univerza v mariboru pravna fakulteta - core.ac.uk · osebami, ki spadajo v družino. 3 prav tako v...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
RAZVEZA STARŠEV KOT OBLIKA PSIHIČNEGA NASILJA NAD OTROKI
Ime in priimek: Andreja Kozel Številka indeksa: 71154913
Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: civilno pravo Mentorica: dr. Suzana Kraljić
Maribor, oktober 2010
2
KAZALO
POVZETEK ........................................................................................................................................................ 4
SUMMARY ....................................................................................................................................................... 5
UVOD ............................................................................................................................................................... 6
1. OSNOVNI POJMI DRUŽINSKEGA PRAVA .................................................................................................. 8
1.1. DRUŽINSKO PRAVO .............................................................................................................................. 8 1.2. ZAKONSKO PRAVO ............................................................................................................................... 8 1.3. OTROŠKO PRAVO ................................................................................................................................. 8
1.3.1. Otrok ............................................................................................................................................... 9 1.4. RAZVEZA ZAKONSKE ZVEZE ................................................................................................................ 10
2. SPLOŠNO O DRUŽINI IN OTROCIH ......................................................................................................... 11
2.1. DRUŽINA............................................................................................................................................. 11 2.2. SPLOŠNI PROBLEMI OTROKOVIH PRAVIC ........................................................................................... 11
2.2.1. Družinskopravno varstvo otroka ................................................................................................... 12 2.2.2. Osebnostne pravice otroka ............................................................................................................ 12
3. VIRI OTROKOVIH PRAVIC ...................................................................................................................... 13
3.1. DEKLARACIJA ZDRUŽENIH NARODOV O OTROKOVIH PRAVICAH ....................................................... 13 3.2. KONVENCIJA ZDRUŽENIH NARODOV O OTROKOVIH PRAVICAH (KOP) .............................................. 14 3.3. EVROPSKA KONVENCIJA O IZVRŠEVANJU OTROKOVIH PRAVIC (MEKUP) ........................................... 16 3.4. USTAVA REPUBLIKE SLOVENIJE .......................................................................................................... 17 3.5. ZAKON O PREPREČEVANJU NASILJA V DRUŽINI (ZPND) ...................................................................... 18
3.5.1. Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009 -2014 ........................ 20 3.6. KAZENSKI ZAKONIK (KZ-1) .................................................................................................................. 21 3.7. ZAKON O SOCIALNEM VARSTVU (ZSV) ............................................................................................... 23 3.8. ZAKON O ZAKONSKI ZVEZI IN DRUŽINSKIH RAZMERJIH (ZZZDR)......................................................... 25 3.9. ZAKON O NEPRAVDNEM POSTOPKU (ZNP) ........................................................................................ 29 3.10. KONVENCIJA O PRAVICI OTROK DO OSEBNIH STIKOV (KOS) .............................................................. 29 3.11. ODBOR MINISTROV SVETA EVROPE ................................................................................................... 32
3.11.1. Priporočilo št. 1121 o pravicah otrok ........................................................................................ 32 3.11.2. Priporočilo št. R (84) 4 o odgovornosti staršev ......................................................................... 33 3.11.3. Priporočilo št. R (85) 4 o nasilju v družini .................................................................................. 34 3.11.4. Priporočilo št. R (85) 7 o nujnih ukrepih v družinskih zadevah.................................................. 34 3.11.5. Priporočilo št. R (81) 3 o varstvu in vzgoji otrok od rojstva do osmega leta ............................. 35
4. NASILJE ................................................................................................................................................. 36
4.1. FIZIČNO NASILJE ................................................................................................................................. 37 4.2. PSIHIČNO NASILJE .............................................................................................................................. 37
4.2.1. Otroci kot žrtev psihičnega nasilja ob razvezi staršev ................................................................... 38
5. DRUŽINSKA MEDIACIJA ......................................................................................................................... 39
6. VPLIVI IN OTROKOV POGLED NA RAZVEZO ........................................................................................... 40
6.1. OTROKOVE REAKCIJE OB RAZVEZI STARŠEV ....................................................................................... 40 6.2. »VOJNA« MED STARŠEMA ................................................................................................................. 43 6.3. KDO JE KRIV? ...................................................................................................................................... 44
7. VLOGA ORGANOV ................................................................................................................................. 44
7.1. CENTER ZA SOCIALNO DELO (CSD)...................................................................................................... 44 7.1.1. Razveza zakonske zveze ................................................................................................................ 44 7.1.2. Splošno o centrih za socialno delo ................................................................................................. 45 7.1.3. Krizni centri .................................................................................................................................... 48
3
7.2. POLICIJA ............................................................................................................................................. 49 7.3. SODIŠČA ............................................................................................................................................. 51
SKLEP ............................................................................................................................................................. 55
LITERATURA ................................................................................................................................................... 57
VIRI ................................................................................................................................................................ 60
IZPOVEDI OTROK, KATERIH STARŠI SO RAZVEZANI ......................................................................................... 62
4
POVZETEK
Razveza zakonskih ali zunaj zakonskih partnerjev (v nadaljevanju razveza partnerjev)
dandanes ni več redkost. Statistični podatki kažejo, da v Sloveniji razpade vsaka tretja
zakonska zveza. Razveza partnerjev je lahko stresna tako za starša kot tudi za otroka. Otroci
ob razvezi staršev trpijo, zato morajo starši otrokom prenesti novico s čim večjo
občutljivostjo, tako da bo za otroka to čim manj boleče. Otroci se pogosto čutijo krive za
razvezo staršev, zato morajo starši glede na otrokovo starost primerno oblikovat pogovor, ki
bo otroku dal občutek, da razveza nikakor ni njegova krivda. Seveda se otroci na novico o
razvezi različno odzovejo. Na to vpliva njihova starost, okolje in okoliščine, v katerih
odraščajo, otrokov karakter in pa seveda tudi starši. Pri razvezi partnerjev je zelo pomembno,
da skušata starša zgladiti nesporazume in se ne prepirata v otrokovi navzočnosti. Vendar pa
starši prepogosto ob razvezi pozabijo na otrokove potrebe in postavijo svoje potrebe pred
njegove. Tako se lahko med staršema vname boj za skrbništvo nad otrokom. Zakon o
zakonski zvezi in družinskih razmerjih1 (v nadaljevanju ZZZDR) določa, da se morata starša
sama sporazumeti, pri kom bo otrok živel. Če se o tem ne moreta sporazumeti sama, odloči o
tem sodišče. Prav tako mora sodišče upoštevati mnenje otroka, starega nad 15 let in ki je
dovolj razsoden, da sam pove, pri katerem od staršev ali tretji osebi želi živeti.
Razveza partnerjev je za otroka lahko psihično zelo naporna, kar vpliva na njegov uspeh v
šoli, na njegovo samozavest in samopodobo, lahko zaide v slabo družbo, se vda drogi in ne
nazadnje lahko razveza staršev vpliva tudi na kasnejše slabše zdravstveno stanje.
Starši se ne zavedajo, da nad otrokom izvajajo psihično nasilje s tem, ko otroci nemo
opazujejo in poslušajo prepire staršev, tudi prepire glede skrbništva. Premalo se zavedajo, da
je že sama razveza brez prepiranja za otroka naporna in stresna. Otrok nenadoma ostane brez
enega od staršev, zgodi se lahko, da se mora privaditi na novo okolje, novo šolo, pridobiti
mora nove prijatelje, kar je v otroških letih, ki bi morala biti brezskrbna in polne otroških
vragolij, zelo naporno in stresno.
Ključne besede: družina, razveza partnerjev, psihično nasilje, pravice otrok, otrok, otrokova
korist
1 UL SRS, št. 15/76, 30/86, 1/89, 14/89, UL RS, št. 13/94, 82/94, 29/95, 26/99, 60/99, 70/00, 64/01, 110/02, 42/03, 16/04, 69/04, 101/07, 122/07.
5
SUMMARY
Nowadays a divorce of married or cohabitants partners (furthermore a divorce of spouses) is
not a rarity anymore. According to the statistics every third Slovenian domestic partnership
undergoes divorce. Divorce is as stressful for the parents as it is for the child. During a
divorce children suffer a great deal of emotional stress, that is why the parents are obliged to
approach such an incident in a very sensitive manner, so it is as painless for the child as
possible. Children often feel responsible for the divorce, which is why the parents need to
establish a conversation accordingly to the child’s age and assure the child that it does not
carry any guilt connected to the divorce. Of course every child responds to the news
differently. The reaction is influenced by the child’s age, environment and the surroundings
in which the child grows up, also the child’s character and of course, parents themselves. It is
extremely important, during a divorce process, for the parents to try and resolve any
misunderstandings and omit arguing in the presence of the child. However, in too many
situations parents forget about the child’s needs and give priority to their own. This is also a
reason why a battle for child custody arises. By the definition of Family law, the parents are
obligated to find an agreement with whom the child will live. If they are incapable of deciding
themselves, the court makes the decision. Additionally, if the child is fifteen years of age and
commonsensible, therefore able to express with which of the two parents or a third person the
child would like to live, the court has to take the child’s opinion into consideration.
A divorce is emotionally difficult for the child and can affect the educational success,
acquisition of self-confidence, bad companionship, drugs and it may also result in ill health.
Parents are not aware of the emotional violence they implement on the child, whilst the child
numbly observes and listens to disputes, especially regarding custody. We are barely aware of
the impact a divorce has on the child even without the altercation. The child suddenly remains
without one parent, is possibly forced to adopt to a new environment, new school and needs to
gain new friends, which results in a rather difficult childhood contrary to a carefree and lively
one.
Key words: family, divorce, emotional violence, child’s rights, child, child’s benefit
6
UVOD
OTROCI, KI ODRAŠČAJO V OKOLJU, V KATEREM STA LJUBEZEN IN SKRBNOST
ODSOTNA ALI PA V NJEM NAVZOČA NA ZELO NESTANOVITEN NAČIN, VSTOPAJO V
ODRASLO DOBO BREZ OBČUTKA NOTRANJE VARNOSTI. NAMESTO TEGA SE
NENEHNO PODCENJUJEJO: »MENI MANJKA…« VERJAMEJO, DA JE SVET
NEPREDVIDLJIV IN NERADODAREN, HKRATI PA SE SPRAŠUJEJO ALI SO VREDNI
LJUBEZNI IN ALI JIH LAHKO SPLOH KDO POTREBUJE.
M.Scott Peck ( The Road Less Travelled)
Razveza partnerjev v modernem svetu ni več tabu. Danes je razvez mnogo več, kot jih je bilo
v preteklosti. Na to vpliva moderni trend življenja, premalo strpnosti in razumevanja, premalo
spoštovanja med partnerjema in do otrok ter premalo medsebojnih pogovorov. Partnerja si ne
vzameta dovolj časa drug za drugega, otroci preveč časa preživijo pred televizorjem, za
računalnikom in premalo s svojo družino. Družina pomeni varnost, zaupanje, skrb za
bližnjega, razumevanje, opora, itd. Vendar družina izgublja na pomenu. Kakor hitro pride
otrok v obdobje adolescence, mu družina postane zadnja skrb. Družina je vedno bolj ločena,
pa četudi vsi živijo pod isto streho. Vedno manj je skupnih kosil ter družinskih srečanj. V
modernem svetu za to ni več časa.
Kdo sestavlja družino? Družino tvorijo oče in mati ter otroci. Družina ostane, četudi starša
zaradi nepremostljivih ovir ne bosta več skupaj. Družina ostaja dalje, pa čeprav ločena.
Pomembno je, da se otrok tega zaveda in pomembno je, da starši to otroku tudi razložijo.
Kljub temu, da starša ne živita več pod isto streho, otrok ni zgubil družine.
Kako razveza staršev vpliva na otroka? Vemo, da je razveza staršev za otroka lahko zelo
boleča in stresna, kadar pa poleg razveze pride še do psihičnega ali fizičnega nasilja, je lahko
vse skupaj še veliko slabše. Starši se morajo zavedati, da ločitev od parterja, ni tudi ločitev od
otroka.
Menim, da se starši velikokrat sploh ne zavedajo, da nad otrokom izvajajo psihično nasilje.
Kaj sploh je psihično nasilje? Psihično nasilje ni nasilje, ki pušča fizične posledice, ampak
7
psihične. Psihično nasilje so zmerjanje otroka, prepiri vpričo njega, itd. Posledice psihičnega
nasilja ni nujno, da se pokažejo takoj. Pokažejo se lahko čez mesece ali celo leta. V otroku
lahko psihično nasilje pusti globoko rano in ne malokrat se niti otrok sam ne zaveda, kako je
do tega prišlo. Mnogi starši postavijo svoje interese pred otrokove, saj so tudi sami zaradi
razveze prizadeti. Zato se pred otrokom prepirajo, govorijo slabo o svojem partnerju,
pritiskajo na otroka, itd. Ne zavedajo se, da lahko njihove reakcije pustijo dolgoročne
posledice. Seveda je to odvisno tudi od otrokovih let. Otroci se v dobi odraščanja različno
odzovejo na razvezo. Vendar so starši tisti, ki lahko otroku najbolj pomagajo in s tem zelo
vplivajo na normalen in zdrav otrokov razvoj.
Kakšne so pravice in dolžnosti otroka in kako se to kaže v realnosti? Že v sami Ustavi
Republike Slovenije2 je zapisano, da otroci uživajo posebno skrb in varstvo pred
izkoriščanjem in zlorabljanjem. Kaj lahko otrok v primeru psihičnega nasilja stori sam? Na
koga se lahko obrne? So to starši, šolstvo, Center za socialno delo, policija? Katere so pravice
in dolžnosti staršev? Kaj se v trenutku razveze z otrokom dogaja? Namreč starša se bosta
razvezala ali sta že razvezana. Kdo dobi otroka v varstvo in vzgojo in ali ima otrok pri tem
tudi kakšno besedo? Kdaj preživljati čas s staršem, s katerim otrok ne živi?
Obstaja mnogo vprašanj, na katere bom skušala skozi diplomsko nalogo odgovoriti. Prav tako
bom predstavila zgodbe šestih otrok, katerih starših so razvezani. Otroci so bili ob razvezi
različno stari, prav tako so bili tudi različni razlogi za ločitev (nasilje, nezvestoba, alkohol)
Predvsem pa se bom osredotočila na to, da bom odgovore na zgoraj zastavljena vprašanja
skušala razložiti s pravnega vidika.
2 UL RS, št. 33/91 –I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06.
8
1. OSNOVNI POJMI DRUŽINSKEGA PRAVA
1.1. DRUŽINSKO PRAVO
Pod pojmom družinsko pravo razumemo skupino pravnih pravil, ki urejajo družinska
razmerja. Družinska razmerja pa so osebnostna in premoženjsko pravna razmerja med
osebami, ki spadajo v družino.3 Prav tako v družinsko pravo spada tudi skrbništvo, rejništvo
in predpisi o načrtovanju otrok.
1.2. ZAKONSKO PRAVO
Poleg zgoraj naštetih pravnih pravil, spada v družinsko pravo tudi zakonsko pravo ter otroško
oziroma roditeljsko pravo.
Zakonsko pravo ureja zakonsko zvezo in razmerja znotraj le-te. Sem štejemo tudi
zunajzakonsko skupnost, če so za njo izpolnjeni določeni pogoji.
Zakonsko pravo nam pove:
- kateri so pogoji za sklenitev zakonske zveze;
- obliko za sklenitev zakonske zveze;
- pravne posledice sklenitve in prenehanja zakonske zveze;
- osebna in premoženjska razmerja med zakoncema;
- neveljavnost in prenehanje zakonske zveze. 4
Zakonska zveza je neveljavna takrat, če ob sklenitvi niso izpolnjeni vsi formalni in
materialni pogoji, ki jih zakon zahteva za veljaven nastanek zakonske zveze.5
1.3. OTROŠKO PRAVO
Otroško pravo je pravo, pod katerim razumemo skupino pravil, ki urejajo razmerja med starši
in otroki. S posvojitvijo kot posebno obliko varstva mladoletnih otrok nastane med
posvojiteljem in posvojencem enako razmerje, kot je med starši in otroki.6
3 Geč-Korošec M., Kraljić S., Družinsko pravo, III. spremenjena in dopolnjena izdaja, stran 3. 4 Geč-Korošec M., Kraljić S., stran 50 – 109. 5 Geč-Korošec M., Kraljić S., stran 63.
9
Pomembno pri tem je, da se morajo starši zavedati, da kljub temu, da imajo roditeljsko
pravico, jim je ta dana samo v korist njihovih otrok in da pripada roditeljska pravica obema
staršema skupaj.
V Ustavi RS7 je pomemben naslednji člen:
3. odstavek 53. člena Ustave RS:
» Država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo
posebne razmere.«
Določba 53. člena poudarja predvsem pozitivni vidik pravice do spoštovanja družinskega
življenja.8
Posebej veliko pozornost posveča država varstvu materinstva in očetovstva. Država želi s
svojimi ukrepi pozitivno vplivati na rojstvo otrok. Tako izvaja pomoč materam oz. družinam
v času nosečnosti in v času po porodu. Država bi morala zagotoviti vsakemu otroku fizični,
psihični in moralni razvoj, ki se izraža skozi ustrezno vzgojo in izobrazbo. To pomeni, da če
takšen razvoj otroku ni omogočen, ima država na voljo ustrezne ukrepe (npr. odvzem
roditeljske pravice ali oddaja otroka v rejništvo).9
1.3.1. Otrok
Pravice otrok so določene v 56. členu Ustave RS, ki pravi :
»Otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Človekove pravice in temeljne svoboščine uživajo
otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo.
Otrokom se zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali
drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. Takšno varstvo urejan zakon.
6 Geč-Korošec M., Kraljić S., stran 4. 7 UL RS, št. 33/91 –I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06. 8 Šturm L., Komentar ustave Republike Slovenije, stran 565. 9 Geč- Korošec M., Kraljić S., stran 16.
