univerza v mariboru - core.ac.uk · pdf file1999), v gradivu za predavanja sistematska...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za germanistiko
DIPLOMSKO DELO
Mateja Viher
Maribor, 2012
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za germanistiko
Diplomsko delo
GERMANIZMI V SLOVENSKI BOTANIČNI LITERATURI
Graduation thesis
GERMANISMS IN THE SLOVENE BOTANICAL
NOMENCLATURE
Mentorici: Kandidatka:
izr. prof. dr. Alja Lipavic Oštir, Mateja Viher
Oddelek za germanistiko FF Maribor
in
doc. dr. Sonja Škornik,
Oddelek za biologijo FNM Maribor
Maribor, 2012
Lektorica:
Nina Zdrčnik, uni. dipl. prof. slovenščine in filozofije
Prevajalka:
Maja Davis, uni. dipl. prevajalka in tolmačinja za ang. jezik in profesorica
filozofije
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentoricama za strokovno pomoč, svetovanje in
razumevanje pri pisanju mojega diplomskega dela.
Iskrena hvala mojim staršem, sestri in prijateljem, ki so me
vzpodbujali pri pisanju diplomske naloge, mi stali ob strani in nikoli
niso izgubili upanja nad mano.
IZJAVA
Podpisana Mateja Viher, roj. 4. 6. 1979, študentka Filozofske fakultete in
Fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru, smer nemški jezik
s književnostjo in biologija, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom
Germanizmi v slovenski botanični literaturi pri mentoricah izr. prof. dr. Alji
Lipavic Oštir in somentorici doc. dr. Sonji Škornik avtorsko delo. V diplomskem
delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez
navedbe avtorjev.
Mateja Viher
Maribor, 10. 4. 2012
POVZETEK
Slovenski jezik je že od nekdaj v stiku z nemškim, kar je vplivalo na njegov
razvoj. Poleg jezikovnega stika je na razvoj slovenščine pomembno vplivalo tudi
izobraževanje, natančneje učni jezik. Vpliv nemščine se je v obliki germanizmov
ohranil vse do danes. Raziskala sem, v kolikšni meri se germanizmi pojavljajo v
slovenski botanični nomenklaturi. V nalogi sem predstavila svoje ugotovitve ob
primerjanju nemških in slovenskih poimenovanj rastlin iz prvega uradno
dovoljenega slovenskega srednješolskega učbenika, Prirodopisa rastlinstva s
podobami, avtorja A. Pokornyja iz leta 1872. Ugotavljala sem, koliko
poimenovanj je izvirnih in koliko poimenovanj je dobesedno prevedenih iz
nemščine.
KLJUČNE BESEDE
prevzeta beseda, germanizem, kalk, stiki jezikov, razvoj slovenskega jezika,
prevajanje, botanična nomenklatura
ABSTRACT
The Slovene language has long been in contact with the German language and its
development has been greatly influenced by it. In addition to the linguistic contact
the development of the Slovene language has been significantly affected by
education, particularly the language of instruction. The effect of German is
reflected still today in the form of Germanisms. In this dissertation the extent of
Germanisms in the Slovene botanical nomenclature is explored. The findings of
the comparison of German and Slovene names of plants from the first officially
permitted Slovene secondary school student book, Prirodopis rastlinstva s
podobami, written by A. Pokorny in 1872, are presented. Also explored is the
number of original names and the number of literary translations from German.
KEY WORDS
Borrowed words, Germanism, calque, language contact, development of the
Slovene language, translation, botanical nomenclatur
1
1 UVOD............................................................................................................. 3
2 HIPOTEZA.................................................................................................... 4
3 IZVOR BESED ............................................................................................. 4
3.1 PREVZETE BESEDE .......................................................................... 5
3.2 KALKIRANJE ...................................................................................... 6
3.3 GERMANIZMI..................................................................................... 6
4 VZROKI ZA GERMANIZME V SLOVENSKEM JEZIKU ................... 7
4.1 ZGODOVINA SLOVENCEV IN NJIHOVEGA OZEMLJA .......... 8
4.1.1 OD NASELITVE NAŠIH PREDNIKOV DO OBDOBJA
REFORMACIJE........................................................................... 8
4.1.2 OD PROTESTANTIZMA DO MARČEVSKE REVOLUCIJE
........................................................................................................12
4.1.3 SLOVENCI PO LETU 1848 ...................................................... 16
4.2 RAZVOJ ŠOLSTVA NA SLOVENSKEM ETNIČNEM OZEMLJU
IN UČNI JEZIK .................................................................................. 20
4.2.1 ZAČETKI ORGANIZIRANEGA IZOBRAŽEVANJA.......... 20
4.2.2 OD PROTESTANTIZMA DO ŠOLSKIH REFORM............. 22
4.2.3 REFORME MARIJE TEREZIJE............................................. 24
4.2.4 ILIRSKE PROVINCE IN PREDMARČNO OBDOBJE........ 26
4.2.5 ŠOLSTVO PO LETU 1848 DO RAZPADA AVSTRO-
OGRSKE...................................................................................... 29
4.2.6 SLOVENŠČINA NA SREDNJIH ŠOLAH PO ŠOLSKI
REFORMI ................................................................................... 32
5 RAZVOJ SLOVENSKEGA JEZIKA....................................................... 33
5.1 PRASLOVANŠČINA IN VPLIV DRUGIH NARODNIH JEZIKOV
................................................................................................................33
5.2 UTEMELJITEV KNJIŽNE SLOVENŠČINE ................................. 34
5.3 PREBUJANJE SLOVENSKE NARODNE ZAVESTI ................... 35
5.4 DVO- IN VEČJEZIČNOST............................................................... 38
5.5 SLOVENŠČINA KOT STROKOVNI JEZIK ................................. 40
5.5.1 TERMINOLOGIJA ALI STROKOVNO IZRAZJE .............. 40
5.5.2 STROKOVNI JEZIK KOT FUNKCIJSKA ZVRST .............. 42
5.5.3 NOVI STROKOVNI IZRAZI IN PREVAJANJE PO TUJIH
PREDLOGAH............................................................................. 42
5.5.4 ZAČETKI SLOVENSKEGA OBREDNEGA, UPRAVNEGA
IN ZDRAVILSKEGA JEZIKA................................................. 43
5.5.5 USTVARJANJE SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA
STROKOVNEGA IZRAZJA..................................................... 44
5.5.6 ZAHTEVE PO UVEDBI SLOVENŠČINE V URADE IN
ŠOLE ...........................................................................................48
5.5.7 ZGLEDI IN PREDLOGI ZA IZDAJANJE SLOVENSKIH
STROKOVNIH BESEDIL......................................................... 51
5.6 SLOVENSKE ŠOLSKE KNJIGE..................................................... 52
5.6.1 SLOVENSKA MATICA ............................................................ 56
5.7 IVAN TUŠEK...................................................................................... 58
6 RAZVOJ PRIRODOSLOVNE TERMINOLOGIJE .............................. 60
7 RAZVOJ NARAVOSLOVJA NA SLOVENSKEM................................ 63
7.1 BOTANIKI NA SLOVENSKEM ...................................................... 64
8 BOTANIČNA NOMENKLATURA.......................................................... 67
8.1 OSNOVE STROKOVNEGA POIMENOVANJA RASTLIN ........ 67
8.2 LASTNA IMENA V POIMENOVANJIH RASTLIN ..................... 68
8.3 VIDEZ IN LASTNOSTI RASTLIN KOT OZNAKA ..................... 69
9 PRIMERJAVA POIMENOVANJ............................................................. 76
10 UGOTOVITVE ......................................................................................... 126
11 ZAKLJUČEK............................................................................................ 128
12 LITERATURA IN VIRI: ......................................................................... 131
2
1 UVOD
Poleg nemškega jezika s književnostjo sem študirala biologijo in z diplomsko
nalogo sem želela preveriti, kako pogosti so germanizmi v slovenskem
naravoslovnem izrazju, natančneje v botaniki. Primerjala sem nemška in
slovenska poimenovanja rastlin v enem izmed prvih uradno dovoljenih slovenskih
učbenikov za botaniko, Prirodopisu rastlinstva s podobami za spodnje razrede
srednjih šol, iz leta 1872. Avtor učbenika je A. Pokorny, po nemškem izvirniku pa
ga je prevedel Ivan Tušek. Slovenska poimenovanja iz učbenika sem primerjala še
z današnjimi poimenovanji rastlin v Mali flori flori Slovenije (Martinčič in sod.,
1999), v gradivu za predavanja Sistematska botanika II (Škornik, 2003) in v
gradivu za vaje BF Ljubljana Pregled sistema in seznam družin (Turk, 2009).
Zanimalo me je, koliko germanizmov in dobesednih prevodov je med
poimenovanji rastlin v slovenskem prevodu učbenika ter koliko se jih je ohranilo
do danes.
V diplomski nalogi sem najprej razložila, kaj sploh so germanizmi. Potem sem
skušala pojasniti, zakaj se v slovenskem jeziku pojavlja toliko germanizmov.
Predstavila sem zgodovino Slovencev, njihovega ozemlja in razvoj slovenskega
jezika. Slovenci so bili več kot tisoč let v neprestanem stiku s tujimi ljudstvi,
večinoma germanskega izvora. Razvoj slovenskega jezika je tesno povezan tudi z
razvojem izobraževanja oziroma šolstva, zato sem opisala zgodovino šolstva na
slovenskem etničnem ozemlju. Predstavila sem razvoj botanike v Sloveniji in
posameznike, ki so pomembno prispevali k razmahu botanike na naših tleh.
Raziskala sem tudi razvoj določenega strokovnega besedja oziroma jezika v
slovenščini, pojav učbenikov in razvoj naravoslovnega izrazja. Za tiskanje
slovenskih učbenikov je imela velik pomen Slovenska Matica, ki sem jo na kratko
predstavila. Izvirni Pokornyjev učbenik je bil napisan v nemškem jeziku, prevedel
pa ga je Ivan Tušek, zato sem predstavila njegov kratek življenjepis. Razložila
sem pojav in pomen botanične nomenklature. Na koncu naloge sem predstavila
svoje izsledke in uporabljeno literaturo.
3
2 HIPOTEZA
Iz lastnih izkušenj vem, da je v naravoslovni literaturi veliko prevzetih besed.
Predvidevala sem, da bom med poimenovanji rastlin našla precej prevzetih besed.
Ker so bili naši prvi učbeniki in druge knjige, tudi strokovne, prevedeni iz
nemških izvirnikov, menim, da so prevajalci besede prevzemali večinoma iz
nemščine. Zaradi tega sem pričakovala, da bo med slovenskimi poimenovanji
rastlin veliko germanizmov, predvsem kalkov oziroma dobesednih prevodov iz
nemščine.
Zanimalo me je, koliko slovenskih poimenovanj v učbeniku Prirodopis rastlinstva
s podobami, avtor katerega je A. Pokorny, je bilo prevzetih, koliko dobesedno
prevedenih iz nemščine in koliko je bilo izvirnih. Prav tako sem želela ugotoviti,
koliko slovenskih poimenovanj iz omenjenega učbenika je v uporabi še danes.
3 IZVOR BESED
V slovenskem jeziku po izvoru ločimo prevzete in neprevzete besede. Domače
(neprevzete) so tiste besede, o katerih menimo, da so praslovanskega izvora. To
so tiste besede, ki so jih naši predniki ob stiku z novimi kulturami sprejeli v svoj
jezik ali pa so nastale iz domačih podstav v zgodovini slovenskega jezika.
Prevzete besede so tiste besede, ki so smo jih v naš jezik prevzeli in jih še vedno
prevzemamo iz drugih jezikov (Toporišič, 1997, str. 136). Med prevzete besede
spadajo tudi germanizmi, ki so lahko sposojenke ali tujke (npr. škoda, škarje,
rotovž, izgledati, sledeč, volkswagen). Germanizmi so tudi kalki, torej dobesedni
prevodi iz nemščine (npr. nem. von Hand zu Hand je slov. iz roke v roko, nem.
Hühnerauge je slov. kurje oko, nem. Rosenkranz je rožni venec) (Stramljič
Breznik, 2009, str. 63).
4
3.1 PREVZETE BESEDE
Vzrok za prevzemanje besed so predvsem stiki, ki jih imamo z drugimi narodi na
različnih področjih. Na vseh teh področjih se neprestano pojavljajo nove stvari in
novi pojmi. Ko pridemo z njimi v stik, jih sprejmemo skupaj z njihovimi imeni.
Tako je bilo že v preteklosti. Naši predniki so ob stiku z romanskimi in germanski
ljudstvi, deloma tudi z grškimi, od njih prevzeli stvari in tudi imena zanje. Pozneje
smo veliko besed prevzeli od Nemcev in naših romanskih sosedov. Z razvojem
slovenske kulture in bojem za narodne pravice, pri čemer smo se opirali na misel,
da smo del slovanskega ljudstva, smo prevzemali besede zahodnega sveta in tudi
iz slovanskih jezikov. Dandanes si besede sposojamo iz jezikov narodov, ki so
naprednejši v znanosti in tehniki, večinoma so to angleško govoreči narodi
(Toporišič, 1997, str. 139).
Prevzete besede delimo na sposojenke, tujke in citatne besede. Sposojenke so
besede ali besedne zveze, ki so v slovenščino prišle iz drugega jezika in so
popolnoma prilagojene zgradbi slovenskega knjižnega jezika in sicer v izgovoru,
sklanjatvi, pri tvorbi novih besed in v pisavi (npr. adijo, motor, olimpijada).
Tujke so prevzete besede, ki niso povsem prilagojene slovenščini, jih pa našemu
jezikovnemu sistemu prilagajamo v izgovoru, pri pregibanju in v skladnji. Tujke
izgovarjamo po slovensko, jih tudi sklanjamo in imajo svoje izpeljanke (npr.
biologij-a -i -o itd. biološki ), ohranjamo pa tuj zapis (Toporišič, 1997, str. 139). S
časom in pogostejšo rabo takšne besede prevzamejo slovensko pisavo po
slovenskem izgovoru (npr. kurikulum, kros, disko), trgovska in proizvodna
podjetja pa običajno iz komercialnih razlogov tuje besede pišejo kar v izvirni
obliki (Toporišič, 1997, str. 140).
Besede, ki so v slovensko besedilo prevzete iz drugega jezika kot dobesedni
navedki, so citatne besede. Te besede se pišejo, izgovarjajo in sklanjajo po
pravilih jezikov iz katerih prihajajo, se pravi, da ohranijo tuj izgovor, zapis in
slovnične lastnosti (npr. fr. grand prix, first lady) (Toporišič, 1997, str. 140).
5
3.2 KALKIRANJE
V slovenščini je zgodovinsko še posebej izrazito kalkiranje iz nemščine. Kalk,
prevedenka ali izposojeni prevod, je beseda ali fraza, ki je oblikovno dobesedno
izposojena, prevedena iz drugega jezika. Kalki so pogosti v strokovnem izrazju.
Tvorimo jih iz klasičnih jezikov: internacionalizmi (npr. sprevrženje = konverzija,
nebnenje = palatalizacija) ali iz angleščine in drugih, običajno stičnih jezikov
(server = strežnik, user name = uporabniško ime). Sama beseda kalk je prevzeta iz
francoske besede calque, ki pomeni preris, posnetek, kopija. Primer kalkov iz
nemščine: izposojeni prevod iz Lehnübersetzung, dnevni red iz Tagesordnung,
hladnokrvnost iz kaltes Blut (Hameršak, 1982, str. 25).
Po Toporišičevi definiciji je kalk po sestavinah tuje besede napravljena beseda ali
besedna zveza (Toporišič, 1992, str. 80). Po W. Betzu pod pojem kalk sodijo »vsi
vplivi nekega jezika na drugega, ki se ne širijo le na glasoslovje in besedje,
temveč tudi na besedotvorje in besedne pomene, na obliko besed in njihovo
vsebino« (Stramljič Breznik, 2009, str. 64). So rezultat sožitja in vpliva različnih
jezikov in kultur, ki so bili stoletja medsebojno povezani. Pod pojem kalk spadajo
vsi dobesedni in delni prevodi tujih besed ter izpeljave po tujem vzorcu. Težje je
ugotoviti, da je neka beseda kalk, kot da je prevzeta beseda, saj se je lahko
podobna fraza v obeh jeziki razvila neodvisno (Stramljič Breznik, 2009, str. 64–
65).
3.3 GERMANIZMI
V Enciklopediji slovenskega jezika (Toporišič, 1992, str. 47) so germanizmi ali
nemčizmi opredeljeni kot:
1. Iz nemščine prevzeta jezikovna prvina, zlasti besedna, ki ni sprejeta v knjižno
normo (merkati, ketna, fleten, fejst, lavfati, viža, ohcet, gnada, fara), tudi
skladenjska (hoditi k nogam, ta hiša tiga človeka) in redkeje pravopisna (odkod
‘woher’) ali izgovorna (/münst[r/);
6
2. Iz nemščine prevzeta prvina sploh (npr. končnica, pripona, predpona, naglas,
črkovni zapis).
Germanizmi so besede, ki smo jih Slovenci prevzeli iz nemškega jezika, zato tudi
sopomenka nemčizmi. Po Toporišičevi definiciji so germanizmi besede, ki so
prevzete iz nemščine in so povsem prilagojene zgradbi slovenskega jezika, vendar
v knjižno normo niso sprejete, zato so te besede v normativnih priročnikih (na
primer SSKJ) stilno označene s kvalifikatorji, ki označujejo ekspresivno,
slabšalno, nižje pogovorno, pogovorno in starinsko rabo. Germanizmi so
posledica stika z nemškim jezikom.
Slovenci smo z germanskim jezikom v stiku že od karolinških osvojitev naših
krajev, ki so prinesle fevdalni red in izgubo politične samostojnosti. Tako smo
živeli dolga stoletja, vse do prve svetovne vojne. Med drugo svetovno vojno so se
pojavili poskusi načrtne germanizacije. Slovenska politika se je po obeh vojnah
usmerila k južnim Slovanom, leta 1990 pa smo se osamosvojili. Ves ta čas je na
severu ostala germanska meja, ki predstavlja fizični stik med obema jezikoma, ki
ni bil nikoli prekinjen (Koper, 2011, str. 59).
V knjižnem jeziku lahko zaznamo neposreden stik slovenskega in nemškega
jezika, saj so mnoge besede, ki smo jih prevzeli iz nemščine ali prek nje, toliko
vpete, da jih ne dojemamo več kot germanizme in niso stilno označene. Nekaj teh
besed je danes nepogrešljivih v knjižni slovenščini (na primer škarje, škoda,
skrinja, risati ...) Še več teh besed je živih v narečjih, predvsem v koroških in
štajerskih, pa tudi v panonskih narečjih (Koper, 2011, str. 59).
4 VZROKI ZA GERMANIZME V SLOVENSKEM JEZIKU
Germanizmi so posledica stika med našim jezikom in nemščino. Slovenski in
nemški jezik sta v stiku že od naselitve Slovanov v predalpski prostor. Predniki
Slovencev so več stoletij živeli na ozemlju, ki je spadalo pod nemško oblast.
7
Poleg slovenskih prednikov so na tem ozemlju bivali tudi nemško govoreči
prebivalci. Uradni jezik je bila nemščina, slovenščina pa kot knjižni jezik ni bila
razvita vse do 16. stoletja. Povsem razumljivo je, da je zaradi neprestanega stika z
nemščino ta imela velik vpliv na slovenski jezik, ki se je šele razvijal. Velik vpliv
na pojav germanizmov v našem jeziku je imelo tudi izobraževanje oziroma
šolstvo. Učni jezik je bil dolga stoletja nemščina in nemške so bile tudi šolske
knjige. Zaradi težnje po uveljavitvi slovenskega jezika so začeli prevajati
pomembna besedila iz nemščine v slovenščino. Najbolj so na razvoj slovenskega
jezika vplivali prevodi učbenikov.
4.1 ZGODOVINA SLOVENCEV IN NJIHOVEGA OZEMLJA
Ozemlje današnje Slovenije je bilo zaradi svoje geografske lege v preteklosti
vedno znova izpostavljeno, saj je predstavljalo prehodno območje, stičišče,
ločnico in most med različnimi ljudstvi, kulturami, narodi in državami. Ozemlje je
bilo presečišče vplivov različnih kultur. Srečevala so se različna ljudstva iz
vzhoda in zahoda. Vsi ti različni vplivi so zaznamovali to ozemlje in ga obogatili
s svojimi posebnostmi, ki so neprecenljiva dediščina slovenskega ozemlja.
Zgodovina določenega evropskega ozemlja in njegovih prebivalcev večinoma
obsega zgodovino različnih narodov, saj se je večina evropskih narodov kot
političen narod izoblikovala šele v 19. stoletju (Štih, 2011, str. 3–4).
4.1.1 OD NASELITVE NAŠIH PREDNIKOV DO OBDOBJA
REFORMACIJE
Naši predniki so Slovani, ki so se izoblikovali v 1. tisočletju pr. Kr. na ozemlju
današnje Rusije, Belorusije in Ukrajine. Po propadu germanskih ljudstev od
vzhoda proti zahodu so Slovani naseljevali njihov nekdanji prostor. Naseljevanje
je trajalo več desetletij (Granda, 2008).
8
Predniki Slovencev so živeli na ozemlju med vzhodnimi Alpami, Panonsko nižino
in Jadranskim morjem. V vzhodni alpski prostor so se naselili okoli leta 600.
Prišli so s področja zahodnoslovanske jezikovne skupine z območja današnje
Moravske. Prečkali so Donavo in se po dolinah rek naseljevali proti jugozahodu
in Jadranu. Drugi val slovanskih priseljencev, ki so v Vzhodne Alpe prihajali z
jugovzhoda, je bil v tesni povezavi z Avari. Slovansko-avarsko priseljevanje je
povzročilo propad starih antičnih struktur in cerkvene organizacije. Po spopadih z
Bavarci na severu se je izoblikovala in utrdila meja med frankovskim zahodom in
avarskim ter slovanskim vzhodom in jugovzhodom (Štih, 2011). Germanski
sosedi so naše prednike imenovali Veneti, Venedi, Vendi (Granda, 2008). Severno
od Karavank so mejili na Bavarce, južno na Langobarde, v Istri pa na bizantinsko
oblast. Začela se je razvijati slovanska družba na ozemlju Karantanije. To je bila
dežela na drugi strani Karavank, na ozemlju današnje avstrijske Koroške. Po njej
so dobili ime Karantanci. Karantanija pa je tudi najstarejša samostojna slovanska
državna tvorba, ki je verjetno segala do današnjega Podravja in Savinjske doline.
Njeni prebivalci so bili večinoma Slovani, vendar so bili vanjo vključeni tudi
drugi staroselci (Prunk, 2008). Karantanci so bili prvi pokristjanjeni Slovani, ki so
razvili krščansko izrazje v domačem jeziku, kar je pomenilo začetek razvoja
kulturnega jezika (Ivanič, 1999). Slovani južno od Karantanije so po pričevanju
langobardskih kronistov ustanovili samostojno kneževino Karniolo (Prunk, 2008).
Okoli leta 740 je knežja dinastija, ki je bila na čelu Karantancev, sklenila zvezo z
Bavarci, da bi se zaščitili pred Avari. Iz zveze se je razvila podrejenost, saj so bili
Bavarci podrejeni Frankom. Karantanija je postala upravna enota frankovske
države. Karniola in Karantanija sta v letih 819–823 sodelovali v
protifrankovskemu uporu, vendar sta bili neuspešni. Njuno samostojnost so ukinili
in začel se je širiti frankovski fevdalni red (Prunk, 2008). Pred vključitvijo v
frankovsko državo je bila zemlja v kolektivni lasti, potem pa so se razmere
spremenile. Frankovsko pravo je določalo, da je vsa osvojena zemlja kraljeva,
zato je vladar vso zemljo razdelil plemičem frankovskega ali bavarskega rodu,
tako imenovanim zemljiškim gospodom, ki so zemljo izkoriščali s pomočjo
podložnikov (Granda, 2008, str. 94–95). Slovansko prebivalstvo je izgubilo svoje
9
višje socialne sloje. Njihovo identiteto in jezik je ohranjalo podložno kmečko
prebivalstvo. Ravno slovanski jezik je bil tista razlika, ki je prebivalstvo te dežele
(današnje Slovenije) ločevala od germanskega (danes nemškega) prebivalstva
sosednjih pokrajin v skupni državi. Leta 962 je država postala Rimsko cesarstvo,
ki se je v drugi polovici 12. stoletja preimenovalo v Sveto rimsko cesarstvo. Od
konca 15. stoletja pa se je pod habsburško oblastjo preimenovalo v Sveto rimsko
cesarstvo nemške narodnostni, ki je obstajalo vse do leta 1806. V Nemškem
cesarstvu so bile različne dežele. Od njega smo prevzemali fevdalizem, nemške
koloniste in zahodno kulturo (Granda, 2008, str. 61).
Iz Bavarske se je v drugi polovici 8. stoletja začelo širiti krščanstvo.
Pokristjanjevanje Slovencev v Karantaniji je vodila salzburška nadškofija.
Pomembni sta bili mejni misijonski postojanki: Innichen na današnjem vzhodnem
Tirolskem in Kremsmünster v Gornji Avstriji, ki pričata o tem, kako daleč je v 8.
stoletju segala poselitev Slovanov. Škof, ki je kot misijonar širil krščansko vero v
Karantaniji, je bil po rodu Irec. Irski misijonski način širjenja vere je temeljil na
tem, da so upoštevali domač jezik in običaje ljudi (Granda, 2008).
Pokristjanjevanje je prinašalo tudi zahodno kulturo. Krščanska cerkev je v času
Karla Velikega v frankovski državi za svoje potrebe med slovanskimi prebivalci
uporabljala nekaj zapisov molitev v slovenskem jeziku. Ti zapisi so bili Brižinski
spomeniki. Ime je izpeljano iz nemškega imena škofije Freising, ki je imela v
posesti Škofjo Loko (Prunk, 2008). Na nastanek je posredno vplivalo delo Cirila
in Metoda, ki sta poudarjala pomen narodnega jezika in opravljala bogoslužje v
slovanskem jeziku (Granda, 2008).
Madžari so z vdori izrinili frankovsko oblast, vendar so jih Germani leta 955
premagali in jih pregnali. Madžari so ustanovili lastno državo in tako je bila
prekinjena neposredna povezava med ozemljem Karantanije in Karniole ter
ozemljem slovanskih rojakov na Češkem, Slovaškem in Slavoniji, ki so nam bili
jezikovno in kulturno najbližje (Granda, 2008). Germani so po zmagi nad Madžari
ustanavljali mejne krajine, ki so utrdile mejo med Svetim rimskim cesarstvom in
Madžarsko ter Hrvaško, ki se do danes ni bistveno spremenila. Od sredine 11.
10
stoletja so se iz teh mejnih krajin postopoma izoblikovale zgodovinske pokrajine,
v katerih je prevladovalo slovensko prebivalstvo (Prunk, 2008).
Ko sta v 13. stoletju izumrli dve najpomembnejši fevdalni dinastiji, ki sta takrat
imeli oblast na slovenskem ozemlju, si je njihovo posest prilastil češki kralj
Otokar II. Novi vladar Svetega rimskega cesarstva, Habsburžan Rudolf I., je
zahteval vse te fevde nazaj. Habsburžani so si v deželah podredili vse plemstvo in
mesta. Šele celjski grofje so v začetku 15. stoletja postali njihov politični tekmec
na slovenskih tleh. V lasti so imeli številne posesti v slovenskih deželah in na
Hrvaškem. Cesar je leta 1423 zahteval, da so Habsburžani ukinili svojo fevdalno
oblast nad Celjani, leta 1436 pa je Celjane povzdignil v državne kneze, njihova
posest pa je postala državna kneževina. Po smrti zadnjega Celjana leta 1456 so
vso njihovo posest ponovno prevzeli Habsburžani in razvoj celjske kneževine,
kratkotrajne države na slovenskem, je bil končan (Prunk, 2008).
Zemljiški gospodje, ki so imeli v lasti posestva na slovenskem ozemlju, so veliko
posestev podarili škofijam. Največ posesti je imela salzburška nadškofija.
Slovensko ozemlje je bilo v cerkvenopravnem smislu razdeljeno med oglejski
patriarhat in salzburško škofijo. Leta 811 je Karel Veliki določil Dravo za mejo
med obema (Okoliš, 2009, str. 6).
Fevdalni gospodje so želeli imeti čim več kmetov na svojih posestvih, da bi tako
dobili večje dohodke in s tem tudi večjo moč, zato so na neobdelano zemljo
naseljevali prebivalstvo s svojih slovenskih in nemških posestev. V času te
kolonizacije se je v visokem in poznem srednjem veku močno spremenila etnična
meja ozemlja, ki so ga konec 6. stoletja poseljevali Slovani. Na območju vzhodnih
Alp je prišlo do nemške kolonizacije in v 15. stoletju je bila slovensko-nemška
jezikovna meja že ustaljena, jezikovna asimilacija pa se je nadaljevala (Okoliš,
2009, str. 6). »Meja med nemškim in slovanskim-slovenskim prebivalstvom je ob
koncu srednjega veka tekla po sredini Koroške - po sredini celovške kotline, po
južnih obronkih Golice in Svinje planine, na vzhodu preko Gosposvetskega polja,
severno od Celovca pa na Osojsko jezero in odtod na Beljak in nato po severnem
11
robu Ziljske doline do Šmohorja na zahodu.« (Prunk, 2008, str. 32).
Ta meja se je z manjšimi spremembami ohranila do druge polovice 19. stoletja.
Na začetku 12. stoletja so na slovenskem ozemlju začela nastajati mesta. Na
Primorskem so bila mesta že iz antike. Nastanku mest v notranjosti ozemlja je
botrovalo drugačno gospodarstvo in razvijati se je začel nov družbeni sloj,
meščanstvo. Mesta so se zgledovala po južnonemških mestih in so prevzemala
njihovo družbenopolitično ureditev. V srednjem veku sta na kulturo v Sloveniji
vplivala južnonemško, ki je prevladovalo, ter beneško kulturno središče (Prunk,
2008, str. 35).
Sredi 15. stoletja so slovenske dežele začeli oblegati Turki. Deželni knez je od
kmetov zahteval davek za organizacijo zaščite pred Turki, to pa je povzročilo
številne upore kmečkega prebivalstva in ogrozilo fevdalni red. Kmečki upori so se
nadaljevali vse do odprave fevdalizma, 250 let (Prunk, 2008, str. 37).
Pretok trgovine in ljudi preko slovenskega ozemlja je v 15. in 16. stoletju prinašal
s seboj tudi renesančne in humanistične ideje. Številni ljudje iz slovenskih dežel
(ne glede na njihov etnični izvor) so študirali na Dunaju, na nemških in
italijanskih univerzah. V času študija so prevzeli renesančne in humanistične
nazore, ki so jih upoštevali pri svojem delu (Prunk, 2008, str. 38–46).
