UNIVERZA V LJUBLJANI

EKONOMSKA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

LUKA KOGOJ

UNIVERZA V LJUBLJANI

EKONOMSKA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

VPLIV OSEBNOSTNIH LASTNOSTI IN MOTIVACIJE ZA

USPEŠNOST ŠPORTNIKOV MEŠANIH BORILNIH VEŠČIN

Ljubljana, december 2014 LUKA KOGOJ

IZJAVA O AVTORSTVU

Spodaj podpisani Luka Kogoj, študent Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, izjavljam, da sem avtor

magistrskega dela z naslovom Vpliv osebnostnih lastnosti in motivacije za uspešnost športnikov mešanih

borilnih veščin, pripravljenega v sodelovanju s svetovalko dr. Sandro Penger.

Izrecno izjavljam, da v skladu z določili Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/1995 s

spremembami) dovolim objavo magistrskega dela na fakultetnih spletnih straneh.

S svojim podpisom zagotavljam, da

je predloženo besedilo rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela;

je predloženo besedilo jezikovno korektno in tehnično pripravljeno v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, kar pomeni, da sem

o poskrbel, da so dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki jih uporabljam v magistrskem delu, citirana oziroma navedena v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske

fakultete Univerze v Ljubljani, in

o pridobil vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti (v pisni ali grafični obliki) uporabljena v tekstu, in sem to v besedilu tudi jasno zapisal;

se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del (v pisni ali grafični obliki) kot mojih lastnih – kaznivo po Kazenskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami);

se zavedam posledic, ki bi jih na osnovi predloženega magistrskega dela dokazano plagiatorstvo lahko predstavljalo za moj status na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani v skladu z relevantnim pravilnikom.

V Ljubljani, dne 2. 12. 2014 Podpis avtorja:__________________

i

KAZALO

UVOD ........................................................................................................................................ 1

1 OSEBNOST ....................................................................................................................... 3

1.1 Opredelitev osebnosti ..................................................................................................... 4

1.1.1 Osebnosti skozi zgodovino ......................................................................................... 6

1.1.2 Glavne teorije osebnosti ............................................................................................. 6

1.1.2.1 Strukturne teorije osebnosti ................................................................................ 6

1.1.2.1.1 Tipološke teorije osebnosti .................................................................. 7

1.1.2.1.1.1 Hipokrat-Galenov model temperamenta ....................................... 7

1.1.2.1.1.2 Jungova tipologija osebnosti ......................................................... 8

1.1.2.1.1.3 Kretschmerjeva konstitucijska tipologija ...................................... 9

1.1.2.1.2 Dimenzionalne teorije osebnosti ........................................................ 10

1.1.2.2 Vedenjske teorije osebnosti .............................................................................. 10

1.1.2.3 Psihoanalitične teorije osebnosti ...................................................................... 11

1.1.2.4 Humanistične teorije osebnosti ......................................................................... 12

1.1.2.5 Kognitivne teorije osebnosti ............................................................................. 12

1.2 Oblikovanje osebnosti .................................................................................................. 13

1.3 Obdobja osebnostnega razvoja ..................................................................................... 14

1.4 Osebnostne lastnosti športnika ..................................................................................... 16

2 MOTIVACIJA ................................................................................................................ 17

2.1 Opredelitev motivacije ................................................................................................. 18

2.2 Motivacijske teorije ...................................................................................................... 19

2.2.1 Teorija potreb Abrahama Maslowa .......................................................................... 19

2.2.2 Herzbergova dvofaktorska teorija ............................................................................ 21

2.2.3 Alderferjeva motivacijska teorija ............................................................................. 22

2.2.4 McClellandova teorija potreb ................................................................................... 22

2.2.5 Vroomova motivacijska teorija ................................................................................ 22

2.2.6 Leavittova motivacijska teorija ................................................................................ 23

2.2.7 Teorija spodbujanja .................................................................................................. 24

2.2.8 Teorija ekonomske motivacije ................................................................................. 25

2.3 Zunanja in notranja motivacija ..................................................................................... 25

2.4 Materialni in nematerialni dejavniki motiviranja ......................................................... 26

2.4.1 Materialni dejavniki motiviranja .............................................................................. 26

2.4.2 Nematerialni dejavniki motiviranja .......................................................................... 27

2.5 Motivacija v športu in tehnike motiviranja ter priprava na tekmovanje....................... 27

2.5.1 Teorija storilnostne motivacije ................................................................................. 28

2.5.2 Motivacija preko ojačanja ........................................................................................ 29

2.5.3 Teorija incentivne motivacije ................................................................................... 30

2.5.4 Tehnika postavljanja ciljev ....................................................................................... 31

2.5.5 Vizualizacija kot mentalna priprava na tekmovanje ................................................. 32

ii

3 KVALITATIVNA RAZISKAVA S PRIPOROČILI NA PRIMERU

ŠPORTNIKOV MEŠANIH BORILNIH VEŠČIN ............................................................. 33

3.1 Predstavitev mešanih borilnih veščin ........................................................................... 33

3.1.1 Borišče ...................................................................................................................... 35

3.1.2 Priljubljenost mešanih borilnih veščin v Sloveniji ................................................... 35

3.2 Zasnova raziskave in metodologija .............................................................................. 36

3.3 Oblikovanje vprašalnika in raziskave .......................................................................... 37

3.4 Intervju ......................................................................................................................... 41

3.4.1 Predstavitev anketiranca ........................................................................................... 41

3.4.2 Vprašanja .................................................................................................................. 42

3.4.2.1 Vprašanje 1 ....................................................................................................... 42

3.4.2.2 Vprašanje 2 ....................................................................................................... 43

3.4.2.3 Vprašanje 3 ....................................................................................................... 43

3.4.2.4 Vprašanje 4 ....................................................................................................... 43

3.4.2.5 Vprašanje 5 ....................................................................................................... 44

3.5 Ugotovitve in vrednotenje rezultatov ........................................................................... 44

3.6 Priporočila borcem in njihovim trenerjem ................................................................... 48

3.6.1 Postavitev ciljev ....................................................................................................... 49

3.6.2 Učinkovita izraba časa namenjenega treningu ......................................................... 49

3.6.3 Obisk psihologa ........................................................................................................ 49

3.6.4 Vizualizacija ............................................................................................................. 49

3.6.5 Pravilno motiviranje s strani trenerjev ..................................................................... 50

SKLEP ..................................................................................................................................... 50

LITERATURA IN VIRI ........................................................................................................ 52

PRILOGE

KAZALO TABEL

Tabela 1: Pet kategorij osebnosti po Museku ............................................................................. 5

Tabela 2: Značilnosti posameznega tipa temperamenta ............................................................. 7

Tabela 3: Kretschmerjeva konstitucijska tipologija ................................................................. 10

Tabela 4: Razlike v psihološkem profilu športnikov z nešportniki .......................................... 16

Tabela 5: Glavni elementi motivacije po Porterju ................................................................... 19

Tabela 6: Herzbergova teorija motivacije ................................................................................ 21

Tabela 7: Alderferjeve skupine temeljnih potreb ..................................................................... 22

Tabela 8: McClellandove potrebe človeka ............................................................................... 22

Tabela 9: Vroomovi izhodiščni pojavi ..................................................................................... 23

Tabela 10: Leavittova motivacijska shema .............................................................................. 24

Tabela 11: Motivacija v športu ................................................................................................. 27

Tabela 12: Značilnosti visoko storilnostno orientiranega športnika ........................................ 29

iii

Tabela 13: Koraki k uspešni motivaciji preko ojačitve ............................................................ 29

Tabela 14: Glavne značilnosti tehnike postavljanja ciljev ....................................................... 31

Tabela 15: Delovanje ciljev v procesu treniranja in motivacije ............................................... 32

Tabela 16: Prvi sklop trditev anketnega vprašalnika ................................................................ 37

Tabela 17: Drugi sklop trditev anketnega vprašalnika ............................................................ 39

Tabela 18: Tretji sklop trditev anketnega vprašalnika ............................................................. 39

Tabela 19: Četrti sklop trditev anketnega vprašalnika ............................................................. 39

Tabela 20: Peti sklop anketnega vprašalnika ............................................................................ 40

Tabela 21: Sedmi sklop anketnega vprašalnika ........................................................................ 40

KAZALO SLIK

Slika 1: Preučevanje osebnosti .............................................................................................. 4

Slika 2: Introvertiran vs. ekstravertiran ................................................................................. 9

Slika 3: Sestava človeške duševnosti po Freudu ................................................................. 11

Slika 4: Dejavniki, ki vplivajo na človekovo osebnost ....................................................... 13

Slika 5: Faze v človekovem razvoju .................................................................................... 15

Slika 6: Osnovni motivacijski model................................................................................... 18

Slika 7: Maslowova hierarhija potreb .................................................................................. 20

Slika 8: Leavittova motivacijska shema .............................................................................. 24

Slika 9: Faktorji incentivne motivacije ................................................................................ 30

Slika 10: Prikaz vizualizacije .............................................................................................. 33

Slika 11: Trening mešanih borilnih veščin .......................................................................... 34

Slika 12: Oktagon ali kletka ................................................................................................ 35

Slika 13: Znan slovenski klub T&T Gym ........................................................................... 36

Slika 14: Bor Playbor Bratovž ............................................................................................ 42

Slika 15: Število let ukvarjanja z borilnimi veščinami ....................................................... 44

Slika 16: Umestitev v osebnosti tip .................................................................................... 45

Slika 17: Izvor želje po ukvarjanju z borilnimi športi ........................................................ 46

Slika 18: Zadovoljstvo športnikov z treningom, motivacijo, delom trenerja in razmerami

za trening ............................................................................................................................. 47

Slika 19: Glavni motivator po ukvarjanju z mešanimi borilnimi veščinami ...................... 47

Slika 20: Rangiranje glavnih motivatorjev ......................................................................... 48

Slika 21: Uvrstitev v tip konstitucije po Kretschmerju ...................................................... 48

1

UVOD

Osebnost lahko opišemo kot vzorec relativno trajnih načinov in smeri človekovega

razmišljanja, vedenja in čustvovanja. Del osebnosti podedujemo, drug del pa se izoblikuje

na podlagi človekovih izkušenj. Osebnost je relativno trajna, kar pomeni, da se je ne da

bistveno spremeniti, oziroma zelo počasi in skozi večletno obdobje (Rozman, 2000, str.

