VOJAŠKAPOLICIJAŽE 25 LET

UVODNIK

ZASADILI SMO, RASTLO JE. IN OBRODILO ZDRAVE PLODOVE.Letošnje leto je zaznamovano s 25. obletnico samostojnosti Republike Slovenije. Istega leta, natančneje 9. julija 1991, je bil pri takratnem Republiškem štabu Teritorialne obrambe Republike Slovenije ustanovljen tudi vod vojaške policije. In s tem začetki vojaške policije Slovenske vojske. Vse od takrat je bila vojaška policija deležna številnih reorganizacij, združevanj enot iz pokrajinskih poveljstev in Generalštaba SV, od čet v operativnih poveljstvih do bataljona. Prej posamezne enote so, združene v eno, postale zmogljivost Slovenske vojske, ki smo jo s ponosom predstavljali doma in po svetu. Enote vojaške policije so vedno temeljile na stalni sestavi, zato lahko rečemo, da je bila vojaška policija v veliki meri tudi primer za oblikovanje drugih profesionalnih enot Slovenske vojske v sledečih letih. Z namenom zbrati, združiti in poenotiti stroko, zmogljivosti in sredstva, predvsem pa s ciljem enakomernega in ciljno usmerjenega razvoja, je bil po skoraj dveletnih pripravah v začetku leta 1998 oblikovan 17. bataljon vojaške policije (17. BVP). Tako varnostna situacija, vloga in naloge zavezništva, kakor tudi splošna situacija v Slovenski vojski so bile pred dvajsetimi leti močno drugačne od današnjih. Dodatno energijo in zagon za kvalitetno opravljanje dela pa sta dajala še želja in pričakovanje povabila za v Nato. Oblikovati je bilo treba enoto primerne strukture in zmogljivosti, ki bo lahko razvijala stroko in profesionalnost ter optimalno in enotno izvajala zakonsko opredeljene naloge. Srečevali smo se z mnogimi izzivi in oblikovali smeri razvojnih strategij – kako specializirati, koliko (ne)podvajati z drugimi enotami in službami, kolikšne intenzivnosti in kaj razvijati, da bo ustrezno situaciji in nalogam. Ne nazadnje, da enota ne bo predimenzionirana, da bo ustrezala potrebam Slovenske vojske, in bo sposobna opravljati naloge tako v domovini kot za potrebe zavezništva. Držali smo se načela, da ne oblikujemo nič, kar bi bilo namenjeno samo sebi.V določanju poti v smeri Nata smo dajali velik pomen in prednost profesionalnosti ter posledično veliko pozornosti posvetili znanju, usposobljenosti in kariernim potem vojaških policistov. Zaokroženje stroke in vzpostavitev sistema usposabljanja sta bila zagotovljena z ustanovitvijo učne čete oz. takratne učne enote. Učna enota je bila ob zagonu 17. BVP posebnega pomena. Bila je generator stroke

ter njenega enotnega in ciljno usmerjenega razvoja, kakor tudi temelj profesionalizacije. Pripadniki VP so lahko tako strokovno, enotno in neodvisno uporabljali zakonska pooblastila ter svoje naloge izvajali doma in na tujem. Ob zavedanju, da je temeljni steber profesionalne vojske prav jasno opredeljena karierna pot, smo dali karierni poti velik pomen.Kar nekaj let po ustanovitvi 17. BVP je bilo zelo intenzivnih. Pristop in tempo sta bila narekovana pazljivo, da se v korakih prevelikega navdušenja ne bi zapletli. Novoustanovljeni bataljon je za začetek delovanja in uskladitev procesov že sam po sebi zahteval veliko naporov. Kljub temu pa je vzporedno z vzpostavljanjem, in poleg rednih operativnih nalog v Sloveniji, od Policije prevzel tudi usposabljanje vojaških obveznikov, prevzel naloge v Natovi operaciji »Joint Forge« v Bosni in Hercegovini, v večnacionalni specialistični enoti (MSU). Tudi selitev enote iz Dovježa v takratno Vojašnico Franca Rozmana – Staneta (danes Edvarda Peperka) je zahtevala veliko virov. Vse to so bili izzivi za nov kolektiv, ta pa je pokazal visoko stopnjo profesionalnosti, nesebičnosti in pripadnosti enoti. Vse to je bila osnova, da je bataljon lahko zadihal in na polno zaživel. Vzpostavili smo enoto, ki je bila kos vsem nalogam, doma in v tujini. In letos januarja bi dosegla polnoletnost. Kot prvi poveljnik 17. BVP sem z veseljem in ponosom gledal uspehe, ki jih je enota dosegala v vseh teh letih. Opažal pa sem, da enota ni deležna pretirane pozornosti, tekmovalnosti in »reklamiranja«, ter da se njeni uspehi ne obešajo na veliki zvon. Ampak zavedam se, da je to odraz profesionalnosti, ki se od takšne enote tudi pričakuje. Ko stvari tečejo po pričakovanjih, je vse tiho, ko gre narobe še tako majhna zadeva, pa iz tega nastane veliko hrupa. In v vseh teh letih hrupa ni bilo. Vaši uspehi so bili in so vsakodnevni – na cestah, v vojašnicah in drugih objektih Slovenske vojske in obrambnega ministrstva – kakor tudi na zahtevnih misijah in drugje na tujem. Ne morem mimo razmišljanja, kako naprej. V prihodnosti, ki je zaznamovana z nepredvidljivo varnostno situacijo in v pričakovanju sprememb, ki jih na varnostnem področju prinašata vrh Nata in nova evropska »obrambna strategija«, spremembe pa je pričakovati tudi z izhodom Velike Britanije iz Evropske unije. V situaciji, kjer je preventivno delovanje ključ za preprečitev presenečenja, se Nato

na evropskih tleh preoblikuje, EU pa v hitro spreminjajočem varnostnem okolju oblikuje svoje obrambne obrise in je s tem na razpotju, v kateri smeri nadaljevati. V tem duhu bi se morali odzivati tudi v naši »dolini miru«; znati predvidevati, vedeti, kaj hočemo, in skladno s tem prilagajati delovanje. Nedvomno bodo prihodnje naloge, ki se že nakazujejo, tako od Slovenske vojske kot zavezništva zahtevale tudi večje angažiranje vojaške policije. Zato bo znanje, profesionalnost in usposobljenost za delovanje v zahtevnih okoljih ključnega pomena za uspeh. Ne nazadnje se znanje in profesionalnost, ki sta potrebna za izvajanje nalog, ne vrednotita (samo) v denarju. Po drugi strani pa ne smemo graditi gradov v oblakih, in moramo v razmerah z omejenimi finančnimi sredstvi narediti največ oziroma vse, kar se od nas pričakuje. Slednje odpira vprašanja, podobna tistim ob ustanavljanju 17. BVP pred dvajsetimi leti – za delovanje v prihodnje je smiselno uporabiti vse naučene lekcije, tako dobre kot tiste malce manj.