10
Otroci in mladoletniki, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne
družinske oskrbe, uživajo posebno varstvo države. Njihov položaj ureja zakon.«
S posebnim varstvom otroka se uveljavlja pozitivni vidik pravice do spoštovanja družinskega
življenja. Dolžnost države, da posebej varuje otroke, izhaja tudi iz 53. člena. Po 56. členu
Ustave so otroci nosilci vseh človekovih pravic in svoboščin, vendar Ustava določa, da
temeljne pravice otroci uživajo v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Po 54. členu imajo starši
prvenstveno pravico in dolžnost zaščititi svoje otroke pred kakršnimikoli ogrožanjem. Šele, če
starši odpovedo, lahko na njihovo mesto stopi država. Država mora zaščititi posameznike,
med katere spada tudi otrok, ki zaradi svoje telesne in duševen nerazvitosti ni sposoben sam
uveljavljati svojih interesov.10
Pomembno vlogo pri pravicah in zaščiti otroka ima tudi center za socialno delo. V ZZZDR je
v 120. členu določeno, da lahko center za socialno (v nadaljevanju CSD) delo odvzame otroka
staršem, če meni, da so starši preveč zanemarjali otrokovo vzgojo in korist. Prav tako pa
lahko CSD dodeli otroka v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu.
Otroci, ki so rojeni v zunajzakonski zvezi imajo iste pravice kot otroci, rojeni v zakonski
zvezi. Starši so dolžni skrbeti za otroke in jih preživljati, ne glede, na to ali so otroci rojeni v
zakonski ali zunaj zakonski zvezi. Vse določbe, ki veljajo za preživljanje zakonskih otrok,
veljajo tudi za preživljanje nezakonskih otrok. Obveznost do preživljanja nezakonskega
otroka ima le moški, ki je očetovstvo priznal oz. katerega očetovstvo je bilo ugotovljeno v
sodnem postopku.11
1.4. RAZVEZA ZAKONSKE ZVEZE
Razveza zakonske zveze je eden izmed načinov prenehanja zakonske zveze. Razveže se lahko
samo veljavna zakonska zveza za življenja obeh zakoncev, po njunem sporazumu ali pa iz
določenega razveznega razloga, vendar v obeh primerih le po odločbi pristojnega sodišča.12
10 Povzeto po: Šturm L., stran 578 – 580. 11 Geč- Korošec M., Kraljić S., stran 17. 12 Geč-Korošec M., Kraljić S., stran 97.
11
Po 65. členu ZZZDR je v Sloveniji edini razvezni razlog nevzdržnost zakonske zveze. Prav
tako ZZZDR v 64. členu ureja sporazumno razvezo.
2. SPLOŠNO O DRUŽINI IN OTROCIH
2.1. DRUŽINA
Družina je osnovna enota človeške družbe, katere pomen se je skozi zgodovino spreminjal.
Termin družina izvira iz latinskega izraza famulus, kar pomeni domači suženj; familija je bila
v starem Rimu širša gospodarska pravna enota, v katero so spadali tudi sužnji.13 Danes naj bi
družina predstavlja občutek varnosti in zaupanja ter stabilnosti.
Pogoste so trditve, da ljudje v današnjem svetu vse manj cenijo družinsko življenje in da
družina kot vrednostna kategorija izgublja svoj pomen. To naj bi dokazovalo naraščanje
razvez. Vendar pa bi lahko veliko število razvez pojasnili z diametralno nasprotnim
argumentom: število razvez narašča, ker ljudje vedno bolj cenijo srečno družinsko življenje
ali čutijo potrebo po njem, zato se ločijo od svoje družine, da bi oblikovali novo – boljšo in
srečnejšo.14
2.2. SPLOŠNI PROBLEMI OTROKOVIH PRAVIC
Otrokove pravice kot jih poznamo danes, so se zaradi družbenega razvoja začele razvijati pred
dvema stoletjema. Renesansa, ki je poudarjala vsemogočnost razuma in s tem napredka je
vplivala na oblikovanje o tem, da je današnja generacija gospodar bodoče: je tista ki ji
posreduje znanje in vedenje, je tista, ki jo osebnostno in družbeno oblikuje in ji posreduje
svojo človeško izkušnjo. Način, s pomočjo katerega je bilo to mogoče doseči, je bilo
oblikovanje posebnega pravnega statusa otroštva oz. mladoletnosti in prav od srede 19.
stoletja dalje, ko je industrijska revolucija bila v najmočnejšem vzponu, se začne oblikovati
pravnovarstvena zakonodaja o otrocih – od delovne prek šolske do zdravstvene in socialne.15
13 Filipčič K., Nasilje v družini, stran 15. 14 Filipčič K., stran 30. 15 Belopavlovič N.,… (et.al), Pravni vidiki otrokovih pravic, stran 15.
12
2.2.1. Družinskopravno varstvo otroka
Otroku morata varstvo zagotoviti starša, prav tako starša svoje pravice ne smeta zlorabljati in
morata izključno delovati v korist otroka. To pomeni, da sta ga dolžna preživljati, prav tako
pa morata skrbeti tudi za otrokovo življenje in zdravje ter oblikovanje njegove osebnosti.
Pravnih virov, ki ščitijo interese otrok, je veliko. Med najpomembnejše pa zagotovo spadata
Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah16 in ZZZDR, ki ju bomo podrobneje
obravnavali v 3. poglavju.
2.2.2. Osebnostne pravice otroka
Osebnostna pravica je nepremoženjska, nepodedljiva in neprenosljiva. Splošna osebnostna
pravica zagotavlja varstvo osebnosti v celoti.17
Posamezne osebnostne pravice otroka
- pravica do enakosti oziroma nediskriminacije;
- načelo največje koristi otroka in osebnostne pravice otroka;
- pravica do osebne identitete:
• osebno ime;
• državljanstvo;
• da pozna svoje starše;
• svoboda misli;
• svoboda vesti in veroizpovedi;
• svobodno izražanje in združevanje;
• pravica do zasebnosti;
- pravica otroka, da sam sproži postopek za varstvo svojih pravic;
- pravica otroka, da v vseh postopkih, v katerih se odloča o njegovih interesih, izrazi
svoje mnenje.18
16 Zakon o ratifikaciji konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah: UL SFRJ-MP, št. 15/90, UL RS – MP, št. 9/92, 35/92. 17 Belopavlovič N.,… (et. al), stran 98. 18 Povzeto po: Belopavlovič N.,… (et. al), stran 99 – 113.
13
3. VIRI OTROKOVIH PRAVIC
3.1. DEKLARACIJA ZDRUŽENIH NARODOV O OTROKOVIH PRAVICAH
Deklaracijo je soglasno sprejela in razglasila Generalna skupščina Združenih narodov 20.
novembra 1959 z resolucijo št. 1368 (XIV).19
Zavzema se :
- da bi otroci imeli srečno otroštvo;
- da bi uživali vse pravice in svoboščine;
- ter da bi se starši, organizacije in država borili, da bi se načela konvencije tudi
uveljavljala;
2. Načelo deklaracije pravi:
»Otrok mora uživati posebno varstvo. Z zakonom ali na drug način mu je treba omogočiti, da
se bo v svobodi in dostojanstvu razvijal fizično, psihično, moralno, versko in družbeno zdravo
in normalno. V zakonih, sprejetih za varstvo otroka, naj bo otrokova korist poglavitno
vodilo.«
Otrokova korist je vedno najpomembnejšo vodilo in za njegovo korist mora poskrbeti država
z zakoni in starši z vzgojo. Država in straši morajo narediti vse, da bo otrok odraščal
normalno, kajti ravno v času otrokovega odraščanja lahko naredimo največ, da otrok odraste v
zrelo ter psihično in fizično zdravo osebo.
Za otrokov razvoj je najpomembnejši dober odnos v družini, torej dober odnos med
roditeljema in dober odnos le teh do svojih otrok. Otrok potrebuje veliko ljubezni, pozornosti
in varnosti, ki mu jo lahko po najboljših močeh zagotovita prav starša. Družba in organi
posredujejo v družno le v primeru, če ta otroku ne zagotavlja potrebne varnosti. Takrat mora
država storiti vse, da se zavaruje otrokova korist. Država je dolžna pomagat tudi družinam, ki
se znajdejo v finančni stiski (6. načelo deklaracije).
19 Kalčina L., Otrokove pravice v Evropi, stran 3.
14
3.2. KONVENCIJA ZDRUŽENIH NARODOV O OTROKOVIH PRAVICAH (KOP)
Generalna skupščina Združenih narodov je z resolucijo št. 44/25 na svojem 44 zasedanju
20.11.1989 sprejela Konvencijo o otrokovih pravicah, ki je začela veljati 2.9.1990. Že do
31.12.1990 jo je ratificiralo 64 držav, med njimi je bila tudi bivša SFRJ. 20 KOP velja tudi v
RS.
KOP v preambuli govori o tem, da je otroku potrebno posebno varstvo in skrb, vštevši
ustrezno pravno varstvo tako pred rojstvom kot tudi po rojstvu.21
Otrok je vsako človeško bitje, staro pod 18 let, razen če so podani pogoji, kot je npr. sklenitev
zakonske zveze pred dopolnjenim 18 letom, ki omogočajo, da se otroka obravnava kot odraslo
osebo ( 1. člen)
3.člen, 1. odstavek:
»Pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, ne glede na to, ali jih opravljajo državne ali zasebne
ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, naj bodo
glavno vodilo otrokove koristi.«
Ta člen jasno kaže, da je glavno vodilo vedno otrokova korist, ne glede kdo jih opravlja.
Otrok je najpomembnejši in za njegov normalen razvoj morajo državne ali zasebne ustanove
ter starši storiti vse, da se mu le ta omogoči.
9. člen, 3. odstavek:
»Države podpisnice bodo spoštovale pravico otroka, ki je ločen od enega ali obeh staršev, da
redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema, razen če je to v nasprotju z
njegovimi koristmi.«
Tisti od roditeljev, ki ne živi z otrokom, ima pravico do osebnih stikov. To je starševska
pravica, ki se lahko omeji samo kadar je to v otrokovo korist. Torej, če CSD ali sodišče
20 Geč-Korošec M., Kraljić S., stran 195. 21 Belopavlovič N.,… (et. al), stran 67.
15
ugotovi, da bi bilo za otroka neprimerno, da ima stike z enim izmed staršev, najpogosteje je to
oče, lahko omeji oz. onemogoči stike.
18. člen, 1. odstavek:
»Države podpisnice bodo uporabile vse svoje moči, da bi zagotovile, priznanje načela, da sta
oba starša enako odgovorna za otrokovo vzgojo in razvoj. Glavno odgovornost za otrokovo
vzgojo in razvoj imajo starši ali, odvisno od primera, zakoniti skrbniki. Otrokove koristi so
njihova poglavitna skrb.«
Starši so tisti, ki morajo otroku omogočit normalen razvoj in finančno ter socialno varnost. Le
kadar starši tega ne zmorejo oz. otroka zanemarjajo, lahko vmes poseže država.
KOP nadalje zavezuje vse države stranke, da bodo z vsemi ustreznimi zakonodajnimi,
upravnimi, družbenimi in vzgojnimi ukrepi varovale otroka pred vsemi oblikami telesnega in
duševnega nasilja, poškodb ali zlorab, zanemarjanja ali malomarnega ravnanja, trpinčenja ali
izkoriščanja, vštevši spolne zlorabe, ko je otrok pod skrbništvom staršev, zakonitih skrbnikov
ali katerekoli druge osebe, ki skrbi zanj (1. odstavek 19. člena).22
2. odstavek 27. člena zavezuje starše, da v skladu s svojimi zmožnostmi zagotovijo otroku
takšne življenjske razmere, ki so potrebne za normalen otrokov razvoj. 3. odstavek pa
zavezuje države podpisnice, da bodo staršem ali drugim, ki so odgovorni za otroka, z
ustreznimi ukrepi pomagali uveljavljati te pravice in sicer v obliki gmotne pomoči, ter pomoči
pri prehrani, obleki in stanovanju.
Pomemben je tudi 39. člen, ki pravi:
»Države podpisnice bodo sprejele vse potrebne ukrepe, da bi pospešile telesno in duševno
okrevanje otrok, ki so bili žrtve kakršne koli oblike zanemarjanja, izkoriščanja ali zlorabe,
mučenja ali kakršne koli druge oblike krutega, nečloveškega ravnanja, kaznovanja ali
oboroženih spopadov, in njihovo ponovno vključitev v družbo. Takšno okrevanje in ponovno
vključevanje v družbo mora potekati v okolju, ki krepi otrokovo zdravje, samospoštovanje in
dostojanstvo.«
22 Geč-Korošec M., Kraljić S., stran 197.
16
V določenih primerih pa država ne more preprečit trpinčenje otrok in takrat je njena naloga,
da napravi vse potrebno, da se otrok vrne v normalen razvoj in da se preprečijo dolgoročne
posledice, ki bi lahko zaradi zlorabe, trpinčenja ali zanemarjanja nastale.
V III. delu KOP-a je določeno, da se mora ta ratificirati, da k njej lahko pristopi vsaka država
ter da se listine vložijo pri generalnem sekretarju Organizacije Združenih narodov.
Konvencija začne veljati trideset dni po vložitvi ratifikacijske ali pristopne listine.
3.3. EVROPSKA KONVENCIJA O IZVRŠEVANJU OTROKOVIH PRAVIC (MEKUP)23
Evropsko konvencijo o izvrševanju otrokovih pravic je leta 1990 sprejela Parlamentarna
skupščina Sveta Evrope (PS SE).
Pri sprejemanju predloga so evropski strokovnjaki s področja družinskega prava morali paziti,
da preprečijo podvajanje s KOP-a. MEKOUP v skladu s 4. členom KOP-a o otrokovih
pravicah zagotavlja varovanje otrokovih koristi v postopkih in dopušča, da se otroci sami
izražajo o svojih interesih v sodnih ali upravnih postopkih, predvsem v družinskih razmerjih,
kar je v skladu s splošnim načelom KOP-a o otrokovih pravicah, ki promovira participacijo
otrok in priznava otroka kot subjekta avtonomnih pravic.24
V MEKOUP so predvideni tudi postopki v družinski razmerjih. Za mojo diplomsko delo so
pomembni predvsem postopki bivanja otroka, torej pri katerem od staršev bo otrok živel in
osebni stiki z otrokom. Prav tako je pomembno, da se sodni ali upravni postopki končajo hitro
in da se otroku zagotovi zastopnika, npr. CSD.
MEKOUP predvideva tudi pomembno vlogo mediacije25 v postopkih, torej prizadevanja za
doseganje sporazuma med starši in otroki glede vzgoje, varstva, preživljanja otrok in drugih
postopkov.26
23 UL RS, mednarodne pogodbe (MP), št. 26/99, str. 1109-1117. 24 Geč-Korošec M., Kraljić S., stran 199. 25 Mediacija pomeni posredovanje. To je postopek, v katerem nepristranska tretja oseba posreduje med sprtima stranema in jima pomaga, da najdeta rešitev spora, ki je sprejemljiva za oba. Postopek je primeren za tiste pare, ki so zmožni objektivnega razgovora in so pripravljeni prevzeti odgovornost za svoje probleme, a potrebujejo tretjo osebo, ki se spozna na konflikte in jim pomaga najti optimalno rešitev. Mediatroji so nevtralni in zavezani k poklicni molčečnosti. Povzeto po: Schöberl E., Moja starša se ločujeta, stran 48.
17
3.4. USTAVA REPUBLIKE SLOVENIJE
Pomembna člena Ustave RS smo že omenili v podpoglavju Otroško pravo in sicer 53. člen
(zakonska zveza in družina) in 56. člen (pravice otrok).
V 53. in 56. členu je poudarjen predvsem pozitivni vidik pravice do spoštovanja družinskega
življenja.
Načelo, ki je zapisano v 56. členu (pravice otrok) narekuje zaščito otrokove koristi po uradni
dolžnosti v vseh postopkih, tudi v izvršbi.27
Poleg zgoraj omenjenih dveh členov, pa velja omeniti tudi 54. člen (pravice in dolžnosti
staršev) :
»Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica
in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja
otrokovih koristi določa zakon.
Otroci, rojeni zunaj zakonske zveze, imajo enake pravice kakor otroci rojeni v njej.«
Določba 54. člena varuje starševstvo, s tem pa tudi pravico do spoštovanja družinskega
življenja staršev in otrok. Starševstvo je pravni položaj, ki lahko nastane neodvisno od volje
staršev oz. otroka, kot posledica dejstev, vnaprej določenih v zakonu, zaradi interesa
skupnosti pri varstvu in vzgoji otrok.28
V 1. odstavku je določeno, da so starši dolžni izvrševati roditeljsko pravico v korist in interes
otroka. Dokler poteka izvrševanje roditeljske pravice v skladu s koristmi in interesom otroka,
jo imajo starši pravico sami izvrševati. V nasprotnem primeru se mu lahko roditeljska pravica
s sodno odločbo odvzame. 29 Pravice staršev se lahko odvzamejo ali omejijo samo iz
razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. 30
26 Geč-Korošec M., Kraljić S., stran 201. 27 Rijavec V., Procesno pravna problematika v zadevah otroškega prava, stran 129. 28 Šturm L., stran 570. 29 Geč-Korošec M., Kraljić S., stran 17. 30 Šturm L., stran 573.
18
V 2. odstavku 54. člena je posebej poudarjena pravica enakosti med otroki rojenimi zunaj
zakonske zveze, in tistimi, ko so rojeni v njej. Žal pa popolne enakosti ni mogoče zagotoviti.
Tako na primer pri otrokih, ko so rojeni v zakonski zvezi, velja domneva očetovstva – za
očeta otroka velja materin mož. Pri zunaj zakonski skupnosti mora oče otroka pripoznati ali
pa je treba očetovstvo ugotoviti v pravdnem postopku.31
3.5. ZAKON O PREPREČEVANJU NASILJA V DRUŽINI (ZPND)32
ZPND je prvi zakon v slovenskem prostoru, ki jasno opredeljuje različne vrste nasilja v
družini. ZPND določa vlogo, naloge, mrežo in sodelovanje različnih državnih organov in
nevladnih organizacij pri obravnavanju nasilja v družini ter opredeljuje ukrepe za varstvo
žrtve nasilja v družini. Vsaka žrtev ima tako pravico do spremljevalca, ki ji nudi duševno
oporo in pravico do brezplačne pravne pomoči. Otroci, ki so najranljivejša družbena skupina,
so poleg invalidov, starejših in oseb s posebnimi potrebami, najbolj zavarovani. ZPND
namreč določa, da je otrok žrtev tudi, če je le navzoč pri izvajanju nasilja nad drugimi
družinskimi člani. Poleg tega mora vsakdo, ki sumi, da je otrok žrtev nasilja, to prijaviti
centru za socialno delo, policiji ali državnemu tožilstvu, četudi ga zavezuje poklicna
molčečnost. ZPND uvaja tudi posebno prepoved izpostavljanja otrok množičnim medijem v
primerih nasilja v družini, kar je velikega pomena, saj smo dolžni otroka zavarovati pred
nepotrebnim vnovičnim doživljanjem nasilja, izpostavljanju pritiskov medijev in
stigmatizacijo v družbi. 33 ZPND je bil sprejet februarja 2008.
