univerza v mariboru pravna fakulteta
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA
URŠKA STOPAR
NAPAD KOT ELEMENT SILOBRANA
diplomsko delo
Maribor, 2017
UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
NAPAD KOT ELEMENT SILOBRANA
Študentka: Urška Stopar Študijski program: UNI-B1-PRAVO Študijska smer: Kazensko materialno pravo Mentor: dr. Damjan Korošec Komentor: dr. Miha Šošić
Maribor, september 2017
POVZETEK
Kazniva dejanja so navedena v kazenskem zakoniku, s čimer so posredno
varovane pravno zavarovane dobrine posameznika. V izjemnih primerih je posamezniku
ob napadu nanje dovoljena samozaščita. Ta posamezniku omogoča, da se v pravno
dovoljenih mejah, z lastno silo in dejanji brani, kadar gre za neposredni protipravni napad,
ki ga ni moč odvrniti na kakšen drug način. Pod to spada tudi silobran, ki je najstarejši
način, s katerim se izključi protipravnost dejanja.
Silobran je po definiciji, ki izhaja iz kazenskega zakonika, tista obramba, ki je
nujno potrebna, da storilec od sebe ali koga drugega odvrne istočasen protipraven napad.
Silobran je sestavljen iz napada in obrambe. Za izključitev protipravnosti s silobranom
morajo biti izpolnjeni določeni pogoji za napad, kakor tudi pogoji, ki so potrebni za
obrambo.
V diplomskem delu je predstavljen napad, ki je eden od elementov silobrana.
Napad mora biti objektivno resničen, protipraven in istočasen z obrambo, saj drugače
potrebni pogoji za silobran niso izpolnjeni. Ravnanje mora ustrezati kazenskopravnemu
statusu ravnanja. Da lahko govorimo o napadu, mora biti dejanje usmerjeno zoper eno ali
več pravno zavarovanih dobrin ali vrednosti. Dejansko stanje primera je potrebno
natančno preučiti in dokazati posamezne elemente dejanja, da se lahko posameznik
uspešno sklicuje na silobran.
Teoretični del diplomskega dela je nadgrajen tudi s primeri iz sodne prakse iz
Slovenije in tujine. Ta daje vpogled v kompleksnost samega instituta silobrana in
pomembnosti natančnega preučevanja dejanskega stanja ob kazenskopravno relevantnem
dogodku.
KLJUČNE BESEDE: silobran, napad, resničnost napada, protipravnost, istočasnost.
ABSTRACT
Criminal offenses are defined in the criminal code, which indirectly protects the
legally protected goods of an individual. In exceptional cases, self-protection during an
attack is allowed to an individual. It allows the individual to defend himself within legally
permissible limits, with his own force and actions, when it is a direct unlawful attack that
cannot be deterred in any other way. This includes self-defence, which is the oldest way
to exclude the unlawfulness of the act.
By definition from criminal code, the self-defence is a defence that is inevitably
needed to avert a simultaneous unlawful attack from himself or someone else. Self-
defence consists of attack and defence. In order to exclude unlawfulness with self-
defence, there must be fulfilled some specific conditions for attack as well as defence
must be fulfilled.
This thesis present attack, which is one of the elements of self-defence. The attack
must be objectively real, unlawful and simultaneous with the defence otherwise necessary
conditions for self-defence are not fulfilled. The action must correspond to the criminal
law status of the action. To be able to talk about an attack, the act must be directed against
one or more legally protected goods or values. All facts need to be carefully studied and
demonstrated by the individual elements of the act, so that the individual can successfully
enforce self-defence.
The theoretical part of the thesis is also upgraded with examples from case-law
from Slovenia and abroad. This gives an insight into the complexity of self-defence and
the importance of a thorough examination of the facts at a criminal-relevant event.
KEYWORDS: self-defence, attack, reality of attack, unlawfulness, simultaneousness.
KAZALO
1. UVOD ....................................................................................................................... 4
2. SPLOŠNO O SILOBRANU ..................................................................................... 5
3. RESNIČNOST NAPADA......................................................................................... 6
4. PROTIPRAVNOST ................................................................................................ 11
4.1. IZZVAN NAPAD ............................................................................................... 12
4.2. SILOBRAN ZOPER SILOBRAN ...................................................................... 13
5. ISTOČASNOST ...................................................................................................... 14
6. PRAVNA DOBRINA, NA KATERO JE NAPAD USMERJEN ........................... 16
7. RAZMERJE MED NAPADOM IN OBRAMBO ................................................... 18
8. SODNA PRAKSA ................................................................................................... 19
8.1. SODNA PRAKSA SORAZMERNOSTI NAPADA IN OBRAMBE ................ 21
8.1.1. SLOVENIJA ................................................................................................. 21
8.1.2. HRVAŠKA ................................................................................................... 22
8.1.3. NEMČIJA ..................................................................................................... 22
8.1.4. PRIMERJAVA ............................................................................................. 23
8.2. SODNA PRAKSA PROTIPRAVNOSTI NAPADA .......................................... 24
8.2.1. SLOVENIJA ................................................................................................. 24
8.2.2. HRVAŠKA ................................................................................................... 24
8.2.3. NEMČIJA ..................................................................................................... 25
8.2.4. PRIMERJAVA ............................................................................................. 25
8.3. SODNA PRAKSA UPORABE SILOBRANA V PRIMERU PRETEPA .......... 26
8.3.1. SLOVENIJA ................................................................................................. 26
8.3.2. HRVAŠKA ................................................................................................... 26
8.3.3. NEMČIJA ..................................................................................................... 27
8.3.4. PRIMERJAVA ............................................................................................. 28
9. SKLEP ..................................................................................................................... 29
10. BIBLIOGRAFIJA ................................................................................................... 30
10.1. LITERATURA .................................................................................................. 30
10.2. VIRI ................................................................................................................... 30
4
1. UVOD
Kaznivo dejanje je dejanje, ki je kot takšno opredeljeno v kazenskem zakoniku. Da
lahko govorimo o kaznivem dejanju mora dejanje vsebovati bit kaznivega dejanja, mora
biti protipravno in storilec mora biti kriv. V kolikor kateri od elementov manjka, o
kaznivem dejanju ni moč govoriti.1
Posameznikom je v primeru napada nanje omogočeno, da so lahko sami nosilci
pravnega varstva. Izjemoma je posameznikom torej dovoljena samozaščita, ki jim
omogoča, da se v pravno dovoljenih mejah z lastno silo in dejanji branijo, kadar gre za
neposredni protipravni napad, ki ga ni moč odvrniti na kakšen drug način. Pod
samozaščito spadajo silobran, skrajna sila in dovoljena samopomoč.2
Silobran je najstarejši način s katerim se izključi kaznivo dejanje. V kolikor izhajamo
iz pravic posameznika, je za pravno veljavo le-teh potrebno dati posameznikom tudi
pooblastilo, da jih varujejo pred protipravnim napadom.3 To je primerno predvsem takrat,
ko učinkovito varovanje pravic s strani države ni na voljo.4
Protipravnost dejanja je izključena s silobranom. Z njim je mogoče varovati pravno
varovane dobrine posameznika pred protipravnim napadom. Protipravnost dejanja, četudi
vsebuje vse znake kaznivega dejanja, je izključena, v kolikor je bilo to storjeno v obrambi
pred protipravnim napadom in izpolnjuje še druge za to določene pogoje. Pri silobranu
gre za spopad neprava, ki ga predstavlja napad, in pravom, ki ga predstavlja obramba.5
Zaradi manjkajoče protipravnosti pri silobranu o kaznivem dejanju torej ni moč govoriti.
1 Odstavek je povzet po D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, Kazensko
pravo, splošni del, šesta izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2014, strani 152 – 154. 2 Odstavek je povzet po M. Pavčnik, Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, 4. pregledana in
dopolnjena izdaja, GV založba, Ljubljana, 2013, stran 336. 3 Odstavek je povzet po I. Bele, Kazenski zakonik s komentarjem: Splošni del, GV Založba, Ljubljana,
2001, stran 107. 4 T. Kos, Nužna obrana kod kaznjenih dijela protiv časti i ugleda, Policija i sigurnost, vol. 19, no. 2, junij
2010, stran 174 in 175. 5 Odstavek je povzet po L. Selinšek, Kazensko pravo: Splošni del in osnove posebnega dela, GV Založba,
Ljubljana, 2007, stran 120.
5
2. SPLOŠNO O SILOBRANU
Definicija silobrana izhaja iz kazenskega zakonika (KZ-1)6 in predstavlja tisto nujno
potrebno obrambo, za odvrnitev istočasnega protipravnega napada. Silobran je opredeljen
v 22. členu. Iz zakonske določbe izhaja, da silobran izključuje protipravnost, prav tako pa
je potrebno razlikovati med samim napadom in obrambo.
