roslund &hellström

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov

v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

CIP − Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.113.6-312.4

ROSLUND, Anders, 1961− Tri sekunde / Roslund in Hellström ; [iz švedščine prevedel Darko Čuden]. − 1. izd. − Ljubljana : Mladinska knjiga, 2012. − (Zbirka Krimi / Mladinska knjiga)

Prevod dela: Tre sekunder

ISBN 978-961-01-2254-8 1. Hellström, Börge, 1957− 263452160

Vse informacije o knjigah Cankarjeve založbe lahko dobite tudi na internetu: www.emka.si

Roslund in Hellström TRI SEKUNDE

Naslov izvirnika: Tre sekunder© Anders Roslund in Börge Hellström, 2009Izdano v soglasju s Salomonsson Agency.© za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2012Vse pravice pridržane.

Iz švedščine prevedel Darko Čuden

Vanji, ki je malce zboljšala najine knjige

prvi del

prvi del

nedelja

11

Še ura do polnoči.Bila je pozna pomlad, a temneje, kot je pričakoval. Predvsem zaradi

vode daleč spodaj, skoraj črne kot opna, ki prekriva nekaj brezdanjega.Ni maral ladij ali pa se ni spoznal na morje, vedno ga je zeblo, kadar je

pihalo, tako kot piha zdaj, in Świnoujście je počasi izginjalo. Trdno se je oklepal ograje in čakal, da hiše niso bile več hiše, temveč samo še majhni štirikotniki, ki so se razblinjali, bolj ko se je mrak okrog njega gostil.

Star je bil devetindvajset let in strah ga je bilo.Slišal je ljudi, ki so se premikali za njim, tudi oni na potovanju, ena noč

in nekaj ur spanja, pa se bodo zbudili v drugi deželi.Nagnil se je naprej in zamižal, vsako potovanje se mu je zdelo za spo-

znanje hujše od prejšnjega in duša se je zavedala tveganj tako kot telo, roke, ki so se tresle, in čelo, ki se je znojilo, in lica, ki so gorela, čeprav ga je v tem pasjem mrazu zeblo. Čez dva dni. Čez dva dni bo spet tukaj, le da se bo vračal, takrat bo že pozabil, kako se je zaklel, da se tega ne gre več.

Spustil je ograjo in odprl vrata, ki so namesto mraza ponujala toploto in ga peljala do enih od velikih stopnic, po katerih so se njemu neznani obrazi podajali v svoje kajute.

Ni hotel zaspati, ni mogel zaspati, ne še.V baru je vladal precejšen dolgčas, Wawel je bil eden največjih trajektov

med severnim polom in južno Švedsko, ampak tole, popackane mize in stoli s štirimi tankimi naperami v naslonjalu niso ravno vabili, da bi se posebej dolgo zadrževal v njem.

Še vedno se je znojil, roke so lovile sendvič in pivski kozarec, bolščal je predse, trudil se je, da ne bi kazal strahu. Dva požirka piva, polgrižljaj sira, še vedno se je bojeval s slabostjo in upal, da bo novi okus zradiral prejšnjega, najprej je moral pojesti velik in masten grižljaj svinjine, da je mehko podložil želodec, potem pa rumenkasto reč, skrito v rjavem gumiju. Vsakič ko je pogoltnil, so naglas šteli, dvestokrat, dokler mu gumijaste kroglice niso spraskale grla.

»Czy podać panu coś jeszcze?«Mlada natakarica ga je pogledala, odkimal je, ne nocoj, nič več.

12

Vročica na licih je zdaj že otopela, v ogledalu ob blagajni je uzrl bled obraz in porinil krožnik z nedotaknjenim sendvičem in poln kozarec tako daleč na pult, kolikor je šlo, ter kazal vanj, dokler natakarica ni razumela namiga in ga postavila predse na pult.

»Postawić ci piwo?«Moški njegovih let, rahlo okajen, tip, ki bi rad samo poklepetal s ko-

merkoli, samo da se ne bi počutil osamljenega. Bolščal je, tako kot prej, v bel obraz v ogledalu, še obrnil se ni, težko je presodil, kdo sprašuje in zakaj. Nekdo, ki prisede, očitno hlini okajenost in vabi na pivo, morda tudi ve, zakaj potuje. Na srebrn pladenj z računom je položil dvajset evrov in zapustil puščoben prostor s praznimi mizami in nesmiselno glasbo.

