veit t., vloga vodje pri organizirani vadbi teka · 2010. 4. 20. · večinoma so povezani z...

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

TADEJA VEIT

LJUBLJANA, 2010

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

ŠPORTNA REKREACIJA

ŠPORTNA REKREACIJA

VLOGA VODJE PRI ORGANIZIRANI VADBI TEKA

DIPLOMSKO DELO

MENTOR

izr. prof. dr. Miran Kondrič

RECENZENT

izr. prof. dr. Matej Tušak

KONZULTANT Avtor dela

Tjaša Dimec, univ. dipl. psih TADEJA VEIT

LJUBLJANA, maj 2010

ZAHVALA

Rada bi se zahvalila za vso pomoč pri izdelavi diplomskega dela mojemu mentorju prof. dr.

Miranu Kondriču in recenzentu prof. dr. Mateju Tušku. Prav tako bi se zahvalila asistentki

Tjaši Dimec, ki mi je pomagala s svojim znanjem iz statistike, pri obdelavi podatkov.

Zahvalila bi se vsem, ki so sodelovali v anketnem vprašalniku, brez katerih diplomsko delo ne

bi imelo smisla. Velika zahvala gre tudi moji prijateljici Katarini Juhart, ki mi je znala s

pozitivno spodbudo pomagati, v vseh letih mojega študija.

Posebna zahvala gre mojim najbliţjim, ki so mi vsa leta študija stali ob strani in me podpirali.

KLJUČNE BESEDE: vloga vodje, tek, motivacija, organizirana vadba, rekreacija

VLOGA VODJE PRI ORGANIZIRANI VADBI TEKA

Tadeja Veit

IZVLEČEK

Organizirana vadba je dandanes vse bolj popularna. Veliko se izvaja v zaprtih prostorih, vse

več pa jih je organiziranih tudi v “naravnih telovadnicah”. Te lahko najdemo v parkih, na trim

stezah, v gozdovih in na travnikih. Zakaj bi si vse te lepote uprizarjali na televizijskem ekranu

in vadili v zaprtih prostorih, če lahko to doţivimo v naravi. Organizirana vadba teka je ena

tovrstnih moţnosti. Privlačna pa je tudi zaradi strokovnega vodstva in druţbe, ki ima podobne

interese in ţelje. Izboljšati svoje zdravje, kondicijo in še mnogo več. Glavni cilj diplomskega

dela je bil, ugotoviti vlogo in pomen vodje pri organizirani vadbi teka. Vzorec merjencev je

obsegal 98 tekačev, ki so ţe člani različnih društev organizirane vadbe teka.

Ugotovili smo, da obstajajo razlike med moškimi in ţenskami in prav tako glede na starost

tekačev. Moški so veliko bolj tekmovalni kot ţenske, ţenske pa si ţelijo trdega dela in

izboljšanja tekaških sposobnosti. Prav tako ima pri ţenskah večjo vlogo vodja oziroma trener,

saj so z njegovo pomočjo bolj motivirane za napredek v teku. Glede na starost, pa so izstopali

tekači stari od 21-30 let, za katere ja pomembna psihološka priprava pri teku. Tekačem starim

od 31-40 let največ pomeni druţenje in spoznavanje novih prijateljev. Starejši tekači, stari od

41-50 let pa veliko dajo na skupinski, tovariški duh.

Na podlagi dobljenih rezultatov predvidevamo, da je organizirana vadba teka vedno bolj

popularna pri vseh starostnih skupinah. Menimo, da ima veliko teţo tudi mešana druţba, saj

pri večini oblikah športne rekreacije prihaja do izoliranosti spola. Druţenje je pri

organiziranih vadbah ena izmed poglavitnih komponent. Pomembno vlogo pa igra vodja.

Njegova naloga je, da zdruţi strokovnost, motivacijsko znanje in pravo mero sproščenosti.

Ţivljenje je vse bolj stresno, naj bo prosti čas zapolnjen z dejavnostmi, ki jih delamo z

nasmehom na obrazu.

KEYWORDS: role of a coach, jogging, motivation, organised workout, recreation

ROLE OF COACH IN ORGANISED JOGGING WORKOUT

Tadeja Veit

ABSTRACT

Nowadays organized jogging is becoming increasingly popular. It is mostly done indoors,

however more and more jogging is being organised in “natural gyms”. They can be found in

parks, on jogging paths, in woods or on meadow. Why show all these beauties on a TV screen

and jog indoors if we can experience all of that in the heart of nature. Organised jogging is

one of such possibilities. At the same time it is attractive because of the professional

management and the society, which has similar interests and wishes - to improve health,

physical shape and so much more. The main objective of my graduation thesis was to

establish the role and the importance of a coach in organized jogging. The survey was

designed on a sample of 98 joggers who already have membership in different jogging

associations.

We established some differences between men and women, also in reference to joggers’ age.

Men tend to be much more competitive than women, whereas women wish to work hard and

improve their abilities to jog. For women an important part also plays the coach who helps

them get more motivated to make progress in jogging. Joggers aged 21 to 30 somewhat stood

out in comparison to others. They said that the most important part of jogging for them is the

psychological preparation before the jogging itself. For those aged 31 to 40 socialising and

making new friendships makes the difference. Whereas older joggers aged 41 to 50 believe

that joint comradeship is what really counts.

Based on the results of this survey we estimate that the organised jogging is becoming

increasingly popular among all age groups. We believe that mixed society here also plays an

important role, since genders tend to be isolated in most forms of sports recreation.

Socialising is one of the key elements in organised workouts. Here, a personal coach plays an

important role. His or her task is to successfully combine professionalism, ability to motivate

others well and the right degree of relaxedness. Since life is getting increasingly stressful we

have to fill up our free time with activities that bring a smile on our face.

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................ 9 1.1 TEK KOT OBLIKA ČLOVEKOVE MOTORIKE ..................................................... 9

1.1.1 DESET RAZLOGOV ZA TEK ......................................................................... 10 1.1.2 ORGANIZIRANA VADBA TEKA .................................................................. 11

1.2 ŠPORTNA REKREACIJA ........................................................................................ 12 1.2.1 RAZLIKA MED ŠPORTNO REKREACIJO IN VRHUNSKIM ŠPORTOM . 13

KORISTNI UČINKI UKVARJANJA S ŠPORTNO REKREACIJO ................................. 13

1.2.2 ŠPORTNA REKREACIJA V SLOVENIJI ....................................................... 14 1.3 VODENJE ................................................................................................................. 14

1.3.1 STILI VODENJA ............................................................................................... 15

1.3.2 SKUPINA ........................................................................................................... 16 1.3.3 VODENJE V ŠPORTU ...................................................................................... 19 1.3.4 LASTNOSTI VODJE ........................................................................................ 19 1.3.5 NAPOTKI ZA USPEŠNO VODENJE V ŠPORTU .......................................... 22

1.3.6 TRENER KOT VODJA ..................................................................................... 22 1.3.7 TEKAŠKI TRENER KOT VODJA ................................................................... 23

1.4 MOTIVACIJA V ŠPORTU ....................................................................................... 23 1.5 PSIHIČNA PRIPRAVA NA TEK ........................................................................... 27

1.5.1 RAZLIKA MED PSIHOLOGIJO ŠPORTA IN PSIHOLOGIJO ŠPORTNE

REKREACIJE .................................................................................................................. 28 1.6 CILJI: ......................................................................................................................... 28

1.7 HIPOTEZE ................................................................................................................ 29

2 METODE DELA .............................................................................................................. 30 3 REZULTATI Z RAZPRAVO .......................................................................................... 32 4 SKLEP .............................................................................................................................. 42

5 VIRI .................................................................................................................................. 44 6 PRILOGA ......................................................................................................................... 48

KAZALO TABEL

Tabela 1: Struktura vzorca raziskovalnega dela po spolu ....................................................... 30

Tabela 2: Struktura vzorca raziskovalnega dela po starostnih razredih .................................. 30

Tabela 3: Struktura vzorca raziskovalnega dela izobrazbi ...................................................... 30

Tabela 4: Struktura vzorca raziskovalnega dela po številu let teka ......................................... 31

Tabela 5: Primerjava razlik med moškimi in ţenskimi takači, glede na to v kolikšni meri je

posamezen razlog motiv za udejanjanje v organizirani vadbi teka. ......................................... 32

Tabela 6: Število udeleţencev na Ljubljanskem maratonu na 42 km, 21 km in rekreativnem

teku, od leta 1996 do leta 2009.................................................................................................34

Tabela 7: Primerjava razlik glede na starost tekačev in v kolikšni meri je posamezen razlog

motiv za udejanjanje v organizirani vadbi teka ........................................................................ 36

Tabela 8: Izbor prvih deset športov glede na starost (15- 65 in več)........................................ 9

KAZALO SLIK

Slika 1 : Multidimenzionalni model vodenja .......................................................................... 15

Veit T., Vloga vodje pri organizirani vadbi teka 2010

9

1 UVOD

Tek je oziroma postaja v slovenskem prostoru ena najbolj popularnih oblik športne

rekreacije. V času, ko so vse bolj aktualne “modernizirane” oblike gibanja s pomočjo

različnih pripomočkov in naprav in v čim krajšem času narediti čim več, je to spodbuden

podatek. Vrnitev »nazaj k naravi« je pravi odgovor na “divji ritem” sodobnega časa. Tek je

oblika športne rekreacije, ki se je ne da narediti na hitro. Za tek si moramo vzeti čas.

Poglavitno pri izbiri športne rekreacije je izbrati nekaj, kar delaš z veseljem. Veliko ljudi

dela v ţivljenju stvari, ki jih ne počno radi. Tako je tudi s športno aktivnostjo. Izberejo

tisto, kar “drugi” pravijo, da je super in se mučijo iz dneva v dan in mogoče “v mesec”. To

početje se hitro konča in spet ostanejo brez gibanja. Ni dovolj, da se ukvarjamo z

rekreacijo en mesec v letu, potrebno je najti nekaj, kar nas bogati in osrečuje in kar postane

del našega ţivljenja.

V diplomskem delu bomo skušali dokazati pozitivni pomen vodje pri organizirani vadbi

teka. Tako, kot je trener nujno potreben v vrhunskem športu, je tudi vse bolj pri različnih

oblikah športne rekreacije. Večina ljudi potrebuje točno določen termin vadbe, da se bodo

vadbe udeleţili. Dejstvo je tudi, da tisto vadbo, ki si jo bomo plačali, bomo po vsej

verjetnosti tudi obiskovali, saj bomo z določilom termina in plačilom čutili večjo dolţnost,

da se vadbe udeleţimo. Seveda sem spada še sociološka komponenta druţenja, ki ima

veliko teţo. Če damo na tehtnico: teči sam ali v skupini, menimo, da je več odgovorov za

druţbo. Če pa je poleg vsega tega še nekdo, ki te motivira in odpravlja nepravilnosti, pa je

izgovorov za izključitev vadbe vse manj.

1.1 TEK KOT OBLIKA ČLOVEKOVE MOTORIKE

Tek je ena izmed najbolj elementarnih oblik človekove motorike, poleg hoje, plezanja,

lazenja. Je osnova športa in temeljna disciplina atletike (Čoh, 2002). Arnejčič (2009a)

pravi, da tek pomeni kakovost našega ţivljenja, saj vsakega od nas po svoje umirja in

sprošča tako telesno kot duševno, dviga samodisciplino in krepi telo. Nauči nas odnosa do

tekmovanja, da obstajajo boljši in slabši od nas. Tek je zdrav, če se ga lotimo s pravo mero

tekaške vneme in strokovnih napotkov, ne pa da tečemo s pritajeno jezo na sočloveka ali v

slepem prepričanju, premagati nekoga za vsako ceno. Zanimivo pa razmišlja Noel Carroll

(2003, v Rotovnik Kozjak, 2004), ki pravi, da je tek klasična pot k samozavedanju,

samozaznavanju in samozaupanju. Značilna tekačeva lastnost je neodvisnost. Tekač se

med tekom zave omejitev lastnega telesa in duha. Nauči se, da je edina pot k izboljšanju

odvisna od njegove osebne prednosti, odločenosti in ţrtvovanja. Tekači v ţivljenju

napredujejo tako, da zahtevajo več predvsem od sebe.


10

Ob telesni izkušnji s tekom si krepimo samozaupanje. Izkušnje ob telesnem naprezanju pa

niso samo športne. Bogatijo nas tudi duhovno, osebnostno in nas plemenitijo, hkrati pa

varujejo pred stresi, skratka pomagajo pri učinkovitem reševanju poklicnih in drugih

obremenitev, teţav (Škof, 2000).

Eden najbolj naravnih učinkov, da se pribliţamo ţivljenju, ki nas osrečuje je, da smo

prijazni s sabo. Naše telo je zahteven organizem in potrebuje za uspešno delovanje in

podporo. Tako naj bodo misli, ki nastajajo v naših moţganih, prijaznejše in tako bo tudi

naše ţivljenje z okoljem bolj prijazno. Zdrava prehrana in tek, tak način ţivljenja podpira

in nam prav lahko ponudi dodatne uţitke (Rotovnik, 2002).

V dolgotrajnem teku premaguješ svoje šibkosti in slabosti, vztrajaš in ne popuščaš.

Spoznavaš samega sebe. Naučiš se biti potrpeţljiv, trden in neomajen v boju za doseganje

postavljenih ciljev. Pri teku po gozdni jasi, poljskih poteh, parku, ko človek zaznava in

doţivlja notranje zadovoljstvo (energijo) in duševno sprostitev. Človek je potem sproščen

in dobre volje, navdaja ga občutek zadovoljstva, občutek duševnega ravnovesja. Tako laţje

ţivi v harmoniji z drugimi ljudmi, jim zna prisluhniti in jih bolje razumeti (Škof, 2004).

1.1.1 DESET RAZLOGOV ZA TEK

Obstajajo številni razlogi za tek. Vsak tekač bi našel nekaj svojega kar ga ţene v tek.

Večinoma so povezani z boljšim fizičnim in psihičnim počutjem. Zelo lepo misel so

napisali Šugman, Šturm in Berčič (1987, v Kajtna in Tušak, 2005, str. 13): “Ne tečemo

zato, ker bi bili prepričani, da nam tek koristi. Tečemo zato, ker ljubimo tek in se mu

preprosto ne moremo odreči.”

