univerza v mariboru - connecting repositories · viktimologija je nedvomno zelo perspektivna veda,...
TRANSCRIPT
Univerza v Mariboru
Fakulteta za varnostne vede
DIPLOMSKO DELO
Anketa o viktimizaciji v Sloveniji 2008
Patricija Pavlovič
September, 2010 Mentor: doc. dr. Miran Mitar
ZAHVALA
Zahvaljujem se vsem, ki ste mi pomagali
pri uresničitvi enega od mojih pomembnih ciljev
in mi na tej poti stali ob strani.
Kazalo
1 Uvod ................................................................................................................................. 1
2 Teoretska izhodišča, pojmi in metode........................................................................... 3
2.1 Viktimologija ............................................................................................................. 3
2.2 Viktimizacijske študije ............................................................................................... 4
2.3 Temno polje kriminalitete ......................................................................................... 5
3 Oris razvoja anket o viktimizaciji ................................................................................. 6
3.1 NCVS – National crime victimization survey – Nacionalna viktimizacijska študija 7
3.2 BCS - British crime survey – Anketa o viktimizaciji Velika Britanija ...................... 8
3.3 ICVS – International crime victimization surveys – Mednarodna anketa o žrtvah
kriminala ................................................................................................................ 10
4 Prednosti in pomanjkljivosti anket o viktimizaciji .................................................... 11
4.1 Pomanjkljivosti uradnih podatkov .......................................................................... 11
4.2 Pomanjkljivosti anket o viktimizaciji ...................................................................... 11
4.2.1 Omejeno zajemanje področja zajetih kaznivih dejanj ..................................... 12
4.2.2 Konceptualni problemi .................................................................................... 12
4.2.3 Metodološki problemi ..................................................................................... 13
4.2.4 Tehnični in postopkovni problemi .................................................................. 14
4.3 Prednosti anket o viktimizaciji ................................................................................ 15
5 Ankete o viktimizaciji v Sloveniji ................................................................................ 17
5.1 Analiza statističnih podatkov o žrtvah in oškodovancih ......................................... 18
5.2 Mednarodna anketa o viktimizaciji: Ljubljana 1992 .............................................. 22
5.3 Mednarodna anketa o kriminaliteti oz. viktimizaciji Slovenija (Ljubljana) 1997 .. 22
5.4 Viktimizacijska študija 2001 ................................................................................... 23
5.5 Pilotna anketa o žrtvah kriminala 2009 ................................................................. 23
6 Trendi kriminala v Sloveniji po podatkih iz anket o viktimizaciji .......................... 25
6.1 Osebna tatvina ........................................................................................................ 25
6.2 Tatvina vozila, mopeda, skuterja ............................................................................ 26
6.3 Tatvina iz/z vozila ................................................................................................... 27
6.4 Vandalski napad na vozilo ...................................................................................... 28
6.5 Tatvina kolesa ......................................................................................................... 29
6.6 Vlom v dom ............................................................................................................. 30
6.7 Rop .......................................................................................................................... 31
7 Evropska unija in viktimizacijske študije .................................................................. 33
8 Sklepi ............................................................................................................................. 34
8 Viri in literatura ........................................................................................................... 37
Povzetek
V okviru diplomskega dela sem opisala definicije pojmov, ki opredeljujejo ankete o
viktimizaciji; to so viktimologija, ankete o viktimizaciji in temno polje kriminalitete.
Raziskala sem, katere ankete o viktimizaciji so najbolj znane ter opisala tri največji ankete
o viktimizaciji na svetu, to so ankete o viktimizaciji Zdruţenih drţav Amerike (NCVS),
ankete o viktimizaciji Velike Britanije (BCS) in Mednarodne ankete o ţrtvah kriminala
(ICVS).
Namen teh študij je zbirati podatke o ţrtvah kaznivih dejanj, trendih in obsegu kriminalitete
ter posledicah kriminalitete. Raziskave in policijske evidence se dopolnjujejo in skupaj
omogočijo boljši vpogled. Študije so podatke zbrala na naključnih vzorcih drţavljanov in
gospodinjstev. Pregledne študije prikazujejo predvsem kazniva dejanja zoper premoţenje in
kazniva dejanja z znaki nasilja.
Podrobno sem opisala nekatere pomanjkljivosti in prednosti, ki jih imajo viktimizacijske
študije v primerjavi z ostalimi načini merjenja kriminalitete. Ankete o viktimizaciji so ena
boljših alternativ za merjenje količine kriminalitete saj so sposobne odkrivati temno polje
kriminalitete. Same ankete o viktimizaciji odkrijejo bistveno več kriminalitete, kot se
prijavi ali jih zazna uradna statistika policije.
Teţko je reči, kje je meja, kdaj je kriminala preveč, kdaj ga je še ''ravno prav''. Zato nam
tudi številke o stopnjah viktimizacije ne povedo veliko. Zanimanje pritegnejo šele
primerjave: tako mednarodne kot primerjave v času. Tako sem primerjala v Sloveniji
zadnjo opravljeno anketo leta 2008 z preteklimi anketami leta 2001, 1997 in prvo
opravljeno anketo pri nas leta 1992.
Ključne besede: viktimizacija, ankete o viktimizaciji, mednarodne ankete o ţrtvah
kriminala, kriminaliteta, Slovenija
Victimization survey in Slovenia 2008 - Summary
My diploma, describes definitions of concepts that declare against victims surveys; this is
victimology and victims surveys. I investigated which victims surveys are known the most
and I described three of the world’s biggest victims surveys, these are National crime
victimization surveys (NCVS), British crime survey (BCS) and International crime
victimization surveys (ICVS).
Intention of these surveys is to collect information about victims of criminal offences,
trends and range of crime and consequences of crime.Research and results police records
are compared and together allow better insight. Study gathered information on random
samples of citizens and housekepings. Transparent survey are mostly showing especially
criminal offences against property and criminal offences with sign of violence.
I described some faults and advantages, that victims surveys hold in comparison to
remaining manners of measuring criminality. Victims surveys are one of the best
alternatives for measuring the quantity of crime and are capable to discover the dark field
of crime. Victims surveys themselves discover a lot more criminality, than reported or
acknowledged by the official police statistics.
It is hard to say, where the barrier stands, when there is to much crime or when it is still
''bareable''. That is why numbers of victimization levels don't tell us much. Nevertheless the
comparisons draw interest: the international comparisons as comparison through a certain
period of time.I compared the last done survey in Slovenia in 2008 with past surveys in
2001, 1997 and first done survey in our country in the year 1992.
Keywords: Victimization, victims surveys, International crime victimization surveys,
crime, Slovenia
1
1 Uvod
Ankete o viktimizaciji so zelo pomembne, saj z njihovo pomočjo ugotavljamo raven
oškodovanosti ljudi s kriminaliteto v preučevanem okolju in druţbi. Ankete o viktimizaciji
naj bi bile boljši pokazatelj dejanske viktimizacije oz. stopnje kriminalitete v druţbi od
uradne (policijske) statistike, saj obravnavajo tudi neprijavljeno oškodovanost s
prepovedanimi dejanji.
Niti ankete o viktimizaciji, niti uradne policijske statistike niso absolutno merilo
kriminalitete v druţbi (Meško, 2002).
Razvoj in opredelitev viktimologije, kot samostojne znanstvene discipline se je pričel v
tridesetih in štiridesetih letih dvajsetega stoletja. V tem obdobju so nastajali prvi samostojni
članki na temo viktimologije in samostojna poglavja v knjigah, ki so obravnavala
kriminologijo. Od tod tudi izvira povezava viktimologije s kriminologijo. V tem času se je
namreč pri raziskovalcih pričela pojavljati ideja, kako kasnejša ţrtev kriminalnega dejanja
vpliva na storitev le tega pred njegovo storitvijo. S tem vprašanjem so se ukvarjali
predvsem Hentig, Mendelson, Schafer, Nagel, Fattah, in nekateri drugi, katere učbeniki tudi
navajajo kot začetnike viktimološke znanosti (Kanduč, 2002).
Kot tudi drugod po svetu, se je tudi pri nas viktimološko raziskovanje pričelo nekje v
šestdesetih letih prejšnjega stoletja. V tem času je bilo opravljenih nekaj raziskav o ţrtvah
kaznivih dejanj, kot tudi o drugih skupinah ţrtev.
Na začetku so se raziskave ukvarjale predvsem s prispevkom ţrtve k storitvi kaznivega
dejanja, kasneje pa tudi z njenimi lastnostmi. Prve take raziskave so ugotovile, da so najbolj
pogoste telesne poškodbe, ki so bile tedaj zelo neenakomerno razporejene na območju
Slovenije in so bile značilne predvsem za Štajersko. Prva taka raziskava v 60-ih letih je
tako ponudila podatke, iz katerih so raziskovalci lahko ugotovili, da so bili tako ţrtve kot
tudi storilci iz podobnega socialnega in poklicnega okolja ter da imajo podobne osebne
značilnosti, zato je mogoče pričakovati, da tudi reagirajo podobno. Raziskava tudi ugotavlja
2
veliko stopnjo nasilja in uţivanja alkohola v tem okolju, kar privede do sklepa, da sta dva
pojava lahko vplivala na to, da je ţrtev lahko tudi sama prispevala k lastni viktimizaciji
(Šelih, 1963, povz. po: Šelih, 1994).
Kriminaliteta je nesporno del vseh sodobnih druţb. Narašča ne glede na to, ali za njeno
merjenje uporabljamo uradne policijske podatke ali podatke iz anket o viktimizaciji.
Strah pred kriminaliteto vpliva na kakovost ţivljenja. Ljudje se nagibajo k temu, da
prilagodijo svoje obnašanje strahu pred kriminaliteto (npr. izogibajo se določenim krajem
in dejavnostim, varujejo sami sebe in svojo lastnino). Strah pred kriminaliteto vpliva tudi
na osebno učinkovitost oziroma uspešnost in produktivnost v vsakdanjem ţivljenju.
3
2 Teoretska izhodišča, pojmi in metode
2.1 Viktimologija
Viktimologija je veda o ţrtvah kaznivih dejanj. Kot znanost je skupek vseh metodičnih in
sistematskih znanj o pojavnih oblikah, vzrokih in poteh za preprečevanje in omilitev
trpljenja ljudi. Trpljenje postaja središče sodobne viktimologije. To lahko razloţimo s tem,
da nas je viktimologija kot znanost o ţrtvah in njihovem trpljenju opozorila na nedolţne in
malo manj nedolţne ţrtve, njihovo oškodovanost in prizadetost (Pečar, 1988: 312).
