vrbanska c. 30, 2000, maribor - arnes.sissmbkmet2s/glasilo/runkl_college_2012.pdf · ne bom...

Vrbanska c. 30, 2000, MariborTel.: 02/235 37 00, Fax: 02/235 37 01

e-pošta: [email protected] stran: http://www.bts.si

3R u n k l C o l l ege Uvod

Lep pozdrav vsem starim in novim bralcem in bralkam našega šolskega časopisa.

Ja, spet je minilo eno šolsko leto, za nekatere uspešno, za druge ne. Za ene polno ljubezni, za druge polno solz in žalosti. Ne bom govorila o istih stvareh, kot sem v lanskem šolskem glasilu, saj se potem počutim kot stara plošča, ki se ves čas vrti na istem mestu.

A vendar so stvari, ki jih je v tem uvodu potrebno omeniti. Preden boste obrnili list in pogledali na drugo stran, vedite, da smo se dijaki in glavna urednica prof. Andreja Gračner presneto namučili, da smo za šolsko glasilo zbrali gradivo, kar ni bilo lahko delo.

No prav, mogoče sem malce zašla s poti, a ne mislite, da je urejanje časopisa lahko delo, povem vam iz prve roke: NI LAHKO.

Torej, ko boste obrnili tale list, se boste spomnili vseh dogodkov, ki so se vam zgodili v tem šolskem letu. Nekatere pesmi in spisi, pa tudi slike bodo v vas vzbudili čustva žalosti, mogoče na ljubezen, ki se je končala ali na slabo oceno, ki vas je stala odličnega uspeha. Zopet druge bodo v vas zbudile nasmeh in spoznali boste, da svet vendarle ni tako krut, kot se zdi. Verjetno poznate pregovor »Na koncu temnega tunela je vedno luč«. Mogoče je lahko tudi žarnica, ki jo je nekdo pozabil ugasniti ... Bistvo je v tem, da ne glede nato, kako slabo nam včasih kaže, se vedno najde pot, zato glavo pokonci!

In ker sem se zopet malce oddaljila od teme in ker se počutim kot slabo plačana psihologinja, bom sedaj raje končala. Vi pa obrnite stran, preberite si kakšno pesem, zapis ali intervju. Pa veliko užitkov pri branju.

Tjaša Pečovnik, 2. b

Spoštovane dijakinje in dijaki!

Pred vami je nova številka šolskega glasila, v katerem so zbrani utrinki iz življenja in dela naše šole v šolskem letu 2011/12, ki ga uspešno zaključujemo. Skozi vse leto so se zvrstili mnogi dogodki, pri katerih ste sodelovali dijaki skupaj s svojimi profesorji. Ob tem se vam želim zahvaliti in vas povabiti k sodelovanju tudi v naslednjem šolskem letu.

Biotehniška šola Maribor letos praznuje že 140-letnico obstoja na prostoru, na katerem se nahaja vse od ustanovitve dalje. Obdana je s šolskim posestvom, ki ga dijaki skupaj s svojimi učitelji in drugimi delavci šole zgledno obdelujete in na ta način bogatite in ohranjate urejeno kulturno krajino na širšem območju našega mesta, ki je letošnje leto evropska prestolnica kulture. To pa je tudi naš del prispevka temu dogodku.

Čas počitnic naj bo čas oddiha. Odložite skrbi, sprostite se

in naberite si novih moči, da se v jeseni željni znanja ponovno

srečamo. Prijetne počitnice v imenu celotnega učiteljskega

zbora, v svojem imenu in imenu drugih delavcev šole.

Anton Krajnc, ravnatelj

Na svetu si, da gledaš sonce.

Na svetu si, da greš za soncem.

Na svetu si, da sam si sonce

in da s sveta odganjaš — sence.

(Tone Pavček)

Patricia Ošep, 3. b

4 R u n k l C o l l ege

Prav tako mladi uporabljamo svojstven način komuniciranja, ob katerem mame zmajujejo z glavami. Merim na sleng, ki pa ga uporabljajo tudi odrasli. Celo znane osebnosti smo že lahko slišali, da so ga uporabile, na primer besedo »kul« ali » the best«. Kakšen je vaš pogled na to?

Jezik je nekaj živega, še več: nekaj skrivnostnega. Kaj pa imamo več na razpolago, da se izrazimo, kot je beseda. Vanjo skrijemo sebe, svoje misli, svoja doživetja, svoj odnos do sočloveka in zunanjega sveta. Včasih jo izgovorimo premišljeno in tudi tolikokrat nepremišljeno, so pa tudi besede, ki jih nismo nikoli izgovorili in so prav tako del nas. Tiste pa, ki smo jih izgovorili in jih izgovarjamo, pa bi morale biti »boljše od molka«, pravi arabski pregovor. Vse, ki niso takšne, bi bilo bolje, da jih ne bi nikoli izgovorili.

Ker so besede del nas, jezik pa najpolnejše sredstvo sporazumevanja, ni vseeno, kako govorimo. Ni dovolj prostora, da bi lahko govoril o dolgi zgodovini prizadevanj za lepoto slovenskega jezika in njenih ubeseditvenih možnostih: tako jezikoslovcev kot umetnikov besede. Za slovenskim jezikom stoji nepregledna vrsta njegovih ubesedovalcev, raziskovalcev in njegovih občudovalcev. Menim, da ste med njimi tudi vi in da niste samo »fularji«, kot je zapisal moj prijatelj univerzitetni profesor, ko je s hodnika v predavalnico slišal le še »ful«.

Vedno ko razmišljam o besedi, preberem nekaj pesmi, ki so jih ji posvetili naši izjemni literati. Preberite jih vsakokrat tudi vi, ko se vam bo zdelo, da se vaša beseda prazni, izgublja svoj pomen ali pa je od nje ostal še samo zvok.

