Šolsko glasilo ginko junij 2016
DESCRIPTION
Šolsko glasilo OŠ Maksa Durjave MariborTRANSCRIPT
Likovno-literarno glasilo Junij 2016
V tej številki vam predstavljamo:
poezijo ……………………………………………………………………………………………………………………………..1–17
prozo …………………………………………………………………………………………………………………………….. 18–33
likovna dela …………………………………………………………………………………………………………………….1–33
Dragi bralci,
polni vtisov zaključujemo šolsko leto, ki je bilo zelo uspešno. O tem smo že pisali v Ginkih, ki so
izhajali med letom.
V tej številki pa se predstavljajo mladi literati, ki so napisali pesmi ali prozna besedila ter likovni
ustvarjalci.
Pesnik Tone Pavček je dejal:
»Ljubim svoje tišine
in v njih mala rojstva besed:
kot od neke nezemske bližine
je lep ta robati svet.«
Med učenci se je rodilo mnogo besed, ki vam bodo ob prebiranju Ginka polepšale svet. Vabim vas v
svet domišljije in umetnosti.
Majda Kukolj, prof.
U V O D N I K
1
ŠE ZADNJIČ
Dež pada, okno se rosi,
tako večino časa je te dni.
V mraku morje se lesketa, svetlika se tiha obala,
noč daljša postaja.
Morje se že hladi, torej - zakaj še čakali bi?
Ko pogledam v tvoje oči,
strah me več ni.
Še zadnjič letos v morje skočimo mi!
Maja Jenčič, 8. a
SREČALI SMO MRAVLJO (poustvarjanje)
Srečali smo zajca, smo rekli mu skakač,
ker takšne hitre noge ima in z njimi dobro skakat zna.
Srečali smo pajka,
smo rekli mu "pletar", ker takšne spretne noge ima in z njim dobro plesti zna.
Srečali smo lisico,
smo rekli, da tatica je, ker zvito se priplazi v kokošnjak
in kokoši rada zgrabi za vrat.
Srečali smo mačko, smo rekli, da je uživač,
ker tako zelo se božat da in rada bi ves čas dremuckala.
Srečali smo medveda, smo mu rekli čebelar,
kar take kosmate tace ima in z njimi čebelam med krasti zna.
Učenci 2. a
P O E Z I J A
Šemsija Hajrizi, 8. a
Marisa Ribič, 7. a
MUCKICA MALA
Muckica mala,
kaj si že vstala?
Sončece zlato zbudilo te je.
Muckica mala
je ušeska pokazala
in z njimi poslušala.
Muckica mala
je brkice pokazala
in z njimi migala, migala.
Muckica mala
je repek pokazala
in z njim odšla v zlato pomlad.
Muckica mala
je kremplje pokazala
In z njimi vrata cela popraskala.
Ana Antunović, 1. b
NOGE
Naprej - nazaj je velik zalogaj,
levo desno, to šele je plesno!
Skočim sem in skočim tja
ter zavriskam prek meja.
Vedno znajo in garajo,
a me vseeno rade 'majo'!
»Hvala desna, leva hvala,«
rečem vedno, ko se vdajo.
Noge nosijo nas noč in dan,
Vsem pomagajo prispeti - kdo ve kam.
Žak Kravos, 6. a
P O E Z I J A
Vid Gregorn, 3. a
Iva Biluš, 3. a
Nejc Katič, 2. b
3
SREČEN SEM …
da imam očeta in mamo,
ker imam družino, v kateri se
imamo radi in imamo čas
drug za drugega,
ko me kdo pohvali,
ker sem zdrav,
ko naredim nekaj dobrega,
ko nekomu pomagam.
Učenci 3. a
SESTRICA
Moja nagajiva, mala sestrica,
sledi mi vsepovsod,
kamorkoli grem.
Izziva in toži me,
jaz pa nič ne morem.
Tako je življenje moje,
a vseeno jo rad imam.
Jaša Lampreht, 4. a
P O E Z I J A
Selma Haljiti, 1. a
Tian Šarman, 2. a
Moniq E. Olah, 2. a
Neli Tomašević, 2. b
4
NOGE
Noge lahko hodijo
kilometre in
kilometre,
dokler jih ne zaboli.
Noge so lahko gibične in
naredijo špago.
Lahko plešejo
in cel popoldan hopsajo.
Mirnesa Kičin, 6. a
GLAVA
Glava je krmilo telesa.
Lahko je brihtna,
lahko je lena,
ali pa samo zelo vesela.
Če glava kaj želi početi,
bo to naredila,
brez kakršnega koli opozorila.
Če se pa glavi kaj ne da,
izklopi vse.
Ne posluša,
nič ne vidi,
le sanjari in sanjari …
Zoya Čurin, 6. a
P O E Z I J A
Belkize Abdulahu, 5. a
Filip Berko, 8. a
Lara Čurila, 7. a
5
MLADOST
Ko pride mladost,
nastopi norost.
Poleg norosti,
mozoljev še dosti,
pa posebne frizure
in vedenje za kure.
Fantje, punce in drugi problemi …
pri Matki so vsi gluhonemi,
pri športni so vsi invalidi,
pri kemiji pa nihče ne ve, kaj so sulfidi.
Mladost pa je poezija,
saj v njej srce pogosto močno razbija,
in ljubezen se kdaj pa kdaj
rima tudi na bolezen.
Rok Goropevšek, 8. a
UČBENIK
Sedim.
Sedim in v učbenik strmim.
Ne vem, kaj berem,
ne vem, kaj piše.
Rad bi, da vse se izbriše.
Učbenik pa se mi smeji.
Vsaj tako se mi zdi.
Črke gor in dol,
pike sem in tja,
meni pa se sploh ne da.
Dobro bi bilo,
če učbenik bi se spremenil;
in to tako, da bi lahko ga spil.
Vendar to tako ne gre,
zato ga primem v roke.
Obračam liste sem in tja,
v upanju,
da ni tako težko.
Besede skačejo kar same mi v glavo,
jaz pa ponosen stojim in se veselim.
Jaš Štajmec, 7. a
P O E Z I J A
Elmaza Zumberi, 4. a
6
SMETAR
Jaz bom smetar
in izumil bom novo stvar.
Takrat bo svetu le zame še mar.
Čistil bom zrak -
vsak umazan oblak.
Nadomestil ga bo svež zrak.