2

Spoštovani pripadniki in pripadnice vojaške policije Slovenske vojske,kmalu bo 20 let odkar sem prevzel poveljevanje nad takratno 107. četo vojaške policije, sodeloval pri oblikovanju ideje in izdelavi formacije 17. bataljona, ter januarja 1998 postal njegov poveljnik. Zasadili smo, rastlo je. In obrodilo zdrave plodove. Ponosen sem na vas. Ne smemo pa pozabiti na vse, ki so gradili temelje in prispevali k temu, da je vojaška policija danes takšna kot je. Veliko truda, znanja in odrekanja je bilo vloženega v to, da ste danes lahko ponosni pripadniki vojaške policije. Bodite še naprej taki kot ste – profesionalni, strokovni, skromni. Poveljujoči, vi pa bodite tisti, ki soborcem pomagajo pri vzponu, bodite voditelji, bodite primer in vzor svojim podrejenim.Čestitam vam ob dnevu vojaške policije in želim vse dobro v prihodnosti!

polkovnik Dean Groff,prvi poveljnik 17. BVP, danes

načelnik odseka za kadre v Generalštabu Slovenske vojske

GLASILO VOJAŠKE POLICIJE SLOVENSKE VOJSKE

Glasilo VOJAŠKA POLICIJA – ŽE 25 LET je jubilejno glasilo vojaške policije Slovenske vojske ob

25. obletnici oblikovanja prve enote vojaške polici-je v samostojni Republiki Sloveniji.

Naslov uredništva: Generalštab Slovenske vojske, Odsek za vojaško

policijo, Vojkova cesta 55, 1000 Ljubljana.

Urednica: stotnica Barbara Hanžič Visinski.

Odgovorni urednik:podpolkovnik Vlado Tomažič.

Naslovna fotografija: desetnik Daniel Mlakar.

Fotografije:

arhivi 1. in 72. brigade Slovenske vojske, Minis-trstva za obrambo RS, Policije in nekdanjih enot

vojaške policije Slovenske vojske ter osebni arhivi pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske.

Glasilo VOJAŠKA POLICIJA – ŽE 25 LET je namenjeno seznanjanju notranje vojaške in

zunanjih javnosti.

Besedila in ostali prispevki, objavljeni v glasilu, niso uradna stališča Slovenske vojske in Policije.

Objavljeni prispevki so zaradi omejenosti prostora ali razumljivosti lahko skrajšani in preoblikovani.

Iskrena hvala vsem in vsakemu, ki je prispeval k izdaji glasila VOJAŠKA POLICIJA – ŽE 25 LET.

3

NEKOČ

- 9. julija 1991 je bila ustanovljena prva enota vojaške policije v samostojni Sloveniji – vod vojaške policije pri Republiškem štabu Teritorialne obrambe Republike Slovenije (RŠTO);

- Maja 1992 se je vod vojaške policije preoblikoval v 107. četo vojaške policije – pod neposrednim poveljstvom RŠTO;

- 1992 so bili na območjih pokrajinskih štabov Teritorialne obrambe Republike Slovenije oblikovani vodi vojaške policije;

- Leta 1998 je bil ustanovljen 17. bataljon vojaške policije (17. BVP) – pod neposrednim poveljstvom Generalštaba Slovenske vojske (GŠSV);

- Sočasno z oblikovanjem 17. BVP je bil na območju 1. operativnega poveljstva (OpP) oblikovan 217. vod vojaške policije, na območju 2. OpP je bila oblikovana 346. četa in na območju 3. OpP oblikovana 827. četa vojaške policije;

- Istega leta je bila v Ljubljani oblikovana Enota za varovanje objektov (v strukturi GŠSV);

- Z uveljavitvijo nove formacije bataljona vojaške policije so bile maja 2001 vse enote vojaške policije združene v 17. BVP;

- Leta 2002 je bil 17. BVP podrejen v 1. brigado Slovenske vojske;

- Leta 2008 je bil bataljon vojaške policije iz 1. brigade podrejen v Poveljstvo sil Slovenske vojske, in kasneje s preoblikovanjem tega v strukturo GŠSV.

- Z začetkom preoblikovanja Slovenske vojske 15. maja 2013 je bil 17. BVP ukinjen.

VOJAŠKA

OD VODA DO BATALJONA

4

V PRVI PONOVNO, V 72.-i PRVIČ – ENOTA VOJAŠKE POLICIJE

Z vsakim novim preoblikovanjem Slovenske vojske se tudi vojaški policisti srečajo z novimi izzivi. S preoblikovanjem leta 2013 so se vojaški policisti ponovno razdelili. Ukinili so bataljon, in tako so s po eno operativno četo prisotni v 1. in 72. brigadi. Natančneje, za zeleno barvo (baretke) sta bogatejši paleti njunih rodovskih bataljonov. Specializirano enoto vojaške policije je tok preoblikovanja »pustil« Generalštabu, v sestavi tega pa deluje še Oddelek vojaške policije za varovanje objektov. Na strateški ravni poveljevanja deluje Odsek za vojaško policijo, posamezne dolžnosti pa vojaški policisti popolnjujejo tudi na nižjih ravneh poveljevanja.Spreminjanje varnostnega okolja in Slovenske vojske zahtevajo tudi prilagajanje delovanja vojaške policije. Tako doma kot v tujini vojaška policija Slovenske vojske deluje zakonito, neodvisno in nepristransko.

NALOGE VOJAŠKE POLICIJE1

- skrb za vojaški red in disciplino• preventivno delovanje/preprečevanje kršitev (patruljiranje,

varovanje, usposabljanje, ozaveščanje, nadziranje, kontroliranje idr.,

• represivni ukrepi,• spremljanje in analiziranje.

- skrb za varnost vojaškega prometa:• urejane in nadzor vojaškega prometa na javnih cestah in

nekategoriziranih cestah (ki se uporabljajo za cestni promet) ter na vojaških območjih,

• sodelovanje pri premikih vojaških kolon v cestnem prometu,• sodelovanje pri usposabljanjih s področja vojaškega prometa.

- preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje prekrškov, za katere je stvarno pristojna

- opravljanje določenih opravil v zvezi s preprečevanjem, preiskovanjem in odkrivanjem kaznivih dejanj v vojski• varnostne akcije,• naloge iz Zakona o kazenskem postopku,

- opravljanje določenih opravil v zvezi z varovanjem objektov in okolišev, ki so posebnega pomena za obrambo• sodelovanje pri načrtovanju varovanja objektov• patruljiranje/nadzor in obhodi objektov.

- skrb za varovanje vojaških in civilnih oseb, ki opravljajo dolžnosti in dela v SV, in so posebnega pomena za obrambo, vojaških delegacij, poveljstev in enot ter varnost vrhovnega poveljnika v vojnem stanju oziroma kadar se nahaja v vojaških poveljstvih, enotah ali zavodih oziroma v objektih in njihovih okoliših, ki so posebnega pomena za obrambo

- sodelovanje pri izvajanju nalog zoperstavljanja terorizmu• protiteroristično ukrepanje,• odpravljanje posledic terorističnega napada,• protiteroristično delovanje.

- sodelovanje v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami

- izvajanje specialističnih usposabljanj.

Druge naloge vojaške policije:- podpora premikom (an. Mobility Support Function), - varovanje (an. Security Function),- pridržanje (an. Detention Function) in - policijske naloge celotnega spektra vojaškega delovanja (an. Full

Range MP Functions).

Vojaška policija lahko tudi:- odreja in opravlja preizkuse alkoholiziranosti ter odreja

strokovne preglede zaradi suma opravljanja vojaške službe pod vplivom alkohola ali psihotropnih snovi;

- vstopa v vse vojaške objekte, kadar opravlja uradne naloge;- opravlja naloge prekrškovnega organa.

RAZPOZNAVNE OZNAKE PRIPADNIKA VOJAŠKE POLICIJE

- službena izkaznica VP,- naramka/narokavka z napisom VP,- zelena baretka s kokardo SV ali kokardo enote,- oznaka pripadnosti VP.

