spopad civilizacij na balkanu?
TRANSCRIPT
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
MATEJ SELJAK
Mentorica: red. prof. dr. LJUBICA JELUŠIČ
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU?
Diplomsko delo
Ljubljana, 2005
KAZALO
1 UVOD ....................................................................................................................................1 2 METODOLOŠKO-HIPOTETIČNI OKVIR ..........................................................................3
2.1 PREDMET IN CILJ DIPLOMSKE NALOGE .............................................................................3 2.2 HIPOTEZE .........................................................................................................................4 2.3 PRISTOPI IN UPORABLJENE METODE .................................................................................5 2.4 STRUKTURA DIPLOMSKEGA DELA ....................................................................................5
3 O SPOPADU CIVILIZACIJ ..................................................................................................6 4 ZGODOVINSKO OZADJE KONFLIKTOV NA BALKANU: ..........................................11
4.1 UVOD .............................................................................................................................11 4.2 MIGRACIJE NA BALKANU...............................................................................................11 4.3 19. STOLETJE: »VZHODNO VPRAŠANJE« .........................................................................13
4.3.1 Načertanije .......................................................................................................14 4.4 BALKAN MED DVEMA VOJNAMA ....................................................................................17 4.5 DRUGA SVETOVNA VOJNA..............................................................................................20
5 SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU? ..........................................................................23 5.1 NACIONALIZEM..............................................................................................................24 5.2 BALKANSKI SOD SMODNIKA: BOSNA .............................................................................25
5.2.1 Razvoj nacionalizma v Bosni in Hercegovini ..................................................25 5.2.2 Bosansko ogledalo Titove Jugoslavije .............................................................29 5.2.3 Krepitev muslimanske narodne zavesti in drugih nacionalizmov do Titove
smrti .................................................................................................................32 5.3 PRIHOD NACIONALIZMA NA OBLAST...............................................................................34
5.3.1 Memorandum SANU .......................................................................................35 5.3.2 Srbski nacionalizem in prihod Slobodana Miloševića na oblast v Srbiji..........37 5.3.3 JLA in nacionalizem.........................................................................................42
5.4 HRVAŠKI NACIONALIZEM ...............................................................................................44 5.4.1 Hrvaška pomlad................................................................................................44 5.4.2 Konec »hrvaškega molka« ...............................................................................45 5.4.3 Srbska Krajina ..................................................................................................50
5.5 BOSNA IN HERCEGOVINA MED KLADIVOM IN NAKOVALOM ...........................................51 6 NACIONALIZEM IN VERSKE USTANOVE V SRBIJI, NA HRVAŠKEM IN V
BOSNI IN HERCEGOVINI.................................................................................................56 6.1 SRBSKA PRAVOSLAVNA CERKEV ....................................................................................57 6.2 HRVAŠKA KATOLIŠKA CERKEV ......................................................................................60 6.3 ISLAM IN BOSANSKI NACIONALIZEM...............................................................................62
7 SKLEPI IN POTRDITEV HIPOTEZ...................................................................................65 8 ZAKLJUČEK.......................................................................................................................69 9 VIRI:.....................................................................................................................................76 10 PRILOGE .............................................................................................................................76
PRILOGA A: ORIS ZGODOVINE BALKANA OD 5. STOLETJA DO ZAČETKA 19. STOLETJA........79 PRILOGA B: SLIKOVNO GRADIVO .........................................................................................87
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
1 UVOD
Balkan je po letu 1914 ponovno spektakularno stopil na svetovno sceno leta 1991. V
očeh zahodnega opazovalca je bil Balkan zopet v "avantgardi" nasilja, podobno kot je bil pred
prvo in drugo svetovno vojno stičišče vsega zla, nerazvitosti, barbarskosti, t. i. srednji vek 20.
stoletja.
Mnogi ugledni znanstveniki so hiteli oborožene spopade na tleh nekdanje Jugoslavije
uvrščati v svoje modele posthladnovojnega sveta. Zagotovo najbolj odmevna je bila teza
Samuela P. Huntingtona, ki je Bosno in Hercegovino skupaj z drugimi žarišči oboroženih
spopadov na ruševinah nekdanjega sovjetskega imperija umestil na geopolitično šahovnico,
na kateri se za prevlado bojujejo države iz različnih civilizacijskih krogov.
Za mnoge na Zahodu je bila zamisel, da se ljudje med seboj pobijajo zaradi nečesa, kar
se je zgodilo leta 1389, nepojmljiva, ne pa tudi za Balkan. Zgodovina Balkana in narodov, ki
na njem prebivajo, je zgodovina večno nerešenih vprašanj, političnih in teritorialni ambicij.
Dogodki in vzroki, ki so pripeljali do zadnjih spopadov v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem
in tudi na Kosovu, se niso odvijali tistega usodnega 28. junija leta 1389, ampak segajo še
stoletje in pol v preteklost ter se sploh niso dogodili na Balkanu, ampak v Zahodni Evropi.
Pomlad narodov leta 1848 je pokazala, kako daleč je prišla nacionalna ozaveščenost
prebivalcev Zahodne Evrope dobrega pol stoletja po francoski revoluciji. Gibanje je bilo tako
močno in vsesplošno, da je preko mladih intelektualcev, ki so se šolali v tujini, zajelo tudi
balkanske narode. Težave so nastale, takoj ko je postalo jasno, da uresničitev Mazzinijevega
načela »en narod ena država, samo ena država za en narod« na Balkanu zaradi etnične
razdrobljenosti ne bo možna brez zelo domiselne izrabe zgodovine in antropoloških zank o
etničnem izvoru posameznih etničnih skupin. Zgodovina in sedanjost se v odnosih med
balkanskimi narodi nenehno prepletata. V sedemdesetih letih skoraj nenehnih vojn so si
balkanske države nenehno prizadevale doseči notranjo nacionalno homogenost in se hkrati
tudi ozemeljsko razširiti navzven na račun drugih balkanskih držav, zlasti Turčije.
Interesi velikih balkanskih držav so gravitirali proti tistim območjem, kjer je bila
etnična in nacionalna zavest nerazvita ali šibka. Eno takšnih območji je bila nedvomno Bosna
in Hercegovina. Razdrobljeno, zgodovinsko pogojeno, etnično in versko sestavo, predvsem pa
nejasno nacionalno opredelitev njenega prebivalstva, sta izkoristili Hrvaška in Srbija, ki sta si
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
2
prilastili prva katoliško in druga pravoslavno prebivalstvo za svoje ter hkrati preprečevali
nastanek enotne bosanske zavesti, ki bi slonela na skupni kulturi, jeziku in zgodovinskem
izročilu. Bosna in Hercegovina je ležala v geografskem in idejnem srcu hrvaškega
nacionalizma in na poti velikosrbskemu ekspanzionizmu, ki je imel pred očmi obuditev
srbskega cesarstva in izhod na morje, ki bi se Srbiji s priključitvijo BiH približalo zgolj na
nekaj kilometrov. Trčenje obeh interesov je bilo omiljeno ali vsaj zakrito najprej z avstro-
ogrsko okupacijo in nato z aneksijo Bosne in Hercegovine ter s kasnejšo vključitvijo
celotnega območja v Jugoslavijo.
Zgodovina Jugoslavije je zgodovina vprašanja statusa Bosne in Hercegovine in njenih
narodov. Tako »prva« kot »druga« Jugoslavija nista ponudili ustrezne rešitve bosanskega
vprašanja in z njim povezanih srbskih in hrvaških ambicij, predvsem zato ker sta obe namerno
spregledali obstoj tretje narodne komponente, bosanske Muslimane, ki so Bosno in
Hercegovino imeli za svojo domovino. Podobno kot kraljevino je tudi socialistično
Jugoslavijo v času družbenopolitične krize v 80. letih najprej omajalo, nato pa uničilo prav
vprašanje statusa Bosne in Hercegovine in vprašanje položaja njenega številnega
muslimanskega prebivalstva, kot tudi tistega v Sandžaku in Črni Gori. V splošnem idejnem
kaosu, ki je spremljal propad nekega družbenega sistema, je etnonacionalizem postal novi
»opij množic« in praktična rešitev za vladajoče elite, da so se ohranile na oblasti. V
postopnem stopnjevanju napetosti je srbska agresivnost naravnost prisilila Hrvate, da so
odgovorili na enak način. Bosanski Muslimani, ki so šele sredi sedemdesetih let 20. stoletja
dosegli priznanje svoje lastne narodne posebnosti, so se ponovno, znašli med kladivom in
nakovalom. Trije kulturno, etnično in jezikovno sorodni narodi so bili po petdesetih letih
ponovno v vojni. Vzrok je bil spet enak: skrajni etnonacionalizem.
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
3
2 METODOLOŠKO-HIPOTETIČNI OKVIR
2.1 PREDMET IN CILJ DIPLOMSKE NALOGE
Predmet diplomske naloge je prikaz etnonacionalizma kot vzroka za spopade na
ozemlju nekdanje Jugoslavije s poudarkom na Hrvaški in Bosni in Hercegovini. Pregled bo
deloma pod vplivom znane teorije Samuela Huntingtona o spopadu civilizacij, ki se v svoji
obravnavi naslanja tudi na spopade na Hrvaškem in v BiH in jih daje za značilen primer
medcivilizacijskega konflikta, ki je nastal zaradi nepremostljivih kulturnih in verskih razlik.
Diplomska naloga bo tej posplošeni teoriji, ki ne upošteva lokalne regionalne posebnosti
odkrito, nasprotovala. Religija v Bosni in Hercegovini ni definirala kulture v tolikšni meri kot
narodno pripadnost posameznika. Druga posebnost BiH je razporeditev prebivalstva po
veroizpovedi, saj tudi v regijah, ki imajo izrazito nacionalno/versko večino, obstaja vsaj ena
ali celo dve zelo močni manjšini drugih dveh veroizpovedi/narodov. Nepredstavljivo je, da bi
se lahko na geografsko tako omejenem prostoru in s takšno versko/narodno mešanostjo
prebivalstva razvile tri popolnoma ločene in sovražne kulture. Zato je, potrebno vzroke za
spopade v nekdanji Jugoslaviji po mojem mnenju, iskati v obujenih tradicionalnih nasprotjih
jugoslovanskih narodov, podpihovanih s strani elit. Slednje je za posledico imelo obuditev
hrvaških in srbskih zahtev po ozemlju BiH. Ti nasprotujoči si interesi segajo vsaj v obdobje
po berlinskem kongresu, ko pride BiH pod protektorat Avstro-Ogrske, in se do začetka druge
svetovne vojne samo še stopnjujejo. Sporazum Cvetković-Maček, ki naj bi akumulirana
nesoglasja zgladil, je prišel prepozno, da bi preprečil bratomorno vojno, ki je retrospektivno
gledano veren posnetek spopadov v 90. letih.
Nacionalna nasprotja so se pod vodstvom komunistov prenesla tudi v »drugo«
Jugoslavijo, kjer so se še naprej manifestirala zlasti v diskriminirajočem odnosu do
Muslimanov s strani hrvaške in srbske partijske elite. Slabljenje osrednje državne moči je v
začetku osemdesetih let omogočilo obnovitev podobnih centrifugalnih sil, ki so skoraj uničile
»prvo« Jugoslavijo: srbski centralizem in unitarizem ter kot reakcija na to hrvaška in
slovenska prizadevanja po večji avtonomiji. Spirala nasprotij se je v logičnem prepletanju
interesov zopet pričela vrteti okoli statusa BiH. Hrvaška bi se s priključitvijo delov
bosanskega ozemlja, na katerih prebivajo Hrvatje, ozemeljsko zaokrožila, Srbija pa bi s
priključitvijo BiH dosegla več kot sto let staro idejo »Srbi svi i svuda« oziroma »velike
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
4
Srbije«. Konflikt je bil tako kot pred petdesetimi leti v Bosno prenesen od zunaj, odvijal pa se
je na njenem ozemlju.
Za diplomsko nalogo sem si zastavil osrednjih šest ciljev:
Pokazati, da je obravnavano območje kljub nekaterim zgodovinskim in verskim
razlikam presenetljivo kulturno homogeno. Narode Bosne in Hercegovine, Hrvaške in Srbije
združujejo skupne južnoslovanske korenine, jezik, v veliki meri tudi tragična zgodovina.
Edini element, ki te narode ločuje je religija, to pa po mojem mnenju ni dovolj, da bi lahko
govorili o nepremostljivih in osnovnih razlikah med narodi, ki lahko vodijo samo v
konfliktnost.
Poiskati vzroke, ki so po mojem mnenju privedli do oboroženih spopadov. Vidim jih
zlasti v (modernih) nacionalnih nasprotjih.
Pokazati, da so mednacionalna trenja in konflikti ostali živi kljub energičnemu poskusu
s strani povojnih komunističnih oblasti, da bi jih zatrle.
Pokazati, da je ista komunistična oblast, ki je mednacionalne konflikte in nacionalizem
opredelila kot dediščino meščanske družbe, ki bo v socializmu izginil, po nepopravljivi izgubi
legitimnosti oblasti odprtih rok prevzela nacionalizem kot nov vir legitimnosti.
Pokazati, kako so bila nacionalna nasprotja umetno prebujena in podpihovana s strani
vladajočih elit in posameznikov, da bi legitimizirali novo oblast in ohranili svoj monopol
moči ter onemogočili demokratične spremembe, ki bi ogrozile ta monopol.
Pokazati, da so bile vse tri verske organizacije kot tudi versko prepričanje posameznika
v zadnjem spopadu vedno v podrejenem položaju v razmerju do nacionalnih organizacij.
2.2 HIPOTEZE
Hipoteza 1: Etnična fragmentacija Bosne in Hercegovine je posledica hrvaške in srbske
nacionalistične propagande, ki sta z enačenjem verske pripadnosti z etnično onemogočili
nastanek enotne bosanske identitete, ki bi slonela na skupni kulturi, jeziku in zgodovinskem
izročilu.
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
5
Hipoteza 2: Spopadi na Hrvaškem in v BiH v 90. letih 20. stoletja so nadaljevanje
tradicionalnih hrvaških in srbskih teritorialnih ambicij po ozemlju Bosne in Hercegovine, ki
segajo že v 19. stoletje, in ne del globalnega spopada civilizacij, kot ga je opredelil Samuel P.
Huntington.
Hipoteza 3: Vladajoče politične elite so s propadom legitimnosti socializma nov vir
legitimnosti črpale iz etnonacionalizma, ki so ga načrtno obudile.
2.3 PRISTOPI IN UPORABLJENE METODE
Metoda, ki sem jo pretežno uporabljal, je bila analiza sekundarnih virov s področja
zgodovinskega, političnega in etničnega razvoja hrvaškega, srbskega in muslimanskega
naroda. Z namenom, da bi prikazal popolnejšo sliko razvoja etnonacionalizma, sem v
posameznih poglavjih uporabljal tudi dela avtorjev, ki so se ukvarjali predvsem s
proučevanjem vloge religije pri razpadu Jugoslavije v 80. in 90. letih 20. stoletja.
2.4 STRUKTURA DIPLOMSKEGA DELA
Diplomska naloga bo vsebinsko razdeljena na tri dele. V prvem delu naloge, bom
okvirno predstavil Huntingtonovo teorijo zlasti v tistih segmentih, ki se dotikajo spopadov na
Balkanu, in vzroke, zakaj so to spopadi civilizacij. V drugem delu bom skozi zgodovinski
pregled poskusil prikazati politični, etnični in tudi verski razvoj tega območja s poudarkom na
državah, ki so bile v začetku 90. let neposredno vpletene v oborožene boje. V tretjem delu,
bom poskusil razložiti nedavne spopade v obravnavani regiji skozi optiko nacionalizma.
Obravnaval bom zlasti razvoj mednacionalnih trenj in sovraštev skozi celotno povojno
obdobje, in še zlasti v času zadnje institucionalne krize v Jugoslaviji.
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
6
3 O SPOPADU CIVILIZACIJ
Kot vsi prelomni in pomembni dogodki v zgodovini, ko sistem mednarodne skupnosti
zaide v krizo ali pa v temeljito prenovo, se običajno pojavijo številne teorije bolj ali manj
uglednih in priznanih znanstvenikov o bodoči podobi mednarodne skupnosti. Evforiji in
opitosti od zmage nad komunizmom, zlasti na Zahodu in še posebej v Evropi, je sledila hitra
in grenka streznitev, ko je prav na njenem pragu izbruhnil oborožen spopad, ki je po naravi
vodenja oboroženih bojev in uporabljenih metodah boja bolj podoben začetku srednjega veka
kot pa »koncu zgodovine«. Ideološko je prej spominjal na skrajni nacionalizem 19. stoletja s
pridihom religioznega mesijanstva. V tem »temačnem obdobju« se je v poletni številki
Foreign Affairs iz leta 1993 pojavil članek Samuela P. Huntingtona, profesorja na slovitem
Harvardu, s pomenljivim naslovom Spopad civilizacij?.
Huntington v svojem članku opredeli nove vzroke za spopade med državami. Ti po
njegovem mnenju ne bodo več spopadi nasprotujočih si ideologij, kot je bilo to značilno za
obdobje zadnjih sedemdeset let, pač pa vidi vzroke za nove spopade in spore v
nepremostljivih kulturnih razlikah med posameznimi civilizacijami. Civilizacije bodo tisti
novi združevalni dejavnik, znotraj katerega se bodo narodi s skupnim kulturnim,
zgodovinskim in religioznim izročilom povezovali navznoter v obliki kooperacije med
nacijami skupne civilizacije in navzven v odporu pred prodorom nacij iz drugega
civilizacijskega kroga.
Spopad civilizacij naj bi po Huntingtonu bila naslednja stopnja v evoluciji spopadov v
sodobnem svetu. Od westfalskega mira do francoske revolucije smo bili po Huntingtonu priče
vojnam med vladarji in cesarji, ki so želeli razširiti svoje posesti; s francosko revolucijo, smo
vstopili v dobo spopada med narodi, ki se je zaključila s prvo svetovno vojno. Ruska
revolucija in posledična reakcija nanjo je svet privedla v dobo spopada ideologij, sprva med
komunizmom, nacifašizmom in liberalnimi demokracijami. Ta spopad se je s porazom
nacizma in fašizma po drugi svetovni vojni prelevil v spopad komunizma z liberalnimi
demokracijami v obliki hladne vojne. Vsi ti spopadi so bili po Huntingtonovem mnenju
državljanske vojne v okviru zahodne civilizacije.
Svet je po koncu hladne vojne izšel iz svoje »zahodne faze«, v kateri so zahodne države
krojile usodo sveta, medtem, ko so bile ostale nezahodne civilizacije zgolj predmet zahodnega
kolonializma. Nova svetovna ureditev bo temeljila na bolj enakopravnih interakcijah med
zahodno in nezahodnimi civilizacijami ter med samimi nezahodnimi civilizacijami. Svet bo
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
7
razdeljen v osem velikih civilizacij, ki jih bodo sestavljaje manjše subcivilizacije. Te
civilizacije so: zahodna, pravoslavno-slovanska, židovska, islamska, hindujska, konfucijska,
japonska, (afriška?)1, latinskoameriška2 (Huntington, 1996: 45-46).
Huntington civilizacijo opredeli kot najvišjo kulturno združbo ljudi in kot najbolj
splošno in temeljno stopnjo kulturne identitete, ki jo imajo ljudje, po naravi podobno tisti, ki
človeka loči od drugih živalskih vrst (Huntington, 1993). Najstarejša zgodovina človeštva je
zgodovina civilizacij.
Nov mednarodni red bodo tako sestavljale civilizacije in njihove medsebojne
interakcije. Najbolj pomembni konflikti prihodnosti se bodo odvijali na stičiščih teh velikih
civilizacij, to pa predvsem zaradi naslednjih razlogov:
1. Razlike med civilizacijami niso samo realne, ampak so osnovne. Civilizacije se med seboj
razlikujejo po zgodovini, jeziku, kulturi, tradiciji in religiji, ki določajo različne koncepte
dojemanja razmerja človek-Bog, posameznik-širša družba, državljan-država, starši-otroci,
mož-žena, in tudi glede na različno vrednotenje pravic in dolžnosti, svobode in avtoritete,
enakosti in hierarhije. Vse to pa produkt stoletnega zgodovinskega razvoja (Huntington,
1993).
2. Proces globalizacije omogoča, da ljudje iz različnih civilizacij laže in pogosteje stopajo v
medsebojni stik. S tem se vse bolj krepi zavest pripadnosti lastni civilizaciji, hkrati pa se
poudarjajo razlike in nasprotja, ki segajo ali naj bi segala daleč v zgodovino (Huntington,
1993).
3. Ekonomska in socialna modernizacija slabita lokalne identitete pa tudi državo kot vir
identitete. Mesto slednjih identitet prevzema pripadnost veroizpovedi, zlasti v obliki
raznih gibanj, ki so označena za fundamentalistična, kar naj bi veljalo za vse civilizacije,
še zlasti pa za mlade in izobražene pripadnike, ki se šolajo v tujini. Obnovljena
religioznost ponuja osnove za nove identitete in pripadnosti, ki presegajo nacionalne meje
in delujejo v smeri poenotenja civilizacije (Huntington, 1993).
1 Za afriško civilizacijo ni jasno ali gre za samostojno civilizacijo, ali pa je samo mešanica drugih civilizacij, ki so tudi prisotne na afriški celini (islamska in zahodna) 2 Posebna latinskoameriška civilizacija je prav tako vprašljiva in jo je Huntington po močnih kritikah v razširjeni knjižni izdaji svojega članka leta 1996 z zadržki umestil kot eno izmed subcivilizacij zahodne civilizacije (Huntington, 1996: 46).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
8
4. K rasti občutka civilizacijske pripadnosti naj bi s svojo ekonomsko in vojaško prevlado
krepil Zahod sam. Bil naj bi na višku svoje moči, kar pa med pripadniki nezahodnih
civilizacij sproža proces iskanja lastnih korenin in lastnih civilizacijskih vrednot, s
katerimi bi se zoperstavili njegovemu kulturnemu pritisku. Tako se govori o azijaciji
Japonske, hinduizaciji Indije, ponovni islamizaciji Bližnjega vzhoda in osrednje Azije.
Zahod se na višku svoje moči tako sooča z interesi nezahodnih narodov, da preoblikujejo
svet po nezahodnih merilih. Nosilci teh novih teženj so elite nezahodnih držav in
civilizacij, medtem ko se nekdaj tradicionalno usmerjene množice vse bolj odpirajo
vplivom in vrednotam zahodnega načina življenja (Huntington, 1993).
5. Kulturne značilnosti in razlike so veliko bolj zakoreninjene in jih je tudi težje preobraziti
kot ekonomske in politične. Pripadnost neki civilizaciji in kulturi je tako določena že z
rojstvom in izključuje menjavo identitete; nekdo ima lahko dvojno državljanstvo, ne more
pa imeti dvojne verske pripadnosti. V spopadu civilizacij ni pomembno, na čigavi strani
si, ampak kaj si, kateri civilizaciji pripadaš. Veroizpoved veliko bolj ostro in ekskluzivno
ločuje ljudi kot etnična pripadnost (Huntington, 1993).
6. Skupna civilizacijska pripadnost krepi ekonomsko sodelovanje znotraj civilizacije.
Ekonomski regionalizem bo v prihodnosti pridobival na pomenu saj bo utrdili
civilizacijsko pripadnost in bo uspešen samo, če se bo odvijal znotraj iste civilizacije
(Huntington, 1993).
Z razvojem identitete v svojih etničnih in religioznih okvirih bodo ljudje težili k
ločevanju med »nas« in »njih«, na razmerja znotraj etnične in verske skupnosti in do drugih
etničnih in verskih skupin. Razlike v kulturi in veroizpovedi imajo za posledico različne
politike in pristope do posameznih vprašanj.
Meje med civilizacijami bodo nadomestile ideološke meje, ki so bile značilne za 20.
stoletje. V Evropi je slovito Churchillovo železno zaveso zamenjala žametna zavesa, ki ločuje
zahodno krščansko (katoliško in protestantsko) civilizacijo od pravoslavne in islamske. Meja
naj bi potekala od Severnega morja po finsko-ruski meji, po vzhodni meji baltiških republik,
preko Belorusije in zahodne Ukrajine, kjer naj bi ločila bolj zahodni, katoliški (uniatski) del
Ukrajine od vzhodnega, pravoslavnega. Od tu naj bi sledila stari meji Avstrije z Osmanskim
cesarstvom v 18. stoletju, odrezala Transilvanijo od današnje Romunije in nato potekala po
meji, ki loči Hrvaško od BiH ter Srbije in Črne gore vse do obale Jadranskega morja (glej
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
9
priloga B, slika 1). Te nove meje se znajo v prihodnosti preleviti v prava bojišča, na katerih se
bodo spopadale nacije iz različnih civilizacij (Huntington, 1993).
Po Huntingtonu se bo spopad civilizacij odvijal na dveh ravneh. Na mikro ravni se bodo
skupine na meji civilizacij borile za nadzor nad ozemljem in skupinami iz sosednjih
civilizacij. Na makro ravni bodo države iz različnih civilizacij tekmovale za vojaško in
ekonomsko moč in se borile za nadzor nad mednarodnimi institucijami in tretjimi strankami
ter promovirale svoje partikularne politične in verske vrednote (Huntington, 1993).
S pripadnostjo določeni civilizaciji se je (bo) pojavil tudi fenomen, ki ga je Huntington
po zamisli D. S. Greenwaya označil kot »kin-country« sindrom ali sindrom sorodne države,
po katerem si bodo države skupne civilizacijske pripadnosti pomagale pri odvračanju in
obrambi agresije držav(e) iz drugih civilizacij. Svet spopadajočih civilizacij, opozarja
Huntington, bo neizbežno svet dvojnih meril: ljudje bodo uporabljali drugačna merila za ljudi
in države iz iste civilizacije kot za ljudi in države iz drugih civilizacij (Huntington, 1993).
Huntington ne zanika možnosti, pojava spopadov in nasilja med državami in skupinami
iz iste civilizacije, kljub temu pa je mnenja, da bodo slednji manj intenzivni in manj nagnjeni
k širitvi kot spopadi med civilizacijami. Pripadnost isti civilizaciji zmanjšuje možnosti
izbruha nasilja (Huntington, 1993). V središču nove mednarodne ureditve bo »spopad med
Zahodom in ostalimi« in odgovor nezahodnih civilizacij3 na moč in vrednote Zahoda
(Huntington, 1993).
Huntington opozarja še na en fenomen ob ločnicah med civilizacijami, in sicer na
države, ki se ne znajo ali ne morejo opredeliti za pripadnost k določeni civilizaciji. Take
države Huntington poimenuje kot razpete, »torn«. Med njimi so najbolj ugledne Turčija,
Rusija in Mehika (Huntington, 1993).
Da bi posamezna država zapustila civilizacijo, kateri trenutno pripada, in se priključila k
drugi civilizaciji, mora po Huntingtonu izpolniti naslednje tri pogoje: politična in ekonomska
elita morata biti naklonjeni takšnemu premiku; javnost mora biti voljna sprejeti redefinicijo
3 Huntington našteva tri možne oblike odgovora Nezahodnih civilizacij: izolacija pred »škodljivim«
vplivom Zahoda; priključitev Zahodu in prevzem njegovih vrednot in institucij; postavitev protiuteži Zahodu z
ekonomsko in vojaško krepitvijo ter povezovanjem z drugimi nezahodnimi civilizacijami, hkrati pa ohranjati
lastne vrednote in institucije (Huntington, 1993).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
10
svoje identitete; pogoji morajo biti sprejeti s strani prevladujoče skupine znotraj ciljne
civilizacije (Huntington, 1993).
Kljub moči Zahoda, ki naj bi bila na višku ravno konec 20. stoletja, ali ravno zaradi tega
Huntington opozarja na potencialno konfucijanistično-islamsko navezo, ki naj bi krepila ti
dve civilizaciji, preden izzoveta Zahod glede svetovne nadvlade (Huntington, 1993).
V zaključku članka Huntington ponuja možne odgovore Zahoda proti izzivom iz
nezahodnih držav, da bi se ohranil njegov vodilni položaj. Razdelil jih je na kratkoročne in
dolgoročne. Kratkoročno je pomembno, da Zahod ohrani in okrepi enotnost znotraj lastnega
civilizacijskega bloka, predvsem med njegovo severnoameriško in evropsko komponento, in
da ohrani vojaško in ekonomsko prednost pred drugimi civilizacijami. Dolgoročno pa se bo
moral Zahod prilagoditi spremembam v mednarodnem sistemu in temu ustrezno poglobiti
svoje razumevanje osnovnih verskih in filozofskih predpostavk, ki ležijo v temelju drugih
civilizacij (Huntington, 1993).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
11
4 ZGODOVINSKO OZADJE KONFLIKTOV NA BALKANU:
»Lux Balcanica est umbra Orientis«
Maria Todorova
4.1 UVOD
Kadar opisujemo oziroma iščemo zgodovinsko ozadje in vzroke za spopade, ki so se
dogajali in se dogajajo danes, nam grozi podobno kot piscem neonacionalističnih programov,
da zapademo v poveličevanje in idealiziranje nekega zlatega obdobja v zgodovini naroda.
Vsako zgodovinsko obdobje je otrok obdobja, ki je bilo pred njim in se ga ne da ločeno
opisati, kar nas lahko privede v nevarno spiralo vzroka in posledice ter brezsmiselnega iskanja
prvotnega greha. V tem delu diplomske naloge bom poskusil na kratko orisati pomembne
zgodovinske dogodke in procese, od 19. stoletja dalje, ki so dali temu delu Evrope, njegovim
narodom in kulturi svojstven pečat. Kratek zgodovinski pregled dogajanj pred 19. stoletjem
na Balkanu, ki pomembno prispeva k lažjemu razumevanju procesov v obravnavanem
obdobju, je dodan v Prilogi A.
4.2 MIGRACIJE NA BALKANU
Do prihoda Turkov na Balkanski polotok sredi 15. stoletja se je v južnoslovanskem
prostoru oblikovala nacionalna zavest podobno kot drugod v Evropi. Čeprav v srednjem veku
še niso bile trdno določene etnične meje med južnoslovanskimi narodi, ker so se okoli jeder
teh narodov izoblikovali širši ali ožji pasovi etnično prehodnih predelov z etnično
neopredeljenim prebivalstvom, se je vendar v glavnem vedelo, kje so središča posameznih
narodov. Prodor Turkov je takšno etnično razporeditev porušil, povzročil je premike in
mešanja, kakršnih ni bilo vse od slovanske naselitve na Balkan. Le-ti so imeli in imajo še
vedno globok vpliv na politični, kulturni in ekonomski razvoj tega območja.
Selitve lahko po vzrokih na grobo razdelimo v dve skupini. V prvi skupini so tiste, ki so
posledica političnih dejavnikov, novega načina vojskovanja, pri katerem ni šlo samo za
uničenje sovražne vojske, temveč tudi za uničenje prebivalstva tiste dežele. Druga vrsta
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
12
selitev pa je bila ekonomsko pogojena in so jo predstavljale skupine prebivalcev, ki so znotraj
osmanske države iskale boljše pogoje za življenje (Voje, 1994: 264).
Ker so Turki prodirali na Balkan iz Male Azije, torej iz juga proti severu, se je tudi
ljudstvo pred njimi selilo v isti smeri, obstajala je tudi obratna smer, in sicer iz središča
Balkana proti utrjenim območjem Dubrovnika in beneške Dalmacije.
V Makedoniji se je etnična sestava spremenila že v 14. in 15. stoletju. V njene južne
predele in vzdolž Vardarja so Turki naseljevali nomadske Juruke, da bi tako zaščitili
pomembno pot, ki je vodila iz Soluna severno proti Bosni (Voje, 1994: 264).
Do prihoda Turkov so bile nižine okoli Skadarskega jezera naseljene predvsem s
pretežno srbskim prebivalstvom. Boji med Benečani in Turki so opustošili pokrajino, kamor
so se v 15. stol. naseljevali albanski živinorejci iz sosednjih gora in povsem spremenili
etnično podobo.
Podoben pojav je sledil porazu srbske vojske na Kosovem polju leta 1389, ko se je
etnično in politično središče srbskega naroda preselilo proti severu, proti Savi in Donavi. Pod
pritiskom turških napadov so srbski begunci prečkali Savo in Donavo in se naselili v južni
Ogrski in v današnji Vojvodini4.
Podobno je bilo v Bosni in Hercegovini, kjer so Turki na opustošeno obmejno področje
naseljevali pravoslavne Vlahe, ki so služili kot obmejna straža. Del Vlahov se je iz opustošene
Bosne umaknil preko meje na avstrijsko stran, kjer so postali osnova za avstrijsko Vojno
krajino (Voje, 1994: 266).
Prvih dvesto let po prihodu Turkov je bil Balkanski polotok deležen številnih in
množičnih migracij. Migracije, včasih celih narodov, so korenito spreminjale etnično podobo
Balkana, ki je postal zato etnično močno razdrobljen. Prav ta razdrobljenost je bila temeljni
vzrok za nasprotja, želje in aspiracije balkanskih narodov skozi celotno 19. in 20. stoletje.