Viktimologija je znanstvena disciplina, ki se ukvarja s proučevanjem kriminalitete
predvsem z vidika ţrtve, s poudarkom na zvezi med ţrtvijo in storilcem. V zahodnih
drţavah se je po letu 1980 pojavilo intenzivnejše gibanje za ţrtve kaznivih dejanj. V tem
času se je povečala pozornost na posledice viktimizacije – torej izkušnje biti ţrtev
kaznivega dejanja. Gibanje za ţrtve kaznivih dejanj je vplivalo na razvoj viktimizacije –
znanosti o ţrtvah kaznivih dejanj, ker je prevladujoča (mainstream) kriminologija
zanemarila vlogo ţrtve in se je predvsem ukvarjala s proučevanjem kriminalcev, pojavnih
oblik in vzrokov kriminalitete (Meško; 1998).
Viktimologija je druţbena veda, katere predmet je »seveda« - ţrtev (victima).
Viktimologija je nedvomno zelo perspektivna veda, saj je očitno, da vsakovrstnih ţrtev v
sodobnem svetu ne manjka (Kanduč, 1995).
Besedo viktimologija je prvič uporabil ameriški psihiater, Frederick Wertham (1949), v
svoji knjigi »The Show od Violence«. Viktimologija je relativno mlada veda, ki se je začela
s publikacijo Hans von Hentiga v letu 1948. V 60-ih letih 20. stoletja je bil v Veliki
Britaniji, Novi Zelandiji, Kanadi in ZDA sprejet zakon, ki daje ţrtvam kriminala
odškodnine. Ta zakon je bil sprejet po zaslugi britanske sodnice Margery Fry in s
sprejetjem tega zakona so drţave sprejele delno odgovornost za storjeno škodo. Ţrtvam so
seveda odškodnine poravnale iz drţavne blagajne. V 70-ih letih so po zaslugi feminističnih
gibanj ţrtve kriminala dobile še več pozornosti drţavnih organov. Prav tako pa je mikro-
4
viktimologijo zamenjala makro-viktimologija v 70-ih letih, ko so prve pilotske študije
specifičnih vrst kriminalitete (umor, posilstvo, rop, povzročitev posebno teţke telesne
poškodbe) zamenjale bolj obseţne viktimizacijske ankete. Prvi cilj teh anket je bil določiti
obseg in stopnjo viktimizacije, število ţrtev in urediti sociodemografske karakteristike
anketirancev. Zapisana literatura o viktimologiji je ostala manjša do 80-ih let, ko je izšlo
mnogo člankov in knjig o viktimologiji in tako nakazala nov zagon razvoja te vede (Fattah,
2005).
2.2 Viktimizacijske študije
Viktimizacijska anketa temelji na reprezentativnem vzorcu. Njen cilj je anketirati
reprezentativni vzorec populacije in izbranim osebam postaviti niz vprašanj o njihovih
izkušnjah s kriminaliteto, ki so jo doţiveli v preteklem letu (Newburn, 2007)
Viktimizacijske študije so v poznih 60-ih letih 20. stoletja odkrile temno polje kriminalitete
in so pomembno vplivale na teorije o vzrokih kriminala. Omenjene teorije kot npr. teorija
vsakdanjih aktivnosti, priloţnosti in racionalne izbire so se opirale prav na podatke zbrane v
viktimizacijskih študijah. Podobno kot ostala merjenja kriminalitete (uradni podatki, samo-
naznanitvene študije) imajo viktimizacijske študije svoje prednosti in slabosti.
Viktimizacijske študije se od drugih metod merjenja kriminalitete razlikujejo po področju
in vrsti zbranih informacij. Ţe po definiciji lahko ugotovimo, da ankete zajemajo izkušnje
posameznika s kaznivimi dejanji. Viktimizacijske študije so naključnem vzorcu splošnega
prebivalstva in vprašanj, ki uvrščajo izkušnje v različne tipe viktimizacije. Viktimizacijske
ankete ne zajemajo podatkov o prostituciji, drogah, prekrških v zvezi z alkoholom, ker se
ima ta dejanja za brez ţrtev. Prav tako pa ankete ne vključujejo umora, ţrtve umora slabo
sodelujejo s sodelavci popisnega urada. Ankete prav tako ne merijo vandalizma, ker naj bi
bil preveč trivialen ter kriminalitete belega ovratnika in korporacijske kriminalitete, ker naj
bi ga bilo preveč teţko natančno izmeriti (Mosher, Miethe, Phillips, 2002).
5
2.3 Temno polje kriminalitete
Temno polje kriminalitete so vsa kazniva dejanja, ki so bila dejansko izvršena v nekem
času na nekem območju, vendar iz različnih razlogov niso bila prijavljena policiji. Temno
polje kriminalitete je moţno odkrivati z viktimološkimi raziskavami, ko se ugotavlja
stopnja viktimizacije med prebivalstvom in pripravljenost za prijavljanje kaznivih dejanj
Neprijavljeno kriminaliteto imenujemo temno polje kriminalitete, razlogi za to so, da:
ţrtev ne ţeli prijaviti dejanja,
policija sprejete ovadbe ne posreduje dalje,
gre za prikrito kriminaliteto, kjer sta tako storilec kot ţrtev zainteresirana za
skritost.
Najpogostejši razlogi za to, da ljudje niso prijavili kaznivega dejanja policiji, so bili:
da se jim je zdelo, da je kaznivo dejanje majhnega pomena,
da škoda, ki je bila povzročena, ni bila velika,
predvsem pa so mislili, da policija ne more storiti kaj veliko glede tega.
(http://www.pravna.net/phpBB3/viewtopic.php?f=39&p=62811&t=7436).
6
3 Oris razvoja anket o viktimizaciji
Viktimizacijske študije imajo svoje korenine v Zdruţenih drţavah Amerike, kjer se je
najprej razvilo anketno raziskovanje javnega mnenja ( ţe pred drugo svetovno vojno),
pozneje ( v šestdesetih letih 20. stoletja) pa so se razvile viktimizacijske ankete. Osnovna
motivacija za razvoj celovitih nacionalnih raziskav o ţrtvah kriminalitete v Zdruţenih
drţavah Amerike je bilo zavedanje in priznanje, da obstajajo omejitve pri beleţenju
kaznivih dejanj v uradni statistiki.
Pomanjkljivosti tako uradnih podatkov kot tudi razvoj metod na področju raziskovanja s
pomočjo reprezentativnih vzorcev so spodbudile komisijo za področje kazenskega pregona
in pravosodja (President's commission on law enforcement and administration, 1968), da je
podprla razvoj viktimizacijskih študij. Na začetku so si prizadevali izvajati tri ločene
študije: pilotno študijo v Washingtonu, študijo treh mest v Zdruţenih drţavah Amerike in
nacionalno študijo za celotne Zdruţene drţave Amerike.
Pilotno študijo so izvedli spomladi leta 1966 v Washingtonu. Preučevali so vzorec, v
katerega je bilo vključenih 511 posameznikov iz treh različnih policijskih območjih.
Opravili so 511 intervjujev, v katerih so spraševali posameznike, ali so bili ţrtve katerega
od naštetih kaznivih dejanj v času od novega leta 1965 do tedaj. Ta študija je bila
pomembna za metodološki razvoj poznejših viktimizacijskih študij, saj je pokazala, da bi
lahko ustvarila drugačno sliko o stopnji kriminalitete, kot jo prikaţe uradna statistika.
Pilotna študija je pokazala, da se je zgodilo 3 do 10 krat več kaznivih dejanj, kot jih je bilo
zabeleţenih v uradni statistiki.
Na drugi stopnji so izvedli študijo treh večjih mest v zdruţenih drţavah Amerike in sicer o
tem, kako gospodinjstva, posamezniki, pa tudi podjetja/organizacije doţivljajo
kriminaliteto. Študijo so izvedli v Bostonu, Chicagu in Washingtonu na posebej izbranih
področjih z višjo stopnjo kriminala. Ta študija je prav tako ugotovila, da je bilo dejansko
storjeno veliko več kaznivih dejanj, kot jih je bilo zabeleţenih v poročilih uradne statistike
(Mosher, Miethe in Phillips, 2002).
7
3.1 NCVS – National crime victimization survey – Nacionalna
viktimizacijska študija
Nacionalno viktimizacijsko študijo (NCVS) so začeli izvajati v Zdruţenih drţavah Amerike
leta 1972. študijo so razvili zaradi potrebe po bolj izčrpnih informacijah o obsegu in
značilnostih kaznivih dejanj. Osnovni namen te nove Nacionalne viktimizacijske študije
(NCVS), ki si jo izvedli leta 1972, je bil spremljati oziroma meriti letno spremembo v
porastu določenih (omejenih) kaznivih dejanj in preučiti nekatere socialno-ekonomske
značilnosti tako storilcev kot tudi ţrtev (Hough, Maxfield, 2007; po Kindermann, 1975).
Študijo se izvedli, ker so menili, da je uradna statistika neustrezna za nacionalno merjenje
obsega in narave kriminala, kakršen je bil v tistem času. Komisija (The President's
Commission on Law Enforcement and Administration Of Justice, 1968) je ugotovila, da
čeprav je UCR (Unform Crime Record - ameriški sistem uradnih policijskih podatkov o
kriminaliteti) vir informacij, je kljub temu nezadosten za dobro opravljanje naloge na
svojem področju, torej za pridobitev ocene o naravi in obsegu kaznivih dejanj. UCR
vsebuje le podatke o kaznivih dejanjih, ki so bila sporočena policiji; vsebuje le malo
informacij o stroških, ki nastanejo zaradi povzročitve kaznivega dejanja, o značilnostih
kaznivih dejanj in o ţrtvah kriminala. Zaradi ugotovitve, da se ne morejo stoodstotno
zanesti na uradno statistiko, da kaţe natančne informacije o trendih kaznivih dejanj, se je
komisija odločila, da za to delo uporabi pilotne študije (Hough, Maxfield, 2007: 148).