Imelo ga je, da bi zakričal od žeje, in jezik je iskal slino, da bi omočil izsušenost, pa si ni upal piti, ker se je bal, da mu bo slabo, da ne bo zadržal v sebi, kar je pogoltnil.

Pa mora, vse mora zadržati, sicer bo, vedel je, da stvari pač tako funk-cionirajo, mrlič.

13

Poslušal je ptice, kot jih je vedno pozno popoldne, ko se je topel zrak od nekod z Atlantika počasi umikal še enemu mrzlemu pomladnemu večeru. Najrajši je imel to uro dneva, naredil je, kar je moral, vendar je bil vse prej kot utrujen in mu je zato ostajalo še kar nekaj ur, preden se bo ulegel v ozko hotelsko posteljo in poskušal zaspati v prostoru, ki ga je bila še naprej ena sama samota.

Eriku Wilsonu je hlad bušnil v obraz, mežiknil je, da bi se ognil močnim reflektorjem, ki so okolico potapljali v vse prebelo svetlobo. Nagnil se je nazaj in previdno pogledal v svitke ostre bodeče žice, ki je visoko ograjo še poviševala, in se otresel čudnega občutka, da pada nanje.

Dvesto metrov stran se je zaslišal glas skupine ljudi nad veliko, osvet-ljeno površino iz trdega asfalta.

Vrsta šestih v črno oblečenih moških s sedmim za njimi.Prav tako črn avtomobil, ki jim je sledil počasi kot senca.Wilson je radovedno sledil vsakemu koraku.Transport zaščitenega objekta. Transport čez odprto površino.Nenadoma se je zaslišal drug zvok. Streli. Nekdo je sprožil, večkrat

ustrelil v ljudi, ki so se premikali. Erik Wilson je mirno stal, gledal, kako sta se dva v črno oblečena, ki sta bila najbliže zaščiteni osebi, vrgla nanj in ga pritisnila ob tla, kako so se drugi štirje obrnili in gledali, od kod so prišli streli.

Tako kot Wilson so prepoznali orožje po glasu.Kalašnikovka.Iz prehoda med dvema nizkima hišama, štirideset, morda petdeset

metrov stran.Ptice, ki so še pravkar pele, so zbežale, še celo topel veter, ki bi se čez

čas ohladil, je pobegnil.Erik Wilson je skozi ograjo videl vsak premik, slišal vsak premolk.

Moški v črnem so odgovorili na ogenj in avtomobil je močno pospešil ter se ustavil tik ob zaščiteni osebi, v smeri, od koder so med hišama še vedno letele krogle v rednih presledkih. Nekaj sekund, čisto nič več, potem so zaščiteno telo potegnili na zadnji sedež in izginili v temo.

14

»Dobro.«

Glas je prišel od zgoraj. »Za danes smo opravili.«

Zvočniki so stali tik pod velikimi žarometi. Predsednik je preživel še en večer. Wilson se je pretegnil, poslušal, ptice so se vrnile. Čuden kraj. Tretjič ga je obiskal, FLETC, tako se je imenoval, Federal Law Enforcement Training Centre, na skrajnem jugu zvezne države Georgia, ameriško vo-jaško oporišče, vadišče za ameriške policijske organizacije DEA, ATF, US Marshals, Border Patrol in to, ki je pravkar spet rešila narod, Secret Service. O tem je bil prepričan, gledal je po osvetljenem asfaltu, avtomobil je bil njihov, njihovi ljudje, pogosto vadijo ob tem času.

Hodil je naprej ob ograji, ki je mejila na drugo resničnost. Laže je dihal, rad je imel tukajšnje vreme, tako svetlo, tako toplo, ne pa tisto čakanje na stockholmsko poletje, ki ga ni in ni od nikoder.

Hotel, kot vsak drug. Skozi preddverje je šel proti dragi in utrujeni restavraciji, a si je premislil in se napotil k dvigalom, da bi se odpeljal v dvanajsto nadstropje stavbe, ki bo udeležencem več dni ali tednov ali mescev skupni dom.