E. Kocbek v pesmi Zaliv, objavljeni v pesniški zbirki Groza leta 1963.

Tedaj sem izumil samega sebe in mnogoterost dlani

in izrekel sem besede, ki jih poslej nihče več ne bo mogel ponoviti.

Jože Udovič v pesmi Podobe, ki jo je objavil v pesniški zbirki Ogledalo sanj leta 1961.

Temno ogledalo globine, od kod so vse te podobe

v prsih, srcu, v očeh, zveste podobe v meni ... Kako da vedo za stvari,

ki jih nisem nikoli videl? /.../ prišle so iz globine presijanih voda,

kjer je še skrito zeleno življenje, iz potokov, tekočih kakor zgoščena luč,

iz zubljev še kipečega sonca, bile so kaplje modrega zraka

na davnih perutnicah.

Pouk je zanimiv in prepleten s nepričakovanimi, morda včasih nenavadnimi situacijami, za katere poskrbimo tudi dijaki. Bi želeli z nami deliti kakšen dogodek, ki se ga z nasmeškom spominjate?

Pouk je zanimiv prav zaradi tega, ker je skupaj toliko tistih, o katerih je že antični dramatik Sofokles zapisal. »Veliko mogočnega je, bolj mogočnega ni od človeka.« Zaradi tega je vsaka učna ura nekaj posebnega in nepričakovanega in prav tako nekaj posebnega in nepričakovanega tudi zaradi situacij, v katerih se znajdemo vsi skupaj.

V letih poučevanja se takih nenavadnih in komičnih situacij pojavi na pretek. Večkrat se spomnim , kako sem nekoč dijakinjo vprašal, v katero besedno vrsto bi uvrstila besedo »danes«. Kot iz topa je izstrelila: »Samostalnike.« »Si prepričana, da je samostalnik?« sem jo hitro povprašal. »Seveda,« je samozavestno pritrdila. »Potem pa jo sklanjaj«. Ne da bi pomišljala, je začela »sklanjati«: danes, jutri, pojutrišnjem, včeraj, predvčerajšnjim. Pripomnil sem le: »Manjka ti še vseeno en sklon. Verjetno šesti.« Samo trenutek zmedenosti, potem pa je skesano priznala, da je ne zna uvrstiti v besedilno vrsto.

Danes mladina veliko časa prebije pred računalnikom, verjetno ste opazili, da tudi brez telefona ne znamo živeti. Kaj menite vi o odvisnosti dijakov od različnih elektronskih naprav? Ali so tudi vas zasvojile?

Bom najprej odgovoril na drugi del vprašanja. Skušam biti čim manj zasvojen z njimi, ne morem pa biti od njih neodvisen.

Ko sem maturiral leta 1975, se s temi vprašanji nihče od mojih sošolcev ni ukvarjal. Vsi pa smo z zanimanjem prisluhnili sošolcu, ki je danes priznani univerzitetni profesor računalništva, ko se je pohvalil z računalniško izdelano sliko Ivana Cankarja. Njegov oče je bil univerzitetni profesor in univerza je takrat dobila prvi računalnik.

Ko sem se na Filozofski fakulteti v Ljubljani nekje leta 1989 prijavil na računalniški tečaj, so ga morali odpovedati, ker so na Oddelek za slavistiko prejeli premalo računalnikov. Kasneje sem do njega gojil kar neko strahospoštovanje in tako do njega čutim tudi vsakokrat, ko obstanem pred nerešljivim problemom in nujno potrebujem pomoč.

Menim, da bi danes morali opozarjati predvsem na to, da nam vsako tehnično pomagalo koristi, ne sme pa nas zasvojiti. Škoda bi bilo, da bi zaradi njih »otopeli« naši medčloveški odnosi ali se popolnoma porušili.

In kaj mislim o prvem vprašanju? Svoboda je preveč dragocena, da bi postali takšni ali drugačni sužnji premetov, ki so nam lahko le v pomoč.

Intervju s profesorjem srečkom reherjem

profesor reher odgovarja

5R u n k l C o l l ege

Pesnik odgovarja pa tudi na drugi del vašega vprašanja: da ni toliko važno, da izpolnijo moja pričakovanja, ampak, da bodo morali v življenju svoja, ko bo potrebno začenjati vedno znova in si pridobivati neko obliko formalnega znanja.

Kot otroci smo vsi razmišljali o času, ko bomo odrasli in si poiskali delo. Veliko otrok si predstavlja, da bodo astronavti, predsedniki, policisti ... Ste tudi podobno sanjali?

Brez sanj bi bil svet pust in prazen. Morda so sanje le slike našega upanja. Ko si mlad jih je več, lepše so in bolj bogate, kasneje pa morda bolj realne, pa vendar nič manj lepe.

Tudi sam sem kot otrok večkrat sanjal o prihodnjem poklicu. Največkrat sem si želel postati pravnik. Mnogokrat sem se videl v vlogi dobrega advokata, vendar so eno sanje, drugo pa kasnejša odločitev za poklic.

Povejte nam, kakšna je bila vaša poklicna pot?

Vsak poklic zaznamuje človeka. Imel sem srečo, da sem imel na obeh fakultetah – tako na teološki kakor tudi na filozofski – odlične profesorje, številni med njimi so bili ali so akademiki. Morda jih nekaj kar omenim: dr. Matjaž Kmecl, dr. Franc Zadravec, dr. Jože Toporišič, dr. Breda Pogorelec, dr. Vekoslav Grmič, dr. Jože Rajhman, dr. Franc Jakopin, dr. Boris Paternu in številni drugi. Z mnogimi me tudi še danes povezuje prijateljstvo, ki je povezano tudi z mojim poklicnim delom.

Na kaj ste pri opravljanju svojega poklica še posebej ponosni?

Na to, da se srečujem z mladimi ljudmi, z njihovi idejami, ki so drugačne od mojih, zato moram sebe vedno znova korigirati. Vsaka korekcija pa hkrati pomeni, da ne ostajam tam, kjer sem, ampak moram vedno naprej.