Vsak napad pravno še ne dovoljuje obrambe, prav tako tudi vsaka obramba ne
predstavlja silobrana. Zaradi omejitev, ki so postavljene, je potrebno vedno presoditi,
kakšni znaki morajo biti izpolnjeni, da lahko govorimo o napadu in kakšni znaki so
potrebni za obrambo, da lahko govorimo o silobranu, ki izključuje protipravnost in
posledično kaznivost samega dejanja, izvršenega v obrambi.7
Sam napad v silobranu mora biti objektivno resničen, protipraven in sočasen z
obrambo, saj drugače niso izpolnjeni potrebni pogoji za silobran. Prav tako mora tudi
dejanje za obrambo izpolnjevati predvidene pogoje, ki pa so sočasnost z napadom,
naperjenost zoper napadalca ter neizogibna potrebnost za odvrnitev napada.8
Dokler niso izpolnjeni vsi predvideni pogoji, ki izključujejo protipravnost dejanja,
govorimo o kaznivem dejanju. Če napad ni resničen, protipraven in sočasen, ter v kolikor
niso izpolnjeni potrebni elementi za obrambo, se dejanje obravnava kot katerokoli drugo
kaznivo dejanje, s sklicevanjem na silobran pa posameznik ne more uspeti. Obstaja
izjema, ko sodišče po ugotovitvi, da so izpolnjeni vsi predvideni pogoji za silobran,
storilec pa je prekoračil le mejo sorazmernosti med napadom in obrambo, to upošteva pri
odmeri kazni za posameznika. Takrat govorimo o prekoračenem silobranu.9
Ker je silobran sicer razdeljen na dva dela, napad in obrambo, bom pri določenih delih
v diplomski nalogi zaradi povezanosti napada z obrambo, predvsem v povezavi z
intenzivnostjo, vrsto ter istočasnostjo napada, predstavila tudi nekatere značilnosti
obrambe.
6 Kazenski zakonik (KZ-1), Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 - popr., 39/09, 55/09 - odl. US, 91/11, 50/12 -
uradno prečiščeno besedilo, 6/16 - popr., 54/15, 38/16. 7 D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c., stran 233. 8 Odstavek je povzet po L. Selinšek, o.c., stran 120. 9 Odstavek je povzet po D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c., stran
238.
6
3. RESNIČNOST NAPADA
Splošno gledano je napad dejanje, ki je usmerjeno proti poškodovanju ali ogrožanju
pravno zavarovanih dobrin posameznika s strani napadalca. Sama jezikovna raba besede
napad sicer vključuje namerno in aktivno vedenje posameznika, vendar pravno niti eno
niti drugo ni pomembno za opis pomena besede napad.10
Eden izmed kriterijev napada, ki predstavlja pogoj, da se lahko proti njem oseba v
sklopu silobrana obrani, je resničnost napada. Ko oseba s svojim ravnanjem povzroči
napad na pravno zavarovano dobrino posameznika, pridobi napadeni pravico, da le-to
zaščiti. Pomembno je, da se ugotovi, ali je napad stvaren oziroma resničen. V kolikor ne
bi prišlo do ugotavljanja resničnosti napada, bi lahko posameznik izvršil kaznivo dejanje,
ki bi izključilo protipravnost, če bi se samo skliceval na domnevni napad, ki v resnici
sploh ni obstajal. Iz dejanskih primerov je razvidno, da je težko določiti kdaj gre za
resničen napad. Velikokrat v življenjskih situacijah pride do stopnjevanja napetosti med
posamezniki, ko kazniva dejanja iz lažjih prerasejo v težja, pri tem pa se na primer nihče
od prisotnih, torej udeležencev in morebitnih prič, ne spomni, kdo je resnično najprej
začel z napadom.11
Včasih se zgodi, da na sodišču posameznik zatrjuje, da je prišlo do napada, zoper
katerega se je branil v silobranu, vendar se izkaže, da takšnega napada sploh ni bilo. V
takšnih situacijah se pojavi vprašanje zmote, ki je s silobranom le v posredni zvezi.
Silobranu v situacijah, ko do dejanskega napada ne pride, storilec pa je v sam napad
subjektivno prepričan, pravimo putativni silobran.12 V takšnih primerih gre za obliko
dejanske zmote, ki lahko v določenih primerih izključuje naklep, ne izključuje pa
protipravnosti.13
Vedenje človeka mora ustrezati kazenskopravnemu statusu ravnanja.14 Ravnanje je
eden najbolj temeljnih elementov kazenskopravne analize življenjskega dogajanja, ki je
tesno povezano z bitjo kaznivega dejanja. Ravnanje se lahko deli na storitve (aktivno
10 Odstavek je povzet po H. H. Jescheck, T. Weigend, Lehrbuch des Strafrechts: Allgemeiner Teil, četrta
izdaja, Duncker & Humblot, Berlin, 1996, stran 338. 11 Odstavek je povzet po D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c., stran
233. 12 Odstavek je povzet po D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c., stran
233. 13 Povzeto po D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c., stran 308. 14 D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c., stran 233.
7
vedenje) in opustitve (pasivno vedenje). Izraženo mora biti v zunanjem svetu, saj se sama
notranja človekova psihična dogajanja kot taka ne morejo šteti za ravnanje. Pojem
ravnanja med drugimi služi tudi temu, da izloči človeška vedenja, ki niso relevantna za
kazenskopravno presojo. To so prepričanja, gibi pod vplivom absolutne sile, gibi, ki se
sprožijo zaradi refleksov in podobno.15 V teoriji se ta funkcija imenuje razmejitvena
funkcija, ki ima poseben praktičen pomen, saj že na elementarni ravni izloča zadeve, ki
ne sodijo v kazensko pravo.16 Zaradi analize kaznivega dejanja znotraj splošnih pojmov,
ki izhajajo iz ravnanja ali pa se morajo vsaj posredno ali neposredno nanašati na ravnanje,
pri vseh vrstah kaznivih dejanj, lahko govorimo o povezovalni funkciji ravnanja.
Ravnanje ima poleg povezovalne funkcije tudi izločevalno funkcijo, saj izloča nekatera
dogajanja in s tem omejuje domet inkriminacije dejanj, ki bi jih lahko opredelili pod samo
kazenskopravno normo. Domet inkriminacije je omejen na to, da je lahko kaznivo dejanje
človeško ravnanje. Ravnanje živali ali delovanje naravnih sil torej ne predstavlja ravnanja,
ki je relevantno v kazenskem pravu.17 S tem, ko napad predstavlja ogroženost pravno
zavarovanih dobrin s strani človeka, so zaradi te omejitve iz kazenskopravnega področja
izločena ravnanja živali. Drugače je v primeru, ko posameznik naščuva žival za napad na
drugega človeka, saj v tem primeru žival predstavlja le orodje s katerim človek izvršuje
svoj napad. V kolikor je za obrambo človeškega življenja potreben uboj živali, je le-ta
upravičen po silobranu, kakor je tudi upravičeno uničenje drugih sredstev s katerim
posameznik napada.18
Človekovo ravnanje mora biti voljno, kar pomeni, da se človek zaveda svojih gibov
in jih ima v oblasti. Če se človek znajde pod vplivom absolutne sile, to pomeni, da ne
ravna on sam, ampak ga v primeru, da je pri tem izvršeno kaznivo dejanje, nekdo drug
uporabi kot sredstvo za uresničitev kaznivega dejanja. Ravnanje se v takšnem primeru
pripiše osebi, ki je drugo osebo izkoristila za izvršitev kaznivega dejanja. Voljnost dejanja
je izključena tudi takrat, ko nekdo posameznika spravi pod vpliv drog ali hipnoze z
namenom, da bi proti posameznikovi volji njega samega spravili v nezavest ali
15 Odstavek je povzet po D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c., stran
159. 16 M. Ambrož, Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti,
Ljubljana, 2007, strani 29 in 30. 17 Odstavek je povzet po D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c., strani
159 in 160. 18 Odstavek je povzet po C. Roxin, Strafrecht, Allgemeiner Teil. Band 1 Grundlagen, Der Aufbau der
Verbrechenslehre, 2. Auflage, München, 1994, strani 533 in 534.
