v vrtcu - pefprints.pef.uni-lj.si

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

PETRA POTREBUJEŠ

SPREMLJANJE RAZVOJNEGA CIKLA ŽABE

V VRTCU

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

ODDELEK ZA PREDŠOLSKO VZGOJO

PETRA POTREBUJEŠ

Mentor: izr. prof. dr. GREGOR TORKAR

SPREMJLANJE RAZVOJNEGA CIKLA ŽABE

V VRTCU

DIPLOMSKO DELO

Ljubljana, julij 2021

Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Petra Potrebuješ; diplomsko delo

IZJAVA

Podpisana Petra Potrebuješ, rojena 25. 7. 1998, študentka Pedagoške fakultete v Ljubljani, smer

Predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Spremljanje razvojnega cikla

žabe v vrtcu pri mentorju izr. prof. dr. Gregorju Torkarju avtorsko delo. Uporabljeni viri in

literatura so korektno navedeni, teksti niso bili prepisani brez navedbe avtorjev.

____________________________

Ljubljana, julij 2021


ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem svojemu mentorju izr. prof. dr. Gregorju Torkarju za vso prijaznost,

profesionalnost, potrpežljivost, hitro odzivnost, nasvete, koristne napotke in popravke ter tudi za

to, da me je nad naravoslovjem navdušil že v času študija.

Zahvaljujem se tudi Vrtcu Dobrova, ki mi je omogočili izvajanje praktičnega dela diplome, kljub

nastali Covid-19 situaciji.

Še posebej pa bi se zahvalila svoji družini – mami Andreji, očiju Jožetu in sestri Evi, ker so mi

stali ob strani, me podpirali in spodbujali ter bili potrpežljivi, tako v času pisanja diplome kot

tudi v celotnem obdobju študija. Zahvaljujem pa se tudi svojim starim staršem, še posebej babi

Ivanki in dediju Andreju, za vso podporo in spodbudo ter da so verjeli vame in v moj uspeh.


POVZETEK

Otroci radi spoznavajo živali, njihov razvoj, zato sem se odločila, da bom v predšolsko skupino

otrok prinesla žabji mrest, da bomo skupaj opazovali, kako se razvija in kaj iz njega nastane. V

teoretičnem delu sem opisala dvoživke, njihov življenjski krog, njihove značilnosti ter razvoj.

Predstavila sem tudi vrsto žabe sekulja, ki smo jo gojili v vrtcu. Poleg tega sem se poglobila tudi

v vlogo odraslega ob spoznavanju in gojenju dvoživke doma ali v vrtcu. Ker so v praktičnem delu

otroci predvsem opazovali razvoj žabe, sem se v teoretičnem delu poglobila tudi v pomen in

pravilen potek vodenega opazovanja pri predšolskih otrocih. Opisala sem tudi, kakšen je pomen

začetnega naravoslovja v predšolskem obdobju ter kakšen pomen ima izkustveno učenje. Iz že

narejenih raziskav sem povzela, kako dobro predšolski otroci poznajo dvoživke. Dodala sem še

poglavje o embrionalnem razvoju človeka, saj smo le-tega (v vrtcu z otroki) primerjali z razvojem

žabe. V empiričnem delu pa sem vsako svoje srečanje z otroki podrobno opisala ter dodala

rezultate raziskave. Dodala sem tudi njihove risbe in slike mojih obiskov v njihovi skupini. Že v

prvih intervjujih, ki sem jih naredila z otroki, sem ugotovila, da o razvoju žabe vedo presenetljivo

veliko. Nekateri otroci so znali razvoj opisati že po stopnjah, nekateri bolj pomanjkljivo. Le nekaj

otrok tega ni znalo opisati. Otroci so razvoj paglavcev spremljali z zanimanjem, poleg tega so

spremembe, ki so jih opazili, ob skoraj vsakem mojem obisku narisali v za to namenjen zvezek.

Risanje jim ni delalo velikih težav. Ko so se paglavci razvili v žabo, so otroci spoznali življenjski

krog žabe in skupaj smo žabji razvoj primerjali z embrionalnim razvojem človeka v materinem

trebuhu. Otroci so znali povezati nekaj vzporednic in ugotovili so, da sta si razvoja zelo podobna.

Otroci so se na enem izmed mojih srečanj spoznali tudi z živo odraslo žabo in jo imeli možnost

držati v rokah. Ob končnih intervjujih z vsakim otrokom sem ugotovila, da so otroci skozi

opazovanja in risanja spoznali in se naučili novih strokovnih besed (mrest, paglavec, zakrnitev

repa, dvoživka, življenjski krog) ter še bolje znali opisati razvojni krog žabe ter našteti nekaj

njihovih značilnosti. Poleg tega so tudi tisti, ki jih je bilo prej strah te živali, le-tega premagali in

z veseljem so začeli skrbeti zanje. Otroci so preko vodenega opazovanja dvoživko zelo dobro

spoznali in si zapomnili veliko naravoslovnih informacij. Dobili so veselje do gojenja dvoživk in

nova znanja o njihovem razvoju.

Ključne besede: dvoživke, izkustveno učenje, razvojni cikel, vrtec, žaba, opazovanje.


ABSTRACT

Children love to learn about animals, their development, therefore I decided to bring frog spawn

to a group of preschool children in order to observe together its development and discuss what was

going to become of it. In the theoretical part I described amphibians, their life cycle, characteristics

and development. I also introduced a species of frogs, namely brown frog that had been bred at

kindergarten. Furthermore, I studied the role of an adult in learning about and breeding amphibians

at home or at kindergarten. As the practical part of the assignment was designed so that the children

could observe the frog development, I investigated the meaning and the correct procedure of

guided observation in preschool children. I described the importance of natural science education

in the preschool period and the significance of experimental learning. From the existing studies I

summed up the extent to which preschool children are familiar with the amphibians. I added a

section on embryonic development of humans, as it was compared to the frog’s at the kindergarten.

In the empirical part each session with the children is described in details and research results are

added, together with children’s drawings and photo material that was produced in the sessions.

During the first interviews it was made very clear to me that the children were surprisingly well

acquainted with frog development. Some of them were able to describe the development according

to the stages, the others with some deficiencies. There were only few children unable to describe

the frog development. The children observed the tadpole development with plenty of interest. They

drew the changes they had noticed after each session into a special notebook intended for the frog

development. Drawing itself presented no trouble to the children. While the tadpoles developed

into frogs, the children familiarized themselves with the frog life cycle, which was later compared

to the embryonic development of humans in mother’s womb. The children were able to draw

parallels between the two species to find out that the two developments are very much alike. At

one of the sessions the children were introduced to an adult frog and were keen to hold it in their

hands. In the interviews I held with children subsequently, I could notice that children, through

observing and drawing, were able to learn new, professional vocabulary, containing words, such

as spawn, tadpole, tail truncation, amphibian, life cycle, and improved their knowledge on frog

development cycle and enumerate some of its characteristics. Above all, the children who had

previously been afraid of frogs were now able to overcome the fear, approach the animals and

even start taking care of them. The children memorized many natural science data through guided

observation of an amphibian and got to know it to a great extent. They adopted the joy of breeding

amphibians and acquiring knowledge on their (own) development.


Key words: amphibians, experimental learning, development cycle, kindergarten, frog,

observation


KAZALO

1 UVOD ...................................................................................................................................... 1

2 TEORETIČNA IZHODIŠČA .................................................................................................. 3

2.1 Pomen začetnega naravoslovja ......................................................................................... 3

2.2 Pomen izkustvenega učenja v predšolskem obdobju ....................................................... 7

2.3 Opazovanje v naravoslovju ............................................................................................ 10

2.4 Dvoživke ......................................................................................................................... 11

2.4.1 Razvojni krog žabe .................................................................................................. 12

2.4.2 Ogroženost dvoživk ................................................................................................. 14

2.4.3 Sekulja ..................................................................................................................... 14

2.4.4 Gojenje žabe v vrtcu ter vloga odraslega ................................................................ 15

2.5 Embrionalni razvoj pri človeku ...................................................................................... 16

2.6 Otrokovo poznavanje in izkušnje z dvoživkami ............................................................. 18

3 EMPIRIČNI DEL .................................................................................................................. 19

3.1 Opredelitev raziskovalnega problema ............................................................................ 19

3.2 Cilji raziskave in raziskovalna vprašanja ....................................................................... 19

3.3 Vzorec ............................................................................................................................. 19

3.4 Opis postopka ................................................................................................................. 20

3.5 Postopki obdelave podatkov ........................................................................................... 22

3.6 Rezultati .......................................................................................................................... 22

3.6.1 Prvo srečanje (26. februar 2021) ............................................................................. 22

3.6.2 Drugo srečanje (1. marec 2021) .............................................................................. 25

3.6.3 Tretje srečanje (3. marec 2021) ............................................................................... 27

3.6.4 Četrto srečanje (5. marec 2021) .............................................................................. 29

3.6.5 Peto srečanje (10. marec 2021) ............................................................................... 31

3.6.6 Šesto srečanje (15. marec 2021) .............................................................................. 32

3.6.7 Sedmo srečanje (18. marec 2021) ........................................................................... 32

3.6.8 Osmo srečanje (5. maj 2021) ................................................................................... 33

3.6.9 Deveto srečanje (14. maj 2021) ............................................................................... 34

3.6.10 Deseto srečanje (25. maj 2021) ............................................................................... 36

3.6.11 Enajsto srečanje (28. maj 2021) .............................................................................. 37

3.6.12 Dvanajsto srečanje (31. maj 2021) .......................................................................... 38


3.6.13 Primerjava znanja o razvoju žabe pred in po opazovanju ....................................... 42

3.7 Diskusija ......................................................................................................................... 44

4 ZAKLJUČEK ........................................................................................................................ 48

5 VIRI ....................................................................................................................................... 49

5.1 Viri slik ........................................................................................................................... 51

KAZALO SLIK

Slika 1: Življenjski krog žabe (Bajd, 2016, str. 11) ...................................................................... 14

Slika 2: Uvodni pogovor z otroki o dvoživkah ............................................................................. 24

Slika 3: Risba žabe ........................................................................................................................ 24

Slika 4: Otrokom prvič pokažem žabji mrest ................................................................................ 26

Slika 5: Naravoslovni kotiček ....................................................................................................... 26

Slika 6: Otroci v zvezke rišejo mrest ............................................................................................ 27

Slika 7: Risbe mresta ..................................................................................................................... 27

Slika 8: Ogledovanje mresta in pogovor z otroki .......................................................................... 28

Slika 9: Risbe paglavcev (glava z repom) ..................................................................................... 29

Slika 10: Ogledovanje paglavcev .................................................................................................. 30

Slika 11: Risbe paglavcev (škrge) ................................................................................................. 30

Slika 12: Ogledovanje paglavcev in pogovor ............................................................................... 31

Slika 13: Risbe paglavcev ............................................................................................................. 31

Slika 14: Risbe paglavcev (zametki nog) ...................................................................................... 32

Slika 15: Preurejanje akvaterarija ................................................................................................. 33

Slika 16: Risbe paglavcev (zadnje noge) ...................................................................................... 34

Slika 17: Ogled paglavcev in vinskih mušic ................................................................................. 35

Slika 18: Skoraj popolnoma razvita žaba ...................................................................................... 35

Slika 19: Risbe paglavcev (vse štiri noge in rep) .......................................................................... 36

Slika 20: Opazovanje žabic v akvaterariju .................................................................................... 36

Slika 21: Risbe skoraj popolnoma razvitih žabic .......................................................................... 37

Slika 22: Srečanje otrok z odraslo žabo ........................................................................................ 38

Slika 23: Ponovitev celotnega razvoja žabe s pomočjo slikanic ................................................... 41

Slika 24: Plakat – primerjava razvojnega kroga žabe in embrionalnega razvoja človeka ............ 41


KAZALO TABEL

Tabela 1: Moji obiski v skupini..................................................................................................... 20

Tabela 2: Opis razvoja žabe pred opazovanjem ............................................................................ 23

Tabela 3: Pogostost uporabe besed ............................................................................................... 23

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Opis razvoja žabe pred in po opazovanju ......................................................................... 43

Graf 2: Pogostost uporabe naravoslovnih pojmov povezanih z razvojem žabe pred in po

opazovanju .................................................................................................................................... 44


1

1 UVOD

Biologija mi je že od nekdaj zelo blizu, še posebej po prisostvovanju izbirnima predmetoma

Narava v vrtcu, vrtec v naravi ter Igra in naravoslovje, ki smo ju imeli na Pedagoški fakulteti.

Prenašanje naravoslovne teorije v prakso v gozdu ali v drugem naravnem ekosistemu se mi zdi

izjemno pomemben način, kako navdušiti malčke oziroma jih seznaniti z naravo, saj je današnja

povezanost človeka z njo odločno premajhna. Narava in procesi v njej so zelo zanimivi. Še bolj pa

so zanimivi, če si vzamemo dovolj časa za opazovanje le-teh. O tem sem se sama že večkrat

prepričala, še posebej pri opazovanju razvojnega kroga žabe, ki sem ga morala izvesti spomladi

leta 2020 pri izbirnem predmetu Narava v vrtcu, vrtec v naravi. Takrat smo pri tem predmetu gojili

paglavce. Vsak od nas je doma imel delček žabjega mresta, opazoval spremembe in si jih beležil.

Čeprav sem vedela, kako se iz mresta razvije žaba, mi je bilo gojenje le-tega zelo zanimivo in

verjamem, da bi tudi otroci v vrtcu z zanimanjem spremljali faze v razvoju dvoživk. To me je

pripeljalo do tega, da bi to temo še bolj podrobno raziskala, razširila in nadgradila v diplomsko

delo.

Med določanjem teme za mojo diplomsko nalogo sva z mentorjem izr. prof. dr. Gregorjem

Torkarjem ugotovila, da je na to temo napisanih že kar nekaj diplomskih del in da bi omenjeno

temo bilo vredno povezati še s kakšno drugo biološko temo. Med pogovorom sva prišla do ideje,

da bi lahko razvojni krog žabe povezala in primerjala z embrionalnim razvojem človeka, saj vem,

da ima veliko otrok v vrtcu noseče mamice ali pa imajo v družini dojenčka in bi jih ta tema znala

pritegniti. Poleg tega jim to lahko predstavim na zelo enostaven način, saj sta si razvoj žabe in

človeka v zgodnjih fazah embrionalnega razvoja zelo podobna in bi si vse skupaj tako lažje

predstavljali in razumeli. Zanimalo me je tudi, kako dobro otroci poznajo dvoživke in ali vedo,

kako se razvijajo.

Namen naloge je bil preučiti, kako z izkustvenim učenjem prispevamo k poznavanju dvoživk v

predšolskem obdobju.

V teoretičnem delu to temo obravnavam v podpoglavjih: Pomen začetnega naravoslovja,

Opazovanje, Dvoživke in razvojni krog dvoživk, Razvoj otroka, Poučevanje zgodnjega

naravoslovja ter Pomen izkustvenega učenja v predšolskem obdobju. Sledi empirični del, kjer

predstavljam svoje metode dela in opisujem intervjuje, ki sem jih opravila z otroki. Nato sledijo

predstavitev rezultatov in odgovori na raziskovalna vprašanja.


2

Vsak dober vzgojitelj mora otroku omogočiti čim več izkustvenega učenja. Menim, da bi vsak

otrok moral imeti možnost opazovanja razvojnega kroga dvoživke, zato sem v empiričnem delu

opisala svoje obiske v vrtcu, ki so lahko v pomoč vzgojiteljicam, če bi se tega projekta lotile same

ali bi rade svoji skupini otrok približale gojenje dvoživk.


3

2 TEORETIČNA IZHODIŠČA

2.1 Pomen začetnega naravoslovja

Kurikulum za vrtce (1999) navaja, da je v vrtcu na področju narava poudarek na otrokovem

pridobivanju izkušenj z različnimi živimi bitji ter razvoju spoštovanja le-teh. Kurikulum za vrtce

spodbuja izkušenjsko učenje ter izvajanje dejavnosti v naravi. Ob tem otrok razvija čut za naravo

ter opazuje gibanje živali in rastlin. Kurikulum za vrtce predvideva naslednje cilje, ki se nanašajo

na opazovanje razvijanja živali za drugo starostno obdobje otroka:

– Otrok odkriva in spoznava živo naravo.

– Otrok odkriva, spoznava in primerja živa bitja in njihova okolja.

– Otrok spozna, kako otrok nastane in se razvija v materi, se rodi in raste.

– Otrok razvija predstavo o tem, kdaj se je kaj zgodilo, in o zaporedju dogodkov.

Otrok skozi odkrivanje in spoznavanje narave oblikuje miselne operacije ter temeljne pojme. Poleg

tega medtem spoznava odnose med bitji ter okoljem. S tem si otrok ustvarja predstave o svetu.

Med spoznavanjem področja narave v vrtcu otrok razvija naivno fiziko, biologijo in kemijo.

