjnnaa rraazzssttaavvaaV knjigarni Konzorcij bo od 23. do 28.

marca 2004 prodajna razstava knjig Za-ložbe Zaklad o lepotah Slovenije. Otvori-tev razstave bo v torek, 23. marca 2004,ob 18. uri, s projekcijo diapozitivov Bog-dana Kladnika Neznana Slovenija. V če-trtek, 25. marca 2004 bo ob 18. uri pro-jekcija diapozitivov Explore Slovenija -gore, vode, jame, avtorja Bogdana Kla-dnika.

32

3–2004

� Matej Bulc

Peti september. Načrt moram uresničiti. Ženekaj časa me vznemirja misel na Planjavo.Zbudim se v jasno jutro. Ura je šest in že se pe-ljem v svoj drugi, oprostite, prvi dom - naravo.V Kamniku si med vožnjo še zadnjič ogledamsvoj mamljivi cilj. Še nekaj minut in avto pustimna izhodišču, Jermanci, 1000 m. Opazim, da ni-sem sam. Ponavadi hodim v gore sam, a besedada besedo in skupaj z zakonskim parom ugoto-vimo sorodnost duš in isti cilj, Planjava čez Re-pov kot. Naslednjih nekaj ur si delimo lepotenarave.

Jermanco kmalu pustimo za seboj in sledi-mo zložni markirani poti proti Kamniškemu se-dlu. V nekaj minutah pridemo do kraja, kjer nas

markacije usmerijo na levo navzgor. Kraju se re-če V Klinu. Po približno desetih minutah hojezavijemo na desno proti Repovemu kotu. Mar-kacije nadomestijo redke oznake, možici in na-ša iznajdljivost. Malo me grabi strah pred ne-znanim, a želja je močnejša. Po približno dvehurah hoje po gozdu, mimo čudovitih velikan-skih bukev in zlato rumenih macesnov ter mi-mo lepih tolmunov turkizno zelene barve se potzravna. Pridemo do gozdne meje in pred namise prikažejo Zeleniške špice. Kamniškega Ded-ca smo že zdavnaj pustili za sabo. Zmotijo nasizpostavljena mesta; na njih smo kar se da pre-vidni. Pot se počasi zožuje v Repov kot. Pridemodo kraja, kjer se pot konča. Ugibamo, kje nada-ljevati. V izvidnico gre Marjan, močnejša polo-vica moje popotne družbe. Preplezati mora ne-kaj metrov stene po precej strmem žlebu. Že se-di nad koncem žleba, ki se nadaljuje v greben.Sporoči dobro novico, da vidi možica; to pome-ni, da smo na pravi poti. Pridruživa se mu inskupaj preplezamo še kratek grebenček, ki vodido Srebrnega sedla. Tam si privoščimo zasluženpočitek. Čas mi tukaj ni več pomemben. Zazre-mo se v veličastno Planjavo in njeno sosedo,krasotico Ojstrico. Tik pod vrhom nas čaka pri-jetno presenečenje, na gorskem travniku sesončijo kozorogi. Po prstih se jim približam injih fotografiram, zavidam jim svobodo. Na vrhunas pričaka prava gorska pravljica. Kristalnočist zrak, modro nebo in rajska tišina. Kamni-tim orjakom namenim dolg pogled, za nekaj ča-sa se poslovimo od našega raja in se napotimoproti Kamniškemu sedlu. Tam nazdravimo po-dvigu in uživamo ob še vedno enkratnem raz-gledu.

Po urici počivalskih užitkov izlet končamotako, kot smo ga začeli, torej razburljivo. Po me-lišču kot za šalo nižamo višinsko razliko, med-tem nas s Kamniškega sedla pozdravi meketovac. Mimo Pastircev se vrnemo na začetek za-stavljene poti, vendar moje misli niso več pristvari, v mislih imam že nov pohod.

Veličastna PlanjavaSSkkoozzii RReeppoovv kkoott ggoorr iinn ččeezz KKaammnniišškkoo sseeddlloo ddooll

PL

AN

INS

TV

O

Pristovški StoržičNaložili so se skladidrug nad drugim.

Sredi bujnih smrek, macesnovsivi stolp.

Čudna sreča me objame,ko uzremvrhove gole.

Prikovani k tlom— sloki, vitki —pognali so se kvišku,da poljubijo nebo.

Slavica Štirn

33

PL

AN

INS

TV

O

3–2004

� Rado Nadvešnik

21. december 2003 je deževna nedelja. Do-ma poležavam ob toplem kaminu, gledam ri-sanke z otroki, praznim hladilnik in omaro s sla-ščicami ter težko čakam na kosilo. Len nedeljskivečer zmoti melodija iz mobitela. Kliče načel-nik naše GRS postaje. Ura je 18.45.

» Kje si?« »Doma!« »Na Grintovcu imamo dva.« Tišina. »Ja, kako, saj pada dež in zgoraj sneg?« »A prideš na postajo? Koga naj še pokličem?« Saj ne morem verjeti! Tako vreme in ljudje

tiščijo v hribe! Saj niso pri sebi, le kateri vrag jihžene v hribe. Pristavim vodo za čaj, prosim že-no, da mi ga skuha do konca in nalije v termov-ko. Spakiram nahrbtnik in že se peljem v Ka-mnik na bencinski servis, kjer kupim rezervnebaterije za svetilko in GPS napravo. Nato naprejna GRS postajo Kamnik. V skladišču naberemgrelne vrečke, baterije, vrvi in ostalo opremo.Ker dva kolega še pričakujemo, pohitim še en-krat domov, da dopolnim opremo. V nahrbtnikgredo še dežni plašč, baterija ‘maglight’, ter-movka, spalna in bivak vreča, lopata, sonda,plazovna žolna in kar naenkrat je nahrbtnikpremajhen. Zamenjam ga z večjim. Komaj semgotov, že pripelje Nissan Terano II. S terencemse peljemo do kamor je mogoče. Ob 21. uri za-čnemo hoditi s spodnje postaje žičnice na Kokr-sko sedlo.

Ob spremljavi plazov na vrh»Gorski tekači imajo od tu do sedla le pol

ure!« No, mi pa težak nahrbtnik, težke, trde čev-lje, na čelu svetilko, pod nogami pa ‘čof ,čof’ ...Dež lije kot iz škafa. Po nekaj minutah že čutimodtekanje deževnice iz dežnega plašča po ste-gnih, kolenih in mečih. Zdrsne mi na mokri ko-renini, ulovim se na roke.

»Le kateri hudič me danes žene v ta breg!«

»Čof, čof ...« Noč, dež, soj svetilk, ki iščejo pot po gozdu

in ‘čof, čof’ pod nogami. Matej ima na sebi vr-hunsko goretex jakno, vendar mu je kmalu ja-sno, da bo moker kot ‘miš’. Zato vljudno vpraša:

»A lahko potegnem?« »Le pojdi, v koči se dobimo,« je moj odgovor.

Hodimo hitro, a ne norimo. Za mano Matjaž –policaj, poznava se že dve desetletji. Je reševa-lec letalec, vodnik lavinskega psa in član gorskepolicijske enote. Za njim je več kot sto reševanj.Za njim je Vlado, urednik Planinskega vestnikain naš novi član, ki je prestopil iz GRS postajaLjubljana. Zanj je to prva akcija na naši postaji.On in Matej sta zadnja generacija, ki je opravilaizpite za člane GRS, zato jih je potrebno vključi-ti v delo. In jaz? Poklicni gorski vodnik, inštruk-tor alpinizma in GRS inštruktor, vodja inter-vencije. Premišljujem, ali ne bi bilo bolje pokli-cati naše ‘mejaše’ iz Kranja in jim prepustiti ak-cijo na terenu, ki si ga delimo. Dobro, pa naj spi-jo, saj je deževna noč. Dež se počasi spremeni vsneg, gozda pa noče biti konec. Snega je že de-set centimetrov, ko pridemo iz gozda. Saj tolikonaj bi ga bilo zvečer na vrhu Grintovca. Predenpridemo na Kokrško sedlo, zabobni v steni Bra-ne. Bobnar se je oglasil. Zimska soba v Cojzovikoči je mrzla, vlažna in neprijetna, v njej je žeMatej.

Slačimo mokre cunje, kombiniramo kaj najoblečemo, da bomo lahko hodili in da ne boprevroče in ne premrzlo. Od nas se kadi kot odprepotenih konjev. »Sem že mislil, da se mi jenekaj vžgalo!«

Na viharnem GrintovcuZZiimmsskkaa nnooččnnaa rreeššeevvaallnnaa aakkcciijjaa Po uspešni reševalini akciji � Mirko Kunšič

34

3–2004

PL

AN

INS

TV

O

Polnoč je, ko zapiramo zunanja vrata. Vklo-pim GPS napravo in čakam, da poišče satelite inizračuna svoj položaj. Potem nadaljujemo. V de-setih minutah so vlažna oblačila zmrznjena.Hodimo v megli in močnem vetru. Dogovorimose, da bomo hodili skupaj v vidnem in slišnempolju. Pridemo mimo table odcepa Grintovec –Veliki podi. Zavijemo proti Grintovcu. Megla,noč, veter, sneg na obrazu, stena pred nosom.

»Kam? Levo, desno, gor, dol – ne vem.« GPSpride na pomoč. Gledam v malo napravo veli-kosti mobitela – vidim puščico na sredini in tan-ko črto levo.

»Previsoko smo!« Gremo navzdol. Opazimrob poti. Kmalu najdemo markacijo. Hvalaameriški vojski, da si je izmislila tako napravo,vsaj nekaj dobrega iz Amerike. In zopet nepo-znan teren. GPS kaže, da smo pod potjo. Brezrazmišljanja mu verjamemo in iščemo pot vsmeri, ki jo kaže. Kmalu smo na poti.

»Pa kaj je res tako strmo?« »Ne, to ne more biti prav, nekaj je narobe!«

Hodimo, hodimo ... markacija! »Ja, prav je.« »Pa kaj nismo še v Jamah?«Pot se vleče v nedogled. Nato se le pojavi

smerokaz za Kočno. Zdaj moramo bolj gor. »Tu nekje je prejšnjo zimo odnesel plaz Kle-

menca v Kokro.« Že smo ob kloži napihanega snega. Vzpenja-

mo se po njeni levi strani do stene, začnem pre-čiti.

»Puff!«In že se odpelje izpod mojih nog zavidljiva

količina snega. »Kaj se ne bi raje zavlekli v zavetrje in poča-

kali na umik, ko bomo dovolj časa izpostavljeniviharju na gori!«

»Ne, nikakor, saj je še varno, le hoditi je tre-ba po šolsko!«

Izbiram ‘varen’ teren pred plazovi. »Ja, ja, to že, ampak tu je vidljivost le nekaj

metrov!«Hodimo, hodimo, nič ne govorimo. Na obr-

veh se nabira led. Ko posvetim Mateju v obraz,se kar prestrašim – ‘ledeni mož’. Jasno mi je, daod tu ni umika. Če se umaknemo, nismo naredi-li nič. Smo pa tik pred ciljem. Vendar še ne vemo,za kakšno ceno. Izkušnje so slabe. Možgani nare-

kujejo previdnost in umik. A duh pračloveka lov-ca in bojevnika ne popusti, tišči v breg, v meglo,v noč, v vihar, na pomoč ljudem na vrhu gore.

»Če pridemo danes v dolino, se ga bomo pazapili!«

»Puff!«Že četrti plaz sem sprožil, pa sem še vedno

na nogah. Preplezamo strme skale in že smo narami Grintovca. Zdaj ni več daleč!

»Pa kako hudiča je dolga ta streha!« Višinomer kaže že 2600 m, pa še nismo na

vrhu! Tulimo v vihar. Premraženo grlo izdavi leslabotne glasove. Vendar odziv je! Ko posije šesnop čelne svetilke, smo končno pri iskanih al-pinistih! Ura je 4 zjutraj. Alpinista hodita semin tja pod vrhom Grintovca. Eden se dere, dru-gi ima zamrznjena očala, oba pa zebe kot ‘psa’.Zadovoljni smo. Po radijski postaji javim v doli-no, da smo ju našli in da bomo začeli sestopati.

Če ne veš kam, pojdi naravnostnaprej!

Sestop bo enostaven, le kdo bi verjel. Kdo bohodil naprej?

»Najbolje, da ti!« je bil odgovor. Hodimo, sledim stopinjam, dokler ne izgine-

jo v zasneženo viharno noč. Konec sledi. Hoja poobčutku. Mala četica mi sledi. Smo na vrhu sten.Teren je znan. Spuščamo se v meglo, v prepad.

»Stoj! Najbrž tu ni prav!« Četica se ustavi v strmini, nekateri le na pre-

dnjih zobeh derez. Iz nahrbtnika vzamem ‘ma-glight’ svetilko. Svetim po stenah, vidim pa le sne-ženje in prepad. Izgubljeni smo! Bo treba nazaj?Končno uzrem majhno poličko, ki vodi v levo.

»Šlo bo, kar pridite!« Kaj mi je tega treba! Ko pridem v dolino,

bom napisal izstopno izjavo iz GRS Slovenije.To je le prehudo. Tega ne bom vzdržal. Vendarmoram preživeti in tudi tisti, ki so za mano.Vem, da mi na polno zaupajo. Kaj je ta ‘vihar-ček’ na Grintovcu?

Če sem prišel iz viharja na K2- ju ... »Puff!«Peti plaz. Vzame mi baterijsko svetilko iz

rok, vendar še stojim! Matej mi pozneje pove,da sem se peljal vsaj osem metrov. Po plazuiščem baterijo, končno si nekako zamislim, kje

35

PL

AN

INS

TV

O

je in jo z oklom cepina potegnem iz snega. Zdajje ne bom več ugašal, naj kar sveti iz plazu, čeme še kdaj odnese.

»Pojdimo levo!« pravi četica.»Ne, ne še!« pravim jaz in nadaljujem v isti

smeri. Vsi sledijo brez komentarja. Končno zavi-

jem levo in že smo na Jamah. Kličem na center,da smo izven večjih nevarnosti in da bomokmalu pri koči. Zakorakam v globok sneg inspet ne vem ali smo na pravi poti. Aparat govo-ri drugače – smo pod potjo. Gazimo v strminoin se čudimo terenu na Jamah. Tu nekje bi mo-rala biti pot! Hodimo, hodimo, končno marka-cija! Kloža, hoja po nevarnem terenu, varno-stna razdalja in dvom ali smo na pravi poti. Mojmali pregovor – če ne veš kam, pojdi naravnostnaprej! Kmalu spet najdem markacijo. Še ve-dno je noč in vihar. GPS govori, da bomo kma-lu na odcepu za Velike pode. Ko smo končnopri tabli vem, da smo ‘zmagali’. Tulim v vihar:»Zmagali bomo!«

Ob 7-ih smo pri koči. V zimski sobi damo iz-gubljenima alpinistoma čaj iz termovk in še ma-lo pomečkane hrane. Nato nadaljujemo pot vdolino Kamniške Bistrice. Čez noč je padlo vsajpol metra novega snega, ki je mehak in se pre-dira do tal. Pot je zelo neprijetna in nam zvijagležnje, da je groza. Ob 9-ih smo pri avtomobi-lu, kjer smo začeli. Z rokavicami odstranjujemosneg z vrat in vetrobranskega stekla. Ustavimose v gostilni pri ‘Planinskem orlu’. Za zajtrk namdobro ležeta pečenica in pivo. Za intervju nasčaka novinar »Dela« in »Slovenskih novic« MirkoKunšič. Brez odvečnega ‘nakladanja’, samo goladejstva. Pot v Kamnik vodi mimo mojega doma.Tam izstopim. Matjaž me vpraša, če bom prišelrazložit opremo.

»Ja seveda.« Moker nahrbtnik vržem v klet, pokličem že-

no in že se opravičujem, da grem pospravljatopremo. Preden pridem na postajo, mislim, datam ne bo nikogar več. Vendar se motim. Tamje še vsa ekipa. Teče pivo in analiza je dolga inizčrpna. Ko pridem domov, se zavlečem na kavčin že me ni. Okoli polnoči me prebudi lakota,zato si pogrejem kosilo, repo in pečenico. Žeprecej spočit težko zaspim. V glavi se motajovprašanja, komu sem pomagal, zakaj sem po-

magal, koliko je vredno moje delo v tem kapita-lističnem času. Ali smo reševalci norci, ki izpo-stavljamo sebe in svoje družine na rob eksisten-ce, za nekoga, ki se požvižga na varnost?

Okoli božiča prebiram elektronsko pošto.Veliko jo je, a izstopa tista Zvonetova: »Imejmoč, da boš kos svojim nalogam.« Poleg pa foto-grafija – vrhovi gora okovani v sneg – kar mi po-meni: To je vrh, to je špica, ne popustiti in naj tiBog da moči, da bo res tako!

