stiska posameznika v...

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Socialna pedagogika

Ana Šutar

STISKA POSAMEZNIKA V NEOLIBERALIZMU

Magistrsko delo

Ljubljana, 2018

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Socialna pedagogika

Ana Šutar

STISKA POSAMEZNIKA V NEOLIBERALIZMU

Analiza neoliberalne ideologije v literaturi za samopomoč

Magistrsko delo

Mentorica: doc. dr. Špela Razpotnik

Ljubljana, 2018

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................. 1

2 RAZISKOVALNI PROBLEM, CILJI IN PRISTOP ....................................................... 3

2.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA .............................................. 3

2.2 CILJI RAZISKAVE IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ....................................... 3

2.3 METODOLOGIJA ...................................................................................................... 4

3 NEOLIBERALIZEM ......................................................................................................... 5

3.1 OPREDELITEV IN DIMENZIJE NEOLIBERALIZMA ........................................ 5

3.1.1 NEOLIBERALIZEM KOT IDEOLOGIJA ........................................................................ 7

3.1.2 NEOLIBERALIZEM KOT HEGEMONSKI DISKURZ ....................................................... 9

3.1.3 NEOLIBERALIZEM KOT JAVNE POLITIKE ............................................................... 10

3.2 RAZVOJ NEOLIBERALIZMA .............................................................................. 12

3.2.1 LIBERALIZEM IN NEOLIBERALIZEM ....................................................................... 12

3.2.2 VZPON NEOLIBERALNE IDEOLOGIJE ...................................................................... 14

3.2.3 PRVI VAL NEOLIBERALIZMA V OSEMDESETIH LETIH 20. STOLETJA:

THATCHERIZEM IN REAGONOMIKA ..................................................................................... 21

3.2.4 DRUGI VAL NEOLIBERALIZMA V DEVETDESETIH LETIH 20. STOLETJA: CLINTONOV

TRŽNI GLOBALIZEM, BLAIROVA TRETJA POT IN WASHINGTONSKI KONSENZ .................... 23

3.2.5 KRIZA NEOLIBERALIZMA ....................................................................................... 25

3.3 NEENAKOST IN NEOLIBERALIZEM ................................................................ 28

4 VLADNOST – OD OBLASTI K SUBJEKTU ............................................................... 32

4.1 BIOPOLITIKA ......................................................................................................... 32

4.2 KONCEPT VLADNOSTI – STIČIŠČE MED TEHNOLOGIJAMI OBLASTI IN

TEHNOLOGIJAMI SEBSTVA ......................................................................................... 35

4.3 TEHNOLOGIJE OBLASTI IN TEHNOLOGIJE SEBSTVA ............................... 39

5 POSTMODERNA NEOLIBERALNA SUBJEKTIVITETA ........................................... 43

5.1 IDENTITETA IN INDIVIDUALIZACIJA ............................................................ 43

5.2 NEOLIBERALNA SUBJEKTIVITETA ................................................................ 45

5.3 SAMOAKTUALIZACIJA ........................................................................................ 49

6 SAMOPOMOČNA LITERATURA ............................................................................... 52

6.1 INDUSTRIJA SAMOPOMOČI IN ŽANR SAMOPOMOČNE LITERATURE .. 52

6.1.1 SAMOPOMOČ V KRIZI ............................................................................................. 56

6.1.2 TRANSNACIONALNOST SAMOPOMOČNE LITERATURE ........................................... 57

6.1.3 KARAKTERISTIKE LITERATURE ZA SAMOPOMOČ .................................................. 59

7 ANALIZA PRIROČNIKOV ZA SAMOPOMOČ ......................................................... 62

7.1 IZBIRA VZORCA IN KRATKA PREDSTAVITEV IZBRANIH KNJIG ........... 62

7.2 VLADNOST PREK AKTIVNOSTI BRANJA PRIROČNIKOV ZA

SAMOPOMOČ NA PRIMERU KNJIG SKRIVNOST IN ŽIVLJENJE JE TVOJE .......... 66

7.2.1 IZBIRA PRIROČNIKA IN INTERPELACIJA POSAMEZNIKA V SUBJEKT ...................... 66

7.2.2 FOUCAULTOVE TEHNIKE SEBSTVA ........................................................................ 69

7.2.3 SAMOPOMOČ IN SVET – OHRANJANJE STATUSA QUO ............................................ 72

7.2.4 PROBLEM JE V VAŠEM MIŠLJENJU .......................................................................... 73

7.2.5 IZBIRA, SVOBODA IN LASTNA ODGOVORNOST KOT IMPERATIVI NEOLIBERALIZMA

IN SAMOPOMOČI .................................................................................................................... 76

7.2.6 EPILOG ANALIZE PRIROČNIKOV ZA SAMOPOMOČ ................................................. 81

8 ZAKLJUČEK ................................................................................................................... 83

LITERATURA ........................................................................................................................ 87

IZVLEČEK

Magistrsko delo raziskuje in analizira povezanost neoliberalne ideologije in njeno vpetost v

družbo v relaciji s posameznikom. V teoretičnem delu opredeli neoliberalizem kot ideološki in

političnoekonomski koncept, ki posameznika omeji na potrošnika, nato pa prek zgodovinskega

poteka neoliberalizma bralcu predstavi, kako je neoliberalizem zavzel položaj statusa quo tako

v družbi kot tudi v mišljenju posameznikov. Izhajajoč iz Foucaultovega koncepta vladnosti se

delo osredotoča na povezanost med tehnologijami oblasti in tehnologijami sebstva, pri čemer

prek raziskovanja konceptov individualizacije, subjektifikacije in samoaktualizacije oriše

posameznika, na katerega pade breme učinkov neoliberalizma. Ob bok neoliberalizmu postavi

samopomoč in samopomočno literaturo, ki stisko ljudi nagovorita in v zameno za plačilo

ponudita univerzalen recept, ki pa prezre kakršne koli družbene neenakosti ter posamezniku

zatrjuje, da je on tisti, ki se mora spremeniti. Z analizo dveh priročnikov za samopomoč,

Skrivnost avtorice Rhonde Byrne in Življenje je tvoje avtorice Louise L. Hay, delo predstavi,

kako vladnost preide k subjektu in kako so imperativi neoliberalizma (svoboda, izbira in lastna

odgovornost) obenem temelji samopomoči, ki tudi družbene težave vidi zgolj kot posledico

nedelovanja oziroma nepravega delovanja in nepravega mišljenja posameznika, in z

zastiranjem resničnosti ohranja družbeni status quo, posameznika pa vidi kot tistega, ki je sam

odgovoren za vse, pri čemer pa samopomoč stisko, tesnobo in krivdo, ki naj bi jih domnevno

skušala odpraviti, pravzaprav ustvarja oziroma poglablja.

Ključne besede: neoliberalizem, neoliberalna subjektiviteta, tehnologije sebstva, vladnost,

samopomočna literatura

ABSTRACT

The Master's Thesis explores and analyzes connection between neoliberal ideology and its

integration into society in relation to an individual. In the theoretical part, neoliberalism is

defined as an ideological and political-economic concept that limits an individual to a

consumer, and then through the historical course of neo-liberalism, it is explained to the reader

how neoliberalism has occupied the status quo both in society and in the opinion of individuals.

Deriving from Foucault’s concept of governmentality, the work focuses on the connection

between technologies of government and technologies of the self, whereby, through the

exploration of the concepts of individualization, subjectivity and self-actualization, it outlines

the individual to which the burden of neoliberalism falls. On the side of neoliberalism, it sets

self-help and self-help literature, which speaks of people's distress and, in exchange for

payment, offers a universal recipe that ignores any social inequalities, but reminds the

individual that he/she is the one who has to change. Through the analysis of two self-help

manuals, The Secret by Rhonda Byrne and You can heal your life by Louise L. Hay, the work

illustrates how the government passes to the subject and how the imperatives of neoliberalism

(freedom, choice and own responsibility) are at the same time cornerstone for self-help, which

also sees social problems only as a consequence of the inaction or malfeasance of the individual,

and with the obscurity of reality preserves the social status quo, and sees the individual as the

one who is responsible for all, while self-help actually creates or deepens feeling of distress,

anxiety and guilt, that it allegedly attempts to eliminate.

Key words: neoliberalism, neoliberal subjectivity, technologies of the self, governmentality,

self-help literature

Stiska posameznika v neoliberalizmu | Šutar Ana

1

1 UVOD

Magistrsko delo skuša povezati koncepta neoliberalizma in samopomoči, ki sta se mi nekoč

zdela nepovezana, zdaj pa ju vidim kot nerazdružljiva, saj težko mislim prvega brez drugega.

Samopomoč ni protiutež neokapitalizmu, ampak tehnika, s katero se posameznik sam

preoblikuje v neosubjekt. Čeprav sem se trudila, da bi bilo delo koherentno, vendarle

predstavlja tudi mene v različnih življenjskih obdobjih. V obdobju pred in po - a vprašanje je

pred čim oziroma po čem. Pred zavedanjem, da ni vse odvisno od mene, da obstaja sistem, ki

mu je tako rekoč nemogoče ubežati, sistem, ki pomembno zaznamuje življenje vsakega

posameznika, morda celo bolj, kot ga zaznamuje sam. Sistem, ki zamenja/nadomesti, je

postavljen na mesto stvarnika. Ideologija, ki je povsod, a je, če njene moči ne poznaš, nevidna.

Ideologija, ki postavi posameznika na piedestal in poveličuje njegovo moč, a je v resnici prav

ona tista, ki mu moč jemlje. V resnici dokaj nemočen posameznik postane obtežen z bremenom

lastne izbire in lastne odgovornosti, ki pa se ne omejita le nanj, temveč sežeta do zadnjega

kotička družbe. A kaj je bilo pred tem? Iluzija, da je vse odvisno od mene, od mojih misli. Tudi

sama imam izkušnjo, ko sem se kot zadnje rešilne bilke oprijela samopomočne literature.

Mislila sem, da lahko do same sebe prodrem z branjem priročnika, a se v resnici od same sebe

ne bi mogla bolj oddaljiti. Sprva sem občutila zagon, v meni se je prebudila moč, da lahko nekaj

spremenim. Ne samo nekaj, ampak tudi sebe, svoje celotno življenje, si narišem svet, kakršnega

si ga želim. Nagovorili so me priročniki, katerih avtorji so opisovali podobno obdobje v svojem

življenju, kot je bilo tisto, ki sem ga takrat živela jaz. Obdobje težav so predstavili kot priložnost

za rast, za spoznanje samega sebe in za kreiranje življenja, kakršnega si posameznik želi. Pri

tem pa naj bi bilo čisto vse odvisno samo in izključno od mene. Ni pomembno, kdo sem, kaj

počnem, kakšna sem, kje sem, pomembno je le, kaj bom s tem naredila in kakšen je moj pogled

na položaj. Spomnim se, da se je v delu mene porajal dvom, a so me zgodbe o uspehu in

pričevanja bralcev navdala z elanom, ki je bil dobrodošla zamenjava za brezup, zato sem se

ravnala po navodilih priročnika: vizualizirala, bila pozorna svoje misli, ponavljala afirmacije,

skratka počela sem vse, da bi se nekaj spremenilo, da bi življenje spravila v prave tirnice, a

obljubljenega čudeža ni bilo. Poznala sem »skrivnost«, a zgodilo se ni popolnoma nič. No,

nekaj pač - spodletelo mi je; pa ne zaradi mojih okoliščin ali kakršnih koli zunanjih dejavnikov,

temveč zaradi mene same. Mislila sem, da si očitno nisem dovolj želela, da nisem dovolj

verjela, pravilno aplicirala. In kaj se je zgodilo potem? Posegla sem po novem priročnik ter

verjela, da bo prav ta tisti pravi. Pa ni bil, prav tako tudi ne noben za njim. Z neuspelimi poskusi


2

sem se čedalje bolj oddaljevala od sebe, se skušala spremeniti in se prilagoditi zahtevam iz

priročnikov. Opolnomočenje, ki sem ga občutila ob prvem stiku s samopomočnimi priročniki,

sta po nekaj neuspelih poskusih zamenjala občutka krivde in poraza. Bila sem še dodatno

obremenjena, saj bi lahko preprosto izbrala »boljše« življenje, pa ga nisem, tako da sem zdaj

sama kriva za vse. Zanemarjanje socialnega konteksta, družbenih razmer, neenakosti, relacije

med menoj in okoljem je tudi tisto, kar prej ni bil moj problem, ampak posledica sistemske

ureditve, zgrnilo na moja pleča. Moje prvo soočenje z antidotom je bila knjiga avtorice Renate

Salecl z naslovom Izbira. Ta zaznamuje drugo obdobje, v katerem sem, tudi s pomočjo študija

socialne pedagogike, dobila orodja, da sem lahko nastavila zrcalo družbi in odprla vprašanje o

neoliberalizmu. Spoznala sem, da sem prav prek priročnikov za samopomoč prišla bližje

neoliberalnemu upravljanju kot kadar koli prej ter da tega ni počel nekdo ali nekaj zunanjega,

temveč sem to počela sama. Težko bi rekla, da je bilo to obdobje lažje, saj sem se na trenutke

počutila kot v krču, nemočna in obupana. Niti predstavljala si nisem, da so se načela kapitalizma

in neoliberalna ideologija zalezli v vse pore družbe in vame, in da je ravno to tista nevidna moč

ideologije, ko vse prste uperi v posameznika. Moje delo pa poskuša pokazati sfero, ki je onkraj

sebe ter posameznikovo doživljanje in njegove stiske umestiti v kontekst, ki se ne začne in

konča pri njem, in osvetliti, da so načela neoliberalizma tista, ki to stisko v veliki meri

ustvarjajo, ter ga na ta način razbremeniti občutkov krivde in neuspeha.


3

2 RAZISKOVALNI PROBLEM, CILJI IN PRISTOP

2.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA

»Bodi to, kar si! Uresniči svoje potenciale! Bodi svoboden! Postani srečen! Misli pozitivno!

Izberi!« To so le nekateri imperativi, ki vsak dan nagovarjajo in kreirajo naše življenje. Gre za

neoliberalistična gesla, ki naj bi nas navdala z optimizmom in novim zagonom, a so v samem

bistvu problematična, saj poudarjajo individualno odgovornost, zanemarjajo pa družbeno;

govorijo o tem, da imamo enake možnosti, da sta bistvena izključno želja in trud, da bi bili

svobodni, da imamo možnost izbire, da smo lahko vse, kar si želimo. In ko vsemu temu dodamo

še pozitivno psihologijo, nešteto novih priročnikov za samopomoč, ki ponujajo instantne in

univerzalne recepte, je krivda za neuspeh in nesrečo le posameznikova. Zanima me, kako so

mehanizmi neoliberalizma s svojo neposredno in posredno vpletenostjo v življenje povezani s

posameznikovim doživljanjem sebe in kakšen položaj pri tem zasedajo priročniki za

samopomoč.

2.2 CILJI RAZISKAVE IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

Cilji:

– skozi različne dimenzije neoliberalizma prikazati, kako neoliberalna ideologija kroji

podobo družbene realnosti in posameznikovega doživljanja in delovanja znotraj nje;

– s pomočjo konceptov postmoderne (individualizacija, subjektivizacija,

samoaktualizacija) raziskati, kako neoliberalna ideologija in samopomočna literatura

odgovornost tudi za družbene probleme prenašata na posameznika;

– analizirati priročnike za samopomoč ter prikazati, kako z aktivnim branjem

samopomočne literature prihaja do udejanjanja neoliberalnih idej pri posamezniku prek

tehnologij sebstva oziroma prikazati, da je samopomoč komplementarna korelacija med

praksami in tehnikami, ki temeljijo na vladnosti;

– prikazati, kako samopomočna literatura interpelira bralca v subjekt vladnosti in

prikazati skladnost postulata upravljanja s samim seboj s politično racionalnostjo v

neoliberalnih demokracijah.

Raziskovalna vprašanja:

– kako neoliberalizem uveljavlja svoja načela v posameznikovem življenju;

– prek katerih mehanizmov ideologija neoliberalizma v ljudeh sproža občutke lastne

odgovornosti za strukturne oziroma družbene probleme;


4

– kako tehnike oblasti sovpadajo s tehnikami sebstva oziroma kako neoliberalno

upravljanje preide od oblasti k posamezniku;

– kako neoliberalizem in samopomočna literatura spreminjata načine, na katere

posameznik razume samega sebe in dela na sebi.

2.3 METODOLOGIJA

V magistrskem delu bom z uporabo teoretsko-komparativne metode analizirala domačo in tujo

literaturo, s pomočjo katere bom, naslanjaje se na ključne avtorje, opredelila neoliberalizem in

analizirala koncepte neoliberalizma. Neoliberalizem bom predstavila in razlagala z uporabo

različnih teorij in tako skušala zajeti kompleksnost, ki jo pojem vnaša. Sprva bom definirala in

pojasnila različne dimenzije neoliberalizma, pri čemer se bom opirala na avtorje Althusser,

Laclau, Steger in Roy, nato bom prikazala zgodovinski potek neoliberalizma, ki kaže, da se

zgodovina ponavlja - najprej kot tragedija, nato kot farsa. S pomočjo avtorjev, kot so Klein,

Chomsky, Harvey, bom pojasnila, kako se je neoliberalizem z ekonomskopolitičnega vidika

razvil in kako je neoliberalna ideologija prešla v vse pore družbe, z navezavo na Baumana pa

bom predstavila tudi, kako neoliberalizem poglablja neenakost. Nato bom raziskovala koncept

vladnosti ter tehnologije oblasti in sebstva, pri čemer bom, s pomočjo Foucaulta, izhajala s

filozofsko-političnega vidika. V nadaljevanju bom predstavila še sociološki vidik in prek

razmišljanj o konceptih individualizacije (po avtorici Ule, Baumanu in Becku), neoliberalne

subjektivitete, ki temelji na spoznanjih avtorice Luthar in Nikolasa Rosa, in samoaktualizacije

postopoma prehajala od družbe k posamezniku, ki ga nagovori literatura za samopomoč. Z

uporabo literature avtorjev, kot so Nehring, Rimke, McGee, Salerno, bom iskala povezave med

neoliberalizmom, prej omenjenimi koncepti Foucaulta in samopomočno literaturo, vse skupaj

pa zaokrožila z analizo dveh priročnikov za samopomoč, ki mi bosta služila kot vir podatkov

iz stvarnosti. Na podlagi zastavljenih kriterijev bom izbrala dva priročnika za samopomoč, in

sicer Skrivnost avtorice Rhonde Byrne ter priročnik Življenje je tvoje avtorice Louise L. Hay.

S kritičnim branjem bom priročnika za samopomoč, s pomočjo prej raziskanih konceptov in

znakov neoliberalizma ter nastavkov avtorja Cherryja, analizirala in tako skušala prikazati

vzajemno delovanje med neoliberalnimi tehnikami oblasti in tehnikami sebstva.


5

3 NEOLIBERALIZEM

3.1 OPREDELITEV IN DIMENZIJE NEOLIBERALIZMA

Za neoliberalizem se zdi, kot da bi bil vrojen v družbo, kjer, globoko zakoreninjen v našo

miselno shemo, postaja prevladujoč diskurz sodobnosti, hkrati pa je ravno zaradi svoje

vsenavzočnosti težko oprijemljiv. Neoliberalizem tako postaja nekaj samoumevnega in obenem

težko razumljivega. O njem se ne sprašujemo, ne razmišljamo, ampak ga preprosto živimo.

Postaja oziroma ostaja ideologija današnjega časa, ki se iz političnega in ekonomskega seli v

zasebno sfero; da pa bi lahko razgrnili tančico in prepoznali to neoliberalno ideologijo, jo je

treba najprej čim natančneje opredeliti, saj je izraz neoliberalizem pogostokrat izpuščen

oziroma ga nadomeščajo politika svobodnega trga, osebna svoboda, izbira ali drugi privlačnejši

termini.

Harvey (2012) opredeli neoliberalizem kot teorijo politično-ekonomskih praks. Po njej do

človeške blaginje najhitreje pridemo z osvoboditvijo individualnih podjetniških svoboščin in

veščin v institucionalnem okviru, ki ga zaznamujejo močne pravice do zasebne lastnine, prosti

trgi in prosta trgovina, vloga države pa je omejena na ustvarjanje in ohranjevanje

institucionalnega okvira, ki takšnim praksam ustreza, na primer jamčenje stabilnosti denarja,

vzpostavljanje obrambnih, pravnih in drugih struktur za obrambo pravice do zasebne lastnine,

zagotavljanje delovanja in ustvarjanja trgov, razvijanje visoke tehnologije, vlaganje v človeški

kapital in celo reševanje zasebnega sektorja z javnim denarjem. Kljub tezi, da naj bi bile države

neučinkovite institucije, ki jih je za nemoteno delovanje vsemogočnega trga treba omejiti, pa

so, kot poudarja Chomsky (2005), v središču sodobnega kapitalističnega sistema, saj izdatno

podpirajo korporacije in zagovarjajo ter ščitijo njihove interese. Minimalni oziroma skrbno

regulirani državni posegi v gospodarstvo omogočajo, da je prav neoliberalizem tisto, kar

postane gospodar države, s tem ko zavzame mesto državne politike. Neoliberalizem tako ni

antidržaven, ampak antidemokratičen, njegovo ključno vodilo pa je, da je močna država

potrebna zato, da nevtralizira patologije demokracije (Krašovec, 2013).

Temelji neoliberalistične sistemske ureditve po Harveyju (2012) so zasebna lastnina, vladavina

prava ter instituciji svobodnega trga in svobodne trgovine, te pa naj bi zagotavljali individualne

pravice, blaginjo, svobodo in demokracijo (Scholte, 2000). A prve temelje zdaj imamo, drugo

pa je le privid. Neoliberalizem kot najučinkovitejši mehanizem uravnavanja vseh vidikov

življenja vidi trg, a na trgu človek ni človek, temveč podjetnik, podjetnik samega sebe. Vse je


6

trg in vsi smo na trgu. Kljub navidezni privlačnosti trgov, ki je posredovana prek tez o

konkurenčnosti, racionalnosti in učinkovitosti ekonomije, Chomsky (2005) dodaja, da trgi

večinoma nikoli niso konkurenčni, saj večino ekonomije obvladujejo korporacije z neznanskim

nadzorom nad trgi.

McChesney (2005) definira neoliberalizem kot »odločujočo politično-ekonomsko paradigmo

našega časa, ki se nanaša na politiko in procese, po katerih je sorazmerni peščici zasebnih

interesov dopuščeno, da nadzira toliko družbenega življenja, kot je mogoče, da bi tako kar

najbolj povečala osebni dobiček« (str.17). Fairclough (2000, str. 147) pa po Bourdieuju opredeli

neoliberalizem kot »politični projekt za rekonstrukcijo družbe v skladu z zahtevami

neomejenega globalnega kapitalizma«. Neoliberalizem tako ni končno stanje, ampak tendenca,

ki želi svoja načela z mnogoterimi praksami implementirati povsod in v vse. Zato je namesto

neoliberalizma bolje govoriti o neoliberalizaciji, ki jo lahko razumemo »bodisi kot utopični

projekt udejanjenja teoretske zasnove preureditve mednarodnega kapitalizma bodisi kot

politični projekt ponovne vzpostavitve pogojev za akumulacijo kapitala in za obnovo moči

ekonomskih elit« (Harvey, 2012, str. 29). Teoretski utopizem neoliberalne argumentacije je

deloval predvsem kot sistem upravičevanja in legitimacije vsega, kar je bilo potrebno za

izpolnitev cilja, tj. ohranitev družbene moči elit (Harvey, 2012).

Neoliberalizem je tako postal prevladujoč diskurz, a da bi lahko misel postala vladajoča, se

mora razviti konceptualni aparat, ki ugodi našim vrednotam, željam in možnostim. Če je

uspešen, postane tako vpet v zdravo pamet, da obvelja za gotovega in nespornega.

Neoliberalizem to stori tako, da za svoje osrednje civilizacijske vrednote vzame politične ideale

človeškega dostojanstva in svobode posameznika, pri čemer gre za koncepta, ki sta močna in

privlačna že sama po sebi, te individualne svoboščine pa naj bi bile zagotovljene s svobodo trga

in trgovine, medtem ko naj bi bila na drugi strani državna blaginja za civilno družbo pogubna,

saj ovira njen razvoj in ogroža posameznikovo svobodo in samostojnost s tem, ko ubija njegov

podjetniški duh, samozavest in ga dela odvisnega od države (Kodelja, 2005). Neoliberalizem

daje v vrednostnem smislu prednost svobodi pred enakostjo, pri čemer je svoboda mišljena kot

negativna svoboda, to je svoboda od, v tem primeru od državnega intervencionizma v

gospodarstvo, ki implicira sprejemanje neenakosti, nastajajočih zaradi trga, saj jih ne obravnava

kot nekaj samo po sebi škodljivega, »če le imajo ljudje možnost, da se v skladu s svojimi

sposobnostmi in napori povzpnejo do sebi primernih položajev« (Giddens, 2000, str. 22).

Pozitivna svoboda, svoboda za/do, ki je z neoliberalnimi idejami neskladna, bi na drugi strani


7

lahko predpostavljala, da ima posameznik pravico do dostojnega življenja in enakosti, kar bi

seveda zrušilo sistem, ki temelji na neenakosti. Neoliberalizem poudarja vrnitev k

individualizmu, Kodelja (2005) pa dodaja, da gre v tem primeru za primitivno obliko

individualizma, ki je kompetitivna, posesivna in pogosto utemeljena na doktrini o suverenosti

potrošnika.

Kljub mnogim definicijam pa kompleksnost definiranja neoliberalizma izpostavita že Laclau in

Mouffe (1987, str. 138, v Trdina in Pušnik, 2010, str. 848), ki pravita, da ga lahko definiramo

kot »plavajočega označevalca, katerega pomen ni dan, ampak se utrdi šele z verigo ekvivalenc,

ki ga definirajo«. Na ta način lahko ideologija poseže na vsa področja – od političnega in

ekonomskega do zasebnega, kjer se ne utrjuje z verjetjem vanjo, ampak že z njenim

prakticiranjem. Neoliberalni diskurz je vpeljan v našo miselno shemo tako, da je vsak

posameznik izpostavljen neoliberalni oblasti, istočasno pa je tudi v poziciji te oblasti, torej je

hkrati njen učinek in nosilec (Trdina in Pušnik, 2010).

3.1.1 NEOLIBERALIZEM KOT IDEOLOGIJA

Ideologija je »sistem idej in prepričanj, ki so sprejeti kot resnica s strani družbene skupine«, pri

čemer različni »izmi« služijo kot konceptualni zemljevidi, ki vodijo ljudi skozi kompleksne

politične svetove, vendar ne kažejo adekvatne slike sveta, torej sveta, kakršen je, temveč

kakršen naj bi bil. Pri tem ideologije organizirajo jedro ideje v dokaj preproste »resnice«, ki

ljudi spodbujajo, da se vedejo na določen način (Steger in Roy, 2010), obenem pa

poenostavljajo veliko kompleksnost sveta (Sargent, v Mlinarič, 2009). Hannah Arendt (2003)

poudarja, da so ideologije sistematične enodimenzionalne razlage, ki za pojasnjevanje vsega

uporabijo le eno samo premiso, medtem ko so slepe za vse, kar bi jim lahko nasprotovalo.

Ideologijo razlaga kot logiko ideje, ki funkcionira kot neustavljiv niz logičnega sklepanja, kot

verižna forma, ki vse akumulira v svojo lastno razlago poteka zgodovine. Past ideologije sta

prav njena logičnost in konsistentnost, saj lahko, izhajajoč iz začetne premise, skonstruira

celotno realnost tako, kot se ji kaže (Kovačič, 2013). Althusser (2000) izpostavi tri ključne teze

ideologije. Prvič: ideologija prikaže imaginarno realnost in pogled od realnih preusmeri na

imaginarna družbena razmerja. Drugič: funkcionira kot ritualna praksa in zgrabi subjekt, ki se

z dejanji in ne z mišljenjem odzove na ideološko interpelacijo. Tretjič: prava znanstvena

perspektiva, iz katere je treba presojati družbeno realnost, je razredni boj. V svojem delu se

osredotočam na drugo tezo, saj subjekt, ki je interpeliran v ideologijo, ne misli oziroma tudi če

misli, se njegovo mišljenje ni zavarovalo pred ideološko indoktrinacijo.


8

Neoliberalizem zreducira vse in vsakogar na ekonomsko dimenzijo oziroma bazo, ki po Marxu

(1976) in historičnem materializmu predstavlja temelj družbe, na katerem se nato gradi

nadzidava, ki pomeni intelektualne, politične in sociološke procese. S tem ko ideologijo

pozicionira v nadzidavo, Marx trdi, da ekonomske okoliščine in načini produkcije vplivajo na

ideologijo. Še dlje gre, ko zapiše, da tisti razred, ki ima vladajočo funkcijo v ekonomski bazi,

vlada tudi v nadzidavi oziroma da »razred, ki razpolaga s sredstvi za materialno proizvodnjo,

razpolaga s tem hkrati s sredstvi za duhovno produkcijo, tako da so mu hkrati v povprečju

podrejene misli tistih, ki nimajo sredstev za duhovno produkcijo« (Marx, 1976, str. 57). To

lahko dopolnimo z mislijo Harveyja (2012), ki piše, da je mogočen ideološki vpliv, ki je

prispeval k obratu k neoliberalizmu, krožil po korporacijah, medijih in institucijah, ki

sestavljajo civilno družbo, institucijah kot so univerze, šole, cerkve, prek katerih se je ustvarilo

ozračje v podporo neoliberalizmu kot ključnemu zagotovilu svobode, ki se je utrdilo s

prevzemom političnih strank in naposled še državne oblasti. Zagovorniki neoliberalizma,

globalne elite, politiki birokrati, direktorji korporacij, novinarji, lobisti, zvezdniki in

intelektualci, polnijo javni diskurz z idealizirano podobo potrošništva, globalizacije in prostega

trga (Steger in Roy, 2010) in tako tržno ekonomsko logiko indoktrinirajo v vsa področja

družbenega, s čimer pa postaja ta čedalje bolj nevidna in zato čedalje mogočnejša, saj je

ideologija najuspešnejša prav takrat, ko je videti, kot da je ni oziroma takrat, ko je njen subjekt

ne ozavesti. In ravno to počne neoliberalizem, ko govori o domnevnem koncu sveta oziroma

koncu ideologije; a prav na tem mestu nastopa neoliberalna ideologija v svoji najčistejši obliki,

formulirani na neizbežnosti in samoumevnosti, celo naravnosti. Trdina (2007, str. 27) pravi, da

je pri neoliberalizmu ideološko prav to, da temelji na »partikularizmu, ki se prikazuje kot

univerzalizem, in dehistorizaciji, ki prikazuje stvari, kot da so ahistorične, večne, brez

zgodovinskega ozadja«. Dominantna ideologija zagotavlja simbolno lepilo, ki združuje

družbeni red in veže posameznike z njim, in je simbolni sistem, ki z vključevanjem

posameznikov vseh slojev v družbeni red pomaga pri reproduciranju družbenega reda, ki služi

interesom dominantnih skupin (Thompson, 1990 v Flew, 2014).

Ideologija po Marxu in Engelsu (v Elliot, 2014) onemogoča pravi pogled v materialni svet ter

pomeni lažno, napačno zavest, camero obscuro, ki ni sposobna videti skozi iluzije, zato iluzija

postane normalno človekovo delovanje. Ali kot pravi Althusser (2000), iluzornost materialne

eksistence ideologije izvira prav iz tega, da je ne moremo iskati drugje kot v družbenih praksah,

ideoloških aparatih države. V nasprotju z marksističnim konceptom lažne zavesti pa Gramscijev


9

koncept zdravega razuma kot prizorišča ideološkega boja predstavlja sposobnost delovanja, saj

imajo tudi posamezniki moč generiranja lastnih pomenov in konstruktov, ki niso nujno v sladu

z ideologijo (Lukšič in Kurnik, 2000), in s tem vpliv na spreminjanje družbe.

3.1.2 NEOLIBERALIZEM KOT HEGEMONSKI DISKURZ

V nasprotju z ideologijo, ki označuje boje za vzpostavitev dominantnih pomenov, hegemonija

označuje razmere, v katerih so pomeni že tako integrirani, da je oblast nevidna (Purvis in Hunt,

1993, v Kerševan Smokvina). Če ideologija postane hegemonistična, vpliva na to, kako ljudje

mislijo, govorijo, delujejo in vrednotijo. Prevlada je zato mogoča ne nujno z institucionalnimi

spremembami, ampak z neposrednim vplivom na človekovo mišljenje in delovanje. Po

Gramsciju (1987) hegemonija pomeni vodenje ljudstva, pri katerem so vse večji razredi prek

nenehno potekajočega procesa dosegli določeno filozofsko, moralno in politično soglasje.

Hegemonija je tako vodstvo kot dominacija znotraj ekonomskih, političnih in ideoloških domen

družbe (Fairclough, 1992, str. 92). Laclau in Mouffe (1987) hegemonije ne vidita kot vnaprej

danega niza idej, ampak kot nekaj, kar nastane iz političnih interakcij skupin. Ne gre preprosto

za prevlado elite, temveč za proces stalnega boja, ki konstituira družbeno. Hegemonija je tako

političen, vojaški in ekonomski odnos, ki se pojavi kot artikulacija znotraj političnega diskurza

in operira predvsem skozi jezik in komunikacijo. V parlamentarnih ureditvah se hegemonija

izvaja s kombinacijo soglasja in sile, ki se uravnotežita in ki ju je težko ločiti, ker gre za krožni

proces; razpolaganje z močjo namreč pogosto pomeni, da je ni treba uporabiti, saj je

najučinkovitejši način za nadzor vzpostavitev soglasja, ki pa ga je lažje ohranjati, če obstaja

možnost prisile (Ives, 2004). Neoliberalna hegemonija, skrita za demokracijo, tako neposredno

vpliva na diskurzivne strukture v sodobnih družbah in izpodriva načela civilne svobode, pravne

enakosti in politične ekonomije s svobodo trga, dobičkonosnostjo in učinkovitostjo ter

spreminja politični in javni diskurz. Gre za boj za prevlado pomena vsaj v določenem obdobju,

pri čemer prihaja do naturalizacije diskurza, prek katerega utelešene ideologije postanejo zdrav

razum. Ko danes govorimo o stvareh takšnih, kot so, o ideji the way things are, pogosto

govorimo prav o neoliberalizmu, ki se kaže kot univerzalen, brezčasen in naraven, a je vse prej

kot to. Foucaultovsko je pomen mogoč le prek diskurza, zato je diskurz že v sami definiciji

vključevalen in izključevalen. Neoliberalni novorek, ki uporablja izraze, kot so globalizacija,

fleksibilnost, vodenje, zaposljivost, multikulturalizem, identiteta, učinkovitost, odgovornost, in

pri katerem je zanimiva/pomenljiva odsotnost izrazov, kot so kapitalizem, razred, izkoriščanje,

dominacija in neenakost, je po mnenju Bourdieuja in Wacquanta (2003, str. 198) rezultat


10

novega tipa kulturnega imperializma kot oblike simbolnega nasilja, ki se nanaša na »razmerje

omejevanja komunikacije, da bi izsilil podreditev«. Za neoliberalni diskurz, ki se nanaša na

preplete jezika in spremljajočih družbenih praks, tehnik in pravil v specifičnem družbenem

kontekstu, ki po eni strani omogočajo, da o nečem govorimo in na to delujemo, hkrati pa nam

to šele konstruirajo (Stanković, 2006), pa so po mnenju avtorice Kerševan Smokvina (2014)

značilni tudi rekontekstualizacija - prenos vzorcev s trga in iz ekonomije na vsa področja

življenja -, dekontekstualizacija - ki probleme ločuje od sistemskega ozadja -, hibridizacija

praks, interdiskurzivnost, odsotnost povzročitelja in želje ter ustvarjanje vtisa samodejnosti.

Diskurz kot utelešenje in reproduciranje ideologije nam tako omogoča, da realnost osmislimo.

A če ni besed, tudi misli ni. Če po wittgensteinovsko rečemo, da so meje mojega jezika meje

mojega sveta, potem naš svet ne seže onkraj neoliberalizma. Zaradi diskurza, ideologije in

hegemonije neoliberalizma je težko misliti onkraj njega, težko ga je kritizirati in težko je

govoriti o alternativah. Še več, kritika in alternative so že vpete v neoliberalno ideologijo, so

njen del; tudi ko se zdi, da delujemo proti, v resnici delujemo za, pri tem pa ne sprevidimo, da

na primer v ozadju tudi tako »plemenite« ideje, kot je dobrodelnost, ni nič subverzivnega,

ampak gre v resnici za ohranjanje sistema, ki ga domnevno rešuje, za poglabljanje družbene

neenakosti in razmerij moči, nam pa ponudi zgolj lažen občutek zadoščenja, da smo s

participacijo naredili nekaj »dobrega«.