Za konec pa še nekaj verzov iz daljše pesmi izjemnega slovenskega modernista Tomaža Šalamuna.

Tvoje telo je cev, ki po njej teče pšenica, nafta, hrana,

most, ki po njem drvijo jezdeci. tvoje roke so okno,

tvoje besede so okno, tvoje telo je okno.

Česar se dotakneš, pobožaš v mislih,

gori v strašnih plamenih in diši.

Tjaša Pečovnik, 2. b

Ivan Minatti v pesmi Moj stih iz pesniške zbirke Pa bo pomlad prišla leta 1955.

Besede, bledikave, krhke besede, brezkrvne kot siv in meglen večer,

v belini luči porogljivo in zlobno reži se v obraz papir.

Saša Vegri v pesmi Ljubim svoj molk iz pesniške zbirke Mesečni konj leta 1958.

Ne ljubim besed, ki so zamotane

v ceneno prevleko in se mečejo

v naročje misli kot pocestnice

v roke moža. in ne zahtevajo

od mene ničesar razen plehkega plačila refleksa.

Dane Zajc v pesmi Kepa pepela v pesniški zbirki Jezik iz zemlje leta 1961.

In namesto besede se skotali kepa pepela med saje

v tvoje grlo. Zato odvržeš zarjaveli ključ.

Potem si napraviš nov jezik iz zemlje. Jezik, ki govori besede iz prsti.

Tomaž Šalamun v pesmi Stvari I, objavljene v zbirki Poker leta 1966.

Vendar pride dan ko si vse podavil tihi veter ti to sporoči

takrat kot na ukaz razkleneš gobec in začutiš ploščo

gladko jekleno ploščo med zobmi.

Kot profesor slovenščine veliko časa prebijete z dijaki, ki pred vašimi očmi odraščajo in si pridobivajo znanje, ki jim ga tudi vi posredujete. Ali izpolnijo vsa vaša pričakovanja ali ste morda kdaj tudi negativno presenečeni?

Verjetno ni genija, ki bi lahko izpolnil vsa pričakovanja, verjetno pa tudi ne bi bilo prav, da bi v življenju izpolnjevali samo pričakovanja drugih. Že prej sem omenil, da je vsak človek svet zase.

Pesnik Pavček je to znal lepše povedati v pesmi Pesem o zvezdah:

Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep

kot zvezda na nebu ... Vsak tiho zori, počasi in z leti,

a kamor že greš, vse poti je treba na novo začeti.

profesor reher odgovarja


Pod Kalvarijo stojimo, v onesnaženje strmimo,

zato nekaj za okolje naredimo.

Pisane vreče v rokah držimo, da okolje uredimo;

vsakemu odpadku svoje mesto priskrbimo.

Pod Kalvarijo stojimo, v lepše okolje zdaj strmimo.

Nato še za varčevanje z energijo poskrbimo, da v lepše jutro se zbudimo in

v eko šolo pohitimo.

Kim Barta, 4. a

Mi eko šola smo, smeti ločujemo.

Vsi lepo imamo se, ko narava čista je.

Onesnaževanje nas vznemirja, čista narava nas pomirja,

ko ptice lepo pojo in vode čiste teko.

Želimo si, da čista bi ostala naša draga ti narava. Kaj, ko bi te ohranili

in te z naslednjimi generacijami delili!

Mihaela Roškarič, 1. b

eko hImna

hvalnIca naravI

eko hImna

Monika Saletinger, 1. a


Pri predmetu krajinarstvo v naravovarstvu smo dijaki tretjega in četrtega letnika smeri naravovarstveni tehnik skupaj s profesorjem Simonom Gračnerjem načrtovali preureditev šolske grede. Z veseljem smo se lotili

Na gredo smo posadili tudi nekaj rastlinskih vrst, ki so na seznamu zavarovanih rastlinskih vrst v Sloveniji. Seveda pa so bile vse sadike teh zavarovanih rastlin gojene v vrtnariji, saj zakon prepoveduje odvzem zavarovanih

jih posadili so: alpski nageljček (Dianthus alpinus), klinček (Dianthus deltoides), Kochov svišč (Gentiana acaulis), planika (Leontopodium alpinum), poletni veliki zvonček (Leucojum aestivum), avrikelj (Primula auricula), netresk

(Sempervivum tectorum), črni teloh (Helleborus niger)in velikonočnica (Pulsatilla vulgaris). Zaščitene rastlinske vrste smo zasadili tudi z namenom, da bodo lahko dijaki predvsem naravovarstvene smeri videli te rastline, kako rastejo v naravnem okolju. Poleg tega smo posadili še druge vrste kot npr.: zvezdastolistno plahtico, navadno plahtico, repnjak, kresnice, zvončice, homulice, plumarijev nagelj, rdečelistni mleček, temnolistni ognjeni dež, pritlikavi grenik, nizko plamenko, dresen, hermeliko in hoste.

Ponosni smo na zasaditev naše grede.

Barbara Gajšek, 3. a

uredItev šolske grede In skalnjaka

hvalnIca naravI

njenega preurejanja. Najprej smo izdelali načrt zasaditve. Tega je izdelal profesor Gračner.

Da bi lahko gredo čim prej preuredili, je bil potreben precejšnji začetni zagon. Z vso vnemo smo se lotili dela. Najprej smo odstranili rastline, očistili skalnjak, obrezali grmovnice in izsekali odvečne grmovnice. Ker je bila zemlja zelo zbita, so jo naši delovni sošolci najprej prelopatali, potem pa so jo zrahljali še s šolsko frezo. Ko je bilo vse pripravljeno za novo zasaditev, smo začeli z delom. Rastline smo posadili po načrtu zasaditve, jih zalili, nato pa gredo prekrili z drobnim lubjem. Ko še nismo končali z delom, so sošolci in profesorji že pohvalili naše delo.

rastlinskih vrst iz njihovega naravnega rastišča. Zaščitene rastlinske vrste, ki smo

8 R u n k l C o l l egehvalnIca naravI

Smo se naravovarstveniki s profesorjem dobili, da bi glede grede stare nekaj ukrenili.