64). Ljudje se med sabo razlikujemo, osebnostne značilnosti se pri vsakem posamezniku

med seboj povežejo v neko zaključeno celoto, ki je neponovljiva oziroma edinstvena. Ta

zaključena celota daje posamezniku osebnostno identiteto po kateri ga poznamo in po

kateri se razlikuje od drugih. Tudi, če se v življenju posameznika dogodijo velike

spremembe, tako telesne kot duševne, ga vedno obravnavamo oziroma dojemamo kot isto

osebnost (Curk, Dogša, Kompare, Stražišar & Vec, 2011). Kot po navadi pa se teoretiki

niso strinjali o enotni definiciji osebnosti. Vsak od njih je obravnaval osebnost skozi svoja

načela in dognanja. Nekaj jih je bilo formalno izobraženih psihoterapevtov spet drugi so se

bolj sklicevali na zbrane podatke o človekovi osebnosti. Kot zapisano se je vsak približal

pojmu osebnosti iz drugačne perspektive, nekateri so se trudili izdelati celovito teorijo,

drugi pa so se ukvarjali le z nekaj vidiki osebnosti (Feist & Feist, 2009). V moji magistrski

nalogi bom v prvem delu predstavil najpomembnejše definicije in vidike osebnosti sploh

tiste, ki obravnavajo osebnosti v povezavi z športom in bodo na koncu pomembne za moje

zaključke.

Motivacija je sila, ki spodbuja in usmerja človekovo vedenje. Definiramo jo kot proces

spodbujanja motivov (hotenj), nastalih v človeku samem ali pa v njegovem okolju na

podlagi potreb, ki usmerjajo njegovo delovanje k cilju (Uhan, 2000). Že od nekdaj je

motivacija vzbujala zanimanje strokovnjakov iz različnih smeri, filozofe, psihologe,

pedagoge, biologe in fiziologe, zato je skozi čas nastalo veliko različnih teorij, ki vsaka

razlaga sam pojem iz svojega zornega kota. Vsaka izmed teorij ima svojo specifiko in

metodologijo zato bi bila vsakršna primerjava med njimi brezpredmetna. Tudi iskanje

idealne teorije bi bilo nesmiselno saj ima vsaka razlaga svoje prednosti in slabosti.

Največja razlika med teorijami je preciznost obravnavanja problematike motivacije, tako

so nekatere tako ohlapne, da jih zelo težko empirično preizkusimo ali pa jih sploh ne

moremo (Kranjc, 1982). Dognanja psihologije motivacije dajejo marsikatero pomembno

spoznanje oz. iztočnico za preučevanje psihologije športa vendar se je v zadnjih letih

uveljavilo nekaj samostojnih spoznanj raziskav s področja konkretne športne aktivnosti. Za

podrobnejše razumevanje motivacije v športu je treba pristopiti s svojimi, posebej za šport

prilagojenimi modeli, ki kombinirajo specifičnost določenega športa, trenažnega procesa in

tekmovanj z spoznanji splošne psihologije motivacij (Tušak, 1999).

Osebnost in motivacija sta konstrukta, ki sta med sabo zelo prepletena in odvisna drug od

drugega. Motivacija ima tako vodilno vlogo pri preučevanju človekovega vedenja. Na

človekovo obnašanje vplivajo tudi posameznikove osebnostne poteze in sposobnosti. Ne

2

glede na veliko vlogo motivacije v športnikovem vedenju, pa je kot pojem še vedno

prevečkrat narobe obravnavan. Roberts (v Tušak, 2003) poudarja, da motivacijo

pravzaprav v športu še najslabše razumejo. Razlogi za to se iščejo v tem, da je bilo

treniranje obravnavano kot razmeroma konzervativen poklic. To se kaže v trenerjih, ki so

večinoma neinovativni, in se držijo praks s katerimi so jih trenirali njihovi trenerji, še

najraje, če so bili tudi rezultati takrat dobri.

Namen magistrske naloge je razširiti in v neko celoto povezati znanje o osebnostnih

lastnostih in motivaciji, ter na podlagi opravljene kvalitativne raziskave športnikom

mešanih borilnih veščin podati priporočila, ki bi lahko vplivala na izboljšanje njihove

forme in rezultatov. Osebnostnim značilnostim v povezavi z motivacijo je potrebno dati

velik pomen, če želimo športnika dvigniti na višji nivo. Vsak športnik je edinstvena celota

in vsak potrebuje različen pristop in obravnavo za izboljšanje mentalne priprave na športni

dogodek in posledično boljše rezultate.

Osnovni cilj magistrskega dela je preučiti in prikazati pomen osebnostnih značilnosti in

motivacije na primeru športnikov mešanih borilnih veščin.

Pomožni cilji magistrskega dela so sledeči:

1. Preučiti koncept pomena osebnostnih značilnosti, poseben poudarek na osebnostnih

značilnostih športnikov, s pomočjo najnovejše domače in tuje znanstvene literature.

2. Preučiti koncept pomena motivacije s pomočjo najnovejše domače in tuje

znanstvene literature s poudarkom na motivaciji športnikov.

3. Na podlagi kvalitativne raziskave osebnostnih značilnosti športnikov mešanih

borilnih veščin oblikovati priporočila, ki bodo športnikom pomagala k boljšemu

treningu, boljši mentalni pripravi na tekmovanja in posledično boljšim rezultatom

ter uspehom.

S teoretičnega vidika je cilj magistrskega dela na podlagi deduktivnega pristopa s pomočjo

teoretičnih izhodišč domače in predvsem tuje znanstvene literature povzeti najnovejša

teoretična spoznanja na področju osebnostnih značilnosti in motivacije. S praktičnega

vidika je cilj športnikom ter seveda tudi njihovim trenerjem priporočiti izboljšave na

področju obravnavanja posameznih tipov osebnosti in načinov motiviranja, ter s tem

prispevati k boljšemu delu s športniki in na koncu seveda tudi boljšim rezultatom. Na

osnovi postavljenih ciljev tako podajam temeljno tezo, ki se glasi, da športniki na podlagi

svojih osebnostnih lastnostih potrebujejo različne načine motiviranja, kar pripomore k

boljšemu treningu ter v končni fazi tudi k boljšim rezultatom. Torej, poznavanje

osebnostnih značilnosti nam bo omogočilo izbiro pravilnega tipa motiviranja, ki bo

primeren za posameznega športnika.

3

Magistrsko delo bo razdeljeno na teoretični in raziskovalni del. Teoretični del bo vseboval

dve poglavji, ki bosta namenjeni proučevanju raziskovalnih konstruktov. Uporabljena bo

opisna metoda, ki pojave opisuje, opazuje in primerja, analizira in sklepa na povezave.

Izhajal bom predvsem iz sekundarnih virov podatkov, iz teoretičnega pregleda znanstvene

literature domačih in tujih avtorjev in znanstvenih člankov s področja pomena osebnostnih

značilnosti in motivacije, ki predstavljata osnovna raziskovalna konstrukta.

Tretje poglavje bo namenjeno raziskovalnemu delu, ki se bo navezovalo na kvalitativno

raziskavo športnikov mešanih borilnih veščin. Na primeru bo temeljila kvalitativna

raziskava, ki bo opravljena s pomočjo anketnih vprašalnikov in intervjujev. Podatke bom

zbral s primarnimi in sekundarnimi viri podatkov. Primarne vire podatkov bom pridobil na

podlagi metode vprašalnika. Sekundarne vire podatkov bom pridobil na domačih in tujih

spletnih straneh organizacij, ki se ukvarjajo s prirejanjem tekem mešanih borilnih veščin.

1 OSEBNOST

Najprej bom opredelil osebnost. Raziskovalci različnih psiholoških smeri prihajajo do

različnih zaključkov in potemtakem na različne načine opredeljujejo osebnost in zato tudi

nobena od teh opredelitev ne more biti posplošena oziroma označena kot povsem pravilna

ali povsem napačna. Velikokrat v literaturi naletimo na Eysenckovo opredelitev kot bolj ali

manj trajno organiziranost značaja, sposobnosti, temperamenta in telesnih značilnosti

posameznika, ki kot nek skupek določajo njegovo značilno prilagajanje okolju. Vedenjske,

duševne in telesne značilnosti so pri posamezniku organizirane v celoto, ki jo imenujemo

osebnost. Osebnost je tako razmeroma trajna in edinstvena celota vedenjskih, duševnih in

telesnih značilnosti, po kateri se človek kot posameznik razlikuje od drugega človeka

(Curk et al., 2011). Ljudje se med seboj razlikujejo. Razlikujemo se v tem kako se

obnašamo v dani situaciji, kako doživljamo in kako se spopadamo z zahtevnimi nalogami,

konflikti in priložnostmi. Te razlike med ljudmi se pogosto pripisujejo razlikam v

specifičnih osebnostnih lastnostih posameznika (Gustavsson, Jonsson, Linder & Weinryb,

2003). Na Sliki 1 je prikazano kako so ljudje med sabo različni.

4

Slika 1: Preučevanje osebnosti

Vir: Prirejeno po M. Pickren, Personality Trait Theory, 2010.

Preučevanje osebnosti je danes v športu eden glavnih procesov, saj omogoča športnim

svetovalcem, trenerjem in drugim strokovnjakom možnost odkrivanja nadarjenih

športnikov že v rani mladosti. Specifične osebne lastnosti so lahko izrazito pomembne za

točno določeno športno panogo, velike razlike se kažejo že v individualnih ali skupinskih

panogah (Besharat & Nia, 2010).

1.1 Opredelitev osebnosti

Slovenski izraz »osebnost« je razmeroma mlada beseda in je izpeljana iz jezikovno

starejšega nemškega izraza »oseba«. Temeljni koren obeh izrazov je indoevropski »su«, ki

pomeni »sebe«, »svoje«, pomeni pa tudi »dobro«. Oba izraza, tako »osebnost« kot tudi

»oseba« pomenita »to, kar je svoje« oziroma »to, kar je v sebi«. Tako nam izraz

»osebnost« predstavlja oz. nakazuje notranjo vsebino človeka, se pravi tisto kar prihaja iz

samega človeka. Čisto nasprotje pa nakazuje srbski, ruski in hrvaški izraz »ličnost«, saj

predstavlja zunanjo podobo, zunanji videz posameznika. Še bolj kot izraz »ličnost« se od

osebnostne notranjosti razlikuje izraz »persona«, sicer iz latinščine, ki v bi ga prevedli kot

masko. Že če na hitro pogledamo obe skupini izrazov vidimo temeljno razliko, na eni

strani notranjo vsebino osebnosti in na drugi strani zunanji videz človeka. Potrebno je

določiti in izdvojiti tiste prvine enega in drugega, ki so resnično povezane med seboj.

Vsekakor pa ni mogoče zanikati dejstva, da deluje osebnost kot skupek, kjer sta povezana

notranji in zunanji vidik osebnosti (Musek, 1982). Musek (1999) pa strne najpomembnejša

določila osebnosti v pet kategorij, ki jih prikazujem v spodnji tabeli:

5

Tabela 1: Pet kategorij osebnosti po Museku

Osebnost je trajna in spremenljiva. Človekova osebnost je sistem, ki se

spreminja in razvija pri tem pa ohranja

relativno trajnost in identiteto. To je namreč

glavni pogoj, da lahko osebnost sploh

pojmujemo in prepoznamo.

Osebnost je individualna in splošna. Čeprav smo si mnogi podobni v

osebnostnih značilnostih pa je hkrati naša

osebnost neponovljiva, edinstvena in

nezamenljiva ter v veliki meri oprta na

individualni zavesti posameznika. Lahko bi

rekli, da je ta značilnost glavna pri

razlikovanju med posamezniki.

