univerza na primorskem fakultetazahumanistiČne … · sledil jepregled, ali frazemi ustrezajo vsem...
TRANSCRIPT
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE
VANJA SPAČAL
Specifika nacionalne percepcije sedmih mavričnih barv v slovenščini in francoščini
Magistrsko delo
Študijski program: Slovenistika – enopredmetni pedagoški študij
Mentorica: doc. dr. Irina Makarova Tominec
Koper, 2014
ZAHVALA
Svoji mentorici, dr. Irini Makarovi Tominec,
se zahvaljujem za strokovno usmerjanje in pomoč
ter za zavzetost, s katero je spremljala in spodbujala nastajanje pričujočega dela.
Obenem gre zahvala za vso podporo in potrpežljivost tudi moji družini.
Povzetek
Specifika nacionalne percepcije sedmih mavričnih barv v slovenščini in francoščini
Pričujoča naloga je poskus ozaveščanja konceptov sedmih mavričnih barv: rdeče, oranžne,
rumene, zelene, modre, indigo in vijoličaste. Temelji na teoriji metafore, ki za jezik pravi,
da je nekakšen »corpus delicti« mentalnih procesov. Skozi metafore, ki se implicitno
odražajo v našem vsakodnevnem govoru, torej lahko spoznamo, kako konceptualiziramo
svet, ki nas obdaja. Konceptualizacija je odvisna od naravnih življenjskih pogojev, še bolj
pa od kulturno-družbenega okvirja, ki mu pripadamo. Tudi frazemi spadajo med
konvencionalne metafore, ki zaradi svoje narave – večbesednosti in možnosti spoznanja
motivacijskega ozadja – predstavljajo najpristnejše gradivo za odkrivanje kulturno-
družbenih specifik. Takšen je bil tudi cilj te naloge, pri čemer smo konceptualne specifike
iskali med Slovenci in Francozi za vsako teh sedmih barv posebej.
Za razumevanje večine frazemov s sestavino barve je nujno poznavanje njene simbolike,
zato je ta predstavljena na začetku, kot uvod v barvo. Ob frazemih, ki, kot rečeno, v tej
nalogi predstavljajo ključne elemente za razkrivanje konceptov, se skuša te povezati tudi s
slovarskimi definicijami izraza za barvo in njegovo etimologijo, izključen pa ni niti
pregled drugih nezaznamovanih besednih zvez in idiomov. Med Slovenci je bila poleg tega
izvedena še anketa, s katero smo preko asociacij preverjali, ali se koncepti, oblikovani na
osnovi frazeološkega gradiva, potrjujejo. Pregled vsake barve zaključujejo sklepne
ugotovitve, v katerih se predstavi, kaj smo s pomočjo jezika, simbolike in asociacij odkrili
ter kakšne specifike določajo razlike v percepciji barve med tema dvema jezikovnima
skupnostma.
Ključne besede: frazem, koncept, metafora, barva, simbol, kontrastivna analiza,
slovenščina, francoščina
Abstract
Specifics of the national perception of the seven rainbow colors in Slovenian and
French
The present master tries to represent the concepts of seven rainbow colours: red, orange,
yellow, green, blue, indigo and violet. It is based on the theory of metaphor, which
understands speech as a »corpus delicti« of our mental processes. Metaphors that are
implicitly present in our everyday speech allow us to recognize the way we conceptualize
the world. This conceptualization depends on our natural living conditions, but even more
on sociocultural context, that one is part of. Idioms are in fact typical conventional
metaphors, which are seen – thanks to their nature (they are composed of more than one
word that make their motivational background transparent) – as a very precious material
for the revelation of conceptual specifics resulting from sociocultural differences between
nations. That was also the goal of the present master in which we researched conceptual
specifics for each one of the seven colours between Slovenian and French language
community.
For understanding of the idioms containing an expression of colour, it is crucial to know
which symbolic meanings are attached to this colour. Therefore, its symbolism introduces
the colour. As a language category, in addition of idioms, essential elements of our
research, we try to confirm these concepts by overviewing the definitions of expression, its
etymology and related phrases or idiomatic expressions. Among Slovenians we even
conducted a survey to see whether associations concerning the colour confirm the concepts
resulting from language and symbolism. Final findings are represented in the last part
where we expose differences between Slovenians and Frenchs in perception of the colour.
Key words: idiom, concept, metaphor, colour, symbol, contrastive analyse, French,
Slovenian
IZJAVA O AVTORSTVU
Študentka Vanja Spačal, z vpisno številko 92112051, vpisan/-a na študijski program
Slovenistika – enopredmetni pedagoški študij, rojena 6. julija 1979 v kraju Šempeter pri
Gorici, sem avtorica magistrskega dela z naslovom:
Specifika nacionalne percepcije sedmih mavričnih barv v slovenščini in francoščini.
S svojim podpisom zagotavljam, da:
- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;
- sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu,
navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;
- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena
v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisala v predloženem delu;
- se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo po
zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);
- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo
in za moj status na UP FHŠ;
- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je
elektronska oblika posebej zahtevana).
V Kopru, dne 6. junija 2014
Podpis avtorice:____________________
KAZALO
1 UVOD ........................................................................................................ 1
1.1 Hipoteze ....................................................................................................................... 1
1.2 Metodologija ................................................................................................................ 2
2 TEORETIČNA IZHODIŠČA ................................................................. 5
2.1 Kognitivni pristop ........................................................................................................ 5
2.1.1 Konvencionalna metafora ......................................................................................... 5
2.1.2 Koncept ..................................................................................................................... 6
2.2 Frazeologija ................................................................................................................. 7
2.2.1 Stalnost FE ................................................................................................................ 9
2.2.2 Večbesednost FE .................................................................................................... 11
2.2.3 Idiomatičnost FE .................................................................................................... 12
2.2.4 Ekspresivnost FE .................................................................................................... 14
2.3 Barve .......................................................................................................................... 15
2.4 Raba barv v frazemih ................................................................................................. 17
2.4.1 Metafora ................................................................................................................. 17
2.4.2 Metonimija ............................................................................................................. 17
2.4.3 Simbol ..................................................................................................................... 18
3 KONTRASTIVNA ANALIZA KONCEPTOV MAVRIČNIH BARV20
3.1 Rdeča ......................................................................................................................... 22
3.1.1 Simbolika ................................................................................................................ 22
3.1.2 Jezik ........................................................................................................................ 23
3.1.3 Primerjalna analiza koncepta rdečega v obeh jezikih ............................................. 29
3.1.4 Asociativni vidik koncepta rdečega pri Slovencih ................................................. 31
3.1.5 Sklepne ugotovitve o konceptualizaciji rdeče barve .............................................. 32
3.2 Oranžna ...................................................................................................................... 33
3.2.1 Simbolika ................................................................................................................ 33
3.2.2 Jezik ........................................................................................................................ 34
3.2.3 Primerjalna analiza konceptov oranžnega v obeh jezikih ...................................... 36
3.2.4 Asociativni vidik koncepta oranžnega pri Slovencih ............................................. 37
3.2.5 Sklepne ugotovitve o konceptualizaciji oranžne barve .......................................... 38
3.4 Rumena ...................................................................................................................... 39
3.4.1 Simbolika ................................................................................................................ 39
3.4.2 Jezik ........................................................................................................................ 40
3.3.3 Primerjalna analiza konceptov rumenega v obeh jezikih ....................................... 44
3.3.4 Asociativni vidik rumenega pri Slovencih ............................................................. 46
3.3.5 Sklepne ugotovitve o konceptualizaciji rumene barve ........................................... 47
3.4 Zelena ........................................................................................................................ 47
3.4.1 Simbolika ................................................................................................................ 48
3.4.2 Jezik ........................................................................................................................ 49
3.4.3 Primerjalna analiza konceptov zelenega v obeh jezikih ......................................... 55
3.4.4 Asociativni vidik koncepta zelenega pri Slovencih ................................................ 57
3.4.5 Sklepne ugotovitve o konceptualizaciji zelene barve ............................................. 58
3.5 Modra ........................................................................................................................ 58
3.5.1 Simbolika ................................................................................................................ 59
3.5.2 Jezik ........................................................................................................................ 60
3.5.3 Primerjalna analiza konceptov modrega v obeh jezikih ......................................... 65
3.5.4 Asociativni vidik koncepta modrega pri Slovencih ................................................ 67
3.5.5 Sklepne ugotovitve o konceptualizaciji modre barve ............................................. 68
3.6 Indigo ......................................................................................................................... 69
3.6.1 Simbolika ................................................................................................................ 70
3.6.2 Jezik ........................................................................................................................ 71
3.6.3 Primerjalna analiza konceptov indiga v obeh jezikih ............................................. 72
3.6.4 Asociativni vidik koncepta indiga pri Slovencih .................................................... 72
3.6.5 Sklepne ugotovitve o konceptualizaciji indigo barve ............................................. 73
3.7 Vijoličasta .................................................................................................................. 73
3.7.1 Simbolika ................................................................................................................ 73
3.7.2 Jezik ........................................................................................................................ 75
3.7.3 Primerjalna analiza konceptov vijoličastega v obeh jezikih ................................... 77
3.7.4 Asociativni vidik koncepta vijoličastega pri Slovencih ......................................... 77
3.7.5 Sklepne ugotovitve o konceptualizaciji vijoličaste barve....................................... 79
4 ZAKLJUČEK ......................................................................................... 80
5 VIRI IN LITERATURA ........................................................................ 82
5.1 Viri ............................................................................................................................. 82
5.2 Literatura ................................................................................................................... 82
6 GRAFIČNE PRILOGE ......................................................................... 86
6.1 Slike ........................................................................................................................... 86
1
1 UVOD
Fraz1 ima vsak razvit kulturen jezik na tisoče, in tem več, čim bolj je star, razvit in
bogat. V njih se mnogo bolj kot v besedju in v slovničnih oblikah razodeva
samoniklost jezika in duša naroda, ki ta jezik govori. Proučevati in osvajati si
frazeološki zaklad nekega jezika pomeni torej spoznavati značaj naroda, njegov
način mišljenja in čustvovanja. (Pavlica 1960, 1)
Čeprav veljata kognitivno jezikoslovje in frazeologija za relativno mladi področji
raziskovanja, se je že Pavlica zavedal pomembnosti njunega povezovanja za odkrivanje
najznačilnejših potez kulture določene jezikovne skupnosti. Pričujoče delo z naslovom
Specifika nacionalne percepcije sedmih mavričnih barv v slovenščini in francoščini je
prav prikaz kulturno-zgodovinskih specifik med koncepti rdeče, oranžne, rumene,
zelene, modre, indigo in vijoličaste barve Slovencev in Francozov. Kognitivistična
teorija metafore, iz katere izhajamo, namreč na podlagi jezika interpretira človekovo
konceptualizacijo sveta, ki je pogojena z naravnimi danostmi, posebej pa s kulturo, v
katero smo vrojeni. V nalogi zagovarjamo tezo, da metafore, ki jih odslikavajo zbrani in
raziskovani frazemi, oblikujejo konceptualno jedro posamezne barve, saj so frazemi
neločljivo povezani z jezikom in kulturo določenega naroda ali skupine narodov.
Komparativna raziskava frazeoloških enot (v nadaljevanju FE) različnih jezikov pa
omogoča opredelitev nacionalnih specifik v konceptih. FE so tako morda najustreznejši
znaki za razkrivanje določenih specifik kulturno pogojenih konceptov, saj se v njihovi
dobesedni podstavi odraža motivacijsko ozadje njihove oblike, obenem pa njihova
stalnost zagotavlja njihovo konvencionalnost, kar pomeni da je del sistemskih temeljnih
konvencionalnih metafor (Kržišnik 2005).
1.1 Hipoteze
Vsak zgodovinski dogodek, naj bo politične, religiozne, družbeno-kulturne ali druge
podobne narave, pusti določene sledi na razvojni poti naroda. Če so te dovolj močne, da
sooblikujejo mentalni koncept določene nacije, se veliko krat odrazijo tudi v jeziku,
sploh v frazemih. Seveda je, kot je razbrati že iz citata Josipa Pavlice, količina frazemov
in posledično tudi širina koncepta odvisna od starosti kulturnega jezika oz. njegove
1 J. Pavlica je za frazeme uporabljal izraz fraza.
2
pisne tradicije. V nalogi zato kot prvo predpostavljamo, da je v francoščini več
frazeološkega gradiva in bo posledično njihove koncepte barv mogoče natančneje
opredeliti.
Naša druga hipoteza se glasi: barve, za katere so se najprej pojavili označevalci (rdeča,
zelena, rumena), imajo prav zaradi tega širše in bolj subtilno izoblikovane koncepte.
S tretjo hipotezo pa predvidevamo, da je zaradi pripadnosti skupnemu geografskemu in
kulturnemu2 prostoru v konceptih barv pri Slovencih in Francozih več skupnega kot
različnega.
1.2 Metodologija
Teoretični del naloge temelji na strokovni literaturi, vezani na kognitivno semantiko
Lakoffa in Johnsona, ter teorijo frazeologije, kjer naloga predvsem povzema dognanja
in določitve Erike Kržišnik. Tudi v nadaljevanju je teoretična podstat v glavnem
povzeta po Kržišnikovi, ki na temeljih Veronike N. Telije, ene najeminentnejših
proučevalk ruske frazeologije skozi kulturo, v slovenskem prostoru širi zavedanje o
visoki stopnji kulturne reference v frazemih. O načinih pojavljanja barv v frazemih oz.
njihovi pomenski vlogi se naloga poleg na delo Mataphors we live by predvsem opira
na dognanja, ki sta jih v zvezi s tematiko v strokovnih člankih predstavili Jožica Čeh in
Elizabeta Bernjak. Naloga se v poglavjih o simboliki, ki jo nosijo barve, opira na
monografijo Asje Nine Kovačev z naslovom Govorica barv, na Slovar simbolov,
katerega avtorja sta Jean Chevalier in Alain Gheerbrant ter na članke Michela
Pastoureauja, francoskega zgodovinarja in antropologa, ki se barvam, njihovi zgodovini
in simboliki posveča celo življenje in je na temo barv izdal že več monografij. Do sedaj
so kot monografije luč sveta izpod njegovega peresa zagledale študije modre, črne in
lansko leto še zelene barve.
Osrednje mesto raziskovalnega dela predstavljajo frazemi, ki so tudi glavna referenca v
poskusu rekonstrukcije konceptov mavričnih barv. Kot najbolj pristen tip
konvencionalnih metafor naj bi predstavljeni frazemi omogočili opredelitev nacionalnih
2 S tem mislimo na: vpliv religije (krščanstva) in družbenozgodovinskih dogodkov (tehnološki razvoj,
vojne, filozofske ideje, ki so zaznamovale posamezna obdobja …) ter ne nazadnje tudi jezikovne vplive (npr. v obdobju, ko je bila francoščina »lingua franca«).
3
specifik v percepciji barv, ki nastajajo ob konceptualizacji kot posledica nacionalno
omejenih družbenih dejavnikov. Mavrične barve so bile izbrane, ker v prvi vrsti
predstavljajo osnovne barve barvnega spektra, poleg tega pa so – poleg bele in črne, ki
sta najpogosteje predmet raziskav,3 – tudi najbolj zastopane v frazeologiji. Obravnavane
so po istem vrstnem redu, kot si sledijo v mavrici, pri čemer je – kot pomemben
dejavnik pri konceptualizaciji – prvotno predstavljena simbolika vsake barve.
Pregledu simbolike sledi jezikovni pregled. Prvi korak znotraj tega je pregled
etimologije, ki pa za raziskovane pojme žal ni najbolje pojasnjena. Pri tem se za
slovenski jezik poslužujemo Slovenskega etimološkega slovarja Marka Snoja, za
francoščino pa etimoloških razlag pojmov, ki so predstavljene na uradni strani
Nacionalnega centra za tekstualne in leksikalne raziskave (v nadaljevanju CNRTL).
Sledi primerjava slovarskih definicij pojma, pri čemer se naloga bazira na Slovar
slovenskega knjižnega jezika (v nadaljevanju SSKJ) in slovar francoskega jezika, Le
Petit Robert. Neustrezne slovarske definicije je bilo potrebno popraviti, nezadostne pa
dopolniti, saj so te služile kot matrica za oblikovanje frazeološkega gnezda, ki
predstavlja bistven del pričujoče naloge.
Slovenski frazemi so (i)zbrani iz SSKJ-ja, Slovensko-francoskega slovarja Viktorja
Jesenika in Narcisa Dembskega, Slovarja slovenskih frazemov Janeza Kebra in
spletnega Frazeološkega slovarja, ki ga je novembra ljubiteljem slovenske frazeologije
v okviru zavoda Jezikovni center Glosa ponudila Milena Černe. Za takšno raziskavo, je
bilo prvotno potrebno po enotnih kriterijih na novo oblikovati frazeološka gnezda, saj so
tako tista v SSKJ-ju kot tudi v Slovarju slovenskih frazemov Janeza Kebra v strokovni
javnosti zaradi nepravilne selekcije gradiva dvignila ogromno prahu.4Nekaj vključenih
frazemov pa ne predlaga noben slovar; v frazeološko gnezdo so vključeni, ker
izpolnjujejo vse kriterije, pri čemer smo kriterij stalnosti preverjali s pomočjo
besedilnega korpusa Gigafida in z anketo. Francoski frazemi so bili zbrani po istih
kriterijih, in sicer iz:frazeološkega slovarja Le Robert – Dictionnaire d'expressions et
locutions, slovarja francoskega jezika Le Petit Robert in Gradovega Francosko-
slovenskega slovarja. Kot osnova za oblikovanje frazeološkega gnezda je služil SSKJ
3 Njun koncept je bil razdelan že večkrat, med drugim sta ju razdelali Čeh (2005) in Bernjak (2007).
4 O tem npr. pišejo Kržišnik Kolšek (1987/88), Logar (2001), Petermann (2004), Konicka (2012) idr.
4
oz. natančneje njegovo frazeološko gnezdo. To je najprej predstavljeno v izvirni obliki.
Sledil je pregled, ali frazemi ustrezajo vsem kriterijem frazeologije v ožjem smislu,
predvsem je bila tu vprašljiva njihova ekspresivnost, ki smo jo za FE, za katere smo bili
v dvomu, preverili z anketo, v kateri so se do vprašanja opredelili rojeni govorci
slovenščine. V naslednjem koraku sta bili frazeološki gnezdi obeh jezikov pomensko
razdeljeni v skladu s slovarskimi definicijami pomenov izraza za barvo.
Sledila je kontrastivna analiza, kjer smo glede na frazeme ugotavljali, kako je
konceptualizirana določena barva v vsakem od jezikov. Rezultate, ki smo jih dobili na
podlagi frazeološkega gradiva, smo primerjali s simboliko in skušali potrditi tudi z
znakovnim sistemom. Poleg tega smo s pomočjo korpusne analize posamezne
konceptualne aspekte poskušali potrditi tudi s sorodnimi pomeni v nefrazeoloških
besednih zvezah, idiomih ali celo nezaznamovanih enobesednih izrazih.Za slovenščino
je bil referenčni korpus Gigafida, za francoščino pa spletni arhiv časopisa Le monde.
Naslednji razdelek je namenjen analizi spletne ankete (v prilogi), v kateri smo z
asociativno metodo preverjali priljubljenost vsake od mavričnih barv in z njimi
povezane asociacije. S to psihološko komponento smo na osnovi frazemov oblikovane
koncepte preverili samo pri govorcih slovenščine. V anketi je sodelovalo 19 moških in
38 žensk, skupaj torej 57 ljudi, v starostnem razponu od 20 do 80 let.
Zadnjo točko pri vsaki barvi predstavljajo sklepne ugotovitve, ki na podlagi vseh prej
predstavljenih vidikov kontrastivne analize povzemajo skupne elemente in specifike v
konceptih obeh jezikovnih skupnosti ter skušajo pojasniti, zakaj je do slednjih prišlo.
Kot rečeno, se predvideva, da so na prostoru s tako podobnimi naravnimi pogoji te
predvsem posledica nacionalno omejenih družbenih vplivov.
5
2 TEORETIČNA IZHODIŠČA
2.1 Kognitivni pristop
Teoretična podlaga pričujoče naloge, ki raziskuje specifike v konceptih barv, kot se
kažejo skozi frazeme, je kognitivno jezikoslovje. Kognitivisti jezik opredeljujejo kot
sestavni del celotne človekove kognicije. Še več, predstavlja jim tisti medij, ki reflektira
način, na katerega govorci oblikujejo koncepte stvarnosti, jih kategorizirajo in
vrednotijo. In prav drugačni načini konceptualizacije, kategorizacije in vrednotenja
stvarnosti so večinoma vzroki za razlike med jeziki (Bernjak 2007).
Znotraj kognitivnega jezikoslovja danes govorimo o dveh večjih področjih
raziskovanja, o kognitivni slovnici in kognitivni semantiki. Ti področji sta med seboj
tesno povezani, kar je lepo razvidno tudi na primeru frazeologije, ki je predmet tega
dela. Kognitivni pristop k slovnici sloni ravno na prizadevanjih, ki so se razvila z
namenom, da bi tu vendarle našli mesto za frazeme, ki jih generativna slovnica na
osnovi skladenjskih in semantičnih prvin ni uspela umestiti (Bratož 2010, 57). Po drugi
strani pa je v kognitivni semantiki ključna prav teorija metafore, ki metafore ne
opredeljuje več oz. vsaj primarno ne kot jezikovnega sredstva.
2.1.1 Konvencionalna metafora
Lakoff in Johnson sta v svoji knjigi Metaphors we live by iz leta 1980 razvila teorijo
metafore in s tem opozorila na dejstvo, da je naš vsakdanji govor poln metafor, ki jih
pripadniki družbe popolnoma razumejo in z njimi vsakodnevno operirajo, in da je
metafora a priori stvar našega konceptualnega sistema,da je torej način, na katerega
osvajamo svet. Te metafore imenujeta konvencionalne, s čimer je poudarjeno ravno to,
da jih implicitno vsi razumemo, da so del našega vsakodnevnega govora in da se o
nekaterih konceptih nemetaforično (tj. dobesedno) sploh ne znamo izražati (npr. o
abstraktnih pojmih, kot je gospodarska kriza …).
Ves jezik pa seveda ni metaforičen. Pomemben del konceptualnega sistema je
nematoforične narave in prav na tem sloni metaforični. Koncepte, ki jih ne dojamemo s
konceptualno metaforo, lahko imenujemo »dobesedni pojmi/koncepti«, medtem ko tiste
6
druge (dojete s pomočjo metafore) imenujemo metaforični koncepti. Lakoff in Johnson
(1980) sta izdelala obsežen sistem konceptualnih metafor in jih ločila na tri temeljne
tipe, in sicer strukturalne, usmerjevalne in ontološke metafore.
Ko določen (abstraktni) koncept dojemamo s pomočjo drugega (konkretnega, s katerim
imamo navadno že izkušnjo), govorimo o strukturalnih metaforah. Gre za preslikave iz
ciljnega področja (abstraktnega koncepta) na izhodiščno področje (konkretni, dobesedni
koncept),5 pri čemer je med procesom metaforizacije profiliran le določen aspekt
koncepta – tisti, v katerem sta si koncepta sorodna, drugi pa ostanejo zakriti. Te
metafore so včasih imenovane tudi metafore preslikav. Usmerjevalne ali orientacijske
metafore predstavljajo drugega izmed temeljnih tipov konvencionalnih metafor. Te
temeljijo na izkušnji s prostorsko orientacijo. Po navadi se v prostoru orientiramo glede
na naše telo in izoblikujemo izkušnje prostorskih orientacij (gor/dol, v/na,
spredaj/zadaj). Lakoff in Johnson (1980) pravita, da nekako velja, da vse, kar je gor je
pozitivno, kar je dol pa negativno. Vir teh je fizična izkušnja človeka, zaradi česar so
iste konceptualne metafore prisotne tudi v različnih kulturnih okoljih. Pri tem tipu gre
za prenos iz kvantitativnega sistema v kvalitativni. Tretji temeljni tip sta poimenovala
ontološke metafore, kjer je določen abstraktni koncept razumljen kot snov ali stvar.
(Będkowska - Kopczyk 2004, 49–50). Čustva, aktivnosti in ideje konceptualiziramo v
entitete, ki dejansko obstajajo v času in prostoru. Iz teh temeljnih konceptualnih metafor
se razvijajo drugi, bolj specifični metaforični koncepti.
2.1.2 Koncept
Namen dela je prikazati koncepte barv, kolikor se ti manifestirajo skozi jezik. Koncepti
pa obenem predstavljajo tudi eno temeljnih kategorij kognitivnega jezikoslovja. Lakoff
in Johnson sta se o njih izrekla takole:
Koncepti, ki uravnavajo naše mišljenje, niso le stvar intelekta. Uravnavajo tudi naše
delovanje, in sicer do najmanjših detajlov. Naši koncepti strukturirajo, kako zaznavamo,
kako se znajdemo v svetu in kako vzpostavljamo stike z drugimi. Naš konceptualni sistem
igra tako osrednjo vlogo v opredeljevanju vsakodnevnih stvari. Če torej drži, da je naš
5 Naj na tem mestu opozorimo, da se pod konkretnimi koncepti, s katerimi imamo izkušnjo, ne razume le
naravnih danosti, temveč tudi družbene; človek je namreč vrojen v določeno kulturo, sprejema njene norme, navade …, skratka vse, kar ga določa vsaj v taki meri kot narava (Kržišnik, 2005, 68).
7
konceptualni sistem v veliki meri metaforične narave, potem je vse kar vsakodnevno
razmišljamo, doživljamo in delamo, v večji meri stvar metafore. (Lakoff in Johnson 1980,
3)
Ko govorita o metaforičnih kontekstih, imata v mislih abstraktne oz. nepoznane pojme,
ki jih z namenom (boljšega in lažjega) razumevanja, preslikujemo na konkretno
področje, in sicer na tako, s katerim ima poudarjen aspekt novega koncepta največ
podobnosti. Tako (tj. metaforično) nastali koncept je kot metafora shranjen v našem
pojmovnem sistemu. Pri tem, ko določen nov pojav perceptiramo, njegovega koncepta
ne oblikujemo le na podlagi njegove pojavnosti, temveč tudi na podlagi naše naravne in
kulturne determiniranosti, ki določata že sam način te percepcije. Zato Vorkačev (2001,
48) pravi, da se v pomenu koncepta združujejo denotativni in konotativni pomen ter
znanja o svetu in o subjektu, ki ta svet zaznava. Pravi, da koncept ob pojmovni
informaciji v sebi združuje še psihološko, h kateri prišteva slikovno in vrednostno, ter
komunikativno informacijo, ki vsebuje etimološko in pragmatično komponento ter mu
določa znotrajsistemsko vlogo.
Pričujoče delo predstavlja koncepte sedmih mavričnih barv pri Slovencih in Francozih
skozi frazeologijo. Metaforika in simbolika, uporabljeni v frazemih, zrcalita način, kako
so te barve konceptualizirane v vsakem od jezikovnih sistemov. Kognitivisti namreč
jezik obravnavajo kot družbeni pojav simbolno-kulturne vrednosti, v katerem je mogoče
prepoznavati procese človekove konceptualizacije stvarnosti, ki je biološko in družbeno
določena. Z obzirom na to nas zanima, ali se koncepti barv v tema jezikovnima
skupnostma popolnoma prekrivajo in, če se ne, kje so vzroki za delna ali celo popolna
neprekrivanja. Ker izhajamo iz teorije metafore, kjer so bistvene medpodročne
preslikave, ki »temeljijo na telesu, vsakdanjih izkušnjah in vedenju« (Lakoff 1998,
320), bomo skušali te vzroke najti v kulturno-zgodovinskih specifikah ene ali druge
jezikovne skupnosti.
