univerza v mariboru - core · globalizacija, mediji, informativna funkcija, publicistični jezik,...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za prevodoslovje
DIPLOMSKO DELO
Nataša Kunej
Maribor 2016
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za prevodoslovje
Diplomsko delo
PREVODNA ANALIZA ANGLEŠKIH IN NEMŠKIH ČLANKOV V REVIJI GLOBAL
TRANSLATION ANALYSIS OF ENGLISH AND GERMAN ARTICLES IN THE
GLOBAL MAGAZINE
Mentorica: izr. prof. dr. Alenka Valh Lopert
Mentorica: izr. prof. dr. Vlasta Kučiš Kandidatka: Nataša Kunej
Maribor 2016
Lektorica: Anja Ţabkar, prof. slov. in univ. dipl. lit. komparativistka
ZAHVALA
Mentoricama, izr. prof. doc. dr. Alenki Valh Lopert in doc. dr. Vlasti Kučiš, bi se ţelela
iskreno zahvaliti za veliko mero potrpeţljivosti, koristnih nasvetov in zanimivih idej,
predvsem pa strokovnih napotkov, ki so pripomogli pri nastajanju tega diplomskega dela.
Hvala staršema in druţini, ki so mi omogočili študij in me podpirali pri mojem izobraţevanju.
Hvala prijateljem, ki ste me spodbujali, mi pomagali z nasveti in lekturo ter z mano delili
izkušnje.
Posebno zahvalo pa namenjam Tjaši in Mojci za jeklene ţivce in maksimalno podporo.
POVZETEK
Namen diplomske naloge Prevodna analiza angleških in nemških člankov v reviji Global je
bil ugotoviti ustreznost slovenskih prevodov člankov v reviji Global iz angleških in nemških
izvirnikov, pri čemer smo obravnavali prevodne strategije deskripcije, redukcije in adaptacije.
V teoretičnem delu smo predstavili značilnosti publicističnih besedil in funkcije informativne
vloge, splošno sliko medijev ter medijsko stanje v Sloveniji. Prevodni premiki so temeljili na
teoretičnih izhodiščih prevodoslovnih avtorjev Vinayja in Dalberneta, Petra Newmarka ter
Ane Fernández Guerra. Prav tako smo izhajali iz Vermeerjeve teorije skoposa, ki v ospredje
postavlja namen besedila in ciljno skupino. Ob tem smo izpostavili vpliv in posledice
globalizacije v Evropi ter na slovenski jezik. Z vidika jezikovnih sprememb smo poudarili
vlogo prevajalca, še posebej v Evropski uniji, in opredelili proces prevajanja in poloţaj
prevoda.
V empiričnem delu smo primerjali besedila iz izhodiščnega jezika angleških in nemških
izvirnikov ter ciljnega jezika slovenskih člankov revije Global. Ob tem smo ugotavljali
ustreznost prevodov in to, da so prevajalci pri prevajanju največkrat uporabili strategijo
deskripcije. Uporabljena je bila tudi strategija redukcije, predvsem pri izpuščanju posameznih
besed, delov stavka, ponekod pa tudi celih stavkov, medtem ko je bila strategija adaptacije
redko uporabljena.
Ključne besede: Evropska unija, prevajalec, proces prevajanja, prevajalske strategije,
globalizacija, mediji, informativna funkcija, publicistični jezik, teorija skoposa, revija Global
ABSTRACT
The purpose of the diploma thesis Translation analysis of English and German articles in the
Global magazine is to determine the adequacy of its translation into Slovene language and
translation strategies of expansion, reduction and adaptation. The theoretical part focuses on
the characteristics of the language of magazines and the role of informative language
function. In reference to the related magazine, we also provided general presentation of the
media, media ownership, independence and pluralism in Slovenia. Addressed translation
shifts in the paper are based on conceptual frameworks of different authors of translations
studies such as Vinay and Darbelnet, Peter Newmark and Ana Fernández Guerra. The
analysis was supported by the Vermeer's skopos theory of translation, which puts forward the
aim of the text and target group. Therefore, we also discussed the term globalisation and its
influence and consequences in Europe and on Slovene language. From the perspective of
language adoptions we stressed the important role of a translator not only generally speaking,
but also in the context of the European Union. We also classified translation process and
status of translation.
The empirical part sets analitical comparison between English, German and Slovene texts in
the Global magazine. The analysis concentrates on the adequacy of translation in which is by
translators the most frequently used method the strategy of expansion. Translators also used
approach to the strategy of reduction which is noticeable in the omission of single words,
parts of clauses or sometimes even the whole clauses. Meanwhile, the strategy of adaptation
was very often not a significant element.
Key words: the European Union, translator, translation process, translation strategies,
globalisation, media, informative function, the language of magazines, skopos theory, Global
magazine
I
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ............................................................................................................................................. 1
2 NAMEN IN CILJI ........................................................................................................................... 3
3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ...................................................................................................... 4
4 METODA DELA ............................................................................................................................ 5
5 EVROPA IN VPLIV GLOBALIZACIJE ....................................................................................... 6
5.1 EVROPSKA IDENTITETA ................................................................................................... 6
5.2 EVROPA IN POMEN KULTURE ......................................................................................... 8
5.3 EVROPSKA UNIJA ............................................................................................................... 9
5.4 GLOBALIZACIJA ................................................................................................................ 12
5.5 GLOBALIZACIJA V EVROPI ............................................................................................ 14
5.6 GLOBALIZACIJA IN MATERNI JEZIK ............................................................................ 16
5.6.1 SLOVENŠČINA–ANGLEŠČINA ................................................................................ 18
5.6.2 SLOVENŠČINA–NEMŠČINA .................................................................................... 24
6 PROCES PREVAJANJA .............................................................................................................. 29
6.1 DEFINICIJA ......................................................................................................................... 29
6.2 VLOGA PREVAJALCA....................................................................................................... 32
6.3 PREVAJALSKE STRATEGIJE ........................................................................................... 35
6.3.1 STRATEGIJE PREVAJANJA PO VINAYJU IN DARBELNATU ............................ 35
6.3.2 STRATEGIJE PREVAJANJA PO ANI FERNÁNDEZ GUERRA .............................. 41
6.4 STRATEGIJA DESKRIPCIJE .............................................................................................. 43
6.5 STRATEGIJA REDUKCIJE................................................................................................. 45
6.6 STRATEGIJA ADAPTACIJE .............................................................................................. 46
7 MEDIJI .......................................................................................................................................... 48
7.1 SPLOŠNA DELITEV MEDIJEV ......................................................................................... 51
7.2 TISK ...................................................................................................................................... 52
7.3 RADIO .................................................................................................................................. 54
7.4 TELEVIZIJA ......................................................................................................................... 56
7.5 SPLET ................................................................................................................................... 57
II
7.6 ANGLEŠKI IN NEMŠKI ČASOPISI ................................................................................... 57
7.7 SLOVENSKI MEDIJI ........................................................................................................... 61
7.7.1 LASTNIKI MEDIJEV IN NJIHOVA NEODVISNOST .............................................. 62
7.7.2 PRIVATIZACIJA.......................................................................................................... 65
7.8 MEDIJSKA POLITIKA ........................................................................................................ 65
7.9 REVIJI GLOBAL IN MLADINA ......................................................................................... 67
8 ZVRSTI SLOVENSKEGA JEZIKA ............................................................................................ 69
8.1 SOCIALNE ZVRSTI SLOVENSKEGA JEZIKA ................................................................ 69
8.1.1 KNJIŢNE ZVRSTI SLOVENSKEGA JEZIKA ........................................................... 69
8.1.2 NEKNJIŢNE ZVRSTI SLOVENSKEGA JEZIKA ...................................................... 70
8.1.3 INTERESNE GOVORICE ............................................................................................ 70
8.2 FUNKCIJSKE ZVRSTI ........................................................................................................ 71
8.2.1 PRAKTIČNOSPORAZUMEVALNI JEZIK ................................................................ 72
8.2.2 STROKOVNI JEZIK .................................................................................................... 72
8.2.3 PUBLICISTIČNI JEZIK ............................................................................................... 73
8.2.4 UMETNOSTNI JEZIK ................................................................................................. 73
8.2.5 POLITIČNI JEZIK ........................................................................................................ 73
8.3 PRENOSNIŠKE ZVRSTI ..................................................................................................... 74
8.3.1 VRSTE GOVORJENEGA JEZIKA .............................................................................. 74
8.3.2 ZAPISANA BESEDILA ............................................................................................... 74
9 ZVRSTI ANGLEŠKEGA JEZIKA ............................................................................................... 76
9.1 SOCIALNE ZVRSTI ANGLEŠKEGA JEZIKA .................................................................. 76
9.2 FUNKCIJSKE ZVRSTI ANGLEŠKEGA JEZIKA .............................................................. 77
10 ZVRSTI NEMŠKEGA JEZIKA ................................................................................................... 79
10.1 NORMIRANA ZVRST NEMŠKEGA JEZIKA ................................................................... 79
10.2 NAREČJA NEMŠKEGA JEZIKA ....................................................................................... 79
10.3 POGOVORNI JEZIK OZIROMA NADREGIONALNI JEZIK .......................................... 80
10.4 SODOBNE OPREDELITVE NEMŠKEGA JEZIKA .......................................................... 80
11 PUBLICISTIČNI JEZIK ............................................................................................................... 82
III
11.1 INFORMATIVNA FUNKCIJA ............................................................................................ 84
12 EMPIRIČNI DEL .......................................................................................................................... 86
12.1 STRUKTURA PUBLICISTIČNIH ČLANKOV .................................................................. 87
12.2 PRIMERI PREVODNE STRATEGIJE DESKRIPCIJE ....................................................... 90
12.3 PRIMERI PREVODNE STRATEGIJE REDUKCIJE.......................................................... 97
12.4 PRIMERI PREVODNE STRATEGIJE ADAPTACIJE ..................................................... 103
13 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ........................................................................................ 107
14 SKLEP ......................................................................................................................................... 108
15 LITERATURA ............................................................................................................................ 110
16 SPLETNI VIRI ............................................................................................................................ 117
17 PRILOGE .................................................................................................................................... 119
17.1 PRILOGA 1: angleški izvirniki ........................................................................................... 120
17.2 PRILOGA 2: nemški izvirniki............................................................................................. 120
17.3 PRILOGA 3: slovenski izvirniki ......................................................................................... 121
IV
KAZALO SLIK
Slika 1: Logotip časopisa Der Spiegel ................................................................................................... 58
Slika 2: Logotip časopisa Die Zeit......................................................................................................... 59
Slika 3: Logotip časopisa Foreign Policy ............................................................................................. 59
Slika 4: Logotip časopisa The Atlantic .................................................................................................. 60
Slika 5: Logotip časopisa Los Angeles Times ........................................................................................ 60
Slika 6: Logotip časopisa The New York Review of Books .................................................................... 61
Slika 7: Primer besedila Mohammeds Früchte iz časopisa Der Spiegel ............................................... 89
Slika 8: Primer besedila Think again: Dictators iz časopisa Foreign Policy ........................................ 89
KAZALO TABEL
Tabela 1: Primeri prevodov aluzivnih naslovov iz Učbenika prevajanja ............................................. 44
Tabela 2: Primer prevoda besede turrón iz Učbenika prevajanja ......................................................... 47
Tabela 3: Primeri prevodov naslovov v reviji Global ........................................................................... 90
Tabela 4: Primeri strategije deskripcije ................................................................................................. 93
Tabela 5: Primeri strategije redukcije .................................................................................................... 98
Tabela 6: Primeri strategije adaptacije ................................................................................................ 105
1
1 UVOD
Razvoj inovativne tehnologije, raznovrstni doseţki na področju znanosti, razseţnosti spletne
komunikacije in proces globalizacije, ki narekujejo vse hitrejši tempo ţivljenja, nas
spodbujajo k temu, da se tudi sami tekom svojega ţivljenja kontinuirano izobraţujemo.
Če ţelimo biti v koraku z novodobnimi odkritji, moramo biti seznanjeni z globalnimi
aktualnostmi, ki jih prinašajo različni moderni tokovi. V ta namen nam kot odličen vir
obveščanja sluţijo mediji. Vloga medijev, ne glede na to, ali je televizijski ali radijski,
časopisni ali spletni, je izrazito pomembna pri seznanjanju posameznika z novostmi, s
katerimi se sooča globalni svet. Poleg igranja vloge dobrega vira informacij opravljajo mediji
še drugo zelo pomembno nalogo, in sicer močno prispevajo k oblikovanju javnega mnenja
ljudi in pri izboljšanju predstavitve političnih strank, njihovih vizij oziroma politike nasploh.
V diplomski nalogi bomo preučevali publicistične članke revije Global, zato bomo nekaj
besed namenili tudi tej temi.
Mediji torej obveščajo ljudi in podajajo informacije o novih odkritjih ter o dogajanju širom
sveta. Na dnevni bazi lahko opazujemo, kako se svet bliskovito razvija in spreminja. Celoten
potek globalnih sprememb prinaša posledično večjo potrebo po komunikaciji med različnimi
narodnostmi in kulturami. Ta proces je izrazito zahteven, kajti če ţelimo med dvema
različnima kulturama uspešno komunikacijo, nam bo ustrezen prenos temeljnega sporočila iz
izhodiščnega v ciljni jezik uspel le in edino s pomočjo ali kompetentnega prevajalca ali
tolmača. Izrazito dober primer soţitja raznolikih kultur zagotovo predstavlja skupnost
Evropske unije, saj na različnih področjih, s poudarkom na gospodarskem in političnem,
dandanes medsebojno povezuje 28 neodvisnih drţav. Na podlagi tega lahko sklepno
ugotovimo, da vsa informacijska sporočila oziroma besedila nastajajo ne samo v enem jeziku
in nikakor le za eno ciljno publiko.
Proces globalizacije, mediji in medsebojno zdruţevanje na različnih področjih povzročajo
nastanek besedil ne le v maternem, temveč tudi v tujem jeziku. V tem procesu imajo
prevajalci izjemno pomembno vlogo, saj lahko le na podlagi dobre ozaveščenosti z novostmi,
odkritji, raziskavami, aktualnimi dogodki in doslednim spremljanjem uporabe sovpadajoče
2
terminologije vsakega področja ustvarijo ustrezen prevod za bralca ali poslušalca
publicističnih besedil.
Spremembe v svetu odpirajo zanimive, nepoznane teme, s tem pa v jezik prinašajo tudi nove
besede. Prevajalci so tako zelo pogosto izpostavljeni novim izzivom, pri katerih se lahko
posluţujejo različnih prevajalskih strategij relevantnih prevodoslovnih avtorjev. Enega izmed
najuporabnejših pristopov predstavlja teorija skoposa, ki sta jo razvila Hans J. Vermeer in
Katharina Reiß, saj v ospredje postavlja namen besedila in ciljno publiko.
Jezikovne spremembe, ki jih opaţamo skozi proces globalizacije in so najbolj izrazite na
primeru neustaljenih izrazov v maternem jeziku, kreativno vplivajo na delo prevajalcev, saj
morajo ti pri procesu prevajanja nepoznane besede pogosto na novo pojasniti, jih včasih
zaradi pomanjkanja jezikovnih sredstev izpustiti ali prirediti, da so ustrezne glede na kulturno
okolje ciljnega besedila.
3
2 NAMEN IN CILJI
Namen in cilji diplomske naloge so ugotoviti ustreznost slovenskih prevodov člankov v reviji
Global iz angleških in nemških izvirnikov.
Diplomska naloga je razdeljena na dva dela, in sicer na teoretični in empirični del. V
teoretičnem delu bomo z vidika kulture in globalizacije ponazorili sliko današnje Evrope in
kakšni so bili njeni prvi začetki. Pojasnili bomo pojem globalizacije in njen vpliv na Evropo
ter slovenski jezik. Sočasno bomo predstavili tudi proces prevajanja in vlogo medjezikovnega
posrednika v Evropski uniji. V diplomski nalogi bomo prav tako analizirali medijsko stanje v
Sloveniji in na splošno predstavili reviji Global in Mladina. V analitičnem delu nas bodo
zanimale značilnosti publicističnega jezika in vloga informativne funkcije.
V empiričnem delu bomo na podlagi primerjalne analize preučili prevode v slovenskih
člankih revije Global iz nemških in angleških izvirnikov. Po zaključeni analizi bomo
predstavili rezultate in jih smiselno interpretirali. Na podlagi pridobljenih rezultatov bomo na
koncu dodali še sklep raziskovalne naloge.
Cilj diplomske naloge je predstaviti začetne koncepte ustanavljanja Evropske unije in
aktualno sliko dandanes. Vzporedno z Evropsko unijo ţelimo izpostaviti vpliv in prevladujoče
značilnosti procesa globalizacije. Dotaknili se bomo pojmov proces prevajanja in vloga
prevajalca. Pri diplomski nalogi bomo ponazorili splošno sliko medijskega stanja v
slovenskem prostoru in predstavili reviji Global ter Mladina. Pri diplomski nalogi ţelimo
prav tako razloţiti značilnosti publicističnega jezika, analizirati tujejezične članke in pri tem
izhajati s stališča, koliko se prevod drţi izvirnika v naslovih besedil in besedilu samem, pri
čemer bomo s pomočjo teoretičnih izhodišč prevodoslovnih strokovnjakov klasificirali
naslednje prevajalske strategije: strategijo deskripcije, redukcije in adaptacije.
4
3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE
V diplomskem delu smo si zastavili naslednje raziskovalne hipoteze:
Hipoteza 1:
Predpostavljamo, da so prevajalci pri prevajanju specifične kulturne in politične tematike v
ciljni jezik uporabili vse tri prevajalske strategije: strategijo deskripcije, redukcije in
adaptacije.
Hipoteza 2:
Predvidevamo, da so prevajalci pri prevajanju neznanih in manj poznanih pojmov specifične
kulturne tematike v ciljni jezik uporabljali predvsem strategijo deskripcije in redukcije.
Hipoteza 3:
Predvidevamo, da v analiziranih besedilih, ki so namenjena širšemu krogu naslovnikov,
prevladuje strategija deskripcije z namenom izboljšanja stopnje razumljivosti in pomena
prenesenega sporočila v ciljni jezik.
5
4 METODA DELA
V diplomskem delu bodo uporabljene različne metodologije dela, s katerimi bomo predstavili
teoretični in empirični del.
V teoretičnem delu bomo uporabili metodo deskripcije, na podlagi katere bomo s pomočjo
strokovne literature definirali teoretične koncepte in prevajalske strategije. Poleg metode
deskripcije bomo uporabili še metodo klasifikacije, s katero bomo opredelili za diplomsko
nalogo relevantne pojme, in metodo kompilacije, s pomočjo katere bomo strnili analitične
ugotovitve ţe opravljenih raziskav in mnenja različnih avtorjev.
V empiričnem delu se bomo osredotočili na primerjalno metodo analize in sinteze slovenskih
prevodov revije Global iz angleških in nemških izvirnikov. Jedro besedil v izhodiščnem
jeziku predstavljajo članki nemških tednikov Der Spiegel in Die Zeit, ameriških revij Foreign
Policy, The New York Review of Books, dnevnikov New York Times in Los Angeles Times ter
revije The Atlantic City.
6
5 EVROPA IN VPLIV GLOBALIZACIJE
5.1 EVROPSKA IDENTITETA
V poglavju bomo s pomočjo Slovarja slovenskega knjižnega jezika razloţili termin identiteta
in predstavili stališča različnih avtorjev v povezavi z omenjenim terminološkim izrazom.
Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje pojem identitete z naslednjo razlago:
identitéta -e ţ (e ) jur. skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi dejstvi, znaki, istovetnost:
dokazal je svojo identiteto; ugotoviti identiteto z osebno izkaznico / sumljiva identiteta //
knjiţ. identičnost: identiteta med zavestjo in resnico ◊ filoz. dialektična identiteta ki vključuje
notranja nasprotja, zaradi česar ne more nič ostati trajno enako samo sebi; nauk o identiteti
identitetna filozofija; mat. identiteta identična enačba (SSKJ, 15. 12. 2015).
Ule (2008, str. 276) opredeljuje termin identiteta kot doţivljanje lastne enakosti in identitete
vsakega posameznika v nekem časovnem prostoru. Pri procesu doţivljanja lastne enakosti in
identitete pa ostali soudeleţeni dotičnemu posamezniku priznavajo to enakost in kontinuiteto.
Identiteta torej ni nespremenljiva statična struktura, temveč proces, ki se nenehno spreminja v
času in razmerju do socialnega konteksta in ves čas zajema aktivne elemente. Na ta način
prehaja vsak posameznik preko tako imenovanih identitetnih kriz v postopne razvojne faze in
tako sprejema nove identitete, ki mu jih nudi socialno okolje ali pa so posameznikova notranja
ţelja.
Izvor besednih zvez evropska ideja, evropska zgodovina in evropska identiteta zajema po
Toplakovi (str. 8, 2003) celovit pogled na preteklost Evrope in pri tem izpostavlja skupne
temelje evropske kulture, evropskih vrednot, podobnosti med evropskimi narodi v mentaliteti
in nazorih, skupnost evropskih narodov v primerjavi s preostalim delom sveta in deleţem
Evrope v kontekstu tako imenovane zahodne civilizacije.
Pri procesu konstruktivne integracije evropske identitete simbolizirata nadvse močno in
vplivno vezivo druţbene strukture ravno jezik ter kultura (Rizman, 1999).
7
Koncept ustvarjanja evropske identitete sega ţe v obdobje habsburške monarhije. Ob tem
spomnimo na misel »Združenih narodov Evrope« dr. Richarda grofa Coudenhove-Kalergija,
ustanovitelja panevropskega gibanja, katerega cilj je bil enoten evropski »imperij miru in
svobode«, ki bi segal od Portugalske do Poljske (Rahten, 2009, str. 119).
Pobudnik panevropskega gibanja enakopravnih narodov je močno nasprotoval vsem oblikam
totalitarnega sistema. Javno in odločno je zavzemal stališče, da sta ravno komunizem in
nacionalizem glavna sovraţnika razvoja civilizacije evropskih narodov. Zagovarjal je mnenje,
da sestavljajo dušo Evrope naslednje komponente: »grški individualizem, krščanski
socializem in nordijski heroizem«. Grki, Ţidje in Germani naj bi simbolizirali svobodo,
bratstvo in hrabrost, ki v skupni medsebojni interakciji prisostvujejo kulturi in identiteti
Evrope. Iz tega razloga naj bi ti trije narodi poosebljali botre evropske civilizacije (prav tam,
2009, str. 34–39).
V tridesetih letih je bil politični konsenz po vseh neuspelih poskusih zdruţevanja v Evropi na
vidiku nedosegljivosti in je vodil vojni nasproti. Šele po dveh svetovnih vojnah so se
evropske drţave začele zavedati groţnje nacionalizma in drugih oblik totalitarnih sistemov ter
sklenile, da bodo v Evropi zagotovile trajnejši mir. To dejanje je postopoma vodilo h
konstruktivnemu oblikovanju sodobnih evropskih integracij (Toplak, 2003).
Ideja o zdruţitvi evropskih drţav je občutno napredovala šele po padcu berlinskega zidu in
razpadu enostrankarskih komunističnih sistemov v srednje- in vzhodnoevropskih drţavah.
Politične spremembe so postopoma odprle poti razmišljanja o novem skupnem evropskem
prostoru (Rahten, 2009, str. 119).
Postopen proces nastanka Evropske unije se je oblikoval od 50-ih let 20. stoletja dalje.
Uradno je idejo širšemu svetu predstavil francoski zunanji minister Robert Schumann, in sicer
9. maja leta 1950. Pobuda francoskega ministra je stremela k oblikovanju enotnega trga za
premog in jeklo med Nemčijo in Francijo ter drţavami, ki bi delile podobne interese. Ideja je
bila izhodišče za gospodarsko in politično povezovanje med evropskimi drţavami (Bergant in
Plavec, 2008, str. 3).
Evropsko identiteto zelo pogosto identificiramo z evropskimi simboli, s katerimi skuša
Evropska unija dvigovati evropsko zavest in pripadnost evropski skupnosti. Evropska unija je
8
poznana po številnih simbolih, med katere uradno uvrščamo evropsko modro zastavo z
zvezdicami, ki predstavljajo drţave članice. Naslednji takšen simbol je uradna himna, Oda
radosti iz Devete simfonije, ki jo je napisal Beethoven in jo v inštrumentalni izvedbi izvajajo
ob pomembnih praznikih. Eden izmed zelo prepoznavnih simbolov je skupna evropska
denarna valuta evro, ki je bila uvedena kot novo plačilno sredstvo v vseh drţavah Evropske
unije. Kot zadnja simbola omenimo še vsakoletno praznovanje dneva Evrope na 9. maj in
ustanavljanje političnih institucij (Šabec, 2006).
5.2 EVROPA IN POMEN KULTURE
V povezavi z Evropo sta zelo pomembna pojma kultura in politika. V nadaljevanju poglavja
bomo navedli nekaj pomembnih izhodišč avtorjev, ki zadevajo oba termina, ter zanje podali
tematsko smiselne razlage.
Vidmarjeva zavzema stališče, da ima kultura v Evropski uniji z vidika sodobnosti osrednje
mesto pozornosti. Kot je zapisano v dokumentu EU iz leta 2007, »narašča prepoznanje, da
leži kultura v samem osrčju evropskega projekta, kjer ji pripada posebna in nepogrešljiva
vloga«, ter da »ima kultura pomembno notranjo vrednost za vse ljudi Evrope; je bistveni
element evropske integracije« (2007, str. 1).
Kultura ima dve pomembni vlogi, in sicer nastopa kot pomemben akter pri procesu integracije
in instrument oblikovanja druţbenega modela v Evropi. Z namenom večjega prisostvovanja in
podpore pri procesu evropske integracije je treba še posebej poudariti skupne kulturne
vrednote in korenine drţavljanov kot ključne elemente njihove identitete. Druga vloga kulture
se odraţa predvsem v aktivni participaciji oblikovanja druţbenega modela v Evropi. Model
druţbene strukture naj bi temeljil na vrednotah, kot so svoboda, demokracija, strpnost in
solidarnost. Kultura je tista, ki pri simbiozi temeljnih vrednot druţbene strukture spodbuja in
vzpostavlja evropsko drţavljanstvo. Evropska unija s svojo vizijo vključevanja evropskih
drţav in proces globalizacije povzročata ravno naraščajočo mobilnost, kakor tudi migracijske
tokove. Pri omenjenih globalnih in druţbenih spremembah je kultura sredstvo spodbujanja
druţbene kohezivnosti in zoperstavljanja rasizmu, ksenofobiji ter diskriminaciji. Predvsem
tukaj pa nastopi medkulturni dialog kot izjemno pomemben dejavnik nasprotovanja vsakršni
koli diskriminaciji in druţbeni izključenosti (prav tam, 2007, str. 1).
9
Kultura predstavlja del nacionalnosti in nacionalne identitete, vendar ne kot zapečaten in zaprt
sistem, temveč kot sistem, ki je odprt in dovzeten za vse, kar je drugačno. Skupnost Evropske
unije sestavljajo poleg ostalih značilnosti predvsem medkulturne in mednacionalne
izmenjave, pri katerih nenehno nastajajo nove kvalitete znanj in vedenj. S tega vidika je
kultura kot taka izredno pomembna za vse drţave, ki so vključene v evropsko skupnost
(Deţelan, 2009).
Konstruktiven proces integriranja evropskih drţav v celoto se je uveljavil ne le na kulturnem
in gospodarskem, ampak tudi na političnem področju. Nova formula Evrope je postalo geslo
»združeni v raznolikosti«. Ob tem spomnimo na besede Srečka Kosovela, ki je dejal: »Naš
ideal je evropski človek. Bodimo eno po duhu in ljubezni, a ohranimo svoje lastne obraze«
(Horvat, 2010, str. 24–25).
Vključevanje v skupni kulturni prostor Evrope pomeni, da posamezniki preko identitetnih kriz
prehajajo v naslednje razvojne faze in sprejemajo nove identitete, ki jih nudi socialno okolje
(Ule, 2008, str. 276).
5.3 EVROPSKA UNIJA
Evropske drţave se med sabo ne povezujejo zgolj na kulturni ravni, pač pa tudi na ravni
politike. Politično povezovanje evropskih drţav je privedlo do ustanovitve različnih institucij
Evropske unije. Med najpomembnejše institucije uvrščamo:
– Evropski parlament,
– Evropski svet,
– Svet Evropske unije,
– Evropska komisija,
– Sodišče Evropske unije,
– Evropska centralna banka,
– Evropsko računsko sodišče,
– Evropska sluţba za zunanje delovanje,
– Evropski ekonomsko-socialni odbor,
10
– Odbor regij,
– Evropska investicijska banka,
– Evropski varuh človekovih pravic,
– Evropski nadzornik za varstvo podatkov in
– Medinstitucionalni organi.1
V Evropski uniji ima vsaka institucija svojo vlogo in poslanstvo. To pomeni, da so naloge
vsakega posameznika na določenem področju točno določene. S tem, ko vsaka institucija
izvaja svojo nalogo, prihaja do medsebojnega sodelovanja in prepletanja na različnih
področjih. Na ta način se ustvarjajo medsebojni odnosi in izraţena je določena stopnja
povezanosti integracije (Fontaine, 2004, str. 6).
Skozi čas je Evropska unija razvila zunanjo in notranjo politiko, ki ji omogočata, da v primeru
svetovnih zadev, ki predstavljajo tako konfliktne situacije, kakor tudi mirovne sporazume,
nastopa in ukrepa enotno. Uspešno sodelovanje 28 drţav članic vodi do enotne politike
delovanja Evropske unije, ki je produktivnejše, kot če bi vsaka drţava članica vodila svojo
politiko.2
Zunanje in politične naloge Evropske unije zavzemajo predvsem področja ohranjanja miru in
varnosti po svetu, spodbujanja mednarodnega sodelovanja, razvijanja in utrjevanja
demokracije, pravne drţave, človekovih pravic ter temeljne svoboščine. Prav tako sta skupna
in zunanja politika namenjeni za reševanje konfliktov in podpiranje mednarodnih
sporazumov, pri čemer izhajata iz diplomacije. Evropska unija se v okviru pomembnih
svetovnih vprašanj pogosto opira na trgovinsko, varnostno, obrambno politiko in humanitarno
pomoč. Politična povezanost s sosedskimi in ostalimi drţavami po svetu temelji na krepitvi
medsebojnih odnosov, predvsem v sklopu političnega in gospodarskega dialoga ter pri
spodbujanju večje mobilnosti za drţavljane.3
1 Institucije in drugi organi EU: http://europa.eu/about-eu/institutions-bodies/index_sl.htm,
pridobljeno 3. 2. 2016. 2 Zunanja in varnostna politika EU: http://europa.eu/pol/cfsp/index_sl.htm, pridobljeno 16. 2.
2016. 3 Zunanja in varnostna politika EU: http://europa.eu/pol/cfsp/index_sl.htm, pridobljeno 17. 2.
2016.
11
Področje urejanja skupne zunanje in varnostne politike ter pravosodja in notranjih zadev se je
spremenilo leta 2007, ko je bila uveljavljena Lizbonska pogodba. Sprejemanje odločitev je
bilo do spremembe Lizbonske pogodbe v pristojnosti treh ločenih političnih področij, t. i. trije
stebri EU. Prvi steber je bil naloga Skupnosti in je obsegal večino skupnih politik, glavne
odločitve pa so sprejemali Evropska komisija, Evropski parlament in Svet Evropske unije.
Drugi steber je predstavljal skupno zunanjo in varnostno politiko, kjer je odločitve sprejemal
le Svet Evropske unije. Tretji steber pa je zajemal policijsko in pravosodno sodelovanje v
kazenskih zadevah. Tudi tukaj je izključno odločal le Svet Evropske unije. Z uveljavitvijo
Lizbonske pogodbe je bil ustanovljen novi delovni poloţaj visokega predstavnika Evropske
unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. Gre za eno od glavnih institucionalnih novosti
Lizbonske pogodbe, s katero se je okrepilo delovanje Evropske unije.4
Evropski prostor torej sestavlja veliko število drţav, ki so z vidika kulturnih in političnih
značilnosti unikatne. Ravno njihove raznolike identitete simbolizirajo tiste komponente, ki
prispevajo h kulturnemu in političnemu mozaiku Evrope in jo na ta način tudi dopolnjujejo
kot celoto.
Proces prevajanja, še posebej pa tolmačenja je dobil svoje razseţnosti kmalu po drugi
svetovni vojni, ko so na Nürnberških procesih sodili vojnim zločincem. V ta čas segajo tudi
prvi začetki ustanavljanja Evropske unije, ki so močno prispevali k povečanju medjezikovnih
potreb med drţavami. Prvotni namen povezovanja med drţavami je sicer temeljil na
gospodarskem sodelovanju, kajti ravno trgovanje je tisto, ki povzroči nastanek medsebojne
odvisnosti in posledično izogibanja sporom. Tako je ţe leta 1958 prišlo do nastanka prve
Evropske gospodarske skupnosti. Gospodarsko povezovanje je dobilo svoje razseţnosti tudi
na področju politike, razvoja in okolja, kar je privedlo do preimenovanja skupnosti v
Evropsko unijo.5
Dandanes je evropska skupnost sestavljena iz 28 gospodarsko in politično povezanih drţav.