Recikliral bom vsako stvar,
to bo moj dar.
Iz solz pričaral bom smeh.
Res, to prava bo stvar!
Aleksander Tomič, 6. a
PRIJATELJ
Poglej me v oči.
Ne! To ni on, ni ona,
to si ti.
Kadar te vidim, se mi obraz zasmeji,
kadar se skregava,
solze točim sredi noči.
Ko skupaj postaneva nora,
nama res ni več pomoči.
Le k meni priteci,
kadar te kaj teži.
Skupaj zmoreva vse;
skupaj imava v spominu trenutke,
težke, solzne, nasmejane in enostavno –
čisto »bolne«.
Odpravljava pa se vsak v svojo smer.
In ko te ne bo več blizu,
se te bom spominjal vsak dan,
vsaki večer …
Blaž Rodošek, 9. a
P O E Z I J A
Jure Krajnc, 3. a
Jaša Lampreht, 4. a Naja Motoh, 2. a
7
PESEM
Le kaj je ljubezen,
sem se spraševala,
preden tebe sem spoznala.
Kakšen je občutek, ko imaš nekoga rad?
Ne, nisem ga poznala.
Da lahko imaš nekoga raje od sebe -
nisem verjela.
A potem … sva midva se ujela.
Rekla sem, da te ljubim.
In rekel si, da se ne smeva.
Zakaj? V tistem trenutku nisem dojela.
A verjamem, da bova skupaj premagala vse
ovire,
in se srečna ljubila.
Saj jaz te ljubim in diham za oba.
In ti, moja ljubezen, rad me imaš!
Metka Jenčič, 9. a
SNEŽINKA
Kristali ledeni obliko zvezdic dobijo,
ko po zraku letijo,
se v snežinke spremenijo.
Vsaka drugačno ima obliko,
kot gledal bi umetniško sliko.
Ena velika je, druga vihrava,
vse ustvarila je narava.
Snežinki niti dve enaki nista,
a snežaka dva sta čisto ista.
Vsako leto vedno znova
zime se veselim,
saj drsam rad in iglu naredim.
Filip Berko, 8. a
P O E Z I J A
Lana Podpečan, 5. a
Maša Peček, 4. a
8
USPAVANKA
Nežno pesem vsak rad posluša,
tihe note zapete pred spanjem,
takrat,
ko težke so veke
in luč že ugaša.
Oči kar zažarijo,
ko slišijo mamino melodijo,
slajšo kakor sladkor;
in lunin sijaj razsvetli prostor,
ko roke ga nežno držijo.
Ziba se dete,
kot da v morja objemu,
v toplem naročju matere
veselo zahihita se
brez skrbi na svetu.
Danijela Korošec, 9. b
NISI FRAJER
Če misliš, da si frajer,
res se motiš,
v šoli slabe ocene,
grdo obnašanje.
To punce odžene.
Puncam so všeč le prijazni.
A ti takšen nisi,
zato se ne delaj frajerja.
To ti mora biti učilo.
Anja Gostenčnik, 4. a
P O E Z I J A
Jana Koren, 9. b
Šukrija Hajrizi, 9. b
Živa Tolevski, 9. a
9
POVODNI MOŽ (PREPESNITEV)
Najlepše dekle v Ljubljani je Urška bila,
novi iPhone je dobila
in poglede mladeničev privabila.
Veliko fantov ji je dvorilo,
a všeč noben ji ni bil,
iskala le takega je,
ki jo na večerjo bi povabil.
Družabna in zgovorna punca,
včasih samovšečna,
delala je selfije, kjerkoli je bila.
Na Kongresnem trgu koncert je grmel,
samih znanih DJ-ev.
Mladeničev veliko
bi rado z Urško plesalo,
a noben ji všeč ni bil.
Zagledala končno je pravega,
z veseljem z njim zaplesala,
saj Snapchat in Facebook ima.
Ker tudi avto športni je imel,
jo na mah je osvojil,
in ji pesem tiho je zapel.
Sta se kot blisk odpeljala,
zaradi hitrosti na dnu Ljublan'ce končala.
Filip Berko, 8. a
P O E Z I J A
Maja Jenčič, 8. a
Miha Moleh, 8. a
Lara J. Berghaus, 8. a
10
OMARA
Moja omara je široka in velika,
da bi vanjo lahko stlačil dva bika.
Mojo omaro tudi vedno mika,
zakaj petelin kikirika in če ima ušesa velika.
Omara občasno škripa,
včasih pa tudi nerga,
ker je preveč naložena.
Ta omara ni jeklena, zato je pa lesena.
Shranjuje mi stvari,
tega se iz dneva v dan bolj veseli.
Saj to je njeno delo,
ki opravlja ga veselo.
Miha Č. Budihna, 7. a
P O E Z I J A
Naja Podpečan, 2. b
Tim Potisk, 2. b
Timotej Debeljak, 2. b
Blaž Gregorn, 1. a Aleksej Čosič, 7. a
11
ZAKAJ JE TAKO
Zakaj se otroci klovnu smejijo,
ko ti vragolije naredijo?
Zakaj otroci hitreje nalogo naredijo,
če zato nagrado dobijo?
Zakaj se otroci teme bojijo
in v temi težje zaspijo?
Zakaj mama ponori,
ko soba pospravljena ni?
Zakaj je to tako?
Odgovor na to je: »Zato.«
Aleksej Čosić, 7. a
P O E Z I J A
MIŠKA IN SIRČEK
Miška je prišla v deželo,
kjer veliko sira je,
tam nihče nikoli ne strada,
ker je sira res za vse.
Miška se nadvse zabava,
saj to njene sanje so.
Kmalu pa se poslovi
in si močno zaželi,
da bo spet prišla v deželo,
deželo slastnih sirov.
Nejc Katič, 2. b
Bedrija Bećiri, 2.b
Naja Podpečan, 2. b
Taja Pek, 2. b
Blaž Rodošek, 9. a
12
SANJE – ČUDNO ZDRUŽEVANJE
Znajdeš se sredi puščave,
kjer kavo pijejo krave.
Med njimi pa en slon,
ki je mar mu za bonton.
Sam kaj prida nisi oblečen,
v pižami hodiš naokrog.
Iz nosu ti svečka leze.
Ko z rokavom jo obrišeš
te opazi slon,
ki je mar mu za bonton.
Zdaj ti huda prede,
saj te pošlje v zapor na južni pol.