Naravoslovje pomaga otroku povezati mišljenje in dejavnosti, otrok pa začne razumevati nove

pojave v neposrednem stiku z naravo. Narava pri otroku spodbuja kritično mišljenje ter ga

spodbuja k temu, da je ugotovitve treba preveriti. Otroci se lahko pri takih dejavnostih počutijo

kot znanstveniki, saj izrazijo svoje domneve, naredijo poskus in tako dobijo odgovor na vprašanje.

Tako otrok sam pride do neke teorije (tako kot znanstvenik), le da to naredi na njemu primerni

stopnji. (Krnel, 2008)

Otrok pa mora biti naravoslovno pismen tudi zato, ker je narava del njegovega življenja. Med

spoznavanjem narave otrok odkriva različna življenjska okolja, le-ta pa so za odkrivanje lahko

čisto majhna ali pa zelo obširna. Pod manjše življenjsko okolje lahko spada že samo eno deblo,

širše okolje pa je lahko bližnji gozd, ki ga otroci raziskujejo. Lahko spoznava življenjska okolja

čisto pri tleh ali pa visoko v krošnjah dreves, hkrati poznava tudi mestna in podeželska okolja, jih

opazuje in med njimi išče razlike. Seveda pa je v vrtcih, ki so bolj na podeželju, več možnosti za

raziskovanje in opazovanje narave in njenih pojavov. Poleg tega je v vrtcih, ki so na podeželju,

naravoslovno dejavnost izvesti veliko lažje. Vendar mora kljub velikim možnostim to vzgojiteljica

znati izkoristiti in jih otrokom prikazati na njim primeren in zanimiv način. Vzgojiteljica mora

poznati okolico vrtca, da ve, kje je varna in zanimiva pot za opazovanje, saj lahko že na samem

sprehodu otroci veliko opazijo in raziskujejo. (Krnel, 2008)


4

Preko vključevanja področja naravoslovje v vsakdanjo rutino ter skozi dejavnosti lahko otrokom

približamo naravo ter ga naučimo odgovornega in spoštljivega odnosa do le-te, poleg tega otrok

preko naravoslovnih dejavnosti spoznava svoje telo, njegovo delovanje in sam ugotavlja, kako

priti do boljšega počutja in kaj pomeni zdravo življenje. Hkrati ugotovi, kako živali in ljudje živijo,

rastejo, se razvijajo in razmnožujejo ter umrejo. Otroci lahko preko naravoslovnih dejavnosti

spoznajo, kako so zrastli oni ter kako je potekal njihov razvoj v trebuhu njihove mame. Pomembno

je, da otroke podučimo tudi o zdravem načinu življenja, kako pravilno skrbeti za svoje telo, ga

negovati in ohranjati njegovo zdravje. Pomembno je, da otroke seznanimo s tem, kaj pomeni

zdravo prehranjevanje, in da je to dobro za njihovo zdravje. Otrok preko naravoslovnih dejavnosti

spoznava nove pojme, poleg tega spoznava nov prostor, nove snovi, čas, zvok in svetlobo. Eden

izmed ciljev pri spoznavanju otroka z naravo je ta, da otrok zna ločiti živo in ne živo naravo, zna

negovati živo naravo, ve, kako vpliva nanjo in prispeva k varovanju in ohranjanju le-te. Hkrati

spoznava tekočine, na primer pitno vodo, spoznava, kakšne so lastnosti zraka, svetlobe, zvoka.

Najpomembnejše pa je, da preko vseh teh dejavnosti otrokom privzgojimo ljubezen do narave ter

da jo znajo ohranjati lepo ter lepo skrbeti zanjo in je ne onesnaževati. Ob tem jih lahko naučimo

tudi o odpadnih snoveh, kakšne odpadke poznamo, kako jih ločevati ali kako poteka postopek

reciklaže. (Bahovec idr. 1999)

Pri področju naravoslovja imamo mnogo možnosti za izvedbo dejavnosti. Otroci lahko v sklopu

naravoslovnih dejavnosti opazujejo pojave, dojenčke in mladiče drugih živali, vohajo, poslušajo,

opazujejo naravo, opazuje nebo in tudi svoje telo, listajo slikanice o naravi, gledajo slike, tipajo

različne naravne in nenaravne materiale in jih med seboj primerjajo, poslušajo zgodbe o naravi in

njenih pojavih, opazujejo rast rastline, spoznavajo, iz katerih materialov je kaj izdelano, opazujejo,

kako se snovi glede na trajanje procesov spreminjajo, spremljajo ter opazujejo vreme in letne čase,

se igrajo z vodo, lesom, mivko ter drugimi naravnimi materiali in tako naprej. Prav tako lahko

naravoslovne dejavnosti izvajamo že v prvem starostnem obdobju, le da te prilagodimo starosti

enega leta do treh let, da niso več tako kompleksne. Izvajamo jih lahko že pri prvem letu otrokove

starosti. Otrok pri teh letih naravo spoznava tako, da posluša zgodbe o njej, uporablja različne čute

za spoznavanje le-te, se igra v peskovniku, zrcali, opazuje senco svojega telesa in njegovega

gibanja, se igra z vodo, posluša in posnema, kako se oglašajo živali, pokuša različno hrano in

pijačo in tako naprej. (Bahovec idr. 1999)

Odrasli morajo pri izvajanju naravoslovnih dejavnosti postavljati primerna vprašanja in jih tako

voditi, izražati morajo svoje občutke in dajati možnost, da vsak otrok naravo doživi in jo začuti s

čim več čutili. Vedno morajo otroku dati dovolj časa in možnost, da jim zaupajo svoja razmišljanja


5

in opazovanja, tudi če so napačna. Poleg tega jim mora odrasel vedno dati priložnost, da otrok

vpraša in sodeluje ter pove svoje izkušnje in poglede na situacijo ter opisuje spremembe. Nikoli

otroku ne smejo dati občutka, da je otrok razmišljal narobe ali da je njegovo mišljenje čudno. Zelo

priporočljivo je tudi, da imajo otroci stalen naravoslovni kotiček, v katerem so materiali, s katerimi

lahko otroci samostojno raziskujejo. Dobro je, če odrasel zna izkoristiti različne pojave za

opazovanje, da otrok spoznava naravo v različnih časih in v različnih pogojih. Odlično je, če lahko

odrasli otroku omogoči skrb za rastlino ali žival in ga tako uči pravilno ravnati zanjo in jo

spoštovati. Odrasel mora dati otrokom čim več možnosti poskusov, da otroci vidijo, kako se

različne snovi mešajo, če se topijo, kaj se dogaja z njimi ob različnih temperaturah, kako nastanejo,

kako se spreminjajo skozi čas in tako dalje. Seveda pa je najpomembneje to, kakšen zgled daje

otrokom odrasel, saj ga otroci posnemajo in je pomembno, da se najprej odrasel do narave obnaša

spoštljivo in tako otroke preko prikritega kurila navaja na lepo ravnanje z naravo in lepega ter

spoštljivega odnosa do le-te. (Bahovec idr. 1999)

Preko naravoslovnih dejavnosti otroci dobivajo zaupanje v vzgojitelja, se odprejo in sprostijo,

predstavljajo svoja razmišljanja in zamisli. Začetno naravoslovje je otrokovo prvo srečanje z

znanostjo. Pri spoznavanju otroka z naravo moramo biti pozorni, na kakšen način mu jo

predstavimo, saj takrat otrok začne gojiti odnos do narave. Otrokom moramo prikazati naravo na

tak način, da vidijo, da so tudi oni in ostali ljudje del nje in da prepoznajo v njej svojo vlogo in

nalogo. V prvih letih lahko otrok svoje okolje, v katerem živi, spoznava le s čutili, vloga odraslega

pa je ta, da ga pri spoznavanju vodijo. Preko tega otrok spoznava nove pojave, besede in procese.

Otroci si sami preko opazovanja in spoznavanja narave ustvarijo neke teorije, ki pa ‒ ni nujno ‒

da so pravilne. Vloga vzgojitelja je v tem primeru ta, da otrokom prikaže pravilne odgovore ali

rešitve na probleme, da lahko potem otroci na njih naprej gradijo svoje znanje. Po navadi so

naravoslovne dejavnosti otrokom zanimive in preko njih oni razvijajo kreativno mišljenje, kar jim

pripomore tudi pri dejavnostih na drugih področjih. Otrok lahko naravoslovne teme odkriva sam

ali pa vodeno. Poleg tega otrok preko naravoslovnih tem poveže abstraktno in konkretno. Odrasli

morajo veliko svojega časa vložiti v poglabljanje naravoslovnih tem, če jih želijo otrokom

predstaviti na čim enostavnejši in njim razumljiv način. Če je razlaga za otroke prezahtevna in

nerazumljiva, lahko vodi do napačnega razumevanja ali nerazumevanja teme, ki otroku onemogoči

poznavanje teme, ki bi mu drugače prav prišla tudi v vsakdanjem življenju. Otroci so v

predšolskem obdobju sposobni opazovati neko stvar in o njej poročati ter preverjati svoje misli.

Odrasli najlažje in najbolje vodi naravoslovne dejavnosti z zastavljanjem vprašanj, vendar mora

paziti, da z njimi ne namiguje pravilnih odgovorov, temveč otrokom daje prosto pot za kreativno


6

razmišljanje. Pri tem lahko uporablja produktivna vprašanja. Z njimi usmerja pozornost, jih

spodbuja k primerjanju, merjenju in štetju. Med te spadajo tudi problemska vprašanja. Poleg

produktivnih pa lahko odrasel uporabi tudi odprta vprašanja. Na ta vprašanja je možnih več

odgovorov in otroka spodbujajo k lastnemu razmišljanju. Vzgojitelj mora temo, o kateri se

pogovarja z otroki, zelo dobro poznati, znati mora zastavljati odprta in produktivna vprašanja o

določeni temi ter mora znati ustvariti pravo delovno okolje za vsako naravoslovno dejavnost

posebej. (Novak idr. 2003)

Otroci začnejo odnos do narave gojiti že takoj v otroštvu. Če se otrok že v otroštvu zanima za

znanost, kasneje lažje razume nove znanstvene metode ter dosežke in jih zna uporabiti. Kdor je

znanstveno-naravoslovno pismen, spoštuje znanstvene metode ter dosežke, poleg tega pa je

skeptičen do končne znanstvene resnice. (Krnel, 1993)

Novi konstruktivistični pogledi nam pomagajo, da si znamo sami iz svojih izkušenj zgraditi novo

znanje in ga zamenjamo s starim. Konstruktivizem poudarja, da se sami odločamo o svojem

vedenju. To je odvisno predvsem od izkušenj, ki jih dobimo iz zunanjega sveta. Začne se z najbolj

osnovnimi in nadaljuje z vedno bolj zahtevnimi. Že Piaget je konstruktivizem razdelil na tri pod

pojme. To so asimilacija, kamor spadajo vse izkušnje, ki jih v že narejene miselne okvirje in jih

prilagodimo k znanju, ki ga že imamo. Otrok povezuje nove pojme in jih veže na stare pojme, ki

jih že pozna. Naslednji podpojem je akomodacija – nastane, ko nove izkušnje prilagajamo znanju,

ki ga že imajo, tretji podpojem pa je uravnoteženje ali ekvilibracija. Ta pa pomeni uravnoteženo

in logično razmišljanje izkušenj in novega znanja (Krnel, 1993) oziroma je uravnoteženje procesov

asimilacije in akomodacije. (Marentič Požarnik, Šarić, Šteh, 2019).

Tudi pozneje so raziskovalci konstruktivizem opredelili kot dodajanje novega znanja v že

obstoječe miselne sheme. Otrok si preko izkušenj sam ustvarja znanje. Pri poznavanju novih

pojmov pa te ločimo na tri skupine. To so intuitivni, napačni in znanstveni pojmi. Po navadi si

sledijo v naštetem vrstnem redu. Intuitivni pojmi nastanejo tako, da si določeno izkušnjo

poskušamo sami razložiti. Po navadi so zelo konkretni in začnejo se že zelo kmalu v otroštvu.

Velikokrat se zgodi, da so lahko intuitivni pojmi podlaga za kasnejše znanstvene pojme, in sicer

tudi zato, ker so tako edinstveni. Napačni pojmi nastanejo predvsem, ko otrok znanstvenega pojma

ne usvoji v celoti. Prav tako kot intuitivni, so tudi napačni pojmi zasidrani v otrokovih mislih in

jih je težko spremeniti ali zamenjati. (Krnel, 1993)

Pri tem mu lahko odrasle osebe pomagajo, da jim je lažje in v kratkem času pridobijo več izkušenj.

Brez pomoči odraslih lahko otroci dobijo tudi negativne izkušnje ali pa osvojijo napačne pojme.


7

Njihovo znanje se začne graditi na točki nič, oziroma so nepopisan list papirja. Tudi če se odrasli

z otroki ne ukvarjajo kaj dosti z naravoslovjem in jim na tem področju ne ponudijo dovolj izkušenj,

si bodo otroci sami ustvarili pojme in miselne sheme, ki pa ‒ ni nujno ‒ da bodo pravilne. Tako

nepravilno ali površno poznavanje naravoslovnih postopkov ali poskusov lahko vodi do napačnih

razlag ali spoznanj. Zgodnje spoznavanje naravoslovja otrokom pomaga tudi v nadaljnjem

odkrivanju narave ter tudi v šoli pri predmetih, kot so biologija, fizika in kemija. (Krnel, 1993)

2.2 Pomen izkustvenega učenja v predšolskem obdobju

Pri spoznavanju otroka s področjem narave je pomembno, da otroku privzgajamo zdrav in varen

način življenja predvsem pa mu damo veselje do naravoslovnega raziskovanja. Otrok preko

spoznavanja naravoslovja pridobiva znanje in izkušnje o rastlinah in živalih, okolju, v katerem

živi, ter o pojavih, ki se dogajajo okoli njega. Otroku moramo dati možnost, da je čim več v stiku

z naravo, opazuje njeno lepoto in se nauči, kako jo varovati. Poleg tega je pomembno dati otroku

veliko možnosti za izkustveno učenje z živimi bitji. Otroci tako dobijo željo po odkrivanju,

razmišljajo, dobivajo nove izkušnje, poskušajo reševati probleme, postavljajo hipoteze in tako

pridejo do novih spoznanj in izkušenj. Vse to otrok dela, ne da bi se tega zavedal in tako sam (z

vodenjem) pride do nekih osnov naravoslovnega znanja. Otrok se preko tega, da je veliko časa v

stiku z naravo, nauči skrbeti za rastline in živali ter uživa v stiku z njimi. Hkrati spoznava in je

priča pojavom, ki se dogajajo okoli njega. Te pojavi so lahko čisto preprosti kemijski procesi, ki

jih lahko opazi vsak dan, npr. primer taljenje, mešanje, osvetljevanje, segrevanje in ostali. Otrok

preko naravoslovja spoznava letne čase, kako si sledijo, kaj je zanje značilno, kakšno je značilno

vreme za določeni letni čas ter kakšni vremenski pojavi še obstajajo in preko tega razvija čut za

naravo ter jo opazuje in spremlja njene spremembe. Poleg tega pa otrok preko naravoslovja

spoznava tudi sebe, svoje telo ter ostale snovi in telesa oziroma predmete. Otrok preko

naravoslovja ugotovi, da ne more najti odgovora na vsako vprašanje in da vsega ne moremo

razumeti. (Bahovec idr., 1999)

Spoznavanje naravoslovja bi v predšolskem obdobju moralo potekati sistematično, saj le tako

lahko otroci obravnavano temo dobro razumejo. Odrasel mora pri otroku ob spoznavanju

začetnega naravoslovja dobro postaviti temelje, da lahko otrok na njih vsako leto znanje gradi in

da so mu stvari razumljive. Vzgojitelji ne smejo pričakovati, da bodo otroci sami od sebe začutili

potrebo po raziskovanju, morajo jim dati podporo in jih voditi, da lahko pridejo do sprememb v

otrokovem poznavanju naravoslovja. Poleg tega pa morajo vzgojitelji ob naravoslovnih

dejavnostih otrokom jasno povedati, kaj bodo raziskovali in se tega držati, otroke morajo v


8

dejavnost aktivno vključevati, da razumejo pojme ter posluša otrokove ideje in (če se le da) se jim

prilagodi. (Keogh, Stuart, 1997)

Otrok si lahko preko slikanic, pravljic ali pripovedk o živali ustvari čisto napačno podobo in o njej

dobi čisto napačne podatke. Preko teh zgodb si lahko otrok o različnih živalih ustvari tudi

predsodke po nepotrebnem. Krnel je zapisal, da je za otroka v predšolskem obdobju

najpomembnejše to, da si o živem bitju naredi predstavo ter si o njem ustvari spoštljiv odnos.

