univerza v mariboru - core.ac.uk · - alfred adler, nekdanji učenec freuda, se je lotil globinske...

II

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

KAKOVOST ŽIVLJENJA IN SHIZOFRENIJA

III

(Diplomsko delo)

Maribor, 2008 Melisa Deutsch

IV


KAKOVOST ŽIVLJENJA IN SHIZOFRENIJA

V

(Diplomsko delo)

Maribor, 2008 Melisa Deutsch


VI

MENTOR: Predav. mag. Klavdija Čuček Trifkovič, prof. zdr. vzg.

KAZALO 1 UVOD ..................................................................................................................................... 1 2 ZGODOVINA IN PSIHIATRIJA........................................................................................... 2

2.1 Zgodovinski razvoj psihiatrične zdravstvene nege v svetu in pri nas .............................. 4 2.2 Shizofrenija skozi zgodovinski pregled ........................................................................... 5 2.3 Duševno zdravje............................................................................................................... 6

3 SHIZOFRENIJA ..................................................................................................................... 7

3.1 Shizofrenija kot bolezen................................................................................................... 7 3.2 Epidemiologija ................................................................................................................. 7 3.3 Etiologija .......................................................................................................................... 8 3.4 Klinični tipi shizofrenije................................................................................................... 8

3.4.1 Paranoidna shizofrenija ............................................................................................. 8 3.4.2 Hebefrenska shizofrenija........................................................................................... 9 3.4.3 Katatonska shizofrenija ............................................................................................. 9 3.4.4 Nediferencirana shizofrenija ..................................................................................... 9

VII

3.4.5 Postshizofrenska depresija ........................................................................................ 9 3.4.6 Rezidualna shizofrenija ............................................................................................. 9 3.4.7 Enostavna shizofrenija ............................................................................................ 10

3.5 Klinična slika.................................................................................................................. 10 3.6 Znaki shizofrenije........................................................................................................... 12 3.7 Diagnoza......................................................................................................................... 13 3.8 Preventiva shizofrenije ................................................................................................... 14 3.9 Zdravljenje shizofrenije.................................................................................................. 14 3.10 Rehabilitacija................................................................................................................ 16

4 KAKOVOST ŽIVLJENJA ................................................................................................... 17

4.1 Kakovost življenja pacienta s shizofrenijo..................................................................... 18 4.2 Shizofrenija in delazmožnost ......................................................................................... 18

4.2.1 Ovire za delovno sposobnost................................................................................... 19 4.2.2 Ocenjevanje delazmožnosti pacientov z duševno motnjo....................................... 20

4.3 Spremljanje pacienta v skupnosti ................................................................................... 21 4.4 Odvisnost od kemičnih snovi in shizofrenija ................................................................. 22 4.5 Spolnost in nosečnost pri shizofreniji ............................................................................ 23 4.6 Umrljivost....................................................................................................................... 24

5 PRAVNI VIDIKI PACIENTOV Z DUŠEVNO MOTNJO.................................................. 25

5.1 Etični vidiki .................................................................................................................... 25 5.2 Zagovorništvo................................................................................................................. 25 5.3 Zakoni, ki se nanašajo na shizofrenijo ........................................................................... 26

6 PACIENT S SHIZOFRENIJO IN DRUŽINA...................................................................... 28

6.1 Odzivanje družine na člana s shizofrenijo...................................................................... 28 6.2 Podpora in pomoč družini ............................................................................................. 29 6.3 Vloga družine pri rehabilitaciji pacienta s shizofrenijo ................................................. 29

6.3.1 Psihosocialna rehabilitacija .................................................................................... 29 6.4 Vloga medicinske sestre pri delu z družino ................................................................... 30 6.5 Vloga medicinske sestre v procesu rehabilitacije in resocializacije .............................. 31

7 ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA S SHIZOFRENIJO ................................................ 32 7.1 Definicija zdravstvene nege ........................................................................................... 32 7.2 Definicija psihiatrične zdravstvene nege........................................................................ 32 7.3 Pomen komunikacije pri pacientu s shizofrenijo ........................................................... 33 7.4 Življenjske aktivnosti po konceptualnem modelu Virginie Henderson ......................... 33 7.5 Proces zdravstvene nege................................................................................................. 39 7.6 Faze odnosa med medicinsko sestro in pacientom......................................................... 40

8 PREDSTAVITEV DOMA LUKAVCI................................................................................. 41 9 EMPIRIČNI DEL.................................................................................................................. 43

9.1 Namen raziskave ............................................................................................................ 43 9.2 Cilji................................................................................................................................. 43 9.3 Raziskovalno vprašanje.................................................................................................. 43 9.4 Materiali in metode ........................................................................................................ 43 9.5 Študija primera pacienta s shizofrenijo .......................................................................... 44

9.5.1 Anamneza................................................................................................................ 44 9.5.1.1 Intervju s stanovalcem Doma Lukavci ............................................................. 46

VIII

9.5.2 Načrt zdravstvene nege ........................................................................................... 49 9.5.2.1 Spanje in počitek .............................................................................................. 50 9.5.2.2 Odklanjanje ...................................................................................................... 51 9.5.2.3 Zanikanje .......................................................................................................... 52 9.5.2.4 Miselni procesi ................................................................................................. 53 9.5.2.5 Prekinjeni družinski procesi............................................................................. 54 9.5.2.6 Gibanje in ustrezna lega .................................................................................. 55

10 RAZPRAVA ....................................................................................................................... 56 11 SKLEP................................................................................................................................. 58 12 ZAHVALA.......................................................................................................................... 59 13 LITERATURA IN VIRI ..................................................................................................... 60 14 PRILOGA.............................................................................................................................. 1

14.1 Vprašanja za intervju...................................................................................................... 1

POVZETEK V diplomskem delu je obravnavana ena najtežjih duševnih motenj – shizofrenija. Opisana je tudi kakovost življenja oseb s to boleznijo. Diplomsko delo je sestavljeno iz dveh delov: teoretičnega in empiričnega. V teoretičnem delu je zajet zgodovinski pregled psihiatrije in psihiatrične zdravstvene nege ter opis shizofrenije kot bolezni. V empiričnem delu diplomskega dela so predstavljeni rezultati kvalitativne raziskave, ki je bila izvedena s pomočjo študije primera pri pacientu, obolelem za shizofrenijo, ki stanuje v zavodu Dom Lukavci. Rezultati raziskave so pokazali, da je kakovost življenja stanovalca, ki je sodeloval v raziskavi, na zadovoljivi ravni. Pri stanovalcu so bili na podlagi intervjuja ugotovljeni naslednji problemi, s katerimi se srečuje v Domu Lukavci: negovalni problemi pri gibanju in ustrezni legi, spanju in počitku, problemi pri jemanju predpisane terapije, sprejemanju bolezni ter pri miselnih in družinskih procesih.

IX

Medicinska sestra se pri svojem delu srečuje z raznovrstnimi težavami, ki so povezane z duševno boleznijo. Pri pacientih s shizofrenijo je še posebej pomembno, da jim medicinska sestra zna prisluhniti in si vzeti čas za njih, saj je lahko kakovost življenja pri nekaterih pacientih s shizofrenijo zelo nizka. S takim načinom dela si medicinska sestra pridobi pacientovo zaupanje ter zaupanje njegovih svojcev. To zaupanje pa je zelo pomembno za načrtovanje kakovostne individualne zdravstvene nege. Ključne besede: duševna motnja, shizofrenija, zdravstvena nega, kakovost življenja. ABSTRACT The Paper deals with one of the severest mental disturbances – schizophrenia. It also describes the quality of life in people suffering from this disease. The Paper consists of the theoretical and empirical part, the first one presenting a historic overview upon psychiatry, psychiatric nursery and the description of schizophrenia as a disease. The empiric part brings the results of a quantitative research, carried through a study of a patient, suffering from schizophrenia, who resides in Home of Lukavci institution. The results have shown that the quality of the tenant's life meets satisfactory levels. According to the interview with him, there are some problems he confronts with in the institution: nursery problems when moving and lying in proper positions, nursery problems while sleeping and resting, problems with following the prescribed therapy, with the acceptance of the disease as well with mental and family processes.

X

While doing their job nurses meet different problems linked with a mental disease. Especially with patients with schizophrenia it is essential that a nurse can listen to a patient and takes her time, as the quality of life in these patients is often very low. With sensitive treatment a nurse can gain patient's trust as well as the trust of his family. This confidence is very important for planning a quality individual health nursery. Key words: mental disturbance, schizophrenia, health nursery, quality of life.

XI

»Pod mojimi solzami se pretakajo škrlatne sence in v tišini opazujem,

kako reka življenja teče mimo duše, jaz pa ostajam za vse tiha tujka.«

Iva, shizofrenik (Pfeiffer, 1978, str. 55)

Melisa Deutsch; Kakovost življenja in shizofrenija

1

1 UVOD

Med boleznimi, ki človeku spremenijo življenje, je malo takih, ki tako globoko posežejo v njegovo celotno dogajanje, kot shizofrenija. Shizofrenija vpliva na posameznikovo življenje in delo, na sposobnost vključevanja v nujne in zadovoljujoče vsakodnevne dejavnosti ter na njegove odnose z drugimi osebami, zlasti s člani njegove družine (Osterman, 2000, str. 228). Shizofrenija zbuja niz zablod in predsodkov, občutek nelagodja in strahu. V javnosti je razširjeno napačno mnenje, da so pacienti s shizofrenijo nevarni, napadalni in nesposobni. Sem spada tudi površno prepričanje, da je bolezen neozdravljiva, čemur hitro sledi grozljiv sklep, da je bolnika treba izločiti iz družbe (Špringer, 2004). Shizofrenijo ocenjujemo kot težko, večinoma kronično duševno motnjo. Za celoten sklop psihoz iz shizofrenskega kroga so značilne vsebinske in formalne motnje mišljenja, motnje zaznavanja, neustrezno čustvovanje ter avtizem. Psihopatološka doživljanja motijo osnovne osebnostne funkcije, ki omogočajo občutek individualnosti, enovitosti in samoodločanja. Intelektualne sposobnosti so pri pacientu s shizofrenijo ohranjene (Osterman, 2000, str. 228). Shizofrenija se zrcali v kakovosti bolnikovega življenja. Učinkovitost pri vsakdanjih življenjskih nalogah je mera te kakovosti. Kakovost življenja bolnikov s shizofrenijo povezujejo z različnimi dejavniki, kot so: starost, spol, bivalno in delovno okolje, vplivi stranskih učinkov zdravil itd. Iz literature je razvidno, da se kakovost življenja s pojavom bolezni kot je shizofrenija, znatno zniža. Kakovost življenja se razlikuje od posameznika do posameznika. Vsak človek, pa če je zdrav ali bolan, želi doseči ravnotežje med samim seboj in svojim okoljem.


2

2 ZGODOVINA IN PSIHIATRIJA

Psihiatrija je medicinska veda, ki se ukvarja z ugotavljanjem in zdravljenjem duševnih in vedenjskih motenj. Rehabilitacija duševno bolnih pa je neposredno povezana z družbenimi razmerami in okoljem, v katerem so bolniki živeli.

Ker je zgodovina psihiatrije zelo pomembna, je prav, da pogledamo njen razvoj:

obdobje stare Grčije in Rima:

- nekateri zdravniki so verjeli, da je za dobro zdravljenje duševnih bolezni pomembno sprehajanje pacientov, branje ter gledanje gledaliških predstav,

- to obdobje je bilo bolj naklonjeno pacientom z duševnimi motnjami, kot pa srednji vek,

- stari Grki so menili, da so duševne motnje posledica neravnovesja med telesnimi tekočinami, ki so normalno v nekem ravnovesju, zaradi česar so svetovali različne kopeli, diete in puščanje krvi (Švab, 1996, str. 7),

- Hipocrates je v 4. stoletju dejal, da iz možganov vznikajo naše radosti in smeh prav tako žalosti in jok. Hipokrates je gledal na človeka celostno, povezoval je zaskrbljenost in depresijo (Burton, 2006, str. 3),

- Galen je bil najbolj znani rimski psihiater in je sledil Hipokratovim metodam (Burton, 2006, str. 3);

obdobje srednjega veka:

- verovanje v čarovnice, demone in hudiče ter v obsedenost so prinesli nazadovanje v psihiatriji in s tem nobenega napredka v zdravljenju duševnih motenj (Švab, 1996, str. 7),

- v poznem srednjem veku so paciente z duševnimi motnjami oblačili v oblačila, ki so simbolizirala njihovo ˝norost˝ in izobčenost iz družbe – zvončki, oslovska ušesa, rumena in zelena barva in palica so bila znamenja ˝norca˝ v srednjeveških skupnostih (Flaker, 1998, str. 91);

18. stoletje:

- duševno bolni so bili prvič v Evropi ločeni od revnih in nezaposlenih in

premeščeni v posebne azile, v zavode za duševno motene (Burton, 2006, str.4), - pacienti z duševnimi motnjami so veljali za ne-človeške, živalske, s čimer so

izgubili pravico do sodelovanja v človeški skupnosti (Flaker, 1998, str. 97), - William Tuke je leta 1792 v York-u (Anglija) uveljavljal podobne principe in

zagotavljal pacientom normalne pogoje za vsakdanje življenje. Ustanovil je zatočišče, kjer so posebno pozornost namenjali »duševni zaposlitvi« (Flaker, 1998, str. 103),

- Philippe Pinel je v Parizu leta 1793 zahteval načela svobode, enakosti in bratsva tudi za bolnike z duševnimi motnjami. Bolnike je osvobodil okovja in bunkerjev. Bil je prvi, ki se je znanstveno pričel ukvarjati s problemom. Moralno zdravljenje, ki ga je uvedel, pomeni začetek psihiatrične rehabilitacije (Švab, 1996,str. 10);


3

19. stoletje:

- psihiatrija se je v glavnem razvijala v Angliji in Franciji (Flaker, 1998,str.115), - v obravnavi psihiatričnih motenj je prevladal medicinski koncept nad

spiritualističnim (Burton, 2006, str 5), - v 80-ih letih 19. stoletja je Jean-Marie Charcot, eden izmed ustanoviteljev

nevrologije, pričel s hipnozo in opisi histerije (Frangež – Žigon, 1997, str. 16), - leta 1896 je Emil Kraepelin prvi uvedel izraz dementia praecox (Kolpakov et

al., 2000, str. 128), - Sigmund Freud je leta 1896 ustanovil psihoanalitično prakso (Frangež – Žigon,

1997, str. 16);

20. stoletje:

Obdobje med 1900 – 1930:

- v Angliji je bilo l. 1990 legalizirano zdravljenje v skupnosti, mnogo pacientov je odšlo iz ustanov in azilov,

- Eugen Bleuler je leta 1908 zamenjal izraz dementia praeox z izrazom shizofrenija (shizein lat.- razcep) (Burton, 2006, str. 42),

- Alfred Adler, nekdanji učenec Freuda, se je lotil globinske psihologije, ki jo je imenoval individualna psihologija. Utemeljil je tudi nauk o nevrozah,

- Carl Gustav Jung, švicarski psihiater, je razvil teorijo osebnosti in podzavesti, - leta 1913 je v Veliki Britaniji izšel Zakon o duševnem zdravju, - v 30-ih letih se je razvil klinični koncept psihiatrije, - leta 1923 so sprejeli prvi zakon o duševnem zdravju v Združenih državah

Amerike, tam se je pričela razvijati psihiatrija, - leta 1929 je zakon o duševnem zdravju v Nizozemski – “patološke motnje”

povzročil nekatera kriminalna dejanja, - pričeli so uporabljati amfetamine in barbiturate;


- obdobje med 1930 in 1940 je obdobje fizikalne terapije - inzulinsko komatozna terapija (Frangež – Žigon, 1997, str. 17),

- 1938 Cerletti in Bini – izvedeta prvi elektrošok (Hunter, 2005, str. 8), - med drugo svetovno vojno so do leta 1941 v Nemčiji usmrtili 70000 pacientov

z duševnimi motnjami, do konca vojne je preživelo le 15% pacientov v nemških bolnišnicah za duševno bolne (Trontelj, 2003, str. 16);


- po letu 1954 se je v Veliki Britaniji pričela razvijati socialna psihiatrija in zametki delovne terapije,

- prvi nevroleptik je bil clorpromazine, znan kot thorazin. Odkrili so ga v Franciji leta 1951 (Flaker, 1998, str. 171),

- obdobje po letu 1954 je bilo obdobje psihofarmakologije (Hunter, 2005, str. 8), - med letom 1950-1960 so se začele razvijati tehnike terapevtskih skupnosti s

permisivnostjo, komunikacijo, demokratizacijo in s konfrontacijo z realnostjo,


4

- Leta 1963 so v ZDA sprejeli prvi zakon, ki je predvideval prenos skrbi za duševno bolne (Flaker, 1998, str. 158),

- po letu 1960 se kaže izrazit pojav odvisnosti in zlorabe PAS – t.i. psihoaktivnih snovi (heroin, kanabis, LSD) in postavitev terapevtskih programov,

- pričelo se je zmanjševati število psihiatričnih postelj in večja humanizacija psihiatrije,

- uvede se politika odprtih vrat (to pomeni večinoma odprte oddelke in stopnjevanje odprtosti – ponavadi se proizvede ˝paciente vrtljivih vrat˝, kratkotrajnih hospitalizacij, čeprav so večino postelj še vedno zasedali kronični bolniki (Flaker, 1998, str. 191),

- V Ameriki so leta 1963 uvedli zakon o skupnostnih centrov za duševno zdravje;


- od leta 1980 – se pojavlja obdobje antipsihiatrije, predvsem v Italiji (v letih 1978-80), kjer so izjemno zmanjšali in ukinili psihiatrične postelje, uvedli pa majhne centre v skupnosti – pride do deinstitucionalizacije psihiatrije (Flaker, 1998, str. 159),

- razvije se nadaljevanje klasifikacije duševnih motenj (prva je bila leta 1952), - pojavi se večje razumevanje duševnih motenj, - leta 1983 je v Angliji bila sprejeta reforma o korenitih spremembah in

doslednejšem zapiranju bolnišnic (Flaker, 1998, str. 159).

2.1 Zgodovinski razvoj psihiatrične zdravstvene nege v svetu in pri nas

Leto 1821 pomeni začetek skrbi za duševno bolne v Sloveniji, saj je nastal poseben majhen oddelek za duševno bolane pri ljubljanski civilni bolnišnici. Kakšne so bile razmere v tedanjih ustanovah, si je danes težko predstavljati. Za bolnike so skrbele redovnice in nešolano priučeno osebje. Kljub temu je razvoj psihiatričnih služb sledil evropskim tokovom do 2. svetovne vojne. Med vojno in po njej je slovenska psihiatrija doživela nasilno in krvavo »dezinstitucionalizacijo«, ki je močno zavrla spremembe v skrbi za duševno bolne v naslednjih desetletjih. V tem obdobju so bolniki doživeli pravi »psihocid«, torej usodo, ki je ne moremo primerjati z usodo nobene druge medicinske veje. Nacistični evtanazijski proces je dosegel vrhunec v Novem Celju, ko so likvidirali psihiatrično bolnišnico in okoli 350 bolnikov nasilno usmrtili v Avstriji in Nemčiji. Po vojni je novi totalitarni režim zmanjšal posteljne kapacitete in del psihiatričnih prostorov dodelil zaporom in vojašnicam. Del oskrbovancev je preselil v gradove, del pa jih je živelo v nemogočih razmerah v starih bolnišnicah (Darovec et al., 1991, po Škerbinek, 1999, str. 8). Preobrazba psihiatričnih bolnišnic iz pretežno azilskih ustanov v aktivne bolnišnice, z jasnim premikom k izvenbolnišnični dejavnosti, je bila v Sloveniji izvedena do konca 60-ih let. Sedemdeseta leta so bila tudi za slovensko psihiatrijo dinamična.


5

Sprožila se je cela vrsta dejavnosti, pri katerih je šlo za strpnejši odnos do bolnikov, uvajanje psihoterapevtskih in socioterapevtskih metod, terapevtskih skupnosti, rehabilitacijskih programov, klubov odpuščenih bolnikov in drugega. Tako kot se je razvijala psihiatrija kot stroka, se je razvijala tudi psihiatrična zdravstvena nega (Gorše, Muhič, 1995, po Škerbinek, 1999, str. 9). Prva šolana medicinska sestra v slovenski psihiatriji je pričela delati leta 1953. Tako so delo v psihiatrični zdravstveni negi postopoma začele prevzemati šolane medicinske sestre. Ker so se slovenske psihiatrične medicinske sestre hitro strokovno organizirale, je bilo leta 1972 organizirano prvo podiplomsko izobraževanje psihiatrične zdravstvene nege, ki se je kasneje oblikovalo v specializacijo, danes pa se žal ne izvaja več (prav tam, str. 9). Leta 1987 se je začelo uveljavljati delo po procesu zdravstvene nege, leta 1997 pa so se začeli pripravljati standardi psihiatrične zdravstvene nege. V širši zgodovini psihiatrične zdravstvene nege po svetu so predvsem pomembni naslednji mejniki: - leta 1873 je Linda Richards, ki je diplomirala v New England Hospital for Woman and

Children v Bostonu, začela organizirati izobraževanje za nego duševno bolnih v mestni bolnišnici v državi Illinois. Imenujemo jo tudi prvo psihiatrično medicinsko sestro,

- leta 1882 je bila odprta prva šola za psihiatrične medicinske sestre v Massachussettsu, v kateri je izobraževanje trajalo dve leti,

- leta 1935 začnejo za zdravljenje duševno bolnikov uporabljati insulinsko komatozno terapijo. Čeprav to pomeni mejnik v zdravljenju, pa bistveno vpliva tudi na negovanje, saj so bolniki postali dostopnejši za pogovor,

- leta 1937 začnejo uporabljati elektrokonvulzivno zdravljenje, - po drugi svetovni vojni so bile spremembe v psihiatrični zdravstveni negi očitne. Mnogo

ljudi je imelo zaradi posledic vojne duševne težave, zato se je razvilo skupinsko psihoterapevtsko in socioterapevtsko delo, v katero se začnejo medicinske sestre aktivno vključevati,

- leta 1946 je ameriški kongres sprejel nacionalno listino o duševnem zdravju, - leta 1952 je Hildegard Peplau objavila knjigo Medsebojni odnosi v zdravstveni negi. V

njej je opredelila veščine, aktivnosti in cilje psihiatrične zdravstvene nege, - leta 1953 so v Ameriki že oblikovali metodo dela po procesu zdravstvene nege (Tavčar

Medič, 1976, po Škerbinek, 1999, str. 7).