Tam so tigri in žirafe,
tam so levi in gazele,
tam so tudi psičke bele …
Dovolj ti je
in rečeš STOP
in že si buden kot napolnjen top.
Katarina Ribič, 7. a
P O E Z I J A
Melisana Bećiri, 2. a Sara S. Vidovič, 2. b
Larisa Hajrizi, 6. a
Miha Č. Budihna, 7. a Marisa Ribič, 7. a
13
STARA TRTA
Stara trta, trta stara,
na Lentu nisi se predala.
Požarov sto ti je grozilo,
bojevala si se z vso silo.
Še vedno z nami tukaj si,
zato slavimo te vsi mi.
V jeseni dobro si obrodila,
da naše čaše bi napolnila.
Ko dobro vince pijemo,
se vedno nate spomnimo.
Oj, stara trta, trta ti,
rasti nam še mnogo dni!
Lana Podpečan, 5. a
P O E Z I J A
Sara S. Vidovič, 2. b Herolinda Buzhala, 9. a
Anej Fajdiga, 9. a
Katarina Ribič, 7. a Kaja Počivavšek, 9. a
14
EVA IN OGLEDALO
Pred ogledalom vedno smejem se,
mežikam in se včasih vikam.
Zato, ker v njem je slika
tako velika, da lahko se vika.
V ogledalu je skrivnost velika,
tam je narobe slika.
Ko gledam se in se češem,
v ogledalu AVE – tukaj EVA sem.
Gledam svoje NOGE,
ki EGON so postale,
leva tukaj, desna tam.
Pomežik si z očesom dam.
Najbolj všeč mi HUBERT je,
ker mu KEPOP skače,
kadar smejem se.
Ko še čop si naredim,
se od AVE poslovim
in veselo v šolo odhitim.
Barbara Ribič, 6. a
P O E Z I J A
Tilijan Gregorič, 2. a Nikolina Trajkova, 2. a
Luka Petre, 2. a
Julija Gec, 1. b
Ana Lubej, 1. b
15
MOJA BABI
Moja babi očala rabi,
da prebere si recept.
A nato njeno pecivo,
s suho slivo,
dobro je kot med.
Babi peče palačinke,
potice s čokolado,
z makom in orehi,
pa še pehtranovo zna.
Pri njej je keksov v izobilju,
londonskih rezin, pa tort.
Ona peče dobro,
da kar prste si oblizneš.
Pridite poskusit tudi vi.
Miha Ferlinc, 4. a
P O E Z I J A
SIMPATIJA
V temnem kotu se skriva
deklica ljubezniva.
Obraz ji žari
in njeno srce zate gori.
Po hodniku se sprehaja
in ti s pogledi nagaja.
To je tvoja simpatija,
tiha, nežna melodija.
Vsak dan za vogalom tičiš
in jo s pogledi loviš.
Ko pa tvoja simpatija
najde drugo simpatijo,
se ti življenje spremeni v polomijo.
Tea P. Breznik, 9. b
Nikolina Trajkova, 2. a
Adrijana Sefić, 8. a
Nik Rebernak, 9. a
16
NAMIŠLJENI PRIJATELJ
Kadar se jočem ali trpim,
mi moj namišljen prijatelj pomaga,
da to preživim.
Kadar mi je dolgčas
in kadar nimam nič za počet,
mi on pomaga veselje doživet.
Namišljenega prijatelja lahko ima vsak,
da mu pomaga, da ga tolaži,
da mu vse temne misli preplaši.
Namišljen prijatelj je lahko vsak:
riba, raca ali rak.
Lara Čurila, 7. a
P O E Z I J A
Šukrija Hajrizi, 9. b
Nik Rebernak, 9. a
Šemsija Hajrizi, 8. a Tea P. Breznik, 9. b
17
GOSPOD KROKAR
Gospod Krokar je čisto nor,
nor na vilinske botre je on,
pa čeprav jih nikoli ne ujame,
jih vztrajno opazuje iz svoje jame.
On strogi učitelj je v šoli,
kjer pogosto znori, če napisane naloge ni.
Zelo rad učencem »cveke« deli
in posebej poredneže ima na piki.
Grbo in ušesa na vratu ima
in najraje bi tako kot vsi imel vilinca.
Vilince imajo le otroci mali,
a gospod Krokar tega ne razume v svoji glavi.
On nejevoljen je
in s tem v slabo voljo spravi vse.
On se nikoli ne spremeni,
ker v zabavni risanki živi.
Ian Lončar, 7. a
P O E Z I J A
Aleksej Čosič, 7. a
Kaja Počivavšek, 9. b
Marisa Ribič, 7. a
Danijela Korošec, 9. b
18
P R O Z A
ZLATNIKI SREČE
Šel sem na sprehod na Pekrsko gorco. Tam sem srečal škrata Dobrošina.
Dobrošin je bil zelo žalosten, ker mu je zlobni škrat Zlobomir uničil hišo. Prosil me je, če mu
pomagam zgraditi novo. Naredila sva hišo iz kamenja. Njegova prejšnja hiša je bila iz lesa. Sedaj bo
škrat Zlobomir težko uničil novo. Škrat Dobrošin je bil zelo vesel in me povabil v njegovo novo
hišo, kjer sva si priredila zabavo. Prišlo je še več škratov na obisk, med njimi tudi
škrat Zlobomir. Poskusil je uničiti tudi novo hišo, vendar mu to ni uspelo, ker je bila iz tršega
materiala. S škrati smo ga napodili. Po zabavi so odšli škratje domov. Ostala sva sama s škratom
Dobrošinom. Sedaj mi je škrat pokazal svojo skrivnost. V skrinji, ki jo je imel pod posteljo, je bilo
ogromno zlatnikov. Ker sem mu pomagal pri gradnji hiše, mi je podaril sedem zlatnikov. Rekel mi je,
da ne smem nikomur povedati, kje domuje, ker se bodo drugače zlatniki spremenili v pepel.
Še vedno imam vseh sedem zlatnikov in nikomur še nisem izdal skrivnosti o škratu Dobrošinu.
Mislim, da mi ti zlatniki prinašajo srečo.
Jure Krajnc, 3. a
MOJA NAJLJUBŠA KNJIGA
Babica barabica – zgodba govori o fantu Benu, ki ni rad hodil k babici, ker je bila dolgočasna.