Razlogi za ukvarjanje z rekreativnim športom:

- tek je duševna hrana,

- tek pripomore k dobremu počutju,

- tekači so prijetni ljudje,

- tek nas napolni z energijo,

- tek nas uči discipline in nam pomaga izkoristiti čas,

- shujševalna kura,

- tek je lahko naš najboljši prijatelj,

- tek je lahko uporaben,

- tek je najbolj naraven šport,

- tečemo zaradi zdravja (Rotovnik Kozjek, 2004).

VESELJE S TEKOM

Veliko prijateljev pravi, da ne mara teka, češ da jim je tek mučenje in po vrhu še dolgčas.

Mislim, da je tek kot opera, ali ti je všeč ali pa ne. Seveda obstajajo ljudje, ki se naknadno


11

navdušijo, a teh je malo. Teči moraš z veseljem, šele takrat občutiš tisto pravo

zadovoljstvo. Veliko veselje je tudi tekmovati in s tem samemu sebi dokazati, da zmoreš.

Tako pravi tudi Rotovnik Kozjek (2004), da ko pritečemo skozi cilj, smo vedno

zmagovalci, pa tudi če smo precej zaostali za zmagovalcem.

Na tekmovanje moraš biti fizično pripravljen. Teči moraš kar nekajkrat na teden. Odvisno

od razdalje, ki jo ţeliš preteči. Kljub temu pa je večini tekačem na tekmovanju teţko,

večina se jih vpraša, zakaj jim je tega sploh treba. Vendar, ko pridejo na cilj, so veseli, da

se niso prepustili malodušju in vseeno pogumno nadaljevali do cilja (Rotovnik Kozjek,

2004).

1.1.2 ORGANIZIRANA VADBA TEKA

V Sloveniji je vedno več skupin, ki tečejo v okviru organiziranih vadb teka. Za takšno

obliko športne rekreacije se odločajo mladi pa vse do pozne starosti. Skupino povezujejo

podobni interesi, med katerimi izstopa ţelja po gibanju in predvsem ţelja po pravilnem

gibanju. Tudi Arnejčič (2009b) pravi podobno, da vključitev v organizirano skupinsko

vadbo obvaruje marsikaterega tekača pred poškodbami, ki lahko zavrejo njegovo

motivacijo za tek. V tekaškem uţitku nismo sami, temveč pod vodstvom trenerja, ki nas

usmerja k našem napredku. Z njegovo pomočjo se odpravijo napake v tehniki, taktiki in

drugih elementih teka. Skupinska vadba umirja pretirano individualno tekaško vnemo in

sebičnost, ki se razvije zlasti pri tekmovalno orientiranih rekreativnih tekačih. Teče se v

mrazu in sončnem vremenu, tekaške kolege ali kolegice krepi vzajemna vztrajnost in

predanost teku. Sila (2009a) pravi, da nam naravno okolje, druţenje z drugimi udeleţenci

športne aktivnosti, z različnimi rekreativci, ponuja moţnosti pridobivanja tako telesnih, kot

psihičnih moči, ki jih v slabih trenutkih ali obdobjih potrebujemo.

Kako bomo vadili, je torej odvisno od naših ţelja in ciljev in seveda od načela postopnosti,

ki se ga posluţuje tekaški trener. Prevelika ţelja po napredovanju nas ne sme prevzeti. Zato

je pomembno, da ob teku prisluhnemo v prvi vrsti svojemu telesu in se ob morebitnih

teţavah posvetujemo z vaditeljem.

Z rednim in nadziranim tekom razmeroma hitro doseţemo spodbudno raven vzdrţljivosti,

pri večjem naporu se nam srčni utrip ne dvigne tako zelo, kot se nam je pred tem, ko so ţe

stopnice pomenile fizični napor. Tudi splošno počutje bo veliko boljše. Za tek lahko

trdimo, da je najcenejša, najdostopnejša in pod zdravniškim nadzorom tudi najmanj

tvegana dejavnost, s katero razvijamo srce in oţilje. Tisti, ki začno teči, kmalu spremenijo

svoje ţivljenjske navade, saj hitro ugotovijo, da kajenje, uţivanje alkohola in čezmerno

hranjenje, pomenijo teţave ţe pri lahkotnem teku. Teka pa nikakor ne smemo jemati kot

kazen ali zdravilo, ki naj izniči vse slabo, kar v telo prinesejo razvade. Vadba v skupini je

močno priporočljiva, saj tako minute, ki jih namenite teku, veliko hitreje minejo. Tudi

hitrost teka se lahko brez napovedovanja dvigne skoraj neopazno. To lahko opazimo šele

po nekaj kilometrih, ko slišimo svoje hropenje. To je do neke mere zelo priporočljivo.


12

Vendar moramo paziti, da se skupinska vadba ne spremeni v dokazovanje, kdo je hitrejši.

Upoštevati moramo načelo, da pametni prej popustijo in teči svoj tempo, ki je za nas še

sprejemljiv, saj tečemo zase in za svoje občutke ter kakovost svojega ţivljenja (Piškur,

2002).

1.2 ŠPORTNA REKREACIJA

Pred leti, ko sem bila še mlajša, sem si pod besedo »rekreacija« predstavljala, da je to neka

aktivnost za odrasle oz. starejšo populacijo. Moja babica je vsak četrtek hodila na

rekreacijo. Kasneje sem ugotovila, da za rekreacijo ni določene ciljne skupine, temveč je

namenjena vsem. Potem sem prišla na Fakulteto za šport in usmerjala »športno rekreacijo«

in dodatno ugotovila naslednje: »Športna rekreacija je koristna dopolnilna dejavnost, ki te

osrečuje, z bliţnjimi zdruţuje in efektivno zapolni prosti čas.« Nosilec smeri Športna

rekreacije, dr. Berčič (2002) pa navaja, da je športna rekreacija svobodno izbrana in igriva

gibalna/športna dejavnost, ki človeka fizično, psihično in socialno bogati in sprošča ter ga

od zgodnjega obdobja do pozne starosti vodi skozi veselje, uţitek in zadovoljstvo, k

celovitemu ravnovesju in zdravju. Berčič, Sila, Tušak in Semolič (2007) pravijo, da je

športnorekreativna aktivnost pomembna zaradi psihosocialnih razseţnosti človekove biti,

pozitivnega vpliva na duševno stanje, pozitivnih zdravstveno bioloških učinkov. Človek je

zaradi športne aktivnosti bolj sproščen, čustveno uravnoteţen, razvija samozavest in

potrpeţljivost. Posledično je socialno bolj prilagodljiv.

Športna rekreacija bi morala biti:

- prostovoljna,

- bogata z uţivanjem,

- protiuteţ običajnim ţivljenjskim obremenitvam,

- nasprotna tekmovanju.

- kompenzacija stresu (Kajtna in Tušak, 2005).

Po vsem tem sklepamo, da je človek individuum, tako kot pravita Kajtna in Tušak (2005),

da vsakemu posamezniku nikakor ne more ustrezati ena in ista oblika športne rekreacije.

Še več: morda mu ustreza le precej ozek spekter športnih aktivnosti, samo tiste, ki ga ne

obremenjujejo dodatno, pač pa predstavljajo njegovo protiuteţ, sprostitev. Subjektivni

odnos posameznika do športa se kaţe v njegovi lastni športni aktivnosti, pomenu športne

aktivnosti za posameznika in v spremljanju športnih prireditev (Doupona Topič in Kovač,

2006). Tušak (2003) meni, da za vključitev in vztrajanje v rekreativni dejavnosti nikoli ne

obstaja samo en sam razlog. Na rekreativčevo odločitev vplivajo skupek psiholoških,

socialnih in bioloških (telesno) obarvanih motivov. Posebej pomembno pa se mu zdi,

odstraniti posameznikove obrambe pred vključitvijo v rekreacijo.

Najbolj pogoste obrambe pred vključitvijo v rekreacijo (Kajtna in Tušak, 2005):

- hedonistična (»Rad uţivam, vadba pa je mučna zadeva; to ni zame«),


13

- izogibanje (»Obstajajo boljše stvari za moj prosti čas: npr: branje knjig, gledanje

televizije, klepet ob kozarčku«),

- zanikanje (»Ni mi treba vaditi, da bi izgledala lepo in privlačno. Vse, kar

potrebujem, lahko kupim v trgovini«),

- podcenjevanje (»Saj tako ali tako nikoli ne bom shujšal. Zakaj bi se naprezal?«),

- precenjevanje (»Neumno se mi zdi tekati okrog, jaz tega ne potrebujem, sem v zelo

dobri formi«),

- strah pred drugačnostjo (» Nobeden izmed mojih prijateljev ne hodi na rekreacijo«),

- zadrega (»Samo pomislite, kako bi izgledal tam med vsemi tistimi uspešnimi

tekači«).

1.2.1 RAZLIKA MED ŠPORTNO REKREACIJO IN

VRHUNSKIM ŠPORTOM

Jasno je, da obstaja razlika med športno rekreacijo in vrhunskim športom. Vendar ali so

meje med tema dvema pojmoma tako velike? S športom se ukvarjamo zaradi veselja,

uţitka. Po drugi strani pa zaradi ţelje po uspehu in čim boljšem rezultatu. Ali je mogoče to

dvoje zdruţiti? Če gledamo športno rekreacijo in vrhunski šport vsakega posebej, sta

prisotni obe motivaciji za šport; notranja in zunanja. Vendar je razlika v tem, da je pri

vrhunskem športu bolj izraţena zunanja motivacija, kar pomeni ţelja po doseţku, pri

športni rekreaciji pa notranja motivacija, igrati se in se sprostiti. Berčič (2005, v Kajtna in

Tušak 2005) pravi, da je športna rekreativna dejavnost tista, kjer posameznikom ni cilj

vrhunska športna forma oz. olimpijski vrh, tudi ne preseči same sebe oz. iti preko vseh

meja moţnega, temveč takšna dejavnost, ki je iz vidika rezultatov ne obremenjujoča in

sproščujoča rekreativna dejavnost.

KORISTNI UČINKI UKVARJANJA S ŠPORTNO REKREACIJO

- formiranje športne in splošne samopodobe,

- oblikovanje specifične športne motivacije za doseganje športnih ciljev ter splošne

motivacije za doseganje ţivljenjsko pomembnih ciljev ter ustreznega vrednostnega,

sistema , ki ne bo slonel samo na tekmovalnih in storilnostnih tendencah, ki vladajo

v športu, hkrati pa tega tudi ne bo izključeval,

- pomoč pri doseganju nekaterih ţivljenjskih ciljev, ki se dotikajo razvojne faze, v

kateri se človek nahaja pomoč pri iskanju smisla, kar pomaga pri odstranjevanju

teţav z anksioznostjo in depresivnostjo,

- terapevtski učinek na psihosomatske teţave in bolezni itd. (Kajtna in Tušak, 2005).


14

1.2.2 ŠPORTNA REKREACIJA V SLOVENIJI

Slovenija se, glede na število športno aktivnega prebivalstva, iz leta v leto izboljšuje. To je

ugotovil tudi Sila (2009b), ki pravi, da so še vedno v deleţu športno aktivnega prebivalstva

vodilne drţave na severu, sledijo jim drţave srednje Evrope, slabše pa so po tem merilu

uvrščene drţave juţne Evrope, torej Sredozemlje. Slovenci smo glede na naš geografski

poloţaj nadpovprečno športno aktivni, saj se po aktivnosti bolj pribliţujemo severnemu

delu srednje Evrope.

V odstotkih je deleţ aktivnega prebivalstva v Sloveniji naslednji, Sila (2009b) je ugotovil,

da se z rekreacijo redno ukvarja 33, občasno 31 in nikoli 36 odstotkov Slovencev. Kar

pomeni, da je deleţ v vseh treh skupinah pribliţno enak. Če ga primerjamo z letom 2000,

ko je Berčič (2002) ugotovil, da izstopa podatek, ki kaţe, da se je odstotek športno

neaktivnih v letu 2000 dvignil nad 50 (55, 4%), se je stanje izboljšalo za skoraj 20%. To je

velik napredek za slovenski rekreativni šport.

Paleta športnih zvrsti se iz leta v leto veča, kot pravi Sila (2009b); športna dejavnost se

torej širi, morda tudi zato, ker se pojavljajo in rojevajo vedno nove aktivnosti, ki si jih

izmišljajo in ustvarjajo po različnih koncih sveta. Seveda pa k temu prispeva tudi izjemen

razvoj znanosti in tehnike na področju različnih materialov, ki omogočajo izdelavo take

opreme in športnih rekvizitov, ki si jih pred nekaj leti sploh ne bi mogli predstavljati. Z

različnimi študijami smo v Sloveniji zabeleţili blizu sto bolj ali manj športnih ali vsaj

gibalnih aktivnosti, s katerimi se ukvarjamo v prostem času. Najbolj mnoţične dejavnosti

so ţe vrsto let na najvišjih mestih glede na deleţ aktivnih pravzaprav iste: hoja, plavanje,

kolesarjenje, alpsko smučanje, planinstvo. Na nekoliko niţjih mestih pa zadnje čase

ugotavljamo velike spremembe. Naslednja dejavnost je namreč tek, ki ga pred 20 leti ni

bilo med dvajseterico, v letu 1996 pa ga najdemo na 14. mestu s sedmimi odstotki

udeleţenih, v letu 2008 pa na šestem mestu z razmeroma visokimi 12 odstotki vadečih. Če

odstotke preračunamo v število ljudi, se jih po teh podatkih v Sloveniji ukvarja s tekom več

kot 200.000.

1.3 VODENJE

Besedo vodenje velikokrat pomešamo z besedami moč, avtoriteta, managment in kontrola

(Yukl, 2002). Kajtna in Tušak (2007) menita, da gre za proces, v katerem ena oseba

namenoma vpliva na drugo osebo, zato da bi jo lahko vodila, ji strukturirala delo in

olajšala izvedbo aktivnosti in odnose v skupini ali organizaciji.

Večina razlag je podobnih:

Vodenje je proces osmišljanja (smiselnega usmerjanja) skupnega napora ter vlaganja

napora z namenom doseči nek cilj (Jacobs in Jaques, 1990, Kajtna in Tušak, 2007).