2.2 Frazeologija
Do začetka 20. stoletja je frazeologija najpogosteje pomenila smer, ki se ukvarja z
raziskovanjem in zbiranjem paremiološkega gradiva, čeprav meje med reki, pregovori
in drugimi besednozveznimi frazeološkimi enotami še niso bile jasno definirane.
8
Raziskovanja, katere so lastnosti, ki povezujejo vse FE in jih obenem ločujejo od drugih
enot v jezikovnem sistemu, se je 1909. leta lotil fr. jezikoslovec Charles Bally. Kot
njihovo prvo bistveno lastnost je postavil stalnost (oz. njihovo ne-sprotno tvorjenost in
sposobnost priklica). Vse, kar tega kriterija ni izpolnjevalo in vse, kar je presegalo
obliko besedne zveze (torej reki in pregovori), je bilo izločeno iz frazeologije. Po
Ballyju je bil najvidnejši predstavnik ruski jezikoslovec Viktor V. Vinogradov, ki je po
drugi svetovni vojni ob stalnosti in leksikaliziranosti (ki pomeni enovitost
besednozveznega poimenovanja in je tudi del stalnosti), izpostavil nemotiviranost FE,
tj. neizpeljivost njenega pomena iz vsote pomenov njenih sestavin, ki jih glede na
stopno motiviranosti razdeli v 3 skupine (v nadaljevanju). Za razliko od Šanskega6
Vinogradov besednih zvez, ki so poponoma motivirane, ne uvršča med FE. Z dodatkom
popolnoma motiviranih besednih zvez med FE se začne razlikovanje med frazeologijo v
ožjem in širšem pomenu.
Na podlagi že razdelane teorije se začne razvijati frazeologija kot moderna jezikovna
veda. Ne le v Sloveniji, tudi drugod po svetu (z izjemo ruskega jezikoslovja) se je
tovrstno raziskovanje začelo v 70. letih 20. stoletja. Leta 1973/74 je bil v Sloveniji na to
tematiko objavljen prvi znanstveni članek z naslovom K izrazju in tipologiji slovenske
frazeologije, kjer se avtor J. Toporišič po vzoru Šanskega opredeli kot zagovornik
razumevanja frazeologije v širšem pomenu. V domeno frazeologije je namreč vključil
tudi t. i. sestave, kjer »je pomen frazeologema7 enak vsoti posameznih njegovih
sestavin« (Toporišič 1973/74, 275). Tri leta pred tem člankom pa je izšel SSKJ, ki je v
slovarskih člankih že ločeval med frazeološkim in terminološkim gnezdom. Sestavljavci
SSKJ-ja so frazeologijo torej razumeli v njenem ožjem pomenu.
Drug kamen spotike pa so predstavljale meje frazemov (po Toporišiču frazeologemov).
Strukturalisti so se že spraševali, kaj še ni FE in kot tako sodi na področje leksike ter kaj
ni več FE in je torej že v domeni sintakse. Toporišič je v svojem članku jasno zapisal,
da je frazeologem »zmeraj le stalna zveza več besed« (1973/74, 274), kar nam seveda
da informacijo, da ena beseda, »četudi zloženka« (1973/74, 274), še ne more biti FE.
Zgornja meja pa je ostala nedorečena. Čeprav so se tako sestavljavci SSKJ-ja kot tudi
Toporišič zavedali, da uvrščanje pregovorov, rekov, izrekov ipd. med frazeme že za
6 Po Šanskem FE povzame tudi Toporišič.
7 Izraz frazeologem v slovenščino vpelje Toporišič po ruskem vzoru.
9
strukturaliste ni bilo nekaj samoumevnega8, se je v gradivo slovenske frazeologije
uvrščalo tudi te. Še danes ni splošnega konsenza jezikoslovcev glede omenjenih meja,
kar lahko potrdi že dejstvo, da pregovori in reki ostajajo gradivo vseh slovenskih
frazeoloških slovarjev, najpogosteje rabljeni pa so umeščeni tudi v frazeološkem gnezdu
SSKJ-ja.
Naslednji gradnik je v zgodovino slovenske frazeologije prispevala Erika Kržišnik.
Njen znanstveni prispevek na tem področju je velikanski, saj se s frazeologijo
znanstveno ukvarja že od študentskih let. Frazemom se je posvetila tako v magistrskem
delu, doktorski disertaciji in njenih številnih strokovnih člankih, v katerih
raziskovalcem in ostalim, ki jih frazeologija zanima, razkriva vedno nova teoretična
dognanja, ki jih utemeljuje s primeri iz prakse. Med drugim je leta 1988 v svojem
magistrskem delu kot prva uporabila izraz frazem za osnovno enoto frazeologije in
utemeljila njegovo rabo na podobnosti z drugimi jezikovnimi enotami: fonem, grafem,
morfem, leksem. Kržišnikova pa je v nadaljevanju določila še eno bistveno lastnost
frazema, in sicer konotativnost oz. ekspresivnost, ki po njenem predstavlja inherentni
del pomena danega frazema in mora biti zato tudi vključena v njegov slovarski opis
(Kržišnik, 2007, 103).
Kržišnikova je v slovenskem prostoru utemeljiteljica frazeologije. V priročniku Pouk
slovenščine malo drugače je kot bistvene lastnosti njenega jedrnega dela opredelila štiri,
ki bodo v nadaljevanju podrobneje predstavljene. Predstavljajo pa obenem tudi kriterij
za umestitev v pričujočo nalogo.
2.2.1 Stalnost FE
Pri stalnosti9 gre za stalnost oblike in stalnost pomena. Stalnost oblike pomeni
predvsem, da se sestavine frazema ne smejo spreminjati. Njegova norma je določena z
zaporedjem sestavin, njihovo vrsto, njihovim minimalnim številom in razmerji, ki
8 E. Kržišnik (2013, 18) navaja, da je S. Suhadolnik, ki je bil eden od sestavljavcev SSKJ-ja, v kritiki
frazeološkega slovarja J. Pavlice zapisal, da za slovaropisje velja, da preveč paremiološkega gradiva slovarju ne koristi. Toporišič (1973/74, 274) pa v svojem članku specificira, da »naše [poudarila V. S.]
izročilo« med frazeologeme vključuje tako rekla (frazeologeme z nestavčno strukturo) kot tudi rečenice (frazeologeme s stavčno strukturo). 9 Obsežno o stalnosti frazema piše Kržišnik (1996) v članku Norma v frazeologiji in odstopi od nje v
besedilih v Slavistična revija, letnik 44, št. 2. Filozofska fakulteta v Ljubljani, Ljubljana (str.:133 154).
10
vladajo med njimi. Besede v frazemu so točno določene, če spremenimo eno izmed
njih, njihov vrstni red ali celo katero izpustimo, se frazeološki pomen lahko izgubi,
namesto tega pa dobimo le niz samostojnih besed. Besede, ki so sestavine frazema, se
znotraj frazeološke enote namreč ne vežejo enako prosto, kot če nastopajo kot
samostojne besede, npr: pustiti na cedilu in ne pustiti v cedilu ali pustiti na cedilcu. A
stalnost oblike se ne nanaša samo na notranje elemente frazema, tj. sestavine, ki so del
frazema, temveč tudi na elemente, ki se nanj vežejo od zunaj (Kržišnik 1994).10
Ko govorimo o stalnosti oz. nespremenljivosti, pa ta ni popolna, sicer bi, kot pravi
Kržišnik (1994, 93), frazeme vedno lahko uporabljali le kot citate, kar pa ne drži.
Dopustne so različne oblike frazema za vključevanje v kontekst: nekatere glagolske
frazeme lahko npr. spregamo ter uporabimo v različnih časih in naklonih, prav tako
lahko samostalniške in pridevniške sklanjamo. Poleg teh oblik, ki se prilagajajo rabi, pa
obstajajo tudi t. i. frazemske različice, pri uporabi katerih frazeološki pomen ostaja
nespremenljiv. Dopustne so nekatere oblikoslovne (popihati/pihati na dušo),
skladenjske (npr. posamostaljenje: otresati jezik/otresanje jezika) ali sestavinske (iti na
led/limanice).
Drugi del stalnosti je psihološki. Eni jo imenujejo stalnost pomena, drugi
leksikaliziranost, saj gre tu za semantičen pomen frazema, ki je celosten in vedno isti.
Frazemi so stalne zveze določenih besed, ki so kot tako zaporedje shranjene v spominu
govorcev določenega jezika. Vsak govorec pozna, kakšen je pomen določenega
zaporedja besed, ki tvorijo frazem, loči npr. med govoriti kitajsko ('govoriti nerazločno')
in ne govoriti istega/skupnega jezika ('ne imeti enakega mnenja o kakšni stvari').
Govorec ve, v kakšno besedilno okolje mora postaviti glagol govoriti, če želi reči, da
nekdo govori nerazločno ali da nekdo z nekom ne deli enakega mnenja o stvari. Razlike
v pomenu teh dveh frazemov – tako kot njihovo strukturo in morebitne variante – nosi
govorec v spominu, so del njegovega leksikalnega fonda.
10
Gre za kolokabilnost, ki jo v nalogi puščamo ob strani, saj naše delo raziskuje FE brez ozira na kontekst.
11
2.2.2 Večbesednost FE
Večbesednost je druga lastnost, ki, kot je bilo že nakazano, rabi še dodatna pojasnila.
Deloma ima problematika določitve meje med besedo in frazemom korenine že v
različnem pristopu k frazeologiji, ki smo mu priča v anglističnem in slovanskem
jezikoslovju. Kot opozarja Kržišnik (Kržišnik 2010), se je anglistično jezikoslovje
zaradi preobsežnosti izrazov tipa fraza raje uvedlo termin idioma. A izbiri izraza seveda
ni botrovala le izrazna »preohlapnost«. Čeprav imata oba izraza temelje v grščini, je
njun poudarek iz frazeološkega stališča različen: z uporabo terminov, ki se začenjajo s
fraz-, poudarjamo način izražanja, medtem ko je pri terminu idiom v ospredju posebnost
in svojskost pomena, ki ga izraz nosi. Slaviste bolj zanima oblika, ameriški in angleški
frazeologi pa dajejo prednost pomenu. Slednjim je bistvena lastnost osnovne enote
frazeologije ta, da njen celovit pomen ni izpeljiv iz vsote pomenov njenih sestavin.
Frazeologom, ki uporabljajo za osrednji pojem frazem, pa so bolj pomembne lastnosti
stalnost in večbesednost. V slovenskem jezikoslovju, ki izhaja iz rusističnega imamo
torej FE šele tedaj, ko imamo vsaj dve besedi (tudi če je le ena od njiju naglasna oz.
polnopomenska). Vendar tudi znotraj slovenistične frazeologije še potekajo debate, kaj
sodi na spodnjo mejo FE11
in kdaj že govorimo o frazeološko motiviranih idiomatskih
besedah. Kržišnik na to mejo postavlja sklope (tjavendan/tja v en dan), zveze predloga
in polnopomenske besede (na mah) ter zveze glagolov z jo, ga, jih, celo se12
(cukati ga).
Z izrazom minimalni frazemi poimenuje »frazeme, ki so izrazno fonetične besede, kar
pomeni, da imajo eno samo sestavino, ki je naglašena in predstavlja polnopomensko
besedo, druga sestavina minimalnega frazema je klitična, najpogosteje je to predlog«
(Kržišnik, 2004a).
Nič jasneje pa ni opredeljena zgornja meja frazemov. Kot omenjeno, je problematika
zgornje meje v bistvu problematika zlasti tistih frazemov, ki imajo že zgradbo besedila.
Frazeološka delitev na jedrni in obrobni del v jedrni del navadno uvršča besednozvezne
frazeme, prvič zato, ker so ti najštevilčnejša skupina in drugič, ker imajo ti največ
razvidnih skupnih lastnosti (Kržišnik-Kolšek 1988 v Jakob 2005, 19). Jakob (2005, 19)
11
Zelo natančno je minimalne frazeme v istoimenskem članku razdelala S. Babič (Babič, S. (2008): Minimalni frazemi v Jezik in slovstvo, letnik 53., št.2. ZRC SAZU, Inštitut za narodopisje , Ljubljana. str. 49 64) 12
Pri teh primerih ostaja še vedno odprta debata, ali je neglagolski del klitična oblika os. zaimka in torej lahko govorimo o besedni zvezi, ali je to morda le prosti morfem glagola, pri čemer ne gre več za besedno zvezo, temveč za besedo.
12
pa opozarja, da jedra pravzaprav ne gradijo besednozvezni, temveč stavčnočlenski
frazemi, saj je, kot pravi, dober tek besednozvezni frazem, ki pa zaradi svoje pastavčne
vloge prehaja na obrobje frazeologije. Po Gantarjevi (2007, 112) lahko med besedilne
frazeme zagotovo štejemo pregovore in reke, ki imajo stavčno zvezo, na meji pa
ostajajo »nepravi« glagolski frazemi. Slednji so v bistvu stavčni frazemi, njihove
sestavine so v predikacijskem razmerju, ki zahteva osebno glagolsko obliko, zapolnjeno
»osebkovo mesto v sestavinski zgradbi« (Gantar, 2007, 106) in vsaj še eno (še)
nezapolnjeno mesto za nefrazeološko prvino vršilca dejanja ali nosilca stanja v
neosebkovem položaju, npr: srce pade v hlače (komu) (Kržišnik, 1994). Češka
frazeologija tovrstne glagolske frazeme obravnava kot besedilne, a z opombo, da so
pogosto lahko rabljeni tudi kot nestavčni, tj. pravi glagolski frazemi v vlogi povedka.
Besedilni frazemi so, tako Jakob (2005, 19), porinjeni na rob frazeologije. Frazeologi se
namreč ne morejo zediniti glede tega, katere ustaljene besedne zveze z obliko stavka
imajo dovolj lastnosti frazemov, da bi jih kot takšne v ožjem pomenu frazeologije lahko
obravnavali. Kot največji manko za njihovo vključitev v jedrni del jim očitajo
neidiomatičnost oz. preveliko stopnjo predvidljivosti pomena.
Naša analiza ima glede omenjene zgornje meje en sam primer, ki ga bo – glede na
nedorečenost problematike – vseeno vključila v nabor frazemov.
2.2.3 Idiomatičnost FE
Omenili smo že, da se je se je nezmožnost dobesedne prevedljivosti frazeološkega
pomena postavljala kot eden temeljnih pogojev za klasifikacijo idiomov v anglo-
ameriškem jezikovnem prostoru, danes pa je idiomatičnost sprejeta kot ena temeljnih
lastnosti FE (vsaj) znotraj frazeologije v ožjem smislu. Ruska šola je že v 50. in 60. letih
strmela za tem, da opredeli kategorije, ki bi označevale točne meje, do kje se besede
povezujejo po splošnih veljavnih pravilih ter kje ta pravila ne delujejo več in stopamo
na področje frazeologije.
Vsak nastanek frazema je bil gotovo motiviran. Obstaja vzrok, zakaj je sestavljen iz
točno določenih sestavin. To je njegov motivacijski ali etimološki pomen. Imenujemo
ga vzročna zveza med pomeni sestavin in pomenom frazema, saj poudarja genetično
povezavo med pomeni. Ko je govora o motiviranosti določenega frazema, imamo
13
navadno v mislih ta genetični vidik, vendar obstaja tudi sočasno asociacijska povezava
med pomeni. Slednja je nujno vezana na obvladovanje jezikovnega fonda, saj lahko le
jezikovno zelo kompetenten govorec asociira besedo, ki je del frazema, z npr. prosto
besedo, ki ta frazem motivira. V frazemu streljati kozle na primer bo kompetenten
govorec kozle poleg z vrsto živali lahko povezal tudi s kozlarijo, ki pomeni neumnost.
Frazemi, ki imajo takšne asociacije v jezikovni rabi, navadno ohranjajo svojo obliko in
pomen. Nasprotno pa se dogaja s frazemi brez asociacijske povezave v aktivnem
jezikovnem fondu. Ti so težko zapomljivi, posledično pa prihaja do oblikovnih in
pomenskih napak, ki včasih iz »napake« prerastejo v novo različico frazema. Dober
primer je frazem ločiti zrnje od plev, v katerem sestavina plev v »živem« jeziku ni več
poznana, po prvotni napaki se je iz nje razvila zdaj že ustaljena različica ločiti zrnje od
plevela. Druga možna pot frazemov, ki so ostali brez motivacijske zveze je, da
oblikovno ostanejo nespremenjeni, spremeni pa se njihova motivacija. Govorec zaradi
nepoznavanja določene sestavine, to besedo poveže z drugim pomenom, na katerega ga
pač beseda asociira. Primer: frazem pijan kot mavra izvira iz ljudskega verovanja, da
mavra (tj. mavrica) črpa vase vodo iz zemeljskih virov ter jo potem zopet vrne na
zemljo v obliki padavin. Ker se beseda mavra za mavrico ni več uporabljala in je tako
izginila iz aktivnega fonda besed, so govorci to besedo zapolnili z drugim pomenom, in
sicer: marogasta krava. Od tu tudi različica, ki je torej tudi produkt napake, pijan kot
krava (Kržišnik 1994, 94 95).
Ločimo pa tudi različne stopnje motiviranosti. Že Toporišič (1973/74, 275 276) je po
ruskem vzoru v svoji prvi frazeološki razpravi na podlagi različne stopnje motiviranosti
(predvidljivosti) razmejil štiri tipe FE, in sicer:
1. sestave13
, katerih vsota pomenov sestavin sovpada s pomenom frazema, so
torej popolnoma motivirani (predvidljivi) in niso idiomatični, npr: osnovna
šola;
2. skupe, ki imajo precej visoko stopnjo predvidljivosti, saj imajo v takšni FE le
posamezne besede prenesen (neslovarski) pomen, npr.: kriva prisega;
13
Sestavi predstavljajo tisti del, ki ločujejo frazeologijo v širšem smislu od frazeologije v ožjem, saj ne izpolnjujejo enega bistvenih pogojev frazeoloških enot, tj. idiomatičnosti. Od prostih besednih zvez se ločijo samo po tem, da jih ne delamo sproti, temveč so shranjene v našem spominu in jih kot take avtomatično reproduciramo.
14
3. sklope, katerih frazeološkega pomena ni mogoče predvideti iz pomenov
sestavin, saj imajo te kot proste besede čisto drug pomen, npr: zavihati si
rokave;
4. zrasleke, ki so prav tako popolnoma nepredvidljivi, vendar pri njih gre še dlje,
saj so posamezne njihove sestavine celo kot proste besede popolnoma
nerazumljive, npr.: priti na kant.
Ta delitev je nekako nakazovala razvoj slovenske frazeologije v širšem smislu, saj je
med FE vključevala tudi terminološka poimenovanja, a je bil njen razvojni tok v drugi
polovici 80. let spremenjen v njen ožji vidik. Kržišnik-Kolšek (1986, 435) je z
zahtevama po izločitvi terminoloških besednih zvez iz frazeologije v ožjem smislu in
»neslovarskem« pomenu vsaj ene sestavine FE razmejila frazeološke enote od
nefrazeoloških stalnih besednih zvez. Gantar (2006) prvo skupino razdeli na popolnoma
nemotivirane (večbesedne) idiome, ki so ustrezali Toporišičevim zraslekom, in frazeme,
ki jih je mogoče pomensko analizirati; naj bo s pomočjo sestavine, ki je ima v frazemu
razkrit pomen (po Kržišnik pomenotvorna sestavina), ali zahvaljujoč simboliki in
retoričnim figuram (metonimija, metafora, primera), ki jih izrabljajo. V drugi skupini so
ostale pomensko popolnoma motivirane oz. prozorne besedne zveze.14
2.2.4 Ekspresivnost FE
Ekspresivnost je druga pomenska lastnost frazema. Ali sodi med temeljne lastnosti
frazemov na področju frazeologije v njenem ožjem smislu, ostaja odprto vprašanje.
Kržišnik (1994) trdi, da je pri frazemih ekspresivnost celo inherentna. Ta po njenem loči
frazeme, ki tvorijo samo jedro frazeologije (npr. boljša polovica), od tistih, ki
predstavljajo nekakšen mejni segment frazemov (npr. materina dušica). Tovrstno
ekspresivnost Kržišnikova imenuje konotativnost. Poleg denotata, ki je nosilec
signifikantnega oz. konceptualnega pomena, »je odvisen od logične vsebine in ga ni
težko izraziti« (Rigler Šilc, 2011) imajo frazemi še konotat. Sama beseda izvira iz
latinske besede »connotare« in pomeni »označiti skupaj s/z«. Konotativnost oz.
sistemsko (in ne sobesedilno) ekspresivni učinek ustvarjajo emotivne in evalvativne
sestavine, ki predstavljajo obenem del semantike določenega frazema. Ali ima takšno
14
Gantar (2006) ob tem opozarja, da novejše raziskave ne podpirajo razvrščanja glede na stopnjo (ne)motiviranosti, saj so meje med posameznimi stopnjami zelo relativne – odvisne od jezikovne
kompetence in kulturne razgledanosti posameznega govorca.
15
vlogo tudi zvrstna zaznamovanost, ni dorečeno, a je vendar treba poudariti, da Vidovič
Muha (2000, 97) v konotativni pomen ob emotivno-evalvativnih sestavinah že vključuje
tudi kategorijo zvrstnosti. S tem vključevanjem se strinja tudi Kržišnik; svoje
razumevanje utemeljuje z očitno povezanostjo med emotivno-evalvativnim in zvrstnim
področjem, ki se izpričuje v vsakem slovarju, obenem pa ga sama utemelji tudi z
raziskavo (prikazana v Kržišnik 2007). V omenjeni raziskavi potrjuje hipotezi, da
emotivno-evalvativna narava frazema pogojuje njegovo zvrstno oznako in da se
negativno emotivno-evalvativnost socialnozvrstno zelo dosledno pripisuje neknjižnemu
jeziku. Tudi v naši nalogi bo konotacija obsegala obe vrsti zaznamovanosti.
Konotativni del je v oblikovanju končnega pomena torej komplementaren
denotativnemu in ga nikakor ne gre zanemariti. Če lastnosti določene vsebine ali
razmerij govorečega do izrečenega kot govorci ne poznamo, ne poznamo celotnega
pomena frazema. Kot primer ponazoritve spreminjanja (ali vsaj niansiranja)
semantičnega pomena s pomočjo konotacije vzemimo npr. denotat umreti. Frazemi, ki
ustrezajo temu pomenu so: izdihniti dušo, iti s tega sveta, iti rakom žvižgat, iti po gobe,
iti v krtovo deželo, konec vzeti, stegniti pete ... Tu so navedeni od najbolj pozitivnega do
najbolj negativnega vrednotenja smrti (Kržišnik 1994, 95). Mogoče je še bolj nazoren
primer izjeme, ki jo glede na pozitivno ali negativno vrednotenje izražamo z dvema
različnima frazemoma: bela vrana (poz.) in črna ovca (neg.). Kljub temu da je njun
denotativni pomen enak, nista sinonima oz. variantni različici, saj je konotativni del
pomena tisti, ki opozarja na njuno različnost.15
2.3 Barve
Barve imajo v življenju človeka zelo pomembno vlogo, saj se z njimi srečujemo na
vsakem koraku. Človekovo oko naj bi bilo sposobno zaznati celo do tri milijone
različnih barvnih odtenkov. Čeprav gre le za valovno dolžino svetlobe, si sveta brez
barv ne moremo predstavljati. Ali bi sploh kaj videli? Konec koncev barve ne ločujejo
15
Kržišnikova poleg prepletanja emotivno-evalvativnih in zvrstnih kvalifikatorjev, opozarja še na problem njihove kategorizacije. V SSKJ-ju so v razdelku ekspresivnih kvalifikatorjev poleg splošnega ekspr. navedeni še evfem., iron., ljubk., nizko, slabš., šalj. in vulg. (SSKJ, §143 §150). Kržišnik pa se z umestitvijo evfem. v to kategorijo ne strinja, saj pravi, da je ta le vzrok za ekspresivnost, tj. zaradi
evfemistične narave neka besedna zveza deluje ekspresivno. Dodaja pa oznako vzneseno (vznes.) (Kržišnik, 2007, 108).
16
samo različnih predmetov med seboj, temveč z njihovo močjo zaznavamo tudi globino,
torej omogočajo tridimenzionalno zaznavanje sveta.
Izvorno so barve označevale le posamezne barvne predmete (npr. zelena rastline), na
kar se je zgodil prenos izraza za barvo tudi na druge predmete. Prišlo je do abstrakcije
izrazov za barve. To vidimo, če se želimo dokopati do izvora najstarejših barv (npr.
rdeče, črne ali bele), katerih etimologija je že povsem zabrisana. Drugače je seveda z
mlajšimi barvami, katerih izvor se še odraža v njihovem izrazu (npr. oranžna,
vijoličasta) (Čeh 2005).
A barve danes niso več samo gole predmetne lastnosti, temveč so skozi zgodovinsko-
kulturni razvoj narodov dobile tudi različne čustvene in simbolne pomene. Tako zelo
smo se jih navadili in se nanje navezali, da znamo za vsako od njih povedati, kako na
fiziološki in psihološki ravni učinkuje na naše počutje. Postale so nepogrešljiv del
našega vsakdanjega življenja, z njimi je prepleten cel predmetni svet, ki ga osvajamo,
»nagovarjajo« nas od povsod (zeleno-modra v bolnicah, rdeča pri nevarnostih …), so
morda najbistvenejši element naših običajev in praznovanj (bela za poroko, črna za smrt
…). V vseh kulturah so nosilec simbolnega sistema. Kolikor se barvo povezuje le s
fiziološko-psihološkimi učinki, ki jih ima na človeka, je ta sistem (v veliki meri)
univerzalen (npr. rdeča stimulira …), sicer pa je simbolika posamezne barve izrazito
vezana na specifične razvojne in kulturne dejavnike posameznih kultur (prim.
priljubljenost rumene pri rumeni rasi in (vsaj zgodovinsko) izjemno odklonilen odnos
do te barve na Zahodu)16
(Kovačev 1997).
Ob tem ne moremo mimo barvne simbolike v religijah. Posebej je ta poudarjen v
katoliški liturgiji, kjer – kot bo predstavljeno v simboliki vsake posamezne barve –
imajo barve poseben pomen, včasih neskladen s profano simboliko. Vendar ne glede na
skladnost katoliška simbolika ni ostala le za vrati cerkve, temveč je postala del
konceptualnega sistema Zahodne civilizacije, ki poleg drugih dejavnikov določa naše
osvajanje sveta.
16
Z Zahodom, Zahodno civilizacijo in Zahodno kulturo so v nalogi poimenovani pripadniki
zahodnoevropskih in nekaterih ideološko enako naravnanih srednjeevropskih držav ter Severne Amerike.
17
Na tesno povezanost človeka z barvami kažejo ne nazadnje tudi frazemi z sestavinami
barv (v nadaljevanju: barvni frazemi). V nekaterih frazemih so te predstavljene
dobesedno (navadno v komparacijah tipa rdeč kot kuhan rak), večinoma pa je njihov
pomen metonimičen, metaforičen ali simboličen. Prav s temi prenesenimi pomeni
namreč s frazemi vstopamo na področje kognitivnega jezikoslovja.