Najbolje lahko ta dva cilja uresničimo ravno z izkustvenim učenjem. Ravno prava predstava o

živem bitju otroku omogoča nadaljnje abstraktno razmišljanje in grajenje znanja. Otroci si lahko

potem lažje predstavljajo značilnosti živali, če so jo že videli. (Vrščaj, 2000)

Različni učitelji dajejo izkustvenemu učenju različen pomen. Nekaterim se zdi zelo pomemben in

ga v poučevanje vključujejo veliko, veliko pa ima izkustveno učenje kot za neko popestritev

navadnega poučevanja. Največjo moč in pomen ima pri učenju neposredna izkušnja, saj se vsak

največ nauči ravno iz izkušenj, še posebej, če izkušnjo neposredno doživi. Tako si vse zapomni

veliko bolje, kot če mu o isti izkušnji pripoveduje nekdo drug. Preko pripovedovanj drugih tudi

hitro pride do posplošitev povedanega in je veliko bolj drugačno od lastne izkušnje. (Marentič

Požarnik, Šarić, Šteh, 2019)

Konstruktivistična teorija pravi, da lahko vsaka osebna izkušnja spremeni posameznikovo znanje

o tej stvari ali pa njegovo mnenje preoblikuje. Končno mnenje in znanje nastane z združevanjem

že prej znanega znanja in osebne izkušnje. Vendar pa je pomembno, da so izkušnje, ki jih dobiva

posameznik, vodene, saj lahko drugače pride do zmede oziroma neorganiziranega znanja.

Predvsem je pomembno, da posameznik med aktivnostjo, ki ga vodi do izkušnje, razmišlja ter

analizira. S konkretno izkušnjo posameznik poskuša razumeti abstraktni pojem in konkretna

izkušnja da temu pojmu nek smisel, poleg je bolj oprijemljiv. Kolb pravi, da se znanje, ki ga

pridobimo vedno, prilagaja izkušnjam, ki jih že imamo. Izkustveno učenje pa je veliko bolj

učinkovito, če se izvaja v pravem učnem prostoru. Največkrat učilnica ni najboljši prostor za

izkustveno učenje. Klasične učilnice niso najbolj primeren prostor za izkustveno učenje. Za

izvajanje izkustvenih dejavnosti so priporočljive prazne velike stene za obešanje plakatov, čim

manj pohištva, ali pa da je to premično, vedno več pa se uporablja tudi računalniška tehnologija,

kot so računalniki, električne table in tako naprej. Pod pojmom prostora pa tukaj ne govorimo le o

fizičnem, ampak je lahko tudi psihološki, socialni, kulturni in institucionalni. Znanstveniki

predlagajo, da najprej pri otroku vzbudimo navdušenje in nato usmerimo pozornost. Potem šele

preidemo na neposredno izkušnjo in delimo navdih. Pri načrtovanju izkustvenega učenja morajo


9

učitelji ali profesorji vedno vedeti, kakšni so njegovi cilji ter kakšen je njegov namen. Odrasel

mora biti pri načrtovanju izkustvenega učenja pozoren na velikost skupine, v kateri bo izvajal

izkustvene dejavnosti. Skupina mora biti ravno prav številčna. Če je v skupini premalo otrok, je

lahko posledica premalo dinamike, če pa jih je preveč, pa se morda dinamika ne more veliko

razviti. Število otrok v skupini mora biti ravno pravo tudi zaradi interakcije, ki se dogaja med člani

skupine, saj tako odrasel dobi povratno informacijo o njihovem razumevanju, razvijanju idej in

tako naprej. Pomembno je, da odrasel dobro pozna temo, ki jo obravnavajo, in zna voditi

izkustvene dejavnosti, poleg tega pa mora dobro poznati tudi predznanje otrok, da lahko na njem

naprej gradi novo znanje. (Marentič Požarnik, Šarić, Šteh, 2019)

Izkustveno učenje pa lahko razdelimo na več faz. To so faza načrtovanja, uvodna faza, faza

aktivnosti, faza analize, faza povzetka in transfera ter faza evalvacije. V fazi načrtovanja mora

odrasel dobro spoznati skupino otrok, v kateri bo izvajal izkustveno učenje, spoznati njihovo

predznanje, si zastaviti cilje, načrtovati postavitev prostora in razdelitev časa. V uvodni fazi mora

odrasel poskrbeti za dobro klimo v skupini, poskrbeti, da so otroci sproščeni, in jim predstaviti

pravila. V fazi aktivnosti mora odrasel predstaviti navodila, primerno razporediti stvari po prostoru

in ves čas mora imeti dogajanje pod nadzorom, ne sme pa se preveč vmešavati v aktivnosti otrok.

Sledi faza analize, v kateri otroci analizirajo izkušnjo. Naloga odraslega je tukaj predvsem, da jih

vodi in jim poda povratne informacije. Naslednja faza je faza povzetka ali transfera, v kateri otroci

povežejo nove in stare izkušnje. Pri tej fazi je vloga odraslega še kako pomembna, saj je on tisti,

ki vodi pogovore in mora biti zelo aktiven. Zadnja faza pa je faza evalvacije, v kateri otroci pridejo

do novih spoznanj in tako se izkustveno učenje zaključi. (Marentič Požarnik, Šarić, Šteh, 2019)

Pri izkustvenem učenju je vloga vzgojitelja ključnega pomena, saj je on zgled otrokom. To

pomeni, da če se on obnaša do živali spoštljivo, se bodo najverjetneje tako obnašali tudi otroci. Ob

prisotnosti živali v igralnici (ali v naravi) mora vzgojitelj dobro poskrbeti za varnost tako otrok

kot tudi živali. Velikokrat se zgodi, da otroci živega bitja ne dojemajo kot nekaj živega, ampak kot

predmet in lahko posledično tudi tako ravnajo z njim. Otroke mora vzgojitelj opozoriti, kakšne so

nevarnosti pri vsaki živali posebej in kako se pravilno z njo ravna. (Vrščaj, 2000)

Otrokom mora vzgojitelj na začetku pustiti dovolj časa, da žival sami opazujejo in jo doživljajo,

saj že samo s tem dobijo o njej veliko informacij. Ko otrokom pade motivacija ali pa pozornost

preusmerijo, jih začne vzgojitelj voditi z vprašanji in pogovorom. (Vrščaj, 2000)


10

2.3 Opazovanje v naravoslovju

Krnel (2001) pravi, da je opazovanje v naravoslovju načrtna in usmerjena dejavnost, s katero otrok

dobi veliko informacij. Če pa želimo, da je izkušnja celostna, mora otrok uporabiti tudi druge čute.

Vendar pa opazovanje ni samo gledanje z očmi, saj otrok uporablja tudi druga čutila. Opazovanje

pa je odvisno tudi od predhodnega znanja otrok, saj glede na to otrok opazuje drugače, bolj ali

manj je pozoren na določene stvari in lahko otroci z opazovanjem istega pojava in z različnim

predznanjem pridejo do različnih spoznanj.

Krnel (2001) je opazovanje razdelil na več podskupin. To so opazovanje kot naravoslovni

postopek, opazovanje celote in delov, opazovanje razlik in podobnosti, opazovanje pojavov ter

povezovanje in ugotavljanje zakonitosti pri opazovanju. Vzgojitelj mora pri vseh opazovanjih

dobro poznati opazovani pojav in izbirati prave besede pri opisovanju le tega, saj se tako bogati

tudi otrokov besedni zaklad. Zastavljati mora prava vprašanja, preko katerih otroke vodi, da

opazujejo podrobnosti, da svoje pozornosti ne preusmerijo na nepomembne dele. Vzgojitelj pa

mora biti pripravljen tudi na različna vprašanja otrok. V predšolskem obdobju se še posebej rada

začnejo pojavljati vprašanja »Zakaj?«, na katera je težko odgovoriti ali pa odgovora otroci še ne

bi razumeli. Vprašanja je ločil na produktivna in neproduktivna. Na neproduktivna vprašanja je po

navadi odgovor kratek besedni, če pa želimo odgovoriti na produktivno vprašanje, moramo najprej

izvesti dejavnost, da preko nje pridemo do odgovora. Produktivna vprašanja so v predšolskem

obdobju bolj zaželena in priporočljiva, saj tudi dalj časa ostanejo v otrokovem spominu. Poleg

produktivnih in neproduktivnih vprašanj poznamo še vprašanja za primerjanje, akcijska vprašanja,

raziskovalna vprašanja, miselna vprašanja ter odprta in zaprta vprašanja. (Krnel, 2008)

Pri opazovanju otroci ugotavljajo enakosti in različnosti, opredelijo in spremljajo spremenljivke

ter delajo z več spremenljivkami. Opazovanje je označeno kot ena najbolj enostavnih miselnih

aktivnosti, zato jo priporočajo predvsem za vrtce in prve razrede v osnovnih šolah. Otrok se pri

opazovanju sam odloči, kaj je njemu najpomembnejše, in si tako sam izbere svoj cilj. Tako sam

vpliva na to, kaj mu je pomembno ter tako vpliva na razlago in na smiselnost rezultatov. Otroci pa

lahko o eni stvari govorijo ali jo opazujejo, le če jo zaznajo. Pomembno pa je, da so spremembe

tako velike, da jih otroci lažje opazijo in nato opišejo. (Krnel, 1993)

Med estetskim in naravoslovnim opazovanjem je razlika ta, da sta drugačna vsebina in namen, saj

je naravoslovno opazovanje vodeno in ima namen vnaprej določen. Pri opazovanju pa igra velik

dejavnik tudi predhodno znanje in poznavanje, ki ga imajo otroci. (Krnel, 1993)


11

Preden učitelj oziroma učitelj začne s predajanjem znanja otrokom, mora dobro poznati otrokovo

predznanje. Pri tem si lahko pomaga s postavljanjem vprašanj oziroma z intervjuji ena na ena. Te

nam lahko vzamejo veliko časa, ne samo s spraševanjem, temveč tudi, ko analiziramo in

obdelujemo odgovore. Ravno zaradi tega so raziskovalci razvili nekaj tehnik, ki nam pomagajo

pri hitrejšem zbiranju podatkov. To so risanja, kratki pogovori, opisi slik otrok, razlaganje slik ali

risb in tako naprej. (Krnel, 1993)

2.4 Dvoživke

V Sloveniji je devetnajst vrst dvoživk in nekaj podvrst le teh (Bajd, 2002).

Dvoživke so vretenčarji, kar pomeni, da imajo hrbtenico, ki jo sestavljajo vretenca. Delimo jih v

dve skupini. To sta repate dvoživke (med njih spadajo pupki, proteusi in močeradi) in brezrepe

dvoživke, v katere spadajo žabe. Zanje so značilne dolge in močne zadnje noge, ki jim omogočajo

skakanje (Veenvliet, Kus Veenvliet, 2008). Pri nas živi veliko vrst žab, na grobo pa jih delimo na

zelene in rjave žabe (Bajd, 2016). Žabe so se v zgodovini pojavile kasneje kot ostale dvoživke, in

sicer šele v juri, kar je pred 150 milijoni let. Le-te lahko opazimo na vseh celinah, razen na

Antarktiki. Tam zaradi mraza ne bi preživele. Dvoživk ne najdemo tudi v morju (Cochran, 1969).

Prav zato, ker dvoživke živijo svoje življenje v dveh okoljih (na kopnem in v vodi) jim pravimo

Amphibie, kar v prevodu pomeni »dvojno življenje« (Veenvliet, Kus Veenvliet, 2008). Njihova

telesna temperatura je nestalna, saj je odvisna od temperature okolja, v katerem živijo. V celem

svojem življenju dihajo na tri načine (Bajd, 2002). Na začetku svojega življenja dihajo s škrgami,

kasneje pa začnejo dihati s pljuči. Dihajo tudi s kožo (Esenko, 2014).

Brezrepo dvoživko lahko prepoznamo po velikih očeh, široki glavi, kratki hrbtenici in dolgih

zadnjih nogah. Kot nam že pove ime, te dvoživke nimajo repa. Njihovo telo je prilagojeno na

življenje na drevesu in pod zemljo. Vodo lahko dobijo tudi na rastlinah z roso. Dvoživke veliko

vode, ki jo potrebujejo, dobijo s hrano, zato pijejo zelo malo. (Clarke, 1997)

Posebnost dvoživk je ta, da so lahko strupene, vendar svojega strupa ne morejo vbrizgati plenilcu.

Tako se plenilec lahko zastrupi šele takrat, ko želi dvoživko pojesti. Zato je za dvoživke najvarneje,

da se pred napadalci skrijejo. Dvoživke jedo samo žive živali. Jedo na primer pajke, polže,

deževnike, mravlje ipd. Žabe in krastače si pri prehranjevanju pomagajo tako, da med požiranjem

zaprejo oči in tako lažje pogoltnejo hrano. Pri iskanju hrane si dvoživke pomagajo predvsem s

čutili, tako tudi uravnavajo svojo telesno temperaturo. Nimajo vse žabe možnosti dolgih skokov.

Nekatere se premikajo s hojo, plezanjem ali celo letenjem (jadranjem). Vse žabe ne pustijo mresta


12

v vodi, da se iz jajčec razvijejo paglavci. Nekatere vrste paglavce odnesejo na hrbtu v vodo šele

kasneje. Pri nekaterih dvoživkah pa samec jajčeca nosi na hrbtu in jih nato odloži v vodi. (Clarke,

1997)

Koža ima pri dihanju dvoživke zelo pomembno vlogo, kdaj tudi pomembnejšo kot pljuča

(Snedden, 1995). Kožo prekriva tanka plast sluzi, kar na pogled izgleda, kot da je žaba mokra.

(Veenvliet, Kus Veenvliet, 2008) V koži imajo dvoživke žleze: sluzne in strupene. Strupene žleze

dvoživke varujejo tudi pred različnimi kožnimi boleznimi in zajedavci. Te ob nevarnosti izločijo

snov, ki je za ostale živali strupena in tako dvoživko obvaruje pred napadalcem (Bajd, 2002). Ker

je njihova koža zelo tanka, nežna in prepustna, jih slabše ščiti pred drugimi okoljskimi dejavniki.

Njihovo kožo lahko poškoduje že sama toplota naših rok, zato moramo biti pri rokovanju še

posebej pazljivi (Bajd, 2002). Ravno zaradi tega ni priporočljivo, da se jih dotikamo ali držimo v

rokah. Če pa jih imamo namen držati v rokah, je pomembno, da si jih prej zmočimo in se jih

dotikamo izključno z mokrimi rokami (Esenko, 2014).

Dvoživke imajo lahko na sebi veliko različnih barv ter barvnih vzorcev. Tako obarvana koža jih

varuje pred plenilci ali pa plenilce opozarja, da so strupene. Barva njihove kože je odvisna tudi od

temperature in vlažnosti okolja. Nekatere dvoživke imajo tudi telo oblikovano tako, da se še bolj

zlijejo z okolico in so tako še težje opazne (azijska rogljičevka). (Clarke, 1997)

Zaradi občutljive kože se tudi izogibajo soncu in se večino časa zadržujejo v senci in temnih

kotičkih narave (Esenko, 2014). Predvsem pa se zadržujejo na vlažnih mestih (Veenvliet, Kus

Veenvliet, 2008). Ker je voda pomemben del njihovega življenja, so rade tudi na dežju (Esenko,

2014). V večini so najbolj aktivne ponoči, tako se jim tudi koža težje izsuši. (Bajd, 2002)

2.4.1 Razvojni krog žabe

Ličinke žab oziroma paglavci na začetku niso podobne žabam (Snedden, 1995). Razmnožujejo se

spomladi ali pa v začetku poletja. V tem času se samci začnejo zbirati v mrestiščih in s posebnimi

zvoki začnejo privabljati samice (Veenvliet, Kus Veenvliet, 2008). Pri žabah se oglašajo samo

samci (Bajd, 2016). Parjenje traja pri žabah nekaj dni, ko samec leži na hrbtu samice in se je oklepa

s sprednjimi nogami, okoli njenega trebuha. Takrat samice v vodo odložijo jajca, ta pa so

zavarovana samo z želatinastim ovojem. Ker se zato lahko hitro posušijo, jih samice odložijo v

vodi. Ta skupek jajčec, ovitih v želatinast ovoj, imenujemo mrest. Za žabe je značilno, da se

oplojujejo zunaj telesa samice. (Veenvliet, Kus Veenvliet, 2008)


13

Samice tako odložijo mrest, poln črnih jajčec. Čez nekaj tednov se iz njih izležejo paglavci

(Esenko, 2014). Bajdova (2002) je zapisala, da se to lahko zgodi že okoli desetega dneva po

oploditvi jajčeca. Že v nekaj dneh jajčece spremeni obliko iz okrogle v podolgovato. Iz jajčec se

je razvijejo paglavci, ki se v tem obdobju hranijo z algami in odmrlimi deli rastlin ali živali (Bajd,

2002).

Nadaljnji razvoj paglavca je odvisen od temperature vode ter količine hrane. Za paglavce je

značilen rep, ki je dobro razvit in jim pomaga pri plavanju. Paglavci sprva nimajo okončin, ki se

jim začnejo razvijat kasneje. Sprva dihajo še s peresastimi škrgami. (Veenvliet, Kus Veenvliet,

2008). Škrge že po nekaj dneh niso več opazne in čeznje zraste kožna guba (Bajd, 2016).

Še ko živijo v vodi, se jim začnejo razvijati sprednje in zadnje okončine ter pljuča.