8
onesposobili za odpor.19 Zaradi voljnosti ravnanja, torej obvladovanja dejanj s svojim
razumom, se stanja, ko človek dejanj ne kontrolira s svojim živčnim sistemom, ne morejo
šteti za kazniva dejanja. Pod to, poleg ravnanja pod vplivom absolutne sile, spadajo
kazniva dejanja izvršena v spanju in ravnanja med epileptičnim napadom.20 Poleg že do
sedaj naštetih primerov je tudi primer, ko človek zaradi omedlevice izgubi oblast nad
vozilom, okoliščina v kateri posameznik ne napada. Osebe, ki se znajdejo v situaciji, ko
so zaradi ljudi, ki ne ravnajo, ogrožene, ter to predstavlja napad nanje, se lahko proti
takšnemu napadu branijo. Vendar njihova obramba ne spada pod silobran, ampak pod
institut skrajne sile.21 Nekateri avtorji, v primeru ravnanja človeka v spanju, čeprav gre
za primer, ko ni navzoče človekove volje, ne glede ravnanja in niti glede same posledice,
zavzemajo drugačno stališče. Ko gre za primere ogrožanja varnosti v cestnem prometu
so mnenja, da lahko s takšnim ravnanjem vseeno kazensko odgovarjajo, saj kljub
preutrujenosti storilec sam sede za volan in vozi, čeprav bi se moral zavedati morebitnih
posledic vožnje v stanju, ko je preutrujen. V takšnih primerih ne gre za ravnanje
posameznika, zaradi česar dejanja ne moremo označiti kot napad, proti kateremu bi se
lahko posameznik skliceval na silobran, temveč le na skrajno silo.22
V kolikor ravnanje ne ustreza kazenskopravnemu statusu ravnanja, o samem napadu
ni moč govoriti, saj niso izpolnjeni pogoji, ki so relevantni za kazensko pravo. Prav tako
so iz same resničnosti napada izvzete tudi pravne osebe, saj že po sami definiciji ne
morejo kazenskopravno ravnati, kar ima za posledico, da ne morejo niti napadati.23
Pravne osebe so sicer lahko odgovorne za določena kazniva dejanja, vendar se njihovo
ravnanje presoja po voljnem ravnanju vodstvenih in nazornih organov, kar pomeni, da
kot same ne izvršijo kaznivega dejanja.24 Proti pravnim osebam, kot so na primer društvo,
delniška družba ali država, se prav tako ne more uporabiti silobran. Vendar je pomembno,
da se lahko proti osebam, ki so v pravnih osebah zaposlene, v kolikor protipravno
napadajo, branimo v silobranu.25
19 Odstavek je povzet po D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c., strani
159 in 160. 20 Odstavek je povzet po L. Selinšek, o.c., stran 99. 21 Odstavek je povzet po C. Roxin , o.c., stran 534. 22 Odstavek je povzet po D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c., strani
159 in 160. 23 Odstavek je povzet po D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c., stran
233. 24 Odstavek je povzet po L. Selinšek, o.c., stran 98. 25 Odstavek je povzet po C. Roxin , o.c., stran 534.
9
Kot je bilo omenjeno že prej, lahko ravnamo storitveno ali opustitveno. Pri pravih
opustitvah so zakonodajalci dognali, da je potrebno določene pomembne kazenskopravno
zavarovane dobrine zavarovati z inkriminacijami, ki predstavljajo opustitev. Zakonske
določbe bolj ali manj izrecno nakažejo, kaj je potrebno aktivno storiti za zavarovanje
kazenskopravno varovane dobrine ali pa za preprečitev nastanka same posledice.26 Pravo
opustitveno ravnanje je v sklopu slovenskega kazenskega prava primerno tudi za izvršitev
napada s takšnim ravnanjem, čeprav se mu v teoriji odreka prepovedana posledica, zaradi
česar je v svetu sporno, ali se lahko pravo opustitveno izvršitveno ravnanje sploh šteje za
napad.27 Neprava opustitev se od prave opustitve razlikuje po tem, da je pri nepravi
opustitvi posebna vez med nosilcem dolžnosti in potencialno žrtvijo.28 Vendar je tudi pri
nepravi opustitvi mogoče napadati. Deloma je sporna že utemeljitev napada, ki pojmovno
zahteva aktivno vedenje. To seveda ne drži popolnoma, saj se lahko v določenih primerih
nekdo zaradi opustitve dolžnega ravnanja posameznika tudi poškoduje ali pa celo umre.
Zaradi samih posledic, ki lahko zaradi opustitve dejanja nastanejo, ni razlage, zakaj se
tudi takšno dejanje, torej opustitev, ne bi smela šteti za napad.29 Kot je bilo omenjeno že
zgoraj, slovensko kazensko pravo ne pozna omejitve napada na neprave opustitve,
mogoče je torej napadati tudi v pravih opustitvah. Tipičen primer napada v primeru
neprave opustitve je zavračanje hranjenja otroka s strani doječe matere.30 V takšnem
primeru se lahko prisili garanta, da ravna v skladu s tem, kot bi moral, ali pa, da oseba,
katera nudi pomoč prepreči nastop posledice sama.31 V konkretnem primeru bi torej šlo
za to, da lahko vsakdo doječo mater prisili, da nahrani otroka oziroma ga nahrani sam, saj
bi otrok lahko brez hranjenja umrl.
V zvezi z ravnanjem je potrebno opredeliti še sam neprimeren poskus. Ta se zgodi
takrat, ko kaznivo dejanje ni izvršeno zaradi tega, ker ni uporabljeno primerno sredstvo,
ali je samo dejanje uperjeno proti neprimernemu objektu, v nekaterih primerih pa oboje
hkrati. Od stopnje storilčevega nepravnega ravnanja je odvisno, ali bo poskus sploh
protipraven.32 V kolikor posameznik ve, da pištola, ki jo napadalec ima, ni napolnjena,
26 Odstavek je povzet po D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c., stran
163. 27 D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c., stran 233. 28 D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c., stran 165. 29 Odstavek je povzet po C. Roxin , o.c., stran 535 in 536. 30 C. Roxin , o.c., stran 536. 31 T. Kos, o.c., stran 176. 32 Odstavek je povzet po M. Ambrož v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c., stran
330.
10
ne sme sam streljati proti njemu, tako da bi zaščitil svoje življenje, saj ve, da ni
napolnjena. Vendar to ne pomeni, da obramba v vseh primerih, ko se napada z orožjem,
ki ni napolnjeno, oziroma ni pravo, predstavlja putativni silobran. Takrat, ko obstaja resna
grožnja zoper človeško telo in življenje, lahko posameznik ukrepa v smislu silobrana.33
Sodobna avstrijska teorija napadom, s katerim so ogrožene kazenskopravne dobrine
majhne objektivne vrednosti ali pa je močno zmanjšana objektivna resnost napada zaradi
drugih okoliščin (dejanja so znana tudi pod izrazom bagatelni napad), odreka sam status
napada.34
33 Odstavek je povzet po C. Roxin , o.c., stran 535. 34 D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c., stran 233.
11
4. PROTIPRAVNOST
Ena izmed predpostavk silobrana je tudi protipravnost napada. Sam pojem
protipravnosti je sodba o tem, da je neko ravnanje, ki izpolnjuje določeno bit
inkriminacije, istočasno tudi ravnanje, ki nasprotuje pravnemu redu kot celovitemu
sistemu vrednosti, prepovedi in zapovedi.35
Kot je bilo omenjeno že v prejšnjem poglavju, lahko samo človek ravna protipravno,
kar pomeni, da lahko napad, ki je pri silobranu zahtevan, izvrši le človek s svojim
protipravnim ravnanjem.36 Neživa in živa narava ne moreta izpolniti kriterija
protipravnega ravnanja, saj predstavljata le sredstvo s katerim človek ravna.37
Napadalčevo ravnanje je lahko brez krivde, iz malomarnosti ali pa naklepno. Prištevnost
in krivdna sposobnost nista pogoj za protipravnost.38 Torej lahko protipravno ravnajo tudi
otroci, po slovenski kazenskopravni terminologiji mladoletniki, mlajši od 14 let.
Drugi kriterij za protipravnost je samo napadalno dejanje, ki mora biti usmerjeno
zoper eno ali več pravno zavarovanih dobrin ali vrednosti, ter da je v nasprotju s pravnim
redom. Napadalno dejanje lahko izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja, vendar
izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja ne predstavlja pogoja za napad, ker so
lahko protipravna tudi nekatera druga dejanja.39
Nekaterim sicer protipravnim dejanjem, se zaradi njihove narave v konkretnih
okoliščinah razlog protipravnosti ne uveljavi. Razlogi upravičenosti so tisti, zaradi katerih
je dejanje v skladu s pravom, kar pomeni, da so neprotipravni. Vendar se ti razlogi
pojavljajo bolj kot izjeme. V konkretnih okoliščinah, ko z napadom branimo višjo pravno
zavarovano dobrino, se šteje, kot da je takšno ravnanje, čeprav izpolnjuje zakonske znake
posameznega kaznivega dejanja, skladno s pravom. Upravičeno ravnanje je treba
razlagati v skladu s pravom kot celovitim sistemom norm in vrednot. Najznačilnejši
zakonsko urejeni razlogi upravičenosti so razlogi za silobran in upravičljivo skrajno silo.