S pilotnimi študijami so ţeleli raziskati moţnosti uporabe vzorčnega raziskovanja s
pomočjo katerega bi pridobili podatke o kriminalu; vključno s podatki o kaznivih dejanjih,
ki niso bila prijavljena policiji. Začetni poskusi izvajanja takšnih študij so prinesli koristne
informacije in zato upravičujejo bolj intenzivna prizadevanja za zbiranje podatkov z to
metodo, zaradi česar jih je komisija priporočila za redno uporabo nacionalnih
viktimizacijskih študij. Podatke so zbirali dvakrat letno, na nacionalnem vzorcu, ki je
obsegal pribliţno 49.000 gospodinjstev, kar znaša 100.000 ljudi. Podatki zajemajo
pogostost, značilnost in posledice kriminalne viktimizacije v Zdruţenih drţavah Amerike
(Newburn, 2007: 61).
8
Skozi 1980 leta je zaupanje v uporabi ankete in njihovih podatkov raslo s strani medijev,
raziskovalcev in oblikovalcev vladne politike, tako kot je razumevanje, da lahko študija
priskrbi oziroma zagotovi informacije o naravi nasilnih kaznivih dejanj, kaznivih dejanjih
zoper premoţenje, torej o informacijah, ki niso na voljo pri nobenem drugem viru.
Danes je študija vsesplošno sprejeta kot zanesljiv vir informacij o obsegu in naravi
kriminala v Zdruţenih drţavah Amerike, vendar pa to mnenje ni bilo tako zelo razširjeno v
začetnih letih, prav tako nihče ni pričakoval, da bo raziskava preţivela in uspela dočakati
svojo 34. obletnico julija 2006 (Hough, Maxfield, 2007: 148).
3.2 BCS - British crime survey – Anketa o viktimizaciji Velika Britanija
Prva viktimizacijska študija v Veliki Britaniji je bila vključena leta 1972 v splošno študijo o
gospodinjstvih (GHS – General household Survey). Prva večja pilotska viktimizacijska
študija s širšim poudarkom je bila prav tako narejena v zgodnjih sedemdesetih letih v treh
predelih Londona, izvedel jo je Richard Sparks s sodelavci – v veliki meri za preizkus
učinkovitosti te posebne metode ter zaradi potrebe po boljšem razumevanju nastanka
viktimizacije (Newburn, 2007, str. 61).
Kot samostojna je bila študija prvič izvedena leta 1982, nadaljnje raziskave pa so bile
izvedene v letih 1984, 1988, 1992, 1994, 1996, 1998, 2000 in 2001. od aprila 2001 naprej
se raziskava opravlja na letni ravni, glavna merila merjenja posodabljajo vsako četrtletje na
osnovi anketiranja preteklih 12 mesecev.
Britanska kriminološka (oz. viktimizacijska) raziskava e bila tako prvotno namenjena, da
(http://www.homeoffice.gov.uk/rds/bcs1.html):
prikaţe število kaznivih dejanj (tudi tistih, ki niso prijavljena policiji),
identificira dejavnike tveganja, da nekdo postane ţrtev,
prikaţe zaskrbljenost ljudi zaradi kriminala in
prikaţe morebitne teţave ljudi v stikih s policijo.
9
Čeprav je bilo anketiranje vedno znano kot britanska raziskava kriminalitete (BCS), pa sta
le prva in tretja raziskava vključevali Anglijo, Wales in Škotska. Škotska ima sedaj svojo
študijo, prav tako tudi Severna Irska. Prvo raziskavo so izvedli leta 1981/82, rezultati pa so
bili objavljeni leta 1983 (Hough in Mayhew, 1983). Na podlagi reprezentativnega vzorca
populacije v Angliji in Walesu je bila raziskava izvedena s pomočjo 10.000 anketirancev,
starih 16 let ali več (Newburn, 2007: 62).
V začetku je bilo precej eksperimentiranja, sčasoma pa so postale raziskave celovitejše, bolj
sistematične in standardizirane.
BCS opravlja ankete o ţrtvah in njihovih izkušnjah s kaznivimi dejanji. Je pomemben vir
informacij o stopnjah kriminala in odnosa javnosti do kriminala, pa tudi drugih vprašanj
kazenskega pravosodja. Rezultati igrajo pomembno vlogo pri oblikovanju vladne politike.
Skozi čas je priskrbela tudi bolj zanesljive informacije o trendih kriminala.
Od samega začetka BCS zdruţuje sklop osrednjih točk, povezanih s spremljanjem stopnje
viktimizacije, poročanja o dejanjih policije ter zaskrbljenostjo zaradi kriminala. Redno
dopolnjuje zbrane informacije o temah, ki so posebnega pomena tako za raziskovalce kot
tudi za javne usluţbence. Podatki, pridobljeni z BCS, sp mnogo bolj obseţni kot katerikoli
drugi podatki o kriminalu, pridobljeni iz drugih virov, prav tako velja glede njihove
korelacije in vpliva. Ta vpliv je produkt oziroma osnova celotne raziskave.
Ţe od samega začetka študije je bila anketa zasnovana tako, da je vsebovala zelo raznolika
vprašanja, katerih so vsako leto glede na potrebe še kakšno dodali ali pa jih odvzeli. Ker je
bila raziskava natančna in dosledna, je BCS postala proţno sredstvo pri oblikovanju
kriminalistično-raziskovalne in razvojne politike.
Raziskave vključujejo kriminalna dejanja, ki niso bila prijavljena policiji, kar je pomembna
alternativa za policijsko statistiko – brez te raziskave policija ne bi imela informacij o
neprijavljenih kaznivih dejanjih. Raziskava in policijske evidence se dopolnjujejo in tako
skupaj omogočajo boljši vpogled v dejansko sliko, kako velik je obseg kriminala, česar le
10
ena stran sama po sebi ne bi uspela prikazati dovolj realno in v pravem obsegu
(http://www.homeoffice.gov.uk/rds/bcs1.html).
3.3 ICVS – International crime victimization surveys – Mednarodna
anketa o žrtvah kriminala
ICVS so namenjene predvsem mednarodno primerljivemu merjenju kriminalnega
oškodovanja z nekaterimi oblikami konvencionalne kriminalitete (tatvine, vlomi, ropi in
nasilne oblike) ter potrošniško goljufijo in korupcijo (podkupljivost) uradnih oseb, poleg
tega pa meri tudi prijavljanje tovrstnih dogodkov (temno polje kriminalitete vključno z
razlogi za (ne)prijavljanje), zadovoljstvo ţrtev in splošne javnosti z delom policije, strah
pred kriminalom in kaznovalno naravnanost javnosti (Pavlovič, 1998)
ICVS so mednarodne viktimizacijske ankete, ki so nastale po zaslugi zdruţenja več drţav,
ki so ţelele primerjati svoje podatke iz viktimizacijskih anket z drugimi drţavami. ICVS je
podatke zbirala v treh krogih. Prvi krog je bil pripravljen leta 1987 in eden leta 1989. drug
krog je bil izveden leta 1992 in tretji krog v letih 1996/97. V treh mednarodnih krogih
ankete – v prvem (leta 1989) je sodelovalo samo 11 razvitih industrializiranih deţel, potem
pa se je krog širil, zlasti z deţelami v prehodu in deţelami v razvoju – je sodelovalo ţe več
kot 50 drţav z vseh celin. Zdaj opravljajo 92 raziskav v 56 drţavah, kjer je bilo
intervjuvanih 135.465 ljudi (ICVS: International Crime Victim surveys, 2007).
ICVS je nepričakovano postala doslej najmočnejši mednarodni inštrument empiričnega
raziskovanja in dragoceno dopolnilo uradnim statistikam. Zaradi finančne omejenosti se ne
more primerjati s proračunom osmih milijonov dolarjev proračuna NCVS v ZDA, ki
obravnava 50.000 gospodinjstev. Vzorci ICVS so majhni (1.000 – 2.000 gospodinjstev), a
ravno njihovo mednarodno in longitudinalno zdruţevanje omogoča testiranje kompleksnih
kriminoloških teorij (Pavlovič, 1997).
11
4 Prednosti in pomanjkljivosti anket o viktimizaciji
4.1 Pomanjkljivosti uradnih podatkov
Uradni podatki o kriminaliteti (op.p: na tej točki je pozornost namenjena predvsem prikazu
problematike podatkov, ki jih pri svojem delu zbira policija, ne pa podatkom toţilstev,
sodišč in kazenskopopravnih ustanov) so lahko posebej pomanjkljivi (ali celo sporni) z
različnih zornih kotov. Pri podatkih o kaznivih dejanjih (kot določeni vrsti varnostnih
pojavov) obstaja določeno temno polje (o kaznivih dejanjih ve samo storilec), ki ga zaradi
različnih vzrokov (npr. smrt oškodovanca, odsotnost prič in materialnih dokazov) ni
mogoče nikoli v celoti raziskati. Potem je prisotna še različna stopnja prijavljanja s strani
prizadetih (predvsem ţrtev) (op.p.: kar je odvisno tudi od stopnje zaupanja v policijo in
različna stopnja evidentiranja s strani policije (kar je včasih odvisno od uradne ''politike''
soočanja s kriminaliteto, včasih je lahko v istem obdobju prisotna različna praksa različnih
organizacijskih enot, včasih a neka organizacijska enota zaradi različnih vzrokov – npr.
spremembe vodstva – spremeni način evidentiranja).
Pomembno je poznati koncept in operacionalizacijo koncepta, ki sluţi policiji za zbiranje
podatkov, saj lahko sistematične in druge napake v konceptu in operacionalizaciji vplivajo
na kakovost zbranih podatkov in posledično na kakovost odločanja v policiji. Pogosto je
uradno statistiko moč do neke mere dopolniti z uporabo drugih metod (npr. analiza
viktimizacijskih anket, analize anket javnega mnenja, analiza črnih kronik), ki jih pri
svojem delu običajno uporabljajo znanstvene ustanove. Podatki so zaenkrat lahko uporabni
predvsem za opis značilnosti posameznih pojavov(npr. fenomenologija v kriminologiji),
manj pa za analizo vzročnosti (npr. etiologija v kriminologiji) (Mitar, 2000).
4.2 Pomanjkljivosti anket o viktimizaciji
Obseţne viktimizacijske študije so ocenjene kot alternativna mera pravega obsega
kriminalitete, ker dajejo ocene prijavljene in neprijavljene kriminalitete na nekem območju
v določenem obdobju. Podobno kot uradni podatki in samonaznanitvene študije so tudi
12
viktimizacijske študije omejene in izpostavljene konceptualnim in metodološkim
problemom, ki prispevajo k ''mismeasurement'' (nepopolno merjenje) kriminalitete.