Gonilni motor Evropske unije je enotni oziroma notranji trg, preko katerega je moţen prosti
pretok blaga, storitev, kapitala in neomejeno gibanje ljudi. Evropska unija vztrajno nadaljuje s
4 Stebri EU: http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/s.htm, pridobljeno 17. 2. 2016.
5 Osnovne informacije o EU: http://europa.eu/about-eu/basic-information/about/index_sl.htm,
pridobljeno 23. 2. 2016.
12
svojim procesom širitve in stremi k demokratičnemu delovanju svojih institucij, s katerimi vse
bolj sodelujejo tudi parlamenti drţav članic.6
Z nastankom Evropske unije in predvsem posledičnim oblikovanjem evropskih institucij se je
povečal tudi obseg prevajalcev in tolmačev. Evropska skupnost je skupnost, zdruţena v zvezo
demokratičnih drţav, in ima kot takšna 24 uradnih jezikov.7
Ena izmed institucij Evropske unije je Evropska komisija, katere del predstavlja eno izmed
največjih prevajalskih sluţb na svetu. V njej dela nekje 1750 prevajalcev in tolmačev.8
Torej, delo prevajalca ne ponazarja zgolj medjezikovnega posredovanja med drţavami,
temveč izredno pomembno prispeva k oblikovanju politike in zakonodaje Evropske unije.
Prevajalci delajo z zahtevnimi besedili, ki obsegajo področja politike, prava, financ, znanosti
in tehnike ter imajo strogo določene roke.9
5.4 GLOBALIZACIJA
Pri prebiranju literature smo ugotovili, da obstaja precej veliko število avtorjev, kakor tudi
razlag, ki opredeljujejo proces globalizacije. Iz tega razloga bomo v tem in naslednjih
poglavjih podali le nekaj splošnih, vendar bistvenih orientacij v zvezi z globalizacijo.
Urednika zbornika Globalizacija in vloga malih držav: Slovenija v procesih globalizacije
Milan Brgleza in Drago Zajc definirata pojem procesa globalizacije kot mnogodimenzionalen.
Avtorja opisujeta termin kot takšen, ki je povezan s celotnim svetom, ljudmi, celoto druţbenih
in ekonomskih odnosov. Globalizacija prinaša številne spremembe na različnih področjih. Če
ţelimo vplivati na njene tokove, potem mora evropska skupnost, kakor tudi manjše drţave,
odločno pokazati svoj odnos, ki se glede na določeno stanje pričakuje. Celoten sistem
6 Osnovne informacije o EU: http://europa.eu/about-eu/basic-information/about/index_sl.htm,
pridobljeno 23. 2. 2016. 7 Uprava EU: http://europa.eu/about-eu/facts-figures/administration/index_sl.htm, pridobljeno
23. 2. 2016. 8 Uprava EU: http://europa.eu/about-eu/facts-figures/administration/index_sl.htm, pridobljeno
27. 2. 2016. 9 Poklicne poti v institucijah EU, jeziki:
http://europa.eu/epso/discover/job_profiles/language/index_sl.htm#chapter1, pridobljeno 27.
2. 2016.
13
globalizacije predstavlja v končni fazi specifičen izziv za študije različnih sfer, kot npr.
politike, kulture in gospodarstva (Brglez in Zajc, 2004, str. 11).
Globalizacija je dandanes nepogrešljiv del vsake izjave v javnosti. Proces globalizacije
retorično povezujemo s komponentami gospodarstva, trgov, konkurence, izraz uporabljamo
tudi v povezavi z delovnimi mesti, produkcijo, trgovino, blagom, storitvami, finančnimi
tokovi, informacijami in različnimi ţivljenjskimi slogi. Pojem globalizacije lahko enačimo s
pojmom politizacije, saj omogoča proces globalizacije podjetjem močan vpliv nad
demokratično strukturiranim kapitalizmom, ki ga nadzorujeta drţava in politika. Takšna
podjetja so pomembni akterji pri oblikovanju gospodarstva in druţbe (Beck, 2003, str. 13–
14).
Svetličič (2004, str. 19–20) opredeljuje globalizacijo kot pojem s številnimi definicijami, pri
čemer se te delijo na ekonomske in neekonomske. Zopet drugi opredeljujejo termin
globalizacije le kot porast trgovanja in trgovinskih sporazumov. Pojem globalizacije je
interpretacija vsakega posameznika, zato ima pozitivne, kakor tudi negativne posledice.
Pozitivne značilnosti se odraţajo v večdimenzionalnem procesu, ki vključuje ekonomske,
politične in kulturne prvine (prav tam).
Isti avtor (povz. po Rizman, 2001, str. 17) k temu dodaja, da pomeni termin globalizacije
intenzivno delovanje druţbenih procesov po celem svetu, ki med seboj povezujejo še tako
oddaljene kraje na našem planetu.
Scholtejeva definicija globalizacije npr. je politološkega značaja (Rizman, 2001, str. 19–20;
povz. po Svetlič, 2004) in jo deli v pet skupin. V prvi skupini opredeljuje globalizacijo kot
internacionalizacijo. Pod tem pojmom označuje globalizacijo kot naraščajoče mednarodne
izmenjave in njihove soodvisnosti. V drugi skupini govori o globalizaciji kot o liberalizaciji.
Pojem opredeljuje kot brezmejno ekonomsko povezovanje med drţavami. V tretji skupini
enači pojem globalizacije s pojmom univerzalizacije. Univerzalizacijo razumemo v tem
primeru kot npr. uveljavljanje gregorijanskega koledarja, kitajskih restavracij itd. V četrti
skupini ekvivalentno definira pojem globalizacije, gledano z ameriškega vidika, z
modernizacijo in vesternizacijo. Govorimo o pojavu širitve verig McDonaldsa in podobno. V
peti skupini primerja globalizacijo z deteritorizacijo oziroma suprateritorialnostjo.
Globalizaciji v tej skupini v smislu druţbenega konteksta ne dominirajo več teritorialni
14
procesi, npr. prostori, razdalje itd., ampak gre za skupen proces preobrazbe prostora, druţbe in
transakcij.
Globalizacija zajema v grobem naslednje trditve:
– gre za večdimenzionalen proces, pri katerem so vključeni ekonomski, kulturni in
politični dejavniki;
– pomeni internacionalizacijo dejavnosti, kot npr. trgovina;
– gre za povezovanje in sodelovanje na globalni ravni;
– proces proizvajanja identičnih izdelkov za domači in tuji trg;
– povečano število tujih sestavin v izdelkih za domači in tuji trg;
– naraščajoč deleţ trgovine in tujih investicij;
– rast mednarodne trgovine;
– pomembnejša vloga tujih investicij in mednarodnih storitev;
– začetek obstajanja finančnih trgov;
– vse bolj pomembna vloga besede ekonomija;
– konstruktiven vpliv tehnološkega napredka na mednarodno trgovino in druge oblike
sodelovanja in
– rastoča oligopolizacija svetovnega trga (Svetličič, 2004, str. 22–23).
V nadaljevanju bomo podrobneje opisali, kakšen vpliv ima globalizacija na Evropo in na
materni jezik, gledano z vidika vpliva angleščine in nemščine na slovenščino.
5.5 GLOBALIZACIJA V EVROPI
Gosar (2005, str. 16–17) v svoji monografiji Globalizirana Evropa izpostavi Kanadčana
Marshalla McLuhana, ki je ţe v delu Razumeti medije (1946) definiral pojem globalizacije, ki
se je uveljavil šele ob koncu 20. stoletja. Njegova definicija temelji na naslednjih izrazih:
»globalna vas«, »globalno nakupovalno središče«, »globalno delovno mesto«.
Ena izmed definicij pomenov pridevnika globalen opredeljuje termin globalizacije kot
»nanašajoč se na ves svet« (Bokal, 2004, str. 45).
15
Velik slovar tujk definira pojem globalizacije kot proces večanja gospodarske, finančne,
politične, kulturne in informacijske povezanosti ter medsebojne odvisnosti drţav, regij in
celin. Dodatno spremlja celovit proces razvoj tehnologije in znanosti, še posebej kar zadeva
področje računalništva in informacij (Tavzes, 2004, str. 57).
Ena izmed temeljnih značilnosti globalizacije je kapital, ki je izredno mobilen. Pomembno
vlogo igrajo med drugim tudi investicije, ki imajo omogočen prost pretok. Globalizacija je
proces, katerega posledica je aţurno spreminjajoče se trţno gospodarstvo, kjer je vse manj
zakonitosti in pravil. Gonilna sila sprememb v procesu globalizacije so nacionalna in
transnacionalna podjetja. Med značilnosti procesa globalizacije štejemo tudi uveljavljanje
interesov mednarodnih podjetij, finančnih trgov in naddrţavnih institucij. Upoštevanje
tovrstnih interesov lahko privede do dekonstruktivnega delovanja drţave in njene politične
moči. Značilnost globalizacije je tudi proces homogenizacije, ki je v primarnem interesu
druţb v vseh razvitih okoljih, po drugi strani pa se lokalne skupnosti trudijo ohraniti lastno,
specifično identiteto. Sodoben primer delovanja globalnih partnerjev so čezatlantske in
evropsko-ameriške povezave (Gosar, 2005, str. 17).
Ko govorimo o Evropski uniji, postavljamo v ospredje politično in gospodarsko sodelovanje
drţav na mednarodni ravni. S procesom globalizacije narašča premo sorazmerno tudi potreba
po zavezujoči mednarodni ureditvi, mednarodnih konvencijah, ustanovah in institucijah.
Globalizacija posledično vpliva na vzporeden proces koordiniranja politike med drţavami,
vzpostavljanje boljšega nadzora nad bančnimi in finančnimi ustanovami, spodbujanje procesa
odprave bančnega dampinga med drţavami in tesno sodelovanje v mednarodnih
organizacijah. Podpora socialno in ekološko trţnemu gospodarstvu sistema Evropske unije
zagotavlja ugoden prostor za prevlado konkurence med podjetji in pravično trgovino. V ta
namen so potrebni mednarodni dogovori, ki so rezultat konstruktivnega delovanja med
obstoječimi organizacijami, kot npr. G-7, OECD, WTO, Mednarodni denarni sklad in
Svetovna trgovinska organizacija. Ravno mednarodni trgovski in investicijski tokovi, ki
predstavljajo bistveno področje globalizacije, vodijo k sodelovanju evropskih in neevropskih
drţav (Beck, 2003, str. 170–171).
Beck ** še dodaja, da se drţave med sabo povezujejo ravno zaradi procesa globalizacije. S
tem vzporednim procesom pa hkrati krepijo svojo suverenost in identiteto. S povezovanjem se
odpirajo novi prostori in moţnosti delovanja (prav tam, str. 173–174).
16
Evropa unija se je s svojo širitvijo začela vse bolj vključevati v evropske integracijske procese
in igrati izredno pomembno vlogo pri reševanju globalnih izzivov. Obenem je dokazala, da
ima v sklopu širitvenega procesa zelo uspešno zunanjo politiko in je z zdruţevanjem dosegla
vrhunec večletnega delovanja, saj na pot sprave povezuje in usmerja ločene narode in
prebivalce Evropske unije. Zdruţevanje evropskih narodov je pripomoglo k odkrivanju nove
identitete v procesu globalizacije (Fouéré, b. l., str. 33; povz. po Gosar, 2005).
Podobno stališče zagovarja tudi Rahten (2009, str. 44), ki pravi, da je vloga Evropske unije
kot glavnega akterja v svetovni ureditvi zelo povezana s širitvijo evropskega prostora.
5.6 GLOBALIZACIJA IN MATERNI JEZIK
Spremembe na političnem, gospodarskem in druţbenem področju, kamor štejemo vstop
Slovenije v Evropsko unijo in NATO, prav tako zahtevajo preoblikovanje politične, poslovne,
ekonomske, pravne, vojaške in diplomatske terminologije. Posledično nastajajo novi slovarji
in standardi. Pri sodobnejših strokah, kot so npr. biotehnologija, nuklearna medicina,
informacijske znanosti, se anglo-ameriško izrazoslovje sočasno sloveni. Angleščina je v
mednarodni komunikaciji izredno pomembna. To dejstvo dokazujejo angleški ustrezniki v
dvo- ali večjezičnih slovarjih in standardih (Humar, 2004, str. 17).
Terminologija je del izrazoslovja vsakega modernega jezika in je bistvenega pomena. Je del
besedišča vsakega jezika in izraţa dogajanje v določeni druţbi, ţivljenje določene skupnosti
ter suverenost jezika, kakor tudi naroda (prav tam, str. 18).
Jezik je najboljši izraz kultiviranosti človeškega bitja. Zatorej predstavlja nastanek jezika v
razvoju človeka kot vrste izjemen napredek. Iz tega razloga je na vsa področja nanašajoče
sporazumevanje nekega jezika ravno pogoj za ohranjanje naroda kot kulturnega in
sposobnega za bodoči razvoj (Kovačič Peršin, 2010, str. 54).
Slovenski jezik se je kot marsikateri drug jezik, ko je postal drţavni, znašel sredi različnih
procesov: razvoj jezika skozi zgodovino na političnem in druţbenem področju, izoblikovanje
vloge modernega knjiţnega jezika ter prehod iz deţelnega v drţavni jezik in nenazadnje
17
prehod v aktualne evropske integracijske druţbeno-politične vode (Vidovič Muha, 2001, str.
33; povz. po Humar, 2004, str. 19).
Humarjeva (2004, str. 19) dodaja, da na spremembe jezika vplivajo tudi drugi dejavniki, med
katere uvrščamo tudi vsem poznana sredstva medijskega obveščanja (časopis, radio,
televizija, reklame). Slovenski jezik je zaradi statusnih sprememb na druţbenem in političnem
področju posledično izgubil določeno izrazoslovje, določeno pa se je preimenovalo.
Toporišič (2000, str. 832) izpostavi, da je vpliv novih prevzetih besed na domače ţe ustaljeno
besedje izrazito močan na področju besedotvorja. Zaradi vpliva novih, prevzetih besed so
domače pogosto zanemarjene. To se pri novinarjih dogaja v obliki opaznega, impresivnega
izraţanja, pri strokovnjakih pa z uporabo drugojezičnih vzorcev, ki so glavni vir informacij o
stvareh, o katerih razpravljajo. Podobno velja za besedotvorna sredstva, kjer je izrazito vidna
močna tvorba kratic (akronimov), od besedotvornih načinov pa zlaganje z imenovalniškim
medponskim obrazilom (vikend hiša/vikendhiša, C-vitamin).
Torej, globalizacija ima zelo velik vpliv na jezik, še posebej na terminologijo. Proces
globalizacije omogočajo novodobna informacijska sredstva in je z vidika razvoja smeri
druţbe neustavljiv. V primerjavi z večjimi jeziki je vpliv globalizacije na manjše jezike
močnejši, prinaša pa predvsem anglo-ameriško izrazoslovje. Dejavna je na raznovrstnih
področjih človeštva, predvsem ko govorimo o mednarodnem povezovanju, saj se je tu
uveljavila angleščina – npr. industrije, podjetij, bančništva, letalstva, računalništva, interneta,
osvajanja vesolja, medicine, kulture ipd. Sredstva obveščanja so največkrat prvi akterji, ki
uveljavljajo nove tujejezične izraze široko specialnih strok. Izrazi pogosto niso poslovenjeni,
saj ni motivacije, ustreznih strokovnjakov, sočasno pa so tujejezični izrazi velikokrat bolj
zveneči (Humar, 2004, str. 18–21).
Informacije se v času, v katerem ţivimo, širijo zelo hitro. Novonastalim besedam bi bilo treba
najti ustreznice v slovenskem jezik. Iz tega razloga igrata terminologija in terminografija
izredno pomembno vlogo. Vsaka veda naj bi razvijala svoje izrazoslovje stroke. Poleg ostalih
je to ena izmed nalog slovenske znanosti in jezikoslovja, saj se z oblikovanjem slovenskih
ustreznic tujejezičnega izrazoslovja moţnosti izraţanja v slovenskem jeziku večajo (Kalin
Golob 1999/2000, str. 187; povz. po Humar, 2004, str. 20–21).
18
Za ohranjanje jezika je izredno pomembna njegova celostna raba (Kovačič Peršin, 2010, str.
46).
Podobno stališče zagovarja tudi Monika Kalin Golob (2003a, str. 255–270; povz. po Kalin
Golob, 2014, str. 523), ki dodaja, da je treba za poloţaj slovenščine predvsem v institucijah in
organih Evropske unije skrbeti ne samo s kvalitetno usposobljenimi kadri, temveč tudi z
ustreznim jezikovnim načrtovanjem, kakovostnim poučevanjem jezika na univerzitetni ravni,
zakonsko ureditvijo statusa slovenskega knjiţnega jezika, ustrezno politiko drţave, ki bi
spodbujala jezikoslovno raziskovanje, institucionalizirano jezikovno politiko ter zdruţevanje
strokovnega in znanstvenega dela jezikoslovcev.
Kovačič Peršin (2010, str. 46) ob tem še izpostavi zelo pomembno ugotovitev. V kolikor se
jezika ne uporablja na zahtevnejših področjih njegove rabe, potem začne izumirati.
5.6.1 SLOVENŠČINA–ANGLEŠČINA
Sodobni globalni gospodarski in politični tokovi prinašajo tujejezične vplive, ki jih lahko
opazimo tudi v slovanskem jezikovnem prostoru. Leta 1993 se je po Mednarodnem
slavističnem kongresu v Bratislavi pričela izvajati obseţna raziskava Współczesne przemiany
języków słowiańskich (1945–1995) pod vodstvom dr. Stanislawa Gajde. Prvi del raziskave
predstavlja spremembe v posameznih slovanskih jezikih po drugi svetovni vojni. Po
Mednarodnem slavističnem kongresu v Krakowu leta 1998 pa se je začel drugi del raziskave z
naslovom Primerjava sodobnih slovanskih jezikov, ki se osredotoča na fonetiko, morfologijo,
sintakso, leksiko in frazeologijo (Stramljič Breznik, 2005a, str. 237). Izsledki mednarodne
raziskave o vplivu internacionalnih izrazov v slovanskih jezikih nakazujejo, da obstaja zelo
veliko vključevanja (ne)prilagojenih internacionalizmov v osnovne nacionalne leksikalne
sestave in pojavov novih izrazov na področju besedotvorja ter struktur, ki jih lahko najdemo v
različnih zvrsteh jezika in se postopoma ustaljujejo (Stramljič Breznik, 2005a; povz. po
Stramljič Breznik, 2008, str. 149). Avtorica pojasnjuje pojem internacionalizma kot besedo, ki
ima grško ali latinsko poreklo. V slovanskih jezikih so bili internacionalizmi prvotno prevzeti
preko nemščine in francoščine, kasneje pa zlasti s področja znanosti, tehnike in tehnologije
skozi angleščino, pri čemer so imeli veliko vlogo mediji, ki ţelijo ustvariti vtis
19
profesionalizma z uporabo posebnih izrazov in hkrati obogatiti vsakodnevno rabo jezika
(Stramljič Breznik, 2005a, str. 239).
Slovenščina je ţe od začetka svojega obstoja ţivela v soţitju z evropskimi jeziki na stičišču
srednjeevropskega prostora, ki jo je povezovalo z germanskimi, romanskimi in ugrofinskimi
jeziki, ki so vplivali na njeno oblikovanje leksikalne in slovnične podobe (Orel, 2004, str. 30).
Slovenski jezik je nosilec identitete Slovencev. Slovenščina se ne uporablja zgolj za
vsakodnevno in splošno sporazumevanje ter sporočanje, temveč tudi kot materinščina, ki
vzpostavlja in opredeljuje slovensko subjektiviteto (Ţabot, 2004, str. 266).
Danes predstavlja svet veliko globalno vas, v kateri lahko preko satelitov in spleta v trenutku
naveţemo stik z ljudmi na drugem koncu sveta. Pri tem postaja angleščina skupni jezik
mednarodnega izobraţevanja, saj uvajajo najboljše svetovne šole in univerze s svojo strategijo
angleški jezik za edini jezik predavanj kot odgovor na vprašanje globalizacije izobraţevanja
(Faganel, 2009, str. 87).
Ţabot (2004, str. 265–266) ocenjuje, da globalizacijski procesi s svojimi številnimi
negativnimi učinki predstavljajo groţnjo evropskim nacionalnim jezikom, med njimi seveda
tudi slovenščini. Ob tem se vrne v preteklost in poudari, da sta obe svetovni vojni ţe oslabili
in zamajali trdnost antično-judovskih temeljev evropske civilizacije. Prepričan je, da se bo
slovenski jezik zaradi globalizacijskih procesov spremenil, vendar kljub vsemu ne bo nehal
biti slovenski.
Vsekakor velja neizpodbitno dejstvo, da so skozi zgodovino na slovenski jezik vplivali stični
jeziki, kot recimo nemščina, hrvaščina, italijanščina in madţarščina (Stramljič Breznik, 2007,
str. 291). Angleščina je začela intenzivno vplivati na slovenski jezik po koncu 2. svetovne
vojne, ko se je začela uveljavljati v šolskem sistemu kot prvi tuji jezik. Prvi začetki
neposrednega stika z angleščino segajo sicer ţe v 17. in 18. stoletje, vendar so bili redki,
medtem ko je imela vodilno vlogo pri medjezikovnem posredovanju nemščina (Šabec, 2012,
str. 305–306).
Tehnični napredek in moderni ţivljenjski slog zahodnega sveta, h kateremu je stremela tudi
bivša Jugoslavija, je pospešila prevzemanje angleških besed v slovenski jezik s področja
izumov in pripomočkov ter področij, kot so šport, filmska industrija in zabava. Slovenščina ni
20
razpolagala z besedami za vse obstoječe pojme, zato jih je prevzela iz angleščine in so bile
prilagojene slovenski izgovarjavi ter slovnici: intervju, kviz, piknik, sendvič, puding, boks,
badminton, kampirati, servirati, parkirati, bojkot ... (Šabec, 2012, str. 306). Vpliv ameriške
kulture in mobilnost ljudi sta močno vplivala na dodatno povečano sprejemanje anglicizmov v
slovenski jezik, in sicer s področja glasbe (pop, rap), filma (triler, horor), mode (kavbojke) in
računalniške tehnologije (kalkulator, disketa) (prav tam, str. 307).
Prevzemanje anglicizmov v slovenski jezik uradno uvrščamo na začetek 20. stoletja (Kalin
Golob, 2001, str. 235). S pojavom in razvojem spleta se je od 90. let 20. stoletja dalje
sprejemanje anglicizmov v slovenski jezik izrazito povečalo (Šabec, 2012, str. 308).
Novonastali mnoţični medij je pridobil pomembne razseţnosti kot druţbeni in kulturni
fenomen. Dostop do spleta je postal eden izmed pomembnejših indikatorjev sodobnega
druţbenega razvoja. Privlačnost spletnega komuniciranja izvira iz prisvajanja različnih
identitet in hkrati ohranjanja posameznikove anonimnosti (Stramljič Breznik, 2008, str. 152).
Iz tega razloga so postale spletne storitve in druţabna omreţja priljubljen način komunikacije.
Izrazi, kot so Facebook, Twitter, Google in blog, so se začeli kmalu pojavljati v splošni rabi
vsakodnevnega jezika in se hitro prilagodili domači pisavi in slovenskim besedotvornim
vzorcem (Šabec, 2012, str. 308). Angleške izraze je moč zaslediti predvsem na področju
spletne komunikacije, oglaševanja, poimenovanja podjetij, lokalov, imen glasbenikov in
glasbenih skupin, naslovov blogov, raznovrstnih sloganov, kjer je v prednosti simpatiziranje z
globalnim, kot tudi lokalnim (primer: Slovenia, beseda love = ljubezen). Vpliv angleščine pa
je moč zaslediti tudi v strokovni in znanstveni literaturi in to ne le na področju terminologije,
temveč tudi pri pisanju in objavljanju v angleškem jeziku (Šabec, 2012, str. 310–311).
Monika Kalin Golob (2001, str. 235) ugotavlja podobno, kajti raziskave tujih raziskovalcev so
pokazale, da se anglicizmi pojavljajo predvsem v slengu, strokovnih in znanstvenih besedilih,
od koder prehajajo v publicistična in praktičnosporazumevalna besedila.
Kalin Golobova (Korošec, 1985, str. 72; povz. po 2001, str. 235) pojasnjuje, da so anglicizmi
obravnavani kot preostale prevzete besede, kar pomeni, da se prednost daje izraznim
sposobnostim slovenščine, torej tvorbi besed za novosti iz domačih osnov, vendar morata biti
upoštevana naslednja pogoja: domača beseda mora biti vsestransko enakovredna in
pravočasno tvorjena. Anglicizmi se pri prevzemanju v slovenščino razvijajo v tri smeri:
21
– sploh ne vstopijo v knjiţni jezik in ostajajo v neknjiţnih zvrsteh slovenskega jezika
(npr. pogovorno okej za angleško O.K.),
– v knjiţni jezik vstopijo takoj, in sicer kot strokovni izrazi (npr. koda, kod code),
– ali so potisnjeni na raven pogovornega jezika, kjer jih nadomestimo z besedami
slovenskega jezika, ki sluţijo za knjiţno rabo (grapefruit–grenivka) (prav tam, 2001,
str. 235).
Ista avtorica dodaja (2001, str. 235), da je sicer najpogostejši argument proti rabi tujih besed
ravno slabše razumevanje besedil, zlasti vsakdanjih, poljudnoznanstvenih in publicističnih.
Podobno meni tudi Šabčeva (2012, str. 311), saj trdi, da odnos govorcev do prevzemanja
anglicizmov v slovenski jezik ni enoten, saj nekateri dojemajo vpliv angleščine kot groţnjo
rabi in razvoju slovenščine, zopet drugi pa spodbujajo odprtost pri prevzemanju tujih besed.
Irena Stramljič Breznik (Vidovič Muha, 2003; povz. po 2008, str. 150) pojasnjuje, da doseţe
jezik globalni status takrat, ko ga kot takšnega prepoznajo v vsaki drţavi po svetu. Da pa jezik
lahko doseţe globalni status, je izrazito pomembno, da je razširjen ter podprt z drugimi
dejavniki, kot so posredniška vloga v narodnostno heterogenih političnih, ekonomskih in
drugih zdruţbah. Jezikovna moč globalnega jezika izhaja iz politične, vojaške in ekonomske
moči drţave, ki pa ni pogojena z estetskimi in slovničnimi lastnostmi. Globalni jezik
predstavlja jezik interesno globalne informacije, ki ga določa tematska univerzalnost, kar
pomeni področja znanosti, informacijske tehnologije, politike, gospodarstva itn.
5.6.1.1 INTEGRACIJA ANGLICIZMOV
V slovenskih priročnikih je uveljavljen anglicizem, torej, terminološki izraz za poimenovanje
prvine iz angleškega jezika v slovenskem jeziku, ki pomeni »element angleščine v kakem
drugem jeziku« (Slovar slovenskega knjiţnega jezika 2000), »angleška prvina v drugem
jeziku« (Slovenski pravopis 2001), »prvina angleškega jezika v drugem jeziku« (Veliki slovar
tujk 2002) (Stramljič Breznik, 2008, str. 150). Podrobnejša definicija je, da so anglicizmi
besede angleškega izvora in besede, ki jih je angleščina prevzela od drugih jezikov ter jih
vključila v leksikon, od tod pa jih prevzemajo drugi jeziki (Filipović, 1990, str. 16–17; povz.
po Stramljič Breznik, 2008, str. 150). V slovenskem jeziku je poleg besede anglicizem prav
22
tako uveljavljen izraz anglizem. Anglizmi so jezikovne prvine, prevzete iz angleškega jezika
(Kalin Golob, 2001, str. 240).
Anglicizmi spadajo glede na izvor med prevzete besede, ki jih Toporišič (2000, str. 131–132)
označuje kot vse besede, ki so prišle v slovenščino iz drugih jezikov. Prevzete besede so lahko
tujke, če niso popolnoma prilagojene slovenskemu jeziku (zlasti v pisavi, redko v izgovoru in
pregibanju, npr. jazz, piano), in izposojenke, če so docela prilagojene slovenskemu jeziku v
izgovoru, pisavi, pregibanju, skladnji in tvorjenju. Poleg omenjenih poznamo še tretjo
skupino, ki so citatne besede in besedne zveze iz drugih jezikov, ki niso sestavni del
slovenskega jezika (prav tam). Snoj (2005, str. 113–122; povz. po Valh Lopert, 2008, str. 125)
opredeljuje prevzete besede nekoliko drugače. Po njegovem mnenju je izposojenka beseda, ki
jo je preprosto ljudstvo prevzelo iz sosednjega narečja tujega jezika v svoje narečje, pri čemer
gre za prenos iz govorjenega v govorjeni jezik. Tujka pa pomeni besedo, ki jo je izobraţenec
tujega knjiţnega jezika prevzel v svoj knjiţni jezik. V tem primeru ni nujno, da je jezik
sosedski, prenosnik pa je pisni.
Kalin Golobova (2001, str. 236) ugotavlja, da lahko zasledimo veliko število anglicizmov v
strokovnem izrazoslovju, kjer je v ospredju enopomensko izraţanje. Torej, definicija obeh
besed v obeh jezikih je enaka, le poimenovanje je drugačno. Prednost takšne uporabe
predstavlja višjo stopnjo razumevanja besedila in hkrati razvoj slovenskega strokovnega
izrazoslovja, ki bo občutno prispeval ne le k razvoju stroke, temveč tudi k bogatitvi jezika.
Pogost pojav na strokovnem področju so tudi neposlovenjene citatne besede, ki izhajajo iz
mednarodnega prestiţa angleščine. Citatne besede se morajo slovenskemu jeziku prilagoditi
vsaj v pisavi in na ta način postati prevzete besede, torej del slovenskega besedišča.
Šabčeva (2011, str. 39) navaja, da je besedje tisto področje jezika, ki je najbolj dovzetno za
prevzemanje besed. Avtorica omeni, da so bile besede sprva sicer nestabilne v črkovanju in
izgovarjavi, kar je bilo tudi moč opaziti pri sposojenkah, ki so bile recimo ţe nekaj časa
uveljavljene v jeziku (npr. cocktail/koktajl/koktejl). Kasneje so besede prešle skozi različne
faze prilagajanja na področju fonologije, morfologije in pravopisa, nekatere pa so se
popolnoma integrirale v slovenski jezik (npr. sendvič, piknik).
23
Vplivi angleščine na slovenščino (Kalin Golob, 2001, str. 236) so sicer manj opazni na
semantični in pomenski ravni, razvidni pa so predvsem v spremembah širitve in oţenja
ustaljenega pomena besede, ki jih avtorica po Filipoviću (1986, str. 161) deli v tri oblike:
– ničto semantično ekstenzijo (anglicizem ostaja nespremenjen in ustreza pomenu
angleške besede, npr. box → boks),
– zoţenje pomena (zoţitev pomena anglizma glede na številnejše pomene v
angleščini, npr. communication → komuniciranje. Communication je glede na
angleški model v slovenski strokovni rabi pomensko omejen),
– širitev pomena (izpolnjena morata biti dva pogoja, in sicer popolna prilagoditev
sposojenke v besedni sestav prejemnega jezika in neomejena raba v sklopu tega
jezika, npr. beseda imidž v slengu, ki je pridobila pomene na ta način, da med
mladimi označuje pozitivno vrednotenje posameznikove podobe (str. 236–237).
Ista avtorica (2001, str. 237–239) nameni prav tako nekaj besed problematiki, ki vpliva na
semantični sistem slovenščine. Dodaja, da gre za moţnost pomenskega prekrivanja slovenskih
besed na račun ţe ustaljene domače, kar je pogosto posledica površnega prevajanja,
jezikovnega neznanja in slabega občutka za jezik. Primer ponazori z besedama polje in
področje. Izpostavi neustrezno rabo izraza polje in ga opredeljuje kot dobesedni prevod
angleške besede field, ki je v angleški strokovni literaturi pogosta v pomenu, za katerega pa v
slovenščini ţe imamo ustaljen izraz področje. Hkrati izpostavi še napačno citatno
prevzemanja, saj številni slovenski strokovnjaki angleške strokovne izraze uporabljajo v
slovenskih besedilih (npr. agenda setting). Avtorica poudari, da citatne besede ne morejo
opravljati vloge slovenskega strokovnega izraza in se ne morejo uvrstiti v sistem slovenskega
jezika zaradi teţave pri zapisu, izgovarjavi, slovnični umestitvi in rabi v slovenskem besedilu,
pomensko pa so lahko tudi zavajajoče in nejasne.
24
5.6.2 SLOVENŠČINA–NEMŠČINA
Slovenija leţi na ozemlju v Evropi, kjer se stikajo tri največje jezikovne sfere, ki so
slovanska, romanska in germanska. Ţivimo na stičišču mediteranskega, alpskega,
srednjeevropskega, panonskega in balkanskega območja (Bezlaj, 1965; povz. po Valh Lopert,
2008, str. 126). Prehajanje besed iz enega jezika v drug jezik je splošno znano dejstvo, zlasti
če sta jezika stična, kar pojasni dejstvo, da ima slovenski jezik v svojem besedju med drugim
veliko germanizmov (Stramljič Breznik in Hameršak, 2010, str. 102). Pojav germanizmov je
moč pojasniti kot posledico večstoletnih stikov z nemščino, ki je bila jezik oblasti (Stramljič
Breznik, 2004, str. 332).