Na gorskih čevljih vam bomo ugodno naredili nov gumijast (vibram) podplat. Čevljarstvo, Slovenska 30,

Ljubljana. Telefon: 041-325-432

Na jugovzhodnem grebenu Grintovca � Vladimir Habjan

36

Spisek vrhov, na katerih nisem bil, bo kraj-ši. Grem v Dolomite na Tri Cine. Fotografijetreh vrhov so zapeljive in mamljive. Seveda sibom izbral najvišji vrh, na katerega dostop najne bi bil pretežak. Ocena v vodničku TinetaMiheliča iz leta 1987 je II-III. Za samohodca nepretežko. Edino, kar bi lahko bilo problem, so»dolomitske« ocene. Ocena III pomeni v Dolo-mitih mestoma navpično steno in vertikala jelahko hitro problem, če slučajno zablodim.Majhno duševno olajšanje pa naj bi bili bogata

razčlenjenost in množica oprimkov, ki jih v do-lomitu ne manjka. Višina vrha je po starih po-datkih 3003, danes pa velja 2999 metrov. Če za-čnem vzpon od koče Auronzo (2320 m), je vi-šinska razlika 700 metrov, za kar naj bi potre-boval dve do tri ure gor in približno toliko dol.Vremenska napoved je »sereno e poco nuvolo-so« (jasno in malo oblačno) za naslednja dvadneva, kar je v letošnjem poplavnem, neurnemin vremensko nestabilnem Ninovem letu prejizjema kot pravilo.

Na Veliko CinoPPoo nnoorrmmaallnnii ppoottii nnaa nnaajjvviiššjjoo oodd ttrreehh ddoolloommiittsskkiihh lleeppoottiicc

� Milenko Arnejšek – Prle; � Arhiv PV

37

3–2004

GO

RS

KI

VE

LIK

AN

I

Noč pred vzponomDo koče Auronzo od jezera Misurina nad

Cortino d’ Ampezzo vodi odlična asfaltiranacesta, široka za dva manjša avtobusa, ki imapetnajst minut stran od Cin okoli tri tisoč par-kirnih mest, ki so v glavni sezoni večinoma za-sedena. Ker jo je treba plačati, je treba izbratičas, ko na vstopnem mestu ni inkasantov. To jepo dvajseti uri, za zanesljivost še malo kasneje.Cena je osemnajst evrov, tako da se plačilu ce-stnine kar splača izogniti. Prostorov za šotorje-nje je dovolj, predvsem nižje od koče, vendarse tam pasejo nasilne in požrešne krave in zna-ni so primeri, ko so lastniki našli šotore inopremo napol prežvečene. Torej bo treba pres-pati višje, kjer ni krav. V bližini koče sem našelraven prostor, ga očistil kamenja, razgrnil »ar-mič«, zlezel v spalko in jo pokril s folijo protirosi. Proti rosi folija res pomaga, ne pa protikondenzu in zjutraj je bila spalka premočena.Čez noč je bil kar živahen promet in spanje jebilo na obroke. Proti jutru pa se je živahnostkar potrojila. Torej sem ob svitu hočeš nočešvstal.

Prva oseba, ki sem jo zagledal, je bil neobritmožakar s kapo z nerazpoznavnim simbolomna njej in oblečen v svetlobo odbojni brezro-kavnik. Hodil je od avta do avta, poskušal, aliso vrata zaklenjena, in si nekaj beležil v notes.Izza obzidja sem ga budno opazoval. Psiholo-ška diagnoza: nepomemben uradnik, ki je v za-vedanju svoje nepomembnosti lahko krepkozoprn. Prle, izogni se mu in počakaj, da odide.Po pol ure kolovratenja se je le odpravil na ni-žje parkirišče. Sestopil sem do avta, vzel iz nje-ga kuhalnik in hrano ter vstopil v kočo, ki je bi-la še zaklenjena, odklenjeni so bili le vhod insanitarije. Odpre se okoli osme ure in njenglavni posel so turisti. Natočil sem si vodokljub napisu Aqua non potabile (nepitna vo-da), jo nalil v lonec in si skuhal kavo z mlekom.Napis me sploh ni motil, saj je vedno več koč stakimi napisi. Pri nas je najbolj žgoč primerKoča v Krnici. Včasih so imeli še krasno korito,v katerega je tekla okusna voda, ki sem jo bil zveseljem jemal s sabo na južne martuljške tu-re, zdravstvenih posledic pa tudi ni bilo. Sedajje voda nepitna, lahko pa kupiš slabo postanovodo iz plastenke.

Po zajtrku sem šel do avta in vzel plezalnokramo: devetmilimetrsko vrv dolžine petdesetmetrov, plezalni pas, vponki z matico, »štihtov-ko« (pripomoček za spuščanje po vrvi in varova-nje), nekaj zatičev in klinov, plezalno kladivo,čelado ter udobne plezalnike.

VzponOd koče vodi proti vzhodu široka pot do ka-

pelice (Croce degli Alpini in zraven je Monu-mento ai Caduti – križ alpincev in spomenik pa-dlim), od tam pa shojena pot v grapo med Veli-ko in Malo Cino. Po travah sem bil hitro pri pr-vih skalah. Seveda sem v skladu s svojo alpinisti-čno naravnanostjo ubral premočrtno smer, vsto-pil v podnožje Piramide in preklinjal naloženepolice ter navpična mesta. Še bolj me je motilanedotaknjenost. Ni bilo sledov gume ne shoje-nih polic ne drugih sledov ljudi. Potem sem uvi-del, da bo težko, in sem se vrnil nazaj v grapo.Premočrtna smer ni najbolj priporočljiva, šemanj iskanje novega. Prav(iln)a se začne visokov grapi, kjer vodi gredina levo do škrbine. Navstopu v gredino sem se preobul v plezalnike inse pogovoril z italijansko navezo. Ko so zvedeli,da sem sam, so me povabili zraven in sprejelsem. V navezi je lepše, pa še časa sem imel dosti.Če bi pa šlo kaj narobe ali prepočasi, bi se ločili.

Do škrbine so trije, raje štirje raztežaji lah-kotnega gredinskega plezanja (I), ki raztežajpred škrbino naredi ovinek v levo steno (II) inpo polici do škrbine. Od škrbine naprej vstopišv južno steno Velike Cine. Najprej levo po poli-ci, čez strmo, dobro razčlenjeno steno (III-) gorin v drugo škrbino ter v kotel do konca. Desnočez strmo stopnjo (II) in po razbitem svetu pro-ti levi na ploščad (Rama), nad katero se vidi ka-min. Do njegovega vznožja (II) in desno v ozek,masten in vlažen kamin (III) do škrbinice. Popolici levo in v naslednji ozek kamin (III-) ternaravnost gor, levo od grebena do police, po ka-teri se že hodi. Po njej raztežaj in pol vodorav-no levo po prijaznejšem svetu, ki te vodi sam,na vrh (I do II+). Na vrhu je neugleden križ,zdelan od let in vremena, udobnih prostorov jemalo, pa še razgled je tako tako in na njem niobčutka, da si na veljavni gori, ki ima prepadnein navpične stene, temveč na kakšnem martulj-

38

3–2004

škem vrhu. Podobna razbita, naložena skala,malo ravnih polic in stiska s prostorom.

SestopPo obveznem stisku rok, poljubčku soplezal-

ki, cigareti, požirku iz čutare in tablici čokoladeter fotografiranju se odpravimo dol. Do krožnepolice, po njej in do spustov. Vse je teklo lepo, sajso klini dvanajstmilimetrski svedrovci z velikimiušesi, malo je bilo treba paziti le na veliko izpo-stavljenost. Pri vznožnem kaminu je posebenspust. Če so prej svedrovci, je tu navpično zabitsmrekov kol, zagozden v skalno špranjo v oblikiušesa, na katerega je nataknjena vrvna zanka.Kol se je pri obremenitvi upogibal, in ko smo sevzpenjali, je neka naveza povezala vrvno zanko znajlonskim trakom skozi uho. Vsaj sto-, če ne tri-stoodstotna zanesljivost. Pred nami je sestopalanaveza z gorskim vodnikom in je pobrala najlon-ski trak. Kaj sta imela od tega, vesta le onadva sa-ma, saj je bil trak uporaben le za tam. Verjetnopa je šlo za nevoščljivost in nagajanje. Če bi ga vi-del, bi »ponesreči« sprožil kakšen sasso (kamen-ček). Ker smo imeli s sabo pomožno vrvico, semponovno izdelal zanesljiv spust. Po tem je nasto-pila rahla težava z orientacijo, vendar smo jo hi-tro rešili in sestopili po strmih, gruščnatih poli-cah do naslednjih spustov, kjer sem se že ločil odsvojih soplezalcev ter sestopal sam. Na enem me-stu sem še pustil svojo vrv, kjer sta se nam pri-družila še fant in dekle, tako da smo se v družbispustili še zadnje bolj strme metre do škrbine nakoncu gredine in opravili še en spust. Tam semse dokončno ločil od njih ter oddrvel do vstopa vsmer, kjer sem se usedel, si prižgal smotko in pa-sel oči po Rumenem razu Male Cine. Želja priho-dnjega leta. Soplezalci so prišli, podali smo si ro-ke in se zahvalili za lep dan in družbo.

Primerjava z drugimiVelika Cina je vsekakor vrh, na katerega se

splača povzpeti. Je privlačen, tudi najvišji v sku-pini, od spodaj je videti kar nedostopen in nudisrednje težavno plezanje, ki je mestoma zaradiprecejšnje izpostavljenosti kar napeto. Najtežjemesto je masten kamin, pa tudi orientacija jelahko pri sestopu z Rame kar »zaguljena«. Če so

drugje možici, jih ravno na najvažnejšem mestuni in pri dostopu na Ramo si moraš dobro zapo-mniti, po kateri polici si se vzpenjal. Ker pa jetam več polic, to ni ravno najlažja naloga. Se-stop z vrha olajšujejo solidni klini, ki so povsod,kjer so potrebni, na policah je naloženo kame-nje, ki jih lahko naveze nad tabo prožijo, le boljizpostavljeni polici, prva po prvi škrbini in dru-ga nad kaminom, sta očiščeni.

Če primerjam vzpon na vrh Velike Cine zostalimi, ki so brez zavarovanih poti, bi rekel, daje zame vzpon na Matterhorn lažji, kar se tičetehničnih težav, ne pa po dolžini, saj je do vrhaVelike Cine treba premagati 500 višinskih me-trov, za Matterhorn pa 1200. Na Veliko Cino selahko povzpneš v lahki poletni obleki, če si zelov formi in poznaš smer, tudi brez plezalne kra-me, medtem ko potrebuješ za Matterhorn viso-kogorsko opremo, pa še dereze in cepin, ker stana vrhu vedno sneg in led. Razlika je tudi v na-klonini stene. Matterhorn ima eno samo tri doštiri metre visoko navpično mesto, naklonina jevečinoma petdeset stopinj razen pri vstopu, ka-minu, nad bivakom Solvay in na grebenu, Veli-ka Cina pa navpičnega mesta sicer nima, ima paveč zelo strmih. Skala in oprimki pa so zelo so-lidni v obeh. Najbližji po težavnosti pri nas bilahko bil vzpon na Visoki Rokav, saj so težavepodobne, le da je Visoki Rokav precej krušljivej-ši in ima ravno tako masten kamin, ki je rahlotežji zaradi slabše razčlenjenosti.

Če povzamem, Velika Cina je cilj, ki se gasplača dodati k spisku vrhov. Nanj se lahkopovzpne tudi običajen planinec s spremljeval-cem, ki ga varuje čez prvo stopnjo pred škrbino,naslednji dve pod Ramo ter seveda kamin. Vseostalo ni težavno. Žal je meni nudil le srednjezadovoljstvo; največje zaradi opravljenegavzpona in spusta, srednje glede razgledov in šenekoliko manjše po notranji izpolnitvi pričako-vanj. V bistvu lahko (zase) rečem: »Bil sem navrhu in težko, da bom to turo še ponovil!«

P. S. Zatičev, klinov in plezalnega kladiva setudi dotaknil nisem. Med vzponom na VelikoCino ne potrebuješ s sabo nobene dodatne ple-zalne opreme. Zadoščajo vrv, dva do trije siste-mi, pripomoček za spuščanje, dve vponki z ma-tico ter za vsak primer nekaj najlonskih in po-možnih vrvic. G

OR

SK

I V

EL

IKA

NI

39

3–2004

GO

RS

KI

VE

LIK

AN

I

Nešteto vznesenih besed, visoko navdihnje-nih izrazov, plamenečih izlivov občudovanja inbrezmejnega, prav strastnega oboževanja je bi-la deležna ta čarobna gorska skupina v Dolomi-tih. »Skale iz sanj«, » čarobni skalnati obeliski«,»čudo iz skal«, »ikone Dolomitov«, »fantastičnaTrojica«, »magična lepota«, in še in še ... Alpini-sti vseh generacij so se v zadnjih 135 letih, karjih je preteklo od prvega vzpona na Veliko Cino,vedno znova podajali v navpične in previsnestene Treh Cin in ustvarjali zgodovino svetov-nega alpinizma. In res – od kod ta spoštljivi ob-čutek do zgodovinske veličine, ki mora navdativsakega, ki se odpravi v njihove skale ali pa jihsamo skromno opazuje od vznožja. Zakaj tako?Zakaj so vzhodno od Matterhorna Tri Cine naj-znamenitejši vrhovi v Alpah? Tine Mihelič, al-pinistični romantik par excellence, je v svojemplezalskem vodniku o Treh Cinah to obrazložiltakole: »Arhitektonska enotnost, izjemna izkle-sanost ostenij, njihova višina, neprekinjena ver-tikala in monolitnost, vse to daje Cinam resni-čno fantastično podobo, ki presune vsakegaobiskovalca. Nedvomno sodijo Cine med najboljznane, gledane in fotografirane (pa tudi fotoge-nične) gore na Zemlji.« Težko bi dodali še kaj.

Vrhovi in steneTri Cine (Tre Cime di Lavaredo, Drei Zinnen)

so pravzaprav zelo majhna gorska skupina v Seks-tenskih Dolomitih, ki stoji osamljena na izrazitemskalnatem podstavku. Čeprav dominirajo trijeglavni vrhovi, gre za nekaj več vrhov, ki se nizajov smeri od zahoda proti vzhodu, od sedla Forcel-la Col di Mezzo, 2315 m, do sedla Forcella Lava-redo, 2454 m. V skrajnem zahodnem delu je ne-kaj nižjih, alpinistično manj pomembnih vrhov vgrebenu z imenom Croda del Rifugio. Jugozaho-dno in južno od Zahodne Cine se stiska k njej ne-

kaj stranskih, ošiljenih stolpov, od katerih je naj-višji Croda degli Alpini, 2885 m. Nato sledi ogro-mna skalnata gmota Zahodne Cine (Cima Ovest),2973 m. Njena navpična severna stena je v spo-dnjem delu kot spodjedena, tako da oblikuje veli-kanske rumene strehe, ki se sklanjajo daleč nadvznožna melišča. Na južno stran so pobočja Zaho-dne Cine razbrazdana, razbita, delno zagruščena,predvsem pa občutno manj strma. Ozka škrbinaForcella Grande loči Zahodno od Velike Cine (Ci-ma Grande), 2999 m, ki ima videz ošiljene pira-mide, pravilnih oblik. Njena severna stena, neiz-prosno navpična in previsna, stoji kot skalnat mo-nolit nad širnimi melišči. Z vrha se proti vzhoduin zahodu spuščata naostrena raza, južna strangore pa je dosti manj strma; steno vodoravno pre-režeta izraziti zagruščeni polici. Dalje proti vzho-du se dviga vitki stolp Male Cine (Cima Piccola),2857 m, ki jo od Velike loči Forcella Piccola. MalaCina na vse strani prepada z navpičnimi stenamiin razi, tako da nima šibke točke, po kateri bi lah-ko splezali nanjo brez večjih težav. V njenem ma-sivu sta vzhodno še dva vrhova: bolj čokata Pun-ta di Frida, 2792 m, in popolnoma navpična CimaPiccolissima, 2700 m. Pri tej se v novejšem časuupravičeno vse bolj uveljavlja naziv Torre Preuß,po znamenitem alpinistu, ki je prvi splezal na nje-no teme.

Zgodnji mejnikiPredstaviti kratek oris alpinistične zgodovi-

ne Treh Cin je strašansko težka naloga; za to jetreba napisati knjigo. Predvsem je treba pouda-riti, da so se plezalski dosežki v Cinah vednoznova uvrščali v sam vrh svetovnih alpinisti-čnih dosežkov. V njihovih navpičnih stenah inprevisih so se preskusili skoraj vsi plezalci, ki valpinistični zgodovini nekaj pomenijo.

Leto 1869. Ni naključno, da je Dunajčan Pa-ul Grohmann, slavni »osvajalec« številnih vrhovv Dolomitih, vzel na muho tudi Veliko Cino. Toleto je bilo res enkratno v njegovi gorniški kari-eri: splezal je na Punto dei Tre Scarperi (Dreis-chusterspitze), 3152 m, in Sassolungo (Lang-kofel), 3181 m. V družbi z vodnikoma FranzomInnerkoflerjem in Petrom Salcherjem se je 21. avgusta povzpel še na Veliko Cino, tako re-koč na horuk. Od vstopa v steno do vrha so po-

Tri CineMMiitt iinn lleeggeennddaa

� Andrej Mašera

40

3–2004

GO

RS

KI

VE

LIK

AN

I

trebovali 2 uri in 25 minut, to je osupljivo hitro,posebno še, če upoštevamo iskanje smeri in pre-prosto opremo, s katero so razpolagali. Po istismeri gre danes običajni pristop na Veliko Cino(opisan v predhodnem članku). Gre za lepo, raz-gibano smer zmerne težavnosti (III/II), ki je ze-lo obiskana. Z dobrim gorskim vodnikom, ki obpotrebi tudi malo potegne z vrvjo, se vzponalahko lotijo tudi izurjeni gorniki neplezalci.

