Višje delovno in socialno sodiščeOddelek za individualne in kolektivnedelovne spore

VDSS sodba Pdp 909/2013

ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.909.2013

Evidenčna številka: VDS0011531Datum odločbe: 13.02.2014Senat: Silva Donko (preds.), Ruža Križnar Jager (poroč.), Jelka Zorman BogunovičPodročje: DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCIInstitut: javni uslužbenci - službeni mobilni telefon - stalna dosegljivost uporabnika - stalna pripravljenost zadelo - dodatek za čas stalne pripravljenosti - dežurstvoZveza: ZDU-1 člen 16. Uredba o uporabi službenih mobilnih telefonov in storitvah mobilne telefonije vorganih državne uprave člen 9. ZPol člen 81, 81/1, 81/2, 81/5, 81/6, 82. Kolektivna pogodba za javni sektorčlen 46.

Jedro

Uporaba službenega mobilnika ne predstavlja stalne pripravljenosti za delo v smislu 81. in 82. člena ZPol in iztega razloga uporabnik službenega telefona nima pravice do nadomestila za stalno pripravljenost. V primerudosegljivosti po telefonu gre, za razliko od pripravljenosti za delo, kjer se pričakuje takojšen prihod delavca nadelovno mesto, po vsebini za obratno situacijo, ko se ne pričakuje, da bi delavec sploh prišel na delovnomesto, temveč le, da se s komunikacijo po mobilnem telefonu uredijo nekatera vprašanja v delovnem procesu,ki se lahko pojavijo pri delu Policije in terjajo takojšne ukrepanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je (1) tožena stranka dolžna plačatitožeči stranki za čas pripravljenosti za delo na domu za januar 2010 znesek 112,77 EUR z zakonskimizamudnimi obrestmi od 6. 2. 2010 dalje do plačila, za februar 2010 znesek 28,19 EUR z zakonskimizamudnimi obrestmi od 6. 3. 2010 dalje do plačila, za marec 2010 znesek 28,19 EUR z zakonskimizamudnimi obrestmi od 6. 4. 2010 dalje do plačila, za april 2010 znesek 112,77 EUR z zakonskimi zamudnimiobrestmi od 6. 5. 2010 dalje do plačila, za maj (2010) znesek 56,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmiod 6. 6. 2010 dalje do plačila, za junij 2010 znesek 28,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7.2010 dalje do plačila, za julij 2010 znesek 56,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2010 daljedo plačila, in (2) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova stalne pripravljenosti na domu poobračunu obveznih prispevkov in davkov izplačati za obdobje od 1. 8. 2010 do 5. 11. 2012 neto znesek za

posamezni mesec od bruto zneska 957,44 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za posameznimesec od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je tožečastranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 807,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude zzakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338.člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženistranki pa naloži plačilo vseh tožnikovih stroškov postopka. Navaja, da je terjal plačilo dodatka za časpripravljenosti za delo na domu v višini 20% urne postavke osnovne plače po 46. členu Kolektivne pogodbeza javni sektor (KPJS). Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče svojo odločitev sprejelo na podlagiugotovitve, da stalne dosegljivosti tožnika kot uporabnika dodeljenega mu službenega mobilnega telefona nimogoče enačiti s pripravljenostjo za delo, urejeno v 81. in 82. členu Zakona o policiji (ZPol). Po stališčusodišča prve stopnje je bil tožnik, glede na položaj, ki ga zaseda (vodja oddelka za informatiko intelekomunikacijo službe za operativno podporo Policijske uprave A.), dolžan zagotoviti svojo stalnodosegljivost tudi izven prostorov delodajalca. Sodišče prve stopnje se sklicuje na podobno zadevo, v kateri jeodločilo Višje delovno in socialno sodišče, opr. št. Pdp 1412/2010 ter pojasnilo, da uporaba službenegamobilnika ne predstavlja stalne pripravljenosti za delo. Meni, da navedene zadeve ni mogoče upoštevati, saj ješlo v citiranem primeru za tiskovnega predstavnika Policije, pri čemer je bil temu službeni mobilnik dodeljenle in izključno zaradi tega, da je lahko nemoteno in tudi izven delovnega časa komuniciral s tiskovnimipredstavniki. V tožnikovem primeru pa ni šlo le za izključno verbalno komuniciranje tožnika in reševanjeproblemov na daljavo, šlo je za odpravljanje problemov na delovnem mestu, torej za posebno oblikodežurstva, kot ga predpisujejo veljavni predpisi o organiziranosti Policije. To so potrdile tudi zaslišane priče.Priča B.B. (pritožba pri tem očitno nepravilno naslavlja B.B., direktorja PU A., ki je bil zaslišan kot priča) jecelo izjavila, da se je od tožnika pričakovalo, da bo vedno dosegljiv na takšen način, da bo lahko prišel tudi nadelovno mesto. V konkretnem primeru po stališču pritožbe ne gre za običajno dosegljivost, ki jo predstavljaimetništvo službenega telefona, ampak za dejansko stalno pripravljenost imetnika službenega telefona, da bo vsvojem prostem času sposoben zagotoviti svojo prisotnost pri odpravljanju težav na delovnem mestu oziromadrugje, po navodilu tožene stranke. Sodišče prve stopnje je nepravilno izključilo pravico tožnika do dodatkazaradi dejstva, ker je prejemal položajni dodatek in plačo, ki je bila ustrezna zahtevnosti delovnega mesta.

