UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Ivana Boštjančič

NEODVISNA DRŽAVA KOSOVO KLJUČ ZA REŠITEV ETNIČNEGA KONFLIKTA NA BALKANU?

Diplomsko delo

Ljubljana 2007

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Ivana Boštjančič

Mentor: izr. prof. dr. Miran Komac

NEODVISNA DRŽAVA KOSOVO KLJUČ ZA REŠITEV ETNIČNEGA KONFLIKTA NA BALKANU?

Diplomsko delo

Ljubljana 2007

NEODVISNA DRŽAVA KOSOVO KLJUČ ZA REŠITEV ETNIČNEGA KONFLIKTA NA BALKANU Na območju današnjega Kosova so različne narodne, jezikovne in verske skupnosti stoletja živele v relativnem sožitju, do trenj med Albanci in Srbi na tem ozemlju pa je prihajalo že v obdobju turške nadvlade nad območjem po letu 1389. Etnične napetosti so se pričele zaostrovati v začetku dvajsetega stoletja, po priključitvi Kosova k Srbiji, v času obeh svetovnih vojn in v obdobju Jugoslavije. V devetdesetih letih je bilo albansko prebivalstvo Kosova s strani Miloševićevega režima deležno grobih kršitev človekovih pravic, kar je pripeljalo do vojne med Srbi in kosovskimi Albanci in posredovanja mednarodne skupnosti pod poveljstvom Nata, temu pa je sledila zapletena povojna situacija, ki se kot kosovski mednarodni protektorat pod okriljem Organizacije združenih narodov vleče od leta 1999. Albanci so jasno izrazili željo po neodvisnosti, Kosovo pa predstavlja za Srbijo 'sveto deželo', kar otežuje dialog med obema etničnima skupnostma. Pogajanja o prihodnjem statusu Kosova so izjemno težavna, saj sta si stališči obeh etničnih skupnosti popolnoma nasprotni. Trenutno vzdrževanje statusa quo stopnjuje napetost med prebivalci pokrajine in regije, kakršnakoli sprememba statusa Kosova pa bi lahko imela posledice za celotno balkansko regijo. Ključne besede Kosovo, samoodločba, neodvisnost, etnični konflikt, balkanska regija. THE INDEPENDENT STATE OF KOSOVO THE KEY TO END THE ETHNIC CONFLICT IN THE BALKANS Different national, language and religious groups had for centuries peacefully lived in what is today the area of Kosovo. Ethnic tensions between Albanians and Serbs living in Kosovo had started to occur in the era of Turkish rule in the area after 1389. Ethnic tensions began to intensify in the beginning of the twentieth century after annexation of Kosovo to Serbia, but also in the period of both world wars and in the time of Yugoslavia’s existence. In the 1990s Albanian population faced grave violations of human rights by the Serbian regime which led to the war between Serbs and Albanians and international intervention of Nato forces afterwards. The complicated post-war situation in Kosovo that has been a United Nations’ international protectorate since 1999 is still present today. Albanians have clearly demonstrated their claim to gain independence, but Kosovo represents a ‘holy land’ for Serbs, which makes the dialogue between both ethnic communities very tense. The negotiations about future status of Kosovo are extremely difficult as both ethnic groups hold completely incompatible views on the solution to the problem. The present status quo only intensifies the tensions among people in Kosovo and the region, but any change of the status could have an immense impact on the whole Balkan region. Key words Kosovo, self-determination, independence, ethnic conflict, Balkan region.

4

KAZALO SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC 5 1. UVOD 7

1.1 Opredelitev problema 7 1.2 Hipoteze 8 1.3 Struktura naloge in metodološki okvir 9

2. ETNIČNI KONFLIKT NA BALKANU 11

2.1 Etnični konflikt 11 2.2 Zgodovinski pregled etničnega konflikta med Srbi in Albanci na Balkanu 16

3. REŠITEV KOSOVSKEGA VPRAŠANJA 27

3.1 Razreševanje etničnega konflikta na Kosovu z avtonomijo 29 3.2 Razreševanje etničnega konflikta na Kosovu z vzpostavitvijo neodvisne države

Kosovo 36 4. ALI IMA KOSOVO PRAVICO VZPOSTAVITI ZUNANJO

SAMOODLOČBO, TOREJ NEODVISNOST? 49 5. NEODVISNA DRŽAVA KOSOVO IN REŠEVANJE KONFLIKTA NA

BALKANU 58 5.1 Makedonija in nerešeno albansko vprašanje 60 5.2 Albanija in njen odnos do kosovskega vprašanja 65 5.3 Črna gora in njena albanska manjšina 67 5.4 Srbija 67 5.5 Bosna in Hercegovina in vprašanje Republike Srbske 70

6. MOŽNI VPLIVI NEODVISNOSTI NA STABILNOST V REGIJI 73 7. SKLEP 78 8. UPORABLJENI VIRI 85

10.1 Sekundarni viri 85 10.2 Primarni viri 93

5

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC:

AVNOJ – Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije BiH – Bosna in Hercegovina CIA – Central Intelligence Agency (Osrednja obveščevalna agencija) FLRJ – Federativna ljudska republika Jugoslavija G-8 – Skupina osmih držav GS – Generalna skupščina OZN ICTY – International Criminal Tribunal for the former Yugoslavia (Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo) KFOR – Kosovo Forces (Mednarodne vojaške sile na Kosovu KPJ – Komunistična partija Jugoslavije KVSE – Konferenca za varnost in sodelovanje v Evropi NATO – North Atlantic Treaty Organization (Organizacija severnoatlantskega sporazuma) NOB – Narodnoosvobodilna borba OVK – Osvobodilna vojska Kosova OVSE – Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi OZN – Organizacija združenih narodov POGS – Posebni odposlanec generalnega sekretarja PSK – Prehodni svet Kosova SAP – Socialistična avtonomna pokrajina SFRJ – Socialistična federativna republika Jugoslavija SR Srbija – Socialistična republika Srbija UL – Ustanovna listina Združenih narodov

6

UNHCR – United nations High Commission for Refugees (Visoki komisariat Združenih narodov za begunce) UNESCO – United Nations Educational, Scientific and Cultural Organisation (Mednarodna organizacija OZN za izobraževanje, znanost in kulturo) UNMIK – United Nations Mission in Kosovo (Misija Združenih narodov na Kosovu) VS OZN – Varnostni svet Organizacije združenih narodov ZDA – Združene države Amerike ZRJ – Zvezna republika Jugoslavija ZEK – Zaščitna enota Kosova ZN – Združeni narodi

7

1. UVOD

1.1 Opredelitev problema

Na območju Kosova, pokrajine na jugu Srbije, so različne narodne, jezikovne in

verske skupnosti stoletja živele v relativnem sožitju, njihovi odnosi pa so se nenehno

razvijali in preoblikovali na podlagi trenutnih interesov, sporov ali sodelovanj. V

devetdesetih letih 20. stoletja je bilo albansko prebivalstvo, ki tvori več kot 80%

prebivalstva Kosova, s strani represivnega Miloševićevega režima deležno grobih kršitev

človekovih pravic. Posledično je prišlo do razmaha albanskega nacionalizma in do vojne

med Srbi in kosovskimi Albanci, sledila pa je težavna povojna situacija, ki se kot

mednarodni protektorat pod okriljem Organizacije združenih narodov vleče že od leta

1999. Številne vezi med skupnostmi so bile boleče pretrgane in zdi se nemogoče, da bi se

kmalu ponovno vzpostavile (Derens 2007: 9–10). A vendar so etnične napetosti med Srbi

in Albanci na ozemlju Kosova prisotne že stoletja in globoko zakoreninjene v zavesti

obeh narodov. Srbi obravnavajo Kosovo kot svojo 'sveto deželo', saj je bil tam center

srbske pravoslavne cerkve v 14. stoletju (Avramović 1999) in ima tako Kosovo s svojimi

štirinajstimi samostani in zgodovinskimi cerkvami, ruševinami stoštiridesetih cerkva in

triindvajsetih drugih samostanov za Srbe ogromen simbolični pomen (Pirjevec 2003:

463), kar v etničnem konfliktu med Srbi in Albanci otežuje možnost lahkega in

konstruktivnega dialoga.

Rešitve za Kosovo ni mogoče najti brez upoštevanja regijskega konteksta, predvsem

brez upoštevanja obstoja čezmejnega albanskega narodnostnega vprašanja. Kljub temu,

da na Balkanu trenutno ni visoko intenzivnih medetničnih konfliktov, ostaja latenten

etnični konflikt in problem vzpostavitve končnega statusa pokrajine Kosovo nerešen,

kompromis med Srbi in kosovskimi Albanci pa težko dosegljiv. V trenutku, ko večina

političnih analitikov piše o tem, da je neodvisnost Kosova neizogibna in je le vprašanje

časa kdaj bo do nje prišlo, je še vedno prisoten strah, da bi lahko vzpostavitev

neodvisnosti povzročila nove izbruhe etničnih konfliktov na podlagi zgodovinsko

zasidranega etničnega sovraštva. Ta strah obstaja tako znotraj same pokrajine, kjer Srbi in

8

Albanci živijo popolnoma ločena življenja, kot tudi v sami regiji, saj je položaj albanske

manjšine v Makedoniji, južni Srbiji in Črni gori prav tako težaven, kot tudi položaj

srbskega prebivalstva v Bosni in Hercegovini. Težko je predvideti do kakšnih čezmejnih

posledic bi lahko po vzpostavitvi neodvisne države Kosovo prišlo, bi pa vsakršno

medetnično nasilje ustavilo napredek, ki je bil na Balkanu dosežen v preteklem desetletju.

Status quo na Kosovu ne deluje več dobro, saj je prišlo v preteklih osmih letih le do

omejenega napredka. Albansko prebivalstvo je nestrpno in skoraj vsi so s trenutnim

položajem nezadovoljni. Odločitev o končnem statusu Kosova, vzpostavitvi neodvisnosti,

se, že od kar je bil vzpostavljen mednarodni protektorat, ves čas odlaga, kompromis med

Srbi in Albanci, ki ga propagira mednarodna skupnost pa se zdi težko dosegljiv. Trenutno

smo priča dogodkom, ki nakazujejo, da statusa quo prebivalstvo Kosova ne bo več dolgo

mirno prenašalo in da je napočil trenutek, da mednarodna skupnost stopi korak dlje v

vzpostavljanju kosovske državnosti.

1.2 Hipoteze

Cilj diplomske naloge je predstaviti etnični konflikt med Srbi in Albanci na Balkanu in

razreševanje le tega. Zato se v nalogi osredotočam na razreševanje etničnega konflikta

med Srbi in Albanci na Balkanu z vzpostavitvijo neodvisne države Kosovo. Koncept

kosovske neodvisnosti obravnavam v kontekstu urejanja med-etničnih odnosov v okviru

zahodno-balkanske regije.

Koncept samoodločbe je vsekakor star in zelo raziskovan koncept, ki pa je precej

dinamičen in se je v preteklosti že spreminjal. O Kosovu in etničnem konfliktu med Srbi

in Albanci je napisana že vrsta raziskav, a mednarodna skupnost zanj še vedno ni našla

primerne rešitve. V diplomski nalogi tako kritično ocenim dosedanje dokumente in

sporazume, na katerih temelji trenutni politični status Kosova in skušam ugotoviti ali ti

Kosovu dajejo pravico vzpostaviti neodvisno državo, hkrati pa se kritično dotaknem tudi

trenutne politične situacije na Kosovu in pripravljenosti Kosova na neodvisnost,

predvsem pa preučim iz tega izhajajoče možne posledice (čezmejni vpliv) na balkansko

9

regijo1. V diplomski nalogi zato tudi kritično ocenim možna žarišča, kjer bi po

neodvisnosti lahko izbruhnili novi medetnični spopadi.

V nadaljevanju te diplomske naloge bom poskušala podati analizo dveh hipotez:

Hipoteza 1: Kosovo ima pravico vzpostaviti zunanjo samoodločbo, torej neodvisnost.

Hipoteza 2: Oblikovanje neodvisne kosovske države bi imelo pozitiven učinek na

razreševanje etničnega konflikta med Srbi in Albanci na Balkanu in zato predstavlja

faktor stabilnosti za zahodno balkansko regijo .

Diplomska naloga je napisana z namenom raziskati ali ima Kosovo s stališča

mednarodnega prava pravico do samoodločbe in posledično torej možnost vzpostaviti

neodvisnost.

Hkrati pa skuša dokazati, da bi neodvisna država Kosovo predstavljala pomirjujoči

element za prekinitev etničnih konfliktov tako v oziru kosovskega prebivalstva, seveda z

ustrezno manjšinsko zaščito, kot tudi stabilizacijski element etničnih konfliktov v regiji.

1.3 Struktura naloge in metodološki okvir

Za večjo preglednost je diplomsko delo razdeljeno na več delov. V prvem delu je

teoretično opredeljen pojem 'etničnega konflikta' kot tudi zgodovinski razvoj etničnega

konflikta med Albanci in Srbi na Balkanu, pri čemer gre za sobivanje dveh etničnih

skupnosti, ki na Kosovu že stoletja živita druga ob drugi. Albanci so že prvotno, kot

nasledniki Ilirov, naseljevali prostor Kosova in bili skozi zgodovino deležni številnih

krivic s strani drugih narodov (Turkov, Srbov) in mednarodne skupnosti. Menim, da je

nujno opisati sosledje zgodovinskih dogodkov, ki so vodili do etničnega konflikta in

vojne, kar je botrovalo situaciji, ki smo ji na Kosovu priča danes, ko je Kosovo

mednarodni protektorat.

1 Srbski politiki v zvezi s kosovskim vprašanjem večkrat trdijo, da bi vsaka sprememba srbskih meja imela takojšnje posledice v Makedoniji in Bosni in Hercegovini (Pirjevec 2003: 585).

10

Etnične zahteve postanejo stvarne in izvedljive v kontekstu samoodločbe, zato se v

drugem delu lotim razreševanja tega etničnega konflikta s primerom oblikovanja

avtonomije za Kosovo kot tudi vzpostavitve neodvisne države. Tako se osredotočam

predvsem na povezavo med etničnim konfliktom in samoodločbo.

V tretjem delu diplomskega dela skušam odgovoriti na prvo zastavljeno hipotezo, zato

skušam raziskati ali ima zahteva Albancev po neodvisnosti mednarodnopravno osnovo z

vidika mednarodnopravnih dokumentov.

Ker vzpostavitev neodvisnosti Kosova ni dejanje, ki bi lahko potekalo v vakuumu

ampak lahko vodi do ponovnih nestabilnosti v regiji, v četrtem delu analiziram položaj

albanske manjšine v sosednjih državah, na katere bi lahko neodvisnost Kosova vplivala

ali sprožila ponovne izbruhe etničnih konfliktov. Dotaknem se tudi položaja Bosne in

Hercegovine, ki ga Srbi izpostavljajo kot protiutež neodvisnosti Kosova, saj bi po

njihovem mnenju bila do priključitve Srbiji upravičena tudi Republika Srbska v BiH.

Za preučevanje zastavljenega problema sem uporabila različne metode raziskovanja.

Najprej sem uporabila metodo zbiranja virov, da sem se seznanila o izbrani temi

raziskovanja. V prvem poglavju se osrednje teme diplomske naloge – neodvisne države

Kosovo – še ne lotevam, ampak opredelim temeljne koncepte naloge. Namen poglavja je

s konceptualno analizo primarnih in sekundarnih virov predstaviti teoretični okvir, ki bo

olajšal razumevanje tematike, obravnavane v naslednjih poglavjih. Z analizo primarnih

virov sem preučila dokumente, resolucije, pogodbe in poročila mednarodnih organizacij,

ki so vpletene v reševanje krize na Kosovu. Za tem sem za celovito razumevanje tematike

z zgodovinsko razvojno analizo predstavila zgodovinsko ozadje etničnega konflikta med

Albanci in Srbi na Balkanu. Za reševanje kosovskega vprašanja relevantne zbrane knjige

in članke pa sem preučila z analizo in interpretacijo sekundarnih virov.

11

2. ETNIČNI KONFLIKT NA BALKANU

2.1 Etnični konflikt

Horowitz (2000: 95) ugotavlja, da je med težko opredeljivimi elementi 'teorije

etničnega konflikta' sprejemljiva 'definicija konflikta', saj večina teh definicij vsebuje

elemente boja in spora.

Konflikti obstajajo na vseh področjih človeškega skupnega življenja, tako tudi znotraj

in med posameznimi skupinami, kot tudi znotraj držav in med državami. Konflikt je

stanje napetosti, ko obstajajo med dvema ali več vpletenimi stranmi nezdružljiva

nasprotja v odnosu do posamezne dobrine (Pfetsch 1991: 259). Gurr z 'relativno teorijo

pomanjkanja' razlaga konflikt na podlagi nasprotujočega odnosa med pričakovanim in

dejanskim dostopom posamezne skupine do blaginje in moči (Smith 2001: 5), Coser pa

konflikt opredeljuje kot boj, kjer se skuša doseči določene cilje, hkrati pa nevtralizirati ali

eliminirati cilje drugega. Cilj je lahko tudi odstranitev nasprotnika v celoti (Horowitz

2000: 95).

»Ko konflikt med dvema etničnima skupinama postane nasilen, ogroža obstoj same

države in predstavlja potencialno grožnjo regiji, prenehamo govoriti o etnični krizi,

temveč govorimo o etničnem konfliktu« (Rašidagić 2002: 66). Handerson opredeljuje

etnični konflikt kot »posledico nasprotovanj med različnimi etničnimi skupinami, ki med

seboj tekmujejo za dosego istega cilja oziroma si želijo zagotoviti dostop do virov, za

katere menijo, da jim pripadajo na podlagi etničnih kriterijev« (Šterk 2002 : 8), po

Žagarjevem mnenju (2001: 73–5) pa je etnični konflikt vsak konflikt, ki ima bolj ali manj

izrazito etnično dimenzijo, oziroma ga katerakoli od vpletenih strani, dojema kot etnični

konflikt. Etnični konflikt je zanj specifični tip družbenih konfliktov, pri katerih etnična

pripadnost na neki točki postane relevanten dejavnik politične mobilizacije ljudi pri vsaj

eni strani, ki je v ta konflikt vpletena. Posledica etnične mobilizacije je, da v etnično

pluralnem okolju poudari ali na novo ustvari etnične meje med skupinami. Tako opredeli

etnične skupnosti, ki so v konflikt vpletene. Smith (2001: 10) ugotavlja, da se izraz

12

etnični konflikt nanaša na spor, v katerega so vpletene etnično različne strani in da je ta

etnična različnost vsaj eden izmed razlogov za konflikt.

Furnival in Smith zagovarjata 'teorijo kulturnega pluralizma', ki poudarja različnosti

kultur in vrednot kot razlog za nastanek etničnega konflikta. Po njunem mnenju je

večetnična družba sama po sebi nestabilna, sestavljena pod prisilo ali na podlagi

domnevnih skupnih interesov različnih skupin. Smith trdi, da kjer obstaja etnični

pluralizem, obstaja tudi nagnjenost ene od skupin k prevladi nad drugo. Vsaka skupina je

izolirana družbena enota, znotraj nje pa obstajata etnična hierarhija in konfliktnost. Iz

tega bi lahko sklepali, da je z večjo različnostjo v družbi tudi večja verjetnost za izbruh

etničnega konflikta. A temu ni vedno tako, kot ugotavlja Furnival, kljub kulturni

različnosti vedno obstajajo elementi kohezije, ki ublažijo napetost, to je lahko na primer

trgovina. Smith ugotavlja, da obstajajo možnosti, s katerimi je možno različne skupine

vključiti v večetnično državo in to tako, da so posamezniki kot državljani vključeni v

delovanje države (Horowitz 2000: 135–9). Če bi bila etnična različnost razlog za

nastanek konfliktov, bi bile etnično najbolj heterogene države najbolj nagnjene k

notranjim konfliktom, pa temu ni tako (Smith 1997: 30), saj lahko glede na raziskave

etnična in verska razdeljenost znotraj posamezne države zmanjšuje možnost za nastanek

konflikta (Collier 1999: 6). Kljub temu pa lahko tudi v najbolj urejenih heterogenih

družbah kulturne posebnosti razmeroma hitro podžgejo strasti, če so za to izpolnjeni

določeni pogoji, kot npr. globoka ekonomska kriza, sprememba zaprtega političnega

sistema k bolj odprtemu ali odcepitev katere od etničnih skupin (Rašidagić 2002: 28).

Gurr in Harff (2004: 477–8) tako podarjata, da so različno demokratične države povsem

različno nagnjene k notranjim konfliktom, najbolj so k notranjim vojnam nagnjene ne

povsem demokratične, a hkrati tudi ne povsem avtokratske države. Še posebej nevarno pa

so notranjim konfliktom izpostavljene tranzicijske države na prehodu v demokracijo. To

njuno tezo dogodki v nekdanji Jugoslaviji vsekakor potrjujejo.

Burton in Dukes ugotavljata, da je etnični konflikt univerzalni pojav, saj se »vojno

stanje med skupinami pojavlja v industrijskih, pol-industrijskih in agrarnih državah; v

kapitalističnem in socialističnem sistemu; v središču imperijev, kakor tudi v državah na

13

periferiji« (Rašidagić 2002: 20). Tudi Horowitz (2000: 4–6) označi etnični konflikt za

'ponavljajoči pojav', pri katerem odigra pomembno vlogo tudi mednarodno okolje, ki

spodbudi občasno pojavljanje, kot se je to zgodilo po obeh svetovnih vojnah, s široko

podporo doktrine o 'narodni samoodločbi'. Tako trenutna oblika državniškega sistema, ki

se je razvil iz evropskega fevdalizma in sedaj, v postkolonialni dobi, pokriva cel svet,

omogoča okvir za nastanek etničnih konfliktov. Danes ima etnični konflikt elemente

univerzalnosti in uniformnosti, ki jih v prejšnjih obdobjih ni moč zaznati. Ta povsod

navzoči karakter etničnega konflikta nudi možnosti skupinam in gibanjem, da se

zgledujejo in učijo drug od drugega in si postajajo podobni v svojih zahtevah in

prizadevanjih.

A ekonomske razmere vendarle so eden izmed najpomembnejših dejavnikov razlage

za nastanek etničnih konfliktov, ključna pa je stopnja gospodarskega razvoja, kot

pomemben sekundarni dejavnik pa pomanjkanje demokratizacije (Hauge, Ellingsen

1998). Kot enega izmed vzrokov za nastanek konfliktov Smith (2001: 7) omenja tudi

zmanjšanje obnovljivih virov, kot so erozija prsti, krčenje gozdov in onesnaženost vodnih

virov. Vendar ta v primerjavi s političnim in ekonomskim dejavnikom ni bistvenega

pomena.

Etnični konflikt se lahko razvije v oboroženi konflikt, če začne ena stran v konfliktu za

dosego svojih ciljev uporabljati vojaška sredstva. Oboroženi konflikt se zlahka razvije, če

postane veliko število ljudi prepričanih, da je poprijeti za orožje ne le legitimen, ampak

mogoče celo edini način, da se zavarujejo njihove življenjske potrebe. Takšna odločitev

seveda ne nastane spontano, ampak so mobilizirani s strani političnih voditeljev (Smith

2001: 7). Regehr (1999) definira oboroženi konflikt kot politični konflikt, pri katerem

oboroženi spopad vključuje oborožene sile vsaj ene države, ali pa eno ali več oboroženih

frakcij, ki si prizadevajo pridobiti nadzor nad celo ali samo delom države. V času trajanja

takšnega konflikta je ubitih vsaj 1000 ljudi.

Oboroženi konflikti se glede na ključne dejavnike in vpletene strani delijo na tri

skupine: v 'meddržavnih konfliktih' se spopadeta oboroženi vojski vsaj dveh mednarodno

priznanih držav, gre za klasično vojno. 'Notranji konflikt' ustreza terminu državljanske

vojne, ko je vlada soočena z oboroženo in organizirano opozicijo, ki zahteva nadzor nad

14

oblastjo. Tretja kategorija pa je 'državotvorni konflikt', ki vključuje oblast, ki se spopada

z oboroženo in organizirano opozicijo, ki v tem primeru zahteva teritorialno in ustavno

preoblikovanje države (regionalno avtonomijo, neodvisnost itd.). Te konflikte lahko

vlada označuje kot odcepitvene, opozicija pa jih razume kot težnjo po osvoboditvi

(Lindgren 1991: 347).

Daljši čas trajajoči konflikti za pravice etničnih in verskih skupin so zahtevali več

človeških življenj kot katerakoli druga oblika lokalnega, regionalnega ali mednarodnega

konflikta od druge svetovne vojne dalje. Ti konflikti so tudi največji vir beguncev na

svetu, saj so leta 2002 begunci, ki so bežali s področji etničnih konfliktov predstavljali

dve tretjini od vseh 15 milijonov beguncev na svetu. Število etničnih konfliktov po drugi

svetovni vojni je od petdesetih let strmo naraščalo, do devetdesetih, ko je doseglo svoj

vrhunec2, od takrat pa ponovno upada (Gurr 2004: 1).

Gurr (2004: 3) etnične skupine opredeljuje kot 'psihološke skupnosti', katerih člani

delijo trajni občutek skupnega interesa in identitete, ki je osnovana na kombinaciji skupne

zgodovinske izkušnje in skupnega verovanja, jezika, načina življenja, skupne domovine.

Smith (2001: 7) meni, da etnična različnost sama po sebi ni razlog za oboroženi konflikt,

se pa strani vpletene v konflikt pogosto določajo glede na etnično pripadnost.

Etnične skupine, ki so obravnavane neenakopravno, večinoma poskušajo izboljšati

svoj položaj. V devetdesetih naj bi bile aktivne tri četrtine vseh obstoječih etničnih

skupin, čeprav niso nujno uporabile sile. Večina etničnih skupin, ki imajo politični

program, uporablja strategije in taktike interesnih skupin, še posebej če živijo v

demokratičnih državah (Gurr 2004: 5).

V etničnem konfliktu ena stran prevladuje nad drugo na specifičnem ozemlju. Za

opravičevanje svojega vladanja se opira na zgodovinske, politične, kulturne, gospodarske

2 Razpad Sovjetske zveze in Jugoslavije je povzročil nove etnične in nacionalne zahteve. V nekdanji Sovjetski zvezi je izbruhnilo 12 novih etničnih vojn med letoma 1988 in 1992, v južni hemisferi pa se je v približno istem času pričelo ali nadaljevalo več kot 24 etničnih vojn, večina jih ni bila neposredno povezanih s koncem hladne vojne (Gurr 2000).

15

in druge razloge. Za Balkan je značilno mnoštvo etničnih skupin, med katerimi je skozi

zgodovino prihajalo do trenj, mnoga odcepitvena gibanja na Balkanu pa so črpala iz

težnje po oblikovanju etnično čistih držav (Smith v Nato Individual Fellowship 1999:

29). Dodatni faktor, ki v etnične konflikte vnaša vnetljivo in nevarno mešanico strasti je

seveda religija (Rašidagić 2002: 29). Islam med Albanci ni bil nikoli osnova za politično

organizacijo, saj se Albanci redko predstavljajo kot muslimani ali katoliki, ampak

prvenstveno kot Albanci. Združuje jih skupna zgodovina, tradicija, način življenja in

jezik (Belloni 2004: 479). Troebst (1999: 49) opredeljuje konflikt med kosovskimi

Albanci in Srbi kot 'teritorialen', z močnimi etničnimi, političnimi, kulturnimi in

jezikovnimi dejavniki.

16

2.2 Zgodovinski pregled etničnega konflikta med Srbi in Albanci na

Balkanu

Ena najbolj spornih tem v srbskega in albanskega zgodovinopisja, iz katere se napajajo

mnogi nacionalistični zgodovinski miti in polresnice, ki so v zgodovini prispevali h

krepitvi etničnega konflikta med Albanci in Srbi, je vprašanje prisotnosti Albancev na

Kosovu v preteklosti. Mnogi srbski zgodovinarji trdijo, da albanskega prebivalstva tam

sploh ni bilo, razen nekaj v mestih in večjih trgih. Albanski zgodovinarji pa tej tezi

oporekajo in trdijo, da so Albanci staroselski narod, ki je bil predhodno pod bizantinsko

oblastjo (Imami 2000: 36–9). Etnogeneza Albancev do današnjega dne predstavlja eno

najtežjih zgodovinskih vprašanj med balkanskimi narodi in je svojevrsten fenomen, saj se

s to témo že vsaj 100 let ukvarjajo različne znanstvene discipline. Današnja Albanija ne

predstavlja v celoti ozemlja, ki so ga poseljevali in ga še vedno poseljujejo albanski

prebivalci. Albanski zgodovinarji poudarjajo, da so Iliri neposredni predniki Albancev,

zato potencirajo njihovo vlogo na Balkanu. Trdijo, da so Iliri živeli na ogromnem

teritoriju od Jadranskega morja do Save, na vzhodu pa na območju današnje Srbije,

Kosova in Makedonije. Iliri naj bi v antičnem obdobju ohranili nacionalno integriteto in

zavest, prebrodili burne dogodke v času naselitve Slovanov v 6. stoletju in etnično čisti,

toda pod novim imenom Albanci, stopili v srednji vek (Voje 1994: 35).3 Od

časa, ko so Iliri in Dardanci4 izginili z zgodovinskega prizorišča in ko so se pojavili

Albanci, je preteklo najmanj 600 let.5

3 V devetnajstem stoletju je pomembno mesto med tistimi, ki so zastopali tezo o avtohtonosti, zavzemal Jochann Georg von Hahn, ki je na podlagi toponomastike kot pomembnega dela proučevanja iliro-albanske kontinuitete, postavil tezo o albanski avtohtonosti na znanstvene temelje, nekateri znanstveniki so namreč trdili, da so Albanci nasledniki Tračanov. Različna so tudi mnenja o tem kdaj naj bi se Albanci priselili na današnje ozemlje. Če sledimo teoriji direktnega izvora od Ilirov, je bilo to v tretjem ali četrtem stoletju pred našim štetjem (Stanič 1984: 11–22). 4 Dardanija (albansko hruška) je obsegala zgornji Vardar, Kosovo in Metohijo ter okolico Niša (Cvijić v Horvat 1988: 18). Iz dosedanjih raziskav je razvidno, da so Albanci nastali iz ostankov neromaniziranega paleobalkanskega prebivalstva, med katerimi so imeli močan delež Iliri in Dardanci. Domnevajo, da je v daljšem obdobju, predvsem v okviru nenehnih nomadskih premikov, prišlo do integriranja teh prvotno raznorodnih elementov, ki so v zgodovino vstopili kot nov narod pod imenom Albanci v 11. stol., morda že prej. Kot kažejo bizantinski in južnoslovanski viri, se takrat prvič omenjajo kot izoblikovano ljudstvo. Bizantinski pisci 11. in 12. stoletja prvič omenjajo Albance oziroma Arbanite kot poseben etnični element (Voje 1994: 37). Nekoliko kasneje so pod imenom Albanoi in Albanitai omenjeni v bizantinski zgodovinski kroniki (Imami 2000: 11).

17

V začetku 12. stoletja se je oblikovala nova slovanska entiteta Raška Županija.

Kosovo sprva ni sodilo pod srbsko ozemlje in srbska ekspanzija6 proti Kosovu se je

pričela šele proti koncu 12. stoletja (Malcolm 1998: 43). Leta 1160 se je pojavila nova

raška vladajoča družina, ki je prevladovala naslednjih 200 let. Njen glavni ustanovni član

je bil Štefan Nemanja, ki je nasledil del raškega ozemlja na severni bočni strani Kosova.

Sledilo je nekaj let vojne in Raška je priključila svojemu ozemlju Črno goro, Albanijo,

Niš, Kosovo in Makedonijo (Judah 1997: 17). Za 14. stoletje je znano pogosto

vzpostavljanje rodbinskih vezi med srbskimi in albanskimi despoti, med katerimi so se

kljub tesnim družinskim vezem porajali krvavi spopadi v borbi za oblast (Imami 2000:

25). V drugi polovici 14. stoletja pa je otomanska vojska prodrla na Balkanski polotok.7

Eden najpomembnejših dogodkov je bitka na Kosovem polju8, ki se je zgodila blizu

Prištine leta 1389. Albanci in Srbi so se borili skupaj kot zavezniki na obeh straneh,

nekateri pod princem Lazarjem, drugi pod otomanskim sultanom (Malcolm 1998: xxix).