15

Vodenje je usmerjanje, motiviranje, vplivanje na ljudi s ciljem, da bi svoje naloge čim

bolje izvrševali ob čim manj vloţeni energiji in čim večjem osebnem zadovoljstvu. Namen

vodenja je oblikovati vedenje posameznika ali skupine za doseganje ciljev (Moţina, 2002).

Yukl (2002) pravi, da gre pri vodenju za dva temeljna procesa; za usmerjenost k doseganju

ciljev in usmerjenost k pripravi ljudi za doseganje ciljev. Hkrati pa poudarja, da lahko na

vodenje gledamo kot na intraindividualni proces, na diadni proces, skupinski ali

organizacijski proces.

MULTIDIMENZIONALNI MODEL VODENJA

Slika 1

Multidimenzionalni model vodenja (Chelladurai in Saleh, 1978).

PREDPOZICIJE VODENJE V ŠPORTU POSLEDICE

KARAKTERISTIKE VEDENJE, KI GA ZAHTEVA

SITUACIJE IN NAREKUJE SITUACIJA

NASTOP

KARAKTERISTIKE DEJANSKO VEDENJE ZADOVOLJSTVO

TRENERJA

KARAKTERISTIKE VEDENJE, KAKRŠNEGA

ŠPORTNIKA ŽELI ŠPORTNIK

V Sliki 1 je prikazan multidimenzionalni model vodenja, glede na to kakšne so

predispozicije situacije, trenerja in športnika in kakšne so posledice vodenja v športu.

1.3.1 STILI VODENJA

Stili vodenja so osredotočeni na to, kar vodja dela, ne toliko na njihove osebnostne

lastnosti, vendar pa so z njimi tesno povezani (Fouss in Troppmann, 1981).

Obstajata dva prevladujoča stila vodenja:

- avtokratično vodenje (karakterizirajo ga ukazi, prepovedi, zahteve po brezpogojni

ubogljivosti, vodja sam odloča in sam planira aktivnosti),

- demokratično vodenje (temelji na sodelovanju skupine pri odločanju, vodja je v

bistvu neke vrste koordinator),

- laissez- faire vodenje, kjer se vodje komaj kaj vmešavajo v aktivnost članov, ampak

le dajejo informacije, o katerih člani skupine sprašujejo.


16

Tušak in Tušak (2001) pravita, da je od trenerja in njegove osebnosti, situacije, strukture

skupine, ciljev in nalog skupine in medsebojnih odnosov v skupini odvisno, kateri stil

vodenja uporablja. V športni rekreaciji je avtokratično vodenje redko prisotno, saj je

aktivnost prostovoljna in namenjena predvsem druţenju in zabavi. Veliko bolj primerna

stila vodenja pri tovrstnih aktivnostih sta demokratično vodenje in laissez- faire vodenje.

1.3.2 SKUPINA

Skupina je širok pojem, saj bi jo v najširšem smislu lahko opredelil kot mnoţico

posameznikov. Ferjan (2004) Zanimivo razlago pa ima tudi Ivančevič (1977, v Kajtna in

Tušak, 2007), ki meni, da je skupina zbirka dveh do več posameznikov, ki so en od

drugega odvisni in med seboj v interakciji, njihov namenom je doseči skupni cilj. Ta

razlaga je še najbliţja skupini organizirane športne dejavnosti.

V skupini potekajo različni procesi (Nemec, 2001):

- struktura (Skupinska struktura je stabilen vzorec odnosov med člani),

- identiteta (Člani skupine sebe in druge posameznike v skupini zaznavajo kot člane

skupine),

- cilji (Vsaka skupina obstaja z razlogom, člani skupine se zdruţijo za doseganje

skupnih ciljev. Določene cilje je laţje doseči v skupini, kot bi jih bilo, če bi jih

posameznik skušal doseči sam.),

- kohezivnost skupine (Je moč vezi, ki povezuje člane drugega z drugim in v

skupino, enotnost skupine, občutek privlačnosti za posameznega člana ter stopnjo,

do katere člani usklajujejo delovanje za dosego skupnih ciljev. Pri posameznikih

lahko povezanost z drugim članom skupine izhaja iz zaupanja, spoštovanja. Na

skupinskem nivoju pa kohezivnost reflektira »mi« občutek, ki zdruţi posameznike

v eno celoto. Samo beseda kohezivnost pomeni povezanost.).

1.3.2.1 STRUKTURIRANOST SKUPINE

Strukturirane skupine imajo cilj, ki je uresničljiv le ob usklajeni in povezani aktivnosti

vseh članov skupine. To so skupine v oţjem pomenu besede. Člani strukturiranih skupin

imajo skupne cilje. So v neposredni interakciji in komunikaciji, čutijo pripadnost skupini,

imajo norme in statuse, ki napovedujejo vedenje v skupini (Tušak in Tušak, 2001).

Kriteriji strukturirane skupine (Tušak in Tušak, 2001):

- po sestavljenosti,

- po intenziteti medosebnih odnosov po vplivu, ki ga imajo na posameznika

(referenčne in nereferenčne),

- po določenosti funkcije članov (formalne in neformalne skupine),


17

- po ciljih (socioskupine z nekimi objektivnimi cilji npr: delovne skupine, učne

skupine in psihoskupine, ki zadovoljujejo osebne interese, npr. klubi, društva),

- po nastanku (umetne in naravne),

- po trajanju (začasne in trajne).

1.3.2.2 SOCIALNA KLIMA

Pojmovanje socialne klime je raznovrstno. Tušak in Tušak (2001) pravita, da nekateri

pojmujejo socialno klimo kot druţabno vzdušje oz. druţabno atmosfero. Potemtakem je

poznavanje celovite klime katerekoli skupine nujno za razumevanje vedenja posameznikov

ali skupine. Ob prisotnosti enotne klime za vse je posledica tudi dobro sodelovanje med

posamezniki.

Ferjan (2004) pa pravi, da se socialna klima kaţe v objektivnih indikatorjih in v

subjektivnih indikatorjih:

- objektivni indikatorji so zunanji pojavi v psihosocialnem vedenju skupine in se

kaţejo v napetosti in številu konfliktov, izostajanju članov, osipu in fluktuaciji v

skupini, pasivnosti članov, nastanku podskupin in ob povečani uporabi skupinskega

pritiska,

- subjektivni indikatorji so psihična doţivljanja, ki jih socialna klima povzroča pri

posameznikih, najpogostejši so občutek pripadnosti skupini, sprejemanje ciljev in

norm v skupini, zaznana kolektivna moč, solidarnost, angaţiranost in zadovoljstvo

s skupino.

1.3.2.3 SOCIALNA INTERAKCIJA

Interakcija je centralnega pomena, kot najpomembnejše sredstvo, s katerim stopajo

posamezniki v kontakt s socialnimi sistemi znotraj katerih ţivijo. Kot ustvarjalec druţbe ali

kot druţbeno bitje bo posameznik vnesel spremembo ali sam spremenjen skozi svoj stik z

drugimi. Socialna interakcija zato predstavlja povezavo med tristopenjsko analizo:

posameznik, skupina, druţba, ki naj bi bila značilna za socialno psihologijo (Tajfel in

Fraser 1978, v Repovš, 2000).

Mehanizmi socialne interakcije:

- imitacija - posameznik reagira na isti način, kakor je reagiral nekdo drug pred njim-

takšno široko pojmovanje imitacije predstavlja obstoj modela- tistega, ki je

oponašan, in imitatorja - tistega, ki ga oponaša,

- sugestija - tisti, ki sugestira (izvor sugestije) “vliva” v prejemnika neko idejo ali

stališče brez nekih racionalnih argumentov in doseţe, da prejemnik to idejo

sprejme,


18

- simpatija ali ampatija - simpatija je emocionalni odnos, ki se pojavlja pri

posamezniku pri percepciji drugih oseb, ki ga spremljajo občutki neugodja in

pripravljenost na akcijo pomoči tistim, ki trpijo, v socialni psihologiji simpatijo

opredeljujejo kot emocionalno pripadnost posamezniku ali skupini, nasprotno bi

lahko antipatijo označili kot emocionalno odbojnost,

- identifikacija - lahko govorimo o nezavedni identifikaciji kot o obrambnem

procesu, poznamo pa tudi zavestno identifikacijo in emocionalno identifikacijo oz.

empatijo, lahko je osebna - identifikacija z osebo - ali pa ideološka - poistovetenje

s stališčem ali idejo,

- socialni pritisk - povzroča, da člani skupine občutijo svojevrstno nevarnost, č se ne

podrejajo skupinskim pravilom in normam,

- facilitacija in inhibicija - v primeru izboljšanja aktivnosti, dejavnosti ob prisotnosti

drugih, govorimo o socialni facilitaciji, v drugem primeru, ko se aktivnost oziroma

dejavnost ob prisotnosti drugih poslabša, pa govorimo o socialni inhibiciji.

1.3.2.4 VELIKOST SKUPINE

Zelo pomemben dejavnik je velikost skupine. Zvonarović (1978) pravi, da vpliva na

vedenje in aktivnosti članov v skupini. Prav tako poudarja, da ni odvisna le od števila

članov v skupini, temveč tudi od same strukture skupine, nalog, skupinske dinamike in še

drugih dejavnikov.

V primeru organizirane vadbe teka, skupino večinoma sestavlja majhno število vadečih.

Zato si bomo pogledali, kaj je značilno za majhno skupino.

Majhna skupina je sestavljena iz skupine dveh in nekaj deset člani, pravita Tušak in

Kajtna, (2007). Rot (1983) pa navaja, da je pri neformalni intimni skupini število članov

nekje do deset članov, najpristnejši odnosi pa naj bi nastajali ravno v najmanjših skupinah,

tam nekje med dva do pet članov, kjer je moţna neposredna komunikacija. Tako prihaja do

neposrednega stika med člani pri aktivnosti, neposredne interakcije članov skupine in

vzajemne odvisnosti in vzajemnega vpliva članov skupine.

1.3.2.5 POSTAVLJANJE CILJEV V SKUPINI

Vsak član rekreativne skupine se včlani, ker ima pred seboj določen cilj. To so cilji

individualne narave, medtem ko Locke in Latham (1984) govorita o postavljanju ciljev za

skupino, s čimer naj bi povečali motivacijo posameznikov za uspeh ekipe. Podobno trdita

Slocum in Sims (1980, v Tušak 1997), ki pravita, da je za delovanje ekipe nujna dobra

koordinacija med člani ekipe, dobra komunikacija in medsebojno prilagajanje. Zato naj bi


19

za doseganje čim boljše motivacije ekipe poleg postavljanja individualnih ciljev vse skupaj

nadgradili tudi s skupnim postavljanjem skupinskih ciljev za ekipo oz. moštvo.

SITUACIJSKI DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA NAČIN VODENJA

- vrsta športne discipline oziroma športne zvrsti,

- formalna struktura organizacije športa,

- značilnosti osnovne delovne skupine,

- velikost skupine,

- norma oz. cilji športne organizacije (Tušak in Tušak, 2001).

1.3.3 VODENJE V ŠPORTU

V različnih situacijah v športu se vodenje nanaša na proces odločanja, tehnike motiviranja,

dajanje teama. Pri tem pa je naloga vodje vedeti, kam je skupina usmerjena, namenjena,

poznati cilje skupine, dati prava navodila in uporabljati pripomočke, ki bodo omogočili

doseganje cilja. (Weinberg in Gould, 1995). Vodenje je medosebno in kot tako zahteva

neposredne interakcije s športniki (Tušak in Tušak, 2001).

Trener, ki je dober vodja, ima jasno vizijo in točno ve, kako za vsak dan posebej postaviti

cilje, kako pravilno motivirati in predvsem pomagati pri spreminjanju vizije v realnost

(Kajtna in Tušak, 2007). “Vodenje ima zelo neposreden vpliv na športnikovo motivacijo”

(Tušak in Tušak, 2001, str. 147).

VODJE ZNOTRAJ SKUPINE

V majhnih skupinah se pojavljata dve vsebinski in funkcionalni različni vlogi vodje. To

sta:

- instrumentalni, delovni, ekspertni vodja, ki je običajno član z največ znanja,

izkušnjami ali sposobnostmi,

- ekspresivni, socialno - emocionalni vodja, ki skrbi za klimo v skupini in zniţuje

napetost v skupini.

Vlogi obeh vodij se nujno dopolnjujeta. Ravnoteţje v skupini omogoča le ustrezno

sodelovanje med njima (Tušak in Tušak, 2001).

1.3.4 LASTNOSTI VODJE

Skupna lastnost vseh velikih vodij je, da jim ljudje ţelijo slediti. Edina stvar, ki loči vodje

od ostalih posameznikov, so ljudje, ki sledijo vodji. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s


20

proučevanjem vodij, se večinoma osredotočajo na osebnostne lastnosti, vedenja, ki jih

mora imeti dober vodja. Ko pozornost preusmerimo na odnos vodja- sledilec, lahko na

vodenje pogledamo iz druge perspektive. Če mora vodja imeti ljudi, ki mu bodo sledili,

potem mora biti večina dejanj vodje usmerjenih na pridobivanje sledilcev (Boyett, 1998).

1. POGUM

Poznati področje dela, kjer prevzamete vodstveno vlogo ni dovolj. Prva in najbolj

pomembna stvar je imeti dovolj poguma in se izpostaviti. Le v tem primeru vam

bodo

ljudje sledili in vam zaupali.

2. SAMOOBVLADOVANJE

Le če znate obvladovati sami sebe, boste lahko obvladovali druge. Disciplina in

obvladovanje vedenjskih vzorcev, predvsem v stresnih in konfliktnih situacijah, se

prične najprej pri vas samih.

3. OBČUTEK ZA PRAVIČNOST

Pomembna lastnost dobrega vodje je tudi, da razvije občutek za pravičnost. Vodja

brez tega občutka pri vodenih ni spoštovan, niti mu ne zaupajo. Pravičnost pomeni

jasna pravila in doslednost pri njihovem izvajanju. Ko prične vodja delati izjeme, se

njegova verodostojnost zmanjša.

4. SUVERENOST PRI ODLOČITVAH

Če je vodja omahljiv, pokaţe, da si ne zaupa dovolj. Za vodje je nujno, da se

usposobijo do te mere, da znajo hitro sprejemati odločitve. Da bi bili pri tem

uspešni, je potrebno širše poznavanje organizacije, predvsem vizije, poslanstev in

ciljev. Ko dobro poznajo te stvari, se lahko vodje glede procedur in vlog

posameznikov v delovnih procesih, odločajo hitro in učinkovito.

