Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

Uporaba nekaterih spoznanj psihologije pričanja

za preiskovanje kaznivih dejanj

Nuša Anna Hrustek

September, 2009 Mentor: doc. dr. Igor Areh

Rada bi se zahvalila mentorju doc. dr. Igorju Arehu

za nesebično pomoč pri izdelavi diplomske naloge,

za njegove konstruktivne kritike, nasvete,

usmerjanje in prijaznost.

Zahvaljujem se tudi svojim staršem in sestri, ki so mi v času

celotnega študija stali ob strani in me spodbujali.

Brez vas diplomskega dela danes še ne bi bilo.

KAZALO

1 UVOD ........................................................................................................................................... 1

1.1 Metodološko-hipotetični okvir............................................................................................... 2

2 PRIČANJE .................................................................................................................................... 3

2.1 Ţrtev, priča in očividec .......................................................................................................... 3

2.2 Procesno pravni vidik pričanja............................................................................................... 3

3 SPOMIN ....................................................................................................................................... 4

3.1 Spominske zmote pri pričanju ............................................................................................... 5

3.1.1 Primer Jennifer Thompson .............................................................................................. 7

3.2 Dejavniki, ki vplivajo na verodostojnost pričanja ................................................................. 8

3.2.1 Dejavniki zaznavanja ...................................................................................................... 8

3.2.2 Dejavniki obdelave podatkov ......................................................................................... 9

3.2.3 Osmislitev zaznanega .................................................................................................... 10

3.3 Spomin, travma, stres ........................................................................................................... 10

4 HIPNOZA V PREISKOVANJU KAZNIVIH DEJANJ............................................................. 13

4.1 Procesno pravni vidik hipnoze ............................................................................................ 14

4.2 Uporaba hipnoze .................................................................................................................. 16

4.3 Hipnoza in kriminalistični primeri ....................................................................................... 17

4.3.1 Primer Miro Petek ......................................................................................................... 21

5 UPORABA KOGNITIVNEGA INTERVJUJA PRI PREISKOVANJU KAZNIVIH

DEJANJ ......................................................................................................................................... 22

5.1 Kognitivna shema ................................................................................................................ 26

5.2 Osnovna področja, ki jih zajema izpeljava intervjuja .......................................................... 28

5.3 Osveţitev spomina priče in ţrtve kaznivega dejanja ........................................................... 28

6 ZAKLJUČEK ............................................................................................................................. 30

6.1 Verifikacija hipotez .............................................................................................................. 30

6.2 Povzetek glavnih ugotovitev ................................................................................................ 31

7 LITERATURA IN VIRI ............................................................................................................. 33

KAZALO TABEL

Tabela 1: Razlika med stresom in travmo ...................................................................................... 11

KAZALO SLIK

Slika 1 Vpliv jakosti doţivetega stresa na učinkovitost delovanja spomina ................................. 12

Slika 2 Kognitivna shema ............................................................................................................. 27

POVZETEK

Diplomska naloga govori o spominu, hipnozi in kognitivnem intervjuju. Hipnoza in

kognitivni intervju sta tehniki psihologije pričanja, ki sta se uspešno ali neuspešno uveljavili

tako na domačih kot tudi tujih tleh za preiskovanje kaznivih dejanj.

V ospredju obeh tehnik je spomin osebe, ki je zelo subjektiven. Spomin je nekakšen sistem,

kjer se ohranja gradivo, ki smo se ga naučili. Kriminalisti se pri svojem delu srečujejo z

ţrtvami, pričami in očividci kaznivih dejanj, ki so doţivele travmatični dogodek. Spomin igra

pomembno vlogo pri obnovitvi dogodkov, prav tako pa tudi stres, ki zmanjša natančnost

pričanja.

Uporabnost hipnoze in kognitivnega intervjuja pri preiskovanju kaznivih dejanj je moja

glavna tema diplomske naloge.

Hipnozo se pogosto uporablja na področju medicine, kjer je njen namen lajšanje bolečin.

Naloga se osredotoča na predstavitev in uporabnost hipnoze pri preiskovanju kaznivih dejanj.

Dopustnost informacij pridobljenih s hipnozo se po posameznih drţavah razlikuje glede na

zakonodajo. Sodišča v večini primerov dokazovanja s takšnimi informacijami zaradi tveganja

ne dopuščajo.

Ko imamo na voljo le izjave ţrtev, prič in očividcev, je za kriminalista uporabna in

pomembna vsaka malenkost. S pomočjo kognitivne sheme lahko kriminalist izdela poročilo,

ki bo odraz opravljenega intervjuja, s čim manj nerelevantnih podatkov. S tehniko

kognitivnega intervjuja pri osebi, ki jo kriminalist intervjuja, naj bi dosegli kompleksno in

natančno sliko o dogodku.

Diplomsko nalogo zaključujem z verifikacijo hipotez in nekaterimi nasveti uporabe teh

tehnik v prihodnje.

Ključne besede: priča, pričanje, kognitivni intervju, hipnoza, spomin

APPLICATION OF SPECIFIC AREAS OF PSYCHOLOGY OF

TESTIMONY IN CRIMINAL INVESTIGATION«

SUMMARY

My thesis deals with memory, hypnosis and cognitive interview. Hypnosis and cognitive

interview are two techniques of psychology of testimony which have successfully or

unsuccessfully exercised both domestic and foreign ground for criminal investigation. At the

forefront of both techniques is the memory of the person which is very subjective. Memory is

a kind of system, which maintains the material that we learned. Criminalists deal with

victims, witnesses and eyewitnesses of crime who have experienced a traumatic event. The

memory has an important role in renewing the events, as well as stress, which reduces the

accuracy of testimony.

Applicability of hypnosis and cognitive interview in criminal investigation is the main topic

of my thesis. Hypnosis is often used in medicine, with the intention of relieving pain. The

thesis focuses on the presentation and applicability of hypnosis in criminal investigation. The

admissibility of information obtained through hypnosis varies from country to country

according to the law; the courts in most cases do not allow using this kind of information as

proofs because of the risk. When we have only statements of victims, witnesses and

eyewitnesses, every little detail is important to the criminalist. With the help of cognitive

criminal scheme the criminalist can produce a report that will reflect the performance of the

interview, with a minimum of irrelevant data. The cognitive interview techniques achieve a

complex and detailed picture of the event.

The thesis concludes with the verification of hypotheses and some tips for the use of these

techniques in the future.

Key words: witness, eyewitness testimony, cognitive interview, hypnosis, memory

1

1 UVOD

V svoji diplomski nalogi s pregledom literature povzemam ugotovitve, raziskave in

razmišljanja različnih avtorjev, od tistih, ki so razvili tehniko kognitivnega intervjuja in

hipnoze do tistih, ki uporabi hipnoze za preiskovanje kaznivih dejanj nasprotujejo.

Po izvršenem kaznivem dejanju je ţelja ţrtve in organov pregona, da odkrijejo storilca

kaznivega dejanja. Krog ljudi, ki bi lahko dal pomembne in koristne informacije o kaznivem

dejanju je velik. Na izbor informacij pa lahko vpliva veliko dejavnikov.

Sposobnost človeka, da si vtisne nove vsebine, jih ohranja in po določenem času obnovi

imenujemo spomin, ki je lahko subjektiven, zmoten in nezanesljiv. Ker si vseh informacij, ki

jih sprejemamo ne moremo zapomniti, jih postopno izgubimo. Zato ni nerazumljivo, da bi

lahko o vsaki tehniki, ki bi pripomogla k izboljšavi priklica iz spomina, razmislili o njeni

uporabi pri odkrivanju storilca kaznivega dejanja. Ravno to je razlog, da se vse večkrat

kriminalisti odločajo za uporabo tehnik kot sta kognitivni intervjuju in hipnoza.

Hipnoza je dandanes prisotna na različnih področjih, vendar ostaja eno področje, kjer ni

veliko napisanega in povedanega. To je uporaba hipnoze pri preiskovanju kaznivih dejanj,

vendar je ta tehnika manj poznana in uveljavljena.

V uporabljeni literaturi sem se srečala s primeri učinkovite in uspešne rabe preiskovalne

hipnoze, kakor tudi s primeri, kjer hipnoza ni bila uspešna. Slovenija, z razliko od ostalih

drţav nima dostopne literature o primerih, ko so kriminalisti hipnozo uporabili pri

preiskovanju kaznivega dejanja, kakor tudi ne obstajajo statistični podatki o tem, kolikokrat

in v katerih primerih so hipnozo uporabili.

Tehnika zbiranja informacij ali z drugo besedo kognitivni intervju je tehnika, ki se je pri

preiskovanju kaznivih dejanj zelo uspešno uveljavila. Predvsem se jo uporablja takrat, ko

kriminalist nima na voljo dovolj materialnih dokazov in obstajajo le izjave ţrtev, prič in

očividcev. Pričanja ţrtev, prič ali očividcev kaznivih dejanj so velikokrat netočna, njihove

izjave pa so lahko namerno ali nenamerno izkrivljene. Ta tehnika predstavlja učinkovit način

uporabe psihologije pri delu policije in izpraševanju prič.

2

1.1 Metodološko-hipotetični okvir

Moj namen in cilj diplomske naloge je izpostaviti nekatere probleme in dileme, ki jih imajo

organi pregona pri uporabi pričanja ţrtev, prič in očividcev. S svojo diplomsko nalogo ţelim

opozoriti na pomanjkljivosti pričanja, kot tudi na pozitivne učinke, ki jih lahko doprinesejo

spoznanja psihologije pričanja in tako prispevajo k pozitivnemu reševanju kaznivih dejanj.

V diplomski nalogi izhajam iz naslednjih hipotez: uporaba hipnoza ni smotrna za

preiskovanje kaznivih dejanj, zaradi velike dojemljivosti hipnotizirane osebe za informacije,

ki ji jih po dogodku (nehote) posreduje hipnotizer, kognitivni intervju je uporaben pri

preiskovanju kaznivih dejanj, pri katerih preiskovalcem primanjkuje materialnih dokazov in

spoznanja psihologije pričanja se premalo uporabljajo za preiskovanje kaznivih dejanj.

Za pisanje diplomskega dela sem uporabila deskriptivno metodo, s katero predstavim

delovanje spomina, tehniki hipnoze in kognitivnega intervjuja, s to metodo pojasnim tudi

ključne pojme. V okviru preučevanja tega področja sem uporabila še metodo analize vsebine

pisnih virov in metodo analize internetnih virov, na podlagi dostopne domače in tuje

literature ter obstoječo normativno podlago.

3

2 PRIČANJE

Pričanje deluje kot nekakšna psihološka »prisila«, kateri priče podleţejo in skušajo iz svoje

notranje potrebe pomagati kriminalistom rešiti primer. Pričanje je vzbudilo pozornost

socialnih psihologov, saj je to dinamičen interpersonalni proces (Umek,1995).