Osebnost je sestavljena in celovita. Osebnost je sistem, ki navzven deluje kot

celota pa čeprav je navznoter zelo

kompleksen in razčlenjen.

Objektivnost in subjektivnost. Osebnost vsakega posameznika se pojavlja

tako v subjektivni obliki (tako kot

doživljamo sebe), in objektivni obliki (kako

nas doživljajo drugi). Kot osebnost smo

torej akterji in objekti.

Določenost in avtonomnost. Posameznikova osebnost se razvija pod

vplivom nekih dejavnikov, ki vplivajo na

posameznika hkrati pa je tudi izvor tistega

posameznikovega delovanja , ki je relativno

svobodno in avtonomno.

Vir: Prirejeno po J. Musek, Psihološki modeli in teorije osebnosti,1999, str. 20.

Osebnost daje vsakemu posamezniku osebnostno identiteto, po kateri se razlikuje od

drugih in po kateri ga prepoznamo. Četudi se v življenju posameznika dogodijo

spremembe, naj si bodo telesne ali pa duševne, dojemamo druge in tudi sebe vedno kot iste

osebnosti. Osebnost zajema vse vidike človekovega delovanja, torej notranje vidike

(osebnostne lastnosti), zunanje vidike (obnašanje) in telesne (telesne konstitucije) (Curk et

al., 2011).

6

1.1.1 Osebnosti skozi zgodovino

Kajtna (2013) opredeljuje, da v prazgodovinskih in zgodnjih dobah težko govorimo o

eksplicitnih pojmovanjih osebnosti. V antičnem obdobju zasledimo prva bolj razdelana

pojmovanja osebnosti, pojavila naj bi se v sklopu del materialističnih filozofov. Hipokrat je

izpostavil prvi nauk o temperamentih, ki pravi, da je vse mešanica štirih osnovnih prvin, in

sicer vode, zraka, ognja in zemlje. Hipokrat pravi, da naj bi tem štirim elementom ustrezali

telesni sokovi: sluz, kri, žolč in črni žolč (Musek, 1997). Telesni sokovi imajo vsak svojo

značilnost, in Hipokrat pravi, da je za naše vedenje ključnega pomena kako so ti sokovi

premešani. Njegova dognanja je okoli leta 170 razširil Galen, ki pravi, da prevladovanje

določenega elementa pri človeku določa njegov temperament in vedenje. Pri flegmatiku je

prevladujoči telesni sok sluz, flegmatik pa naj bi bil nezainteresiran, odmaknjen in počasen

v reakcijah. Pri koleriku je prevladujoči telesni sok žolč, po katerem naj bi bil živčen, hitro

razburljiv, v reakcijah pa naj bi se težko zadrževal. Melanholik je otožen, negativno

nastrojen, za njega je vse črno. Pri njemu naj bi to bila posledica delovanja črnega žolča.

Pri sangviniku prevladuje telesni sok kri in naj bi bil dobrodušen, vesele narave in vedno

poln navdušenja.

Veliko bolj podrobno teorijo duševnosti najdemo pri Aristotelu in Platonu, njuno dognanje

o duševnih plasteh pa predstavlja zgodnjo filozofsko teorijo osebnostne strukture. Aristotel

pa nadalje govori že o pojmu značaja, na dušo pa gleda kot aktivni princip (Musek, 1988).

Platon prikaže dušo, ki je sestavljena iz treh plasti. Prva naj bi bila hotna duša, ki zajema

nagon in se nahaja v trebušni votlini. Druga je čustvena duša, ki se nahaja v srcu, tretja pa

je razumska duša, ki se nahaja v glavi. Aristotel opredeljuje, da je najnižja plast rastna, ki

naj bi urejala razmnoževalne in prehranjevalne funkcije. Druga plast je živalska duša,

katera skrbi za zaznavanje, gibanje in čustvovanje. Obe prvi dve plasti najdemo tako pri

ljudeh kot tudi pri živalih, tretja plast, razumska, pa je prisotna le pri ljudeh in skrbi za

razum, duhovno delovanje in razmišljanje. Mnogi kasnejši avtorji so predstavo o treh

plasteh uporabili kot izhodišče za svoja preučevanja (Kajtna, 2013).

1.1.2 Glavne teorije osebnosti

V naslednjih podtočkah bom razložil delitev teorij osebnosti, velik vpliv ima čas v katerem

so nastale. Prav tako pa bom izpostavil najbolj znane predstavnike in na kratko predstavil

njihov pogled na osebnost.

1.1.2.1 Strukturne teorije osebnosti

Strukturne teorije osebnosti gledajo na osebnost kot na sestav osebnostnih lastnosti ter na

odnose med njimi. Temeljijo na prepričanju, da je osebnost skupek osebnostnih lastnosti,

ki posledično usmerjajo naše vedenje. Osebnost obravnavamo kot strukturo številnih

7

lastnosti, zato je preučevanje osebnosti uperjeno v strukturne dejavnike osebnosti (Musek,

2005).

Že v antiki so raziskovalci osebnostne lastnosti poimenovali kvalitativne kategorije, ki se

preoblikujejo v skupni osebnostni tip. Takšnemu pojmovanju pravimo tudi tipološko. Pri

novejših raziskovalcih pa večinoma prevladuje dimenzionalno pojmovanje osebnostnih

lastnosti, ki jih imenujemo osebnostne poteze (Curk et al., 2011).

Strukturne teorije se torej nadalje delijo še na tipološke teorije ter na dimenzionalne oz.

potezne teorije, in se ukvarjajo s strukturo in sestavo osebnosti. Najnovejše strukturne

teorije osebnosti pa poudarjajo temeljne poteze in dimenzije osebnosti, kot so čustvena

stabilnost – čustvena labilnost (nevroticizem), introvertnost – ekstravertnost, blagost –

gospodovalnost, vestnost – nevestnost, umska odprtost – zaprtost (Musek, 1999).

1.1.2.1.1 Tipološke teorije osebnosti

Tipološke teorije osebnosti spadajo med prve teorije osebnosti in predpostavljajo obstoj

več osnovnih tipov osebnosti. Najbolj znani predstavniki tovrstnih teorij so Kretschmer,

Hipokrat in Jung. Zagovarjali so tezo, da je mogoče vsakega posameznika uvrstiti v nek tip

osebnosti in ga kategorizirati. Najbolj pomembno pri temu je, da lahko posameznika

uvrstimo samo v en tip in ne v dva tipa hkrati. Na primer če ga označimo kot introvertnega

ga potem ne moremo označiti tudi kot ekstravertnega. Možnost je samo na eno ali na drugo

stran (Curk et al., 2011).

1.1.2.1.1.1 Hipokrat-Galenov model temperamenta

Teorijo Hipokrata in Galena sem na kratko razložil že v poglavju osebnost skozi

zgodovino tako, da bom v tem podpoglavju podrobneje predstavil dobre in slabe lastnosti

posameznega temperamenta, ki sta jih v svoji knjigi predstavila Florence in Marita

Littauer. Podrobnejši opis posameznega temperamenta mi bo v nadaljevanju, predvsem pri

praktičnem delu, prišel prav pri uvrščanju posameznika v posamezni tip

Tabela 2: Značilnosti posameznega tipa temperamenta

Dobre lastnosti Slabe lastnosti

Sangvinik Razburljiv, hitro si najde

prijatelje, ima smisel za

humor, očara ljudi,

ustvarjalen.

Motiviran s čustvi, ne mara urnikov, išče

opravičila, nikoli ne more reči »ne«, hitro se

zdolgočasi, velikokrat se razburja, nima

občutka za čas, hitro se ga zmoti, preveč govori,

velikokrat nima cilja.

se nadaljuje

8

nadaljevanje

Dobre lastnosti Slabe lastnosti

Melanholik Načrtovalec, dobro dela

sam, organiziran, ceni

tišino, natančen, pošten,

rad ima lepoto.

Lahko pade v depresijo, pomanjkanje

spontanosti, ekstremno varčen, strmi k idealom,

pod pritiskom se ne znajde, pretirano

perfekcionističen, potrebuje veliko časa, težko

ga je zadovoljiti.

Kolerik Neustrašen aktivist,

odločen, rešuje probleme,

rojeni vodja, rad ima

izzive, dober organizator,

odlikuje se v krizi,

samoobvladljiv.

Majhna potreba po prijateljih, vztraja pri

svojem prepričanju, preveč samozavesten, ne

zna se sprostiti, deloholik, živčen,

neemocionalen, nasilno prihaja do avtoritete,

aroganten, manipulator, ne zna reči »žal mi je«,

boji se da bi izgubil nadzor.

Flegmatik Miren, duhovit, obvladan,

obziren, zanesljiv,

pomirja, vztrajen, dober

poslušalec, dober

motivator, dosleden, ima

malo sovražnikov,

prijeten.

Trmast, v nič se ne zapleta, odlaša, ni

navdušen,

preveč miren, brezskrben, manjka mu pobude,

sovraži konflikte, ne mara sprememb.

Vir: Prirejeno po F. Littauer & M. Littauer, Osebnostna sestavljanka, 1999, str 59-85.

Pričakujem, da mi analiza osebnosti ne bo umestila skupine športnikov v točno določen tip,

temveč bo to kombinacija različnih tipov. Littauer & Littauer (1999) pravita, da je

razdelitev največkrat pol lastnosti v en tip, pol v drug tip, lahko pa se zgodi, da bo oseba

mešanica več tipov hkrati.

1.1.2.1.1.2 Jungova tipologija osebnosti

Carl Gustav Jung je pri svoji tipologiji osebnosti temelj postavil na dveh vidikih

posameznikovega delovanja, prvi vidik predstavlja usmerjanje psihične energije, drugi pa

predstavlja funkcije psihičnega doživljanja. Odvisno od smeri gibanja energije znotraj

zavesti razlikujemo ekstravertiran ali introvertiran tip osebnosti. Pri ekstravertiranem tipu

osebnosti je značilna usmeritev psihične energije navzven k zunanjemu svetu, za razliko od

introvertiranega tipa kjer je usmeritev psihične energije navznoter v lastni subjektivni svet

(Curk et al., 2011).

9

Slika 2: Introvertiran vs. ekstravertiran

Vir: Prirejeno po J. Curk, I. Dogša, A. Kompare, M. Stražišar & T. Vec, Psihologija, spoznanja in dileme,

2011.

Musek (1999) ekstravertirane osebe opisuje kot odprte, pripravne, dobro naj bi se znašle v

vsakršni situaciji in hitro navežejo stik z neznano osebo. Introvertiranim osebam pa

pripisuje vase potegnjen značaj, v družbi se držijo bolj v ozadju in bolj ali manj opazujejo

dogajanje okoli njih. Introvertiranosti lahko pripisujemo pozitiven predznak, če si jo

razlagamo kot znak premišljenosti, modrosti in resnosti, po drugi strani pa ji dodamo

negativen predznak, če jo razlagamo kot znak hladnosti. Nekatere druge lastnosti

posameznika pridejo pri ekstravertiranemu posamezniku bolj do izraza in jih tudi lažje

opazimo saj takšni posamezniki bolj silijo v ospredje kot pa introvertirani. Tako hitreje

opazimo tako pozitivne kot tudi negativne lastnosti. Ekstravetirani ljudje naj bi bili tudi

manj odgovorni in zanesljivi.