Nekega dne pa je v škatli našel dragulje in jo začel oboževati. Skupaj sta šla ukrast kronske
dragulje.
Babica je Benu povedala, da ima raka. Za božič so jo pokopali. Ben jo je zelo pogrešal.
Zgodba mi je všeč, ker je zanimiva in napeta in ker jo je napisal moj najljubši pisatelj David
Walliams.
Nejc Liponik, 4. a
19
P R O Z A
LEGENDA O KURENTU
Nekoč je živel zelo lep in pameten fant. Da so ga vsi občudovali, mu ni bilo niti malo všeč. Tako se
je ponoči odpravil daleč stran od vasi. Srečal je hudiča. Prosil ga je za uslugo, da ga spremeni v
nekaj grdega, strašnega in ogabnega, da se ga bodo vsi bali. Hudič ga je spremenil. Jezik mu je
potegnil do pasu, nos mu je podaljšal, rasti mu je začela dlaka, zrastla so mu peresa in rogovi. Okoli
pasu so mu viseli kravji zvonci.
Kurent je bil vesel. Šel je v mesto. Vsi so se ga bali. Zapirali so okna, vendar so vseeno kukali skozi
špranje.
Videli so, da za njim izginja sneg. Ljudje so prišli bližje. Punce so ga gledale v oči. Videle so znane
oči. Brskale so po spominu ... Spomnile so se na fanta, v katerega so bile zaljubljene. Začele so
jokati. Za spomin so mu dale robce, s katerimi so si brisale solze.
Tako še danes kurenti nosijo robce.
Bela S. Ornik, 4. a
MOJA NAJLJUBŠA KNJIGA
Moja najljubša knjiga je Poredne punce. Govori o punci, iz katere so se norčevali in jo zbadali.
Najbolj so se norčevale iz nje tri punce. Nekega dne pa se je to končalo. V šoli so imeli odprto uro.
Učiteljica je govorila o nasilništvu. Sošolke so jo nehale zbadati.
Knjiga mi je všeč, ker pove, da se ne smemo norčevati iz drugih.
Maša Peček, 4. a
Herolinda Buzhala, 9. a Maja Jenčič, 9. a Brendon Bernica, 7. a
20
P R O Z A
SREČANJE V VESOLJU
Zelo sem želel postati astronavt. Ko sem dopolnil 30 let, sem z bratom šel v vesolje. Ko sva se
peljala z raketo, sva videla drugo vesoljsko plovilo. Sledila sva mu na planet Mimori. Tam sva
srečala vesoljce.
Vsi so bili zelo čudni. Imeli so pištole, ki so streljale kamne. Imeli so tudi meče iz gorečega kamna.
Predstavila sva se jim. Povedali so nama, da lahko dobiva takšen meč. Strinjala sva se.
Opozorili so naju na nevarnost. Dali so nama letala in sva odšla.
Na poti sva srečala zlobneža, po imenu Temni gospodar. Ujel naju je in zahteval, da mu poveva, kje
so Mimori. Nisva mu povedala. Grozil nama je, da naju bo ubil. Po dolgotrajnem mučenju sva
povedala in naju je izpustil.
Nato sva odšla na planet Domer. Tam sva srečala mojstra Renija. Naučil naju je sabljati.
Začela se je vojna. Renija in Temnega gospodarja ni bilo več. Moj brat je postal zloben. Borila sva
se. Njegovi vojaki so zavzeli vse planete in ubili vse prijazne vojake. Samo jaz sem ostal. Spravil sem
ga na tla. Dal sem mu možnost, da postane prijazen.
Žan Korpar, 4. a
Šemsija Hajrizi, 8. a Tilen Ajhmajer, 8. a Anej Breber, 7. a
21
P R O Z A
SKOČILA SVA SI V LASE
Pripovedoval bom o dogodku, ki bi ga najraje pozabil. V šoli je do takrat bilo presenetljivo lepo.
Nato pa sem se sprl s prijateljem zaradi ocen. Rivalstvo torej. V šoli je bilo mučno, kdaj tudi
zabavno in napeto, kadar je bil test. Takrat sem slišal svoje srce, kako ropota kot stari bencinski
fičo.
Naj povem od začetka. Bila sva zelo dobra prijatelja. Zabavala sva se ob igranju in učenju. Toda
sčasoma sem opazil vedno več sovraštva. Nekega dne, ko sem pešačil do šole, sem ga videl z vsemi
prijatelji. Zelo sem se razjezil in mislim, da so to opazili tudi oni, a se niso preveč ozirali na to.
Naprej so se zabavali, ne da bi me povabili v svojo klepetalno skupino. Bil sem vedno bolj jezen,
tako močno, da bi lahko postal tisti zeleni mišičnjak. Začel sem hoditi hitreje, da bi vsaj slišal, o
čem se pogovarjajo. Slišal sem svoje ime. Nato sem hotel enemu izmed njih primazati kroše, a se je,
mislim da, nasproti pripeljal učitelj in nisem mogel izvesti napada. Tako sem hodil za njimi. Jeza je
naraščala kot kava, preden jo odstaviš. Prišli smo do šolskega igrišča. Nato sem slišal v svoji glavi
dva glasova, ki sta mi pravila - eden, da naj to naredim, drugi obratno. Angel in vrag se mi zdi.
Pognal sem se v dir in udaril sem prijatelja točno v glavo. Drugi moji sošolci pa so samo gledali v
mene in mi rekli: »Zakaj?«.
To sem obžaloval in obžalujem še zdaj. Dostikrat pomislim na besedo zakaj in na svoje dejanje, ki
res ni značilno zame. »To ti je bila šola«, mi je mama povedala doma po tem dogodku. Vprašal
sem: »Zakaj?« »Veš, vedno se da najti izhod zlepa, tako bo vse in vsakomur lepo in prav.«
Žak Kravos, 6. a
ZGODBA NA S
Sonja s Sanjo
Sonja se sreča s Sanjo. Skupaj skačeta skozi sadovnjak sliv. Sedeta. Spijeta sadni sok, snedeta slastni
sendvič s sirom. Sklatita slive. Slive spravita s smokvami. Spet stopata skozi sadovnjak. Stemni se.
Spredaj skovika sova. Sedem sežnjev stran stoji srna. Skupaj stečeta stran. Spravijo se spat. Sanjajo
srečne sanje.
Miha Ferlinc, 4. a
22
P R O Z A
PA GREMO NA JABUKO...