Skupaj smo se odločili, da bomo gredo novo naredili.

Toplo je sonce posijalo in nas k delu gnalo.

Gredo lepo smo uredili in cvetlice posadili.

Ponosno smo okrog hodili, ko so drugi nas hvalili.

Pa je prišel nori krt in si mislil: »Uuu, kak lepi vrt.

Tu si bom luknjo naredil, kopal rove, se jim skril.«

Ko so Urh, Goričan in Krčovnik videli to razdejanje,

so krtku s petardami in motikami grozili, da bi ga stran spodili.

Potem pa pride Kimi, ki se krtek ji zasmili.

A njen govor, naj krtku pustijo, da diha, zmoti profesor, ki od jeze piha.

Tako da krtku bo trda predla, kajti, ko talenti ga dobijo,

mu najhujšo kazen dodelijo. Živega bodo v vrtu zakopali in si z »novim« živce prali.

Kim Barta, 4. a

pesem o krtku

Kristina Leva, 3. a

9R u n k l C o l l ege hvalnIca naravI


Potujejo počasi po širnem nebu, gledajo na nas,

kako hitimo, kako pozabljamo, da še živimo.

Nato oblaki počrnijo, s hladnim dežjem naravo veselijo

in izpuhtijo.

Le malokdo takrat pogleda v nebo, da bi uzrl mavrico.

Znova in znova bodo vstali. Znova in znova bodo mimo nas potovali. Znova in znova bodo v sivinah deževali.

Nekdo pa vidi lepoto neba, nekdo je srečen, ker je del sveta,

četudi čuti žalost neba, četudi vidi težo sveta.

Dež ublaži bolečino vsega.

Zmeraj se jim bo nasmehnil v nebo, zmeraj bo legel v travo,

četudi osamljen, nikoli sam. V belih oblakih se riše del sanj.

Kim Barta, 4. a

hvalnIca naravI

oblakI

pomlad


Pomlad je najlepši čas, ko vse dobi svoj obraz. Vse ponovno ozeleni,

srečo, veselje v ljudeh vzbudi.

Ko zvončki prvi zacvete in se trobentica odpre, spet gozdovi zašume,

ko veter v krošnje pridobe.


Kot ljubiš veter, ljubi svoj gozd.

Kot ljubiš sonce, ljubi ta dež.

Kot ljubiš naravo, ljubi ves svet.

Kim Barta, 4. a

ljubI


Ustavljali smo se na posameznih točkah in poslušali predavanje vodiča, ki nam je povedal marsikaj o favni in flori krajinskega parka, o zgodovini solinarstva, o samem postopku pridobivanja soli ... Med ogledom nas je spremljal veter, na koncu pa se mu je pridružil še dež. Na končni točki smo si ogledali še film o krajinskem parku ter prijetno urejen muzej z mnogo privlačnega slikovnega materiala. Lahko smo poskusili tudi kristalčke prave soli in kot specialiteto še slano čokolado, ki je nekatere navdušila, druge malo manj. Že nekoliko premočeni smo se vrnili na avtobus in se po nekaj urah vožnje utrujeni vrnili domov.

Naravoslovni dan se je iztekel po načrtu, prijetna primorska klima pa je za en dan popestrila naš sicer naporen šolski teden.

Nena Rajšek, 3. b

2,2 km dolgo pot, smo se z avtobusom odpravili v Portorož. Imeli smo slabo uro prostega časa, ki ga je večina izkoristila za nakup sladoleda, hrane in počitek na pomolu ob morju. Čeprav je bilo vreme oblačno, smo si ob morju pričarali že pravo počitniško vzdušje.

Po uri odmora smo se vrnili nazaj na avtobus ter se odpravili proti Sečoveljskim solinam. Tam nas je, na žalost večine, pričakalo še nekoliko slabše vreme, saj nas je takoj, ko smo izstopili iz avtobusa, pričakal močan kraški veter. Tudi tam nas je sprejel vodič, ki je začel predavati že na izhodiščni točki, dijaki pa smo ga poslušali in reševali delovne liste. Nekateri stoje, večina zaradi utrujenosti pa kar sede. Površina tega krajinskega parka je skoraj 6-krat večja kot prej omenjenega Škocjanskega. Seveda si nismo ogledali celotne površine, temveč smo se sprehodili le po majhnem, ogledom namenjenem prostorčku.

Dijaki tretjega letnika smo v ponedeljek, 4. 6. 2012, v okviru naravoslovnega dneva obiskali Sečoveljske soline in Škocjanski zatok. Še nekoliko zaspani smo se zbrali na Račjem dvoru ob 6.15 uri in se po namestitvi na avtobusa odpravili na pot.

Prvi cilj je bil naravni rezervat Škocjanski zatok, drugače imenovan tudi zeleno srce Kopra. Ob prihodu smo prejeli delovne liste, ki smo jih, nekateri bolj in drugi manj, pridno reševali. Sprejela nas je vodička, ki nas je pospremila na pot in nam med ogledom spregovorila o rezervatu. Povedala nam je, da je park velik 122 ha in je največje polslano mokrišče v Sloveniji. Sprehodili smo se po urejeni učni poti in občudovali pestrost živalskega in rastlinskega sveta. Na voljo so bili tudi daljnogledi, s katerimi smo lahko na opazovalnih točkah oprezali za skritimi pticami, istrskim govedom in kamarškimi konji. Ko smo prehodili

naravoslovnI dan

šIrImo obzorja


se samo v turistične namene, ampak tudi melje ekološko zrno za moko. Mlin stoji na dveh čolnih. Ob njem smo dobili občutek, kako so nekoč mleli in za kaj vse so ljudje izkoriščali vodo.