5. SPOSOBNOST NAČRTOVANJA

Uspešno doseganje ciljev in rezultatov je posledica načrtovanega delovanja.

Bistvena naloga vodje je načrtovanje strategij, odločanje o delovnih procedurah ter

opredelitev vlog ljudem v delovnem timu.

Vodji mora biti zelo jasno:

- kaj je cilj tima,

- koliko časa je na razpolago za realizacijo,

- na kakšen način bodo cilj dosegli,

- kakšne vloge imajo pri doseganju cilja posamezni člani tima.


21

6. NAREDITI KORAK VEČ, KOT OSTALI

Vodja lahko od drugih zahteva le to, kar je pripravljen narediti tudi sam. Ne samo,

da je to pripravljen narediti, to prvi tudi naredi. Vzor je najboljša motivacija.

7. OPTIMIZEM

Razpoloţenje vpliva na motivacijo. Razpoloţenje vpliva na rezultate. Razpoloţenje

vpliva na odnose v timu. Vodja, ki ţeli dobre rezultate in dobre odnose v timu naj

najprej poskrbi, da je on sam tisti, ki širi optimizem. Vodja, ki nerga in je črnogled,

demotivira ostale, da so tudi oni takšni.

8. SIMPATIJA IN RAZUMEVANJE

Vodje, ki znajo v odnosih do članov svojega tima ustvariti simpatijo in

razumevanje, so običajno na boljšem od tistih, ki tega ne razvijajo. Ljudje znamo

ceniti, če je nekomu mar za nas in naše teţave. Vodji teţav članom svojega tima ni

potrebno reševati. Ljudem ţe dosti pomeni, da ima vodja razumevanje za njihove

probleme.

9. PRIPRAVLJENOST NA SPREJEMANJE POLNE ODGOVORNOSTI

Kvaliteten vodja zna prevzemati polno odgovornost za rezultate svojega tima. Tudi

za napake in pomanjkljivosti. Če se vodja izgovarja in prelaga odgovornost za

napake na podrejene, je najbolje, da opusti vodenje. Rezultati tima so odgovornost

vodje. Vodja je odgovoren za to, komu zaupa izvrševanje nalog. Vodja, ki poveri

naloge svojim podrejenim, je odgovoren, da jim poveri naloge, za katere so slednji

usposobljeni. V kolikor kdo naloge ne opravi v skladu s pričakovanji, je to

odgovornost vodje.

10. SODELOVANJE

Uspešni vodje se zavedajo koristi sodelovanja. Sposobni so vplivati na to, da je to

pomembna vrednota in pričakovan način vedenja v timu. Za uspešne vodje novejše

generacije je značilno, da se vedno bolj posluţujejo mehkih veščin vodenja.

Prednosti tega pristopa so v tem, da podrejeni vodjo sprejemajo z večjo simpatijo in

iskrenejšim spoštovanjem (Račnik, 2008).


22

1.3.5 NAPOTKI ZA USPEŠNO VODENJE V ŠPORTU

Napotki za uspešno vodenje v športu (Frous in Troppmann, 1981):

- bodi to kar si

Še posebej pri mlajših trenerjih velikokrat pride do kopiranja, ker še nimajo lastne

identitete. Čim prej je treba spoznati, da ima vsak trener svojo lastno identiteto in svoj

stil vodenja. Vadeči bodo veliko bolj spoštovali vodjo, ki bo imel lastno mišljenje in bo

stal za svojimi dejanji,

- izberi lasten stil vodenja

Rezultati in nastopi bodo najboljši, kadar je stil vodenja tak, da priskrbi priloţnosti in

motive za vsakega posameznika in njegove potrebe. Ustvari in obdrţi okolje, ki ti je

naklonjeno. Vodja lahko spreminja, vpliva ali ustvari tako okolje, da je bolj

podpirajoče ter spodbuja zaţeleno vedenje podrejenih . Z ustvarjanjem ugodne klime

lahko trener zviša storilnostno motivacijo; pripravi priloţnosti, izvore motivacije in

cilje. Ustvarjanje okolja, ki je podpirajoče in v katerem posameznik lahko zadovoljuje

lastne potrebe, pri čemer prispeva k cilju organizacije, je bolj učinkovito pri

izkoriščanju človeških virov kot avtokratsko okolje, ki zanemarja potrebe človeka,

- uporabi zlato pravilo

»Ravnaj z drugimi tako, kot bi rad, da drugi ravnajo s teboj.« Kdor hoče biti učinkovit

vodja ali trener, mora sprejeti izziv, ki ga nudi dvojnost cilja, ki je dobro opraviti

nalogo in to narediti s pomočjo drugih ljudi,

- pomagaj drugim, da izpolnijo ţelje

Trener mora znati pogledati v človeka in prepoznati njegove lastne cilje v skupnih ter

ustvariti pogoje, ki bodo pomočnike in igralce spodbujali, da opravijo svoj del naloge.

Stil vodenja v športu je lahko demokratičen v smislu omogočanja čim večjega števila

priloţnosti, da vsak podrejeni ali športnik raste, ne da bi ustvarjal zmedo, kot jo prinaša

vedenje, kjer je vsak svoj šef in počne, kar hoče in kadar hoče,

- Oceni svoj stil vodenja

Vodenje je dinamična lastnost, kvaliteta v odnosu, vplivanju, ki bi mu rekli akcija-

reakcija. Nujna sestavina takega odnosa so timsko delo in sodelovanje. Najvišja oblika

učinkovitega vodenja je tista, ki vključuje osebno predanost in vključenost tistih, ki

vodji sledijo.

1.3.6 TRENER KOT VODJA

Trener ima več vlog (Paranosić, 1982):

trener kot učitelj,

trener kot psiholog,


23

trener kot pedagog,

trener kot zdravnik,

trener kot vodja.

Trener je vodja, prvič kot strokovnjak, ki vodi ekipo, drugič pa kot tisti, ki spremlja vse

notranje dogodke v klubu in tudi zunanje vplive, ki bi lahko vplivali na psihofizično

ravnoteţje v ekipi, za katero se kot trener poteguje. Paranosić (1982) navaja, da je osebnost

trenerja najpomembnejši dejavnik pri vzpostavljanju zdrave avtoritete. Kar pomeni, da

temelji na pozitivnih človeških, delovnih kvalitetah ter sposobnosti vodenja. Značilnosti

avtoritete so načelnost, prilagodljivost, odločnost, čvrstost, toleranca, iniciativnost in eden

od najbolj pomembnih značilnosti vodje je sposobnost za sodelovanje.

1.3.7 TEKAŠKI TRENER KOT VODJA

Tekaški trener je naš vodja takrat, ko nas spodbuja in varno pripelje do uresničitve lastnih

tekaških ţelja. Njegova poglavitna naloga je tudi naučiti vadečega pravilno teči.

Uravnovesiti tekača fizično, taktično, tehnično in psihološko. Svetuje nam kdaj preiti iz

hoje v tek, kako in kdaj vaditi tekaško abecedo (od hopsanja, nizki in visok skiping do

raznih poskokov). Vsi ti »dodatki« k teku, izboljšajo tekaški korak in povečajo moč mišic.

Natančen mora biti z napotki za gimnastične vaje pred treningom in raztezne vaje po

treningu. Prav tako je njegova naloga, da vadeče popravlja ob napačnih gibih, kot so

vlečenje nog za sabo, rotacija ramen, pretirano suvanje rok naprej. Odličnost trenerja se

kaţe v tem, da krepi tekaško voljo, izboljša tekačevo samozavest in krepi trdnost tekaške

skupine. Prav tako je pomembna vključitev psiholoških elementov kot del strategije za

maksimalno pripravo tekačev. Trenerji so lahko avtoritarni, preveč demokratični ali

kooperativni. Uspešen tekaški trener mora biti kooperativen in spodbujevalen, to pomeni,

da opozarja na napake in jih prav tako poskuša odpraviti. Karizmatičen trener postane

vodja šele s stilom vodenja. Dober trener nas nauči kako vztrajati v tekaški motivaciji,

kako menjati tekaško hitrost tudi brez tekaške ure. Šele po več letih teka razvijemo

natančen občutek za hitrost in ritem telesa. Za vse to pa je potrebno, da razvijemo

vzajemno učenje s tem, da prisluhnemo sebe, trenerjeve napotke in napotke bolj izkušenih

tekačev, ki so pripravljeni z drugimi deliti svoje tekaške izkušnje (Arnejčič, 2009a).

1.4 MOTIVACIJA V ŠPORTU

Motivacija je dinamičen proces, ki športnika usmerja k določenim ciljem, povečuje

njegovo vztrajnost (Tušak, 1994).


24

Motivacijo se deli na (Deci in Ryan, 1985):

- intrinzična (notranja) motivacija kot »delati nekaj zaradi aktivnosti same in za

zadovoljstvo, ki izhaja iz samega nastopanja oz. izvajanja aktivnosti«. Pri športu

intrizično motivacijo najlaţje opazujemo pri športnikih, ki trenirajo zaradi

zanimivosti treniranja, ki so zadovoljni zaradi stvari, ki se jih učijo in naučijo v

športu, zaradi zadovoljstva, ki ga doţivljajo ob tem, da neprestano izboljšujejo

svoje sposobnosti in svoje znanje. Takšni so tipični rekreativci v športu.

- ekstrinzična (zunanja) motivacija se nanaša na mnoţico razlogov, ki so zunaj

športnika. Zunanje motivirani so športniki, ki trenirajo in tekmujejo zaradi

kakršnegakoli prestiţa oz. nagrad, ki jih dobijo za uspešnost. Sem prištevamo

materialne nagrade, socialni status in ugodnosti, ki izhajajo iz njega, popularnost in

teţnjo po zmagovanju oz. demonstriranju tega, da so najboljši med športniki.

Takšen je seveda vrhunski šport.

Alternativni pristopi k pojasnjevanju motivacije, ki so imeli pomemben odziv tudi na

spoznavanje motivacije v športu, so naslednji štirje (Roberts, 1992):

- teorija potrebe po storilnosti,

- teorija testne anksioznosti,

- teorija pričakovanja ojačanja,

- kognitivni pristop.

1.4.1.1 VRSTE NOTRANJE MOTIVACIJE

Razlikujemo ponovno med tremi vrstami notranje motivacije: notranja motivacija za

spoznavanje, za doseganje in za doţivljanje stimulacije.

- Notranja motivacija za spoznavanje in vedenje se nanaša na opravljanje neke

aktivnosti zaradi zadovoljstva, ki ga človek občuti, ko raziskuje, se uči in poskuša

narediti nekaj novega. Tak športnik uţiva, ko se uči neke nove spretnosti, izvaja

nova gibanja ali preizkuša nove tehnike.

- Notranja motivacija za doseganje, ki jo lahko definiramo kot opravljanje neke

aktivnosti zaradi uţitka, ki ga prinaša doseganje nekega športnega cilja oziroma

ustvarjanje nečesa (novega). Športnik je lahko notranje motiviran za doseganje,

kadar doţivlja zadovoljstvo ob obvladovanju neke nove tehnike (V stil v

smučarskih skokih) ali doseganju rezultata.

- Notranja motivacija za doţivljanje stimulacije. Definiramo jo lahko kot udeleţbo v

neki aktivnosti zaradi doţivljanja stimulacije oz. vzburjenja (senzorno zadovoljstvo

ob npr. doţivljanju letenja v smučarskih skokih, doţivljanju hitrosti v smučanju in

doţivljanju strahu v nekaterih športnih panogah, estetske izkušnje, zabava in druga

razburljiva doţivetja) (Tušak, 2003).


25

UŢIVANJE IN ZADOVOLJSTVO V ŠPORTNI AKTIVNOSTI

Človek veliko raje počne nekaj kar ga veseli. V športni rekreaciji je rek: “Kar se mora, ni

teţko”, razvrednoten. Nekaj morati, predstavlja nujnost, ki pa seveda ne gre skupaj z

uţivanjem in zadovoljstvom. Pojem zadovoljstva v športu je po Tušak (2003) izrazito

intenzivno povezan s športnikovo intrinzično (notranjo) motivacijo, z motivi uţivanja.

(Wenkel, 1993) pa meni, da je zadovoljstvo kot pozitivno čustvo oz. pozitivno čustveno

stanje. Zadovoljstvo lahko razumemo kot intrinzično motivacijo. O tej govorimo takrat, ko

v situaciji ni prisotne nikakršne zunanje nagrade, ko je človek v športno aktivnost vključen

izključno zaradi uţitka, ki mu ga nudi. Na nek način lahko primer ekstrinzične in

intrinzične motivacije razumemo kot zmago in igro. Pri zmagovanju so pomembne

nagrade, ki izhajajo iz rezultata, pri igri pa je nagrada prav zadovoljstvo ob aktivnosti.

Karakteristike notranje motivacije so tudi opaţena svoboda, odvisnost od sebe,

kompetentnost in obvladovanje ter soočenje spretnosti in izzivov (Deci, 1975).

Uţivanje in zadovoljstvo je pomemben element v vseh oblikah prostočasne organizirane

dejavnosti. Ljudje se v neko aktivnost vključujejo, če v njej uţivajo. V športni aktivnosti

tudi vztrajajo ali pa jo opustijo, če uţivanje izgine. Payne (1981, v Kajtna in Tušak, 2007)

govori o pomenu organiziranja zanimivih treningov oz. vaj, ki ljudem dajejo dovolj uţitka.

Problem, ki si ga predstavljajo je, kako narediti neko aktivnost še bolj bogato z uţivanjem.

Goleman (1997) dodaja, da ukvarjanje s športom v določeni meri tudi sprošča čustveno

napetost ter prav tako odpravlja nakopičeno tesnobo, potrtost, jezo, strah. Pravi, da je

mogoče z različnimi športnimi aktivnostmi negativne misli, različna duševna in biološka

stanja, skratka »pisano paleto« čustev tudi izţiveti.

1.4.1.2 PRISTOPI INCENTIVNE MOTIVACIJE

Pristop incentivne motivacije pomeni, dati veliko teţo raziskavam, ki poskušajo izolirati

glavne motive za udeleţbo v športu ter razloge za udeleţbo na različnih oblikah športnih

aktivnosti, pri tistih, ki se s športom ne ukvarjajo.