4 Po propadu Srbske despotovine leta 1459 se je v južno Ogrsko menda preselilo okrog 200.000 Srbov (Voje, 1994: 265).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
13
4.3 19. STOLETJE: »VZHODNO VPRAŠANJE«
Srbska vstaja leta 1804 je zaznamovala začetek širokega osvobodilnega gibanja, ki je v
19. stoletju zajelo ves Balkanski polotok in prisililo Turke, da so se postopoma umikali z
Balkana. Pričelo se je z dvema srbskima uporoma proti janičarjem, ki so bili nastanjeni v
beograjskih trdnjavah; poskus Demetrija Ipsilantisa, da leta 1821 prižge baklo upora v
podonavskih kneževinah, je bil uvod v grško vojno za osvoboditev med leti 1828-30. Temu je
sledila osamosvojitev Moldavije in Vlaške leta 1848-49, ki sta se nato leta 1866 združili v
Romunijo, ter veliki in za Balkan v mnogočem usodni bosanski in bolgarski upor leta 1875-
78, kateremu je sledila sočasna srbsko-črnogorska in bolgarska vojna proti Turčiji. Leta 1896-
97 je sledila vstaja na Kreti, ki je bila v krvi zadušena. Na ilinden leta 1903 so se uprli
Makedonci zaradi strahu, da jih bo šibka Turčija prepustila kot plen sosednjim državam.
»Makedonsko vprašanje« in spori glede Makedonije so nato privedli do dveh balkanskih vojn
l. 1912-13, ki sta nakazali, kako bo potekala naslednja vojna v Evropi, na katero pa niti ni bilo
potrebno dolgo čakati (Pirjevec, 2003: 16). To so bili samo nekateri dogodki, ki so
popolnoma spremenili politično geografijo Balkana, ki je za posledico imelo izničenje
evropske Turčije. Ambiciozne nacionalne programe, ki so se kitili s pridevnikom velika
Srbija, Bolgarija, Grčija, Romunija in so svoj teoretični in praktični navdih dobili v podobnih
nacionalnih gibanjih v zahodni Evropi, so ovirali intelektualna in gospodarska nerazvitost
balkanskih narodov, pestra etnična in religiozna podoba Balkana z nejasnimi in
prekrivajočimi mejami med posameznimi etnijami in interesi velikih sil, ki so se skozi celo
19. stoletje križali ravno na Balkanu5. Kljub množici pomembnih dogodkov, ki so pustili
pomembne posledice na Balkanskem polotoku, so dogodki pred berlinskim kongresom in sam
berlinski kongres globoko in trajno vplivali na zgodovino Balkana in na njen nadaljnji potek.
Berlinski kongres je leta 1878 sklenil vrsto dramatičnih dogodkov, ki jih je sprožil l.
1875 izbruh velike vstaje v Hercegovini, nato pa še v Bosni, Sandžaku, Makedoniji in
Bolgariji. Bil je najširši upor 19. stoletja, ki so ga sprožile pravoslavne in katoliške kmečke
5 Od vseh velikih sil so bile Avstrija, Rusija in Velika Britanija najbolj zainteresirane za Balkan. Avstrija je na Balkan, še zlasti na Bosno in Hercegovino, gledala kot na območje možnega kolonialnega prodora, kot neke vrste nadomestila za kolonije in bogat vir strateških surovin. Rusija je na Balkanu vse od carja Petra Velikega nastopala kot zaščitnica pravoslavnega in slovanskega prebivalstva, predvsem pa si je želela pridobiti nadzor nad Bosporjem in Dardanelami, kar bi ji omogočilo nemoten toplovodni izhod ruske mornarice na odprto morje, čemur je vztrajno nasprotovala Velika Britanija, saj se je bala, da bi ruski nadzor nad ožinami lahko ogrožal pomorsko povezavo med Veliko Britanijo in Indijo preko Sueškega prekopa (Hupchick, 2002: 251-255).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
14
množice, podložne muslimanskim gospodom. Upor je bil v krvi zadušen, cele bolgarske
pokrajine so bile izropane, njih prebivalci pa pobiti (Hupchick, 2002: 263-264). Val nasilja
nad pravoslavnimi Bolgari, ki nikakor ni hotel prenehati, je povzročil intervencijo Rusije,
delno iz strateških interesov, saj so v St. Petersburgu ocenili da gre za dobro priložnost, da bi
enkrat za vselej obračunali s Turčijo in prišli do ožin, deloma pa iz iskrenega sočutja do
trpljenja bolgarskega prebivalstva. Sledila je dvoletna vojna (1877-78), v kateri so Turki
utrpeli popolni vojaški poraz in samo intervencija angleške sredozemske flote, ki je
demonstrativno plula skozi Bospor in Dardanele, je prisilila Ruse, da se ustavijo tik pred
Carigradom (Hupchick, 2002: 265). Mirovna pogodba v San Stefanu oziroma diktat Rusije
Turčiji je predvideval nastanek velike Bolgarije, ki je obsegala velik del Balkanskega
polotoka in bi bila pod rusko zaščito, poleg tega bi se ozemeljsko razširili Srbija in Črna gora,
ki bi postali tudi samostojni (Hupchick, 2002: 265-266). Tak mirovni sporazum je bil za
velike zahodnoevropske sile, še posebej za Veliko Britanijo in Francijo, popolnoma
nesprejemljiv. Ravno ko se je zdelo, da bo vnovična vojna med Veliko Britanijo in Rusijo
neizbežna, je na mednarodno prizorišče stopil nemški kancler Bismarck, ki je v Berlinu
sklical kongres o stanju na Balkanu. Berlinski kongres je močno oklestil velikost Bolgarije in
jo razdelil na dve avtonomni kneževini pod sultanovo nadoblastjo. Srbija pa je dobila
samostojnost in se ozemeljsko razširila proti jugu. Črna gora je izgubila samostojnost, ki jo je
dobila po sanstefanskem miru, Bosna in Hercegovina ter novopazarski sandžak pa sta prišla
pod avstro-ogrsko upravo (Pirjevec, 2003: 19).
4.3.1 NAČERTANIJE
Dolgoročno je bila največja politična poraženka berlinskega kongresa poleg Rusije
zagotovo Srbija. Le-ta je namreč že leta 1844, torej tik pred t. i. pomladjo narodov leta 1948,
izdelala dolgoročni zunanjepolitični, načrt imenovan Načertanije o zunanji politiki Srbije,
katerega avtor je bil tedanji srbski zunanji minister Ilija Garašanin. Podobno kot mnogi drugi
Srbi je bil prepričan, da je Srbija poklicana, da zaključi osvobodilno nalogo, ki se je začela s
srbsko vstajo leta 1804. Meje nove Srbije naj bi se razširile na vsa tista področja, v katerih
živijo Srbi, a te meje naj bi bile, po Vuku Karadžiću, meje srbskega jezika. Od tu naj bi
izhajala odgovornost kraljevine Srbije, da osvobodi in združi vse Srbe v združeno
velikosrbsko državo. Načrt je predvideval, da bo Srbija postala jedro, okoli katerega se bodo
zbirala vsa sosednja ozemlja, na katerih so prebivali Srbi (Banac, 1988: 87). Idejni oče
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
15
Načertanij ni bil Garašanin, temveč moravski Slovan Frančišek A. Zach, ki je bil pristaš
koncepta slovanske vzajemnosti in je bil v službi poljskega kneza Adama Czartoryskega,
vodje organizacije poljskih emigrantov. Ta se je bil prisiljen umakniti zaradi sodelovanja v
poljski protiruski vstaji. Zach je koncept za memorandum postavil v širokih južnoslovanskih
okvirih, ki jih je Garašanin pri pisanju Načertanij preprosto zamenjal s srbskimi6 (Banac,
1988: 87). Zach in Garašanin sta se strinjala, da bo Osmansko cesarstvo izgubilo oblast nad
Balkanom. Vprašanje nasledstva turškega cesarstva bi se po njunem mnenju rešilo samo na
dva načina: ali bi se Avstrija in Rusija razširili na račun Turčije in si razdelili Balkanski
polotok, čemur bi verjetno nasprotovali Velika Britanija in Francija, ali pa bi Srbija pridobila
turška balkanska ozemlja, pri čemer bi morala računati na sovražnost Rusije in predvsem
Avstrije (Banac, 1988: 88) Načertanije so nastale v obdobju, ko je bilo splošno razpoloženje v
Srbiji zelo nenaklonjeno tujcem, četudi so to bili Srbi iz habsburških dežel. Eden od ciljev
novega nacionalnega načrta je bil preboj, kot se je izrazil F. Zach, kitajskega zidu, s katerim
se je ogradila Srbija od svojih sosedov. Garašanin se je zavedal, da bi širjenje srbske države
predstavljalo smrtno nevarnost za Avstrijo, ki bi s tem izgubila podporo svojega
južnoslovanskega prebivalstva, zato se je izogibal protiavstrijskim akcijam in propagandi
(Banac, 1988: 88). V skladu s tem je srbska zunanja politika težila k priključitvi Bosne in
Hercegovine, ki je bila po Garašaninovem mnenju poseljena izključno s Srbi, poleg tega je
bila še del hirajočega Osmanskega cesarstva in zato tudi lahek plen. Uprava Avstro-Ogrske
nad Bosno in Hercegovino je bila šok tako za nacionalistično obarvane politike kot tudi za
tiste bolj zmerne7. Srbija se je v iskanju izhoda na odprto morje morala usmeriti bodisi na jug
v smeri proti Solunu bodisi jugozahodno proti Draču, kar je pomenilo, da se bo Srbija morala
razširiti na ozemlja, kjer živi večinsko nesrbsko prebivalstvo8.
6 Tako Zach piše o južnoslovanski državi in o Južnih Slovanih, Garašanin pa o srbski državi in »Srbih«. Poleg tega je Garašanin iz svojega dela izpustil dva pomembna odlomka, v katerih je Zach pisal o potrebi po sodelovanju s hrvaškim ilirskim gibanjem in s Čehi. Obstoj interesov drugih južnoslovanskih narodov Srbi (ali bolje – srbska država) enostavno niso upoštevali (Banac, 1988: 88-89) 7 Posledica je bila nenadna sprememba v zunanji politiki. Srbi so v berlinskem kongresu lucidno prepoznali politični poraz Rusije, katere ugled med balkanskimi narodi, z izjemo Bolgarov se je močno zmanjšal. Srbija se je naslonila na dotedanjega konkurenta v Bosni in Hercegovini – Avstro-Ogrsko. To zavezništvo je trajalo vse do l. 1903, ko je po uboju zadnjega kralja iz dinastije Obrenović na oblast prišel Peter I Karađorđević, ki je bil odkrito prorusko naravnan. Posledice takšne spremembe bodo posredno usodno vplivale na izbruh prve svetovne vojne (Hupchick, 2002: 281-283). 8 To je privedlo do odprtja »makedonskega vprašanja«, glede ozemlja v dolini reke Vardar in mesto Solun in »albansko vprašanje«, povezano s prebujanjem nacionalne identitete med albanskim prebivalstvo in njegovo
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
16
Poleg velikosrbskega programa v Srbiji je tudi hrvaško zajelo podobno velikohrvaško
gibanje9. Izhajalo je iz Starčevićeve ideje o neodvisni Hrvaški, ki bi vključevala Slovenijo,
Dalmacijo, Slavonijo, Istro in Bosno. Izoblikovan je bil koncept nacionalnosti, ki je za Hrvate
definiral vse prebivalce, ki prebivajo na ozemlju velike Hrvaške, in to neglede na versko
pripadnost. Starčevićeva Stranka prava je zavračala obstoj »političnih« Srbov v deželah, ki
bile zgodovinsko hrvaške (Biondich, 2004: 56). V skladu s temi idejami so se krčevito upirali
velikosrbskim idejam10. Madžari so hitro zaznali kulturno religiozne razlike med Hrvati in
Srbi in so to izkoristili v svojo korist. Srbom na Hrvaškem so ponudili razne ugodnosti na
šolskem, verskem in zaposlitvenem področju, kar je podpihovalo protisrbska čustva med
Hrvati11.
Po berlinskem kongresu je na Balkanu zavladalo navidezno premirje, ki je bilo
posledica novega ravnotežja sil med evropskimi velesilami. Kljub posameznim lokalnim
vojnam pa vse do leta 1908, ko je Avstro-Ogrska anektirala Bosno in Hercegovino, ni bilo
večjih vojn, v katere bi bile vpletene tudi velike sile. Kriza okoli aneksije BiH je že
nakazovala konec evropske politike ravnotežja, kar je bila posledica togega sistema
zavezništev. Leta 1912 so se balkanske države povezale v zavezništvo in napadle od
mladoturške revolucije oslabljeno turško državo. Ko so pod grožnjami z vojaško intervencijo
s strani velikih sil zaustavili operacije, sta od evropske Turčije ostala samo še Skadar v
Albaniji in Carigrad (Hupchick, 2002: 313-314). Maja 1913 so se pričela pogajanja v
Londonu; takoj je bilo jasno, da ne Avstro-Ogrska ne Italija ne bosta dovolili nastanka močne
težnjo po avtonomiji znotraj turške države in interesom sosednjih držav Srbije, Črne gore, Bolgarije in Grčije po ozemlju, kjer so narodnostno živeli Albanci v večini. 9 Velikohrvaško gibanje je izviralo iz ilirskega gibanja Ljudevita Gaja, ki si je prizadevalo združiti vse južnoslovanske narode pod okriljem reformirane habsburške monarhije. To gibanje je služilo kot idejna baza za »jugoslovansko« gibanje, ki je predvidevalo ustanovitev tretje konstitutivne enote v dualistični monarhiji, ki bi bila tako preoblikovana v triarhijo, v kateri bi pripadniki južnoslovanskih narodov tvorili tretjo državno celoto znotraj monarhije. Jugoslovansko gibanje se je v končni fazi izkazalo za zelo eksplozivno in je imelo za cilj uničenje habsburške monarhije (Hupchick, 2002: 306). 10 V strahu pred velikosrbskimi težnjami po hrvaškem ozemlju se je pod okriljem Čiste stranke prava pod vodstvom Josipa Franka izoblikoval program, ki je poudarjal katolištvo Hrvatov in je Srbe predstavljal kot degenerirane Hrvate, ki so se prodali pravoslavju in bizantinski kulturi že v srednjem veku (Hupchick, 2002: 307). 11 Po vključitvi Vojne krajine v civilno Hrvaško leta 1881 in po madžarskih manipulacijah je v očeh hrvaških nacionalistov pravoslavni Vlah (Srb) postal simbol habsburške tiranije in tudi brez vseh pravic. Bil je grožnja hrvaškemu svobodnemu malomeščanu. Ko so Vlahi s podporo Budimpešte pričeli dobivati srbsko nacionalno zavest, se je sovraštvo do Srbov samo še stopnjevalo. Med Pribićevo policijsko strahovlado nad Hrvati v dvajsetih letih 20. stoletja so Vlahi v očeh hrvaške javnosti postali izdajalci in orodje velikosrbske vladavine (Biondich, 2004: 59).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
17
Srbije na Balkanu in njenega izhoda na morje pri Tarantskih vratih. Ustanovljena je bila
Albanija, ki naj bi služila kot tamponska cona med Srbijo in Jadranskim morjem. Pri tem je
bila meja potegnjena povsem umetno in je upoštevala predvsem strateške interese, ne pa
nacionalne pripadnosti, saj je kar polovica vseh Albancev ostala izven Albanije, predvsem na
Kosovu, ki pa je pripadlo Srbiji. Že na mirovnih pogovorih v Londonu so izbruhnila nasprotja
med dotedanjimi zaveznicami, kar je imelo za posledico drugo balkansko vojno leta 1913,
katere glavna poraženka je bila Bolgarija, ki je bila napadena s strani vseh sosednjih držav
(Srbije, Grčije, Turčije in Romunije).
Posledica obeh balkanskih vojn je bila veliko nacionalno ponižanje Bolgarije.
Makedonija, ki je bila vse od berlinskega kongresa glavni zunanjepolitični cilj Bolgarije, je
bila dokončno izgubljena. »Celoten bolgarski narod je padel v depresijo, ki se je prelevila v
frustracijo in nato v željo po maščevanju. Že čez dobri dve leti se jim je ponudila odlična
priložnost« (Hupchick, 2002: 315). Bolj kot bolgarski poraz je bilo za nadaljnji potek
dogodkov na Balkanu in v svetu pomembno zmagoslavje Srbije. Opita od lahke zmage nad
Turčijo in Bolgarijo v obeh balkanskih vojnah je srbska elita postala vse bolj dovzetna na
agresivne nacionalistične impulze iz lastne družbe, kar jo je pahnilo v neposredno
konfrontacijo z Avstro-Ogrsko, kar pa je imelo kataklizmatične posledice ne samo za Balkan,
ampak tudi za vso Evropo in Svet.
4.4 BALKAN MED DVEMA VOJNAMA
Mirovna pogodba iz Versaillesa z Nemčijo in druge mirovne pogodbe s centralnimi
silami, ki so se naslanjale nanjo, so zaključile spopad svetovnih razsežnosti, ki je pustil
globoke in dolgotrajne rane v kolektivnem spominu balkanskih narodov. Mnoge od teh travm
so se ohranile vse do danes in se s propadom komunističnih režimov konec 80. let prebudile v
obliki najbolj skrajnih nacionalizmov, množičnih pobojev, izgonov in etničnih čistk, ki so bile
bodisi nasilne ali pa so dobile bolj prikrite oblike12.
S porazom in razpadom multietničnega habsburškega imperija so na tem ozemlju
vzniknile mnoge nove države, ki so se zaradi relativne šibkosti hitro znašle v centru
12 Vse mirovne pogodbe razen tiste z Nemčijo so se vsebinsko dotikale Balkana.
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
18
pozornosti velikosrbskih, romunskih in italijanskih poželenj. Srbija je tako s priključitvijo
Države SHS dosegla in celo prekoračila vse svoje velikosrbske programe13. Slednji veliki
srbski uspeh je močno prekrižal italijanska prizadevanja za pridobitev nadzora nad vzhodno
obalo Jadranskega morja. Obdobje med obema vojnama je Balkan zaznamoval srbsko-
italijanski spopad »pod mizo« glede prevlade na Balkanu. Italijanski interes je bil čim bolj
destabilizirati Kraljevino Jugoslavijo in si tako olajšati prodor na Balkan. V ta namen je Italija
finančno podpirala in dajala zavetišče raznim ultranacionalističnim, terorističnim in
desničarskim skupinam14. Podporo pri svojem delovanju je Italija dobila tudi od Bolgarije, ki
je kljub vnovičnemu porazu in izgubi ozemlja ob egejskem morju še vedno hlepela po
sanstefanskih mejah. Kot protiutež bolgarskim revizionističnim težnjam so se Kraljevina
Jugoslavija, Turčija in Grčija povezale v ohlapno zavezništvo, ki pa ni nikoli popolnoma
zaživelo zaradi nezaupanja in sovraštva med Grčijo in Turčijo.
Novoustanovljeno Kraljevino SHS15 (od 3. oktobra 1929 Kraljevina Jugoslavija), so
sestavljali narodi različnih zgodovinskih tradicij, kultur in veroizpovedi. Medtem ko so Srbi
videli novo kraljevino kot razširjeno staro državo in so vnaprej zavračali kakršna koli
avtonomistična prizadevanja Ljubljane in Zagreba, so Slovenci in še posebej Hrvati začeli
gledati nanjo kot na stvarnost, ki je tuja njihovim koristim in miselnosti. Podobno napeti so
bili tudi odnosi med Srbi in Muslimani v BiH, kjer je bilo z agrarno reformo razdeljenih
1.175.000 hektarjev zemlje, ki je bila v veliki večini last nekdanjih muslimanskih fevdalcev,
približno 250.000 novim lastnikom večinoma Srbom (Pirjevec, 2003: 24). Poleg srbsko-
muslimanskega spora so obdobje med vojnama dodatno zapletle tudi hrvaške zahteve v zvezi
z BiH. Zagrebški politični krogi so zatrjevali, da spada BiH v njihovo vplivno območje ne
samo zaradi Hrvatov katoliške veroizpovedi, ki so prebivali tam, ampak tudi zaradi bosanskih
Muslimanov. Na njih so namreč gledali kot na spreobrnjene Hrvate in celo kot na »cvet
naroda« in da so »bosanski Muslimani rasno najčistejši, najmanj načeti Hrvati, ki [...] so tudi
13 Slovensko ozemlje ni bilo nikoli vključeno v velikosrbske programe; prvi cilj srbske diplomacije je bil tako utrditev odnosov z Italijo, ne pa omilitev ozemeljske izgube. 14 Med najmočnejšimi in dobro organiziranimi so bili ustaši, ki so imeli svoj vadbeni center v Italiji, in obujena VMRO, ki pa je izgubila svoj narodnoosvobodilni prizvok iz ilendenske ustaje l. 1903 in se je spremenila v teroristično organizacijo, ki se je ukvarjala predvsem z ugrabitvami in izsiljevanjem denarja od malih trgovcev v zameno za kvazi zaščito (Hupchick, 2002: 348). 15 Ustanovljena je bila 1. decembra 1918, prvo ustavo pa je dobila 28. junija 1921, to je t. i. vidovdanska ustava.
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
19
somatološko ohranili vse lastnosti hrvaške rase razen zelo redkih azijskih primesi.«16 (Budak
v Duraković, 1994: 130). Poskus vodilne hrvaške stranke – HSS (Hrvatske seljačke stranke),
da bi se utrdila tudi v BiH, je naletel na val ogorčenja v Beogradu, kar je še dodatno povečalo
stopnjo nezaupanja med Srbi in Hrvati. To pa njunim voditeljem ni preprečilo, da so na
predvečer začetka druge svetovne vojne v trenutku stiske le našli dogovor na račun
Muslimanov. Znotraj kraljevine je bila ustanovljena napol avtonomna banovina Hrvaška, ki je
obsegala tudi posamezne dele bosansko-hercegovskega ozemlja. Preostali del BiH bi moral
biti vključen v morebitno banovino Srbijo17, vendar jo je prehitel izbruh druge svetovne vojne
(Pirjevec, 2003: 23). Tako se je za hrvaško desnico končalo obdobje srbske okupacije.
Prevladalo je mnenje, da je potrebno vzpostaviti novo gibanje, ki bo delovalo kot nosilec
brezkompromisnega in revolucionarnega boja proti Beogradu. (Biondich, 2004: 58)
Podoben odnos kot do bosanskih Muslimanov je beograjska vlada vzpostavila tudi do
kosovskih Albancev in do Makedoncev, ki jim je odrekala pravico do narodne in kulturne
identitete. Obravnavali so jih kot nerazvito rajo, za prišleke, ki so zasedli zgodovinsko srbska
ozemlja in jih je zato treba čim prej asimilirati in izseliti, pri tem pa niso izbirali sredstev.
Ne glede na razlike v politični tradiciji in nasprotujoče interese so bili odnosi med
narodi, ki so tvorili kraljevino Jugoslavijo, vse do njenega razpada sicer mnogokrat
nedemokratični, a miroljubni. V tem obdobju so se stiki med »jugoslovanskimi« narodi šele
dovolj okrepili, da so različna kulturna in politična izročila lahko prišla do izraza. Meja, ki je
stoletja ločevala Hrvate, Slovence in prečanske Srbe od drugih jugoslovanskih narodov, se je
ohranila tudi v novi državi. Ta meja ni bila toliko kulturne ali religiozne narave, saj so na
obeh straneh prebivali tako pravoslavci, katoliki in muslimani, kot je bila meja med deželami
z različnim gospodarskim in družbenim razvojem. To torej ni bila meja med civilizacijami,
temveč meja med bogatimi in revnimi, ki se bo ohranila skozi celotno obdobje jugoslovanske
države.
16 To bo pod NDH in Ante Pavelićem dobilo tudi gotsko dimenzijo, po kateri naj bi Hrvatje bili gotskega (torej arijskega) izvora. 17 Podobno bi morala biti oblikovana banovina Slovenija, ki pa iz podobnih razlogov ni šla preko idej posameznih politikov.
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
20
4.5 DRUGA SVETOVNA VOJNA
Nerešeni odnosi med narodi, ki so sestavljali Kraljevino Jugoslavijo, so postali očitni
med drugo svetovno vojno. Ko so aprila 1941 nemške, italijanske, madžarske in bolgarske
čete napadle Jugoslavijo, se je slednja »podrla kot hiša iz kart« (Pirjevec, 2003: 24). Kmalu
po okupaciji in razdelitvi okupacijskih con je bila ustanovljena tudi marionetna fašistična
Neodvisna država Hrvaška (NDH), kjer so prišli na oblast ustaši z Antejem Pavelićem na
čelu. Ustaško gibanje ni nikoli imelo množične podpore znotraj Hrvaške. »Ideologija ustašev
je bila mistična zveza med narodom in religijo, ki jo drugače poznamo le pri skrajnih
nacionalističnih gibanjih v ortodoksnih deželah« (Meier, 1996: 189). Gibanje je svoj program
črpalo iz idej Ante Starčevića, ki jih je razvil že v 19. stoletju. Skupaj z Bosno je NDH imela
približno 6,5 milijona prebivalcev od tega jih je bilo približno 50 % Hrvatov, 33 % Srbov in
12 % Muslimanov (Juda, 1997:124). Muslimani so bili razglašeni za cvet hrvaškega naroda,
medtem ko so ustaške oblasti imele popolnoma drugačne načrte s srbsko populacijo. Mile
Budak, pisatelj in minister za šolstvo v NDH, naj bi poleti 1941 izjavil, na kar je kasneje
opozarjala tudi srbska nacionalistična propaganda konec 80. let, da bo v NDH ena tretjina
Srbov ubita, ena tretjina pregnana in ena tretjina spreobrnjena v katolištvo18. Cirilica je bila
prepovedana, pravoslavne cerkvene šole pa ukinjene. Takšno je bilo reševanje »srbskega
pravoslavnega vprašanja« po nemškem vzoru.
Proti okupatorjem sta se dvignili dve ločeni skupini: četniki Draže Mihailovića in
partizani Josipa Broza – Tita. Po kratkotrajnem začetnem sodelovanju so v ospredje stopile
ideološke, politične in vojaške razlike, ki so se prelevile v odprto sovražnost s tragičnimi
posledicami ravno v Bosni in Hercegovini.
Na nasilje ustašev so srbski četniki odgovorili z enakim nasiljem in pri tem imeli za
smrtne sovražnike ne samo Hrvate, temveč tudi Muslimane, ki so se tako znašli med dvema
ognjema in so se zato včasih povezovali s partizani, včasih z ustaši in tudi z Nemci, nikoli pa
s Srbi. Temu primeren je bil visok krvni davek Muslimanov, ki so ob koncu vojne imeli po
18 Točno število spreobrnjenih pravoslavcev ni znano vendar se nekatere ocene gibljejo med 200.000 in 300.000 (Judah, 1997: 126). Mnogi, ki so se spreobrnili so to napravili zaradi bistvenega znižanja davkov, ki so jih morali plačevati upravi NDH, hkrati pa so prišli v konflikt s tistimi, ki so hoteli ohraniti »svojo čistost«. Spomladi 1943 so zaradi očitnega neuspelega spreobračanja Srbov ustaške oblasti ustanovile Hrvaško pravoslavno cerkev pod vodstvom škofa Hermogena, priseljenega ruskega pravoslavnega duhovnika, ki pa je imela majhen uspeh (Judah, 1997: 126-127).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
21
nekaterih podatkih 86.000 (Kočović v Duraković, 1994: 143), 103.000 žrtev (Žerjavić v
Duraković, 1994: 143) do 180.000 (Pirjevec, 2003: 25).
Med vojno se je tudi ponovno izoblikoval program velike Srbije, katerega idejni oče je
bil Slobodan Jovanović (1869-1958). Program je temeljil na predpostavki, da imajo Srbi
pravico, da postanejo vodilna nacija na Balkanu, da pa bi to dosegli, se bi morali najprej
združiti v etnično homogeni državi. Prvi večji programski dokument Homogena Srbija ali
Homogena srbska država je konec junija 1941 spisal Steva Moljević, bosanski Srb iz Banja
Luke, in ga predložil poveljniku četnikov Mihajloviću. Ta dokument odseva vplive vseh
dotedanjih srbskih nacionalnih programov in načrtov. »Srbi morajo imeti hegemonijo na
Balkanu, da bi lahko imeli hegemonijo na Balkanu pa morajo najprej imeti hegemonijo v
Jugoslaviji«, ki jo bodo utrdili s svojim duhom in ji vtisnili svoj pečat (Mesić, 2001: 5).
Homogenost bi lahko dosegli samo z ločitvijo Srbov od sosednjih narodov, in sicer s
preseljevanjem in izmenjavo prebivalcev. Nova severna meja take države bi potekala po liniji
Virovitica-Karlovac-Karlobag in bi na območju Karlovca mejila neposredno na Slovenijo, ki
bi bila povečana s priključitvijo delov italijanskega in avstrijskega ozemlja. Načrt je
predvideval priključitev delov madžarskega, romunskega, bolgarskega in albanskega ozemlja
ter poseben status znotraj Srbije, Dalmacije in Hercegovine (Judah, 1997: 122)
Sovraštvo do Srbov je kosovskim in makedonskim Albancem narekovalo odklonilen
odnos tako do četniškega kot tudi do partizanskega gibanja. Z italijansko priključitvijo k
veliki Albaniji, so se prvič v zgodovin znašli znotraj skupne albanske države, to pa jim je
narekovalo, da gledajo na italijanske okupacijske čete z odkrito naklonjenostjo. Kolaboracija
se je nadaljevala tudi po kapitulaciji Italije in s prihodom nemških čet. Bili so številni primeri
pobojev srbskih prebivalcev kot maščevanje za pretekle poboje Albancev s strani srbskih čet.
Jugoslovanski partizani so pričeli novačiti kosovske Albance z obljubo, da bo po vojni
Kosovo ostalo v Albaniji. Ko se je leta 1944 razvedelo, da bo Kosovo vrnjeno Jugoslaviji, se
je pričela albanska vstaja, ki jo je v krvi zadušilo 30.000 vojakov jugoslovanske armade
(Judah, 1997: 132). S prihodom partizanskih enot na Kosovo ob končnih operacijah druge
svetovne vojne se je spirala nasilja, tako kot leta 1912, 1918 in 1941 ponovno obrnila proti
Albancem, ki so bili zaradi kolaboracije preganjani in pobiti.
Podobno napeto ozračje je bilo tudi v Makedoniji. Podobno kot ostale dele Jugoslavije
so jo razdelili med nemške zaveznike. Zahodni del Makedonije je bil vključen v t. i. veliko
Albanijo. Preostali del Makedonije pa je bil priključen Bolgariji, ki je tako že tretjič v 20.
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
22
stoletju dosegla velikobolgarske sanje. Tudi slednje, podobno kot prejšnje, so bile zelo
kratkega daha. Po posredovanju Kominterne med Jugoslovansko komunistično partijo in
Bolgarsko delavsko partijo je bila Makedonija dokončno dodeljena Jugoslaviji.
Druga svetovna vojna je pustila globoke rane v kolektivnem spominu jugoslovanskih
narodov. V tem obdobju so se radikalizirala hrvaška in srbska nasprotja, predvsem okoli
Bosne in Hercegovine. Kljub vztrajnim naporom komunističnih jugoslovanskih oblasti, da bi
se nesoglasja tudi fizično izkoreninila, sta politična zlasti hrvaška in srbska emigracija
poskrbeli, da je nacionalizem ostal živ tudi v novi družbenopolitični ureditvi, vedno
pripravljen da oživi že ob najmanjši upehanosti slednje. Prvič se je prebudil v začetku
sedemdesetih, vendar je bil še uspešno zatrt. Ponovni izbruh etnonacionalizma v osemdesetih
letih je bil usoden za »jugoslovanski projekt«.
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
23
5 SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU?
V prejšnjem poglavju sem prikazal dogodke, ki so neposredno in trajno vplivali na
razmerja med narodi v BiH. Spopad med tremi etničnimi in verskimi skupinami je
paradoksalno ravno v BiH, ki je slovela po svojem komšiluku, dobil podobo Dantejevega
pekla, ki je služil kot tipični primer vojn, ki prihajajo v različnih teoretičnih predpostavkah.
Upoštevajoč Huntingtonov koncept sedmih civilizacij in njihovega spopada, je bila prav
Bosna, kjer se na prostorsko relativno omejenem območju tesno prepletajo in pokrivajo tri
civilizacije, idealen primer, zakaj prihaja do spopada med civilizacijami (Vukadinović, 2002:
55). Huntingtonova teorija, operira z Bosno šele takrat, ko so se oboroženi spopadi že pričeli
in so bile posamezne sprte strani že dodobra prepojene z nacionalizmom. Scenariji, ki so
predvidevali združevanje držav po religiozni in kulturni sorodnosti, so obstajali že prej. Eden
od scenarijev je predvideval oblikovanje zavezništva med pravoslavnimi Srbijo, Črno goro,
Makedonijo, Bolgarijo, Romunijo ter Grčijo na eni strani in med katoliškima Slovenijo in
Hrvaško na drugi strani. Turčija naj bi se zaradi sorodne islamske kulture povezala z Albanijo
(Vukadinović, 2002: 55). Kljub očitnim skupnim točkam in simpatijam med državami iz
istega civilizacijskega kroga na Balkanu ni prišlo ne do ustanovitve odprtega zavezništva ne
do sklenitve sporazuma, ki bi posebej izkoriščal skupne civilizacijske točke (Vukadinović,
2002: 56). Teorije o Huntingtonovem »kin country« sindromu, t. j. sindromu sorodne države,
izpodbijajo nenavadna zavezništva, ki so se na Balkanu izoblikovala v zadnjem desetletju ( na
primer podpora zahodnih sil, posebno ZDA, Muslimanom) čeprav so deloma tudi posledica
pritiska zahodne javnosti na svoje voditelja. Drugo pomembno zavezništvo je bilo med
Makedonijo, Bolgarijo in Turčijo, in sicer z namenom da zaščitijo Makedonijo pred srbskimi
in grškimi ambicijami v tem prostoru ter pred albanskim separatizmom (Griffiths str. 60).