Pri paglavcih lahko najprej opazimo zadnje okončine (Veenvliet, Kus Veenvliet, 2008). To lahko

opazimo v osmem ali devetem tednu razvijanja (Bajd, 2002). Zadnje noge zagledamo pod repom,

sprednje pa se začnejo razvijati ob istem času kot zadnje, vendar se razvijajo v bližini notranjih

škrg pod kož, zato jih lahko opazimo kasneje. Takrat paglavec že priplava na gladino vode, da

zajame zrak. Kmalu se tudi sprednje noge opazijo, rep se začne vidno manjšati in kmalu izgine.

Vse okončine lahko opazimo šele po desetem tednu razvijanja. (Bajd, 2016)

Ko imajo že skoraj v celoti razvite vse okončine, se počasi začnejo navajati na življenje na kopnem

(Veenvliet, Kus Veenvliet, 2008). Takrat lahko žaba že spleza na kamen in diha s pljuči. (Bajd,

2016) Šele ko so vse okončine dobro razvite, jim zakrni rep. (Veenvliet, Kus Veenvliet, 2008)

Pri dvanajstem tednu oziroma ko se paglavec razvije v žabo, lahko počasi pripleza na kopno in se

začne hraniti z žuželkami, pajki ali polži (Bajd, 2002). Po navadi je to pozno poleti ali v začetku

jeseni. (Veenvliet, Kus Veenvliet, 2008) Ko zaključijo mladostniško obdobje, nekatere dvoživke

nadaljujejo svoje življenje na kopnem in se v vodo vrnejo v času razmnoževanja. Nekatere pa

ostanejo v vodi celo življenje. (Esenko, 2014)

Ko žabe odrastejo, nimajo več repa, razmnoževati pa se začnejo ob starosti dveh ali treh let.

(Veenvliet, Kus Veenvliet, 2008) Žabe zimo preživijo zarite v blato pod vodo. (Bajd, 2016)


14

Slika 1: Življenjski krog žabe (Bajd, 2016, str. 11)

2.4.2 Ogroženost dvoživk

Dvoživke so zelo občutljive in zelo ogrožene (Veenvliet, Kus Veenvliet, 2008). Vse dvoživke, ki

jih najdemo v Sloveniji, so zavarovane, izjema je le navadni močerad. To pomeni, da je lovljenje,

namerno ubijanje živali ali prodajanje le-teh prepovedano. Da so skoraj vse vrste dvoživk pri nas

ogrožene, je krivih več dejavnikov. Eden izmed njih je vse manj mokrišč, ki jih ljudje izsušujejo.

Za dvoživke so nevarni tudi pesticidi, ki onesnažujejo njihovo okolje (Bajd, 2002). Velikokrat se

zgodi, da žabe odložijo veliko kep mresta, vendar se mlaka pred končanim razvojem posuši

(Esenko, 2014). Jajčeca in paglavci so lahko ogroženi tudi zaradi rib, ki jih umetno naselijo v

mlake in jih pojedo (Bajd, 2002). Veliko žab tako že v fazi razvijanja pogine (Veenvliet, Kus

Veenvliet, 2008). Množično žabe poginejo tudi na cesti, medtem ko se selijo v mlake, kjer se

razmnožujejo, saj jih povozijo avtomobili (Esenko, 2014). Poleg tega kljub prepovedi nekateri

žabe lovijo za prehrano (Veenvliet, Kus Veenvliet, 2008).

2.4.3 Sekulja

Sekulja (Rana temporaria) je žaba, ki je v Sloveniji najbolj razširjena (Esenko, 2014). Svoja

jajčeca odlagajo v nizkih vodah, odrasle žabe pa večkrat najdemo tudi v gozdu. Sekulje so si med

seboj zelo raznolike (Veenvliet, Kus Veenvliet, 2008). Ta vrsta žabe se pari že, ko je v nekaterih

mlakah še led (Esenko, 2014). Po navadi je to od marca do aprila. Njihov mrest je zelo mehak. Za

to vrsto žabe sta značilna zaokrožena glava in čokato telo. Od drugih žab jo lahko razlikujemo po

zaokroženem gobcu, saj imajo druge vrste žab gobec bolj koničast. Nekatere sekulje imajo na

trebuhu vzorec iz lis in pik, po navadi temne barve. Lahko jih opazimo v rjavih, rumenkastih,


15

rdečkastih ali pa tudi sivih barvah. Zadnje noge imajo razmeroma krajše, kot nekatere druge žabe

(Veenvliet, Kus Veenvliet, 2008). Sekulja je vrsta žabe, ki se prva začne plaziti po gozdu. Po

navadi je to že konec februarja. Lahko jih opazimo tudi nad 3000 metrov nadmorske višine.

Njihovo oglašanje se sliši kot kruljenje, ne znajo pa se oglašati pod vodo, zato so jih poimenovali

tudi »neme žabe«. Njihova preobrazba traja od dveh do treh mesecev. Ta vrsta žabe je spolno zrela

šele po tretjem letu starosti, saj se kasneje zelo počasi razvija. Aktivne so predvsem ponoči.

Zrastejo do deset centimetrov. Zimo preživijo zarite v blato ali na dnu mlake (Cochran, 1969).

2.4.4 Gojenje žabe v vrtcu ter vloga odraslega

Če doma ali v vrtcu gojimo žabe, jim moramo urediti primerno okolje, v katerem bodo živele. Za

žabe je najbolj primeren akvaterarij, saj ima en del na kopnem, manjši del pa tudi v vodi.

Akvaterarij ne sme biti postavljen na neposredni sončni svetlobi (da temperatura ni previsoka –

pri dvoživkah temperatura ne sme prerasti 20 oC), mora pa imeti poskrbljeno za električno

povezavo, ki je namenjena luči in menjavi vode (Kibriš, 2000). Priporočljivo je, da zamenjamo

vsak teden z vodo, ki jo vzamemo iz mlake, kjer smo paglavce pobrali (Bajd, 2016). Poleg tega je

v vivariju pomembna količina vlage. V akvaterariju je priporočljivo imeti snovi, ki so odporne na

vlago, da ne začnejo razpadati. Najprimernejše je, da je akvaterarij narejen iz stekla. Predvsem

tudi za to, da je skozi steklo opazovanje živali lažje. Akvaterariji morajo biti vedno zaprti s

pokrovom, da nam živali ne uidejo, ne smejo pa biti zaprti popolnoma, oziroma morajo imeti

manjše odprtine za kisik. Na dnu akvaterarija lahko nasujemo različne materiale (Kirbiš, 2000).

Če dvoživko ujamemo, moramo poskrbeti, da jo položimo na vlažno zemljo ali mah, za začetek

(če mahu ali zemlje nimamo) pa si lahko pomagamo tudi z vlažno brisačo (Bajd, 2002). Najboljši

pa so različne vrste prsti, mivka, koščki oglja, oblanci, koščki žgane gline ali kamni. Na dno

akvaterarija lahko posadimo tudi različne rastline. Pri žabah moramo biti še posebej pozorni, da

imajo proti koncu razvijanja (ko jim zakrni rep) vedno več kopenskih površin in vedno manj vode

(Kibriš, 2000).

Če želimo dvoživko obdržati dalj časa, ji moramo v terariju priskrbeti vodo ter hrano (Bajd, 2002).

Na začetku lahko paglavce hranimo tudi z zelenimi algami, listi zelene prekuhane solate ali suho

ribjo hrano v lističih (Novak idr., 2003). Dvoživke lahko hranimo z žuželkami, glistami ali

deževniki (Bajd, 2002). Kasneje, ko paglavci dobijo noge, pa jih lahko hranimo z majhnimi koščki

zmletega surovega mesa (Novak idr., 2003).

Priporočljivo si je umiti roke tudi po rokovanju z žabo, saj imajo le-te v koži strupene žleze, ki

izločajo (po navadi) ljudem neškodljive strupe. Nevarno je le, če se takoj po rokovanju z žabo z


16

neumitimi rokami dotikamo oči, ran na koži ali ustne sluznice, saj to lahko privede do dražečega

občutka (Veenvliet, Kus Veenvliet, 2008; Bajd, 2002). Strup, ki ga izločijo strupene žleze, pri nas

za človeka ni smrtno nevaren. V tropskih krajih, kjer pa živijo tudi druge vrste žab, pa je ponekod

strup smrtno nevaren tudi za ljudi (Bajd, 2002).

Zagovorniki gojenja živali v vrtcu pravijo, da je gojenje živali dobro za otrokov celostni razvoj,

saj se preko vsakdanjega stika z določeno živaljo otrok nauči zanjo skrbeti in je zaradi njene

prisotnosti obzirnejši. Nauči se jo hraniti, skrbeti za njeno čistočo, preko tega pa spozna njene

značilnosti in njeno življenje. Poleg tega pa lahko otrok v neposrednem stiku z živaljo izgubi strah.

Seveda pa ima tudi tukaj veliko vlogo prisoten odrasli, saj mora poskrbeti, da je žival, ki jo gojijo,

zdrava in otroku nenevarna ter zdravniško pregledana. Poleg tega mora poskrbeti, da je žival na

varnem mestu in ni nevarnosti, da bi pobegnila, ali pa da bi jo kateri od otrok po nesreči prevrnil.

Poskrbeti mora tudi, da je za njo v igralnici namenjen in urejen kotiček ter otroke vzgojiti in

seznaniti s tem, da si vsakič po rokovanju z živaljo umijejo roke in je ne poljubljajo ali premočno

stiskajo. Priporočajo, da če v vrtcu gojimo žabe iz paglavcev, da imamo največ pet jajčec, če pa se

le da le te opazujemo v naravi saj se žabe ko začnejo skakati začnejo zaletavati v stene akvaterarija

ter se tako poškodujejo. Zato je priporočljivo, da takoj ko se razvije žaba oziroma paglavcu zakrni

rep, da jih spustimo nazaj v naravo (Novak idr., 2003). Pomembno je, da dvoživko vedno vrnemo

na isto mesto, kot smo jo dobili (Bajd, 2002). Tako ne bomo žabe ene vrste naselili v okolje, v

katerem že živi druga vrsta žabe (Veenvliet, Kus Veenvliet, 2008).

Obstajajo podobnosti v embrionalnem razvoju človeka in žabe, ki jih je omenjal že Darwin v

svojem delu o evolucijski teoriji. Opazil je, da smo vretenčarji enotno zgrajeni, kar pomeni, da

imajo enako zgradbo krvožilja, živčevja, izločal in prebavil. Spremembe v razvoju se dogajajo v

enakem vrstnem redu, zarodki pa so si na samem začetku razvoja zelo podobni (Stušek idr., 2011).

2.5 Embrionalni razvoj pri človeku

Človeški zarodek je posledica spolnega razmnoževanja. Potrebni sta ženska in moška spolna

celica. Moški mora vbrizgati semenčeca v žensko nožnico, ta potem potujejo naprej v jajcevod,

kjer se oplodijo (Lenasi, Kreft, Turk, Dermastia, 2013). Celice se po oploditvi delijo– imenujemo

mitoza (Morris, 2008). Plod se potem v maternici razvija zelo hitro, vendar pa tega mi ne moremo

opazovati, saj se dogaja v materinem telesu (Morris, 2008).

Ko ženska zanosi, je zarodek velik približno 0,2 milimetra. Okoli njega se kmalu naredi ovoj, ki

zarodek ščiti in mu daje hrano (Lenasi, Kreft, Turk, Dermastia, 2013). Okoli četrtega tedna je


17

zarodek velik že približno štiri milimetre in začenja dobivati obliko črke C, razvije pa se tudi rep

(Morris, 2008). Glava je v primerjavi z drugimi deli telesa zelo velika. V prvem mesecu lahko

opazimo že zasnovo hrbtenice (Parramon Editorial Team, 1996). V petem tednu nosečnosti se

razvije popkovnica. Kmalu za tem pa zarodek začne dobivati človeku podobno obliko, začnejo se

razvijati srce in možgani, začnejo se kazati okončine, ki se kasneje razvijejo v roke in noge. Okoli

sedmega tedna je zarodek velik približno tri centimetre. Čez en teden so vsi glavni organi že razviti

(Morris, 2008). Zarodek se lahko začne že premikati.

Od osmega tedna naprej zarodek imenujemo plod. Ta je velik približno centimeter in pol. Takrat

se začnejo razvijati mišice in tudi prsti, na glavi se že lahko vidijo zametki oči ter plod se lahko že

odziva na dotike. V trinajstem tednu lahko na plodu opazimo že nos, ušesa ter oči. Nato plodu

začnejo rasti trepalnice, nohti ter obrvi in lasje. Začnejo se razvijati spolovila (Lenasi, Kreft, Turk,

Dermastia, 2013).

Morris (2008) je zapisala, da plod v tretjem mesecu zapre oči in jih pusti zaprte do sedmega meseca

starosti. V šestnajstem tednu je velik približno 11 centimetrov in takrat lahko mater s temu

namenjenim stetoskopom že posluša njegovo bitje srca V sedemnajstem in osemnajstem tednu se

lahko plod premika že tako intenzivno, da ga občuti njegova mati, poleg tega ima že razvito

obrazno mimiko in lahko zaznava zvok (Lenasi, Kreft, Turk, Dermastia, 2013). Morris (2008) je

zapisala, da se pri otroku razvijejo trepalnice, obrvi, lasje in nohti šele v petem mesecu oziroma

okoli osemnajstega tedna. Kmalu za tem se pri plodu razvijejo prstni odtisi ter oči se dokončno

razvijejo (Morris, 2008).

Otrok se lahko rodi že v štiriindvajsetem tednu nosečnosti, vendar je potreben veliko zdravniške

pomoči, da lahko preživi. Po petindvajsetem tednu ima plod že dobro razvita pljuča, vendar z njimi

še ne more dihati. Ves kisik namreč dobi iz materine krvi (Lenasi, Kreft, Turk, Dermastia, 2013).

Okoli šestindvajsetega tedna je plod težak malo več kot en kilogram ter spet odpre oči. Intenzivno

se razvija tudi živčni sistem ter dihala (Morris, 2008). V dvaintridesetem tednu nosečnosti lahko

otrok zaznava svetlobo (Lenasi, Kreft, Turk, Dermastia, 2013). V devetem mesecu je plod

dokončno razvit in se obrne, tako da ima glavo na spodnjem delu maternice (Parramon Editorial

Team, 1996). Normalna nosečnost traja 38 tednov, na porod pa je plod pripravljen že v

šestintridesetem tednu. Šele ko se otrok rodi, lahko samostojno zadiha s svojimi pljuči (Lenasi,

Kreft, Turk, Dermastia, 2013).


18

2.6 Otrokovo poznavanje in izkušnje z dvoživkami

Predšolski otroci do dvoživk večinoma nimajo predsodkov. Predsodki so lahko odvisni od tega,

kakšen prvi stik ima otrok z dvoživko. Če je prvo srečanje otroka z dvoživko prijetno, otrok

posledično ne bo imel predsodkov do živali. Tukaj je pomembna predvsem vloga vzgojitelja, saj

je od njega odvisno, kako bo dvoživko predstavil otrokom. Najboljša metoda za spoznavanje z

dvoživkami je opazovanje, še posebej če je vodeno. Raziskava Brulc (2013) je pokazala, da otroke

o dvoživkah zanima veliko. Ko se z opazovanjem poglobijo v dvoživke, jih vedno bolj začnejo

zanimati podrobnosti. Otroci začnejo postavljati vprašanja, na katere odgovora ne moramo dobiti

le z opazovanjem. Zato je pomembno, da ima vzgojitelj na tem področju veliko znanja.. Njena

raziskava je tudi pokazala, da bolj kot se poglobimo v temo, več vprašanj zastavljajo deklice, dečki

pa vedno manj. Otroke dvoživke zelo zanimajo, vendar jim morajo biti predstavljene na njim

razumljiv in zanimiv način (Brulc, 2013). Raziskave so pokazale, da zanimanje otrok o dvoživkah

s starostjo upada, saj je zanimanje dijakov o tej temi veliko manjše kot pri osnovnošolskih in

predšolskih otrocih (Likar, 2012).

Raziskava Goričan (2017) je dokazala, da lahko otrok spremeni odnos do živali, če je prisoten pri

gojenju le te, spremenijo pa se lahko tudi njihovi predsodki. K temu veliko pripomore vzgojiteljeva

stalna prisotnost pri gojenju ter skrbi za žival (Goričan, 2017). Otrok lahko namreč preko

izkustvenega učenja z živaljo premaga strah ter jo bolje spozna, lahko pa mu to žival bolje

približamo vzgojitelji in učitelji. Vse pa moramo delati postopno, da se otrok tega stika navadi.

Raziskave so pokazale, da se lahko otrokov strah do določene živali zmanjša po fizičnem stiku z

njo (Torkar, Verčkovnik, Zalokar Divjak, 2002).

Otroci v predšolskem obdobju nimajo še dobro razvitih predstav o zunajtelesnemu razvijanju

živega bitja, vendar pa znajo našteti veliko različnih živih bitij, ki se razvijejo iz jajca. Večina

otrok do šestega leta starosti misli, da če se bitje ne premika ali ne oddaja nobenega zvoka, da je

mrtvo. Tako doživljajo tudi jajca in jajčeca, iz katerih se ni še nič izvalilo. Mislijo, da so v jajcih

že popolnoma razvite živali in se bodo samo še izvalile (Boben, 2015).