Bližnje in daljne posledice Kosovske bitke so bile za Srbe porazne, saj je postala vazalna

država, Kosovo pa je kasneje potisnilo v ljudski poeziji v ozadje vse druge dogodke v

borbah s Turki, ki so trajale več kot celo stoletje (Voje 1994: 114–5). Ta bitka je bila

uporabljena za oblikovanje srbskega mita o Kosovu. Pomembnost te bitke za Srbe ne

more biti merjena le preprosto s političnimi strateškimi posledicami. Zgodba o kosovski

bitki je postala talisman srbske identitete in ta dogodek uživa v srbski zgodovini status

kot noben drugi (Malcolm 1998: 58).9

5 Albanci nedvomno sodijo med enega najstarejših narodov na Balkanu, vendar se v zgodovinskih virih kot posebna etnična skupina pojavijo zelo pozno . Strokovnjaki lingvistike kljub temu dolgemu času ugotavljajo kontinuiteto, saj se v albanskem jeziku nahajajo elementi paleobalkanskega govora (Voje 1994: 35–7). 6 Prodiranje pravoslavnih Srbov menja etnično podobo tega prostora. Vse do leta 1168 se je katoliška Duklja (Zeta), katere glavno mesto je bil Skadar, upirala pravoslavni Raški, po tem pa izginila. Področje Raške je 'zibelka Srbstva' in mesto Ras je bila srbska prestolnica vse do konca 13. stoletja (Imami 2000: 12). 7 Prihod Turkov na Balkan je zaustavil naglo slovanizacijo albanskega prebivalstva, o kateri lahko sklepamo tudi iz imen pravoslavnih duhovnikov, med katerimi so taka, ki nakazujejo na albansko poreklo. Da pa so Albanci tam že bili, lahko sklepamo iz dejstva, da nobena kronika iz 15. stoletja, ne turška ne srbska, ne govori o kakšnem večjem naseljevanju Albancev na Kosovo. Glede na turški popis iz leta 1485, je bilo v Đakovici približno enako število albanskega in srbskega prebivalstva, šele leta 1570 pa je prevladalo albansko (Imami 2000: 38–40). 8 Vesti o bitki na Kosovu so kmalu prodrle daleč izven Srbije. Zanimivo je, da so bili prvi vtisi takšni, da Turki niso bili zmagovalci. Nekoliko kasnejši viri pa govorijo, da je bila bitka težka in krvava ter neodločena (Voje 1994: 114–5). 9 Bitka je navdihnila cikel srbskih ljudskih pesmi in tako je kosovska bitka postala za Srbe, ne glede na resnični zgodovinski pomen, simbol odločilnega spopada med krščanstvom in islamom. V tem spopadu naj

18

Srbija, Bosna in Črna Gora so bile pod turško oblastjo več kot 400 let in Srbi so se

uprli otomanski nadvladi leta 1688 in 1738, vendar sta bila oba upora surovo zadušena,

kar je bil povod za množični eksodus Srbov. Posledica teh selitev je bila sprememba

etnične in verske sestave prebivalstva Kosova. Medtem ko so se Srbi in drugi Slovani

pomikali proti severu, so se Albanci pričeli naseljevati na Kosovo. Istočasno je mnogo

Albancev in Srbov prevzelo islamsko veroizpoved (Belloni 2004: 474). V okviru

osmanske države so Albanci, ne glede na različne veroizpovedi (muslimansko, katoliško

in pravoslavno)10 zmeraj predstavljali homogeno nacionalno celoto (Imami 2000: 44–5).

Za zgodovino albansko-srbskih odnosov je zelo pomembna tudi dunajska vojna (1683–

1699), saj je vzpostavila avstrijsko oblast na tamkajšnjem področju, potem pa se je

poražena avstrijska vojska umaknila in osmanska vojska je ponovno prodrla na Kosovo.

Sprožen je bil nov naselitveni val, znan kot 'velika selitev Srbov’11 in etnična slika na

ozemlju stare Srbije in Makedonije se je močno spremenila, saj so albanski živinorejci

preplavili Kosovo in Metohijo, ki je bilo prej večinoma poseljeno s srbskim

prebivalstvom. Proces naseljevanja se je nadaljeval tudi v 18. stoletju, po dveh avstrijsko-

turških vojnah in albanski etnični klin je ločil Srbe in Makedonce (Voje 1994: 267–8).

Sredi 19. stoletja so Srbija, Črna Gora in Grčija izrazile svoje ozemeljske apetite po

pripojitvi dežel z albanskim prebivalstvom. Srbski načrt je znan pod imenom

'Načertanije'12 (Judah 1997: 56) in v njem je seznam ozemelj, ki naj bi si jih prilastila

Srbija, med prvotne interese pa sodijo Bosna in Hercegovina, Črna Gora in severna

bi se srbski narod žrtvoval za rešitev Evrope, kakor se je Kristus žrtvoval za rešitev človeštva (Pirjevec 2003: 13). 10 V začetku 16. stoletja je bila velika večina Albancev kristjanov. Iz različnih virov se da sklepati, da so Albanci pod pritiskom pravoslavnih duhovnikov, da bi prešli v pravoslavno vero, raje sprejemali islam. Temu naj bi botrovalo tudi pomanjkanje katoliških duhovnikov. Viri iz 17. stoletja govorijo, da v tem času na Kosovu že prevladujejo Albanci (Imami 2000: 58–9). 11 Najobsežnejše tedanje selitve so bile srbske. V času dunajske vojne je avstrijska vojska prodrla globoko na Balkanski polotok, do Skopja, Štipa, Velesa in Prizrena. Ker so se morale avstrijske čete zaradi kuge in težkega poraza s turško vojsko v soteski pri Kačaniku leta 1690 umakniti, se je z njim umikalo tudi domače prebivalstvo iz severne Makedonije, s Kosova in Metohije ter iz južne Srbije (Voje 1994: 267–8). Srbi, ki so pobegnili v Avstrijo so se proslavili kot graničarji, ki so zelo uspešno branili avstrijsko in beneško mejo so Turki. Bili so zelo bojeviti hajduki – uskoki (Imami 2000: 52). 12 Načertanije je tekst takratnega ministra Ilije Garašanina, izdan leta 1844, in v prevodu pomeni osnutek ali načrt. V tem dokumentu je omenjena slava srednjeveške Srbije in domneva o oživitvi srbskega imetja. Srbska ekspanzija je predvidevala uničenje osmanskega imperija v Evropi, prav tako pa konflikt z avstrijskim imperijem, za katerega se je predvidevalo, da bo nasledil Turčijo kot regionalna velesila (Sowards 1996).

19

Albanija, torej ozemlja s srbskim prebivalstvom pod turško oblastjo. Načertanije je

pomemben kot prva celovita obravnava tém, ki so bile vsa nadaljnja leta gonilna sila

srbske nacionalistične politike (Sowards 1996). Leta 1878 je sledil podpis miru iz San

Stefana, ki je sprožil veliko napetosti med Albanci v Turčiji, saj je bil na njihovo škodo.13

Ne ozirajoč se na versko razdeljenost (muslimani, pravoslavci in katoliki) so mnogi

Albanci takrat uvideli, da morajo enotno nastopiti proti nevarnosti, da bo njihovo ozemlje

porazdeljeno med različne države in močno se prične razvijati njihova nacionalna zavest.

Odločili so se, da se morajo hitro nacionalno organizirati in tako je bil istega leta, tri dni

pred Berlinskim kongresom, sklican 'kongres v Prizrenu'14, na katerem je albanski narod

izkazal svojo politično voljo, vendar na Berlinskem kongresu pravic Albancev sploh niso

upoštevali, znatno pa so popravili 'sanstefanski mir'15 (Imami 2000: 135–9). Srbija tako ni

pridobila celotnega območja kosovskega vilajeta, nekaj (območje Gusinja) ga je bilo

pripojenega k samostojni Črni Gori (Kuçi 2005: 22). Mnogo Albancev je v tistem času

zbežalo na Kosovo, ki je ostalo v okviru osmanske države do 1912. Ta prihod beguncev

pa je sprožil ponovno emigracijo srbskega prebivalstva s Kosova. Leta 1880 je Prizrenska

liga dejansko prevzela vodenje Kosova in nekateri od političnih voditeljev so pričeli

razmišljati o neodvisnosti (Malcolm 1998: 226), hkrati pa se pri Albancih začne razvijati

zavest o samostojni državi (Imami 2000: 141).16

V obdobju 1909 in 1912 je prihajalo do albanskih vstaj proti turški nadvladi, ključna

vstaja se je zgodila 1912, ko so bila osvobojena številna mesta, vstajniki pa so vkorakali

13 Pod Bolgarijo bi se znašel poleg cele Makedonije tudi del Albanije. Albanski patriot Paško Vlasa je tako angleškemu odposlanci v Carigradu izročil memorandum Albancev proti pogodbi iz San Stefana (Imami 2000: 135). 14 Delegati so se razdelili na dva tabora, tisti iz severne Albanije, Kosova in Makedonije so podpirali idejo, da ostane Albanija v sklopu Osmanske države popolno avtonomna, medtem ko so predstavniki iz južne Albanije podpirali idejo o neodvisni Albaniji. Osnovan je bil odbor šestdesetih članov, naziv Prizrenska liga pa je dobil kasneje (Imami 2000: 137). S Prizrensko ligo se prične oblikovanje modernega albanskega naroda (Horvat 1988: 16). 15 Srbiji kot neodvisni državi so tako pripadli Niš, Vranje, Pirot in Mali Zvornik. Albanci so dobili najmanj. Samo katoliškemu plemenu Mirdita v severni Albaniji je bila zagotovljena administrativna avtonomija. V Evropi se je takrat vedelo zelo malo o Albancih. V glavnem so jih imeli za primitivni, pol divji narod, ki živi na stopnji plemenske skupnosti, daleč od civilizacije (Imami 2000: 138–9). 16 Glede na zapise britanskih novinarjev iz tega obdobja so bila območja južnega in zahodnega dela Kosova popolnoma albanska, druga območja, predvsem zahodno od Mitrovice proti srbski meji pa so imela gosto poseljeno srbsko prebivalstvo (Judah 2000: 14).

20

tudi v Skopje (Horvat 1988: 16), a istega leta se je pričela tudi Balkanska vojna17, v kateri

je Črna Gora zavzela Peć in druge kraje zahodnega Kosova, Srbija pa preostali del.

Ponovna vrnitev srbske vojske na Kosovo, kjer so Srbi predstavljali 30–40%

prebivalstva, je pomenila za Albance katastrofo, ocenjuje se, da je srbska in črnogorska

vojska v tem času pobila 20.000 in pregnala več deset tisoč Albancev (Malcolm 1998:

254), hkrati pa jim je bila onemogočena združitev z novonastalo neodvisno albansko

državo, ki je bila proglašena 1912 in priznana leto kasneje (Judah 2000: 17–8).

Londonska pogodba iz leta 1913 je razdelila z Albanci naseljena ozemlja: Kosovo je bilo

dodeljeno Srbiji, Peć in Djakovica Črni Gori, Janina in Epir pa Grčiji. Tako je izven meja

novonastale države Albanije ostalo dve tretjini albanskih poselitvenih ozemelj, oziroma

1.200.000 Albancev (Prifti v Kuçi 2005: 27). Malcolm (1998: 264–5) je ugotovil, da

Kosovo nikoli ni bilo zakonito vključeno v srbsko državo. V času, ko je bilo Kosovo

okupirano, torej med leti 1911 in 1913, je bila v Srbiji v veljavi Ustava iz leta 1903, v 4.

členu te ustave pa je pisalo, da nobena sprememba meja ni veljavna, če se glede tega ne

strinja Velika nacionalna skupščina. Ta skupščina ni bila nikoli sklicana z namenom

odločati o širitvi srbskih meja, niti ni vključitve Kosova ratificirala.

Leta 1915 je bila srbska vojska poražena in Avstro-Ogrska vojska je, skupaj z Nemci

in Bolgari, okupirala Srbijo in njena novo osvojena ozemlja. Umik srbskega prebivalstva

preko Kosova so izkoristili Albanci in se maščevali za leto 1912 (Judah 2000: 20). Leta

1918, po koncu prve svetovne vojne se je situacija ponovno obrnila in srbske čete so

skupaj z zavezniki ponovno okupirale Kosovo. 1. decembra 1918 je bila ustanovljena

nova država, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, ogromno albansko govorečega

prebivalstva pa je tako ostalo ločenega med dvema državama, Kraljevino SHS in

Albanijo. Ponovno je prišlo do upora novim oblastem, saj so gverilske skupine18

17 Beograd in Sofija sta sklenila vojaško zavezništvo v izogib napada tretje države, Avstro-Ogrske ali Turčije. V tej pogodbi je tudi namera o delitvi albanskih ozemelj. Podobne pogodbe so sklenile tudi Atene, Sofija, Črna Gora, Srbija in Bolgarija. Vojna se je pričela 1912, ko so omenjene države napovedale vojno Turčiji, medtem pa so se balkanske države borile ena proti drugi, na albanskih ozemljih pa je prišli do nacionalnih vstaj (Gashi v Kuçi 2005: 25). Turki so bili oslabljeni zaradi ponovnega upora na Kosovu, v katerem so albanski uporniki zavzeli večino območja. Turke so napadle Bolgarija, Srbija, Grčija in Črna Gora in jih pregnale skoraj do Carigrada (Judah 2000: 17–8). 18 Mnoge od gverilskih skupin so bile formirane že prej, saj so se borile proti Turkom in Srbom leta 1912 in 1913, za tem pa proti Avstroogrski in Bolgarom.

21

nadaljevale z bojevanjem. Zadušitev upora je bila krvava, umrlo je več tisoč ljudi (Judah

2000: 21). V času kraljevine Jugoslavije je bilo območje Kosova administrativni del

države brez posebnega pravnega statusa, Albanci niso bili priznani niti kot narodna

manjšina in so bili izpostavljeni hudi srbski dominaciji (Janjić 1994: 126). Srbski režim

Albancem ni dovolil enakopravne politične participacije, niti jim ni zagotavljal

državljanskih pravic, se je pa venomer zatekal k sili pri reševanju konfliktov in v tej regiji

mu nikoli ni uspelo vzpostaviti legitimnega političnega sistema (Pavlakovič, Remet 2004:

80). Leta 1924 so Albanci poslali prvo od treh peticij Društvu narodov, saj za razliko od

drugih manjšin (Nemcev, Madžarov, Slovakov itd.) niso imeli priznanih pravic narodne

manjšine in niso bili zaščiteni z mednarodno pravnim sporazumom. Albanski jezik je bil

v javnem življenju ukinjen, prav tako niso odpirali šol v albanskem jeziku (Horvat 1988:

16).

V času druge svetovne vojne je bilo po kapitulaciji Jugoslavije19 17. aprila 1941

Kosovo razdeljeno v tri sektorje. Bolgarom je bil dan majhen kos na vzhodu. Mitrovica in

rudniki Trepča so bili priključeni Srbiji pod nemško okupacijo, vendar je bila regiji

omogočena široka lokalna samouprava pod albanskim vodstvom. Ostalo ozemlje in z

Albanci poseljena območja zahodne Makedonije so bila priključena Albaniji, ki so jo

okupirali Italijani leta 1939. Kosovski Albanci so pozdravili italijanske okupatorje, saj so

ti prinesli združitev skoraj vseh z Albanci naseljenih pokrajin in sprememba oblasti je

Albancem ponudila možnost za maščevanje Srbom. Oborožene skupine Albancev so tako

požigale srbske vasi ter pobijale in izganjale Srbe (Judah 2000: 27).

Začetki oblikovanja nove Jugoslavije so bili v Jajcu v Bosni (29. novembra 1943) na

srečanju drugega Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ)20.

19 Srbska nadvlada je uspela odtujiti tudi druge etnične skupine v Jugoslaviji, kar je imelo za posledico šibko državo. To pa je posledično pripeljalo k hitri predaji jugoslovanske vojske po napadu sil osi 6. aprila 1941. Jugoslovansko ozemlje je bilo razdeljeno med Nemčijo, Italijo, Madžarsko in Bolgarijo (Stanič 1984: 193). 20AVNOJ – Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije (Antifašističko vijeće narodnog osvobodjenja Jugoslavije) se je razglasil za najvišje zakonodajno narodno predstavništvo (parlament). Sklenili so, da bo Jugoslavija po vojni na podlagi enakopravnosti narodov federativno urejena (Repe 1998: 93).

22

Tam je bila tudi sprejeta deklaracija21, v kateri je zapisano, da je nova Jugoslavija

ustanovljena »na temelju enakopravnosti vseh narodov, vključujoč pravico do odcepitve

in združitve z drugimi narodi«. Kosovski Albanci niso bili prisotni na zasedanju in po

kasnejši interpretaciji ustave se pravica do samoodločbe ni nanašala na kosovske Albance

(Judah 2000: 31). Na novo leto 1943–4 sta zasedala dva jugoslovanska komunistična

odbora, ki sta bila zadolžena za Kosovo. Na koncu zasedanja v kraju Bujan, na severu

Albanije, je bila podana ključna izjava, da je »Kosovo in Metohija območje, poseljeno z

večinsko albanskim prebivalstvom, ki zdaj, kot tudi vedno v preteklosti, želi biti združeno

z Albanijo. Edini način, da bi lahko Albanci s Kosova in Metohije bili združeni z

Albanijo, je skozi skupni boj z drugimi narodi Jugoslavije proti okupatorjem. Edini način,

da lahko dosežemo svobodo je, da imajo vsi narodi, vključno z Albanci, možnost

odločanja o svoji usodi, vključno s pravico samoodločbe in odcepitve« (Malcolm 1998:

308). Jugoslovansko vodstvo ni priznalo zahtev konference, med samo vojno pa so

komunisti na Kosovu pobili in usmrtili 28.400 ljudi, večinoma Albancev (Malcolm 1998:

312) in ko je bilo leta 1944 ugotovljeno, da bo Kosovo ponovno del Jugoslavije, se je

pričel upor in Tito je bil prisiljen na Kosovo poslati okoli 30.000 vojakov za vzpostavitev

miru (Judah 1997: 132). Februarja 1945 je bila na Kosovu vpeljana vojaška uprava in

med 8. in 10. julijem 1945 je vodstvo Jugoslavije sprejelo odločitev v sodelovanju s

kosovskim vodstvom, ki so ga sestavljali predvsem Srbi in Črnogorci. Odločili so se, da

se Kosovo mora pridružiti Federalni Srbiji in ta odločitev je kasneje služila kot osnova za

izvrševanje ustavnega dogmatizma 'svobodne volje', torej kot samoopredelitev kosovskih

Albancev za združitev z jugoslovansko federacijo (Magaš 1993: 34).

Novembra leta 1968 so na Kosovu izbruhnile demonstracije, ki so jih vodili študentje,

zahtevali pa so, da pokrajina dobi status republike in lastno univerzo v albanskem jeziku,

ne pa samo vejo beograjske univerze. Protesti so se razširili na območja zahodne

Makedonije, ki so poseljena z albanskim prebivalstvom (Judah 2000: 36–7). Rezultat

demonstracij so bili ustavni amandmaji (1968, 1971), ki so Kosovu podelili nekaj pravic,

kot so jih imele le republike. Avtonomni pokrajini sta bili sestavna dela republike Srbije

21 Deklaracija Drugega zasedanja Antifašističnega sveta narodne osvoboditve - Deklaracija Drugog zasjedanja Antifašističkog vijeća narodnog oslobodjenja Jugoslavije, 29. novembra 1943, http://komunist.free.fr/dokumenta/avnoj_deklaracija.html (5. 4. 2006).

23

in hkrati imeli enakopraven položaj z republiko22 (Kristan 1982: 497), kar je bilo tudi

potrjeno v Ustavi SFRJ iz leta 197423. Z obdobjem, ko je Kosovo uživalo visoko stopnjo

avtonomije se ukvarjam v naslednjem poglavju, ki je posvečeno prikazu reševanja

kosovskega konflikta z avtonomijo. Kljub temu, da so bili na Kosovu opazni pozitivni

politični trendi, je še vedno prihajalo do etničnih napetosti, ki so ponovno izbruhnile leta

1981, torej leto po Titovi smrti in kasneje v manjši meri skozi vsa osemdeseta leta.

V začetku devetdesetih let se, v primerjavi z grozotami v ostalih nekdanjih

jugoslovanskih republikah, na Kosovu z vidika etničnih trenj ni dogajalo nič primerljivo

strašnega, a kljub temu so se prikrite sovražnosti ves čas stopnjevale in nedvomno je

prihajalo do etnično izzvanih incidentov. Leta 1996 se je pojavila Osvobodilna vojska

Kosova (OVK), ki je sprožila vrsto oboroženih incidentov24, finančno pa so jo podpirali

izseljeni Albanci. Judah (1997: 153) je ugotovil, da je mednarodna skupnost izgubila

možnost mirne rešitve spora že pred nastankom OVK. Zaradi srbskih čustev, povezanih s

Kosovom, pa je bi bila rešitev možna le s poglobljenim sodelovanjem mednarodne

skupnosti. Ker se mednarodna skupnost po Daytonskem sporazumu ni pretirano trudila,

da bi rešila kosovsko krizo, Dobra-Manco (Kuçi 2005: 92) ugotavlja, da je šele oboroženi

spopad na Kosovu prisilil mednarodno skupnost k izpolnjevanju te obveznosti, saj bi se

lahko kosovski konflikt razširil na ostale države Balkana: Albanijo, Makedonijo, Grčijo,

Bolgarijo in Turčijo.25 Oboroženi spopad je tako izzval reakcije Skupine za stike, OVSE-

ja, Sveta Evrope, Evropske Unije, Nata in končno OZN-a.

22 Z ustavnimi amandmaji iz leta 1968 in 1971 je bil spremenjen status avtonomnih pokrajin in sta z njimi okrepili svoj položaj znotraj Srbije ter dobili obrise nekakšnih kvazifederalnih enot znotraj neobstoječe federalne ureditve Srbije. Vse bolj sta bili izenačeni z republikami, ker sta postali konstitutivni element federacije in federalne ureditve države (Nikolić 1994: 433), kljub temu pa nista bili formalno izenačeni z republiko, saj sta bili sestavni del republike (Kristan 1982: 505). 23 Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije, razglasil jo je Zbor narodov Zvezne skupščine SFRJ z ustavnim odlokom na seji 21. februarja 1974; http://sl.wikisource.org/wiki/Ustava_Socialisti%C4%8Dne_federativne_republike_Jugoslavije_%281974%29 (3. 3. 2006). 24 OVK je prevzela je odgovornost za bombne napade na policijske postaje, civiliste in srbska begunska taborišča februarja 1996. Od srede leta 1996 do konca februarja 1998 je povzročila okoli 100 oboroženih incidentov in ubila 10 Srbov, kar je sprožilo tudi množično izseljevanje Srbov iz Kosova (Ortakovski 2000: 259). 25 Nato naj bi celo dopuščal srbsko ofenzivo na Kosovu, ker ga je skrbela povezava med dogodki v Albaniji in OVK, kot tudi proglasi nekaterih albanskih vodij OVK, da želijo osvoboditi vsa albanska ozemlja, tudi v Črni Gori, Makedoniji in Grčiji (Ortakovski 2000: 261).

24

Posebna poročevalka Komisije ZN za človekove pravice je bila leta 1996 mnenja, da

»morata vodstvi ZR Jugoslavije in Republike Srbije priznati, da je udejanjenje

narodnostne in etnične identitete legitimen cilj kosovske albanske manjšine. /…/

Kosovsko albansko vodstvo mora priznati legitimnost ZR Jugoslavije, da brani celovitost

države« (ECOSOC Commission on Human Rights 1996).26

Varnostni svet OZN je marca 1998 sprejel Resolucijo 116027. Resolucija je izrazila

podporo večji stopnji avtonomije in samouprave na Kosovu in vzpostavitvi dolgoročne

misije OVSE. Resolucija je v zadnjih dveh členih poudarila, da se bo, v primeru

izboljšanja stanja na področju političnih in človekovih pravic na Kosovu, izboljšal

mednarodni položaj ZRJ. V nasprotnem primeru bo potrebna vzpostavitev dodatnih

ukrepov. 9.avgusta 1998 se je ponovno oglasila Skupina za stike, ki je objavila mirovni

načrt za Kosovo. Ta je predvideval obnovitev njegove avtonomije po zgledu Južne

Tirolske in Aalandskih otokov. Etnične napetosti so eskalirale v oboroženi

spopad,posledično pa je prišlo do posredovanja mednarodnih sil pod okriljem Nata.

Poleti 1998 je prišlo do obsežnega napada srbskih sil na albansko populacijo. Po

podatkih organizacije Human Rights Watch je v tem času izgubilo življenje 1500

Albancev in 100 Srbov, porušenih je bilo okoli 45.000 hiš in požganih skoraj 500 vasi

(Petritsch 1999: 226). Postalo je jasno, da bi zaradi specifičnega položaja albanskega

prebivalstva, ki živi strnjeno na območjih sosednjih držav, dodatno poslabšanje položaja

povleklo v vrtinec nestabilnosti tudi te sosednje države, predvsem Makedonijo in

Albanijo (Pirjevec 2003: 482–3). Septembra 1998 je bila sprejeta Resolucija Varnostnega

sveta OZN 119928, ki je potrdila intenzivni etnični spopad na Kosovu, katerega rezultat je

bilo več kot 230.000 razseljenih oseb. Izrazila je zaskrbljenost zaradi naraščajočega

števila beguncev v severni Albaniji, Bosni in Hercegovini in drugih evropskih državah ter

nepretrganih kršitev prepovedi resolucije VS ZN 1160 in obtožila srbske sile za

26 Komisija za človekove pravice Ekonomskega in socialnega sveta (ECOSOC Commission on Human Rights): Situation on Human Rights in the Territoty of the Former Yugoslavia. Special Report on Minorities (E/CN.4/1997/8), z dne 25. 10. 1996, http://www.hri.ca/fortherecord1997/documentation/commission/e-cn4-1997-8.htm (5. 6. 2006). 27 Resolucija Varnostnega sveta ZN 1160 (S/RES/1160), sprejeta 31. marca 1998, http://www.u n.org/peace/kosovo/98sc1160.htm (3. 4. 2006). 28 Resolucija Varnostnega sveta ZN 1199 (S/RES/1999), sprejeta 23. septembra 1998, http://www.un.org/peace/kosovo/98sc1199.htm (2. 2. 2006).

25

povzročitev humanitarne katastrofe. Mirovni pogovori so doživeli polom, OVSE je

umaknil 1.380 opazovalcev s Kosova, Clinton pa je stanje označil za humanitarno krizo,

ki bi lahko dala novega zagona zgodovinskim sovraštvom, v katere bi se lahko ujele

Albanija, Makedonija, Grčija kot tudi Turčija (Pirjevec 2003: 504–5). Beograd je še

pospešil napade na postojanke OVK in civilno prebivalstvo.29 23. marca 1999 je Nato

avtoriziral operacijo 'Allied Force', napad pa se je pričel 24. marca ob osmi uri zvečer.30

Srbi so vzporedno pričeli napadati tako OVK kot tudi albansko civilno prebivalstvo, kar

je dalo tragediji nepričakovane humanitarne razsežnosti. Ljudje so začeli bežati proti

Makedoniji, Albaniji in Črni Gori. Voditelji OVK so skušali zaščititi svoje ljudi, vendar

se pozivi zahodnim silam, naj jim posredujejo orožje, niso uresničili (Nato 1999). Po

poročilu UNHCR je bilo v začetku aprila v Albaniji že 262.000 beguncev, v Makedonijo

se je zateklo okoli 120.000 beguncev, v Črno Goro pa je zbežalo med 35.000 in 70.000

Albancev. Od začetka krize poleti 1998 naj bi bilo kar 1.100.000 ljudi prisiljenih v beg,

za njih so skrbeli UNHCR, Mednarodni Rdeči križ in približno 180 nevladnih organizacij

(NATO 1999). 9. junija 1999 so Srbi v Kumanovu podpisali sporazum o umiku srbskih

sil s Kosova v roku enajstih dni, katerih mesto naj bi prevzele Natove enote s 50.000

možmi, razporejene po petih conah pod poveljstvom Združenih držav, Velike Britanije,

Francije, Nemčije in Italije (Lyon 2002: 286–7). Varnostni svet OZN je sprejel resolucijo

124431, pri kateri se je Kitajska vzdržala. Čeprav je Kosovo še vedno de jure del Srbije je

29 Pred Natovimi napadi je bila Srbija pripravljena pristati na delitev Kosova, po kateri bi obdržala dve tretjini pokrajine, ki je najbolj bogata z rudnimi bogastvi in obdržala večino srbskih kulturnih in zgodovinskih objektov, ampak spreminjanje meja ni dovoljeno, ker bi izzvalo domino efekt in destabiliziralo celotno regijo na Balkanu (Ortakovski 2000: 264–5). 30 Prvič v petdesetletni zgodovini je Nato odredil napad proti suvereni ustavi in tako kršil ustanovno listino OZN, kot tudi svojo lastno. V napadu je sodelovalo osemdeset letal, ki ji je dalo na razpolago trinajst od devetnajstih članic Nata. Z britanskih in ameriških ladij v Jadranskem morju je bilo sproženih petinpetdeset raket. V nekaterih državah, ki so imele nerešene težave s svojimi manjšinami, so se bali, da ne bi postal Natov poseg nevaren precedenčni primer (Hendrickson 2002: 244–6). 31 Resolucija Varnostnega sveta ZN 1244 (S/RES/1244), sprejeta 10. junija 1999, http://www.unmikonline.org/misc/N9917289.pdf (2. 2. 2006). Resolucija je legalizirala Natovo operacijo in pooblaščala namestitev mednarodnih enot na Kosovu, ki naj bi zagotovile mir, generalnega sekretarja pa je pozvala naj imenuje svojega posebnega predstavnika za organizacijo civilne uprave v pokrajini (United Nations Interim Administration Mission - UNMIK) in naj OZN s pomočjo Kforja oblikuje 'prehodno' administracijo in organizira 'razvoj začasnih institucij za demokratično in avtonomno samoupravo' (Yannis 2002: 266). Resolucija 1244 govori o »bistveni avtonomiji pokrajine« v pričakovanju »dokončne ureditve« njenega statusa. Nedvoumno ponavlja in poudarja suverenost ZRJ nad Kosovom, po drugi strani pa se sklicuje na sporazum iz Rambouilleta, ki določa za mehanizem končne rešitve »voljo ljudstva« (S/RES/1244). Združeni narodi so na podlagi resolucije 1244 odgovorni za organizacijo in nadzor nad razvojem začasnih institucij za demokratično in avtonomno samoupravo. Ko bodo te institucije

26

Kosovo postalo neke vrste mednarodni protektorat, ki ima povsem ločeno

administrativno, politični in varnostno upravo in deluje kot de facto neodvisna država pod

nadzorom mednarodne skupnosti, ki nadzira delovanje začasnih samoupravnih ustanov

(Ortakovski 2000: 265).32 Resolucija 1244 je »namerno dvoumna« glede končnega

statusa, kar seveda pušča odprto možnost za referendum, ki bi lahko prinesel neodvisnost.

Vendar ta dvoumnost pripomore, da se vse vpletene strani na Kosovu vedejo

ekstremistično (Belloni 2004: 480).

ustanovljene, so odgovorni za prenos administrativnih obveznosti in pospešitev političnega procesa za določanje prihodnjega statusa Kosova. V končni fazi pa so odgovorni za nadzor nad prenosom pristojnosti z začasnih institucij na institucije, oblikovane na podlagi političnega dogovora (Yannis 2002: 266–9). 32 Leta 2003 je ZRJ postala Srbija in Črna gora, ohlapna federacija dveh republik. Maja 2006 je Črna gora izkoristila svojo ustavno pravico in organizirala referendum o neodvisnosti, ki je bil uspešen in Črna gora se je razglasila za neodvisno državo 3. junija 2006. Dva dni kasneje je Srbija razglasila, da je naslednica predhodne ZRJ.

27

3. REŠITEV KOSOVSKEGA VPRAŠANJA

V današnjem času je na svetu 50 različnih konfliktov, katerih vzrok je nasprotovanje

med zahtevo po samoodločbi in državno suverenostjo. Vzrok konfliktov je največkrat

zanikanje s strani suverene države, da bi določenim skupnostim zagotovila pravico do

samoodločbe, zato je pri reševanju konfliktov pomembno, da se pravica do samoodločbe

obravnava v širšem pomenu, kot proces, ki nudi več različnih izidov, temelječih na

potrebah, interesih in okoliščinah vpletenih strani. Ko si nasproti stojita načeli

samoodločbe in ozemeljske celovitosti, je najboljša rešitev uravnotežen izid, ki zadosti

ciljem mednarodnega prava in ohranjanja miru in varnosti. Meddržavno sodišče pogojuje

le, da izid zahteve po samoodločbi temelji na svobodni in prostovoljni izbiri posameznih

narodov, ki so v konflikt vpleteni, zato države na samoodločbo ne bi smele gledati kot

nasprotovanje državi, ampak kot proces, s katerim vpleteni strani uredita svoj odnos, kar

koristi obema (van Walt van Praag 1998: 10–6). »V konkretnih primerih lahko pride do

zoperstavljanja dveh načel mednarodnega prava: pravice do samoodločbe (to načelo je v

korist naroda) in načela ozemeljske celovitosti (to načelo je v korist države)« (Kristan

1990: 13), posledica tega pa je lahko etnični konflikt. Medtem ko ima načelo

samoodločbe etično in moralno osnovo, je načelo ozemeljske celovitosti pravni, politični

in pragmatični konstrukt (van Walt van Praag 1998: 16), ki ščiti delovanje državnih

režimov znotraj svojih državnih meja.33 Vir etničnega konflikta na Kosovu predstavlja

spopad teh dveh enakopravnih norm mednarodnega prava. Povedano drugače, gre za

spopad 'etnične pravice', na katero se sklicujejo kosovski Albanci in 'zgodovinske

pravice', na katero se sklicujejo Srbi. Posledica spopada načel, na katera se sklicujeta obe

strani v etničnem konfliktu, je bila huda kršitev univerzalnih človekovih pravic (Lutovac

1998a: 35). Rešitev kosovskega problema pa je dodatno zelo zahtevna tudi zato, ker je

nikakor ne moremo obravnavati v vakuumu, ampak v kontekstu regionalne celote, saj

imajo lahko kakršnekoli spremembe za posledice tudi izbruh nasilja v sosednjih državah.