V 3. členu je opredeljena zakonska definicija nasilja v družini.
1. odstavek 3. člena (opredelitev nasilja v družini):
»Nasilje v družini (v nadaljnjem besedilu: nasilje) je vsaka uporaba fizičnega, spolnega,
psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu
članu oziroma zanemarjanje družinskega člana iz 2. člena tega zakona (v nadaljnjem
besedilu: žrtve) ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali
povzročiteljice oziroma povzročitelja nasilja (v nadaljnjem besedilu: povzročitelj nasilja).«
31 Šturm L., stran 575. 32 UL RS, št. 16/08. 33 Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/druzina/preprecevanje_nasilja_v_druzini/, 22.9.2010.
19
- Fizično nasilje: pretepanje, brcanje, boksanje, napad z različnim orožjem,…
- Spolno nasilje: posilstvo, siljenje osebe v spolni odnos, incest, spolno nadlegovanje,…
- Psihično nasilje: vpitje, poniževanje, grožnje, nadzorovanje, posesivnost,…
- Ekonomsko nasilje: neplačevanje denarne podpore otroka, kraja žrtvinega denarja in
lastnine, preverjanje vseh računov,…34
4. odstavek 3. člena:
»Psihično nasilje so ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri družinskem članu povzroči
strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske.«
Psihično nasilje je najpogostejša oblika nasilja, ki ga izvajamo vsakodnevno in se ga v večini
primerov niti ne zavedamo. Vendar pa lahko besede kot so, nikoli ne bo nič s tebe,
ničvrednež, neumnež, nesposobnež,…pripeljejo do motenj v otrokovem razvoju. Še posebej
to zaznamuje otroka, če se te besede vsako dnevno ponavljajo. Takrat otrok zgubi
samozavest, začne se zapirat vase in se izolira od okolice, postaja depresiven in nenazadnje
razmišlja tudi o samomoru.
2. odstavek 4. člena (posebno varstvo in skrb):
»Otrok je žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom
ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja.«
Tu nam zakonodajalec jasno pove, da se smatra nasilje nad otrokom tudi takrat, kadar ta ni
neposredno udeležen v prepiru. Kar pomeni, če se starša prepirata, zmerjata, vpijeta ali se
fizično znašata drug nad drugim in je otrok temu priča, posredno izvajata nasilje nad njim.
Otrok se takrat počuti nemočnega, velikokrat pa sebe krivi za prepire staršev.
14. člen (naloge centrov za socialno delo):
»Center za socialno delo nudi žrtvi in povzročitelju nasilja storitve po zakonu, ki ureja
socialno varstvo, pri čemer je cilj obravnavanja odprava neposredne ogroženosti in skrb za
žrtvino dolgoročno varnost, z odpravo vzrokov oziroma okoliščin, v katerih prihaja do
nasilja, prek reševanja njenih socialnih in materialnih pogojev bivanja.
34 Ars Vitae, http://arsvitae.si/sl/page/view/Nasilje, 22.9.2010.
20
Center za socialno delo lahko napoti povzročitelja nasilja v ustrezne izobraževalne,
psihosocialne in zdravstvene programe, ki jih izvajajo organi in organizacije ter nevladne
organizacije.
Pri centru za socialno delo se za obravnavanje nasilja v družini ustanovi multidisciplinarni
tim.
Sestavo multidisciplinarnega tima in način dela določi minister, pristojen za delo, družino in
socialne zadeve.«
CSD ne nudi pomoč samo žrtvam, ampak tudi povzročiteljem nasilja. Naloge CSD znajo biti
včasih zelo težavne saj so storitve CSD omejene z zakonom, ki ureja socialno varstvo. CSD je
dolžan pomagati žrtvi nasilja, pri čemer lahko ustanovijo multidisciplinarni tim, kjer
strokovnjaki iz različnih strok skušajo pomagati žrtvi.
Pomembno je tudi, da se pomaga povzročiteljem nasilja in da se jih skuša ustrezno pozdraviti.
Če je storilec npr. alkoholik se ga napoti v zdravstveni zavod, kjer mu bodo nudili ustrezno
pomoč. To je z včasih lahko zelo zapleteno, saj povzročitelji nasilja nočejo sodelovat s CSD.
3.5.1. Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009 -201435
Na podlagi ZPDN-ja je Slovenija dobila neposredno podlago za sprejetje te resolucije. S to
resolucijo si država in njene ustrezne institucije prizadevajo, da bi zmanjšali nasilje v družini
in sicer, da bi se le-to hitreje prepoznalo in bi se ukrepi vršili nemudoma, kot tudi da bi ga
skušali preprečiti. Pomembno pri tem je tudi učinkovito medsebojno sodelovanje različnih
institucij in osveščanje ljudi v tej smeri, da se zavedajo svojih pravic, da vedo katere oblike
nasilja obstajajo, kako jih prepoznati in katere vrste pomoči so nam na voljo. Prav tako se
resolucija zavzema za dodatno izobraževanje strokovnih delavcev, ki bi tako lažje zagotovili
pomoč tako žrtvam kot tudi povzročiteljem nasilja.
35 UL RS, št 41/09.
21
3.6. KAZENSKI ZAKONIK (KZ-1)36
Enaindvajseto poglavje – Kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke.
191. člen (nasilje v družini) v 1. odstavku navaja:
»Kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali
ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz
skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali
opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v
skupnosti v podrejen položaj, se kaznuje z zaporom do petih let.«
S tem se je Slovenija pridružila krogu držav, ki nasilje v družini inkriminirajo kot samostojno
kaznivo dejanje.37
Sodna praksa nam kaže, da je višje sodišče letos že obsodilo obtoženca, ki je izvajal nasilje po
1. odstavku 191. člena KZ-1 in sicer z utemeljitvijo, da izvaja nasilje v družinskem krogu do
svoje žene, vpričo njunih otrok, hkrati pa je izvajal tudi kaznivo dejanje zanemarjanja otrok
po 1. odstavku 192. člena KZ -1 in takšen vedenjski vzorec lahko vpliva na psihofizični
razvoj njegovih otrok. Povzetek obrazložitve sodišča, ki je bila sledeča :
Obtoženi (oče) je hudo kršil svoje dolžnosti do svojih otrok, to pa zato, ker je bil žaljiv in
nasilen do svoje žene v prisotnosti obeh obrok in da sta bila oba mladoletna otroka zaradi tega
prestrašena, zgrožena, skratka, da je takšno ravnanje obtoženca vplivalo na nadaljnji
psihofizični razvoj otrok. Dolžnost obtoženca kot enega od staršev je, da poskrbi za takšne
razmere v družini, ki zagotavljajo zdravo rast in skladen osebnostni razvoj otrok. Nobenega
dvoma ni, da pomeni hudo kršitev starševske dolžnosti izvajanje tako fizičnega, kakor tudi
psihičnega nasilja nad svojo ženo in to v stanovanju, kjer se pričakuje, da predstavlja okolje
za optimalno skrb in vzgojo otrok. Zmerjanje obtoženca in uporabe grdih besed vpričo otrok,
izvajanje nasilja, žalitev obtoženca, ko je oškodovanki primeroma na glavo z roko stisnil
pašteto ter jo pomazal po laseh in jo še zlasal, grozil z vročim likalnikom tako, da je morala
poklicati na pomoč in ker ne gre samo za en primer ("prekršek"), ampak, ker je ravnanje
obtoženca, tudi zaradi alkoholiziranosti, prehajalo v stanje nasilnega vedenja obtoženca, je
zato evidentno, da takšen opis ustreza znakom kaznivega dejanja iz 1. odst. 192. člena KZ-1.
36 UL RS, št. 55/08, 66/08, 39/09, 55/09. 37 Selinšek L., Kazensko pravni odziv na nasilje v družini – nekaj odprtih vprašanj, stran 7.
22
Povsem irelevantno je, ali je bilo ravnanje obtoženca (grdo ravnanje, žalitve, pretepanje)
usmerjeno proti ženi. Odločilno je, da sta to zaznala otroka, ki pričakujeta in to upravičeno,
tako kot vsi ostali otroci, do takšnega vedenjskega vzorca svojih staršev, ki jih primerno
osebnostno oblikuje v njunem razvoju. Skratka, v kolikor neko ravnanje ni neposredno
usmerjeno v otroka, kot kazenskopravno varovane osebe iz 1. odst. 192. člena KZ-1, to še ne
pomeni, da v opisanem primeru, kot je v obravnavani zadevi, obtoženi ne more odgovarjati za
navedeno kaznivo dejanje.38
Ta primer jasno kaže, da je sodišče ukrepalo tudi v primeru, ko nasilje ni bilo izvajano
direktno nad otrokoma, vendar sta zaradi nasilja očeta nad materjo posledice trpela tudi
otroka.
Podobni primeri kaznivega dejanja po 1. odstavku 191. člena nam kažejo, da se storilca
kaznuje, ker le ta izvaja nasilje v družinski skupnosti. Vsi primeri, ki sem ji preučila na sodni
praksi so iz leta 2009 ali iz leta 2010.39
3. odstavek 191. člena:
»Če je dejanje iz prvega odstavka storjeno proti osebi, s katero je storilec živel v družinski ali
drugi trajnejši skupnosti, ki je razpadla, je pa dejanje s to skupnostjo povezano, se storilec
kaznuje z zaporom do treh let.«
Tudi primeri v sodni praksi kažejo, da se storilca kaznuje s pogojno kaznijo ali z zaporom do
dveh let.
Temeljno kaznivo dejanje, ki nudi kazenskopravno varstvo otroka pred nasiljem v družini
(izvzeto je spolno nasilje), je kaznivo dejanje »zanemarjanja mladoletne osebe in surovo
ravnanje« po 201. čl. KZ40 (danes je to 192. člen KZ-1).
192. člen (zanemarjanje otroka in surovo ravnanje)
» Starši, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki hudo krši svoje dolžnosti do otroka, se kaznuje z
zaporom do treh let.
38 Sodna praksa, http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2010040815245201/, 22.9.2010. 39 Sodna praksa, http://www.sodisce.si/iskalnik_po_sodni_praksi/, 22.9.2010. 40 Filipčič K., stran 182.
23
Starši, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki sili otroka k pretiranemu delu ali k delu, ki ni
primerno njeni starosti ali jo iz koristoljubnosti navaja k beračenju ali drugim dejanjem, ki so
škodljiva za njen razvoj ali z njo surovo ravna ali jo trpinči, se kaznuje z zaporom do petih
let.«
Že v primeru iz sodne prakse lahko vidimo, da se je storilca kaznovalo tudi po 192. členu KZ
– 1, ker je zanemarjal svoja otroka. Menim, da nekdo, ki izvaja nasilje nad svojim partnerjem
in nad svojimi otroki, v večini primerov tudi ne skrbi za svoje družinske člane. Za otroka je
treba skrbet, kar pomeni, da se moramo z njim lepo ravnati, zanj skrbeti, ga razumeti in
poskrbeti, da bo odraščal v zdravem in normalnem okolju. Kakršnikoli posegi v otrokovo
osebo lahko vplivajo na njegov nadaljnji razvoj.
Z novo ureditvijo kaznivega dejanja nasilja v družini so v prejšnjem KZ-u na splošno
določena izvršitvena dejanja bolj konkretizirana, dodane so tudi nove izvršitvene oblike, kot
posledica kaznivega dejanja je določeno »spravljanje v podrejen položaj«, spremenjena pa je
tudi stvarna pristojnost za odločanje na I. stopnji.41
3.7. ZAKON O SOCIALNEM VARSTVU (ZSV)42
Že v splošnih določbah je zapisano, da se v tem zakonu rešuje socialna problematika
posameznikov, družin in skupin prebivalstva. Med drugim je ena izmed glavnih socialno
varstvenih storitev osebna pomoč in pomoč družini (11. člen socialno varstvene storitve).
15. člen ZSV:
»Pomoč družini po tem zakonu obsega pomoč za dom, pomoč na domu in socialni servis.
Pomoč družini za dom obsega strokovno svetovanje in pomoč pri urejanju odnosov med
družinskimi člani ter pri skrbi za otroke in usposabljanje družine za opravljanje njene vloge v
vsakdanjem življenju.
Pomoč družini na domu obsega socialno oskrbo upravičenca v primeru invalidnosti, starosti
ter v drugih primerih, ko socialna oskrba na domu lahko nadomesti institucionalno varstvo.
41 Gregorc Puš A., Problemi nasilja v družini z vidika sojenja, stran 72. 42
UL RS, št. 54/92, 56/92, 42/94, 1/99, 41/99, 60/99, 36/00, 54/00, 26/01, 110/02, 2/04, 7/04, 36/04, 21/06, 105/06, 114/06, 3/07, 23/07, 41/07, 112/07.
24
Socialni servis obsega pomoč pri hišnih in drugih opravilih v primeru otrokovega rojstva,
bolezni, invalidnosti, starosti, v primeru nesreč ter v drugih primerih, ko je ta pomoč
potrebna za vključitev osebe v vsakdanje življenje.«
Kadar družina več ne more poskrbeti za dobre družinske odnose ali kadar je oseba invalidna
ali kako drugače prizadeta oz. ne more več sama skrbeti zase, se lahko družini ponudi pomoč
na domu. Usposobljeni in strokovni delavci nudijo pomoč družini v stiski, da bo le ta lažje
premagovala težave in opravljala potrebne vsakdanje naloge. Pravilno je, da se družini
pomaga, vendar mora tudi družina pri tem sodelovati in si želeti pomoči. Pomembno je
poslušanje in upoštevanje nasvetov socialnega delavca. V nasprotnem primeru rezultati ne
bojo doseženi.
V 2. odstavku 16. člena zakonodajalec nudi institucionalno varstvo otrok in mladostnikov, ki
so bili prikrajšani za normalno družinsko življenje ter omogoča, da se jim zagotovi primerna
vzgoja in priprava na življenje.
Javni socialno varstveni zavodi po ZSV, ki ščitijo ter pomagajo otroku ali mladoletniku so:
- center za socialno delo;
- dom za otroke, ki pomaga otrokom in mladoletnikom prikrajšanim za normalno
življenje (53. člen);
- socialno varstveni zavod.
25
3.8. ZAKON O ZAKONSKI ZVEZI IN DRUŽINSKIH RAZMERJIH (ZZZDR)
Varstvu otrok in njihovim pravicam je namenjen tudi Zakon o zakonski zvezi in družinskih
razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki na večih mestih opredeljuje dolžnosti staršev, ki so
korelat otrokovim pravicam.43
Po pomenu in potrebi, da se korist otroka44 upošteva in zagotavlja v vseh razmerjih in
situacijah, v katerih je otrok udeležen, sodi obravnavanje koristi otroka na začetek slehernega
razmišljanja o pravnem položaju otroka.45
Glede zagotavljanja otrokove koristi je ZZZDR naravnan v smereh KOP-a, ki določa, da je
treba pri vseh dejavnostih v zvezi z otrokom upoštevati njegovo korist.46
4.člen:
«Starši imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in dejavnostjo
zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok.
Zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in
delo imajo starši pravice in dolžnosti, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in
koristi svojih mladoletnih otrok. Te pravice in dolžnosti sestavljajo roditeljsko pravico.
Roditeljska pravica pripada skupaj očetu in materi.«
Dolžnost staršev je, da skrbijo za svojega otroka po najboljših močeh. To pomeni, da morajo
starši storiti vse, da bodo otroku omogočili normalen telesni in duševni razvoj. Starš mora
vedno delati v korist otroka. Otroka je treba poslušat, se z njim ukvarjat, ga razumet ter mu
vedno nudit ljubezen in oporo. Otroku je treba pomagat pri šolskih dejavnostih, ga spodbujat
k izven šolskih dejavnostim kot so npr. glasbena šola, plesna šola, različni športi,…Za otroka
sta dolžna poskrbeti oba starša. Velikokrat se namreč zgodi, da vso skrb in breme nosi mama. 43 Kraljić S., Razveza staršev kot oblika psihičnega nasilja nad otroci, stran 85. 44 Korist otroka razumemo kot pravni standard, kot vrednostni pojem, ki se konkretizira ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. Pri tem nas ZZZDR usmerja, da v otrokovo korist zadovoljevanje njegovih materialnih, čustvenih in psihosocialnih potreb ob upoštevanju njegove osebnosti in želja. Korist otroka morajo upoštevati tako starši, kot druge osebe, državni organi in nosilci javnih pooblastil. Druga komponenta koristi otroka pa pomeni, da imajo starši pri skrbi in odgovornosti za otroka prednost pred drugimi. Povzeto po: Zupančič K., Novak B., Žnidaršič- Skubic V., Končina – Peternel M., Reforma družinskega prava, predlog novih predpisov s komentarjem, stran 20. 45 Zupančič K., Novak B., Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, stran 19,20. 46Zupančič k, Novak B., Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih s predlogom sprememb in pojasnili, stran 57.
26
5. a člen:
»Starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil morajo v vseh dejavnostih in
postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist.
Tudi v 5. a členu se poudarja otroka korist. Ne samo starši, ampak tudi druga ustanove morajo
narediti vse, da se otroka zaščiti in da delujejo izključno v otrokovo korist.
Kdaj je nekaj v otrokovo korist? V 2. odstavku 5. a člena starši delajo v otrokovo korist takrat,
če zadovoljijo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem ki ga
okolje sprejema in odobrava. Toda tudi starši so samo ljudje, ki delajo napake in čeprav
mislijo, da delajo v korist otroka, se včasih izkaže, da temu ni tako. Zato menim, da starš dela
v otrokovo korist takrat, ko se trudi po svojih najboljših močeh.