Kazensko pravni sistem se zanaša na priče, da bi skupaj z njimi dognali dejstva, ki se

nanašajo na kaznivo dejanje. Priče lahko identificirajo obtoţence, prikličejo pogovor ali pa si

zapomnijo druge detajle (Memon, Penrod, Wells, 2006).

Vsaka priča, ki nima motiva, da bi lagala je odličen dokaz za poroto, predvsem kadar je priča

vidno zelo samozavestna in prepričana v svoje besede o svojem spominu (Memon in

sodelavci, 2006).

2.1 Žrtev, priča in očividec

Žrtev je v Slovarju slovenskega knjiţnega jezika oseba na katero je usmerjeno kako

negativno dejanje (Slovar slovenskega knjiţnega jezika, 1994: 1711).

Priča je v Slovarju slovenskega knjiţnega jezika opredeljena kot oseba, ki na sodišču pove,

kar ve o kom, čem ali kdor je navzoč ob kakem dogodku z namenom, da potrdi njegovo

veljavnost (Slovar slovenskega knjiţnega jezika, 1994: 1040).

Očividec je po Slovarju slovenskega knjiţnega jezika priča, navadno kakega dogodka, na

primer nesreče (Slovar slovenskega knjiţnega jezika, 1994: 723 ).

2.2 Procesno pravni vidik pričanja

Umek (1996) pravi, da pričanje sestavljajo izjave, ki jih lahko posredujejo ţrtve kakor tudi

očividci kaznivih dejanj ter druge priče o kaznivem dejanju, ki ga kriminalisti v

predkazenskem postopku proučujejo ali sodniki v kazenskem postopku. Procesno pravni

pojem pričanja se loči od psihološkega pojma pričanja, saj sta v novejši sodni praksi bolj

povezana, saj se psihološki vidiki pričanja v sodnem postopku vedno bolj upoštevajo.

4

3 SPOMIN

Marsikdaj slišimo ali rečemo celo sami, da si ne moremo ničesar zapomniti, vendar še zmeraj

lahko kuhamo, se ustavimo pri »STOP« znaku, pridemo do fakultete ipd. Zagotovo pa nič od

tega ne bi bilo mogoče, če ne bi imeli spomina.

Ko pride do napake v spominu, je to lahko iz dveh razlogov, ali je to napaka v priklicu

spomina ali napaka v prepoznavi nečesa ali nekoga, kar nam je poznano (Ainsworth, 1998).

Številne študije so pokazale, da je spomin spremenljiv. Ker bom v nadaljevanju diplomske

naloge predstavila tehniki kognitivnega intervjuja in hipnoze, je sprva potrebno razloţiti

osnovna dejstva o spominu. Tako kognitivni intervju kakor hipnoza imata človeški spomin za

osrednji pomen.

S samo problematiko spomina so se ukvarjali ţe zelo zgodaj. Za Aristotela se je spomin

nahajal v srcu. Platon je razvil teorijo, da je človeški spomin nepopisan list, pri tem pa dejal,

da gre pravzaprav za vtise, vdolbljene v voščeno ploščo, kot da jih je vdolbel kipar. Večina

strokovnjakov se danes strinja da je spomin shranjen v moţganski skorji (Hayes, Orrell,

1993).

»Spomin pomeni sistem, v katerem se ohranja naučeno gradivo oziroma spominske sledi.

Psihološke raziskave so pokazale, da ima človek tri spominske sisteme: senzorni spomin1,

kratkoročni spomin in dolgoročni spomin. Naučeno gradivo prehaja iz enega v drugega, v

njih pa se zadrţuje različno dolgo in na različne načine« (Pečjak, 2001: 28).

1 Senzorni spomin traja nekaj delcev sekunde. Informacije iz senzornega spomina hitro razpadejo.

5

3.1 Spominske zmote pri pričanju

Resnica ima dvojno naravo. Verjamemo, da govorimo resnico, čeprav je realnost drugačna.

Resnicoljubnost in točnost sta dve strani govorjenja resnice. Velikokrat se zgodi, da porota

verjame tisti priči, ki se je izkazala kot resnicoljubna in sproščena, pa čeprav netočna (Wells,

Ferguson, Lindsay, 1981; Horowitz, Willging, Bordens, 1997).

Osredotočila bi se na tri faktorje, ki so vključeni v proces pomnjenja: vkodiranje,

shranjevanje in priklic informacij (Gudjonsson, 1992):

Pridobivanje informacij: vključuje zaznavo in vtisnjenje (kodiranje) dogodka, ki se

umesti in interpretira v skladu s subjektovimi prejšnjimi izkušnjami in vedenji

(znanji). Faza vključuje tako prenos informacij iz »kratkoročnega spomina2« v

»dolgoročni spomin3«. Kaj od informacije se bo preselilo v dolgoročni spomin, je

odvisno od različnih notranjih in zunanjih dejavnikov.

Retencija4: zmoţnost dolgoročnega spomina je res velika. Raziskave so pokazale, da

organizem ohrani veliko več vtisov, kot jih subjekt namerno in zavestno lahko

obnovi. Izkazalo se je, da se lahko v posebnih okoliščinah spominjamo mnogih stvari,

ki bi jih sicer imeli ţe za izgubljene. V spominu nikoli ne ohranimo vseh informacij,

ki smo jih nekoč pridobili. Pozabljanje je nasprotni psihični proces, ki poteka

vzporedno z ohranjanjem informacij. Ta proces na splošno označili kot

odpovedovanje spominskega učinka, kot izgubo zmoţnosti, da obnovimo neki

spominski podatek. Pozabljanje je tisto, česar ne moremo več obnoviti (Musek, Polič,

Umek, 1992).

2 Kratkoročni spomin vsebuje vse informacije, o katerih trenutno razmišljamo oziroma se jih zavedamo (Areh,

2007: 108). 3 Dolgoročni spomin je časovno najobstojnejši in zato izvor ter skladišče ţivljenjskih spominov (Areh, 2007:

110). 4 Retencija je ohranjanje predstav, misli, podatkov v zavesti, spominu, pomnjenje.

(http://r.abecednik.com/retencija.html)

6

Obnova (prepoznava, priklic) pridobljenih informacij: je proces osveščanja

preteklih dogodkov in njihovo poročanje. Obnova lahko poteka kot prepoznava ali

kot priklic. Pasivno obnavljanje vtisnjenih informacij ali samo delov teh informacij

(ključni draţljaji) imenujemo prepoznava. Aktivna oblika obnove in poteka brez

navzočnosti prvotno zaznanih draţljajev pa je priklic (stvari, oseb, dogodkov).

Zaradi napak, popačenj ali pozabljanja ne moremo priklicati dogodkov, ki si jih ţelimo. Na

točnost in popolnost spomina imajo vpliv različni dejavniki v vseh treh fazah. Lahko jih

razdelimo v dejavnike dogodka ali zaznave situacije (pomembnost, trajanje, jakost, jasnost,

stresnost, itd), dejavnike priče (sposobnosti, izkušnje, stališča, osebnost, duševno in fizično

stanje) in dejavnike pričevanja (sugestibilnost, socialni pritisk preiskovalcev, konformnost,

načini spodbujanja obnove).

Nepopolnost spomina postane problem, ko potrebujemo natančne in verodostojne priklicane

informacije podatkov, ki so temelj za pomembne odločitve (Areh, 2007). Sodišča

pričakujejo, da bo priča lahko obnovila spomine jasno in brez predsodkov. Ali drugače,

sodišča pričakujejo, da priča reagira kot človeška videokamera (Horowitz in sodelavci,

1997).

Nepopolnost spomina očividcev raznih nesreč, kaznivih dejanj ipd. je problematična. Kadar

imamo samo enega očividca, lahko celotna razsodba temelji zgolj na pričevanju ene osebe

(Areh, 2007).

Priklic detajlov nesreče ali identifikacija obraza osebe, ki jo je videla prej, sta zagotovo dve

najpomembnejši nalogi, ki ju ima priča. Veliko je primerov, ko je nepopolnost spomina

privedla do razsodbe, ki se je kasneje izkazala za napačno. V nadaljevanju bom opisala

primer, kjer je Jennifer Thompson v osebi prepoznala storilca, vendar se je čez nekaj let

izkazalo, da se je zmotila. Napačna identifikacija prič je najpomembnejši vzrok krivičnih

obsodb po svetu. Kar 75 % obsodb, se je izkazalo po DNA analizi za nepravilnih (Inocence

project, 1992).

7

3.1.1 Primer Jennifer Thompson

Jennifer Thopmson je bila študentka na Elon College leta 1984, ko je v njeno stanovanje vdrl

moški z noţem in jo posilil. Jennifer ga je zelo dobro videla, saj si je v času posilstva

poskušala zapomniti čim več informacij, ki bi ji lahko pomagale pri identifikaciji storilca. V

sodelovanju s policijo je bila izdelana skica človeka, ki naj bi jo posilil. Policisti so aretirali

dvaindvajsetletnega Cotton-a, katerega porota je kasneje obsodila na dosmrtni zapor (Stack,

2006).

Cotton je vseskozi trdil, da ni kriv, vendar mu poleg domačih ni verjel nihče. V sredini

osemdesetih let so se pojavile sofisticirane DNA analize, ki so Cottonu po enajstih letih

prestajanja zaporne kazni omogočile dokazati, da ni kriv. Ko je Jennifer izvedela, da je DNA

analiza pokazala, da moški ki naj bi jo posili, pravzaprav ni pravi, je bila šokirana in počutila

se je krivo. Jennifer se je dogovorila, da se sreča s Cottonom. Zgradila sta medsebojno

zaupanje, postala prijatelja in sčasoma pričela potovati in poučevati o pomanjkljivostih

kazenskega sistema (Stack, 2006).

Kaj je tisto kar je pri Jennifer povzročilo napačno identifikacijo. To sluţi kot nazoren primer

tega, kar je v strokovni literaturi znano kot »nezaveden prenos«. Za Jennifer se je ta veriga

pričela, ko je poskušala prenesti spomine iz temačnega, travmatičnega poletnega večera v

konkretne, uporabne informacije za policijo. Podoba sestavljene skice jo je pripravila do

tega, da je na sliki izbrala Cottona. Njene vizije Cottona kot napadalca so bile tako močne in

zasidrane v moţganih, da tudi, ko sta se pred njo pojavila Cotton in pravi napadalec, je še

zmeraj vztrajala pri tem, da jo je napadel in posilil Cotton.

Veliko spremenljivk lahko prispeva k napačni identifikaciji, na primer za osebo je bolj

verjetno, da bi večjo napako storila, ko bi poskušala določiti nekoga iz druge rase od svoje.