2.2 Shizofrenija skozi zgodovinski pregled

Pionir sodobneje zasnovanega okvira te bolezni je Emil Kraepelin, ki je leta 1896 uredil množico do tedaj opisanih psihotičnih kliničnih slik, od tistih starejših Esquirola in Morela (»demenca mlajše dobe«, »pridobljena idiotija«) do hebefrenije«, »katatonije« in »paranoidne demence« svojih sodobnikov Heckerja, Kahlbauma. Kraepelin je novo opisano klinično entiteto opisal in jo jasno razmejil od manično depresivne psihoze. Imenoval jo je dementia praecox (prezgodnja demenca ali pobebljenost). Menil je, da je to duševna bolezen, ki nastane pri mlajših ljudeh brez zunanjih razlogov, in da so vzroki še neznani, notranji ali endogeni (Žvan, 1999, str. 173).


6

Nadalje je menil, da bolezenski proces v večini primerov vodi do duševnega propada oziroma do demence. Kot poglavitno značilnost je opisal svojevrstno razrušenje notranjih psihičnih povezav, kar v skrajni meji privede do duševnega kaosa. Eugen Bleuler je leta 1911 v svoji knjigi »Dementia praecox ali skupina shizofrenij« poglobil Kraepelinov nauk z nekaterimi ugotovitvami Freudove psihoanalize. Poskušal je vsaj del bolezni razumevati tudi po psihološki plati. Dementio praecox je preimenoval v shizofrenijo (schizophrenia; gr.- razcepiti, odtod ime duševna razcepljenost). Bistva bolezni ni videl v mentalnem primanjkljaju kot Kraepelin, ampak v cepitvi psihičnega življenja v anarhične fragmente, predvsem pa v razcepu oziroma nesoglasju med mišljenjem in čustvovanjem. Temeljna postavka Bleulerjevega koncepta shizofrenije pa je delitev simptomatike na osnovne ali elementarne in vzporedne ali ekcesorične znake (Žvan, 1999, str. 173).

2.3 Duševno zdravje

Opredelitev in opis oseb obolelih s shizofrenijo je smiselno pričeti z opisom pojma duševnega zdravja. Definicija duševnega zdravja (World Federation For Mental Health po Frangež – Žigon, 1997) določa, da pojem (optimalnega) duševnega zdravja ne pomeni nekega absolutnega, dokončanega ali idealnega stanja, temveč najboljše možno stanje v okoliščinah, ki jih je moč spremeniti. Gre za položaj posameznika, in sicer za odnos med njegovimi zmožnostmi in vsakokratnim socialnim okoljem, v katerem mora človek čim bolje uresničiti svoje duševne zmožnosti in motive. Cilji svetovne zveze za duševno zdravje (World Federation For Mental Health) so: - ohranjanje duševnega zdravja, - preprečevanje duševnih bolezni, - izboljševanje metod zdravljenja oz. obravnave, prosvetljevanje javnosti (prav tam, str.11)

World Federation For Mental Health je razglasila 9. oktober za dan duševnega zdravja. Prvič se ga omenja 9.10.1993 z namenom, da bi: - dosegli spoštovanje pravic oseb z diagnozo duševnih in čustvenih motenj, - razširili preventivne programe za zmanjšanje čustvenih motenj med ranljivimi skupinami

prebivalstva, - vzpodbudili potrebno in ustrezno varstvo ljudem v stiski, - dosegli najugodnejše možno duševno in emocionalno zdravje vsega človeštva (prav tam,

str. 11). Ohranjanje duševnega zdravja v skupnosti je proces, ki zahteva veliko truda tako od člana skupnosti, kot od skupnosti same.


7

3 SHIZOFRENIJA

Shizofrenija je morda najskrivnostnejša in najbolj tragična bolezen, s katero se srečuje človeštvo že od prvih antičnih zapisov dalje. Povzroča veliko trpljenja bolnikom in njihovim svojcem.

Večina ljudi je že slišala za shizofrenijo, pogosto v senzacionalističnih prispevkih v medijih. Le malo pa jih zares ve, kaj ta izraz pomeni. Čeprav je shizofrenija pogosta, jo v časopisih in na televiziji velikokrat prikazujejo napačno. Zato se lahko zdi bolj strah vzbujajoča, kot je. V resnici je shizofrenija motnja, ki jo je mogoče zdraviti, in le redko povzroči, da ljudje postanejo ˝napadalni ali nevarni˝ (Prepadnik, 2005 – 2008).

3.1 Shizofrenija kot bolezen

Shizofrenija je zapletena motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot splet značilnih simptomov. Tu se resnična doživetja in izkušnje težko razlikujejo od neresničnih, zato mišljenje ostane brez zanesljivega kompasa in postane nelogično. Oboleli postopoma zaide ali je nenadoma pahnjen v psihotičen svet neznanih občutij s čudnimi običaji in zastrašujočo okolico, kjer po videzu drugačna bitja govorijo nerazumljivo govorico. Ne ve, kako je prišel tja in koliko časa bo moral ostati v neprijaznem tujem svetu. Zato je razumljivo, da so bolniki v fazi bolezni prikrajšani kot socialna bitja, ker ne morejo gojiti in kazati normalnih čustev do drugih oseb (Špringer, 2004). Shizofrenija ne pomeni razcepljene osebnosti. Ne povzročajo je težke okoliščine v otroštvu, osebnostna šibkost in lenoba. Ni normalen odziv na nenormalen svet. Bolezen se neizbežno razvije, ne da bi bil kdo zanjo kriv, in zato tudi ne najožji svojci. To je pomembno vedeti, ker napačna razlaga bolezni naprti pacientu in njegovim svojcem dodatno trpljenje (prav tam, 2004).

3.2 Epidemiologija

Incidenca bolezni je približno 30-50 na 100000 prebivalcev, prevalenca pa okoli 1%. Vrednosti so enake pri obeh spolih. Moški zbolijo v povprečju prej kot ženske, tako da je vrh zbolevanja pri moških med 15. in 25. letom starosti, pri ženskah pa med 25. in 35. letom. Dejavniki tveganja so lahko različni. Lahko so demografski (starost, spol, rasa, socialni razred), lahko so dejavni že dolgo pred izbruhom bolezni (geni, zapleti pred rojstvom in ob njem) ali pa tik pred izbruhom bolezni (stresni življenjski dogodki, migracija, družinske interakcije). Tveganje za shizofrenijo je večje pri ljudeh, ki so s pacientom v tesnem sorodstvu. Če imata shizofrenijo oba starša, imajo otroci približno 35% ali celo več možnosti, da bodo oboleli za shizofrenijo. Pri otrocih se simptomi shizofrenije zelo redko pojavijo že pred 12. letom starosti, vendar strokovnjaki domnevajo, da lahko pri približno polovici otrok in mladostnikov, ki bodo pozneje razvili shizofrenijo, opazimo nekatere značajske poteze, ob katerih morajo biti starši pozorni. To so predvsem umikanje vase, izogibanje vrstnikom, sramežljivost, zaprtost vase, tesnobnost, preobčutljivost, nizka stopnja samoiniciativnosti, pasivnost in izoliranost (Tavčar, 1999, str. 80).


8

3.3 Etiologija

Vzrok shizofrenije ni znan. Obstajajo pa številne teorije o vzroku nastanka shizofrenije, ki jih lahko uvrstimo v naslednje skupine:

genetična skupina: shizofrenija sicer ni dedna bolezen v ožjem pomenu, vendar dednosti vseeno ne moremo povsem izključiti. Opisano je pogostejše pojavljanje bolezni v nekaterih družinah. Če je splošno tveganje zbolevanja za shizofrenijo okoli 1%, imajo otroci bolnikov približno 10-12% možnosti, da zbolijo. Ob tem ni pomembno, kateri od staršev ima shizofrenijo. Če ima eden od dvojajčnih dvojčkov shizofrenijo, je tveganje zbolevanja sorojenca 12-15%, pri enojajčnih dvojčkih pa 40-50%;

biokemična skupina: že zgodaj so začeli iskati vzroke bolezni v motnjah kemičnih procesov v možganih, zlasti glede posameznih prenašalcev informacij med živčnimi celicami. Najprej so menili, da gre pri shizofreniji za preveliko delovanje t.i. dopaminskega sistema, kasneje pa so odkrili tudi motnje mnogih drugih sistemov;

infekcijska in travmatska skupina: zapleti v nosečnosti in poškodbe ploda med porodom lahko povečajo možnost za kasnejši pojav shizofrenije. Podobno velja tudi za okužbo ploda med nosečnostjo. Med temi okužbami so zlasti gripa in druge virusne okužbe dihal ter okužbe z virusi, ki jih imenujemo počasni virusi. Pri njih mine med okužbo in pojavom znakov bolezni več let ali celo desetletij, kar bi lahko pojasnilo razmeroma pozen pojav bolezni;

psihosocialna skupina: tudi ta skupina teorij je že dolgo znana. Sprva so te teorije postavljali kot edine vzroke shizofrenije. Tako naj bi različni psihosocialni stresorji, težave v družini, revščina, neustrezne bivalne razmere itd. neposredno povzročali shizofrenijo. Danes psihosocialne vidike omenjajo predvsem kot dodatne ne pa osnovne vzroke, pa tudi kot posledice bolezni (Tavčar, 1997, str. 3).

3.4 Klinični tipi shizofrenije

Poznamo dve klasifikaciji duševnih motenj, ki pa se med seboj nekoliko razlikujeta. Klasifikacija Ameriškega psihiatričnega združenja (DSM-IV) se uporablja predvsem v Združenih državah Amerike, v Evropi pa je bolj razširjena mednarodna klasifikacija bolezni (MKB-10) Svetovne zdravstvene organizacije. Shizofrenija se lahko pokaže v številnih oblikah, začetek bolezni je lahko počasen ali pa hiter. Delimo jo torej v več tipov, pri katerih gre za več različnih kliničnih slik, ki pa imajo nekatere skupne značilnosti. Različne podtipe bolezni razlikujemo glede na simptome.

3.4.1 Paranoidna shizofrenija

Paranoidna shizofrenija je tista oblika bolezni, ki ima poleg katatonije ugodnejšo prognozo kot druge oblike in se tudi dobro odziva na zdravljenje. Začetek je običajno kasnejši kot pri drugih oblikah shizofrenije, to je večinoma po 30. letu starosti (Žvan, 1999, str. 188).


9

Pacienti s paranoidno shizofrenijo lahko dajejo dolgo videz vsaj relativne urejenosti ter čustvene in osebnostne ohranjenosti, nemalokrat pa so sposobni svojo psihotično simptomatiko prikrivati (Žvan, 1999, str. 188).

Paranoidna shizofrenija je najpogostejša, pri tej obliki prevladujejo preganjalne, nanašalne blodnje in prisluhi. Pacient lahko sliši glasove, ki mu grozijo, ukazujejo ali komentirajo njegova dejanja. Prepričan je, da ga posamezniki ali skupine nadzorujejo, vodijo oziroma mu želijo škodovati. Zaradi tega se pacienti pogosto umaknejo iz družbe, se zapirajo v stanovanje, odklanjajo hrano, ker mislijo, da je zastrupljena (Žvan, 1999, str. 188).

3.4.2 Hebefrenska shizofrenija

Za hebefrensko shizofrenijo je značilen zgodnejši začetek bolezni (med 15. In 25. letom). Začetek je pogosto prikrit in neznačilen, pogosto daje videz adolescentne krize (Žvan, 1999, str. 189). Pri tej obliki večinoma ni blodenj in prisluhov, ampak prevladujejo čustvene motnje (neustreznost, splitvenost čustvovanja), nenavadno vedenje, neobičajne besede in nenavadne besedne zveze, tako da je lahko govor povsem nerazumljiv. Pacienti so nagnjeni k socialni izolaciji (Tavčar, 1997, str 3).

3.4.3 Katatonska shizofrenija

Je zelo redka oblika shizofrenije. Prevladujejo izrazite motnje gibanja, ki se lahko spreminjajo med dvema skrajnostma: stalnim neustavljivim gibanjem (hiperkinetičnost) in negibnostjo (stuporjem). Pacient lahko dolgo vztraja v nenavadnih držah ali stori vse, kar mu naročijo, tudi če je to zanje neprijetno ali pa boleče (Tavčar, 1997, str. 4).

3.4.4 Nediferencirana shizofrenija

Ta oblika shizofrenije ne izpolnjuje kriterijev za druge vrste shizofrenije ali pa hkrati kaže značilnosti več vrst shizofrenije (Tavčar, 1999, str. 82).

3.4.5 Postshizofrenska depresija

Ta oblika shizofrenije je navedena le v klasifikaciji MKB-10. Gre za depresivno epizodo, ki nastopi kot ostanek shizofrenije. Nekateri znaki shizofrenije morajo biti še vedno prisotni, vendar v klinični sliki ne prevladujejo. Če ni več nobenih shizofrenskih simptomov, je to običajna depresija, če pa ti simptomi prevladujejo, je potrebno klasificirati stanje kot katero od oblik shizofrenije (Tavčar, 1999, str. 82).

3.4.6 Rezidualna shizofrenija

Je kronična faza poteka shizofrenije, pri kateri so blodnje in halucinacije stopile v ozadje. Tukaj prevladujejo splitvenost čustvovanja, otopelost, pasivnost, pomanjkanje volje, količinska osiromašenost govora, psihomotorna upočasnjenost, slaba skrb za higieno in socialni propad (prav tam, str. 82).


10

3.4.7 Enostavna shizofrenija

Pri tej obliki se postopno razvijajo čudaštva v vedenju ob nesposobnosti upoštevanja družbenih zahtev in norm ter padec splošne učinkovitosti. Za primer lahko vzamemo, da prej uspešen študent začne opuščati šolske dejavnosti in obveznosti, se umika v svoj svet, ne govori z družinskimi člani in zanemari osebno higieno. Družina se na spremembe odzove in si v stiski bolnikovo vedenje razlaga z lenobo in brezbrižnostjo (Tavčar, 1997, str 4).

3.5 Klinična slika

Klinična slika shizofrenije je zelo pestra in skoraj pri vsakem pacientu naletimo na kaj novega. Ker do danes še ni zanesljivih biokemičnih kazalcev, se moramo zadovoljiti s simptomatološkim pristopom. Poglavitni znaki shizofrenije so naslednji: - motnje mišljenja (vsebinske in formalne), - motnje zaznavanja, - motnje čustvovanja, - katatonski znaki, - pomanjkanje volje, - kognitivne motnje, - pomanjkanje uvida (Faganelj But, 2002, str. 8). Motnje mišljenja Motnje mišljenja delimo na:

vsebinske motnje mišljenja: sem uvrščamo blodnje, ki so pogost in pomemben znak shizofrenije. Blodnje so zmotna oziroma napačna prepričanja, ki temeljijo na napačnih sklepih o zunanji realnosti. Poznamo preganjalne in nanašalne blodnje, ki so pri shizofreniji najbolj pogoste. Ti pacienti doživljajo, da se dogodki dogajajo zaradi njih, ljudje so jim sumljivi, jih posmehljivo gledajo, pacient misli, da se okoli njega dogajajo nekakšne igre, da mu prisluškujejo. Poleg omenjenih blodenj poznamo še veličinske, ljubosumnostne, preganjalne, nanašalne, religiozno-mistične, depresivne in erotične blodnje (Frangež – Žigon, 1997, str. 30);

formalne motnje mišljenja: tukaj opisujemo predvsem miselni blok (miselna zapora, zadrga) in shizofreno miselno disociacijo. Pri miselni zapori se pri pacientu, ki je pri polni zavesti, miselni tok nenadoma zaustavi in je misel oziroma govorico sposoben nadaljevati šele po določenem času. Pri shizofreni miselni disociaciji pa gre za motnje v oblikovanju asociacij. Pacientova govorica je lahko v skrajnem primeru nerazumljiva in bizarna (Žvan, 1999, str. 180).


11

Motnje zaznavanja Med motnje zaznavanja spadajo vse vrste halucinacij, posebno pogoste pa so slušne halucinacije in halucinacije telesnih občutkov. Za pacienta s shizofrenijo so posebno značilni »glasovi«, ki so dvogovorni, pogovarjajo se o pacientu v tretji osebi ter komentirajo njegova dejanja in halucinacije, pri katerih gre za ozvočenje lastnih misli. Pri halucinacijah telesnih občutkov pacient doživlja najrazličnejše občutke (elektriziranje, spolne občutke, mučenje, dotikanje ipd.). Redkeje pa srečujemo pri shizofreniji optične halucinacije. Te so pogosto elementarne, ki so opazne v začetku bolezni (Žvan, 1999, str. 180). Motnje čustvovanja Čustvovanje je pri večini pacientov spremenjeno. Najpogostejša čustvena motnja je depresija. Pri pacientih lahko tudi opazimo preveliko občutljivost in razdražljivost ali pa čustveno togost, katera včasih vodi v čustveno apatijo oziroma čustveno plitvost. Motnje čustvovanja so povezane tudi z avtizmom, ki pogojuje socialno pešanje in izolacijo (Žvan, 1999, str. 181). Katatonski znaki Ti znaki zadevajo psihomotoriko pacienta s shizofrenijo in kadar je simptomatika izražena predvsem na tem področju, gre za katatonsko obliko shizofrenije. Sam pojav katatonija pomeni stanje psihomotorične napetosti. Najpogostejši simptomi pri katatoniji so:

- manirizmi (čudaško vedenje, izumetričnost), - stereotipije (kadar se določeni vzorci vedenja oz. gibanja mesece in leta ponavljajo), - negativizem (je lahko aktiven, ko pacient naredi nasprotno od tega, kar mu ukažemo,

ali pa je pasiven, ko pacient noče storiti tega, kar želimo, povsem drugačen pa je negativizem, ko pacient ne izpolni nobenega ukaza),

- katalepsija (je splošen pojem za negibno držo, ki se stalno vzdržuje), - avtomatizem (pacient z avtomatsko poslušnostjo sledi našim zahtevam), - grimasiranje (posebni tiki – gubanje čela, dviganje obrvi, mežikanje, vihanje nosu,

šobljenje ust ipd. (Frangež – Žigon, 1997, str. 41). Pomanjkanje volje Zaradi apatije oziroma abulije pacient izgubi interes za zunanji svet in je brezvoljen (Žvan, 1999, str. 182). Kognitivne motnje Kognitivna funkcija je sposobnost možganov, da pridobijo, procesirajo, integrirajo, shranjujejo in zadržijo informacijo. Pacienti s shizofrenijo imajo razvidno slabše rezultate na testih pozornosti, pri verbalnem in vidnem spominu, pri reševanju abstraktnih problemov (Žvan, 1999, str. 182).


12

Pomanjkanje uvida Pacienti so praviloma neuvidevni oziroma nekritični do tega, da so bolni, in zato ponavadi odklanjajo zdravljenje oziroma obravnavo. Pri takih pacientih je potrebno veliko truda, znanja in potrpežljivosti, da jih prepričamo o nuji zdravljenja. Če je to uspešno, se pacientova kritičnost polagoma vrača (prav tam, str. 182).

3.6 Znaki shizofrenije

Simptomi se lahko pojavijo v skoraj vsakem obdobju življenja, po navadi pa se prvič razvijejo v pozni mladostniški ali zgodnji odrasli dobi. Pri moških se po navadi pojavijo v poznih najstniških ali zgodnjih dvajsetih letih, pri ženskah pa v dvajsetih ali zgodnjih tridesetih. Simptomi shizofrenije vplivajo na mišljenje, čustvovanje in ravnanje (Viva, 2005). Znake shizofrenije lahko razdelimo na štiri skupine:

pozitivni simptomi: kljub imenu ti simptomi ne izražajo pozitivnih lastnosti, marveč duševne pojave, kot so blodnje in halucinacije. Pacient goji prepričanja, ki slonijo na nepravilnem doživljanju realnosti (da ga drugi preganjajo, mu sledijo, ga opazujejo in mu želijo škodovati, celo streči po življenju). Strahove vidi povsod, zdi se mu, da mu grozijo celo iz telefona, televizije, sten. Nekateri pacienti prepoznavajo slušne halucinacije kot simptom in so do njih kritični. Opazne so nenavadnosti v govoru in pisanju. Pacientov način mišljenja se zelo dobro odraža v pisnem razmišljanju (Wing, 1992, str. 9);

negativni simptomi: ti izražajo pacientov primanjkljaj v določenih psihičnih funkcijah. Pacient je zaprt vase, umaknjen, povsem brez volje, pobud ali motivacije in socialno izoliran. Delna ali popolna brezvoljnost pomeni izgubo sposobnosti za začetek v cilje usmerjenega vedenja ali vzdrževanja te dejavnosti; zdi se, kot da bi pacient izgubil voljo in spodbudo. Anhedonija pa je nezmožnost uživanja v prijetnih dogodkih. Mnogi pacienti se opišejo kot čustveno prazne. Tak človek ni več sposoben uživati v dejavnostih, ki so mu bile prej v veselje (šport, družinsko življenje). Upad socialnega vedenja pomeni zanemarjanje skrbi zase; pacient je nepočesan, neumit, v zamazanih in neustreznih oblačilih, lahko se razvije nenavadno vedenje in stalno rušenje socialnih pravil (Wing, 1992, str. 14);

kognitivni (spoznavni) simptomi: bolnik ima motnje predvsem delovnega spomina, njegova sposobnost koncentracije je zmanjšana, težje se uči (Viva, 2005);

afektivni (čustveni) simptomi: čustvena izraznost je zmanjšana ali neustrezna. Odraža se z nespremenjeno obrazno mimiko, slabim očesnim stikom, upočasnjenim govorom. Lahko se smeje ob neustreznih situacijah ali hihita brez razloga (Viva 2005).