Ţe v prazgodovini se je začel proces prevzemanja germanskih besed, z nemškim
posredovanjem smo sprejeli besede grškega in latinskega izvora (Zorko, 2005, str. 43–56;
povz. po Valh Lopert, 2008, str. 126). Slovanski naseljenci so ţe v 8. stoletju navezovali prve
stike z juţnonemškimi in bavarskimi plemeni, ki so prehajala na področje današnje Slovenije
s smeri severozahoda in jugovzhoda. Zatorej obstajajo odnosi med slovenskim in nemškim
jezikom ţe stoletja in so vplivali na različna področja slovenščine, kot npr. fonologijo, pisavo,
oblikoslovje, besedje, morfematiko, skladnjo in frazeologijo (Valh Lopert, 2008, str. 125).
V slovenskem jeziku prevladujejo predvsem bavarski vplivi, ki se odraţajo v današnjih
besedah, kot npr. škarje, skrinja, risati itn. Istočasno je bilo moč zaznati vedno večje število
prevzetih besed v meščanski kulturi napol ponemčenih mest, strokovni terminologiji in
obrteh, ki so se nenazadnje začele odraţati tudi v knjiţnem jeziku (Bezlaj, 1976, str. 34–35;
povz. po Valh Lopert, 2008, str. 126).
Za slovenščino in za ostale evropske jezike velja, da smo prevzeli strokovno terminologijo iz
nemškega jezika, saj je nemški jezik prevzel vlogo posrednika starih latinskih in grških
izrazov. Te besede so danes ţe uveljavljene v fondu slovenskega jezika brez stilnih oznak,
delno pa jih nadomeščamo s slovenskimi ustreznicami (Valh Lopert, 2008, str. 126).
Terminologija in z njo povezani terminološki slovarji (Tavzes, 2004, str. 57–58) dobivajo
svoje razseţnosti na področju strokovnega izrazoslovja in slovaristike zlasti zaradi
globalizacije. Ta proces namreč na mnogih področjih, med njimi tudi v slovaropisju, širi
formalizacijo in standardizacijo. Vsaka stopnja v tehnološkem, znanstvenem ali drugem
25
razvoju sproti vnaša spremembe na področje definiranja tako starejšega izrazoslovja, kot tudi
novega, ki nastaja z razvojem in pojavom novih predmetov, naprav itd. Z razvojem se
nadgrajujeta interdisciplinarnost in termin, ki je izvirno nastal na ozko določenem področju in
postopoma prehajal na več področij. Napredek znanosti in tehnologije posledično pogojuje
nastanek novega tipa slovarja.
Stramljič Breznikova (Stramljič Breznik, 2007a, 2007b; povz. po 2008, str. 149) dodaja, da
ohranja ţivost germanizmov v slovenskem jeziku tudi njihova frazeološka raba. V drugih
primerih pa so besede zgolj prevzete v okolje z namenom vzpostavitve pristnega stika s
poslušalci s posnemanjem njihovega govora (Stramljič Breznik, 2008, str. 149, povz; po Valh
Lopert, 2008, str. 127).
Mnogo besed iz nemščine ali preko nje prevzete besede so ţe toliko vpete v slovenski knjiţni
jezik, da se jih niti ne čuti več kot germanizme niti niso stilno označene (Valh Lopert, 2008,
str. 125).
Monika Kalin Golob (2008, str. 19–20) pojasnjuje, da je prevzemanje nemških besed naletelo
pri Slovencih na odpor, saj je prišlo do ustanovitve različnih purističnih gibanj. Dokaz za to so
izsledki raznovrstnih strokovnih besedil ob koncu 19. in 20. stoletja. Avtorica hkrati tudi
zagovarja trditev, da je pojav purizma pripomogel k ohranitvi slovenskega jezika, ki se je med
drugo svetovno vojno boril proti močnemu pritisku nemškega jezika.
5.6.2.1 INTEGRACIJA GERMANIZMOV
V slovenskih priročnikih je uveljavljen terminološki izraz za poimenovanje prvine iz
nemškega jezika v slovenskem jeziku, in sicer germanizem, ki pomeni »element nemščine v
kakem drugem jeziku« (Slovar slovenskega knjiţnega jezika 2000) in »nemčizem« (Slovenski
pravopis 2001). Toporišič (1992, str. 47) vrednoti izraz germanizem z jezikovno prvino, ki je
prevzeta iz nemškega jezika in se najpogosteje pojavlja v besedni ali skladenjski obliki ter ni
sprejeta v knjiţno normo. Definicijo dopolnjuje Stramljič Breznikova (2007, str. 461), ki
dodaja, da so nesprejeti germanizmi v normativnih priročnikih označeni s kvalifikatorji, ki
predstavljajo ekspresivno, slabšalno, niţje pogovorno, pogovorno in starinsko rabo.
26
Največkrat so germanizmi označeni s socialnozvrstnimi oznakami, s kvalifikatorjem
pogovorno (Stramljič Breznik in Hameršek, 2010, str. 102).
Po Snoju (2006, str. 343) poznamo poleg besed tujega izvora, med katere štejemo prevzete
besede, tudi besede domačega izvora. V slovenskem jeziku so besede domačega izvora tiste
besede, ki so bile tvorjene v kontinuumu slovenskega jezika. Germanizmi so torej besede
tujega izvora. To pomeni, da gre za besede, ki niso nastale v jezikovnem kontinuumu
slovenščine, ampak v kontinuumu katerega koli drugega ţivega ali mrtvega jezika. Če so
besede začeli uporabljati slovenski govorci, potem smo besede prevzeli in jih imenujemo
prevzete besede (pridevnik plav → nemški blau, samostalnik šporget → nemški Sparherd,
samostalnik plin, ki je prevzet iz češčine, recesija → lat. recessiō, ful → angleški full).
Prevzete besede so različnih zvrsti in slogov, zato zanje ne obstaja poenoteni slovar besed
tujega izvora. Tujke lahko najdemo v Velikem slovarju tujk avtorja Franca Verbinca, tiste, ki
pa so ţe tako udomačene in spadajo v osrednji slovenski besedni zaklad, lahko najdemo v
splošnih slovarjih tipa Slovar slovenskega knjižnega jezika. Besede, ki smo jih v slovenskem
knjiţnem jeziku nadomestili z domačimi tvorjenkami (šporget → štedilnik), imajo svoje
mesto v slovarjih, ki vsebujejo tudi narečno in pogovorno gradivo, medtem ko najdemo
slengovske besede (ful) v slovarju slenga.
Toporišič (1992, str. 334; povz. po Snoj, 2006, str. 344) deli v delu Enciklopedija slovenskega
jezika prevzete besede prav tako na tujke in sposojenke. Tujke opredeljuje kot prevzete
besede, ki niso prilagojene slovenščini (jazz), sposojenke pa kot prevzete besede iz
zahodnoevropskih in klasičnih jezikov (avto, kros).
Podobno delitev utemeljuje tudi Anton Breznik (1906, str. 149; povz. po Snoj, 2006, str. 345),
ki prevzete besede deli na izposojenke in tujke. Izposojenke definira kot besede, ki jih je
preprosto ljudstvo prevzelo iz enega od sosednjih jezikov, pri čemer so tuje zveneče glasove
spremenili v domače. Tujke pa opredeljuje kot besede, ki jih navadno uporabljamo na
področju znanosti, tehnike in v krogu izobraţencev. Izposojenke so torej besede, ki so bile
praviloma prevzete v sosednja slovenska narečja in kasneje v knjiţni jezik iz sosednjih narečij
(beneške italijanščine, furlanščine, tergestinščine, zahodne madţarščine, bavarske, tirolske
nemščine, kajkavske ali čakavske hrvaščine in romščine). V slovenski jezik so se po potrebi
integrirale na naslednji način:
27
– če je tujejezična predloga vsebovala slovenščini tuj glas ali glasovno skupino,
najpogosteje podvojitev (srvnem. vackel → bakla, star. nem. Zimmet → cimet),
– če je bila potrebna morfološka ureditev (stvnem. pfanna → ponev, srvnem. zoupern
→ coprati, bav. nem. Frailein → frajla),
– ali iz drugih razlogov, ki niso natančno opredeljeni (furl. majaron → marajon),
– spremembe v slovenskem jeziku so navidezne, treba je izhajati iz narečja
sosednjega jezika in ne iz knjiţnega jezika (ponk se ni razvil iz nemške besede Bank,
ampak iz bav. ponk, ki se je po bavarskonemških zakonih razvil iz srvnem. bank
»klop, miza«).
Breznik (1906, str. 149; povz. po Snoj, 2006, str. 345–346) dodaja, da se pri integraciji tujk v
slovenski jezik tuji glasovi zamenjajo z našimi, beseda pa se slej ko prej vklopi v naš sistem,
torej se prilagodi morfološkemu sistemu. Primer: lat. recessiō → recesija:
– tujejezični dvojni soglasnik se zamenja z našim enojnim,
– beseda ohrani lat. slovnični spol in se uvrsti v ţensko sklanjatev,
– posledično se lat. pripona -ion- zamenja s slovensko -ija.
Breznik (1906, str. 149; povz. po Snoj, 2006, str. 346) izpostavi še, da tujke praviloma ne
izraţajo narečnih posebnosti niti ni moč zaslediti nepričakovanih glasovnih razvojev. Tujke
so rezultat izobraţencev, vendar je treba definicijo uporabljati s previdnostjo, saj se nekaterih
tujk, kot npr. avto, učijo ţe otroci. Zagotovo pa so tujke besede, ki so jih slovenski
izobraţenci vpeljali v slovenski knjiţni jezik iz drugih knjiţnih jezikov, prvi med njimi so bili
protestanti v 16. stol. (cedra, element), večji val tujk pa je moč opaziti v 19. stol. in kasneje.
Snoj (2006, str. 346) dopolnjuje definicijo izposojenk s trditvijo, da so tovrstne besede
ljudske, tujke pa učene prevzete besede. Izposojenke so prevzete iz govorjenega tujega v
slovenski govorjeni jezik, tujke pa iz tujega pisnega v naš pisni jezik. Obstajajo primeri, kjer
se tujke izgovarjajo pod vplivom pisave jezika, iz katerega so prevzete (frc. emballage →
embalaža namesto ombalaža). Isti avtor še dodaja, da se izposojenke prvotno uporabljajo v
govorjenem jeziku, praviloma narečju, tujke pa v napisanem, praviloma knjiţnem oziroma
pogosto strokovnem jeziku.
28
Viden razvoj znanosti in hiter potek dogajanj civilizacij vodita k sprejemanju novih besed.
Zaradi globalizacijskih procesov smo primorani k vedno večji potrebi po vzajemnih stikih s
številnimi ljudmi različnih drţav, ki jih negujemo na raznovrstnih področjih svojega
delovanja. Posledično se obseg novih iznajdb in pojmov kontinuirano povečuje, ljudje pa
vzporedno s tem procesom prevzemamo nove besede.
Pri tem naj poudarimo, da nemščina ne velja več za prestiţni jezik, kajti to vlogo je prevzela
angleščina, katere vpliv je moč zaslediti na vseh jezikovnih ravninah, še zlasti pa na
leksikalnem področju (Stramljič Breznik in Hameršek, 2010, str. 103).
29
6 PROCES PREVAJANJA
6.1 DEFINICIJA
Skozi zgodovino so strokovnjaki na področju prevodoslovja razvili različne teorije prevajanja.
V nadaljevanju bomo izpostavili pomembnejše translatologe, ki zavzemajo različna stališča v
zvezi s teorijo prevajanja.
»Kaj je prevajanje? Pogosto, čeprav ne vedno, je prevajanje prenos pomena besedila v drug
jezik in to na način, ki ustreza avtorjevemu namenu.« (Newmark, 2000, str. 21)
Oţbotova (2006, str. 21–22) pojasnjuje, da se s prevajanjem in z njim povezano problematiko
prevajanja besedil z raznovrstnih perspektiv ukvarjajo različne discipline, od številnih vej
jezikoslovja, kot npr. besediloslovje z analizo diskurza, psiho- in nevrolingvistika ter
kognitivno jezikoslovje, do literarne vede, filozofije, teologije itd. Vedno večje posvečanje
prevajalskim vprašanjem je sicer staro, po vsej verjetnosti toliko, kolikor je staro
medjezikovno oziroma medkulturno posredovanje med ljudmi s pomočjo prevajalcev in
tolmačev. S tega vidika je povsem razumljivo, da obstaja v znanstveno-strokovni literaturi
veliko poskusov definicij pojma prevajanje, predvsem glede na količino pisanja o prevajalski
tematiki in vpričo centralnosti pojma prevod v translatološkem diskurzu ter kompleksnosti
samega fenomena.
Rezultat prevajanja je prevod, torej gre za strateško medkulturno komunikacijo na besedilni
ravni, pri kateri se oblikuje ustrezno besedilo v ciljnem jeziku na podlagi danega besedila v
izhodiščnem jeziku. Pri samem procesu prevajanja je treba upoštevati funkcijo besedila v
ciljnem jeziku, kakor tudi sporočilo besedila v izhodiščnem jeziku (Schiffrin 1994, str. 388–
389; povz. po Oţbot, 2006, str. 21).
Prevajanje je proces oblikovanja ciljnega besedila, ki vsebuje določeno funkcijo, ki pa jo ne
moremo vedno enačiti s funkcijo izhodiščnega besedila. Z nastankom prevoda dobimo
komunikacijsko dejanje, ki ga ne bi mogli ustvariti brez obstoječih jezikovnih in kulturnih
ovir (Nord, 2003, str. 31).
30
Stolze (2001, str. 13–14) opredeljuje proces prevajanja kot prenos besedila iz govorjenega ali
pisnega besedila izhodiščnega jezika v drug jezik s pomočjo prevajalca ali tolmača. Hkrati
definira pojem prevajanja kot ustvarjanje besedila v drugem jeziku. Gre za pisno obliko
sporazumevanja, ki premaguje jezikovne ovire in ni enakovredna trenutnemu, ustnemu
prevajanju, ki se imenuje tolmačenje.
Hansen (1995, str. 14–15) razlaga pojem prevajanja kot dejavnost, pri kateri gre za
posredovanje informacij, ki sluţijo za namene komunikacije. Komunikacija je realizirana
preko jezikovnih meja, pri čemer se uresničuje vzajemno sodelovanje med pripadniki
različnih jezikovnih skupin. Prevajalec kot jezikovni posrednik opravlja dve nalogi: je
prejemnik besedila v izhodiščnem jeziku in tvorec besedila v ciljnem jeziku. Hansen še
dodaja, da zajema proces prevajanja več oseb, in sicer pošiljatelja, tvorca in prejemnika
besedila v izhodiščnem jeziku ter pošiljatelja, tvorca in prejemnika besedila v ciljnem jeziku.
Kautz (2002) dodaja, da je prevajanje kompleksna, načrtovana in kreativna dejavnost v
kontekstu večkulturnega jezikovnega sporazumevanja, ki ima točno določeno funkcijo. To je
dejavnost, ki ustreza prevajalskemu naročilu, dosledno upošteva namene avtorja izhodiščnega
besedila, na podlagi katerega prevajalec ustvari besedilo v ciljnem jeziku.
Steiner** meni, da nam prevajanje omogoča, da se osvobodimo spon lastnega jezika in
prodremo v jezik drugega. Kljub temu pa to preseganje samega sebe ni zgolj avtomatično
zamenjevanje različnih jezikovnih ustreznic, temveč gre za obliko interpretacije (Kocijančič
Pokorn, 2003, str. 91).
Po Newmarku** bi bilo prevajanje najbrţ preprosto in enostavno, zelo podobno kot to, da naj
bi se znali ekvivalentno dobro izraţati v izhodiščnem, kakor tudi v ciljnem jeziku. Zopet z
drugega vidika pa bi bilo prevajanje lahko zapleteno, nenaravno in v končni fazi prevarantsko,
saj se, ko prevajamo v tuji jezik, pretvarjamo, da smo neka druga oseba. Prevajalci ţelijo pri
prevajanju različnih vrst besedil (pravnih, upravnih, narečnih, krajevnih, kulturnih) pogosto
prenesti čim več besed iz izhodiščnega jezika v ciljni jezik. Ob tem citira Mounina: »Prevod
ne more preprosto poustvariti izvirnika ali celo biti izvirnik.« Iz tega razloga je poglavitna
vloga prevajalca ravno prevajanje (Newmark, 2000, str. 21).
31
Prevodoslovna teoretičarka Mary Snell-Hornby utemeljuje prevajanje kot interakcijo dveh
kultur, pri čemer kultura z njenega vidika ne zaznamuje zgolj umetniškega ustvarjanja,
temveč je opredeljena širše antropološko kot vsi druţbeni vidiki človeškega ţivljenja, torej
kot skupek doseţkov in vrednot človeške druţbe (Kocijančič Pokorn, 2003, str. 200).
Po Kollerjevi (1992, str. 12) definiciji je prevajanje, s katerim se ukvarja prevajalska veda,
proces, ki poteka od pisnega besedila v izhodiščnem jeziku do pisnega besedila v ciljnem
jeziku.
Prevajanje je proces, pri katerem verigo označevalcev, ki sestavlja izhodiščno besedilo,
nadomesti veriga označevalcev v besedilu ciljnega jezika, ki ji prisostvuje prevajalec na
podlagi svoje interpretacije (Derrida, 1982; povz. po Kocijančič Pokorn, 2003, str. 249).
Lawrence Venuti meni, da bi moralo prevajanje poudariti kulturne razlike in ščititi tuje,
obrobne kulture. Prepričan je, da lahko le inovativno in heterogeno prevajanje pripomore k
vzpostavitvi ravnovesja med izhodiščno in ciljno kulturo (Kocijančič Pokorn, 2003, str. 246–
247).
Po Catfordovi (1980, str. 20) definiciji je prevajanje nadomeščanje besedila v enem jeziku z
ekvivalentnim besedilom v drugem jeziku.
V zvezi s prevajanjem podajata Katharina Reiß in Hans J. Vermeer naslednjo razlago:
prevajanje je prevod obstoječega besedila v izhodiščnem jeziku v besedilo ciljnega jezika. Pri
tem je besedilo izhodiščnega jezika venomer na razpolago in ga lahko neštetokrat pregledamo
in poljubno popravljamo (1991, str. 8).
Hans J. Vermeer izpostavi, da prevajanje ne predstavlja prekodiranja besed ali stavkov iz
enega jezika v drugega, ampak zapleteno obliko dejavnosti, kjer nekdo poda informacijo o
besedilu (materialu v izhodiščnem jeziku) v novi situaciji in pod spremenjenimi
funkcionalnimi pogoji. Pri tem si v največji moţni meri prizadeva skrbno ohranjati formalne
vidike (Kocijančič Pokorn, 2003, str. 205).
Vermeer hkrati poudarja, da prevajanje ni zgolj jezikovna zadeva, temveč gre za medkulturni
prenos. Prevajanje opredeljuje kot dejavnost, ki jo lahko pojasnjujemo kot medkulturni
dogodek. Odločilnega pomena pa je njegov prispevek v funkcionalnem pristopu teorije
32
skoposa, kjer se izrazito osredotoča na vlogo prevedenega besedila. Vermeer tudi izpostavlja
in odločno zagovarja pomembnost funkcije besedila v ciljnem jeziku, ki je lahko drugačna od
funkcije besedila v izhodiščnem besedilu (prav tam, 204–205).
6.2 VLOGA PREVAJALCA
Newmark (2000, str. 19–24) v kontekstu prevajanja izpostavi, da je izrednega pomena to, da
vsak prevajalec brezhibno pozna svoj materni jezik in se zna kot tak izraţati spretno, jedrnato
in domiselno. Prevajanje je eden izmed načinov prenašanja sporočil pri večjezičnih besedilih.
V zadnjih letih so tovrstna besedila vse bolj javno izpostavljena, mednje štejemo navodila,
turistična oglaševalska besedila, sporazume, pogodbe, poročila, referate, članke,
korespondence, učbenike itd. S pripisovanjem vedno večjega pomena jezikovnim manjšinam,
z vedno večjim številom neodvisnih drţav in sredstev obveščanja se je potreba po prevajanju
tudi povečala.
Prevajalec mora biti za svoj jezik nadarjen in občutljiv. Ker se pri svojem poklicu nenehno
srečuje z različnimi moţnostmi, mora svoje znanje ustrezno povezati z jezikom (prav tam, str.
20–27).
Newmark (2000, str. 30–69) dodaja, da mora vsak prevajalec pri branju besedila v
izhodiščnem jeziku prvotno ugotoviti, čemu besedilo sluţi in kako je napisano, saj tako laţje
izbere ustrezno metodo prevajanja, s katero enostavneje najde za besedilo specifične ali
pogosto nastopajoče probleme. Z branjem izvirnika razume bistvo besedila, dojame snov in z
njo povezane relevantne pojme. Torej, prevajalec mora pri branju iskati namen besedila, ki
opredeljuje odnos pisca izhodiščnega besedila do vsebine. Prevajalca mora najprej zanimati
funkcija, šele nato opis, namen njegovega prevoda pa mora ostati enak namenu avtorja
besedila v izhodiščnem jeziku. Izredno pomemben dejavnik pri delu prevajalca je ciljni
bralec, naročnik, za katerega se opravlja prevod, njegove zahteve ter okolje, v katerem bo
ciljno besedilo objavljeno. Proces prevajanja je zahteven in kompleksen proces, ki zahteva od
prevajalca ne samo poglobljeno analizo in razumevanje odnosa med izhodiščnim in ciljnim
jezikom, temveč tudi kompetence, ki zadevajo uporabo prevajalskih orodij, informacijsko-
komunikacijske tehnologije, obvladovanje prevajalskih strategij in tehnik itd. Ključnega
pomena je, da se prevajalec zaveda, da se besedilo v izhodiščnem jeziku ne preučuje kot
33
samo, ampak kot nekaj, kar bo treba prirediti za drugačne bralce v drugačni kulturi, pri čemer
mora biti nadvse dobro seznanjen s kulturo izhodiščnega in ciljnega jezika.
Christiane Nord (1991, str. 10) trdi, da je prevajalec posebna vrsta prejemnika, ker besedila ne
bere za lastne potrebe z namenom informiranja, razvedrila ali seznanjanja z navodili uporabe
neke naprave. Prevajalec bere besedilo namesto prejemnika, ki pripada ciljni kulturi in ne
razume jezika izhodiščnega besedila.
Hans J. Vermeer in Katharina Reiß sta v delu Grundlegung einer allgemeinen
Translationstheorie (1984) osnovala novi koncept funkcionalističnega pristopa k preučevanju
prevajanja, znanega tudi kot teorija skoposa (gr. izraz za cilj, namen). Kot smo ţe omenili,
Vermeer opredeljuje prevajanje kot dejavnost, prevod pa kot medkulturni prenos. V teoriji
skoposa besedilo izhodiščnega jezika ni več najpomembnejši kriterij odločitve prevajalca,
temveč le eden izmed mnogih virov informacij, ki jih prevajalec uporabi pri svojem delu. Na
tej stopnji mora prevajalec besedilo ustvariti tako, da bo v določeni situaciji delovalo točno na
takšen način, kot si to ţeli uporabnik besedila, kajti »dober« prevod je le tisti, ki ustreza
svojemu namenu (Kocijančič Pokorn, 2003, str. 153).
Prunč zavzema podobno stališče, prevajalec mora namreč pri ustvarjanju besedila v ciljnem
jeziku upoštevati namen besedila, ki je glavni kriterij. Ker mora biti odnos med besedilom v
izhodiščnem in ciljnem jeziku koherenten, je pomembno, da vsak prevajalec dodobra
interpretira besedilo v ciljnem jeziku. Ko je interpretacija besedila izhodiščnega besedila z
vidika predvidene funkcije ciljnega besedila narejena, lahko prevajalec ustvari prevod (2005,
str. 153–155).
Glavna naloga prevajalca je torej upoštevanje funkcije pri razumevanju sporočila določenega
besedila in nato ponovitev tega sporočila v drugem jeziku (Kučiš, 2013, str. 29).
Ker se funkcija besedila lahko spreminja glede na potrebe ciljne publike, skopos prevajanja ni
vedno nujno enak cilju, ki ga ţelimo doseči z besedilom izhodiščnega jezika. Kljub temu pa
morajo biti potrebe ciljne publike prvotno upoštevane ţe od začetka in jasno izraţene ter
določene v naročilu, ki ga posreduje naročnik prevoda. Posledično ni moč govoriti o enem in
edinem pravem prevodu, saj se njegova ustreznost spreminja glede na zahteve ciljne publike
(Kocijančič Pokorn, 2003, str. 154).
34
Z vidika prevoda lahko utemeljeno trdimo, da tem bolj je bogat kontekst določenega
sporočila, tem manjša je izguba informacij. Bistvena razlika med jeziki je ravno v tem, kar
morajo prenesti, in nikakor ne, kar lahko prenesejo (Kocijančič Pokorn, 2003, str. 108). Prunč
2005, str. 38) dodaja, da naj bi bil pravi oziroma medjezikovni prevod zgolj izjema
komunikacije z različnimi jezikovnimi znaki.
Vermeer se poleg preučevanja odnosa med prevajalcem in ustvarjalcem izhodiščnega besedila
ter med bralcem in prevajalcem prevoda osredotoča tudi na odnos med prevajalcem in
naročnikom prevoda in na ta način odpre prostor za obravnavo etike prevajalca. Treba je
omeniti, da omenjeno problematiko kasneje izpopolni Christiane Nord, ki v funkcionalistične
pristope prevajanja uvede načelo lojalnosti. Načelo lojalnosti zavezuje prevajalca
izhodiščnega, kakor tudi ciljnega besedila v smislu, da mora vsak prevajalec upravičiti
zaupanje ne samo ciljnega bralstva, temveč tudi avtorja izvirnika. Če ciljna kultura pričakuje,
da bo prevod dobesedno poustvaril izvirnik, ga sme prevajalec prevajati drugače, vendar mora
pred tem ciljno publiko obvestiti, da bo prevajal drugače, in podati utemeljene razloge za
svojo odločitev. Načelo lojalnosti pa obravnava tudi poštenost avtorja do besedila v
izhodiščnem jeziku in zagotavlja, da bo prevajalec ustvaril besedilo z namenom, ki je skladen
z namenom avtorja besedila v izhodiščnem jeziku. Torej, teorija skoposa oziroma
funkcionalistični pristop k prevajanju stremi k vrednotenju prevodov glede na njihovo
funkcionalnost v določenem poloţaju in v določeni kulturi, hkrati pa nudi smernice, kako
ustvariti »dober« oziroma funkcionalen prevod (Kocijančič Pokorn, 2003 str. 154–155).
Justa Holz-Mänttäri (1984) poleg Hans J. Vermeerja (1986) opredeljuje teorijo skoposa kot
del teorije prevodne dejavnosti (Kocijančič Pokorn, 2003, str. 156). Holz-Mänttäri (1986, str.
366) je na podlagi teorije skoposa oblikovala prevajalski model, ki obsega ţelje in zahteve
vseh soudeleţenih pri prevajalskem postopku. Prevajalec se obravnava kot »edini« pravi
izvedenec za prevodno dejavnost. Odgovoren je za izvedbo naročila, t. i. translatum (Holz-
Mänttäri, 1984, Vermeer, 1986; povz. po Kocijančič Pokorn, 2003, str. 156). Prevodna
dejavnost je tako ravnanje strokovnjaka, ki sodeluje z drugimi strokovnjaki, naročniki in
prejemniki, pri čemer mora prevajalec ustreči številnim zahtevam. Prevajalec je strokovnjak
specifično določenega področja in je kot tak odgovoren za strokoven izdelek v pisni obliki
(Holz-Mänttäri, 1986, str. 366).
35
6.3 PREVAJALSKE STRATEGIJE
Prevajalci se pri svojem delu posluţujejo različnih strategij prevajanj, utemeljenih s strani
raznovrstnih strokovnjakov s področja prevodoslovja. Omenili bomo naslednje strategije po
vzoru Vinayja in Dalberneta, Newmarka ter Ane Fernández Guerra, ki nam bodo v pomoč pri
prevajanju kulturnospecifičnih besedil. Pri strategijah se bomo opirali na dela Comparative
Stylistics of French and English: A Methodolgy for Translation, Učbenik prevajanja in
Translating culture: problems, strategies and practical realities. S pomočjo teoretičnih
izhodišč relevantnih prevodoslovnih avtorjev bomo izhajali iz Vermeerjeve teorije skoposa, ki
smo jo omenili v predhodnih poglavjih. Iz omenjenih strategij bomo izluščili strategijo
deskripcije, redukcije in adaptacije.
6.3.1 STRATEGIJE PREVAJANJA PO VINAYJU IN DARBELNATU
Jean-Paul Vinay in Jean Darbelnet sta opravila primerjalno analizo med angleščino in
francoščino ter na podlagi tega razvila sedem prevajalskih strategij. Ne glede na to, da je bila
primerjava analizirana na primeru angleščine in francoščine, je imela knjiga velik vpliv na
ostale jezike (Munday, 2001, str. 56).
Vinay in Darbelnet (1995, str. 31) trdita, da se prevajalec pri svojem delu lahko odloča med
dvema načinoma prevajanja, in sicer med neposrednim in posrednim. Prevajalec lahko
prenese elemente besedila izhodiščnega jezika v besedilo ciljnega jezika neposredno takrat,
ko v obeh jezikih obstajajo vzporedne kategorije in vzporedni koncepti. Kadar v besedilu
ciljnega jezika ni terminoloških izrazov, ki bi ustrezali izrazom v besedilu izhodiščnega
jezika, govorimo o »prazninah« ali »lagunah«. Naloga prevajalca je, da jih zapolni z
elementi, ki dajejo vtis, da sta obe sporočili enaki.
Prevajalec uporabi strategijo posrednega prevajanja, kadar so med izhodiščnim in ciljnim
jezikom strukturne in metalingvistične razlike. Te pogosto zaradi stilskih učinkov ni mogoče
prenesti v ciljni jezik, brez da bi spremenili stavčne strukture ali celo besedišče. Strategije
posrednega prevajanja so bolj zapletene in morda nenavadne, prevajalcu pa zagotavljajo
popoln nadzor in zanesljivost njegovega ustvarjanja (prav tam).
36
Nadalje bomo predstavili tri neposredne strategije prevajanja in štiri primere posredne
strategije prevajanja.
6.3.1.1 SPOSOJENKE
Kadar ţelimo zapolniti praznine na metalingvistični ravni, je strategija uporabe sposojenk ena
izmed najbolj enostavnih metod, saj lahko z njimi nadomestimo nove tehnične procese,
neznane zasnove itd. (Vinay in Darbelnet, 1995, str. 31). Če ţeli prevajalec iz besedila
izhodiščnega jezika v besedilo ciljnega jezika prenesti navdihujoče kulturne elemente, lahko
uporabi tujke: npr. party, dolar itd. Zopet druge besede, npr. francoske, so s pogosto rabo
govorcev ciljnega jezika podomačene (menu/meni, deja-vu) in nimajo več statusa sposojenk
(Vinay in Darbelnet, 1995, str. 32).
Sopomenka je ustreznica v ciljnem jeziku, ki je v sobesedilu blizu besedi izhodiščnega jezika,
kjer pa ni nujno, da obstaja natančna ustreznica. Prevajalec lahko sopomenko v prevodu
nadomesti tam, kjer popolnoma verodostojen prevod ni mogoč, sočasno pa beseda ni več
dovolj pomembna za komponentno analizo. Pretirana in nepotrebna raba sopomenk je
prepoznaven znak slabega prevoda (Newmark, 2000, str. 136).
Pri prevajanju prihajajo v jezik nove sposojenke, pri katerih je treba opozoriti na t. i. laţne
prijatelje. Prevajalci naj bi se jih morali previdno izogibati. Če se v besedilu ciljnega jezika
pojavi sposojenka, je to odločitev prevajalca, ki pa je pogojena s slogom in sporočilom
besedila (Vinay in Darbelnet, 1995, str. 32).
6.3.1.2 KALKI
Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje kalk z naslednjo razlago:
kálk -a m (a) lingv. beseda ali besedna zveza, prevedena iz drugega jezika: kalk iz nemščine;
kalki in izposojenke (SSKJ, 9. 5. 2016).
Kalk pomeni posebno zvrst sposojenke, pri kateri gre za dobesedni prevod neke besede ali
besedne zveze iz drugega jezika. Poznamo dva tipa kalkov:
37
– leksikalne kalke (primer: ang. Compliments of the Season! → fr. Compliments de la
saison!),
– strukturne kalke (primer: ang. science-fiction → fr. science-fiction) (Vinay in
Darbelnet, 1995, str. 32–33).
6.3.1.3 DOBESEDNI PREVOD
Pri zvestem oziroma dobesednem prevodu govorimo o neposrednem prenosu izhodiščnega
besedila v slovnično in idiomatsko ustrezno ciljno besedilo. Pri tem postopku je naloga
prevajalca, da se mora besedilo jezikovno popolnoma podrejati ciljnemu jeziku (Vinay in
Darbelnet, 1995, str. 33).
Newmark (2000, str. 80) loči dobesedni in zvesti prevod, oba pa sta osredotočena na besedilo
izhodiščnega jezika. V dobesednem prevodu ohranimo besedni red besedila izhodiščnega
jezika, dobesedno prevedemo kulturne izraze in vsako besedo posebej. Takšen prevod je
primer analize teţavnega besedila pred začetkom prevajanja ali rezultat razumevanja
mehanizma izhodiščnega jezika. Pri zvestem prevodu pa skuša prevajalec poustvariti kontekst
izhodiščnega jezika, s tem da upošteva slovnične strukture v ciljnem jeziku. Kulturne
elemente prenesemo v ciljni jezik, pri tem pa skušamo ostati popolnoma zvesti namenom in
realizaciji besedila avtorja izhodiščnega besedila.