1.1.2.1.1.3 Kretschmerjeva konstitucijska tipologija

Psihiater Ernst Kretschmer se je osredotočil predvsem na posameznikovo telesno zgradbo,

konstitucijo. Osredotočal se je na prirojene in trajnejše telesne značilnosti. V svojih

dolgoletnih opazovanjih je dognal, da se nekatera duševna obolenja pojavljajo pri

posameznikih z značilno telesno zgradbo. Trdil je, da lahko za značilno telesno zgradbo

določimo točno določeno lastnost temperamenta. Določil je tri tipe telesne konstitucije:

piknično, astenično in atletsko (Musek & Pečjak, 2001).

10

Tabela 3: Kretschmerjeva konstitucijska tipologija

Tip konstitucije Tip temperamenta Značilna duševna motnja

Piknični tip (okrogel obraz,

kratek ter čokat vrat, velik

trebuh, debele ter srednje

velike postave)

Ekstravertiran, praktičen,

realističen

Čustvena nestabilnost

Astenični tip (visok, suhljat,

ozka ramena, bled obraz,

praktično brez mišične

mase)

Introvertiran, hladen,

idealist

Shizofrenija

Atletski tip (mišičasto telo,

široka ramena, močne noge,

visok ali srednje visok)

Neobčutljiv in žilav značaj,

energičnost

Božjast

Vir: Prirejeno po J. Musek & V. Pečjak, Psihologija, 2001, str. 206.

Če pogledamo zgornjo tabelo in pa predmet moje raziskave, bi lahko predpostavljali, da se

bo največ posameznikov iz raziskave po Kretschmerjevi tipologiji uvrščalo med atletske

tipe.

1.1.2.1.2 Dimenzionalne teorije osebnosti

V poznejših preučevanjih se je izkazalo, da ni možno človeških lastnosti tako enostavno

razdeliti na eno ali na drugo stran kot naj bi šlo to pri tipoloških teorijah osebnosti. Neka

lastnost posameznika je predstavljena kot kontinuum in se razteza med dvema skrajnostma.

Se pravi, da lahko nekemu posamezniku, ki zastopa določeno lastnost določimo tudi

stopnjo zastopanja te lastnosti, ki ni nujno velika. Predstavniki oz. zagovorniki te teorije so

Guilford, Cattel, Allport in Eysenck, ki na posameznikove osebnostne lastnosti gledajo kot

na kuntinume med dvema skrajnima poloma (Musek, 2005).

1.1.2.2 Vedenjske teorije osebnosti

Vedenjske teorije osebnosti se osredotočajo predvsem na zunanje dejavnike, dražljaje in

situacije, se pravi na dejavnike, ki vplivajo na naše vedenje, za razliko od tistih smeri, ki se

osredotočajo na notranje izvore osebnosti. Najbolj znan predstavnik te teorije je Skinner.

Vedenjske teorije bazirajo na učenju, najosnovnejša oblika učenja je pogojevanje, ki ga

nadalje ločimo na klasično in instrumentalno. Klasično pogojevanje je oblika učenja, pri

katerem se naučimo nehotenih oz. avtomatiziranih odzivov na nevtralne dražljaje, kar je

posledica tega ker sta bila določen odziv in določen dražljaj večkrat povezana. To je ena

11

najenostavnejših oblik učenja. Primer je lahko placebo učinek pri jemanju tablet. Izraz

inštrumentalno pogojevanje je prvi uporabil Skinner leta 1937. To je učenje, da z nekim

določenim vedenjem povzročimo neko določeno posledico v okolju. Če vedenju sledi

prijetni dražljaj npr. nagrada, ali pa prekinitev neprijetnega dražljaja, se to vedenje

podkrepi oz. ga v prihodnje ponavljamo. Ime instrumentalno pa izvira iz tega, ker je neko

vedenje instrument oz. sredstvo za dosego določenega cilja. Glavno in osnovno načelo

instrumentalnega vedenja je v tem, da ima tisto, kar sledi vedenju temeljni pomen za

obnašanje v prihodnosti (Curk et al., 2011).

1.1.2.3 Psihoanalitične teorije osebnosti

Glavna značilnost psihoanalitičnih smeri je poudarjeni globinski in instinktivni

determinizem. Psihoanalitične teorije predstavljajo prelomnico v teorijah osebnosti pa

čeprav so v mnogih primerih problematične in sporne. Gre za prehod k razvojnemu,

dinamičnemu in predvsem globinskemu psihološkemu dojemanju človeka (Lamovec,

Musek & Pečjak, 1975). V nadaljevanju sledi Slika 1, ki za ponazoritev človeške

duševnosti uporabi ledeno goro kot je to prikazal Freud.

Slika 3: Sestava človeške duševnosti po Freudu

Vir: Prirejeno po J. Musek, Psihološki modeli in teorije osebnosti, 1999.

Za glavnega predstavnika in utemeljitelja psihoanalize lahko štejemo avstrijskega

psihologa Sigmunda Freud, ki je ponazoril človeško duševnost z ledeno goro. Freud je

poglobil razglabljanje o človeškem umu in poskrbel, da je tovrstno razglabljanje postalo

bolj priljubljeno. Zavesten um, ki se na zgornji sliki nahaja nad vodo, predstavlja naša

12

trenutna zaznavanja, občutke, misli, se pravi predstavlja to česar se zavedamo v danem

trenutku. To kar se nahaja tik pod gladino vode Freud imenuje »presconscious mind«, kar

lahko imenujemo tudi razpoložljiv spomin, in predstavlja to kar lahko naredimo zavestno.

Ta dva dela človekove duševnosti sta veliko manjša od podzavesti, ki se nahaja pod

gladino, zato je Freud uporabil primer ledene gore. Pod gladino se torej nahaja tisto kar naj

ne bi bilo na razpolago v zavesti. Tukaj najdemo stvari na katere ne moremo vplivati, npr.

spomini in čustva. Podzavest po njegovem mnenju predstavlja izvor motivacije, za

najosnovnejše življenjske potrebe, kot npr. hrano in spolnost. Freud je dajal velik pomen

tudi človekovim sanjam, izražale naj bi skrite želje in težnje, ki jih je posameznik zakopal

globoko v duševnost, da se jih zavestno sploh ne zaveda. Ker zavestna duševnost ne

priznava teh predzavestnih želja, se morajo pojavljati v izkrivljeni obliki, v sanjah. Iz tega

je razvil teorijo simbolizma sanj, v kateri trdi, da nenavadne predstave v sanjah

simbolizirajo stvari, ki se jih nezavedna duševnost ne zaveda (Haye & Orrell, 1998).

1.1.2.4 Humanistične teorije osebnosti

Humanistična psihologija se pojavi v drugi polovici dvajsetega stoletja. Med glavne

predstavnike teh teorij spadajo Maslow, Rogers in Bühler. Predstavniki so prepričani, da je

znanstveni pristop k preučevanju osebnosti neprimeren, in tako ja nastala humanistična

teorija osebnosti kot odgovor na psihoanalitično in behavioristično podobo človeka.

Ukvarjajo se z preučevanjem značilnosti, ki jih imajo samo ljudje. Posameznikova

osebnost se izoblikuje iz sebi lastne želje po razvoju notranjih potencialov in po

vsestranski duhovni in telesni rasti. Skupno vsem humanističnim teorijam je torej to, da

ima človek svobodno voljo. Po njihovem mnenju ima vzgoja, okolje in dednost velik vpliv

na človekovo osebnost vendar naj bi bila v ospredju razvoja osebnosti v prvi vrsti

človekova volja. Ena glavnih značilnosti humanističnih teorij je tudi ta, da posameznika ne

analizirajo le z vidika zunanjega opazovalca ampak so usmerjeni tudi v človekovo

doživljanje. Prav tako je vsem humanističnim teorijam skupno to, da preučujejo človeka

kot celoto (Curk et al. 2011).

1.1.2.5 Kognitivne teorije osebnosti

Kognitivna teorija osebnosti poudarja pomen posameznikove sposobnosti simbolizacije,

razmišljanja in razumevanja vzorčno posledičnih odnosov, ki vplivajo na vedenje

posameznika (Batistič-Zorec, 2006). V kognitivni teoriji je pozornost uperjena v

razumevanje posameznikove razlage in zaznavo socialnih objektov in odnosov na katerih

temeljih si posameznik oblikuje svet v katerem živi in deluje. Kognitivna teorija poudarja

tudi, da si ljudje sami reflektirajo, regulirajo in organizirajo svoje vedenje, niso le reaktivni

pač pa tudi proaktivni organizmi (Bandura, 1997). Musek (2005) pravi, da je z vidika

kognitivnih teorij človek bitje, ki spoznava, raziskuje in razlaga svet v katerem živi. To

pomeni, da je naša osebnost odraz tega kako dojemamo in razumemo stvarnost, ki nas

13

obdaja. Že kot majhen dojenček človek začenja raziskovati kaj se dogaja okoli njega in v

kakšnem svetu živi. S pomočjo kognitivne dimenzije človek uredi in interpretira

informacije, ki jih dobi iz okolja, ter jih spravi v določen okvir. Kognitivne dimenzije

postajajo vse bolj kompleksne in se razvijajo zaradi vse več novih informacij, ki jih

posameznik dobi iz okolja. Glavni predstavnik je Piaget.

1.2 Oblikovanje osebnosti

Človek se rodi kot zelo nebogljeno bitje, pod vplivom okolja, dednih zasnov in lastne

dejavnosti pa se izoblikujemo v zelo kompleksno osebnostno bitje, ki izpolnjuje svojo

vlogo v življenju. Za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb je dovolj instiktivni in

biološki program, medtem ko se je bolj zapletenih vrst obnašanja potrebno skozi razvoj

priučiti. Posameznikovo telo se skozi leta spreminja prav tako se spreminja tudi

posameznikova osebnost. Kmalu v otroštvu posameznik dobi značilne razlike, ne samo

zunanje telesne značilnosti, temveč tudi v samem obnašanju. Že pri zelo majhnih otrocih

so vidni zametki poznejših osebnosti. Tako je za osebnosti razvoj posameznika pomemben

proces socializacije in vzgoje ter tudi proces samooblikovanja (Musek & Pečjak, 2001). Na

Sliki 2 je ponazorjeno kateri so glavni dejavniki, ki vplivajo na človekovo osebnost.

Slika 4: Dejavniki, ki vplivajo na človekovo osebnost

Vir: Prirejeno po J. Musek, Osebnost, 1982, str. 76.