3.1.3 NEOLIBERALIZEM KOT JAVNE POLITIKE

Tretja dimenzija gleda na neoliberalizem kot na sklop javnih politik, ki jih Steger in Roy (2010)

formulirata v kratico DLP, pri čemer gre za deregulacijo1 (ekonomije), liberalizacijo (industrije

in trgovine) ter privatizacijo (podjetij v državni lasti). Omenjeni triadi sledijo politični ukrepi,

ki vključujejo velika znižanja davkov predvsem za podjetja in najbogatejše, zmanjšanje

socialnih storitev, preobrazbo države blaginje (welfare) v državo dela (workfare), uporabo

obrestnih mer neodvisnih centralnih bank za vzdrževanje inflacije, monetarno politiko, krčenje

1 Treba je opozoriti, da pri deregulaciji ne gre za totalen umik države s trga, saj ta ni naravno stanje, temveč je prav država tista, ki ga vzpostavlja. To poudari že Polany (1944, v Kerševan Smokvina) s trditvijo, da je bila pot do prostega trga odprta in ohranjana z velikim porastom kontinuiranega, centralno organiziranega in nadzorovanega intervencionizma. Brenner in drugi (2010) opozarjajo, da bi se pri neoliberalizmu lahko prej kot o deregulaciji govorilo o tržno usmerjeni regulativi, ki podpira ta regulativni kapitalizem, saj trg brez državnih posegov ne bi mogel delovati. Državni predpisi so osredotočeni na povečevanje gospodarske dejavnosti in dobička ter na ta način zagotavljajo in varujejo avtonomijo kapitalistov.


11

vladnih služb, davčne oaze za domače in tuje investitorje, odpravo omejitev za globalne

finančne in trgovske tokove, ustanavljanje novih političnih institucij (think tanks), usmerjenih

k ideološki reprodukciji, in oblikovanje praks, ki so namenjene reproduciranju prostotržne

neoliberalne paradigme.

Harvey (2012) pa na tem mestu govori o akumulaciji z razlaščanjem, ki jo lahko razumemo kot

nadgradnjo Marxove prvotnih akumulacijskih praks, ki so ustvarile pogoje za nastanek

kapitalizma in vključujejo komodifikacijo in privatizacijo zemlje; spremembo skupnih,

kolektivnih, državnih in drugih lastninskih pravic v zasebnolastninske; zatiranje pravic do

skupnega; poblagovljenje delovne sile in zatiranje alternativnih oblik potrošnje in produkcije;

kolonialne, nekolonialne in imperialne procese prilaščanja premoženja; monetizacijo menjave

in obdavčenja; trgovino z ljudmi; oderuštvo; nacionalni dolg in uporabo posojilnega sistema

kot osnovnega sredstva akumulacije z razlaščanjem.

Harvey (2012) našteje štiri glavne značilnosti akumulacije z razlaščanjem:

- privatizacija in poblagovljenje javnega premoženja, pri čemer je poglavitni cilj

odpiranje novih polj za akumulacijo kapitala, kar je razvidno iz vsaj delne privatizacije

javnih institucij (telekomunikacije, transport, voda), sredstev za zagotavljanje družbene

blaginje (zdravstvo, izobraževanje, pokojnine) in celo vojske, kar ni več samo sredstvo,

ampak zaradi akumulacije velikih dobičkov že cilj sam po sebi;

- financializacija, ki se po Epsteinu (2005) kaže kot povečana vloga finančnih motivov,

finančnih trgov, finančnih igralcev in finančnih institucij v delovanju domačih in

mednarodnih gospodarstev, pri čemer pomembno vlogo igra spreminjanje vsakršnega

blaga oz. storitev na trgu v finančne instrumente in njihove derivate. Prek deregulacije

je finančni sektor postal osrednje polje prerazdelitvene dejavnosti, ki poteka s pomočjo

špekulacij, plenjenja, prevar in kraj. Prilaščanje dela vrednosti z instrumenti, kot so

razlastitev premoženja, promocije delnic, manipuliranje s posojili in cenami delnic,

spodbujanje rasti dolžniškega bremena in ponzijeva shema, je postalo vodilo

kapitalističnega finančnega sistema, kjer so v ospredju provizije borznih posrednikov,

ne pa dodane vrednosti;

- upravljanje in manipulacija s krizami je postala umetnost namernega porazdeljevanja

bogastva od revnih držav k bogatim pod vodstvom Wall Streeta, ameriškega finančnega

ministrstva in MDS. Finančne krize prenesejo lastništvo in moč na tiste, ki lahko

ustvarjajo posojila in katerih premoženje je nedotaknjeno, pri čemer pa je ena glavnih

funkcij državnih posegov in mednarodnih institucij prav nadzor kriz na načine, ki


12

omogočajo akumulacijo z razlaščanjem, ne da bi pri tem prišlo do zloma ali množične

vstaje, saj je sistem, ki subvencionira in bogati najbogatejše, treba ohranjati;

- državne prerazdelitve obrnejo tok, ki je od vpetega liberalizma tekel od višjih razredov

k nižjim, kar država, ki postane glavno sredstvo prerazdelitvenih politik, doseže s

privatizacijskimi shemami in rezi državnih izdatkov, ki predstavljajo družbeno mezdo,

ali pa s spremembami davčne zakonodaje v prid donosom na investicije ter s

subvencijami in davčnimi olajšavami za korporacije. Tudi tiste privatizacije, ki naj bi

koristile razredom, se na dolgi rok lahko izkažejo za škodljive (thatcherjevska reforma

privatizacije socialnih stanovanj ni vodila od najema k lastništvu, ampak je zaradi

špekulacij z vrednostjo nepremičnin povzročila izgubo cenovno dostopnih stanovanj v

središčih, prebivalstvo pa prisilila k umiku na periferijo ali celo pahnila v brezdomstvo).

3.2 RAZVOJ NEOLIBERALIZMA

3.2.1 LIBERALIZEM IN NEOLIBERALIZEM

Tako kot pri opredelitvi neoliberalizma se prisotnost ideologije in težavnost definiranja kaže

tudi pri liberalizmu, kar izvira iz ideološke deformacije, pa tudi iz samega razvoja liberalizma

skozi več stoletij, ter dejstva, da liberalizem nikoli ni bil enoten intelektualni tok. Za lažje

razumevanje neoliberalizma se je treba vrniti k začetkom njegovega predhodnika, torej k

liberalizmu.

Kljub temu, da liberalizem nikoli ni bil enoten intelektualni tok in da je njegov razvoj

večstoleten, pa lahko govorimo o klasičnih prvinah liberalizma, katerega so glavni ideali so bili

verske svoboščine, toleranca, konstitucionalizem in politične pravice (Ansell-Pearson, 1994 v

Pikalo, 2013). Klasični liberalizem 18. in 19. stoletja, razpet med političnim in ekonomskim,

variira glede na metodo in namen, a ima skupne značilnosti, ki jih lahko združimo v tri načela.

Prvo je načelo pomembnosti svobode posameznikov znotraj liberalne politične misli. Hume,

Bentham in Mill so trdili, da so posamezniki tisti, ki so največji strokovnjaki za razumevanje

lastnih potreb in želja, zato mora biti družba strukturirana tako, da lahko posamezniki svoje

užitke uvidijo in jih realizirajo bodisi prek Humove ideje naravnosti bodisi kot del Lockove

družbene pogodbe. Klasični liberalni misleci so verjeli, da naj bi bila individualna svoboda

spoštovana in nad vsem. Drugo načelo, katerega utemeljitelj je Adam Smith, pravi, da je prosti

trg najučinkovitejši način zagotavljanja svobode posameznika in zadovoljevanja njegovih


13

želja. Tretje načelo klasičnega liberalizma pa je neintervencionistična država, ki prek politike

laissez-faire zagotavlja neomejeno delovanje trga za družbo tržno naravnanih posameznikov.

Vloga države naj bi bila omejena na zagotavljanje varnosti, konkurenčnosti trga in

zagotavljanje individualnih pravic, še zlasti pravice do osebne lastnine (Sally, 1998 v

Hackworth, 2007). Svoboda, o kateri govorijo klasični liberalci, je negativna svoboda, po Millu

svoboda od, ki pomeni odsotnost prisile oziroma omejitev. In prav svoboda, ne pa enakost in

demokracija, je glavni cilj liberalizma.

Teoretske in politične sisteme so neoliberalni teoretiki razvijali proti klasičnemu liberalizmu,

saj so v njem prepoznali naivno dojemanje prostega trga kot naravne danosti. Neoliberalizem

države več ne dojema kot antiteto trgu, temveč kot pogoj obstoja svobodnega trga (Ploštajner,

2015). Trg torej ne obstaja sam po sebi, ampak ga je treba vedno znova konstruirati in razvijati,

za kar so nujne državne intervencije. Scholte (2000, str. 38) trdi, da »neoliberalizem gradi na

laissez-faire prepričanju klasičnega liberalizma, ki obljublja, da bodo proste tržne sile

»naravno« prinesle blaginjo, svobodo, demokracijo in mir vsemu človeštvu«. A današnji

neoliberalizem ima bolj kot z blaginjo, svobodo, demokracijo in mirom več skupnega z

revščino, neenakostjo in vojno.

Če ima dandanes izraz neoliberalizem negativno konotacijo, pa liberalizem vnaša idejo o

svobodi in se diskreditaciji spretno izmika. A neoliberalizem in liberalizem imata pravzaprav

veliko skupnega oziroma je, kot trdi Mastnak (2015), neoliberalizem višji stadij liberalizma

oziroma ekspanzija liberalizma, saj se od klasičnega liberalizma ne oddaljuje, ampak

liberalistična načela in vrednote širi na nova področja. Kljub ekspanziji kot apolitični nazor

oziroma pogled na svet, ki je predstavljal vodila, kot so toleranca, svobodomiselnost,

človekoljubje, razumnost, pa je bil liberalizem kot politična usmeritev precej manj vpliven,

dokler ni na začetku 20. stoletja opustil omejenost na svobodo misli, govora in oblikovanja

lastnega življenja ter se srečal z ekonomijo, s čimer je iz liberalizma prešel v neoliberalizem

(prav tam).

Mastnak (2015) trdi, da tako imenovani klasični liberalizem ni zgodnji razcvet liberalistične

misli, pri kateri bi se navdihovali liberalci 19. in 20. stoletja. Liberalizem v obdobju

razsvetljenstva ni obstajal, vsaj ne kot beseda ali pojem. Kot pravi Mastnak (2015, str. 17),

»obstoj liberalizma v 18. stoletju je bil sproduciran za nazaj, v 19. stoletju«, nato pa projiciran

na celotno zgodovino. Gre za anahronizme, ki konstruirajo nazaj obrnjene teleologije, ki potem


14

stališče, s katerega so skonstruirane, prikažejo kot zgodovinski smoter. Povedano drugače: ker

so liberalci svobodomiselni v verskih in političnih zadevah, so po tej logiki liberalci tudi

svobodomisleci vseh časov, in zatorej njihovi predhodniki. Novo spoznanje, znanje oziroma

ime tako zamegljuje in potvarja celotno zgodovino, ko vsebinske fragmente spreminja v

liberalne. Adam Smith tako ni bil klasični liberalec, ampak klasični politični ekonomist, a ravno

z vulgarizacijo Smitha je postalo povezovanje med ekonomijo in liberalizmom možno (prav

tam). Liberalizem se kot politična ideologija začne uveljavljati sredi prve polovice 19. stoletja

ob hkratnem soobstoju liberalizma kot svetovnega nazora.

Paradni konj liberalizma je svoboda, obenem pa tudi njegov največji paradoks, saj regulacije

svobode ne le zagotavljajo, temveč jo tudi omejujejo. Po Polanyiju (2001) svoboda na

institucionalnem nivoju ni univerzalna, ampak je odvisna od ekonomske moči. In ravno tu ideje

klasičnih liberalistov čez čas spodletijo, saj zasebna lastnina ni utelešenje individualne svobode.

Polanyijeva glavna teza je, da samoregulativen trg transformira ljudi, naravo in denar v blago,

pri čemer tržne družbe ne kritizira, ker temelji na ekonomiji, temveč ker temelji na

samointeresu.

Liberalizem se izmika političnosti, zaradi česar se krepi neomajnost vere vanj, kar pa

onemogoča kritiko. To gre tako daleč, da obstajajo teze, po katerih je prav vrnitev k liberalizmu

rešitev pred neoliberalizmom. Lahko bi se vprašali, ali nemara ne kaže vzroka za praznost

današnje liberalne demokracije iskati že v anahronističnem sklicevanju na privid in iluzijo

preteklosti, ki nikoli ni obstajala. Kljub izvoru pa praznost liberalne demokracije poraja tudi

vprašanje, ali sploh verjame sama vase. A ne glede na to, ali verjame ali ne, je njena

performativna moč tako velika, da je učinek enak, saj jo prakticiramo tako rekoč vsi, pa če se

tega zavedamo ali ne.

3.2.2 VZPON NEOLIBERALNE IDEOLOGIJE

Začetki neoliberalne ideologije segajo v čas pred drugo svetovno vojno. Neoliberalizem se

najprej pojavi kot protiutež prevladujoči naklonjenosti ekonomistov do državnih regulacij, ki

bi posegale v ekonomsko sfero. Katastrofalne razmere velike gospodarske krize tridesetih let

so ogrozile kapitalistični red, zato so državne in mednarodne rekonstrukcije po drugi svetovni

vojni delovale v smeri miru, blaginje in stabilnosti, pri čemer pa je bilo treba doseči nekakšen

»razredni kompromis med kapitalom in delom« (Harvey, 2012, str. 17). John Maynard Keynes,


15

intelektualni oče načrta New Deal, je predlagal regulirano gospodarstvo, sistem kompromisov

in medsebojnega nadzora različnih vej oblasti (Klein, 2009). Novim državnim oblikam je bilo

skupno soglasje, da se mora država posvetiti gospodarski rasti, polni zaposlenosti in blaginji

svojih državljanov, kar pa je lahko mogoče le s politiko vmešavanja, ko država aktivno posega

na področja fiskalne in monetarne politike. Velika kriza tako ni bila konec kapitalizma, ampak

konec laissez-faire, konec dopuščanja, da se trg ureja sam (Klein, 2009), obdobje od tridesetih

pa do zgodnjih petdesetih let je bilo čas faire.

Doktrina laissez-faire je družbene zakone dojemala kot podaljšek zakonov narave, kapitalistični

trg je razumela kot posrednika med naravo in družbo. Keynesijanska revolucija pa je obrnila

perspektivo in pokazala, da objektivni pogoji materialne reprodukcije družbe niso naravno

dejstvo, temveč izhajajo iz medčloveških razmerij v kapitalističnem gospodarstvu. Hkrati je

keynesijanska revolucija argument učinkovitosti združila z argumentom pravičnosti in tako

odprla prostor za razredni kompromis (Bembič, 2012). V nasprotju s Keynesovo ekonomsko

teorijo - ki slabost kapitalizma vidi v nezmožnosti trga, da bi ustvaril učinkovit sistem

produkcije in distribucije, ki bi zagotavljal varnost za vse prebivalstvo, in ki na položaj

regulatorja, ki z dopolnilnimi ukrepi to pomanjkljivost odpravlja, postavi državo -, pa

neoliberalni ekonomisti težijo k vrnitvi v čisti kapitalizem, opirajoč se na Smithovo teorijo

nevidne roke trga. Klein (2009) pa pravi, da so se resnice ali bolje rečeno iluzije klasičnega

liberalizma razblinile z veliko gospodarsko krizo. Prevladale so politike Keynesa in Polanyija,

ki so obudile vlogo države. A v nasprotju z marksisti - ti so vztrajnost ekonomske krize videli

kot dokaz za prihodnji propad kapitalizma in zmago revolucionarnega proletariata, ki je snel

očala ideološkega izkrivljanja in spregledal, da je izkoriščan, pa četudi v imenu svobode in

možnosti, liberalno egalitarna politika pod vprašaj ne postavlja kapitalizma per se, temveč

nasprotuje prostemu trgu.

Reforme, s katerimi so države prevzele nadzor nad ekonomijo, so bile različne: od sovjetskega

komunizma, ameriškega New Deala, švedske socialne demokracije do mnogoterih fašističnih

režimov, a vsem sta bila skupna oddaljitev od idej klasičnega liberalizma ter vzpostavitev

močne države in razsežnih ukrepov za obuditev blaginje. Nekatere so nacionalizirale

pomembne industrije, a vse so obdržale zasebno lastništvo in svobodno podjetništvo kot glavni

obliki gospodarskih dejavnosti. Javne politike in javne institucije so zaščitile državljane pred

nevarnostmi in nestanovitnostmi trgov z zagotavljanjem kolektivnih dobrin, kot so stanovanja,

zdravstvo, pokojnine, zavarovanja za primer brezposelnosti, česar trg ni zagotovil. V idealni


16

obliki welfare kapitalizema oz. kapitalizma države blaginje trg ni bil več samoregulatoren,

ampak je bil prek državnih ukrepov usklajen z družbenimi potrebami. Ti vgrajeni liberalni

režimi so temeljili na razrednem kompromisu med delom in kapitalom, demokratičnem

pluralizmu, ki je zadostil tako družbenim kot ekonomskim interesom (Hall in Lamont, 2013).

Povojni čas pa rodi nov svetovni red, ki so ga narekovale zmagovalke v drugi svetovni vojni;

leta 1944 je bil verificiran z Brettonwoodskim sporazumom, ki je vzpostavil »monetarne in

institucionalne možnosti za politični mir in ekonomsko stabilnost, gospodarsko rast in

zmanjšanje razvojnih neenakosti« (Kovač, 2014) prek novega mednarodnega ekonomskega

reda in mednarodnih ekonomskih institucij, kot sta IMF (Mednarodni denarni sklad), ki je bil

ustanovljen za upravljanje mednarodnega monetarnega sistema, in WB (Svetovna banka

oziroma prvotno IBDR Banka za obnovo in razvoj), ki je bila zasnovana za zagotavljanje

posojil za povojno obnovo Evrope, kasneje pa za države v razvoju po svetu; za področje

globalnega trgovanja pa je bila leta 1947 ustanovljena predhodnica današnje WTO (Svetovna

trgovinska organizacija) (Steger in Roy, 2010). Fiksnost tečajev in valut ni bila več odvisna od

zlata, predlogi Keynesa so bili mednarodna valuta, izravnava plačilnih bilanc prek posebne

mednarodne banke in aktivna monetarna politika, ki bi preprečila kreditne krize, a na koncu se

je ustoličil sistem fiksnih valutnih tečajev in dolar kot svetovna valuta, na katerega vrednost so

vezali vrednost zlata, zavrnili pa so izravnalni mehanizem, prek katerega bi bile države, ki bi

zašle v primanjkljaj, deležne avtomatske pomoči, in mednarodno valuto »bancor« (Kovač,

2014). Sistem je spodbujal mednarodno trgovino in stabilnost socialne države, a

pomanjkljivosti so se pokazale hitro. Avtorja Boltanski in Chiapello (2007) razlikujeta med

tremi duhovi kapitalizma. Do velike gospodarske krize je trajal prvi, podjetniški duh,

osredotočen na meščanskega podjetnika z meščanskimi vrednotami, ki so ustrezale družinski

vrsti kapitalizma; drugi duh, ki je prevladoval do šestdesetih let, si za zgled ni vzel

posameznika, ampak se je osredotočil na organizacijo. Kapitalizem, po Žižku (2010), tako

preide od individualističnega protestantsko-etičnega h korporativno-menedžerskemu

kapitalizmu »organizacijskega človeka«. V sedemdesetih letih začne kapitalizem opuščati

hierarhično fordistično strukturo in preide v mrežno formo organizacije s timsko in projektno

organiziranimi oblikami dela, s čimer je preoblikovan in legitimiran kot egalitarni projekt

(Boltanski in Chiapello, 2007).

Politične aplikacije keynesijanskih idej so vodile do neprecedenčne ekonomske rasti in svet

popeljale v tako imenovano zlato dobo modernega kapitalizma, ki je trajala od leta 1945 do


17

sedemdesetih let, pri čemer pa Chomsky (2009) dodaja, da bi bil ustreznejši izraz državni

kapitalizem, saj je bila javna poraba glavni motor rasti in razvoja. Politike razrednega

kompromisa so po navedbah avtorjev Hall in Lamont (2013) krepile povečanje produktivnosti

s podporo socialnih infrastruktur, kot so šolstvo in zdravstvo, pa tudi z naložbami v dejanske

infrastrukture, razvoj in raziskave. Reforme so povečale produktivnost s hkratno podporo

socialnih struktur. Gre za obdobje visokih dobičkov, višjih plač, socialne blaginje,

enakomernejše porazdelitve prihodkov, kar je zaradi večje porabe, povpraševanja in množične

proizvodnje vodilo do gospodarske rasti (Chomsky, 2009).

Kriza keynesijanskega projekta je posledica lastnih protislovij, saj je okrepil položaj proletariata

in s tem spodkopal temelje keynesijanskega kompromisa, hkrati pa povzročil razcep na levici.

Keynesijanski projekt je delavcem odprl pot do hitro rastoče potrošnje blaga množične

proizvodnje. Proletarca tako nadomesti potrošnik, s katerim je mogoče manipulirati, obenem

pa je videti, da se z veseljem vdaja tej manipulaciji. Ta preobrat iz delavca kot proletarca v

delavca kot potrošnika je po eni strani preprečil, da bi se lahko delavske množice sklicevale na

model deprivacije in ekonomske izkoriščanosti. Bembič (2012, str. 35) na tem mestu uvede

pojem rekuperacije, ki meri na »progresivno subsumpcijo presežka, odklona in celo upora proti

obstoječemu, ki služi reprodukciji obstoječih družbenih razmerij, s tem da je uporniška zahteva

uslišana in vključena v delovanje sistema«. Sistem je spodbujal mednarodno trgovino in

stabilnosti socialne države, a pomanjkljivosti so se pokazale hitro. Nizka profitabilnost

fordizma, množične proizvodnje in kriza keynesijanskih politik države blaginje pripeljejo do

faze stagnacije in krize družbenih gibanj leta 1968, ko študentska gibanja kritično napadejo

obstoječo družbeno ureditev in birokratsko državo s kombinacijo socialističnih, egalitarnih,

bohemskih in libertarnih pritiskov (Hall in Lamont, 2013).

Po Harveyu (2012) je vpeti liberalizem v petdesetih in šestdesetih letih razvitim kapitalističnim

državam zagotovil visoke stopnje gospodarske rasti, nadzor nad prosto mobilnostjo kapitala,

porazdelitev in izgradnjo socialne države, do konca šestdesetih let pa so bili znaki resne krize

akumulacije kapitala že vidni povsod in vpeti liberalizem se je začel rušiti. Brezposelnost in

inflacija sta rasli in povzročili globalno stopnjo stagflacije. Keynesijanske politike so prenehale

delovati. Prepustnost državnih meja je obremenila sistem fiksnih menjalnih tečajev, ameriški

dolarji so preplavili svet in fiksni menjalni tečaji so bili opuščeni. In tako je bil vpeti

liberalizem, ki je popeljal vsaj razvite kapitalistične države do visoke rasti, dokončno izčrpan

(Harvey, 2012), kar je privedlo do polarizacije: na eni strani tistih, ki so vztrajali pri socialni

demokraciji, poglobitvi državnega nadzora in regulaciji gospodarstva, ter na drugi strani onih,


18

ki so želeli osvoboditev korporativne in poslovne moči ter vnovično vzpostavitev tržnih

svoboščin. Kriza pripelje do prepada, do novega začetka, odgovor na to pa vidijo v razširitvi

tržne logike, konkurence in poblagovljenja v vseh sektorjih družbe, s čimer se vdahne novo

življenje kapitalizmu in transformacijo liberalizma v neoliberalizem (Trdina, 2007).

Renesansa doktrine klasičnega liberalizma, dopolnjene z globalizacijo, pa se je začela že dve

desetletji prej. Leta 1947 se avstrijski politični filozof Friedrich von Hayek in guru

neoliberalizma ter eden od utemeljiteljev čikaške ekonomske šole Milton Friedman združita z

ostalimi ekonomisti svobodnega trga in skupaj ustanovijo društvo Mont Pelerin. Hayek v

svojem delu Pot v hlapčevstvo napade keynesijansko intervencionistično regulatorno državo, s

čimer simpatizira korporativni sektor, ki ga je keynesijanska revolucija drago stala. Ideje Wall

Streeta se prerodijo v institucionalno in akademsko kontrarevolucijo t. i. Čikaške šole.

Friedman, ki je bil prepričan, da je vse pokvaril New Deal, v svoji knjigi Kapitalizem in svoboda

začrta pravila globalnega svobodnega trga, ki slonijo na treh idejah, in sicer idejah deregulacije,

privatizacije in krčenja socialne porabe. Vlade morajo odpraviti regulativo, ki preprečuje

kopičenje dobička, odprodati morajo vse premoženje, ki ga imajo v lasti, davki morajo biti nizki

in enotni, korporacije morajo biti svobodne, trgi prosti, cene naj določa trg, minimalna plača

naj se odpravi. Friedmanovo vizijo, zakrito v jezik matematike in znanosti, so finančno podprle

korporacije, ki so kot novo kolonijo zdaj videle državo samo, njene javne storitve in

premoženje. Člani Čikaške šole pa so svojo kritiko keynesijanskih makroekonomskih praks

ponesli tudi prek meja, v države Latinske Amerike, saj so izrecno nasprotovali njihovemu

razvojnemu modelu. Eden od projektov je bil akademski prenos ideologije prostega trga v Čile.

To so storili tako, da so izobraževali (in štipendirali) stotine čilskih študentov ekonomije po

temeljnih naukih čikaške šole, cilj pa je bili ustvariti »ideološke bojevnike, ki bodo zmagovali

v spopadu idej proti latinskoameriškim ekonomistom« (Klein, 2009, str.64). S tem prefinjenim

načrtom niso zadali le enega udarca, temveč so indoktrinirali na stotine ekonomistov, ki so

svoje prepričanje prenašali na naslednike. Neoliberalna ideologija je tako prodrla v vse pore

Latinske Amerike, Čile pa je postal neoliberalni epicenter oziroma prva postaja pohoda

ideologije svobodnega trga. A to se ni zgodilo zlahka.

Leta 1970 je v Čilu zmago slavila vlada narodne enotnosti Salvadorja Allendeja s programom,

ki je obljubljal, da bodo v državne roke prešli gospodarski sektorji, ki so jih vodile tuje in

lokalne korporacije - največji vir dohodka države so bili rudniki bakra, ki so bili do takrat v

rokah korporacij iz ZDA. To seveda ni bilo pogodu Richardu Nixonu, takratnemu predsedniku

ZDA, in korporacijam, natančneje družbi ITT, ki je sprva z milijonskimi podkupninami nato pa


19

s strategijo, ki je pozvala k državnemu udaru, skušala zrušiti Allendejevo vlado. A podpora

socialistični alternativi je vseeno naraščala, nasprotniki pa so se začeli zavedati, da tudi

odstranitev Allendeja ne bo dovolj, saj bi ga lahko nadomestil kdo drug, zato je bil potreben

radikalnejši načrt. V ozadju tega neoliberalnega eksperimenta, pa tudi nadaljnjih, je

Friedmanova ideja, da »samo kriza – dejanska ali dozdevna – ustvari resnične spremembe«,

hkrati pa je po nastopu krize ključno ukrepati hitro, uvesti nagle in nepovratne spremembe,

preden bi družba spet zapadla v »tiranijo statusa quo« (Klein, 2009, str. 14). Kriza je tako vedno

prostor za nove reforme, ki pod krinko trenutnosti in nujnosti postanejo trajne, v ozadju reform

pa se skrivajo ideje svobodnega trga. V krizi potrebuješ ideologijo, hkrati pa za vzpon ideologije

potrebuješ krizo. In idejo izkoriščanja krize in nesreče, ki je bila modus operandi

Friedmanovega gibanja, so udejanjili tudi v Čilu. Z dvojno močjo je tako vojska načrtovala

uničenje Allendeja in njegovih pristašev, ekonomisti, znani tudi kot čikaški dečki, pa so

načrtovali zatrtje njegovih idej in radikalno spremembo države po neoliberalnem modelu. Šok

državnega udara je pripravil podlago za gospodarsko šokterapijo2.

Enajstega septembra 1973 general in diktator Augusto Pinochet s podporo ameriške

obveščevalne agencije CIA izvede državni udar3 in povzroči nasilen konec Allendejeve

socialistične revolucije, ko pride na oblast pa prepove vse politične stranke, ukine volitve in

demokracijo. Čilski državni udar je bil čista oblika šokterapije. Zavedali so se, da bo njihova

oblast odvisna od stopnje zastrašenosti prebivalcev, in čeprav udar ni bil vojna, je bil njegov

namen, da učinkuje kot vojna, kar se je tudi zgodilo, saj so bile posledice te enostranske bitke

grozovite. 3200 ljudi je bilo ubitih ali je izginilo, vsaj 8000 so jih zaprli, 200 000 pa jih je

pobegnilo iz države (Steger in Roy, 2010). Takoj po vojaški zasedbi oblasti so Čikaški fantje

predstavili 500 strani dolg gospodarski načrt, znan tudi kot The Brick. Listina je pozvala k

obsežni in takojšni regulaciji in privatizaciji ter h globokemu rezu v socialno porabo, znižanju

tarif in odpravi nadzora cen - vse pod pretvezo boja proti nezadržni inflaciji. Če jim prej svojih

idej ni uspelo udejanjiti po demokratični poti, pa je bil Pinochet naklonjen njihovi radikalni

viziji in je velik del načrta hitro sprejel, saj je sledil Friedmanovi ideji, da je po vsaki krizi le

šest do devet mesecev časa za spremembe (Klein, 2009). Njegove začasne, a brutalne metode

zatiranja naj bi po mnenju Friedmana in Hayeka vodile k višjim ciljem: demokraciji, svobodi

in blaginji. A nič od tega se ni zgodilo. Pinochetova diktatorska pooblastila niso bila začasna,

saj so trajala še dve desetletji, zaznamovana s pogostimi izginotji političnih nasprotnikov,

2 Izraz uporablja avtorica Klein. 3 On in njegovi pristaši dogodkov dosledno niso imenovali državni udar, temveč vojna, toda ta t. i. vojna je imela le eno stran.


20

mučenji in ostalimi kršitvami človekovih pravic. Hkrati pa vera v »naravne« ekonomske

zakonitosti ni prinesla ravnovesja, ravno nasprotno, leto za tem je bila inflacija v državi kar 375

%, cene osnovnih živil so poletele v nebo, Čilenci so začeli izgubljati delo zaradi poceni uvoza,

lokalna podjetja so zaradi nekonkurenčnosti zapirali, brezposelnost je dosegala rekordno

stopnjo in zavlada je lakota (prav tam). Čikaški fantje pa niso podvomili o svojih idejah, temveč

so trdili, da gospodarstvo ni doseglo ravnotežja, ker je še vedno pod vplivom desetletij vladnega

vmešavanja in da je treba načela svobodnega trga uveljavljati strožje, z več krčenja porabe, več

privatizacije oziroma Friedman je kot edino zdravilo videl novo šokterapijo. Želja po dosegu

kapitalistične utopije je vodila v namerno globoko recesijo na podlagi nepreverjene teorije, da

naj bi nenadno krčenje potisnilo gospodarstvo v zdravo stanje. A tudi privatizacija in radikalni

ukrepi niso preprečili sesutja čilskega gospodarstva leta 1982; ne le da ga niso preprečili,

ustvarili so ga, saj so finančne hiše, osvobojene regulativ, pokupile državno premoženje s

sposojenim denarjem, nakopičile pa 14 milijard dolarjev dolga. Tako nestabilne razmere so tudi

Pinocheta prisilile v nacionalizacijo družb. Leta 1988 se je gospodarstvo stabiliziralo glede na

inflacijo in stopnjo BDP, vendar se je neenakost dramatično povečala in 45 % ljudi je padlo

pod prag revščine. Medtem ko so reforme povzročile obubožanje nižjega in srednjega sloja, pa

je najbogatejših 10 % Čilencev svoje premoženje skorajda podvojilo (Steger in Roy, 2010 in

Klein, 2009). Posledice, ki jih je povzročila neoliberalna kontrarevolucija, so v Čilu vidne še

danes, saj je prepad med revnimi in bogatimi eden največjih na svetu. Ginijev koeficient, s

katerim se meri neenakost porazdelitve dohodka, pri čemer vrednost 0 pomeni popolno enakost

(torej če bi imeli vsi v državi enak dohodek), vrednost 1 pa popolno neenakost (torej če bi ves

dohodek pripadal eni osebi), po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj

(OECD) iz leta 2011 za Čile znaša 0˙5, kar državo uvršča v sam vrh držav z najbolj

neenakomerno porazdelitvijo dohodkov.4

Če nič drugega bi se iz čilskega eksperimenta lahko naučili, da za vojno ne potrebuješ

dejanskega nasprotnika, dovolj je imaginarni - učinki so enaki; prav tako koncentracija

bogastva in neenakost nista naključji, brezposelnost ni stranski učinek, radikalne reforme niso

začasne, diktatura ne rodi demokracije, svoboda pa je le privid. A ne glede na grozovite podatke

o inflaciji, večanju neenakosti in brezposelnosti, je čilski eksperiment uspel. In ravno njegov

»uspeh« je tisto, kar najbolj zbode v oči: beda večine je uspeh peščice, ki je na ta račun

obogatela. A ker še nismo spregledali, kakšni so resnični učinki ideologije prostega trga in

4 Za primerjavo: Ginijev koeficient za Slovenijo, kot državo z najmanjšo dohodkovno neenakostjo v EU, znaša 0͘˙25.


21

komu koristijo, se ta kot »čudežna« matrica še danes ekspanzivno širi po svetu. Svoj pohod je

ideologija najprej nadaljevala po Latinski Ameriki, natančneje Braziliji, Urugvaju in Argentini.

Naslednji izziv pa je bil, kako model prenesti v demokracijo prek konkretnih politik in

programov. »Uspeh« čilskega gospodarstva pa tako navduši njegovega kreatorja Hayeka, da

leta 1981 pozove ministrsko predsednico Združenega kraljestva Margaret Thatcher, naj Čile

uporabi kot model za preobrazbo britanskega keynesijanskega gospodarstva.

3.2.3 PRVI VAL NEOLIBERALIZMA V OSEMDESETIH LETIH 20. STOLETJA:

THATCHERIZEM IN REAGONOMIKA

Leta 1979 je bila v Veliki Britaniji za predsednico vlade izvoljena Margaret Thatcher,

zagovornica stališča, da je treba keynesijanstvo opustiti in da so za ozdravitev stagflacije

bistvene monetarne rešitve z revolucijo v fiskalnih in socialnih politikah, kot so privatizacija

javnih podjetij, znižanje davkov, odprava zavez k državi blaginje, ustvarjanje poslovne klime,

ki bi spodbudila tuje investicije ipd. Z znamenitim geslom: »Družba ne obstaja, obstajajo le

posamezni možje in žene«, je zadala udarec kolektivizmu in družbeni solidarnosti ter na

piedestal postavila individualizem, zasebno lastnino in osebno odgovornost (Hayek, 2012). Na

začetku mandata ji je zaradi zagovarjanja družbe lastništva podpora dramatično padla, kar je

sprva kazalo na to, da radikalna in visokodonosna politika čikaške šole v demokratičnem

sistemu ne more preživeti. Dokler ni nastopil ključni element uveljavitve nove ideologije,

šokterapija. Leta 1982 je Argentina zasedla Falklandske otoke. Kratek spopad z vojaškega

stališča ni imel nikakršnega zgodovinskega pomena, a učinek vojne na projekt svobodnega trga

je bil velikanski. Thatcher je s falklandsko vojno dobila »politično pretvezo, ki jo je

potrebovala, da program radikalne kapitalistične preobrazbe prvič uvede v zahodno liberalno

demokracijo« (Klein, 2009, str. 138). Sprožila je obsežen nabor neoliberalnih reform, katerih

cilj je bil znižati davke in zmanjšati število predpisov, privatizirati nacionalno industrijo in

drastično oslabiti moč sindikatov, v boju proti inflaciji pa je z novo monetarno politiko določila

stroge cilje denarne rasti. Na drugi strani Atlantika leto dni pozneje kot Thatcher predsedniški

položaj zasede Ronald Reagan; nastane torej položaj, da se dve svetovni velesili kapitalistične

moči hkrati začneta ravnati po zapovedih neoliberalne ideologije.