Prevajalci uporabljajo strategijo dobesednega prevoda v naslednjih primerih:
– kadar dva jezika pripadata isti druţini (angleščina in nemščina ter francoščina in
italijanščina),
– kadar izhajata dva jezika iz popolnoma istega kulturnega okolja,
– kadar obstaja splošen metalingvistični koncept v obeh kulturah in
– kadar izraţeni miselni postopki in jezikovne strukture v obeh kulturah sovpadajo,
kar je pogost pojav med evropskimi jeziki in kulturami (Vinay in Darbelnet, 1995, str.
34).
Prevajalec mora uporabiti strategijo posrednega prevajanja, če pride do ugotovitve, da je
dobeseden prevod, ki vključuje sposojenke in kalke, nemogoč.
38
Strategija dobesednega prevoda pa ni mogoča:
– kadar izhodiščno besedilo spremeni pomen (laţni prijatelj),
– kadar nima pomena,
– kadar je s perspektive strukture nemogoč,
– kadar nima ustreznega izrazoslovja znotraj ciljnega jezika,
– kadar ima sicer ustrezen terminološki izraz, vendar ta pripada drugemu registru
(Vinay in Darbelnet, 1995, str. 34–35).
6.3.1.4 TRANSPOZICIJA
Transpozicija je edini prevajalski postopek, ki se navezuje na slovnico, večina prevajalcev pa
ga uporablja intuitivno. Gre za prevajalsko strategijo, ki vključuje spremembe v slovnici
(Newmark, 2000, str. 138–143). Vinay in Darbelnet (1995, str. 36) zavzemata podobno
stališče, saj pravita, da je transpozicija najpogostejša strukturna sprememba, ki jo uporabljajo
prevajalci.
Newmark v Učbeniku prevajanja navaja naslednje primere transpozicije:
– sprememba ednine v mnoţino (»furniture« (pohištvo) → des meubles),
– sprememba poloţaja pridevnika (»the white house« (bela hiša) → la maison
blanche),
– kadar slovnična struktura izhodiščnega jezika ne obstaja v ciljnem jeziku,
prevajalec pa lahko uporabi več moţnosti (»das Interessante ist« → »What is
interesting, is that«, »The interesting thing is that ...«),
– kadar je popolnoma verodostojen prevod moţen z vidika slovnice, ampak ni v
skladu z naravno rabo v ciljnem jeziku (La situation reste critique → »The situation
is still critical«, »The situation remains critical«) in
– kadar nadomeščamo prave leksikalne vrzeli s slovnično strukturo (il atteint le total
→ »it totals« (v seštevku znašati) (Newmark, 2000, str. 138–142).
39
6.3.1.5 MODULACIJA
Vinay in Darbelnet opredeljujeta izraz modulacija kot variacijo skozi spremembo stališča,
perspektive in pogosto skozi spremembo miselne kategorije (Newmark, 2000, str. 143).
Modulacija je variacija oblike sporočila, ki nastane zaradi spremembe vidika. Kadar imamo
slovnično pravilen dobesedni prevod, ki ne ustreza ciljnemu jeziku, ni idiomatičen in zveni
nerodno, uporabimo strategijo modulacije (Vinay in Darbelnet, 1995, str. 36).
Ločimo dve vrsti modulacije, in sicer:
– obvezne modulacije (»The time when ...« → »Trenutek, ko ...«) in
– proste modulacije (»It is not difficult to show ...« → »Lahko je pokazati/dokazati ...
«) (Vinay in Darbelnet, 1995, str. 36).
Prevajalci uporabljajo proste modulacije, ko ciljni jezik zavrača popolnoma verodostojen
prevod. Primer zgoraj nakazuje spremembo izhodiščne nikalne oblike v trdilno obliko
ciljnega jezika. Razlika v uporabi med obvezno in prosto modulacijo je pogojena s tem, kako
pogosto se uporablja. Prevajalec npr. uporablja strategijo obvezne modulacije, če je
kompetenten v obeh jezikih, saj se zaveda pogostosti uporabe, splošne sprejemljivosti in
slovarske ter slovnične opredeljenosti izraza v jeziku. S strategijo proste modulacije
označujemo predvsem izraze, ki se uporabljajo pogosto in še niso slovarsko opredeljeni, torej
jih je treba nenehno uporabljati. Proste modulacije morajo ustrezati situaciji izhodiščnega
jezika (Vinay in Darbelnet, 1995, str. 36–37).
Avtorja omenjata naslednje klasifikacije modulacijskih postopkov:
– abstraktno za konkretno («sleep in the open« → spati pod zvezdami),
– vzrok namesto učinka («You are quite a stranger« → Vas pa ne vidimo več),
– en del namesto drugega («from cover to cover« → od prve do zadnje strani),
– zamenjava izrazov (lebensgefährlich → ţivljenjska/smrtna nevarnost),
– tvornik namesto trpnika,
– prostor namesto časa,
– intervali in meje,
– sprememba simbolov (Newmark, 2000, str 144–145).
40
6.3.1.6 PRIREDBA ALI ADAPTACIJA
Strategijo adaptacije uporabljamo, ko je vrsta sporočila izhodiščnega besedila nepoznana v
kulturi ciljnega jezika. Prevajalci morajo na novo ustvariti situacijo, ki ustreza situaciji
izhodiščnega jezika. Iz tega razloga lahko strategijo adaptacije ali priredbe označimo kot
posebno vrsto ekvivalence, t. i. situacijske ekvivalence. Prevajalci zelo pogosto uporabijo
strategijo adaptacije pri prevajanju naslovov filmov in knjig (Vinay in Darbelnet, 1995, str.
39).
Primer uporabe adaptacije je zelo pogost pri simultanem tolmačenju, pri čemer morajo biti
tolmači, kakor tudi prevajalci pri prevajanju še posebej pozorni, kajti adaptacijo je treba
upoštevati v celotnem kontekstu. Besedilo je npr. slovnično in izrazno popolnoma pravilno,
vendar lahko zveni nerodno, nenaravno in neprimerno, če ne vsebuje adaptacije (Vinay in
Darbelnet, 1995, str. 39).
6.3.1.7 USTREZNOST ALI EKVIVALENCA
Vinay in Darbelnet (1995, str. 38) utemeljujeta, da lahko enako ali isto situacijo v dveh
besedilih izrazimo s popolnoma različnimi slogovnimi in strukturnimi strategijami.
Posledično govorimo o ekvivalentnih besedilih.
Primer ekvivalence oziroma enakovrednega učinka je npr. stavek »I haven't the foggiest
idea«, ki ga lahko v nemškem jeziku izrazimo s prevodom Keine blasse Ahnung, Nicht die
geringste Ahnung ali kot Ich habe keinen blassen Schimmer davon. Izraz v obeh jezikih
ponazarja isti odziv osebe, ki izraţa nevednost o določeni stvari (Newmark, 2000, str. 85).
Podoben primer ekvivalence je recimo besedni izraz, ki v dveh različnih jezikih izraţa
reakcijo nekoga, ki se udari po prstih. V angleškem jeziku bi oseba zakričala »Ouch!«,
medtem ko v slovenskem jeziku »Auuu!«. Zelo pogosti primeri ekvivalence so primeri
onomatopoije (cock-a-doodle-do → kikiriki), velika večina pa je stalnih in jih najdemo v
idiomih, klišejih, pregovorih, v samostalniških in pridevniških frazah itd. (Vinay in Darbelnet,
1995, str. 38).
41
Vinay in Darbelnet posebej opredeljujeta t. i. paradigmatsko ekvivalenco, ki je povezana s
pomenom. Tovrstna ekvivalenca se pogosto uporablja v idiomih, klišejih, pregovorih,
samostalniških ali pridevniških frazah, medtem ko največje število uporabe zasledimo med
pregovori (It's raining cats and dogs. → Dežuje kot iz škafa.). Strategijo ekvivalence pa lahko
zasledimo tudi pri idiomih (They are as like as two peas. → Podobna sta si kakor jajce jajcu.)
(Vinay in Darbelnet, 1995, str. 38–39).
6.3.2 STRATEGIJE PREVAJANJA PO ANI FERNÁNDEZ GUERRA
Krings (str. 263–275) in Lörscher (str. 76–81) med drugim trdita, da so prevajalske strategije
pogosto definirane kot postopki, ki vodijo k najboljši rešitvi prevajalskega problema. Oboji,
tako strategije kot postopki, sluţijo za analizo in doseganje prevodne ekvivalence ter z
namenom usvojitve prevajalskih kompetenc, kajti njihovo poznavanje je zagotovo nujno
potrebno, da lahko zagotovimo ustrezen prevod (Fernández Guerra, 2012, str. 6).
Ana Fernández Guerra razlikuje med naslednjimi prevajalskimi strategijami:
6.3.2.1 ADAPTACIJA
Adaptacija ali priredba je prevajalska strategija, ki jo prevajalec uporablja v primeru, kjer je
situacija izhodiščne kulture neznana ciljni kulturi in mora prevajalec ustvariti novo situacijo
(Fernández Guerra, 2012, str. 7). To označujemo tudi kot situacijsko ekvivalenco (Vinay
Darbelnet, 1977, str. 52–53; povz. po Fernández Guerra). Pojem situacijske ekvivalence se
opira na kulturne elemente enega jezika, ki jih je treba nadomestiti z drugim terminom
ciljnega jezika. Prioritetna naloga prevajalca je, da imata besedilo v izhodiščnem jeziku in
novoustvarjeno besedilo v ciljnem jeziku enak učinek na izhodiščnega kot tudi na ciljnega
bralca (Fernández Guerra, 2012, str. 7).
6.3.2.2 REDUKCIJA
Redukcija ali izpust je prevajalska strategija, s katero prevajalec v besedilo ciljnega jezika ne
vključi neke informacije, ki je bila navedena v izhodiščnem besedilu. Poglavitni razlog za
42
izbiro tovrstne strategije je, da je informacija pogosto nepotrebna, se sliši nenaravno ali pa je
morda zavajajoča za bralca ciljnega besedila (Fernández Guerra, 2012, str. 9).
6.3.2.3 DESKRIPCIJA
Deskripcija ali opis je prevajalska strategija, s katero prevajalec določen terminološki izraz
nadomesti z opisno razlago njegove funkcije ali oblike (Fernández Guerra, 2012, str. 9).
6.3.2.4 EKSPLICITACIJA
Eksplicitacija ali dodajanje je primer prevajalske strategije, kjer prevajalec v besedilo ciljnega
jezika dodaja informacije ali razlage, ki niso zajete v besedilu, kot npr. opombe prevajalca in
izpis polnega imena kratic (Fernández Guerra, 2012, str. 10).
6.3.2.5 GENERALIZACIJA
Generalizacija je tudi ena izmed prevajalskih strategij, s katero prevajalec uporablja
nadpomenke ali splošnejše termine, pogosto zaradi stilističnih razlogov (prav tam).
6.3.2.6 PARTIKULACIJA
Partikulacija je prevajalska strategija, pri kateri prevajalec uporablja podpomenko, s katero
razlaga določene informacije izhodiščnega jezika natančneje (prav tam, str. 11).
6.3.2.7 SUBSTITUCIJA
Substitucija ali zamenjava označuje prevajalsko strategijo, pri kateri se element izhodiščnega
besedila zamenja z elementom ciljnega besedila. Zelo pogosto se substitucija uporablja pri
prevajanju frazemov (prav tam, str. 11–12).
V naslednjem poglavju si bomo podrobneje pogledali strategije deskripcije, redukcije in
adaptacije.
43
6.4 STRATEGIJA DESKRIPCIJE
Slovar slovenskega knjižnega jezika (2000) definira pojem deskripcije z naslednjo razlago:
deskrípcija -e ţ (í) predstavitev, prikaz česa po zunanjih značilnostih, opis: podrobna
deskripcija okolja; avtorjeva pripoved je zdrknila na raven filmske deskripcije; ekspr. omejil
se je na golo deskripcijo (SSKJ, 29. 3. 2016).
Po Newmarku (2000, str. 222–227) naj bi vsak prevajalec skušal besede prevajati z besedami,
ki v ciljnem jeziku ţe obstajajo, ali poskušal besedo nadomestiti s kratkim funkcijskim
oziroma opisnim izrazom. Če beseda v ciljnem jeziku še ne obstaja, je treba besedo
nadomestiti z opisno ustreznico. Dokler za določeno besedo ne bo obstajal standarden izraz v
ciljnem jeziku, ga je treba prevajati z opisnim prevodom.
Kot lahko razberemo iz zgornjih opisov pojma deskripcije, govorimo o prevajalski strategiji
deskripcije takrat, ko za določen termin oziroma besedo izrazimo opis njegove oblike ali
funkcije (Fernández Guerra, 2012, str. 9).
Pri analizi smo opazovali naslove publicističnih člankov, kakor tudi besedilo samo. V
povezavi z naslovi smo izhajali z naslednjega stališča: Newmark predlaga, da v kolikor je
naslov izhodiščnega besedila kratek in je njegov opis ustrezen z vsebino, ga naj prevajalec
pusti.
Razlikujemo med dvema vrstama naslovov, in sicer:
– opisni naslovi (naslov opisuje temo besedila) in
– aluzivni naslovi (naslov je s temo povezan na figurativen in referenčen način)
(2000, str. 95).
Za laţje razumevanje besede aluzivni smo uporabili spletno izdajo Slovarja novejšega besedja
slovenskega jezika iz leta 2014, ki za iskani termin navaja naslednjo razlago:
44
aluzívni -a -o prid. (ȋ) ki prikrito meri, namiguje na kaj: Kot celota razstava prinaša vrsto
zanimivih slik, ki nas prevzamejo z aluzivno izpovednostjo E ← agl. allusive, frc. allusif iz
(↑)aludírati (SNB, 22. 6. 2016).
V kolikor je aluzivni naslov idiomatsko ali kulturno povezan s temo, ga lahko v neliterarnih
besedilih nadomestimo z opisnimi, primer spodaj (prav tam, str. 95–96).
Tabela 1: Primeri prevodov aluzivnih naslovov iz Učbenika prevajanja
Izhodiščni jezik Ciljni jezik
»The Impasse«
»Who's that knocking at the door?«
»King Canute«
»Politika Sirije do Libanona«
45
6.5 STRATEGIJA REDUKCIJE
Slovar slovenskega knjižnega jezika (2000) pojem redukcije definira takole:
redúkcija -e ţ (ú) glagolnik od reducirati: redukcija izdatkov; redukcija uvoza na najmanjšo
mero / redukcija zaposlenih / zaradi redukcije električnega toka dela niso končali / upirati se
redukciji človeka na kakršnokoli shemo / redukcija silicijevega dioksida; redukcija in
oksidacija / redukcija rude; redukcija s koksom / redukcija samoglasnikov / moderna vokalna
redukcija ● knjiţ., redko predmeti na sliki niso posnetki stvari, temveč shematične redukcije
reducirane oblike (SSKJ, 29. 3. 2016).
Besedila so sestavljena iz stavkov, ti pa iz besed oziroma stavčnih členov. Včasih so stavki
sestavljeni iz velikega števila besed, ki jih pri procesu prevajanja ne moremo vedno v celoti
vključiti v končno obliko besedila ciljnega jezika.
Obstaja veliko število besed, med katere štejemo npr. modalne členke, ţargonske besede ali
slovnično vezane besede, ki nam jih upravičeno ni treba prevesti. Način prevajanja je v veliki
meri odvisen od tipa besedila, ki ga obravnavamo. Slednje pomeni, da je od vrste besedila
odvisno, kakšen način prevajanja izbere prevajalec, bodisi način, ki je bliţje izhodiščnemu
jeziku, ali način, ki je bliţje ciljnemu jeziku (Newmark, str. 88–89).
Fernández Guerrova (2012, str. 9) podobno kot Newmark opredeljuje strategijo redukcije kot
izpust besed iz besedila izhodiščnega jezika. Prevajalec pri procesu prevajanja izpusti
informacijo, ki se za celotno razumevanje besedila smatra za nepomembno, je brez relevantne
funkcije ali pa lahko zavede bralca pri razumevanju vsebine prevedenega besedila.
Prevajalci torej lahko, če ocenijo, da informacija ni relevantna za razvoj bistva sporočila in bi
z dolgo razlago le dolgočasili in obremenjevali bralca besedila, uporabijo strategijo redukcije.
Pogosto se namreč zgodi, da je besedilo kljub izpuščenemu izrazu še vedno razumljivo in
prevodu ne povzroči večje škode (Baker, 2011, str. 42). Newmark (2000, str. 86) ob tem
izpostavi primer prevajanja turističnega besedila. Namreč, če bi prevajalec pri prevajanju
turističnega besedila uporabil metodo dobesednega prevoda, bi s tem prevodu povzročili
ogromno škodo in bi dobili primer skrajno neustreznega prevoda.
46
6.6 STRATEGIJA ADAPTACIJE
Poleg deskripcije in redukcije smo za laţje razumevanje prevajalske strategije adaptacije tudi
tukaj uporabili Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki pojem adaptacije definira takole:
adaptácija -e ţ (á) 1. preureditev, prenovitev: adaptacija starih zgradb; adaptacija hiše za
poslovne prostore / zaradi adaptacije lokal zaprt // priredba, predelava: radijska adaptacija
teksta; večer poljske satire v adaptaciji našega reţiserja 2. knjiţ. prilagoditev okolju:
adaptacija organizma na temperaturo / sposobnost socialne adaptacije; priseljevanje v mesta
rodi probleme adaptacije (SSKJ, 29. 3. 2016).
Newmark (2000, str. 81) prevajalsko metodo adaptacije enači s prirednim prevodom, torej z
eno izmed najbolj t. i. »svobodnih» oblik prevoda. Pri izbiri tovrstne oblike prevajanja
spremenimo kulturo izhodiščnega jezika v kulturo ciljnega jezika in s tem besedilo napišemo
na novo.
V članku Ane Fernández Guerra, Translating culture: problems, strategies and practical
realities, je vključena tudi ugotovitev Vinayja in Darbelnata, ki strategijo adaptacije definirata
takole: Prevajalec uporabi pri procesu prevajanja strategijo adaptacije v primerih, ko imamo v
izhodiščni kulturi situacijo, ki je v ciljni kulturi neznana, in mora prevajalec ustvariti novo
situacijo, ki jo opisujemo kot situacijska ekvivalenca (Vinay in Darbelnet, 1977; povz. po
Fernández Guerra, 2012, str. 7). Definicija strategije adaptacije se osredotoča na kulturni
element v izhodiščnem jeziku, ki ga prevajalec nadomesti z nekim drugim terminom kulture
ciljnega jeziku. V določenih situacijah naj bi bila strategija adaptacije nujna, predvsem ko
govorimo o oglaševalskih sloganih ali otroških knjigah. Pri strategiji adaptacije je pomembno,
da prevajalec pri prevajanju besedila ohrani isti učinek na bralca, ki bere besedilo v ciljnem
jeziku, kakor na bralca, ki bere besedilo v izhodiščnem jeziku (Fernández Guerra, 2012, str.
7).
Za laţje razumevanje bomo razlago ponazorili s primerom, ki ga je avtorica navedla kot
ustreznico v svojem maternem jeziku. Za angleško besedo Christmas pudding se v španskem
prevodu uporabi drug termin, in sicer turrón (prav tam). Za laţje razumevanje besede v
španskem jeziku smo si pomagali s slovarjem terminoloških izrazov, Evrokorpusom, ki termin
v slovenskem prevodu definira takole:
47
Tabela 2: Primer prevoda besede turrón iz Učbenika prevajanja
Izhodiščni jezik Ciljni jezik
50 mg/kg en el turrón (nougat) mazapán y
sus sucedáneos o productos similares
50 mg/kg v slaščicah, marcipanu in
njegovem nadomestku ali podobnih izdelkih
Vinay in Darbelnet (1995, str. 39) trdita, da prevajalec pri procesu prevajanja uporablja
strategijo adaptacije, ko je sporočilo informacij v izhodiščnem jeziku nepoznano kulturi
besedila v ciljnem jeziku. Prav tako dodajata, da ta postopek uvrščamo med situacijsko
ekvivalenco. Prevajalec mora biti seznanjen s področjem, ki ga prevaja, saj s tem lahko izdela
zelo natančen prevod, ki je slovnično izpopolnjen in vsebuje ustrezne izraze, vendar lahko
besedilo brez uporabe adaptacije ţal zveni nenaravno in neprimerno.
48
7 MEDIJI
Rustja (2009, str. 6) uporabi v svoji knjigi Izzivi sodobnih medijev zanimivo pripoved, ki jo je
napisal znan slovenski teolog in psiholog Anton Trstenjak. Ko so vojaki zapustili mesto, so za
seboj pustili polno skladišče. Ljudje so vdrli v skladišče in iz njega začeli odnašati stvari, ki
so jih potrebovali, in stvari, ki jih niso. Dogajanje je opazila neka gospa, ki je zakričala, češ,
naj pogledajo, kaj počnejo, in da bi jih moral nekdo zaustaviti. A čez nekaj časa jo je
začudeno zagledal, ko se je iz skladišča vračala tudi ona polno naloţena. Avtor zaključi
dogodek s sklepno mislijo, da je moč mnoţice velika in v določenih trenutkih človeka tako
prevzame, da ravna popolnoma drugače, kot bi sicer. Mediji pa imajo dandanes nedvomno
velik vpliv na miselnost mnoţice.
O »medijih« naj bi se začelo, kakor navaja vir Oxford English Dictionary, govoriti okoli leta
1920, vendar pa je ukvarjanje s komunikacijskimi sredstvi veliko starejše in sega v čas stare
Grčije in Rima, kjer so raziskovali ţe ustno in pisno komuniciranje. Izraz »javno mnenje« je
moč zaslediti konec 18. stoletja, pojem »množice« pa, kakor navaja Benedict Anderson v
svojem delu Zamišljene skupnosti (1983), od 19. stoletja dalje. To je bil čas, ko so časniki
prispevali k formuliranju narodne zavesti s pomočjo razvoja skupnosti bralcev (Briggs in
Burke, 2005, str. 1).
V svetu, v katerem ţivimo, so dejavne različne vrste medijev, tiskani kakor tudi elektronski,
vsi pa stremijo k temu, da bi pritegnili našo pozornost. Branje dnevnih časopisov, tednikov,
poslušanje radijskih in gledanje televizijskih programov, zlasti dnevno-informativnih oddaj in
sodobnih virov informacij, med katere uvrščamo internet, teletekst, ponudnike informacij
telefonskih storitev, je izredno pomembno, kajti mediji bistveno pripomorejo k razumevanju
sveta in omogočajo drţavljanom, da sodelujejo v demokratičnem in kulturnem ţivljenju. Na
ta način lahko izraţajo mnenje o zadevah, ki vplivajo na ţivljenje njih samih in ţivljenje
sodrţavljanov (Petković, Prpič, Hrvatin, Nahtigal, 2009, str. 20).
Razvoju električnih komunikacij so sledile tudi takojšnje spremembe, ki so imele pomembne
druţbene in kulturne posledice (Briggs in Burke, 2005, str. 11).
Običajno se z mediji asociira na opravljanje funkcij, med katere spadajo obveščanje javnosti,
poročanje o dogodkih, sluţenje kot sredstvo razvedrila, v ospredju pa je zlasti povezava
49
medijev in politike (Splichal, 2005, str. 13; povz. po Makarovič, Rončević, Tomšič,
Besednjak in Šinkovec, 2008, str. 11).
Funkcija medijev je posredovanje informacij o različnih druţbenih pojavih in procesih, pri
čemer gre za poročanje o dejstvih, kakor tudi interpretacijo le-teh. Rezultat te funkcije se
odraţa v krepitvi znanja in sposobnosti drţavljanov ter vzdrţevanju temeljnih vrednot in načel
druţbe (Makarovič idr., 2008, str. 11).
Mediji, kakor tudi novinarji, opravljajo mnogo nalog: v prvi vrsti obveščajo občinstvo, vodijo
nadzor nad oblastjo, nudijo informacije o gospodarstvu, obveščajo ljudi o neodkritih dejstvih,
z rednim obveščanjem dokumentirajo čas, z razvedrilnimi programi skrbijo za dinamične in
zabavne vsebine, predstavljajo nadomestilo za medčloveške odnose, nudijo zanesljiv prostor
za javno predstavljanje idej. Primarna funkcija mnoţičnih medijev je omogočiti medsebojno
povezanost na področju gospodarstva in druţbe, zdruţitev izkušenj in zavedanje celotnega
konteksta (Erjavec in Volčič, 1999, str. 19).
Briggs in Burke (2005, str. 5) trdita, da je treba medije obravnavati kot sistem, ki se venomer
spreminja in v katerem različno aktivne sestavine igrajo bodisi pomembnejšo bodisi stransko
vlogo.
Mediji so mehanizem druţbene komunikacije med akterji z različnih druţbenih področij.
Igrajo pomembno vlogo mediatorja med drţavljani in političnimi strukturami, ki so na oblasti
(Makarovič idr., 2008, str. 27).
Komunikacija je proces, pri katerem ne kroţijo le informacije, ampak se ustvarja tudi pomen.
Oseba, ki v tem procesu sprejema informacije, ni le nekdo, ki jih zgolj dešifrira ali bere, kar
nam sporočevalec posreduje, ampak ta, ki hkrati ustvarja tudi pomen. Pomen medijskih
sporočil pa ustvarjamo vsi (Barbero, 1993; povz. po Rustja, 2009, str. 7).
Mediji imajo v današnji druţbi izjemno pomembno vlogo – omogočajo javno komuniciranje.
Mnoţično komuniciranje je značilno za velika, heterogena, anonimna občinstva. Zatorej se iz
tega sklopa izločajo pisma, telegrami, telefonski pogovori in podobno. Kriterij besede velikost
je relativen in razmeroma precej prilagodljiv. V velika občinstva uvrščamo tista, pri katerih
oseba, ki komunicira z občinstvom, ni zmoţna vzpostaviti osebnega stika z njegovimi člani.
50
Druga značilnost mnoţičnega komuniciranja predstavlja heterogenost občinstva. Iz definicije
so izločene izbrane ali elitnemu občinstvu namenjene komunikacije. Mnoţično komuniciranje
prenaša informacije, ki so na razpolago različnim posameznikom različnih druţbenih slojev,
spolov, izobrazbe, geografskega področja in podobno. Tretja značilna lastnost je kriterij
anonimnosti, ki pogojuje, da oseba, ki komunicira z občinstvom, ne pozna posameznikov iz
skupine (Erjavec in Volčič, 1999, str. 9).
Mnoţično komuniciranje je javno, hitro in minljivo. Prva opredelitev pojma pomeni, da
sporočila niso namenjena točno določeni osebi, ampak je vsebina vedno javno odprta. Na ta
način se posamezniki nekega občinstva zavedajo, da spremljajo isto komunikacijsko gradivo.
Namen tovrstnega komuniciranje je časovna usklajenost, kar pomeni hitrost sporočil in doseg
občinstva v kratkem času ali celo v istem trenutku. V primerjavi z umetniškimi deli, ki jih
občudujemo po več stoletij, so vsebine mnoţičnega komuniciranja minljive (prav tam, 1999,
str. 10).
Pri mnoţičnem komuniciranju gre za organizirano komuniciranje. Mnoţični medij dela oseba,
ki komunicira z občinstvom v kompleksni organizaciji, v kateri zaposlujejo veliko število
ljudi in ima velike stroške (prav tam).
Mnoţični mediji opravljajo različne funkcije, in sicer vzpostavljanje in artikuliranje javnosti,
socializacija, javni nadzor in legitimnost. Delujejo na področju oblikovanja informacij, mnenj,
orientacij, na področju socializacije, interakcije in integracije ter vseh področjih, na katerih je
človek dejaven, kot npr. politika, gospodarstvo, znanost, tehnologija, kultura, izobraţevanje,
šport, vera in druge (Vreg, 2000, str. 60).
V nadaljevanju bomo na splošno predstavili medije in podrobneje opisali njihove značilnosti.
51
7.1 SPLOŠNA DELITEV MEDIJEV
Erjavčeva (1999, str. 10) v svojem prispevku v knjigi Odraščanje z mediji na splošno deli
medije na dve skupini:
– tradicionalni mediji in
– elektronski mediji.
Navedeni mediji imajo štiri osnovne funkcije:
– informacijska,
– interpretacijska,
– socializacijska in
– zabavna funkcija (prav tam).
Zelo podobno vlogo medijev utemeljuje tudi Manca Košir (1988, str. 14) v svoji knjigi
Nastavki za teorijo novinarskih vrst, in sicer pravi, da se novinarski diskurz realizira s
pomočjo mnoţičnih medijev. Primarne funkcije mnoţičnih medijev pa so ravno informiranje,
oblikovanje javnega mnenja, vzgoja in zabava.
Informacijska (nadzorna) funkcija seznanja občinstvo z dogodki. V zvezi z dogodki v okolju
znotraj ali zunaj neke določene druţbe zbira in distribuira informacije. Interpretacijska
(korelacijska) funkcija omogoča občinstvu, da si ustvarja svojo interpretacijo mnenja.
Interpretacijska funkcija pojasnjuje informacije o okolju in napoveduje razvoj moţnih
dogodkov. Pogosto je interpretacijska funkcija označena enakovredno kot uredniški
komentarji in propaganda. Socializacijska funkcija opravlja vlogo prenašalca znanj iz ene
generacije na drugo. Omenjena funkcija se osredotoča na prenos druţbene dediščine,
predvsem znanj, vrednot in norm. Zadnja, zabavna funkcija izvaja komunikacijske aktivnosti,
ki so namenjene za razvedrilo in sprostitev občinstva (Erjavec in Volčič, 1999, str. 10).
Pri branju zapisanega bodisi članka bodisi knjige ima sporočilo zapleteno pot, ki zahteva več
abstraktnega prisostvovanja. Sporočilo nekega članka potuje od novinarja, ki ga napiše v
šifriranem jeziku vsakega bralca. Bralec dešifrira sporočilo s pomočjo črk, slik in simbolov, ki
skupaj tvorijo nek smisel (Erjavec in Volčič, 1999, str. 11).
52
V nadaljevanju bomo na kratko predstavili značilnosti 4 osnovnih medijskih oblik.
7.2 TISK
Obstaja veliko študij, ki so potrdile pomembno vlogo tiska na vseh ţivljenjsko pomembnih
področjih. Brez časopisa bi bilo oteţeno ţivljenje na marsikaterih sferah druţbenega področja.
Pri branju tiskane besede je zahtevana večja mera pozornosti v primerjavi z elektronskimi
mediji. Tisk omogoča vnovično branje poglobljenih informacij, ki so predstavljene natančneje
kot pri radiu ali televiziji, kjer je elektronski prenos informacij dokaj beţen (Erjavec in
Volčič, 1999, str. 11).
Morebitna prezrta informacija se v teh vrstah medijev ne vrne. Tiskana beseda apelira na
analitično raven naše osebnosti, to je naš razum. Strokovno zasnovane knjige ali članki s
področja politike, gospodarstva znanosti itd. vsebujejo analitični, konceptualni ter sistematični
način izraţanja. Med slednje ne uvrščamo tabloidov ali rumenega tiska (Rustja, 2009, str. 12).
Časopisna dejavnost se je razvila po zaslugi nastalega sistema zasebnih korespondenc. Termin
časopis je v preteklosti pomenil sporočilo. V 14. stoletju so bila vsa pisma (pisemska
sporočila) označena za časopis. Tudi po Gutenbergovi iznajdbi tiskarskega stroja leta 1440, ki
je posledično omogočila tiskane časopise, so ročno napisani časopisi še vedno igrali
pomembno vlogo. Razvoj časopisov je od konca 15. in do začetka 17. stoletja omogočil
razmah tiska (Erjavec in Volčič, 1999, str. 13).
K uveljavitvi in nastanku časopisov so pripomogli naslednji dejavniki:
– iznajdba tiskanih pisem,
– institucionalizacija zbiranja sporočil,
– mnoţičnost poklicnega zbiranja in izmenjavanja sporočil, organiziran ladijski in
poštni transport sporočil in časopisov,
– razvoj mest,
– razvoj izobraţevanja oziroma pismenosti,
– oblikovanje javnosti,
– razvoj nacionalne zavesti in nacionalnega jezika,
53
– podjetniška pobuda (ţelja po velikem zasluţku tiskarjev in potreba po večjem
številu informacij (prav tam, str. 13).
V 17. stoletju je postal tisk redna oblika obveščanja, časopisi so bili tiskani v domačem jeziku
in so predstavljali zelo pomemben dejavnik pri izoblikovanju meščanske javnosti. Prehod na
višjo stopnjo razvoja časopisa je pomenil tiskanje časopisov ne le informativne narave,
temveč časopisov za izoblikovanje javnih mnenj. V taisti proces so bili vključeni tudi boji za
svobodo tiska. Ustanove za tiskanje časopisov so postajale nosilci javnih mnenj oziroma
bojno sredstvo političnih strank. Ta proces je privedel do prvega nastanka uredništev, ki pa ni
bila edina novost v razvoju. Z iznajdbo rotacijskega stroja leta 1806 je bilo moţno tiskanje
časopisov na obeh straneh ter na cenejšem papirju. Istočasno je izum radia, telefona in
teleprinterja bistveno pripomogel k nastanku prvih tiskovnih agencij (prav tam, str. 14).