14

Dednost se navezuje na dedni zapis v naših genih, ki jih podedujemo od svojih bioloških

staršev. Dednost je naš potencial, po drugi strani pa predstavlja omejitev za razvoj

nekaterih lastnosti. Drugi dejavnik, ki vpliva na oblikovanje posameznikove osebnosti je

okolje. Dejavnik predstavlja skupek zunanjih vplivov, ki lahko na posameznika delujejo

spodbudno ali zaviralno. Za vplive okolja štejemo vpliv vrstnikov, širšega sorodstva,

družine, prijateljev in seveda tudi različnih ustanov npr. šol, vrtcev, delovnih organizacij

itd. V širšem pomenu okolje predstavlja tudi vse izkušnje, fizično okolje ter vplive bolezni

in prehrane. Tretji dejavnik je samodejavnost , ki se kaže v našem zavestnem izbiranju,

odločanju in voljnem ravnanju. Smo aktivna bitja, ki spreminjamo in prilagajamo svoje

okolje in prav tako samega sebe (Kovačik, 2009).

1.3 Obdobja osebnostnega razvoja

V Musek & Pečjak (2001), razdelimo osebnostni razvoj v pet razvojnih obdobij: otroštvo,

mladostništvo, odrasla doba, obdobje zrelosti in obdobje starosti. Otroštvo je najzgodnejša

faza posameznikovega razvoja. V otroštvu je razvoj hiter in dinamičen, obenem pa je tudi

razmeroma dolgo obdobje v katerem otrok začne zaznavati svet, shodi, spregovori, skratka

nauči se glavnih in najnujnejših aktivnosti za normalno življenje. Družina je v tem obdobju

eden ključnih faktorjev, ki prispeva k oblikovanju otrokove osebnosti, socialnega vedenja

in medosebnih odnosov (Puklek & Gril, 1999). Na individualne razlike v temperamentu in

osebnosti, tudi v prvih letih življenja, naj bi vplivala dednost in pa v veliki meri tudi

izkušnje, ki jih človek dobiva iz okolja (Emde & Hewitt, 2001). Nadalje naj bi negativne in

pozitivne izkušnje iz zgodnjega otroštva bile v prihodnosti ključne za nekatere izrazite

osebnostne lastnosti (Ahadi, Evans & Rothbart, 2000; Watson, 2000).

Mladostništvo ali adolescenca je eden najpomembnejših razvojnih obdobij saj pomeni

prehod iz faze otroštva v odraslost, z drugimi besedami iz nesamostojnega življenja in

odvisnosti od staršev k osamosvojitvi in samostojnemu življenju. V to obdobje spada tudi

telesno in spolno dozorevanje posameznika. Prav pojav sekundarnih spolnih značilnosti

štejemo kot vstop v obdobje mladostništva. V veliki meri pa to obdobje zaznamujejo

problemi, ki se nanašajo na oblikovanje lastne identitete (predstave o sebi itd.), in problemi

povezani z vzpostavljanjem partnerskih odnosov. V obdobju mladostništva je posameznik

najbolj emocionalen in če zapade pod kakšne negativne vplive se lahko pojavijo tudi

duševne motnje. Na socialnem področju so pomembni prijatelji in druženje v skupine.

Razvoj samopodobe je odvisen od samega telesnega dozorevanja mladostnika (Curk et al.,

2011).

15

Slika 5: Faze v človekovem razvoju

Vir: Prirejeno po J. Musek & V. Pečjak, Psihologija, 2001.

Naslednje obdobje v posameznikovem življenju je odraslost. Osebe, ki so si izoblikovale

zdravo identiteto v prejšnjih fazah, so bolje pripravljene na naloge v fazi odraslosti. Z

dokončnim prehodom v odraslost se pojavita dve pomembni nalogi in sicer vzpostaviti

intimnost in partnerstvo. Havighurst (v Marjanovič-Umek & Zupančič, 2011) pa pravi, da

so glavne naloge v obdobju odraslosti predvsem naslednje: sprejemanje in prilagajanje na

fiziološke spremembe v srednjih letih, doseganje in vzdrževanje zadovoljivega delovanja v

poklicu, pomoč najstniškim otrokom pri doseganju neodvisnosti, prilagajanje na starajoče

se starše, vzdrževanje zdravega odnosa s partnerjem, prevzemanje družbenih odgovornosti

in intenzivnejši razvoj prostočasnih dejavnosti. Obdobje zaznamujejo tudi dogodki, ki se

pojavijo ob izjemno pomembnih življenjskih odločitvah. Obdobju zrelost ne bomo

posvečali posebne pozornosti, lahko samo povemo, da ji rečemo tudi obdobje srednjih let,

katero je za določene posameznike zelo zahtevno saj se srečajo s spremembami in

potrebnimi prilagoditvami, kar je lahko zelo težavno.

Zadnja faza v človekovem življenju je faza starosti. Z leti se človeku zmanjšuje moč nad

lastno kontrolo, postajajo odvisni od pomoči drugih. Vsekakor pa obdobju starosti ne

moremo pripisovati samo negativnih stvari. Starostniki si še zmerja lahko postavljajo

življenjske cilje, ki jih držijo pokonci in jim vlivajo veselje do življenja, pa čeprav se ti cilji

razlikujejo od ciljev v preteklosti. Za starejše osebe je pozitivno, da se prepričajo in

verjamejo v to, da je bilo njihovo življenje pomembno, so v življenju nekaj dosegli in da je

njihovo življenje imelo smisel. Temu pravimo tudi celovitost ega. Raziskave so pokazale,

da imajo starostniki, ki so dosegli to stanje veliko manjši strah pred smrtjo (Cloninger,

1996).

16

1.4 Osebnostne lastnosti športnika

Kot že napisano osebnost predstavlja notranje in zunanje, ter organske in vedenjske vidike.

Pod to spada športnikov značilen telesni videz, njegovo vedenje, njegova individualnost,

motivacija in čustva ter misli in vrednote. Zelo pomembna je tudi športnikova

samopodoba, ki jo lahko razumemo kot nekakšen filter pri njegovem zaznavanju in

komuniciranju z okoljem v katerem živi (Tušak & Tušak, 2003).

V svetu obstaja kar nekaj raziskav, ki analizirajo in iščejo razlike v osebnostnih lastnostih

športnikov in nešportnikov. Nekatera dognanja si med seboj nasprotujejo, kar je posledica

različnih vzorcev uporabljenih v raziskavah, vendar lahko v vsakem primeru govorimo o

nekih glavnih razlikah v psihološkem profilu športnikov z nešportniki. V spodnji tabeli so

prikazane glavne razlike do katerih so prišli različni raziskovalci.

Tabela 4: Razlike v psihološkem profilu športnikov z nešportniki

Športniki so praviloma:

bolj odprti pri komunikaciji z okoljem,

imajo višjo potrebo po storilnosti,

imajo močnejšo potrebo po dražljajih in stimulaciji,

so bolj agresivni,

so psihično bolj stabilni,

imajo boljšo emocionalno samokontrolo in so bolj čustveno stabilni,

so manj anksiozni,

so bolj samozavestni in izražajo več zaupanja vase,

so bolj dominantni,

izražajo večjo stopnjo odgovornosti.

Vir: Prirejeno po M. Tušak & M. Tušak, Psihologija športa, 2003.

Tušak & Tušak (2003) ugotavlja tudi razlike med športniki ekipnih in individualnih

športnih panog. Glavne lastnosti iz individualnih športnih panog pa so: dominantnost,

vztrajnost, samoodgovornost, sposobnost samokontrole in samomotivacije ter težnja po

individualnosti, ki lahko pri nekaterih meji že na sebičnost. Velike razlike v razlikovanju

osebnostnih značilnostih se kažejo tudi med športniki v panogah kjer prihaja od

neposrednega telesnega stika in tistimi, kjer do stika ne prihaja. Največja razlika se kaže v

večji agresivnosti in večji sovražnosti pri športih z neposrednim telesnim stikom. Za

panogo katero bom podrobneje raziskoval predvidevam da so te razlike izražene še v večji

meri.

17

Če strnemo vse zgornje ugotovitve pridemo do zaključka, da se posamezniki, ki se aktivno,

profesionalci še bolj, razlikujejo v osebnostnih značilnostih od tistih, ki se s športom sploh

ne ukvarjajo. Razlikujejo se tako v osebnostnih lastnostih kot tudi v telesnih značilnostih in

v veliki meri tudi v motoričnih in intelektualnih sposobnostih. Tako je hitrost vseh vrst

reakcij praviloma višja pri športnikih, največkrat pa so tudi veliko bolj uspešni pri

koncentraciji in pri sproščanju. Splošna inteligentnost vsekakor ima vpliv na uspešnost

športnika, vendar jo je zelo težko interpretirati. Ne moremo izključiti, da višja

inteligentnost omogoča bolj kompleksne prijeme pri treningih, po drugi strani pa lahko

prinese negativne učinke, kot je na primer trema. Če povežemo in zaključimo vse

omenjeno o primerjavi osebnosti športnikov z nešportniki, lahko rečemo, da so za vsako

športno dejavnost potrebne določene osebnostne lastnosti. Tudi stil življenja, ki ga s seboj

prinese ukvarjanje s športom, zahteva neke osebnostne predispozicije, zato lahko govorimo

o specifični osebnostni strukturi športnika. Specifične lastnosti osebnosti določajo

športnikovo uspešnost v športu, športna aktivnost pa povratno vpliva na gradnjo in razvoj

nekaterih lastnosti, ki vplivajo na razvoj in postanejo sestavni del športnikove osebnosti

(Havelka & Lazarevič, 1981).

2 MOTIVACIJA

Tušak (2003) pravi: »Motivacija v najširšem smislu predstavlja usmerjeno in dinamično

komponento vedenja, ki je značilna za vse živalske organizme od najpreprostejših

enoceličnih ameb do človeka. Vključuje spodbujanje aktivnosti in njeno usmerjanje.«

Človek se različno odziva na situacije v življenju. Katera je ta sila, ki žene in usmerja

posameznika, da vlaga in troši svojo energijo za točno določeno stvar? Motivacija je sila,

ki spodbuja in usmerja posameznikovo vedenje. Lahko ga opredelimo kot proces

spodbujanja motivov, hotenj, nastalih v človekovi notranjosti ali v njegovem okolju na

podlagi potreb, ki ga usmerjajo k določenemu cilju (Uhan, 2000). Motivacija je tako ena

pomembnejših funkcij za socialno vedenje posameznika, ki daje človeku tisto unikatnost.

Uravnava človekovo obnašanje tako, da določa stopnjo njegove aktiviranosti, stalnosti in

usmerjenosti. Vsako posameznikovo dejanje je motivirano, na to motiviranost in moč

motivacije pa vpliva več dejavnikov. To so potrebe, ki jih imamo, nagoni, želje, postavljeni

cilji, vrednote, interesi itd. Ta zajema skupek dejavnikov, ki vplivajo na človekovo

obnašanje in ga pri tem usmerjajo. Vse te želje in potrebe pa se lahko skozi človekovo

življenje spreminjajo in posledično se motivacija za določenimi stvarmi poveča spet za

drugimi željami, ki so bile mogoče v preteklosti zelo izražene pa tudi popolnoma ugasne

(Kranjc, 1982). Slika 3 kaže osnovni motivacijski model.