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedbe C.C., ki je povedal, da je, ko se je odločil, da ne boveč opravljal dežurstva na takšen način, da bo ves čas pripravljen priti na delovno mesto, službeni telefon pokončanem delavniku pustil na delovnem mestu. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da bi moral tako ravnati tuditožnik, še več, med zaslišanjem so tožnika spraševali, ali je dodelitvi službenega telefona nasprotoval. Sodiščeprve stopnje je zanemarilo dejstvo, da je tožnik svoje delo opravljal vestno in korektno, spoštoval odločitvedelodajalca, vendar tudi pričakoval, da se mu priznajo pravice, ki mu po veljavnih predpisih pripadajo.Napačno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso glede odreditve nadurnega dela in plačilanadur. Gre za različna instituta in nesporno je, da sodna praksa tudi za primere, ko pride do nadurnega dela, kini bilo pisno odrejeno, delodajalcu nalaga plačilo nadomestila plače. Dejstvo, da tožniku pripravljenost za delona domu ni bila posebej pisno odrejena, ne more pomeniti, da za čas, ko je bil v svojem prostem času omejen zdelovnim procesom delodajalca, glede svojega gibanja, dejavnosti in razmišljanja, ni upravičen do ustrezneganadomestila. Sodišče bi tudi moralo preveriti, ali se je pri toženi stranki izvajalo dežurstvo v skladu s predpisi,ki so urejali delo policije in če ne, kakšni so bili dejanski okviri dodelitve službenega mobilnika tožniku.Tožnik se je namreč skliceval na 26. člen Akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Policiji, pokaterem je bila tožena stranka dolžna zagotoviti dežurstva in to ne z običajno dosegljivostjo zaposlenih naslužbenih mobilnikih, ampak s pripravljenostjo za delo na domu, kajti le na ta način je lahko zagotovljenonemoteno delo Policije.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja

pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, sspremembami; ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11.točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14.točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusuje ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih lepavšalno navaja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolnoje ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vodje oddelka za informatiko in telekomunikacije vslužbi za operativno podporo Policijske uprave A.. Glede na položaj, ki ga zaseda in zaradi naravetožnikovega dela, je sodišče prve stopnje štelo, da je bila potrebna njegova stalna dosegljivost tudi izvenprostorov Policije, zato mu je bil 25. 2. 2008 izdan sklep št. ..., s katerim mu je bil v stalno uporabo dodeljenslužbeni mobilni telefon. Iz 9. člena Uredbe o uporabi službenih mobilnih telefon in storitvah mobilnetelefonije v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 106/06 in 63/2009; v nadaljevanju: Uredba) izhaja, da jenamen dodelitve službenega mobilnega telefona zagotovitev stalne dosegljivosti uporabnika, racionalnejšamedsebojna komunikacija uporabnikov in boljša izraba delovnega časa uporabnika. Iz 9. člena Uredbe tudiizhaja, da mora biti uporabnik stalno dosegljiv in uporabljati službeni telefon v skladu z navedenim namenomuporabe. Po določbi 16. člena Zakona o državni upravi (Ur. l. RS, št. 52/2002 in naslednji; ZDU-1) se opremaza mobilno komuniciranje med drugim dodeli v stalno ali začasno uporabo uporabniku, če izvaja vodstvenodelovno mesto in še obstaja potreba po njegovi stalni dosegljivosti.