Na koncu smo se peljali z brodom. Takrat ni bilo dežja, nivo vode je bil nizek, zato se nismo mogli prepeljati čez celo reko, ampak le do polovice. Bilo je enkratno doživetje. Vsi smo uživali pri vožnji, čeprav je bilo zelo mrzlo. Verjamem, da si bomo to vožnjo zapomnili.

Preden smo odšli na avtobus, smo se

še dodatno prispeva k ohranitvi biotske pestrosti. Zanjo so značilne mrtvice, ki so pomemben prostor redkih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Žal pa tisti dan nismo imeli občutka, da smo na otoku, kajti takrat ni bilo dežja in tudi voda ni nikjer stala, saj so za to področje značilni poplavni gozdovi ter vlažni in močvirski travniki.

Na Otoku ljubezni nas je pričakala vodička, ki nam je predstavila Brežno hišo. Povedala nam je tudi legendo o nastanku otoka, ter zgodovino in pomen

8. novembra 2011 smo se 3. in 4. letniki smeri naravovarstveni tehnik ter 4. a smer hortikulturni tehnik odpravili na ekskurzijo po Prekmurju in po Slovenskih goricah. Zbrali smo se na Račjem dvoru in se ob pol osmih odpeljali po cesti do Vučje vasi, kjer smo si najprej ogledali bioplinarno. Ta dan smo imeli veliko smolo, saj je bila megla.

Ta bioplinarna sodi med najnovejše. Pričakal nas je gospod, ki nas je vodil po njej. Izredno dobro nam je predstavil postopek pridobivanja bioplina in nam pokazal bioplinarno. Za nas naravovarstvene tehnike je to izredno pomembno, saj se zavzemamo za obnovljive vire energije. V šoli pa imamo tudi predmet pridobivanje bioplina in ta ogled nam je še dodatno pomagal pri razumevanju, kako pridobivajo bioplin. Bioplin ima veliko prednosti in ena največjih je, da se zmanjšujejo toplogredni plini, kar je sedaj najpomembnejše. Res pa je, da imajo bioplinarne eno slabost, in sicer to, da se izkorišča hrana in zemlja. Tega problema se zavedajo tudi na tej bioplinarni, zato načrtujejo, da bodo vzgajali alge in uporabljali kalčke. Tako ne bodo več toliko odvisni od hrane. Na začetku nam je gospod razložil in opisal nekaj osnovnih značilnosti bioplinarne, nato pa nam jo je razkazal. Narediti nameravajo še več za naravo. V načrtu imajo izgradnjo rastlinjakov. Odvečno toploto, ki jo sedaj spuščajo v ozračje, bodo uporabili za segrevanje rastlinjakov. V njih pa bodo gojili alge. Substrat, ki ostane na koncu, je izredno dobro gnojilo. Ogled smo končali v laboratoriju. Izredno pomembno je, da se ljudje odločajo za okolju prijazno pridobivanje energije. Ne le, da ima velik pozitivni vpliv na okolje, ima še veliko drugih prednosti. Med nje spadajo tudi nova delovna mesta, ki so sedaj še kako potrebna. Morda bi se morale bioplinarne usmeriti tako, da bi za surovino uporabljale odpadke.

Pot smo nadaljevali do reke Mure, in sicer do Otoka ljubezni v Ižakovcih. Megla se je že nekoliko vzdignila in že smo lahko videli izjemno lepo in ohranjeno naravo. Reka Mura spada pod Naturo 2000, kar

ekskurzIja po slovenskIh gorIcah In prekmurju

šIrImo obzorja

büjrašov. Pogledali smo si kratek film, kako so büjraši utrjevali bregove reke Mure. Vsi pripomočki (vocli, betonski kvadri, pauše ...) so razstavljeni v tem muzeju. Ta nam priča, kako je bilo nekoč življenje težko, ko so morali vse ročno delati. Ljudje so bili zelo iznajdljivi, saj so našli način, kako umiriti takratno divjo reko Muro, ki jim je delala veliko škode, saj je poplavljala in tudi odnašala mline. Vocli, s katerimi so utrjevali bregove, so bili res težki. Kljub težkemu delu so bili büjraši zmeraj dobre volje in ob tem je tudi nastala büjrajška pesem.

Nato smo si ogledali plavajoči mlin na reki Muri. Zgrajen je bil leta 1999. Mlin je v celoti narejen iz lesa. Ne uporablja

sprehodili ob reki. Ogledali smo si table, drevesa in naravo. Ob reki je izjemno lepa in ohranjena narava. Žal mi je, da ni bilo dežja, da bi dobili občutek, da smo bili na otoku, vendar je bilo kljub temu zelo lepo.

Nato pa smo se odpeljali do Prlekije, in sicer v Sv. Jurij ob Ščavnici. Tukaj smo se za kratek čas ustavili in si ogledali Blaguško jezero. Tudi ob njem je izredno lepa narava. Sicer izhajam iz te vasi in sem navajena na te lepote narave, vendar verjamem, da je tistim, ki niso doma na podeželju, to nekaj posebnega. Ta vas je izredno majhna, a ima veliko naravnih in prav tako kulturnih znamenitosti, ki so vredne ogleda. Tega kraja skorajda nihče ne pozna, vendar


Ko smo končali ogled Sv. Jurija ob Ščavnici, smo pot nadaljevali do Negove. Tam smo si ogledali grad, ki je delno obnovljen. Notranji prostori so moderno narejeni, vendar še prazni. Zgodovina gradu je povezana s turškimi vpadi. Kot večina gradov se tudi grad v Negovi ne more izogniti skrivnostim in legendam: »Znotraj južnega trakta je zasut zelo, zelo globok studenec, ki naj bi ga kopala dva ujetnika in si z odkritjem vode prislužila prostost.« Ob portalu v kletne prostore je vzidan Turek, ki naj bi v času turških vpadov prvi preplezal obzidje. Mesto označuje poznogotska maska ali »turška glava«. Ogled smo končali v kleti. Ker ni bilo časa, se nismo ustavili ob Negovskem jezeru. Gospa, ki nas je vodila po gradu, nam je na kratko predstavila zgodbo o Negovskih jezerih.