18

Slika 6: Osnovni motivacijski model

Vir: Prirejeno po K. Mukherjee, Principles of Management and Organizational behaviour, 2009, str. 148.

Osnovni koncept motivacije lahko torej opredelimo kot gonilno silo v posamezniku, s

katero poskuša doseči nek cilj, da bi izpolnil svoje želje in potrebe. Ta koncept

predstavljam v zgornji sliki (Mukherjee, 2009).

2.1 Opredelitev motivacije

Motivacija kot sama beseda izhaja iz latinske besede »movere«, kar pomeni korak, premik,

akcija (Carnegie, 2000). Različni avtorji vsak po svoje definirajo pojem motivacije.

Lipičnik (2002), tako razlaga motivacijo kot skupek silnic, ki vodijo človeka in vplivajo na

njegovo vedenje, doda še, da ni človeške aktivnosti, ki nebi bila motivirana, zato je eden

najpomembnejših dejavnikov v človekovem življenju. Birkenbihl (1994), pa jo definira kot

proces, ki usmerja, vzdržuje, organizira in spodbuja aktivnosti posameznika. Ferjan (1996)

pravi, da je motivacija stopnja prostovoljne pripravljenosti za dosego nekega cilja in ob

zadovoljitvi posameznikovih individualnih potreb. Šlo naj bi za psihološko spodbudo za

določeno aktivnost. Definicij motivacij je nešteto, pa vendar če povzamemo lahko najdemo

tri skupne elemente katere navajam v spodnji tabeli.

19

Tabela 5: Glavni elementi motivacije po Porterju

Motivacija v posamezniku sproži idejo in ga spodbudi k določeni aktivnosti in načinu

vedenja. Samo motiviran posameznik ima potrebo po določeni aktivnosti, medtem ko

nemotiviran posameznik te potrebe ne čuti.

Glavni element motivacije je tudi usmerjenost. Motivirano vedenje ima določen namen in

je usmerjeno k doseganju točno določenega cilja. Motiviran posameznik ve, kaj želi

doseči, in se vede na način, da bi dosegel zastavljen cilj.

Tretji element pa je ohranjanje vedenja in pojasnjuje, zakaj posameznik vztraja pri naporih

za dosego določenega cilja. Če je nek posameznik bolj motiviran od drugega bo dlje

vztrajal pri vedenju, ki ga bo pripeljalo do želenega cilja.

Vir: Prirejeno po L. Porter et al., Motivation and work behaviour, 2003.

Na različne načine si lahko razlagamo tudi znameniti rek Dwighta D. Eisenhowerja, ki se

glasi: »Motivacija je umetnost pripraviti ljudi, da naredijo kar želiš, ker si tega sami

želijo.«

2.2 Motivacijske teorije

Tudi pri motivaciji obstaja veliko različnih znanstvenih teorij, ki se trudijo vsaka na svoj

način razložiti pomen motivacije. Vsak teoretik daje pomen različnim motivom, ki naj bi v

večji ali manjši meri vplivali na človekovo vedenje. Skupno vsem motivacijskim teorijam

je, da si prizadeva razložiti vzroke za vedenje človeka. Opisal in predstavil bom najbolj

znane motivacijske teorije.

2.2.1 Teorija potreb Abrahama Maslowa

Maslow je bil prepričan, da človeka vedno žene navzgor k privlačnejšim ciljem.

Posameznik naj bi najprej zadovoljil primarne biološke motive saj mu omogočajo

preživetje, med te motive spadajo tudi nekatere fiziološke potrebe. Po zadovoljitvi teh

potreb pa se počasi vzpenja navzgor po določenem zaporedju. Tako nastopi želja

zadovoljiti potrebo po varnosti, potreba po ljubezni, potreba po samospoštovanju, kot

zadnja naj bi nastopila potreba po zadovoljitvi željo po skladnem razvoju in uresničitvi

vseh svojih možnosti, kar imenujemo tudi želja po samopotrjevanju (Lipičnik, 1998).

20

Slika 7: Maslowova hierarhija potreb

Vir: Prirejeno po J. Musek & V. Pečjak, Psihologija, 2001, str. 96.

V svoji teoriji je Maslow razvil dva koncepta. Prvi pravi, da obstaja pet temeljnih skupin

potreb, drugi pa, da so te temeljne potrebe med seboj v hierarhičnem razmerju. Prva in

temeljna raven predstavlja fiziološke potrebe. Povečini se lahko poistovetijo s primarnimi

človeškimi potrebami, ki se jih človek ne nauči temveč jih pridobi ob rojstvu. Človek s to

ravnjo ni več motiviran takoj, ko jih zadovolji. Druga raven predstavlja potrebo po

varnosti. Pod to spada človekova želja po zaščiti pred izgubo doma, hrane in drugih

pomembnih dobrin, ki so potrebne za preživetje. Tako kot pri prvi ravni tudi tukaj takoj, ko

je raven zadovoljena, te potrebe ne motivirajo več. Pod tretjo raven Maslowih potreb

spadajo človekove želje po ljubezni in pripadnosti. Pri večini ljudi je potreba po interakciji

z drugimi in to, da so v družbi cenjeni zelo razvita. Nekateri to zadovoljijo s tem, da iščejo

pripradnost s pridružitvijo določeni skupini, spet drugim je dovolj podpora družinskih

članov. Četrto raven predstavlja ugled oz. potreba po spoštovanju v družbi. Potreba po

spoštovanju se nanaša na človekovo željo, da je v družbi spoštovan s strani drugih in tako

lahko tudi sam ceni sebe. Posameznik si tako prizadeva pridobiti čim večji ugled v družbi

in s tem čim višji položaj. Tem bolj je človek cenjen v družbi, tem bolj se poveča njegovo

zaupanje v lastne sposobnosti in obratno. Pod peto in najvišjo raven pa štejemo potrebo po

samouresničevaju. Tukaj je glavna posameznikova želja po izrabi lastnega potenciala in

delanju tega za kar je sposoben (Treven, 1998).

21

Pri Maslowu se potrebe zadovoljujejo po prej naštetem zaporedju. Z zadovoljitvijo ene

ravni se pojavi potreba po zadovoljitvi naslednje ravni. In prav zadovoljitev nižje ravni je

pogoj, da se pojavi nova. To velja za normalne okoliščine, obstaja pa tudi možnost, da nam

v nekih okoliščinah, ne bo uspelo zadovoljiti potreb po tem vrstnem redu, in bomo lahko

nekaj časa živeli tako, da je zadovoljena višja raven, medtem, ko nižja ni (Treven, 1998).

2.2.2 Herzbergova dvofaktorska teorija

Herzberg je s svojimi raziskovanji prišel do ugotovitve, da na človekovo zadovoljstvo z

delom, ki ga opravlja, vplivata dve skupini dejavnikov, ki jih predstavljam v spodnji tabeli

(Uhan, 1989).

Tabela 6: Herzbergova teorija motivacije

Higieniki Motivatorji

So dejavniki, ki povzročajo nezadovoljstvo,

če niso prisotni, a ne povzročajo

zadovoljstva s svojo prisotnostjo. Ne

spodbujajo posameznika k aktivnosi, ampak

ustvarjajo pogoje za motiviranost z

odstranjevanjem neprijetnosti. To so

dejavniki, ki bi jih v športu lahko poiskali v

denarju, družbenem položaju, organizaciji

ali klubu, medosebne odnose in razmere za

trening in tekme. Ti dejavniki so zunanji

dejavniki in naj nebi imeli motivacijskega

učinka na posameznika.

So dejavniki, ki izvirajo neposredno iz dela,

ki ga posameznik opravlja, v našem

primeru mešane borilne veščine kot delo.

Povzročajo zadovoljstvo, če so zadovoljeni

in ne povzročajo nezadovoljstva če niso

zadovoljeni. So dejavniki, ki povečujejo

posameznikovo motivacijo za delo, saj

direktno spodbujajo k delu. To so na primer

uspeh na tekmovanjih, priznanja za

dosežene uspehe, razgibano živeljenje,

osebni razvoj, napredovanje itd.

Vir: Prirejeno po F. Bahtijarević-Šiber, Management ljudskih potenciala, 1999, str. 575.

Tako delavcem kot tudi športnikom ni dovolj, da jim zagotovimo dobre razmere za trening

in dobro plačilo, priznati jim je potrebno tudi uspehe, jih spodbujati, začututi morajo, da

osebno rastejo in se razvijajo. Športnika lahko motivira denar, vendar, ko se navadi na to

količino denarja ga ta ne motivira več in potrebno je povišati to količino. Če na kratko

povzamem zgornjo tabelo mora biti klub v katerem je športnik, zelo pozoren, da so

zadovoljene vse športnikove potrebe po higienikih, to je osnova, da njegove dejavnosti

potekajo nemoteno. Če pa hočejo dvigniti posameznikovo zadovoljstvo in s tem boljše

rezultate pa morajo posvetiti več pozornosti tudi motivatorjem.

22

2.2.3 Alderferjeva motivacijska teorija

Raziskovalec Clayton Alderfer je nekako dopolnil teoriji Maslowa in Herzberga. Njegova

teorija ne predvideva tako stroge hierarhije zadovoljevanja potreb, in trdi tudi, da je lahko

človek motiviran z več potrebami hkrati. Oblikoval je tri skupine temeljnih potreb (Treven,

1998):

Tabela 7: Alderferjeve skupine temeljnih potreb

Potreba po obstoju. Tukaj mislimo osnovne materialne potrebe npr. potrebe po

hrani, pijači, telesni in duševni varnosti. Pri Maslowu najdemo te potrebe kot

fiziološke potrebe in potrebe po varnosti.

Potrebe po pripadnosti se navezujejo na potrebe po vzdrževanju medsebojnih

odnosov, se pravi socialne potrebe in potrebe po samospoštovanju.

Potrebe po razvoju se nanašajo na posameznikovo željo po osebnem razvoju in

izražanje človekove osebnosti.

Vir: Prirejeno po S. Treven, Management človeških virov, 1998, str. 118.

2.2.4 McClellandova teorija potreb

Pomembna teorija je tudi McClellandova teorija potreb, ki je preučeval željo posameznika

po dosežkih. Oblikoval je tri bistvene potrebe človeka (George & Jones, 2007):

Tabela 8: McClellandove potrebe človeka

Potrebe po dosežkih. Posameznik z visoko potrebo po dosežkih želi opravljati dela, ki mu

predstavljajo izziv in pri katerih teži k odličnosti opravljanja svojih nalog.

Potreba po sodelovanju se nanaša na sklepanje in vzdrževanje dobrih osebnih odnosov z

drugimi ljudmi. Takšen človek želi biti priljubljen v družbi in teži k temu, da se tudi drugi

med seboj razumejo. Posameznik, ki ima močno izraženo to željo se najbolje znajde v

skupini.