Najbolj »eksotično« pa je bilo nedvomno tiho zavezništvo med ZDA in Iranom glede dobave
orožja Muslimanom preko Hrvaške (Pirjevec, 2003: 329-332), pa tudi tiha podpora Velike
Britanije in Francije Srbiji v začetni fazi vojne na Hrvaškem in v BiH. Očitno je, da ta nova
zavezništva niso nastala zaradi kakšne nove civilizacijske zavesti, temveč iz klasičnega
sistema ravnotežja, ki je na Balkanu prevladovalo vse do konca prve svetovne vojne. Ta
zavezništva so bila kratkotrajna in labilna in bolj odvisna od trenutnih ambicij vodilnih elit
kot od nekih dolgoročnih načrtov, kakršen je bil Garašaninov Načertanije.
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
24
5.1 NACIONALIZEM
Nerešena nacionalna vprašanja so povzročala med socialnimi in političnimi
transformacijami v vzhodni Evropi v začetku 90. let nestabilnost in konflikt (Nečak, 1984:
13). Nacionalna vprašanja, ki so po marksistični teoriji posledica buržoazne družbe, naj bi v
progresivni in napredni komunistični družbeni ureditvi preprosto izginila. Podobnega mnenja
je bilo v prvem obdobju tudi jugoslovansko vodstvo. Usodnost take predpostavke in
posledične pasivnosti pri reševanju nacionalnih vprašanj se je v popolnosti izkazala ob
razpadu komunističnih režimov po vsej vzhodni Evropi in še posebej v nekdanji Jugoslaviji19.
Zgodovinski razvoj nacionalizma v Srednji in Jugovzhodni Evropi je bil prikazan kot
nekaj slabega, skrajnega in zaostalega v primerjavi z zahodnim. Kljub temu da imata obe
obliki nacionalizma svoje izhodišče v »razsvetljenem nacionalizmu« s konca 18. stoletja, je
le-ta, ko je bil prenesen na območje Srednje in Vzhodne Evrope, doživel določene lokalne
modifikacije (Griffiths, 1993: 11). Na Zahodu je nacionalizem ustrezal novim socialnim,
ekonomskim in političnim spremembam, medtem ko se je v Srednji in Vzhodni Evropi
uveljavil, še preden je sploh prišlo do teh sprememb. Nacionalizem na Zahodu je bil tako
vzpostavljen na temeljih realne politike in je bil usmerjen v prihodnost, ne da bi se oziral v
preteklost. V Srednji in Vzhodni Evropi so ustvarili nacionalisti običajno s pomočjo mitov iz
preteklosti in sanj o prihodnosti idealno domovino, tesno povezano s slavno preteklostjo brez
kakršne koli konkretne povezave s sedanjostjo, v pričakovanju, da se bo nekoč spremenila v
politično realnost (Kohn v Griffiths, 1993: 11-12). V tem duhu je Mosse nacionalizem
opredelil kot »posvetno religijo«, ki je nadvladala vse prejšnje zgodovinske oblike
poduhovljenja (Mosse v Perica, 2002: 4). Pomembno je razmerje nacionalizem in nacionalna
država, ki spominja na vprašanje »o kokoši in jajcu« oziroma o tem, kaj je bilo prej. Denič
(1994: 115) je nacionalizem opredelil kot obliko masovne družbene politike, ki določa nacijo
ali etnično skupino kot najpomembnejšo skupnost nasploh, vsekakor pa kot politično najbolj
19 Analitiki jugoslovanske zgodovine do 80-ih let, so se običajno usmerili proti dvem nasprotujočim se ekstremom: ekskluzivno zaskrbljenostjo bodisi nad razredom ali narodom. »Levica je običajno podcenjevala pomen nacionalnih vprašanj ter jih v najboljšem primeru obravnavala kot sekundarnega pomena, v najslabšem pa kot 'buržoazni odklon' od razrednega boja« (Magaš, 1993: 137). Boj proti nacionalizmu je bil izrabljen kot ideološka krinka za znotrajpartijsko obračunavanje in za zatrtje kritik, ki so prihajale izven partije. V 70-ih letih je obračun s hrvaškim nacionalizmom omogočil očiščenje partijskih struktur bolj liberalnih politikov, v 80-ih letih je obračun z albanskim nacionalizmom omogočil prikritje nestabilnosti in političnega vakuuma, ki je nastal s Titovo smrtjo, in katastrofalni ekonomski položaj. Boj z nacionalizmom je dal le-temu tiho legitimnost, kar se je izkazalo na prelomu druge polovice osemdesetih let, ko so vsa republiška komunistična vodstva prevzela ideologijo in retoriko nacionalizma.
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
25
relevantno skupnost. Nacionalizem in druge politike identitet (na primer: fundamentalizem ali
nacionalno opredeljevanje religije) so stalna grožnja tistim, ki si prizadevajo za vzpostavljanje
večstrankarskega, demokratičnega parlamentarnega sistema, ki je zasnovan na strpnosti in
pluralizmu. »Politika identitete, za razliko od grobe politike interesa, običajno ni odprta za
pogajanja« (Denić, 1994: 115). Etnocentrizem, ki se je pogosto kazal kot etnično ali versko
sovraštvo in ksenofobija, velja za potencialno eksploziven fenomen, značilen za Balkan
(Petrović, 2000: 216).
V poglavju, ki sledi, bom poskušal dokazati, da je bil etnonacionalizem, ki je generiral
nedavne oborožene spopade na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, na Kosovu in v
Makedoniji, politični program, ki med komunistično vladavino ni bil izkoreninjen, ampak je
bil samo uspavan. Aktiviral se je takrat, ko se je komunizem kot ideološki in politični sistem
izrabil. Zahteve po političnih spremembah so silile politično elito k novemu načinu
mobiliziranja množične podpore, in sicer v ponovno odkritem nacionalizmu.
5.2 BALKANSKI SOD SMODNIKA: BOSNA
5.2.1 RAZVOJ NACIONALIZMA V BOSNI IN HERCEGOVINI
»Če Balkan velja za evropski sod smodnika, potem je Bosna in Hercegovina balkanski
sod smodnika« je zapisal Stephen Griffiths (Griffiths, 1993: 52). Žal se je v nadaljnjih letih
izkazalo, da je na Balkanu in na njegovem obrobju še veliko takih sodov. Nekateri izmed njih
so vsaj tako stari kot »bosansko vprašanje«. Le-to je stopilo v ospredje zanimanja balkanskih
držav, predvsem Srbije in Avstro-Ogrske (Hrvaške), kot posledica nezadržnega slabljenja
turške države in njenega postopnega umikanja s tega območja in je doseglo vrhunec ob
berlinskem kongresu in zasedbi Bosne in Hercegovine s strani avstrijskih sil leta 1878.
Razviti zahodni nacionalizem je pričel prodirati v Bosno in Hercegovino preko izobraženih
posameznikov še pred prihodom avstrijskih sil. Tu je naletel na veliko nacionalno
neopredeljeno množico prebivalstva, znotraj katere je bil edini razlikovalni element
veroizpoved. Kristjani so se pričeli šele zelo pozno identificirati kot Hrvati in Srbi in še ta
diferenciacija je potekala zgolj na verski osnovi20 (Malcolm, 1996: 200). Značilnost Balkana
20 Tako so se potomci nemških in madžarskih katoliških naseljencev pričeli identificirati s Hrvati; podobno so se pravoslavni Romi pričeli identificirati s Srbi (Malcolm, 1996: 200) .
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
26
je tesna povezanost med versko in etnično pripadnostjo (Cohen, 1998: 43). V dolgi in nemirni
zgodovini Bosne je preko njenega ozemlja potekalo toliko migracijskih tokov, velikih
izseljevanj in priseljevanj prebivalstva in pogostih prehajanj med posameznimi
veroizpovedmi, da je skoraj nemogoče določiti genealoško etnično pripadnost posameznika.
Stoletja so bili jezik, zgodovina in geografski položaj skupen obema krščanskima skupinama,
kar pomeni, da je osnova, iz katere izhajata posamezni verski opredelitvi, ena in ista. Kljub
temu je od poznega 19. stoletja dalje proces ločevanja in včasih tudi vsiljenega opredeljevanja
katoliškega in pravoslavnega prebivalstva na Hrvate in Srbe povzročil nestabilnost v bosanski
politiki, in to ne glede na državni, političnoupravni in družbenoekonomski sistem (Malcolm,
1996: 235). Srbska in hrvaška nacionalna ideologija sta se močno razlikovali v svojih stališčih
do religije. Srbi so zaradi rodoljubne tradicije pravoslavja povsem naravno gledali na svojo
cerkev kot na nacionalno ustanovo21. Ideologi hrvaške nacionalnosti so izenačevali
katoličanstvo in hrvaštvo22 (Banac, 1988: 109). Skozi 19. stoletje sta se izoblikovala dva
ideala o državi južnih Slovanov: ideja velike Srbije je bila oblikovana s strani srbske
inteligence v kraljevini Srbiji; privrženci jugoslovanske ideje pa so v glavnem bili srbski,
hrvaški in slovenski intelektualci, iz dežel pod Habsburžani (Gow, 2003: 33). Banac je
mnenja da je srbska nacionalna ideologija prešla skozi dve fazi: v zgodnjem obdobju sta bila
pravoslavje in srbstvo izenačena, v poznejšem obdobju pa se je versko obeležje srbstva
močno oslabilo in se preusmerilo na »naravno pravo nacionalnosti«, ki je temeljilo predvsem
na jeziku23. Hrvaška nacionalna misel pa je bila usmerjena v ustvarjanje skupne državne enote
vseh južnoslovanskih nacionalnosti24. (Banac, 1988: 107). Olivera Milosavljević ločuje
naslednje elemente, ki so jih srbski nacionalisti v različnih obdobjih uporabljali pri
identificiranju srbske naroda: 1) biološki (ali prirojeni) – isto pleme, skupni predniki, kri,
oblika lobanje, značaj; 2) ideološki (ali izbirni) – pravoslavje, krstna slava … Tukaj nastopi
21 Tudi nereligiozni intelektualci so promovirali pravoslavje kot del srbstva, razen takrat, ko jim to ni več koristilo. Tako se je v Dalmaciji vedno govorilo o Srbih treh ver, kjer pravoslavje ni bilo nikoli sinonim za srbstvo in je zato s strani Srbov skonstruirana »avstrijska teza«, po kateri naj bi bili vsi katoliki Hrvatje in pravoslavci Srbi, »čisti nesmisel« (Milosavljević, 2002: 56). 22 Kljub temu se je že od Starčevića, ki je bil »začaran« nad islamskim svetom, bosansko muslimansko elito opisovalo kot hrvaško in kot »najstarejše in najčistejše pleme, kar jih ima Evropa.« (Banac, 1988: 110). 23 Razlika med jezikovnim in verskim konceptom je v različnem dojemanju nacije. Jezikovni koncept je izoblikovala meščanska (sekularna) inteligenca, ki se je zgledovala po drugih srednjeevropskih konceptih nacije v 19. stoletju. Nasproti temu se je verski koncept izoblikoval v krilu cerkve, ki je stremela k izenačenju vere in nacije (Milosavljević, 2002: 49). 24 »Integralne težnje v hrvaški nacionalni misli so bile vedno stalni napetosti z idejo hrvaške državne pravice.« (Banac, 1988: 108).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
27
protislovje, saj naj bi vera bila »naravno« stanje etnosa, hkrati pa so konvertiti še vedno del
srbske etnije, kljub spremembi veroizpovedi. To pomeni, da je njihova pripadnost etnosu
iznad vere, iz česar sledi, da vera ni več naravno stanje ampak izbor; 3) ozemeljsko – vsi
prebivalci na zgodovinskih srbskih ozemljih so Srbi; 4) jezikovno (štokavci ne glede na
religijo) (Milosavljević, 2002: 30-31).
»Od leta 1890 so se srbsko-hrvaški odnosi zaostrovali prav ob vprašanju prisvajanja
Bosne« (Duraković, 1994: 76). Da bi Bosno zaščitili pred nacionalističnimi političnimi
gibanji, ki so v Bosno prihajala iz sosednje Hrvaške in Srbije, so si najprej avstrijske in
kasneje jugoslovanske oblasti prizadevale v določenih obdobjih ustvariti bodisi samostojno
bošnjaško25 nacionalno identiteto kot protiutež hrvaški in srbski, ki bi vključevala Muslimane
(Bošnjake), bosanske Hrvate in bosanske Srbe, bodisi posebno muslimansko (bošnjaško)
narodnost, ki bi poleg hrvaške in srbske predstavljala konstitutivni narod Bosne in
Hercegovine in tako delovala kot protiutež slednjima. Obe strategiji sta propadli predvsem
zaradi ostrega nasprotovanja hrvaške in srbske skupnosti, ki sta bili pod močnim vplivom
matičnih dežel26.
Bosna je dober primer za prikaz tesne povezanosti med etnično pripadnostjo in
veroizpovedjo (Cohen, 1998: 43). Avsto-ogrska oblast je hitro sprevidela, da bi vsak poseg v
konfesionalno in narodnostno ravnotežje v korist katere koli od treh enot omajal BiH in
neposredno ogrozil avstro-ogrske interese27 (Duraković, 1994: 68). Katoliki in pravoslavci iz
Bosne in Hercegovine so dolgo ohranjali stike s Hrvati in Srbi. Kot smo videli, je milet
sistem, ki je bil 500 let hrbtenica turške države, kajti ohranjeval je ločene verske identitete, ki
bi v Bosni lahko imele politične posledice. Katoliški Bošnjaki so se za podporo in celo
osvoboditev obračali predvsem h Hrvaški in beneški Dalmaciji, kar je bilo posledica
25 Bošnjaško identiteto so vedno skoraj izključno podpirali samo bosanski Muslimani. Njihov odnos do hrvaškega in srbskega nacionalizma najbolje opisuje naslednji odlomek iz časnika Bošnjak, ki je izhajal konec 19. stoletja in je še vedno aktualen: Medtem, ko nas Hrvatje prepričujejo, da je pravoslavje naš največji sovražnik in srbstvo je enako kot pravoslavje, nas Srbi poskušajo pritegniti z neko »bogus« zgodovino, po kateri je ves svet srbski. Nikoli ne bomo zanikali, da pripadamo južnoslovanski družini; vendar bomo ostali Bošnjaki kot naši predniki in nič drugega.« (Malcolm, 1996: 148) 26 Duraković (1994, 66) navaja podatek, da je leta 1919 v BiH delovalo 170 srbskih, 183 hrvaških in le 19 muslimanskih kulturnih društev. 27 Tako so močno »hrvaško smer«, ki je prevladala v začetni fazi avstro-ogrske zasedbe BiH pod generalom Filipovićem zaradi madžarskih in nemških (avstrijskih) interesov opustili že septembra 1879 (Duraković, 1994: 68)
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
28
veroizpovedi in ne nacionalne pripadnosti28. Kot smo videli, se je ideja o nacionalni državi
pričela širiti iz sosednje Hrvaške in Srbije na katoliško in pravoslavno prebivalstvo Bosne in
Hercegovine šele v 19. stoletju. Bosanski Hrvatje se od bosanskih Srbov in Muslimanov
razlikujejo glede na tri osnovne civilizacijske kriterije (zgodovina, jezik in veroizpoved) samo
po veroizpovedi, ki je tako postala ključni element nacionalizma pri vseh treh narodih, zlasti
Srbih in Hrvatih. Tudi jezik, nosilec skupne nacionalne identitete v Bosni in Hercegovini, ni
mogel igrati pomembnejše vloge, saj so Srbi, Hrvati in Muslimani v posamezni regiji težili h
govoru v istem dialektu (Denić, 1994: 31). Kallay je postavil v ospredje prav bosanstvo v
nasprotju z različnimi nacionalnimi idejami, kar si je sodobna srbska in hrvaška
nacionalistična propaganda razlagala kot njegovo izmišljotino in fikcijo (Duraković, 1994:
69). Malcolm o kallayevem projektu pravi:
»Če bi Kallayu uspelo popolnoma izolirati bosanske pravoslavce in katolike od
verskega, kulturnega in političnega razvoja v sosednjih deželah, bi njegova
politika (ustvarjanja bošnjaške identitete - op. M. Seljak) tudi uspela, vendar je
bila popolna izolacija nemogoča. Medtem ko sta se hrvaški in srbski nacionalizem
širila preko široke mreže duhovništva, šolskih učiteljev in izobraženih bralcev
časopisov, katerim je ravno avstro-ogrska politika omogočala obstoj, je bil
Kallayev 'bošnjaški projekt' vse bolj obsojen na neuspeh in propad.« (Malcolm,
1996: 149)
Status bosanskih Muslimanov je tako ostal nedorečen in se je po propadu Avstro-
Ogrske prenesel tudi v Kraljevino SHS oziroma Jugoslavijo. Srbija, na strani zmagovite
antante, je v tej nedorečenosti videla priložnost za uresničitve svojega nacionalističnega
programa velike Srbije, kar pa je zvenelo kot izzivanje Hrvaške, ki je še iz časa Avstro-
Ogrske imela večstoletno tradicijo avtonomije. V tem sporu med centralistično naravnanimi
Srbi in federalističnimi težnjami Hrvatov in Slovencev, ki so se ohranile tudi v povojni
Jugoslaviji, so bili bosanski Muslimani upoštevani samo takrat, kadar je bilo razmerje moči
izenačeno, drugače pa so bili vedno potisnjeni na obrobje političnega dogajanja29. Ko so
28 Ti katoliki so pričakovali pomoč katoliške Avstrije ali Benetk oziroma drugih katolikov. Zaradi neposredne geografske bližine so bili to ravno Hrvatje (Malcolm, 1996: 149). 29 Leta 1921 ni bilo v državnem odvetništvu med 6 okrajnimi načelniki, glavarji mesta Sarajeva, 6 predsedniki okrožnih sodišč, 6 državnimi odvetniki in 5 funkcionarji niti enega Muslimana V Kraljevini SHS je bilo Med . 54 okrajnimi glavarji, 5 Muslimanov, med 17 upravitelji okrajnih izpostav pa le eden. V mestnem glavarstvu v
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
29
Hrvatje in Srbi zaradi zunanjepolitičnih okoliščin vendarle sklenili politično premirje, so to
storili na škodo Bosne in Hercegovine. Sporazum Cvetković-Maček je predvideval
ustanovitev posebne banovine Hrvaške, ki bi obsegala tudi dele bosanskega ozemlja (Brčko,
Gradačac, Derventa, Travnik in Fojnica), preostalo ozemlje BiH pa bi pripadalo posebni
srbski banovini. Protesti iz Bosne, ki je ostala brez svojega najbolj sposobnega politika in
voditelja Jugoslovanske muslimanske organizacije (JMO), Mehmeda Spaha, so bili ignorirani,
prav tako tudi zamisel, da bi iz ostankov bosanskega ozemlja in novopazarskega sandžaka
ustvarili banovino Bosno (Malcolm, 1996: 172).
5.2.2 BOSANSKO OGLEDALO TITOVE JUGOSLAVIJE
Prva povojna ustava FLRJ iz novembra 1945 je v dejstva spremenila sklepe, sprejete na
AVNOJ-skem zasedanju izpred natanko dveh let. Jugoslavija je bila razdeljena na šest
republik in dve avtonomni pokrajini30. Priznanih je bilo pet narodov Jugoslavije; poleg treh,
ki so bili priznani že pred vojno (Slovenci, Hrvati in Srbi) so dobili status naroda še Črnogorci
in Makedonci. Bosanski Muslimani niso bili priznani kot narod31, čeprav so med vojno utrpeli
strahovite izgube32 in se množično udeleževali narodnoosvobodilnega boja na strani
partizanov (Duraković, 1994). V sistematični protireligiozni politiki, ki je zajela povojno
Jugoslavijo, je bila pod hudim udarom predvsem katoliška cerkev, ki se je s kardinalom
Stepincem odkrito postavila na stran hrvaških ustašev33. Manj je bila prizadeta pravoslavna
cerkev, ki je sodelovala s kolaboracionističnim srbskim režimom. Islam je bil v očeh
komunističnih oblasti še posebno moteč, saj so ga videli kot religijo, ki ne vključuje samo
osebnih prepričanj, ampak tudi družbena, poleg tega pa ga jo imeli za zaostalega in
Sarajevu so bili med 31 vodilnimi uslužbenci štirje Muslimani. Med 54 predsedniki okrajnih sodišč je bilo 5 Muslimanov. V direkciji največje državne železnice, ni bilo med 56 vodilnimi uslužbenci niti enega Muslimana (Duraković, 1994: 106). 30 Edina izjema je bil Sandžak, ki je prav tako imel svoje posebne predstavnike na zasedanju AVNOJ-a v Jajcu, vendar v povojni federalni zgradbi ni dobil avtonomnega položaja (Gow, 2003: 37). 31 Edvard Kardelj je tik pred vojno o Muslimanih govoril kot o možnem narodu (Duraković, 1994: 153). 32 Malcolm navaja 75.000 ubitih Muslimanov, kar naj bi bilo 8,1 odstotek celotne muslimanske populacije, kar je več od (predvsem bosanskih) Srbov (7,3 odstotka) in od katerega koli drugega naroda razen Romov in Židov (Malcolm, 1996: 192), Kočović navaja 86000 ubitih in padlih Muslimanov, po Žerjavićevih izračunih pa je v obdobju 1941-1945 padlo ali bilo ubitih 103000 Muslimanov (Duraković, 1994: 143). 33 Eric Hobsbawm je mnenja, da relativno majhno in nepriljubljeno ustaško gibanje ne bi nikoli prevzelo oblast v NDH brez odkrite podpore katoliške cerkve (Hobsbawm v Perica, 2002: 24)
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
30
azijatskega. V povojnih čistkah so bili ubiti mnogi nacionalno zavedni Muslimani, med njimi
predvsem izobraženci, verski voditelji in premožnejši posamezniki. To je bil prvi sistematični
poboj elit, ki je ohromil in začasno zaustavil proces nacionalnega osveščanja bosanskih
Muslimanov. Leta 1946 so bila prepovedana vsa islamska verska sodišča, leta 1950 je bila
ženskam prepovedana nošnja tančic. Istega leta so bile ukinjene mektebe, osnovne šole, kjer
so otroci pridobivali osnovna znanja o Koranu, poučevanje otrok v mošejah je bilo razglašeno
za nezakonito. Leta 1952 je bil v BiH razpuščen red dervišev. Veliko naj bi bilo tudi pritiskov
na opustitev določenih verskih predpisov glede vsakdanjega življenja34. Muslimanske
kulturne in vzgojne ustanove (Gajret, Narodna Uzdanica i druge) so bile ukinjene. Dovoljena
je bila samo ena uradna islamska organizacija (od leta 1947 striktno nadzorovana s strani
države). Ukinjene so bile tudi muslimanske tiskarne, tako da vse do leta 1964 ni izšla nobena
islamska knjiga. Veliko je bilo tudi škode na religiozni infrastrukturi, uničenih ali huje
poškodovanih je bilo 756 mošej35. Veliko muslimanskih pokopališč je bilo spremenjenih v
parke in v zazidalna zemljišča. Tak diskriminatoren odnos do muslimanske skupnosti se je
kazal tudi v povojnih popisih, ki jih je Duraković (1994: 161) opisal kot popisno norenje.
Vsak poskus muslimanskega političnega organiziranja, izkazovanja lastnih značilnosti ali celo
zahteve po enakopravnem obravnavanju z drugimi narodi so odločno zatirali in jih obsojali
kot kontrarevolucionarno dejanje ter ga skladno s tem tudi kaznovali (Duraković, 1994: 156).
Očitno je bilo, da v komunističnem vodstvu Jugoslavije, v katerem so prevladovali Srbi in
Hrvati niso želeli priznati Muslimanov kot ločeno narodnost. Upali so, da se bodo Muslimani
postopoma narodnostno opredelili za Hrvate ali Srbe36. »Vsa politika je namreč Muslimane
spodbujala (celo z različnimi sredstvi prepričevala), naj se izrečejo za Srbe, Hrvate itd.«
(Duraković, 1998: 160). Pritisk je bil zlasti močan na partijske funkcionarje z muslimanskimi
imeni. Tako se je leta 1956 v enem takih popisov, 17 % muslimanskih funkcionarjev
34 Tako navaja Malcolm (1996: 195), da so muslimanski naborniki na služenju vojaškega roka in prostovoljci v delovnih brigadah morali jesti svinjino, komunistične uradnike muslimanskega rodu pa so svarili pred obrezovanjem sinov. 35 Večina mošej je bila po vojni na samopobudo lokalnega prebivalstva obnovljenih, vendar je bilo leta 1950 kar 199 mošej še neuporabnih, bodisi zaradi poškodb bodisi ker so jih komunistične oblasti spremenile v muzeje, skladišča in ponekod v hleve (Malcolm, 1996: 196) 36 Četudi so Muslimane med NOB in v dokumentih ZAVNOBiH upoštevali in obravnavali kot enakopraven narod, so prevladali stari predsodki, dogmatska stališča in primesi hegemonističnih nazorov (Duraković, 1994: 159).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
31
opredelilo za Hrvate in 62 % za Srbe, kar je bolj merilo trenutne politične moči.37 (Malcolm,
1996: 197; Duraković, 1994: 161). V prvem popisu leta 1948 so se bosanski Muslimani lahko
izrekli za nacionalno opredeljene (Hrvat-musliman, Srb-musliman, Makedonec-musliman …)
ali za nacionalno neopredeljene (Duraković, 1998: 160). Podobno je bilo leta 1953, ko je bila
uvedena kategorija »Jugoslovani-neopredeljeni«38; tisti Muslimani, ki so bili nacionalno
opredeljeni, so se v BiH najpogosteje opredelili za Hrvate ali za Srbe, na Kosovu za Albance
ali Turke in v Makedoniji za Makedonce (Duraković, 1994: 160).
Nov veter je zapihal v 60. letih, kar je bilo posledica številnih med seboj neodvisnih
dogodkov39, ki pa so v končni fazi predstavljali radikalno spremembo za Muslimansko
skupnostiv Bosni in Hercegovini. Prvi znaki sprememb so se kazali s prvim popisom leta
1961, ko so se ljudje lahko opredelili tudi kot »Musliman v etničnem pomenu«. Leta 1963 je
republiška ustava BiH v svoji preambuli prvič omenjala Muslimane kot enakovreden narod
Hrvatom in Srbom. Kljub močnemu odporu s strani srbskih nacionalističnih komunistov40, je
bila sprejeta nova politika do muslimanskega naroda, in že na popisu leta 1971 je bila
ponujena nova možnost opredelitve »Musliman v etničnem smislu« (Malcolm, 1996: 199).
Religiozno ime za etnično skupnost je sprožilo številne polemike. Utemeljitelj jugoslovanske
sociologije religije, Esad Ćimić, je religiozno oznako za narodno ime označil za neprimerno.
Izseljeni muslimanski vodja Adil Zulfikarpatić, je predlagal izraz »Bošnjak«. Komunistični
voditelj v BiH, Nijaz Duraković, pa je izraz »Musliman« v etničnem pomenu označil za
»edino možno ime, ali je to komu všeč ali ne.« (Perica, 2002: 76-77).
Priznanje Muslimanov kot enakovrednega naroda preostalim petim ni bilo posledica
islamskega verskega gibanja, temveč sad prizadevanj posameznih komunističnih voditeljev in
37 Religijske/nacionalne razlike v Bosni in Hercegovini in drugih predelih nekdanje Jugoslavije so bile zgolj izgovor nekdanjih komunističnih voditeljev, da bi obdržali moč v pokomunističnem obdobju (Friedman, 1998: 1). 38 Duraković poudarja, kako nesmiselna je ta skovanka, če upoštevamo, da ne more biti neopredeljen človek, ki se je opredelil kot Jugoslovan (Duraković, 1994: 161). 39 Eden od dogodkov, ki je omogočil hitro rast etnične identitete med bosanskimi Muslimani, je bil nedvomno infrombirojevski spor leta 1948 in temu sledeča izolacija Jugoslavije. Zaradi varnostnih razlogov so veliko težke, predvsem vojaške industrije prenesli v Bosno, ki naj bi predstavljala jedro odpora pred morebitno invazijo. Industrializacija je omogočila spremembo tradicionalne obrtne bosanske družbe v sodobno družbo z razvitim in izobraženim delavskim razredom (Glenny, 1992: 141). 40 Po Bilandžiću se je že marca 1962 v največji tajnosti na Titovo pobudo sestalo 70 partijskih voditeljev iz vse Jugoslavije, na katerem naj bi priznal, da Jugoslavija razpada in da je potrebno nekaj ukreniti, da se to prepreči (Bilandžić, 2001: 86).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
32
tistih Muslimanov, ki so želeli ustvariti muslimansko identiteto neodvisno od veroizpovedi
(Malcolm, 1996: 200). Po priznanju Muslimanov kot enega izmed narodov Jugoslavije so
Srbi in Hrvati postopoma opustili splošno razširjeno prepričanje, da so Muslimani v svojem
srcu pravoslavni oziroma katoliški Slovani. Muslimani niso imeli svoje specifične etnične in
jezikovne posebnosti, po katerih bi se ločevali od Srbov in Hrvatov. Prav tako niso imeli
posebnega središča, kot sta to bila Beograd in Zagreb, kamor bi se lahko obrnili za denarno,
politično in duhovno podporo, kar je Muslimanom povzročalo težave pri definiranju svoje
nacionalnosti (Glenny, 1992: 141-142). V tej nedefiniranosti se je jasneje profiliral le
omenjeni sekularni muslimanski nacionalizem in obnovila se je muslimanska vernost. To
islamsko gibanje je bilo na začetku sicer skromno. Pozneje pa je vse več Muslimanov (s
pomočjo Titovega sodelovanja v gibanju neuvrščenih) dobilo priložnost, da je študiralo na
arabskih univerzah. Tu so prišli v stik s širšim muslimanskim svetom in vero ter s seboj
prinesli željo po študiju islamske teologije tudi v Bosni in Hercegovini. Leta 1977 je bila z
arabsko finančno pomočjo ustanovljena fakulteta za islamsko teologijo na Univerzi v
Sarajevu41 (Malcolm, 1996: 201). Produkt te obnovljene religioznosti je bila tudi Islamska
deklaracija, ki jo je v začetku sedemdesetih let napisal, vendar ne objavil, Alija Izetbegović.
Islamska deklaracija se dejansko ni ukvarjala z vprašanjem Bosne in Hercegovine, pač pa je
bila izključno refleksija o položaju islama v svetu. Napadala je tako nacionalizem kot
komunizem. Zaslovela je predvsem zaradi napadov, ki jih je bila deležna tako s strani
komunistov kot kasneje srbskih nacionalistov s Karadžićem na čelu. Slednjim je Islamska
deklaracija služila kot opravičilo za poznejšo etnično čistko Bosne in Hercegovine.
5.2.3 KREPITEV MUSLIMANSKE NARODNE ZAVESTI IN DRUGIH NACIONALIZMOV DO
TITOVE SMRTI
Ponovna krepitev muslimanske samozavesti v Bosni je bila povezana z gospodarskim
razcvetom v 60. in zgodnjih 70. letih. Po eni strani se je na verskem področju razvijala s
pomočjo medres v Sarajevu, časnika Preporod in z gradnjo številnih vaških mošej, ki so jih
41 Tako imenovani islamski fundamentalisti so bili manjši in marginalni pojav, kar pa ni preprečevalo bosanskim sodiščem, da jih ne bi na začetku osemdesetih let obsodila na dolge zaporne kazni. Denić (1994: 195n) omenja, da so se v teh primerih oglasili le redki branilci človekovih pravic v Srbiji, na Hrvaškem in v Sloveniji, vendar so bili protesti veliko močnejši, ko je šlo za srbske, hrvaške ali slovenske nacionaliste. »Med jugoslovanskimi borci za človekove pravice so obstajala dvojna merila, ko je šlo za Muslimane.« (Denić, 1994: 195).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
33
pogosto financirali s sredstvi od zdomcev. Na drugi strani pa se je proces razvijal v obliki
ponovnega navezovanja stikov z muslimansko kulturno dediščino; »torej je šlo za proces
nastajanja naroda v modernem pomenu« (Meier, 1996 : 42). Položaj Muslimanov se je v
osemdesetih letih še naknadno izboljšal, saj so bili vse bolj integrirani v jugoslovansko
politično življenje, hkrati pa se je razvijal občutek nove nacionalne in religiozne zavesti
(Friedman, 1998: 5). Vzporedno s postopnim priznavanjem Muslimanov kot posebnega
ločenega naroda v Bosni in Hercegovini je naraščalo nezadovoljstvo med hrvaškimi in
srbskimi nacionalisti, ki jim je nov narod, po njihovih besedah, umeten, prekrižal načrte o
morebitni razdelitvi bosansko-hercegovskega ozemlja. Prvi glasni protesti segajo že v leto
1969, ko je srbski pisatelj Josip Potkozorac objavil knjigo, v kateri je zagovarjal stališče, da je
celotno prebivalstvo BiH in Dalmacije v resnici srbskega porekla (Malcolm, 1996: 204). To je
posledično izzvalo hrvaške nacionaliste, ki so že tradicionalno imeli ozemeljske aspiracije po
delih BiH. Močno je bilo zastopano prepričanje, da BiH nima svojega specifičnega naroda in
da jo sestavljajo delci sosednjih dveh narodov (Srbov in Hrvatov) ter ena nenarodna skupnost,
Muslimani (Malcolm, 1996: 201). Hitro so se pojavile tudi govorice o izločitvi določenih
etnično čistih delov in njihovi pripojitvi k Hrvaški oziroma Srbiji.
