univerza v mariboru fakulteta za …kljune besede: zdravstvena nega, demenca, kognitivne...

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

SPREMLJANJE STAROSTNIKA S SPREMEMBO

SPOZNAVNIH SPOSOBNOSTI V DOMU

UPOKOJENCEV

(Diplomsko delo)

Maribor, 2010 Simona Kovše

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: predav. Vlasta Mlekuţ, vms, prof. zdrav. vzg.

I

POVZETEK

Temelj uspešne obravnave bolnika z demenco je, da medicinska sestra pri svojem delu

uporablja celoten pristop in s tem upošteva duševno, duhovno, fizično in socialno stanje

posameznika. Pomembno je, da medicinska sestra pozitivno vpliva na njegovo

samospoštovanje in samostojnost ter spodbuja, ohranja in čim dlje vzdrţuje tiste

sposobnosti pri dementnih starostnikih, ki so še ohranjene.

V diplomski nalogi bomo predstavili skupino stanovalcev na varovanem oddelku s

spremljanjem spoznavnih sposobnosti na osnovi vprašalnika KPSS (kratek preizkus

spoznavnih sposobnosti). Podatke, ki smo jih dobili iz dokumentacije iz pred enim letom,

smo primerjali s trenutnim stanjem stanovalca.

Cilj raziskovalnega dela diplome je ugotoviti in spremljati napredovanje demence na

osnovi izvedbe vrednotenja vprašalnika KPSS in ugotoviti stopnjo demence stanovalca;

predstaviti bioritem in metodo dela s skupino stanovalcev na varovanem oddelku in

ugotoviti najpogostejše negovalne probleme v posameznih ţivljenjskih aktivnosti

stanovalca s spremembo spoznavnih sposobnosti ter zahtevnosti izvajanja zdravstvene

nege.

Rezultati so pokazali, da lahko stopnja demence v času enega leta napreduje v naslednjo

stopnjo demence, kar pomeni spremembe vedenja posameznika na področju spoznavnih

sposobnosti.

Medicinska sestra na podlagi svojih strokovnih znanj ob upoštevanju ţelja in sposobnosti

stanovalcev, vključuje stanovalce v različne skupine, ki pripomorejo k ohranjanju

senzomotoričnih, perceptivno-kognitivnih in psiho-socialnih sposobnosti.

Ključne besede: zdravstvena nega, demenca, kognitivne sposobnosti, komunikacija.

II

ABSTRACT

The foundation of dealing with dementia patients successfully is for a nurse to use the

whole approach taking into consideration the mental, spiritual, physical and social state of

each patient. It is important that a nurse influences positively on patients self-respect and

self dependence. A nurse must also preserve, encourage and maintain dementia patient

abilities which are still present as long as she can.

In this graduation thesis I will present you a group of secure section residents by

monitoring cognitive skills by using KPSS (»Kratek preizkus spoznavnih sposobnosti«)

questionaire. Data that was gathered one year earlyer I compared with the present state of

dementia patient.

The goal of this thesis is to assess and to control the progress of dementia on the basis of

performance evaluation of KPSS questionaire.

To present biorythem and health care methods with a group of dementia patients on secure

section and to ascertain the most common nursing problems in separate activities of the

patient with changes in recognition abilities and pretentiousness of health care.

Results show, that in a period of one year level of dementia can progress to next level this

means deteriorating recognition abilities of the patient.

A nurse will try to include dementia patients into different groups using her own expertise,

their whishes and abilities. These different groups will help maintain sensual, perceptive,

cognitive, psycho and social abilities.

Key words: nursing care, dementia, cognitive abilities, communication.

III

KAZALO

POVZETEK .......................................................................................................................... I

ABSTRACT ........................................................................................................................ II

1 UVOD ............................................................................................................................ 1

2 STAROSTNIK Z DEMENCO IN KOGNITIVNE FUNKCIJE ............................. 2

2.1 Kognitivne funkcije in njihov pomen za dementne starostnike .............................. 3

2.2 Delitev kognitivnih funkcij ..................................................................................... 4

2.3 Vzroki demence .................................................................................................... 10

2.4 Stopnje demence ................................................................................................... 12

3 PSIHOLOŠKA FUNKCIONALNA DIAGNOSTIKA ........................................... 15

3.1 Test risanja ure ...................................................................................................... 15

3.2 Kratek preizkus spoznavnih sposobnosti .............................................................. 17

4 SOCIALNO VARSTVENI ZAVOD ........................................................................ 19

4.1 Lambrechtov dom v Slovenskih Konjicah ............................................................ 19

4.2 Negovalni in zdravstveni tim ................................................................................ 20

4.3 Etične dileme v pristopu k osebam z demenco ..................................................... 22

5 KOMUNIKACIJA KOT TERAPEVTSKI ODNOS V ZDRAVSTVENI NEGI V

DOMU STAROSTNIKOV ........................................................................................ 25

5.1 Terapevtska komunikacija dementnih starostnikov .............................................. 25

5.2 Tehnike terapevtske komunikacije ....................................................................... 30

5.2.1 Posebne tehnike za komunikacijo v stadiju I................................................. 33

5.2.2 Posebne tehnike za komunikacijo v stadiju II ............................................... 33

5.2.3 Posebne tehnike za komunikacijo v stadiju III .............................................. 34

6 BIORITEM ŢIVLJENJA STANOVALCEV Z DEMENCO V ZAVODU .......... 36

6.1 Dejavnosti skupine dementnih stanovalcev .......................................................... 36

6.1.1 Telesne dejavnosti ......................................................................................... 38

6.1.2 Sestavljene dejavnosti ................................................................................... 39

6.1.3 Vaje za ohranjanje intelektualnih sposobnosti .............................................. 39

7 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI OBRAVNAVI STAROSTNIKA Z

DEMENCO ................................................................................................................. 43

7.1 Obravnava dementnega starostnika v procesu zdravstvene nege na osnovi

ţivljenjskih aktivnosti Verginije Henderson .................................................................... 44

7.2 Organiziranost dela v skupini starostnikov z demenco ........................................ 49

IV

8 RAZISKOVALNI DEL ............................................................................................. 53

8.1 Namen ................................................................................................................... 53

8.2 Cilji ....................................................................................................................... 53

8.3 Raziskovalna vprašanja ......................................................................................... 53

8.4 Metoda dela in obdelava podatkov ....................................................................... 54

9 REZULTATI .............................................................................................................. 55

10 RAZPRAVA ............................................................................................................... 63

11 SKLEPI ....................................................................................................................... 65

ZAHVALA .......................................................................................................................... 67

12 LITERATURA ........................................................................................................... 68

13 PRILOGE ..................................................................................................................... 1

13.1 Kratek preizkus spoznavnih sposobnosti - vprašalnik ............................................ 1

13.2 Test risanja ure ........................................................................................................ 2

V

KAZALO GRAFOV IN SLIK

Slika 1: Test risanja ure 2008 ........................................................................................... 16

Slika 2: Test risanja ure 2009 ........................................................................................... 16

Slika 3: Krogotok procesa zdravstvene nege .................................................................. 45

Graf 1: Časovna orientacija.............................................................................................. 55

Graf 2: Krajevna orientacija ............................................................................................ 56

Graf 3: Pomnenje .............................................................................................................. 57

Graf 4: Pozornost in računanje ........................................................................................ 57

Graf 5: Obnavljanje po spominu ..................................................................................... 58

Graf 6: Poimenovanje ....................................................................................................... 58

Graf 7: Ponovitev stavka ................................................................................................... 59

Graf 8: Izvajanje tristopenjskega ukaza ......................................................................... 59

Graf 9: Izvajanje napisanega stavka ............................................................................... 60

Graf 10: Oblikovanje stavka ............................................................................................ 60

Graf 11: Prerisovanje ........................................................................................................ 60

Graf 12: Skupno število točk ............................................................................................ 61

Graf 13: Povprečje doseţenih točk 2008 ......................................................................... 61

Graf 14: Povprečje doseţenih točk 2009 ......................................................................... 62

Graf 15: Povprečje pravilnih odgovorov ......................................................................... 62

VI

PROŠNJA STAREGA ČLOVEKA

Ko bom nekoč star,

ko ne bom več mogel vedeti,

kaj je dobro ali slabo zame ...

Ko boste morali misliti in delati namesto mene,

ko se bom vedel kot otrok,

ko bo moj strah pred sedanjim trenutkom

izzval agresijo ...

Takrat ne pozabite,

kaj sem v svojem življenju doživel,

imejte razumevanje do mene,

četudi kdaj mojega vedenja

ne boste razumeli.

Kljub temu sem človek, ki želi, da z njim delate dostojanstveno.

Gerda Reinhardt

Simona Kovše; Spremljanje starostnika s spremembo spoznavnih sposobnosti v domu upokojencev

1

1 UVOD

Za demenco označujemo stanja, pogosto povezana s procesi staranja, pri katerih prihaja do

sprememb v moţganih in postopnega upada različnih funkcij. Pojav sčasoma pripelje v

stanje, ko prizadeti ne zmore več sam skrbeti zase. Demeca v vsakdanjem ţivljenju

povzroča določene teţave, kot so pomnjenje, poslabšanje odnosov z bljiţnimi, zdravstveni

zapleti, osebnostne in vedenjske spremembe, interakcijski prekrški, zmanjšana pozornost,

spremenjeno govorno izraţanje, izguba orientacije v času in prostoru, upad telesnih funkcij

in njihovega nadzora, zmanjšanje skrbi zase in svoje okolje (Perko, 2009, str.73).

Zato veliko starostnikov preţivi svoje tretje ţivljenjsko obdobje v domovih za starejše. Z

vključevanjem starostnikov v zdravstveno nego skuša medicinska sestra ohranjati in

vzdrţevati vsa področja človekovega delovanja (Kocmur, 1996, str. 18).

Osnovna značilnost demence je razvoj številnih kognitivnih deficitov, ki morajo biti

tolikšni, da povzročijo upad v delovnem in socialnem delovanju in morajo predstavljati

pomembno zmanjšanje v primerjavi s predhodnim funkcioniranjem (Kocmur, 1996,

str.18).

Z napredovanjem demence se slabša zmoţnost komunikacije z bolnikovim okoljem.

Besede in poimenovanja zamrejo, čustva pa ostajajo ohranjena. Osebe z demenco teţe

spregovorijo o svojih čustvih, doţivljanjih. Pomembna je vloga medicinske sestre pri

spodbujanju njihovega čustvenega ţivljenja. Uporabne spodbujevalne metode so: dotik,

dobrohotni vsakdanji stiki, umirjen govor, pozitivna motivacija in podpora pri dejavnostih,

ki jih stanovalec še zmore (Razpotnik, 2009, str. 83).


2

2 STAROSTNIK Z DEMENCO IN KOGNITIVNE

FUNKCIJE

Demenca kot sindrom je pogojena z moţgansko boleznijo in je pogosto kronične in

progresivne oblike. Znaki, ki motijo socialno integracijo in s katerimi se pogosto

srečujemo, so: motnje spomina, mišljenja, razumevanja, zaznavanja, volje in dejavnosti,

orientacije, komunikacije, računanja, besednega izraţanja in presoje.

Za demenco je značilno propadanje tistih telesnih in duševnih sposobnosti, ki sicer

zdravemu človeku omogočajo, da lahko do pozne starosti ostane samostojen v vseh

dnevnih aktivnostih (Majerle, 2000).

Beseda demenca izhaja iz latinščine. Sestavljena je iz predpone de-, ki pomeni nasprotnost,

upadanje, in mens, kar pomeni duha, razum. "Demenca" torej pomeni "upadanje duha

oziroma razuma" (Hulsen, 2007, str.17).

Po mednarodni klasifikaciji bolezni MKB 10 je definicija demence naslednja:

- Je sindrom, ki ga povzroča moţganska bolezen, navadno kronična ali progresivna, kjer

gre za motnjo vse višjih kortikalnih funkcij, vključno spomina, mišljenja, orientacije,

razumevanja, govornega izraţanja in presoje.

- Zavest ni zamegljena, pešanje kognitivne funkcije navadno spremlja ali pa včasih

napoveduje zmanjšanje sposobnosti za obvladovanje čustev, socialnega vedenja ali

motivacij.

- Najbolj na splošno jo lahko opredelimo kot (hujši) upad prej obstoječih intelektualnih

sposobnosti brez motenj zavesti, do česar pride zaradi moţgaske okvare oziroma

bolezni in se v vedenju kaţe kot delovna in socialna nezmoţnost.

Bolezen prizadene tako stanovalca samega, kot njegovo oţjo in širšo okolico. Da bi znale

medicinske sestre uspešno pomagati stanovalcu in tudi njegovim svojcem, moramo poznati


3

poleg simptomov tudi stadije bolezni demence, kajti ti vplivajo na oceno stopnje

samooskrbe bolnika, na našo obliko pomoči, terapevtskega delovanja in raznolikost

problemov, s katerimi se srečujemo v procesu zdravstvene nege (Majerle, 2000).

Demenca je postala pereč druţbeni problem, ki zahteva sodelovanje vseh druţbenih

struktur in nova znanja medicinskih sester o zdravstveni negi dementnega stanovalca. Zato

vedenje in znanje, kaj lahko bolezen prinese, kako se ta odraţa v vsakodnevnem ţivljenju,

kako lahko omilimo njene posledice in kako podpremo bolnika in svojce, omogoča

medicinskim sestram, da s primenim odnosom in ustrezno mero pomoči omilimo in

zmanjšamo breme bolezni (Majerle, 2000).

Kakovost ţivljenja dementnega stanovalca je odvisna od doseganja ciljev zdravstvene

nege. Vse njegove potrebe se morajo enakovredno upoštevati v procesu zdravstvene nege:

- vzpodbujati aktivnosti,

- vzpostaviti največjo moţno mero samostojnosti,

- učiti ţiveti s psihičnimi, fizičnimi in socialnimi posledicami bolezni demence in z njimi

poiskati alternativne moţnosti,

- educirati tim zdravstvene nege in vključevati druţino v proces zdravstvene nege

(Majerle, 2000).

2.1 Kognitivne funkcije in njihov pomen za dementne starostnike

Kognitivne funkcije so tiste lastnosti osebnosti, po katerih ocenjujemo, kaj oseba zmore in

kaj zna.

V veliki meri opredeljujejo posameznikov potencial, s katerim vzpostavlja aktiven odnos

do sebe in okolja in preko katerega realizira svoje moţnosti in aspiracije.

Iz tega razloga je poznavanje kognitivnih funkcij pomembno v vsaki klinični praksi ne

glede na področje in cilje dela.

Za opredelitev kognitivnega delovanja je potrebno poznavanje tako senzornih procesov, ki

omogočajo sprejemanje impulzov iz okolja, efektov učenja in predhodnih izkušenj,

sposobnost priklica in prepoznavanja, procesov mišljena (Lobe, 1994, str. 5).


4

Vsaka delitev in klasifikacija psihičnih funkcij, s katerimi opredeljujemo psihične procese

je lahko sporna ali vsaj izredno občutljiva.

Delitev je občutljiva in umetna, ker psihične funkcije ne nastopajo izolirano ena od druge,

ker so med sabo prepletene, se dopolnjujejo in prekrivajo. Ne moremo govoriti izolirano o

procesih mišljenja:

- brez poznavanja senzornih procesov, ki omogočajo sprejemanje impulzov;

- brez poznavanja efektov učenja, ki nam ustvarja predhodne izkušnje;

- brez poznavanja spominske funkcije, ki omogoča priklic in prepoznavanje ter

- brez poznavanja povezav in soodvisnosti med njimi.

Potrebno je poudariti tri psihofiziološke zakonitosti delovanja moţganov:

- njihovo celostno delovanje,

- istočasno izvajanje analitičnih in sintetičnih funkcij,

- istočasno in neločljivo sodelovanje moţganov v zavestnih in izvenzavestnih procesih.

Človekove dejavnosti, kot so govor, branje, pisanje, računanje, reševanje problemov, razna

motorična opravila, zaznavanje, učenje in spominjanje, orientiranje v času in prostoru,

usmerjanje pozornosti, niso enovite funkcije in jih ne moremo preprosto povezovati s

posameznimi moţganskimi predeli. Vsaka našteta dejavnost je oprta na sestavljeno

moţgansko aktivnost, ki koordinirano povezuje različne cerebralne predele. Tako ena

kognitivna dejavnost aktivira različne moţganske predele, po drugi strani pa je lahko isti

moţganski predel udeleţen pri izvajanju različnih aktivnosti (Lobe , 1994, str. 6).

2.2 Delitev kognitivnih funkcij

Spomin

Temelj vseh kognitivnih funkcij in verjetno vsega, kar je značilno človeško v

posameznikovem vedenju, je kapaciteta za spomin in učenje. Spominski sistem predstavlja

osnovo delovanja mnogih kognitivnih funkcij, hkrati pa je tudi sam pomembno odvisen od

delovanja drugih kognitivnih procesov (Šešok, Sever, 2003, str.33).

Spomin je potrebno najprej ločiti med kratkotrajnim in začasnim (sveţim) spominom ter

dolgotrajnim (trajnim, starejšim) spominom. Pri prvem gre za draţljaje, ki pritekajo


5

neprestano iz okolice do človeka in jih potrebujemo za običajne in sprotne stike z okolico.

Motnje kratkotrajnega spomina so lahko povzročene zaradi motene pozornosti in

koncentracije, lahko pa so tudi zgodnji opozorilni znak organskih in degenerativnih

strukturnih sprememb moţganovine.

Dolgotrajni spomin nastaja samostojno, neodvisno od kratkočasnega, lahko pa tudi v

povezavi z njim. Dolgotrajni spomin se skladišči v posebne moţganske strukture in kadar

pride do motenj na tem področju, gre vedno za resen znak v smislu degenerativnih

procesov, ki so najpogostejši v starejšem ţivljenjskem obdobju (Mrevlje, 2009, str. 75).

Spomin je sposobnost uskladiščenja in priklica določenih vsebin in njihovega

prepoznavanja. Nobena duševna dejavnost ni moţna brez spomina.