Pravice in dolžnosti staršev ter otrok:
102. člen:
»Starši morajo svojim otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in
usposobitev za samostojno življenje in delo.«
Včasih starši tega sami ne zmorejo, zato se lahko obrnejo na pomoč države, ki bo socialno
ogroženi družinam pomagala. Država pomaga v obliki socialne pomoči, republiških štipendij,
socialnih stanovanj, otroškega dodatka…Naloga staršev pa je, da se za svoje pravice
pobrigajo in tako omogočijo otroku socialno varnost.
Iz 1. odstavka 103. člena izhaja, da so starši dolžni skrbeti za življenje in zdravje svojih otrok
ter so jih dolžni vzgajati za delovne člane družbene skupnosti. Skrb za življenje in zdravje
otrok pomeni, da morajo starši določiti otroku stalno prebivališče, da mu morajo preskrbeti
stanovanje, da morajo skrbeti za njegovo hrano, obleko, za zdravniško pomoč in drugo ter da
imajo neprestani nadzor nad njegovim gibanjem.47
V III. delu zakona so urejena razmerja med starši in otroci.
V 1. odstavku 106. člena zakonodajalec daje pravico do stikov z otrokom obema staršema,
vendar stiki vedno zagotavljajo otrokove koristi. Starš pri katerem otrok živi ne sme oteževati
ali onemogočati otrokove stike, prav tako pa si mora prizadevati, da bo otrok imel dober in
47 Geč-Korošec M., Kraljić S., stran 172.
27
ustrezen odnos z drugim od staršev oz. oba starša se morata potrudit, da bi z otrokoma imela
ustrezen odnos (2. odstavek 106. člena).
Starša se lahko sama sporazumeta o osebnih stikih, lahko jima pri tem pomaga tudi CSD ali
pa o tem odloči sodišče na predlog enega ali obeh staršev, če se starša sama oz. s pomočjo
CSD še vedno nista mogla sporazumeti. Sodišče vedno odloča v otrokovo korist (4. odstavek
106. člena). Sodišče mora pri odločitvi upoštevati tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil
in če je le sposoben razumeti njegov pomen in posledice (2. odstavek 105. a člena). Prav je,
da se upošteva otrokovo mnenje. Sodišče res da gleda na otrokovo korist, vendar včasih
sodišče meni, da je najbolje za otroka nekaj kar pa otrok noče. Sreča otroka je
najpomembnejša, zato naj bo njegovo mnenje pomemben faktor pri odločitvi sodišča.
Kdaj stiki niso v otrokovo korist? Kadar ti pomenijo psihično obremenitev ali se z njimi
ogroža otrokov telesni ali duševni razvoj. Sodišče lahko določi, da se stiki izvajajo pod
nadzorom tretje osebe ali da se ne izvajajo z osebnim srečanjem ali druženjem (5. odstavek
106. člena).
Primer iz sodne prakse nam kaže, da je sodišče zaradi alkoholiziranosti določilo, da se stiki
izvajajo pod nadzorom CSD, saj bo le tako lahko strokovnjak ocenil, da oče prihaja na
srečanja trezen in je njegovo stanje primerno za izvajanje stikov. V primeru, da se oče ne bo
na srečanja primerno pripravil, mu lahko strokovnjak stike lahko tudi prepove.48 Iz tega
primera lahko vidimo, da starši imajo pravico do osebnih stikov, vendar je samo na njih kako
bodo svojo pravico izkoristili. Namreč, če se bojo neprimerno obnašali, je na prvem mestu še
vedno otrokova korist, zaradi katere lahko svojo pravico izgubijo.
Starš drugemu od staršev ne sme onemogočat stikov z otrokom, v nasprotnem primeru lahko
sodišče na zahtevo drugega starša določi, da se staršu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo
in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, pri tem pa sodišče vedno varuje otrokovo
korist (6. odstavek 106. člena).
1. odstavek 106. člena omogoča otroku pravico do stikov drugimi osebami s katerimi je
družinsko povezan in navezan(npr. stari starši, bratje in sestre), pri tem pa se upošteva
njegova korist.
48 http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/40691/, 23.9.2010.
28
Sodna praksa:
V enem izmed primerov je bilo v jedru zapisano, da pri izbiri ukrepa za zavarovanje
otrokovih koristi mora sodišče vselej upoštevati načelo najblažjega posega. Po tem načelu je
treba pri izbiri ukrepa upoštevati, naj se opravi ukrep, s katerim bodo starši čim manj
prizadeti, če se z njim da zavarovati koristi otrok. To je treba upoštevati tudi pri odločanju o
načinu izvrševanja otrokovih stikov. Sodišče lahko pravico staršev do stikov z otrokom po
navedeni določbi 106. člena ZZZDR omeji le toliko, kolikor je potrebno za zavarovanje
otrokovih koristi.49
Iz tega primera je razvidno, da sodišče vedno pazi, da se zavaruje otrokova korist, pri tem pa
upošteva interese staršev in da bi le ti bili čim manj prizadeti.
Tudi pri odmeri višine preživnine mora sodišče upoštevati otrokovo korist. Preživnina mora
biti tako visoka, da lahko otroku zagotovi uspešni telesni in duševni razvoj (1. odstavek 129. a
člena).
V ZZZDR- ju je tudi določeno, da ima vsak razvezan starš, ki ne živi z otrokom, pravico do
osebnih stikov.
Glede na formulacijo bi se torej osebni stiki šteli kot pravica staršev. V tem primeru pride
marsikdaj do napačnega razumevanja, še posebej takrat, kadar nastopijo pri izvajanju osebnih
stikov težave (npr. otrok odklanja osebne stike). Prikrajšani starš se pri tem sklicuje na svojo
pravico, pri tem pa marsikdaj pozablja na otroka. Zato ima naš ZZZDR varovalko, da lahko
CSD ali sodišče odločita drugače, če ugotovita, da osebni stiki niso v otrokovo korist (prim. 3
odstavka 78. člena in 1. odstavka 106. člena ZZZDR).50
49 Sodna praksa: http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/40691/, 23.9.2010. 50 Povzeto po: Kraljić S., Konvencija o pravici otrok do osebnih stikov, Pravna praksa – let. 22, št. 33, str. III – VIII.
29
3.9. ZAKON O NEPRAVDNEM POSTOPKU (ZNP)51
ZNP je začel veljati 1. oktobra 1986 in do danes praktično ni doživel sprememb na področju
procesnih vprašanj.52
V drugem delu - posebni postopki - so urejeni postopki za ureditev osebnih stanj in družinskih
razmerij.
38. člen:
»Postopki za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij so nujni.
V teh postopkih sodišče odloči po obravnavi na naroku.
V postopku za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerjih je javnost izključena.«
Zaradi zaščite otroka je prav, da je javnost pri urejanju družinskih razmerij izključena. Že to,
da mora otrok sprejet, da se starša ločujeta in da se zanj borita na sodišču, je zelo težko, če pa
bi otroka pri tem spremljala še javnost bi bilo še toliko težje. Z izključitvijo javnosti se
zaščitijo interesi otroka.
3.10. KONVENCIJA O PRAVICI OTROK DO OSEBNIH STIKOV (KOS)53
KOS je bila podpisana 15.5. 2003 in sicer tako za članice Sveta Evrope kot za države
nečlanice.
Urejanje in izvajanje osebnih stikov terja veliko posluha, razumevanja, pripravljenosti do
popuščanja in do potisnjenja lastnih interesov staršev v ozadje. Starši namreč marsikdaj
pozabljajo, da so pri osebnih stikih primarno vodilo lahko le otrokove koristi.54
KOS je še toliko bolj pomembna, ker je v modernem svetu vedno več razvez in tako je
potreba po ureditvi osebnih stikov še toliko bolj nujna.
Tega so se zavedali tudi družinskopravni strokovnjaki ter pripravili KOS, ki ureja to tematiko
ter tako odstranjuje marsikatero oviro glede izvajanja osebnih stikov na eni strani, na drugi
strani pa zagotavlja večjo varnost pri izvajanju čezmejnih osebnih stikov.55
51 UL SRS, št. 30/1986, 20/1988 , UL RS, št. 87/2002, 131/2003, 77/2008. 52 Rijavec V., Ekart A., Zakon o nepravdnem postopku (ZNP) z uvodnimi pojasnili, stran 10. 53 Za Konvencijo o pravici otrok do osebnih stikov, bom v svoji diplomski nalogi uporabljala kratico KOS. 54 Kraljić S., Pravna praksa – let. 22, št. 33, str. III – VIII.
30
Že v 1. členu KOS je podana tripartitna objektivna delitev KOS-a. KOS se tako uporablja za:
- določitev temeljnih načel pri osebnih stikih,
- določitev primernih zaščitnih ukrepov in garancij z namenom zagotovitve primernega
izvajanja osebnih stikov in z namenom takojšnje vrnitve otroka po končanih osebnih
stikih,
- ustanovitev sodelovanja med centralnimi organi, sodnimi organi in drugimi telesi z
namenom pospeševanja in izboljševanja osebnih stikov med otroki in njihovimi starši
oziroma osebami, ki jih z otrokom vežejo družinske vezi.56
Ločimo med posrednimi in neposrednimi stiki. Neposredni stiki so časovno omejeni osebni
stiki, ki jih otrok preživi z enim od staršev, bodisi med vikendi, na potovanjih, kakšen dan v
tednu,…Ti stiki so krajši, zato so potrebne tudi druge oblike komuniciranja – posredni stiki.
Pri posebnih stikih gre za stike, pri katerih otrok ohranja odnos s staršem, pri katerem ne živi
v obliki e –maila, telefoniranja, preko spletnih kamer na računalniku in drugih oblik
komunikacij.
Konvencija je tudi razširila krog oseb, ki so upravičeni do osebnih stikov. Tako so poleg
staršev upravičeni tudi druge osebe, ki jih z otrokom vežejo družinske vezi.57
Pri nam ZZZDR v 119. členu ureja:
» Center za socialno delo je dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahteva vzgoja in varstvo
otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi.«
Na podlagi tega člena CSD omogoči starim staršem do osebnih stikov z otrokom, ker so ti v
otrokovo korist.
Osebni stiki so namenjeni primarno otroku in njegovim koristim, da ohrani stik z obema
staršema, kakor tudi z drugimi osebami, na katere je predvsem čustveno navezan.58
55 Kraljić S., Pravna praksa – let. 22, št. 33, str. III – VIII. 56 Kraljić S., Pravna praksa – let. 22, št. 33, str. III – VIII. 57 Družinske vezi –Mednje štejemo stare starše otroka ter bratje in sestre otroka. Prav tako se na podlagi konvencije omogočijo osebni stiki osebam, ki so z otrokom zakonsko povezani ali so z njimi povezani na podlagi de facto razmerij. Upravičenci torej niso taksativno našteti, ampak se šteje, da so osebni stiki omogočeni širšemu krogu oseb, če so le ti v korist otroka. 58 Kraljić S., Pravna praksa – let. 22, št. 33, str. III – VIII.
31
V začetku septembra leta 1996 je v Nemčiji potekala tridnevna mednarodna konferenca o
praksi pravice do skrbi za osebo otroka v evropski primerjavi.
Gospod Siegfried Willutzki59 je na konferenci posebej poudaril, da se mora v prihodnosti
pravica do osebnih stikov smatrati kot pravica otroka ali najmanj kot tudi pravica otroka. 60
Na koncu konference je dr. Helmuth Figdor61 povabil skupino otrok, da so podali svoje
poglede glede izvajanja skupne skrbstvene pravice ločenih staršev do otrok. Izpoved otrok je
bila presenetljiva, saj se je zdelo, kakor da je vsa konferenca bila zaman. Svoja stališča so
komentirali tako, da se preveč poudarja življenje otrok v krogu družine, saj ima otrok tudi
svoje življenje in svoje prijatelje. Otrokom zelo velike težave prestavljajo vikend obiski, saj
so čez teden v šoli ali se udeležujejo raznih drugih obšolskih dejavnosti in tako nimajo časa
zase ali za prijatelje. Vendar to ni najhujše, saj bi za to imeli dovolj časa v soboto in nedeljo, a
kaj, ko morajo k drugemu roditelju, ki mnogokrat sploh ne živi v istem kraju kot otrok.
Roditelj, ki ima pravico do osebnih stikov v soboto in nedeljo, pogosto želi nadoknaditi
celotni teden, kar pa je lahko za otroka preveč naporno ali pa se zgodi, da ta roditelj ne ve, kaj
bi z otrokom počel ali mu je otrok v napoto.62
Ta konferenca je, kot sem že omenila, iz leta 1996 in od takrat pa do danes se je marsikatera
zakonodaja s tega področja spremenila oz. smo dobili novo (kot npr. Konvencija o pravici
otrok do osebnih stikov). Danes se vedno bolj poudarja otrokova korist, stiki z enim od
staršev se lahko tudi prekinejo, če le ti niso v otrokovo korist.
Tako kaže zakonodaja, kako pa je v praksi? Ali so obiski in stiki s starši ter vsa ostala
razmerja, ki se tičejo otroka, res samo v njegovo korist? Ali otrok kljub zakonodaji še vedno
ostaja nemočen?
Naša sodna praksa kaže na to, da sodišče vedno gleda na interes otroka in da vsak primer
podrobno preuči. Prav tako sodišče na podlagi dejstev odloči o stikih in o višini preživnine.
Glede na zbrane dokaze in želje staršev (kajti osebni stiki z otrokom se prilagajo tudi službi
tistega od staršev, ki ne živi z otrokom) sodišče določi kdaj je starš upravičen do stikov in ali
mora pri tem prisostvovati tudi tretja oseba. Pri tem vedno upošteva otrokovo korist. V večini
59 Sodnik in od leta 1996 častni profesor na Univerzi v Chemnitzu, Nemčija. 60 Kraljić S., Otrok ima pravico do obeh staršev, stran 27 -29. 61 Psihoanalitik iz Dunaja. 62 Povzeto po: Kraljić S., Otrok ima pravico do obeh staršev, stran 29.
32
primerov sodišče dodeli otroka materi, oče pa mora zanj plačevati preživnino in je upravičen
do osebnih stikov. 63
V enem izmed primerov pa je mati brez utemeljena razloga onemogočala stike z očetom,
čeprav je bil oče skrben, sama pa je, tako je ugotovilo sodišče, otroka zanemarjala, z njim
surovo ravnala, ga puščala brez nadzora, nanj kričala in ni poskrbela za čistočo in zdrave
bivalne razmere. Prav tako je oče vedno sodeloval s CSD ter na srečanja prihajal urejen, mati
pa se na pozive CSD ni odzivala. Oče in mati sta živela v istem kraju, kar pomeni, da otrok ne
bo spremenil širšega okolja, otrok je bil na očeta tudi čustveno navezan in so mu bili pri očetu
zagotovljeni ustrezni bivalni pogoji. Tako se je sodišče pravilno odločilo, da se otroka dodeli
v varstvo očetu, mati pa z njim ohranja redne stike64
Ta primer jasno kaže na to, da je otrok bil sprva dodeljen materi, ker pa mati otroku ni
omogočila ustrezne pogoje in je onemogočala stike z očetom, je sodišče gledalo na otrokovo
korist in se pravilno odločilo, da se otroka dodeli očetu in z materjo otrok ohranja redne stike.
3.11. ODBOR MINISTROV SVETA EVROPE
3.11.1. Priporočilo št. 1121 o pravicah otrok
Priporočilo je iz leta 1990.
Skupščina opozarja:
1. da je vitalnost družbe odvisna od možnosti, ki jih daje svoji mlajši generaciji za rast in
razvoj v okolju varnosti, samouresničevanja, solidarnosti in miru;
2. da so otroci človeška bitja, ki še niso dosegla zrelosti in so zato potrebni posebne
pomoči, skrbi in varstva;
3. da je treba ponovno potrditi temeljno odgovornost staršev in o njej ne sme biti
nobenega dvoma;
4. da bi otroci za poln in skladen razvoj svoje osebnosti morali odraščati v vzdušju sreče,
ljubezni in razumevanja;
63 Sodna praksa: http://www.sodisce.si/iskalnik_po_sodni_praksi/, 25.9.2010. 64 Sodna praksa: http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/38465/, 25.9.2010.
33
5. da se ta pooblastila zmanjšujejo, ko otrok dozoreva, da je kasneje sposoben
uresničevati vedno večje število pravic.65
3.11.2. Priporočilo št. R (84) 4 o odgovornosti staršev
Priporočilo je sprejel Odbor ministrov februarja 1984.
Možno je izboljšati pravne sisteme glede pristojnosti staršev, s tem bi podprli razvoj otrokove
osebnosti in zavarovali njegovo osebo in njegove moralne in materialne koristi, ob tem pa
zagotovili pravno enakopravnost obeh staršev.66
V tem priporočilu so odgovornosti staršev zbir dolžnosti in pooblastil, katerih cilj je
zagotoviti otroku moralno in materialno blaginjo zlasti s skrbjo za osebo otroka, z
vzdrževanjem osebnih stikov z njim in s tem, da poskrbijo za njegovo vzgojo in
izobraževanje, ga vzdržujejo, pravno zastopajo in upravljajo njegovo premoženje.67
Pristojni organi se morajo odločiti glede starševske odgovornosti, vendar morajo upoštevati
tudi mnenja otrok, če so ti dovolj zreli, prav tako pa morajo organi delovati izključno v
otrokovo korist (3. načelo).
Prav tako morajo organi po 6. načelu odločiti o uresničevanju starševskih odgovornosti in
sicer z dodelitvijo pristojnosti med oba starša ali odeliti pristojnosti tako, da jih bosta
uresničevala skupaj. Prav tako se upoštevajo dogovori, ki jih starša skleneta skupaj, če le ti
niso v nasprotju z otrokovo koristjo.
Oba starša sta dolžna preživljati otroka. Tisti od staršev, ki ne živi z otrokom bi moral imeti
vsaj možnost, da z otrokom vzdržuje osebne stike, razen če bi to lahko škodovalo otroku ( 8.
člen).