V primerjavi z ostalimi jugoslovanskimi republikami je bila BiH podpovprečno razvita,
zato so jo tudi znotraj Zveze komunistov Jugoslavije obravnavali neenakovredno v primerjavi
s Srbijo, Hrvaško in Slovenijo42. V času institucionalne krize, ki je pretresala Jugoslavijo med
letoma 1971 in 1972 so se tudi na Hrvaškem v duhu liberalizma začasno obnovile težnje po
veliki Hrvaški, vendar je bil to bolj obroben pojav (Bilandžić, 2001: 87). Nacionalizem je
dvigal glavo tudi v BiH, a je bila politika zelo občutljiva za te pojave in jih je strogo
kaznovala. Kljub temu je Bosna že sredi osemdesetih let postala poligon, na katerem so se
kosali in preizkušali interesi Srbije in Hrvaške (Duraković, 1994: 165). Približno v istem
obdobju se je v Srbiji pojavilo mnenje, da naj Srbija ne brani Jugoslavije, temveč naj si raje
prizadeva določiti nove meje in naj zapusti preostale jugoslovanske narode43. Srbija naj torej
42 V primerjavi s preostalo Jugoslavijo je bosansko gospodarstvo v 50. in 60. letih stagniralo. BDP na prebivalca je v Bosni leta 1953 dosegal le 79 % jugoslovanskega povprečja, leta 1953 je padel na 75 % in leta 1965 na 69 %. Leta 1961 je bila večina ozemlja BiH uradno razglašeno za manj razvito; Bosna je imela najnižjo stopnjo ekonomske rasti v celotnem obdobju 1952-1968; zaostanek BNP, ki je bil leta 1947 20 % za nacionalnim povprečjem, se je do leta 1967 skoraj podvojil (Malcolm, 1996: 202) 43 Veljalo je prepričanje, da je bila največja srbska napaka po prvi in drugi svetovni vojni, da se ni najprej ustanovila velika Srbija, ki bi združila ves srbski narod v eni državi, in bi se šele potem ustanovila velika Jugoslavija (Duraković, 1994: 165)
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
34
opusti jugoslovansko idejo in naj se usmeri v vzpostavitev razširjene Srbije44. Nova srbska
intelektualna elita je obnovila ideje in prepričanja, ki so jih izoblikovali Ilija Garašanin, Vuk
Karadžić, Jovan Cvijić in Stevan Moljević (Bilandžić, 2001: 87). Povratek k tem idejam in
prizadevanjem za njihovo uresničitev je bil zaradi čistk, ki jih je izvedel Tito s podporo JLA
med liberalnimi partijskimi funkcionarji, možen šele po njegovi smrti.
5.3 PRIHOD NACIONALIZMA NA OBLAST
S Titovo smrtjo (4. maj 1980) je bila odprta pot za srbski protiudar45. Svojo moč so
lahko Srbi hitro preizkusili na Kosovu, kjer se je albansko prebivalstvo spet dvignilo v upor46.
Paradoksalno so prav Albanci pripomogli k utrjevanju vedno močnejših in odkritih
nacionalističnih teženj med srbskim prebivalstvom in vodilnimi politiki, ki so dobile podobo
prave medijske vojne in kolektivne narodne histerije. ZKJ je kljub skrajnim in
demonstrativnim poskusom, da bi preprečila širjenje in rast moči posameznih nacionalističnih
intelektualcev in politikov, doživela popoln neuspeh. Republiška vodstva so po Titovi smrti
vse bolj neposredno in odprto zastopala lokalne želje in interese svojih republik. Izoblikovalo
se je tiho sožitje med komunistično in lokalno usmerjeno nacionalistično politiko (Denić,
1994: 56; Magaš, 1993: 155).
Srbska pravoslavna cerkev je v naraščajočem nacionalizmu videla svojo priložnost, da
obnovi občutek verske pripadnosti v literaturi in splošni ljudski kulturi ter v politiki47
(Malcolm, 1996: 206). Vzporedno s krepitvijo vezi med državo in cerkvijo so verske ustanove
postajale aktiven partner v političnem življenju in glavni izvor populističnega nacionalizma
(Petrović, 2000: 216).
44 V Srbiji so po zgledu Dobrice Cosića sprva v časopisnih člankih in nato tudi v resnem zgodovinopisju pod okriljem Srbske akademije znanosti in umetnosti začeli ponovno postavljati staro trditev, da »Srbi zmagujejo v vojni, a izgubljajo v miru« (Duraković, 1994: 165). 45 Ko so Tita med njegovim zadnjim obiskom v ZDA vprašali, kaj ima za svoj največji politični neuspeh, je navedel neuspeh pri povezovanju posameznih narodov Jugoslavije v pravo skupnost (Meier, 1996: 15). 46 Albansko prebivalstvo se je že leta 1968 z demonstracijami odzvalo na dogodke na Čehoslovaškem, ki so se sprevrgli v protisrbske demonstracije. Še bolj boleč udarec je za Srbe predstavljala ugotovitev, da predstavljajo na Kosovu zgolj marginalno manjšino. Veliko etničnih Srbov je zapustilo Kosovo, ker so se počutili ogrožene in so iskali boljšo zaposlitev v matični Srbiji (Malcolm, 1996: 205) 47 Srbska pravoslavna cerkev je za časa Titove vladavine izgubila svoj vpliv na srbske množice, saj je bil le vsak peti Srb krščen, kljub temu je upala, da ga bo zopet pridobila, če bo postala glasnica njegovih najbolj svetih vrednot (Pirjevec, 2003: 35).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
35
Poleg prebujanja pravoslavja se je v 80. letih povečalo zanimanje za prepovedane teme,
kot je bilo vprašanje četnikov v drugi svetovni vojni. Dobrica Ćosić je leta 1985 izdal novelo,
v kateri s simpatijami prikazuje četniškega ideologa iz druge svetovne vojne, Dragiša Vasića;
postopoma so se pričela pojavljati tudi druga dela, ki so obravnavala četniško tematiko iz
druge svetovne vojne48 (Malcolm, 1996: 206). »Trda nacionalistična linija je logično imela
podporo tistih, ki so ves čas zahtevali, da se zgodovina revolucionarnega osvobodilnega boja
revidira skozi nacionalistično in pročetniško optiko.« (Denić, 1994: 105). Ponovno se je
pisala zgodovina medvojne, t. i. »prve« Jugoslavije z namenom, da bi vzbudili simpatije do
buržoaznih srbskih politikov, zlasti v državotvornih in vojaških vlogah (Magaš, 1993: 199).
Praksa etnonacionalizma v nekdanji Jugoslaviji je tako temeljila na mešanici zgodovinskega
izmišljanja in obstoječega nezadovoljstva, ki so ga še dodatno poslabšali spomini na nedavno
prisilno potlačevanje verskega in etničnega izražanja pripadnosti s strani komunističnih
oblasti. Pričeli so postavljati zahteve, zasnovane na »slavnih preteklostih, domnevnih
sorodnostih, jezikovnih in verskih posebnostih, teritorialni integriteti in predpostavljeni
kulturni in ekonomski superiornosti ene skupine nad drugo« (Petrović, 2000: 219).
Nacionalno vprašanje je razdejalo že načeti partijski monopol Zveze komunistov (Denić,
1994: 39). Za časa radikalne družbene in politične tranzicije v 80. letih, etnični spopad še ni
izbruhnil, v javnem govoru pa se je že pričela pojavljati nacionalistična retorika, zlasti med
intelektualci.
5.3.1 MEMORANDUM SANU
Srbija je bila tradicionalni center demokratske in liberalne inteligence ter politične elite.
Bila je edina republika, katere nacionalizem bi in je tudi bil usoden za celotno jugoslovansko
federacijo (Denić, 1994: 101). 24. septembra 1986 je v javnost prišel skrivni dokument Srbske
akademije znanosti in umetnosti, katerega glavni duhovni vodja je bil Dobrica Ćosić. Avtorji
tega dokumenta, poznanega kot Memorandum, odkrito napadajo Titovo povojno politiko, ki
naj bi bila usmerjena v slabljenje Srbije. Ostro napadajo nacionalizme v drugih republikah, ki
naj bi prišli z vrha, hkrati pa se vztrajno prizadeva ustvariti in vzpodbuditi srbski
48 Četnike se je prikazovalo kot branitelje naroda pred zgodovinskimi nasprotniki in poudarjalo njihovo previdno medvojno držo v nasprotju z nepotrebnim žrtvovanjem srbskih življenj s strani komunistov (Magaš, 1993: 199).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
36
nacionalizem (Malcolm, 1996: 206-7). »Memorandum je bil močan prikaz srbskega
nacionalizma.« (Glenny, 1999: 325) Vsebuje več argumentov, najbolj pa izstopata dva: prvi,
ki trdi, da Srbom na Kosovu grozi iztrebljenje s strani agresivnih Albancev, in drugi, ki pravi,
da Srbom na Hrvaškem razen za časa NDH ni pretila taka nevarnost kot danes49. Reševanje
njihovega nacionalnega statusa mora dobiti najvišjo prioriteto. Temelj Memoranduma je bila
teza, da so Srbi na celotnem ozemlju Jugoslavije neke vrste primarna entiteta, ki vsebuje
»enovit sistem pravic in zahtev«, ki je nadrejen katerim koli geografskim in političnim
razdelitvam (Malcolm, 1996: 207). To je, kot pravi Duraković, še en dokaz, da se Srbi »niso
sprijaznili s konceptom nove Jugoslavije, njeno federativno zgradbo z enakopravnostjo
republik in pokrajin« (Duraković, 1994: 166). V osnovi gre za dobro znan projekt velike
Srbije, ki je bil oblikovan že med drugo svetovno vojno. Projekt ustanovitve velike Srbije do
linije Virovitica-Karlovac-Karlobag se je ohranil kot cilj v mislih srbskih militantnih
nacionalistov bolj ali manj prikrito in s spremembami glede na trenutno situacijo vse do danes
(Mesić, 2001: 5). Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti je postala ekvivalent
srbskim »Lutrovim 95. tezam«; izražal je poglede ter prepričanja, ki so jih mnogi Srbi čutili, a
se jih niso upali izraziti. Memorandum je odstranil še zadnje zadržke v kolektivni miselnosti
srbskega naroda, kar je omogočilo, da so štirideset let stara nacionalistična čustva privrela na
dan. »Osnutek Memoranduma ni ustvaril nacionalizma, ampak je samo razkril globoko
zakoreninjena nacionalna čustva med Srbi, ki so bila potlačena s strani komunistov.« (Silber,
1997: 33) Memorandum dokazuje, da je bil oboroženi del socialistične revolucije zgodovinski
spodrsljaj in nepotrebna državljanska vojna, ki so jo zakrivili militantni komunisti. Prav tako
nelegitimni naj bi bili avnojski sklepi, ker na zasedanju niso sodelovali zakonito izvoljeni
predstavniki srbskega naroda. Pojavilo se je tudi vprašanje utemeljenega obstoja posameznih
republik (BiH, Makedonija in Črna gora) in avtonomnih pokrajin (Kosovo in Vojvodina), ki
so jih srbski nacionalisti imeli za neposreden napad na zgodovinske interese srbskega
naroda50 (Duraković, 1994: 166). Pisci memoranduma so spretno argumentirali splošnoznane
značilnosti in napake komunističnega sistema51. Nezadovoljstvo srbskih nacionalistov s t. i.
49 Vse bolj pogosta uporaba termina genocid, da bi opisali položaj Srbov in Črnogorcev na Kosovu, je bila »monstruozno in šovinistično pretiravanje.« (Denić, 1994: 105). 50 Srbija naj bi bila zaradi tega ovirana in manj državotvorna od drugi republik. 51 S tezo, da je komunistični sistem zbirokratiziran, so pisci memoranduma dali geslo Miloševiću, da je svojo kampanjo za oblast razglasil za »protibirokratsko revolucijo« (Meier, 1996: 81).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
37
»drugo« Jugoslavijo je bilo očitno zelo staro52 in globoko zakoreninjeno. Potreben je bil samo
še človek, vožd, ki bi znal ta čustva primerno usmeriti, da bi se izpolnile 150 let stare zamisli
iz Načertanj, ki so v Memorandumu SANU doživele popolno rehabilitacijo kot resnični in
pravi srbski nacionalni program (Duraković, 1994: 138). Prav želja po enovitosti in enotnosti
srbskega naroda je privedla do razpada Jugoslavije in uničenja BiH (Malcolm, 1996: 207).
Denić (1994: 39) je v kratkem odstavku opisal potek dogodkov v Jugoslaviji po izbruhu
odkritega nacionalizma v posameznih republikah jugoslovanske federacije in še posebej v
Srbiji:
»Leta 1986 oživljeno in v nekaterih primerih iznajdeno nacionalno vprašanje je
vsa ostala vprašanja bodisi pometlo s politične scene bodisi izkrivilo.
Povampirjeni nacionalizem je v Jugoslaviji pripeljal do močnih konfliktov med
vodstvom Srbije in vsemi ostalimi republikami; privedel je do razpada in
delegitimacije vseh zveznih ustanov; JLA je spremenil v ustanovo, ki je
neodvisno pričela morilsko in uničevalno vojno proti Hrvaški in Bosni in
Hercegovini.«
V Jugoslaviji se je oživljanje nasilnega in netolerantnega nacionalizma pričelo še pred
razpadom komunizma v drugih vzhodnoevropskih državah. »Nedvomno je bil Milošević tisti,
ki je namerno spustil duh iz steklenice, vedoč, da bodo posledice morda dramatične in celo
krvave.« (Glenny, 1992: 33)
5.3.2 SRBSKI NACIONALIZEM IN PRIHOD SLOBODANA MILOŠEVIĆA NA OBLAST V SRBIJI
Novembra 1987 je po internem udaru znotraj Zveze komunistov Srbije na čelo novega
srbskega nacionalističnega gibanja stopil Slobodan Milošević, ki je bolje kot kdor koli drugi
znal tolmačiti prikrit, a zakoreninjen strah srbskega naroda pred sodobnim svetom ter njegove
hegemonistične težnje (Pirjevec, 2003: 35). Hegemonija Beograda (kulturni in politični center
srbstva) je omogočila tamkajšnji nacionalistično usmerjeni inteligenci, da je odigrala
pomembno vlogo pri Miloševićevem vzponu na oblast. Nacionalizem je v Srbiji sprožil dva
52 Ena od pripomb srbskih nacionalistov, morda vsaj deloma utemeljena, je bila, da so Srbi razdeljeni na štiri republike in dve pokrajini, kar so imeli za prikrajšanje nacionalnih pravic. Srbski nasprotniki pa so trdili, da je takšna razdelitev omogočila prevlado srbskih predstavnikov v federalnih organih (Denić, 1994: 104).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
38
nasprotna pojava: povečan liberalizem in svoboda govora, hkrati pa so srbski konzervativci
izrabili naraščajočo moč nacionalizma, da so zadali smrtni udarec liberalnejšim nasprotnikom
v partiji (Magaš, 1993: 198).
Milošević je po objavi Memoranduma SANU, ki je sprožil burne in glasne reakcije med
komunisti po vsej Jugoslaviji, ostal previdno tiho. Drugim je prepustil nalogo, da so
dokument obsodili, medtem ko se je sam izogibal javnemu opredeljevanju do
Memoranduma53 (Silber, 1997: 33; Judah, 1997: 160). Prav zaradi dvoumnega odnosa do
Memoranduma se je potrebno osredotočiti na vlogo Slobodana Miloševića in celotne srbske
elite pri podpihovanju srbskega nacionalizma ter na to, v kolikšni meri je dejansko obstajalo
»srbsko vprašanje«, ki je bilo uporabljeno kot sredstvo za pridobivanje javne podpore množic
(Gow, 2003: 8). Miloševićeva oblast je kljub transformaciji iz vernega dogmatskega Titovega
privrženca v nacionalističnega voditelja ohranila vse stare mehanizme nadzora, vključno s
politično policijo in ubogljivim tiskom (Denić, 1994: 97). Do leta 1987 je ravnotežje, ki je
bilo vzpostavljeno s povojnimi jugoslovanskimi ustavami, kljub nekaterim vsebinskim
spremembam še vedno temeljilo na načelu ohranjanja šibke Srbije na račun moči avtonomnih
pokrajin. Srbi so v zameno dobili pomembne položaje znotraj partijskih in državnih struktur
republik in pokrajin, v katerih so prebivali (poleg Srbije so bile to Vojvodina, Kosovo,
Hrvaška in BiH)54. Tako nastavljen sistem je lahko deloval samo z doslednim upoštevanjem
dveh prepovedi: odkritega nacionalizma in aktivne vključitve širših množic v politiko. Prav ti
dve prepovedi je Milošević zavedno prekršil leta 1987 (Glenny, 1992: 32). »Leto 1987 bo
ostalo v spominu kot leto, ko je sistemski značaj krize postal tako očiten, da je bilo kakršno
koli upanje po delni rešitvi zakopano.« (Magaš, 1993: 105) Krepitev nacionalizma, ki je
potekala vzporedno z dezintegracijo Jugoslavije, je bila nov pojav, saj je le-ta nasprotno od
tradicionalnega nacionalizma 19. stoletja težil k dezintegraciji države in mu je manjkalo idej
po družbenem napredku (Kaldor, 2001: 39). S spretno izrabo novih metod mobiliziranja se je
Miloševiću uspelo v očeh javnosti preobraziti iz sivega tehnokrata v velikega voditelja
srbskega naroda in zaščitnika njegovih pravic ter interesov; s pomočjo medijev je mobiliziral
tradicionalni srbski nacionalizem, kombiniran z lojalnostjo partiji in režimu, da bi zatrl
53 Mitević, tedaj beograjski mestni partijski funkcionar in kasnejši direktor TV Beograd, je Miloševića primerjal z nogometašem, ki ponavadi igra podporno vlogo, nato pa zabija gole (Silber, 1997: 33). 54 »Skoraj nemogoča nacionalna razpršenost povzroča občutljivost Srbov na kakršno koli slabljenje jugoslovanske neenotnosti, medtem ko mobilizacija srbskega prebivalstva na nacionalistični osnovi neposredno ogroža jugoslovanske federalne strukture.« (Magaš, 1993: 192)
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
39
albansko večino na Kosovu, ki je zahtevala avtonomijo. »Miloševićev odgovor na njihovo
zahtevo je bilo podpihovanje srbske nacionalistične histerije proti Albancem in vsem tistim
znotraj federacije, ki so imeli albanske zahteve za legitimne.« (Denić, 1996: 57; Magaš, 1993:
160) Obuditev nacionalizma je bila označena kot preporod srbske časti. Mnogi Srbi so bili
mnenja, da jim je Milošević po štiridesetih letih prisilne ideologije »bratstva in enotnosti«
povrnil narodno identiteto55. Branka Magaš (1993, 198) je v Miloševićevem vzponu videla
»združenje državnovodenega nacionalizma in neo-stalinističnega koncepta partije in njene
vloge v družbi. Njuna združitev v enotni politični projekt je bila možna zaradi teženj po
enotnosti republike, sedaj reinterpretirane kot države ekskluzivno samo srbskega naroda.«
(Magaš, 1993: 198)
28. junija 1989 se je več stotisočglava množica zbrala na Gazimestanu, nedaleč od
Prištine, da bi proslavila 600 obletnico kosovske bitke. Več tednov prej je bilo po vsej Srbiji
ustvarjeno vzdušje velikega pričakovanja; kosti kneza Lazarja, ki ga je srbska pravoslavna
cerkev razglasila za svetnika že takoj po bitki, so potovale po vsej Srbiji in postale cilj
nacionalističnega romanja56. Slobodan Milošević je kot glavni govorec na komemoraciji v
spremstvu metropolita srbske pravoslavne cerkve ter ob spremljavi pevcev in plesalcev v
tradicionalnih nošah navdušeni množici govoril, da »šeststo let pozneje, danes, smo že spet
sredi bojev. Za zdaj brez orožja, čeprav tega še ni mogoče izključiti« (Malcolm, 1996: 213).
Do junija 1989 je Milošević v zveznem predsedstvu nadzoroval že štiri glasove od
osmih. S pomočjo političnih manipulacij in množičnih organiziranih demonstracij57 je
postavil svoje privržence na oblast v Črni gori, na Kosovu in v Vojvodini. Ta območja so tako
dobila vazalni klientelni status v odnosih s Srbijo. Milošević bi si moral podrediti samo še
Makedonijo, da bi lahko oblikoval tako zvezno ustavo, ki bi omogočala prevlado Srbije v
federaciji58 in ustanovitev velike Srbije v pravičnih zgodovinskih mejah59. Združila sta se dva
55 Dnevno časopisje je podvojilo in potrojilo število udeležencev mitingov. Vsak dan so bile naslovnice natiskane z večjimi črkami in z bolj eksplozivnimi naslovi (Silber, 1997: 58). 56 V preddverju samostana Gračanica, nedaleč od Prištine, so romarji, ki so čakali v vrsti, da bi si ogledali relikvije, lahko kupili posterje, izdelane podobno kot ikone, na katerih so si stali z ramo ob rami Jezus Kristus, knez Lazar in Slobodan Milošević (Malcolm, 1996: 213) 57 Poleti 1988 so Vojvodini in Črni gori potekale množične delavske stavke proti lokalnim partijskim voditeljem v, kar je imelo za posledico odstop obeh politbirojev oktobra in januarja naslednje leto (Malcolm, 1996: 211). 58 Nova federacija naj bi se delila po narodnostih in ne republikah, kar predstavlja svojevrstno oživitev turškega mileta na nacionalnih osnovah.
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
40
procesa: nabiranje moči v Miloševićevih rokah in združevanje Srbov v politično celoto, ki bi
bodisi zavladala Jugoslaviji bodisi povzročila njen razpad (Malcolm, 1996: 212). Podobno kot
na Hrvaškem je v istem obdobju dobila tudi v Srbiji nacionalistična simbolika osrednjo vlogo
v javnem življenju. Cirilica je zavladala Beogradu, napisi v latinici so bili ponekod zamenjani
celo s tistimi v stari cerkveni cirilici, ki je temeljila na staroslovanski cirilici izpred tisoč let60.
Milošević naj bi vse do leta 1990 negoval dva možna scenarija za prihodnost
Jugoslavije. Prvi scenarij je bil koncentracija dovolj velike moči v Srbiji znotraj federativne
Jugoslavije, tako da bi jo lahko preoblikovala skladno s svojimi interesi61, drugi scenarij pa je
predvideval oblikovanje »male« Jugoslavije oziroma velike Srbije, ki bi obsegala vsa
območja v Jugoslaviji, ki jih naseljujejo Srbi62.
Na prvih večstrankarskih volitvah v Srbiji po drugi svetovni vojni, 9. decembra 1990, je
Miloševićeva Socialistična stranka Srbije (SSS) dobila 48 % glasov, vendar je Milošević63
volilni sistem uredil tako, da mu je omogočal absolutno večino (Glenny, 1992: 41).
Ko je Milošević dosegel volilni uspeh, je opustil hegemonistično jugoslovansko linijo in
se oprijel velikosrbstva64. To naj bi po poročanju Meierja bilo vidno že februarja 1991, ko je
Milošević napovedal, da Srbi v nobeni državi ne smejo živeti kot manjšina, kar pomeni, da
mora biti vsepovsod, kjer živijo Srbi, Srbija. Hkrati s tem je razglašal, da so republiške meje
samo administrativne črte, ki jih je s silo mogoče kadar koli spremeniti (Meier, 1996: 232).
59 Malokdo je dojel, da je srbski narod premajhen, da bi obsegal prostor, ki ga je zahteval zase in znotraj katerega bi v najboljšem primeru predstavljal 40 % celotnega prebivalstva; nihče se tudi ni zavedal, da Srbi nimajo zadostnih materialnih sredstev za zmago v vojni, brez katere očitno ni bilo mogoče doseči zadanih ciljev. Netilci nacionalizma so bili prepričani, da bo JLA s hitrim vojaškim posegom uspelo ustvariti Veliko Srbijo. To, napačno, presojo je drago stala Srbijo in srbski narod (Pirjevec, 2003: 38). 60 Nacionalistična simbolika se je dotaknila tudi arhitekture, saj je, kot poroča Glenny (1992: 43), mnoge Srbe zmotila celo strešna kritina tržnice, ki je bila sestavljena iz belih in rdečih strešnikov, kar je močno spominjalo na osovraženo hrvaško šahovnico. 61 Končna podoba prvega scenarija bi verjetno močno spominjala na Kraljevino Jugoslavijo po letu 1929. 62 Osnovno načelo takšne Srbije, bi bilo načelo »Vsi pripadniki enega naroda morajo živeti v eni državi.« Ćimić našteva po pomembnosti naslednje nosilce omenjenega načela: 1) Srbska akademija znanosti in umetnosti, 2) JLA, 3) Slobodan Milošević, 4) Srbska pravoslavna cerkev (Ćimić, 1998: 134). 63 Milošević je na predsedniških volitvah dobil 64 % glasov, Vuk Drašković 17 % in vodja Markovićeve stranke 8 % glasov (Meier, 1996: 229). 64 Ko je razpadla jugoslovanska federacija, se je sprožil t. i. »srbski projekt« s ciljem postaviti meje raznim ozemljem, ki bodo povezana z matično Srbijo in bodo etnično čista. Zato ni bil poglavitni vojni cilj Beograda samo odstraniti oboroženi odpor, temveč tudi celotne skupine (nesrbskega) prebivalstva (Gow, 2003: 3).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
41
Prvi odmevni odziv iz drugih republik je bila izražena solidarnost slovenskega vodstva
z albanskimi rudarji v rudniku svinca v Trepči zaradi nevzdržnih političnih razmer na
Kosovu. Zborovanje v Cankarjevem domu je bilo odmevno zato, ker je s tem, ko je
predsednik ZSMS Jožef Školjč položaj Albancev v Jugoslaviji primerjal z Židi v drugi
svetovni vojni hote ali nehote napadlo nedotakljivi mit ali že skoraj dogmo o mučeniški
naravi srbskega naroda. »Za Srbe je bil to napad v bistvo njihove mitologije, oni so bili
mučeniki.« (Silber, 1997: 65-66)
Spor s Slovenijo je prišel ob pravem času, da je Milošević lahko dokazal, da federacija
Srbiji škodi in da so potrebne spremembe, seveda takšne, ki bodo naklonjene Srbiji in
njenemu »voždu«. Milošević je znal spretno izrabiti razne spore in krize znotraj federacije in
jih prikazati kot napad na Srbijo, hkrati pa sebe prikazati kot nacionalnega rešitelja srbskega
naroda. Svojo dogmatično in partijsko usmerjeno prepričanje je spretno skril pod posvečena
oblačila nacionalnega vodje, vendar pa se ni mogel znebiti slovesa »rdečega bandita«, s
katerim ga je označeval velik del nacionalistično usmerjenega prebivalstva (Glenny, 1992:
40). To je bilo dobro vidno med marcem in majem 1991 (v času »ohlajanja« ozračja v
Jugoslaviji), ko so v Beogradu zaporedoma izbruhnile množične demonstracije65 z izrazitimi
nacionalističnimi toni, ki so bile pod vodstvom »pravih« karizmatičnih nacionalističnih
voditeljev, kot je bil Vuk Drašković66, uperjene proti srbskemu režimu.
Po mnenju Bogdana Denića (1994: 164) nosi največjo odgovornost za uničenje
Jugoslavije srbsko komunistično vodstvo: »Jugoslavijo so uničile nacionalistične strasti, ki so
bile sprožene na množičnih mitingih v Srbiji, in popolni nadzor nad množičnimi mediji. To je
druge nacionalne skupine vrglo v objem njihovih nacionalističnih vodij.«
House (1994: 9) opozarja na nevarnost, da bi prebujene nacionalizme videli zgolj kot
vrnitev v preteklost. Nacionalizem je nudil srednjemu razredu, brez podpore katerega vojna
ne bi mogla tako dolgo trajati, možnost bega pred liberalno in modernistično prihodnostjo.
65 Glavna tarča teh demonstracij je bila stavba RTV Beograd, ali Miloševićeva »bastilia«, kot so jo poimenovali demonstranti. To še dodatno dokazuj kakšno vlogo je imela pri naraščanju nacionalističnih napetosti televizija kot množični medij tako v Srbiji kot na Hrvaškem. 66 Vuk Drašković je kariero pričel kot novinar, postal je pisatelj in zagrizen nacionalist ter se kasneje prelevil v glavnega opozicijskega voditelja, ki je močno nasprotoval vojni. Leta 1982 je objavil novelo z naslovom Nož, v kateri slikovito prikaže nasilje bosanskih Muslimanov nad Srbi med drugo svetovno vojno, s čimer je načel prepovedano poglavje o povojni Titovi Jugoslaviji. Draškovićev nacionalizem je bil pod vplivom idej Vuka Karađića in njegovega jezikovnega srbstva. Spretno je izkoriščal splošno mnenje, da so bosanski Muslimani izdajalski Srbi, katerih predniki so se spreobrnili v islam (Judah, 1997: 79).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
42
Takšna prihodnost je zahtevala osebni pogum, odgovornost in pobudo, torej vse lastnosti, ki
jih blagi jugoslovanski »komunistični despotizem« ni spodbujal (House, 1994: 9). Nove
»politike identitet«, kot jih je poimenovala Mary Kaldor, so oblikovane tako, da omogočijo in
utrdijo določeno oblast, vendar za razliko od klasičnega nacionalističnega pogleda niso
usmerjene v neke dolgoročne cilje za prihodnost, temveč usmerjajo pozornost v nek
idealiziran nostalgičen prikaz. Terminologija novih »politik identitet« veliko črpa iz
zgodovinskega spomina in tradicije, vendar so v teh posebnih okoliščinah uporabljene zaradi
propada drugih sredstev politične legitimacije (Kaldor, 2001: 6-7). Politike identitet so
nagnjene k fragmentaciji, zazrtosti v preteklost in ekskluzivnosti in so posledica
dezintegracije ali erozije sodobne države (Kaldor, 2001: 78). Kar privede do močnih
polarizaciji znotraj take družbe. »Izjemne polarizacije pa ponujajo izjemne priložnosti ljudem,
ki se borijo za svojo duševno ravnotežje. V politiki izjemnih delitev najdejo izhode, ki jih v
sebi ne morejo najti. Klima političnih bojev in krvavih obračunavanj je primerna za
uveljavitev ljudi, ki so v bistvu na robu družbe. Kot nosilci 'nacionalnih interesov' se
pojavljajo najbolj agresivni ljudje, tudi priložnostni hudodelci in ubijalci. Vojna je priložnost
socialne promocije. Nacionalna mitologija je lovišče pretencioznih politikov.« (Južnič, 1993:
770)
»Za fasado etničnega konflikta in zgodovinske usode,« je zapisal Payam Akhhavan
(1994: 12), »bomo skoraj vedno dobili oprotunista ali dva ali celotno politično elito bivših
komunističnih diktatorjev, ki imajo koristi iz prevare, množične histerije, strahu, sovraštva in
vojne.« To so bila tudi osnovna sredstva, s katerimi se je Slobodan Milošević povzdignil na
prestol »narodnega rešitelja« in je v končni fazi najbolj prizadel prav tiste množice, ki so ga
najbolj podpirale.