Uredila:stotnica Barbara Hanžič Visinski

1 Povzeto po veljavni Direktivi za delovanje vojaške policije Slovenske vojske.

DANESPOLICIJA

5

ČASTNO IN PREDANO – TUDI V TUJINI

Slovenska vojska je priložnost za delovanje v zavezništvu našla že pred letom 2000, in sicer prav v vojaški policiji. Odlično jo je izkoristila, saj je slovenska vojaška policija v domačih javnostih in med tujimi oboroženimi silami utrdila podobo enote z vrhunskim specialističnim znanjem. Vojaška policija je na delovanje v podporo miru v tujino napotila prvo večjo enoto Slovenske vojske. Sile v operacijo Joint Forge v Bosni in Hercegovini je namreč prispevala od februarja 1999 do marca 2005. Do leta 2004 v Natove sile Sforja, nadaljnje leto v sile Evropske unije, Euforja. Sprva je na tem delu Balkana sodelovala z vodom (23 pripadnikov), od septembra 2001 pa se je kontingent vojaške policije povečal še za en vod, tako je v večnacionalni specializirani enoti (an. Multinational Specialized Unit – MSU) v vsaki šestmesečni rotaciji delovalo 49 slovenskih vojaških policistov. V vsem času delovanja – tako v sestavi sil Sforja, kot v integrirani policijski enoti (IPU) Evropske unije – so bili vojaški policisti izredno spoštovani in cenjeni. Zaradi prilagodljivosti, prizadevnosti, iznajdljivosti na terenu ter poznavanja običajev, kulture in jezika tamkajšnjega prebivalstva.

Od leta 2004 je baretka slovenske vojaške policije prisotna tudi na Kosovu. Začenši v misiji Joint Guardian (kasneje Joint Enterprise) silah Kforja je vod od vojaških policistov uspešno sodeloval do konca leta 2007.Skladno s spremenjeno varnostno situacijo, se spreminja tudi struktura in jakost kontingentov vojaške policije na posameznih območjih. Posamezni vojaški policisti so tako v sestavi posadke večnamenske ladje Triglav 11 delovali tudi v operaciji Evropske unije UNAVFOR MED (Sophia), na Kosovu pa je vojaška policija Slovenske vojske v silah Kforja na Kosovu prisotna z manjšimi enotami (ravni oddelka ali skupine). Poleg sodelovanja v mirovnih in drugih operacijah v podporo miru vojaška policija svoje zmogljivosti prispeva tudi v evro-atlantske povezave. Že v letu 2006 je z vodom, kasneje pa tudi s četo vojaške policije sodelovala v več rotacijah Natovih odzivnih sil (an. Nato Response Force – NRF), oddelek vojaške policije pa je tudi nepogrešljiv sestavni del kontingenta, s katerim Slovenska vojska sodeluje v regionalnem združenju držav – bojni skupini Evropske unije (an. EU Battle Group – EUBG).

ZAČELI NA BALKANU, DANES TUDI NA MORJU

6

7

VOJAŠKA POLICIJA : LOGAŠKI ROVTARJI

Pa še kako res je. Mogoče zato, ker je prva. In ker ne veš, kaj bi te čakalo sicer. Ali mogoče le zato, ker je bilo včasih tudi v službi tako zelo »oh in sploh fino fajn«. Verjetno le nostalgija. Drugi časi, drugi ljudje. In drugi časi, isti ljudje. Samo drugačni. Bolj učeno se verjetno reče preoblikovani, kar je zgleda v naših strukturah stalnica. Ena redkih. Vojaška policija pri tem ni nobena izjema, nikoli ni bila. Mogoče pred drugimi vojaškimi strukturami v spremembah celo prednjači, bog si ga vedi. Na pet let se je zamenjalo ravno toliko poveljnikov.

Aktualnim modnim trendom oblačenja v naši branži res ne sledimo najbolj, a z zadnjimi novostmi se je tudi v vojaški policiji precej spremenilo. Pa ne mislim na manjkajoče »bele opasače, da bi vsaj zgledali kot policaji«, kot nikoli ne pozabi pripomniti kolegica iz Garde. Sama mislim bolj na oznake. Enota se je, znak pa se ni samo preoblikoval. Spremenili so ga. Čez noč zamenjali. Pa tako lep bi bil tudi, recimo, samo brez številke. In stilizirana uporaba barv državne zastave je predstavljala Triglav. Mogoče pa samo niso več »kot eni hribovci«. Upam samo, da vojaški policisti z novim znakom na ježkih niso nič manj odločni, trdni in ostri. To naj bi namreč prej simbolizirali ostri robovi. Tako je bilo mimoidočim že vnaprej jasno, da »milicija trenira strogoću«.1 In to 24/7. A danes. Danes odgovarjajo s »častno in predano«, včasih nis(m)o. Verjetno pa to ni samo posledica katere izmed faze transformacije.

Da bo vendar treba zaključiti šolanje in se posloviti od sicer prekratkega in brezskrbnega študentskega življenja, me je toliko in toliko let nazaj bolj slučajno kot ne spomnila pošta. Modra kuverta »od obrambe«. Madona, sicer res njihova štipendistka, ampak sredi poletja pa res ne moreš štartati s prvo službo. In prosiš za malce kasnejše podpisovanje vseh potrebnih papirjev, med tem pa kljub vsemu opraviš nekaj formalnosti. Prvo bližnje srečanje z marogasto realnostjo. Vojašnica Franca Rozmana – Staneta v ljubljanskih Mostah. »Aha, to je tam za javnimi skladišči«, tako so mi mikrolokacijo strokovno opredelili prijazni Ljubljančani s faksa. Prideš do prijavnice, poveš kdo si in zakaj kljub počitnicam sredi avgustovskega dopoldneva ne spiš, oni nekoga pokličejo in ta nekdo pride pote. Z avtom. No ja, pomislim, če bo vsak dan tako, mi ne bo hudega. Ker sem z izboljšanjem procenta popolnjenosti vojaške policije namreč pričakovala nekoliko bolj »hladen«

1 A milicija trenira strogoću i druge pjesmice za djecu – leta 1983 izdan album sarajevske rock skupine Bijelo Dugme.

sprejem. Kaj kmalu ugotovim, da je bil ta prijazen prevoznik od prijavnice do pisarne drugi najpomembnejši mož bataljona. Tisti dan je imel verjetno smolo, in je bil prvi v službi. Bojda drugače precej hud. Mislim, dobesedno hud. Strog, tečen, pač tak, kot je poveljnikov namestnik moral biti. Uf! Seveda tudi svojega šoferja nisem dobila. Dobila pa sem poveljnika. Tudi ta med hujšimi. Uf, uf! Ampak kot novega podrejenega »gušterja« me je sprejel odprtih rok. Me seznanil z načrti, kako in kaj dalje. In dalje me je kot pripravnico tudi predal. Namesto službenega vozila z lučkami sem tako dobila čisto svojega – mentorja. (Reci in piši dokaj) mladega, izobraženega. Policista. A kot v vsaki pravi firmi, je v tej policijski cela »fama« krožila prav o njem. En sam strah in trepet, ker bojda pozna vsa zakonska in podzakonska pravila do črke natančno. No, pa da po žensko vidimo, koliko se vseh teh črk tudi dejansko drži. »Živijo, sem poveljnik prve čete, in ti boš od zdaj naprej moja.« O, se je že začelo. A se ti policaji med seboj nič ne pogovarjajo?! In namesto možganov, doživijo pravo nevihto moje zmedene misli. Poveljnik bataljona namreč pravi, da bom od operativcev, prostor imam v logistiki, zdaj pa bom že njegova v četi. In glej ga, zlomka. S častnikom ugleda vrste »hud v Slovenski vojski in širše« sem svojo zmedo v glavi tudi naglas podelila. Ne prvič in ne zadnjič je namreč jezik z velikim naskokom prehitel glavo, a od takrat dalje sva bila z mentorjem – verjetno ne zaradi kontrole nad mano, temveč zaradi njegovega profesionalnega odnosa do dela – nerazdružljiva. J Po kratkem razmisleku (beri: po opravljenem predstavitvenem sprehodu z mentorjem naokrog po policijskih prostorih) vse to sploh ni bilo videti tako zelo hudo. To, da ne bom v isti hiši kot je poveljstvo, pa res ne more biti slabo. Sploh. Še bolje pa je bilo (z)vedeti, da učna enota – s kar nekaj mladimi inštruktorji, omembe vredno! – pa JE bila v istem hodniku. Lepa služba. Tudi za oko prijetna. Jutri se vrnem.