Potreba po moči. Posameznik s to potrebo ima željo biti nad ostalimi in upravljati z njimi,

tako čustveno kot tudi vedenjsko. Pomemben jim je statusni položaj v družbi.

Vir: Prirejeno po J., M. George & G., R. Jones, Understanding and Managing Organizational Behaviour,

2007, str. 51.

2.2.5 Vroomova motivacijska teorija

Vroomova motivacijska teorija pojasnjuje motivacijo kot izbiro vedenja. Posameznik tako

v danem trenutku na podlagi privlačnosti ciljev in možnosti njihove uresničitve izbira

23

vedenje, ki mu po njegovem mnenju prinaša največjo korist in ugodje. Se pravi, velikost in

intenzivnost posameznikove težnje za določeno vedenje je odvisno od pričakovanj, da bo

izbranemu vedenju sledila določena posledica ter od same privlačnosti te posledice

(Treven, 1998). Vroom si je tako pomagal s tremi izhodiščnimi pojavi (Lipičnik, 1998):

Tabela 9: Vroomovi izhodiščni pojavi

Valenco, ki predstavlja posameznikovo usmerjenost k privlačnejšim ciljem.

Instrumentalnost ali povezanost med dvema ciljema je posameznikovo prepričanje,

da lahko z dosego enega cilja doseže drugega, zanj pomembnejšega.

Pričakovanjem, da bo posameznika določeno vedenje do zadanega cilja, se pravi,

če športnik verjame v to, da bo večja količina treninga in delovna vnema pripeljala

do boljših rezultatov na tekmovanjih, je to pričakovanje.

Vir: Prirejeno po B. Lipičnik, Ravnanje z ljudmi pri delu, 1998, str. 405.

Vroomovo teroijo lahko v vrhunskem športu najdemo v tem, da je napor, ki ga športnik

vlaga v trening redko sam sebi namen, je trud vložen za dosego drugih ciljev. Tako je

trening prvi cilj, ki mu omogoča doseganje nadalnjih ciljev, ki so odvisni od športnikovih

pričakovanj od prihajajočih tekmovanj. Športni trener je tisti, ki mora poiskati strategijo za

pomoč športniku pri odpravi pomanjkljivosti v smislu valence, instrumentalnosti in

pričakovanjem. Če je pričakovanje slabo mora trener spodbujati športnika k pozitivnemu

mišljnenju, vzpodbujati ga tako z materilanimi kot nematerialnimi dejavniki. Če se

zmanjša instrumentalnost je trenerjeva naloga vzpostaviti povezavo med prvim in drugim

ciljem. Če je valenca šibka trener predlaga drug cilj, ki je po njegovem mnenju privlačen

za njegovega varovanca. (Cucui & Cucui, 2014).

2.2.6 Leavittova motivacijska teorija

Leavitt je skušal razložiti sistem delovanja motivov, s tem bi lažje razumeli faze

motivacijskega ciklusa in tudi celoten proces motivacije. Faze motivacijskega ciklusa so

(slika: 8):

24

Tabela 10: Leavittova motivacijska shema

Dražljaj, ki pomeni spremembo in povzroča določeno potrebo.

Potreba, ki je sporožilec celotnega procesa in terja aktvnost.

Napetost je stanje, ki sledi potrebi in jo spremlja. Predstavlja tudi način kako

doživljamo potrebo.

Cilj je stanje, ki zmanjša napetost in jo sprosti.

Aktivnost povzročata potreba in napetost skupaj.

Olajšanje je Leavittova končna faza in je stanje v organizmu, ki ga je povzročilo

doseganje cilja. To je tudi faza, ko se subjekt zaveda, da je dosegel cilj (Lipičnik,

1994).

Vir: Prirejeno po B. Lipičnik, Ekonomika in organizacija podjetja, 1994, str. 500.

Slika 8: Leavittova motivacijska shema

Vir: Prirejeno po B. Lipičnik, Ekonomika in organizacija podjetja , 1994, str. 499.

2.2.7 Teorija spodbujanja

Pri tej teoriji skušamo na posameznikovo motivacijo vplivati s pomočjo zunanjih nagrad.

Posamezniku tako za uspešno opravljeno nalogo ali delo, v našem primeru trening ali

uspeh na tekmovanju, nudimo različne dodatne ugodnosti, ga pohvalimo, denarno

nagradimo itd. Omenjena teorija pa ne upošteva posameznikovih pričakovanj, občutkov in

drugih dejavnikov, ki vplivajo na vedenje posameznika. Motivacija se bo čez čas začela

zmanjševati, če bo za motivacijo posameznik prejemal zunanje nagrade. V določenih

25

primerih se lahko pri človeku, ki opravlja po njegovem mnenju zanimivo in privlačno delo,

pojavi negativen občutek, ki je povezan s prejemanjem zunanjih nagrad. Zunanje nagrade

so dobrodošle pri posameznikih, ki opravljajo nezanimivo in dolgočasno delo in

potrebujejo določeno vzpodbudo. Z zunanjimi nagradami jih tako vzpodbudimo, da

opravljajo tovrstno delo (Treven, 1998).

2.2.8 Teorija ekonomske motivacije

Glavno izhodišče teorije ekonomske motivacije je, da človek dela to kar dela zato, da bi

zaslužil. Materialne vzpodbude, glavna vzpodbuda je denar, so motivatorji za zaposlene, v

našem primeru tekmovalce, da opravijo tisto kar se od njih zahteva. Na področju

ekonomske motivacije je bilo narejeno veliko raziskav, ki so prišle do zaključka, da je

materialna motivacija vzpodbudna le toliko časa, dokler ne postane stalna, saj začnejo

posamezniki nagrado potem jemati kot nekaj samoumevnega in potemtakem nima več

motivacijskega učinka kot ga je imela ob prvem prejemu. Raziskave so pokazale, da

tovrstne nagrade več pomenijo posameznikom, ki v osnovi ne zaslužijo veliko, v glavnem

le za zadovoljitev osnovnih življenskih potreb, in si lahko z nagrado privoščijo tisto kar jim

je prej bilo nedosegljivo. Po drugi strani pa posameznikom, ki že v osnovi prejemajo višjo

plačo pomenijo več nematerialne nagrade. Čim bolj je zagotovljena socialna varnost v

prihodnosti tem bolj igrajo vidno vlogo pri motivaciji nematerialne nagrade. Teorija

ekonomske motivacije tako ustreza tistim z nižjimi prihodki, mlajšim, tistim, ki si šele

ustvarjajo družino, ter tistim, ki jim materialne nagrade veliko pomenijo (Uhan, 2002).

2.3 Zunanja in notranja motivacija

Glavna delitev med notranjo in zunanjo motivacijo je naslednja. Notranja izvira iz nas

posameznikov, se pravi iz dejavnikov, ki se rodijo v nas samih. Notranja motivacija nas

žene k zadovoljitvi posameznikovega zadovoljstva. Za zunanjo motivacijo pa so značilne

zunanje motivacijske vzpodbude, ki izhajajo iz okolja, in se ne nahajajo v notranjih željah

posameznika. Največkrat ti motivi izvirajo iz želje po pridobitvi materialnih dobrin

(Logonder, 2000).

Notranja motivacija se rodi v posamezniku, spodbujajo pa jo želje, interesi, ambicije itd.

Posameznik čuti zadovoljstvo, ko se ukvarja z določeno stvarjo. Kadar je človek notranje

motiviran ne rabi nobenih posebnih ali dodatnih vzpodbud ampak čuti notranje

zadovoljstvo že pri samem ukvarjanju s to stvarjo (Woolfolk & Hudoklin, 2002). Končni

rezultat ukvarjanja načeloma sploh ni pomemben, bistveno se je s to stvarjo ukvarjati, se

pravi je pomemben proces (Marentič-Požarnik, 2000). Pri športnikih, ki jih žene notranja

motivacija, se ukvarjajo s športom zaradi same zanimivosti treniranja, so zadovoljni ob

učenju novih stvari in ob občutku, da neprestano izboljšujejo svoje znanje in sposobnosti

(Tušak, 2003). Notranja motivacija je vedno pozitivna.

26

Za zunanjo motivacijo so bistvene zunanje motivacijske vzpodbude, zunanje motiviran

človek pa se ukvarja z določeno stvarjo samo zaradi rezultata, ki se pojavi v obliki

nagrade, pohvale, graje itd. Posameznika samo ukvarjanje s to stvarjo praviloma ne veseli,

je le neko sredstvo za doseganje želenega rezultata. Zunanja motivacija ni trajna in če

dejavnik motiviranja izgine se posameznik preneha ukvarjati z aktivnostjo (Marentič-

Požarnik, 2000). Če zopet razložimo zunanjo motivacijo pri športnikih, je to motivacija, ki

izvira iz razlogov izven športnika, največkrat so to nagrade ali prestiž, ki ga prinese

uspešnost. Pod nagrade štejemo materialne nagrade, pridobljen socialni status, ugodnosti,

ki izhajajo iz tega, nenazadnje tudi popularnost in razpoznavnost v družbi (Tušak, 2003).

2.4 Materialni in nematerialni dejavniki motiviranja

Motivacijske dejavnike največkrat delimo na materialne in nematerialne dejavnike ali tudi

na finančne in nefinančne dejavnike. Ti so s stališča motiviranja posameznika med sabo

zelo povezani. Če je nekdo za svoje delo dobro plačan je to po eni strani finančni dejavnik

po drugi strani pa za seboj potegne tudi nefinančni dejavnik, saj je posameznik, ki prejema

visoko plačilo za svoje delo, uvrščen višje na družbeni lestvici, kar smatramo kot

nefinančni dejavnik motiviranja. Vpliv različnih motivatorjev na posameznika je različen,

glede na okolje in na obdobje v katerem se posameznik nahaja. Pri športnikih na primer

mladi športniki, ki so šele v vzponu, si v prvi vrsti želijo zagotoviti eksistenco, medtem, ko

uspešni športniki na koncu kariere gledajo večinoma samo še na dosežke, seveda če so si

skozi kariero zagotovili lagodno življenje tudi po končani športni poti. Hkrati se lahko

motivatorji med seboj tudi dopolnjujejo, prekrivajo in nadomeščajo. Kot sem omenil že pri

športnikih je splošno znano, da se motivacijska vrednost dohodka zmanjšuje tem bolj, čim

višji je osebni dohodek in čim bolj ima posameznik zagotovljeno normalno življenje brez

skrbi za eksistenco (Uhan, 2000).

2.4.1 Materialni dejavniki motiviranja

Največkrat kot glavni materialni dejavnik štejemo plačo. Višina plače motivira s tem, ko

zagotavlja spremembo v življenjskem standardu posameznika. Ko pa višina plače postane

stalna in samoumevna pa več ne deluje kot motivator posameznika. Torej če hočemo, da

bo plača kot finančni motivator vedno prisotna se mora večati s večanjem uspehov in

rangom tekmovanja pri športnikih (Uhan, 2000). Med materialne motivacijske dejavnike

pa lahko štejemo tudi razne nagrade, premije, bonuse ter dodatke, ki jih dobijo športniki za

izvrstne rezultate in predstave. Nekateri športniki imajo lahko zelo majhne osnovne plače

in šele z dobrimi rezultati prihajajo do meje, da lahko obravnavamo šport kot poklic in kot

glavni vir svojega zaslužka, kar lahko štejemo pod kruto realnost profesionalnega športa.