4.2.1 Omejeno zajemanje področja zajetih kaznivih dejanj
Prvi omenjeni problem viktimizacijskih študij kot merjenja razporejenosti in narave
kriminalitete je, da viktimizacijske študije zajemajo le kriminaliteto, kjer so ţrtve
neposredno ogroţene. Kriminaliteta ''brez ţrtve'' zajema le kriminaliteto, kjer so ţrtve
neposredno ogroţene. Kriminaliteta ''brez ţrtev'' zajema prekrške zlorabe alkohola,
prostitucijo, hazardiranje in so izključene iz viktimizacijskih študij.
Iz študij so izključena tudi druga kazniva dejanja kot so: nezakonita posest oroţja,
izogibanje plačevanja davkov, umor, kazniva dejanja, v katerih so ţrtve podjetja (npr.: ropi
bank, kraje zaposlenih, vlomi v podjetja, tajni dogovori delniških zdruţb, industrijske
tatvine), prevare potrošnikov, posest ukradenega imetja, organizacija prekrškov zoper javni
red in mir (protipravno prestopanje posestev, organizacija neredov, kršitev miru, kršenje
policijske ure). Z izključitvijo večine in najbolj pogostih oblik kaznivih dejanj so obstoječe
javne viktimizacijske študije omejene na majhen obseg vključenih kaznivih dejanj (Mosher,
Miethe, Phillips, 2002).
4.2.2 Konceptualni problemi
Tudi med vključenimi dejanji osebne in premoţenjske kriminalitete v viktimizacijskih
študijah merjenje še vedno vsebuje konceptualne nejasnosti glede tega, kako so kazniva
dejanja definirana s strani raziskovalca in anketiranca. Diferencirano dojemanje zločinov
med posamezniki, ki izvira iz različne konceptualizacije kaznivega dejanja, pripomore k
napakam merjenja v razvrščanju in štetju viktimizacije.
Resen problem, ki omejuje primerjanje viktimizacijskih študij z uradnimi podatki o
kriminaliteti, je osnovna definicija kriminalitete uporabljena v vsakem viru podatkov.
Viktimizacijske študije uporabljajo več potencialnih definicij nekaterih tipov kriminalitete
13
kot policijska poročila, zato ker viktimizacijske študije vključujejo dejanja, ki so lahko
pravno opravičljiva (samoobramba pred napadom) in dejanja, ki jim manjka potrebnih
elementov za pravno krivdo (kriminalni nameni, določene poškodbe, denarne izgube). Če
štejemo za definicijo nasilnih zločinov ''kakršnikoli napad ali groţnjo ali uporabo sile
kogarkoli'' brez raziskave konteksta dogodka, nas lahko viktimizacijske študije oskrbijo z
zmedeno sliko prevlade določenih tipov kaznivih dejanj. Teţnja viktimizacijskih študij k
vključitvi mnogo ''nekriminalnih dejanj'' in trivialnih prekrškov je dobro dokumentirana.
Različne definicije kriminalnih dejanj med kulturami in socialnimi skupinami so še drug
problem viktimizacijskih študij. Obseg pristranosti vzorčenja v raziskavah ni bil empirično
ugotovljen zaradi različne interpretacije vprašanj, toda tu je nedvomno veliko variacij
pojmovanja določenih besed in fraz različnih demografskih skupin (Mosher, Miethe,
Phillips, 2002).
4.2.3 Metodološki problemi
Viktimizacijske študije imajo številne metodološke probleme, ki vzbujajo vprašanja o
natančnosti ocen o viktimizacijski stopnji, variaciji podskupin v teh stopnjah, merjenju
lastnosti obtoţencev, ţrtev in kaznivih dejanj. V te metodološke probleme so vključena
preprosta in kompleksna vzorčenja (napake vzorčenja lastnosti nesodelujočih, pristranost
vzorčenja), raziskovanja študije (vpliv interjuvanca telefonskih proti osebnemu intervjuju,
socialni ustreznosti, navedeno obdobje) in uporabljenih tehničnih postopkih v izračunu
stopnje (primerni števci in oznake, resne nesreče).
Posebej je treba opozoriti na vprašanja vzorčenja.
Nacionalne viktimološke raziskave uporabljajo odgovore vzorca prebivalstva, da ocenijo
stopnje viktimizacije za celotno populacijo. Na nesrečo, vsakič ko vzorci predstavljajo
populacijo je vedno moţnost neskladja med ocenami vzorčenja in pravilnih populacijo je
vedno moţnost neskladja med ocenami vzorčenja in pravilnih parametrih populacije. Ko je
to neskladje pričakovano pri naključnem vzorčenju, lahko to pripišemo napaki vzorčenja.
To neskladje lahko pripišemo pristranosti vzorčenja, ko le-ta ne izvira iz naključnega
14
vzorčenja. Napake vzorčenja in pristranost vzorčenja so karakteristike viktimizacijskih
študij.
Večji vzorci so bolj zaţeleni kot mali vzorci zato, ker moţnost napake vzorčenja pada, če je
vzorec večji. Nekaj virov pristranosti vzorčenja raziskav poznamo. Za primer določena
skupina ljudi manj sodeluje v viktimizacijskih študijah kot druge in izključene skupine so
bolj nagnjene k viktimizaciji. V NCVS so manj vključeni brezdomci, mladi moški, člani
manjšine in vsaka od teh skupin ima večjo moţnost viktimizacije kot starejši, ţenske ter
člani večinske populacije. Naslednja skrajnost so zelo bogati, ki so najbrţ nezadostno
predstavljeni v viktimizacijskih študijah, zato ker so se sposobni izmikati intervjujem
(Mosher, Miethe, Phillips, 2002).
4.2.4 Tehnični in postopkovni problemi
Številni tehnični problemi v viktimizacijskih študijah vplivajo na točnost merjenja
kriminalitete, ti problemi se osredotočijo na števce (število in tip kriminalitete) in
imenovalce (relevantna populacijska baza), ki se uporabljajo za cenitev stopnje in trendov
kriminalitete. Spremembe tehnike so povzročile omejeno primerjanje viktimizacije vej
oblasti skozi čas.
Spremembe definicij ''serije zločinov'' in kako jih obravnavajo so večji tehnični problem
sedanjih viktimizacijskih študij. Zaporednost mnogodelnih dejanj, ki so se zelo podobna v
malenkostih, toda anketiranec jih ne more ločiti med sabo ter o njih ustrezno poročati v
raziskavah. Na primer nasilja v zakonu, ki se ponovi večkrat v različnih časovnih obdobjih,
kjer se ţrtev ne more spomniti ne točno kdaj in kolikokrat je potekalo.
Veliko drugih tehničnih in proceduralnih problemov vpliva na številne ocene viktimizacij
iz anket.
15
Uporaba enega predstavnika gospodinjstva za poročanje viktimizacijskih izkušenj za vse
člane gospodinjstva rezultira manjše število prijavljenih izkušenj kot če vsi člani
gospodinjstva posamično poročajo.
Stopnja odzivnosti se spreminja čez nacionalne ankete in tisti, ki odklonijo sodelovanje ali
so podcenjeni na seznamu gospodinjstev (mlajše osebe, revni in brezdomci, člani etničnih
manjšin, pogosti preseljenci), imajo večinoma višjo stopnjo tveganja viktimizacije kot
sodelujoči v anketah. Premajhno vključevanje teh skupin, ki imajo visoko stopnjo tveganja
viktimizacije pomeni prenizka ocena viktimizacije (Mosher, Miethe, Phillips, 2002).
4.3 Prednosti anket o viktimizaciji
Nacionalne viktimizacijske študije so bile širše uporabljene kot alternativno merjenje.
Razširjenosti in razporejenosti kriminalitete v Zdruţenih drţavah Amerike. Največja
prednost teh študij je, da priskrbijo profil kaznivih dejanj, ki so prijavljene in ki niso
prijavljene.
NCVS ankete so bile ustvarjene za dosego dveh ciljev: da pravilno in zanesljivo oceni
obseg kaznivih dejanj v ZDA, neodvisno od uradnega beleţenja kriminalitete. Drugi cilj je,
da skrbijo proučuje viktimizacijsko tveganje, v povezavah z okoljem ter karakteristikami
tveganja povezanih kaznivih dejanj.
Največji napredek v viktimizacijskih študijah se je razvil pri selektivnih ''screen''
vprašanjih, ki so postala bolj jasna in razumljiva. ''Screen'' vprašanja v NCVS-ju so sproţila
naglo povečanje viktimizacijskih stopenj za določena kazniva dejanja (posilstvo, napad,
vlomi). Tudi metoda CATI, s centralnim nadzorom intervjujev, je bistveno povečala
prijavljeno stopnjo viktimizacije. Uporaba teh dveh metod je pa tudi nepričakovano
povečala poročanje o prekrških in trivialnih kaznivih dejanjih. Ta povečanja pa lahko
enotno vodijo k precenitvi števila kaznivih dejanj.
16
NCVS ima ogromen vzorec raziskovanja, ki predstavlja osebe in gospodinjstva v ZDA.
Intervjuvanih je kar okoli 100.000 ljudi dvakrat na leto. Več kot 90 odstotkov izbranih v
vzorec NCVS se odloči, da bo sodelovalo v teh anketah. To pomeni, da ima NCVS enega
od najvišjih odstotkov sodelujočih v socialnih raziskavah.
Več vzorcev je pridobljenih iz populacije popisnega urada in informacij iz gospodinjstev
kot pa iz naključnih telefonskih klicev. Zaradi tega podatki pokrivajo več populacij in ne
vsebujejo znanih napak pristranskosti vzorčenja pri sociodemografskih karakteristikah.
Nacionalna zastopanost, ki se nahaja v podatkih in v vzorčenju nam zbudi veliko zaupanje
v posploševanje o viktimizacijskem tveganju različnih podskupin in različnih krajev v ZDA
(Mosher, Miethe, Phillips, 2002).
17
5 Ankete o viktimizaciji v Sloveniji
Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani je dobil povabilo k sodelovanju,
kot izvajalec raziskave za Slovenijo, ob koncu leta 1991. Čeprav je bil raziskovalni
program inštituta za leto 1992 ţe narejen in raziskovalci polno zasedeni, in čeprav je bilo v
Sloveniji leta 1991 (ciljno leto, ''target year'' študije) v mogočem nenavadno (kar naj bi
utegnilo tudi glede kriminala dati izkrivljene rezultate). Poleg privlačnosti sodelovanja v
mednarodni študiji (saj je nedvomno zanimivo izvedeti, kako lastna drţava ''kotira'', glede
na kazalce kriminala v mednarodnem merilu), je bil poglavitni razlog za našo odločitev ta,
da rezultati takih raziskav dobijo polno vrednost šele ob večkratnih ponovitvah v daljšem
časovnem obdobju. Ker nam šele ponovitve podajo podobo trendov naraščanja ali upadanja
pojavov, niso ţeleli zamuditi prve priloţnosti, ki se jim je ponudila, da ''domačo''
viktimizacijo izmerijo po mednarodno primerljivi metodologiji (Pavlovič, 1992).