4.1.2 OD PROTESTANTIZMA DO MARČEVSKE
REVOLUCIJE
Ideja verske reformacije se je na Slovenskem začela širiti že konec dvajsetih let
16. stoletja. Protestanti so širili svojo vero in knjige v nemškem jeziku, ki so ga v
tistem času uporabljali vsi izobraženi prebivalci slovenskih dežel ne glede na
njihovo poreklo. Primož Trubar se je odločil, da bo svojim ljudem omogočil
posredovati besedilo svetega pisma v njihovem lastnem jeziku, ki pa takrat še ni
bil knjižni jezik, saj ni bil dovolj razvit. Poleg Katekizma in Abecedarija je napisal
12
še številne druge knjige, ki so jih potrebovali za bogoslužje in šolo na
Slovenskem. V Cerkovni ordningi je postavil organizacijo osnovnega šolstva. V
vsaki fari naj bi izobraženec učil otroke brati in pisati v slovenskem jeziku. Adam
Bohorič je napisal slovnico slovenskega jezika v latinščini, Jurij Dalmatin pa je
prevedel celotno Sveto pismo ter tako utrdil slovenski knjižni standard (Prunk,
2008, str. 35–46).
Cesar Maksimiljan je v 16. stoletju avstrijske dežele razdelil na gornje- in
dolnjeavstrijske. Mednje so spadale tudi notranjeavstrijske dežele s slovenskim
prebivalstvom. Po njegovi smrti se je začela oblikovati stanovska monarhija.
Cesar Ferdinand je dežele razdelil med svoje tri sinove. Notranjeavstrijske dežele
so se pred tem ločile od dolnjeavstrijskih (Granda, 2008, str. 140). Slovenci so
živeli v notranjeavstrijskih deželah, Štajerski, Koroški, Kranjski, Goriški, Istri in
Trstu (Granda, 2008, str. 142).
V notranje-avstrijskih deželah je novi nadvojvoda Ferdinand z rekatolizacijskim
načrtom leta 1598 prepovedal protestantsko bogoslužje in šolstvo. Ta doba
katoliške obnove je trajala 150 let in je za Slovence pomenila zastoj v političnem
in kulturnem pogledu, saj je bilo opuščeno širjenje pismenosti ljudstva, ki je bilo
ponovno omejeno na duhovščino (Ivanič, 1999, str. 43). Slovenci so spadali pod
različne vladavine. Večini so vladali Habsburžani, prekmurskim kot Ogrski kralji,
nekateri Slovenci pa so živeli v Beneški republiki. Prekmurski Slovenci so bili
ločeni od svojih rojakov in so razvili svoj prekmurski knjižni jezik in svojo
književnost. Najpomembnejši predstavnik je bil Štefan Küzmič, ki je leta 1771
prevedel Novo zavezo. Slovenci v Beneški republiki so ohranili nekakšno
samoupravo, ki se je ohranila vse do leta 1797 (Ivanič, 1999, str. 44).
Splošni kulturni in znanstveni razvoj v 17. stoletju je bil precej boljši. V tem času
je nastalo veliko pomembnih zgodovinopisnih in naravoslovnih del, tako v
nemškem, kakor tudi v latinskem jeziku. Omenimo na primer delo Janeza
Vajkarda Valvasorja Slava vojvodine Kranjske (Prunk, 2008, str. 48).
13
Marija Terezija je v času svoje vladavine z odpravo carin povezala dežele v
državno enoto in izboljšala prometne povezave od Dunaja preko Slovenije do
Trsta. Prebivalci slovenskih dežel so postali bolj povezani in zavest o enotnosti
slovenskega etničnega ozemlja je vedno bolj rasla (Prunk, 2008, str. 48).
Leta 1774 je Marija Terezija uvedla osnovno šolo trivialko, da bi se prebivalci
naučili brati, pisati in računati, da bi bili dovolj izobraženi za kmetovanje, delo v
tovarnah in vojaški službi. Dovolila je, da so v trivialkah učili v jeziku, ki ga je
ljudstvo razumelo in tako je nastala slovenska osnovna šola. To je bila ena izmed
najpomembnejših osnov za preporod slovenskega naroda. Drugo pomembno
izhodišče je bila osebna svoboda kmetov, ki jim jo je dodelil Jožef II leta 1782,
kar je omogočilo izoblikovanje slovenskega meščanstva, ki je bilo nosilec
narodnega gibanja. Odločilna je bila tudi želja nekaterih slovenskih razumnikov,
da bi slovenski jezik v kulturnem pogledu postal enako veljaven, kot sta nemški in
italijanski. Rezultat tega mišljenja je bilo delo Marka Pohlina Kranjska gramatika
in ponovni prevod Biblije Jurija Japlja. Poleg duhovniškega preporodnega krožka
je deloval tudi meščanski pod okriljem barona Žiga Zoisa. Anton Tomaž Linhart
je v okviru tega krožka izdal prvo znanstveno zgodovino Slovencev, ki je privedla
do spoznanja o enotnosti slovenskega naroda. To spoznanje je utrdil Jernej
Kopitar v svoji Slovnici slovenskega jezika na Kranjskem, Koroškem in
Štajerskem, ki je izšla leta 1808. V tem času se je uveljavilo tudi ime Slovenci, za
kar imajo zasluge Kopitar, Vodnik in Janez Nepomuk Primic. Začela se je
razvijati tudi slovenska literatura, k razvoju katere sta največ prispevala Linhart in
Vodnik (Prunk, 2008, str. 48).
Leta 1809 je Napoleon ustanovil Ilirske province s sedežem v Ljubljani. Dve
tretjini slovenskega ozemlja sta bili štiri leta pod francosko oblastjo. To je slabo
vplivalo na gospodarstvo, narodnokulturni razvoj pa je napredoval. Valentin
Vodnik je napisal načrt za organizacijo šolstva in mladim je bilo omogočeno
šolanje v domačem jeziku. Vodnik je napisal tudi skoraj vse učbenike za
slovensko osnovno šolo. Prav tako so slovenščino uvedli tudi v ljubljanski
normalki in enako poskušali tudi v nižjih razredih gimnazij (Prunk, 2008, str. 48).
14
Po Napoleonovem porazu se je vrnila avstrijska oblast in z njo stara fevdalna ter
politična ureditev. Šele po dunajskem kongresu smo bili vsi Slovenci združeni
pod enim vladarjem, in sicer v habsburški monarhiji (Prunk, 2008, str. 48).
Dunajski kongres je potekal od 1. septembra 1814 do 9. junija 1815 na Dunaju.
To je bilo zborovanje evropskih vodilnih političnih sil. Namen kongresa je bil
začrtati nove meje na političnem zemljevidu Evrope po Napoleonovem vojaškem
porazu. Na dunajskem kongresu je bil zasnovan Metternichov sistem, ki je trajal
vse do leta 1848. Metternichov absolutizem je obdobje pred marčevsko
revolucijo. Metternich je ponovno skušal vzpostaviti stari fevdalni sistem in je
nasprotoval kakršnemukoli narodnopolitičnemu gibanju v avstrijski monarhiji
(Granda in Rozman, 1999, str. 8). Ni pa nasprotoval kulturnemu razvoju in leta
1823 so na graškem liceju uvedli študij slovenskega jezika. Tako smo Slovenci
dobili jezikoslovce in zgodovinarje. Slovenci smo v tem času razvili svoj jezik in
bili kulturno dejavni (Granda in Rozman, 1999, str. 26). V predmarčni dobi se je
že pojavila modernizacija. Razvijalo se je kmetijstvo, gradili so hiše v vaseh,
regionalne ceste in moderne tovarne, najbolj pa je prihod novega industrijskega
časa naznanjala gradnja južne železnice od Dunaja do Trsta, do leta 1846 zgrajena
že do Celja (Prunk, 2008, str. 50–66).
Predmarčna doba je trajala od propada Ilirskih provinc do marčne revolucije leta
1848. V tem času smo Slovenci po več tisoč letih živeli pod skupnim vladarjem
vse do leta 1866. Razdeljeni smo bili na Kranjsko, Štajersko, Koroško, Goriško,
Istro in Trst, del Slovencev pa je živel tudi na ozemlju nekdanje Beneške
republike in v dveh komitatih Ogrske. Kljub temu se je krepila narodna zavest in
občutek skupnega jezika. Eno takih prizadevanj je bila abecedna vojna, iskanje
najprimernejše skupne slovenske pisave. Jezikovna, narodopisna in zgodovinska
vprašanja so vodila do političnih vprašanj. O teh temah so zaradi strogega
policijskega nadzora razpravljali le osebno v literarnih družbah. Pesniki, pisatelji,
jezikoslovci, narodopisci in zgodovinarji so bili hkrati narodni buditelji (Prunk,
2008, str. 68).
Pomemben delež pri utrjevanju slovenstva je imel Anton Martin Slomšek s
15
svojimi deli za slovenske šolarje. Enako pomemben je bil Janez Bleiweis, ki je
izdajal slovenski časopis Kmetijske in rokodelske novice. Velik pomen je imel tudi
Prešernov krog, ki je ohranil enotnost slovenskega jezika in nasprotoval Ilirizmu
(Prunk, 2008, str. 68). Ilirizem je želel zliti slovenski jezik s hrvaškim, ker naj bi
bili vsi južnoslovanski narodi en sam narod. Knjige za preprosto ljudstvo naj bi še
naprej izhajale v slovenskem jeziku, višje slovstvo pa v ilirščini, umetnem jeziku,
sestavljenim iz slovenščine in hrvaščine ter s skupno pisavo. Slovenski misleci so
se ilirizmu uprli in vztrajali pri samostojnem kulturnem napredku in samobitnosti
Slovencev. Sprejeli so le skupno pisavo, gajico (Granda, 1999, str. 34). Prešeren
je s svojo vrhunsko umetniško ustvarjalnostjo uspel pritegniti meščanstvo v
kulturni krog. Slovenski jezik in kulturo je dvignil na nivo umetniškega in
znanstvenega ustvarjanja. Jovan Vesel Koseski je leta 1844 našo deželo
poimenoval Slovenija, v pesmi, ki jo je napisal cesarju Ferdinandu za god. Pesem
je bila objavljena v posebni prilogi Novic in predstavlja prvo javno omembo
Slovenije. Pesnik Urban Jarnik je pojem Slovenci širil med rojaki in ga tudi vnesel
v nemško strokovno izrazoslovje. Poleg tega je že leta 1826 opozoril na
germanizacijo, ki je ogrožala slovensko etnično mejo (Granda in Rozman, 1999,
str. 33–34).
4.1.3 SLOVENCI PO LETU 1848
Do leta 1848 se prebivalci še niso opredeljevali glede narodnosti. V mestih in
trgih so komunicirali dvojezično, pisci so uporabljali nemški jezik ne glede na
narodnost, kmetje pa so govorili večinoma slovensko. Marčna revolucija pa je
prinesla politične spremembe. Kmetje so to razumeli kot konec zemljiškega
gospostva in tako je bil dokončno odpravljen fevdalni red. Za slovenski narodni
razvoj pa je bil izjemnega pomena slovenski narodnopolitični program, ki je
zahteval zedinjenje vseh slovenskih dežel v Zedinjeno Slovenijo in uporabo
slovenskega jezika v šolah ter uradih (Prunk, 2008, str. 69–73).
Leta 1848 je bila Slovencem priznana etnična individualnost, ime in celotnost.
16
Omogočen je bil tudi vstop slovenskega naroda v politično življenje. Sledilo je
desetletje (1849–1859) Bachovega absolutizma in v tem času so bili tudi Slovenci
brez ustavnih pravic. Bila pa je uvedena zemljiška odveza, izpeljana upravna
razdelitev na občine in okraje, razvijala se je industrija. Južna železnica je bila do
leta 1857 speljana vse do Trsta (Prunk, 2008, str. 74).
Cerkev je leta 1855 na podlagi meddržavnega sporazuma s papežem dobila velike
pristojnosti na področju šolstva in zakonskega prava. Reformirali so univerze,
gimnazije so postale osemrazredne in vanje je bil kot učni jezik vpeljan slovenski
jezik. V tem obdobju so prav tako uvedli nekaj upravnih reform. Uradne liste so
začeli izdajati v slovenskem jeziku, prevedli so tudi Obči državljanski zakonik. To
je bilo pomembno za razvoj slovenskega strokovnega jezika (Granda in Rozman,
1999, str. 66–67).
Leta 1851 je bilo ustanovljeno Društvo sv. Mohorja, ki je širilo slovensko knjigo.
Ker je imela duhovščina ponovno pomembno vlogo v šolstvu, so slovenski
duhovniki vplivali na uveljavljanje slovenskega jezika v šolah. Leta 1859 je
Anton Martin Slomšek prenesel sedež lavantinske škofije v Maribor. Škofija je
tako združevala skoraj vse štajerske Slovence. Njena severna meja je bila skoraj
enaka narodni in je vplivala na oblikovanje današnje severne meje v tem delu
Slovenije (Granda in Rozman, 1999, str. 66–67).
Oktobra 1860 so v avstrijskem cesarstvu želeli absolutizem zamenjati z
nekakšnim parlamentarizmom. Izdali so oktobrsko diplomo, ki pa jo je zaradi
nezadovoljstva meščanov februarja 1861 zamenjal februarski patent, zakon, ki je
v državo uvedel ustavo in parlamentarno življenje. Oblika parlamentarne
monarhije se je obdržala vse do konca obstoja avstrijskega cesarstva (Granda in
Rozman, 1999, str. 76–77).
Uvedba ustavnega življenja je omogočila izražanje različnih nazorov. Starejšim
političnim prvakom, staroslovencem, z Janezom Bleiweisom na čelu so se začeli
postavljati po robu mladoslovenci. Slovenci so v tem času ponovno obudili
17
zamisel o Združeni Sloveniji (Granda in Rozman, 1999, str. 115). Zaradi poraza s
Prusi in Italijani je avstrijsko cesarstvo leta 1866 postalo Avstro-Ogrska in
Beneški Slovenci so bili vključeni v kraljevino Italijo. Dualizem je pri velikem
številu Slovencev vzbudil odpor in zatrl njihovo upanje o Notranji Avstriji,
skupini dežel s slovenskim prebivalstvom, ki bi uresničevala slovenske narodne
zahteve (Granda in Rozman, 1999, str. 77–83). Staroslovenci so sprejeli ta
dualizem, kar so jim mladoslovenci očitali, češ da staroslovencem številčnost in
pomembnost Slovencev ter avstrijskih Slovanov nista važni (Granda in Rozman,
1999, str. 115).
Mladoslovenci so ponovno začeli razmišljati o povezavi Slovanov v monarhiji.
Začela se je krepiti jugoslovanska ideja in misel na to, da bi bila Rusija največja
slovanska država (Granda in Rozman, 1999, str. 115).
V 60. in 70. letih 19. stoletja so se Slovenci borili za svoj jezik, najprej za njegov
obstoj, nato za njegov razvoj. Uporabo slovenskega jezika so spodbujale čitalnice,
ki so bile razširjene po vsej slovenski deželi. V njih so se družili Slovenci, ki jim
je bilo mar za njihov jezik in kulturo. Kmalu so postale središče političnega in
kulturnega dogajanja. Čitalnice so prirejale zabave, na katerih so se odvijali
koncerti, petje, recitiranje, igre, govori in predavanja, končale so se ponavadi s
petjem in plesom (Bezjak, 2005, str. 7–16).
Nova društva, čitalnice, časopisi in sodelovanje narodne stranke na volitvah leta
1867 je dvigovalo narodno zavest. Zaradi novega zakona o društvih so bila
dovoljena tudi politična zborovanja. Slovenci so se od leta 1848 zgledovali po
Čehih in tako so tudi mladoslovenci začeli organizirati javna zborovanja oziroma
tabore. Obvezna tema vsakega tabora je bila Združena Slovenija in pravice
slovenskega jezika v šolah in uradih, obravnavali pa so tudi splošna gospodarska
in socialna vprašanja ter lokalne zadeve. Taborov so se udeleževali tako
mladoslovenci kot tudi staroslovenci, vendar so se izogibali vprašanjem, ki bi
poglabljala razlike med njimi. Skupaj so predstavljali narodno ter politično
enotnost in so presegali družbene ter politične razlike (Granda in Rozman, 1999,
18
str. 81–83).
Konzervativna vlada Karla Hohenwarta je tabore na slovenskih tleh leta 1871
zatrla. K temu so delno pripomogle tudi razlike v političnem gibanju Slovencev
(Granda in Rozman, 1999, str. 81–83). Po nastanku nemškega cesarstva leta 1871
je bil zaradi Auersperg-Lasserjeve vlade ustavljen politični razvoj avstrijskih
Slovanov in Slovencev. Začel se je krepiti nemški nacionalizem. Avstrijskemu
narodu, ki je zaradi ugleda nemške kulture lahko le nemški, naj bi se podredili vsi
nenemški narodi, katerih jezik in kultura naj bi bila stvar zasebnosti in ne stvar
meščanske kulture ter politike. V mestih se je prebivalstvo ne glede na dejansko
narodnost začelo deliti na slovenski in nemški del. Gospodarsko življenje je bolj
koristilo nemškemu delu prebivalstva, zato so številni Slovenci začeli dajati
prednost nemški kulturi in jeziku. To so bili t.i. nemškutarji. Mladoslovenci so
ugotovili, da ne morejo delovati proti nemški vladi in proti domačim
konzervativcem, zato so se odločili za slogaštvo, za enotnost slovenskega
političnega tabora (Granda in Rozman, 1999, str. 115–120).
Leta 1878 je Avstrija zasedla Bosno in število južnih Slovanov je naraslo. Leta
1879 je cesar zaupal sestavo nove vlade grofu Edvardu Taaffeju in ta vlada je
obstajala do leta 1893. V času obstoja te vlade so Slovenci politično dozoreli. Na
Kranjskem je bil deželni predsednik Slovenec Andrej Winkler. To je omogočilo
širjenje slovenskega uradovanja in uradnikov. Na splošno je Taaffejeva vlada
Kranjsko priznavala kot slovensko deželo. Položaj Slovencev se je izboljšal tudi v
drugih deželah. V nekatere nižje gimnazije so uvedli slovenski učni jezik.
Materinščina je postala obvezen učni predmet, vendar je bilo to odvisno od
staršev. Nemci in Italijani so se počutili ogroženi zaradi slovenskega narodnega
prebujanja in so ustanavljali narodnoobrambna društva, ki so podpirala
ustanavljanje zasebnih nemških ali italijanskih šol. Tako so leta 1885 tudi
Slovenci ustanovili narodnoobrambno šolsko organizacijo Družbo sv. Cirila in
Metoda, ki je zgradila in vzdrževala slovenske šole v najbolj ogroženih obmejnih
krajih (Granda in Rozman, 1999, str. 115–120).
19
4.2 RAZVOJ ŠOLSTVA NA SLOVENSKEM ETNIČNEM OZEMLJU
IN UČNI JEZIK
V času naseljevanja slovenskega ljudstva na Balkanski polotok in v Vzhodne
Alpe, se je začela spreminjati tudi dotedanja rodovno-plemenska družbena
ureditev. Doslej so vladali enakopravni odnosi med člani rodovne skupnosti in
temu primerna je bila tudi vzgoja. Z naselitvijo na novo ozemlje pa se je začelo
razredno razslojevanje in s tem tudi drugačna vzgoja, ki je bila odraz družbene
neenakosti. Razvilo se je domače plemstvo, katerih družine so postajale
premožnejše in vplivnejše (Ciperle in Vovko, 1987, str. 8).
V tem obdobju se je začelo tudi pokristjanjevanje Slovencev, ki je prav tako imelo
velik vpliv na vzgojo. Prej je vzgojno vplival sam način življenja, sedaj pa se je
začela zavestna vzgoja, cilj katere je bila poslušnost (Ciperle in Vovko, 1987, str.
8).
4.2.1 ZAČETKI ORGANIZIRANEGA IZOBRAŽEVANJA
Slovensko prebivalstvo je bilo pred pokristjanjevanjem še nepismeno, zato je bil
možen samo en način poučevanja (Schmidt, 1988, str. 13–17). Misijonarji so
nepismene prebivalce poučevali tako, da so različna verska besedila ponavljali,
dokler se jih niso naučili na pamet. Irska misijonarska metoda si je prizadevala za
učenje molitev in drugih verskih besedil v domačem jeziku, to metodo pa so
upoštevali tudi salzburški misijonarji, ki so poučevali na slovenskih tleh (Ciperle
in Vovko, 1987, str. 8).
Po uporu Ljudevita Posavskega v 9. stoletju je začelo slovensko plemstvo
propadati in s tem tudi možnost izobraževanja otrok posvetnega stanu. Monopol
nad izobraževanjem je imela cerkev, ki je izobraževala z namenom, da utrdi svojo
moč. Šolanje je bilo drago in je bilo privilegij plemstva, vendar plemstva
slovenskega rodu ni bilo več. Otroci slovenskega prebivalstva so bili otroci
20
tlačanov (Schmidt, 1988, str. 13–17).
Pomembno vlogo pri pokristjanjevanju so imeli samostani, ki so predstavljali
središče različnih dejavnosti. Zaradi potrebe po izobraževanju duhovščine, so se v
samostanih oblikovale tudi prve šole. Prvotni namen teh šol v 8. in 9. stoletju je
bil vzgajanje duhovščine, sprejemale pa so tudi plemiške otroke, ki niso postali
menihi, ampak so se vrnili v svoje vsakdanje življenje (Schmidt, 1988, str. 13–
17). V številnih samostanih na slovenskem ozemlju so bile rokopisne šole, iz
katerih so ohranjeni pomembni dokumenti slovenske zgodovine (Prunk, 2008, str.
32–34).
Prvi samostan, ki je bil ustanovljen na ozemlju današnje Slovenije, je bil
cistercijanski samostan v Stični. Ustanovili so ga v prvi polovici 12. stoletja.
Samostani so imeli pomembno vlogo pri kolonizaciji okoliškega ozemlja, torej pri
kultiviranju neobdelane zemlje in pri kmetijskem napredku (Prunk, 2008, str. 34).
V samostanih so imeli knjižnice, pisali in prepisovali so knjige, ustanavljali so
samostanske šole, ki so pravzaprav naše prve srednje in višje šole. Samostani so
imeli na Slovenskem takšno kulturno vlogo, kot so jo imela mesta v zahodni
Evropi (Granda, 2008, str. 106).
Kasneje so poleg verske vzgoje bodočim duhovnikom nudili izobraževanje tudi
drugim prebivalcem, in sicer v zvezi s poljedelstvom ter gospodarstvom.
Samostanske šole so bile drage in si jih je lahko privoščilo samo nemško plemstvo
(Okoliš, 2009, str. 12). Poleg samostanskih šol so se razvijale tudi župnijske šole,
ki so imele večji pomen za izobraževanje slovenskih otrok. Na teh šolah so
bodoče ministrante učili verski nauk, peti psalme in brati verska besedila (Ciperle
in Vovko, 1987, str.12).
Prve dokumentirane srednjeveške šole na slovenskih tleh so stolne šole iz 12. in
13. stoletja. To so bile višje šole na sedežih škofij. Tukaj so otroke šolali za
podeželske duhovnike. Z razvojem univerz v zadnjih stoletjih srednjega veka pa
so te šole izgubile svojo pomembnost, saj so univerze pritegnile najboljše učitelje
21
ter učence. Leta 1461, ko je bila ustanovljena ljubljanska škofija, so stolne šole
padle na raven župnijske šole oziroma so jih zamenjale mestne šole (Ciperle in
Vovko, 1987, str.13; Schmidt, 1988, str. 17).
Ko so se med 12. in 13. stoletjem začela razvijati mesta, so se pojavile potrebe po
poučevanju novih, vsakdanjih stvari. Cerkvene šole so ponujale premalo znanja in
tako so se začele razvijati tudi mestne šole, ki so ponujale osnovno pismenost ter
računanje. Tako smo na slovenskem ozemlju poleg cerkvene dobili tudi posvetno
šolo. V mestnih šolah je materinščina postopoma zamenjala latinščino, ki je bila
do tedaj učni jezik v šolah. Ker pa slovenščina ni bila uveljavljena kot knjižni
jezik, kar je posledica izgube lastne države, je ni bilo mogoče uvesti v šole kot
učni jezik. Tako je bila na večini slovenskega narodnostnega ozemlja učni jezik
nemščina, v primorskih krajih pa italijanščina (Ciperle in Vovko, 1987, str. 13).
4.2.2 OD PROTESTANTIZMA DO ŠOLSKIH REFORM
Pomembno prelomnico v razvoju šolstva pri nas predstavlja obdobje
protestantizma. Reforme so se iz prenove cerkvenega in verskega življenja
razširile tudi na druga družbena področja, kot sta kultura in izobraževanje (Ciperle
in Vovko, 1987, str. 18). Protestantske šole so postale sredstvo za širjenje nove
vere, ki je želela, da bi vsak vernik lahko sam prebral sveto pismo, za kar mora
biti Biblija vsakomur dostopna v materinem jeziku. Izobraževanje je postalo zelo
pomembno, zato se je povečala potreba po novih šolah, začeli pa so iskati tudi
nove metode učenja (Ciperle in Vovko, 1987, str.19). Protestantizem je na
slovenskem ozemlju, ki je takrat spadalo pod avstrijski del habsburške monarhije,
omogočil ustanovitev slovenskih osnovnih šol, ločitev osnovnega in srednjega
šolstva ter nastanek srednjih šol iz katerih so lahko neposredno nadaljevali šolanje
na univerzah (Ciperle in Vovko, 1987, str.19).
Protestantske osnovne šole na slovenskem ozemlju so bile osnovne šole v pravem
pomenu besede, saj so izpolnjevale vse kriterije: bile so elementarne, saj za
22
sprejem vanje ni bila potrebna predhodna izobrazba, bile so splošne, ker so bile
namenjene vsem učencem, ne glede na njihov spol, premoženjske razmere,
razredno pripadnost in bodoči poklic in bile so ljudske, saj je bil njihov učni jezik
materinščina, torej slovenščina (Ciperle in Vovko, 1987, str.19).
Začetki načrtnega izobraževanja Slovencev so tesno povezani s prvimi zapisi, saj
je vsaka zapisana črka zahtevala učenje. V zgodnjem srednjem veku je bilo zelo
malo zapisov, ki pa so imeli, tako kot drugod po Evropi, predvsem versko vsebino
in so bili napisani v latinščini, kar je posledica pokristjanjevanja (Okoliš, 2009,
str. 8). Slovenski jezik takrat še ni bil knjižni jezik, zato je razvoj slovenskega
šolstva v tesni povezavi z razvojem slovenskih knjig, dostopnih širokemu krogu
ljudi. V tem času je imel za slovensko šolstvo največji pomen prvi slovenski pisec
in reformator, Primož Trubar, s svojimi deli Abecednik, Katekizem in Cerkovna
ordninga. Veliko sta prispevala tudi Jurij Dalmatin s prevodom Biblije v slovenski
jezik ter Adam Bohorič z natisom prve slovenske slovnice (Okoliš, 2009, str.20).
Dalmatinovo Biblijo so uporabljali po vsej Sloveniji in njena uporaba je bila
ponekod dovoljena tudi v času protireformacije (Toporišič, 1997, str. 26).
Ob koncu 16. stoletja je v deželah pod habsburško oblastjo protestantizem postal
prepovedan. Protestanti so se morali odpovedati svoji veri, ali pa so bili izgnani.
Prepovedano je bilo tudi vse ostalo v zvezi s protestantizmom, tudi šolstvo
(Okoliš, 2009, str. 25). Šolstvo je v svoje roke ponovno vzela katoliška cerkev.
Tako je razvoj predvsem osnovnega šolstva nazadoval (Ciperle in Vovko, 1987,
str. 28).
Otroci plemičev so imeli privatni pouk, ostali so hodili v župnijske in mestne šole.
Po elementarnem šolanju so stopili v katoliške jezuitske gimnazije (Ciperle in
Vovko, 1987, str. 28). Jezuiti so otroke usposabljali, da bi postali voditelji
ljudstva. Jezuitski študijski red je skoraj nespremenjen veljal vse od leta 1599 do
leta 1773 (Okoliš, 2009, str. 25).
V nižjih razredih je bil cilj dobro znanje latinščine, ki je vodilo k znanju
23
predmetov v višjih razredih. Učni jezik je bila torej latinščina, uporaba drugih
jezikov, tudi nemščine, pa ni bila dovoljena. Prav tako niso poučevali drugih
predmetov kot na primer zgodovine, geografije, matematike, naravoslovja. Z
uvajanjem študija teologije in filozofije se je začel razvoj višjega, univerzitetnega
šolstva (Ciperle in Vovko, 1987, str. 35; Okoliš, 2009, str. 25).
Sredi 18. stoletja je zaradi novih političnih razmer in novega načina mišljenja,
jezuitsko šolstvo začelo zaostajati za izobraževalnimi potrebami absolutistične
države. Želeli so povečati izobrazbo najnižjih slojev prebivalstva zaradi zahtev
gospodarstva, ki je za nadaljnji razvoj potrebovalo izobražene delavce. Spet so
želeli osnovno šolo, ki bi bila namenjena vsem, ne glede na spol, socialni položaj
in bodoči poklic (Ciperle in Vovko, 1987, str. 39; Okoliš, 2009, str. 37).
Prvi ukrep habsburške oblasti je bila uvedba predilske šole leta 1765. Tako so tudi
na slovenskem etničnem ozemlju ustanovili te šole, ki so bile namenjene
izobraževanju delavcev za potrebe razvijajoče se tekstilne industrije. Predilske
šole so kmalu prenehale delovati, vendar se je oblast zavedala pomembnosti
šolske reforme, zato ni prenehala (Ciperle in Vovko, 1987, str. 38).
4.2.3 REFORME MARIJE TEREZIJE
Leta 1770 je Marija Terezija razglasila elementarno šolstvo za »politicum«, stvar
države, in s tem so se začela prizadevanja absolutistične države, da bi izvedla
reformo šolstva. Eno izmed reform je leta 1772 predlagal tudi Blaž Kumerdej, in
sicer je predlagal ureditev osnovnih šol na Kranjskem. Predlagal je, da bi v
elementarnih šolah poučevali v slovenskem jeziku, saj je bilo prebivalstvo na
Kranjskem večinoma slovensko. Predlagal je tudi uvedbo slovenskih učbenikov.
Nobeden izmed njegovih predlogov pa ni bil sprejet (Okoliš, 2009, str. 40–42).
V tem obdobju je bil uveden prvi temeljni zakon za osnovne šole, Splošna šolska
naredba. Izšla je konec leta 1774, njen avtor pa je bil Ignac Felbinger, priznani
24
reformator šol v Šleziji. Leta 1777 so zakon in jedro Metodne knjige prevedli v
slovenski jezik. To sta prva prevoda s področja strokovne literature o šolstvu
(Ciperle in Vovko, 1987, str. 38; Okoliš, 2009, str. 40–42).
Vsebina pouka v osnovnih šolah je bila različna. Obstajale so tri vrste osnovnih
šol: enorazredne podeželske trivialke, večrazredne glavne šole v večjih mestih ter
normalke v glavnih deželnih mestih. Pouk v trivialkah je bil manj zahteven.