Spremenljivke, ki lahko še vplivajo na napačne identifikacije so: razdalja s katere se je ţrtev,

očividec ali priča srečala z napadalcem, prisotnost oroţja, stopnja stresa in travme, v času, ko

je bila v stiku z napadalcem ipd.

8

3.2 Dejavniki, ki vplivajo na verodostojnost pričanja

Očividec lahko veliko pripomore pri ugotavljanje resnice o storjenem kaznivem dejanju, zato

je to tudi eden izmed razlogov, da so se ţe od začetka dvajsetega stoletja pa do danes bolj ali

manj intenzivno ukvarjali, se vedno znova vračali k problematiki pričanja, zlasti preverjanja

in ocenjevanja izpovedb očividcev. Glavni dejavniki, ki vplivajo na priklic informacij iz

dolgoročnega spomina so (Areh, 2007):

dejavniki zaznavanja;

dejavniki obdelave podatkov;

osmislitev zaznanega.

3.2.1 Dejavniki zaznavanja

Dejavniki zaznavanja so (Areh, 2007):

zaznava hitrosti in velikosti predmetov – po raziskavah sodeč teţimo k

podcenjevanju hitrosti velikih objektov in precenjevanju hitrosti majhnih objektov;

zaznava oddaljenosti in smeri – spominska popačenja se pojavljajo pri večji

oddaljenosti, pri tem prihaja do ţe prej omenjenih podcenjevanj, precenjevanj in

prostorskih asimetrij. Velikost ocenjujemo bistveno teţje, ko narašča razdalja;

zaznava barv – barve vozil, oblačil, las, predmetov so stvari, ki so pomembne pri

pojasnjevanju okoliščin kaznivih dejanj. Barvna slepota, slaba osvetljenost okolja

povzročata teţje zaznavanje barv. Rdeči odtenki so ponoči temni, modre pa se zazna

kot svetlejše;

čas trajanja dogodka – če smo dogodku dalj časa izpostavljeni to omogoča

usmeritev pozornosti na pomembno vsebino v senzoričnem spominu. S tem pa se

zadrţijo informacije v kratkoročnem spominu. Čas trajanja dogodka se pri zaznavanju

kompleksnih in stresnih dogodkov pogosto precenjuje.

9

3.2.2 Dejavniki obdelave podatkov

Dejavniki obdelave podatkov so: (Areh, 2007):

pozornost – samo tisti podatki na katere usmerimo pozornost se prenesejo v

kratkoročni in dolgoročni spomin. Ob večji intenziteti pozornosti se omogoča

učinkovitejše vkodiranje podatkov. Kadar je ogroţeno ţivljenje se pozornost usmerja

na podrobnosti, ki so najbolj ogroţajoče. Pozornost samodejno usmerjamo na (Areh,

2007; po Davis in Follette, 2001):

nenavadne, zelo opazne pojave: pomočnik tatu zaigra srčni napad, medtem pa

tat neopazno krade;

dogodke, osebe, stvari, ki nas ogrožajo: t.i. osredotočanje na oroţje5;

pojave, ki se ujemajo s stereotipi, pričakovanju in drugimi vzpostavljenimi

spoznavnimi shemami: neurejen moški se sprehaja v trgovini med policami, kjer

ga prodajalka sama pri sebi označi za brezdomca in tatu, ko čez čas ugotovi, da se

je zgodila kraja, se prelevi v »očividko« dogodka;

pojave, ki se ujemajo z osebnimi interesi, cilji ali trenutnim zanimanjem:

laična oseba še opazi ne podrobnosti, katere vidi pri preiskovanju kaznivega

dejanja kriminalist;

bistvene podrobnosti: negativna povezava med sposobnostjo prepoznave

osumljenca in sposobnostjo priklica manj pomembnih podrobnosti (Areh 2007;

Wells in Leippe, 1981; po Davis in Follette, 2001).

vpliv stresa in čustva: ko oseba doţivi stresne ali travmatične dogodke, meni, da so

spomini nanje bolj natančni in trajni kot sicer, vendar bom več o tem govorila v

naslednjem poglavju.

5 Fokus na oroţje – predmet, ki nas ogroţa (na primer pištola), si dobro zapomnimo, vse ostalo podrobnosti, ki

so manj pomembne, si jih zapomnimo slabše (Areh, 2007).

10

3.2.3 Osmislitev zaznanega

Odsotnost semantičnega procesiranja, ki omogoča vkodiranje informacij v dolgoročni

spomin ima za posledico nezmoţnost tolmačenja, pojasnitve ali osmislitve zaznave. Popačen

spomin se oblikuje, če je tolmačenje zaznave napačno. Zaradi napak čutilnih organov,

napačnih kontekstualnih informacij in osebnih dejavnikov kot so: pričakovanja, motivi,

čustva ipd. nastanejo spominska popačenja. Kadar je priča negotova je moţnost nastanka

popačenj večja (Areh, 2007).

3.3 Spomin, travma, stres

V Slovarju slovenskega knjiţnega jezika (1994: 1322) je stres opredeljen kot odziv

organizma na škodljive (zunanje) vplive. Stres je fiziološki, psihološki in vedenjski odgovor

posameznika, ki se poskuša prilagoditi in privaditi notranjim in zunanjim pritiskom

(stresorjem). Dogodek, situacija, oseba ali predmet, ki ga posameznik doţivi kot stresni

element je stresor, neposreden rezultat le tega pa je stres.

Travmatični dogodek je situacija v kateri posameznik izkusi, je priča ali je soočen z dejansko

ali grozečo smrtjo, resnimi poškodbami. Tipični travmatični dogodki vključujejo seksualne

napade, prometne nesreče, psihične napade, nasilje, naravne nesreče ali pa so priče

terorističnim napadom (The British Psychological Society, 2008).

Ţivljenje je danes bolj naporno in stresno kot kdajkoli. Stresnim in travmatičnim dogodkom

se v celoti ne moremo izogniti, saj stresne situacije doţivljamo na delovnem mestu, na

fakulteti ipd., izogniti pa se ne moremo niti travmatičnim dogodkom. Mediji poročajo o

travmatičnih dogodkih, ki se dogajajo v javnosti, vendar ne smemo pozabiti na dogodke, ki

se dogajajo za zaprtimi vrati naših domov, kot so npr. psihično nasilje, fizično nasilje,

trpinčenje otrok in mladostnikov, spolne zlorabe ipd.

11

Tabela 1: Razlika med stresom in travmo (Sinapsa, 2006)

STANJE STRESA TRAVMA

takojšen odziv posameznika na

stresno situacijo

začasno zamaje ravnovesje

posameznika

simptomi trajajo od nekaj ur do

nekaj dni - lahko pozitiven; deluje

spodbudno

duševna rana je globlja

čustveni šok traja dlje časa

ima daljnoseţnejše posledice

dolgoročno se lahko razvijejo duševne

motnje; depresija ali post-travmatska

stresna motnja (PTSM)

Pogosta psihološka motnja, ki sledi travmi je Post travmatska stresna motnja (PTSM), ki je

reakcija na izredno stresne ali travmatične dogodke, kadar gre za odrasle osebe (The British

Psychological Society, 2008).

Ljudje s PTSM imajo tri glavne vrste problemov ali simptomov spominov (The British

Psychological Society, 2008):

1. Podoživljanje travme (vsiljivi travmatični spomini): ljudje s PTSM pogosto doţivljajo

ţivahne in vsiljive dele travmatičnih spominov v mislih, ki se zdijo neobvladljive, nočne

more in »flashback6«, ki učinkujejo tako, kot da bi ljudje ponovno doţivljali travmatični

dogodek. Spomin na dogodek se vrne, ko ljudje zagledajo ali zaslišijo nekaj, kar jih spominja

na dogodek.

2. Izogibanje: zaradi vznemirjenosti, ki ga spomin na dogodek povzroča, ljudje z PTSM

poskušajo ne misliti na dogodek. Ravno tako se izogibajo prostorom, krajem, ljudem ali

stvarem, ki povzročajo spomine.

3. Znaki fizičnega stresa: lahko vključujejo znake teţav s spanjem, slabe koncentracije,

vznemirjenosti, teţave s koncentracijo, občutek opreznosti, spremeni se lahko srčni ritem,

dihanje in poveča znojenje.

6 Flashback je spominjanje ali ponovna projekcija prizorov, opisovanje prejšnjih dogodkov.

12

Travma ne vodi samo v PTSM, temveč tudi v razne depresije, fobije in psihoze. Ljudje, ki so

doţiveli travmatične dogodke imajo lahko nekatere spominske karakteristike, ki se pokaţejo

drugače od naših vsakdanjih spominov (The British Psychological Society, 2008).

Vpliv hujšega stresa oziroma močnejšega doţivljanja na spomin lahko opišemo s

tristopenjskim modelom (Areh, 2007; Christianson, Safer, 1996; po Davis, Kemmelmeier in

Follette, 2003).

1. Predpozornostna faza: orientacijski refleks, ki usmeri pozornost na dogajanje, je

sproţen s strani vznemirjajočega draţljaja.

2. Obdelava oziroma vkodiranje čustveno vznemirjajočih dražljajev: selektivna

obdelava informacij je pogosta – tiste informacije, ki so obrobne in so manj

vznemirjajoče, se slabo vkodirajo v dolgoročni spomin ali pa se sploh ne. Pojavi

se učinek predorskega ali cevnega pomnjenja. Večja zoţitev toka pozornosti oţi

tudi kot ali polje zaznavanja.

3. Spominski priklic: če pričo o dogodku sprašujemo na ustrezen način se lahko

spomin na čustveno vznemirjajoče dogodke izboljša. Tukaj lahko uporabimo

kognitivni intervju.

PRIKLIC

Nizek Visok

STRES

Slika 1: Vpliv jakosti doživetega stresa na učinkovitost delovanja spomina (zvonasta krivulja). Visok

stres naglo zniža natančnost in količino priklicanih podatkov (Areh; 2007: 136).

13

4 HIPNOZA V PREISKOVANJU KAZNIVIH DEJANJ

Beseda hipnoza izvira iz grške besede hypnos, ki pomeni spanje. Vendar razlaga kaj hipnoza

je pa sama po sebi ni tako preprosta. Strokovnjakom še zmeraj ni uspelo ustvariti enotnega

mnenja, kašen pojav hipnoza pravzaprav je, zato univerzalna in enotna teorija, ki bi stanje

hipnoze pojasnjevala, ne obstaja. Obstajajo številne teorije o hipnozi, ki pa se glede njene

opredelitve razlikujejo, predvsem v tem, koliko je človek v hipnozi sposoben samostojnega

delovanja in razmišljanja, neodvisno od vpliva hipnotizerjevih sugestij in koliko je njegova

zavest pri tem aktivna.