Ob koncu 19. stoletja se je v Zdruţenih drţavah Amerike razvil popularni tisk, kjer so bile v
ospredju naslednje tematike: na ţenske osredotočena ljubezen in romantika in na moške
osredotočena politika in šport. V Evropi se je uveljavil šele na prehodu v 20. stoletje, in sicer
šele z ustanovitvijo pravne drţave, saj je le-ta lahko zagotovila svobodo tiska. Razmah
industrije v 19. stoletju je pomenil večjo potrebo po delovni sili. Druţbeni sloji so se vse bolj
začeli usmerjati v iskanje novega vira – informacije – v nasprotju s kmečkimi sloji, kjer je bila
na prvem mestu še vedno tradicija. Kot zadnji dejavnik uveljavitve t. i. popularnega tiska je
bila potreba industrije po večji prodaji svojih izdelkov. Premo sorazmerno s tem pojavom je
naraščala tudi vloga oglaševanja (prav tam, str. 14).
Današnji trg tiska bi označili z naslednjimi besedami: komercializiran, internacionaliziran in z
zelo veliko koncentracijo kapitala (prav tam, str. 14).
Nemška teorija tiska (Noelle-Neumann, 1971, str. 245; povz. po Erjavec in Volčič, 1999, str.
12) ločuje štiri definicije, ki opredeljuje termin časopis:
– publiciteta,
– aktualnost,
– univerzalnost in
– periodičnost.
54
Publiciteto definira kot javno objavo informacij. Aktualnost utemeljuje kot objavo druţbeno
relevantnih informacij. Univerzalnost definira kot raznolikost informacij, periodičnost pa
enači s pojmom kontinuitete v izhajanju časopisa.
Prvi časopisi so ţe vsebovali komponenti aktualnosti in univerzalnosti. Po razmahu tiska v 17.
stol. se je obstoječim pridruţila še komponenta publicitete, medtem ko komponenta
periodičnosti še ni bila prisotna (prav tam, str. 12).
Erjavčeva (1999, str. 20) v svojih prispevkih ugotavlja prednosti vseh treh mnoţičnih
medijev. Za predmet tiskanega medija je pobliţe ovrednoten dnevnik, kasneje sta v poglavju
dodana še druga dva medija, to sta radio in televizija.
Prednostne lastnosti dnevnika so naslednje:
– dnevnik obvešča z izčrpnimi informacijami in analitičnimi podrobnostmi nek
dogodek,
– dnevnik nudi veliko mero časovne razpoloţljivosti, bralec sam razpolaga s časom,
kdaj in kako ga bo bral,
– bralec je zmoţen neodvisno od predvajanja hitrosti kadrov brati dnevnik,
– ob branju dnevnika ima bralec večjo avtonomijo, saj sam izbira ţeleno vsebino,
– dnevnik ima z vidika kapacitete strani na voljo več prostora in lahko objavlja več
lokalnih informacij (Erjavec, Volčič, 1999, str. 20).
7.3 RADIO
Radio je eden izmed najstarejših elektronskih mnoţičnih medijev 20. stoletja in se je razvil v
enega izmed najhitrejših sredstev sporočanja. Med slednje uvrščamo ugotovitev, da je
izjemno dostopen, neposreden, vsesplošno uporaben in dovzeten mnoţični medij, ki v zelo
kratkem času prenese informacijo širokemu spektru nekega občinstva. Glavni lastnosti
omenjene medijske oblike sta primarna aktualnost in glasba (Erjavec in Volčič, 1999, str. 10–
22).
55
Iznajdba radia sega na prehod 20. stoletja, in sicer je Heinrich Herz ţe leta 1888 spoznal
uporabne lastnosti elektromagnetnih valov v nekem prostoru. Kasneje, leta 1897 je Guglielmu
Marconi uspelo izvesti prvi brezţični prenos zvoka. Ţe čez nekaj let so v Gradcu prav tako
prvič izvedli prenos glasbe. V Zdruţenih drţavah Amerike so prenose izvajali na srednjih
valovih, poskus izvajanja na kratkih valovih je bil evidentiran kasneje, leta 1919. Do
realizacije oddajanja prvega rednega programa je prišlo leta 1923 v Berlinu. Pri
komuniciranju preko radia je izjemno pomembno, da uporabljamo domiseln, kvaliteten in
bogat jezik, ki bo ustrezal pogojem zmoţnosti sprejemanja sporočil občinstva. Radio pri svoji
funkciji ne uporablja slikovnega gradiva, zatorej je izredno pomembna vsebina oddajanih
prispevkov (prav tam, str. 21–23).
Šele v času radia so znanstveniki pričeli dajati večji poudarek na ustno komunikacijo, ki je
bila značilna za antično Grčijo in srednji vek. Iznajdba televizije v začetku petdesetih let je
prispevala k vizualnemu komuniciranju in razvoju interdisciplinarnih teorij medijev.
Posledično je ta proces privedel do ustanavljanja univerz z oddelki za komunikologijo in
kulturološkimi raziskavami zaradi vedno večjega števila ekonomskih, zgodovinskih,
knjiţevnih, umetniških, politično-znanstvenih, psiholoških, socioloških in antropoloških
prispevkov (Briggs in Burke, 2005, str. 2).
Prednostne lastnosti radia:
– radio povezujemo z aţurnostjo, saj spada med najhitrejše in najfleksibilnejše
medije. Zaradi svoje nezahtevne tehnike omogoča sporočanje zahtevnih informacij z
različnih področij, ki se pojavijo nepričakovano, ob tem pa ne potrebuje slike
dogodka kakor televizija,
– radio predstavlja enega izmed cenejših medijev, kajti ne operira s stroški izdajanja
časopisa niti nima tako drage opreme kakor televizija,
– radio ima neomejen programski čas, saj je lahko programska vsebina v trenutku in
veliko laţje spremenjena v primerjavi s televizijo ali časopisi (Erjavec Volčič, 1999,
str. 22).
56
7.4 TELEVIZIJA
Televizija velja za enega izmed najmlajših tradicionalnih mnoţičnih medijev, ki zdruţuje
zvok in sliko. K postopnemu razvoju televizije so pripomogle iznajdbe telegrafa, telefona in
radia. Z razvojem televizije povezujemo nekatera znana imena, kot npr. Vladimir Zworykin, v
Zdruţenih drţavah Amerike ţiveč ruski imigrant, imenovan tudi kot oče televizije, ki je v
sodelovanju z Dee Forestom ustvaril prvo televizijsko kamero in kinoskop. Kasneje je skupaj
z Davidom Sarnoffom, predsednikom podjetja Radio Coorperation of America (RCA), 20.
aprila 1939 prvič stopil pred kamere in nagovoril občinstvo. To je bil prvi dogodek v
zgodovini, ki ga je prenašala televizija (Erjavec in Volčič, 1999, str. 24–25).
Televizija kot mnoţični medij deluje po istem principu kot vsi mediji, to je prenašanje
informacij. Ločnico med enim in drugim predstavlja element vizualne gibljive slike oziroma
dogodka. Na podlagi tega imajo gledalci občutek, da so prisotni na kraju dogodka, od koder
lahko spremljajo prenos (prav tam, str. 26).
Prednostne lastnosti televizije:
– sintetičnost velja za eno izmed prednosti televizije. Termin opredeljuje sestavne
komponente, kot npr. gibljiva slika, besedilo, učinki zvoka in glasbe, ki prispevajo k
prepričljivosti in dokumentarnosti sporočenih informacij. Televizija se s svojim
načinom komuniciranja gledalcem močneje vtisne v zavest,
– hkratnost loči televizijo od radia in časopisov, saj omogoča sočasno predvajanje
tako slike, kakor tudi zvoka,
– prezentnost televizije omogoča s simbolno univerzalnimi slikami boljšo predstavo
in posledično tudi laţje integriranje gledalcev v vsebinske programe (prav tam, str.
26).
Za televizijske novice je značilna informativna funkcija, torej aktualno poročanje novic, ki v
prvi vrsti odgovarjajo na vprašanja, kaj in kje, dosti manj, kako in zakaj. Televizijske novice
morajo vsebovati informacije, ki bodo zadovoljile potrebe gledalcev, ki o dogodkih še niso
seznanjeni. Novice morajo biti napisane enostavno, neposredno, konkretno, strnjeno ter
razumljivo (prav tam, str. 26–27).
57
Televizija in radio s svojimi komponentami prenašanja informacij prispevata k oblikovanju
poslušalcev in gledalcev v občinstvo. Vloga tiskanih medijev je v tem primeru manjša, saj so
posamezniki prepuščeni samim sebi (prav tam, str. 26).
7.5 SPLET
Iznajdba spleta je povezana z zgodovino satelitov in sega v leto 1957, ko je Sovjetska zveza v
vesolje poslala prvi satelit, imenovan Sputnik, ki je sluţil v namene komunikacije. S to potezo
je bila Sovjetska zveza v močni prednosti pred Zdruţenimi drţavami Amerike, te pa so v ta
namen razvile projekt ARPA, ki naj bi sluţil v vojaške namene. Leta 1983 se je projekt,
katerega naloga je bila vzpostavitev mreţe z namenom informiranja, odcepil od vojaškega in
se pričel širiti. Medija, kot sta radio, predvsem pa televizija sta močno zaznamovala
predhodno elektronsko dobo, s pojavom interneta pa se je začela nova, informacijska doba.
Danes besedo splet enačimo s svetovno računalniško mreţo, ki je postala brezmejni vir
informacij, do katere lahko vsakdo prosto dostopa in do katere se povezuje vse večje število
uporabnikov z drugih računalniških mreţ z vseh koncev sveta. Splet uvrščamo v enega izmed
globalizacijskih komunikacijskih sistemov, saj je v svetovnem merilu razširjen vsepovsod in
omogoča zelo hitro izmenjavo informacij (Rustja, 2009, str. 37–40).
Isti avtor (prav tam) dodaja, da ima tudi splet, kakor predhodno omenjeni mediji, svoje
prednostne lastnosti:
– splet je informacijski sistem, do katerega lahko dostopa vsak,
– predstavlja vir, kjer lahko na enem mestu pridobimo ogromno število informacij,
– odprt prostor, kjer lahko izmenjujemo informacije in delimo izkušnje brez
vključevanja fizičnega prostora ali časa.
7.6 ANGLEŠKI IN NEMŠKI ČASOPISI
Korpus diplomske naloge vsebuje angleške in nemške izvirnike nemških tednikov Der
Spiegel in Die Zeit, ameriških revij Foreign Policy, The New York Review of Books,
dnevnikov New York Times in Los Angeles Times ter revije The Atlantic City. Za predmet
analize bomo obravnavali 5 angleških in 3 nemška besedila v časovnem okvirju od januarja
58
leta 2011 do aprila 2013. V nadaljevanju bomo na kratko predstavili časopise besedil
izvirnikov.
DER SPIEGEL
Časopis Der Spiegel je nemško podjetje, ki ima sedeţ v Hamburgu. Zasluge za njegovo
povojno ustanovitev nosi novinar Rudolf Augstein. Prvi časopis je izšel leta 1947 v Hannovru
kot naslednik časopisa »Diese Woche« in sodi danes med vodilne politično izhajajoče
tedenske časopise v Nemčiji. Podjetje ima več kot 1100 zaposlenih in 6 podruţnic po
Nemčiji, in sicer v mestih Dresden, Düsseldorf, Frankfurt am Main, Karlsruhe, München in
Stuttgart. Medijska druţba je dejavna po celem svetu, saj ima 17 hčerinskih podjetij po
Evropi, v Zdruţenih drţavah Amerike in Aziji.10
Slika 1: Logotip časopisa Der Spiegel
DIE ZEIT
Nemški časopis Die Zeit je tedenski časopis s sedeţem v Hamburgu in ga zaradi največje
naklade – 500 000 štejemo med najkvalitetnejše in najuspešnejše časopise v Nemčiji. Prva
izdaja časopisa je bila zabeleţena kmalu po 2. sv. vojni, leta 1946 v Hamburgu. Letošnje leto
beleţi 70 let delovanja. Z neodvisnim časopisom Die Zeit povezujemo glavno urednico
Marion Dönhoff, ki je prispevala k razvoju časopisa v smislu liberalnega, informativnega in
kritičnega izraţanja. Časopis zajema predvsem tematska področja kulture, znanja,
gospodarstva in politike.11
10
Der Spiegel: http://www.spiegel.de/, pridobljeno 14. 3. 2016. 11
Die Zeit: www.zeit.de/, pridobljeno 14. 3. 2016.
59
Slika 2: Logotip časopisa Die Zeit
FOREIGN POLICY
Foreign Policy je ameriški časopis s sedeţem v Washingtonu D. C., ki sta ga pred pribliţno
40 leti, leta 1970 ustanovila Samuel Huntington in Warren Demian Manshel. Namen
ustanovitve je bil predvsem izraţanje alternativnih stališč v zvezi z ameriško zunanjo politiko.
Pod vodstvom novega lastnika Carnegieja Endowmenta se je časopis od leta 2000 naprej
izoblikoval v neodvisno revijo, ki izhaja šestkrat letno in stremi k raziskovanju največjih
svetovnih vprašanj in dogodkov predvsem s področij notranje, zunanje in mednarodne
politike. Časopis ima svoje podruţnice po celem svetu: Evropi, Afriki, Bliţnjem vzhodu,
Aziji in Latinski Ameriki. 12
Slika 3: Logotip časopisa Foreign Policy
THE ATLANTIC
The Atlantic je ameriška revija s sedeţem v Washingtonu D. C. Začetniki revije leta 1857 so
bili med drugim Ralph Waldo Emerson, Henry Wadsworth Longfellow, James Russell Lowell
in Oliver Wendell Holmes ter urednik revije Moses Phillips, ki je s svojim kapitalom
prispeval k ustanovitvi časopisa. The Atlantic velja danes za neodvisen časopis, ki stremi k
iskanju in predstavitvi inovativnih in sodobnih idej. Multimedijska revija predstavlja svoje
ideje in zamisli v tiskani in spletni obliki. Časopis vsebuje zlasti članke s področij umetnosti,
kulture, literature, podjetništva, tehnologije in politike.13
12
Foreign Policy: foreignpolicy.com/, pridobljeno 16. 3. 2016. 13
The Atlantic: http://www.theatlantic.com/, pridobljeno 16. 3. 2016.
60
Slika 4: Logotip časopisa The Atlantic
LOS ANGELES TIMES
Los Angeles Times je s sedeţem v Los Angelesu največji ameriški dnevni časopis v zvezni
drţavi Kalifornija, kjer je s svojim informiranjem aktiven ţe več kot 132 let. Časopis Los
Angeles Times je dobitnik 43 Pulitzerjevih nagrad. Število bralcev, ki jih dosega na dnevni
bazi, se giblje nekje okoli 1,5 milijona, mesečno obišče spletno stran več kot 22 milijonov
obiskovalcev in 4 milijone ljudi, ki prebirajo tiskano verzijo časopisa, kakor tudi tedensko
objavljeno različico na spletni strani.14
Slika 5: Logotip časopisa Los Angeles Times
THE NEW YORK REVIEW OF BOOKS
The New York Review of Books je neodvisna ameriška mesečna revija s sedeţem v New
Yorku. Ustanovila sta jo Robert Silver in Barbara Epstein ter kopica njunih prijateljev leta
1963. Zasnova ustanovitve časopisa je bil diskurz aktualno izdanih knjig in z njimi povezanih
dilem. Ameriška revija Esquire označuje New York Review of Books za eno izmed »prvih
literarno-intelektualnih revij, izdanih v angleškem jeziku«. Sčasoma je revija v svoja področja
14
Los Angeles Times: http://www.latimes.com/, pridobljeno 22. 3. 2016.
61
objavljanja vključila še politiko, kulturo in ţivljenje. Članke objavljajo dobro poznani in
uveljavljeni avtorji, torej pisatelji, ki imajo pomembno teţo v svetu literature.15
Slika 6: Logotip časopisa The New York Review of Books
7.7 SLOVENSKI MEDIJI
Devetdeseta leta so močno zaznamovala Slovenijo, saj je prišlo do političnih sprememb,
uveljavitve nove medijske zakonodaje, nastanka privatizacije medijev, liberalizacije
časopisnega in regulacije radijskega trga, medijske koncentracije in komercializacije (B.
Hrvatin in Milosavljevič, 2001, str. 7).
Medijski prostor v Slovenije je majhen, zatorej ga je z relativno malo finančnimi sredstvi
zlahka obvladovati. Slovenija je pričakovala v času velikih sprememb in pred procesom
lastninjenja prihod lastnikov tujih medijev, njihovo politično vizijo in prevzem slovenskih
medijev, kakor se je to zgodilo v drugih drţavah. Dejansko pa so v slovenskem prostoru malo
številčni lastniki s pomočjo med sabo povezanih podjetij prevzeli večino medijskega trga
(prav tam, str. 7–9).
Prve oblike deregulacije drţave na področju medijev beleţimo ob koncu 80. let, v obdobju, ko
je večina časopisov ostala brez drţavnih subvencij. Posledično nekateri časopisi niso bili več
prisotni na medijskem trgu, spet drugi so se adaptirali novo določenim zahtevam le-tega.
Drţava se je na prehodu nove druţbene ureditve in v procesu demokratizacije medijev vse
bolj usmerjala v iskanje nove strategije medijske politike ter sprejemanje nove zakonodaje.
Zaradi izkušenj bivšega komunističnega reţima so veljala stališča preprečevanja posega
drţave v delovanje medijev, pluralizacija medijev in ohranitev predvsem tiskanih dnevnikov
zaradi »državnih interesov« v domači lasti. V drţavah, kjer je delovanje močno odvisno od
oblasti, trga, novih lastnikov in ni prostora za vzpostavitev medijskega pluralizma, je namreč
svoboda medijev paradoks (prav tam, str. 7–13).
15
The New York Review of Books: www.nybooks.com/, pridobljeno 22. 3. 2016.
62
Klasični liberalni model mnoţičnih medijev predpostavlja glavno in vodilno vlogo, ki je
nadzorovanje delovanja oblasti. V času tranzicije je prevladovalo mnenje, da je treba za
popolno zagotavljanje medijske neodvisnosti od drţave uvesti sistem privatizacije. Sočasno je
za uspešen sistem demokratizacije medijev potrebna njegova podrejenost trţnim
zakonitostim. Izraţeno stališče definira trg kot edini konstruktivni proces, ki bi zagotavljal
neodvisnost, medtem ko ga drţava potencialno ogroţa (prav tam, str. 12).
Izkazalo se je, da je proces privatizacije kot nova strategija spreminjanja medijskega prostora
v Sloveniji privedel do zdruţevanja tako politične, kakor tudi ekonomske moči. Drţava je v
procesu lastninjena medijev izgubila glavno vlogo akterja, vendar so se še vedno ohranile
določene oblike nadzora nad medijskim delovanjem. Posledično je pri povezovanju zgoraj
omenjenih komponent prišlo do številnih kršitev, med katere štejemo nepravilnosti
privatizacije, neupoštevanje zakonodaje in koncentracije lastništev v medijih (prav tam, str.
7–12).
Dnevniki, z izjemo Slovenskih novic, so bili ustanovljeni v prejšnjem reţimu, med njimi so
ugasnili Slovenec, Republika in Jutranjik, nastali po letu 1990. V procesu privatizacije z
notranjim odkupom so medijska podjetja olastninila in razdelila delnice. Med največje
medijske koncerne spadajo Delo, Dnevnik, Večer in Slovenske novice, ki obvladujejo več kot
90 % dnevniškega trga v Sloveniji (prav tam, str. 16).
7.7.1 LASTNIKI MEDIJEV IN NJIHOVA NEODVISNOST
Na prehodu iz 80. v 90. leta so morale drţave srednje in vzhodne Evrope spremeniti obstoječo
medijsko zakonodajo. Tranzicijsko obdobje je privedlo do nove določitve lastnikov medijev,
ki so bili v preteklosti v drţavni lasti. Drţava in politične organizacije so res bile lastnice
medijev, vendar pa mediji kot taki niso bili predmet kapitalskega tipa lastništva. Drţava je
ţelela predvsem nadzor nad medijskimi vsebinami in ni imela toliko ţelje po dobičku z
ekonomskega vidika, zato je lastninske pravice uveljavljala s pravicami dostopanja do
informacij. V ospredju drţavnih interesov je bil v povezavi z nadzorom nad medijskimi
vsebinami predvsem politični vpliv (B. Hrvatin, J. Kučić in Petković, 2004, str. 14).
63
Drţave so začele po političnih spremembah sprejemati medijske zakone izjemno počasi, saj
niso imele točno določene vizije in predstave, kakšna naj bi bila ureditev zakonodaje na
medijskem področju. Poleg tega leţi vzrok v počasnem sprejemanju novih regulativnih
zakonov v pretekli restriktivni zakonodaji, ki je imela nadzor nad mediji, in sami vlogi
medijev v času sprememb na političnem področju. V ospredju je prevladovalo stališče, da se
svoboda izraţanja, do katere so pripeljale politične spremembe, ne sme omejevati z medijsko
zakonodajo, skratka, da je kakršna koli zakonodaja na medijskem področju nepotrebna.
Zatorej so takratni akterji predpostavljali, da je treba medije prepustiti trgu, katerega kasnejše
posledice so privedle do zapoznelega vključevanja politike v medijsko sfero (prav tam, str.
15).
Medijski trgi v postsocialističnih drţavah so zelo različni, kar zadeva področje same velikosti
trga in delovanja medijskih podjetij znotraj le-tega. Kljub razlikam imajo trgi določene
skupne lastnosti. Omenjeni trgi drţav srednje in vzhodne Evrope so relativno majhni in
razdrobljeni, vendar z velikim številom medijev, še posebej na radiodifuznem področju. Na
medijskih trgih so v ospredju najvplivnejši mediji, lokalni kapital in politične stranke. Lokalni
medijski trgi so tisti, ki so najbolj dovzetni za povezovanje treh pomembnih aspektov, kot npr.
političnega, gospodarskega in medijskega kapitala v enem in istem lastniku, predvsem pa so ti
trgi najbolj dovzetni za vplive medijske koncentracije. To pomeni, da ljudje, ki so na visokih
poloţajih, svoja podjetja promovirajo v tistih medijih, ki so privrţenci vlade in s katero imajo
vodilni predstavniki dobre odnose. V nasprotju z lokalnimi medijskimi trgi pa predstavljajo
komercialni mediji sredstva za doseganje politične in gospodarske moči (prav tam, str. 23–
24).
Avtorji B. Hrvatinova, J. Kučić in Petkovićeva (2004, str. 50) tudi ugotavljajo, da po
večletnem delovanju na trgu in zaključenem procesu privatizacije delovanje medijev še vedno
nadzira drţava. Slovenska zakonodaja na področju medijev je sicer temeljita in restriktivna,
vendar ustanove, ki regulirajo trg medijev, niso dovolj avtonomne ali pa nimajo dovolj
podpore s strani politike. Zatorej je medijska koncentracija v slovenskem prostoru še vedno
prisotna v kar precej veliki meri.
Leto poprej je takratni predsednik vlade Anton Rop na podlagi prejetih opozoril predlagal
spremembe ne področju medijske zakonodaje z namenom uveljavitve večje preglednosti,
zniţanja koncentracije medijev in v ospredje postaviti pojem medijske pluralnosti ter ji
64
omogočiti moţnost uveljavitve. T. i. groţnje medijskemu pluralizmu so bile sporne
ugotovitve, da medije upravljajo lastniki podjetij, ki hkrati predstavljajo njihove prioritetne
oglaševalce, in lastniki oglaševalskih organizacij, ki poslujejo s poslovnimi prostori v
medijskih ustanovah, predsedniki uprav slovenskih podjetij ter predstavniki političnih
interesov (prav tam).
Pri postopku izboljšanja medijske pluralnosti v slovenskih medijih so se pojavile določene
teţave. Drţava se je odločila spremeniti zakonodajo na medijskem področju, kar pomeni, da
je morala uravnavati lastnike medijev, v katerih pa ima precejšnje deleţe. Slovenski časopisi
nimajo lastnikov, katerih primarno delovanje bi bilo vezano na področje medijev. Npr.
Slovenske novice, katerih večinski lastnik je Delo, si lastijo pivovarna, paradrţavni skladi in
investicijska druţba. Dnevnik ima v lasti podjetje, ki se ukvarja z zaloţništvom, kapital
investira v nakupe delnic marine, term itd. Časopis Večer imata v lasti banka in investicijska
druţba, katere lastnik je drţava. Podatki o lastniških deleţih v medijih so zlahka dosegljivi,
saj zapoveduje Zakon o medijih izdajateljem ob vpisu v medijski razvid predloţitev podatkov
o lastnikih. Kasneje je treba podatke objaviti še v Uradnem listu RS. Lastniška slika
slovenskih medijev vsebuje pomanjkanje medijske politike in specifičnega modela
privatizacije (prav tam, str. 50–51).
Povezave med lastniki slovenskih medijev zavzemajo politično, ekonomsko in medijsko
zdruţevanje. Pri povezavah gre zgolj za novo razporejene akterje največjih slovenskih
podjetij, ki hkrati igrajo vlogo oglaševalcev in lastnikov največjih oglaševalcev, predsednikov
uprav ali nadzornikov. Sestava nadzornih svetov slovenskih dnevnikov in njihovih največjih
lastnikov je precej podobna. Povedano drugače: nadzorniki medijskih lastnikov kontrolirajo
delovanje nadzornikov slovenskih dnevnikov (prav tam, str. 78–79).
Veliko število postsocialističnih drţav nima zakonskega določila, ki bi predpisovalo sistem
zagotavljanja neodvisnosti. Urejanje socialnih in poklicnih razmerij med uredniki, izdajatelji
in novinarji je redkost. Pogosto so novinarji in uredniki izpostavljeni pritiskom zaloţnikov in
medijskih lastnikov. Za omenjene drţave ni značilno raziskovalno novinarstvo, saj to pomeni
razkritje koruptivnih, nezakonitih in škodljivih dejavnosti. Iz tega razloga mediji in zaloţniki
ne podpirajo te vrste informiranja javnosti (prav tam, str. 39–44).
65
Kolektivna pogodba se je v Sloveniji sicer uveljavila sredi 90. let, vendar je njena realizacija
vse slabša. Določbe kolektivne pogodbe se v nekaterih medijskih ustanovah ne upoštevajo
dosledno in zmanjšujejo obseg pravic novinarjev (prav tam, str. 40). V skladu s kolektivno
pogodbo imajo novinarji v Sloveniji urejeno delovno razmerje, plače, nadomestila plač,
dodatke, povračila stroškov itd., pogodbe pa delodajalci z novo uvedenim Zakonom o
delovnih razmerjih iz leta 2003 ne upoštevajo dosledno. Novinarji so členi, ki zmanjšujejo
dobičkonosnost medijske hiše. Socialni poloţaj novinarjev je slab: kolektivna pogodba se ne
izvaja v skladu z določbami, novinarji niso zdravstveno in pokojninsko zavarovani,
posledično prihaja do vse več honorarnih novinarjev, ti pa s svojo določitvijo cen močno
vplivajo na plače zaposlenih novinarjev v medijskih ustanovah (prav tam, str. 86).
7.7.2 PRIVATIZACIJA
Proces privatizacije medijev je v obdobju tranzicije pomenil na novo določanje lastnikov v
medijskem prostoru, ki je bil z vidika lastništva docela prazen. Privatizacija je bila po mnenju
takratnih pristojnih institucij edini način, kako narediti medije popolnoma neodvisne in jih kot
take tudi ohraniti (B. Hrvatin in Milosavljevič, 2001, str. 9–13).
V postsocialističnih drţavah so bili mediji ali drţavni ali last političnih organizacij in zdruţenj
ali pa v primeru nekdanje Jugoslavije v druţbeni lasti (Petković, Prpič, Nahtigal in B. Hrvatin,
2009). V drţavah Vzhodne in Srednje Evrope so bila pričakovanja demokratizacije medijev
bolj ali manj povezana s privatizacijo in trgi (Hrvatin in Milosavljevič, 2001, str. 12). Iz tega
razloga je bil proces lastninjenja sprva nenadzorovan. Kasneje pa je proces pod drobnogledom
drţave vodil v razprodajo medijev oz. je veliko število medijskih podjetij ostalo v lasti drţave
(Petković idr., 2009).
7.8 MEDIJSKA POLITIKA
»Če bi mi bila prepuščena odločitev, ali naj imamo vlado brez časopisov ali časopise brez
vlade, bi se brez oklevanja odločil za slednje.« (Thomas Jefferson, 1787)
Če si prilastimo nezmotljivost, zatiramo resničnost mnenj drugih ljudi. Pri tem jim ne
omogočimo biti slišani ali imeti moţnost podajanja protiargumentov. Mnenje, ki prevladuje o
66
kateri koli stvari, je redkokdaj vsa resnica. Do prave resnice pa lahko pridemo zgolj, če se
soočimo z nasprotnimi mnenji (Keane, 1992, str. 31).
Politiki brez podpore medijev ne bi mogli biti na oblasti. Medije uporabljajo za lastno
oglaševanje (B. Hrvatin, J. Kučić in Petkovič, 2004, str. 10).
Medije danes imenujemo »sedma sila» oziroma »četrta veja« oblasti, ker imajo zelo veliko
moč. Ob zakonodajni, izvršilni in sodni veji oblasti predstavljajo mediji četrto oblast.
Preostale tri veje oblasti predstavljajo delovanje zakonodajnih, izvršilnih in sodnih organov.
Tovrstno obliko je v 18. stoletju opredelil ţe Montesquieu in velja še danes za osnovo
demokratične ustavne ureditve oblasti. Trojna ureditev oblasti pomeni medsebojno delovanje
znotraj sistema ravnovesja in zavor. Vsaka komponenta nadzira drugo, nobena pa nima
prevelike oblasti. V nasprotnem primeru pa vsaka oblast, ki nima nadzora, vodi v razseţnosti
diktature in kršenja človekovih pravic (Rovšek, 2005, str. 12).
Dandanes je vloga medijske pozornosti izjemno pomembna. To pomeni, da sta uspeh in ugled
v veliki meri odvisna od medijske promocije. Prepoznavnost in priljubljenost oseb v medijih
sta predvsem odvisni od njihove predstavitve kot pa uspešnosti ali sposobnosti. Za primer
imamo osebe, ki so zelo uspešne, vendar nam njihovi doseţki niso tako zelo poznani. V
nasprotnem primeru pa imamo osebe, ki so relativno nesposobne za opravljanje svojega dela,
vendar z dobrimi prijateljskimi, poslovnimi vezmi in ob pomoči dobre propagandne sluţbe
uţivajo sloves uspešnega človeka (prav tam, str. 15).
Rovšek dodaja, da v povezavi z mediji govorimo o dobrem poslovanju, kajti informacije
predstavljajo na nek način trţni izdelek. S prodajo izdelkov se sluţi denar. Mediji omogočajo
v povezavi z informacijami lastnikom kapitalski donos. Lastniki se pri namenu povečanega
obsega kapitala osredotočajo le na čim večji priliv v čim manjšem časovnem intervalu. Pri
tem ne upoštevajo pravic in etičnosti, kar vodi v povečano koncentracijo medijev, posledično
ogroţanje procesa medijskega pluralizma in hkrati demokracije (prav tam, str. 16).
Pomembno je, da ob tem omenimo Rovškovo opredelitev videnja vpliva medijev. Dodaja, da
v splošnem medijske hiše vse manj objavljajo resne druţbene teme, ki igrajo pomembno
vlogo pri vodenju drţave. Mediji bolj ali manj oblikujejo določeno javno mnenje, ki se
kasneje realizira na volitvah. Objavljene zabavne in komercialne tematike medijev ne
67
opravljajo informativne funkcije. Zatorej drţavljani ne razpolagajo z dovolj informacijami, ki
bi jim bile vodilo pri izbiri političnih moţnosti (prav tam).
Keane (1992, str. 32) ob tem dodaja, da obstaja veliko število primerov izraţanja, kot npr.
umetniško, etično, politično, katerih namen in posledica nista odkrivanje resnice, temveč
predvsem zabavati, šokirati, poveličevati, obsojati ali navdihovati.
7.9 REVIJI GLOBAL IN MLADINA
Slovar slovenskega knjiţnega jezika definira pojem revije z naslednjo razlago:
revíja -e ţ (ȋ) 1. periodično izhajajoča publikacija s specializirano vsebino: prelistavati
revijo; naročiti se na revijo / ilustrirana revija; literarna, modna, strokovna revija 2. odrsko
glasbeno delo z govorjenimi dialogi, pevskimi in plesnimi točkami ter razkošno sceno,
kostumi: ogledati si revijo; nastopati v reviji / glasbena revija; plesna revija na ledu 3. s
prilastkom prireditev, ki omogoča pregled dosežkov navadno na določenem kulturnem
področju: prirediti revijo amaterskih gledaliških skupin; revija pevskih zborov / revija naših
najboljših drsalcev ♦ obl. modna revija prireditev, na kateri kažejo manekeni modele oblačil
(SSKJ, 20. 6. 2016).
Med enega izmed pomembnejših liberalno usmerjenih političnih tednikov v Sloveniji
uvrščamo revijo Mladina. Levičarsko usmerjen časopis je nastal v 80. letih, znan je predvsem
zaradi nekorektnega poročanja političnega dogajanja, posledično je bilo nekaj številk Mladine
tudi prepovedanih. Tednik Mladina predstavlja primer raziskovalnega novinarstva in
pomembnega akterja razkrivanja spornih gospodarskih in političnih dogajanj (B. Hrvatin, J.