Motnje:

- kvantitativne: hipermnezija (pretiran spomin), hipomnezija (oslabljen spomin),

amnezija (časovno jasno razmejeno obdobje, o katerem se oseba ničesar ne spominja);

- kvalitativne: konfabulacije (izmišljene vsebine, v katere bolnik verjame) (Dernovšek,

1999, str. 58).

Zaznavanje

Zaznavanje nam omogoča oblikovanje, prepoznavanje in občutenje predstav v smislu

podobe in lastnosti. Do sprememb ali izpadov teh sposobnosti pride zaradi okvar

senzoričnega aparata na poti do zunanjega receptorja, do projekcijskih pol v moţganski

skorji (Mrevlje, 2009, str. 73).

Motnje zaznavanja lahko prizadenejo vse čute.

Ločimo:

- elementarne motnje zaznavanja pri okvari čutil;

- zaznavne anomalije - izkrivljene zaznave;

- iluzije - resničen draţljaj, a dodamo lastno predstavo, npr. pod vplivom afekta,

nepazljivosti, neznanja;


6

- halucinacije so ţive zaznave brez resničnega draţljaja, bolnik si jih lahko blodnjavo

razloţi in zato lahko vplivajo na njegovo ravnanje (prividi, prisluhi, halucinacije

telesnega občutka, halucinacije vonja in okusa, halucinacije občutka za ravnoteţje);

- depersonalizacije in derealizacije spremembe v doţivljanju sebe in okolice

(Dernovšek, 1999, str. 59).

Predstave

Predstave so obseţnejša doţivljanja od zaznav in hkrati zajemajo več čutil. Motnje

predstavljanja:

- anomalije (niso vedno znak bolezni): deja vu (zdi se nam znano, a vemo, da tega še

nikoli nismo videli, slišali), jamais vu (vemo, da bi nam nekaj moralo biti znano, a se

nam zdi popolnoma novo doţivetje);

- spominske halucinacije: bolnik se domisli česa pozabljenega, ko je ravnal pod tujim

vplivom, kar pa ni resnično (Dernovšek, 1999, str. 59).

Pozornost

Pozornost lahko niha v smislu povečane ali zmanjšane pozornosti, lahko zelo ali povsem

upade, lahko pa ţe najmanjši zunanji draţljaj v okolici preusmeri pozornost (Mrevlje,

2009, str. 75).

Osredotočenje

Osredotočenost ali koncentracija je sposobnost usmeriti se le na eno stvar ali dejavnost in

ta je lahko zmanjšana, zvišana ali povsem odsotna (Mrevlje, 2009, str. 75).

Motnje:

- slabo vzdrţevanje pozornosti (odkrenljivost),

- slaba osredotočenost,

- pretirano vzdrţevanje pozornosti, teţave s preusmeritvijo (Dernovšek, 1999, str. 59).


7

Čustvovanje

Čustvo je sposobnost izraţanja pozitivnega ali negativnega odnosa do okolja in sebe.

Kratkotrajni in močni čustveni odzivi s posledicami na vedenje in odzivanje so afekti, ki

jih poznamo kot afekt jeze in besa (Mrevlje, 2009, str. 79).

Razpoloţenje je dolgotrajnejše čustveno stanje.

Motnje:

- razpoloţenje, ki po globini preseţe običajna čustvena nihanja: otopelost, tesnobnost in

grozavost (panika), potrtost in otoţnost, depresivnost, evforičnost in eksaltacija,

razdraţljivost, ekstatičnost;

- kratkostičnost v spročanju afekta: šibki draţljaji sproţijo silovite čustvene reakcije;

- čustvena labilnost (prehitro menjavanje čustev);

- čustvena inkontinenca (slabo obvladovanje izraţanja čustev);

- čustvena splitvenost (neodzivnost, odmaknjenost), paratimija in paramimija (oseba

pripovedi in vedenja ne spremlja s čustvi, ki jih ponavadi pričakujemo (Dernovšek,

1999, str. 59).

Hotenje

Pojem hotenja, s katerim človek uveljavlja svojo voljo, je nekaj, kar je pri človeku

povezano tudi z vrsto zunanjih okoliščin. Zdrav človek zna prepoznati razlike med dejanji,

ki jih je ţelel in hotel storiti (Mrevlje, 2009, str. 79).

Bolezenske odmike prepoznamo s teh stališč:

- zmanjšanje volje (abulija, hipobulija);

- sprememba interesov (zmanjšanje interesov, bizarnost interesov);

- stupor (popolna telesna negibnost in neodzivnost na draţljaje ob ohranjeni zavesti);

- avtomatija na ukaz (bolnik naše ukaze avtomatično izvršuje, samostojno pa se ne

giblje);

- voščena upogljivost (bolnika lahko postavimo v določeno drţo, v kateri vztraja);

- negativizem (navodila ne izvrši ali pa naredi ravno obratno);

- motorična razvrtost (nezadrţna sla po gibanju, agitacija, zaposlitveni nemir);


8

- perseveracije (ponavljanje določenih gibov in dejanj);

- manire (nenavadno vedenje, ki je značilno za bolnika) (Dernovšek, 1999, str. 58).

Zavest

Zavest pomeni zavedanje sebe in sveta. Ocenjujemo budnost bolnika in bistrino zavesti.

Motnje zavesti ločimo v kvalitativnem in kvantitativnem smislu:

1. kvantitativne:

- omotičnost se kaţe v občutku zaspanosti, ko bolnik še ostane v stiku z okoljem, vendar

ţe potrebuje občasne spodbude za aktivnost, pri tem pa še vedno deluje opočasnjeno;

- dremavost (samnolenca) - kadar je bolnika mogoče zbuditi, dojemanje okolice pa je ţe

oteţeno, kontakt je opočasnjen in oseba s teţavo ohranja orientacijo;

- sopor - kadar je človeka mogoče zbuditi z zelo močnimi draţljaji, vendar besedni

kontakt ni več mogoč, ker se bolnik odziva zgolj motirično;

- koma - stanje globoke nezavesti, ko se bolnik ne odziva niti na najmočnejše draţljaje

(Mrevlje, 2009, str. 78).

2. kvalitativne (prizadeta bistrina):

- zmedenost (bolnik slabše zaznava resničnost npr. zaradi hudega strahu, bolečin.),

- zamračenost (bolnik se ne zaveda resničnosti, lahko se vede povsem običajno, kasneje

se ničesar ne spominja, nastane npr. po epileptičnem napadu),

- delirantno skaljena zavest (bolnik pod vplivom vidnih in slušnih halucinacij ne dojema

resničnosti) (Dernovšek, 1999, str. 58).

Motorika

Motorike so povezane z motnjami volje ali pa so simptomi in znaki nevrološkega obolenja.

Tukaj omenjam samo tiste motnje, ki jih bolnik doţivlja kot nehoteno dejanje, brez

njegove volje, in se z njimi srečujemo v psihiatriji.

- Tiki so krči lokalnih mišičnih skupin in so lahko zelo različni.

- Avtomatska dejanja nastopijo, ko bolnik ponavlja neka dejanja ali besede.


9

- Tonične krče posameznih mišic opišemo kot spazme, na primer grafospazem

(nesposobnost pisanja pri menjavi pisalne tehnike ali v prisotnosti druge osebe),

blefarospazem (krčevito zatiskanje vek) in tortikolis (krč vratnega mišičja, ki potegne

glavo k istostranskemu ramenu s posledičnim zasukom glave v isto smer).

- Tremor ali tresenje (Mrevlje, 2009, str. 79).

Mišljenje

Mišljenje je proces, ki omogoča, da v smiselnem redu presojamo, sklepamo, odkrivamo

odnose v medosebnem in predmetnem svetu. Povezano je s čustvi, inteligenco in

spominom.

Motnje:

- simbolično mišljenje (ni vedno bolezensko): gre za prepričanja in verovanja, dogme in

tabuje (liho število roţ v šopku);

- obsesije (prisilne misli ali vsiljivke so misli, ponavadi z neprijetno vsebino, ki se

bolniku stalno pojavljajo); kompulzije (bolniku nerazumljiva in moteča vsiljena

dejanja, npr. siljenje k nenehnemu umivanju rok); fobije (bolniku nerazumljiv pretiran

strah pred pajki, odprtimi prostori, dvigali);

- prevalentne ideje (bolnik preceni neko vsebino glede pomena in jo spremlja s pretirano

čustveno reakcijo, npr. obsedenost s toţarjenjem zaradi malenkostnih krivic,

nerodnosti);

- formalne motnje mišljenja:

- vrveţavost (pretirana zgovornost z razrušenimi stavki),

- zavrtost (pretirana vsebinska obuboţanost govorice, bolnik pove samo nekaj besed in

skoraj ne sestavi stavka),

- zadrege (bolnik nenadoma sredi pripovedovanja obmolkne),

- obširnost in dolgoveznost, perseveracije (ponavljanje ene in iste vsebine, stavka,

besede),

- inkoherentnost (vsebina govora je nepovezana in komaj razumljiva),

- shizofrenska miselna disociiranost (zrahljane, nenavadne asociacije, miselna

razrvanost, nenavadne besede) (Dernovšek, 1999, str. 60).


10

Govor

Govor je sposobnost sporočanja, sprejemanja in razumevanja govorjenih in pisanih

sporočil. Z motnjami govora se srečujemo predvsem v nevrologiji.

Motnje:

- afazije (moten je notranji govor);

- dizartrije (motena izgovorjava);

- mutacizem (bolnik noče govoriti), mutizem (npr. gluhonemost), efektivni mutizem

(otrok ne govori v šoli) (Dernovšek, 1999, str. 61).

Orientacija

Orientacija je kompleksen pojem in je odvisna od več duševnih dogajanj:

- orientacija v kraju in času je odvisna od spomina, zaznavanja in pozornosti;

- orientacija v situaciji je odvisna od presoje (Dernovšek, 1999, str. 62).

2.3 Vzroki demence

Najpogostejše bolezni, ki povzročajo demence:

- Alzheimerjeva bolezen

- Vaskularna demenca

- Picova bolezen

- Parkinsonova bolezen

- Huntingtonova bolezen

Reverzibilne demence:

- depresivna psevdodemenca

- benigni tumorji

- normotenzivni hidrocefalus

- subduralni hematom

- endokrine bolezni

- hipovitaminoze

- infekcije CŢS

- metabolne motnje - Wilsonova bolezen


11

- iatrogeno pogojena demenca

- intoksikacije

Druge redke ali ireverzibilne demence:

- degenerativne motnje

- paraneoplastični sindrom

- progresivna multifokalna levkoencefalopatija

- subakutni sklerozantni panencefalitis

- Creutzfeld-Jakobova bolezen (Sever, Šošok, 2004, str.29)

Pribliţno polovica do dve tretjini oseb z demenco ima Alzheimerjevo bolezen. Gre za

primarno degenerativno bolezen, ki navadno traja 8-10 let. Značilno za Alzheimerjevo

bolezen je, da se začne z motnjami spomina (Kogoj, 2007, str. 19).

Bolniki pozabijo, kaj so pred kratkim počeli ali o čem so se pogovarjali. V začetku se še

dokaj dobro spomnijo dogodkov izpred nekaj let ali desetletij. Izgubijo občutek za čas in

prostor, v katerem se nahajajo. Pojavljati se začnejo teţave pri komunikaciji. Z

napredovanjem bolezni se pojavijo teţave tudi pri enostavnih dnevnih opravilih, kot so

umivanje, oblačenje in hranjenje (Kogoj, 2009, str. 32).

Bolezen napreduje razmeroma počasi, zlasti pri poznem začetku, remisij ni, so pa moţna

krajša ali daljša obdobja, ko se proces upočasni ali celo ustavi (Kogoj, 2007, str. 19).

Od vseh najpogostejših nevrodegenerativnih bolezni, ki se kaţejo z demenco, je najmanj

znanega o dejavnikih tveganja za razvoj bolezni Lewyevih telesc. Druţinske oblike bolezni

so redke, dejavniki tveganja so skupni drugim boleznim, ob katerih se razvije demenca.

Taki dejavniki so spol, simptomi depresije ali prisotnost halucinacij (Stokin, 2009, str. 27).

Pri demenci z Lewyjevimi telesci se značilni bolezenski znaki prekrivajo s simptomi

Alzheimerjeve in Parkinsonove bolezni, značilna so tudi nihanja klinične slike ter

halucinacije v zgodnjem poteku bolezni.


12

Vaskularna demenca je posledica infarktov moţganov. Infarkti so navadno majhni, se pa v

svojem učinku seštevajo. Značilen zanjo je nagel začetek in stopničast potek. Navadno gre

za serijo majhnih kapi. Le redko je vzrok en sam velik infarkt. Nekatere spoznavne

sposobnosti so včasih manj prizadete kot ostale (Kogoj, 2007, str. 19).

Najprepričljivejši dejavniki tveganja za razvoj demence zaradi moţganskoţilne bolezni so

starost , moški spol, arterijska hipertenzija, dednost, kajenje, nizek krvni tlak, prizadetosti

bele moţganovine (Stokin, 2009, str. 27).

Frontotemporalne demence zajamejo čelne in senčnične reţnje, zato se ţe zgodaj pojavijo

spremembe osebnosti, socialni upad, čustvena zbledelost, dezinhibirano vedenje, motnje

govora, šele pozneje pa motnje spomina in apraksija.

Reverzibilne demence so skupina različnih bolezni, ki jih ţe znamo zdraviti, kot so huda

hipotiroza, normotenzivni hidrocefalus in druge (Kogoj, 2007, str. 19).

2.4 Stopnje demence

Različni stadiji bolezni zahtevajo tako od bolnika kot od njegovih druţinskih članov

oziroma okolice in nas, zdravstvenih in socialnih delavcev, različno reagiranje.

Zgodnji stadij - I. stadij (blaga oblika demence)

Najpogosteje prisotni znaki:

- pozabljanje,

- motnje v orientaciji (časa, prostora, prepoznavi oseb),

- osebnostne spremembe,

- nihanje v razpoloţenju,

- slabo presojanje,

- pomanjkanje iniciative

- motnje v računanju (Pentek, 2000, str.25).


13

Dementni bolnik potrebuje v prvem obdobju bolezni predvsem vzpodbujanje in vodenje,

da opravlja različne dejavnosti. To je obdobje, v katerem z raznimi dejavnostmi, kot so

reševanjem kriţank, zbiranjem fotografij in opisovanjem dogodkov na njih, glasnim

obnavljanjem dnevnih dogodkov, ohranja utečene miselne poti in jih utrjuje. Zaradi

čustvenih sprememb, predvsem ţalosti in včasih povsem izraţene depresije zaradi

zavedanja dejstva, da izgublja vrsto svojih sposobnosti, morda potrebuje poleg iskrenega

vzpodbujanja in podpore medikamentozno zdravljenje. Motnje vedenja se ponavadi kaţejo

kot nekoliko bolj izrazite, ţe prej nastavljene osebnostne značilnosti, kot so neodločnost,

skopost, klepetavost. Tako spremenjeni bolnik potrebuje dokaj tolerantno okolje (Pentek,

2000, str.26).

Srednji stadij - II. stadij (srednje razvita oblika demence)


- vse večje motnje spominjanja in pogostejša obdobja zmedenosti,

- kratko obdobje pozornosti (od nekaj sekund do 10 minut),

- ponavljanje istih vprašanj,

- izrazita časovna dezorientacija,

- hitra frustracija, če potrebe niso takoj zadovoljene,

- sumničavost,

- stalno gibanje, hoja, nemir,

- resne motnje spanja,

- teţave pri opravljanju običajnih dnevnih aktivnosti,

- potreben je 24-urni nadzor.

V drugem obdobju potrebuje stanovalec veliko pomoči, saj še marsikaj zmore, zaradi

napredovalih sprememb pa se ustavlja na sredi opravljanja dejavnosti in ne ve, kako

naprej. V tem obdobju se manj zaveda lastnih sprememb na intelektualnem in čustvenem

nivoju ter v vedenju, opaţa in zasledi številne spremembe v okolju, ki si jih ne zna

razloţiti. Potrebuje veliko mero razumevanja in umirjene podpore (Pentek, 2000, str.27).


14

Zadnji stadij - III. stadij (huda oblika demence)


- majhna sposobnost, da skrbijo zase,

- ne prepoznavajo sebe ne svojih bliţnjih,

- veliko spijo,

- inkontinenca urina in blata,

- ne zmorejo več besedne komunikacije,

- večkrat zavzamejo poloţaj fetusa,

- so vsestransko ranljivi.

Zaradi ugašanja telesnih funkcij stanovalec v tretjem obdobju ni več toliko v gibanju in

potrebuje predvsem nego. Njegovo komuniciranje z okolico je omejeno, počasi se zapira v

svoj svet (Pentek, 2000, str. 29).

Vse naštete teţave niso vedno prisotne pri enem stanovalcu, ampak so različno močno

izraţene pri različnih stadijih bolezni (Majerle, 2000, str.74).


15

3 PSIHOLOŠKA FUNKCIONALNA DIAGNOSTIKA

Pri diagnostiki stopnje dementnosti sta največkrat uporabljena testa, test risanja ure in

kratek preizkus spoznavnih sposobnosti.

Psihološko testiranje je postopek, s katerim merimo uspešnost posameznika pri reševanju

nekih standardiziranih nalog. Rezultat je izraţen v vrednostih, ki so primerljive z

normativnimi doseţki populacije, in zato odraţa odstopanja posameznika od povprečja. V

praksi teste rabijo za odkrivanje oseb, ki v pozitivni ali negativni smeri odstopajo od

norme.

Vendar vsi testi neposredno merijo le storitve, ne pa samih sposobnosti, deficitov ali

motenj. Na sposobnosti ali deficite lahko iz testnih rezultatov le bolj ali manj veljavno

sklepamo. Nizek testni rezultat praktično v nobenem primeruru ni premočrtno povezan s

kako diagnozo. Test daje koristne in dragocene podatke, vendar je pot do diagnostične

interpretacije večinoma bolj zahtevna kot samo testiranje (Jensterle, Mlakar, 1994, str. 16).