Tehnika hipnoze, ki je stara več kot tisoč let, je iz Indije in Kitajske prišla v Zahodni svet.

Uporabljali so jo ţe stari Sumerci, Egipčani, Grki in hinduistični jogiji, pri katerih je hipnoza

dosegla zelo visoko stopnjo.

Hipnoza je v Slovarju slovenskega knjiţnega jezika opredeljena, kot spanju podobno stanje,

v katerem se umetno uspavani vdaja vplivom uspavajočega.

»Hipnoza je spremenjeno stanje zavesti, ki vsebuje usmerjeno pozornost, povečano

zavednost in koncentracijo, ki jo večina ljudi doseţe s primerno motivacijo in odnosom.

Hipnotično stanje se lahko doseţe s procesom sproščanja, s preusmeritvijo pozornosti,

zaupanjem, pričakovanji, s čimerkoli, kar lahko vpliva na subjektovo domišljijo« (Reiser,

1980: 30).

Opisana je tudi lahko kot tehnika za raziskovanje spomina prič ali ţrtev resnih zločinov z

namenom priklica dogodka, opisa oseb, pogovorov, situacij in povezave okolice v času

določenega napada (Waxman, 1983).

Psihiatrična in psihološka literatura navaja, da je hipnoza posebno stanje potencirane

sugestibilnosti. Osebe postanejo po tej teoriji v hipnozi zelo sugestibilne, moţno pa jih je

privesti tudi do stanja, ko njihovo vedenje kasneje spremeni. Ta teorija hipnotizerja postavlja

v središče in njegov vpliv na hipnotizirano osebo ter predvideva, da je zaradi hipnotiziranja

subjektova pozornost zoţena in centrirana (Bras, 1977).

14

Hipnoza je posebno stanje v katerem se poveča pripravljenost za sugestije. Zaradi vpliva

sugestij prihaja do sprememb v obnašanju, pozornosti, razmišljanju in občutkih. Sestavni del

hipnoze so sugestije, ki so dvakrat bolj učinkovite v hipnotičnem kot v nehipnotičnem stanju.

Hipnotizerji s sugestijami prepričajo in vplivajo na hipnotizirane osebe, da sledijo njihovim

navodilom. Lastno obnašanje se v hipnotičnem stanju spremeni v skladu z vsiljenim

prepričanjem, laţje pa se tudi nekritično sprejme tuje mišljenje.

Najbolj dojemljive osebe za sugestije so tiste, ki ne zaznajo razlike med sugerirano vsebino

in izvornim spominom. Tisti očividec, ki je dogodek slabo zaznal in bil kasneje v stiku z

nespretnim preiskovalcem (vpliv pričakovanj, pritiski, sugeriranje ipd.), bo neverodostojen.

Hipnotične sugestije se delijo na avtoritarne oziroma ukazovalne in neukazovalne. Za

preiskovanje kaznivih dejanj so permisivne sugestije, ki vključujejo fraze, kot so: Ali boš, ali

ţeliš, boš? najprimernejše. Sugestije se delijo tudi na direktne in indirektne, ki so

hipnotizerjeva delovna obleka, sloves, barva glasu in podobno.

4.1 Procesno pravni vidik hipnoze

Ali so hipnotične informacije na sodiščih dopustne ali ne, je odvisno od pravne zakonodaje

posamezne drţave. Po pravilu avtomatičnega izključevanja dokazov pridobljenih s pomočjo

informacij v hipnozi se večina drţav hipnoze na sodiščih raje izogiba. Obstajajo pa tudi

izjemni primeri (npr. ko priča trpi za amnezijo), kjer je pričanje v hipnotičnem stanju

uporabljeno in upoštevano v sodnem procesu. Od leta 1984 dalje sodni sistem v Zdruţenih

drţavah Amerike ne dopušča hipnoze. Vrhovno sodišče v Kanadi je leta 2007 odredilo da se

pridobljene informacijske s pomočjo hipnoze ne smejo več uporabljati pri kaznivih dejanjih.

Pribliţno 30 let je bila hipnoza v Kanadi pri obravnavanju kaznivih dejanj dopustna, vendar

pa se zaradi odločitve kanadskega vrhovnega sodišča smatra za nesprejemljivo in nedopustno

metodo.

15

Tehniko hipnoze se izvaja skoraj izključno samo s pričami in ţrtvami kaznivih dejanj,

obstajajo pa zelo redki primeri, kjer so jo uporabili tudi pri osumljencih oziroma obtoţencih,

vendar pa so sodišča najmanj naklonjena in pripravljena na takšna hipnotiziranja, saj je

hipnotiziranje obtoţenca bolj problematično, ker ga lahko privede do samoobtoţbe, ali pa si

v hipnozi ustvari laţen ali bolj prepričljiv alibi.

266. člen Slovenskega Zakona o kazenskem postopku pravi, da »ni dovoljeno, da bi se pri

obdolţencu ali priči uporabili zdravniški posegi ali da bi se jima dala takšna sredstva, s

katerimi bi se vplivalo na njuno voljo pri izpovedovanju«.

Posledica takšnih ravnanj je procesna neveljavnosti zapisnika o zaslišanju, lahko pa pomenijo

tudi kaznivo dejanje kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega poloţaja ali uradnih

pravic ali izsiljevanje izjave. V današnjem času se postavljajo zahteve, da preiskovalno

hipnozo izvajajo za to posebej usposobljeni psihiatri ali psihologi in ne kriminalisti, samo

spraševanje v hipnotičnem stanju pa mora biti točno predpisano in nadzorovano.

Pridobljeni podatki z uporabo hipnoze imajo predvsem orientacijski pomen za nadaljnje

poizvedbe. Sodišča in sodniki so hipnozi nasprotovali ţe od samega začetka, saj so menili, da

uporaba hipnoze ni primerna niti v predkazenskem postopku.

Za sodišča je glavni razlog za nesprejemljivost hipnotičnih informacij in izjav v

nezanesljivosti le teh, saj so lahko rezultat napačnega in nepravilnega spominjanja. Za

sodišča je pod vprašajem tudi neznanstven pristop do hipnotiziranja, saj naj bi ta temeljil

predvsem na sugestijah hipnotizerja. Prav tako je za sodišča sporen postopek hipnotiziranja,

saj se hipnotizirana oseba odziva lahko zgolj na sugestije hipnotizerja, ter opisuje in

pripoveduje stvari za katere ni nujno, da so se zgodile, navaja pa jih zato, da ustreţe

pričakovanjem hipnotizerja.

Takšno restriktivno odvračanje hipnoze je pričelo sčasoma odvračati tudi ţrtve in

dobronamerne očividce kaznivih dejanj od hipnotiziranja. Preiskovalna hipnoza je tako

začela izgubljati svoje mesto. Strokovnjaki, predvsem s pravne in medicinske stroke so

opozarjali, da hipnoza ni primerna tehnika, ki bi bila primerna za področje kriminalistike.

16

Kljub temu, da je Darko Maver pisal o uporabi hipnoze v kriminalistiki ţe leta 1982, kjer je

pisal o hipnozi in zakoniti uporabi le te glede na tedanji Zakon o kazenskem postopku, se od

takrat na tem področju kljub preteku sedemindvajsetih let ni nič spremenilo.

Maver (1982) pravi, da bi se hipnoza morala uporabljati le v izjemnih primerih in sicer

takrat, ko bi šlo za hujša kazniva dejanja in ko bi bile izčrpane vse druge moţnosti

pridobivanja podatkov. Postopek hipnotiziranja bi moral opraviti strokovnjak (zdravnik ali

psiholog) vendar v strogo nadzorovanih okoliščinah in garancijah za spoštovanje subjektove

osebnosti in njegove intimnosti. Ob enem pa mora priča ali osumljenec v takšen postopek

privoliti. Maver (1982) opozarja, da kljub temu, da bistvo hipnoze ni vplivanje na volji po

izpovedovanju in gre le za pomoč, da se priča spomni preteklih dogodkov, je prav, da je

hipnoza pri zaslišanju ţrtev in prič pri nas nesprejemljiva.

To stališče zagovarja tako, da se lahko pri uporabi hipnoze zgodi, da priča govori neresnice,

ker se zaradi vprašanj, ki so sugestivno postavljena, lahko pojavi izmišljanje in nenazadnje

zato, ker bi lahko sodišče kot najpomembnejše dokazno gradivo vzelo pričanje osebe, ki so jo

hipnotizirali.

Kljub temu, da sodišča nikoli niso bila naklonjena uporabi hipnoze v kazenskem postopku, to

še ne pomeni, da te tehnike niso uporabili.

4.2 Uporaba hipnoze

Med meni zanimivejše uporabe hipnoze sodi preiskovanje kaznivih dejanj s pomočjo

hipnoze. V civilnih zadevah se hipnoze posluţujejo tudi zasebni preiskovalci, prav tako pa jo

v preiskovalne namene uporabljajo kriminalisti.

Hipnozo se uporablja v različnih sferah človekove dejavnosti. Prva uporaba hipnoze v

zgodovini je bila v zdravstvene namene, saj so jo poznali ţe egipčanski in grški zdravniki.

Zaradi človekove potrebe po raziskovanju in lajšanju bolečin se je razvila hipnoza, kjer v

literaturi zasledimo, da se je hipnoza uporablja zlasti v porodništvu in zobozdravstvu. V času

srednjega veka so zdravili ljudi in ţivali.

17

S pomočjo hipnoze so po prvi in drugi svetovni vojni, ter po korejski vojni, hipnozo psihiatri

uporabljali kot del terapije pri zdravljenju posttravmatskega stresa. Danes se hipnoza pogosto

uporablja v različnih tehnikah in oblikah, najbolj pa se je utrdila kot psihoterapevtska metoda

za izboljšanje učnih navad, pri povišanju koncentracije, pri vzpostavljanju odnosov z ljudmi,

javnem nastopanju, odvajanju od kajenja, hujšanju, ipd.

Britansko zdravniško društvo je praktično vrednost hipnoze priznalo leta 1955. Temu je

sledilo ameriško zdravniško društvo. Čeprav sta ju ti dve društvi priznali je hipnoza za

marsikoga paranormalen pojav še danes, vendar je hipnoza kljub dvomljivcem bolj ali manj

uveljavljena kot terapevtsko sredstvo.

Reiser (1980) navaja, da so jo uporabili pri razreševanju letalskih nesreč, igranju, poslovanju

in pri povečanju kreativnosti pisanja.

4.3 Hipnoza in kriminalistični primeri

V kriminalistično prakso je hipnoza prodrla razmeroma pozno in sicer zaradi večjega števila

kaznivih dejanj, ki so pritegnila zanimanje javnosti in strokovnjakov in so jih z uporabo nove

metode uspešno razrešili (Maver, 1982).