Poučevali so verouk, branje, pisanje, računanje, posvetno moralo in osnovne
pojme gospodarstva. Zaradi tega je bil prehod podeželskih otrok na gimnazije
skorajda nemogoč. Na glavnih šolah in normalkah pa so poleg tega poučevali tudi
nemško slovnico in spisje, latinščino, naravoslovje, gospodarstvo, zgodovino,
zemljepis, osnove geometrije, stavbarstva, mehanike in risanja (Ciperle in Vovko,
1987, str. 39–40; Okoliš, 2009, str. 43).
Absolutistična oblast je želela poenotiti državo, ki je bila narodnostno in
jezikovno zelo raznolika, zato je bil predviden učni jezik nemščina, ni pa bil
predpisan s šolskim zakonom. Tako je bil pri nas učni jezik nemški, slovenski in
najpogosteje dvojezičen (Ciperle in Vovko, 1987, str. 39–40; Okoliš, 2009, str.
43).
Leta 1773 je avstrijska država ukinila jezuitski red in posegla tudi na področje
srednjega šolstva. Namesto jezuitske »nižje študije« se je uveljavilo ime
gimnazija, namesto »višje študije« pa licej. Učni predmeti so postali tudi
naravoslovje, zgodovina in zemljepis (Ciperle in Vovko, 1987, str. 46–47; Okoliš,
2009, str. 48–50).
Reforme šolskega sistema so se le počasi uveljavljale, zato jih je cesar Jožef II.
začel izvajati s prisilo. Zaradi tega je prišlo do upora in večina podeželskih šol je s
koncem njegove vladavine tudi prenehala z delovanjem. Dvorni uradi so po smrti
Jožefa II. začeli iskati boljše rešitve in pripravljati nov temeljni šolski zakon. V
tem času pa so preko meja habsburške monarhije že korakale francoske čete. Ko
so Habsburžani obdržali le še ozemlje avstrijskih dednih dežel (1804), so na
25
Dunaju za te dežele pripravili nov osnovnošolski zakon, s katerim je država
šolsko nadzorstvo prenesla na Cerkev (Ciperle in Vovko, 1987, str. 46–47;
Okoliš, 2009, str. 48–50).
4.2.4 ILIRSKE PROVINCE IN PREDMARČNO OBDOBJE
Na slovenskem etničnem ozemlju je Napoleon leta 1809 ustanovil Ilirske
province. V času Ilirskih provinc so Francozi pri nas namesto prejšnjih treh oblik
uvedli enotno štirirazredno osnovno šolo, po kateri so lahko vsi neposredno
nadaljevali šolanje na gimnaziji. Valentin Vodnik si je prizadeval za uveljavitev
slovenščine kot učnega jezika in Francozi so se z njim strinjali. Tako so v
slovenskem delu Ilirskih provinc za deželni in učni jezik zakonsko priznali
slovenščino (Ciperle in Vovko, 1987, str. 46–47; Okoliš, 2009, str. 48–50).
Valentin Vodnik je napisal skoraj vse potrebne slovenske učbenike za osnovne
šole in gimnazije. Slovenščino je želel uveljaviti tudi kot učni predmet, zato je
sestavil in izdal tudi prvo osnovnošolsko slovnico. Predmete, ki jih je poučeval, je
predaval v slovenskem jeziku (Okoliš, 2009, str. 52; Ciperle in Vovko, 1987, str.
48).
V vsebino srednješolskega pouka Francozi niso prinesli bistvenih sprememb,
razen tega, da so uvedli francoščino kot obvezni predmet in da so zanemarili
naravoslovni pouk. Najpomembnejša pridobitev v času Ilirskih provinc je bila
ustanovitev univerze v Ljubljani, čeprav je bila ustanovljena z namenom, da bi
preprečili odhajanje študentov v Avstrijo. Ustanovljene so bile t.i. centralne šole s
petimi študijskimi smermi. Ker pa so bile te šole po vojaškem porazu Francozov
ukinjene, v Ljubljani nihče ni mogel končati študija, razen teologov (Okoliš,
2009, str. 52; Ciperle in Vovko, 1987, str. 48).
Leta 1815 so nekdanje Ilirske province ponovno pripadle Avstriji. Oblasti so
zaradi strahu pred revolucijo ponovno uvedle cerkveno nadzorstvo osnovnih šol.
Tako je bila ukinjena pridobitev Ilirskih provinc, enotna osnovna šola. Spet so bile
26
uvedene trivialke, glavne šole in normalke. Poleg tega so skrb za šolo spet morale
prevzeti občine same (Schmidt, 1988, str. 113). To je bilo slabo za napredek
šolstva. Če je bilo možno, so učilnice uredili v obstoječih stavbah. Na deželi ni
bilo dovolj prostora v kmečkih kočah, župnik pa ni prenašal hrupa v župnišču,
zato so zgradili nova šolska poslopja. Obisk šole so omejevali revščina, odnos
staršev do šole in jezikovno stanje v osnovnih šolah. Eden izmed vzrokov za slab
obisk šole so bili tudi neprimerni šolski prostori, predvsem najete učilnice
(Schmidt, 1988, str. 129).
Otroci bi bolj redno obiskovali osnovne šole, če med tednom ne bi bili zaposleni,
kar dokazuje redno obiskovanje nedeljskih šol. Avstrijska oblast je po propadu
Ilirskih provinc začela obnavljati nedeljske šole, da bi nadoknadili zamujeno, saj
so mnogi otroci med francosko okupacijo ostali brez verouka. Potem so v
nedeljskih šolah poleg verouka začeli poučevati še druge osnovnošolske
predmete, predvsem slovensko branje. Nedeljske šole so se razvijale mnogo
hitreje kot redne osnovne šole. Nedeljskim šolam nihče ni nasprotoval, njihova
izobraževalna vrednost je bila pomembna, za idejno usmerjenost pouka je jamčil
duhovnik, ki je poučeval, bile pa so tudi skoraj zastonj (Schmidt, 1988, str. 129).
Politična šolska ustava jih je najprej samo priporočala, leta 1816 pa so postale
obvezne za vse otroke, dečke in deklice, od 12. do končanega 15. leta (Ciperle in
Vovko, 1987, str. 54).
Letna poročila iz predmarčnega obdobja navajajo tri vrste rednih osnovnih šol,
trivialke, glavne šole, normalke in dekliške šole. Prevladovale so trivialke. Na
trivialkah so poučevali verouk, branje, pisanje in računstvo. Najpomembnejši
predmet je bil verouk, kjer je šlo predvsem za vzgojo dogmatičnega načina
mišljenja in oblikovanje podložniškega značaja. Pri pouku branja in pisanja je bilo
od jezikovnega stanja šole odvisno, koliko je učitelj poleg nemških črk obravnaval
tudi bohoričico. Računstvo je bilo zelo zanemarjeno, saj je delalo preglavice tudi
učiteljem. Stvarnega znanja na trivialkah je bilo zelo malo (Ciperle in Vovko,
1987, str. 55–56; Schmidt, 1988, str. 225).
27
Najpomembnejša naloga glavnih šol je bila naučiti nemščino tiste učence, ki bodo
nadaljevali šolanje na gimnaziji ali bodo postali nižji uradniki. Nemščina je bila
torej glavni predmet poleg verouka. Stvarnih predmetov tudi tukaj niso poučevali.
Računstvo je obsegalo osnovne računske operacije. Na normalkah so poučevali
iste predmete kot na glavnih šolah, vendar je bila učna snov obsežnejša. Na
normalkah so potekali tudi pedagoški tečaji za izobraževanje učiteljev trivialk in
glavnih šol (Ciperle in Vovko, 1987, str. 55–56; Schmidt, 1988, str. 225).
V mestih in drugih večjih krajih je kot učni jezik prevladovala nemščina ali
italijanščina. Na podeželju na Kranjskem, Goriškem in v tržaški okolici je pouk
potekal v slovenščini. Na Štajerskem je bilo slabše, medtem ko so na slovenskem
Koroškem obstajale samo nemške šole. Nedeljske šole so bile povsod slovenske.
Na Kranjskem so uporabljali dvojezične nemško-slovenske učbenike, od leta 1829
pa so na slovenskih trivialkah na podeželju uporabljali samo slovenske učbenike.
V tem času so večinoma uporabljali uradno nepotrjene slovenske začetnice, ki so
imele pomembno vlogo pri razširjanju pismenosti med slovenskim prebivalstvom
(Ciperle in Vovko, 1987, str. 55–56; Schmidt, 1988, str. 225).
Na gimnazijah so po letu 1818 uvedli razredni pouk namesto predmetnega. Glavni
predmeti so bili verouk, latinščina in grščina. Ukinili so pouk naravoslovja in
zmanjšali pouk matematike. Nekatere predmete so poučevali v nemščini, druge v
latinščini. Nemščina ni bila učni predmet, prav tako ni bilo slovenščine in
italijanščine (Ciperle in Vovko, 1987, str. 56–57).
Višje šolstvo v predmarčni dobi je po razpustitvi jezuitskega reda ostalo pod
državno oblastjo. Organizirano je bilo v obliki liceja. Liceji so se od univerz
razlikovali po tem, da niso smeli podeljevati doktorskih naslovov, bili pa so tudi
omejeni na manjše število študijskih smeri, večinoma sta bili to teologija in
filozofija, v Ljubljani in Celovcu še medicinsko-kirurški študij. Na licejih v
Ljubljani in Gradcu sta bili stolici za slovenski jezik. Večina znanstvenega dela se
je razvijala neodvisno od licejev in sicer v povezavi z novimi muzeji, kmetijskimi
družbami, prvimi znanstvenimi društvi in knjižnicami (Ciperle in Vovko, 1987,
28
str. 56–57).
4.2.5 ŠOLSTVO PO LETU 1848 DO RAZPADA AVSTRO-
OGRSKE
V revolucionarnem letu 1848 je študijsko dvorno komisijo, ki je bila do tedaj
glavni avstrijski upravni organ na področju šolstva, zamenjalo novo prosvetno
ministrstvo. Ustanovili so tudi komisijo za reorganizacijo šolstva. Osnutek
reorganizacijskega načrta je predvideval, da bi naj za osnovne šole skrbele občine,
za srednje pa dežele in javna uprava. Želel je uveljaviti tudi načelo enakopravnosti
in je določal, da mora biti pouk v osnovnih in srednjih šolah v materinem jeziku
učencev. Idej reformnega šolskega načrta v osnovnih šolah takoj po letu 1848 niso
uspeli uresničiti, so pa uspeli na srednjih in visokih šolah. V osnovnih šolah je še
vedno veljala zakonodaja Politične šolske ustave iz leta 1805. Leta 1855 je
konkordat med habsburško monarhijo in katoliško cerkvijo še okrepil cerkveni
nadzor nad šolstvom (Ciperle in Vovko, 1987, str. 59–60).
Po letu 1860, po prekinitvi absolutizma v Avstriji, je postalo politično življenje
bolj sproščeno in začele so se uveljavljati liberalne ideje. Razvoj je bil povezan z
napredkom industrije, razvojem trgovine, obrti in železniških povezav. Večja
politična moč liberalizma in gospodarski razvoj sta pripeljala do reforme
osnovnega šolstva (Ciperle in Vovko, 1987, str. 60).
Leta 1869 je bil sprejet nov osnovnošolski zakon. Osnovna šola je postala
osemletna in obvezna. Obiskovati so jo morali otroci med 6. in 14. letom, pouk so
dopolnili s poglobljenim učenjem matematike, zemljepisa, zgodovine in
naravoslovja. Gospodarska nerazvitost na Primorskem in na Kranjskem je
osnovno šolo omejila na šest razredov. Praktično vsi otroci, ki so šolanje začeli, so
ga tudi zaključili, kar je imelo velik pomen za slovenski gospodarski in kulturni
napredek. Ta šolski sistem je veljal do propada Avstro-Ogrske (Ciperle in Vovko,
1987, str. 60–62).
29
Šolske oblasti so morale glede učnega jezika upoštevati mnenje občin, kar je zlasti
v mejnih območjih zaviralo uporabo slovenščine kot učnega jezika. Prav tako so
utrakvistične šole, ki so imele slovenski in nemški učni jezik, izrinjale
slovenščino. Ustanavljanje zasebnih šol je bilo dovoljeno, kar so izkoristili nemški
in italijanski nacionalisti in v narodnostno mešanih področjih (spodnja Štajerska,
Koroška, Istra, Tržaško) s svojimi društvi ustanavljali svoje vrtce in osnovne šole.
Kot odgovor nanje so ustanovili slovanska šolska društva, ki so ustanavljala
slovenske vrtce in osnovne šole v krajih, kjer so jim preprečili uporabo
slovenskega učnega jezika v javnih šolah. Šolski zakon je odpravil državni
monopol tiskanja učnih knjig. Pri pouku so lahko uporabljali učne knjige, ki so jih
tiskale zasebne založbe, vendar so te knjige morale odobriti deželne šolske oblasti
(Ciperle in Vovko, 1987, str. 62–64).
Uvedli so tudi nove, meščanske šole, ki so jih obiskovali učenci po končanih petih
razredih osnovne šole. Trajale so tri leta, učencem pa so nudile izobrazbo z
ozirom na potrebe obrtnikov in kmetov. Po končani meščanski šoli so lahko
učenci šolanje nadaljevali na strokovnih šolah in gimnazijah (Ciperle in Vovko,
1987, str. 64).
V Prekmurju so, tako kot že v prejšnjih obdobjih, imeli svojo šolsko zakonodajo.
V ogrski polovici je bil liberalen šolski zakon iz leta 1868, ki je predvideval
šestletno redno in triletno ponavljalno šolo. Poleg dotedanjih verskih, občinskih in
zasebnih šol so uvedli ljudske državne osnovne šole, ki naj bi postale eno glavnih
orodij madžarskega raznarodovalnega pritiska. To prizadevanje je okrepil šolski
zakon iz leta 1907, ki je določal, da morajo vsi nemadžarski otroci po končanem
četrtem razredu osnovne šole govoriti in pisati madžarsko (Ciperle in Vovko,
1987, str. 64).
V osnovnih šolah so poučevali učitelji, ki so se šolali na učiteljiščih. Zanje in za
šolske stavbe je skrbela država skupaj z občinami in deželami. Nadzor nad
šolstvom je imela država. Enako je veljalo za gimnazije, ki so po letu 1848 postale
30
osemletne, prej so trajale šest let. Kot zadnja letnika sta bila priključena nekdanja
letnika filozofije iz ukinjenih licejev. Srednješolski učitelji, predvsem gimnazijski
profesorji, so kot državni uslužbenci uživali zelo velik ugled in so imeli tudi dober
finančni položaj. V gimnazije so se učenci vpisovali po končanem četrtem razredu
osnovne šole. Uvedli so maturo, ki je bila pogoj za vpis na univerze. Uvedli so
tudi posebno obliko gimnazij, realke, ki so bile namenjene izobraževanju
trgovskega in tehničnega osebja. V realkah je bil poudarek na pouku
naravoslovnih predmetov (Granda in Rozman, 1999, str. 124; Ciperle in Vovko,
1987, str. 60–66).
Na srednjih šolah sta latinščino kot učni jezik zamenjali nemščina in italijanščina,
slovenščina si je šele utirala pot. Na začetku je bila uvedena kot neobvezen
predmet, kasneje pa se je uveljavila kot učni predmet in kot učni jezik. Tako kot v
osnovnih šolah, je bila tudi v srednjih šolah uveljavitev slovenščine
neenakomerna. Po načelu utrakvizacije pouka je bil učni jezik nekaterih
predmetov slovenski, drugih pa nemški ali italijanski. Skoraj vse gimnazije so bile
utrakvistične (Ciperle in Vovko, 1987, str. 66–67).
V tem obdobju so v Ljubljani obstajale še dekliška šestletna srednja šola, državna
obrtna šola in dvoletna trgovska šola, na Grmu pri Novem Mestu in v Šentjurju
pri Celju kmetijski šoli, v Mariboru pa sadjarsko-vinarska šola (Ciperle in Vovko,
1987, str. 66–67).
Šolski zakon je pospešil strokovno in politično povezovanje učiteljev. Ustanavljati
so začeli pedagoška društva, prvo med njimi je bilo ustanovljeno leta 1886 v
Krškem. Izhajati so začeli tudi časopisi, Učiteljski tovariš in Slovenski učitelj.
Časopis Slovenski učitelj je začel izhajati leta 1872 in je podpiral novi šolski
zakon. Leta 1889 je bila ustanovljena Zaveza slovenskih učiteljskih društev, ki je
prevzela Učiteljskega tovariša, prvo slovensko pedagoško revijo Popotnik in leta
1898 ustanovila Slovenski šolski muzej (Ciperle in Vovko, 1987, str. 64–66)
31
4.2.6 SLOVENŠČINA NA SREDNJIH ŠOLAH PO ŠOLSKI
REFORMI
Še pred šolsko reformo so leta 1848 posamezni profesorji ali duhovniki
brezplačno prevzeli pouk slovenščine. Leta 1849 je splošna reforma šolstva
razdelila gimnazijo na nižjo in višjo, uvedla maturo in prinesla spremembe v
učnem načrtu. Organizacijski načrt (Entwurf der Organisation der Gymnasien und
Realschulen in Oesterreich, Wien 1849) je materinščino uvedel kot obvezni
predmet. Materni jezik je tudi predmet na maturi: pisni sestavek v materinščini in
ustni pregled domače književnosti (Orožen, 1959).
Učni načrt je pouku slovenščine namenil dve tedenski uri. Natančnejša navodila o
učni snovi so bila zelo skopa, tako da je bilo odvisno od profesorja, koliko bo
poleg slovnice obravnaval še domače slovstvo. Za višjo gimnazijo ni bilo
slovenskih učbenikov s pregledom literarne zgodovine in izborom besedil
(Orožen, 1959).
Za realke je bil učni načrt drugačen. Predvideval je sicer pouk materinščine, a bila
je mišljena nemščina. Realke, ki so jih ustanavljali tudi pri nas, so postale središče
germanizacije med srednješolci (Orožen, 1959).
Prvotno odločbo o obveznem učenju materinščine so omejile kasnejše odredbe.
Za Štajersko je ministrska odredba iz leta 1860 določila, da je na spodnje-
štajerskih gimnazijah in na I. gimnaziji v Gradcu slovenščina obvezna le za
slovenske dijake. Za Koroško je odlok iz leta 1886 določal, da je pouk
slovenščine obvezen, če to zahtevajo starši. Enako je veljalo za Goriško,
Gradiščansko in Trst. Na Kranjskem je bila slovenščina obvezna za dijake, ki so
jo začeli obiskovati v prvem razredu (Orožen, 1959).
Proti koncu habsburške monarhije se je v naših srednjih šolah zaradi
zgodovinskega razvoja morala pojaviti sprememba. V osemdesetih letih 19.
stoletja so delno poslovenili nižje razrede na Kranjskem in Primorskem, v
32
devetdesetih letih v Mariboru in Celju, pred prvo svetovno vojno pa so poslovenili
tudi višje razrede na Kranjskem in Primorskem. S tem je slovenščina tudi kot učni
predmet dobila boljši položaj. Ta proces se je zaključil z nastankom stare
Jugoslavije (Orožen, 1959).
5 RAZVOJ SLOVENSKEGA JEZIKA
5.1 PRASLOVANŠČINA IN VPLIV DRUGIH NARODNIH JEZIKOV
Slovenski jezik se je razvil iz praslovanščine, katere prednik je indoevropščina.
Praslovanščino so govorili ljudje, ki so živeli v porečju Visle in Dnjestra. Sosedje
Slovanov v tem času so bila germanska plemena in Slovani so od njih prevzeli
besede, kot so na primer hiša, knez, šlem itd. Že takrat je potekala selitev narodov.
Slovani so se iz pradomovine selili proti jugu ob vznožju Karpatov ali preko
Karpatov v Panonsko nižino in od tam naprej v Alpe ter na Balkan. Na teh dolgih
selitvah so prihajali v stik z različnimi ljudstvi, grško, rimsko in germansko
govorečimi, ter od njih prevzemali nove besede. Prevzemali so tudi imena krajev
in rek. Na ozemlju, kjer so bili Slovani, so bili dolgo časa prisotni predvsem
germanski Goti. Tako so iz gotščine prešle v slovanščino besede kot na primer
cesar, hleb, osel, velblod itd. (Toporišič, 1994, str. 22–31).
Praslovanščina slovanskih naseljencev se je postopoma spreminjala in se
dokončno izoblikovala v poseben južnoslovanski jezik, slovenščino. Te
spremembe so opazne tudi v Brižinskih spomenikih (Toporišič, 1994, str. 22–31).
V Brižinskih spomenikih je besedišče še čisto, brez prevzetih besed. Je pa že
možno opaziti vpliv nemščine. Ponekod je besedna zveza zasukana po nemško.
Naši predniki so že do 10. stoletja prevzeli nove besede, ki so se nanašale na nov
življenjski prostor, novo kulturo, gospodarstvo in na nov družbeni razvoj. Te
besede so povsem prilagodili takratni slovanščini (Toporišič, 1994, str. 22–31).
Od 10. do 12. stoletja se je na slovenskem ozemlju zelo okrepila germanizacija in
33
v slovenski jezik je vdrlo veliko nemških besed. Germanizacija se je nadaljevala
tudi v 13., 14. in 15. stoletju, zato je možno v jeziku slovenskih protestantskih
piscev 16. stoletja najti precej nemških besed in skladenjskih značilnosti. Slovenci
so besede v tem času prevzemali tudi od Romanov. Predvsem v 14. stoletju je
slovensko ljudstvo zaradi vojnih pohodov Madžarov prevzelo tudi nekatere
madžarske besede. V 15. stoletju so po slovenskem ozemlju pustošili Turki in
tako smo prevzeli tudi nekaj besed turškega izvora (Toporišič, 1994, str. 36–42).
V 13. stoletju se je del slovenskega prebivalstva v Vzhodnih Alpah že zelo
pomešal z Nemci in jezikovni otoki na tem območju so do 15. stoletja izginili. Na
Koroškem in Štajerskem se je izoblikovala slovensko-nemška jezikovna meja, ki
še danes večinoma poteka po istem območju. Zahodna jezikovna meja je ostala
skoraj nespremenjena, razen v Furlaniji in ob reki Beli, kjer so bili Slovenci na
ozemlju današnje Italije romanizirani (Toporišič, 1994, str. 36–42).
V srednjem veku je bil obstoj slovenskega naroda in tudi njegovega jezika zelo
ogrožen. Slovenski jezik so ohranjali predvsem preprosti ljudje. Drugi narodni
jeziki so imeli pomembnejšo kulturno vlogo in so se pojavljali tudi v knjigah,
medtem ko so slovenski jezik uporabljali kvečjemu v cerkvi in pravu. V srednjem
veku je bil slovenski narod razdeljen med različne upravne enote. Med sabo tako
niso imeli veliko kulturnih, političnih, trgovskih in cerkvenih stikov. Poleg tega so
mejili na različne narode in so živeli med tujejezičnimi naseljenci. Zaradi vseh teh
dejavnikov se je slovenski jezik razcepil v več narečij. Kljub narečnim različicam
našega jezika, se je ta uspel ohraniti 1400 let med neslovanskimi sosedi in razviti
samobitnost v primerjavi s slovanskim, hrvaškim jezikom (Toporišič, 1994, str.
36–42).
5.2 UTEMELJITEV KNJIŽNE SLOVENŠČINE
Pred protestantizmom ni bilo pisnega, knjižnega izročila. Obstajali so samo
posamezni zapiski slovenske besede. Delno strnjeni so bili Brižinski spomeniki,
34
Rateški, Stiški in Starogorski rokopis. Primož Trubar in njegovi somišljeniki
Dalmatin, Krelj in Bohorič, so od leta 1550 do 1595 utemeljili slovenski knjižni
jezik. Določili so mu glasove, oblike, besedje in skladenjske lastnosti. Primerno
so ga ustalili in razvili njegovo ubeseditveno moč (Toporišič, 1997, str. 14–16).
Protestantski pisci so poznali vse knjige, ki so izšle v slovenščini in so bili med
seboj povezani, zato sta bila njihov jezik in pravopis dokaj enotna. Slovenski jezik
je bil že razdeljen na narečja, Trubar pa je izbral svoje, dolenjsko narečje, ki ga je
pisal po nemškem pisnem sistemu, ki ga je poenostavil (Toporišič, 1997, str. 14–
16). Krelj je poleg kranjskega narečja upošteval tudi širši jezikovni krog, zato je
njegov jezik bliže sedanji rabi kot Trubarjev. Krelj je nasprotoval pogostemu
germaniziranju in je menil, da vsi Slovani okrog Kranjske ter Koroške govorijo
čistejše. Večina pisateljev v 16. stoletju je pisala v dolenjskem narečju, ki je takrat
prevladoval tudi v Ljubljani. Upoštevali so Trubarjev pravopis, le nekateri
Kreljev, dokler pisava ni postala določena z Bohoričevo slovnico. Vse
protestantske knjige, razen prvih dveh Trubarjevih knjig, ki sta bili natisnjeni v
gotici, so bile natisnjene v latinični bohoričici. Bohoričica je bila v rabi, predvsem
na Kranjskem, vse do štiridesetih let 19. stoletja (Toporišič, 1997, str. 21–23).
5.3 PREBUJANJE SLOVENSKE NARODNE ZAVESTI
Skupaj s protestantskimi pridigarji so morali oditi tudi plemiči. Številni novi
plemiči so bili slovenskega rodu, kar je ponovno vplivalo na uporabo jezika med
prebivalci. Na deželi so pri vsakdanjem sporazumevanju uporabljali samo
slovenski jezik, v bližnji okolici mest slovenščino z nemčizmi, v mestih pa so
govorili samo nemško ali italijansko (Orel, 2002 a , str. 97).
Začetki razsvetljenstva na slovenskem so povezani s prebujanjem slovenske
narodne zavesti. Razsvetljenstvo v slovenskih deželah se je začelo na pobudo
posameznih skupin, ki so si prizadevale uvesti slovenščino na področja javnega
življenja, kot so šolstvo, sodstvo, uprava, medsebojno razumevanje izobražencev,
35
osebno dopisovanje, raba osebnih in zemljepisnih imen, literarno ustvarjanje in
znanost (Orel, 2002 a, str. 97).
V 18. stoletju je bila v notranji Avstriji, takratni domovini večine Slovencev,
nemščina državni in uradni jezik, obenem pa tudi jezik znanosti in umetnosti.
Gospodarske reforme cesarice Marije Terezije in Jožefa II. so v obdobju
razsvetljenstva povzročile tudi spremembe v šolstvu, ki je postalo stvar države.
(Orel, 2002 a, str. 100). Reforme so prinesle drugačen odnos do ljudskega jezika,
ki se je odražal tudi v skrbi za slovenski jezik. Za širjenje izobrazbe med
ljudstvom in boljše gospodarjenje je bilo potrebno znanje materinščine( Orel,
2002 b, str. 86).
Valentin Vodnik je s Pismenostjo ali Gramatiko za perve šole (1811) prispeval
slovnično terminologijo. Metelko je v šole uvedel nov črkopis, metelčico. V
tistem času so poznali tri različne pisave: bohorščico, metelčico in dajnčico. Leta
1830 je prišlo do črkarske pravde med zagovorniki in nasprotniki metelčice.
Najodločneje sta se njeni uporabi uprla Prešeren in Čop. Poleg njiju je pomembno
vplival na razvoj slovenskega jezika tudi Jernej Kopitar, ki se je zavzemal za nov,
izboljšan črkopis ter odpravo germanizmov. Leta 1845 so ukinili metelčico in
uveljavila se je gajica (Orel, 2002 b, str. 86).
Slovenski narodni prerod je prinesel spremembe tudi na leksikalni ravni jezika.
Začeli so načrtno odpravljati iz nemščine prevzete besede in nadomeščati nemške
strokovne izraze s slovenskimi tvorjenkami in slovanskimi izposojenkami.
Nadomeščanje je potekalo postopoma. Uveljavljene prevzete besede in termine so
še vedno uporabljali kot sopomenske dvojnice, ki pa so se že umikale in
prevzemale stransko vlogo. Pisci so te dvojnice navajali v oklepajih ali v
opombah in so bile namenjene razlagi. Nemške ustreznice so bile ponavadi v
oklepaju dodane novim še neuveljavljenim slovenskim besedam v besedilih vseh
funkcijskih zvrsti, večinoma v publicistiki sredi 19. stoletja, kjer je uvajanje
novega upravno-političnega in strokovnega izrazja zahtevalo pomensko razlago.
Vpeljava dvojezičnih besednih dvojic v slovensko besedilo različnih zvrsti je
36
olajšala razumevanje manj razširjenih, še ne uveljavljenih izrazov v splošnem in
strokovnem besedišču. Med dvojezičnimi dvojicami so prevladovale ustreznice v
nemščini, manj v latinščini (med njimi zlasti mednarodne kulturne besede), pri
slovenskih dvojicah pa so se pojavljale izvorno ali narečno različne besede (Orel,
2002 b, str. 86).
V Christian∫kih re∫nizah Ožbalta Gutsmana (Celovec, 1770) na prvem mestu
najdemo slovenske tvorjenke, nekatere so danes del slovenskega knjižnega
besedja, nemčizmi pa so prevzeli pojasnjevalno vlogo (Orel, 2002 a, str. 101).
Marko Pohlin je v svojem prevodu priročnika Kmetam sa potrebo inu pomozh
(Ljubljana, 1789) uvedel izraze slovanskega izvora, nekatere pa v oklepaju
razložil z znanimi nemškimi izposojenkami. Rastlinska poimenovanja je dopolnil
z latinsko in nemško ustreznico. V svoji slovnici Kraynnska Grammatika (1768),
ki je bila napisana v nemščini, je Pohlin v skrbi za uvajanje slovenskega izrazja
slovenske jezikoslovne izraze navajal v oklepaju ob nemških (Orel, 2002 a, str.
101).
Anton Martin Slomšek je v učbeniku Blaže ino Nežica v nedelski/nedelskej šoli
(1842) sopomenke navajal v oklepaju, ne glede na njihov izvor. V učbeniku so
osnovni strokovni izrazi s področja matematike, jezikoslovja, zemljepisa idr.
Besede so razložene tudi z nemškimi ustreznicami. Seznam Čudne besede je
slovensko-nemški slovarček določenih strokovnih izrazov (Orel, 2002 a, str. 101).
Ko se je na vseh področjih uveljavljalo slovensko izrazje, je navajanje sopomenk
oziroma tujejezičnih ustreznic služilo pomenski razlagi izrazov, za katere v
slovenščini še ni obstajalo poimenovanje ali so bile zanje v rabi prevzete besede.
Prevzete besede so dobile vlogo razlagalcev novih tvorjenk iz izvorno domačih,
praslovanskih osnov (Orel, 2002 a, str. 101).
Uporaba nemščine na različnih strokovnih področjih dokazuje njeno pomembno
pomenskodoločevalno vlogo tudi v času odpravljanja nemških besed iz
37
slovenskega besednjaka (Orel, 2002 a, str. 101).
V 19. stoletju je kranjski knjižni jezik z različnimi zasnovami funkcijskih zvrsti
doživel temeljito preobrazbo. Začela se je uveljavljati novoslovenska knjižna
norma, vse od izida Kopitarjeve slovnice (1808) do približno šestdesetih let 19.
stoletja. Ta čas predstavlja obdobje purizma. V tem obdobju so iskali izvirne
slovenske skladenjske in besedotvorne vzorce osrednjega slovenskega knjižnega
jezika in jih uveljavljali kot nadomestilo za dotedanje kalke (Orožen, 1996, str.