3.1 Test risanja ure

Narišemo uro in podamo jasno navodilo: »Ta krog predstavlja uro. Napišite številke in

narišite dva kazalca, tako da bo ura kazala 10 minut čez enajst.«

Narisana ura se ovrednoti s trinajstimi postavkami. Predlagane mejne vrednosti doseţenih

rezultatov so: 13-11 normalen rezultat, 10-7 srednja stopnja, 6-0 teţka oblika. Testiranje

traja 5 minut (Golc, 2008).

Risanje predmetov sodi v skupino konstrukcijskih testov.

G. Dal Pan je predlagal enostaven sistem točkovanja risanja ure za nevrološke motnje, po

katerem se ocenjuje: vseh dvanajst številk, namestitev številk znotraj kroga, pravilno

zaporedje številk, namestitev številk na pravilnem mestu in oba kazalca. Odštevajo se

točke za naslednje napake: dodatne ali ponovljene številke, s črtami razdeljen krog,

rotirane številke.


16

Test risanja ure se proporoča kot presejalni test. Ob slabih rezultatih na tem testu je

potrebno bolnika poslati na temeljitejši zdravniški in nevropsihološki pregled

(Pentek,1994, str. 19).

Pomen presejalnih testov je predvsem v zgodnjem odkrivanju bolezni - ki vodijo v

demenco. Po ameriških podatkih gre pri pribliţno 10 odstotkih demenc za bolezni, ki jih je

mogoče zdraviti in preprečiti nastop sindroma demence (Pentek, 1994, str. 20).

Slika 1: Test risanja ure 2008

Leta 2008

Gospa po navodilih takoj začne z

risanjem ure. Ob koncu testa je kritična,

opazi, da ni dobro razporedila številčnico.

Vir: Lambrechtov dom (2008)

Slika 2: Test risanja ure 2009

Leta 2009

Gospa se ni spomnila, da je ţe enkrat

risala uro. Po natančnih navodilih za

izvedbo aktivnosti je pričela z delom, a

rezultat prikaţe poslabšanje stanja

razumevanja spoznavnih sposobnosti.

Vir: Lambrechtov dom (2009)


17

3.2 Kratek preizkus spoznavnih sposobnosti

Test je sestavljen iz tridesetih vprašanj, ki ocenjujejo različne bolnikove sposobnosti:

orientacijo, zapomnljivost, pozornost in računanje, spominsko reprodukcijo, poimenovanje

predmetov, ponovitev stavka, izvajanje tristopenjskega ustnega ukaza, izvajanje pisnega

navodila, pisanje ter prerisovanje. Vsak pravilen odgovor prinese eno točko. V svetovni

literaturi ni enotnega vrednotenja doseţenih rezultatov.

Če doseţe bolnik skupno 23-19 točk, govorimo o blaţji prizadetosti, 18-11 točk pomeni

srednjo prizadetost, doseţenih 10 točk in manj pa govori o hujši prizadetosti bolnika.

Testiranje traja pribliţno od 10 do 15 minut (Pentek, 2000, str. 34).

Demenco lahko opredelimo pri preiskovancu brez motnje zavesti kot pomemben upad prej

obstoječih intelektualnih sposobnosti, do katerega je prišlo zaradi moţganske okvare ali

bolezni in se v vedenju kaţe kot socialna in delovna nezmoţnost.

0 sindromu demence govorimo šele, ko so zadovoljeni trije kriteriji:

- mentalna deterioracija

- funkcionalna prizadetost

- nevroanatomske oziroma nevrofiziološke nenormalnosti.

Demenca mora kot sindrom izpolnjevati naštete splošne kriterije, po vzroku pa jo

opredelimo kot določeno bolezen.

Mentalno deterioracijo ocenimo tako klinično, kot tudi z rezultati s pomočjo psiholoških

testov mentalnih sposobnosti.

Funkcionalno prizadetost ocenimo na osnovi avto- in heteroanamneze, pri čemer moramo

imeti jasno sliko o preiskovančevem vedenju pred začetkom bolezni in o njegovem

aktualnem funkcioniranju.

Za opredelitev organske nevrofiziološke nenormalnosti pa so pomembni anamneza,

klinični pregled in laboratorijske preiskave.

Podatke o duševnem funkcioniranju bolnika dobimo predvsem na podlagi pogovora z njim

in z njegovimi bliţnjimi. Način, kako bolnik razume in odgovarja, kakšni so njegovi

besedni zaklad, znanje, predstave, nam oblikuje vtis o preiskovančevi umski ohranjenosti.


18

Kratek preizkus spoznavnih sposobnosti (KPSS) sloni na mini mental state examination

(Folstein in sod., 1975). Test, ki je razširjen po vsem svetu, je hkrati tudi najbolj

uveljavljen izmed vseh kratkih diagnostičnih postopkov, ki se uporabljajo za pregled

preiskovanca, pri katerem se postavlja sum na kompleksno oziroma razširjeno prizadetost

višjih ţivčnih dejavnosti. Skratka gre za test, ki je uporaben pri pregledu bolnikov s sumom

na demenco.

Prvo slovensko priredbo testa je opravil Jensterle ţe leta 1984. V domačem nevrološkem

slovstvu je neodvisna priredba izšla v okviru sestavka o višjih ţivčnih dejavnostih

(Vodušek, 1992) in nato v učbeniku klinične nevrološke preiskave (Lavrič in Janko, 1996).

Dobre izkušnje s testom so spodbudile, da so ga leta 1996 predstavili v natančnejši

obdelavi s podrobnejšimi navodili za podeljevanje in vrednotenje in z obseţno diskusijo

glede pravilne rabe in interpretacije rezultatov (Jensterle in sod., 1996). Pri nadaljnji

uporabi testa so avtorji še dodatno spremenili nekaj testnih vprašanj. Prirejena testna

predloga je bila od leta 1997 v uporabi na Psihiatrični kliniki in na Nevrološki kliniki

Kliničnega centra.

- Kar zadeva oceno kognitivnih sposobnosti, je KPSS le orientacijski. Z njim ne moremo

dobiti razčlenjenega vpogleda v strukturo umskega upada.

- Normalen rezultat ne izključuje specifičnih ali blago izraţenih motenj, zato je manj

občutljiv za začetno prizadetost pri Alzheimerjevi bolezni, pri demencah frontalnega

tipa in pri subkortikalnih demencah.

- Kadar dobimo nizek rezultat na KPSS, moremo zanesljivo govoriti o kognitivnem

deficitu, vendar tak rezultat lahko dobimo pri depresivnem oziroma šolsko ali

sociokulturno prikrajšanem starostniku.

Velja še poudariti, da naj KPSS uporablja strokovnjak, ki upošteva teoretična znanja in

klinične izkušnje z demencami.

Ob ustrezni uporabi bo KPSS tudi v Sloveniji zavzel podobno mesto kot v svetu, saj je

enostaven, obenem pa vendarle dopušča globalno oceno generaliziranih spoznavnih

deficitov in dobro sluţi kot orientacijski pripomoček.


19

4 SOCIALNO VARSTVENI ZAVOD

Osnovna dejavnost domov je izvajanje institucionalnega varstva za starejše. Zakon o

socialnem varstvu jo uvršča v javno sluţbo ter opredeljuje kot obliko socialnovarstvene

storitve, ki je namenjena odpravljanju osebnih stisk in teţav starejših od 65 let in drugih

oseb, ki zaradi starosti, bolezni ali drugih razlogov ne morejo ţiveti doma.

Institucionalno varstvo po zakonu obsega vse oblike pomoči v zavodu, drugi druţini ali

drugi organizirani obliki, s katerimi se upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo

funkcije doma in lastne druţine, zlasti bivanje, organizirana prehrana, varstvo ter

zdravstveno varstvo (Skupnost socialnih zavodov Slovenije).

Zakon o socialnem varstvu

Po zakonu o socialnem varstvu socialnovarstvena dejavnost obsega preprečevanje in

reševanje socialne problematike posameznikov, druţin in skupin prebivalstva. Drţava

zagotavlja in razvija delovanje socialnovarstvenih zavodov, ustvarja pogoje za zasebno

delo v socialnovarstveni dejavnosti ter podpira in vzpodbuja razvoj samopomoči

neodvisnega ţivljenja invalidov ter drugih oblik prostovoljnega dela na področju

socialnega varstva (Cijan, 2003, str.134).

4.1 Lambrechtov dom v Slovenskih Konjicah

Lambrechtov dom je naslednik “Uboţne ustanove Franca Lambrechta” zgrajene leta 1871.

Objekt je obsegal 20 prostorov in je najstarejša namensko zgrajena stavba za tovrstno

dejavnost na Slovenskem. Stavbo je dal zgraditi konjiški rojak Franc Lambrecht, ki je

zagotovil tudi sredstva za delovanje ustanove. Prvotna kapaciteta je bila 30 stanovalcev.

Od ustanovitve dalje se je zavod večkrat preimenoval, deluje pa neprekinjeno vse do

danes. Od leta 1959 dalje posluje pod imenom Lambrechtov dom Slov. Konjice. Od

ustanovitve se zunanjost 100 let ni spremenila, leta 1976 je bil nadgrajen in kapaciteta je

bila povečana za 40 stanovalcev. V letu 1981 je bil k domu zgrajen prizidek za 60

stanovalcev. V zadnjih letih je bil dom v celoti prenovljen, dograjeni so bili funkcionalni


20

prostori, tako da danes lahko sprejme 156 stanovalcev, opravlja pa dejavnost

institucionalnega varstva starejših (Lambrechtov dom,2009).

Lambrechtor dom izvaja tudi pomoč druţini na domu v programu javnih del ţe od leta

1992. Zahteve po taki pomoči se iz leta v leto povečujejo, saj je vedno več starejših oseb in

invalidov, ki niso sposobni v celoti skrbeti zase. Program izvaja v občini Slovenske

Konjice deset laičnih negovalk. Čas pomoči v posamezni druţini je odvisen od stanja in

potreb po pomoči posamezne starejše osebe oziroma invalida (Koropec,1998, str.8).

Program pomoči starejšim osebam na domu zajema najprej usposabljanje vključenih iskalk

zaposlitve, ki traja od enega do dveh mesecev v Lambrechtovem domu, nato pa osebno

nego, gospodinjsko pomoč oziroma socialni servis, socialno kontrolo in druţabništvo pri

starejši ali invalidni osebi na terenu (Koropec,1998, str. 81).

V Lambrechtovem domu se zagotavljajo:

- osnovna oskrba

- zdravstvena nega

- zdravljenje

- rehabilitacija

4.2 Negovalni in zdravstveni tim

Osnovna značilnost tima zdravstvene nege mora biti skrb za paciente kot enkratnih in

celovitih posameznikov in ne le izvajanje intervencij zdravstvene nege, ki jih stanovalci

zaradi svojega stanja potrebujejo. Tim zdravstvene nege vodi in usmerja medicinska sestra,

ki ima največ strokovnega znanja in izkušenj, v njem pa so poleg nje še tehniki

zdravstvene nege. Vsak tim zdravstvene nege skrbi za določeno skupino (10-15)

stanovalcev in je zanjo odgovoren. Skrbi za ugotavljanje teţav in problemov pri teh

stanovalcih, za njihovo razreševanje ter ugotavljanje uspešnosti in učinkovitosti

zdravstvene nege. Zdravstvena nega je usmerjena k stanovalcu, je individualizirana in

celovita ter v celoti dokumentirana (Hajdinjak, Meglič, 2006, str. 44).

http://www.ssz-slo.si/slo/main.asp?id=31E52EFF


21

Negovalni tim je monodisciplinarni tim sestavljen iz strokovnjakov, ki so končali

izobraţovanje in usposabljanje na področju zdravstvene nege in so specializirani za

določene naloge, povezane s specifičnimi cilji v zdravstveni negi.

Sestavljajo jih:

- zdravstveni tehnik

- medicinska sestra

- medicinska sestra - specialistka na različnih področjih

- medicinska sestra s fakultetno izobrazbo

- medicinska sestra z akademsko podiplomsko izobrazbo

Zdravstveni tim je sestavljen iz strokovnjakov različnih disciplin.

Sestavljajo ga:

- zdravnik

- medicinska sestra

- zdravstveni tehnik

- fizioterapevt

- delavni terapevt

- psiholog

- socialni delavec in drugi

To so strokovnjaki z različnih strokovnih področjih, ki imajo pomembno vlogo pri

reševanju zdravstvenih problemov bolnika (Pajnkihar, 1999, str. 219).

Delitev dela je nujna in temelji na zahtevi, da naj bo vsakemu delavcu dodeljeno samo

delo, za katerega je usposobljen po strokovni izobrazbi in izkušenosti. Delo mora biti

usklajeno. Gre za skladno in harmonično delo z istim ciljem raznovrstnih strokovnih

članov skupine. Osnova za dobro sodelovanje z drugimi sodelavci v timu je razumevanje

in upoštevanje vloge vseh, ki sestavljajo tim (Kisner, 1998, str. 8).

Čista delitev dela z vso odgovornostjo pomeni obenem največjo stopnjo varnosti za

stanovalca, obenem je prvi pogoj za mirno, zbrano in uravnovešeno delo, ki zagotavlja

dobre uspehe zdravljenja. Bistvo tima ni le v številu in v raznovrstnosti strok članov

skupine, ampak v njegovem skladnem, harmoničnem delu za skupni cilj. Delo vsakega


22

člana mora biti poznano, upoštevano in usklajeno z delom drugih. V središču pozornosti in

skupnih prizadevanj pa mora biti bolnik (Urbančič, Gradišek, 1994, str. 20).

Timsko delo je opredeljeno kot skupinsko delo razmeroma samostojnih posameznikov, ki

imajo opraviti s kompleksnimi problemi, ki presega okvire ene znanstvene discipline ali

stroke. V timu se torej prepletata dve teţko zdruţljivi sestavini. Prva je relativna

samostojnost in individualna odgovornost vsakega člana, druga pa je potreba po skupinski

povezanosti. Če naj bo tim učinkovit, mora torej vsak posameznik imeti svojo lastno

poklicno identiteto, biti mora pripravljen na soočanje mnenj z drugimi in na morebitne

konflikte. V dobrih timih je atmosfera taka, da spodbuja delo, omogoča kvaliteto, zaupanje

in razumevanje. Namen timskega dela ni v poenotenju stališč članov tima, temveč v

osvetlitvi problemov in upoštevanju različnih vidikov gledanja na isti problem. V primeru,

ko gre za zdravstven tim, je bolnik tako deleţen vsestranske pomoči, ki je tudi strokovno

optimalna (Škerbinek, 1998, str. 46).

4.3 Etične dileme v pristopu k osebam z demenco

Etična načela in standardi so vodilo pri poklicnem odločanju in delovanju nasploh.

Opredeljena so predvsem v etičnih kodeksih in strokovnih standardih. Najpomembnejša

etična načela so: dobronamernost, pravičnost, avtonomija, resnicoljubnost, zvestoba.

V zdravstveni negi je sočutje nepogrešljivo, ni pa dovolj. Spremljati ga morajo moralno

etična načela. To pomeni, da morajo naše odločitve temeljiti ne le na strokovnem znanju,

marveč tudi na moralno etičnih načelih, ki zagotavljajo optimalne rešitve z vidika interesov

bolnika posameznika, skupine ali druţbe (Šerbinek, 2000, str. 10).

Vsaka medicinska sestra ima svoj osebni sistem vrednot. Ta je nastal pod vplivom

kulturnega okolja, v katerem ţivimo, verskega in političnega prepričanja, izobrazbe in

vzgoje, ţivljenjskih izkušenj in podobno. Poleg osebnostnega vrednostnega sistema pa

mora imeti medicinska sestra izoblikovan tudi poklicni vrednostni sistem. Tega predstavlja

zavedna raven specifičnega poklicnega vedenja, ki zdruţuje tako strokovno znanje kot

osebnostni in poklicni vrednostni sistem. Od vsega tega je odvisno, kako bo obarvano


23

ravnanje z bolniki in kakšni bodo odzivi na bolnika ter kakšna bo presoja bolnikovega

vedenja (Škerbinek, 2000, str. 11).

Obvezuje nas Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, ki ga

je sprejela in izdala Zbornica zdravstvene nege Slovenije 2 oktobra 1994.

Kodeks etike ni samo dokument, ki narekuje spoštovanje in razvijanje humanih vrednot

poklica, ampak nam mora šluţiti kot osnova našega skupnega razmišljanja, kot vzpodbuda

izmenjave mnenj, kot ozaveščanje našega poklicnega ravnanja. V psihiatrični zdravstveni

negi medicinsko sestro in zdravstvenega tehnika presoja med spoštovanjem Kodeksa etike

in potrebnim ravnanjem mnogokrat spravi v stisko. Še huje, mnogokrat bi lahko zunanji

opazovalec presojal njuno ravnanje kot etično hudo sporno. In mnogokrat ga tako tudi

presoja (Škerbinek, 2000, str. 12).

Vsebina je razdeljena na štiri temeljna področja, ki jih opredeljuje devet načel. Vsebina

izraţa stališča, prepričanja in vrednote, ki opredeljujejo strokovno filozofijo zdravstvene

nege pri nas in se nanašajo na splošna načela etike v zdravstvu, človekove pravice in

specifične vrednote poklica.

Prvo področje zajema odnos do pacienta in ga opredeljuje prvih šest temeljnih načel.

Drugo področje zajema odnos do sodelavcev, opredeljuje ga sedmo načelo.

Tretje področje zajema odnos do druţbe in je opredeljeno v osmem načelu.

Četrto področje pa zajema odnos do lastne stroke in ga opredeljuje deveto načelo

(Hajdinjak, Meglič, 2006, str. 48).