In takšni jutri minevajo. V letih dolgo. Zdi se, da vsako naslednje mine hitreje. In spomini bledijo. Resnici na ljubo, tudi moji nekoliko selektivno. A nikoli nihče ne pozabi prve/ga. Tudi sama pri tem nisem izjema. Če pa se že meni zgodi, da mi kakšna malenkost kdaj »uide« iz memoarov, pa se zagotovo najde kdo, ki mu ne. Me prijazno opomni na kraj, kjer so mi začele poganjati vojaške korenine. Ali pa vsaj vrže pod nos kakšno šalo na moj račun. Že skoraj sedemnajst let v marogastih in drugih oblačilih podobno dolgočasnih barv in ne vzorcev namreč poslušam bolj ali manj (ne)slane.

In seveda, slabša pa bolj butasta kot policija je samo še vojaška policija. Pa ja! In to verjetno trdijo tisti, ki so na terenu preživeli kakih 15 mesecev letno. Brez bonifikacije. In ne na lastno željo, ali v kakšnem simpatičnem obmorskem kampu. Ali vsaj v luksuzni prikolici. In niti ne s planinskim nahrbtnikom, v katerega si takrat res lahko stlačil ogromno potrebne opreme. Nežnejši spol pa še kakšno malenkost več. Ker take »ruzake« so nekoč v vojski imeli samo »gorci«. Pa vojaška policija.

V vseh letih do »vpisa« v vojaško službo mi je bilo jasno, da je 17 več in zato tudi boljše kot 10. Vsaj mislila sem tako, ampak takrat se je vojaški globus po neki čudni matematični geografiji bolj ali manj vrtel samo okoli osi, ki so jo poganjali »Desetkarji«. Bojda so bili najboljši, njihove baretke najlepše, sami pa najmočnejši. »Hua« gor, bojevniki dol, rangerji sem in komandosi tja. Še dobro, da niso igrali v filmu tipa Titanik, ker bi jim težko prilagodili scenarij njegovega konca. Skratka, oh in sploh. In to ne samo eden na deset, čisto vsi brez izjeme. Kot bi rekel žal preminuli sodelavec in policijski kolega Škerjančev Robert, da »če pa si v Desetem, pa res svakoga dana u svakom pogledu sve više napreduješ.«2

Tudi z njimi sem že delila, namreč da se kot lepo vzgojena in vojaško-policijskim vrstam zvesta z vsemi temi pridevniki seveda nisem strinjala. In še danes rada po žensko – torej vsaj z jezikom – trmarim naprej. Mi res »vojaški posebneži«, a oni »samo« pešaki. Kdo je boljši, kdo slabši? Odvisno od tega, kakšen odgovor želiš. Po želji. In njej ustrezno izbereš kategorije. Resda so nekaj »hudih« vojaško-specialnih novitet prvo dobila skladišča 10. bataljona. Res pa je tudi to, da so vso to (nam nepotrebno opremo) prvi tudi preizkusili. Na nešteto terenih. 1:0 v korist policije. Že

Pride policaj v službo z bronasto medaljo, seveda požanje val navdušujočega odobravanja,

pohval in čestitk. Pa ga kolega vendar vpraša, kje jo je dobil. Na matematični olimpijadi za policaje.

»Na vprašanje, koliko je 3 x 7, sem bil z odgovorom 19 tretji.«

PRVE/GA NE POZABIŠ NIKOLI

8

na daleč je bilo videti kot da jim uporaba nove opreme v prvih poskusih ni ravno uspevala, terene so namreč vedno znova ponavljali. Mi v istem letu prvega, oni že četrtega ali petega. In policija na vrhuncu usposabljanja. 2:0. Delež zasebnega časa tedensko. Torej doba efektivnosti med uro odstranitve še zadnjih sledi uniforme s telesa in tisto minuto, ko se spet pokriješ s čelado in ogrneš z jopičem ali vsaj oprtnikom. Mi smo temu rekli tudi zasebno življenje. Ker smo ga imeli. 3:0. Kondicijski pohodi. Pri nas Kolomban (za kolikor hudega vajene policiste podobno hud vrh nad Ankaranom), izveden v sklopu terenskega usposabljanja na Obali. Zaradi racionalnosti, seveda. Pohodi v pehoti? V glavnem vršaci nad 2000. V zimskih razmerah. Ali pa saharsko vročih. Poleg terena, seveda. In rezultat? Načrtovanje, organiziranje in izvajanje terenskega usposabljanja. Ja, in smo tam. Tekmo bi res lahko končali z rezultatom 5:0, ampak saj ne tekmujemo. Oziroma, kriteriji so kriteriji in red je red. Hotel z milijardo zvezdicami, vse sobe z razgledom, tudi vključeno vse. In še več. Letno načrtovanje izobraževanja in usposabljanja izdelano do perfekcije. »Potovanja v prvi minuti«, ko to sploh še ni bilo moderno. Naj bo, 4:1.

Ne, da jih drugi nis(m)o marali. Še najmanj da ne bi marali posameznikov, ti so bili za vsakogar »čist kul fantje«. Samo Deseti… »Ta pa je…« Ko vprašam, kakšen da je, mi bojda ni bilo treba razumeti. Za v bolj ali manj smešnih zgodbah nastopajoče vojaške policiste to res ni (bilo) bistvenega pomena. Še manj za njihovo žensko podvrsto. Grrr! Grozni smo. Vse, kar je bilo nujno vedeti je bilo to, v katerih stavbah po vojašnici je bila nameščena »z bordo rdečimi baretkami pokrita banda« – brigadir Škerbinc se jih sicer rad (ponosno) spomni kot logaške pankrte, nam pa so bili bolj všeč kot rovtarji iz Logatca. In kasneje »rangerji«. Z negativno konotacijo, se ve.

Mogoče vojaški policisti (predvsem v očeh tistih, ki to nikoli niso bili) v povprečju res niso neki hudi klasični bojevniki. Pa saj jim tega tudi ni treba, saj so policisti. Nihče ni za vse, a vsak je za nekaj. Vsak delovni dan, na Počku ali širše, pod poveljevanjem katere koli nadrejene hiše ter ne glede na letni čas in vreme – baretka vojaške policije je vedno nekaj posebnega, v oko padajočega. Res je v vojski precej odtenkov zelene barve, a policijski je drugačen od vseh ostalih. In z njo je drugačen tudi vojaški policist. Poseben? Ne vem. Primerljiv da. Enak ne. (Prijetno) drugačen od ostalih uniformirancev.