13

3.7 Diagnoza

Diagnozo shizofrenija postavimo na osnovi vseh zbranih podatkov in z upoštevanjem kriterijev v klasifikacijah, saj ne poznamo nobenega testa za določitev shizofrenije. Diagnozo je potrebno postaviti čim prej, saj je potrebno čim hitrejše zdravljenje. Najprej je potrebno narediti dobro avto-in heteroanamnezo, nato opraviti psihiatrični in psihološki pregled. Ob prvem pregledu še naredimo tudi osnovne laboratorijske in druge preiskave, s katerimi izključimo morebitne druge bolezni, ki bi lahko bile podobne shizofreniji. Za diagnozo shizofrenije morajo simptomi trajati vsaj tri do šest mesecev. V diferencialni diagnostiki moramo izključiti predvsem organske bolezni, motnje zaradi uživanja psihoaktivnih snovi (alkohol, nedovoljene droge) ter blodnjavostne in druge duševne motnje (kot so shizoafektivne motnje) (Prepadnik, 2005 – 2008). V Sloveniji se uporablja pri ocenjevanju Mednarodna klasifikacija bolezni-verzija 10, ki opredeljuje shizofrenijo kot motnjo, za katero so značilne spremembe na področju mišljenja, čustvovanja, hotenja in zaznavanja vsaj v dveh naštetih področjih. Nemški psihiater Kurt Schneider (1959, po Švab, 2006) je opredelil tipične simptome shizofrenije kot listo simptomov prvega reda, ki naj bi močno nakazovali diagnozo shizofrenija. Schneiderjev seznam tipičnih simptomov je naslednji:

- slušne halucinacije, pri katerih bolnik sliši svoje misli, - slušne halucinacije, pri katerih se dva glasova prepirata, - slušne halucinacije, pri katerih glas razlaga bolnikova dejanja, - halucinacije vplivanja neke zunanje sile, - odtegovanje misli, - vsiljevanje misli, - bolnik verjame, da se njegove misli prenašajo preko radia ali televizije, - vanj se vrivajo čustva drugih ljudi, - vanj se vrivajo nagibi drugih s silo, ki se ji ne more upreti, - občuti, kot da njegova dejanja nadzirajo drugi, kot da bi bil stroj, - nanašalne blodnje, ki dajejo občutek, da imajo običajne pripombe ali dogodki skrivni

pomen. Dejansko se ti navedeni simptomi pojavijo pri več kot treh četrtinah bolnikov, vendar danes vemo, da niso dokončni, saj se lahko pojavijo tudi pri drugih boleznih. Če upoštevamo še socialne prizadetosti in zahtevano trajanje bolezni, je diagnozo navidezno lahko postaviti. V zgodnjih obdobjih bolezni, ko simptomi še niso tipični in se lahko prekrivajo z značilnostmi odraščanja in posledicami življenjskih obremenitev, pa je to včasih težko. Večina psihiatrov ne bo postavila diagnoze ob prvem pregledu bolnika (Švab, 1996, str. 43). Psihiater se pri pregledu bolnika zanaša na svojo lastno presojo pacientovega vedenja, tega, kar pacient pove in kar navede o svojem doživljanju. Pacient lahko nekatere znake bolezni prikriva in drugih sploh ne more opisati (Prepadnik, 2005 – 2008).


14

3.8 Preventiva shizofrenije

Novejši načrti preventivnih dejavnosti so usmerjeni h krepitvi duševnega zdravja in ustvarjanja razmer zanj v posebej občutljivih skupinah: to so duševno bolni, brezdomci, uživalci nedovoljenih drog, brezposelni in priseljenci. Hkrati z gibanjem za varovanje duševnega zdravja otrok sta se začeli razvijati skupnostna in socialna psihiatrija. Prva pomeni vzpostavljanje dostopnih služb za duševno zdravje v skupnosti, zunaj institucij, na geografsko omejenih območjih. V teh službah delajo skupaj strokovnjaki z različnih področij: socialni delavci, psihiatri, zdravniki v osnovnem zdravstvenem varstvu, policija, učitelji itd. in izvajajo programe primarne, sekundarne in terciarne preventive (Švab, 1997, str. 8). Preventivo shizofrenije delimo na primarno, sekundarno in terciarno preventivo:

primarna preventiva pomeni, da morajo biti preventivni programi usmerjeni na vse biološke, psihološke in socialne dejavnike, ki pozitivno ali negativno vplivajo na duševno zdravje ljudi.

sekundarna preventiva pomeni zgodnje odkrivanje ter pravočasno in uspešno zdravljenje znakov bolezni in zmanjšuje posledice shizofrenije, ki so deloma socialne. Psihotični simptomi so dokazano manjši, če je zdravljenje pravočasno in dovolj učinkovito. K sekundarni preventivi sodi tudi izobraževanje javnosti o duševnem zdravju, ki zmanjšuje stigmatizacijo psihiatričnih bolnikov;

terciarna preventiva ali rehabilitacija pomeni zmanjševanje funkcionalnih posledic bolezni. Ker je shizofrenija kronična in ponavljajoča se bolezen, je smiselno zmanjševati njene posledice že med zdravljenjem.

V psihiatriji sta sekundarna in terciarna preventiva vzporedna procesa. Pri shizofreniji je dokazano uspešna le terciarna preventiva ali rehabilitacija (Švab, 1996, str 8).

3.9 Zdravljenje shizofrenije

Pomanjkljivo sodelovanje pacienta ovira uspešno zdravljenje. Pacient s shizofrenijo ponavadi zaradi šibkega uvida v bolezen sodeluje slabše od povprečja. S slabim sodelovanjem so povezane večja pogostost in dolžina hospitalizacij ter večja intenzivnost bolezenske simptomatike in avto – ter heteroagresivnega vedenja (Žmitek, 2007, str. 2). Uporaba antipsihotika s podaljšanim sproščanjem je metoda za izboljšanje sodelovanja. Zdravilo te vrste dokazano izboljšuje potek bolezni (Žmitek, 2007, str. 2).

Zdravljenje se največkrat začne s sprejemom v psihiatrično bolnišnico. To ima dobre in slabe strani. Dobra je, da v bolnišničnem okolju, predvsem ob prvih sprejemih, lahko omogočimo pacientu ustrezno diagnostiko. Na začetni stopnji zdravljenja zdravimo predvsem z zdravili. V bolnišnici najlažje in najhitreje uvajamo antipsihotična zdravila, preverjamo njihovo učinkovitost in stranske učinke.

Zdravljenje pacientov s shizofrenijo lahko poteka ambulantno, včasih pa je nujno tudi zdravljenje v bolnišnici (Švab, 2006, str. 71).


15

Ker je shizofrenija bolezen, ki ima korenine v človekovi biološki, psihološki in socialni sferi, ne more biti dileme, katere metode bomo uporabili pri terapiji in rehabilitaciji. Raziskave že dolgo kažejo, da je edino uspešno integrativno, farmakološko in psihosocialno zdravljenje. Splošnega vzorca ni, zdravljenje se prilagaja vsakemu pacientu posebej, glede na terapevtski cilj. Cilj ni le odprava simptomov, ampak zagotoviti človeku čim boljšo kakovost življenja, čim večjo stopnjo harmonije s samim seboj in v odnosu do zunanjega sveta. Za zdravljenje shizofrenije je edini usposobljen zdravnik psihiater, za uspešno obvladovanje bolezni pa je pomembno sodelovanje pacienta, svojcev, medicinske sestre, socialnih delavcev, psihologov, delovnih terapevtov in drugih zdravstvenih delavcev v skupini. Zdravljenje je potrebno začeti čim prej, v akutni fazi bolezni se pacientu predpišejo antipsihotiki, to so zdravila, ki zmanjšujejo in odpravljajo simptome bolezni (Faganelj But, 2002, str. 6).

Antipsihotiki zmanjšujejo in tudi odstranijo simptome bolezni. Neuporaba teh zdravil v akutni fazi shizofrenije je strokovna napaka. V Sloveniji so registrirana vsa novejša antipsihotična zdravila. Na tem področju sledimo sodobnim strokovnim smernicam.

Antipsihotike delimo na klasične in atipične: - klasična: moditen, haldol, nozinan, prazine, clopixol, fluanxol, melleril, - atipična: zyprexa, risperdal, leponex, seroquel, sulperid. Danes imamo v Sloveniji na voljo vsa novejša antipsihotična zdravila. Novejši antipsihotiki dobro vplivajo tako na pozitivne kot tudi na negativne simptome shizofrenije, imajo manj neželjenih stranskih učinkov, zato jih pacienti lažje prenašajo in bolje sodelujejo pri zdravljenju. Nimajo negativnega vpliva na kognitivne funkcije (Faganelj But, 2002, str. 7).

V slovenskih psihiatričnih bolnišnicah uporabljajo različne psihoterapevtske pristope. Nosilci teh terapij so nekateri zdravniki, psihologi in medicinske sestre z višjo ali visoko izobrazbo, delovni terapevti in nekateri sodelavci, ki imajo pedagoško izobrazbo. Paciente vključujejo v različne skupine, kot so pogovorne, izrazne ali le podporne. V njih potekajo treningi komunikacije in učenje socialnih spretnosti. Številne skupine skušajo pomagati pacientom s tehnikami, ki omogočijo sproščanje. Vse te dejavnosti imajo brez dvoma svojo terapevtsko podporno vrednost, vendar so njihovi cilji pravzaprav nespecifični – niso usmerjeni na konkretne potrebe pacientov, ki v teh skupinah sodelujejo. Njihov največji prispevek je verjetno v vzdrževanju terapevtskega odnosa, oddelčne klime, ki stremi k podpori, varnosti in spoštovanju (Prepadnik, 2005-2008).

Kognitivna terapija omogoča pacientu boljše obvladovanje in je uporabna tudi v tistih primerih, v katerih zdravljenje z zdravili ni uspešno. Pacient s pomočjo terapevta vpliva na svoja zmotna prepričanja ter se uči opaziti in nagrajevati za korake, ki vodijo v boljše zdravje in boljšo kakovost življenja.

Družinska terapija je pri terapiji shizofrenije dokazano uspešna. Dopolnjuje izobraževanje o bolezni in samopomoč med svojci oseb s shizofrenijo z bolj diferenciranim terapevtskim pristopom. Izvaja se v skupinah ali s posamezno družino in stremi k izboljševanju medsebojne komunikacije in razreševanju medosebnih konfliktov v družini, kadar tega z običajnim učenjem in podporo ne moremo doseči.

Psihoterapija pri shizofreniji pomeni po mnenju številnih avtorjev pravzaprav terapevtski odnos do pacienta s shizofrenijo, ki naj bo spoštljiv, zavzet, nepretrgan, dosleden, pristen in previden (Prepadnik, 2005-2008).


16

3.10 Rehabilitacija

Po zakonu o zdravstvenem varstvu imajo pacienti s duševnimi motnjami pravico do rehabilitacije, podobno kot pacienti z revmatičnimi obolenji, paraplegiki, slepi in gluhi. Za te skupine pacientov je rehabilitacija urejena v zdravstvenih institucijah, na primer v Zavodu za rehabilitacijo invalidov, in v naravnih zdraviliščih. Tudi pacienti s shizofrenijo potrebujejo rehabilitacijo. Pomaga jim pri premagovanju manjših zmožnosti, ki so posledica njihove bolezni (Švab, 2006, str. 87). Stigma je tista ovira, ki jo bolniku na njegovi poti do večje samostojnosti postavlja njegova okolica ali širša družba. Če se pacient s shizofrenijo spet priuči svojega ali drugega dela, pa ne dobi zaposlitve, ker se je zdravil v psihiatrični bolnišnici, če njega ali njegove svojce po preboleli bolezni nočejo poznati niti najbližji prijatelji, če je v domačem okolju izpostavljen posmehu in žalitvam, bo njegova samozavest nedvomno hudo prizadeta. Osamljenost, ki izvira iz ožigosanja, ima hude posledice – pacient se vse bolj zateka v svoj svet, v katerem ni vzpodbud, zato se še bolj umakne (prav tam, str. 87). Če razumemo pod procesom rehabilitacije vse dejavnosti, ki naj ob upoštevanju izgubljenih sposobnosti omogočajo razvijati pri pacientu ohranjene sposobnosti oziroma ne dovoliti bolezni, da bi naredila preveč škode, lahko v kratkem strnemo cilje rehabilitacije pacienta s shizofrenijo v naslednje:

- pacient naj bo čim bolj sposoben ohranjati in razvijati socialno vlogo v družini in v ožjem in širšem okolju, vendar pa naj tudi okolje pacienta prijazno sprejme, razume njegove zdravstvene in socialne težave in upošteva njegovo drugačnost;

- zelo pomemben, a ne edini cilj je, da naj bo pacient zaposlen z delom, ki ga rad opravlja in ki ga še zmore. Za delo naj bo primerno nagrajen. Skrajni cilj je seveda obdržati svoje delovno mesto, vendar pogosto ni več dosegljiv in bi bilo tudi nesmiselno predolgo vztrajati pri tej zahtevi. Obstaja pa vrsta drugih rešitev, ki lahko zadovoljijo potrebo po delu;

- ena bistvenih postavk uspešne rehabilitacije je trezna presoja pacientovega stanja. V procesu rehabilitacije si ne smemo zastavljati niti premajhnih ciljev in pacienta prepuščati samega sebi niti ne smemo meriti previsoko in zahtevati od njega, česar ne zmore več. V prvem primeru bo bolezen napredovala hitreje in povzročila še več škode, v drugem pa bo pacient prenehal sodelovati in bo konec vseh prizadevanj, bolezen pa bo spet šla svojo pot (Žvan, 1997a, str. 10).


17

4 KAKOVOST ŽIVLJENJA

Kakovost življenja se razlikuje od posameznika do posameznika in je relativnega pomena. Kakovost življenja ni odvisna le od sredstev, ki jih imajo ljudje na voljo, temveč tudi od tega, kako ta sredstva uporabljajo. Kakovost življenja se prav tako ne more meriti le z lastništvom materialnih sredstev in zadovoljevanjem materialnih potreb, temveč tudi s takimi viri, kot so znanje, zdravje in zaposlitev ter z zadovoljevanjem nematerialnih potreb, kot so potrebe po varnosti, po pripadnosti in po samouresničevanju (Svetlik, 1995, str. 5). Rus (1984) se pri premišljanju o konceptualiziranju kakovosti življenja zgleduje po različnih virih, vendar sta za primerjavo pomembni dve opredelitvi. Kakovost življenja pojmuje kot »agregatni pojem za vse tiste pogoje, ki so potrebni za srečo, ne pa sreča kot taka,« in se meri »s činitelji, ki omogočajo zadovoljstva, ne pa z merjenjem zadovoljstev kot takih«. V eni od opomb pa izvemo, da kakovost življenja označuje kot »ideal-tipski način življenja, s socialno blaginjo pa neko realno stanje, ki bolj ali manj ustreza ideal-tipskemu načinu življenja, z življenjsko ravnijo pa označujemo agregatni indeks kontrole nad sredstvi, s katerimi si zagotavljamo socialno blaginjo«. Ta pojmovni okvir naj bi zadoščal za formalno opredelitev kakovosti življenja, medtem ko je za vsebinsko opredelitev potrebno vključiti pojem temeljnih potreb, saj se kakovost življenja doseže z njihovo zadovoljitvijo. Tri klasifikacije temeljnih potreb, se mu zdijo za ta namen posebej zanimive. Tista, ki jo je vpeljal Maslow, temelji na razlikovanju med fiziološkimi potrebami ter potrebami po varnosti, pripadnosti, spoštovanju sebe in drugih ter samoaktualizaciji. V Allardtovi klasifikaciji temeljnih potreb zaznava Rus tri sklope: materialne (imeti), socialne (ljubiti) in osebnostne (biti). Posebno vrednost pa vidi predvsem v Galtungovi klasifikaciji potreb na blaginjo, varnost, samoidentiteto in svobod. Iz tega lahko sklepamo, da pomeni nizek oziroma nezadostni nadzor virov pomanjkanje sredstev za zadovoljitev potreb, s tem pa tudi nizko (pre)nizko kakovost življenja (Rus, 1984, po Novak, 1995, str. 21). Zagotovljena kakovost življenja v zdravstvu pomeni merjenje zadovoljstva pacientov, zaradi spremenjenih potreb, pričakovanj, ki jih ima pacient in novih zahtev. Delo zdravstvenih delavcev sloni na dejstvu, da se zavezujemo bolnemu človeku, da mu bomo nudili vse, kar naj bi mu omogočilo, da bo živel naprej na najvišji možni stopnji zdravja.


18

4.1 Kakovost življenja pacienta s shizofrenijo

Shizofrenija je bolezen celotne osebnosti in se zrcali v kakovosti bolnikovega življenja. Učinkovitost pri vsakdanjih življenjskih nalogah je mera te kakovosti. Kakovost življenja bolnikov s shizofrenijo povezujejo z različnimi dejavniki, kot so: starost, spol, bivalno in delovno okolje, vplivi stranskih učinkov zdravil itd. Pacienti s shizofrenijo imajo včasih dobre in včasih slabe dneve. Vendar si lahko s primernimi zdravili stabilizirajo simptome bolezni. Razumevajoče in odprto komuniciranje in podporna terapija prav tako pomaga zagotoviti večjo kakovost življenja. Nizko kakovost življenja spremlja duhovna praznina, ki se kaže v izgubi dostojanstva. Psihiatrična zdravstvena nega se je zelo usmerila k zagotavljanju kakovosti življenja pacientov obolelih s shizofrenijo v bolnišnični obravnavi, kjer je zelo pomembno, da pacientu ponudimo opravljanje tistih aktivnosti, ki bi mu vsaj približno zagotovili kakovostno življenje: vključujemo ga v delovno terapijo, razne delavnice, na skupinske terapije ipd. Kakovost življenja je pomembno merilo za definiranje uspešnosti zdravljenja shizofrenije (Hadži - Pavlović et. al, 1992, str.215).

4.2 Shizofrenija in delazmožnost

Zaposlitev je delo, ki ga nekdo opravlja z namenom in ciljem in ima tako družben pomen ali pa je delo, ki ga opravlja za zaslužek, in ima torej ekonomski pomen. Daje občutek zmožnosti, določa posameznikov družbeni položaj in socialne stike. Končno je lahko tudi eno izmed meril za zdravje. Delo je lahko način zdravljenja, vendar pa uporaba dela kot terapije globoko nasprotuje vgrajenim prepričanjem osebja in pacientov o vlogi pacienta (Švab, 1996, str. 32). Delazmožnost je odvisna od poteka bolezni. Med poslabšanjem in ponovitvami bolezni je pacient upravičen do bolniškega staleža. Bolniški stalež je dolg ponavadi nekaj mesecev, vračanje na delo je večinoma postopno. Za uspeh štejemo, če se pacient vrne na delo v letu dni. Če pacient trajno ne zmore pridobitno delati, je upravičeno upokojevanje. Težko je presoditi, kdaj je pravi čas za upokojitev, saj so posledice lahko ugodne ali neugodne. Pacientu se z invalidsko upokojitvijo zagotovijo sredstva za preživljanje, je pa izrinjen iz delovnega okolja, izgubi vlogo, ki jo je imel pri opravljanju poklica in z njim povezane stike z ljudmi (Dernovšek, 1997, str. 5). Najtežje zaposljivi so pacienti s shizofrenijo in dolgo institucionalizirani pacienti. Značilno zanje je, da se pri delu hitro utrudijo. Odvisni so od vodenja, slabo so sposobni organizirati svoje delo in med opravkom naredijo veliko nepotrebnih gibov in dodatnih postopkov. Ob ustreznem vodenju se te težave zmanjšujejo. Pri shizofreniji je poznana določena doktrina za oceno delazmožnosti. Ocenjuje se potek bolezni, njeno trajanje, pogostnost ponovitev, globino bolezenskih doživljanj, globino t.i. negativne simptomatike itd. Pri pacientih s shizofrenijo se pogosteje kot pri drugih upošteva socialne elemente, sedanje stanje na trgu delovne sile in drugo (Žvan, 1997b, str. 45).


19

Seveda pa je pomembno, da pacientu, ki ni več sposoben za delo oziroma ne more več konkurirati na surovem tržišču delovne sile, čimprej omogočimo vsaj minimalna sredstva za preživljanje. Delo je za vsakega človeka zelo pomembno, morda še bolj za tistega, ki je duševno bolan. Delo je ustvarilo človeka. Delo v skupnosti in za skupnost ni samo pridobivanje dohodka, ampak zadovoljuje mnoge za človeka bistvene potrebe. Je sredstvo za razvijanje in uveljavljanje človekovih sposobnosti in za njegovo uveljavljanje v družbeni skupnosti. Tako pomeni delo pomembno psihološko, socialno in biološko dimenzijo. Izguba delovne sposobnosti pa se boleče odraža na vseh ravneh in kot v začaranem krogu vpliva tudi na potek bolezni same (Žvan, 1997b, str. 45).

4.2.1 Ovire za delovno sposobnost

Poznamo tri vrste specifičnih ovir, ki zavirajo uspešno rehabilitacijo (Žvan, 1997b, str. 46):

Premorbidne ovire To so ovire, ki delujejo že davno pred pojavom duševne bolezni in že takrat vplivajo na socialno in delovno prilagojenost oziroma na funkcioniranje bodočega pacienta. Nanje ne moremo dosti vplivati. To so predvsem premorbidna osebnostna struktura, splošni socialni pogoji, v katerih živi bodoči pacient, njegova inteligentnost, šolska in poklicna izobrazba ter morebitna telesna bolezen in invalidnost.

Primarne ali bolezenske ovire Primarne ovire za uspešno rehabilitacijo so tiste, ki so neposredno povezane z boleznijo samo in njenim zdravljenjem. Tu upoštevamo kvaliteto in kvantiteto psihopatoloških motenj, prisotnost t.i. negativne bolezenske simptomatike, trajanje bolezni, njeno progredientnost, pri fizičnih oblikah pogostnost psihotočnih faz ter uspešnost ali neuspešnost moderne celostne terapije kronične psihoze v akutni in v plorongirani fazi. Z ustrezno terapijo lahko za pacienta naredimo zelo veliko, saj pomembno vplivamo na potek in globino bolezni in zadržujemo, vsaj nekaj let, prehod v pogubno kroničnost. Zato je pogoj za skoraj vsako uspešno rehabilitacijo in ohranitev delovne sposobnosti v kakršnikoli obliki v redu izvedena celostna terapija. Ta v večini primerov sploh odpre pacienta tudi za psihoterapevtska in socioterapevtska prizadevanja.

Sekundarne ovire

Vire sekundarnih ovir je treba iskati v širokem neprimernem pacientovem okolju in so odraz njegove slabe adaptacije na umetno zaprto, zožujoče in infantilizirajoče okolje, ki pacienta premalo upošteva in spodbuja. Pacient tako nujno postane bitje brez posebnih pravic in dolžnosti in ob tem hkrati opušča in pozablja socialno in poklicno potrebna znanja in sposobnosti ter utone v brezoblični brezvoljnosti in pasivnosti. To stanje, ki nastane v okolju s pomanjkljivimi vzpodbudami, je težko ločiti od tako imenovane bolezenske simptomatike, gotovo pa je, da je ta pri zapuščenih pacientih težja in usodnejša kot pri pacientih, s katerimi se veliko ukvarjamo. To stanje imenujemo tudi institucionalizem in nastaja predvsem po dolgotrajnem bivanju v tradicionalnih bolnišnicah, zavetiščih, domovih in azilih, kjer je pacient zgolj varovanec in se ne vrši ustrezna rehabilitacija. Tako kot nevzpodbudno okolje lahko škodljivo vpliva na rehabilitacijo tudi okolje s pretiranimi vzpodbudami, ki sili pacienta v to, česar ne zmore več, na primer v polno zaposlitev na starem delovnem mestu. Tako vpliva tudi okolje, ki ne upošteva pacientove


20

preobremenjenosti in drugačnosti ali celo problematičnosti. Na take zahteve iz okolja pacient prav tako reagira z odmikanjem, z anksioznostjo, pa tudi s poslabšanjem bolezni. Pri omenjanju sekundarnih ovir ne moremo mimo družbenih razmer, v katerih živimo sedaj. Najprej je treba reči, da odnos do duševno bolnega v naših razmerah še vedno niha od prizanesljive dobrohotnosti in preko strahu pred duševnim pacientom vse do odkrite sovražnosti do njega (Žvan, 1997b, str. 46).