103). Poleg kranjskega knjižnega jezika sta se prečiščevali tudi koroška in
štajerska različica knjižnega jezika, kar je pripomoglo k temu, da so se razlike
med posameznimi različicami manjšale, z izjemo prekmurskega knjižnega jezika.
S tem so bili ustvarjeni pogoji za poenotenje slovenskega knjižnega jezika na
skladenjski in leksikalni ravni (Orel, 2002 b, 79).
5.4 DVO- IN VEČJEZIČNOST
Nemščina je vplivala na Slovence že od naselitve dalje. Povezana je bila z
nesamostojnostjo Slovencev, ki so bili pod bavarsko in frankovsko vlado, z
nemškimi poselitvami ter sobivanjem nemškega in slovenskega prebivalstva.
Močan vpliv je imelo prepletanje dvojezičnosti oziroma večjezičnosti slovenskih
meščanov in izobražencev ter slovenske enojezičnosti kmečkega in nemške ali
italijanske enojezičnosti plemiškega sloja (Orel, 2002 b, 79). V 12. in 13. stoletju
je v slovenski jezik prihajalo nemško splošno in terminološko (obredno) besedje,
ki se je ustalilo. Prevzeto besedje se je do konca 18. ali celo srede 19. stoletja
ohranjalo v pisnem izročilu, v številnih narečjih pa živi še danes (Orel, 2002 b,
79).
Dvo- in večjezičnost slovenskega pisnega izročila od njegovih začetkov v 16.
stoletju ni samo izraz vsesplošnega odnosa med posameznimi ljudskimi jeziki in
latinščino, ki je bila takrat evropski jezik vere in znanosti. Slovenska večjezičnost
je posledica nesamostojnosti v uradnem in političnem življenju Slovencev znotraj
38
avstrijske države, kjer je bil uradni jezik nemščina, prebivalstvo pa je bilo
sestavljeno iz različnih narodov, na zahodu pa je imela močan vpliv romanska
kultura (Trst, Gorica) (Orel, 2002a , str. 102).
Konec 17. stoletja so meščani in tudi plemstvo slovenščino uporabljali pri pisanju
uradnih in zasebnih pisem. Do leta 1750 je večina uradnikov svoje prisege podala
v slovenščini. V Ljubljani so bile prisege za višje uradnike v nemščini, za nižje
uradnike v slovenščini, za ostale meščane pa v slovenščini, nemščini in
italijanščini (Orel, 2002a , str. 102).
V drugi polovici 18. stoletja je večjezičnost v slovenskih deželah vstopila v
obdobje razsvetljenstva. Tehnična in znanstvena dela so bila napisana večinoma v
nemškem jeziku ali celo v latinščini, saj so bila namenjena tujim in domačim
izobražencem, ki so znali tuje jezike. Komunikacija med slovenskimi intelektualci
je potekala v nemščini in latinščini vse do 19. stoletja, ko je Jernej Kopitar začel v
pismih uporabljati navedke v slovenščini (Orel, 2002a , str. 102).
Slovenske slovnice še vedno niso bile napisane v slovenščini. V priredbi
Bohoričeve Arcticae horulae succisivae je latinščino iz 16. stoletja zamenjala
nemščina. Prav tako sta bili v nemškem jeziku Pohlinova Kraynska grammatika
(1768), in Gutsmanova Windische Sprachlehre (Orel, 2002 a, str. 98).
Ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja so radikalne politične spremembe z uvedbo
francoščine razširile običajno večjezičnost. Francoščina prej ni bila v
neposrednem geografskem stiku s slovenščino. Postala je jezik številnih upravnih
besedil, vendar ni imela pomembnejšega vpliva na slovenski jezik. Pozitiven
odnos Francozov do ljudskega jezika domorodcev je omogočil pomembnejšo
vlogo materinščine v šolstvu in književnosti (Orel, 2002 a, str. 114–115).
V 19. stoletju je bila za slovenske izobražence in deloma tudi za ostale prebivalce
funkcionalna dvojezičnost povsem običajna. Slovenski strokovnjaki so se
praviloma šolali v Gradcu, na Dunaju in v Pragi ter drugod. Tuja leposlovna dela
39
so slovenski izobraženci še na začetku 20. stoletja praviloma brali v nemščini,
torej je enako veljalo za neliterarna besedila v prejšnjem stoletju. Izjeme so bili
zakonik in nekatera druga besedila (Lipavic, 2007, str. 145).
5.5 SLOVENŠČINA KOT STROKOVNI JEZIK
Strokovni jezik predstavljajo posebnosti strokovnih besedil. Za strokovni jezik je
značilno posebno izrazje (Toporišič, 1994, str. 71). Oblikuje se v namembnostnih
besedilih in izraža različne dejavnosti oziroma stroke, kot jih človek prepoznava,
opaža, spoznava, se v spoznanjih izpopolnjuje in uči, da lahko te naravne danosti
potem lažje koristno uporablja. Najprej se oblikuje pri preprostem uporabniku,
potem pa se v poglobljeni obliki razvije do jezika vrhunskega znanstvenika
(Orožen, 2007, str. 59–60).
Za vso kulturno Evropo velja, da se je zlasti strokovna terminologija prevzemala
prek nemščine, ki je bila večkrat posrednica starih latinskih in grških izrazov. Te
besede so danes večinoma že vraščene v fond slovenskega jezika brez stilnih
oznak, delno jih seveda nadomeščamo s slovenskimi ustreznicami (Orožen, 2007,
str. 59–60).
5.5.1 TERMINOLOGIJA ALI STROKOVNO IZRAZJE
Terminologija je področje jezika, ki je namenjeno skrbno nadzorovani
komunikaciji ozko usmerjenih strokovnjakov in se manj spreminja kot običajni
jezik. Namen terminologije je osamitev posameznih besed, da ohranijo
nedvoumnost in stabilnost pomena, ki jim je pripisan. Splošno načelo
terminologije je torej konzervativnost, ki je povsem drugačna kot dogajanje pri
splošnem besedju običajnega jezika, saj ta neprestano stopa v nova razmerja in
besede dobivajo nov pomen (Stramljič Breznik, 2009, str. 544). V strokovni
komunikaciji je zaželeno, da se za določen pojem praviloma uporablja le en
40
termin. To je pomembno zaradi jasnosti in nedvoumnosti (Košmrlj, 2007, str.
587).
Obstajata dva tipa terminologije: za prvi tip, kamor spada tudi botanična, je
značilna jasna pomenska definiranost in hkrati jezikovna konzervativnost ter
zaprtost v ozek krog uporabnikov. Za drugi tip, npr. področje mobilne telefonije,
pa je značilna jezikovna inovativnost in odprtost za širok krog uporabnikov
(Stramljič Breznik, 2009, str. 544).
Termini ali strokovni izrazi se navezujejo na določeno stroko, so izrazno ustaljeni,
pomensko jasno opredeljeni in jih ni možno poljubno menjavati z drugimi izrazi.
Nastajajo na več načinov. Eden izmed teh načinov je nastanek neologizmov, ko
poimenovalno praznino zapolni nov leksem, ki še ne obstaja. Drugi način je
znotrajjezikovno prevzemanje. Tretji način je prevzemanje iz drugih jezikov, ki je
zaradi hitrega razvoja znanosti in novih spoznanj najbolj razširjen. Pri tem načinu
v jezik stroke prihaja novo izrazje s prevzemanjem besed iz tujih jezikov. Številni
prevzeti termini se v strokovni literaturi ohranjajo kot tujke, raba poslovenjenih
oblik je redkejša. Četrti način je uporaba metafore za poimenovanje. Peti način je
kalkiranje, prevajanje pomenskih sestavin tujejezičnega termina (Košmrlj, 2007,
str. 586–589).
Termini so specialni leksemi knjižnega jezika, vendar se na izrazni ravni
marsikdaj ne razlikujejo od leksemov splošnega jezika. V botaniki so termini npr.
grmišče, list, listič, listna reža, medtem ko so npr. grmovje, listje, listna površina
ostali splošni leksemi. Terminologizacija leksemov iz splošnega jezika lahko
obsega tudi pomenski premik, kot na primer pri izrazu listič, ki v terminološkem
smislu ni majhen list, temveč poimenovanje za listu podoben organ pri mahovih
in za posamezni del sestavljenega lista (Košmrlj, 2007, str. 586–589).
41
5.5.2 STROKOVNI JEZIK KOT FUNKCIJSKA ZVRST
Strokovni izrazi ali termini spadajo v strokovno funkcijsko zvrst jezika. Ena vrsta
strokovnega jezika je praktičnostrokovni jezik, ki je podoben
praktičnosporazumevalnemu, vendar vsebuje več strokovnega besedja. Pri svojem
poklicnem delu ga uporabljajo delavci v različnih strokah, na primer obrtniki,
trgovci, uradniki itd. Je natančnejši kot vsakdanji sporazumevalni jezik in vsebuje
tipično izrazje za posamezno stroko ter tipične ustaljene besedne zveze, rekla in
kalke (Koper, 2011, str. 47).
Najvišja vrsta strokovnega jezika je znanstveni jezik, ki prav tako vsebuje
strokovno izrazje, ki pa je znanstevno obširnejše in znano manjšemu krogu ljudi.
Znanstveniki morajo predmet svojih raziskovanj podati natančno in
enopomensko. Naloga znanosti je odkrivanje novih stvari, zato je potrebno pri
odkrivanju številne stvari na novo poimenovati ali pa te izraze prenesti iz drugih
jezikov v obliki izposojenk, tujk, kalkov ali citatnih besed (Koper, 2011, str. 47).
Med praktičnostrokovnim in znanstvenim jezikom je navadni strokovni jezik, ki
ga imenujemo tudi poljudnoznanstveni. Ta jezik se uporablja predvsem pri
pisanju o teoretičnih stvareh, ko pisci želijo zapletene stvari iz znanstvenih ali
visokostrokovnih del širšemu krogu ljudi predstaviti preprosto in jasno. Namesto
tujega izrazja uporabijo domače, preprostim ljudem bolj znane in razumljive
besede (Koper, 2011, str. 47).
5.5.3 NOVI STROKOVNI IZRAZI IN PREVAJANJE PO TUJIH
PREDLOGAH
Prve strokovne izraze so naši predniki prinesli iz prvotne domovine. To je bilo
poljedelsko, lovsko, ribiško in ostalo izrazje, ki se je razvilo v praslovanskem
obdobju. Izrazi za te dejavnosti so skupni vsem slovanskim jezikom (Leder, 1991,
str. 155).
42
Prevodi besedil kot posredovalci med kulturami so bili zgodovinsko in politično
pogojeni. Slovensko etnično ozemlje je bilo več stoletij pod nemško vlado in zato
je bila nemščina uradni ter posledično učni jezik, zaradi tega pa tudi jezik
izobražencev (Kondrič Horvat, 2007, str. 120).
5.5.4 ZAČETKI SLOVENSKEGA OBREDNEGA,
UPRAVNEGA IN ZDRAVILSKEGA JEZIKA
V 8. in 10. stoletju se je s pokristjanjevanjem naših prednikov začel razvijati
poseben način izražanja v molitvenih obrazcih, cerkveni pesmi in pridigi. Vera
poganskim prednikom prinaša nove, neznane terminološke besede in s
prevajanjem po tujih jezikovnih vzorcih se začenja izoblikovati slovenski obredni
jezik. Prvi zapisi slovenskega jezika, Brižinski spomeniki, so že »strokovno«
zaznamovani z novotvorjenimi ali izvirnimi besedami, s prvim knjižnim besedjem
(Orožen, 2007, str. 60–61).
V času pokristjanjevanja smo bili Slovenci vključeni v zahodnoevropski fevdalni
red frankovske države, ki je razdrl staro slovansko rodovno ureditev. V
medčloveških in družbenih odnosih je prišlo do korenitih sprememb. Nova pravila
in pravice predstavljajo novo življenjsko realnost, ki je poimenovana z drugačnim,
novim besedjem. Naši predniki so se tako priučili tudi pravno-uradovalnega
načina komuniciranja in jezika, ki je ves čas nastajal ob tujih predlogah (Orožen,
2007, str. 60–61).
Prav tako je bila skozi zgodovino prisotna skrb za zdravje, predvsem vraževerje,
ki je verjelo v zdravilno moč rastlin. V samostanih so bile prve znane lekarne,
obstajala je medicinska literatura, ki se navezuje na poznavanje človeškega telesa,
vzrokov bolezni in učinkovanje lekov (arcnij) ter mehaničnih posegov. Med
ljudstvom se je ohranilo ogromno rokopisnih »zdravilskih bukev«, ki zajemajo
bogato predmetno terminologijo (Orožen, 2007, str. 60–61).
43
V srednjem veku so bili pri naših prednikih prisotni trije tipi priučenega
strokovnega načina izražanja: obredni, upravni, zdravilski (Orožen, 2007, str. 60–
61). Nastajanje te strokovne terminologije je bilo odvisno od virov, ki pa so bili
od srednjega veka dalje v nemščini, saj smo spadali pod nemško oblast. Izrazi iz
tega obdobja kažejo ustno tradicijo komunikacije med Slovenci, ki so izraze
sprejemali v citatni obliki, jih prevzemali ali dobesedno prevajali (Leder, 1991,
str. 156).
5.5.5 USTVARJANJE SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA
STROKOVNEGA IZRAZJA
Na razvoj strokovnega jezika vpliva tudi vloga jezika v družbi. Protestanti na
Slovenskem so začeli uvajati slovenščino kot knjižni jezik. V obdobju reformacije
knjižna tradicija še ni obstajala in jezikovni sistem še ni bil enoten in zapisan.
Pisci so morali sami odločati in temeljito premisliti o vsem. Odločitve so bile
rezultat iskanja, ustvarjalnosti in razvoja (Novak, 2007, str. 264). Njihova dela
kažejo močno prizadevanje, da bi vsebino podali jasno in po slovensko. Besedil
niso samo prevajali, ampak so jih tudi prirejali, kar je močno vplivalo na razvoj
izrazja in sloga (Novak, 2007, str. 267).
V času reformacije je pozitiven odnos do ljudskih jezikov, v skladu s
protestantskim prizadevanjem za splošno razumljivost, pripomogel k prevodu
osnovnih verskih besedil v slovenski jezik. Prevajanje Svetega pisma je bila
najpomembnejša naloga v 16. stoletju. Prevod je postal in tudi dolgo ostal
jezikovna norma in je močno vplival na razvoj slovenščine (Novak, 2007, str.
267).
Pri ustvarjanju strokovnega izrazja imajo pomembno vlogo ustvarjalci, še posebej
ob začetkih knjižnega jezika ali posamezne terminologije. V 16. stoletju so bili to
Trubar, Dalmatin, Krelj in tudi Bohorič. Vsak izmed njih je dodal nekaj svojih
osebnih potez, ki so bile odvisne od njihovih narečij, drugače pa so sodelovali
44
med seboj in se dopolnjevali. Skupaj so oblikovali in vzdrževali jezik (Novak,
2007, str. 267).
V 16. stoletju so besedila večinoma prevajali, zato so potrebovali izraze za
prevedeno vsebino. V vsebinsko zvrstnem prepletu besedil je prihajalo do izraza
marsikaj novega. V Bibliji nastopajo obdelovalci zemlje, obrtniki, vojščaki,
trgovci, govori pa tudi o pravno-verskih določilih (Orožen, 2007, str. 61). V
slovenskem jeziku so morali ubesediti nekaj, kar je bilo v izvirnih besedilih že
poimenovano. Na voljo so imeli dve možnosti: poiskati so morali domači
ustreznik, narediti novega ali ga prevzeti iz izvirnega besedila (Novak, 2007, str.
264).
Takrat so veliko prevajali iz nemščine in latinščine, nemščina je bila tudi večinski
jezik države, zato so največkrat prevzemali ravno iz nemščine (Novak, 2007, str.
264). Pisci so upoštevali prejšnje dosežke, vendar so skrbeli tudi za izboljšave
poimenovanj. Najpomembnejše je bilo vprašanje, kako poimenovati stvari, ki do
takrat v slovenščini še niso bile poimenovane. Pri prevajanju so imeli veliko
težav, na primer, prevajalci se niso mogli vedno spomniti že predlaganih izrazov,
niso našli najprimernejšega novega poimenovanja, zato so se pogosto poslužili
kalkiranja in tudi opisnopoimenovalnega tvorjenja novih poimenovanj. Za novejše
pojave, še posebej na strokovnih področjih, pa so izraze večinoma prevzemali
(Novak, 2007, str. 277, 278).
Protestantski pisci so odkrili in zapisali veliko besed, na podlagi katerih so
kasnejši ustvarjalci tvorili nove izraze. Te besed so bile v govornem jeziku znane
že prej, kot knjižni jezik pa so jih zapisali šele pisci 16. stoletja. Postale so temelj
razvoja besednega zaklada z ustvarjanjem besednih družin iz domačih ali
podomačenih osnov. Sčasoma so v knjižnem jeziku prevzete besede zamenjali z
domačimi tvorjenkami. Odkrili so slovenski besedotvorni sistem na podlagi
katerega so ustvarjali nove izraze. Naredili so veliko tvorjenk, kar je dokaz za
živost jezikovnega sistema (Novak, 2007, str. 277–278).
45
Terminološko izrazje 16. stoletja je bilo večinoma s področja verstva, saj so
prevajali verska besedila, od Biblije do molitvenikov. Tudi jezikovno področje je
dobilo svoje publikacije, ki so jih potrebovali zaradi pouka branja in pisanja.
Druga področja so bila dobro predstavljena znotraj verskih besedil, predvsem
opisi realij, dejstev in posebnosti, brez katerih versko življenje ne more obstajati
(Novak, 2007, str. 265). V besedilih iz tega časa je možno zaslediti tudi izrazje iz
drugih področij, npr. vojaškega, zdravstvenega, ribiškega, rudarskega, področja
trgovine, prometa, obrti, poljedelstva, stavbarstva, jedi, pijač. Natančno so opisali
človeka, živali, rastline in zemljepisne danosti. Opisovali so tudi duševna in
čustvena stanja ter dejanja. To izrazje je bilo osnovno izrazje posameznega
področja ali dejavnosti in njegov strokovni značaj večinoma ni poudarjen. Ko pa
se je pojavila potreba po strokovnem izrazju, so se ti splošni izrazi spremenili v
strokovne (Novak, 2007, str. 276).
Ena izmed lastnosti strokovnih besedil, ki so jo protestanti prav tako zelo razvili,
je sklicevanje na vire. Največ citatov je bilo iz biblijskih besedil. Vire so navajali
po tujih virih v latinščini ali nemščini. Pri dobesednih navedkih so vir zapisali
med besedilom, v Bibliji pa na robu besedila (Novak, 2007, str. 280).
16. stoletje predstavlja začetek slovenskega knjižnega jezika in jezikoslovno
izrazje je imelo pomembno vlogo pri strokovnem reševanju vprašanj takratnega
jezika. Pisci so morali odkriti jezikovni sistem, izbrati pisavo in slovensko
ubesediti veliko besedil, ki so jih s tem namenom prevedli, priredili ali tudi sami
napisali. Naredili so tudi slovnični in slovarski popis takratne slovenščine.
Jezikoslovnih izrazov je manj kot verskih, ker jezikoslovje takrat ni bilo središče
prizadevanj, bilo pa je bistvenega pomena. V jezikoslovju tistega časa so
uporabljali veliko prevzetih latinskih izrazov in tudi nemških, v slovenščini so bila
napisana samo najpomembnejša osnovna dela, abecedniki in slovarski poskusi
(Novak, 2007, str. 267–270).
V času protireformacije se je razvoj knjižnega sporočanja nadaljeval, čeprav v
zmanjšanem obsegu. Šele prosvetljeni absolutizem je s svojimi idejami zahteval
46
dvig splošne kulture za boljši tehnični napredek, za kar je bila potrebna boljša
izobraženost prebivalstva. Nemščina je zamenjala latinščino in postala prvi jezik v
državi. Kot pomožni učni jezik so s šolsko reformo uvedli tudi slovenščino.
Zaradi potrebe po večji izobraženosti prebivalstva se je povečala potreba po
prevajanju in prirejanju poljudnostrokovnih del. Vsi ti prevodi so posredno
oblikovali in razvijali strokovno izrazje posameznih strok. Slovenski prosvetljenci
so upoštevali izrazje, ki ga je uporabljalo ljudstvo. Strokovno izrazje v slovenščini
torej izhaja iz ljudskega izraznega fonda oziroma so ljudski izrazi spontano
prevzemali funkcijo terminov (Leder, 1991, str. 157).
Ob koncu 18. stoletja je razsvetljenska miselnost s pospeševanjem splošne
izobrazbe (kmetijstvo, obrt, trgovina, zdravstvo), ki bi naj omogočila gospodarsko
obnovo države, ustvarila pogoje za razvoj slovenskih strokovnih zvrsti jezika
(Orožen, 1959, str. 264). V slovenski jezik so prevedli in natisnili prisege, patente,
dolžna pisma in kurende. Ob prevodih je nastajal in se uspešno razvijal poseben
tip strokovnega ubesedovanja, pravnouradovalni jezik in jezik kuhinje. Poleg
razvitega obrednega jezika so v skladu s prizadevanjem države za razvoj
kmetijstva in gospodarstva začela nastajati poljudnostrokovna besedila o
kmetijskih panogah, gospodinjstvu in prehrani, zdravstvu in čistoči pri ljudeh ter
živalih, skratka o vseh »vednostih« vsakdanjega življenja. Besedila, kot je
Pohlinova knjiga Kmetam za potrebo inu pomoč, Walensteinovo
»živinozdravilstvo« ter Makovčeve Babiške bukve, prikazujejo zavestno težnjo, da
se ob tujem izvirniku za vse realije in pojme uporabi, oziroma ustvari izvirno
domače in knjižno tvorjeno terminološko izrazje. Še vedno so močno prisotne
adaptiranke iz nemškega ter tudi latinskega jezika (Orožen, 2007, str. 61–62).
Germanizmi, ki se pojavljajo v prevodih, niso neposredno vzeti iz izvornega
besedila, ampak so besede, ki so se že uveljavile v rabi Slovencev in njihovem
besedišču (Orožen, 2007, str. 62).
Poleg tega, da so v času prebujanja slovenske narodne zavesti besedila prevajali,
so začeli intenzivneje ustvarjati tudi književnost v slovenskem jeziku. Slovensko
narodno zavest so skušali prebuditi s pomočjo kulturnega prebujenja, s pomočjo
47
leposlovne literature, ki so jo želeli razširiti tudi med ljudstvom. Ravno zaradi
tega so prevajali lažje čtivo namenjeno širšim množicam. Zahtevnejša besedila so
izobraženci brali v izvirniku. Kljub temu so prevladovali prevodi religioznih
besedil in praktične oziroma strokovne literature (Kondrič Horvat, 2007, str. 120–
127).
Slovenski umetnostni jezik se je po zaslugi Prešerna začel razvijati povsem
izvirno, za vse strokovne zvrsti jezika v začetni stopnji razvoja pa je značilna
izumetničenost, ki je posledica dodatnega napora ob poimenovanju strokovnih
pojavov. To je prišlo do izraza predvsem ob pisanju in prevajanju šolskih
učbenikov posameznih strok. Slovenski strokovni učni in znanstveni jezik takrat
namreč še ni obstajal. Slovenski strokovnjaki so sodelovali pri ustvarjanju
mednarodne znanosti s pomočjo tujega jezika, nemščine. Najpomembnejše pri
sestavljanju slovenskih učbenikov za srednje šole je bilo poleg pridobitve
dovoljenja za uporabo vprašanje slovenske strokovne terminologije (Orožen,
1959, str. 265).
5.5.6 ZAHTEVE PO UVEDBI SLOVENŠČINE V URADE IN
ŠOLE
Prizadevanja slovenskih izobražencev v 19. in 20. stoletju so se navezovala na boj
za pravice jezika, ki je bil del boja za lastne narodne pravice. Za uveljavitev
jezika, ki je zrcalo splošne kulture in kulture posameznika, je bilo potrebno
slovenščino usposobiti za opravljanje vseh funkcij in jo uveljaviti kot
enakovredno nemščini. Vladajoča avstrijska absolutistična vlada je želela
preprečiti osveščanje nenemških narodov v svoji državi, zato ga je z različnimi
metodami zavirala, odvisno od političnih dogajanj in politične moči. Marčni
dogodki pa so vseeno omogočili aktivnejše angažiranje slovenskih izobražencev
znotraj monarhije (Leder, 1991, str. 158–159).
Ob marčni revoluciji leta 1848 so zahteve po uvedbi slovenskega jezika v urade in
48
šole slovenskim izobražencem prinesle težko in zapleteno nalogo, kajti knjižni
jezik še ni bil usposobljen za splošno javno rabo. Pravzaprav so praktične potrebe
vodile k oblikovanju funkcijskih zvrsti jezika, ki bi lahko opravljala kulturno,
znanstveno in družbeno sporazumevalno nalogo. Publicistični in strokovni jezik
sta bila zaradi svoje družbene naloge v ospredju zanimanja, umetnostni jezik pa je
predstavljal merilo jezikovne in narodne kulture (Orožen, 1959, str. 264).
Po Napoleonovem porazu so želeli preprečiti nadaljnja narodna prizadevanja, zato
so obnovili stare pokrajinske enote. Kljub temu so bili stiki med deželnimi
središči vedno pogostejši. Na primer pri izdajanju časopisa Kmetijske in
rokodelske novice so sodelovali sodelavci iz različnih pokrajin. Želja Slovencev
po enotnem knjižnem jeziku, ki se je pojavila ob zahtevi po Zedinjeni Sloveniji,
se je uresničila po letu 1851 z dogovorom mladih izobražencev (Leder, 1991, str.
158–159).
Cesarski patent je leta 1849 razglasil načelo o enakopravnosti vseh jezikov v šolah
in uradih, ki je določal, da mora državni zakonik izhajati v nemškem in
nenemških jezikih. Že čez tri leta je bilo to določilo preklicano, vendar se je v tem
času ob prevajanju že izoblikovala slovenska pravna terminologija, ki je bila
objavljena v slovarju (Leder, 1991, str. 158–159).
Spremembe v šolstvu so imele še dalekosežnejše posledice. Šolstvo je po letu
1848 vodilo ministrstvo za pouk, ki je v svojem načrtu za osnovno šolstvo
navajalo načelo enakopravnosti narodov, zato naj bi bil učni jezik v šolah materni
jezik učencev. Istega leta je bil objavljen tudi načrt o gimnazijah in realkah, ki je
določal, da je lahko vsak deželni jezik učni jezik v gimnaziji in da se je potrebno
odločiti glede na potrebe prebivalstva (Leder, 1991, str. 158–159).
Do uresničitve vseh teh določil pa je preteklo več časa. Vlada je neizpolnjevanje
določil utemeljevala s tem, da ni na razpolago primernih slovenskih učbenikov za
posamezne učne predmete. Tudi šolske oblasti si niso prizadevale za pouk v
slovenščini. Ta je bil odvisen od narodne zavednosti učitelja ter od njegovega
49
znanja slovenščine (Leder, 1991, str. 158–159).
Slovenski mladi izobraženci so uvideli, da je potrebno dokazati, da je tudi v
slovenščini možno znanstveno izražanje. Začeli so postopoma, z izdajanjem
krajših strokovnih sestavkov v časopisih Novice, Zora, Kres, Slovenski glasnik in
drugih. Krajšim prispevkom so sledili obsežnejši, ki so kasneje izšli kot
samostojne publikacije (Leder, 1991, str. 160–161). Slovenski časniki so gojili
slovensko besedo in nenamerno (zaradi prevajanja besedil iz družbenopolitičnega
področja in drugih strok) ter namerno spodbujali nastanek novega slovenskega
izrazja. Dajali so pobude za zbiranje oziroma pridobivanje slovenskih izrazov, kar
je razvidno iz objavljenih seznamov besed (v časopisih Vedež, Slovenija) (Orel,
2002 b, 86).
Kmetijske in rokodelske novice (1843–1902) vsebujejo veliko število prispevkov,
ki posvečajo posebno pozornost jeziku in skrbi za njegovo čistost. Veliko
prispevkov je tudi besedoslovno naravnanih in rešujejo določene besedotvorne ter
prevodne zadrege in jezikovna vprašanja. Avtorji Novic so kasneje zbirali
slovenske besede ter jih objavljali v posameznih številkah (Orel, 2002 b, 86).
Časopis je bil vsebinsko vsestranski in je objavljal prispevke z vseh področij
gospodarstva, kulture, zgodovinske in zemljepisne sestavke ter tudi umetniško
poezijo. Glavni nazor Novic je bil, da so bile splošno razumljive ljudstvu, ki je
bilo takrat večinoma kmečko prebivalstvo. V prispevkih se je razvijalo ljudsko
besedišče iz gospodarstva, prirodoslovja in zdravstva, poleg tega pa se je razvijal
tudi uradovalni jezik. Novice predstavljajo pomembno osnovo za razvoj
slovenskega strokovnega jezika v prvih slovenskih gimnazijskih učbenikih in
slovenskega znanstvenega jezika. »Še tako razvit umetnostni jezik te
sporazumevalne naloge ne bi mogel opraviti; tako pa je funkcijski razvoj jezika
vse 19. stoletje potekal vsestransko in organsko« (Orožen, 1959, str. 265).
Večstoletno sobivanje in stiki med obema jezikoma so pustili globoke sledi, ki jih
ni bilo možno zbrisati ob prihodu boljših socialno političnih ter intelektualnih
razmer, ki so jih prinesla narodna gibanja v 19. stoletju. Različni termini, ki se
50
včasih pojavljajo v besedilu enega samega prevajalca, dokazujejo, da so se termini
v tem času šele razvijali in še niso bili ustaljeni ter v splošni rabi. Kljub temu je
bil storjen pomemben korak od pisanja v tujem jeziku do uvajanja slovenskih
priredb strokovnih in znanstvenih besedil. Materinščina je s tem pridobila
pomembnejšo vlogo v različnih vrstah besedil, hkrati pa je naraščalo objavljanje
posvetnih besedil (Orel, 2002 b, str. 114).
5.5.7 ZGLEDI IN PREDLOGI ZA IZDAJANJE SLOVENSKIH
STROKOVNIH BESEDIL
Načrtovanje in izdajanje slovenskih strokovnih besedil je zelo vzpodbujala
Slovenska Matica. Njeni člani so se zavedali, da je potrebno slovenskega bralca
najprej vzgojiti, da bo začel spremljati spoznanja (predvsem naravoslovnih)
znanosti in nato bral tudi tista znanstvena spoznanja, ki so napisana v slovenščini.
Najprej so se odločili za prevajanje nemških srednješolskih učbenikov, saj so le
tako lahko dosegli potrebno odobritev za uporabo v srednjih šolah (Leder, 1991,
str. 160–161).