Kučić in Petković, 2004, str. 67).
Global je revija, ki izhaja enkrat na mesec. Mesečnik, katerega urednik je Marcel Štefančič
jr., sestavljajo prevodi člankov iz tujejezičnih tednikov, revij in dnevnikov, kot npr. nemških
tednikov Der Spiegel in Die Zeit, ameriških revij Foreign Policy, The New York Review of
Books, dnevnikov New York Times, Los Angeles Times ter revije The Atlantic City. Revija
68
Global nudi bralcem z izborom temeljnih in raznovrstnih člankov celovit pogled na svet in
razgibano branje.16
16
Global: http://www.global-on.net/, pridobljeno 24. 3. 2016.
69
8 ZVRSTI SLOVENSKEGA JEZIKA
Po Toporišiču poznamo več zvrsti slovenskega jezika, ki sluţijo različnim namenom. V
splošnem delimo zvrsti na socialne, funkcijske in prenosniške, časovne in mernostne. Vse
oblike zvrsti lahko obravnavamo z različnih stališč, in sicer s stališča avtorja besedil,
naslovnika, njihove posebne vloge, njihove strukturne značilnosti, ali so tvorjena v pisni ali
govorjeni obliki, vezana ali nevezana in ali snov ubesedujejo neposredno ali pa so
reprodukcija ţe ubesedene predmetnosti (Toporišič, str. 2000, str. 13–14).
8.1 SOCIALNE ZVRSTI SLOVENSKEGA JEZIKA
Socialne zvrsti delimo na dva dela, in sicer na knjiţni in neknjiţni jezik. Knjiţni jezik
predstavlja najvišjo zvrst slovenskega jezika in sluţi za sporazumevanje in sporočanje na
celotnem slovenskem ozemlju, torej ima vsenarodno in narodnoreprezentativno vlogo.
Knjiţni jezik delimo nadalje na zbornega in splošno- ali knjiţnopogovornega, ki velja za manj
strogo obliko govorjenega knjiţnega jezika. Neknjiţni jezik predstavlja spodnjo zvrst
slovenskega jezika, ki ga delimo na zemljepisna narečja in pokrajinske pogovorne jezike
(Toporišič, 2000, str. 14).
8.1.1 KNJIŢNE ZVRSTI SLOVENSKEGA JEZIKA
Toporišič deli knjiţni jezik na zborni jezik in splošno- ali knjiţnopogovorni jezik.
Zborni jezik predstavlja pisno obliko jezika, ki ga navadno uporabljajo jezikovno šolani
ljudje. V govorni obliki se zborni jezik dosti manj uporablja brez pisno pripravljene predloge,
razen ko se bere na radiu, televiziji ali pa ga prebirajo akademsko izobraţeni ljudje. Zborna
oblika slovenskega jezika se uporablja, kadar je pred govorečim druţbeno izoblikovan zbor
poslušalcev, ki je lahko izobrazbeno, narečno ali socialno neenak. Gre za funkcijsko najbolj
razčlenjen jezik, slovnica slovenskega jezika pa temelji na slovnici slovenskega zbornega
jezika (Toporišič, 2000, str. 15).
Splošno- ali knjiţnopogovorni jezik velja za manj strogo, pogovorno različico slovenskega
zbornega jezika. Načeloma se govori prosto in spontano. Temelji na vsakdanji govorici
70
nenarečno govorečih ljudi na celotnem slovenskem ozemlju, predvsem v Ljubljani in njeni
širši okolici. Navadno ga uporabljamo, ko govorimo oziroma sporočamo informacije
neformalnemu, pogosto nemnoţičnemu zboru, brez da bi prej imeli pripravljeno govorjeno
besedilo. Zvrst knjiţnopogovornega jezika je najbolj pripravna oblika pogovora med ljudmi
različnih narečnih področij (Toporišič, 2000, str. 16).
8.1.2 NEKNJIŢNE ZVRSTI SLOVENSKEGA JEZIKA
Poleg knjiţnih zvrsti poznamo po Toporišiču tudi neknjiţne zvrsti slovenskega jezika, ki jih
delimo na pokrajinske pogovorne jezike in zemljepisna narečja.
Pokrajinski pogovorni jeziki pomenijo drugo ime za zemljepisna nadnarečja. V Sloveniji jih
poznamo več in so razdeljeni v naslednje sklope: osrednjeslovenski (ljubljanski),
juţnoštajerski (celjski), severnoštajerski (mariborski z vplivom Ptuja in Raven), poznamo tudi
podvarianto severnoštajerskega (obmurski s središčem v Murski Soboti), primorski (območja
Nove Gorice, Trsta, Kopra in Postojne), rovtarski (Škofja Loka in okolica), dolenjski in
gorenjski ter koroški v Avstriji. Zvrst pokrajinsko pogovornega jezika prepoznamo po rabi
izposojenk, predvsem iz nemških in romanskih jezikov, ki sicer niso uveljavljene v knjiţnem
jeziku, po enostavnejši skladnji, pojavih redukcije kratkih samoglasnikov in izrazito
pokrajinskem naglaševanju (Toporišič, 2000, str. 21). Tovrstna oblika se uporablja predvsem
v nenačrtovanih, spontanih pogovorih, ki nastajajo sproti (Valh Lopert, 2005, str. 33).
Zemljepisna narečja so največkrat posebne oblike kakega jezika na čisto določenem
zemljepisnem področju. V slovenskem jeziku poznamo osem zemljepisno narečnih skupin,
med katere uvrščamo: koroško, primorsko, rovtarsko, gorenjsko, dolenjsko, štajersko,
panonsko in kočevsko, ki jih lahko jezikovno še podrobneje razdelimo (Toporišič, 2000, str.
23).
8.1.3 INTERESNE GOVORICE
Interesne govorice so socialne podzvrsti oziroma modifikacije osnovnih socialnih zvrsti, med
katere štejemo sleng, ţargon in latovščino oziroma argo (Toporišič, 2000, str. 25).
71
Značilnost slenga je nenavadno oziroma nekonvencionalno izraţanje, še posebej v
poimenovanju predmetnosti. Uporaba slenga se kaţe predvsem v močni spolni
zainteresiranosti in zavzetosti oziroma v upiranju večji urejenosti, v preziranju druţbene,
starostne, izobrazbene slojevitosti itd. (Toporišič, 2000, str. 25). Sleng je tesno povezan z
identiteto skupine in se uporablja v vsakdanji zasebni komunikaciji pripadnikov taiste skupine
(Skubic, 2005, str. 136).
Ţargon predstavlja interesno govorico strokovne zvrsti, ki jo lahko prepoznamo po
neuradnem in enoumnem izrazoslovju (Toporišič, 2000, str. 26). Uporaba ţargona je tesno
vezana na posamezna strokovna področja (Skubic, 2005, str. 137).
Argo ali latovščina je interesna govorica, ki se v primeru govorne oblike uporablja le v
kriptografske namene, v zasebnem ţivljenju pripadnikov pa se ne uporablja. Današnji primer
argoja bi bila npr. trgovska terminologija ali govorica hekerjev (Skubic, 2005, str. 137). Argo
se uporablja v ustreznih zdruţbah, iz katerih se tvorne sestavine te govorice prenašajo tudi v
navadno izraţanje, npr. socialne zvrsti jezika, še posebej pogovorne in narečja (Toporišič,
2000, str. 25).
8.2 FUNKCIJSKE ZVRSTI
Po Toporišiču (2000, str. 27–28) poznamo štiri funkcijske zvrsti, ki se nadalje delijo na
podskupine:
– praktičnosporazumevalna,
– strokovna,
– publicistična in
– umetnostna.
Omenjene zvrsti sluţijo za različne uporabe namenov, zatorej jih imenujemo, da so
funkcijske. Ubesedujejo predmetnosti različnih področij, na katerih se človek udejstvuje, zato
jih lahko imenujemo tudi področne zvrsti (prav tam, str. 27).
72
8.2.1 PRAKTIČNOSPORAZUMEVALNI JEZIK
Praktičnosporazumevalni jezik se uporablja v navadnih pogovorih, poročilih, naznanilih,
obvestilih, preprostih opisih in pripovedovanjih. Za praktičnosporazumevalni jezik so
značilne kratke, preproste in nezapletene povedi ter stavki. Sluţi predvsem kot sredstvo
govorne komunikacije o vsakdanjih stvareh. Tipične besedilne vrste
praktičnosporazumevalnega jezika so pogovori, preproste pripovedi o dogodkih, pisma,
dopisi, vabila, objave, obvestila, navodila in nasveti (Toporišič, 2000, str. 28).
8.2.2 STROKOVNI JEZIK
Toporišič deli strokovni jezik na več vrst, in sicer na praktičnostrokovni jezik, znanstveni
jezik in navadni strokovni jezik oziroma poljudnoznanstveni jezik, ki se uporablja v
strokovnih besedilih (2000, str. 28–29).
Praktičnostrokovni jezik lahko postavimo ob bok praktičnosporazumevalnemu jeziku, le da
vsebuje veliko več strokovnega izrazoslovja. Uporabljajo ga delavci raznolikih strok
(obrtniki, trgovci, kvalificirani in drugi delavci, uradniki ipd.). Praktičnostrokovni jezik je
natančnejši, vsebuje tipično izrazoslovje, predvsem pa tipične ustaljene besedne zveze, rekla
in kalke (Toporišič, 2000, str. 28–29).
Druga zvrst strokovnega jezika je znanstveni jezik, ki ga uvrščamo med najvišje vrste
strokovnega jezika. Podobno kot praktičnostrokovni jezik vsebuje znanstveni jezik strokovno
izrazoslovje, vendar je znanstveno obširneje, istočasno pa znano še manjšemu krogu ljudi in
predvsem bolj abstraktno. Podaja natančne in popolnoma enopomenske informacije in hkrati
bistvo stvari ter pojavov oziroma stanj stvari. V znanstvenem jeziku naletimo predvsem zaradi
raziskovanja in odkrivanja novih stvari na veliko število sposojenk, tujk, kalkov in citatnih
besed. Uporaba nevtralnega besednega reda, najbolj tipičnih in neindividulanih stavčnih
vzorcev, kakor tudi stavčnih in povednih zgradb je prav tako pogosta (Toporišič, 2000, str.
29).
Navadni oziroma poljudnoznanstveni strokovni jezik označuje poloţaj med
praktičnostrokovnim in znanstvenim jezikom. To vrsto jezika uporabljamo, ko je treba z
73
vsebino znanstvenih ali visokostrokovnih del seznaniti širše kroge, ki jim znanstveno besedilo
ni dostopno zaradi manj ustrezne ubesedenosti. V tovrstnih besedilih so zapletene stvari
povedane čim bolj preprosto in jasno. Namesto tujega je zaţelena uporaba domačega
izrazoslovja, golo strokovno izrazje je treba nadomestiti z definicijami, ponazarjati z zgledi,
grafi, preglednicami itd. Med poljudnoznanstvena besedila spadajo učbeniki, knjige za
srednjo šolo ali knjige za višje razrede osnovne šole (Toporišič, 2000, str. 29–30).
8.2.3 PUBLICISTIČNI JEZIK
Publicistični jezik spada v eno izmed štirih kategorij funkcijskih zvrsti. Analiza diplomske
naloge sloni na publicističnih člankih revije Global, zatorej bomo tej zvrsti namenili
podrobnejšo razlago v kasnejšem poglavju.
8.2.4 UMETNOSTNI JEZIK
Umetnostni jezik je funkcijska zvrst, ki se uporablja v umetnostnih besedilih, torej v
umetnostni prozi, pesmih in dramah. Umetnostna zvrst jezika postavlja v ospredje tvarno in
netvarno pojavnost z vseh jezikovnih ravnin, kot npr. glasovnost, naglasnost, besednovrstnost
in oblikovnost, skladenjskost ter besednost. Bistvo umetnostnega jezika je ustvarjanje
izmišljenega oziroma fiktivnega sveta, ki ga vsak posameznik individualno doţivlja s stališča
svojih ţivljenjskih izkušenj. Ta kategorija funkcijske zvrsti vsebuje nekoristno besedovanje,
poustvarjanje resničnosti človekovega ţivljenja v vsej njegovi telesni, duhovni in
druţbenopolitični zapletenosti. Za umetnostni jezik so prav tako značilne nenavadne besedne
zveze, besedne novotvorbe, razširjene pomenske rabe, razmerje med majhno količino besed
npr. v pesmih in hitro menjavanje umetnostnih stilov ter tipične razvrstitve izkoriščenih
jezikovnih moţnosti ubesedovanja (Toporišič, 2000, str. 31–32).
8.2.5 POLITIČNI JEZIK
Toporišič (2000, str. 835) klasificira kot eno izmed funkcijskih zvrsti ob strani strokovnega
jezika tudi politični jezik. Izpostavi dve fazi političnega jezika. V prvi fazi je bil politični jezik
izrazito kozmopolitičen, marksistično obarvan in je zavračal dotedanje druţbenopolitično
74
izrazje. V drugi fazi pride do spremembe, saj je omenjeno izrazje postalo domače
(samoupravno), vendar pa je jezik ves čas pod vplivom mednarodnih večbesednih izrazov, ki
ţelijo orisati funkcijo druţbenopolitičnih teles. Teţnja po dodajanju ustrezne pomenske
sestavine ţe utrjenim izrazom ni v ospredju, kar pomeni slabost, saj bi lahko posledično jezik
postal preprostejši in ne bi stremel k uporabi akronimičnih poimenovanj, ki ga delajo precej
neumljivega. Isti avtor opaţa, da se je po osamosvojitvi pojavilo veliko število angleških
poimenovanj na področju gospodarstva, financ in pri poimenovanju podjetij ter lokalov.
8.3 PRENOSNIŠKE ZVRSTI
Besedila razlikujemo tudi glede na prenosnik, torej: ali je besedilo ustvarjeno v pisni ali
govorjeni obliki. Toporišič tako deli prenosniške zvrsti na vrste govorjenega jezika in
zapisana besedila (2000, str. 32–33).
8.3.1 VRSTE GOVORJENEGA JEZIKA
Vrst govorjenega jezika je več, bistvena razlika med njimi obstaja v tem, ali je govorjeno
besedilo slušna uresničitev ţe danega besedila ali pa je neposredna izvirna slušna ubeseditev
dane predmetnosti. Ločujemo med dvema vrstama govorjenega jezika, in sicer med
neposredno ubesedovalnim govorjenjem in reproduktivnim govorjenjem. Za prvo vrsto so
značilni naslednji pojavi, kot recimo pretrganost, preskakovanje iz ene skladenjske oblike v
drugo, delna nestrnjenost, slabša povezanost posameznih delov besedila, njihova medsebojna
slabša usklajenost, ponovitve in negladkost. Uporaba tovrstnega govorjenja je predvsem v
pogovorih o vsakdanjih rečeh ali pa poročilih. Medtem ko je primer reproduktivnega
govorjenja vsem znan v obliki deklamiranja in odrskega nastopa, kjer pa morajo biti
vsebovane tekočnost, večja skladenjska doslednost in elegantna izvedba samega govora
(Toporišič, 2000, str. 32–33).
8.3.2 ZAPISANA BESEDILA
Zapisana besedila imajo razvezovalno dobo, zaradi katere človek laţje in natančneje dojema
bistvo zapisanega, zmore se ga naučiti povzemati in celo reproducirati. Zapisana besedila se v
primerjavi z govorjenimi ločujejo po določenih jezikovnih pojavih, ki jih v govorjenih
75
besedilih ne moremo razlikovati, npr. lastna imena od občnih. Zopet pa lahko pri govorjenih
besedilih razločimo določene pojave, ki jih ne moremo pri zapisanih besedilih, npr. široki in
ozki e, polglasnik itd. Zatorej je za zapisana besedila značilna dvoumnost, pri kateri se mora
bralec zavarovati (Toporišič, 2000, str. 33–34).
76
9 ZVRSTI ANGLEŠKEGA JEZIKA
Teorije zvrstnosti se razlikujejo od jezika do jezika, zato se posledično razlikuje tudi zvrstnost
kot jezikovna kategorija po načinu teoretične obravnave in klasifikacije posameznih kategorij
od teoretika do teoretika znotraj enega jezikovnega sistema (Hribar, 2007, str. 116). Pri
angleški teoriji jezikovnih zvrsti se bomo opirali na sistemsko funkcionalno slovnico teoretika
M. A. K. Hallidaya, na podlagi katere izhajajo tudi kasnejše teorije o opredelitvi jezikovnih
zvrsti angleškega jezika drugih avtorjev, kot npr. Mone Baker in drugih.
9.1 SOCIALNE ZVRSTI ANGLEŠKEGA JEZIKA
Po M. A. K. Hallidayu (1994; povz. po Skubic, 2005, str. 77) se angleški jezik deli na dve
temeljni jezikovni zvrsti, in sicer na socialno in funkcijsko zvrst. Delitev je v osnovi zelo
podobna, če ne identična slovenski, vendar ima po Hallidayu razmeroma drugačno vsebino.
Halliday označuje pod socialno zvrst oziroma os dialekt, ki pa se ga ne sme razumeti zgolj v
geografskem smislu kot pri delitvi slovenske zvrstnosti jezika, temveč je ta pojem tudi
druţben. Dialekt predstavlja govorico druţbenih skupin, osnovni nabor sredstev vsakega
govorca, na podlagi katerega sestavlja skladno s trenutnimi zahtevami specifično oblikovana
besedila (Skubic, 2005, str. 77). Andrej E. Skubic (2005, str. 79) nadomesti izraz dialekt z
utemeljenim izrazom sociolekt, ki ga je povzel iz teorij treh uveljavljenih angleških
jezikoslovcev: B. Hatima, I. Masona in M. Baker. Skupaj z M. A. K. Hallidayem razlikujejo
druţbeno os, v katero uvrščajo dialekte, in funkcijsko os, v katero vključujejo registre. Z
besedo dialekt ne opredeljujejo zgolj različnih jezikovnih govoric na ozemlju Velike
Britanije, temveč tudi zvrsti angleškega jezika, ki so se razvile v drugih angleško govorečih
drţavah, torej sociolekte. Mona Baker (povz. po Hribar 2007, str. 116) dialekte deli na
geografske, časovne in socialne.
Poleg dialektov in sociolektov dodajata M. A. K. Halliday in A. E. Skubic še idiolekte.
Hribarjeva (2007, str. 117) pojasnjuje pojem idiolekta kot posebno značilnost jezikovne rabe
posameznika, npr. priljubljeni izrazi, mašila, specifična izgovarjava določenih besed vsakega
posameznika in pretirana raba določenih stavčnih struktur. Idiolekt je neodvisen od
značilnosti drugih zvrsti, kot npr. geografske, časovne in socialne.
77
9.2 FUNKCIJSKE ZVRSTI ANGLEŠKEGA JEZIKA
M. A. K. Halliday nadomešča pojem funkcijske osi s pojmom register (Skubic, 2005, str. 77).
Hribarjeva (2007, str. 118) definira pojem register kot zahtevo trenutne situacije, v kateri
govorec govori, oziroma je zvrst jezika, ki primerno ustreza določeni situaciji. Pojasnjuje
nam, kaj trenutno govorimo. Register izhaja iz kombinacije učinka treh glavnih semiotičnih
funkcij jezikovnih sredstev, in sicer iz ideacijske, medosebne in besedilotvorne. Iz tega
razloga ločimo tri podzvrsti registra, ki so polje diskurza, način diskurza in ton diskurza.
Polje diskurza opisuje »govorčevo izbiro jezikovnih sredstev glede na to, o čem govorimo
oziroma kaj se dogaja«. Slednje pomeni, da govorec definira izbiro jezikovnih izrazov glede
na neposredno dejanje, ki ga opisuje ali mu prisostvuje. Če izvzamemo dva primera: ko
diskutiramo o politiki, se ne posluţujemo istih jezikovnih izrazov kot takrat, kadar imamo
politični govor. Če smo v vlogi napovedovalca nekega koncerta, prav tako ne uporabljamo
istih jezikovnih sredstev, kot če o koncertu kramljamo ob kavi. Področje diskurza ni
enakovredno predmetu pogovora. Raba jezika je lahko recimo predvidljiva oziroma določljiva
ali le zgolj postranska, odvisno na katerem področju se uporablja. Ravno tukaj je meja med
poljem diskurza in predmetom diskurza zelo zabrisana (Hribar, 2007, str. 118).
Način diskurza je v teoriji jezikovnih zvrsti slovenskega jezika ekvivalenten prenosniškim
zvrstem, ker opredeljuje sredstvo prenosa jezikovne aktivnosti (Hribar, 2007, str. 118).
Ton diskurza pomeni odnos med govorcem in naslovnikom, ki je lahko vljuden, pogovoren,
ravnodušen, intimen, formalen, neformalen, spoštljiv itd. (Hribar, 2007, str. 118). A. E.
Skubic (2005, str. 78) definira ton diskurza kot »kodiranje različnih hierarhij družbenih
odnosov med udeleženci komunikacije v besedilo«. Hribarjeva (2007, str. 118) izpostavi
prevajalca, predvsem pa vlogo tolmača v primeru pogovora med ameriškimi in francoskimi
sindikalisti, kjer mora tolmač preskakovati iz enega v drugi ton diskurza, ker ameriški
sindikalisti namerno uporabljajo formalni ton, medtem ko se francoski sindikalisti posluţujejo
neformalnega jezika, saj s tem kaţejo pripadnost delavskemu razredu.
Register je vedno odvisen od »kulturnega in družbenega okolja udeležencev v govornem
dejanju ali ustvarjalca oziroma uporabnika besedila«, torej lahko vsako besedo, ki spada v
določeno kategorijo registra, bodisi napisano bodisi izgovorjeno, spremenijo nekatere besede
78
glede na določeno situacijo. Iz tega razloga lahko na register vplivajo avtor besedila,
naslovnik besedila, vloga besedila, samo govorno dejanje, namen oziroma učinek besedila itd.
(Hribar, 2007, str. 120).
Ločevanje kategorij zvrstnosti, torej med dialekti oziroma sociolekti in registri je še posebej
pomembno za prevajalce, ki se s temi zvrstmi srečujejo pri svojem delu na dnevni bazi.
Značilnosti obeh zvrsti se pogosto prepletajo, zato ju velikokrat ni moč opredeliti z gotovostjo
(Hribar, 2007, str. 120).
Med skrajna pola registra uvrščamo še formalni in neformalni jezik. V angleško govorečih
predelih je najbolj cenjenja raven jezika »BBC English« oziroma »Received Pronunciation«.
Omenjena raven jezika prevladuje v politično-ekonomskih druţbenih slojih (Hribar, 2007, str.
122).
79
10 ZVRSTI NEMŠKEGA JEZIKA
Nemški jezik delimo s perspektive zvrstnosti na Muttersprache (nemški, materni jezik),
Standardsprache oziroma Hochsprache (standardni jezik) in Dialekt oziroma Mundart
(narečja). Gre za dva pola nemškega jezika, t. i. »čisti obliki« (reine Formen). Med obema
poloma dodaja teorija zvrstnosti še prehodno obliko, Umgangssprache (pogovorni jezik)
(Neuland, 2003, str. 135). Razdelitev na različne zvrsti nemškega jezika sicer še vedno ni
povsem jasna, kajti številni avtorji mešajo socialne in prenosniške zvrsti. Michael Schreiber
izpostavlja netočno določene pojme govorjenega in pogovornega jezika v nemškem
jezikoslovju, zaradi katerih posamični avtorji ne upoštevajo socialnih in prenosniških zvrsti,
ampak oboje kar enačijo s pojmom gesprochene Sprache (govorjeni jezik) (Schreiber 1999:
56–63; povz. po Valh Lopert, 2005, str. 15). Obstajajo pa seveda avtorji, ki ločujejo med
socialnimi in prenosniškimi zvrstmi. Med socialne zvrsti štejejo Umgangssprache ali
nadregionalni (govorjeni) jezik (überregional gesprochene Sprache), ki velja za vmesno
obliko med narečjem in normiranim jezikom, med prenosniške zvrsti pa uvrščajo govorjeni
jezik (gesprochene Sprache) (Valh Lopert, 2005, str. 15).
10.1 NORMIRANA ZVRST NEMŠKEGA JEZIKA
Normirana zvrst nemškega jezika oziroma nemški standardni jezik (Standardsprache oziroma
Hochsprache) je nastal iz velikega števila narečij v dolgotrajnem procesu normiranja
nemškega jezika. Nemški standardni jezik se uporablja za nadregionalno sporazumevanje in
velja za zelo prestiţnega. Omenjena zvrst jezika se lahko tvori v pisni ali govorni obliki. Pisno
obliko imenujemo tudi Literatursprache ali Schriftsprache. Standardna oblika nemškega
jezika je kodificirana v slovarjih, pravopisih in slovnicah (Neuland, 2003, str. 135).
10.2 NAREČJA NEMŠKEGA JEZIKA
Narečja predstavljajo eno izmed zvrstnosti nemškega jezika, ki se uporabljajo predvsem v
govorni obliki, le redko pa tudi v pisni. V primerjavi z normiranim nemškim jezikom
odstopajo predvsem zaradi svojih glasoslovnih, besedotvornih in leksikalnih značilnosti (prav
tam).
80
10.3 POGOVORNI JEZIK OZIROMA NADREGIONALNI JEZIK
Pogovorni jezik oziroma Umgangssprache je prehodna oblika, ki se je razvila med obema
poloma nemškega jezika. Uporablja se kot sredstvo vsakodnevnega sporazumevanja, v večini
primerov obstaja le v govorni obliki in ni regionalno omejen (Neuland, 2003, str. 135).
10.4 SODOBNE OPREDELITVE NEMŠKEGA JEZIKA
Neulandova (prav tam) poudari, da so se poleg tradicionalne delitve nemškega jezika kasneje
razvile še sodobnejše opredelitve, ki podrobneje definirajo heterogenost samega jezika.
Namreč, pri razvrstitvi govoric (npr. govorice mladostnikov, stroke itd.) se je tradicionalna
kategorizacija izkazala kot pomanjkljiva. Sodobnejše opredelitve nemškega jezika so
izpodbile striktno začrtano mejo med standardnim jezikom in narečji in stremijo k bolj
enostavnim prehodom med različnimi oblikami jezika. Novejše klasifikacije določajo k
standardnemu nemškemu jeziku tudi podstandardni jezik ali Substandard, ki nadomešča
Umgangssprache oziroma pogovorni jezik. Podstandardni jezik predstavlja zvrst nemškega
jezika, ki se zaradi svojih lastnosti močno pribliţa standardnemu jeziku in se večinoma
uporablja v govorjeni obliki. Vendar v končni fazi ne upošteva dosledno vseh norm
pravilnosti in primernosti pisnega standardnega jezika (Neuland, 2003, str. 136).
Poleg umestitve podstandardnega jezika pa je bila na področju sociolingvistike z namenom
vpeljave različnih govoric v zvrsti nemškega jezika uvedena tudi t. i. lingvistika jezikovnih
različic ali Varietätenlinguistik. Omenjena oblika razlikuje posamične govorice po stalnih
pojavitvah njihovih jezikovnih in izvenjezikovnih lastnosti in na ta način upošteva tako
socialne, kot tudi funkcijske značilnosti situacijske rabe jezika (Neuland, 2003, str. 136).
Področje lingvistike razlikuje poleg standardne različice jezika, med katere uvrščamo
nadregionalno, invariantno, kodificirano, pisno in neodvisno od druţbenih slojev, še dodatne
štiri različice jezika, ki so odvisne od časa, prostora, druţbene skupine ali situacije. Uvrščamo
jih v naslednje skupine (Neuland, 2003, str. 136):
– zgodovinske različice (nanašajo se na različna obdobja v zgodovini razvoja jezika),
– narečne različice (so geografsko pogojene),
– sociolektalne različice (uporabljene v različnih druţbenih skupinah),
81
– situacijske različice (uporabljene v različnih situacijah).
82
11 PUBLICISTIČNI JEZIK
V diplomskem delu se bomo osredotočili predvsem na razlago funkcijskih zvrsti, saj nam te
sluţijo za različne namene uporabe. Funkcijske zvrsti bi lahko imenovali tudi področne zvrsti,
saj opisujejo raznovrstna področja, kjer je človek dejaven. Funkcijske zvrsti delimo v
splošnem na štiri komponente, in sicer: praktičnosporazumevalno, strokovno, publicistično in
umetnostno. V tem delu poglavja bomo podrobneje opredelili publicistični jezik, definirali
njegove podskupine, kakšne so njegove funkcije in kakšen slog pisanja tovrstnih besedil
uporabljajo avtorji (Toporišič, 2000, str. 27–28).
Publicistični jezik je raznovrsten jezik in ga zasledimo v časopisju, zlasti v sklopih uvodnikov
in komentarjev k dogodkom s področij politike, kulture in gospodarstva, v novicah, poročilih,
reportaţah, kritikah in recenzijah knjig, filmov, predstav, koncertov, znanstvenih del,
kongresov, simpozijev itd. Publicistična zvrst jezika ni značilna zgolj za časopis, revije,
temveč tudi za radio in televizijo. Publicistični jezik se tako piše, kakor tudi govori. Omenjena
delitev publicistične zvrsti se uporablja predvsem v javnih publicističnih besedilih, medtem
ko poznamo tudi t. i. notranjo rabo. Namen notranje rabe publicističnega jezika sluţi
predvsem poročilom in ocenam strokovnjakov z raznovrstnih področij, katerih dela hranijo v
arhivih ustanov in uradov (prav tam, str. 30).
Kalin Golobova (2005, str. 78) opredeljuje za glavne značilnosti publicističnega jezika
aktualnost, publiciteto in prepričevalnost. Hkrati izpostavi dejstvo, da publicistični jezik ni
enoten, kar pomeni, da ga sestavlja več komponent. Avtorji publicističnega jezika naj bi
sledili načelu objektivnosti, v besedilih pa je moč zaslediti nezaznamovana jezikovna
sredstva, zaradi česar ima publicistični jezik značilnosti poljudnoznanstvenega ter
umetnostnega jezika s primeri čustveno zaznamovanih elementov.
Publicistična besedila so namenjena širokemu in raznovrstnemu občinstvu. Publicističen jezik
ima posredovalno funkcijo, torej ţeli hitro in na preprost način posredovati informacije
naslovniku. S tega vidika razlage ima publicistični jezik razmeroma podobne značilnosti kot
poljudnoznanstveni jezik, le da pri svojem udejstvovanju uporablja predvsem agitacijska in
propagandna sredstva, v besedilih pa lahko zasledimo tudi pridih senzacionalnosti in
čustvenosti. V primeru političnih dogodkov se publicisti posluţujejo napihnjenega načina
83
izraţanja in apelirajo na človeka kot čustveno bitje. Pri tem se pogosto zgodi, da informacije
niso dovolj natančne (Toporišič, 2000, str. 30).
Toporišič (1996, str. 72–73) v svojem delu Slovenski jezik in sporočanje 1 dodatno
opredeljuje značilnosti publicističnega jezika, med katere spadajo uporaba jezikovnih
elementov, ki predvsem pritegnejo pozornost prejemnika, slušne ali vidne strani jezika,
pregibni ali tvorbeni morfemi, morfemske zveze ter čustveno zaznamovano besedje in ţiva
govorna skladnja. Isti avtor (2000, str. 832) dodaja, da se pri publicističnem jeziku pogosto
opaţa izogibanje osebnih glagolskih zvez v imenske in v opisnost. Velikokrat je opazno
nepregledno kopičenje skladenjskih vzorcev zaradi njihove medsebojne usklajenosti.
Pri publicističnem slogu pisanja lahko opazimo individualizem vsakega posameznika, kar
pomeni, da vsak pisec tovrstnega besedila na nek način izrazi svoje mnenje o dotičnem
dogodku, ki ga predstavlja (Toporišič, 2000, str. 31). Publicist je oseba, ki se pred občinstvom
izraţa s svojim individualno opredeljenim stališčem. To stališče lahko sovpada z mnenjem
javnosti ali pa je namerno v nasprotju z njim. Avtorji publicističnih besedil kreirajo besedila
zavzeto, kritično in angaţirano. Zavest o osebnem delovanju in potreba po deljenju svojega
lastnega stališča v zvezi z odprtimi druţbenimi vprašanji sta pomembni izhodišči, ki
publicista motivirata pri njegovem delu (Košir, 1988, str. 21).
Toporišič (2000, str. 31) dodaja, da je pri publicističnih spisih na koncu pogosto vsebovana
zanimiva anekdota, s katero pisec, širše gledano, ovrednoti predmet pisanja in ga povezuje s
katerim drugim aktualnim problemom.
Poleg publicistične zvrsti jezika v časopisih, na radiu in televiziji se uporabljajo še druge
prvine, kot npr. leposlovna besedila (pesmi, proza, drame), praktičnosporazumevalni jezik
(osmrtnice, drobne novice, naznanila itd.) in značilnosti poljudnoznanstvenega jezika
(specializirane revije) (prav tam, str. 31).
84
11.1 INFORMATIVNA FUNKCIJA
Kot je povzeto iz del avtorjev iz prejšnjega poglavja, je vloga, ki jo imajo publicistična
besedila, striktno informativne narave. Skladno s tem bomo konkretno opredelili pojem
informativne funkcije.