In priznam, čeprav gre včasih težko z jezika. Še sploh z ženskega. Ponosna sem na svojega prvega. Bataljon. Ker namreč poveljnike bi po vrstnem redu zaradi hitrih menjav težko naštela, zato pa kolege in

prijatelje med sodelavci toliko lažje. Že slišim pripombe koga na temo policijske kokoške. Če hočemo, znamo vsi, in zmoremo – pljuvati, moški tudi po žensko obrekovati, vsi pa se otročje posmihati. Tudi sama kdaj koga ulovim na za vojaške policiste levi nogi. Včasih je dovolj le to, da stojijo na prijavnici in »ovirajo nemoten vstop v službo, pa tako sem pozen«. Ko so najboljši na športnih tekmovanjih, je to »pričakovano, saj edino oni imajo čas trenirati v službi«. Ali ko se komu ob slabi policijski šali obraz zgolj kislo nakremži – »je ta sigurno iz policije«.

Pozabljamo pa, da časi niso ravno primerni za tovrstna razslojevanja. En sam lonec imamo, in v njem samo eno godljo. Godljo »samo« ljudi. Eni naši, drugi vaši. Enajsti boljši in petindvajseti slabši. Sedemnajsti lepši in deseti.. Ne, to pa ne. Šalo na stran. Najbrž kaj od tega drži. A spet se potrjuje tisto o selektivnem pomnjenju. Kaj ni bila prav vojaška policija prva v tujini zastopana z večjo enoto? SFOR, MSU, Bosna, zveni znano. A ni z usposabljanjem na področju vzpostavljanja javnega reda in miru (kasneje nadzora množic in nemirov) predvsem v tujini začela ravno vojaška policija? In potem nadaljevala z usposabljanjem drugih enot doma pred odhodom na misije. In o postopanju v primeru uporabe ognja in odpravljanju strahu pred njim vojaški učijo »navadne« policiste, in ne obratno. Ali mogoče ni res, da so se postopkov obravnavanja vojnih ujetnikov v Slovenski vojski prvi lotili prav vojaški policisti? Kdo je tako ali drugače sodeloval na prav vseh vojaških vajah in drugih večjih aktivnostih tu naokoli? Da je vojaška policija izvedla nič koliko taktičnih vaj poveljstva, ko se procesi štabnega dela sploh še niso učeno imenovali »EMDIEMPI«. Mogoče kdo ve, na koliko misij so morali vojaški policisti, še preden so postale zanimive trumam drugih? Ha, ha. Danes to več ni pomembno. Se kdo spomni, koliko ur so vojaški policisti pustili na gorenjskih cestah v času predsedovanja naše domovine Evropi? Prav veliko pozitivno rešenih testov najbrž ne bi bilo.

Pa smo spet tam. Kjer lahko mišice napenjamo do nezavesti, in poslikave telesa primerjamo dokler barve ne zbledijo. A tudi vojaški policisti so namreč, preden oblečejo uniformo in na ježke pritrdijo svoje oznake, najprej »samo« ljudje. Z mehko sredico in bolj ali manj trdim oklepom. In pod oklepom vsak nosi svojo zgodbo. »Vepejevci« so v tem čisto malce posebni, imajo namreč dve – vojaško in policijsko. In od zmeraj in vedno znova jim uspe najti razlog, da so stalnica v vojaških pogovorih. Če ne drugega, pa res vsaj v šalah, ki bojda to sploh niso. Ali pa kot trni v petah drugih (enot). Kar je dobro, ker druge je precej lažje ocenjevati kot sebe.

Vojaški policisti so kot vsi drugi. Kot mi in vi, ki ste kdaj bili eni od njih, in tisti, ki to nikoli ne bodo. Sigurno v čem boljši, v drugem pač nekoliko slabši, a nikoli oni. Ker na primer varujejo tudi, ko drugi praznujejo. Ker se družijo z eminencami, ki jih sleherni smrtnik gleda samo na televizijskih ekranih. Ker sredi noči brez napake zrecitirajo pooblastila – od zadaj naprej.

Dragi policisti, spoštovane kolegice policistke, skratka vsi, ki nosite zeleno baretko,pa najsi bo še tisto oguljeno iz prvega voda, katerega od kasnejših vodov po pokrajinah, čet po operativnih poveljstvih. Tudi tisti iz prve čete z edinstvenim priznanjem za sedem let službe. In policisti v službi varnostnih receptorjev, pa v različnih strukturah za varovanje objektov. In tisti iz postrojev bataljona s številko 17. Vsi, ki ste nekoč vojaško-policijski kruh služili v 1., pa imate danes mogoče spet svoje mesto v njenih sestavah, ali pač v sestrski četi 72. brigade. Pa posebni taktiki in ostali specialci v vojaško-policijskih vrstah. In tudi tisti, ki se samo počutite kot taki. Vsi častni in predani, delujoči v štabnih ali posebnih prištabnih enotah. Čestitke ob jubileju! Verjetno se najde še kakšna sestava, o kateri prav veliko ne vem. Sploh pa ne tega, kam bi jo umestila. Vsakemu oblikovanju namreč zelo kmalu sledi preoblikovanje. Če v boljše ali lepše, ne vem. V novo pa. Ali vsaj v drugačno, in z upanjem, da bo novo boljše. Kakor koli se v prihodnje še preoblikujete, če kaj na temo policije drži, je to »enkrat policaj – za vedno policaj«. V pozitivnem smislu, kakopak!

Tako je in prav je tako. »Vepejevci« imate vedno razlog za ponos. Ne more biti naključje, da vojaška policija svoja leta šteje skupaj z državo. Četudi kdaj zapiha veter, ki bi vas z lahkoto odpihnil na katero od stranskih ulic, pa vam želim, da si nikoli ne bi želeli imeti svojega lastnega križišča, in ne želje po poslu »na svojem«. Zelena baretka, naj te nosijo ČASTNO IN PREDANO!

stotnica Barbara Hanžič Visinski

9

POSEBNA ENOTA SPECIALNE TAKTIKE

NISO VSI VOJAŠKI POLICISTI POSEBNI

V strukturi Specializirane enote vojaške policije (SEVP) deluje Posebna enota specialne taktike (PEST), ki zagotavlja del takojšnjih odzivnih sil Slovenske vojske, izvaja specialistične vojaško-policijske naloge v visoki stopnji tveganja, zagotavlja pa tudi pripadnike za opravljanje nalog v mednarodnih operacijah in na misijah. Edini način, kako priti do ustreznega kadra za pripadnike bojnih skupin voda PEST je izbirni postopek (selekcija). Na pogladi tega so na usposabljanje napoteni samo posamezniki s psihofizičnimi sposobnosti in lastnostmi, potrebnimi za sodelovanje v vseh vrstah usposabljanj in urjenj, ki pa v obojih zahtevajo nadpovprečje.Znotraj izbirnega postopka se z različnimi preverjanji in pod visoko fizično obremenitvijo ter ekstremnimi psihičnimi napori preverijo in ocenijo fizične sposobnosti, fizična in psihična vzdržljivost ter sposobnost kandidatov za izvajanje nalog v ekstremnih razmerah.

Tovrstni izbirni postopek, ki uspešno zaključijo le izredno motivirani posamezniki, je bil v vojaški policiji do sedaj izveden šestkrat, v vsakem od njih pa so bili kandidati izpostavljeni enakim pogojem, ob upoštevanju enakih meril. Za opravljanje nalog v najvišji stopnji ogroženosti je poleg usposobljenosti – iz bojevanja v naseljenem in nenaseljenem okolju, pregleda naselja in objektov, taktike majhnih enot, zased, izvidovanja, opazovanja, sledenja, preživetja, izvajanja vertikalnih manevrov itd. - namreč izrednega pomena tudi medsebojna usklajenost in povezanost pripadnikov. Vsak posameznik v skupini mora vedeti, kaj je njegova naloga, in kaj mora v določenem trenutku storiti, skupina pa mora delovati kot celota. Vse to so vojaški policisti Posebne enote specialne taktike dosegli tudi na enem od usposabljanj pomorskega prestrezanja, in sicer v Natovem centru za pomorske operacije (an. Nato Maritime Interdiction Operational Training Centre – NMIOTC). Na tem in tovrstnih tečajih pridobljena znanja in veščine vkrcavanja na tuja plovila so v času delovanja na mednarodni operaciji Evropske unije NAVFOR MED (SOPHIA) tudi že potrdili.