Vprašalnik, poleg občih demografskih, obsega dve skupini vprašanj. V prvi skupini so
''klasično'' viktimološka, torej vprašanja, s katerimi ugotavljajo, ali je bil anketiranec v
zadnjih petih letih ţrtev ropa, osebne tatvine, spolnega oz. telesnega nasilja oz. resne
groţnje, ter ali je on ali drug član njegovega gospodinjstva bil ţrtev tatvine motornega
vozila, namernega poškodovanja (vandalizma) vozila, tatvine iz oz. z vozila, tatvine
motornega kolesa, tatvine kolesa, vloma in poskusa vloma v stanovanje/hišo ter vloma v
garaţo ali druge zaprte nebivalne prostore – vsega skupaj dvanajst kriminalnih dogodkov,
ki jim je skupno, da sodijo v kategorijo t. i. ''konvencionalne'' kriminalitete. Opredelitve
dejanj so opisne in niso vezane na nobeno nacionalno kazenskopravno klasifikacijo, s čimer
je zagotovljeno istovetno razumevanje vprašanja v vseh raziskovalnih okoljih.
Če je bil anketiranec ţrtev katerega izmed navedenih dejanj, vprašalnik dalje ugotavlja, ali
(in kolikokrat) se je to zgodilo v enoletnem časovnem obdobju (z letom pred anketiranjem,
torej 1991), kje se je dejanje zgodilo, ali je bilo dejanje prijavljeno (če ne, zakaj ne; če da,
ali je bil anketiranec zadovoljen s postopki policije), ali je bil dogodek za ţrtev resen ali ne,
ter, ali je oz. kdo je ţrtvi pomagal. Vprašalnik vsebuje, za enoletno časovno obdobje, tudi
18
vprašanja o morebitnih potrošniških goljufijah ter o morebitnih zahtevah po podkupnini s
strani uradnih oseb.
Drugi del vsebuje vprašanja, namenjena vsem anketirancem, ne glede na to, ali so v
raziskovalnem obdobju bili viktimizirani ali ne. Gre za vprašanja o strahu pred kriminalom
oz. o stopnji (subjektivne) ogroţenosti, o zadovoljstvu z delom policije nasploh, o načinih
osebnega varovanja in varovanja premoţenja (posedovanje oroţja, varnostne naprave) ter o
načinu ţivljenja (stiki z razširjeno druţino, druţabno ţivljenje).
Osnovna enota vzorca je gospodinjstvo, saj je tudi večina zadevnih dejanj takih, da
oškodujejo gospodinjstvo v celoti (odtujevanje motornega vozila, vlom ipd.). Znotraj
(naključno izberemo tudi anketiranca (to bo tisti član gospodinjstva, starejši od 16 let, ki
ima prvi naslednji rojstni dan), ki dejansko odgovarja na vprašanja anketarja, in na katerega
se nanašajo vprašanja o osebni viktimizaciji. Tako se izognemo nevarnosti, da bi med
anketiranci prevladovale osebe istega spola, podobne starosti, statusa ipd. (npr. gospodinje,
ker so pač več doma).
V drţavah, kjer je telefonska mreţa dobro razvita in pokriva visok deleţ gospodinjstev, je
kot metoda najbolj (zaradi cenenosti) priljubljeno telefonsko anketiranje, ob uporabi
računalniškega programa za sprotno vnašanje odgovorov. Povsod to kajpak ni mogoče,
zaradi nerazvite telefonije, in je anketiranje treba izpeljati terensko, kar je neprimerno
draţje. Pogosto je tudi kakovost, v smislu reprezentativnosti, pri terenskih vzorcih niţja,
kajti terenski vzorec je tem boljši, čim bolj je razpršen, zato pa je tudi tem draţji; običajno
je treba izbrati kompromisno pot (Pavlovič, 1992).
5.1 Analiza statističnih podatkov o žrtvah in oškodovancih
Brvar (Brvar, 2004: 109) navaja, da policija svoje delo na področju odkrivanja in
preiskovanja kaznivih dejanj, prekrškov itd. ponazarja statistiko, ne vemo pa kakšna je
statistika o preprečevanju npr. kaznivih dejanj, saj je preprečevanje zelo pomembna naloga,
ki je esplicitno navedena v zakonu o policiji. Pri tem nihče ne zanika, da policija in drugi
19
drţavni mehanizmi dejansko ne preprečujejo kriminala, vprašanje je le koliko so pri tem
uspešni in koliko bolj bi lahko bili, če bi rezultate lahko tudi bolje analitično vrednotili.
Ker preprečevanje kriminala zajema vse tisto kar prispeva k zmanjševanju moči in obsega
tistih dejavnikov, ki kriminal vzpodbujajo (ga omogočajo), in povečuje moč in obseg tistih
dejavnikov, ki kriminalu nasprotujejo (ga onemogočajo), je konkretno preprečevanje
kriminala lahko le rezultat sistematičnega zbiranja in analiziranja – raziskovanja vseh
podatkov, povezanih s kaznivimi dejanji ter podatkov o demografskem socialnem,
ekonomskem in tudi kulturnem okolju v določenem prostoru in času.
Raziskovanje za potrebe preprečevanje se loči po glavnih objektih raziskovanja, najbolj
pogosto so to storilci kaznivih dejanj, prostor, situacije in ţrtev in oškodovanci. V bistvu
gre za kriminološki in viktimološki pristop. Prvi izhaja od kaznivega dejanja in storilca,
drugi od ţrtve oz. oškodovanca, oba pa se srečujeta na zelo obseţnem preseku
raziskovalnega polja. Po postopnih spoznanjih, da ţrtve in storilca ni mogoče postaviti
''črno-belo'' nasprotje (Pečar, 1988: 170), je tudi sta tudi ţrtev in oškodovanec kot
udeleţenca v kriminalnem dejanju postala raziskovana objekta. Pečar pravi, da ''različne
poloţajske, odnosne, duševne, telesne, gospodarske in druge razmere in silnice največkrat v
konteksu druţbenega in simboličnega interakcionizma določajo in oblikujejo kriminaliteto,
med tem ko ji ţrtve dajejo vsebinski okvir'' (Pečar, 1988: 171). Gre za to da določeni ljudje
v določenih situacijah privlačijo določeno viktimizacijo in spoznanje in moţnosti omogoča
preučevanje viktimogenih situacij tudi v smislu njihovega preprečevanja.
Raziskovalna področja sodobne viktimologije lahko delimo na:
raziskovanje karakteristih posameznih skupin ţrtev,
raziskovanje razmerij – odnosov med ţrtvijo in storilcem,
raziskovanje okoliščin, v katerih je prišlo do viktimiziranosti in
raziskovanje ravnanja – doprinosa ţrtve kriminalnemu dejanju.
20
Viri podatkov za viktimološka raziskovanja pri nas so predvsem uradne policijske
evidence, mednarodna anketa o kriminalni viktimizaciji (ICVS) in razne druge ankete o
ţrtvah in oškodovancih ter storilcih kaznivih dejanj (Brvar, 2004: 109).
Prispevek analizira nekatere podatke o ţrtvah in nekaterih oškodovancih, ki jih je policija
evidentirala hkrati s podatki o kaznivih dejanjih v Sloveniji v obdobju 2000 do 2002 z
namenom ugotavljanja tistih podatkov, ki so pomembni za načrtovanje preprečevanja
kriminalnih dejanj; gre torej za statistično-analitično ugotavljanje viktimogenih dejavnikov
v podatkih o ţrtvah in oškodovancih. Cilji analize so ugotoviti:
nekatere karakteristike ţrtev kriminala v Sloveniji: starost, spol, večkratno
viktimizacije,
verjetnost viktimizacije slovenskega prebivalca,
odnos med ţrtvijo oziroma oškodovancem in storilcem (poznanstvo) in
nekatere prostorske ter časovne okoliščine, v katerih je prišlo do viktimizacije.
Namen prispevka je na primeru potrditi tezo, da so viktimološke analize nujne za
pridobivanje pomembnih podatkov za načrtovanje preprečevanja kriminala (Brvar: 2004:
110).
Analiza je zajela policijske podatke o ţrtvah in fizičnih oškodovancih zaradi kriminalnih
dejanj negospodarske kriminalitete v Sloveniji letih 2000 – 2002 (opazovano obdobje).
Osnovna populacija je vsebovala 176.901 enot ţrtev in oškodovancev. V tej populaciji je
bila vsaka ţrtev oziroma oškodovanec zapisana za vsako kaznivo dejanje, ki ga je utrpela.
Časovno je bila ta oseba lahko viktimizirana samo enkrat, vendar je policija ugotovila več
kaznivih dejanj in oseba je tudi tolikokrat zapisana. Dejansko je policija v opazovanem
obdobju evidentirala 143.029 različnih ţrtev in oškodovancev.
Prva, precej zahtevna, preureditev osnovne populacije je omogočila analizo dejanskega
števila različnih ţrtev in oškodovancev in pogostost njihovega v opazovanem obdobju po
spolu. Enota preurejene populacije je viktimizacija posamezne ţrtve oziroma oškodovanca
21
v nekem času kot posledica nekega kriminalnega dejanja. Takšno kriminalno dejanje je
lahko sestavljeno iz več kaznivih dejanj, ker pa so bila storjena kot nadaljevano-
neprekinjeno oziroma sestavljeno kriminalno dejanje v istem času oz. začeto ob istem času,
se šteje kot ena enota npr.: telesna poškodba, posilstvo, tatvina. (Brvar, 2004: 110)
Brvar (Brvar, 2004:113) je naredil izračun, verjetnosti viktimizacije ene viktimizacije v treh
letih po starostnih skupinah. Seveda gre za izračun, ki temelji na uradnih podatkih, kar
pomeni, da je verjetnost viktimizacije najmanj za tretjino večja, ker vse tuje in domače
analize o prikriti kriminaliteti, to ocenjujejo na najmanj 30%. V tabeli 1 so izračunane
verjetnosti prebivalcev RS po starostnih skupinah in spolu.