33 Večinoma sta si stališči sprtih strani, vpletenih v konflikt, popolnoma nasprotni. Vlade držav in medvladne organizacije pojmu samoodločbe niso naklonjene in menijo, da aplikacija samoodločbe ogroža suverenost in ozemeljsko celovitost obstoječih držav in lahko posledično povzroči napetosti in konflikte, namesto da bi jih preprečevala ali reševala. V posameznih etničnih skupnostih pa predstava o samoodločbi včasih oblikuje neuresničljiva pričakovanja, predvsem med tistimi, ki se čutijo prikrajšane ali zatirane (van Walt van Praag 1998: 9).

28

Težko je opravičiti pretekle kršitve človekovih pravic pripadnikov albanske skupnosti

s strani srbske države in potrebno je priznati, da so Albanci jasno artikulirali vprašanje

pravice do samoodločbe, ki je sestavni del korpusa človekovih pravic, kar je tudi

formalno izraženo v obeh Mednarodnih paktih o človekovih pravicah iz leta 1966. Lahko

rečem, da velja, da so kosovski Albanci upravičeni do izražanja zahteve po samoodločbi

in se s političnimi sredstvi lahko borijo za uresničitev tega cilja (Aćimović 2001: 347,

Inić 1999: 52). Hkrati tudi argument številčnosti, homogenega poselitvenega prostora in

nekdanji politična situacija v pokrajini opozarjajo, da je kosovske Albance nemogoče

obravnavati kot 'navadno' politično manjšino (Lutovac 1998b: 233).34 Prerekanje kdo je

in kdo ni upravičen do pravice do samoodločbe, vodi v nadaljevanje etničnega

zaostrovanja med obema stranema in obojestranske skrajne interpretacije tega problema.

Ključno za razrešitev etničnega konflikta na Kosovu je vprašanje ureditve sobivanja več

etničnih skupin na Kosovu. Tudi med samimi Albanci obstajajo notranje napetosti,

vendar so si večinoma vsi edini z zahtevo o neodvisnosti (Belloni 2004: 477). Sosednje

države imajo ob tem vsekakor legitimne varnostne skrbi, saj je možna širitev konflikta s

Kosova na ostale države v regiji. Skupina za stike se je tudi strinjala glede vzpostavitve

OVSE enot na Kosovu, v severni Albaniji in v Makedoniji. V zračnem prostoru Albanije

in Makedonije, ki sta članici Partnerstva za mir, je Svet Severnoatlantskega zavezništva

15. julija 1998 organiziral vojaški manever, imenovan 'Odločni sokol', s katerim je želel

opozoriti obe strani, da Nato ne bo popuščal vojaškim dejanjem, ki bi segla preko

kosovskih meja (Clark v Pirjevec 2003: 475).35 V poročilu s srečanja Skupine za stike v

Rimu (4–1998) je le ta jasno poudarila, da ne namerava vsiljevati končne rešitve

34 Pomembno je omeniti, da Albanci predstavljajo v Srbiji dokaj številčno manjšino, saj glede na štetje prebivalstva iz leta 1991, živi v Srbiji približno deset milijonov prebivalcev, od katerih je Srbov 66%, ostali pa so pripadniki narodnih manjšin. Albanci so najštevilčnejša manjšina in predstavljajo 17% prebivalstva (Ortakovski 2000: 230-3). Na Kosovu pa so Srbi v manjšinskem položaju. Celotno prebivalstvo Kosova je leta 1931 znašalo približno pol milijona ljudi, od katerih jih je bila polovica Albancev. Delež srbskega prebivalstva se je ves čas zmanjševal, tako naj bi Albanci po koncu druge svetovne vojne že tvorili dve tretjini prebivalstva pokrajine. Po popisu leta 1961 je bilo Albancev 67%. Delež Srbov na Kosovu pa se je zmanjšal s 23,5% leta 1961 na 10% leta 1991 (Ortakovski 2000: 254). Avramović (1999) navaja, da so Albanci namerno bojkotirali preštevanje prebivalstva leta 1971, 1981 in 1991 in je nemogoče določiti dejansko sestavo prebivalstva na Kosovu. Leta 1997 naj bi na Kosovu živelo 2.000.000 ljudi. 80% naj bi bilo Albancev, 10% Srbov in 10% pripadnikov drugih manjšin (Romov, Turkov, Bošnjaških Muslimanov, Črnogorcev in Hrvatov). Pred izbruhom nasilja naj bi bilo pripadnikov manjšin več, njihov delež pa se je zmanjšal zaradi asimilacije in izseljevanja (ibidem 2000: 249–53). 35 Obstajal je strah, da bi val nasilja zajel tudi Makedonijo, kjer albanske manjšina predstavlja 30% prebivalstva in je bila sprta z oblastjo (Clark v Pirjevec 2003: 475).

29

problema in da morata sprti strani s pogajanji sami določiti politični status Kosova,

poudarila je tudi pomembnost varnosti sosednjih držav in meja, kot tudi nemoten potek

izvrševanja Daytonskega mirovnega sporazuma.

3.1 Razreševanje kosovskega vprašanja z avtonomijo

Berhanrdt (1981: 25–6) pod avtonomijo36 v širšem pomenu razume samoodločbo

posameznika ali ozemlja, da ureja svoje zadeve brez zunanjega vmešavanja. Pojmovanje

avtonomije v širšem smislu dejansko pomeni določanje, do katere meje je možno

vmešavanje države oziroma urejanje zadev v specifičnih avtonomnih institucijah samih.

Avtonomija se v ožjem smislu nanaša na varstvo in samoodločbo manjšin, vendar ni

nujno povezana z varstvom manjšin. Objektivni pogoji, ki so potrebni za uresničevanje

manjšinskih pravic in preprečevanje kršenja le teh, narekujejo ali naj bo avtonomija

podeljena ali ne. Odločilno vprašanje pri tem je ali bo in v kolikšni meri, tak položaj

skupine prispeval k ohranjanju in razvoju nacionalne pripadnosti, kulture in jezika, kot jih

določajo merila mednarodne skupnosti kot tudi dejanske razmere v državi (Vasilijević

1994: 81).

Temeljni smisel avtonomije je zagotovitev določenih pravic populaciji, ki se po svojih

značilnostih razlikuje od večinskega prebivalstva. Avtonomija tako pomeni priznanje

manjšin in manjšinskih pravic in izključuje absolutno vladavino večine. Na ta način je

zelo tesno povezana s človekovimi pravicami (Bernhardt 1981: 26). Avtonomija na

takšen način zagotavlja manjšini, da ureja lastne zadeve in ni le v interesu manjšine,

ampak tudi v interesu države, saj država tako 'sporna področja' odstopi manjšini, hkrati pa

manjšino vključi v javno življenje. Na takšen način avtonomija zmanjšuje konfliktnost

med državo in narodno manjšino. Ves čas pa je prisoten tudi strah države, da je

avtonomija prvi korak na poti k separatizmu in secesiji (Polzer-Sreinz 2000: 250).

36 Avtonomija (od grške besede avtos - sam in nomos - zakon) v politično-pravni teoriji in praksi predstavlja določeno stopnjo samostojnosti neke družbene skupnosti (ozemeljsko, etnično, kulturno ali versko) v okviru neke države. Avtonomna področja so regije znotraj neke države, praviloma z etničnimi in kulturnimi posebnostmi, zaradi česar imajo zagotovljena nekatera administrativna pooblastila, ki niso v pristojnosti države (Hannum, Lillich 1981: 216).

30

Za reševanje kosovskega vprašanja z uvedbo avtonomije je smiselno preučiti kako je

vzpostavljena avtonomija pokrajine funkcionirala v preteklosti. Po drugi svetovni vojni

so imele republike po novi ustavi iz leta 1946 pravico do samoorganizacije tudi izven

določb zvezne ustave, medtem ko je po določbi 103. člena obema avtonomnima enotama

(Kosovu in Vojvodini) obseg pravic določala republika.37 Kosovu je bila torej podeljena

regionalna avtonomija, ampak do sredine šestdesetih let je to v praksi pomenilo le malo.

V obdobju po vojni so večino ključnih služb v policiji in varnostnih silah zasedli Srbi.

Tudi tisti Albanci, ki so se borili v vrstah partizanov, so bili razočarani, ker se Srbi niso

držali dogovora iz Bujana, da bo lahko Kosovo po vojni samo odločalo o svoji prihodnji

usodi (Judah 2000: 35). To razočaranje je doživelo vrhunec na demonstracijah, katerih

rezultat so bili ustavni amandmaji (1968, 1971). Ti so Kosovu podelili nekaj pravic, kot

so jih imele le republike. Avtonomni pokrajini sta bili sestavna dela republike Srbije in

hkrati imeli enakopraven položaj z republiko38 (Kristan 1982: 497), kar je bilo tudi

potrjeno v Ustavi SFRJ iz leta 1974.

Leta 1974 je bila sprejeta nova Ustava SFRJ po kateri je imelo Kosovo nekakšen

vmesni status, bilo je več kot pokrajina in manj kot republika39, imelo je svojo ustavo40 in

je lahko samo odločalo o svojem političnem sistemu in odnosih z jugoslovansko

federacijo in Republiko Srbijo. Kosovo je predstavljalo enakovrednega partnerja drugim

federalnim enotam pri sprejemanju in spremembah federalne ustave, vključujoč veto.

Spremembam Ustave SFRJ je tako moral, glede na člen 401, pritrditi tudi kosovski

parlament. Glede na člen 227 pa je bila privolitev kosovskega parlamenta potrebna tudi

pri postopku za spremembo Ustave Srbije. Nasprotno pa Srbija ni imela nikakršnega

vpliva na notranjo upravo avtonomne pokrajine. Čeprav je formalno Kosovo bilo del 37 Na podlagi 104. člena ustave so republike sprejele svoje republiške ustave, avtonomna pokrajina pa avtonomni statut, ki je moral biti usklajen z Ustavo FLRJ in Ustavo Ljudske republike Srbije. Na podlagi statuta so bili sprejeti predpisi, ki so morali biti v skladu z republiškimi predpisi. 38 Z ustavnimi amandmaji iz leta 1968 in 1971 je bil spremenjen status avtonomnih pokrajin in sta z njimi okrepili svoj položaj znotraj Srbije ter dobili obrise nekakšnih kvazifederalnih enot znotraj neobstoječe federalne ureditve Srbije. Vse bolj sta bili izenačeni z republikami, ker sta postali konstitutivni element federacije in federalne ureditve države (Nikolić 1994: 433), kljub temu pa nista bili formalno izenačeni z republiko, saj sta bili sestavni del republike (Kristan 1982: 505). 39 Oblast zvezne vlade je bila po tej ustavi zelo omejena, zadevala je le zunanjo politiko, delno tudi obrambno in gospodarsko. Po mnenju Pirjevca (2001: 32-3) naj bi bila ustava izraz Titovega in Kardeljevega strahu pred latentnim srbskim nacionalizmom, za katerega sta menila, da predstavlja največjo nevarnost za jugoslovanski državni red. Ustava je bila Srbom dejansko vsiljena in doživeli so jo kot ponižanje. 40 Sprejeta je bila 27. februarja 1974.

31

srbskega teritorija, so imeli predstavnike v Svetu republik in pokrajin Zvezne skupščine

(292. člen), kot tudi v Predsedstvu Jugoslavije (321. člen). Posledica sprejetja nove

ustave je bila, da so bili na Kosovu prvič očitni pozitivni trendi in številne državne

ustanove so bile prestavljene pod neposredno oblast Prištine (Kraja v Kuçi 2005: 39). Na

zakonskem nivoju je imela albanska manjšina pravico ohranjati svoj jezik in kulturo, svoj

radio-televizijski program, izobraževati se v albanskem jeziku v osnovnih in srednjih

šolah, kar je bilo financirano s strani države, Albanci so imeli v Prištini tudi svojo

Univerzo, Akademijo znanosti in umetnosti, Narodno knjižnico in Albanološki inštitut

(Ortakovski 2000: 230). Ponovno je bila uvedena albanska delegacija v federaciji,

albanski jezik je bil izenačen s srbskim, Albanci so dobili možnost, da se zaposlijo v

javnih službah in albanska narodnost je dobila pravico do narodnih simbolov (Bilanžić

1980: 324). Dovoljena je bila tudi izmenjava na področju kulture in izobraževanja z

Albanijo, zelo so se razširila tudi sredstva obveščanja v albanskem jeziku (Ortakovski

2000: 253).41

Vse te novo sprejete odredbe so se izvajale tudi v praksi do konca osemdesetih let.

Albanska manjšina je bila deležna pravic, ki so presegale mednarodne zahteve za

manjšinsko varstvo (Ortakovski 2000: 232), vendar so se že do sedemdesetih let v Prištini

pogosto pričeli pojavljati procesi segregacije. Zaradi strahu, napetosti, slabe gospodarske

situacije in brezposelnosti se je vse več Srbov izseljevalo s Kosova. K spremembi

demografske strukture Kosova pa je prispevala visoka stopnja rodnosti med kosovskimi

Albanci (Lukič, Lynch 1996: 145–6).42 Narodi Jugoslavije so bili kategorizirani kot

'narod' ali 'narodnost'. T.i. 'narodi' so imeli pravico do republike (Slovenci, Hrvati, Srbi,

Črnogorci, Makedonci, 1971 se jim pridružijo tudi Muslimani). Nasprotno so bili kot 41 Pešić (1996: 31) meni, da je imela 'Ožja Srbija' zaradi okrnjene suverenosti in neenakopravnega položaja v primerjavi z ostalimi republikami slabši položaj znotraj republike. Pokrajini sta bili v skupščini Srbije upravičeni odločati o zadevah, ki so se nanašale na ožjo Srbijo, medtem ko le-ta ni sodelovala pri sprejemanju pokrajinskih odločitev. Pokrajini sta bili namreč popolnoma avtonomni pri sprejemanju in spreminjanju svoje ustave, medtem ko je Skupščina SR Srbije republiško ustavo lahko spreminjala samo s soglasjem obeh pokrajin. 42 Blagojević (1996: 233–6) meni, da problem izseljevanja Srbov in Črnogorcev s Kosova nikoli ni dobil ustreznega pomena v mednarodni politični javnosti, to pa predvsem zato, ker ga Srbi niso uspeli ustrezno predstaviti. Interpretirali so ga kot problem etničnega konflikta in ne na problem kršenja človekovih pravic, na ta način pa so se oddaljili od ideala sodobne demokratične družbe in se približali modelu 'etnične' države kot oblike reševanja tega problema, prav tako pa so na problem opozorili prepozno. V obdobju od 1945 do 1981 se je s Kosova izselilo več kot 100.000 Srbov in Črnogorcev, kar je predstavljalo skoraj polovico srbske populacije, saj jih je leta 1991 na Kosovu živelo nekaj manj kot 200.000 in je njihov delež znašal le še 10% kosovskega prebivalstva.

32

'narodnost' obravnavani tisti narodi, ki so bili odrezani od svoje matične države (kosovski

Albanci, Madžari iz Vojvodine). 'Narodi' so po ustavi posedovali pravico do odcepitve,

'narodnosti' pa ne. Albancem so ustavne pridobitve iz leta 1974 tako omogočile

enakopraven položaj in konstitutiven položaj v federaciji (Maliqi 1987: 74), vendar se je

glavna strukturna pomanjkljivost po njihovem mnenju kazala v nekonstituiranju

republike Kosovo, s čimer je bila zmanjšana subjektiviteta albanskega naroda z vidika

političnih in institucionalnih pravic (Zajmi 1994: 179).

Kljub široki avtonomiji in visoki samostojnosti v tem času ni prišlo do napredka v

pokrajini, saj je Kosovo ostalo najmanj razvita regija v državi.43 Pomladi 1981 je prišlo

do spontanega protesta albanskih študentov prištinske univerze zaradi stanja, ki je vladalo

na univerzi in poslabšanja gospodarskega položaja.44 Zahtevali so status republike za

Kosovo in enakopravnost z ostalimi narodi federacije. Srbi so na vsesplošne

demonstracije odgovorili z vojaško silo in policijo. Represivni odgovor jugoslovanskih sil

pa je imel pogubne posledice za razvoj srbsko-albanskih odnosov, ti odnosi pa so

poglobili krizo in konflikte tudi znotraj Srbije in okrepili sile t.i. obrambnega

nacionalizma s poudarjenimi zahtevami po 'enotni in samostojni Srbiji' (Janjić 1994:

137–8). Nezadovoljstvo z gospodarskim stanjem in etnične napetosti so se v osemdesetih

letih še dodatno stopnjevale in Beograd je leta 1987 na Kosovo poslal posebne policijske

enote, da bi zadušile separatistične težnje Albancev, ki so zaradi obširnih manjšinskih

pravic postali bolj izobraženi in narodno zavedni, prištinska univerza pa je postala

»branik albanskega šovinizma in secesionizma« (Ortakovski 2000: 254).

Srbska skupščina je leta 1989 samovoljno izglasovala amandmaje k jugoslovanski

ustavi iz leta 1974 in spremenila srbsko ustavo45. Amandmaji srbske ustave so omejili

43 Kreft (1989: 193) je razmere na Kosovu ocenil kot nezdravo kopičenje kapitala in politične moči v rokah neprosvetljene polfevdalne vladavine ljudi, Horvat (1989: 159) pa meni, da zaostajanje sovpada s širitvijo kosovske avtonomije, saj naj bi bil razvoj od leta 1945 do 1966 približno enak v vseh pokrajinah, potem pa je začel na Kosovu naglo zaostajati. 44 Kulminacija težav po Titovi smrti, 4. maja 1980, nesposobnost njegovih naslednikov rešiti nakopičene ideološke težave in gospodarska kriza so vplivale tudi na dogajanje na Kosovu. Kosovski Albanci so pričeli izražati vedno večje nezadovoljstvo, čeprav se je njihov položaj v prejšnjem desetletju precej izboljšal (Pirjevec 2003: 33). 45 Amandmani IX – XLIX iz 1989. godine na Ustav SRS iz 1974. godine. V Kosovo: Pravo i politika (Kosovo u normativnim aktima pre i posle 1974. godine), 48–54. Beograd: Helsinški dobor za ljudska prava u Srbiji 1998. V tistem trenutku so pričele republike zaradi konfederalnega značaja Jugoslavije in

33

pravno, gospodarsko in izobraževalno avtonomijo Kosova, prepovedali so rabo

albanskega jezika v javni upravi in odvzeli Kosovu pravico do veta glede ustavnih

sprememb, ki se nanašajo neposredno na Kosovo (Ortakovski 2000: 256). Zaradi

nenehnih albanskih protestov je federalna oblast pod pritiskom Srbije sprejela ukrep, na

podlagi katerega so na Kosovo poslali vojaške enote, v spopadih med vojsko in

albanskimi demonstranti pa je 24. marca 1989 umrlo 24 ljudi. Albanskega voditelja

Vlasija in šestnajst drugih funkcionarjev so obsodili zaradi 'kontrarevolucionarnega

rušenja družbene ureditve' (Janjić 1994: 143). Potem je Milošević utrdil svojo oblast v

obeh avtonomnih pokrajinah, v Črni Gori in med srbskim prebivalstvom v Bosni in

Hercegovini ter na Hrvaškem. Kljub albanskemu upiranju je marca 1989 prevzel nadzor

na Kosovu. Albanci so se morali umakniti v ilegalo, če so želeli ohranjati svoje politično

in kulturno življenje. Proti njim so srbske oblasti izdale na stotine zakonov in odredb46,

uvedena je bila šolska reforma, da bi omejila pouk albanskega jezika, zgodovine in

književnosti ter omejila mladim dostop do višje izobrazbe (Pirjevec 2003: 37, Schmidt v

Pirjevec 2003: 463). Beograd se je odzval tako, da je 28. septembra 1990 proglasil novo

Ustavo Republike Srbije47, ki je formalno odpravljala posebni status Vojvodine in

Kosova, na Kosovu pa je bilo oklicano 'izredno stanje'. Prvi novi zakoni so omejili

lastninske pravice Albancev in zmanjšali pristojnosti organov provinc, saj avtonomni

pokrajini posledično nista več imeli avtonomnih zakonodajnih pristojnosti. Nova srbska

ustava je sicer zagotavljala enake državljanske pravice in svoboščine za vse državljane ne

glede na etnično pripadnost, kar je pomenilo, da imajo vsi državljani pravico do

izobraževanja, informacij ter združevanja, vendar ni predvidevala enake rabe srbskega in

albanskega jezika. To je zagotavljala jugoslovanska ustava iz leta 1974, pred

spremembami leta 1989. Srbija je poskušala Albance izključiti iz političnega in

gospodarskega življenja tako da je številne albanske direktorje podjetij zamenjala s

srbskimi, službo je izgubilo ogromno zdravnikov, novinarjev, učiteljev in državnih

uradnikov, ukinila pa je tudi pomembne znanstvene in kulturne institucije, Akademijo razpadanja zadnjega povezovalnega člena, Komunistične partije Jugoslavije, spreminjati svoje ustave, ne da bi upoštevale skupno jugoslovansko (Stanojlović 1998: 49). 46 Prepovedano jim je bilo na primer prodajati in kupovati nepremičnine brez dovoljenja državnih služb (Pirjevec 2003: 37). 47 Ustava Republike Srbije (Ustav Republike Srbije) iz leta 1990. V: Kosovo: Pravo i politika (Kosovo u normativnim aktima pre i posle 1974. godine), 78–86. Beograd: Helsinški odbor za ljudska prava u Srbiji 1998.

34

znanosti in umetnosti in Inštitut kosovske zgodovine ter razpustila vsa politična, kulturna

in športna društva (Stanojlović 1998: 75–9). Leta 1990 so Albanci bojkotirali skupščinske

volitve, tako da je 34 sedežev, predvidenih za njihove predstavnike, ostalo praznih.

Srbska vlada je upravljala s pokrajino, ni pa mogla vladati nad njenim prebivalstvom,

kosovski Albanci so vzpostavili vzporedni sistem vladnih ustanov in davkov, ter

izobraževalni in zdravstveni sistem, kot tudi kulturno in športno življenje, kar je dodatno

okrepilo radikalizem med Albanci in Srbi. Segregacija v šolstvu je omogočila zaprt šolski

sistem, ki je v generacijah mladih albanskih učencev krepil občutek izključenosti,

sovraštva in nestrpnosti (Ortakovski 2000: 257–8).

Ustava Zvezne Republike Jugoslavije48 je bila razglašena 27. 4. 1992. V okviru

novega ustavnega reda ZRJ novi 'avtonomni pokrajini' Kosovo in Metohija ter Vojvodina

nista bili več ustavnopravna oblika za urejanje manjšinskih vprašanj. Leta 1993 so

formalno razveljavili vse zakone, sprejete s strani obeh nekdanjih avtonomnih pokrajin.

Špadijer navaja, da 109. člen nove Ustave Srbije pooblašča 'avtonomni pokrajini' za

sprejemanje splošnih predpisov na področju kulture, izobraževanja in uporabe jezika,

ampak mora parlament Srbije vnaprej soglašati s statutoma, ki ju sprejmeta 'avtonomni

pokrajini', ki imata temu navkljub svojo skupščino, izvršni svet in upravo (Devetak 1999:

269).49 Čeprav se obsežnega albanskega problema najbrž ne bi dalo rešiti zgolj v okvirih

manjšinske zaščite, Devetak (1999: 270) ugotavlja, da srbski parlament ni niti obravnaval

Zakona o svoboščinah in pravicah 'manjšinskih narodnostnih skupnosti', ki ga je leta

1993 pripravila skupina tujih strokovnjakov. Nesodelovanje s srbskimi oblastmi in

institucijami je bila osnovna politična usmeritev Albancev v naslednjih letih, ki so

48 Ustava Zvezne Republike Jugoslavije (Ustav Savezne Republike Jugoslavije). V Službeni list Savezne republike Jugoslavije št.1, 27. 4. 1992. 49 Narodne manjšine so uživale po ustavni strukturi ZRJ določene posebne pravice: svobodo izražanja svoje narodnostne pripadnosti, vključujoč pravico, da ne deklarirajo svoje narodnostne pripadnosti (45. člen); svobodo izražanja svoje kulture (45. člen); svobodo uporabe svojega jezika in pisave (45. člen); pravico do izobraževanja v svojem jeziku (v skladu z zakonom) (člen 46/2); pravico do ustanavljanja svojih kulturnih organizacij in združenj (v skladu z zakonom), ki jih država lahko finančno podpira (47. člen); pravico do sodelovanja znotraj države in na mednarodni ravni (pod pogojem, da ta dejavnost ne škoduje ZRJ ali republikam) (48. člen); pravico do uporabe svojega jezika v postopkih pred organi, ki odločajo o pravicah in dolžnostih državljanov in pravico, da so seznanjeni v svojem jeziku z dejstvi in postopki, v katerih se odloča o njihovih pravicah in dolžnostih (49. člen); pravico do uporabe svojega jezika na ozemljih, kjer živijo narodne manjšine (v skladu z zakonom) (člen 15/2); svobodo veroizpovedi, javnega in zasebnega izpovedovanja vere in izvrševanja verskih obredov (člen 43/1); pravico do uporabe in prikazovanja narodnostnih simbolov (11. člen).

35

nadaljevali z delovanjem vzporednih institucij na področju zdravstva, izobraževanja in

policije (Salla 1995: 429–30).

Argument, ki govori proti ponovnemu vzpostavljanju avtonomije na Kosovu je, da so

srbski državni organi izvajali represijo albanskega gibanja za enakopravnost in za

republiški status Kosova znotraj nekdanje Jugoslavije (Zajmi 1994: 179), prav tako bi

omenila nasilno integracijo Kosova v srbsko državno strukturo in s tem odpravo

avtonomije Kosova in njegovih organov oblasti leta 1989, čemur je sledilo izločanje

Albancev iz javnega in družbenega življenja ter represija nad njimi. Številni srbski avtorji

se strinjajo z ugotovitvami o represivni naravi nekdanjega srbskega režima in o krivicah,

ki so bile albanskemu prebivalstvu prizadejane. Iz tega bi lahko sklepali, da se različne

oblike avtonomije za Kosovo niso uspešno obnesle in so etnični konflikt le stopnjevale.

Vendar tudi ti srbski avtorji kljub vsemu ne podpirajo ideje o neodvisnosti Kosova,

ampak, kot na primer Inić (1999: 50), menijo, da so kosovski Albanci upravičeni do

najbolj izrazite pravice do samoodločbe, česar pa ne smemo zamenjati s pravico do

odcepitve. A ne smemo pozabiti, da niti najbolj širok sistem avtonomije v drugi polovici

sedemdesetih in v osemdesetih letih ni pripeljal do želene etnične pomiritve, to pa bi

želeli, da bi bila posledica določitve končnega statusa Kosova.

K temu moram vsekakor dodati, da bi bilo preveč preprosto trditi, da je današnja

Srbija enaka Miloševićevi, na katere se dejansko večina očitkov o kršitvah človekovih

pravic, nanaša. Takratni režim je bil povsem nedemokratičen, ureditev unitaristična,

kulturološki obrazec etnocentrističen in tako popolnoma zaprt za Albance.

Morda bi k razreševanju etničnih konfliktov z vzpostavitvijo avtonomije pripomoglo

oblikovanje posebnega mednarodnega organa, npr. v okviru Združenih narodov, ki bi

izvrševanje samoodločbe nadzoroval. K razvoju koncepta avtonomije ali drugih oblik

samoodločbe pa bi lahko zelo pripomogle tudi naddržavne organizacije, kot je Evropska

unija, saj tako suverenost ne bi bila le v pristojnosti posamezne države, ampak tudi

pristojne organizacije, ki bi lahko imela na izvajanje načela pozitiven vpliv.

36

3.2 Razreševanje kosovskega vprašanja z vzpostavitvijo neodvisne

države Kosovo

Veliko težavo v mednarodni skupnosti predstavlja dejstvo, da obstaja malo

oblikovanih postopkov za razsodbo glede zahtev po samoodločbi ali njihovi izvršitvi.

Deloma je to razlog, zakaj toliko sporov glede samoodločbe vodi v oborožene konflikte.

V mnogih primerih so se napori različnih narodov za dosego samoodločbe, v teh primerih

neodvisnosti, sprevrgli v oborožene konflikte, npr. v Eritreji, na Kosovu, Abhaziji,

Čečeniji in drugod. Kljub pozornosti mednarodne skupnosti ostajajo ti konflikti večinoma

nerešeni. Oboroženi spopad je včasih nujni element prizadevanja za samoodločbo, saj

lahko drugo stran prisili k pogajanjem, ampak redko je tako dosežena trajna rešitev, zato

je potreben dialog in končna rešitev s katero se obe strani strinjata. V današnjem

mednarodnem sistemu redko pride do dogovora brez posredovanja tretje strani, večinoma

mednarodnih organizacij, čemur smo zadnjih osem let priča na Kosovu (van Walt van

Praag 1998: 18–20).50 Vsekakor je v posameznih primerih, prav posebej pa velja to za

kosovski primer, potrebno raziskati tako notranjepolitične kot tudi regionalne implikacije,

ki bi jih novonastala neodvisnost države imela na prebivalstvo znotraj le-te kot tudi na

stabilnost v regiji kjer se nahaja.

Kosovski Srbi in Albanci ostajajo globoko razdeljeni pri izbiri končnega statusa za

Kosovo51, razreševanje etničnega konflikta na Kosovu z ustanovitvijo samostojne države

pa dejansko podpira večina kosovskega prebivalstva, kar so jasno dokazali med 26. in 30.

50 Po kumanovskem sporazumu, podpisanem leta 1999, s katerim so se zaključili Natovi napadi, je Kosovo subjekt sui generis – mednarodni protektorat, saj je resolucija Varnostnega sveta 1244 razglasila Kosovo za ozemlje pod mandatom OZN in odobrila mednarodno civilno (UNMIK) in vojaško (Nato) prisotnost. Mednarodna civilna misija je širša in kompleksnejša od varnostne komponente in je prva, v kateri ima OZN popolno zakonodajno, izvršno in sodno oblast. Deluje kot vlada, ki ji poveljuje 'Posebni odposlanec generalnega sekretarja' (POGS) (Belloni 2004: 481). 51 Velika večina vseh prebivalcev izraža podporo kosovski neodvisnosti, kar 88%, a 95% od teh je kosovskih Albancev, vzpodbudno pa je, da tudi 74% pripadnikov ostalih manjšin podpira neodvisnost. Srbi najbolj številčno podpirajo delitev Kosova (46%) ali pa, da bi Kosovo postalo avtonomna pokrajina znotraj Srbije (35%). Med Albanci pri podpori neodvisnosti velikih odstopanj ni zaznati, je pa opazna sprememba med pripadniki Srbov, ki so v letu 2005 skoraj 90% podpirali Kosovo kot avtonomno pokrajino znotraj Srbije, v letu 2006 pa se je ta podpora razpolovila in najbolj množično podpirajo delitev pokrajine (UNDP 2006: 15).

37

septembrom 199152, ko so Albanci organizirali tajni referendum, ki se ga je udeležilo

940.802 od 1.051.357 volilcev, kar je 87% volilnih upravičencev in ti so z več kot 99%

podprli formalno odcepitev od Jugoslavije (Poulton 1994: 219).

Samostojno državo Kosovo bi morali vzpostavili na podoben način, kot je bila

vzpostavljena Republika Avstrija po drugi svetovni vojni. Tako imenovana 'Kosovska

državna pogodba' (Pogodba o ustanovitvi neodvisne države Kosovo), bi morala vsebovati

podobna določila, kot jih vsebuje Avstrijska državna pogodba53, od politične ureditve, do

varstva manjšin. Prav varstvo manjšin bi moralo biti najbolj natančno opredeljeno, kot v

bistvu v tem trenutku pod oblastjo UNMIK-a tudi je.54 Kot je bilo Avstriji eksplicitno

prepovedano združevati se z Nemčijo, bi moralo biti s tem dokumentom tudi

prepovedano združevanje Kosova z Albanijo.

Med pogoji za končni status Kosova, v primeru te diplomske naloge neodvisno

državo, mora pokrajina izpolnjevati naslednje standarde:

1. Biti mora zakonsko usklajena z mednarodnimi standardi človekovih pravic,

demokracije in mednarodnega prava, prispevat pa mora tudi k regionalni

stabilnosti.

2. Biti mora prilagojena evropskim standardom in prispevat k integraciji celotne

regije v evro-atlantske povezave.

3. Z ustavno zaščito mora zagotavljati večetničnost in potrebne mehanizme za

zaščito človekovih pravic vseh prebivalcev, vključujoč z razseljenimi osebami, da

se varno vrnejo na svoje domove.

4. Zagotavljati mora sodelovanje vseh skupnosti v vladi, tako na centralni kot

lokalni ravni, skozi proces decentralizacije pa mora zagotovit učinkovite organe

za lokalno samoupravo.