Deset let kasneje, na isti dan, sta M. Inner-kofler in G. Ploner splezala na Zahodno Cino.Smer, ki je tudi danes običajni pristop, ni pose-bno privlačna in rabi večinoma le za sestop. Le-ta 1881 sta S. Siorpaes in L. Grünwald zlezla naPunta di Frido (III/II), nekaj dni kasneje pa jezgodovina zapisala izjemen dogodek: M. in H.Innerkofler sta splezala na Malo Cino po zani-mivi smeri v navpični steni (IV/III), ki je nedvo-mno najzahtevnejši običajni pristop v Cinah. Šedo danes se je ohranila velika priljubljenost tesmeri med plezalci.

Leta 1890 so H. Helversen, S. in V. Innerko-fler potegnili odlično smer s čvrsto skalo, po ka-minih v severni steni Male Cine (IV+/III). Kak-šni mojstri so bili, dokazuje to, da so plezali vokovankah in seveda brez klinov.

In sedaj prvi paradoks, ki jih je bilo v Cinahsicer kar nekaj. Leta 1908 je R. Eller v solo vzpo-nu preplezal severovzhodni raz Velike Cine(IV+/III+, III). Smer sta leto kasneje ponovilaslavni A. Dibona in E. Stübler in je splošno zna-na le pod imenom Dibonov raz. Zelo obiskanasmer, mnogi z njo začnejo svoje znanstvo s Ci-nami. Skoraj hkrati je R. Fehrmann z O. Perry-Smithom izpeljal drzno, izpostavljeno smer vseverni steni Male Cine in s tem pomaknil sto-pnjo težavnosti še malo više (V+/V, IV).

Leta 1911 je znameniti P. Preuß s P. Rel-lyjem splezal na Piccolissimo Cino, po izrazitipoči-kaminu v severovzhodni steni. V skladu sPreußovimi načeli sta plezala brez vsakega va-rovanja, tudi sestop, ki gre dandanašnji vseskozpo zraku, sta opravila v prostem plezanju!

Pred prvo svetovno vojno je pomembnejeposegel v ostenja Cin še slavni H. Dülfer. Leta1912 v zahodno steno Zahodne Cine (IV+/IV),leto kasneje pa še v zahodno steno Velike Cine,kjer je preplezal čudovito zajedo (V+/V), ki šedanes vzbuja splošno občudovanje.

Kraljestvo šeste stopnjeNato sta pretekli desetletji, ko se v Cinah ni

zgodilo nič pomembnejšega. Šele leta 1933 se jezgodovinski tok dogodkov znova zganil. Najprejso F. Demuth, F. Peringer in S. Lichteneggerpreplezali severovzhodni raz Zahodne Cine (V-/A0, prosto VII), nato pa je padel tabu navpičneseverne stene Velike Cine. 13.-14. 8. so E. Comi-ci, veliki tržaški plezalec, ter brata G. in A. Di-mai v desnem delu stene s tehničnim pleza-njem tistega časa speljali smer, ki je kmalu do-bila mitske razsežnosti in jih ima še danes (VI-/A0, prosto VII). Čeprav sta se v vodstvu nave-ze izmenjavala večinoma brata Dimai, plezalcine rečejo drugače, kot da gredo plezat Comici-ja. Nov paradoks Cin? Comici je to začutil, zatoje dve leti kasneje, v manj kot štirih urah, zdrvelčez smer v solo vzponu. Smer je takoj postalaneubranljiv magnet za najboljše alpiniste; prvoponovitev sta še isto leto opravila brata Peter inPaul Aschenbrenner (ta je leta 1934 splezalznano smer v našem Travniku). Leto ‘33 beležiše eno mojstrovino E. Comicija: Rumeni raz(Spigolo Giallo) v Mali Cini z M. Varale in R.Zannutijem (V+/A0, prosto VI). Vrtoglavo izpo-stavljeni raz se pne docela navpično in pomenienega najbolj paradnih prizorov v Dolomitih.

1935. Začne se borba za severno steno Zaho-dne Cine. Po številnih poskusih (med njimi tu-di Comicijevem) sta H. Hintermeier in S. Me-indl razrešila uganko velike prečnice, ki v skraj-ni izpostavljenosti, nad velikimi strehami, pri-pelje v sredo stene. Zaradi dežja sta sestopila inprenočila v šotoru, z lepim namenom, da nasle-dnji dan dokončata smer. Vendar je usoda hote-la drugače! V varstvu noči se je Riccardo Cas-sin, izredni plezalec iz Lecca, s soplezalcem V.

41

GO

RS

KI

VE

LIK

AN

I

Rattijem skrivoma in potihoma splazil do vsto-pa v smer in začel veliko epopejo. Zjutraj staNemca z dolgima nosovoma lahko ugotovila, daje Cassin že visoko in da sta prvenstvo bržkoneizgubila. Tri dni sta se Cassin in Ratti borila zizjemnimi težavami in slabim vremenom. Kosta prišla na vrh, sta ju Hintermeier in Meindlprijateljsko pričakala in pogostila: lepa poteza,kljub ne ravno »fair« ravnanju pretkanega Cassi-na. Nemca sta si razočaranje potešila s prvo po-novitvijo smeri, takoj naslednji dan. Smer je šedanes ikona Zahodne Cine, je za stopnjo težjaod Comicijeve v Veliki Cini, s prosto oceno VIII.

Do začetka druge svetovne vojne je bilo šenekaj zelo pomembnih vzponov, na primer se-verozahodni raz Male Cine (Comici – Mazzora-na, VI/A2) in jugozahodni raz Velike Cine(Mazzorana – Milani, V+/A0, prosto VI+), zgo-dovinski razvoj v Cinah pa se je ponovno zavr-tel šele leta 1958.

»Diretisime«Pisalo se je leto 1958. Tehnično plezanje je

bilo na vrhuncu, tudi z uporabo svedrovcev.

Osrednji del severne stene Velike Cine je bil šenedotaknjen. Štirje Nemci D. Hasse, L. Bran-dler, J. Lehne in S. Löw so v štirih dneh, ob po-moči 180 klinov in 15 svedrovcev, toda tudi zizredno težkim prostim plezanjem, odprli novosmer (VI-/A2), ki je vse do danes, ko so jo pre-plezali tudi prosto (VIII+), ohranila sloves inpriljubljenost. Zato je tudi dobila častitljivo ime»Stara diretisima«.

Naslednje leto je prišla na vrsto severna ste-na Zahodne Cine, ki je v spodnjem delu popol-noma previsna. Smeri so plezali dneve in dne-ve, sveder je veselo pel, plezalci so ure in ure vi-seli v lestvicah. Kdor se vsaj malo zanima za al-pinizem, ve za smeri, kot so: Spominska smerJeana Couzyja – Francoska smer (R. Desmai-son, P. Mazeaud), Švicarska smer (A. Schelbert,H. Weber), Italijanska smer (C. Bellodis, B.Franceschi), Raz veveric (A. Michielli, L. Loren-zi, G. Ghedina, L. Lacedelli), katerim se je leta1968 pridružila še smer čez Veliko streho (G.Baur, W. in R. Rudolph).

Tudi v Veliki Cini sta bili v letih 1967 in ‘77splezani dve novi diretisimi: Spominska smerCamillotto Pellessier (E. Mauro, M. Minuzzo) v

Cassinova prečnica v Zahodni Cini � Janez Skok

42

3–2004

nisti, ki so veliko plezali v stenah Treh Cin, sona ta dejanja lahko upravičeno ponosni.

Igra se nadaljuje ...V najnovejšem času je nekaj plezalcev, ki so-

dijo v sam svetovni vrh, prosto ponovilo in nanovo splezalo nekaj ekstremno težavnih smeri vsevernih stenah Velike in Zahodne Cine. Takosta leta 1995 C. Hainz in K. Astner splezalasmer Das Phantom der Zinne (IX+) v Veliki Ci-ni, leta 1998 pa smer Alpenliebe v Zahodni Ci-ni. Astner je s T. Urbanom leta 2000 potegnilsmer Akut (XI-/IX, VIII) v Zahodni Cini, feno-menalni A. Huber pa leta 2000 pozimi v solovzponu smer Bellavista (VIII+/A4) v levem de-lu velikih streh v Zahodni Cini. Poleti 2001 jeopravil še prvo prosto ponovitev z rdečo piko insmer ocenil z XI-!

Alexander Huber je poleti 2002 opravil alpi-nistično dejanje non plus ultra: »free solo« je vdobrih štirih urah preplezal Staro diretisimo(VIII+) v Veliki Cini. Ob tem nas poleg brezmej-nega občudovanja prežema prav srhljivo spo-znanje, da so se meje človeškega dejanja in ne-hanja pomaknile nekam nedoumljivo daleč.

Kje so meje? Ne, meja ni ...Mi, običajni smrtniki, pa se raje napotimo

na čudovit sprehod okoli Treh Cin. Od Koče Au-ronzo po promenadi do sedla Lavaredo, naprejdo koče Locatelli in nazaj čez Col di Mezzo doizhodišča. Za to pot bomo rabili 3 do 3 ure inpol, verjetneje pa ves dan. Potihoma bomo ho-dili in šepetali med seboj, kot v svetišču. Pogle-de bomo venomer obračali proti navpičnim ste-nam, razom in previsom Treh Cin, z neprema-gljivim občutkom, da gledamo nekaj nedoumlji-vo lepega in magično privlačnega. Tri Cine pase bodo kot egiptovske piramide veličastno dvi-gale proti modrini neba in tiho zrle v večnost.

Literatura:Tine Mihelič: Tri Cine. AR, Ljubljana 1987/IRichard Goedeke: Sextener Dolomiten AVF. Bergverlag Ro-ther, München 2003Luca Visentini: Dolomiti di Sesto. Athesia, Bolzano 1983Alexander Huber, Willi Schwenkmeier: Drei Zinnen. Bergver-lag Rother, München 2004Zemljevid:Dolomiti di Sesto – Sextener Dolomiten. Tabacco 010, 1 : 25.000 G

OR

SK

I V

EL

IKA

NI

levem delu stene ter malo desno od nje Španskasmer ( A. Gallego s tremi soplezalci).

Vse to so skrajno težavne smeri, ki so v te-hničnem plezanju segale od A2 do A4, kasneje,posebno v novejšem času, pa so bile tudi prostoponovljene in dosegale stopnjo težavnosti odVIII+ do X. Vsak prost vzpon po diretisimah vCinah je izredno dejanje, ki ga zmorejo le posa-mezni izbranci.

Franček Knez in Tri CineFranček Knez, neprekosljiv fenomen slo-

venskega alpinizma, je tudi v Cinah pustil ve-čno sled, ki je cenjena in upoštevana v medna-rodni plezalski srenji. Leta 1990 je izmenično ssoplezalci A. Knez, M. Hrastnikom in D. Tičemprvenstveno splezal smer Killer (VIII+/VII+,VI+) in smer Vrata modrosti (VII+) v Picccolis-simi, poleg tega pa še smer Zlata zajeda v MaliCini (VII+). Za krono je dodal še skrajno težav-no smer v severni steni Velike Cine Moč duha(IX). V tistem času je bila to verjetno najtežjaprosto preplezana smer v Cinah. Slovenski alpi-

43

ŽIV

LJE

NJE

GO

RA

Poleti jih srečujemo na gorskih tratah, ko hi-tijo hrustat sočno travo in poganjke. Njihoviopozorilni žvižgi odmevajo od skalovja, kadarjih presenetimo, potem pa se bliskovito požene-jo v zavetje svojih rovov, ki so navadno skopanav južna in vzhodna pobočja. Svizci – z zaobljeni-mi telesci, rjavim kožuščkom in igrivimi črnimiočki. Kaj pa pozimi? Ko so naše gore pokrite ssnežno odejo, ko čez grebene divjajo viharji inse temperatura tam, kjer so svizci doma, nema-lokrat spusti krepko pod -20 stopinj Celzija? Koodsmučamo po zasneženih pobočjih, kjer smopoleti lahko srečevali simpatične gorske glodal-ce, le malokrat pomislimo na to, da v svojihpodzemskih kamricah svizci preživljajo obdo-bje, ko mesece dolgo ni hrane, na izjemno zani-miv način.

Zimsko spanje svizcev je že od davninevzbujalo zanimanje – tudi njihova nenavadnasposobnost, da preživijo večino leta v podzem-skih rovih v stanju, na prvi pogled podobnemnavidezni smrti, je bila vzrok, da so imeli sviz-čevo mast za čarobno zdravilo. Prvi znanstve-

nik, ki se je lotil resnega raziskovanja zimskegaspanja svizcev je bil francoski fiziolog RaphaelDubois, ki je svojo študijo o svizcih objavil leta1896. (Mož je med drugim razvozljal tudi ugan-ko bioluminiscence – svetlikanja nekaterih ži-vih bitij, na primer kresnic.) Bil je prvi, ki je od-kril izredno zanimivo posebnost svizcev: medzimskim spanjem se prebujajo in to ne posami-čno, ampak cela družina hkrati. Vsi razlogi zaprebujanje zimskih zaspancev iz globokega spa-nja še do danes niso povsem pojasnjeni, najboljočitna razlaga pa je, da se na ta način ogrevajo.Svizec se začne iz globokega spanja prebujati,kadar njegova telesna temperatura pade podpet stopinj Celzija.

Svizci seveda niso edini sesalci, ki z zimskimspanjem rešujejo problem večmesečnega po-manjkanja hrane. Je pa njihov sistem zimskegaspanja zelo zapleten in izpopolnjen; prav zatose s proučevanjem svizcev ukvarjajo mnogi ra-ziskovalci. Nekatere družine svizcev v stanjuzimske letargije preživijo kar osem mesecev naleto – prav presenetljiva sposobnost!

Kaj počno svizci pozimi� Marjeta Keršič – Svetel � Milan Vogrin

Alpski svizec (lat. Marmota marmota)

44

3–2004

rabijo v budnem stanju) in število srčnih utripovse zmanjša na komaj 2-3 na minuto.

V laboratorijih so znanstveniki dolgo prou-čevali posamezne speče svizce in zato so spre-gledali zelo pomembno vlogo socialne termore-gulacije pri svizcih, ki postaja znana šele v za-dnjem času: posamezna speča žival ima mnogomanjše možnosti, da preživi zimo, kot živali, kispijo v družini. Svizci se vsakih nekaj dni zbudi-jo iz globokega spanja, se gibljejo, čohajo drugdrugega po kožuščku, se premestijo tako, damočnejši ogrevajo šibkejše, grizljajo suho travoin »dremuckajo«, potem pa se spet pogreznejo vgloboko zimsko spanje. Kakšen je mehanizem,ki družini omogoča, da se usklajeno prebujajoin zaspijo vsi njeni člani, še ni povsem pojasnje-no. Vsekakor pa je to za svizce življenjskega po-mena. Najbolj tvegano je, če zimo preživlja ensam odrasel par z mladički od prejšnje pomladi:samo dva odrasla svizca ne moreta greti vsehmladičkov in zelo verjetno je, da taka družinapozimi zmrzne. Posamezen svizec, ki spi sam,ima malo boljše možnosti preživetja – ni mutreba greti drugih. Na varnem so pozimi le veli-ke družine, največja težava pa jih čaka spomla-di, če pozno zapade veliko snega ali če plazovizasujejo vhode v njihova zimska skupna ležišča.

Biokemični mehanizmi zimskega spanja ze-lo zanimajo znanstvenike. Spoznanja o telesnipresnovi svizcev med globokim zimskim spa-njem lahko pomembno pomagajo pri razvijanjuvarnejših operacijskih tehnik pri operacijah naodprtem srcu in pri transplantacijah organov,pa tudi pri zdravljenju nekaterih bolezni, celoraka.

ŽIV

LJE

NJE

GO

RA

Poleti, ko je hrane na gorskih travnikih do-volj, svizci cele dneve jedo, kolikor morejo in sinabirajo zalogo tolšče za dolge zimske mesece.Plast maščobe pod njihovim kožuščkom je edi-ni vir energije med zimskim spanjem in še prvedni pomladi, ko iz podzemskih rovov pridejo naplano, ko so gorski travniki še pokriti s snegom.Svizci zelo slabo prenašajo poletno vročino –kadar je zelo toplo, se umaknejo pod zemljo. Ta-krat ne morejo nabirati hrane in dolga vročapoletja so lahko zanje usodna: premalo se zredi-jo in pozimi zaradi pomanjkanja energije zmr-znejo.

Svizci na skupnem ležišču v zimski sobi

Ko pridejo prvi jesenski mrzli dnevi (nava-dno v začetku oktobra) si cela družina svizcevpoišče pod zemljo skupno spalnico. Taka svizčjadružina lahko šteje tudi več kot 20 živali – vodil-nega samca in samico in njune potomce, ki dru-žine navadno ne zapustijo, preden niso stari triali štiri leta, pa celo kasneje ne odidejo vsi, dru-žini pa se lahko pridružijo tudi odrasli posame-zniki od drugod. Vhod skrbno zadelajo s suhotravo, zemljo in iztrebki. Svizci se pozimi tesnoprižemajo drug k drugemu in to tako, da somanjši in šibki svizci na sredini klobčiča, močnej-še živali pa na zunanju strani. V zimsko spanje sepogrezne cela družina hkrati – in hkrati se tudiza krajša obdobja prebujajo. Med globokim zim-skim spanjem se telesna temperatura živali spu-sti do pet stopinj Celzija, telesna presnova sezmanjša (porabijo le še okrog 2 % kisika, ki ga po-

45

3–2004

ŽIV

LJE

NJE

GO

RA

Mednarodna komisija za varstvo Alp CI-PRA(Commission Intrernationale pour la Pro-tection des Alpes) je bila ustanovljena leta 1952kot nevladna krovna organizacija, ki zastopa večkot 100 različnih združenj in organizacij iz vsehalpskih držav. Njen sedež je v kraju Schaan v Li-echensteinu, sestavljena pa je iz nacionalnih od-borov Avstrije, Francije, Italije, Liechtensteina,Nemčije, Slovenije in Švice ter regionalnega od-bora Južne Tirolske, omeniti pa velja tudi pod-porno članstvo Nederlandse MilieuGroep Al-pen (NMGA).