Uresničevanje zadanih nalog slovenskim piscem oziroma prevajalcem strokovnih
besedil ni bilo enostavno. Pri iskanju poimenovanj so se lahko opirali na svoje
znanje, po letu 1860 pa tudi na Cigaletov Nemško-slovenski slovar, ki je slovenske
ustreznice pogosto črpal iz Vodnikovega rokopisnega slovarja. Nastajajoče
strokovno izrazje je tako dobilo predloge v slovarju in tako se je ustvarila
določena kontinuiteta jezika ter terminologije (Leder, 1991, str. 160–161).
Prevajalci so dobivali predloge in jemali zglede tudi pri hrvaških izobražencih.
Hrvaški profesorji so začeli pripravljati učbenike za hrvaške gimnazije, kar je bilo
povod, da sta Fran Erjavec in Ivan Tušek, ki sta takrat živela v Zagrebu, lotila
enakega dela za slovenske učbenike. Leta 1864 sta izšla njuna prevoda Živalstvo
in Rastlinstvo, katerih avtor v nemščini je A. Pokorny. Po tem so se vrstile objave
njunih in tudi drugih del (Leder, 1991, str. 160–161).
51
V slovenskem prostoru je bil prav tako odmeven hrvaško-nemško-italijanski
slovar znanstvenega izrazja, pri izdaji katerega so sodelovali tudi slovenski
izobraženci. Najprej so menili, da bo slovar uporaben tudi za slovenske
strokovnjake, kmalu pa so ugotovili, da je razlika med jeziki le prevelika, zato se
je Cigale odločil za izdajo slovenske terminologije. Znanstvena terminologija s
posebnim ozirom na srednja učilišča je izšla leta 1880. Cigale je upošteval
terminologijo, ki so mu jo nudile dotedanje objave, predvsem Matice (Leder,
1991, str. 160–161).
V 19. stoletju se je večina slovenskega prebivalstva ukvarjala s kmetijstvom.
Ustanavljali so kmetijske oziroma sadjarske in vinarske šole. Prevajanje
uporabnih, torej poljudnih besedil iz nemščine v slovenščino je bilo več kot
dobrodošlo. Primer knjižice, ki so jo prevedli zaradi povsem praktičnih razlogov,
je knjižica Hermanna Goetheja, Die Reblaus, v prevodu Trtna uš. Knjižica ima
poleg pomembne vloge za takratno gospodarstvo tudi pomembno vlogo pri
oblikovanju slovenske strokovne terminologije. V vinogradništvu so vladale
katastrofalne razmere, ki jih je povzročila trtna uš. Ker je imelo vinogradništvo
pomembno vlogo, so strokovnjaka s tega področja, gospoda Hermanna Goetheja,
prosili, da napiše knjižico o trtni uši. Knjižico s praktičnimi napotki je v
slovenščino prevedel anonimni vinogradnik, saj je bila namenjena viničarjem. To
so bili vinogradniški (in poljedelski) delavci. Viničarji so obdelovali vinograde, ki
so bili last večjih kmetov, trgovcev in meščanov. Viničarji od svojih delodajalcev
dobivali hišo za prebivanje. Da so lahko preživljali sebe in svoje družine, so
morali viničarji delati v vinogradih, na njivah in tudi v gozdu. Bili so večinoma
neizobraženi. Po uvedbi šolske obveze naj bi vsi otroci obiskovali osnovno šolo,
vendar ni raziskano, v koliki meri je bilo to uresničeno (Lipavic, 2007, str. 146–
154).
5.6 SLOVENSKE ŠOLSKE KNJIGE
Prvi slovenski šolski knjigi sta Trubarjev Abecednik in Katekizem. Šele leta 1765
52
je Marko Pohlin izdal Abecediko. Ker brez šolskih knjig ni možen pouk, od
reformacije do terezijanske šolske reforme ni bilo redne slovenske šole (Ostanek,
1972).
13. 6. 1772 je bila ustanovljena šolska založba pri dunajski normalni šoli, saj se je
dvorna šolska komisija zavedala pomembnosti šolske knjige za uspešen pouk.
Leta 1774 je izšla Splošna šolska naredba za normalne, glavne in trivialne šole v
c. kr. dednih deželah, ki je uvedla šestletno šolsko obveznost. Splošna šolska
naredba je dovolila prevajanje uradnih avstrijskih učbenikov. Prevodi so morali
biti dobesedni, tudi število strani se je moralo ujemati. Uradni učbeniki so bili
nemški ali dvojezični. Učbeniki v slovenščini so izšli pri zasebnih založbah in so
jih uporabljali narodnostno zavedni učitelji, predvsem na Kranjskem. Po letu 1805
so za uradne učbenike skrbeli škofijski ordinati in okrožne šolske oblasti.
Učbeniki za podeželske in mestne šole so se razlikovali (Hojan, 1972, str. 5–22).
Primerjava splošnega in strokovnega izrazja v nemško-slovenskih izdajah
učbenikov ob koncu 18. stoletja je potrdila, da je bil razvoj slovenske
terminologije še vedno pod močnim vplivom nemščine in izvornih besedil. Vpliv
se ne kaže v obliki sistematičnega prilagajanja nemških besed, ampak v obliki
sposojenih prevodov (Orel, 2002, str. 96).
V času francoske okupacije so škofijski ordinariati izgubili pravico do nadzora pri
pisanju učbenikov. Leta 1810 je bil za pisanje oziroma prevajanje učbenikov
določen Valentin Vodnik, ki je tako postavil temelj za poučevanje predmetov v
slovenščini. Uradni učbeniki so bili še vedno nemški ali dvojezični, slovenske
učbenike so na lastno odgovornost uporabljali le nekateri narodno zavedni učitelji
(Hojan, 1972, str. 5–22).
V poročilu o stanju šolstva za leto 1809 je bilo ugotovljeno, da je za slab uspeh
avstrijskih Slovencev v šolah krivo pomanjkanje slovenskih šolskih knjig. Na
podlagi tega je Študijska dvorna komisija leta 1811 odredila izdajo dvojezičnih
knjig za 1. in 2. razred. Slovenski razsvetljenci so tako začeli pisati slovenske
53
osnovnošolske učbenike in nekateri so postali tudi uradni (Hojan, 1972, str. 22).
Po reokupaciji ilirskih dežel je avstrijska oblast ponovno želela uvesti nemško-
slovenske učbenike v trivialke in nedeljske šole, vendar je naletela na upor. Kljub
temu so bili uradno dovoljeni učbeniki še vedno dvojezični. Za gimnazije še ni
bilo slovenskih učbenikov. Ker v šolah ni bilo želenega uspeha je študijska dvorna
komisija leta 1823 dovolila tiskanje slovenskih učnih knjig za nedeljske šole. Leta
1829 je cesar Franc I. dovolil izdajo slovenskih učbenikov tudi za trivialke, na
katerih so poučevali v slovenskem jeziku. Učbeniki so bili neenotni tudi zaradi
neenotnega knjižnega jezika in od leta 1824 dalje zaradi abecedne vojne. Zaradi
uvedbe metelčice je prodaja učbenikov upadla, zato je dvorna komisija leta 1833
prepovedala metelčico za šolsko rabo. Leta 1838 je dvorna komisija prepovedala
tudi dajnčico (Hojan, 1972, str. 22).
Leta 1849 je bilo ustanovljeno ministrstvo za uk in bogočastje. Novi zakon je
uvedel načelo enakosti narodov in je predvideval pouk v materinščini. V tem
obdobju sta za slovenske učbenike v osnovnih šolah skrbela Leon Thun, ki je
vodil to ministrstvo, in Anton Martin Slomšek. Oba sta zahtevala, naj bo snov
učbenikov primerna starosti učencev. Želela sta uvesti enotne slovenske učbenike.
V Slomškovem učbeniku Blaže ino Nežica v nedelski šoli se skladno s tedanjo
knjižno normo že uveljavlja predmetna terminologija z razlagalnim jezikom, ki
ostaja čim bližje govorjenemu jeziku (Hojan, 1972, str. 22).
Ko je slovenščina leta 1849 dobila možnost, da bi lahko postala učni jezik v
srednjih šolah, se je pojavila potreba po učbenikih v slovenskem jeziku, saj brez
njih ni bilo možno uveljavljanje slovenščine v šolah. Mnogi slovenski rodoljubi so
v časopisih pozivali strokovnjake različnih področij, naj napišejo strokovne knjige
oziroma učbenike v slovenščini, ali da v slovenski jezik prevedejo že obstoječe
(Hojan, 1972, str. 22). Vzrok, da so strokovnjaki strokovno literaturo raje
prevajali, je bil v tem, da je bila vlada v tistih časih zelo nenaklonjena uporabi
slovenskega jezika. Strokovnjaki so bili mnenja, da je bolje, da knjige prevajajo,
kot da jih pišejo sami. S tem so želeli dokazati, da je slovenščina dovolj razvita za
54
strokovno literaturo (Bezjak, 2005, str. 18–19).
V tem času so se številni posamezniki pritoževali nad vsebino osnovnošolskega
pouka. Poleg verouka, branja, pisanja in računstva so želeli v slovenščini
poučevati tudi zgodovino, zemljepis in naravoslovje. Pouk so tako popestrili z
uporabo časopisov Novice, Slovenija, Vedež, z Vrtovčevo Kemijo in Vinorejo ter z
drugimi knjigami o vrtnarstvu in kmetijstvu (Hojan, 1972, str. 22–32).
Slovenski šolniki so se zavedali, da brez slovenskih učbenikov ni možna uvedba
materinščine v pouk na srednjih šolah. Najprej so v okviru danih možnosti in
sposobnosti poskrbeli za Slovenska berila za nižje in višje razrede gimnazij. Za
nižje razrede, od prvega do četrtega, so izšla Slovenska berila, ki jih je uredil J.
Bleiweis. Berila za višje razrede je od leta 1853 do leta 1865 uredil Fr. Miklošič
in so se imenovala Slovensko berilo (za peti, šesti, sedmi in osmi gimnazijalni
razred). To so bile prve priznane učne knjige za slovenski jezik. Janežičeva
slovnica ni bila priznana zaradi dodanega skromnega popisa Slovenskega
slovstva, ki naj bi predstavljal narodno-prebudne misli (Orožen, 1959, str. 267–
271).
Izbor besedil za prva berila je temeljil na dejstvu, da berila samo z umetnostnimi
besedili ni mogoče sestaviti in da je potreben izbor besedil različnih zvrsti, saj je
moral pouk slovenskega jezika pripravljati jezikovne pogoje za možno kasnejšo
izvedbo pouka drugih predmetov v slovenskem jeziku. Izbor besedil iz domače in
prevodne slovanske književnosti je bil vsestranski in funkcionalen, od strokovnih
sestavkov iz časopisov, nabožnih del, ljudskega pesništva do vzorcev dopisovanja.
Obvladovanje tega večfunkcijskega jezika je predstavljalo pomembno izhodišče
za razvoj zvrsti knjižnega jezika, torej umetnostnega, publicističnega in
strokovnega jezika (Orožen, 1959, str. 271).
Od leta 1870 je v osnovnih šolah uradno veljal slovenski učni jezik, vendar so
obstajale tudi šole z nemškim jezikom. Leto prej je bil odpravljen monopol šolske
založbe na Dunaju nad izdajo šolskih knjig in osnovne šole so lahko uporabljale
55
tudi določene knjige iz zasebnih založb, ki so bile uradno odobrene (Hojan, 1972,
str. 22–32).
Slovenski jezik kot učni jezik so od leta 1870 prav tako dovolili v gimnazijah in
začel se je postopoma uveljavljati. Slovenske šolske knjige za srednje šole je
začela izdajati Slovenska Matica. Najprej je leta 1872 izdala 2. izdajo
Pokornyjevega Živalstva in Rastlinstva v prevodu Erjavca in Tuška. To sta bili
prvi uradno dovoljeni slovenski srednješolski knjigi (Hojan, 1972, str. 22–32).
5.6.1 SLOVENSKA MATICA
Slovenski jezik ni bil enakopraven nemškemu v uradih in šolah, saj ga takratna
vlada ni priznavala. Šele ko je moč Bachovega in Metternichovega absolutizma
začela pešati, se je Slovencem ponudila možnost, da bi se lahko njihovi otroci o
rastlinah, živalih in veščinah računanja učili v slovenskem jeziku. Vendar tudi
tokrat Slovenci niso imeli lahke poti. Vlada jih je namreč postavila pred dejstvo:
če želite slovenščino v šolah, priskrbite učbenike v slovenskem jeziku. V
najkrajšem možnem času je bilo potrebno priskrbeti učbenike, kar pa ni bilo
lahko, glede na to, da Slovenci kot narod še niso bili organizirani, niso imeli
institucije, s katero bi se lahko identificirali in v okviru katere bi lahko nastajale
knjige z ustrezno vsebino. Stanje se je nekoliko izboljšalo, ko je bila ustanovljena
Slovenska matica oziroma Matica Slovenska, kot se je takrat imenovala, ki je del
svojega poslanstva namenila zalaganju knjig z znanstveno vsebino, kamor spadajo
tudi učbeniki. Da se je tudi Matica odločila, da bo zadovoljila potrebam naroda, ni
presenetljivo (Bezjak, 2005, str. 3).
Slovenska matica je po češkem vzoru na pobudo narodno in kulturno zavednih
izobražencev nastala leta 1864. Njeni cilji so bili, med drugim, izdajanje
slovenskih učbenikov in drugih strokovnih del ter spodbujanje literature. Njena
prva knjižna izdaja je bil koledar z zgodovino in pravili društva ter seznamom
članov v letu 1865. Kot dodatek koledarju je bil izdan Kozlerjev zemljevid
56
Slovenije z imenikom krajev. Koledar je pri Matici izšel še v letih od 1866 do
1868 in je vseboval poročila o delu, seznam članov ter poučne članke. V tem času
so v samostojnih knjigah izšli Trdinova Slovenska zgodovina, iz češčine prevedeni
Erbenovi Kranjska in Koroška, češka slovnica Franja Marna, Olikani Slovenec
Ivana Vesela-Vesnina in Slovenski Štajer, zemljepisno delo treh avtorjev (Mahnič,
1997/98) ter dva učbenika za naravoslovje, in sicer Štirje letni časi, ki jih je
prevedel Ivan Tušek ter Rudninoslovje ali minerologijo, ki jo je prevedel Fran
Erjavec. Po izidu teh dveh knjig se je Matica odločila, da izda obsežnejšo delo, ki
obsega vsa področja naravoslovja, Knjigo prirode Friedricha Schoedlerja, ki pa ni
imela značaja učbenika (Bezjak, 2005, str. 154).
V prvih letih so Matico vodili staroslovenci: Lovro Toman (1865–69), nato Etbin
Henrik Costa (1869–74) in Janez Bleiweis (1875–81). Mladoslovenci, med
katerimi so bili tudi Levstik, Stritar, Mandelc, Jenko in Zarnik, v tem času niso
imeli priložnosti objavljati svojih del v Matičnem letopisu ali kaki drugi knjigi, ki
je izšla pod pokroviteljstvom Matice, saj se je znotraj le-te ustvarila praksa, ki ni
dajala prednosti znanstveni teži del, temveč temu, kakšni so bili politični nazori
avtorja. Tako je v poznih 70. letih pričel ugled Matice močno padati in posledično
tudi število članov. Do vzpona priljubljenosti je prišlo šele v 80. in 90. letih 19.
stoletja, ko sta predsedstvo prevzela Josip Marn (1886–93) in kasneje Fran Levec
(1893–1907) (Bezjak, 2005, str. 14–15).
Staroslovenci so si prizadevali za izdajo slovenskih učbenikov za gimnazije in
realke ter Wolfovega slovensko-nemškega slovarja. Zavedali so se, da bodo šele
slovenski učbeniki omogočili uvedbo slovenščine kot učnega jezika v srednjih
šolah. Izdajali so predvsem učbenike za naravoslovne predmete. Da bi slovenske
šole čimprej prišle do teh učbenikov, so jih prevajali iz nemščine in češčine
(Mahnič, 1997/98).
V letih od 1869 do 1881 so izšle številne šolske knjige, navedene so
najpomembnejše, po času izida in po predmetih: Schödlerjeva Knjiga prirode v
štirih delih: Fizika, Astronomija in kemija, Mineralogija in geognozija, Botanika
57
in zoologija (najpomembnejša prevajalca sta bila Erjavec in Tušek), Erjavčev in
Tuškov prevod Pokornyjevega Prirodopisa živalstva in Prirodopisa rastlinstva
(Mahnič, 1997/98).
Leta 1869 je doslej izhajajoči koledar zamenjal Letopis Matice slovenske, ki je
izhajal vse do leta 1898. Letopis je še vedno vseboval poročila o društvu in
imenik članov, večino knjige pa sta obsegala znanost in leposlovje (Mahnič,
1997/98).
Matica še dolgo ni izdelala literarnega načrta, drugi del Wolfovega slovarja, danes
poznanega kot Pleteršnikov slovar, je izšel šele leta 1894, pa tudi literatura ni
našla svojega mesta v tej meri, kot se je ob ustanovitvi obljubljalo, saj je Matica
večinoma zalagala znanstvene knjige (Mahnič, 1997/98).
5.7 IVAN TUŠEK
Rojen je bil 13. avgusta 1835. Vtis na njegovo osebnost je pustilo predvsem
obiskovanje gimnazije v Ljubljani od leta 1847 do 1855. Že v srednji šoli se je
zanimal za naravoslovje, predvsem za botaniko. S sošolcem F. Erjavcem je
zahajal v naravo, si ogledoval naravoslovne zbirke v ljubljanskem muzeju,
obiskoval F. Schmidta, amaterskega zoologa, poslušal neobvezna botanična
predavanja A. Fleischmanna in zbiral slovenska ljudska imena med ljudstvom in
iz tiskanih ter pisnih virov (Bufon, 1961, str. 137).
Od oktobra 1855 do julija 1859 je študiral naravoslovje na Dunaju. V tem času je
pisal za Novice, Slovensko koledo, največ pa za Slovenski glasnik. Objavil je nekaj
naravoslovnih prispevkov, nekatere je prevedel iz nemščine, druge je napisal sam.
Leta 1856 je v Novicah objavil razpravo z naslovom Rastlina, leta 1860 pa je v
Glasniku objavil Potovanje okrog Triglava, ki je prvi slovenski opis vzpona na
Triglav (Bufon, 1961, str. 137).
58
Leta 1859 je dobil prvo službo kot poskusni kandidat na višji dunajski realki.
Oktobra 1861 je na zagrebški višji realki poučeval matematiko, lepopis in fiziko.
V tem času je Hrvatom nova ustavna zakonodaja zagotovila uvedbo hrvaščine v
šole. Pri sestavljanju učbenikov jim je veliko pomagal tudi Tušek. Najvidnejše so
njegove zasluge v zvezi s hrvaško naravoslovno terminologijo (Bufon, 1961, str.
137).
Leta 1864 se je v Ljubljani poročil s Terezijo Amalijo, s katero je imel tri otroke.
Septembra leta 1871 je prevzel službo na ljubljanski gimnaziji, kjer je poučeval
prirodopis, matematiko in fiziko (Bufon, 1961, str. 137).
V 60. letih 19. stoletja se je na Slovenskem pojavila potreba po slovenskih
znanstvenih knjigah in učbenikih, s pomočjo katerih bi Slovenci uvedli
slovenščino v šole in Tušek se je rade volje odzval. Takrat je bila med
slovenskimi izobraženci zelo priljubljena botanika, predvsem botanično
imenoslovje, medtem ko je zbiranje botaničnega gradiva že v času bratov Zois
predstavljalo neke vrste narodno delovanje. (Bufon, 1961, str. 137–143)
Tušek je leta 1862 v Glasniku objavil Najbolj potrebne stvari iz botanične
terminologije, ki obsega organografsko terminologijo cvetnic, imena rastlinskih
vrst ter imena za botanične sistematske skupine in taksonomne kategorije. V tem
delu sicer še niso zajeti izrazi za vse botanične discipline, a se kljub temu šteje kot
temelj slovenske botanične terminologije. Dejstvo, da se večina izrazov uporablja
še danes, dokazuje, da je bil Tušek v svojem delu zelo dober. Leta 1864 je izšel
njegov prevod Fellöckerjevega Rastlinstvo, ki je označen kot prvi slovenski
botanični učbenik. Leta 1867 je izšla Rossmässlerjeva knjiga Štirje letni časi, ki ji
je Tušek dodal še imenik za več kot 700 cvetnic iz slovenskega ozemlja. Leta
1869 je izšel njegov prevod Fizike in s tem prvi snopič Schoedlerjeve Knjige
prirode. 1872. leta je pod pokroviteljstvom Kranjskega deželnega zbora izdal
Nižje merstvo, ki ga je prevedel po hrvaškem učbeniku za gozdarje, istega leta pa
je izšla v Novicah še njegova Matematična terminologija. Kot Tuškova zadnja
knjiga je izšla Botanika, leta 1875 (Bufon, 1982, str. 258).
59
Izdajanje knjig ga je tesno povezalo s Slovensko matico in leta 1870 je bil tudi
izvoljen v njen odbor. 6. novembra leta 1873 je prevzel delo tajnika pri Slovenski
matici, ki ga je opravljal vse do februarja 1876 (Bufon, 1982, str. 258).
Spomladi leta 1876 je zbolel za hudo pljučnico, nato pa še za jetiko, zaradi katere
je prenehal delati kot učitelj, saj je skoraj povsem izgubil glas. 10. marca 1877.
leta je umrl (Bufon, 1961, str. 143–146).
Tušek sodi med prve slovenske naravoslovce, ki so se izobraževali na Dunaju, in
sicer po reformi avstrijskega visokega in srednjega šolstva. S pisanjem
naravoslovne literature v slovenskem jeziku je nedvomno pripomogel k bogatenju
strokovnega in knjižnega jezika in k razvoju slovenske znanosti, nenazadnje pa je
tudi podprl prizadevanja slovenstva v najbolj kritičnih letih. Njegove izraze za
botaniko, fiziko in matematiko so v svojih slovarjih uporabili Cigale, Janežič in
Pleteršnik, kasneje pa so prešli v slovenski besednjak (Bufon, 1982, str. 259).
6 RAZVOJ PRIRODOSLOVNE TERMINOLOGIJE
Zanimiv in bogat terminološko-besedotvorni razvoj pri posameznih strokah,
predvsem prirodoslovnih, lahko opazujemo od njegovih začetkov v petdesetih
letih 19. stoletja do izida Cigaletovega terminološkega slovarja. Strokovni jezik je
postajal vedno bolj dovršen, logično grajen, skladenjska zgradba stavkov je
postala lahkotna in razumljiva, čustveni odnos do obravnavane snovi pa je
postajal vse manj prisoten (Orožen, 1959, str. 264–266). Predstavnik te
dovršenosti je Fran Erjavec, ki je mojstrsko poslovenil Pokornyjev Prirodopis
živalstva s podobami. V Mineralogiji (Rudninoslovje za nižje gimnazije in realke)
je njegov razlagalni jezik matematično točen in stvaren, medtem ko so opisi
organov v stomatologiji (Knjiga prirode IV, Zoologija) še danes odličen primer
učinkovitega znanstvenega izražanja (Orožen, 1959, str. 267).
60
Leta 1869 je z Državnim šolskim zakonom tudi prirodopis postal samostojen učni
predmet na meščanskih šolah in v petem razredu osnovnih šol. Prirodopis so
poučevali tudi že na nižji stopnji, vendar še ni bil samostojen predmet. Zemljepis
in prirodopis sta učence poučevala o naravi. Učni smoter prirodopisa v osnovni
šoli je bil posredovanje znanja o domačih in škodljivih živalih, o kulturnih
rastlinah in važnejših rudninah, o zgradbi človeškega telesa, prehrani, krvnem
obtoku in higieni. To znanje naj bi bilo nujno potrebno za vsakdanje življenje
(Sabljak, 2003, str. 44–45).
Pouk prirodopisa bi naj pri učencih vzbujal zanimanje in ljubezen do narave.
Poleg tega naj bi jih seznanil z najbolj razširjenimi »prirodninami« ter jih navajal
na natančno opazovanje in opisovanje. Na podeželskih šolah so posebno
pozornost namenjali domačemu gospodarstvu: poljedelstvu, gojenju zelenjave,
sadjarstvu, cvetličarstvu. gojenju sviloprejke, čebelarstvu in živinoreji. Zaradi tega
so imele številne šole primerno urejen šolski vrt (Sabljak, 2003, str. 44–45).
Pouk prirodoznastva je poleg pouka slovenskega jezika prvi potekal v slovenskem
učnem jeziku, vendar ne na vseh gimnazijah enako in istočasno. Strokovna
jezikovna osnova prirodoslovcem, ki so bili hkrati tenkočutni pisatelji, so bila
poleg tujih znanstvenih del tudi dela J. Vrtovca, Bleiweisa in drugih, objavljena v
Novicah in drugih časopisih, berilih ter samostojnih knjigah (Orožen, 1959, str.
272).
V teh delih so z domačimi terminološkimi izrazi opisani raznovrstni pojavi
narave, načini obdelovanja zemlje, izdelava tehničnih pripomočkov in podobno.
Kot je v štiridesetih letih 19. stoletja Vrtovec za znanstvene opise uvedel domače
izraze, so prirodoslovci v sedemdesetih in osemdesetih letih za zahtevnejše
znanstvene opise uvedli primerne domače termine. Ob tem so hkrati bogatili
splošno knjižno besedišče, saj so pri vsakem opisu nekega predmeta prihajale do
izraza tudi druge besedne vrste. Zemljepisec Jesenko je uvedel množico besed, ki
označujejo predvsem snovna imena, Erjavec pa je ob opisih ptic izredno
domiselno izražal barvne odtenke s pridevniki ali v prispodobah ter na izviren
61
način opisal videz posamezne živali ali obliko nekega organa (Orožen, 1959, str.
272–273).
Od štiridesetih do osemdesetih let 19. stoletja se je strokovna zvrst
»prirodoznanskega« jezika zelo razvila in ogromno prispevala k jezikovni kulturi
slovenskega jezika. Spremembe te zvrsti so se odražale v spremembi pravopisnih
in oblikoslovnih norm ter v razvoju besedotvorja. Prirodoslovci so opuščali
govorne zveze in izražanje čustvenega odnosa do opisanega predmeta. V začetnih
opisih je čustven odnos še prisoten in privlači bralca zaradi neposrednosti pisca,
kar lahko zasledimo pri Vrtovcu, medtem ko so bili Erjavčevi opisi že znanstveno
objektivni (Orožen, 1959, str. 272–273).
Vrtovec, ki je bil samouk za vinorejo, je bil pri pisanju strokovnih del še
neposreden. Znal se je stvarno, naravno in uspešno izražati. Njegovi sestavki iz
Obče povestnice in Kmetijske kemije (1847) so bili uvrščeni v Miklošičeva berila
in Janežičev Cvetnik. V teh delih so večinoma slovenski ljudski termini, po
njihovem zgledu pa je tvoril tudi novoknjižne. I. Tušek se je v svoji Botaniki
(Knjiga prirode, 1874) večinoma navezoval na Vrtovčevo Kmetijsko kemijo,
vendar je tudi sam zbral slovensko ljudsko rastlinsko terminologijo in opisal vse
ljudske vraževerne lastnosti ter učinke zdravilnih in strupenih rastlin. Tušek nam z
natančnim terminološkim izražanjem in v stvarnem razlagalnem jeziku z
nekaterimi lirično navdahnjenimi oznakami učinkovito približa opazno in skrito
lepoto rastlinskega sveta (Orožen, 1959, str. 273–275).
Fran Erjavec je v svoji Zoologiji (Knjiga prirode, 1875) združeval umetniško
nadarjenost za upodabljanje raznolikosti sveta in čustveno-psihološke oznake
človeka in živali. Z metodološko natančnostjo je opisoval svoj predmet in ga
povezoval s človekom. Njegov opis živalskega sveta nas strokovno in človeško
bogati ter hkrati vzgaja. »Pri Erjavcu ni čutiti nikakršne terminološke zadrege; vse
kar nam razlaga, nam posreduje tako lahkotno, kot da bi nam bilo vse to že
zdavnaj znano in nam to pripoveduje le še za razvedrilo ...« (Orožen, 1959, str.
275).
62
»Resnični svet žive in mrtve prirode, ki nas obdaja, je vsebinsko neizmerno bogat
in oblikovno nepopisno raznolik – in lep. Če se je znanstvenik, opisovalec vanj
tako poglobil, da ga je do natankosti spoznal, ga zna tudi točno in lepo opisati.
Takrat pa postane resničnost znanosti prav tako zanosna kot neotipljivi svet čustev
in misli – svet besedne umetnosti« (Orožen, 1959, str. 276). Tudi znanstveni jezik
je lahko pravilen, lep in dovršen. Umetnostni in znanstveni jezik sta bila ob koncu
19. stoletja v svojih dosežkih enakopravna (Orožen, 1959, str. 276).
7 RAZVOJ NARAVOSLOVJA NA SLOVENSKEM
Znanstveno zanimanje za rastlinstvo in živalstvo na naših tleh se je začelo že v 15.
stoletju, ko so se tudi v naravoslovju začele pojavljati težnje po samostojnem
mišljenju, opazovanju in ustvarjanju. V Evropi in pri nas se je takrat začela
pripravljalna doba v zgodovini biologije, ki je trajala od 15. stoletja do uveljavitve
K. Linneja. Znanih je več floristov, favnistov ter drugih strokovnjakov iz 15. in
16. stoletja, ki so bili večinoma šolani zdravniki in so iskali zdravilna sredstva v
rastlinskem, živalskem in rudninskem svetu. Prvi slovenski zapisi rastlinskih imen
so iz začetka 15. stoletja in pomenijo skromen, vendar pomemben uvod v delo in
raziskovanje, ki je imelo pomembno vlogo tako v naravoslovju, kot tudi v
prebujanju slovenske narodne zavesti in razvoju naše kulture (Gosar in Petkovšek,
1982, str. 2).
Številni posamezniki so že poskušali predstaviti slovensko naravoslovno
preteklost, vendar smo še daleč od združitve vsega znanega in od pravilnega
vrednotenja dosedanjih dosežkov, kar bi omogočilo izid zgodovine slovenskega
naravoslovja (Gosar in Petkovšek, 1982, str. 2).
Prvi naravoslovci, ki so dalj časa raziskovali v naših krajih, so pisali tudi v
slovenskem jeziku oziroma so vsaj zapisovali slovenska ljudska naravoslovna
imena, s čimer so ogromno prispevali k slovenskemu strokovnemu besedišču.
63
Nekateri izmed njih so sodelovali pri nastajanju slovenskih slovarjev in pomagali
oblikovati slovenski jezik. Pri pisanju slovenskih naravoslovnih učbenikov so
morali sami iskati in tvoriti primerne izraze za strokovne termine. Raziskovali in
odkrivali so naša naravna bogastva ter jih znanstveno obdelovali (Gosar in
Petkovšek, 1982, str. 2–3).