V sobi je bilo zadušljivo in pretoplo. Odprl je okno na veliko vadišče in nekaj časa gledal v slepečo svetlobo, prižgal televizor, preklapljal kanale, vsi so kazali isti program. Pustil ga je kar prižganega, dokler ne bo šel spat, to je domala edini znak, da hotelska soba živi.

Dajal ga je nemir.Napetost v telesu se mu je razraščala iz trebuha v noge in prste, dvignil

se je s postelje, se pretegnil, stopil do pisalne mize in petih mobilnikov, ki so ležali nekaj centimetrov narazen na svetleči se mizi, pet enakih telefonč-kov med svetilko z malce prevelikim senčilom in med pisalno podlogo v temnem usnju.

Dvigal jih je in pregledoval, drugega za drugim. Na prvih štirih nobe-nega klica, nobenega sporočila.

Peti, padel mu je v oči, še preden ga je zgrabil.Osem zgrešenih klicev.Vsi z iste številke.Tako kot je načrtoval. Na ta telefon so prihajali klici z ene same številke.

S tega telefona je klical na eno samo številko. Dve neregistrirani predplačniški kartici, ki sta se klicali le med sabo.

Če bi kdo preiskoval, če bi kdo našel telefona, nobenega imena, samo dva telefona, po katerih se pogovarjata neznanca, ne da se ju izslediti, nikjer.

15

Pogledal je po drugih štirih na mizi. Vsi enako prirejeni kot peti, vsi so klicali le eno neznano številko, vse je klicala samo ena neznana številka.

Osem zgrešenih klicev.Erik Wilson je zgrabil Paulin telefon.Štel je. Na Švedskem je šla ura čez polnoč. Odtipkal je številko.Paulin glas.»Morava se dobiti. V petki. Točno čez eno uro.«Petka.Vulcanusgata15 in Sankt Eriksplan 17.»Ne bo šlo.«»Morava se dobiti.«»Ne bo šlo. V tujini sem.« Težko dihanje. Čisto blizu. Pa kar nekaj sto kilometrov stran.»Potem sva pa v strašni godlji, Erik. Čez dvanajst ur pride velika pošiljka.«»Prekliči jo!«»Prepozno. Petnajst poljskih mul je že na poti.«Erik Wilson se je usedel na rob postelje, na isto mesto kot prej, pregri-

njalo je bilo rahlo zmečkano.Huda kupčija.Paula je prodrl globoko v organizacijo, še nikoli ni slišal, da bi kdo

globlje.»Izstopi! Takoj!«»Saj veš, da ni tako preprosto. Dobro veš, da moram nadaljevati. Če ne,

bom fasal dva šusa v glavo.«»Ponavljam, izstopi! Dobro me poslušaj, na mojo pomoč ne moreš

računati. Izstopi, jebemtiduš!« Kadar kdo prekine pogovor, vedno nastane mučna tišina. Wilson ni

nikoli maral take elektronske praznine. Da ti kdo določi, kdaj je pogovora konec.

Spet je stopil do okna, iskal v jarki svetlobi, ob kateri se je veliko vadišče krčilo, skoraj utapljalo v belem.

Glas je bil prenapet, napol prestrašen.Erik Wilson je še vedno držal telefon v roki, gledal je vanj, v tišino.Paula bo speljal vso zadevo po svoje.

ponedeljek

19

Avto je ustavil sredi mostu Lidingö.Sonce je prvič predrlo temo nekaj minut čez tretjo, potem je porivalo,

strašilo in preganjalo črnjavo, ki se je upala vrniti šele pozno zvečer. Ewert Grens je spustil šipo, gledal k vodi in vdihoval mrzel zrak, medtem ko se je sončni vzhod levil v jutro in ga je prekleta noč pustila na miru.

Odpeljal se je na drugo stran spečega otoka do hiše, tako lepo posta-vljene na pečini, s pogledom na čolne, ki so globoko spodaj pluli mimo. Parkiral je na praznem asfaltu, potegnil radio iz polnilca in si na ovratnik pripel mikrofonček. Vedno ga je pustil v avtomobilu, kadar jo je obiskal, noben klic ni bil pomembnejši od njunega skupnega časa, zdaj pa ni bilo več pogovora, ki bi ju lahko zmotil.