CIPRA se zavzema za ohranjanje regionalneraznovrstnosti v Alpah in za reševanje skupnihproblemov v alpskem prostoru. Ima status re-dne opazovalke pri uresničevanju Alpske kon-vencije, za katero je dala odločilno pobudo. Pri-zadeva si za izmenjavo izkušenj in informacijmed posameznimi članicami, predvsem s prire-ditvami, publikacijami in študijami.

CIPRA Slovenija, Zavod za varstvo Alp, je bilformalno ustanovljen leta 2000, neformalni od-bor CIPRA Slovenija pa je deloval že od leta1985 s sedežem na takratnem Sekretariatu zaurbanizem in okolje, kasneje s sedežem na upra-vi Triglavskega narodnega parka, pred ustanovi-tvijo zavoda pa je odbor deloval dve leti v okvi-ru Regionalnega centra za okolje za Srednjo inVzhodno Evropo.

Delu komisije CIPRA v Sloveniji pa je bilotreba dati nov zagon, zato je padla odločitev, dase Zavod preoblikuje v društvo. Tako je bil 17. ja-nuarja letos v Kamniku ustanovni občni zborDruštva CIPRA Slovenija, Društva za varstvoAlp. Nastanek društva je podprlo 39 ustanovnihčlanov. Nova organizacijska oblika je nastala znamenom, da se v delo vključi čim več ljudi – ta-ko se bo močno društvo lahko neodvisno zavze-malo za trajnostni razvoj v Alpah in na drugihgorskih območjih. Hkrati pa bo slovensko delo-

vanje tudi močneje zastopano v mednarodnempogledu.

Društvo CIPRA Slovenija se bo kot nevladnaorganizacija v sodelovanju in povezovanju z dru-gimi nevladnimi in strokovnimi organizacijamiter alpskimi občinami zavzemala za ohranjanjein varovanje pestrosti in lepote naravne krajine,naravne in kulturne dediščine ter naravnegaravnovesja v Alpah in alpskem predgorju. Zato jepotrebno zagotoviti primerne življenjske razme-re v Alpah za domače prebivalstvo, ki se je v pre-teklosti zaradi težkih življenjskih pogojev množi-čno izseljevalo iz hribovitih območij. Pri obliko-vanju življenjskega, naravnega in rekreacijskegater gospodarskega prostora je za njegovo dolgo-ročno varovanje potrebno upoštevati ohranjanjebiotske raznovrstnosti in še zlasti nosilno kapaci-teto občutljivega gorskega sveta.

Člani društva CIPRA Slovenija so si na usta-novnem občnem zboru postavili tri temeljne ci-lje: uveljavljanje Alpske konvencije v Sloveniji,ustanovitev regijskega parka Kamniško-Savinj-ske Alpe in tranzitni promet in prometna politi-ka v Sloveniji.

Glede uveljavljanja Alpske konvencije je tre-ba povedati, da je Slovenija poleg konvencijepodpisala in ratificirala tudi vse pripadajočeprotokole. Zato bo delo društva usmerjeno tudiv spremljanje njihovega uresničevanja. Ker jecestni tovorni in potniški promet ena od bolj ob-čutljivih točk znotraj alpskega prostora, je občnizbor sprejel tudi sporočilo za javnost o potrebipo omejitvi tranzitnega prometa skozi Slovenijo.

Naj na koncu vse z veseljem povabim, da sepridružite društvu in pomagate uresničevati ci-lje, ki so si jih zadali člani društva ob njegoviustanovitvi.

Portal CIPRA – International si lahko ogleda-te na spletnih straneh www.cipra.org, tudi v slo-venskem jeziku na www.zrc-sazu./si/cipra/.

Ustanovitev društva za varstvo Alp CIPRA Slovenije� Darja Jenko

3–2004

Pogovarjal se je Boris Strmšek� Boris Strmšek

1993. leta sem vodil alpinistično šolo inmed tečajniki je bilo tudi drobno dekle, ki jemarsikateremu inštruktorju izvabilo nasmehna usta. »Le kako bo to dekletce izbijalo klineza nami? In kdo ji bo nosil nahrbtnik?« je mar-sikdo pomislil. Po desetih letih zagotovo niko-mur od tistih ne gredo več takšne misli po gla-vi. Celo več, večina alpinistov iz njenih tečajni-ških dni ji sedaj sploh ne bi mogla več sleditičez strme stene. Tanja, nekoč Rojs, sedaj Gr-movšek, sicer daje videz krhkega dekleta, ven-dar pa se v njej skriva velika moč, predvsem pavolja in ljubezen do gora. To pa je darilo, ki gaje dobila od svojih staršev, ki prav tako ne mo-rejo brez potepanja po gorah.

Njena prva alpinistična smer je bila Igličevasmer v Mali Rinki nad Okrešljem. Petica za za-četek. Ko smo kasneje skupaj preplezali nekajsmeri v avstrijskih stenah in nad Martuljkom,je bila edina težava njen droben glasek, ki nika-kor ni prišel do nas okoli vogalov. Od začetka jesicer kladivo nekoliko opletalo s Tanjo, kline jebolj božala, vendar pa je kasneje tudi tukaj po-stala domača. In že kmalu se je srečala z Dolo-miti, severnoameriškimi stenami, opravila do-bre vzpone v ženskih navezah ... S Sandro Vo-glar je opravila prvo slovensko žensko ponovitevNosa v El Capu, skupaj pa sta preplezali še vr-sto drugih smeri. Velikokrat se naveže tudi ssvojim soprogom Andrejem, prav tako odličnimplezalcem in enim vodilnih pri nas v prostih po-novitvah dolgih smeri. Prišle so stene v Mehiki,pa na Norveškem, Sfinga v perujskih Andih,

Rada plezam hitro in enostavnoPPooggoovvoorr zz mmaarriibboorrsskkoo aallppiinniissttkkoo TTaannjjoo GGrrmmoovvššeekk

Tanja v Zahodni zajedi v Rušici junija 1994

ponovno Mehika, tokrat El Gigante, kilometriin kilometri smeri po Dolomitih in Alpah, nakoncu še prvenstveni vzponi in prvi pristopi navrhove v Sečuanu na Kitajskem. Pohvali se lah-ko z dvema vzponoma v ženski navezi čez južnosteno Marmolade, kar ji zavida marsikateri al-pinistični kolega. In preizkusila se je celo v le-dnem plezanju, natančneje tekmovanjih, kjer jev lanski sezoni v skupnem seštevku za slovenskipokal v težavnosti celo zmagala, v hitrosti pa bi-la druga. In še bi lahko naštevali. Mogoče veljaomeniti le še to, da je za vzpone v letu 2002 pre-jela naziv alpinistke leta. Na žalost so bili rezul-tati izbora razglašeni precej sramežljivo, šelesredi junija minulega leta na zboru načelnikov,ki se je odvijal na Mengeški koči. In skoraj nih-če razen alpinistov ni tega izvedel. A to so zade-ve, ki bi jih morala razčistiti Komisija za alpini-zem. Sicer slovenski alpinizem pogosto ob pra-vih dosežkih nekako sramežljivo reagira, na ža-lost pa se včasih preveč govori o vzponih, ki sobolj prodajanje megle. A kakorkoli, dejstvo je,da sedanja generacija alpinistk, kamor polegTanje spadajo še Tina di Batista, Mojca Žerjav,Irena Mrak in še kakšno bi našli, krepko stopaob bok svojim moškim kolegom, ki se pogosto»odlikujejo« tudi s kakšnimi podcenjevalnimiizjavami. A tisti, ki gredo nekaj plezat samo za-to, ker je to pač »splezala baba«, imajo verjetnotežave s samim seboj in s svojim dokazovanjem.Mogoče pa marsikoga preseneča dejstvo, da tu-di Štajerke plezajo, celo dobro plezajo in doseže-jo celo naziv alpinistke leta. Kljub temu, daimajo nekoliko dlje do hribov.

»Ja, iz Štajerske, vsaj iz Maribora, je kar dol-ga pot do hribov in do sten. Najbolj zanimivo jeto, da imamo do hribov najdlje, v povprečju pasmo med tistimi, ki preživijo tam največ časa. Inob tem, mogoče tudi žal, pogosto odidemo rajev Dolomite, kot pa v Kamniško-Savinjske Alpeali Julijce. Glede na to, da se moramo na vse

konce kar precej voziti, lahko v Dolomitih za todobiš precej več, kakor v naših gorah.«

Ko smo že pri Dolomitih, ti veliko plezaš tam.Kje se po tvojem odvija pravi alpinizem? So toAlpe, Dolomiti ali pa Himalaja, Andi in podo-bna gorstva?

Mislim, da se alpinizem odvija povsod. Tudiv naših gorah imaš lahko zelo resne ture, še po-sebej zimski vzponi so velikokrat zahtevnejši kotkje v Andih. Vsekakor naših Alp ne gre podce-njevati in se z njimi celo igrati. A v Alpah in po-dobnih gorstvih te lahko v primeru nesreče pri-dejo rešit s helikopterjem, na odpravah v kakšnezakotne konce pa si odvisen od samega sebe.Tam si v neki veliki steni sam, odvisen si samood sebe tudi v primeru težav moraš imeti ta ri-

47

INT

ER

VJU

Tanja Grmovšek (levo) in Alenka Lukič na tekmovanjuv hitrostnem plezanju vPaklenici

ziko že v glavi. Seveda pa vodi pot do najvišjih innajzahtevnejših sten preko vrste nižjih in lažjih.

Kdo te je sploh pripeljal v gore?Tja so me spravili moji starši, vendar so bile

to bolj lahke ture, predvsem pristopi na vrhove.Sta bila pa oba včasih alpinista. Z alpinizmomsem se našla pri mojih 16-ih letih, ko sem prišlav alpinistično šolo. Prva štiri leta sem imela, ta-ko pravim jaz temu, uvajalna leta, ko delaš naj-večje bedarije in si v največji nevarnosti. Takratsem preplezala veliko lahkih smeri v naših ste-nah in mislim, da je to odskočni kamen za dalj-še in težje ture. Vsak alpinist bi moral imeti zaseboj predvsem veliko lahkih smeri, ker kasnejev težjih smereh črpaš prav iz teh izkušenj. Jazsem v tem obdobju bila nekakšen »zapečkar«, sajse skoraj nisem premaknila iz slovenskih gora,dobro sem »obdelala« Kamniško-Savinjske Alpe,kakor tudi Julijce. Kasneje sem bivala leto dni vZDA in tam sem spoznala velike možnosti zaplezanje ter se čez dve leti – leta 1999 – vrnila tjaob svoji prvi plezalni odpravi. Takrat sva s San-dro preplezali Nos v El Capitanu, ker sva kotženska naveza želeli spoznati tovrstno plezanje.In nato sploh ni bilo več kakšne posebne deba-te, da ne bi odšla vsako leto na kakšno odpravo.Postale so nekakšen obvezni del leta. Potovanjenaokoli napolni človeka z novo energijo, spozna-vaš druge dežele ... Zanimivo je tudi, da spozna-vaš drugačno skalo in druge načine plezanja.A kljub vsemu tukaj ne gre samo za plezanje?

Zelo me pritegne, da greš na področja, ki jihmoraš raziskovati. Področja, ki še niso bila veli-

ko oblegana s strani drugih alpinistov oziromaodprav, torej dokaj neznana in logistično zah-tevnejša. Se pravi, da se moraš sam veliko boljznajti v smislu, da sploh prideš kam. Tukaj je se-veda možnost neuspeha veliko večja. Zelo hitrose lahko odločiš napačno. Delati moraš vse samin če gre kaj narobe, si prepuščen samemu sebi.Ampak to je tudi čar vsake takšne odprave.

Katero tvojo odpravo pa bi izpostavila po zah-tevnosti?

Po zahtevnosti in resnosti bi vsekakor dalana prvo mesto steno El Giganta v Mehiki. Stenaje visoka kot El Capitan, vendar pa veliko boljresna, tudi nevarna. V nobeni drugi steni si šenisem tako želela splezati ven, na vrh, kakortam. Da prideva z Andrejem od tam nepoško-dovana, v enem kosu. Bilo je psihično zelo na-porno. Zame je bila stena nekoliko prezahtevnain v primeru, da bi se Andreju kaj zgodilo sredistene, bi težko prišla ven.

Kako pa vzponi v ženskih navezah, ali niso zah-tevnejši, saj je oprema enako težka, ženske paste v povprečju šibkejše?

Za naju s Sandro, ko sva plezali v El Capita-nu, je bilo to zagotovo težje. Predvsem trans-port opreme navzgor, vlečenje transportnihvreč. Da sem ‘prepričala’ transportko, da je pri-šla nekoliko bližje, sem porabila precej večenergije, kot za plezanje. Jaz imam običajnookoli 50 kilogramov, transportka pa je bila karprecej težja od mene. Takšno plezanje je za žen-ske naveze zagotovo težje. Z moškim soplezal-IN

TE

RV

JU

48

Med plezanjem na Kitajskem � Andrej Grmovšek

cem bi bilo nekoliko lažje. Sicer pa je postalaoprema v zadnjih letih toliko lažja, da je alpini-zem postal tudi za ženske na splošno bolj dose-gljiv. Je pa res, da mora tista, ki se odloči za al-pinizem, imeti to zares rada in veliko vložiti vto. Vse plezalke, alpinistke, ki so dobre, v alpini-zem vlagajo velik del sebe, prav zato so tudi us-pešne. Mlade alpinistke bi morale več vlagati vplezanje; tako bi bila raven ženskega alpinizmalahko precej višja.

Težko je sicer primerjati, pa vendar. Ali je potdo uspeha pri alpinistkah težja, kot pri alpini-stih, ali pa to ne igra kakšne posebne vloge?

Vsaj od začetka je pri dekletih to težje, kerso fizično šibkejše in je zato nekoliko daljša tistauvajalna doba. Kasneje pa ne vem ... Dejstvo je,da nas je precej manj, kot moških. V Himalajona primer hodi manj alpinistk kot alpinistov.Tam je treba imeti konjsko kondicijo in pre-dvsem motivacijo v glavi, da sploh prideš kam.Po drugi strani, celo sedaj, pa so se tudi dekletaprijavljala na himalajske odprave, pa jih niso iz-brali v ekipo, čeprav so bile veliko sposobnejšekot kakšen moški kandidat. To pa je verjetno te-žava vodij odprav.

Tanja je med tistimi, ki skrbijo za to, da seplezalke in alpinistke v zadnjih letih redno sreču-jejo, plezajo skupaj in tudi na takšen način prite-gnejo v svoje vrste mlade moči, obenem pa so sena ta način nekatere iz starejših generacij ponov-no našle z alpinizmom. Ženski vikend v Ospu ježe nekakšna tradicija, ideja pa se je razširila tu-di na srečanja v gorah, kjer se pravzaprav odvijapravi alpinizem.

Kako pa tiste iz starejših generacij alpinistkgledajo sedaj na vas iz mlajših generacij? Koli-ko so njihove izkušnje drugačne od vaših?

Kako gledajo na nas bi bilo sicer zelo dobrovprašanje za njih. Nobena mi tega do sedaj še ni

povedala in to me prav zanima. Kar pa se razli-ke med nekoč in sedaj tiče, pa gre tukaj pre-dvsem za velik napredek opreme. Manjša težaopreme nas je naredila precej bolj enakopravnez moškimi. Marsikateri vzpon je na tak načinpostal za ženske veliko lažji. Tudi za moške,vendar je to pri ženskah veliko večji faktor. Karpa se preteklosti tiče, je bil vsekakor tudi takratmed alpinistkami že visok nivo in velika konku-renca.So se ti na tvoji alpinistični poti kakšni vzponi,tako po dobrih kot tudi po slabih izkušnjah, po-sebej vtisnili v spomin?

Med tistimi, ki bi jih dala na prvo mesto, jezagotovo vzpon čez Dru. Predvsem zaradi tega,

INT

ER

VJU

49

Tekmovanje v lednem plezanju Ice Extreme v Solčavi, februarja 2003

mi je še vtisnil v srce tisti, ko sva z Alenko (Lu-kič, op. p.) preplezali južno steno Marmolade.Tudi zaradi tega, ker sem se zavedala, da je toAlenkina prva tako dolga smer. Marko mi jo jeprepustil v roke in naročil, da jo moram pripe-ljati celo čez steno. Alenka je bila super partner,zato sva steno zelo hitro preplezali. Na najte-žjem mestu sva sicer naredili manjši zamašek,vendar sva nato spet pobegnili ostalim.

Dekleta se v zadnjem času lotevate vse večdolgih in zahtevnih vzponov. Kaj je vzrok temunapredku?