7.1 BOTANIKI NA SLOVENSKEM
Razvoj botanike na Slovenskem je sicer dokumentiran, vendar obstajajo le
posamezni prispevki. Knjiga, v kateri bi bili zbrani vsi ti podatki, pa je samo ena,
to je Vossova Botanika na Kranjskem (2008). Ta knjiga je že skoraj šla v pozabo,
pa so jo leta 2008 prevedli v slovenščino in jo ponovno natisnili. Gre za »poskus«
zgodovine botanike na Kranjskem, ki je bil zapisan v Letnih poročilih Državne
višje realke v Ljubljani za šolski leti 1883/1884 in 1884/1885 (Voss, 2008 ).
Wilhelm Voss je poučeval na ljubljanski realki od šolskega leta 1874/1875 do
1893/1894. Zanimala ga je botanika, kamor je takrat spadala tudi veda o glivah
(mikologija). Raziskoval je kranjske glive, objavil številne prispevke o njih in jih
zbral v svojem delu Mycologia carniolica. Ker je raziskoval zajedavske glive, je
poznal tudi njihove gostitelje, praprotnice in semenke. Zanimala ga je tudi
zgodovina florističnega delovanja na Kranjskem. Raziskal in opisal je življenje in
delo botanikov, ki so bili dejavni na Kranjskem. Svoje ugotovitve je objavil v
svojem Poskusu zgodovine botanike na Kranjskem, ki omogoča vpogled v
klasično obdobje botaničnega raziskovanja na Kranjskem (Voss, 2008, str. 22).
Zanimiva vegetacija na slovenskih tleh je že od nekdaj privabljala številne
popotnike in tujce. Kranjsko deželo so raziskovali botaniki, ki so tu živeli in
botaniki, ki so Kranjsko odkrivali na svojih potovanjih. Podlago za botanične
začetke lahko najdemo v navedkih rastlin v Dalmatinovem prevodu Biblije iz leta
1584, v nekaterih slovarjih iz obdobja med 16. in 18. stoletjem, v Valvasorjevi
Slavi vojvodine Kranjske in herbariju J. K. Flysserja iz leta 1969. V sredini 16.
64
stoletja je zdravnik v Gorici, Matthioli, raziskoval rastline med Gorico, Trstom,
Vremščico, Ljubljano, Idrijo in Nanosom. Njemu pripada zasluga za prvo
botanično predstavitev kranjskega volčiča (Scopolia carniolica) in kranjske lilije
(Lilium carniolicum) (Voss, 2008, str. 117).
Klasično obdobje botanike od leta 1754 do 1800 je čas, ko so tukaj živeli in bili
dejavni Janez Anton Scopoli, Franc Ksaver Wulfen, Baltazar Hacquet in Karel
Zois Edelstein. Njihova dela so vzbudila zanimanje pri številnih domačih
botanikih, ki so sledili njihovim stopinjam. Čas od leta 1801 do 1852 je tako
imenovani Hladnikov čas, ko so svojo pozornost rastlinam na Kranjskem posvetili
Franc Pavla Hladnik in njegovi učenci Andreas Fleischmann, Žiga Graf, Henrik
Freyer, Tomasini. V tem času so delovali tudi Jožefina pl. Kwiatkowska, Jos.
Erberg, R. Blagay, Skofitz. V obdobju zadnjih trideset let (pred Vossovo objavo),
od leta 1853 do 1883, po preselitvi Freyerjeve botanične dejavnosti v Trst, so
znanje o botaniki na Kranjskem širili Jurij Dolliner, brata Valentin in Franz
Plemel ter Karel Dežman (Janscha, Rastern) (Voss, 2008, str. 117).
Pred prihodom Scopolija na Kranjsko naravoslovje pri nas še ni bilo razvito.
»Šele, ko je Scopoli prišel v Idrijo, ko je Wulfen deželo prepotoval v različnih
smereh in je Hacquet tu deloval skoraj 20 let, se je dvignila tančica, ki je
prekrivala naravoznanstvene razmere tega tako zanimivega območja« (Voss,
2008, str. 120).
Voss v svojem delu meni, da bi imela Zgodovina botanike na Kranjskem velike
luknje, če bi se spominjali samo teh mož (Voss, 2008, str. 118).
Botanično spoznavanje Kranjske se je začelo v Idriji, torej na Notranjskem.
Scopoli se je iz Idrije na eni strani odpravil na Hrušico in Kras, po drugi strani na
Bohinj in Karavanke. Raziskal je tudi gozdno pokrajino onkraj Ljubljanskega
barja proti Ribnici na Dolenjskem. Ostalega dela Dolenjske, snežniškega območja
in Gornjesavske doline ni raziskoval. Scolpolijeva odkritja na Gorenjskem so
dopolnili Hacquet, Wulfen, Zois, Hladnik, Fleischmann, Freyer, Graf, Plemel in
65
Dežman. Kočevsko je prvi raziskal Wulfen. Njegove ugotovitve je dopolnil
Plemel, ki je raziskoval tudi na območju Roga med Metliko in Črnomljem (Voss,
2008, str. 164).
Dolliner je raziskoval predvsem vzhodni del Dolenjske, od Žužemberka do Radeč
in Zagorja. Na istem območju sta bila dejavna tudi Freyer in Dežman. Poleg
Scopolija so Notranjsko raziskovali tudi Wulfen, Hladnik, Freyer, predvsem pa
Plemel in Dežman. Najbolj raziskana je flora semenk na Gorenjskem, potem na
Notranjskem, medtem ko je na Dolenjskem ostalo še marsikaj neodkritega. Z
necvetnicami se je ukvarjal Scopoli. Za Scopolijem jim vse do Dežmana nihče ni
namenjal večje pozornosti (Voss, 2008, str. 164).
Deželno floro je prvi opisal Scopoli leta 1772. Dvainšestdeset let kasneje (1844)
je izšla Fleischmannova Übersicht der Flora Krains (Pregled flore na
Kranjskem), ki pa ni zadovoljiva. Z izjemo teh dveh obširnejših del so na
razpolago samo posamezni članki in zbirke rastlin, ki ponujajo dovolj snovi za
novo obdelavo deželne flore (Voss, 2008, str. 164).
Botaniki, ki so deželo Kranjsko raziskovali na svojih potovanjih, so: Friedrich
August II. (kralj Saške), dr. David Heinrich Hoppe, vitez Mutius Tommasini,
Dionys Stur, dr. Alois Pokorny in dr. Anton Kerner (Voss, 2008, str. 164).
Poleg posameznih raziskovalcev so k razvoju botanike prispevali tudi botanični
vrt v Ljubljani, Kranjski deželni muzej, Muzejsko društvo in c. kr. študijska
oziroma licejska knjižnica (Voss, 2008, str. 165–198).
Po letu 1850 se je število botanikov in njihovih spisov povečalo. Ta razmah
botanične dejavnosti na Kranjskem je povezan s splošnim razmahom
naravoslovnih znanosti v Avstriji, z ustanovitvijo c. kr. Zoološko-botanične
družbe na Dunaju in časopisa Österreichische botanische Zeitschrift ter s
sodelovanjem muzejskih društev v Notranji Avstriji. Poleg tega so pomembno
vplivala tudi boljša prometna sredstva (Voss, 2008, str. 199).
66
8 BOTANIČNA NOMENKLATURA
Mednarodna komunikacija med botaniki je že zgodaj izrazila potrebo po enotni
nomenklaturi za poimenovanja rastlin, s pomočjo katere bi odpravili nesporazume
in dvome v komunikaciji o določeni rastlini. Tako se je razvila mednarodna
praksa, da botaniki ob domačih imenih uporabljajo tudi citatna znanstvena imena
rastlin, ki temeljijo na latinsko-grških oziroma sodobnih polatinjenih izrazih. Tak
način poimenovanja se je uveljavil v botaniki in drugih sorodnih vedah, npr.
medicini, kjer uporabljajo mednarodna znanstvena poimenovanja (Košmrlj, 2007,
str. 596).
8.1 OSNOVE STROKOVNEGA POIMENOVANJA RASTLIN
V botanični nomenklaturi so za poimenovanje vrst uvedli latinske ali polatinjene
izraze (nekateri izvirajo iz grščine), da bi preprečili napake pri prepoznavanju
posameznih vrst. Vsaka rastlina ima dvojno ime v latinščini, eno ime označuje
rod, drugo ime pa vrsto. To je tako imenovana binarna botanična nomenklatura, ki
jo je leta 1753 vpeljal Carl Linne, danes pa pravila poimenovanja določa kodeks
ICBN (International Code of Botanical Nomenclature), ki sistematske nivoje
(taksonomske enote) deli na osnovne, vmesne in ostale. Poimenovanja rastlin
Slovenije določa Mala flora Slovenije: ključ za določanje praprotnic in semenk iz
leta 2007 (Premk in Premk, 2007, str. 326–328).
Bistvo znanstvenih imen v botanični nomenklaturi je prepoznavnost vrste, zato
imajo slovnična pravilnost, blagoglasje ali ustaljenost imen, upoštevanje oseb ipd.
kljub jezikovni pomembnosti le postranski pomen. Botanična nomenklatura je del
umetnega jezika, ki običajno ne upošteva pravil klasične latinščine. Vrstno ime
posamezne rastline je sestavljeno iz imena rodu in vrstnega pridevka: Pinus (ime
rodu) sylvestris (vrstni pridevek), rdeči bor. Predvsem v znanstvenih delih se
vrstnemu imenu pogosto dodaja izpisano ali okrajšano ime tistega botanika, ki je
vrsto prvi opisal in poimenoval v skladu s pravili botanične nomenklature: Pinus
67
sylvestris L. (L. je okrajšava za Linné), Festuca rubra L., Campanula cespitosa
Scopoli (ali okrajšano Scop.), Ostrya carpinifolia Scop. V primeru, da je bil
prvotni taksonomski status spremenjen, se ime avtorja izhodiščnega imena
(bazionima) daje v oklepaj, ime avtorja, ki je napravil spremembo, pa stoji za
oklepajnim avtorjem: Galium odoratum (L.) Scop. (bazionim: Asperula odorata
L.), Sempervivum wulfenii Hoppe subsp. juvanii (Strgar) Favarger & J. Parnell
(bazionim: Sempervivum juvanii Strgar) (Wraber, 1998, str.2).
Za ločevanje vrst od rodov je v botanični nomenklaturi običajno dodan
označevalec, pridevnik, ki prikazuje določeno posebnost rastlinske vrste, na
primer barvo, obliko, liste, poganjke, cvetove, plodove itd. Ker botanična
nomenklatura stremi k opuščanju vseh nepotrebnih, odvečnih besed, je v
slovenski botanični nomenklaturi izpuščen pridevnik pri splošno poznanih,
razširjenih vrstah, ki bi bile označene s pridevnikom navaden. Ta pridevnik je
potreben samo takrat, kadar se pojavlja več vrst istega rodu, med katerimi je ena
bolj razširjena in pogostejša od drugih, ali če poleg slovenske vrste obstajajo tudi
tuje (Premk in Premk, 2007, str. 326–328).
V slovenski botanični nomenklaturi so izpuščeni tudi pridevniki, ki označujejo
obliko listov, razen v primerih, ko bi izpust povzročil nejasno razumevanje
(mandljevolistna hruška, velikolistna lipa). Latinski pridevnik lahko v botanični
nomenklaturi prevzame vlogo rodu, če bolje opisuje značilnosti rastline (Premk in
Premk, 2007, str. 326–328).
8.2 LASTNA IMENA V POIMENOVANJIH RASTLIN
Imena rastlin nam lahko povedo ime raziskovalca, znanstvenika, razkrijejo izvor
in domovino, nahajališča ter rastišča, o tleh, o videzu rastline ali o posebnih
lastnostih rastlinske vrste oziroma o njenih posameznih delih kot so cvetovi, listi,
trni dlačice itd. (Sterle, b.d.).
Poimenovanje rastline z imenom raziskovalca ali odkritelja je sicer pogosto in
68
pomeni čast za raziskovalca, vendar tako poimenovanje o rastlini ne pove veliko.
V slovenskem prostoru je delovalo kar nekaj pomembnih mož po katerih se
imenujejo rodovi rastlin: Hacquetia – tevje (B. Hacquet), Scopolia – volčiči (J. A.
Scopoli), Hladnikia – hladnikovka (F. Hladnik). Lastna imena niso prisotna le v
imenih rodov, velikokrat se uporabljajo tudi kot epitet npr. Viola zoysii – Zoisova
vijolica (Karel Zois), Primula wulfeniana – Wulfenov jeglič (F.K. Wulfen). Niso
pa redki primeri, ko so lastna imena hkrati prisotna v imenu roda in epiteta npr.
Hosta sieboldii (Host in Siebold), Incarvillea delavayi (Incarville in Delavay –
francoska misijonarja in botanika) (Sterle, b.d.).
Zelo pogosto lahko iz epiteta sklepamo na izvor in domovino rastline. V takih
primerih imajo epiteti pogosto končnice -ensis, -ense, -cus, -nus, npr. canariensis
(s Kanarskih otokov), africanus (iz Afrike), sibirica (Iris sibirica–sibirska
perunika). Iz epiteta lahko izvemo tudi o rastišču rastline, npr. alpinus (alpestris)
pove, da rastlina raste v Alpah oziroma v gorah, amphibius – raste v vodi in na
kopnem, aquaticus – v vodi živeč, arenarius – na peščenih tleh, campestris – na
polju, maritimus – na obalah morja, montanus – v hribih, palustris – v močvirju,
petraeus – v skalovju, pratensis – na travnikih, rivalis – ob potokih, vodotokih,
silvestris – v gozdu, gozdni (Sterle, b.d.).
Vrsta rastišča se lahko z dodatnimi končnicami še močneje poudari, npr. končnici
-colus (naseljujoč), -philus (ljubeč), alpicola – naseljujoč alpe, oreophilus – gore
ljubeč. Splošni podatki o rastišču rastline lahko vključujejo tudi strani neba npr.
australi s– južno, borealis – severno, occidentalis – zahodno, orientalis –
vzhodno ali pa širša geografska področja npr. europaeus–iz Evrope, mediterranus
– iz Sredozemlja, continentalis – s kopnega (Sterle, b.d.).
8.3 VIDEZ IN LASTNOSTI RASTLIN KOT OZNAKA
V tem primeru lahko razlikujemo med primerjalnimi in opisnimi oznakami.
Primerjalni opisi naj bi nam pojasnili, da ima določena rastlina ali njen del nekaj
podobnosti z že znano rastlino oziroma rastlino, ki bi jo naj že poznali.
69
70
Najenostavnejšo obliko primerjave dosežemo z dodatkom že znanega rastlinskega
imena npr. Centaurea scabiosa (glavinec z značilnostmi grinta), Potentilla
saxifraga (petoprstnik in kamnokreč) (Sterle, b.d.).
Tudi končnice -formis, -oides ali -odes kažejo na podobnost že obstoječega npr.
disciformis (podobno disku), sediformis (oblika kot pri Sedumu), asteroides
(podoben astri), platanoides (podoben platani). Primerjalni opis lahko dosežemo
tudi s končnico -opsis, ki pomeni pogled, obličje. Anemonopsis pomeni, da je
rastlina po videzu podobna anemoni, Meconopsis pa maku. Predpona pseudo-
izvira iz grščine in pomeni napačen, slepilen, nepravi. Omenjena predpona je
prisotna tako v rodovnem imenu kot epitetu. Pseudoananas – nepravi ananas,
Pseudomuscar i– neprava hijacinta in kot epitet pseudocorus (nepravi kolmež v
imenu Iris pseudocorus), pseudoplatanus (neprava platana v imenu Acer
pseudoplatanus, ki ima liste podobne platani) (Sterle, b.d.).
Opisne oznake, ki nas spominjajo na nam že znane pojme (Sterle, b.d.):
cylindricus – valjast
giganteus – velikanski
globosus, globolosus – kroglast
gracilis – nežen, vitek
grandis – velik
maximus – največji
robustus – robusten, krepak, močen
undulatus – valovit
bellus, bellinus – lep, ljubek
elegans – okrasen
magnificus – veličasten
simplex – preprost, enostaven
superbus – ponosen, ošaben
barbatus – bradat
compactus – zgoščen
compressus – skupaj stisnjen
maculatus – lisast
nudus – gol
nobilis – plemenit, imeniten
odoratus – blagodišeč
odorus – dišeč
punctatus – pikčast
signatus – označen
zebrinus – progast
mirabilis – čudovit
Rastline, ki imajo drevesasto rast pogosto vsebujejo predpono arbor-, npr.
arborescens, arboreus, arbusculus. Predpona arbor- je prisotna tudi v pojmu
arboretum in pomeni park z drevesi (Sterle, b.d.).
Oznake, ki opisujejo liste:
Primerjalni epiteti:
cordifolius – srčastolistni (cor - srce )
liliifolius – lilijevolistni (Lilium -
lilija)
salisifolius – vrbolistni (Salix - vrba)
Opisni epiteti:
curvifolius – upognjenolistni
latifolius – širokolistni
leptophyllus – tankolistni
macrophyllus – velikolistni
microphyllus – z majhnimi listi
oppositifolius – nasprotnolistni
polyphyllus – mnogolistni
rotundifolius – okroglolistni
Če so listi nazobčani najdemo opise: dentatus, denticulatus (drobno nazobčan),
dentiformis (zobce oblikujoč). Sem lahko štejemo tudi dens-canis (pasji zob)
(Sterle, b.d.).
Pogosto se pri opisu rastlin uporabljajo števila, latinska in grška, vendar vedno kot
epiteti:
bifolius – dvolistni gr.
monospermus – enosemenski lat.
dicarpus – dvoplodni lat.
tricolor – trobarvni lat.
hexaphyllus – šesterolistni gr.
uniflorus – enocveten lat.
millefolius – tisočerolistni lat.
tetraspermus – štirisemenski gr.
quadrifolius – štirilistni lat.
Tudi pri opisu cvetov se uporabljajo tako primerjalni kot opisni epiteti. Grško ime
za cvet je Anthes, latinsko pa Flores (Sterle, b.d.).
Primerjalni epiteti:
72
narzissiflorus – cvetovi spominjajo na narciso
liliiflorus – cvetovi spominjajo na lilijo
Opisni epiteti:
grandiflorus – velikocvetni (Pulsatilla grandiflora – velikonočnica)
multiflorus – mnogocvetni (Polygonatum multiflorum – mnogocvetni salamonov
pečatnik)
floridus – bogatocvetoč (Cornus floridae – dren cvetnik)
Velikokrat se uporabljajo barvni opisi tako z latinskimi kot grškimi imeni.
Barvnih odtenkov je ogromno, zato navajam le nekaj značilnih za posamezne
barve (Sterle, b.d.).
Rdeča barva:
cardinalis – škrlatna
carneus – barva mesa
coccineus – škrlatna
corallinus – koralno rdeča
miniatus – minijevo rdeče
erythrinus – koralno rdeča
purpureus – purpurno rdeče
roseus – rožnata
rubens – rdeča
rubidus – rdečkasta
sanguineus – krvavordeča
sclareus – škrlatna
Rjava barva:
brunneus - temno rjav
cupreus - v barvi bakra
fulvidus - rjav
fulvus - rjavordeč
Rumena barva:
aureus – zlatorumen
chryseus – zlat
citrinus – limonino rumen
flavus – rumen
vitellinus – rumenjakovo rumen
luteus – rumen
73
xantinus – zlatorumen
Zelena barva:
chloros – zelen
viridis – zelen, zelenkast
Bela barva:
albus, albidus – bel
candidus – čisto bel
lacteus – mlečnobel
leucos – bel
niveus – snežnobel
Modra barva:
azureus – nebesno moder
coeruleus – moder
cyaneus – temnomoder
cyanus – moder
Vijoličasta barva:
Amethystinus – barva ametista
violaceus – vijoličen
Črna barva:
argenteus – srebrn
ater – črn, temen
canus – belosiv
cinereus – pepelnatosiv
griseus – siv
niger, nigritus – črn, temen
Iz ater- (črn, temen) izhaja pogosta predpona atro-, npr. atropurpureus,
atrorubens, atrovirens (temnopurpuren, temnordeč, temnozelen) (Sterle, b.d.).
Oznake albescens, flavescens, nigrescens, rubescens pomenijo, da se barva med
cvetenjem spreminja in cvet postaja bolj bel, rumen, črn (temen), rdeč (Sterle,
b.d.).
Številne rastline se že od nekdaj uporabljajo tudi v medicini, kar kažejo sledeči
epiteti:
benedictus – zdravilen
cardiacus – zdravilen za srce in
želodec
catharticus – odvajajoč
medicus – zdravilen
sanguisorbus – kri ustavljajoč
vincetoxicum – ki premaga strup
vulnerarius – ki zdravi rane
in rodovi imen, npr. Sanguisorba, Vincetoxicum (Sterle, b.d.).
74
Zelo pogosto se uporablja oznaka officinalis, ki pomeni uporaben, zdravilen, torej
gre za rastline, ki se uporabljajo v zdravilstvu, pri kuhi ali za zdravljenje živali
(Sterle, b.d.).
Asparagus officinalis – špargelj
Baldriana officinalis – baldrijan
Melissa officinalis – melisa
Rosmarinus officinalis – rožmarin
Salvia officinalis – žajbelj
Epiteti esculentus (jedljiv), sativus (posajen) in usitatum, utilis (uporabljiv)
namigujejo na uporabnost v prehrani (Sterle, b.d.).
Abelmochus esculentus – okra
Cannabis sativa – konoplja
Allium sativum – česen
Crocus sativus – žafran
Linum usitatissimum – lan
Manihot esculanta – manioka
Petrosilenum sativum – peteršilj
Raphanus sativus – redkev
Domača poimenovanja so značilna za znane ter avtohtone rastlinske vrste in
imajo običajno veliko narečnih sopomenk. Število sopomenk je odvisno od
razširjenosti posamezne vrste. Poimenovanja za manj znane vrste so večinoma
mednarodna (Sterle, b.d.).
Primerjava najstarejših slovenskih poimenovanj iz 16. stoletja in današnjih
poimenovanj je zanimiva predvsem zaradi tega, ker do polovice 18. stoletja v
slovenskem jeziku še niso ločevali vrste od rodu (Premk in Premk, str. 330).
75
9 PRIMERJAVA POIMENOVANJ
Poimenovanja iz Pokornyjevega učbenika sem za lažjo primerjavo prepisala v
razpredelnico. Primerjala sem, katera poimenovanja so bila prevzeta, katera
dobesedno prevedena, katera so izvirno slovenska in kako te rastline
poimenujemo danes. Najprej sem v razpredelnico dobesedno in po enakem
vrstnem redu prepisala slovenske prevode in nemška ter latinska poimenovanja iz
Pokornyjevega učbenika. Nato sem s pomočjo Male flore Slovenije (Martinčič,
1999), gradiva za predavanja Sistematska botanika II (Škornik, 2003) in gradiva
za vaje BF Ljubljana Pregled sistema in seznam družin (Turk, 2009) poiskala
današnja slovenska poimenovanja ter jih zapisala v razpredelnico. Zaporedoma
sem primerjala slovenske prevode in nemška poimenovanja iz Pokornyjevega
učbenika Prirodopis rastlinstva s podobami. Pri iskanju izvora besed sem poleg
etimološkega slovarja (Bezlaj) uporabljala tudi posamezne članke (Koletnik,
2008; Premk in Premk, 2007). Svoje ugotovitve sem zapisala v zadnjem stolpcu.
Pri ugotovitvah ob primerjavi poimenovanj sem navedla, ali je poimenovanje
dobesedni prevod ali prevzeta beseda iz nemščine. Natančneje, zapisala sem, ali je
dobesedno prevedeno celotno poimenovanje ali le del poimenovanja oziroma ali
je poimenovanje prevzeto v celoti ali le delno. Poleg tega sem v primerih, kjer
izvor poimenovanja ni povsem jasno določen, torej, kjer ni povsem jasno, ali
slovensko poimenovanje izvira iz nemščine ali latinščine, dodala komentar:
možen prevod oziroma prevzem iz latinščine. V primeru izvirnega slovenskega
poimenovanja sem okvirček pustila prazen.
Poimenovanja rastlin iz Pokornyjevega Prirodopisa rastlinstva s podobami sem
prepisala po enakem vrstnem redu kot so navedena v učbeniku. Rastlinski sistem
iz takratnega obdobja se razlikuje od današnjega. Nekatere rastline danes
uvrščamo drugam, v drug red ali drugo družino. Seveda pa so se zaradi novih
spoznanj spremenila tudi latinska imena nekaterih rastlin.
76
Tuškov prevod
poimenovanja v
Pokornyjevem
učbeniku
Današnje slovensko
poimenovanje
(Martinčič in sod.,
1999; Škornik, 2003;
Turk, 2009)
Latinsko
poimenovanje v
Pokornyjevem
učbeniku
Nemško poimenovanje v
Pokornyjevem učbeniku
Primerjava nemškega in
slovenskega poimenovanja iz
Pokornyjevega učbenika
Popis posamnih
rastlinskih vrst
A. Cvetoče
rastline
semenke
Phanerogamae
I. Dvokaličnice dvokaličnice Dicotyledones I. razred.
Zvezdocvetke
Listocvetke
prostovenčnice
Dialypetalae
Polypetalae
Sternblumer
dobesedni prevod celotnega
poimenovanja 1. red. Zlatičnice zlatičevci Ranunculaceae Hahnenfüβe
a) Z rožkami. 1 Jeternik navadni jetrnik
Anemone hepatica Blaues Leberblümchen dobesedni prevod sestavine
Leber- (jetra, jetr-); možen
77
Razpredelnica 1: Primerjava poimenovanj
prevod iz lat. hepatica 2 Velikonočnica velikonočnica
Anemone pulsatilla Gemeine Küchenschelle oder
violettes Windröschen
3 Podlesna
veternica
podlesna vetrnica
Anemone nemorosa Busch=Windröschen
4 Lopatica ali
bradovičnik
lopatičasta zlatica, navadna lopatica
Ranunculus ficaria Feigwurzeliger Hahnenfuβ
5 Travniška zlatica ripeča zlatica Ranunculus acris scharfer Hahnenfuβ 6 Navadni srobrot
ali vezela
navadni srobot Clematis vitalba Gemeine Waldrebe dobesedni prevod pridevnika
gemeine (navadni) b) Z mešički 7 Črni teloh ali
kurice
črni teloh Helleborus niger Schwarze Nieβwurz dobesedni prevod pridevnika
schwarze (črni); možen prevod
iz lat. niger 8 Kalužnica kalužnica Caltha palustris Sumpf=Dotterblume 9 Potonika potonika Paeonia officinalis Pfingstrose 10 Prava preobjeda,
omej ali lisjak
repičasta preobjeda Aconitum Napellus Echter Eisenhut dobesedni prevod pridevnika
echter (prava)
78
Dodatek.
Češmini
češminovke
Berberidae
11 Češmin ali
babkovina
navadni češmin Berberis vulgaris Sauerdorn oder Berberige
2. red. Križnice Cruciferae Kreuzblütler dobesedni prevod sestavine
Kreuz- (križ-) a) Z luski. Siliquosae 12 Kapus kapus, broskva Brassica oleracea Gemüse= oder Gartenkohl 13 Ogerščica ali
repica
navadna ogrščica Brassica napus Rapskohl
14 Repa repa, oljna repica Brassica rapa Rübenkohl 15 Povrtna redkev vrtna redkev,
redkvica
Raphanus sativus Gartenrettig dobesedni prevod obeh
sestavin; možen prevzem
sestavine Rettig (Bezlaj, 1995,
str. 166) 16 Šebenik ali
rumene vijolice
zlatenec, zlati šebenik Cheiranthus cheiri Boldlack oder gelbe Feigl dobesedni prevod pridevnika
gelbe (rumen) b) Z luščki. Siliculosae
79
17 Kurje zdravje spomladanska
kokošnica
Draba verna Frühlings=Hungerblümchen
18 Plešec navadni plešec Capsella bursa
pastoris
Hirtentasche
19 Hren navadni hren Armoracia
rusticana
Meerrettig
Dodatek.
a) Resedice.
katančevke
Resedaceae
možen prevzem besede resedica
iz nem. ali lat. 20 Navadna resedica rumeni katanec Reseda lutea Gemeine Reseda dobesedni prevod pridevnika
gemeine (navadni); možen
prevzem besede resedica iz
nem. ali lat. b) Makovci makovke Papaveraceae Mohne 22 Vrtni mak vrtni mak Papaver
somniferum
Gartenmohn dobesedni prevod sestavine
Garten- (vrtni) 23 Purpelica ali divji
mak
poljski mak,
purpelica
Papaver rhoeas Platschmohn oder
Platschrose
c) Lokvanji lokvanjevke Nymphaeaceae Seerosen
80
24 Lokvanj, bared ali
beli plučnik
beli lokvanj Nymphaea alba Weiβe Seerose dobesedni prevod pridevnika
weiße (bel) 3. red. Klinčnice klinčnice Caryophylleae Nelken 25 Vrtni nagelj ali
klinček
vrtni nageljček Dianthus
caryophyllus
Gartennelke dobesedni prevod sestavine
Garten- (vrtni); beseda nagelj
prevzeta iz stvnem. nagallîn,
srvn. negel(l)n (Bezlaj, 1982,
str. 212) 26 Smolnica ali kleg navadna smolnica Lychnis viscaria Pechnelke dobesedni prevod sestavine
Pech- (smola, smolnica) 27 Navadna
zvezdnica ali
kurja čreva
navadna zvezdica Stellaria media Sternmiere oder Huhnerdarm dobesedni prevod sestavine
Stern- (zvezda, zvezdnica);
dobesedni prevod celotnega
poimenovanja Huhnerdarm
(kurja čreva) 4. red. Sleznice slezenovke Malvaceae Malven 28 Divji slezenovec gozdni slezenovec Malva sylvestris Wilde Malve oder
Roβ=pappel
dobesedni prevod pridevnika
wilde (divji)
81
29 Navadni slez navadni slez Althaea officinalis Gebräuchlicher Eibisch 30 Zelnati
bombaževec
Gossypium
herbaceum
Krautige Baumwollstaude dobesedni prevod pridevnika
krautige (zelnati) Dodatek.
a) Kakaovci
kakavovčevke
Büttneriaceae
Cacaopflanzen
prevzem sestavine Cacao-
(kakao) iz lat. ali nem. 31 Pravi kakaovec pravi kakavovec Theobroma cacao Echter Cacao=Baum dobesedni prevod pridevnika
echter (pravi); prevzeta
sestavina Cacao (kakao) iz lat.
ali nem. b) Čajevci čajevke Theaceae Theesträucher 32 Kitajski čajevec čajevec Thea chinensis Chinesischer Theestrauch dobesedni prevod pridevnika
chinesischer (kitajski); možen
prevod iz lat. chinensis;
dobesedni prevod sestavine
Thee- (čaj) c) Lipe lipovke Tiliaceae Linden 33 Velikolistna lipa velikolistna lipa, bela
lipa
Tilia grandifolia Groβblättrige Linde, auch
Sommer= oder
dobesedni prevod pridevnika
großblättrige (velikolistna);
82
Frühlingslinde možen prevod iz lat. 5. red. Stročnice
ali metuljnice
metuljnice Papilionaceae Schmetterlingsblütler oder
Bülsenfrüchtler
dobesedni prevod sestavine
Schmetterling- (metulj) a) Sočivja. 34 Grah navadni grah Pisum sativum Erbse 35 Leča leča Ervum Lens Linse 36 Navadni fižol navadni fižol Phaseolus vulgaris Bohne oder Fisole prevzeta beseda Fisole (fižol) iz
srvn. visol ali že iz nvn. fisole
(Bezlaj, 1976, str. 129) 37 Bob bob Vicia Faba Saubohne oder Bohnenwicke b) Pična zelišča. 38 Travniška detelja črna detelja Trifolium pratense Wiesenklee dobesedni prevod sestavine
Wiesen- (travniška); možen
prevod iz lat. 39 Meteljka ali
nemška detelja
lucerna Medicago sativa Luzerner=, ewiger oder
blauer Klee
40 Turška detelja ali
petelinovi
navadna turška
detelja
Onobrychis sativa Esparsette, spanischer oder
türkischer Klee
dobesedni prevod pridevnika
türkischer (turška)
83
grebenčki 41 Navadna grašica navadna grašica Vicia sativa Ackerwicke oder Futterwicke c) Grmi in
drevesa.