2.4 Raba barv v frazemih
2.4.1 Metafora
Kako poteka metaforična konceptualizacija, je bilo nadrobno opisano že v poglavju o
konvencionalni metafori. Kar je mogoče še pomembno poudariti, je da metaforično
motivirani frazemi delujejo kot celota, saj se ob tem aktivira vedenje, ki ga prikliče
celotna frazeološka enota, ne pa dobesedni pomen njenih sestavin. Pri večini je vez med
znakom in pomenom motivirana na podlagi ikoničnosti. Vedno jih je mogoče
interpretirati na podlagi splošnega vedenja, občečloveških izkušenj in poznavanja
konteksta (npr. pokazati nekomu rdeč karton ali prižgati nekomu zeleno luč).Temeljijo
torej na podobi, ki smo jo ustvarili z metaforičnim prenosom, in temeljnih
konceptualnih metaforah (npr. frazem priti na zeleno vejo temelji na konceptualni
metafori pozitivno je gor) (Čeh, 2005).
2.4.2 Metonimija
Nekaj barvnih frazemov je tudi metonimij. Kot metaforični tudi metonimični koncepti
niso le stvar jezika, temveč tudi del našega mišljenja, saj so zasnovani na naši vsakdanji
izkušnji. Tu so relacije še očitnejše, saj gre za obliko stičnosti med predmetnima
področjema, med katerima prihaja do prenosa (pri čemer je stičnost lahko prostorska,
časovna ali kakšne druge oblike) (Čeh 2005). Vendar zaradi nujnosti ujemanja z
izkušnjo oz. vedenjem tudi te zamenjave niso naključne, temveč sistematične. To
Lakoff in Johnson (1980) prikažeta na primeru sinekdohe, kjer za človeka uporabimo
različne dele njegovega telesa glede na to, kateri njegov vidik želimo poudariti. Za
ponazoritev te sistematičnosti ponujata npr. izraz: rabiti par pridnih rok, kjer je z
rokami posebej poudarjena pridna oseba (in ne katera koli).
18
2.4.3 Simbol
Posebej pogost je v frazemih simboličen pomen barv. Barve predstavljajo tako rekoč
temelj simbolike v vseh kulturah. Simboli znotraj teorije metafore zasedajo posebno
mesto. Avtorja teorije jih opredelita kot kognitivno kategorijo, saj prav tako kot
metafore predstavljajo del našega vsakdanjega jezika in vplivajo na to, kako dojemamo
stvarnost. Lakoff in Johnson (1980, 40 41) govorita o verskih in kulturnih simbolih in
jih označujeta kot posebno vrsto metonimij. Zanje vpeljeta izraz simbolične metonimije
in pravita, da predstavljajo kritično mejo med vsakodnevnimi izkušnjami in
koherentnim sistemom religije in kulture,ki je po svoji naravi metaforičen. Simbolične
metonimije, osnovane na naših fizičnih izkušnjah, so tiste, ki nam omogočajo
razumevanje verskih in kulturnih konceptov. V svoji knjigi navajata primer goloba kot
simbol svetega duha. Simbol goloba ni izbran naključno, pač pa sloni na sorodnosti
koncepcij goloba v Zahodni kulturi in svetega duha v krščanstvu. Obstaja razlog,
pravita, da je golob in ne kokoš, jastreb ali noj simbol svetega duha, saj se koncepta v
določenih aspektih ujemata. Golob je konceptualiziran kot lep, prijateljski, nežen in
predvsem miroljuben, z domovanjem na nebu (ki metonimično ponazarja nebesa …) in
gracioznim drsenjem po nebni modrini, ki se konča s pristankom med množico ljudi.
Simboli so entitete, ki so ob svoji primarni funkciji dobile še simbolno. Ta simbolna
funkcija je navadno omejena na določen kulturni in/ali verski prostor. Tako je to tudi pri
barvah, ki so (vsaj za osnovne to lahko trdimo) mnogokrat nosilke določene kulturno ali
versko pogojene simbolike. Lotman je simbol opredelil kot posebno vrsto znaka, ki je
nastal na podlagi izkušenj, pojavov in stvari v človekovem okolju. Definiral ga je kot
znak, katerega vsebina 1 je hkrati izraz za vsebino 2, pri čemer je vsebina 2 praviloma
pomembnejša od vsebine 1 (Čeh 2005). Ali na primeru: v frazemu imeti rdečo izkaznico
je lastnost rdečega vsebina 1, ki je hkrati izraz za tu bolj pomembno vsebino 2, ki je
komunizem (rdeča simbolizira komunizem).
Lakoff in Johnson pravita, da simboli niso naključno izbrani, obstajajo namreč
podobnosti v konceptualizaciji vsebine 1 in vsebine 2, če si sposodimo Lotmanovo
terminologijo, saj se sicer vsebina 1 ne bi mogla obdržati (niti vzpostaviti) kot simbol
vsebine 2. Za razliko od metafore, ki temelji na podobi in je torej ikonični znak, vez
med vsebino 2 in vsebino 1 pri simbolu ni predstavljena v kontekstu. Gre za nekakšno
19
kulturno zakladnico, ki jo moramo preprosto osvojiti. Čeh (2005) pravi, da je mesto
simbola nekje med ikoničnostjo in arbitrarnostjo, saj njegova interpretacija najpogosteje
sloni na konvenciji, čeprav je včasih vez tudi še ikonična (npr. zelena kot simbol
nezrelega po analogiji z zelenim sadežem).
20
3 KONTRASTIVNA ANALIZA KONCEPTOV MAVRIČNIH BARV
Isaac Newton je leta 1666 s svojo optično prizmo uspel žarek bele svetlobe razbiti tako,
da je nastala mavrica. Po analogiji sedmih dni v tednu, sedmih tonov v oktavi, (takrat)
sedmih planetih, je trdil, da tudi mavrico sestavlja sedem barv. Mnogi znanstveniki, ki
danes proučujejo ta pojav, se z njegovo trditvijo ne strinjajo in se nagibajo k temu, da
indigo ni mavrična barva, ter da je teh v resnici le šest. Naša raziskava bo upoštevala za
enkrat še veljavno Newtonovo teorijo in primerjala sedem mavričnih barv, kot si sledijo
v mavrici, od zunanje rdeče preko oranžne, rumene, zelene, modre in indigo do notranje
vijoličaste.
Slika 1: Mavrica (Centre d'enseignement professionnel en Géobiologie et Sourcellerie)
Pri vsaki barvi bo na podlagi strokovnih priročnikov najprej predstavljena njihova
simbolika. Njihova simbolna vrednost namreč odločilno vpliva na njihovo
konceptualizacijo in zato smo v naši nalogi raziskavo vsake barve začeli z opredelitvijo
njene simbolike. Trdimo namreč, da je poleg dobesednega pomena prav simbolika
podstat za vse jezikovne strukture s prenesenim pomenom. Če smo le dovolj pozorni,
opazimo, da mesto simbolike ni le v liturgiji ter drugih obredih in običajih, temveč je
del našega vsakdanjika. Vprašajmo se npr., zakaj rdečo povezujemo s prepovedjo. Da je
to po analogiji z rdečo lučjo, ni pravi odgovor, saj tudi rdeča luč ni tam po naključju,
pač pa so vzroki globlji. Rdeča je primarno simbol ognja in njegova negativna
asociacija je nevarnost, zaradi katere stvari prepovedujemo. Tako je tudi v frazemih.
Takšni konceptualni metafori je vedno predhoden simbolični pomen barve.
V drugem razdelku je izpeljana kontrastivna analiza na podlagi jezika. Prvi vidik, ki je
znotraj tega predstavljen, je etimološki. Sledi mu primerjava slovarskih definicij izraza,
kot tretji in centralni del naše primerjave pa je predstavljeno frazeološko gradivo s
21
sestavino danega izraza. V tem delu je najprej predstavljeno frazeološko gnezdo iz
SSKJ-ja, ki nam služi kot osnova za naše, oblikovano v skladu s kriteriji frazeologije v
ožjem smislu.17
To je, tako kot slovarski pomeni, razdeljeno na več delov, pri čemer se
frazemi uvršajo v dele glede na to, iz katerega pomena izhajajo. Če obstajajo frazemi, ki
jih ni mogoče opredeliti, je frazeološkemu gnezdu dodan en del, v katerem so grupirani
ti »neopredeljivi« frazemi. Nekaj frazemov, ki jih raba izpričuje (potrjeno s korpusno
analizo), a jih še noben frazeološki slovar ne uvršča med svoje gradivo, je bilo dodanih
na novo. Ti so posebej označeni z odebeljenim tiskom. Vsi frazemi so zapisani v
ležečem tisku, v frazeološkem gnezdu jim za pomišljajem sledi razlaga pomena. Po
enakih kriterijih in na enak način je urejeno tudi francosko frazeološko gradivo, s to
razliko, da samim frazemom (torej pred razlago pomena) sledi njihov dobesedni prevod,
ki je pomemben za razumevanje metaforične, simbolične ali metonimične motivacije
frazema.
Tretji del predstavlja na podlagi frazemov in drugih simbolnih in znakovnih pomenov
razkrito konceptualizacijo določene barve pri Slovencih in pri Francozih. Konceptualni
vidiki so predstavljeni pod točkami a, b, c … Tak vidik je oblikovan in izpostavljen le,
če ga izpričuje frazeološko gradivo, saj je to v naši nalogi bistveno za razkrivanje
konceptov.
V razdelku, ki sledi, je predstavljen komentar rezultatov asociativne raziskave v zvezi z
barvami, s katero smo pri rojenih govorcih slovenščine preverili, ali se koncepti,
dobljeni na osnovi jezikovnih kategorij v slovenščini, potrjujejo tudi v njihovih
asociacijah. Poleg tega so v tem delu predstavljeni tudi nekateri aspekti konceptov, ki so
glede na rezultate očitni, a jih frazemi ne izpričujejo.
Vse prekrivnosti in vsa odstopanja, ki smo jih v teh korakih odkrili, razkrivajo sklepne
ugotovitve v petem delu.
17
Ker je za našo nalogo relevantna kakršna koli le to, da je frazem ekspresiven, se z vrstami ekspresivnosti nismo ukvarjali in smo zato iz frazeoloških gnezd, ki so bila oblikovana za namen te raziskave, izpustili kvalifikatorje.
22
3.1 Rdeča
Rdeča je gledano iz zgornjega oz. zunanjega dela prva barva mavričnega svoda. Njena
valovna dolžina je 630 760 nm. Je prva od treh aditivnih primarnih barv.
3.1.1 Simbolika
Rdeča najbolj izstopa iz naravnega okolja, zato je od vedno zasedala najvišje mesto med
barvami. Strokovnjaki pravijo, da se je z rdečo rodil pojem barve. Že v starem
testamentu se razkriva vsa simbolika, ki jo poznamo v zvezi z njo danes: napaka in
prepoved, moč in ljubezen. Ta izvira iz njene primarne simbolike, ki jo predstavljata
ogenj in kri. Oblika manifestacije teh primarnih simbolov je lahko zelo pozitivna, a tudi
grozovito nasilna (Pastoureau 2010). Chevalier in Gheerbrant (1993, 505–507) trdita, da
njena ambivalenca izhaja iz dveh različnih rdečih barv, svetle in temne, kjer se prva
povezuje z dnevom, moškim aktivnim principom, ki je sredobežen, temna pa z nočjo,
skrivnostnostjo, ženskim pasivnim principom, ki je sredotežen.
Njena dvojnost je opazna tudi v toku zgodovine, kjer se jo je sprva povezovalo s
čudežno močjo. Njena prava simbolika se je oblikovala šele z nastankom prvih visokih
kultur, ko je zaradi svoje dragocenosti je krasila le oblačila najvišjih državnih in verskih
dostojanstvenikov. Po propadu Bizanca je postala najdražja med vsemi barvami. V
srednjem veku so tako lahko nosili rdeče plašče le plemiči, ki pa so z izgubo svoje
gospodarske moči izgubili tudi pravico do nošenja le tega. Ob koncu srednjega veka pa
so jo katoličani začeli povezovati z uničujočimi silami podzemlja, peklom … V 18.
stoletju so ji ceno vrnili bogati pripadniki meščanstva, ki so jo po plemiškem vzoru
prevzeli za svojo barvo, kot barvo veljave (Kovačev 1997, 120).
Zaradi svoje aktivnosti in privlačnosti, vročičnosti in dinamičnosti je njen psiho-
fiziološki učinek na ljudi najmočnejši: vedno jo opazimo in nanjo odreagiramo, lahko
očara kot plamen, lahko pa priča o nasilju, jezi in zločinih. Njen dvojni obraz na eni
strani povezujemo z napakami (uporabiti rdeči svinčnik, rdeči karton), nevarnostmi
(rdeči alarm) in prepovedmi (prižgati rdečo luč), po drugi strani z močjo, voljo do
življenja, ljubeznijo … Prav (pretiran) efekt in hitrost učinkovanja jo opredeljujejo kot
najustreznejšo za opozorila.
23
Rdeča je tudi barva veselja: spremlja praznovanja (božič), gledališke ali druge spektakle
(rdeče zavese), je simbol razkošja (razgrniti rdečo preprogo) ter nebrzdane strasti in
pohote (četrt rdečih luči), obenem pa tudi barva revolucij (rdeča zastava). Kot negativna
manifestacija moči lahko postane simbol vojn, prelivanja krvi, uničevanja, jeze in
nasilja. To je navsezadnje barva boga vojne Marsa (oz. Aresa) in je bila prvotno barva
moških, simbolizirala je bojevitost, moč in vojno (Kovačev 1997, 42).
Slika 2: Bog Mars (Dol Celeb, fantasy - mythologies - légendes)
3.1.2 Jezik
3.1.2.1 Etimologija izraza rdeč
Rdeča je bila med barvami prva poimenovana, zato je izraz za to barvo najstarejša
barvna oblika v vseh jezikih. Izraz rdeč se je razvil iz glagola *rudhē-, s pomenom rdeti,
postajati rdeč, to pa indoevropske baze *re dh-, ki je označevala rdeče, rjavo in rumeno
(Snoj 1997, 527).
Rouge tudi v francoščino prihaja iz indoevropske baze *re dh-, in sicer preko
latinščine. Latinščina je sicer poznala kar precej izrazov za to barvo, kar priča o njenem
privilegiranem mestu med barvami (CNRTL).
24
3.1.2.2 Slovarski pomeni izraza rdeč
Slovenščina
Po SSKJ-ju lahko rdeč kot samostalnik18
nadomešča pripadnika levičarske (predvsem
komunistične) stranke ali partizana (zmagali so rdeči), rdeče vino (kozarec rdečega), v
edninski obliki ženskega ali srednjega spola pa rdeča oz. rdeče nadomešča besedno
zvezo rdeča barva. Samostalniške oblike so v slovenščini enobesedni idiomatski izrazi,
frazemov med njimi ni.
Nadalje SSKJ navaja, da se pridevnik rdeč nanaša na:
1. to, kar ustreza barvi krvi ali (zrele) jagode,
2. to, kar je rdečkaste barve in
3. na idejo socializma in komunizma ter vsega, kar je na to ideologijo vezano.
Z navedenimi pomeni se strinjamo.
Francoščina
Vsi navedeni pomeni rdečega v vlogi samostalnika se prekrivajo tudi s francoskimi
ustreznicami, saj je le rouge lahko pomeni rdečo barvo, pripadnika skrajne levice
(komunista, revolucionarja) ali rdeče vino. V francoščini tako samostalniško rabo
potrjujejo tudi s frazemi, in sicer za barvo (le rouge est mis: 'rdeč (znak) je postavljen' –
spremembe niso več možne (kar je, je); passer au rouge: 'iti skozi rdečo' – prevoziti
rdečo luč, v prenesenem pomenu se uporablja tudi za situacijo, ki postane slaba,
kritična) in rdeče vino (un petit rouge 'en mali rdeč' – kozarec rdečega vina; du gros
rouge (qui tache) 'debel rdeč (ki pušča madeže)' – običajno rdeče vino). Sicer pa je v
francoščini to pomensko polje še širše, saj samostalnik le rouge lahko pomeni tudi polje
oz. kritičen prag ali vrednost, ki je na določeni lestvici dosežen in je navadno obarvan
rdeče (tudi v frazemu être dans le rouge 'biti v rdečem' – biti v težki, kritični situaciji,
tudi v minusu), barvo razbeljenega oz. žarečega železa, rdečico (tudi v frazemu le rouge
lui monte ou visage/aux joues/au front: 'rdečica je prišla komu na obraz/lica/čelo' – kri
je butnila komu v glavo, zardel je) in celo rdečilo (tudi v frazemu avoir un pied de rouge
(sur les joues): 'imeti en čevelj ličila (na licih)' – biti zelo/pretirano naličen). Za pomen
razbeljenega železa v slovenščini nimamo ustreznega prevoda z izrazom rdeč. Kot je
razvidno, pa sicer v slovenščini te pomene tvorimo z izpeljankami iz besede rdeč
18
Prislov rdeče v slovenščini ni del nobenega frazema, zato ga na tem mestu ne omenjamo.
25
(rdečica, rdečilo) ali z dvodelnimi besednimi zvezami, kjer je rdeč v vlogi pridevnika
(rdeče številke ali rdeče območje).
Le Petit Robert tudi pridevniško vlogo razširi iz naših treh na njihovih pet kategorij, a je
v bistvu dodana le ena, saj francoski slovar našo 2. kategorijo, torej predmete, ki so
rdečkaste barve, deli na tisto, kar postane rdeče zaradi navala krvi, in tisto, ki ima
intenziven rdeč barvni ton samo po sebi (npr. lasje ali živalska dlaka). Dodan je torej le
en pomen, in sicer razbeljeno, žareče. Zaradi te razširjenosti pomena, ki smo ga dodali
pod francoski četrti del frazeološkega gnezda, s slovenskim četrtim (razširjenim) delom
frazeološkega gnezda sovpada francoski peti del.
3.1.2.3 Frazemi z izrazom rdeč
Slovenščina
Frazeološko gnezdo pod geslom rdeč v SSKJ-ju je naslednje:
● ekspr. rdeči bojevnik – (severnoameriški) Indijanec; rdeči kotiček – nekdaj
prostor v podjetju, ustanovi, namenjen politični, kulturni dejavnosti; Rdeči
križ – mednarodna zdravstvena organizacija; pog. rdeči križ – rešilni
avtomobil; ekspr. posaditi, spustiti komu rdečega petelina na streho – zažgati
komu hišo; publ. rdeči planet – Mars; Rdeči polmesec – v muslimanskih
državah mednarodna zdravstvena organizacija; ekspr. cenzor je večkrat
uporabil rdeči svinčnik – prečrtal, prepovedal objavo določenega (dela)
besedila; publ. rdeči telefon – neposredna telekomunikacijska povezava med
vladama Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; žarg., igr. priti ven z
rdečo barvo – izigrati karto z rdečim znakom; rdeča garda – oborožene enote
proletariata v oktobrski revoluciji in državljanski vojni po njej; ekspr. mož z
rdečo kapo – prometnik (na železnici); publ. prižgati rdečo luč za gradnjo –
uradno prepovedati gradnjo; ekspr. to je rdeča nit vseh pogovorov – bistveni
sestavni del; knjiž. hiše z rdečo svetilko – javne hiše
V naši različici frazeološkega gnezda, ki je popravljena v skladu s kriteriji frazemov,
navedenimi v metodologiji, smo frazeološko gnezdo razdelili na štiri dele. Prvi trije
predstavljajo frazeme, ki spadajo pod navedene tri pomene rdečega, četrti pa je dodan,
saj gre za razširjen pomenski kontekst. Iz frazeološkega gnezda so bili izvzeti tisti
26
izrazi, ki jih raba ne potrjuje (preverjeno z anketo in potrjeno z besedilnim korpusom
Gigafida) in tisti, ki ne izpolnjujejo vseh 4 kriterijev frazeologije v ožjem pomenu.
Dodani pa so frazemi, ki jih raba izpričuje kot del jezikovnega fonda govorcev in ki
obenem izpolnjujejo navedene kriterije. Tako preurejeno frazeološko gnezdo za
pridevnik rdeč izgleda takole:
● 1. uporabiti rdeči svinčnik – prečrtati, prepovedati objavo določenega
(dela) besedila; rdeči križ – rešilni avtomobil; priti ven z rdečo barvo –
izigrati karto z rdečim znakom; prižgati rdečo luč za kaj – kaj uradno
prepovedati; hiše z rdečo svetilko – javne hiše; rdeča četrt – četrt, kjer so
javne hiše; razgrniti komu rdečo preprogo – nekoga sprejeti z vsemi častmi;
pokazati komu/čemu rdeči karton – pozvati koga k odstopu s položaja,
ukiniti kaj; rdeče številke – številke, ki kažejo negativno bilanco;
● 2. rdeč kot kuhan rak/puran/mak/makov cvet/kri/ogenj – zelo rdeč; rdeč od
jeze/sramu … – zelo jezen/osramočen; rdeči planet – Mars; rdeči bojevnik –
(severnoameriški) Indijanec;
● 3.19
imeti rdečo izkaznico – biti član Zveze komunistov Jugoslavije; rdeča
nevarnost – nevarnost, ki so jo komunistične države predstavljale
kapitalističnim (tudi nevaren vpliv skrajnih levičarjev – bivših komunistov);
● 4. posaditi, spustiti komu rdečega petelina na streho20 – zažgati komu hišo;
rdeči telefon – neposredna telekomunikacijska povezava med vladama
Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; rdeča nit – bistveni sestavni
del; rdeči alarm – najvišja stopnja nevarnosti.
Iz prvega dela smo izločili besedni zvezi rdeči kotiček in mož z rdečo kapo, ker sta
zastareli. Še več, po pregledu zadetkov v korpusu Gigafida mož z rdečo kapo ne
predstavlja več prometnika, temveč Božička, razlaga ob rdečem kotičku pa že sama
priča, da gre za frazem, ki ni več aktualen in zato tudi razumljen ne. Prav tako smo
19
Frazeološko gnezdo za tretji pomen pridevnika rdeč smo sicer oblikovali v skladu z merili, ki smo si jih zastavili na začetku, a ne moremo spregledati dejstva, da ta pomen že sam po sebi nosi konotacijo, naj bo
ta pozitivna ali negativna. 20
Rdeči petelin je sinonim požara. Keber (2011, 692) pravi, da je Ogrinec že leta 1868 zapisal, da petelin zaradi svoje žerjave barve in leskečega očesa simbolizira plamen. Kam točno umestiti ta frazem bi lahko
še diskutirali, a vendar mislim, da se petelina kot simbol ognja ne pozna več. Res pa je, da je na strehah nekaterih starejših stavb še mogoče opaziti pločevinastega petelina. Ljudje so namreč verjeli, da ima ta žival, ki oznanja sončni vzhod, magično moč in da s svojim petjem odganja zle duhove ter tako varuje hišo pred udarci strele.
27
izpustili Rdeči križ in Rdeči polmesec, saj gre za imeni organizacij brez ekspresivnega
pomena.
V drugem delu je bilo dodanih nekaj primer tipa rdeč kot … , kjer je pridevniška vloga
rdečega gotovo najpogostejša. Brez razlikovanja se uporabljajo za rdeče in rdečkasto, a
so za slednji pomen pogostejše, zato smo jih uvrstili v ta del frazeološkega gnezda.
Katero koli od zgoraj naštetih primer lahko torej uporabimo ne glede na to, ali želimo
poudariti intenziteto rdeče barve določenega predmeta ali le rdečkasto barvo (navadno
na obrazu), ki je posledica krvi, ki človeku butne v glavo in odraža močne čustvene
odzive (jeze, sramu, zmede, boječnosti). Navedene primere v začetku tega dela gnezda
so frazemi, če je njihova idiomatičnost skrita v metonimijah, ki namesto intenzivnosti
občutkov opisujejo njihovo zunanjo manifestacijo oz. posledico. Redkeje, a vendarle,
lahko tovrstne primere poleg zelo močnih čustev na enak način (torej kot metonimije)
nadomeščajo tudi posledice fizičnih dejavnikov: visoke temperature, alkohola, davljenja
ali sončnih opeklin.
V tretjem pomenu SSKJ kot frazem navaja le rdečo gardo (oborožene enote proletariata
v oktobrski revoluciji in državljanski vojni po njej), ki po našem mnenju prej sodi v
terminološko gnezdo, saj ne izpolnjuje kriterija ekspresivnosti. Nasprotno pa smo v
gnezdo vključili frazem imeti rdečo izkaznico, ki ga SSKJ kot ilustrativno gradivo
navaja kar pod tretjim pomenom, a izpolnjuje vse kriterije FE. Poleg tega smo v to
frazeološko gnezdo vključili še FE rdečo nevarnost, za katero prav tako lahko trdimo,
da izpolnjuje vse kriterije frazeologije v ožjem smislu in katere prisotnost v živem
jeziku potrjuje tudi korpusna analiza s 102 konkordancama.
V frazeološko gnezdo pod razširjen četrti del je bil dodan frazem rdeči alarm. Noben
frazeološki slovar ga še ne uvršča med frazeme, čeprav je stalnica predvsem
publicističnega diskurza, njegovo stalno rabo potrjuje tudi korpus s 139 konkordancami.
Ne gre prezreti vloge rdečega v teh frazemih, kjer je rdeče sinonim pomembnosti.
Zaradi svojih psiho-fizioloških učinkov je vedno hitro opažen in njegovo sporočilo je
vedno močno.
Francoščina
Francosko frazeološko gnezdo bi glede na predstavljen način izoblikovali takole:
28
● 1. agiter le chiffon rouge: 'mahati z rdečo cunjo'– drezati v osje gnezdo,
načeti polemično temo pogovora; dérouler le tapis rouge: 'razgrniti komu
rdečo preprogo' – nekoga sprejeti z vsemi častmi; être la lanterne rouge: 'biti
rdeča svetilka' – biti zadnji; être sur liste rouge: 'biti na rdečem seznamu' – ne
imeti objavljene številke v telefonskem imeniku, biti pomemben; manger du
pain rouge: 'jesti rdeči kruh' – živeti od zločinov in umorov; méchant comme
un âne rouge: 'hudoben kot rdeči osel' – zelo hudoben, tudi zahrbten; montrer
le carton rouge: 'pokazati rdeči karton' – pozvati koga k odstopu s položaja,
ga izključiti, onemogočiti; lanterne rouge – 'rdeča svetilka' – bordel; talon
rouge: 'rdeča peta' – plemič, človek visoke družbe;
● 2. être rouge comme un coquelicot/un coq21
/une écrevisse/un homard22/une
tomate/une pivoine: 'biti rdeč kot mak/puran/rak/paradižnik/potonika'; être
rouge de colère/de honte: 'biti rdeč od jeze/od sramu' – biti zelo jezen,
osramočen; la planète rouge: 'rdeči planet'– Mars;
● 3. péril rouge: 'rdeča nevarnost' – nevarnost, ki so jo komunistične države
predstavljale kapitalističnim;
● 4. tirer à boulets rouges sur qqn.: 'streljati na koga z razbeljenimi kroglami'
– koga silovito, brez prizanašanja napadati (navadno verbalno);
● 5. téléphone rouge: 'rdeči telefon' – neposredna telekomunikacijska
povezava med vladama Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; fil
rouge: 'rdeča nit' – bistveni sestavni del pojava, ključna ideja; alerte rouge:
'rdeči alarm' – alarm najvišje pomembnosti.
Poleg omenjenega pozna francoščina tudi frazeme, ki so tvorjeni s prislovom. Sem
spadajo voter rouge: 'voliti rdeče' – voliti skrajno levičarsko stranko, voir rouge: 'videti
rdeče' – tako močno se razjeziti, da izgubiš kontrolo nad sabo in se fâcher tout rouge:
'rdeče se razjeziti'– silno se razjeziti.