Daljših vzponov oziroma resnih sten se lote-vaš takrat, ko imaš že dovolj izkušenj. Mislim,da je sedaj na sceni generacija alpinistk, ki sovse dokaj izkušene. Tina zelo vleče naprej, Ire-na Mrak ima za seboj dosti odprav, dosti velikihsten, prvenstvenih smeri ... Mislim, da tiste naj-boljše vlečejo za seboj vse ostale, ki lahko z nji-hovimi vzponi sploh vidijo, da se nekaj da pre-plezati. V ženski navezi ali skupaj z alpinistični-mi kolegi. Se mi pa zdi, da je s strani alpinisti-čne javnosti vzpon v mešani navezi včasih zamoškega manj vreden, za žensko pa prav tako.Jaz mislim, da ni tako. Ne zdi se mi kakšna veli-ka razlika, če plezajo skupaj samo ženske ali paplezajo v mešani navezi.

Kaj pa podcenjevalne izjave ob nekaterih žen-skih vzponih? To je bil tudi primer ob lanskihodličnih ženskih zimskih ponovitvah kot sta Ei-ger in Matterhorn.

Ponavadi največ govorijo tisti, ki nečesa šeniso preplezali. Jaz sprejmem kritike oziromapoglede na neko zvrst alpinizma ali pa na dolo-čene vzpone od ljudi, ki so tudi sami to opravi-li. Potem vem, da jim je jasno, za kaj tam gre.Kar se je govorilo v alpinističnih krogih o Eiger-ju, Matterhornu in podobnih vzponih, je neu-pravičeno. Sicer pa dobre ženske vzpone težkokdo pohvali v javnosti. Če ženske presežejo mo-ške, v alpinizmu moški to težko prenesejo. Mi-slim, da je treba vsakemu, ki nekaj prepleza, pane glede na to, katerega spola je, čestitati. Tukajne bi smeli delati razlik. Tudi v športnem pleza-nju ne odobravam tega, da včasih šele takrat, koženska prepleza kakšno težko smer, zbijejo oce-no smeri.IN

TE

RV

JU

50

ker je bil tako kompleksen, prava ‘grande’ alps-ka tura in eden mojih večjih vzponov. Z Andre-jem sva celotno smer zelo hitela, saj je visokakar 1300 m. Preplezala sva jo v enem dnevu dovrha in ne, kakor večina navez, samo do polo-vice. Zgoraj sva si hotela olajšati vzpon z enovarianto in zavila sva v poč, ki nama je vzelanato tri do štiri ure plezanja na meji. Slabo va-rovanje, široka in odprta poč ... Andrej, ki jeplezal naprej, se je boril do konca in še naprej,meni pa sta zadaj ostala dva nahrbtnika in semnato umirala med plezanjem. In potem še se-stop z vrha čez ledenik Charpoua ... To je biloleta 2002, sedaj je ta vzpon skoraj nemogoč, kerledenika ni več mogoče prečiti. Zdi se mi, dasva ujela še tisti zadnji vlak, ko je bilo to mogo-če. Sicer pa kar se ostalih vzponov tiče, ne vem... Slabe izkušnje? Niti jih nimam oziroma, če ježe kaj slabega, hitro pozabim. Gre kar mimo.Slabi in mrzli bivaki, padajoče kamenje, ... po-skušaš odmisliti, srečen si, da preživiš. Na zah-tevnih vzponih sem v nekakšnem stanju, kotda me ni tam, kot da se to sploh ne dogaja me-ni, in tako se lažje prebijem. Iz marsikateregavzpona lahko narediš veliko epskih zgodb, ven-dar jaz nisem takšnega karakterja. Kot vzpon se

Pod Putala Shanom � Andrej Grmovšek

3–2004

Rada bereš alpinistično literaturo? So ti kak-šne knjige še posebej pri srcu?

Prvi dve leti, ko sem pričela plezati, sem pre-brala prav vso alpinistično literaturo, ki je takratobstajala pri nas. Zadnja leta berem teh knjigmanj, ker sem pač večino prebrala, a mi ne biškodilo prebrati česa ponovno. Od novejših kn-jig je zelo pritegnila mojo pozornost knjiga LynnHill, zelo zanimiva knjiga o njenem plezanju,njeni zgodovini, tudi nek pogled na žensko ple-zanje in tudi o tem, kako lahko ženska presežemoške v plezanju, kar je njej tudi uspelo. Na pri-mer s prosto ponovitvijo Nosa v enem dnevu.Rada pa berem pravzaprav vse o alpinizmu, pre-dvsem o zgodovini. Na primer Veliki pionirji al-pinizma od Mlača, to branje je zame prava po-slastica. Kar so lahko nekoč preplezali s takratnoopremo, je še sedaj občudovanja vredno.

Pogosto se kot vrhunec alpinizma pojmujejoodprave v Himalajo. Si tudi ti že kdaj pomislila,da bi se udeležila kakšne odprave, da bi poi-skala kakšen himalajski cilj?

Na visoke vrhove me vleče, vendar me hi-malajske odprave nekako ne pritegnejo. Prevečstatično se mi zdi vse skupaj. Ogromno psihičnein fizične moči je potrebno, da prideš na vrh. Ane gre za to. Nekako nisem pripravljena vložititoliko energije, dela, mesec dni časa, da sem po-tem samo na eni točki. Greš pod en hrib, plezašsamo na en hrib ... Jaz imam raje hiter in eno-staven način. Preplezati steno in oditi dalje. Bli-žje mi je to, da si bolj široko mobilen. Taka je tu-di večina mojih odprav. To mi je bližje kot klasi-čne himalajske odprave.

Kaj pa mariborski alpinizem? Včasih se namzdi, da smo nekako odrinjeni na stran. Je to resali pa je to samo v naših glavah?

Nismo center Slovenije, Ljubljana ima večjomnožico alpinistov za seboj, to se kar pozna.

Najbolj zanimivo pa je, da so štajerski posame-zniki zelo dobri. Majhni smo, vendar dobri. Mi-slim, da je v Mariboru dobro vzdušje med ple-zalci, alpinisti. Vse gre naprej, napredek je vi-den, ni nevoščljivosti. Se mi zdi, da je v Ljublja-ni več govorjenja, v Mariboru pa več plezanja.Mislim tudi, da nismo toliko odrinjeni na stran,da bi bili za kaj prikrajšani v slovenskem alpini-zmu. Maribor je vselej gojil bolj skalno plezanjekot pa himalaizem, kjer smo mogoče bolj v oza-dju. Tukaj imamo na raznih razpisih manj mo-žnosti, da pridemo zraven. Poznamo manj ljudi.Denar je povsod težava in ga je težko najti zaodprave. Najlažje ga pa najdeš preko poznan-stev. Himalajske odprave, za katere potrebuješprecej več sredstev, so pač toliko težje izvedlji-ve. Manjše odprave s cenejšimi cilji je lažje izpe-ljati. Zato pa je v zadnjih letih več takšnih od-prav in ne več toliko himalajskih.

Z Andrejem sta v zadnjih letih izpeljala kar ne-kaj zanimivih načrtov. Iščeta cilje na redko obi-skanih, še ne toliko raziskanih področjih. Jihimata še kaj na zalogi, če ni to seveda skriv-nost?

Moja velika želja so stene in gore na Baffino-vih otokih. Andrejeva velika želja je plezati naGrenlandiji, kjer je še veliko neraziskanih sten.Je že bil namenjen tja, vendar mu je to prepre-čila poškodba. Želiva se še vrniti na Kitajsko,kjer je še veliko možnosti. Rada bi šla v Indijo,Pakistan ... Skratka, ciljev ne zmanjka. Celo vVenezueli in v Braziliji sem sedaj odkrila velikestene. Tudi to bo še prišlo.

Se pravi, da še ne načrtujeta naraščaja?Ja, potovati je res fajn in meni se bo kar tež-

ko ločiti od tega in od odprav. Vendar pa gledena najin karakter tudi to kasneje ne bo večjiproblem. Mislim, da bova še vseeno hodila nao-koli in preplezala kaj dobrega.

INT

ER

VJU

51

Zahodna v Mrzli gori inTschadova v Turski gori

Zagozden balvan v smeri Varianta skozi okno

53

3–2004

NA

ŠA

SM

ER

NNaa ssoonnččnnii iinn sseennččnnii ssttrraanniiOOkkrreeššlljjaa

� in � Vladimir Habjan

Letos se je zima dolgo upirala – še preden seje snežna odeja utrdila, že je na novo zapadlo.No, potem so se februarja po dolgi odjugi zade-ve le uredile tako, kot je prav. Kaj izbrati marcaza našo smer? Grapo seveda, saj je to idealenčas zanje! Grape so mi še posebej pri srcu, paklasične zimske smeri in včasih še kakšni neobi-čajni alpski pristopi na vrhove. Stara šola torej.Za mnoge mlade nadebudneže je to »šoder«, karpa me ne moti, saj imam svoje proti-razloge. Pao tem kdaj drugič ... Dvakratni skok na Vršič vButinarjevo, Pripravniško, Meniskusov žleb inSestopno je pokazal, da je vse OK, potem pasmo se štirje Kamničani odpravili na Okrešelj.Naš cilj: Centralna smer v Mrzli gori.

Namesto v Centralno, v ZahodnoZgodaj zjutraj se podimo po ledeni cesti v

Logarski dolini, ki je za nekatere neprevozna.»Imaš že novo čelado?« zaslišim za sabo na za-dnjem parkirišču. O, to je Črnučan, ki je bil le-tos prisoten ob razbitju moje čelade v Sinjemslapu. Luknja je res neverjetna, tako pravilna,kot bi jo zarisal s šestilom. Zdaj jo kot svarilo ka-žem naokoli. Važna pa je cela glava! »Imam dru-go, ki pa je spet stara. Za nekaj časa še bo, po-tem pa bo treba nabaviti novo, saj je ta svojo ga-rancijo že odslužila.« Štiri piva sem prislužil, kosem štirim kolegom »zrihtal« prevoz težkih na-hrbtnikov s tovorno žičnico. No, ko je bilo zve-čer v koči na Okrešlju veselo, nobenega od tehni bilo več blizu ...

Sonce nas objame pod Zaspanim hribom,kjer trenira množica članov AO Litija. Še pre-den zlezemo čez prvi strmi ruševnati skok do ši-roke gredine pod južno steno Mrzle gore,odmeva po dolini: »Ni narejena!« To je spet Čr-nučan. Prehitel nas je in ugotovil, da začetni 80-stopinjski skok ni narejen. S kolegom se zato od-pravita v Tschadovo v senčno Tursko goro nanasprotni strani. Mi po posvetu vseeno nadalju-jemo, ne da se nam več nazaj, pa še pozni smo.

Gremo pa v Zahodno (nekoč imenovano Nem-ška), ki je malo naprej. Bo pa Tschadova vsajshojena. Sonce neverjetno nažiga, ko se pribli-žamo vstopu. Tu je v kopnem prvič sam plezalmariborski dijak Rungaldier leta 1919. Verjetnose je takrat razgledal na nasprotno stran, saj jenaslednjega leta 1920 s svojimi vrstniki splezaltakrat težavni SV raz Štajerske Rinke. To so biliDadieu, Müller in Rönicke, ki so nadaljevali tra-dicijo drenovcev, le da so plezali težje smeri.

Zagrizemo se v žleb. Stene nas stisnejo, mipa plezamo v trdem snegu po ozkih, od plazovobtolčenih žlebovih. Višje se na desno odpre,tja zavije Zahodna, kar pa mi ugotovimo šele ka-sneje. Postaja vedno bolj zanimivo! Preplezamonamreč skok pod veliko zagozdeno skalo instrm, ozek, gladek kamin. Nad njim se svet spetodpre in pokaže več možnih variant. Zavijemodesno na snežni raz. Na desni je grapa – to je Za-hodna smer, mi pa plezamo Varianto skoziokno! Vendar je ta linija bolj logična. Po grediniprečimo desno in pogledamo v globoko Cen-tralno smer, nad nami se svetlika križ na vrhu.Do tja je še nekaj iskanja prehodov v bolj skal-natem svetu. Končno se otresemo skalnih ovir,ki nam ovirajo razgled! Čudovit zimski dan je.Tudi zapiha malo, tako da ni več vroče. Sestoppo markirani poti po grebenu je v snegu zahtev-nejši, zato se vrnemo po isti smeri. Vmes naspogoltne senca, čez kamin se spustimo po vrvi.Do večera smo v koči. Tam je bučno, saj so Liti-jani pravi veseljaki.

V ledenem objemu Turske goreLado nam pobegne že zvečer, Marko pa

vstane ob petih, solira Tschadovo in ob osmihže pošlje sporočilo z vrha. Naslednji dan grenamreč spet plezat v Razor! Mladost je norost... Ostaneva sama z Ireno in se odpravljava boljlagodno. Litijani imajo različne namene, od tur-nega smučanja do lednega plezanja. Tudi vTschadovo so že odšli. Posloviva se. Pot naju vo-di v smeri Turskega žleba. Prava Tschadova gresicer levo, v smeri Kamniškega sedla, najin ciljpa je gaz v smeri Bela piramida, ki se višje pri-ključi Tschadovi. Vstop je žleb med dvema stol-poma, desnega imenujejo Piramida. Opremivase. V najstrmejšem delu je kratek ledeni skok. Iz

54

3–2004

NA

ŠA

SM

ER

žleba izstopiva na prostrano snežišče, od koderse vidi križ na bližnjem vrhu – spomin na nesre-čo gorskih reševalcev leta 1997. Pooblači se, po-stane ledeno mraz. Kako drugače kot dan prej!Bolje bi bilo obratno – v soncu na severni stra-ni, v mrazu pa na južni. Sledi valovit svet str-mih žlebov in odprtih prečk v slabem, neprede-lanem snegu, kar pomeni da »živčki« delujejo.Za značilnim, od daleč vidnim rogljem v sever-nem grebenu (ki so ga prej omenjeni dijaki ime-novali Marburgerspitze), se smer prevali iz se-verne strani na vzhodno in se priključi Tscha-dovi.

Kdo je bil ta samotar, ki je plezal v tehodmaknjenih stenah? Ljubljanski Nemec Klod-wig Tschada (1877-1935) se je kot plezalec ra-zmeroma pozno, star »že« 34 let, uveljavil kotprvopristopnik v naših stenah. Učil se je medNemci, med drugim je preplezal južno stenoDachsteina in severno steno Reichensteina, kiso tedaj veljale za najtežavnejšo preizkušnjo.Soliral je tudi Dolgo Nemško v Triglavu. Dru-gače je bil mrk in vase zaprt človek, tako da ni

znano, kod vse je plezal. Za tu se ve, da poletileta 1912. Danes velja Tschadova za lep zimskiplezalski cilj nad Okrešljem. Prvo zimsko pono-vitev sta opravila Vlasto Kopač in Bojmir Fili-pič leta 1940. Takole o tem vzponu piše BorisRežek*: »Tschadova je v snegu in ledu zelo resnanaloga. Nizdolje plati nad vstopom, koder plazo-vi zbijajo sneg v led, se je stekleno lesketalo ...Stene so tako strme in gladke, da ostane komajkaj snega v njih ... Naveza je imela trdo delo. Vpoledenelem nizdolju nad vstopom, je bilo trebavsekavati stopinje in se odreči vsakršnemu varo-vanju, ker v led ni bilo mogoče zasidrati ratišča,varovanje na samem oklu pa je vedno le navide-zno. Šele više, koder smer obrne pod navpičnimskalnim pragom, je bil na polici osrenjen pršič inskalovje toliko golo, da je bila tu pa tam kakšnašpranja za klin ... Kočljivi prehod na vršno pla-noto, pa je bil zaradi izpostavljenosti po večjem

* Stene in grebeni, Planinska založba Slovenije, 1959, str. 301.

Ris

ala

Bar

bara

Žiž

ič

55

NA

ŠA

SM

ER

gol in potem po srenski strmali na vrh ni bilo večtežkoč.«

V dolinici levo spodaj sredi snežišč (melišč)je naravna znamenitost – skalni rogelj Menih.Izpostavljena prečka naju privede v strmo sne-žišče, ki se konča skoraj 200 m višje pod sko-kom, kjer se stena zapre. Kako različno je ple-zanje v severnih in južnih straneh – dan prejtrd in odličen sneg, tokrat pa nepredelana mo-kasta kaša! »Flanka« pa izredna, konča se pravpri Menihu! Naveževa se. Irena zleze na polico,medtem ko jaz drgetam od mraza. Ko končnozatuli, kar stečem do nje in nadaljujem v desnopo prečki pod previsi. Tu naju preseneti gladkain izpostavljena plošča (dobra 2 m), kjer je edi-ni klin v smeri. »Ha, ha, to je A0!« – vlečeš senamreč po rokah, saj »za noge ni nič«. Nad str-mim kaminom je izstop iz stene. Še 100 mvzpona in na grebenu tik pod vrhom sva. Kardolga smer, mislim da je od vstopa več kot 500m, kot piše v vodničku. Lagodno sestopiva doOkrešlja. To se nama slabo obrestuje, saj je ko-

ča že zaprta – midva pa imava notri še robo! Noja, še enkrat bo treba sem. Pa saj so lepi hribi indobre stene!

Ocena: Mrzla gora, južna stena: Zahodnasmer, 50°/40°, 400 m, (Varianta skozi okno, III,50°/II, 30°-40°, 450 m; varianto prvi plezali T.Golnar, B. Rojs in P. Štular 1997); Turska gora,severovzhodna stena: Bela piramida: 30°-40°,200 m (prva plezala F. Knez in J. Zupan 1978);Tschadova smer, II, 60°/40°, 300 m.

Dostop in sestop: Mrzla gora: iz Logarskedoline na Okrešelj (45 minut), po dolini in desnočez skok pod južno steno Mrzle gore. Po gredinido tretje grape na desni, že na zahodni strani go-re (45 minut). Sestop najbolje po isti smeri (1-2uri). Turska gora: v smeri Turskega žleba, predZaspanim hribom levo navzgor do Piramide (30minut). Sestop skozi Turski žleb (1 ura).