Pri nas in v tujini se hipnoza uporablja v preiskovanju kaznivih dejanj, vendar se pričevanje v

hipnotičnem stanju uporablja in upošteva v sodnem procesu samo v izjemnih primerih

Namen takšne uporabe je pridobiti podatke, ki jih oseba v »budnem« stanju ne more

priklicati iz spomina. (Umek, 2005).

Hipnoza na področju kriminalistike je v literaturi, ki je dostopna večinoma v angleškem

jeziku poimenovana z različnimi izrazi. Preiskovalna oziroma forenzična hipnoza je izraz, ki

se najpogosteje uporablja v angloameriških strokovnih člankih.

Hipnozo so leta 1945 prvič uporabili za razrešitev zločina v Zdruţenih drţavah Amerike.

Lastnica trgovine je poskusila s pomočjo hipnoze identificirati tatu, ki je ukradel štiri dolarje,

vendar je vrhovno sodišče v Kaliforniji dokaze pridobljene s pomočjo hipnoze v takšnih in

podobnih primerih označilo kot nedopustne.

18

Federal Bureau of Investigation (FBI)7 je leta 1968 v ameriških drţavah postavil prva

navodila za uporabo preiskovalne hipnoze. FBI je hipnozo uporabljal v predkazenskem

postopku, z namenom izboljšanja spominjanja oseb, katere iz spomina niso mogle priklicati

in se tako spomniti okoliščin, oziroma samega poteka kaznivega dejanja.

Reiser je leta 1976 pri policiji mesta Los Angeles ustanovil Inštitut za hipnozo v kazenskem

pravosodju (Maver, 1982). Reiser je bil prepričan, da se očividci spomnijo več informacij v

hipnotičnem stanju, kot pri rutinskem zasliševanju (www.markriordan.com). Preiskovalna

hipnoza je zelo uspešna pri ţrtvah z amnezijo, vendar pa se uporablja predvsem pri očividcih

kaznivih dejanj. Preiskovalna hipnoza je uspešna pri tistih osebah, pri katerih prevlada

resnična motivacija in ţelja po sodelovanju v hipnozi (Reiser, 1980).

Preiskovalna hipnoza se uporablja pri različnih kaznivih dejanjih, kot so: kruti umori,

ugrabitve, tatvine, posilstva, prometne nesreče z materialno škodo, ropih, ipd. (Maver, 1982),

vendar načeloma kriminalisti preiskovalno hipnozo uporabljajo v predkazenskem postopku z

namenom pridobivanja novih informacij. Pri njeni uporabi se morajo kriminalisti zavedati in

upoštevati pomanjkljivosti in slabosti hipnoze. Neverodostojne, nezanesljive ali izmišljene

informacije so posledica napak in zlorab do katerih pri hipnozi lahko prihaja.

Na neznanstveno vrednost hipnotičnih tehnik in pomanjkljivost informacij v kriminalistiki so

opozarjali številni kritiki preiskovalne hipnoze. Do podatkov pridobljenih z uporabo hipnoze

moramo biti kritični. Razne raziskave in praksa so pokazale, da so navedbe v hipnozi lahko

neobjektivne in tudi laţne.

Urjenje in šolanje preiskovalcev o hipnotičnih tehnikah je pomenil večji prelom, ki je utrdil

preiskovalno hipnozo v Zdruţenih drţavah Amerike.

Eden bolj znanih primerov, kjer se je uporabila hipnoza, je ugrabljen avtobus šolarjev v kraju

Chowchilla v Kaliforniji. Šofer avtobusa je ugrabiteljem pobegnil in pod hipnozo je policiji

priskrbel podatke o poltovornjaku, ki je bil udeleţen v incident. To je policijo pripeljalo do

odkritja novih informacij in sčasoma so rešili primer (Horowitz in sodelavci, 1997).

7 FBI ali Federal Bureau of Investigation je Ameriška zvezna policija.

19

V nasprotju z drugimi drţavami, kjer uporabljajo preiskovalno hipnozo in je o teh primerih

dostopna literatura, v Sloveniji uradnih podatkov o tem na kakšen način in kolikokrat ter v

katerih primerih so preiskovalno hipnozo uporabljali slovenski kriminalisti nimamo in niso

dostopni širši javnosti.

Umek (2005) meni, da je v kriminalistični preiskavi hipnoza uporabna, čeprav z mnogimi

omejitvami, sama pričakovanja pa ne smejo biti prevelika.

Po besedah slovenskega hipnotizerja Pajntarja, ki je po izobrazbi zdravnik in naj bi v zadnjih

desetletjih veliko pomagal slovenskim kriminalistom pri spominjanju dogodkov prič, pravi,

da se priče v hipnozi veliko spomnijo, seveda pa ima največjo vrednost to, kar lahko

kriminalisti na osnovi njihovih pričevanj dokaţejo. Sam se strinja z uporabo hipnoze za

odkrivanje kaznivih dejanj, vendar pod pogoji, ki jih navaja Waxman (1983; po Orne, 1979):

hipnotizira lahko samo psihiater, ki ima opravljen posebni trening uporabe hipnoze;

hipnotizer mora imeti samo osnovne informacije o primeru in ne informacij, ki bi

lahko vplivale na njegovo mnenje. Ne sme imeti nobene informacije o osumljencu;

biti mora neodvisen svetovalec in brez odgovornosti na obeh straneh;

hipnotizirani mora s podpisanim soglasjem prostovoljno pristati na hipnozo;

storilec ali domnevni storilec kaznivega dejanja ne sme biti nikoli hipnotiziran;

imuniteta v predkazenskem pregonu ne sme biti nikoli na voljo osebi ki je

hipnotizirana;

hipnotizer mora narediti popolno zdravstveno in psihiatrično oceno osebe pred

začetkom hipnotiziranja;

hipnotizer mora pridobiti čim več informacij o primeru od hipnotizirane osebe pred

samim pričetkom hipnoze;

v sobi v času celotnega pregleda sta lahko le hipnotizer in hipnotizirani, zaradi

izogiba nenamernemu vplivu drugih oseb;

celoten intervju je potrebno posneti tako z zvočnim kot video zapisom;

vse informacije pridobljene pod hipnozo je treba obravnavati kot govorice, potrdilne

dokaze pa mora pridobiti policija;

informacije pridobljene pod hipnozo niso nikoli sprejemljive kot dokaz na sodišču.

20

Njegovih informacij o uspešnosti hipnoze ne morem potrditi, saj nisem mogla preveriti, ali so

bile res vse informacije pravilne in v kolikšni meri so te informacije pripomogle k hitrejšemu

reševanju kaznivih dejanj, saj takšni podatki ne obstajajo.

V nadaljevanju bom opisala dva primera, ki sem ju zasledila in kjer so uporabili hipnozo.

Primer št. 1

V Teksasu v Zdruţenih drţavah Amerike so obravnavali in raziskovali večje število

posilstev, ki naj bi jih storil potujoči posiljevalec. Storilec je v jutranjih in dopoldanskih urah

hodil od vrat do vrat in v primeru da so bila le ta odklenjena, je vstopil. Kadar je naletel na

šibkejšo ţensko, jo je napadel in posilil. Eno izmed ţrtev je trinajstkrat zabodel in po dejanju

zapustil stanovanje. Ţrtev se po napadu ni mogla o napadalcu spomniti ničesar.

V hipnotičnem stanju je opisala storilca, s tem pomagala pri izdelavi fotorobota, spomnila se

je tudi vseh besed storilca. Ob prijetju domnevnega storilca, so informacije primerjali s

pridobljenimi dokazi in s tem ustvari verjetni stek dogodka. Ta osumljenec je kasneje priznal

številne umore in kar 65 posilstev (Reiser, 1980).

Primer št. 2

Septembra 1978 leta se je mladoletno dekle z avtostopom iz San Francisca odpravilo na

obisk k dedku. Moški, ki ji je ustavil jo je zvezal in posilil. Odsekal ji je obe roki v podlakteh

in jo odvrgel v kanalizacijo. Da bi preţivela, se je dekle delalo mrtvo, kasneje se ji je uspelo

rešiti in ustaviti avto, ki jo je odpeljal v bolnišnico. Kriminalistom je odgovarjala zelo skopo.

V hipnotičnem stanju pa se je spomnila osumljenčevo ime, njenega pogovora z njim,

pomagala je pri risanju fotorobota. Marsikatero njeno informacijo so podkrepile tudi priče.

Osumljenec je bil obsojen za dve posilstvi, sodomijo, ugrabitev in poskus umora (Reiser,

1980).

Iz vsega tega sklepam, da se hipnozo pri preiskovanju kaznivih dejanj in na področju

kriminalistike uporablja, zaradi sposobnosti ljudi, da se v hipnotičnem stanju spomnijo stvari,

o katerih sicer ne bi mogli govoriti.

21

4.3.1 Primer Miro Petek

Pritegnil me je primer gospoda Mira Petka, ker se je v javnosti razvila vroča debata o uporabi

hipnoze. Miro Petek je bil 28. februarja 2001 pred domačo hišo v Meţici tarča brutalnega

napada dveh storilcev, ki sta mu do nerazpoznavnosti izmaličila obraz.

Policija je v predkazenskem postopku, ki je bil brez velikih moţnosti odkritja storilca,

predlagala oškodovancu, ki se zaradi udarcev in posledične nezavesti ni spomnil dogodka in

storilcev, da se odloči, ali ţeli da se ga zasliši pod hipnozo.

Vsaka podrobnost bi policiji lahko koristila pri odkrivanju in nadaljnjem delu. V primeru, da

bi gospod Miro Petek privolil v takšno dejanje, bi to bila prostovoljna privolitev oškodovanca

za takšno "zaslišanje" s strokovnjakom, ki pa v samem postopku nebi imela veljave dokaza.

To bi lahko bil za policijo le indic v katero smer še lahko raziskujejo, če bi pripoved te

moţnosti prinesla. Tudi v formalnem smislu to ne bi bilo "zaslišanje" v smislu Zakona o

kazenskem postopku ampak pogovor, ki bi se zapisoval. Ne gre za izvedbo nekega

dopustnega dokaza, ki bi imel veljavo v sodnem postopku, ampak za "pripomoček" pri delu

policije. Oškodovanec se za to ni odločil in te aktivnosti policija ni izvedla. Storilcev, ki so

tako poškodovali oškodovanca niso našli še do danes.

Razne operativne moţnosti policijskega dela pri odkrivanju dejanj in storilcev so stvar

kriminalistične stroke in velikokrat nimajo veljave dokaza. Naj omenim preizkus

verodostojnosti na "detektorju laţi". Tudi to je policijska metoda, ki se uporablja ob

pristanku obdolţenca ali včasih celo na njegovo ţeljo in sluţi bolj izločanju moţnih storilcev

kot utrjevanju dokazov proti njim, nima pa veljave dokaza in se sodba nanj ne sme opreti.