Kako bi bilo zabavno odpotovati na oddaljen otok! Kako bi bilo zabavno na njem iskati skriti
zaklad! Kako bi bilo zabavno na otoku odkriti nova bitja, mogoče celo RIBO-ZAVRA ali KROKO-
KAČO! Pa tudi kakšno drevo, na katerem bi rasli piškoti in čokolada! Kako bi zaradi odkritij
postala slavna. To so bile vse moje misli, ki so čez čas postale … RESNIČNE!
Bilo je kot v zgodbi, ki jo očka pred spanjem pripoveduje svojim sinovom. Če verjamete ali ne, se je
vse zares zgodilo.
Začelo se je takole:
Odšla sem na travnik in se sprostila na ležalniku ob sijočem soncu, ki me je kot angel božalo po
licih. Ker smo bili takrat ravno na morju in je tam veliko ljudi lovilo ribe, je mimo prikorakal ravno
eden izmed tistih ...
Bil je ribič z imenom Mrkonja. Pomahala sem mu, saj je bilo to takrat zelo vljudno in prišel je do
mene. S širokim nasmeškom se mi je predstavil, nato pa me povabil na izlet. Najprej sem se
pozanimala, kakšne namene sploh ima in ko sem izvedela, da me nima namena poškodovati, sem
se pogovorila še s starši in dovolili so mi, da grem na izlet. Odpravila sva se do morja, kjer naju je
čakala majhna jadrnica.
Oba sva se splazila vanjo, nato počasi odplula. Jadrnica se je lahno zibala v vodi. Sonce je zmeraj
bolj žgalo in na nebu ni bilo niti enega oblaka. Skoraj sem že zaspala, pa me je prebudil trk v skalo.
Prispela sva na otok. Z glavo polno idej sem skočila iz čolna. Za menoj se je izmučen od plutja
priplazil Mrkonja. V roke mi je podal nek zvitek. Ob robu je bil zažgan in okrog zvezan z rdečim
trakom. Odvila sem trak in razprla zvitek. OOOOOOOOOOOO! TO NI MOGOČE! V rokah sem
držala pravi pravcati zemljevid do skritega zaklada.
Ko sem se zresnila, je bil Mrkonja že daleč pred mano. Pohitela sem v svet, ki mi je stal nasproti in
komaj dohitela Mrkonjo. Zadihana in rdeča v obraz sem natančno pogledala na zemljevid in videla,
da sva v goščavi. Počakajte, kje sva pa natančno sploh bila? Bila sva na otoku Jabuka! Misli so
odtavale daleč nazaj v preteklost, ko sem bila še doma in razmišljala, kako je biti na otokih po vsem
svetu. Končno sem to tudi izvedela. Ne za vse otoke sveta, ampak vsaj za enega.
23
P R O Z A
Preden sem z mislimi prikorakala nazaj v sedanjost, sva se znašla pred velikim Jabukinim
vulkanom. Če niste vedeli, je Jabuka v bistvu eden izmed vulkanskih otokov. Prestrašena sva se
pomikala mimo vulkana in upala, da ni čas za izbruh vulkanskega kralja. Korak za korakom sva
bila bližje cilju in korak za korakom tudi bliže nevarnostim. Tla so se tresla in majala, ampak čez
čas sva ponovno stopila na trdna tla. Živa, brez kakršnih koli poškodb, sva prišla mimo in čim
hitreje stekla naprej.
Kmalu sem se po dolgi hoji čez skale in pesek precej izmučila in postala lačna ter žejna. Vprašala
sem Mrkonjo, če je v bližini kakšen izvir ali kakšno užitno plodovje dreves in grmičevja. Mrkonja
pa se je le zakrohotal in rekel, da ne more vedeti in da naj bi bila jaz pametna, saj imam v roki
zemljevid, na katerega lahko pogledam za hrano in vodo. Ouuu … Potem mi je postalo kar malce
nerodno. Imela sem zemljevid in kot spaka spraševala, kje sem in kje je kaj za pod zob. Lica so mi
zardela kot še nikoli in bila sem kot rdeč paradižnik. Po vsej tej zmešnjavi sem spet pogledala na
zemljevid in videla, da nedaleč stran raste pravo polje zelišč.
Zelišče, ki je na tistem polju prevladalo, je bila JABUČKA ZEČINA. To je bilo zelišče, ki si ga lahko
dodal skoraj vsem jedem. Tako sem s prijateljem poskušala priti tja, vendar sva se zapletla, saj se je
začelo mračiti in nisva videla prsta pred nosom. Slepo sva tavala in se le izmučila, potem pa legla
in si odpočila.
S praznim želodcem sem se zjutraj zbudila in hotela na zemljevidu pogledati, kje vodi pot do polja
zelišč in veste kaj? Polje naju je čakalo nekaj metrov spredaj, midva pa sva hodila okoli enakih
devetih dreves tako, da se nama je zdelo, da sva naredila nešteto kilometrov. To sem ugotovila
zjutraj, ko sem razločno videla vse korake.
Potem sem natrgala nekaj teh Jabučkinih Zečin, medtem ko je Mrkonja drnjohal na skali. Bil je še
en problem. S čim naj pojeva zelišča? Menda ne kar samo njih! Tako sem obstala in razmišljala …
Mogoče lahko naredim lok in ustrelim kakšno žival? No, saj ni druge izbire.
Pograbila sem les in nekaj zelo tanke vrvi, nekaj močne suhe trave, nekaj usnja z Mrkonjevih hlač
in vezalko z mojega čevlja. Trajalo je pol ure, da sem izdelala lok in tri puščice. Zdaj nisem smela
obupati. Pograbila sem lok, splezala na eno izmed dreves nato pričela. Nisem smela zapraviti vseh
treh možnosti. Moram zadeti vsaj eno izmed ptic ...
24
P R O Z A
Zresnila sem se nastavila lok in namestila puščico in ...
TRI DVE, ENA ...
Ustreli Lana!
Puščica je v loku letela po zraku in ptica je poletela naprej, da se je na puščico ujelo le pero. Ob
pristanku se je prva puščica zarila globoko v zemljo.