42 Mehurka ali
turška leča
drevesasta mehurka Colutea
arborescens
Blasenstrauch dobesedni prevod sestavine
Blase- (mehur) 43 Nagnoj zlati dežek, nagnoj Cytisus Laburnum Bohnenstrauch oder
Goldregen
44 Robinija robinija Robinia
Pseudoacacia
Robinie iz nem. ali lat. prevzeta beseda
d) Druge
stročnice
45 Pomladanski
grahor
spomladanski grahor Orobus vernus Frühlings=Walderbse dobesedni prevod sestavine
Frühlings- (pomladanski) 46 Šmarna detelja pisana šmarna detelja Coronilla varia Bunte Kronwicke 47 Medena detelja navadna medena
detelja
Melilotus officinalis Steinklee
48 Device Marije navadna nokota Lotus corniculatus Gemeiner Dornklee
84
kožušček ali
nokota Dodatek. S
stročnicami
sroden je:
49 Rožičevec rožičevec Ceratonia siliqua Johannisbrotbaum oder
Tarobenbaum
6.red. Rožnice rožnice Rosiflorae Rosenblütler prevzeta sestavina Rose- (roža)
iz srvn. rôse, stvn. rôsa (Bezlaj,
1995, str. 202) a) Koščičasto
sadje
Amygdaleae Steinobst
1. Z nesočnim
koščičastim
plodom.
50 Mandeljnovec mandljevec Amygdalus
communis
Mandelbaum prevzeta sestavina Mandel-
(mandelj) iz srvn. mandel, stvn.
mandala, nvn. Mandel (Bezlaj,
85
1982, str. 165) 2. S kosmatim
koščičastim
plodom. Cveti in
plodovi
posamezni, brez
peceljna.
51 Breskev breskev Persica vulgaris Pfirsichbaum 52 Marelica marelica Prunus armeniaca Aprikosenbaum 3. S slivasto
koščico; cveti in
plodi po eden ali
po dva, s
peceljnom.
53 Sliva ali češpla sliva, češplja Prunus domestica Pflaumen= oder
Zwetschckenbaum
prevzeto iz bav. dial. zweschpn,
avstr. zweschpen, nvn.
Zwetsch(g)e (Bezlaj, 1976, str.
80)
86
54 Trnoljica ali črni
trn
črni trn Prunus spinosa Schlehenpflaume,
Schlehdorn oder
Schwarzdorn
dobesedni prevod celotnega
poimenovanja Schwarzdorn
(črni trn) 4. Z gladko golo
koščico; cvetje in
plod v kobulih.
55 Črešnja češnja Prunus avium Kirschbaum oder
Vogelkirsche
56 Višnja višnja Prunus cerasus Weichselbaum 5. Z golo koščico;
cvetje in plod v
grozdih.
57 Čemž ali crensa čremsa Prunus padus Traubenkirsche b) Pečkato sadje jablane Pomaceae Kernobst 58 Hruška hruška Pyrus communis Birnbaum 59 Jablana jablana Pyrus malus Apfelbaum 60 Nešplja navadna nešplja Mespilus
germanica
Mispelbaum
87
61 Jerebika jerebika Sorbus aucuparia gemeine Eberche oder
Vogelbeerbaum
62 Glog ali beli trn navadni glog Crataegus
oxyacantha
Weiβ= oder Hagedorn dobesedni prevod sestavine
Weiß- (bel) c) Prave rože Rosaceae eigentliche Rosen dobesedni prevod pridevnika
eigentliche (prave); prevzeta
beseda Rosen (rože) iz srvn.
rôse, stvn. rôsa (Bezlaj, 1995,
str. 202) 63 Šipek navadni šipek Rosa canina Hundsrose 64 Malinjek malinjak Rubus idaeus Himbeerstrauch 65 Robida ali
kopinjek
robida Rubus fructicosus Brombeerstrauch
66 Rdeči jagodnjek navadni jagodnjak Fragaria vesca Walderdbeere 67 Pomladanski
petoprstnik
peščeni petoprstnik Potentilla verna Frühlings=Fingerkraut dobesedni prevod sestavin
Frühlings- (pomladanski) in
Finger- (prst) 7. red. tolstičevke Crassulaceae Fettpflanzen dobesedni prevod sestavine Fett-
88
Debelolistnice (debel) a) Prave
debelolistnice
(plod je glavica)
68 Ostra homulica ostra homulica Sedum acre Mauerpfeffer oder scharfes
Fettkraut
dobesedni prevod pridevnika
scharfes (ostra) 69 Netresk navadni netresk Sempervivum
tectorum
Hauswurz
70 Vednozeleni kreč
ali kamnokreč
vednozeleni
kamnokreč
Saxifraga Aizoon immergrüner Steinbrech dobesedni prevod pridevnika
immergrüner (vednozeleni) in
sestavine Stein- (kamen) b) Grozdjičnice kosmuljevke Grossularieae Johannisbeeren 71 Kosmulja ali
agras
kosmulja Ribes Grossularia Stachelbeere
72 Rdeče grozdjiče rdeče grozdičje Ribes rubrum Johannisbeere 8. red. Kaktice kakteje Cacteae Kaktuspflanzen prevzeta sestavina kakt- iz nem.
Kakt- ali lat. Cact- 73 Košeniljčni kakt nopal Opuntia cochenille=tragende prevzeta beseda cochenille
89
ali nopal coccinellifera Feigendistel oder
Nopalpflanze
(košeniljčni); prevzeta beseda
Nopal (nopal) 9. red. Kobulnice kobulnice Umbelliferae Doldenpflanzen a) Vžitne in
dišeče.
74 Navadni koren,
korenje ali mrkva
navadno korenje Daucus carota Möhre oder gelbe Rübe
75 Navadni peteršilj
ali peršun
peteršilj Petroselinum
sativum
Petersilie prevzeta beseda peteršilj preko
n. Petersilie, deloma tudi lat.
petroselinum (Bezlaj, 1995, str.
31) 76 Navadni kumin
ali kumena
navadna kumina Carum carvi gemeiner Kümmel dobesedni prevod pridevnika
gemeiner (navadni) in prevzeta
beseda kumin, kumena iz nvn.
Kümmel (Bezlaj, 1982, str. 110) 77 Sladki janež koromač Pimpinella anisum Anis prevzeta beseda janež iz bav.
avstr. aneis (Bezlaj, 1976, str.
219)
90
78 Navadni koper ali
smrdij
navadni koper Anethum
graveolens
Dill oder Gurkenkraut
b) Strupene
kobulnice.
79 Mala trobelika ali
pasji peteršilj
navadni steničjak Aethusa cynapium gemeine Gleiβe,
Hundspetersilie oder
Gartenschierling
dobesedni prevod sestavine
Hunds-(pasji ) in prevzeta
beseda peteršilj preko n.
Petersilie, deloma tudi lat.
petroselinum (Bezlaj, 1995, str.
31) 80 Pikasti mišjek pikasti mišjak Conium maculatum gefleckter Schierling dobesedni prevod pridevnika
gefleckter (pikasti) 81 Velika trobelika velika trobelika Cicuta virosa groβer Wasserschierling dobesedni prevod pridevnika
groβer (velika) Dodatek.
a) Bršljanovci
bršljanovke
Araliaceae
Epheu=Arten
82 Bršljan navadni bršljan Hedera Helix Epheu b) Drenovci drenovke Corneae Hartriegel
91
83 Rumeni dren rumeni dren Cornus mas Hartriegel c) Omele omelovke
(Viscaceae)
Loranthaceae Misteln
84 Bela omela bela omela Viscum album weiβe Leimmistel dobesedni prevod pridevnika
weiβe (bela) d) Trte vinikovke (Vitaceae) Ampelidae Reben 85 Vinska trta ali
loza
vinska trta Vitis vinifera Weinrebe oder Weinstock dobesedni prevod sestavine
Wein- (vino) e) Krhljikovci krhlikovke Rhamneae Wegdorne 86 Krhljika krhlika Rhamnus frangula Faulbaum 10. red. Druge
imenitne
zvezdocvetke.
a)Vijolice vijoličevke Violaceae Veilchen 87 Dišeča vijolica ali
ljubica
dišeča vijolica Viola odorata wohlriechendes oder
Märzveilchen
dobesedni prevod pridevnika
wohlriechendes (dišeča); možen
prevod iz lat. odorata 88 Sirotica divja vijolica Viola tricolor dreifarbiges Veilchen oder
92
Dreifaltigkeitsblume b)Rosike rosikovke Droseraceae Sonnenthau=Arten 89 Muholovka Venerina muholovka Dionaea muscipula Venusfliegenfalle dobesedni prevod sestavine
Fliegenfalle (muholovka) c) Krčne zeli krčničevke Hypericineae Hartheu=Arten 90 Roža s. Janeza ali
navadna krčna zel
šentjanževka Hypericum
perforatum
durchbohrtes Johanniskraut
oder gemeines Hartheu
dobesedni prevod pridevnika
gemeines (navadna) d) Zlata jabolka Aurantiaceae Goldäpfel dobesedni prevod celotnega
poimenovanja 91 Citronovec citronovec Citrus medica Citronenbaum prevzeta sestavina citron- iz
nem. Citron ali lat. citrus 92 Pomerančevec grenki pomarančevec Citrus Aurantium Pomeranzenbaum oder
Orangenbaum
prevzeta sestavina Pomeranz-
(pomeranča) e) Javorji javorovke Acerineae Ahorne psl. avorь iz germ. āhor, stvn.
āhorn (Bezlaj, 1976, str. 222) 93 Ostrolistni javor ostrolistni javor Acer platanoides spitzblätteriger Ahorn dobesedni prevod pridevnika
spitzblätteriger (ostrolistni) 94 Divji kostanj navadni divji kostanj Aesculus Roskastanie
93
hippocastanum f) Kljunarice Gruinales Schnabelkräuter dobesedni prevod sestavine
Schnabel- (kljun) 95 Travniška
krvomočnica
travniška
krvomočnica
Geranium pratense Wiesen=Storchschnabel dobesedni prevod sestavine
Wiesen- (travniška) 96 Lan navadni lan Linum
usitatissimum
Lein oder Flachs
97 Zajčja deteljica
ali kisla deteljica
navadna zajčja
deteljica
Oxalis acetosella Hasenklee oder Sauerklee dobesedni prevod sestavine
Hasen- (zajčja) in Sauer- (kisla) 98 Nedotika navadna nedotika Impatiens noli
tangere
empfindliches pringkraut
oder Rührmichnichtan
dobesedni prevod celotnega
popimenovanja
Rührmichnichtan (ne dotikaj se
me) 99 Beli jesenček navadni jesenček Dictamnus albus weiβer oder eschenblätteriger
Diptam
dobesedni prevod pridevnika
weißer (bel) g) Svetlini Oenothereae Nachtkerzen 100 Ozkolistni
vrbovec
ozkolistno ciprje Epilobium
angustifolium
schmalblätteriges
Weidenröschen
dobesedni prevod pridevnika
schmalblätteriges (ozkolistni)
94
101 Navadna krvenka
ali zvinjenik ali
čibrije
navadna krvenka Lythrum salicaria gemeiner Weiderich dobesedni prevod pridevnika
gemeiner (navadna)
h) Mirte mirtovke Myrtaceae Myrten 102 Navadna mirta navadna mirta Myrtus communis gemeine Myrte dobesedni prevod pridevnika
gemeine (navadna) II. razred.
Cevocvetke
Gamopetalae
Röhrenblumer
dobesedni prevod celotnega
poimenovanja 11. red. Jegliči jegličevke Primulaceae Schlüffelblumen 103 Pomladanski
jeglič ali
trobentica,
jagolnica,
brkončica
pomladanski jeglič,
šmigovec
Primula officinalis Frühlings=Schlüffelblume dobesedni prevod pridevnika
Frühlings- (pomladanski)
104 Kokorik, zajček,
krvavi lisec ali
soldatki
navadna ciklama,
kokorik
Cyclamen
europaeum
europäische Erdscheibe oder
Schweinsbrot
95
12. red.
Razhudniki
razhudnikovke Solanaceae Nachtschatten
a) Z jagodastim
plodom.
105 Podzemljica,
pozemica ali
krompir
krompir Solanum tuberosum Kartoffel= oder
Erdäpfelpflanze
106 Grenkosladki
razhudnik ali
grenkoslad
grenkoslad Solanum dulcamara bitter=süβer Nachtschatten dobesedni prevod pridevnika
bitter=süβer (grenkosladki)
107 Volčje jabelko ali
paradajzar
paradižnik Solanum
lycopersicum
eβbarer Liebesapfel oder
Paradiesapfel
prevzeta sestavina paradajz iz
avstr. Paradeiser (Bezlaj, 1995,
str. 9) 108 Paprika ali turški
paper
paprika Capiscum annuum Heiβbeere, spanischer Pfeffer
oder Paprika
109 Volčja črešnja ali
paskvica
volčja češnja Atropa Belladonna Tollkirsche
110 Kustovnica navadna kustovnica Lycium barbarum gemeiner Bocksdorn
96
b) Z glavičastim
plodom.
111 Zobnik ali blen črni zobnik Hyoscyamus niger schwarzes Bilsenkraut 112 Kristavec ali
svinjska dušica
navadni kristavec Datura stramonium Stechapfel
113 Navadni tobak navadni tobak Nicotiana tabacum gemeiner Tabak dobesedni prevod pridevnika
gemeiner (navadni) 13. red.
Srhkolistnice
srhkolistovke
Asperifoliae
Rauhblätterige
dobesedni prevod celotnega
poimenovanja 114 Navadna plučnica navadni pljučnik Pulmonaria
officinalis
gemeines Lungenkraut dobesedni prevod pridevnika
gemeines (navadna) 115 Navadna
potočnica ali
močvirske mačje
oči
močvirska
spominčica
Myosotis palustris Sumpf=Vergiβmeinnicht dobesedni prevod sestavine
Sumpf- (močvirske)
116 Navadni gadovec navadni gadovec Echium vulgare gemeine Katternkopf dobesedni prevod pridevnika
gemeine (navadni)
97
14. red.
Ustnatice
ustnatice
Labiatae
Lippenblütler
dobesedni prevod sestavine
Lippen -(usta) 117 Lisasta mrtva
kopriva
lisasta mrtva kopriva Lamium maculatum gefleckte Taubnessel dobesedni prevod pridevnika
gefleckte (lisasta ) 118 Materna dušica rana materina dušica Thymus serpyllum Feld=Thymian oder Duendel 119 Koristna kadulja
ali žajbelj
žajbelj Salvia officinalis gebräuchlicher Salbei dobesedni prevod pridevnika
gebräuchlicher (koristna);
prevzeta beseda žajbelj iz stvn.
salbeia, srvn. salbeie (Bezlaj,
2005, str. 434) 120 Prava sivka prava sivka Lavandula vera echter Lavendel dobesedni prevod pridevnika
echter (prava) 15. red. Zijalke Personatae Rachenblütler 121 Veliki odolin ali
žabica
veliki odolin, zajčki Anthirrhinum majus groβes Löwenmaul dobesedni prevod pridevnika
groβes (veliki) 122 Rdeči naprstec rdeči naprstec Digitalis purpurea rother Fingerkraut dobesedni prevod pridevnika
rother (veliki) in sestavine
98
Finger- (prst) 123 Veliki lučnik ali
papeževa sveča
navadni lučnik Verbascum
phlomoides
groβblumiges Wollkraut dobesedni prevod pridevnika
groβ- (velik) 124 Njivski jetičnik njivski jetičnik Veronica agrestis Acker=Ehrenpreis dobesedni prevod sestavine
Acker-(njivski) Dodatek.
Zajedalke
pojalnikovke Orobancheae Schmarotzerkräuter
125 Lusnec ali luš navadni lusnec Lathraea
squamaria
Schuppenwurz
126 Veliki poletni
koren
pojalnik Orobanche major groβe Sommerwurz dobesedni prevod pridevnika
groβe (velik) in sestavine
Sommerwurz (poletni koren) 16. red. Bučnice bučevke Cucurbitaceae Kürbsen 127 Buča ali tikva navadna buča Cucurbita pepo Kürbis 128 Kumara ali
krastavec
navadna kumara Cucumis sativus Gurke
129 Dinja melona Cucumis melo Zucker=Melone 130 Rdeče-jagodasti rdečejagodasti Bryonia dioica rothbeerige Zaunrübe dobesedni prevod pridevnika
99
bluščec bluščec rothbeerige (rdeče-jagodasti ) 17. red. Vresnice vresovke Ericaceae Heideln a) Plod je
glavica.
131 Navadni vresek jesenska vresa Calluna vulgaris gemeines Heidekraut dobesedni prevod pridevnika
gemeines (navadni) 132 Dlakavi ravš ali
dragomastnik
dlakavi sleč Rhododendron
hirsutum
rauhhaariges Alpenröslein dobesedni prevod pridevnika
haariges (dlakavi) b) Plod je
jagoda.
133 Borovnica ali
jagoda črnica
borovnica, črnica Vaccinium myrtillus Heidelbeere
18. red. Oljknice oljkovke Oleaceae Oelbäume 134 Kalina navadna kalina Ligustrum vulgare Rainweide 135 Lipovka ali
španjski bezek
španski bezeg,
lipovka
Syringa vulgaris Flieder oder blauer Goller
136 Prava olika, oljka
ali maslina
divja oljka Olea europea echter Oelbaum oder Olive dobesedni prevod pridevnika
echter (prava)
100
19. red.
Broščnice
broščevke Rubiaceae Grappe
a) Zvezdoliste Stellatae 137 Dišeča perla ali
prvenec
dišeča lakota Asperula odorata Waldmeister
138 Rumena lakota ali
strdenka
prava lakota Galium verum echtes Labkraut
139 Brošč pravi brošč Rubia tinctorum Färberröthe oder Krapp b) Lesnate
broščnice
140 Pravi kavovec kavovec Coffea arabica echter Kaffeebaum dobesedni prevod pridevnika
echter (pravi) 141 Brogovita ali
kozja pogačica
brogovita Vibirnum opulus Schneeball
142 Črni bezeg črni bezeg Sambucus nigra schwarzer Hollunder dobesedni prevod pridevnika
schwarzer (črni) 143 Cevke, kovačnik
ali kozji parkeljci
kovačnik Lonicera
caprifolium
echtes Reisblatt
101
20. red. Socvetke
ali košarice
nebinovke Compositae Korbblütler dobesedni prevod sestavine
Korb- (košarica) a) Kolobarnice Corymbiferae Strahlblütige 145 Marjetica, tudi
tratinščica, riglec
in iskrica
navadna marjetica Bellis perennis Gänseblümchen
146 Prava kamilica prava kamilica Matricaria
chamomilla
echte Kamille dobesedni prevod pridevnika
echte (prava) 147 Rman navadni rman Achillea
millefolium
Schafgarbe
148 Planika ali očino
zelišče
Gnaphalium
leontopodium
Edelweiβ
149 Enoletna
solnčnica
navadna sončnica Helianthus annus einjährige Sonnenblume dobesedni prevod pridevnika
einjährige (enoletna) b)
Cev
nice
Tubiliflorae Rohrenblütige dobesedni prevod sestavine
Rohr- (cev)
150 Modrica ali modri glavinec, Centaurea cyanus blaue Flockenblume oder dobesedni prevod pridevnika
102
plavica plavica Kornblume blaue (modra, plava) 151 Turek navadni bodak Carduus
acanthoides
Stacheldistel
152 Repinec navadni repinec Lappa vulgaris Klette c) Jezičnice Liguliflorae Zungenblütige dobesedni prevod sestavine
Zunge- (jezik) 153 Potrošnik ali
cikorija
navadni potrošnik Cichorium intybus Cichorie oder Wegwarte prevzeta beseda cikorija iz bav.
avstr. Zikori (Bezlaj, 1976, str.
64) 154 Regrat regrat Leontodon
taraxacum
Löwenzahn morda prevzeto iz n. Wegwart
(Bezlaj, 1995, str. 168) 155 Travniška kozja
brada
travniška kozja brada Tragopogon
pratense
Wiesen=Bocksbart dobesedno prevedeno celotno
poimenovanje 156 Vrtna salata gojena ločika, vrtna
solata
Lactuca sativa Gartensalat dobesedno prevedena prva
sestavina Garten- (vrtna) 157 Divja salata ali
ločika
pripotna ločika Lactuca scariola wilder Lattich dobesedni prevod pridevnika
wilder (divja) 21. Druge
103
imenitne
cevocvetke. a) Trpotci trpotčevke Plantagineae Wegeriche 158 Veliki trpotec ali
pripotec
veliki trpotec Plantago major groβer Wegerich dobesedni prevod pridevnika
groβer (veliki) b) Špajke špajkovke Valerianeae Baldriane 159 Prava špajka špajka Valeriana celtica echter Speik dobesedni prevod pridevnika
echter (prava) in prevzeta
beseda špajka iz bav. avstr.
Speik c) Zvončnice zvončičevke Campanulaceae Glockenblumen dobesedni prevod sestavine
Glocken- (zvon) 160 Breskvolistna
zvončica
breskovolistna
zvončica
Campanula
persicifolia
pfirsichblätterige
Glockenblume
dobesedni prevod pridevnika
pfirsichblätterige
(breskovolistna); dobesedni
prevod sestavine Glocken-
(zvon) d) Svedrci sviščevke Gentianeae Enziane
104
161 Pomladanski
svedrec, svišč ali
zaspanček
spomladanski svišč Gentiana verna Frühlings=Enzian dobesedni prevod sestavine
Frühlings- (pomladanski)
162 Mali zimzelen navadni zimzelen Vinca minor kleines Singrün oder
Immergrün
dobesedni prevod pridevnika
kleines (mali) in sestavine grün
(zelen) e) Slaki slakovke Convolvulaceae Windlinge 163 Njivski slak njivski slak Convolvulus
arvensis
Ackerwinde dobesedni prevod sestavine
Acker- (njivski) 164 Prava predenica prava predenica Cuscuta Epilinum echte Flachsseide dobesedni prevod pridevnika
echte (prava) III. razred.
Brezvenčnice
Apetalae Kronenlose dobesedni prevod sestavine lose
(brez) 22. red.
Storžnjaki
igličastolistne
golosemenke
Coniferae Nadelhölzer
a) S storži ali
češarki
165 Smreka navadna smreka Abies excelsa Fichte oder Rothtanne
105
166 Jelka navadna jelka Abies pectinata Tanne, auch Weiβ= oder
Edeltanne
167 Mecesen macesen Abies larix Lärche 168 Gozdna bora, bor
ali borovec
rdeči bor Pinus sylvestris Waldföhre oder Kiefer dobesedni prevod sestavine
Wald- (gozdni) 169 Rušje ali košutje rušje Pinus pumilio Zwergkiefer 170 Pinija pinija Pinus pinea Pinie prevzeta beseda pinija iz lat.
pinus 171 Limba ali
cemprin
cemprin Pinus cembra Zirbelkiefer oder Arve
172 Vednozelena
cipresa
vednozelena cipresa Cypressus
sempervirens
immergrüne Cypresse dobesedni prevod pridevnika
immergrüne (vednozelena);
prevzeta beseda cipresa iz lat. ali
nem. b) Z jagodastim
plodom
173 Brina navadni brin Juniperus
communis
Wachholder
106
174 Tisa tisa Taxus baccata Tise prevzeta beseda tisa iz lat. ali
nem. 23. red.
Mačicarice
Amentaceae Kätzchenbäume dobesedno prevedena sestavina
Kätzchen- (mačica) a) Vrbe vrbovke Salicineae Weiden 175 Bela vrba bela vrba Salix alba weiβe Weide dobesedni prevod pridevnika
weiβe (bela) 176 Laška topol laški topol Populus
pyramidalis
Pyramidenpappel
177 Beli jagned ali
bela topol
beli topol Populus alba Silberpappel
b) Breze brezovke Betulaceae Birken suponira osnovo sorodno z n.
Borke (Bezlaj, 1976, str. 43) 178 Črna jelša ali črna
olša
črna jelša Alnus glutinosa Schwarz=Erle dobesedni prevod sestavine
Schwarz- (črna) 179 Bela breza navadna breza Betula alba weiβe Birke dobesedni prevod pridevnika
weiße (bela); morda prevzeta
beseda iz nemške osnove Borke:
107
suponira osnovo sorodno z n.
Borke (Bezlaj, 1976, str. 43) c) Skledičnice Cupuliferae Becherfrüchtler dobesedni prevod sestavine
Bescher- (skleda) 180 Dob, gnjilec ali
poletni hrast
dob Quercus
pedunculata
Stieleiche oder Sommereiche dobesedni prevod sestavine
Sommer- (poletni) 181 Plutec hrast plutovec Quercus suber Korkeiche dobesedni prevod sestavine
Kork- (pluta) 182 Navadna leska navadna leska Corylus avellana gemeine Haselnuβ dobesedni prevod pridevnika
gemeine (navadna) 183 Bukev bukev Fagus sylvatica Buche oder Rothbuche prevzeta beseda bukev iz stvn.
buoch (Bezlaj, 1976, str. 53) 184 Pravi kostanj pravi kostanj Castanea vesca echter Kastanienbaum dobesedni prevod pridevnika
echter (pravi) 185 Gaber ali graber navadni gaber Carpinus betulus Hainbuche, Weiβ= oder
Steinbuche
d) Koščičnice Drupaceae Steinfrüchtler 186 Navadni oreh navadni oreh Juglans regia Walnuβbaum
108
e) Perotkarice Samaraceae Flügelfrüchtler dobesedni prevod sestavine
Flügel- (perut, perot) 187 Brest poljski brest Ulmus campestris Feldulme oder Rüfter 188 Veliki jesen veliki jesen Fraxinus excelsior Esche 24. red.
Koprivnice
koprivovke Urticaceae Nesseln
189 Velika kopriva velika kopriva Urtica dioica groβe oder
Wald=Brennnessel
dobesedni prevod pridevnika
große (velika) 190 Konoplja navadna konoplja Canabis sativa Hanf 191 Hmelj navadni hmelj Humulus lupulus Hopfen 25. red. Murve murvovke Moreae Maulbeerbäume 192 Bela murva bela murva Morus alba weiβer Maulbeerbaum dobesedni prevod pridevnika
weißer (bela) 193 Smokva ali
figovec
navadni smokvovec Ficus carica Feigenbaum prevzeta beseda figa iz srvn.
viga (Bezlaj, 1976, str. 128) 194 Pravi kruhovec kruhovec Artocarpus incisa echter Brotfruchtbaum dobesedni prevod pridevnika
echter (pravi) in sestavine Brot-
(kruh)
109
195 Vzhodni platan vzhodna platana Platanus orientalis morgenländische Platane prevzeta beseda platan iz. lat. 26. red. Dodatek.
Druge imenitne
brezvenčnice.
a) Lebednice metlikovke Chenopodiaceae Melden 196 Pesa navadna pesa Beta vulgaris Runkelrübe oder
Rüben=Mangold
prevzeta beseda iz bav. pieza,
srvn. bieze, bav. avstr. Bießen
(Bezlaj, 1995, str. 27) 197 Špinača navadna špinača Spinacia oleracea Spinat prevzeta beseda iz špinača iz lat. 198 Kozji rep ali
metlja
bela metlika Chenopodium
album
Gänsefuβ
b) Dresni dresnovke Polygoneae Ampfer 199 Ajda, jeda, jejda
ali helda
ajda Polygonum
fagopyrum
Buchweizen oder Heidenkorn prevzeta beseda ajda iz zgodnje
nvn. Heidenkorn, avstr. dial.
haidn (Bezlaj, 1976, str.2) 200 Navadna kislica navadna kislica Rumex acetosa Sauerampfer c) Mlečki mlečkovke Euphorbiaceae Wolfsmilcharten dobesedni prevod sestavine
Milch (mleko, mleček)
110
201 Garjevi mleček cipresasti mleček Euphorbia
cyparissias
cypressenartige Wolfsmilch dobesedni prevod sestavine
Milch (mleko, mleček) 202 Zelenika, šišmir
ali pušpan
navadni pušpan Buxus sempervirens immergrüner Buxbaum prevzeta beseda pušpan iz n.
Buxbaum, srvn. buhsboum,
srvn. bav. puhâm (Bezlaj, 1995,
str. 139) d) Lavorike lovorovke Laurineae Lorbeern prevzeta beseda lavorike iz lat. 203 Žlahtna lavorika navadni lovor Laurus nobilis edler Lorbeer dobesedni prevod pridevnika
edler (žlahtna); prevzeta beseda
lavorike iz lat. e)Volčini volčinovke Thymeleae Seideln 204 Navadni volčin navadni volčin Daphne mezereum gemeiner Seidelbast oder
Kellerhals
dobesedni prevod pridevnika
gemeiner (navadni) f) Podrašci podraščevke Aristolochieae Osterluzeiarten 205 Virh ali kopitnik navadni kopitnik Asarum europaeum europäische Haselwurz II. Enokaličnice
IV. razred.
Monocotyledones Spitzkeimer
27. red. Ensatae Schwerteln
111
Sabljanice a) Narcisi narcisovke Amaryllideae Narcissen prevzeta beseda narcis preko
nvn. Narzisse, lat. narcissus
(Bezlaj, 1982, str.214) 206 Zvonček ali
dremavka
navadni mali zvonček Galanthus nivalis Schneeglöckchen dobesedni prevod sestavine
Glöckchen (zvonček) 207 Beli narcis beli narcis Narcissus poëticus weiβe Narcisse dobesedni prevod pridevnika
weiße (beli) in prevzeta beseda
narcis preko nvn. Narzisse, lat.
narcissus (Bezlaj, 1982, str.214) b) Perunike perunikovke Irideae Schwertlilien 208 Nemška perunika nemška perunika Iris germanica deutsche Schwertlilie dobesedni prevod pridevnika
deutsche (nemška) 209 Pravi žefran pravi žafran Crocus sativus echter Safran dobesedni prevod pridevnika
echter (pravi) in prevzeta beseda
žafran iz srvn. safrân (Bezlaj,
2005, str. 433) c) Ananasi bromelijevke Bromeliaceae Ananasse prevzeta beseda iz nem.