Spoštovanja dostojanstva in zasebnosti bolnika oziroma varovanca v vseh stanjih zdravja,

bolezni in ob umiranju pri izvajanju zdravstvene nege pogosto ni mogoče upoštevati zaradi

obilice rutinskega dela, včasih pa tudi zaradi neprimernih prostorskih moţnosti na oddelku.

Ko načrtujemo kakovostno zdravstveno nego, moramo ob tem vedno misliti tudi na to, kaj

bi o njej menili bolniki. Zdravstvena nega mora ustreči posamezniku .V največji moţni

meri se mora, poleg strokovnih načel, oblikovati tudi skladno s pričakovanji posameznika.

Kakovosti ne moremo presojati samo izvajalci, presojati jo imajo pravico tudi uporabniki.

Pomembno se je tudi ozreti na etično načelo, ki govori o nudenju kompetentne zdravstvene

nege (Škerbinek, 2000, str. 13).


24

Medicinske sestre morajo imeti svoj poklicni kodeks etike vgrajen v svoj osebni in

poklicni vrednostni sistem. Pri vsakem najmanjšem opravilu pri stanovalcu je to

pomembno, pri dementnih bolnikih pa najpomembnejše v medsebojnem odnosu, ki se

gradi med bolnikom in medicinsko sestro.


25

5 KOMUNIKACIJA KOT TERAPEVTSKI ODNOS V

ZDRAVSTVENI NEGI V DOMU STAROSTNIKOV

Obravnava bolnika s kognitivnimi motnjami zahteva veliko prilagajanja bolnikovemu

razpoloţenju. Z dodatnim izpopolnjevanjem si pridobivamo znanje za boljšo komunikacijo

z dementnimi osebami in s tem lahko izboljšamo sodelovanje stanovalcev v domovih

starostnikov (Ţeleznik, Ivanuša, 2002, str.41).

Pomembne sestavine učinkovite komunikacije so samozavest, sočutje, odkritost in

spoštovanje bolnika kot enkratne osebnosti. Samozavest omogoča obema, medicinski sestri

in bolniku, da sta pozorna drug do drugega, prav tako pa tudi za sporočeno in sprejeto

informacijo. Odkritost, sočutnost in spoštljivost so elementi, ki omogočajo medicinski

sestri obvladovati stanje. Medicinski sestri pomagajo pri dobri komunikaciji tudi

obvladovanje nebesedne drţe, kultura in izkušnje. Preden začne pogovor z bolnikom, oceni

osebno sposobnost, druţino in vire. Posebnosti bolnika, ki lahko ovirajo komunikacijo, so

nekomunikativnost, sovraţno razpoloţenje, napadalnost, nevzgojenost in druge negativne

lastnosti.

Dobra komunikacija z bolnikom je bistvena za učinkovito prakso. V praksi se medicinska

sestra pogovarja z bolniki, ki imajo različne motnje v komuniciranju. Pri tem lahko

uporablja različne pripomočke, kot so slikanice, računalnik, sodeluje z logopedom.

5.1 Terapevtska komunikacija dementnih starostnikov

V komunikaciji z bolnikom mora medicinska sestra spoštovati temeljne človekove pravice

in upoštevati vsa etična načela. Še posebej je pomembno spoštovanje bolnikove osebnosti

in dostojanstva, avtonomije, enakosti in pravičnosti ter sodelovanja, ki vsebuje tudi načelo

partnerstva. Vse to so vrednote v zdravstveni negi, ki jih mora medicinska sestra usvojiti in

vgraditi v koncept svojih lastnih vrednot.


26

Ena izmed najpomembnejših nalog medicinske sestre je zadovoljevanje bolnikovih potreb

s pomočjo terapevtske komunikacije, odnosa in interakcije z njim. Terapevtska

komunikacija z bolnikom se začne takoj, ko bolnik vstopi v sistem zdravstva.

Komunikacija z bolnikom je veliko več kot zgolj prenos sporočila od oddajnika do

sprejemnika, je srečanje enega človeka z drugim. Na vsakega od njiju gledamo kot na

celoto; vsak od njiju je prinesel v ta odnos svoje občutke, strahove, pričakovanja, vrednote,

sposobnosti in omejitve. Vsak človek je edinstven s svojimi stališči, vrednotami, jezikom

in kulturo. Čim več vemo o izkustvenem polju posameznika, tem bliţje smo mu. Tera-

pevtska komunikacija omogoča bolniku pozitivne izkušnje. Vsako sporočilo je izbrano

namerno za zadovoljevanje bolnikovih potreb in osebnostno rast. Na začetku srečanja z

bolnikom je cilj vzpostavitev odnosa in ustvarjanje varnega, neogroţujočega okolja. V

naslednji fazi je poudarek na identifikaciji potreb, na razjasnitvi ciljev in pričakovanj.

Zavedanje ciljev na katerikoli stopnji pomaga vzdrţevati k cilju usmerjeno komunikacijo

(Gorše Muhič,1995, str. 23).

Osebe z demenco besed deloma ne razumejo več ali pa ne razumejo smisla besed, pri

iskanju odgovora se ne spomnijo pravih besed, pogosto molčijo, ker jih je sram.

Mnoge terapije in metode temeljijo na komunikaciji. Vsem oblikam je skupno, da se

oddajnik in sprejemnik nahajata na isti ravni. V validaciji poskušamo vzpostaviti zaupanje

z drugačno obliko komunikacije. Zaupanje dementnega do svojega okolja in do oseb, ki

zanj skrbijo, je nujno (Hulsen, 2007, str.37).

Naomi Feil s cilji validacije poskuša upočasniti proces staranja in preprečiti, da bi demenca

razvila svojo skrajno obliko. Osebi z demenco pomagamo ponovno vzpostaviti občutek

lastne vrednosti s tem, da jo jemljemo resno, ji nudimo pomoč. Na ta način se osebi poveča

samozavest in posledično zmanjšata stres ter strah. Pomagamo ji, da sprejme svoje preteklo

ţivljenje in se spravi z njim, da reši morebitne konflikte iz preteklosti ali pa zmanjša

občutek krivde. Omejiti poskuša uporabo kemičnih in fizikalnih prisilnih sredstev, kot so

zdravila in fiksacije. Izboljšanje verbalne in neverbalne komunikacije v zdravstveni negi

predstavlja temelj reševanja skoraj vseh zdravstvenih teţav bolnikov. Delovanja zdravstva

si ne moremo predstavljati brez načinov pomena in spretnosti, potrebnih za komuniciranje.


27

Če ne upoštevamo posebej medosebne komunikacije, govorimo o komuniciranju takrat, ko

kakšna informacija prestopi prag zavesti tistega, ki mu je namenjena, ali ko sproţi njegovo

reagiranje. Brez sodelovanja dveh ne moremo govoriti o medsebojnem komuniciranju ţe

po logiki definicije oziroma poimenovanju procesa. Komuniciranje je izrazito socialne

narave, dogajanje je interakcija.

Za proces komuniciranja je prvi pogoj informacija, ki vzdrţuje ali omogoča komunikacijo.

Ta mora nekje nastati in biti predana, naslovljena na drugega. Drugi pogoj je, da je

prenesena, da potuje od poslušalca ali sprejemnika, in tretji pogoj, da je sprejeta in

razumljena. Tako pridemo do treh pogojnih elementov vsake komunikacije, to je izvora

informacije, prenosa in sprejema (Hofinger- Mihelič,1999, str. 29).

Pri komunikaciji se stari človek počuti manj izključenega. Preprečevati skušamo umik v

stadij ţivotarjenja, v katerem človek samo še leţi v postelji in ne kaţe znamenj lastne

aktivnosti. Izboljševati poskuša zmoţnosti za hojo in dobro telesno počutje. Pri tej točki ne

gre za čudeţno ozdravitev, ampak je posledica prejšnjih točk, ki omogočijo višjo aktivnost.

Načela validacije izhajajo iz razumevanja in dojemanja človeka z demenco. Razlagajo

njegovo vedenje in pomagajo pri dnevnem delu z njim. Poznati moramo njihove telesne

zmoţnosti, njihove psihične in socialne potrebe (Hulsen, 2007, str.39).

Komunikacija je medsebojno vplivanje (interakcija) dveh ali več oseb. Izmenjujejo se

sporočila med pošiljateljem in sprejemnikom. Gre za bistveno sestavino človekovih

izkušenj, ki zajemajo izmenjavo čustev, idej in mišljenja z besedno in nebesedno govorico.

Terapevtska komunikacija spodbuja človekovo dobro počutje in skrb za lastno zdravje.

Besedna komunikacija zajema govorjeno besedo in napisano besedo. Pošiljatelj besedne

komunikacije se mora zavedati vsebine in poudarka glasu za pravilnost sporočila. Prav

tako se mora pošiljatelj besedne komunikacije zavedati kulturnih razlik med pošiljateljem

in sprejemnikom, uporabe ţargona in govorice, ki jo uporablja določena skupina ljudi. Pri

sporočanju je potrebno upoštevati nekatere omejitve, kognitivne in vidne motnje

sprejemnika, pa tudi razvojne, ki še posebej vplivajo na način pogovora.


28

Z nebesedno komunikacijo izraţamo sporočilo z vedenjem in z govorico telesa, to je drţo,

poloţajem telesa, kretnjami, pogledom, izrazom obraza in gibi. Nebesedno komunikacijo

podkrepimo z besedno komunikacijo. Kadar ocenjujemo bolnikove potrebe, lahko

bolnikovo sporočilo, ko stiska dlani, ocenimo, da ga je strah, da doţivlja tesnobo. Teţavi z

razumevanjem jezika se lahko izognemo z uporabo jasnega, razumljivega besednega

izraţanja in nebesednih kretenj. Medicinska sestra se mora zavedati kulturnih pravil ali

vrednot, s katerimi se ţeli bolnik izogniti napačnim namigom. Komunikacija je bistvenega

pomena za dobro zdravstveno nego. Medicinska sestra uporabi spretnost pogovora pri

oskrbi bolnika, s tem da ga obvešča, vzdrţuje dobro počutje, poveča razumevanje, razjasni

nepravilne informacije. Tako bolnik laţe sodeluje pri načrtovanju zdravstvene nege in tudi

počutje med učenjem samooskrbe je boljše. Dober odnos med bolnikom in medicinsko

sestro je bistvena sestavina procesa zdravljenja (Ţeleznik, Ivanuša, 2002, str.41).

Dejavnik, kot je bolečina, lahko ovira komunikacijo. Še posebej to velja za dementnega

bolnika, ki potrebuje farmakološko in nefarmakološko lajšanje bolečine (Ţeleznik,

Ivanuša, 2002, str. 42).

Vsak, ki dela z osebami z demenco, ve, da se lahko zmedenost in orientiranost zelo hitro

menjavata. Delitev na stadije nam pomaga, da se lahko ustrezno odzovemo. Pomembno je

ugotoviti, v katerem stadiju se dementni nahaja v določenem trenutku, da lahko ustrezno

reagiramo. Oseba z demenco je lahko za trenutek še v svojem svetu, kar naenkrat pa se

spontano odziva na dogodke okoli sebe.

Da lahko vstopimo v notranji doţivljajski svet stare dezorientirane osebe, se v validaciji

uporablja empatija. Bistvena razlika od mnogih drugih načinov dela, kjer vedno znova

poskušamo gledati na dementnega z našimi očmi, ga korigirati in prepričevati v

nezmoţnost njegovih namer, je, da se poskušamo vţiveti v svet dementnega, ga sprejemati

ter mu pustiti njegovo dostojanstvo (Hulsen, 2007, str.42).

Terapevtski odnos je osnova zdravstvene nege in vključuje bolnikovo sodelovanje in

njegove cilje. Vodilni cilj medicinske sestre je komunikacija, ki pospešuje dobro počutje in

osebno rast bolnika. Terapevtska komunikacija omogoča bolnikom pri dločanju, vendar je


29

drugačna od socialne komunikacije v tem, da je bolnik v središču pozornosti in cilje določa

strokovnjak. Socialna komunikacija daje enake moţnosti udeleţencema in oba iščeta

zadovoljevanje osebnih potreb. Medicinska sestra se z bolnikom ne pogovarja o svojem

zasebnem ţivljenju. Pomembno je: biti svetovalec bolniku, graditi zavezništvo z bolnikom

in ohraniti bolnikovo avtonomijo. Medicinska sestra pa lahko na podlagi lastne izkušnje

izrazi, da bolnika razume.

Veščine dobre terapevtske komunikacije so: aktivno poslušanje, pojasnitev, tolaţba,

pozornost, odkritost, informiranje, pogovarjanje, ponavljanje, refleksija, razlaganje,

povzemanje, svetovanje, tišina in uporaba odprtih vprašanj. Pojasnjevanje pomeni

ponavljanje sporočila bolj razumljivo, ne da bi izgubilo pomen. Empatija pomeni čut do

bolnika in razumevanje bolnikovega počutja. Empatija se razlikuje od simpatije po tem, da

simpatija ni objektivna in kritična (Ţeleznik, Ivanuša, 2002, str 43).

Empatija je pomemben element v medsebojinem odnosu. Ko komuniciraš, se ustvari

osnovni pogoj za zvezo oziroma odnos med sestro in bolnikom. Empatija vsebuje sestrino

zaznavanje bolnikovih občutkov in njene verbalne sposobnosti komuniciranja. Če

povzamemo teoretično opredelitev empatije, lahko rečemo, da je to sposobnost

prepoznavanja drugega prek verbalnega in neverbalnega komuniciranja, njegovih čustev in

doţivljanja. Pomemben cilj empatije je prepoznavanje skritih čustev in namenov, ki se jih

opazovana oseba nitisama ne zaveda. Sposobnost empatičnega odnosa ni pri vseh ljudeh

enaka. Če posameznik ni sposoben empatije v odnosu z drugimi, potem to pomeni izgubo

za oba (Hofinger- Mihelič,1999, str. 31).

Ovire v terapevtski komunikaciji so lastna prepričanja, obramba, stereotipnost in

vpraševanja zakaj. V terapevtskem odnosu medicinska sestra - bolnik je cilj določen.

Pogovori med medicinsko sestro in bolnikom se oblikujejo z orientacijsko, delovno in

zaključno stopnjo. Orientacijska stopnja zajema seznanitev z bolnikovimi teţavami in

potrebami. V času orientacije je vloga medicinske sestre ali negovalca informiranje,

določanje ciljev, preverjanje nejasnosti in vzpostavljanje odnosov z bolnikom. Če je

orientacijska stopnja uspešna in bolnik pripravljen, se začne delovna faza odnosov.

Zaključna faza je vrednotenje in povzetek napredovanja do zastavljenega cilja. Medicinska

sestra se ţe na začetku pripravi na končni izid odnosa. Medicinska sestra mora učinkovito


30

komunicirati skozi vsa tri obdobja navezovanja stikov (Ţeleznik, Ivanuša, 2002, str 43).

Naomi Feil je postavila naslednje pravilo: S pomočjo empatije vzpostavimo pri osebi z

demenco zaupanje, zaupanje ustvarja občutek varnosti, občutek varnosti daje moč, moč

vzpostavi občutek lastne vrednosti, le-ta zmanjšuje stres/strah/negotovost.

Če človek z demenco čuti, da druga oseba kaţe zanimanje zanj in za njegovo usodo, to

ustvarja zaupanje. Ko je zaupanje vzpostavljeno, je dementnega človeka manj strah

morebitnega neuspeha, počuti se varnega in s tem močnega. Če je močan, zaupa vase; ta

občutek mora dobiti od znotraj, nihče mu ga ne more dati. Občutek lastne vrednosti in

občutek, da še nekaj velja, zmanjšuje njegov strah in negotovost (Hulsen, 2007, str.42).

Pri osebah, ki se besedno teţko izraţajo, moramo biti odprti za sprejemanje vseh vrst

sporočil, poleg besednih tudi neverbalnih in simboličnih. Primanjkljaje v sporazumevanju

lahko dopolnimo z empatijo, ki nam pomaga, da dojamemo, kaj nam je hotela oseba

sporočiti, tudi če tega ni mogla izraziti jasno in na običajen način.

Vsaka prava komunikacija je rezultat jasno postavljenih ciljev. V komunikacijo moramo

dati sebe, aktivno moramo poslušati drugega in tudi slišati in se potruditi razumeti, kaj nam

sporoča.

Komunikacija z ljudmi, ki imajo demenco, torej zahteva veliko več kakor naša

vsakodnevna komunikacija in se je moramo posebej naučiti, če smo si to postavili za cilj.

Oskrbovalce oseb z demenco moramo usmerjati v to, da se bodo naučili ustrezne

komunikacije, saj bodo s tem zagotovili bolj kakovostno ţivljenje osebam, za katere

skrbijo, pa tudi sebi (Miloševič Arnold, 2007, str. 140).

5.2 Tehnike terapevtske komunikacije

Odgornost medicinske sestre za učinkovito komunikacijo vključuje bolnika, njegovo

druţino in člane zdravstvene skupine. Zato je potrebno, da medicinska sestra obvladuje

komunikacijo, ki je pomemben del temeljnega znanja stroke zdravstvene nege (Ţeleznik,

Ivanuša, 2002, str. 41).


31

Pomoč bolniku pri besednem izraţanju je ena od pomembnih nalog medicinske sestre. Kar

bolnik pripoveduje o sebi, svojih čustvih, so bistvene informacije, ki pomagajo medicinski

sestri oceniti njegove potrebe, oblikovati negovalne diagnoze in izvajati zdravstveno nego

po procesu. Tehnike komuniciranja, čeprav na prvi pogled preproste, so v resnici zahtevne.

Njihova uporaba pa zahteva vajo in zavestno razmišljanje o njih. Tehnike, ki vzpodbujajo

bolnika h komuniciranju, so:

Poslušanje

Poslušanje je bistveno, če hočemo doseči kakršnokoli razumevanje bolnika. Samo bolnik

lahko medicinski sestri pove, kaj občuti, o čem razmišlja in kako gleda na samega sebe in

na svojo oţjo in širšo okolico. S poslušanjem bolnika lahko medicinska sestra vstopi v

njegov svet in vidi stvari, kot jih vidi sam. Torej je prva vloga terapevtskega odnosa

poslušanje bolnika. To je osnova, na kateri gradimo vse druge metode terapevtske

komunikacije. Resnično poslušanje je teţko, saj gre za aktiven in ne pasiven proces.