4.2.2 Ocenjevanje delazmožnosti pacientov z duševno motnjo

Sama ocena ohranjene delovne sposobnosti pacienta s shizofrenijo v primerjavi z ocenjevanjem pacientov z drugimi duševnimi motnjami načelno ni problematična in se morda tukaj mnenja zdravnikov terapevtov in zdravnikov izvedencev še najmanj razhajajo. S poglabljanjem bolezni prejšnje delovno mesto pogosto ne bo več dostopno, ključnega pomena pa je pri tem seveda razumevanje delovne organizacije in sodelavcev. Pri tem vedno ocenjujemo tudi to, ali je nadaljnja zahtevnejša zaposlitev še smiselna ali ne več, kako pacient sam sprejema svojo zaposlitev in kakšen je njegov odnos do delovnega okolja, tudi če je to do njega prizanesljivo. Nesmiselno pa je pacienta tiščati nazaj na delovno mesto, če je paranoiden, konflikten ali celo odkrito sovražen do svoje delovne okolice. Ravno pri teh pacientih se pogosto dogaja, da ne želijo staleža niti se ne želijo upokojiti in da pri njih ne velja dobro znani mehanizem bega od dela oziroma bega v bolezen, ki je tako značilen pri mnogih nevrotikih in osebnostno motenih. Da lahko podamo oceno delovne sposobnosti moramo imeti podatke o trajanju bolezni, globino psihopatološke simptomatike, tako produktivne kot negativne, in odzivnost na terapijo in njene zaplete, oceniti je še potrebno pacientovo osebnost, kvaliteto in intenzivnost socialnih stikov, njegovo delovno motiviranost in družinske razmere. Oceni se tudi zahtevnost delovnega mesta, kakovost in kvantiteta stikov s sodelavci ali strankami in podobno. Ocena delovne sposobnosti pacienta s shizofrenijo torej vključuje dosti več elementov kot bolezen samo in naj nastane po skrbnem tehtanju mnogih medicinskih, psiholoških in socialnih parametrov. Načeloma se delovna sposobnost pacientov s shizofrenijo po bolezenskih vidikih ocenjuje takole: - delovno sposobni (oziroma brez kategorije invalidnosti) so pacienti po akutni psihotični

fazi z dobrim izidom in pacienti po ponovljenih psihotičnih epizodah z dolgotrajnejšo remisijo brez opazne osebnostne prizadetosti;

- III. kategorija invalidnosti oziroma lažje delo naj bi prisodili pacientom po akutni fazi ali več psihotičnih fazah z lažjo stopnjo osebnostne prizadetosti;

- za II. kategorijo (skrajšan delovnik) naj bi ocenili paciente z blažjo izraženo trajno kronično psihotično simptomatiko, če seveda ne gre za hujše osebnostne spremembe oziroma za osebnostno dezintegracijo. Upoštevati je treba tudi vpliv vzdrževalne terapije na pacientovo utrudljivost in njegovo početje;

- s I. kategorijo invalidnosti ocenimo paciente s shizofrenijo s pogostimi psihotičnimi epizodami in pa težje kronične in progredientne oblike bolezni s težjimi osebnostnimi spremembami (Žvan, 1997b, str. 46).


21

4.3 Spremljanje pacienta v skupnosti

Odhod iz psihiatrične bolnišnice v skupnost je za dolgotrajno hospitalizirane paciente s shizofrenijo eden izmed pomembnih življenjskih dogodkov. Odločilne dogodke pa spremljajo osebne krize, stres in občutki izgube, saj je za nekatere paciente bolnišnica drugi dom. Paciente že v bolnišnici spodbujamo k večji samostojnosti, dajemo jim čim več možnosti izbire, učimo jih skrbeti zase in za druge. Večina pacientov, ki zapušča psihiatrično bolnišnico, se želi vrniti domov, tudi če so domače razmere slabe. Misel na dom povezujejo z okrevanjem in normalnim življenjem. Če bolnik nima svojcev, so za njegovo rehabilitacijo pomembna druga okolja, kjer živi. To so stanovanjske skupnosti, domovi, terapevtske skupine, delovno mesto itn. Vrnitev pacienta v domače okolje od njega zahteva vključitev v vsakdanje življenje in delo, kar pa mora zaradi svojega zdravstvenega stanja večkrat prilagoditi. Če gre za kronično motnjo se trudi, da z njo živi čimbolj normalno (Gorše – Muhič, 1997, str. 11). Za pacienta pomeni živeti z boleznijo preizkušnjo, ki zahteva poznavanje bolezni in njeno prognozo, poznavanje terapije, poznavanje režima življenja, ki ga bolezen zahteva, vpliv stresnih situacij, ki jim je bil izpostavljen npr. na delovnem mestu in v katerem se bo spet znašel, ko bo začel delati. Ali pa se bo moral sprijazniti z zamenjavo delovnega mesta ali celo prekvalifikacijo. Mnogi pacienti opisane zahteve sami težko izpolnjujejo. Samo z enakopravnim sodelovanjem različnih strokovnjakov, družine in prostovoljnih delavcev, lahko pacientu zagotovimo boljši izid bolezni in s tem višjo kakovost življenja. Za uspeh skupnostne skrbi (paciente o možnosti skupnostne skrbi obveščamo že v bolnišnici) je pomembna stalnost dela, ki jo pacientu zagotavljamo z usklajevanjem med ustreznimi službami: - državnimi organizacijami, kot so psihiatrična bolnišnica in psihiatrični dispanzerji,

zdravstveni dom, zavod za zaposlovanje, stanovanjski sklad; - nevladnimi organizacijami, kot so Organizacija za duševno zdravje ŠENT, Odbor za

novosti v duševnem zdravju ALTRA, OZARA, Zagovorništvo; - neformalnimi socialnimi mrežami, kot so svojci, skrbniki, prijatelji, skupine za

samopomoč, soseska (prav tam, str. 11).


22

4.4 Odvisnost od kemičnih snovi in shizofrenija

80 do 90 odstotkov ljudi s shizofrenijo kadi. Kajenje in pitje kave v družbi pogosto zavzemata osrednje mesto v socialnem življenju teh pacientov in sta osnova njihovih dnevnih dejavnosti. Nekateri raziskovalci menijo, da nikotin zmanjša nekatere psihopatološke znake. Dokazujejo tudi, da so pri kadilcih, ki jemljejo antipsihotike, manjši parkinsonski (mišični) stranski učinki zdravil. Nikotin dokazano pospešuje presnovo in izločanje antipsihotičnih zdravil. Zato kadilci potrebujejo večje odmerke antipsihotikov kot nekadilci (Švab, 2006, str. 113). Pacienti s shizofrenijo torej kadijo tako pogosto, ker nikotin zmanjša njihove duševne motnje in stranske učinke zdravil. Kofein v kavi in čaju deluje poživljajoče in morda zmanjša absorbcijo antipsihotičnih zdravil. V velikih odmerkih lahko povzroča nemir, živčnost in nehotene krče mišic. Kofein poživlja paciente s shizofrenijo tako kot druge ljudi, pomaga jim pri težavah, ki nastanejo zaradi nizkega krvnega tlaka (stranski učinki zdravil). Klepeti ob kavi je lahko tudi edina socialna aktivnost ljudi s shizofrenijo (prav tam, str. 113). Obvladovanje odvisnosti od nikotina in kofeina pri človeku s shizofrenijo je drugačno kot pri drugih ljudeh. Socialni in biološki pomen odvisnosti ima ogromne razsežnosti, ki jih je treba priznati in sprejeti. Zato vnos nikotina in kofeina raje omejujemo kot pa prepovedujemo. Nagle prekinitve odvisnosti večina pacientov ne premore. Cigareto in kavo uporabljamo tudi pri nekaterih pacientih kot obliko nagrajevanja za ustrezno vedenje – na primer skrb zase ali redno jemanje zdravil. Ta metoda krepitve ustreznih oblik vedenja je dokazano uspešna. Cigareta je nagrada, ker je velikokrat, posebej pri dolgotrajnih, kroničnih pacientih, njihovo največje veselje. Dandanes je približno 40 odstotkov ljudi s shizofrenijo, ki imajo težave z odvisnostjo od alkohola ali drugih drog. Razlog za večjo pogostost problema odvisnosti med ljudmi s shizofrenijo (dvojna diagnoza) je v tem, da jim droge olajšajo tesnobo in depresijo ter da se pod vplivom droge počutijo močnejše. Posledice odvisnosti so podobne kot pri drugih ljudeh: izguba službe, dolgovi, težave v družinskih in drugih odnosih, telesne bolezni in nasilno vedenje. Ponovitve bolezni so pri pacientih z dvojnimi diagnozami pogostejše, prav tako sprejemi v bolnišnico. Sodelovanje pri zdravljenju z zdravili je slabše. Zdravljenje teh sestavljenih motenj je navadno manj uspešno. Poleg tega je uživanje alkohola in drog v prevelikih količini življenjsko nevarno. Vsi psihiatri odsvetujejo vsako uživanje drugih drog. Marihuano, speed, ekstazi in drugi amfetamini lahko naglo in hudo poslabšajo znake bolezni (Švab, 2006, str. 113).


23

4.5 Spolnost in nosečnost pri shizofreniji

Spolno življenje ljudi s shizofrenijo se ne razlikuje od tistega pri zdravih ljudeh. Eden izmed predsodkov, ki spremlja duševne bolezni, je tudi ta, da so duševno bolni brezspolni, vendar to nikakor ni res. Njihovo zanimanje za spolnost se giblje od nezainteresiranosti do preokupiranosti, podobno kot pri zdravih ljudeh. Kljub temu pa je njihova spolnost večinoma otežena: - pri spolnem odnosu se lahko težko sprostijo, predvsem če imajo slušne halucinacije ali

preganjalne blodnje; - antipsihotična zdravila lahko zavirajo spolno funkcijo. Stranski učinki antipsihotikov na

omenjenem področju so zmanjšano spolno poželenje, impotenca pri moških, motnje orgazma in motnje menstrualnega ciklusa pri ženskah (Švab, 2006, str. 114).

Pacient ali pacientka s shizofrenijo bi morala pred vstopom v zvezo z drugo osebo, to osebo obvestiti in se iskreno pogovoriti o svoji bolezni (Pliva Hrvatska d.o.o., 2001-2008). Pri dogovorih o zaščiti pred nosečnostjo upoštevamo morebitne spoznavne motnje – predvsem pozabljivost, ki lahko zmanjša zanesljivost pri jemanju kontracepcijskih tabletk. Za zaščito pred nosečnostjo so na voljo tudi depo preparati, ki pa se dajejo enkrat na tri mesece. Kadar pacientka s shizofrenijo zanosi, se odpirajo vprašanja o tem, kakšna je verjetnost, da bo otrok bolan. Verjetnost, da bo otrok bolan je 40 odstotna, če imata oba partnerja diagnozo shizofrenija. Verjetnost je bistveno manjša, če je eden od partnerjev zdrav. V času nosečnosti pacientke ne smejo jemati zdravil, razen nekaterih, na kar jih moramo jasno opozoriti. Če psihoza izbruhne v nosečnosti, so terapevtske možnosti majhne, vendar obstajajo. Pacientke morajo vedeti, da ne smejo dojiti novorojenca, če jemljejo antipsihotike. Ti se namreč izločajo v materino mleko. Po porodu je verjetnost, da bo prišlo do psihotičnega zloma, velika, čeprav to ni nujno. V naprej je treba razmišljati o tem, kdo bo začasno prevzel skrb za otroka, če bo mati po porodu zbolela. Raziskave kažejo, da pacientke in pacienti s shizofrenijo pogosto nekoliko slabše funkcionirajo na področju starševstva, kot drugi ljudje. To seveda ne pomeni, da ne bi smeli imeti otrok, pomeni pa, da potrebujejo družine, v katerih ima eden od staršev shizofrenijo, podporo in pomoč. To oporo največkrat dajejo stari starši. Če teh ni, je treba v naprej razmišljati o ustreznih službah, ki lahko pomagajo. To so nekatere rehabilitacijske službe v skupnosti in centri za socialno delo (Švab, 2006, str. 114).


24

4.6 Umrljivost

Samomorilnost pacienta s shizofrenijo ne predstavlja psihopatološke simptomatike, ampak reakcijo osebnosti na položaj, ki ga je ustvarila psihopatologija ob upoštevanju vseh raznovrstnih socialnih okoliščin. Povprečno življenje pacientov s shizofrenijo je zato nekoliko krajše od drugih ljudi (Pliva Hrvatska d.o.o., 2001-2008). Okoli 10 odstotkov pacientov s shizofrenijo umre zaradi posledic samomorilnega dejanja. Dejavniki povečanega tveganja so:

- moški spol, - zgodnji začetek bolezni, - depresija, - socialna izolacija, - nezaposlenost in - obdobje po hospitalizaciji (Žmitek, 1990).

Pacienti s shizofrenijo lahko naredijo samomor v fazi akutne psihoze, na primer skočijo s strehe, ker menijo, da lahko letijo, ker jim tako ukazujejo glasovi ali v smrtnem strahu pred napadalci. Večina samomorov pa je načrtovanih (Švab, 2006, str. 122). Nevarnost samomora je največja po odpustu iz bolnišnice, ko so ljudje ponovno izpostavljeni prejšnjim življenjskim pritiskom (Švab, 1996, str. 9). Samomore lahko preprečimo, če je zdravstveno osebje pozorno na znake depresije pri pacientu s shizofrenijo. Potreben je pogovor s pacientom ter vzpostavitev zaupnega odnosa med pacientom in osebjem. Samomorilna ogroženost pacienta je nujno stanje, o katerem je treba obvestiti psihiatra (Švab, 2006, str. 122).


25

5 PRAVNI VIDIKI PACIENTOV Z DUŠEVNO MOTNJO

Pravnih pogledov na psihiatrično zdravljenje je precej. Eden od njih je pogled na zdravljenje kot skupek medsebojnih pravic in obveznosti, tako zdravstvenih delavcev in sodelavcev, kot njihovih pacientov. S trenutkom, ko posameznik vstopi v zdravstveno organizacijo, je dolžan upoštevati različna pravila, ki so zapovedana s strani države in njenih pravnih aktov, ali pa so opredeljena v internih aktih izvajalca zdravstvene dejavnosti. To so lahko celo pravila, ki s samim zdravljenjem pravzaprav nimajo nič skupnega, temveč so preprosto tisti nujni minimum, ki nam še omogoča mirno sobivanje, ki je v psihiatriji prav tako pomembno kot v katerem drugem področju človekovega udejstvovanja (Vošnjak, 2002, str. 9)

5.1 Etični vidiki

Samo odkrivanje shizofrenije seveda ni sporno. Problem nastopi, ko strokovnjak po zgodnjih znakih ugotovi, da bi pri nekom lahko šlo za omenjeno duševno motnjo in se mora odločiti, prvič, kako bo pacientu svoje razmišljanje, da utegne imeti to motnjo, predstavil, drugič, kako bo ta potencialni pacient ugotovitev sprejel, in tretjič, ali ga bo začel zdraviti in kako. To so zelo pomembna, predvsem etična vprašanja. Shizofrenija je še vedno tabuizirana in stigmatizirana. Ljudje si pod diagnozo shizofrenije predstavljajo skorajšnji konec življenja, saj imajo premalo informacij in je prastrah vseh nas pred duševno motnjo še zelo prisoten. Pri etičnih pomislekih je treba upoštevati tudi objektivna dejstva, še vedno ne vemo, od kod shizofrenija izvira. Znani so različni vzroki, ki so povezani z nastankom bolezni. To so genetika, okolje, odnosi v družini predvsem v zgodnjem otroštvu, vendar pa zakaj bo bolezen nastopila, pri kom, v kateri družini, pri katerem posamezniku, tega v resnici ne vemo. Gibljemo se v polznanem prostoru. Problem je tudi zdravljenje pred izbruhom bolezni: običajno zdravimo tisto, kar je zagotovo ugotovljeno. Pri shizofreniji pa gre pogosto za zelo počasen začetek, iz katerega lahko ugotovimo, da obstaja statistična verjetnost, da se bo pri tem posamezniku čez dve, morda tri leta zgodil prvi izbruh psihoze. Zdraviti pred izbruhom psihoze je lahko tudi pravno, ne samo etično vprašanje (Žužek, 2007, str. 5, 6) 5.2 Zagovorništvo Glavni pomen zagovorništva je ščititi pravice človeka, ki nima možnosti, da bi to naredil sam. Najbolj znane oblike zagovorništva so povezane s popravljanjem razmer v velikih psihiatričnih bolnišnicah v prejšnjem stoletju, ko je bilo treba politiki, strokovnjakom in javnosti še veliko bolj prepričljivo kot danes povedati, da pacienti z duševnimi motnjami niso brezupni primeri, da se lahko njihova bolezen popravi in pozdravi z ustreznim zdravljenjem, v urejenem okolju in s primernim odnosom. To so še vedno osnovna sporočila, ko govorimo o pravicah ljudi z duševnimi motnjami.


26

Kadar se zavzemamo za pravice pacientov s shizofrenijo, moramo delovati premišljeno. Samo čustveni pritiski niso dovolj. Zagovorniki morajo delovati s skupino sodelavcev, ki bodo opazovali napredovanje in izpopolnjevanje obljub. V pravnih vprašanjih se morajo zagovorniki posvetovati z odvetnikom. Pacienti in svojci se lahko obrnejo na informacijske pisarne, kjer lahko dobijo brezplačno pravno pomoč, npr. pri ŠENT-u, Pravno informacijskem centeru. Zagovorniki so lahko tisti, ki želijo izboljšati kakovost skrbi za ljudi z duševnimi boleznimi: to so lahko strokovnjaki, svojci in pacienti, ki največkrat najbolje vedo, kje prihaja do pomanjkljivosti in zlorab (Švab, 2006, str. 101). 5.3 Zakoni, ki se nanašajo na shizofrenijo V času življenja s shizofrenijo se družine in njihovi sorodniki zelo verjetno srečajo z zakoni o duševnem zdravju in njihovim izvajanjem. Zelo pomembno je biti seznanjem s temi statuti, ki lahko vplivajo na zdravljenje in na skrb za osebo (Tomori, 1996, str. 25). V nadaljevanju so opisani statuti in nekatera načela, ki so pomembni tako za pacienta kot tudi za njegovo družino (Tomori, 1996, str. 25):

Pravica do zdravljenja in rehabilitacije Po vsem svetu pravni sistemi preverjajo zakonodajo na področju duševnega zdravja v luči zadnjih osredotočanj na človekove pravice. Začetki gibanj za pravice pacientov in dejstvo, da postaja človeška svoboda vse bolj pomembna v številnih družbah, vpliva na to, da je oblikovanje zakonov za duševno zdravje zelo vsestransko. Ker shizofrenija redko izgine brez zdravljenja, se družine zavzemajo, da naj bo pravica njihovega sorodnika do zdravljenja prepoznavna v zakonu. To je toliko bolj pomembno, ker se pacient pogosto ne zaveda svoje potrebe po medicinski skrbi in rehabilitaciji (Tomori, 1996, str. 25).

Prisilna hospitalizacija

Pred uporabo zdravil, ki so olajšala simptome shizofrenije, je bilo veliko pacientov hospitaliziranih prisilno ali z njihovim pristankom za dolga obdobja. Namena hospitalizacije sta bila zavetje in zaščita pred težavami, vendar je bilo zdravljenje le redko uspešno. Danes se je namen prisilne hospitalizacije spremenil. Na voljo so zdravljenja, ki lahko pomembno zmanjšajo simptome. Če je pacient sprejet proti svoji volji, je to z upanjem, da bo obdobje zdravljenja zmanjšalo akutne simptome bolezni. Lahko pride čas, ko bo pacient zelo bolan, pa ne bo prepoznal potrebe po zdravljenju. Če ga družinski člani ne morejo prepričati, da potrebuje bolnišnično zdravljenje, si lahko pomagajo z Zakonom o duševnem zdravju, ki opredeljuje zdravljenje preko prisilnega sprejema v bolnišnico. Ponekod je dovolj, da eden ali dva zdravnika prepoznata pacientovo potrebo, da lahko pride do prisilne hospitalizacije. Drugje mora pacient kazati znake nevarnega vedenja, da je lahko prisilno hospitaliziran. V nekaterih zakonodajah o duševnem zdravju dovoljujejo razlike v razlagi, kar je težavno za paciente, njihove sorodnike in zdravnike. Pomembno je poudariti, da je oseba, ki je prisilno sprejeta v priznano psihiatrično službo, sprejeta z namenom, da se podvrže priznanim metodam zdravljenja shizofrenije (prav tam, str. 25).


27

Človeške pravice pacientov s shizofrenijo V zadnjem desetletju narašča zaskrbljenost zaradi zdravljenja pacientov z duševnimi motnjami v bolnišnicah in zunaj njih. Veliko najresneje bolnih se ne odziva na zdravila. Dolgo časa lahko ostanejo v psihiatričnih bolnišnicah. Vlade, ki jih vse bolj glasno pozivajo sorodniki in bivši pacienti, se ukvarjajo s pravicami pacientov, ki bivajo v vladnih in zasebnih ustanovah (Tomori, 1996, str. 26).

Kazenski zakon

Če je oseba s shizofrenijo obdolžena zločina, ji sodijo po enaki kazenski zakonodaji, kot vsem ostalim. V največji meri vplivajo na zločine, ki jih zagrešijo ljudje v akutni epizodi shizofrenije, psihoza ali preganjavica ali drugi načini vedenja povezani z boleznijo. Pomembno je, da ima oseba, ki je obtožena, odvetnika, ki pozna naravo shizofrenije in izboljševanje stanja bolezni ob stalni terapiji, tako da lahko ustrezneje prosi za izvedensko mnenje in zdravljenje (Tomori, 1996, str. 26).

Zakon o duševnem zdravju

Cilj zakona o duševnem zdravju je zaščita človekovih pravic, oseb s težavami v duševnem zdravju. Je varovanje njihovega dostojanstva. Že Ustavno sodišče je leta 2003 odločilo, da potrebujemo zakon, regulativo, ki bo definirala pogoje eventualne prisilne privedbe. Pri nas imamo 100 tisoč prebivalcev, ki imajo težave z duševnim zdravjem, težave z depresijo, in to število narašča. S predlogom zakona se želi preiti na celovito obravnavo duševnega zdravja. Zdravljenje se bo preneslo bliže domu, tako da bo imel pacient možnost nadzorovanega zdravljenja na domu, zdravljenje v skupnosti. Zakon opredeljuje pravico do zagovorništva. Na podlagi tega zakona, je predviden tudi nacionalni program, ki bo natančneje opredelil aktivnosti znotraj zdravstvene mreže, za naslednjih pet let. Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr), je bil sprejet s strani Državnega zbora Republike Slovenije na seji 15. julija 2008. Tolerantnost drug do drugega pa je tista, ki nam lahko zelo pripomore k izboljšanju notranjega počutja (Uradni list RS, št. 77, 2008).