19

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Opredelitev raziskovalnega problema

V preteklih letih je bilo opravljenih že nekaj raziskav, ki se ukvarjajo s predstavami otrok o

dvoživkah in raziskav, ki utemeljujejo pomen izkušenjskega učenja v predšolskem obdobju

(Boben, 2015; Brulc, 2013; Goričan, 2017; Kolar, 2020; Likar, 2012; Repovž, 2013; Tomažič,

2008). Tomažič (2008) je v svoji raziskavi ugotovil, da lahko neposredna izkušnja otrok konkretno

pozitivno spremeni njihov odnos do dvoživk. Likar (2012) je v svoji raziskavi ugotovila, da na

znanje o dvoživkah pri otrocih vpliva predvsem stopnja izobraževanja, spol in neposreden stik z

dvoživko. Nihče v svoji raziskavi ni primerjal razvoja človeka in žabe. Primanjkuje pa raziskav,

ki bi se osredotočile na opazovanje razvojnega cikla pri žabi in primerjavami le-tega z

embrionalnim razvojem drugih vrst organizmov, kot je človek.

3.2 Cilji raziskave in raziskovalna vprašanja

Namen raziskave je izkustveno opazovati razvojni krog žabe in primerjati embrionalni razvoj žabe

z razvojem zarodka in ploda človeka. V raziskavi želim ugotoviti, kako lahko z načrtovanimi

izkustvenimi dejavnostmi spremljanja razvoja žabe izboljšamo otrokovo naravoslovno znanje in

zanimanje za dvoživke in embrionalni razvoj.

Zastavila sem si naslednja raziskovalna vprašanja:

1. Kakšne predstave o razvojnem ciklu žabe bodo imeli predšolski otroci pred in po

izkustvenem učenju?

2. Katera opažanja oziroma značilnosti razvojnega cikla žabe bodo otroke najbolj pritegnile

ter kaj in kako bodo svoja opažanja podoživljali v pogovorih?

3. Katere vzporednice med embrionalnima razvojema žabe in človeka bodo otroci opazili in

kako jih bodo interpretirali?

3.3 Vzorec

V raziskavi je sodelovala skupina predšolskih otrok iz vrtca Dobrova. V skupini je bilo 22 otrok,

starih med 5 in 6 let, od tega osem deklic in šestnajst dečkov. Njihova vzgojiteljica daje velik

poudarek na področju narava. Z njimi je že od njihovega prvega leta v vrtcu. Vsaj enkrat na mesec

gredo na daljši pohod, poleg tega večino časa namesto na igrišču preživijo v gozdu. Kot sem


20

razbrala iz pripovedovanj otrok, so stik z dvoživko že vsi imeli ali pa so jo vsaj videli od blizu. V

igralnici še niso imeli živali, ki bi jo gojili.

3.4 Opis postopka

Najprej sem pridobila soglasje vrtca in staršev otrok za izvajanje raziskave. Teden dni pred

začetkom izvajanja dejavnosti sem opravila individualne pogovore z otroki v skupini, kjer sem

ugotavljala njihove začetne predstave o žabah in njihovem razvoju (tabela 2). Nato sem skupaj s

skupino otrok spremljala razvoj žabe od mresta do prehoda malih žab na kopno. V igralnici smo

imeli naravoslovni kotiček, v katerem je bil na polici postavljen akvarij s paglavci. Akvarij je bil

postavljen malo višje, kot je višina njihovih oči, tako da so si za opazovanje prinesli stol in tako

gledali paglavce, spremljali, kaj se dogaja, in opazovali njihove spremembe.

Otroci so po vsakem skupinskem opazovanju svoja opažanja narisali in ustno opisovali. Njihove

opise smo skupaj zapisovali v raziskovalne dnevnike. Dnevnike sem predhodno sama izdelala. Na

vsakem srečanju je sledil še 10- do 20-minutni skupinski pogovor, kjer so lahko podoživljali svoja

opažanja in izražali svoja mnenja. Po končanem opazovanju razvojnega cikla sem se z otroki

ponovno posamično pogovorila oziroma izvedla intervjuje, kjer so predstavili svoje predstave o

žabah in njihovem razvoju (graf 1). Sledil je še skupinski pogovor o embrionalnem razvoju

človeka, kjer sem uporabila slikovne predloge iz knjig in njihove raziskovalne dnevnike za namen

primerjave embrionalnega razvoja žabe in človeka. Otroke sem spodbudila, da opišejo svoje

predstave o razvoju dojenčka. Pokazala sem jim knjige o razvoju žabe in razvoju človeka, da bomo

razvoja lažje primerjali in o tem govorili.

Ker že nekaj časa v tem vrtcu opravljam študentsko delo, sem se glede srečanj sproti dogovarjala

z vzgojiteljico. Tudi z otroki sem bila dogovorjena, da ko bodo opazili spremembe pri paglavcih,

da me takoj pridejo iskat v drugo igralnico, da bomo skupaj opazovali spremembe in jih

zabeležili v dnevnike. Na koncu je bilo vseh srečanj dvanajst (tabela 1).

Tabela 1: Moji obiski v skupini

Zaporedno

srečanje

Datum

srečanja

Dogajanje/sprememba pri

dvoživkah

Dejavnost otroka

1. 26. februar

2021

Intervju z vsakim otrokom

posebej, skupni pogovor o

dvoživkah, risanje žabe


21

2. 1. marec

2021

Mrest Prvo srečanje z mrestom,

opazovanje in risanje mresta,

skupni pogovor

3. 3. marec

2021

Jajčeca spremenijo obliko v

podolgovato, opazne so

peresaste škrge

Skupni pogovor, opazovanje in

risanje paglavcev

4. 5. marec

2021

Paglavci padejo iz mresta, se

začnejo premikati, zrastejo v

dolžino,

Opazovanje in risanje

paglavcev, skupni pogovor

5. 10. marec

2021

Manj sluzi, vidni iztrebki,

škrge niso več vidne, zrastejo

v dolžino, pikice po telesu,

več se gibajo, ribja hrana



6. 15. marec

2021

Škrge niso več vidne, opazijo

se usta, paglavci zrastejo,

rahla sprememba barve (iz

črne v rjavo),


paglavcev, skupni pogovor,

premestitev paglavcev v večjo

posodo

7. 15. april

2021

Sprememba v velikosti Opazovanje paglavcev, skupni

pogovor

8. 5. maj

2021

Vidijo se zadnje noge,

sprememba oblike trupa,

sprememba barve



9. 15. maj

2021

Podaljšajo se zadnje noge,

opazijo se prednje noge

Preurejanje akvarija,

opazovanje in risanje


10. 25. maj

2021

Rep ni več viden (zakrni),

žabice popolnoma razvite

Opazovanje in risanje žabe,

skupni pogovor

11. 28. maj

2021

Srečanje z odraslo žabo Opazovanje, rokovanje z žabo,

skupni pogovor

12. 31. maj

2021

Intervju z vsakim otrokom

posebej, primerjava razvoja

paglavca z embrionalnim


22

razvojem človeka, izdelovanje

plakata

3.5 Postopki obdelave podatkov

Obdelava podatkov je potekala na ravni deskriptivne statistike. Risbe, opisi in pogovori otrok so

bili kodirani (oblikovane kodirne enote), kar je omogočilo obdelavo in primerjavo zbranih

podatkov. Uporabili smo frekvenčno porazdelitev (f, f%). Podatki so prikazani grafično ali

tabelarično.

3.6 Rezultati

3.6.1 Prvo srečanje (26. februar 2021)

Prvič sem v skupino prišla 26. februarja. Otroci so me v igralnici že poznali, saj sem v tej skupini

prejšnje leto opravljala prakso. Po mojih navodilih so se usedli v krog na tla. Ko so se umirili, sem

jim postavila vprašanje, ali vedo, kaj pomeni beseda dvoživka. Otroci so odgovorili, da je dvoživka

žival, ki živi na kopnem in v vodi. Nato sem jih vprašala, ali poznajo kakšno žival, ki spada med

dvoživke. Odgovorili so mi, da sta to žaba in močerad. Povedala sem jim, da je dvoživka tudi

človeška ribica. Vprašala sem jih, ali so te dve živali že kdaj srečali in kako izgledata. Otroci so

znali opisati izgled žabe in močerada. Potem smo se pogovorili še o njihovem življenjskem okolju;

na moje presenečenje so otroci o tem vedeli veliko. Znali so povedati, da žabe živijo v gozdu in v

ribnikih, mlakah, da poznamo več vrst, da tudi plezajo po drevesih, da so na otip sluzaste in da

imajo nekatere strupeno kožo, da se prehranjujejo z mušicami in muhami. Povedala sem jim, da

bom na naše naslednje srečanje prinesla nekaj, kar bom potem za mesec dni pustila v vrtcu, da

bomo skupaj opazovali. Vsi otroci so ugibali, ali bom s seboj prinesla žabo. Otrokom sem razdelila

dnevnike, ki sem jih sama izdelala doma. Dala sem jim navodila, da se na prvo stran vsak podpiše

in nariše žabo. Otroci so se usedli za mize in narisali žabe, pri čemer niso imeli večjih težav. Nato

so se otroci odšli igrat na igrišče, jaz pa sem z vsakim posebej naredila intervju o tem, kako si

predstavljajo, da nastane in se razvije žaba. Vprašala sem jih vprašanje: »Kako se razvije žaba?«

Potem sem jih spraševala podvprašanja glede na njihove odgovore. Ne primer: »Katere noge jim

zrastejo prej? Ali jim rep odpade? Koliko časa traja, da se žaba razvije?« Večina otrok mi je

povedala, da so žabo imeli doma na vrtu, da so jo že imeli v rokah itn. Vedeli so, da žabe živijo v

ribnikih, nekateri so rekli, da živijo v morju in rekah. Skoraj vsi otroci so sami povedali, da se žaba

razvije iz paglavcev. Nekateri so povedali, da se jim najprej razvijejo roke, nato noge in da imajo


23

rep, ki jim odpade. Veliko jih je tudi povedalo, da so paglavci najprej v jajčkih, nato »pridejo ven«

, da imajo kožo enako kot ribe ter da jih je zelo težko uloviti. Eden od otrok je o žabah vedel zelo

veliko. Povedal je, da se je o njih naučil v dokumentarnem film, ki ga je gledal s starši. Povedal

je, da se nekatere vrste žab razvijajo tudi v nekaterih rastlinah in jih potem samci na hrbtu odnesejo

do najbližje mlake. Drugi otrok je rekel, da imajo tudi oni doma ribnik in imajo vsako leto paglavce

in kasneje žabe. Le dva otroka od dvaindvajsetih sta povedala, da samica žabe rodi majhne žabice

in te nato zrastejo.

Tabela 2: Opis razvoja žabe pred opazovanjem

Opis razvoja žabe

Ne ve, da

ima žaba več

stopenj

razvoja

Površno

(paglavec –

žaba)

Natančno

(mrest,

paglavec, žaba)

Zelo natančno (mrest,

paglavec, zrastejo

noge, zakrni rep, žaba)

Število otrok 2 11 7 2

Iz tabele je razvidno, da sta samo dva od vseh otrok mislila, da žaba skoti žabo že enako razvito,

kot je razvita odrasla žaba. Velika večina (11) je vedela, da je vmesna faza razvoja žabe paglavec,

7 pa jih je vedelo tudi, da se vse skupaj začne z mrestom. Dva otroka sta znala razvoj žabe opisati

zelo natančno. Omenila sta vse glavne faze razvoja (da se iz mresta razvije paglavec, da mu nato

zrastejo noge, izgine rep in tako nastane žaba). S podvprašanji sem ju vprašala, ali vesta, ali

paglavcu vse štiri noge zrastejo na enkrat in odgovorila sta da ja.

Tabela 3: Pogostost uporabe besed

Pogostost uporabe besede/besedne zveze

Jajčece Mrest Paglavec Zakrnitev repa

Število otrok 0 9 18 0

Nihče od otrok ni vedel, da se »črne pikice« v mrestu imenujejo jajčeca. Devet otrok od vseh je

vedelo in samo od sebe povedalo, da se začnejo žabe razvijati iz mresta. Trije od vseh otrok se

niso spomnili, da se temu reče mrest, zato so uporabili besede sluz ali bela sluz, eden pa mu je

rekel tudi vodni oblak. Večina otrok (18) je že poznala besedo paglavec. Tista dva, ki sta znala

razvoj paglavca natančno opisati, nista poznala izraza, da paglavcu rep zakrni. Eden od njiju je

rekel, da mu rep odpade, drugi pa je rekel, da samo izgine, ampak mu ne odpade, temveč se skrči.


24

Slika 2: Uvodni pogovor z otroki o dvoživkah

Slika 3: Risba žabe

Na risbah se lahko vidi, da je vsak otrok žabe narisal po svojem spominu in da si med seboj niso

enake. Vsi so žabe narisali zelene barve, pet od otrok je žabam narisalo črne ali rjave pike. Vsi

otroci (z izjemo treh) so žabi na vsaki nogi narisali tri prste. Ostali žabi prstov niso risali. Na risbah

se lahko opazi, da je nekaj otrok žabo po spominu narisalo iz risank ali pa slikanic, kjer so narisane

popačeno (zadnji dve risbi slike 3).


25

3.6.2 Drugo srečanje (1. marec 2021)

Dan pred tem srečanjem sem sama odšla na Koseški bajer in iz mlake vzela pest mresta, ki sem ga

nato naslednji dan prinesla v vrtec. Prišla sem v igralnico, vendar otrokom sprva mresta še nisem

pokazala. Otroci so sedeli v krogu. Vprašala sem jih, ali se spomnijo, o čem smo se pogovarjali

pred nekaj dnevi. Otroci so vedeli, da smo govorili o dvoživkah, žabah; vprašala sem jih, ali vedo,

kaj sem prinesla s seboj. Nekaj otrok je takoj odgovorilo, da sem zagotovo prinesla žabo. Iz torbe

sem potegnila mrest v kozarcu, ga postavila na sredino kroga in jih vprašala, ali vedo, kaj je to.

Večina otrok je odgovorila, da so to paglavci. Nekateri otroci so odgovorili, da so to pikice, iz

katerih bodo nastale ribice. Povedala sem jim, da se temu reče žabji mrest in da so to jajčeca, ki

jih je izlegla žaba. Povedala sem jim, da bom ta kozarec pustila v njihovi igralnici, da bodo lahko

oni opazovali, kako se bodo iz jajčec razvile žabe. Vprašala sem jih, kako hitro mislijo, da se bo

to zgodilo, in od njih dobila različne odgovore. Kot na primer, da se bo to zgodilo v nekaj urah, v

enem tednu ali pa v dveh letih. Na računalniku sem jim pokazala sliko Koseškega bajerja, v

katerem sem vzela mrest. Pokazala sem jim, kako velik je celoten mrest. Pojasnila sem jim, da

sem vzela samo delček mresta. Vzela sem kozarec z mrestom v roke in ga od bližje pokazala

vsakemu otroku, medtem pa sem jih zastavljala vprašanja. Na primer: »Kaj opazijo v posodi, ali

se premika?« Odgovorili so mi, da vidijo črne kroglice in prozorno sluz okoli njih ter da se te

kroglice premikajo samo tako, kot se premika voda in da so te kroglice mrtve. Eden od otrok je

povedal, da mora biti ta mrest v mirni vodi, saj če je v reki, ga lahko odnese. Nekateri so povedali,

da jajčeca izgledajo kot majhna očesa. Potem sem jih vprašala, kaj mislijo, da se bo zgodilo z

mrestom. Povedali so, da se bodo jajčka počila in ven bodo priplavali paglavci, ki so kot ribice.

Vprašala sem jih, zakaj mislijo, da je okrog jajčec sluz. Povedali so, da je sluz zato, da varuje

jajčeca. Pogovarjali smo se o nalogi sluzi in povedala sem jim, da je glavna naloga sluzi to, da

varuje jajčeca pred zunanjostjo. Otroci so tudi povedali, da poleg sluzi jajčeca čuva tudi žaba, ki

na njih sedi. Pojasnila sem jim, da žaba na njih ne sedi, ampak pogosto takoj zapusti vodo in odide

nazaj v gozd. Otrokom sem dovolila, da so se dotaknili mresta, kar jim je bilo zelo zabavno.

Občutek so opisali, kot da je to puding in da je zelo sluzasto. Ko sem jim omenila, da bom mrest

pustila pri njih v skupini, so izrazili željo, da ko se bodo razvile žabe, da bo vsak od njih vzel eno

s seboj domov. Skupaj smo se odločili, kje bomo naredili naravoslovni kotiček, v katerem bo

kozarec z mrestom in kasneje akvarij. Povedala sem jim še, da bom kozarec zaprla z gazo, da bo

v njem dovolj zraka in da se bodo jajčeca v mrestu lahko normalno razvijala. Otrokom sem

razdelila dnevnike in jim naročila, da na prvo prazno stran narišejo mrest, kot ga vidijo oni. Otroci


26

so risali na tleh v krogu, kozarec z mrestom pa so imeli na sredini kroga na vsem vidnem mestu,

da so ga lahko med risanjem opazovali. Ko so ga narisali, so dali dnevnike na polico poleg mresta.