5.3.3 JLA IN NACIONALIZEM
Titov režim je JLA povzdignil na »piedestal nedotakljivosti« in njenim starešinam
zagotovil privilegiran položaj. Zaradi tradicije in ugleda, ki ga je uživala vojaška kariera, je
bila večina častniškega in podčastniškega kadra v JLA etnično srbskega in črnogorskega
izvora (Pirjevec, 2003: 35-36). Jugoslovanska ljudska armada je veljala za četrto najbolj
močno vojsko v Evropi. Razpad Jugoslavije bi ogrozilo obstoj vsaj 70.000 kariernih oficirjev
in njihovih družin (Glenny, 1992: 134). Upokojeni general Martin Špagelj, kasneje tudi prvi
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
43
hrvaški obrambni minister, pravi, da je armadno vodstvo67 že leta 1982 sklenilo, da bo zaradi
pojemanja moči Varšavskega pakta težišče postavilo bolj na zahod, deloma tudi zato, ker so
bili zelo nezaupljivi do vodstev zahodnih republik, Slovenije in Hrvaške, saj so v njih videli
agente Zahoda (Meier, 1996: 97). Pomembna je tudi osebna dimenzija, zlasti med tistimi
starejšimi oficirji in generali, ki so v svoji mladosti izkusili krvavo bratomorno državljansko
vojno, ki bi se lahko ob morebitnem razpadu Jugoslavije tragično ponovila. Zaradi nacionalne
sestave oficirskega kadra so JLA vodili posamezniki, ki so bili včasih celo preobčutljivi na
politiko novih protikomunističnih nacionalističnih oblasti na Hrvaškem (Denić, 1994: 41). To
je bil še poseben problem med številnimi oficirji, ki so prihajali iz »Srbske krajine« in so se še
dobro spominjali ustaških pogromov nad srbskim prebivalstvom. Ti oficirji niso mogli ostati
nevtralni glede na lastna načela in cilje. »Zvezna vojska je neizogibno in tragično morala v
zavezništvo z nacionalističnim vodstvom Republike Srbije, ki je vztrajno dolivala olje na
ogenj svojih že tako prestrašenih sonarodnjakov na Hrvaškem.« (Denić, 1994: 41) Tudi vrh
JLA je podlegel zgodovinskemu spominu. Tako je tedanji obrambni minister Veljko
Kadijević izjavil, da so v Jugoslaviji »prišli na dan vsi možni nasprotniki socializma in enotne
Jugoslavije: ustaši, četniki, albanci, belogardisti in drugi faktorji. Spet se borimo z istimi
nasprotniki kot leta 1941.« (Silber, 1997: 125). To je bilo mnenje, ki so ga delili mnogi drugi
oficirji, zlasti na tistih območjih, ki so med drugo svetovno vojno najbolj trpela zaradi
ustaškega nasilja. Prav posamezni oficirji iz teh območji so bili najbolj naklonjeni srbskemu
nacionalizmu68. Vojaške operacije, ki so jih vodili ti oficirji, so bile včasih vodene brez
vedenja in odobritve s strani nadrejenih v Beogradu69. Iz njihovih taktik je razvidno, da se
niso borili samo za Jugoslavijo, ampak so se hoteli maščevati narodu in njegovemu vodstvu,
ki so ga imeli za genocidnega in fašističnega. Prevladujoča mentaliteta med oficirji JLA kljub
deklarativni jugoslovanskosti ni mogla skriti prepričanja, da samo močna Srbija lahko
zagotovi močno Jugoslavijo, pri tem pa se je poudarek vse bolj premikal na stran močne
67 Armadno vodstvo naj bi že tedaj odkrito nasprotovalo ustavi iz leta 1974 in si zastavilo za cilj spremembo Jugoslavije v centralistično državo (Meier, 1996: 97). 68 Med najbolj znanimi so poveljnik JLA iz Banje Luke, general Nikola Uzelac, ki je bil kasneje premeščen, polkovnik (general) Ratko Mladić v Kninu in polkovnika Torbica in Tarbuk v Hercegovini (Glenny, 1992: 135). 69 Eden izmed takih incidentov se je zgodil 6. decembra 1991. Istega dne, ko so se posebni odposlanec Združenih narodov Cyrus Vance, Slobodan Milošević in general Veljko Kadijević dogovorili o mirovnem sporazumu, ki naj bi mu sledila prekinitev ognja, so sile JLA, ki so obkrožale Dubrovnik, sprožile deseturni topniški napad na stari del mesta, kar je takoj spodkopalo mirovni sporazum. General Veljko Kadijević se je bil prisiljen opravičiti, hkrati pa je sprožil preiskavo, kdo je dal ukaz za napad, kar je bilo znamenje, da generalštab JLA ne nadzoruje vseh svojih enot (Glenny, 1992: 135).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
44
Srbije in se oddaljeval od Jugoslavije. General Kadijević v svoji knjigi Moje viđenje raspada
Jugoslavije pravi, da ni določenega datuma, po katerem bi se JLA prelevila v srbsko vojsko,
saj naj bi se odločitve sprejemale v skladu z dogodki. Kljub temu je bilo po zasedanju
predsedništva Jugoslavije (12.-15. marca 1991) vsem jasno, da bo težko ohraniti Jugoslavijo v
obstoječih mejah predvsem zato, ker tisti, ki so jo želeli tako ohraniti, niso bili na oblasti.
Judah je to ugotovitev s strani JLA primerjal s političnim in psihološkim rubikonom (Judah,
1997: 175). »Tako je glavna zvezna ustanova, ki bi morala biti poslednji stražar Jugoslavije, v
bistvu zapečatila njeno usodo. Vojska je od leta 1991 postala ustanova, ki v prvi vrsti brani
svoje lastne korporativne interese.« (Denić, 1994: 42)
5.4 HRVAŠKI NACIONALIZEM
Na srbske nacionalistične vzgibe so zelo hitro reagirali tudi v drugih jugoslovanskih
republikah70, kjer so nacionalne ideje dolgo tlele in so konec 80. let končno prišle na dan. V
liberalni Sloveniji skrajni etnonacionalizem morda prav zaradi večje liberalnosti, ki jo je
ubrala Zveza komunistov Slovenije, do neformalnih političnih društev in političnih strank,
nikoli ni prišel do izraza. Na Hrvaškem71, kjer so se še živo spominjali partijske represije proti
voditeljem »hrvaške pomladi« (1968-71), je srbski nacionalizem sprožil podobno reakcijo kot
pred drugo svetovno vojno: odkrit hrvaški nacionalizem.
5.4.1 HRVAŠKA POMLAD
Prvi dve desetletji po koncu druge svetovne vojne je zaznamovalo zatišje posameznih
nacionalizmov. Hrvate je preganjala prikazen ustaških zločinov, Srbe pa strah pred
velikosrbskimi hegemonističnimi obtožbami. Z liberalizacijo v drugi polovici šestdesetih let
je nacionalizem postopno spet prišel v vsakodnevni politični govor. Leta 1967 je skupina
70 Srbija je zopet, podobno kot v prvi Jugoslaviji izzvala druge republike naj, »priznajo srbski primat v okviru Jugoslavije in s tem srbsko unitaristično državo ali pa da odgovorijo z lastnim nacionalističnim programom.« (Glenny, 1992: 32) 71 Leta 1986 je hrvaška tajna policija obvestila CK ZKH, da poskušajo voditelji Srbske pravoslavne cerkve s zavezništvu z srbskimi nacionalisti v Srbiji in na Hrvaškem izzvati incidente med lokalnim srbskim prebivalstvom in hrvaškimi oblastmi z namenom, da bi mobilizirali Srbe na Hrvaškem v množičen oborožen upor (Perica, 2002: 153)
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
45
hrvaških pisateljev objavila deklaracijo, v kateri je hrvaški jezik poseben jezik, ločen od
srbskega. Srbohrvaščina, ki naj bi bila poskus harmonizacije obeh jezikov, naj bi skrivala v
sebi težnjo po »posrbljenju« hrvaščine. Srbski intelektualci so udarili nazaj z zahtevo, da se
morajo srbski otroci na Hrvaškem učiti v srbskem jeziku, prav tako so zahtevali uporabo
cirilice (Judah, 1997: 145). Hrvatje so pričeli trditi, da Srbi ekonomsko izkoriščajo Hrvaško in
da je nizka stopnja populacijske rasti na Hrvaškem del srbske zarote. V ozadju novega spora
je delovala Matica Hrvaška, ki jo je že leta 1844 ustanovil Ljudevit Gaj in je bila oživljena
spet leta 1967. Matica Hrvaška je v naslednjih letih postala osrednja ustanova »hrvaške
pomladi« ali »masovnega pokreta«, Maspoka, kot so ga poimenovali zlasti Srbi. Do leta 1970
je bilo gibanje omejeno na intelektualne kroge, nato pa so se na stran nacionalistov postavili
tudi novi bolj liberalni komunistični voditelji, kot sta bila Savka Dabčević-Kučar in Miko
Tripalo. Hrvaško je preplavila nacionalistična evforija72. Zelo burne debate so se bile tudi
okoli hrvaške ustave, celotna situacija v letih 1970-1971 je retrospektivno gledano zelo
spominjala na spore med Srbi in Hrvati konec osemdesetih let; samo odločno Titovo
posredovanje je preprečilo, da bi se hrvaško-srbski spor še naprej stopnjeval. Na obletnico
ustanovitve »prve« Jugoslavije je Tito 1. decembra 1971 sklical sestanek v stari kraljevski
lovski koči v Karađorđevu v Vojvodini, kjer je padla odločitev o zatrtju hrvaškega
nacionalističnega gibanja. Obsežne kadrovske čistke v partiji kakor tudi izven nje so
pripomogle, da je hrvaški nacionalizem poniknil, ni pa izginil73.
5.4.2 KONEC »HRVAŠKEGA MOLKA«
»Hrvaška je molče opazovala dvig Slobodana Miloševića.« (Silber, 1997: 82) Leta 1988
so pričeli srbski nacionalistično orientirani intelektualci in politiki na Hrvaškem organizirati
srbsko manjšino z namenom, da bi dosegli podporo srbski politiki na Kosovu. Z znatno
pomočjo iz Beograda so se pričela množična zborovanja in uporaba nacionalistične simbolike.
»Agresivno srbsko nacionalistično upiranje se je tako pričelo veliko pred izvolitvijo
Tuđmanove nacionalistične struje na prvih večstrankarskih volitvah.« (Denić, 1994: 96)
72 Časopisi so objavljali članke, ki so poučevali Hrvate, kako oklestiti uporabo srbskih izrazov v vsakodnevnem govoru (Judah, 1997: 146). 73 Med mnogimi, ki so bili v teh čistkah odstranjeni s svojih delovnih mest in zaprti, je bil tudi hrvaški general Franjo Tuđman.
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
46
Dvajset let po zatrtju Maspoka74 so se mnogi tedanji obsojenci znova pojavili na političnem
prizorišču ob prvih večstrankarskih volitvah na Hrvaškem. Tudi nesporni zmagovalec teh
volitev, Franjo Tuđman, je bil zaprt zaradi sodelovanja z Maspokom. Močno oporo Tuđmanu
in HDZ je dajala dobro organizirana hrvaška izseljenska skupnost75. Mnogi izseljenci so iz
Jugoslavije zbežali takoj po drugi svetovni vojni zaradi tesnih vezi, ki so jih imeli z ustaškim
režimom v NDH, drugi val političnih izseljencev pa je iz obdobja po zatrtju Maspoka.
Jugoslovanske komunistične oblasti so že v kali sistematično zatirale kakršno koli obliko
obujanja hrvaškega nacionalizma in državnih simbolov Hrvaške (Silber, 1997: 82). S
hrvaškega nacionalističnega stališča je bila Srbija komunistična, zaostala in revna, medtem ko
je bilaHrvaška, razvita in moderna, pripadala je civilizirani Srednji Evropi, kar naj bi bilo
razvidno iz njenih večstoletnih vezi z Avstro-Ogrsko. »Ko so bile bojne črte potegnjene, so
Hrvati vztrajali, da so oni izven temačnega bizantinskega sveta Balkana.« (Silber, 1997: 83)
Zanimanje za Rimskokatoliško cerkev je naraščalo, za mnoge Hrvate je bilo to bolj potrditev
njihove identitete, ločene od pravoslavnih Srbov, kot pa pristna obuditev verskih čustev
(Silber, 1997: 83).
Do leta 1989 so nacionalistični spori med Srbi in Hrvati pričeli strmo naraščati, Stanje
se je poslabšalo, ko so na volitvah na Hrvaškem leta 1990 zmagali trdi nacionalisti76, ki so
pričeli s čistkami in prevzemi medijev, posebno televizije, radia in dnevnega časopisja (Denić,
1994: 97). Tuđman je dal množicam na predvolilnih zborovanjih tisto, kar so želele: močni
odmerek nacionalizma kot protistrup za srbska nacionalistična vrenja (Silber, 1997: 83; Judah,
1997: 165). Račan tedanji predsednik Zveze komunistov Hrvaške je mnenja, da je bila
Miloševićeva agresivna politika Tuđmanova najbolj močna propaganda. »Milošević je
pošiljal svoje tolpe na Hrvaško, kjer so plesali in kričali: 'To je Srbija', kar je izzvalo in
osvobodilo nacionalni ponos in nacionalistične reakcije Hrvatov, ki jih je spretno izkoristil
Tuđman.« (Račan v Silber, 1997: 84)
74 Zapoznela reakcija hrvaškega nacionalizma kot protiutež srbskemu je dober kazalec, kako učinkovito in korenito je komunistično vodstvo zatrlo hrvaški nacionalizem po Maspoku (Silber, 1997: 83). 75 Tuđman naj bi pred svojo izvolitvijo v osemdesetih letih večkrat potoval v tujino, kjer je vzpostavil in krepil vezi hrvaško emigracijo, ki je finančno podprla njegovo predvolilno kampanjo in mu tako utrdila položaj vodje hrvaškega naroda (Silber, 1997: 84). 76 Na prvih demokratičnih volitvah je postal nacionalizem mehanizem za politično diferenciacijo. Volilno telo gotovo ni imelo drugega načina da razlikuje kandidate; predhodni avtoritarni režim namreč ni podpiral razvoj meščanske družbe, v kateri bi se lahko pojavile večje razlike med kandidati. (Petrović, 2000: 304-305).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
47
Še pred prihodom Tuđmana so bile težnje znotraj hrvaške inteligence, da bi se revidiralo
hrvaško zgodovino med drugo svetovno vojno, vendar pa zaradi učinkovitega zatiranja s
strani jugoslovanskih oblasti nikoli niso prišle v javnost. S prihodom Tuđmana, ki je bil eden
vodilnih revizionistov hrvaškega zgodovinopisja je novo zgodovinopisje77 postalo državna
doktrina. V duhu revizionizma lahko razumemo Tuđmanov govor pred 2.500 delegati
večinoma iz hrvaške emigracije:
»Naši nasprotniki v našem programu ne vidijo ničesar drugega kot obnovitev
Neodvisne države Hrvaške. Ne vidijo, da države niso ustanovili fašistični
kriminalci; da je predstavljala zgodovinske težnje hrvaškega naroda po neodvisni
državi. Vedeli so da, namerava Hitler zgraditi nov evropski red.« (Tuđman v
Silber, 1997: 86)
V že tako razgretem ozračju je takšen govor samo dolival olje na ogenj srbske
propagande in strahov78. Pirjevec ocenjuje, da se je Tuđman v takšnih okoliščinah obnašal kot
»slon v trgovini s porcelanom« (Pirjevec, 2003: 36). Tuđman je tudi jasno izrazil svoje
mnenje o BiH, ki jo je označil kot nacionalno državo hrvaškega naroda. Hrvaški nacionalisti
so v bosanskih Muslimanih videli islamizirane Hrvate. Tuđman je kasneje, že kot hrvaški
predsednik, bosanske Muslimane in Alijo Izetbegovića označil za islamske fundamentaliste,
ki hočejo Bosno uporabiti kot odskočno desko za širjenje islama v Evropo. Medtem ko si je
prizadeval ohraniti ozemeljsko enotnost Hrvaške, je javno govoril o delitvi BiH med Hrvate
in Srbe (Silber, 1997: 86).
Pogubne so bile vedno znova pogrevane polemike o stopnji krivice za pokole v drugi
svetovni vojni, v katerih se absurdno poudarja žrtve in krivice, ki jih je doživela posamezna
stran, hkrati pa se spretno prekrivajo dejstva, ki bi škodovale takšni podobi žrtve. Tako se je v
80. in na začetku 90. let v Srbiji zelo malo pisalo o pokolih četnikov nad Muslimani, še manj
so v hrvaških medijih omenjali masovne ustaške pokole nad hrvaškimi antifašisti, Srbi, Židi
77 Meier Tuđmanov revizionizem razume kot opozorilo na strahote genocida, hkrati pa kot poskus osvoboditve Hrvatov od polemičnega srbskega očitka, da naj bi bili Hrvatje tako rekoč po naravi genocidni (Meier, 1996: 194). 78 Kljub zagotovilom HDZ da Tuđman ne rehabilitira ustaškega nasilja, temveč poudarja pozitivne strani, kot je bila državna uresničitev hrvaškega naroda v NDH, je med srbskim prebivalstvom Krajine še leta 1990 živel spomin na »rešitev srbskega vprašanja« v NDH, po katerem bi morali eno tretjino Srbov pobiti, eno tretjino izseliti in eno tretjino spreobrniti v katolištvo.
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
48
in Romi. »Filmi in knjige z neprijetnimi vsebinami (vloga Nemčije med drugo svetovno vojno
ali vloga domačih fašistov na Hrvaškem) so bili umaknjeni iz obtoka kot nerodoljubni in
neumestni.« (Denić, 1994: 97)
Tuđmanova politična nagnjenja so bila podobno kot pri Titu, ki ga je hrvaški predsednik
zelo častil, avtoritarna, a ne eksplicitno nedemokratična. »Bil je obseden z ustanovitvijo
države, ki bi bila identificirana s hrvaškim narodom.« (Glenny, 1992: 12) Slednje se je dobro
videlo v prekomernem izpostavljanju in poudarjanju nacionalne simbolike, ki jo je Titov
režim sistematično zatiral. Nacionalno prebujanje Hrvaške se ni zaustavilo samo na simbolni
ravni, kjer je šahovnica potisnila v ozadje vsa ostala hrvaška nacionalna obeležja, ampak tudi
v novem razumevanju položaja srbske manjšine na Hrvaškem79. Da so bili številni strahovi
Srbov na Hrvaškem ali »ostankov poklanega ljudstva«, kot jih je poimenoval srbski pesnik
Matija Bećković, deloma upravičeni, se je izkazalo takoj po zmagi Tuđmanove HDZ. V
nekaterih hrvaških »nacionalističnih trdnjavah« kot je bil Split so se pritiski in napadi na
srbske posameznike pričeli takoj po volitvah. Desničarske organizacije (Ustaška mladina in
Črna legija) so relativno uspešno pričele vabiti mlade nezaposlene Hrvate v paravojaške
formacije (Glenny, 1992: 121). Na povabilo Tuđmana in njegove stranke so se nekateri
vplivni in premožni hrvaški emigranti pričeli vračati v domovino. Eden takih je bil tudi
bodoči hrvaški obrambni minister Gojko Sušak, ki si je uspel pridobiti močan vpliv na vladno
politiko. Emigranti so se po dolgih letih izgona lahko vračali v domovino, a še vedno
obremenjeni s predsodki in zato veliko bolj nepopustljivi do tradicionalnih sovražnikov kot pa
lokalni prebivalci, ki so se dnevno soočali z občutljivo realnostjo medetničnih odnosov80
(Glenny, 1992: 122). Slednje je veljalo tako za Hrvate kot za Srbe, nenazadnje je Milošević
prihajal iz črnogorske družine81.
79 Srbom na Hrvaškem je bil odvzet status konstitutivnega naroda, ki so ga imeli skozi celotno povojno obdobje (Pirjevec, 2003: 36) 80 Eden od razširjenih mitov med emigranti je bil o naravi druge svetovne vojne na Hrvaškem. Ideološki spopad je bil sekundarnega pomena. Vojna naj bi v resnici bila obrambne narave pred velikosrbsko ideologijo bodisi v komunistični ali rojalistični podobi (Biondich, 2004: 66). Vsako dejanje ustaškega režima je bilo prikazano kot »legitimna samoobramba proti srbskemu nasprotniku, ki je želel uničiti hrvaški narod in hrvaško domovino« (Biondich, 2004: 67). 81 Podobnih primerov je bilo zlasti na srbski strani še več. Tako je recimo general Blagoje Adžić prihajal s Hrvaške, kjer so mu ustaši ubili vso družino; mati tedanjega zveznega obrambnega ministra Veljka Kadijevića je bila Hrvatica z Like; nekdanji poveljnik KOS-a general Marko Negovanović, je bil makedonski Srb; srbski skrajni desničar Vojislav Šešelj je bil bosanski Srb, rojen v vzhodni Hercegovini itd. (Glenny, 1992: 122).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
49
Hrvati so na srbsko nacionalistično izzivanje iz Beograda odgovorili z omejevanjem
moči srbske manjšine (12,2 % prebivalstva); Srbi so na Hrvaškem prešli iz najštevilčnejšega
jugoslovanskega naroda na manjšinski narod znotraj Hrvaške; hrvaščina, očiščena mnogih
srbskih besed, je postala uradni administrativni jezik latinica je izrinila cirilico82. Naslednji
korak, ki je Srbe na Hrvaškem še bolj oddaljil od Zagreba, ni bil simbolnega pač pa
eksistenčnega pomena. V celotnem komunističnem obdobju so Srbi na Hrvaškem sestavljali
okoli 30 % članov partije, še večji razkorak je bil v policiji, kjer je bilo kar 60 % policistov na
Hrvaškem Srbov, podobno naj bi bilo tudi pri politični policiji. Da bi celotna državna
administracija postala bolj hrvaška, je bil sprožen obsežni val odpuščanj, zlasti Srbov (Meier,
1996: 37). Čistka ni bila omejena samo na policijske sile, a je imela zlasti tam največji
odmev, ker naj bi Srbom odvzela njihovo »najbolj pomembno lastnino, orožje.« (Glenny,
1992: 13). Vzporedno s tem so pričeli oživljati stare hrvaške simbole, ki so bili zgodovinsko
obremenjeni z ustaškimi zločini v drugi svetovni vojni. Tuđmanova nezmožnost dojemanja
kompleksnosti srbske družbe na Hrvaškem je bila verjetno njegova največja napaka83
(Glenny, 1992: 3). Slobodan Milošević pa je znal vse to spretno izkoristiti. Denić tako opiše
obuditev in razvoj hrvaškega in srbskega nacionalizma v drugi polovici 80. let 20. stoletja:
»Ne srbski in ne hrvaški nacionalizem nimata veliko skupnega z demokratičnim
liberalnim nacionalizmom Mazzinijeve Italije. Oba slonita na mitu, tradiciji in
verskemu izključevanju. To so nacionalizmi pesnikov, romanopiscev,
zgodovinskih mitomanov, preveč domiselnih etnografov in neodgovornih
populističnih demagogov. Ti nacionalizmi kot tudi tisti v drugih
postkomunističnih državah te regije so mitopoetski in neracionalni. Zato sta oba
nacionalizma nedemokratična in nemoderna.« (Denić, 1994: 67)
82 Srbi na Hrvaškem so večinoma znali pisati samo v latinici, vendar je z naraščanjem nacionalistične propagande cirilica pridobila na pomenu kot simbol srbstva (Glenny, 1992: 12). 83 Radikalizacijo odnosov med etničnima skupinama na Hrvaškem nam dobro kaže primerjava zadnjih dveh jugoslovanskih popisov leta 1981 in 1991 ob približno enakem naravnem prirastku Srbov in Hrvatov. Od leta 1981 se je delež Hrvatov iz 75,1 % povzdignil na 78,1 %, delež Srbov iz 11,6 % na 12,2 %, medtem, ko se je delež Jugoslovanov zmanjšal z 8,2 % na samo 2,2 % (Vojnić, 1994: 85).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
50
5.4.3 SRBSKA KRAJINA
Že takoj po ustanovitvi Kraljevine SHS (Jugoslavije) na ruševinah nekdanje habsburške
monarhije so se pojavile razprave o avtonomni srbski regiji na Hrvaškem, ki bi obsegala Liko,
Kordun, Banijo in severozahodno Bosno, ime pa naj bi dobila po reki Uni. Leta 1939 so ta
območja po Sporazumu pripadala banovini Hrvaški, kar je sprožilo nezadovoljstvo srbskih
nacionalistov, ki so hoteli ta območja združiti v bodočo srbsko banovino. Po ustaških pokolih
med drugo svetovno vojno se je tudi partizansko vodstvo poigravalo z zamislijo o avtonomni
regiji, vendar je bila kasneje zavržena (Judah, 1997: 147). Ko je bil hrvaški nacionalizem leta
1970 ponovno v vzponu, so se prav tako vrnile zamisli o ločeni srbski provinci. Na prvih
večstrankarskih volitvah so se hrvaški Srbi politično organizirali v Srbsko demokratsko
stranko (SDS), ki jo je na začetku vodil Jovan Rašković. Na volitvah je dobila samo pet
poslanskih sedežev84. Nespretno ravnanje hrvaških oblasti je za posledico imelo radikalizacijo
znotraj SDS, na mesto zmernega Raškovića85 pa je s podporo iz Beograda prišel mladi in
radikalni Milan Babić, ki je svoje lastne ambicije (podobno kot Milošević) skril pod krinko
nacionalizma. »Babić je dojel, da lahko pomeša Knin, SDS in strah ruralnih Srbov na
Hrvaškem skupaj s primerno količino nasilja v zmagovit recept za svoj politični uspeh.«
(Glenny, 1992: 18)
Pojav zgodovinskih hrvaških državnih simbolov, kot je bila šahovnica86, so voditelji
SDS spretno izrabili kot dokaz preporoda hrvaškega fašizma in genocidne narave hrvaškega
naroda. V tem duhu je tedanji policijski inšpektor v Kninu, Milan Martić, mimo svojih
nadrejenih v Zagrebu obvestil Zvezno notranje ministrstvo, da kninski Srbi (policaji) »ne
bodo nosili hrvaških fašističnih« znamenj in črnih uniform87, še posebej ne osovražene
84 Večina Srbov na Hrvaškem je volila reformirane komuniste, ki so se preimenovali v Stranko demokratske prenove (SDP) (Silber, 1997: 93-94). 85 V pogajanjih s Tuđmanom je Rašković zahteval avtonomijo za Srbe na Hrvaškem, ki pa ni bila osnovana na teritorialni osnovi, ampak naj bi Srbi imeli avtonomijo kot posamezniki in kot narod ne glede na to, kje na Hrvaškem prebivajo (Silber, 1997: 96). 86 Šahovnica, hrvaško državno znamenje, je staro skoraj 1000 let in je bila kasneje prenešena v grbe vseh tujih rodbin, ki so vladale Hrvaški, tako ogrskih kraljev in Habsburžanov kot tudi v grbu dinastije Karađorđević po letu 1918. Šahovnica se pojavlja tudi v grbu, s strani srbskih nacionalistov tako opevanega in čaščenega srbskega kralja (cesarja) Dušana Njemanića Silnega. Ustaši so prevzem šahovnice za državni simbol NDH imeli za samoumeven, saj je bila del hrvaške državne tradicije in identitete. 87 Ustaške uniforme v drugi svetovni vojni so bile črne barve. Hrvaška policija ni nikoli nosila ali predlagala črnih uniform, vendar v splošni fobiji pred ustaši to ni bilo pomembno.
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
51
šahovnice« (Silber, 1997: 98). Potreben je bil samo še nepomemben incident88, ki bi ga lahko
izkoristili za začetek oborožene vstaje89. 17. avgusta so trije hrvaški helikopterji polni
policijskih specialcev poleteli iz Zagreba proti Kninu. To je bil poskus hrvaških oblasti, da bi
obvladale tedaj še šibke in neorganizirane srbske upornike, a ga je preprečilo jugoslovansko
vojno letalstvo po navodilih iz generalštaba v Beogradu. Srbska propaganda je hrvaški
neuspeh dokončno izkoristila kot dober povod za začetek oborožene vstaje. Preko Radia Knin
je bilo najprej napovedano stanje splošne pripravljenosti, uro kasneje pa je Babić razglasil
vojno stanje. Nastalo je splošno vzdušje panike in kaosa. Prebivalci so v strahu pred hrvaškim
napadom bežali v hribe in gozdove izven naselij. Oglasili so se celo zvonovi pravoslavnih
cerkva, zračni alarmi, pojavljale so se že prve cestne zapore. Septembra 1990 so se pričeli
pojavljati obrisi bodočega severozahodnega bojišča velike Srbije90, v središču katerega je
ležala Bosna in Hercegovina91.
5.5 BOSNA IN HERCEGOVINA MED KLADIVOM IN NAKOVALOM
Do leta 1989 so močni nacionalistični tokovi preplavili vse jugoslovanske republike.
Vodstvo Bosne in Hercegovine je s spretno mednacionalno politiko v tej etnično mešani
republiki (glej priloga B, slika 2) vse do prvih večstrankarskih volitev leta 1990 sistematično
zatiralo najmanjše poskuse nacionalizma. Kljub temu je po prepričljivih zmagah
nacionalistično orientiranih strank v sosednjih republikah »virus« nacionalizma okužil tudi to
republiko. Mnogi prebivalci BiH, zlasti Muslimani, so z zaskrbljenostjo gledali v sosednji
republiki, ki sta obe kazali, če že ne odkrite, pa vsaj očitne apetite po delih njenega ozemlja. V
sosednjih republikah so nacionalisti oživeli petdeset let stare zahteve po ozemljih, ki so bila
88 Prvi incidenti so se v Kninu pojavili že ob praznovanju 600. obletnice bitke na Kosovem polju, izzvali pa so jih »mitinški aktivisti« iz Vojvodine, ki so tja prišli zato, da bi tamkajšnje Srbe pozvali k večji bojevitosti (Meier, 1996: 179). 89 Srbski mediji, zlasti televizija, so stalno dvigovali pritisk. Srbska televizija je leta 1990 pred izbruhom spopadov v Krajini pogosto predvajala dokumentarne filme o ustaših in Jasenovcu, s čimer so hoteli povleči povezavo med ustaškim režimom in novim hrvaškim vodstvom. To je imelo zlasti močan vpliv na mnenje krajinskih Srbov, ki so postali močno dovzetni na klice k orožju s strani njihovega političnega vodstva (Judah, 1997: 171). 90 To je čas t. i. »hlodovske revolucije«, ki je ime dobila po hlodih, ki so jih srbski uporniki uporabljali za postavljanje svojih barikad. 91 V začetni fazi vstaje so se na strani srbskih vstajnikov borili tudi nekateri Muslimani, ki so se v Kninu borili za Jugoslavijo (Glenny, 1992: 24).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
52
zgodovinsko neločljivo del Srbije ali Hrvaške (Gelnny, 1992: 142). Mnogi bosanski Srbi in
Hrvati so pričeli izpuščati pridevnik bosanski, kar je bilo opozorilo o vse močnejši stopnji
nacionalne radikalizacije prebivalstva v BiH. »Izključujoči nacionalizem, predvsem v
nacionalno heterogenih skupnostih, ne ponuja razumne osnove za izgradnjo stabilnega
ljudskega demokratičnega režima, ki bi bil v stanju pridobiti in ohraniti svojo legitimnost«
(Denić, 1994: 115). Oživitev konflikta med Srbijo in Hrvaško še posebno, ko se je ta prelevil
v oboroženi spopad, je Bosno pahnilo na rob katastrofe (Glenny, 1992: 143).