Medicinska sestra mora bolniku posvetiti vso svojo pozornost in se ne sme ukvarjati sama

s seboj. Izključiti mora razmišljanje o svojih izkušnjah in problemih ter svoje osebno

mnenje o bolniku. Poslušanje je znak spoštovanja do bolnika in pomembno vzpodbudno

sredstvo. Medicinska sestra s poslušanjem vzpodbuja bolnikovo pripravljenost na pogovor,

brez katere v odnosu ne more biti napredka (Gorše Muhič, 1995, str. 24).

Uvodni stavki

Vprašanja, kot: je kaj posebnega, o čemer bi se radi pogovarjali danes, in podobna dajejo

bolniku moţnost, da laţje prične govoriti o tistem, kar ga teţi.

Postavljanje vprašanj

Pomemben način, s katerim medicinska sestra olajša bolniku izraţanje, je postavljanje

vprašanj. To omogočajo predvsem odprta vprašanja. Zaprta vprašanja pa so primerna za

okoliščine, ko je potrebna takojšnja informacija.

Besedna vodila

To so nevtralni izrazi, ki opogumijo bolnika, da nadaljuje z govorom.


32

Tišina

Tišina je spretnost odzivanja, ki omogoči tako bolniku kot medicinski sestri, da

komunicirata brez besed. S tišino lahko bolniku omogočimo, da se zbere, uredi svoje misli

in se zave svojih problemov. Tišina lahko pomaga izraziti močna čustva. Lahko pa tišina

upočasni interakcijo med medicinsko sestro in bolnikom. Na splošno velja pravilo, da

bolniku dovolimo, da prekine tišino, kadar je on tisti, ki je umolknil. Pri tem je pomembna

občutljivost medicinske sestre. S svojim nebesednim vedenjem naj bolniku sporoča

zanimanje in pripravljenost za pomoč.

Poznamo tudi nekatere tehnike, ki jih medicinska sestra lahko uporabi za boljše

razumevanje bolnikovega izraţanja. Med temi so:

a) Ponavljanje in odsevanje

Medicinska sestra lahko bolniku pokaţe razumevanje s tem, da natančno ponovi tisto, kar

je rekel. Pri tem uporablja tudi njegove besede. Na ta način doseţe, da se bolnik zave

svojih besed, ko jih ponovno sliši. Odsevanje pa je način, ko medicinska sestra pove, kako

je ona razumela bistvene stvari, vendar to pove s svojimi besedami.

b) Osvetlitev

To metodo uporabi takrat, kadar se pojavi nejasnost in ko ţeli doseči večjo natančnost pri

razumevanju bolnika.

c) Potrditev

Ko medicinska sestra razume pomen bolnikovega sporočila, to potrdi. To pomeni, da pove

svojo interpretacijo sporočila in skupaj z bolnikom preveri, če ga je razumela pravilno

(Gorše Muhič, 1995, str. 25).


33

5.2.1 Posebne tehnike za komunikacijo v stadiju I

Značilnost: pomanjkljiva, nesrečna orientacija.

Oseba še jasno komunicira, uporablja ustrezne besede, opaţa vrzeli v svojem mišljenju,

svoje misli zato preoblikuje. Svojega stanja se zaveda, si ga pa teţko priznava in ga

poskuša prikriti. S svojim vedenjem se večinoma drţi pravil in konvencij. Ima smisel za

humor, vendar se ne šali na svoj račun. Večinoma še ţivi v lastnem gospodinjstvu. Pogosto

se prepira s sorodniki ali s sosedi in jih rada obtoţuje za vse mogoče.

Tehnike komuniciranja:

- Osredotočenje na osebo (centriranje), pri čemer vse drugo pustimo ob strani.

- Ne nagovarjajmo občutkov (ste veseli, ţalostni); kar vidimo, zaznamo brez komentarja.

- Sprejemamo ugotovitve osebe.

- Dotaknemo se je samo, če začutimo, da si tega ţeli ali če ji dotike vračamo.

- Ne opozarjamo na primanjkljaje, osebe ne korigiramo.

- Uporabljamo vprašanja na -k nikoli ne vprašamo -zakaj, ker oseba ni več sposobna

utemeljitve.

- Uporabljamo rešitve, ki so jih osebe v podobnih situacijah poiskale pred boleznijo (Kaj

ste kdaj prej naredili v taki situaciji?).

- Pripravljeni moramo biti, da bomo osebi povedali kaj o sebi (tako gradimo zaupanje).

- Sprašujemo po ekstremih (je bilo od nekdaj tako, slabše, boljše) (Miloševič Arnold,

2007, str. 137).

5.2.2 Posebne tehnike za komunikacijo v stadiju II

Za osebo z demenco v tem stadiju je značilna časovna zmedenost in izgubljanje stika z

realnostjo. Najpomembnejši zanjo so univerzalni človeški občutki: ljubezen, sovraštvo,

ţalost, strah, ohranitev identitete, Preteklosti se spominja bolj fragmentarno. Ne upošteva

več druţbenih norm, izgublja samokontrolo. Boji se teme, smrti in včasih v obupu kriči. Pri

tem ne gre za zbujanje pozornosti, temveč za krike bolečine.


- osredotočenje na osebo,

- vprašanja na -k,

- ponavljanje besed, celih stavkov ne zmore več,


34

- pozorni moramo biti na ključne besede, na ponavljanje besed (ponavljajoče se besede

imajo drug pomen),

- uporabimo glasbo,

- ugotavljamo povezavo med potrebo in vedenjem,

- dotiki,

- iščimo stik z očmi,

- nagovarjajmo in poimenujmo občutke.

Za osebo z demenco v tem stadiju so značilni ponavljajoči se gibi. Nima orientacije glede

oseb, časa in prostora. Je nemirna, teka sem in tja ali neutrudno kriči. Umika se v

predjezikovne gibe in zvoke. Njen jezik postane nerazločen, gibi ji nadomeščajo besede.

Nekateri imajo neomejen tek in bi pojedli vse, kar vidijo pred seboj (emocionalna lakota).

Na dan privrejo vsi občutki, ki so bili prej kontrolirani in zato skriti. Pogosto se slačijo, ker

imajo občutek utesnjenosti. Ţivijo preteţno v domovih za starejše.


- spoznavanje kot v stadiju I. in II,

- dotik je pomemben zaradi izgube zavedanja telesa,

- pristen stik z očmi,

- glas, ki izraţa skrb, naklonjenost,

- osebi moramo dati občutek varnosti,

- stik s pogledom in telesni stik naj se nadaljuje med govorjenjem,

- uporabljamo večpomenske zaimke,

- vţivljanje in prilagoditev ritma, sledimo gibom osebe,

- poudarjanje občutkov z glasbo (Miloševič Arnold, 2007, str. 138).

5.2.3 Posebne tehnike za komunikacijo v stadiju III

V tem stadiju se človek popolnoma zapre pred zunanjim svetom in opusti prizadevanja, da

bi predelal svoje ţivljenje. Videti je, da se ne zaveda svojih primanjkljajev. Na zunanje

draţljaje ne reagira ali pa zelo redko. Lastna pobuda je minimalna, zadošča le še za

preţivetje. Če uporabimo prisilne ukrepe ali jo čezmerno soočamo z realnostjo, se umakne

v čisto ţivotarjenje. V tem stadiju potrebuje zlasti dotik, priznanje in skrb.

Te osebe ţivijo skorajda izključno v domovih za stare.


35

Telesne značilnosti:

- oči so večinoma zaprte,

- mišice so ohlapne,

- sedi v stolu ali leţi v postelji (pogosto v embrionalnem poloţaju),

- ni vidnega zavedanja telesa,

- komaj zaznavni gibi.

Psihološke značilnosti:

- ne prepozna sorodnikov,

- ne kaţe za nas vidnih občutkov,

- nima lastnih aktivnosti.

- Posebne tehnike:

- bazalna stimulacija,

- uporaba glasbe (Hiilsen 2007: 62-84).

Ob upoštevanju teh konkretnih napotkov in z uporabo empatije lahko komuniciramo z

osebami z demenco tudi potem, ko je ta ţe napredovala. Ves čas pa se moramo zavedati,

da se moramo sami prilagajati osebam z demenco in ne pričakovati, da bi se one prilagajale

našemu načinu komunikacije (Miloševič Arnold, 2007, str. 139).


36

6 BIORITEM ŢIVLJENJA STANOVALCEV Z DEMENCO V

ZAVODU

Poleg vzročnega in simptomatskega zdravljenja demence je pomembno tudi stalno

spodbujanje spoznavnih sposobnosti. To bolnikom z blagimi motnjami spoznavnih

sposobnosti in bolnikom v začetnem obdobju demence omogoča, da ţe z oblikovanimi in

utrjenimi strategijami laţje premagujejo začetne bolezenske teţave. Tudi v poznejših

stadijih demence lahko primerno izbrane aktivnosti prispevajo k boljšemu obvladovanju

običajnih dnevnih ţivljenjskih aktivnosti. Pri tem moramo upoštevati zmoţnosti in hitro,

utrudljivost bolnikov. Previsoko postavljeni cilji lahko izzovejo izgubo samospoštovanja,

obupanost, odpore in s tem neuspeh. Premalo zahtevne naloge pa nimajo ţelenega učinka.

Poleg tega je treba zaradi napredovanja bolezni stalno prilagajati zahtevnost terapevtskih

dejavnost (Vakselj, Hočevar 2000).

Dober odnos med medicinsko sestro in bolnikom omogoča dobro zdravstveno nego. V

zdravstveni negi ţe vrsto let uporabljamo procesno metodo dela, ki je nedvomno

prispevala h kvalitetnejšemu odnosu in delu. Nova filozofija zdravstvene nege je prinesla

več dinamike v razmišljanje in večjo subjektivizacijo dela. Proces zdravstvene nege je

osvetlil tudi »nevidno« delo medicinskih sester - pogovore, poslušanje, tolaţbo,

svetovanje, varovanje, učenje, zagotavljanje intimnosti, neverbalno komunikacijo, in vse to

je za bolnika zelo pomembno (Škerbinek, 1999, str. 27).

6.1 Dejavnosti skupine dementnih stanovalcev

Metoda dela pri začetni demenci je tudi socialno skupinsko delo. Le-to prizadeto osebo

spodbuja, da čim dlje ostane aktivna in mobilna. Skupinsko delo ni nek temeljni odnos ali

rdeča nit, ki se vleče skozi vso bolezen, ampak predstavlja obliko ravni delovanja v

krajšem časovnem obdobju, lx tedensko 3 ure ali 2x tedensko 2 uri, včasih tudi vsak dan,

pri čemer je čas trajanja krajši.


37

Cilj je spodbujanje k pogovoru in socialni interakciji, krepitev samozavesti ter

posredovanje varnosti.

Primarni instrument je skupina. Skupinsko delo s starimi ljudmi gradi na še obstoječih

sposobnostih. Če udeleţenci sami odločajo o tem, v kateri skupini bodo sodelovali, raste

samospoštovanje in omili se občutek, da o vsem odločajo drugi.

Vsako oblikovanje skupine ima lahko terapevtski učinek, od skupinske psihoterapije preko

diskusijskih do plesne, gledališke, sprehajalne, igralne (druţabne igre, pa tudi bingo,

tombola), kuharske in pekovske, izletniške, kino ter video ali športne skupine.

Skupinska metoda dela

Pogoj za uspešno skupinsko vadbo so manjše skupine (do 5 udeleţencev) s primerljivim

upadom kognitivnih sposobnosti. Izvajajo se vaje za izboljšanje gibljivosti, mišične moči,

vzdrţljivosti in ravnoteţja. Usmerjena in prilagojena vadba izboljša zmogljivost, moč,

gibljivost in ravnoteţje. Poleg tega pomeni vadba bolnikom druţenje s sebi enakimi. Med

sabo se opazujejo in primerjajo sposobnosti, pokaţe se tudi kanček tekmovalnosti, izboljša

se pozornost. Zavedanje, da z vztrajno in prizadevno vadbo lahko izboljšajo svoje

sposobnosti, ugodno vpliva na njihovo psihično počutje in izboljša njihovo samopodobo

(Gomboc, 2007, str. 113).

Delo v skupini zaradi prisotnosti stanovalcev istih let stanovalca spodbuja, obnavlja

prijateljstva ali nadomešča stara, posreduje novo identiteto in s tem drugačen status.

Nastane nov občutek pripadnosti, s tem se povečata ugled in občutek lastne vrednosti ter se

vzpostavijo nova pričakovanja glede vedenja. V taki skupini se stari ljudje počutijo

sprejete in izvedo, kako se drugi spoprijemajo s starostnimi teţavami. V skupini je mogoče

izmenjati občutke, regulirati vedenje in določiti norme ter vrednote.

Skupine se razvijajo od faze vključevanja in orientiranja do boja za prevlado ter kontrolne

faze. To prehaja v zaupanje in občutek pripadnosti, ki razblinja strah pred ločitvijo. Faza

vključevanja in orientiranja je tako imenovana situacija spoznavanja, kateri udeleţenci so v

skupini, kdo ima koga rad, kaj taka skupina sploh je, ali morda pozna koga v skupini.

Uvajalno obdobje, ki poveţe skupino in jo seznani z načinom dela, obsega 3-5 srečanj

(Hulsen, 2007, str. 147).


38

Po tem času se vzpostavi zaupanje, vsak je spoznal vsakogar z njegovimi lastnostmi,

posebnostmi, srečujejo se in poznajo med seboj.

Občutek pripadnosti: Mi proti drugim - občutek temelji na tem, da se udeleţenci med seboj

poznajo, zato se razlikujejo od drugih, skupaj delujejo in zunanji opazovalci ne vedo, kaj

se dogaja.

Občutek pripadnosti se ohranja še nekaj časa po tem, ko se skupina ne sestaja več. Ljudje

se poznajo in skupaj kaj načrtujejo, se med seboj pogovarjajo. Tako strah pred ločitvijo ni

premočan, ljudje se srečujejo še potem, kajti skupaj so preţiveli lepe čase (Hulsen, 2007,

str. 148).

Individualna metoda dela

Individualna metoda dela je uporabna takrat, ko je stadij demence močno napredoval in ga

je potrebno obravnavati individualno. Temelji na ponovnem vzpostavljanju osnovnnih

ţivljenjskih aktivnosti, ki so ţe pojenjale.

Poteka na področjih:

- prilagajanja preostalim sposobnostim posameznika

- izvajanje rednih treningov, vaj

- uporaba tehnik validacije

- delo na podlagi spodbujanja komunikacije

6.1.1 Telesne dejavnosti

Pri izvajanju telesnih aktivnosti je potrebno upoštevati stopnjo dementnosti. Stanovalec

glede na svojo sposobnost izvaja telovadbo 2-krat ali 3-krat tedensko. Pomembno je , da

jih pohvalimo (Gomboc, 2007, str. 114).

Dejavnosti:

- hoja

- telovadba ali telovadne vaje

- dihalne vaje

- sprostitveni ples


39

Telesne dejavnosti se izvajajo v obliki jutranje telovadbe, razgibavanja, ročnih spretnosti,

sprehodov, različnih iger, gibalne in plesne terapije.

6.1.2 Sestavljene dejavnosti

To so dejavnosti, ki so sestavljene tako, da z njimi stanovalec krepi socialne stike in

intelektualne spretnosti.

- vsakodnevne dejavnosti

- storitvene dejavnosti

- druţabne dejavnosti

Dnevne dejavnosti se izvajajo po ţivljenjskih aktivnostih, kot so skrb za osebno higieno,

oblačenje, urejen videz, učenje, enostavna gospodinjska opravila.

Socialne dejavnosti so druţabne igre, obiski prireditev, kino, poslušanje glasbe, branje,

razprave, praznovanja, pisanje voščilnic.

V praksi se vse te aktivnosti med seboj prepletajo in med njimi ni meja, ki bi jih ločevale

na samo telesne, samo spoznavne ali samo socialne aktivnosti. S pravilno izbiro aktivnosti

lahko tudi omejimo vedenjske teţave (Kogoj, 2007, str. 20).

Zavedati se moramo, da vzdrţevanje vsakodnevnih aktivnosti ni vezano le na ohranjanje

gibalnih sposobnosti, temveč tudi na zadovoljevanje socialnih, intelektualnih in čustvenih

potreb posameznika (Gomboc, 2007, str. 114).

Kreativne aktivnosti so namenjene zmanjševanju socialne izolacije, krepitvi in ohranjanju

zdravega dela osebnosti, moţnosti izraţanja čustev in bogatenju besedne komunikacije.

Stanovalcem povrne občutek lastne vrednosti, kar jih še posebej razveseli. Materiali, ki jih

uporabljamo v kreativni skupini so: papir, usnje, volna, blago, les, glina, listje, semena,

roţe, veje, jajca, testo, lepila (Kavčič, 2004, str. 82).

6.1.3 Vaje za ohranjanje intelektualnih sposobnosti

Vaje so namenjene vsem, ki imajo teţave s spominom, zbranostjo ali drugimi podobnimi

miselnimi sposobnostmi. Z njimi ţelimo te teţave omiliti. »Miselna telovadba« utrjuje


40

miselne poti in zmanjšuje spominske teţave. Potrebno je vedeti, da z vajami ohranjamo

intelektualno sveţino.

Lahko potekajo pisno ali ustno. Kateri način bo uporabljen, je odvisno od stanovalcev in

njihovih sposobnosti oziroma njihovih omejitev. Sem spadajo: branje, reševanje kriţank,

individualno ali skupinsko, pogovor o sveţih in starih dogodkih, gledanje televizije in

poslušanje radia ter reševanje nalog in vaj, kot so dopolnjevanje pregovorov ali besedne

igre (Leban, 2004, str. 99).