112
Ananasse 210 Amerikanska
agava ali stoletna
aloa
ameriška agava Agave americana amerikanische Agave oder
hundertjährige Aloë
dobesedni prevod pridevnika
amerikanische (amerikanska) in
prevzeta beseda agava iz lat ali
nem.; dobesedni prevod
pridevnika hundertjährige
(stoletna) in prevzeta beseda
aloa iz nem. Aloë 211 Pravi ananas ananas Bromelia ananas echte Ananas dobesedni prevod pridevnika
echte (pravi) in prevzeta beseda
ananas iz lat. ali nem. 28. red.
Kukovice
kukavičevke Orchideae Orchideen
212 Dišeča mošnjica
ali kukovec
navadna kukavica Orchis morio gemeines Knabenkraut oder
gemeine Ragwurz
213 Lepi čeveljc ali
ceptec
lepi čeveljc Cypripedium
calceolus
schooner Frauenschuh dobesedni prevod pridevnika
schooner (lepi) in sestavine
Schuh (čevelj)
113
Dodatek. Banane Musaceae Bananen prevzeta beseda banane iz nem.
Bananen 214 Pisang banana Musa paradisiaca Pisang prevzeta beseda pisang iz nem
Pisang 29. red. Palme Palmae Palmen prevzeta beseda Palmen (palme) a) Pernaste
palme
Pinnatifrondes Fiederpalmen dobesedni prevod sestavine
Fieder- (pernat) in prevzeta
beseda palma iz lat. 215 Dateljnova palma pravi datljevec Phoenix dactylifera Dattelpalme prevzeta sestavina datelj iz nem
Dattel- in prevzeta beseda palma
iz lat. 216 Kokosova palma kokosova palma Cocos nucifera Kokospalme prevzeti sestavini kokos in
palma iz lat. b) Mahalaste
palme
Flabellifrondes Fächerpalmen prevzeta beseda palma iz lat.
217 Pritlična palma evropska palma Chamaerops
humilis
Zwergpalme dobesedni prevod sestavine
Zwerg- (pritlikavec) in prevzeta
beseda palma iz lat.
114
218 Ščitasta palma Corypha
umbraculifera
Schirmpalme dobesedni prevod sestavine
Schirm- (ščitnik) in prevzeta
beseda palma iz lat. 30. red. Betičnice Spadiciflorae Kolbenblütler 219 Pegasti kačnik ali
štrkovec
pegasti kačnik Arum maculatum gefleckter Aron oder
Aronstab
dobesedni prevod pridevnika
gefleckter (pegasti) 220 Kolmež pravi kolmež Acorus calamus Kalmus prevzeta beseda kolmež iz n.
Kalmus (Bezlaj, 1982, str. 58) 221 Širokolistni rogoz širokolistni rogoz Typha latifolia breitblätteriger Rohrkolben dobesedni prevod pridevnika
breitblätteriger (širokolistni) 31. red. Lilije lilijevke Liliaceae Lilien prevzeta beseda lilija: iz lat.
Lilium je stvn. lilja, srvn. lilije,
nvn. Lilie, kar je prešlo v večino
slov. jezikov (Bezlaj, 1982) a) S čebulami 222 Vrtni tulipan tulipan Tulipa gesneriana Gartentulpe dobesedni prevod sestavine
Garten- (vrtni); prevzeta beseda
tulipan iz lat ali nem.
115
223 Cesarski tulipan cesarski tulipan Fritillaria
imperialis
Kaiserkrone dobesedni prevod sestavine
Kaiser- (cesarski); prevzeta
beseda tulipan iz lat ali nem. 224 Bela lilija ali
limbar
limbar Lilium candidum weiβe Lilie dobesedni prevod pridevnika
weiße (bela) in prevzeta beseda
lilija: iz lat. Lilium je stvn. lilja,
srvn. lilije, nvn. Lilie, kar je
prešlo v večino slov. jezikov
(Bezlaj, 1982) 225 Zlati klobuk turška lilija, zlati
klobuk
Lilium martagon Türkenbund
226 Vrtni hiacint hijacinta Hyacinthus
orientalis
Garten=Hyacinthe dobesedni prevod sestavine
Garten- (vrtni), prevzeta beseda
hiacint iz lat. ali nem. 227 Jesenski podlesek jesenski podlesek Colchicum
autumnale
Herbst=Zeitlose dobesedni prevod sestavine
Herbst- (jesenski) 228 Navadna čebula čebula Alium cepa gemeiner Zwiebel dobesedni prevod pridevnika
gemeiner (navadna)
116
229 Česenj ali luk
česnjak
česen Allium sativum Knoblauch
b) S plazečimi
korenikami
230 Šmarnica šmarnica Convallaria majalis wohlriechendes
Maiglöckchen
231 Porabni beluš ali
špargelj
navadni beluš Asparagus
officinalis
gebräuchlicher Spargel dobesedni prevod pridevnika
gebräuchlicher (porabni) in
prevzeta beseda špargelj iz n.
Spargel (Bezlaj, 2005, str. 96) 232 Volčja jagoda volčja jagoda Paris quadrifolia vierblätterige Einbeere 32. red. Trave trave Gramineae Gräser a) Latnate trave 233 Oves navadni oves Avena sativa Hafer 234 Pravo proso navadno proso Panicum miliaceum echte Hirse oder Brein dobesedni prevod pridevnika
echt (pravi) 235 Rajž, riž ali laško
pšeno
riž Oryza sativa Reis prevzeta beseda rajž, riž: preko
srvn. rîs, nvn. Reis prevzeto iz
117
srlat. risus (Bezlaj, 1995, str.
185) 236 Trstika, trst ali
mečiček
navadni trst Phragmites
communis
Schilfrohr
237 Cukrov trst sladkorni trs Saccharum
officinarum
Zuckerrohr prevzeta beseda cuker iz nem.
Zucker- 238 Bambus ali
indijski trst
bambus Bambusa
arundinacea
Bambusrohr prevzeta sestavina bambus iz lat.
ali nem. b) Klasnate
trave
239 Rež rž Secale cereale Roggen 240 Pšenica navadna pšenica Triticum vulgare Weizen 241 Navadni ječmen navadni ječmen Hordeum vulgare gemeine Gerste dobesedni prevod pridevnika
gemeine (navadni) 242 Omotna ljulika omotna ljulka Lolium temulentum Taumellolch c) Betničnate
trave
243 Turšica ali kuruza koruza Zea mays Mais, Kukuruz oder
118
türkischer Weizen Dodatek.
Polotrave
ostričevke Cyperaceae Halbgräser dobesedni prevod celotnega
poimenovanja 244 Ostri šaš ostri šaš Carex acuta scharfes Riedgras dobesedni prevod pridevnika
scharfes (ostri) 245 Jezerska bica ali
srpica
jezerski biček Scirpus lacustris Seebinse dobesedni prevod sestavine See-
(jezerska) B. Tajnocvetke Cryptogamae V. razred.
Listnate
tajnocvetke
Cryptogamae
foliosae
Laub-Kryptogamen dobesedni prevod sestavine
Laub- (listnate)
33. red. Praproti 246 Sladka koreninica navadna sladka
koreninica
Polypodium
vulgare
gemeiner Tüpfelfarn oder
Engelfüβ
247 Glistna
podlesnica
navadna glistovnica Aspidium filix mas männlicher Wurmfarn
248 Orlova praprot orlova praprot Pteris aquilina Adler=Saumfarn dobesedni prevod sestavine
Adler- (orlova)
119
Dodatek. Preslice
in lesičjeki
presličevke
lisičjakovke
Equisetaceae
Lycopodiaceae
Schachtelhalme
Bärlappe
249 Njivska preslica njivska preslica Equisetum arvense Acker=Schachtelhalm dobesedni prevod sestavine
Acker- (njivska) 250 Navadni lesičjek kijasti lisičjak Lycopodium
clavatum
gemeiner Bärlapp dobesedni prevod pridevnika
gemeiner (navadni) 34. red. Mahovi mahovi Musci Moose 251 Studenčni
jetrenjak
studenčni jetrenjak Marchantia
polymorpha
Brunnen=Lebermoos oder
vielgeftaltige Marchantie
dobesedni prevod sestavine
Brunnen- (studenčni) in Leber
(jetra) 252 Ostrolistni šotni
mah
šotni mah Sphagnum
auctifolium
spitzblättriges Torfmoos dobesedni prevod pridevnika
spitzblättriges (ostrolistni) 253 Valoviti zvezdni
mah
zvezdasti mah,
valovitolistni cvetič
Mnium undulatum welliges Sternmoos dobesedni prevod pridevnika
welliges (valoviti) in sestavine
Stern- (zvezdni) 254 Tamariskasto
sedje ali
bradovina
Hypnum
tamariscinum
tamariskenartiges Aftmoos dobesedni prevod pridevnika
tamariskenartiges (tamariskasto)
120
VI. razred.
Steljkarice
steljčnice Thallophyta Agerpflanzen
35. red. Alge alge Algae Algen prevzeta beseda alge iz lat. ali
nem. a) Sladkovodne
alge
255 Potočni okrak Conferva rivularis Bach=Wasserfaden dobesedni prevod sestavine
Bach- (potočni) b) Morske alge
(haluge)
Tange
256 Mehurjasta
haluga
mehurjasti bračič Fucus vesiculosus Blasentang dobesedni prevod sestavine
Blasen- (mehurjasta) 257 Ostro mehurjasta
jagodna haluga
Sargassum
bacciferum
Beerentang dobesedni prevod sestavine
Beeren- (jagodna) 36. red. Lišaji lišaji Lichenes Flechten 258 Stenski skledičar Parmelia parietina Wand=Schüsselflechte dobesedni prevod sestavine
Wand- (stenski) in Schüssel-
(skleda)
121
259 Birsasti skorjevec Lecanora tartarea weinsteinartige
Kruftenflechte
260 Izlandijski lišaj islandski lišaj Cetraria islandica,
Lichen islandicus
islandisches Moos dobesedni prevod pridevnika
islandisches (islandski) 261 Navadni bradovec bradovec Usnea barbata gemeine Bartflechte dobesedni prevod pridevnika
gemeine (navadni) in sestavine
Bart- (brada) 37. red. Glive Fungi Pilze a) Kožnate glive Hymenomycetes Hautpilze dobesedni prevod sestavine
Haut- (kožnate) 262 Vžitni smrček užitni smrček,
mavrah
Morchella
esculenta
Speise=Morchel oder
Maurachel
dobesedni prevod sestavine
Speise- (vžitni) 263 Rumena griva ali
lesičji parkeljci
rumena griva Clavaria flava gelbe Keulen=Morchel oder
Bärentaze
dobesedni prevod pridevnika
gelbe (rumena) 264 Kresilna goba ali
trod
bukova kresilka Polyporus
fomentarius
Zunder=Löcherpilz oder
Buchenschwamm
dobesedni prevod sestavine
Zunder- (kresilna) 265 Vžitni goban ali
jurji
jesenski goban,
jurček
Boletus edulis eβbarer Röhrenpilz, errenpilz
oder Pilzling
dobesedni prevod pridevnika
eβbarer (vžitni)
122
266 Vžitna lesičica navadna lisička Cantharellus
cibarius
Speise=Faltenpilz, Pfifferling
oder Eierschwamm
dobesedni prevod sestavine
Speise- (vžitna) 267 Pečenka ali
kukmak
travniški kukmak Agaricus
campestris
Feld=Blätterpilz oder
Champignon
268 Rdeča mušnica rdeča mušnica Agaricus muscarius rother Fliegenschwamm dobesedni prevod pridevnika
rother (rdeča) in sestavine
Fliegen- (muha. mušnica) b) Strženate
glive
Myelomycetes Markpilze
269 Navadna krvnica
ali bovist
Lycoperdon bovista gemeiner Flockenstäubling
oder Bowist
dobesedni prevod pridevnika
gemeiner (navadna), prevzeta
beseda bovist iz lat. ali nem. 270 Črna gomoljika črni tartuf Tuber
melanosporum
schwarze Speise=Trüffel dobesedni prevod pridevnika
schwarze (črna) c) Prašnate glive Coniomycetes Staubpilze dobesedni prevod sestavine
Staub- (prah, prašnate) 271 Prašnati snet snet Ustilago carbo, tudi
Uredo segetum
Staub= oder Flugbrand dobesedni prevod sestavine
Staub- (prah, prašnati)
123
272 Škrlatno rdeča
glavnica
rženi rožički, škrlatno
rdeča glavnica
Claviceps purpurea purpurrothes Keulenköpfchen dobesedni prevod pridevnika
purpurrothes (škrlatno rdeča) in
sestavine Köpfchen (glavica)
d) Plesnji plesni Hyphomycetes Schimmelpilze dobesedni prevod sestavine
Schimmel- (plesen, plesni) 273 Sivo-zelena
batasta plesenj
sivozelena batasta
plesen
Aspergillus glaucus graugrüner Kolbenschimmel dobesedni prevod celotnega
poimenovanja
124
125
Tiskarski pogreški
Stran Vrsta mesto: čitaj:
38 12 (od zgor) S slivasto koščico S slivastim koščičastim plodom
39 4 (od spod) gladko golo koščico gladkim golim koščičastim plodom.
41 1 “ golo koščico golim koščičastim plodom.
123 1 “ beloisivkasti belo-sivkasti.
4 “ kočinaste kocinast
10
126
UGOTOVITVE
Pri prevedenih poimenovanjih se pojavljajo različni načini prevajanja
poimenovanj, zato navajam nekaj primerov iz razpredelnice:
a) dobesedni prevod celotnega poimenovanja: zvezdocvetke (Sternblumer), kurja
čreva (Huhnerdarm), črni trn (Schwarzdorn), beli trn (Weißdorn), travniška kozja
brada (Wiesen-Bocksbart), zlata jabolka (Goldäpfel),
b) dobesedno prevedena ena sestavina poimenovanja, večinoma pridevnik
oziroma prva sestavina, ki ima vlogo pridevnika: navadni srobot (gemeine
Waldrebe), velika trobelika (großer Wasserschierling), travniška detelja
(Wiesenklee), košarice (Korbblütler), gozdna bora (Waldföhre),
c) dobesedno preveden pridevnik oziroma prva sestavina, ki ima vlogo
pridevnika ter prevzet samostalnik: navadni kumin (gemeiner Kümmel), vrtni
nagelj (Gartennelke), pasji peteršilj (Hundspetersilie), prava špajka (echter Speik),
pravi žafran (echter Safran),
d) prevzeto celotno poimenovanje ali ena sestavina: cikorija (Cichorie), fižol
(Fisole), bukev (Buche), ajda (Heidenkorn), pušpan (Buxbaum), narcisi
(Narcissen),
e) izvirno slovensko poimenovanje: jerebika, velikonočnica, sladka koreninica,
virh ali kopitnik, podrašci.
V spodnji tabeli sem zapisala število (in delež v odstotkih) posameznih načinov
prevajanja poimenovanj.
a b c d e
11 (2, 75 %) 129 (32,33 %) 26 (6,25 %) 49 (12,28 %) 184 (46,12 %)
215 (53,88 %) 184
399 (100 %)
Grafični prikaz deleža načinov prevajanja poimenovanj:
a 3%
b 32%
c 6% d 12%
e 47%
abcde
S pregledom prevoda Pokornyjevega učbenika Prirodopis rastlinstva s podobami
sem ugotovila, da je med slovenskimi poimenovanji rastlin veliko germanizmov.
Največ germanizmov se pojavlja v obliki kalkov, torej dobesednih prevodov
(točke a, b, in c). Ta dobesedno prevedena slovenska poimenovanja so se v veliki
meri ohranila in so veljavna še danes.
Poleg dobesednih prevodov sem med prevedenimi poimenovanji našla tudi
prevzete besed (točki c in d), vendar pri vseh ni pojasnjen izvor, torej ni bilo
mogoče natančneje določiti, koliko jih je resnično prevzetih iz nemščine.
Skupno število dobesednih prevodov in prevzetih besed je 215, kar predstavlja
53,88 % vseh poimenovanj. Ugotavljam, da je delež germanizmov približno enak
kot delež izvirnih poimenovanj.
Pri analizi poimenovanj sem ugotovila tudi to, da je najpogostejši pridevnik pri
nemških poimenovanjih gemeine/-r, pojavi se 24-krat in je pri slovenskih
poimenovanjih preveden kot navadn/-i/-a, in sicer 17-krat. Izjeme, torej izvirna so
naslednja poimenovanja, ki ne vsebujejo dobesednega prevoda pridevnika:
127
velikonočnica, Device Marije kožušček ali nokota, jerebika, mala trobelika,
kustovnica, dišeča mošnjica in sladka koreninica.
Drugi najpogostejši pridevnik pri nemških poimenovanjih je echte/-r, pojavi se v
14 primerih in je dobesedno preveden v pravi/-a/-o 12-krat. Izjemi sta
poimenovanji rumena lakota in cevke (kovačnik).
Nemški pridevnik weiße/-r se pojavi 9-krat in je dobesedno preveden v vseh
devetih primerih. Prav tako je v vseh 7 primerih dobesedno preveden nemški
pridevnik große/-r (veliki/-a).
Šestkrat se pri nemških poimenovanjih kot prva sestavina besede pojavi Garten-,
ki je dobesedno prevedena v vrtni/-a v vseh šestih primerih. Ostale dobesedne
prevedene sestavine, ki imajo vlogo pridevnika, se pojavijo manj kot šestkrat:
Leber-, Frühlings-, spitzblättrig, Blasen-, wohlriechend, Stern-, scharf, gefleckt,
Kreuz-, immergrün, Acker-, wild, Wiesen-, Wald-.
11 ZAKLJUČEK
Predniki Slovencev so se sporazumevali v svojem jeziku, nekakšni praslovanščini,
iz katere se je kasneje razvil slovenski jezik. Že z naselitvijo v predalpski prostor
je jezik Slovencev prišel v stik z nemškim jezikom. Novo naseljeni prebivalci so
iz nemščine prevzeli besede za nove stvari, ki jih do takrat še niso poznali. Te
besede so postale del slovenskega knjižnega jezika in jih danes ne opredeljujemo
kot germanizme.
V kasnejšem obdobju so Slovenci dolga stoletja živeli skupaj z nemško
govorečimi prebivalci in pod nemško oblastjo. Uradni jezik je bil več tisoč let
nemščina. Zaradi praktičnih razlogov je bilo veliko ljudi dvojezičnih, so torej
znali slovensko in nemško. Slovenci so od Nemcev zaradi neprestanega stika
jezikov začeli prevzemati značilnosti njihovega jezika in njihove besede.
128
Velikokrat so besede kar dobesedno prevajali. Nemščina je vplivala na nastanek
germanizmov, ki so se v slovenskem jeziku ohranili vse do danes, vendar te
besede niso sprejete v knjižno normo. Germanizmi so ohranjeni predvsem v
narečjih.
Poleg neprestanega stika med nemškim in slovenskim jezikom je imelo
pomembno vlogo pri pojavu germanizmov v slovenskem jeziku tudi
izobraževanje oziroma šolstvo. Ker slovenski jezik najprej še ni bil razvit kot
knjižni jezik, je bil učni jezik v šolah več stoletij nemščina. Kljub temu pa so
posamezni učitelji zaradi lažjega razumevanja pri poučevanju uporabljali tudi
slovenski jezik in slovenske šolske knjige, ki niso bile uradno dovoljene.
Že od samega začetka je obstajala želja po uveljavitvi slovenskega jezika, ki je
spodbudila prevajanje pomembnih, najprej verskih in kasneje tudi posvetnih ter
leposlovnih besedil. Največji razmah je prevajanje doseglo po letu 1848, ko je
slovenščina dobila priložnost, da se uveljavi kot učni jezik. Nemška oblast je
trdila, da pouk v slovenščini ni mogoč, ker ni slovenskih učbenikov. Slovenski
izobraženci so začeli pospešeno prevajati šolske knjige, da bi tako čimprej dobili
slovenske učbenike. Naloga pa ni bila enostavna. Če so želeli, da oblast odobri
slovenski učbenik, je moral biti popolnoma skladen z nemškim izvirnikom. Na
začetku je oblast zahtevala, da se ujema tudi število strani. Prevajalci so imeli kar
nekaj težav. Velikokrat se niso spomnili že ustaljenega izraza, zato so
poimenovanja za isto stvar pri posameznem avtorju različna, niso našli
primernega slovenskega poimenovanja in so besedo kar prevzeli ali pa so kakšen
izraz kar dobesedno prevedli. Vsekakor so ti prevedeni učbeniki vplivali na
oblikovanje besednega zaklada šolarjev in kasneje odraslih izobražencev.
Pripomogli so k oblikovanju slovenskega strokovnega izrazja in posredno vplivali
tudi na razvoj slovenskega knjižnega jezika.
S svojo primerjavo sem ugotovila, da so največ besed dobesedno prevedli, so se
torej poslužili kalkiranja. To je povsem razumljivo, če upoštevamo, da so morali
biti prevodi učbenikov popolnoma skladni z izvirnikom, kot je to zahtevala
129
Splošna šolska naredba iz leta 1774. Uradno dovoljenje za uporabo v šolstvu so še
več desetletij po izdaji Šolske naredbe dobili samo tisti učbeniki, ki so bili skladni
z avstrijskimi, torej so bili dobesedno prevedeni. Pokornyjev učbenik je bil prvi
uradno dovoljeni slovenski učbenik za srednje šole, izdan leta 1872. Po nemškem
izvirniku ga je prevedel Ivan Tušek.
Precej je tudi prevzetih oziroma izposojenih besed, vendar njihov izvor ni povsem
pojasnjen. Zaradi tega ne morem zagotovo trditi, da so vse te besede germanizmi.
Zanimivo je dejstvo, da so se germanizmi, ki se pojavljajo med poimenovanji,
ohranili vse do danes in so večinoma vključeni v slovensko knjižno normo, torej
jih najdemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika.
130
12 LITERATURA IN VIRI:
BEZJAK, K. (2005). Analiza slovenskega prevoda Schoedlerjeve
Botanike. Diplomsko delo. Gradec: Karl-Franzens-Universität.
BEZLAJ, F. (1976, 1982, 1995, 2005). Etimološki slovar slovenskega
jezika. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Botanični vrt Univerze v Ljubljani. (b. d.). Pridobljeno 23. 6. 2011 iz
http://www.botanicni-vrt.si/component/option,com_rastline/citrus-
aurantium/page,902/lang,si/.
BUFON, Z. (1961). Pozabljeni rojak Ivan Tušek. Loški razgledi, letnik 08,
Muzejsko društvo Škofja Loka. Pridobljeno 13. 7. 2011 iz
http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-490L50GR.
CIPERLE, J. in VOVKO, A. (1987). Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja.
Ljubljana: Slovenski šolski muzej.
GOSAR, N. in PETKOVŠEK, V. (1982). Naravoslovci na Slovenskem.
Scopolia, No 5, str. 1–38, Prirodoslovni muzej Slovenije.
GRANDA S. (2008). Mala zgodovina Slovenije. Celje: Celjska Mohorjeva
družba.
GRANDA, S. in ROZMAN, S. (1999). Zgodovina 3 (Učbenik za tretji
letnik gimnazije). Ljubljana: DZS.
HOJAN, T. (1972). Slovenska šolska knjiga ob 200-letnici uradnih šolskih
tiskov. V Slovenska šolska knjiga ob 200-letnici uradnih šolskih tiskov,
str. 17–51, Ljubljana: Učne delavnice.
Ivan Tušek. Slovenski biografski leksikon. Pridobljeno 1. 7. 2011, iz
http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:4030/VIEW.
IVANIČ M. (1999). Kratka ilustrirana zgodovina Slovencev. Ljubljana;
Mladinska knjiga.
KOLETNIK, M. (2008). Koroška botanična terminologija v
Pleteršnikovem slovarju. V M. Jesenšek (ur.), Od Megiserja doelektronske
izdaje Pleteršnikovega slovarja, (Zora 56), str. 230–247. Maribor:
Filozofska fakulteta.
KONDRIČ HORVAT, V. (2007). Na sečišču kultur. Prevodi nemških
književnih besedil v slovenščino v času med 1848 in 1918. V K. TERŽAN
131
KOPECKY (ur.), Slovenski prevodi nemških besedil v obdobju avstro-
ogrske monarhije: znanstvene refleksije (str. 119–130). Maribor:
Filozofska fakulteta.
KOPER, N. (2011). Prevzete besede v radijskih oglasih. Diplomsko delo,
Maribor: Univerza v Mariboru.
KOŠMRLJ, B. (2007). O terminih z vidika terminografske prakse. V I.
Orel (ur.), Razvoj slovenskega strokovnega jezika (Obdobja 24 - Metode in
zvrsti), (str. 583–598). Ljubljana: Filozofska fakulteta.
LEDER Z. (1991). Terminološka prizadevanja na Slovenskem.
Jezikoslovni zapiski, letnik 1, str. 155–171.
LIPAVIC OŠTIR, A. (2007). Die Reblaus (Trtna uš) (1881): prevod v
družbenem, socialnem in gospodarskem kontekstu. V K. TERŽAN
KOPECKY (ur.), Slovenski prevodi nemških besedil v obdobju avstro-
ogrske monarhije: znanstvene refleksije (str. 143–155). Maribor:
Filozofska fakulteta.
MAHNIČ, J. (1997). Razvoj Slovenske matice od njenih začetkov do prve
svetovne vojne. Jezik in slovstvo, 43. Pridobljeno 23. 6. 2011, iz
http://www.ff.uni-lj.si/publikacije/jis/lat2/043/66c01.htm.
MARTINČIČ, A., Wraber, T., Jogan, N., Ravnik, V., Podobnik, A., Turk,
B., Vreš, B. (1999). Mala flora Slovenije. Ljubljana: Tehniška založba
Slovenije.
NOVAK, F. (2007). Pomen dela protestantskih piscev 16. stoletja za
oblikovanje slovenskega strokovnega izrazja in stilistike strokovnih
besedi. V I. Orel (ur.), Razvoj slovenskega strokovnega jezika (Obdobja 24
- Metode in zvrsti), (str. 263–281). Ljubljana : Filozofska fakulteta.
OKOLIŠ S. (2009). Zgodovina šolstva na Slovenskem. Ljubljana:
Slovenski šolski muzej.
OREL, I. (2002 a). Lexical Interference in German-Slovenian Textbooks
in the Late 18th Century. V F. Ferluga-Petronio (ur.), Plurilingvizem v
Evropi 18. stoletja (str. 95–117). Maribor: Slavistično društvo.
OREL, I. (2002 b). Vpliv nemščine v slovenskih tiskih od srede 18. do
srede 19. stoletja. V Studia Slavica Savariensia: nyelvészeti és irodalmi
132
folyóirat: journal of linguistics and literary sciences: časopis za
jezikoslovje in literarne vede. Szombathely: Berzsenyi Dániel Tanárképzö
Föiskola Szláv Filológiai Intézete.
OROŽEN, B. (1959). Slovenščina na srednji šoli po letu 1848. Jezik in
slovstvo, letnik 4, številka 7, str. 216–221.
OROŽEN, M. (1996). Oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika
v 19. stoletju. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
OROŽEN, M. (2007). Prepleti medzvrstnih jezikovnih prvin v strokovnih
besedilih prve polovice 19. stoletja. V I. Orel (ur.), Razvoj slovenskega
strokovnega jezika (Obdobja 24 - Metode in zvrsti), str. 59–75. Ljubljana:
Filozofska fakulteta.
OSTANEK, F. (1972). Ob 200-letnici slovenskih šolskih tiskov. V
Slovenska šolska knjiga ob 200-letnici uradnih šolskih tiskov, str. 5–17,
Ljubljana: Učne delavnice.
Poimenovanje rastlin. (M.S.). Pridobljeno 23. 6. 2011, iz http://www.svz-
si.eu/sl/Poimenovanje_rastlin.
POKORNY, A. (1872). Prirodopis rastlinstva s podobami. Za spodnje
razrede srednjih šol. Ljubljana: Matica slovenska.
Pregled sistema in seznam družin. (b. d.). Pridobljeno 20. 7. 2011, iz
http://www.bf.uni-
lj.si/fileadmin/groups/2711/Gradiva_Vaje/PREGLED_SISTEMA.
PREMK, A. IN PREMK, F. (2007) Primerjava slovenskega, francoskega
in latinskega poimenovanja dreves. Pogled na 16. stoletje pri Slovencih.
V: OREL, I. (ur.), Razvoj slovenskega strokovnega jezika, (Obdobja 24,
Metode in zvrsti) (str. 325–342). Ljubljana: Filozofska fakulteta.
PRUNK, J. (2008). Kratka zgodovina Slovenije. Ljubljana: Založba Grad.
SABLJAK, S. (2003). Vzgoja in izobraževanje za življenje po načelu
trajnosti. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani.
SCHMIDT, V. (1988). Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem 1
in 2. Ljubljana: Delavska enotnost.
SNOJ, M. (2003). Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Modrijan.
STERLE M. (b. d.). Latinska poimenovanja rastlin. Pridobljeno 23. 6.
133
134
2011, iz http://www.svz-si.eu/sl/Poimenovanje_rastlin.
STRAMLJIČ BREZNIK, I. (2007). Slovensko zoološko izrazje z vidika
besedotvornih vzorcev in vrst. V I. Orel (ur.), Razvoj slovenskega
strokovnega jezika (Obdobja 24 - Metode in zvrsti), str. 537–546.
Ljubljana : Filozofska fakulteta.
STRAMLJIČ BREZNIK, I. (2009). Germanizmi v frazemih Slovarja
slovenskega knjižnega jezika od M do P. Slavia Centralis, 2009 (2), str.
63–74.
ŠKORNIK, S. (2003). Semenke: sistematska botanika 2: gradivo za vaje,
Univerza v Mariboru, Oddelek za biologijo.
ŠTIH, P. Slovenska zgodovina. Od prazgodovinskih kultur do konca
srednjega veka. Pridobljeno 23. 6. 2011, iz
http://www.sistory.si/publikacije/pdf/zgodovina/StihSlovenska_zgodovina
_od_prazgodovinskih_kultur_do_konca_srednjega_veka.pdf .
TOPORIŠIČ, J. (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana:
Cankarjeva založba.
TOPORIŠIČ, J. (1994). Slovenski jezik in sporočanje 1, Maribor: Založba
Obzorja.
TOPORIŠIČ, J. (1997). Slovenski jezik in sporočanje 2, Maribor: Založba
Obzorja.
TURK, B. (2009). Gradivu za vaje BF Ljubljana Pregled sistema in
seznam družin. Pridobljeno 23. 6. 2011, iz http://www.bf.uni-
lj.si/fileadmin/groups/2711/Gradiva_Vaje/PREGLED_SISTEMA_IN_SEZNAM_DRU
ZIN_2009.pdf VALH LOPERT, A. (2008). Prevzeto besedje v jeziku komercialne
radijske postaje (Radio City v Mariboru). Jezikoslovni zapiski, 14, 1, str.
123–137.
VOSS, W. (2008). Versuch einer Geschichte der Botanik in Krain (1754
bis 1883), Poskus zgodovine botanike na Kranjskem (1754 do 1883).
Celje-Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba.
WRABER, T. (1998). Sistematska botanika. Pridobljeno 1. 7. 2011 iz
http://biologija.org/vpr/2-sbot-sistem.pdf (str.2).