Že leta 1979 Paul Volcker, vodja Zveznih rezerv pod predsednikom Carterjem, javno opusti

keynesijansko fiskalno in monetarno politiko, katere ključni cilj je bil polna zaposlenost, da bi

se na ta način zaustavila inflacija (ne glede na posledice za zaposlenost), in drastično poveča

obrestne mere (Steger in Roy, 2010; Harvey, 2012), s čimer se je začela »dolga in globoka

recesija, ki je v ZDA izpraznila tovarne, zrušila sindikate ter privedla države dolžnice na rob


22

nesolventnosti, s čimer se je začelo dolgo obdobje strukturnega prilagajanja« (Henwood, 2003

v Harvey, 2012), vse z namenom iziti iz stagflacijske krize, ki je gospodarstvo zaznamovala v

sedemdesetih letih. Vera v Volckerjev načrt pa se je še povečala, ko leta 1980 predsedniški

položaj zasede Ronald Reagan, ki nadaljuje v smeri deregulacij, nižanja davkov in napadov na

moč sindikatov. Trg tako postane sredstvo za utrditev moči monopolov in začne se »epohalni

premik k večji družbeni neenakosti in obnovi ekonomske moči višjim razredom« (Harvey,

2012, str. 37); razrede, ki stojijo za neoliberalizacijo, pa je težko prepoznati, saj v tem primeru

razred ni stabilna družbena konfiguracija. Tu se pokaže ideološka moč, saj se poraja vprašanje,

kako se boriti, če ne veš, kdo je tvoj nasprotnik. Med tem do leta 1982 država zapade v

najglobljo recesijo po veliki gospodarski krizi, Reagan pa se tako kot Thatcher zateče k

deregulaciji industrije, privatizaciji storitev in nižanju davkov, ob tem pa časti podjetništvo in

individualizem (Hall in Lamont, 2013).

Prvi val neoliberalizma se je zaključil z uspešnim ideološkim pohodom proti keynesijanski

intervenistični državi in krepitvi podjetniške moči posameznika. Thatcherizem in reagonomika

sta kot variaciji na neoliberalno temo uspeli odgovoriti na globalizacijo, proračunske

primanjkljaje in davke z zagovarjanjem zmanjšane vloge države, a so bile njune gospodarske

pobude paradoksalno odvisne prav od državnih prisil za lokalne in regionalne oblasti. Vzpon

neoliberalizma tako ne bi bil mogoč brez močnega vladnega delovanja, sile obeh različic pa so

začele neoliberalno agendo vključevati v same politične programe demokratične levice (Steger

in Roy, 2010). In če je pred tem levica pripadala delavskemu razredu, desnica pa kapitalu, sredi

osemdesetih let ni bilo več jasne distinkcije med levimi in desnimi strankami. Izvolitev

Thatcher in Reagana niso vplivale samo na VB in ZDA, temveč na celoten svetovni

kapitalizem, saj se s tem, ko se ZDA kot globalni hegemon moči obrnejo v neoliberalizacijo,

neoliberalne reforme pojavijo tudi v političnih agendah vseh nekomunističnih držav, ki so se

znašle v primežu gospodarske krize.

Če se neoliberalna ideologija še ni razplamtela, pa so pravi razcvet doživljale tržne politike, kot

so deregulacija, privatizacija in prostotrgovinski sporazumi, ki so jih pragmatično uvajale tako

posamezne kapitalistične države kot tudi Evropska unija. Ko so po Volkerjevem šoku obrestne

mere poskočile, je refinanciranje oziroma povrnitev dolgov postalo skorajda nemogoče za

države Latinske Amerike in Afrike, ki so se stečaju lahko izognile s posojili Mednarodnega

denarnega sklada in Svetovne banke pod drastičnimi pogoji in tako zapadle v začaran dolgov.

Zaton komunizma in razpad Sovjetske zveze konec osemdesetih in na začetku devetdesetih je

pomenil novo ozemlje za neoliberalni pohod, ki je s pomočjo pritiska Mednarodnega denarnega


23

sklada in zaradi privlačnosti ideje individualne svobode, s katero so simpatizirali ljudje, ki so

jih državni režimi dolga leta zatirali, reformiral državne politike (Hall in Lamont, 2013).

3.2.4 DRUGI VAL NEOLIBERALIZMA V DEVETDESETIH LETIH 20. STOLETJA: CLINTONOV

TRŽNI GLOBALIZEM, BLAIROVA TRETJA POT IN WASHINGTONSKI KONSENZ

Neoliberalna agenda je postala novo jedro politike, tako leve kot desne. Na teh temeljih sta

gradila tudi Blair in Clinton, ki sta reformirala levico, ki, kot piše Kovač (2016), »zadnjih

trideset let samo z drugim političnim predznakom legitimira desno ekonomsko in razvojno

politiko«. Drugi val neoliberalizma, zasidran v strateški imperativ rastočega gospodarstva, je v

ospredje postavil globalizacijo in nadaljeval kapitalistične projekte reagonomike in

thatcherizma. Prevzete ideološke pozicije Clintona in Blaira so z levosredinsko usmeritvijo

zavzele srednjo pot med neoliberalizmom in socialno progresivno agendo demokratske levice,

zavezano načelu krepitve družbene solidarnosti brez opustitve neoliberalnega tržnega

podjetništva. V nasprotju s prvim valom je drugi opustil neokonservativno agendo in rešitev

videl v socialno ozaveščenem tržnem globalizmu, ki bi popeljal svet v zlato dobo tehnološkega

napredka in razcveta. Ta modernizirani neoliberalizem je imel pomemben političen vpliv na

postkomunistične dežele, do konca stoletja pa so tudi voditelji socialnodemokratskih strank v

Evropi, natančneje v Italiji, Franciji, Nemčiji in na Nizozemskem, prevzeli levosredinsko

agendo in se združili v prizadevanjih za liberalizacijo trgovinskih odnosov in povezovanje

nacionalnih gospodarstev v enoten globalni trg, ki je pripeljal do gospodarskega razcveta v

devetdesetih letih (Steger in Roy, 2010; Klein, 2009; Harvey, 2012, Bembič, 2012).

Globalizacija z neoliberalnimi idejami je potisnila svojo ideološko pripoved tržnega globalizma

prek nacionalnih in kulturnih meja, opirajoč se na trditve, da bo spodbudila svobodo

posameznika in materialni napredek v svetu. Temeljna predpostavka je bila, da so trgi in

potrošniška načela univerzalno uporabni in koristni za vse ljudi, ne glede na njihov družbeni

kontekst, individualni dosežki pa naj bi vodili k socialnemu napredku. Njihov cilj je bil

prepričati ljudi, da se, če želijo preživeti in uspeti, prilagodijo pravilom prostega trga, ki so jih

predstavili kot naravne. Hkrati pa naj bi globalizacija tlakovala pot do demokracije. Tako se je

ekonomija združila s političnim. Osebne svoboščine so postale odvisne od globalnega trga. Eno

naj bi prineslo drugo, za vse in povsod. To tezo zagovarja tudi tretja pot, ki jo je zasnoval

Blairjev svetovalec Anthony Giddens, opiše pa jo kot sodelovanje med javnim in zasebnim, kot

»ravnovesje med regulacijo in deregulacijo tako na transnacionalni, kot tudi na nacionalni in

lokalni ravni, in ravnovesjem med ekonomskim in neekonomskim življenjem družbe, pri čemer

je slednje vsaj tako pomembno kot prvo, a je v določenem delu doseženo ravno preko prvega«


24

(Giddens, 1998, str. 100). Tretja pot pomeni izhodiščno točko reforme blaginje, oglaševane s

frazo »od blaginje k delu«, reforme, v kateri novi laburisti sicer poudarjajo socialne pravice, a

jih ne vidijo kot brezpogojne, temveč povezane s primarno odgovornostjo posameznikov za

neodvisno in dostojno življenje in razvijanjem socialnega kapitala. Socialno politiko pa

razumejo kot mehanizem nagrajevanja dobrih državljanov in discipliniranja slabih. Državo

blaginje naj bi tako zamenjala družba blaginje s ključno vlogo civilne družbe (Kopač, 2005).

Tretja pot je pristala na večino predpostavk neoliberalne ureditve kapitalističnega gospodarstva

in zato po Matznerju (2003 v Bembič, 2012) predstavlja poskus prilagoditve razmišljanja in

delovanja nekdanjih levih in levosredinskih strank hegemoniji neoliberalizma. Če je prej vladal

družbeni boj, pa je kulturni boj iz agende izključil potrebo po novi družbi. Sredstva, s katerimi

je bilo mogoče preobraziti ter obnoviti razredno moč in ki so bila vzpostavljena v osemdesetih

letih, so se v devetdesetih utrdila s štirimi ključnimi sestavinami: z obratom k bolj odprti

financializaciji, s povečanjem geografske mobilnosti kapitala, s prepričanjem oziroma prisilo

držav v razvoju, da uberejo neoliberalno pot po nareku Wall Streeta, MDS in ameriškega

finančnega ministrstva, in s čedalje večjim ideološkim vplivom neoliberalcev, ki so ga dosegli

s svetovnim razširjanjem nove monetarne in neoliberalne ekonomske pravovernosti. Vse to se

je združilo v t. i. washingtonski konsenz, po katerem je bil ameriški in britanski model

neoliberalizacije opredeljen kot odgovor na svetovne težave (Harvey, 2012). Dogovor je izdelal

John Williamson, prostotržno usmerjeni ekonomist, ki je sledil navodilom čikaške šole za

preobrazbo Latinske Amerike, leta 1990 pa je washingtonski konsenz postal »globalni okvir

za pravilen ekonomski razvoj« (Steger in Roy, 2010, str. 19).

Chomsky (2005), ki washingtonski konsenz5 enači z neoliberalizmom, pravi, da gre za vrsto

tržno usmerjenih načel, ki obsegajo liberalizacijo trgovine in financ, privatizacijo, tržno

določanje cen in makroekonomsko stabilnost, ki zadeva zajezitev inflacije.6 Pri čemer pa gre

za eno in univerzalno različico neoliberalnih reform, razvito za razrešitev krize v

latinskoameriških državah in ki po mnenju Stiglitza (2002) ne bi bila učinkovita za države v

obdobjih zgodnjega razvoja in tranzicije, a so se ideje konsenza kljub temu uporabljale v vseh

državah, ki so zaprosile za pomoč Svetovno banko in MDS in se v zameno za posojila in

prestrukturiranje dolga zavezale upoštevati deset točk konsenza: fiskalna disciplina oziroma

5 Beseda washingtonski opisuje trojko, ki ima sedež v Washingtonu, in sicer administracijo ZDA, Svetovno banko in Mednarodni denarni sklad. 6 Williamson (2008), ki je bil skeptičen do tržnega fundamentalizma, se je zavzemal, da storitve, kot so oskrba z vodo in javni prevoz, ostanejo v rokah države, hkrati pa je predvidel preusmeritev javnih izdatkov na področje zdravstva in izobraževanja, a interesi washingtonske trojke, ki so se realizirali v praksi, so bili drugačni.


25

nižanje proračunskega primanjkljaja; zmanjševanje javnih izdatkov; reforma z zniževanjem

davkov; finančna liberalizacija in tržno uravnavanje obrestnih mer; trgovinska liberalizacija;

nižanje davkov; promocija neposrednih tujih investicij; privatizacija državnih podjetij;

deregulacija ekonomije; zaščita privatne lastnine. Vse to za dosego končnega cilja neoliberalne

politike sveta, kjer bodo vse transakcije opravljene prek trga oziroma kjer bo tržna logika

prevladala v vseh življenjskih sferah (Klarič, 2011). Stigliz (2016) pravi, da je problem

washingtonskega konsenza ta, da je privatizacijo, namesto da bi jo uporabil kot sredstvo,

postavil za cilj. Chomsky (2005) pa v washingtonskemu konsenzu vidi obrise hegemonske

globalne ureditve, njegove akterje pa opredeljuje kot de facto svetovne vlade nove imperialne

dobe s podporo korporacij, ki imajo vpliv na notranjo in zunanjo politiko ZDA. Drugi val

neoliberalizma je pomenil konec zaščite nacionalnih gospodarstev pred korporacijami in

globalizacijo. Z retoriko skupnosti in skupnega dobrega je nadaljeval turbokapitalistično

usmeritev, ki sta jo začrtala projekta prvega vala. Medtem ko je neenakost vztrajno naraščala,

so zagovorniki v politikah videli gorivo za gospodarsko rast.

Neoliberalizem se je prav tako kot liberalizem ves čas predstavljal kot utelešenje antiutopije,

kot znamenje nove dobe človeštva. A čas prave utopije so bila prav devetdeseta leta s

fukuyamskim prepričanjem, da smo dosegli konec zgodovine, da je človeštvo našlo formulo

optimalne družbenoekonomske ureditve. Po trditvah Fukuyame (1989, v Horvat, 2014) naj bi

zmaga liberalne demokracije predstavljala prihodnost in konec boja med različnimi

ideologijami, toda gre za še večjo prevlado ideologije, ki kritiko vključi sama vase. A Frederic

Jameson (2003, v prav tam) ima verjetno prav, ko trdi, da si danes lažje prestavljamo konec

sveta kot konec kapitalizma. Posledica krize liberalne demokracije pa se kaže v novi obliki

avtoritarnega kapitalizma, katerega primer je Kitajska, saj kapitalizem za učinkovitost ne

potrebuje demokracije (Horvat, 2014), ki je zdaj postala nova prihodnost (Žižek, 2009).

3.2.5 KRIZA NEOLIBERALIZMA

Kriza neoliberalizma je četrta strukturalna kriza kapitalizma7 od konca 19. stoletja. Vsaka

prejšnja je vodila do vzpostavitve novega družbenega reda in globokih sprememb v

mednarodnih odnosih. Sodobna kriza tako označuje začetek podobnega procesa tranzicije.

Skupna dinamika kapitalizma pod neoliberalizmom (nacionalnim in mednarodnim) je delovala

7 V uporabi je tudi termin dolžniška kriza, a se mu izogibam, saj opredelitev krize kot dolžniške implicira, da jo lahko premagamo le z zadolževanjem, privatizacijo in krčenjem socialne porabe. Pod površjem dolžniške krize se skriva kriza kapitalizma kot sistema produkcije za profit. Kriza kapitalizma pa implicira prelom in potrebo po socialistični alternativi.


26

v smeri zagotavljanja koristi tistim na vrhu lestvice, lastnikom kapitala, privilegirani manjšini.

Medtem ko je proletariatu ostal povečan pritisk na delavce zaradi močnega vpliva konkurence

iz držav ekploatacije (Saad-Fliho, 2011), se je neoliberalna globalizacija oplajala na plečih

neenakomerne porazdelitve moči, korupcije in vojn.

Bembič (2012) piše, da je kriza, ki je izbruhnila leta 2008, katere posledice ali pa celo njo samo

čutimo še danes, rezultat neoliberalnega reševanja protislovij keynesijanskega projekta, kajti »z

opustitvijo keynesovske polne zaposlenosti, s fleksibilizacijo trga delovne sile, napadom na

moč organiziranega dela, demontažo socialne države, zmagoslavjem doktrine vrednosti za

delničarje, zaostritvijo globalne konkurence in vzpostavitvijo konkurenčne države se je trend v

sedemdesetih letih obrnil v korist kapitala« (prav tam, str. 136), pri čemer so deleži mezd v

večini zahodnih kapitalističnih gospodarstev padli, dohodkovna neenakost pa se je povečala.

Padec plač povzroči zmanjšanje povpraševanja in nižjo gospodarsko rast, kar je sicer mogoče

začasno odložiti z zadolževanjem; a ker je slednje postalo modus operandi ZDA, je bil rezultat

naraščajoč državni dolg v osemdesetih letih. Zadolževanje je povečevalo delež potrošnje, ki je

naraščala do osemdesetih let 20. stoletja, investicije v fiksni kapital pa so spodbujale visoko

gospodarsko rast. Velika pričakovanja, ki naj bi jih uresničila nova ekonomija, so napihovala

borzni balon, ki pa je počil na prelomu tisočletja, a je takratno recesijo preprečila vztrajna rast

potrošnje, ki je temeljila prav na zadolževanju in nizkih obrestnih merah, kar pa je povzročilo

rast cen nepremičnin. Katastrofo so preprečila prav gospodinjstva. Po Bembiču (2012) bi lahko

trdili, da je bila kriza med drugim tudi cena za restavracijo temeljev kapitalizma. Gospodarska

rast po propadu keynesijanskega projekta, po katerem so vir rasti povpraševanja predstavljale

mezde delavskih množic, je vse bolj temeljila na zadolževanju in na premoženjskih balonih. In

če je bila kriza keynesijanskega projekta posledica sprememb v političnih odnosih z okrepljeno

močjo proletariata in uporom, pa gospodarska kriza ne izhaja iz političnega, temveč politične

učinke šele proizvaja. Keynes v finančnih trgih ni videl mehanizma, ki bi lahko učinkovito

usmerjal investicije, a od sedemdesetih let dalje je imela teorija o učinkovitih kapitalskih trgih,

ki je tesno povezana z modelom korporativnega upravljanja, vse večji vpliv (prav tam).

Leta 2007 so težave na ameriškem nepremičninskem trgu sprožile finančno krizo, ki je vrhunec

dosegla s propadom investicijske banke Lehman Brothers in je pomenila uvod v najglobljo

recesijo po drugi svetovni vojni. Balon se je napihoval z rastjo hipotekarnih kreditov z višjim

tveganjem, ki so jih najemala gospodinjstva; banke so jih privabile s spremenljivo obrestno

mero in z malo dokumentacije, ki so jo za odobritev zahtevale od kreditojemalcev, ker so kredite


27

prodale naprej še pred odplačilom. Stavnice so se nato prevesile, in seveda so bili banke ter

Wall Street tisti, ki so obogateli s stavami proti kreditojemalcem. Ideologija neustavljive rasti

je verjela v nizke obrestne mere, povečevanje dohodkov kreditojemalcem in v trajno naraščanje

vrednosti nepremičnin. A prvi pok leta 2007 je razkril šibkost zadolževanja, saj dolžniki dolgov

niso bili sposobni odplačevati, padla pa je tudi vrednost zastavljenih hipotek. Z ustavitvijo

dotoka kratkoročnih sredstev se je negotovost razširila tudi na medbančne trge, kar je ustvarilo

krizo likvidnosti, saj je negotovost vplivala tudi na cene delnic; leta 2008 pa se je ta vse bolj

spreminjala v krizo solventnosti, saj banke vrednostnih papirjev niso mogle prodati. Septembra

leta 2008 je, potem ko je ostala brez državne pomoči, propadla investicijska banka Lehman

Brothers. Vsesplošni paniki je sledil val bankrotov in vladnih reševalnih akcij, finančni trgi pa

so se znašli v krču, medtem ko sta se gospodarska aktivnost in obseg mednarodne trgovine hitro

krčila (Steger in Roy, 2010; Klein, 2009; Harvey, 2012, Bembič, 2012).

Kljub ukrepom ZDA in kasneje tudi evroobmočja, ki so merili tako na likvidnostne težave kot

tudi na solventnost finančnih institucij in na sprostitev kreditnega krča, pa so zahodna

kapitalistična gospodarstva že drsela v recesijo (Dumenil in Levy, 2011). Banke so se zato

zatekle k nekonvencionalnim ukrepom, kot so odkup vrednostnih papirjev, razširitev države

blaginje in celo začasna opustitev fiskalne discipline. A finančne injekcije in hud padec davčnih

prihodkov zaradi upada gospodarske aktivnosti so prinesli visoke javnofinančne primanjkljaje

in naraščanje javnega dolga. Ta prvi val keynesijansko usmerjenih ukrepov do leta 2010 je

pokazal, da je predstava o samoregulativnem tržnem mehanizmu iluzorna in da gospodarstvo

potrebuje državo, ki intervenira v času krize, a v nasprotju s tem Bebmič (2012, str. 130) dodaja,

da vrnitev k fiskalni disciplini po letu 2010 priča o »trdoživost neoliberalne ureditve, znotraj

katere keynesovske politike niso več v službi emancipacijskega družbenega projekta, temveč

so namenjene zgolj vzdrževanju stabilnosti obstoječih gospodarskih in družbenih odnosov«.

V evroobmočju sta se z izbruhom finančne in gospodarske krize povečala javnofinančni

primanjkljaj in javni dolg, saj so vlade z javnim denarjem reševale finančni sektor, zadolževanje

se je podražilo in grozila je nevarnost, da nekatere države ne bodo sposobne poravnati svojih

finančnih obveznosti. Evropska unija se je na krizo odzvala s predkeynesijansko politiko

fiskalne vzdržnosti. Tako se je bila Grčija prisiljena vdati pritiskom EU in MDS in sprejeti vrsto

strogih varčevalnih ukrepov, ki so globoko zarezali v socialne pravice. Tudi v drugih članicah

so sledili odpuščanje delavcev v javnem sektorju, zviševanje davkov na potrošnjo in krčenje

države blaginje. Ta obrat k fiskalni disciplini lahko razumemo kot zagotovilo in vodilo, da bodo


28

obstoječi ekonomski in politični odnos v družbi kljub krizi ostali nespremenjeni. Kajti zakaj bi

se sicer na vse pretege trudili ohranjati pri življenju sistem, ki večino potiska v brezno bede

vsakdana? Kriza je zganila ljudi, protislovje med meščansko demokracijo in kapitalističnim

trgom se je močno zaostrilo, pojavila so se protikapitalistična gibanja, a nemogoče je doseči

odpravo zatiralske moči kapitalista, če hkrati ne odpravimo tudi kapitalističnih odnosov samih.

Odprava kapitalizma se kaže kot edina resna alternativa, ki jo ima na voljo levica, a najprej

potrebujemo levico, ne pa moderne preobleke desnice z drugim predznakom.

3.3 NEENAKOST IN NEOLIBERALIZEM

Če kaj, je zagotovo neenakost tista, ki se v neoliberalni dobi predstavlja kot naravna. Gledano

s tega stališča je neenakost obstajala, obstaja in bo obstajala, zato je skrajni čas, da se z njo

sprijaznimo ali celo da jo vidimo kot pridobitev, ki koristi vsem. V nasprotju s to povsem

ideološko dikcijo je moja teza, da je neenakost izbira in da je to tudi vedno bila. A kdo jo izbira

in izbere? Neenakost ustvarja dva svetova, revnega in bogatega, ki sicer bivata hkrati, a se

redkokdaj srečata. Živita drug mimo drugega, na videz nepovezana ohranjata razdaljo tako na

globalni kot na lokalni in medsebojni ravni, razdaljo, ki daje vtis, da beda in blišč nimata prav

nič skupnega, vtis, ki zastira pogled pred resnico, da eno poraja drugo, da če hočemo imeti

bogastvo, mora obstajati tudi revščina. Morda je bolj kot prejšnje na mestu vprašanje, kdo izbira

in izbere bogastvo.

Čeprav je statistika na videz suhoparna, pa razkol med revnimi in bogatimi bolje kot besede

opišejo ravno številke in odstotki. Najbogatejši odstotek ljudi poseduje kar 40 % svetovnega

premoženja, medtem ko ima polovica svetovne populacija v lasti le 1 % svetovnega bogastva

(Bauman, 2013a). Številčno majhni, a mogočni in vplivni eliti je uspelo prek fundamentalizma

gospodarske rasti uveljaviti svoje interese, temelječe na moralni justifikaciji ekonomije

prostega trga oziroma ideje, da individualni profiti vodijo k skupnemu dobremu. Tudi finančno

krizo, ki je prizadela svet, je elita oportunistično izkoristila, saj ji je uspelo med letoma 2007 in

2010 bogastvo s 3500 milijard $ povečati na 4500 milijard $; 1000 najbogatejših ljudi na svetu

tako poseduje skoraj dvakrat toliko bogastva kot 2,5 milijarde najrevnejših ljudi na svetu

oziroma je razkol je še večji, saj ima zgolj 20 najbogatejših ljudi na svetu toliko premoženja

kot milijarda najrevnejših skupaj. Trend neenakosti pa se od neenakosti med narodi premika k

poglabljanju neenakosti znotraj narodov (Bauman, 2013a). Neenakost se ekspanzivno širi,

prepad med bogatimi in revnimi se poglablja, saj postajajo zelo bogati čedalje bogatejši, revni


29

pa čedalje revnejši zgolj zato, ker so bogati oziroma revni. Lahko bi rekli, da postaja neenakost

perpetuum mobile današnjega časa.

Seveda ni res, da neenakost koristi vsem; prav nasprotno, neenakost škodi skorajda vsem v

družbi, nenazadnje tudi ekonomiji sami. A zakaj tega ne uvidimo? Ohranjanje neenakosti sloni

na načelih nepravičnosti, s čimer Doring (2011, v Bauman, 2013a) označi implicitne

predpostavke, s katerimi razmišljamo, a o njih ne razmišljamo, zato jih je težko reflektirati in

postaviti pod vprašaj, čeprav realnost kaže nasprotno sliko. Prvo načelo je, da je elitizem

učinkovit, ker je dobrobit večine mogoče izboljšati zgolj s spodbujanjem sposobnosti8, ki jih

posedujejo le nekateri. Drugo načelo je, da je izključevanje normalno in nujno za zdravje družbe

in da je pohlep koristen za izboljšanje življenja. Tretje pa, da je obup neizogiben, da mu torej

ni mogoče ubežati. Iz vseh teh negativnih prepričanj se izoblikuje dejstvo/miselnost, da

kolektivno bedo povzročamo s svojim nerefleksivnim in površnim odnosom do družbene

neenakosti, ki se na ta način samoohranja in producira svet, v katerem načela sobivanja in

solidarnosti zamenjajo pohlep, korupcija, rivalstvo in sebičnost, ki se kažejo kot naravni, zato

posamezniku pogosto ne preostane drugega, kot da se ravna in deluje po vzorcih neoliberalnega

mota bellum omnium contra omnes.

Bauman (2013a), opirajoč se na Doringa, v svojem delu Does the richness of the few benefit us

all? razkrije laži, ki zagovarjajo družbeno neenakost in tezo, da lahko bogastvo manjšine koristi

vsem oziroma predpostavke, sprejete kot resnice, ki ne potrebujejo dokaza ali utemeljitve.

- Ekonomska rast je edini način za soočanje z izzivi in reševanje težav, ki jih prinaša

človeško sobivanje. Zakoreninjeno je prepričanje, da je naše življenje odvisno od številk

gospodarske rasti, kar postane tudi vodilo volitev. Samo spomnimo se znamenitega

slogana: »Za ekonomijo gre, tepec!«9, s katerim je Clinton leta 1992 dobil volitve.

Gospodarska rast je predstavljena kot naravno stanje, deregulacija pa ključ za uspeh, a

gre za uspeh manjšine, medtem ko socialna neenakost vztrajno narašča, sistem pa to še

naprej legitimira. Ekonomska rast tako večini ne prinaša boljše prihodnosti, ampak le

večanje neenakosti, prekarnost, degradacijo, razočaranje, ponižanje in še težji boj za

socialno preživetje, medtem pa deset najbogatejših ljudi akumulira kar 2,7 bilijona

8 Thatcher na sposobnosti gleda kot na naravno danost in jih celo primerja z višino človeka, s čimer diskreditira vplive okolja in lastne aktivnosti ter implicira, da je človekova usoda zapečatena z rojstvom. 9 ang. It's the economy, stupid! Žižek (2008a), izhajajoč iz teze, da sta trg in država imanentno povezana, sloganu doda politično, in zapiše »Za politično ekonomijo gre, tepec!«, kajti nevtralnega trga ni, saj so politične odločitve tiste, ki v vsaki situaciji regulirajo koordinate tržnih odnosov.


30

(1012) ameriških dolarjev. Kljub temu pa se neenakosti in bogastvo peščice upravičuje

z načelom trickle-down ekonomije, po kateri naj bi razmah gospodarstva v razmerah

neoviranega kapitalizma zagotovil tudi ekonomsko šibkejšim slojem višje prihodke

(Alkalaj, 2005), a neoliberalna plima ne privzdigne vseh bark, temveč le nekatere,

večino pa poplavi. Medtem pa bogato plačani managerji ne ustvarjajo dostojno plačanih

delovnih mest, temveč gradijo suženjstvo, izkoriščajo poceni delovno silo, sami pa

pobirajo nerealne odpravnine in nagrajevanja.

- Nenehno naraščajoča potrošnja

Negotovosti in stiske nagovarjata tehnologija in potrošnja, ki v razdvojenem svetu

ustvarjata udobje in odgovarjata na naše fantazije ter omogočata izkustvo brez tveganja.

Medčloveško navezanost je zamenjala navezanost na stvari, objekte, ki so tu, da nam

služijo in nočejo ničesar v zameno. Objekti, pri katerih ni tveganja kot v odnosih z

drugimi, saj nimajo lastnih potreb in želja, posamezniku omogočajo, da zadovolji svojo

narcisoidnost. Ljudje ne kupujemo več dobrin, stvari, kupujemo izkustvo. Trgovine so

zdravilo za vse življenjske težave, razlika je le v tem, ali si to lahko privoščimo ali ne.

Tisti, ki si lahko, so zadovoljni, drugi pa se počutijo ponižane in krive, saj jim je

spodletelo tudi tukaj. Počutijo se neizpolnjene, saj ne gre le za odsotnost užitka, ampak

za odsotnost človeškega dostojanstva, smisla življenja. Vlada prepričanje, da je

posameznik več kot družba, da je družba skupek posameznikov in njihovih atributov,

temu pa nasprotuje Flahault (2011, v Bauman, 2013a), ki pravi, da je družba pred

posameznikom, da ga presega in da je na posameznika treba gledati kot na živečega v

družbi in na skupno dobro, kar pa se seveda ne sklada z idejo individualizma, ki prežema

naš čas.

- V ozadju teze o naravnosti socialne neenakosti je prepričanje, da so sposobnosti in

talenti neenako porazdeljeni po naravi, da so nekateri posamezniki predestinirani, da

nekaj dosežejo, medtem pa se lahko drugi na vse pretege trudijo, pa tega ne bodo

dosegli.10 Ideja naravnosti zastira pogled in onemogoča kritiko. Naravno ni ne pravično

ne nepravično, zato je vselej izpostavljeno subjektivni sodbi. Nepravičnost socialnih

neenakosti je tako individualizirana, v najboljšem primeru videna zgolj kot anomalija.

Bauman (2013a) pravi, da se danes neenakost samoohranja tudi brez zatekanja k

naravnosti ter se obenem širi in krepi.

10Zanimivo gre pri ideji ravno za nasprotje ideje, da je uspeh odvisen od vsakega posameznika in njegovega truda.


31

V povezavi z družbeno neenakostjo je treba omeniti tudi stratifikacijo. Če so nekoč govorili o

razredni stratifikaciji, pa danes razred razumemo kot proces, kot vzpostavljajočo se realnost,

hkrati pa le kot enega od principov stratifikacije, saj ga performativno ustvarjamo skozi

delovanje. Tako se deprivilegiran položaj, izhajajoč npr. iz dimenzije razreda, lahko okrepi s

položaji etničnosti, spola, starosti ali obratno (Bradley, 1996, v Trdina, 2016). Pakulski (2005,

prav tam) govori o fragmentaciji stratifikacije, pri čemer se stratifikacija drobi na več hibridnih

hierarhij, ki se med seboj prekrivajo, za njihovo opredelitev pa je potrebnih več deskriptorjev

(npr. nekvalificirane migrantke). Dandanes je razred matrica, prek katere se posredujejo učinki

drugih oblik neenakosti, zato je govor o razredu še toliko pomembnejši, saj opozarja na vrsto

drugih, sistemsko pogojenih neenakosti.

Če se nam na podlagi zgoraj omenjenih podatkov o porazdelitvi bogastva zazdi, da je rešitev v

redistribuciji, pa Stiglitz (2016) opozarja, da je treba preoblikovati pravila tako, da bi koristila

vsem, ne le eliti. Še radikalnejši je Žižek (2010; 2012), ki pravi, da rešitev ni ne Main Street ne

Wall Street, ampak sprememba sistema, v katerem Main Street (tisti, ki nosi tveganja) ne more

funkcionirati brez Wall Streeta (tistega, ki izbira). Sistem, v katerem je človek tisti, ki postane

odvečen (Trojanow, 2014) oziroma v katerem so tisti z dna družbene lestvice razumljeni kot

kolateralna škoda (Bauman, 2013b), je sistem, v katerem redistribucija ne bo rešila problema,

sistem, v katerem sta pohlep in korupcija le načina za poganjanje kolesja, zatorej kaj drugega

kot prevrat sistema ne more rešiti oziroma preobraziti družbe, katere fundament je neenakost.


32

4 VLADNOST – OD OBLASTI K SUBJEKTU

4.1 BIOPOLITIKA

Preden začnemo govoriti o vladnosti, se je treba dotakniti enega najbolj raziskanih pojmov

zadnjih dvajsetih let, pojma biopolitike, ki ponazarja odnos med politikami in biologijo,

natančneje medicino, Foucault pa jo povzdigne v način razmišljanja o praksah vladnosti skozi

kategorije živih bitij, konstituiranih v populaciji (zdravje, higiena, rodnost, rase). Biopolitika je

način izvrševanja oblasti11 prek mnoštva disciplin (demografija, statistika, analiza bogastva) in

institucij (šole, bolnišnice), ki reorganizirajo učenje, izobraževanje in red v družbi (Gómez

Camarena, 2014). Navkljub raziskanosti pa Esposito (2008) izpostavlja, da je struktura

biopolitike tako zapletena, da izraza življenje in politika lahko konjugira na dva načina: kot

politiko, ki upravlja življenje oziroma vlada življenju (biooblast, politika nad življenjem), in

kot življenje, ki upravlja politiko (biopolitika, politike življenja).

Foucault biopolitiko mestoma enači z neoliberalizmom, o čemer priča tudi dejstvo, da v svojem

delu Rojstvo biopolitike slednjo pravzaprav le nekajkrat omeni, medtem ko večinoma govori

prav o neoliberalizmu. Bolj oprijemljivo se je dotakne v svojih zgodnejših predavanjih,

združenih v knjigi Življenje in prakse svobode. Foucault (2007b) kot temeljni fenomen 19.

stoletja prepozna dejstvo, da se je oblast začela ukvarjati z življenjem, da je zajela človeka kot

živo bitje, pri čemer gre za neke vrste podržavljenje biološkega. Pri tem se sklicuje na klasično

teorijo suverenosti, katere temeljni atribut je pravica do življenja in smrti, in ki jo na točki

teoretičnega paradoksa privede do tega, da v razmerju do oblasti subjekt12 s polno pravico ni

niti živ niti mrtev, ampak to postaneta subjektovi pravici zgolj zaradi suverene volje, pri čemer

pa ne gre za pravico pustiti živeti in pustiti umreti, ampak za pravico usmrtiti ali pustiti živeti.

Politično pravo pa to pravico suverenosti transformira, dopolni z novo pravico, ki jo bo prežela,

11 Da bi razumeli Foucaulta, je treba ponovno opredeliti pojem oblasti, ki je Foucault ne razume kot marksisti, ki njeno nalogo vidijo v reproduciranju produkcijskih odnosov, ampak se ukvarja z njenim realnim funkcioniranjem. Dejansko oblastno povezavo Foucault definira kot »upravljanje delovanja« (conduct of conduct) (Foucault, 2007) oziroma kot način delovanja, ki ne deluje direktno na druge, pravzaprav oblast ne deluje na druge, temveč na njihova delovanja. Oziroma kot pravi v svojem delu Nadzorovanje in kaznovanje: »neobstoj oblasti je ne dela antiteto, neeksistenca ne pomeni, da sta enostavno nič, temveč da ne eksistira, a insistira, ne obstaja, a zato vztrajno deluje« (Foucault, 2004, str. 106). Oblast so v resnici odnosi, bolj ali manj organizirani, piramidno razvrščeni in usklajeni odnosi (Foucault, 1991). 12 Foucaultov obsežen opus je nemogoče zajeti v enem poglavju, hkrati pa neoliberalizma brez Foucaulta ni mogoče misliti, zato se nanj sklicujem tudi v ostalih poglavjih, ki jih je treba brati s koncepti biopolitike, vednosti in tehnologij sebstva, a zaradi večje razumljivosti in preglednosti to obravnavam v samostojnem poglavju, ki pa je seveda primerno obsegu magistrskega dela in skuša kar se da strnjeno zajeti njegove temeljne koncepte.