Cilji obravnave so:

- izboljšanje koncentracije

- trening spomina

- sprostitev in zabava

Aktivnosti za spodbujanje spoznavnih sposobnosti so namenjene za vzdrţevanje

besednega zaklada, vadbo kratkoročnega in dolgoročnega spomina in vadbo abstraktnega

mišljenja in vizualnih predstav.

Lahko so zelo raznolike. Pomenijo orientacijo v realnost, obujanje spominov, metodo

validacije, muzikoterapijo, likovna terapijo, koncentracijo, opazovalne veščine, grupiranje

in klasificiranje, bogatitev besednega zaklada, logično razmišljanja, jezikovno izraţanje,

senzorno motivacijsko skupino ter prilagojene vaje za urjenje spomina in ostalih

spoznavnih sposobnosti (Kogoj, 2007, str. 20).

a) Druţabna igra »Orientation«

Njen namen je izboljšanje spomina in sposobnosti reševanja problemov stanovalcev z

demenco. Igra poteka na barvno označeni poti, po kateri premikajo figure glede na število

doseţenih pik na kocki.

Vključuje vprašanja splošnega znanja in matematičnih pojmov in števil (Kavčič, 2004, str.

82).

b) Orientacija v realnosti

Vsakodnevno se s stanovalcem krajevno, časovno, prostorsko in osebnostno orientiramo.

V pomoč nam je tabla, na kateri spremljamo in vsakodnevno menjamo datum, mesec in


41

letni čas. Prav tako imamo v dnevni sobi koledar, na hodniku pa visečo uro (Kavčič, 2004,

str. 83).

c)Biblioterapija

Branje ima velik pomen z človekovo zaznavanje sebe in okolja, v katero je vpet.

Biblioterapija pozitivno vpliva na duševno zdravje v skupnosti, pomaga pri učenju za

ţivljenje in pri izboljšanju fizičnega počutja posameznika. Njeni cilji pri stanovalcu z

demenco so predvsem izboljšanje sposobnosti odzivanja in pomoč čustvom, da pridejo na

dan. Vzpostavi se tudi socialna interakcija z ostalimi člani skupine. Literatura, ki jo

izberemo za stanovalce z demenco, mora biti enostavna in lahko razumljiva.

č) Čustva

Stanovalci z demenco teţje izraţajo čustva in jih tudi teţje prepoznavajo. Igra je iz zbirke,

na katerih so prikazana različna čustva in čustvene situacije ter čustvene reakcije ljudi.

Stanovalci prepoznavajo čustvo, ki ga prikazuje slika. Prikazana so različna čustva, kot so

ţalost, jeza, utrujenost, veselje, presenečenje, nestrinjanje. Vsak stanovalec poskuša

prepoznati čustvo, ki ga prikazuje slika, poskuša opisati situacijo in doţivljanje na sliki ter

čustvo s pantomimo prikazati ostalim članom skupine (Kavčič, 2004, str. 83).

d) Izločeni predmeti

Gradivo, ki se uporablja pri tej aktivnosti, so fotografije, na katerih je prikazanih več

predmetov iz iste skupine, eden pa ne spada mednje in tega mora stanovalec poiskati.

Najprej poimenujemo predmete na sliki, nato poskušamo ugotoviti, kateri ne spada med

ostale in zakaj (Kavčič, 2004, str. 84).

e) Dopolnjevanje pregovorov

Namenjeno je krepitvi mišljenja, govora, motorike in spomina. Paziti moramo, da

pregovore napišemo dovolj na veliko, da jih vidijo prebrati.

Stanovalci pregovore dopolnjujejo ali pa so pregovori med seboj pomešani in je potrebno

le povezati pravilna dela pregovora.


42

f) Premetanke in sestavljanje besed

Namen te aktivnosti je ohranjanje zbranosti, tudi kadar je nekaj pomešano. Uporabljati je

potrebno dovolj velike črke, da lahko stanovalci preberejo tekst. Premetanke sestavljajo

mesta, ţivali, sadje, zelenjavo, imena.

g) Nasprotja in dopolnjevanje besedila

Besedam je potrebno poiskati njihov nasprotni pomen ter besedilo dopolniti. Aktivnost je

namenjena ohranjanju besednega zaklada, spomina, zbranosti.

h) Ostale namenske aktivnosti so še:

računanje, opisovanje, pisanje razglednic, kriţanke, uganke, druţabne igre spomin,

domine, človek ne jezi se, puzzle, druţinski album, branje časopisa, revij, asociativne

aktivnosti, poimenovanje ţivali, rastlin, predmetov na določeno črko, prepoznavanje

rastlin, dopisovanje, obiskovanje kulturnih prireditev (Kavčič, 2004, str.85).


43

7 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI OBRAVNAVI

STAROSTNIKA Z DEMENCO

Pri stanovalcu z demenco mora biti medicinska sestra pozorna, da:

- prilagodi aktivnosti stanovalčevim sposobnostim,

- se s stanovalcem pogovarja naenkrat le ena oseba,

- stanovalca ne sili, temveč spodbuja,

- se stanovalec izogiba motečim dejavnikom,

- poskrbi, da ima stanovalec pri sebi vse ortopedske pripomočke,

- aktivnosti ne bodo predolge,

- ga motivira za dejavnosti.

S tem se pri stanovalcu izboljšajo oz. ohranjajo duševne, telesne in socialne sposobnosti,

postaja tudi bolj samozavesten. Sodelovanje z okolico postaja aktivnejše, krepita se

stanovalčeva samopodoba ter občutek lastne vrednosti (Vakselj in Hojan, 2001, str. 75).

Medicinska sestra je odgovorna za negovalni proces in za proces dodelitve stanovalca

članom negovalnega tima v zdravstveni negi. Odgovorna je za kontinuirano zdravstveno

nego, zato mora:

- samostojno ali po naročilu, sistematično in skladno po sodobni metodi procesa

zdravstvene nege (pri stanovalcu, pri skupini ali pri celi populaciji) določiti potrebo po

zdravstveni negi in jo analizirati;

- stanovalcu narediti individualni načrt zdravstvene nege in načrtovati potrebne

negovalne intervencije;

- izvajati dejavnost zdravstvene nege sama ali pa izvajanje določa in sama usklajuje;

- če je je moţno (z dovoljenjem stanovalca in v sodelovanju z njim ali s celo skupino) se

posvetuje z drugimi strokovnjaki;

- nadzira delovanje zdravstvene nege;

- vrednoti in usklajuje negovalni plan skladno z določenimi potrebami (Pajnkihar, 1999,

str.20).


44

Dela in naloge medicinske sestre zahtevajo ustrezne psihofizične sposobnosti in

osebnostne lastnosti, ki omogočajo human in odgovoren odnos do stanovalca in druţbene

skupnosti. Strokovno znanje, natančnost, sposobnost kritičnega presojanja in ustvarjalno

reševanje problemov, komunikativnost in primerna stopnja optimizma so pogoj za uspešno

opravljanje zdravstvene nege (Pajnkihar,1999, str.22).

7.1 Obravnava dementnega starostnika v procesu zdravstvene nege na

osnovi življenjskih aktivnosti Verginije Henderson

Zdravstvena nega je predvsem pomoč posamezniku (bolnemu ali zdravemu) pri izvajanju

tistih aktivnostih, ki prispevajo k zdravju ali vrnitvi zdravja (ali mirni smrti), ki bi jih le ta

opravil samostojno, če bi imel dovolj moči, volje ali znanja. Edinstven prispevek

zdravstvene nege pri pomoči posamezniku je, da mu omogoči, da postane samostojen,

kakor hitro je mogoče (Pajnkihar, 1999, str.41).

Poudarja pomoč posamezniku, osredotoča se na individualno nego, ki ohranja zdravje.

Poseben poudarek daje osnovnim ţivljenjskim aktivnostim: dihanje, prehranjevanje in

pitje, odvajanje, izločanje, gibanje in ustrezna lega, spanje in počitek, oblačenje,

vzdrţevanje telesne temperature, čistoča in nega telesa, izogibanje nevarnostim v okolju,

odnosi z ljudmi, izraţanje čustev, občutkov, potreb, izraţanje verskih čustev, koristno delo,

razvedrilo in rekreacija, učenje in pridobivanje znanja o razvoju in zdravju (Pajnkihar,

1999, str. 41).

Motena samooskrba pri temeljnih ţivljenjskih aktivnostih postane vidna zdravstvenim

delavcem in svojcem, le redko pa tudi stanovalcem samim, saj je motena njihova realna

percepcija potreb ter kritična presoja situacij in posledic opustitve ali izvedbe dejanj

(Kobentar, 2009, str. 90).


45

V njegovem svetu, ki ga doţivlja oseba z demenco, se vse bolj izgubljajo povezave z

realnim svetom, tako njegova aktivnost postaja vse bolj omejena. Preostale sposobnosti pa

se ohranjajo z dnevnimi načrtovanimi in spontanimi dejavnostmi (Kobentar, 2009, str. 97).

Proces zdravstvene nege

SZO opredeljuje proces zdravstvene nege: »Proces zdravstvene nege je pojem, ki

pojasnjuje sistem značilnih posegov v zdravstveni negi, namenjen je zdravju posameznika,

družine in družbene skupnosti. Vključuje uporabo znanstvenih metod za ugotavljanje

potreb bolnikov, načrtovanje dela in zadovoljevanje potreb, izvajanje nege in vrednotenje

dosežkov; določa prioriteto glede njihove pomembnosti za življenje, ozdravitev ali kvaliteto

življenja in obliko nege ter skrbi za materialne pogoje« (Pajnkihar, 1999, po SZO 1981).

Slika 3: Krogotok procesa zdravstvene nege

Vir: Hajdinjak, Meglič (2006, str. 67)


46

1. faza procesa zdravstvene nege: ugotavljanje potreb po zdravstveni negi

V tej fazi zbiramo informacije o bolniku, analiziramo vse zbrane podatke ter opredelimo

negovalne probleme.

Medicinska sestra na podlagi teoretičnih in praktičnih izkušenj opazuje stanovalca z

demenco. Na podlagi opazovanja oceni njegovo stanje, pri tem pa uporablja negovalno

dokumentacijo, pridobiva iz različnih virov informacije, oceni stanje in predvidi

intervencije.

Nova filozofija zdravstvene nege dementnega stanovalca je interakcija med stanovalcem z

demenco in medicinsko sestro. Ta sodeluje v procesu zdravstvene nege s terapevtskim

delom. Uvajanje procesa zdravstvene nege dementnega stanovalca je moţno ob tesnem

sodelovanju svojcev (Klavšek, 1999, str. 111).

Izpostavljene negovalne diagnoze pri kognitivnih spremembah starostnika

Negovalna diagnoza je klinična presoja o posamezniku, druţini ali skupnosti, ki izhaja iz

sistematičnega zbiranja podatkov in njihove analize. Daje moţnost odločitve za tiste

aktivnosti, za katere je odgovorna medicinska sestra. Je natančna in vključuje tudi

etiologijo določenega stanja, če je znana (Gordon, 2003).

- Negovalna diagnoza - izguba spomina, nekompenzirana

Nepopolna sposobnost spominjanja na nedavne dogodke in aktivnosti so lahko pogosta

stanja nesposobnosti, da bi si priklicali v spomin nedavne dogodke, sprejete informacije,

aktivnosti, imena, kraje. Podporni kazalci so nesposobnost, da bi priklicali v spomin prej

obvladane spretnosti, imena krajev. Oseba prične neko aktivnost, vendar ji postane ţe po

nekaj minutah ali sekundah nezanimiva zaradi nesposobnost reševanja problemov v zelo

kratkem času po sprejeti informaciji.

- Negovalna diagnoza - miselni procesi, moteni

Pojavijo se neprimerni kognitivni procesi ali aktivnosti, ki lahko vplivajo na miselni

proces, kot so: nepopolna percepcija, presoja, odločanje, nepopolna pozornost; hitro

dekoncentrirana osebnost, nepopolna sposobnost sprejemanja določenih idej in njihovega


47

pravilnega uvrščanja, neprimerno obnašanje; nerealno razmišljanje, nepopolna sposobnost

spominjanja, zvišana skrb za samega sebe, zmanjšana ali premočna previdnost. Vzročni ali

z njimi povezani dejavniki so lahko, preobremenjenost senzoričnega sistema iz okolja,

zakasnel razvoj, močna anksioznost ali depresija.

- Negovalna diagnoza - koncentracija, pomanjkljiva sposobnost koncentracije

Stanovalci z demenco postanejo nesposobni, da bi ostali usmerjeni v eno ţarišče.

Diagnostični kazalci pri pomanjkljivi sposobnosti koncentracije so lahko, da stanovalec ne

more opravljati nalog dalj časa (ne več kot 5 minut), vsak draţljaj prekine koncentracijo in

ga odvrne od ţarišča pozornosti. Lahko se pojavijo nezmoţnost blokiranja zunanjih

draţljajev, zvišana občutljivost na draţljaje, nemir, konfuznost, vzburjenost, frustracija in

jeza.

- Negovalna diagnoza - zmedenost akutna

Pojavljajo se nepričakovane prehodne spremembe in motnje pozornosti, spoznavanja,

psihomotoričnih aktivnosti ob moteni zavesti ali v ciklusu spanja in budnosti. Lastnosti so

lahko pojavljanje in izginjanje sposobnosti zaznavanja, menjajoča se stanja zavesti,

občasno spremenjene psihomotorme aktivnosti, zvišana vzburjenost ali nemir,

nerazumevanje, odsotnost motivacije za ciljano obnašanje, halucinacije.

- Negovalna diagnoza - zmedenost, kronična

Ireverzibilno ali progresivno propadanje intelektualnih sposobnosti in osebnosti, ki se

izraţa z zmanjšano sposobnostjo interpretacije draţljajev iz okolja in z zmanjšano

sposobnostjo miselnih ali razumskih procesov. Motnje spomina, orientacije in vedenja se

pojavljajo pri stanovalcu z demenco. Lastnosti so lahko klinično dokazljive telesne motnje,

spremenjena interpretacija ali odzivanje na draţljaje, progresivno ali dolgotrajno

pomanjkanje spoznavnih sposobnosti, nespremenjene stopnje zavesti, nepopolna

socializacija, nepopoln spomin, kratkotrajno ali dolgotrajno, spremenjena osebnost.


48

- Negovalna diagnoza - okolje, nesposobnost zaznavanja okolja

Lastnosti so lahko trajna neorientiranost v znanem in neznanem okolju, ki traja več kot 3

do 6 mesecev, kronična stanja zmedenosti, izguba sposobnosti za delo ali za druţabne stike

zaradi motenj v spominu, nesposobnost sledenja preprostim navodiloma, logičnega

razmišljanja ali koncentracije, počasno odgovarjanje na vprašanja.

- Negovalna diagnoza - kognitivni procesi, nevarnost za motnje

Dejavniki tveganja, ki lahko vplivajo na kognitivni proces, so lahko zdravila, pomanjkljiva

samoiniciativa za vzpodbujanje kognitivnih procesov, nevrofiziološka patologija,

zaprtost v okolje z nizko stopnjo stimulacije za percepcijo, reševanje problemov in za

odločanje in motnje sluha in vida zaradi zmanjšane stimulacije ali zaradi spremembe

okolja.

- Negovalna diagnoza - pomanjkljive aktivnosti prostega časa

Pojavi se zmanjšano sodelovanje v zabavi in rekreaciji. Lastnosti so lahko izraţena ţelja po

določeni aktivnosti ali verbalno izraţeno dolgočasje. Dejavniki tveganja, ki vplivajo to

aktivnost je bolezen, pomankanje moţnosti za zabavo in rekreacijo.

- Negovalna diagnoza - zaznavanje, nekompenzirana izguba zaznavanja

Pojavijo se lahko nekompenzirano poslabšanje vida, sluha, okušanja, vonja, dotika ali

kinestetične teţave.

Diagnostični kazalci pri izgubi zaznavanja so lahko nezmoţnost branja ali prepoznavanja

predmetov in oseb, nezmoţnost razumeti šepetanje ali normalno govorjenje, nezmoţnost

ločevanja različnih značilnih dotikov ali odsotnost percepcije za dotik, nesposobnost

prepoznavanja vonjav, nezmoţnost identifikacije smeri in poloţaja ali gibanja določenih

telesnih delov ali celega telesa.


49

2. faza procesa zdravstvene nege: načrtovanje zdravstvene nege

V drugi fazi navedemo negovalne probleme in jih določimo po pomembnosti, nato

določimo negovalne cilje pri tem upoštevamo bolnikove vire in izdelamo individualni

načrt intervencij zdravstvene nege

Cilji zdravstvene nege

Cilji zdravstvene nege so: premagovanje nastalih problemov, ohranjanje in oţivljanje

bolnikove dejavnosti, ki ga usmerja k samostojnosti in neodvisnosti v vseh štirinajstih

ţivljenjskih aktivnostih, skrb za zunanjo urejenost in higieno, spodbujanje in dvigovanje

samozavesti ter samospoštovanja, izboljšanje psihofizične kondicije, vzpodbujanje

komunikativnosti in vzpostavitev odnosov.

3. faza procesa zdravstvene nege: izvajanje zdravstvene nega

V tej fazi izberemo najustreznejšo strokovno pravilno metodo dela, stanovalcu zagotovimo

individualnost in upoštevamo njegove kognitivne sposobnosti, načela varnosti in načela

etike. Aktivnosti načrtujemo individualno za stanovalca z demenco glede na stopnjo

njegove bolezni.

7.2 Organiziranost dela v skupini starostnikov z demenco

Za izvajanje aktivnosti je najprimernejši dopoldanski čas, od 8. do 10. ure, takoj po jutranji

negi, ko so stanovalci še spočiti. Dejavnosti izvajamo individualno ali skupinsko po fazah

procesa zdravstvene nege.

Učenje in pridobivanje znanja je pri stanovalcih z demenco omejeno na obnavljanje

nekoč usvojenih vsebin, pri tem pa se ohranjajo ustrezni vzorci za spoprijemanje s

problemi pri opravljanju vsakodnevnih ţivljenjskih aktivnosti (Kobentar, 2009, str.69).