Tabela 1: Verjetnost viktimizacije (obdobje 3 let) za slovensko prebivalstvo po spolu
( v %) (Brvar, 2004:113).
Starost
Verjetnost, da je prebivalec viktimiziran najmanj enkrat v
treh letih (%)
Spol (%)
Moški Ţenski
0 – 4 0,2 0,3
5 – 9 0,6 0,5
10 – 14 2,3 1,8
15 – 19 11,4 7,1
20 – 24 14,1 9,0
25 – 29 12,7 8,4
30 – 39 11,0 7,7
40 – 49 10,6 7,1
50 – 59 9,0 5,3
60 – 69 6,5 3,1
70 – 79 4,5 2,6
80 – 84 3,6 2,3
85 in več 3,3 2,3
22
5.2 Mednarodna anketa o viktimizaciji: Ljubljana 1992
Leta 1992 je obseţno raziskavo opravil Pavlovič, ki je z mednarodnim vprašalnikom
anketiral 1000 ljubljanskih gospodinjstev. Z raziskavo je predstavil predvsem stopnjo
prijavljanja posameznih kaznivih dejanj policiji in razloge za njihovo prijavljanje oziroma
za neprijavljanje, ter primerjavo ravni viktimizacije v Ljubljani s podatki zahodnoevropskih
drţav. Kot tudi ostale raziskave, tudi ta izpostavlja policijsko statistiko, kot nepopolno
pokazateljico dejanske viktimizacije. Vprašalnik je poleg občih demografskih vprašanj
obravnaval dve skupini vprašanj. V prvi skupini so bila ''klasična'' viktimološka vprašanja,
s katerimi ugotavljamo, ali je bil anketiranec v zadnjih petih letih ţrtev kaznivega dejanja,
drugi del pa je bil namenjen vsem anketirancem, ne glede na njihovo viktimizacijo (Meško
2007).
Vprašalnik so prevedli iz angleščine, vzorec gospodinjstev pa so določili v sodelovanju z
Inštitutom za druţbene vede pri Fakulteti za druţbene vede v Ljubljani, ki je prevzel tudi
tehnično plat zajemanja podatkov, izvedbe anketiranja in primarno obdelavo podatkov. Ker
so ţeleli raziskovati učinek metode anketiranja v našem okolju na rezultate, so se odločili,
da bodo 700 enot anketirali telefonsko, 300 pa terensko (''face-to-face''); v obeh primerih so
bili podatki zajeti računalniško, na terenu kajpak s prenosnimi računalniki, kar je bilo tudi s
strani generalnega koordinatorja sprejeto kot zanimiva novost. Odziv na anketo je bil zelo
dober. Morda zato, ker Slovenija še ni bila anketno ''preutrujena'', toda bolj pomembno se
zdi, da postaja problematika kriminala zelo aktualna (tudi medijsko zanimiva), in je bilo
ljudem večinoma všeč, da se je te problematike nekdo strokovno in poglobljeno lotil
(Pavlovič, 1992).
5.3 Mednarodna anketa o kriminaliteti oz. viktimizaciji Slovenija
(Ljubljana) 1997
Leta 1997 so z vzorcem 2.053 gospodinjstev zajeli celo Slovenijo. Zaradi primerljivosti s
prejšnjim krogom so 1.020 gospodinjstev anketirali v Ljubljani, preostalih 1.033 pa
sorazmerno drugod po Sloveniji. Ankete so potekale po telefonu. V raziskovalnem
23
elaboratu so primerjali rezultate rezultati anket iz leta 1992in v mednarodnem merilu
(primerjava z enajstimi, v ta krog ankete vključenimi industrializiranimi drţavami). V
Sloveniji je bil v tem petletnem obdobju obseg premoţenjske kriminalitete razmeroma
stalen, nekoliko pa se je povečalo število nasilnih dejanj in primerov kontaktne
premoţenjske kriminalitete, vendar je še vedno pod ravnjo, ki bi jo glede na značilnosti
Slovenije (prehod, nezaposlenost, t.i. ''ekonomsko naprezanje'' ipd.) lahko pričakovati in je
v povprečju industrializiranih deţel. Glede na značilnosti ţrtev izstopajo zlasti mlajše, bolj
izobraţene in bolj dinamične skupine. Strah pred kriminaliteto je v mestnem okolju v
porastu, hkrati pa se je zmanjšala vidnost policije in zadovoljstvo z njenim delom, vendar
pa ni videti, da bi bila zato javnost kaj bolj strogo kaznovalno naravnana (Pavlovič. 1998).
5.4 Viktimizacijska študija 2001
Leta 2001 so z vzorcem 1260 gospodinjstev v Ljubljani. Podatki, ki so dobljeni z anketo se
nanašajo samo na osebe, ki so stare najmanj 16 let. Anketo so prvič opravili na Statističnem
uradu Republike Slovenije, saj na SURS-u spremljajo v okviru statistike kriminalitete vidik
varnosti iz dveh zornih kotov: z vidika storilcev in z vidika ţrtev. Z vidika storilcev
kaznivih dejanj spremljamo podatke o ovadenih, obtoţenih in obsojenih osebah in sicer
glede na vrsto kaznivih dejanja. Podatke jim sporočajo toţilstva in sodišča na podlagi
svojih administrativnih evidenc, ker so v kazniva dejanja vpletene ţrtve so se odločili da
kriminaliteto spremljajo tudi z vidika ţrtve , še posebej zato, ker precejšen del kaznivih
dejanj ostane neprijavljen.
5.5 Pilotna anketa o žrtvah kriminala 2009
Anketa je bila na opravljena na Statističnem uradu Republike Slovenije, kot tudi leta 2001.
Pilotno anketo o ţrtvah kriminala so na SURS-u izvajali od marca do maja 2009 na vzorcu
2000 oseb. Ankete so opravili le v mestni občini Ljubljana in Maribor in sicer z namenom,
da bi bilo mogoče, glede na majhnost velikost vzorca, pridobiti ustrezno zanesljive osnovne
podatke ter da bi bilo mogoče oceniti primerjati s preteklimi leti. Poleg Slovenije so v
pilotnem projektu sodelovale še Avstrija, Ciper Češka republika, Danska, Finska, Italija,
24
Katalonija, Latvija, Litva, Madţarska, Nemčija, Poljska, Portugalska, Slovaška republika,
Španija in Švedska. Pojav viktimizacije v Ljubljani od leta 2001 do leta 2008 povečal pri
nekaterih vrstah kriminalnih dogodkov. Najbolj se je povečal deleţ oseb, ki so bile ţrtev
vandalskega napada na vozilo. Precej se je povečal tudi deleţ ţrtev tatvine koles. Ljubljana
in Maribor se glede občutka varnosti statistično značilno nista razlikovala. Ţrtve
kriminalnih dejanj v Ljubljani so med dogodki, ki so se jim zgodili nazadnje, največkrat
prijavile policiji tatvine vozil, motorjev in skuterjev. Najmanjkrat so policiji prijavili
vandalske napade na vozila in poskuse vlomov. Med ţrtvami, ki so dogodek, ki se jim je
zgodil nazadnje, prijavile policiji, so bili v Ljubljani z delom policije najbolj zadovoljni
tisti, ki so doţiveli tatvino iz vozila; najbolj nezadovoljni pa so bili z delom policije v
Ljubljani tisti, ki so doţiveli tatvino koles, in tisti, ki so bili oropani (SURS, 2009).
25
6 Trendi kriminala v Sloveniji po podatkih iz anket o
viktimizaciji
6.1 Osebna tatvina
0
2
4
6
8
10
12
14
16
1992 1997 2001 2008
Delež oškodovanihanketirancev (v %)
Slika 1: Deleţ oškodovanih anketirancev (v %) od leta 1992 do leta 2008 (Pavlovič, 1992;
Pavlovič, 1998; Umek, 2001; Pilotna anketa o žrtvah kriminala, 2009).
20
25
30
35
40
45
50
55
1992 1997 2001 2008
Delež prijavljenih
k.d. (v %)
Slika 2: Deleţ prijavljenih kaznivih dejanj (v%) od leta 1992 do leta 2008 (Pavlovič, 1992;
Pavlovič, 1998; Umek, 2001; Pilotna anketa o žrtvah kriminala, 2009).
Ocenila sem, da se je kaznivo dejanje osebna tatvina z vsako generacijo anket o
viktimizaciji zmanjšala. Leta 1992 je 13,6 % anketirancev odgovorilo, da so bili
oškodovani z osebno tatvino. Čeprav se je število kaznivih dejanj zmanjšalo se je odstotek
26
prijavljenih kaznivih dejanj povečalo. Leta 2008 je bilo 33 % oškodovancev zadovoljnih z
delom policije v primeru prijave kaznivega dejanja. 11,7 % z delom policije ni bilo niti
zadovoljnih, niti nezadovoljnih. 54,3 % anketirancev, ki so policiji prijavili kaznivo dejanje
osebne tatvine z delom policije ni bilo zadovoljnih.
6.2 Tatvina vozila, mopeda, skuterja
0
0,2
0,4
0,6
0,8
1
1,2
1,4
1,6
1,8
2
1992 1997 2001 2008
Delež oškodovanih
anketirancev (v %)
Slika 3: Deleţ oškodovanih anketirancev (v %) od leta 1992 do leta 2008 (Pavlovič, 1992;
Pavlovič, 1998; Umek, 2001; Pilotna anketa o žrtvah kriminala, 2009).
0
10
20
30
40
50
60
70
80
90
100
1992 1997 2001 2008
Delež prijavljenihk.d. (v %)
Slika 4: Deleţ prijavljenih kaznivih dejanj (v %) od leta 1992 do leta 2008 (Pavlovič,
1992; Pavlovič, 1998; Umek, 2001; Pilotna anketa o žrtvah kriminala, 2009).
27
Za kaznivo dejanje tatvine vozila, mopeda ali skuterja lahko rečem, da se je deleţ
oškodovanih anketirancev od leta 1992 zmanjšal za 73, 7%. Leta 1992 je bilo 1,9 %
anketirancev odgovorilo da je bilo oškodovano z kaznivim dejanje tatvine vozila, mopeda
ali skuterja; leta 2008 pa le še 0,5 % anketirancev. Odstotek prijavljenih kaznivih dejanj
tatvine vozila, mopeda ali skuterja se v Sloveniji zmanjšuje. Leta 1992 je bilo prijavljenih
kar 93% kaznivih dejanj, v zadnji anketah o viktimizaciji pa le še 72 %. Deleţ zadovoljnih
anketirancev s policijo je 61,7% kar je največji deleţ zadovoljnih prijaviteljev v letu 2008
po kaznivih dejanjih. 38,3% je bilo po prijavi kaznivega dejanja nezadovoljnih z
delovanjem policije.