33

to je pravica omogočati življenje in pustiti umreti. Pred tem, v 17. in 18. stoletju, so se pojavile

tehnike oblasti, ki so se osredotočile na telo, človeka-telo, konec 18. stoletja pa se pojavi

tehnologija13 oblasti, ki ni disciplinarna, a jo ravno tako zaobseže in integrira; ta nova

tehnologija je biopolitika, biooblast, ki se nanaša na življenje ljudi, na človeka kot živo bitje,

človeka-vrsto prek celote procesov, kot so rodnost, smrtnost, življenjska doba, stopnja

reprodukcije, pri čemer ne ustanavlja le institucij za oskrbo in pomoč, temveč subtilnejše,

racionalnejše mehanizme, kot so napovedi, statistične ocene, globalna merila. Če je prej

disciplina skušala vladati množici ljudi, ki lahko razpade na individualna telesa, ki jih je mogoče

nadzorovati, pa nova tehnologija »oblikuje globalno maso, ki jo zadevajo skupni procesi,

značilni za življenje, kot so rojstvo smrt, razmnoževanje, bolezen« (Foucault, 2007b, str. 91)

oziroma populacijo. Biopolitika uvede regulacijske mehanizme (reduciranje bolezni,

podaljšanje življenja, spodbujanje rodnosti), ki bodo lahko v globalni populaciji vzpostavili

homeostazo in optimizirali življenja, a ne z individualno dresuro, temveč z globalnim

ravnovesjem (Foucault, 2007b). S pomočjo biooblasti se je tako zgodil premik od absolutne

oblasti suverenosti, ki je obstajala v zmožnosti usmrtitve, k učeni oblasti, ki jo Foucault imenuje

regulacijska, ki ima moč omogočanja življenja.14 S pojavom populacije se ob nizu telo –

organizem – disciplina – institucija pojavi niz populacija – biološki procesi – regulacijski

mehanizmi – država. Element, ki kroži med disciplinarnim in regulacijskim, ki se na enak način

nanaša na telo kot na populacijo, je norma. »Norma je tisto, kar se lahko aplicira tako na telo,

ki ga hočemo disciplinirati, kot na populacijo, ki jo hočemo regulirati. Oblasti oziroma

biooblasti je tako uspelo pokriti celotno polje, od organskega do biološkega, od telesa do

populacije« (Foucault, 2007b).

Če je Foucaultova teza, da je biopolitika moderen izum, pa Agamben (2004, 2013) temu

nasprotuje in pravi, da je proizvodnja biopolitičnega telesa izvorni učinek suverene oblasti; s

tem zanika ločnico med suvereno oblastjo in biopolitko, temveč kot vez postavi figuro homo

sacer, ki izvira iz arhaičnega rimskega prava, pomeni pa golo življenje, ki se ga ne sme ubiti

in ki se ga ne da žrtvovati. To ponazori z distinkcijo med grškima izrazoma zoé in bíos, pri

čemer zoé pomeni preprosto dejstvo življenja, ki je skupno vsem živim bitjem, bíos pa obliko

13 Foucault namesto o ideologiji govori o tehnologiji. 14 Foucault premik ponazori na primeru diskvalifikacije smrti, kajti le-ta se je umikala iz javnosti in postajala nekaj zasebnega, skrivnega, celo tabu. Razlog za to pa ne vidi v premestitvi tesnobe, ampak prav v transformaciji tehnologij oblasti, ki je smrt, kot manifestacijo prehoda od ene oblasti k drugi, transformirala v smrt kot konec življenja, mejo oblasti, saj le-te ni dostopna smrt, temveč le smrtnost. Ploštajner, se sprašuje, če ni truplo pravzaprav mesto zmage oblasti nad življenjem, saj od njega ostane simbolna individualnost, ime, napisano na nagrobni kamen, ki je tisto, ki preživi biološko življenje.


34

ali način življenja, ki je lasten posamezniku ali skupini. Bíos označuje politično eksistenco, zoé

pa eksistira, a ne participira, saj je omejen na golo življenje. Biologija, ki je po mnenju

Foucaulta in Agambena totalitarna ideologija, zreducira ljudi na objekte, zoé, in vzpostavi

koncept norme, normalnega in nenormalnega. Homo sacer, zaznamovan z golim življenjem, iz

družbe ni izključen popolnoma, ampak je ta izključitev način, kako je eksistenca vključena v

politični prostor, prek kreiranja pozicije homo sacer znotraj države, ki pa je lahko prek t. i.

izjemnega stanja15 postavljen onkraj prava, zakona, in tako zreduciran zgolj na golo življenje

(primer beguncev, izbrisanih, azilantov). Izjemno stanje je konstituirano, ko je suveren nad

zakonom; in če je šlo nekoč za izjemen ukrep suverene oblasti v kriznih situacijah, pa je izjemno

stanje postalo pravilo oziroma normalna paradigma vladanja v večini sodobnih demokratičnih

držav. Agamben kot najbolj absoluten biopolitični prostor označi koncentracijsko taborišče, v

katerem »oblast pred seboj nima ničesar razen golega življenja brez slehernega posredovanja«

(Ploštajner, 2012, str. 85). Taborišče je stičišče biopolitičnega upravljanja z življenjem in

suverene izjeme, v katerem človek izgubi identiteto in zgolj jè, Ploštajner (2012) pa ga opiše

kar z živim mrtvecem. 16 Biopolitika individuum kategorizira, ga zaznamuje z individualnostjo

in priklene na identiteto, naredi ga za subjekt, subjekt, zaznamovan s svojim imenom.

A le kako je lahko biopolitika prežeta s smrtjo, če pa je njeno načelo prav regulacija, ki naj bi

vzpostavila ravnovesje in optimizirala življenja? Z ustvarjanjem norme (normalnosti in

nenormalnosti) se življenje vrednoti, in sicer na tisto, ki je vredno življenja, in ono, ki ni, torej

tisto, ki normi škodi, čeprav jo s svojim odklonom od nje pravzaprav ustvarja. Foucault (2007b)

na to točko postavi rasizem17, ki se je s pojavom biooblasti vpel v državne mehanizme in se

uveljavil kot temeljni oblastni mehanizem modernih držav. Specifičnost modernega rasizma pa

se ne navezuje na miselnost ali ideologijo, temveč na tehniko oblasti, na to, kar nas umešča v

neki mehanizem, ki biooblasti omogoča udejanjanje svoje oblasti. Povezan je z delovanjem

države, ki prek te oblastne tehnologije izvaja suvereno oblast. Rasizem je tisti, ki uvede prelom

med tistim, kar mora živeti, in tistim, kar mora umreti. Tako se znotraj populacije začne

razlikovanje skupin, naredi se vrsta oziroma ustvarijo se zareze znotraj biološkega kontinuuma,

15 Ang. state of exception, prevedeno tudi kot izredno stanje. 16 Zanimiva je distinkcija med homo sacer in truplom. Homo sacer je zaznamovan z zoé, truplo pa z bíos. Oba tako rekoč nista ne živa ne mrtva, razlika je le, da prvi izgubi identiteto, pri drugem pa je identiteta edino, kar ostane. V obeh primerih gre za smrt, le da je pri homo sacer smrt simbolna (Ploštajner, 2012). 17 Sicer ne neposredno povezno s tem, a vseeno vredno omembe in razmisleka, je letošnje dogajanje, in sicer gibanje Black lives matter, ki je hotelo opozoriti na nasilje in rasizem s strani državnih organov, v tem primeru policije, do temnopoltih Američanov. Glasnemu rasizmu pa se je potem pridružil še tihi, subtilnejši, potem ko so številni slogan Black lives matter spremenili v All lives matter in tako odvzeli pomembnost in glas tistim, ki so ga zaradi neenakega razmerja moči, potrebovali.


35

na katerega se nanaša biooblast. Foucault s tem poveže dispozitiv varnosti, saj biološko

razmerje služi moji osebni varnosti, ker bi »smrt drugega, smrt slabše, nižje (degenerirane,

nenormalne) rase napravila življenje nasploh bolj zdravo« (prav tam, str. 102). Rasizem postane

izgovor, v imenu katerega je mogoče izvajati pravico do ubijanja. Seveda smrt in usmrtitev ne

implicirata le neposrednega, dejanskega umora, ampak tudi posredni umor (izpostavljanje

smrti, izpostavljanje nevarnosti), politično smrt, izgon, zavračanje. Evolucionizem, v širšem

smislu tesno prepleten z rasizmom, je postal način, kako mislimo kriminaliteto, razredno

družbo, nujnost vojn, fenomen norosti in duševnih bolezni (prav tam).

4.2 KONCEPT VLADNOSTI – STIČIŠČE MED TEHNOLOGIJAMI OBLASTI

IN TEHNOLOGIJAMI SEBSTVA

Že v antiki so razpravljali, kako vladati oziroma kako naj se oblast izvaja, da jo bodo ljudje

sprejemali in spoštovali, od sredine 16. stoletja (zanj sta značilni prav vrnitev k stoicizmu in

reaktualizacija problema kako vladati samemu sebi) pa je opaziti razvoj razprav o t. i. umetnosti

vladanja, torej kako vladati sebi, kako biti vladan, kako vladati drugim in kako biti najboljši

vladar (Foucault, 2007b).

Foucaultova genealogija pojma vladnosti nas popelje skozi preteklost, a seveda tam ne ostane,

temveč se vrne spojena z aktualnostjo, v kateri smo pozicionirani sami. Foucault za to, kar

slovenimo kot vladnost18, skuje neologizem la gouvernementalité, angleško governmentality,

in tako vzpostavi semantično povezavo med oblastjo (gouverner, government) in vednostjo

(mentalité, modes of thought), s tem pa pokaže, da tehnologij oblasti ni mogoče misliti brez

analize politične racionalnosti oziroma vednosti (Lemke, 2002), hkrati pa vladnost postavi na

mesto srečanja med različnimi tehnikami dominacije, ki se izvajajo na drugih, in tehnikami

sebstva (Foucault, 2007b).

Z vladnostjo Foucault (2007b, str. 127) misli tri stvari:

- »Skupek, sestoječ iz ustanov, postopkov, analiz in premislekov, računov in taktik, ki

omogočajo izvajanje te zelo posebne, dasi zelo zapletene oblasti. Ta ima prebivalstvo

za svojo glavno tarčo, politično obliko za svojo poglavitno obliko vednosti in varnostni

aparat za svoje bistveno tehnično orodje«.

18 Nekateri avtorji govorijo o governmentalnosti, ki bolj nazorno ponazori povezanost, a ker se je pri prevodih ustalil izraz vladnost, le-tega uporabljam tudi sama.


36

- »Težnjo, na linijo moči, ki na Zahodu kar naprej in zelo dolgo vodi k prevladi tiste vrste

oblasti, ki jo lahko imenujem »vladanje«. To je tisto, kar je po eni strani pripeljalo do

razvoja cele vrste vednosti«.

- »Proces ali rezultat procesa, ki je srednjeveško državo zakonitosti pripeljal do upravne

države v 15. in 16. stoletju, države, ki je postopoma postala vladnostna«.

Za iztočnico svojega razpravljanja o vladnosti izbere Machiavellijevega Vladarja19, do začetka

19. stoletja kritizirano in odklanjano razpravo, ki pa je ob zatonu literature o umetnosti vladanja

doživela renesanso. François de La Mothe Le Vayer, na katerega se sklicuje Foucault (2007b),

v osnovi loči tri tipe vladanja, vsak pa izhaja iz ene od znanosti ali oblike refleksije: vladanje

samemu sebi, ki izhaja iz morale; umetnost pravilnega vodenja družine, ki izhaja iz ekonomije;

znanost o dobremu vodenju države, ki izhaja iz politike. Med temi tremi tipi je opaziti

kontinuiteto, ki je na eni strani naraščajoča v smislu, da »mora tisti, ki hoče vladati državi,

najprej znati vladati samemu sebi, potem na neki drugi ravni, svoji družini, svoji lastnini in

svojem območju; šele potem se lahko zgodi, da bo vladal državi« (Foucault, 2007b, str. 116),

na drugi strani pa padajoča, kakršna je takrat, ko se državi vlada pravilno, kar se pozna tudi pri

vodenju družine in obnašanju posameznikov. Po Foucaultu vzgoja vladarja zagotavlja

naraščajočo, policija padajočo kontinuiteto, osrednja, bistvena prvina obeh kontinuitet pa je

»tisto družinsko upravljanje [gouvernement], ki ga upravičeno imenujemo ekonomija20« (prav

tam). Foucault (2007b, str. 117) pravi, da je bistveni problem vladanja prav vpeljava

»ekonomije v politično prakso, saj vladati državi pomeni pognati v tek ekonomijo, in sicer

ekonomijo na ravni države kot celote. Se pravi, da je treba nad prebivalstvom, premoženjem,

obnašanjem vseh in vsakega posebej bdeti in vse to nadzorovati nič manj budno, kot to počne

družinski oče nad hišnim gospodinjstvom in njegovimi dobrinami«.

Foucault prek Machiavellija začrta ločnico med suverenostjo in vladanjem. Suverenost teži k

skupnemu dobremu in se nanaša na ozemlje in ljudi, živeče na tem ozemlju, vladanje pa se

nanaša na razpolaganje s stvarmi oziroma natančneje, vlada mora prevzeti odgovornost za ljudi

19 Vladar po Machiavelliju (1532, v Foucault, 2007) je singularen, saj med njim in kneževino ni temeljne, naravne in pravne povezave, temveč sta načeli tega odnosa zunanjost in transcendenca; posledica tega je, da je odnos krhek in v nenehni nevarnosti, cilj izvajanja oblasti pa je obramba in krepitev kneževine, ki ni razumljena kot skupnost, ampak kot odnos vladarja do tega, kar poseduje. In prav ta krhka vez med vladarjem in njegovo kneževino je tisto, k čemur mora stremeti umetnost vladanja, umetnost biti vladar. Na drugi strani pa antimakiavelistična literatura poudarja mnogoterost in pluralnost glede oblik vladanja. 20 Izraz ekonomija je v 16. stoletju označeval obliko vladavine, v 18. stoletju pa raven stvarnosti, intervencijsko polje.


37

v njihovih odnosih, povezavah in interakcijah s stvarmi. Za razliko od suverenosti je namen

vladanja pripeljati k »ustreznemu smotru«. Medtem ko je smoter suverenosti v njej sami, saj

svoja orodja pridobiva v obliki zakona, pa je »smoter vladanja v vseh stvareh, ki jih usmerja;

kaže ga iskati v izpopolnjevanju, maksimalizaciji ali stopnjevanju procesov, ki jih usmerja«;

instrumenti vladanja bolj kot zakoni postajajo različne taktike (Foucault, 2007b, str. 121), s

katerimi stvari, ki jim vladamo, spoznavamo. Oblast se ne more izvajati brez vednosti, saj

stvarem ne vlada od zunaj, kot suveren, temveč od znotraj, zatorej moramo vladnost in

biopolitiko misliti skupaj. Vladnost ali umetnost vladanja se torej nanaša na zgodovinsko

določen način upravljanja, s hkratno refleksijo o vprašanju, kako vladati.

Foucault (2007a) govori o treh tehnologijah umetnosti vladanja oziroma modalnostih vladnosti,

ki jih razume kot različne oblike upravljanja delovanja populacije. Prvo manifestacijo načina,

kako vladati državi, po Foucaultu narekuje razlog države oziroma državni interes21 [raison

d'etat], ki pa izhaja iz dejstva, da je država realnost sama po sebi in da jo je treba misliti skozi

njej inherentne lastnosti. Racionalnost državnega interesa pa se nanaša predvsem na

merkantilistično ekonomijo, saj ko ta za merilo vladanja postavi ekonomsko določeno realnost,

suverenosti postavi imperativ, da skrbi za populacijo in jo regulira, pri čemer pa sproži nastanek

in razvoj nadzornih in disciplinarnih dispozitivov, ki v 17. stoletju postane policija (Bobnič,

2016). To obdobje označuje premik od religiozne skrbi za duše oziroma pastoralne oblasti k

političnosti oblasti nad populacijo oziroma razumu države prek vednosti o policiji22, ki je

razumljena kot zbir intervencij in sredstev, ki zagotavljajo, da bo življenje oziroma sobivanje

učinkovito uporabljeno za konstituiranje in razvoj moči države (Foucault, 2007b).

Prek transformacije same vladnosti Foucault (2007a) ugotovi, da se način vladanja, ki ga

narekuje državni interes, v 18. stoletju preoblikuje v liberalizem23 s politično ekonomijo kot

racionalnostjo, prek katere vstopimo v dobo, katere princip bi lahko bil, da vlada nikoli prav

dobro ne ve, kako vladati ravno dovolj oziroma da se vlada ne more nikoli dovolj zavedati

tveganja, da lahko vlada preveč, kar nadomešča s principom maksimuma in minimuma.

Liberalizem kot tehnologija oblasti se utemeljuje na svobodi, ki pa jo prav ta šele ustvarja. To

21 Država ni institucija, od koder bi izhajala oblastna razmerja, ampak korelat določene tehnologije vladanja (Bobnič, 2016). 22 Drugače od sodobnih pojmovanj se znanost policije oziroma ta označevalec nanaša na interese vedenja o posameznikovih aktivnostih in njihovem delovanju ter zagotavljanju številčnosti populacije, dobrin, zdravja tako posameznikov kot populacije (Pušnik, 2014). 23 Treba je poudariti, da tu ne govorimo o liberalizmu kot načinu politične ideologije, ampak o načinu tehnologije oblasti.


38

stori prek dispozitiva varnosti, kajti za svobodo24 je treba družbo braniti pred posameznimi

interesi in obratno. Ta nevarnost pa ni zunanja, temveč notranja, izhaja namreč iz populacije

same, ki jo korigira dispozitiv varnosti, njen (stranski) produkt pa je kultura strahu (Bobnič,

2016). Liberalizem tako predstavlja mehanizem nenehnega urejanja med svobodo in varnostjo

posameznikov ob upoštevanju percepiranja nevarnosti. Liberalna vladnost transformira

vladnost raison d'etat, saj je prostor, na katerega se nanaša suverenova oblast, hkrati tudi prostor

ekonomske realnosti, ki jo lahko razumemo prek njej lastne racionalnosti, polje, ki zajame

oboje, pa je civilna družba, katere realnost je sinteza, ki ne odpravi heterogenosti politične

realnosti suverenosti in ekonomske realnosti trga, temveč omogoča delovanje liberalne

vladnosti, saj oblast deluje skozi družbo, ki je hkrati objekt in cilj oblasti (Burchell, 1993). To

vladanje pa je vseprisotno, takšno, ki mu nič ne uide, ki se prilagaja pravilom prava in spoštuje

specifičnost ekonomije (Foucault, 2015). Tukaj pa je tudi točka epistemološkega in

genealoškega reza pri koncepciji subjekta, ki ni subjekt homo juridicus, razcepljeni subjekt

pravice in dialektike zakona, temveč subjekt z lastno logiko delovanja, subjekt homo

economicus25, ki ni podložen zakonu, ampak sledi lastnemu interesu26. Interesu, na katerem

temelji in s katerim upravlja liberalna vladnost (Bobnič, 2016).

Ob liberalizmu Foucault kot tretjo modalnost ali tehnologijo vladnosti, ki v sebi združuje

pravno in ekonomsko strukturo in prek katere se izvaja biopolitična oblast, ki zreducira vlogo

države na sredstvo povečevanja produkcijskih sil populacije, obravnava neoliberalizem

(Topolovec, 2013). Liberalizma in neoliberalizma Foucault tako ne razume kot ideologijo in

politiko, temveč kot politično racionalnost oziroma še več, razume ju kot politični projekt, ki si

prizadeva ustvarjati politično realnost, ki že obstaja (Lemke, 2002). Obrat v neoliberalizem pa

zaznamuje odprava razlikovanja med trgom in družbo ter vpeljava tržne racionalnosti v vse

pore družbenega, pri čemer vsa človekova dejanja in vsi družbeni procesi temeljijo na

tekmovalnosti in konkurenčnosti (Foucault, 2015). Trg tako postane model, prek katerega se

vladanje šele vzpostavi, subjekt pa ni več subjekt menjave in potrošnje, temveč subjekt, ki je

sebi lasten produkt, njegova transformacija pa poteka prek tehnologije sebstva.

24 Foucault obrne Benthamovo tezo, da je za zagotavljanje eksistence in izvrševanje enakosti nujna svoboda, in doda, da je lastnost liberalne oblasti tudi to, da svoboda zagotavlja predpogoj varnosti (Pušnik, 2014). 25 Koncept homo economicus podrobneje raziskujem v naslednjem poglavju. 26 Ko homo economicus sledi oziroma mora slediti svojemu interesu, se dogaja postopek totalizacije, ki upravlja s skupnim interesom, to je s prosperiteto skupnosti (Bobnič, 2016).


39

4.3 TEHNOLOGIJE OBLASTI IN TEHNOLOGIJE SEBSTVA

Foucault pravi, da ljudje, da bi razumeli, kdo so, uporabljajo štiri tehnike, od katerih sleherna

predstavlja matrico praktičnega razuma: »tehnike produkcije, ki omogočajo, da proizvajamo,

transformiramo in manipuliramo predmete; tehnike znakovnih sistemov, ki dovolijo uporabo

znakov, smislov, simbolov ali pomena; tehnike oblasti27, ki z določanjem obnašanja

posameznikov in z njihovim podrejanjem določenim ciljem ali dominaciji objektivirajo subjekt;

in tehnike sebstva, ki posameznikom omogočijo, da sami ali prek drugih delujejo na svoja telesa

in na svojo dušo, na svoje misli in obnašanja ter na svoj način obstajanja; da se transformirajo,

zato da dosežejo določeno stanje čistosti, modrosti, popolnosti ali nesmrtnosti« (Foucault,

2007b, str. 262). Čeprav so tehnike ločene in ima vsako svojo funkcijo oz. je povezana z

določeno obliko dominacije, pa praviloma delujejo vzajemno in je zelo težko ločiti, kje se ena

začne in druga konča.

Poenostavljeno je tehnologije sebstva mogoče opredeliti kot metode in tehnike, s katerimi

konstituiramo in razumemo sami sebe. Ti procesi pa niso tako lastni, kot se zdi na prvi pogled.

Vselej so namreč politični, kajti oblast vedno definira splošna prepričanja, resnice in ideje, ki

jih posamezniki zavestno ali nezavedno sprejmejo in na podlagi njih presojajo lastne prakse in

misli. To ponazorita tudi Rose in Miller (2008, str. 215), ko pravita, da »regulacija vedenja

postane želja vsakega posameznika, da bi sam sebi vladal svobodno in v službi maksimizacije

sebi lastne verzije sreče in izpolnitve, vendar takšna maksimizacija v istem trenutku, ko se

razglasi za proizvod svobodne izbire, vsebuje razmerje do avtoritete«. Na subjekt eni strani

delujejo tehnike oblasti in prakse podrejanja, na drugi pa tehnike sebstva in prakse svobode.

Foucault (2007b) pravi, da se tehnologije oblasti zatečejo k procesom, s katerimi posamezniki

delujejo nase, obratno pa so tehnologije sebstva vpete v strukture prisile in dominacije. Pri tem

pa ne gre le za transformacijo, ampak v določenem smislu tudi za formacijo, realizacijo sebe.

Ne gre toliko za iskanje resnice, ampak bolj za kreativnost oziroma, po Foucaultu (2007b), ne

gre za to, da bi se morali najti, ampak se moramo iznajti, ustvariti, oblikovati.

Tehnologije sebstva so prakse, ki se pnejo od filozofije in znanosti do politike in umetnosti,

Bobnič (2016b) pa meni, da ključno ni vprašanje, kaj so tehnologije sebstva, temveč na kakšen

način so neke prakse tehnologije sebstva in kakšno sebstvo proizvajajo. Če torej vladnost

razumemo kot stičišče med tehnologijami oblasti in tehnologijami sebstva oziroma kot način

podrejanja skozi odnos do sebe (Foucault, 2007b), pa je mesto subjekta mesto realizacije sil

27 Foucault jih imenuje tudi tehnike dominacije.


40

oblasti prek subjektivizacije. Poslušnost in podrejanje sama po sebi nista dovolj, ampak morata

postati tudi subjektova resnica, subjekt pa njun akter. Kot pravi Foucault (prav tam, str. 198),

»funkcija oblasti ni predvsem prepovedovati, temveč producirati, ustvarjati ugodje, [tako] lahko

hkrati razumemo, kako lahko ubogamo oblast in nam je ta poslušnost v užitek, ki ni nujno

mazohističen«. Tehnike oblasti obstajajo zunaj, z uporabo tehnik sebstva pa eksterno postane

interno, del subjekta, njegova last, njegova resnica. Ravno ta internalizacija zabriše distanco,

onemogoči oziroma oteži kritično presojo in refleksijo. Tako čutim, tako mislim, to sem jaz.

Lahko kdo temu oporeka? Torej jaz sem vladnost in vladani smo prek tega, da si vladamo.

Posameznik je hkrati objekt in subjekt, je tisti, na katerega deluje, in tisti, ki je akter, je učinek

in rezultat.

Tesno povezano s tehnologijami sebstva je že antično navodilo o »skrbi zase«, ki je

predstavljalo enega od temeljnih načel življenja, načelo, ki omogoča praktično rabo maksime

delfskega preročišča, maksime, ki se glasi »spoznaj samega sebe«. A ker navodila skrbi zase

ne najdemo le v antični filozofiji, temveč tudi v krščanski askezi, bi lahko rekli, da ne gre le za

načelo, pač pa za stalno prakso. Obstaja torej odnos med skrbjo zase in spoznavanjem samega

sebe. In če je bilo v grško-rimski kulturi spoznanje samega sebe videti kot posledica skrbi zase,

predstavlja v modernem svetu spoznanje samega sebe temeljno načelo (Foucault, 2010).28

Antična hermenevtika sebstva ne postavlja vprašanja odkrivanja resnice, skrite v subjektu,

ampak vprašanje spominjanja resnice, ki jo je subjekt pozabil; a to ni ne on sam ne njegova

narava, ampak je po Foucaultu (2009, str. 165) subjekt »mesto, kjer se v formi spomina združijo

pravila delovanja«. Na drugi strani pa, kot pravi Benčin (2009, str. 156, 157), v Foucaultovem

opusu krščanski subjekt skozi »tehnike samoizpraševanja, spovedi in pokore preiskuje in s tem

šele konstituira resnico svoje želje. Krščanstvo izumi nov modus oblasti, ki ga stoletja kasneje

uporabljajo kapitalistične družbe za svoje moderne državne oblike in tudi terapevtske prakse«.

Na eni strani biooblast producira subjektovo notranjost, v etiki skrbi zase pa se izvaja

produkcija sebstva. Ključna zareza, ki jo naredi krščanstvo, je vpeljava diskontinuitete v

odnosu sebstva do sebe. Za razliko od antičnih tehnik, ki zahtevajo spoznanje sebstva zato, da

bi zanj bolje skrbeli, krščanske tehnike zahtevajo popolno transformacijo, pri kateri se staro

sebstvo nadomesti z novim. Pa še ena razlika je: za krščansko subjektivacijo sta značilni

negativnost in radikalna spreobrnitev, medtem ko skrb zase zaznamujeta pozitivna naravnanost

in kontinuirano delo na sebi za zagotovitev boljšega življenja. Spoznavanje sebe ni dešifriranje,

28 Foucault pravi, da smo podedovali krščansko moralo, po kateri je odpoved sebi pogoj odrešitve. »Načelo, spoznaj samega sebe, je paradoksno, postalo pot do odpovedovanja sebi« (Foucault, 2014, str. 265).


41

ampak beleženje fenomenov, ki lahko usmerjajo prihodnje delovanje. Ne gre za moralne

dolžnosti, ki so univerzalne, ampak napotke vsak ponotranji v skladu s svojim etosom (prav

tam). Pri krščanstvu se resnica, ki je subjektova notranjost, pozunanji, medtem ko je v antiki

resnica subjekta, ki je zanj zunanja, ponotranjena (Bobnič, 2016b). Skrb zase je po Foucaultu

subjektivizacija resnice, ki pa ni resnica v subjektu, ampak gre za opremljanje subjekta z

resnico, ki je ne pozna in ki je ni v njem.

Foucault skuje pojem aleturgija iz besed altheia (resnica) in ourgos (delo, služba); aleturgija je

proizvodnja resnice (Foucault, 2011, str. 2.), performativni govorni akt, v katerem posameznik

nastopa kot subjekt in objekt. Kot primer te prakse Foucault navede spoved oziroma koncept

izpovedovanja, ki temelji na metodi priznanja. Po Foucaultu priznanje funkcionira kot

tehnologija oblasti, kajti »dolžnost priznanja je v nas utelešena tako globoko, da je več ne

dojemamo kot učinek oblasti, ki nas prisiljuje; nasprotno se nam zdi, da resnica v najbolj

skritem kotu nas samih samo »prosi«, da pride na dan; in da če se ji pri tem ne ustreže, pomeni,

da jo zadržuje neka sila, da jo pritiska nasilnost neke oblasti in da se bo končno lahko izrazila

samo za ceno nekakšne osvoboditve« (Foucault, 2000, str. 64, v Bobnič, 2016b, str. 45) in kot

tehnologija sebstva. Ko izjavljamo, produciramo resnico o sebi, na nek način ustvarjamo sebe,

hkrati pa vladamo sebi in drugim. Koncept izpovedovanja Foucault ponazori z zgodovino

seksualnosti in ugotovi, da oblast ni tista, ki jo potlači, zatre, kot se na bežen pogled zazdi,

ampak jo z različnimi mehanizmi šele vzpostavlja in jo, kot opiše Benčin (2009), razprši po

telesih posameznikov, s čimer razmnoži oprijemališča svojega nadzora, discipline in

upravljanja. Oblast lahko deluje le tako, da proizvede svoje polje aplikacije, to pa naredi tako,

da subjektu izdolbe njegovo globino. Po Deluzu tehnike subjektivizacije zvijejo zunanjost vase,

v t. i. gubo in tako iz prostora zunanjosti izsilijo prostor notranjosti. Skrb zase je tako moč

učinkovanja nase oz. učinkovanja sebstva nad sabo, dominacija in suverenost sebstva nad sabo,

ki je dosežena s samotransformacijo (prav tam).

Koncept izpovedovanja pa zaznamuje tudi današnji čas. Eksces je viden v obliki poplave

resničnostih šovov, ki temeljijo na razgaljanju posameznikov javnosti, ter, kot že rečeno, v

obliki različnih terapevtskih praks in priročnikov za osebnostno rast in samopomoč, ki dostikrat

svetujejo, naj bomo pozorni na svoje misli, naj si jih zapišemo, naj jih spreminjamo. Človek je

zasut z izpovedmi ljudi okoli sebe, kar ga sili, da tudi sam temeljito secira svoja doživljanja,

svoje misli in preverja, ali so ustrezne; in če se izkaže, da niso, se jih trudi zamenjati z

ustreznimi. A komu ne ustrezajo? Njemu samemu ali družbi? Ko posameznik proučuje svoje


42

misli, jih ne proučuje kot on sam, temveč kot on-oblast (jaz-oblast). Posameznik, podvržen

samoizpraševanju, je nenehno pri spovedi, nenehno priznava, se kesa, se počuti krivega, skuša

spremeniti. Vedno je pod pritiskom avtoritete, le da je ta pri spovedi dejanska in vidna

(duhovnik), tu pa nevidna. In kot pri ideologiji, ki je najmočnejša prav takrat, ko mislimo, da je

ni, je tudi ta pritisk še intenzivnejši, a posameznik nima možnosti upora, saj naj bi bil vse to on

sam, vse je lastno, imanentno. Upor bi potem pomenil upor proti sebi. In tudi je, uperjen

navznoter, boleč, razjedajoč, v tišini, v samoti, v sramoti. Posameznik je podvržen temu, da se

nenehno formira in transformira, misleč da to počne, da bi zadostil in ugodil sebi in svojim

željam oziroma potrebam, a se nenehno prilagaja zahtevam od zunaj. Išče normalno v družbi,

ki kreira odklone in nenormalno zavoljo regulacije. Zahteve od zunaj pa se spreminjajo vsaj

tako hitro kot trg. Morda imamo ravno zaradi tega občutek, da nikoli nismo dovolj, da vedno

nekaj manjka … Ne toliko nam samim, ampak nam, ki hočemo zadostiti potrebam oblasti,

potrebam trga.


43

5 POSTMODERNA NEOLIBERALNA SUBJEKTIVITETA

5.1 IDENTITETA IN INDIVIDUALIZACIJA

Kakor je liberalizem zaznamovala predpona neo, tako moderno zaznamuje predpona post, s

katero se ukvarja Beck (2001), ko zapiše, da je »post« besedna koda za nemoč, ki je »ujeta v

modnosti in kaže na nekakšno preseganje, ki ga ne more poimenovati, zato ostaja v vsebinah,

ki jih v otopelosti znanega označuje in negira. Postmoderno29, kot oznako za sodobno družbo,

ki jo časovno umeščamo v drugo polovico 20. stoletja, poimenujejo tudi kot tekočo moderno

po Baumanu, refleksivno moderno po Giddensu, družbo tveganj po Becku in postindustrijsko

družbo po Bellu. Gre za čas, v katerem prevladujeta decentralizacija in individualnost,

zaznamujejo pa ga fluidnost in nenehne spremembe (Bauman, 2002).

Tveganje, ki izhaja iz postmodernih sprememb biografij, življenjskega stila, percepcij realnosti

itd., o katerem govori Beck, je po izvoru strukturno, artikulira pa se na osebni ravni. Namesto

družbeno predpisanih biografij se identitete spreminjajo v »proizvajane identitete in biografije-

samoproizvode, ki jih akterji stalno proizvajajo s celo vrsto odločitev, ki jih morajo sprejemati«

(Luthar, 1997, str. 110). Te odločitve pa so vedno zaznamovane s tveganjem, ali je odločitev

pravilna ali napačna. Možnost izbire pa v postmoderni družbi narašča, saj je subjektiviteta

vedno manj omejena s strukturnimi pogoji in univerzalnim vrednostnim sistemom (prav tam).

Tveganje je usoda postmodernega posameznika, ki je za sprejem vsake odločitve postavljen

pred množico izbir. Obsojen je na osmišljanje lastne eksistence v kontekstu relativne

neodvisnosti od strukturnih določenosti, hkrati pa je prisiljen odločati se in izbirati in zato

podvržen vsakokratnemu tveganju.

Postmoderna ne spremeni samo tega, kako ljudje vidijo in razumejo svet, temveč se preobrat

zgodi tudi v tem, kako vidijo in kreirajo sebe. Družbena situacija, prehod iz blagostanja v

negotovost, se neposredno odraža na posamezniku, ki individualizacijo doživlja kot stres, krizo,

ki jo blaži v skladu z logiko potrošništva. V fluidnosti posameznik izgubi občutek varnosti, ne

določa ga prostor, osvobaja se vpliva družbenih vezi, ritualov. Primarni in konceptualni element

29 Zaradi jasnosti je treba razlikovati med postmodernizmom in postmodernostjo, pri čemer se po Giddensu (1994, v Mulej, 2003) prvi izraz nanaša na spremembe na področjih arhitekture, umetnosti, literature in poezije, medtem ko se izraz postmodernost nanaša na institucionalne spremembe, ki zadevajo družbeni svet danes.


44

postmoderne postane posameznik sam, ki z nenehnim izbiranjem spremeni identiteto v

življenjski projekt, ki ga kreira in spreminja. Identiteta posameznika ni več stabilna, ampak

fragmentarna, razdrobljena na mnoštvo različnih značilnosti, ki so začasne in fluidne, a je te

multiple identitete treba uskladiti, kar vodi v pluralnost sebstva.

Luthar (2002) opredeli identiteto kot položaje, ki jih zavzemamo in s katerimi se identificiramo.

Avtorica poudari, da je za pojem identitete značilna relacionalnost, saj identitete izražajo lastni

položaj glede na drugačne položaje. Identitete se vedno konstruirajo glede na Drugega, glede

na to, kar niso. »Identitete so točke zgolj začasne povezanosti s subjektnimi položaji, ki jih

diskurzivne prakse konstituirajo za nas« (prav tam, str. 348). Identiteta je proces identifikacije,

v katerem iščemo neko enotno identiteto in se obenem identificiramo z načini, na katere nas

vidijo drugi, proces, ki nenehno poteka. Kot jasno povzame Bauman (2002), se identiteta

preoblikuje iz nečesa, kar je »dano« iz posameznikove pozicije v socialnih strukturah, ki

zapovedujejo predvidljive načine, v »projekt oziroma nalogo«, za katero je odgovoren

posameznik.

Postmoderna s spremembami, ki jih prinaša, od ljudi terja fleksibilnost in kreativnost, saj se

identitete ne prenašajo naprej, temveč mora vsak posameznik izoblikovati lasten stil življenja,

pri čemer Luhmann v Ule (2000) navaja tri vprašanja, ki si jih zastavlja subjekt moderne, in

sicer vprašanje izvirnosti oziroma enkratnosti, vprašanje pluralnosti identitete in vprašanje

refleksije lastne biografije. V skladu s temi vprašanji pa Ule izpelje tri prizadevanja

posameznika, čigar osrednja značilnost moderne subjektivnosti je težnja k razvoju

individualnosti. Prva je težnja po originalnosti in prizadevanje, da bi ubežali kopiranju; druga

je iskanje identitete in težnja po obvladovanju pluralnih sebstev, tretja pa je prizadevanje za

življenjsko kariero v najširšem smislu.