V posebnem delu kazenske zakonodaje se sicer pojavljajo še številni razlogi
upravičenosti, kot so na primer športna dejavnost, privolitev potencialnega oškodovanca
35 M. Ambrož, o.c., stran 83. 36 D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c., stran 234. 37 L. Selinšek, o.c., stran 121. 38 Odstavek je povzet po D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c., stran
234. 39 Odstavek je povzet po L. Selinšek, o.c., stran 121.
12
in deloma tudi domnevana privolitev potencialnega oškodovanca, ki se najpogosteje
pojavlja v zvezi z medicinskimi posegi.40 Razlogi upravičenosti v kazenskem pravu so
dinamični, saj nekateri izginjajo iz sfere kazenskopravne rabe (pravica staršev do
telesnega kaznovanja otrok, ki je bila razlog za upravičenost telesnih poškodb in drugi),
nekateri pa se pojavljajo na novo (humanitarni posegi mednarodne skupnosti, ki je
vojaško podprta, tudi zunaj okrilja OZN).41 V zakonu se prav tako uporablja izraz
protipraven napad, to je napad, ki bi, v kolikor ne bi bilo obrambe pred dokončno
izvršitvijo dejanja, izpolnil znake kaznivega ravnanja. Z ločenostjo napadov in
protipravnih napadov, se izključijo tiste vrste napadov, ki so izvršeni skladno s pravom
(kot primer se tukaj lahko navede napad policista na oboroženega storilca kaznivega
dejanja, ki se upira aretaciji, ki je zakonita).42 Zoper napade, ki niso protipravni, obramba
torej sploh ni dovoljena.
4.1. IZZVAN NAPAD
Izzvan napad je kljub vsemu protipraven.43 Tudi iz slovenske sodne prakse44 izhaja,
da je napad praviloma protipraven, tudi če je izzvan.
Od splošnega pravila o izzvanem napadu obstaja tudi izjema. Dejanje, ko nekdo
namerno izziva protipraven napad namreč predstavlja poseben položaj, v primeru, ko želi
posameznik z izzivanjem od nasprotnika izsiliti napad, z namenom, da bi lahko kasneje
sam napadel v okvirih silobrana in nasprotnika poškodoval.45 Takšni primeri
predstavljajo fingirano situacijo silobrana, ko posameznik v obrambi izvrši svoj naklep o
storitvi kaznivega dejanja.46 Iz tega je razvidno, da pride do zlorabe pravice, zaradi česar
se posamezniku ne sme nuditi uporaba instituta silobrana, ampak je potrebno njegovo
dejanje kaznovati. V praksi do teh primerov sicer ne pride pogosto, oziroma le-ti niso
dokazljivi.47 V teoriji se sicer pojavlja stališče, da lahko gre za silobran, v kolikor je
40 Odstavek je povzet po D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c.,
stran 153. 41 Odstavek je povzet po D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c.,
stran 154. 42 Odstavek je povzet po D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c.,
stran 234. 43 I. Bele, o.c., stran 110. 44 Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Sodba I Ips 102/2002, z dne 8. 10. 2003. 45 C. Roxin , o.c., stran 559. 46 L. Selinšek, o.c., stran 121. 47 C. Roxin , o.c., stran 559.
13
intenziteta samega napada, ki je bil izzvan, izjemno presegla pričakovanja ali naklep
izzivalca napada.48 Slednje je prepuščeno sodni presoji.
4.2. SILOBRAN ZOPER SILOBRAN
V nekaterih situacijah lahko pride do primera, ko oseba ravna v silobranu, na kar bi
nasprotna oseba prav tako odreagirala v silobranu. Naj poudarim, da silobran zoper
silobran ni dovoljen. Tisti, ki je napadel, se ne more sklicevati na silobran, ko je napadeni
prešel v protinapad, da bi zaščitil sebe.49 Prav tako se ni mogoče sklicevati na silobran v
primeru, ko nekdo tretji napade tistega, ki se brani z napadom v samem silobranu.50 Pri
tem je pomembno, da v kolikor tisti, ki se v silobranu brani, preide v prekoračen silobran,
kar pomeni, da njegova obramba preide v napadanje nazaj, to pa ni več zajeto v mejah
silobrana. S tem posameznik preide v nov napad, zoper katerega je dovoljen silobran.51
Stališče, ko iz obrambe posameznik preide v napad v primeru silobrana, je zajeto tudi
v sodni praksi52, kjer je bilo zaradi pomanjkanja sorazmernosti med obdolženčevim
napadom in oškodovančevim odvračanjem tega napada, z izvedenimi dokazi moč
ugotoviti, da je pri tem ravnanju šlo za nov napad, ki ga obdolženi ni bil več dolžan trpeti,
saj se je njegov napad umiril že prej.
48 L. Selinšek, o.c., stran 121. 49 D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c., strani 234 50 L. Selinšek, o.c., stran 121. 51 Odstavek je povzet po T. Kos, o.c., stran 179. 52 Višje sodišče v Mariboru, Sodba I Kp 842/2005, z dne 22. 9. 2006.
14
5. ISTOČASNOST
V zvezi s silobranom je pomembna časovna opredelitev napada in obrambe, saj
morata biti istočasna. Potrebno je torej raziskati, ali se je napad dejansko že začel ko se
je napadeni branil. Obramba zoper napad, ki neposredno grozi je dovoljena, v kolikor gre
za objektivno in resno možnost, da bo napadena ali ogrožena pravno zavarovana dobrina
tudi dejansko poškodovana. Pri tem je oblikovano nekakšno merilo, po katerem se napad
šteje za istočasnega v primeru, ko napad grozi, teče ali še vedno traja.53 Napad, ki že
grozi, je torej lahko istočasen, vendar se mora to razlagati restriktivno, do te mere, da
dejanje že predstavlja začetek ravnanja povzročanja prepovedane posledice.54 Obramba
zoper mogoči prihodnji napad, kjer same resne grožnje še ni zaznati, torej ni dovoljena,
saj bi to vodilo v nekakšno vsesplošno nezaupanje, prav tako ni dovoljena obramba zoper
že dokončane napade, saj gre v takšnih primerih le za maščevanje proti že dokončanemu
dejanju. Sam napad traja, dokler napadalec s svojim napadom ni prenehal, ali je sam
napad zgrešil, oziroma dokler ni nastala prepovedana posledica.55
V primerih trajajočih deliktov je govora o napadu vse od formalnega dokončanja,
torej od nastanka prepovedane posledice, do materialnega dokončanja, to je prenehanja
prepovedane posledice.56 To pomeni, da je silobran možen ves čas v okviru trajajočega
delikta. V kolikor napadalec med samim napadom preneha za nekaj časa, vendar še z
napadom ni absolutno končal, je možna samoobramba vse do končanja napada, s čimer
pa preneha tudi pravica do silobrana.57
Posebno kompleksnost z vidika trajanja predstavljajo dobrinsko mešani,
sestavljeni in večkratni delikti. Pri teh gre namreč za to, da je del napadov tehnično
gledano že končanih, del pa jih še traja. Za ponazoritev teoretičnega dela je to na primer
tatvina znotraj vlomne tatvine (končan del po aprehenzijski teoriji) ter del, ki še traja, ko
se tat še vedno nahaja po zaprtih prostorih, v katerih je pred tem kradel.58 Za presojo
53 Odstavek je povzet po D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c.,
stran 234. 54 I. Bele, o.c., stran 111. 55 Odstavek je povzet po T. Kos, o.c., stran 178. 56 Odstavek je povzet po D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c.,
stran 234. 57 T. Kos, o.c., stran 178. 58 Odstavek je povzet po D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c.,
stran 234.
15
silobranske situacije je potrebno presoditi vse vidike, ki so za silobran relevantni, da se v
primeru izpolnitve zahtevanih pogojev, protipravnost dejanja lahko izključi.
16
6. PRAVNA DOBRINA, NA KATERO JE NAPAD USMERJEN
Država, kot nosilka oblasti, ima pravico ter hkrati dolžnost, da zaščiti pravice
posameznikov, ki jim pripadajo kot subjektom. Pred tem se je pri posameznikih za
varovanje njihovih pravic in stvari uveljavljala samozaščita.59 V današnjem času
predstavlja samozaščita bolj izjemne situacije, saj so pravne dobrine varovane na praven
način, kjer posameznikom ni omogočeno, da bi neomejeno varovali nekatere svoje
interese neupravičeno.