Kljub temu je bila BiH še v začetku devetdesetih let najbolj jugoslovanska republika od
že umirajoče Jugoslavije. To je bilo razvidno iz popisov kot tudi iz volitev, kjer je novo
ustanovljena vsejugoslovanska Markovićeva stranka dobila na prvih večstrankarskih volitvah
13 % glasov, poleg tega je bila v Bosni ustanovljena tudi Yutel, prva, zadnja in edina
vsejugoslovanska televizijska postaja, ki je imela največji delež gledalcev prav v BiH. »Bosna
je bila morda edini pravi odsev Jugoslavije.« (Glenny, 1992: 161). Nesporni zmagovalec
prvih večstrankarskih volitev v BiH novembra 1990 je bil obujeni etnonacionalizem, saj so na
volitvah zmagale vse tri nacionalno obarvane stranke, ki so skupaj dobile skoraj 90 %
glasov92. Muslimani so uradno prvi ustanovili svojo Stranko demokratske akcije (SDA) 26.
maja 1990 v Sarajevu, z Alijo Izetbegovićem na čelu, kot »politična zveza jugoslovanskih
državljanov, ki pripadajo muslimanskim kulturnim in zgodovinskim tradicijam« (Silber,
1997: 207). To je bila voda na mlin srbski in hrvaški nacionalistični propagandi, ki je igrala
na karto sovraštva do Turkov oziroma muslimanov in na strah pred islamskim
fundamentalizmom. V takšnemu ozračju strahu in sovraštva je julija 1990 Alija Izetbegović
na obisku v Turčiji v »veliko veselje« srbskih in hrvaških nacionalistov politično nespretno
zaprosil za članstvo v Organizaciji islamskih držav93. Bosanski Muslimani so se v
nacionalistični literaturi, tako hrvaški kot srbski, zopet pojavili kot islamizirani Hrvati in Srbi,
ki so prodali svojo identiteto in prevzeli popolnoma tujo kulturo (Silber, 1997: 208). Dva
meseca po ustanovitvi SDA so tudi bosanski Srbi po zgledu sonarodnjakov iz Hrvaške
ustanovili Srbsko demokratsko stranko (SDS), na čelo katere je prišel Radovan Karadžić,
psihiater v Sarajevski bolnišnici in favorit Dobrice Ćosića, očeta sodobnega srbskega
92 Nacionalisti so bili močnejši na podeželju, medtem ko so reformirani komunisti imeli nekaj več podpore v mestih (Silber, 1997: 210). 93 Vodja bosanskih Srbov Radovan Karadžić je prošnjo imel za dokaz, »da se uresničujejo tudi najbolj mračne napovedi, da hoče Alija Izetbegović Bosno in Hercegovino spremeniti v Islamsko republiko« (Silber, 1997: 213).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
53
nacionalizma. Bosanska HDZ je bila ustanovljena v zahodni Hercegovini94 kot protiutež
srbskim ambicijam. Bosanska HDZ je takoj razglasila, da bodo njeni člani pomagali
sonarodnjakom v domovini in si, za razliko od Muslimanov, niso delali utvar glede srbskih
namenov z Bosno; primerno so se oborožili ter z zaporami preprečevali premike kolon JLA v
smeri iz Bosne v dalmatinsko zaledje. Kot je Glenny (1992: 147) pravilno opazil, bi v tako
etnično mešani republiki, kot je bila BiH95, nasilje in vojna v kateri koli regiji povzročila
takšen pritisk na vse tri skupnosti v smeri splošnega oboroženega spopada, da se mu ne bi
mogli upreti. Kljub začetnim pozitivnim znamenjem o medsebojnem sodelovanju so srbske in
hrvaške nacionalistične stranke na pobudo sosednjih nacionalnih matic hitro sovražno
nastopile do ohranitve enotne in neodvisne BiH (Denić, 1994: 98). Samostojna in neodvisna
Bosna je ogrožala predvsem krajinske Srbe, ki bi bili tako odrezani od matične Srbije in
vojaške podpore, ki bi jim jo ta lahko nudila. Bosna je bila vključena v načrt postavljanja
novih meja velike Srbije (Silber, 1997: 203). Srbska stranka v Bosni se je popolnoma
podredila Beogradu, odločila se je razbiti BiH in pobrati čim več ozemlja za porajajočo se
veliko Srbijo. To pa je bilo nesprejemljivo za bosanske Hrvate, ki so bili Muslimanom bliže
kot Srbi. Hercegovski Hrvatje so se bolj nagibali k samostojni in nekomunistični Hrvaški. Za
Hrvate v Hercegovini je soglasje k bosanski državi pomenilo določeno žrtvovanje, ki pa bi
bilo po Kljućevih besedah nevzdržno in nesprejemljivo, če bi Srbi nameravali s svojo
izsiljevalsko taktiko obdržati Bosno in Hercegovino v Jugoslaviji, ki bi jo sami tudi
nadzorovali (Meier, 1996: 283).
Nad Bosno pa je že padala senca pogovorov med Tuđmanom in Miloševićem o delitvi
Bosne, kar se je izrazilo v vojni, v kateri so »Hrvati in Srbi učinkovito sodelovali proti
skupnemu sovražniku: Bosni in Hercegovini kot enotni večetnični državi.« (Silber, 1997:
185). 25. Marca 1991 sta se Franjo Tuđman in Slobodan Milošević sestala na srečanju v
Titovi lovski rezidenci v Karađorđevu. Tukaj naj bi se oba voditelja dokončno dogovorila o
delitvi BiH Hrvatom in Srbom oziroma o spoštovanju »interesov hrvaškega in srbskega
naroda kot celote« (Mahmutćehajić, 2001: 138). Tuđman je bil v svoji nacionalistični
naivnosti prepričan, da bo dogovor o delitvi BiH preprečil izbruh vojne na Hrvaškem in v
94 Ustaško gibanje in ideologija sta bila zlasti močna prav v zahodni Hercegovini, kot je to priznal tudi nek hercegovski domačin: »Samo tri stvari uspevajo v Hercegovini: kamenje, kače in ustaši.« (Silber, 1997: 212). 95 Po popisu leta 1991 naj bi Srbi živeli na 94,5 % ozemlja, Muslimani na 94 % in Hrvatje na 70 % ozemlja (Mahmutćehajić, 2001: 133).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
54
Bosni (Glenny, 1992: 148). Med prvim krogom pogovorov naj bi Milošević obvestil
Tuđmana, da ima v rokah zaupen dokument zveze Nato, v katerem naj bi slednja zagovarjala
pregon muslimanov iz Evrope (Pirjevec, 2003: 106). Pogovori so se nadaljevali mesec
pozneje, 15. aprila, v Tikvešu v Baranji, kjer so dosegli okvirni sporazum o delitvi ozemlja
med veliko Srbijo in veliko Hrvaško, ki bi ga sestavila tajna komisija (Pirjevec, 2003: 106).
Milošević je na pogajanjih Tuđmanu ponudil ozemlja BiH, ki so pripadala hrvaški banovini
leta 1939 in še ozemlje t. i. turške Hrvaške96: Cazin, Veliko Kladušo in Bihač (Mesić, 2001:
11). Miloševiću je dogovor povečal pogajalski manevrski prostor, poleg tega je Tuđmana
spravil v politično past, na kar so opozarjali mnogi v Zagrebu. S kakšno pravico naj bi Srbom
oporekali revizijo meja v Slavoniji in Krajini, če pa so bili sami pripravljeni sodelovati pri
razkosanju BiH. »Tuđmanovo mnenje, da v Karađorđevu ni rešil samo vprašanja celovitosti
Hrvaške, temveč tudi 900.000 v Bosni in Hercegovini živečih Hrvatov, se je pokazalo kot
hrvaška zmota stoletja.« (Meier, 1996: 239) Nacionalistične sile so Bosno vedno trgale od
zunaj. Razdelitev političnih strank po nacionalnih kriterijih je bila jasen signal, da Hrvaška
morda še bolj kot Srbija, želi takšno BiH, ki bi ustrezala njenim interesom. V interesu
Hrvaške in Srbije zagotovo ni bila stabilna in močna BiH, zato so predvsem Srbi in včasih
tudi Hrvatje sistematično zavirali in spodkopavali vladne ustanove tudi s pomočjo bojkota
parlamenta. Do jeseni 1991 je SDS v Bosni pričela z razglašanjem večjih predelov ozemlja
BiH za srbska avtonomna območja. To je bil prvi resni organizacijski korak k srbski državi v
BiH (Judah, 1997: 192). Vodstvo SDS se je pričelo pripravljati na vojno. Januarja 1992 je
JNA v Bosni po ukazu iz Beograda pričela premeščati svoj oficirski kader in vojaštvo, tako da
so v Bosni ostali samo srbski vojaki in oficirji bosanskega porekla (Silber, 1997: 218).
Februarja so v Lizboni potekali pogovori o mirni rešitvi »bosanskega vprašanja«. Glavna
tema pogovorov je bila razdelitev bosanskega ozemlja na kantone, po švicarskem vzoru, kar
je bil nesmisel, saj je bilo Bosno nemogoče razdeliti na kantone, ne da bi ti vsebovali vsaj eno
ali celo dve zelo močni manjšini. Samo dva dneva po lizbonskih pogovorih so se predstavniki
bosanskih Srbov in Hrvatov 26. februarja srečali v Gradcu, kjer naj bi potekali konkretni
pogovori o delitvi bosanskega ozemlja in o premeščanju prebivalstva (Silber, 1997: 220). Na
referendumu, ki ga je zahtevala Evropska unija, je 67 % volivcev glasovalo za samostojno
96 Turška Hrvaška je ime za ozemlje med rekama Una in Vrbas, ki sta pripadali hrvaškemu srednjeveškemu kraljestvu. Ozemlje je potem dobilo ime Bosanska krajina, ker je ležalo na meji med avstrijskim in turškim cesarstvom. Tuđman je po prihodu na oblast obnovil prvotni anahronizem, s katerim je hotel razvrednotiti bosansko državnost (Mesić, 2001: 11).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
55
BiH (Duraković, 1994: 206). Nizko število opredeljenih za samostojno BiH in dejstvo, da so
Srbi referendum bojkotirali, bi moralo služiti kot alarmni zvonec pred izbruhom spopadov v
Bosni, ki so sporadično potekali že skoraj eno leto97. Zunanji ministri Evropske unije so na
srečanju v Luksemburgu 6. aprila 1992, torej na dan osvoboditve Sarajeva leta 1945, priznali
suverenost Bosni in Hercegovini. 6. april ni bila samo obletnica osvoboditve Sarajeva, pač pa
tudi dan, ko so nemške sile leta 1941 napadle Kraljevino Jugoslavijo. Kar so Muslimani leta
1945 in leta 1992 praznovali kot osvoboditev, so Srbi imeli za vojno napoved.
97 Srbska propaganda je prebivalce opozarjala, da bi v samostojni Bosni srbski kmetje spet služili muslimanskim begom, agam in pašam in da bi samostojnost pomenila izničenje vsega, za kar so se Srbi borili in umirali od leta 1804 ali celo od 1389 (Judah, 1997: 199).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
56
6 NACIONALIZEM IN VERSKE USTANOVE V SRBIJI, NA HRVAŠKEM IN V BOSNI IN HERCEGOVINI98
»Pogosto nacionalizem svoje politične izraze črpa iz religije« (Petrović, 2000: 224) Za
prebivalce Jugoslavije religija ni bila tako izključno stvar lastnega prepričanja ampak je bila
del javne identitete. Kot smo videli, je bila povezava med veroizpovedjo in narodnostjo v
nekaterih primerih, tako velika, da je prehod iz ene veroizpovedi v drugo pomenil tudi
spremembo narodnosti v očeh okolice, če ne celo tudi v posameznikovi narodni identiteti
(Petrovich v Perica, 2002: 5). Slednjo predpostavko so vsaj za primer BiH potrdili vsi popisi,
izvedeni v povojnih letih, vključno in predvsem s tistim iz leta 1991, ko so bile množice že
radikalizirane s strani nacionalistične propagande. Ključna razlika med tremi slovanskimi
skupnostmi v BiH ni bila toliko religija (srbsko pravoslavje, hrvaško katolištvo in
muslimanski islam), ampak mit o izvoru naroda, ki je bil posvečen s strani posameznih
verskih ustanov (Perica, 2002: 5). Mojzes govori o štirih mitih, ki so skupni kolektivnemu
spominu balkanskih držav: mit o zemlji in krvi, po katerem je rodna zemlja posvečena in
sodobna država samo ohranja državno kontinuiteto z izvorno srednjeveško državo, mit
oziroma sindrom o križanju in ponovnem vstajenju, s pomočjo katerega se porazi spremenijo
v zmage, tretje je mitološko dojemanje časa, po katerem se mitični dogodki iz preteklosti
mešajo s sedanjostjo, tako se trenutni sovražnik spremeni v večnega, zadnji mit je
glorifikacija vojne in nasilja kot najboljše poti za ohranitev posameznikove svobode, kar
vključuje tudi čaščenje vojnih herojev skupaj s herojskimi dejanji in dosežki (Velikonja,
1998: 21). Pogosto se povezuje slavne junake in mučenike iz preteklosti z današnjimi
voditelji, tako da slednji vlečejo koristi iz svetniškega sijaja prvih (Petrović, 2000: 224-225).
Mitologija tako postane sredstvo in izhodišče politične opcije. Sedanji politični in nacionalni
problemi, dileme in odločitve so obogateni z mitološkimi elementi99. Namerno pozabljanje
določenih dogodkov v zgodovini kot so zločini, ponižanja in porazi, slabe lastnosti nekaterih
herojev in voditeljev itd. je prav tako pomembno, kot je ohranjanje zgodovinskega spomina o
plemenitem boju, slavi in mučeništvu (Renan v Perica, 2002: 5). Djordević opozarja kako je
naraščajoči nacionalizem med jugoslovanskimi narodi povzročil širjenje »konfesionalne
98 Bolj podrobno se je z vprašanjem vloge religije in verskih skupnosti v vojni v BiH ukvarjala Jelena Trifunović v njenem diplomskem delu Religija in vojna v Bosni in Hercegovini. 99 Tako srbski narod zopet bojuje boj za svojo pravično stvar (Kosovo), samo sovražnik je nov: Albanci, ki oskrunjajo sveto srbsko zemljo; Hrvati in Muslimani, ki nosijo zgodovinsko krivdo za poraz pred 600 leti (Velikonja, 1998: 36)
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
57
mentalitete« (Djordevević, 1998: 154). Pojavilo se je prepričanje, da če se posameznik ni
opredelil za pravo veroizpoved, ne bo lojalen pripadnik naroda in države. Dobesedno čez noč
so se Srbi spremenili v aktivne pravoslavce, Hrvati v katolike in Muslimani v muslimane.
»Republike so se s posvetitvijo etničnega in verskega izvora pričele spreminjati v
monokonfesinalne države.« (Djordević, 1998: 154). Denić tako piše o povezavi med
nacionalizmom in religioznostjo:
»Versko zasnovana nacionalna nestrpnost je dobro poznana s področja bivše
Jugoslavije, kjer obstaja mešanica nacionalnega populizma in komunistične trde
roke [...] Široko razširjeno sovraštvo do nedavno dominantnih muslimanskih
skupin, bodisi albanske ali južnoslovanske, še vedno podžiga populistični
pravoslavni nacionalizem. Ni potrebno porabljati veliko besed, da bi se pokazalo,
kako ti 'krščanski' in 'muslimanski' nacionalisti nimajo skoraj nikakršne veze z
nauki in ponekod tudi z ustanovami svoje religije. Vera tukaj služi samo za
nacionalno identificiranje. Tako obstajajo tudi 'krščanski' in 'muslimanski' ateisti.
V politiki identificiranja je pomembno, da oznake delujejo tako znotraj skupnosti
kot tudi, kar je ponekod mnogo bolj pomembno, izven skupnosti ali v odnosu do
'drugega'.« (Denić, 1994: 118)
Nacionalistični politiki in nekateri verski voditelji nosijo veliko odgovornost za
mobilizacijo in radikalizacijo nacionalnih čustev v osemdesetih letih v Srbiji, na Kosovu in na
Hrvaškem in v začetku devetdesetih v Bosni in Hercegovini. Nacionalistični voditelji so
namerno podpihovali tradicionalna verska nasprotja zlasti v konfesionalno mešanih območjih,
kot je bila Bosna in Hercegovina. Pri tem so na svojo stran pridobili tudi podporo verskih
voditeljev (na začetku na Hrvaškem), drugod pa so cerkve navdušeno sodelovale pri
oblikovanju nacionalnih organizaciji (SDA pri Muslimanih) (Cohen, 1998: 54).
6.1 SRBSKA PRAVOSLAVNA CERKEV
Mnogo bolj kot v katoliškem in protestantskem svetu so bile vzhodnoevropske
pravoslavne cerkve bolj intimno in tesneje zgodovinsko povezane s prevladujočo regionalno
postkomunistično ideologijo – nacionalizmom (Radu v Perica, 2002: 6). Pravoslavna cerkev
je bila dojeta kot zgodovinsko počivališče narodnosti, narodnih vrednot in zelo pogosto tudi
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
58
kot rešiteljico narodnega obstoja100. »Srbska pravoslavna cerkev ni samo religiozna
organizacija, ampak je tudi vodilna nacionalna ustanova predana stvari narodne enotnosti –
narodno vodstvo je zgodovinska naloga cerkve kot narodne ustanove« (Miljanović v Perica,
2002: 131; Petrovich v Perica, 2002: 6). Jasno je, da takšna vloga srbske pravoslavne cerkve
nima nobene veze z religijo, mišljeno v obliki teologije ali skupka posameznikovih prepričanj.
Ključni element srbske religije in nacionalizma je mit o Kosovu, ki ohranja živ spomin o
sedaj že znameniti bitki med Srbi in Turki na Vidov dan, 28. 6. 1389, združen skupaj z
drugim mitskim zgodovinskim dogodkom: »velike selbe« Srbov s Kosova v habsburške
dežele (Perica, 2002: 7). Ob 550. obletnici bitke na Kosovu leta 1939 je tedanji škof Emilijan
o Kosovu izjavil, da »poleg Kristusovega imena nobeno drugo ime ni tako lepo ali sveto«
(Silber, 1997: 72). Kljub temu, da Kosovo ni več večinsko srbsko ozemlje, pa se je prav po
zaslugi srbske pravoslavne cerkve ohranil spomin na srbsko državo, ki je imela svoje
politično in versko središče na Kosovu. Kosovo je večkrat omenjeno kot »srbski Sion« ali
»srbski Jeruzalem«101. Fraza »srbski Jeruzalem« je odmevala v jugoslovanskem političnem
prostoru vedno, ko so se pojavile napetosti med posameznimi narodi; tako je bilo v tridesetih,
šestdesetih in sedemdesetih letih ter še posebej v zadnji jugoslovanski krizi v osemdesetih in
devetdesetih letih (Perica, 2002: 8). Srbska pravoslavna cerkev (SPC) je zaradi čistk, ki so
zajele liberalno usmerjeno partijsko strukturo Zveze komunistov Srbije v šestdesetih in
sedemdesetih letih, izšla kot še edina preostala nosilka srbskega etničnega nacionalizma
(Perica, 2002: 123). Po Titovi smrti je na dan prišel etnični nacionalizem in verske
organizacije, še zlasti pa SPC so pohitele s podporo nacionalističnim voditeljem po vsej
državi. Tako so se že leta 1980 pričele pojavljati poročila s Hrvaške, ki govorijo o
nacionalistični agitaciji in propagandi s strani srbskega pravoslavnega duhovništva, z
namenom, da mobilizirajo prebivalstvo na osnovi etničnega nacionalizma (Perica, 2002: 139).
Na veliki petek leta 1982 je skupina enaindvajsetih uglednih pravoslavnih cerkvenih
predstojnikov s Kosova objavila odprto pismo zveznim in republiškim ustanovam v Srbiji, v
katerem se po letu 1945 zopet odkrito odpira »kosovsko vprašanje« (Radić, 1998: 164). Maja
100 Miljanović našteva naslednje vsebine v nacionalistični ali patriotski agendi SPC: (1) srbska narodna zgodovina; (2) Kosovo; (3) druga svetovna vojna, koncentracijsko taborišče Jasenovac in še posebej ustaški genocid nad Srbi; (4) spomin na prvo svetovno vojno; (5) vprašanje srbske narodne kulture; (6) SPC njen socialni status in zgodovinska vloga; (7) način življenja, običaji in vrednote srbskega naroda; (8) kult sv. Sava, ustanovitelja SPC in položaj cerkev, ki so mu posvečene (Miljanović, 2002: 131) 101 Vzporednica med Kosovom in Jeruzalemom ter med Srbi in Židi izvira že iz 15. stoletja in se je preko srbske pravoslavne liturgije ohranila vse do danes (Perica, 2002: 8).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
59
istega leta je Sveta škofovska zveza javno objavila kroniko albanskega protisrbskega
delovanja na Kosovu od leta 1968. Do leta 1986 je SPC vložila 12 peticij glede domnevnih
albanskih napadov na lokalno srbsko prebivalstvo in cerkveno lastnino102 (Perica, 2002: 125).
Arhimandrit Anastasije Jevtić je po potovanju okoli Jugoslavije v intervjuju leta 1983 dejal,
da so Srbi preganjani s strani muslimanov in katolikov. Jevtić je nato leta 1985 v intervjuju
opozarjal, da bi duhovna moč kosovskega mita lahko povzročila srbski nacionalistični vulkan,
če oblasti ne bodo zatrle albanskega nacionalizma. (Perica, 2002: 125). Zaradi vse glasnejših
protestov srbske pravoslavne cerkve, ki so imeli določen odmev tudi v srbski javnosti so se za
»kosovsko vprašanje« pričeli zanimati tudi srbski mediji. Jevtić je izjavil, da je »beograjski
tisk omogočil odločilni preobrat v korist boja glede srbske resnice o Kosovu.« (Jevtić v
Perica, 2002: 125). Ko je leta 1986 izšel Memorandum SANU, ga je vrh SPC večkrat omenil v
svojih pridigah in intervjujih103. Aprila 1987 so srbski tiskani mediji objavili senzacionalno
odkritje, po katerem so lokalne albanske oblasti na Kosovu zgodovinske srbske pravoslavne
cerkve in samostane104 registrirale kot mošeje (Perica, 2002: 127). Istega leta je patriarh
Germanus rekel, da srbska pravoslavna cerkev še čaka pravega voditelja. Istega leta se je na
oblast v Srbiji povzpel Slobodan Milošević, ki je hitro prevzel nacionalistično retoriko, ki je
naletela na ugoden odziv s strani SPC, kljub temu pa je njegov osebni odnos do SPC in
religije ostal dvoumen; tako se Milošević recimo, ki je igral osrednjo vlogo na 600. obletnici
kosovske bitke, ni udeležil verskega obreda v Gračanici105. Podobno nezaupljiva je bila SPC;
na prvih večstrankarskih volitvah v Srbiji leta 1990 je odkrito podprla Miloševićeve
nasprotnike106. Po Miloševićevi zmagi je SPC spoznala, da se bo morala sprijazniti z
neobvladljivim srbskim voditeljem. Novoizvoljeni patriarh Pavle je na lastno prošnjo obiskal
novega voditelja srbskega naroda (Perica, 2002: 144). Do konca osemdesetih let se je Srbska
102 Dober primer, kako nacionalna nasprotja sprožajo poudarjanje nacionalnih posebnosti, kamor predvsem v etnično razdrobljeni Jugoslaviji sodi tudi religija, je pokazala jugoslovanska raziskava Otroci v krizi iz leta 1989, v kateri bosanski Srbi kažejo najnižjo stopnjo religioznosti v primerjavi s Srbi v ožji Srbiji (26 %), Vojvodini (29 %) in na Hrvaškem (26 %) ter opozarja na zelo visoko stopnjo religioznosti med kosovskimi Srbi (43 %) (Cohen, 1998: 53). Leta 1989 se je »kosovsko vprašanje« ponovno pogrevalo že vsaj osem let. 103 Člani SANU in avtorji Memoranduma so večkrat romali na Kosovo in v Jasenovac (Perica, 2002: 125). 104 Med temi naj bi bil tudi znameniti samostan v Dečanih iz 14. stoletja 105 V istem obdobju je velika večina evropskih in še zlasti nekoč komunističnih voditeljev množično obiskovala cerkve in mošeje (Perica, 2002: 129). 106 SPC je bila zelo naklonjena režimu bosanskih Srbov predvsem zaradi njegove nekomunistične narave in podpore, ki jo je dajal tradicionalnim ciljem cerkve. Tako je bila himna Republike Srbske Bog Pravice, verska vzgoja v šolah je bila obvezna, četniško gibanje med drugo svetovno vojno je bilo spoštljivo obravnavano, močna je bila podpora srbski monarhiji in cerkveno vodstvo je uživalo veliko spoštovanje (Cohen, 1998: 71).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
60
pravoslavna cerkev po vsej Jugoslaviji postavila na stran srbskega nacionalizma, zlasti potem
ko je na vplivne položaje prišla mlajša in bolj militantna struja cerkvenih dostojanstvenikov
(Cohen, 1998: 55). Srbska pravoslavna cerkev je kljub temu še naprej močno podpirala srbske
nacionalistične stranke in njihove voditelje v BiH107 in na Hrvaškem108 ter jim še zlasti med
vojno, ki je sledila, dajala potrebno legitimnost in javno podporo, prav tako tudi raznim
paravojaškim silam109, ki so se namnožile med vojno na Hrvaškem in še zlasti v BiH, ki ju je
SPC imela kot del zgodovinskega procesa, ki bo privedel do združitve vseh Srbov (Perica,
2002: 163).
6.2 HRVAŠKA KATOLIŠKA CERKEV
Hrvaška katoliška cerkev je konec 80. let veliko bolj previdno zaplula v nevarne
nacionalistične vode. Tako v analizi, objavljeni s strani Zveze komunistov Hrvaške, po zatrtju
Maspoka, zasledimo, da je hrvaška katoliška cerkev »simpatizirala z idejami gibanja, vendar
se je samo nekaj duhovnikov in cerkvenih voditeljev priključilo k nacionalistom« (Perica,
2002: 59). Ugled in pomen katoliške cerkve med Hrvati je v začetku 80. let močno naraščal in
je do leta 1984, ko se je septembra pred Marija Bistrica zbrala štiristotisočglava množica,
dosegel že tak obseg, da so tuji novinarji pričeli primerjati hrvaško katoliško gibanje s tistim
na Poljskem (Perica, 2002: 71-72). Obe gibanji sta bili sicer verski gibanji, vendar z zelo
močnim nacionalnim predznakom. Cerkev je novi hrvaški državi v povojih ponudila novo
zgodovino, nove simbole in mite. Ključna sestavina je bila nova zgodovina, po kateri je
Hrvaška stoodstotno zahodnoevropska država, njeni stiki z bizantinskimi verskimi in
političnimi elementi ter tradicijo pa so bili minimizirani in negativno prikazani. Obsojeni so
bili zlasti poskusi Srbske pravoslavne cerkve, ki je svoje zgodovinske poglede uskladila s
107 Voditelj bosanskih Srbov, Radovan Karadžić, ki je bil sicer znan po tesnih zvezah s SPC je v intervjuju leta 1990 izjavil, da »Srbska pravoslavna cerkev ni samo cerkvena organizacija, ampak je kulturna ustanova in del nacionalnega vodstva; cerkev je zelo pomembna za vse Srbe, pri tem je nepomembno ali posameznik veruje v Boga ali ne.« (Perica, 2002: 162) Noben srbski pravoslavni duhovnik ali škof ni nikoli obsojal nobenega srbskega vojnega kriminalca, tudi tiste ne, ki so že sedeli v Hagu. Leta 1996 in 1997 je bil srbski patriarh Pavle, poleg številnih nacionalističnih intelektualcev, med podpisniki deklaracije, ki je zahtevala, da bi bila Karadžić in Mladić oproščena s stani Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo. Menihi iz znamenitega samostana Hilandar so Karadžiću ponudili meniško življenje kot zaščito pred pregonom. Perica omenja tudi podatek, da naj bi bil Karadžić kandidat za svetnika v SPC (Perica, 2002: 173-174) 108 SPC je Tuđmana primerjala z novim Pavelićem (Perica, 2002: 144). 109 Arkan naj bi med vojno celo izjavil, da je srbski patriarh njegov vrhovni poveljnik (Perica, 2002: 174).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
61
posvetnim srbskim zgodovinopisjem in trdila, da so Srbi in Hrvati etnično en narod. Hrvaško
katoliško zgodovinopisje pa je trdilo, da gre za dva zgodovinsko ločena naroda, ki imata
pravico do lastne nacionalne države (Perica, 2002: 73). V skladu z Nietzschejevimi besedami,
da človek računa s spominjanjem in pozabljanjem, je hrvaška katoliška cerkev pozabila na
temnejše lise v svoji sodobni cerkveni in narodni zgodovini, zlasti tiste iz druge svetovne
vojne. Vodilna cerkvena osebnost iz tega obdobja, kardinal Stepinac, je bil prikazan kot
mučenik, žrtev protikatoliške zarote komunistov in Srbov (Perica, 2002: 73). Spopad dveh
mitov kardinala Stepinca110 in ustaškega taborišča Jasenovac111 je bil sindrom nacionalizma,
ki je okužil večino verskih in posvetnih prepričanj hrvaškega in srbskega naroda. Dva nova
mita sta bila oblikovana z namenom, da bi postala temeljna kamna dveh novih evropskih
nacij: hrvaške in srbske. (Perica, 2002: 178). V osemdesetih letih so se odnosi med katoliško
in pravoslavno cerkvijo močno poslabšali in domnevna Marijina prikazovanja v Medžugorju
in množično gibanje, ki mu je sledilo, sta samo dolila olje na ogenj že tako napetim odnosom.
Srbi in Srbska pravoslavna cerkev so v njih videli obuditev ustaškega gibanja. Strah
zgodovinsko gledano ni bil povsem neutemeljen, saj je bila Hercegovina tradicionalno
ustaško oporišče iz druge svetovne vojne in tamkajšnji frančiškani pa znani podporniki NDH
(Perica, 2002: 118).
Nov mit je nastal takoj, ko so bili znani uradni izidi prvih večstrankarskih volitev na
Hrvaškem (pomladi 1990), na katerih so nacionalisti premagali reformirane komuniste.
Tuđmanova112 zmaga naj bi pomenila izpolnitev nacionalističnega mita »vrnitve Hrvaške na
Zahod« po »babilonskem suženjstvu« v multietnični federaciji, kjer so bili na oblasti ateistični
komunisti in pravoslavni Srbi (Perica, 2002: 187). Novoizvoljena vlada je odobrila obsežne
koncesije katoliški cerkvi na Hrvaškem (Perica, 2002: 189-190). Hrvaška je postala »katoliška
110 Hrvaško zgodovinopisje in katoliška cerkev sta poudarjala, da je bil Stepinac mučenik povojnega komunističnega terorja in da je med vojno na lastno pobudo rešil veliko Srbov, Židov in partizanov in da ni bil v dobrih odnosih s Pavelićem in ustaškim gibanjem (Perica, 2002: 152). 111 Hrvaški minimalisti (med njimi še posebej Franjo Tuđman) so trdili, da se skupno število ubitih v Jasenovcu giblje med 28.000 in 40.000. Srbski nacionalistični zgodovinarji in raziskovalci pa navajajo, da je bilo samo ubitih Srbov v Jasenovcu okoli 700.000. Zmerni raziskovalci jugoslovanskih žrtev med drugo svetovno vojno, kot je Vladimir Žerjavić ocenjujejo, da je bilo v koncentracijskem taborišču Jasenovac ubitih 50.000 pripadnikov vseh narodov in narodnosti (Perica, 2002: 150-151). 112 Novi predsednik je redno obiskoval nedeljske maše, v svojih govorih je večkrat uporabljal citate iz Svetega pisma, hodil je tudi na zasebna predavanja iz katoliške teologije (Perica, 2002: 191).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
62
država«113. Perica omenja raziskavo, iz katere je razvidno, da se je v obdobju med letom 1988
in 1990 število tistih, ki so sebe razglašali za aktivne katolike, povečalo s 64,8 % na 90 %
(Perica, 2002: 190). Kljub temu velikemu povečanju religioznosti med Hrvati je potrebno
poudariti, da hrvaška katoliška cerkev ni nikoli namerno spodbujala nacionalističnih vrenj
proti Muslimanom in Srbom in je bila v pripravah na vojno veliko bolj pasivna kot Srbska
pravoslavna cerkev; le izjemoma114 se je neposredno vmešavala v spore in spopade. S svojo
podporo skrajnim (ustaškim) nacionalistom je delno onemogočala proces demokratizacije
Hrvaške ter delovala kot apologet vladajočega režima, ki ji je v zameno ponudil poseben
položaj in precejšne koncesije, ki jih ni uživala nobena druga katoliška cerkev v Evropi.
6.3 ISLAM IN BOSANSKI NACIONALIZEM
Muslimansko versko organizacijo, Islamska skupnost (Islamska zajednica) v SFRJ, so
skozi celotno obdobje komunistične oblasti do leta 1989 vodili posamezniki, ki so izhajali iz
partizanskega gibanja in bili predani Titovemu načelu »bratstvo in enotnost« (Perica, 2002:
74). Islamska skupnost (IS) je bila dejavnik stabilnosti v verskih in etničnih odnosih in vir
religiozne legitimizacije jugoslovanskega režima. Muslimanska verska organizacija se ni
razglasila (v nasprotju s krščanskima cerkvama) za varuha nacionalnih identitet. V nasprotju s
srbskim in hrvaškim krščanskim duhovništvom, muslimanski duhovniki (hođe, imami in
uleme) niso častili srednjeveških narodnih vladarjev, svetnikov, templjev, ozemlja in etničnih
mitov (Perica, 2002: 74). Obe krščanski mitologiji, tako hrvaška katoliška kot srbska
pravoslavna, sta razglašali BiH za katoliško oziroma pravoslavno deželo, vsekakor pa za
krščansko. Muslimani niso imeli podobnih mitov, bili so tujci v lastni deželi. Šibkost in celo
popolno pomanjkanje religioznega nacionalizma v cerkveni hierarhiji, ki bi ohranjal čaščenje
določene državotvorne tradicije, je Muslimane postavljalo v podrejen položaj do preostalih
narodov v religijsko-nacionalističnem tekmovanju v Jugoslaviji (Perica, 2002: 75). Zaradi
113 Ker se cerkev iz kanoničnih razlogov ni smela imenovati Hrvaška katoliška cerkev, je katoliška cerkev na Hrvaškem sebe imenovala »Crkva u Hrvata«, pri tem pa je sistematično zapostavljala vse katoliške Nehrvate (Italijane, Madžare, Slovence, Čehe, Poljake in druge) kot tudi nekatoliške Hrvate (protestante in ateiste) (Mojzes, 1998: 90). 114 Perica omenja, da so si frančiškani z Medjugorja in bližnjega samostana Široki Brijeg nakopičili veliko premoženje z lastništvom Hercegovske Banke in tudi preko drugih mafijskih poslov, ki so cveteli v tem mejnem obdobju v 90.letih (Perica, 2002: 172).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
63
podobnih vzrokov so komunisti veliko lažje nadzorovali delovanje IS115. Voditelji IS so
pogosto javno govorili o vrednotah bratstva in enotnosti in o muslimanskih življenjskih
interesih, da se ohrani enotnost Jugoslavije (Perica, 2002: 77).