Pot smo nadaljevali proti Mariboru. Ustavili smo se pri krajinskem parku Kamenščak. Pogledali smo si pokrajino, naravo. Krajinski park Kamenščak – Hrastovec ima izjemen naravovarstveni pomen predvsem zaradi ohranjene povezanosti vodnega in gozdnega ekosistema. Tudi ob tem jezeru je izredno lepa narava. Jezero je pomembno bivališče mnogih ogroženih in redkih rastlinskih in živalskih vrst. Za nas naravovarstvene tehnike je najpomembnejše, da se taki izjemni ekosistemi ohranjajo, saj niso pomembni le za živali in rastline, ampak tudi za ljudi.

In tako se je končala ekskurzija. Bilo je zelo zanimivo, še posebej tistim, ki niso iz teh krajev. Mnogi so bili presenečeni, da imajo lahko tako mali kraji toliko kulturnih in naravnih znamenitosti. Čeprav prihajam iz teh krajev, je bila ekskurzija pravo doživetje in bilo bi lepo, če bi šli še kam, kjer si lahko ogledamo toliko zanimivosti, ne samo kulturnih, ampak tudi naravnih in da lahko večino časa preživimo v naravi.

Valerija Jurkovič, 3. a

1996 in je kopija Bečevega mlina s prvotnimi elementi. Ponovno postavljen mlin je spomenik preproste vaške kulturne dediščine na našem koncu Slovenije in na mlin smo izredno ponosni. Veliko ljudi si gre ogledat ta mlin, ki je res nekaj posebnega. Mlin danes spet melje moko, seveda le v turistične namene. Ta dan smo videli dva mlina, in sicer mlin, ki melje s pomočjo vode, in vetrni mlin. Ob teh dveh mlinih smo videli postopek mletja moke, kot je potekal nekoč. Ob Muri še danes meljejo, ta mlin na Stari Gori pa melje le v turistične namene.

Kot tretjo znamenitost v naši občini pa smo si pogledali baročno cerkev na Stari Gori. Ta je res nekaj posebnega in

je bil marsikdo presenečen nad okolico in naravo. To jezero je izredno lepo še posebej spomladi, ko začne vse zeleneti in privablja veliko sprehajalcev in tudi ribičev. Ko smo se ustavili pri Blaguškem jezeru, so nas pozdravili tudi labodi, ki so značilnost tega jezera.

Poslovili smo se od njih in se odpeljali na Staro Goro, kjer smo si v prostorih nekdanje šole najprej ogledali etnološki muzej, v katerem je razstavljeno kmečko in obrtniško orodje, ki so ga pri delu uporabljali naši predniki. Ob ogledu zbirke smo lahko začutili, kako trdo je bilo življenje preprostega kmečkega človeka še pred nekaj desetletji, a tudi to, kako je bil iznajdljiv. Kot primer naj

šIrImo obzorja

vredna ogleda. Ima pozlačen oltar in druge najstarejše orgle. Cerkev je poslikal Jakob Brollo. Njegove freske veljajo za ene najlepših. V cerkvi je veliko kipov. O nastanku cerkve pripoveduje legenda: »Nekoč je živela slepa grofica, ki se je zaobljubila, da bo v zahvalo za ozdravitev dala sezidati cerkev. Ko je res ozdravela, je začela iskati kraj, na katerem bo stala cerkev. Vsak dan je na istem mestu, med dvema lipama, opazila belega golobčka. In prav tam je ukazala gradnjo cerkve. Ker pa ji je zmanjkalo denarja, so na pomoč priskočili domačini in tako je na Stari Gori zrasla cerkev Svetega duha.« Nanjo so vaščani zelo ponosni. Cerkev je bila tudi nam zelo všeč, saj je res nekaj posebnega, predvsem poslikave.

navedem leseno posteljo, pokrito z lesenim pokrovom, ki je čez dan lahko služila za mizo, zvečer pa so pokrov odprli in postala je postelja, v katero sta se vlegla gospodar in gospodarica. Običajno je postelja imela tudi predal, ki so ga zvečer odprli, da so v njem prespali še otroci. Še mnogo je stvari, ki nam prikazujejo, kako so bili nekoč ljudje iznajdljivi. Veliko predmetov še danes uporabljamo, vendar so modernejši. Ob predmetih, ki so razstavljeni, so tudi napisana imena predmetov, tako kot jih poimenujemo v prleščini. Verjamem, da so bila marsikomu smešna.

Kot drugo znamenitost smo si ogledali mlin na veter, ki je bil postavljen leta


Vsako življenje je zgodba zase. Pisci zgodb smo mi sami in od nas je odvisna vsebina in dolžina nastalega besedila. Nevede se nam zapisujejo nekje globoko v spominu bolj ali manj zanimivi dogodki našega življenja – vsako sekundo, minuto, uro, dan ... In na koncu je vse podobno kakšnemu celovečercu, le da ta nikoli ne izide.

Kot otrok spoznaš del okolja, v katerem živiš, spoznaš ljudi, ki so ti bližnji ter si nekako približno ustvariš podobo o življenju, ki je vsekakor polna vznemirljivih doživetij, dobrin, dobrih ljudi, brezskrbnih in igrivih trenutkov – skratka, popolno. Z odraščanjem postopoma začenjamo spoznavati realnejšo plat. Stvari niso več tako popolne, začne se pojavljati nezadovoljstvo in odkrivati bridka stran življenja. Res je, da je vse odvisno od vzgoje in okolja, vendar se vse nekako začne v obdobju pubertete.