21
Besedi coq sicer ustreza v slovenščini petelin; narečno uporabljamo tudi v slovenščini primero rus ku
petelin. 22
V francoščini imajo kot primero dodano še posebno vrsto raka, tj. jastog.
29
3.1.3 Primerjalna analiza koncepta rdečega v obeh jezikih
3.1.3.1 Izhodiščna področja Slovencev
a) Rdeča je nevarnost in prepoved
Rdeča je sama po sebi zelo močna barva, ki privlači pozornost, zato se ni čuditi, da so z
njo označene vse resne prepovedi ali stvari, pri katerih je potrebna velika mera
previdnosti. Tako lahko razumemo njeno vlogo v:
- frazemih: pokazati komu/čemu rdeči karton, rdeče številke, spustiti komu
rdečega petelina na streho, rdeči telefon, rdeči alarm … ;
- simboliki rdečega križa (nujna pomoč);
- zvezi z reševalnimi ekipami, npr.: gasilska oprema, obleke reševalcev, obleke
ekip prve pomoči … ;
- cestnoprometni signalizaciji: rdeča luč na semaforju, obrobe prometnih
znakov za opozorila in prepoved, opozorilni napisi nad avtocestami, rdeči
trikotnik … in
- terminologiji: rdeči karton in rdeča luč (šport), rdeče območje (borza).
b) Rdeča je moč
Zaradi izjemne moči in aktivnosti, ki jo izžareva, jo za svojo barvo radi vzamejo
revolucionarji. Gotovo je implikacija moči (izpeljana iz psihofizioloških učinkov same
barve in simbolike ognja) tudi razlog, da so si barvo izbrali predstavniki proletariata v
oktobrski revoluciji, iz katere se je kasneje prenesla na vsa socialistična gibanja in
zaradi katere jo danes mnogi enačimo s komunizmom in nasploh skrajnimi levičarskimi
gibanji. To se torej potrjuje v:
- frazemih: rdeča nit, rdeči telefon in (sicer še neevidentiranem frazemu)
razgrniti rdečo preprogo komu …;
- politično obarvanih konotativnih pomenih rdeče zastave in rdeče zvezde, kot
tipično socialističnih oz. komunističnih simbolov, ki se še vedno uporabljata
za izražanje podpore tem ideologijam in hkrati nestrinjanja s politiko Zahoda;
- simboliki rdečih emblemov, ki so tipično revolucionarni;
- zgodovinskih dejstvih, ki pričajo, da so veljaki, ki so s svojimi rdečimi kosi
oblačil kazali lastno moč, veljavo in pomembnost.
30
c) Rdeča je razuzdanost
Zaradi presežnega, ki ga implicira rdeča, se jo uporablja tudi v pomenu pohotnosti in
razuzdanosti kot neobrzdani obliki spolne strasti. To se kaže v:
- pomenih frazemov: hiše z rdečo svetilko, rdeča četrt in
- uporabi rdeče barve (poleg črne) v erotičnih butikih in v revijah z erotično
vsebino.
3.1.3.2 Izhodiščna področja Francozov
a) Rdeča je nevarnost in prepoved
Ustreznice slovenskim frazemom, ki potrjujejo to simboliko rdečega, dobimo tudi v
francoskem okolju, in sicer v:
- frazemih: être dans le rouge, téléphone rouge, alerte rouge, montrer le carton
rouge, passer au rouge, agiter le chiffon rouge …;
- terminu zone rouge 'rdeča cona', ki se na splošno uporablja za vsa nevarna
območja, kjer je prepovedano zadrževanje ljudi; zgodovinsko je to na primeru
Francije pomenilo del ozemlja na severu, ki je bilo v prvi svetovni vojni
najbolj prizadeto (strupene snovi, veliko trupel …);
- zgodovinskem pomenu rdeče zastave, ki je bila v času francoske revolucije
obvezna spremljevalka razglasitev t. i. »hitrih sodov«, kjer so oborožene sile s
svojo intervencijo razganjale ljudi, ki so se ob teh dogodkih združevali na
shodih;
- simboliki rdečega križa;
- zvezi z reševalnimi ekipami, npr.: gasilska oprema, obleke reševalcev, obleke
ekip prve pomoči … ;
- cestnoprometni signalizaciji kot pri Slovencih.
b) Rdeča je moč
Tudi ta vidik se potrjuje s:
- frazemi: être sur liste rouge, dérouler le tapis rouge in talon rouge, ki izhaja
iz konkretnega zgodovinskega dejstva;
- simboliko rdeče barve kot nosilko revolucionarnih vstaj (po fr. revoluciji je to
rdeča zastava);
- zgodovinskimi dejstvi (pred srednjim vekom), ko so rdečo lahko nosili le
cerkveni dostojanstveniki in visoko plemstvo.
31
c) Rdeča je razuzdanost
Tudi v francoščini poznajo ta aspekt rdeče. Kaže se v:
- pomenih frazemov: lanterne rouge in quartier rouge in
- imenu svetovno znanega kabareta Mulin rouge, ki je slovel po brhkih dekletih
in njihovem zapeljivem plesu.
d) Rdeča je agresija
Agresija je temna stran moči. Iz sicer pozitivne lastnosti se moč spremeni v
destrukcijsko silo, agresijo, nasilje in jezo. Tudi ta njen obraz se kaže v:
- frazemih: voir rouge, se fâcher tout rouge,23méchant comme un âne rouge,
manger du pain rouge…
- simboliki, kjer se jo resda povezuje s krvjo kot življenjsko tekočino, a na
drugi strani tudi z prelivanjem le-te24
.
3.1.4 Asociativni vidik koncepta rdečega pri Slovencih
Zgodovinsko rdeča predstavlja prvo barvo, ki je dobila ime, zato ni čudno, da je stoletja
dolgo kraljevala med barvami. Danes jo v zahodnoevropski narodi po priljubljenosti
večinoma uvrščajo na drugo mesto (z enakimi odstotki kot zeleno), kamor se je uvrstila
tudi v naši anketi. Raziskave Kovačeve (1997, 139) pa kažejo na njeno nižjo
priljubljenosti med Slovenci.
Sicer anketa razkriva povezave z vsemi simboličnimi pomeni. Tisti, ki jo imajo najraje,
so jo opisali kot toplo in pozitivno, ki izžareva močno energijo; tisti na drugem polu pa
ji pripisujejo tako agresijo kot tudi preveliko vpadljivost. Tudi asociacije so izrazito
bipolarne, od cveta do krvi in napadov. Nekaj anketirancev pa je kot asociacijo navedlo
tudi opozorilni znak stop.
Kakorkoli, najbrž lahko domnevamo, da je ta bipolarna (ne)naklonjenost rdeči skrita v
vsakem posamezniku, saj recimo nihče ne bi imel rdeče pobarvanega doma, a jo po
drugi strani več kot dve tretjini anketirancev povezuje z ljubeznijo in več kot tretjina z
mladostjo, pri čemer rdeča izmed vseh navedenih barv vodi. Prav tako anketa kaže, da
23
V slovenščini imamo frazem rdeč od jeze, ki pa je metonimični in gre za opis barve obraza ob veliki jezi, ne pa za enačenje rdečega z jezo, še manj pa s krvjo in umori. 24
Točno iz tega vidika je zrasel simbol rdeče zastave.
32
jo v veliki meri povezujemo s skoraj vsemi prazniki (dan žena, novo leto, božič, 1. maj),
pa tudi z življenjskimi uspehi, kjer si prvo mesto deli z modro. Predvsem pa se rdečo
povezuje z energijo, lahko bi celo rekli, da posebej takrat, ko je ta v nekih mejnih ali že
presežnih merah. To so prvo pokazale asociacije na barvo, potem pa še dodelitev te
barve Štajercem. Kar 50 % anketirancev se je odločilo tako, in sicer zato, ker se o
Štajercih goji stereotip temperamentnosti, ognjevitosti, vročekrvnosti, uporništva,
energičnosti, živahnosti, odločnosti, strastnosti, pozitivizma, vzkipljivosti in celo
srboritosti (Trstenjak 1992).
3.1.5 Sklepne ugotovitve o konceptualizaciji rdeče barve
Vpadljivost rdeče je tako izrazita, da se zdi, da noben narod nima do te mere
spremenjene percepcije. Za označevanje nevarnosti in prepovedi se zdi rdeča ustvarjena
kot nalašč. Kot Slovenci ji tudi Francozi jo povezujemo s pohoto in strastjo. Ne več tako
enotna pa je njena simbolika moči – predvsem, ko ta kaže svoj negativni pol. Slovenci
in Francozi jo povezujejo z močjo, kar izhaja iz simbolike ognja, a sojo politični
dogodki, ki so se tesno navezovali na rdečo, precej omadeževali, predvsem v državah
zahodnega bloka. Za Slovence ima rdeč v pomenu socialista, komunista oz. bolj splošno
simpatizerja levih strank izrazito konotacijo, vendar ne pri vseh enako; razlikuje se
glede na politično opredeljenost posameznika. V tipično Zahodni kulturi, kamor
uvrščamo tudi Francijo, pa ima v stilu ameriškega reka »Better dead than red.«25 rdeča
izrazito negativen konotativni pomen. Ob teh pomenih rdeče v slovarjih namreč
največkrat stoji kvalifikator pej., tj. slabšalno. Seveda je ta konotacija vezana na
politično-zgodovinsko umeščenost in opredeljenost teh dveh držav v času hladne vojne.
To pa ni edina razlika. Bolj bije v oči, da Slovenci za razliko od Francozov rdeče nikoli
ne povezujemo z agresijo. Francoski manger du pain rouge, kjer je rouge metonimija za
kri in umore, v slovenščini striktno nadomeščamo s pridevnikom krvav, npr.: imeti
krvave roke. Ali razlog tega izvira iz istega politično-zgodovinskega ozadja? Tega ne
moremo trditi z gotovostjo, a vendarle je kri ob ognju najmočnejša asociacija z rdečo,
njena simbolika se konec koncev (ob simboliki moči) izpričuje v revolucionarnih
simbolih. Potrjujejo pa jo tudi asociacije, ki jih ob rdeči navajajo Slovenci in iz katerih
lahko sklepamo, da so torej del koncepta rdečega. Skoraj nemogoče je verjeti, da se na
25
V pomenu: raje mrtev kot komunist.
33
jezikovni ravni ta negativna simbolika, povezana s prelivanjem krvi, ni izrazila. Torej si
moramo zastaviti vprašanje, ali ni bila nemara simbolična vez rdeče z agresijo v jeziku
umetno pretrgana!26
Izvor te opisane jezikovne specifike, ni dokazan, pač pa je le naša
domneva, za potrditev katere bi bilo potrebno dodatno raziskovanje, ki bi se npr. lahko
začelo tako, da bi frazeme preverili tudi v jezikih drugih držav s takšnim političnim
režimom.
3.2 Oranžna
Oranžna spada med sekundarne barve. Dobimo jo z mešanjem rdeče in rumene. Njena
valovna dolžina je 560 590 nm.
3.2.1 Simbolika
Oranžna, pravita Chevalier in Gheerbrant (1993, 413), je barva, ki žari kot ogenj ali
vulkan, s katerima jo tudi največkrat asociiramo. V barvnem spektru se nahaja med
rumeno in rdečo in deloma tudi njene psihološko-simbolične implikacije iščemo v tem
prehodu. Kot taki ji pripisujemo npr. zadovoljstvo, družabnost in veselje, a tudi
ovaduštvo. Ima pa tudi čisto svoje atribute, ki so v Zahodni kulturi negativno
predznačeni: vsiljivost, ekstravertiranost in cenenost. Med antičnimi bogovi jo je nosil
Dioniz, ki je kot komplementarna modri (duhovnost in preudarnost) izraz veselja do
življenja in celo razuzdanosti.
26
S tem mislimo na netolerantno politiko komunističnega sistema.
34
Slika 3: Dioniz (Nova Akropola, kulturno društvo) Sicer je evropska kultura to barvo sprejemala kot podrejeno in jo jemala bolj kot
prehodno. Prvič jo je kot resnično oranžno za svoj razpoznavni znak sprejela dinastija
»oranžnih«, ki so izvirali iz provansalskega mesta Orange. Bili so protestanti in njihova
vera se je kmalu začela širiti v Anglijo in na Irsko, kjer so se zaradi tega vneli hudi boji
z »zelenimi« katoliškimi Irci. »Oranžni« princi, ki so bili kar nekaj stoletij regenti
nizozemske province, so tam pustili tako močan pečat, da je oranžna postala nacionalna
barva Nizozemcev (Kovačev 1997, 79 85).
Na vzhodu ima oranžna veliko bolj pozitivne implikacije kot v Zahodni kulturi.
Konfucianizem jo razume kot simbol prehajanja in spreminjanja, kot večno iskanje
ravnovesja med energijami. Z Budo postane celo barva razsvetljencev (Kovačev 1997,
82 83) .
3.2.2 Jezik
3.2.2.1 Etimologija izraza oranžen
Oranžen je izraz, ki je preko nemščine k nam prišel iz francoščine. Nedvomno izhaja iz
francoskega orange, ki je tako izraz za sadež kot za barvo tega sadeža. V francoščino je
preko arabščine prišel iz perzijskega izraza za isti sadež (nāranğ), pri čemer je začetni n
izginil; bil je namreč narobe interpretiran kot del nedoločnega člena. (Snoj 1997, 411)
Oranžna ima v Zahodni kulturi nekako podrejeno vlogo. Razlog ni le v tem, da gre za
sekundarno barvo, saj sta takšni tudi vijoličasta in zelena (oz. rumena), pač pa temu
botruje predvsem dejstvo, da oranžne v naravnem okolju te kulture ni bilo najti.
(Kovačev 1997, 79) V Evropo, natančneje v južno Italijo, so križarji v 11. stoletju
prinesli grenko pomarančo. Njene sladke različice Evropa ni poznala do poznega 15.
stoletja, ko so portugalski pomorščaki pomarančevec predstavili v Sredozemlju. V
francoščini prvi zapisi o pomarančah v rokopisih datirajo v 13. stoletje, v pridevniški
vlogi – torej kot barva – pa šele v sredino 16. stoletja (TLFI).
35
3.2.2.2 Slovarski pomen izraza oranžen
Slovenščina
SSKJ po našem mnenju ne navaja primerne definicije za besedo oranžen. Oranžen kot
pridevnik namreč pojasnjuje s pridevnikom pomarančen, ki ga očitno jemlje kot
sopomenko oranžnega, kar seveda ni. Da je naša trditev pravilna, potrjuje kar sam SSKJ
z opredelitvijo pridevnika pomarančen. Zanj pravi: nanašajoč se na pomarančo ali
pomarančevec (ne pa na njeno barvo).
Predlagan popravek z naše strani bi se glasil: ki je take ali podobne barve kot
pomaranča. To bi ostal edini pomen.
Francoščina
Francoščina ima enak izraz za pomarančo, torej samostalnik in pridevnik, ki je definiran
podobno, kot smo ga mi zgoraj definirali za slovenščino: tj. takšne barve, ki je podobna
barvi pomaranče. Tudi v francoščini je to edini pomen.
3.2.2.3 Frazemi z izrazom oranžen
Slovenščina
SSKJ ne navaja niti enega samega frazema pod geslom oranžen, prav tako pa tudi ne
Kebrov frazeološki slovar in Spletni frazeološki slovar.
Francoščina
V francoščini v samostalniški obliki, torej v pomenu pomaranče, v slovarjih najdemo tri
frazeme: On presse l'orange et on jette l'écorce.: 'Ožmemo pomarančo in odvržemo
olupek.' – ko nekoga do konca izkoristimo, ga zavržemo, ga ne rabimo več; apporter
des oranges à qqn: 'prinesti nekomu pomaranče' – nekoga obiskati v bolnišnici ali v
zaporu in glisser sur une pelure d’orange: 'zdrsniti na pomarančnem olupku' – za las
spodleteti. Žal iz teh frazemov ne moremo sklepati na koncept oranžnega v francoščini,
kot tudi ne iz tistih, ki bi navajali pomen oranžnega, saj tudi Francozi, tako kot mi, v
pridevniški obliki nimajo niti enega frazema za to barvo.
36
3.2.3 Primerjalna analiza konceptov oranžnega v obeh jezikih
Konceptov oranžne barve na podlagi slovenskih in francoskih frazemov ne moremo
izdelati, saj slednji ne obstajajo. Njihovo odsotnost lahko pripišemo prav poznemu
prepoznavanju te barve kot čiste barve in ne le odtenka rdeče ali rumene. Zdi se, da se je
predvsem rdeči (v manjši meri tudi rumeni) barvi pripisala njena simbolika. Kot dokaz
za trditev navajamo primer ognja.
To seveda ne pomeni, da oranžno zaznavamo le kot barvo. Gotovo ima širši koncept, ki
pa se v jeziku (še) ni izrazil. Ali se kdaj bo, ne moremo vedeti, saj oranžna tudi v drugih
oblikah svoje pojavnosti močno spominja na koncept rdeče, predvsem zaradi podobnega
psihološkega in fiziološkega učinkovanja na človeka. A vendar ta ni enak. Zaznati je, da
oranžna na Zahodu predstavlja le »omiljeno rdečo«. To npr. dokazuje že termin oranžni
alarm (tudi v francoščini), ki ni tako »alarmanten« kot rdeči. Kot odmik od rdeče in v
tem pomenu prav od nasilnosti, lahko razumemo tudi izbiro oranžne v politično-
zgodovinskem terminu oranžna revolucija. Oranžna tako ne prepoveduje, temveč le
opozarja, pa tudi tako močna še ni, da bi lahko bila agresivna, temveč izraža le
energičnost. Te ugotovitve, kot rečeno, lahko tako pri Slovencih kot pri Francozih poleg
omenjenih terminov potrdimo le z nejezikovnimi oblikami pojavnosti oranžne.
Kot barvo opozoril jo utemeljujejo signali prometne signalizacije (oranžna luč na
semaforju, smerniki pri vozilih, luči za posebni prevoz), oranžni jopiči, ki si jih
nadenemo, da smo opazni na cestišču ter oblačila in prevozna sredstva cestnih služb.
Kot energična, pozitivna (brez negativnega pola živosti) barva se izkazuje, ker jo
asociiramo s plamenom ter vitaminsko bogatim sadjem in napitki, ki osvežujejo telo.
Zdi se, da so te njene pozitivne implikacije vse bolj občutene, saj se oranžna pogosteje
izbira v gospodarskih branžah (npr. telekomunikacijsko omrežje T2, vodilna evropska
telekomunikacijska koprodukcija Orange) in politiki (npr. stranka Zares). Na njene
pozitivne učinke opozarja tudi Pastoureau (2010), ki pravi, da oranžno izrabljamo za
ubijanje monotonosti in vzbujanje dobrih občutkov, zato naj bi bila njena uporaba
pogosta na zavojčkih zdravil, v transportu (la Carte orange, le train Corail), v
restavracijah, kjer naj bi celo povečevala apetit in pospeševala prebavo.
37
3.2.4 Asociativni vidik koncepta oranžnega pri Slovencih
Tradicionalna vloga oranžne barve je zelo skromna. Kot je bilo prikazano že v poglavju
etimologije izraza, je tako sama barva kot tudi izraz zanjo v evropsko kulturo prišel
pozno. Ne glede na povedano, pa Kovačeva (1997, 129) opozarja, da so, glede na
omenjene omejitve, »njene simbolične implikacije relativno izčrpne.« To gre pripisati
povečani uporabi te barve v zadnjih desetletjih. Kovačeva (prav tam) sicer poudarja
močno razširjeno simboliko te barve tako v pozitivno kot negativno stran, s čimer se
moramo strinjati tudi mi. Anketa namreč kaže, da jo asociiramo s prijetnimi stvarmi: s
pomarančami, zato ji pripisujemo svežino, s plamenom in soncem, zato ji pripisujemo
toploto, svetlobo in energijo ter posledično tudi z življenjem in veseljem. Njena
priljubljenost se kaže tudi v tem, da bi jo izmed mavričnih barv največ (18 %)
anketirancev izbralo za barvo svojega doma. Nadalje se jo povezuje s prijetnimi čustvi;
npr. zadovoljstvom, sprejemanjem in presenečenostjo. Tako jo vidi večina anketirancev
(tretjina ali več). S srečo jo povezuje 22 %, kar pomeni, da jo razumemo kot drugo
najsrečnejšo barvo. Da je sreča oz. natančneje veselje in živahnost njen tako rekoč
glavni atribut potrjujejo tudi dejstva, da jo je kar 24 % anketirancev povezalo z
mladostjo, 29 % s praznovanjem, 39 % anketirancev pa meni, da ta barva najbolje opiše
pustovanje. Poleg tega oranžno barvo kar 21 % anketiranih pripisuje Dolenjcem, za
katere Trstenjak (1992) in Musek (1994) pravita, da med Slovenci gojimo stereotip
veseljakov, toplih, prijaznih, dobrodušnih in odprtih ljudi. Ta stereotip se potrjuje tudi v
naši anketi, kjer so anketiranci ljudem, ki so jih označili z oranžno, na prvem mestu
pripisali toplino, radost in veselje, poleg tega pa še odprtost in komunikativnost.
Težko pa je razložiti neskladje med zgoraj naštetimi pomenskimi implikacijami te barve
in njeno nepriljubljenostjo. Oranžna je na lestvici priljubljenosti na predzadnjem mestu.
28 % anketirancev jo je postavilo na predzadnje mesto, sploh pa jo je več kot 60 %
anketirancev uvrstilo na zadnja tri mesta. Kako to pojasniti? Naša anketa daje nekaj
takšnih pojasnil. Anketiranci, ki so oranžno postavili na zadnje mesto, so jo opisali kot
preveč kričečo, preveč udarno in izstopajočo. Več anketirancev jo je tudi uvrstilo med
neprivlačne in razburjajoče barve.
Nekateri anketiranci so jo opisali kot toplo-hladno barvo, s čimer se strinjamo. Kot tako
jo dojemamo, ker je barva ognja, a tudi barva jeseni in sončnega zahoda. Nekaterim so
38
bližje njene pozitivne implikacije, drugim pa negativne. Zanimiv je komentar ene izmed
anketirank, ki oranžno opisuje kot zapleteno barvo. Ob pogledu na te skrajno nasprotne
rezultate, ki jih o njej daje anketa, se moramo s to trditvijo kar strinjati.
Velja opozoriti, da oranžni, glede na rezultate ankete in njeno vse pogostejšo rabo v
različnih sferah (politični, gospodarski, duhovni …), priljubljenost raste. Čemu to
pripisati, je težko reči, a najbrž lahko predpostavimo, da je k temu vsaj delno doprinesla
tudi globalizacija in mešanje kultur; zdi se namreč, da so se izredno pozitivne
implikacije oranžne iz daljnega vzhoda prijele tudi oranžne v Evropi.
3.2.5 Sklepne ugotovitve o konceptualizaciji oranžne barve
V primeru oranžne je primerjava zelo okrnjena. Ker je dolgo časa nismo prepoznavali
kot samostojne barve, v zavesti zahodnoevropskih narodov ni oblikovala dovolj trdnih
konceptov, da bi se ustalili tudi v jeziku. Kot je prikazano, je njena simbolika zelo
podobna rdeči, le z manj intenzitete – to velja tako za opozorilo kot tudi za energijo, in
sicer tako pri Francozih kot pri Slovencih.
Naj tu omenimo, da raziskovalci simbolike barv (Kovačeva, Pastoureau ter Chevalier in
Gheerbrant) trdijo, da se oranžno povezuje tudi s cenenostjo, saj se jo v našem okolju
doživlja precej nenaravno. Pastoureau npr. meni, da smo jo zbanalizirali prav s tem, ko
smo jo začeli preveč izkoriščati (v mislih ima umetno ustvarjene oranžne predmete,
predvsem plastiko, kič …). Nimamo jezikovnega gradiva, ki bi to potrjevalo, pa tudi
asociativna metoda ga ne razkriva, zato tega aspekta oranžne ne moremo potrditi.
Kovačeva (1997, 163) pa ji poleg cenenosti pripisuje tudi površinskost. Pravi, da se je je
ta prijela predvsem zaradi presežkov pozitivne energije (včasih kar evforije), (pre)velike
sproščenosti, ki se kaže navzven, in jo nekateri enačijo kar z neumnostjo. V prid svoji
tezi, da oranžna implicira predvsem nagonskost in ekstraverzijo, dodaja, da te lastnosti
izhajajo iz njene postavitve v barvnem krogu, kjer stoji nasproti hladni in razumski
modri. Na nek način se morda plitkost in ekstarverzija potrjujeta v konceptu Slovencev
z izpričano močno korelacijo oranžne s pustovanjem v rezultatih ankete.
39
3.4 Rumena
Rumena ima valovno dolžino 565 590 nm. Spada med osnovne oz. primarne barve
subtraktivnega mešanja in je tretja mavrična barva.
3.4.1 Simbolika
Rumeno najpogosteje povezujemo s soncem, a skozi zgodovino Zahod kaže izredno
odklonilen odnos do te barve. Že od srednjega veka so se je posluževali za označevanje
sleparjev (ponarejevalcev) in družbenih izobčencev (npr. prostitutk, nezakonskih mater,
zadolžencev …), kasneje pa Judov. Spomnimo se npr. njihove rumene zvezde. Ta njena
simbolika je postala tako močna, da so jo prepovedali uporabljati v krščanskih in celo
judovskih cerkvah. Najbrž so to barvo okarakterizirali kot negativno, ker je rumena polt
v tej kulturi pomenila bolehnost, starost ali nezdrav način življenja. Njene pozitivne
implikacije (sončnost, svetlost) so ostale zapostavljene. V političnem svetu je
uporabljena za izdajalce in ovaduhe, sicer se jo pa pogosto povezuje tudi z egoizmom
(Kovačev 1997).
Seveda je odnos azijatov, ki jim zaradi barve njihove polti pravimo tudi rumena rasa,
do te barve popolnoma nasproten, predstavlja barvo »blaženosti, modrosti in
harmonije« (Kovačev 1997, 60). Zaseda privilegiran položaj med barvami. Vse rumeno
se v teh civilizacijah vedno povezuje z dobrim in pozitivnim (Kovačev 1997, 58 62).
Rumena je začela na vrednosti dobivati, ko je bila predstavljena kot ena od treh
osnovnih barv pri subtraktivnem mešanju ter z razvojem elektrike, ki je v vsak dom
prinesla luč. Najbolj pa je na priljubljenosti pridobila na račun padca zlate barve, ki se je
začel v severnih državah s širjenjem protestantskega odpora do razkošja in blišča. Danes
rumeni najhujšo konkurenco predstavlja pozitivna oranžna. Imata podobne učinke in
tudi implikacije (Pastoureau, 2010).
Psihološko rumena spodbuja komunikativnost (zato je to barva pošte), je zračna,
lahkotna in živahna, ki z lahkoto prehaja vse meje. Najpogostejša asociacija je sonce, s
katerim si tudi deli učinek širjenja toplote in svetlobe. Kot taka implicira mladost, srečo,
svobodo in živost,simbolizira pa tudi barvo jeseni, propadanja, starosti in bližanja smrti.