Pripadniki PEST/SEVP

10

NOV/a V NE NOVI ENOTI

POLICIJSKO DELO JE ZELO SPECIFIČNO

V začetku leta 2015 se je na Policijski akademiji v Tacnu začel trimesečni tečaj policijskih pooblastil, ki sem se ga udeležila skupaj še z devetimi pripadniki Slovenske vojske. Vsak od nas sicer iz drugega rodu, a vsi z istima željo in ciljem – uspešno opraviti izpit iz policijskih pooblastil in postati vojaški policist.Med samim šolanjem na Akademiji smo podrobneje spoznavali pooblastila pooblaščenih uradnih oseb, pridobljeno teoretično znanje pa nadgrajevali s praktičnimi postopki iz samoobrambe, streljanji in delom z ljudmi v različnih situacijah. Pred vstopom v vojaško policijo sem, sprva kot vojakinja in kasneje kot častnica, delala v pehoti, zato je bilo tovrstno usposabljanje zame povsem novo. Policijsko delo je namreč res zelo specifično. Od človeka zahteva veliko kritičnega razmišljanja, odločitve pa morajo biti sprejete z veliko mero strokovnosti in kar je najpomembnejše – skladno z zakonom. Del usposabljanj smo izvedli v Specializirani enoti vojaške policije in četah vojaške policije obeh brigad. Prisotni smo bili na intervencijskih patruljah in drugih nalogah, sama pa sem poleg tega spoznavala tudi delo in pristojnosti poveljnika voda.Po uspešno opravljenem izpitu iz policijskih pooblastil smo se vrnili v matične enote, kjer smo čez čas nadaljevali z usposabljanjem

za pridobitev vojaške evidenčne dolžnosti vojaškega policista. Poudarek je bil tokrat na nalogah vojaške policije, in kljub temu, da gre za usposabljanje vojakov, mi ni žal, da sem tudi tega opravila. V četo vojaške policije sem bila namreč razporejena že pred zaključkom tega. In takoj skupaj z ostalimi pripadniki že sodelovala v t.i. »operaciji Migranti«. Že prvi dan svoje vojaško-policijske kariere sem bila tako neposredno vključena v realno situacijo, z delom na terenu pa pridobila še dodatne (praktične) izkušnje.Pod svoje poveljevanje sem prevzela vod vojaških policistov v Cerkljah ob Krki. Čeprav sem se na tečaju policijskih pooblastil veliko naučila, podobno na t.i. vedovnem usposabljanju, pa v enoti upoštevam nasvete starejših in bolj izkušenih kolegov. Sem ena najmlajših pripadnikov vojaške policije, tako po starosti kot po delovnem stažu. Vsekakor pa sem mnenja, da lahko kljub temu vzpostaviš dobre in predvsem korektne odnose. Drug od drugega se učimo, in tako skupaj stremimo k učinkovitemu in strokovnemu izvajanju vojaško-policijskih nalog. Tudi v prihodnje.

Poročnica Petra Drame, Četa vojaške policije

72. brigade

Vsak izmed nas je oblekel uniformo zaradi lastnih razlogov in vsak izmed nas stoji v vrsti na hodniku s svojimi razlogi, svojimi pričakovanji in svojimi cilji. Vidiš oči uprte v tla, medtem ko stojijo v vrsti ob kupu svoje opreme in čakajo, kaj se bo zgodilo. Na steni je tista pest z nožem in krili. Črne barve. Zgodnja ura je, zunaj tema in večina ljudi še spi. Ti fantje pa so se podali na pot. Na pot v tiste temne predele duše in duha, kjer živijo najbolj temačne stvari. Na pot spoznavanja sebe, v iskanju odgovorov – do kam, kako dolgo, kako visoko in kako globoko.Inštruktorji so mojstri svoje obrti. Vedo, kaj nas čaka, in kaj iščejo v nas. Z občutkom, ki ga pridobiš samo z izkušnjami, nas počasi dan za dnem vodijo po poti – fizične izčrpanosti, pomanjkanja hrane in spanca, z dodatkom vseh vrst stresa. Tega se ne moreš naučiti v učilnici, še manj na video predstavitvi. Potem pa pridejo. Vsakemu od nas ob drugačni situaciji in različnih dnevih.

Tisti temni trenutki, ko si šibek in začneš dvomiti vase. Ko se ti nabere vsega preveč, in je bolečina, tako fizična kot psihična, enostavno prehuda. In takrat ti nekaj tistih preostalih fantov, o katerih ne veš nič, in so bili še včeraj popolni neznanci, ponudijo roko. Pomagajo ti, ko si čisto sam, ko ne moreš naprej. In kar naenkrat ti postane jasno. Tisto, kar so ves čas govorili, pa nisi poslušal. Ali ne razumel. »Pomagajte si.« In postaneš močnejši. Ker veš, da si del ekipe. Ti si pomagal meni, jaz pa bom pomagal tebi. Pomagal, ko ne boš zmogel zadnjega centimetra. Tisto zadnjo uro, tisti zadnji hrib. In tisti zadnji korak. Ker to ekipa dela in le tako zmaga.Vsak izmed nas je selekcijo za enoto PEST doživel po svoje, na vsakem od nas je pustila drugačen pečat. Verjamem, da pa je vsem nam dala odgovore na veliko osebnostnih in telesnih vprašanj. Direktno in iskreno. Nihče ni rekel, da bo lahko, niti si tega nihče od nas ni upal pričakovati.

Vsekakor pa je bilo vredno. Vredno vsake kaplje znoja, krvavih žuljev, bolečin in preživetih stisk. Prav vsak je selekcijo zapustil z dragoceno življenjsko izkušnjo in boljšim poznavanjem samega sebe. A na koncu si je le peščica nas, ki smo šli preko vseh meja, prislužila možnost, da častno in predano služimo domovini v elitni enoti, katere pripadnike med drugimi lastnostmi krasijo pogum, lojalnost in tovarištvo.

poročnik Blaž Primc, poveljnik PEST/SEVP

PREKO TRNJA DO ZVEZD

11

MOJIH PRVIH DESET

V VOJNI BOJEVNIK, V MIRU ŠPORTNIK Po končani srednji šoli, tam okoli leta 05/06 sem se moral odločiti kam naprej. Prva želja, druga, tretja. Okej, matura fajn opravljena, in padla je prva želja - DIF (samo še položnico bi bilo treba plačat), zaradi lastne nespametnosti pa sem pristal na drugi – FDV. Uf. Preveč politična šola. Po nekaj uspešno opravljenih izpitih sem se odločil, da izginem iz tiste stavbe, stran od politično nastrojenega kadra. Niti v indeks ne vpišem izpitov, samo grem. In 26. junija 2006 sem podpisal pogodbo z obrambnim ministrstvom, pridružil sem se obrambnim silam. Tudi dobro, želja od malega. Vzor mi je bil oče. In še vedno je.