5. Zagotavljati mora zaščito kulturne in verske dediščine.

6. Krepiti mora regionalno varnost in stabilnost.

52 Albanci so leta 1991 bojkotirali ljudsko štetje, a po ocenah naj bi jih bilo takrat na Kosovu 1.700.000 od dveh milijonov prebivalcev, med njimi pa 95% muslimanov (Smith v Pirjevec 2003: 462). 53 Avstrijska državna pogodba (Österreichischer Staatsvertrag), sprejeta 15. 5. 1955, ratificirana 27. 7. 1955. V Bundesgesetzblatt Nr. 152/1955. 54 S tem se podrobneje ukvarjam na strani 38, ko opišem določila 'Ustavnega okvirja za začasno samoupravo'.

38

7. Zagotavljati varnost Kosova.

8. Podpirati učinkovite mehanizme vladavine prava za preprečitev organiziranega

kriminala in terorizma kot tudi za varstvo večetničnega značaja policije in

sodstva.

9. Zagotavljati mora trajni razvoj, tako ekonomsko kot politično, da bo lahko

Kosovo sodelovalo z mednarodnimi organizacijami in mednarodnimi finančnimi

organizacijami.

Tudi po morebitni vzpostavitvi neodvisnosti na Kosovu bi pokrajina zagotovo še

nekaj časa potrebovala mednarodno civilno in vojaško prisotnost, ki bi nadzorovala

skladnost z določili statusa, zagotavljala varnost in varstvo manjšin ter nadzorovala oblast

pri implementaciji zahtevanih standardov. Za trajno rešitev etničnega konflikta na

Kosovu je nedvomno najpomembneje, da bo novoustanovljena kosovska država

sprejemljiva za vse etnične skupine, ki tam živijo. Morala bo zagotoviti zadovoljivo

zaščito človekovih in manjšinskih pravic, kar bo omogočilo mirno sobivanje različnih

etničnih skupin v državi. Po množičnih kršitvah človekovih pravic, ki so se dogajale na

Kosovu pred letom 199955, pa tudi po Natovi intervenciji, je nujno, da končni status

Kosova temelji na načelih demokracije. Končna rešitev statusa Kosova je pomembna za

vzpostavitev normalnega življenja in dela vseh prebivalcev Kosova, vendar mora biti

uravnotežena in ne prenagljena, spodbujati mora notranjo stabilnost in večetničnost.

Uspešno delovanje političnih institucij in posebej vladavina prava sta pomembna

elementa, ki prispevata k demokratični samostojnosti in ekonomskemu razvoju. Zato je

pomembno, da do prenosa suverenosti na kosovske institucije ne pride ne prehitro ne

prepozno.

Eden izmed pogojev za priznanje kosovske neodvisnosti je tudi priznanje države s

strani svetovnih velesil. Kako zelo je to pomembno, se je izkazalo na prej omenjenem

referendumu, na podlagi katerega je kosovska skupščina 19. oktobra 1991 razglasila

samostojnost. Evropsko unijo so takrat zaprosili za mednarodno priznanje, vendar je

55 Do leta 1998 je 340.700 kosovskih Albancev iskalo politični azil izven teritorija ZRJ (Pirjevec 2003: 464).

39

Badinterjeva komisija56 menila, da imajo pravico do suverenosti le nekdanje republike v

federaciji, ne pa tudi obe pokrajini. Tej odločitvi niso botrovali le pravni argumenti,

ampak predvsem prepričanje, da v Evropi ne bi smeli kršiti pravila o nedotakljivosti

meja, saj bi to utegnilo sprožiti vprašanja glede albanskega naroda, ki predstavlja

manjšinsko prebivalstvo v Srbiji, Črni Gori, Makedoniji in Grčiji. Priznanje kosovske

neodvisnosti bi nevarno pretreslo celotno območje, zato je tudi vlada v Tirani ravnala

previdno, pod ameriškim pritiskom je za Kosovo zahtevala le ustanovitev tretje

republike znotraj jugoslovanske federacije (Petritsch, Kaser, Pichler 1999: 6). Takratne

vzporedne kosovske institucije in organi niso imele moči prisile in oblasti, da bi bile

zmožne učinkovito nadzorovati svoje ozemlje in prebivalstvo znotraj svojih meja.

Kosovska vlada v izgnanstvu ni imela ne vojske ne policije, da bi se uveljavila na

notranjem in mednarodnem prizorišču, njena moč in avtoriteta pa sta temeljili na moralni

in ne na politični podlagi (Belloni 2004: 481).57 Danes je situacija na Kosovu drugačna.

Konec leta 2003 je mednarodna skupnost pričela pospeševati notranje politične

procese na Kosovu, saj je bil s sprejetjem dokumenta 'Standardi za Kosovo'58,

vzpostavljen dialog med Beogradom in Prištino. Dokument navaja, da mora biti

prihodnost Kosova takšna, da bodo v njej vsi narodi, ne glede na etnično pripadnost, raso

ali vero, živeli, delali in potovali svobodno, brez strahu, sovražnosti ali nevarnosti.

Takšno Kosovo bo tudi prispevalo k premiku zahodno balkanske regije bliže evropskim

integracijam. Hkrati se je nadaljeval proces prenosa pristojnosti in odgovornosti z

organov UNMIK-a na kosovske prehodne ustanove. Marca 2004 pa je bil sprejet 'Načrt 56 Arbitražna komisija mirovne konference o nekdanji Jugoslaviji (The Arbitration Commission of the Peace Conference on the Former Yugoslavia), znana kot Badinterjeva komisija, je bila ustanovljena leta 1991 s strani Sveta Ministrov Evropske skupnosti, da bi ob razpadu Jugoslavije nudila pravno pomoč, njen predsednik pa je bil Robert Badinter. Podatki dostopni na http://www.un.org/News/dh/hlpanel/badinter-bio.htm (6. 2. 2007). Čeprav so bila mnenja Badinterjeve komisije pravno neobvezujoča, so imela pomemben vpliv na ustanavljanje samostojnih držav iz nekdanjih jugoslovanskih republik in posledično še vedno imajo pomemben vpliv na Kosovo (Caplan 1998: 747). 57 Rusija ne podpira enostranske razglasitve neodvisnosti, saj meni, da bi to lahko sprožilo verižno reakcijo v drugih delih sveta, posebej v nekaterih ruskih pokrajinah. Septembra 2007 je prišlo do srečanja posrednikov »trojke« (EU, ZDA in Rusije) s kosovskimi in srbskimi predstavniki, vendar s pogovori ni bil dosežen nikakršen napredek. 58 Dokument 'Standards for Kosovo' je bil objavljen v Prištini, 10. 12. 2003 in potrjen s strani Varnostnega sveta ZN v izjavi 12. 12. 2003. Gre za osem področij, na katerih mora Kosovo prikazati napredek, preden se bo obravnaval njegov končni status: delovanje demokratičnih institucij, vladavina prava, svoboda gibanja, vrnitve in reintegracije, gospodarstvo, lastninske pravice, dialog z Beogradom, ustanovitev kosovskih zaščitnih enot; http://www.unmikonline.org/standards/priorities.htm (2. 10. 2006).

40

implementacije standardov za Kosovo (Kosovo Standards Implementation Plan)'59.

Sredina leta 2005 je bila določena kot rok za oceno izpolnitve določil standardov,

pozitivna ocena pa bi bila pogoj za pričetek pogovorov o končnem statusu Kosova.

Posebni odposlanec ZN za Kosovo Eide je tako na srečanju Varnostnega sveta ZN,

oktobra 2005, menil, da je nastopil čas za pričetek procesa določitve končnega statusa

Kosova (S/PRST/2005/5160) in je pohvalil oblikovanje začasnih institucij in širšega

pravnega okvirja ter uspešen prenos določenih pristojnosti na lokalne oblasti, k temu pa

dodal, da obstaja v delovanju celotnega sistema še precej pomanjkljivosti, ki so posledica

pomanjkanja izkušenj, sredstev in odgovornosti.61 Medetnično situacijo je Eide ocenil kot

zaskrbljujočo zaradi številnih primerov medetničnega nasilja, ki ogrožajo varnost

prebivalstva in svobodo gibanja. Ključna je širša decentralizacija, ki bi omogočala

večetnično Kosovo, v katerem bi vse skupnosti lahko samostojno odločale o svoji usodi,

zato bi bilo potrebno reformirati lokalne oblastne institucije (S/PV.528962 2005: 3–8). Za

témo te diplomske naloge je potrebno izpostaviti, da je Eide dejal, da po njegovem

mnenju nikoli ne bo nastopil ugoden trenutek za določitev končnega statusa in da bi

implementaciji standardov najbolj pripomoglo, če bi se pričel proces določanja končnega

statusa kar odvijati, ter da so cilji procesa doseganja standardov zastavljeni zelo visoko in

jih je težko doseči v kratkem časovnem obdobju, zato se bodo izvajali še po oblikovanju

končnega statusa.(ibidem. 2005: 3).63 Politika 'Standardi pred statusom' je bila opuščena,

ko je Vlada Kosova leta 2006 potrdila 'Akcijski načrt za evropsko partnerstvo (European

Partnership Action Plan)'64, ki vsebuje načela in standarde procesa evropske integracije

59 Načrt implementacije standardov za Kosovo (Kosovo Standards Implementation Plan - KSIP) opisuje delovanje Začasnih institucij za doseganje standardov; http://www.unmikonline.org/pub/misc/ksip_eng.pdf (2. 4. 2006). 60 Izjava predsednika Varnostnega sveta, z dne 24. oktobra 2005 (S/PRST/2005/51), http://www.unosek.org/docref/s-prst-2005-51%20-%2024-10-2005%20-%20launch%20of%20the%20Status%20discussions%20in%20kosovo.pdf (11. 6. 2006). 61 Na primer: institucionalni okvir vsebuje policijo in sodni sistem, ki deluje, vendar mu primanjkuje sposobnosti in pripravljenosti, da bi »uveljavil zakonodajo«. Največji problem predstavljajo zločini etnične narave, organiziran kriminal in korupcija, ki grozijo stabilnosti pokrajine (S/PRST/2005/51). 62 Srečanje Varnostnega sveta (5289. srečanje), z dne 24. oktobra 2005 (S/PV.5289), http://www.unosek.org/docref/S-pv5289%20verbatim%20UNCS%2024-10-2005.pdf (12. 6. 2006) 63 Grgič (2007: 5) trdi, da nedoločen status Kosova spodkopava politični proces, ker Kosovo potrebuje neodvisnost, da lahko sestavi funkcionalno vlado, ki bi pospešila razvoj na vseh področjih. 64 Akcijski načrt za evropsko partnerstvo (European Partnership Action Plan), http://www.unmikonline.org/eu/docs/EPAP_9_August_2006_eng.pdf (3. 1. 2007). Začasne institucije sedaj oblikujejo delovne programe za implementacijo Akcijskega načrta. Na tem mestu je pomembna omemba, da nekateri albanski avtorji proces osamosvojitve Kosova pojmujejo kot demokratičen proces, ki sovpada z

41

in je nadomestil prej omenjeni Načrt za implementacijo kosovskih standardov iz leta

2004 (S/2006/4565). Ocena implementacije standardov, ki jih je objavila Skupina za stike

junija 2006 se je osredotočila na 13 prioritetnih področij, katerih izvedba je glavna naloga

vlade. Večina jih je bila doseženih ali pa je bil pri doseganju dosežen znaten napredek

(S/2006/90666).67

Trenutno je varnostna situacija na Kosovu celostno »stabilna, čeprav krhka« in na njo

celoten proces vzpostavljanja končnega statusa še ni vplival negativno. Medetnični

konflikti ostajajo maloštevilni, a njihov vpliv ostaja velik (S/2006/70768). Kljub temu, da

Kosovo uradno še vedno pripada Srbiji, je prisotnost UNMIK-a ustvarila de facto

neodvisno Kosovo in tako je Kosovo podpisalo že vrsto obvezujočih mednarodnih

pogodb69, UNMIK pa je tudi razglasil 'Ustavni okvir za začasno samoupravo'70, ki mu

daje vso zakonodajno in izvršilno moč na Kosovu, čeprav OZN ni zahtevala suverenosti

nad Kosovom. UNMIK omogoča vladanje, vendar ne kot suveren, Srbija pa je pravni

lastnik, ki nima polne sposobnosti suverena (Marusich-Blancarte 2005: 16–8).

Kosovo v tem trenutku na mnogih področjih delovanja že funkcionira kot samostojna

država. UNMIK je želel oblikovati večetnične vladajoče institucije, tako na lokalnem kot

centralnem nivoju, zato so bile na Kosovu organizirane štiri volitve, lokalne leta 2000 in

2002, centralne pa leta 2001 in 2004. Zunanji opazovalci so jih označili za svobodne,

vendar so kosovski Srbi sodelovali le na lokalnih in prvih centralnih, večinsko pa so pod

integracijskim procesom v Evropi in bi naj le ta omogočil svobodo in nacionalno združevanje Albancev (Zajmi 1994: 185). 65 Poročilo Generalnega sekretarja o UNMIK-u (Report of the Secretary-General on the United Nations Interim Administration Mission in Kosovo), podano Varnostnemu svetu ZN, 25. 1. 2006 (S/2006/45), http://daccessdds.un.org/doc/UNDOC/GEN/N06/212/91/PDF/N0621291.pdf?OpenElement (12. 3. 2007). 66 Poročilo Generalnega sekretarja o UNMIK-u (Report of the Secretary-General on the United Nations Interim Administration Mission in Kosovo), podano Varnostnemu svetu ZN, 20. 11. 2006 (S/2006/906), http://daccessdds.un.org/doc/UNDOC/GEN/N06/616/70/PDF/N0661670.pdf?OpenElement (12. 3. 2007). 67 Dvome v potencialno uspešnost kosovskih institucij poraja dejstvo, da so ZN opustili politiko 'Standardi pred statusom', ker je bilo albansko vodstvo nepripravljeno ali nezmožno dosegati te standarde, Združeni narodi pa jih tudi niso bili sposobni vpeljati in uveljaviti (The Transnational Foundation for Peace and Future Research 2005). 68 Poročilo Generalnega sekretarja o UNIMK-u (Report of the Secretary-General on the United Nations Interim Administration Mission in Kosovo), podano Varnostnemu svetu ZN, 1. 9. 2006 (S/2006/707), http://daccessdds.un.org/doc/UNDOC/GEN/N06/483/51/PDF/N0648351.pdf?OpenElement (15. 12. 2006). 69 Na primer Sporazum o prosti trgovini z Albanijo in Zakon o mednarodnih finančnih sporazumih z namenom podpisati sporazum z Evropsko investicijsko banko. 70 Ustavni okvir za začasno samoupravo (Constitutional Framework for Provisional Self-Government, sprejet 25. julija 1999); http://www.unmikonline.org/constframework.htm (14. 4. 2006).

42

pritiski Beograda bojkotirali volitve leta 2004 in si tako niso zagotovili predstavništva v

skupščini, kjer je za njih na voljo deset sedežev (Serwer, Bajraktari 2006: 3). Ustavni

okvir za začasno samoupravo je oblikoval 120 člansko skupščino, ki je najvišja

predstavniška in zakonodajna institucija. 100 sedežev je predvidenih po proporcionalnem

predstavništvu za celotno Kosovo kot eno volilno območje. 10 sedežev je namenjenih

predstavnikom srbske manjšine, preostalih deset pa ostalim manjšinam71. Predstavnikom

manjšin je zagotovljen vpliv, ki presega njihovo številčno moč, saj imajo dodatne sedeže

poleg tistih stotih, ki se bodo zapolnili po proporcionalnem sistemu

Resolucija 1244 je vsekakor precej dvoumna, ko govori o trajanju suverenosti

Republike Srbije nad ozemljem Kosova in trenutno ima UNMIK v rokah še veliko

oblasti, ki je ni prenesel na lokalne institucije, čeprav se je v zadnjih petih letih mnogo

pooblastil preneslo na njih. UNMIK je ustanovil Skupno začasno upravno strukturo, v

kateri je 14 upravnih področij, pristojnih za javne funkcije, služila pa naj bi kot okvir za

vzajemno delovanje med UNMIK-om in kosovsko politično elito.72 Vsi predstavniki v

Skupni začasni upravni strukturi so demokratično izvoljeni in vladajo na transparenten

način, v skladu z Resolucijo 1244 in Ustavnim okvirjem za začasno samoupravo73.

Kosovski Albanci z mednarodno upravo zelo dobro sodelujejo, težavo predstavlja

predvsem nesodelovanje srbske strani.74 V takšnih razmerah je proces ustanavljanja

novih institucij in prenosa oblasti težaven in nenehno predmet političnega manevriranja.

Pomanjkanje strategije s strani mednarodne skupnosti je povzročilo nestrpnost na obeh

straneh in nezaupanje administraciji. Oblikovanje lokalnih institucij s strani UNMIK-a je

počasno in negotovo, prav tako tudi prenos pristojnosti na začasna upravo (Schook 2007:

71 Štirje sedeži pripadajo predstavnikom Romov, Ashkalov in Egipčanov, trije sedeži predstavnikom Bošnjaške skupnosti, dva sedeža predstavnikom Turške skupnosti in en sedež skupnosti Gorani. 72 Končne odločitve sprejema Posebni odposlanec generalnega sekretarja, ki predstavlja najvišjo civilno in upravno funkcijo. Zagotavlja pravice in interese skupnosti, zato sme razpustiti skupščino in razpisati nove volitve, nadzoruje vse pomembne odločitve, od monetarne do fiskalne politike, carine, imenovanja sodnikov, policijo, podjetja v družbeni in zasebni lasti. Na zunanjepolitičnem področju je zadolžen za sklepanje dogovorov z državami in mednarodnimi organizacijami. 73 Sprejetje Ustavnega okvirja za začasno samoupravo je bil korak naprej k dejanski samoupravi. V ustavi je zapisano, da je Kosovo nedeljiva celota z lokalnimi samoupravnimi enotami, ki ima zakonodajno, sodno in izvršilno vejo oblasti. Osnutek ustave oblikuje 120 člansko skupščino, ki je najvišja predstavniška in zakonodajna institucija. 74 Srbska Demokratska stranka Kosova in Metohije sodeluje v vladi, saj nadzoruje delo Ministrstva za skupnosti in vrnitve, nekateri kosovski Srbi pa tudi ohranjajo neformalne stike s predstavniki začasnih institucij. Večina občin je izboljšala sodelovanje z manjšinskimi skupnostmi, le pri srbski skupnosti je zaznati le rahlo povečano sodelovanja v občinskih svetih (S/2006/707).

43

20).75 Posebnega pomena je prav sodelovanje srbske skupnosti v kosovskih institucijah,

saj si brez tega le stežka lahko predstavljamo funkcionalno državo.

Potrebno je dokazati, da lahko Kosovo deluje kot neodvisna entiteta. Tako je bil na

primer prenos pooblastil na kosovsko Ministrstvo za notranje zadeve s strani UNMIK-a

ocenjen kot zelo uspešen, prav tako so bila dodatna pooblastila prenesena na kosovsko

Ministrstvo za pravosodje76, čeprav je UNMIK obdržal oblast na tem področju

(S/2006/707). Vse kosovske etnične skupnosti so zastopane v vladnih institucijah in v

vladi tudi sodelujejo.77 Predstavnikom manjšin je zagotovljen vpliv, ki presega njihovo

številčno moč, srbska etnična skupnost pa v vladi po lastni želji ne sodeluje toliko,

kolikor je formalno predvideno. Zakoni in funkcije začasnih institucij so v procesu

približevanja evropskim standardom, čeprav menim, da nasilni dogodki iz marca 2004

nakazujejo, da le delovanje institucij ni dovolj in je potrebno povečati strpnost med

skupnostmi, njihovo medsebojno spoštovanje in sodelovanje. Aktivni prispevek

Začasnih institucij in civilna družba prispevata h gradnji medsebojnega zaupanja med

skupnostmi, kar predstavlja osnovo za demokracijo na Kosovu. (Načrt implementacije

standardov za Kosovo 2004: 5–6).78

75 UNMIK je najprej razglasil, da bodo v pokrajini ostali veljavni srbski zakoni, potem pa razglasil za veljavne tiste pred letom 1989. Uspešno poglavje predstavlja aretacija vplivnih albanskih političnih voditeljev, obtoženih za zločine nad ne-albanskimi in srbskimi manjšinami s strani Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY), kar predstavlja zaključek privilegiranega odnosa med OVK in mednarodno skupnostjo (Schook 2007: 20). 76 Sodni svet Kosova je predlagal 12 manjšinskih kandidatov za različne položaje, ki jih mora odobriti POGS in skupščina. Zaskrbljujoče je, ker ni bil dosežen noben napredek glede preiskav in tožb v zvezi z nemiri marca 2004 (S/2006/707). 77 Etnična sestava zaposlenih je zadovoljiva, tako je na Ministrstvu za pravosodje manjšinskih uslužbencev 10%, na Ministrstvu za notranje zadeve pa 14,6%. Tudi kosovska policija ima kar 16% manjšinskih pripadnikov. Člani manjšinskih skupnosti sestavljajo 9,6% vseh sodnikov in 8,1% tožilcev. 78 Misija OVSE je vzpostavila 'Enote za človekove pravice' v kabinetu predsednika vlade in v vseh ministrstvih Skupne začasne upravne strukture, le te pa jim nudijo strokovne nasvete pri vodenju. Vodja Misije OVSE na Kosovu, ambasador Werner Wnendt, je ocenil, da je bil storjen napredek k skladnosti s standardi človekovih pravic na Kosovu (OVSE 2007). Protokol o vrnitvi razseljenih oseb so 6. junija 2006 podpisali predstavniki UNMIK-a, Beograda in Prištine. Protokol je imel takojšnji učinek, saj se je 70 družin vrnilo v eno večinsko srbsko vas. Kljub temu ostaja število vrnitev manjšinskih pripadnikov nezadovoljivo. UNHCR je ocenil, da se je od januarja do junija 2006 vrnilo le 770 pripadnikov manjšin, kot razlog, da se ne vračajo, pa največkrat omenjajo ekonomske in varnostne razloge, kot tudi negotovost glede končnega statusa. Projekti vračanja oseb se odvijajo v osemnajstih občinah, načrtovani pa so še v sedmih. Večina občin je pokazala večjo pripravljenost za sodelovanje z manjšinskimi skupnostmi, predvsem skupnostjo kosovskih Srbov, manjšinske skupnosti pa pogosto obiskujeta predsednik vlade, države in večina ministrov. Vendar baza podatkov razseljenih oseb še ni razvita in je nemogoče natančno določiti uspešnost vrnitev razseljenih oseb (S/2006/707, Annex 1).

44

Mednarodna uprava si prizadeva preseči etnično razdeljenost in ščiti večetničnost,

vendar je njeno delo zelo oteženo predvsem zaradi globoke razdeljenosti med srbsko in

albansko stranjo. Vsa prizadevanja za srbsko sodelovanje so bila namreč neuspešna,

čeprav imajo manjšine možnost, da izpodbijajo veljavnost vsake odločitve, ki zadeva

njihove bistvene interese. Za zasedanja vlade je predvidena raba albanskega in srbskega

jezika, pripadniki ostalih etničnih skupin pa imajo pravico uporabljati svoj jezik. Ustavni

okvir za začasno samoupravo določa ostale manjšinske pravice: svobodna raba

maternega jezika pred sodišči in v javnih ustanovah, dostop do izobraževanja,

informiranja in medijev v maternem jeziku, kot tudi pravico do zborovanja,

ustanavljanja društev ipd. (UNMIK/REG/2001/9). Grgič (2007: 5) je navedel, da se

Kosovska vlada že ves čas trudi, da bi Srbom podelila vse politične in kulturne pravice,

srbščina pa je postala hkrati z albanščino uradni jezik v pokrajini79, Srbi pa temu mnenju

nasprotujejo in trdijo, da albanski politiki niso izkazali zadostne skrbi za vzpostavitev

večetnične skupnosti in bi posledično vsak nepremišljen korak proti neodvisnosti

pomenil popoln eksodus Srbov. Za preprečitev notranjega etničnega konflikta mora

kosovska vlada zaščititi kosovske Srbe in ostale manjšine na svojem ozemlju. Da bi bila

ta zaščita uspešna, morajo pri pogajanjih sodelovati tudi kosovski Srbi, ki nadaljujejo s

pogajanji kot del beograjske delegacije.

Decentralizacija na Kosovu je pomembna za zaščito lokalnih skupnosti pred

kršitvami osrednje vlade, po drugi strani pa za izboljšanje učinkovitosti celotnega

vladnega delovanja. Proces decentralizacije bo vsekakor dolgotrajen, saj le-ta predstavlja

najtrši oreh sporazuma med Srbi in Albanci, kljub temu da je srbska vlada opustila

prvotno zahtevo po teritorialni delitvi Kosova in pristala na razdelitev ozemlja znotraj

kosovskih meja, ki bi potekala po etničnih linijah (UNDP 2006: 13).80 Abramowitz

79 Skupščina je sprejela Zakon o jezikih, ki zagotavlja enakopravnost srbščine in albanščine kot uradnih jezikov na Kosovu, čeprav še vedno ogromno administrativnih navodil ni bilo prevedenih v srbščino in razdeljenih občinam, kar je tudi ena izmed prioritet Skupine za stike. Hkrati se je pričelo tudi izobraževanje prevajalcev. 1. junija 2006 pa je vlada začela izdajati The official Gazette of the Provisional Institutions v petih jezikih(S/2006/707, Annex 1). 80 Na zahtevo srbske vlade bi to dosegli z ustanovitvijo sedemnajstih srbskih občin, ki bi imele visoko stopnjo avtonomije, tesne medobčinske vezi in neposredne institucionalne vezi z Beogradom. V zameno je Priština ponudila ustanovitev štirih srbskih občin, vključujoč severno Mitrovico, ki pa ne bi imele medobčinskih vezi, niti takšnih vezi z Beogradom, ki bi se lahko izognile osrednji oblasti v Prištini (UNDP 2006: 13).

45

(2004) trdi, da je krivda ZN, da so dovolili na Kosovu dvovladje na območjih, ki so

poseljena s srbskim prebivalstvom, kar jim omogoča de facto geografsko osnovo za

delitev Kosova, kar pa s strani mednarodne skupnosti ni sprejemljivo, saj dve tretjini

kosovskih Srbov živita južno od reke Ibar, ki geografsko 'razmejuje' srbski del Kosova

od albanskega. Najmočnejša trenja je vsekakor pričakovati v Kosovski Mitrovici, saj je

težko pričakovati, da bi nova kosovska vlada lahko v normalno delovanje nove države

vključila severni del brez težav. Serwer in Bajraktari (2006: 3) menita, da ima srbsko

vodstvo v Beogradu de facto nadzor nad tremi občinami in pol na severnem Kosovu,

tako da UNMIK sploh nima nadzora nad celotnim kosovskim ozemljem. To je

povzročilo dvovladje v skoraj vseh vidikih političnega in gospodarskega življenja na

Kosovu, saj na teh območjih Beograd določa učni program, vzdržuje zdravstveni sistem

in uporablja srbske zakone. Obe etnični skupnosti živita še bolj ločeno kot sta pred letom

1999. Srbski uslužbenci na Kosovu zavračajo plačila začasnih kosovskih institucij,

ampak so na plačilni listi vzporednih srbskih struktur81, ki jih finančno podpira Beograd

(S/2006/707, Annex 1). Slabo popotnico potencialni ustanovitvi samostojne države nudi

dejstvo, da je mednarodni skupnosti spodletela integracija kosovskih Srbov v kosovsko

družbo. Svoboda gibanja je nezadovoljiva, Srbi pa se le maloštevilno vračajo svoje

domove, če so ta na območjih, ki so večinsko poseljena z albanskim prebivalstvom.

Albanskemu vodstvu ni uspelo izboljšati življenjskih razmer Srbov, ki živijo na

območjih, z večinskim albanskim prebivalstvom (Serwer, Bajraktari 2006).

Ena ključnih točk, kjer si sprti strani najbolj nasprotujeta, je vprašanje vojske, saj se

Priština zavzema za lastno vojsko po opredelitvi končnega statusa, medtem ko Beograd

meni, da bi o mednarodnih silah v pokrajini sporazum morali skleniti Srbija in ZN.

Prištino moti beograjska zahteva po demilitarizaciji Kosova, saj menijo, da kot

demokratična država potrebujejo tudi lastno vojsko (DELO.si 2007). Izhajajoč iz modela

Avstrijske državne pogodbe, oziroma Zveznega ustavnega zakona82 s katerim je Avstrija

razglasila svojo trajno nevtralnost, bi bila razglasitev nevtralnosti primerna tudi za

81 Do sredine leta 2006 je 3250 srbskih učiteljev, zdravstvenih uslužbencev in administrativnih delavcev prešlo na plačilni seznam vzporednih institucij, kar je oslabilo vez med kosovskimi Srbi in lokalnimi kosovskimi institucijami, hkrati pa okrepilo vzporedne strukture. 82Zvezni ustavni zakon z dne 26. oktobra 1955, BGBL. št. 211.

46

kosovski primer. S tem zakonom se je Avstrija zavezala, da se ne bo pridružila nobeni

vojaški zvezi in ne bo dovolila ustanavljanja tujih vojaških baz na svojem ozemlju.83

Trenutno mir na Kosovu zagotavlja 17.000 vojaških pripadnikov KFOR, ki so v

stalni pripravljenosti v primeru, da izbruhnejo kakršnikoli nemiri. Kosovske zaščitne

enote nadaljujejo s svojim delovanjem v skladu z zakonom, etnične manjšine pa so v

njih zastopane s 7,1% oziroma 216. člani, od tega jih je 52 kosovskih Srbov, prav tako so

ženske zastopane s 3,1% (S/2006/707).

Kosovo bo lahko zadovoljivo funkcioniralo kot država le v primeru, da bo

gospodarsko uspešno in po Grgičevem (2007: 5) mnenju Kosovo potrebuje neodvisnost

in funkcionalno vlado, ki bo pospešila gospodarski razvoj84. Schook (2007: 21) pa

dodaja, da je neodvisnost pomembna tudi zaradi sodelovanja Kosova v mednarodnih

organizacijah, predvsem v gospodarskih in finančnih, kar bi lahko pospešilo dosedanjo

stagnacijo v pospešeni razvoj, saj se gospodarstvo pod okriljem UNMIK-a ne more

razvijati naprej in ni mogoče narediti realističnega ekonomskega razvoja, v katerem bi

sodelovali mednarodni investitorji. Nekateri strokovnjaki dodajajo, da bi pomanjkanje

izkušenj med vodstvom kosovskih Albancev, pomanjkanje človeških virov in

demokratičnih institucij ter slaba gospodarska situacija pripeljali Kosovo do neuspele

države in stičišča za kriminal (International Crisis Group 2005: 8).85 Največjo oviro na

tem področju predstavlja dejstvo, da se Kosovo, ki ni neodvisna država, ne more

potegovati za finančna sredstva pri Svetovni banki in Mednarodnem denarnem skladu,

tako da analitiki napovedujejo potencialno izboljšanje gospodarskega položaja, če bi bila

83 Vendar to ne pomeni, da Kosovo ne bi smelo imeti svoje vojske, saj v četrtem poglavju Zveznega ustavnega zakona Avstrije ((B-VG), BGBI 1930/1, mnogokrat noveliran, nazadnje v BGBI I 1999/194) jasno piše, da je bila iz trajne nevtralnosti izhajajoča obveznost ohranjanja oboroženih sil ustavno priznana z zakonom o nevtralnosti, kot tudi z 9.a členom B-VG o celostni obrambi države. 84 V nekdanji SFRJ se ni dovolj vlagalo v industrijo in infrastrukturo Kosova, ampak predvsem v stanovanjsko gradnjo in razvoj kmetijstva. Devetdeseta leta je na gospodarskem področju zaznamovala predvsem siva ekonomija, obseg tujih vlaganj je bil zelo majhen, ogromno industrijskih panog pa je bilo celo nedejavnih (rudarstvo, metalurgija in druge proizvodne zmogljivosti) (Sadiku 2007: 14-5). 85 Poleg revščine je zelo zaskrbljujoče, da znaša stopnja brezposelnosti med mladimi do 24 let kar 75%, to pa je lahko v navezavi z nacionalno ideologijo slaba kombinacija za razvoj demokratičnih vrednot kosovske družbe in tudi potencialna prepreka za njeno stabilizacijo. Trenutno je Kosovo povsem odvisno od mednarodnih donatorjev, ekonomska pomoč Kosovu pa se je leta 2006 zmanjšala in pričakovati je nadaljevanje tega trenda. Siva ekonomija je trenutno premočan gospodarski dejavnik, kosovsko gospodarstvo pa nima realnih možnosti za takojšnje okrevanje.

47

Kosovu omogočena vzpostavitev neodvisnosti. Vsekakor ostaja napredek, brez jasnosti

glede končnega statusa, omejen.