40
Ko od bogov preide na zemljo, postane simbol Luciferjevega žvepla. Njena psihološka
implikacija je jeza, v vseh svojih oblikah: zavist, ljubosumje, skopuštvo. Žolč, ki se
izloča pri izbruhih jeze je namreč zeleno rumene barve. Ko njen odtenek ni čist, temveč
malo zamazan, simbolizira izdajo, prešuštvo, nezaupanje, hinavščino, zavist in napuh
(Chevalier in Gheerbrant 1993, 522).
Rumena je intenzivna, nasilna, včasih bolj vsiljiva od rdeče. Pridevnik »yellow« ima
namreč isti koren kot glagol »to yell«, kar pomeni kričati. Po ti lastnosti je dobil svoje
ime rumeni tisk (Kovačev 1997, 66).
3.4.2 Jezik
3.4.2.1 Etimologija izraza rumen
Snoj (1997, 548) pravi, da izraz rumen izhaja iz iste indoevropske baze kot izraz rdeč.
Še več, narečno slovensko je rumen celo pomenil rdeč.27
Francoska etimologija izraz prvič registrira okrog leta 1100 in ga opiše kot takega, ki
spominja na zlato. Njegov izvor pripisujejo latinskemu galbinus in pomeni bledo zelen.
Kot zanimivost naj povemo, da ima francoščina zelo podoben izraz jeune, ki pomeni
mlad (CNRTL).
3.4.2.2 Slovarski pomeni izraza rumen
Slovenščina
SSKJ izraz rumen v samostalniški vlogi povezuje le z barvo, ki se seveda lahko odraža
na dresih, oblačilih …, drugih pomenov pa ne navaja. Nam pa se zdi pomembno dodati,
da vsaj v praktično-sporazumevalnem jeziku obstaja še en samostalniški pomen
rumenega, s čimer – navadno s slabšalno noto – imenujemo pripadnika azijske rase.
V vlogi pridevnika za rumeno pravi, da je:
1. take barve kot rumenjak ali limona in
2. rumenkast ali rumeni podobne svetle barve.
Z obema definicijama se strinjamo in glede njih nimamo nobenih pripomb.
27
Glej tudi rumjanyj v ruskem jeziku.
41
Francoščina
Francoski slovar Le Petit Robert za rumeno v samostalniški vlogi navaja pomen barve
ali barvila, ki se lahko odraža kjer koli (oblačila, dresi, cvetje …). Poznajo ga tudi v
pomenu pripadnika rumene rase. Poleg tega z le jaune poimenujejo tudi jajčni
rumenjak, za katerega imamo v slovenščini izpeljanko iz besede rumen. Imajo pa tudi
čisto nov pomen, ki se je iz Francije razširil tudi na anglofonski svet, s pomenom
stavkokaza. Ta pomen je politično-zgodovinsko motiviran; rumeni sindikat ter
posledično tudi rumeni sindikalisti je vzdevek sindikata in njegovih članov, ki je v letu
1899 delovali proti t. i. rdečim oz. delavskim sindikatom. Zanj je bilo značilno, da so
zavračali konfrontacijo z delodajalci in stavke, zato pravijo danes človeku, ki bojkotira
stavko »rumenec«. Še več, ta izraz je razširil svoje pomensko polje in se ga danes – kot
že večkrat prej v zgodovini – uporablja v pomenu izdajalca ali celo vohuna. V
sorodnem pomenu so v preteklosti poznali danes že zastarel frazem être peint en jaune
'biti pobarvan v rumeno', ki se je pripisal varanemu možu. V sorodnem pomenu poznajo
tudi frazem rire jaune, kjer je rumeno v vlogi prislova. Gre za prisiljen smeh, ki slabo
prekriva jezo oz. nejevoljo.
V pridevniški vlogi rumenega je Le Petit Robert, razen zgoraj izpostavljenega pomena
ob sindikatu, skladen s SSKJ-jem. Torej kot rumeno opredeli tisto, kar je takšne barve
kot npr. sonce in kar spominja na takšno barvo. V tem zadnjem pomenu sicer loči dve
kategoriji, pri čemer v eno uvršča vse kar po svojem odtenku vleče na rumeno in v drugi
pa posebej izpostavi nezdravo fiziološko barvo kože, ki ne bi smela biti takšna. Mi
bomo ta dva pomena združili in pripadajoči frazeološki gnezdi obravnavali skupaj.
3.4.2.3 Frazemi z izrazom rumen
Slovenščina
SSKJ pod geslom rumen navaja naslednje frazeme:
● star. rumen denar – zlat denar; publ. rumeni kontinent – Azija; žarg., avt.
rumeni pas – vozni pas za avtobuse, taksije in vozila s prednostjo, ločen z
rumeno, navadno neprekinjeno črto; nar. ti si pa res rumen – neumen,
nespameten; ekspr. rumena nevarnost – naraščanje političnega,
gospodarskega vpliva pripadnikov rumene rase; zastar. rumeno lice – rdeče;
slabš. črno-rumena monarhija – Avstro-Ogrska
42
Tudi pri rumenem bomo frazeološko gnezdo razdelili glede na zgoraj navedena pomena
ter ga razširili za frazeme, ki ne izhajajo niti iz prvega niti iz drugega pomena. Dopolnili
ga bomo s pomočjo frazeoloških slovarjev v skladu z navedenimi kriteriji in
upoštevajoč zadetke Gigafide. Naša različica frazeološkega gnezda torej izgleda takole:
● 1. črno-rumena monarhija – Avstro-Ogrska; pokazati komu rumeni karton
– opozoriti koga, da ravna nepravilno, nedopustno;
● 2. rumen kakor vosek – zelo rumen, zelo bled; rumen kot limona – izrazito
rumene (nezdrave) barve (obraza); rumeni kontinent – Azija; rumena
nevarnost – naraščanje političnega, gospodarskega vpliva pripadnikov
rumene rase;
● 3. rumeni tisk senzacionalistični tisk; nar. ti si pa res rumen neumen,
nespameten.
Iz frazeološkega gnezda SSKJ-ja smo izpustili rumeno lice v pomenu rdečega, ki je že v
SSKJ-ju opredeljeno s kvalifikatorjem zast. in rumen denar, za katera iz konkordanc
Gigafide lahko mirno rečemo, da ne obstajata več. Zaradi ekspresivne
nezaznamovanosti pa smo izpustili tudi izraz rumeni pas. Dodan je bil frazem pokazati
nekomu rumeni karton, ki ga navaja Spletni frazeološki slovar. Njegova razširjena raba
iz področja športa se – sicer v bistveno manjšem obsegu (1:25) – izkazuje tudi v
Gigafidi, npr. v članku časopisa Delo iz leta 2008:
Medtem ko so ZDA okrcane zaradi čedalje manjše vloge svetovnega moralnega vzora,
Indija pa si je zaslužila četrti rumeni karton, ker ne krepi demokratičnih vrednot doma in na
tujem, je Kitajski še enkrat pripadla obsodba, ker svoje državne interese postavlja visoko
nad skrb zaradi trpljenja ljudi v državah, kakršne so Sudan, Burma ali Zimbabve.
(Gigafida, 12. 4. 2014)
K drugemu pomenu sta bila vključena dva metonimična pomena, ki nakazujeta
intenziteto nezdrave obrazne barve. Ta navadno pomeni fiziološko bolehnost, a Čeh
(2005, 101) navaja, da se rumeno uporablja tudi enakovredno z zelenim, ko govorimo o
intenziteti negativnih čustev (jeze, zavisti, strahu). To potrjujejo tudi sicer redke
konkordance v Gigafidi, a le za primer zavisti, kjer se izkazuje razmerje 1:30 v korist
43
zelene. Vsekakor pa lahko rečemo, da se v tem pomenu rumeno kaže kot nosilec
nezdravega, torej negativnega.
V dodani del frazeološkega gnezda pa smo umestili že navedeni izraz biti res rumen, ki
ga težko preverimo, saj je narečni. Gigafida navaja eno samo konkordanco. Vendar
lahko sklepamo, da gre tudi tu za neko enakovredno rabo zelenemu v smislu naivnega.
Dodali pa smo še frazem rumeni tisk, s koder se je idiomatični pomen rumene prenesel
na vse sorodne pojme: medij, časopis, revija, novica, celo radio in televizija. Njegove
stalnosti zatorej ni potrebno posebej komentirati, ekspresivnosti pa menda tudi ne.
Francoščina
Kot omenjeno, Francozi ne poznajo le idiomatskih izrazov tvorjenih s sestavino rumen,
kot Slovenci, temveč imajo tudi frazeme, kjer rumen nastopa v samostalniški (être peint
en jaune) in prislovni vlogi (rire jaune). Obseg njihove frazeologije z rumeno v vlogi
pridevnika pa je primerljiv s slovenskim:
● 1. /
● 2. le métal jaune: 'rumena kovina' – zlato; le péril jaune: 'rumena nevarnost'
– grožnja, da bi Azija zaradi velika števila prebivalcev in danes tudi
naraščajoče gospodarske moči nadvladala ostalemu svetu; être jaune comme
un cire/un citron/un coing: 'biti rumen kot vosek, limona, kutina' – biti zelo
rumene, nezdrave polti;
● 3. faire des contes jaunes: 'izumljati rumene pravljice' – pripovedovati
nemogoče zgodbice; presse/journalisme jaune: 'rumeni tisk/rumeno
novinarstvo' – rumeni tisk; être jaune: 'biti rumen' – biti strahopetec.
Zadnji frazem navaja Dictionnaire d'expressions et locutions, pri čemer opozarja, da
frazem izginja iz rabe.
44
3.3.3 Primerjalna analiza konceptov rumenega v obeh jezikih
3.3.3.1 Izhodiščna področja Slovencev
Implikacije rumene so predvsem negativne, kar je najverjetneje posledica zgodovinske
rabe te barve. A zakaj so v zgodovini izbrali ravno to barvo? Ker je kričeča? Ker se
opazi? Najbrž tudi, a te lastnosti pripadajo predvsem rdeči. Zdi se, da rumena – sorodno
kot oranžna – opozarja, da se šele bližamo rdečemu, tj. nevarnemu.
a) Rumena opozarja
Sposobnost opozarjanja izhaja iz fizioloških in psiholoških učinkov rumene barve na
ljudi, spada namreč med bolj opazne barve. V slovenščini se to odraža v:
- sicer po analogiji z rdečim kartonom iz športne terminologije prevzetem
frazemu pokazati nekomu rumeni karton v pomenu nekoga opomniti;
- izvoru frazema rumeni tisk in vseh njegovih modernih različicah, torej: medij,
časopis, revija, radio, televizija, oddaja …
- terminih: rumene strani (ki morajo biti zaradi svoje pomembnosti takoj
vidne), rumeni alarm (ki označuje prvo treh stopenj pri naravnih nesrečah);
- rumenih rutkah otrok, udeleženih v prometu, ter
- prometni signalizaciji rumenih prometnih znakov in rumenih luči.
b) Rumeno je stigmatizirano
Težko verjamemo, da so se vse negativne implikacije, ki so jih zgodovinsko pripisali
rumenemu izvirale le iz njene opaznosti. Rumena je prvotno povezana z žolčem. Žolčni
izlivi pa so izlivi jeze. Vzhodnoslovenska narečna skupina pozna tudi frazem žuta
minuta (prevzet iz srbščine), ki pomeni trenutek prevelike čustvene občutljivosti.
Negativna konotacija rumenega se je postopoma prenesla na vse, kar je določeno
družbo iritiralo. Takšni občutki nelagodja in njena opaznost pa sta jo opredelili kot
idealno barvo za označevanje družbeno nesprejetih ljudi. Postala je barva laži,
neiskrenosti, izdaje … in predvsem manjvrednosti, ki so jo izobčenci predstavljali. To
negativno oznako rumene v slovenščini potrjujejo:
- vse oblike primer biti rumen kot …, ko gre za metonimični prikaz nezdrave
barve kože namesto vzroka, ki je lahko zavist (nizkotno čustvo) ali telesna
slabost;
- narečni frazem biti res rumen, ki izraža poniževalen odnos do rumenega, in
45
- uporaba rumene barve v zgodovini (npr.: Davidova zvezda).
3.3.3.2 Izhodiščna področja Francozov
a) Rumena opozarja
Tudi Francozi tako zaznavajo rumeno. To se izraža v:
- frazemu presse/journalisme jaune, ki ga definirajo kot takega, ki z namenom
dobre prodaje bije v oči;
- terminologiji: alerte jaune (rumeni alarm), kot prva treh stopenj pri naravnih
nesrečah, carton jaune (rumeni karton), v športni terminologiji, ki pomeni
opozorilo in pages jaunes (rumene strani);
- oblačilih cestnih delavcev in odsevnih jopičih, ki so v francoskem okolju po
večini rumeni, ter
- prometni signalizaciji, kjer si mesto deli z oranžno.
b) Rumeno je stigmatizirano
Tezo lahko potrdimo z:
- frazemom: être jaune s pomenom strahopetca;
- etimologijo izraza l'etoile jaune in frazema être peint en jaune, ki izhaja iz
obdobja, ko so izobčence in Jude označevali z rumeno barvo – gre za neke
vrste sramotilno znamenje ter
- izrazom iz literature: le passeport jaune, osebni dokument Jeana Valjeana,
glavne osebe Hugojevega romana Nesrečniki. To je bil dokument, ki ga je v
vsaki družbeni sredini razkrival kot bivšega zapornega kaznjenca in ga na ta
način konstantno stigmatiziral.
c) Rumena pomeni izdajo, neiskrenost
Kaže, da je zgodovina v francoski kulturi pustila bolj odklonilen odnos do rumenega
kot v slovenščini. Tudi pri njih je to barva jeze, ki ga razkriva frazem en faire une
jaunisse, ki pomeni, da te določena stvar silno zjezi. A Francozom rumeno predstavlja
še nizkotnejše lastnosti človeka, ki se kažejo v:
- frazemih: faire des contes jaunes, rire jaune, ki implicirata laž in neiskrenost
ter être peint en jaune, ki zopet kaže na izdajo;
- idiomatiki, kjer se je rumeno s pomenom stavkokaza razvilo v izdajalca, ter
46
- krščanski simboliki, ki je rumeno zavračala kot ponaredek zlatega in skaljeno
svetlobo (Negativno konotacijo te barve ponazarja tudi oblačilo Jude
Iškarijota.).
Slika 4: Poljub Jude Iškarijota (Wikipedija)
3.3.4 Asociativni vidik rumenega pri Slovencih
Rumena se negativnih asociacij, ki so se je oprijele že v srednjem veku, očitno še ni
znebila. Na lestvici priljubljenosti se je uvrstila na peto mesto, kar je presenetljivo nizko
za barvo sonca. Sonce je namreč po pričakovanjih najpogostejša asociacija rumene in
skoraj polovica anketirancev je rumeno preko te asociacije pripisalo tudi sreči, zato je
odklonilen odnos ljudi do te barve nepričakovan. Zaradi sonca kot vira življenja in
energije več kot tretjina anketirancev rumeno povezuje z otroštvom in celo rojstvom. In
zopet zaradi sonca anketiranci to barvo po večini pripisujejo Primorcem (kjer pa sicer
prednjači modra). Naj omenimo, da so zgodovinske implikacije v nasprotju z
delovanjem barve na počutje ljudi, saj bi si jo (enako kot oranžno) največ anketirancev
izbralo tudi za barvo svojega doma. Pastoureau (2010) meni, da je njeno pozitivno
simboliko v zgodovini prevzela nase zlata, njej pa so ostali le negativni atributi. Tako jo
je videla tudi Cerkev, ki je to barvo pregnala iz svojih hramov.
Sodeč po asociacijah in opredelitvi rumene so anketiranci kljub njeni nizki uvrstitvi na
skupni lestvici rumeni naklonjeni. Več anketirancev o njej recimo pravi, da je privlačna
in topla. Tisti, ki je ne marajo, z njo najpogosteje asociirajo opozorila in ji pripisujejo
47
preveč kričeč značaj. Verjetno se rumeni (tako kot oranžni) pišejo boljši časi zdaj, ko
Azijci množično migrirajo na zahod, saj za njih predstavlja najbolj pozitivno barvo in jo
povezujejo z močjo, bogastvom in modrostjo.
3.3.5 Sklepne ugotovitve o konceptualizaciji rumene barve
Koncepta rumene sta pri Slovencih in Francozih v določenih pogledih kar sorodna. Z
gotovostjo lahko rečemo, da sta naroda pripadala istemu kulturnemu prostoru, ki je
skozi politično in religiozno sfero kazal nenaklonjenost rumeni. Analiza pa je pokazala,
da je francoski koncept v tej negativnosti še bolj radikalen. Domnevamo, da je ta –
skoraj že prezir rumene – v francoščini tako izrazit najprej zato, ker je francoščina v
času srednjega veka že zaživela kot samostojen kulturni jezik; latinščina se je
uporabljala le še v obrednih ceremonijah. To je bil pa ravno čas, ko se je rumeni
pripisalo izdajalstvo, sleparstvo, neiskrenost … in to izrazje se je rojevalo neposredno v
jeziku. Poleg tega je latinščina je obenem podstat francoščine in na tem geografskem
prostoru veliko časa tudi edini jezik krščanske vere, ene največjih nasprotnic rumene
barve. Menimo, da bi se ta negativni vidik koncepta prav preko latinščine lahko
prenesel v francoščino.
Pri Slovencih je bil ta vpliv predvsem zaradi jezikovnih razhajanj in zgodovinsko-
političnih dejstev (nadvlada Habsburžanov) gotovo manjši. Močnejši vpliv je imela
germanizacija, preko katere predvsem po času protestantizma, ko se je odklonilni odnos
do rumene zmanjšal, v jezik nismo prejemali toliko negativne metaforike v zvezi z
rumeno.
3.4 Zelena
Zelena je barva z valovno dolžino 490 570 nm. Je ena od aditivnih primarnih barv,
medtem ko je pri subtraktivnem mešanju med sekundarnimi barvami. V mavrici je
umeščena na sredini.
48
3.4.1 Simbolika
Zeleno danes uvrščamo med sekundarne barve (ob subtraktivnem mešanju), a so jo iz
modre in rumene začeli pridobivati šele v 18. stoletju, prej so jo dojemali kot
samostojno barvo. V nasprotju z drugimi barvami jo je bilo razmeroma lahko
pridobivati, narava je ponujala veliko različnih rastlinskih listov, koreninic, olupkov ….
Vendar nobeden od virov ni nudil obstojnega pigmenta. Zelena je bila prva od barv, ki
je zbledela na slikah, tkanine, ki so bile barvane v zeleno, so kmalu izgubile lesk in
dajale vtis, da so že precej ponošene. Ta čisto fizična lastnost pa se je prenesla tudi na
simboliko. Zelena je predvsem v preteklosti simbolizirala nestanovitno, skratka vse, kar
je vedno v procesu spreminjanja in menjavanja, zato je to barva naključij, igre, usode,
slučaja in seveda sreče. Zaradi te nedoločenosti in nepredvidljivosti je postala barva
vseh iger z denarjem, kartami ali žetoni (zelene mize v igralnicah) in ne nazadnje celo
športa (ne le zelenice, prim. namizni tenis) (Pastoureau, 2010). Prav od tu naj bi izhajal
tudi izraz za zeleno mizo, saj naj bi se tam odločalo v prid ene od vpletenih strani.
Tako kot njena komplementarna barva – rdeča – deluje ambivalentno. Povezuje se jo z
mladostjo, a tudi z duhovno nezrelostjo (npr. zavistjo), z življenjem, a tudi s
strupenostjo (zelena plesen, arzen), smrtjo (zelena polt), celo hudičem in drugimi
demoničnimi bitji, ki so prav zaradi te nedorečenosti zelene najpogosteje upodobljena v
ti barvi. Negotovost, ki jo je simbolizirala, je slednjič zeleni nadela predvsem negativne
konotacije (Chevalier in Gheerbrant, 1993).
Slika 5: Mozaik Satana (Coppo di Marcovaldo, 1225)
49
Danes stvari stojijo drugače, negativne asociacije se umikajo, v ospredje pa stopajo
pozitivne, ki so močno vezane na naravo. Simbolizira rastlinstvo in vode, oživlja in
prečiščuje, je simbol nesmrtnosti ali dolgega življenja ter upanja. V sedanjosti je –
najbrž zaradi problematike onesnaževanja, ki trenutno predstavlja enega največjih
problemov človeštva – posebej poudarjen ta njen vidik; uporablja se jo namreč kot
jamstvo za vse, kar je v sožitju z naravo (Pastoureau, 2010).
Njeno simboliko pa močno določa tudi dejstvo, da je to barva, ki je komplementarna
rdeči. Če se ozremo okrog sebe, ugotovimo, da rdečo prepovedi in svaril dopolnjuje
varna in dovoljujoča zelena. Tudi v naravi se dopolnjujeta, saj zelena simbolizira
rastlinski svet, rdeča pa živalskega. Rdeča je volja, boj, moč, življenje v vzponu, skratka
barva ognja, medtem ko je zelena pomirjujoča oaza, ki osvežuje in ščiti, je mir in
trajanje življenja (Kovačev 1997, 67). V kolikor pa rdečo povezujemo s telesnim, s
krvjo, kot življenjsko tekočino, postane zelena – predvsem v Zahodni kulturi – tudi
simbol nečloveškega (Marsovci kot človečki z zeleno krvjo) in celo svetoskrunskega
(Chevalier in Gheerbrant 1993, 696).
3.4.2 Jezik
3.4.2.1 Etimologija izraza zelen
Praslovanščina je izraz zelen najverjetneje dobila iz indoevropskega ustreznika
*ghel(H)no-, ki pomeni zeleneti, to pa izvira iz indoevropske baze, s pomenom svetiti se
in zlat, rumen, zelen,iz katerega izhajata tudi grški izraz za zelen in latinski izraz za
zelenjavo (Snoj 1997, 746).
Francoski izraz izhaja iz latinskega vĭrĭdis, pomeni pa zelen/zelenkast, a tudi energičen,
svež (CNRTL).
3.4.2.2 Slovarski pomeni izraza zelen
Slovenščina
SSKJ za obliko zelen v vlogi samostalnika navaja pomene pripadnika stranke ali
gibanja, ki si prizadeva za čisto in zdravo okolje,28 zelenja, žganja zelene barve in
zelene barve ali barvila nasploh. Ob tem, sicer brez frazeološkega gnezda, navaja še t. i.
28
Ime izhaja iz več kot očitne povezanosti narave s prevladujočo zeleno.
50
pragmatični frazem tristo zelenih, ki je – kot to velja za vse pragmatične frazeme – brez
denotativnega pomena, gre pa za izraz vznemirjenja, jeze in nejevolje. Poznamo pa še
en idiomatski izraz z zeleno, ki ga je potrebno omeniti, in sicer zelenec, v pomenu dolar.
V pridevniški vlogi pa za to barvo predstavlja štiri pomene:
1. ki je take barve kot trava ali (mlado) listje,
2. v katerem še potekajo življenjski procesi,
3. ki ni dozorel oz. še ni zrel in
4. zelo bled.
SSKJ zadnji pomen natančneje opredeli s kvalifikatorjem eksp.. Ali gre res za četrti
pomen zelenega? Kot ponazarja ilustrativno gradivo , ki primere: ves zelen je v obraz;
biti zelen od jeze/strahu/zavisti razume v pomenu zelo bled, je ta pomen upravičen.
Vendar so biti zelen od jeze/strahu/zavisti frazeme, tako kot v primeru rdeče, kjer zelena
nima (le) pomena bledega temveč prislovov zelo ali veliko. Naj v potrditev te teze
navedemo primer zelena zavist. Gre namreč za metonimično rabo – namesto intenzitete
čustev, ki so jedro teh frazemov, je govora o njihovi zunanji manifestaciji. To potrjujeta
tudi frazema, ki ju v svojem slovarju navaja Keber (2011, 1091): zeleneti od jeze in
pozeleneti od jeze, ki sta se razvila iz zelen od jeze. Podobno je pri zavisti, kjer navaja še
frazem pozeleneti od zavisti. Ker so tovrstne primere prepoznane kot frazemi, menimo,
da na tem mestu niso primerno ilustrativno gradivo in jih je potrebno črtati ter jim mesto
najti znotraj frazeološkega gnezda.
Še bolj pomembno pa se zdi dodati pomen, ki ga SSKJ sicer omenja v vlogi
samostalnika, v pridevniški funkciji pa ga spušča. Kot peti pomen pridevnika zelen
dodajamo:
5. kar je v skladu z ekološkimi prizadevanji za zdravo in čisto okolje: nimamo
močne zelene stranke
Lahko bi ugovarjali, češ da je to področje frazeologije, saj imajo te besedne zveze vse
lastnosti frazeologije v ožjem smislu. A se vendar vprašajmo, od kje konotacija takim
zvezam. Pozitivna konotacija je tesno povezana s samo simboliko zelene narave, ki
implicira tudi simboliko zdravega in ne izhaja iz besedne zveze kot take. Sploh pa se je
51
»ob povečani okoljski ozaveščenosti« (Čeh 2005, 99) zgodila prava poplava izrazov s to
simboliko: zelena energija, zelena tehnologija, zeleni viri …
Francoščina
Le Petit Robert zeleno v vlogi samostalnika navaja le kot substitut za zeleno barvo ali/in
barvilo ter zelenje vključno z zeleno (svežo) krmo. V takšni funkciji ga srečamo v
frazemih: employer le vert et le sec: 'uporabiti zeleno in suho' – uporabiti vsa
razpoložljiva sredstva; prendre qqn. sans vert: 'nekoga dobiti brez zelenja' – koga
presenetiti, dobiti ga nepripravljenega. Gradov Francosko-slovenski slovar dodaja še
pomen narave, katerega izpričuje frazem se mettre au vert: 'umakniti se v zeleno' –
umakniti se na počitek na podeželje. Potrjuje pa tudi slovenski pomen pelinkovca, in
sicer v ženski obliki. Vendar francoščina pozna tudi pomen zelenih kot pripadnikov
zelene stranke, čeprav ga slovar navaja obrobno ob pridevniškem pomenu tistega, kar se
nanaša na naravo in kar je v skladu z ekološkimi prizadevanji za zdravo in čisto okolje.
Poznajo frazem voter vert 'voliti zeleno' – voliti zelene stranke, ki je nastal najverjetneje
po analogiji z rdečo, kjer je zeleno v vlogi prislova, poleg tega pa so novo nastali izrazi
s tem pomenom zelenega še pogostejši kot pri nas. Srečamo: zelene volivce, zeleno
energijo, zeleno gorivo, zelena čistila …
Pomensko polje zelenega v pridevniški funkciji je širše od samostalniškega. Ob tem, da
zelenkasto polt uvršča kar pod kategorijo vsega, kar je zelene barve, ima še vedno pet
pomenov. S slovenskimi pomeni se poleg tega prekrivata še dva, in sicer drugi,
nezrelost oz. nedozorelost, in peti, tj. kar je naravno inv skladu z ekološkimi
prizadevanji za zdravo in čisto okolje. Tretji pomen francoščina izpričuje, če pridevnik
zelen postavimo ob samostalnik, ki izpričuje nosilca človeške vrste. Takrat je njegov
pomen izredno pozitiven, saj pomeni, da je ta človek energičen, krepak in mladosten.
Tu najbrž lahko povlečemo nekatere vzporednice z našim drugim pomenom, tj. v
katerem še potekajo življenjski procesi. A le nekatere, saj se v slovenščini pomen ne
prenaša na ljudi. Ostal je še en pomen, četrti, za katerega francoski slovar sicer pravi, da
izginja ter se ohranja samo še v besednih zvezah, nosi pa pomen ostrega, resnega, celo
grobega.