Zgrešila sem prvič in imela sem še dve puščici. Mi bo uspelo? Nastavila sem puščico in ustrelila v
trenutku. Puščica je bila na pol že v zraku, ko me je zaslepilo sonce. Zamahnila sem z lokom in
druga možnost je bila zapravljena. Tarča je veselo odletela dalje. Prav videla sem, kako se mi je
ptica režala in krohotala v obraz. Nisem bila srečna!!! Puščica ni šla dalje od treh metrov in ko sem
se razjezila, sem skoraj zdrsnila z drevesa.
Sledila je zadnja in odločilna puščica. Bo najina usoda z Mrkonjem bogata hrane ali bova naprej
lačna? Bila sem na robu obupa, vendar sem se zbrala in si rekla, da zaradi mene speči Mrkonja ne
bo trpel. Dobil bo svojo hrano. Tri, dve ena … streljaj! Puščica je letela po zraku in zgrešila ptico, ki
ni bila večja od dlani in takrat sem skoraj zajokala. Čeprav majhna, bi potešila mojo in ribičevo
lakoto. Ampak poglej! Ravno, ko naj bi se puščica začela spuščati, je mimo priletela prava
poslastica: velika, debela ptica, ki je letela zadnja v jati in obstala pod mojo navzdol drvečo
puščico, je bila zadeta. Bang!!!
Srečna sem stekla po svoj zadetek, jo položila na tla poleg ognjišča, ki sem ga pripravila. Vzela sem
še nekaj paličic iz lesa, kamenje in zanetila ogenj.
Nanj sem posadila ptico in jo pekla, dokler se ni prebudil Mrkonja. Zbudil ga je vonj po dobri,
pečeni gosi. Takrat sem vedela, da je pečena. Postregla sem najprej Mrkonji, nato sem še sama
vzela kos in ga potrosila z zeliščem. Tudi na Mrkonjev kos nisem pozabila. V majhno posodico
narejeno iz listja in vejic, sem dala vsa zelišča, ki sem jih pripravila in jih Mrkonji potisnila v roke.
Najedla sva se do sitega in še četrtina nama je ostala. Šla sva naprej, in ker sem imela že v naprej
načrtovano in zarisano pot na zemljevidu, sem točno vedela, kam iti.
Polna energije sva prišla do jezera, kjer sva poskrbela tudi za žejo. Da bi se lahko malo bolj
sprostila, sva se oba naenkrat vrgla v vodo in zaplavala. Opazila sva veliko rib in Mrkonja je pričel z
lovljenjem hrane za večerjo. Ko se je spomnil, da so tudi v bližini v morju ribe, sva imela sestavljen
meni za naslednjih nekaj dni.
25
P R O Z A
Mrkonja je ulovil samo dve ribi, jaz pa sem medtem skakala v vodo in ni bilo čudno, da so se ribe
prestrašile ter pobegnile. Zaradi mojega kravala se je prestavil in lovil v morju, jaz pa sem lahko
skakala še naprej. Po uri ribolova je imel moj prijatelj dve polni vedri rib in pripravljeno večerjo.
Tega dne nisva odpotovala nikamor in odločila sva se, da bova prespala kar pri drevesu, na katerem
je bilo nekaj užitnih plodov. Najprej sva pojedla ribe, nato legla k počitku.
Naslednji dan sva se odločila ostati na istem mestu, saj sva imela hrano in vodo. Nameravala sva
oditi v vas na otoku šele zvečer. Zabavala sva se ves dan. Kot bi mignil, je napočil večer in odpravila
sva se v vas. Prepričana sva bila, da bova do zore v vasi. Tako je tudi bilo. Ker s seboj nisva imela
denarja, da bi kupila tudi kakšen par žemljic in nekaj klobas, da ne bi jedla samo rib, sva si ga
morala prislužiti. Kaj sva počela? Plesala sva. Ko so ljudje opazili, da se res trudiva, so začeli metati
denar v klobuk gospoda Mrkonje - hehehe! Zaslužila sva nekaj evrov in kupila kruh, ki sva ga
pojedla za malico, nato nadaljevala s plesom. Prislužila sva še nekaj denarja in si priskrbela
prenočišče. Prijazni gostitelji so nama zastonj priskrbeli še nekaj hrane za večerjo in tako sta v vasi
minila dva dneva.
Ko sva se poslavljala od meščanov, mi je bilo celo malce hudo. Sodeč po zemljevidu sva bila že zelo
blizu skrinje z zakladom. Iz dneva v dan sem bolj in bolj razmišljala o zakladu. Ali bo v skrinji
denar, zapestnice in ogrlice, diamanti, tiare ali še kaj vrednejšega? Tudi Mrkonja je bil zmeraj bolj
radoveden.
Naslednjega dne naju je čakala najtežja ovira do skritega zaklada. Vetrovni vrh … iz puščavskega
peska, na katerem piha strašen veter in ti pesek nese v oči, usta ter nos, nisva želela niti videti.
Ampak, če sva hotela priti do zaklada, sva se morala soočiti s tem vrhom. Največja težava je bila v
tem, da proti vrhu nisi zaslutil niti sapice, ki bi pihnila mimo. Ko pa si prispel nanj, te je skoraj
odpihnilo. Priplezala sva skoraj do vrha, a naprej si nisva več upala. Obstala sem kot kip, a Mrkonja
se na koncu ni več pustil. Zadal si je cilj in do njega bo tudi prišel, si je rekel. Pograbil me je, me
dvignil in posadil v naročje in me s svojim plaščem zaščitil pred peskom. Tudi nase je del kapo in
odhitel na vrh. Pognal se je z vso silo. Sedaj se je začela prava borba.
Jaz ničesar nisem videla, sem pa verjela v Mrkonjo in upala, da prideva mimo. Najprej je Mrkonjo
skoraj odpihnilo s hriba, a se je z vso silo boril dalje. Prvih nekaj minut je zmagoval veter in pesek,
nato se Mrkonja ni več tako zlahka pustil prekositi.
26
P R O Z A
Prišel je do polovice in veter je spet udaril v Mrkonjo, toda nihče ni popustil. Veter in Mrkonja
nista več mogla dolgo zdržati, a se nista predala. Veter je Mrkonjo potisnil nazaj na začetek, ta pa
se je pognal naprej in se skotalil po hribu navzdol, z menoj v naročju. Veter je bil premagan!
Ko sva se skotalila, sem vedela, da je Mrkonja dal vse od sebe in tudi zmagal. Kar padla sem mu v
objem in skupaj sva stekla do velike palme.