Dekleta so nezadovoljna z lastno postavo, se imajo za močnejše ter skušajo izgubiti kilograme, kar sicer ni sporno, vsaj dokler to ne vodi v skrajnosti. Fantje, ki se počutijo odrinjeni, zapadajo v slabo družbo, dokler ne pridobijo lastne samozavesti in se postavijo na svoje noge. Spet drugi ne najdejo več smisla v svojem življenju, bodisi zaradi sporov v družini, neuspehov v šoli, ljubezenskih ali drugih problemov in skušajo rešitev najti v skrajnostih. Vsak od teh v sebi začuti praznino, ki je ne zna nadomesti z nobenim kančkom optimizma, ki bi ga odrešil skrbi. Takšnih ljudi nikoli ne moreš razumeti, razen če si se že sam kdaj znašel v podobnih situacijah. A to je le obdobje, ki se zaključi pri nekaterih prej, pri drugih kasneje. Prej ali slej vsakdo sprejme sebe takšnega, kakršen je in s tem živi naprej. Preizkušamo vse stranske poti in dirjamo brezglavo naprej, nato pa se sčasoma zaustavljamo. Vsak »zakaj« dobi svoj »zato«, pričnejo se

resnejše odločitve, večje poteze in odgovornejša dejanja. Zmanjkuje nam časa za sanjarjenje. Delo postane vsakdanja rutina in počasi se je treba sprijazniti s tempom življenja, ki se mu bolj ali manj prilagajamo. Doživljamo razne vzpone in uspehe, pa tudi padce in poraze, a si kmalu opomoremo in gremo naprej.

Obdaja nas toliko ljudi, prijateljev in znancev, pa se še vedno počutimo sami. Ljudje pridejo in gredo, se rojevajo in nas zapuščajo.

Čas začne teči hitreje, kmalu se pojavijo prve gube in zavedamo se, da se staramo. Čas je nemogoče vrniti nazaj, lahko ga le dobro izkoristimo. In počasi ostane le še spomin – spomin kot zgodba, ki nam je nihče ne more vzeti in le mi sami jo najbolje poznamo. Šele takrat je vidno vse delo in trud, ki smo ga vlagali do tedaj in vse to le za ljudi, ki bodo živeli za nami. Na tak način se kmalu zaključi naša vloga na odru življenja.

Ostane le še tema in na stotine vprašanj, na katere ne bo nikoli odgovorjeno: kaj se bo zgodilo, ko nas več ne bo, zakaj si se rodil, ko pa na koncu tako ali tako umreš, kje in kaj si ... Smrt si je res težko predstavljati. A zakaj bi premišljevali o tem, ko pa smo še vedno tukaj in živimo.

Zavedati se je treba priložnosti, ki nam je dana, biti pozitiven, se imeti rad in nikoli obžalovati tega, kar nas je veselilo.

Živeti večno ni mogoče, bilo bi tako ali tako dolgočasno, ni pa greh živeti večno mlad. Morda res ne boš tako videti, a v srcu si lahko mlad do konca svojega življenja.

Vsak piše svojo zgodbo.

Sergeja Plohl, 2. b

Šum rjavih listov, ki nebogljeno ležijo na tleh trde zemlje, ples vetra, ki se igra s krošnjami visokih dreves, in biseri rose, ki zjutraj polzijo po steblih zeli, navdušuje marsikatero človeško oko. Navdušuje tudi mene, moj svet. Vsako jutro, ko se sonce dviga izza daljnih gora, sončni žarki prebudijo bitja sveta. Narava, njen mir in spokojnost mi daje moč, voljo, da preživim vsak dan kar najbolje ...

Danes je urnik ljudi vse preveč natrpan. Zgodaj se prebudijo, še preden jih doseže sij sončne svetlobe. Ko prihitijo domov, še posebej pozimi, nebeška roka nebo že ovija v črno temo. Ljudje se nimajo možnosti ozreti naokoli, se sprostiti in za trenutek vstopiti v drugo dimenzijo življenja. Narava ni le zato, da rečemo, da je lepo, ko se zagledamo skozi okno v zeleno pokrajino. Narava je zato, da nam daje kraj, kjer lahko brez skrbi in strahu ležemo sredi mehke jase in zremo v nebo. Edino takrat imamo čas zase. Kdaj pa še sploh imamo čas, da bi opazovali oblake ali

šteli zvezde na nebu? Večina bi dejala, da se s tem ne da služiti kruha, da je zgolj zapravljanje časa. Tudi prav, če kdo tako misli, a tak človek verjetno še ni začutil tiste druge plati, ki je človeški um ne more razumeti. Občutki se zapišejo le v srce.

Po napornem delavniku nam mnogokrat ni do dolgih sprehodov ali česa podobnega, zato največkrat sedemo na zofo, v roko vzamemo televizijski upravljalnik in zapravljamo dragoceni čas z gledanjem televizije. Dokler smo še mladi, polni vitalnosti in moči, dokler imamo še veliko energije, bi jo morali čim več izkoristiti zunaj zidov naših sob. Ne gre le za splošno, fizično zdravje, pač pa za zdravje našega duha. Če se vrnemo za nekaj let nazaj, bi v primerjavi z današnjo situacijo opazili precejšnjo spremembo pri otrocih. Nekoč smo se otroci igrali na dvorišču, kaznovali so nas tako, da smo morali tičati doma v sobah. Kot kazen smo doživljali tudi slabo vreme. Danes pa starši svojih otrok ne morejo spraviti iz stanovanja. Čas preživljajo za televizijskimi zasloni oziroma

zgodba žIvljenja

razmIšljamo ...

drugačen svet


Solze gorijo, ko ti oči solzijo.

Veseli spomini hlapijo v pari vrelca strahov,

ki ga nevihte nikdar ne pogasijo.

Razumi temnijo, a obstojijo zato,

da te spati ne pustijo.

Ljudje strmijo, kako živimo

in v lastni norosti zblaznimo.