Etnični nemiri, ki so izbruhnili leta 2004 in demonstracije ob razglasitvi

Ahttisaarijevega predloga v začetku leta 2007, ki so se sprevrgle v nasilne, so razkrili

krhkost kosovskega miru. Ob tem se je upravičeno vprašati ali bi bili kosovski Albanci

sposobni vzdrževati institucije novoustanovljene države. V začetni vazi neodvisnosti bi

bil vsekakor pomemben nadzor nad demokratično ureditvijo in pravno varnostjo,

predvsem za srbsko in druge manjšine v pokrajini, za kar je po dokumentih UNOSEK-a

predvideno, da bi skrbela EU s svojim posebnim odposlancem86. Po določitvi končnega

statusa je predvideno prehodno obdobje 120. dni, v katerem bo kosovska skupščina

sprejela ustavo in zakonodajo, potrebno za implementacijo končnega statusa. Vse

zakonodajne in izvršilne pristojnosti, ki so še vedno v rokah UNMIK-a bodo prenesene

na kosovske oblasti in v roku devetih mesecev bodo predvidoma izvedene splošne in

lokalne volitve. OVSE bo pristojen za nadzor nad implementacijo končnega dogovora,

področje vladavine prava pa bo pod nadzorom 'Misije evropske varnostne in obrambne

politike (European Security and Defence Policy (ESDP) Mission )', ki bo nudila podporo

pri vzpostavitvi delovanja policije, carine in sodnih institucij. Pod vodstvom Nata pa bo

'Mednarodna vojaška prisotnost (International Military Presence )', ki bo bdela nad

varnostjo Kosova (UNOSEK 2007: 3).

Še vedno ostaja nejasno kako bodo vladajoče strukture pritegnile k sodelovanju

predstavnike srbske manjšine, če jim bo končna odločitev o statusu vsiljena in ne bodo

hoteli sodelovati z njimi.

Menim, da se toliko govori o neodvisnosti predvsem zaradi pomanjkanja drugih

realnih alternativ za rešitev kosovskega vprašanja. Veselinov (1996) trdi, da ni

86 »International Civilian Representative (ICR)« bo imel oblast nad izvedbo končnega dogovora (za namene te diplomske naloge, neodvisnosti). Redno bo pregledoval ustreznost sprejetih zakonov s strani kosovskih oblasti in sankcioniral ali odstavil javne uslužbence, ki bodo delovali v nasprotju z duhom končne ureditve. Imel bo tudi vrhovno oblast nad civilnimi vidiki končnega dogovora. Prisoten bo do trenutka, ko bo Mednarodna upravljalna skupina (International Steering Group) določila, da je Kosovo implementiralo vse pogoje končnega dogovora (UNOSEK 2007: 34).

48

nikakršnega zagotovila, da se bodo v prihodnosti tako Albanci kot Srbi odrekli

prizadevanjem za Veliko Albanijo oziroma Veliko Srbijo, kar bi ponovno povzročilo

eskalacijo konflikta, vendar meni, da trma Albancev in Srbov ni posledica etničnega

značaja, ampak ekonomske revščine dveh narodov. Življenjski problemi na Kosovu

zahtevajo vzpostavljanje novih odnosov, pri katerih bosta normalizacija in stabilizacija

razmer pomenili pot v boljšo prihodnost. Glede na nedavno krvavo preteklost se zdi tak

razvoj dogodkov iz današnje perspektive utopičen, vendar je jasno, da bo ob

dolgoročnem obstanku mednarodne skupnosti na Kosovu to edina možna rešitev

(Vukadinović 2002: 168). Serwer in Bajraktari (2006: 7) menita, da kosovska

neodvisnost ni več vprašljiva, vprašljiva je le njegova suverenost in nad katerim

ozemljem bo suvereno. Kosovo je v vseh teh letih prehodilo predolgo pot, da bi na

koncu zadovoljilo le najbolj ekstremne nacionaliste. Balkanski scenarij ima lahko miren

konec, a le če se bo Kosovo uspelo izogniti etnoteritorialni delitvi ozemlja.

49

4. ALI IMA KOSOVO PRAVICO VZPOSTAVITI ZUNANJO

SAMOODLOČBO, TOREJ NEODVISNOST?

Začasni sporazum o miru in samoupravi na Kosovu (Sporazum iz Rambouilleta)87,

podpisan v Rambouilletu 23. februarja 1999, v 1. členu navaja, da bo »/t/ri leta po

začetku veljavnosti tega sporazuma sklicano mednarodno srečanje za določitev končnega

sporazuma (final settlement) o Kosovu na osnovi volje ljudstva, mnenj ustreznih oblasti

(relevant authorities), prizadevanj obeh strani glede izvrševanja tega sporazuma in

Helsinške sklepne listine«. Glede na ta sporazum, naj bi bilo prvo merilo 'volja ljudstva',

toda sporazum vključuje tudi 'mnenja ustreznih oblasti', torej najvplivnejših držav, kot

tudi Helsinško sklepno listino, ki pogojuje spremembo meja na podlagi sporazuma med

sprtima stranema. Resolucija GS OZN 1244 v členu 11e predvideva ustanovitev začasne

uprave na Kosovu, ki bi »olajšala (faciliate) politični proces glede določitve prihodnjega

statusa Kosova, upoštevajoč Sporazum iz Rambouilleta«. Resolucija 1244 trdi, da je

narava sedanje mednarodne oblasti na Kosovu le začasna, vendar ne predlaga smeri, v

kateri naj bi se reševal problem statusa Kosova. Besedilo si je možno razlagati kot

izključitev možnosti neodvisnega Kosova, ker priznava ozemeljsko celovitost in

suverenost Srbije (oziroma takrat še ZR Jugoslavije), po drugi strani pa je določila

resolucije možno razumeti le kot nominalno ohranjanje srbske suverenosti nad Kosovom

v obdobju administracije OZN (Hasani 2005: 327).

Največjo težavo in oviro kosovski neodvisnosti predstavljajo kriteriji za odcepitev, ki

so s stališča mednarodnega prava precej nejasni. Kljub težavnosti izvedbe načela

samoodločbe le to ostaja eno najpomembnejših načel sodobnega mednarodnega prava in

je skladno z načeli demokracije. Potrebno je upoštevati vse pomembne dokumente, ki se

ukvarjajo s tem področjem, predvsem dokumente ZN (Kuçi 154–5). Petrič (1984: 88)

ugotavlja, da je problem tudi, da gre pri pravici do odcepitve v postkolonialnem obdobju

87 Začasni sporazum o miru in samoupravi na Kosovu (Interim Agreement for Peace and Self-Government in Kosovo), sprejet v Rambouilletu 23. februarja 1999 (U.N. Doc. S/1999/648), http://216.119.99.79/Portals/0/Documents/Interim_Agreement_kosovo.pdf (1. 2. 2006). Sporazum je potrdil ozemeljsko celovitost Zvezne republike Jugoslavije. Je pomemben dokument, ampak pravno nejasen, ker ga nista podpisali obe strani, se pa kasnejši pravno zavezujoči dokumenti navezujejo na ta sporazum, kot je npr. resolucija VS ZN 1244.

50

za dokaj skladen, v bistvu skupen interes vseh obstoječih držav zoper splošno priznanje

pravice narodov do odcepitve. Oporo za trditev, da sodobno mednarodno pravo priznava

pravico narodom do odcepitve, tudi tedaj ko ne gre več le za odpravo kolonialne oblasti

najdemo v dikciji načela o pravici narodov do samoodločbe v Deklaraciji sedmih

načel88. Ta deklaracija zagotavlja namreč teritorialno integriteto in celovitost (že)

suverenih in (že) neodvisnih držav, »ki se ravnajo v skladu z /…/ načelom

enakopravnosti in samoodločbe narodov, in ki imajo vlado, ki predstavlja ves narod tega

ozemlja, brez razlikovanja v pogledu rase, vere ali barve«. Iz tega se da sklepati, da

integriteta tistih držav, ki se ne ravnajo v skladu z načelom o pravici narodov do

samoodločbe, ni varovana z mednarodnim pravom. Temu pritrjuje tudi Brown (2005:

265), ki meni, da zahteva nezmožnost države zaščititi temeljne pravice določenega dela

svojega prebivalstva izjemen ukrep, pa čeprav na račun tradicionalnih pravic

suverenosti.

Petrič (1984: 89) trdi, da kadar bi bil v neki določeni državi onemogočen obstoj

kakega naroda, s politiko zatiranja temeljnih človekovih pravic, diskriminacijo,

genocidom, apartheidom, potem mora prevladati načelo o pravici narodov do

samoodločbe. Albancem na Kosovu je bil v posameznih obdobjih zgodovine pod srbsko

oblastjo zanikan politični, socialni in kulturni razvoj, posebej v obdobju po letu 1989.89

Goodwin (2007: 5) navaja, da je represija s strani srbske vojske in policije dosegla

vrhunec leta 1999 in ti dogodki, vključujoč etnično čiščenje, so glavni razlog prizadevanj

kosovskih Albancev po neodvisnosti. To je zapisano tudi v deklaraciji Skupine za stike,

izdane januarja 2006, kjer piše, da se pri končni določitvi statusa Kosova morajo

upoštevati zlorabe človekovih pravic, ki so se dogajale pred posredovanjem Nata.

Ermacora, Dembinski, Rabl in Veiter (Petrič 1984: 94) ugotavljajo, da se pravica do

samoodločbe ne uresniči vedno le z odcepitvijo in menijo, da bo odcepitev prej izjemna

88 Deklaracija sedmih načel (Declaration on Principles of International Law Concerning Friendly Relations and Co-operation Among States in Accordance with the Charter of the United Nations; Resolucija Generalne skupščine Organizacije združenih narodov 2625 (XXV), sprejeta 24. oktobra 1970), http://www.hku.edu/law/conlawhk/conlaw/outline/Outline4/2625.htm (19. 3. 2006). 89 Po letu 1989 je Srbija na Kosovu nadzorovala bančni, sodni in izobraževalni sistem, srbski jezik pa razglasila za edini uradni jezik. Albanski jezik je bil odpravljen v šolstvu, albanski množični mediji pa so bili prepovedani, več kot 100.000 Albancev je bilo odpuščenih. Številne znanstvene institucije so bile ukinjene. Srbska vlada je sprejela zakon, s katerim je vsem Črnogorcem in Srbom podarila pet hektarjev zemlje za naselitev na Kosovu, prihajalo je do izginotij, mučenj, samovoljnih pridržanj, sojenj političnim zapornikom, napadov na civiliste, posilstev in notranjih premeščanj ljudi (Kumbaro 2001: 42-5).

51

kot običajna, 'normalna' uresničitev pravice narodov do samoodločbe. Avtonomija ali pa

drugačen politični status, zasnovan na spoštovanju človekovih pravic in nediskriminaciji

so tudi možno udejanjenje pravice do samoodločbe. Med njih sodi »zagotovitev rasnim,

narodnostnim, etničnim, jezikovnim manjšinam vseh tistih pravic, ki utrjujejo njihovo

samobitnost, jim zagotavljajo obstoj in razvoj – njihovim pripadnikom pa omogočajo

enakopravno uživanje človekovih, političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih

pravic«. Po njihovem mnenju 'uveljavitev manjšinskega varstva' lahko označimo za

'normalno' obliko uresničitve njihove pravice do samoodločbe. To dejstvo potrjuje tudi

27. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah90 z uveljavitvijo

varstva pravic narodnih manjšin. Prav tako tudi 4. točka načela o pravici do

samoodločbe v Deklaraciji sedmih načel. Vendar je bila kosovskim Albancem

avtonomija leta 1989 odvzeta, tako se po Kristanovem (1990: 13) mnenju pravica do

odcepitve kot zahteva pojavi šele takrat, ko neki narod ne more uresničiti posameznih

komponent notranje samoodločbe in je pravica do odcepitve izhod v sili in oblika

samopomoči. Petrič (1984: 95) navaja, da se utegne v primeru, ko bo interna

samoodločba kake manjšine grobo kršena zaradi nespoštovanja manjšinskega varstva,

pojaviti legitimna zahteva po odcepitvi, z vsemi zapleti glede celovitosti neke države ter

z grožnjami mednarodnemu miru in varnosti, ki jih vsaka zahteva po odcepitvi sproži.

Ustanovitev nove države ali sprememba mednarodnih meja je priporočljiva le, ko je

zadoščeno štirim kriterijem: (1) zgodovina preganjanja manjšinske skupine in verjetnost,

da se bo preganjanje nadaljevalo; (2) vodstvo, ki zahteva samoodločbo mora imeti

demokratičen mandat; (3) sprememba meja mora biti zadnji izhod, ko so bile vse ostale

možnosti že izčrpane; (4) nove meje in države morajo biti stabilne, torej sprejete s strani

prizadetega prebivalstva in sosednjih držav (Shehadi 1993: 84–5). Odcepitev Kosova je

postala ključni element albanskih političnih prizadevanj šele leta 1991, do takrat pa so si

prizadevali doseči le enakopravnost z ostalimi narodi jugoslovanske federacije, torej

notranjo samoodločbo. Albancem je bila pravica do notranje samoodločbe s strani srbske

in jugoslovanske vlade najprej kršena z ukinitvijo avtonomnega statusa leta 1989, po

razpadu Jugoslavije in nekajletnem kršenju in zatiranju njihovih človekovih pravic pa so

90 Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (International Covenant on Civil and Political Rights; Resolucija Generalne skupščine 2200A (XXI), sprejeta 16. decembra 1966, velja od 23. 3. 1976), http://www.unhchr.ch/html/menu3/b/a_ccpr.htm (29. 1. 2006).

52

jih neprostovoljno priključili k novoustanovljeni Zvezni republiki Jugoslaviji leta 1992.

Albanci so bili ves čas žrtve grobih kršitev človekovih pravic. Tudi če so bili kosovski

Albanci pred letom 1999 še pripravljeni na kompromis s Srbijo, ki bi temeljil na

priznanju avtonomije, so si po etničnem čiščenju, katerega žrtev so bili, enotni v stališču,

da ne pristanejo na nič manj kot neodvisnost. Ustavni in pravni okvir srbske države

Kosovu ni dopuščal zadovoljivih standardov za učinkovito participacijo, ki jo ima vsaka

manjšina v skladu s 15. členom Okvirne konvencije za zaščito narodnih manjšin91.

Vsekakor je dejstvo, da Miloševićev režim ni zadostil pravicam kosovskih Albancev

do pravic v okviru notranje samoodločbe, vendar ni mogoče istega trditi za

demokratično izvoljeno vlado, ki je trenutno na oblasti v Srbiji92, saj ni nikakršnih

dokazov, da bi pri zavrnitvi neodvisnosti Kosova do kršitev človekovih pravic ponovno

prišlo. Istočasno prihaja do kršitev človekovih pravic pripadnikov srbskih in romskih

skupnosti na Kosovu, ki jim albansko vodstvo ni sposobno zagotoviti zadostne zaščite.

Ni pravično, da bi bila Albancem zagotovljena pravica do odcepitve na podlagi

zgodovinskih kršitev človekovih pravic, če obstaja grožnja, da se bo stanje manjšinske

zaščite na Kosovu tako poslabšalo, da bo po odcepitvi Kosova svojo odcepitev zahtevala

tudi srbska manjšina (Goodwin 2007: 5–6). Prav tako ni mogoče trditi, da so bile pravice

albanskega prebivalstva ves čas kršene. Med letoma 1966 in 1990 je Jugoslavija z

davkom subvencionirala razvoj na Kosovu, Albanci so sodelovali v državnih institucijah,

kjer so imeli pomembne politične funkcije93, prav tako jim je bilo omogočeno

izobraževanje v albanskem jeziku (Antić 1999).

91 Okvirna konvencija za zaščito narodnih manjšin (Framework Convention on National Minorities, Svet Evrope, Council of Europe – ETS no. 157, sprejeta 1. februarja 1995), http://conventions.coe.int/treaty/en/Treaties/Html/157.htm (13. 4. 2006). 15. člen te konvencije pravi: »Stranke naj ustvarijo potrebne pogoje za učinkovito participacijo oseb, ki pripadajo narodnim manjšinam v kulturnem, družbenem in ekonomskem življenju in v javnih zadevah, predvsem tistih, ki jih zadevajo.« 92 V novi ustavi Republike Srbije (Ustav Republike Srbije), ki so jo v Srbiji potrdili na referendumu 30. 10. 2006, je vključenih več členov, ki zagotavljajo avtonomni režim s samoupravo, vključujoč manjšinske pravice, za Vojvodino, http://www.parlament.sr.gov.yu/content/lat/akta/ustav/ustav_ceo.asp (1. 2. 2007). Vendar srbski mesečnik Evropski forum (2006: 13) opozarja, da je zapis v preambuli Ustave, da je »Kosovo sestavni del Srbije« nesmiseln, saj preambula ni pravno obvezujoča. Prav tako Vojvodina glede na ustavo nima zakonodajne, izvršne in sodne oblasti in ji ni priznana identiteta, ki ji je bila priznana celo v Miloševićevi ustavi iz leta 1991. Pisci ustave so popolnoma ignorirali stališča manjšinskih narodnih svetov, referendum pa je bil organiziran predvsem z namenom, da ostane Kosovo znotraj meja Srbije, čeprav Albanci s Kosova niso na imeli pravice glasovati na njem. 93 Sinan Hasani, etnični Albanec, je bil predsednik Jugoslavije v obdobju 1981/82.

53

Veliko težavo v mednarodnem pravu povzroča določitev nosilca pravice do

samoodločbe in odcepitve. Večina strokovnjakov meni, da imajo po mednarodnem pravu

pravico do samoodločbe narodi, medtem ko manjšine te pravice nimajo. Težava nastopi,

ko nekatere skupnosti ne ustrezajo nobeni kategoriji ali pa vsebujejo posamezne

elemente več kategorij. Tako Srbi Albance na Kosovu obravnavajo kot manjšino, ker so

kosovski Albanci del albanskega naroda, ki že ima svojo matično državo Albanijo (van

Walt van Praag 1998: 12). Muenzel (1999) pa temu mnenju nasprotuje in meni, da imajo

pravico do samoodločbe tudi tiste skupine, ki se imajo za del naroda. Kosovski Albanci

so del albanskega naroda, vendar pa bi lahko bili v današnjem času upravičeni do

pravice do samoodločbe tudi kot ločen narod. Kosovski Albanci so takoj po drugi

svetovni vojni sicer zahtevali združitev z Albanijo, vendar so v vsem tem času razvili

ločeno skupinsko narodno zavest. Nase ne gledajo le kot na Albance, ampak na

kosovske Albance in zahtevajo priznanje pravice do lastne države. Omeniti je tudi

potrebno poseben manjšinski položaj Albancev na Kosovu, saj ti dejansko znotraj

natančno omejenega ozemlja tvorijo prepričljivo večino prebivalstva. Walzer (Kymlicka

1999: 182) meni, da v primeru, ko je skupnost tako radikalno ločena, da je zgolj eno

državljanstvo nemogoče, boljše ozemlje ločiti. Nerazumljivo je, da Srbi priznavajo svoje

strahove in nenaklonjenost visoki rodnosti kosovskih Albancev, kljub temu pa vztrajajo

pri trditvi, da je ohranitev Kosova znotraj Srbije vitalni državni interes (Batt 2005b: 42).

Ohranjanje določenega ozemlja znotraj države, kjer živita dve popolnoma ločeni entiteti,

ki živita vsaka svoje življenje in se med seboj sploh ne mešata, se ne zdi smiselno.

Albanci bi v primeru, da Kosovo ostane znotraj Srbije, tvorili skoraj 20% prebivalstva te

države in bi lahko zasedli tudi 20% sedežev v skupščini. V tem primeru bi imela realno

osnovo tudi zahteva, da se albanščina razglasi za drugi uradni jezik. S svojo mlajšo

prebivalstveno strukturo predstavlja velik del potencialnih vojaških rekrutov, ki pa ne

čutijo do Srbije nikakršne lojalnosti.

Trenutno je Srbija še vedno odgovorna za kosovski zunanji dolg, nima pa prave

besede pri privatizaciji. Z ohranjanjem pravne, ne pa dejanske suverenosti nad Kosovom

predstavlja to za Srbijo predvsem veliko breme, saj je pravno odgovorna za zadeve, nad

katerimi nima nikakršnega nadzora (Batt 2005b: 53). Goodwin (2007: 7–8) se sklicuje

54

na Konvencijo iz Montevidea94, ko trdi, da je potrebno upoštevati tudi načelo

učinkovitega vodstva, saj bi morala biti država, če si lasti del ozemlja, sposobna

prikazati določeno stopnjo nadzora nad tem ozemljem. Če dejstvo suverenosti temelji na

učinkovitosti države, lahko sklepamo, da v primeru, ko država v določenem obdobju ne

more učinkovito izvajati nadzora nad določenim ozemljem, do njega pravno ni več

upravičena. V primeru Kosova je UNMIK pristojen za pobiranje davkov, valuto in

državne simbole, nadzoruje meje in navezuje stike z drugimi državami. Srbski nadzor je

bil dodatno skrčen z Ustavnim okvirjem za začasno samoupravo95, ki odgovornost na

področju gospodarske politike, trgovine, carine, izobraževanja, zdravstva, kmetijstva in

infrastrukture prenaša na kosovske institucije. Čeprav ima posebni odposlanec

Generalnega sekretarja ZN nadzor in zadnjo besedo pri vseh zadevah v sklopu

administrativne strukture, Ustavni okvir nakazuje nadaljevanje prenosa oblasti na

kosovsko prebivalstvo. Srbsko vodstvo je v sedanje stanje na Kosovu privolilo s

podpisom Vojaško tehničnega sporazuma96 v Kumanovu, ki ga je srbska vlada

podpisala, da je Nato zaključil z napadi na Srbijo junija 1999, čeprav v njem ni govora o

spremembi statusa Kosova (Goodwin 2007: 8).

Kymlicka (1999: 182–3) meni, da v primerih, ko so samoidentificirani skupini

zanikane pravice do demokratične samouprave in je podvržena grobim kršitvam

človekovih pravic, mednarodni skupnosti preostane le, da podpre mednarodni status za

poddržavno entiteto, da bi zaščitila pravice njenih članov. Zavračanje zahtev po pravici

do samovlade lahko le poslabša odnos med narodno manjšino in večinskim

prebivalstvom in dodatno poveča željo po odcepitvi. Ena izmed poti do neodvisnosti

Kosova je, da Varnostni svet ZN izglasuje resolucijo o neodvisnosti97. Če se to ne

posreči, bi moralo Kosovo razglasiti neodvisnost in vsako državo posebej prositi za

94 Konvencija iz Montevidea o pravicah in dolžnostih držav (Montevideo Convention on the Rights and Duties of States), sprejeta je bila leta 1933 in opredeljuje štiri merila suverenosti: točno določeno ozemlje, prebivalstvo, učinkovito vodstvo in sposobnost oblikovanja odnosov z drugimi državami; http://www.molossia.org/montevideo.html (28. 3. 2007) 95 Ustavni okvir za začasno samoupravo (Constitutional Framework for Provisional Self-Government; UNMIK/REG/2001/9, sprejet 15. maja 2001), http://www.unmikonline.org/constframework.htm (3. 3. 2007). 96 Vojaško tehnični sporazum (Military Technical Agreement; podpisan med KFOR-om in vladama Federativne republike Jugoslavije in Republike Srbije 9. junija 1999), http://www.nato.int/kosovo/docu/a990609a.htm (17. 8. 2006). 97 V tem primeru je pomembna enotnost in dogovor med velikimi silami, Rusija pa je dala vedeti, da bo neodvisnost Kosova priznala, ko bodo to storile srbske oblasti (Potočnik 2007: 7).

55

priznanje. V mednarodni skupnosti trenutno vsekakor prevladuje prepričanje, da vrnitev

statusa Kosova v obdobje pred letom 1999 ni mogoča in kljub temu, da ni konsenza

glede priznavanje kosovske de jure odcepitve98, je Kosovo de facto že ločeno od Srbije

(Grgič 2007: 5). Čeprav Baehr (1999: 54) meni, da mednarodno pravo pravice do

odcepitve ne priznava, ker je v Deklaraciji o dekolonizaciji vsak poskus, naperjen proti

ozemeljski celovitosti držav, označen za nezdružljivega s cilji in načeli Ustanovne listine

OZN, se je pri uspešni odcepitvi Bangladeša od Pakistana izkazalo, da sta za

mednarodno priznanje odcepitve pomembni predvsem politična in vojaška realnost.

Večina srbskih strokovnjakov s področja mednarodnega prava izpostavlja avtorje, ki

odcepitvi na podlagi načel mednarodnega prava nasprotujejo in poudarja dejstvo, da bi

pri odcepitvi Kosova prišlo do nevarnega precedensa, ki bi ostalim 'separatističnim

gibanjem' po svetu dal povod za sprožitev vojn za neodvisnost, kar bi zelo

destabilizacijsko delovalo na obstoječi mednarodni državni sistem (Avramović 1999).

Temu navkljub pa se Petrič (1984: 88) sprašuje ali je obravnavanje tako pomembnega

vprašanja, kot je pravica naroda do samoodločbe lahko utemeljeno le na obstoječi praksi

držav, saj je bistvo pravice do samoodločbe naperjeno prav zoper obstoječi državni red

in zoper obstoječe države in posledično ali so lahko le države in njihova pozitivistično

razumljena obstoječa praksa edini odločujoči razsodnik o obstoju pravice do odcepitve.

Organizacija združenih narodov je od novembra 2003 neodvisnost Kosova pogojevala s

politiko 'standardi pred statusom'99, vendar se je proces izjalovil, saj je implementacija

potekala prepočasi. Posledica tega je, da srbsko prebivalstvo ne uživa pravice do gibanja,

politične in pravne institucije pa ne delujejo kot bi morale. A kljub temu Kupchan (2005:

15) meni, da je vprašanje kosovske neodvisnosti neizbežno predvsem zaradi

pomanjkanja realističnih alternativ.100 Temu navkljub je srbsko politično vodstvo dalo

98 Z vprašanjem, kdaj moremo govoriti, da je bila vzpostavljena neodvisnost države, se ukvarja Generalna skupščina Organizacije združenih narodov v svojih resolucijah: 567 (VI), 648 (VII), 742 (VIII). Elementi, ki označujejo in potrjujejo neodvisnost so: popolna mednarodna odgovornost za ozemlje, sposobnost za članstvo v OZN, sposobnost sklepati mednarodne pogodbe, suverena pravica skrbeti za narodno obrambo, notranja samouprava z obliko vladavine po lastni izbiri ter popolna samostojnost odločanja o gospodarskih, socialnih, kulturnih in političnih zadevah (Diaz 2002). 99 Kosovske začasne institucije bi morale zadostiti osmim pogojem, da bi lahko mednarodna skupnost prišla do točke, ko bi pričela obravnavati končni status pokrajine. Več o tem dostopno na http://www.unmikonline.org/pub/misc/ksip_eng.pdf (27. 3. 2006). 100 Mednarodna krizna skupina (International crisis group), v poročilu iz januarja 2005 popolnoma zavrača možnost vrnitve Kosova v stanje pred letom 1999, zavrača razdelitev Kosova med Albance in Srbe, kot tudi

56

jasno vedeti, da je Kosovo sestavni del Srbije, kar so potrdili tudi v novi ustavi iz

novembra 2006, in da bodo obravnavali vsa priznanja neodvisnosti Kosova s strani držav

in mednarodnih organizacij za nična, če pa bi bile med temi državami tudi članice Nata,

bi to resno ogrozilo njihove odnose s Srbijo (Potočnik 2007: 5). S stališča mednarodnega

prava bi bilo spreminjanje meja države, brez njene privolitve, vsekakor zelo sporno,

kljub temu, da 41. člen Ustanovne listine Združenih narodov daje Varnostnemu svetu

široka pooblastila za ohranjanje miru in varnosti (Goodwin 2007: 12–3) in bi lahko v

kosovskem primeru spremembo meja utemeljili kot edino rešitev za ohranjanje miru in

varnosti v balkanski regiji.

V širšem pomenu samoodločbe, bi morala biti ločitev ali odcepitev od države, v kateri

nek narod poseljuje en del, zadnja možnost rešitve etničnega konflikta. Torej, če je

država s svojimi organi skozi daljše obdobje zatirala nek narod, kršila človekove pravice

in osebne svoboščine njegovih članov, jim odrekala pravico do soodločanja pri političnih

zadevah, preprečevala njihovo kulturo, religijo ali jezik in so bile ostale oblike

samoodločbe preizkušene, a ustrezne zaščite niso mogle zagotoviti, potem je lahko kot

zadnja zahteva tudi zahteva po odcepitvi od te države upravičena. Težave povzroča

predvsem dejstvo, da mednarodni sistem ne nudi dovolj učinkovite zaščite človekovih

pravic narodnim skupnostim, ki živijo znotraj suverenih držav in se tako vsi mehanizmi

za zaščito manjšin večkrat izkažejo za nezadovoljive (van Walt van Praag 1998: 16).

Vendar pa ta upravičenost do odcepitve stoji nasproti mednarodnopravnemu načelu o

nespreminjanju meja suverenih držav. Varnostni svet ZN ni nikoli za stalno spreminjal

meja, če ni bilo vsaj minimalne privolitve s strani vpletenih držav, kar povečuje njegovo

moč, še posebej pa moč stalnih članic in negativno vpliva na suvereno enakopravnost

držav, še posebej pa slabša položaj šibkejših držav, ki nimajo močnih zaveznikov.

Določila mednarodnega prava je mogoče razumeti v smislu, da suverenost Kosova

dovoljujejo, ne gre pa spregledati dejstva, da gre pri tem predvsem za politično odločitev

in s tem spodkopava cilj miru in varnosti, ki naj bi mu mednarodno pravo prvenstveno

služilo (Goodwin 2007: 17). Pomembno dejstvo je tudi, da je pravica do samoodločbe

združitev Kosova z Albanijo ali katerimkoli sosednjim ozemljem; http://www.crisisgroup.org/home/index.cfm?id=3226&l=1 (6. 7. 2006).

57

dinamična kategorija, njena vsebina pa odseva vsakokratno družbenoekonomsko

stvarnost, s čimer soglaša tudi Simpson (1996: 55), ki je opazil, da je »prišlo do opazne

spremembe pri poudarjanju absolutne, brezpogojne pravice do politične suverenosti in

ozemeljske celovitosti, do bolj fleksibilnega, manj statičnega stališča.«

58

5. NEODVISNA DRŽAVA KOSOVO IN REŠEVANJE KONFLIKTA

NA BALKANU

Iz zahtev Skupine za stike je jasno razvidno, da mora končni status Kosova, ne glede

na svojo obliko, prispevat k integraciji celotne zahodno-balkanske regije v evro-atlantske

povezave in krepiti regionalno varnost ter stabilnost. Skupina za stike je ob tem kot

nesprejemljive razglasila kakršnekoli ozemeljske spremembe Kosova, torej delitev

pokrajine ali združitev s katerokoli državo ali delom druge države. Menim, da je aktivno

sodelovanje kosovskih Srbov in vseh drugih (manjšinskih) skupnosti pri reševanju

kosovskega statusa zelo pomembno, hkrati pa bi se morali o tem posvetovati tudi z vsemi

sosednjimi državami,na katere bi lahko imela odločitev o končnem statusu pokrajine

potencialen vpliv.

Poselitev albanskega prebivalstva se s Kosova nadaljuje v vse sosednje države, kar

razreševanju etničnega konflikta med Srbi in Albanci, kot tudi iskanju končnega statusa

za Kosovo, daje novo dimenzijo, saj je Kosovo kot pokrajino nemogoče obravnavati le v

samostojnem vakuumu, ampak moram poglobljeno preučiti tudi vse možne učinke, ki bi

jih lahko razglasitev neodvisnosti povzročila v zahodno-balkanski regiji. Za ugotovitev le

tega moram preučiti zgodovinski pregled življenja Albancev v sosednjih državah.

Jugovzhod Evrope pomeni strateško povezavo z gospodarsko pomembnimi središči na

jugu (Kaspijsko območje), z možnimi kriznimi žarišči (Zaliv) in z zapletenim in

nestabilnim Sredozemljem, hkrati pa vsebuje pereča in možna žarišča spopadov (Kosovo,

Makedonija), ki bi lahko zelo vplivala na celotno varnostno arhitekturo tega območja.

Čeprav komaj zaznavno, se v Jugovzhodni Evropi čutijo ruski strateški in politični

interesi, ki niso vedno v skladu z ameriškimi. Ta prostor pa tudi ponuja za vse tiste, ki

razmišljajo o 'spopadu civilizacij', idealno sliko prostora za širitev islama101 oziroma

novih napetosti verske narave (Vukadinović 2002: 122).

101 Čeprav islamska veroizpoved ni izrazito cenjena med Albanci nekdanje Jugoslavije in so islamski hodže vedno nasprotovali rasti albanskega nacionalizma (Poulton 1994: 82), ne smemo pozabiti, da ima verski dejavnik na tem prostoru vse pomembnejšo vlogo. Večina kosovskih in makedonskih Albancev skupaj z bolgarskimi muslimani, muslimani iz BiH, Sandžaka in Albanije sestavlja močno skupino. Balkanske države, ki pazljivo spremljajo razvoj odnosov na jugu Balkana, vidijo v tem dejstvu stalno nevarnost.

59

Področje Balkana ima pomembno povezovalno vlogo z Bližnjim vzhodom,

Sredozemljem, Perzijskim zalivom in osrednjo Azijo. To le potrjuje prepričanje, da so

tudi na evropskem robu nujne stabilne razmere (ibidem 2002: 72). Sadiku (2007: 14–15)

trdi, da postaja balkanska regija pomembno energetsko vozlišče in eno največjih gradbišč

Evrope.102 Zaradi vseh teh razlogov je zaznati tolikšno zanimanje s strani mednarodne

skupnosti za status Kosova, za reševanje katerega so ključnega pomena stališča ZDA, EU

in Rusije, za stabilnost regije pa bi bilo vsekakor potrebno čim bolj enotno stališče

mednarodne skupnosti.