Pravne dobrine so s kazenskim pravom varovane posredno, saj s tem, ko je za napad
na pravno dobrino predvidena kazen, povzroča utrjevanje socialno-etičnih vrednot.60
Slovenski kazenski zakonik61 ne omejuje pravnih dobrin, ki se jih v primeru napada nanje
lahko obrani s silobranom. Prav tako ni danih omejitev v hrvaškem kazenskem
zakoniku62. Pravne dobrine, ki so s kazenskim zakonikom varovane, je mogoče najti v
posebnem delu kazenskega zakonika, kjer je določena sankcija za vsako posamezno
dejanje, ki poseže v tujo pravno zavarovano dobrino.
Varovanje pravnih dobrin s silobranom je mogoče vsakemu posamezniku
individualno, lahko pa se brani tudi pravno zavarovana dobrina drugega. To izhaja že iz
samega člena o silobranu, ki pravi, da lahko oseba od sebe, ali koga drugega, odvrne
istočasni protipravni napad.63
Iz nemške teorije izhaja, da se lahko posameznik brani s silobranom, če je napadeno
njegovo življenje, zdravje, lastnina, varnost, čast in ostale individualne pravice. Prav tako
je zanimiv primer, da vsakemu posamezniku pripada pravica do lastne podobe, ki
predstavlja splošno osebnostno pravico, zaradi tega se lahko posameznik brani pred tem,
da ga kdo fotografira.64
Med drugimi je mogoče govoriti o silobranu, ko gre za napad na čast in dobro ime,
ki je po KZ-1 pravno zavarovana dobrina. Ker je čast in dobro ime dobrina, ki je ena od
temeljnih pravic vsakega posameznika, je v primeru, ko se na to vrši napad, dopusten
59 Odstavek je povzet po T. Kos, o.c., stran 174. 60 M. Ambrož, o.c., stran 18. 61 Kazenski zakonik (KZ-1), Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 - popr., 39/09, 55/09 - odl. US, 91/11, 50/12 -
uradno prečiščeno besedilo, 6/16 - popr., 54/15, 38/16. 62 Kazneni zakon, pročišćeni tekst zakona, NN 125/11, 144/12, 56/15, 61/15, (od 30. 05. 2015). 63 22. člen KZ-1, Kazenski zakonik (KZ-1), Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 - popr., 39/09, 55/09 - odl. US,
91/11, 50/12 - uradno prečiščeno besedilo, 6/16 - popr., 54/15, 38/16. 64 Odstavek je povzet po C. Roxin , o.c., strani 544 in 545.
17
silobran. Pri tem je potrebno poudariti, da ni nujno potrebna sorazmernost med napadeno
dobrino in dobrino, ki jo poškodujemo v obrambi, da bi lahko govorili o silobranu, vendar
sorazmernost pride do izraza pri tehtanju med napadom in obrambo. Iz tega vidika je
možen tudi silobran v primeru napada na čast in dobro ime.65 Dejstvo, da je možen
protipraven napad na čast, izhaja tudi iz sodne prakse66 Vrhovnega sodišča RS, kjer je
med drugimi opredeljeno, da lahko obstaja tudi verbalni napad v smislu silobrana, s
katerim se po navadi napada čast in dobro ime posameznika.
Klasične neosebne dobrine so tiste, ki jih zaradi ustaljenega nauka v primeru napada
ne moremo braniti s silobranom. Mednje spadajo obstoj države, stabilnost nacionalne
valute, javno zdravje in podobne. Varovanje teh dobrin je prepuščeno oblastnim službam.
Napad na osebne pravne dobrine lahko varujemo s širokimi silobranskimi upravičenji, v
sodobni teoriji je na primer moč braniti tudi življenje še nerojenega človeka.67
65 Odstavek je povzet po T. Kos, o.c., strani 177 in 178. 66 Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Sodba II Ips 718/94, z dne 20. 03. 1996. 67 Odstavek je povzet po D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c., stran
236.
18
7. RAZMERJE MED NAPADOM IN OBRAMBO
Ko je posameznik protipravno napaden, ima torej možnost, da od sebe odvrne ta
istočasni napad. Tukaj bo torej tudi nekaj govora o obrambi, ki je sicer drugi del silobrana.
Pri odzivu na sam napad se je potrebno vprašati, ali je bilo storilčevo ravnaje za odvrnitev
napada potrebno ter ali je podana sorazmernost med intenzivnostjo napada in obrambe,
saj to predstavlja dejstvo, da je obramba na napad bila neizogibno potrebna. Kot prvo je
potrebno torej presoditi, ali bi se lahko napad odvrnil drugače kot na način, da se je
odvrnil s siceršnjim kaznivim dejanjem, poškodovanjem pravne dobrine napadalca. Pri
tem je pomembno, da od nikogar ne gre pričakovati, da bi od protipravnega napada bežal
ali klical na pomoč druge.68
Če se ugotovi, da napada ni bilo mogoče odvrniti drugače, se prične presoja o
intenzivnosti ravnanja, torej sorazmernosti med napadom in odzivom na napad. Ker to
predstavlja dejansko vprašanje, je po navadi presoja na strani sodišč, ki po vseh zbranih
dokazih ugotavlja kako je dogodek potekal. Pri ugotavljanju je potrebno presoditi namen
napadalca, sredstva, ki so bila v napadu bila uporabljena, telesno moč, čustveno stanje
napadenega, njegova predstava o tem, kako intenziven je napad bil in drugo.
Enakopravnost napadene in poškodovane dobrine ne predstavljata kriterija za ugotovitev
primernosti obrambe.69
68 Odstavek je povzet po D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c., stran
237. 69 Odstavek je povzet po D. Korošec v L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, o.c., stran
237.
19
8. SODNA PRAKSA
Teorijo o silobranu, prav tako tudi napad kot element silobrana, je v primeru, ko
pride do konkretnih situacij, potrebno povezati z dejanskim stanjem. Šele, ko je dejansko
stanje razjasnjeno ter so dokazi zbrani, se lahko začne praktični primer slikati na teorijo,
ki v primeru silobrana izključuje protipravnost samega dejanja. Predstavila bom
slovensko, hrvaško in nemško sodno prakso, ki se navezuje na silobran, natančneje na
napad. Sodne prakse različnih držav bom med seboj tudi primerjala, v okvirih, kjer se
nanašajo na podobna dejanska stanja oziroma obravnavajo enak del instituta napada, kot
elementa v silobranu.
Za začetek, da lahko sodno prakso na temo silobrana sploh primerjamo, je
potrebno pogledati in primerjati zakonske določbe posameznih držav, ki se nanašajo na
silobran. V Sloveniji je silobran opredeljen v 22. členu KZ-1 in ima tri odstavke. V prvem
odstavku 22. člena je opredeljeno, da dejanje, ki je izvršeno v silobranu ni protipravno.
Drugi odstavek je namenjen temu, da pove kaj silobran je. Silobran je torej obramba, ki
je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven
napad. Zadnji, tretji odstavek pa se nanaša na prekoračen silobran; storilec, ki je ravnal v
prekoračitvi mej silobrana, se sme kaznovati mileje, v kolikor pa je prekoračil silobran
zaradi prestrašenosti, povzročene z napadom ali močne razdraženosti, se mu lahko kazen
tudi odpusti. Na Hrvaškem je silobran opredeljen v njihovem kazenskem zakoniku70 v
21. členu, ki je razdeljen na štiri odstavke. V prvem odstavku je, enako kot v Sloveniji,
izključena protipravnost dejanja, izvršenega v silobranu. V drugem odstavku je, prav tako
kot v slovenskem kazenskem zakoniku, opredeljeno kaj je silobran, poleg tega, da je
lahko pri njih poleg istočasnosti tudi napad, ki je neposredno tik pred tem, da se bo
zgodil71. Vsebina tretjega odstavka slovenskega kazenskega zakonika je vsebinsko
smiselno enaka v tretjem in četrtem odstavku hrvaškega kazenskega zakonika. Tretji
odstavek slednjega se nanaša na prekoračen silobran, pri katerem se lahko storilec mileje
kaznuje, v četrtem odstavku pa je izključena krivda, v kolikor posameznik prekorači meje
silobrana zaradi močnega strahu, ki je povzročen s samim napadom. V nemškem
kazenskem zakoniku72 je silobran opredeljen v njegovem 32. členu, ki je razdeljen na dva
odstavka. V prvem je, smiselno enako kot v slovenskem in hrvaškem, izključena
70 Kazneni zakon NN 125/11, 144/12, 56/15, 61/15. 71 »izravno predstoječi« 72 Strafgesetzbuch (StGB), Bundgesgesetzblatt, 13. 11. 1998, nazadnje spremenjen 21. 1. 2015.