6.3 Tatvina iz/z vozila
0
5
10
15
20
25
1992 1997 2001 2008
Delež oškodovanihanketirancev (v %)
Slika 5: Deleţ oškodovanih anketirancev (v %) od leta 1992 do leta 2008 (Pavlovič, 1992;
Pavlovič, 1998; Umek, 2001; Pilotna anketa o žrtvah kriminala, 2009).
28
40
45
50
55
60
65
70
75
80
1992 1997 2001 2008
Delež prijavljenih k.d.(v %)
Slika 6: Deleţ prijavljenih kaznivih dejanj (v %) od leta 1992 do leta 2008 (Pavlovič,
1992; Pavlovič, 1998; Umek, 2001; Pilotna anketa o žrtvah kriminala, 2009).
Kaznivo dejanje tatvine iz/z vozila se je z leti zmanjšalo. V primerjavi leta 2008 z letom
1992 se je za 74,6 odstotkov zmanjšala tatvina iz/z vozila. Odstotek prijavljenih kaznivih
dejanj se je z leti povečeval in tako je za 17 % zabeleţenih več prijav anketirancev v letu
2008. Z delom policije v primeru prijave je bilo zadovoljnih 67 % anketirancev.
Nezadovoljnih je bilo 14,9 %; niti zadovoljnih, niti nezadovoljnih pa je bilo 18,1 %.
6.4 Vandalski napad na vozilo
0
5
10
15
20
25
30
1992 1997 2001 2008
Delež oškodovanihanketirancev (v %)
Slika 7: Deleţ oškodovanih anketirancev (v %) od leta 1992 do leta 2008 (Pavlovič, 1992;
Pavlovič, 1998; Umek, 2001; Pilotna anketa o žrtvah kriminala, 2009).
29
15
17
19
21
23
25
27
29
31
33
1992 1997 2001 2008
Delež prijavljenih k.d.(v %)
Slika 8: Deleţ prijavljenih kaznivih dejanj (v %) od leta 1992 do leta 2008 (Pavlovič,
1992; Pavlovič, 1998; Umek, 2001; Pilotna anketa o žrtvah kriminala, 2009).
V primerjavi zadnje ankete o viktimizaciji leta 2008 z letom 1992, sem opazila, da je deleţ
vsaj enkrat oškodovanih anketirancev zmanjšal za kar 59%, kar je zelo opazna razlika.
Prijavljenih kaznivih dejanj policiji je bilo le ena četrtina vseh vandalskih napadov na
vozila. Zadovoljnih anketirancev z delom policije je 54,2%; niti zadovoljnih, niti
nezadovoljnih je 20,2%; nezadovoljnih pa jih je 25,5%.
6.5 Tatvina kolesa
0
2
4
6
8
10
12
14
16
1992 1997 2001 2008
Delež oškodovanih
anketrancev (v %)
Slika 9: Deleţ oškodovanih anketirancev (v %) od leta 1992 do leta 2008 (Pavlovič, 1992;
Pavlovič, 1998; Umek, 2001; Pilotna anketa o žrtvah kriminala, 2009).
30
30
35
40
45
50
55
60
1992 1977 2001 2008
Delež prijavljenih k.d.
(v %)
Slika 10: Deleţ prijavljenih kaznivih dejanj (v %) od leta 1992 do leta 2008 (Pavlovič,
1992; Pavlovič, 1998, Umek ,2001; Pilotna anketa o žrtvah kriminala, 2009).
Ocenila sem, da se leta 2008 deleţ oškodovanih zmanjšal za kar 59% v primerjavi z letom
1992. Zmanjšal pa se je tudi odstotek prijavljenih kaznivih dejanj tatvine kolesa, za kar
31,7%. Leta 2008 je z policijo zadovoljnih najmanj oškodovancev tatvine kolesa in to le
27,7% oškodovancev, niti zadovoljnih, niti nezadovoljnih je 37,2% oškodovancev,
nezadovoljnih pa 35,1%.
6.6 Vlom v dom
0
1
2
3
4
5
6
7
8
1992 1997 2001 2008
Delež oškodovanihanketirancev (v %)
Slika 11: Deleţ oškodovanih anketirancev (v %) od leta 1992 do leta 2008 (Pavlovič, 1992;
Pavlovič, 1998, Umek, 2001; Pilotna anketa o žrtvah kriminala, 2009).
31
50
55
60
65
70
75
80
1992 1997 2001 2008
Delež prijavljenih k.d. (v
%)
Slika 12: Deleţ prijavljenih kaznivih dejanj (v %) od leta 1992 do leta 2008 (Pavlovič,
1992; Pavlovič, 1998, Umek, 2001; Pilotna anketa o žrtvah kriminala, 2009).
Pri tem kaznivem dejanju se lepo vidi, kako se deleţ oškodovancev zmanjšuje z vsako
anketo o viktimizaciji. Vendar pa sem opazila da se odstotek prijavljenih k.d. z leti
zmanjšuje; v primerjavi prve ankete o viktimizaciji leta 1992 in zadnje opravljene ankete
2008 se lepo vidi, da so v preteklosti prijavili več kot 68 % kaznivih dejanj, v zadnji anketi
o viktimizaciji pa le še 59 & kaznivih dejanj. Z delom policije je zadovoljnih 42,6 %.
Nezadovoljnih anketirancev, ki so prijavili kaznivo dejanje policiji pa je 29,8 %.
6.7 Rop
0
0,5
1
1,5
2
2,5
1992 1997 2001 2008
Delež oškodovanihanketirancev (v %)
Slika 13: Deleţ oškodovanih anketirancev (v %) od leta 1992 do leta 2008 (Pavlovič, 1992;
Pavlovič, 1998, Umek, 2001; Pilotna anketa o žrtvah kriminala, 2009).
32
0
5
10
15
20
25
30
35
40
45
50
1992 1997 2001 2008
Delež prijavljenih k.d.
(v %)
Slika 14: Deleţ prijavljenih kaznivih dejanj (v %) od leta 1992 do leta 2008 (Pavlovič,
1992; Pavlovič, 1998, Umek, 2001; Pilotna anketa o žrtvah kriminala, 2009).
Pri tem kaznivem dejanju je očiten majhen deleţ oškodovanih anketirancev; le 1,6%
anketirancev je leta 2008 odgovorilo, da so bili oškodovani s kaznivim dejanjem ropa.
Prijavljen je le vsak 4 rop, kar je zelo majhen odstotek prijavljenih kaznivih dejanj.
Zadovoljstvo s policijo je potrdilo le 31,9% anketirancev. Nezadovoljnih je bilo 26,6%; niti
zadovoljni, niti nezadovoljnih pa je kar 41,5% anketirancev leta 2008.
33
7 Evropska unija in viktimizacijske študije
Leta 2007 je bil v Stockholmu kriminološki simpozij na katerem predstavili poročilo o
spremembah na področju viktimizacijskih študijah po Evropi.
Eurostat vodi statistiko o kriminaliteti in kazensko-sodni statistiki od drţav članic EU in jo
dopolnjuje s podatki od drţav kandidatk in EFTA/EEA drţav. Do sedaj sta bili objavljeni
policijska statistika in zaporniška populacijska statistika. (Aromaa, Heiskanen, 2008, po
Tavares & Thomas 2008). Primerjave lahko temeljijo na spremembah kriminalnih trendov,
ampak ne na nivoju kriminalitete, ker so si kazensko-sodni sistemi v različnih drţavah
različni.
Poročilo o kriminaliteti in viktimizacijskih anketah vsebujejo opis o sedanjih poloţajih v
drţavah članicah EU. Podatki so iz UNECE – United Nations Economic Commission from
Europa (Zdruţeni narodi – Ekonomska komisija Evrope) in iz UNODS –United Nations
Office on Drugs and Crime (Zdruţeni narodi – Urad za droge in kriminaliteto). Ankete, ki
so bile opravljene v letu 2005 in so na razpolago za ocenjevanje izkušenosti članic EU.
Glavni cilj projekta je razviti model ankete, ki bo sprejeta na Evropski ravni in bo lahko
opravljena znotraj obstoječih študij ali pa kot samostojna anketa. Poročilo vsebuje
metodološka priporočila (vključno z načinom intervjuja, področje navodil, ocene
postopkov, ipd), kot tudi vprašalnik za podatkovno bazo. Naloga projekta je bila poročati
rezultate UNECE-UNODC ankete z prepisanim pregledom. Na kakšen način so spremljane
viktimizacijske ankete v drţavah članicah in v drţavah kandidatkah in v EFTA drţavah.
Izkušenost okoli anket o viktimizaciji je bila zelo različna, odzivnost drţave, čeprav je bila
Mednarodna anketa o ţrtvah kriminala (ICVS) vsaj enkrat prevedena v vse drţave članicah
od leta 1989 do 2005. ICVS je bila opravljena petkrat. Velika Britanija, Nizozemska in
Finska so sodelovale v vseh petih izvedbah. Te tri drţave imajo največ znanja o
Mednarodnih anketah o ţrtvah kriminala. Na drugi strani v mnogih drţavah, institucije, ki
so odgovorne za urejanje statistike o kriminaliteti so imele malo, če sploh kaj izkušenj o
viktimizacijskih anketah.
34
8 Sklepi
Posameznemu oškodovancu je vsako dejanje, ki ogrozi njegovo dobrobit, odveč. Toda ne
morem si predstavljati druţbe brez kriminala: kršenje pravil je prav tako del človekove
narave kot njihovo ustvarjanje. Druţba za razliko od posameznika prenese brez večje škode
določeno raven kršenja pravil – dokler le-te lahko obravnava kot izjeme.
Dosedanje raziskovalne ugotovitve v svetu kaţejo, da kriminal narašča, tako v razvitem
delu sveta – z izjemo nekaterih industrializiranih drţav. Vsak izmed teh svetov ima za tak
razvoj svoje strukturne razloge, a kot kaţe se prepad med razvitimi in nerazvitimi manjša,
vsaj v smislu obremenjenosti z zločinom.