O informativni funkciji govorimo, ko so zunanja dejstva povezana s temo besedila, vključujoč
določeno obravnavano idejo ali teorijo. Poznamo naslednje oblike informativnih besedil:
učbeniki, tehnična poročila, časopisni članki, članki v revijah, znanstvene razprave,
disertacije, zapisniki ali dnevni redi (Newmark, 2000, str. 73).
Moderni in neidiolektični slog informativnih besedil razvrščamo v naslednje štiri jezikovne
različice:
- 1. različica: formalen, nečustven, tehničen slog: ta slog uporabljamo v akademskih
razpravah. V angleškem jeziku so značilni predvsem trpniki, sedanjiki in dovršilniki,
prozaičen jezik, latinsko izrazoslovje, iz več samostalnikov sestavljene zloţenke, ki
vsebujejo pomensko prazne glagole brez metafor;
- 2. različica: nevtralen ali neformalen slog: za ta slog so značilni ţe opredeljeni
tehnični izrazi, ki jih uporabljamo v učbenikih, prva oseba mnoţine, sedanjik, aktivni
glagoli ter pojmovne metafore;
- 3. različica: neformalen, prijazen slog: ta slog uporabljamo v poljudnoznanstvenih ali
umetniških knjigah. Tipične lastnosti so preproste slovnične strukture, širok razpon
besedišča, definicije, ponazoritve, metafore, preprosto besedišče;
- 4. različica: vsakdanji, jedrnat, netehničen slog: omenjeni slog uporabljamo v
novinarstvu. Značilnosti novinarskega jezika so predvsem kratki stavki, presenetljive
metafore, amerikaniziran jezik, neobičajna postavitev ločil, pridevniki pred lastnimi
imeni in pogovorni izrazi (Newmark, 2000 str. 73).
Lastnosti informativnih besedil so pisanje v tretji osebi, slog, ki ni obarvan s čustvi, in pretekli
čas. Pomembno je, da si skuša prevajalec pri prevajanju v mislih nazorno predstavljati podobo
dejanskega dogodka, čeprav jo je treba vseskozi prilagajati. Bistvo prevoda informativnih
besedil se nahaja v prenosu informacij. Včasih potrebuje prevod logično preoblikovanje,
povzemanje, nikakor pa ne parafraziranja (prav tam, str. 87–90).
85
Newmark (prav tam, str. 74) dodatno izpostavi še dva pomembna dejavnika, in sicer pravi, da
ravno besedila, kjer prevladuje informativna funkcija, predstavljajo prevladujoče gradivo, ki
ga prevajajo prevajalci v mednarodnih ustanovah, organizacijah in podjetjih. Drugi dejavnik
pa je, da zelo pogosto ravno ta besedila nimajo vsebovanih točnih informacij, zatorej je delo
prevajalca to, da slog in dejstva besedila popravi.
86
12 EMPIRIČNI DEL
V empiričnem delu diplomske naloge bomo analizirali slovenske prevode na temo arabske
pomladi, objavljene v reviji Global, in sicer od januarja 2011 do aprila 2013. Analiza zajema
prevode člankov iz angleških in nemških izvirnikov, objavljenih v nemških tednikih Der
Spiegel in Die Zeit, ameriških revijah Foreign Policy, The New York Review of Books,
dnevnikih New York Times, Los Angeles Times ter reviji The Atlantic City.
Analiza zajema naslednje časopisne članke:
a) 5 angleških izvirnikov in njihove prevode:
- Madrigal, Alexis, 2011. V središču revolucije, Global, (3), 10–12, marec.
- Madrigal, Alexis, 2011, The inside story of how Facebook responded to
Tunisian Hacks, Atlantic Monthly, 24. april.
- Robertson, Graeme, 2011, 7 mitov o diktatorjih, Global, (7), 24–26, julij.
- Robertson, Graeme, 2011, Think again: Dictators, Foreign Policy, 25. april.
- Fleishman, Jeffrey, 2011, Izbrisani Mubarak, Global, (9), 104, avgust.
- Fleishman, Jeffrey, 2011, Egypt tries to erase Hosni Mubarak’s name, Los
Angeles Times, 10. maj.
- Traub, James, 2013, Reforme po kraljevsko, Global,(3), 22–27, marec.
- Traub, James, 2012, The reform of the King, Foreign Policy, 8. oktober.
- El Rashidi Yasmine, 2013, Vladavina bratovščine, Global, (5), 24–27, maj.
- El Rashidi Yasmine, 2013, Egypt: The rule of the Brotherhood, New York
Review of Books, 7. februar.
- b) 3 nemške izvirnike in njihove prevode:
- Voswinkel, Johannes, 2011, V kraljestvu malega Stalina, Global, (3), 18–19.
- Voswinkel, Johannes, 2010, Im Stalinchens Reich, Die Zeit, 16. december.
- Von Rohr, Mathieu, 2011, Tam, kjer se je vse začelo, Global, (6), 24–27, junij.
- Von Rohr, Mathieu, 2011, Mohammeds Früchte, Der Spiegel, 14. marec.
- Neubacher, Schmitt in Schulz, 2011, Lov na milijarde, Global, (9), 18–19.
- Neubacher, Schmitt in Schulz, 2011, Schrille Reserven, Der Spiegel, 16. maj.
87
Pri analizi publicističnih člankov bomo ugotavljali ustreznost prevodov, pri čemer bomo
izhajali s stališča, koliko se prevod drţi izvirnika v naslovih in besedilu samem, ter poskušali
ugotovljeno povezati s teorijo skoposa, ki v ospredje postavlja funkcionalistični
prevodoslovni pristop in predvsem ciljno kulturo. Ob tem se bomo osredotočili na naslednje
tri prevajalske strategije: strategijo deskripcije, redukcije in adaptacije. Za boljšo ponazoritev
bomo pri vsakem sklopu razlago ponazorili s primeri.
12.1 STRUKTURA PUBLICISTIČNIH ČLANKOV
Analizirani članki revije Global sodijo med publicistična besedila, ki pa niso omejena zgolj na
oţjo javnost, temveč so namenjena širši publiki. Tematika, ki jo tovrstna besedila zaobjemajo,
je poljubna. Bistvena funkcija publicističnih besedil je prenašanje oziroma posredovanje
informacij. Na podlagi opisanih meril, ki veljajo za tovrstna besedila, govorimo torej o
informativni funkciji, kar pomeni, da je poglavitna vloga informiranje bralstva preko različnih
medijev, vsebujoč različne teme. Članki v reviji Global informirajo skupaj s simbolno
dodelanim slikovnim gradivom širšo publiko o dogajanjih, ki so se odvijala v arabskih
drţavah.
Obravnavana tematika v člankih revije Global je arabska pomlad. Pojem arabske pomladi
označuje preporod arabskih drţav, kot so Tunizija, Egipt in Libija. V omenjenih drţavah so
vladali diktatorski reţimi, v katerih je prebivalstvo v svojem odporu do oblasti po dolgem
obdobju doseglo vrelišče. Razlogi, ki so privedli do uporniških gibanj, leţijo predvsem v
revščini, pomanjkanju osnovnih pogojev za ţivljenje, nepismenosti, korupciji, omejeni
svobodi govora, tisku in demokratičnih pravicah vsakega posameznika. Dejanje, ki pa je
sproţilo val protestov po celotnem arabskem svetu, je bil samozaţig 26-letnega Mohameda
Bouazizija, ker mu je inšpektorica zaradi prodaje na črno zaplenila sadje, zelenjavo in
tehtnico ter mu ob tem še prisolila zaušnico. Dogodek se je pripetil decembra, mesec kasneje,
januarja leta 2011, pa so se v drţavah z arabskim prebivalstvom ţe pričele spremembe.
Osovraţeni diktatorji so bili zaradi demonstracij prisiljeni sestopiti z oblasti.17
17
Arabska pomlad: http://www.delo.si/mnenja/kolumne/arabska-pomlad.html, pridobljeno
19. 4. 2016.
88
Tematski sklop besedil zajema predvsem področja demonstracij, političnih strank, volitev,
vstaj, diktatorstva, človekovih pravic, politike, revolucije, reform, spleta, vladavine,
bratovščine, socialnih omreţij, kot npr. Facebook in Twitter.
Publicistična besedila so informativna besedila (Newmark, 2000, str. 73) in imajo pogosto
standardno obliko, kot npr. učbenik, navodila za uporabo, članek v časopisu ali reviji itd.
Analizirani članki tako izvirnikov, kot tudi prevodov nimajo strogo predpisane strukture niti
prevladujoče estetske vloge. Vsako slovensko besedilo vsebuje glavni, krepko napisan naslov,
daljšo ali krajšo uvodno misel, ki se včasih konča kot trdilna, včasih pa kot vprašalna poved in
tako prepusti bralca kritičnemu razmišljanju. V izvirnikih lahko opazimo, da so določene
besede podčrtane, napisane krepko, leţeče, nekatere so obarvane, medtem ko prevodi ne
vsebujejo niti podčrtanih niti krepko in obarvano označenih besed. Odstavki v prevodih
slovenskih besedil so drugače strukturirani kot v izvirnikih, saj pri tovrstnih besedilih ni nujno
potrebno, da oblika sovpada z besedilom ciljnega jezika. Tovrstna besedila so namreč v prvi
vrsti osredotočena na sam predmet podatka (Terţan–Kopecky, 2002) in prenos novih
informacij. Prioritetna naloga je torej prenos podatkov o stvarnih ali fiktivnih okoliščinah
oziroma dogodkih in ne estetska oblika besedila. Šteje enakost podatkov izhodiščnega jezika s
podatkovno osebnostjo ciljnega jezika. Vsa besedila zaobjemajo vsaj eno tematsko povezano
slikovno gradivo, ponekod jih zasledimo tudi več, vsa pa so različna tako v izvirniku, kakor
tudi v prevodu. Ponekod se odstavki začnejo in vmes ponovijo z inicialkami, pri nekaterih so
sredi besedil izpostavljene glavne misli, vsi pa imajo na začetku navedenega avtorja in
časopis, revijo oziroma tednik izvirnega besedila na koncu. Angleški in nemški izvirniki so
spletnega vira, kar pomeni, da smo imeli poleg besedila članka zraven še sestavo spletne
strani časopisa, številne reklame, slike, komentarje itd.
89
Slika 7: Primer besedila Mohammeds Früchte iz časopisa Der Spiegel
Slika 8: Primer besedila Think again: Dictators iz časopisa Foreign Policy
Prevajalec ima pri prevajanju publicističnega besedila več svobode, saj mu ni treba strogo
upoštevati strukture besedila in elementov.
Pri analizi člankov bomo predstavili primere prevodov strategije deskripcije, redukcije in
adaptacije s pomočjo teoretičnih izhodišč po zgledu avtorjev Vinayja in Darbelnata, Petra
Newmarka in Ane Fernández Guerra ter Vermeerjeve teorije skoposa.
90
Primere bomo ponazorili s tabelo, sestavljeno iz treh stolpcev. V prvem delu stolpca bomo
navedli številko, ki označuje zaporedje časopisnih člankov. Analizirani članki v angleškem in
nemškem jeziku, kakor tudi prevodi v slovenskem jeziku so zbrani v prilogi. V drugem delu
stolpca bomo navedli primere izhodiščnega jezika, v našem primeru bodo to primeri angleških
in nemških besedil. V tretji stolpec pa bomo vnesli primere prevoda slovenskega jezika.
12.2 PRIMERI PREVODNE STRATEGIJE DESKRIPCIJE
Prvotno bomo najprej predstavili izsledke prevajalske strategije deskripcije na primeru
glavnih naslovov obravnavanih člankov. Analizirali smo 8 naslovov, od tega 5 angleških in 3
nemške, zraven smo dopisali prevode slovenskih naslovov in jih na začetku ustrezno označili
z zaporedno številko. Pri določanju metode prevajanja naslovov izhodiščnega in ciljnega
jezika smo se opirali na stališče Newmarka (2000, str. 95), ki razlikuje med opisnimi in
aluzivnimi naslovi. Opisni naslovi opisujejo temo besedila, medtem ko aluzivni naslovi temo
povezujejo na referenčen ali figurativen način. Izraz aluzivni v Slovarju novejšega besedja
slovenskega jezika (2016) pomeni »ki prikrito meri, namiguje na kaj«. Če prevajamo
neliterarno besedilo, lahko aluzivne naslove nadomestimo z opisnimi, zlasti če je aluzivni
naslov idiomatsko ali kulturno vezan (prav tam).
Prevajalci so pri prevajanju naslovov uporabili več metod (dobesedni prevod, transpozicija,
redukcija), v večji meri pa prevladuje opisni prevod, s katerim so nadomestili aluzivnega. Pri
opisnih prevodih podajajo novi naslovi razlago v zvezi z vsebinsko platjo besedila.
Tabela 3: Primeri prevodov naslovov v reviji Global
Zap
.št.
Izhodiščni jezik Ciljni jezik
1 Think again: Dictators 7 mitov o diktatorjih
2 The Inside Story of how Facebook
Responded to Tunisian Hacks
V središču revolucije
3 Egypt tries to erase Hosni Mubarak's name
Izbrisani Mubarak
4 The reform of the king Reforme po kraljevo
5 Egypt: The Rule of the Brotherhood Vladavina bratovščine
6 Mohammeds Früchte Tam, kjer se je vse začelo
7 Im Stalinchens Reich V kraljestvu malega Stalina
8 Schrille Reserven Lov na milijarde
91
Nadalje smo se osredotočili na besedila. Pri analizi smo navedli 30 različnih primerov metode
deskripcije. Vsako besedilo ima navedenega avtorja, medtem ko prevajalec ni omenjen, zato
bomo pri komentarjih prevodne strategije skozi celotno analizo, to pomeni pri primerih
prevodne strategije deskripcije, redukcije in adaptacije, uporabili moški spol. V prvem stolpcu
smo označili zaporedno številko besedila, iz katerega je vzet primer, v drugem stolpcu smo
ponazorili primer v izhodiščnem jeziku in v tretjem stolpcu primer ciljnega jezika. Na podlagi
analize smo navedli 18 angleških in 12 nemških primerov. Pri tem bomo izpostavili štiri
primere, kjer je prevajalec dokaj posegel v besedilo in mu z namenom boljšega razumevanja
vsebine opisno dodal nove informacije. Namen deskriptivne strategije prevajanja je
izboljšanje razumevanja vsebine ciljnega besedila.
5) That evening the word ―Morsilini‖— a take on Mussolini /.../
/.../ večkrat slišati besedo "Mursolini", skovanko iz imen egiptovskega predsednika in
nekdanjega fašističnega diktatorja /.../
Prevajalec je dokaj posegel v besedilo in kvalitetno pripomogel k izboljšanju razumevanja
prevoda z opisom nastanka besede Mursolini.
6) Er weiß nicht, dass für einen Scheffel Weizen, /.../
Ni vedel, da se je cena za mernik pšenice (35,3 l) /.../
V prevodu je dodana merska enota, ki je izhodiščno besedilo ne vsebuje. Tako je prevod
boljši, kajti tudi izhodiščno besedilo bi lahko vsebovalo ta podatek.
92
6) /.../ bei al-Dschasira an, und noch am selben Abend strahlte der Sender die Bilder aus. /.../
Poklicala sta Al Dţaziro in ta arabska TV-mreţa je še istega večera predvajala posnetek. /.../
Dodan je vrstni pridevnik, ki natančno opredeljuje izvor drţave televizijske postaje.
8) Die Außenminister von mehr als 20 Ländern, darunter auch Guido Westerwelle aus
Deutschland, /.../
/.../ tudi nemški zunanji minister Guido Westerwelle, /.../
V prevodu je prevajalec uporabil levi prilastek za podrobnejšo opredelitev funkcije dane
osebe.
8) /.../ Staatssekretär für Terrorismus und "Financial intelligence" war /.../
/.../ podsekretar za terorizem in finančnoobveščevalno dejavnost pri ameriškem finančnem
ministrstvu /.../
Prevajalec je pri prevajanju bralca dodatno informiral o izvajanju dejavnosti in jo podrobneje
pojasnil z desnim prilastkom.
93
Tabela 4: Primeri strategije deskripcije
Zap.št. Izhodiščni jezik Ciljni jezik
Primeri besedil v angleškem jeziku
1 /.../ the confiscatory currency reform
the Kim regime pushed through in
2009.
/.../ Kim Dţongov II reţim začel izvajati
leta 2009 /.../
Prevajalec je pri prevajanju dodal svojilni pridevnik in števnik.
1 Freedom House reported that in
2010, /.../
Organizacija Freedom House je poročala,
/.../
Pri prevajanju v ciljni jezik je prišlo do dodajanja samostalnika pri imenu
organizacije.
1 /.../ three decades by his National
Democratic Party.
/.../ 30 let podpirala njegova (zdaj
razpuščena) Nacionalna demokratska
stranka.
Prevajalec pri prevodu bralcem z dodatno povedjo v oklepaju obrazloţi, da
politična stranka ne obstaja več.
2 Facebook allows for strong ties in a
way that Twitter doesn't.
Facebook omogoča vzpostavljanje in
razvijanje tesnejših vezi med ljudmi, /.../
V prevodu ciljnega jezika je uporabljen priredni veznik. S tem je prevajalec poved
opisno izboljšal.
2 /.../ overthrow of Ben Ali /.../ Zahtevali so aretacijo predsednika Ben
Alija.
Prevajalec je v prevodu lastnega imena dodatno opisal status osebe s samostalnikom
in bralcu ponudil dodatno informacijo pri branju besedila.
2 /.../ a picture of Mark Zuckerberg
/.../
/.../ je bila slika Marka Zuckerberga, /.../, da
na njej ustanovitelj Facebooka /.../
Dodan je opis osebe v obliki podredno zloţene povedi. Prevajalec je izboljšal
prevod zlasti za tiste bralce, ki ustanovitelja socialnega omreţja ne poznajo.
2 /.../ who logged out and came back
/.../
/.../ so se odlogirali in se nato vrnili na stran
ter ponovno vnesli podatke.
V besedilu ciljnega jezika je uporabljen dodaten opis v obliki priredno zloţene
povedi in tako nudi bralcu boljše razumevanje koncepta logiranja na spletno stran.
»nadaljevanje«
94
»nadaljevanje«
2 /.../ that censor the conutry's Internet
/.../
/.../ ki internet neusmiljeno cenzurira /.../
Prevajalec je v prevodu z negativno obarvanim prislovom opisal situacijo
cenzuriranja.
4 /.../ as Hamid Barrada, a leading
journalist, puts it, ―an ectoplasm‖
/.../
/.../ ki ga je znani francoski novinar
maroškega rodu Hamid Barrada označil
za "ektoplazmo" /.../
Prevajalec je posegel v besedilo in s prilastkovim odvisnikom bralcu dodatno opisal
novinarja in izboljšal razumevanje njegovega izvora.
4 /.../ speak at least to his inner circle
/.../
/.../ govoril vsaj s člani njegovega najoţjega
kroga /.../
V prevodu je prevajalec dodal samostalnik, s katerim bralcu nudi, omogoča laţje
razumevanje vsebine.
4 Himma resigned his position /.../ /.../ Hima je odstopil s poloţaja
predsednika stranke /.../
Prevajalec je posegel v prevod in z dodatnim opisom besedne zveze samostalnika in
pridevnika bralcu pojasnjuje poloţaj omenjene osebe.
4 /.../ to chair the Council of Ulema,
which controls fatwas and oversees
the content of sermons at Friday
prayers /.../
/.../ in še vedno vodi Ulamo, svet verskih
učenjakov, ki odloča o fatvah in določa
vsebino pridig med petkovimi molitvami.
Prevod vsebuje vrinjeni stavek, ki dodatno opisuje nepoznan pojem in s tem
pripomore k celovitemu razumevanju nepoznanega pojma in velja za dober prevod.
5 /.../ the Supreme Council of the
Armed Forces (SCAF) /.../
/.../ Vrhovni svet egiptovskih oboroţenih sil
(SCAF) /.../
Dodan je vrstni pridevnik, gre za dodatno obrazloţitev.
5 /.../ Islamist dominated-house of
parliament /.../
/.../ spodnji dom parlamenta, v katerem so
imeli večino islamisti /.../
Prevajalec je v prevodu izboljšal razumevanje vsebine izhodiščnega besedila, saj ga
je opisno razširil s prilastkovim odvisnikom.
5 /.../ the Brotherhood was engaged in
one ―power grab‖ after another /.../
/.../ Bratovščina načrtno prevzema nadzor
nad vsemi institucijami /.../
»nadaljevanje«
95
»nadaljevanje«
Dodana pridevnik in opisna obrazloţitev.
Primeri besedil v nemškem jeziku
6 /.../ damit sie Uni-Abgänger
kennenlernen, die keinen Job finden.
/.../ da bi tam spoznali mlade z
univerzitetno diplomo, ki ne morejo dobiti
dela nikjer drugje, /.../
Prevajalec je v prevodu predmetni odvisnik dodatno razširil z desnim prilastkom in
na koncu dodal še prislovno določilo časa.
6 /.../ Als sie Mohammed entdeckt,
beschließt sie, sein Ware zu
beschlagnahmen, so wie sie es schon
oft getan hat.
Ko je videla Buazizija, se je odločila, da
mu bo zaplenila sadje na vozičku. Tako je
večkrat naredila z njim in drugimi uličnimi
prodajalci.
Prevajalec je posegel v prevod in v obliki priredno zloţene povedi dodal novo
informacijo.
6 /.../auf denen DHL /.../ steht. /.../ Buazizi je občasno videl avtomobile z
natisnjenimi črkami DHL /.../
Prevajalec je za laţje razumevanje pomena inicialk uporabil levi prilastek in
pripomogel k izboljšanju razumevanja ciljnega besedila.
7 /.../ das Kommandosystem /.../ /.../ sistem vsemogočnih voditeljev /.../
V prevodu je dodan kakovostni pridevnik, ki pojasnjuje o kakšnih voditeljih
besedilo govori.
7 Viele seiner Freunde glauben an
einem verdeckten Mord.
Marsikateri izmed njegovih prijateljev /.../,
da ni šlo za samomor, ampak prikrit umor.
Prevajalec je uporabil podredni odvisnik, ki dodatno opisuje nastalo situacijo.
8 Ein Überraschungsfang war auch das
Containerschiff "Sloman
Provider" einer Bremer Reederei.
/.../na krovu tovorne ladje Sloman
Provider, registrirane pri enem od
ladjarskih podjetij v severnonemškem
mestu Bremen.
V prevodu so dodani prislovno določilo kraja in desna prilastka. Prevajalec je z
dodatnim opisom izboljšal prevod, saj nudi več informacij in je bolj razumljiv.
8 Ende Februar ging bei der
Commerzbank /.../
Konec februarja je nemška banka
Commerzbank /.../
»nadaljevanje«
96
»nadaljevanje«
Prevajalec je v prevodu uporabil dodaten opis nemške banke v obliki pridevnikov,
ki sta v stavku v vlogi prilastka.
8 /.../ bei der Bundesbank /.../ /.../ Gadafijevem računu pri nemški
centralni banki Bundesbank /.../
Podobno kot v prejšnjem primeru je tudi tukaj prevajalec uporabil dodaten opis s
pomočjo pridevnikov, ki so v stavku v vlogi prilastka.
8 Ex-Diktator Jean-Claude "Baby
Doc" Duvalier /.../
/.../, znanega tudi pod vzdevkom Baby
Doc, /.../
V prevodu je prišlo do dodatnih informacij imena.
8 Der Gaddafi-Sohn müsse daran
gehindert werden, das Vermögen
fortzuschaffen.
/.../ Gadafijevemu sinu preprečiti, da bi denar
odnesel iz drţave.
Prevajalec je pri prevajanju uporabil dodatno pojasnilo.
97
12.3 PRIMERI PREVODNE STRATEGIJE REDUKCIJE
Tudi pri analizi redukcije smo navedli 30 primerov, od tega 19 iz angleških besedil in 11 iz
nemških besedil. Besedila smo navedli pod zaporedno številko v prvi stolpec. V drugem
stolpcu smo ponazorili primere v izhodiščnih jezikih, najprej v angleškem, nato v nemškem
jeziku. V tretji stolpec smo za laţje ugotavljanje razlik zapisali prevode v ciljnem jeziku. Pod
vsak navedeni primer smo dodali komentar, v katerem smo zapisali opaţanja prevodne
strategije redukcije. Za takojšnjo in laţjo prepoznavnost primerov prevodne strategije
redukcije v primerjavi s primeri prevodne strategije deskripcije smo izpostavili štiri primere,
ki so označeni z zaporedno številko članka, ostali primeri so predstavljeni v tabeli spodaj.
Namen strategije redukcije je izboljšati besedilo, zlasti v primerih, kjer prevajalec predvideva,
da informacije niso tako zelo pomembne in lahko bralec na podlagi svojega vedenja kljub
izpustu še vedno razume, o čem besedilo govori.
2) /.../ Facebook /.../ users than it had ever had before in Tunisia, a country with a few more
people than Michigan.
/.../ Facebook v Tuniziji /.../ uporabnikov več, kot jih je imel kadarkoli prej.
V primeru gre za popolni izpust besedila, saj prevod ne vsebuje celotnega stavka. Prevajalec
je po nepotrebnem izpustil del stavka. Za bralca pa je besedilo še vedno razumljivo.
4) /.../ French journalist Éric Laurent, one of the authors of Le Roi Prédateur, /.../
/.../ francoskemu novinarju Ericu Laurentu zaupal, da se še ni odločil /.../
Prevajalec je v prevodu izpustil del stavka in s tem informacijo, o katerem časopisu govori
besedilo. Izpust informacije je sicer nepotreben, saj bi ga tudi prevod lahko vseboval. Kljub
manjkajoči informaciji je vsebina besedila še vedno razumljiva.
98
6) /.../ sieht Mohammed Autos, auf denen DHL oder Citroën-Niederlassung Hamburg-
Papenreye steht.
/.../ Buazizi je občasno videl avtomobile z natisnjenimi črkami DHL ali z imenom prodajalca
avtomobilov v Hamburgu in podobne.
Prevajalec je izpustil ime prodajalca avtomobilov in točen podatek ulice v Hamburgu. Prevod
je za bralca sicer razumljiv, bistveno sporočilo prevoda je ohranjeno, vendar se je del
informacij po nepotrebnem izgubil.
7) /.../ legt das Smartphone beiseite und bestellt einen Kaffee »French Press«.
/…/ Telefon je poloţil poleg sebe in si naročil kavo.
V prevodu je prevajalec izpustil informacijo o vrsti kave. Besedilo kljub temu ostaja
razumljivo in nosi poglavitno sporočilo, vendar bi prevajalec lahko obdrţal ta podatek, saj ga
nosi tudi izvirno besedilo.
Tabela 5: Primeri strategije redukcije
Zap.št. Izhodiščni jezik Ciljni jezik
Primeri besedil v angleškem jeziku
1 Hosni Mubarak’s stilted pre-
resignation speeches in Egypt, /.../
/.../ Hosnija Mubaraka, ki je še tik pred
odstopom nizal govore, polne samohvale,
/.../
V prevodu je prišlo do izpusta prislovnega določila časa.
1 /.../ from the president’s compound in
Los Pinos /.../
/.../ njen vpliv je segal od predsedniške
palače do sedeţev /.../
Kot v prejšnjem primeru lahko opazimo, da v prevodu manjka prislovno določilo
časa.
1 /.../ Iran’s 2009 Green Revolution. /.../ padla zelena revolucija v Iranu.
Prišlo je do delnega izpusta, in sicer števnika.
»nadaljevanje«
99
»nadaljevanje«
2 /.../ with Ammar, the nickname
they've given to the authorities /.../
/.../ z Amarjem, kot pravijo oblasti /.../
Prevajalec v prevod ni vključil besede vzdevek.
2 As a user, you just logged into some
part of the cloud, Facebook or your
email, /.../
Uporabnik se je preprosto logiral na
Facebook ali v predal elektronske pošte
/.../
Prevajalec je v prevodu izpustil del stavka. Pomen stavka ni okrnjen, saj je tukaj
mišljen izraz računalniški oblak, ki pa nudi raznovrstno število storitev, med drugim
tudi uporabo spletnega omreţja Facebook in elektronske pošte.
3 Reporting from Cairo — They say he
dyes his hair no more, /.../
Govori se, da si las ne barva več /.../
V prevodu je po nepotrebnem izpuščeno prislovno določilo časa. Kljub izpustu
ostaja pomen besedila razumljiv, saj besedilo govori o egiptovskem predsedniku,
Hosniju Mubaraku.
3 /.../ student sitting beneath the Martyrs
station sign, ear buds dangling from
his music player.
/.../ ki sedi pod napisom Mučenik.
V prevodu je prišlo do nepotrebnega izpusta celotnega stavka.
3 This is what they say when the train
leaves the station once named for him.
Vlak odpelje s postaje, ki je nekoč nosila
njegovo ime.
V prevodu lahko ponovno opazimo izpust stavka, ki sicer ne spremeni pomena,
vendar je po nepotrebnem izpuščen.
4 ―He snatches his hand away when
someone tries to perform the baise-
main‖ — the kissing of the hand.
"Vsakič, ko mu hoče kdo poljubiti roko, jo
odtegne."
Prevajalec je v prevodu izpustil tujko in stavek opisno prevedel ter pripomogel k
izboljšanju razumljivosti prevoda.
4 Morocco, in short, isn’t like Tunisia or
Egypt or Libya /.../
Maroko ni kot Tunizija, Egipt, Libija /.../
V prevodu lahko opazimo izpust, ki pa ne igra bistvene vloge, saj se kljub izpustu ne
spremeni pomen v ciljnem besedilu.
»nadaljevanje«
100
»nadaljevanje«
4 /.../ royal palace complex /.../ /.../ kraljeve palače /.../
V prevodu je prišlo do izpusta samostalnika, vendar bralec na podlagi svojega
vedenja razume bistvo in tako manjkajoči podatek ne vpliva na pomen sporočila.
5 At the state TV and radio /.../ Novinar drţavne televizije /.../
Ciljno besedilo ne vsebuje podatka o radiu. Podatek je po nepotrebnem izpuščen.
5 ―We got rid of Mubarak’s National
Democratic Party (NDP), /.../
"Znebili smo se Mubarakove Narodne
demokratske stranke /.../
Prevajalec je v prevodu izpustil kratico. Kljub manjkajočemu delu besedila je jasno,
o kateri stranki govori besedilo.
5 /.../ podium had been carefully angled
/.../
/.../ oder, na katerem je nastopil, /.../
Prišlo je do izpusta prislova in glagola.
5 /.../ seventeen-hour televised session
that began at 2:40 PM on Thursday
and ended at 6:40 AM Friday, /.../
/.../ 17-urnim, zasedanjem /.../ prenašala
drţavna televizija, /.../
Prevajalec v prevod ni vključil informacije o začetku in zaključku prenosa.
Manjkajoči podatek ne spremeni pomena, vendar je izpuščen po nepotrebnem.
5 /.../ Morsi’s uninspired presence pulled
him down in the polls. Analysts cast
his chances as shaky. /.../
/.../ se je podpora Mursiju zaradi njegove
medle osebnosti zmanjševala. Pred
volitvami so bili precej bolj priljubljeni
karizmatični zmerni islamist in /.../
V prevodu lahko opazimo, da je prišlo do popolnega izpusta, saj je prevajalec
izpustil celoten stavek.
5 /.../ a thin baby-blue shirt, /.../ /.../ le v svetlomodro srajco /.../
V ciljnem besedilu lahko opazimo, da prevajalec ni vključil pridevnika.
Primeri besedil v nemškem jeziku
6 Der Mann, der hier begraben liegt,
Mohammed Bouazizi, ein tunesischer
Obsthändler, hatte sich angezündet und
damit die ganze arabische Welt in
Flammen gesetzt.
Ko se je Buazizi, tunizijski prodajalec
sadja, zaţgal, je zanetil poţar po vsem
arabskem svetu.
»nadaljevanje«
101
»nadaljevanje«
V prevodu je prišlo do izpusta celotnega stavka. Izpust manjkajočega podatka je
sicer nepotreben, vendar pa ne spremeni pomena prevoda.
6 Er weiß nicht, dass sich einige Preise
an den Börsen in London und
Chicago /.../ verdoppelt haben.
Ni vedel, da se je cena nekaterih dobrin v
Londonu in Chicagu /.../ podvojila.
V ciljnem jeziku je prevajalec izpustil prislovno določilo kraja. Bralec lahko brez
tega podatka in na podlagi svojega znanja dojame, da se cene spreminjajo na borzah.
6 /.../ Faida, die Beamtin, die im Dienst
des Staates angeblich geohrfeigt hat,
Faido Hamdi, ki naj bi bila Buazizija
udarila /.../
V prevodu lahko ponovno opazimo izpust celotnega stavka. Pomen prevoda se sicer
ne spremeni, vendar bi ga prevajalec lahko vključil.
6 Der Obsthändler Mohammed
Bouazizi hat in Sidi Bouzid gelebt, /.../
Mohamed Buazizi je ţivel v Sidi Buzidu,
/.../
Ciljno besedilo ne vsebuje podatka o poklicu osebe, ki bi lahko bil vključen v
prevod.
7 /.../ folgten Tausende den
Verheißungen auf einen Umsturz und
kamen ins Zeltlager auf dem
Oktoberplatz.
/.../ so tisoči sledili besedam, ki so
obljubljale prevrat, in prišli na Oktobrski
trg.