20
protipravnost dejanja, ki je izvršeno v silobranu. V drugem odstavku je predstavljeno, kaj
je silobran, tako kot v drugih dveh kazenskih zakonikih, gre torej za obrambo, ki je
potrebna za odvračanje sedanjega napada zase ali za koga drugega. Prekoračenemu
silobranu, zaradi zmede, strahu ali groze je v nemškem kazenskem zakoniku namenjen
poseben, 33. člen, ki izključuje kaznivost, za razliko od slovenskega in hrvaškega, kjer je
ta tematika zajeta pod skupnim členom.
Kot lahko razberemo iz zakonskih določb, je protipravnost pri silobranu povsod
izključena, prav tako je enaka vsebina pojma silobran. V hrvaški zakonodaji je možen
silobran tudi nasproti napadu, ki neposredno grozi, kar sicer priznavata tudi nemška in
slovenska sodna praksa. V primerih prekoračenih mej silobrana zaradi prestrašenosti
povzročene s samim napadom je lahko izključena kaznivost ravnanja, v nemški
zakonodaji je za razliko od ostalih dveh zakonikov, določba člena omejena na
prekoračenost zaradi zmede, strahu ali groze. Slovenska in hrvaška zakonodaja, za razliko
od nemške, dopuščata milejše kaznovanje v primerih, ko gre za prekoračitev mej
silobrana brez vzrokov.
V nadaljevanju bom predstavila sodno prakso na temo sorazmernosti napada in
obrambe, protipravnosti napada ter uporabe instituta silobrana v primeru pretepa, saj je
pri tej tematiki v praksi potrebno pretehtati vse okoliščine, da se lahko posameznik
sklicuje na izključitev protipravnosti dejanja zaradi silobrana.
21
8.1. SODNA PRAKSA SORAZMERNOSTI NAPADA IN OBRAMBE
8.1.1. SLOVENIJA
Sodba I Ips 88/201073
V predmetni sodbi je bila s strani vrhovnega državnega tožilstva vložena zahteva
za varstvo zakonitosti, saj je v sodbah nižjih sodišč obdolženec bil oproščen poskusa
kaznivega dejanja umora zaradi ravnanja v silobranu. Vložnik zahteve za varstvo
zakonitosti se namreč ne strinja z odločitvijo, da je v konkretnem primeru bila izključena
protipravnost dajanja zaradi silobrana, saj je v konkretnem primeru šlo za sedem strelov
v vitalne predele telesa s strani osebe, ki je vešča z orožjem, medtem ko je napadalec imel
v roki palico, s katero je napadal. Tako po mnenju vložnika zahteve za varstvo zakonitosti
ni sorazmernosti med napadom in obrambo, ker bi obdolženec lahko intenziteto svoje
obrambe kontroliral. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila zavrnjena. Na podlagi zbranih
dokazov je bilo razvidno, da je napad bil povzročen s strani oškodovanca ko je z veliko,
debelo in težko palico hitreje šel za obtožencem, ki se mu je umikal, prav tako je
oškodovanec med tem časom verbalno grozil obtožencu. Sodišče je presodilo, da je napad
bil stvaren in tudi protipraven, saj je bil usmerjen v poškodovanje obtoženca.
Oškodovanec je po prvih strelih obtoženca še vedno šel za njim, zaradi tega je sodišče
zaključilo, da napada ni šlo odvrniti na drug način, kot da se poškoduje zdravje
oškodovanca. Obtoženec je streljal le v času ko je napad nanj trajal. Iz dejanskega stanja
je bilo tako razvidno, da gre za sorazmernost med intenzivnostjo napada in obrambe, saj
je šlo za napad enakovrednih pravno zavarovanih dobrin (telo), šlo je za enakopravna
sredstva s katerimi se je izvajal napad in obramba, prav tako pa so se presojali odnosi
med vpletenima (obtoženec je bil večkrat pretepen s strani oškodovanca) in reakcija na ta
dogajanja s strani obtoženca.
V sodbi so pojasnjeni tudi kriteriji, ki jih je potrebno presoditi v primeru
sorazmernosti med intenziteto napada in obrambe. V posameznih primerih je najprej
potrebno presoditi vse okoliščine, saj gre za dejansko vprašanje. Presoditi je treba moč in
nevarnost napada, na drugi strani pa katere možnosti za obrambo je imel napadeni.
Sorazmernost se tako ne more gledati zgolj glede na sredstva, ki so bila med vpletenimi
uporabljena, konkretno pištola proti palici, saj je potrebno presoditi tudi ostale okoliščine,
73 Vrhovno sodišče Republike Slovenije, sodba I Ips 88/2010, z dne 01. 07. 2010.
22
ki se na dogodek nanašajo. Dejstvo, da je bilo napadeno obtoženčevo telo, česar sam ni
mogel odvrniti drugače, kot s streli v vitalne dele telesa, kaže na nujnost uporabe pištole
za odvrnitev napada, s čimer je podana tudi sorazmernost napada in obrambe. Zaradi
podanih ugotovitev je sodišče zaključilo, da je šlo za ravnanje v silobranu.
8.1.2. HRVAŠKA
Kžm 52/14-474
V odločitvi prvostopenjskega sodišča je bil mladoletnik spoznan za krivega
kaznivega dejanja umora v zvezi s poskusom, na to odločitev pa se je pritožil mladoletnik.
V konkretnem primeru je po verbalnem spopadu šlo za fizični napad višjega in
močnejšega napadalca na obdolženega. Oškodovanec je obdolženca vrgel na tla, ga tepel
s pestmi v glavo, na kar mu je obdolženec z nožem zadal tri lahke vbodne rane. Sodišče
prve stopnje je ocenilo, da, ker je obdolženi imel nož, medtem ko je oškodovanec napadal
zgolj s pestmi, ne more iti za silobran, prav tako bi morala obstajati sorazmernost med
napadom in obrambo, česar v tem primeru, po mnenju sodišča prve stopnje zaradi
različnih sredstev, ki so bila uporabljena, ni bilo. Sodišče je tudi ocenilo, da ne gre za
prekoračen silobran, ker je vbode z nožem obdolženi zadal oškodovancu v vitalne dele
telesa. Vrhovno sodišče Republike Hrvaške je sodbo prve stopnje zaradi nastalih
ugotovljenih kršitev vrnilo v ponovno sojenje. To sodišče je namreč ugotovilo, da je
oškodovanec po verbalnem napadu še fizično napadel obdolženca, torej je šlo za trajajoči
delikt, pri čemer je obdolženi ležal na tleh. Obdolženi je v tem primeru imel pravico na
obrambo svojega telesa, pri čemer je sicer uporabil nož. Sodišče mora v ponovnem
sojenju ugotoviti potrebne okoliščine za razjasnitev stanja, ali je takšna obramba bila
potrebna proti napadu, ki se je zgodil, oziroma, ali je zaradi vseh okoliščin in sredstev
prišlo do prekoračenja mej silobrana.
8.1.3. NEMČIJA
3 StR 84/1575
V predmetni zadevi je bil storilec spoznan za krivega uboja na mah po naključju
z nedovoljeno posedovanim orožjem, vložena revizija obtoženca pa je bila zavrnjena.
74 Vrhovno sodišče Republike Hrvaške, sodba Kžm 52/14-4, z dne 20. 01. 2015. 75 Zvezno vrhovno sodišče Republika Nemčija, sodba 3 StR 84/15, z dne 21. 07. 2015.
23
Med udeležencema je bilo dolgoletno sovraštvo - verbalni, telesni in pravni spori, prav
zaradi tega je bilo zelo verjetno, da je šlo za namen, da obtoženec oškodovanca ubije.
Obtoženec je namreč oškodovanca iz dveh metrov ustrelil v prsni koš. Zaradi vseh
okoliščin je torej bil izključen silobran. Oškodovanec je res šel proti zemljišču obtoženca,
v roki je imel okoli dva metra dolgo palico, s katero je udarjal po kosilnicah, pri čemer je
eno od njih poškodoval. Napad oškodovanca na pravico do zasebne lastnine obtoženca,
iz vidika potrebnosti silobranskega ravnanja, ne opravičuje obrambe z uporabo strelnega
orožja. Istočasni protipravni napad na življenje in telo obtoženca ni objektivno obstajal,
zaradi česar strelnega orožja ni mogel uporabiti pod institutom silobrana. Obstaja
omejitev uporabe strelnega orožja, vendar je tudi v primerih uporabe strelnega orožja
treba najprej poskusiti s tem, da se napadalca odvrne na kakšen drug način, kot so na
primer opozorilni streli, strel v nogo in podobno. Ker je obtoženi streljal najprej v prsni
koš, iz majhne razdalje, pri tem pa je oškodovanec imel pri sebi leseno palico, ni podane
sorazmernosti, ki bi opravičevala takojšen strel v prsni koš.