65 Kalčina L., stran 218. 66 Kalčina L.. stran 221. 67 Kalčina L., stran 222.
34
3.11.3. Priporočilo št. R (85) 4 o nasilju v družini
Sprejeto je bilo marca 1985.
- v obrambo družine je vključeno tudi varstvo vseh njenih članov pred vsako obliko
nasilja, ki se vse prepogosto pojavlja med nami;
- nasilje je vsako dejanje ali opustitev, ki škoduje življenju, fizični ali psihični
nedotakljivosti ali svobodi osebe ali resno škoduje razvoju njene osebnosti;
- nasilje zlasti prizadene otroke na eni in ženske na drugi strani, čeprav na različne
načine;
- otroci so upravičeni do posebnega varstva družbe pred vsemi oblikami razlikovanja ali
zatiranja in pred vsako zlorabo avtoritete v družini in drugih institucijah.68
V I. delu (preprečevanje nasilja v družini) je v drugi točki zapisano, da je pomembno, da se
hitro odkrijejo konfliktne situacije ter da se hitro uredijo družinski spori, prav tako pa je
pomembno, da se razširi znanje in obveščenost med družinami o družbenih in družinskih
situacijah.
Sprejmejo se tudi ukrepi, ki zaščitijo otroka pred nasiljem, ki izhaja is kakršnegakoli spora
med partnerjema, saj bi lahko zaradi izpostavljenosti otroka prepirom to vplivalo na razvoj
njegove osebnosti (10. člen).
3.11.4. Priporočilo št. R (85) 7 o nujnih ukrepih v družinskih zadevah
Sprejeto je bilo septembra 1991 z namenom, da se preprečijo škodljive ali celo
nepopravljive posledice glede na to, da je zelo veliko družinskih primerov, v katerih je
treba takoj ukrepati.
Priporočilo ugotavlja:
- da v mnogih primerih sodišča in drugi pristojni organi, ki se ukvarjajo z družinskimi
zadevami, ne uspejo zagotoviti hitrih rešitev, kadar so hudo ogrožen koristi otrok in
drugih oseb, ki potrebujejo posebno varstvo;
- da bi države morale posebej prednostno obravnavati ukrepe za nujne primere v
družinskih zadevah in zagotoviti zadostna sredstva za zavarovanje koristi družine.69 68 Kalčina L., stran 225.
35
1. načelo:
Sodišča in drugi pristojni organi, ki se ukvarjajo z družinskimi zadevami, bi morali imeti
dovolj pooblastil, sredstev in kadrov za nujne primere, da bi lahko zavarovali otroke in druge
osebe, ki potrebujejo posebno varstvo in pomoč in so njihove koristi hudo ogrožene.
Posebno varstvo bi moral dobiti otrok, katerega blaginja je resno ogrožena zaradi
zanemarjanja ali drugega fizičnega ali duševnega trpinčenja ali pa otrok, ki je bil ali utegne
biti nepravilno odstranjen od osebe, ki je upravičena do skrbništva.70
2. načelo:
V izredno nujnih zadevah bi morala sodišča ali drugi pristojni organi ukrepati v vsakem
trenutku.
3. načelo:
Pravno pomoč in svetovanje je treba zagotoviti hitro. Sodišča ali drugi pristojni organi bi
morali biti pooblaščeni za izdajanje odločb, ki jih je mogoče takoj izvršiti ( 3. načelo druga in
tretja točka).
3.11.5. Priporočilo št. R (81) 3 o varstvu in vzgoji otrok od rojstva do osmega leta
Otrokom morajo biti zagotovljene temeljne pravice, ki jih določa Deklaracija Združenih
narodov o pravicah otrok in pravice do celovitega razvoja njihovih telesnih, čustvenih,
intelektualnih, socialnih in duhovnih sposobnosti ter pravica, da so spoštovani kot samostojne
osebnosti.71
Otrok se mora čutiti ljubljeno in varno, prav tako se mu morajo zagotoviti razmere, ki
pomagajo k dobrem telesnem in duševnem zdravju.
69 Kalčina L., stran 240. 70 Kalčina L., stran 241. 71 Kalčina L., stran 183.
36
4. NASILJE
Beseda nasilje predstavlja odnos med dvema stranema, kjer ena stran z uporabo ali s samimi
grožnjami, da bo uporabila moč, vpliva na drugo stran. Nasilje je dejanje agresije in zlorabe,
ki povzroči ali namerava povzročiti osramotitev ali ponižanje žrtve. Nasilje je kaznivo
dejanje, je zloraba moči. Na prizadetih osebah lahko pusti nepopravljive posledice.72
ZPND opredeli nasilje v družini v 1. odstavku 3. člena :
»Nasilje v družini (v nadaljnjem besedilu: nasilje) je vsaka uporaba fizičnega, spolnega73,
psihičnega ali ekonomskega74 nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu
članu oziroma zanemarjanje75 družinskega člana iz 2. člena tega zakona (v nadaljnjem
besedilu: žrtve) ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali
povzročiteljice oziroma povzročitelja nasilja (v nadaljnjem besedilu: povzročitelj nasilja).«
V veliki večini primerov, ne glede na to, za kakšno skupnost gre, je razlog za nasilje
storilčeva odvisnost od alkohola (redkeje od drugih opojnih substanc), v posamičnih primerih
pa tudi obeh, torej storilca in žrtve, poleg tega pa tudi ljubosumje.
Nadaljnja značilnost nasilja v družini je, da gre ponavadi za dalj časa (mesece, leta) trajajočo
nasilje, ki ga storilec postopoma stopnjuje, tako da iz začetnega v pretežni meri psihičnega
nasilja preraste v vedno hujše fizično nasilje - najprej s posamičnimi udarci, nato pa z vedno
hujšim vsakodnevnim fizičnim obračunavanjem, ko žrtev dejansko postane objekt nasilja, vse
do lahkih, hudih ali celo posebno hudih telesnih poškodb (ugotovitve iz sodne prakse).76
72 Ars Vitae,, http://arsvitae.si/sl/page/view/Nasilje, 25.9.2010. 73 Spolno nasilje so ravnanja s spolno vsebino, ki jim družinski član nasprotuje, je vanje prisiljen ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena (3. odst. 3. člena ZPND). 74 Ekonomsko nasilje je neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje družinskega člana pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoženjem, s katerim družinski član samostojno razpolaga oziroma upravlja ali neupravičeno omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoženjem družinskih članov (5. odst. 3. člena ZPND). 75 Zanemarjanje je oblika nasilja, kadar oseba opušča dolžno skrb za družinskega člana, ki jo potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih okoliščin (6. odst 3. člena ZPND). 76 Povzeto po: Gregorec Puš A., stran 77.
37
4.1. FIZIČNO NASILJE77
Čeprav fizično nasilje ni najbolj razširjena oblika nasilja, pride do njega velikokrat med
mladimi v šoli, v diskoteki, na ulici kot tudi doma. V večini primerov fizično nasilje izvajajo
moški nad ženskami in otroki. Fizično nasilje so udarci v žrtev, lasanje, klofutanje, brcanje,
davljenje, suvanje, potiskanje, metanje stvari v žrtev, uporaba orožja ( puške, noži,…),
pretepanje s pasom, bičem ali vrvjo in druge oblike, ko napadalec sam ali z orožjem fizično
napade žrtev.
Fizično nasilje lahko na žrtvi tudi najhitreje opazimo, saj pušča posledice na žrtvi v obliki
modric, odrgnin, ran , nekateri pa zaradi napadov poiščejo tudi zdravniško pomoč. Pogosto se
nad žrtvijo ne izvaja samo ena oblika nasilja. Fizično nasilje se najpogosteje prepleta z
psihičnim in spolnim nasiljem.
Sodna praksa:
Sodišča se zavzemajo, da je kakršnokoli nasilje prepovedano in se nasilneža lahko oz. se ga
mora sodno preganjat. Na to kaže primer kjer je izvedeni dokazni postopek pokazal, da oče
sicer do matere (razen v enem primeru) ni bil fizično nasilen, niti do sina, delno le do hčerke,
ugotovljeno pa je bilo njegovo izrazito nerazumno in nesocialno obnašanje, kot posledica
alkoholizma, zaradi česar je morala večkrat posredovati tudi policija. Tudi takšna ravnanja
pomenijo nasilje nad družinskimi člani.78
4.2. PSIHIČNO NASILJE79
Psihično nasilje je najbolj razširjena oblika nasilja. Psihično nasilje smo na lastni koži občutili
vsi, prav tako pa smo ga tudi vsi izvajali nad drugimi osebami. Psihično nasilje lahko opišemo
kot grožnje, poniževanje, zmerjanje, ustrahovanje, grobe besede, vpitje…S tem vedenjem se
na grob način dotaknemo človekove psihe. Za psihično nasilje pa štejemo tudi primere, ko je
77 Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile, ki pri družinskem članu povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale poškodbe (2. odst. 3. člena ZPND). 78 Sodna praksa: http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/42060/, 25.9.2010. 79 Psihično nasilje so ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri družinskem članu povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske (4. odst. 3. člena ZPND).
38
otrok priča verbalnim prepirom ali fizičnim nasiljem med staršema, torej ko sam ni
udeleženec, ampak poslušalec.
Psihično nasilje, ki ni spremljevalec telesnega nasilja ali spolne zlorabe, le redko pripelje do
državne intervencije. Eden od vzrokov je pomanjkanje jasnih opredelitev, kdaj starši
prekoračijo mejo dopustnega. 80
Nekateri avtorji govorijo samo o dveh oblikah trpinčenja otrok: telesnem in psihičnem.
Spolno nasilje je zanje kombinacija obeh, pri katerem je primarno predvsem psihično
trpinčenje zaradi narave dejanja in posledic.81
Avtorji raziskavo so izdelali obsežen seznam posledic psihičnega trpinčenja: slab tek, občutek
krivde, laganje, majhna samozavest, zmanjšana čustvena odzivnost, nesposobnost postati
neodvisen, nezaupanje v druge, depresije, avtistično obnašanje, uživanje drog, prostitucija,
včasih samomor, tendence po trpinčenju drugih.82
Slovenska sodna praksa se doslej še ni srečala s primerom, pri katerem bi staršem očitali samo
duševno nasilje. To je tudi vzrok, da se pri nas še ni pojavila potreba po natančnejšem
opredeljevanju, katere oblike psihičnega nasilja so inkriminirane.83
4.2.1. Otroci kot žrtev psihičnega nasilja ob razvezi staršev
Otroci najpogosteje občutijo psihično nasilje, ko se starša razvežeta.
Razveza zakonske zveze običajno pomeni začetek dolgoletne »psihične« in ne nazadnje tudi
pravne vojne med staršema glede razmerij do njunih skupnih otrok. Postavlja se vprašanje, ali
se starši zavedajo, kakšne psihične stiske doživlja otrok, ko se njemu dve najbližji osebi
odločita za razvezo, ter kaj zanj pomeni »izguba« enega starša zaradi razveze? Starša
pozabita, da je dojemanje in razumevanje otrok teh novonastalih okoliščin marsikdaj
podrejeno subjektivnim pogledom enega ali drugega starša. Otroci so namreč kljub razvezi
zakonske zveze pogosto še vedno razprti med obema staršema. Starši prav tako pozabljajo, da
so otroci kljub svoji starosti, zelo dobri opazovalci njim najožjega okolja in zelo hitro zaznajo
80 Filipčič K., stran 159. 81 Filipčič K., stran 160. 82 Filipčič K., stran 160. 83 Filipčič K., stran 183.
39
nepravilnosti. Ti negativni dogodki (npr. prepiri med staršema, fizično nasilje) se v otrokovo
zavest običajno vtisnejo zelo globoko in marsikaterega otroka spremljajo vse življenje, še
celo, ko si otrok ustvari lastno družinsko življenje. Zato je pomembno, da starša medsebojne
spore poskušata reševati sporazumno, saj je od njune odločitve odvisen otrokov bodoči
razvoj.84
Družinskopravni spori imajo svoje korenine pogosto v zelo osebnih in čustvenih razmerjih, ki
jih sodni postopki marsikdaj ne uspejo uspešno rešiti. Ti spori vplivajo na vse člane družine,
še posebej na otroke, ki prav zaradi svoje duševne, emocionalne in intelektualne nerazvitosti
običajno trpijo mnogo bolj kot polnoletne osebe. Z razvezo/ločitvijo otroci namreč mnogokrat
izgubijo trdne in oporne točke, ki jim jih je do sedaj dajal sistem družine. Ko se starša odločita
za prenehanje njune partnerske zveze, običajno s to odločitvijo seznanita otroke. Nekateri jih
seznanijo še preden storijo prvi korak, nekateri ko je že storjen prvi korak, nekateri pa ko je
fizična ločitev že izvedena. Starši podajo otrokom običajno razlago. Želijo, da bi otroci na
razvezo (ločitev) gledali tako kot oni. Otroci pa tega ne zmorejo, saj nastale okoliščine
doživljajo skozi svoje otroške oči, otroško (ne) zrelost in otroški razum. Informacije staršev so
marsikdaj subjektivne in otrokom odpirajo še dodatna vprašanja, kar pa močno vpliva na
njihovo psihično stanje.85
5. DRUŽINSKA MEDIACIJA Družinska mediacija je izvensodna pot reševanja družinskih konfliktov, z namenom
ohranjanja družinske skupnosti oz. reorganizacije sistema družinskega življenja. Prav tako je
namenjena reorganizaciji različnih oblik življenjskih skupnosti in s tem v zvezi reševanju
čustvenih, pravnih in ekonomskih odnosov in s tem dogovornemu razdruževanju. V vseh
primerih pa je najpomembneje skrb ohranjanje aktivnega, soodgovornega starševstva in
zagotavljanja pravic vseh, predvsem pravic in čustvenih potreb otrok.86
Družinska mediacija je danes, še posebej v tujini deležna posebne pozornosti in je označena
kot prijazna metoda reševanja družinskopravnih sporov. V postopku družinske mediacije si
84 Kraljić S., stran 83, 84. 85 Kraljić S., stran 86. 86 Svetovalnica Medis, http://www.svetovalnica-medis.si/dejavnosti/, 28.9.2010.
40
mora mediator ves čas prizadevati za varstvo otrokovih koristi. Pri tem pa nastajajo težave, saj
so otroci pogosto razpeti med obema staršema.87
Pri ločitveni mediaciji je vloga mediatorja predvsem ta, da partnerjema v razhajanju pomaga
pri razmejevanju partnerske in starševske vloge. Partnerja ali zakonca tekom procesa
mediacije ozavestita, da se je njuno partnersko razmerje zaključilo, vendar sta še vedno starša
svojih otrok. Ločitev ne pomeni konec starševske vloge, še več, starševska vloga se redefinira,
zastaviti je potrebno nove okvirje vloge.88
Ali naj bo tudi otrok vključen v postopek družinske mediacije? Večinsko mnenje zastopa
pozitivno stališče. Tako se lahko otroke na željo staršev vključi v pogovore. S tem se otroka
seznani s konkretno situacijo (pravica do obveščenosti) na eni strani, medtem ko se mu na
drugi strani omogoči, da tudi sam izrazi svoje mnenje, kar je prav gotovo v skladu z KOP-
om.89
6. VPLIVI IN OTROKOV POGLED NA RAZVEZO
6.1. OTROKOVE REAKCIJE OB RAZVEZI STARŠEV
Otroku so starši najpomembnejši ljudje na svetu. Iz ubogljivega otroka postaja človek z
lastnim mnenjem, z lastno voljo, čeprav včasih z večjim hrupom, kot je potrebno.90
Otroci ob novici, da se bodo starši razvezali, odreagirajo različno. Seveda so reakcije odvisne
od otrokove starosti in zrelosti, kot tudi od staršev. Straši so tisti, ki lahko otroku najbolj
pomagajo, da ti razvezo prenesejo na najbolj neboleč način. Otroku morata starša dati vedeti,
da ni on kriv za njune težave in da kljub razvezi še vedno oba ostajata njegova starša,
predvsem pa mora bit otrok deležen ljubezni s strani obeh staršev. Sama sem povprašala pet
deklet, katerih starši so se razvezali in vsem dekletom so starši znali povedati, da niso one
krive za ločitev, prav tako se nobena izmed njih ni čutila krivo za razvezo staršev.
87 Kraljić S., Varstvo otrokovih koristi v postopku družinske mediacije, stran 375. 88 Kadis d.o.o., http://sl.kadis.si/druga-dejavnost/mediacija/druzinska-mediacija/, 28.9.2010. 89 Povzeto po: Kraljić S., stran 380. 90 To sem jaz – Odnosi s starši, http://www.tosemjaz.net/si/clanki/443/detail.html, 28.9.2010.
41
Starši pogosto pozabijo, da otroci niso odrasli ter da zaradi tega drugače sprejemajo,
razmišljajo in čutijo kot odrasli in kot starši želijo in pričakujejo, da bi.91
Razveza staršev kot oblika psihičnega nasilja nad otrokom je mnogokrat vodilo k slabšim
šolskim uspehom otrok, slabšemu čustvenemu delovanju otroka in k slabšemu
samospoštovanju. 92 Seveda pa so tu še druge posledice, ki sem jih že omenila v poglavju 4.2.
Psihično nasilje, in sicer slab tek, laganje, nezaupanje v druge, depresije, uživanje drog in
druge posledice, ki jih prinese psihično nasilje.
Kljub temu, da ni bistvenih razlik glede izvajanja psihičnega nasilja nad otrokom glede na
spol, pa so v raziskavah, opravljenih v ZDA ugotovili večje negativne posledice razveze pri
dečkih. Ugotovili so namreč, da dečki, ki izhajajo iz razvezane družine, kažejo večjo stopnjo
agresije in osebnostnih težav tako doma kakor tudi v šoli.93
• od novorojenčka do treh let – v tem časovnem obdobju se otroci zelo intenzivno učijo.