Ker v tem vrtcu že nekaj časa opravljam študentsko delo, sem se z otroki dogovorila, da ko bodo

opazili spremembe, me pridejo poklicat v drugo skupino in bomo skupaj opazovali in beležili

spremembe. Poleg tega smo se dogovorili, da si otroci, ko si bodo hoteli ogledati mrest (in kasneje

paglavce), vedno pristavijo stol in opazujejo, in sicer največ po dva naenkrat, poleg tega pa se

mresta in kozarca ne dotikajo.

Slika 4: Otrokom prvič pokažem žabji mrest

Slika 5: Naravoslovni kotiček


27

Slika 6: Otroci v zvezke rišejo mrest

Slika 7: Risbe mresta

3.6.3 Tretje srečanje (3. marec 2021)

Otroci so me prišli iskat v sosednjo igralnico in mi navdušeno povedali, da so se pojavili paglavci.

Odšla sem v njihovo igralnico, usedli so se v krog, jaz pa sem na sredino kroga postavila kozarec

z mrestom. Povedali so, da so se jajčka spremenila v podolgovato obliko in da niso več vsa enaka,

da so ena v obliki fižolčkov, druga pa so kot majhne črtice. Nekateri paglavci so že padli iz mresta,

nekateri pa so še v prozornih kroglicah iz mresta in da se nekateri malo premikajo. Opazili so, da

so vsi črne barve. Vzela sem kozarec in ga nesla do vsakega otroka, da so si jih lahko od blizu

ogledali. Povedali so, da imajo paglavci repke. Vodila sem jih z vprašanji in ugotovili so, da se že

vidi, kje imajo paglavci glavo. Vprašala sem jih, kaj mislijo, da se bo zgodilo s sluzjo (mrestom),

ki je ostala. Rekli so, da se bo stopila. Povedala sem jim, da jo bodo paglavci počasi pojedli.

Otrokom se je to dejstvo zdelo zelo zanimivo. Vprašala sem jih, ali mislijo, da so v tisti mlaki, kjer

sem paglavce vzela, tudi že tako razviti paglavci. Sami so povedali, da najbrž ne, saj je tam voda

še zelo mrzla in potrebujejo bolj toplo vodo, da lahko zrastejo. Vprašala sem jih, kaj mislijo, da se


28

bo zdaj zgodilo s paglavci. Odgovorili so mi, da bodo vsi odplavali iz sluzi. Vprašala sem jih, kaj

vidijo, če jih pogledajo od čisto blizu: pri glavi paglavcev. Nekaj otrok je odgovorilo, da so to

njihova ušesa, nekateri pa so menili, da opazijo roke, ki jim pomagajo pri plavanju. Otrok, ki je

gledal dokumentarec, je pojasnil, da so to škrge, s katerimi paglavec diha. Otrokom sem razdelila

dnevnike in na naslednjo prazno stran so narisali paglavce.

Slika 8: Ogledovanje mresta in pogovor z otroki


29

Slika 9: Risbe paglavcev (vidna glava, trup in rep)

Na risbah se lahko vidi, da so otroci paglavcem že narisali rep, nekateri tudi že škrge. Eden od

otrok je natančno narisal paglavce tako, da se še držijo mresta in še niso popolnoma padli iz njega

(kot se vidi levi risbi 9. sliki). Večina otrok (18) je narisala deset paglavcev ali več, trije pa so

narisali samo enega in tega bolj natančno.

3.6.4 Četrto srečanje (5. marec 2021)

Otroci so se usedli v krog in spet sem kozarec s paglavci postavila na sredino kroga. Otroci so mi

sami začeli razlagati, da imajo vsi paglavci repke, so večji kot zadnjič in da se premikajo. Opazili

so, da se eden od njih ni razvil. Spraševali so me, kdaj se bo razvil in odgovorila sem jih, da se

najverjetneje ne bo. Potem so menili, da je najbrž umrl. Povedala sem jim, da se v naravi to zgodi

velikokrat in da so žabe vse redkejše v naravi, saj so ogrožene. Otroci so vedeli, kaj pomeni, da je

žival ogrožena vrsta. Pogovarjali smo se tudi o tem, da jih veliko povozijo avtomobili, da se tudi

kdaj zgodi, da se mrest posuši ali pa da žabe pojejo plenilci. Pokazala sem jim znak, ki opozarja,

da tam žabe rade prečkajo cesto. Otroci so ta znak že poznali. O tej temi so vedeli presenetljivo

veliko.

Vrnili smo se k mrestu. Povedali so, da se zdaj vsi prehranjujejo z mrestom in da jih je veliko že

»padlo ven«. Vprašala sem jih, ali imajo že vsi škrge. Odgovorili so mi, da škrge izgledajo kot

laski. Vprašala sem jih, kaj mislijo, da se bo zgodilo s škrgami. Povedali so, da jim bodo odpadle.

Ker so se že tako razvili in jim je v kozarcu primanjkovalo prostora, sem s seboj prinesla steklen

akvarij (večjo bučko) in otrokom povedala, zakaj smo jih premestili v nov akvarij. Prinesla sem

tudi vodo iz bajerja, iz katerega sem vzela mrest. Vprašala sem jih, če bi lahko paglavcem v akvarij

natočili vodo iz pipe; odgovorili so pritrdilno. Razložila sem jim, da paglavci v taki vodi ne bi

preživeli, saj za življenje potrebujejo vodo iz narave, ki ne vsebuje dodanega klora, oziroma lahko

vodo iz pipe pustimo na soncu nekaj dni, da klor izhlapi. To smo tudi naredili in v nekaj litrskih


30

kozarcev natočili vodo ter jo postavili poleg akvarija za nekaj dni, ko bomo paglavcem dodajali

vodo. Otroci so z zanimanjem opazovali, kako sem paglavce iz litrskega kozarca zlila v stekleno

bučko. Opozarjali so me, naj to naredim čisto počasi, da jih ne bom poškodovala. Ko sem to

naredila, sem jim razdelila dnevnike in narisali so paglavce.

Slika 10: Ogledovanje paglavcev

Slika 11: Risbe paglavcev (škrge)

Na risbah se vidi, da so nekateri otroci (8) poleg paglavcev narisali tudi okrogel akvarij in še

ostanke mresta, kot se vidi na prvi risbi. Vsi otroci so bili pozorni na škrge, ki so jih tudi natančno

narisali. Kot pri prejšnjih risbah je nekaj otrok narisalo več paglavcev, nekaj pa jih je narisalo samo

enega.


31

3.6.5 Peto srečanje (10. marec 2021)

To srečanje se je začelo enako kot vsa ostala predhodna srečanja. Otrok iz skupine mi je prišel

povedat, da so se naši paglavci spremenili in da jih moram obvezno obiskati. Povedali so mi, da

je sluzi že skoraj zmanjkalo, da so je torej že veliko pojedli. Ker so se opazile majhne rjave pikice,

sem otroke vprašala, kaj je to. Skupaj smo prišli do ugotovitve, da so to njihovi iztrebki. Povedali

so, da so paglavci še bolj zrasli in da nimajo več škrg. Ugotovili so, da jim škrge niso odpadle,

temveč so se jim skrile in zaprle ob telo. Preko vprašanj so ugotovili, da se premikajo hitreje kot

ob zadnjem opazovanju. Ugotovili so tudi, da se paglavcem oči in usta še ne vidijo dobro. Otroke

sem vprašala, s čim jih bomo hranili, ko jim bo zmanjkalo mresta. Eden od otrok je odgovoril, da

z žabjimi briketi. Odgovorila sem jim, da jih bomo hranili z ribjo hrano. Potem sem jih vprašala,

ali vedo, kaj paglavci jedo v naravi, kjer pa nimajo ribje hrane. Odgovorili so, da najbrž jedo

majhne koščke listov ter zelen mah na kamnih. Ker je bilo sluzi že res čisto malo, sem paglavcem

stresla ščepec ribje hrane. Otrokom sem razdelila dnevnike, da so narisali paglavce.

Slika 12: Ogledovanje paglavcev in pogovor

Slika 13: Risbe paglavcev


32

Na levi risbi 13. slike se lahko opazi, da je eden od otrok v akvariju narisal tudi eno jajčece, ki se

ni začelo razvijati. To so narisali še trije otroci. Na desni risbi 13. slike pa se lahko opazi, da so

opazili tudi že majhne pikice na paglavčevem repu in tudi oči.

3.6.6 Šesto srečanje (15. marec 2021)

Otroci so opazili, da so paglavci zrasli, da nihče od njih nima več škrg in da se več premikajo.

Opazili so tudi, da ni več mresta in da je pod repom malo temnejša črtica. Razložila sem jim, da

jim bodo na tem delu zrastle noge. Otroci so rekli, da bodo to sprednje noge. Popravila sem jih, da

jim bodo tam zrasle zadnje noge. Ko smo jih pogledali, so opazili, da so paglavci malenkost

spremenili barvo (iz črne na temno rjavo) ter da imajo svetle pikice. Spet smo jih skupaj nahranili.

Otroci so pri paglavcih opazili usta. Spet sem jim razdelila dnevnike in otroci so narisali videno.

Otrokom sem rekla, naj bodo pozorni na barve, ki jih uporabljajo pri risanju. Ker so paglavci spet

zrasli v dolžino in je bila bučka premajhna zanje, smo jih prestavili v večji plastični akvarij.

Slika 14: Risbe paglavcev (zametki nog)

Otroci so paglavcem že narisali usta, poleg tega pa so jim narisali zametke zadnjih nog. Pri zadnji

desni risbi 14. slike se lahko opazi, da je deček nekaterim paglavcem že narisal zametke nog,

nekaterim pa še ne. Veliko otrok (10) je narisalo tudi akvarij.

3.6.7 Sedmo srečanje (18. marec 2021)

Ker so bili otroci pred tem srečanjem en teden v karanteni zaradi primera okužbe s Covid-19 in

niso opazovali razvijanja paglavcev, sem jih najprej vprašala, ali se spomnijo, v kakšni so bili

videti paglavci, ko so jih nazadnje opazovali. Spomnili so se, da so imeli trup in dolg rep, da so


33

jedli ribjo hrano ter da so se nekaterim že videli zametki nog. Vprašala sem jih, ali vedo, kaj se bo

zgodilo naprej. Povedali so, da jim bodo zrasle sprednje in zadnje noge na enkrat. Enega od

paglavcem sem ujela v epruveto, da so ga otroci lažje in bolj od blizu videli. Polovico paglavcev

sem po srečanju odnesla domov, saj jih je bilo v akvariju preveč. Otrokom sem razložila, da sem

jih spustila nazaj v naravo. Ostale paglavce smo nahranili z ribjo hrano. Ker so bile spremembe od

prejšnjega opazovanja malo opazne, ta dan otroci paglavcev niso risali.

3.6.8 Osmo srečanje (5. maj 2021)

Od našega zadnjega srečanja so zaradi zaprtja vrtca zaradi epidemije minili skoraj trije tedni.

Otroci ves ta čas paglavcev niso opazovali. Ko smo jih skupaj ponovno opazovali, so najprej

ugotovili, da se pri večini že vidijo zadnje noge in da so paglavci spet zrastli. Poleg tega so opazili

oči, bolj opazne pike na repu in spremembo barve ‒ v bolj svetlo rjavo. Nekateri so opazili, da se

jim na zadnjih nogah vidijo tudi že prsti. Otroci so nato paglavce narisali. Nato sem otrokom dala

navodila, da na sprehodu naberejo različne rastline, kamne ali vejice, ki jih bomo dali v akvarij,

saj bodo sčasoma paglavci potrebovali vedno več kopnih površin. Kasneje smo v akvarij dodali

nekaj materiala, ki so ga otroci nabrali zunaj, in oblikovali akvaterarij.

Slika 15: Preurejanje akvaterarija


34

Slika 16: Risbe paglavcev (zadnje noge)

Otroci so paglavcem že narisali dve zadnji nogi, nekateri so paglavce narisali že rjave barve s

pikicami (8 otrok). Pri drugi in zadnji risbi 16. slike se lahko opazi, da sta dva otroka za očmi (na

sredini trupa) narisala črtici, ki sta jih videla na paglavcu – tam se trup kasneje začne ožiti in

zrastejo sprednje noge.

3.6.9 Deveto srečanje (14. maj 2021)

Z otroki smo najprej paglavcem zamenjali vodo v akvaterariju. Polovila sem paglavce in vsakega

posebej smo od blizu pogledali. Otroci so ugotovili, da so paglavci različno razviti, kar pomeni,

da so eni že imeli zadnje noge, eni še ne, nekaj le-teh pa je imelo tudi že sprednji par nog. Vsi

paglavci so imeli še rep. Najbolj razvitega paglavca, ki je imel že vse noge in kratek rep, sem vzela

v roke in ga dala v pokrovček steklenega kozarca ter ga odnesla do vsakega otroka posebej, da so

ga od blizu opazovali. Otroci so opazili, da se je pri tej rep že začel krajšati in da je začel paglavec

malo skakati. Ko so pozorno opazovali, so ugotovili, da se jim zelo dobro vidijo oči ter usta in


35

prsti na nogah. Na to srečanje sem prvič prinesla tudi vinske mušice. Prinesla sem tudi ročno lupo,

da so si jih lahko od blizu pogledali. Pogovorili smo se o tem, da ko se žabam postopoma krajša

rep, da začnejo jesti živo hrano. To so tudi vinske mušice. Poleg njih pa smo v akvaterarij dodali

še nekaj ribje hrane za paglavce, ki še niso imeli nog. Paglavcem smo dali v akvarij sveže rastline

in še nekaj dodatnih kamnov ter lesenih vej ter drevesne liste. Otroci so celo predlagali, da bi jim

nastavili lučko, saj so tako videli v trgovini za živali, da žabe ne zebe. Ker take lučke nismo imeli,

tega nismo mogli storiti. Otroke sem opozorila, da moramo biti previdni, koliko vode jim nalijemo

v akvaterarij, saj je ne sme biti preveč, da paglavci ne utonejo. Otrokom sem razdelila dnevnike in

v njih so narisali paglavce, ki so bili v našem akvaterariju najbolj razviti.

Slika 17: Ogled paglavcev in vinskih mušic

Slika 18: Skoraj popolnoma razvita žaba


36

Slika 19: Risbe paglavcev (vse štiri noge in rep)

Vsi otroci so paglavcem narisali vse štiri noge in rep. Na zadnji risbi 19. slike se lahko opazijo

tudi prsti, ki jih je paglavcu narisal eden od otrok.

3.6.10 Deseto srečanje (25. maj 2021)

Prišla sem v igralnico in na sredino njihovega kroga postavila naš akvaterarij. Ven roko sem vzela

žival in jo dala v steklen kozarec. Otroci so opazili, da je paglavcu rep že zakrnel in da ima že

obliko odrasle žabe. Vsem se je zdela zelo lepa in hoteli so jo držati v rokah. Ker smo že v prejšnjih

srečanjih govorili o tem, da imajo majhne žabe še posebej občutljivo kožo in jih z dotikanjem rok

lahko hitro poškodujejo, so se otroci strinjali, da jih bodo le od blizu opazovali. Otroci so jo nato

narisali, kar pa jim je delalo nemalo težav. Med risanjem so otroci žabico ves čas imeli na mizi v

steklenem kozarcu, da so jo opazovali. Še posebej zanimivo jim je bilo, ko je žaba plezala po

stenah kozarca in so lahko videli njeno spodnjo stran telesa.

Slika 20: Opazovanje žabic v akvaterariju


37

Slika 21: Risbe skoraj popolnoma razvitih žabic

Deset otrok je žabice narisalo na kamnih v akvariju. Ostali so narisali samo žabo. Kot se vidi na

drugi risbi 21. slike, je eden od dečkov poleg žabe narisal tudi njene iztrebke. Nekateri so žabe

narisali zelene barve, čeprav so bile naše sekulje vse rjave barve. Ko sem jih vprašala, zakaj so

zelene, so odgovorili, da je zmanjkalo rjavih barvic. Na risbah se lahko opazi, da nobena izmed

žab ni več popačena (tako kot so bile nekatere na prvih risbah) in so vse narisane realistično po

opazovanju otrok.

3.6.11 Enajsto srečanje (28. maj 2021)

Moje srečanje se je začelo enako kot vsa doslej. Iz akvaterarija sem vzela eno od žabic in otroci

so ugotovili, da se na njej ni spremenilo veliko. Pokazala sem jim fotografijo žabe iz prejšnjega

srečanja. Ena od deklic je ugotovila, da je edina sprememba ta, da ima večje in bolj izbuljene oči.