8.1.4. PRIMERJAVA
Uporaba orožja v primeru silobrana je dopustna, v kolikor so podane okoliščine
takšne, da opravičujejo uporabo le-tega. Za opravičeno uporabo orožja je potrebno
pretehtati sorazmernost med napadom in možnostmi, ki jih ima posameznik za obrambo.
Kot je razvidno iz zgoraj povzetih sodnih praks, se lahko strelno orožje uporabi tudi v
primeru, da je napad povzročen z nekim manj nevarnim sredstvom. Uporaba strelnega
orožja in del, kamor se napadalca strelja, mora biti v takšnih mejah, da bi najprej najblažje
poskušal onesposobiti napadalca. Tako ni dopustno najprej streljati v vitalne dele telesa,
oziroma zadati le enega strela, ki bi napadalca ubil. Prav tako je v primeru, da gre za
obrambo z orožjem proti napadalcu, ki je golorok, potrebno pretehtati kakšne možnosti
ima posameznik, kakšen je napadalec ter ali je šlo napad odvrniti še drugače. Pri tehtanju
sorazmernosti med napadom in obrambo se ne sme zanemariti osnovnih predpostavk za
silobran (resničnost, protipravnost, istočasnost), saj če manjka katera od njih, o silobranu
sploh ne moremo govoriti.
24
8.2. SODNA PRAKSA PROTIPRAVNOSTI NAPADA
8.2.1. SLOVENIJA
VSL sklep Kp 1288/9376
V sodbi prvostopenjskega sodišča je bil obdolženec kriv izvršitve kaznivega
dejanja lahke telesne poškodbe, na kar se je obdolženec pritožil. Sodba je namreč
temeljila na zaključku, da je bilo dejanje oškodovanca provocirano, vendar obdolženec ni
ravnal v silobranu, zaradi tega, ker dejanje ni predstavljalo neposredne grožnje za
življenje oziroma telo. Pritožba izpodbijane sodbe je bila utemeljena, saj sodišče ni jasno
opredelilo, ali je ravnanje oškodovanca predstavljalo protipraven napad na obdolženca.
Iz dejanskega stanja je razvidno, da je po verbalnem napadu oškodovanca na obdolženca
slednji vrgel deščico v avto, sledil pa je še fizični napad. Oškodovanec se je zaradi
premoči nad obdolžencem izživljal. Surovo obnašanje s strani oškodovanca predstavlja
protipraven napad, proti kateremu se lahko posameznik brani. V konkretnem primeru
torej ni šlo za pretep, kjer ni mogoče ločiti kdo je napadalec, ter tako ni mogoče uporabiti
instituta silobrana. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je za protipraven napad šlo, kasneje
pa bi se lahko opredelilo še do obstoja silobrana, natančneje do sorazmernosti med
napadom med obrambo, o čemer izpodbijana sodba sicer govori. Ker dejansko stanje ni
bilo v celoti razjasnjeno, se je zadeva vrnila v ponovno sojenje.
8.2.2. HRVAŠKA
Kžm 30/14-477
V sodbi sodišča prve stopnje je bil obdolženi spoznan za krivega izvršitve
kaznivega dejanja umora. Na odločitev se je pritožil obdolženi, vendar pritožba ni
utemeljena. Iz dejanskega stanja je razvidno, da je pokojni tistega dne zgrabil mater
obdolženca za majico in vrat, pri čemer jo je zmerjal z žaljivkami. Konkreten primer ne
predstavlja protipravnega napada, proti kateremu bi sin imel možnost silobrana, prav tako
nima pravice do desetkratnega udarca s sekiro po glavi očeta, zaradi česar je slednji umrl.
Protipravnega napada dejanje ne predstavlja iz razloga, ker je iz celotnih okoliščin in
zaslišanja obdolženca bilo moč razbrati, da je bilo dogajanje med njegovim očetom in
76 Višje sodišče v Ljubljani, VSL sklep Kp 1288/93, 08. 10. 1993. 77 Vrhovno sodišče Republike Hrvaške, sodba Kžm 30/14-4, z dne 28. 08. 2014.
25
materjo običajno, ter, da bi se rešilo tudi samo od sebe, brez posredovanja s strani sina.
Iz vseh razlogov v konkretnem primeru torej ne gre za protipraven napad, zato tudi ni
mogoče govoriti o silobranu.
8.2.3. NEMČIJA
2 Ss 234/1078
S sodbo je bil obdolženec obsojen za povzročitev kaznivega dejanja hudih telesnih
poškodb, na kar je s pritožbo bil spoznan za nedolžnega. Udeleženca dogodka sta bila v
sporu že pred predmetnim dogodkom. Srečala sta se pred trgovino, kjer so se med njima
začele vzajemno izmenjevati žaljivke. Obdolženec je šel nato proti domu, vendar mu je
oškodovanec sledil, ko ga je dohitel, ga je poklical od zadaj. Obdolženec se je zbal, da bi
se ponovil napad, ki se je enkrat že zgodil, zaradi tega je odložil nakupovalne vrečke in
odprl svoj žepni nož. Ko je oškodovanec dospel do obtoženca, ga je zadel v obraz, da je
krvavel, pri čemer je nato obdolženec z nožem zadel oškodovanca v predel trebuha.
Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh okoliščin menilo, da ne gre za silobran. Iz
predmetne sodbe, ki obravnava pritožbo izhaja, da mora posameznik, ki se brani v
silobranu, prepoznati protipravni napad in se tega tudi zavedati. Dokler so obrambni
nameni proti protipravnim napadom v ospredju, pred morebitnimi razlogi jeze in želje
škodovati napadalcu, gre za silobran. Zaradi tega je bil obtoženec oproščen, saj je ravnal
v silobranu.
8.2.4. PRIMERJAVA
Protipraven napad mora biti objektiven, kar je izhajajoč iz sodne prakse potrebno
ugotoviti najprej, šele nato se lahko ugotavlja obstoj silobrana. Protipraven napad mora
resnično obstajati, in kot izhaja iz dane hrvaške sodne prakse, ne sme iti za sicer
protipravna dejanja, ki se vsakodnevno dogajajo in se rešijo same od sebe. Iz nemške
sodne prakse v primerjavi z ostalima dvema državama, mora o protipravnosti napada
obstajati zavest pri osebi, ki se brani, da gre za protipraven napad, proti kateremu se lahko
obrani, seveda pa mora imeti tudi obrambno voljo.
78 OLG Koblenz 2. Strafsenat, odločba 2 Ss 234/10, z dne 17. 01. 2011.
26
8.3. SODNA PRAKSA UPORABE SILOBRANA V PRIMERU PRETEPA
8.3.1. SLOVENIJA
Sodba I Ips 26/200779
Obdolženec je bil spoznan za krivega povzročitve hude telesne poškodbe, prav
tako je sodbo potrdilo višje sodišče. Vložena je bila zahteva za varstvo zakonitosti, saj je
zagovornik obdolženca vztrajal pri sklicevanju na silobran, vendar vložena zahteva ni bila
utemeljena. Med obdolžencem in oškodovancem je prišlo do prerivanja, kjer je
oškodovanec prvi prejel udarec, obdolženec se je udarcu izmaknil, nato pa je bila
oškodovancu povzročena telesna poškodba. Prisotni so želeli udeleženca v pretepu
pomiriti. Sodišče je ugotovilo, da je prišlo do besednega konflikta in do fizičnega
obračunavanja, pri čemer je bila pripravljenost za fizični obračun izkazana pri obeh
udeležencih, saj sta zamahovala z rokama drug proti drugemu. Takšna situacija
predstavlja izvrševanje istočasnega protipravnega napada iz obeh strani, zaradi tega ni
pomembno, kdo je prvi udaril, saj takšna situacija izključuje silobran. Šele takrat, ko bi
med prerivanjem in fizičnim obračunom prišlo do tega, da bi prišlo do ogrozitve
nasprotnika v takšni meri, kot do takrat ni bilo, se pojavi možnost za silobran drugega.