Ewert Grens se je vozil v negovalni dom enkrat na teden devetindvajset let in s tem ni nikoli prenehal. Čeprav je v njeni sobi zdaj živel nekdo drug. Stopil je do nekdaj njenega okna, kjer je sedela in gledala v življenje, ki se je sukalo mimo, on pa je sedel ob njej in skušal razumeti, kaj pravzaprav išče.

Edini človek, ki mu je zaupal.Tako jo je pogrešal. Ta prekleta praznota, držala se ga je kot klop, vse

noči je bežal pred njo, a je tekla za njim, ni se je otresel, nadrl jo je, pa se ga je kar držala, vdihoval jo je, sanjalo se mu ni, kako jo napolniti.

»Komisar Grens.«Njen glas je prišel od vrat, steklenih in ponavadi odprtih, če je bilo vre-

me lepo in so vse vozičke porinili k mizam na verandi. Susann, študentka medicine, po ploščici na prsnem žepu bele halje sodeč zdaj zdravnica pri-pravnica, se je z njim in z Anni nekoč s čolnom peljala na izlet po otočju in ga svarila, naj ne upa preveč.

»Živjo!«»A ste spet prišli?«»Ja.«Že dolgo je ni videl, vse od takrat, ko je bila Anni še živa.»Zakaj to počnete?«Pogledal je v prazno okno.»O čem govorite?«

20

»Zakaj si to počnete?«V sobi je bilo temno, stanovalec je še vedno spal.»Ne razumem.«»Dvanajst torkov zapovrstjo sem vas videla pred hišo.«»A je mar prepovedano?«»Na isti dan, ob isti uri. Kot takrat.«Ewert Grens ni odgovoril.»Kot takrat, ko je še živela.«Susann je stopila stopnico niže.»Trpinčite se.«Zvišala je glas.»Žalovanje je eno. Ne morete pa ga strpati v urnik. Vi ne žalujete. Vi

živite za žalost. Držite se je, skrivate se za njo. A ne razumete, komisar Grens? Bojite se tega, kar se je že zgodilo.«

Iskal je v temnem oknu, zagledal sebe, sonce je odsevalo starejšega moškega, ki ni vedel, kaj naj reče.

»Spustite jo! Morate naprej. Brez urnika.«»Tako jo pogrešam.«Susann je zapustila stopnice, prijela za kljuko na verandnih vratih, ho-

tela jih je že zapreti, a se je na pol poti ustavila in vzkliknila: »Nočem vas več videti tukaj!«

21

V petem nadstropju na Västmannagati 79 je bilo lepo stanovanje. Tri večje sobe v starejši hiši, visoki stropi, brušena lesena tla, občutek svetlobe, ker so okna gledala tudi na Vanadisväg.

Piet Hoffmann je stal v kuhinji, odprl je hladilnik in še en liter mleka.Pogledal je moškega, ki je klečal na tleh z obrazom nad rdečim plastič-

nim vedrom. Usranček iz Varšave, tatič in džanki, mozoljast, krivozob, v ponošeni obleki. S trdim čevljem ga je brcnil v bok, smrdljivec se je prevrnil in končno bruhnil, belo mleko in rjave gumijaste koščke po hlačah in po svetlečih se kuhinjskih tleh iz nekakšnega marmorja.

Še več mora spiti. Napij się kurwa! Da bo še bolj kozlal.Piet Hoffmann ga je spet brcnil, vendar tokrat ne tako močno, rjav

gumi je ovijal vsako kapsulo, da bi zaščitil želodec pred desetimi grami amfetamina. Ni hotel tvegati, da bi kak gramček pristal tam, kjer ne bi smel. Smrdljivec pred njegovimi nogami je bil eden od petnajstih prepariranih mul, ki so v času noči in jutra pretihotapile vsaka okrog dva tisoč gramov. S trajektom Wawel iz Świnoujścieja in nato z vlakom iz Ystada, ne da bi vedele za drugih štirinajst, ki so prečkale mejo in zdaj sedijo na različnih koncih Stockholma in čakajo, da se izpraznijo.