Za proces prestrukturiranja življenjskih stilov se je uveljavil pojem individualizacija, ki zajema,

po mnenju avtorice Ule (2000) in Becka (2001), tri dimenzije, in sicer dimenzijo osvobajanja

od družbenih oblik (tradicionalnih odnosov), dimenzijo odčaranja (izguba tradicionalnih

gotovosti) in dimenzijo nadzora oziroma reintegracije (pojav nove vrste družbenih povezav in

odnosov). Posameznik se znajde pred nalogo izbrati svoj življenjski stil, saj na tradicijo in

ustaljene načine življenja ni več vezan. Ta izbira pa ni svobodna, saj je posameznik prisiljen

izbirati, hkrati pa so tudi stili omejeni, kajti življenjski stil je, po Ule (2002), socialna kategorija,

ki sicer lahko sega čez mejo družbenih razrednosti, po definiciji pa je bolj ali manj integrirana


45

množica praks, dejavnosti, življenjskih in vrednotnih orientacij, želja. Gre za vsakdanje prakse,

ki so hkrati ne le izbire o tem, kako delovati, ampak tudi o tem, kdo sem. Prisili izbirnosti se v

sodobni individualizaciji pridruži še refleksija o tem, kaj določena identifikacija pomeni pri

gradnji življenjske kariere. Avtorica Ule (2002) razmišlja, da oblikovanje življenjskega stila v

postmoderni nima nobenega središča, posameznik pa povsod naleti na tveganja in meje, ki jih

mora preseči ali preoblikovati, hkrati pa ugotavlja, da to stanje ustreza tudi sedanjemu obdobju

v razvoju moderne potrošniške družbe, saj se subjekt potrošnje oblikuje okrog identitetnih

projektov, pri čemer potrošniška družba investira v domišljijo in fantazme o samorealizaciji

potrošnikov. »Življenje postaja projekt, ali še bolje, zaporedje projektov brez identitetnega

središča« (prav tam, str. 77), življenjski stil pa oseben življenjski projekt, ki daje smisel osebni

biografiji in samopodobi posameznika, sekundarno pa bi lahko rekli, da je tudi potrošniški

projekt (prav tam). Sodobni posameznik je sleherni dan postavljen pred odločitve, ki vplivajo

na njegovo biografijo in jo gradijo. Če izhajamo iz misli Baumana (2002), ki pravi, da je

individualizacija posameznikova usoda, ne izbira, torej celoten proces ustvarja pritisk v smislu,

kaj če se ne bo prav odločil, kaj če se bo zgodilo kaj nepredvidljivega, hkrati pa se posameznik

tolaži z zavedanjem, da lahko svojo biografijo že naslednjič spremeni; a to kasneje sproži

ponoven krog usode izbire, ki vodi v novo tveganje.

5.2 NEOLIBERALNA SUBJEKTIVITETA

Subjektiviteta je termin, ki je vstopil v polje kritične psihologije v šestdesetih in sedemdesetih

letih 20. stoletja in je signaliziral kompleksnost produciranja, kaj pomeni biti človeški subjekt

kot del produkcije družbenega in ne kot posameznik tradicionalne psihologije, npr. s

predpostavko socialnih teorij. Izraz subjektiviteta definira pogoj in izkušnjo biti subjekt,

vključno s procesom proizvajanja subjekta prek subjektifikacije (Walkerdine, 2014).

Subjektiviteta (v kulturnih študijah nadomešča tradicionalni psihološki pojem osebnosti) je

posebne vrste identiteta: je notranja, osebna in individualna identiteta, ki zadeva predvsem

samorazumevanje, medtem ko identitete bolj zadevajo intersubjektivne odnose. Tako kot

identiteta je tudi subjektiviteta diskurzivno konstituirana, kar pomeni, da ni zbirka lastnosti

nekoga (kot implicitno predpostavlja pojem osebnosti), temveč diskurzivni konstrukt (Luthar,

2002, str. 352). Luthar (1997, str. 108) opredeli subjektiviteto kot »kombinacijo

samorazumevanja in interpretacije drugih ali Drugega«. Pri tem seveda misli, da subjektiviteta

ni zbir lastnosti, ki jih ima subjekt, ampak konstrukt, približamo pa se ji lahko tako, da

»interpretiramo njeno simbolno delo, ki dela njeno izkustvo smiselno«. Pogoji konstitucije in


46

reprodukcije identitete se v postmoderni družbi spreminjajo, kar je tesno povezano z

naraščajočimi razlikami med subjekti in okoljem. Med posameznikom in družbo se oblikuje

nov odnos, ki ga implicira ločevanje individualnih svetov od socialno bližnjih. Subjektiviteta

kot samostojen osebni sistem postaja vse bolj egocentrična, saj sta »izguba nujnih pripisanih

identifikacij, ki od zunaj vodijo subjektiviteto, in nujnost konstituiranja lastne identitete,

nujnost dela za to identiteto temeljna vzroka za egocentrizem in individualizem« (Luthar, 1997,

str. 114). S subjektiviteto se ukvarja tudi britanski sociolog Nikolas Rose (1996), ki v svojih

delih, v katerih raziskuje in proučuje t. i. psi discipline (psihološke discipline), pokaže, da prav

te igrajo ključno vlogo pri normalizaciji socialnih mehanizmov subjektifikacije in individualnih

praks subjektivizacije. Vse to pa se ne zgodi s prisilo ali omejitvijo, temveč s svobodo izbiranja.

Prakse zahodne psihologije so duhovne naslednice grške askeze in krščanske izpovedi, kar smo

spoznali v prejšnjem poglavju. Te tako imenovane psi discipline so ustvarile pogoje za to, da

se je lahko subjektivnost prenesla v jezik šol, zaporov, delovnih mest, ter da sta subjektivnost

in intersubjektivnost postala objekta intervencij z zagotavljanjem konceptualnih in praktičnih

orodij za obravnavanje problemov. Psi discipline so tako omogočile, da lahko razmišljamo o

doseganju želenih ciljev, kot so zadovoljstvo, produktivnost, duševno zdravje, intelektualne

sposobnosti prek sistematičnega upravljanja psiholoških področij. Študija sodobne duhovnosti

Carretta in Kinga (2005) je nadalje razvila vpoglede v Rosvo delo s prikazom načinov, s

katerimi je psihologizacija religije omogočila razvoj individualnih in skupnih oblik duhovnosti,

kot so gibanja new age, samopomoč in žanri telo/um/duša, praksi, kot sta meditacija in joga;

vse našteto je bil iztrgano iz njihovega zgodovinskega, kulturnega in verskega okolja in na novo

zapakirano kot sekularne tehnologije sebstva.

Neoliberalna subjektiviteta je konstituirana z različnimi znanji, postopki, tehnikami in

ekspertizami na več področjih vsakdanjega življenja. Homo economicus ni naravno bitje s

predvidljivimi oblikami upravljanja in načini vedenja, ampak je oblika subjektivitete, ki je

ustvarjena in vzdrževana prek socialnih mehanizmov subjektifikacije, prek vednosti in odnosov

moči, katerih cilj je spodbujanje in krepitev individualnih praks subjektivizacije (Hamann,

2009). Natančneje, neoliberalni subjekt je podjeten subjekt, posameznik je podjetnik samega

sebe, ki ni pod prisilo postati podrejen, ampak subjekt, ki je vključen, ki participira v aktivnosti,

je posameznik, čigar želja je samorealizacija. Dardot in Laval (2013, str. 289) pravita, da so

nove tehnike t. i. podjetništva samega sebe in sodobna vladnost t. i. Lakanovska vlada, kjer je

želja subjekta želja Drugega, na mesto Drugega pa vstopi prevladujoča ideologija, in sicer prek

subtilnih tehnik motivacije, stimulacije in spodbude. Neoliberalna racionalnost prek vladnosti


47

ustvari subjekt, kakršnega potrebuje – kompetitivnega, ki svoje uspehe oziroma rezultate

maksimizira tako, da se izpostavi tveganjem in prevzema polno odgovornost za morebitne

napake. Podjetništvo samega sebe je samoupravljanje. Neoliberalni posameznik je učinkovit,

tekmovalen in konkurenčen posameznik, ki si prizadeva maksimizirati svoj človeški kapital na

vseh področjih, posameznik, ki nenehno dela na sebi, se preoblikuje, izboljšuje in postaja še

učinkovitejši (prav tam).

Če mora biti neoliberalna subjektiviteta nenehno proizvajana in ohranjana, potem sam proces

samokonstituiranja, prek katerega je neoliberalna subjektiviteta proizvedena, vključuje tudi

možnost za odpornost in zavrnitev. Za Foucaulta (2005, str. 252) ne obstajata ne prva ne končna

točka odpornosti proti politični moči kot v razmerju sebe do sebe (samega sebe). Subjektiviteto

je treba razumeti dualno, torej da je na eni podvržena prevladujočemu, dominantnemu vplivu

(subjektifikaciji), na drugi pa lastnim prizadevanjem in zavedanju (subjektivizaciji). Na tem

mestu je treba osvetliti distinkcijo med pojmoma subjektifikacija (subjectification) in

subjektivizacija (subjectivization). Oba termina vznikneta iz nocije subjekta in njegovo

razumevanje kot subjekta, podvrženega oblasti in učinku oblasti. Termin subjekt nadomesti

humanističnega individuuma, ki vznikne v razsvetljenstvu in je avtonomen in edinstven. V naši

kulturi se subjektifikacija nanaša na različne načine, po katerih ljudje oblikujejo védenje o sebi

v različnih trenutkih in različnih institucionalnih kontekstih (medicina, pravo, psihologija,

religija, edukacija). Subjektivizacija pa ne poskuša reproducirati empiričnih konstrukcij

identitete, materialnih praks, ki pripišejo resnico bitju, ampak se ukvarja s tem, kako subjekt

konstruira sebe, aktivno prek tehnologij sebstva (Hook, 2007). Subjektivizacija je torej

upravljanje oz. vodenje sebe prek sebe. V procesu subjektivizacije se lahko kultivira odnos

samega sebe do sebe na drugačen način, in sicer tako, da lahko sam sebe upravlja drugače

znotraj prevladujoče logike neoliberalizma in proti njej.

Rose (1997) osebno identiteto poveže s pojmom strahu. Na posameznika je prešla velika

odgovornost, saj politični diskurz vse bolj temelji na vrednoti naraščanja osebne svobode in

izbire, pri čemer poziva vsakega posameznika, naj prevzame odgovornost in skrbi sam zase, za

svoje zdravje, strasti, nadaljevanje vrste, socialno varstvo prihodnosti in varnost, ob tem, ali pa

ravno zaradi tega, pa se pojavi cela vrsta »strokovnjakov« za jaz, ki nam ponujajo vodstvo. Če

sledimo razmisleku Rosa (1997), ima subjektivnost svojo lastno zgodovino. Že v prejšnjih

poglavjih smo se osredotočili na diskurzivna polja, v katerih se človeška bitja oblikujejo kot

subjekti in s pomočjo katerih je človek začel razumevati, da je sam in delovati nase kot na jaz.


48

Gre za aparate, znotraj katerih je človek postal subjekt uravnavanja, prakse, ki so poskušale

upravljati vedenje posameznika, ne nazadnje pa tudi za tehnologije, ki so človeška bitja naredile

za subjekte raznih »tehnik jaza«. Ko pa Rose proučuje genealogijo subjektifikacije, osrednje

vloge ne pripiše »jazu«, saj ta ne tvori »splošnega substrata ali predmeta praks »biti človek«,

temveč predstavlja določen slog ali odnos, ki ga je človeško bitje primorano vzpostaviti do

samega sebe«, temveč tako kot Foucault sledi analizi tipov intelektualnega in praktičnega dela,

ki ga je človek usmeril k sebi (Deluze, 1988 v Rose, 1997). Jaza ne oblikuje zgodovina, ampak

je jaz »določena zgodovinska raven projekcije določenih projektov, ki naj bi človeka

obvladovali tako, da ga pripravijo do tega, da na določen način razmišlja o svojem obnašanju

in s pomočjo določenih tehnik vpliva nase« (Rose, 1997, str. 136). Po tem diskurzu človeško

bitje ni entiteta, temveč prizorišče številnih praks prizadevanj. S prehodom v postmoderno, kjer

so stabilnost in stalnost zamenjali fluidnost in spremembe, je oseba dobila novo obliko. Postala

je subjekt svobode in odgovornosti, subjekt, ki mu je usojeno, da izbira in oblikuje svoje

življenje z vsakokratnimi odločitvami, identiteta pa tako iz nečesa, kar doživljamo kot naraven,

koherenten in nespremenljiv produkt, preide v negotov in razdrobljen rezultat osebnih

odločitev. Človek samega sebe sestavlja kot sestavljanko, v kateri vsak košček posebej oblikuje,

da bi ga uspel spojiti z ostalimi, nenehno išče nove delce, ki bi ga izpopolnili in zapolnili, hkrati

pa je vsak delček gradnik njega kot celote. Tukaj bi lahko pomislili, da je posameznik skupek

teh koščkov, a je celota več kot le vsota delov. Človek je presežek, a ker zelo težko vidimo celo

sliko, smo partikularni, v enem trenutku smo fokusirani na en košček, v naslednjem na drug.

Človekova identiteta in biografija postaneta samorefleksivni, nekaj, kar je treba oblikovati in

sestaviti. Posameznik se zateka k »terapiji in svetovanju po strokovno pomoč kot sredstvo za

načrtovanje osebnega življenja – strokovni sistemi, ki utrjujejo in ne vdirajo, zahtevajo, da je

življenje osebna zgodba samo-odločanja« (prav tam, str. 139).

Rose (1997, str. 139) se oddaljuje od psihološke narative in interpretacij, ki gradijo na določenih

teorijah jaza, hkrati pa poudarja, da za razumevanju tega, kdo smo, ni ključno sklicevanje na

epistemologijo, da bi razjasnili svoje izkušnje, ampak je, če želimo razumeti režime, ki nam

danes vladajo, ključno to, da razjasnimo načine razumevanja in prakticiranje našega obstoja kot

človeških bitij, saj so ti tisti, ki povzročajo izkušnjo. Oddaljuje se tudi od Becka, Giddensa in

Baumana ter pravi, da sedanja problematika tveganja ni vzniknila iz novih eksistencialnih

značilnosti naše sedanje dobe, temveč se je pojavila kot nov način razmišljanja o tej izkušnji,

natančneje »pri poizkusih, da bi naredili nevernosti prihodnosti izračunljive v sedanjosti, da bi

obvladali usodo tako, da jo določimo s prerokovanjem in upravljanjem, so ti novi načini


49

razmišljanja obenem povečali strah pred posledicami vsakega od naših sedanjih dejanj za naše

življenje v prihodnosti« (prav tam, str. 155), hkrati pa je to odprlo tudi celo polje storitev in

strokovnih področij, ki se s tem ukvarjajo in ki posamezniku ustvarijo vtis, da je z njegovo

sedanjo izbiro njegova prihodnost pod nadzorom.

V postmoderni se subjektiviteta osamosvaja od strukturne določenosti, spreminja pa se tudi

posameznikov odnos do zunanjega sveta. Posameznik se obrača navznoter, a se družbeni

pritiski povečujejo. Pri tem prihaja do pojava refleksivnega jaza, jaza, ki preiskuje samega sebe

in svoj odnos do drugih, jaza, ki temeljito secira svoje misli, občutke in vedenje, vse to pa počne

v relaciji z okoljem. Ker pa se okolje nenehno spreminja, se mora temu prilagajati tudi

posameznik. To moderno subjektiviteto, ki zavzema delne položaje in ki mora predelovati

veliko različnih situacij in interakcij, Luthar (1997) imenuje tudi osebnost trenutka. Identiteta

ni reproducirana na podlagi zunanjega vzorca, ampak je rekonstruirana, delana. Ker so

mehanizmi družbene integracije neobvezujoči in kratkotrajni, je osebna identiteta latentno

nestabilna in stalno producirana (prav tam). Luthar (1997, str. 117) pravi, da »zaradi potrebe po

samotematizaciji in tematizaciji odnosov, v katere stopamo, narašča tudi potreba po nasvetih in

ponudba nasvetov o vplivanju na samoinscenacijo, nasvetov o vplivanju na realnost, na tehnike

samopredstavitve«. Poleg refleksivnosti posameznika pa je refleksivnost lahko tudi

institucionalna, kot je npr. v postmoderni institucionalizirana prek terapevtskih služb ali pa

njenih psevdooblik, kot so psevdozdravstveni nasveti, pogovorne oddaje, ezoterika in druge

psihosocialne storitve. Ena teh oblik je tudi literatura za samopomoč, ki jo bomo predstavili in

raziskali v naslednjem poglavju.

5.3 SAMOAKTUALIZACIJA

Mills v (Madsen, 2014) pravi, da ne življenja posameznika ne zgodovine družbe ne moremo

razumeti, ne da bi razumeli oboje. Po Becku (2001) individualizacija postane prisilen,

institucionaliziran individualizem, v katerem je posameznik v vse večjem obsegu tisti, ki je

odgovoren za svoje izbire, dejanja in posledice. Madsen (2014) kritizira Becka in Baumana, ki

pri individualizacij le mestoma omenita njeno ideološko in politično stran, po kateri

individualizacija postane obligacijski proces. Individualizacija kot idealnega posameznika vidi

tistega, ki aktivno izbira, ki je sam kreator svojega življenja in svoje identitete, ta

osredotočenost na samega sebe pa zakrije možnosti, da bi vplivali tudi na strukturno in

kolektivno raven. Družbeni problemi so individualizirani in breme pade na ramena


50

posameznikov (npr. brezposelnost). Individualizacija fragmentira kolektivne izkušnje. Moralna

stran oblasti se je od zunanje suverenosti premaknila k notranjim obsodbam.

V veliki večini pa ima individualizacija danes pozitivno konotacijo, saj jo, podobno kot

liberalizem, povezujemo s svobodo in izbiro; zunanjo suverenost so zamenjala notranja

prepričanja. Sodobnost je prežeta s takšnimi zavajajočimi sporočili o samoaktualizaciji in

samokreaciji (Madsen, 2014). Ta sporočila oziroma te mehanizme pa po Becku (2001) bistveno

krepita psihologija, zlasti klinična, in psihoterapija, ki sta tesno vpeti v sodobnost, a nista le

odgovor, ampak tudi problem sam po sebi, še zlasti zato, ker psihologija v polju raziskovanja

izpusti družbeno-zgodovinski kontekst. Psihologija tako posamezniku ponudi odgovore, ki ne

naglašajo družbenih situacij in strukturnih neenakosti, ampak z individualizacijo krepi in prek

terapije težave veže na individualno biografijo. Psihologija posameznikove težave, tudi tiste, ki

so družbene in ga presegajo, postavi vanj, češ da je on tisti, ki ima problem, zato posameznik

prevzame odgovornost za »svoj« problem in ga redefinira kot osebni izziv, medtem ko socialne

razmere ostanejo enake, saj ni možnosti oziroma ni potrebe po uporu. V zameno posamezniku

ponudi različne oblike strategij in metod spopadanja s težavami, družbi pa omogoča ohranjanje

statusa quo. Tudi avtor C. R. Jørgensen (2002, v Madsen, 2014) meni, da sta tako klinična

psihologija kot psihoterapija krivi za poglabljanje individualizma in depolitizacije, to pa poveže

z samorefleksivno kulturo, v kateri živimo, ki kot imperativ postavi samoaktualizacijo.

Madsen (2014) meni, da če psihologija in sorodne veje ne vidijo strukturnih težav, ki segajo

prek posameznika, in če ne uspejo prepoznati, kako njihove prakse to spodbujajo in prek tega

kreirajo tudi družbene razmere, obstaja tveganje, da postane psihologija socialna institucija

prevladujoče ideologije in s tem onemogoča socialne spremembe, v najslabšem primeru pa

proizvaja več trpljenja. Zaradi tega po mnenju Jørgensena (2002, v Madsen 2014) obstaja

potreba po psihologiji, ki zagotovi pojasnitve in ustvari kontekst, relacijo med posameznikom

in okoljem, prav to vrzel pa v današnji družbi zapolnjuje socialna pedagogika.

Neodvisnost vodi do večanja priložnosti za samoaktualizacijo. Samoaktualizacija ni nov

koncept, o tem je pisal že Aristotel, a začetke sodobne samoaktualizacije najdemo v

humanistični psihologiji (Maslow), ki fokus preusmeri na edinstveni potencial, ki ga ima vsak

posameznik, in poudari izbiro, samoaktualizacijo ter človekovo iskanje smisla. Če nadaljujemo

s Cushmanom (1995), ki vidi, da se je v skladu z družbenimi spremembami, ki ji navajajo Beck,

Bauman in Giddens, v eri samooblikovanja oblikoval nov tip idealnega sebstva, tj. the empty

self, potem lahko rečemo, da je neoliberalno postmoderno sebstvo prazno. To praznino subjekt

doživlja kot lastni manko, neoliberalizem pa ta manko skuša napolniti s potrošnjo kot


51

kompenzacijo ta to, kar je bilo izgubljeno, v tem primeru skupnost, tradicija in kolektivnost, pri

tem pa želi najti smisel v novi realnosti, a je pri tem pogosto neuspešen. Njegov poraz nagovori

psihologija, ki skuša zapolniti to prazno sebstvo, a ne more doseči simptomov, saj ne naslavlja

zgodovinskega, družbenega in političnega konteksta, ki so ustvarili to praznino in

fragmentiranost, hkrati pa simptome vidi kot naravne in neizogibne.

Če naj bi popolno samoaktualizacijo po Jungu in Maslowu dosegla le peščica, pa naj bi bila

danes dosegljiva vsem, toda prav ta iluzija po mnenju avtorice Ehrenreich (2009) posameznika,

ki ji slepo sledi, a je ne doseže, izčrpa in izprazni; depresivnemu posamezniku, izčrpanemu od

nenehnih poskusov, da bi dosegel samoaktualizacijo, pa praznino skuša zapolniti kultura

samopomoči, ki kot odgovor na praznost znova ponudi iluzijo, da je vsemogočen.


52

6 SAMOPOMOČNA LITERATURA

6.1 INDUSTRIJA SAMOPOMOČI IN ŽANR SAMOPOMOČNE LITERATURE

S podobno zagato kot v poglavju neoliberalizma se soočamo tudi pri raziskovanju fenomena

samopomoči in samopomočne literature, in sicer s težavo definiranja pojma. Ker ni ene same

definicije samopomoči in ker so teme samopomočne literature raztresene po različnih žanrih,

se pojavi težava pri kategorizaciji tovrstne literature, saj že založniki težko določijo, kaj je

samopomoč in kaj sodi v kakšno drugo sorodno kategorijo, kar pa vpliva tudi na bralce. Kot

ugotovi že Salerno (2005, str. 3), je »samopomoč povsod, a hkrati nikjer, poredkoma

prepoznana za to, kar je, dejavnik, ki prispeva k številnim težavam, ki so trenutno v naši

družbi«.

Za začetek vseeno poskusimo povzeti nekaj temeljnih definicij samopomoči. Bergsma (2007)

definira samopomoč kot dejanja pomoči ali izboljšanja sebe brez pomoči drugih. Oseba torej

pomaga sebi brez pomoči drugega, a ta tavtologija je v primeru samopomočnih priročnikov

neresnična, saj po mnenju avtorice Žurić Jakovina (2013) bralci priročnika ne pomagajo sami

sebi, ampak je avtor tisti, ki pomaga bralcu s svojim znanjem in veščinami. A tudi to njeno

trditev bi lahko postavili pod vprašaj, saj knjige za samopomoč implicirajo akcijo bralca, ki

nato prebrano udejanji v svojem življenju, torej s prebranim akumulira tekst in znanje avtorja,

nato pa je sam tisti, ki lahko s to informacijo nekaj stori, na primer si s tem pomaga. Odnos med

avtorjem in bralcem je neoseben, literaren, odprt in svoboden, bralec se sam odloči, ali bo

napotkom avtorja sledil oziroma kakšno pot bo ubral. Salerno (2005, str. 2), ki je do

samopomoči zelo kritičen, jo vidi kot podjetnost ljudi z malo kvalifikacijami, ki v običajnih

ljudeh diagnosticirajo simptome napihnjenih ali izmišljenih boleznih, da bi lahko

implementirali sredstva, za katera ni dokazano, da delujejo.

Tudi SSKJ definira samopomoč podobno kot Bergsma, in sicer kot »pomoč samemu sebi«,

Oxford English Dictionary pa besedno zvezo self-help opredeli kot dejanje, zmožnost,

sposobnost preskrbljenosti brez pomoči drugih. Beseda self oziroma samo implicira notranjo

zmožnost, da lahko nekaj naredimo, medtem ko beseda help oziroma pomoč implicira zunanje

posredovanje. Beseda samopomoč je prežeta s tenzijo, saj med seboj trčijo zunanja in notranja

sposobnost, zadostnost in nezadostnost, neodvisnost in odvisnost, avtonomija in priljudnost. Po

avtorju Williamsu (1989, v Cherry, 2011) samopomoč uteleša dve prevladujoči ideološki struji

zahodne družbe: individualizem in kolektivizem. Na enem delu tega pola se znajde


53

samopomočna literatura, ki je skrajno individualistična, na drugem pa samopomočne skupine,

ki so skrajno kolektivne. Polarna nasprotnost pojem samopomoči razdeli na dva objekta, na dve

praksi, ki sta diametralno nasprotni, čeprav izhajata iz iste paradigme samopomoči, ki, kot pravi

avtorica Klemenčič Rozman (2015), temelji na predpostavki, da je posameznik edini, ki je lahko

rešitelj lastne stiske. Polarizacija je videti naravna, napetost med obema poloma pa ni vidna, saj

pola drug drugega prezreta. Samopomočne skupine in samopomočna literatura se ne srečajo, a

kljub temu oba pola utelešata temeljno predpostavko, ki posameznika postavi na mesto moči,

ki prek filozofije pomagaj si sam oziroma do it yourself zaobide strokovnjake. Cherry (2011)

meni, da obstaja vez med dvema poloma, most med individualizmom in kolektivizmom, med

jaz in drugi, vez med literaturo za samopomoč in skupinami za samopomoč, in sicer so to

delavnice oziroma seminarji samopomoči, kjer bralci samopomočne literature (individualni

pol) delijo izkušnjo z ostalimi udeleženci (kolektivni pol). Seminarji samopomoči, opredeljeni

tudi kot motivacijski seminarji, seminarji osebnostne rasti, life coaching, zlijejo individualno

izkušnjo branja s socialno interakcijo. Za potrebe magistrskega dela se bomo osredotočili na

individualni pol samopomoči, in sicer na priročnike za samopomoč, ki kot del žanra

samopomoči - ta po mnenju Salerna (2005) niha med viktimizacijo (ki je spremenila pojem

osebne odgovornosti do te mere, da je ljudi prepričala, da so ujetniki sovražnega vesolja in da

se nikoli ne morejo izogniti preteklosti) in opolnomočenjem (ki je vsadilo ljudem prepričanje,

da je že samo prizadevanje za nekaj enako kot doseganje te stvari in da je cilj pozitivna

samopodoba) - posameznika usmerja k sprejemanju odgovornosti zase in prek tega za družbene

probleme. Jaz tako nosi veliko breme, vse kar je narobe, je narobe z nami, je naša slabost, naša

bolezen, naša odgovornost, znak osebne nezadostnosti, vse to pa upravičuje obstoj priročnikov

za samopomoč, ki kot del profitabilne in rastoče industrije samopomoči po mnenju avtorice

Žurić Jakovina (2013) izhajajo iz predpostavke, da obstaja publika, ki je nezadovoljna sama s

seboj in išče boljšo verzijo sebstva, zato ji lahko branje priročnika omogoči oziroma pomaga

pri tem, da postane nekdo drug.

Kot ugotovi Madsen (2014), samopomočna literatura odgovarja na potrebo. Odnos do sebe, ki

je postal posameznikov problem, je hkrati najpomembnejši odnos v našem življenju.

Samospoštovanje pa je postala pomembna psihološka tehnika, ki sovpada z neoliberalno

idealno obliko vladnosti, v okviru katere se ljudje ukvarjajo s svojimi problemi. Madsen (2014,

str. 73) se sprašuje, ali »samopomočna literatura in popularna psihologija, s svojo neposredno

bližino in privlačnostjo, ki bralca nagovarja, da dela na sebi, indirektno ogrožata priložnosti, ki

bi motivirale in ustvarile poizkuse sprememb, ki ne zadevajo dela na sebi, temveč naslavljajo


54

zunanje politične in strukturne parametre, ki narekujejo naš obstoj. Potem lahko samopomoč

razumemo kot socialno anestezijo, ki zagotavlja ohranjanje statusa quo«.

Knjige za samopomoč, kot jih opredelijo Nehring, Alvarado, Hendriks in Kerrigan (2016),

ponujajo nasvete in navodila za zelo široko paleto tem, kot so intimni odnosi, prijateljstvo,

partnerski odnosi, bolezni, hujšanje, zdravje, odnosi na delovnem mestu, strokovni oziroma

poslovni uspeh, finančni dobiček, poslovni management in doseganje generalno srečnega in

izpopolnjujočega življenja. Tako kot variirajo teme, variirajo tudi pripovedne oblike besedil za

samopomoč, saj so pisana kot romani, parabole, avtobiografije, znanstvene pripovedi in miti.

Ta raznolikost pa zabrisuje meje med žanrom samopomoči in ostalimi žanri, ki ponujajo nasvete

(medicinski, etični, teološki in filozofski teksti in vodniki how-to). Bergsma (2008) meni, da je

primarna vloga priročnikov za samopomoč, da bralca pouči o socialnih in kulturno

sprejemljivih vedenjih in normah prek informacij, vodenja in nasvetov o tem, kako se spopadati

z življenjem, rešiti probleme, napredovati in izboljšati svoje življenje. Pri tem samopomočne

knjige posamezniku sporočajo družbena pričakovanja, naslavljajo odklonskost in sugerirajo,

kaj in kako naj bi posameznik spremenil, popravil oziroma izboljšal, za kar pa mu ponudijo v

akcijo usmerjene strategije.

Prevalenca branja priročnikov za samopomoč je prispevek modernosti, ki je bistveno vplivala

na sebstvo s tem, ko ga je postavila v središče ontologije, kar se kaže v preobremenjenosti s

samim seboj in iskanju varnosti ter stabilnosti prek osebnostne rasti. Cherry (2011) meni, da je

to individualizem, prevalenca branja samopomočnih priročnikov pa njegov moderni arhetip.

Tradicijo zamenjajo priročniki, ki nam narekujejo, kako živeti, vodijo naša dejanja, pri čemer

nam ponujajo pripovedi in nam dodeljujejo socialne vloge, prek katerih živimo svoja življenja.

S tem se strinja tudi Madsen (2014), ki meni, da so priročniki za samopomoč plod terapevtskega

obrata zahodne družbe, terapevtske psihologizacije, ki posameznika vabi, spodbuja, od njega

zahteva, da govori o tem, kaj čuti in kako se počuti, vseeno pa obstaja distinkcija med

specializiranim psihološkim strokovnim znanjem in popularno psihologijo, čeprav oba

diskurza, tako profesionalna psihologija kot tudi popularna psihologija, sebstvo (self)

nagovarjata z bolj ali manj enakimi metaforami in naracijami. Po avtorici Illouz (2008) je

terapevtski diskurz prispeval k zabrisanju kategorij, kot sta zasebnost in javnost, ter postal arena

za ekspresijo, formacijo in determinacijo individualnosti (izražanje, oblikovanje in določnost),

samopomočni diskurz pa po Madsenu (2014, str. 72) »jasno ilustrira, kako so lahko terapevtski

ideali uporabljeni kot razlagalni model in vodnik tako v domeni, ki je bila prej razumljena kot

zasebna (osebna razmerja) kot tudi v javni (služba)« (prav tam, str. 72). Razlike med psihološko


55

literaturo in samopomočno literaturo Madsen (2014) ponazori z analizo dveh knjig in ugotovi,

da je psihološka knjiga bolj šolska, ker operira s sedanjimi psihološkimi termini in tehnikami

in se sklicuje na druge avtorje s področja psihologije, medtem ko priročnik za samopomoč

temelji na lastni izkušnji avtorja in spremljanju bralca na njegovi poti. Kljub razlikam pa je

podobnosti precej več: obe knjigi se nanašata na delo na sebi, cilj pa je boljši odnos do samega

sebe in boljši odnos z drugimi. Johansson (2007 v Madsen, 2014), švedski socialni psiholog, je

ugotovil skupno značilnost večine literature za samopomoč, in sicer da pogosto prevzame

kritično perspektivo glede modernosti v smislu sodobnega življenja. A samopomočna literatura

na to kritiko ne ponudi alternative, ne izpostavi pomena skupnosti pri oblikovanju boljše

družbe, temveč sta odgovora nanjo osebnostna rast in izboljšanje samopodobe. Osredotoči se

samo na delo na sebi, na individuum in njegovo prihodnost, zaman pa v njej iščemo nasvete in

tehnike, ki bi naslavljali kolektivno prihodnost.

Samopomočne knjige niso samo del popularne kulture, ampak so tesno vpletene (še zlasti v

ZDA) tudi v medicinsko in psihološko prakso, kjer jih strokovnjaki predpišejo oziroma

svetujejo svojim pacientom, kar označuje termin biblioterapija. Rosen (1981) meni, da je to

ravnanje neodgovorno, saj za kričečo naslovnico ni substance, temveč zgolj reciklirane trditve,

hkrati pa samopomočne knjige predstavljajo potencialno grožnjo profesionalnim praksam. In

če tovrstne knjige priporočijo strokovnjaki, táko priporočilo še toliko bolj onemogoča bralcu,

da bi do njih zavzel kritično distanco. Poleg tega nad samopomočno literaturo ni nadzora, hkrati

pa je tudi nemogoče zagotoviti, da bo bralec napotke razumel in apliciral tako, kot so napisani.

Samopomočne knjige imajo lahko po mnenju Rosna (1981) nezaželen učinek. Med

najpogostejšimi sta občutka krivde in lastne odgovornosti, ki ju vzbudijo v bralcu, nevarnost pa

preži tudi v psihologiji kot disciplini, saj posamezniki pomoč iščejo v priročnikih za

samopomoč, čeprav so ti neadekvatna alternativa strokovnim intervencijam.


56

6.1.1 SAMOPOMOČ V KRIZI

Socioekonomska kriza, ki se je razplamtela leta 2008 kot rezultat neoliberalnih ekonomskih

politik, je spremenila svet, povečala neenakost, zmanjšala možnosti deprivilegiranih, a nič od

tega se ne odraža v besedilih samopomočne literature. Priročnikov za samopomoč kriza ne

spremeni; še vedno in še bolj poudarjajo individualno odgovornost, knjige obljubljajo bralcu,

da lahko doseže materialno blagostanje s spremembo svojih navad in odnosa do težav, medtem

ko posledic krize ne komentirajo. Nehring idr. (2016) ugotovijo, da vseeno tako na ameriškem

kot na angleškem trgu literature za samopomoč obstajajo odzivi na krizo, in sicer v obliki

porasta števila knjig, ki jih uvrščajo v podžanr preživetja (survivalist self-help) in ki se ukvarjajo

predvsem s stresom, tesnobo in tveganjem v vsakdanjem življenju, fokusirajo pa se na praktične

spretnosti in odnos bralcev, ki se morajo spoprijeti s tveganjem. Podžanr ponuja distopijsko

vizijo družbe, ki omogoča nekaj možnosti za samoizpopolnitev. Kot eno izmed metod obrata

navznoter, ki v samopomočnih besedilih promovirajo mentalno in čustveno blagostanje,

Nehring idr. (2016) navajajo čuječnost, s pomočjo katere naj bi posameznik zmanjšal stres.

Negativni občutki so predstavljeni kot mentalna in čustvena stanja, ki nimajo nobene povezave

z okoljem, zato je tudi odgovor na to premik v perspektivi.

V obdobju krize podjetnik samega sebe postane tudi središče samopomočne literature. Po krizi

besedila preveva še več podjetniškega etosa, saj se posameznik sam oblikuje in se predstavlja

kot blagovna znamka, kajti samo ta lahko tekmuje v kompetitivni družbi. Pregled literature

Nehringa idr. (2016) potrdi tezo avtorice McGee (2005), da se bo samopomoč v krizi

spremenila zelo malo, če se sploh bo. Obstaja kontinuiteta med klasično liberalno in sodobno

neoliberalno narativo samopomoči, ki v ospredje postavlja osebo, ki se je samoustvarila. Hkrati

McGee (prav tam) opozori tudi na spreminjajoče se socialne kontekste, kjer je ideal

posameznika kot podjetnika samega sebe artikuliran in nakazuje na to, da so pritiski na jaz v

sodobnem in negotovem kapitalizmu čedalje močnejši, kar daje industriji samopomoči nov

pomen, katerega skrajnost razkrije Rimke (2000, str. 73), ki trdi, da so »tehnike samopomoči

dispozitiv vladnosti, preko katerih lahko zunanje psi avtoritete predpišejo vedno več možnosti

za individualno samoupravljanje«. Sodelovanje bralcev v temeljni neoliberalni narativi o

individualnem samoustvarjanju, izbiri in odgovornosti legitimira to narativo v sodobni

popularni kulturi. »Pri samopomoči ne gre za spreminjanje sveta, ampak za prizadevanje za

osebno korist, ob predpostavki, da se svet ne bo spremenil« (Nehring idr., 2016, str. 100).