Veliko mladih talentov tako konča svojo športno pot že zelo zgodaj, ko še ne prejemajo

realnega plačila za svoj vloženi trud, saj nimajo dovolj denarne pomoči s strani staršev ali

27

sponzorjev, ki bi jih lahko podpirali na zahtevni športni poti, dokler ne pridejo v rang

vrhunskih športnikov, ki so dobro plačani za svoje rezultate.

2.4.2 Nematerialni dejavniki motiviranja

Posameznik se ne ukvarja s športom samo iz želje po zaslužku, ampak ga vodi neka želja

po uveljavitvi. V to vlaga veliko truda in dela za katerega večina športnikov nikoli ni

plačana. Tako morajo imeti tudi nematerialni dejavniki veliko težo v življenju športnika.

Motivacija za šport narašča s tem kolikor notranjih potreb lahko zadovolji posameznik.

Veliko športniku pomeni napredovanje, razvoj in potrditev lastnih sposobnosti. Vendar

mora imeti tak športnik, ki se ukvarja s športom brez, da bi bil zato plačan, neke druge

kanale po katerih prejema osnovne dohodke, ki so potrebni za normalno življenje. Tukaj

spet pridemo do zaključka, da je za vrhunski šport potrebno kar nekaj denarja, že zaradi

same eksistence športnika, kaj šele zaradi motiviranosti. Če pogledamo nematerialne

dejavnike pri posamezniku, ki je zaposlen v podjetju in s katerim lahko potegnemo neke

povezave s športnikom so glavni dejavniki dobri medsebojni odnosi, zanimivo delo,

pohvala, izzivi, uspeh, primerno delovno okolje in delovni pogoji, možnost napredovanja

itd. (Bahtijarevič-Šiber, 1999).

2.5 Motivacija v športu in tehnike motiviranja ter priprava na

tekmovanje

Izziv psihološke priprave športnikov je v današnjem času zelo velik saj ima mentalna

stabilnost velik vpliv na rezultate vrhunskih športnikov. Trenerji in športni strokovnjaki

iščejo različne načine za dvig uspešnosti na pomembnih tekmovanjih. Veliko jih pripisuje

razloge za boljše rezultate v povečani količini treninga in zanemarja tako velik dejavnik

kot je psiha športnika, pri kateri ima velik pomen tudi motivacija. Vsak športnik potrebuje

različno obravnavo in pristop pri motiviranju, veliko vlogo pri izbiri le tega pa igra

osebnost samega športnika. Cucui & Cucui (2014) sta raziskovala o pomembnosti

motivacije v športu, prišla sta do zaključkov, ki jih predstavljam v spodnji tabeli.

Tabela 11: Motivacija v športu

Motivacija je tisto kar sproža dejanja in vedenje za dosego ciljev, motivacija

določa vedenje posameznika.

Motivacija je predpogoj za ukvarjanje s športno dejavnostjo, določena tako z

notranjimi kot zunanjimi motivacijskimi dejavniki.

se nadaljuje

28

nadaljevanje

Pri vrhunskih športnikih je motivacija ključnega pomena za doseganje dobrih

rezultatov, brez katere se vrhunski športniki nebi zmogli soočati z napornimi

treningi. Spodbujanje motivacije je umetnost, ki je odvisna od znanja in daru

trenerja ali športnega psihologa.

Na športni uspeh vpliva intenzivnost motivacije, saj je znano, da optimalno

motivirani športniki skušajo doseči boljše rezultate. Torej motivacija je eden od

dejavnikov k posameznikovi uspešnosti, skupaj z drugimi dejavniki kot so

športnikovo znanje, telesne sposobnosti, zmožnost razumevanja ciljev in

priložnosti za doseganje vrhunskih rezultatov.

Vir: Prirejeno po I., A. Cucui & G., G. Cucui, Motivation and its implications in sports perfomance,

2014, str. 67-71.

Če na kratko povzamem zgornjo tabelo bi lahko rekel, da je motivacija ključni dejavnik pri

mobilizaciji človekovih zmogljivosti in tudi dejavnik na katerega lahko s pravilnim

pristopom vplivamo in s tem posledično omogočimo športniku, da gre na rob svojih

zmogljivosti. Uspešnost športnika je tako v veliki meri odvisna od intezivnosti motivacije

saj imajo dobro motivirani športniki tudi višje cilje od tistih, ki niso motivirani. Motivacija

določa osredotočenost na dobre rezultate in spodbuja voljo do treninga.

Kajtna in Tušak (2007) pravita, da praktični pristopi k motiviranju izhajajo iz štirih

okvirov. Prva teoretska smer je teorija storilnostne motivacije, ki razlaga vedenje kot

posledico potrebe po dosegu neke popolnosti. Največkrat se pod to smatra dosego čim

boljšega nastopa športnika v primerjavi z drugimi. Drug teoretski okvir, predstavlja razlago

motivacije preko ojačanja. Vedenje je po tej teoriji naj bi bilo produkt ojačanja. Športnik

tako izvaja vedenja, ki pripeljejo do uspeha in nagrade, izogiba pa se vedenju, ki povzroča

negativne posledice. Tretji pristop k motiviranju športnika izhaja iz vrst športnih

psihologov. Opirajo se na teorijo incentivne motivacije. Teorija incentivne motivacije

predpostavlja vedenje kot posledico štirih faktorjev, možnosti, pričakovanja uspeha,

incentivov oz. motivov in vrednosti. Trener mora športniku ponuditi možnost, pravilno

manipulirati s pričakovanjem uspeha in dobro poznati športnikov incentivni sistem. Le na

podlagi tega lahko športniku nudi pravilen trening in tekmovalno okolje ter posledično

optimalno motivacijo za tekmovanja. Četrti pristop izhaja iz tehnike postavljanja ciljev.

2.5.1 Teorija storilnostne motivacije

Kajtna (v Mavrič, 2012) pravi, da storilnostna motivacija predstavlja potrebo po dosežkih

in jo opredeljuje kot potrebo ali željo po tem, da lahko naredimo nekaj težkega. V

športnikovem primeru je to premagovanje tekmecev in zmagovati. Poznamo dva faktorja

storilnostne motivacije, upanje na uspeh in strah pred neuspehom. Za pozitivni del

29

storilnostne motivacije, smatramo upanje na uspeh, ki predstavlja željo po doseganju

vrhunskih rezultatov, napredovanju ter izboljšanju lastnih sposobnosti. Strah pred

neuspehom predstavlja negativni del storilnostne motivacije, vendar samo takrat kadar je

strah večji kot želja po uspehu. Strah razumemo kot željo se izogniti doživljanju neuspeha

in razočaranju, ki ga pripelje neuspeh.

Tabela 12: Značilnosti visoko storilnostno orientiranega športnika

Je pripravljen delati dobro v različnih pogojih negotovosti.

Je pripravljen na dolgotrajno in trdo delo.

Je prepričan v to, da samo trdo delo vodi do dobrega rezultata.

Strmi k zadovoljstvu, samozavedanju in optimizmu.

Je sposoben odložiti zadovoljstvo.

Je pripravljen na vztrajnost v aktivnosti.

Vir: Prirejeno po M. Tušak, Motivacija in šport – ključ do uspeha, 1999, str. 72.

Visoko storilnostno motivirani športniki si izberejo visoke cilje, ki so dosegljivi. Zavedajo

se, da dobro delo na treningih pripelje do vrhunskega rezultata na tekmovanjih in, da dobri

rezultati ne pridejo po naključju. Športnike s to vrsto motivacije najbolj motivirajo

tekmovanja.

2.5.2 Motivacija preko ojačanja

Vedenje naj bi bilo rezultat ojačanja. Športnik si želi zmagovati in zato izvaja vedenja, ki

ga do tega pripeljejo. Nasprotno od tega se poskuša izogniti vedenju, ki prinaša negativne

posledice. V spodnji tabeli je prikazano kakšna je uspešna pot k ustrezni motivaciji preko

ojačitve (Tušak, 2003):

Tabela 13: Koraki k uspešni motivaciji preko ojačitve

Takojšnja ojačitev ustreznega vedenja na področju motivacije. Če športnik postavi

nek cilj ustrezno ga nagradimo s pohvalo, kar ga spodbudi k še večji motivaciji.

Trener mora ohranjati konsistentnost ustreznega vedenja. To pomeni, da nagrajuje

športnika tudi takrat, ko se zdi, da je športnik način dela že povsem osvojil

oziroma se nam zdi, da je že popolnoma avtomatiziran.

Odzivanje na trud in vedenje bolj kot na uspešnost v vedenju. Športnika je tako

potrebno nagraditi, če kaže vztrajnost pri poskusu pravilnega vedenja pa čeprav

mu ne uspe. Trener ne sme pričakovati, da bo športnik nalogo vrhunsko opravil že

pri prvem poskusu.

se nadaljuje

30

nadaljevanje

Ustrezna obravnava vmesnih kriz in zastojev na poti k optimalni motivaciji. Trener

mora biti pripravljen tudi na slabe trenutke športnika. To pomeni, da se lahko

zgodi, da športniku že uspe pa mu potem v prihodnosti ne uspe. To je ključen

trenutek, da trener takrat ne odreagira panično in posledično uniči napredek v

osvajanju ustrezne motivacije.

Uporaba ojačanega motivacijskega vedenja je potrebna tudi takrat, ko je že

osvojeno. Napačno je mišljenje, da je proces ojačanja zaključen, ko se zdi, da je

športnik že sposoben ustrezne samomotivacije. V prihodnosti se lahko zgodi, da

motivacije pade zaradi prenehanja ojačanja, največkrat se to zgodi, ko se pojavi

kaj nepričakovanega.

Pozitivno ojačanje motivacijskih oblik vedenja, ki so blizu želeni motivaciji.

Primer, če športnik trenira več kot je bilo načrtovano, je potrebno to nagraditi

četudi čas treniranja še vedno ni optimalen.

Vir: Prirejeno po M. Tušak, Strategije motiviranja v športu, 2003, str. 183-184.

Veliko trenerjev uporablja tehniko nagrajevanja in kaznovanja, večinoma nezavedno, za

prilagoditev športnikovega vedenja. Napačen trenerjev odziv na športnikovo vedenje ima

lahko velike negativne posledice na športnikov razvoj v prihodnosti.

2.5.3 Teorija incentivne motivacije

Teorijo so oblikovali športni psihologi. Birc & Veroffa (v Tušak, 2003) pravi da so

osnovo črpali iz teorije incentivne motivacije. Teorija vedenje predpostavlja kot posledico

štirih faktorjev, ki so predstavljeni na spodnji sliki:

Slika 9: Faktorji incentivne motivacije

Vir: Prirejeno po M. Tušak, Strat