Empirično raziskovanje viktimizacije zagotavlja vrsto koristih informacij kajpak tudi na
oţji, nacionalni oz. lokalni ravni in za ''sprotno rabo''. Točnejša predstava o dejanskih
razseţnostih in strukturi kriminalitete, kot jo dajejo uradne statistike znanih kaznivih dejanj
je potrebna za načrtovanje strategij. Kriminalna politika, ki se ne bi ustavljala le na
kazenskem pregonu storilcev, temveč bi bila v večji meri usmerjena k reševanju druţbenih
problemov, mora iskati specifično rešitev za preprečevanje posameznih oblik kriminalitete
in specifične rešitve za zmanjševanje škode, ki jih ta povzroči. Sodelovanje drţave pri
pomoči ţrtvam, da v primerih resne viktimizacije prebrodijo kritično obdobje, postaja v
sodobnem svetu pravilo in norma, medtem ko smo se pri nas šele lotili tega dela.
Informacije o dejavnikih strahu in negotovosti v sodobnih soseskah bi kazalo izkoristiti za
ustrezno načrtovanje varnega urejanja prostora, informacije o dejavnikih (ne)zadovoljstva z
delovanjem javnih sluţb pa za ukrepe za dvig zaupanja in izboljšanje sodelovanja, ki je v
skupnem interesu, ipd.
Mednarodna primerjava kaţe, da se kriminaliteta v Sloveniji giblje okrog evropskega
povprečja, čeprav je Evropa tudi na tem področju vse prej kot homogen pojem.
Ankete o viktimizaciji imajo za policijo in vse tiste, ki se ukvarjajo z načrtovanjem
varnosti, določen pomen, saj vsaj deloma pomagajo osvetliti ''temno'' polje kriminalitete.
35
Problem pa je, da so te študije zahtevne iz izvedbenega in metodološkega vidika. Vzorec
mora biti velik, pa še tako zajame razmeroma majhen deleţ ţrtev, poleg tega pa so oblike
viktimizacije različne. Tako so zahtevne statistične obdelave nemogoče in posplošitve
vprašljive.
Leta 2009 je poskusno raziskovanje potekalo pod okriljem Evropske komisije. Namen
projekta pa je bil, da se vprašalnik prevede v jezik vsake drţave članice EU in da se prevod
vprašalnika v vsaki drţavi članici tudi testira, ter da se testirajo metode vzorčenja in načini
anketiranja. Na podlagi izsledkov testnega raziskovanja bo izdelan enoten vprašalnik in ta
bo od leta 2013 dalje uporabljal v vseh drţavah članicah EU. Za izvajanje ankete pa bo
sprejeta tudi zakonska podlaga ter pripravljene enotne metodološke zahteve.
Uradni podatki kaţejo na naraščanje števila prijavljenih kaznivih dejanj. Vzroke je po eni
strani mogoče iskati v relativnem poslabšanju varnostnih razmer, po drugi strani pa v večji
ozaveščenosti oškodovancev in zato doslednejšem prijavljanju kaznivih dejanj. Izrazit
statistični porast kaznivih dejanj po letu 1995 je mogoče deloma pojasniti tudi kot
posledico različnega tolmačenja kazenske zakonodaje glede predlaganih deliktov. Po letu
1998 se je povečalo tudi število obtoţenih in obsojenih oseb.
Analiza podatkov kaţe spremembo strukture kaznivih dejanj. Naraščajo kazniva dejanja z
elementi nasilja, zlasti zoper ţivljenje in telo ter spolno nedotakljivost. Več je tudi umorov
po naročilu, ki so posledica izsiljevanja in zastraševanja ali so storjeni iz premoţenjskih
razlogov. V zadnjem desetletju se je povečalo število prijavljenih in odkritih dejanj
spolnega nasilja, zlasti spolnega napada na otroke. Otroci in mladostniki so po podatkih
organov kazenskega pregona posebej ogroţena skupina prebivalstva, kar vzbuja skrb zaradi
moţnih izjemno škodljivih psihosocialnih posledic pogosto dolgotrajnih zlorab. Po
podatkih nevladnih organizacij je nasilje prisotno v vsaki peti slovenski druţini. V zadnjih
letih se je prav tako povečalo število prijavljenih kaznivih dejanj kršitve spolne
nedotakljivosti z zlorabo poloţaja.
36
Povečuje se tudi število statistično zabeleţenih kaznivih dejanj premoţenjske kriminalitete.
Klasična premoţenjska kriminaliteta v obliki tatvin, vlomov ter vandalizma je poleg
nasilnih in spolnih kaznivih dejanj najbolj številčna oblika kriminalitete, ki pomembno
vpliva na subjektivni občutek varnosti drţavljanov. Povečuje se število mladoletnih
storilcev premoţenjskih kaznivih dejanj, vse večji je tudi deleţ storilcev odvisnikov od
drog, v primerih hujših premoţenjskih kaznivih dejanj pa prevladujejo povratniki ter
pripadniki organiziranih kriminalnih skupin. Za mladoletniško kriminaliteto je značilno, da
storilci izvajajo predvsem kazniva dejanja zoper premoţenje ter ţivljenje in telo (Resolucija
o preprečevanju in zatiranju kriminalitete, 2006)
37
8 Viri in literatura
Brvar, B. (2004): Analiza podatkov o žrtvah in oškodovancih za potrebe preprečevanja
kriminalnih dejanj. In (ed. Meško, G.). Preprečevanje kriminalitete, teorija, praksa in
dileme. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. 109-133.
Fattah, A. E. (2005). Victimology. Wright, A. R., Miller, m. R., Encyclopedia of
Criminology. Volume 3. New York, London. Routledge. 1724-1727.
Hough, M., Maxfield, M. (2007). Surveying crime in the 21st Century. Monsey, New York,
Criminal Justice Press.
ICVS: International Crime Victim Surveys (2007). Dokument je bil pridobljen 7. 8. 2010
na http://ruljis.leidenuniv.nl/group/jfcr/www/icvs/Index.htm.
Kanduč, Z. (2002). Žrtve, viktimizacije in viktimološke perspektive. Ljubljana, Inštitut za
kriminologijo pri pravni fakulteti.
Kanduč Z. (1995). Critical victimology. Revija za kriminalistiko in kriminologijo,
Ljubljana, 46 (2), 196-202.
Košir, B. (2007). Oris in dileme viktimoloških anket. Diplomsko delo, Ljubljana, Univerza
v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede.
Meško, G. (2002). Osnove preprečevanja kriminalitete. Ljubljana, Visoka policijsko-
varnostna šola.
Meško, G. (1998). Nekatere razsežnosti nasilne viktimizacije. Teorija in praksa, Ljubljana,
35 (6), 1076-1088.
38
Mitar, M. (2000). Uvod v metodologijo znanstvenega raziskovanja pojavov (splošni del).
Ljubljana, Visoka policijska-varnostna šola.
Mosher, C. J. Miethe, T. D., Phillips, D. M. (2002). The mismeasure of crime. Thousand
Oaks, London, New Delhi, Sage Publications.
Newburn, T. (2007).Criminology. Devon, Willan publishing.
Pavlović, Z. (1992). Mednarodna anketa o viktimizaciji. Revija za kriminalistiko in
kriminologijo, Ljubljana, 44, št. 2, s. 129-138.
Pavlovič, Z. (1997) Mednarodni viktimološki simpozij ''skrb za žrtve''. Revija za
kriminalistiko in kriminologijo, 44 (1), 454-455.
Pavlovič, Z. (1998) Mednarodna anketa o viktimizaciji – Slovenija 1997. Ljubljana, Inštitut
za kriminologijo pri Pravni fakulteti. Članek je bil pridobljen 7. 8. 2010 na http://www.inst-
krim.si/upload/raziskovanje/r_120.pdf.
Pavlović, Z. (1998). Mednarodni anketi o kriminaliteti oz. viktimizaciji. Slovenija
(Ljubljana) 1992-1997 (1. del). Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana, št. 3, s.
257-265.
Pavlović, Z. (1999). Mednarodni anketi o kriminaliteti oz. viktimizaciji. Slovenija
(Ljubljana) 1992-1997 (2. del). Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana, št. 2, s.
30-37.
Pavlović, Z. (1999). Mednarodni anketi o kriminaliteti oz. viktimizaciji. Slovenija
(Ljubljana) 1992-1997 (3. del). Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana, št. 2, s.
122-130.
39
Pavlović, Z. (1999). Mednarodni anketi o kriminaliteti oz. viktimizaciji. Slovenija
(Ljubljana) 1992-1997 (4. sklepni del). Revija za kriminalistiko in kriminologijo,
Ljubljana, št. 3, s. 234-239.
Pečar, J. (1988). Formalno nadzorstvo. Ljubljana, ČZ Uradni list RS.
Resolucija o preprečevanju in zatiranju kriminalitete. (2006). Uradni list RS, št.43/2006.
SURS (2009) Pilotna anketa o žrtvah kriminala, 2009. Dokument je bil pridobljen 13. 7.
2010 na http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=3035
Šelih, A., (1994). Viktimološko raziskovanje v Sloveniji. Revija za kriminalistiko in
kriminologijo, 45 (4), 356-360
Temno polje kriminalitete. Podatki so bili pridobljeni 16. 9. 2010 na
http://www.pravna.net/phpBB3/viewtopic.php?f=39&p=62811&t=7436
Umek, P., (2004) Viktimizacijska študija 2001. Ljubljana, 2004. Preprečevanje
kriminalitete – teorija, praksa in dileme. 149-162
40
Delovni življenjepis kandidata
Rojena sem leta 1988 v Kranju. Obiskovala sem osnovno šolo Marije Vere v Kamniku.
Leta 2003 sem se vpisala na srednjo ekonomsko šolo v Kamniku. Z omenjeno šolo sem
pridobila poklic ekonomski tehnik.
Po opravljeni poklicni maturi sem se leta 2007 vpisala na Fakulteto za varnostne vede v
Ljubljani, smer: varnost in policijsko delo.
Dodiplomski študij zaključujem z diplomsko nalogo z naslovom Ankete viktimizacije v
Sloveniji leta 2008.
41
Izjava o avtorstvu
Spodaj podpisana Patricija Pavlovič izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom »Anketa o
viktimizaciji v Sloveniji 2008« rezultat lastnega dela in da so rezultati korektno navedeni.
Ljubljana, 27.9 2010 Patricija Pavlovič