57

6.1.2 TRANSNACIONALNOST30 SAMOPOMOČNE LITERATURE

Četudi se raziskave in knjige, ki raziskujejo samopomoč in samopomočno literaturo, večinoma

osredotočajo na ameriški prostor (Ilouz, McGee, Ehrenreich) - pri čemer raziskujejo, kako so

kulturni, družbeni in ekonomski premiki podprli rastočo navzočnost terapevtskih narativov v

javnem in zasebnem življenju ljudi -, pa je samopomočna literatura segla tudi prek meja

Združenih držav Amerike. Sodobni diskurzi samopomoči se prenašajo v številne družbe po

svetu in vstopajo tako v množične medije kot tudi v vsakdanje življenje, pri čemer imajo

pomembno vlogo pri oblikovanju narative oziroma pripovedi o samem sebi. Največja

razsežnost samopomoči je njena ideološka oblika, ki odseva večje socialnoekonomske razmere

in skrbi. Avtor Nehnrig (2016) raziskuje napetost med diskurzivno heterogenostjo samopomoči

in politično ideološko neoliberalno homogenostjo. V zadnjih tridesetih letih so bile objavljene

številne študije o samopomočnih besedilih, oblikovanju lastne identitete in družbenih odnosov

s pomočjo psihoterapevtskega diskurza (Dolby, 2005; Ehrenreich, 2009; Illouz, 2008; McGee,

2005), ki pa večinoma raziskujejo zgolj ameriški in britanski trg samopomoči.

O ekspanzivnosti prodaje priročnikov za samopomoč priča podatek, da je že med letoma 1991

in 1996 njihova prodaja zrasla za 96 %, do leta 1998 pa je vrednost njihove prodaje dosegla

581 milijonov dolarjev; avtorica McGee (2005) razume porast števila in prodaje priročnikov za

samopomoč kot odgovor oziroma iskanje odgovora na družbeno negotovost. Samopomočna

literatura je postala svojstven trg, pri čemer so leta 2000 tovrstne knjige predstavljale 2,4-

odstotni delež vseh knjig, ki so bile natisnjene (Madsen, 2014). Po navedbah Salerna (2005) je

družba Marketdata Enterprises, ki raziskuje kulturne trende že od leta 1979, ugotovila, da je trg

priročnikov za osebno rast oziroma samoizboljšanje (ang. self-improvement) v le štirih letih

(od 2000 do 2004) narasel za presenetljivih 50 %, leta 2005 pa je bil ocenjen na 8,56 milijarde

ameriških dolarjev. Kultura samopomoči je izrazita ne samo v Združenih državah Amerike,

30 Transnacionalizem se po Tomlinsonu in Vertovecu nanaša na zbliževanje, interakcijo in širjenje kulturnih objektov, oblik praks, načinov mišljenja in družbeno-ekonomskih struktur prek nacionalnih meja, kar je mogoče, če gre za širok geografski obseg, šteti za primer globalizacije. Transnacionalnost v našem primeru opisuje, kako so specifične pripovedi sebstva in socialni odnosi skupni in se širijo tudi prek nacionalnih meja, in kako so različni akterji – zlasti podjetja/podjetniki samopomoči, založniki in bralci – prek tiska vključeni v te procese delitve in ohranjanja. 30 Ameriški založnik William Shrinker pri Gotham Books imenuje kategorijo samopomoč kot knjige velikih idej. 30 Kitajski inštitut Open Books samopomočne knjige uvršča v omenjeno kategorijo »cultural and supplementary education«, katere letni prihodki so 2,9 milijarde dolarjev. 30 Nemški trg in založniki umeščajo samopomočno literaturo v široko kategorijo nasveta (Ratgeber), ki se razprostira od hobijev, narave, zdravja, duhovnosti, dejanska samopomoč pa ima 42,9-odstotni delež v kategoriji nasveti. Prodaja samopomočnih knjig v Nemčiji je leta 2014 dosegla 544 milijonov evrov.


58

ampak tudi v veliko drugih državah po svetu. Ameriški trg industrije samopomoči, ki vključuje

knjige za samopomoč, seminarje in treninge, je bil leta 2010 ocenjen na 10,5 milijarde dolarjev,

nemški trg knjig za samopomoč pa ima letni prihodek v višini okoli 550 milijonov evrov

(Nehring idr., 2016). Madsen (2014) navaja tudi podatke za Norveško, kjer je prodaja

samopomočne literature narasla za 30 %. Podatkov o prodaji literature za samopomoč v

Sloveniji nimamo, so pa npr. na Hrvaškem od leta 1998 do leta 2008 ljudje potrošili približno

10 milijonov evrov za tovrstne priročnike (Žurić Jakovina, 2013).

Popularnost žarna samopomoči v geografsko oddaljenih družbah od centrov moči kaže na

mednarodno priljubljenost tovrstnih priročnikov. Poleg tega statistični podatki kažejo na

tendenco po lokalni sestavi trga samopomoči, pri čemer so na listi najbolj prodajanih knjig

hibridne mešanice domačih uspešnic in tujih uvozov, ki večinoma izhajajo iz anglosaškega

sveta.

Agencija za tržne raziskave je leta 2010 letni prihodek ameriškega trga samopomoči ocenila na

približno 10,5 milijarde dolarjev, vrednost trga knjig za samopomoč pa na 406 milijonov

dolarjev. A na vse to je treba gledati z zadržkom, saj je zaradi razpršenosti žanra in težke

določljivosti samopomoči vanjo pogosto vključeno tudi npr. hujšanje, saj se zanašajo na

samodefiniranost s strani avtorjev, ki v naslovu omenijo samopomoč in so že zgolj zaradi tega

umeščene v kategorijo samopomoči, na drugi strani pa obstajajo tudi knjige, ki so samopomočni

priročniki, a so spregledane in niso umeščene v omenjeno kategorijo. A večina samopomočne

literature je označena in tržena kot vse kaj drugega, na primer duhovnost, teologija, filozofija,

znanost, poslovni priročniki ali celo založniške novotvorbe, kot je npr. knjige velikih idej31,

kulturno in dopolnilno izobraževanje32, nasveti33, kar bomo videli tudi na primeru izbora

vzorca. Hkrati pa tudi avtorji sami sebe ne definirajo s kategorijo samopomoči, pač pa se

etiketirajo kot avtorji, psihologi, filozofi. Piscem samopomočne literature in naslovom je uspel

preboj na prva mesta knjižnih uspešnic, ne da bi razkrili svojo pravo naravo, ki jo zastira krinka

sodobne filozofije ali psihologije. A kljub temu, da ta literatura ni tržena kot literatura za

samopomoč, pa so to vendarle priročniki o tem, kako živeti svoje življenje in kako ne.

31 Ameriški založnik William Shrinker pri Gotham Books imenuje kategorijo samopomoč kot knjige velikih idej. 32 Kitajski inštitut Open Books samopomočne knjige TUKAJ NEKAJ MANJKA omenjeno kategorijo »cultural and supplementary education«, katere letni prihodki so 2,9 milijard dolarjev. 33 Nemški trg in založniki umeščajo samopomočno literaturo pod široko kategorijo nasveta (Ratgeber), ki je zelo široka in se razprostira od hobijev, narave, zdravja, duhovnosti, dejanska samopomoč pa ima 42,9-odstotni delež v kategoriji nasveti. Prodaja samopomočnih knjig v Nemčiji je leta 2014 je dosegla 544 milijonov evrov.


59

Kako priročnikom za samopomoč uspe prodreti na tuje trge in postati mednarodna uspešnica?

Po mnenju Nehringa idr. (2016) temu botrujejo tri strategije, ki zagotavljajo uspeh na

transnacionalni ravni. Prva je, da morata založnik in avtor delo promovirati zunaj meja svoje

države; druga strategija je, da promocija poteka prek medijev, ki dosežejo bralca, pri tem pa je

pomembna povezanost avtorja s ciljno publiko; tretja, najpomembnejša strategija pa je, da mora

narativa besedila ustrezati različnim socio-kulturnim ozadjem oziroma da je njegova vsebina

univerzalna.

Starker (2002) navaja, da so priročniki za samopomoč pomemben element ameriške popularne

kulture, ki seveda deluje tudi zunaj svojih geografskih meja in kot trend-setter pomembno

vpliva tudi na ostale države. Privlačnost priročnikov za samopomoč je treba iskati v širokem

spektru nasvetov, ki naslavljajo skorajda vse vidike življenja, pri čemer pa – ker jih ne dosežejo

mehanizmi evalvacije in regulacije -, delujejo kot prerokba. Razlog odsotnosti oziroma zelo

majhne navzočnosti kritike in kritične analize priročnikov za samopomoč vidi avtorica Žurić

Jakovina (2013) v neprepoznavanju tovrstne literature kot simptoma sodobne družbe. Kljub

temu, da samopomočna literatura popularizira metode, ki so del psihološkega znanstvenega

diskurza, jo namreč psihologija ignorira oziroma, kot metaforično zapiše avtorica Žurič

Jakovina (2013, str. 5), »se odreče svojega razigranega otroka, ki svoj vpliv širi v vse pore

sodobnega družbenega življenja in ima večje področje delovanja kot to uspeva stroki«.

6.1.3 KARAKTERISTIKE LITERATURE ZA SAMOPOMOČ

Žanr samopomoči producira oziroma ustvarja jaz in posamezniku daje smernice, kako živeti

življenje, pri čemer postane moralni diskurz, ki postavlja nove norme, nima pa moči, da to

konstruira sam po sebi, temveč je del ideologije in ena od praks, ki se ukvarja s posameznikom.

Na piedestal postavi posameznika, lahko bi rekli, da gre za triumf jaza, pri tem pa pozabi na

ključno relacijo - okolje in družbo. Izbris družbe in družbene odgovornosti, pravi McGee

(2005), povzroči, da se posameznik ujame v zanko iskanja individualnih rešitev za socialne,

ekonomske in politične probleme. In ravno to je cena, ki jo plačujejo bralci samopomočne

literature, saj se ne sprašujejo oziroma ne dvomijo o političnih in socialnih imperativih, ki

določajo, kdo so in kaj so lahko. Samopomočna literatura pozabi na kontekst, zato tudi njen

posredni domet ne vpliva na družbeno realnost, ampak zgolj na svet posameznika. Socialnost

je v tem primeru videti kot samodestruktivna, kakršnakoli relacija do drugih ali odvisnost od

njih je prikazana kot slabost, šteje le neodvisnost. Odgovoren posameznik je odgovoren zase,

ne za druge, s čimer pa se razvije nova oblika odgovornosti, ki ni družbeno usmerjena, pač pa

takšna, ki ustvarja hiperindividualnost in ki odgovorno relacionalnost z drugimi zavrača in jo


60

patologizira (Rimke, 2000). Podobno kot za neoliberalizem McGee (2005) tudi za kulturo

samopomoči navaja, da operira s prepričanjem, da je bogastvo znak industrije, inteligence,

usklajenosti z vesoljem, medtem ko sta revščina in ekonomska neenakost posledica lenobe,

neumnosti, nemoralnosti in kozmične disonance.

Samopomočne knjige po ugotovitvah Nehringa idr. (2016) težijo h konstruiranju in širjenju

koncepta tako imenovanega »tankega jaza«, ki je asocializiran, atomiziran, razpršen jaz, boreč

se zgolj z osebnimi izzivi, ki lahko dosežejo zgolj individualne cilje. Bistveno je, da je koncept

tankega jaza več kot le vsebinska značilnost pripovedi o samopomoči, koncept tankega jaza je

osrednja ideološka komponenta mednarodnega neoliberalnega režima, ki spodbuja

prekarizacijo (negotovost, tveganost in odvisnost) družbenega življenja. Tovrstna prekarnost

vključuje tako naraščajočo nestabilnost institucionalnih ureditev dela kot tudi osebnega

življenja. S pomočjo neoliberalizma in pod njegovo prevlado so sodobne družbe preoblikovale

jaz iz samoumevne, neopazne entitete v objekt stalne pozornosti, in sicer tako v akademskih in

javnih debatah kot tudi v posameznikovem premišljevanju o življenju v sedanjosti in

prihodnosti. S tem prehodom oziroma preoblikovanjem jaza sta zanimanje za samoizpopolnitev

in prizadevanje zanjo postala stalna skrb, ki jo knjige za samopomoč naslavljajo z

najrazličnejšimi recepti oziroma nasveti za dobro življenje, pri čemer se osredotočajo na

individualni razvoj, ki podpira temelj avtonomije posameznika in individualnega uspeha.

Narative samopomoči konstruirajo sebstvo v smislu vrste projektov osebne rasti. Z

introspektivnim preizpraševanjem svojega značaja in dejanj in posledično s prilagoditvijo

svojega vedenja si posameznik prizadeva postati odpornejši, bolj konkurenčen na delovnem

mestu, srečen, prizadeva si vzpostaviti trajne intimne odnose, poskuša biti dober starš, uspešen

itd. Ti projekti so del prizadevanja za avtentičnejše sebstvo, ki je bolj v stiku s svojimi

resničnimi cilji, občutki in identiteto (Taylor, 2007), ki je bližje sebi, svojemu pravemu jazu,

svojemu bistvu in resnici. Prizadevanje za avtentičnejše sebstvo in njegovo morebitno

doseganje sta predstavljena kot opolnomočenje, ker naj bi posamezniku zagotavlja boljše

razumevanje sebe, upravljanje sebe ter družbenih odnosov, ki so potrebni za doseganje

življenjskih ciljev. Samoaktualizacija, ki pomeni doseganje takšne avtentičnosti s

samozavedanjem in samokontrolo, pa mora biti samoumevna in samoiniciativna oziroma je

posameznik tisti, ki je v celoti odgovoren zanjo. Zato sam postane sam svoj podjetnik oziroma

podjetnik samega sebe. Jaz je v samopomočni literaturi prikazan kot avtonomen in

desocializiran, kar pomeni, da je v veliki meri neodvisen od družbenih struktur in odnosov, ter

samoaktualiziran v seriji neskončnih projektov samoizboljšanja (Nehring idr., 2016).


61

Naslednja pomembna značilnost mnogih sodobnih besedil je njihovo poudarjeno predstavljanje

jaza kot blagovne znamke, in prav uspešnost pri uveljavljanju jaza kot blagovne znamke je

tista, ki jo navajajo kot ključno značilnost uspeha v konkurenčnih tržnih družbah. Iskanje

avtentičnega jaza in uveljavitev jaza kot blagovne znamke se prepleta v samopomočni narativi,

ki temelji na moralnosti tekmovalne potrošniške družbe (Nehring idr., 2016). Blagovna znamka

pa so tovrstne knjige tudi same po sebi, saj izstopajo že po zunanjem videzu. Njihove platnice

so kričeče, bralca nagovarjajo, mu nekaj ponujajo, njihov največji adut pa je zapis o številu

prodanih izvodov. Oznaka bestseller oziroma prodajna uspešnica je tista, ki naj bi priročniku

zagotavljala kredibilnost. Bralčev cilj postane osebnostna rast. Po Nehringu idr. (2016) je

skupna in določilna značilnost besedil za samopomoč, da bralcu predlagajo pozorno in

sistematično samoizpraševanje o določenih vidikih ravnanja v njegovem vsakdanjem življenju.

Bralec torej retroaktivno proučuje sebe, svojo preteklosti in svoje delovanje, pri tem pa ga

vodijo napotki iz knjige. Bralec mora postati aktiven, diagnosticirati mora svoj položaj oziroma

problem. Končna značilnost samopomočnih knjig po navedbi Salerna (2005) in po analizi

založniške družbe Rodale pa je, da očitno ne delujejo, vsaj ne v tej meri, da bi zadovoljile vsa

pričakovanja kupca; velja namreč pravilo 18-ih mesecev, po katerem je potencialni oziroma

najverjetnejši kupec priročnika za samopomoč tisti, ki je v preteklih 18-ih mesecih že kupil

podoben priročnik. Priročniki za samopomoč po mnenju Salerna (2005) in avtorice Lamb-

Shapiro (2014) pri nekritičnem branju lahko učinkujejo kot placebo; bralec dobi samo občutek

napredka, resničnih učinkov oziroma rezultatov pa ni, torej gre za zavajajočo predstavo o

napredku brez napredka samega, takšna iluzorna predstava pa bralca zavede, zato se ne loti

dejanskih sprememb.

Poleg njene vsenavzočnosti je morda najmočnejše orožje samopomoči in samopomočne

literature ravno dejstvo, da ju vsi podcenjujemo. Priročnikov, nasvetov in seminarjev nihče ne

jemlje kaj preveč resno, saj so po pompoznost tako zelo podobni popularni kulturi, da jih zlahka

zamenjamo z njo. In ravno zaradi tega samopomoči uspeva, da se spretno izogiba kritikam in

analizam, ki bi pokazale tudi na negativne učinke, ki jih ima bodisi na posameznika, ki ga

nagovori, bodisi na družbo, ki jo prezre. Na to pot pa se bomo podali v zadnjem sklopu tega

magistrskega dela.


62

7 ANALIZA PRIROČNIKOV ZA SAMOPOMOČ

Pri analizi dveh priročnikov za samopomoč sem sledila nastavkom Cherryja (2011), ki tovrstne

knjige vidi kot performativni kontekst tekstualne prakse. Osredotočila sem se na to, kaj knjige

producirajo, kar pa je zahtevalo preusmeritev analize, ki knjigo za samopomoč obravnava kot

objekt, k analizi procesa, torej aktivnosti, ki se začne z branjem knjige za samopomoč. Gre za

metode, po katerih je knjiga za samopomoč del normativne prakse, kjer se z aktivnostjo bralstvo

preoblikuje oziroma habituira skozi proces in prakse branja (Jackson, 1998, v Cherry, 2011), in

za identifikacijo značilnosti, ki ustvarjajo žanr samopomoči. Kot metodo analize sem uporabila

kritično in analitično branje obeh priročnikov in bila od začetka do konca branja pozorna na to,

kako se v meni odvija proces branja priročnika, kako me besedilo interpelira v aktivno bralko

in katere značilnosti besedila so ta proces v meni vzbudile. Iskala sem podobnosti med obema

priročnikoma in ju primerjala, prav tako sem določila imperative neoliberalizma in v obeh

priročnikih analizirala njihovo navzočnost. Med analizo sem uporabljala/upoštevala spoznanja

prejšnjih poglavij tega dela, še zlasti poglavji Vladnost – od oblasti k subjektu in Postmoderna

neoliberalna subjektiviteta, ter skušala prikazati korelacijo med tehnikami sebstva in

aktivnostjo branja priročnikov.

7.1 IZBIRA VZORCA IN KRATKA PREDSTAVITEV IZBRANIH KNJIG

Za vzorec sem izbrala dva priročnika, in sicer knjigo Skrivnost avtorice Rhonde Byrne ter

knjigo Življenje je tvoje avtorice Louise L. Hay. Izbira ravno teh dveh knjig je rezultat dejstva,

da zadoščata vsem kriterijem, po katerih sem izbirala:

- knjiga je uvrščena v kategorijo priročnika;

- priročnik je preveden v slovenščino;

- priročnik ima večmilijonsko svetovno naklado in je knjižna uspešnica tako pri nas kot

tudi v tujini;

- leto izdaje priročnika sovpada z obdobjem neoliberalizma, hkrati pa sta izbrana

priročnika iz različnih dekad.

Prek pisnega stika z založbami sem pridobila tudi podatke o njuni nakladi v Sloveniji, v sistemu

Cobiss pa preverila, kolikokrat sta bila priročnika v Sloveniji izposojena. Preverila sem tudi,

kako priljubljeni sta knjigi pri bralcih na spletnih straneh Amazon ter v katere kategorije in


63

podkategorije priročnika uvrščajo strani Cobiss, Emka, Amazon.co.uk in Amazon.com. Podatki

so sledeči:

Skrivnost (Rhonda Byrne)

- knjiga je prevedena v 50 jezikov, prodanih je bilo 20 milijonov izvodov;

- knjigo Skrivnost sistem Cobiss uvršča med priročnike kot vrsto gradiva s predmetno

oznako samorealizacija – priročniki, poleg te oznake pa lahko najdemo v sistemu Cobiss

še naslednje nekontrolirane predmetne oznake: pozitivno mišljenje, samospoznavanje,

duhovni zakoni, duhovnost, osebnostna rast in duhovna rast. Knjiga je bila od leta

200834 v slovenskih knjižnicah, ki uporabljajo bazo Cobiss, izposojena 33239-krat35;

- prevod knjige je leta 2007 prvič izdala založba Vale-Novak, a ker založba več ne

obstaja, nisem dobila podatkov o nakladi med letoma 2007 in 2010, je bila pa knjiga v

tem času dvakrat natisnjena in štirikrat ponatisnjena. Leta 2011 je avtorske pravice zanjo

pridobila založba Mladinska knjiga, katere štirje natisi v nakladi znašajo 16100

izvodov, s čimer je knjiga postala velika uspešnica tudi v Sloveniji;36

- založba Mladinska knjiga, natančneje njena spletna različica Emka, priročnik Skrivnost

uvršča v kategorijo osebna rast in zdravje ter v podkategorijo telesnost in duhovnost:

teorija in praksa;

- Spletna stran Amazon.co.uk priročnik uvršča v kategorijo Religion and spirituality ter

podkategorijo New age and the occult, v kateri je priročnik Skrivnost najbolj prodajana

knjiga oziroma bestseller, kar potrjujejo tudi ocene bralcev – med 2748 mnenji je

povprečna ocena 4,5 od največ mogočih 5 zvezdic;

- spletna stran Amazon.com pa priročnik Skrivnost uvršča v kategorijo Religion and

spirituality, podkategorijo New age and spirituality, pa tudi v kategorijo New thought,

kjer je knjiga prav tako na prvem mestu najbolj prodajanih knjig, njena povprečna

ocena, zbrana iz 7376 mnenj bralcev, pa znaša 4,6 od največ mogočih 5 zvezdic.

Življenje je tvoje (Louise L. Hay)

- knjiga je prevedena v 25 jezikov, prodanih je bilo 25 milijonov izvodov;

- sistem Cobiss knjigo Življenje je tvoje prav tako kot knjigo Skrivnost uvršča med

priročnike. Predmetne oznake priročnika so: samorealizacija – priročniki, psihoterapija,

34 Cobiss beleži izposojo od 1.1.2008, zato podatkov za obdobje pred tem datumom ni mogoče dobiti. 35 Podatki so bili s spletne strani www.cobiss.si pridobljeni 20. 2. 2018. 36 Zasebna komunikacija avtorice z založbo Mladinska knjiga po elektronski pošti.


64

psihosomatika – psihološki nasveti, medtem ko so nekontrolirane predmetne oznake:

samospoznavanje, samorealizacija, življenjski uspehi, psihoterapija, duševna higiena in

psihološki nasveti. Cobiss beleži, da je bila knjiga od leta 2008 izposojena kar 27585-

krat;

- pri nas je knjiga prvič izšla leta 1994 pri založbi Iskanja. Do danes je bilo natisnjeno

88000 izvodov;37

- spletna založba Emka uvršča knjigo Življenje je tvoje v isto kategorijo in podkategorijo

kot Skrivnost, in sicer v kategorijo osebna rast in zdravje ter podkategorijo telesnost in

duhovnost: teorija in praksa;

- nekoliko drugače je na spletni strani Amazon.co.uk, ki priročnik uvršča v kategorijo

Health, family and Lifestyle in podkategorijo Mind-body medicine, kjer je knjiga v

samem vrhu najbolj prodajanih knjig in z 792 ocenami bralcev dosega povprečno oceno

4,6 od 5;

- ameriška različica spletne strani, Amazon.com priročnik uvršča v kategorijo Health,

fitness and dieting in podkategorijo Alternative medicine, 2324 bralcev pa je knjigo

ocenilo s povprečno oceno 4,7.

Prva knjiga, ki jo bomo analizirali, je knjiga Skrivnost Avstralke Rhonde Byrne. Gre za

mednarodno uspešnico, ki temelji na istoimenskem filmu in ki že od izdaje leta 2006, še zlasti

pa od promocije v oddaji Oprah Winfrey, sodi med najbolj prodajane in najbolj brane knjige

tako v Sloveniji kot drugod po svetu.38 Avtorica v knjigi razkrije skrivnost, ki naj bi jo redki

misleci, filozofi, znanstveniki, umetniki in drugi poznali že stoletja; med drugimi našteje

Platona, Shakespearja, Newtona, Beethovna, Lincolna, Edisona in celo Einsteina. Ta Skrivnost

(zapisuje jo z veliko začetnico) naj bi bil zakon privlačnosti, ki je po njenem mnenju kot magnet.

Če oseba misli in čuti pozitivno, bo v svoje življenje pritegnila obilje, srečo, bogastvo, zdravje,

srečo, skratka vse, kar bi si človek zaželel. Temelji na načelu, da podobno privlači podobno in

da je vzrok za pomanjkanje oziroma odsotnost vsega prej naštetega treba iskati v naših mislih.

Knjiga bralcu prikaže, da je pot sestavljena iz treh korakov, ki se glasijo: prosite, verjemite in

prejmite, ob tem pa predstavi še pomen in moč hvaležnosti ter tehniko vizualizacije. Knjiga v

poglavjih razodeva, kako lahko posameznik to skrivnost uporabi na različnih področjih svojega

življenja in za različne namene (denar, odnosi, zdravje, sreča, ljubezen), recept pa se skriva v

37 Zasebna komunikacija avtorice z založbo Iskanja po elektronski pošti. 38 Na Hrvaškem je bila knjiga Tajna najbolj prodajana knjiga leta 2008, prodano je bilo 20203 izvodov (za primerjavo: izvodov tisto leto drugouvrščene knjige so prodali le 3934 (Starčević).


65

že omenjenih treh korakih. Vesolje po mnenju avtorice ne pozna omejitev, te pozna samo

bralec, ki pa se jih mora znebiti. Ima lahko vse, kar si želi, le prositi in verjeti je treba. Vzrok

bolezni, tragedij, revščine, brezposelnosti in nezadovoljstva naj bi bile naše negativne misli, ki

pa da jih s temi preprostimi koraki, ki so jih poznali velikani človeštva, zdaj pa so prvič razodeti

tudi nam, lahko transformiramo in zaživimo življenje, kakršno si želimo. Po svetovni uspešnici

Skrivnost je avtorica izdala še nekaj variacij na isto temo (prav tako zelo dobro plasiranih in

prodajanih knjig) z naslovi Čarobnost, Junak, Modrosti za vsak dan in najnovejša Kako mi je

skrivnost spremenila življenje, v kateri resnični ljudje opisujejo svoje resnične zgodbe oziroma

izkušnje po tistem, ko so začeli v svojem življenju uporabljati veliko skrivnost.

Drugi priročnik, ki ga bomo analizirali, pa je knjiga Življenje je tvoje avtorice Louise L. Hay,

ki je izšla leta 1984, v slovenščino pa je bila prevedena leta 1994. Prav tako gre za svetovno

uspešnico, s katero je Hay postala ena od najbolje prodajanih avtoric v svetovnem merilu in

pionirka žanra samopomoči. Ključni premisi knjige sta povezanost misli in telesa ter teza, da

vse bolezni na določen način izvirajo iz naših misli in prepričanj, na katere imamo vpliv in jih

lahko spremenimo. Pozitivne spremembe naj bi bilo mogoče doseči z afirmacijami, katerih

namen je, da se bralec spomni svojega bistva in se napolni z močjo. S pomočjo afirmacij lahko

potem manifestiramo karkoli si želimo na področju odnosov, dela, uspeha, blaginje ali zdravja,

ki se ga dotakne v zadnjem delu knjige, v katerem naredi seznam bolezni in njihovih vzrokov -

ti so neustrezni miselni vzorci - ter »predpiše« ustrezne afirmacije, ki naj bi te bolezni ozdravile.

Odgovor na vse težave je torej sprememba našega miselnega vzorca, sprememba, ki jo lahko

dosežemo z uporabo afirmacij.


66

7.2 VLADNOST PREK AKTIVNOSTI BRANJA PRIROČNIKOV ZA

SAMOPOMOČ NA PRIMERU KNJIG SKRIVNOST IN ŽIVLJENJE JE TVOJE

7.2.1 IZBIRA PRIROČNIKA IN INTERPELACIJA POSAMEZNIKA V SUBJEKT

Priročniki za samopomoč opravljajo jasno performativno vlogo, saj skušajo bralce prepričati o

tako imenovanih resnicah, ki jih širijo (kako se samouresničiti, kako postati srečen, bogat,

uspešen), to pa počnejo z napotki, ki jih ponujajo v besedilu. A preden se branje zgodi, mora

posameznik najprej izbrati knjigo. Massen, Sutter in Duttweiler (2007) samopomoč s pomočjo

literature razumejo kot prakso nakupa in branja knjige, ki nato privede do dejanskega ravnanja

po nasvetih ali pa ne. Bralec je tisti, ki je strokovnjak, s katerim se je treba dogovoriti, in tisti

ki zagotavlja, da je dogovor izpolnjen. Diagnoza, določanje ciljev in sprememba potekajo v eni

osebi, ki je terapevt in klient hkrati.

Prva podobnost knjig za samopomoč je očitna že med procesom nakupovanja - pogosto je

namreč na naslovnici navedeno, kako uspešna je knjiga. V našem primeru je v spletni prodajalni

založbe Mladinska knjiga pri knjigi Skrivnost zapisano, da gre za svetovno in slovensko

uspešnico številka ena; podobno je tudi pri opisu knjige Življenje je tvoje navedeno, da gre za

svetovno uspešnico. To, da je knjiga uspešnica, potrjuje njeno vrednost, oznaka svetovne

uspešnice pa zagotavlja njeno univerzalnost, saj zaobide in premosti vse socialne, kulturne in

ideološke kontekste, po drugi strani pa gre za to, da knjiga s tem, ko postane svetovna uspešnica

številka ena, preseže vso konkurenco in je že to merilo uspešnosti. Kljub temu, da so priročniki

umeščeni v skupno kategorijo samopomoči (v našem prostoru osebnostne rasti), pa žanra ne

gradijo, ampak so le njegov del, toda vendar se kažejo kot imperativ – izberi knjigo, kupi jo,

preberi jo. Za razliko od znanstvenih in strokovnih monografij, ki nagovarjajo bralce znotraj

omejenega področja, knjige za samopomoč nagovarjajo vse. Popularnost priporočnika za

samopomoč, njegova označitev za svetovno uspešnico eliminira konkurenco in ga predstavi kot

edino potrebnega, definitivnega, samozadostnega. Še preden se branje in delo na sebi začneta,

je posameznik postavljen pred odločitev, kateri priročnik izbrati. Ko ga izbere, ga je treba

privlačno nagovoriti, da ga bo brati tudi začel.

Cherry (2011) kot značilnost knjig za samopomoč izpostavi, da pogosto vsebujejo pripoved,

oblikovano iz osebnih izkušenj, teorij, raziskav, katere namen je prepoznavanje problemov,

lociranih v zunanjem svetu. Tak je tudi predgovor v knjigi Skrivnost, v katerem avtorica Byrne

(2008) nagovori bralca z osebno izkušnjo:


67

»Pred letom dni se je moje življenje sesulo. Zaradi pretiranega dela sem bila povsem

izčrpana, nenadoma mi je umrl oče, moji odnosi s sodelavci in tistimi, ki jih imam rada,

pa so bili napeti. Takrat še nisem vedela, da mi bo prav moj najgloblji obup prinesel

največje darilo. Bežno sem uzrla Veliko Skrivnost – Skrivnost življenja« (str. ix).

S tem vzpostavi vez z bralcem. Pove, da je bila tudi ona v položaju, v kakršnem je zdaj verjetno

on. Probleme univerzalizira, a nakaže, da ima zanje tudi rešitev.

Avtorica Hay (2017) pa bralca nagovori s priporočilom, v katerem med drugim zapiše:

»To knjigo sem napisala, da bi z vami delila to, kar vem in kar učim. Mojo modro

knjižico OZDRAVI SVOJE TELO so po širnem svetu sprejeli za pomembno delo o

miselnih vzorcih, ki povzročajo bolezni v človeškem telesu. […] Če boste vaje izvajali

po vrsti, kot se pojavljajo v knjigi, boste, ko boste prišli do konca, začeli spreminjati

svoje življenje. […] Knjigo sem končala z zgodbo svojega življenja. Pokazala vam bo,

da lahko svoje življenje povsem spremenimo in obrnemo na bolje, ne glede na to, od kod

prihajamo, in ne glede na to, kako globoko smo bili. Ko se boste spoprijemali s temi

mislimi, se zavedajte, da vas imam rada in da držim z vami« (str.10–11).

Avtorica Hay skuša knjigo legitimirati z uspešnostjo svoje prejšnje knjige, kar naj bi

dokazovalo, da gre za preverjeno metodo in da bo zato tudi ta uspešna, svojo lastno zgodbo pa

prihrani za zadnje poglavje, a jo omeni že na začetku. Obe avtorici svojo knjigo predstavita kot

ključ za uspeh. Življenje pred poznavanjem tega ključa narišeta kot tragično in polno preprek,

ki segajo od ločitve staršev, fizičnega, psihičnega in spolnega nasilja prek pomanjkanja, težav

v zakonu do žalosti in bolezni, medtem ko življenje od odkritja naprej zaznamujejo oblije, sreča

in čudeži. Hkrati pa v bralcu vzbudita zanimanje, ki ga vzdržujeta skozi vse besedilo, dokler

naposled ne razkrijeta enigme. Byrne skuša že z naslovom Skrivnost ustvariti vzdušje

zanimanja, ki bi vodilo v branje, med katerim se skrivnost razgrne.

Cherry (2011) meni, da je komunikacija z bralci značilnost knjig za samopomoč. Ko avtor

komunicira z bralci, mora vzpostaviti določeno hierarhijo; on je tisti, ki ve, ki poseduje znanje,

zanimivo milijonom bralcev, hkrati pa mora biti ta hierarhija tudi dovolj ohlapna, da pritegne

individualnega bralca, ki trenutno prebira knjigo. Z nagovorom avtor ustvari svojo prezenco, s

čimer kompenzira okoliščino, da je bralec v resnici sam, da je avtor odsoten in da bralca ne

pozna.

Tako Rhonda Byrne kot tudi Louise L. Hay bralca oziroma bralko tudi osebno nagovorita:


68

»Skozi vso knjigo boste na nekaterih mestih opazili, da sem besedo »Vi« napisala

z veliko začetnico. To sem storila zato, ker si želim, da bi vsak bralec začutil in

se zavedal, da sem knjigo napisala zanj. Kadar rečem Vi, se pogovarjam z vami

osebno. Želim si namreč, da bi se čutili osebno povezani s temi stranmi, kajti

Skrivnost je bila ustvarjena za Vas.« (Byrne, 2008, str. xii)

»Nikar ne mislite, da vam um vlada. Vi vladate svojemu umu. Vi ga uporabljate.

Lahko se osvobodite tega starega načina življenja. (str. 78) […] Vi imate moč in

oblast v vašem telesu! Vi ste gospodarji svojega sveta.« (Hay, 2017, str. 50)

Pri nagovoru z Vi/Vas pa se zgodi še nekaj, kar Althusser (2000, str. 99) imenuje ideološka

interpelacija. Pravi namreč, da »vsaka ideologija interpelira konkretne individuume v konkretne

subjekte prek delovanja kategorije subjekt«. Tako ideologija posameznika nagovori in s tem,

ko se posameznik v nagovoru prepozna, iz njega naredi za subjekt. Tega pa ne naredi kar tako,

ampak, kot pravi Praprotnik (1999), proizvodnja subjekta služi nadaljnjemu cilju, ki je

oblikovanje identitete subjekta. V obeh priročnikih je zaznavno to interpeliranje v subjekt, čigar

identiteta obstaja, je oblikovana, ni pa fiksna, zato ga nagovarjata k spremembi. Bralčeva vloga

po mnenju avtorice Žurić Jakovina (2013) postane vloga subjekta z mankom, subjekta, ki

poseduje lastno nezadostnost in išče izhode iz nje z uporabo orodij za doseganje in ohranjanje

pozitivne slike o sebi. Bolj ko se bralec/bralka počuti nezadostno, kot da mu/ji nekaj manjka,

udobneje se bo zasidral/zasidrala v vlogo, ki mu/ji jo dodeli apel avtorja. Z nagovorom avtor v

ospredje postavi individualnega bralca z njegovim individualnim problemom, izzivom oziroma

željo. Kar je bralcu/bralki pomembno, postane entiteta. A kako avtor to ustvari, kako ve, kaj je

tisto, kar si bralec/bralka želi? Oseba, ki bere besedilo ima potrebo po osmišljanju tega besedila,

aplicira ga nase in na svoje življenje. Bralec je torej tisti, ki besedilo osmisli, ko v njem išče

pomen zase, ko z njim identificira svoj problem, svojo željo, svoj cilj, avtor pa pri tem operira

zgolj s kazalniki.