Potem sem žabico odnesla do vsakega otroka, da si jo je lahko od blizu ogledal. Ko smo jo dali

nazaj v akvaterarij, sem otrokom naročila, naj počakajo v krogu. Iz garderobe sem prinesla

kartonasto škatlo in v njej je bila odrasla žaba sekulja, ki sem jo ujela v gozdu dan prej. Otroke

sem vprašala, ali vedo, kaj sem jim prinesla. Nekateri so ugibali, da je močerad, večina pa jih je

pravilno ugotovila, da je v škatli skrita žaba. Vzela sem jo v roke in zaradi navdušenja otrok je v

igralnici nastal nemir. Ko so se umirili, smo se dogovorili, da vsi ostanejo na svojih mestih, jaz pa

bom žabo postavila na sredino kroga. Žaba je bila nekaj časa na istem mestu, potem pa je začela

skakati. Otrokom je bilo to zelo zabavno. Potem sem jo spet vzela v roke in šla do vsakega otroka,


38

da si jo je od blizu ogledal. Nekateri so se je dotaknili. Tistih, ki tega niso želeli, v to nisem silila.

Potem sem jih postavljala različna vprašanja o življenjskem okolju žabe, o njihovi koži, kako se z

njo ravna, kako mora imeti urejen akvaterarij, s čim se prehranjuje, kako moramo z njo ravnati

ipd. Dogovorili smo se, da si bodo po dotikanju žabe vedno umiti roke. S seboj sem prinesla tudi

ličinke mokarjev in jim povedala, da se žaba prehranjuje tudi z njimi ter da morajo biti živi. Pred

nami je pojedla enega mokarja in otroci so sami opazili, da je pri požiranju le-tega zaprla oči, da

ga je lažje pogoltnila. Potem smo jo opazovali, kako se premika, kakšne noge ima in kako so dolge,

koliko prstov ima, da ima plavalno kožico, kako se hrani, kako diha in tako naprej. Otroci so večino

odgovorov poznali že iz naših prejšnjih srečanj. Povedala sem jim še, da je ta žaba vrste sekulja in

da je to enaka vrsta žabe, kot jo imajo oni v igralnici. Žabo čez dan pustila pri njih v igralnici, da

so jo lahko opazovali.

Slika 22: Srečanje otrok z odraslo žabo

3.6.12 Dvanajsto srečanje (31. maj 2021)

Z otoki sem opravila individualne intervjuje. Prosila sem jih, da mi opišejo, kako se razvije žaba.

Presenečena sem bila nad tem, da so vsi znali povedati celoten proces razvoja žabe iz mresta.

Otroci so znali opisati vse faze razvoja žabe. Poznali so tudi vse izraze, kot so mrest, paglavci,

škrge. Trije od otrok so si zapomnili tudi besedno zvezo peresaste škrge. Poleg tega sem vsakemu

otroku za pomoč pri opisovanju dala izrezane slike stopenj žabjega razvoja. Vsi so jih znali

razporediti v pravilnem vrstnem redu. Nato so se vsi otroci posedli v krog. V skupnem pogovoru

sem jih vprašala, ali vedo, koliko časa imajo žabe v vrtcu. Tukaj sem dobila različne odgovore, saj

otroci še nimajo občutka za čas. Odgovori so bili od enega leta, šest dni in tako naprej. Na sredino

kroga sem postavila akvarij. Eno od žabic sem dala v steklen kozarec, da so jo vsi videli. Otroke


39

sem vprašala, česa so se v tem času naučili novega o žabah. Z otroki smo ponovili vse značilnosti

dvoživk, kot so, kakšna je njihova prehrana, koža, kako se razvijejo, kako ravnamo z njimi, kaj

pomeni, da so ogrožene, kakšne vrste poznamo, kje živijo itd. Otrokom skoraj ni bilo treba

zastavljati vprašanj, saj so sami vodili pogovor, jaz sem jim le dajala besedo, ko so dvignili roko.

Vsi otroci so doživeto pripovedovali o žabah in se hoteli dokazati, da jih dobro poznajo. Potem

smo razvoj žabe s pomočjo sličic ponovili še na sredini kroga. Ker so jih postavili v vrsto, sem jim

rekla, naj poskusijo narediti življenjski krog žabe. Ker tega izraza še niso poznali, sem jim ga

razložila. Ko je eden od otrok postavil sličice v pravilnem vrstnem redu v obliki kroga, smo dobili

življenjski krog žabe.

Potem sem otroke vprašala, ali vedo, kakšen je življenjski krog človeka. Eden od dečkov je

odgovoril, da je najprej dojenček, ki zraste v otroka, tako kot so oni, in nato postane mamica ali

očka. Vprašala sem jih, ali vedo, od kod pride dojenček. Vsi so odgovorili, da iz maminega

trebuha. Vprašala sem jih, koliko časa je dojenček v maminem trebuhu. Ker še nimajo občutka za

čas, odgovora niso poznali, zato sem jih vprašala, ali je dojenček dalj časa v maminem trebuhu,

kot iz mresta nastanejo male žabice. Vsi so odgovorili, da dojenček potrebuje več časa. Eden od

dečkov je rekel, da potrebuje dojenček manj časa, vzgojiteljica pa ga je vprašala, ali je njegova

mama že rodila dojenčka, čeprav je noseča že dalj časa, kot imamo mi žabe v vrtcu. S tem

primerom je vzgojiteljica vsem otrokom pokazala, da razvoj dojenčka v trebuhu traja veliko dlje,

kot traja razvoj paglavca v žabo. Nato sem jim pokazala nekaj slikanic in knjig, ki sem jih prinesla

in prikazujejo razvoj dojenčka. Skupaj smo jih prelistali in se podrobneje zadržali na straneh, ki

sem si jih že prej doma označila. Prinesla sem spodaj navedene knjige o razvoju otroka:

− Rubel, D. (2005). Kako? Kdaj? Zakaj? Od kod prihajajo dojenčki? Ljubljana: Mladinska

knjiga založba, d. d.

− Carroll & Brown Publishers Limited (2012). Moja nosečnost in otrok. Ljubljana:

Mladinska knjiga

− Kitzinger, S. (1988). Rojstvo. Kranj: Marija Stanič

− Parramon Editorial team. Prevedli: Hribernik, M., Mali-Brajovič, S., Smerdu, V., Snoj-

Cvetko, E., Števanec, M. (1996). Anatomski atlas. Vodnik po človeškem telesu. Ljubljana:

Tehniška založba Slovenije

− Zuidenederlandse Uitgeverij, N. V. (1992) Kako sem prišel na svet? Spolna vzgoja za

otroke. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije

Najbolj je bila otrokom zanimiva knjiga z naslovom Rojstvo (1988), saj so v njej nazorne

fotografije dojenčka v trebuhu. Potem sem v knjigi odprla stran, na kateri so po narisane stopnje


40

razvoja otroka, in skupaj z otroki smo opisali vsako sliko posebej. Prebrala sem jim tudi, kaj se v

katerem mesecu pri otroku razvije. Nato smo prišli do faze, ko se dojenček rodi. Otrokom sem

nato na tla dala slike, ki sem jih natisnila iz knjige Anatomski atlas (Parramon Editorial Team,

1996) in jih vprašala, ali jih znajo razvrstiti po vrstnem redu. Pri tem so otroci imeli nekaj težav,

saj so si bile sličice zelo podobne. Ko so bile sličice pravilno razvrščene, sem jih prosila, če lahko

iz njih naredijo razvojni krog. Ker so zdaj vedeli, kaj to pomeni, jim to ni delalo težav. Nalepili

smo slike na isti plakat, nato pa sem otrokom rekla, če vedo, kako je veliko jajčece otroka, še

preden se začne razvijati. Otroci so mi s prsti pokazali velikost približno od treh centimetrov do

deset. S konico svinčnika sem se dotaknila papirja, da je nastala pikica in otrokom rekla, da je

jajčece človeka veliko približno toliko. Otroci so bili začudeni. Potem smo velikost človeškega

jajčeca primerjali z velikostjo žabjega jajčeca in ugotovili so, da je žabje veliko večje od

človeškega. Medtem ko smo gledali risbe v knjigi o razvoju dojenčka, sem jih vprašala, ali vidijo,

kaj se jim razvije najprej. Opazili so, da dojenčki v trebuhu izgledajo podobno kot paglavci, ko se

razvijajo, kar pomeni, da imajo najprej zelo veliko glavo in čisto majhen trup. Med opazovanjem

slik smo se pogovarjali še o popkovnici, o otrokovem dihanju in prehranjevanju, med tem ko je v

trebuhu. Otroci so bili presenečeni, kako so dojenčki v prvih mesecih razvoja še majhni. Potem so

opazili, da naslednja stvar, ki se opazijo pri dojenčku so roke in noge. Vprašala sem jih, če je to

kaj podobno kot pri paglavcih. Ugotovili so da je vse enako, le da pri paglavcih prej zrastejo zadnje

noge kot prednje, pri dojenčku pa te zrastejo na enkrat. Povedala sem jim, da tudi paglavcu na

enkrat zrastejo sprednje in zadnje noge, vendar mu prednje zrastejo pod kožo in niso opazne.

Otroci so povedali tudi to podobnost, da se tako paglavci kot dojenčki v trebuhu razvijajo v

tekočini. Ugotovili so, da človek potrebuje več časa, da zraste, na začetku pa je njihovo jajčece

manjše od žabe. Poleg tega človek zraste veliko večji od žabe in potrebuje več časa, da se razvije

v odraslega človeka. Plakat smo nalepili na steno za akvarijem in se dogovorili, da bom žabice za

nekaj časa še pustila pri njih v igralnici, potem pa jih bomo skupaj spustili v naravo.


41

Slika 23: Ponovitev celotnega razvoja žabe s pomočjo slikanic

Slika 24: Plakat – primerjava razvojnega kroga žabe in embrionalnega razvoja človeka

Otroke je razvoj žabe zelo pritegnil in so ga z zanimanjem in veseljem zelo podrobno spremljali.

Na začetku jih je pritegnilo že to, da so se v samo dveh dneh iz jajčec začeli razvijati paglavci in

da so spremenili obliko iz okrogle v podolgovato. Kasneje, ko pri paglavcih nekaj časa ni bilo

večjih sprememb, jim tudi otroci niso posvečali pretirane pozornosti, kasneje, ko pa so se

paglavcem začele razvijati noge, pa so otroci njihov razvoj spremljali še bolj zavzeto. Najbolj so

jim žabice zanimive takrat, ko so imele že vse štiri noge in so lahko že plezale po kamnih in

rastlinah ter stenah terarija. Pritegnilo jih je tudi hranjenje z ribjo hrano in kasneje še bolj z

vinskimi mušicami. Imeli smo nekaj priložnosti videti, kako so žabice ujele mušice in jih pojedle.

Ob tem so premaknile svoje oči in to je bilo otrokom zelo zanimivo. Otroci so v pogovorih svoja

podoživljanja opisovali z velikim navdušenjem. Uporabljali so nove besede, ki so se jih naučili, in


42

zelo podrobno opisovali razvoj. Med intervjuji niso potrebovali kakšne posebne spodbude in

podvprašanj, saj so sami opisovali razvoj.

Otroci so med pogovorom in izdelovanjem plakata sami povezali veliko vzporednic med

embrionalnima razvojema. Prva vzporednica, ki so jo opazili, je bila, da imata človek med

embrionalnim razvojem in paglavec podobno obliko. To pomeni, da imata oba veliko glavo in

manjši trup. Poleg tega so opazili, da je pri obeh razvojih naslednja stopnja razvijanje nog in rok.

Eden od dečkov je rekel, da je razlika ta, da se pri paglavcu najprej razvijejo zadnje noge in šele

nato sprednje, pri človeku pa se roke in noge začnejo razvijati na enkrat. Otroci so ugotovili tudi,

da se tako paglavec kot otrok oba začneta razvijati v tekočini. Otroci so svoje odgovore

interpretirali tako, da so uporabljali besede, ki so se jih naučili med opazovanjem razvoja žabe, in

pri tem niso imeli težav.

Podobnosti med embrionalnima razvojema, ki so jih opazili otroci:

− razvoj se pri obeh začne iz majhne kroglice;

− zelo podobna oblika zarodka (velika glava in manjši rep/telo);

− pri obeh razvojih je druga faza razvoj nog in rok (pri paglavcih sprednjih in zadnjih nog);

− oba se začneta razvijati v tekočini.

3.6.13 Primerjava znanja o razvoju žabe pred in po opazovanju

Iz grafa 1 je razvidno, da se je znanje otrok o razvoju žabe izboljšalo po končanem opazovanju.

Le štirje od dvaindvajsetih otrok so na koncu razvoj žabe opisali v treh stopnjah (mrest–paglavec–

žaba); od tega sta dva bila odsotna na treh srečanjih, tako da verjetno zato nista znala razvoja

opisati bolj natančno. Ostali so pokazali odlično poznavanje razvoja žabe.


43

Graf 1: Opis razvoja žabe pred in po opazovanju

Iz grafa 2 lahko razberemo, da so otroci po opazovanju razvoja žabe v intervjujih občutno več

uporabljali pojme mrest, paglavec, jajčece in zakrnitev repa. V začetnih intervjujih nihče od otrok

ni vedel, da so v mrestu jajčeca. Po opazovanju pa je pojem uporabilo kar trinajst otrok. Po

opazovanju so pojem mrest poznali in uporabljali vsi otroci, pred opazovanjem pa jo je uporabilo

le devet otrok. Že pred opazovanjem je osemnajst otrok poznalo pojem paglavec, po opazovanju

pa so vsi otroci. Pred opazovanjem razvoja žabe nihče od otrok ni poznal pojma zakrnitev repa. V

intervjuju po opazovanjih pa je pojem omenilo kar dvanajst otrok. Med vsakim srečanjem in

opazovanjem paglavcev sem bila pozorna, da sem omenjene besede čim večkrat povedala in

posledično so jih otroci začeli uporabljati med tem, ko so odgovarjali na moja vprašanja.

0

2

4

6

8

10

12

14

16

18

20

Ne ve, da ima žaba večstopenj razvoja

Površno (paglavec - žaba) Natančno (mrest -paglavec - žaba)

Zelo natančno (mrest -paglavec - zrastejo noge -

zakrni rep - žaba

Štev

ilo o

tro

k (

f )

Kategorije znanja

Pred opazovanjem Po opazovanju


44

Graf 2: Pogostost uporabe naravoslovnih pojmov povezanih z razvojem žabe pred in po

opazovanju

3.7 Diskusija

Raziskava je prinesla drugačne rezultate, kot sem jih sama sprva predvidevala. Otroci so že na

začetku o razvoju žabe vedeli presenetljivo veliko. Nekateri so že poznali besedo paglavec.

Življenjski krog žabe so že znali osnovno opisati. Ker so poznali osnove, so jih vedno bolj

zanimale tudi podrobnosti, kar je izpostavila tudi raziskava Brulc (2013). Ista raziskava

izpostavlja, da več zanimanja pokažejo ter več vprašanj postavijo deklice, vendar sem v svoji

raziskavi zaznala ravno obratno. Morda tudi zato, ker je bilo v tej skupini več dečkov kot deklic.

Sama nisem pričakovala, da otroci vedo že toliko o žabah in sem bila presenečena nad njihovim

znanjem. To pripisujem tudi vzgojiteljici, ki področju narave posveča veliko pozornosti in je s to

skupino otrok že od njihovega prvega leta starosti.

Opazila sem, da so bili paglavci otrokom v skupini različno zanimivi. Nekateri so komaj čakali in

se veselili srečanj, drugi manj. Večina jih je vedela, da se žaba razvije iz paglavca. Ko pa sem jih

vprašala, katere noge se jim najprej razvijejo, so vsi mislili, da prednje. Kot pravi Vrščaj (2000),

si otrok o živali ustvari podobo, ki jo pridobi iz slikanic in knjig. To sem opazila tudi, ko so otroci

na drugem srečanju narisali žabo po svojem spominu. Takrat je nekaj od otrok žabo narisalo čisto

nerealno, kot so si jo zapomnili iz risank ali pravljic. Posledica tega so lahko tudi napačne

predstave in morda tudi predsodki.

0

2

4

6

8

10

12

14

16

18

20

22

24

Jajčece Mrest Paglavec Zakrnitev repa

Štev

ilo o

tro

k (

f)

Pojmi

Pred opazovanjem Po opazovanju


45

Otroci so večinoma že vedeli, da se iz jajčeca postopoma razvije paglavec. Le dva sta sprva menila,

da je že takoj majhna žabica, kar je potrdila tudi raziskava Boben (2015). Med izkustvenim

učenjem so otroci vse spremljali z zanimanjem in si informacije ter opaženo zapomnili. Po

izkustvenem opazovanju so razvojni krog žabe opisali veliko bolj podrobno, žabe so jih zelo

zanimale in radi so se pohvalili, da o tem vedo veliko. Kot je navedeno v Kurikulumu za vrtce

(Bahovec idr., 1999), se otrok s tem, ko je priča pojavom o njih veliko nauči in spozna nove

enostavne pojave in procese ter začne gojiti do njih pozitiven odnos. Otroci so imeli med in po

izkustvenem učenju veliko več podrobnih vprašanj kot pred začetkom in ob začetku spremljanja

razvoja žabe. Zaradi vodenega opazovanja so bili veliko bolj pozorni na opažene podrobnosti, ki

so se spreminjale. Pri tem je pomagalo tudi risanje, saj sem jih s tem spodbujala k natančnosti in

pozornemu opazovanju.