52
3.4.2.3 Frazemi z izrazom zelen
Slovenščina
Pogledali si bomo frazeološko gnezdo pod geslom zelen kot ga najdemo v SSKJ-ju in
ga v nadaljevanju uredili v skladu s predstavljenimi kriteriji. V SSKJ- ju je pod geslom
zelen frazeološko gnezdo oblikovano takole:
●publ. zeleni kader med prvo svetovno vojno dezerterji avstrijske vojske, ki
se skrivajo v gozdovih; publ. zeleni kontinent Južna Amerika; zeleni val druga
za drugo usklajeno prižigajoče se zelene luči na zaporednih semaforjih; ekspr.
zelena bratovščina lovci; publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati
dovoljenje; publ. državniki so ponovno sedli za zeleno mizo so se začeli
pogajati; predsednikovo delo ni samo za zeleno mizo ni samo pisarniško,
administrativno; poljud. zelena mrena očesna bolezen, za katero je značilen
povečan pritisk v zrklu, strok. glavkom; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si
opomoči; nestrok. (zeleni) volk zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena
prevleka na bakru, strok. bazični bakrov acetat; publ. zeleno zlato hmelj; zelen
božič, bela velika noč če ob božiču ni snega, je ob veliki noči
Naša različica frazeološkega gnezda se bo delila na štiri dele, ki so opredeljeni že v sami
definiciji zelenega, z omenjeno razliko četrtega dela, v skladu z dodanim petim
pomenom pa bomo oblikovali še peti razdelek.
● 1. prižgati zeleno luč za kaj – omogočiti, dati dovoljenje; sesti za zeleno
mizo – začeti pogajanja; zeleni val – druga za drugo usklajeno prižigajoče se
zelene luči na zaporednih semaforjih; zelena bratovščina – lovci; zeleno zlato
– hmelj; zelen božič, bela velika noč – če ob božiču ni snega, je ob veliki
noči; zeleni kontinent – Južna Amerika; zelena preproga – nogometno
igrišče;
● 2. večno zelena melodija – vedno živa, aktualna melodija, (zim)zelena
pesem – pesem, ki je že zelo stara, a se jo še vedno posluša; spraviti koga/kaj
na zeleno vejo, priti na zeleno vejo – pomagati, da si kdo/kaj gmotno
opomore, gmotno si opomoči;
● 3. biti (še) zelen – biti mlad, neizkušen; biti (še) zelen za ušesi – biti mlad,
neizkušen, nedorasel;
53
● 4. zelen od jeze – zelo jezen; zelen od zavisti zelo zavisten; zelen od strahu
– zelo prestrašen;
● 5. zelena pljuča (mesta) – mestni park.
V prvo skupino smo uvrstili vse frazeme z zeleno, kjer je barva nosilka idiomatske
vrednosti (zelena miza, zelena luč) frazema, poleg tega pa smo sem vključili tudi
frazeme, kjer je zeleno sinonim zelenja (zelena preproga). Dva izraza (zelena mrena in
zeleni volk) sta iz tega dela izpuščena, ker ne izpolnjujeta kriterija ekspresivnosti.
V drugem delu je bil dodan frazem (večno) zelena melodija, saj ga ne gre prezreti,
Gigafida zanj izkazuje kar 213 konkordanc. Sem smo uvrstili tudi vsem zelo znan
frazem priti na zeleno vejo, saj menimo, da gre tu za zeleno kot simbol vitalnega,
čvrstega in kvalitetnega po analogiji z rastlinskim svetom. Kar ohranja zeleno barvo
namreč ostaja živo, krepko, čvrsto in mladostno, drugo pa umira.
Če je zeleno po sebi nosilec pozitivne konotacije, ko primerjave delamo z listi in
steblom rastlin, se ta teorija podre, ko vzporednice vlečemo s sadeži. Takrat dobi zeleno
negativno konotacijo v smislu nezrelosti, ki jo prenašamo tudi na neizkušenost in jo
izkazuje tretji del. SSKJ omenjenega pomena ne predstavi znotraj frazeološkega gnezda,
temveč ga z kvalifikatorjem ekspr. navaja kar kot ilustrativno gradivo pod pomenom
nedozorelega. S tem se seveda ne strinjamo, saj izraz v tem pomenu nima istega pomena
kot npr. (še) zeleno jabolko, pač pa je pomen prenesen.
V nasprotju z rdečimi lici, ki so znak življenja, je bledica na obrazu ali zelena polt znak
smrti in slabega počutja. To je lahko posledica zunanjih vplivov (mraza), bolezni ali
(največkrat) intenzivnega negativnega čustva. To izraža četrti del frazeološkega gnezda.
Da je nekdo zelen v obraz, pravimo, ker prebledi, žile pod kožo pa dajejo obrazu
zelenkast videz. V strukturi zelen od …, zelena označuje veliko mero in močno
intenzivnost (negativnega) občutja. To odstopanje od pomena smo omenili že v razlagi
pomenov. Potrjuje ga tudi Keber, ko pravi, da so omenjene strukture v slovenščini
pogosto okrepljene s sestavino ves, ki še dodatno poudari intenzivnost čustva.
54
Francoščina
Izdelano po istih kriterijih kot slovensko, bi francosko frazeološko gnezdo oblikovali
takole:
● 1. avoir les doigts verts/la main verte29
: 'imeti zelene prste/roko' (znati
dobro skrbeti za rastlinje); donner le feu vert à ggn./qqch.: 'prižgati/dati
zeleno luč komu/čemu' – odobriti kaj, komu/čemu dati dovoljenje za kaj; en
être vert (de peur/ de rage): 'biti zelen (od strahu/jeze)' – zelo prestrašen,
jezen; envoyer au diable vert: 'poslati k zelenemu vragu' – poslati k vragu,
zelo daleč od sebe; le billet vert: 'zelen bankovec' – dolar, zelenec; le
continent vert: 'zeleni kontinent' – Južna Amerika; l'habit vert: 'zelena obleka'
– uniforma članov francoske akademije; le numéro vert : 'zelena
številka'brezplačna telefonska številka; le tapis vert: 'zelena preproga' –
zelenica, nogometno igrišče; les petits hommes verts: 'mali zeleni možje' –
Marsovci, Nezemljani; Noël au balcon, Pâques au tison./Vert Noel, blanches
Paques.: 'Za božič na balkonu, za veliko noč ob ogorkih./Zelen božič, bela
velika noč.' – Če ob božiču ni snega, bo ob veliki noči.;
● 2. en voir/dire/entendre/raconter des vertes et des pas mûres:
'trpeti/govoriti/slišati/praviti zelene in nezrele' – trpeti/govoriti … šokantne,
neprimerne, nedostojne, opolzke stvari; manger son blé en vert: 'pojesti svojo
pšenico še zeleno' – vnaprej zapraviti svoje dohodke; un fruit vert: 'zelen sad'
– še nedozorelo mlado dekle;
● 3. une verte vieillesse: 'zelena starost' – čila, zdrava starost;
● 4. la langue verte: 'zelena govorica' – argo30
; recevoir une volée de bois
vert: 'prejeti udarce z zeleno palico' – dobiti kopico ostrih očitkov;
● 5. le poumon vert: 'zelena pljuča' – gozd/mestni park; le tourisme vert;
'zeleni turizem' – podeželski turizem; l'or vert: 'zeleno zlato' – bogastvo, ki je
produkt poljedelstva.
29
Keber v svojem slovarju tudi za slovenščino navaja frazem imeti zelene prste (biti zelo uspešen pri gojenju rastlin), katerega rabe pa Gigafida in anketa ne potrjujeta. 30
Izvorno je bil to jezik hazarderjev. Izstopajo nesramni, nevljudni izrazi.
55
3.4.3 Primerjalna analiza konceptov zelenega v obeh jezikih
3.4.3.1 Izhodiščna področja Slovencev
a) Zeleno je živo
Čisto pričakovano je, da zeleno v prvi vrsti povezujemo z naravo. Ker je narava sama
po sebi nekaj veličastnega in pozitivnega v vseh pogledih, je tudi zeleno nosilec
pretežno pozitivne simbolike. Naravo in zelenje predvsem enačimo z živostjo, z
življenjem nasploh. To se kaže v:
- pozitivno konotiranih frazemih: spraviti na zeleno vejo,kjer zelena veja
pomeni trdno vejo, ki se ne zlomi zlahka, in vedno zelene pesmi, melodije;
- negativno konotirani frazemi v smislu človeške naivnosti in nezrelosti, ki so v
tesni povezavi z mladostjo, torej najpolnejšim življenjskim obdobjem;
- etimologiji izraza;
- slovarski definiciji SSKJ-ja, ki zeleno imenuje tudi tisto v čemer še potekajo
življenjski procesi;
- dodani (peti) slovarski definiciji izraza in vseh besednih zvezah, ki se vežejo
na ta pomen;
- zeleno v smislu varovanja zdravega okolja, ki je v srži varovanje življenja;
- uporabo zelene barve za vse, kar naj bi kakorkoli ohranjalo in varovalo
naravo (komunalne službe, kontejnerji …).
b) Zeleno je dovoljeno in varno
Zeleno ni komplementarno rdečemu samo v barvnem spektru, temveč tudi v simboliki,
če je rdeče kritična meje ali že njen prestop, je zeleno področje dovoljenega, celo
varnega in sigurnega. Zeleno se pojavi, ko se vpadljivo rdeče umakne. S svojo
umirjenostjo sporoča, da je stvar varna. Takšna simbolika se potrjuje v:
- frazemih: prižgati zeleno luč in sesti za zeleno mizo, kjer gre za iskanje
najboljše rešitve;
- vsakdanji terminološki rabi: zelena luč v prometu, borzno zeleno območje,
tudi zelena karta ali zelena črta premirja med Izraelom in Zahodnim bregom.
56
c) Zelena je nečloveška
Chevalier (1993, 696) trdi, da je zelena v svetu človeškega vedno simbolizirala njegov
nasprotni pol – nečloveško, demonsko, celo svetoskrunsko. Ta se komaj še vidi, in sicer
v:
- pragmatičnem frazemu, katerega rabo potrjuje tudi Gigafida: Tristo zelenih!
in
- upodobitvah nečloveških bitij: npr. povodnega moža, škratov, zmajev …
3.4.3.2 Izhodiščna področja Francozov
a) Zeleno je živo
Tudi za Francoze je zelena najtesneje povezana z naravo, ki tako kot pri nas
predpostavlja njeno živost kot najbistvenejšo lastnost. To se kaže v:
- frazemih: recevoir une volée de bois vert, kjer je poudarjena prožnost in
nelomljivost živega lesa in avoir les doigts verts/la main verte, kjer zeleni
prsti simbolizirajo ohranjanje življenja pri rastlinah;
- negativno konotiranih frazemih, med katerimi nekateri tako kot v slovenščini
aludirajo na mladost: un fruit vert;
- etimologiji izraza zelen;
- tretjem slovarskem pomenu pridevnika zelen, kjer ob človeškem nosilcu
izpričuje energičnost in vitalnost;
- petem slovarskem pomenu vsega, kar ohranja in varuje naravo in naravno,
torej živost.
b) Zeleno je dovoljeno in varno
Z zeleno dovoljujemo in sporočamo, da je varnost zagotovljena. Takšna simbolika se
potrjuje tudi pri Francozih, in sicer v:
- frazemih: donner le feu vert à ggn./qqch., tudi se mettre au vert (kjer je
izpostavljen še mir);
- vsakdanji terminološki rabi: zelena luč (feu vert) in drugi signali (signaux
verts) v prometu, borzno zeleno območje (être dans le vert), zelena črta (ligne
verte) med Izraelom in islamskimi državami, zelena cona (zone verte) nasploh
kot varovano, zaščiteno območje (npr. v Bagdadu) …
57
c) Zelena je nečloveška
Ta plat se v francoščini razkriva v:
- francoski frazeologiji: envoyer au diable vert,31
les petits hommes verts;
- simboliki zelenega kot negotovega in zato zaskrbljujočega.
d) Zeleno je ostro, strogo in celo grobo
Takšen pomen zelene se izpričuje v:
- frazeologiji: la langue verte, recevoir une volée de bois vert;
- četrtem slovarskem pomenu pridevnika zelen; une verte réprimande/semonce:
'zelen ukor/opomin' – oster, resen ukor/opomin;
- besedilnem korpusu, kjer je zelo pogost prislov vertement v pomenu strogega,
resnega.
3.4.4 Asociativni vidik koncepta zelenega pri Slovencih
Zeleno Evropejci uvrščajo takoj za modro, kar pa za Slovence ne velja. V raziskavah
Kovačeve in Muska je pri Slovencih uvrščena na tretje mesto, pri čemer je eksplicitno
poudarjeno, da je ne uvrščajo na sredino, pač pa eni med najbolj priljubljene, drugi pa
na nasprotni konec lestvice (Kovačev 1997, 124–126). Naša anketa je pokazala, da se
zelena barva v skladu s pretežno pozitivnim asociacijam (narava, travniki, gozdovi) na
lestvici priljubljenosti uvršča visoko, in sicer na drugo mesto, ob bok rdeči. Med tistimi,
ki jo uvrščajo zelo visoko, ima zelena blagodejen pomirjevalni učinek. Tisti, ki so jo
postavili na zadnje mesto, svoje odločitve po večini niso znali obrazložiti.
Anketiranci so jo povezali s pričakovanjem, sprejemanjem ter zadovoljstvom, z
odraslim življenjskim obdobjem, službo, prijatelji in družino. Med prebivalci Slovenije
se jim je zdelo najprimerneje s to barvo označiti Prekmurce, za katere Musek (1994,
160) navaja stereotip pridnega, prilagodljivega, skromnega človeka, anketiranci pa so
jih opisali kot prijetne, preudarne in v stiku z naravo. Domnevamo, da se je asociacija
bolj nanašala na prostrane ravnine Panonske nižine kot na same prebivalce, saj se
vzorec ponovi tudi pri označevanju pokrajin. Da je asociacija z naravo zelo
samoumevna, potrjuje tudi dejstvo, da ta barva kar 85 % anketirancev pomirja.
31
Verjetno na isti simboliki gradi tudi sicer že zastarel literarni frazem vert galant (ženskar), kot nekdo, ki se polasti src deklet, nobeni pa ne uspe prodreti do njegovega. Odprto ostaja vprašanje, ali ga sploh ima.
58
3.4.5 Sklepne ugotovitve o konceptualizaciji zelene barve
Simbolika narave, skozi katero v ospredje stopa življenje kot vrednota, je resnično
postala prva asociacija zelenega. To je občutiti v obeh jezikih. Prav tako ostaja živa
simbolika, ki jo zelena – recimo temu – prejema na račun svoje pozicije v barvnem
krogu. Stoji namreč nasproti rdeči, zato prejema tudi njej nasprotno simboliko.
Pomensko tu izstopata varnost in dovoljenje (kot nasprotje nevarnosti in prepovedi).
Negativno konotiranost zelene, za katero smo dejali, da izvira iz negotovosti kot močni
zgodovinski implikaciji zelene in ki sicer bledi, še srečamo. Francozi jo ohranjajo v
frazemih o zelenem vragu in zelenih človečkih, medtem ko jo v slovenščini potrjuje en
sam frazem. Menimo, da se ta vidik koncepta precej izgublja. Predvsem tisti pol, ki je
negativno konotiran. Za ponazoritev vzemimo primer Satana: na zgornji sliki je
upodobljen v zeleni, a če danes napišemo v spletni brskalnik Satan, vidimo, da se ga
večinoma upodablja v rdeči barvi. Enako se je zgodilo tudi s povodnim možem, prim.
ilustracije pri Valvasorju in novejših izvodih Prešerna. To potrjujejo tudi rezultati
ankete, ki kažejo na to, da Slovenci npr. Marsovcev ne povezujejo z zeleno. Zdi se, da
so edini, ki se jih zelena še drži, zmaji. Kar nekaj anketirancev je zaradi njih
Ljubljančanom pripisalo zeleno barvo.
Gotovo pa je negativna simbolika zelene bolj živa pri Francozih, saj frazemi in
korpusna analiza dokazujeta, da jo povezujejo s strogostjo in celo grobostjo. Slovenci bi
vsaj v pomenu ostrega opomina gotovo prej izbrali modro kot zeleno. Tudi asociativna
metoda z ničemer ne kaže na to, da bi Slovenci zeleni pripisovali strogost, še manj
grobost. Širši koncept zelenega se tako kaže pri Francozih, kjer so v jeziku še vidni
ostanki zelene kot nosilke negativnih implikacij, ki jih je dobila, kakor trdi Pastoureau
(2010) zaradi svoje spremenljivosti, nedorečenosti in nestanovitnosti.
3.5 Modra
Modra je barva z valovno dolžino 420 490 nm. Je poleg zelene in rdeče ena od
primarnih aditivnih barv. V mavrici je med zeleno in indigo.
59
Naše delo ob izrazu moder kot izraz za isto barvo obravnava tudi plav, v pomenu svetlo
modre (cyan) pa tudi izraz sinji, saj gre pri mavrični modrini v resnici za sinje modro
barvo. Plavo obravnavamo, ker je še vedno živa v jeziku – čeprav ne knjižnem – in kot
taka popolnoma sinonimna z modro.
3.5.1 Simbolika
Če je rdeča človeška, zelena nečloveška, lahko modro imenujemo nadčloveško. Takšne
asociacije vzbuja, ker jo povezujemo z morjem in nebom, slednje pa velja za bivališče
bogov. To pa se zdi še bolj resnično, ker se zdi modra tako nesnovna. Kovačeva (1997,
52) tudi pravi, da vsaka prosojnost daje optični vtis modrikavosti. Na tej strani jo torej
povezujemo z najvišjo modrostjo, resnico, pravičnostjo, zanesljivostjo in zaupanjem, na
drugi pa z romantičnim hrepenenjem, sanjami, oddaljenostjo, neskončnostjo ter
posledično s svobodo in prostostjo. Hrepenenje je na eni strani močno in lepo čustvo, a
obenem tudi nabito s trpljenjem. Prav tako je tudi s svobodo in neskončnostjo, ko ju je
preveč, se njun sicer pozitivni predznak lahko spreobrne v svoje nasprotje, saj se
svoboda spremeni v izgubljenost, zapuščenost ali pozabljenost. Ob simboliki modre
omenimo, da je to tudi najhladnejša izmed barv. V tem smislu vzbuja čustveno hladnost
ali celo brezčutnost, ponos, razsodnost in umirjenost, lahko tudi trdoto (Kovačev 1997).
Metonimično se jo povezuje s plemstvom, ki se je včasih na slikah celo upodabljalo z
modro barvo kože. Pri vladarjih je to včasih pomenilo tudi nekakšno simboliko
povezovanja z nadzemeljskim, sicer pa je sta modra in zelena (prehodi med njima niso
vedno ostro zamejeni) uporabljeni v resnici za prosojnost kože, ki je posledica
izogibanja soncu. Drug pomen vznika iz modrikavosti kože oz. močne bledice, skozi
katero je vidna modrina žil in je posledica močnih negativnih čustev. (Kovačev 1997,
48 56)
V 12. in 13. stoletju začne modra s krščanstvom pridobivati na priljubljenosti. Takrat
začnejo nebo slikati z modro. To priljubljenost pa še poveča kult Marije Device, ki
domuje v nebesih na nebu. Od takrat naprej jo tudi upodabljajo v modrem.
60
Slika 6: Brezmadežna s čudodelno svetinjo (Misijonska družba sv. Vincencija Pavelskega, Slovenska provinca)
V stoletjih, ki so sledila, sta se modra in rdeča borili za prvo mesto med barvami, kjer je
vsaka označevala svoj pol: rdeča revolucijo, spremembe, akcijo; modra pa
sporazumnost, konservativnost in razmislek. V 18. stoletju je modra prevzela primat v
priljubljenosti, prav zaradi diskretnosti in umirjenosti, s katero se jo povezuje. Te
lastnosti pa botrujejo tudi izbiri modre na emblemih raznih mednarodnih organizacij,
npr: UNESCO, EU, OZN …
3.5.2 Jezik
3.5.2.1 Etimologija izrazov moder, plav in sinji
Etimologija najbolj priljubljene barve zahodnjakov je precej zavita v meglo. Snoj (1997,
350) meni, da se je moder lahko razvil iz latinskega madēre. Pravi, da če je ta domneva
pravilna, je modro najprej pomenilo vodeno oz. vodeno barvo. Kot drugo možnost pa
navaja povezavo s staronordijskim izrazom za rastlino Galium verum ali
starovisokonemškim izrazom za rastlino Rubia tinctoria.
Francoska etimologija izvor svojega izraza bleu (ki je isti kot za naš izraz plav) nima
natanko pojasnjenega, saj bi lahko izviral iz latinščine (pallidus) ali grščine (pelios), in
sicer v obeh s pomenom bled, siv. Vendar se večina znanstvenikov nagiba k domnevi,
da je v francoščino prevzet iz germanskih jezikov v različici blef, ki naj bi označevala
svetlomodro barvo. Francozom je predstavljala barvo jasnega neba (CNRTL). V
principu je to torej bila najbrž sinja barva. Mi smo pridevnik sinji dobili iz
61
indoevropskega izraza za pomen svetiti se, lesketati se in je prvotno pomenil barvo
sijočega neba (Snoj 1997, 568).
To zamegljeno ozadje modre barve v svojih študijah predstavlja tudi Pastoureau (2010),
ki opozarja, da modra barvana Zahodu nima tako dolge zgodovine kot npr. rdeča. Pravi,
da še za časa antike ni imela statusa prave barve; imele so ga le rdeča, bela in črna. Trdi
celo, da modra razen faraonskega Egipta, kjer so jo imeli za barvo, ki prinaša srečo v
onostranstvu, ni bila deležna nobene pozornosti. Dokaz tega, pravi, je besedišče
klasične latinščine, kjer je izrazje za to barvo nenatančno in spreminjajoče. Zato so
romanski narodi morali izraz prevzeti iz germanskih jezikov (blau) ali iz arabščine
(arzaq). Na podobno zmedo okrog izraza za modro barvo opozarja tudi v klasični
grščini, kjer niso jasne ločnice med modro, sivo in zeleno. Njena odsotnost v starih
spisih je tako vznemirila raziskovalce, da so nekateri verjeli, da je antični Grki fizično
niso mogli zaznati. Modri v prid so se zahvaljujoč krščanski veri stvari zasukale v 12. in
13. stoletju.
3.5.2 2 Slovarski pomen izrazov moder, plav in sinji
Slovenščina
SSKJ sicer navaja modro tudi kot samostalnik, a iz primera, ki ga navaja (ptica je
odletela v modro) ni jasno, kaj naj bi bil njegov pomen. Gotovo pa se modro kot
samostalnik uporablja kot nadomestek za modro barvo in/ali barvilo.
Kar se tiče pridevniške funkcije, SSKJ navaja:
1. za modro en sam pomen, in sicer: ki je take barve kot plavica, jasno nebo;
2. za plavo – sicer s kvalifikatorjem pogovorno – pomen modrega in
3. za sinje pa pomen svetlo modrega ter s kvalifikatorjem pesniški celo pomen
veselega, vedrega.
Razen drugega pomena sinjega, za katerega nismo mogli dobiti dovolj primerov, da bi
ga potrdili, se z navedenimi pomeni strinjamo. A glede na to, da imamo pri rdeči (in
rumeni barvi)32
pod prvo točko definirano tisto, kar je barve zrele jagode, tj. rdeče, pod
drugo pa tisto, kar je rdečkasto, menimo, da bi tudi pri modri lahko vpeljali ta drugi
32
Pri zeleni se pomen zelenkastega prenese na pomen bledega.
62
pomen. Ko govorimo o modricah, imamo namreč v mislih modrikasto, ne modro. Za
SSKJ torej predlagamo dopolnitev definicije gesla moder, ki naj bi bila sledeča:
1. ki je take barve kot plavica, jasno nebo;
2. ki je modrikast ali modri podobne barve.
Francoščina
Francoščina je rabo modrega 'le bleu' v samostalniški funkciji močno razširila. Tako le
bleu ne zamenjuje le barve oz. barvila te barve, pač pa tudi modrico, sire tipa
gorgonzola, pog. pa imenujejo tako tudi novince (šolarje ali vojake). Tu so torej vse
oblike idiomatskih izrazov za modro v francoščini, če pa ob ta le bleu dodamo še
kakšno besedo dobimo še izraze za pajaca oz. modro delovno obleko (le bleu de
travail), veliko modrino (la grande bleue), ki je drugo ime za Mediteransko morje,
modro kuho (au bleu), ki pomeni poseben način priprave rib, z le gros bleu pa trpko,
slabo rdeče vino. Slednjega po naših kriterijih že uvrščamo med frazeme. V preteklosti
se je tudi za depešo oz. telegram uporabljal izraz le petit bleu.
Pridevniška oblika ima le tri pomene. Prvi se prekriva s slovenskim, torej tak, ki je
modre barve, drugi in tretji pa sta si zelo blizu. Oba pomenita mrtvaško bled oz.
pepelnato siv, pri čemer je razlika ta, da gre pri enem za posledico slabega
zdravstvenega stanja, pri drugem pa za posledico čustvenega odziva človeka.
Frazeološko gnezdo je zelo bogato predvsem v prvem pomenu, kjer pa se skrivajo zelo
različne implikacije modre.
3.5.2.3 Frazemi z izrazoma moder in plav
Slovenščina
SSKJ pod geslom sinji ne navaja frazeološkega gnezda, kar se nam zdi pravilna trditev.
Pri plavem navaja dva frazema, in sicer:
● žarg. plavi ponedeljek – ponedeljek, ko delavec neupravičeno izostane z
dela; plava garda – protirevolucionarna, z Mihajlovićevim gibanjem
povezana organizacija med NOB v Sloveniji
63
Strinjamo se z umestitvijo frazema plavi ponedeljek,33
poznanega tudi v obliki
usekati/narediti plavega, ki je navedena v Slovarju slovenskih frazemov, pri čemer
opozarjamo na to, da frazem izginja iz rabe. Korpusna analiza navaja le 20 zadetkov v
prvi obliki in enega samega v samostalniški obliki. Za izraz plava garda menimo, da ne
sodi v frazeološko, temveč v terminološko gnezdo. Dodajamo pa še izraz: biti ves plav
(od modric), ki ga izven frazeološkega gnezda, torej kot ilustrativno gradivo navaja tudi
SSKJ. Naše frazeološko gnezdo za geslo plav bi torej izgledalo takole:
● plavi ponedeljek – ponedeljek, ko delavec neupravičeno izostane z dela;
pog. biti ves plav (od modric) – biti močno pretepen, potolčen.