V nasprotju s centraliziranima in hierarhično organiziranima krščanskima cerkvama, ki
sta bili tesno povezani s svojima etničnima skupnostma, je bila IS vsejugoslovanska krovna
organizacija, večetnična federacija avtonomnih muslimanskih ustanov in zvez (Perica, 2002:
79). V zadnjem desetletju jugoslovanske federacije, ko so bile krščanske cerkve na čelu
obujenega etničnega nacionalizma, je Islamska skupnost vztrajala v svojem
projugoslovanskem stališču.
Po islamski revoluciji v Iranu leta 1979 in Titovi smrti leta 1980 je mladomuslimansko
gibanje z Alijem Izetbegovićem na čelu obnovilo svoje dejavnosti. Vendar so muslimanske
nacionaliste republiške oblasti ponovno hitro zaprle in julija ter avgusta 1983 Izetbegovića in
ostalih 11 članov gibanja obsodile na skupno 90 let zapora, kar je močno poslabšalo odnose z
muslimanskimi članicami gibanja neuvrščenih116 (Perica, 2002: 82). V drugi polovici
osemdesetih, ko se je srbski agresivni nacionalizem pričel širiti preko medijev in posredno
grozil tudi širšim nesrbskim množicam v BiH, se je ugled in vpliv Alije Izetbegovića in
njegovih privržencev med muslimansko duhovščino v BiH močno povečal (Perica, 2002: 83).
Prva znamenja obuditve muslimanske zavesti lahko pripišemo priznanju Muslimanov
kot enakopravnega naroda v BiH. Med letoma 1969 in 1980 je bilo zgrajenih preko 800
muslimanskih religioznih objektov, podoben trend se je ohranil skozi vsa osemdeseta leta. V
drugi polovici leta 1987 je bila dokončana zagrebška mošeja, ki je z 10.000 kvadratnimi metri
več kot trikrat presegala načrtovanih 3.000 kvadratnih metrov, odobrenih s strani zagrebških
mestnih oblasti, in je tako za novima mošejama v Londonu in Rimu postala tretja največja
mošeja v Evropi117 (Perica, 2002: 81). Proti koncu osemdesetih let je protititoistično vodstvo
115 Vladna analiza o odnosih med državo in cerkvijo v šestdesetih je ugotovila, da je bila IS »postavljena pod neposredni državni nadzor in bila kljub popuščanju državnega nadzora v šestdesetih, nezmožna delovanja brez vladne finančne pomoči« (Perica. 2002: 75). 116 Do 1987 so jih oblasti pomilostile, saj so se zavedale škode mednarodnemu ugledu države, poleg tega se je muslimanski nacionalizem kljub vsemu še bolj okrepil. 117 Beograjski časopisi (NIN) so mošejo opisali kot »preveliko in razkošno za potrebe lokalne muslimanske skupnosti«, zgrajeno z namero, da prikaže »naraščajočo samozavest muslimanske skupnosti, ki je posledica združitve religije in nacionalnosti v islamu«. Poleg tega je bilo zapisano, da »širjenje novih 'ekstravagantnih' mošej lahko zaostri medetnične in medverske odnose in povzroči napetosti in konflikte«. Perica opozarja, da je pomenljivo, da je prav v obdobju, ko so srbski mediji poročali o porajajočem se islamu, Srbska pravoslavna
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
64
IS pričelo izgubljati nadzor nad vse bolj protikomunistično razpoloženo duhovščino, vključno
z mnogimi simpatizerji Izetbegovićevega bosanskega religioznega nacionalizma in uvoženih
fundamentalističnih idej. Marca 1991 je bil za novega reis-ul-ulema izvoljen makedonski
musliman Jakub Selimvoski,kot dokaz vsejugoslovanskega značaja IS in predanosti enotnosti
federacije ter kot protiutež Izetbegoviću in napredujočemu nacionalizmu med muslimanskimi
Albanci v zahodni Makedoniji in na Kosovu (Perica, 2002: 85). Novi zagon v
jugoslovanskem islamu je prišel, ko so državo v poznih osemdesetih preplavili srbski,
albanski in hrvaški etnični nacionalizem in so bosanski Muslimani postajali vse bolj
zaskrbljeni z izražanjem lastne nacionalne identitete in z določanjem ozemlja in meja svoje
države (Perica, 2002: 86).
Naraščajoče protimuslimansko razpoloženje v Srbiji je Izetbegoviću omogočilo, da se je
prikazal za edinega branitelja ogroženega muslimanskega naroda118. IS je prišla pod udar, da
se premalo zavzema za obrambo muslimanskega naroda in njegovo poenotenje. Takoj ko se je
IS osamosvojila izpod komunističnega nadzora, je njen nov status ogrožalo Izetbegovićevo
gibanje, ki se je hotelo izoblikovati v muslimansko krovno etnoreligiozno gibanje (Perica,
2002: 87). Leta 1990 je Izetbegović izpolnil svoje dolgoletne želje po muslimanski verski in
narodni stranki v BiH. 26. maja 1990 je bila ustanovljena Stranka demokratske akcije (SDA).
Med ustanovnimi člani je bilo veliko muslimanske duhovščine, zlasti pristašev panislamskega
toka znotraj religiozne strukture Islamske skupnosti (Cohen 1998: 58). Velika večina je po
posredovanju IS prekinila svoje članstvo v SDA; reis Selimoski, generalni sekretar rijaseta
Haris Silajdžić in drugi člani Vrhovne skupščine Islamske skupnosti (večina članov skupščine
so bili tudi ustanovni člani SDA) so razglasili nevmešavanje v strankarske politike. Do
sredine leta 1990 je bil jugoslovanski islam relativno najmanj nacionalistična in militantno
organizirana religija v Jugoslaviji119 (Perica, 2002: 88).
cerkev v Beogradu pričela obnavljati in dograjevati eno največjih bizantinskih katedral na svetu, medtem ko so beograjske mestne oblasti nenehno zavračale izdajo gradbenih dovoljenj za novo mošejo v Beogradu (Perica, 2002: 82). 118 Že leta 1990 naj bi Izetbegović pričel skrivoma nakupovati orožje in organizirati muslimansko milico, t. i. Muslimansko patriotsko ligo (Perica, 2002: 87). 119 Prvi demokratično izvoljeni reis-ul-ulema je postal problematičen za SDA in Izetbegovića. Selimoskijevo projugoslovansko stališče je bilo v napoto Izetbegovićevim željam, da bi versko organizacijo postavili v službo svoje politike. Selimoski je bil formalno odstranjen s položaja leta 1993. SDA in IS sta se postopoma zbliževali. Islamska skupnost BiH je bila v procesu, da postane še ena jugoslovanska narodna cerkev, namenjena, podobno kot krščanske cerkve, ustvarjenju etničnega naroda (Perica, 2002: 88).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
65
7 SKLEPI IN POTRDITEV HIPOTEZ
Sedaj lahko potrdim ali ovržem hipoteze, ki sem jih postavil na začetku diplomskega
dela:
Hipoteza 1: Etnična fragmentacija Bosne in Hercegovine je posledica hrvaške in
srbske nacionalistične propagande, ki sta z enačenjem verske pripadnosti z etnično
onemogočili nastanek enotne bosanske identitete, ki bi slonela na skupni kulturi, jeziku in
zgodovinskem izročilu.
Bosna in Hercegovina je bila zaradi svoje pomembne strateške lege v okviru
Osmanskega cesarstva križišče številnih migracijskih tokov. Zaradi vojaških pustošenj so
turške oblasti ob mejah naseljevale prebivalce iz ostalih delov Balkana, ki so bili v veliki
večini pravoslavne veroizpovedi. Vsaj do 16. stoletja je bila prisotnost pravoslavnega
prebivalstva zanemarljiva. V Bosni so prevladovali heretični bogomili in katoliki. S prihodom
pravoslavnih Vlahov, izselitvijo velikega števila katoliškega prebivalstva in prevzemom
islama s strani bogomilov se je v Bosni in Hercegovini izoblikovala verska podoba
prebivalstva, ki se je ohranila dobrih dvesto let in je razvidna tudi danes. Prebivalstvo Bosne
in Hercegovine se je v medsebojnem razmerju vse do 19. stoletja razlikovalo zgolj po
veroizpovedi; delilo si je skupno ustno in zgodovinsko izročilo, jezik in kulturo, ni pa
izoblikovalo nobene posebne skupne bosanske identitete, ker zato ni bilo potrebe. Prav tako
tudi ni bilo ustreznega dejavnika, kot je bila v Srbiji pravoslavna cerkev, ki bi bil nosilec
bosanske državnosti. Po francoski revoluciji se je pospešil razvoj narodnega ozaveščanja tudi
med balkanskim narodi z zgodovinskim izročilom, zlasti med Hrvati, Srbi, Bolgari, Romuni
in Grki. Ti procesi so popolnoma obšli Bosno in Hercegovino, ki je tako postala siva lisa na
evropski karti narodov. Srbski in hrvaški nacionalisti so videli dobro priložnost za uresničitev
svojih »imperialističnih« načrtov, ki jih bolje poznamo kot ideja velike Hrvaške in velike
Srbije. Tako hrvaška kot srbska propaganda sta namerno prikazovali bosanske katolike in
pravoslavce kot Hrvate in Srbe. Neposredno agitacijo pa so izvajali preko učiteljev in
duhovništva, ki je v Bosno prihajalo iz Srbije oziroma Hrvaške, ali pa preko učiteljev in
duhovnikov rojenih v Bosni, ki so se izobraževali na Hrvaškem in Srbiji in prevzeli hrvaško
oziroma srbsko narodno identiteto. Hkrati pa so tako Hrvati kot Srbi delovali proti
vzpostavitvi posebne samostojne bosanske identitete, ki bi zajela bosanske muslimane,
katolike in pravoslavce. Zlasti pomembno za hrvaške in srbske nacionaliste je bilo vprašanje
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
66
ne/identitete muslimanov. Le-to je bilo za Hrvate in Srbe ključnega pomena, saj bi poseben
bosanski muslimanski narod lahko ogrozil in preprečil hrvaške in srbske zahteve po Bosni in
Hercegovini. Takšen strah in posledična protimuslimanska drža sta se ohranili skozi celotno
19. in 20. stoletje in je bilo lepo vidno, kadar je srbsko in hrvaško rivalstvo glede Bosne
izbruhnilo v oborožen spopad in je levji delež žrtev nosilo muslimansko prebivalstvo BiH.
Drugi dobri kazalec protimuslimanskega razpoloženja je tudi zaplet okoli samega imena
bosanskih muslimanov, katerim edina domovina je bila Bosna in Hercegovina in bi se zato
morali imenovati (in so tudi se) Bosanci/Bošnjaki, vendar jim tega imena tako Hrvati kot Srbi
ne glede na družbenopolitični sistem nikoli niso priznali. Bali so se namreč, da bi bili
morebitni Bosanci/Bošnjaki bolj bosanski od bosanskih Srbov in Hrvatov in bi zato imeli
ekskluzivno pravico do lastne nacije in države, ki bi bila Bosna in Hercegovina.
Zaradi naštetega lahko hipotezo potrdim.
Hipoteza 2: Spopadi na Hrvaškem in v BiH v 90. letih 20. stoletja so nadaljevanje
tradicionalnih hrvaških in srbskih teritorialnih ambicij po ozemlju Bosne in Hercegovine, ki
segajo že v 19. stoletje, in ne del globalnega spopada civilizacij, kot ga je opredelil Samuel P.
Huntington.
Zamisli o boju dobrega (krščanstva) proti zlu (islamu) so bile na Zahodu žive še iz
hladne vojne in le malo napora je bilo potrebnega, da je večnega nasprotnika Zahoda,
komunizem, zamenjal nov, še bolj radikalen in zahrbten nasprotnik, militantni islam. Na
takšni predpostavki temelji tudi Huntingtonova teorija o spopadu civilizacij, zlasti v pogledu
na boj Zahoda proti ostalemu svetu. V tako zastavljenem črno-belem globalnem sistemu so
bile regionalne kulturne, etnične in zgodovinske posebnosti znova potisnjene v ozadje, tako
kot so bile preteklih petdeset let v bipolarnem sistemu.
Narodi Bosne in Hercegovine so med seboj preveč pomešani tako demografsko kot tudi
kulturno; etnično so istega izvora in skupaj delijo celotno zgodovino od prihoda na Balkanski
polotok. Edini element, ki Bosno in Hercegovino uvršča na karto spopadov civilizacij, so tri
med seboj konfliktne veroizpovedi. Kot smo videli te služijo bolj definiranju narodnosti, ne
pa kulture. Delitev narodov v BiH na verski osnovi je del zgodovinske dediščine turškega
upravnega sistema, katerega del je bila Bosna dobrih štiristo let, podobno je bilo sicer tudi v
ostalih balkanskih državah pod Turki, vendar so tam lokalne državne pravoslavne cerkve
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
67
svojo tradicijo črpale iz predosmanskega obdobja in so zato v dobi intenzivnega narodnega
osveščanja v začetku 19. stoletja postale eden poglavitnih stebrov sodobne nacionalnosti.
Pravoslavne cerkve so v Srbiji, Bolgariji in Grčiji ohranjale spomin in vez na predotomansko
državno tradicijo srbskega, bolgarskega in grškega (bizantinskega) naroda. V takih razmerah
so ti narodi veliko lažje ustvarili novo državno in narodno identiteto (tako navznoter kot
navzven) v odnosih s sosednjimi narodi. Ko so balkanski, zlasti pravoslavni narodi prevzeli
zgodovinski spomin lastnih pravoslavnih cerkva za svojega, se je izoblikoval zgodovinski
mozaik, ki je segal vsaj pol tisočletja v preteklost in ni ustrezal dejanskim razmeram na
Balkanu. Tako se je med srbsko nacionalistično inteligenco pojavila zahteva po ozemljih
srbskega carstva za časa Dušana Silnega iz sredine 14. stoletja, ki je na jugu segalo do Soluna,
in vsa ozemlja naseljena s pravoslavnim prebivalstvom, ki je bilo nekoč del peškega
patriarhata in katerega pravna naslednica je bila Srbska pravoslavna cerkev. To pa je zajemalo
Srbe na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini in v Vojvodini. Zlasti močna je bila želja po Bosni
in Hercegovini z njenim številnim pravoslavnim prebivalstvom. Tukaj pa so srbske
teritorialne ambicije naletela na avstrijske in zlasti hrvaške interese. Podobno kot Srbija je
tudi Hrvaška kot posebna kraljevina znotraj Ogrske ohranjala zgodovinski spomin in tradicijo
na srednjeveško državo, ki je v posameznih zgodovinskih obdobjih obsegala tudi del Bosne in
Hercegovine. Poleg tega je bil velik del meje med Hrvaško in BiH naseljen s Srbi, ki so jih
tukaj naselili Avstrijci kot obrambo pred turškimi vpadi in jim dodelili obsežne koncesije.
Srbski nadzor nad BiH bi ne samo preprečil ozemeljsko zaokroženje Hrvaške, ampak bi
verjetno potegnil za sabo tudi izgubo s Srbi naseljene Vojne krajine. V takem ozračju
nezaupanja je ilirsko gibanje, ki je predvidevalo združenje vseh južnoslovanskih narodov,
postopoma zamrlo, namesto njega so se pojavili bolj ozko zastavljeni vendar nič manj
ambiciozni, velikohrvaški načrti. Hrvaško-srbski spor se je tudi po združitvi nekdanjih
južnoslovanskih narodov habsburške monarhije s kraljevino Srbijo po prvi svetovni vojni
samo še stopnjeval in je možno rešitev dobil šele s sporazumom Cvetković-Maček na
predvečer druge svetovne vojne, ki je predvideval delitev BiH. Mir v Bosni je bil možen
samo, če nobena od sprtih strani ni dobila prevlade in neposrednega ozemeljskega nadzora.
Vključitev BiH v NDH med drugo svetovno vojno in v okvir »male« Jugoslavije oziroma
velike Srbije konec 80. in v začetku 90. let dvajsetega stoletja, je imela za posledico krvavo
vojno, ki je bila v svoji osnovi genocidna in usmerjena proti »večnemu« nasprotniku.
Največjo žrtev teritorialnih ambicij sosednjih narodov pa je vedno imel večinski narod Bosne
in Hercegovine, Muslimani, ki so bili v manj kot petdesetih letih dvakrat cilj sistematične
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
68
etnične čistke. Pod lažno podobo medcivilizacijskega spopada se zato skriva agresivni
partikularni etnonacionalizem, katerega poglavitni cilj je uveljavitev zgodovinskih
velikosrbskih in velikohrvaških ambicij po delih Bosne in Hercegovine.
Hipotezo lahko potrdim.
Hipoteza 3: Vladajoče politične elite so s propadom legitimnosti socializma nov vir
legitimnosti črpale iz etnonacionalizma, ki so ga načrtno obudile.
Srbska kot tudi druge jugoslovanske politične elite so dobro vedele, da avnojska
Jugoslavija ni odpravila odprtih medetničnih nasprotij. Slednja so bila pod strogim režimskim
nadzorom in vsak poskus odprtja tega vprašanja je bil ostro sankcioniran. Tako ni bilo
pogojev, da bi se o odprtih vprašanjih razpravljalo in iskalo ustrezno rešitev za njihovo
miroljubno rešitev. Stare zamere in strahovi so se ohranjali in prenašali na naslednje
generacije. Ko se je po Titovi smrti leta 1980 huda ekonomska kriza prelevila v krizo
legitimnosti socializma kot družbenopolitičnega sistema, so jugoslovanske (zlasti srbske)
politične elite uporabile ohranjena, a potlačena medetnična nasprotja kot nov vir legitimnosti,
na kateri bi slonela njihova oblast. Starim sovraštvom in strahovom so nove oblasti dodale
dobro mero populizma in zamer, ki so nastale med petdesetletno komunistično vladavino.
Neskončne polemike v strogo nadzorovanih množičnih medijih o pobojih iz druge svetovne
vojne in rehabilitacija četništva ter deloma ustaškega gibanja so očitno znamenje, da je oblast
to načrtno podpirala in spodbujala. Potrebno je bilo ustvariti ozračje strahu in nezaupanja, da
bi zlasti srbski vrh imel dovolj močno javno podporo, da bi se ohranil na oblasti in spremenil
federacijo po svoji želji in podobi.
Hipotezo zato lahko potrdim.
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
69
8 ZAKLJUČEK
Skoraj deset let po sklenitvi daytonskega sporazuma, ki je zaključi najbolj krvavi
oborožen spopad v Evropi po drugi svetovni vojni, Bosna zopet miruje pod nadzorom nove
velike sile oziroma koalicije sil. Stanje je kljub številnim etničnim čistkam ostalo bolj ali
manj nespremenjeno, nobena od sprtih strani ni popolnoma zadovoljna s trenutnim
položajem. Kljub desetim letom miru pa si strokovna javnost še ni popolnoma na jasnem
glede narave oboroženega spopada. Ali je bil to spopad civilizacij, religij … Huntingtonova
teorija spopada civilizacij iz začetka devetdesetih let je poskusila preko identitete pripadanja
posamezni civilizacij razložiti spopade med Hrvati, Srbi in Muslimani kot spopad treh
civilizacij in je zato poskusila zajeti vse možne dejavnike, ki so privedli do oboroženega
spopada. Usodna napaka v celotnem modelu je v napačnem vrednotenju pomena religije in
verske pripadnosti v obravnavanem spopadu. Po Huntingtonu predstavlja civilizacija najširšo
kulturno identiteto, ki jo opredeljujejo objektivne danosti, kot so skupni jezik, zgodovina,
običaji, institucije in na subjektivni ravni samoidentifikacija posameznika kot del neke
civilizacije (Huntington, 1996: 43). V samem bistvu pripadnosti posamezni civilizaciji pa je
religija, ki opredeljuje in ustvarja duh civilizacije. Če so spopadi v Bosni in Hercegovini in na
Hrvaškem spopad civilizacij, potem bi se vse tri sprte strani morale razlikovati po zgoraj
navedenih elementih. Vendar je smiselno te elemente opazovati pred oboroženim spopadom
in v daljšem časovnem obdobju, da lahko sledimo medetničnim odnosom in sporom skozi
daljše obdobje in njihovi postopni radikalizaciji neposredno pred oboroženim spopadom. Vsi
zgoraj našteti elementi, razen religije, so bili v BiH skozi celotno sodobno zgodovino od
začetka 19. stoletja dalje skupni vsem trem narodom.
Vsi so si delili skupni jezik, ki se je sicer lokalno razlikoval, toda nič bolj kot recimo pri
Srbih in Hrvatih. Poleg tega je bil geografsko vezan, tako da so vsi prebivalci nekega
območja, torej muslimani, pravoslavci ali katoliki, govorili štokavski dialekt, v sosednji
pokrajini pa ijekavski. Huntington pravilno opozarja, da se je z izbruhom spopada v BiH in
tik pred njim pojavila težnja čiščenja jezika tujk, zlasti tistih iz sovražne narodnosti. Tako se
je hrvaščina očistila srbskih izrazov in srbščina, sicer v veliko manjši meri, hrvaških. Nove
uradne pisave naj bi tudi odražale razporeditev narodov v posamezne civilizacijske bloke.
Latinica naj bi na pisni ravni povezovala Hrvate z Zahodom, cirilica pa Srbe s »pravoslavnimi
brati«. Hrvatje, razen zelo redkih izjem, niso nikoli pisali v cirilici in so tudi Srbi na
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
70
Hrvaškem in v BiH v veliki večini pisali zgolj v latinici. Misha Glenny v svoji knjigi omenja,
kako je kot očividec videl izredne napore nekega Srba, da bi napisal nek poštni naslov v
cirilici; ko je obupal, je napisal naslov v latinici. Prav tako ne pozabi poudariti, da so Srbi v
Kninski krajini v glavnem govorili hrvaški dialekt in ne srbsko.
Vsi prebivalci si ne glede na veroizpoved delijo skupno zgodovino vsaj od sredine
šestnajstega stoletja dalje, ko so se pod pokroviteljstvom turške države tu naselili pravoslavni
Vlahi in Srbi. Trditve, da je BiH zgodovinsko del Srbije ali Hrvaške, so konstrukti, ki sicer
temelijo na določenih resnicah, a so kot celota plod nacionalistične propagande120.
Umetnost in običaji, ki niso strogo religiozni, so si podobni, prav tako je podobna
posvetna arhitektura in urbanistična ureditev. Samo po sakralnih objektih bi lahko ločili
srbsko vas od muslimanske, pa še tu bi imeli velike težave, saj so v veliki večini naselij
prebivalci različnih veroizpovedi živeli pomešano med seboj in so zato naselja imela dva ali
celo tri različne sakralne objekte. Veliko večja je razlika med katoliško vasjo v Dalmaciji in
tisto v zahodni (večinsko katoliški) Hercegovini kot med katoliško in pravoslavno vasjo v
Hercegovini.
Vsi trije narodi so si skozi stoletja turške nadoblasti v BiH delili skupni upravni sistem.
Edina izjema sta bila sodstvo in šolstvo, ki sta bila v rokah verskih institucij. Le-te so zaradi
teološke ureditve turške države imele status »upravnih enot«. Odprto ostane vprašanje
različnih veroizpovedi in samoidentifikacije posameznika.
Vprašanje veroizpovedi in samoidentifikacije posameznika je potrebno obravnavati kot
enotno vprašanje. Veroizpoved posameznika določa tudi njegovo etnično pripadnost.
Pravoslavec je v očeh preostalih dveh skupnosti avtomatsko Srb in obratno: biti Srb
samoumevno pomeni biti pravoslavec. Podobno je s katoliki in z muslimani. Toda takšna
vzročna posledica se ni izoblikovala avtohtono skozi daljše časovno obdobje v interakcijah
med prebivalci Bosne in Hercegovine. Kot smo videli je današnja delitev nastala zaradi
teženj sosednjih narodov, Hrvatov in Srbov, da si prilastijo bosanske katolike in pravoslavce
120 Teza (Huntington, 1996: 263), da je s prihodom Turkov, prebivalstvo v urbanih središčih množično
prevzelo islam, medtem ko je ruralno ostalo pravoslavno, kar je privedlo do ločitve med bosanskimi Muslimani
in pravoslavnimi Srbi, je popolnoma zgrešena. Prav Bosna je posebnost na Balkanu, saj je ena redkih dežel, kjer
je kmečko prebivalstvo množično prestopilo v islam in to v času, ko je bilo število pravoslavnega prebivalstva v
BiH zanemarljivo malo.
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
71
za bosanske Hrvate in Srbe, ki tam prebivajo od časa srednjeveških hrvaških in srbskih
kraljestev, če ne že od prej, ter na tak način legitimirajo svoje ozemeljske zahteve do Bosne in
Hercegovine. Da so bosanski pravoslavci in katoliki postali Srbi in Hrvatje, je bilo potrebno
sistematično redefinirati njihovo identiteto iz lokalne bosanske v nacionalno hrvaško ali
srbsko. Ključno vlogo v procesu redefinicije bosanskih pravoslavcev in katolikov sta odigrali
srbska pravoslavna cerkev in frančiškani ter posredno tudi uradna katoliška cerkev. Vsi so bili
razširjeni po celotnem ozemlju BiH. S skoraj izključnim monopolom nad izobrazbo, ki je bila
v turški državi prepuščena verskim institucijam, so omogočili zelo hitro in močno redefinicijo
nacionalnosti. Pod avstrijsko zasedbo leta 1878 se je ta vloga prenesla na sodobno posvetno
izobraževanje. Vlogo »narodnih buditeljev« so prevzeli izobraženci, ki so prihajali iz
sosednjih matic ali pa so se tam izobrazili in se nato vrnili v domovino. Spremembi identitete
ni sledila tudi sprememba kulture, ki je ostala bosanska121. To tudi ni bil cilj Hrvaške in
Srbije. Bosanski Hrvati in Srbi so jim bili uporabni samo toliko, kolikor so jim služili za
legitimiranje ozemeljskih zahtev in kot zavora ozemeljskim ambicijam »imperialnega«
nasprotnika. Na bosanske Hrvate in Srbe so v maticah gledali z viška, kot na »provincialce«,
kar se je ohranilo vse do danes in je bilo vidno tudi v zadnjem spopadu v začetku
devetdesetih. Poleg tega tako srbski kot tudi hrvaški pristopi niso bili enoznačni in so se skozi
19. in 20. stoletje konstantno spreminjali. Kadar je Srbom koristilo pravoslavje kot izgovor za
osvoboditev pravoslavnih bratov izpod turškega in nemškega jarma so ga obešali na velik
zvon, kot samo bistvo srbstva. Kadar jim pravoslavje ni prišlo prav (pri priključitvi Kosova)
so ga srbski nacionalistični pisci hitro razglasili za nekaj zaostalega in srednjeveškega.
Podobne miselne preobrate srečamo tudi pri Hrvatih, le da pri njih ni bilo katolištvo toliko
sredstvo širjenja hrvatstva, kot so to bila razna jezikovna in zgodovinska načela. »Navzven
proti Madžarom, Italijanom, Romunom, Bolgarom, Albancem, sosedom iste religijske
tradicije, so bile jezikovno-kulturne meje hkrati nacionalne meje. Toda navznoter, nasproti
ljudem istega ali sorodnega jezika, so se kot okvir nacionalnega povezovanja uveljavile
religijsko-kulturne razlike.« (Kerševan, 1987: 816) Religija je bila sredstvo diferenciacije med
prebivalci BiH, hkrati pa je umeščala posameznika v okvir lastne skupnosti. Popolnoma
nepomembno je bilo, ali je posameznik versko aktiven ali ne, ali je veren ali ateist. Radovan
121 Gellner je s precejšno grobostjo in lucidnostjo zapisal, da »nacionalizem ni prebujenje narodov in
njihove samozavesti; nacionalizem izumlja narode, kjer jih ni« (Gellner v Anderson, 1998: 15).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
72
Karadžić, voditelj bosanskih Srbov v zadnji vojni v BiH, znan po tesnih zvezah s srbsko
pravoslavno cerkvijo, je v intervjuju leta 1990 izjavil, da »Srbska pravoslavna cerkev ni samo
cerkvena organizacija, ampak je kulturna ustanova in del nacionalnega vodstva; cerkev je zelo
pomembna za vse Srbe in ni pomembno, ali posameznik veruje v Boga ali ne.« (Perica, 2002:
162)
Odnos do bosanskih Muslimanov je bil nestalen in odvisen od »realpolitike« ter zato
predmet pogostih redefinicij s strani hrvaških in srbskih nacionalistov. Tako so sprva veljali
za Turke in tujce, nato so se prelevili v spreobrnjene Hrvate in Srbe, ki so skupaj z vero
zapustili narodno identiteto. Med drugo svetovno vojno so skrajno desničarski ustaški
ideologi govorili o bosanskih muslimanih kot o »cvetu hrvaškega naroda« in »islamiziranem
hrvaškem« plemstvu. Najdlje pa je prevladalo mnenje, da je Muslimane kot narod najbolje kar
ignorirati in jih prisiliti, da se opredelijo kot Srbi in/ali Hrvati. Muslimani so pred začetkom
intenzivnega nacionalnega opredeljevanja svojih pravoslavnih in katoliških sosedov bili na
enaki stopnji nacionalne identifikacije kot ostali dve skupnosti. Z umikom Turčije iz BiH leta
1878 so izgubili svojega zaščitnika, saj so prej kot muslimani spadali v privilegiran sloj
znotraj turške države. Nove avstrijske oblasti so poskušale s pomočjo šolskega sistema
ustvariti posebno bosansko/bošnjaško narodno identiteto, ki bi zajemala celotno prebivalstvo
BiH ne glede na veroizpoved. Glavno oporo so avstrijske oblasti dobila ravno med
bosanskimi Muslimani, čemur so ostro nasprotovali tako Srbi kot Hrvati, ki jim je s
propagando uspelo prekrižati račune Avstrijcem. Strah pred Muslimani kot posebni tretji
ločeni etnični komponenti znotraj že tako zapletenih hrvaških in srbskih računov je povzročil
vztrajno zanikanje muslimanske narodnosti, tudi ko je bilo povsem očitno, da je ta postala
realnost. Ime Muslimani, ki so ga zelo domiselno prilepili čez bosanske muslimane je bil
zopet kompromis, h kateremu je bila prisiljena oblast s strani hrvaških in srbskih
nacionalistov. Muslimani so bili prisiljeni po zgledu svojih sosedov opredeliti svojo
nacionalnost na verski osnovi. Pri Muslimanih je bila torej nacija nacionalnost sublimirana v
pripadnosti islamu (Južnič, 1992: 767). Religija ima v odnosih med Srbi, Hrvati in Muslimani
res pomembno vlogo, saj določi ne samo posameznikova osebna prepričanja in vrednote,
temveč tudi njegovo nacionalnost, ki ga umesti v mrežo odnosov s sosednjimi narodi. Ali kot
je zapisal Marko Kerševan (1987: 817): »V ozadju je pravzaprav enostavno dejstvo, da se
Muslimani v preteklosti niso mogli nacionalno identificirati in opredeliti (kot Srbi ali Hrvati),
ker okvir nacionalnega povezovanja ni bil niti skupni srbohrvaški jezik niti posebna
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
73
geografska in zgodovinska politična celota (Bosna), ampak katoliška in pravoslavna versko-
kulturna tradicija.«
Religija ima v Bosni in Hercegovini res velik pomen, saj transverzalno ločuje
prebivalce skupnega kulturnozgodovinskega prostora po etničnem načelu. Spopadi v BiH so v
prvi meri spopadi med Srbi, Hrvati in Muslimani in šele nato med pravoslavci, katoliki in
muslimani. Mirno lahko pritrdimo Huntingtonu, da v Bosni veroizpoved ni majhna razlika,
saj ločuje tri narode, ki vsak zase razglašajo Bosno za izključno svojo. To je svojevrsten
nesmisel, saj nam pregled etnične oziroma verske razporeditve prebivalstva pokaže, kako so
vse tri etnične skupne razpršene po celotnem ozemlju republike. Po popisu iz leta 1991 naj bi
Srbi živeli na 94,5 % ozemlja, Muslimani na 94 % in Hrvatje na 70 % ozemlja
(Mahmutćehajić, 2001: 133). Zaradi tega Bosna ne more imeti jasne civilizacijske meje.
Huntingtonova »žametna meja« se v Bosni in Hercegovini razcefra.
Namen te diplomske naloge ni bil samo pokazati, da spopadi v Bosni in Hercegovini in
na Balkanu nasploh ne sodijo v okvir medcivilizacijskega spopada, temveč je hkrati poskus
pokazati na tiste dejavnike in vzroke, ki so po mojem mnenju pripeljali do medetničnega
spopada v BiH. Trdim namreč, da spopadi v Bosni v začetku devetdesetih let 20. stoletja niso
revolucija, ampak logična evolucija medetničnih sporov, izvirajočih iz hrvaške in srbske
ambicije po ozemlju Bosne in Hercegovine. Ti spori so stalnica od sredine 19. stoletja in so
občasno izbruhnili v odkrit spopad, najbolj krvavo za časa druge svetovne vojne. Ta spopad je
pustil globoke zamere in nezaupanje med vsemi tremi narodi, ki so se skozi celotno povojno
obdobje ohranile in prenašale na mlajše generacije. Te strahove so v času zadnje krize
jugoslovanskega socialističnega eksperimenta vodilne politične elite odkrile in jih uporabile,
da bi legetimirale svojo oblast. Iz vsejugoslovanske ideje »bratstva in enotnosti« so se zlasti
srbski politiki vrnili h konceptu »Srbi svi i svuda« in omogočili hrvaškim nacionalistom
prihod na oblast. Utečeni propagandni stroj je omogočil hitro širjenje množične
nacionalistične histerije, ki je peljala v novo konfrontacijo med severnimi in južnimi
republikami. V idejnem in geografskem središču novega spora je bila kot mnogokrat dotlej
Bosna in Hercegovina.