Dolgo se je brzdal in skušal mirno govoriti – to mu je bilo ljubše – ven-dar je zdaj vpil pij do cholery, glasneje, medtem pa brcal usrančka, popij, jebemti, ta prekleti tetrapak, in, jebemti pij do cholery pa skozlaj že enkrat dovolj kapsul, da jih bo kupec pregledal in ocenil!

Suhec je zajokal.Na hlačah in na srajci je imel madeže in mozoljast obraz je bil bel kot

tla, na katerih je ležal.Piet Hoffmann ga ni več brcal. Preštel je temne koščke, ki so plavali v

mleku, več jih za zdaj ni potreboval. Izbrskal je rjave gumice, dvajset skoraj kroglic, jih s plastičnimi rokavicami splaknil v umivalniku pod pipo in jih potem raztrgal, dokler se ni na porcelanastem krožniku iz kredence znašlo dvajset majhnih kapsul.

»Še je mleka. In še več pice. Tukaj boš ostal. Pil boš in jedel in kozlal. Čakava na ostalo.«

22

Dnevna soba je bila topla, zatohla, trije moški, ki so sedeli za podolgova-to mizo iz temnega hrasta, so se potili, preveč obleke in preveč adrenalina, odprl je balkonska vrata in mirno stal, medtem ko je hladen veter odnašal izdihano sapo.

Piet Hoffmann je govoril poljsko, dvojica je hotela razumeti, kaj govori.»V njem je še tisoč osemsto gramov. Pobrigajta se zanje! In plačajta mu,

ko bo konec. Štiri odstotke.«Bila sta si precej podobna, okrog štirideset let, v temnih, dragih oblekah,

ki pa sta bili videti ceneno, z obritima glavama. Od blizu je lahko videl jasen venec enodnevnih, podganje sivih las, votle oči brez radosti. Nobeden od njiju se ni prav pogosto nasmehnil, v bistvu ni še nikoli videl, da bi se kdo zasmejal. Ubogala sta ga, izginila v kuhinjo, da bi izpraznila ležečo in kozlajočo mulo. Bila je pač Hoffmannova pošiljka, in še malo jima ni bilo do tega, da bi v Varšavi razlagala, kako je šel nakup k vragu.

Obrnil se je k tretjemu moškemu za mizo, prvič je govoril švedsko.»Tukaj je dvajset kapsul. Dvesto gramov. Dovolj bo, če bi rad preveril.«Gledal je v velikega, svetlega, natreniranega moškega svojih let, okrog

petintrideset. Nosil je črne kavbojke in belo majico in veliko srebra na prstih, zapestjih, vratu. Za poskus umora je dobil štiri leta v Tidaholmu, za dve hudi telesni poškodbi pa sedemindvajset mescev v Mariefredu. Vse je potekalo po načrtu. Toda kljub temu ga je navdajal neprijeten občutek, kot da bi bil kupec preoblečen, kot da bi igral, in to ne prav posebno dobro.

Piet Hoffmann ga je še kar gledal, ko je iz črnih kavbojk potegnil bri-tvico, po dolgem prerezal eno kapsulo in se sklonil k porcelanasti posodi, da bi poduhal vsebino.

Ta zoprni občutek. Ni se ga mogel otresti.Mogoče je bil možakar že zadet. Ali pa živčen. Mogoče je prav zato

Piet sredi noči poklical Erika, ker se mu je zdelo, da nekaj smrdi, ker je bil občutek tako močan, da ga po telefonu ni mogel ubesediti.

Dišalo je po rožah, tulipanih.Hoffmann je sedel dva stola stran, vendar je jasno zaduhal.Kupec je nasekljal rumenobelo in trdo snov v prah, ga pobral z britvico

in stresel v prazen kozarec. Dvajset mililitrov vode je potegnil v injekcijo in jo špricnil v kozarec na prah, da se je raztopil v bistro, a židko tekočino. Prikimal je, zadovoljen. Raztopilo se je hitro. Spremenilo se je v bistro tekočino. Res je bil amfetamin in to tako močan, kot je obljubil prodajalec.

»Tidaholm. Štiri leta. A drži?«Vse je bilo videti profesionalno. Občutek pa še vedno ni bil dober.