Za geslo moder SSKJ navaja takšno frazeološko gnezdo:
● publ. modri vlak – specialni vlak za najvišjega državnega funkcionarja;
publ. modre čelade – vojaška formacija Organizacije združenih narodov, ki jo
sestavlja vojaštvo različnih držav; modra galica – vodna raztopina bakrovega
sulfata s kristalno vodo, uporabljana zlasti za zatiranje rastlinskih bolezni;
ekspr. v njem se pretaka modra kri – je plemiškega rodu; žarg. vozila z modro
lučjo – vozila s prednostjo; zastar. dobil je modro polo – bil je upokojen,
upokojili so ga
Izpustimo lahko izraz dobiti modro polo, saj ne ustreza več kriteriju stalnosti, kar je z
nepoznavanjem izraza potrdilo 98 % anketirancev, poleg tega pa tudi Gigafida za izraz
ne navaja niti enega primera. Prav tako smo mnenja, da izraz modre čelade ne
izpolnjuje kriterija ekspresivnosti. Tako so se – kljub njihovi siceršnji vlogi – odločili
tudi anketiranci, saj jih je več kot 50 % izraz označilo kot nevtralen. Enako velja za
izraz modra galica. Njuno mesto ni v frazeologiji v ožjem pomenu. Frazeološko gnezdo
pa bi z nekaterimi izrazi tudi dopolnili. Ti so zapisani z krepkim tiskom. Skratka,
celotno gnezdo bi oblikovali takole:
33
Kovačev (1997, 55 56) pravi, da izraz izhaja iz nemškega okolja, kjer »blau sein« 'biti moder' pomeni biti pijan. Izvor frazema pripisuje časom, ko so modro barvo pridobivali iz posušenih listov oblajsti in človeškega urina. Ko je to zavrelo, je nastal alkohol. Kasneje pa so zaradi učinkovitosti začeli alkohol dodajati že na začetku procesa. Velike količine tega alkohola naj bi bile zaužite s strani pridelovalcev te barve in iz tega naj bi izhajal izraz, ki se je iz ponedeljka (ko človek zaradi nedeljske pijanosti naslednji dan ni mogel v službo) po analogiji očitno posplošil na vse dni, saj SSF navaja tudi frazem usekati/narediti plavega (neupravičeno izostati z dela) za katerikoli dan.
64
● biti modre krvi – biti plemiškega rodu; modri planet – Zemlja; modri vlak –
specialni vlak za najvišjega državnega funkcionarja; vozila z modro lučjo –
vozila s prednostjo; modri ovratnik – fizični delavec; možje v modrem –
policisti;34
modra kuverta35
– podkupnina.
Frazem modri ovratnik smo ga prevzeli iz angleščine. Kot njihovo nasprotje je nastal po
analogiji belih ovratnikov. Gigafida potrjuje rabo s 186 konkordancami. Uporablja se
tudi različica modra halja, za katero dobimo v Gigafidi za tretjino manj zadetkov. Z več
kot 400 konkordancami pa se potrjuje ustaljena raba modrih angelov. V slovenščini še
noben slovar kot ustaljenega ne navaja niti frazema modra kuverta. Omeni ga le Čeh
(2005, 100), in sicer v pomenu odpovedi, ki naj bi jo prejeli v modri kuverti. Raba pa ne
potrjuje tega pomena. Zdi se, da ima navedeni frazem v publicističnem diskurzu
natančno določen tako denotativni kot konotativni pomen (za denotativnega glej
zgoraj). Za konkordančni niz plava kuverta je Gigafida ponudila 74 zadetkov; v 8 %
primerov sicer pomeni resno zadevo, v kar 90 % pa je rabljen v pomenu podkupnine.
Podobno velja tudi za modro kuverto, kjer izmed 245 zadetkov, kar 72 % potrjuje
pomen podkupnine, v 20 % nastopa kot sinonim resne zadeve, v ostalih pa kot navadna
besedna zveza. Prav tako takšen pomen pozna več kot 50 % anketirancev. V
frazeološko gnezdo smo želeli vključiti še izraz modro pismo resna zadeva, opomin,
graja , ki ga sicer Gigafida potrjuje z bistveno manj konkordancami – le 40, a jih med
temi kar 76 % izpričuje rabo v smislu resnega opomina, graje ali resnega problema. A
se je po izvedeni anketi tudi med anketiranci izkazalo, da izraz očitno ne izpolnjuje
kriterija stalnosti, saj ga je le 6 % prepoznalo v navedenem pomenu.
Francoščina
Slovenščina nima frazemov s samostalniškimi oblikami, francoščina pa jih ima. Pomen
modrine npr. izpričujejo frazemi: la grande bleue, belle bleue, n'y voir que du bleu, être
(nager) dans le bleu in voir tout en bleu. V pomenu modre snovi za beljenje perila
uporabljajo Francozi izraz passer le linge au bleu, iz katerega se je razvil frazem passer
qqch. au bleu v pomenu, da nekaj namenoma prikrijemo, zamolčimo ali da neka stvar
(navadno denar) celo goljufivo izgine.
34
Uporablja se tudi izraz modri angeli. 35
Tudi oblika plava kuverta se potrjuje.
65
Francosko frazeološko gnezdo za pridevnik moder bi bilo sledeče:
● 1. avoir le sang bleu 'imeti modro kri' – biti plemiškega porekla; bas bleu36
'modre nogavice' – nekoč iron. učenjakarica, danes preveč pedantna ženska;
col bleu 'modri ovratnik' – fizični delavec; conte bleu 'modra pravljica' –
čenče, neresnica;37 cordon bleu 'moder okrasni trak za odlikovanja'
38 –
odličen kuharski mojster; en rester/être bleu 'ostati/biti moder (od nečesa)' –
ostati/biti začuden, osupel (ob tem); fleur bleue 'modra roža' – biti zelo
sentimentalen; menton bleu 'modra brada' – sicer obrita brada, kjer tip kože
izdaja, da je gre za zelo temno in gosto brado; ruban bleu 'modri trak v
nečem' – premoč, izreden uspeh
● 2. colère bleue39 'modra jeza' – ihta, silna jeza; peur bleue 'moder strah' –
zelo močan strah; être bleu de froid 'biti moder od mraza' – biti zelo
premražen.
Être bleu (de qqch.) 'biti moder (od nečesa)' v francoščini pomeni intenziteto občutja.
Navadno gre za negativna presenečenja in občutke, včasih pa lahko izraža tudi pozitivne
odzive, npr.: être bleu d’admiration 'biti moder od občudovanja'. Poudarek je tu na
ideji, da nas nekdo ali nekaj tako prevzame, da nas pusti brez besed in negibne, kot bi
okameneli. Simbolika se seveda prenaša tudi z barvo kože.
3.5.3 Primerjalna analiza konceptov modrega v obeh jezikih
3.5.3.1 Izhodiščna področja Slovencev
V slovenščini je raziskovanje modrega oteženo zaradi homonima moder, za katerega
SSKJ navaja pomen: sposoben prodorno misliti in ustrezno ravnati; preudaren,
pameten. Ker je ta nosilec zelo pozitivne konotacije, se modro kot barva pogosto
izkorišča za (ne)posredno namigovanje na ta drug pomen. Vseeno pa obstajajo v jeziku
36
Gre za kalk iz angleškega okolja, kjer so z blue stoking poimenovali ženske, ki so se zbirale v salonu gospe Montague in razpravljale o literaturi. V dominantno moškem okolju je bilo to nespremenljivo in zato je izraz dobil negativno ali vsaj ironično konotacijo. V sedanjosti je spremenjen tudi pomen. 37
V prvotnem pomenu so bile to zgodbice s srečnim koncem. Tudi v slovenščini rečemo, da nekdo govori
pravljice, v smislu, da si izmišljuje, ne govori resnice. 38Modri trakec, pritrjen na odlikovanja najvišjega reda, je krasil le obleke najpomembnejših ljudi, kasneje je pomenil najboljšega med … (svojo vrsto), danes pa je uveljavljen kot sinonim odličnega kuharja ali kuharice. 39
Uporablja se tudi être bleu de colère (biti moder od jeze).
66
frazemi, ki se navezujejo izključno na barvo in s pomočjo katerih lahko izpostavimo
njeno simboliko.
a) Modro je resno in pomembno
Najhladnejša izmed barv ne dovoljuje vmešavanja čustev, gre za barvo, ki simbolizira
razumskost, premišljenost, skratka pomembnost odločitev in dejanj. To ponazarjajo:
- frazemi: vozila z modro lučjo in – sicer z negativnim predznakom – tudi
modra kuverta, lahko pa predvidevamo, da so tudi policisti dobili modre
obleke zaradi takšnega psihološkega učinka modre; tako lahko sem
prištevamo tudi modre angele;
- simbolika modrine, saj jo povezujemo s vodo, mrazom in ledom ter
posledično s čustveno hladnostjo (Kovačev 1997, 120) in razumskostjo.
b) Modro je nadpovprečno
To potrjujejo:
- frazemi, med njimi eden najbolj razširjenih, tj. biti modre krvi v vseh svojih
različicah, ki poudarja izbran pedigre in modri vlak;40
- simbolika, saj modro asociira nebo, ki ga dominantna religija našega
kulturnega prostora tesno povezuje s Stvarnikom in posmrtnim rajem.
3.5.3.2 Izhodiščna področja Francozov
a) Modro je nadpovprečno
To se kaže v:
- frazemih: avoir le sang bleu ter ruban bleu in cordon bleu, ki prav tako
poimenujeta nekaj, kar pozitivno izstopa iz povprečja;
- etimologiji frazema bas bleu, izhajajočega iz angleškega okolja, ki je sprva
pomenila učene intelektualce in prominentne člane angleške visoke družbe,
ter
- simboliki božanskega, ki se povezuje z nebom in posledično z modrino.
40 Čeprav predvsem starejši ljudje modri vlak enačijo kar s Titovim Modrim vlakom, ta ni motivacijski
vzgib frazema. Poznali so ga že pred Titom, predstavlja pa nekakšen višji razred vlaka. Iz časopisa Delo iz leta 2003 npr. v Gigafidi najdemo naslednji opis:
Posamezna kompozicija je dolga osemnajst vagonov, vsak izmed desetih ali enajstih bivalnih vagonov pa sprejme
sedem ali osem potnikov, saj so vse sobe opremljene s kopalnico ali tušem, straniščem, klimo in vsem, kar se pričakuje v luksuznem bivališču. O razkošju priča tudi dejstvo, da so v jedilnem vagonu zvečer predpisana formalna oblačila. Sicer pa so na spletnih straneh poleg opisa prog zelo podrobno nanizane vse značilnosti in ponudba, ki so je potniki modrega vlaka deležni, ne manjka niti slik, ki nazorno pokažejo še več kot besede. (Gigafida, 31. 3. 2014)
67
b) Modra je hrepenenje po nadčloveškem
Kot omenjeno, Kovačeva (1997, 48 56) pravi, da so se nekateri plemiči dali naslikati z
modro kožo, kjer ni poudarek le na prosojnosti, izpod katere se vidi modrino žil, temveč
predvsem na dejstvu, da so si pripisovali atribute božanskosti.41 V tesni povezavi z
božanskostjo torej modro doživljamo kot nadčloveško in nedosegljivo, ki se večinoma
razumljeno kot pozitivno, ko pa predstavlja neuresničljivo željo, v smislu hrepenenja,
navdaja z »romantičnim« trpljenjem. Nebo, domovanje bogov, predstavlja želeni kraj
vsakega kristjana. Vabljiv je predvsem zaradi svoje skrivnostnosti, saj nihče ne ve, kaj
tam je, če sploh kaj. Zato tudi simbolizira človekovo hrepenenje, sanjavost in obenem
izgubljenost v brezmejni svobodi. To simboliko potrjujejo torej:
- pozitivno konotirani frazemi: la grande bleue, ki poudarja nedojemljivost
sveta oceanov; belle bleu modrina ognjemeta, ki očara s svojo lepoto; voir
tout en bleu , ki pomeni isto kot slovenski frazem gledati z rožnatimi očali;
- negativno konotirani frazemi: n'y voir que du bleu – ne razumeti ničesar; être
(nager) dans le bleu – živeti v sanjah, biti nerealen in fleur bleue – biti zelo
sentimentalen, conte bleu – čenče in neresnica42 in ne nazadnje še en
rester/être bleu – ostati/biti začuden, osupel, ki izhaja iz danes že zastarelega
vzklika: »C'est bleu!«, s pomenom: »To je neverjetno!«;
- zopet ista simbolika božjega, tokrat iz vidika nedosegljivosti in
nedojemljivosti.
3.5.4 Asociativni vidik koncepta modrega pri Slovencih
Slovenci se od drugih zahodno- in srednjeevropskih narodov v vprašanju priljubljenosti
modre barve ne razlikujemo. Vse raziskave potrjujejo, da je to večini najljubša barva in
tako je pokazala tudi naša anketa, kjer jo je 46 % anketirancev postavilo na prvo mesto,
23 % pa na drugo. Nihče ni napisal, da mu je modra najmanj ljuba. Tudi asociacije so
pričakovano pozitivne: morje, nebo, neskončnost, prostranost in brezmejnost ter svežina
in lahkotnost. To potrjuje njeno povezanost z nedosegljivim objektom hrepenenja,
nečim večjim od človeka, ki je lahko viden tudi kot krščanska nebesa. Tako kot pri
zeleni tudi za modro veliko anketirancev pravi, da nanje deluje pomirjajoče.
41
V modri barvi so npr. upodabljali egipčanskega Amona in indijskega Krišno. 42
V prvotnem pomenu so bile to zgodbice s srečnim koncem. Tudi v slovenščini rečemo, da nekdo govori pravljice, v smislu da si izmišljuje, ne govori resnice.
68
Zanimivo je, da je nihče ni povezal z jezo, a so jo po drugi strani v večini asociirali s
pogumom. Sklepamo lahko, da je to zato, ker jo večina doživlja kot hladno moško
barvo. Bolj pričakovane so bile povezave s potovanjem, življenjsko uspešnostjo in
razumskostjo ter umirjenostjo in pozitivizmom. Sicer pa je barva zmernosti. To se kaže
v tem, da pri čustvih zavzema nizke vrednosti, pri razumskosti pa je prepričljivo prva.
Mogoče je sklepati, da jo ta vidik premišljenosti in treznosti predstavlja kot barvo, s
katero sporočamo pomembne informacije. Anketa sicer kaže, da so njene implikacije
sorodne tistim, ki pripadajo zeleni. Bistveno pa pred zeleno prednjači v priljubljenosti.
3.5.5 Sklepne ugotovitve o konceptualizaciji modre barve
Tesne povezave modrega in božjega v nobenem od jezikov ne gre spregledati.
Pastoureau (2010) tudi v vprašanju modre izpostavi vlogo religije; omenili smo že, da
modra v Zahodni kulturi največ pridobi na vrednosti s kultom Marije Device. In res
frazeološko gradivo kaže na to, da je imelo krščanstvo (obljubljena nebesa po smrti,
domovanje svete trojice …) močan vpliv na percepcijo modre in oblikovanje koncepta
te barve v naši kulturi.
Seveda se tudi v primeru modre koncept Slovencev in Francozov ne prekrivata
stoodstotno, čeprav so asociacije iste. Odstopanja, ki so tu opazna, gre bržkone pripisati
razlikam v značajski strukturi narodov. Naj utemeljimo svojo trditev. Kot je iz analize
razvidno, se koncepta prekrivata v simboliki modrega kot nadpovprečnega, kjer se
vzporednice z božanskim ponujajo kar same. Tisti, ki pozitivno izstopa, je bolj popoln
in torej bližje bogu. Zanimivo pa se razlikujeta druga dva simbola modre. Slovencem se
zdi modra idealna za poudariti pomembnost in resnost zadeve. To se je posebej
poudarjalo, ko je korespondenca večinoma še potekala na papirju, saj se je nujno in
pomembno pošto prepoznalo že po modri kuverti.43 Hladni, introvertirani, premišljeni in
zadržani Slovenci, kot nas je okarakteriziral Trstenjak (1992), globino modrine
povezujemo bolj z mrazom in posledično z racionalnimi odločitvami, ki ne dovoljujejo
vmešavanja čustev, kot pa z božjo usmiljenostjo in ljubeznijo. Romanski narod
Francozov pa je naša zrcalna slika. So močno ekstravertirani, čustveno odprti in topli ter
spontani in posledično bolj iskreni. Ni jih sram izražati svojih želja, občutkov in čustev,
43
Tudi v francoščini se je ta pomen očitno uporabljal, saj Le Petit Robert navaja sicer starinski frazem le petit
bleu, v pomenu brzojavke ali depeše, ki se je je tako ime prijelo prav zato, ker se je pošiljala na modrem papirju. Danes, spet zaradi barve, le petit bleu v Franciji pravijo nalepki za gumo.
69
zato so oni božje povezali s hrepenenjem po doseganju tega in skozi frazeologijo
izpričali celo svojo nezmožnost razumevanja in doseganja tega sveta. Trstenjak (1992)
pravi, da smo Slovenci neiskreni, da se vedno radi kažemo boljši kot dejansko smo, zato
si tega verjetno nismo upali priznati.
V tej primerjavi je zanimivo, da so Francozi resnost povezali z zeleno. Simbolika teh
dveh barv je očitno precej sorodna in kaže na zelo specifične konceptualne razlike med
narodi, ki jih je z gotovostjo težko opredeliti. Ostanejo nam samo domnevanja, zakaj so
se Francozi odločili za zeleno, kjer se zdi nam boljša modra in obratno. Je to zaradi
drugačnega doživljanja vere, drugih jezikovnih elementov, ki so tem predhodni …
Gotovo pa obstaja razlog, da so Francozi za novinca izbrali modro, medtem ko Slovenci
uporabljamo zeleno. Na drugi strani pa modro, ki Slovencem simbolizira resnobnost in
treznost, zamenjujejo z zeleno, ki je očitno v njihovem okolju nosilka teh implikacij
(glej verte réprimande/semonce). Logično se zdi, da se uporaba iste barve v obeh
pomenih izključuje. Zakaj pa sta jezika ubrala drugačno pot, ne vemo natančno. Le Petit
Robert pravi, da se je za novinca v francoščini prijela modra zato, ker so novi vojaki v
kasarne največkrat prišli v modrih srajcah. Ali je bila izbira te barve golo naključje ali
pragmatičen razlog, žal ne moremo preveriti.
Gotovo pa lahko trdimo, da so pomenske implikacije teh dveh barv vsaj v nekaterih
pogledih zelo sorodne. Rezultat te bližine je tudi frazemska varianta en voir de bleues
'videti (jih) modre' (prenašati hude stvari, zvezde videti), ki je nastala iz frazema en voir
de verts et de pas murs in za katero Chantreau in Rey (2012) domnevata, da je nastala
kot posledica modric na koži.
3.6 Indigo
Slika 7: Indigo (Parokeets)
70
Indigo barva, če o njej kot o barvi sploh upravičeno govorimo, je ime dobila po rastlini
indigovec, ki se je nekoč uporabljala kot barvilo tkanin. Indigo je svetloba valovne
dolžine 420–440 nm. V mavrici se nahaja med modro in vijoličasto.
Isaak Newton je v mavričnemu spektru ločil sedem barv. Med modro in vijoličasto je
zaznal še eno barvo, in sicer indigo, s čimer se mnogi ne strinjajo. Med slednjimi je bil
tudi Isaak Asimov (biokemik in pisatelj), ki je trdil, da je to le odtenek ene ali druge.
Mnogi je v mavrici ne ločijo od vijolične ali modre. Resnici na ljubo moramo priznati,
da indiga danes ne dojemamo kot prave barve. Pastoureau (2010) je npr. sploh ni
posebej omenil. Glede na to, da je njeno barvilo modre barve, a v njej ne moremo
prezreti vijoličastega odtenka, moramo njeno simboliko verjetno iskati nekje med tema
barvama.
3.6.1 Simbolika
Indigo barva je bila zelo priljubljena, saj je bila poleg purpura in žafrana edina, ki ni
zbledel ali se spral. V Evropi so modro pridobivali iz oblajsti, s pridelovanjem katere se
je preživljalo veliko ljudi. Indigo je po odkritju morske poti do Indije zaradi ugodne
cene in boljše kvalitete oblajst spodrinil. Čeprav je bilo več poskusov, da bi to
»hudičevo barvo« – tako so jo imenovali, ker je ogrozila obstoj mnogih mest in ljudi v
Evropi – pregnali iz naših krajev, 44 jim to ni uspelo.
Indigo barva je sicer zadnja leta precej v vzponu. Lahko bi rekli, da ji je vrata na stežaj
odprla alternativna medicina, ki ji pripisuje izredne zdravilne in blagodejne učinke. Če
je bila vijoličasta za nekatere malo preveč drzna, je indigo tista, v kateri lahko dosežemo
popoln notranji mir. Chiazzari (2000) pravi, da se s pomočjo te barve znebimo strahov
in vzpostavimo duševno ravnovesje. Je barva, ki na nas učinkuje tako, da preganja
potrtost, nam bistri misli in nas pomirja. Obenem naj bi tudi spodbujala intuitivnost in
domišljijo.
44
V Franciji in Nemčiji so jo v 17. stoletju celo prepovedali.
71
3.6.2 Jezik
3.6.2.1 Etimologija izraza indigo
Indigo smo preko španskega indico in nato nemškega indigo v pomenu indijski prevzeli
tudi mi. Indijski se je indigo imenoval, ker je izviral iz vzhodne Indije (Snoj 1997, 184).
Izraz je v francoščino prišel iz latinskega indicus, prvi zapisi o njem se pojavijo
približno v sredini 16. stoletja (CNRTL).
3.6.2.2 Slovarski pomen izraza indigo
Slovenščina
SSKJ pod geslom indigo navaja tri samostalniške pomene, in sicer: modro barvilo iz
indigovca, sam indigovec in s kvalifikatorjem pog. še indigo papir45, ki ga v skrajšani
obliki imenujemo le indigo.
Za pridevnik te barve navaja obliko indigov /-a /-o, ki jo definira kot: nanašajoč se na
indigo ali indigovec, in utemelji s primeri: indigov nasad / indigova barva / indigov
papir. Enako pridevniško obliko navaja tudi SP 2001, s tem da ob njej navaja le primer
indigov nasad. Z obliko, ki jo navaja slednji, se strinjamo. Če smo bolj eksplicitni;
strinjamo se, da se pridevnik indigov lahko nanaša na indigovec, medtem ko jezikovni
čut in raba46 ne potrjujeta te oblike kot pridevnika za barvo. Menimo, da bi geslo indigo
moral vključevati še drugi, pridevniški pomen, ki bi bil definiran, kot: nanašajoč se na
indigo, s primerom: indigo barva, indigo žarek, indigo čakra …
Francoščina
Francoščina v samostalniški obliki navaja sicer pomena modrega barvila in barve. Ob
tem pa navaja, da se je iz te barve razvil tudi homonimni nepregibni pridevnik,
nanašajoč se na to barvo.
3.6.2.3 Frazem z izrazom indigo
Noben slovenski in niti francoski slovar ne vsebuje frazema s sestavino indigo. Vendar,
kot je bilo že omenjeno, ta barva pridobiva na priljubljenosti in naša anketa je razkrila
tudi besedno zvezo z izrazom indigo, ki bi jo mogoče že lahko uvrstili med frazeme, saj
45
To je papir za kopiranje, prevlečen z modro snovjo. 46
Gigafida v takšni obliki ne daje niti ene same konkordance.
72
izpolnjuje vse kriterije. Je pa res, da gre za frazem, ki šele postaja del jezikovnega
fonda. To je frazem indigo otroci, katerega pravi pomen je poznala tretjina anketiranih,
pri čemer so vsi prepoznali njegovo pozitivno konotiranost in živost izraza. Kar pomeni,
da predlagamo pod geslom indigo tudi frazeološko sledeče gnezdo:
● indigo otroci – otroci, ki imajo posebne psihološke in duševne sposobnosti
in so na svetu zato, da vzpostavijo nov, drugačen družbeni red.47
Izraz oz. že frazem pozna tudi francoščina.
3.6.3 Primerjalna analiza konceptov indiga v obeh jezikih
Primerjalne analize, ki bi se opirala na jezik in simboliko ne moremo narediti, saj
nimamo na razpolago gradiva.
3.6.4 Asociativni vidik koncepta indiga pri Slovencih
Asociacije v zvezi z indigo barvo so tako razpršene, da jim je nemogoče določiti skupni
imenovalec, npr.: kopirni papir, mrtvilo, žamet, žig, vesolje, Indija, tema, neužitna goba,
pisarna, računalnik, črnilo, sliva …, 10 % anketirancev pa je odgovorilo, da jih ta barva
ne asociira na nič oz. da so njihove asociacije neopredeljive, ker se nam zdi najtočnejši
odgovor. To pravimo zato, ker so ji pripisali vse mogoče, od negativnih implikacij,
katerih nosilka je v drugih zahodnih državah vijolična (žalost, pogreb, starost), do vojne
(11 % anketiranih), strahu (24 % anketiranih) in jeze (12 % anketiranih). Zanimivo je,
da jo večina doživlja kot moško barvo, torej bližje modri kot vijoličasti.
Vsekakor ljudem ta barva ni prijetna, več kot pol anketirancev se je o njej izreklo, da je
odbijajoča in jo postavilo na zadnji dve mesti po priljubljenosti, pri čemer jih moti njena
temnost, nenaravnost, neopredeljenost (češ da ni ne modra ne vijoličasta in ne črna) ter
neživost. Pozitivnih asociacij ji po večini niso pripisovali, le redki so jo povezali z
duhovnostjo. Zdi se jim celo tako tuja, da jo je tretjina anketiranih pripisalo
Nezemljanom. Med Slovenci jih je večina s to barvo povezala Korošce oz. natančneje
47
S to barvo naj bi se jih poimenovalo, ker bi naj imeli avro te barve, kar pomeni, da so rojeni duhovni vodje.
73
Koroško, opisali pa so jo kot mrtvo in zamorjeno, nepoznano, mrzlo in hladno ter temno
zaradi gora.
3.6.5 Sklepne ugotovitve o konceptualizaciji indigo barve
Koncept indiga pri Francozih nam je ostal popolnoma zakrit, a lahko trdimo, da je tudi
ta molk o njem zelo zgovoren. Gre za isti problem kot pri Slovencih, za indigom ni
enotnega mentalnega koncepta. Med Slovenci kot med Francozi indigo barva
predstavlja le barvo oz. le barvni odtenek druge barve ali pa še tega ne.
Pastoureau (2010) trdi, da je za odtenke značilno, da nimajo lastne simbolike, tako da se
moramo tu strinjati z Asimovim, da gre pri indigo barvi bržkone prej za odtenek kot za
pravo barvo. Neizoblikovan koncept potrjujejo anketiranci s tem, da vse neznano, manj
znano in tisto, kar ne vedo, kam bi umestili, pripišejo indigu (primer Koroške,
Nezemljanov …). Ta postane zbir negativnih asociacij vijolične, modre (kolikor jih ta
ima) in celo črne, v skladu z konceptualno metaforo svetlo je dobro, temno je slabo.
Problem predstavlja tudi nepoznavanje te barve. Po navedbi besednih zvez s sestavino
te barve, bi lahko rekli, da bolje poznajo besedni zvezi indigo papir in indigo otroci, kot
pa samo indigo barvo. Veliko anketirancev je celo opozorilo na to, da so morali pred
začetkom reševanja ankete na internetu preveriti, kakšna barva to sploh je.
3.7 Vijoličasta
Vijoličasta je zadnja oz. najbolj notranja barva mavrice z valovno dolžino 380 450.
Spada med sekundarne barve.
3.7.1 Simbolika
Na vijoličasto lahko kot na barvo, ki združuje dva nasprotna pola, tj. modro in rdečo,
gledamo kot na barvo, ki simbolizira mešana občutja, ali barvo zmernosti. Odvisno, ali
jo vidimo kot stalen boj rdeče (moškega aktivnega principa) in modre (ženskega
pasivnega principa) za prevlado ali kot sinhrono ubranost med njima (Kovačev
1997).Zgodovinsko je njen pomen vezan na prvotno vijoličasti purpur, ki je zaradi svoje
74
redkosti in dragocenosti postal simbol moči. Privoščili so si ga lahko samo bogati
oblastniki. V rimskem cesarstvu so purpurna oblačila lahko nosili le cesar, cesarica in
prestolonaslednik, ostali pa le kose purpura, po količini katerega se je tudi ugotavljal
njihov status. Tako je vijolična postala simbol moči, ekstravagance, originalnosti,
vpadljivosti (zaradi redkosti) in celo mističnosti (zaradi svoje nenaravnosti) (Kovačev
1997, 71 72).