Pomembno je, da ima otrok reden stik, ki mu omogoči, da ohrani bližino in pozitivne
izkušnje z navezano osebo.94
• od treh do petih let – V tem obdobju vidi otrok sebe kot središče v njegovem okolju in
kot vzrok celotnega dogajanja v njegovem okolju. Otroci v tej starostni skupini reagirajo
na razvezo staršev s splošnimi strahovi, motnjami spanja, močenjem postelje,
agresivnostjo in uporništvom. Pogosto tuja čustva iz okolja sprejmejo za lastna in tako se
identificirajo s čustvi, ki jih imajo straši eden do drugega. Otroci se počutijo odgovorne,
za to kar se dogaja v njihovem okolju, torej tudi za nesoglasja staršev in s tem posledično
tudi za ločitev in razvezo staršev. Starši jim lahko zelo pomagajo, če jim ločitev oz.
razvezo predstavijo na enostaven, njim razumljiv način, pri tem pa poskušajo ohraniti
pozitivno razmerje do drugega starša.95
•od šest do osem let – V tej fazi otroci ne krivijo več sebe za razvezo staršev, a si kljub
temu močno želijo stike z obema staršema. Ker starša ne morejo več spraviti skupaj,
91 Kraljić S., stran 86. 92 Kraljić S., stran 298. 93 Kraljić S., stran 299. 94 Kraljić S., stran 87. 95 Kraljić S., stran 87, 88.
42
pogosto reagirajo z žalostjo. Agresija je pogosto usmerjena zoper starša pri katerem živijo.
Svoje želje glede osebnih stikov lahko že zelo jasno izkažejo.96
•od devet do dvanajst let – v tej starostni skupini se pri otrocih še okrepi sposobnost, da se
oddaljijo od sporov drugih, torej sporov njihovih staršev. Razlog za to je podan v močnem
občutku za pravičnost. Otroci se na osnovi tega občutka pravičnosti ob razvezi zakonske
zveze mnogokrat postavijo na stran enega od roditeljev, običajno je to »slabotnejši« starš.
Občutek za pravičnost otroke pripelje do tega, da stopijo na mesto »izgubljenega dela
družine«, torej na mesto odsotnega starša in prevzamejo njegovo vlogo.97
•od trinajst do osemnajst let – čeprav mladostniki običajno zelo dobro poznajo spore med
starši, reagirajo zelo čustveno, ko jih starši seznanijo z njihovo razvezo.98 Otroci so v tej
starosti v fazi pubertete in adolescence, kar pomeni, da otrok prehaja iz otroštva k zrelosti
oz. odraslosti. V tem obdobju se dogajajo telesne in psihične spremembe, kar pomeni, da
se v tem obdobju otroci oz. najstniki še bolj občutljivi na spremembe, ki se dogajajo v
njihovi okolici.
Otrok se nemalokrat ob razvezi postavi na stran enega od staršev, po navadi je to tisti, ki je
»šibkejši«99. Ker se boji, da bi izgubil oba se trdno oprime enega izmed njih, medtem ko pa
do drugega začne gojiti odklonilnost. 100
Razveza pri otrocih torej sproži jezo, nezaupanje, strah, žalost. Starši te reakcije otrok
mnogokrat ne prepoznajo oziroma jo zaznajo, ko je že prepozno. Starši se soočajo tudi s
pomanjkanjem lastne samozavesti ali manjkajočo lastno identiteto starša. Pomembno vlogo
ima tudi odprto ali nepriznano sovraštvo ali maščevalna čustva in razočaranja, strah pred
samoto. Npr. starš se oklepa otroka do te mere, da lahko to že označimo kot obliko psihičnega
nasilja – npr. neprestani nadzor gibanja in kontaktov mladoletnih otrok. 101
Starši lahko otroku sami pomagajo pri soočenju z dejstvom, da se s parterjem razhajata. Starši
se morajo zavedati, da so kljub razvezi zakonske zveze, še vedno starši. Ta dva elementa
(zakonska zveza in starševstvo) je treba ločit. Če propade zveza, starševstvo ostane za vedno.
96 Kraljić S., stran 88. 97 Kraljić S., stran 88. 98 Kraljić S., stran 89. 99 Primer: kadar eden od staršev prevara drugega, kadar je moški do svoje žene oz. partnerice nasilen, kadar se eden od roditeljev odseli in pusti drugega pa tudi otroka v pomanjkanju. 100 Kraljić S., Otrok ima pravico do obeh staršev, stran 28. 101 Kraljić S., stran 89.
43
Čim uspešnejše bodo v ločitvenem ali razveznem postopku starši medsebojno sodelovali, tem
bolje bo za otroke. Zato je pomembno, da starša medsebojne spore rešita sporazumno, saj je
od njune odločitve marsikdaj odvisen otrokov bodoči razvoj. Popolnoma jasno je, da otroci
potrebujejo starše in prav tako starši potrebujejo otroke, in na to razveza naj ne bi vplivala.
Kontinuiranost102 jeze in razočaranja nad bivšim partnerjem lahko namreč otroka prizadene
bolj kot sama ločitev ali razveza.103
6.2. »VOJNA« MED STARŠEMA
Kako se naši otroci naučijo obvladati svoja življenja, je v veliki meri odvisno od našega
pogleda na življenje in od tega, kako se soočamo z lastnimi napakami in problemi.104
Vendar pa vsem staršem niti po ločitvi ne uspe zakopati bojne sekire. Odločajo se za
spodbijanje odločitev sodišča in obnovitev postopkov. Nekateri bivši parterji imajo težave s
sprejemanjem novih zvez drugega bivšega partnerja. Ker v tem primeru nočejo
»nadomestnega roditelja« svojega otroka, prihaja do konfliktov.105
Dr. Helmuth Figdor je poudaril, da starši preveč postavljajo v ospredje lastne probleme, ki pa
jih žal tudi prenašajo na otroke, kar pa lahko pusti globoke sledove v otroški psihi.106
Starši se prevečkrat spuščajo v »vojno« s partnerjem, ker so jezni, razočarani in čustveno
prizadeti s strani bivšega partnerja. Željo doseči svoje in zato uporabljajo vsa razpoložljiva
sredstva, nekateri gredo tako daleč, da uporabijo otroka kot orožje v »vojni«. To se kaže tako,
da otroku prepovedujejo obiske bivšega partnerja, ga podkupujejo z materialnimi stvarmi ali
govorijo slabo čez bivšega partnerja. Roditelj pri tem pozabi, da bi lahko imelo to za otroka v
prihodnosti negativne posledice. Ko je starš prizadet in strt pozabi, da obstaja majhno krhko
bitjece, ki bo na koncu najbolj prizadeto in zaznamovano.
102 Nepretrganost, neprekinjenost. 103 Kraljić S., stran 90. 104 Coloroso B., Otroci so tega vredni, stran 108. 105 Schöberl E., stran 83. 106 Kraljič S., Otrok ima pravico do obeh staršev, stran 28.
44
6.3. KDO JE KRIV?
Najbolj pomemben odgovor pri tem je, da OTROK NI NIKOLI KRIV ZA
NESPORAZUME STARŠEV. Ti so za svoj partnerski odnos ali zakonsko zvezo vedno
odgovorni sami. Če bi se namreč ločili vsi starši, katerih otroci so ga kdaj polomili, na svetu
ne bi bilo nobene partnerske skupnosti več. 107
Prav tako nima nobenega smisla za vsako ceno iskati grešnega kozla, ki bi mu lahko naprtili
vso krivdo za tragedijo in ga označili za »ta grdega.«108
Ljudje se zaljubijo, poročijo in imajo otroke. Vendar pa zakon ne more temeljiti samo na
ljubezni. Za uspešen zakon se je treba truditi, to pa pomeni, da je potrebno medsebojno
razumevanje, podpora in potrpljenje. Se pa zakon lahko spremeni v vse prej kot to, če vmes
poseže alkohol, nasilje, varanje, nezanimanje za partnerja in druge stvari, ki onesrečijo enega
ali oba partnerja. To so stvari, ki jih morata partnerja sama rešiti in zgladiti. Če jih ne moreta,
je nesmiselno vztrajati pri nesrečnem zakonu, kjer poleg partnerjev trpi tudi otrok.
7. VLOGA ORGANOV
Centri za socialno delo, sodišča in policija morajo med seboj sodelovati, saj se bo le tako
lahko zagotovilo največjo varstvo v otrokovo korist.
7.1. CENTER ZA SOCIALNO DELO (CSD)
Pristojnosti centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) ureja ZSV in ZZZDR.
7.1.1. Razveza zakonske zveze
78. člen ZZZDR:
»Kadar sodišče razveže zakonsko zvezo na podlagi 65. člena (nevzdržnost zakonske zveze op.
a.) tega zakona, odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih
s starši v skladu s tem zakonom.
107 Schöberl E., stran 17. 108 Schöberl E., stran 18.
45
Preden sodišče odloči po prejšnjem odstavku, mora ugotoviti, kako bodo otrokove koristi
najbolje zagotovljene. O tem mora pridobiti mnenje centra za socialno delo. Sodišče upošteva
tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in
če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.«
V postopku za razvezo zakonske zveze torej CSD ne odloča, ampak poda samo mnenje ali je
za varstvo, vzgojo in preživljanje otrok primerno poskrbljeno, odloči pa sodišče po 78. členu
ZZZDR o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok ter o osebnih stikih starša, kateremu otroci niso
zaupani.109
106. člen ZZZDR opisuje stike z otroci ob razvezi in sicer lahko CSD pomaga bivšima
zakoncema, da se sporazumeta o stikih. Prav tako CSD pomaga tistemu zakoncu pri katerem
otrok ne živi, da ob strokovni pomoči CSD izvršuje stike z otrokom, kadar mu to bivši
partner, pri katerem otrok živi, to skuša onemogočiti. Kadar CSD meni, da stiki niso v korist
otroka, lahko staršu onemogoči stike z otrokom (78. člen v zvezi s 106. členom).
Pri sporazumni razvezi zakonske zveze morata zakonca izpolniti vse pogoje, ki so potrebni
zanjo. Ko sodišče prejme predlog za sporazumno razvezo in če imata zakonca – predlagatelja
mladoletne otroke ali otroke, nad katerimi je podaljšana roditeljska pravica, pošlje predlog
CSD, naj opravi svetovalni razgovor. (68. člen in 4. alineja 69. člena).110
7.1.2. Splošno o centrih za socialno delo Suzana Kraljić, avtorica članka Otrok ima pravico do obeh staršev, stran 28, je zapisala, da so
bili na konferenci leta 1996 v Nemčiji posebne pozornosti in pozitivne kritike deležni CSD, ki
imajo pri nas zelo velik pomen pri odločanju o pravici do skrbi za osebo otroka in pravici do
osebnih stikov.
CSD, ki jih je v Sloveniji 62, se ukvarjajo z družino oziroma njenimi člani od rojstva pa vse
do smrti. Vloga CSD je tako velikokrat podporna in oblastno ne posega v pravice staršev s
konkretnimi ukrepi. Ko pride do težav v partnerskem odnosu, lahko CSD ponudi družinsko
in/ali partnersko svetovanje, kasneje pa tudi predhodno družinsko posredovanje, ki zajema vse
pomoči pri doseganju sporazumov med parterjema o ključnih vprašanjih razveze oziroma 109 Leder – Pregelj B., Problematika v zvezi s pristojnostmi, ukrepi in postopki centrov za socialno delo po ZZZDR, stran 57. 110 Kraljić S., Dodeljevanje otrok v vzgojo in varstvo ter urejanje osebnih stikov po ZZZDR in pravu držav bivše SFRJ, stran 86.
46
razpada zunajzakonske zveze (varstvo in vzgoja otroka, stiki staršev z otrokom ter
preživnina).111
V ZZZDR –ju so od 119. člena do 122. člena določeni ukrepi CSD.
119. člen:
» Center za socialno delo je dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo
otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi.«
120. člen:
»Center za socialno delo sme odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi
ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih
razlogov v otrokovo korist.
S tem odvzemom ne prenehajo druge dolžnosti in pravice staršev do otroka.
Center za socialno delo spremlja izvajanje ukrepa iz prvega odstavka tega člena.«
CSD ima pomembno vlogo pri varstvu otroka. Pravilno se mi zdi, da se staršem lahko
odvzame otroka, če ga ti zanemarjajo oz. mu ne nudijo potrebnega varstva in materialnih
dobrin, ki so nujno potrebne, da se lahko otrok fizično in psihično normalno razvija. Družba,
zavodi in starši morajo naredi vse potrebno, da lahko otrok normalno odrašča in se razvije v
zrelo, samostojno in neodvisno osebo.
Država preko CSD nadzoruje izvajanje roditeljske pravice, predvsem dolžnosti staršev do
mladoletnih otrok. Naloge CSD lahko opredelimo kot naloge, ki se nanašajo na posamezne
sklope dolžnosti staršev.112
Žal pa vloga CSD ne ostaja le na ravni strokovne pomoči in podpore družini, temveč mora
poskrbeti tudi za uresničevanje otrokove največje koristi mimo volje njihovih staršev. Če
starši sami tudi ob strokovni podpori CSD ne zmorejo poskrbeti za otrokove koristi ali
delujejo v nasprotju z njimi, mora CSD poseči v družino z ukrepi za zaščito otrokove koristi,
ko jih predvideva veljavna zakonodaja. Kadar oseba poskuša na CSD pridobiti ustrezno
111Povzeto po: Murgel S., Nasilje v družini z vidika dejavnosti centrov za socialno delo, stran 116. 112 Leder – Pregelj B., stran 56.
47
strokovno pomoč, pa CSD ob delu z družino ugotovi, da za koristi otrok ni dobro poskrbljeno,
mora ukreniti vse potrebno, da otrokove koristi zaščiti. 113
Ob strokovnem delu z družino in nudenju pomoči pa CSD nudi strokovno pomoč posebej tudi
otroku. Vse strategije dela z otrokom se pripravljajo glede na njegove razvojne potrebe,
primanjkljaje, njegove starosti, zaščitne socialne mreže, inp.114
Pristojnosti CSD so zapisane tudi ZSV. ZSV je sistemski zakon, ki ureja sistem preprečevanja
in reševanja socialnih in materialnih težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva.115
Pristojnost CSD je opredeljena v 49. členu Zakona o socialnem varstvu, ki določa, da ta
opravlja naloge, ki so mu z zakonom poverjene kot javna pooblastila, ter naloge, ki mu jih
nalagajo drugi predpisi.116
Naloge CSD so opredeljene tudi v 14. členu ZPND in sicer CSD nudi pomoč žrtvi in
povzročitelju nasilja ter ustanovi multidisciplinarni tim117 za obravnavanje nasilja v družini.
Ob reševanju primerov v praksi se CSD srečujejo tudi s sistemskimi težavami, ki niso odvisne
zgolj od dobrega ali slabega sodelovanja organov in organizacij. Pomanjkljivosti v sistemu so
še vedno v nezadostnih možnostih namestitev, pomanjkanju primernih terapij, predvsem za
oškodovane otroke, pomanjkanju programov za povzročitelje nasilja.118
O tem pa priča tudi zgodba dekleta, ki sem jo slišala na seminarju Nasilje v družini (april
2010, Ljubljana). Dejala je, da se je v njihovi družini vrsto let dogajalo nasilje. Navzven so
bili ugledna družina, zato njeni zgodbi, da se za štirimi stenami dogaja nasilje, nihče ni verjel.
Sama je dejala, da se je obrnila tako na policijo kot tud na CSD, pa ji nihče ni mogel
113 Povezeto po: Murgel S., stran 117. 114 Murgel S., stran 122. 115 Bubnov – Škoberne, A., Predpisi o socialnem varstvu z uvodnimi pojasnili, stran 17. 116 Leder – Pregelj B., stran 55. 117 Ko CSD prejme informacijo, opravi socialnovarstveno storitev prva socialna pomoč ter ugotovi, da je mogoče sklepati, da se v družini izvaja nasilje in je o tem tudi obvestil že policijo, prične z izvajanjem nalog po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini. Multidisciplinirani tim je sestavljen iz strokovnjakov različnih organov in strok, ki deluje z namenom omogočiti celovito pomoč in zaščito žrtve. Vsi člani tima so se dolžni udeleževati njegovih sej, odgovorne osebe organov, organizacij ter nevladnih organizacij pa so dolžne zagotoviti njihovo sodelovanje. Sodelovanje na sejah tima ni plačljivo, kar je tudi največja ovira pri njegovem delovanju, saj imajo CSD kar veliko težav s člani iz drugih organov in organizaciji in zaradi tega velikokrat v multidiscipliniranih timih nočejo sodelovati. Tim je namenjen tudi izmenjavi informacija različnih organov in organizacij, ki istočasno na svojih področjih delovanja poskušajo nuditi pomoč žrtvi. Povzeto po: Murgel S., stran 119 – 121. 118 Murgel S., stran 128.
48
pomagati. Tako se je skozi vso trpljenje in bedo, ki jo je doživljala soočila sama in ko ji je
bilo 18 let, se je osamosvojila in zbežala vstran od nasilnega očeta. Želim, da bi bil to
osamljen primer in da druge žrtve lahko najdejo pomoč v CSD in da jih ti ustrezno zaščitijo,
kot veleva zakonodaja.
7.1.3. Krizni centri
V okviru regijske službe imamo več kriznih centrov, ki omogočajo kratkoročne namestitve
osebam, ki to potrebujejo. Namestitve lahko trajajo do 21 dni, lahko pa se jih v izjemnih
primerih tudi podaljša, z obrazloženim razlogom CSD. V Sloveniji imamo le en krizni center
za otroke, ki sprejema otroke do starosti 6 let. Imamo tudi sedem kriznih centrov za otroke in
mladostnike, ti sprejmejo otroke in mladostnike v starosti od 6. do 18. leta, izjemoma mlajše
polnoletne do 21. leta starosti. V kriznih centrih je bivanje prostovoljno, v tem času pa mora
CSD sam (če gre za otroka) ali skupaj z osebo poiskati trajnejšo rešitev. O namestitvi mora
krizni center takoj obvestiti pristojni CSD in interventno službo.119
Eden izmed 6 kriznih centrov je tudi v Ljubljani.