23

Piet Hoffmann je potegnil krožnik s kapsulami k sebi, čakal je na od-govor.

»Od sedemindevetdeset do dva tisoč. Odsedel sem samo tri. Predčasni izpust zaradi vzornega vedenja.«

»Kateri oddelek?«Hoffmann je opazoval kupčev obraz.Nobena mišica ni trznila, še pomežiknil ni, nobenega znaka živčnosti.Švedsko je govoril z rahlim naglasom, iz kakšne sosednje države. Piet

je ugibal, ali z Danske, mogoče z Norveške. Kupec je nenadoma skočil na noge in razburjeno roko malce preveč približal Pietovemu obrazu. Še vedno je kazalo dobro, toda možakar se je prepozno odzval, take stvari začutiš. Že veliko prej bi se moral razburiti, mu že takoj pomoliti roko pod nos, a mi mar ne zaupaš, jebemti.

»Saj si videl obsodbo. A je mar nisi?«Zdaj se je samo delal, da je razburjen.»Še enkrat. Kateri oddelek?«»Stavba C. Sedemindevetdeset do devetindevetdeset.«»Stavba C. Kje?«Tudi tukaj se je obiral.»Kaj pizda ti pa je?!«»Kje?«»Stavba C. V Tidaholmu oddelki nimajo številk.«Nasmehnil se je.Piet Hoffmann se mu je odsmehnil.»S kom si sedel?«»Mater, zdaj imam pa tega dosti!«Kupec je govoril glasneje, kot bi bil še bolj razburjen, še bolj užaljen.Hoffmann je slišal nekaj drugega.Nekaj podobnega negotovosti.»A bova nadaljevala ali ne? Sem mislil, da si me poklical sem, ker bi

rad kaj prodal!«»S kom si sedel?«»Skånejem. Miotom. Josefom Libanonom. Virtanenom. Grofom. Koliko

bi jih še rad?«»S kom še?«Še vedno je stal, naredil je prvi korak proti Hoffmannu.»Jaz bom tole prekinil.«Stopil je tik predenj, srebro na zapestjih in prstih se je svetlikalo, ko je

držal roko Hoffmannu pred obrazom.

24

»Nobenega več ti ne povem. Zdaj je zadosti. Odloči se, ali bova nada-ljevala!«

»Josef Libanon je bil izgnan dosmrtno, izginil je, ko je pred tremi mesci in pol pristal v Bejrutu. Virtanen od lani sedi v najbolj zaščiteni psihiatrič-ni bolnici in žlobudra, izgubljen v kronični psihozi. Mio je pokopan …«

Dvojica v dragi obleki z obritimi glavami je zaslišala povišane glasove in odprla kuhinjska vrata.

Hoffmann jima je pomahal, naj se ne vmešavata.»Mio je pokopan v peščenem jarku pri Ålstäketu na Värmdöju z dvema

luknjama v glavi.«Zdaj so v sobi trije govorili tuj jezik.Piet Hoffmann je opazil, da se kupec ozira naokrog, da išče izhod.»Josef Libanon, Virtanen, Mio. Nadaljujem s Skånejem, pijanduro, ki

se ne spomni niti, če je sedel v Tidaholmu ali v Kumli ali mogoče celo v Hallu. Grof pa … pazniki so ga morali odrezati dol, ko se je v härnösand-skem preiskovalnem zaporu obesil z rjuho. To je tvoja peterica. Dobro si jih izbral. Še zlasti zato, ker nobeden ne more potrditi, da si res sedel.«

Eden od dvojice v temni obleki, tisti z imenom Mariusz, je stopil korak naprej s pištolo v roki, črno radomko poljske izdelave, videti je bila kot nova, ko jo je tiščal kupcu v glavo. Utspokój się do diabla, je Piet Hoffmann zavpil Mariuszu, večkrat zaporedoma, Mariusz naj se, jebemti, utspokój się do diabla, umiri, nobenemu naj ne tišči pištole v sence.

Palec na varovalu, Mariusz ga je počasi potegnil nazaj, se zasmejal in spustil pištolo in Hoffmann je nadaljeval, spet po švedsko.