Vodniška literatura: T. Golnar, S. Babič: Lo-garska dolina, zahodni del. Ljubljana: PZS,1999. M. Kajzelj, H. Drofenik: Naš alpinizem.Ljubljana: DZS, 1982.

Skok pred polico v zgornjem delu Tschadove smeri

3–2004

Hard grit v Val di MelluZa konec jesenske sezone se je Erik Švab (AO SPD

Trst, La Sportiva, Montura, Sportler) odpravil v Val diMello in kot prvi »tujec« prosto ponovil eno izmed za-dnjih smeri v angleškem slogu, ki so jih v tamkajšnjemgranitu preplezali domači plezalci. Gre za plezanjekratkih smeri s klasičnim varovanjem, kakršno je pre-cej razširjeno v Angliji in je v svetu bolj poznano zara-di filma Hard grit. V raztežaj visokih smereh je trebavarovanje urediti samo z zatiči in frendi in po večinigre za psihično precej zahtevno plezanje. Švab je opra-vil drugo ponovitev smeri 140 battiti al secondo (140utripov na sekundo) z angleško oceno E7 6c (E7 po-meni težavnost smeri in 6c oceno posameznega najte-žjega giba po balvanski lestvici). Gre za 25 metrov vi-soko smer, ki poteka najprej po kaminu, ga potem za-pusti, preči proti desni ter se nato nadaljuje navzgorpo gladki plošči s ključnimi gibi. Varovanje je urejenole na treh mestih. Prvi del v kaminu je precej lahek(6a-6b), v plošči pa je treba preplezati približno 8 me-trov visok ključni del. Smer bi, če bi bila opremljena ssvedrovci, po normalni francoski lestvici za športnesmeri nosila oceno nekje med 7b+ in 7c. Čeprav teža-ve niso ekstremne, gre za precej delikatne in težke po-samezne gibe, ki precej spominjajo na balvaniranje.Pri teh smereh gre tako za čisto drugo dimenzijo ple-zanja, ki ji Angleži pravijo »real climbing«. M. P.

Vrsta zimskih ponovitevKombinirano plezanje se počasi seli v visokogor-

ske stene, kjer nekateri že precej uspešno uporablja-jo plezalno tehniko, ki je postala popularna v zadnjihletih – tako imenovani »dry tooling«. Anže in TineMarenče (oba AO Kranj) sta že v decembru ponovi-la smer Ekar-Jamnik v Dolški Škrbini nad Jezerskim.Vzpon sta opravila prosto in jo ocenila s III-IV, M6, 5,400 m. Ista naveza je v začetku februarja opravila tu-di prvo prosto zimsko ponovitev Spominske smeri

Saše Kamenjeva v Dolgem hrbtu (IV, M6, 600 m), na-to pa sta s Klemnom Zupancem z istega odseka pre-plezala še Travniško grapo v severni steni Travnika sprvo zimsko ponovitvijo direktnega izstopa z ocenoM6. Vsa trojica se je nato odpravila še v Loško steno,kjer je bila njihov cilj smer Mali koritniški medved. Vspodnjem delu smeri je bilo nekoliko manj snega, za-to so imeli nekaj težav s plezanjem z lednimi orodjipo dokaj gladki skali. Bivakirali so na snežišču sredistene, naslednji dan pa nadaljevali proti robu stene.Na vrhu smeri jih je čakala značilna velika luknja, izkatere so splezali po izpostavljeni prečnici pod stro-pom votline. S tem so opravili prvo prosto ponovitevsmeri, katere težavnost so ocenili s V+, 6, v skaliM6+/M5+. Vzpon so posneli tudi s kamero. B. S.

Oblegana PatagonijaKar nekaj slovenskih alpinistov se je v letošnji se-

zoni mudilo v Patagoniji, še posebno veliko jih je bi-lo nad Chaltenom, tam, kjer se dvigata Cerro Torrein Fitz Roy. Čeprav je bila letošnja sezona precej mu-hasta in predvsem v znamenju slabega vremena, jenekaterim navezam le uspelo opraviti nekaj vzpo-nov. Izkazala so se naša dekleta, saj sta Monika Kam-bič Mali in Tina Di Batista preplezali Argentinsko va-rianto Francoske smeri (VI+, A2, 600 m, celotna ste-na 1100 m) v jugovzhodnem stebru Fitz Roya – to jeprvi takšen dosežek ženskih navez v tem delu Pata-gonije. Najprej sta se sicer namenili v Casarottov ste-ber Fitz Roya, vendar so ju slabe razmere zavrnile, kosta bili že v zgornji četrtini smeri. Po sestopu sta seodločili, da kljub vsemu poskusita vzpon na Fitz Roy.Že naslednjo noč sta se odpravili proti steni in se za-čeli vzpenjati. Vrh sta dosegli ob šestih popoldan. Istidan je smer preplezal tudi Tomaž Jakofčič z izrael-skim soplezalcem. Jakofčič je z Mojco Žerjav in Na-stjo Davidovo preplezal še smer Josh Alke v Aguji dela S (VI+/IV-V, 450 m) ter z Mojco Žerjav zahtevno

Fitz Roy � Boris Strmšek

57

3–2004

NO

VIC

E I

Z V

ER

TIK

AL

E

smer Benitiers v El Mochu, sosedu Cerro Torreja.Ocena smeri je VII+/VIII-, A2/VI-VII, 500 m. MojcaŽerjav in Nastja Davidova sta preplezali še Amy Co-uloir v Aguji Guillamet (V, 60°, 450 m). B. S.

4. turnosmučarski rallyNa Javorniku nad Tržičem je bil 21. februarja tur-

nosmučarski rally, ki ga je sicer popestril na novo za-padli sneg, kljub temu pa je organizatorjem uspelo iz-peljati tekmovanje. V članski konkurenci je nastopilo21 ekip, v mladinski 6, v mešani in ženski ekipi pa stabili le po dve. Pri članih sta zmagala Milan Šenk in To-ne Karničar (Jezersko 1) s časom 1:38:56, slabih petminut za njima sta bila Drejc Karničar in Franc Za-dnikar (Jezersko 2), še dobro minuto počasnejša pasta bila Marko Lihteneker in Grega Justin (GRS Celje1). Pri mladincih so prevladovali Jezerjani, saj sta bi-la prva Žiga Karničar in Jernej Karničar (TTSO Jezer-sko 1), za njima naveza Anže Šenk-Nejc Kuhar (TTSOJezersko 2), tretja pa sta bila Miha Karničar in GašperKarničar (TTSO Jezersko 4). Pri mešanih ekipah stabila najhitrejša Simona Grabec in Miha Triler (AOKranj), pri ženskih pa Majda Kovačec in Meta Meglič(M&M). Proga je bila za vse kategorije enaka. B. S.

Rebuffat-Terray v Aiguille de Pelerins

Rok Blagus (AO Ljubljana Matica) in Tine Cuder(AO Bovec) sta v šestih urah in pol v severni steni Ai-guille de Pelerins preplezala smer Rebuffat-Terray(V, 5 M, 550 m). Po odličnih lednih razmerah v spo-dnjem delu ju je v zgornjem čakalo kar nekaj kombi-niranega plezanja. B. S.

Še nekajkrat AconcaguaUroš Strniša (AO Matica, Geox) in Martin Belhar

(AO Tržič, Slovenska knjiga) sta v decembru prišlapod najvišji vrh Andov in obeh Amerik Aconcaguo.Proti vrhu sta odšla izpod južne stene, najprej do ta-bora Plaza Argentina, ki je tudi izhodišče za Poljskiledenik. V dveh dneh sta se povzpela do drugega vi-šinskega tabora na 5800 m, tretji dan pa sta splezalana vrh po smeri Agonesa, pri kateri so težave v skalido IV+, sneg pa ima naklon 50°-75°. 1200 m visokosmer v SV steni sta preplezala brez uporabe vrvi, seše isti dan vrnila v drugi tabor, nato pa sestopila poNormalni smeri.

Po Normalni smeri se je želelo povzpeti kar nekajslovenskih gornikov, vendar nekaterim razmere in

vreme niso bili naklonjeni. Vrh so konec januarja vokviru odprave alpinističnega odseka PD Novo me-sto ob 90-letnici društva osvojili Bogdan Kastelic, To-maž Erpič, Stane Horvat, Jože Hartman, MarjanMarkovič in Domen Kastelic. B. S.

Prva zimska ponovitev smeriBergant-Manfreda

Urban Ažman (AO Radovljica) in David Sefaj(AO Jesenice) sta 7. februarja opravila prvo zimskoponovitev smeri Bergant-Manfreda v severni steniDebele peči nad Krmo. Spodnji del smeri, vstop je posmeri Jesih-Potočnik, sta preplezala v čevljih, zadnjaraztežaja, v katerih težave dosežejo VII-, pa v plezal-nikih. Čeprav ju je na policah pričakalo kar nekajsnega, sta smer preplezala v 10 urah brez bivaka.Ocena smeri je VII-, VI+/IV-V+, 600 m; to je bila še-le četrta ponovitev. B. S.

Ledni festival v KoloraduAljaž Anderle (AO Tržič) je bil januarja na festi-

valu lednega plezanja v Ourayu v Koloradu. Tam seje udeležil tudi tekmovanja v lednem plezanju inosvojil tretje mesto. Na tekmi so plezali samo pova-bljeni plezalci, med njimi je bilo veliko znanih imeniz svetovnega pokala, ki v letošnji sezoni doživlja ne-kakšen predah. Pri moških je zmagal Švicar SimonAnthamatten pred Francozom Stephanom Husso-nom, tretji je bil naš najboljši ledni plezalec. Medženskami je zmagala Ines Papert iz Nemčije. Na fe-stivalu je bil med povabljenimi tudi Tomaž Humar,med tujimi gosti pa je bil prava zvezda Francoz JeanCristophe Lafaille, trenutno eden najboljših vse-stranskih alpinistov na svetu. Sicer pa je Aljaž An-derle izkoristil priložnost in preplezal tudi nekajkombiniranih in lednih smeri, med katerimi velja šeposebej omeniti znano zelo previsno smer Reptail(M 10). B. S.

Jožek v RzenikuGregor Kresal in Dejan Miškovič sta v severoza-

hodni steni Rzenika sredi januarja preplezala tehni-čno zahtevno novo smer, ki sta jo poimenovala Jožek.Smer je visoka 150 m, njena ocena pa je A4-A5/ A2+;za vzpon sta v več dneh potrebovala 28 ur efektivne-ga plezanja. Ključ smeri je 30 m visoki vstopni razte-žaj čez strop velike votline, skala v smeri pa je značil-na za Rzenik – zelo krušljiva. Zavrtala nista nobene-ga svedrovca. B. S.

58

3–2004

Slovenec na Čo Oju – 2

Nekoliko zagrenjeno se mi jezdelo pismo Kazimirja Perka vprejšnji številki PV, ko je pisal olanski odpravi na Čo Oju (8201 m).Škoda, saj bi bila veliko bolj pri-merna kakšna reportaža s te od-prave, kjer bi bila predstavljenazgodba njenih članov oziroma do-živetja v daljnem Tibetu, kar bi bi-lo vsekakor precej bolj pozitivno;tako za pisca, za vse udeleženceodprave, kakor tudi za bralce. Šeposebej, če so poleg čudovite foto-grafije. A ne moti me samo to,temveč tudi, da za svojo zagrenje-nost nekoliko krivi »(mariborske)alpinistične publiciste«. To sicer nipravilna oznaka, vendar pa lahko zgotovostjo zatrdim, da njegova bo-dica leti tudi name. Pa bi bilo veli-ko bolje, da bi šli kdaj skupaj na pi-vo ali celo na kakšno turo v gore intem zadevam prišli do dna. Vendarpa tole moje pisanje ne zadeva sa-mo Kazimirja, temveč vse podo-bne »gornike«, ki jih postavljajo »al-pinisti« v ozadje (?), kakor je bilonavedeno v njegovem pismu. Tulebo treba najprej razčistiti pojmagornik in alpinist. Gorniki so lju-dje, ki se ukvarjajo z gorništvom.Kaj pa alpinisti? Se ukvarjajo z al-pinizmom. Ali to ni gorništvo? Inkaj sploh je gorništvo? Sam mislim(ni pa nujno, da je to povsem pra-vilno), da se gorniki delijo glede napodročje, s katerim se ukvarjajo,recimo na pohodnike oziroma pla-nince, turne smučarje, alpiniste inostale, ki se kakorkoli najdejo zno-traj te dejavnosti. Torej smo vsigorniki. Tudi alpinisti, ki imajo vKazimirjevem pismu nekakšenslabšalen predznak. A pozablja, dase je do sedaj naučil nekaj o gorahtudi od alpinistov, še veliko več pase bo moral, glede na to, da si za-stavlja precej velike oziroma viso-ke cilje. In pri tem ni edini.

Nekako se mi zdi, da izjava o»sarkastičnih trditvah« ne bo pov-sem držala. V smislu himalaizmaoziroma osvajanja osemtisočakovse mi Čo Oju res ne zdi nič pose-bnega, s tem mislim predvsem

vzpon po normalni smeri. Kar pase osebnega gorniškega uspeha ti-če, je vzpon na takšno goro vseka-kor lep dosežek Tudi sam sem bilnajprej kandidat za pot na Čo Oju(in še vedno imam željo, da se go-re nekoč v prihodnosti lotim), pasem se nato temu iz različnih vzro-kov moral odpovedati. Eden od tehje tudi ta, da je takšna odpravapredraga in lahko za ta denar sple-zaš veliko drugih vrhov, ki so pačnekoliko nižji, zato pa vseeno do-volj lepi, na koncu koncev pa silahko izbereš tudi precej težje ci-lje. Najprej pa je treba razčistiti prisebi, zakaj si sploh postavljamotakšne cilje. Ali zato, da se lahkonato s tem postavljamo (z imenomgore, njeno višino in podobno), dazadostimo svojim željam ali pa za-to, ker imamo gore preprosto radi,ne glede na to, koliko so visoke intežke. Gorništvo ni samo zbiranježigov z vrhov, radi nekateri rečejo.In bo kar držalo. Še nekaj o gori ČoOju: do sedaj jo je osvojilo okolidvajset Slovencev, eden je z vrhatudi smučal. Velja za najlažji osem-tisočak – vsaj vzpon po normalnioziroma Tichijevi smeri, po stati-stikah pa je obenem najbolj varen,okoli 30 življenj je do sedaj zahte-val pri 1300 vzponih na vrh. Po šte-vilu vzponov je takoj za Evere-stom, ki je še precej bolj oblegan,ker je pač najvišji. In če bi nekdorad dosegel kaj posebnega v zvezi zosemtisočaki, se bo moral lotitiAnapurne, ki ima približno 120vzponov na vrh, velja pa za najne-varnejšo, saj je vzela skoraj 60 živ-ljenj. Ali pa mogoče K2, Kangčend-zenga, Lotse ... Dejstvo je, da no-ben osemtisočak ni lahek, že zara-di logistike in višine, so pa lažji intežji. Okoli »turistične gore« (tisto,da »ni vredna omembe« bom spre-gledal, ker ne drži) bi lahko pravtako razvili dolgo debato. Bosta paslovenska udeleženca mednaro-dne odprave verjetno vedela, koli-ko odprav se je mudilo tam, kolikoljudi se je želelo povzpeti na vrh,kakšna množica šotorov je bila vbazi, koliko pa jih je bilo raztrese-nih še po višinskih taborih na samigori, potem pa naj se vprašata, če

to ni turizem. Gorništvo je tudi delturizma, še posebej množično. Resje tudi, da je na primer Anapurnaprecej manj turistična gora. Čo Ojuje gora, na katero – poleg Everesta– agencije (gorniške, torej v nekimeri turistične) organizirajo naj-več odprav in je med osemtisočakinajbolj primerna za vodenje. Tudito sta tam verjetno lahko spoznala.Na diaprojekciji o odpravi sem sli-šal izjavo, da ni pomembno, kakoprideš na vrh. O, pa še kako po-membno je, brez skrbi, vsaj za pra-ve gornike, med katere bi se lahkoprišteli tudi alpinisti. Čo Oju je si-cer visok, a ne preveč za vzponebrez dodatnega kisika, kakor se gamnogi tudi lotijo. Če pa takšen po-dvig presega sposobnosti posame-znika, je možno uporabiti tudi po-moč kisika, saj je škoda zapravititoliko denarja in nato obrniti podvrhom. Je pa še druga možnost –skoraj nepregledna vrsta nižjih vr-hov, kjer nabereš tiste izkušnje, kiti manjkajo in se šele nato lotiš vi-šjih oziroma zahtevnejših ciljev. Invse to so bili razlogi, da »alpinisti-čnih publicistov« vsa stvar ni kajposebej pritegnila. Sam sem lepopovedal, da ne vem, kaj naj napi-šem o tem, ker bi po vseh dejstvihizpadlo, da takšen vzpon ni nič kajposebnega, sem pa predlagal, daakterja sama napišeta kakšno re-portažo, kar bi bilo veliko bolje za-nju, saj tako lahko napišeta kar ho-četa, pa še honorar se dobi za tak-šne članke. Pa ni bilo kaj dosti iz te-ga. Tu bi veljalo tisto, kar vselej go-vorim tečajnikom na alpinističnihšolah, ko se šele spoznavajo z gora-mi – v alpinizmu je najlažje pleza-ti, vse ostalo pa je veliko bolj zah-tevno, kot se zdi na prvi pogled. Jepa zadnji slovenski pristopnik naČo Oju menda izjavil tudi nekaj vstilu, da je bil ta uspeh dokaz, daob takšnih odpravah »medijskipomp«, kakršnega zganjajo nekate-ri, ni vselej potreben. Verjetno jemislil s tem alpiniste. Ja, to je res,samo denar moraš imeti. Ampakto je potem že turizem. Pa še enavelika razlika je – tisti, ki delajo ve-liko »medijskega pompa« iz odpravv tuja gorstva, imajo precej zahtev-P