Čutil pa sem nekaj več. Bili so zanimivi in precej naporni časi, ko se je 25 let nazaj ustvarjala naša država. Borci, med njimi tudi moj oče, so zaslužni, da imamo meje tam, kjer jih imamo. Oče zelo malo govori o tem, kako je bilo takrat, tudi sam se zelo malo spomnim. Spomnim pa se, kako smo tekli v zaklonišče in jokali. Borci, hvala vam.

Kot mali pubec se spomnim, da je moral oči velikokrat takoj v službo na hitrico! Vedno me je bilo strah. A vseeno sem se tudi sam odpravil. V takratnem vipavskem centru za usposabljanje se je začel sedemmesečno usposabljanje. Dril, da iz civilnega mulca naredijo vojaka. Vojaka, ki uboga ukaze in kaj dosti ne razmišlja. Usposabljanja so bila zanimiva in naporna. Vse podpisano in urejeno. Tudi v omarici. Formata A4. Škornji čisti 24/7, tudi podplati namazani z globinom, pa čeprav so bili deset korakov kasneje spet sivi. A zgodba na Vipavskem se je iztekla, in priključil sem se 18. Bataljonu za jedrsko, radiološko, kemično in biološko obrambo. Sicer takrat nezaželena enota, a sem, kjer sem. Še hitreje sem si želel urediti premestitev v vojaško policijo. Poznal sem njihovo delo, saj je bil od samega začetka tam tudi oče. In vendar sem se pridružil vojaško-policijskim vrstam.

17. bataljon. Že samo delo in odnosi popolnoma drugačni, verjetno zato, ker v takšnih enotah morajo biti. Priznam, vse je bilo malce bolj sproščeno, a še vedno profesionalno. In kaj hitro so me »potegnili« v športne vode. Prva vojaška tekma. Prva vojaška dirka. Vipava! Nikoli ne bom pozabil, koliko prevelik mi je bil pas. Preklinjal sem vsepovprek.

Veliko zanimivih izkušenj, veliko zanimivih dogodkov, norih zgodb. Bilo je veliko trdega dela, pa tudi bruhanja v vrečko ali čelado, joka, sreče. Že kmalu po prihodu v vojaško policijo sem bil presenečen, saj me je poveljnik »pohvalil« z bronasto medaljo. Vesel in še bolj zagnan sem se podal novim dogodivščinam naproti. In že je sledila ena od njih – tečaj za desetnike. Sočasno sta potekala kar dva – v Ljubljani pehotni, tisti v Mariboru pa je temeljil bolj na vojaško-policijski stroki. Seveda so Česna poslali v pehoto. Ni problema, tudi to smo »zborbali«. Še z večjim veseljem. In veselo je bilo že na avtobusu, ko smo šli plezat na Bohinjsko Belo. Napisati smo morali, zakaj želimo postati desetniki, med vožnjo nazaj pa, kaj smo se tisti dan naučili. Samo, da nismo spali. In takrat sem vzljubil lahki puškomitraljez Minimi. In kmalu sem spoznal, da je v meni tudi malo pehotnika. Tako sem najprej vojak in šele nato policist. Veliko prijateljev, soborcev in sodelavcev se z mano ne strinja, a tako pač čutim.

Z desetniškim tečajem, ki mi je veliko dal, a vzel tudi dobršno mero zdravja, sem bil še bolj »napaljen« kot po zaključku osnovnega usposabljanja za vojaka. Kot vodja skupine bom imel v »oblasti« skupino. Super, skupaj smo lahko močnejši.

Ker sem bil vedno za akcijo, sem se seveda prijavil na izbirni postopek za Specialno enoto vojaške policije. Tudi ta selekcija mi je vzela zelo veliko, a dala še več. Vedno zanimiva vrvna tehnika, zanimivi pa so bili tudi pohodi. Za čuda jih nikoli ni bilo konec, vedno smo nekoga lovili. Ali pa je »on« lovil nas. Ko te delajo močnejšega. »A bo kdo odstopu?! Morda vi, kandidat številka 12?« Ne! Selekcija je bila res na »hard«, brez hrane, vode in podobnih »klasičnih« zadev. Fizika in psiha na polno! Ko ceniš trd kruh in plastenko vode. Spoznal sem, da se ti lahko sredi noči pojavljajo vojščaki, z vsakim trzanjem vek pa vedno znova izginjajo. Celo mesni narezek sem jedel. Prej nikoli. Ker je bilo mrzlo, je bil »trd k ps«, zato sem ga tako tudi pojedel – »požr›u k ps!«. In naučili so me zaspati med hojo. Dan svojega predčasnega odhoda si bom zapomnil za vedno. Kako sem objokan klical očeta, naj pride pome in me odpelje iz »te pizdarije!«.

Nekje dve ali tri leta po desetniškem tečaju in izbirnem postopku za specializirane vojaške policiste sem se prijavil na podčastniško šolo. In ko končam še to, me na dopust pokliče kolega. »Česen, pripravi se, greš na misijo«. Super. Nov dom naslednjih šest mesecev. In na prvi misiji sem se srečal z očetom – neprecenljivo.

Ja, vojaški policisti smo tudi pehotniki. A včasih so na sporedu tudi takšna usposabljanja, da vojašnico ali vojaško vadišče zamenjaš s Prešernovim trgom. Carsko. Zelo VIP. Morda z večjim ponosom opravljam prav naloge doma. Naloge, ki jih prevzameš s posebno previdnostjo. Nikoli s pretiranim strahom, le s previdnostjo. Na primer, ko spremljaš gospoda predsednika, vrhovnega poveljnika. Pred nekaj dnevi se skupaj potiva na poti proti Šmarni gori, nato pa taka naloga. Ni boljše službe!

Ker se šolanja, vaje in misije nadaljujejo, bom tu končal. To namreč res ni služba. Je način življenja. Daje mi vse, veliko mi tudi vzame. A vem, zakaj vse to počnem. In vem, da se mogoče kdo ob branju tega smeje, se najde kdo, ki trdi, da stresam stare in že prežvečene zgodbe, da pišem celo neresnico. Da ne govorim o realnem stanju in ne povem, za koga navijam. Da sem tiho o »fertik robi«, da ne povem niti tega, kdo mi je najboljši in najljubši. Kako je sistem (ne)pravičen, ali kako je včasih težko, ko ni kaj dati pod zob. Da ne potarnam, da bi lahko v vrečko namesto bele dali kakšno polnozrnato žemljo. In da je plača slaba. Se sprenevedam, z nami pa da slabo ravnajo, celo nečloveško, zaničevalno.

Tudi prav. Vsak ima svoje mnenje in pravico do njega. Takšnega življenja si nihče ne zasluži, in res ne vidim ovir, da ga ne bi zapustili. Meni pa pustite, da v njem uživam. Želim si le tega, da bomo borci med seboj (spet) malo bolj povezani. Hvala, prjat’li!

vodnik Anže Česen, Četa vojaške policije 1. brigade

12

NAJ – BOLJŠI, ŠPORTNI, HUMANITARNI

13

KODEKS

Sem vojak

Pripadam vojaški

Zvestoba domovini in

S ponosom se obvezujem, da bom vdano,

Nudil bom pomoč in zaščito drugim vojakom

Sledil bom najvišjim vojaškim vrednotam in s svojim

Trudil se bom, da upravičim zaupanje drugih,

Moj cilj je izpolnjena naloga

14

VOJAŠKE POLICIJE

Slovenske vojske.

policiji in sem ji predan.

izpolnjevanje dolžnosti sta moji najvišji vrednoti.