Najbolj pogosti faktorji so bili:

- razvoj sposobnosti,

- učenje določenih aktivnosti za ţivljenje,

- zabava,

- treniranje,

- ostati v dobri zdravstveni in telesni pripravljenosti,

- izziv (Tušak, 2003).


26

1.4.1.3 MOTIVACIJA ZA GIBANJE OZ. ŠPORTNO

REKREACIJO

Motivacija za gibanje se od človeka do človeka razlikuje. Nekateri tečejo zaradi sprostitve,

spet drugi zaradi zmanjševanja telesne teţe, zaradi zdravja. Večina ima več različnih

motivov, poglejmo kako je Gavin opredelil tipe motivov.

Tipi pomembnejših motivov za gibanje:

- telesni: razvijanje in krepitev mišic, oblikovanje telesa,

- psihološki so pomembni pri vzdrţevanju in nadaljevanju vadbe. Ugotoviš, da te

vadba sprošča in ti izboljšuje razpoloţenje,

- socialni: nekateri laţje vadijo v skupini, nekateri sami, drugi so tekmovalni in se

radi udeleţujejo rekreativnih tekmovanj (Gavin, 1992).

1.4.1.4 MOTIVACIJA TRENERJEV

Trener je velikokrat tudi motivator obenem. Klubi ali društva si lahko le malokdaj

privoščijo psihologa, ki bi opravil to delo. V organiziranih vadbah športne rekreacije pa je

motivacija vaditelja oziroma trenerja ena izmed poglavitnih komponent. S tem, ko bo sam

motiviran za delo, bo njegov nastop toliko bolj prepričljiv in zanimiv.

Motivi trenerjev za ukvarjanje s trenerskim delom (Bartels & Wernitz, 1973, v Tušak in

Tušak, 2001):

- športni motivi (Trenerje motiva razvoj športa, vzgajanje športnikov in teţnja po

uveljavljanju v športu.),

- pedagoški motivi (Prenašanje znanja novim generacijam.),

- socialni motivi (Gre za vzpostavljanja kontaktov, izmenjavo znanj, obojestransko

komunikacijo.),

- motiv doseţka (Trener ţeli potrditi samega sebe, preko uresničevanja nekaterih

svojih zamisli, novih idej, nove poti za doseganje cilja.),

- kompenzacijski nagibi (Take nagibe imajo trenerji, ki sami v športu niso uspeli. Kot

trenerji poskušajo kompenzirati svoj neuspeh.),

- motiv prestiţa (Z uspehom si trenerji ustvarjajo podobno. Ta motiv je v različnih

stopnjah prisoten pri vseh trenerjih.),

- ţelja po zasluţku (Trenerje motivirajo materialne dobrine.),

- pustolovski motivi (Značilen motiv za trenerje s pustolovskim duhom. Postavljajo

si cilje, ki so teţko dosegljivi.).


27

1.5 PSIHIČNA PRIPRAVA NA TEK

Večina tekačev se na tekmovanje fizično dobro pripravi, saj jim ob številnih informacijah

res ne primanjkuje strokovnih napotkov glede treningov. Veliko manj pa je tekačev, ki so

seznanjeni s psihično pripravo. Psihična priprava je sorazmerno mlada veda in je šele v

vzponu. Še posebej pri rekreativnih športih. Pri rekreativnih tekačih je velikokrat odločilni

dejavnik, saj loči zadovoljne tekače od nezadovoljnih.

Psihično pripravo lahko razdelimo na dva dela; del pred tekmovanjem in del med samim

tekmovanjem. Priprava pred tekmovanjem zajema pozitiven pristop, predvidevanje teţav

in osredotočenje na elemente, ki jih lahko nadziramo. Med tekmo pa športnik vzdrţuje in

nadzoruje psihično stanje, v katerem najbolje deluje.

Priprava pred tekmo:

- motivacija, je ključnega pomena, če hoče tekač doseči največ, kar je sposoben.

Pogosto je motivacija zgolj zunanja oziroma preveč površinska. Športnik odpove,

ko ga doletijo teţave,

- samozavest, z močno motivacijo in majhno samozavestjo je lahko športnik pod

izjemnim stresom. Ve, da bi rad dosegel dober rezultat in hkrati misli, da mu ne bo

uspelo,

- priprava miselnega načrta, »kako bo obvladoval teţave«. Iz svojih izkušenj lahko

predvidi, kako je verjetno, da bo zašel v teţave in si pripravi rešitev,

- kontrola je naslednji pomemben dejavnik tekmovanj. Osredotočenje na dejavnike,

ki jih ne moremo kontrolirati, v nas povzroča veliko neugodja in stresa,

- tekmovanje s samim seboj; izboljšujemo svoje sposobnosti ter se ne primerjamo s

tekmeci. Kadar tekmujemo z drugimi, se vmeša preveč čustev, katerih posledica sta

padec naših sposobnosti in nepravilne odločitve.

Priprava med tekmo:

- večna izkušenih športnikov v vzdrţljivostnih športih se zaveda pomembnosti ritma,

tako izvedbe (teka, kolesarjenja, ..) kot tudi dihanja,

- psihična korist: športnik je v stanju osredotočenosti, ne zaznava motečih dejavnikov

in onemogoča motečim mislim vstop v zavest. Pravilni ritem je ključnega pomena

za najboljši rezultat in dejavnik, ki je pod športnikovo kontrolo,

- med tekmo se bo športnik srečal s teţavami in ovirami na poti do dobrega rezultata.

Zdaj lahko izrabi predtekmovalno pripravo na te teţave in takoj uporabi le

pripravljene rešitve. V najslabšem primeru se osredotoči na problem in ga tako še

poglablja,

- ključnega pomena je, da športnik vedno išče rešitve. Sliši se preprosto, toda praksa

kaţe drugačno sliko. Športnik se bo neizogibno srečeval z veliko ovirami na

tekmovanjih in njegova sposobnost njihovega premagovanja je pot do vrha,


28

- smisel tekmovanj, saj je osvojitev prvega mesta na nekem tekmovanju zgolj

številka in zunanje zadovoljstvo. Če pa to športniku pomeni, da je premagal sebe,

svoje slabosti in dvome, potem lahko ima to pozitivne posledice do konca ţivljenja,

- ena najhujših ovir je pogosto telesno neugodje, ki se pojavi ob velikih naporih.

Trenirani športniki se ga počasi navadijo in jih ne moti tako kot začetnike. Vedeti je

treba, da je naše telo zelo skrben sistem, ki pazi na ravnovesje

(http://www.tennismindgame.com/psihologija.html, 2006).

1.5.1 RAZLIKA MED PSIHOLOGIJO ŠPORTA IN

PSIHOLOGIJO ŠPORTNE REKREACIJE

PSIHOLOGIJA ŠPORTA

» Edukativni, znanstveni in profesionalni prispevki psihologije k promociji, vzdrţevanju in

povečanju s športom povezanih vedenj.« Rejeski in Brawley ( 1988, v Kajtna in Tušak,

2005, str. 54)

PSIHOLOGIJA ŠPORTNE REKREACIJE

» Edukativni, znanstveni in profesionalni prispevki psihologije k promociji, vzdrţevanju in

povečanju, parametrov fizičnega zdravja. « Rejeski in Thompson (1993, v Kajtna in Tušak,

2005, str. 54)

Če primerjamo ti dve definiciji, je psihologija športne rekreacije bolj usmerjena v

povečanje »zdravja«, psihologija športa pa s športom v povečanje »vedenj povezanih s

športom«.

1.6 CILJI:

- Predstaviti pomen vodje pri tekačih.

- Predstaviti vlogo vodje oz. vaditelja teka v današnjem “sedečem načinu” ţivljenja.

- Predstaviti organizirano vadbo kot biosocialno povezavo ljudi.

- Predstaviti pomen teka, kot rekreacije v vse bolj stresnem ţivljenjskem ritmu.

- Predstaviti razliko med moškimi in ţenskimi tekači.

- Pomembnost motivacije s strani vodje.

http://www.tennismindgame.com/psihologija.html


29

1.7 HIPOTEZE

V diplomskem delu preverjamo ničelni hipotezi, s katerima predvidevamo, da ni statistično

pomembnih razlik med moškimi in ţenskami in glede na starost.

- H01: Ni statistično pomembnih razlik med moškimi in ţenskami in njihovimi

razlogi za motiv udejanjanja v organizirani vadbi teka.

- H02: Ni statistično pomembnih razlik med različno starimi vadečimi in njihovimi

razlogi za motiv udejanjanja v organizirani vadbi teka.


30

2 METODE DELA

2.1 PREIZKUŠANCI

V vzorec smo vključili naključnih 106 tekačev, ki so člani različnih organiziranih vadb

teka. Iz njega smo izločili vse tiste, ki niso odgovorili na katerega od vprašanj v anketnem

vprašalniku. Očiščeni vzorec zajema 98 tekačev, med njimi 37 moških in 61 ţensk. Glede

na starost je največ, 37 anketiranih tekačev starih od 51-50, 12 tekačev je starih od 20-30

let, 33 tekačev je starih od 31-40 let in 16 tekačev od 51-60 let. Glede na izobrazbo jih je

največ, 42 z visoko šolo, 4 tekači imajo osnovno šolo ali poklicno šolo, 24 tekačev ima

srednjo šolo, 19 tekačev ima višjo šolo, 9 tekačev pa magisterij ali doktorat. Glede na leta

organiziranega teka smo jih razdelili v dve skupini, do dveh let organiziranega teka in dve

leti in več. V prvi skupini je 63 tekačev, v drugi skupini pa 35 tekačev.

Tabela 1

Struktura vzorca raziskovalnega dela po spolu

Spol F %

Moški 37 37.8%

Ţenske 61 62,2%

Vsi 98 100%

Tabela 2

Struktura vzorca raziskovalnega dela po starostnih razredih

Starostni razred F %

20-30 12 12,2%

31-40 33 33,7%

41-50 37 37,8%

51-60 16 16,3%

Skupaj 98 100%

Tabela 3

Struktura vzorca raziskovalnega dela po izobrazbi

Izobrazba F %

OŠ in poklicna šola 4 4,1%

SŠ 24 24,5%

Višja šola 19 19,4%

Visoka šola 42 42,9%

Magisterij in več 9 9,2%

Skupaj 98 100%


31

Tabela 4

Struktura vzorca raziskovalnega dela po številu let teka

Leta organiziranega

teka F %

do dve leti 63 64,3%

dve leti in več 35 35,7%

Skupaj 98 100%

2.2 PRIPOMOČKI

V raziskovalni nalogi smo kot eksperimentalni program uporabili anketni vprašalnik, ki je

bil posredovan v elektronski obliki. Anketni vprašalnik ima 30 vprašanj, pomembnost

razlogov za udejanjanje v organizirani vadbi teka. Na vsako vprašanje je moţno odgovoriti

s petimi odgovori po Likartovi lestvici (močno se strinjam, strinjam se, neodločen, ne

strinjam se, zelo se ne strinjam).

2.3 POSTOPEK

Anketni vprašalnik je bil posredovan naključno izbranim tekačem organiziranih vadb teka

po elektronski pošti. Podatke smo zbrali s pomočjo google.docs-a. Z anketnem vprašalniku

smo pridobili podatke o vlogi vodje pri organizirani vadbi teka, glede na spol, starost,

izobrazbo in leta organiziranega teka tekačev. Pridobljene podatke smo nato med seboj

primerjali in jih kvantitativno obdelali v programu SPSS. Za ugotavljanje razlik med

spoloma in razlik glede na starost tekačev, smo uporabili analizo variance.


32

3 REZULTATI Z RAZPRAVO

Tabela 5

Primerjava razlik med moškimi in ženskami tekači, glede na to v kolikšni meri je

posamezen razlog motiv za udejanjanje v organizirani vadbi teka.

Trditev

SPOL

M

SD

F test

vrednost st. pomembnost

Ţelim izpopolniti svoje spretnosti. moški 3,89 0,97 5,85 0,02

ţenske 4,34 0,85

Ţelim biti s svojimi prijatelji. moški 3,59 1,12 0,81 0,37

ţenske 3,79 0,97

Laţje tečem v skupini. moški 3,43 1,28 0,97 0,33

ţenske 3,69 1,23

Ţelim sprostiti svojo energijo.

moški 3,89 1,02 0,09 0,76

ţenske 3,82 1,19

Z organizirano vadbo naredim več treningov kot bi jih sam/a.

moški 3,41 1,40 8,64 0,01

ţenske 4,16 1,13

Ţelim ostati v dobri formi. moški 4,54 0,65 0,55 0,46

ţenske 4,64 0,63

Za napredek v teku je potreben

trener. moški 4,03 0,96 7,21 0,01

ţenske 4,49 0,74

Rad/a imam skupinsko delo. moški 3,81 0,88 0,04 0,84

ţenske 3,85 1,08

V skupini sem bolj motiviran/a moški 3,76 1,23 2,28 0,13

ţenske 4,13 1,16

Ţelim se naučiti novih spretnosti. moški 4,19 0,88 4,37 0,04

ţenske 4,52 0,70

Rad/a srečam nove prijatelje. moški 4,11 0,81 0,85 0,36

ţenske 4,28 0,93

Rad/a treniram v skupini (ekipi). moški 3,84 1,09 0,82 0,37

ţenske 4,03 0,99

Ţelim sprostiti napetost.

moški 3,78 1,06 2,66 0,11

ţenske 4,15 1,08

Rad/a imam nagrade. moški 2,70 1,35 0,16 0,69

ţenske 2,59 1,33

Rad/a bi se naučil/a trenirati. moški 3,16 1,24 0,38 0,54

ţenske 3,33 1,33

Rad/a imam vzpodbudo trenerja. moški 3,68 1,25 10,79 0,00

ţenske 4,36 0,82

Org. vadba me prisili, da hodim na treninge.

moški 3,30 1,37 2,66 0,11

ţenske 3,74 1,25

Rad/a imam tovariški duh. moški 4,16 0,96 0,67 0,42

ţenske 4,31 0,83

Rad grem ven iz hiše. moški 4,41 0,83 0,01 0,91

ţenske 4,43 0,88


33

Rad/a tekmujem.

moški 3,38 1,04 5,13 0,03

ţenske 2,75 1,47

Rad/a se počutim pomembnega. moški 2,62 1,21 0,00 0,99

ţenske 2,62 1,40

Psihološka priprava je pomembna

pri teku.

moški 4,00 1,00 2,08 0,15

ţenske 4,30 0,97

Ţelim napredovati na višjo raven. moški 4,27 0,73 1,74 0,19

ţenske 4,50 0,85

Ţelim biti telesno sposoben/na in

zdrav/a.

moški 4,92 0,28 0,06 0,80

ţenske 4,93 0,31

Ţelim biti popularen/na. moški 2,05 1,03 0,13 0,72

ţenske 2,15 1,35

Sam/a se teţko spravim k teku. moški 2,49 1,33 1,07 0,30

ţenske 2,77 1,31

Rad/a treniram pod vodstvom

trenerja. moški 3,41 1,07 20,62 0,00

ţenske 4,26 0,79

Ţelim si pridobiti druţbeni poloţaj

oziroma priznanje. moški 2,16 1,09 0,15 0,70

ţenske 2,26 1,35

Rad/a se zabavam. moški 4,11 0,81 0,66 0,42

ţenske 4,26 0,97

Ţelim povratno informacijo od

trenerja.

moški 4,11 0,77 4,64 0,03

ţenske 4,46 0,79

Opombe: N – število udeleţencev, M – aritmetična sredina, SD – standardni odklon, ; xxx – statistično

pomembna razlika (p<0,05), xxx – tendenca k statistično pomembni razliki (0,05<p<0,10).