28

6 PACIENT S SHIZOFRENIJO IN DRUŽINA

Družina obolelega lahko veliko pripomore k zdravljenju. Bolezen naj sprejme kot ostale bolezni. Pouči naj se o bolezni, nastanku, poteku, možnostih zdravljenja. Sodeluje naj pri zdravljenju, saj lahko posreduje zdravniku pomembne informacije o vedenju pacienta in simptomih bolezni. Pacient naj občuti, da so mu vsi člani družine v oporo, da verjamejo v potrebnost in rezultate zdravljena, ki je lahko zelo dolgotrajno, tudi ko najhujši simptomi že izzvenijo. Spodbujanje je vedno dobrodošlo, vendar z veliko mero občutka, da ne bi od njega zahtevali preveč, česar še v danem trenutku ni sposoben. Pacient sam ni kriv, če je ponovno prišlo do poslabšanja bolezni. Zelo pomembno je, da se družina nauči prepoznavati zgodnje simptome poslabšanja bolezni in pacienta napoti k svojemu zdravniku. Zelo veliko pomoči lahko oboleli in družina dobi tudi v skupinah za samopomoč (Žužek, 2007, str. 6). Večinoma se skrb za pacienta, ko je akutna faza bolezni mimo, prenese v njegovo družino. Starši, skrbniki ali zakonci prevzamejo nase veliko breme rehabilitacije, največkrat brez ustrezne podpore in sodelovanja za to usposobljenih strokovnih delavcev (Švab, 1996, str. 26). Življenje s pacientom ni lahko, zato se nekatere matere ali drugi svojci na pretirane obremenitve odzovejo z jezo in s silo. Drugim se zdi pacient potreben dosmrtne zaščite in negovanja. Oba načina odziva sta lahko razumljiva, če se skušamo vživeti v občutke krivde in nemoči, ko pride do bolezni (Švab, 1996, str. 27). Zato sta temeljni načeli dela z družino pacienta s shizofrenijo pomoč in podpora (prav tam, str. 27). Vzdušje v družini pomembno vpliva na potek bolezni in na remisijo. Prevelika čustvena napetost, prevelika skrb, jeza ali brezbrižnost lahko privedejo do ponovitve bolezni. Svojci ali skrbniki so ob zelo odvisnem svojcu lahko preobremenjeni, spreminjati morajo vsakdan, pogosteje telesno in psihično zbolevajo ter so tudi ekonomsko v neprenehni stiski. V sistemu skupnostne skrbi je zato nujno tudi svojcem zagotoviti ustrezno podporo, izobraževanje in svetovanje o urejanju vsakdanjih težav in kriznih stanj (Švab, 2006, str. 125). 6.1 Odzivanje družine na člana s shizofrenijo Pojav duševne motnje je za družino izjemna stiska. Nekatere družine se odzovejo z ignoriranjem motnje in nenavadnega vedenja družinskega člana ne pripisujejo bolezni, ali pa zanikajo problematičnost tega vedenja. Nekateri svojci imajo duševno bolne družinske člane za težavne ali lene. Slej ko prej to vedenje doseže prag, ko družina ne zmore več. Anksioznost in strah v družini se povečata in družina začne iskati pomoč. Včasih pacient svojcem to zelo zameri. Prične se težavno obdobje prvega stika s strokovnjaki, ki naj bi vzpostavili terapevtsko in podporno partnerstvo med osebo s shizofrenijo, strokovnjaki in svojci (Osterman, 2002, str. 306).


29

6.2 Podpora in pomoč družini

Družini lahko pomagamo predvsem z razumevanjem, spoštovanjem in z jasnimi informacijami. Svojci imajo pravico vedeti o bolezni vse, kar vemo mi sami. Z jasno predstavo o tem, kaj se dogaja, kakšne so možnosti za ozdravitev ali vsaj izboljšanje stanja, na kakšne načine bomo pomagali in kako k zdravljenju in rehabilitaciji lahko pripomorejo oni, začnemo spreminjati odnose v družini (Pliva Hrvatska d.o.o., 2001-2008). 6.3 Vloga družine pri rehabilitaciji pacienta s shizofrenijo Najpomembnejši del rehabilitacije pacienta s shizofrenijo je vključitev njegovih svojcev v proces rehabilitacije. Pomembno vlogo igra psihosocialna rehabilitacija (Pfizer SARL, 2002).

6.3.1 Psihosocialna rehabilitacija

Med psihosocialne oblike zdravljenja spada podpora pacientom in njihovim družinam. Cilj podpore je čim večja samostojnost in čim boljša kakovost življenja pacientov in njihovih svojcev. Podpora je največkrat usmerjena k urejanju življenja, npr. vrnitvi v šolo ali na delovno mesto, urejanje bivališča ali finančnih zadev.

Poleg zdravljenja z zdravili so za bolnike zelo pomembne določene vrste psihoterapije. Sem spadajo pogovor, urjenje socialnih veščin in programi za pomoč v poklicu (Pfizer SARL, 2002).

Nekatere metode v psihoterapevtskem pristopu so (Pfizer SARL, 2002):

Delo z družino: pri delu z družino skušajo terapevti pomagati svojcem, da so pacientu v oporo. Diagnozo shizofrenija namreč večina ljudi še vedno povezuje s slabim izidom bolezni in osebnostno spremenjenostjo, kar pa danes ne drži več. Zato potrebuje pacientova družina najprej dovolj informacij o bolezni, zdravljenju in obvladovanju bolezni, da lahko sprejme in razume ovire, s katerimi se sooča pacient zaradi znakov bolezni in njenih posledic.

Kognitivno vedenjska terapija: kognitivno vedenjska terapija je lahko namenjena posamezniku ali skupini. Pacienti in njihovi svojci se učijo obvladovanja stresa, preostalih znakov bolezni in njenih posledic.

Urjenje socialnih veščin: urjenje socialnih veščin je namenjeno obnavljanju in razvijanju sposobnosti razumevanja sporočil in spretnosti njihovega posredovanja ter uspešnega vzpostavljanja in vzdrževanja stikov z drugimi. Za učenje socialnih veščin se uporabljajo različne terapevtske tehnike, med njimi tudi »igranje vlog«.


30

Suportivna (podporna) terapija: pri tej vrsti terapije gre za izražanje čustev in pogovor o ovirah in prednostih v pacientovem življenju, podporo njegovim stvarnim in dejavnim prizadevanjem, korekcijo morebitnih prevelikih ali premajhnih pričakovanj, možnost za sprostitev in utrjevanje samozavesti ter občutka varnosti.

Samopomoč: skupine za samopomoč in druge oblike medsebojne pomoči pacientov s shizofrenijo in z drugimi ponavljajočimi se duševnimi motnjami so dokazano uspešne pri obvladovanju bolezni. Pacienti s podobnimi izkušnjami in raznovrstnimi življenjskimi stili ter načini obvladovanja so si lahko v neprecenljivo pomoč pri obvladovanju kriznih in stresnih situacij ter tudi pri sprejemanju bolezni in omejitev, ki jih prinaša.

Dopolnilne terapije: nekateri pacienti občutijo kot koristno tudi uporabo drugih oblik zdravljenja, kot so refleksna terapija, aromaterapija ali šiatsu, ki so v dopolnilo osnovnemu zdravljenju. Nobena izmed teh oblik terapij nima dokazanih učinkov. Priporočljivo je, da se pacient pred uporabo alternativnih terapevtskih tehnik posvetuje s svojim terapevtom (Pfizer SARL, 2002).

6.4 Vloga medicinske sestre pri delu z družino

Shizofrenija je bolezen, ki ne poseže le v zdravje posameznika, temveč tudi v njegovo celotno življenje. Hkrati z njegovim pa se ob tej bolezni pomembno spremeni tudi življenje vseh, ki so mu blizu, ga imajo radi in skrbijo zanj. Soočanje z boleznijo in spoznanje, da je bolezen prinesla omejitve, drugačnost in večjo čustveno ranljivost, ni boleče le za pacienta samega, temveč tudi za njegovo družino ter druge ljudi, ki ga v življenju spremljajo (Tomori, 1996, po Gorše – Muhič, 1999, str. 96). Opora družine in okolja, kjer pacient živi, bistveno vpliva na potek bolezni in izid njegove bolezni. Svojci ponavadi ne vedo kako naj ravnajo, negotovost vzbuja občutke krivde, ki lahko povzroči pretirano čustveno angažiranje. Delo z družino se začne takoj, ko je pacient sprejet na oddelek. Cilj je s pomočjo v družino usmerjenih ukrepov omiliti potek bolezni, izboljšati uspešnost zdravljenja, podaljšati čas remisij in izboljšati kakovost življenja pacienta in njegove družine (Brinšek, 1995, po Gorše – Muhič, 1999, str. 96). Najpogostejši način vključevanja družine v obravnavo je kontinuirano sodelovanje svojcev v celotnem terapevtskem procesu: dopolnjevanje klinične diagnostike v začetni fazi obravnave, opora pacientu v času zdravljenja, kadar je pacient do tega odklonilen ali ni motiviran zanj, ustvarjeni delež pri ponovni aktivaciji v obdobjih remisij ter spodbude in pomoč pri prilagajanju na socialne in delovne dejavnosti v procesu rehabilitacije. Osnova je dobra komunikacija med družino in pacientom ter med družino, zdravstvenimi delavci in drugimi, ki vstopajo v stik z družino (Tomori, 1998, po Gorše – Muhič, 1999, str. 96).


31

Ko se začnejo priprave pacienta na odpust, je pomembno, da se svojci ponovno učijo upoštevanja avtonomnosti pacienta. Svojci skupaj s terapevtskim timom načrtujejo tako prihodnje življenje s pacientom, ki poteka s čim manj vmešavanja v življenje pacienta in obratno. Koristno je, da se s svojci podrobno pogovorimo o tem, kako si predstavljajo povratek pacienta, kako bo potekalo vsakdanje življenje ali bi želeli kaj spremeniti, na primer prehranjevalne navade, navade v zvezi s spanjem, počitkom, delitvijo dela v družini, prostim časom, razpolaganje z denarjem in s prijateljskimi stiki. Pomembna so vsa vprašanja v zvezi s šolanjem in zaposlitvijo. V zadnjem času ima vse pomembnejše mesto psihoedukacija, ki poteka vedno vzporedno s celostno psihofarmakološko in psihoterapevtsko individualno obravnavo pacienta s shizofrenijo. Drugi način dela s svojci so skupinska srečanja svojcev, kjer brez večjih psihoterapevtskih posegov vplivamo na njihov odnos do pacienta, dajemo informacije in podporo. Svojcem dajemo konkretne napotke za ravnanje v vsakdanjih življenjskih in v kriznih situacijah. Na teh srečanjih svojci dobijo priložnost, da poiščejo odgovore na vprašanja, se poučijo in dobijo potrebno podporo. V zadnjem času so začeli organizirati skupine svojcev za samopomoč. V njih se svojci prostovoljno združujejo zaradi svojih potreb po podpori, delitvi moči, zaradi prijateljstva, informacij in nasvetov posameznikov, ki imajo več izkušenj (Kovač in Švab, 1995, po Gorše – Muhič, 1999, str. 96).

6.5 Vloga medicinske sestre v procesu rehabilitacije in resocializacije

Resocializacija in rehabilitacija sta cilj socioterapevtskih metod. V modernih bolnišnicah in izvenbolnišnični skrbi obstaja za paciente s shizofrenijo cela vrsta organizacijskih prijemov in ustanov s stopnjevito diferenciranostjo in zahtevnostjo, v kateri sleherni pacient s shizofrenijo najde svoje ustrezno mesto glede na stanje in fazo bolezni, glede na družinske in druge okoliščine, v katerih živi, glede na ohranjanje delovnih in drugih sposobnosti ter zmogljivosti, pa tudi glede na svoja nagnjenja in želje (Žvan, 1999, str. 195). Pri delu najdemo organizacijske možnosti in ustanove, od najenostavnejše bolnišnične okupacijske terapije in prek njenih višje diferenciranih oblik do zaščitnih delavnic v sklopu delovne organizacije in zunaj nje in rehabilitacijskih centrov do običajnega delovnega mesta. Medicinska sestra mora ohranjati pacientovo delovno sposobnost v kakršnikoli obliki. Saj delo zadovoljuje človekove psihološke in socialne potrebe. Medicinska sestra pripravlja pacienta tudi za delo, ki bi ga naj opravljal po hospitalizaciji (Žvan, 1999, str. 196). Vse naštete vrste terapije naj vodi delovna skupina z izkušenim psihiatrom na čelu. Pacienta in njegove svojce je treba z argumenti in potrpežljivostjo prepričati o učinkovitosti predlaganih ukrepov. Če je le mogoče, naj ostane pacient v obravnavi iste skupine, le tako se bo vzpostavilo pristno zaupanje in bo pacient vedel, da se lahko vsak trenutek obrne na katerega koli člana skupine s svojimi zdravstvenimi, psihološkimi in socialnimi tegobami. V razmerah tako opisane in dosledno izvajane celovite psihiatrične obravnave in s sprotnim urejanjem pacientovih vsakdanjih težav je možno skrajšati ali preprečiti marsikatero ponovitev bolezni in ponovno hospitalizacijo, s tem pa pomembno izboljšati kakovost življenja pacienta (prav tam, str. 196).


32

7 ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA S SHIZOFRENIJO

Zdravstvena nega pacienta s shizofrenijo izvira iz osnovnih človekovih potreb. Ne glede na to ali je človek zdrav ali bolan, mora medicinska sestra vseskozi upoštevati vselej prisotne človekove potrebe po hrani, zavetju, obleki, ljubezni in priznanju; po občutju koristnosti in po medsebojni odvisnosti v odnosih z drugimi. Te potrebe se zdijo povsem samoumevne, pa kljub temu znova in znova ostajajo neizpolnjene (Gorše-Muhič, 1999, str. 86). Ko posameznik vstopi v sistem zdravstva, človekove potrebe, verovanja ter vrednote in pričakovanja dobijo drugačen pomen. Skrb za človeka je osnova zdravstvene nege, je proces, ki zahteva kakovostne strokovne rešitve. Vsak individualni načrt zdravstvene nege je namenjen zadovoljevanju potreb, njegovo učinkovitost pa lahko ocenimo glede na to, kako uspešno smo ga oblikovali (prav tam, str. 86). Pacient s shizofrenijo ima vsakdanje človeške potrebe, ker je človek, individualne potrebe, ker je edinstven, in posebne potrebe, ker je bolan. Bolezen predstavlja resno grožnjo njegovemu občutku varnosti in preživetju. Prav tako ga lahko prikrajša za sposobnost, da skrbi sam zase, če karkoli ovira njegovo delovanje. Hospitalizacija ga oddalji od njegovih običajnih virov zadovoljstva, kot so dom, družina, služba, kar zahteva temeljne spremembe življenjskega sloga, saj dotedanjo neodvisnost pogosto zamenja odvisnost od drugih (prav tam, str. 86). Cilj zdravstvene nege pacienta s shizofrenijo je zadovoljevanje: - telesnih, - čustvenih, - socialnih in - duhovnih potreb pacienta (prav tam, str. 86).

7.1 Definicija zdravstvene nege

Zdravstvena nega je celovita dejavnost, ki se ukvarja s posameznikom, družino in družbeno skupnostjo v njihovih razvejanih funkcijah, v času zdravja in bolezni, oziroma se giblje iz ene sfere v drugo. Enkratna naloga medicinske sestre je torej, da ugotavlja potrebe in načrtuje zdravstveno nego, ki bo pomagala bolnemu ali zdravemu posamezniku opravljati vse, kar koristi njegovemu zdravju, okrevanju ali mirni smrti. Cilj zdravstvene nege je omogočiti neodvisnost varovanca, če ima za to potrebno moč, voljo in znanje. Svoje naloge mora opravljati tako, da bo varovancu vrnila neodvisnost v najkrajšem možnem času (RKS ZN in ZZN, 1996, po Pajnkihar, 1999, str 9).

7.2 Definicija psihiatrične zdravstvene nege

Psihiatrična zdravstvena nega je specialno področje prakse zdravstvene nege, ki se ukvarja s posameznikom, z duševnimi težavami in motnjami, z družino ali širšo skupnostjo v primarnem, sekundarnem in terciarnem zdravstvenem varstvu. Njena osnovna značilnost je medosebni odnos med medicinsko sestro in pacientom, usmerjen v prizadevanje pospeševanja in podpiranja vedenja, katerega cilj je razvoj osebnosti in prilagojeno funkcioniranje (Stuart in Sunden, 1991, po Škerbinek, 1999, str. 10).


33

7.3 Pomen komunikacije pri pacientu s shizofrenijo

Zdravstvena nega pri pacientu s shizofrenijo ni le vrsta postopkov in dejavnosti, ki se zaključijo z ozdravitvijo, je proces komunikacije med medicinsko sestro in pacientom. Medicinska sestra in pacient morata vzpostaviti odnos, ki temelji na zaupanju, razumevanju, doslednosti, spoštovanju, sodelovanju. Takšen odnos pomaga pacientu do večjega uspeha pri zdravljenju, do samostojnosti in zadovoljstva (Rumež – Bizjak, 1997, str. 6). Pri zadovoljevanju čustvenih potreb pacienta mora biti zdravstvena nega usmerjena v pomoč pri vzpostavljanju odnosov z drugimi ljudmi in učenje komunikacije. Pri tem se poslužujemo različnih metod, ki nam pripomorejo k zbližanju s pacienti. Medicinska sestra mora biti sposobna sprejeti pacienta s slabimi in dobrimi lastnostmi. Če medicinska sestra sprejema vlogo, ki jo ima pri komunikaciji in interpretaciji, potem ji je vsaka priložnost, ki ji omogoča, da se pogovarja s pacienti in njegovimi bližnjimi, dobrodošla. S pacientom, ki ima težave v komunikaciji, se vzpostavi osebni stik in se poskuša približati njegovi ravni funkcioniranja. Učenje komunikacije poteka s pomočjo vsakdanje komunikacije med pacienti in osebjem in med pacienti samimi. Pomagamo si tudi s treningom socialnih spretnosti. Uporabljamo lahko različne metode, ki zbližujejo ljudi in pozitivno vplivajo na njihovo vedenje in način komunikacije; od preprostih in bolj zahtevnih psihoterapevtskih metod do preprostega gojenja prijateljstva (Gorše – Muhič, 1999, str. 86). 7.4 Življenjske aktivnosti po konceptualnem modelu Virginie Henderson Pacient s shizofrenijo ima težave pri vseh življenjskih aktivnostih, motena je samooskrba in zadovoljevanje želja in potreb, zato je odvisen od pomoči druge osebe, in sicer pri naslednjih življenjskih aktivnostih: Prehranjevanje in pitje Za paciente s shizofrenijo je pogosto značilna motnja v prehranskih navadah. Hrana zanje nima samo pomena obnove življenjske energije, ampak pomeni tudi čustveno izmenjavo s svetom. Zato pacienta, ki odklanja hrano, nadzorujemo, če je treba, ga hranimo, da zaužije zadostno količino hrane in tekočine. Upoštevamo prehranjevalne navade in dieto. Hrano mu primerno serviramo v jedilnici ob času, ki je za to določen, ne silimo ga s preveliko količino hrane, temveč jo povečujemo iz dneva v dan. Pacientu zagotovimo dovolj časa, da zaužije obrok brez naglice in v miru (Rumež – Bizjak, 1997, str. 6). Sam obed naj bo prijetno doživetje, poteka naj v miru, brez napetosti in naglice. V jedilnici naj skupaj sedijo tisti, ki so si všeč, saj na ta način vzpodbujamo komunikacijo. Upoštevati je potrebno tudi estetski videz mize. Hranjenje vpliva tudi na socializacijo, kajti pacienta postopoma vključujemo v skupnost ob času obroka. Posebej pomembno je, da medicinska sestra oceni, ali se pacient zadovoljivo hrani in uživa dovolj tekočine. Če pacient hrano zavrača, moramo najti motiv oziroma ugotoviti vzroke nezadostnega uživanja hrane in ga prepričati, da je hranjenje pomembno.


34

Pacient lahko uporablja stradanje kot metodo za samomor, ne je zaradi halucinacij (okuševalnih, vonjalnih), blodenj (preganjalnih, nanašalnih), čustvenih motenj, v katatonskih stanjih (Gorše – Muhič, 1999, str. 88). Odvajanje in izločanje Izločanje in odvajanje je tako kot prehranjevanje tesno povezano s čustvi. Glede na starost pacienta in običaje, ki veljajo v njegovi kulturi, je treba poskrbeti za zasebnost in telesno udobje pri defekaciji in mikciji. Neprimerno prehranjevanje, nekatera antipsihotična zdravila, nezadostno uživanje tekočine in nezadostno gibanje povzročijo zaprtost. Pacient lahko zaradi pogostih motenj odvajanja zdrsne v slabše psihično stanje. Medicinska sestra mu pomaga tako, da ga spomni na odvajanje (pacienti včasih pozabijo na refleks odvajanja), mu ob izvajanju aktivnosti zagotovi intimnost. Prebavo pacienta se ureja z ustrezno prehrano, v kateri je dovolj vlaknin in tekočine. Pojavijo se lahko tudi težave z uriniranjem: npr. zastoj urina, ko pacient ves dan ne gre na vodo. Ta pojav je lahko tudi posledica stranskih učinkov zdravil, zato mora biti medicinska sestra pozorna kolikokrat na dan pacient urinira in ali toži, da ne more na vodo. Pacient zaradi psihičnega stanja pozablja na uriniranje, zato ga mora medicinska sestra na to opozarjati (Rumež – Bizjak, 1997, str. 6). Spanje in počitek Nespečnost in nesposobnost, da bi se človek spočil, sta pogosta spremljevalca shizofrenije. Da bi pacientu omogočili čimbolj mirno spanje, je potrebno odstraniti vse zunanje moteče dejavnike. Pacienta motiviramo, da pred spanjem opravi večerno toaleto, pomagamo mu pri pripravi postelje. Če pacient kljub temu ne zaspi, dobi uspavalo, ki ga predpiše zdravnik. Uspaval ne dajemo pred dvaindvajseto uro in ne po drugi uri zjutraj. Če pacient ne moti drugih pacientov, ni glasen in nemiren, ga ne silimo, naj spi. Pomirjujoč pogovor medicinske sestre s pacientom navadno pomaga, da se pacient pomiri in ne potrebuje uspaval (Rumež – Bizjak, 1997, str. 7). Čez dan pacienta vzpodbujamo k telesni aktivnosti in tistim dnevnim aktivnostim, ki ga veselijo in ga ohranjajo budnega ter mu omogočajo boljši počitek. Tako kot je za zdravega človeka pomemben počitek, je pomemben tudi za pacienta, še posebej, če dobiva visoke odmerke antipsihotičnih zdravil. Popoldanski počitek prežene utrujenost, pacient se sprosti ter nabere novih moči za popoldanske aktivnosti (Gorše – Muhič, 1999, str. 89).