Na njej je bil znak, na katerem je pisalo:
POGLEJ POD DREVO IN NAŠEL BOŠ PRAVO ZLATO.
Z Mrkonjo sva pod drevesom izkopala luknjo in ko sva že mislila, da ne bova našla ničesar, sem z
lopato zadela v nekaj trdega. Tisto nekaj je moj prijatelj spravil izpod površja in videl, da je to
skrinja, ki jo lahko odpre tudi brez ključa. Mrkonja me je prijel za roko in skupaj sva odprla skrinjo.
V njej je bil listek, ki sem ga prebrala na glas. Pisalo je:
»Če našel si zaklad, si pa res velik junak. Prečkal si še vulkan, ki je zelo nevaren in se kljub strahu
soočil z vetrom in peskom. Da to vse si postoril sam, prav zares ne verjamem ti, ker zagotovo
nekdo je imel prste vmes, očitno prijatelj? Sem slišal prav? Je to resnica? Je, kajne? Torej, če ne bi
bilo prijatelja, tudi ti tukaj ponosno ne bi stal in se nasmihal zmagi kot sedaj, zato obema podarjam
prstana prijateljstva. Zapomnita si, ni pomembno zlato. Največje bogastvo je prijateljstvo.
Tako sva si z Mrkonjo nadela prstana in odšla nazaj domov na obalo. Četudi brez zlatnikov, sva
bila srečna, da sva lahko prijatelja.
Lana Podpečan, 5. a
Qendresa Buzhala, 5. a Eva Šauperl, 5. a Lana Podpečan, 5. a
27
P R O Z A
ISKANJE ZAKLADA NA OTOKU JABUKA
To popoldne sem po kosilu malo zadremala. Sanjala sem, da sem bila na otoku Jabuka z ribičem
Mrkonjem. Iskala sva zaklad, ustavila sva se pri zeliščih jabučka zečina in se razgledala. Nadaljevala
sva z iskanjem zaklada. Ribič Markonja ni mogel več naprej, zato je sedel na tla in se zamisli. Ni mi
hotel pokazati poti, samo hodila sva naprej. Potem sva prišla do jezera z hiško, pogledala sva, če je
kdo tam, pa ni bil nihče. Čas je hitel, midva pa nisva našla sledu o zakladu. Prišla sva do gozda in
naprej do snežne gore. Prispela sva do skritega zaklada. Izkopala sva zaklad in ga odnesla proti
domu. Na poti domov sva šla čez hribe mimo hiš in do dveh prstanov. Prispela sva do najine ladje
in nazaj po morju domov. Na poti domov sva pela pesmice, lovila ribe in si razdelila zaklad. Ko sem
prišla domov, me je mama vprašala: «Kaj si pa počela v sobi?« Jaz pa ji odgovorim, da sem bila na
otoku Jabuka z ribičem Mrkonjem, da sva iskala zaklad.
Ko sem se zbudila, sem pritekla k mami in ji povedala, kaj sem sanjala. Še sama sem bila začudena.
Eva Šauperl, 5. a
Barbara Ribič, 6. a
Marisa Ribič, 6. a Zoya Čurin, 6. a
Kaja Počivavšek, 9. b Lana Podpečan, 5. a
28
P R O Z A
NAŠ RAZREDNI VRTIČEK
V šoli mi je bilo všeč, ko smo sadili rastline. Vsak tretji dan smo jih morali zaliti. Posadili smo
pečko od jabolka, koščico od mandarine, semena rukole, korenčka, peteršilja in fižola. Rastline
potrebujejo sonce, zrak, vodo in zemljo. Moraš jih negovati.
Naja Motoh, 2. a
ŠPORTNI DAN
V mesecu aprilu smo šli na Poljane na stadion, kjer nas je čakal učitelj Albert za testiranje. Na
testiranju smo tekli na šeststo metrov. Tekli smo en cel krog in še pol. Jaz sem bil drugi. Meni je
bilo teči na šeststo metrov enostavno in nič me niso bolele noge.
Niko Harb, 2. a
Timotej Furek, 9. b Tea P. Breznik, 9. b
Jana Koren, 9. b Lara Čurila, 7. a
29
P R O Z A
OTOK JABUKA
Nekega dne sem ležala na postelji. Naenkrat na okno potrka nek ribič. Povabila sem ga v
stanovanje. Predstavila sem se, on pa se je predstavil meni. Bil je ribič Mrkonja. Prijazen človek.
Sedla sva in nato je iz velikega, polnega nahrbtnika potegnil nek načrt. Vse mi je povedal in jaz sem
bila takoj za, saj že od malih nog rada obiskujem neznane kraje. Zmenila sva se, da bova že jutri
odšla. Kar skakala sem od veselja. Ko sem šla spat, sem razmišljala, kako bo jutri. Zgodaj zjutraj je
Mrkonja prišel pome. Nekaj časa sva se vozila nato pa prišla do Jadranskege morja. Od tam sva s
čolnom prišla do nekega velikega otoka, ki je izgledal kot kak vulkan. Mrkonja mi je povedal, da je
to vulkanski otok, in sicer OTOK JABUKA. Ta otok je štrlel iz morja, bil je ogromen in koničast.
Mrkonja mi je povedal, da se tam skriva velik zaklad. Vse je vedel o tem otoku, tudi najmanjše
podrobnosti. Edina stvar, ki je ni vedel, je, če na njem živi kakšno živo bitje ali je živelo. Odločila
sva se, da bova to ugotovila in to sva tudi naredila. Tam je bilo veliko ljudi in živali. Vsi so bili zelo
prijazni. Vrnila sva se k iskanju zaklada. Bilo je zelo težko najti zaklad in bila sva utrujena, zato sva
šla spat. Naslednji dan pa sva sklenila, da bova tisti dan našla zaklad. Šla sva preko vseh ovir in
nevarnosti, da bi našla zaklad. Minilo je nekaj ur in še zmeraj ga nisva našla. Naenkrat zaslišim,
kako se je Mrkonja zadrl: »Našel sem ga!« Bila sva zelo vesela. Kot vsak človek sva bila vesela
denarja, ki je bil v skrinji in hotela vse samo zase. A ko sva se spomnila na ljudi, ki nimajo kaj za
pod zob, sva sklenila, da bova denar razdelila revnim ljudem, tisto kar ostane, pa pripada nama.