V Tabeli 5 so prikazane razlike med moškimi in ţenskami, glede na to v kolikšni meri je

posamezen razlog motiv za udejanjanje v organizirani vadbi teka. Razvidno je, da so

ţenske v primerjavi z moškimi skoraj v vseh dimenzijah dosegle višje vrednosti: “ţelim

izpopolniti svoje spretnosti”, „z organizirano vadbo naredim več treningov kot bi jih

sam/a”, “v skupini sem bolj motiviran/a”, “za napredek v teku je potreben trener”, “ţelim

se naučiti novih spretnosti”, “rad/a imam vzpodbudo trenerja”, “rad/a treniram pod

vodstvom trenerja”, “ţelim povratno informacijo od trenerja”. Izjema, kjer so moški v

primerjavi z ţenskami dosegli višji rezultat, je le ena in sicer: “rad/a tekmujem”.

Glede na to, da je bilo statistično pomembnih razlik med moškimi in ţenskami tekači

veliko, jih bomo predstavili po sklopih.

Ţenske si, v primerjavi z moškimi tekači, bolj ţelijo napredka v teku. To je dokazano s

tremi statistično pomembnimi razlikami. Dve sta si dokaj podobni: “ţelim izpopolniti svoje

spretnosti” in “ţelim se naučiti novih spretnosti”. Ne samo, da bi rade izpopolnile svoje

znanje, ţelijo se naučiti še dodatnih tekaških vsebin, da bi osnovno tekaško znanje še

obogatile. “Ţelim povratno informacijo od trenerja”, tudi ta statistično pomembna razlika


34

potrjuje, kar sta ugotovila ţe Spence in Helmreich (1984, povzeto po Tušak, 1999), da

ţenske kaţejo več ţelje po trdem delu, moški pa višje izraţeno teţnjo po izzivih in višjo

tekmovalnost. Res je, tudi v naši tabeli je razvidno, da so moški veliko bolj tekmovalni kot

ţenske. Če primerjamo rezultate na dimenziji: rad/a tekmujem, je rezultat pri moških (M=

3,38), pri ţenskah pa veliko niţji (M= 2,75).

Poglejmo tabelo udeleţbe na Ljubljanskem maratonu, od leta 1996 pa vse do leta 2009.

Ţenske so ţe šest let, glede na udeleţbo na rekreativnem teku (10 km), pred moškimi

tekači. Stanje pri pol maratonu in maratonu pa je obratno. Pri maratonih, kjer je v veliki

meri prisotna tudi tekmovalnost, pa prednjačijo moški tekači. Razlika v številu je ogromna.

Na maratonu (42 km) se je lansko leto udeleţilo 824 moških in veliko manj, 119 ţensk,

prav tako je razlika velika pri pol maratonu (21 km), kjer je bilo moških udeleţencev 4017,

ţensk pa 1525. V zadnjih dveh kategorijah je veliko vrhunskih tekačev, vendar prav tako

vedno več rekreativnih tekačev. Udeleţba na Ljubljanskem maratonu je dokaz, da je

rekreativnih tekačic vse več, moški pa se vedno bolj posluţujejo maratonov, da lahko

sprostijo svojo tekmovalnost. Pintarič (2001) pravi, da šport s svojimi značilnostmi dosti

bolj odgovarja moškim, ţenske naj bi našle večje zadovoljstvo v manj tekmovalnih,

rekreativnih oblikah športa.

Tabela 6

Število udeležencev na Ljubljanskem maratonu na 42 km, 21 km in rekreativnem teku, od

leta 1996 do leta 2009.

1LM 1996

2LM 1997

3LM 1998

4LM 1999

5LM 2000

6LM 2001

7LM 2002

8LM 2003

9LM 2004

10LM 2005

11LM 2006

12LM 2007

13LM 2008

14LM 2009

42 km - moški 145 163 170 207 253 286 355 380 523 571 596 663 682 824

42 km - ženske 8 14 16 26 36 26 36 50 57 61 70 76 89 119

21 km - moški 276 366 486 582 717 875 1190 1435 1571 1833 2082 2683 3408 4017

21 km - ženske 51 88 131 155 180 233 342 408 557 581 657 891 1203 1525

rekreativni-moški

130 189 175 196 246 221 341 386 461 669 916 1209 1811 2200

rekreativni-

ženske

63 124 118 143 221 238 310 368 484 676 935 1222 1952 2588

Dva izmed ciljev diplomskega dela sta bila predstaviti pomen in vlogo vodje v današnjem

“sedečem načinu” ţivljenja. Pri ţenskah igra vodja oziroma trener v teku večjo vlogo kot

pri moških. Statistično pomembne razlike so pri naslednjih dimenzijah: “Za napredek v

teku je potreben trener”, ţenske (M=4,49), moški (M=4,03); “Rad/a imam vzpodbudo

trenerja”, kjer je razlika v rezultatih res ogromna, ţenske (M=4,36) in moški (M=3,68);

“Rad/a treniram pod vodstvom trenerja”, prav tako velika razlika, ţenske (M=4,26) in

moški (M=3,41). Tušak (2005) meni, da znotraj rekreativčeve športnosocialne skupine

prihaja do postavitve cilja, kaj predstavlja uspeh. Rekreativec trenira, da bi zadovoljil

enega oz. kombinacijo incentivov, ki jih uravnava moč motiva. Vaditelj mora rekreativcu

dati moţnost, da zadovolji prav njemu pomembne motive, hkrati mora ustrezno

http://www.ljubljanskimaraton.si/index.asp?s=5&p=1&l=sl









35

manipulirati s pričakovanjem uspeha in poznati njegov incentivni sistem, da bi lahko

zagotovil optimalni trening in tekmovalno okolje in s tem optimalno tekmovalno

motivacijo.

Eden izmed ciljev je bil predstaviti organizirano vadbo kot biosocialno povezavo ljudi. V

to skupino spadata naslednji dve dimenziji: “Z organizirano vadbo naredim več treningov,

kot bi jih sama”. Ţenskam je zelo pomembno, da imajo druţbo. Socialna interakcija je

eden izmed najbolj poglavitnih razlogov za udeleţbo v rekreativni aktivnosti. Brawley

(1979, v Kajtna in Tušak, 2007) pravi, da ljudi privlači skupinska aktivnost zaradi

skupinske identifikacije in pripadnosti, socialnega ojačanja, tekmovalne stimulacije in

moţnosti za skupinsko aktivnost. Wenzel (1988) pa dodaja, da je socialna narava še posebno

pomembna pri ţenskah. Sila in Pori (2009) navajata, da je vadba doma izgubila

priljubljenost, saj se po zadnjih podatkih uvršča na 12. mesto, v prejšnji študiji pa naj bi

bila na šestem mestu. Vzrok je lahko povečanje števila organiziranih oblik vadbe, v katere

se Slovenci vključujejo in tako manj vadijo sami doma. Vsekakor je organizirana vadba pri

stroki najbolj zaţelena. Vaditi pod vodstvom strokovnjaka namreč pomaga laţe in hitreje

doseči zadane cilje z najmanjšo moţnostjo poškodb.

Razlike med spoloma v vrhunskem športu in v športni rekreaciji se iz leta v leto manjšajo.

Veliko let ţenske niso smele sodelovati na najdaljših tekaških preizkušnjah na Olimpijskih

igrah. To pravico so si izborile komaj leta 1928 v Amsterdamu, ko so lahko tekmovale na

teku na 800 m. Po letu 1960 so atletskemu sporedu olimpijskih iger postopoma dodajali

daljše tekaške discipline tudi za ţenske. Podoben primer imamo tudi v Sloveniji, ko je

znana slovenska tekačica na dolge proge Andreja Šverc ob koncu sedemdesetih let uspešno

pretekla 26 km razdaljo v Kumrovcu. V teh letih še ţenskam ni bilo dovoljeno nastopati na

tako veliki razdalji in tako je bila prijavljena kot moški.

V športni rekreaciji v slovenskem prostoru je slika podobna. V preteklem obdobju je bilo

rekreativno dejavnih ţensk bistveno manj kot moških. Šport naj bi bil privilegij moških.

Včasih so ţenske v prvi vrsti skrbele za druţino, ţenski šport je bil nezadostno

populariziran, prav tako športna ponudba za ţenske. Danes je podoba ţenskega

rekreativnega športa bistveno spremenjena. Sodobna ţenska ţeli ţiveti polno ţivljenje,

obogateno s športnorekreativnim udejstvovanjem. Prav tako se je spremenil tudi odnos

moških do udejstvovanja ţensk v športu. Velikokrat prihaja do polnovrednega izkoriščanja

prostega časa partnerjev skupaj (Berčič in Sila, 2006).

Razlike med moškimi in ţenskami v osebnosti obstajajo. Ţenske so praviloma (Tušak,

1997):

- bolj nevrotične,

- manj mirne oziroma sposobne obvladovanja, manj agresivne,

- manj dominantne (bolj obzirne in zmerne, tolerantne in popustljive ter

razumevajoče),


36

- bolj zavrte (plahe, imajo več strahov, negotove pri odločanju, zavrte v navezovanju

stikov),

- manj čustveno stabilne (bolj labilno razpoloţene, emocionalno občutljive,

depresivne in pogosto slabo počutijo),

- manj tekmovalne,

- izraţajo manj moškosti (aktivnost, uveljavljanje, samozavest, podjetnost).

V raziskavi smo postavili ničelno hipotezo, da ni statistično pomembnih razlik med

moškimi in ţenskami in njihovimi razlogi za motiv udejanjanja v organizirani vadbi teka.

Na podlagi rezultatov lahko ničelno hipotezo zavrnemo, saj je raziskovalno delo vsebovalo

osem statistično pomembnih razlik glede na spol tekačev in v kolikšni meri je bil


Tabela 7

Primerjava razlik glede na starost tekačev in v kolikšni meri je posamezen razlog motiv za

udejanjanje v organizirani vadbi teka.

Trditve

STAROST

M

SD

F test

vrednost st. pomembnost

Ţelim izpopolniti svoje spretnosti.

20-30 4,25 0,97 1,84 0,15

31-40 4,42 0,75

41-50 4,08 0,89

51-60 3,81 1,17

Ţelim biti s svojimi prijatelji. 20-30 3,67 0,78 4,64 0,01

31-40 4,03 1,07

41-50 3,78 0,89

51-60 2,94 1,06

Laţje tečem v skupini.

20-30 3,58 1,44 0,72 0,55

31-40 3,64 1,39

41-50 3,73 1,05

51-60 3,19 1,28

Ţelim sprostiti svojo energijo.

20-30 4,08 1,16 2,30 0,08

31-40 4,09 1,07

41-50 3,81 1,02

51-60 3,25 1,29

Z organizirano vadbo naredim več

treningov kot bi jih sam/a.

20-30 4,25 0,87 0,96 0,42

31-40 3,94 1,35

41-50 3,62 1,36

51-60 4,06 1,24

Ţelim ostati v dobri formi. 20-30 4,67 0,65 1,31 0,28

31-40 4,42 0,79

41-50 4,70 0,46

51-60 4,69 0,60

Za napredek v teku je potreben

trener. 20-30 4,00 1,04 0,79 0,50

31-40 4,33 0,89

41-50 4,32 0,78


37

51-60 4,50 0,82

Rad/a imam skupinsko delo.

20-30 4,17 0,71 1,19 0,32

31-40 3,94 1,03

41-50 3,78 0,95

51-60 3,50 1,21

V skupini sem bolj motiviran/a

20-30 4,00 1,21 0,19 0,90

31-40 4,09 1,26

41-50 3,97 1,19

51-60 3,81 1,17

Ţelim se naučiti novih spretnosti. 20-30 4,58 0,51 0,86 0,46

31-40 4,52 0,67

41-50 4,30 0,85

51-60 4,25 1,00

Rad/a srečam nove prijatelje.

20-30 4,42 0,67 7,50 0,00

31-40 4,51 0,76

41-50 4,24 0,83

51-60 3,38 0,96

Rad/a treniram v skupini (ekipi). 20-30 4,25 0,97 1,46 0,23

31-40 4,03 1,08

41-50 4,00 0,97

51-60 3,50 1,10

Ţelim sprostiti napetost.

20-30 4,25 0,97 1,04 0,38

31-40 4,18 1,04

41-50 3,92 1,06

51-60 3,69 1,25

Rad/a imam nagrade. 20-30 2,83 1,19 1,47 0,23

31-40 2,76 1,28

41-50 2,73 1,39

51-60 2,00 1,37

Rad/a bi se naučil/a trenirati.

20-30 3,42 1,16 0,71 0,55

31-40 3,42 1,35

41-50 3,24 1,30

51-60 2,88 1,26

Rad/a imam vzpodbudo trenerja.