»Ni pomembno, kdo ste ali kje živite, Skrivnost vam lahko podari, kar koli si

želite. […] Ko boste potovali po straneh te knjige in spoznavali Skrivnost, boste

odkrili, kako lahko imate, ste ali počnete vse, kar si želite. Spoznali boste, kdo

ste v resnici. Spoznali boste resnično veličastnost, ki vas že pričakuje.« (Byrne,

2008, str. xii)


69

7.2.2 FOUCAULTOVE TEHNIKE SEBSTVA

Priročniki za samopomoč zagovarjajo predpostavko, da lahko ljudje nadzirajo svoje življenje

oziroma pridobijo nadzor nad njim. Ta postulat upravljanja s samim seboj pa je v skladu s

politično racionalnostjo v neoliberalnih demokracijah. Pravzaprav je ravno literatura

samopomoči orodje pri ustvarjanju, organizaciji in implementaciji določenih liberalnih resnic

o svetu, pri čemer pa posameznik igra ključno vlogo.

Izhajajoč iz poglavja Vladnosti, natančneje iz Foucaultovega koncepta tehnik sebstva lahko

rečemo, da je po definiciji avtorice Rimke (2000) sodobno literaturo za samopomoč mogoče

razumeti kot strategijo za vpoklic oziroma pridobivanje subjektov, ki si prizadevajo izboljšati

samega sebe in postati neodvisni, samozadostni oziroma kot »sodobno obliko vladnosti« (str.

62). S Foucaultovo terminologijo bi dejali, da je praksa samopomoči tehnika sebstva, ki

posameznikom omogoča, da v imenu transformacije sami ali prek drugih delujejo na svoje telo,

dušo, misli, delovanje in način bivanja, da bi dosegli določeno stopnjo sreče, čistosti, modrosti,

popolnosti ali nesmrtnosti (Foucault, 2007b); to lahko primerjamo tudi s cilji priročnikov za

samopomoč, cilji, ki so po večini uspeh, zdravje, sreča, lepota, in ki naj bi jih dosegli, če bodo

upoštevali napotke, zapisane v njih. Vse to pa poteka prek vzpostavljanja odnosa s samimi

seboj, prek tehnik samorefleksije in opolnomočenja. V družbi nenehnih sprememb knjige za

samopomoč ustvarjajo »zdrave« posameznike, ki se zavedajo, da identiteta ni fiksna, pač pa da

sta bistveni njena fleksibilnost in sposobnost soočanja z notranjimi in zunanjimi izzivi. Maasen

idr. (2007) menijo, da so neoliberalne družbe tudi neosocialne družbe, ki sebe predstavljajo kot

subjekt, ki zahteva aktivno državljanstvo in ocenjuje individualne aktivnosti v skladu z njihovo

stopnjo socialnosti, to pa zahteva posameznika, ki je sposoben samonadzora in samokontrole v

svojo in družbeno korist, in sicer z upravljanjem sebe prek sprejetih oblik, kakršna je

samopomoč, ter normativnega delovanja, kakršno je pomoč samemu sebi. Samopomoč

spodbuja idejo skrbi zase, pri tem pa zanika družbene relacije. A prav ta hiperodgovorni jaz kot

rezultat samopomočnih praks je bistveno povezan z upravljanjem s prebivalstvom in zato prej

manj kot bolj individualno avtonomen. V dobi preokupacije s sebstvom, našim pravim jazom,

bistvom, samopomoč nagovori prizadevanje in željo po odkritju samega sebe ter zagotavlja, da

lahko ponudi odgovore na eksistencialni vprašanji »Kdo sem?« in »Kako lahko postanem

najboljša verzija sebe oziroma kako lahko izkoristim ves svoj potencial?«. Privlačnost praks

samopomoči, ki so znotraj tehnik sebstva pomembno sredstvo upravljanja s samim seboj, pa je

prav v tem, da posamezniki, ki želijo upravljati sebe in svoje življenje, tega ne povezujejo s

tehnikami dominacije in oblasti. Samopomočne tehnike so privlačne, saj ne delujejo represivno,


70

ne prepovedujejo, ampak so predstavljene in sprejete kot pozitivne in produktivne.

Samopomočna literatura opisuje sebstvo kot center moči, ki lahko deluje nase, na druge in na

svet. Če človek te moči ne prepozna in je ne sprejme, se to odrazi v težkih preizkušnjah, stiskah

in tragedijah. Tehnike opolnomočenja predstavljajo načine samoregulacije, ki vladajo subjektu

prek njegovih osebnih resnic, kot so notranja moč, sposobnost in ljubezen (Rimke, 2000). To

pa počnejo še zlasti s poveličevanjem koncepta odgovornosti, prek katerega oblast v vsakdan

vpelje vladnost oziroma upravljanje s samim seboj.

Treba pa je opozoriti, da so tudi na videz zelo individualni cilji, kot na primer zdravje, sreča in

uspeh, povezani z družbenimi cilji, kot sta denimo preprečevanje bolezni in zaposljivost. V tem

pogledu ne preseneča, da neoliberalne družbe prepričujejo posameznika o združljivosti

individualnih ciljev z družbenimi. Gre za vzajemnost in vzajemno odgovornost, saj bo skupnost

oziroma družba imela korist od aktivnega državljana. Odgovoren posameznik bo skrbel zase,

kot odgovoren državljan bo skrbel za družbo. Prakse upravljanja s samim seboj so v neoliberalni

družbi hkrati predmet svobode in odgovornosti (Maasen idr., 2007).

Če samopomoč razumemo kot aktivnost, bi predvidevali, da gre za dejavnost, ki je prostovoljna

in individualistična, dejavnost, ki temelji na izbiri, avtonomiji in svobodi. Ampak ali nam ni

vse to že znano? Prav neoliberalizem je tisti, ki je svojo ideologijo zgradil tudi na teh konceptih.

Tako samopomoč kot neoliberalizem se opirata na načelo individualnosti in po mnenju Rimke

(2000) spodbujata samomodifikacijo in izboljšanje, če pa temu dodamo še osredotočenost

popularne psihologije na posameznika, ki postulira idejo, da je prav on tisti, ki opravlja

samonadzor in oblikuje sebe in svoje življenje, ugotovimo, da je samopomočna literatura

konsistentna s politično racionalnostjo, ki jo zagovarja liberalna demokracija, in da podpira

produkcijo določenih »resnic« ideologije o svetu. Tako je, kot pravi avtorica Rimke (2000),

diskurzivna produkcija samopomočnih državljanov oziroma državljanov, ki pomagajo sami

sebi, učinek naturalizacije diskurza in s tem predstavljanja psiholoških subjektov kot naravno

samoupravljajočih se objektov.

Samopomočna literatura kot delovanje strokovnjakov na daljavo (Rose in Miller, 1992) pomaga

razumeti in popraviti sebe ter posameznika prepričati, da se lahko zanese nase, ga naučiti, kako

postati sam svoj ekspert, da bi lahko sledil svojemu cilju, ki je osebnostna rast. Poveličevanje

psihologije in vseprisotnost psihološkega diskurza je posledica prepričanja, da lahko

psihologija posameznika naredi srečnega ali »normalnega«, pri tem pa samopomoč in

psihologija prek diskurzov in tehnik prispevata k izumljanju samega sebe kot posameznika, ki

je v psihološkem smislu »zdrav«, če je vladan oziroma upravljan, predvidljiv, odgovoren,


71

samoreguliran in samozadosten ter sam odgovoren za svoje poraze in uspehe, za svoja obup in

srečo (Rimke, 2000). Samopomočna literatura je hkrati medij individualizacije in medij

normalizacije. Posameznik mora vzpostaviti odnos s samim sabo in biti sposoben uravnotežiti

notranje napetosti in zunanje zahteve, pri čemer pa v ospredju ni iskanje samega sebe, ampak

upravljanje oziroma vladanje svojim protislovnim in spreminjajočim se potrebam in zahtevam

(Maasen, 2007). Priročniki, kot piše avtorica Rimke (2000), pri tem operirajo z ločevanjem med

normalnim in nenormalnim, zdravim in bolnim, dogovornim in delinkventnim. Poznavanje

samega sebe torej ni samo domena posameznika, ampak tudi upravljanje v skladu z normami

in družbeno predpisanimi načini. Ali kot bi rekel Foucault (1988 v Rimke, 2000), raziskovanje

in proučevanje samega sebe utira pot do samospoznanja s preseganjem resnice o sebi prek pravil

o samoregulaciji, pri čemer, če si sposodimo misel Rosa (prav tam), literatura za samopomoč

ilustrira enega od načinov, kako diskurz ustvarja, izumlja in oblikuje ljudi in njihov značaj.

Izpovedni žanr je oblikoval središčno komponento v širjenju tehnik oblasti in tehnik sebstva v

sodobni družbi, tehnik, ki se jim je tako rekoč nemogoče izogniti, saj je tudi najbolj zasebno

samoproučevanje povezano s sistemi zunanje regulacije, bodisi verske bodisi moralne.

Priznanje samemu sebi ali drugim posameznika postavi v mrežo odnosov moči, ki imajo ključ

za interpretacijo izrečenega. Priznanje ni le eksternalizacija, ne izgine, ko ga izrečemo, ampak

lahko takrat postane orodje. Ko namreč priročniki za samopomoč predstavijo ideal, kaj je dobro,

zaželeno, zdravo, predstavijo socialna pravila delovanja, ne pa psiholoških in tistih, ki so lastna

posamezniku. Rimke (2000) trdi, da posameznik v samopomoči ne odkrije, kdo v resnici je,

ampak gre pri tem pravzaprav za umetno diskurzivno gradnjo sebe, saj so smernice

samopomoči tiste, ki mu narekujejo, kdo naj bi bil. Paradoksalno je, da je bil posameznik

najbližje samemu sebi prav v delu izpovedovanja, a postane ravno samorazkritje zgrajena

narativizacija samega sebe. Pri procesu odkrivanja, kdo posameznik v resnici je, so tehnike

tiste, ki iznajdejo samega sebe. Lahko bi rekli, da se posameznik, ki upošteva napotke

priročnikov za samopomoč zato, da bi odkril samega sebe, v resnici še bolj oddalji od svojega

bistva, ga potlači in ga, kot meni Rimke (2000), nadomesti s samim sabo kot s projektom in

produktom diskurza, pri čemer ne self in ne help nista dosežena.

Samopomoč moramo po mnenju avtorice Rimke (2000) obravnavati kot komplementarno

korelacijo med praksami in tehnikami, temelječimi na vladnosti, ki jo razumemo kot taktike,

strategije, kalkulacije in programe za upravljanje delovanja, ki poskušajo usmerjati »svobodne

subjekte« v medsebojnih odnosih, in da je ravno liberalna racionalnost tista, ki je zaradi

regulacije odgovornih posameznikov pomembno prispevala k oblikovanju neodvisnih


72

posameznikov. Upravljanje delovanja posameznikov prek izbire, svobode in avtonomije

zagotavlja, da se posameznik prek norm, dolžnosti in odgovornosti obrne k sebi ali proti sebi.

To povzroči premik od družbene odgovornosti k osebni odgovornosti. In prav skozi proces

vladnosti in samoustvarjanja posamezniki »naravno« izberejo kot boljšo in produktivnejšo

verzijo sebstva.

7.2.3 SAMOPOMOČ IN SVET – OHRANJANJE STATUSA QUO

Narativa besedil za samopomoč zagovarja tezo, da svet deluje po svojih, povsem neodvisnih

zakonitostih, da gre za nekaj, kar je tako eksterno, da bralci lahko občutijo le učinke tega

delovanja, ni pa v njihovi moči, da bi ga spremenili. Narativa sporoča, da »Vaša naloga ni

spremeniti svet ali ljudi okrog vas. Vaša naloga je, da potujete s tokom Vesolja in to praznujete

v svetu, kakršen je ta trenutek (Byrne, 2008, str. 146)«. Svet v samopomoči po Cherryju (2011)

postane statični objekt, ki ga vsak posameznik doživlja drugače; in ker torej sveta ne moremo

spremeniti, pa lahko bralec spremeni svojo interpretacijo:

»Kar verjamemo, postane za nas resnica. […] Večina se svojih prepričanj niti

zaveda ne. Menijo, da so zunanje okoliščine pač način, kako se vrti svet. Dokler

vam nekdo ne pokaže povezave med zunanjim dogodkom in notranjo mislijo,

ostanete žrtev. Vsaka težava izhaja iz miselnega vzorca. […] Ne pozabite: z vašo

glavo razmišljate le vi! Vi imate moč in oblast v vašem svetu!« (Hay, 2017, str.

46–50)

»Vse, kar prihaja v vaše življenje, sami pritegnete vanj, to storite s pomočjo

podob, ki jih imate v svojem umu. Gre za to, o čem razmišljate. Tisto, kar imate

v mislih, pritegnete v svoje življenje.« (Proctor v Byrne, 2008, str. 4)

Avtorica McGee (2005) meni, da je samopomočna literatura usmerjena izključno v

posameznika, v razvoj njegovih individualnih sposobnosti, tisto, kar ji manjka, pa sta pogled

na družbo in kritika; tudi Žurić Jakovina (2013) meni, da je individualna praksa smiselna samo

v kontekstu družbe, ne v izolaciji od nje. Priročniki za samopomoč, kot je razvidno v primerih

knjig Skrivnosti in Življenje je tvoje, zanemarjajo povezanost posameznika in okolja ter

zanikajo vpliv družbe na posameznika. Analiza priročnikov pokaže, da družbe oziroma sveta

ne omenjata, saj se fokusirata na posameznika; če pa ga že omenita, svet predstavita kot

determiniran in določen, kot naravno stanje, na katero posameznik nima vpliva. Priročniki

bralca usmerjajo k razmišljanju o sebi in o svojem življenju na mikro ravni, spregledajo pa, kaj

lahko posameznik naredi za spremembe v družbi.


73

Morda najbolj absurdna misel v knjigi avtorice Byrne (2008, str. 6) je citat Boba Proctorja, ki

pravi: »Zakaj, mislite, da en sam odstotek populacije zasluži približno 96 odstotkov vsega

prisluženega denarja? Menite, da je to naključje? Tako je bilo namenjeno. Ti ljudje namreč

nekaj vedo. Razumejo Skrivnost, in zdaj jo boste spoznali tudi vi.« S tem sporočilom popolnoma

zanemari neenakost kot posledico neoliberalizma in družbenih dejavnikov, temveč jo vidi kot

posledico nepoznavanja in neuporabe magične skrivnosti zakona o privlačnosti, za katerega

Byrne (2008, str. 13) pravi: »Zakon privlačnosti je naravna zakonitost. Povsem neoseben je in

ne razlikuje med dobrimi in slabimi stvarmi. Sprejema vaše misli in vam jih nato zrcali nazaj

kot vaše življenjske izkušnje.« (Byrne, 2008, str. 13) To pomeni, da tudi če bralec morda za

trenutek pomisli na svet in nepravičnosti v njem, ga zakon privlačnosti kaj hitro napelje, da se

spet zazre sam vase in se osredini na to, kaj lahko spremeni in izboljša sam pri sebi.

7.2.4 PROBLEM JE V VAŠEM MIŠLJENJU

Vir problema v priročnikih za samopomoč postane misel. Pri bralcu se zgodi premik od branja

k razmišljanju. Zgolj branje priročnika ne zadošča več, saj vznikne naslednja ontološka

kategorija, in sicer način mišljenja. Oba priročnika bralce nagovarjata, naj nekaj storijo s

svojimi mislimi, in to je sprememba, ki se mora zgoditi. Gre za relokacijo problema na

mišljenje, ki je mehanizem akcije posameznika (Cherry, 2011).

O tem, od kod pravzaprav pridejo te misli in kakšna je njihova relacija z okoljem, se avtorici

Byrne in Hay ne sprašujeta, temveč je njuna premisa, da je misel tista, ki je ustvarila določeno

stanje - bodisi stanje posameznika ali pa socialnega okolja -, in ne obratno, torej kako svet,

kakršen je, poraja določeno misel. Misel je tista, ki je prva, imanentna, vse ostalo je zgolj odraz,

materializacija misli. In ko razgrneta, kakšno moč imajo misli, postavita posameznika na mesto

moči, saj je lahko le on tisti, ki to spremeni. Na tem mestu priročnika razkrijeta, kako lahko

posameznik modificira svoje razmišljanje. Ključ je preprost, gre za pozitivno mišljenje, za

katero bi lahko rekli, da je značilnost žanra samopomoči. Ali če sledimo misli Cherryja (2011),

pozitivno mišljenje, ki mora nadomestiti navado negativnega mišljenja, ustvarja zavest o moči

delovanja (ang. agency) bralcev in jim omogoča, da ustvarijo želene pogoje.

»Naša naloga je, da vztrajno mislimo na tisto, kar si želimo, in da si povsem

razjasnimo, kaj hočemo; šele takrat prikličemo enega najveličastnejših zakonov

Vesolja, to je zakon privlačnosti.« (Assaraf v Byrne, 2008, str. 8)

»Misli so magnetne […], ustvarjajo svojo frekvenco in pritegnejo podobne

stvari, ki so na isti frekvenci, nato pa se vrnejo k vam v obliki slik vašega


74

življenja. Če bi radi v svojem življenju kaj spremenili, zamenjajte kanal in

spremenite frekvenco – in sicer tako, da spremenite svoje misli.« (Byrne, 2008,

str. 11)

»Edini razlog, zaradi katerega ljudje nimajo tistega, kar si želijo, je, da več

premišljujejo o tistem, česar nočejo, kot o tistem, kar si želijo. Prisluhnite svojim

mislim in prisluhnite besedam, ki jih izgovarjate. Zakon ne pozna izjem in v njem

ni nobene napake.« (Byrne, 2008, str. 12)

Bralci se znajdejo pred nalogo, da zavestno proučujejo svoje misli, a to še ni dovolj, treba je

delovati tako, da se bodo te spremenile; in po mnenju avtoric Hay in Byrne je najprimernejša

pot ta, da spremenijo negativno v pozitivno, saj naj bi se s tem tudi njihova realnost spremenila

v pozitivno. Na tej točki še zlasti Hay predstavi moč afirmacij: po avtorici je afirmacija prav

vsaka naša izjava, zato se je treba naučiti misliti s pozitivnimi afirmacijami, ki naj jih bralci

uporabljajo za reševanje vseh težav, ki jih pestijo, in za izpolnitev želja, ki jih imajo.

»Nenehno sestavljajte pozitivne izjave o tem, kakšno si želite, da bi bilo vaše življenje.

Pri tem pa je zelo pomembno, da se vaše izjave glasijo v sedanjem času. Jaz sem ali jaz

imam. Vaša podzavest je poslušen služabnik.« (Hay, 2017, str. 89)

Za primer navajam vajo avtorice Hay (2017) z naslovom »Cenim se«, ki jo je po njenih

navedbah opravilo na stotine ljudi, rezultati pa da so bili fantastični. Recept je preprost, mesec

dni si je treba neprestano govoriti »cenim se«, in sicer vsaj tristo- ali štiristokrat na dan. Trditev

je treba ponavljati ne glede na to, kaj se zgodi, kaj nam kdo reče ali kaj nam kdo stori.

»Afirmacije bodo uredile vaše življenje, ustvarile ljubeče odnose z drugimi, privabile novo

službo in morda nov dom« (prav tam, str. 94). Še večji učinek naj bi imele, če se gledamo v

ogledalo: »Stranko prosim, naj prime ogledalce, naj se zazre v svoje oči, izreče svoje ime in

reče: Ljubim in sprejemam te takšno, kakršna si« (prav tam, str. 33).

S sprejemanjem pozitivnih potrditev o sebi in o svetu, zagotavljata priročnika, lahko postanejo

bralcem dosegljive vse stvari. Ponavljanje afirmacij ni branje, kot ga razumemo, čeprav sledimo

napisanim besedam. Navzoča je globlja dimenzija, ki je samo branje ne omogoča. O besedah

je treba razmišljati, jih povezati z virom bralčevih težav. Z verbalizacijo in zapisom afirmacije

postanejo telesna izkušnja. Afirmacije morajo spremeniti razmišljanje, to pa naj bi se zgodilo,

če jih izgovarjamo na glas. Ali kot ponazorita Hay (2017, str. 56) in Byrne (2008, str. 130):


75

»Uporabljajte afirmacijo: „Pripravljena sem se spremeniti. Pripravljena sem se

spremeniti.‟ Ko izgovarjate te besede, se lahko dotaknete svojega grla. Grlo je

eno izmed energetskih središč telesa. V tem središču se odvijajo spremembe. S

tem da se dotaknete grla, potrdite dejstvo, da ste sredi procesa spreminjanja.«

»Naj bodo vaše misli usmerjene k popolnosti. […] Nepopolne misli so vzrok za

tegobe človeštva, vključno z boleznijo, revščino in žalostjo. Recite: »Moje misli

so popolne. Vidim samo popolnost. Jaz sem popolnost.« In odločite se, da bo res

tako.«

Misli so izmuzljive, pridejo in grejo, in če hočemo z njimi upravljati, jih je po napotkih

priročnikov za samopomoč treba eksternalizirati, in sicer z govorom ali zapisom. A tega ne

more storiti priročnik, delovati mora posameznik, on mora biti aktiven. Cherry (2011) to

ponazori z mislijo, da postane na določeni točki priročnikov za samopomoč razmišljanje

oziroma mišljenje podrejeno, saj začnejo bralce spodbujati k delovanju, pomembnost, pomen

oziroma vloga branja pa v celoti izgine. Tisto, kar naj bi posameznik na tej točki potreboval,

priročniki kažejo zunaj svojih platnic.

»Vizualizirajte ali zamislite si, da imate, da počnete, ali da ste to, za kar se

trudite, da bi bili. Sliki dodajte vse podrobnosti. Čutite, glejte, okušajte, dotikajte

se, poslušajte. Bodite pozorni na to, kako se ljudje odzivajo na novo stanje.«

(Hay, 2011, str. 105–106)

»Odločite se za eno ali dve afirmaciji in jih napišite desetkrat ali dvajsetkrat na

dan. Z zanosom jih berite na glas. Iz afirmacij sestavite pesem in jo radostno

prepevajte. Te misli si ponavljajte ves dan. Afirmacije, ki jih vztrajno

ponavljamo, postanejo prepričanja in vedno rodijo uspeh, včasih na način, ki si

ga niti zamisliti ne moremo.« (Hay, 2017, str. 103)

»Vse, kar morate storiti vi, je, da svoje misli osredotočite na končni rezultat in

da si predstavljate, kako je neki potrebi že zadovoljeno, pa boste to priklicali v

bivanje. Kot prosite, občutite in verjamete, boste tudi prejeli.« (Byrne, 2008, str.

161)

Po mnenju avtorice Byrne (2008) se je treba zavedati moči skrivnosti in jo začeti uporabljati, in

sicer tako, da bralci kot orodje uporabijo knjigo; nanjo naslovijo vprašanje, verjamejo, da bodo

odgovor dobili, in nato odprejo knjigo na poljubni strani. Obe avtorici priročnikov menita, da


76

bodo bralci sledili poti, ki jo kaže priročnik, da pri tem ne bodo imeli razlogov, da se z napotki

ne bi strinjali, ter da ne bodo naleteli na nobeno oviro, kajti »Če vam nekaj ni uspelo, ste verjetno

izpustili kak korak, morda ste prepričani, da si tega ne zaslužite ali pa se čutite nevredni.« (Hay,

2017, str. 119) Težavo je torej treba odpraviti in poskusiti znova. Od bralcev se pričakuje, da

bodo brezpogojno sledili celotnemu procesu, se uglasili z idejo knjige in njeno namero

spodbujanja konvencionalnih, konformističnih in zadovoljnih odnosov in prizadevanja, da bi

vsi uvidi v negativne vidike realnosti ostali pod nadzorom; torej z idejo, da je vse odvisno od

njih, ne pa od objektivnih pogojev (Adorno, 1994).

7.2.5 IZBIRA, SVOBODA IN LASTNA ODGOVORNOST KOT IMPERATIVI NEOLIBERALIZMA

IN SAMOPOMOČI

V retoriki samopomoči sta moč in oblast stvar posameznikove svobodne volje. On je tisti, ki je

odgovoren za vse, kar se mu je zgodilo in kar v življenju je. Moralna lekcija besedil za

samopomoč se torej glasi, da sta psihična ali duhovna osiromašenost posledica pomanjkanja

upravljanja s samim seboj oziroma vladnosti samemu sebi, nasprotno pa upravljanje sebe, če

ga bo posameznik prakticiral, vodi do samorealizacije, pri čemer pa se socialni kontekst in

socialni odnosi popolnoma zanemarijo. Biti odgovoren pomeni biti odgovoren zase, ne za ostale

ali ostalo. Z imperativom proučevanja samega sebe oziroma spoznavanja samega sebe

priročniki za samopomoč bralcu predstavijo zahtevo, ideal, kako naj bi človek samorealizacijo

udejanjil in kakšen naj bi postal, zato se moramo zavedati, da ta zahteva oziroma ideal, h

kateremu priročniki za samopomoč težijo, vselej implicira družbeno pogojeno delovanje v

skladu z normami in vrednotami te družbe. Naj se zdi ideja izbire še tako privlačna in ob

povezavi z idejo svobode še tako osvobajajoča, pa sta prav ti dve ideji tisti, ki posameznika

ujameta v zanko nenehnega samoizpraševanja, samokontrole in samoregulacije.

Samopomočni teksti pozivajo bralce, naj ponotranjijo spoznanje, da so sami odgovorni za to,

kar čutijo, zato morajo delati na sebi, si vladati; in ko bodo to storili, se bo z njimi uglasil tudi

svet. Posamezniku predstavijo idejo svobode in prav ta svoboda je tista, ki omogoča vladnost.

A posameznik ni ne osvobojen ne svoboden, ampak je, kot pravi Žižek (2008b), prisiljen biti

svoboden oziroma prisiljen živeti, kot da bi bil svoboden. Kot povzame misli Nikolasa Rosa

(2004) avtorica Šerc (2011), je svoboda v sodobni družbi opredeljena kot zmožnost

samorealizacije, ki temelji na individualni aktivnosti in izbiri, rekonceptualizacija svobode kot

avtonomije pa je utemeljena v diskurzu lastnih želja in potreb po individualnem delovanju.

Vodilo Rosa je, da svobode v diskurzu oblastnih razmerij neoliberalizma ne smemo koncipirati


77

»kot odnos zatiranja in osvoboditve, ampak v relacijah svobode kot določujočega dejavnika

praks, ki jo utemeljujejo« (Šerc, 2011, str. 46).

Terapevtska vladnost se v samopomoči osredotoča na »zdrave« subjektivitete, ki jih prestavlja

kot vir svobode, izbire in odgovornosti. V prizadevanjih, da bi njihovi klienti/bralci uzrli ves

svoj potencial in svoje sanje, avtorji priročnikov, kot meni avtorica Rimke (2000), fetišizirajo

svobodo izbire v posameznikovih poskusih preoblikovanja življenja, in sicer zlasti takrat, ko

govorijo, da ima posameznik možnost izbirati med srečo in nesrečo, med bogastvom in

revščino, med uspehom in neuspehom ali celo med zdravjem in boleznijo.

Absurden primer navede tudi Hay (2017, str. 127), ki zapiše: »Obstaja zakon povpraševanja in

ponudbe. Povpraševanje pride prvo, denar najde pot tja, kjer ga potrebujejo. Še tako revna

družina lahko zbere denar za pogreb.« Po njenem mnenju nas tudi pri blaginji in denarju

omejuje samo lastno prepričanje o pomanjkanju in omejenosti, saj pravi: »Tvoja revščina je le

prepričanje v tvoji glavi« (str. 125). Z osebno zgodbo pa ponazori, kako je naposled prišla do

spoznanja, da je za svojo revščino odgovorna samo sama in da so zanjo kriva njena prepričanja:

»V miselni pasti, da nimam stvari, so me zadrževala moja prepričanja, da nisem vredna, da si

ne zaslužim in da je do denarja težko priti […]« (prav tam); prepričanja, ki jih je spremenila in

ugotovila, da je do denarja povsem lahko priti.

Maasen idr. (2007) raziskujejo samopomočno literaturo kot prakso, ki temelji na voljnosti

subjekta in ki to voljnost hkrati tudi ustvarja. Samopomoč je po njihovem mnenju dejavnost, za

katero se domneva, da je individualistična, prostovoljna in se sklicuje na pojme, kot so izbira,

avtonomija in svoboda, pri čemer podpira načelo individualnosti, ki vključuje spremembo

oziroma izboljšanje samega sebe. Pri tem samopomočna literatura obljublja, da je sprememba

mogoča, če si jo želiš. S tem prevzame volja dve vlogi: najprej vlogo iniciatorja za

discipliniranje samega sebe, nato pa vlogo pomembnega sredstva in cilja ukrepov v poskusih,

namenjenih izobraževanju in discipliniranju samega sebe. Bralci morajo ugotoviti, kaj si

pravzaprav želijo.

Da bi bralec sploh lahko razumel knjigo, mora postati aktiven. On je tisti, ki se podaja na pot

razkrivanja svoje enigme. On je tisti, ki naredi tekst oseben. A kaj je tisto, kar ohranja bralčevo

oziroma bralkino željo po nadaljnjem branju? Avtor po mnenju Cherryja (2011) bralca zapelje,

z njim ustvari odnos, ko ga prepozna kot pomembnega, kot nekaj posebnega, kot človeka, ki

ima potencial, da postane nekaj več. O tem laskanju bralec ne dvomi, ampak mu godi, s čimer

postane bralna izkušnja prijetna, sámo besedilo pa ustvarja evforično vzdušje, zato branje


78

nadaljuje. Bralca besedilo prepričuje, da se v njem skriva potencial za izpolnitev vseh želja, ki

jih ima, za rešitev vseh težav, ki ga pestijo; ta sposobnost naj bi bila v njem, le da je doslej še

ni izkoristil, torej da njegovo trenutno delovanje ne vodi k cilju, da to, kar počne zdaj, ni dovolj.

Samopomočne knjige vpeljejo element napetosti - obstaja nekaj, kar bralcu preprečuje, da bi

izkoristil ves svoj potencial. Ali kot pravi Adorno (1994), mora bralec na nek način občutiti, da

je ogrožen, kajti samo tako bo iskal pomoč. V primeru samopomočne literature ga ogrožajo

lastni problemi, ki jih mora preseči, da bi dosegel napredek in osebnostno rast. Težave

samopomočna literatura torej predstavi kot priložnost za rast, hkrati pa poudarja, da je prav in

izključno bralec tisti, ki je odgovoren zanje. Sprejetje te odgovornosti in delovanje v skladu z

njo je rešitev za težave.

»Prav zdaj, s spoznavanjem Skrivnosti, se prebujate iz globokega spanca in se začenjate

zavedati! Zavedate se tega novega znanja, zavedate se zakona, zavedate se moči, ki vam

jo dajejo vaše misli.« (Byrne, 2008, str. 19)

»Ali bi radi verjeli, da je vse odvisno samo od sreče in da se vam kadar koli

lahko zgodi kaj slabega? Ali da nimate nobenega nadzora nad okoliščinami? Ali

pa bi raje verjeli in vedeli, da so vse vaše življenjske izkušnje v vaših rokah in

da lahko v vaše življenje priteka samo dobro, saj je takšen vaš način

razmišljanja?« (Byrne, 2008, str. 28)

Cherry (2011) na tem mestu opisuje premik od žrtve k posamezniku, ki ima kontrolo in moč,

da naredi iz svojega življenja tisto, kar si želi. Branje knjige za samopomoč ni več dovolj, bralec

oziroma bralka mora zdaj sprejeti odgovornost in delovati, kajti to je tisto, kar loči »vas« od

»drugih«, tisto, kar bralca oziroma bralko dvigne nad ostale.

»Vi sami ste ustvarili svoje življenje in vse, kar je v njem.« (Byrne, 2008, str. 46)

»Vsaka oseba je stoodstotno odgovorna za vse, kar doživi. [...] Sami ustvarimo

situacijo, potem pa lastno moč zavržemo in za lastne frustracije krivimo druge.

[…] Sami ustvarjamo svoja doživetja, svojo resničnost in vse v njej.« (Hay, 2017,

str. 12)

»Vi imate moč in oblast v vašem svetu! Vi ste gospodarji svojega sveta! […] Ta

trenutek je točka moči! Sprememba se začenja v tem trenutku.« (Hay, 2017, str.

50)


79

Priročniki za samopomoč bralcu ponudijo bližnjico, ko kompleksnost spremenijo v priročno

formulo oziroma recept, ki bralca navda s prijetnim zadovoljstvom, bližnjico, s katero tudi laika

popeljejo v psihološko sfero (Cherry, 2011). Knjigi za samopomoč avtoric Byrne in Hay

zagotavljata svojo učinkovitost z metodami, ki jih predpišeta:

»Skrivnost vam lahko podari, karkoli si želite. […] Zaupala sem vam nasvete in

opisala vse tiste lažje poti in bližnjice, ki sem se jih naučila, tako da boste tudi

sami lahko začeli živeti tako, kot ste vedno sanjali.« (Byrne, 2008, str. xii)

»Sam svoj stvarnik ste in zakon privlačnosti je čudovito orodje za to, da lahko v

svojem življenju ustvarite vse tisto, kar si želite. Dobrodošli v čarobnosti

življenja!« ( prav tam, str. 41)

Ne dopuščata pa nobenega dvoma o svojih metodah. Te so preverjene in delujejo, kar

ponazorita s primeri iz stvarnosti, z lastno biografijo in zgodbami o uspehu tistih, ki so navodila

upoštevali. In ravno to je tisto, kar pričakujeta od bralca: da bo sledil - slepo, brez razmišljanja,

do potankosti. Če bo bralec to upošteval, se bo, kot piše Byrne (2008, str. 51), zgodilo naslednje:

»Vesolje se bo začelo prilagajati, da bi vam izpolnilo želje. Kako se bo to zgodilo, kako vam bo

Vesolje to prineslo – to ni vaša skrb, to ni vaše delo. Dovolite Vesolju, da to stori namesto vas.«

Enako tudi Proctor, ki ga navaja Byrne (2008, str. 15): »Zakon privlačnosti deluje neprestano,

ne glede na to, ali verjamete vanj ali ne, in ne glede na to, ali ga razumete ali pa ne. […] Če

zakona ne razumete, še ne pomeni, da bi ga morali zavrniti. Tudi delovanja elektrike morda ne

razumete, pa vendar uživate v koristih, ki vam jih nudi (prav tam, str. 21).« Tudi Hay (2017,

str. 77–78) bralca poziva, naj se ne obremenjuje z vprašanjem kako, ampak naj preprosto sledi:

»Ena lepih stvari je, da nam ni treba vedeti, kako. Potrebno je biti le voljan. Univerzalna

inteligenca naše podzavesti bo ugotovila kako.« Vodilo samopomočnih priročnikov je, naj

bralec ne sprašuje, temveč naj naredi, saj tudi za čudeže ne vemo, kako so se zgodili. V zameno

se bo zgodilo nekaj čudovitega, čudežnega, njegovo življenje se bo spremenilo na bolje. Pravila

oziroma navodila priročnikov delujejo, treba jih je samo aplicirati. Ali kot pravi Hay (2017, str.

99): »Morate se naučiti duhovnih zakonov in ravnati v skladu z njimi. Potem se bodo v vašem

življenju dogajali čudeži.« Cherry (2011) ugotavlja, da pri samopomočni literaturi ni

konkretnosti; veliko implicira, ničesar ne konkretizira, zagotavlja pa, da je prav ta priročnik

tisti, ki je ključen za izboljšanje življenja posameznika. Tu se bralec znajde pred izbiro: ali naj

nasvete ignorira in stvari v njegovem življenju bodo ostale takšne, kakršne so, ali pa naj jih

aplicira in s tem izboljša svoje življenje. Po Cherryju (2011) gre za potrditev procesa, prek

katerega postane posameznik samozadosten in ki z branjem knjige za samopomoč deluje, deluje


80

pa zaradi pomanjkanja kritične perspektive. Bralci ponotranjijo individualistično ideologijo, po

kateri se od ostalih ljudi razlikujejo zaradi svoje edinstvenosti, a hkrati zanemarijo, da so na

podobni poti tudi milijoni drugih posameznikov, ki so prebrali ta priročnik.