Krizni center za mlade (KCM) opravlja naslednje naloge:
• nudi prve socialne pomoči in osebne pomoči mladim v stiski, ki se bodo vanj zatekli;
• nudi zatočišča in oskrbe mladim begavcem do razrešitve njihovih težav, vendar največ
tri tedne;
• nudi zatočišča mladim, za katere je potrebna hitra in začasna odstranitev iz družine;
• pripravi ukrepe za vrnitev mladoletnika v njegovo družino, nuditi zavetišče, zaščito in
osebno pomoč mladim;
• nudi pomoč, ki bo temeljila na pravicah mladih;
• nudi informacije o možnostih za reševanje stisk, na podlagi katerih se otroci oziroma
mladostniki samostojno odločajo za katerokoli od ponujenih rešitev;
• raziskuje vzroke za beg pri mladih;
• nudi svetovalno delo s starši, mladostniki in vsemi člani družine;
• opravi pripravljalni postopek za vrnitev otroka oziroma mladostnika v matično
družino ali ustrezno drugo okolje;
119 Povzeto po: Murgel S., stran 125, 126.
49
• sodeluje z vpletenimi institucijami, ki so potrebne za otrokovo korist;
• sodeluje in opravlja dela v strokovnih timih, tudi kriznih.120
7.2. POLICIJA Preprečevanja nasilja je ena od temeljnih nalog policije in s tem pojavom se policisti
vsakodnevno srečujejo. Podatki kažejo, da se v več kot polovici primerov nasilje v partnerskih
odnosih tudi po intervenciji policije nadaljuje, lahko se prekine za določen čas ali pa se
nadaljuje v še hujši obliki. Vendar se na te podatke ne moremo zanesti. 121
Pomembna naloga policije je tudi seznanjanje žrtev z njihovimi pravicami in možnostmi za
trajnejše povečanje njihove varnosti.122
Nasilje v partnerskih odnosih v »rizičnih družinah« traja dolga leta in se stopnjuje ob vsakem
ponovnem izbruhu. V teh družinah so prisotne tudi obremenilne situacije (razpad zveze oz.
partnerskega odnosa, ločitev, spori zaradi otrok, delitev premoženja…).123
Pomembno pa je tudi sodelovanje policije s CSD. Sendi Murgel124 je sodelovanje med
policijo in CSD označila za dobro, pogosto in ažurno. Policija in CSD sodelujeta skoraj
največ, saj se morata že ob pridobitvi informacij o začetnih dejanjih medsebojno usklajevati.
K dobremu sodelovanju teh dveh organov gotovo pripomorejo pogosti stiki zaradi nalog, ki
jih oboji opravljajo in skupni delovni sestanki na lokalnih ravneh. Velikokrat pa se dogaja, da
policija pokliče na pomoč CSD tudi takrat, ko le – ta ne more pomagati oziroma za to nima
pristojnosti.125
Vlogo policije in sodelovanje z drugimi organi ureja Pravilnik o sodelovanju policije z
drugimi organi in organizacijami pri odkrivanju in preprečevanju nasilja v družini.126
120 Krizni center za mlade, http://www.csd-lj-bezigrad.si/KCM.htm, 28.9.2010. 121 Mušič T., Kratek prikaz stanja in aktivnosti policije pri preprečevanju in preiskovanju kaznivih dejanj na področju nasilja v družini, stran 62. 122 Mušič T, stran 62. 123 Mušič T., stran 63. 124 Sendi Murgel, univ.dipl.prav., Skupnost centrov za socialno delo Slovenije. 125 Povzeto po: Murgel S., stran 127. 126 Pravilnik o sodelovanju policije z drugimi organi in organizacijami pri odkrivanju in preprečevanju nasilja v družini, UL RS, št. 25/10.
50
Pravilnik v 4. členu določa, da mora policija v štiriindvajsetih urah po prejemu obvestila ali
zaznave nasilja v družini obvestiti CSD in sicer v naslednjih primerih:
– ko izve za okoliščine, na podlagi katerih lahko sklepa, da je otrok neposredna žrtev nasilja
ali če je pri izvajanju nasilja prisoten ali če živi v okolju, kjer se nasilje izvaja;
– ko izve za okoliščine, na podlagi katerih lahko sklepa, da je žrtev nasilja slabotna ali
invalidna oseba ali oseba pod skrbništvom;
– ko obstajajo razlogi za sum, da je bilo z nasiljem nad polnoletno osebo storjeno kaznivo
dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti;
– če polnoletna žrtev obveščanju ne nasprotuje, pa tudi v primerih prekrškov ali kaznivih
dejanj, ki se preganjajo na predlog oškodovanca ali na zasebno tožbo.
V 5. členu je določen način obveščanja CSD:
»Obvestilo o nasilju v družini policija posreduje CSD v pisni ali elektronski obliki oziroma po
telefonu ali osebno. Obvestilo po telefonu ali osebno je treba najkasneje v treh dneh
posredovati tudi pisno.
Pisno obvestilo vsebuje:
- podatke o času sprejema prijave oziroma obvestila,
- podatke o prijavitelju,
- podatke o domnevni žrtvi,
- podatke o domnevnem povzročitelju nasilja,
- kratek opis nasilnega dejanja
- morebitne dodatne informacije oziroma strokovna opažanja, iz katerih je mogoče
sklepati, da se izvaja nasilje v družini,
- ime in priimek kontaktne osebe.
Obrazec obvestila je priloga tega pravilnika in je njegov sestavni del.«
Po 6. členu tega pravilnika lahko policija poda predlog CSD za sklic multidisciplinarnega
tima za obravnavanje nasilja v družini, če meni da je potrebno neposredno sodelovanje
organov in organizacij za zagotovitev varnosti žrtvi, če obstaja verjetnost ponovitve nasilnih
51
dejanj in nastanka hujših posledic ali kadar se nasilje dogaja že dlje časa ali ko je bila storilcu
izrečena prepoved približevanja.
Pomembno je usklajeno delovanje policije in CSD (7. člen) :
»Če CSD v roku treh dni od podaje predloga policije za sklic tima ne skliče seje tima oziroma
policiji ne posreduje povratnih informacij o njenem predlogu, policija nadaljuje z
dejavnostmi v okviru svojih pristojnosti brez predhodnega usklajevanja s CSD.
Če CSD posreduje prijavo policiji, se delavca obeh institucij, odgovorna za primer, v
najkrajšem možnem času, najpozneje pa v treh dneh, posvetujeta in uskladita nadaljnje
dejavnosti«
Policija je dolžna na poziv CSD imenovati predstavnika v multidisciplinarnem timu, ki ga
ustanovi CSD (1. odstavek 9. člena).
7.3. SODIŠČA Sodišče lahko ukrepa zaradi zagotovitve varstva žrtvi. Kako lahko sodišče ukrepa, določajo členi od 19. do 22. ZPND. V 1. odstavku 19. člena je določeno:
»Žrtev lahko sodišču predlaga, da določi ukrepe za odvrnitev nadaljnje škode. Sodišče lahko
povzročitelju nasilja, ki je žrtev telesno poškodoval, ali ji je prizadejal škodo na zdravju, ali je
drugače posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice, na predlog žrtve z
odločbo prepove zlasti:
– vstopiti v stanovanje, v katerem živi žrtev;
– zadrževati se v določeni bližini stanovanja, v katerem živi žrtev;
– zadrževati in približevati se krajem, kjer se žrtev redno nahaja (delovno mesto, šola,
vrtec…);
– navezovati stike z žrtvijo na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na
daljavo;
– vzpostaviti vsakršno srečanje z žrtvijo.«
Taka odločitev se mi zdi pravilna, vendar če povzročitelji te prepovedi ne upoštevajo, je lahko
žrtvino življenje oz. dostojanstvo ogroženo. Kajti včasih je lahko premalo časa, da žrtev
52
pobegne ali uspe poklicat na pomoč. Povzročitelj nasilja se namreč še vedno lahko svobodno
giba, žrtev lahko živi v strahu, da se ji bo nasilnež približal in jo poškodoval.
20. člen (varstvo otrok): »Postopek za odločitev o ukrepih iz prvega odstavka 19. člena tega zakona začne sodišče v
primerih, ko je žrtev otrok, na predlog otroka, starejšega od petnajst let, staršev oziroma
enega od staršev, če jim ni odvzeta starševska skrb, ali centra za socialno delo. Če so
navedeni ukrepi izrečeni zaradi varstva otroka, spremlja njihovo izvajanje center za socialno
delo.
Center za socialno delo je dolžan izvesti tudi vse druge potrebne ukrepe za varstvo otroka v
skladu z zakonom, ki ureja družinska razmerja.«
Tudi tukaj vidimo kako zelo pomembno vlogo ima CSD pri varstvu otrok. CSD mora storiti
vse potrebno, da se zaščiti otrokovo dostojanstvo in da lahko otrok živi normalno življenje.
Vendar pa je tudi CSD omejen z zakoni, zato se mi zdi, da prav zakoni včasih omejujejo
CSD, da ne more pravilno ukrepati.
1. in 2. odstavek 22. člena (stanovanjsko varstvo v primeru nasilja ob razvezi):
»Ob razvezi zakonske zveze sme zakonec, nad katerim drugi zakonec izvaja nasilje ali če
izvaja nasilje nad njegovimi otroki, zahtevati, da mu drugi zakonec prepusti v izključno
uporabo stanovanje, v katerem skupaj živita oziroma sta živela.
Sodišče lahko dodeli stanovanje v izključno uporabo zakoncu, ki vloži zahtevo iz prejšnjega
odstavka, čeprav bi sicer obstajali pogoji za dodelitev le dela stanovanja, če je to potrebno,
da se ob razvezi prepreči nasilje med zakoncema ali nasilje nad otroki.«
Prav je, da se nasilneža izseli iz hiše in da je do stanovanja upravičena samo žrtev. Če imata
zakonca ob razvezi otroke, je pravilno, da se žrtvi in otroku da v izključno uporabo
stanovanje, kajti samo tako se lahko otroku zagotovi normalno življenje.
Nasilje se izvaja že v času zakonske zveze in včasih je žrtev prisiljena, da se izseli iz
stanovanja zato, da zaščiti sebe in svojega otroka. Na to kaže tudi primer iz sodne prakse, kjer
53
je bila izselitev žene iz hiše neprostovoljna in je bila posledica ravnanja moža (psihično
nasilje), ki je povzročilo, da je postalo bivanje tožnice in njune hčerke v stanovanjski hiši
onemogočeno oziroma bistveno oteženo in tudi nevarno do te mere, da je CSD sprejel
strokovno odločitev, da mora tožnica, predvsem zaradi zagotovitve varnosti svoje mladoletne
hčere in zaradi lastne varnosti, hišo zapustiti. Toženec je s svojim ravnanjem, ko je nad ženo
in njuno hčerko izvajal psihično in fizično nasilje dosegel, da se je morala tožnica s hčerko
proti svoji volji iz hiše odseliti. Toženec, ki je hišo prevzel v posest, je tožnici odvzel možnost
uporabljati njen solastni polovični del. Sodišče je tako ugotovilo, da mora toženec (mož)
tožnici (ženi) plačati uporabnino.127
ZZZDR je z novelo ZZZDR - C128 prenesel določene pristojnosti s CSD na sodišča.129
Kadar sodišče razveže zakonsko zvezo zaradi nevzdržnosti, odloči tudi o varstvu, vzgoji in
preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši v skladu s tem zakonom (1. odstavek
78. člena ZZZDR). Sodišče mora otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka in
posledice odločitve, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da
izrazi svoje mnenje.130
Da bodo otrokove koristi najbolje zagotovljene, mora sodišče pridobiti mnenje CSD in
mnenje otroka, če ga je ta izrazil (2. odstavek 78. člena ZZZDR).
Starša, ki se sama sporazumeta o stikih z otrokom, lahko predlagata sodišču, da o tem izda
sklep v nepravdnem postopku. Vendar mora biti sklep v skladu z otrokovo koristjo, v
nasprotnem primeru ga sodišče lahko zavrne (3. odstavek 106. člena ZZZDR).
V 5. odstavku 106. člena je določeno, da lahko sodišče pravico do stikov odvzame ali omeji,
samo če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi.
Sodišče pa lahko ukrepa tudi na podlagi 191. člena KZ-1, po katerem je kaznivo dejanje
nasilja v družini samostojno kaznivo dejanje, ki je uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper
zakonsko zvezo, družino in otroke, v 1. odstavku 191. člena pa so možni načini izvršitve bolj
konkretizirani. Z zvišanjem predpisane kazni z dveh oziroma treh let zapora na petletno
127 Sodna praksa: http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2010040815246805/, 28.9.2010. 128 UL RS, št. 16/04. 129 Rijavec V., Ekart A., stran 35. 130 Kraljić S., Varstvo otrokovih koristi v postopku družinske mediacije, stran. 381.
54
zaporno kazen, se je stvarna pristojnost prenesla na okrožna sodišča, razen, če je kaznivo
dejanje povezano z razpadlo družinsko ali drugo trajnejšo skupnostjo, za katero je predpisana
kazen do treh let zapora.131
131 Povzeto po: Gregorc Puš A., stran 72.
55
SKLEP
V modernem svetu se vsi zavedamo, da so otroci zaščiteni bolj kot kadarkoli prej v
zgodovini. Imamo različne zakone, konvencije in druge pravne vire, ki ščitijo otroka. Najbolj
pomembno je načelo otrokove koristi. Vsa dejanja, ki jih storijo sodišča, CSD ali starši,
morajo biti storjena v korist otroka. Če je otrok dovolj star in lahko razume situacijo, je
potrebno upoštevati tudi njegovo mnenje. To je pomembno še posebej takrat, kadar otroka
eden od staršev zanemarja ali nad njim izvaja nasilje. Takrat lahko sodišče po predhodnem
pogovoru z otrokom določi, da osebni stiki niso v otrokovo korist in starš zgubi pravico do
stikov. To pa ne pomeni, da ga zato ni več dolžan vzdrževati ali preživljati. Vendar to ni edini
razlog, zakaj sodišče opravi razgovor z otrokom. Otrok ima pravico do svojega mnenja in
prav je, da se mu ta pravica prizna. Nenazadnje ima razveza njegovih staršev nanj velik vpliv.
Menim, da zakonodaja ščiti otroka ne samo na področju družinskih razmerij, ampak tudi na
drugih področij, kot na primer prisilno delo otroka,…Še posebej pomembna se mi zdi
pridobitev ZPND, ki je bil sprejet leta 2008.
Nasilje v družini se večinoma izvaja za štirimi stenami domov in nihče ne posumi, da je v
družini nekaj narobe. Zaradi tega policija, CSD ali sodišča ne morejo ustrezno ukrepati.
Včasih se zgodi, da so pooblastila in pristojnosti policije ali CSD še vedno preveč omejena in
zato ne morejo ustrezno ukrepati takrat, ko bi otrok to najbolj potreboval. Marsikomu bi
lahko pomagali, ampak ne morejo, ker bodisi nimajo ustreznih pooblastil ali pa za nasilje
sploh ne vedo. Velikokrat se žrtve nasilja bojijo o tem spregovorit, bojijo se, da jim ljudje ne
bodo verjeli in tako raje trpijo sami, kot da bi poiskali ustrezno pomoč.
Psihično nasilje je nasilje, ki ga izvajamo vsi in ga tudi nad nami ljudje izvajajo. Vendar, kje
je tista meja, zaradi katere bi morali ukrepati in posredovati in za katero bi lahko rekli, da bo
dolgoročno pustila na otroku posledice. Vsi kdaj povzdignemo glas in v jezni marsikdaj koga
užalimo, rečemo grdo besedo. Vendar nekje mora biti meja. Psihično nasilje lahko pusti
dolgoročne posledice, kadar starša več let otroka zaničujeta, ga ponižujeta in ga nenehno
nadirata. Velikokrat se ta dejanja stopnjujejo. Za psihično nasilje se šteje tudi, kadar se starša
vpričo otroka prepirata, zmerjata, ponižujeta in morda celo fizično obračunavata. Velikokrat
se sploh ne zavedata, da otrok to vidi in da otrok posluša. Otroku je zelo težko, ko vidi, da se
dve njemu najljubši osebi tako prezirata. Vendar kako preprečit takšno situacijo? V Sloveniji
še ni bilo primera, kjer bi se sojenje začelo nekomu, ki je izvajal psihično nasilje. Se pa
56
pogosto zgodi, da psihično nasilje preraste v fizično nasilje. Fizično nasilje je lažje
ugotovljivo, ker se kaže na telesu žrtve in tako lahko hitreje ugotovimo, kaj se dogaja z
otrokom oz. žrtvijo. Posledice psihičnega nasilja pa se lahko pokažejo šele čez več let. So pa
posledice psihičnega nasilja podobne fizičnim in sicer pomanjkanje samozavesti, izguba
samospoštovanja, strah, pomanjkanje energije, zapiranje vase, nemotiviranost, jok,
osamljenost, nazadovanje v šoli, občutek nemoči. Včasih lahko nasilje privede tudi do
uživanja drog in nenazadnje tudi do samomora.
Razveznih postopkih je vedno več, vendar to ne pomeni, da ljudje razveze danes za to lažje
prenašajo. Postopek razveze je za partnerja vedno boleč, pogosto prinese finančne skrbi,
izgubo strehe nad glavo, spopad s svojimi čustvi, nenehen pritisk. Vendar tudi otrokom ni
lahko. Kako otrok sprejme razvezo je odvisno od njegove starosti, zrelosti in seveda tudi od
roditeljev. Starši so tisti, ki lahko otroka obvarujejo in mu pomagajo, da se razvije v zdravo in
srečno osebo.
57
LITERATURA
- Belopavlovič, Nataša… (et. al), 1992, Pravni vidiki otrokovih pravic, Ljubljana:
Uradni list Republike Slovenije.
- Coloroso, Barbara, 1996, Otroci so tega vredni, Slovenija: Založba Tangram.
- Filipčič, Katja, 2002, Nasilje v družini, Ljubljana: Bonex.
- Geč – Korošec, Miroslava in Kraljić Suzana, 2000, Družinsko pravo, III. spremenjena
in dopolnjena izdaja, Maribor: Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta – Inštitut za
civilno, primerjalno in mednarodno zasebno pravo.
- Gregorc Puš, Alenka, 2010, Problemi nasilja v družini z vidika sojenja, v: Nasilje v
družini: Kazensko pravni, kriminalistični in kriminološki problemi, Maribor: Univerza
v Mariboru, Pravna fakulteta, Fakulteta za varnostne vede.