Pri načrtovanju izvedbe sledimo zastavljenim cijlem. Vzeti si moramo dovolj časa za

dejavnosti. Dnevne aktivnosti se začnejo z vstajanjem in spodbujanjem pri osnovnih

ţivljenjskih aktivnosti. Sprememba v osebni higieni in urejenosti se pri stanovalcih z

demenco kaţe v spremembah na koţi in vidnih sluznicah, neprijetnem vonju, neurejenosti


50

lasišča in nohtov, v pomanjkljivem občutenju potrebe in v teţavah povezanih s samo

izvedbo. Spodbujamo in vodimo jih pri umivanju, prhanju, kopanju, negi ustne votline in

zobne proteze. Spodbujamo jih k pogostem higienskem umivanju rok, negi nohtov,

umivanju las, česanju, anogenitalni negi in skrbi za čisto perilo ter obleko. Ponovna

vzpostavitev in ohranjanje zdravih higienskih navad pri stanovalcu zahteva velik mero

razumevanja, vztrajnosti in potrpeţljivosti pri izvajanju.

Pri oblačenju in slačenju prihaja do napačne uporabe oblačil, pomanjkljivega oblačenja,

poskusov neučinkovitega oblačenja, nepravilnega vrstnega reda oblačenja, zamenjava leve

in desne strani oblačil in obutve, prekomernega oblačenja, neprepoznavanja oblačil,

skrivanja obleke, pogostega slačenja, izgube obleke. Stanovalcu obzirno svetujemo,

prijazno razloţimo pomen oblačenja. Spodbujamo ga k samostojnosti pri izvajanju ter mu

pri tem primerno pomagamo (Kobentar, 2009, str. 94).

Izločanje in odvajanje je pogosto povezano z inkontinenco in izgubo občutka za

odvajanje. Pojavlja se opravljanje potrebe na nepravem kraju, neučinkovita raba stranišča,

nezmoţnost zadrţevanja urina ali blata. Te stvari so za stanovalca z demenco zelo

neprijetne. Stanovalca se poseda, pospremi na stranišče ali pa se ga pravočasno opomni na

odvajanje.

Ob 8. uri sledi zajtrk, stanovalce usmerjamo v skupno jedilnico in jih spodbujamo, da bi

čimdlje ohranili samostojnost pri pripravi miz, razdeljevanju serviet, skodelic, kroţnikov,

urejanju miz in podobnih delih, ki jih še zmorejo. Stanovalce v jedilnico nameščamo vedno

na isto mesto. Pojavijo se lahko spremembe v prehranjevanju in pitju stanovalca.

Spremembe so posledica različnih dejavnikov kot so spremenjeno doţivljanje in njegov

odnos do hrane, telesna oslabelost, nezmoţnost samostojnega hranjenja in priprave hrane,

kakor tudi spremljajoči vedenjski odkloni, slabo zobovje, spremembe v ustni votlini,

motnje poţiranja, izguba teka, zmanjšanje potrebe po hrani in tekočini, izguba občutka za

lakoto in ţejo, pozabljivost (Kobentar, 2009, str. 92).

Samostojno hranjenje je potrebno opazovati zlasti pri morebitnem poţiranju nepreţvečene

hrane in shranjevanju ostankov hrane. Kadar je hranjenje preko ust neizvedljivo, lahko

poteka prek hranilnih stom.

Po zajtrku gredo nekateri počivat, ostale razdelimo na skupine po njihovih zmoţnostih in

stopnji demence.


51

Aktivnosti prilagodimo sposobnostim stanovalcev. Aktivnosti trajajo od 20 do 30 minut s

kratkotrajnimi počitki.

Odnosi z ljudmi in izraţanje čustev, občutkov, doţivljanja potreb se spremenijo zaradi

sprememb razumevanja, mišljenja, govora ter izraţanja. Stanovalec običajno začne

projicirat lastne teţave v okolico. Takrat jih je potrebno vzpodbujati pri vključevanju v

druţabne aktivnosti, ki so pri dementnih stanovalcih dobro sprejete. Zelo se vţivijo v igre,

kot so človek ne jezi se, domino, podajanje ţoge, tombola, pikado, saj se stanovalci med

seboj druţijo in s tem vzdrţujejo socialne stike. Veseli so simboličnih nagrad. Poleg tega

jim zaposlimo misli in telo z različnimi kvizi, kot so imenovanje ţivali, rastlin, krajev na

splošno ali na določeno črko. Priljubljene so opisne igre, kjer pokaţemo slike znanih

slovenskih krajev ali samo delček slike in sledi ugibanje. Prav tako je zanje ugotavljanje

različnega sadja in zelenjave. Stanovalci, ki radi pojejo in znajo veliko ljudskih pesmi,

skupaj zapojejo, čeprav ţe imajo skromen besedni zaklad (Kobentar, 2009, str. 95).

Ročne spretnosti lahko pomagajo pri ohranjanju fine motorike, ponujajo pa tudi dodatno

spodbudo in veselje nad izdelanim. Pri tovrstni aktivnosti se uporablja papir za izdelovanje

okraskov, cvetja, čestitk. V veselje jim je prebiranje fiţola, pletenje, kvačkanje in šivanje.

Gospodinjske aktivnosti, kot je kuhanje kave, zdravstvenim delavcem nalagajo večjo

odgovornost, vendar se splača poskusiti in doţiveti zadovoljstvo nad izvedenim.

Zdravstvenemu delavcu sluţi dejavnost kot odlična in hitra ocenjevalna metoda, saj pri

izvajanju aktivnosti opazuje stanovalca motorično, senzorično, kognitivno, psihosocialno

in ugotavlja, na katerih področjih nastajajo problemi.

Sledi rekreacijska telovadba ob glasbeni spremljavi. Vaje so enostavne, nekateri jih

izvajajo zelo dobro, nekateri manj, nekateri se hitro naveličajo, vse pa spodbujamo in jih

tudi pohvalimo. Zavedati se moramo, da bo vsaka telesna aktivnost, ki jo stanovalec izvede

sam, pomagala vzdrţevati telesno kondicijo in gibčnost.

Pri spremembi v gibanju se pojavijo teţave, ki se kaţejo kot negotovi, drobni koraki, hoja

po prstih, drsajoča hoja, hoja s potiskanjem naprej, slaba koordinacija gibalnega aparata,

spotikanje, teţave pri vstajanju in posedanju. Vzroki teţav so v anatomskih spremembah


52

gibalnega sistema, pomanjkljivem prostorskem zaznavanju, okvarah ţivčevja in uporaba

nekaterih zdravil Kobentar, 2009, str. 93).

Ob deseti uri odpeljejo stanovalce v svoje sobe, kjer nekaj časa počivajo. Ob 12. uri sledi

kosilo in po kosilu počitek. Popoldanske aktivnosti se začnejo ob 15. Uri. Ob lepem

vremenu gredo ob spremstvu na krajši sprehod, drugače jih zaposlijo s podobnimi

aktivnostmi kot dopoldne.

Skupina stanovalcev z demenco sodeluje tudi pri ostalih druţbenih dejavnostih v domu.

Med občasne aktivnosti se štejejo enkrat mesečno praznovanje rojstnih dni, različne

druţabne in kulturne prireditve, ki so namenjene vsem stanovalcem doma in vključevanje

v različne druţabne skupine, ki jih vodijo prostovoljci.

Ob 17. uri sledi večerja, po večerji večerna nega, pri kateri stanovalci aktivno sodelujejo,

in priprava na spanje.

Spanje in počitek sta pri stanovalcih z demenco pogosto, občasno ali dolgotrajno motena.

Stanovalci teţko zaspijo, spijo le kratek čas, se pogosto zbujajo in ne morejo ponovno

zaspati, spijo v intervalih ali pa zaspijo šele proti jutru. Pri motnjah spanja in počitka

medicinska sestra upošteva navade, ki jih je imel stanovalec doma. Čas odhoda v posteljo

se pri nespečih, nemirnih stanovalcih z demenco načrtuje individualno z uporabo

komunikacijskih in drugih intervencij zdravstvene nege.

4. faza procesa zdravstvene nege: vrednotenje

Vrednotimo učinek zdravstvene nege na stanovalca, splošno počutj, spremembe v počutju,

doseganje načrtovanih ciljev pri stanovalcu glede na postavljene negovalne diagnoze.

Nekaterim stanovalcem so se od vključitve v skupino izboljšale osnovne ţivljenjske

aktivnosti, kot je oblačenje, nakateri so se začeli prehranjevati sami. Povečala se je

socialna vključenost, stanovalci so se med seboj povezali, čutijo pripadnost in toplino.

Izboljšanje je začasno, ker z napredovanjem bolezni upadajo kognitivne sposobnosti.


53

8 RAZISKOVALNI DEL

8.1 Namen

Namen diplomskega dela je potrditi zahtevnost izvajanja zdravstvene nege stanovalca s

spremembami spoznavnih sposobnosti v socialno varstvenem zavodu. Ugotoviti ţelimo, ali

člani negovalnega tima menijo, da imajo dovolj znanja, izkušenj in sposobnosti za

izvajanje zdravstvene nege o stanovalcu z spremembo vedenja. Spremembe napredovanja

stopnje demence bodo predstavljeni za čas enega leta na osnovi vprašalnika: Kratek

preizkus spoznavnih sposobnosti (KPSS), prirejenega po M.F. Folstein: Mini Mental State.

8.2 Cilji

- Ugotoviti najpogostejše negovalne probleme v posameznih ţivljenjskih aktivnosti

stanovalca s spremembo spoznavnih sposobnosti;

- predstaviti zahtevnosti izvajanja zdravstvene nege z ugotavljanjem spoznavnih

sposobnosti stanovalca;

- predstaviti bioritem in metodo dela s skupino stanovalcev na dementnem oddelku;

- spoznavati osebnostne lastnosti medicinske sestre v komunikaciji oseb z demenco;

- spremljati napredovanje demence na osnovi izvedbe vrednotenja vprašalnika KPSS;

- ugotoviti stopnjo demence stanovalca.

8.3 Raziskovalna vprašanja

Vpr. 1: Ali je najpogostejši negovalni problem stanovalca z demenco v aktivnosti prostega

časa?

Vpr. 2: Pri kateri postavki pri izvedbi KPSS so imeli starostniki največje teţave?

Vpr. 3: Ali je stopnja demence v času enega leta napredovala v naslednjo stopnjo

demence?


54

8.4 Metoda dela in obdelava podatkov

Predstavila bom skupino 17 stanovalcev na dementnem oddelku s spremljanjem

spoznavnih sposobnosti na osnovi vprašalnika KPSS. Podatke, ki sem jih dobila iz

dokumentacije iz časa enega leta nazaj, sem primerjala s trenutnim stanjem stanovalca.

Zbrane podatke sem računalniško obdelala jih analizirala ter predstavila v obliki grafov.

Pri delu smo upoštevali vsa etična načela Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih

tehnikov Slovenije.


55

9 REZULTATI

Graf 1: Časovna orientacija

Iz grafa je razvidno, kako osebam z demenco v roku enega leta padejo sposobnosti časovne

orientacije. Na vprašanje Katerega leta smo? je leta 2009 pravilno odgovorilo 8 (47,1%)

stanovalcev, leto prej pa 12 (70,6%). Na vprašanje V katerem letnem času smo? je leta

2009 pravilno odgovorilo 6 (35,3%), leta 2008 pa 16 (94,1) stanovalcev. Na vprašanje

Katerega meseca smo? je bilo leta 2009 pravilnih 7 (41,2%) odgovorov, leta 2008 16

(94,1%) odgovorov. Kateri dan v tednu je danes? Je leta 2009 pravilno odgovorilo 7

(41,2%), leta 2008 pa 10 (58,8%) stanovalcev. Na zadnje vprašanje v prvem sklopu Kateri

datum je danes? sta leta 2009 pravilno odgovorila le 2 (11,8%) stanovalca, leta 2008 pa 6

(35,3%) stanovalcev.

35,3%

58,8%

94,1%

94,1%

70,6%

11,8%

41,2%

41,2%

35,3%

47,1%

0,0% 10,0% 20,0% 30,0% 40,0% 50,0% 60,0% 70,0% 80,0% 90,0% 100,0%

5. Kateri datum je danes?

4. Kateri dan v tednu je danes?

3. Katerega meseca smo?

2. V katerem letnem času smo?

1. Katerega leta smo?

Rezultati 2009 Rezultati 2008


56

Graf 2: Krajevna orientacija

V drugem sklopu vprašanj v zvezi s krajevno orientacijo je na prvi dve vprašanji V kateri

državi se nahajamo? in V katerem kraju se nahajamo? leta 2009 pravilno odgovorilo 14

(82,4%) stanovalcev, leto prej 16 (94,1%). S vprašanjem V kateri soseski se nahajamo? so

imeli največje teţave. Leta 2009 je na to vprašanje pravilno odgovoril le 1 (5,9%)

stanovalec, leto prej pa 10 (58,8%) stanovalcev. Na vprašanje V kateri stavbi se nahajamo?

je pravilno odgovorilo 12 (70,6%) stanovalcev, leta 2008 14 (82,4%) stanovalcev. Na

vprašanje V katerem nadstropju se nahajamo? je pravilno odgovorilo 15 (88,2%)

stanovalcev, leta 2008 pa 14 (82,4%).

82,4%

82,4%

58,8%

94,1%

94,1%

88,2%

70,6%

5,9%

82,4%

82,4%

0,0% 10,0% 20,0% 30,0% 40,0% 50,0% 60,0% 70,0% 80,0% 90,0% 100,0%

10. V katerem nadstropju se nahajamo?

9. V kateri stavbi se nahajamo

8. V kateri soseski se nahajamo?

7. V katerem kraju se nahajamo?

6. V kateri državi se nahajamo?



57

Graf 3: Pomnenje

Stanovalci so za menoj takoj ponovili naslednje besede: drevo, miza , žoga. Pri tej nalogi je

vseh 17 (100%) stanovalcev pravilno ponovilo besede. Leta 2008 je prvi dve besedi

pravilno ponovilo vseh17 (100%) stanovalcev, zadnjo besedo, ţoga, pa 14 (82,4%)

stanovalcev.

Graf 4: Pozornost in računanje

Pri odštevanju so imel vsi stanovalci teţave. Na nalogo Od števila 100 odštej sedem je bilo

pravilnih 7 (41,2%) odgovorov, leta 2008 pa 8 (47,1%). Nalogo od dobljenega števila

odštejte sedem Sta pravilna rešila 2 (11,8%) stanovalca odgovora, leto prej 3 (17,6%).

Nalogo Od dobljenega števila sedem? je pravilno rešil le 1 (5,9%) stanovalec, leto prej 4

(23,5%). Nalogo Črkujte besedo njiva je pravilno rešilo 8 (47,1%) v letu 2009 in enako

leto prej. Nalogo Črkujte besedo njiva nazaj sta pravilno rešila 2 (11,8%) stanovalca, leto

prej 3 (17,6%) stanovalci.

82,4%

100,0%

100,0%

100,0%

100,0%

100,0%

70,0% 75,0% 80,0% 85,0% 90,0% 95,0% 100,0% 105,0%

13. Ponovite in zapomnite si: Žoga

12. Ponovite in zapomnite si: Miza

11. Ponovite in zapomnite si: Drevo


17,6%

47,1%

23,5%

17,6%

47,1%

11,8%

47,1%

5,9%

11,8%

41,2%

0,0% 5,0% 10,0% 15,0% 20,0% 25,0% 30,0% 35,0% 40,0% 45,0% 50,0%

18. Črkujte besedo NJIVA nazaj

17. Črkujte besedo NJIVA

16. od dobljenega števila odštejte 7

15. od dobljenega števila odštejte 7

14. Od števila 100 odštejte 7



58

Graf 5: Obnavljanje po spominu

Zanimivo je primerjati graf 3 in graf 5. Tu so imeli stanovalci največje teţave. Zelo so se

trudili, da bi se spomnili vseh treh besed, ki so si jih morali zapomniti pri tretjem sklopu

testa, vendar je uspelo to samo 2 (11,8%) stanovalcema, leta 2008 pa 4 (23,5%)

stanovalcem. Besedo drevo so si zapomnili 3 (17,6%), leta 2008 4 (23,5%) stanovalci.

Besedo miza so si zapomnili 4 (23,5%) stanovalci, isti rezultati so bili leto prej. Besedo

žoga sta si pravilno zapomnila 2 (11,8%), leto prej 5 (29,4%) stanovalcev.

Graf 6: Poimenovanje

Leta 2009 in 2008 je vseh 17 (100%) stanovalcev pravilno odgovorilo na VI. sklop.

29,4%

23,5%

23,5%

11,8%

29,4%

17,6%

0,0% 5,0% 10,0% 15,0% 20,0% 25,0% 30,0% 35,0%

21. Pomnjenje: Žoga

20. Pomnjenje: Miza

19. Pomnjenje: Drevo


100,0%

100,0%

100,0%

100,0%

60,0% 65,0% 70,0% 75,0% 80,0% 85,0% 90,0% 95,0% 100,0% 105,0%

23. Kaj je to? (Svinčnik)

22. Kaj je to? (Ura)



59

Graf 7: Ponovitev stavka

Stavek Nobenih in, če, ampak je pravilno ponovilo 9 (52,9%) stanovalcev, leto prej 14

(82,4%).

Graf 8: Izvajanje tristopenjskega ukaza

Pri izvajanju tristopenjskega ukaza niso imeli posebnih teţav. Prosila sem, jih naj vzamejo

list papirja v desno roko, ga prepognejo na polovico in poloţijo na tla. 16 (94,1%)

stanovalcev je pravilno izvedlo ukaz Vzemite list papirja v desno roko leta 2009 in 2008.

Ukaz List prepognite na polovico je pravilno izvedlo 16 (94,1%) satnovalcev, leta 2008 pa

vseh 17 (100%). Navodilo List položite na tla je leta 2009 in leto prej pravilno izvedlo 15

(88,2%) stanovalcev.