Prevajalec je v prevodu izpustil prislovno določilo časa. Manjkajoči podatek sicer ne
spremeni pomena prevoda, vendar je izpuščen po nepotrebnem.
8 /.../ mit knapp 2,4 Promille Alkohol
im Blut.
/.../ ter voţnja pod vplivom alkohola.
V prevodu lahko opazimo izpust količinskega podatka, prevajalec je izpustil
pridevnik in samostalnik.
8 /.../ die Order lautete, das bis dahin
in Deutschland angelegte Geld sofort
auf ein ausländisches Depot bei einem
anderen Kreditinstitut zu überweisen.
Banka naj bi 1,9 milijona evrov s svojega
računa nemudoma nakazala na račun neke
druge banke.
Prevajalec je pri prevajanju močno posegel v besedilo in izpustil stavek in pol ter ga
priredil.
»nadaljevanje«
102
»nadaljevanje«
8 Jede Schweizer Bank verfügt über
Listen mit sogenannten "politisch
exponierten Personen", kurz "PEP",
/.../
/.../ seznam tako imenovanih politično
izpostavljenih pomembneţev, ki zajema
/.../
V prevodu lahko opazimo izpust kratice, na podlagi katere je pomen še vedno
razumljiv.
8 Das Geld gehört bis auf weiteres dem
Gaddafi-Regime.
Gadafijev denar tako še naprej pripada
Gadafiju.
Prevajalec je v prevodu izpustil samostalnik. Kljub izpustu je bralcu besedila
razumljivo, komu pripada denar.
103
12.4 PRIMERI PREVODNE STRATEGIJE ADAPTACIJE
Pri analizi strategije adaptacije smo našli manj primerov v primerjavi z ostalima dvema.
Navedli smo 20 primerov, od tega 12 iz nemških besedil in 8 iz angleških. Podobno kot pri
prvih dveh strategijah smo v prvi stolpec navedli zaporedno številko besedila. V drugem
stolpcu smo ponazorili primere v izhodiščnih jezikih, najprej v angleškem, nato v nemškem
jeziku. Nazadnje smo prevode zapisali v zadnji stolpec in v vrstico spodaj dodali komentar.
Prevajalec v besedilih ni naveden, zato bomo skozi primere uporabili moški spol. Za takojšnjo
in laţjo prepoznavnost primerov prevodne strategije adaptacije smo štiri primere izvzeli in jih
predstavili posebej, ostali so analizirani v tabeli. Prevodna strategija adaptacije pomeni v
primeru raziskovanja člankov o arabski pomladi ustrezno nadomeščanje novonastalih
terminoloških izrazov izhodiščnega jezika, ki nimajo ustaljene ustreznice v ciljnem jeziku, z
izrazi, ki so bralcu ciljnega jezika poznani in sovpadajo z njegovo kulturo. Prevajalec mora
biti seznanjen s kulturo in vsebino tako besedila izhodiščnega, kakor tudi ciljnega jezika, da
lahko v prevodu uporabi prvine, ki bodo razumljive bralcem ciljnega jezika.
1) The U.S. NGO Freedom House /.../
Ameriška nevladna organizacija Freedom /.../
Prevajalec je v prevodu namesto kratice NGO uporabil besedno zvezo nevladna organizacija.
Prevedena kratica NGO bi bralcem ciljnega jezika zvenela manj naravno in manj poznano kot
Ameriška nevladna organizacija.
4) /.../ a form of lèse-majesté.
/.../ za obliko veleizdaje.
V izhodiščnem besedilu imamo navedeno tujko, ki je kulturi bralca ciljnega jezika nepoznana
in je ne razume. Spletni slovar Mirriam Webster (2008) pomen lèse-majesté definira kot »a
crime (as treason) committed against a sovereign power« in »an offense violating the dignity
104
of a ruler as the representative of a sovereign power«. Prevajalec je v prevodu uporabil
ustrezno prvino in tako pripomogel k boljšemu razumevanju pomena prevoda.
7) /.../ um sich zu erproben, ihre Nische in Lukaschenkos Reich ein: /.../
/.../ da se preizkusijo in si izoblikujejo osebnost, /.../
V danem primeru je prevajalec besedo Nische nadomestil z osebnostjo. Predvidevamo, da je
beseda Nische v izhodiščnem besedilu napačno zapisana, kajti slovar DUDEN – Das große
Wörterbuch der deutschen Sprache (2000) razlaga besedo s »flache Einbuchtung, Vertiefung
in einer Wand, Mauer«, »kleine Erweiterung eines Raumes« in »ökologische Nische«, ki pa
ne ustreza izbranemu izrazu v ciljnem jeziku. Dopuščamo moţnost, da bi morala biti prvotno
zapisana beseda Nietzsche. Iz tega razloga je prevajalec prevod izboljšal in ga priredil z
besedo osebnost, saj je omenjeni filozof poudarjal posameznikovo edinstvenost. Prevajalec je
na ta način ustvaril dober prevod.
8) /.../ vor allem für Münchens Schickeria, /.../
/.../ pripadnike münchenskega jet seta, /.../
Prevajalec je izraz Schickeria nadomestil z ekvivalentnim izrazom, ki ima sicer enak učinek
tako v izhodiščnem, kakor tudi v ciljnem besedilu, vendar se utegne zgoditi, da ga manj
zahteven bralec morda ne bi razumel. V tem primeru predlagamo uporabo slovenske
ustreznice.
105
Tabela 6: Primeri strategije adaptacije
Zap. št. Izhodiščni jezik Ciljni jezik
Primeri besedil v angleškem jeziku
2 /.../ by the Tunisian ISPs. /.../ tunizijskih ponudnikov internetnih
storitev ni prišla do ţivega.
Prevajalec je v prevodu namesto kratice ISP uporabil besedno zvezo ponudniki
internetnih storitev. Prevedena kratica ISP zveni bralcem ciljnega jezika manj
naravno in manj poznano kot uporabljene prvine v ciljnem jeziku.
4 King Hassan II. was a ruler from
the pages of The Prince, /.../
/.../ Kralj Hasan II. je bil kralj iz
Machiavelijevega Vladarja /.../
Izhodiščno besedilo vsebuje manj poznan izraz, ki ga je prevajalec ustrezno
nadomestil s poznanim elementom ciljnega jezika.
4 /.../ The PAM quickly attracted
/.../
/.../ Stranka pristnosti in sodobnosti je
hitro zbrala /.../
Prevajalec se je pri prevajanju izognil uporabi prevedene kratice, ki je bralcu
neznana, zato je prvino izhodiščnega jezika nadomestil z opisno razlago v ciljnem
jeziku.
4 /.../ extensive accounts of his jet-
ski outings /.../
/.../o njegovem najljubšem konjičku,
voţnji z vodnim skuterjem, /.../
Prevajalec je v prevodu opisno priredil besedno zvezo extensive accounts, ki se
sicer navezuje na področje računovodstva, in ji s tem dodal preneseni pomen.
5 /.../ controlled vast economic
interests /.../
/.../ ohraniti nadzor nad pomembnimi
gospodarskimi druţbami /.../
V prevodu je prevajalec bralcu ciljnega jezika izboljšal razumevanje in z izborom
besede v ciljnem jeziku jasno nakazal, kaj je ţelel sporočiti avtor izhodiščnega
besedila.
5 /.../ Morsi’s decree /.../ Mursi ga je z ustavnim dopolnilom /.../
Prevod vsebuje natančneje opredeljen pojem, ki glede na kulturno ozadje
političnega dogajanja ne pomeni zgolj uredbe, temveč ustavno dopolnilo.
Primeri besedil v nemškem jeziku
6 /.../ hat den Dreck gefilmt, /.../ /.../ posnel tamkajšnje nehigienske razmere
/.../
»nadaljevanje«
106
»nadaljevanje«
Prevajalec je enobesedni leksem nadomestil z besedno zvezo in s tem izboljšal
prevod.
6 Ein Freund schnitt das Video, /.../ Prijatelj mu je zmontiral posnetek, /.../
V prevodu lahko opazimo, da je prevajalec uporabil besedo, ki sovpada s
kontekstom.
6 /.../ die Hände an einem Topf
wärmt.
/.../ drţala vročo skodelico, kot bi si jih
grela.
Prevajalec je v prevod vključil ustrezen element, ki sovpada z vsebino besedila, in
s tem izboljšal pomen besedila.
7 /.../ alle einander feindliche
Hunde«, /.../
/.../ vsak vsakomur sovraţnik /.../
Prevajalec je priredil kontekst kulturi bralca in s tem izboljšal pomen sporočila
izhodiščnega besedila.
7 /.../ wie sie der Staat im Alltag
bevormundet.
/.../ kako drţava drţi roko nad njihovim
vsakdanjikom.
Kot pri prejšnjem primeru, je prevajalec tudi tukaj ravnal podobno. V prevodu je
uporabil frazo, ki sovpada s kulturo bralca ciljnega besedila in posledično tudi
ustreza namenu izhodiščnega besedila.
8 /.../ haben die Despoten /.../ /.../ vsi svetovni diktatorji /.../
Prevajalec je neznani izraz nadomestil z ustreznim elementom, ki je bralcu
ciljnega jezika poznan in sovpada s temo izbranega članka.
8 /.../ intime Verhältnise /.../ /.../ tesna povezanost /.../
Prevajalec je za laţje razumevanje izraz priredil in obenem poskrbel za pravilno
interpretacijo pomena prevoda.
8 /.../ ihre Günstlinge /.../ /.../ njihovi dvorjani /.../
Prevod vključuje element, ki ustrezno sovpada z vsebino besedila.
8 /.../ ein Bruchteil der Summe /.../ /.../ prava malenkost /.../
Ciljno besedilo vključuje besedno zvezo, ki je uveljavljena stalnica v kulturi
bralca, v katero je prevajalec prenesel besedilo.
107
13 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
Na začetku diplomske naloge na temo prevodne analize člankov v slovenski reviji Global smo
predvideli tri hipoteze.
Pri prvi hipotezi smo predpostavljali, da so prevajalci pri prevajanju specifično kulturne in
politične tematike v ciljni jezik uporabili vse tri prevajalske strategije, to pomeni strategijo
deskripcije, redukcije in adaptacije. Rezultati analize empiričnega dela diplomske naloge so
pokazali, da so prevajalci uporabili vse tri analizirane prevodne strategije. Z vidika strategije
deskripcije smo ugotovili skupno 143 primerov odstopanj med izhodiščnim in ciljnim
besedilom, pri strategiji redukcije 78 in strategiji adaptacije 19 primerov. Skladno s
pridobljenimi ugotovitvami lahko zastavljeno hipotezo potrdimo.
Druga hipoteza, ki smo jo predpostavljali v diplomski nalogi, je, da so prevajalci pri
prevajanju neznanih in manj poznanih pojmov specifične kulturne tematike v ciljni jezik
uporabili predvsem strategijo deskripcije in redukcije. Analiza je doprinesla največje število
rezulatov (143) ravno pri prevodni strategiji deskripcije (Mussolini → skovanka iz imen
egiptovskega predsednika in nekdanjega fašističnega diktatorja) in nato 78 rezultatov pri
prevodni strategiji redukcije (ins Zeltlager auf dem Oktoberplatz → na Oktobrski trg).
Hipotezo lahko na podlagi pridobljenih podatkov ustrezno potrdimo.
Pri tretji hipotezi smo predpostavljali, da prevladuje z namenom izboljšanja stopnje
razumljivosti in pomena prenesenega sporočila v ciljni jezik ravno strategija deskripcije.
Največ odstopanj med izhodiščnim in ciljnim jezikom smo ovrednostili pri prevodni strategiji
deskripcije (strong ties → vzpostavljanje in razvijanje tesnejših vezi), skupno 143 primerov,
zatorej lahko zadnjo hipotezo ovrednotimo kot potrjeno.
108
14 SKLEP
Zaradi bliskovito razvijajočega in naprednega procesa globalizacije moramo biti vedno
seznanjeni z aktualnimi dogodki, ki se odvijajo pri nas in po svetu. Slediti tokovom
modernizacije in novostim vodi v uporabo vse bolj posodobljene tehnologije in raznovrstno
rabo medijev, ki nam sluţijo kot odličen vir vsakodnevnega obveščanja. Sredstva obveščanja,
med katere štejemo primarno radio, TV, časopis in splet, so dandanes sestavni del naših
ţivljenj ali povedano drugače – ljudje smo dandanes odvisni od medijev. Omenjeni procesi
inovacij in sprememb spodbujajo medije k aţurnemu posredovanju in oddajanju informacij o
dogodkih, kar pomeni, da se uredniki vsakodnevno srečujejo s številnimi zapisanimi ali
govorjenimi besedili bodisi v maternem bodisi v tujem jeziku. Zato je prevajanje postalo
sestavni del novinarskega poklica.
Primerjava prevodov slovenskih člankov v reviji Global nam je podala naslednje rezultate:
Prevajalci so pri procesu prevajanja člankov v slovenski jezik uporabili vse tri predstavljene
strategije: strategijo deskripcije, strategijo redukcije in strategijo adaptacije. Strategija
deskripcije in redukcije sta izpostavljeni kot pogostejši pojav v primerjavi s strategijo
adaptacije.
S pridobljenimi ugotovitvami v analitičnem delu diplomske naloge smo podkrepili
zastavljeno predpostavko, da je strategija deskripcije tista, ki je prevladovala pri prevajanju
publicističnih člankov. Namen uporabe deskriptivne strategije je podati opisno razlago manj
poznanih oziroma nepoznanih pojmov, da bi bralcem naredili besedilo čim bolj razumljivo,
logično in smiselno.
S preučevanjem strokovne literature relevantnih prevodoslovnih avtorjev smo na podlagi
teoretičnih stališč prišli do ugotovitve, da je bil predmet analize diplomske naloge v slovenski
reviji Global publicistični jezik. Publicistična besedila ne vsebujejo strogo določenih struktur,
kar pomeni, da imajo prevajalci več ustvarjalne svobode pri procesu prevajanja. Za
publicistična besedila je značilna informativna funkcija, kar pomeni, da je namen tovrstnih
besedil informirati, obveščati in prenašati sporočila bralcem. Publicistična besedila so produkt
različnih medijev in segajo na različna področja človekovega bivanja. S tega vidika je
izjemno pomembno, da so prevajalci vedno seznanjeni s področjem, ki ga prevajajo. S
primerjavo besedil na temo arabske pomladi smo ugotovili, da so bila v ospredju predvsem
109
imenovanja novo ustanovljenih političnih strank, oseb, druţbeni statusi in organizacije ter
ustanove. Besedila člankov so zajemala predvsem hitro spreminjajoče se politično dogajanje,
zaradi katerega lahko pride do tvorbe novih terminoloških izrazov, ki nimajo vedno ustreznic
v ciljnem jeziku ali pa obstaja več poimenovanj za isti terminološki izraz. Zatorej je
bistvenega pomena, da je prevajalec tovrstnih besedil dosledno seznanjen z aktualnimi
dogodki doma in po svetu (poslušanje radijskih in gledanje televizijskih oddajnikov,
prebiranje paralelnih besedil, komunikacija s strokovnjaki s specializiranih področij), kakor
tudi z uporabo obstoječe in novo nastajajoče terminologijo. To so dejavniki, ki jih mora pri
procesu prevajanja upoštevati vsak prevajalec, da je prevod smiseln in ustrezen. Navsezadnje
je splošna razgledanost poleg strokovnega znanja in jezikovnih kompetenc ključnega pomena
za opravljanje funkcije medjezikovnega posrednika.
110
15 LITERATURA
Baker, M. (2011): In Other Words: a Coursebook on Translation. London; New York:
Routledge.
Beck, U. (2003): Kaj je globalizacija?. Ljubljana: Knjiţna zbirka Krt.
Brglez, M., Zajc, D. (ur.) (2004): Globalizacija in vloga malih držav. Knjiţna zbirka Politični
procesi in inštitucije. Ljubljana: Fakulteta za druţbene vede.
Briggs, A. in Burke, P. (2005): Socialna zgodovina medijev: Od Gutenberga do interneta.
Ljubljana: Zaloţba Sophia.
Bokal, L. (2004): Znamenja angleščine kot globalnega jezika v slovenščini, še posebej s
stališča terminologije. V Humar, M. (ur.): Terminologija v času globalizacije: zbornik
prispevkov s simpozija Terminologija v času globalizacije (45–56).
Catford, J. C. (1980): A Linguistic Theory of Translation. London: Oxford University Press.
Deţelan, T. (2009): Relevantnost tradicij državljanstva. Ljubljana: Fakulteta za druţbene
vede, str. 141.
Deţelan, T. (2009): Državljanstvo Evropske unije. V: Evropska unija od A do Ž (ur. Sabina
Kajnč in Damjan Lajh), Uradni list Republike Slovenija, str. 45–49.
Erjavec, K. in Volčič, Z. (1999): Odraščanje z mediji: rezultati raziskav Mladi in mediji.
Ljubljana: Zveza prijateljev mladine.
Faganel, A. (2009): Globalizacija kulture. 9. znanstvena konferenca. Management. 1. 85–88.
Ferfila, B. in Kos, M. (2002): Politično komuniciranje. Ljubljana: Fakulteta za druţbene vede.
Fernández Guerra, A. (2012): Translating culture: problems, strategies and practical
realities. SIC-Journal of Literature, Cultural and Literary Translation.
111
Fontaine, P. (2004): Evropa v 12 poglavjih. Belgija: Urad za uradne publikacije Evropskih
skupnosti.
Gosar, A. (2005): Globalizirana Evropa. Koper: Annales Majora.
Hansen, G. (1995): Einführung in das Übersetzen. Kopenhagen: Munksgaard.
Holz-Mänttäri, J. (1986): Translatorisches Handeln – theoretisch fundierte Berufsprofile.
Helsinki: Suomalainen Tiedeakatemia.
Horvat, M. (2010): Evropska identiteta v procesih globalizacije. Ljubljana: Filozofska
fakulteta Univerze v Ljubljani.
Hribar, D. D. (2007): Književno prevajanje. Maribor: Filozofska fakulteta.
Hrvatin B., Sandra in Milosavljević, M. (2001): Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih.
Media Watch 60. Ljubljana: Mirovni inštitut.
Hrvatin B., Sandra, Kučić J., Lenart in Petković, B. (2004): Medijsko lastništvo. Media Watch
92. Ljubljana: Mirovni inštitut.
Humar, M. (2004): Stanje in vloga slovenske terminologije in terminografije. V Humar, M.
(ur.): Terminologija v času globalizacije: zbornik prispevkov s simpozija Terminologija v
času globalizacije (17–31). Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. (2000). Slovar slovenskega knjižnega
jezika: spletna izdaja. Pridobljeno 15. 12. 2015, s http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html.
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. (2000). Slovar novejšega besedja
slovenskega jezika: spletna izdaja. Pridobljeno 22. 6. 2016, s http://www.fran.si/131/snb-
slovar-novejsega-besedja.
112
Kalin Golob, M. (2001): Med angleščino in slovenščino: prevzemanje in pomenski premiki.
Družboslovne razprave XVII/ 37–38. 235–240.
Kalin Golob, M. (2005): Novinarstvo in jezik(oslovje). V Melita Poler Kovačič in Karmen
Erjavec (ur.): Uvoid v novinarske študije, str. 73–107. Ljubljana: Fakulteta za druţbene vede.
Kalin Golob, M. (2008): Jezikovnokulturni pristop h knjižni slovenščini. Ljubljana: Fakulteta
za druţbene vede.
Kalin Golob, M. (2014): Med strahom in pogumom: Slovenščina v jezikovni politiki in
institucijah EU. Teorija in praksa 51 (4): str. 523–534.
Kautz, U. (2002): Handbuch Didaktik des Übeersetzens und Dolmetschens. München:
Iudicium.
Keane, J. (1992): Mediji in demokracija. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče
d.o.o.
Kocijančič Pokorn, N. (2003): Misliti prevod. Izbrana besedila iz teorije prevajanja od
Cicerona do Derridaja. Ljubljana: Študentska zaloţba.
Koller, W. (1992): Einführung in die Übersetzungswissenschaft. Quelle & Meyer.
Košir, M. (1988): Nastavki za teorijo novinarskih vrst. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.
Kovačič Peršin, P. (2010): Vrnitev k Itaki. Slovenci v procesih globalizacije. Ljubljana:
Narodna in univerzitetna knjiţnica Ljubljana.
Kučiš, V. (ur.) (2013): Translation in Theorie und Praxis. (Deutsch als Fremdsprache in der
Diskussion, Bd. 8). Frankfurt am Main: Peter Lang Verlag.
Makarovič, M., Rončević, B., Tomšič, M., Besednjak, T. in Šinkovec, U. (2008): Slovenski
mediji v družbi in slovenska družba v medijih. Nova Gorica: Fakulteta za druţbene študije v
Novi Gorici.
113
Neuland, E. (2003): Subkulturelle Sprachstille Jugendlicher heute. Tendenzen der
Substandardisierung in der deutschen Gegenwartssprache. V. E. Neuland (ur.),
Jugendsprache – Jugendliteratur – Jugendkultur (str. 131–148). Frankfurt am Main, New
York: P. Lang.
Newmark, P. (2000): Učbenik prevajanja. Ljubljana: Krtina.
Nord, C. (2003). Textanalyse und Übersetzen. Heidelberg: Groos.
Orel, I. (2004): Slovenščina – Evropski jezik včeraj, danes, jutri. V Jesenšek, M. (Ur.):
Slovenski jezik in literatura v evropskih globalizacijskih procesih (str. 30–42). Ljubljana:
Slavistično društvo Slovenije
Oţbot, M. (2006): Prevajalske strategije in vprašanje koherence ob slovenskih prevodih
Machiavellijevega Vladarja. Slavistično društvo Slovenija: Ljubljana.
Petković, B., Prpić, M., Bašić Hrvatin, S. in Nahtigal, N. (2009): Spremljanje in vrednotenje
medijev. Media Watch 176. Ljubljana: Mirovni inštitut.
Prunč, E. (2005). Entwicklungslinien der Translationswissenschaft. Von den Asymmetrien der
Sprachen zu den Asymmetrien der Macht. 3. Aufl. Frank & Timme, Graz.
Pšunder, M., Kolnik, K., Čagran, B. (2010): Priročnik za izdelavo zaključnih del. Maribor:
UNI zaloţba.
Rahten, A. (2009): Od habsburške monarhije do Panevropske unije. Razprave, predavanja in
članki 2000–2009. Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo.
Rizman, R. (1999): Nacionalna identiteta v času globalizacije. V: Raziskovanje kulturne
ustvarjalnosti na Slovenskem. Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Ljubljana.
(Šumijev zbornik, str. 239–250).
Rovšek, J. (2005): Zasebno in javno v medijih. Media Watch 101. Ljubljana: Mirovni Inštitut.
114
Rustja, B. (2009): Izzivi sodobnih medijev. Koper: Ognjišče.
Skubic, A. E. (2005): Obrazi jezika. Ljubljana: Študentska zaloţba.
Snoj, M. (2006): O tujkah in izposojenkah v slovenskem jeziku. Slovensko jezikoslovje danes
= Slavistična revija 54, posebna številka, 343–350.
Stolze, R. (2001): Übersetzungstheorien: eine Einführung. Tübingen: Gunter Narr Verlag.
Stramljič Breznik, I. (2004): Germanizmi v zahodnem slovenskogoriškem podnarečju.
Annales. 331–336.
Stramljič Breznik, I. (2005): Prevzete in domače prvine v slovenskih zloţenkah. Jezikoslovni
zapiski 11/2. 7–30.
Stramljič Breznik, I. (2005a): Pomembna monografija o besedotvornih spremembah v
slovanskih jezikih. Slavistična revija 53/2. 237–243.
Stramljič Breznik, I. (2007): Slovensko besedje v prepletu znotraj- in medjezikovnih razmerij.
Besedoslovne spremembe slovenskega jezika skozi čas in prostor. 425–473. Maribor:
Slavistično društvo. Zora 49.
Stramljič Breznik, I. (2007): Samostalniški germanizmi v frazemih Slovarja slovenskega
knjiţnega jezika od a do h. Besedje slovenskega jezika. Ur. Marko Jesenšek. Maribor:
Slavistično društvo. Zora, 50. 291–303.
Stramljič Breznik, I. (2008): Prevzete leksemske prvine in njihova besedotvorna zmoţnost v
slovenščini. Zbornik referatov za štirinajsti mednarodni slavistični kongres. Ohrid, 10. –17.
september. 149–160.
Stramljič Breznik, I., Hameršek, M. (2010): Germanizmi v frazemih Slovarja slovenskega
knjiţnega jezika od R do Ţ. Jezikoslovni zapiski. 16. 85–105.
115
Svetličič, M. (2004): Globalizacija in neenakomeren razvoj v svetu. Ljubljana: Fakulteta za
druţbene vede.
Šabec, N. (2012): Slovensko-angleški jezikovni stiki skozi čas in prostor. A svet je kroženje in
povezava zagonetna ... Zbornik ob 80-letnici zaslužnega profesorja dr. Mirka Križmana. Ur.
Vida Jesenšek, Alja Lipavic Oštir, Melanija Fabčič. Maribor: FF (Zora, 84). 305–317.
Šabec, N. (2011): Slovene-English Language Contact and Language Change. ELOPE
VIII/Spring. 31–47.
Šabec, K. (2006). Homo europeus: nacionalni stereotipi in kulturna identiteta Evrope.
Ljubljana: Fakulteta za druţbene vede, str. 302.
Tavzes, C. (2004): Terminološki slovarji in globalizacija. V Humar, M. (ur.): Terminologija v
času globalizacije: zbornik prispevkov s simpozija Terminologija v času globalizacije (57–
60). Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša SZRC SAZU.
Toplak, C. (2003): Združene države Evrope: zgodovina evropske ideje. Ljubljana: Fakulteta
za druţbene vede.
Toporišič, J. (1992): Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana.
Toporišič, J. (1996): Slovenski jezik in sporočanje 1. Maribor: Obzorja.
Toporišič, J. (2000): Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.
Ule, M. (2008): Za vedno mladi? Socialna psihologija odraščanja. Ljubljana: Fakulteta za
druţbene vede, str. 276.
Valh Lopert, A. (2005): Kultura govora na Radiu Maribor. Maribor: Slavistično društvo.
Valh Lopert, A. (2008): Prevzeto besedje v jeziku komercialne radijske postaje (Radio City v
Mariboru). Jezikoslovni zapiski. 14. 123–137.
116
Vinay, J., Darbelnet, J. (1995): Comparative Stylistics of French and English. Amsterdam &
Philadelphia: John Benjamins.
Vreg, F. (2000): Politično komuniciranje in prepričevanje. Ljubljana: Fakulteta za druţbene
vede.
Ţabot, V. (2004): Slovenska literatura v evropskih globalizacijskih procesih. V Jesenšek, M.
(Ur.): Slovenski jezik in literatura v evropskih globalizacijskih procesih str. 265–272.
Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije.
117
16 SPLETNI VIRI
Arabska pomlad – pridobljeno 19. 4. 2016, s http://www.delo.si/mnenja/kolumne/arabska-
pomlad.html.
Der Spiegel – pridobljeno 14. 3. 2016, s http://www.spiegel.de.
Die Zeit – pridobljeno 14. 3. 2016, s http://www.zeit.de.
Foreign Policy – pridobljeno 16. 3. 2016, s http://foreignpolicy.com.
Global – pridobljeno 24. 4. 2016, s http://www.global-on.net.
Institucije in drugi organi EU (b. l.). Pridobljeno 3. 2. 2016, s http://europa.eu/about-
eu/institutions-bodies/index_sl.htm.
Los Angeles Times – pridobljeno 22. 3. 2016, s http://www.latimes.com.
New York Review of Books – pridobljeno 22. 3. 2016, s www.nybooks.com.
Osnovne informacije o EU (b. l.). Pridobljeno 23. 2. 2016, s http://europa.eu/about-eu/basic-
information/about/index_sl.htm.
Oxford Dictionaries. Pridobljeno 22. 6. 2016, s http://www.oxforddictionaries.com.
Poklicne poti v institucijah EU, jeziki (b.l.). Pridobljeno 27. 2. 2016, s
http://europa.eu/epso/discover/job_profiles/language/index_sl.htm#chapter1.
Stebri EU (b.l.). Pridobljeno 17. 2. 2016, s
http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/s.htm.
The Atlantic – pridobljeno 16. 3. 2016, s http://www.theatlantic.com.
118
Uprava EU – osebje, jeziki in lokacija institucij (b.l.). Pridobljeno 23. 2. 2016, s
http://europa.eu/about-eu/facts-figures/administration/index_sl.htm.
Vidmar H., Ksenija. 2007. Evropska kulturna politika kot instrument družbene kohezivnosti.
Prvo poročilo. Raziskovalni projekt Sodobna kultura v krizi druţbene kohezivnosti.
Pridobljeno 20. 1. 2016, s http://www.ff.uni-
lj.si/Portals/0/Dokumenti/Raziskovanje/Programi_projekti/Sodobna_kultura/studije/Ksenija_
Horvat_Vidmar_Evropska%20kulturna%20politika%20kot%20instrument.pdf.
Zunanja in varnostna politika (b.1.). Pridobljeno 16. 2. 2016, s
http://europa.eu/pol/cfsp/index_sl.htm.
119
17 PRILOGE
Pri pisanju diplomske naloge smo za gradivo uporabili angleške in nemške izvirnike, ki so bili
dostopni na spletnih straneh nemških tednikov Der Spiegel in Die Zeit, ameriških revij
Foreign Policy, The New York Review of Books, dnevnikov New York Times, Los Angeles
Times ter revije The Atlantic City. Besedila v izvirnem jeziku smo primerjali z besedili v
slovenskem jeziku, torej tiskanimi članki revije Global. V poglavju Priloge bomo iz tega
razloga izdelali tri sezname analiziranih besedil. V prvem seznamu bomo zbrali spletne
naslove, kjer lahko dostopamo do angleških besedil, drugi seznam pa bo vseboval listo
spletnih naslovov, kjer lahko najdemo nemške izvirnike. V tretji seznam bomo navedli še
besedila slovenskih člankov in jih priloţili v skenirani obliki.
120
17.1 PRILOGA 1: angleški izvirniki
1. Robertson, Greame, 2011, Think again: Dictators, Foreign Policy, 25.april.18
2. Madrigal, Alexis, 2011, The inside story of how Facebook responded to Tunisian Hacks,
Atlantic Monthly, 24. april.19
3. Fleishman, Jeffrey, 2011, Egypt tries to erase Hosni Mubarak’s name, Los Angeles Times,
10. maj.20
4. Traub, James, 2012, The reform of the King, Foreign Policy, 8. oktober. 21
5. El Rashidi Yasmine, 2013, Egypt: The Rule of the Brotherhood, The New York Review of
Books, 7. februar.22
17.2 PRILOGA 2: nemški izvirniki
6. Von Rohr, Mathieu, 2011, Mohammeds Früchte, Der Spiegel, 14.marec.23
7. Voswinkel, Johannes, 2010, Im Stalinchens Reich, Die Zeit, 16. december.24
8. Neubacher, Schmitt in Schulz, 2011, Schrille Reserven, Der Spiegel, 16.maj.25
18
Think again: Dictators: http://foreignpolicy.com/2011/04/25/think-again-dictators/,
pridobljeno 10. 3. 2015. 19 The inside story of how Facebook responded to Tunisian Hacks:
http://www.theatlantic.com/technology/archive/2011/01/the-inside-story-of-how-facebook-
responded-to-tunisian-hacks/70044/, pridobljeno 10. 3. 2015. 20
Egypt tries to erase Hosni Mubarak’s name:
http://articles.latimes.com/2011/may/10/world/la-fg-erasing-mubarak-20110511, pridobljeno
10. 3. 2015. 21
The reform of the King: http://foreignpolicy.com/2012/10/08/the-reform-of-the-king/,
pridobljeno 10. 3. 2015. 22
The Rule of the Brotherhood: http://www.nybooks.com/articles/2013/02/07/egypt-rule-
brotherhood/, pridobljeno 10. 3. 2015. 23
Mohammeds Früchte: http://www.spiegel.de/spiegel/print/d-77435198.html, pridobljeno 10.
3. 2015. 24
Im Stalinchens Reich: http://www.zeit.de/2010/51/Weissrussland, pridobljeno 10. 3. 2015. 25
Schrille Reserven: http://www.spiegel.de/spiegel/print/d-78522279.html, pridobljeno 10. 3.
2015.
121
17.3 PRILOGA 3: slovenski izvirniki
1. Robertson, Graeme, 2011, 7 mitov o diktatorjih, Global, (7),24-26, julij.
2. Madrigal, Alexis. 2011. V središču revolucije, Global, (3), 10-12, marec.
3. Fleishman, Jeffrey, 2011, Izbrisani Mubarak, Global, (9), 104, avgust.
4. Traub, James, 2013, Reforme po kraljevsko, Global,(3), 22-27, marec.
5. El Rashidi Yasmine, 2013, Vladavina bratovščine, Global, (5), 24-27, maj.
6. Von Rohr, Mathieu, 2011, Tam, kjer se je vse začelo, Global, (6), 24-27, junij.
7. Voswinkel, Johannes, 2011, V kraljestvu malega Stalina, Global, (3), 18-19, marec.
8. Neubacher, Schmitt in Schulz, 2011, Lov na milijarde, Global, (9), 18-19, avgust.
122
123
124
125
126
127
128
129
130
131
132
133
134
135
136
137
138
139
140
141
142
143
144
145
146