35

Oblačenje Že od samega sprejema dalje posvečamo pozornost urejenosti pacienta. V zanimanju za obleko in skrbi za zunanjost vidimo pozitivno zanimanje, zanemarjanje obojega pa pomeni znamenje bolezni. Bizarno oblačenje in različni okraski, ki si jih izbere pacient sam, so pri pacientih s shizofrenijo pogosti in zrcalijo njihovo osebnost. Medicinska sestra poskrbi, da so pacientova oblačila topla, udobna in tudi privlačnega videza. Obleka krepi samozavest, če človek meni, da ga polepša ali izraža določeni družbeni položaj, drži pa tudi obratno. Medicinska sestra naj poskrbi za to, da pacientova svoboda glede obleke ne bo po nepotrebnem okrnjena. Čas, ki ga pacient preživi v bolniški obleki, je treba kar se da skrajšati ter poskrbeti za to, da bo pacient čim prej oblekel svojo obleko, ker ga to vzpodbuja k večji urejenosti. Zelo prizadetim pacientom medicinska sestra pomaga pri oblačenju in slačenju in ob tem vzpodbuja pridobivanje samostojnosti glede izbire oblačil (Gorše – Muhič, 1997, str. 90). Pacient se lahko neustrezno oblači glede na letni čas, zato mu medicinska sestra svetuje in pomaga pri izbiri obleke. Priporočljiva je tudi uporaba kozmetike in ličenje, a naj pacient ne pretirava. Čistoča in nega telesa Človekova urejenost je znamenje njegovega notranjega in zunanjega stanja. Urejena zunanjost poveča možnost uspeha v socialnih stikih, neurejenost jo onemogoča. Pomanjkanje interesa za osebno higieno in urejenost sta pogosto eni prvih sprememb, ki se pokažejo pri pacientu s shizofrenijo. Pacienta je treba pri opravljanju osebne higiene usmerjati in nadzorovati ter ga spodbujati k pridobivanju dobrih higienskih navad. Higiena je večkrat težavno področje, saj pacienti ne čutijo nobene potrebe po njej. Medicinska sestra mora znati poskrbeti za pacientovo čistočo, ne glede na njegovo telesno in čustveno stanje, in svetovati glede uporabe kozmetičnih sredstev. Poskrbimo, da pacient dobi ustrezne higienske pripomočke. S ponovnim treningom higienskih navad in učenjem urejanja zunanjosti dosežemo, da se bo pacient samostojno prhal, umival roke, lasišče, kožo, zobe itn. Pohvalimo ga, ko je urejen. Pri svojih zahtevah moramo biti vztrajni, odločni in spoštljivi do pacienta (Gorše – Muhič, 1997, str. 90). Izogibanje nevarnostim v okolju Ena najpomembnejših nalog medicinske sestre na psihiatričnem področju je zaščita pacienta pred samomorom in zaščita drugih pred tem, da bi jih pacient poškodoval. Ali, kdaj in kako bo pacient nasilno reagiral, je odvisno od mnogih dejavnikov: njegove osebnosti, narave bolezenskih motenj (posebno pacienti s preganjalnimi in nanašalnimi blodnjami, halucinacijami), okolja in osebja, ki skrbi za paciente. Za zagotavljanje terapevtskega okolja je potrebno, da so tisti, ki opravljajo službo zdravstvene nege in so vsakodnevno v tesnih stikih s pacienti, iskreni, prijateljski in da resnično skrbijo za paciente. Če bo okolje pacientu dajalo občutek varnosti in sprejetosti in če bomo paciente spoštljivo


36

obravnavali, lahko že veliko pripomoremo k zmanjšanju nasilnega vedenja (Irving, 1983, po Gorše – Muhič, 1999, str. 91). Če se nasilnost s strani pacienta povečuje, se kot ukrep izvrši osamitev pacienta. Osamitev je terapevtski ukrep, ki ga predpiše zdravnik. Ta terapevtski ukrep mora zagotoviti varnost samega pacienta in spoštovanje do njega. Osebje mora pacienta kontinuirano opazovati, vse dokler se ne umiri. Tudi nevarnost samomora je pri pacientih s shizofrenijo velika. Okoli deset odstotkov pacientov s shizofrenijo umre zaradi posledic samomorilnega dejanja. Samomor, ki ga pacient napravi zgodaj v poteku bolezni, naj bi bil predvsem reakcija na ogrožujoča psihotična doživetja, pozni samomor pa je delno posledica slabe vključitve v družbo. (Žmitek, 1990, po Gorše – Muhič, 1999, str. 91). V nekaterih primerih lahko pacient zlorabi razne predmete v namen, da bi poškodoval – sebe ali druge. Zato je vloga zdravstvenega osebja, da zavaruje pacienta pred samopoškodovanjem in poškodovanjem drugih pacientov in seveda zdravstvenega osebja. Odnosi z ljudmi, izražanje čustev, občutkov in potreb Pacient s shizofrenijo pogosto trpi zaradi slabih odnosov in nesprejemanja okolice. Ne more izraziti svojih občutkov in potreb. Čim bolj je medicinska sestra razumevajoča, tem bolj ji pacient in njegovi bližnji zaupajo in tem lažje pacientu pomagajo premagati psihične stiske, ki spremljajo bolezen. Medicinska sestra ima težko nalogo, ko pomaga pacientu pri tem, da razume samega sebe, da odstrani vzroke slabega počutja in mu pomaga ustvarjati zadovoljujoče odnose z drugimi ljudmi (Gorše – Muhič, 1999, str. 92). Pacienta moramo vključiti v delovno terapijo, omogočimo mu tudi obiske, ki imajo pomembno vlogo pri ohranjanju stikov z družino in prijatelji. Izražanje verskih čustev Opravljanje verskih obredov je bistvenega pomena za človekovo blaginjo, tudi kadar je človek bolan. Omogočanje opravljanja verskih obredov vključuje več aktivnosti: medicinska sestra pomaga pacientu če on to želi, da lahko obišče verski obred, ali pokliče duhovnika, da obišče pacienta, poskrbi za to, da se pacient z duhovnikom pogovori na samem, poskrbi za to, da pacient prejme zakramente, ki jih glede na versko prepričanje potrebuje. Čim več medicinska sestra ve o različnih verstvih, čim bolj je duhovno razvita in strpna do različnih verskih prepričanj, tem bolje bo lahko pomagala pacientu pri zadovoljevanju teh potreb (Gorše – Muhič, 1999, str. 93).


37

Razvedrilo in rekreacija Rekreacija je v nasprotju z delom aktivnost, ki se je človek loti zato, ker v njej uživa, in ne zato, da bo nekaj naredil, čeprav je tudi igra lahko ustvarjalna. Pacienti s shizofrenijo zaradi negativne simptomatike pogosto ne vedo, kaj početi v prostem času oziroma ga preživijo v pretiranem poležavanju in pasivnosti. Pomembno je, da medicinska sestra spozna pacientove interese za socialne aktivnosti in rekreacijo, njegove hobije, da ugotovi, kateri del dneva bi bil ustreznejši za rekreacijo in kakšne možnosti so v sedanjih okoliščinah. Lahko je to rekreacija v telovadnici, sprehodi v naravi, organizirane čajanke, izleti, ogled razstave, sodelovanje v pevskih skupinah, obisk gledališča, poslušanje glasbe, branje, ki je namenjeno zabavi in ne izobraževanju, lahko plešejo, rišejo ali uživajo na kak drug način. Medicinska sestra pri organiziranju prostega časa tesno sodeluje z delovnim terapevtom in seveda s pacientom, saj je vse skupaj odvisno od domišljije pacienta in njegovih nagnjenj. Če je medicinska sestra dovolj domiselna, lahko poskrbi tudi za to, da skr za pacientovo rekreacijo prevzamejo prijatelji in sorodniki. Usposabljanje pacienta za preživljanje prostega časa pomeni tudi njegovo osebno izpolnitev. Medicinska sestra si mora vseskozi prizadevati, da pacient čim bolj polno preživi prosti čas, kar vpliva tudi na kakovost njegovega življenja. Pri tem ga spodbuja, podpira, motivira in mu svetuje. Koristno delo Shizofrenija je bolezen, ki zelo hitro prizadene pacientovo delovno sposobnost in s tem preprečuje zadovoljevanje njegovih psiholoških in socialnih potreb. Delo, v kakršnikoli obliki, je včasih še tisto zadnje, kar pacienta povezuje z okoljem. Vendar pacientu delo ne pomeni samo vir zaslužka, ampak tudi samopotrditev in ohranjanje socialne mreže. Rehabilitacija pacienta je povezana z vsemi fazami zdravstvene nege in program zanjo je treba narediti takoj, ko človek zboli in pride na oddelek. Izdelani urniki dejavnosti naj bi čimbolj posnemali delovni dan ljudi izven bolnišnice. Z urnikom pomagamo pacientu sestaviti osnovni okvir in strukturo njegovega časa. Od ure vstajanja, časa, ki je namenjen urejanju sebe in neposredne okolice, do terapevtskih dejavnostih in prostega časa. Naloga urnika dejavnosti je v tem, da vsako časovno obdobje dobi svoje mesto, pomen in smisel v vsakdanjiku pacienta. S pacientom veliko delamo na delovnih navadah, na točnem prihajanju in odhajanju z dela, opravičevanju izostankov. Pacienti potrebujejo veliko vzpodbude, da pridobijo nekatere prejšnje spretnosti in interese. Tudi kultura okolja, v katerem živi pacient, vpliva na proces rehabilitacije. Za čim več stvari naj pacienti skrbijo sami. Pacienta moramo pri vsem spodbujati. Tako bi naj delovni terapevti in medicinske sestre skrbeli za vzdrževanje, učenje, motivacijo in trening delovnih navad pacienta. Poleg zadolžitev, ki jih pacient opravlja na oddelku, ga čimprej vključimo v delovno terapijo. Posamezniku mora biti na razpolago dovolj različnih dejavnosti, da uživa v tistem, kar počne. Pomembno je, da pri delu vzdrži določen čas, brez prekinitve. Vsako prizadevanje pacienta pohvalimo (Gorše – Muhič, 1999, str. 94).


38

Učenje Ena najpomembnejših vlog, ki jih opravlja medicinska sestra v psihiatriji, je vloga zdravstvene vzgojiteljice. Je kombinacija vseh vlog, ki jih opravlja medicinska sestra v procesu zdravstvene nege in zdravljenja. Ko človek zboli za shizofrenijo, se znajde v povsem novih okoliščinah. Posledice bolezni se čutijo na vseh področjih človekovega življenja. Kadar so pacienti in svojci dobro informirani o bolezni, jim to pomaga k boljšemu razumevanju in reševanju družinskih konfliktov, vodi v zmanjšanje občutkov krivde in strahu, dolgoročno pa v zmanjšanje notranjih družinskih stresov. Specifični napotki o zgodnjih opozorilnih znakih, zdravljenju, stranskih učinkih zdravil izboljšajo potek zdravljenja in pozitivno vplivajo na tok bolezni. Paciente učimo mnogih spretnosti, potrebnih za vsakdanje življenje. Sem spadajo potrebe po učenju gospodinjskih spretnosti, razpolaganja z denarjem, zaposlovanja, prevoza itn. Vse to se lahko odvija v okviru psihoedukacije skupin, ki potekajo vzporedno za paciente in svojce. Veliko tega lahko opravimo tudi individualno, vendar pa ima boljši vpliv na posameznika že samo delo v skupino. Na skupinskih srečanjih dobijo udeleženci konkretne usmeritve za ravnanje v določenih situacijah, v varnem in spodbudnem ozračju lahko člani zastavljajo vprašanja, ki jih mučijo, govorijo o svojih bojaznih in pomislekih, tesnobi in neizpolnjenih pričakovanjih, sprostijo svoja čustva (Tomori, 1998, po Gorše – Muhič, 1999, str. 95).


39

7.5 Proces zdravstvene nege

Proces zdravstvene nege temelji na metodi ugotavljanja telesnih, duševnih in socialnih potreb posameznika, družine ali družbene skupnosti. Gre za sodoben metodološki pristop v zdravstveni negi, ki ga odlikuje visoka stopnja organiziranosti, in za najboljši način, da dosežemo želene cilje ter omogoča sistematično delo. Je pojem, ki opisuje sistem značilnih posegov v družine in družbene skupnosti. Vključuje uporabo znanstvenih metod za ugotavljanje potreb pacientov, načrtovanje dela, zadovoljevanje potreb, izvajanje zdravstvene nege in vrednotenje dosežkov, določa prednosti glede na njihovo pomembnost za življenje, ozdravitev ali kvaliteto življenja ter vključuje materialne pogoje (Pajnkihar, 1999, str. 165). Proces zdravstvene nege se začne, ko medicinska sestra stopi v stik s pacientom in ugotavlja njegov odnos in pričakovanja do zdravja. Medicinska sestra odkriva probleme pacienta. Ko spozna potrebe, mora s pacientom sistematično načrtovati zdravstveno nego, izvajati aktivnosti in ovrednotiti dosežke. Vse to izvaja v štirih glavnih fazah, ki jih imenujemo faze procesa zdravstvene nege: - 1. faza: ugotavljanje potreb po zdravstveni negi, - 2. faza: načrtovanje dela, - 3. faza: izvajanje načrta zdravstvene nege, - 4. faza: vrednotenje dosežkov in povratne informacije (Pajnkihar, 1999, str. 166).

Potek procesa psihiatrične zdravstvene nege si ravno tako sledi po fazah. Najprej ugotavljamo potrebe (ocenjevanje mentalnega statusa, opazovanje, pogovor o preteklih izkušnjah, fizični pregled, uporabijo se standardne skale za oceno tveganj, pridobivajo se ustrezni podatki o pacientu). Na podlagi teh podatkov sledi opis negovalnih diagnoz s tremi elementi (P-problem, E- etiology, S-symptom). Po identificiranju negovalnih problemov si moramo zastaviti cilje. Nato sledi planiranje zdravstvene nege in negovalnih intervencij. V zadnji fazi pa sledi izvajanje načrta zdravstvene nege (Slika 1). Slika 1: Diagram poteka procesa psihiatrične zdravstvene nege.

Vir: Štiglic (2002, str. 42)


40

7.6 Faze odnosa med medicinsko sestro in pacientom

Pomembnejši element sodobne zdravstvene nege so teoretični modeli. V psihiatrični zdravstveni negi se uporablja predvsem model interakcij. Model interakcij temelji na humanističnih teorijah, osebnosti, teorijah interakcije in filozofije. Interakcija pomeni spreminjanje podobe posameznika in razvijanje novih vzorcev vedenja tako pacienta kot medicinske sestre. Hildegard E. Peplau je razvila psihodinamični model – model medsebojnih odnosov. Teorija temelji na medsebojnem terapevtskem procesu, ki s pomočjo učenja in psihoterapije vodi in pospešuje razvoj osebnosti. Psihodinamična narava zdravstvene nege poteka skozi štiri faze razvoja, ki ga Peplauova opiše kot odnos med pacientom in medicinsko sestro:

FAZA ORIENTACIJE (začetna faza): pacient išče profesionalno pomoč na osnovi potrebe, ki jo občuti, ali postavljene diagnoze. Medicinska sestra mu pomaga v identifikaciji in razjasnitvi njegovega problema. V tej fazi oba spoznata in razumeta svoja pričakovanja in vlogo. Jasna in trdna vloga medicinske sestre je bistvena pri srečanju s pacientom. Ti dve komponenti pacient preverja, da ustvari zaupanje v medicinsko sestro. V tej fazi je zelo pomembno ustvarjanje terapevtskega ozračja. Faza se konča, ko pacient spozna svoje probleme in je pripravljen na sodelovanje. V tej fazi ni poudarek na bolezni;

FAZA IDENTIFIKACIJE: pacient se identificira z medicinsko sestro, ki mu pomaga v določanju njegove vloge v procesu zdravstvene nege. Medicinska sestra ga podpira skozi proces bolezni in mu pomaga v rasti in razvoju njegove osebnosti. Medicinska sestra in pacient naredita načrt izrabe resursov in negovalnih intervencij, ki jih bo pacient lahko optimalno izkoristil. Pacient je v procesu zdravstvene nege lahko samostojen ali delno ali popolnoma odvisen od medicinske sestre. Pacient spozna in razume svojo situacijo;

FAZA INTERAKCIJE (sodelovanje pacienta z medicinsko sestro): medicinska sestra vzpodbuja neodvisnost in aktivnost pacienta ter krepi pacientovo samostojnost, samozavest, odgovornost, osebnostno in socialno zavest in poskuša vrniti praktične spretnosti pacienta. Pacient poskuša maksimalno izkoristiti ponujeno pomoč. Skupni cilj medicinske sestre in pacienta je doseganje predhodno zastavljenih ciljev;

FAZA RAZREŠITVE (zaključevanje, ločitev): cilji so postopoma doseženi in pacient postane neodvisen od zdravstvene nege. Oblikovani so novi cilji in novi koraki k nadaljnjemu razvoju in osebnostni rasti (Zdravstvena.info, 2008).


41

8 PREDSTAVITEV DOMA LUKAVCI

Socialni zavod Dom Lukavci leži v severovzhodni Sloveniji, v občini Križevci pri Ljutomeru. Je drugi največji posebno socialno varstveni zavod v Sloveniji in nudi storitve stanovalcem s posebnimi potrebami že od leta 1952. Poleg osnovnih življenjskih potreb in skrbi, da se stanovalci dobro počutijo, nudijo kakovostne psihosocialne in zdravstvene usluge. Posebni socialni zavodi so ustanove, ki sprejemajo odrasle osebe z duševnimi motnjami in osebe z motnjami v duševnem razvoju. Te motnje so večinoma tako hude, da jim onemogočajo integracijo v normalno in samostojno življenje. Stopnja odvisnosti je odvisna od stopnje duševne motnje ali stopnje motnje v duševnem razvoju in zahtevnosti dodatnih motenj ter obolenj. Osnovna značilnost stanovalcev v posebnih zavodih je zmanjšana sposobnost za samostojno delo in življenje. Obravnavane osebe so odvisne od tuje pomoči. Stopnja odvisnosti je odvisna od stopnje težav in zahtevnosti dodatnih motenj in obolenj. Kompleksna obravnava vsebuje: sprejem, vodenje, varstvo, nego, vzgojo in izobraževanje, usposabljanje, resocializacijo, zdravstveno nego in zaposlitev. Sestavni del obravnave je tudi oskrba (Dom Lukavci, 2007). Sprejemi se vršijo večinoma iz psihiatričnih bolnišnic, kjer se nadaljuje zdravstvena nega in rehabilitacija, ki pa je zelo dolga, če že ne trajna. Zdravstvena nega je organizirana tako, da omogoča doseganje kakovosti, število njenih izvajalcev pa se določa na podlagi strokovnih kadrovskih normativov po kategorizaciji zahtevnosti zdravstvene nege (Dom Lukavci, 2007). Osnovna značilnost upravičencev do storitev v Domu Lukavci je zmanjšana sposobnost za samostojno življenje in delo. Obravnavane odrasle osebe so odvisne od tuje pomoči, stopnja odvisnosti pa je odvisna od stopnje duševne motnje oziroma stopnje motnje v duševnem razvoju in zahtevnosti dodatnih motenj in obolenj (Močnik, 2005, str. 20). Obravnavane osebe so (Močnik, 2005, str. 20): - osebe s kronično duševno boleznijo, - osebe z demenco, - osebe s kroničnimi alkoholnimi organskimi psihozami, - osebe z zmerno motnjo v duševnem razvoju, - osebe z zmerno, težjo in najtežjo motnjo v duševnem razvoju, ki so dodatno motene v

gibanju, - osebe s težjo in najtežjo motnjo v duševnem razvoju z dodatnimi motnjami, - osebe z vsemi stopnjami motenj duševnega razvoja ali te osebe z duševno boleznijo in

druge duševno bolne osebe, ki imajo hude motnje vedenja in osebnosti.


42

Stanovalci se v zavodu, poleg različnih ponujenih aktivnosti, vključujejo v program zaposlovanja, ki med drugim omogoča tudi obiskovanje kreativnih delavnic, kjer poleg industrijske montaže, izdelujejo različne funkcionalne in dekorativne izdelke. Za izdelovanje teh izdelkov uporabljajo različne materiale: les, glina, papir, tekstil, semena ipd. (Dom Lukavci, 2007). Cilji tega programa zaposlovanja so (Dom Lukavci, 2007):

- prilagajanje na novo življenjsko okolje, - odvračanje od bolezenskih simptomov, - sproščanje napetosti, - pridobivanje oziroma ohranjanje telesnih in psihičnih sposobnosti, - pridobitev novih delovnih navad, skrb in odgovornost za materiale in delovne

pripomočke, - spodbujanje kreativnosti, - vključevanje v terapevtske in interesne skupine, - pridobivanje samospoštovanja in samozaupanja.


43

9 EMPIRIČNI DEL

9.1 Namen raziskave

Namen raziskave je bil predstaviti pacienta s shizofrenijo, ki živi v Domu Lukavci. Spoznati smo želeli, kakšna je kakovost življenja pacienta s shizofrenijo, družino pacienta ter ugotoviti, kateri so najpogostejši problemi pri izvajanju nekaterih osnovnih življenjskih aktivnostih po konceptualnem modelu Virginie Henderson.

9.2 Cilji

Cilji, ki smo si jih zastavili so:

- predstaviti kakovost življenja in kakovost življenja pacienta s shizofrenijo, - prikazati življenjske aktivnosti po konceptualnem modelu Virginie Henderson ter

postaviti v ospredje negovalne probleme, ki se pogosteje pojavljajo pri pacientih s shizofrenijo,

- predstaviti pacienta v družinskem okolju, - predstaviti vlogo medicinske sestre pri delu s pacientom s shizofrenijo, - predstaviti možnosti za delo pri pacientu.

9.3 Raziskovalno vprašanje

V diplomskem delu smo želeli odgovoriti na naslednje raziskovalno vprašanje: »Kakšna je kakovost življenja pacienta s shizofrenijo, ki živi v Domu Lukavci in kateri so najpogostejši problemi, s katerimi se sooča pacient s shizofrenijo?«

9.4 Materiali in metode

V sklopu empiričnega dela smo izvedli kvalitativno raziskavo s pomočjo študije primera. Kot instrument smo uporabili intervju. V raziskavo smo vključili stanovalca – pacienta s shizofrenijo iz Doma Lukavci, ki je sodeloval prostovoljno. Pridobili smo ustrezna soglasja za izvedbo raziskave s strani vodstva v Domu Lukavci in soglasje za sodelovanje s strani stanovalca.