Njena simbolika zmernosti ter ravnovesja med zemljo in nebom, čustvi in razumom,
telesnim in duševnim se kaže kot prehod iz življenja v smrt, kot prehod, ki smo ga
pričakovali in smo nanj pripravljeni (Chevalier in Gheerbrant 1993, 656). Takšna je
simbolika vijoličaste obleke trpečega Jezusa Kristusa. Iz tega skrivnostnega prehoda iz
življenja v smrt, za katerega ne vemo, kaj skriva, izhaja tudi njena simbolika
skrivnostnega. In prav iz prisotnosti vijolične – ki sicer nakazuje prehod, ne stanja smrti
– v obredu za veliki petek, se jo povezuje tudi z žalovanjem. V sakralnem pomenu
simbolizira sicer vero, skromnost, pobožnost, ponižnost, spokornost in pokoro, torej
lastnosti, ki naj bi jih Cerkev gojila pri ljudeh (Kovačev 1997, 76). Sicer je to
tradicionalno barva teologije, v cerkvenih obredih pa škofovska barva.
Slika 7: Trpeči Jezus Kristus (Images saintes)
75
3.7.2 Jezik
3.7.2.1 Etimologija izraza vijoličast
Vijoličasta barva je v naravi redka, zato je – podobno kot oranžna – ime dobila po
najizrazitejši rastlini, ki je take barve, in sicer vijolici. Izraz izvira iz latinščine (viola)
(Snoj 1997, 717). S tem imenom so poimenovali cvetlico, ki jo pri nas poznamo pod
imenom mačeha. To velja za oba jezika. V francoščino je izraz prišel v 13. stoletju
(CNRTL).
3.7.2.2 Slovarski pomen izraza vijoličast
Slovenščina
Slovar vijoličasto opredeli kot modro z rahlim rdečkastim odtenkom, s čimer se
strinjamo. Ne strinjamo pa se s tem, da je to edini pomen. Pridevnik vijoličast se
uporablja tudi za barvo (navadno kože), ki je tako močno rdeča, da že prehaja v modro.
Zanimivo, v slovenščini nimamo niti izraza za takšen odtenek. Imamo rdečkasto,
rumenkasto, modrikasto, zelenkasto, nimamo pa ustreznika za vijoličasto (ter tudi ne za
oranžno in indigo). Zakaj smo izpostavili ta vidik, bo podrobneje obrazloženo v
poglavju o frazemih.
Francoščina
Francoščina tudi v primeru violet (kot orange) pozna poleg pridevniške oblike še
samostalniško, s pomenom vijoličaste barve. Za pridevniško tudi navaja eno samo
definicijo, in sicer: takšne barve, kot se dobi, če zmešamo modro in rdečo. Definicija je
– glede na povedano v poglavju simbolike te barve – popolnoma ustrezna. Sicer v istem
sklopu, z oznako razširitve pomena, pa francoščina vendarle navaja tudi pomen, ki ga
pogrešamo v slovenskih slovarjih. Pravi namreč, da se vijolična pravi tudi barvi, ki se
kaže na koži (obrazu) zaradi navala krvi, kjer je ta lahko posledica intenzivnega čustva
(strahu), mraza ali udarcev. Predlagamo, da se za ta pomen uvede dodaten pomen, ki je
definiran kot: takšno, ki vleče na vijoličasto barvo oz. takšno, ki ima vijoličast odtenek.
Kljub temu, da niti Le Petit Robert niti Dictionnaire d'expressions et locutions in niti
Gradov Francosko-slovenski slovar, na katere smo se omejili v naši raziskavi, ne
navajata frazemov za pridevnik vijoličast, smo v tem primeru naredili izjemo. Na uradni
strani Nacionalnega centra za tekstualne in leksikalne raziskave, TLFI, smo namreč
76
naleteli na zanimive podatke, ki zadevajo vijoličasto barvo. Odkrili smo določene nove
pomene vijoličastega, kot je npr. ta, da se z vijoličasto povezuje vse, kar je povezano z
duhovščino in klerikalci ter celo frazeološko gradivo, ki zadeva ta pomen.
3.7.2.3 Frazemi z izrazom vijoličast
Slovenščina
Slovenščina s sestavino vijoličast nima frazemov, ki bi bili registrirani v frazeoloških
slovarjih. Tudi korpusi nam pomembnejših konkordanc s sestavino vijoličaste barve ne
razkrivajo. Kljub temu na tem mestu vsaj obrobno omenjamo, da se v slovenščini včasih
le slišijo izrazi z vijoličasto, kot npr.: v obraz je popolnoma vijoličast, čisto vijoličast je
od jeze, sramu, alkohola…, njegove ustnice so vijoličaste od mraza …, kjer, kot se zdi,
vijoličasta lahko nadomešča intenzivno rdečo barvo ali modro. Zakaj jih frazeološki
slovarji ne uvrščajo v svoj fond, ni znano, a predvidevamo, da njihova raba ni zelo
razširjena, saj je ne zasledimo niti v korpusu.
Francoščina
Ker je vijoličasta barva tesno povezana z nekaterimi cerkvenimi obredi, poleg tega pa
velja tudi za barvo škofov, se jo je posplošilo do te mere, da frazem bas violet pomeni
kar na splošno predstavnika duhovščine. Obstaja tudi razširjena varianta:
chausser/porter les bas violets: 'obuti si/nositi vijoličaste nogavice', ki pomeni biti ali
postati škof.
Frazeološko gnezdo bi v francoščini torej izgledalo takole:
● 1. bas violet: 'vijoličasta nogavica' – predstavnik duhovščine; voir des
anges violets: 'videti vijoličaste angele' – vdajati se praznim sanjam/iluzijam,
biti omotičen; contes violets: 'vijoličaste pravljice' – nemogoče zgodbice;
faire (du) feu violet: 'narediti vijoličasti ogenj' – narediti nekaj, kar v začetku
naredi velik preboj (bum), a zelo hitro tone v pozabo;
● 2. violet de honte/peur/colère … : 'vijoličast od sramu, strahu, jeze'; être
tout violet: 'biti prav vijoličast'.
V tem drugem pomenu gre za izgled obraza, ki zaradi psiholoških (intenzivna čustva),
fizioloških (mraz, alkohol) ali fizičnih vzrokov (udarci) dobi vijoličast odtenek. Tak
77
zaripel obraz sicer opisujemo tudi z rdečo barvo, Francozi pa se včasih poslužujejo tudi
modre.
3.7.3 Primerjalna analiza konceptov vijoličastega v obeh jezikih
3.7.3.1 Izhodiščna področja Slovencev
Težko je pripisati implikacijo barvi, ki preko jezika ne razkriva nobene vsebine
koncepta. Takšen problem se v slovenščini pojavi ob oranžni, indigo in tudi vijoličasti
barvi, kjer ne zasledimo niti frazemov, niti nam korpusna analiza ničesar ne razkriva.
Slovenski besedilni korpus Gigafida kot najpogostejšo navezavo na vijoličasto razkriva
mariborski nogometni klub, ki nosi drese takšne barve. Poleg tega besedilnega okolja je
zaslediti le še vijoličasti trak, ki izpostavlja liturgičen pomen spokornosti v vijoličasti.
3.7.3.2 Izhodiščna področja Francozov
a) Vijoličasto je mistično
To trdimo na podlagi:
- frazemov: voir des anges violets, contes violets in faire (du) feu violet, ki vsi
razkrivajo moment iluzionističnega;
- simbolike mističnosti prehoda v pretežno katoliškem zahodnoevropskem
kulturnem prostoru;
- karakteristike vijoličaste barve kot barve duhovščine, kjer gre za glasnike
vere, pastirje duš, ki so docela neraziskane in skrivnostne.
3.7.4 Asociativni vidik koncepta vijoličastega pri Slovencih
Glede na to, da nimamo konceptualnih izhodišč vijoličaste, ki bi jih želeli potrditi, nam
bo asociativna metoda v tem primeru edina referenčna točka, s pomočjo katere bomo
lahko vzpostavili primerjavo med slovenskim in francoskim konceptom vijoličaste
barve. Videli bomo, ali jo Slovenci sploh s čim povezujemo in ali sploh obstajajo
kakšne podobnosti oz. odstopanja s francoskim izhodiščem.
Francozi in tudi drugi zahodni narodi vijoličasto barvo na lestvici priljubljenosti
uvrščajo zelo nizko, med barvami, ki jih mi obravnavamo, najnižje, sicer pa za njo
postavljajo le še rjavo. V naši anketi se je uvrstila na četrto mesto, torej za modro,
78
zeleno in rdečo. Prav takšni rezultati so presenetili že Kovačevo (1997, 127), ki ta pojav
pripisuje ne tako veliki priljubljenosti rdeče pri Slovenkah, zaradi česar na vrednosti
pridobiva manj vpadljiva in proti modri orientirana vijoličasta. Kar 50 % anketirancev
jo je opredelilo kot žensko barvo in skoraj toliko tudi za privlačno.
Po pričakovanjih jo največ ljudi asociira z rožo, po kateri je dobila ime, a se kaže tudi
izredno veliko drugih implikacij, ki so v jeziku žal ostale neizražene. Ljudje jo zaradi
njene pogoste prisotnosti v cerkvenih obredih močno povezujejo s poduhovljenim
načinom življenja, poleg tega pa tudi z žalovanjem. Zdi se jim tiha in spokojna barva,
obenem pa tudi skrivnostna in zapeljiva, ki izraža moč, dostojanstvo in glamur.
Njena simbolika prehoda v onostranstvo se je predvsem utrdila zaradi delov oblačil, ki
jih za veliki petek nosijo duhovniki, a tudi zaradi žalnih trakov na vencih in ikebanah,
mnogokrat tudi vijoličaste zavese zastirajo prostor, kjer leži pokojni do pokopa. Tudi
naši anketiranci trdijo, da jih med vsemi barvami najbolj asociira na pogreb, a je
zanimivo ne povezujejo s smrtjo. Povezujejo pa jo z obdobjem starosti, s čimer se
strinja tudi Pastoureau (2010). 26 % anketiranih jo je povezalo z žalostjo, ki nujno
spremlja pogrebe, z drugimi čustvi pa je večinoma ne povezujejo. Bolj stopa v ospredje
mističnost posmrtnega življenja, ki je tudi v tesni povezavi z vero.
Kot duhovno barvo jo poznajo, kot je že bilo omenjeno, iz cerkvenih obredov. Na veliki
petek simbolizira Jezusovo (po)trpljenje in čas posta, v adventnem času pa spokornost
in čas, ko delamo sami na sebi. Največ anketirancev očitno pozna to vez, saj jih je kar
tretjina z vijoličasto povezala veliko noč. Ta vezanost barve na duhovno in celo
božansko je tako močno občutna, da jo z božanskostjo povezuje celo več anketirancev
kot modro. Očitno ljudje lažje oblikujejo koncepte preko konkretnih verskih praks kot
pa popolnoma abstraktno.
A tudi njena čisto izvorna podoba ni zamrla skozi ves ta čas. Vijoličasto, kot rečeno, že
od antike naprej povezujemo s purpurom. V srednjem veku so ga zaradi njegove
dragocenosti lahko nosili le najplemenitejši predstavniki. Zaradi obstojnosti tega barvila
je vijoličasta simbolizirala tudi večno življenje in zato so bili uslužbenci katoliške
cerkve edini, ki so jo poleg vladarjev smeli uporabljati. Anketa kaže, da jo povezujemo
tudi z močjo, prestižem in posledično vzvišenostjo. Da je ta simbolika res del koncepta
79
pri Slovencih, anketiranci potrjujejo tako, da je 20 % to barvo pripisalo Ljubljančanom
in svojo odločitev utemeljijo npr. takole: imajo občutek večvrednosti, se imajo za
gospodo, so prevzetni, so vzvišeni, so ukazovalni, so jara gospoda …
3.7.5 Sklepne ugotovitve o konceptualizaciji vijoličaste barve
Četudi nimamo te sreče, da bi lahko koncept vijoličaste potrdili z jezikovnimi sredstvi,
je asociativna metoda razkrila vse tipične povezave s to barvo. Potrjuje torej tisti del, ki
so ga francoski frazemi opredelili kot mističnega, saj povezave z duhovno plastjo
življenja, z nedostopnim posmrtnim življenjem in opiranjem na vero dajejo slutiti neko
skrivnostnost v njej. Poleg tega se potrjuje tudi s pogostimi asociacijami, vezanimi na
pogreb.
Potrjuje pa se tudi profana simbolika vijoličaste kot ekstravagantne, nekonvencionalne
barve, ki ima moč, saj je bil tudi ta vidik izpostavljen na konkretnem primeru.
Vijoličasta namreč ne izstopa kot kričeča, temveč predvsem s svojo redkostjo in
edinstvenostjo.
80
4 ZAKLJUČEK
Namen naloge je bil spoznati kulturno in zgodovinsko pogojene nacionalne specifike v
percepciji sedmih mavričnih barv med Slovenci in Francozi. Te naloge smo se lotili na
osnovi teorije metafore, ki zagovarja tezo, da so v jeziku izražene konceptualne
metafore nekakšen »corpus delicti« procesa konceptualizacije stvarnosti. Delo skuša
ozavestiti koncepte barv in obenem nacionalne specifike na osnovi frazemov, ki
predstavljajo tisti del »poimenovalnih sredstev, ki je na kulturno-jezikovni ravni najbolj
samobiten.« (Kržišnik 2005, 70)
Lotiti se takšne raziskave, v prvi vrsti pomeni verjeti v to, da razlike v konceptih so. Na
tej primarni predpostavki so bile oblikovane tri hipoteze. Prva se je opirala na dejstvo,
da starejša kot je pisna tradicija jezika, bogatejši tezaver frazemov ima, kar posledično
skoraj gotovo pomeni tudi širšo konceptualizacijo pojma. Skratka, širše koncepte barv
smo pričakovali pri Francozih. Tudi druga je izhajala iz časa obstoja, a tokrat ne jezika,
temveč izraza/besede za barvo – ne glede na jezik. Tudi ta dejavnik je pomemben, kajti
več časa, kot je izraz prisoten med ljudmi, bolje je izoblikovan njegov koncept. To smo
predpostavili za rdečo, zeleno in rumeno, skratka tiste barve, katerih označevalci so že
dalj časa prisotni v govoru. V tretji hipotezi pa se je predpostavilo, da bo zaradi skupnih
naravnih in družbenih potez narodov primerjava pokazala veliko podobnost v
konceptih. Vse tri hipoteze so se izkazale za pravilne in jih lahko potrdimo. Žal pa to ne
pomeni, da smo v celoti izpolnili cilj, ki je bil: predstaviti konceptualne specifike
sedmih mavričnih barv med slovensko in francosko govorno skupino.
Pri primerjavi rdeče, rumene, zelene in modre so se pokazale določene nacionalne
specifike. Po naših domnevah so te pri rdeči posledica političnih dogodkov, pri rumeni
religioznih in jezikovnih vplivov, pri modri značajske strukture naroda, medtem ko jih
pri zeleni nismo znali pojasniti. Ne glede na to, specifike so se izrazile. Problem se je
pojavil pri ostalih treh barvah. Posebej sta presenetili oranžna in vijoličasta, saj so bila
pričakovanja v zvezi s konceptualizacijo indiga že v startu minimalna. Tudi zakritemu
konceptu oranžne se ni bilo zelo čuditi, čeprav je nekoliko šokirala odsotnost frazemov
s tem izrazom celo v francoščini. A vendarle, njena podobnost rdeči kar bije v oči in
zato nismo pričakovali nekih jasno oblikovanih konceptov, ki bi se eksplicitno nanašali
le nanjo. Veliko bolj nas je pustila nepotešene vijoličasta. V francoščini se izraža njena
81
misterioznost, medtem ko slovenščina o njej ne razkriva ničesar več od golega koncepta
barve. Tudi korpusna analiza ne izpričuje drugačnega stanja, s čimer se človek kar ne
more zadovoljiti.
Na podlagi dognanj v zvezi z oblikovanjem konceptov barv – predvsem vijoličaste, a
tudi drugih – zato zaključujemo s trditvijo, da jezik v vseh svojih pojavnostih morda res
pomaga spoznavati skrivnostni svet našega mišljenja, a vendar se zdi, da možgani tudi
jeziku ne zaupajo popolnoma. Dovolijo mu razkriti določene vidike, drugi pa bodo še
naprej ostali nedostopni. Prav njihova enigmatičnost jih namreč dela tako zanimive. In
tu se preprosto ne da spregledati podobnosti z vijoličasto, katere nepojasnjen koncept, ki
se ga sicer da slutiti, nas je najbolj prepričal, da se – vsaj konceptov barv – le skozi
jezikovne strukture popolnoma ne da osvojiti.
82
5 VIRI IN LITERATURA
5.1 Viri
Slovar slovenskega knjižnega jezika. 1991. Spletna izdaja. 2000. Ljubljana: Založba
ZRC. Elektronska verzija. Http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html.
Slovenski pravopis 2001. Spletna izdaja. 2010. Ljubljana: Založba ZRC. Http://bos.zrc-
sazu.si/sp2001.html.
Keber, Janez. 2011. Slovar slovenskih frazemov. Ljubljana: Založba ZRC.
Černe, Milena. 2013. »Frazeološki slovar«. Jezikovni center
Glosa.Http://www.frazemi.com.
Snoj, Marko. 1997. Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Založba mladinska knjiga.
Jesenik, Viktor in Narcis Dembskij. 1997. Slovensko-francoski slovar. Ljubljana: DZS.
Grad, Anton. 1999. Francosko-slovenski slovar. Ljubljana: DZS.
CNRTL – Centre national de ressources textuelles et lexicales. Http://www.cnrtl.fr.
Rey-Debove, Josette in Alain Rey. 1997. Le Petit Robert: Dictionnaire de la langue
française. Pariz : Dictionnaires Le Robert.
Rey, Alain in Sophie Chantreau. 2012. Dictionnaire d’expressions et locutions. Pariz :
Dictionnaires Le Robert. Kindlova izdaja.
TLFI Trésor de la langue française informatisé: Analyse et traitement informatique
de la langue française. Http://atilf.atilf.fr/tlf.htm.
Gigafida. Besedilni korpus Ministrstva za šolstvo in šport Republike Slovenije.
Http://www.gigafida.net.
Le monde. Spletni arhiv časopisa. Http://www.lemonde.fr.
5.2 Literatura
Babič, Saša. 2008. »Minimalni frazemi v slovenščini«. Jezik in slovstvo 53 (2): 49–63.
URN:NBN:SI:DOC-ATQYU0NU s http:// www.dlib.si.
Będkowska - Kopczyk, Agnieszka in Tatjana Jamnik. 2004. »Razvoj kognitivističnega
znanstvenega diskurza na Poljskem in v Sloveniji«. Obdobja 22: 165–178.
Http://www.centerslo.net/files/File/simpozij/sim22/Bedkovska.pdf.
83
Bernjak, Elizabeta. 2007. »Črno na belem – fehéren feketén. Pomenske razsežnosti črne
in bele barve v slovenski in madžarski frazeologiji«. Slavistična revija 55 (1–2):
283–302. Http://www.srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_20.pdf.
Bratož, Silva. 2010. Metafore našega časa. Elektronska knjiga. Koper: Fakulteta za
management. URL: http://www.fm-kp.si.
Chiazzari, Suzy. 2000. Barve. Ljubljana, Slovenska knjiga.
Čeh, Jožica. 2005. »Barve in njihova simbolika v kulturi in jeziku«. Jezikoslovni zapiski
11 (2). 89–103. URN:NBN:SI:DOC-J8ZBWFWH s http://www.dlib.si.
Gantar, Polona. 2006. »Korpusni pristop v frazeologiji in slovarske
aplikacije«.Slavistična revija pos. št.: 151–163. URN:NBN:SI:DOC-TBZVVJ2K s
http://www.dlib.si.
Gantar, Polona. 2007. Stalne besedne zveze v slovenščini. Korpusni pristop. Ljubljana:
Založba ZRC, ZRC SAZU.
Petermann, Jürgen. 2004. »Janez Keber: Frazeološki slovar slovenskega jezika.
Poskusni zvezek. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003. 124 str.«. Slavistična
revija 52 (3): 345–352. URN:NBN:SI:DOC-QNHAF3SF s http://www.dlib.si.
Konicka, Jelena. 2012. »Prvi slovenski frazeološki slovar«.Jezikoslovni zapiski 18 (2),
ur. Peter Weiss, 169–186. Ljubljana: Založba ZRC.
Kovačev, Asja Nina. 1997. Govorica barv. Ljubljana, Prešernova družba, Vrba.
Kržišnik Kolšek, Erika. 1988. »Frazeologija v moderni«. Magistrska naloga. Ljubljana:
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.
Kržišnik Kolšek, Erika. 1987. »Prenovitev kot inovacijski postopek«. Slava 1 (1), 49–
56. Ljubljana.
Kržišnik Kolšek, Erika. 1987/88. »Frazeološko gradivo v Slovarju slovenskega
knjižnega jezika«. Slava 2(2), 143–162. Ljubljana.
Kržišnik, Erika. 1994. »Frazeologija kot izražanje v "podobah"«. V: Pouk slovenščine
malo drugače avt. Martina Križaj-Ortar, Marja Bešter, Erika Kržišnik, 91–
140.Trzin: Different.
Kržišnik, Erika. 1996. »Norma v frazeologiji in odstopi od nje v besedilih«. Slavistična
revija 44 (2): 133–154. URN:NBN:SI:DOC-HD0D4GGD s http://www.dlib.si.
Kržišnik, Erika. 2004. Značilen tip minimalnih frazemov v slovenščini.
Http://www.gewi.kfunigraz.ac.at/gralis/4.Gralisarium/GraLiS%202004/Krzisnik%2
0Frazemy.htm.
84
Kržišnik, Erika in Marija Smolić. 2004. »Metafore, v katerih živimo tukaj in zdaj«. V:
35. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, ur. Erika Kržišnik, 61–80.
Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuj jezik pri Oddelku za slovanske jezike
in književnost.
Kržišnik, Erika. 2005. »Frazeologija v luči kulture«. V: Večkulturnost v slovenskem
jeziku, literaturi in kulturi, ur. Marko Stabej, 67–81. Ljubljana: Center za
slovenščino kot drugi/tuj jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete.
Kržišnik, Erika. 2006. »Izraba semantične potence frazemov«. Slavistična revija: 259–
279. URN:NBN:SI:DOC-OI80BALA s http://www.dlib.si.
Kržišnik, Erika. 2007. »"Metafore", v katerih govorimo v slovenščini frazeološko -
konceptualnometaforična analiza frazemov govorjenja«. V: Frazeologija v jezikoslovju
in drugih vedah : Europhras Slovenija 2005, [Strunjan, 12.-14. september 2005],
ur. Erika Kržišnik in Wolfgang Eismann, 183–203. Ljubljana: Filozofska fakulteta,
Oddelek za slovenistiko.
Kržišnik, Erika. 2008. »Viri za kulturološko interpretacijo frazeoloških enot«. Jezik in
slovstvo53 (1): 33–47. URN:NBN:SI:DOC-HV9J9HKR s http://www.dlib.si.
Kržišnik, Erika. 2010. »Idiomatska beseda ali frazeološka enota«. Slavistična revija 58
(1): 83–94. URN:NBN:SI:DOC-LIJEAAZZ s http://www.dlib.si.
Kržišnik, Erika. 2013. »Moderna frazeološka veda v slovenistiki«.V: Frazeološka
simfonija : sodobni pogledi na frazeologijo, ur. Nataša Jakop in Mateja Jemec
Tomazin, 15–26. Ljubljana: Založba ZRC.
Lakoff, George. 1998. »Sodobna teorija metafore«. V: Kaj je metafora?, ur. Božidar
Kante, 271–325. Ljubljana: Krtina.
Lakoff, George in Mark Johnson. 1980. Metaphors we live by. Chicago: The University
of Chicago Press.
Logar Berginc, Nataša. 2001. »Kvalifikator ekspr. v Slovarju slovenskega knjižnega
jezika na ravni frazeologije«. Jezik in slovstvo 46 (4):137-148. URN:NBN:SI:DOC-
XDJZ9V92 s http://www.dlib.si.
Meunier, Mariette. 2011. »Les lexies complexes: phraséologies et collocations«. Spletna
stran prof. M. Meunier iz Fakultete za jezike Univerze v Lyonu za objave predavanj
iz jezikoslovja. Http:// http://www.initerm.net.
Musek, Janek. 1994. Psihološki portret Slovencev. Ljubljana: Znanstveno in
publicistično središče.
85
Pastoureau, Michel. 2010. Etude des couleurs. Http://la-passion-
medievale.forumpro.fr/t863-etude-des-couleurs-michel-pastoureau.
Pavlica, Josip. 1960. Frazeološki slovar v petih jezikih. Ljubljana: DZS.
Rigler Šilc, Katarina. 2011. »Razumevanje frazemov pri učenju in poučevanju
slovenščine kot drugega/tujega jezika«. Jezik in slovstvo 56 (5/6): 93–108, 129.
URN:NBN:SI:DOC-SPOZFPVD s http://www.dlib.si.
Telia, Veronika Nikolaevna. 1996. Russkaja frazeologija, Semantičeskij, pragmatičeskij
i lingvokul'turologičeskij aspekty. Moskva: Škola »Jazyki russkoj kultury«.
Toporišič, Jože. 1973/74. »K izrazju in tipologiji slovenske frazeologije«. V: Jezik in
slovstvo 19/8. 273–279.
Trstenjak, Anton. 1992. Misli o slovenskem človeku. Ljubljana: Založba Mihelač.
Vidovič Muha, Ada. 2000. Slovensko leksikalno pomenoslovje. Govorica slovarja.
Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Vorkačev, Sergej. 2001. »Koncept sčastja: pon'atijnyj i obraznyj komponenty«. Izvestija
AN, Serija liter atury i jazyka 60 (6): 47–58.
86
6 GRAFIČNE PRILOGE
6.1 Slike
Slika 1: Mavrica, str. 20 (Centre d'enseignement professionnel en Géobiologie et
Sourcellerie, dostopno na: http://www.sourcier-geobiologie.com).
Slika 2: Mars, str. 23 (Dol Celeb, fantasy - mythologies - légendes , dostopno na:
http://www.dol-celeb.com).
Slika 3: Dioniz, str. 33 (Nova Akropola, kulturno društvo, dostopno na:
http://www.akropola.org/galerije/slika.aspx?alb=38&Page=25).
Slika 4: Poljub Jude Iškarijota, str. 46 (Wikipedija, dostopno na:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Juda_Iškarijot).
Slika 5: Mozaik Satana, str. 48 (avtor: Coppo di Marcovaldo, 1225, dostopno na:
http://www.worldofdante.org/ pop_up_query.php?dbid=I470&show=more).
Slika 6: Brezmadežna s čudodelno svetinjo str. 60 (Misijonska družba sv. Vincencija
Pavelskega, Slovenska provinca, dostopno na: http://www.brezmadezna.com).
Slika7: Indigo, str. 69 (Parokeets, dostopno na: http://www.parokeets.com)
Slika 8: Trpeči Jezus Kristus, str. 74 (Images saintes, dostopno na:
http://imagessaintes.canalblog.com).
7 PRILOGA – ANKETA