82,4%

52,9%

40,0% 45,0% 50,0% 55,0% 60,0% 65,0% 70,0% 75,0% 80,0% 85,0%

24. Ponovite stavek: nobenih in, če, ampak


88,2%

100,0%

94,1%

94,1%

94,1%

100,0%

82,0% 84,0% 86,0% 88,0% 90,0% 92,0% 94,0% 96,0% 98,0% 100,0% 102,0%

27. in položite na tla.

26. ga prepognite na polovico

25. Vzemite list papirja v desno roko,



60

Graf 9: Izvajanje napisanega stavka

Iz grafa je razvidno da je 16 (94,1%) stanovalcev izvedlo pravilno, kar je pisalo na listu,

enako leta 2008.

Graf 10: Oblikovanje stavka

9 (52,9%) stanovalcev je pravilno napisalo in oblikovalo stavek, enaki so bili rezultati leta

2008.

Graf 11: Prerisovanje

Velike teţave so imeli stanovalci pri prerisovanju lika. Pravilno ga je prerisalo 5 (29,4%)

stanovalcev. Leta 2008 pa 9 (52,9%) stanovalcev.

94,1%

94,1%

90,0% 90,5% 91,0% 91,5% 92,0% 92,5% 93,0% 93,5% 94,0% 94,5%

28. Preberite kaj piše na listu in potem to naredite (zaprite oči)


52,9%

58,8%

50,0% 51,0% 52,0% 53,0% 54,0% 55,0% 56,0% 57,0% 58,0% 59,0% 60,0%

29. Napišite stavek


52,9%

29,4%

0,0% 10,0% 20,0% 30,0% 40,0% 50,0% 60,0%

30. Prerišite sliko



61

Graf 12: Skupno število točk

Na podlagi doseţenih točk je iz grafa 12 razviden upad kognitivnih funkcij pri

posameznemu stanovalcu v roku enega leta.

Graf 13: Povprečje doseţenih točk 2008

Leta 2008 je bila povprečna ocena pri izprašanih 20,41 (68%) točk. Če doseţe stanovalec

skupno od 23 do 19 točk, govorimo o blaţji prizadetosti demence.

0

5

10

15

20

25

30

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17

Št.

do

se

že

nih

to

čk

Stanovalci 2009 2008

68,0%


62

Graf 14: Povprečje doseţenih točk 2009

Leta 2009 je bila povprečna ocena stanovalca pri vprašalniku KPSS 16,82 (56,1%) točk.

Če stanovalec doseţe točke med 18 in 11, govorimo o srednji prizadetosti demence.

Graf 15: Povprečje pravilnih odgovorov

Iz grafa je razvidno kako, v posameznem sklopu vprašanj pri KPSS padejo različne

sposobnosti bolnika z demenco v roku enega leta. Največji upad je viden v prvem sklopu,

časovna orientacija, in v sedmen sklopu pri ponovitvi stavka Nobenih in , če, ampak.

56,9%

I II III IV V VI VII VIII IX X XI

2009 35,3% 65,9% 100,0 23,5% 17,6% 100,0 52,9% 92,2% 94,1% 52,9% 29,4%

2008 70,6% 82,4% 94,1% 30,6% 25,5% 100,0 82,4% 94,1% 94,1% 52,9% 52,9%

0,0%

10,0%

20,0%

30,0%

40,0%

50,0%

60,0%

70,0%

80,0%

90,0%

100,0%

110,0%

% p

ravil

nih

od

go

vo

rov

.

Sklopi vprašanj


63

10 RAZPRAVA

Večina oseb z napredovano demenco, ko doseţe končno stopnjo, biva v domu

starostnikov.

Čeprav je demenca posledica moţganskih okvar, moramo bolniku zagotoviti ustrezno

okolje, ki bo posamezniku omogočalo, da v čim večji meri opravlja tiste funkcije, ki jih še

zmore, in ima na voljo ustrezno pomoč za opravljanje tistih funkcij, ki jih sam ne zmore

več.

Demenca je bolezen, ki spremeni kakovost ţivljenja stanovalca. Medicinska sestra

obravnava individualne potrebe stanovalca na duševnem, socialnem in telesnem področju.

Stanovalce obravnava individualno in celostno po procesu zdravstvene nege.

Individualizacija izraţa spoštovanje človekovega dostojanstva in njegove enkratnosti.

Delo medicinske sestre zahteva, da smo odprti za potrebe dementnih stanovalcev,

sproščeni, da smo jim pripravljeni prisluhnit in aktivno reševati stiske, ki jih sami izrazijo

ali jih mi opazimo. Dementne osebe potrebujejo motivacijo in usmerjeno vzpodbujanje še

posebno pri tistih ţivljenjskih aktivnostih katere še zmorejo in da jih ohranijo čim dlje

časa. Pri tem je temeljni in najvišji cilj zadovoljstvo stanovalca.

Naše delo zahteva mnoge zelo razvite sposobnosti, ustvarjalnost in razumevanje ter

izjemen napor. Dementni bolnik je enakovreden član pri odločanju, puščamo mu svobodo

pri izbiri ponujenih oblik pomoči oziroma zdravstvene vzgoje, a s tem prevzemamo

odgovornost za svoje odločitve. Delo z dementnimi osebami je zelo zahtevno, vendar

predstavlja največjo hvaleţnost, ko vidiš koliko topline in sreče ţari iz njihovih oči, ker z

njimi ravnamo dostojanstveno.

Starejšim je zelo pomemben občutek pripadnosti in občutek, da niso osamljeni. Pogrešamo

razvit sistem druţenja prostovoljcev s stanovalci, ki bi se aktivno vključevali v različne

oblike dejavnosti in druţenja. Izoblikovale bi se različne skupine za obravnavo oseb z


64

demenco. S tem bi omogočili tudi sodelovanje svojcev v skupinah z namenom, da

doseţemo najvišjo mogočo kakovost njihovega ţivljenja v domu.

Različni stadiji demence zahtevajo različno obravnavo bolnika z demenco, različni pa so

tudi pričakovani učinki. V zgodnjem stadiju so naša prizadevanja usmerjena v pravočasno

in pravilno postavljeno diagnozo ter zdravljenje, katerega cilj je čim bolj učinkovito

ohranjanje bolnikove sposobnosti. V poznih stadijih demence pa smo včasih zadovoljni ţe,

če ublaţimo nemir in druge vedenjske spremembe, nespečnost, halucinacije in morebitna

delirantna stanja (Kogoj, 2003, str. 3).


65

11 SKLEPI

V diplomski nalogi smo si postavili tri raziskovalna vprašanja.

Za pridobitev rezultatov raziskovalnih vprašanj smo vprašalnik Kratek preizkus

spoznavnih sposobnosti opravili v skupini med 17 starostniki z demenco v Lambrechtovem

domu. Pred pričetkom testiranja jim je bil natančno razloţen namen in potek testiranja.

Reševanje testa je v povprečju trajalo pribliţno 5 minut.

Na prvo raziskovalno vprašanje: »Ali je najpogostejši negovalni problem pacienta z

demenco v aktivnosti prostega časa?« ne moremo odgovoriti pozitivno ali negativno.

Ugotavljamo, da zdravstveni delavci ne posvečamo dovolj pozornosti in časa dementnim

stanovalcev. Največji vzrok je pomanjkanje števila zaposlenih in s tem posledično manj

časa za individualno obravnavo v aktivnostih prostega časa za stanovalce.

Največje teţave pri izvedbi KKPS so imeli stanovalci pri petem sklopu vprašanj. Zelo so

se trudili, da bi se spomnili vseh treh besed, ki so si jih morali zapomniti pri tretjem sklopu

testa, ki ga prikazuje graf 3, vendar je uspelo to samo 2 (11,8%)stanovalcema, leta 2008 pa

4 (23,5%) stanovalcem. Besedo drevo so si zapomnili 3 (17,6%), leta 2008 pa 4 (23,5%)

stanovalci. Besedo miza so si zapomnili 4 (23,5%) stanovalci, isti rezultati so bili leto prej.

Besedo žoga sta si pravilno zapomnila 2 (11,8%) stanovalca, leto prej 5 (29,4%)

stanovalcev.

Največji upad kognitivnih sposobnosti v obdobju enega letu je opazen v prvem sklopu

vprašanj v zvezi s časovno orientacijo. Leta 2008 je pravilno odgovorilo na vseh 5 vprašanj

12 (70,6%) stanovalcev , leta 2009 pa le 6 (35,3%) stanovalcev.

Iz tega lahko odgovorimo na drugo raziskovalno vprašanje: »Pri kateri postavki pri izvedbi

KPSS so imeli starostniki največje težave?«

Leta 2009 je bila povprečna ocena stanovalca pri vprašalniku KPSS 16,82 (56,1%) točk.

Če stanovalec doseţe točke med 18 in 11, govorimo o srednji prizadetosti demence.


66

Leta 2008 je bila povprečna ocena pri isti skupini stanovalcev 20,41 (68%) točk. Če doseţe

stanovalec skupno od 23 do 19 točk, govorimo o blaţji prizadetosti demence.

Ta podatek nam kaţe, da lahko stopnja demence v roku enega leta napreduje v naslednjo

stopnjo demence, kar pomeni spremembe vedenja posameznika na področju spoznavnih

sposobnosti. Tako je odgovorjeno na tretje raziskovalno vprašanje: »Ali je stopnja demence

v času enega leta napredovala v naslednjo stopnjo demence?«

Psihološki testi so le del postopka pri ugotavljanju diagnostike demence, ne morejo pa biti

edino in zadostno diagnostično sredstvo. Dajejo nam neodvisno in dodatno infromacijo.


67

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici predav. Vlasti Mlekuţ, Vms, prof. zdrav. vzg. za strokovno

pomoč in svetovanje pri izdelavi diplomskega dela.

Da sem lahko izvedla raziskavo, se zahvaljujem Lambrechtovemu domu.

Zahvaljujem se tudi sodelavcem Doma Sv Joţef, ki so me bodrili in pomagali.

Posebna zahvala gre moji druţini, ki mi je vsa leta študija dajala pogum in verjela vame.

Še enkrat iskrena hvala vsem.


68

12 LITERATURA

Anić N, Janjušević P. Izbrane teme iz vedenjsko- kognitivne terapije: zbornik II. Ljubljana:

Društvo za vedenjsko in kognitivno terapijo, 2007.

Berlih E. Delovna terapija v domu upokojencev. Ljubljana: Zbornica delovnih terapevtov

Slovenije, 1999.

Brejc T. Psihološki vidiki geriatrične rehabilitacije. Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije

za rehabilitacijo, 2005.

Cijan V. Zdravstveni, socialni in pravni vidiki starostnikov. Maribor: Visoka zdravstvena

šola, 2003.

Filej B, Kersnič P, Kunstek Pretnar V. Zbornik predavanj in posterjev 2. kongres

zdravstvene nege. Portoroţ: Zbornica zdravstvene nege Slovenije, Zveza društev

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 1999.

Gamse J. Nemedikamentozni ukrepi pri demenci. Zbornik prispevkov 1.

Psihogeriatričnega srečanja. Ljubljana: Spominčica- zdruţenje za pomoč pri demenci,

Psihiatrična klinika, 2003.

Gordon M. Negovalne diagnoze: priročnik. Radizel : Rogina, 2003.

Gorše Muhič M. Komunikacija v zdravstveni negi. Ljubljana: Priročnik psihiatrične

zdravstvene nege in psihiatrije Ljubljana, 1995.

Hajdinjak A. Sodobna zdravstvena nega. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo, 2006.

Henderson V. Osnovna načela zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege

Slovenije, 1998.


69

Hojnik – Zupanc I. Dodajmo ţivljenje letom. Ljubljana: Gerontološko društvo Slovenije,

1997.

Hojnik- Zupanc I. Institucionalno bivanje starih ljudi. Ljubljana : Gerontološko društvo

Slovenije, 1994.

Hulsen A. Zid molka oblike dela z osebami z demenco na primeru validacije in drugih

novih teorij. Logatec: Firis Imperl & Co, 2007.

Kogoj A. 3.psihogeriatrično srečanje. Ljubljana: Spominčica- Zdruţenje za pomoč pri

demenci, 2003.

Kogoj A. Pomembnejše organske duševne motnje. Ljubljana: Priročnik psihiatrične

zdravstvene nege in psihiatrije, 2000.

Kogoj A, Mlakar J. Motnje spoznavnih sposobnosti pri depresiji. Psihogeriatrično srečanje.

Zbornik prispevkov. Kranjska Gora: Spominčica- Zdruţenje za pomoč pri demenci,

Psihiatrična klinika Ljubljana, 1998.

Kogovšek B, Kobentar R. Priročnik psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije za

medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Ljubljana: Psihiatrična klinika, 1999.

Kogovšek B, Škerbinek A. Zdravstvena nega bolnika z duševnimi motnjami. Ljubljana:

Tehniška zaloţba Slovenije, 2002.

Koropec J. Lambrechtov dom Slovenske Konjice. Slov Konjice: Lambrechtov dom, 1998.

Kvas A, Seljak J. Slovenske medicinske sestre na poti v postmoderno. Ljubljana: Društvo

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov, 2004.


70

Mali J, Miloševič Arnold V. Demenca- izziv za socialno delo. Ljubljana: Fakulteta za

socialno delo, 2007.

Mancej M. Bolezni in sindromi v starosti 3. Ljubljana: Gerontološko društvo Slovenije,

2009.

Mancej M. Bolezni in sindromi v starosti 1. Ljubljana: Gerontološko društvo Slovenije,

2007.

Meglič B, Mesec A. Depresija pri nevroloških boleznih. Ljubljana: Zdruţenje nevrologov

Slovenije pri Slovenskem zdravniškem društvu, 2007.

Mohor P. Etična načela za delo s starostniki. Zreče: Firis, 2004.

Musek J. Psihologija človek in druţbeno okolje. Ljubljana: Educy, 1994.

Oraţem D.V. Medicinski vidiki demence. Slovenske Konjice: Firis, 2004.

Pajnkihar M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola 1999.

Pečjak V. Psihologija staranja. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjiţnica, 2007.

Pečjak V. Psihologija tretjega ţivljenjskega obdobja. Ljubljana: Znanstveni inštitut

Filozofske fakultete Univerze, 1998.

Pentek M. Vaje za vadbo spomina in zbranosti .Ljubljana: Gerontološko društvo Slovenije,

2001.

Pentek M. Vaje za vadbo spomina in koncentracije. Dementni bolniki in njihovi skrbniki

ter uporaba testov pri odkrivanju dementnosti. Poljčane: Gerontološko društvo Slovenije,

1996.


71

Pentek M. Dementni bolnik in njegova okolica: 1. učna delavnica, Medijske Toplice -

Izlake, 20. in 21. maja 1994. Ljubljana : Gerontološko društvo Slovenije, 1994.

Pišljar M. Obravnava bolnikov z demenco in starostno depresijo. Idrija: Psihiatrična

bolnišnica Idrija, 2004.

Pregelj P, Kobentar R. Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju.

Ljubljana: Psihiatrična klinika Ljubljana, 2009.

Rakovec-Felser Z. Zdravstvena psihologija. Maribor : Visoka zdravstvena šola, 2002.

Sever A, Šešok S. Nevropsihološki pregled bolnika z demenco. Obravnava bolnikov z

demenco in starostno depresijo. Zbornik prispevkov. Idrija. Psihiatrična bolnišnica, 2004.

Signe S. Hill, Bauer B. Načrtovanje zdravstvene nege in postopki- pot v mentalno zdravje.

Ljubljana: Skriptarna, 1992.

Štukelj B, Kogoj A. 5. Psihogeriatrično srečanje. Ljubljana: Spominčica- Slovensko

zdruţenje za pomoč pri demenci, 2008.

Švajger A. Zbornik Obravnava kognitivnih teţav v delovni terapiji. Ljubljana: Društvo

delovnih terapevtov Slovenije, 1994.

Tomori M, Ziherl S. Psihiatrija. Ljubljana: Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani,

1999.

Tschudin V. Etika v zdravstveni negi- razmerja skrbi. Ljubljana: Društvo medicinskih

sester in zdravstvenih tehnikov, 2004.

Velikonja I. Naj ostanejo takšni, kot jih poznamo : vodič za svojce in negovalce

starostnikov z vedenjskimi in psihičnimi spremembami pri demenci. Ljubljana : Janssen-

Cilag, 2005.


72

Ţeleznik D, Ivanuša A. Standardi aktivnosti zdravstvene nege. Maribor: Visoka

zdravstvena šola, 2002.

INTERNETNI VIRI:

Majerle S. Individualni pristop v zdravstveni negi dementnega varovanca v okviru

ţivljenjskih aktivnosti. Dosegljivo na:

http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID=cc4648b1-5be9-4753-

a15a-e5f474d586ce (29.4.2009).

Škerbinek A. Skupinska dinamika negovalnega tima. Dosegljivo na:

http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID=a334c075-6897-42a9-b037-bfef873d780a

(29.6.2009).

Gregan M. Demenca, bolezen našega vsakdana. Revija Viva. 2005. Dosegljivo na:

http://www.viva.si/clanek.asp?id=1595 (18.4.2009).

Lambrechtov dom. Dosegljivo na:

http://www.lambrechtov-dom.si/index.php?p=1&id=1&a=1 (9.7.2009).

http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID=cc4648b1-5be9-4753-a15a-e5f474d586ce

http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID=cc4648b1-5be9-4753-a15a-e5f474d586ce

http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID=a334c075-6897-42a9-b037-bfef873d780a

http://www.viva.si/clanek.asp?id=1595

http://www.lambrechtov-dom.si/index.php?p=1&id=1&a=1


1

13 PRILOGE

13.1 Kratek preizkus spoznavnih sposobnosti - vprašalnik


2

13.2 Test risanja ure

univerza v mariboru fakulteta za …kljune besede: zdravstvena nega, demenca, kognitivne...

Documents