Na podlagi ugotovitve o naravi in organizaciji dela, ki ga je tožnik opravljal, je sodišče prve stopnje pravilnougotovilo, da je potreba po dodelitvi službenega mobilnega telefona obstajala. Na podlagi izpovedb prič B.B.,direktorja Policijske uprave A., D.D., vodje službe za operativno podporo in E.E., ki je pred tožnikomopravljal delo vodje oddelka in imel iz tega razloga službeni telefon, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da seglede na namen dodelitve službenega telefona, kot je opredeljen po Uredbi in ZDU-1, pri tožniku pričakujestalna dosegljivost.

Zakon o policiji (Ur. l. RS, št. 49/1998 s spremembami; ZPol), ki je veljal v spornem obdobju, je v prvemodstavku 81. člena določal, da so delavci policije dolžni opravljati delo v posebnih delovnih pogojih, kadar jeto potrebno za izvajanje z zakonom določenih nalog. Po drugem odstavku 81. člena je poseben delovni pogojtudi pripravljenost za delo v delovnih prostorih, na določenem kraju ali doma. V skladu s petim odstavkom 81.člena ZPol se, med drugim, stalna pripravljenost za delo odredi, če to terjajo varnostne razmere oziroma če jesamo tako mogoče opraviti določene naloge, ki jih ni mogoče odlagati, ali pa morajo biti naloge opravljene vdoločenem roku. Generalni direktor policije pa po določbi šestega odstavka 81. člena ZPol določi primere, vkaterih je dovoljeno odrediti delo iz prejšnjega odstavka, in osebe, ki ga lahko odredijo. Po določbi prvegaodstavka 82. člena ZPol je pripravljenost za delo poseben delovni pogoj, pri katerem mora biti delavec policijev pripravljenosti za delo na delovnem mestu, na določenem kraju ali na domu. Pripravljenost za delo se podrugem odstavku 82. člena ZPol ne šteje v število ur delovne obveznosti, če pa delavec policije medpripravljenostjo za delo dela, se v skladu s tretjim odstavkom 82. člena Zpol, te ure štejejo v število urdelovne obveznosti delavca policije. V primeru, ko število opravljenih delovnih ur delavca policije presegaštevilo ur njegove mesečne oziroma letne delovne obveznosti, se v skladu s četrtim odstavkom 82. člena ZPolrazlika ur šteje kot delo preko polnega delovnega časa. Razlaga 46. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor(Ur. l. RS, št. 112/2008; KPJS) - dodatek za čas stalne pripravljenosti – določa, da pripravljenost pomenidosegljivost javnega uslužbenca zaradi potrebe prihoda na delo izven njegovega delovnega časa. Stalnapripravljenost mora biti pisno odrejena, višina dodatka za čas stalne pripravljenosti je enaka ne glede na to, alije javni uslužbenec v stalni pripravljenosti podnevi, ponoči, na delovni dan, v nedeljo, na praznik ali na dan, kije z zakonom določen kot dela prost dan.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da dosegljivosti na mobilni telefon, ki se je pričakovala od tožnika,ni mogoče enačiti s pripravljenostjo za delo na domu po 81. in 82. členu ZPol, ki je lahko odrejeno le s pisnoodredbo. Odredba o pripravljenosti za delo na domu po ugotovitvah sodišča prve stopnje pomeni, da se mora