Obstaja vrsta kriminalistično tehničnih moţnosti pri odkrivanju dejanj in storilcev, ki jih

sicer ne najdemo v Zakonu o kazenskem postopku in so stvar organov odkrivanja, kar ni

nujno vedno samo policija.

Le tisti dokazi, ki so izvedeni po formalnem postopku, z vsemi varovali po Zakonu o

kazenskem postopku imajo veljavo v kazenskem postopku in je nanje moč opreti obtoţbo ali

sodbo.

22

5 UPORABA KOGNITIVNEGA INTERVJUJA PRI

PREISKOVANJU KAZNIVIH DEJANJ

Policistom so pri zbiranju obvestil največkrat v oporo prav izjave prič in ţrtev kaznivega

dejanja, vendar se dogaja, da v določenih primerih nimamo na voljo materialnih dokazov ali

pa so preskromni. Ko policisti naletijo na takšen primer, morajo od ţrtev kaznivega dejanja,

očividcev in drugih morebitnih prič, pridobiti čim več koristnih informacij. S takšnimi

informacijami si tako pomagajo izdelati kar se da celovito in verjetno sliko o poteku

dogajanja kaznivega dejanja.

Podatki očividcev in ţrtev kaznivih dejanj so v preiskovanju kaznivih dejanj pomembne

informacije, predvsem v sami začetni fazi kriminalistične preiskave, kakor tudi v celotnem

nadaljnjem kazenskem procesu, saj je pričanje večkrat odločilno za izid sodnega procesa.

Človekovo zaznavanje in spominjanje se včasih izkaţeta za nezanesljiva, kljub temu, da sta v

vsakdanjem ţivljenju dovolj učinkovita. Za nezanesljiva se predvsem izkaţeta v nekaterih

posebnih primerih in eden izmed takšnih primerov je pričanje v kriminalistični preiskavi in v

času sodnega procesa.

Ena izmed tehnik opravljanja razgovorov z osumljenci, oškodovanci in očividci kaznivih

dejanj, ki je v svetu pri policijskem delu zelo prisotna in uporabljena, je kognitivni intervju. S

pomočjo raznih raziskav je bilo dokazano, da s pomočjo uporabe kognitivnega intervjuja

pridobimo več podatkov, ki so za nas relevantni, kot z uporabo klasičnih metod.

Kognitivni intervju ni nova tehnika, je pa šele v zadnjem času ena izmed tehnik, ki se

uporabljajo v policiji za raziskovanje kaznivih dejanj in je tako postala ena od najbolj

uporabnih orodij za pridobitev relevantnih podatkov (Bull, Carson, 1995). Kognitivni

intervju se uspešno uporablja pri preiskovanju kaznivih dejanj, kjer preiskovalcem

primanjkuje materialnih dokazov in so zato izjave ţrtev, prič ali očividcev neprecenljive

vrednosti pri razkritju »prave« resnice. Izjemno uspešen je tudi pri otrocih, invalidih,

duševno motenih in mentalno nestabilnih osebnostih ter starejših osebah (Fisher, Geiselman,

1992).

23

Tehniki kognitivnega intervjuja oporeka nemalo kritikov, kljub prednostim, ki jih ta tehnika

omogoča. Oporekajo ji predvsem zanesljivost in natančnost, kljub prednostim, ki nam jih

ponuja (Hayens, 1978). Podatki, ki so zbrani s pomočjo kognitivnega intervjuja, velikokrat

preseţejo število in kakovost podatkov zbranih na kraju dogodka. Tehnika kognitivnega

intervjuja postaja vedno bolj uporabljen način dela v policijskih vrstah po svetu saj nam

poleg tega in dejstva, da omogoča vizualno opazovanje in ustrezen način neverbalnega

komuniciranja (Scherer, Ekman, 1987; Mahl, 1987).

Kritike temeljijo na dejstvu, da se je v praksi velikokrat pokazalo, da dobimo pri pogovoru z

različnimi osebami povsem različne podatke pri razgovorih o istem dogodku. Ti podatki so si

lahko v nasprotju z dejanskimi ţe ugotovljenimi in dokazanimi dejstvi (Linehan, 1977;

Hayens, 1978). Omenjene pomanjkljivosti se v procesu uporabe tehnike kognitivnega

intervjuja pojavljajo zelo redko, posebej takrat, če razgovor opravlja strokovno ustrezno

usposobljena oseba, ki se zaveda moţnih nevarnosti v samem procesu (Hayens, 1978).

Uporaba kognitivnega intervjuja je strogo namenska, kar nam omogoča visoko stopnjo

prilagodljivosti, s tem pa si zagotovimo optimalno število na novo pridobljenih dejstev, ki

nam pomagajo pri izgradnji ustrezne slike o dejanskem stanju (Scherer, Ekman, 1987; Mahl,

1987).

Od omenjene tehnike intervjuja ne smemo pričakovati nemogoče, saj so raziskave pokazale,

da od otrok tudi usposobljenim kriminalistom s kognitivno tehniko intervjuja ni uspelo

pridobiti več kot 20 – 30 % podatkov, ki bi bili uporabni (Bull, Carson, 1995). Obstajajo

podatki o tem, da pri starejši populaciji, ko opravljamo razgovor, po preteku treh tednov,

njihove izjave niso pravilne oziroma so korigirane ali ovrţene z drugimi načini pridobivanja

podatkov (Bull, Carson, 1995).

Ključna elementa pričanja na katera je usmerjen kognitivni intervjuju sta spomin in

komunikacija. Priča nam včasih zagotavlja, da si določenih podrobnosti ni vtisnila v spomin

in nam jih ne more opisati, pri tem gre najverjetneje za to, da je dejansko zaznala te dogodke,

ob tem pa ne najde ustreznega draţljaja za priklic shranjenega dogodka iz spomina.

24

Izpraševalec tako dobi pomembno vlogo, saj je on tisti, ki mora najti ustrezen draţljaj in ga

posredovati intervjuvancu. Intervjuvanec prikliče v spomin določene stvari, pri tem pa mu

izpraševalec ni sugeriral odgovorov oziroma priče ni napeljeval k odgovoru, ki ga je ţelel

slišati.

Da kognitivni intervju poteka v čim bolj sproščenem ozračju je zavest izpraševalca, aktivna

vloga je prepuščena očividcu, kriminalist oziroma tisti, ki intervju vodi pa razgovor le

usmerja oziroma pazi kako le ta poteka.

Pomembno je, da izpraševalec sledi osnovnim korakom kognitivnega intervjuja, ki zajema

naslednje faze (Bull, Carson, 1995):

1. Predstavitev in vzpostavitev osebnega stika – prijazen sprejem osebe, predstavitev

kriminalista, ki poskuša vzpostaviti osebni stik, ne smemo pozabiti na vljudnost in

spoštljivost.

2. Vzpostavitev dialoga – ustvaritev ustreznega vzdušja, ki ga doseţemo z ustreznimi

začetni vprašanji, ki naj bodo splošna in prijetna.

3. Obrazložitev namena intervjuja – osebi razloţimo njeno vlogo in kaj od nje

pričakujemo. Razloţiti ji je potrebno pomen njenih informacij, misli in stališč.

4. Rekonstrukcija dogodka – kriminalist in intervjuvanec se vţivita v dogodek,

kriminalistu to omogoča postavljanje ustreznih vprašanj, osebi pa nemoteno

obnavljanje dogodka in obnovo oziroma opis detajlov.

5. Spodbujanje prostega poročanja – po rekonstrukciji preteklega dogodka, ga naj

oseba opiše s svojimi besedami. Ne prekinjamo je med opisovanjem oziroma

pripovedovanjem. Osebo neverbalno spodbujamo k pripovedi. Nikar ne prekinjamo

molka, ker oseba mogoče takrat išče ustrezen način pripovedi, morda pa se

osredotoča na ustrezen detajl.

6. Postavljanje vprašanj – preden pričnemo naredimo povzetek pogovora. Pri tem naj

nam oseba opiše, kaj je mislila s posamezno izjavo. V primeru, da oseba sama opazi,

da daje nasprotne izjave, jo pomirimo.

7. Zastavljanje ustreznih vprašanj – vprašanja naj ne bodo po ustaljenem vzorcu,

prilagodimo jih pripovedi očividca.

25

8. Priklic spomina iz različnih vidikov oziroma v obratnem vrstnem redu – očividec

naj se postavi v vlogo opazovalca dogajanja in naj nam opisuje dogajanje iz drugačne

perspektive. Oseba naj si sama izbere vrstni red pogovora. Bolje je, da pripoved

prične z dogodkom, ki se ga najbolj spominja in kasneje nadaljuje z dogodki, ki so se

zgodili pred ali po tem dogajanju, ki nam sluţi kot izhodiščna točka.

9. Povzetek – posebej po daljšem pogovoru je zaţeleno, da povzamemo vsebino

pogovora. S tem se izognemo določenim nepravilnostim in napačnem razumevanju

posamezne izjave. Priči damo moţnost, da posamezne dele svoje izpovedi tudi

spremeni. Del, ki ga nismo ustrezno razumeli nam bo oseba ponovila in točno

razloţila pomen svoje predhodne izjave.

10. Konec – osebo na koncu zaradi stresne situacije v samem intervjuju sprostimo,

zahvalimo se ji za pomoč in trud, ki ga je vloţila. S sproščenim klepetom zaključimo

razgovor, pri tem pa ne pozabimo na moţnost ponovnega pogovora z osebo. Potrebno

je pustiti dober vtis, pokazati hvaleţnost za trud in pojasniti moţnost ponovnega

pogovora.

Ustrezno okolje, vzdušje, prilagojen ton govora, obrazna mimika, telesna govorica,

izrazoslovje in stil oblačenja so stvari, ki so pomembne pri izvajanju kognitivnega intervjuja.

Osebi s katero se pogovarjamo, moramo vse to prilagoditi, kakor tudi vsebini razgovora.

Pri tem uspemo podreti nevidni zid med kriminalistom in osebo in tako doseţemo boljše

rezultate. Intervjuvanec se počuti udobno oziroma bolj domače in dobi občutek, da smo se z

njim identificirali.

26

5.1 Kognitivna shema

Kognitivne8 sheme so kognitivne organizacije znanja o določeni osebi, objektu, socialni

situaciji ipd in določajo kaj imamo za realno v svetu. Kognitivne sheme določajo način

izbiranja in vrednotenja informacij o osebi oziroma določajo, kaj imamo za realno v svetu.