ISM

A B

RA

LC

EV

59

3–2004

nejše cilje, kot pa je vzpon na ČoOju po normalni smeri. Po drugistrani pa sponzorji, ki slučajnopodprejo takšne podvige, zahteva-jo tudi nekaj za povračilo. Njih za-nima predvsem, kolikokrat se bo-do pojavili v medijih. Če ti kdo dadenar kar tako, brez obveznosti, pamoraš imeti dobre veze ali pa veli-ko srečo. Dva milijona tolarjev staodfrčala, kot bi mignil, piše Kazi-mir. Za ta denar bi lahko odšel vsajštirikrat v Ande in osvojil cel kupšesttisočakov. Dovolj bi bilo tudi zadve odpravi na kakšen sedemtiso-čak, pa še za kakšen treking biostalo. Vendar pa to niso »pravi« ci-lji. V zadnjem času opažam, da seje povečal trend osvajanja raznihznamenitih vrhov po svetu prav sstrani nealpinistov oziroma manjizkušenih gornikov. Pravzapravdokaj enostavno. Denar morašimeti, željo, nekaj fizičnih sposo-bnosti, najameš si gorskega vodni-ka in greš. Pa smo tam, vodnikovpa že ne potrebujejo! In potem lju-dje kar hodijo po ledenikih kotzmedene kokoši, o varovanju ni-majo pojma, ko pa pridejo težave,se obrnejo. Če gre, seveda. Da bi sekdo udeležil kakšnega ledeniškegatečaja ali se vpisal v alpinističnošolo in tam nabiral izkušnje za svo-jo gorniško pot, jim običajno nepride na misel. Dokler ne pride donesreče, je vse dobro. Na pogrebihse nato vsi sprašujejo, le kako se jelahko pripetilo kaj takšnega. V gor-ništvu ne gre brez pravih izkušenjin pravega odnosa do gora. Alpini-sti splezamo najprej cel kup smeričetrte in pete stopnje, potem se lo-timo šeste stopnje, po vrsti šesticpride sedmica ... S štiric na sedmi-ce ne gre kar tako. Podobno je tudipri visokih vrhovih. In če splezašna nekaj vrhov po Evropi in natona Aconcaguo, to še ne pomeni, dasi zrel za Himalajo in osemtisoča-ke.

Zagotovo si vsak zasluži pohva-lo za svoje dosežke, ne glede na toali je to bil najvišji osvojen vrh v ti-stem letu ali ne, saj na koncu kon-cev težavnost gore ni odvisna sa-mo od višine. Nekaterim je pačnajpomembnejša višina, drugim

tehnična zahtevnost. V vsak vzponje potrebno nekaj vložiti, za tiste vHimalaji pa še posebej. Veseli me,da imajo ljudje cilje za prihodnost.A bi bili ti cilji precej lažje uresni-čljivi, če bi se jih lotili na primerennačin in s primernimi izkušnjami.Everest s kitajske strani vsekakorni mačji kašelj in je nekaj povsemdrugega, kot pa Aconcagua in ČoOju. Pa vso srečo!

Boris Strmšek

Komisija pokvarila prijetnorazpoloženje

17. januarja smo se na OŠ Jan-ka Glazerja v Rušah zbrali mladiplaninci iz vse Slovenije na 15. dr-žavnem tekmovanju Mladina ingore. Najprej so nas pozdravili ternam zaželeli veliko sreče ravnatelj,župan občine Ruše in predsednikidomačega planinskega društva,PZS ter Mladinske komisije. Poodlično izvedeni prireditvi smo sečlani ekip odpravili v učilnice, kjersmo pisali teste in upali na uvrsti-tev v finale. Sledilo je kosilo, po ko-silu pa razglasitev rezultatov pred-tekmovanja, kjer smo izvedeli, kdosi je prislužil nastop v velikem fi-nalu. Ozračje sta sprostila predsta-vitev Ruške planinske poti in na-stop Adija Smolarja. Nato je sledilveliki finale, v katerem je prijetnorazpoloženje izginjalo iz odgovorav odgovor. Komisija je namreč ssvojo nestrokovnostjo in zmedeno-stjo nekatere izmed pravilnih od-govorov že razglasila za nepravilne(celo z doktorsko utemeljitvijo), ajih je čez nekaj minut priznala kotpravilne. Nekatere pravilne odgo-vore je »komisija« priznala šele pomočnih protestih publike in men-torjev, nekajkrat celo po zaslugivoditelja, ki je tu in tam prevzeldelo komisije, saj takrat ni bila spo-sobna pravično razsojati. Ni ču-dno, da je bilo namesto ploskanjaob pravilnih odgovorih slišati žviž-ge, namenjene »komisiji«. Po re-dnem delu finala si je »komisija«vzela petnajstminutni odmor, daše enkrat pretehta svoje odločitve

in pripombe mentorjev, ki so senakopičile v finalu. Ko se je »komi-sija« vrnila na prizorišče, je bila pu-blika že močno okrnjena, saj je večkot polovica ekip odšla domov. To-da člani »komisije« očitno niso opa-zili, da so za to krivi oni, saj so šenaprej sprejemali neprimerneodločitve in zmanjšali število gle-dalcev. Zaradi teh »klobasarij« paso najbolj trpeli naši vrstniki, ki sose na odru borili za naslov držav-nega prvaka. Zmagovalni ekipi tanaslov verjetno ne bo ostal v naj-lepšem spominu. Ob koncu bi če-stitali OŠ Janka Glazerja za odličnoizpeljano tekmovanje in gostolju-bnost, ki so nam jo izkazali. Česti-tati pa ne moremo »komisiji«, ki jepokvarila ozračje in veselo razpo-loženje spremenila v napetost injezo. Če je kdo s tem, ko je pri-stransko komisijo postavil na tomesto, želel zagotoviti zmago svo-jim varovancem na nepošten na-čin, ga je lahko sram. Takšni po na-šem mnenju ne spadajo na držav-no planinsko tekmovanje in medslovenske planince, ki smo pravi-čni in nesebični. V upanju, da bo-do komisije v prihodnosti boljeopravljale svojo nalogo – člani eki-pe Štirjezaenga, PD Postojna: Jer-nej Biščak, Klemen Čepirlo, AljažŠemrov in Jana Biščak.

Druga Robertova pesem

Spet nam je bralec poslal Ro-bertovo pesem, ki jo je našel naKriških podih.

Gora, dajem ti utež svojega srca.A vedi, da tu ti bremena pustil nebom.Spočijem si dah, ozrem se naokrog.In tole pesem pustim.Sam sem na to goro zašel.A želel njo sem privesti.

Vodijo me pota samotna.Srečam ljudi neznanih obrazov.Gotovo pa njenega nikoli ne bom.

Ne hodi po poti samotnih ljudi.

Robert PIS

MA

BR

AL

CE

V

60

3–2004

LIT

ER

AT

UR

A

ski alpinist, četudi daleč od doma;tudi argentinskemu andinizmu jedal pomemben pečat. O omenjeniodpravi je Dinko Bertoncelj z Voj-kom Arkom napisal odlično knjigoDhaulagiri, ki je bila predstavljenav PV 7-8/1993. Poleg himalajskihodprav sta v pregled vključeni šedve v Hindukuš, ki sta bili organi-zirani v himalajskem slogu. Knjiži-ci Slovenci v Himalaji je dodan šepregled smrtnih nesreč; teh ni bilomalo – na omenjenih odpravah jeumrlo kar 16 alpinistov. Skratka,knjižica je jedrnat in pregledenprikaz slovenskega osvajanja Hi-malaje. Očitno pa se pri pregleduni bilo mogoče izogniti nekaterimnapakam in nepopolnim informa-cijam, saj že prihajajo prve dopol-nitve in popravki; kar nekaj jih jezbral Peter Podgornik in jih objavilna spletni strani Gore ... ljudje(http://www.gore-ljudje.net/). Ježe tako, pogosto so sicer zeloodmevni uspehi alpinistov po-manjkljivo dokumentirani. Upaj-mo, da bodo vse dobronamernepripombe našle svoje mesto v pri-hodnjih pregledih.

Marjan Bradeško

Gozd pripoveduje

Kamniška Bistrica – Bistri-ški gozd, Tomaž Kočar, samoza-ložba, Ljubljana, december2003

Nedavno nas je razveselilaknjiga Kamniška Bistrica – Bistri-ški gozd inženirja Tomaža Kočarja.Od leta 1963, ko je postal gozdar-ski inženir, je skoraj vso poklicnodobo deloval na ljubljanskem goz-dnogospodarskem območju. Napi-sal je precej strokovnih člankov inje doslej izdal že štiri med bralci le-po sprejete knjige. Najnovejša jetemeljit prikaz zgodovine dolineKamniške Bistrice in njenega goz-da. Poleg številnih podatkov o za-nimivih dogodkih in ljudeh v nek-danjih časih vključuje tudi zgodo-vino lova in planinstva pod kamni-škimi gorami, omenja pa tudi zgo-dovino Kamnika. Na 328 stranehvelikega formata je 190 strani be-sedila in kar 115 strani dokumen-tarnih fotografij (362), sledijo bi-bliografija, viri in osebno kazalo.Vsebina brez dvoma kaže, da se jeavtor dolga leta neverjetno vztraj-no poglabljal v zgodovino opisane-ga območja. Marsikje je bil zadnjiali celo edini, ki je obiskal ljudi, zakatere je domneval, da kaj vedo.Poiskal je dragocene podatke, foto-grafije in drugo gradivo, ki bi bilosicer za vedno pozabljeno in izgu-bljeno. Jedro knjige je seveda pri-poved o zgodovini bistriškega goz-da. V njej so podatki o presenetlji-vih arheoloških najdbah, o imenih,zapisanih ob koncu srednjega ve-ka, in o ljudeh, ki so se tako ali dru-gače mudili v Kamniški Bistrici.Med prvimi obiskovalci so bili dr-zni lovci, divji lovci, za njimi kozar-ji in ovčarji, ki so dosegli vse najvi-šje vrhove. Sledili so jim rudosled-ci in nabiralci rastlin, drvarji, fuži-narji in šele pozneje prvi naravo-slovci, zemljemerci in turisti. Te-meljito so predstavljeni stari goz-darski zemljevidi in številna ohra-njena imena.

Glavne osebe v knjigi so doma-čini, med katerimi je posebno opa-zen znameniti Valentin Slatnar, podomače Bôsov Tine ali Bôs. Sprvaje bil divji lovec, ki je izbiral meddekletom in gorami in se odločil zaskale in lov. Potem je postal lovskinadzornik. Kot najsposobnejši ple-zalec tistega časa je preplezal vse,kar je bilo takrat mogoče. Sam je

Vse himalajske odprave

Slovenci v Himalaji, Slove-nians in Himalaya, zbral ToneŠkarja, Planinska zveza Slove-nije (PZS), Ljubljana 2004

Kdo bi verjel, da so se do leta2003 slovenski aplinisti udeležilikar 85 odprav v Himalajo. Tolikojih je namreč naštel Tone Škarja vpregledni knjižici, ki je nedavno iz-šla pri PZS. Vse skupaj (v sloven-skem izvirniku) je bilo sicer žeobjavljeno v Planinskem zborniku(glej PV 2/2004), tokrat pa gre zasamostojno izdajo z dodanim an-gleškim prevodom. Izdaja se lepoujema z odprtjem planinskega mu-zeja v Pokhari v Nepalu, v kateremso Slovenci dostojno predstavljeni.Knjižica, ki jo je avtor tam delilosebno, bo še bolj pripomogla kprepoznavnosti slovenskega dele-ža v Himalaji. Tudi fotografija slo-vite smeri, v kateri so se Slovenciizjemno izkazali, Zahodnega gre-bena Everesta, na naslovnici še po-sebno osvetli slovenski delež v hi-malajizmu. Ob tem je zanimivo, daje kot prva himalajska odprava sslovensko udeležbo tokrat omenje-na argentinska odprava na Dhau-lagiri leta 1954 – v Planinskemzborniku je namreč še ni. Prav je,da je nekdo končno opazil, da je bilDinko Bertoncelj ugleden sloven-

61

3–2004

NO

VIC

E I

NO

BV

ES

TIL

A

5. februarja letos je bil vPokhari (Nepal) slovesno odprtMednarodni gorski muzej (In-ternational Mountain Museum– IMM), po površini gotovo naj-večji te vrste na svetu, z dvemaoddelkoma: v prvem je pred-stavljena nepalska Himalaja, vdrugem svetovno planinstvo inalpinizem. Himalaja je pred-stavljena predvsem s svojo živoin mrtvo naravo ter življenjemgorskih plemen, pa tudi s svojoalpinistično zgodovino. V dru-gem oddelku so predstavljeneposamezne države, ob splošnihpodatkih gorski turizem, ljud-stvo in kultura, še posebno paplaninstvo, tako zgodovina kotdanašnji razvoj. Celotne razstav-ne površine je približno 10.000m2; ob dveh etažah so še prosto-ri knjižnice, predavalnice, infor-macijske pisarne, prodajalnespominkov ipd. Največji finan-čni delež je prispevala Japonska(90%), nato Indija, Nepal, Kore-ja, drugi smo dali le gradivo zarazstavo. Ljudstva gorskih deželso predstavljena le z narodnimanošama himalajskih Nepalcev inSlovencev (gorenjski par); ta jenajlepša od vseh in je deležnavečje pozornosti obiskovalcevkot ves himalajski del. Ob slo-venski narodni noši so izobeše-

ne fotografije Slovenije – Alp,Bleda, Krasa, Cerkniškega jezerain Sečoveljskih solin, Pirana terznačilne poljedelske pokrajine.Med zemljevidi je tudi Slovenijakot središčni del Evrope. Medštirimi alpinistično oblečenimiin opremljenimi lutkami je tudi

slovenska z opremo, ki je bilauporabljena na odpravi od Tri-sula (1960) prek Kangbacenov(1965 in 1974) do Everesta(1979) in Lotseja (1981), zravenpa je napis s podatki o vseh petihodpravah. V delu z gorskimi ak-tivnostmi je na 12 m2 velikem pa-noju štiri petine fotografij s slo-

venskih odprav, preostale pa sos tečajev v okviru slovenske šoleza nepalske vodnike (NMA). Naposebnem panoju, velikem sla-ba 2 m2, je velik naslov Aleš Ku-naver – ustanovitelj gorske šoleManang, pod njim pa so razstav-ljeni posnetki Aleša Kunaverja s

Trisula in njegov življenjepis izknjige Znameniti Slovenci. Za-gotovo je Slovenija na 30 m2

predstavljena najbolj sistemati-čno od vseh držav, čeprav so Ja-ponci prispevali velikanske po-snetke Himalaje, ki so pravo te-hnološko čudo. Predstavljeni stabili tudi brošuri Slovenci v Hi-malaji – Slovenians in Himalayaz najpomembnejšimi podatki ovseh pomembnih slovenskih de-javnostih in vzponih v Himalaji(za 950 SIT je naprodaj tudi vPlaninski založbi) in Utrinki izSlovenije – Facts about Slovenia.Ob tej priložnosti gre zahvalaUradu vlade za informiranje, Ti-skarni Švarc Ljubljana, ElektruLjubljana, Slovenski turističniorganizaciji in vsem, ki so kakorkoli pripomogli k uresničitvi te-ga projekta in omogočili turisti-čno predstavitev naše dežele inhimalajskih dosežkov.

� in � Tone ŠkarjaSlovenska narodna noša v gorskem muzeju

Vhodno stopnišče, zadaj veriga Anapurn

V Nepalu odprli mednarodni gorski muzej

62

3–2004

NO

VIC

E I

NO

BV

ES

TIL

A

zatrjeval, da pije gamsjo kri in semu prav zato ne more nič zgoditi.V času po obdobju rokovnjačev jebil seveda tudi strog. Legendarne-ga človeka ovijajo številne nenava-dne zgodbe, še posebno tista, pokateri je ustrelil mladega divjegalovca, sina svoje nekdanje izvoljen-ke, za katerega so nekateri domači-ni domnevali, da je bil morda celonjegov sin. V Grintovcih ni osebno-sti, ki bi mu bila enaka. Juš Kozakga je upodobil v knjigi Beli mace-sen. Tomaž Kočar je poiskal precejnovih podatkov o njem, s katerimibo mogoče še bolj podpreti hvalev-redno prizadevanje, da bi BŰsu vBistrici postavili spomenik. Zbratije skušal tudi čim več podatkov odrugih domačinih – vsakega je posvojih najboljših močeh postavilna ustrezno mesto. O nekaterih jeohranil le še zanimiv drobec, pridrugih pa nam je spet predstavil šemarsikatero podrobnost. Prav tipodatki so najdragocenejše gradi-vo in spodbuda za domače razisko-valce, da bodo iskali naprej.