»A veš, kdo je Frank Stein?«Hoffmann je gledal kupca. V oči, ki bi morale biti razburjene, užaljene,

zdaj celo pobesnele.A so bile v stiski, prestrašene in roka s srebrom je poskušala to prikriti.»Saj veš, da vem.«»Dobro. Kdo je on?«»Stavba C. Tidaholm. Šesto ime. Zadovoljen?«Piet Hoffmann je z mize dvignil mobilnik.»Potem bi pa mogoče z njim malce poklepetal? Ker sta že sedela sku-

paj?«Podržal mu je telefon pred obrazom, fotografiral oči, ki so stražile, in

odtipkal številko, ki jo je znal na pamet. Tiho sta se gledala, medtem ko je pošiljal sliko in še enkrat poklical.

Dvojica v obleki, Mariusz in Jerzy, sta se vneto pogovarjala. Z drugiej

25

strony. Mariusz naj se umakne, na drugo stran naj gre, desno od kupca. Blizej głowy. Še bliže naj stopi, pištolo naj dvigne, jo nastavi na desno sence.

»Brez zamere, moja varšavska prijatelja sta malce živčna.«Nekdo je odgovoril.Piet Hoffmann se je na kratko pogovoril in potem pokazal kupcu zaslon

telefona.Slika moškega z dolgimi temnimi lasmi zvezanimi v konjski rep, in z

obrazom, ki je bil videti starejši kot v resnici.»Na! Frank Stein.«Hoffmann je strmel v begave oči, dokler niso pogledale stran.»In ti … še vedno trdiš, da se poznata?«Ugasnil je telefonček in ga dal na mizo.»Moja prijatelja ne govorita švedsko. Tole bom povedal samo tebi.«Kratek pogled v dvojico, ki se je še bolj približala in razglabljala, na

kateri strani bo stal kdo in kako bolje nameriti pištolo kupcu v glavo.»Imava en problem. Nisi ta, za katerega se izdajaš. Dam ti dve minuti,

da mi razložiš, kdo si.«»Ne razumem, kaj misliš.«»A, daj no! Ne blebetaj! Za to je prepozno. Samo povej, jebemti, kdo

si! In to takoj! Jaz za razliko od mojih dveh kolegov mislim, da so trupla problem in poleg tega prekleto slabi plačniki.«

Čakala sta. Drug drugega. Da bo kdo spregovoril glasneje od mono-tonega cmokanja iz ust človeka, ki je odločneje porinil radomko v tanko kožo kupčevega obraza.

»Kar namatral si se, da si si izmislil verodostojno zgodbo, in veš, da je ravnokar počila, ker si podcenjeval, s kom imaš opravka. Tole organiza-cijo so postavili na noge oficirji poljske obveščevalne službe in jaz lahko izbrskam o tebi vse, kar se mi mater zljubi. Če te vprašam, kam si hodil v šolo, mi lahko preprosto odgovoriš, kar si naštudiral, jaz pa samo pokli-čem, pa bom vedel, če drži. Lahko te vprašam, kako je ime tvoji mami, če je tvoj pes cepljen, kakšne barve je tvoj novi kavomat. Samo pokličem, pa bom vedel, če drži. Ravnokar sem to naredil, vprašal sem. In Frank Stein te ne pozna. Vidva nista skupaj sedela v Tidaholmu, ker ti nikoli nisi bil tam. Zlagal si se, zato da bi lahko prišel sem in se pretvarjal, da kupuješ še vroč amfetamin iz tovarne. Zato bom še enkrat ponovil. Povej, kdo si! In potem mogoče, ampak samo mogoče, lahko to dvojico prepričam, naj ne pritisne na petelina.«

Mariusz je trdo držal za pištolo, cmokal je še glasneje, ni razumel, o čem se pogovarjata Hoffmann in kupec, razumel pa je, kako malo manjka,

Zbirka Krimi

Roslund in HellströmTRI SEKUNDE

Prva izdaja

Prevedel Darko ČudenUredila Ana Ugrinović

Oblikoval in tehnično uredil Matej NemecFotografija na naslovnici Shutterstock

Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2012Predsednik uprave Peter Tomšič

Glavni urednik Bojan ŠvigeljNatisnila Grafika Soča, d. o. o.

Naklada 1100 izvodov