Na Balkanu, s središčem v BiH, torej ne gre za nikakršen sodobni konflikt civilizacij v
smislu Huntingtona, pač pa preprosto za nikoli realizirane in vedno znova obujajoče
velikosrbske in velikohrvaške aspiracije po nikogaršnjem ozemlju BiH. Edina stvarna razlika
med sobivajočimi narodi na tem ozemlju - religija, se je večinoma le spretno uporabljala za
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
74
legitimizacijo in artikulacijo interesov vpletenih strani ter pridobivanje mednarodnega
konsenza.
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
75
Angel zgodovine
Njegovo obličje je zazrto v preteklost. Kjer se nam kaže veriga dogodkov, vidi on eno
samo katastrofo, ki neprestano kopiči ruševine na ruševine in mu jih meče pod noge. Gotovo
bi rad ostal, obudil mrtve in razbito sestavil. Toda iz raja veje vihar, ki se je tako ujel v
njegova krila in je tako močan, da jih ne more več zložiti. Ta vihar ga nezadržno žene v
prihodnost, ki ji obrača hrbet, medtem ko pred njim kup ruševin raste v nebo. To čemur
pravimo napredek je ta vihar.
Walter Benjamin (Illuminations)
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
76
9 VIRI:
Monografske publikacije:
1. ANDERSON, Benedict (1998): Zamišljene skupnosti: O izvoru in širjenju nacionalizma. Studia Humanitatis, Ljubljana.
2. BANAC, Ivo (1988): Nacionalno pitanje u Jugoslaviji: Porijeklo, povijest, politika. Globus, Zagreb.
3. BILANDŽIĆ, Dušan (2001): The war in Croatia: Termination and Aftermath of the War in Croatia. V Magaš, Branka in Žanić, Ivo (ur.): The war in Croatia and Bosnia-Herzegovina 1991-1995. Frank Cass publishers, str. 84-91.
4. BIONDICH, Mark (2004): »We were Defending the State«: Nationalism, Myth and Memory in Twentieth-Century Croatia. V Lampe, John R. in Mazower, Mark (ur.): Ideologies and National Identities: The Case of Twentieth-Century Southeastern Europe. CEU Press, Budapest.
5. COHEN, Lenard (1998): Bosnia’s ´Tribal Gods´: The Role of Religion in Nationalist Politics. V: Mojzes, Paul (ur.): Religion and the War in Bosnia. Scholars Press, Atlanta, str. 43-73.
6. ĆIMIĆ, Esad (1998): Bosnian Crossroads. V: Mojzes, Paul (ur.): Religion and the War in Bosnia. Scholars Press, Atlanta, str. 132-144.
7. DENIĆ, Bogdan (1996): Etnički nacionalizam: Tragična smrt Jugoslavije. Radio B92, Beograd.
8. DJORDEVIĆ, Dragoljub (1998): Serbian Orthodox church, the Disintegration of the Second Yugoslavia, and the War in Bosnia and Herzegovina. V: Mojzes, Paul (ur.): Religion and the War in Bosnia. Scholars Press, Atlanta, str. 150-159.
9. DURAKOVIĆ, Nijaz (1994): Prekletstvo Muslimanov. Centrochemie, Ljubljana.
10. FRIEDMAN, Francise (1998): The Bosnian Muslim National Question. V: Mojzes, Paul (ur.): Religion and the War in Bosnia. Scholars Press, Atlanta, str. 1-9.
11. GLENNY, Misha (1992): The fall of Yugoslavia, The Third Balkan War. Penguin Books, London.
12. GOW, James (2003): The Serbian project and its adversaries, a strategy of war crimes. Hurst & Company, London.
13. GRIFFITHS, Ivan S. (1993): Nationalism and Ethnic Conflict: Threats to European Security. Oxford University Press, Oxford.
14. HOWSE, Robert (1995): A Horizon beyond Introductory Reflections. V Akhavan, Payam (ur.): Yugoslavia the Former and Future, Reflections by Scholars from the
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
77
Region. The United Nations Research Institute for Social Development, Geneva, str. 1-13.
15. HUNTINGTON, Samuel P. (1996): The Clash of Civilizations and the Remaking of World Order. Simon & Schuster, London.
16. HUPCHICK, P. Dennis (2002): The Balkans: from Constantinople to Communism. Palgarve, New York.
17. JUDAH, Tim (1997): The Serbs, History, Myth and the Destruction of Yugoslavia. Yale University Press, New Haven and London.
18. KALDOR, Mary (2001): New and Old Wars: Organized Violence in a Global Era. Polity Press, Cambridge.
19. MAGAŠ, Branka (1993): The Destruction of Yugoslavia: Tracking the break-up 1988-1992. Verso, London.
20. MAHMUTĆEHAJIĆ, Rusmir (2001): The war in Bosnia-Herzegovina: the Road to War. V Magaš, Branka in Žanić, Ivo (ur.): The war in Croatia and Bosnia-Herzegovina 1991-1995. Frank Cass publishers, str. 133-152.
21. MALCOLM, Noel (1996): Bosnia: A Short History. Papermac, London
22. MALCOLM, Noel (1998): Kosovo: A Short History. Macmillan, London
23. McCARTHY, Justin (1997): The Ottoman Turks: An Introductory History to 1923. Longman, London.
24. MEIER, Viktor (1996): Zakaj je razpadla Jugoslavija. Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana
25. MESIĆ, Stjepan (2001): The war in Croatia: The Road to War. V Magaš, Branka in Žanić, Ivo (ur.): The war in Croatia and Bosnia-Herzegovina 1991-1995. Frank Cass Publishers, str. 3-13
26. MILOSAVLJEVIĆ, Olivera (2002): U tradiciji nacionalizma, ili stereotipi srpskih intelektualaca XX. Veka o »nama« i »drugima«. Helsinški odbor za ljudska prava u srbiji, Beograd.
27. MOJZES, Paul (1998): The Camouflaged Role of Religion in the War in Bosnia and Herzegovina. V: Mojzes, Paul (ur.): Religion and the War in Bosnia. Scholars Press, Atlanta, str. 74-98.
28. NEČAK, Dušan (1995): Historical Elements for Understanding »Yugoslav Question«. V Akhavan, Payam (ur.): Yugoslavia the Former and Future, Reflections by Scholars from the Region. The United Nations Research Institute for Social Development, Geneva, str. 13-28.
29. PERICA, Vjekoslav (2002): Balkan Idols: Religion and Nationalism in Yugoslav States. Oxford University Press, Oxford.
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
78
30. PETROVIĆ, Edit (2002): Etnonacionalizam i raspad Jugoslavije. V Halpern, Džoel M. in Kajdikel, Dejvid A. (ur.): Susedi u ratu, Jugoslovenski etnicitet, kultura i istorija iz ugla antropologa. Samizdat B92, Beograd.
31. PIRJEVEC, Jože (2003: Jugoslovanske vojne 1991-2001. Cankarjeva založba, Ljubljana.
32. RADIĆ, Radmila (1998): Serbian Orthodox Church and the War in Bosnia and Herzegovina. V: Mojzes, Paul (ur.): Religion and the War in Bosnia. Scholars Press, Atlanta, str. 160-182.
33. SILBER, Laura in LITTLE, Allan (1997): Yugoslavia, Death of a Nation. Penguin books, New York.
34. ŠPAGELJ, Martin (2001): The war in Croatia: The First Phase, 1990-1992: the JNA prepares for aggression and Croatia for defence. V Magaš, Branka in Žanić, Ivo (ur.): The war in Croatia and Bosnia-Herzegovina 1991-1995. Frank Cass publishers, str. 14-40.
35. TRIFUNOVIĆ, Jelena (2001): Religija in vojna v Bosni in Hercegovini: diplomsko delo. FDV, Ljubljana.
36. VELIKONJA, Mitja (1998): Liberation Mythology: The Role of Mythology in Fanning War in the Balkans. V: Mojzes, Paul (ur.): Religion and the War in Bosnia. Scholars Press, Atlanta, str. 20-42.
37. VOJE, Ignacij (1994): Nemirni Balkan: Zgodovinski pogled od 6. do 18. stoletja. DZS, Ljubljana.
38. VUKADINOVIĆ, Radovan (2002): Varnost v jugovzhodni Evropi. FDV, Ljubljana.
Spletne strani:
39. EMBASSYWORLD (2005). URL: http://www.lib.utexas.edu/maps/bosnia/ethnic_majorities_97.jpg, dostopno dne 18.4.2005.
40. HUNTINGTON, Samuel P. (1993): The Clash of Civilizations? URL: http://www.alamut.com/economics/misc/clash.html, dostopno dne18. 04. 2005.
Članki:
41. JUŽNIČ, Stane (1992): Bosna šaptom pade (1463). Teorija in praksa, 29, št. 7-8.
42. KERŠEVAN, Marko (1987): Nacionalna identiteta in religija v Jugoslaviji. Teorija in praksa, 24, št. 7.
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
79
10 PRILOGE
PRILOGA A: ORIS ZGODOVINE BALKANA OD 5. STOLETJA DO ZAČETKA 19. STOLETJA
Prazgodovina sodobne politične, etnične in kulturne podobe Balkana
Balkan je bil od nekdaj prehodno območje med vzhodom in zahodom, kar mu je skozi
tisočletja dalo tudi svoj pečat. Vse velike evropske sile v zgodovini so si na tak in drugačen
način prizadevale dobiti posredni ali neposredni nadzor ali pa vsaj vpliv nad Balkanskim
polotokom, kar je pomenilo delitve in razmejitve na tem območju v skladu z močjo in interesi
posameznih velikih sil.
Prva delitev je Balkanski polotok v celoti doletela še pred prihodom Slovanov v 5.
stoletju, ko je rimski cesar Teodozij razdelil cesarstvo na vzhodni in zahodni del ter mejo
povlekel malo vzhodno od Drine. Ta razdelitev se je po prihodu Slovanov kazala v
misijonarski dejavnosti, ki se je odvijala iz dveh smeri in je pustila na tem območju globoke
posledice. Prva smer pokristjanjevanja je prihajala iz severozahodnega roba slovanske
naselitve, iz frankovskega Ogleja in Salzburga, druga smer pa je prihajala iz bizantinske
države in je zaslovelo z delovanjem bratov Cirila in Metoda. Ta delitev je že zelo zgodaj
povzročila napetosti med Rimom in Konstantinoplom glede vplivnih območji, kar je že
kazalo na bodoča nasprotja. Izoblikovala se je neformalna meja: in sicer zahodno so bile
posamezne dežele pod vplivom Rima in njegovih misijonov, vzhodno pa pod vplivom
Konstantinopla. Večina slovanskih političnih tvorb je tako padla pod kulturno in občasno tudi
politično nadoblast frankovskega oziroma bizantinskega cesarstva. Iz 9. stoletja so izpričana
prva slovanska kraljestva na Balkanu: Hrvaška, Bolgarsko cesarstvo, Raška, Duklja in Zeta,
prav tako je bila v povojih zgodnjesrednjeveška Bosna.
Spor med Rimom in Konstantinoplom glede prevlade v krščanstvu je skozi stoletja
privedel do končnega razpleta, medsebojnega izobčenja papeža in konstantinopelskega
patriarha leta 1054. Ta dogodek med sodobniki ni dobil tolikšnega odmeva, ki bi ustrezal
njegovim posledicam, saj so bili spori med Rimom in Konstantinoplom stalnica in je
izobčenje predstavljalo dokaj milo obliko spopada glede na predhodne izkušnje.
Strateška lega Balkana, most med vzhodom in zahodom, se je ponovno pokazala, ko so
vojske prvih štirih križarskih pohodov prečkale to ozemlje. Četrta se je tu celo končala z
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
80
opustošenjem Dalmacije in osvojitvijo Konstantinopla, ki naj bi ga branili. Ta dogodek je
povzročil ogorčenje v pravoslavnem svetu in rodil nezaupanje do zahodnih kristjanov, ki je
vidno še danes.
Skozi celotni srednji vek je moč posameznih slovanskih držav nihala: za krajši ali daljši
čas so bile vse vključene v večja sosednja kraljestva in cesarstva. Tako je hrvaška
srednjeveška država kot samostojna kraljevina prenehala obstajati v 11. stoletju. Moč Srbije je
od 11. stoletja do sredine 14. stoletja pod Dušanom Silnim že tako narasla, da je bila srbska
država prava balkanska velesila. Obsegala je velik del zahodnega Balkana in se je pripravljala
na dokončni naskok na samo mesto Konstantinopel. Obdobje carja Dušana Silnega
upravičeno velja za zlato dobo srednjeveške Srbije, ki je v 19. stoletju dobilo mitska obeležja
v delih srbskih nacionalističnih avtorjev, ki so bili močno pod vplivom romantike.
Na območju osrednje Bosne122 je od 9. stoletja do 12. stoletja potekal proces
konsolidacije bosanske države. Konec 14. stoletja je postala Bosna pod velikim banom
Tvrtkom I. (1353-1391) vodilna država na Balkanu; ozemeljsko se je razširila na račun
oslabljenih sosed: Srbije in Ogrske123.
Od druge polovice 14. stoletja do sredine 15. stoletja so vse balkanske srednjeveške
države prišle pod turško nadoblast. Leta 1396 je tako padlo drugo bolgarsko cesarstvo, po
dveh odločilnih bitkah na Marici leta 1371 in na Kosovem polju 1389 je Srbija postala turški
vazal, leta 1453 pade Konstantinopel, zadnja balkanska država, ki se mora ukloniti turškemu
navalu, je Bosna leta 1463.
V dobrem stoletju po prihodu na Balkan so pod turškim pritiskom klonila vsa balkanska
kraljestva in postala del turškega cesarstva ali njegov vazal. Balkan, ki se je vse do tedaj
uvrščal na politično karto srednjeveške Evrope kot bogata in razvita dežela in ki je v
kulturnem smislu tekmoval celo z Italijo, je padel v petstoletno obdobje turške nadoblasti, ki
122 Bosna je bila edina krščanska država v tedanji Evropi, ki ni prevzela niti katolicizma niti pravoslavja, temveč je prevzela bogomilstvo kot državno vero. 123 Na račun Srbije, v kateri je po smrti zadnjega Nemanjiča, Uroša, zavladala anarhija, je Tvrtko I. Bosno ozemeljsko razširil na ozemlja zahodno od Drine in ob Limu s samostanom Mileševa, kjer se je leta 1377 nad grobom sv. Save okronal z dvojno krono za kralja Srbov in Bosne. Poleg tega si je na račun Ogrske, ki je bila zapletena v nasledstvene spore, pridobil dalmatinska mesta Split, Šibenik, Trogir ter otoka Brač in Hvar ter začel z izgradnjo lastne mornarice. Tvrtko si je z vso pravico nadel naziv kralj Raške, Bosne, Dalmacije, Hrvaške in Primorja. Pod njegovo oblastjo so bili združeni znatni deli srbskega in hrvaškega etničnega ozemlja (Vuga, 1994: 150-151).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
81
ga je izločila iz kulturnega razvoja Zahodne Evrope in pustila dramatične posledice na njegovi
gospodarski, kulturni, verski in etnični podobi, ki so vidne še danes.
Balkan: novo bojišče med polmesecem in križem
Od 16. do 18. stoletja so bili balkanski narodi pod oblastjo ali vplivom treh sil:
Osmanskega cesarstva, habsburške monarhije in Beneške republike. Vse tri sile so vplivale na
življenje prebivalcev tega območja.
Oblast in vpliv Beneške republike sta bila omejena na ozek priobalni pas v Dalmaciji in
na otoke, le deloma sta prodrla globlje na Balkanski polotok. Spremembe v turškem cesarstvu
in habsburški monarhiji so bistveno bolj, včasih celo dramatično, vplivali na življenje
prebivalcev tega območja. V 16. stol. je bila turška država močnejša, kar se je kazalo tudi v
odnosu do sosednjih krščanskih dežel, ki so morale Turčiji plačevati tribute. V začetku 17.
stoletja se sile izenačijo in v drugi polovici stoletja po celi seriji turških vojaški porazov
habsburška monarhija prenese bojišče na južno stran Save in Donave, torej na Balkan.
Napredovanje in nazadovanje teh sil je odločalo o usodi balkanskih narodov, zlasti Srbov in
Hrvatov, ki so živeli na meji tega bojišča. Pomanjkanje lastne državnosti v balkanskih narodih
in odpor do reform fevdalnega sistema v turški državi sta povzročila, da so bili balkanski
narodi odrezani od Zahodne Evrope ravno v času, ko se je razvijal kapitalizem in ustvarjala
meščanska družba.
Tudi dežele, ki so bile pod oblastjo Habsburžanov ali Beneške republike, se do začetka
18. stoletja niso mogle neovirano razvijati. Hrvaška je bila teritorialno močno okrnjena, njeno
središče se je pomaknilo v Slavonijo, z območja čakavskega narečja na kajkavsko območje,
kar je imelo pomembne posledice v 18. in 19. stoletju, ko sta se oblikovala hrvaški in srbski
književni jezik. Zaradi obrambe pred nenehnimi turškimi roparskimi vpadi se je na meji z
Bosno izoblikovala Vojna krajina, posebna enota, ki ni samo še bolj omejila državnosti
Hrvaške, ampak je družbeno in gospodarsko razdelila Hrvaško na dve različni območji124. Na
opustošenem obmejnem pasu z Bosno so naseljevali borbene skupine beguncev s turškega
ozemlja, ki so bili navajeni na turški način vojskovanja in sposobni za nenehno maloobmejno
124 Ločena je bila v dve enoti Hrvaško krajino s sedežem v Karlovcu in Slavonsko krajino s sedežem v Varaždinu.
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
82
vojno. Pribežniki so bili skoraj izključno krščanskega porekla, imenovali so jih uskoki, Vlahi,
Srbi125 (Voje, 1994: 229). Uskoki so bili poceni vojska, ki je znatno pripomogla k zaščiti
meje, konec 16. stol. je bilo tako že od 5000 do 7000 plačanih krajišnikov (Voje, 1994: 229).
Njihovo število se je znatno povečalo, ko so se poslabšale notranje razmere v turškem
cesarstvu sredi 17. stoletja. V tem obdobju so tudi zamrli turški roparski pohodi. Osvobojena,
nekdaj hrvaška ozemlja niso priključili k Hrvaški, temveč k Vojni krajini, kar je služilo kot
sredstvo nadzora nad hrvaškim plemstvom. V severni Bosni, ki je izgubila velik del svojega
prebivalstva zaradi nenehnih obmejnih spopadov, so Turki naselili prebivalstvo, ki je bilo
pretežno pravoslavne veroizpovedi. Vzporedno je potekalo izseljevanje katoliškega
prebivalstva iz obmejnih območij dalje proti severu, kar je še dodatno pripomoglo k
spremembi etnične podobe tega območja. Podobno kot v Vojni krajini je tudi v Bosni srbska
pravoslavna cerkev omogočila, da so Srbi asimilirali pravoslavne nomadske Vlahe, ki niso
imeli svoje lastne cerkve (Judah, 1997: 12). S karlovškim mirom, ki je zaključil dunajsko
vojno, velik del Vojne krajine ni bil več mejno območje, a ga je dunajski dvor kljub temu
ohranil, kot rezervoar vojakov za spopade na drugih evropskih bojiščih (Voje, 1994: 231).
Vojna krajina velja v zgodovini za eno izmed najbolj aktivnih in razdirajočih meja v Evropi.
Več stoletij je predstavljala ločnico in bojišče med krščanstvom in islamom, poleg tega pa
predstavlja južno mejo med zahodno in vzhodno cerkvijo, ki se je zaradi migracij prebivalstva
pod Turki premaknila nekoliko proti severozahodu (Glenny, 1992: 6). Ni presenetljivo, da
poteka »žametna meja« med pravoslavno in latinsko cerkvijo, kot jo je zarisal Samuel P.
Huntington, prav po južni meji Vojne krajine.
S spremembo razmerja sil konec 16. stoletja se je pričela »rekonkvista« Balkana, ki je
imela usodne in globoke zgodovinske in politične posledice, ki še danes predstavljajo
»vžigalno vrvico« v balkanskem sodu smodnika.
Osmanska država po porazu pred Dunajem in avstrijskem prodoru v osrčje Balkana vse
do Makedonije, ni bila več nevarna krščanskemu Zahodu126 (Voje, 1994: 250-251).
125 Med njimi so bili tudi katoličani in ostanki starega romanskega prebivalstva 126 Dunajska vojna je trajala od 1683-1699, ko je bil podpisan mir v Semskih Karlovcih. Avstrija je dobila vso Ogrsko razen Banata, Slavonijo in Srem po črti med ustjem reke Tise do ustja reke Bosute. Meja bosenskega pašaluka je šla v glavnem po današnji meji Bosne in Hercegovine. Naslednja vojna med Avstrijo in turškim cesarstvom je izbruhnila leta 1714, Avstrija je osvojila ves Banat, del Vlaške, ožjo Srbijo z Beogradom, Zvornikom in trdnjavo Šabac, ter se utrdila na zahodnem bregu Save. Mir je bil sklenjen 21. julija 1718 v Požarevcu. Predstavljal je višek avstrijskega prodiranja na Balkan. Že v naslednji vojni 1737-1738 je bila
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
83
Vzporedno z napredovanjem katoliških sil se je velik del krščanskega prebivalstva
Balkana, zlasti Srbije, dvignil v upor proti Turkom. Umik avstrijske vojske iz osrednjega
Balkana je za sabo povlekel veliko množico krščanskega (v glavnem srbskega) prebivalstva,
ki je bežalo pred turškimi povračilnimi ukrepi. To je bila t. i. »velika selitev« Srbov (Voje,
1994: 250). Velika večina krščanskega prebivalstva Kosova in Makedonije je zapustila svoje
domove, njihova bivališča pa so takoj zasedle velike skupine muslimanskih Albancev. Takrat
je prišlo do močne spremembe etnične strukture te pokrajine.
Upori balkanskih narodov, povezani z interesi velikih sil na Balkanu, so sprožili t. i.
»vzhodno vprašanje«, to je vprašanje o nadaljnjem obstoju Osmanskega cesarstva na
Balkanskem polotoku ter osvoboditve balkanskih narodov izpod turške oblasti (Voje, 1994:
246). V času ruskega carja Petra Velikega se je v reševanje vzhodnega vprašanja začela
vmešavati tudi Rusija. Za turško državo je bila še posebej nevarna ruska pravica zaščite
pravoslavnega prebivalstva pod Turki. Od druge polovice 18. stoletja je Rusija postala glavno
upanje balkanskih narodov za osvoboditev izpod turškega jarma.
Dolgotrajna turška vladavina je močno vplivala na življenje narodov v balkanskih
predelih. Srbija, Bosna in Črna gora so bile pod turško oblastjo več kot 400 let, Makedonija in
Bolgarija pa celo več kot 500. V Bosni in Hercegovini, Makedoniji, na Kosovu in v Bolgariji
se vpliv turške vladavine vidi v zunanjem videzu mest, islamskih kulturnih spomenikih, v
uporabi orientalskih izrazov in v običajih prebivalstva ter seveda v muslimanskem
prebivalstvu Bosne in Hercegovine, Sandžaka, Albanije, Kosova in severnega dela
Makedonije.
Islamizacija
Islamizacija, najbolj vidna dediščina turške prisotnosti na Balkanu, ni potekala enotno
in sočasno; in razlikuje se od pokrajine do pokrajine glede na naravo, hitrost, obseg in
prebivalstvo, ki ga je zajela.
prisiljena Turčiji vrniti vsa ozemlja v Srbiji in Bosni zahodno od reke Save. Avstrijska meja z osmansko državo se nato ni spremenila vse do aneksije Bosne in Hercegovine leta 1908 (Voje, 1994: 248-254).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
84
Islam ni bila samo uradna državna religija turške države, bil je njeno samo bistvo.
Državna ureditev turškega cesarstva je v svoji klasični dobi imela islamski teokratski značaj.
Šeriatsko pravo je ležalo v srcu turške državne ureditve, ki je temeljila na Koranu.
S širjenjem po Balkanu je pod turško oblast prišlo vedno več nemuslimanskih
podložnikov, predvsem krščanske veroizpovedi; vse do osvojitve Egipta in severne Afrike so
celo predstavljali večino v turški državi. Ker islam predpisuje strpnost do »ljudi Knjige«
(Kristjanov in Židov), so ti uživali posebno zaščito127. Številni balkanski nemuslimanski
prebivalci so predstavljali pravno sivo liso128. Zato so takoj po padcu Konstantinopla uvedli
miletski sistem, ki je izviral iz teokratske narave turške države in temeljil na predpostavki, da
naj kot za muslimane velja šeriatsko pravo, za nemuslimanske prebivalce velja njihovo versko
pravo. Tako so bili vsi nemuslimani razdeljeni na milete glede na njihovo veroizpoved129.
Vodje miletov so dobili pravico do obdavčitve, sojenja in usmerjanja življenja pripadnikov
mileta. Milet je identificiral svoje pripadnike izključno po verskem kriteriju, etnija vse do
konca 18. stoletja ni igrala nobene vloge.
Srbija pod Turki
Srbija je bila, podobno kot ostale južne pokrajine pred njo, razdeljena na številne
sandžake. Že v zgodnjem 16. stoletju so se na opustošeni pas ob turško ogrski meji na pobudo
turške države pričeli naseljevati živinorejski Vlahi, ki so s seboj prinesli staro patriarhalno
ureditev (Voje, 1994: 206). Te naselitve so skupaj z »veliko selitvijo Srbov« v dunajski vojni
premaknile središče srbskega prebivalstva proti vzhodu ob reki Moravo in Donavo. Ker je
imel srbski narod pri turških osvajanjih na Ogrskem pomembno vlogo, so obnovili peško
škofijo, ki je imela oblast nad severno Makedonijo, vzhodnim delom Bolgarije, Srbijo, Črno
127 To je imelo predvsem pragmatične vzroke, saj so bili muslimani oproščeni plačevanja visokih davkov, tako so glavni vir prihodkov turške države predstavljali davki pobrani od nemuslimanskih podložnikov (Hupchick, 2002: 133). 128 Šeriatsko pravo velja samo za muslimane in velja samo v sporu med dvema sprtima muslimanskima stranema oziroma če je ena stranka v sporu islamske veroizpovedi, ne velja pa za spore med nemuslimani (Hupchick, 2002: 133). 129 Prvi je bil takoj po padcu Konstantinopla ustanovljen pravoslavni milet, ki je predstavljal veliko večino nemuslimanskih podložnikov turške države in ga je vedno vodil carigrajski patriarh, ki je bil vedno po narodnosti Grk, tako da je beseda Grk postala sinonim za pravoslavca, sledil mu je armenski, ki je zajemal armensko monofizitsko cerkev in vse katoliške podložnike turške države, zlasti ekonomsko in gospodarsko pomembne je bil židovski milet, ki je bil formalno ustanovljen šele leta 1839, neformalno pa je obstajal od samega začetka in ga je vodil rabinski svet v Carigradu (McCarthy, 1997: 127-131).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
85
goro, Vojvodino, Bosno, Hercegovino, ravno tako pa tudi nad naselbinami Srbov na
Hrvaškem in v Dalmaciji. Srbska cerkev je bila po svoji organizaciji in državnopravnem
položaju fevdalna enota. Ker je bila turška država teokratsko urejena, je bila srbska cerkev ne
samo verska, ampak tudi politična organizacija srbskega naroda. Imela je pomembno vlogo
združevanja srbskega naroda pod turško zastavo, kljub temu da je bil srbski narod razdeljen v
različne upravne enote. Dobra organizacija cerkve je preprečevala tudi islamizacijo srbskega
ljudstva. Oživljala in negovala je nemanjiško tradicijo in jo vnašala v življenje srbskega
ljudstva. V miselnost srbskega človeka je vnašala tudi politične ideje (Voje, 1994: 208-209).
Bosna in Hercegovina
Turki so bili v BiH prisotni še, preden so jo pokorili v sredini 15. stoletja. Celoten
proces osvajanja je trajal približno 20 let. Po dokončnem padcu Bosne pod Turke je bil leta
1463 ustanovljen bosanski sandžak s središčem v Sarajevu (tur. Saray-ovasi = dvorec sredi
polja). Turška oblast se je v Bosni v 16. stol. hitro širila, kar se kaže v ustanovitvi številnih
novih sandžakov.
V 16. stoletju je na bosanskih tleh nastala posebna organizacija za obrambo dežele
imenovana kapetanija. Obmejni pas je bil razdeljen na več kapetanij. Le-te so bile utrjeni
vojaškoobrambni prostori, katerih glavno oporišče je bila kaka pomembnejša trdnjava,
okrepljena s sistemom večjih ali manjših utrdb. To je bila turška vojna krajina (Voje, 1994:
210-11). Podobno kot na hrvaškem delu ozemlja je bila tudi ta močno opustošena, zlasti
območja ob Uni in Vrbasu, zato je turška država na to območje naseljevala Vlahe, ki so prešli
v pravoslavno vero. Tako so porečja rek Vrbasa in Sane ter delno Une z Uncem postala
pretežno srbska. Ko je bil poseben položaj Vlahov izenačen z ostalo rajo, so se ti pričeli
množično preseljevati na habsburška obmejna območja (Voje, 1994: 213).
Najgloblje korenine, ki so vidne še danes je islamizacija pustila v Bosni in Hercegovini.
Tudi v Bosni ima islamizacija svoje posebnosti, ki so bile kulturno vezane na to pokrajino.
Sem v prvi vrsti štejemo bogomilstvo, saj se je moralni nauk bosanske cerkve močno
zbliževal z naukom islama, kljub temu da je bila bosanska cerkev izkoreninjena vsaj desetletje
pred njegovim prihodom. Bosansko prebivalstvo je nove gospodarje pričakalo brez opore v
močni cerkveni organizaciji, ki bi ščitila njihove interese in jih notranje povezovala (voje,
1994: 213). Islamizacija je naprej zajela tisti del plemstva, ki je prestopil na turško stran. V
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
86
drugi polovici 15. stoletja je prišlo do množične islamizacije bosanskega kmeta130. Prav v
Bosni je islamizacija intenzivno zajela plebejske in kmečke množice, saj je prestop v islam
prinesel ugodnejši položaj. Kmet musliman je imel manjše fevdalne obveznosti, občutno se
mu je povečala zemljiška posest. Vsem, ki so sprejeli islam, so se odpirala vrata do najvišjih
položajev v državi ne glede na njihov prejšnji družbeni položaj in etnično pripadnost (Voje,
1994: 210-213).
Poseben položaj v Bosni so si pridobili frančiškani. Ustanovljena je bila posebna
frančiškanska provinca Srebreniška Bosna (Bosna Argentinea) (Voje, 1994: 215). Pod to
provinco so spadali tudi kristjani v Srbiji in nekaj časa celo v Bolgariji. Kljub zelo močnemu
vplivu frančiškanov pa se je število katoličanov v Bosni konstantno zmanjševalo. Vzrokov je
bilo več, najpomembnejši je bilo izseljevanje v sosednje pokrajine, isalmizacija in prestopanje
katoličanov v pravoslavno vero131. Katoličani so postali manjšina med bosanskim
prebivalstvom (Voje, 1994: 216).
130 Vzrokov je bilo več: utrditev osmanske fevdalne organizacije (muslimanske spahije iz drugih delov države), poudarjena vloga Bosne kot vojne krajine, ki je bila izhodišče za vojaške akcije in vpade proti zahodu, oživitev agrarne proizvodnje, okrepitev mestnega gospodarstva po orientalskih vzorih, gosta mreža utrjenih mest in trdnjav z muslimanskimi posadkami, verske ustanove s številnimi verskimi uslužbenci, delovanje derviških redov in prodiranje vzhodne urbane kulture ter islamske kulture nasploh (Voje, 1994: 213). 131 Po poročilih naj bi bilo leta 1600 v Bosni 80.000 katoličanov, leta 1675 pa 70.000. Beneške in habsburške vojne proti Turkom so položaj katolikov naknadno poslabšale. Hujše preganjanje se je začelo med veliko dunajsko vojno konec 17. stoletja, tako naj bi bilo leta 1723 v Bosni še okrog 25.000 katoličanov (Voje, 1994: 216).
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
87
PRILOGA B: SLIKOVNO GRADIVO
Slika 1: Huntingtonova »žametna zavesa« v Evropi
SPOPAD CIVILIZACIJ NA BALKANU ?
88
Slika 2: Etnična podoba BiH leta 1991 (Vir: http://www.lib.utexas.edu/maps/bosnia/ethnic_majorities_97.jpg, dne 18.4.2005)