20-30 4,33 0,98 0,29 0,83

31-40 4,00 1,12

41-50 4,11 1,02

51-60 4,13 1,09

Organizirana vadba me prisili, da hodim na treninge.

20-30 3,92 1,24 0,75 0,53

31-40 3,70 1,53

41-50 3,49 1,22

51-60 3,25 1,06

Rad/a imam tovariški duh.

20-30 4,42 0,51 3,06 0,03

31-40 4,27 0,98

41-50 4,43 0,65

51-60 3,69 1,14

Rad grem ven iz hiše. 20-30 4,33 0,78 2,60 0,06

31-40 4,70 0,59

41-50 4,38 0,86


38

51-60 4,00 1,21

Rad/a tekmujem.

20-30 2,75 1,36 1,19 0,32

31-40 3,21 1,29

41-50 3,08 1,36

51-60 2,50 1,41

Rad/a se počutim pomembnega.

20-30 2,58 1,31 2,90 0,04

31-40 3,03 136

41-50 2,59 1,14

51-60 1,88 1,45

Psihološka priprava je pomembna

pri teku. 20-30 4,41 0,90 2,98 0,04

31-40 4,18 0,98

41-50 4,38 0,72

51-60 3,56 1,36

Ţelim napredovati na višjo raven.

20-30 4,67 0,49 3,12 0,03

31-40 4,48 0,71

41-50 4,49 0,69

51-60 3,88 1,20

Ţelim biti telesno sposoben/na in zdrav/a.

20-30 5,00 0,00 0,58 0,63

31-40 4,88 0,42

41-50 4,95 0,23

51-60 4,94 0,25

Ţelim biti popularen/na. 20-30 2,25 1,21 1,37 0,26

31-40 2,39 1,39

41-50 2,00 1,00

51-60 1,69 1,35

Sam/a se teţko spravim k teku.

20-30 3,08 1,44 1,07 0,37

31-40 2,79 1,24

41-50 2,59 1,28

51-60 2,25 1,44

Rad/a treniram pod vodstvom

trenerja.

20-30 4,08 0,90 0,26 0,86

31-40 3,85 1,00

41-50 3,92 0,98

51-60 4,06 1,12

Ţelim si pridobiti druţbeni poloţaj

oziroma priznanje. 20-30 2,75 1,29 2,13 0,10

31-40 2,36 1,19

41-50 2,19 1,29

51-60 1,63 1,15

Rad/a se zabavam.

20-30 4,25 0,75 3,49 0,02

31-40 4,48 0,83

41-50 4,19 0,81

51-60 3,62 1,15

Ţelim povratno informacijo od

trenerja. 20-30 4,50 0,90 0,41 0,75

31-40 4,24 0,90

41-50 4,38 0,68

51-60 4,25 0,77

Opombe: N – število udeleţencev, M – aritmetična sredina, SD – standardni odklon, ; xxx – statistično

pomembna razlika (p<0,05), xxx – tendenca k statistično pomembni razliki (0,05<p<0,10).


39

V Tabeli 7 so prikazane razlike glede na starost tekačev in v kolikšni meri je posamezen

razlog motiv za udejanjanje v organizirani vadbi teka. Rezultati kaţejo, da se glede na

različno starost pojavljajo statistično pomembne razlike v naslednjih sedmih dimenzijah:

„ţelim biti s svojimi prijatelji”, „rad/a srečam nove prijatelje”, „rad/a imam tovariški duh”,

rad/a se počutim pomembnega”, „psihološka priprava je pomembna pri teku”, „ţelim

napredovati na višjo raven”, „rad/a se zabavam”.

Tendenci k statistično pomembni razliki sta dve, obe pri tekačih starih od 31-40 let: „rad

grem ven iz hiše” in „ţelim sprostiti svojo energijo”.

Poglejmo, katere statistično pomembne razlike so bile najbolj visoke pri skupini stari med

20-30 let: „psihološka priprava je pomembna pri teku” in „ţelim napredovati na višjo

raven.” Mlajša populacija najvišje ceni motiv „psihološka priprava je pomembna pri

teku”, saj so bolj izobraţeni na tem področju oziroma se dandanes o tem tudi več piše.

Zavedajo se pomena psihološke priprave na skupen boljši rezultat na različnih tekaških

tekmovanjih. Pa najsi bo to boljše počutje na teku ali pa hitrejši končni čas. Zelo izstopa

statistično pomembna razlika: „ţelim napredovati na višjo raven”, kjer je rezultat

(M=4,67). V teh letih je veliko bolj izraţena ţelja po izboljšanju v različnih komponentah

teka kot pri tekačih starih od 51-60, kjer je rezultat (M=3,88). Pri starejših ni toliko

pomembno, koliko napredujejo, temveč da se vadbe udeleţijo in v prvi vrsti, da so zdravi.

Tabela 8

Izbor prvih deset športov glede na starost (15- 65 in več) (Berčič, 2006)

15-24 let 25-34 let 35-44 let 45-54 let 55-64 let 65 let- več

1. hoja hoja hoja hoja hoja hoja

2. plavanje plavanje plavanje plavanje plavanje plavanje

3. kolesarjenje kolesarjenje kolesarjenje kolesarjenje kolesarjenje

jutranja

gimnastika

4. nogomet alpsko smuč. alpsko smučanje planinarjenje jutr. gimnastika kolesarjenje

5. fitnes tek v naravi planinarjenje jutr. gimnastika planinarjenje planinarjenje

6. odbojka nogomet nogomet alpsko smuč. alpsko smučanje ples

7. košarka rolanje jutr. gimnastika ples ples alpsko smučanje

8. tek v naravi ples ples badminton tek v naravi smučarski tek

9. alpsko smučanje planinarjenje tek v naravi nogomet badminton tek v naravi

10. badminton fitnes badminton tek v naravi smučarski tek balinanje

Močno izstopa starost od 25-34 let, kjer je tek v naravi na odličnem 5. mestu. Kljub vedno

večjem številu aktualnih novitet v športni rekreaciji, je tek v naravi pri tako mladi

populaciji na visokem 5. mestu. Mladi se zavedajo naloţbe, ki ji pravimo gibanje v naravi.

Sveţ zrak, občutek svobode in še veliko več te napolni z energijo, ki jo v današnjem

stresnem ţivljenju še kako potrebujemo. Tudi Škof (2004) meni, da smo ljudje del narave

in z njo neločljivo povezani. Je kot mati, tja se vedno radi vračamo iskati tolaţbo, notranji

mir, energijo, navdih in spodbudo. Telesna aktivnost v naravi ne pomeni le krepitve srca,


40

oţilja, dihalnega sistema in mišic, to lahko doseţemo v vsakem fitnes studio. Pri športni

aktivnosti v naravi dobi ta komunikacija še mnogo širše razseţnosti, pomen, tudi čustveni

in estetski uţitek ob zvočnih in slikovnih umetninah ustvarjalcev narave. Energijski in

čustveni napoj vadbe v naravi je zato popolnejši in zadovoljstvo večje. Nič ni bolj

ubranega in harmoničnega, kot človek z naravo v srcu.

V Tabeli 7, so bile v mejah te starostne skupine značilne naslednje statistično pomembne

razlike. Pri skupini stari med 31-40 let: „ţelim biti s svojimi prijatelji”, „rad/a srečam nove

prijatelje”, „rad/a se zabavam. V tem obdobju ţivljenja se počasi stvari postavljajo na svoje

mesto. Večina ljudi si ustvari dom in druţino. Velikokrat v novem okolju. Tudi na

poslovnem področju se stvari v tem časovnem obdobju bolj ali manj umirijo. Marsikomu

se zgodi, da zaradi natrpanega urnika ne najde časa za prijatelje. Veliko se jih odtuji in

gredo vsak svojo pot. Nekega dne se zavedo, da pogrešajo nekaj, kar je bilo včasih

samoumevno - prijateljstvo, druţenja. Veliko ljudi se vključi v organizirane vadbe, da bi

ponovno našli sorodne duše. Arnejčič (2009) pravi, da je prednost tekaške skupine

skupinski ritem, pod vodstvom trenerja. Druţenje s podobno mislečimi ljudmi, ki eden

drugega opogumljajo v vzajemni tekaški izkušnji. Skupinski tek razvija in krepi socialne

vezi. Prav tako se naenkrat najde več prostega časa za druţino in za prijatelje. Količina

prostega časa in njegova distribuiranost med pripadnike neke druţbe sta ena od

pomembnih kazalcev kakovosti ţivljenja in razvojne stopnje posamezne druţbe (Doupona

Topič, 2004). V tej starostni skupini sta tudi dve tendenci k statistično pomembni razliki:

“rad grem ven iz hiše” in “ţelim sprostiti svojo energijo”. Ta dva motiva podkrepita ţe

zgoraj navedeno, da v tej starostni skupini ljudje ponovno zaţivimo. Energijo ne

sproščamo več toliko na zabavah, temveč v različnih oblikah športne rekreacije.

Pri skupini stari med 41-50 let so bile najvišje naslednje statistično pomembne razlike:

„rad imam tovariški duh”, „rad/a se počutim pomemben/a”. „Rad se počutim

pomemben/a” je pokazatelj, da v tem obdobju ni več na prvem mestu kariera, gradnja hiše,

zabava vsak konec tedna, temveč se ţivljenjski ritem malenkost umiri. Dejavnosti, s

katerimi se ljudje dokazujejo, je vse manj. Tako se veliko ljudi vključi v športne

dejavnosti, kjer se počutijo pomembne in sami sebi dokaţejo, da so dobri. Tudi Sila (2009)

pravi, da bi vsak človek moral imeti neko področje, aktivnost, vsebino kot pribeţališče ali

pomoč pri izhodu iz različnih kriz, za „celjenje ran” ali morda za zbiranje energije, ki so jo

odnesle skrbi, preobremenitve, razočaranja. Odlična ideja je športna rekreacija, kjer ne gre

samo za telesno, kondicijsko pripravljenost temveč nas primerna aktivnost utrjuje, bogati

osebno, razumsko in čustveno. Zelo izstopa tudi statistično pomembna razlika: „rad imam

tovariški duh”. Ţe izraz „tovariš” nam pove, da gre za skupino starejših tekačev, ki so v

mladosti še uporabljali ta izraz. Tovarištvo v slovarju slovenskega knjiţnega jezika

pomeni: “Zavest povezanosti s tovariši in pripravljenost pomagati jim”. Če razloţimo še

besedno zvezo tovariški duh, pomeni neko skupinsko, povezano vzdušje. Zvonarević

(1978) pravi, da je socialna klima stanje psihosocialnih odnosov med člani neke skupine in

njihov odnos do skupine v celoti. Gre za vzdušje, ki prevladuje znotraj neke skupine ljudi.

Veliko raziskav je potrdilo, da športna dejavnost ugodno vpliva na medsebojne odnose in

večjo povezanost druţbe (Patterson, Chang, 1999; povzeto po Doupona Topič in Sila,


41

2007). Pri tekačih po 40 letu je torej zelo pomemben motiv dobro vzdušje v skupini. Neke

športne aktivnosti, se ne bodo udeleţili, ker morajo, temveč z razlogom imeti se lepo in biti

zdravi. Pomembno je kakšen imajo odnos do športne aktivnosti. Tako pravita tudi Berčič

in Sila (2007), da so odnosi in stališča posameznika do ukvarjanja s posameznim športom

ali s kakršno koli drugo športno aktivnostjo zelo pomembni. Na to, da se ljudje v svojem

prostem času ukvarjajo s športno rekreacijo, v veliki meri vplivata ţivljenjski slog in z

njim povezana mnoţica stališč, ki ga oblikujeta. Odnos do športa, pretekla udeleţba v

športu in zdravstveni razlogi za udeleţbo v športu so trije dejavniki, s katerimi lahko

pojasnimo udeleţbo ljudi v športni rekreaciji. Seznam športov, s katerimi se ukvarjajo

odrasli prebivalci Slovenije, se postopno daljša in postaja vedno bolj raznolik.

V raziskavi smo postavili ničelno hipotezo, da ni statistično pomembnih razlik med

različno starimi vadečimi in njihovimi razlogi za motiv udejanjanja v organizirani vadbi

teka.

Na podlagi rezultatov lahko ničelno hipotezo zavrnemo, saj je raziskovalno delo vsebovalo

sedem statistično pomembnih razlik glede na starost tekačev in v kolikšni meri je bil



42

4 SKLEP

Tek ostaja, kljub različnim moderniziranim oblikam športne rekreacije, eden najbolj

popularnih oblik preţivljanja prostega časa. Vse bolj pa se uveljavlja tudi organizirana

vadba teka. Tovrstna vadba je razširjena ţe po vsej Sloveniji. Vse bolj se zavedamo, da je

vadba v naravi nekaj prvinskega, če pa se hkrati druţimo še s podobno mislečimi ljudmi

pod vodstvom strokovnjaka, pa je še toliko bolj zanimiva. Če primerjamo obiskanost

različnih parkov po Sloveniji nekoč in danes, lahko rečemo, da so veliko bolj obiskani z

različno starimi, različno grupiranimi in različno hitrimi tekači.

Diplomsko delo je s pomočjo anketnega vprašalnika potrdilo ţe znana dejstva, ter odkrilo

nekaj novih spoznanj. To, da so moški bolj tekmovalni kot ţenske, je znano ţe od nekdaj.

Sicer se stvari spreminjajo, saj se razlike med moškimi in ţenskami v športu in prav tako v

športni rekreaciji, iz leta v leto manjšajo. Ta tekmovalnost se odraţa v udeleţbi na

maratonih, kjer pri daljših razdaljah, maratonu in polmaratonu, kraljujejo moški. Večina se

ne udeleţi zato, da bi pretekla to razdaljo, temveč da bi se lahko merila s prijatelji.

Rekreativnih tekov pa se številneje udeleţujejo ţenske, kar dokazuje udeleţba na

Ljubljanskem maratonu.