S širjenjem neoliberalne politične racionalnosti so se po mnenju Maasen idr. (2007) razvile

tehnike, ki promovirajo prakse, ki vključujejo samorefleksijo, osebnostno rast, obvladovanje

tveganj in maksimizacijo življenja. Prek uporabe relacijskega pojma moči ta perspektiva

razkriva načine, s katerimi politična moč postane učinkovita, in sicer z oblikovanjem

subjektivnosti prek diskurzivnih praks, ki se oblikujejo prek političnih, družbenih in kulturnih

faktorjev. V tem pogledu samopomomoč ne prispeva le k oblikovanju posameznikov,

sposobnih upravljanja samih sebe in drugih, ampak spreminja tudi socialnost v neoliberalni

družbi, ker državi dovoli, da vlada z razdalje in da vlada s svobodo (Dean, 1994 v Maasen idr.,

2007). A kakšna je cena vladnosti prek liberalnopolitičnih idej svobode, izbire in avtonomije?

Subjekt se nenehno sooča z normami in odgovornostjo, zato svojo željo po zdravju, sreči in

uspehu razume kot naravno, kajti če sam ne bo deloval, kdo bo? Na ta način so posamezniki na

nek način izzvani, da izberejo aktivno državljanstvo, tisti pa, ki tega ne storijo, so videti kot

neodgovorni in kot breme družbi. Samopomoč tako postane možnost in obveznost za lastno

dobro in za dobro skupnosti, možnost in obveznost, ki sta – kot se je izkazalo z analizo

priročnikov – vpeljani na zelo subtilen način, in sicer prek jezika in diskurzivne matrice, ki se

vrti okoli ciljev in ki ustvarja prakso in tehnologijo vladnosti, s katero se oblikuje neosocialno

in neoliberalno sebstvo (prav tam). Ključna elementa postaneta disciplina in nadzor, ki ju izvaja

posameznik sam, saj se nenehno ukvarja s samoopazovanjem in samoregulacijo, da bi dosegel

ideal, ki pa je nedosegljiv. Gre torej za proces konstantnega boja subjekta s samim seboj, da bi

dosegel izmikajoči se cilj, pri čemer pa sebe vidi kot avtonomnega in izbirajočega posameznika

v svobodni družbi. Da pa ne bi kaj preusmerilo njegovega fokusa, se poleg odgovornosti

pojavijo še sram, krivda, dolžnost ali obveznosti. Te nove politike ravnanja Nikolas Rose (v

Maasen idr., 2007) imenuje etopolitka, katere vpliv deluje prek vrednot in prepričanj, ki

podprejo tehnike odgovornega upravljanja s samim seboj in upravljanja z obveznostnimi do

drugih. Dolžnost do samega sebe (ta vključuje tako odgovornost samega sebe v vlogi moralnega

agenta kot tudi odgovornost pri konstruiranju samega sebe kot racionalno izbirajočega akterja)

postane osnova za sprejemanje odločitev, ki zadevajo posameznikovo zdravje, izobrazbo,

varnost, zaposljivost. In tako podjetniška kultura dobi podjetnega posameznika. Liberalni

načini vladnosti v veliki meri postanejo del zasebnega v sferi posameznika brez možnosti

državnega posredovanja, saj ponujajo posameznikom možnost »izbire« za »avtonomne«


81

življenjske načrte in »svobodo«, da so lahko ljudje, kakršni si želijo biti. To pa ustvarja dvojni

rezultat: na eni strani obravnava posameznike kot svobodne in zmožne sprejemanja odločitev

za svoje življenje, na drugi strani pa so postopki za sprejemanje teh odločitev globoko

prepleteni s strategijami in obligacijami neoliberalne vladnosti. Po mnenju Maasen idr. (2007)

izjemen vzpon in širjenje neoliberalne politične racionalnosti, ki oblikuje posameznika, družbo

in odnos med obema, že meji na to, da bo postala nekaj vsakdanjega in samoumevnega in s tem

še vplivnejšega, zato je skrajni čas za temeljit pretres principa vladanja (svobode) in za to, da

neoliberalno politično racionalnost uvidimo kot to, kar je - tehnologija oziroma tehnika.

7.2.6 EPILOG ANALIZE PRIROČNIKOV ZA SAMOPOMOČ

Analizo lahko zaokrožimo z mislijo Renate Salecl (2012, str. 30), ki pravi, da »samopomoč

krepi prav občutek neustreznosti in paranoje, ki ga domnevno poskuša odpraviti«, pri čemer jo

razume kot samozadostno tržišče, ki bolj kot da bi negativne občutke krivde in tesnobe skušalo

odpraviti, te občutke ustvarja. Ne glede na to, da knjige za samopomoč podpirajo narcistične

tendence bralcev in spodbujajo individualnost, pa slednjo bralci lahko razvijejo le, če ostanejo

pasivni in nekritični, če potrjujejo ideologijo knjig za samopomoč z nenehnim pritrjevanjem.

Po Cherryju (2008) knjige za samopomoč torej ne spodbujajo neodvisnega mišljenja in

intelekta, temveč bralce nagovarjajo k selektivnemu razmišljanju in zatiranju misli, ki jih knjige

označijo kot negativne ali kritične. Razpravljanje, neodvisno razmišljanje, razglabljanje ne

prinese ničesar, treba je delovati v skladu z načeli, zapisanimi v knjigi. Knjiga pri bralcih

povzroči premik od branja k mišljenju in premik od mišljenja k delovanju, ga reorientira,

transformira in nato vrne v svet, iz katerega se je zatekel k branju; in ko se svet oziroma realnost

spet pojavi, knjiga za samopomoč izgine. Skrivnost, ki jo bralci odkrijejo, je ireverzibilna, zato

potreba po branju določene knjige izgine, nadomesti pa jo imperativ po aktivni vlogi v

interakciji z okoljem, vlogi, kakršno narekujejo načela knjige, vlogi, ki zahteva veliko mero

samodiscipline. A bralec se lahko začne kaj kmalu zavedati, da realnosti ni kos. Samopomočna

literatura krepi v bralcu neuresničljiva pričakovanja o tem, kaj lahko stori, s čimer mu daje

lažno upanje. Prav to po mnenju Cherryja (2011) kaže na to, da knjige za samopomoč

nezavedno in nehote kritizirajo same sebe. To razkrivajo v svoji tekstualni formi prek elementa

tenzije: na eni strani se knjiga okarakterizira kot samozadostna, da je branje edini pogoj, ki ga

morajo bralci izpolniti, na drugi strani pa samó branje ni dovolj za samopomoč. Branje postane

le odskočna deska za delovanje, kar pomeni širitev onkraj samopomoči v vsakdanje življenje s

starimi ali pa novimi težavami, s katerimi se bodo posamezniki soočili. Tu posamezniki trčijo

z realnostjo, ki ni statična in predvidljiva in kjer lastna angažiranost in delovanje nista vedno


82

dovolj. In kaj takrat bralci storijo? Izberejo nov priročnik za samopomoč. Spet potrebujejo moč.

Imajo nadzor, vsaj tako jim je bilo rečeno, a uspeh pri apliciranju novega znanja ni zagotovljen.

Postavljeni so pred nove izzive, nova vprašanja, nove prepreke in spet iščejo odgovore, tokrat

v naslednjem »pravem« priročniku – in cikel se nadaljuje. Priročniki za samopomoč s

čaščenjem pozitivnega mišljenja, ki postane zdravilo za vse gorje, in s transformacijo družbene

odgovornosti v lastno odgovornost ter družbene kritike v samokritiko pa po mnenju avtorice

Salecl (2012) igrajo ključno vlogo pri prikrivanju potrebe po premisleku o naravi družbenih

neenakosti in po iskanju alternativ kapitalizmu, s čimer pomagajo ohranjati status quo.


83

8 ZAKLJUČEK

Z zadnjim, sklepnim delom se vračamo na začetek, natančneje k pregledu ugotovitev o zadanih

ciljih, umestitvi teme v socialno-pedagoški koncept in razmisleku.

Cilj 1: Skozi različne dimenzije neoliberalizma prikazati, kako neoliberalna ideologija kroji

podobo družbene realnosti in posameznikovega doživljanja in delovanja znotraj nje.

Magistrsko delo je skušalo zaobjeti kompleksnost neoliberalizma, saj se pri analizi in

definiranju ne omejuje zgolj na en vidik, kot je to značilno za ideologije, ki po navadi ponudijo

enodimenzionalno razlago, temveč neoliberalizem predstavi z zgodovinskega, političnega,

filozofskega, sociološkega in psihološkega vidika. S tem delo pokaže, da se je vplivom oziroma

učinkom neoliberalizma nemogoče izogniti in da je prav zaradi razpršenosti in vseprisotnosti

neoliberalizem pomemben dejavnik pri kreiranju družbene realnosti. A neoliberalizem ne

spreminja samo sveta okoli nas, ampak je prek izgradnje konceptualnega aparata, ki je

nagovoril posameznikove vrednote in želje, posameznika preoblikoval v homo economicusa,

čigar največji projekt je prav on sam, kar pa kaže na njegovo dvojno vlogo, saj je posameznik

hkrati učinek in nosilec oblasti. Domet neoliberalizacije smo prikazali skozi različne dimenzije

neoliberalizma. Razumevanje neoliberalizma kot ideologije nam je razkrilo, da se je tržno

ekonomska logika inkorporirala v vsa področja družbenega in postala vsesplošno sprejeta

resnica, oblikovana na neizbežnosti, naravnosti in samoumevnosti, ki z vključitvijo vseh

reproducira družbeni red, ki koristi eliti, s premikom k obvladovanju in usmerjanju

posameznikovega mišljenja in njegovega delovanja pa je postala hegemonistična. S tem je

neoliberalizem dosegel svoj namen, ali če citiramo vodilo Margaret Thatcher (v Harvey, 2012,

str. 3): »Ekonomija je metoda, toda cilj je, da spremenimo dušo.«

Cilj 2: S pomočjo konceptov postmoderne (individualizacija, subjektivizacija,

samoaktualizacija) raziskati, kako neoliberalna ideologija in samopomočna literatura

odgovornost tudi za družbene probleme prenašata na posameznika.

Postmoderni posameznik postane konceptualni element, ki spremeni identiteto v življenjski

projekt. Z nenehnim izbiranjem ustvarja nestabilno, razdrobljeno, fluidno identiteto, njegova

usoda pa postaja individualizacija, ki se kaže kot pritisk, tesnoba, kaj se bo zgodilo, če se ne bo

odločil prav. In če identitete zadevajo medosebne odnose, je subjektiviteta notranja in osebna

identiteta, a še vedno konstrukt, ki vključuje samorazumevanje in interpretacije drugih. Z


84

uporabo tako imenovanih psi disciplin, ki so subjektivnost prenesle v institucije, je homo

economicus kot oblika subjektivitete ustvarjena in ohranjana prek socialnih mehanizmov

subjektifikacije in individualnih praks subjektivizacije. Neoliberalna racionalnost tako prek

vladnosti ustvari kompetitiven, učinkovit in odgovoren subjekt, kakršnega potrebuje. Na

posameznika pade velika odgovornost in skrb, saj postane subjekt, ki mu je usojeno, da z

vsakokratnimi odločitvami izbira in oblikuje svoje življenje, individualizacija pa postane

obligacijski proces, ki fragmentira kolektivne izkušnje in individualizira družbene probleme,

moralna stran oblasti pa se od zunanje suverenosti premakne k notranjim obsodbam. Kot pomoč

pri stiskah psihologija posamezniku sicer ponudi odgovore, a so ti nezadostni, saj izpustijo

družbene in strukturne neenakosti, še več, težave veže na individualno biografijo. Oblikuje se

t. i. prazno sebstvo, ki ga neoliberalizem skuša napolniti s potrošnjo in s tem kompenzirati

izgubljeno, torej skupnost in tradicijo. Praznega posameznika, ki je sam svoj rešitelj, pa

nagovori literatura za samopomoč kot ena od praks ideologije, ki postane moralni diskurz, in

mu s tem, ko mu daje smernice, kako živeti, postavlja nove norme, ki so za večino nedosegljive.

Cilj 3: Analizirati priročnike za samopomoč ter prikazati, kako z aktivnim branjem

samopomočne literature prihaja do udejanjanja neoliberalnih idej pri posamezniku prek

tehnologij sebstva oziroma prikazati, da je samopomoč komplementarna korelacija med

praksami in tehnikami, ki temeljijo na vladnosti.

Priročniki za samopomoč izhajajo iz predpostavke, da je posameznik tisti, ki kreira svojo

realnost, in tisti, ki upravlja svoje življenje, pri čemer pa mu napotki iz priročnikov služijo kot

orodje. Avtorica Rimke (2000) razume literaturo za samopomoč kot sodobno obliko vladnosti,

ki je skladna s Foucaultovim terminom tehnik sebstva, ki posamezniku omogočajo, da deluje

na svoje telo, misli, dušo in ravnanje, da bi dosegel srečo in popolnost. Gre za sredstvo

upravljanja s samim seboj, ki presega dominacijo in oblast, pri čemer moč podeli posamezniku.

Tako samopomočna literatura kot tudi neoliberalizem se opirata na načelo individualnosti in

producirata t. i. resnice o svetu, v skladu s temi resnicami pa nato posameznik deluje. Prek

samopomoči torej ne odkrije, kdo v resnici je, temveč samega sebe po smernicah ustvari

oziroma, kot pravi Rose (1996), ilustrira enega od načinov, kako diskurz oblikuje in ustvarja

ljudi. Samopomočna literatura vključi ideje izbire, svobode in lastne odgovornosti, ki jih

naglaša tudi neoliberalizem, in z imperativom proučevanja samega sebe posamezniku ponuja

zbirko nasvetov za dosego želenega cilja, ki pa vselej implicirajo postopek družbeno

pogojenega delovanja v skladu z normami in vrednotami. Ideji svobode in izbire pa postaneta


85

vse prej kot tisto, za kar se predstavljata. Nadomestita ju disciplina in nadzor, ki ju izvaja

posameznik sam nad seboj in s tem prispeva k ohranjanju sveta, kakršen se kaže.

Cilj 4: Prikazati, kako samopomočna literatura interpelira bralca v subjekt vladnosti in

prikazati skladnost postulata upravljanja s samim seboj s politično racionalnostjo v

neoliberalnih demokracijah.

Avtorji priročnikov za samopomoč ustvarjajo vtis, da imajo neko vednost, ki bi utegnila bralca

zanimati. A samo hierarhično razmerje med avtorjem in bralcem ni dovolj, saj se mora bralec

v tem prepoznati. To se zgodi z ideološko interpelacijo, pri čemer ideologija, da bi oblikovala

posameznikovo identiteto, iz njega naredi subjekt. Vloga bralca postane vloga subjekta, ki je

nezadosten in išče nekaj, kar bi zapolnilo njegovo praznino. Pisec seveda ne ve, kakšen je

bralčev problem oziroma kaj je zanj pomembno, zato mora bralec sam osmisliti besedilo in ga

aplicirati nase, kot pomoč pa mu služijo napotki v knjigi. Literatura za samopomoč po navedbi

Nehringa idr. (2016) širi koncept tankega, razpršenega jaza, ki je osredotočen izključno na

osebne izzive in osebne cilje, pri čemer je prav ta koncept osrednja ideološka komponenta

neoliberalizacije, ki spodbuja negotovost socialnega življenja. Jaz tako postane

najpomembnejša skrb v javnosti kot tudi objekt nenehne pozornosti posameznika samega, saj

je prevlada mogoča le na ta način. Med branjem priročnikov za samopomoč, kot pravi avtorica

McGee (2005), se pri bralcu namesto osvobajanja od tesnobe pojavi paradoksalna situacija, saj

branje knjige tesnobo perpetuira, ker ustvarja občutek neskončne praznine, ki jo želi bralec

zapolniti. Kot pravita avtorja Žurić Jakovina in Jakovina (2016), s ponavljanjem in z analizo

diskurza nesreče, tesnobe in strahu knjige za samopomoč bralcu povzročajo še večjo tesnobo

in zaskrbljenost, saj predstavljajo hkrati vzrok in rešitev težav, in sicer tako, da najprej

prispevajo k ustvarjanju in poglabljanju pomanjkljivosti oziroma praznine, nato pa kot

nadomestek zanju ponudijo domnevna orodja oziroma napotke za izboljšanje kakovosti

življenja. Enako stališče zagovarja tudi avtorica Rimke (2000), ki meni, da je samopomočna

literatura pomemben del strategije demokratičnega neoliberalizma, strategije, katere namen je

izogniti se družbeni napetosti, saj nenehno poudarjanje moči individualnega pristopa ustvarja

vtis, da smo edino mi tisti, ki smo odgovorni za lastno srečo ali nesrečo. S tehnikami

samopomoči posameznik samega sebe anestezira z delom na sebi, pri čemer postane

samozadosten in apolitičen projekt, njegova identiteta pa postane ljudski kapital, ki ga je treba

oploditi. Zaposlitev z lastnim »mikroživljenjem« posamezniku seveda onemogoča tako

vzpostavitev kritične distance do sveta, v katerem živi, kot tudi to, da bi se lotil dejanj, s katerimi

bi prispeval k spremembam v družbi.


86

Ker zanemarjajo pomen strukturnih težav, ki segajo prek posameznika, in ker ne prepoznavajo

lastnih praks, ki strukturne težave povzročajo in ki kreirajo družbeno realnost, literatura za

samopomoč in psihološke discipline prispevajo k temu, da postane psihologija socialna

institucija prevladujoče ideologije, ki ustvarja še več stisk in onemogoča socialne spremembe.

To pa lahko premosti prav socialna pedagogika, ki na posameznika vselej gleda s stališča

njegove relacije z okoljem in je do družbe kritična ter tako dá glas deprivilegiranim.

Neoliberalni diskurz, ki ga zagovarjajo ljudje, ki lahko tvegajo, ki imajo možnosti, se nevarno

širi na področje državnih pomoči in javnega dobrega, ki se krčijo, širi in posplošuje se tudi na

revne in izključene ter z idejo individualne odgovornosti, idejo, ki jo zagovarja tudi

samopomočna literatura, postaja legitimen. Upam, da bo magistrsko delo prispevalo k

spodbujanju kritičnega mišljenja posameznikov ter k razbremenitvi individualne odgovornosti,

saj s postavljanjem praks upravljanja samega sebe ob bok praksam neoliberalizma razgali

povezavo prevladujoče neoliberalne kapitalistične ideologije s stiskami posameznika, ki svoje

nezadovoljstvo z življenjem vidi zgolj kot posledico lastnega (ne)delovanja in zato na sistemske

probleme gleda kot na lastno krivdo in osebni poraz. S tem bo magistrsko delo prispevalo tudi

k stroki socialne pedagogike, ki ostaja most med družbo in posameznikom; in čeprav se s

svojimi koncepti, npr. opolnomočenjem, še vseeno lahko kdaj ujame v lastno past in pozabi na

vpliv družbe, na sistemske probleme in na poglabljanje neenakosti in stisk, ki jih mehanizmi

lastne odgovornosti, svobode in izbire upravičujejo ter zastirajo, lahko prav socialnopedagoška

stroka s svojo orientacijo v življenjski prostor, refleksivnostjo in kritičnostjo ter poudarjanjem

kolektivnosti in zavesti o pripadnosti in povezanosti z drugimi krepi protipol sámopomôči in

neoliberalni ideologiji.


87

LITERATURA

Adorno, T. (1994). The stars down to earth: and other essays on the irrational culture. London:

Routledge.

Agamben, G. (2004). Homo sacer: suverena oblast in golo življenje. Ljubljana: Študentska

založba.

Agamben, G. (2013). Izjemno stanje II, 1. Ljubljana: Založba ZRC SAZU.

Alkalaj, M. (24. 8. 2005). Neoliberalizem in neokonzervativizem: najmočnejši politični struji

sodobnega sveta. Mladina, 34. Pridobljeno s http://www.mladina.si/96840/neoliberalizem-in-

neokonzervativizem/

Althusser, L. (2000). Ideologija in ideološki aparati države. V: Izbrani spisi, str. 53–110.

Ljubljana: Založba /*cf.

Arendt, H. (2003). Izvori totalitarizma. Ljubljana: Študentska založba.

Bauman, Z. (2002). Foreword. V U. Beck in E. Beck-Gernsheim (ur.), Individualization.

London: Sage.

Bauman, Z. (2013a). Does the richness of the few benefit us all?. Cambridge: Polity press.

Bauman, Z. (2013b). Kolateralna škoda. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.

Beck, U. (2001). Družba tveganja: na poti v neko drugo moderno. Ljubljana: Založba Krtina.

Bembič, B. (2012). Kapitalizem v prehodih: politična in ekonomska zgodovina Zahoda po drugi

svetovni vojni. Ljubljana: Sophia.

Benčin, R. (2009). Subjekt diskontinuitete kot nerazrešena Foucaultova

dediščina. Filozofski vestnik, 30(3), 155–169.

Bergsma, A. (2008). Do Self – Help Books Help?. Journal of Happines Studies, 9, 341–360.

Bobnič, R. (2016). Foucault in rojstvo neoliberalizma. Pridobljeno s

http://radiostudent.si/kultura/teorema/foucault-in-rojstvo-neoliberalizma.

Bobnič, R. (2016b). Foucault in mediji: transpozicija Foucaultove izkušnje na polje medijskih

in novinarskih študij (Diplomsko delo). Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.

Boltanski L. in Chiapello, E. (2007). The new spirit of capitalism. London: Verso.


88

Bourdieu, P. in Wacquant, L. (2003). Neoliberalni novorek: zabeležke o novi planetarni vulgati.

Družboslovne Razprave, 19(43), 57–63.

Brenner, N. in Peck, J. in Theodore, N. (2010). After neoliberalization?. Globalizations, 7.

Pridobljeno s http://as.nyu.edu/docs/IO/222/Brenner.Peck.Theodore.2010a.pdf

Burchell, G. (1993). Liberal government and techniques of the self. Economy and Society 22(3),

267–282.

Byrne, R. (2008). Skrivnost. Ljubljana: Vale-Novak.

Carrette, J. R., in King, R. (2005). Selling spirituality: The silent takeover of religion. London:

Routledge.

Cherry, S. (2008). The ontology of a self-help book: a paradox of its own existence, Social

Semiotics, 18(3), 337–348.

Cherry, S. (2011). A critical study of self-help and self-improvement practices. Textual,

discursive and ethnographic perspectives. Lampeter, UK: The Edwin Mellen Press.

Chomsky, N. (2005). Profit pred ljudmi: neoliberalizem in globalna ureditev. Ljubljana: Sanje.

Dardot, P. in Laval, C. (2013). The new way of the world: on neoliberal society. London: Verso.

Dolby, S. (2005). Self-Help Books: Why Americans Keep Reading Them. Urbana: Illinois

University Press.

Duménil, G. in Lévy, D. (2011). The crisis of neoliberalism. Cambridge, Massachusetts:

Harvard University Press.

Ehrenreich, B. (2009). Bright-Sided: How the Relentless Promotion of Positive Thinking Has

Undermined America. New York: Metropolitan Books.

Elliott, A. (ur.). (2014). Routledge Handbook of Social and Cultural Theory. London:

Routledge.

Epstein, G. (2005). Financialization and the world economy. Cheltenham, Edward Elgar

Publishing Limited.

Esposito, R. (2008). Bíos. Biopolitics and philosophy. Minneapolis: University of Minnesota

Press.


89

Fairclough, N. (2000). Language and Neo-Liberalism. Discourse & Society, 11(2), 147–148.

http://dx.doi.org/10.1177/0957926500011002001

Fairclough, Norman (1992). Discourse and social change. Cambridge: Polity Press

Flew, T. (2014). Six theories of neoliberalism. Thesis Eleven, 122(1), 49–71.

doi:10.1177/0725513614535965

Foucault M (2005) The Hermeneutics of the Self. Basingstoke: Palgrave Macmillan.

Foucault, M (2011). The courage of truth: (The government of self and others II): lectures at

the Collège de France, 1983–1984. New York: Palgrave Macmillan.

Foucault, M. (1991). Vednost – oblast – subjekt. Ljubljana: Krtina.

Foucault, M. (2004). Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora. Ljubljana: Krtina.

Foucault, M. (2007a). Security, territory, population: lectures at the Collège France, 1975–76.

New York: Palgrave Macmillan.

Foucault, M. (2007b). Življenje in prakse svobode: izbrani spisi. Ljubljana: Založba ZRC

SAZU.

Foucault, M. (2009). Neustrašni govor. Ljubljana: Sophia.

Foucault, M. (2010). The Government of Self and Others: Lectures at the Collège de France,

1982–1983. New York: Palgrave Macmillan.

Foucault, M: (2015). Rojstvo biopolitike: kurz na Collège de France: 1978–1979. Ljubljana:

Krtina.

Giddens, A. (2000). Tretja pot: prenova socialne demokracije. Ljubljana: Orbis.

Gómez Camarena, C. (2014). Biopolitics. V T. Teo (ur.), Encyclopedia of critical psychology

(str. 164–167). New York: Springer.

Gramsci, A. (1987). Gramsci, civilna družba in država: izbor Gramscijevih besedil in zapisov

o njem. Ljubljana: Komunist.

Hackworth, J. (2007). The neoliberal city: Governance, ideology, and development in American

urbanism. New York: Cornell University Press.


90

Hall, P. A. in Lamont, M.(ur.). (2013). Social Resilience In The Neoliberal Era. Cambridge:

Cambridge University Press.

Hamann, T. (2009). Neoliberalism, governmentality, and ethics. Foucault Studies, 6, 37–59.

Harvey (2012). Kratka zgodovina neoliberalizma. Ljubljana: Studia humanitatis.

Hay, L. L. (2017). Življenje je tvoje: odslovi vse svoje bolezni ter v svoje življenje privabi

ljubezen, srečo in bogastvo. Ljubljana: Iskanja.

Hook, D. (2007). Foucault, psychology, and the analytics of power. Basingstoke: Macmillan.

Horvat, S. (20. 6. 2014). Kje smo 25 let po »koncu zgodovine«?. Mladina, 25. Pridobljeno s

http://www.mladina.si/157777/kje-smo-25-let-po-koncu-zgodovine/

Illouz, E. (2008). Saving the modern soul: Therapy, emotions, and the culture of self-help.

Berkeley: University of California Press.

Ives, P. (2004). Language and hegemony in Gramsci. London: Pluto press.

Jameson, F. (2003). Future city. New Left Review, 21(5/6), 65–79.

Karl Marx, The Eighteenth Brumaire of Louis Bonaparte:' in Surveys From Exile, edited and

introduced by David Pernbach, Harmondsworth: Penguin 1973, p. 146.

Kerševan Smokvina, T. (2014). Diskurzi medijske politike Evropske unije: primer direktive o

avdiovizualnih medijskih storitvah (Doktorska disertacija). Fakulteta za družbene vede,

Ljubljana.

Klarič, M. (2011). Kapitalizem: nastanek, razvoj in rezultati (Diplomsko delo). Fakulteta za

družbene vede: Ljubljana

Klein, N. (2009). Doktrina šoka. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.

Klemenčič Rozman, M. M. (2016). Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine

kot vir moči. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Kodelja, Z. (2005). Lavalova kritika neoliberalne doktrine izobraževanja. V C. Laval, Šola ni

podjetje: neoliberalni napad na javno šolstvo, 313–336. Ljubljana: Krtina.


91

Kopač, A. (2005). Od brezpogojne k pogojevani državi blaginje – spremembe znotraj koncepta

državljanstva. Družboslovne razprave, 22(49/50), str. 51–64. Pridobljeno s

http://druzboslovne-razprave.org/clanek/pdf/2005/49-50/3/

Kovač, B. (11. 7. 2014). Novi Bretton Woods. Mladina, 28. Pridobljeno

http://www.mladina.si/158345/novi-bretton-woods/

Kovač, B. (27. 5. 2016). Avstrijski nauk. Mladina, 21. Pridobljeno s

http://www.mladina.si/174427/avstrijski-nauk/

Kovačič, G. (2013). Misliti prelome, lomiti ideologije. Ljubljana: Društvo 2000.

Krašovec, P. (2013). Neoliberalizem in družba znanja. V Kaj po univerzi?, Avtorska skupina,

ur. Avtorska skupina, str. 59–102. Ljubljana: Založba /*cf.

Kržan, M. (2011). Gérard Duménil, Dominique Lévy: The Crisis of Neoliberalism. Teorija in

praksa, 48, 1372–1376.

Laclau, E. in Mouffe, C. (1987). Hegemonija in socialistična strategija: k radikalni

demokratični politiki. Ljubljana: Partizanska knjiga.

Lamb-Shapiro, J. (2014). Promise land: my journey through America's self-help culture. New

York: Simon and Schuster.

Lemke, T. (2002). Foucault, governmentality and critique. Rethinking Marxism 14(3), 49–64.

Lukšič, I. in Kurnik, A. (2000). Hegemonija in oblast: Gramsci in Foucault. Ljubljana:

Znanstveno in publicistično središče.

Luthar, B. (1997). Subjektiviteta skozi tekste v "družbi tveganja". Časopis za kritiko

znanosti, 25(183), 107–130.

Luthar, B. (1997). Subjektiviteta skozi tekste v "družbi tveganja". Časopis za kritiko znanosti,

25(183), 107–130.

Maasen, S., Sutter, B. in Duttweiler, S. (2007). Self-Help: The Making of Neosocial Selves in

Neoliberal Society. V S. Massen in B. Sutter (ur.), On Willing Selves. Neoliberal Politics vis-

à-vis the Neuroscientific Challenge (str. 25–52). New York: Palgrave Macmillan.

Madsen, O. J. (2014). The therapeutic turn: How psychology altered western culture. New

York: Routledge.

http://www.dlib.si/results/?&query=%27rele%253d%25c4%258casopis%2bza%2bkritiko%2bznanosti%27

http://www.dlib.si/results/?&query=%27rele%253d%25c4%258casopis%2bza%2bkritiko%2bznanosti%27


92

Marx, K. (1976). Izbrana dela v petih zvezkih, zvezek 2. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Mastnak, T. (2015). Liberalizem, fašizem, neoliberalizem. Ljubljana: Založba /*cf.

McChesney, R. W. (2005). Uvod. V N. Chomsky, Profit pred ljudmi: neoliberalizem in

globalna ureditev, 15–25. Ljubljana: Sanje.

McGee, M. (2005). Self – Help, Inc.: Makeover Culture in American Life. New York: Oxford

University Press.

Mlinarič, A. (2009). Teorija ideologije v marksistični tradiciji (Diplomsko delo). Fakulteta za

družbene vede: Ljubljana.

Nehring, D., Alvarado, E., Hendriks, E. C. in Kerrigan, D. (2016). Transnational Popular

Psychology and the Global Self-Help Industry. The Politics of Contemporary Social Change.

UK: Palgrave Macmillan.

Pikalo, J. (2003). Neoliberalna globalizacija in država. Ljubljana: Sofija.

Ploštajner, K. (2012). Od subjekta k truplu. Filozofski vestnik, 33(3), str. 79–88.

Ploštajner, K. (2015). Neoliberalizem in njegove manifestacije v mestu. Teorija in praksa,

52(3), 476–493.

Polanyi, K. (2001) The Great Transformation: The Political and Economic Origins of Our Time,

2nd Beacon Paperback edn, Boston: Beacon Press.

Praprotnik, T. (1999). Ideološki mehanizmi produkcije identitet: od identitete k identifikaciji.

Ljubljana: Študentska založba.

Pušnik, T. (2014). Mobilna Evropska unija – vzpostavljanje in delovanje oblasti prek

mobilnosti (Magistrsko delo). Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.

Rimke, H. M. (2000). Governing citizens through self-help literature. Cultural Studies, 14(1),

61–78.

Rimke, H., in Brock, D. (2012). The culture of therapy: Psychocentrism in everyday life. v M.

Thomas, R. Raby in D. Brock (ur.), Power and everyday practices (str. 182–202). Toronto:

Nelson.

Rose, N. (1996). Inventing our selves: Psychology, power and personhood. Cambridge:



93

Rose, N. (1996). Inventing our selves: Psychology, power and personhood. Cambridge:


Rose, N. (1997). Avtoriteta in genealogija subjektivnosti. Časopis za kritiko znanosti, 25(183),

131-159.

Rose, N. (1997). Avtoriteta in genealogija subjektivnosti. Časopis za kritiko znanosti,

25(183), 131-159.

Rose, N. in Miller, P. (1992). Political power beyond the state: problematics of government,

British Journal of Sociology, 43(2), 173–205.

Rose, N. in Miller, P. (2008). Governing the Present: Administering Economic, Social and

Personal Life. Cambridge: Polity.

Rosen, G. M. (1981). Guidelines for the review of do-it-yourself treatment books.

Contemporary Psychology, 26(3), 189–190.

Saad-Filho, A. (2010). Crisis in Neoliberalism or Crisis of Neoliberalism?. V L. Panitch, G.

Albo in V. Chibber (ur.), Socialist Register 2011: The Crisis This Time (str. 242–259). London:

The Merlin Press.

Salecl, R. (2012). Izbira. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Salerno, S. (2005). SHAM. How the self-help movement made America helpless. New York:

Three Rivers Press.

Scholte, J. A. (2000). Globalization: a critical introduction. Basingstoke: Macmillan.

Stanković, P. (2006). Politike popa. Uvod v kulturne študije. Ljubljana: Fakulteta za družbene

vede.

Starker, S. (2002). Oracle at the Supermarket: The American Preoccupation With Self – Help

Books. New Jersey: Transaction Publishers.

Steger, M. in Roy, R. (2010). Neoliberalism; a very short introducrion. London: Oxford

University Press.

Stiglitz, J. E. (2002). Globalization and its discontents. New York: W. W. Norton.

Stiglitz, J. E. (2016). Rewriting the rules of the American economy: An agenda for growth and

shared prosperity. New York: W. W. Norton & Company, Inc.

https://www.dlib.si/results/?pageSize=25&query=%27rele%253d%25c4%258casopis%2bza%2bkritiko%2bznanosti%27


94

Šerc, A. (2011). Nova političnost prehranskih praks (Magistsko delo). Univerza v Ljubljani,

Fakulteta za družbene vede.

Topolovec, M. (2014). Trojna delitev političnega pri Hannah Arendt in Michelu Foucaultu: k

sodobnosti preko modernosti (Magistrsko delo). Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.

Trdina, A. (2007). Hegemonija neoliberalnega diskurza v slovenskem novinarstvu (Diplomsko

delo). Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.

Trdina, A. (2016). Zamišljanje razreda: diskurzivne premestitve in proizvodnja razrednih

kultur (Doktorska disertacija). Fakulteta za družbene vede, Ljubljana

Trdina, A. in Pušnik, M. (2010). Novinarsko upovedovanje neoliberalizma: kriza družbene

kritike in pasivizacija državljanov. Teorija in praksa, 47(4), 843–865.

Trojanow, I. (2014). Odvečni človek. Celovec: Mohorjeva.

Ule, N. M. (2000). Sodobne identitete – v vrtincu diskurzov. Ljubljana: Znanstveno in

publicistično središče.

Ule, N. M. (2002). Razlike, ki delajo razlike: življenjski stili, individualizacija in spremembe

identitetnih struktur. Družboslovne razprave 18 (39), 75–86.

Walkerdine, V. (2014). Subjectivity, overview. V T. Teo (ur.), Encyclopedia of critical

psychology (str. 1880–1883). New York: Springer.

Williamson, J. (2008). A short history of the Washington consensus. V N. Serra in Stigliz, J. E.

(ur.), The Washington consensus reconsidered: towards a new global governance (14–30).

London: Oxford University Press.

Žižek, S. (2008b). Don't Just do Something, Talk. London Review of Books. Pridobljeno s

https://www.lrb.co.uk/2008/10/10/slavoj-zizek/dont-just-do-something-talk

Žižek, S. (2009). Nasilje, kultura in globalni kapitalizem. Pridobljeno s

http://documents.tips/documents/slavoj-zizek-nasilje-kultura-in-globalni-kapitalizem.html

Žižek, S. (2010). Najprej kot tragedija, nato kot farsa. Ljubljana: Društvo za teoretsko

psihoanalizo.

Žižek, S. (2012). Occupy Wall Street: what is to be done next?. Pridobljeno s

https://www.theguardian.com/commentisfree/cifamerica/2012/apr/24/occupy-wall-street-

what-is-to-be-done-next


95

Žižek, S. (9. 10. 2008a). Za politično ekonomijo gre, tepec! Razredni boj gre v Washington.

Mladina, 41. Pridobljeno s http://www.mladina.si/45004/za-politicno-ekonomijo-gre-tepec/

Žurić Jakovina, I. (2013). Priručnici za samopomoć – tekst i kontekst (samo)pomoći. Avanture

kulture: kulturalni studiji u lokalnom kontekstu: zbornik Odsjeka za kulturalne studije

Filozofskog fakulteta u Rijeci, 243–263.

Žurić Jakovina, I. in Jakovina, T. (2016). Pojam identiteta i njegov odnos prema društvenom

poretku u knjigama za samopomoć. Revija za sociologiju 46 (3), 325–349.

stiska posameznika v...

Documents