Poulton (1994: 208) je navedel, da je v devetdesetih letih celotno področje

postkomunistične Vzhodne Evrope doživljalo nacionalistične pretrese, največje težave na

tem področju pa so imele prav države nekdanje Jugoslavije, predvsem Srbija z albansko

manjšino na Kosovu, Makedonija z Albanci povezanim nerešenim 'makedonskim

vprašanjem' in številčne srbske manjšine zunaj meja Srbije, predvsem najštevilčnejša v

Bosni in Hercegovini. Bugajski je tako ugotovil, da je stabilnost Kosova ključna ne le za

stabilnost južnega Balkana, temveč tudi za verodostojnost evropske varnosti. Kosovo

ostaja krizno žarišče jugovzhodne Evrope, kjer je možen izbruh vojne s širšimi

regionalnimi razsežnostmi (Kuçi 2005: 146), val krize s Kosova pa bi lahko zajel ne le

države v neposredni soseščini (Albanijo, Makedonijo, Črno Goro, Bosno in

Hercegovino), temveč bi lahko vplival na odnose dveh Natovih držav: Grčije in Turčije.

Zaradi zelo občutljivih in prepletenih odnosov na južnem krilu Nata, bi to območje lahko

postalo zelo plodna tla za izbruh spopadov(Vukadinović 2002: 72).

Reševanje kosovske krize je dobilo pomembne mednarodne razsežnosti, nekaj zaradi

svojega geografskega položaja, pa tudi zaradi vprašanja človekovih pravic. Kosovu se je

pravica neodvisnosti zanikala predvsem zaradi možnosti ogrožanja varnosti v regiji, ki bi

jih lahko vzpostavitev neodvisnosti povzročila. Če bi prišlo do ponovne eskalacije

etničnega konflikta med Srbi in Albanci, bi se lahko konflikt razširil tudi na Makedonijo,

Izbruh na Kosovu ali v Makedoniji bi lahko sprožil plaz zahtev po novih odnosih na celotnem območju ter bi lahko pripeljal do še večjega zapletanja razmer na sedanjem konfliktnem območju nekdanje Jugoslavije (Vukadinović 2002: 34) 102 Stališča EU in ZDA do ekonomskih načrtov na Zahodnem Balkanu so precej usklajena. ZDA naj bi v Vlori (Albanija) uredila pristanišče za izvoz kaspijske nafte, pod Črnim morjem naj bi se zgradil ogromen plinovod, ki bi oskrboval velik del Jugovzhodne Evrope (Sadiku 2007: 14–5).

60

Albanijo, Grčijo, Bolgarijo in Turčijo, vojno samo pa bi bilo mnogo težje 'izolirati' kot jo

je bilo v BiH. Vojna na Kosovu bi tudi bistveno otežila nemoteno delovanje mirovnega

procesa v BiH, vendar se, zgodovinsko gledano, vsa sumničenja o možni destabilizaciji

regije, nikoli niso uresničila (Kuçi 2005: 158–9). Na eni strani obstaja tako želja

albanskega prebivalstva po popolni odcepitvi od Srbije, na drugi strani pa nevarnost

spreminjanja mej z nasilnimi sredstvi in verižne reakcije na Balkanu. Kljub temu, da se

večina držav EU strinja z 'nadzorovano suverenostjo' Kosova, se nekatere med njimi

bojijo (zlasti Španija, Grčija, Bolgarija in Romunija), da bi osamosvojitev Kosova močno

vplivala na podobne osamosvojitvene procese v njihovih državah (Dérens 2007: 11).

Miloševićeva brutalna uporaba sile je albansko prebivalstvo privedla do točke, ko bi

težko sprejeli kakršno koli obliko avtonomije znotraj srbskih meja. Prav tako pa je

albanske težnje, ki govorijo o povezovanju vseh Albancev, živečih v Albaniji,

Makedoniji, Kosovu in Črni Gori mogoče razlagati kot napoved novih nestabilnosti na

celotnem omenjenem območju. Te težnje bi lahko odmevale tudi v Bosni in Hercegovini,

kjer niti srbski niti hrvaški narod ne bi pristal na življenje v enotni BiH in bi hitro

zahteval pravico do odcepitve in novih sprememb meja (Vukadinović 2002: 123). Petrič

(1984: 96) meni, da je »trajen in pravičen mir možen le tedaj, če temelji na uresničevanju

in spoštovanju samoodločbe vseh narodov in tudi manjšin«.

4.1 Makedonija in nerešeno 'albansko vprašanje'

Makedonija do neodvisnosti Kosova nima izoblikovanega trdnega stališča, saj podpora

eni ali drugi strani pomeni poslabšanje odnosov z drugo stranjo, zato uradno podpirajo

rešitev, ki jo bo ponudila mednarodna skupnost (Aliu 2004). Odnosi z albanskim delom

prebivalstva so namreč najobčutljivejše politično vprašanje makedonske države. Leta

1994 so bili Makedonci večinsko prebivalstvo (66,5%), Albanci pa druga največja

etnična skupina, po uradnih podatkih so šteli 22,9% prebivalstva. Vendar albanski

voditelji trdijo, da predstavljajo Albanci 40% prebivalcev Makedonije.103 Stopnja

naraščanja albanskega prebivalstva je dosti višja od stopnje naraščanja Makedoncev, zato

103 Po nekaterih podatkih naj bi že dosegli eno četrtino, oziroma 25,2% prebivalstva Makedonije, po štetju iz leta 2002. Dostopni na https://www.cia.gov/cia/publications/factbook/geos/mk.html (10. 2. 2007).

61

se mnogi bojijo, da bodo v naslednjih desetletjih po številu prerasli makedonsko

prebivalstvo (Perry v Devetak 1999: 272). Albansko prebivalstvo živi strnjeno na

zahodnih območjih Makedonije, ki mejijo na Albanijo in Kosovo. So večinsko

prebivalstvo v petih makedonskih občinah vzdolž državne meje z Albanijo (Tetovo,

Gostivar, Debar, Kičevo, Struga), deležu Makedoncev pa se približujejo v občini

Kumanovo, ki meji s Srbijo, predstavljajo pa tudi 14% prebivalcev glavnega mesta

Skopja. So številčna manjšina s povprečno trikrat višjo rodnostjo, govorijo drug jezik od

večinskega prebivalstva, pripadajo drugi veroizpovedi in se praviloma ne mešajo z

ostalim prebivalstvom. Zaradi vseh teh razlogov in tudi izkazanih odcepitvenih teženj

predstavljajo potencialno nevarnost za ozemeljsko celovitost Makedonije. Albanci so tudi

edina etnična skupina, katere delež ves čas strmo narašča in je v enem desetletju poskočil

za 5%, povečal se je s 17,2% leta 1984 na 22,9% leta 1994 (Poulton 1994: 76–7).

V Makedoniji odnosi med slovansko večino in albansko manjšino niso bili nikoli

prežeti s tolikšno stopnjo sovraštva kot na Kosovu, vendar nikoli niso bili pretirano dobri.

Makedonci so imeli Albance za tujce na svojem ozemlju in v ustavi, izglasovani po

osamosvojitvi leta 1991, so jim odvzeli status konstitutivnega naroda (Pirjevec 2003:

586). »Stabilno ravnotežje odnosov med Makedonci in Albanci v tej državi je usodno

povezano z razvojem dogodkov v sosednjem Kosovu« (Devetak 1999: 272–3) in to se je

zelo očitno pokazalo v času kosovske krize v devetdesetih letih, saj je imela od vseh

sosednjih držav, Makedonija z njo največ težav. Navzočnost sil Združenih narodov v

Makedoniji104 je nedvomno potrdila pripravljenost mednarodne skupnosti za

preprečevanje širjenja spopada in ohranitev celovitosti Makedonije, vendar je imelo,

kljub prihodu človekoljubne pomoči in sodelovanju Natovih vojaških sil pri namestitvi

beguncev, takšno veliko albansko izseljevanje v Makedonijo pomembne politične

razsežnosti. Makedonski Albanci so namreč čutili simpatijo do svojih rojakov s

Kosova105, kar je dodatno okrepilo njihov občutek skupne identitete in morda tudi željo

po skupnem življenju (Vukadinović 2002: 76, 117).

104 Pomembno je omeniti navzočnost ameriških enot pri silah Združenih narodov v Makedoniji, kar je nedvomno potrdilo ameriško zavzetost za ohranitev celovitosti Makedonije (Vukadinović 2002: 76). 105 O povezanosti Albancev z obeh strani meje govori tudi dejstvo, da je večina albanskih študentov iz Makedonije obiskovala Univerzo v Prištini (Poulton 1994: 172). V času nekdanje Jugoslavije, ko meje med

62

Usklajenost delovanja Albancev na obeh straneh meje, oziroma povezanost med

Albanci na Kosovu in v Makedoniji, potrjuje več dejstev, saj so določeni dogodki na

Kosovu povzročili razvoj podobnih dogodkov v Makedoniji, iz česa bi lahko sklepala, da

bi imela tudi razglasitev neodvisnosti Kosova lahko potencialne posledice na razvoj

dogodkov v Makedoniji. Po izbruhu demonstracij na Kosovu leta 1968 so sledile tudi

demonstracije v Tetovu v Makedoniji, z zahtevo, da se albanska ozemlja združijo s

Kosovom v sedmo jugoslovansko republiko. Podobno je bilo tudi leta 1981, ko so

protestom na Kosovu sledile manifestacije v Makedoniji. Zaradi tega se makedonske

oblasti upravičeno bojijo albanskih odcepitvenih zahtev in so z različnimi ukrepi skušale

zajeziti ekspanzijo albanskega prebivalstva. Uvedeno je bilo na primer obvezno šolstvo v

makedonščini, kar je sprožilo dodatne upore in bojkote, prav tako so skušali zajeziti vpliv

islama in prepovedali organizirano versko poučevanje za mlajše od petnajst let.106

Demonstracije so se ponovile tudi leta 1988, ko so Albanci zahtevali izvajanje pravic,

zagotovljenih v ustavi iz leta 1974. Leta 1989 so makedonske oblasti spremenile ustavo

republike, tako da je bila definirana kot 'nacionalna država makedonskega naroda', ne več

'makedonskega naroda in albanske in turške manjšine' (Poulton 1994: 78–84). Januarja

1992 so Albanci v Makedoniji organizirali referendum o oblikovanju 'Iliride', kulturno in

politično avtonomnega območja znotraj Makedonije, ki bi zajemala ozemlja na katerih

živijo. Udeležilo se ga je več kot 90% upravičencev, ki so z več kot 99% večino glasovali

v podporo predlogu, kar so Makedonci dojeli kot prefinjeno metodo priti do

dolgoročnega cilja odcepitve in priključitve Kosovu.107 Radikalno krilo makedonskih

strank VMRO-DPMNE je v odgovor izrazilo probolgarske simpatije in se pričelo

oboroževati za možen napad na Albance v zahodnih področjih, mnogo Albancev pa je

bilo zaradi popuščanja razočaranih nad svojimi vladnimi predstavniki. Zgodovina

nezaupanja in sovraštva bi lahko pripeljala do etničnega konflikta ali celo državljanske

vojne (Poulton 1994: 220–1).

Kosovom in Makedonijo niso obstajale, so Albanci iz obeh republik oblikovali skupne družine, zgodovinsko pa so bili povezani že pred oblikovanjem Makedonije leta 1945 v skupni administrativni enoti (Aliu 2004). 106 Po mnenju Makedoncev je islam sredstvo albanskega nacionalizma in tudi sredstvo asimilacije drugih manjših islamskih manjšinskih skupin, kot so na primer Turki (Poulton 1994: 83). 107 Makedonija ima težave tudi z drugimi manjšinami, leta 1991 je shode na primer organizirala tudi srbska skupnost v Makedoniji (44.159 ali 2.2% prebivalstva), ker ni bila priznana kot manjšina in ozemeljskimi težnjami nekaterih sosednjih držav, s katerimi ima zgodovinsko zapletene odnose (Poulton 1994: 222).

63

Devetdeseta leta so bila v Makedoniji relativno mirna, ravnovesje med Makedonci in

Albanci pa se je resno nalomilo leta 1999, med Natovimi napadi na Srbijo in se zaostrilo

naslednjega leta, ko se je izkazalo kako trhla je koalicijska vlada, ki sta jo leta 1998

oblikovali Notranja makedonska nacionalna organizacija – Demokratična stranka za

makedonsko enotnost (VMRO – DPMNE) in Demokratična stranka Albancev (DPA)

(Pirjevec 2003: 584). Demonstracije leta 2000, ko so Albanci zahtevali 'Veliko Albanijo',

je hitro zadušila policija, Albancem pa je bilo dovoljeno politično organiziranje in

ustanovljena je bila Stranka za demokratični napredek Makedonije, ki je bila kasneje

večkrat obtožena, da je podaljšek Albanske demokratične zveze Ibrahima Rugove

(Poulton 1994: 85). Februarja 2001 je skupina gverilcev z našitki OVK108 zasedla

albanske vasi ob meji in obstajal je strah, da bi razpad Makedonije povzročil plaz

secesionističnih gibanj v BiH, Sandžaku, Vojvodini in celo v Transilvaniji. Makedonska

vlada se je odločila neprepustno zapreti mejo s Kosovom, da bi preprečila dobavo orožja,

na kar so Albanci odgovorili z izstrelitvijo dveh raket na makedonsko ozemlje in se

spopadli s policijskimi enotami. KFOR je poslal na mejo svoje enote, vlada v Tirani in

kosovski politiki, kot tudi makedonska Demokratska stranka Albancev pa so se ogradili

od gverilcev. Skopska vlada je marca najprej organizirala močno topniško obstreljevanje

uporniških postojank Narodnoosvobodilne vojske, kasneje pa s tanki, oklepniki in pehoto

bombardirala vasi, kar je sprožilo val beguncev z območja, upor pa je bil zadušen.

Gverilci so se kmalu znova pojavili, tokrat na meji z Albanijo, saj naj bi imeli postojanke

v sosednji državi, ki so v letih 1998 in 1999 služila OVK. Po stopnjevanju napetosti se je

pojavila nevarnost, da bo prišlo do širšega oboroženega spopada med obema

narodnostnima skupnostma. Po vrsti pogovorov z Albanci in Makedonci ter posredovanju

EU, ZDA, Nata in OVSE-ja se je zdelo, da sta nasprotni strani na robu državljanske

vojne, a so 8. avgusta le parafirali Okvirni dogovor za normalizacijo razmer, ki so ga 13.

avgusta slovesno podpisali v Ohridu, Albanci so potrdili ozemeljsko celovitost

108 Sestavljali so jo večinoma albanski borci s Kosova, nekaj pa tudi makedonskih državljanov. Nova organizacija se je imenovala Narodnoosvobodilna vojska (Ustria Clirimitare Kombëtare) in naj bi bila ustanovljena v Švici leta 2000 (Pirjevec 2003: 589).

64

Makedonije, vlada pa jim je v zameno priznala skoraj vse zahteve109 (Pirjevec 2003 588–

98).

Zaradi naraščajoče negotovosti glede ozemeljske celovitosti Makedonije in očitnega

nacionalizma vodilnih makedonskih strank so možnosti za trajno spravo Makedoncev in

etničnih Albancev slabe, travmatična izkušnja pa je še dodatno poglobila sovraštvo

Makedoncev do Albancev, predvsem pa je odnos med tema dvema etničnima skupinama

odvisen od razvoja dogodkov na Kosovu (Poulton 1994: 86). Kuçi (2005: 148 in 159–60)

trdi, da na podlagi kosovskega referenduma iz leta 1991, ko so Albanci izglasovali

neodvisno Kosovo, nikakršno združevanje z Makedonijo ne pride v poštev. Trdi tudi, da

so albanske stranke v Makedoniji v svojih političnih programih in aktivnostih docela

spoštovale ozemeljsko celovitost Makedonije in aktivno sodelovale v političnem življenju

države. Albanska narodna vojska (ANA-Albanian National Army) naj bi to tudi

spoštovala, saj bi si naj prizadevala le za enakopravnost Albancev znotraj države. Kuçi

tudi meni, da se čutijo Albanci z obeh strani meje zelo povezani in bi neodvisnost Kosova

ustvarila stabilnost za Makedonijo z uravnoteženjem celotne regije. Vendar ne gre

povsem spregledati obstoja različnih ekstremističnih sil. Tako so se poleti 2001 pojavile

v albanskem taboru tri različne skupine, ki so odklanjale dogovor iz Ohrida in pozivale k

osvoboditvi vseh albanskih ozemelj nekdanje Jugoslavije, kot tudi rojakov v Grčiji in

ustanovitev Velike Albanije. Naraščajoči antagonizem z zavlačevanjem končnega statusa

bi lahko le dodatno okrepil radikalne težnje.

Pod pritiskom mednarodne skupnosti so uradne albanske oblasti na Kosovu vedno

priznavale ozemeljsko celovitost Makedonije, to je bil namreč pogoj za podporo

mednarodne skupnosti, vendar so se pojavljale radikalne struje, ki jim za ozemeljsko

celovitost sosednjih držav ni bilo mar. Če bi se status Kosova spremenil, bi bilo

dolgoročno težko brzdati Albance v Makedoniji, da se ne bi želeli priključiti novi

albanski državi, priključitve pa vsekakor ne bi bilo mogoče doseči po mirni poti. Zaradi

109 Jamstva za zaščito manjšine, enakopravnost albanskega jezika na območjih, kjer predstavljajo vsaj 20% prebivalstva, mešane policijske enote, krepitev samouprave, obljubili so ustanovitev zasebne univerze v Tetovu s pomočjo EU. Gverilci, ki so v uradnih dokumentih iz 'teroristov' napredovali v 'upornike', so oddali večino orožja (Pirjevec 2003: 598-9).

65

tega bo navzočnost mednarodne skupnosti še naprej potrebna pri obstoju Makedonije, kar

je neizogibno pri ohranitvi miru in stabilnosti v širši regiji (Vukadinović 2002: 124).

Aliu (2004) trdi, da Ohridski sporazum ni dovolj za stabilnost Makedonije, saj se

določila o tem, da bi Albanci morali imeti več oblasti, izvajajo prepočasi, zato se na obeh

straneh pojavljajo težnje po delitvi države po etnični meji, čemur nasprotuje mednarodna

skupnost. Kakršnakoli delitev po etničnih mejah bi na Balkanu vsekakor sprožila verižno

reakcijo in v primeru, da celotno Kosovo postane neodvisno, bodo Albanci bolj strpni do

dejstva, da imajo svojo manjšino v Makedoniji, saj bodo imeli tudi Srbi svojo na Kosovu.

Tako je tudi po Battovem (2005a: 3) mnenju za stabilnost Makedonije in tudi celotne

regije najpomembneje, da se kosovske meje ne spreminjajo, ne glede na končni rezultat

pogajanj, čeprav Aliu (2004) dodaja, da bi imela čimprejšnja rešitev končnega statusa

Kosova in stabilnost regije zelo ugodne gospodarske učinke na Makedonijo, ki je prav

zaradi te negotovosti neprivlačna za tuje investicije.

5.2 Albanija in njen odnos do kosovskega vprašanja

Področje Kosova geografsko nadaljuje etnično področje albanske naselitve in je vedno

igralo pomembno vlogo pri ohranjanju poselitvene ozemeljske celovitosti tega naroda.

Kosovske meje so proizvod politične zgodovine in ustrezajo fizičnim dejavnikom, niti

najmanj pa etničnim (Malcolm 1998: xxxv). Albanci predstavljajo homogeno etnično

skupino, razlikujejo le med Gegi in Toski. Prvi naseljujejo severno Albanijo in Kosovo,

drugi pa južno Albanijo. Najpomembnejše razlikovanje, razen jezikovnih razlik,

predstavljajo socialne strukture (Belloni 2004: 482–3).110 Dejstvo je, da albansko-

jugoslovanski odnosi nikoli niso dosegli ravni drugih vzhodnoevropskih držav, vprašanje

Kosova pa se je ob različnih priložnostih pojavljalo kot sporno v odnosih med državama.

Vendar osamljena Albanija ni imela dovolj moči in močnih zaveznikov, ki bi podpirali

110 Med otomansko nadvlado, je bil plemenska ureditev Toskov skorajda docela izbrisana, medtem ko je plemenska ureditev Gegov ostala nespremenjena in je še danes značilna za kosovsko družbo. Ta ureditev, kjer imajo vodje razširjenih družin velik vpliv na svoje člane, je v nasprotju s sodobnimi političnimi strukturami. Komunistična oblast po drugi svetovni vojni je dodatno prispevala k temu, da ni prišlo do razvoja demokratičnih navad in institucij. Tudi po odhodu srbske oblasti 1999 se nove politične stranke oblikujejo okoli političnih vodij, ki obvladujejo sprejemanje odločitev (Belloni 2004: 482–3).

66

njene težnje po združitvi vseh ozemelj, poseljenih z albanskim prebivalstvom. Šele po

padcu socializma in s prihodom Berishe na predsedniški položaj leta 1992, se je kosovsko

vprašanje postavilo v središče političnega delovanja. Da bi nekako obrnil pozornost z

domačih problemov, se je Berisha začel zavzemati za združevanje vseh Albancev v eni

državi in za internacionalizacijo kosovskega vprašanja (Vukadinović 2002: 132).

Albanija je bila leta 1991 edina država na svetu, ki je podprla neodvisnost Kosova in se

zavzemala za internacionalizacijo kosovskega vprašanja. Pod pritiskom mednarodne

skupnosti je bila prisiljena omiliti svoje stališče (Ortakovski 2000: 201).

Zlom albanske vlade leta 1997111 je povzročil anarhijo med prebivalstvom in njihovo

oboroževanje. Posamezne skupine so ropale in ubijale ljudi, Albanija pa je težko

nadzorovala svoje severne predele, Kukes in Tropojo. Tropoja je postala sedež

Osvobodilne vojske Kosova in orožje, zaplenjeno med nemiri se je tihotapilo na Kosovo.

Gospodarski in politični krizi so sledile nacionalistične ideje o združevanju vseh ozemelj,

na katerih živijo Albanci. Decembra 1998 je Albanska akademija znanosti in umetnosti v

'Programu za rešitev albanskega nacionalnega vprašanja' zagovarjala idejo 'Velike

Albanije', ki bi si priključila Kosovo in z Albanci poseljena ozemlja Črne Gore,

Makedonije in Grčije (Ortakovski 2000: 201–2). Leto kasneje, v času množičnih izgonov

in zločinov, ki so jih storile Miloševićeve policijske in vojaške enote, je Albanija postala

glavno oporišče za organizacijo obrambe. Tam so se pod okriljem Osvobodilne vojske

Kosova (OVK) oblikovale nove strukture oblasti, ki so Rugovo in Bukoshijevo vlado

potisnile v ozadje. Albanske oblasti so odprto podpirale brate s Kosova, medtem pa so se

s prihodom Natovih sil v Albanijo začele logistične priprave za odhod na Kosovo

(Vukadinović 2002: 76). Jugoslovanske sile so se proti OVK borile celo na albanskem

ozemlju, državo pa so najbolj obremenili begunci s Kosova, saj se jih je po podatkih

UNHCR, kot posledica etničnega čiščenja, v Albanijo zateklo 444.200 (Ortakovski 2000:

203).

Vzporedno s prizadevanji za umiritev razmer na območju nekdanje Jugoslavije so

ZDA pospešeno delovale tudi v drugih državah na tem območju. Na podlagi ocene

geostrateškega položaja Albanije, njene navezanosti na Kosovo in Makedonijo ter

morebitne nevarnosti, ki bi lahko nastale zaradi ideje o zasnovi velike Albanije, je

111 Bil je posledica propada piramidnih investicijskih sistemov (Ortakovski 2000: 201).

67

ameriška politika sprejemala Berishevo vlado ter popolnoma podprla njegov avtoritarni

režim do trenutka, ko se je pokazalo, da Berisha ni človek, ki bi Albanijo lahko popeljal v

moderno državo. Čeprav neradi, so pomoč ponudili novi strukturi socialistov pod

vodstvom Fatosa Nana, ki se je zavedal pomena dobrih odnosov z ZDA in ameriške

navzočnosti. Prav to je ameriški politiki omogočilo, da je na kosovsko krizo gledala z

albanskega stališča in da je primerno vplivala na dejanja albanskih oblasti (Vukadinović

2002: 117). Albanija je v odnosu med Kosovom in Makedonijo odigrala konstruktivno

vlogo in ni nikoli ogrožala regionalne stabilnosti, bila je tudi prva država, ki je priznala

neodvisnost Makedonije (Kuçi 2005: 160–1). Berisha je leta 1990 izjavil, da vidi

združitev albanskega naroda v okviru bodoče združene Evrope (Poulton 1994: 66),

Horowitz (2000: 285) pa se sprašuje kaj bi Albanija s priključitvijo Albancev izven svojih

meja sploh pridobila. Albanska politika se vrti okoli rivalstva med Gegi in Toski. Nekaj

desetletij so v vladajočem režimu prevladovali Toski, tem pa najbrž priključitev

Albancev iz nekdanje Jugoslavije, ki so večinoma Gegi ne bi ustrezala.

Vlada v Tirani podpira neodvisnost Kosova brez delitve ozemlja in je opustila idejo o

združevanju Kosova z Albanijo, saj naj bi združitev delovala destabilizacijsko tako na

Albanijo kot na Kosovo, odnosi med obema političnima elitama pa so hladni, ne sovražni

ne prijateljski. Albanija je tudi poskušala navezati stik z Beogradom, vendar neuspešno,

ima pa tesne odnose s Črno Goro (Batt 2005a: 3).

5.3 Črna gora in njena albanska manjšina

S koncem Miloševićevega režima, oktobra leta 2000, in preoblikovanjem Jugoslavije v

Srbijo in Črno goro, februarja 2003, se je porodila ideja priključitve Kosova v ohlapno in

demokratično federacijo z drugima dvema republikama. Kosovo bi lahko postalo

republika z enakopravnim položajem kot sta ga imeli obe ostali republiki. S tem bi bila

Albancem omogočena samouprava, Srbom pa nadaljnja povezanost s Kosovom (Belloni

2004: 484). Vsekakor danes ta možnost ni več verjetna, saj je z referendumom o

neodvisni Črni gori, maja 2006, kjer je 55,4% udeležencev podprlo samostojnost, le ta

postala neodvisna država.

68

40.000 Albancev v Črni gori predstavlja 6,5% tamkajšnjega prebivalstva, živijo pa

večinoma na obmejnem področju s Kosovom in Albanijo.112 Dogodke na Kosovu ves čas

budno spremlja albanska manjšina v Črni gori, med seboj se čutijo povezane, saj so

zaradi nemirov na Kosovu leta 1981, v Črni gori odpustili številne učitelje in jih izključili

iz lokalne komunistične stranke. Kljub temu, da albanski aktivisti v svoje načrte o

združenem ozemlju albanskega prebivalstva vključujejo tudi to črnogorsko ozemlje, so v

tej novonastali državi številčno premajhni, da bi lahko to tudi resno zahtevali. So se pa

povezali z ostalimi Muslimani Črne gore v Demokratično koalicijo Muslimanov in

Albancev, saj ti predstavljajo 13,4% prebivalstva, in na volitvah leta 1990 dosegli tretji

najboljši rezultat med strankami (Poulton 1994: 75–6). Odnosi med Črno goro in

Albanijo so zelo dobri, uradno stališče črnogorske vlade glede neodvisnosti Kosova pa je,

da to ni primarnega pomena za črnogorsko politiko in da podpirajo rešitev končnega

statusa, ki bi temeljila na demokratičnih načelih in bila sprejemljiva za večino

prebivalcev Kosova, prav tako pa je ključnega pomena zaščita manjšinskih pravic

(Vlahović 2005).

5.4 Srbija

Odnosi med Albanci in Srbi skozi celotno zgodovino predstavljajo vir konflikta in do

določitve končnega statusa Kosova je težko pričakovati, da bi se ti odnosi normalizirali.

Tudi za celotno regijo je slabo, da morajo sosednje države balansirati svoje odnose pri

podpori eni od obeh vpletenih strani, kar je lahko dolgoročno ovira pri skupnih

regionalnih projektih (Kuçi 2005; 161). Neodvisnost Kosova je trenutno za vse stranke v

Srbiji nesprejemljiva113, med seboj se razlikujejo le po stopnji radikalnosti, ko takšno

rešitev zavračajo. Večina prebivalstva Srbije meni, da bi bilo priznanje neodvisnosti

Kosova »absolutna politična in zgodovinska krivica ter neizpodbiten dokaz slabih

112 Položaj Albancev v Črni gori je zgledno urejen, obstajajo šole in mediji v albanskem jeziku, državna televizija ima oddajo v albanščini in izdajajo svojo revijo. Ne bi mogli govoriti o pretirani povezanosti obeh etničnih skupin, Albancev in Črnogorcev, saj se ti med seboj večinoma ne mešajo, vendar med njimi tudi niso prisotna večja trenja (Poulton 1994: 75–6). 113 Le nekaj manj pomembnih srbskih strank je priznalo, da je Kosovo za Srbijo izgubljeno, vendar te na političnem prizorišču ne igrajo vidnejše vloge in niso deležne večinske podpore prebivalstva (Vukadinović 2007: 22).

69

namenov mednarodne skupnosti in njenih dvojnih meril.« Kot posledica enostranske

razglasitve neodvisnosti Kosova je možno, da bi prišlo v Srbiji do zloma političnega

ravnotežja in množičnega izbruha nezadovoljstva, k čemur bi pripomogle tudi slabe

socialne razmere. To bi lahko pomenilo, da bi se na oblast ponovno povzpele radikalne

sile in nacionalno frustrirana Srbija bi za regijo ves čas predstavljala trajno žarišče

negotovosti in nestabilnosti na Balkanu (Vukadinović 2007: 22). Goodwin (2007: 14–5)

meni, da bi lahko izguba Kosova v Srbiji vodila do t.i. 'trianonskega sindroma'114 in

dolgotrajnega razočaranja in jeze srbskega prebivalstva do sosednjih držav in držav, ki so

povzročile to 'ponižanje'. Če bi prišlo po oblikovanju neodvisnega Kosova do množične

izselitve Srbov, bi ti v Srbiji najbrž volili za radikalne stranke.

V južni Srbiji prav tako živi številno albansko prebivalstvo, posebej v posameznih

občinah predstavljajo znatne deleže prebivalstva, v Bujanovcu 53%, v Medvedji 30% in

85% v Preševu. Srbi s tega področja trdijo, da Albanci nad njimi vršijo različne pritiske,

grožnje ali celo fizične napade z namenom ustvariti etnično čisto območje, kar naj bi

povzročilo izseljevanje srbskega in romskega prebivalstva s tega območja. Vendar se ne

sme zanemariti dejstva, da Srbi odhajajo tudi zaradi ekonomskih razlogov in da imajo

Albanci višjo rodnost (Poulton 1994: 76). Ker so etnične sovražnosti na Kosovu

povzročile, da je pokrajina znotraj de facto razdeljena in Beograd bdi nad Srbi, ki živijo

severno od reke Ibar, je Srbija predlagala de jure delitev pokrajine in nadomestitev

severnega dela Kosova, ki bi pripadel Srbiji, s Preševsko dolino v južni Srbiji, v kateri

prevladujejo Albanci. Vendar je to v nasprotju s predpostavko mednarodne skupnosti o

spreminjanju meja (Belloni 2004: 484). Albanci so v teh treh občinah marca 1992

organizirali referendum o avtonomiji in možni priključitvi h Kosovu kot samostojni

republiki. Referenduma se je udeležilo več kot 90% volilnih upravičencev, ki so z 99%

glasovali za predlog (Poulton 1994: 220).

Na jugu Srbije je po koncu Natovih napadov živelo med 70.000 in 80.000 Albancev,

ki se čutijo povezani z Albanci s Kosova, saj so stoletja živeli povezani v istem vilajetu,

šele po drugi svetovni vojni je nova oblast mejo popravila v korist Srbije. Militantno krilo

114 Trianonske pogodba iz 1920 je prispevala k temu, da je več milijonov Madžarov ostalo zunaj meja madžarske države, kar je ostalo ukoreninjeno v narodni zavesti do današnjih dni in je prispevalo h kasnejšim prevratom kot tudi zmagi nacionalističnih strank (Goodwin 2007: 14–5).

70

OVK je leta 2000 ustanovilo Osvobodilno vojsko za Preševo, Medvedja in Bujanovac

(Ushtria Clirimtare e Preshevas, Megjegjes dhe Bujanovcit – UPCMB). Srbija je

organizirala široko represivno akcijo s posebnimi enotami, Kosovski politiki pa so se na

dogodke v Preševski dolini odzvali odklonilno, saj so razumeli, da bi lahko izgubili

severni del Kosova z rudnikom Trepčo, če bi odprli vprašanje meja v južni Srbiji.

Albanci so napadali srbske miličnike in si zapravili naklonjenost mednarodne skupnosti,

Kfor pa se je znašel v dilemi kako posredovati, ker je prišlo do nemirov na srbski zemlji.