Prav tako je ţenskam veliko bolj pomemben trener oziroma vaditelj. Pomembno je, da jih

trener vzpodbuja. Menijo, da ima veliko vlogo pri napredku v teku in v veselje jim je, da

trenirajo pod njegovim vodstvom. Menimo, da se je faza, ko so ţenske tekle, ko se je

znočilo, končala. Vse več je ţensk, ki potrebujejo organizirano vadbo, kjer pod vodstvom

strokovnjaka izvajajo vaje pravilno, intenzivno in brez ustavljanja. Organizirana vadba jih

prisili, da na vadbo prihajajo redno in vadb ne izpuščajo. Tako je izpolnjen še en motiv, da

z organizirano vadbo naredijo več treningov, kot bi jih same. Poleg tega ima veliko teţo pri

ţenskah skupina, kjer so bolj motivirane. Večini, ţenskam in moškim, je veliko laţje

izvajati trening ob kopici sotrpinov, z mislijo »skupaj nam bo uspelo« ali pa mogoče »če

lahko ona, bom še pa jaz«.

S primerjanjem moških in ţensk, smo izpolnili skoraj vse cilje, ki smo si jih zadali.

Dokazali smo, da je tekaški vodja zelo pomemben za hitrejši napredek in kot motivator.

Vsaj pri tekačicah je bilo to bolj izraţeno. Pri ţenskah je izstopalo naslednje, da je

organizirana vadba, kot biosocialna povezava ljudi. To je bil prav tako eden izmed ciljev

raziskovalnega dela. In posledično smo z različnimi višje ovrednotenimi motivi za tek

prišli do zaključka, da razlike med moškimi in ţenskimi tekači so prisotne.

V raziskovalnem delu pa smo primerjali tudi motive za organizirano vadbo teka, glede na

starost tekačev. Tu bi izpostavili motiv, da je psihološka priprava pomembna pri teku. Kot

smo predvidevali, je bil motiv najvišje ovrednoten pri mlajši populaciji, saj so v tej smeri

tudi najbolj izobraţeni. Prav tako jim je v interesu, da naredijo čim več, da izboljšajo svoj

tekaški rezultat. Z dobro psihološko pripravo pa je to vsekakor moţno. Nekoliko nas je

presenetilo toliko podobnih motivov pri tekačih starih od 31-40 let, ki so bili povezani z

druţenjem in iskanjem novih prijateljev. To povezujemo s teţavnim obdobjem okrog


43

tridesetega leta, ko si večina ljudi ustvarja druţino, gradi bivališče in išče primerno sluţbo.

Ko pa je gnezdo narejeno, pa je ponovno čas za prostočasne športne dejavnosti, v našem

primeru organizirana vadba teka. Ta je zanimiva še posebej zaradi druţenja in iskanja

prijateljskih vezi. Podobno menijo tudi starejši tekači, stari od 41- 50 let. Veliko jim

pomeni, tovariški duh in to, da se počutijo pomembne. Ko se ţivljenjski ritem umiri, ni več

toliko področij, kjer bi se lahko dokazovali, prav tako krepili tovariški duh. Takrat veliko

ljudi najde kakšno dejavnost, ali je to slikanje, meditacija ali morda organizirana vadba

teka. S pomočjo športne rekreacije starost postane relativna, saj ne pomeni, da se počutimo

toliko stari, kot kaţe naša kronološka starost. Nekaj povsem drugega je naša biološka

starost. To pomeni, kako se počutimo, kako delujejo naši deli telesa, kakšne so naše

funkcionalne sposobnosti. Športno aktivni smo lahko tudi za deset let »mlajši« od športno

neaktivnih vrstnikov. Dokazano je, da tek upočasnjuje staranje in je koristen za srce in

oţilje.

Rezultati raziskovalnega dela potrjujejo številne raziskave, da ljudje v različnih obdobjih

ţivljenja potrebujejo športno aktivnost. Največjo teţo bi dali motivom druţenja, ţelje po

napredku v teku in skupinskega duha. Vse to pa je z organizirano vadbo tudi izpolnjeno. S

prisotnostjo vaditelja pa je vadba poleg vsega še strokovno vodena in vadeči jo jemljejo

veliko bolj resno. Vsekakor pa namen vadbe ni »red in disciplina«, temveč je naloga vodje,

da zna s pravo mero humorja, motivacije in strokovnega znanja iz vadbe narediti nekaj

koristnega za vadeče in zase.


44

5 VIRI

Arnejčič, B. (2009a). Rekreativni tek in kvaliteta ţivljenja. Tek.si, Pridobljeno 19.9.2009 iz

http://www.tek.si/rekreativni-tek-in-kvaliteta-zivljenja/

Arnejčič, B. (2009b). Tek kot uţivanje in vzajemno zadovoljstvo. Tek.si, Pridobljeno

15.10.2009 iz

http://www.tek.si/tek-kot-uzivanje-in-vzajemno-zadovoljstvo/

Berčič, H. (2002). Dinamika razvoja športne rekreacije v Sloveniji in strateške usmeritve

2002-2006. V H. Berčič (Ur), Zbornik 3. Slovenskega kongresa športne rekreacije (str. 6-

21). Otočec: Olimpijski komite Slovenije- Zdruţenje športnih zvez.

Berčič, H. in Sila, B. (2006). Športnorekreativna dejavnost slovencev 2006. Šport, 55. 17-

24

Berčič, H., Sila, B., Tušak, M. in Semolič. A. (2007). Šport v obdobju zrelosti. Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Berčič, H. in Sila, B. (2007). Ukvarjanje prebivalstva Slovenije s posameznimi športnimi

zvrstmi – 2006. Šport 55 (3), 17–26.

Boyett, J.H. (1998). The guru guide : the best ideas of the topmanagement thinkers

(Najboljše ideje menedžerskih mislecev). New York. Yohn Wiley & Sons.

Chelladurai, P. in Saleh, S.D. (1978). Preferred leadership in sports. (Priporočeno vodenje

v športu) Canadian Journal of Applied Sport Sciences, 3, 85-92.

Čoh, M. (2002). Atletika, tehnika in metodika nekaterih atletskih disciplin. Ljubljana:

Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Deci, E.L. (1975). Intrinsic motivation. (Intrizična motivacija) New York. Plenum.

Deci, E.l. in Ryan, R.M. (1985). Intrinsic motivation and self-determination in human

behavior. (Intrizična motivacija in samoodličitve v človekovem obnašanju). New York.

Plenum.

Doupona Topič, M. (2004). Športna dejavnost in evropska športna kultura. Šport 52 (1),

11–14.

http://www.tek.si/rekreativni-tek-in-kvaliteta-zivljenja/

http://www.tek.si/tek-kot-uzivanje-in-vzajemno-zadovoljstvo/


45

Doupona Topič in M. in Kovač, M. (2006). Pomen športa v ţivljenju posameznika. Šport

54, 1, 54–71.

Doupona Topič, M. in Sila, B. (2007). Oblike in načini športne aktivnosti v povezavi s

socialno stratifikacijo. Šport 55 (3), 12–16.

Ferjan, E. (2004). Usposabljanje za timsko delo. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v

Ljubljani, Filozofska fakulteta.

Fuoss, D. E. in Troppman, R. J. (1981). Effective coaching, a psychological approach.

(Psihološki pristop učinkovitega treniranja). New York. John Willey & Sons.

Gavin, J. (1992). The exercise habit (Navade pri izvajanju vaj). Champaign (I11): Leisure

Press.

Goleman, D. (1997). Čustvena intelegenca. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Kajtna, T. in Tušak, M. (2007). Trener - Športna psihologija in trenerji. Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Kajtna, T. in Tušak, M. (2005). Psihologija športne rekreacije. Ljubljana: Univerza v

Ljubljani, Fakulteta za šport.

Locke, E.A. in Latham, G.P. (1984). Goal setting: A motivational technique that works

(Postavljanje ciljev: Motivacijske tehnike, ki delujejo). Englewood Cliffs, NJ: Prentice

hall.

Moţina, S. (2002). Vodja in vodenje. V S. Moţina (Ur.), Management (str. 498-539).

Radovljica: Didaktika.

Nemec, B. (2001). Struktura skupine gojencev v prevzgojenem domu. Diplomsko delo.

Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Filozofska fakulteta.

Paranosić, V. (1982). Elementi strukture in dinamike sportske grupe (Elementi strutkure in

dinamike športne skupine). Beograd. Naućna sredstva.

Pintarič, K. (2001). Analiza razlik v motivaciji in osebnosti med tekači in tekačicami na

srednje proge. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Piškur, B. (2002). Maratonec. Polet, 1, 47.

Psihična pripava- vzdrţljivosti v športu. (16.2.2006). Polet. Pridobljeno 20.2.2010, iz




46

Račnik, M. (2008). Pridobljeno 10.04.2008, iz

http://www.vodja.net/index.php?blog=1&p=120&more=1&c=1&tb=1&pb=1

Repovš, G. (2000). Opredelitev pojma socialne razseţnosti z vidika interakcije

posameznika z okoljem. Psihološka obzorja, 9, 89-104

Roberts, G. C. (1992). Motivation in sport and exercise (Vadba in motivacija v športu).

Human Kinetics Books, Champaign. IL.

Rot, N. (1983). Psihologija grupe, prvenstvo malih grupa i organizacija (Psihologija

skupine, prvenstev malih skupin in organizacij). 1. Izdajanja. Beograd: Društvo psihologa

SR Srbija.

Rotovnik Kozjek, N. (2004). Gibanje je življenje. Ljubljana: Domus.

Rotovnik, N. (2002). Maratonec (Ţivijo). Polet, 1, str. 50.

Sila, B. (2009a). Odločitev je v glavi. Ko dozori, prihaja vse drugo kar samo. Polet, 8,

Pridobljeno dne 10.6.2009 iz:

http://www.klubpolet.si/index.php?option=com_content&task=view&id=1340&Itemid=35

Sila, B. (2009b). Gibanje – šport – fitnes aktivnosti. Polet, 8, 52.

Sila, B. in Pori, M. (2009). Kaj nam je najbolj všeč? Polet, 8, Pridobljeno dne 10.6.2010 iz


Škof, B. (2000). Gibanje v naravi- tek. Lepota gibanja: Društvo za zdravje srca in oţilja

Slovenije. Za srce, 4, 73-83.

Škof, B. (2004). Tek zdruţuje, pridruţi se nam. Polet, 3. 68-69

Tušak, M. (1994). Izbrana poglavaja iz psihologije športa za trenerje. Samozaloţba,

Ljubljana.

Tušak, M. (1997). Razvoj motivacijskega sistema v športu. Doktorska disertacija,

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

Tušak, M. (1999). Motivacija in šport - Ključ do uspeha. Ljubljana: Filozofska fakulteta

Univerze v Ljubljani, Oddelek za psihologijo.

Tušak, M. in Tušak, M. (2001). Psihologija športa. Ljubljana: Znanstveni inštitut

Filozofske fakultete.

http://www.vodja.net/index.php?blog=1&p=120&more=1&c=1&tb=1&pb=1




47

Tušak, M. (2003). Strategije motiviranja v športu. Ljubljana: Inštitut za šport, Fakulteta za

šport.

Wenzel, H. (1988). Ubungsaufgaben zur Analysis 1. (Vaje za analizo 1). Leipzig: B. G.

Teubner Verlagsgesellschaft.

Weinberg, R. in Gould, D. (1995). Foundations of Sport and Exercise Psyhology. (Temelji

športa in psihologija vadbe). Champaign: Human Kinetics.

Wenkel, L. (1993): The importance of Enjoyment to Adherence and Psychological Benefits

from Physical Activity. (Psihološki učinki fizične aktivnosti in njihova pomembnost pri

izvajanju). IJSP, 24, 151-169.

Yukl, G. (2002). Leadership in organizations, 5th edition. (Vodenje v organizacijah). New

Yersey: Prentice hall.

Zvonarevič, M. (1978): Socijalna psihologija (Socialna psihologija), 2. Izdanje. Zagreb:

Školska knjiga.


48

6 PRILOGA

6.1 ANKETNI VPRAŠALNIK Spol: M Ţ Leto rojstva:______ Stopnja izobrazbe:____________

Št. let teka v organizirani vadbi: _______

Vprašaj se, v kolikšni meri je posamezen razlog tvoj motiv za udejanjanje v organizirani vadbi teka:

1 = sploh ni pomemben….,3 =srednje pomemben,… 5 = zelo pomemben

1. Ţelim izpopolniti svoje spretnosti. 1 2 3 4 5

2. Ţelim biti s svojimi prijatelji. 1 2 3 4 5

3. Laţje tečem v skupini. 1 2 3 4 5

4. Ţelim sprostiti svojo energijo. 1 2 3 4 5

5. Z organizacijsko vadbo naredim več treningov kot bi jih

sam/a.

1 2 3 4 5

6. Ţelim ostati v dobri formi. 1 2 3 4 5

7. Za napredek v teku je potreben trener. 1 2 3 4 5

8. Rad/a imam skupinsko delo. 1 2 3 4 5

9. V skupini sem bolj motiviran/a 1 2 3 4 5

10. Ţelim se naučiti novih spretnosti. 1 2 3 4 5

11. Rad/a srečam nove prijatelje. 1 2 3 4 5

12. Rad/a treniram v skupini (ekipi). 1 2 3 4 5

13. Ţelim sprostiti napetost. 1 2 3 4 5

14. Rad/a imam nagrade. 1 2 3 4 5

15. Rad/a bi se naučil/a trenirati. 1 2 3 4 5

16. Rad/a imam vzpodbudo trenerja. 1 2 3 4 5

17. Organizacijska vadba me prisili, da hodim na treninge. 1 2 3 4 5

18. Rad/a imam tovariški duh. 1 2 3 4 5

19. Rad grem ven iz hiše. 1 2 3 4 5

20. Rad/a tekmujem. 1 2 3 4 5

21. Rad/a se počutim pomembnega. 1 2 3 4 5

22. Psihološka priprava je pomembna pri teku. 1 2 3 4 5

23. Ţelim napredovati na višjo raven. 1 2 3 4 5

24. Ţelim biti telesno sposoben/na in zdrav/a. 1 2 3 4 5

25. Ţelim biti popularen/na. 1 2 3 4 5

26. Sam/a se teţko spravim k teku 1 2 3 4 5

27. Rad/a treniram pod vodstvom trenerja. 1 2 3 4 5

28. Ţelim si pridobiti druţbeni poloţaj oziroma priznanje. 1 2 3 4 5

29. Rad/a se zabavam. 1 2 3 4 5

30. Ţelim povratno informacijo od trenerja. 1 2 3 4 5

Hvala za sodelovanje!

veit t., vloga vodje pri organizirani vadbi teka · 2010. 4. 20. · večinoma so povezani z...

Documents