Kognitivna shema mora biti sestavljena iz konkretnih korakov, ki si morajo slediti v točnem

zaporedju, saj tako preiskovalcu omogočajo visoko stopnjo prilagajanja, proţnosti,

dopolnjevanja in sprotnega preverjanja na novo pridobljenih informacij (Kohnken, Thurer,

Zoberbier 1994).

Zaznave in ocene presegajo obseg danih informacij, zato nam lahko ţe skromen podatek o

neki osebi ali situaciji da povod za številne sklepe. Ko imamo o določeni osebi ustvarjeno

kognitivno shemo le to teţko spremenimo ali ovrţemo, četudi je dokazano, da je napačna. Če

o nekom podvomimo, se teţko otresemo dvoma, čeprav imamo dokaze o tem, da se motimo

(Nastran Ule, 2000).

S pomočjo kognitivne sheme se omogoča kontrola nad samim potekom intervjuja, med

izgubo informacij ali med vrivanjem nerelevantnih podatkov v zgodbe osebe, ki je

intervjuvana oziroma kjer se lahko nepomembni podatki vrinejo v samo zgodbo. Pazljivi

moramo biti takrat, ko ugotovimo, da ima intervjuvana oseba ţe vnaprej izdelano zelo

karakteristično sliko o preteklem dogodku. V takšnih primerih se pogosto dogaja, da na

relevantnost njene izjave vplivajo predhodno znanje, izkušnje oziroma posameznikov odnos

do dogodka (Barlett, 1932; Alba, Hasher, 1983; Graesser, Nakamura, 1982).

Shema prikaţe segmente katerim moramo nameniti več pozornosti. Zelo je pomembna sama

priprava na intervju za katerega je predhodno potrebno pridobiti podatke o nekem dogodku,

pripraviti izhodiščne teme in vprašanja, upoštevati navodila pri izvajanju tehnike,

postavljanje vprašanj, njihova primernost in oblika, smotrnost zastavljenega vprašanja,

razpoloţenje in vzdušje poteka razgovora, vedenje izpraševalca, sposobnost verbalnega in

neverbalnega komuniciranja, upoštevajoč etičen, moralen in profesionalen odnos do

dogodka.

8 Kognitivne oziroma spoznavne sheme.

27

Slika 2: Kognitivna shema (Bull, R., Carson, D., 1995)

Osnovna

navodila

navo

POLICIST

Ovrednotenje

podatkov

Shranitev

podatkov

Izdelava poročila

Predhodna priprava

vprašanj

Percepcija

podatkov

Opis

dogodka

INTERVJUVANEC

Izkušnje,

motivacija,

razpoloţenje

Navodila, vprašanja,

neverbalno komuniciranje

Priklic shranjenega

dogodka

Shranitev

dogodka

Obdelava

dogodka

Percepcija

dogodka

Dogodek

28

5.2 Osnovna področja, ki jih zajema izpeljava intervjuja

Osnovna področja, ki jih zajema postopek intervjuja in na katere moramo usmeriti pozornost

so (Bull, Carson, 1995):

percepcijo in ovrednotenje dogodka pri posamezniku;

priklic podatkov iz spomina;

verbalno in neverbalno izraţanje priklicanih dogodkov;

priklic in zapis informacij, ki jih opravi policist.

Tu pa je še nekaj načinov poleg štirih osnovnih, ki so vredni omembe, saj lahko z njihovo

pomočjo doseţemo čim večjo popolnost in natančnost podatkov:

pri opravljanju intervjuja se posvetimo le temu delu;

med samim intervjujem osebi pomagajmo z navodili, postavljanjem podvprašanj in

ustreznim neverbalnim komuniciranjem;

z različnimi tehnikami lahko izboljšamo priklic informacij iz spomina.

5.3 Osvežitev spomina priče in žrtve kaznivega dejanja

Oseba, ki vodi intervju bo pri priči ali ţrtvi kaznivega dejanja to opravila tako, da ji bo

obnovila potek dogodka, omenila ji bo sodelujoče osebe v dogodku, kakšne so bile posledice

ipd. Pri vsem tem je potrebno paziti, da naša obnova ne vsebuje sugestij, saj bi s tem izzvali

odgovore, kakršne pričakujemo mi. Prav tako lahko spomin osveţimo s podrobnostmi, kot so

na primer z opisom samega kraja dogodka, kje je določena oseba stala v kritičnem času,

razporeditev prostora ipd. (Malpass, Devine, 1981).

Kriminalist oziroma vodja kognitivnega intervjuja, ki vodi intervju lahko v svojem delu

uporablja tudi druge načine policijskega dela in se tako ne drţi klasičnih načinov policijskega

dela, od njega se tega niti ne pričakuje. Ena izmed njegovih nalog je, da osebi na ustrezen

način osveţi spomin oziroma doseţe zapolnitve vrzeli v spominski sliki. Malpass in Devine

(1981) sta nekatere od tehnik opisala v priročniku Tehnike urjenja spomina.

29

Tehnike, ki so različne in zahtevajo različne pristope, nam omogočajo hitrejšo, laţjo in

popolnejšo osveţitev spomina, kar poskušamo doseči v intervjuju.

Pri osebi sproţimo nadaljnji priklic dogodkov v spomin, saj takšni podatki predstavljajo

nekakšen inicialni naboj, ob enem pa tudi priklic detajlov, ki nam manjkajo in nas še

zanimajo. Osebo poskušamo pripeljati do tega, da si poskuša določen detajl priklicati v

spomin, se vanj vţivi in nam ga poskuša opisati. V pomoč so ji lahko nasveti, ki se morajo

nanašati na ţe predstavljene oziroma pojasnjene slike: npr. poskušajte si storilca priklicati v

spomin. Poskušajte opisati njegov izgled, itd. (Malpass, Devine, 1981).

Raziskave v poznejšem obdobju so pokazale, da ima intervju, kjer se je uporabila omenjena

tehnika svoje prednosti. Priče so kar v 60 % podale ustrezen opis storilca, ko je bila

uporabljena tehnika za urjenje spomina in osveţitev spomina, v primeru klasičnega intervjuja

pa le v obsegu 40 % (Malpass, Devine, 1981).

30

6 ZAKLJUČEK

6.1 Verifikacija hipotez

V prvi hipotezi sem predpostavila, da uporaba hipnoze ni smotrna za preiskovanje kaznivih

dejanj zaradi velike dojemljivosti hipnotizirane osebe za informacije, ki jih po dogodku

(nehote) posreduje hipnotizer. Na podlagi preučene literature je bilo ugotovljeno, da so

osebe, ki so hipnotizirane, dovzetnejše za namerne ali nenamerne hipnotizerjeve sugestije in

opisujejo stvari tako, da zadostijo pričakovanjem in zahtevam hipnotizerja. Hipnotizer s

postavljanjem sugestivnih vprašanj in sugeriranjem napačnih dejstev privede do drugačne

izjave in podatkov hipnotizirane osebe, ki se drugače brez sugeriranja ne bi zgodili. Ker se

pripravljenost za sprejemanje sugestij v hipnozi močno poveča, na podlagi preučene

literature in sklepov, postavljeno hipotezo lahko sprejmem.

V drugi hipotezi sem predpostavila, da je kognitivni intervju uporaben pri preiskovanju

kaznivih dejanj, pri katerih preiskovalcem primanjkuje materialnih dokazov. Kognitivni

intervju omogoča ustrezno vzpostavitev odnosa, v katerem vidita korist obe strani in se ob

enem tudi dobro počutita. Prednost te tehnike je v nadgradnji ţe obstoječih podatkov, stališč,

mnenj, vedenj, dobimo pa tudi vpogled v preteklost posameznika. S to tehniko se osveţi tudi

spomin, dopolni manjkajoče spominske slike in obogati informacije o dogodkov. Na podlagi

teh sklepov postavljeno hipotezo lahko sprejmem.

S tretjo hipotezo sem predpostavila, da se spoznanja psihologije pričanja premalo uporabljajo

za preiskovanje kaznivih dejanj. Kljub napredkom v zadnjih desetletjih na raznih sodnih

področjih je večina zločinov še vedno rešena s pomočjo informacij, ki so jih priskrbele ţrtve,

priče ali očividci, vendar so ta pričanja pogosto netočna, literatura in razne raziskave pa

navajajo mnoge omejitve pri pričanju in zaznavanju. Kljub temu, da se je hipnoza izkazala za

nesmotrno, so tu še druge oblike, kot je navadni intervju, kognitivni intervju, ki lahko

pripomorejo k izboljšavi pričanja ţrtev, prič in očividcev in tako k večjemu uspehu pri

preiskovanju kaznivih dejanj. Na podlagi teh sklepov postavljeno hipotezo lahko delno

sprejmem.

31

6.2 Povzetek glavnih ugotovitev

Če bi usposobljeni psihologi lahko ocenili pričanje, bi s tem lahko povečali veljavnost

pričanja. Pri nas po vsej verjetnosti to verjetno ni mogoče, zato je treba kriminalistom,

toţilcem in sodnikom zagotoviti čim več znanja o zaznavanju, spominjanju in socialnih

interakcijah ter jim omogočiti občasna posvetovanja s psihologom, ki se ukvarja s

kriminalistično psihologijo ali policijsko psihologijo.

V tujini in pri nas se je hipnoza kot oblika psihološkega terapevtskega sredstva ţe uveljavila,

večinoma se jo uporablja na področju medicine, v kriminalističnem preiskovanju pa se je

uveljavila le v tujini. Pri nas jo večina strokovnjakov zavrača. Hipnozo bi bilo smotrno

vključiti v kriminalistične preiskave, kadar so za to podani razlogi. Tam kjer je bila hipnoza

uspešna, so kriminalisti pridobili nove podatke in na podlagi tega je kriminalistična preiskava

in iskanje ustreznih dokazov potekalo hitreje. V primerih, kjer se hipnoza ni pokazala za

učinkovito je bila to posledica predvsem neustrezne usposobljenosti hipnotizerja, njegov

neprimerni pristop, zaradi povečave domišljije pa prihaja do neresničnih spominov. Posledice

povrnjenega spomina, ki je lahko nepopoln, netočen ali osnovan na sugestijah po uporabi

hipnoze, vodijo v izkrivljene in nenatančne informacije.

Kdo lahko hipnozo izvaja ni natančno določeno, ni izdelanih ne pravil in ne postopkov, pa

tudi nimamo dovolj usposobljenih strokovnjakov. Hipnotiziranje obtoţencev lahko pomeni

kršitev njihove osebne integritete in kršitev procesnih pravic, saj se le ta v stanju hipnoze

lahko izreče za krivega in tako se mu krši privilegij zoper samoobtoţbo, ki mu je zagotovljen

po Ustavi Republike Slovenije9, kakor tudi Zakonu o kazenskem postopku

10.