V knjigi so zanimivi opisi plav-ljenja drv in lesa po Kamniški Bi-strici. To so počeli na enak načinkot v Gornjesavski in Savinjski do-lini. Plavljenje je pomenilo delo zasto domačinov in ga je vodil plavnimojster, najbolj izkušeni domačin.Brez knjige bi si težko predstavlja-li, kako je potekalo to težko in ne-varno delo v divji in mrzli Bistrici.Izredno dragoceno je slikovno gra-divo, ki ga je avtor dobil v zapušči-ni inženirja Viktorja Rebolja, pravtako številne fotografije iz zbirkešmarskega fotografa Petra Nagliča.Piše tudi o znanih kamniških roja-kih, še posebno v zvezi s kamniškomeščansko korporacijo, ki je me-ščanom dolga desetletja pomenilapomemben vir blaginje, po drugistrani pa tudi veliko dela in skrbi.Podatki so predstavljeni na dobro-hoten, oseben način in dokumen-tirani, kolikor je le mogoče.

Širina in poglobljenost tegaizredno dragocenega in obsežnegagradiva kažeta, da gre za avtorjevoživljenjsko delo. Vabljivo knjigobodo z veseljem jemali v roke nesamo domačini, ampak tudi ljubi-

telji in strokovnjaki z najrazličnej-ših področij. Izšla je v samozaložbiob pomoči kamniške občine, dobi-ti pa jo je mogoče pri avtorju (To-maž Kočar, Cesta XL/4, 1260 Lju-bljana Polje; telefon 52-93-519).

France Malešič

70 let Jožeta Žvoklja

Jože Žvokelj je posebno medstarejšimi alpinisti in gorskimi re-ševalci zelo znana, priljubljena inspoštovana osebnost. Že ob njego-vi šestdesetletnici smo se ga po-drobneje spomnili s prispevkom(PV 1994/5, str. 233), zato tokratponavljam samo njegove najpo-membnejše osebne podatke. Rojenje bil 25. februarja leta 1934 pri-morskim staršem na Planini priAjdovščini. Po njihovem umiku iztedanje fašistične Italije je večinosvojega razgibanega življenja pre-živel v Kranju. Tam ga je med dru-gim – enajstletnega pobiča – igra-čkanje z minskim vžigalnikom leta1945 stalo tri prste in mu uničilooko. Bistri, nadarjeni mladenič seje sprva ukvarjal z raznovrstnimišporti, zlasti z lahko atletiko. Izučilse je za elektroinstalaterja. Kljubodličnim ocenam, vpisu v zlatoknjigo in priporočilom ni imelsredstev za nadaljevanje šolanja vLjubljani, zato se je zaposlil in žekmalu položil tudi mojstrski izpit.Vzgojil je številne kadre svoje stro-ke in se razmeroma zgodaj osamo-svojil. Ker tiste čase zasebnikomniso ravno cvetele rožice, je sledilnotranjemu klicu in 7 let zelo us-pešno opravljal delo vodje žičnicna Krvavcu, za nameček pa je biltudi vsak hip »pri roki« kot izvrstengorski reševalec. Na »šiht« je hodilnajraje peš – čez Davovec in Kopo.

Član planinske organizacije jeod leta 1948. Pripravnik AO PDKranj je postal leta 1950. S PetromKešetom – Šodrom sta že po letudni »vajeništva« osvojila potrebneveščine v stenah Julijskih Alp, Ka-mniško-Savinjskih Alp in Kara-vank. Tako je postal alpinist in bil10 let tudi načelnik odseka. Ve se,

da mu je sreča v skalah in sneguves ta čas in še pozneje nadvse zve-sto stala ob strani. Kot alpinist jepoleg domačih gora spoznal Cen-tralne Alpe, Visoke Ture, višja ju-goslovanska gorstva in Kavkaz.Njegova lastna in tuja doživetja soga ob užitkih in lepotah na nadvseotipljiv način seznanila s tvega-njem in nevarnostmi v gorskemsvetu in ga privedla med priprav-nike GRS. Komaj osemnajstletenmladenič je po izpitu že septem-bra 1952 postal gorski reševalec.Uril in kalil se je v akcijah in pri-dno plezal ... Vključitev GRS v Me-dnarodno komisijo za reševanje vgorah (IKAR) je prinesla veliko no-vih spoznanj, nove postopke inopremo. Vedno ukaželjni Jože jeosvajal, poglabljal in utrjeval svojeznanje ter 4. julija 1967 postal tudiinštruktor reševanja v gorah. Seve-da se je izkazal tudi na tem podro-čju. Obvladal je pridobljeno zna-nje, mislil tudi s svojo glavo in bilimeniten učitelj. S tovarišema Sta-netom in Tončkom iz PGRS Kranjje šolal kadre v svoji postaji. Uril jereševalce v širšem slovenskem injugoslovanskem merilu. Veliko jedeloval na Jezerskem, zato se nečudimo, če mu ta postaja v Planin-skem zborniku ob 110-letnici SPDin PZS posveča tale stavek: »Za us-pehe postaje so poleg načelnikovnajzaslužnejši Pavle Kemperle,Andrej Karničar st. in Jože Žvokelj,ki je veliko storil tudi za uspešnodelo in razvoj GRS Slovenije.« Ak-tivno je doživljal rojstvo reševanjas helikopterjem, v akcijah pa v pridponesrečencem rešil tudi preneka-teri kočljiv problem v stenah inplazovih ... Po smrti načelnikakranjske postaje dr. Gorazda Zavr-nika nastale spremembe Jožetu ni-so bile naklonjene, zato je konecsedemdesetih let sčasoma prene-hal organizirano delovati kot inš-truktor GRS. Veliko je sodeloval zjezerskimi reševalci in tudi sicerpriskoči na pomoč vselej, kadar inkjer je potrebno.

In kaj lahko povemo o zadnjihdesetih letih? Dinamična naravamu niti za hip ne da miru. Vedno jev akciji, taki ali drugačni, počitka si

63

3–2004

NO

VIC

E I

NO

BV

ES

TIL

A

zlepa ne privošči. Odkar imamo že-pne telefone, ne mine teden, da sene bi oglasil s kakšnega vrha. Naj-večkrat pokliče s Pristovškega Stor-žiča, na katerega pozimi rine skozidebele in globoke zamete, ki gavčasih celo zavrnejo. Pogosto jesam, marsikje ga srečamo s sopro-go Danico, katerim izmed otrok,včasih tudi z naključnimi sopotni-ki. Njegovi so vsi vrhovi, ki mu pri-dejo na misel: Veliki Babi in Gole-mu vrhu dela družbo VirnikovGrintovec, na njegovem seznamuopravljenih tur so tudi ledeni novo-letni Triglav z Danico, krotki Lu-bnik, Blegoš in Ratitovec, Sv. Jošt,Javorov vrh, Kriška gora s Tolstimvrhom, Malim Grintovcem, Zapla-to in Sv. Jakobom pa vrhovi v gre-benu Karavank: Dovška baba s Ke-po, rob proti Tromeji, pristop naStol s severa. Poslastice so prečenjeKošute in vzponi na Veliki Klek zrazličnih strani. Tu so še Raduha,Nanos in za spremembo celo Gra-diška tura. Neredka so kresovanja,ob novem letu rad šari po Storžiču.Za Ojstrico po Kopinškovi poti jena vrsti Brana, na spisku naletimoše na prečenje z Mangarta čez Ko-tovo špico v Tamar in na potep zVogla prek vrhov čez Šijo, Rodicoin Črno prst v Bohinj. Edini stalni-ci v tem vrvenju sta nenehnost innekakšna urejena neurejenost –misel, odločitev, izvedba! Iskanjezasoljenih okoliščin je pri njem sko-raj pravilo. Med njegovimi turamiso v zadnjem času dolge, divje inpokončne ferate nad Belopeškimijezeri – na Mangart in Vevnico, naVeliko Ponco. Enoličnemu dviga-nju nog in šodru na nadelani potina Triglav se izogne z vzponom čezsteno. Krna se loti s severozahoda,rad ima navpičnice na Montažu,Kanin iz Italije. Danes s sopotnikiopravi s precej zoprno avstrijsko fe-rato v južni steni Dachsteina, stikapo opuščenem solnem rudniku, ju-tri že spokojno ubira domače steze,na katerih mu pri samotnih doma-čijah včasih kažejo zobe popadljivikosmatinci ... No, tega je še veliko,a vsega se zaradi obilice vrhov,smeri in poti ne da napisati; če seš-tejemo vsaj poglavitno, so na ogled

osupljivi podatki: po dnevniškihzapisih sodeč je samo od leta 1994do danes 1307-krat pristopil na ve-čje vrhove, premagal 914.900 višin-skih metrov in v ta namen z avto-mobilom prekobalil 1.700.000 kilo-metrov. Ob tem pavlihovsko pripo-mni, da je doslej premogel kar 22avtomobilov in preživel 22 nesreč.Naj še kdo reče, da ga sreča nimarada!

Počasne hoje in »mečkanja« nepozna. Giblje se vedno s pospe-škom, tako da sta ga že sama kostin koža. Čeprav je trden in žilav, jebil včasih potreben zdravnikovepomoči – maratonskih podvigovzobozdravnika in drugih speciali-stov. V ozadju očesa, ki ga je priza-dela eksplozija, so mu zdravnikipredlani »privarili« mrežnico, kimu je odstopila, in za nameček vozadju našli v fina tkiva ovit ka-menček – dokaz nenavadnega soži-tja tujka z nadvse občutljivim innežnim organizmom. Jože sevedatudi v »dolinskih trenutkih« oprav-lja najrazličnejša, po večini težaškadela, ki se jim drugi izogibamo: po-dira drevesa, stiska mošt, suši kr-hlje, kuha šnops, vzdržuje svojo intuje hiše in strelovode ter se ubadaše z neštetimi drugimi deli. Še ve-dno ga spremljajo orglice, iz kate-rih zna izvabiti nadvse prijetne vi-že. Da ne zastane, za razgibavanje– zdrav ali bolan – skoraj vsak danin v vsakem vremenu skoči na Šte-fanjo goro, toda tega ne prišteva kturam. Naj mu bo zdravje milo,moči trdne, sreča naklonjena! Najše naprej pridno zahaja v gore inskupaj z družino užije še mnogo,mnogo zadovoljnih let ...

Pavle Šegula

Hrvaška planinskazveza praznuje130-letnico

Hrvaško planinsko društvo(HPD) je bilo ustanovljeno že leta1874. Treba je omeniti, da je enanajstarejših zvez na Hrvaškem, po-leg tega pa so bili Hrvati deveti na-rod na svetu, ki je imel svojo pla-ninsko organizacijo, prvo v tem

delu Evrope. V jubilejnem letu boHPD organiziralo vrsto prireditev:od 14. do 16. 5. bo na planini Osor-ščica na otoku Lošinju Dan hrva-ških planincev, 19. 6. bo na najvišjihrvaški planini Dinari odprtobnovljeni in razširjeni planinskidom Brezovac, za 15. 10., točno na130. obletnico ustanovitve HPD,pa se načrtuje slovesnost v Zagre-bu. Sklep praznovanja naj bi bilmaja naslednje leto, ko bo v Samo-borskem pogorju izveden pohodpo poti prvega planinskega izletana Hrvaškem Rude-Veliki Dol-Oš-trc-Plešivica-Rude. Prva in hkratiena najpomembnejših akcij bo vsoboto, 17. 4., v Ogulinu. Po poz-dravnem govoru predsednikaHPD bo predstavljena svojevrstnaenciklopedija hrvaškega planin-stva Zlatna knjiga hrvatskog plani-narstva, katere avtor je dr. ŽeljkoPoljak. V Zavičajnom muzeju bodoodprli razširjeno alpinistično inekspedicijsko zbirko. Zatem bo vbližnjem Đulinem breznu prikaza-na še vaja GRS s klasičnimi oblika-mi reševanja, sodeloval bo tudi he-likopter Bell 212. Po prireditvi boorganiziran skupni vzpon na Klek.HPD vabi vse slovenske planince,ki jih prireditve zanimajo, naj sejim pridružijo pri počastitvi jubile-ja hrvaških planincev.

Po Slovenski planinski poti

Na sestanku predsednikovMDO 28. 11. 2003 so predstaviliprogram množičnih akcij PD inMDO, vključenih v letošnji kole-

64

3–2004

NO

VIC

E I

NO

BV

ES

TIL

A

darček izletov. Akcije so si z objavopridobile pravico, da sodelujejo vvseslovenski akciji Od Prekmurjado Jadrana z nahrbtnikom in spo-minsko vpisno knjigo. Gre za vpi-sno knjigo, ki bo v nahrbtniku po-tovala od koče do koče po SPP indrugih poteh, ki jih bodo prijavilidruštva in MDO po 1. maju 2004.V Planinskem koledarčku PZS zaleto 2004 je registriranih 370 akcij.Z nahrbtnikom in vpisno knjigobodo po SPP najprej šli prekmur-ski planinci, in to do Mariborskekoče. Podravski planinci bodo šliod tam do Ruške koče. Koroški pla-ninci bodo nadaljevali pot do kočena Loki pod Raduho. Potem bodosavinjski planinci prenesli nahrb-tnik do Kamniške koče, kamniško-bistriški planinci do Češke, gorenj-ski planinci do Triglavskega domana Kredarici, zasavski planinci doZasavske koče na Prehodavcih, po-soški pa do Vojkove na Nanosu.Akcijo bodo sklenili Primorski pla-ninci v Tumovi koči na Slavniku.

Adi Vidmajer

Zagrebški planincina Primorskem

V zadnjih mesecih prejšnjegaleta smo prejeli prošnjo članovGorske sekcije HPD Zagreb Mati-ca, da bi jih popeljali na Čaven, Go-lake in na ogled lepot Trnovskegagozda in Gore. Prvi večer smo pre-nočili v Bavčerjevi koči na Čavnu.Gostoljubje in prijaznost sta napol-nili prostor in beseda je tekla samaod sebe. Naslednje jutro je bilo kri-stalno jasno. Jesenske barve so nasočarale, ko smo jo ubirali proti Iz-tokovi koči pod Golaki. Oko je iska-lo lepote, se ustavljalo ob skriven-čenih deblih, paslo radovednost nalevo in desno. Na vrhu Malega Go-laka je bila idila popolna. Ruševjeje bilo zavito v ivje. Pravljična le-pota. Z vrha smo videli Julijce,Idrijsko hribovje z Blegošem, Ja-dransko morje, mesta in vasi v do-lini. Vračali smo se proti Koreniniin Tihi dolini, na Predmejo. Stezaje čudovito speljana in označena.Besede so preskromne, da bi lahko

z njimi izrazili vse, kar nam da takpohod. Avtobus nam je pomagal,da smo bili hitreje na Otlici. Odtam smo se odpravili po Robu. Podnami Vipavska dolina s svojim sre-brnim trakom, na severu pa Tr-novski gozd v poznojesenskih bar-vah. Otliško okno osupne vsakega,ki ga vidi prvič, pa tudi obiskoval-ce, ki smo pogosti gostje, prevza-me. Na Sinjem vrhu je bilo našepoti konec. Da se bodo hrvaški go-stje še vrnili, pa ne dvomimo.

PD Ajdovščina

Planinska šola za odrasle v zimskih razmerah

Odsek za izletništvo in vodniš-tvo pri PD Velenje je sredi oktobra2003 začel Planinsko šolo za odra-sle. Naša želja je bila posredovativse znanje, ki je potrebno za varnohojo v zimskih razmerah. Začetekšole smo imeli sredi oktobra 2003 zodprtjem slikarske razstave CenetaGriljca iz Kamnika. Avtor Himalaj-skih vrhov nam je v kratkem preda-vanju pripovedoval še o svojih mo-tivih in veselju do risanja. Jože Me-lanšek je govoril o organizaciji PZS,posebno o matičnem planinskemdruštvu ter o prihajajočih prazno-vanjih in obletnicah. Nadaljevalismo s predavanjema Danila Škr-binka o nevarnostih v gorah s pou-

darkom na zimskih razmerah in dr.Janeza Polesa o vplivih zunanjihdejavnikov, kot so hoja, obremeni-tev, hrana ipd. na srce in ožilje. Obepredavanji sta sprožili mnogo vpra-šanj, na katera sta z veseljem odgo-varjala. Naslednja tema je bila ori-entacija. To smo obdelovali na tere-nu, in sicer na Pohorju, med Pun-gartom in Ribniško kočo. Prejšnjidan je zapadlo kakih 20 cm novegasnega, ki je še polepšal razpolože-nje. Udeleženci so tako na terenuobnovili znanje o orientaciji, upo-rabi zemljevida, azimutu, stojni to-čki ipd. Sledila so predavanja oopremi in vremenoslovju, konecPlaninske šole pa smo pripravili vLogarski dolini. Na plazu pod Pla-njavo smo preizkusili hojo v dere-zah, hojo ob vrvni ograji z dereza-mi ali brez njih ter vertikalno varo-vanje na snežišču. Posameznih pre-davanj se je udeležilo od 30 do 62slušateljev, le zadnje je bilo manjobiskano. Vzrok je bil najbrž to, daslušatelji prejšnjih predavanj še ni-majo zimske opreme, nekoliko paje na udeležbo najbrž vplivala tudineugodna vremenska napoved.Akcija je bila za slušatelje zastonj,saj nobeden izmed predavateljevni zahteval plačila. Sponzorjema,mestni občini Velenje in velenjske-mu zdravstvenemu domu, se za-hvaljujemo za dvorano, v katerismo imeli predavanja.

Franc Maršnjak

Skupina planincev HPD Zagreb Matica na vrhu Malega Golaka