44

9.5 Študija primera pacienta s shizofrenijo

V času pisanja diplomske naloge sem nekaj časa preživela s stanovalcem N.L., ki je obolel za shizofrenijo. Stanuje v zavodu Dom Lukavci. V fazi ugotavljanja potreb po zdravstveni negi so bili podatki zbrani s pomočjo opazovanja, zdravstvene in socialne dokumentacije stanovalca ter intervjuja. S stanovalcem smo vzpostavili zaupen odnos in ga motivirali za sodelovanje. Obravnavan je bil po procesni metodi dela. Po analizi pridobljenih podatkov smo izpostavili negovalne diagnoze ter načrtovali aktivnosti zdravstvene nege, katerih uspešnost smo ovrednotili glede na zastavljene cilje.

9.5.1 Anamneza

N.L. je stanovalec v zavodu Dom Lukavci. Star je 61 let (datum rojstva: 1. 3. 1947) in je moškega spola. Rojen je v Mariboru. Ko se je poročil, se je priselil v Prekmurje, ker je v Lendavi dobil službo. Diagnozo shizofrenija so mu postavili leta 1981 v Psihiatrični bolnišnici Ormož, kamor je bil sprejet zaradi t.i. čudnih vrinjenih misli. Zaradi le teh ni mogel več kakovostno živeti. S tem se ni mogel sprijazniti, pravi, da se mu je življenje obrnilo na glavo. Leta 1981 se je moral predčasno upokojiti, zaposlen je bil v zdravstvenem domu Lendava, kot zdravnik splošne medicine. Študij medicine je končal v Sarajevu, specializacijo je opravljal v Ptuju, Mariboru in Ljubljani. Pravi, da je v svojem poklicu užival in da pogreša stare čase v ordinaciji. V Dom Lukavci je bil premeščen 9. 3. 1998 na svojo željo. N.L. je ločen in nima otrok. Bivša žena je imela dve hčerki iz prvega zakona. Poročena sta bila osem let. S pastorkama se je dobro razumel. Ko je žena začela piti sta se ločila. Bivša žena je umrla zaradi raka jeter. Mati je imela epilepsijo ter sladkorno bolezen, oba starša sta umrla zaradi srčne kapi. Z eno pastorko ima redke stike, druga pa je umrla zaradi raka na maternici. Alergij nima. Zaradi aseptične nekroze stegnenične glavice levega femurja uporablja berglo. 12. 5. 2008 je naročen na operacijo v Univerzitetni klinični center Maribor na ortopedski oddelek. Zaradi aseptične nekroze stegnenične glavice levega femurja občuti bolečino, uporabljati mora berglo. N.L. je omejen je pri gibanju, saj pravi, da ga bergla moti. Predpisana terapija, ki jo stanovalec prejema: Zyprexa 5 mg tbl - 1 tbl 2x dnevno, Sanval 5 mg tbl - 1 tableta zvečer, Tramal 50 mg – 1 kapsula do 2x dnevno, p.p. odvisno od intenzitete bolečine.

Opis življenjskih aktivnosti: Dihanje: N.L. je kadilec in nima težav pri dihanju. Pokadi 1 škatlo na dan. Rad pije

kavo - dnevno popije 2 do 3 kave. Hranjenje in pitje: ima 3 obroke na dan, včasih poje tudi malico, če je lačen. Najraje je

meso. Najraje pije kavo in vodo iz pipe. Popije približno liter tekočine dnevno.


45

Izločanje, odvajanje: pri izločanju urina in odvajanju blata nima nobenih težav. Urinira približno 6- krat dnevno, odvisno od tega, koliko popije tekočine. Blato odvaja vsak dan enkrat.

Gibanje in ustrezna lega: pri hoji ima težave zaradi bolečine v levi nogi (zaradi aseptične nekroze stegnenične glavice levega femurja). Pri ležanju ima težave, saj ne more ležati na levem kolku, ker ga boli. Pri sedenju pa nima težav.

Spanje in počitek: med dnevom ne počiva. S spanjem ima težave. Ne more zaspati zaradi bolečin.

Oblačenje: najraje je oblečen v trenirko. Oblači se sam. Vzdrževanje normalne telesne temperature: oblači se primerno vremenskim

razmeram. Osebna higiena in urejenost: vsak dan se stušira zvečer, enkrat na teden se tudi skopa.

Pri izvajanju aktivnosti je samostojen. Izogibanje nevarnostim v okolju: je seznanjen z nevarnostmi v okolju. Komuniciranje: je zelo komunikativen. Z drugimi stanovalci in z osebjem se dobro

razume. S sostanovalcem se včasih krega, saj mu ta očita, da posluša glasbo preveč na glas.

Izražanje verskih čustev: ni veren. Koristno delo: vsak dan se udeležuje delovne terapije, kjer izdelujejo majhne

keramične ploščice za sestavljanje slike – mozaika. Delovna terapija je od 9.00 – 12.30. Delo dobi plačano, tako, da si sam lahko kupi cigarete in kavo. Vsak dan postelje svojo posteljo. Soba je prijetno urejena in čista. Sobo si pospravlja sam.

Razvedrilo in rekreacija: rad posluša glasbo (jazz) ali pa bere kakšno knjigo. Rad bere strokovne medicinske knjige, najraje pa ima pisatelja Karl Marx-a ter Friedrich Engelsa.

Učenje in pridobivanje znanja: stanovalec je poučen o svoji bolezni. N.L. se ne strinja s svojo predpisano terapijo, navaja, da mu tablete Zyprexa ne odgovarjajo. Pravi tudi, da je prosil zdravnika za ukinitev terapije, vendar ima občutek, da ga nihče ne jemlje resno. V Domu Lukavci se počuti dobro, nima večjih problemov. Edino kar pogreša je čustvena zveza s kakšno žensko, saj si v bližnji prihodnosti želi najti partnerko. S stanovalcem N.L. sva začela intervju pri kavi v večnamenskem prostoru, kjer sva imela zagotovljeno zasebnost. Najprej sva se predstavila, povedal mi je, da je zelo srečen, da sem ga vključila v študijo primera in da rad sodeluje. Bila sem presenečena nad tem, kako hitro me je N.L. sprejel in mi zaupal. Hkrati me je presenetilo, da ni imel težav glede pogovora, da mi ni poskušal prikrivati določenih stvari. Med pogovorom sem si podatke, ki mi jih je posredoval, zapisovala v beležko, s čimer se je strinjal. Vzpostavljen je bil zaupen odnos. Pri N.L. sem opazila, da mu godi pozornost, ki mu jo izkazujejo drugi stanovalci. To se je pokazalo pri ogledu njegove sobe, ko sva naletela na druge stanovalce, ki so ga ustavljali in spraševali o raznih zdravstvenih problemih. Zelo ponosen je tudi na svojo veliko zbirko knjig.


46

9.5.1.1 Intervju s stanovalcem Doma Lukavci

Intervju se je začel v večnamenskem prostoru, ob skodelici kave – to željo je izrazil N.L., ki je povedal, da so najboljši pogovori vselej ob dobri kavi. M.D.: »Gospod L. mi lahko poveste vaš datum rojstva?« N.L.: »Ja, rojen sem 1. marca 1947 leta. Rodil sem se v Mariboru, kjer sem tudi potem živel s starši, ampak po poroki sem se preselil v Prekmurje, v Črenšovce, zaradi zaposlitve.« M.D.: »Kaj ste po poklicu?« N.L.: »Po poklicu sem doktor splošne medicine. Delal se v Lendavi, užival sem pri delu. Hja, to so bili časi. Študij sem pa končal v Sarajevu. Specializacijo pa sem po študiju opravljal vsepovsod v Ljubljani, Mariboru ter na Ptuju. Potem pa sem se moral upokojiti.« M.D.: »Zakaj pa ste se upokojili in kdaj?« N.L.: »Leta 1981 sem se upokojil. Moj zdravnik mi je predlagal upokojitev zaradi nekega stanja, ker sem imel nekakšne ˝vrinjene misli˝.« M.D.: »Gospod L., mi lahko poveste kako ste se spoprijeli s svojo boleznijo – shizofrenijo?« N.L.: »Kaj! Kakšno shizofrenijo, saj z mano ni nič narobe, sploh nisem bolan. Zdravniki niso sploh prepričani kaj mi je. Kdo ti pa je omenil, da imam shizofrenijo?« M.D.: »Zakaj pa ste bili sprejeti v Zavod Dom Lukavci?« N.L.: »Verjetno zaradi zdravnika, ki mi je povedal, da imam mogoče shizofrenijo, da bi jo naj imel, ampak da ni prepričan.« M.D.: »Kdaj pa ste bili sprejeti v Dom Lukavce?« N.L.: »Sprejet sem bil leta 1998, ne spomnim se točno kdaj.« M.D.: »Ali imate družino?« N.L.: »Nimam nikogar, nihče me ne obiskuje. Žena mi je umrla, v bistvu bivša žena. Imela je dve hčerki iz prejšnjega zakona. Bila sva poročena 8 let, za mene je bil prvi zakon zanjo drugi. Bili smo srečni skupaj, vendar je žena začela piti in potem je zbolela. Groza. Bil sem žalosten, hotel sem ji pomagati vendar prepozno. Ločila sva se, za par mesecev je umrla za rakom jeter.« M.D.: »Kaj pa pastorki, vas prideta kaj obiskovat, imate stike z njima?« N.L.: »Ja nimava preveč dobrih odnosov z eno pastorko, ne vem, verjetno sva se odtujila. Živi v Hočah, malo predaleč, da bi me obiskovala, a ne? Včasih jo pokličem, pa ne vem kaj ji naj povem, potem pa prekinem zvezo, ker mi enostavno zmanjka besed. Druga pastorka pa je že pokojna, umrla je za rakom na maternici. Bili smo res srečna družina. Ampak po tem ko jima je umrla mati sta mi mogoče zamerili, da sem se ločil od nje. Skupaj smo živeli osem let. M.D.: »Kaj pa vaši starši, še živijo ali so pokojni?« N.L.: »Moja mati je že davno pokojna, kap jo je, imela je sladkorno bolezen in epilepsijo. Moj oče je tudi pokojen, srčna kap. Bila sta pa zelo stroga, včasih sem se matere kar bal.« M.D.: »Ali ste že bili kdaj prej hospitalizirani?« N.L.: »Ja, leta 1981 sem bil sprejet v Ormož. Tam mi ni bilo všeč. Tukaj se mi zdi veliko boljše.«


47

M.D.: »Katero stalno medikamentozno terapijo imate predpisano?« N.L.: »Jemljem Lekadol.« M.D.: »Samo Lekadol?« N.L.: »Ja. Pa še tega mi ne bi bilo treba, če nebi imel bolečine v nogi.« M.D.: »Imate kakšno terapijo predpisano zaradi shizofrenije?« N.L.: »Ja, zdravnik mi je predpisal Zyprexa, vendar za to ni bilo vzroka. Sem mu že omenil, da tablet sploh ne rabim, verjetno mi jih bo ukinil.« M.D.: »Ali uporabljate kakšne ortopedske pripomočke?« N.L.: »Berglo, ker me boli leva noga. Zdravnik mi je povedal, da imam aseptično nekrozo. Noga me boli, zaradi nje ne morem spati. Vedno sem rad hodil na sprehode, ampak to sedaj ne morem, pa še niti plesati ne morem.« M.D.: »Ste kadilec in če ste, ali imate kakšne težave pri dihanju?« N.L.: »Kadim, vendar nimam težav pri dihanju.« M.D.: »Koliko cigaret pa pokadite dnevno?« N.L.: »Pokadim približno 1 škatlo dnevno. Veš, sam si kupujem cigarete ter kavo, z denarjem, ki si ga prislužim na delovni terapiji.« M.D.: »Koliko obrokov na dan imate?« N.L.: »Tri obroke imam dnevno, pa včasih še kakšno malico zraven.« M.D.: »Ali vam hrana odgovarja v Domu Lukavci?« N.L.: »Ja, zelo. Najraje imam meso, na kakršenkoli način. Na primer, najraje od vsega imam šunko.« M.D.: »Kaj pa najraje pijete in koliko tekočine popijete na dan?« N.L.: »Najraje pijem seveda kavo ob dobri družbi. Pijem pa tudi rad navadno vodo iz pipe. Na dan pa popijem približno liter tekočine.« M.D.: »Ali imate mogoče težave pri izločanju urina in kolikokrat na dan greste na vodo? N.L.: »Nimam težav pri uriniranju, na dan grem približno šest krat na vodo, odvisno koliko kave in vode popijem.« M.D.: »Ali imate težave pri odvajanju blata in kolikokrat greste na blato?« N.L.: »Nimam težav pri odvajanju, grem pa vsak dan enkrat na blato.« M.D.: »Ali imate težave pri hoji, sedenju in ležanju?« N.L.: »Pri hoji, moti me bergla. Imam bolečine v levi nogi. Ne morem hoditi na sprehode, ker me boli noga. Pri ležanju pa me moti, da ne morem ležati na levem boku zaradi bolečin. Pri sedenju pa nima težav.«


48

M.D.: »Ali imate težave pri spanju?« N.L.: »Ja, zaradi bolečine ne morem zaspati, včasih komaj zaspim ob enih ali dveh zjutraj. Včasih se sredi noči prebudim, saj me začne soba utesnjevat, enostavno ne morem misliti normalno. Potem ponavadi poslušam glasbo. Ampak sostanovalec se vedno pritožuje, da ne more spati, potem pa pride do konflikta.« M.D.: »Ali imate predpisana kakšna uspavala?« N.L.: »Ja imam predpisan Sanval, ampak mi ne pomaga.« M.D.: »Ali med dnevom počivate?« N.L.: »Ne, nikoli. Sploh nisem utrujen.« M.D.: »Kaj imate najraje oblečeno in ali se sami oblačite? N.L.: »Najraje imam oblečeno trenirko. Oblačim se sam.« M.D.: »Ali ste samostojni pri izvajanju osebne higiene?« N.L.: »Sem popolnoma samostojen, najraje se stuširam vsako noč, kopam se samo enkrat na teden.« M.D.: »Ali ste seznanjeni z nevarnostmi v okolju?« N.L.: »Seveda.« M.D.: »Kako se razumete z drugimi stanovalci in osebjem?« N.L.: »S stanovalci se dobro razumem, edino zvečer se kregava z mojim sostanovalcem, ker ne more spati, zaradi moje glasbe. Jaz pa rad poslušam glasbo, me umirja.« M.D.: »Kaj pa zdravstveno osebje, se razumete z njimi?« N.L.: »Ja, rad imam sestre, vse so tako prijazne. Zaupam jim, so zelo sposobni za svoje delo.« M.D.: »Ali imate prijatelje med stanovalci?« N.L.: »Pa nekaj bi se jih našlo, z enimi se dobro razumem. Skupaj delamo na delovni terapiji.« M.D.: »Ali ste verni?« N.L.: »Ne. Cerkev je opij za ljudstvo. Nikoli nisem bil veren. Ko bom umrl se bom razblinil v nič. Ničesar ni po smrti, samo ta trenutek šteje in nič drugega.« M.D.: »Gospod L., ko sem danes prišla v Dom Lukavce, z namenom opraviti intervju z vami, sem vas našla na delovni terapiji. Mi lahko prosim poveste s kakšnim delom se ukvarjate na delovni terapiji.« N.L.: »Na delovni terapiji zelo uživam, čeprav se mi zdi, da je delo vedno enako, saj izdelujem majhne keramične ploščice, ki so namenjene za nadaljnjo izdelovanje mozaikov. Včasih sem šel na delavnice, kjer izdelujejo te mozaike, saj me je zanimalo, kako se uporabijo ti majhni kosi keramike. To me je zelo navdušilo, zato sem se odločil, da bom poskusil tudi sestavljanje teh mozaikov. Pogrešam svoje delo, ki sem ga opravljal kot zdravnik, sedaj, ker sem tukaj v zavodu, ne morem odpotovati v Afganistan, kjer bi pomagal sirotam.«


49

M.D.: »Kdaj pa začnete delovno terapijo? Ali ste za svojo delo nagrajeni?« N.L.: »Delovno terapijo začnemo ob 9.00 pa tja do 12.30. za delo, ki ga opravljam na delovni terapiji dobim plačano približno 20 EUR na mesec, s tem denarjem si kupim cigarete in kavo.« M.D.: »S kakšnimi aktivnostmi v prostem času se ponavadi ukvarjate?« N.L.: »Najraje poslušam glasbo, najraje imam jazz glasbo. Prav uživam ko zaslišim jazz. Ko ne morem spati si ponavadi prižgem radio in poslušam glasbo, v bistvu mi je vseeno kakšna glasba se vrti, glavno da je glasba. Rad berem knjige, obožujem Marxa in Engelsa. Rad hodim tudi na sprehode, vendar me ovira bergla, zaradi katere niti plesati več ne morem. Sem strokovnjak v šahu – če se lahko pohvalim, vendar mi primanjkuje igralcev, saj jih večine ne ve igrati.« M.D.: »Mi lahko poveste s katerimi problemi se srečujete v Domu Lukavci, in če se sploh srečujete s kakšnimi?« N.L.: »Pravzaprav se ne srečujem s kakšnimi velikimi problemi. Moji problemi so majhni. Ponoči ne morem spati, zaradi bolečine, ki jo čutim v nogi. Zbujam se ker se mi včasih zdi, da me soba utesnjuje. Ko se zbujam ponoči si prižgem radio, saj glasba odganja utesnjenost. Ponoči imam konflikt s sostanovalcem v moji sobi, saj mi vedno govori, da ga glasba moti. Pogrešam neko čustveno zvezo – z žensko, s katero bi si rad ustvaril družino, vendar mi je s tem, da stanujem tukaj, preprečeno, da bi spoznal kakšno partnerko, saj so tukajšnje stanovalke vse bolne.«

9.5.2 Načrt zdravstvene nege

Pri stanovalcu N.L. smo ugotavljali njegove navade, ki so povezane s spanjem in počitkom. Ugotoviti smo morali kakšno terapijo ima predpisano ter zakaj odklanja terapevtske postopke. Med pogovorom skušamo ugotoviti kako se N.L. spoprijema s svojo boleznijo. Ugotoviti želimo kakšni so njegovi odnosi z družino. Pri stanovalcu smo tudi ugotavljali lokacijo bolečine in intenzivnost bolečine. Na podlagi pridobljenih podatkov lahko izpostavimo naslednje negovalne diagnoze, ki so predstavljene na naslednjih straneh.


50

9.5.2.1 Spanje in počitek

Trenutno stanje: N.L. je povedal, da ima težave s spanjem, zaradi bolečine v levi nogi. Spat hodi okoli ene ali druge ure zjutraj, saj ne more zaspati. Ko zaspi, pa se občasno prebudi, saj ima občutek, da ga soba utesnjuje. Ko se ponoči prebuja, si prižge radio, da bi lažje zaspal nazaj, vendar dobi negativno reakcijo s strani sostanovalca, ki mu pove, da ga glasba moti in zaradi tega tudi on ne more spati. Negovalna diagnoza: Motnje v ritmu spanja Definicija: Prekinjeno trajanje in kvaliteta spanja, kar povzroča neugodje in motnje v dnevnih aktivnostih (Gordon, 2003, str. 186). Vzrok: - Bolečina v levi nogi.

Simptomi: - verbalno poročanje o nespečnosti in bolečini, zaradi katere tudi ne more zaspati, - pogosto zbujanje, - težave z zaspanjem.

Načrtovanje zdravstvene nege: Cilji:

- spanec bo miren in dovolj dolg z manj prebujanja, - spanje bo globlje, - ritem spanja bo urejen, - bolečina bo zmanjšana in stanovalec bo lahko zaspal.

Načrtovanje negovalnih intervencij: - urediti ustrezno mikroklimo v sobi, - prezračiti sobo pred spanjem, - urediti posteljo, - zagotoviti mir na oddelku, - zagotoviti varnost z občasnim nadzorom in kontrolo, - svetovati ustrezen položaj, za zmanjševanje bolečine, - dati predpisano terapijo Sanval 5 mg, stanovalec jo vzame ob 22.00 uri, - dati terapijo proti bolečinam Tramal 50 mg, saj bo tako stanovalec lažje zaspal, če bo

bolečina zmanjšana.

Vrednotenje zdravstvene nege: N.L. še vedno ne spi mirno in se še vedno ponoči prebuja, pove, da ne more spati zato posluša radio. Bolečine, zaradi katerih ne more spati, so pred spanjem izrazitejše in zaradi tega težko zaspi.


51

9.5.2.2 Odklanjanje

Trenutno stanje: N.L. se ne strinja s predpisano terapijo, pove, da mu tablete Zyprexa ne odgovarjajo in da jih ne potrebuje. Povedal je tudi, da je o zamenjavi večkrat govoril z zdravnikom psihiatrom ampak brez učinka, saj ga nihče ne posluša in ne jemlje resno. Negovalna diagnoza: Odklanjanje predpisane terapije Definicija: Nesprejemanje terapevtskih navodil, ki sledijo informacijam in odločitvi na osnovi teh informacij (Gordon, 2003, str. 68). Vzroki: - zanikanje bolezni, - občutek, da terapije ne potrebuje.

Simptomi: - opaženo odklanjanje predpisane terapije, - nespoštovanje dogovorov, - verbalno poročanje o odklonitvi terapije, - poročanje o nestrinjanju glede predpisane terapije.

Načrtovanje zdravstvene nege: Cilji: - stanovalec bo sprejel predpisano terapijo, - spoštoval bo dogovore z jemanjem terapije, - poučen bo o pomembnosti terapije, - stanovalec se bo zavedal pomena jemanja terapije.

Načrtovanje negovalnih intervencij: - svetovati stanovalcu pogovor s psihiatrom, - poučiti ga o pomenu jemanja terapije, - povedati stanovalcu, da terapijo potrebuje, zaradi svoje bolezni, - nadzorovati stanovalca pri jemanju terapije, paziti da tableto res zaužije.

Vrednotenje zdravstvene nege: N.L. še vedno odklanja terapijo, čeprav jo vseeno vedno vzame. Izraža nezadovoljstvo z izbiro terapije s strani psihiatra. Še vedno misli, da bi psihiater moral ukiniti dosedanjo terapijo, saj je ne rabi.


52

9.5.2.3 Zanikanje

Trenutno stanje: stanovalec meni, da ni bolan in da nima shizofrenije. Izvedeti želi kdo to zatrjuje. Sam trdi, da je bil sprejet v Dom Lukavci, ker njegov zdravnik misli, da ima shizofrenijo, nihče pa ni prepričan. Negovalna diagnoza: Zanikanje svoje bolezni in njenih simptomov Definicija: Poizkus zavestnega ali podzavestnega zmanjševanja anksioznosti ali strahu z zmanjševanjem pomena določenega dogodka (Gordon, 2003, str. 295). Vzroki: - bolezen shizofrenija, - nekritičnost do obolenja.