8.3.2. HRVAŠKA
I Kž-582/1995-380
Obdolženi je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja uboja, na kar sta
zagovornik in državni tožilec vložila pritožbi, ki pa nista bili utemeljeni. Med
obdolžencem in oškodovancem je prišlo do verbalnega spopada, med tem pa je
oškodovanec obdolženega z glavo udaril v nos. Obdolženi je nato zapustil prostor, da bi
šel na stražarsko mesto, kar pomeni, da je prvi napad takrat prenehal. Obdolženi je nato
šel nazaj, kjer je vrgel avtomatsko puško na posteljo in si začel slačiti jakno, pri čemer je
oškodovancu govoril, da ga bo udaril v glavo, kar so potrdile tudi priče. Obdolženi je tudi
odrinil dve osebi, ki sta želeli preprečiti napad. Nato je vzel avtomatsko puško iz postelje,
ko je tudi oškodovanec iz postelje vzel nož. Obdolženi je odklenil avtomatsko puško in
začel streljati. Vse okoliščine, ki so bile (vračanje nazaj iz straže, slačenje jakne, verbalne
79 Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Sodba I Ips 26/2007, z dne 18. 10. 2007. 80 Vrhovno sodišče Republike Hrvaške, Zagreb, I Kž-582/1995-3, z dne 20. 8. 1997.
27
napovedi oškodovancu, odrivanje oseb) kažejo na dejstvo, da ne gre za silobran. Čeprav
je oškodovanec vzel nož iz postelje, se lahko trdi, da sta oba udeleženca želela spopad,
zaradi česar se nihče ne more sklicevati na silobran.
8.3.3. NEMČIJA
BGH 4 StR 347/1381
V predmetni zadevi je bil obdolženec obtožen sodelovanja v pretepu na pogojno
zaporno kazen, na sodbo sta se pritožila tožilec in obtoženec, zaradi utemeljenosti pritožb
je bila zadeva vrnjena v ponovno sojenje. Ponoči se je obtoženec s tremi ostalimi prijatelji
vračal v stanovanje njegovega očeta, ko so na poti srečali skupino ljudi, ki so bili pod
vplivom alkohola. Slednji so začeli z zmerljivkami, obtoženi se je prepiru želel izogniti,
eden od prijateljev pa je rekel, naj malo počakajo, da bodo potem videli kaj bo. Obtoženec
je šel z družbo domov, kjer je vzel dva noža in šel nazaj ven, kjer so ga čakali. Med
udeleženci so se nato vneli prepiri, obtoženec in eden iz druge skupine nista želela
pretepov, prav tako takrat obtoženec ni imel pri sebi nožev. Zaradi prestrašenosti so
prijatelji obtoženega zbežali, pri čemer mu je eden od njih dal nož. V nasprotno skupino
je bila vržena steklenica, pri čemer je oškodovanec šel od obtoženca in ga dvakrat udaril.
Obtoženec je še pričakoval napad, zaradi tega je vzel nož, brezciljno zamahnil proti
oškodovancu, pri čemer ga je zabodel v vrat, na kar je oškodovanec umrl. Obtoženec je
bil obsojen le zaradi sodelovanja pri pretepu, čeprav si pretepa sam ni želel, za dejanje,
ki ga je storil, pa je bil oproščen, saj ga je storil v silobranu. Sodišče, ki je pritožbo
obravnavalo, je sklenilo, da mora zadeva v ponovno sojenje, da se dodatno razjasnijo
okoliščine. Potrebno je ugotoviti, ali je obtoženec sporazumno privolil v pretep ko se je
vrnil na ulico, kljub temu da je vedel, da je tam družba, ki se želi pretepati. Potrebno je
tudi presoditi obrambni namen, saj se v primeru odsotnosti le tega ne more sklicevati na
silobran, vendar pa se lahko v izjemnih primerih sporazumne udeležbe v pretepu
posameznik sklicuje na silobran, v kolikor je prišlo med pretepom do situacije, ko se ne
želi več pretepati, in postane edini, ki je napaden.
81 Deželno sodišče Republike Nemčije, sodba BGH 4 StR 347/13, z dne 19. 12. 2013.
28
8.3.4. PRIMERJAVA
V primerih pretepanja posamezniki torej načeloma ne morejo uporabiti instituta
silobrana, saj si obe udeleženi strani želita spopada. V nemški sodni praksi lahko
posameznik v primeru udeležbe v pretepu uporabi silobran, če se ne želi več boriti in
postane edini, ki je napaden, iz slovenske sodne prakse pa izhaja, da se lahko uporabi
silobran, če pride do ogrozitve nasprotnika v takšni meri, kot do takrat ni bilo. Zaradi
dinamičnega dogajanja je potrebno za razjasnitev dejanskih okoliščin in namena
udeležencev v pretepu zelo natančno raziskati dejansko stanje.
29
9. SKLEP
Institut silobrana je kljub dejstvu, da je eden izmed najstarejših institutov, ki
izključujejo protipravnost, še vedno zelo aktualen. Zakonska ureditev silobrana je v
različnih državah v temelju enaka, se pa razlikuje v določenih podrobnostih, ki jih ureja
vsaka država zase, nekaj standardov pa se oblikuje tudi skozi sodno prakso posameznih
držav. Zaradi dejstva, da morajo biti za možnost sklicevanja na silobran izpolnjene točno
določene postavke, ki se nanašajo na napad, nato pa še točno določeni znaki, ki morajo
biti izpolnjeni za obrambo, ki izključuje protipravnost, je pomembno, da se dejansko
stanje kar se da najbolje razčleni, ter da se pri tem dokažejo vsa pomembna dejstva.
Izhajajoč iz sodne prakse in deloma tudi iz zakonske ureditve, je razbrati, da je za
sklicevanje na predmetni institut pomembna tudi zavest in namera udeleženca dogodka.
To je potrebno tekom sodnega postopka tudi razjasniti in dejansko ugotoviti. S podrobno
preučitvijo dejanskega stanja se namreč lahko ugotovijo morebitne podrobnosti, ki lahko
pripeljejo do pomembnih zaključkov in preprečijo zlorabo instituta silobrana. Silobran je
v nemški pravni literaturi razčlenjen podrobneje kot v slovenski, prav tako je tudi nemška
sodna praksa bolj pestra in zajema veliko različnih primerov, kamor se institut silobrana
širi.
30
10. BIBLIOGRAFIJA
10.1. LITERATURA
Ambrož Matjaž, Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine, Inštitut za kriminologijo
pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2007.
Bavcon Ljubo, Šelih Alenka, Korošec Damjan, Ambrož Matjaž, Filipčič Katja, Kazensko
pravo, splošni del, šesta izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2014.
Bele Ivan, Kazenski zakonik s komentarjem: Splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2001.
Jescheck Hans-Heinrich, Weigend Thomas, Lehrbuch des Strafrechts: Allgemeiner Teil,
četrta izdaja, Duncker & Humblot, Berlin, 1996.
Pavčnik Marijan, Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, četrta izdaja, GV
založba, Ljubljana, 2013
Roxin Claus, Strafrecht, Allgemeiner Teil. Band 1 Grundlagen, Der Aufbau der
Verbrechenslehre, 2. Auflage, München, 1994.
Selinšek Lilijana, Kazensko pravo: Splošni del in osnove posebnega dela, GV Založba,
Ljubljana, 2007.
Članki:
Kos Tomislav, Nužna obrana kod kaznjenih dijela protiv časti i ugleda, Policija i
sigurnost, vol. 19, no. 2, junij 2010, 174-188.
10.2. VIRI
Zakonodaja:
Kazenski zakonik (KZ-1), Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 - popr., 39/09, 55/09 - odl. US,
91/11, 50/12 - uradno prečiščeno besedilo, 6/16 - popr., 54/15, 38/16.
31
Kazneni zakon, pročišćeni tekst zakona, NN 125/11, 144/12, 56/15, 61/15, veljaven od
30. 05. 2015.
Strafgesetzbuch (StGB), Bundgesgesetzblatt, 13. 11. 1998, nazadnje spremenjen 21. 1.
2015.
Sodbe:
Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Sodba I Ips 102/2002, z dne 8. 10. 2003.
Višje sodišče v Mariboru, Sodba I Kp 842/2005, z dne 22. 9. 2006.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Sodba II Ips 718/94, z dne 20. 03. 1996.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije, sodba I Ips 88/2010, z dne 01. 07. 2010.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Sodba I Ips 26/2007, z dne 18. 10. 2007.
Višje sodišče v Ljubljani, VSL sklep Kp 1288/93, 08. 10. 1993.
Vrhovno sodišče Republike Hrvaške, sodba Kžm 30/14-4, z dne 28. 08. 2014.
Vrhovno sodišče Republike Hrvaške, sodba Kžm 52/14-4, z dne 20. 01. 2015.
Vrhovno sodišče Republike Hrvaške, Zagreb, I Kž-582/1995-3, z dne 20. 8. 1997.
Zvezno vrhovno sodišče Republika Nemčija, sodba 3 StR 84/15, z dne 21. 07. 2015.
OLG Koblenz 2. Strafsenat, odločba 2 Ss 234/10, z dne 17. 01. 2011.
Deželno sodišče Republike Nemčije, sodba BGH 4 StR 347/13, z dne 19. 12. 2013.