Otrokom je bilo zanimivo to, da jajčeca niso počila, kot so nekateri domnevali pred opazovanjem,

temveč so se iz njih razvili paglavci. Najbolj so jih pritegnili paglavci, ko so se jim razvijale zadnje

noge, saj so takrat uvideli, da bodo iz njih res nastale žabe. Ko so paglavcem zrasle zadnje noge,

jih je veliko mislilo, da so to prednje noge. Mislili so, da jim bodo zadnje noge zrasle iz repa in bo

tako žaba velika toliko, kot je bil dolg paglavec. Začudeni so bili, kako je lahko iz tako dolgega

paglavca nastala tako majhna žaba. Poleg tega jih je veliko menilo, da jim rep odpade. Kasneje pa

so videli, da jim rep zakrni. Nekaj otrok je že prej izkustvenim učenjem vedelo, da jim rep ne

odpade, vendar niso vedeli, kaj se z njim zares zgodi. Eden od otrok pa je povedal, da se rep

»skrči«. Otroke sem že nekajkrat med opazovanjem razvoja paglavcev spraševala, ali se dojenček

v maminem trebuhu tudi razvije tako hitro. Ker je bilo nekaj od njihovih mamic nosečih, so vedeli,

da pri ljudeh traja to dlje časa kot pri žabah. Tako smo lahko časovno primerjali razvoj paglavca

in otroka v materinem trebuhu. Otroci si niso znali predstavljati, koliko je tri mesece, kolikor je

trajalo obdobje, ki so ga potrebovali paglavci za razvoj v žabo, v primerjavi z devetimi meseci

nosečnosti pri človeku.

Tudi ko smo se pogovarjali o embrionalnem razvoju otroka, sem jim poleg vsake spremembe

povedala, v katerem tednu približno se to zgodi. Otroci niso imeli predstave, kaj to pomeni;

zanimale so jih predvsem spremembe, ki so jih opazili. Pri tem mi je bila v pomoč knjiga Rojstvo

(Kitzinger, 1988), saj so v njej slike, kako otrok v trebuhu resnično izgleda, kar je bilo otrokom

zelo zanimivo.

Vzgojiteljica mi je povedala, da se o tem v skupini še niso pogovarjali in morda je tudi zaradi tega

ta tema otroke toliko bolj pritegnila. Otroci so preko vodenega opazovanja opazili veliko


46

vzporednic med embrionalnima razvoja. Najverjetneje ne bi opazili vseh brez podrobnega

opazovanja, mojih vprašanj ter pogovora. Vseeno sem mislila, da sami ne bodo opazili toliko

podobnosti, zato so me na tem področju zelo presenetili. Predvsem so jih veliko opazili ravno pri

izdelovanju življenjskega kroga na plakatu. Pozornost pri opazovanju pripisujem tudi dejstvu, da

smo se natančnemu opazovanju veliko posvečali pri razvoju žabe. Izbrala sem slike, na katerih se

res vidijo podrobnosti, zato so jih lahko otroci s pozornim opazovanjem prilepili v pravilnem

vrstnem redu.

Otroci, ki so bili udeleženi na vseh naših srečanjih, so znali vse faze razvoja žabe podrobno opisati.

Tisti, ki so na katerem od srečanj manjkali, niso poznali toliko podrobnosti. Marentič Požarnik,

Šarić in Šteh (2019) poudarjajo, kako pomembno je, da otrok izkušnjo doživi neposredno; to sem

tudi sama opazila, sploh na zadnjem srečanju, ko so otroci pripovedovali o poteku razvoja žabe.

Mijoč (1996) pravi, da mora za vsako učenje biti temelj izkušnja. Le tako se otrok izkušenjsko uči

in nadgrajuje svoje zanje. Seveda pa je to odvisno tudi od okolice in ljudi, ki so priča

izkušenjskemu učenju (Mijoč, 1996). V mojem primeru sta imeli pomemben vpliv vzgojiteljica in

pomočnica vzgojiteljice, ki sta svojo vlogo odlično opravili, saj sta se z otroki pogovarjali o

dvoživkah tudi v moji odsotnosti iz skupine. Mijoč (1999) pravi, da so izkušnje že od nekdaj zelo

cenjene in da otrok več dobi z neposredno izkušnjo kot le s poslušanjem o tem. Kljub temu v

današnjem času večkrat dobimo potrdilo o naučenem znanju in ne o izkušnjah (Mijoč, 1999).

Keogh in Stuart (1997) poudarjata pomen aktivne vključenosti otrok v vzgojno-izobraževalne

dejavnosti. Otroci v moji raziskavi so od vsega začetka vedeli, kaj bomo počeli, aktivno so

sodelovali, se pogovarjali in delili svoje predloge in ideje. Ugotovila sem, da so otroci vedno

najprej opazovali paglavce in šele nato komentirali. Vraščaj (2000) pravi, da otroci najprej vso

pozornost usmerijo v opazovanje in šele pozneje začnejo spraševati o razlikah oziroma

spremembah, kar sem opazila tudi pri izvedenih dejavnostih, še posebej ko sem v igralnico prinesla

odraslo žabo. Otroci so potrebovali kar nekaj minut, da so se umirili, si jo individualno ogledali,

da smo lahko nadaljevali pogovor.

Otroci so me med dejavnostmi veliko spraševali, vendar nisem zasledila veliko problemskih

vprašanj z začetno besedo: »Zakaj?« Krnel (2001) je zapisal, da se taka vprašanja v predšolskem

obdobju znajo pojaviti velikokrat, ampak v moji skupini le nekajkrat. Na primer: »Zakaj damo

paglavcem vedno manj vode v akvaterarij? Zakaj ne jedo več ribje hrane, ampak mušice?« in tako

naprej. Pri dejavnostih so mi otroci s svojim obnašanjem potrdili tudi to, kar je zapisala že Brulc

(2013), da otroci v tem obdobju še nimajo predsodkov do živali. Žabe so živali, do katerih ima


47

veliko odraslih predsodke. Te lahko hitro in nevede prenesejo na otroke, ki jih posnemajo. V tej

skupini sem opazila, da vzgojiteljici žaba ni bila najbolj ljuba žival, vendar se je pred otroki

obnašala zelo korektno ter jo tudi prijela v roke. Njen odnos je pripomogel k temu, da so otroci

brez predsodkov sprejeli žabo in opazovali paglavce.

Torkar (2015) ugotavlja, da če ima nekdo do živali negativen odnos ali strah, pogosto tudi nima

pozitivnega odnosa do varstva živali. Čeprav jih je določene živali strah, vedo, da so tudi te živali

pomemben del ekosistema, zato jih moramo ohranjati. Pomembno vlogo pri premagovanju strahu

pri predšolskem otroku pa imajo tudi vzgojitelji, ki jim žival predstavijo. Najbolje je, da žival čim

večkrat vključujemo v vzgojno-izobraževalne dejavnosti, da otroci tako prej izgubijo strah pred

njo (Torkar, 2015).


48

4 ZAKLJUČEK

V svoji diplomski nalogi sem izvedla vodeno opazovanje razvoja žabe z otroki, starimi od pet do

šest let. Pred začetkom izvajanja dejavnosti me je skrbelo, da bodo otroci imeli do paglavcev in

žab nespoštljiv odnos. Skrb je bila odveč, saj sem že na prvem srečanju videla, da so otroci nad

dvoživkami navdušeni in so komaj čakali naša skupna srečanja. Kasneje so se na žabe tudi zelo

navezali, in ko je ena izmed njih poginila, sem opazila, da so bili nekateri otroci potrti in so se

spraševali, kaj so naredili narobe.

V raziskavi sem želela odgovoriti na tri raziskovalna vprašanja. Ugotovila sem, da so otroci že

pred izkustvenim opazovanjem poznali osnove o razvoju žabe. Večina je že vedela, da je vmesna

stopnja razvoja žabe paglavec. V zaključnih intervjujih (po izkustvenem opazovanju) pa so otroci

znali opisati razvoj žabe zelo natančno, uporabljali so nove pojme, ki so jih spoznali skozi

opazovanje, kot so mrest, škrge, jajčeca, nekateri tudi zakrnitev repa. Otroke je spremljanje razvoja

paglavcev na splošno zelo pritegnilo, še najbolj čisto na začetku, ko so opazili prve spremembe ter

na koncu, ko so imeli paglavci štiri noge in so začeli plezati iz akvaterarija. Otroci so svoja

opažanja zelo radi sami interpretirali in razglabljali o spremembah. Poleg tega so z izkustvenim

opazovanjem zelo dobro in podrobno spoznali dvoživke. Vedno več stvari jih je o njih zanimalo.

Sami so iskali odgovore na vprašanja, npr. zakaj so se paglavci v naravi počasneje razvijali kot v

igralnici. Sami so ugotovili, da je to zaradi temperature vode. Dobila pa sem odgovor tudi na svoje

tretje raziskovalno vprašanje. Otroci so opazili več vzporednic med embrionalnim razvojem

človeka ter razvojem žabe. Ugotovili so, da sta zarodek človeka in paglavec na začetku zelo

podobne oblike ter da imata oba veliko glavo in manjši trup, nato pa se jima obema začnejo

razvijati noge in roke. Mislila sem, da bo otrokom težje predstaviti oba razvojna kroga tako, da

bodo opazili podobnosti in razlike, vendar so otroci hitro doumeli mojo namero in našli anatomske

podobnosti in razlike.

Opisane dejavnosti bi bile težje izvedljive s skupinami mlajših otrok, predvsem zaradi natančnega

opazovanja in risanja. Brez vodenega opazovanja ter mojih podvprašanj skupina otrok

najverjetneje ne bi opazila toliko podrobnosti. Delala sem s skupino, ki v igralnici še nikoli ni

doživljala žive žabe, vendar so o njenem razvoju vedeli veliko. K temu je veliko pripomogla

njihova vzgojiteljica, ki daje veliko poudarka kurikularnemu področju narava. To se pri otrocih

pozna, zato imajo po mojem mnenju še večje zanimanje za spoznavanje narave.


49

5 VIRI

Bajd, B. (2002). Moje prve dvoživke. Ljubljana: Modrijan.

Bajd, B. (2016). Tri dvoživke. Ljubljana: Hart.

Bahovec, E.D., Bregar, K.G., Čas, M., Domicelj, M., Saje-Hribar, N., Japelj, … Vrščaj, D. (1999).

Kurikulum za vrtce: predšolska vzgoja v vrtcih. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod

Republike Slovenije za šolstvo.

Boben, V. (2015). Predstave predšolskih otrok o organizmih, ki se razvijejo iz jajc. [Diplomsko

delo, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta]. PeFprints. http://pefprints.pef.uni-lj.si/2965/.

Brulc, B. (2013). Vodeno opazovanje dvoživk v vrtcu. [Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani,

Pedagoška fakulteta]. PeFprints. http://pefprints.pef.uni-lj.si/1518/.

Carroll & Brown Publishers Limited (2012) Moja nosečnost in otrok. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Clarke, B. (1997). Dvoživke. Svet okrog nas. Murska Sobota: Pomurska založba Murska Sobota.

Cochran, M. (1969). Dvoživke. Ilustrirana enciklopedija živali. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Esenko, I. (2014). Kako živijo dvoživke. Ljubljana: Okaši.

Goričan, A. (2017). Vpliv gojenja živali na odnos do njih pri predšolskih otrocih. [Diplomsko delo,

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta]. PeFprints. http://pefprints.pef.uni-lj.si/4695/.

Keogh, B., Stuart, N. (1997). Prvi koraki v naravoslovje. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.

Kibriš, J. (2000). Spoznavajmo z vivarijem. Ljubljana: Zavod republike za šolstvo.

Kitzinger, S. (1988). Rojstvo. Kranj: Marija Stanič.

Kolar, M. (2020). Model izkustvenega učenja o živalih, do katerih imamo pogosto predsodke.

[Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta]. PeFprints. http://pefprints.pef.uni-

lj.si/6421/.

Krnel, D. (1993). Zgodnje učenje naravoslovja. Ljubljana: DZS.

Kroflič, R., Marjanovič Umek, L., Videmšek, M., Kovač, M., Kranjc, S., Saksida, I., Denac, O.,

Vrlič, T., Krnel, D., Japelj Pavešič, B. (2008). Otrok v vrtcu. Priročnik h kurikulu za vrtce.

Ljubljana: Obzorja.

http://pefprints.pef.uni-lj.si/2965/






50

Lenasi, H., Kreft, M., Turk, T., Dermastia, M., (2013). Čudovite oblike. Zgradba in delovanje

evkariontskih organizmov za gimnazije. Ljubljana: Založba Rokus Klett, d. o. o.

Likar, T. (2012). Odnos učencev do dvoživk in njihovo znanje o dvoživkah. [Diplomsko delo,

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta]. PeFprints. http://pefprints.pef.uni-lj.si/1353/.

Marentič Požarnik, B., Šarić, M., Šteh, B. (2019). Izkustveno učenje. Ljubljana: Znanstvena

založba filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Mijoč, N. (1996). Izkustveno učenje in lokalni razvoj. AS. Andragoška spoznanja, 1996, letnik 2,

številka 3. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Znanstvena založba.

https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-1LDB4WUZ/cfe3ac26-b06c-4615-872b-

e04fc6aa9a16/PDF (pridobljeno: 28. 6. 2021).

Mijoč, N. (1999). Znanje pridobljeno z izkustvenim učenjem. AS. Andragoška spoznanja. letnik 5,

številka 1. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Znanstvena založba.

https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-NCOIK7QW/39d130c8-00c2-486d-b3db-

c4a5ad3a0d4b/PDF (pridobljeno: 28. 6. 2021).

Morris, D. (2008). Otrok. Osupljiva zgodba prvih dveh let življenja. Ljubljana: Tehniška založba

Slovenije.

Novak, T., Ambrožič – Dolinšek, J., Bradač, Z., Cajnkar – Kac, M., Majer, J., Menciger - Vračko,

B., Petek, D., Pirš, P. (2003). Začetno naravoslovje z metodiko. Maribor: Pedagoška fakulteta

Univerze v Mariboru.

Parramon Editorial team. Prevedli: Hribernik, M., Mali-Brajovič, S., Smerdu, V., Snoj-Cvetko, E.,

Števanec, M. (1996). Anatomski atlas. Vodnik po človeškem telesu. Ljubljana: Tehniška založba

Slovenije.

Repovž, P. (2013). "Kaj bo prišlo iz jajca?" - predšolski otroci spoznavajo razvoj živali, ki se

izležejo iz jajc. [Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta]. PeFprints.

http://pefprints.pef.uni-lj.si/1693/.

Rubel, D. (2005). Kako? Kdaj? Zakaj? Od kod prihajajo dojenčki? Ljubljana: Mladinska knjiga

založba, d. d.

Snedden, R. (1995). Kaj je dvoživka? Ljubljana: DZS.


https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-1LDB4WUZ/cfe3ac26-b06c-4615-872b-e04fc6aa9a16/PDF

https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-1LDB4WUZ/cfe3ac26-b06c-4615-872b-e04fc6aa9a16/PDF

https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-NCOIK7QW/39d130c8-00c2-486d-b3db-c4a5ad3a0d4b/PDF

https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-NCOIK7QW/39d130c8-00c2-486d-b3db-c4a5ad3a0d4b/PDF



51

Stušek, P., Tratnik. M., Vilhar, B., Škornik, B. (2010). Evolucija, biotska pestrost in ekologija

evolucija. Ljubljana: DZS.

Tomažič, I. (2008). Vpliv neposredne izkušnje na odnos in znanje učencev o dvoživkah.

[Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta]. http://bijh-s.zrc-

sazu.si/abs/SI/ABS/Cont/51_1/ABS_51_1_Tomazic_2008_49-59.pdf .

Torkar, G. (2015). Pre-service teachers’ fear of snakes, conservation attitudes, and likelihood of

incorporating animals into the future science curriculum. Journal of Baltic science education.

14(3), 401–410.

Torkar, G., Verčkovnik T. in Zalokar Divjak, Z. (2002). Metoda doživljajske predstavitve živali:

spoznavni in čustveni vplivi na otroke različnih starosti. Pedagoška obzorja, 17(1), 8–88.

Veenvliet, P., Kus Veenvliet, J. (2008). Dvoživke Slovenije. Priročnik za določanje. Ljubljana:

Zavod Symbiosis.

Vraščaj, D. (2000). Najpomembnejša je neposredna izkušnja: spoznavanje okolja. Šolski razgledi,

51(16), 13.

Zuidenederlandse Uitgeverij, N.V. (1992). Kako sem prišel na svet? Spolna vzgoja za otroke.

Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.

5.1 Viri slik

Slika 1: Bajd, B. (2016). Tri dvoživke. Ljubljana: Hart, stran 11.

Vse ostale uporabljene fotografije v diplomski nalogi so avtorsko delo, ki sem jih pridobila s

soglasjem staršev udeleženih otrok.

http://bijh-s.zrc-sazu.si/abs/SI/ABS/Cont/51_1/ABS_51_1_Tomazic_2008_49-59.pdf

http://bijh-s.zrc-sazu.si/abs/SI/ABS/Cont/51_1/ABS_51_1_Tomazic_2008_49-59.pdf

v vrtcu - pefprints.pef.uni-lj.si

Documents