delavec v najkrajšem času zglasiti na delovnem mestu in da takšno odredbo pristojni izda, ko zaradi različnihdogodkov ali okoliščin predvidi potrebo po dodatnih nalogah policije. Sodišče prve stopnje je zato štelo, da jeslužbeni telefon tožnika služil zgolj za reševanje nepredvidljivih zapletov, ki jih ni mogoče enačiti spripravljenostjo za delo na domu, zaradi najkrajše zglasitve na delu, saj je le 10 - 15% klicev zahtevalo, da setožnik dejansko zglasi na delovnem mestu. Takšen prihod tožnika na delovno mesto pa je bil plačan. Zato jetudi po stališču pritožbenega sodišča pravilen zaključek, da uporaba službenega mobilnika ne predstavljastalne pripravljenosti za delo v smislu 81. in 82. člena ZPol in iz tega razloga uporabnik službenega telefonanima pravice do nadomestila za stalno pripravljenost. V primeru dosegljivosti po telefonu gre za razliko odpripravljenosti za delo, kjer se pričakuje takojšen prihod delavca na delovno mesto, po svoji vsebini za obratnosituacijo, ko se ne pričakuje, da bi delavec sploh prišel na delovno mesto, temveč le, da se s komunikacijo pomobilnem telefonu uredijo nekatera vprašanja v delovnem procesu, ki se lahko pojavijo pri delu Policije interjajo takojšne ukrepanje.

Pritožba neutemeljeno navaja, da v zadevi opr. št. Pdp 1412/2010, o kateri je odločalo Višje delovno insocialno sodišče, ni šlo za podobno zadevo. V navedeni zadevi prav tako ni bila izdana pisna odredba o stalnipripravljenosti na delo, temveč je bil zaradi narave dela delavec, ki je bil zadolžen za stike z javnostmi,dosegljiv po telefonu. Tožnik sicer ni opravljal del, ki bi se nanašala na stike z javnostmi, temveč je bilanjegova dosegljivost po mobilnem telefonu pogojena s tem, da je vodil oddelek in da je delovni proceszahteval tudi takojšnje ukrepanje in takšno organiziranost, da so se eventualne nejasnosti oziroma vprašanjalahko rešila s komunikacijo z drugimi zaposlenimi, tudi ko tožnik ni bil prisoten na delovnem mestu. Vendar vnobenem od obeh primerov uporabe mobilnega telefona ni mogoče šteti, da gre za pripravljenost za delo nadomu. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na izpovedbi direktorja PU A. ter vodjekadrovske službe PU A., izpoved priče C.C., ki je povedal, da ima sklep o uporabi mobilnega telefona, pokaterem mora biti dosegljiv v delovnem času, ter da telefon po 15:00 uri pusti v službi, pa ni bistvenegapomena. Sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni zavrnilo iz razloga, ker tožniku tega dela ne bi bilo trebaopravljati oziroma se oglašati na mobilni telefon tudi po 15:00 uri, temveč je utemeljilo njegovo obveznost stem, da se od imetnika službenega telefona pričakuje, da bo zaradi racionalnejšega dela lahko dosegljiv. Zatoizpoved te priče ni relevantna za pritožbeno rešitev zadeve.

Zmotna je tudi pritožbena navedba, da gre za poseben primer dežurstva. Zato ni utemeljeno tožnikovopritožbeno sklicevanje na 26. člen Akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Policiji, po katerem jetožena stranka dolžna zagotoviti dežurstva, in to ne z običajno dosegljivostjo zaposlenih na službenihtelefonih, temveč s pripravljenostjo za delo na domu. Kot je bilo pojasnjeno, gre v tožnikovem primeru zazadolžitev, ki sodi v okvir tožnikovega delovnega mesta vodje oddelka, zato sklicevanje na neustreznoureditev dežurstva ni utemeljena.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere je pritožbeno sodiščepazilo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prvestopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, v skladu z določbo prvega odstavka 154.člena ZPP.

Datum zadnje spremembe: 17.03.2014