- Kalčina, Liana, 1999, Otrokove pravice v Evropi, Informacijski Dokumentarni Center
Sveta Evrope, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani: Zveza Prijateljev
Mladine Slovenije.
- Kraljić, Suzana, 1996, Dodeljevanje otrok v vzgojo in varstvo ter urejanje osebnih
stikov po ZZZDR in po pravu držav bivše SFRJ, v: Novejše tendence razvoja
otroškega prava v Evropskih državah – prilagajanje otroškega prava v Republiki
Sloveniji. Zbornik referatov in razprav z mednarodne znanstvene konference z dne 25.
in 26. novembra 1996. Maribor: Univerza v Mariboru, Pravna Fakulteta, Inštitut za
civilno, primerjalno in mednarodno zasebno pravo, str. 95 -101.
- Kraljić, Suzana, 1996, Otrok ima pravico do obeh staršev, v: Pravna praksa, let. 15, št.
21/96, str. 27 -29.
- Kraljić, Suzana, 2003, Konvencija o pravici otrok do osebnih stikov: vsebinska
opredelitev temeljnih pojmov nove konvencijske ureditve osebnih stikov, v: Pravna
praksa – let. 22, št. 33, str. III – VIII.
- Kraljič, Suzana, 2010, Razveza staršev kot oblika psihičnega nasilja nad otroci, v:
Nasilje v družini: Kazensko pravni, kriminalistični in kriminološki problemi, Maribor:
Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, Fakulteta za varnostne vede.
- Kraljić, Suzana, 2005, Varstvo otrokovih koristi v postopku družinske mediacije, v:
Zbornik pravne fakultete Univerze v Mariboru, let. 1, str. 373 -385.
- Leder - Pregelj, Breda, 1996, Problematika v zvezi s pristojnostmi, ukrepi in postopki
centrov za socialno delo po ZZZDR, v: Novejše tendence razvoja otroškega prava v
58
Evropskih državah – prilagajanje otroškega prava v Republiki Sloveniji. Zbornik
referatov in razprav z mednarodne znanstvene konference z dne 25. in 26. novembra
1996. Maribor: Univerza v Mariboru, Pravna Fakulteta, Inštitut za civilno, primerjalno
in mednarodno zasebno pravo, str. 54 – 59.
- Murgel, Sendi, 2010, Nasilje v družini z vidika dejavnosti centra za socialno delo, v:
Nasilje v družini: Kazensko pravni, kriminalistični in kriminološki problemi, Maribor:
Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, Fakulteta za varnostne vede.
- Mušič, Tatjana, 2010, Kratek prikaz stanja in aktivnosti policije pri preprečevanju in
preiskovanju kaznivih dejanj na področju nasilja v družini, , v: Nasilje v družini:
Kazensko pravni, kriminalistični in kriminološki problemi, Maribor: Univerza v
Mariboru, Pravna fakulteta, Fakulteta za varnostne vede.
- Rijavec, Vesna, 1996, Procesnopravna problematika v zadevah otroškega prava, v:
Novejše tendence razvoja otroškega prava v Evropskih državah – prilagajanje
otroškega prava v Republiki Sloveniji. Zbornik referatov in razprav z mednarodne
znanstvene konference z dne 25. in 26. novembra 1996. Maribor: Univerza v
Mariboru, Pravna Fakulteta, Inštitut za civilno, primerjalno in mednarodno zasebno
pravo.
- Rijavec, Vesna in Ekart Andrej, 2009, Zakon o nepravdnem postopku (ZNP) z
uvodnimi pojasnili, neuradno prečiščeno besedilo, Ljubljana: Uradni list Republike
Slovenije.
- Schöberl, Elisabeth, 2006, Moja starša se ločujeta, Priročnik za mladostnike,
Radovljica: Didakta.
- Selinšek, Lilijana, 2010, Kazenskopravni odziv na nasilje v družini – nekaj odprtih
vprašanj, v: Nasilje v družini: Kazensko pravni, kriminalistični in kriminološki
problemi, Maribor: Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, Fakulteta za varnostne
vede.
- Šturm Lovro, 2002, Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana: Fakulteta za
podiplomske državne in evropske študije.
- Zupančič, Karel in Novak Barbara, 2008, Predpisi o zakonski zvezi in družinskih
razmerjih, Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.
- Zupančič, Karel in Novak Barbara, 2003, Zakon o zakonski zvezi in družinskih
razmerjih s predlogom sprememb in pojasnili, Ljubljana: Uradni list Republike
Slovenije.
59
- Zupančič, Karel, Novak Barbara, Žnidaršič -Skubic Viktorija in Končina – Peternel
Mateja, 2005, Reforma družinskega prava, Predlog novih predpisov s komentarjem,
Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.
60
VIRI Zakonodaja:
- Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91 –I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04,
68/06.
- Evropska konvencija o izvrševanju otrokovih pravic, Uradni list RS, mednarodne
pogodbe (MP), št. 26/99, str. 1109-1117.
- Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah, Uradni list SFRJ-MP, št-15/90;
Uradni list RS-MP, št. 9/92; Ul RS, št. 35/92.
- Kazenski zakonik (KZ-1), Uradni list RS, št. 55/08, 66/08, 39/09, 55/09.
- Zakon o nepravdnem postopku (ZNP), Uradni list SRS, št. 30/1986, 20/1988 , Uradni
list RS, št. 87/2002, 131/2003, 77/2008.
- Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), Uradni list RS, št. 16/08.
- Zakon o socialnem varstvu (ZSV), Uradni list RS, št. 54/92, 56/92, 42/94, 1/99, 41/99,
60/99, 36/00, 54/00, 26/01, 110/02, 2/04, 7/04, 36/04, 21/06, 105/06, 114/06, 3/07,
23/07, 41/07, 112/07.
- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih
– ZZZDR-C, Uradni list RS, 16/04.
- Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), Uradni list SRS št. 15/76,
30/86, 1/89, 14/89, Uradni list RS, št. 13/94, 82/94, 29/95, 26/99, 60/99, 70/00, 64/01,
110/02, 42/03, 16/04, 69/04, 101/07, 122/07.
- Pravilnik o sodelovanju policije z drugimi organi in organizacijami pri odkrivanju in
preprečevanju nasilja v družini, Uradni list RS, št. 25/10.
- Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–2014,
Uradni list RS, št 41/09.
Drugi viri:
- Sodna praksa:
- http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2010040815245201/,
22.9.2010;
- http://www.sodisce.si/iskalnik_po_sodni_praksi/, 22.9.2010;
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/40691/, 23.9.2010.;
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/38465/, 25.9.2010;
61
- http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/42060/, 25.9.2010;
- http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2010040815246805/,
28.9.2010.
- Ars Vitae, http://arsvitae.si/sl/page/view/Nasilje, 22.9.2010, 25.9.2010.
- Kadis d.o.o., http://sl.kadis.si/druga-dejavnost/mediacija/druzinska-mediacija/,
28.9.2010.
- Krizni center za mlade, http://www.csd-lj-bezigrad.si/KCM.htm, 28.9.2010.
- Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve,
http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/druzina/preprecevanje_nasilja_v_druzin
i/, 22.9.2010.
- Svetovalnica Medis, http://www.svetovalnica-medis.si/dejavnosti/, 28.9.2010.
- To sem jaz – Odnosi s starši, članek se nahaja na :
http://www.tosemjaz.net/clanki/443/detail.html, 28.9.2010.
62
IZPOVEDI OTROK, KATERIH STARŠI SO RAZVEZANI
Za izpoved ob razvezi staršev sem prosila pet deklet. Dekleta so bila ob razvezi staršev
različno stara, kar kaže na to, da so dekleta zaradi različne starosti razvezo staršev doživljale
vsaka drugače. Seveda pa na to ne vpliva samo starost otroka, ampak tudi razlogi za ločitev,
staršev odnos do bivšega partnerja in otroka.
Lara, 26 let:
» Ko sta mi starša povedala, da se bosta razvezala, mi je bilo komaj 6 let. Starša se nista
preveč spuščala v podrobnosti, povedala sta mi samo, da ati ne bo več živel z mami in da
greva z mami živet drugam. Da ostanem pri mami, je bila njena odločitev, sodišče pa se je s
tem strinjalo. Tako je skrbništvo nad menoj dobila mama, oče me je obiskoval ob sobotah.
Vzrok razveze so bile nepremostljive težave in verjetno tudi nista bila več zaljubljena. Ker sem
bila še majhna, se spomnim bolj malo, vendar pa se spomnim prerekanj in kreganja pred in
po ločitvi. Občutki ob ločitvi niso bili prijetni, najbolj je prišlo do izraza v šoli, kjer so starši
sošolcev in sošolk vedno prihajali oboji, pri meni pa samo mati. Majhnemu otroku ob takšnih
priložnostih, kot so šolski nastopi, ni ravno vseeno, da je vedno prihajal samo eden od
staršev. Zato sem se vedno počutila, da sem drugačna in da prihajam iz drugačne družine. V
šoli med 4. in 5. razredom sem morda malo popustila, kajti posledica ločitve je bila, da sem
menjala tri osnovne šole. Morda je menjava šol bolj vplivala na popustitev v šoli, kot sama
ločitev. Ko sem bila mlajša, sem staršema razvezo zamerila in bila jezna nanju, vendar sem
kasneje spoznala, da je bolje tako. Če ljudje ne najdejo skupnega jezika je bolje, da se
razidejo. Verjetno ne bi bila srečna skupaj. Ko sem bila mlajša, sva se z očetom razumela
bolje, od moje pubertete dalje sva se odtujila. Sedaj je najin odnos neobstoječ. Pred dvema
letoma je oče dobil otroka, deklico. Občutki, da sem dobila sestrico so pozitivni, saj je
sestrica čudovita majhna osebica. Je pa res, da se počutim odrinjeno iz njegove nove družine,
se mi pa zdi, da je v veliki meri za to pripomogel sam.«
Mateja, 16 let:
» Starša sta se razvezala, ko mi je bilo 9 let. Vzrok ločitve so bili nesporazumi, veliko krat sta
se prepirala, tudi v pričo mene in sestre. Prepiri so rastli iz dneva v dan, vendar nikoli nisem
63
imela občutka, da sem jaz kriva za njune prepire. Bila sem v šoli v naravi in ko sem prišla
domov, mi je mama povedala, da se bo odselila. Sprva mi je bilo zelo hudo, vendar sem se
tolažila, da je tako bolje. Ločitev je bila sporazumna in od vsega začetka sem vedela, da bom
živela pri mami, katera je tudi imela skrbništvo nad menoj. S starejšo sestro živiva ločeno od
prvega dne razveze, saj se je ona odločila, da bo živela pri očetu. Sprva sem težko prenašala,
da s sestro živiva ločeno, vendar klub razvezi vsi živimo v istem kraju, tako da se lahko s
sestro vidiva in slišiva vsak dan. Menim, da je razdalja pripomogla k temu, da se bolje
razumeva in da je najin odnos bolj povezan in močan. Kljub vsemu pa v šoli nisem nikoli
popustila in tudi nisem zapadla v slabo družbo, saj sem imela dobro skrb in tolažbo od mame.
Danes ima mama novega partnerja, s katerim imata tudi otroka. Vesela sem za mamo in se
zaradi tega nikakor ne počutim odrinjeno Lahko bi rekla, da se je naša družina povečala za
dva družinska člana.«
Petra, 27 let:
»Starša sta se razvezala, ko mi je bilo 12 let. Še preden sta mi sama uspela povedat za
razvezo, sem slišala pogovor med njima, potem se o tem nismo več veliko pogovarjali.
Občutek ob razvezi je bil grozen – presenečenost, šok, jeza, žalost, razočaranje,…Sprva sem
bila jezna na očeta in njegovo novo prijateljico, kajti oče se je želel razvezati od matere ravno
zato, ker se je zaljubil v drugo žensko. Vseeno pa staršem razveze nisem zamerila, kajti oče
nam je še vedno stal ob strani in nam pomagal, tudi s finančnega vidika. Ko sta se starša
razvezala, smo se mama, brat in jaz odselili, skrbništvo nad menoj je dobila mama. Čez teden
sem tako bila pri materi, čez vikend pa pri očetu, nikoli pa obiski niso bili določeni po urah,
vse je bilo stvar dogovora. Sporazumno v pričo sodnice smo se dogovorili glede skrbništva in
glede očetove finančne podpore. Zaradi razveze imam z očetom še boljši odnos, saj sva tiste
ure, ko sva bila skupaj, preživela kvalitetnejše kot bi jih sicer, če do razveze ne bi prišlo. Še
danes nam, 13 let po razvezi, oče vedno pomaga in tudi z mamo sta ostala v prijateljskih
odnosih. Menim, da je tako tudi bolje, saj bi se ob vztrajanju pri zakonski zvezi prepiri in
nesporazumi začeli kopičiti, kar bi vplivalo name in na mojega brata.«
Lučka, 25 let:
»Kljub vsemu, da zveza mojega očeta in matere ni obstajala že 6 let preden sta se tudi uradno
razvezala leta 2000, ko mi je bilo 15 let, smo skupaj živeli pod isto streho ves ta čas. Oče je
alkoholik še danes in ni pripravljen iti na zdravljenje. Psihično se je spravljal ne samo na
64
svojo družino, ampak tudi na ljudi okoli njega, kot so sorodniki, prijatelji,... Že ko sem bila
majhna, mi njuna zveza ni bila všeč, saj sta se neprestano prepirala, oče je razbijal po hiši ter
nam grozil. Kadar sem se do konca naveličala vpitja in razbijanja predmetov, sem se vmešala
v njun prepir in skušala umirit strasti med njima. Včasih me je bilo strah, včasih sem si želela
da bi oče izginil za vedno in nas pustil pri miru. Tako je minevalo vse do ločitve staršev,
vendar se je zapletlo pri tem, ker sva z bratom želela ostati doma. Tukaj sva imela šolo in
prijatelje, sorodnike, tukaj sva preživela najino otroštvo, mama pa še sama ni vedela, kam bi
zbežala, kje bi bivala. Kljub temu, da se je mama odselila, nama je še vedno hodila domov
pospravljat in kuhat, medtem ko očeta nikoli ni bilo doma, saj je po končani službi do večera
posedal po gostilnah. Ljudje so govorili, da je mama slaba, da naju je zapustila, ker sva z
bratom ostala pri očetu. Vendar midva nisva ostala pri očetu, midva sva ostala doma, ne
glede na to, kdo od staršev ostane z nama. V tem primeru je bila prisiljena oditi mama, ker se
je zloraba stopnjevala do te meje, da bi se lahko zgodila nova družinska tragedija. Na sodišču
je skrbništvo skoraj dobil moj oče, zaradi naslova, kjer bi naj z bratom bivala. Kasneje se je
mamina odvetnica pritožila in zahtevala skupno skrbništvo. Z bratom sva morala tudi na
pogovor v center za socialno delo. Skrbništvo je tako bilo dodeljeno obema staršema. Mama
je doma še vedno plačevala položnice, prala, pospravljala, polnila hladilnik kljub temu ,da je
kmalu po ločitvi spoznala novega parterja, s katerim ima tudi otroka. Nikoli mi ni bilo v
sramoto, da sem hči ločenih staršev, bolj me je bilo sram, da moj oče pije, da je nasilen in da
ga ljudje s težavo prenašajo. Mami ne zamerim ničesar, vedno se je trudila za naju, še danes,
ko sem odrasla in si ustvarjam svojo družinico. Pred kratkim sem se odselila in s tem ubežala
žaljivkam, zmerljivkam in vsem negativnostim, ki sem jih podoživljala do sedaj. Od takrat se
domov ne vračam več.«
Monika, 20 let:
»Starša sta se razvezala, ko mi je bilo 18 let, brat je bil takrat star 15 let. Vzroki za razvezo
so bili vedno pogostejši prepiri, nestrinjanja, včasih pa je oče bil tudi nasilen. Da se bosta
razvezala, sem ugotovila sama, kasneje pa sva se z mamo o tem tudi pogovorili. Glede na
prepire je razveza potekala mirno, skrbništvo je bilo dodeljeno obema, midva z bratom pa sva
se preselila z mamo v novo hišo. Oba sva bila že dovolj zrela, da sva se sama odločila, pri
kom bova živela, oče temu ni nasprotoval. Nikoli nisem imela občutka, da bi za razvezo,
prepira ali nasilje bila kriva moj brat ali jaz. Ker sva bila oba že starejša, sva razvezo dobro
prenesla, saj se zavedava, da je bolje živeti ločeno in v miru, kot biti na silo poročen in živeti
65
v nenehnih prepirih, strahu in žalosti. Mislim, da sem zaradi razveze staršev postala bolj
samostojna in odgovorna, hkrati pa si ne želim biti odvisna od nekoga drugega. Z očetom
nimava več veliko stikov. Po razvezi smo se še nekajkrat videli, vendar sva oba z bratom
dobila občutek, da sva očetu odveč in da si ne želi najine družbe. Zato sva ga vedno redkeje
obiskovala, ker pa oče ni nikoli poklical, sva z obiski prenehala. Sedaj živiva z mamo in
njenim novim parterjem v vasi, kjer je odraščala mama, 50 km stran od očeta. Še posebej sem
vesela za mamo, ki je našla ljubečega parterja, kar se vidi na njenem obrazu, ki je spet
nasmejan in srečen.«
Glede na izpovedi deklet vidimo, da so bili razlogi različni. Od novih ljubezni, nesporazumov
in nepremostljivih razlik, pa vse do alkohola in nasilja.
Vendar pa vsa dekleta menijo, da je bolje, da se starša razvežeta in ne vztrajata v neznosnem
odnosu, ker bi tako še slabše vplivala na otroka. Pri vsem tem je zelo pomembna
komunikacija med starši in otroci. Tem dekletom so vsi starši znali razložiti, da za ločitve niso
krive one in nekatere so tudi zelo okrepile odnose z staršem ( pogosto je to oče), ki je živel
ločeno od njih, spet druge pa so se zaradi alkohola in nasilja ali pa zaradi razdalje odtujile od
očeta. Večina, 4/5, je ostala z mamo in v večini primerov je šlo za sporazumno razvezo, kjer
sta se starša sama sporazumno odločila, pri kom bo otrok bival.