častno in pošteno izpolnjeval svoje dolžnosti.

ter se do njih vedel pravično, nesebično in spoštljivo.

vedenjem dajal zgled učinkovitosti,

strokovnosti in požrtvovalnosti.

zato ne bom izkoriščal svojega položaja.

in dobro opravljeno delo.

15

POLICIJA O VOJAŠKI POLICIJI

POLICIJA IN VOJAŠKA POLICIJA SODELUJETA TUDI KO TO NI NUJNO POTREBNO

Sodelovanje slovenske Policije in vojaške policije se iz leta v leto izboljšuje, kar je obojim v interesu. Omejitev finančnih sredstev v državni upravi pa je zadnja leta to sodelovanje še poglobilo. Tako skupne operativne naloge opravljamo z ramo še tesneje ob rami, se skupaj usposabljamo in izpopolnjujemo. Dogodki ob zadnji migrantski krizi so uspešnost skupnega opravljanja nalog na južni državni meji samo še potrdili.

Sodelovanje teh dveh organizacij poteka na podlagi dogovora o medsebojnem sodelovanju in usklajevanju dela med obrambnim in notranjim ministrstvom. Generalni direktor policije in načelnik Generalštaba Slovenske vojske vsako leto podpišeta izvedbeni načrt sodelovanja med Policijo in Slovensko vojsko, ki se čez leta tudi uspešno uresničuje. Zadnji tak dogovor ministrstev ima že več kot 57 vsebinskih sklopov sodelovanja, o tesnem medsebojnem sodelovanju pa govori že sam podatek, da kar v 20 od vseh sodelujejo prav vojaški in civilni policisti.

Najbolj pestro sodelovanje je tisto na področju izobraževanja in usposabljanja. Pripadniki vojaške policije se takrat usposabljajo po programih Policije, saj je delovno področje zelo podobno, določene vsebine se prepletajo.Res je, da je v slogi moč. Zato si bosta obe strani prizadevali, da se bo sodelovanje nadaljevalo tudi v prihodnje. Še bolj okrepljeno.

Marko Kortnik, višji policijski inšpektor I, Policijska akademija

VSEBINSKI SKLOPI USPOSABLJANJ V ZADNJIH LETIH

- prometni tečaji,- varna vožnja v cestnem prometu,- usposabljanje vojaških policistov na simulatorju vožnje

motornega kolesa in preizkus motoristov v spretnostni vožnji z motornimi vozili,

- pridobitev policijskih pooblastil,- obravnavanje zahtevnejših prometnih nesreč,- ugotavljanje simptomov vožnje pod vplivom mamil in

psihoaktivnih zdravil, - vodenje prekrškovnega postopka, izdaja plačilnega naloga in

odločbe o prekršku,- ADR prevozi,- sodelovanje pri usposabljanju kurirjev za prenos tajnih podatkov,- usposabljanje v ju-jitsu idr. borilnih veščinah ter praktičnih

postopkih,- uporaba prisilnih sredstev ter posameznih tehnik in taktike,- izpopolnjevanje iz kriminalistično-tehničnih opravil,- operativno sodelovanje (kriminalistično-tehnična opravila s

področja preiskovanja kaznivih dejanj in prekrškov, forenzične preiskave),

- usposabljanje iz kriminalistično-obveščevalne dejavnosti (delo z informatorji),

- usposabljanje s področja odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ter procesiranje storilcev,

- usposabljanje s področja metod in postopkov digitalne forenzike,- usposabljanje na področju vzdrževanja in vzpostavljanja javnega

reda in miru (nadzora množic in nemirov) ter postopkov zmanjševanja strahu pred uporabo ognja (pirofobija),

- sodelovanje in pomoč pri spremstvih in varovanju oseb, - tehnično preverjanje in kalibracija alkoskopov.

16

SREČNO, VOJAŠKA POLICIJA

Vojaška policija je v 25 letih prehodila kar dolgo in pestro pot. Ta pa je kot vsaka imela kar nekaj vzponov in tudi padcev, ki so nas še bolj okrepili in združili v naših prizadevanjih po boljših dosežkih in razvoju stroke. V veliko čast mi je, da tudi sam že kar precej časa kot pripadnik vojaške policije tudi sam skupaj z drugimi stopam po tem poti. Hkrati sem zelo ponosen, da sem del kolektiva, v katerem pripadniki svoje naloge opravljamo častno in predano.

Vojaška policija je zelo pomemben del Slovenske vojske, ki s svojo profesionalnostjo in strokovnostjo prispeva k večjemu ugledu in prepoznavnosti vojske tako doma kot v tujini. Izvajanje zakonsko predpisanih operativnih nalog vojaške policije zahteva neprestano angažiranje pripadnikov, saj nacionalna zakonodaja in zavezniški standardizirani dokumenti vojaški policiji predpisujejo zelo širok nabor nalog. Dolžnost in pravica izvajati pooblastila pooblaščenih uradnih oseb vojaške policije pomeni, da smo vojaški policisti edini v Slovenski vojski, ki lahko tudi v mirnodobnem času, in pod predpisanimi pogoji, zakonito posegamo v človekove pravice. To je velika odgovornost, ki od vseh nas pri izvajanju nalog zahteva visoko raven strokovnosti in zakonitega delovanja. Vse to pa lahko dosežemo le z usposabljanjem pripadnikov in načrtnim razvojem stroke. Na tem področju se odraža odlično sodelovanje s kolegi iz Policije, kar nam predstavlja izrazito dodano vrednost.

Kot vsaka organizacija ima tudi vojaška policija svoje cilje, ki jih želi doseči. Da bi postali še boljši, bolj profesionalni in strokovni. Izpostavil sem že strokovnost in zakonitost, za upoštevanje katerih smo v prvi vrsti odgovorni sami. Vzpostavitev temeljev za razvoj stroke vojaške policije in sam razvoj pa sta cilja, ki zahtevata veliko večje angažiranje in tudi podporo. Za dosego tega bi želeli še okrepiti sodelovanje z vojaškimi policijami članic Nata, saj bomo tako lahko spremljali novosti v delovanju vojaške policije, z implementacijo teh v svoje delo pa izboljšali tudi naš položaj znotraj zavezništva.

Podobno kot v drugih enotah Slovenske vojske tudi v vojaški policiji neprenehoma stremimo k razvoju in izboljšavam na področju organiziranosti in strukture. Enako pri kadrovski in materialni popolnitvi, kar predstavlja osnovo za kakovostno izvajanje nalog. To poleg operativnega dela in izvajanja zakonsko predpisanih nalog doma, trenutno obsega še zagotavljanje dveh čet za delovanje v okviru Natovih odzivnih sil, pripravljenost enot in posameznikov za delovanje v mednarodnih operacijah in na misijah itd.

Oborožene sile v demokratičnih družbah morajo biti izurjene in opremljene, da se lahko ustrezno odzovejo na sodobna varnostna ogrožanja. Ta so lahko različna, od naravnih nesreč, migracijske problematike, hibridnih in asimetričnih oblik ogrožanja, do obrambe države v primeru vojaškega ogrožanja. V vsakem od teh segmentov vojaška policija zaradi posebnosti v svojem delovanju, izurjenosti in opremljenosti zavzema zelo pomembno vlogo, ki se je moramo zavedati na vseh nivojih. In tudi v prihodnje se je bomo.

Srečno, vojaška policija!

podpolkovnik Vlado Tomažič,načelnik Odseka za vojaško policijo

v Generalštabu Slovenske vojske

VOJAŠKA POLICIJA O SEBI

17

VOJAŠKA POLICIJA

SKOZI FOTOGRAFSKI OBJEKTIV