Tako nama je kar veliko časa vzelo, da sva se vrnila domov. Mojo družin je zanimalo vse o tem
potovanju in jaz sem jim povedala za vsak trenutek (ker jaz govorim vse na dolgo in široko, nam je
to vzelo veliko časa).
Bila sva ponosna na svoja dejanja. Ugotovila sva, da denar ni vse, kar največ pomen ljudem, je
ljubezen in samo z ljubeznijo pridemo daleč. Z ribičem pa se bova še velikokrat videla in obiskala
vse lepe kraje, ki jih prej nisva spoznala.
Qendresa Buzhala, 5. a
Tea P. Breznik, 9. b
30
P R O Z A
ČUDEŽNI HRČEK
Nekoč, pred davnimi časi, je živela revna gospa s hrčkom po imenu Zlatolček. Nekega
spomladanskega dne si je zaželela, da bi njen hrček izbruhnil pravo zlato, ko bi izgovorila: »Hrček
Zlatolček, izbruhni zlato!« To je slišala ptica, ki je revni ženski izpolnila željo. Revna ženska se je
postavila pred hrčka in izgovorila čarobne besede in hrček je čisto zares izbruhnil zlato.
Gospodarica je bila zelo vesela, a vse to je skozi okno njene revne hiše opazoval zlobni čarovnik
Krokus. Čarovnik si je zamislil zloben načrt. Spremenil se je v žabo. Bil je tako majhen, da ga gospa
ni opazila. Izmuznil se je v hišo in speljal njenega hrčka. Ko je gospa videla, da je hrček izginil, je
postala zelo žalostna. A ko se je čarovnik spet spremenil v človeka, mu je hrček pobegnil. Šel ga je
iskat, ampak ga ni našel. Obupal je nad iskanjem. Hrček Zlatolček se je čisto sam znašel v
temačnem gozdu. K sreči si je našel družico hrčico in si z njo ustvaril družino. Potem so vsi ti hrčki
iskali revno lastnico hrčka Zlatolčka. Minili so tedni in meseci in hrčki so hitro rasli. Med tem je
tudi gospa iskala svojega hrčka. Nekega dne so hrčki naleteli na skromno hiško. Ko so vstopili
vanjo, so v njej našli svojo lastnico. Revna gospa je zagledala svojega hrčka z družino in se jih
razveselila. Kupila jim je večjo kletko in lepo skrbela za njih. Tako so živeli srečno in bogato do
konca svojih dni.
Nejc Katič, 2. b
Zoya Čurin, 6. a Ajda Remih, 9. b
Šemsija Hajrizi, 8. a Katarina Ribič, 7. a
31
P R O Z A
ZAJČEK IN PTIČKE
Moj zajček ima črne lise in dolga ušesa. Rad koplje in je regrat. Živi pri babici. Imam tudi ptičke.
Spomladi in poleti so zunaj. Imajo oranžne kljune in zelo majhne oči.
Anže Glaser, 1. a
MOJA SESTRA
Alja ima rjave oči in lepe, čiste lase. Najlepša pa sta mi njena prijaznost in njen nasmeh. Zelo rada
se lepo oblači. Njena najljubša žival je konj. Doma včasih nosiva visoke petke in se igrava mame.
Takšna je moja sestra in rada jo imam.
Nuša Sterger, 1. a
TO SEM JAZ
Ime mi je Julija. Stara sem sedem let. Imam rjave oči in rjave lase. Živim na Ljubljanski 3a. Moja
najljubša žival je kuža. Doma imam hrčka. Moja najljubša barva je roza. Hodim na odbojko. Imam
mlajšega brata. Ime mu je Primož. Najbolj sem bila srečna, ko se je rodil moj brat.
Julija Gerlič, 1. a
Kaja Počivavšek, 9. b Memet Hasani, 8. a Ananda Ribič, 7. a
32
P R O Z A
ŠPORTNI DAN
16. maja smo imeli športni dan. Šli smo na Piramido. Na Piramidi smo spoznali travniško cvetje.
Nabrali smo šopek rož. V parku smo pojedli sendvič in popili sok. Vreme je bilo delno oblačno. Bili
smo razgibani in utrujeni.
Luka Petre, 2. a
PLAVALNI TEČAJ
Na plavalnem tečaju mi je bilo najbolj všeč to, da sem se naučil plavati. Najprej me je bilo strah. Na
plavalnem tečaju smo imeli zelo prijaznega učitelja. Tja smo se peljali z avtobusom, v nahrbtniku
pa smo imeli kopalke in brisačo. Vsak dan smo se v bazenu tudi igrali z žogo. Zadnji dan smo
plavali za oceno in dobil sem dobro oceno, saj zdaj znam plavati.
Eldar Suljkanović, 3. a
Barbara Ribič, 6. a
Katarina Ribič, 7. a Mirnes Kičin, 9. b
Anej Breber, 7. a
33
P R O Z A
OBISK V DNEVNEM CENTRU DORNAVA
Nekega dne smo obiskali dnevni center Dornava. Obiskali smo Mihca. Z Mihcem smo se igrali
krokodilčke. Hodili smo po kamnih in nismo smeli stopiti na tla. Skupaj smo tudi jedli sladkarije in
gledali Groznega Gašperja. Mihca sem imela v naročju. Všeč mi je bilo, ko smo bili na vodni postelji
in v telovadnici, kjer smo skakali po trampolinu in v bazen z žogicami ter se plazili skozi tunel.
Špela Germ, 2. a
Šukrija Hajrizi, 9. b
Lara Čurila, 7. a
Tea P. Breznik, 9. b
Ajda Remih, 9. b
Jana Koren, 9. b
34
Prispevke zbrali in uredili: Majda Kukolj, Marija Stojnšek Kmetec
Naslovnica: Metka Jenčič, 9. a
Oblikovanje: Dragica Vek
Junij, 2016
Osnovna šola Maksa Durjave Maribor
Ruška cesta 15
2000 Maribor
Telefon: 02 330 47 02
Faks: 02 330 47 03
Spletna stran: www.o-md.mb.edus.si
Elektronski naslov: [email protected]
POVABILO K SODELOVANJU
Vse učence vabimo k sodelovanju pri nastajanju nove številke šolskega glasila. Prispevke lahko
pošljete na e-naslov [email protected] ali pa jih prinesete v šolsko knjižnico.
Obilo ustvarjalnega navdiha in lepih trenutkov v šolskem vsakdanu naše šole!