Simptomi: - verbalno zanikanje bolezni med pogovorom, stanovalec trdi da ni bolan, - odklanjanje predpisane terapije, - sprejema le nekatere informacije.


- stanovalec bo sprejel svojo bolezen in bo prepoznal simptome bolezni, - sprejel bo predpisano terapijo, - sprejel bo informacije, ki mu bodo posredovane glede bolezni.

Načrtovanje negovalnih intervencij: - svetovati stanovalcu pogovor s psihiatrom, - poučiti ga o pomenu jemanja terapije, - nadzorovati stanovalca pri jemanju terapije, paziti da pogoltne tableto, - posredovati ustrezno literaturo o shizofreniji.

Vrednotenje zdravstvene nege: N.L. še vedno odklanja terapijo, čeprav jo vseeno vedno vzame in je nekritičen do svoje bolezni, ki jo vztrajno zanika. Še vedno trdi, da ni bolan.


53

9.5.2.4 Miselni procesi

Trenutno stanje: stanovalec občasno deluje raztreseno, saj med pogovorom preskakuje iz ene teme v drugo. Povedal je, da bi šel v Afganistan, k Rdečemu Križu, kjer bo kot zdravnik pomagal otrokom, ki so potrebni njegove pomoči. Ima številne načrte, katerih pa zaradi bolezni ni sposoben izpeljati. Negovalna diagnoza: Spremenjeni miselni procesi Definicija: Neprimerni kognitivni procesi ali aktivnosti (Gordon, 2003, str. 203). Vzrok: - bolezen shizofrenija.

Simptomi: - raztresenost v pogovoru, - nerealno razmišljanje,


- stanovalec bo sledil niti v pogovoru, - poskušal bo razmišljati realno.

Načrtovanje negovalnih intervencij: - dati predpisano terapijo Zyprexa 5 mg, - nuditi duševno podporo stanovalcu, - vzpostaviti dobro komunikacijo in mu prisluhniti, - preusmerjati misli v realnost, - vključevati v številne dnevne aktivnosti.

Vrednotenje zdravstvene nege: N.L. še vedno razmišlja o potovanju v Afganistan, povabil me je celo zraven, da bi mu pomagala pri njegovemu delu.


54

9.5.2.5 Prekinjeni družinski procesi

Trenutno stanje: N.L. pove, da je ločen in da mu je bivša žena že umrla. Svojih otrok nima. Imel je dve pastorki, ki sta bili hčerki bivše žene iz prvega zakona. Med pogovorom izvem, da živi samo še ena pastorka, druga je že umrla zaradi raka na maternici. Pravi, da ga pastorka noče obiskovati, saj nimata dobrih odnosov. Živi v Hočah in N.L. pove, da ji ne zameri, da je prekinila stike z njim. Ob pogovoru opažam, da je stanovalcu težko govoriti o njej in imam občutek, da želi imeti več stikov z njo. Pravi tudi, da jo včasih pokliče, vendar je pogovor med njima kratek in redkobeseden. Ker nima funkcionalne družine, ga pri rehabilitaciji podpira zdravstveno osebje in zdravnik psihiater. Negovalna diagnoza: Prekinjeni družinski procesi s strani pastorke. Definicija: Nesposobnost družine, da bi krila potrebe vseh članov, izpolnjevala funkcijo družine oziroma vzdrževala pomembne stike za razvoj in dozorevanje (Gordon, 2003, str. 253). Vzroki: - razpad družine, - osiromašenje družinskih vezi, - nesposobnost članov družine, da bi sprejemali in izražali čustva.

Simptomi: - nepopolno komuniciranje, samo preko telefonskih pogovorov, - pomanjkanje obiskov s strani družine.


- stanovalec bo skušal obnoviti pretrgane družinske procese Načrtovanje negovalnih intervencij: - svetovati stanovalcu naj poskuša izboljšati stike s pastorko, - pogovoriti se o njegovih čustvih, ki jih goji do pastorke, - vzpodbujati stanovalca pri rehabilitaciji in zdravljenju (ker to s strani družine ni

mogoče). Vrednotenje zdravstvene nege: Družinski procesi niso bili obnovljeni, pastorka ga ne bo obiskala, saj noče imeti veliko stikov z očimom. N.L. je ni poklical, pravi da je noče vznemirjati.


55

9.5.2.6 Gibanje in ustrezna lega

Trenutno stanje: N.L. je povedal, da ga zelo boli leva noga v predelu levega stegneničnega sklepa, saj ima aseptično nekrozo stegnenične glavice levega femurja. Bolečina v nogi mu krajša tudi spanec. Ker mora uporabljati berglo, ne more hoditi na dolge sprehode. Pove tudi, da zelo rad pleše, ampak sedaj ne more plesati, saj mu bergla to preprečuje. Negovalna diagnoza: Bolečina v levi nogi Definicija: Močno neugodje, ki traja več kot 6 mesecev (Gordon, 2003, str. 195). Vzrok: - aseptična nekroza stegnenične glavice levega femurja.

Simptomi: - verbalno poročanje o bolečini, - previdno obnašanje ob gibanju, - težave s spanjem, - spremenjena sposobnost za razne aktivnosti (daljši sprehodi, ples).

Načrt zdravstvene nege: Cilji:

- bolečina bo zmanjšana, - stanovalec bo bolje spal, - stanovalec bo sposoben opravljati razne aktivnost – sprehodi, - stanovalec bo znal uporabljati pripomočke za gibanje – berglo.

Načrtovanje negovalnih intervencij: - meriti bolečino in njeno intenzivnost, - izvajati nefarmakološke metode zdravljenja, ki zmanjšujejo bolečino, - urediti varno okolje za njegovo gibanje, - omogočiti uporabo ortopedskih pripomočkov – berglo in svetovati glede pravilne

uporabe le-teh, - dati terapijo proti bolečinam Tramal 50 mg, kapsulo stanovalec vzame per os, - ugotavljati analgetičen učinek dane terapije, stranske učinke in odziv stanovalca na

prejeto terapijo, - dati predpisano terapijo Sanval 5 mg ob 22.00 uri zvečer, da bo stanovalec lažje zaspal, - nadzorovati stanovalca po prejeti terapiji, - ukrepati ob pojavu stranskih učinkov terapije.

Vrednotenje zdravstvene nege: Bolečina je zmanjšana, vendar ob daljšem sprehodu ga noga še vedno boli. Najbolj ga boli noga pred spanjem, zaradi bolečin še zmeraj ne more zaspati.


56

10 RAZPRAVA

Številni avtorji (Frangež- Žigon, 1997; Švab, 2006; Žmitek, 1990) opisujejo shizofrenijo kot eno izmed pogostejših duševnih bolezni, ki s svojimi spremljajočimi simptomi globoko poseže v življenje obolelega s shizofrenijo in njegovo družino. S posegom bolezni v življenje posameznika se znatno znižuje kakovost življenja. V diplomskem delu je predstavljena študija primera, ki je bila izvedena v zavodu Dom Lukavci. V raziskavi, ki je kvalitativnega značaja, je sodeloval stanovalec N.L., oboleli za shizofrenijo, ki že 10 let stanuje v Domu Lukavci. Kot instrument raziskave je bil uporabljen intervju. V diplomskem delu smo želeli odgovoriti na raziskovalno vprašanje o kakovosti življenja pacienta s shizofrenijo v Domu Lukavci in o najpogostejših problemih s katerimi se sooča pacient s shizofrenijo. Iz podatkov pridobljenih z raziskavo izhaja, da je kakovost življenja stanovalca s shizofrenijo v Domu Lukavci na zadovoljivi ravni. Najpogostejši problemi, s katerimi se sooča stanovalec in ki jih stanovalec opisuje so pomanjkanje čustvenih vezi, prikrajšanost glede telesne aktivnosti zaradi bolečine, občutki utesnjenosti ter občasni konflikti s sostanovalcem. Na podlagi raziskave smo ugotovili naslednje negovalne probleme pri stanovalcu: - gibanje in ustrezna lega: pri gibanju ga ovira uporaba ortopedskega pripomočka, ki ga

uporablja zaradi aseptične nekroze stegnenične glavice femurja. Stanje mu povzroča bolečine v levi nogi. Bolečine poskuša odpravljati z ustrezno predpisano terapijo;

- spanje in počitek: pri spanju ima težave, saj ne more spati zaradi bolečine v levi nogi. Uporablja predpisana uspavala, vendar mu ne pomagajo;

- odklanjanje: stanovalec ne sprejema terapije predpisane za zdravljenje shizofrenije, saj ima občutek, da terapije ne potrebuje. Izraža nezadovoljstvo glede izbrane terapije, ki jo je izbral njegov zdravnik psihiater;

- zanikanje: stanovalec zanika da bi bil bolan, pravi da nima nobenih simptomov, ki bi kazali na shizofrenijo;

- miselni procesi: miselni procesi so moteni, saj ima stanovalec številne načrte za prihodnost, ki pa jih zaradi svoje bolezni nikoli ne bo mogel izpolniti;

- prekinjeni družinski procesi: stanovalca nihče ne obiskuje, s pastorko imata redke stike samo preko telefona.

Pri N.L. smo ugotovili, da še vedno ne spi mirno in se ponoči prebuja. Moti ga bolečina v levi nogi v predelu stegneničnega sklepa, zaradi katere je moten njegov spanec. Med dnevom je bolečina v levi nogi zmanjšana, vendar ob dolgotrajnem gibanju se bolečina povrne. Terapijo še vedno odklanja, čeprav jo vseeno vedno vzame. Ob jemanju terapije izraža nezadovoljstvo z izbiro terapije s strani psihiatra. N.L. je nekritičen do svoje bolezni in jo vztrajno zanika. Še vedno nerealno razmišlja, izraža želje glede potovanja v Afganistan. S strani njegove pastorke stiki niso bili obnovljeni. N.L. je ni poklical. Z odhodom v zavod stanovalec sicer pridobi varnost v življenju, ki je zaradi bolezni izgubljena, izgubi pa del osebne svobode in možnosti izbire.


57

Mandič (1999) navaja, da je kakovost življenja opredeljena kot kakovostno zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Tudi pri pacientih s shizofrenijo je le-to izredno pomembno, zato strmimo k temu, da je posameznik čim bolj samostojen v izvajanju aktivnosti, saj s tem pridobi občutek vrednosti in zaupanja. Vsekakor kronična bolezen, kot je shizofrenija, močno vpliva na delo posameznika. Večina pacientov ne more več opravljati istega dela, kot so ga opravljali pred pojavom bolezni. Flaker (1998) navaja, da je bila velika inovacija tudi v Sloveniji omogočanje plačanega dela v zavodih. V večini psihiatričnih ustanov varovanci opravljajo razna vzdrževalna dela, pomagajo v kuhinji, pralnici, pri urejanju okolja itd. Ta dela so pričeli plačevati. Odprava neplačane delovne terapije in motivacija za gibanje zunaj oddelkov sta prinesli vdor realnega,…« V naši raziskavi smo ugotovili, da je prav ta plačana delovna terapija zelo pomembna pri stanovalcu. Zadovoljen je s sabo, bolj motiviran za delo in se vsak mesec veseli plačila za delo, ki ga rad opravlja. Delo in zaposlitev sta zelo pomembna dejavnika kakovosti življenja zato je pomembna vključitev pacientov s shizofrenijo v razne delovne terapije, krožke, delavnice. S številnimi dnevnimi aktivnostmi odvračamo paciente od bolezenskih simptomov, sproščamo njihovo napetost, dosežemo pridobitev delovnih navad, spodbuja se kreativnost, ter najpomembnejše od vse – pacienti pridobijo samospoštovanje. Kakovost življenja stanovalca bi vsekakor lahko izboljšali s pomočjo vključevanja v številne aktivnosti, ki se izvajajo na oddelku. Vzpodbujali bi ga k izvajanju tistih aktivnostih, ki bi ga veselile. S tem bi ga odvrnili od misli na probleme s pastorko, ki ga ne obiskuje.


58

11 SKLEP

Kakovost življenja naj bi pri pacientih s shizofrenijo bila dosežena z zadovoljitvijo osnovnih življenjskih potreb. Seveda pa je zdravje poglavitna prvina kakovosti življenja; s pojavom bolezni se zmanjša želja po materialnih dobrinah, želiš si le še bistvene stvari, med katere spada tudi zdravje. Strokovno zdravljenje, terapije in storitve kakovostne zdravstvene nege pomembno vplivajo na kakovost življenja oseb s shizofrenijo. Omeniti moram, da prav predsodki ljudi o osebah, ki obolevajo za shizofrenijo, ovirajo kakovostnejšo skrb za duševno zdravje. S takimi predsodki ustvarjajo začaran krog socialne izolacije in diskriminacije. K izboljšanju takšnega napačnega razmišljanja, bi verjetno doprineslo javno obveščanje preko raznih medijev. Tako bi ljudje spoznali, da osebe s shizofrenijo niso nevarne, agresivne in nepredvidljive. Doprinos moje naloge je študija primera, ki je bila izvedena pri pacientu s shizofrenijo. Predstavlja življenje posameznika s shizofrenijo, stanujočega v zavodu in nekatere probleme, s katerimi se vsakodnevno spoprijema.


59

12 ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici Predav. mag. Klavdiji Čuček Trifkovič za usmerjanje in pomoč pri pisanju diplomske naloge. Zahvaljujem se tudi vsem domačim za čustveno in finančno podporo v času mojega študija. Posebna zahvala gre direktorici Doma Lukavci ge. Stanki Vozlič ter strokovni vodji Doma Lukavci Nadi Balažic, ki sta mi s svojim dovoljenjem omogočili izvedbo raziskave. Ne smem pa pozabiti stanovalca N.L.- ja, ki je bil pripravljen sodelovati v raziskavi, zato gre še posebna zahvala njemu.


60

13 LITERATURA IN VIRI

Burton, N. Psychiatry. Published by Blackwell Publishing Ltd. The Warneford Hospital, Oxford, 2006. Dernovšek, M. Zdravljenje ima več faz. Vita, 1997; 11: 4-5. Dom Lukavci. Predstavitev, 2007. dostopno na: http://www.lukavci.si/ (28.5.2008) Faganelj But, M. Dnevi mariborske psihiatrije 2002. Zbornik predavanj II. Splošna bolnišnica Maribor, oddelek za psihiatrijo: Univerzitetna knjižnica Maribor, 2002. Flaker, V. Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana, 1998.

Frangež-Žigon, V. Mentalno zdravje. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 1997. Gordon, M. Negovalne diagnoze- priročnik. Radizel – Rogina, 2003. Gorše-Muhič, M. Stalno spremljanje bolnika v skupnosti. Vita, 1997; 11: 11-12. Gorše-Muhič, M. Zdravstvena nega bolnika s shizofrenijo. V: Kogovšek, B, Kobentar, R. Priročnik psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije: za medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Ljubljana: Psihiatrična klinika, 1999: 86-98. Hadži – Pavlović, D, Rosen, A, Parker, G. The relevance and use of life skills assessments. V: Kavanagh, D. Schizophrenia: an overview and practical handbook. London: Chapman & Hall, 1992. Hunter, M. Najdi svojo pot: življenje s shizofrenijo. PharmaSwiss: Ljubljana, 2005. Kocmur, M, Tavčar, R, Žmitek, A. Shizofrenija: Priporočila in smernice za zdravljenje z zdravili. Ljubljana, Viceversa; Slovenske psihiatrične publikacije, 2000.

Kolpakov, J, Tavčar, R, Kobal, M. Napovedni dejavniki desetletne prognoze shizofrenije. Zdrav Var 2000; 39: 128-31. Mandič, S. Kakovost življenja – stanja in spremembe. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 1999. Močnik, M. Zdravstvena nega v socialno varstvenem zavodu. Negovalne diagnoze v psihiatrični zdravstveni negi: zbornik prispevkov. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji, 2005.

Novak, M. Konceptualna vprašanja proučevanja kakovosti življenja. V: Svetlik, I. Kakovost življenja v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 1995: 7-43.


61

Osterman, F. Breme, ki ga oseba s shizofrenijo predstavlja za svojo družino. Zdrav Var 2000; 39: 228-43. Osterman, F. Odzivanje družine na člana s shizofrenijo. Zdrav Var 2002; 41: 305-8. Pajnkihar, M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 1999. Pfeiffer, C. Shizofrenija v meni in tebi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978. Pfizer SARL. Psihosocialne oblike zdravljenja, 2002. Dostopno na: http://www.pfizer.si./index.asp?id=02.01.01 (28.05.2008) Pliva Hrvatska d.o.o. Živjeti sa shizofrenijom. 2001-2008. Dostopno na: http://mentalno.plivazdravlje.hr/shiz/?section=svakodnevnica (23.01.2008)

Prepadnik, J. Zdravljenje in splošne napovedi, 2005-2008. Dostopno na: http://www.pandemonij.net/F20.html (14.03.2008)

Rumež-Bizjak, L. zdravstvena nega shizofrenega bolnika. V: Vita – strokovna zdravstvena revija, 1997; 11: 6-7.

Svetlik, I. Kakovost življenja v Sloveniji – predgovor. V: Svetlik, I. Kakovost življenja v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 1995: 5-6. Škerbinek, A. Oris zgodovine in razvoj perspektive psihiatrične zdravstvene nege. V: Kogovšek, B, Kobentar, R. Priročnik psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije: za medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Ljubljana: Psihiatrična klinika, 1999: 7-10. Špringer, J. Shizofrenija in stigma. Pomurske lekarne, 2004. Dostopno na: http://www.pomurske-lekarne.si/si/index.cfm?id=1812 (23.01.2008)

Švab, V. Duševna bolezen v skupnosti. Radovljica: Didakta, 1996. Švab, V. Preventiva shizofrenije. Vita, 1997; 11: 8. Švab, V. Priročnik o shizofreniji. ŠENT- Slovensko združenje za duševno zdravje. Radovljica: Didakta; Ljubljana, 2006. Štiglic, V. Psihiatrična zdravstvena nega danes. V: Kocmur, M. Shizofrenija IV. Zbornik predavanj: 4. mednarodni simpozij. Ljubljana: Psihiatrična klinika, 2002: 41-3. Tavčar, R. Shizofrenija duševna motnja. Vita, 1997; 11: 3-4. Tavčar, R. Shizofrenija. V: Kogovšek, B, Kobentar, R. Priročnik psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije: za medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Ljubljana: Psihiatrična klinika, 1999: 80-5. Tomori, M. Shizofrenija: informacija za družine. ŠENT- Slovensko združenje za duševno zdravje. Ljubljana, 1996.


62

Trontelj, J. Meje psihiatrije. Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana: Psihiatrična bolnišnica Begunje, 2003. Uradni list RS št. 77. Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr). 2008. Dostopno na: http://www.uradni-list.si/1/content?id=88016 (3.8.2008) Viva. Ko stene spregovorijo. 2005. Dostopno na: http://www.viva.si/clanek.asp?id=1230 (26.5.2008) Vošnjak, L. Pravni vidiki psihiatričnega zdravljenja. V: Kocmur, M. Shizofrenija IV. Zbornik predavanj: 4. mednarodni simpozij. Ljubljana: Psihiatrična klinika, 2002. Wing, J. Differential diagnosis of shizophrenia. V: Kavanagh, D. Schizophrenia: an overview and practical hanbook. London : Chapman & Hall, 1992. Zdravstvena.info. Teorija Peplau, 2008. Dostopno na: http://www.zdravstvena.info/vsznj/teorija-hildegard-e-peplau/ (15.7.2008)

Žmitek, A. Kakovost življenja bolnikov s shizofrenijo. Med Razgl 1990; 29: 355-61. Žmitek, A. Sodelovanje bolnikov s shizofrenijo pri zdravljenju z antipsihotiki. Viceversa, 2007; 53: 2-7. Žužek, B. Shizofrenija: skrivnostna bolezen? ABC zdravje. April, 2007. Žvan, V. Rehabilitacija za ohranjanje sposobnosti. Vita, 1997a; 11: 9-10. Žvan, V. Shizofrenija in delazmožnost. V: Romih, J, Žmitek, A. Duševne motnje in zmožnost za delo. Begunje, 24. in 25. oktober 1997b; 45-50. Žvan, V. Shizofrenija, shizotipske in blodnjave motnje. V: Tomori, M, Ziherl, S. Psihiatrija. Ljubljana: Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, 1999.


1

14 PRILOGA

14.1 Vprašanja za intervju

1. Osebni podatki stanovalca: - priimek in ime, - datum rojstva, - stalno bivališče, - začasno bivališče, - poklic, - pogovorni jezik. 2. Podatki o družini: - družinski člani (kakšen je sorodstveni odnos, koliko so stari, kaj so po poklicu in kje so zaposleni?). 3. Vrste obolenj v družini: - ali so prisotna kakšna akutna obolenja v družini, - ali so prisotna kakšna kronična obolenja v družini, - umrli člani družine in vzrok smrti? 4. Socialna anamneza: - kakšni so medosebni odnosi v družini, - kakšne so stanovanjske, higienske in ekonomske razmere doma? 5. Podatki o zdravstvenem stanju: - dosedanje hospitalizacije, - stalna medikamentozna terapija? 6. Ali uporabljate kakšne ortopedske pripomočke? 7. Kdaj ste bili sprejeti v Dom Lukavci in zakaj? 8. Osnovne življenjske aktivnosti po Virginii Henderson: - Ali imate težave pri dihanju, ali ste kadilec / ka ? - Koliko obrokov na dan imate, koliko tekočine popijete na dan, kaj najraje jeste in pijete, katere hrane ne marate? - Ali imate težave pri izločanju urina, kolikokrat na dan greste na vodo, ali imate težave pri odvajanju blata in kolikokrat greste na blato? - Ali imate težave pri hoji, sedenju in ležanju? - Ali imate težave pri spanju, ali težko zaspite, ali med dnevom počivate, ali uporabljate uspavala? - Kaj imate najraje oblečeno, ali se sami oblačite? - Ali ste samostojni pri izvajanju osebne higiene, ali se raje tuširate ali kopate v kadi, kolikokrat se tuširate ali kopate? - Ali ste seznanjeni z nevarnostmi v okolju? - Kako se razumete z drugimi stanovalci in osebjem, ali imate prijatelje med stanovalci?


2

- Ali ste verni, ali imate v Domu Lukavci omogočeno obiskovanje verskih obredov in ali se udeležujete le teh? - S kakšnim delom se ukvarjate na oddelku, ali hodite na delovno terapijo, kakšne so vaše zadolžitve na oddelku? - Kako se vaši svojci vključujejo v vaše zdravljenje, ali vas svojci podpirajo pri rehabilitaciji? 9. S katerimi problemi se srečujete v Domu Lukavci? 10. Ali hodite kdaj za vikende domov? Kako doma preživljate vaš čas z družino?

univerza v mariboru - core.ac.uk · - alfred adler, nekdanji učenec freuda, se je lotil globinske...

Documents