9 29. člen Ustave RS: Pravna jamstva v kazenskem postopku . Vsakomur, ki je obdolţen kaznivega dejanja,

morajo biti ob popolni enakopravnosti zagotovljene tudi naslednje pravice:

- da ima primeren čas in moţnosti za pripravo svoje obrambe;

- da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom;

- da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist;

- da ni dolţan izpovedati zoper sebe ali svoje bliţnje, ali priznati krivde. 10

5. člen ZKP: (3) Obdolţenec se ni dolţan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, ni

dolţan izpovedati zoper sebe ali svoje bliţnje ali priznati krivde.

32

Hipnoza ima tako prednosti in slabosti, v primeru, da pa bi se drţali navodil strokovnjakov iz

tujine, obstaja verjetnost, da bi lahko z njeno pomočjo dosegli ţelene rezultate in jo tako

uporabili pri kriminalističnih primerih.

Policisti pri preiskovanju kaznivih dejanj naletijo na pomanjkanje materialnih dokazov, ki bi

nedvomno kazali na storilca dotičnega kaznivega dejanja. Tako nam ostanejo velikokrat za

razjasnitev okoliščin na razpolago samo ţrtve, priče in očividci kaznivih dejanj. Tehnika

kognitivnega intervjuja je lahko opravljena v izogib nevarnostim klasičnih načinov

pridobivanja podatkov. Oseba se pri tej tehniki vedno bolj odpira, nam zaupa in je bolj

pripravljena sodelovati ter vloţiti več truda.

Pričakovala sem, da bodo strokovnjaki namesto hipnoze veliko bolj priporočali uporabo

kognitivnega intervjuja, saj je deleţ izmišljenih podatkov bistveno niţji kot pri hipnozi. S

kognitivnim intervjujem dobimo skoraj enako, če ne enako število dodatnih podrobnosti (v

primerjavi s klasičnim policijskim intervjujem).

S takšnim intervjujem lahko na podlagi raziskav ugotovim, da je to eden od uspešnih načinov

vodenja pogovora. Kognitivni intervju je inovativna tehnika, ki pomaga ţrtvi, priči ali

očividcu, da se spomni pravilnih podrobnosti. Za takšno tehniko pa bo potrebnih tudi več

izobraţevanj in usposabljanj kriminalistov.

Področje kognitivnega intervjuja je pri nas dokaj nerazvito, po vsej verjetnosti tudi zaradi

tega, ker je to novejša tehnika, ki najverjetneje naleti na neodobravanje pri starejših

policistih, ki velikokrat niso pripravljeni sprejeti novosti, saj so si tekom dolgoletnih delovnih

izkušenj izdelali svoj način dela, kljub temu da je ta tehnika uporabna tudi pri delu z

mentalno nestabilnimi osebami, invalidih, duševno motenih osebah in pri delu z otroki

Vsako pričanje je del družbene interakcije, v kateri se zaradi različnih dejavnikov resnica ali

del resnice izgubi.

33

7 LITERATURA IN VIRI

Ainsworth, P.B. (1998). Psychology, law and eyewitness testimony. Chichester, J.

Wiley & Sons.

Ahlin in sod. (1994). Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana, Drţavna zaloţba

Slovenije.

Areh, I. (2004). Pričevanja očividcev – dejavniki, ki vplivajo na verodostojnost priče,

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 55(3), 275-284.

Areh, I. (2007). Psihologija za varnostno področje. Ljubljana, Fakulteta za varnostne

vede.

Bras, S. (1977). Izbrana poglavja iz psihoterapije. Ljubljana, Mladinska knjiga.

Bull, R., Carson, D. (1995). Hadbook of Psychology in Legal Contexts. Chichester,

John Wiley & Sons.

Fisher, R.P. (1995). Interviewing victims and witnesses of crime. Psychology. Public

Policy, and Law, 1(4), 732-764.

Fisher, R.P., Geiselman, R.E. (1992). Memory-enhancing techniques for investigative

interviewing. Springfield, C. Thomas.

Graesser, A.C., Nakamura, G.V. (1982). The Psychology of Learning and Motivation.

New York, Academic Press.

Gudjonsson, G. (1992). The psychology of interrogations, confessions and testimony.

Chichester, John Wiley & Sons.

Hayes, H., Orell, S. (1993). Psihologija. Ljubljana, Zavod Republike Slovenije za

šolstvo.

Haynes, S.N. (1978). Principles of Behavioural Assessment. New York, Academic

Press.

Horowitz, I.A., Willging, T.E., Bordens, K.S. (1997). The psychology of law.

Integrations and applications. New York, Longman.

Innocence project (1992). Eyeewitness Misidentification. Članek je dobljen

22.07.2009 na http://www.innocenceproject.org/understand/Eyewitness-

Misidentification.php.

34

Kerforne, P. (2000). Hipnoza in avtohipnoza: Uvajanje v vsakodnevno rabo.

Ljubljana, Tomark.

Kohnken, G., Thurer, C., Zoberbier, D. (1994). The cognitive interview: are the

interviewers memories enhanced, too. Applied Cognitive Psychology, 8, 13-24.

Malpas, R.S., Devine, P.G. (1981). Guided memory in eye witness identification.

Journal of Applied Psychology, 66, 343-350.

Maver, D. (1982). Hipnoza v kriminalistiki. Revija za kriminalistiko in kriminologijo,

33(2), 83-91.

McConkey, M.K., Sheehan, P.W. (1995). Hypnosis, Memory and Behaviour in

Criminal Investigation. New York, The Guilford Press.

Memon, A., Penrod, S.D., Wells, G.L. (2006). Eyewitness Evidence. Improving Its

Probative Value. Psychological science in the public interest, 7(2), 45-74.

Musek, J., Polič, M., Umek, P. (1992). Uvod v psihologijo. Ljubljana: MNZ - VŠNZ.

Nastran Ule, M. (2000). Temelji socialne psihologije. Ljubljana, Znanstveno in

publicistično središče.

Pečjak, V. (2001). Učenje, spomin, mišljenje. Ljubljana, Fakulteta za druţbene vede

(Knjiţna zbirka Profesija).

Reiser, M. (1980). Handbook of Investigative Hypnosis. Los Angeles, LEHI Pub.Co.

Research Board (2008). Guidlines on Memory and the Law. Leicester, The British

Psychological Society.

Scherer, K.R., Ekman, P. (1982). Handbook of Methods in Nonverbal Behaviuour

Research. Cambridge, Cambridge University Press.

Sinapsa (2006). Prepoznavanje in premagovanje stresa in travme. Članek je dobljen

12.07.2009 na http://www.sinapsa.org/tm/file.php?id=59&db=tm_priponke.

Stack, R.A. (2006). Dead wrong: violence, vengeance, and the victims of capital

punishment. Westport, Praeger Publishers.

Umek, P. (1996). Psihološka analiza pričevanja. Uporaba v kriminalistični in sodni

praksi. V A. Anţič (ur.), Zbornik strokovno – znanstvenih razprav (str. 51-61).

Ljubljana, Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije.

35

Umek, P. (1995). Psihološki vidiki pričevanja očividcev kaznivih dejanj. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti

Ljubljana, 46(4), 342-350.

Umek, P. (2005). Hipnoza v preiskovanju kaznivih dejanj. Zbornik prispevkov. 6.

slovenski dnevi varstvoslovja. Ljubljana, Fakulteta za policijsko – varnostne vede.

Ustava Republike Slovenije (1991). Uradni list RS, št. 331/1991, 42/1997, 66/2000,

24/2003, 69/2004, 69/2004, 69/2004 in 68/2006.

Waxman, D. (1983). Use of hypnosis in criminology: discussion paper. Journal of the

Royal Society of Medicine, 76, 480 – 484.

Zakon o kazenskem postopku - ZKP (2007). Uradni list RS, št. 32/2007 in 46/2009.

36

DELOVNI ŽIVLJENJEPIS KANDIDATA

Rojena sem 01. decembra leta 1986 v Novem mestu. Prva tri leta osnovne šole sem

obiskovala v Utiku, ostalih pet let pa v Vodicah. Sprva sem obiskovala Gimnazijo Šentvid, v

zadnjem – četrtem letniku pa sem se prepisala na Gimnazijo Poljane, kjer sem opravila

gimnazijsko maturo. Po zaključeni gimnaziji sem vpisala poklicni tečaj na Srednji ekonomski

šoli na Roški v Ljubljani, kjer sem opravila še poklicno maturo. Oktobra 2006 sem postala

študentka Fakultete za varnostne vede (FVV v nadaljevanju) v Ljubljani. Leta 2008 sem

pridobila Zoisovo štipendijo.

V času obiskovanja gimnazije sem se aktivno vključila v politiko, kot članica Liberalne

demokracije Slovenije in Mlade liberalne demokracije. Trenutno sem mednarodna sekretarka

Mlade liberalne demokracije in članica izvršnega odbora ISEEL (Initiative of South East

European liberals). Zaradi delovanja v politiki sem se udeleţila ţe več kot petnajst

raznoraznih konferenc, srečanj, okroglih miz, tako doma kot v tujini. Med njimi naj

izpostavim predvsem mladinske dogodke ob predsedovanju Zdruţenega kraljestva,

Portugalske in Slovenije Evropski Uniji. Na fakulteti sem se vključila v delovanje

Študentskega sveta FVV, kjer sem bila vsa tri leta članica, sem tudi članica Akademskega

zbora FVV, disciplinskega sodišča I. stopnje in blagajničarka Društva študentov FVV. V

študijskem letu 2007 – 2009 sem študentka poslanka v Študentski organizacije Univerze v

Mariboru. V letu 2009 sem bila s strani Študentskega sveta Univerze v Mariboru izvoljena v

četrto delovno skupino Sveta Vlade RS za študentska vprašanja.

Od leta 2005 dalje sem bila vsako leto drţavna prvakinja v plavanju za invalide v disciplini

50 m prosto in 50 m hrbtno. Leta 2006 in 2007 sem bila drţavna prvakinja na 50 m prsno,

leta 2008 pa sem na 50 m prsno osvojila drugo mesto.

Aktivno govorim angleški jezik in hrvaški jezik, pasivno pa nemški jezik, katerega sem se

učila sedem let. Opravila sem tudi prvo stopnjo tečaja francoskega jezika. Obvladam delo s

programskimi orodji Microsoft Office, Excell in Word ter Power Point.

37

IZJAVA O AVTORSTVU

Spodaj podpisana Nuša Anna Hrustek izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom »Uporaba

nekaterih spoznanj psihologije pričanja za preiskovanje kaznivih dejanj« rezultat

lastnega dela in da so rezultati korektno navedeni.

Ljubljana, 04.09.2009 Nuša Anna Hrustek