Spopadi so se stopnjevali in približno 600 ljudi je pobegnilo na Kosovo. Američani so

opozorili Albance v južni Srbiji naj prenehajo z vojaškimi aktivnostmi, spremenili pa so

tudi odnos do albanske gverile, ki jih je CIA do takrat tajno podpirala. Civilne oblasti

OZN v Prištini so izdale vrsto odredb, da bi preprečili pretok orožja in gverilcev s

Kosova v Srbijo. A kljub premirju, ki so ga dosegli uradni predstavniki Albancev in

beograjske oblasti, so se napadi v Preševski dolini nadaljevali. Evropska unija je odobrila

več kot 2.000.000 evrov za obnovo Preševske doline, da bi se zmerni Albanci s srbsko

vlado dogovorili glede svojega položaja, v varnostno cono pa so poslali opazovalce, da bi

utrdili zaupanje med oblastmi in prebivalstvom ter preprečili Albancem sodelovanje z

rojaki, ki so medtem zanetili upor v Makedoniji (Pirjevec 2003: 578–83).

5.5 Bosna in Hercegovina in vprašanje Republike Srbske

Pri problematiki širitve etničnega konflikta s Kosova v sosednje države, se vsekakor

ne morem izogniti omembi Bosne in Hercegovine, ki sicer ne meji neposredno na

Kosovo in s kosovskim konfliktom v etničnem smislu ni neposredno povezana, saj

Albanci tam ne živijo, gre pa v tem primeru za državniški princip BiH, na katerega bi

morebitna kosovska neodvisnost lahko posredno vplivala in tudi tam zamajala ravnovesje

težko vzpostavljenega etničnega miru, kar bi ponovno lahko pripeljalo do eskalacije

etničnih napetosti in ogrožanja daytonskega miru, to pa bi seveda ponovno imelo

regionalne posledice.

71

Pričakovati je, da bodo Srbi v primeru neodvisnosti Kosova izpostavili položaj Srbov

v Bosni in Hercegovini115, kjer je po njihovem mnenju mednarodna skupnost

sistematično nasprotovala vsem državnim atributom Republike srbske in jih

odstranjevala, tako da bi iz BiH napravila čim bolj enotno državo, kar za Srbe predstavlja

dvojna merila mednarodne skupnosti. Če bo mednarodna skupnost v primeru Kosova

dala prednost pravici narodov do samoodločbe in se torej to sprejme kot načelo, obstaja

možnost, da bi se pojavile tudi grožnje ozemeljski celovitosti BiH (Vukadinović 2007:

22). Kljub temu, da bi v Srbiji morda neodvisnost Kosova sprejeli kot nepravično

odločitev, položaja Srbov v BiH ne moremo enačiti s položajem Albancev na Kosovu, saj

so Srbom zagotovljene vse pravice in predstavništva, nikoli pa tudi niso bili deležni

grobih kršitev človekovih pravic. A vendarle mednarodnopravna analiza ne more

preprečiti, da Srbi ob tem ne bi reagirali pretirano čustveno, zato nevarnosti

destabilizacije položaja ne moremo popolnoma izključiti. Po drugi strani bi lahko

ugotovitev o zagotavljanju človekovih in manjšinskih pravic aplicirali tudi na današnjo

Srbijo, ki se je od leta 1999 in po padcu Miloševića spremenila. Oblikovana je bila

demokratična vlada, rešen je bil njen status znotraj OZN in vključila se je v proces

evropske integracije, kar ji je dalo določene demokratične razsežnosti. Prav tako izkazuje

spoštovanje do manjšinskih pravic, dobrih sosedskih odnosov in miru v regiji (Koštunica

v S/PV.5289 2005: 10). Lahko bi sklepali, da je takšna Srbija Kosovu sposobna

spoštovani mednarodnopravne standarde in norme.

Ob sočasni opredelitvi za multietnično in enotno BiH, kjer bo še vrsto let potrebna

vsestranska navzočnost mednarodne skupnosti, kot bi bila potrebna tudi pri ustanovitvi

neodvisne države Kosovo, je nastala povezava med dvema največjima balkanskima

krizama. Pri tem se jasno izraža politična volja mednarodne skupnosti, ki ima vodilno

vlogo pri ureditvi razmer (Vukadinović 2002: 166).116 A povsem jasno je, da pot

Republike Srbske v EU poteka v okviru BiH, medtem ko je pot Kosova v EU od leta

115 Leta 2000 je v Bosni in Hercegovini živelo 37,1% srbskega prebivalstva. Podatek dostopen na https://www.cia.gov/cia/publications/factbook/geos/bk.html (12. 4. 2006). 116 Očitno je, da si niti ameriška politika niti EU ne želita delitve Bosne in Hercegovine, ne le zaradi kršitve načela o nespremenljivosti evropskih meja. Ustanovitev muslimanske države namreč ni sprejemljiva za vrsto politikov, ki zaradi rasti fundamentalističnega islama nikakor ne bi hoteli imeti muslimanske države na tleh Evrope (Vukadinović 2002: 56).

72

1999 že izven beograjskega okvirja, čeprav resolucija 1244 poudarja ozemeljsko

celovitost države. Posamezni strokovnjaki v neodvisnosti Kosova ne vidijo grožnje za

porast nacionalizma v Republiki Srbski, saj se je zveza entitet v BiH zelo utrdila, poteka

pa tudi mnogo reformnih procesov (Batt 2005a: 4).

73

6. MOŽNI VPLIVI NEODVISNOSTI NA STABILNOST V REGIJI

Neodvisnost Kosova mora biti vsekakor natančno pogojevana s številnimi določili,

med njimi vsekakor s spoštovanjem nedotakljivosti meja sosednjih držav, sposobnostjo

oblikovanja prijateljskih odnosov s sosednjimi državami in sodelovanjem v regiji pri

evro-atlantskih povezavah (Aliu 2004). Iz že zapisanega je razvidno, da je položaj

Albancev in Srbov v drugih državah v regiji, kjer predstavljajo kot etnična skupnost

manjšino, prav tako zapleten. Batt (2005a: 4) meni, da se ne bo možno izogniti etničnim

napetostim na posameznih področjih v regiji, najverjetneje bo v Republiki Srbski, južni

Srbiji in zahodni Makedoniji ves čas prihajalo do etničnih trenj, ampak pomembno je, da

ostaja poudarek vlad teh držav integracija v EU, hkrati pa se morajo zavedati, da obstaja

določena cena za dolgoročno stabilnost v regiji, ki pa je vsekakor nižja kot ta, da se

trenutni status quo na Kosovu vleče v nedogled.

Vsekakor je lahko pričakovati, da bo imela vzpostavitev neodvisnosti Kosova

določene posledice tudi na situacijo v Makedoniji. Trenutno vzdrževanje statusa quo je

za Makedonijo prav tako neugodno kot za Kosovo, saj potrpljenje prebivalcev Kosova

popušča, kakršnikoli nemiri na Kosovu pa se lahko, kot se je to dogajalo že v preteklosti,

hitro razširijo tudi preko meja v Makedonijo. Vzpostavitev neodvisnosti Kosova v okviru

obstoječih meja predstavlja faktor stabilnosti v tem oziru, da bi Albanci v Makedoniji

morali sprejeti dejstvo, da so manjšina v tuji državi, saj bi imelo tudi Kosovo svojo

srbsko manjšino. Najbolj destabilizacijski vpliv na celotno regijo bi vsekakor imela

delitev Kosova, ki bi Albancem v Makedoniji dala signal, da se borijo za odcepitev od

Makedonije. Kakršnakoli delitev Kosova lahko povzroči plaz odcepitvenih gibanj tudi

drugod, v BiH, Sandžaku in v Vojvodini, potrditev ozemeljske celovitosti Kosova pa bi

pomenila tudi potrditev ozemeljske celovitosti Makedonije, kar so albanske stranke v

Makedoniji tudi doslej dosledno spoštovale, ekstremistične sile pa se lahko tudi v tem

primeru odzovejo nepredvidljivo. V primeru Makedonije bo zavlačevanje končnega

statusa le okrepilo radikalne težnje.

Po zgledu pogodbe iz Saint Germaina, sprejete 10. Septembra 1919, ki je Avstriji

prepovedala združitev z Nemčijo, bi moralo biti Kosovu z ustavo prepovedano

74

kakršnokoli ozemeljsko povezovanje z Makedonijo ali Albanijo, to pa seveda ne bi

omejevalo kulturnega in drugega sodelovanja med državami. Hkrati bi moralo biti

Kosovu z ustavo prepovedano podpiranje odcepitvenih gibanj v sosednjih državah.

Takšna ustavna določila v povezavi z navzočnostjo enot mednarodne skupnosti v regiji bi

lahko tlakovala pot k stabilnosti zahodne balkanske regije.

Vsekakor bi imel po vzpostavitvi Kosova pozitiven učinek tudi proces približevanja

EU in gospodarska rast držav v regiji, v tem kontekstu je pojavljanje idej po 'Veliki

Albaniji' ali Veliki Srbiji povsem preživeto. Temu pritrjuje tudi Berisheva izjava iz leta

1990, da vidi združitev albanskega naroda v okviru bodoče združene Evrope.

Albanska skupnost v Črni gori je premajhna, da bi lahko ogrožala stabilnost regije, pa

tudi sicer je njihovo politično delovanje v državi zelo konstruktivno, zato je to mogoče

pričakovati tudi v prihodnje. Morda je najbolj destabilizacijske učinke kosovske

neodvisnosti pričakovati v Srbiji, kjer bi lahko prišlo do zloma političnega ravnotežja in

množičnega izbruha nezadovoljstva, kar bi lahko na oblast ponovno pripeljalo radikalne

sile, te pa bi svojo politično moč napajale v sovraštvu do držav, ki so takšno 'ponižanje

Srbije' povzročile. Kljub temu, da se je situacija v Srbiji od leta 1999 močno spremenila,

oblikovana je bila demokratična vlada in vključila se je v proces evropske integracije,

ostaja precej nepredvidljiva. Vsekakor bi se morali obe državi, tako Srbija kot

novoustanovljena kosovska država, z ustavo zavezati k dolžnosti varovanja svojih

manjšin in nevmešavanju v manjšinske zadeve sosednjih držav, kar bi pomenilo, da se

Kosovo ne vmešava v manjšinsko problematiko Albancev na jugu Srbije, niti Srbija ne

prekorači svojih pristojnosti glede svoje manjšine na Kosovu. Zelo negotovi pa smo

lahko glede odziva Srbov v BiH, saj bi lahko uradno srbsko vodstvo po oblikovanju

neodvisnosti Kosova izpostavilo njihov položaj. Vendar je kakršnokoli enačenje položaja

Srbov v BiH s položajem Albancev na Kosovu povsem nesprejemljivo, kar izhaja iz

posebnega položaja, ki ga je Kosovo ves čas obstoja Jugoslavije imelo, povsem jasno pa

je tudi, da pot Republike Srbske v EU poteka znotraj BiH in se odvija že kar nekaj časa,

medtem ko je kosovska pot v EU že izven srbskih okvirjev.

Večina političnih analitikov poudarja, da bi odločitev o končnem statusu, torej

neodvisnosti, prinesla celotni regiji gospodarski napredek in s tem tudi manj etničnih

75

napetosti. Spet drugi pa trdijo, da bi neodvisno Kosovo v tem trenutku povzročilo

predvsem nestabilnost, saj bi regija najprej potrebovala gospodarsko okrevanje, kar bi

povzročilo ugodnejše razpoloženje med prebivalstvom in bi bilo doseganje dogovorov

lažje. Goodwin (2007: 19) zato predlaga razvoj Kosova pod avtonomno upravo in ne

poziva k takojšnjemu sprejetju dogovora o končnem statusu. Abramowitz (2004)

nasprotno ugotavlja, da se je izvajanje gospodarskih in političnih reform po Djindjićevi

smrti leta 2003 upočasnilo, zato Srbija ostaja v okvirjih kriminalne družbe, ki jo je

ustvaril Milošević. Takšna Srbija, revna in nereformirana, se zato na volitvah obrača k

radikalnim strankam, za temeljito prenovo države pa bi se morala osvoboditi bremena

Kosova, kar bi zmanjšalo tudi možnosti nestabilnosti na Balkanu.

Vsi analitiki se strinjajo, da mora končna odločitev zadovoljiti tudi Srbijo, ki ji je

potrebno preprečiti ponovno izolacijo, saj je strateško pomembna država z desetimi

milijoni prebivalcev. Kaznovati današnjo Srbijo za Miloševićeve grehe bi bilo

nemoralno. Mednarodnim organizacijam v sodelovanju z albanskimi oblastmi na Kosovu

namreč ni uspelo oblikovati večetničnega in varnega Kosova, prav tako jim ni uspelo

zagotoviti vrnitve srbskih in ostalih beguncev na Kosovo. Prehitro pridobljena kosovska

neodvisnost bi lahko albanske ekstremiste vzpodbudila k temu, da bi isto zahtevali tudi v

južni Srbiji in Makedoniji (The Transnational Foundation for Peace and Future

Research 2005). Po drugi strani je tudi dejstvo, da trenutno status quo predvsem med

prebivalstvom Kosova povzroča nestrpnost, ki se lahko razširi tudi med albansko

prebivalstvo sosednjih držav. Trenutno stanje se torej nekaj časa še lahko zavlačuje,

vendar bo čim prej potrebna neka demokratična rešitev, ki bo bolj ali manj zadovoljila

obe vpleteni strani, saj je vzdrževanje trenutnega položaja dolgoročno za vse vpletene

strani nekoristno. Ne zdi se pošteno, da se zadržuje skoraj polovica albanskega naroda v

tuji državi, kar predstavlja dolgoročen vir konfliktov na Balkanu. Na Kosovu tvorijo

prepričljivo večino in na demokratičen način so izrazili željo po politični samostojnosti.

Serwer in Bajraktami (2005: 3) ugotavljata, da ostaja kosovsko vprašanje edino nerešeno

na Balkanu in bi lahko ustavilo napredek, ki je bil na Balkanu storjen v prejšnjem

desetletju. Vse bolj pereča nevarnost se zdi, da zavlačevanje vodi v ozemeljsko delitev

Kosova po etnični razmejitveni črti skozi Kosovsko Mitrovico, čeprav Skupina za stike to

možnost vztrajno zavrača, hkrati pa ne nudi načrta, kako bi se Kosovo lahko delitvi

76

izognilo. Takšna etnoteritorialna delitev bi imela katastrofalne posledice v regiji, kjer so

se pri vseh možnostih končnega statusa tej rešitvi izogibali, saj bi bile številne

multietnične države izpostavljene notranjim etničnim pritiskom.

Vse vlade na Balkanu združuje konsenz, da regija kot celota lahko doseže blaginjo le z

vključenostjo v proces evropske integracije. Disfunkcionalne države in mednarodni

protektorati to vključevanje omejujejo. Mnogi politični analitiki so si edini, da bi bila

Srbija brez Kosova uspešnejša država, saj Kosovo zanjo predstavlja ogromno breme.

Malcolm (1998: 356) trdi, da Srbija s Kosovom ni močna država in bi ji odcepitev

Kosova pripomogla pri demokratizaciji države. Uspešna demokratizacija države pa bi

imela tudi pozitivne učinke na regijo. Temu pritrjuje tudi Grgič (2007), ki meni da bi se

Srbija brez Kosova bolje ukvarjala z reformami, ki so potrebne za približevanje EU, kar

bi njeno približevanje tudi pospešilo. Po njegovem mnenju nedefinirani status Kosova

moti politični proces v Srbiji in daje radikalnim silam sredstvo za netenje notranjih

sporov. Še vedno je prisoten strah, da bi na oblast v Srbiji ponovno prišle radikalne

stranke in povzročile disfunkcionalno državo z ozemeljskimi apetiti v sosednjih državah.

Vsekakor neodvisnost Kosova »ni rešitev za vse probleme regije, a je v primerjavi z

drugimi možnostmi najboljša rešitev in bo pospešila regionalne reforme in integracijo

Balkana v EU«, saj protektoratom ni omogočen pristop v EU.

Za regijo je v tem trenutku najpomembneje, da se pogajanja o končnem statusu

Kosova izpeljejo tako, da povzročijo čim manj izgredov. V primeru, da pogajanja med

Srbi in Albanci dolgoročno propadejo, grozi delitev Kosova117 in ponoven etnični

konflikt med Srbi in Albanci, ki bi želeli etnično čista področja južno in severno od reke

Ibar. Ob uspešnem zaključku pogajanj, kjer bi mednarodna skupnost najverjetneje srbski

skupnosti na Kosovu podelila obsežne manjšinske pravice, pa se utegne zgoditi, da bodo

Albanci v sosednjih državah, kjer predstavljajo manjšino, zase zahtevali vse kar bodo kot 117 Beograd poskuša z zahtevami po decentralizaciji in tesnimi vezmi srbskih občin z Beogradom doseči etnoteritorialno ločitev Kosova, ki bo kasneje povzročala težave celotni regiji, saj bi sprožila nov val nasilja, množična preseljevanja prebivalstva in nestabilnost v večetničnih državah v regiji. Albanski ekstremisti si tudi želijo delitve Kosova, saj bi želeli zagotoviti etnično čisto Kosovo, delitev pa tudi vidijo kot možnost, da bi si lahko pripojili del ozemlja v južni Srbiji, kjer živi okoli 80.000 Albancev ali pa del zahodne Makedonije. Ekstremni nacionalisti bi z delitvijo Kosova tudi upravičili izgon preostalih Srbov s Kosova, ki živijo v enklavah na jugovzhodu (Serwer, Bajraktari 2006: 5).

77

rezultat pogajanj dobili Srbi na Kosovu. V Makedoniji bi bilo to nedvomno več kot jim je

zagotovljeno z Ohridskim sporazumom, Albanci v Južni Srbiji pa bi tudi lahko opustili

svojo zmerno politiko, saj jim beograjska oblast v zameno za pravice Srbov na Kosovu ne

ponuja ničesar. Tudi oni bi lahko zahtevali, da se jim vlada neposredno iz Prištine

(Serwer, Bajraktari 2006: 6).

Sklepno poglavje lahko tako zaključim le s povzetkom, da lahko neodvisno Kosovo

pozitivno vpliva na stabilnost v regiji le pod pogojem natančnih določil, ki bi bile

zapisane v ustavi novonastale države, v 'Kosovski državni pogodbi'. Takšen zaključek je

vsekakor zelo hipotetičen, vendar je katerakoli druga trditev o vplivu etničnih napetosti

med Srbi in Albanci na Balkanu prav tako lahko le hipotetična napoved. Sklepam torej,

da neodvisno Kosovo ne bo vodilo v etnični konflikt na Balkanu, pod pogojem, da bodo v

ustavi izrecno zapisana naslednja načela:

1. Nedotakljivost meja sosednjih držav

2. Prijateljski odnosi s sosednjimi državami in sodelovanje v regiji pri evroatlantskih

povezavah

3. Prepovedano ozemeljsko združevanje in povezovanje z Makedonijo, Albanijo ali

katerim koli drugim ozemljem sosednjih držav, ki je poseljeno z albanskim

prebivalstvom

4. Prepovedano podpiranje odcepitvenih gibanj v sosednjih državah

5. Zaveza k dolžnosti varovanja svojih manjšin in nevmešavanje v manjšinsko

politiko sosednjih držav

78

7. SKLEP

V zadnjem desetletju dvajsetega stoletja je bilo na prostoru zahodnega Balkana zaradi

spreminjanja meja in ustanavljanja novih držav toliko prelivanja krvi in trpljenja, da se

to ne da tako zlahka pozabiti in preseči. Trenutno so lahko vsi potencialni etnični

konflikti pod nadzorom le ob previdnem delovanju mednarodne skupnosti, ki mora

razumeti zgodovinske in obstoječe odnose in ohraniti svojo navzočnost. Menim, da bo

ob mednarodni navzočnosti težko prišlo do spopadov ali poskusov uresničevanja

nacionalnih želja s silo. To dejstvo pa obvezuje mednarodne dejavnike k viziji

nadaljnjega razvoja v tem delu Evrope.

Trenutni življenjski problemi na Kosovu zahtevajo vzpostavitev novih odnosov ter

normalizacijo in stabilizacijo razmer, kar lahko Kosovo popelje v boljšo prihodnost.

Vsekakor pa se je potrebno boriti proti temu, da bi spopad na jugu Evrope in Balkanu

postal neke vrste normalno stanje, v katerem se določene entitete izčrpavajo pri iskanju

svojega nacionalnega interesa in pogosto celo možnosti za lasten obstoj (Vukadinović

2002: 25). Razumevanje nekaterih narodov, da bi morale biti države oblikovane na

temelju nacionalne države je v današnjem času pomanjkljivo, napačno in celo nevarno,

saj povsod prihaja do prekrivajočih se narodnostnih sestav in mnogovrstnih identitet

(van Walt van Praag 1998: 11).

Prvo hipotezo, s katero sem se ukvarjala, lahko delno potrdim. Navedla sem mnogo

avtorjev, ki trdijo, da je odcepitev dela prebivalstva obstoječe neodvisne države mogoča

v izjemnih okoliščinah: ob zatiranju temeljnih človekovih pravic, diskriminaciji in

genocidu. Albancem je bil v posameznih obdobjih pod srbsko oblastjo zanikan politični,

socialni in kulturni razvoj, posebej po letu 1989, ko je bila Kosovu odvzeta avtonomija.

Zlorabe s strani srbskih sil so dosegle vrhunec v času posredovanja Nata in morajo biti

upoštevane pri končni določitvi statusa Kosova. Rudintsky (1996: 79) navaja, da bi

morala biti ustanovitev nove suverene države 'zadnji izhod' za manjše družbene skupine,

(1) ko bi bila vsa ostala sredstva znotraj obravnavane države preizkušena in bi se

izkazala za neučinkovita pri zaščiti identitete in človekovih pravic družbenih skupin in

njihovih članov; (2) ko bi bilo na osnovi mednarodnih standardov dokazano, da takšna

79

zagotovila ali mehanizmi v dani državi ne morejo biti vzpostavljeni brez ogrožanja

identitete ali pravic teh skupin in njihovih članov; (3) ko bi bila izvedba vseh ostalih

oblik samoodločbe preučena in preizkušena brez uspeha. Menim, da je bil v primeru

Albancev na Kosovu izpolnjen vsak izmed naštetih kriterijev, ki naj bi omogočili

manjšini pravico do odcepitve.

Prepreko upravičenosti Kosova do neodvisnosti predstavljajo predvsem kriteriji za

odcepitev, ki so nejasni glede tega kdo je lahko nosilec te pravice. Težko je torej določiti

natančno vsebino pravnega načela samoodločbe ljudstev, saj gre za normo, ki se še

razvija, največjo pomanjkljivost mednarodne skupnosti pri uresničitvi pravice do

samoodločbe pa predstavlja pomanjkanje konsenza o nizu načel, ki naj bi jih gibanje, ki

se bori za samoodločbo izpolnilo, preden bi se mu odobrila podpora ali priznanje, obstoj

jasno določenih kriterijev pa bi vsekakor olajšal razpravo o tem, kdo je upravičen do

samoodločbe in kdo ne. To pa je težko tudi zaradi specifičnosti posameznih situacij.

Razlog, da lahko prvo hipotezo potrdim le delno je v tem, da še vedno ne obstaja

vsesplošno sprejet konsenz v mednarodni skupnosti ali pa mednarodnopravno

obvezujoči dokument, ki bi manjšinam pravico do samoodločbe dovoljeval. A vendarle,

Evropa je s Helsinško sklepno listino potrdila nedotakljivost obstoječih meja v Evropi,

kar pa seveda ne pomeni tudi prepovedi spreminjanja meja po mirni poti, a srbska oblast

je dala vedeti, da v spremembo meja ne bo privolila. Nadalje lahko iz Deklaracije

sedmih načel sklepamo, da v primeru, da država ni zmožna zaščititi temeljnih pravic

določenega dela svojega prebivalstva, to zahteva izjemen ukrep, tudi na račun

suverenosti.

Določila mednarodnega prava je torej mogoče razumeti v smislu, da neodvisnost

Kosova dovoljujejo, a ne gre spregledati dejstva, da je to na koncu vendarle politična

odločitev, to pa spodkopava cilj mednarodnega miru in varnosti. Nujno potrebno bo, da

bo končno določitev statusa Kosova spoštovala tako albanska kot srbska stran, saj pri

trenutni mednarodnopravni nedorečenosti pri pravici do zunanje samoodločbe,

enostranska razglasitev neodvisnosti lahko vodi v spiralo nasprotujočih si interpretaciji

in ne nudi pomiritve konflikta.

V okviru prve hipoteze sem se želela lotiti tudi prikaza trenutnega družbeno

političnega stanja na Kosovu, s čimer bi lahko utemeljila, da ima Kosovo poleg

80

mednarodnopravne pravice tudi praktično sposobnost izpeljati svojo lastno neodvisnost

in jo tudi vzdrževati. Vendar sem po pregledu številnih mednarodnih dokumentov, ki

nam v teoretičnem smislu osvetljujejo napredek pri vpeljevanju nove zakonodaje in

doseganju standardov, oceni ekonomskega stanja in pogovoru s številnimi vidnimi

predstavniki kosovske družbe in politike118 prišla do zaključka, da bi to izjemno težko

objektivno ocenila, saj so tako dokumenti, ki govorijo o doseganju standardov, zelo

optimistični, kot so to bili tudi moji sogovorniki, s katerimi sem se pogovarjala, medtem

ko kaže ekonomsko stanje in pogled na življenje prebivalcev Kosova drugačne

zaključke, zato sem se po tehtnem premisleku potrjevanju te hipoteze odpovedala.

Ustrezno reševanje manjšinskega vprašanja je tesno povezano z vprašanjem

regionalne stabilnosti, zato menim, da so trenutno v mednarodni skupnosti potrebni bolj

učinkoviti mehanizmi varstva manjšin. Etnični konflikti so marsikje povezani z

uresničevanjem zahtev manjšin po samoodločbi, določila v zvezi z varstvom manjšin v

mednarodnopravnih dokumentih pa so zelo skopa in to reševanje manjšinskih težav

dodatno obremenjuje. Še vedno so najvplivnejše države mednarodne skupnosti tiste, ki

bodo odobrile določen način reševanja manjšinskih problemov, mednarodnopravni

dokumenti pa jim dopuščajo širok manevrski prostor. Menim, da bi moralo priti do

intenzivnejšega procesa oblikovanja mednarodnopravnih norm, ki se nanašajo na

manjšine, saj neurejena manjšinska vprašanja sprožajo etnične konflikte.

Salaćanin v svoji diplomski nalogi119 o avtonomiji Kosova kot načinu odpravljanja

etničnih napetosti gradi svojo tezo na tem, da Albanci pravico do samoodločbe

neutemeljeno interpretirajo kot pravico do odcepitve in da so s procesom uresničevanja

pravice do samoodločbe povezane številne negativne posledice. S svojo diplomsko

118 2. in 3. 9. 2005 sem v Prištini za namene raziskovanja tematike pričujoče diplomske naloge opravila intervjuje s sledečimi osebami: prof. dr. Fatmir Sejdiu, takratni član predsedstva Skupščine Kosova, ki je 10. februarja 2006 postal novi predsednik Kosova; gospod Ilaz Ramajli, odvetnik, v devetdesetih letih predsednik kosovske skupščine v izgnanstvu; dr. Ramiz Livoreka, profesor ekonomije na Univerzi v Prištini; dr. Jusuf Osmani, direktor Zgodovinskega arhiva Kosovo in dr. Hajredin Kuçi, profesor mednarodnega prava na Univerzi v Prištini in podpredsednik Kosovske demokratske stranke (PDK) Vsi so utemeljevali pravico do neodvisnosti Kosova z zgodovinsko krivico, ki se je albanskemu narodu na Kosovu pripetila in izražali velik optimizem tako za možnosti mednarodnega priznanja kosovske neodvisnosti kot tudi vzdrževanja kosovskih institucij. Niti eden od njih ni jasno podvomil v to, da do kosovske neodvisnosti v bližnji prihodnosti ne bi prišlo. 119 Salaćanin Stanislav (2006) Avtonomija kot možni način odpravljanja etničnih napetosti: Primer avtonomije Kosova in Metohija. Diplomsko delo. Ljubljana: FDV.

81

nalogo nisem želela brezpogojno zanikati, da bi lahko imelo tudi oblikovanje avtonomije

na Kosovu pomiritvene učinke za balkanski etnični konflikt, ampak sem se želela

osredotočiti predvsem na neodvisnost Kosova in kaj bi le-ta pomenila za stabilnost

celotne regije. Z analizo kosovske avtonomije med leti 1974 in 1989 sem ugotovila, da

avtonomija ni odpravila etničnih trenj in prispevala k stabilnim odnosom med obema

etničnima skupnostma. Notranjepolitična kriza se je razvila v etnični konflikt, ki je

pripeljal do grobih kršitev človekovih pravic z globoko občutenimi, katastrofalnimi

posledicami, ki segajo do današnjega dne. Tudi Salaćanin je ugotovil, da je »/n/a študiji

primera avtonomije Kosova in Metohije /…/ moč ugotoviti, da je v izrazito militantnem

okolju, kjer imamo opraviti z ekskluzivističnimi zahtevami etničnih skupin, ki ne

pristajajo na kompromisne rešitve niti minimum pripravljenosti za mirno sožitje etničnih

skupnosti, zelo težko urejati manjšinske probleme na podlagi avtonomije« (Salaćanin

2006: 129).

Koncept avtonomije teoretično vsekakor omogoča ohranjanje samobitnosti etnične

skupnosti ali narodne manjšine, hkrati zagotavlja njen obstoj in omogoča razvoj in

soodločanje pri vseh pomembnih zadevah, ki se manjšino nanašajo, na takšen način tudi

prispeva k vključevanju manjšine v širšo družbo. Vendar v primeru Kosova avtonomija

etničnega konflikta ni mogla preprečiti, saj je po mojem mnenju vzpostavitev avtonomije

lahko uspešna le v državi z relativno nizko stopnjo etničnih napetosti, v primeru Kosova

pa je ta stopnja previsoka. Celostnega koncepta avtonomije v primeru Kosova vsekakor

ne zavračam, vendar menim, da lahko le pravilno zastavljena avtonomija prispeva k

umirjanju napetih razmer, in da se je v primeru Kosova izkazala za koncept, ki ni mogel

kosovskim Albancem zagotoviti zadovoljivega manjšinskega statusa. Menim, da so

kosovski Albanci pravico do samoodločbe zreducirali zgolj na pravico do odcepitve, ker

svoje politične volje v okvirjih avtonomije niso uspeli realizirati.

Drugo hipotezo lahko potrdim le delno. Ni pravično, da bi bila Albancem zagotovljena

pravica do odcepitve na podlagi zgodovinskih kršitev človekovih pravic, če istočasno

obstaja grožnja, da nova oblast na Kosovu ne bo sposobna zagotoviti varstva manjšin. Za

trajno rešitev etničnega konflikta med Albanci in Srbi je najpomembneje, da bo

novoustanovljena kosovska država sprejemljiva za vse etnične skupine, ki tam živijo.

Morala bo zagotoviti zadovoljivo zaščito človekovih in manjšinskih pravic, kar bo

82

omogočilo obnovo kosovske družbe. Kosovsko politično vodstvo je po smrti Ibrahima

Rugove in dobrim sodelovanjem z mednarodno skupnostjo prikazalo visoko stopnjo

politične zrelosti, zaskrbljujoče pa je, da ni razkrilo nobenega načrta kako bi srbsko

manjšinsko skupnost integrirala v kosovsko družbo.

Vzpostavitev kosovske neodvisnosti lahko ima pomembne mednarodne razsežnosti,

predvsem zaradi geografskega položaja in številnih manjšinskih skupnostih v sosednjih

državah. Za zagotavljanje etničnega miru na Balkanu mora novo ustanovljena kosovska

država spoštovati sledeča načela: (1) Nedotakljivost meja sosednjih držav; (2) Prijateljski

odnosi s sosednjimi državami in sodelovanje v regiji pri evroatlantskih povezavah; (3)

Prepovedano ozemeljsko združevanje in povezovanje z Makedonijo, Albanijo ali katerim

koli drugim ozemljem sosednjih držav, ki je poseljeno z albanskim prebivalstvom; (4)

Prepovedano podpiranje odcepitvenih gibanj v sosednjih državah; (5) Zaveza k dolžnosti

varovanja svojih manjšin in nevmešavanje v manjšinsko politiko sosednjih držav

Najbolj občutljivo področje predstavlja Makedonija, saj Albanci zaradi izkazanih

odcepitvenih teženj in svoje številčnosti lahko ogrozijo ozemeljsko celovitost

Makedonije. Mogoče celo ne takoj, ampak v prihodnjih letih, saj njihov delež v

prebivalstvu ves čas strmo narašča. Stabilnost odnosov med Albanci in Makedonci v tej

državi je bila vedno odvisna od dogodkov v sosednjem Kosovu, zato bi lahko prišlo tudi

do kakšnih zapletov in najpomembneje je, da situacija na Kosovu ostane stabilna.

Albanci so z Ohridskim sporazumom potrdili ozemeljsko celovitost Makedonije, a ves

čas se pojavljajo ekstremistične skupine, ki dogovor iz Ohrida zavračajo, delež

albanskega prebivalstva pa tudi vztrajno narašča. Vendar je situacija v Makedoniji

potencialno najbolj nestabilna z vzdrževanjem statusa quo, zato v kratkem ne moremo

pričakovati kakšnega bistvenega vpliva, ki bi ga kosovska neodvisnost na Makedonijo

lahko imela, lahko pa bi celo imela pozitivne učinke na makedonsko gospodarstvo in bi s

tem dobro vplivala na regijo.

Po drugi strani je Albanija sicer zelo povezana z dogodki na Kosovu, ampak tudi zelo

poslušna in predvidljiva, saj igra po 'pravilih' mednarodne skupnosti in je ves čas v svoji

prizadevnosti za priznanje neodvisnosti Kosova zelo konstruktivna. Tukaj večjih zapletov

ni pričakovati, čeprav se v Albaniji vsake toliko časa pojavijo nacionalistične ideje o

združevanju vseh ozemelj, na katerih živijo Albanci. Pričakovati je, da bo Albanija v

83

primeru neodvisnosti Kosova docela spoštovala mednarodnopravne norme, saj se

prvenstveno zavzema za ozemeljsko celovito in neodvisno kosovsko državo. K večjemu

zagotovilu, da se Kosovo ne bi moglo priključiti Albaniji, bi pripomoglo, če bi s

kosovsko ustavo to izrecno prepovedali. Menim, da tudi v Črni gori neodvisnost Kosova

posebnih posledic ne bo imela, saj je albanska manjšina tam premajhna, da bi lahko

odločujoče vplivala na dogajanje, pa tudi njen položaj je zgledno urejen in ne predstavlja

destabilizacijskega elementa. Za zelo nepredvidljivo pa se lahko izkaže situacija v sami

Srbiji, kjer bi lahko po vzpostavitvi neodvisnosti prišlo do vsesplošnega nezadovoljstva,

ki ima lahko v kombinaciji s slabim gospodarskim položajem tudi nepričakovane

regionalne razsežnosti. V celem procesu je vsekakor pomembno, da ostane Srbija

stabilna, saj je pomembna država v regiji in če bi se v njej na oblast ponovno povzpele

radikalne sile, bi lahko ves čas predstavljala vir nestabilnosti na Balkanu. Ker tudi na

jugu Srbije živi albanska manjšina, ki je že razglasila odcepitvene težnje, je tam mogoče

pričakovati etnične nemire, a ti za stabilnost v regiji niso bistvenega pomena, medtem ko

situacija v sami Srbiji je. V navezi s situacijo v Srbiji je mogoče nestabilnosti pričakovati

tudi v BiH, kjer bi lahko Srbi zahtevali neodvisnost Republike Srbske, kar bi lahko

ustavilo in zamrznilo napredek BiH, ki je bil storjen po Daytonskem sporazumu, to pa bi

lahko bil ponovni vir nestabilnosti v regiji.

Menim, da bi vzpostavitev kosovske neodvisnosti z določenimi ustavnimi zagotovili

pomenila pomiritev za regijo in ji dala novega zagona na gospodarskem področju, hkrati

pa bi se zaključila negotovost, ki celotno regijo upočasnjuje pri približevanju EU. Od leta

1999 Pakt stabilnosti za jugovzhodno Evropo spodbuja mir, demokracijo, spoštovanje

človekovih pravic in gospodarski napredek v celotni regiji. Celotna regija se premika v

smeri EU, čeprav morda nekoliko počasi. Menim tudi, da Kosovo neizogibno stopa po

poti neodvisnosti, končna postaja pa je le vprašanje časa. V tem trenutku bi bila odločitev

za neodvisnost Kosova lahko potencialno prehitra in destabilizacijska, a vseeno boljša,

kot da status quo ostaja dolgoročno vir novih etničnih trenj. Za regijo ostaja

najpomembneje, da ostaja poudarek vlad omenjenih držav integracija v EU in tudi

zavedanje, da obstaja določena cena za dolgoročno stabilnost v regiji, ki je nižja kot ta, da

se status quo na Kosovu vleče v nedogled. Vsekakor pa bi imela vzpostavitev

neodvisnega Kosova ugodnejše posledice v regiji kot bi jih imela delitev Kosova, kar bi

84

dalo mnogim ekstremističnim silam v različnih državah povod za nemire in zahteve po

nadaljnjih spremembah meja.

85

6. VIRI 6.1 Sekundarni viri Abramowitz, Morton (2004): Going Backward in the Balkans. Dostopno na http://www.crisisgroup.org/home/index.cfm?id=2548&l=1 (3. marec 2006). Ačimović, Ljubivoje (2001) Svet i jugoslovanska kriza. Beograd: Helsinški odbor za ljudska prava u Srbiji. Aliu, Abdulla (2004) The status of Kosovo and the stability of Macedonia. V Symposium on the Final status of Kosovo, Chicago-Kent College of Law. Dostopno na: http://operationkosovo.kentlaw.edu/symposium/aliu-chicago_english%20(Aliu).htm (23. marec 2006). Antić, Oliver (1999) Kosovar Independence: Muenzel’s Biased Pro-Greater Albania Approach. V JURIST: The Law Professors' Network. Dostopno na: http://jurist.law.pitt.edu/antic.htm (2. januar 2007). Avramovic, Sima (1999) History of the Kosovo problem. JURIST: The Law Professors' Network. Dostopno na: http://jurist.law.pitt.edu/acad-com.htm#Avramovik (1. marec 2006). Bajraktari, Yll, Christina Parajon (2006) The Future of Kosovo’s Security Sector. United States Institute of Peace. Dostopno na: http://www.usip.org/pubs/usipeace_briefings/2006/1213_security_sector_kosovo.html (13. januar 2007). Baehr, Peter R. (1999) Human Rights. Universality in Practice. London: Macmillan Press Ltd. Batt, Judy (2005a) The Question of Serbia. V Chaillot Paper No. 81. EU Institute for Security Studies. Dostopno na: http://www.iss-eu.org/chaillot/chai81.pdf (15. marec 2006). Batt, Judy (2005b) Towards Kosovo ‘Final Status’- The Regional Dimension. V EU Institute for Security Studies. Dostopno na: http://www.iss-eu.org/activ/content/rep05-10.pdf (12. marec 2006). Belloni, Roberto (2004) The Albanian Community in Kosovo. V Karl Cordell, Stefan Wolff (ur.) The Ethnopolitical Encyclopaedia of Europe, 474-85. Hampshire, New York: Palgrave Macmillan. Bernhardt, Rudolph (1981) Federalism and Autonomy. V Yoram Dinstein (ur.) Models of Autonomy, 23–31. New Brunswick in London: Tel Aviv University Press.

86

Bilanžić, Dušan (1986) Zgodovina socialističke federativne republike Jugoslavije. Ljubljana: Školska knjiga. Blagojević, Marina (1996) Iseljavanje sa Kosova. V Nebojša Popov (ur.) Srpska strana rata, 232–67. Beograd: Republika. Caplan, Richard (1998) International Diplomacy and the Crisis in Kosovo. International Affairs 74(4). (745–61). Collier, Paul (1999) Doing Well Out of War. The World Bank. Dostopno na: http://www.worldbank.org/research/conflict/papers/econagendas.pdf (13. maj 2006). DELO.si (2007) Brez uspeha na Dunaju. 1. marec. Dostopno na: http://www.delo.si/article.print.php?ID=194607 (1. marec 2007). Derens, Jean-Arnault (2007) Velike sile v kosovski pasti. LE MONDE diplomatique, marec. Deveak, Silvo (1999) Pravica do različnosti: Pravno varstvo manjšin v Evropi. Maribor: ISCOMET – Inštitut za etnične in regionalne študije. Diaz, Javier Leon (2002) Minority rights. Dostopno na: http://www.javier-leon-diaz.com/docs/Minority_Status1.htm (3. marec 2007). Goodwin, Morag (2007) What Future for Kosovo. V German Law Journal 8 (1). Dostopno na: http://www.germanlawjournal.com/pdf/Vol08No01/PDF_Vol_08_No_01_1-20_SI_Goodwin.pdf (10. februar 2007). Grgič, Borut (2007) Po Marttiju Ahtisaariju Kosovo potrebuje Georgea Busha. Delo, 3. februar. Gurr, Ted Robert (2000) Ethnic Warfare on the Wane. Foreign Affairs, maj/junij. Dostopno na: http://www.foreignaffairs.org/20000501faessay44/ted-robert-gurr/ethnic-warfare-on-the-wane.html (13. marec 2006). Gurr, Ted Robert, Barbara Harff (2004) Etnic Conflict in World Politics. Colorado, Oxford: Westview Press. Hannum, Hurst in Lilich, Richard B. (1981) The concept of Autonomy in International Law. V Yoram Dinstein (ur.) Models of Autonomy, 215–54. New Brunswick in London: Tel Aviv University Press. Hasani, Enver (2005) Self-Determination under the Terms of the 2002 Union Agreement between Serbia and Montenegro; tracing the Origins of Kosovo's Self-Determination. V

87

Chicago-Kent Law Review Vol. 80 (2005) No. 1, 305–29. Dostopno na: http://lawreview.kentlaw.edu/articles/80-1/Hasani%20PDF3.pdf (20. februar 2006). Hauge, Wenche in Tanja Ellingsen (1998) Beyond Environmental Scarcity: Casual Pathways to Conlict. V Journal of Peace Research 35(3), 299–317. Hendrickson, Ryan C. (2002) NATO’s Secrtetary General Javier Solana and the Kosovo Crisis. V Journal OF International Relations AND Development 5(September 2002)3, 240–257. Horvat, Branko (1988) Kosovsko pitanje. Zagreb: Globus. Horvat, Branko (1989) Prispevek za diskusijo. V Slavko Gaber in Tonči Kuzmanić (ur.). Zbornik Kosovo – Srbija – Jugoslavija, 153–5 in 159–61. Ljubljana: Krt, Knjižnica revolucionarne teorija, Univerzitetna konferenca ZSMS. Horowitz, Donald L. (2000) Ethnic Groups in Conflict. Berkley, Los Angeles, London: University of California Press. Human Rights Watch (2001) Report 17: Abuses After June 12,1999. Dostopno na: http://www.hrw.org/reports/2001/kosovo/undword2c.html (5. marec 2006). Imami, Petrit (2000) Srbi I Albanci kroz vekove. Beograd: K. V. S.. Inić, Slobodan (1999) Samoopredeljenje Kosova – za I protiv. V Seška Stanojlović (ur.) Srpsko-albanski dijalog (21.–22.novembar 1998) 50–6. Beograd: Helsinški odbor za ljudska prava u Srbiji. International Commission on the Balkans (2005) The Balkans in Europe's Future. Sofia: Secretariat Centre for Liberal Studies. International Crisis Group (2005) Kosovo: Toward Final Status. Europe Report No. 161. Dostopno na: http://www.crisisgroup.org/home/index.cfm?1=1&id=3226 (15. maj 2005). Jaggers, Keith; Ted Robert Gurr (1995) Tracking Democracy's Third Wave with the Polity III Data. V Journal of Peace Research 32(4), 469–82. Janjić, Dušan (1994) Nacionalni identitet, pokret i nacionalizam Srba I Albanaca, Sukob ili dijalog: Srpsko-albanski odnosi i integracija Balkana (zbornik radova), 29–66. Subotica. Judah, Tim (1997) The Serbs. History, Myth and the Destruction of Yugoslavia. New Haven in London: Yale University press. Judah, Tim (2000) Kosovo: War and Revenge. New Haven in London: Yale University press.

88

Kreft, Lev (1989) Kosovo je problem. V Slavko Gaber in Tonči Kuzmanić (ur.). Zbornik Kosovo – Srbija – Jugoslavija, 153–5 in 193–7. Ljubljana: Krt, Knjižnica revolucionarne teorija, Univerzitetna konferenca ZSMS. Kristan, Ivan (1982) Ustavnopravni položaj autonomnih pokrajina u SFRJ. V Ralević Zorica (ur.) Nacionalno pitanje i socijalizam (Zbornik radova), str. 483–518. Beograd: Izdavačka radna organizacija Rad. Kristan, Ivan (1990) Pravica do samoodločbe. Ljubljana: Zbornik pravnih razprav Pravne fakultete v Ljubljani. Kuçi, Hajredin (2005) Independence of Kosova: A Stabilizing or Destebilizing Factor in the Balkans? Houston: Jalifat Group. Kumbaro, Dajena (2001) The Kosovo Crisis in an International Law Perspective: Self-Determination, Territorial Integrity and the Nato Intervention. Dostopno na: http://www.nato.int/acad/fellow/99-01/kumbaro.pdf (11. maj 2006). Kupchan, Charles A. (2005) Independence for Kosovo. V Foreign Affairs, November/December. Dostopno na: http://www.foreignaffairs.org/20051101facomment84603/charles-a-kupchan/independence-for-kosovo.html (15. marec 2006). Kymlicka, Will (1999) Multicultural citizenship: a liberal theory of minority rights. Oxford: Clarendon. Lindgren, Karin (1991) Major armed conflicts in 1990. V SIPRI Stockholm International Peace Research Institute – Yearbook 1991: World Armaments and Disarmament. New York: Oxford University Press. Lukić, Reneo, Allen Lynch (1996) Europe from the Balkans to the Urals. The disintegration of Yugoslavia and the Soviet Union. Oxford: Oxford University Press. Lutovac, Zoran (1998a) Ustavno-pravni stataus Kosova i Metohije. Ustavno-pravni status Kosova (Materijal sa okruglog stola organizovanog 24. juna 1998), 35–42. Beograd: Juguslovensko udruženje za ustavno pravo. Lutovac, Zoran (1998a) Ustavno-pravni status Kosova I Metohije. Ustavno-pravni status Kosova. (Materijal sa okruglog stola organizovanog 24. Juna 1998), 35–42. Beograd: Jugoslovensko udruženje za ustavno pravo. Lutovac, Zoran (1998b) The right to self-determination: The collapse of the SFR of Yugoslavia and the status of Kosovo. V Massnahmen zur internationalen Frieden-sicherung, 225–39. Erich Reiter (Hg.), Gradec, Dunaj in Köln: Styria.

89

Lyon, Alynna (2002) International Influences on the Mobilisation of Violence in Kosovo and Macedonia. V Journal OF International Relations AND Development 5(September 2002)3. 275–94. Magaš, Branka (1993) The Destruction of Yugoslavia: tracking the break-up 1980–92. London in New York: Verso. Malcolm, Noel (1998) Kosovo: a short history. London: Macmillan. Maliqi, Shkëlzen (1989) Kosovo kao katalizator jugoslovenske krize. V Slavko Gaber in Tonči Kuzmanić (ur.) Zbornik Kosovo – Srbija – Jugoslavija, 69–80. Ljubljana: Krt, Knjižnica revolucionarne teorije, Univerzitetna konferenca ZSMS. Marusich-Blancarte, Paola (2005) Kosovo juridical status: critical analysis to three claims to independence. Occasional Short Paper No. 2. Ljubljana: Institut for Strategic Studies. Dostopno na: http://www.iss-lj.si/pdf_published/Kosovo-Juridical-Status.pdf (18. oktober 2005). Mednarodna krizna skupina (International crisis group) (2005) Kosovo: Toward Final Status; http://www.crisisgroup.org/home/index.cfm?id=3226&l=1 (6. julij. 2006). Muenzel, Frank (1999) What does Public International Law have to say about Kosovo Independence?. Hamburg: Max-Planck-Institut für Ausländisches und Internationales Privatrescht. Dostopno na: http://jurist.law.pitt.edu/simop.htm (17. november 2005). NATO Individual Fellowship. Final Report (1999) Ethnic Nationalism and Regional Security in Southeast Europe. A Multidimensional Perspective. Dostopno na: http://www.nato.int/acad/fellow/97-99/popa.pdf#search=%22perry%20m.%20duncan%20macedonia%20and%20its%20neighbors%22 (17. marec 2006). NATO (1999) Nato’s role in Kosovo. Historical Overiview. Dostopno na: http://www.nato.int/kosovo/history.htm (6. november 2006). Nikolić, Pavle (1994) Ustavno pravo (Treće izmenjeno izdanje). Beograd: Novinsko-izdavačka ustanova Službeni list SRJ. Ortakovski, Vladimir (2004) Minorities in the Balkans. Ardsley (NY) : Transnational Publishers OVSE (2007) OSCE advisory teams help promote human rights in Kosovo’s ministries. Dostopno na: http://www.osce.org/kosovo/item_1_23736.html?print=1 (22. junij 2007). Pavlaković, Vjeran, Sabrina Petra Ramet (2004) Albanian and Serb rivalry in Kosovo: realist and universalist perspectives on sovereignty. V Bahceli, Tozun, Barry Bartmann,

90

Henry Srebrnik (ur.) De facto states. The quest for sovereignty, 52–101. London, New York: Rutledge. Pešić, Vesna (1996) Rat za nacionalne države. V Nebojša Popov (ur.) Srpska strana rata, 3–60. Beograd: Republika. Pfetsch, Frank R. (1991) Internationale und nationale Konflikte nach dem Zweiten Weltkrieg. V Politische Viertelyahreschrift, 32. Jahrgang, št. 2, 258–85. Opladen: Westdeutscher Verlag. Petrič, Ernest (1984) Pravica do samoodločbe. Maribor: Založba obzorja. Petritsch, Wolfgang, Karl Kaser, Robert Pichler (1999) Kosovo/Kosova: Mythen, Daten, Fakten. Celovec: Wieser. Pirjevec, Jože (2003) Jugoslovanske vojne 1991–2001. Ljubljana: Cankarjeva založba. Polzer Srienz, Mirjam (2000) Reprezentacija in participacija etničnih skupin v zakonodajnih organih. Razprave in gradivo, št. 36–7, 227–54. Potočnik, Peter (2007) Kompromis, ki ni pogodu ne Beogradu ne Prištini. Delo, 3. februar. Poulton, Hugh (1994) The Balkans: minorities and states in conflict. London: Minority Rights Publications. Rašidagić, Ešref-Kenan (2002) Conflict Resolution Theories in Practice: Cases of Bosnia and Lebanon Examined. Sarajevo: Rabic. Regehr, Ernie (1999) The 1998 Armed Conflicts Report. V The Ploughshares Monitor. Dostopen na: http://www.ploughshares.ca/libraries/monitor/monm99b.html (20. oktober 2006). Repe, Božo (1998) Sodobna zgodovina: zgodovina za 4. letnik gimnazij. Ljubljana: Modrijan. Rudintsky, Vladimir (1996) Self-Determination in the Modern World: Conceptual Development and Practical Application. V Mortimer Sellers (ur.) The New World Order. Sovereignty, Human Rights and the Self-Determination of Peoples, 71–90. Oxford in Washington: Berg. Sadiku, Nehat (2007) V gospodarski in politični brezperspektivnosti. Sobotna priloga, 3. februar. Salaćanin, Stanislav (2006) Avtonomija kot možni način odpravljanja etničnih napetosti: Primer avtonomije Kosova in Metohija. Diplomsko delo. Ljubljana: FDV.

91

Salla, Michael (1995) Kosovo, Non-violence and the Break-up of Yugoslavia. V Security Dialogue, 26(4), 427–38. Schook, Steven (2007) Nismo več rešitev, ampak problem. General Steven Schook, UNMIK, o spremembi statusa Kosova. Intervju. Dnevnikov objektiv, 3. februar. Serwer, Daniel, Yll Bajraktari (2006) Special report. Kosovo Ethnic Nationalism at Its Territorial Worst. United States Institute of Peace. Dostopno na: http://www.usip.org/pubs/specialreports/sr172.pdf (17. december 2006). Shehadi, Kamal S. (1993) Ethnic Self-determination and the Break-up of States. V Adelphi Paper 283. UK: International Institute for Security Studies. Simpson, Gerry J. (1996) The Diffusion of Sovereignty: Self-Determination in the Post-Colonial Age. V Mortimer Sellers (ur.) The Hew World Order. Sovereignty, Human Rights, and the Self-Determination of Peoples, 35–69. Oxford in Washington: Berg. Smith, Dan (2001) Trends and Causes of Armed Conflict. Berghof Research Center for Constructive Conflict Management. Dostopno na: http://www.berghofhandbook.net/uploads/download/smith_handbook.pdf (1. marec 2005). Smith, Dan (1997) The State of War and Peace Atlas. New York: Penguin Books. Sowards, Steven W (1996) Twenty-Five Lectures on Modern Balkan History (The Balkans in the Age of Nationalism). Dostopno na: http://www.lib.msu.edu/sowards/balkan/lect13.htm (12. november 2004). Stanič, Janez, ur. (1984) Albanci. Ljubljana: Cankarjeva založba. Stanojlović Seška (1998) Kosovo: pravo i politika. Kosovo u normativnim aktima pre i posle 1974 godine. Beograd: Helsinki Committee for human rights in Serbia. Šterk, Tanja (2002) Primerjalna analiza etničnih konfliktov: Primer Čečenije in Kosova. Ljubljana: FDV. Diplomsko delo. Troebst, Stefan (1999) The Kosovo conflict. V SIPRI – Stockholm International Peace Research Institute – Yearbook 1999: armamaents, disarmaments and international security. New York: Oxford University Press. van Walt van Praag, Michael (1998) UNESCO Division of Human Rights Democracy and Peace. The Implementation of the Right to Self-Determination as a Contribution to Conflict Prevention. Report of the international conference of experts. Dostopno na: http://www.unpo.org/downloads/THE%20IMPLEMENTATION%20OF%20THE%20RIGHT%20TO%20SELF.pdf (13. junij 2006).

92

Vasilijević, A. Vladan (1994) Kosovo: Ostvarivanje i zaštita prava čoveka, Sukob ili dijalog: Srpsko-albanski odnosi i integracija Balkana (zbornik radova), 66–100. Subotica: Otvoreni univerzitet, Evropski centar za rešavanje konflikata. Vlahović, Miodrag (2005) The Republic of Montenegro. The Ministry of Foreign Affairs. Interview of H.E. Mr. Miodrag Vlahovic, Minister of Foreign Affairs of the Republic of Montenegro, to daily ‘Danas’. Dostopno na: http://www.vlada.cg.yu/eng/mininos/vijesti.php?akcija=vijesti&id=7071 (5. marec 2006). Voje, Ignacij (1994) Nemirni Balkan. Zgodovinski pregled od 6. do 18. stoletja. Ljubljana: DZS. Vukadinović, Đorđe (2007) Srbska kosovska razpotja. Dnevnikov Objektiv. Str22., 3.februar. Vukadinović, Radovan (2002) Varnost v jugovzhodni Evropi. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Zajmi, Gazmend (1994) Potpiskivanje albanskog pitanja kao factor degradiranja i raspadanja Jugoslavije. Sukob ili dijalog: Srpsko-albanski odnosi i integracija Balkana (zbornik radova), 176–87. Subotica: Otvoreni univerzitet, Evropski centar za rešavanje konflikata. Žagar, Mitja (2001) Kako bi lahko razklenili začaran krog? (2) Posredovanje, mediacija ter usposabljanje ze preprečevanje in razreševanje etničnih konfliktov. Razprave in gradiva, št. 38/39. Ljubljana. Yannis, Alexandros (2002) The Creation and Politics of International Protectorates in the Balkans: Bridges Over Troubled Waters. V Journal OF International Relations AND Development 5(September 2002)3. 258–74.

93

6.2 Primarni viri Akcijski načrt za evropsko partnerstvo (European Partnership Action Plan, 9. 8. 2006. Dostopno na: http://www.unmikonline.org/eu/docs/EPAP_9_August_2006_eng.pdf (3. januar 2007). Amandmani IX – XLIX iz 1989. godine na Ustav SRS iz 1974. godine. V Kosovo: Pravo i politika (Kosovo u normativnim aktima pre i posle 1974. godine), 48–54. Beograd: Helsinški odbor za ljudska prava u Srbiji 1998 Avstrijska državna pogodba (Österreichischer Staatsvertrag), sprejeta 15. 5. 1955, ratificirana 27. 7. 1955. V Bundesgesetzblatt Nr. 152/1955. Deklaracija o načelih mednarodnega prava o prijateljskih odnosih in sodelovanju med državami v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov (Declaration on Principles of International Law Concerning Friendly Relations and Co-operation Among States in Accordance with the Charter of the United Nations; Resolucija GS ZN 2625 (XXV), sprejeta 24. oktobra 1970). Dostopno na: http://www.hku.edu/law/conlawhk/conlaw/outline/Outline4/2625.htm (3. februar 2007). Deklaracija Drugega zasedanja Antifašističnega sveta narodne osvoboditve (Deklaracija Drugog zasjedanja Antifašističkog vijeća narodnog oslobodjenja Jugoslavije, 29. 11. 1943). Dostopna na: http://komunist.free.fr/dokumenta/avnoj_deklaracija.html (5. april 2006). Deklaracija sedmih načel (Declaration on Principles of International Law Concerning Friendly Relations and Co-operation Among States in Accordance with the Charter of the United Nations; Resolucija Generalne skupščine Organizacije združenih narodov 2625 (XXV), sprejeta 24. oktobra 1970). Dostopen na: http://www.hku.edu/law/conlawhk/conlaw/outline/Outline4/2625.htm (19. marec 2006). Dodatni protokol k priporočilu Sveta Evrope o pravicah narodnih manjšin 1201 (Recommendation 1201 on an additional protocol on the rights of national minorities to the European Convention on Human Rights; sprejet 5. februarja1992). Dostopen na: http://assembly.coe.int/Documents/AdoptedText/ta93/EREC1201.HTM (18. april 2006). Helsinška sklepna listina (Helsinki Final Act, 1. 8. 1975). Dostopna na: http://www.osce.org/docs/english/1990-1999/summits/helfa75e.htm (5. julij 2006). Izjava predsednika Varnostnega sveta, z dne 24. oktobra 2005 (S/PRST/2005/51). Dostopna na: http://www.unosek.org/docref/s-prst-2005-51%20-%2024-10-2005%20-%20launch%20of%20the%20Status%20discussions%20in%20kosovo.pdf (11. junij 2006).

94

Komisija za človekove pravice Ekonomskega in socialnega sveta (ECOSOC Commission on Human Rights): Situation on Human Rights in the Territoty of the Former Yugoslavia. Special Report on Minorities (E/CN.4/1997/8), 25. 10. 1996. Dostopno na: http://www.hri.ca/fortherecord1997/documentation/commission/e-cn4-1997-8.htm (5. junij 2006). Konvencija iz Montevidea o pravicah in dolžnostih držav (Montevideo Convention on the Rights and Duties of States), sprejeta 26. 12. 1933. Dostopna na: http://www.molossia.org/montevideo.html (28. marec 2007) Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (International Covenant on Civil and Political Rights; Resolucija Generalne skupščine 2200A (XXI), 16. 12. 1966, velja od 23. 3. 1976). Dostopen na: http://www.unhchr.ch/html/menu3/b/a_ccpr.htm (26.november 2006). Načrt implementacije standardov za Kosovo (Kosovo Standards Implementation Plan- KSIP). Dostopen na: http://www.unmikonline.org/pub/misc/ksip_eng.pdf (2. april 2006). Okvirna konvencija za zaščito narodnih manjšin (Framework Convention on National Minorities, Svet Evrope, (ETS no. 157), sprejeta 1. februarja 1995. Dostopna na: http://conventions.coe.int/treaty/en/Treaties/Html/157.htm (13. april 2006). Pogodba med glavnimi zavezniškimi in pridruženimi silami in državo Srbov, Hrvatov in Slovencev (1919). Dostopna v: Komac, Miran (ur.), Dean Zagorac (ur.) (2002) Varstvo manjšin: uvodna pojasnila in dokumenti. Ljubljana: Amnesty International Slovenije, Inštitut za narodnostna vprašanja. Poročilo Generalnega sekretarja o UNMIK-u (Report of the Secretary-General on the United Nations Interim Administration Mission in Kosovo), podano Varnostnemu svetu ZN, 25. 1. 2006 (S/2006/45). Dostopno na: http://daccessdds.un.org/doc/UNDOC/GEN/N06/212/91/PDF/N0621291.pdf?OpenElement (12. marec 2007). Poročilo Generalnega sekretarja o UNMIK-u (Report of the Secretary-General on the United Nations Interim Administration Mission in Kosovo), podano Varnostnemu svetu ZN, 20. 11. 2006 (S/2006/906). Dostopno na: http://daccessdds.un.org/doc/UNDOC/GEN/N06/616/70/PDF/N0661670.pdf?OpenElement (12. marec 2007). Poročilo Generalnega sekretarja o UNIMK-u (Report of the Secretary-General on the United Nations Interim Administration Mission in Kosovo), podano Varnostnemu svetu ZN, 1. 9. 2006 (S/2006/707). Dostopno na : http://daccessdds.un.org/doc/UNDOC/GEN/N06/483/51/PDF/N0648351.pdf?OpenElement (15. december 2006).

95

Poročilo Mednarodne krizne skupine (International crisis group Report), januar 2005. Dostopno na: http://www.crisisgroup.org/home/index.cfm?id=3226&l=1 (6. julij 2006). Resolucija Varnostnega sveta ZN 1160 (S/RES/1160), sprejeta 31. marca 1998. Dostopna na: http://www.u n.org/peace/kosovo/98sc1160.htm (3.april 2006). Resolucija Varnostnega sveta ZN (S/RES/1199), sprejeta 23. septembra 1998. Dostopna na: http://www.un.org/peace/kosovo/98sc1199.htm (2. februar 2006). Resolucija Varnostnega sveta ZN 1244 (S/RES/1244), sprejeta 10. junija 1999. Dostopna na: http://www.unmikonline.org/misc/N9917289.pdf (2. februar 2006). Srečanje Varnostnega sveta (5289. srečanje), z dne 24. oktobra 2005 (S/PV.5289). Dostopno na: http://www.unosek.org/docref/S-pv5289%20verbatim%20UNCS%2024-10-2005.pdf (12. junij 2006) Standardi za Kosovo (Standards for Kosovo). Dostopni na: http://www.unmikonline.org/standards/priorities.htm (2. oktober 2006). UNDP (2006) Early Warning Report Kosovo. Report 13. Dostopen na: http://www.kosovo.undp.org/repository/docs/undp-ewr-final15.08.2006.pdf (11. januar 2007). UNHCR (1998) Kosovo Albanian Refugees and Asylum Seekers in Europe During 1998: A Statistical Overview. Dostopno na: http://www.unhcr.org/cgi-bin/texis/vtx/home/opendoc.pdf?tbl=SUBSITES&id=3c6cf3274 (3. oktober 2006). UNMIK Regulation No.2000/1 (UNMIK/REG/2000/1), sprejet 14. januarja 2000. Dostopno na: http://www.unmikonline.org/regulations/2000/re2000_01.htm (4. avgust 2006). UNMIK Regulation No.2001/9 (UNMIK/REG/2001/9), sprejet 15. maja 2001. Dostopno na: http://www.unmikonline.org/regulations/2001/reg09-01.htm (4. avgust 2006). UNOSEK: Vodilnih deset načel Skupine za stike pri vzpostavitvi statusa Kosova, objavljenih 7. oktobra 2005. Dostopni na: http://www.unosek.org/docref/Contact%20Group%20%20Ten%20Guiding%20principles%20for%20Ahtisaari.pdf (14. marec 2006). UNOSEK: Celostni predlog za dogovor o statusu Kosova (S/2007/168/Add.1), z dne 26. marec 2007 (Comprehensive Proposal for the Kosovo Status Settlement). Dostopen na: http://www.unosek.org/docref/Comprehensive_proposal-english.pdf (1. april 2007). Ustanovna listina Združenih narodov (Charter of the United Nations). Dostopna na: http://www.un.org/aboutun/charter/ (11. februar 2007).

96

Ustava FLRJ (Ustav FNRJ), razglašena 3. januarja 1946. Beograd: Službeni list FNRJ, br. 10/46. Ustava zvezne republike Jugoslavije (Ustav Savezne Republike Jugoslavije) V Službeni list Savezne republike Jugoslavije št.1, 27. 4. 1992. Ustava Republike Srbije (Ustav Republike Srbije) iz leta 1990. V Kosovo: Pravo i politika (Kosovo u normativnim aktima pre i posle 1974. godine), 78–86. Beograd: Helsinški odbor za ljudska prava u Srbiji 1998 Ustava Republike Srbije (Ustav Republike Srbije) iz leta 2006, potrjena na referendumu 30. oktobra 2006. Dostopna na: http://www.parlament.sr.gov.yu/content/lat/akta/ustav/ustav_ceo.asp (1. februar 2007). Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije, razglasil jo je Zbor narodov Zvezne skupščine SFRJ z ustavnim odlokom na seji 21. februarja 1974. Dostopna na: http://sl.wikisource.org/wiki/Ustava_Socialisti%C4%8Dne_federativne_republike_Jugoslavije_%281974%29 (3. marec 2006). Ustavni okvir za začasno samoupravo (Constitutional Framework for Provisional Self-Government; UNMIK/REG/2001/9, sprejet 15. maja 2001). Dostopen na: http://www.unmikonline.org/constframework.htm (3. marec 2007). Vojaško tehnični sporazum (Military Technical Agreement; podpisan med Kforjem in vladama Federativne republike Jugoslavije in Republike Srbije 9. junija 1999). Dostopen na: http://www.nato.int/kosovo/docu/a990609a.htm (17. avgust 2006). Začasni sporazum o miru in samoupravi na Kosovu (Interim Agreement for Peace and Self-Government in Kosovo), sprejet v Rambouilletu 23. februarja 1999 (U.N. Doc. S/1999/648). Dostopen na: http://216.119.99.79/Portals/0/Documents/Interim_Agreement_kosovo.pdf (1. februar 2006).