Kim Barta, 4. a

pred računalniki in jih ne mika nobena spodbuda k dejavnosti zunaj hišnih zidov. Žalostno je, saj vem, kaj zamujajo. Vsaka najmanjša roža, vsak kamen in vsako bitje je čudež. Pa govorimo, da se čudeži ne dogajajo. Potrebno se je le poglobiti v stvarstvo, pa naj nam bodo stvari še tako blizu. Včasih je naše oko zanje slepo. Narava nam je dala mnogo in še več, vse, kar bi si lahko želeli. Žal pa ljudje uničujejo gozdove in druga naravna področja, postavljajo ogromne betonske stavbe, ki preraščajo v mogočna velemesta. Pa ste se kdaj vprašali, koliko lepot je bilo uničenih ali pregnanih? Tam, kjer danes hodimo po nakupih, sta nekoč

vladali tišina in mir. Kaj lahko stori človeška roka, je neverjetno! Na srečo še zmeraj imamo kraje, ki jih lahko občudujemo. In včasih se mi po obrazu raztegne širok nasmeh, saj se zavedam, da živim v državi, v kateri nam zeleni travniki in pisani gozdovi blizu naših domov niso tuji. Živimo z naravo, da bo ostala takšna, kot je bila, v vsej svoji nekdanji veličini. Omamljajmo se z njeno lepoto in neponovljivostjo, saj ne moremo zagotavljati, da bo večna.

Anja Rančan, 3. c

razmIšljamo ...

Večer je. Čas za razmišljanje. O dnevu preteklem, napačnih dejanjih

in krivih spoznanjih.

Razmišljam, zakaj zgodilo se je to, kar najmanj bi se moralo. Kaj naredila sem narobe,

da vse je šlo po gobe?


večer očI



šole Stevens je še dodatno popestrilo igranje s čudovitimi koreografijami) 1600 kilometrska pot do Barcelone. Očitno je silvestrovo na mladih pustilo globoke sledi, saj pričakovane »čage« na avtobusu ni bilo, pa tudi odštevanje kilometrov od 1600 do 1 poteka okoli 20 ur ter utrudi in pahne v spanec še tako neutrudljivega popotnika. Zasluženi počitek se je zgodil šele naslednji popoldan v hostlu v Barceloni, kjer je predvsem ženski del orkestra užival ob pogledu na mlajše selekcije nogometašev Reala in košarkarjev Valencie, ki so noč preživeli v istem kompleksu, moški del pa jo je s posebno vnemo mahnil proti bližnjemu stadionu nogometnega kluba

občinstva in predvsem organizatorja, ki pred tem orkestra sploh nikoli ni slišal. Dobra popotnica pred odhodom sta bila koncerta v Koreni in Destrniku, ki smo ju pripravili tik pred novim letom. Oba sta utrdila zasedbo in nakazala, da gre orkester po pravi poti.

»Pa saj vam bodo žvižgali!«, »Kako pa lahko en Duplek gre tako daleč in igra v gledališčih pred 3000 ljudmi?«, »Vse skupaj je prevara!«, so izjavljali tisti, ki so orkestru želeli vse prej kot dobro in morda upali na končni neuspeh. Pa ga ni bilo.

Pot se je začela zvečer na prvi dan novega leta, ko je bila pred glasbeniki in baletnimi plesalci (pet baletnikov baletne

Dance freaks je moja hip-hop skupina iz Plesne šole Rolly, ki jo vodi Barbara Marčič. Tekmujemo na državni, evropski in svetovni ravni; lani smo tudi osvojili naslov evropskih prvakov.

Za ples sem se odločila v 1. letniku gimnazije. Ker je bilo veliko učenja, sem potrebovala sprostitev v prostem času. Skupine Dance freaks iz Rogaške Slatine pred tem nisem dobro poznala, ampak so me zelo lepo sprejeli in sedaj smo kot ena sama velika družina, ki je zelo povezana med seboj. Trenerka nam je vedno v podporo in nas motivira, tudi ko je treba trdo delati. Vsako leto hodimo na enotedenske priprave, na katerih zagotovo izgubimo vse odvečne

dance freaks

naš prostI čas

orkester duplek osvojIl portugalsko

Kasneje smo se udeležili še evropskega prvenstva v Zagrebu ter dosegli 1. mesto. Torej naš trud nikakor ni bil zaman, in to nam je vlilo obilo energije za naslednje leto, ko se bomo zopet udeležili državnega prvenstva, vendar tokrat v manjših ekipah, saj je tudi konkurenca močnejša. V tem letu pripravljamo tudi plesno uprizoritev filma Moulin Rouge na glavnem odru festivala Lent. Nameravamo pa se udeleževati tudi drugih neodvisnih tekmovanj znotraj in zunaj Slovenije.

Elina Zdovc, 2. b

kilograme, ki so se nabrali čez poletne počitnice. Barbara nas uči odlične koreografije: hip-hop, breakdance, jazz balet, show dance in druge plese. Vsako leto pripravljamo tudi božično produkcijo, na kateri pokažemo, kaj smo se naučili čez leto, seveda pa se pojavljamo tudi na več prireditvah, na katerih nastopamo, npr. v Evroparku, Narodnem domu MB, dvorani Tabor, na prireditvi za najboljšega športnika leta itd.

Lani smo se začeli udeleževati tudi plesnih tekmovanj kot velika produkcija. Na državnem prvenstvu v Ljubljani smo bili podprvaki in se tako udeležili svetovnega prvenstva v Grazu, kjer je bila konkurenca seveda močnejša.

»Pihalni orkester občine Duplek odhaja na 10-dnevno turnejo na Portugalsko.« Napoved meji na znanstveno fantastiko, predvsem za občasne opazovalce razvoja in dejavnosti pihalnih orkestrov na Slovenskem. Po pol leta intenzivnih vaj in 6200 prevoženih kilometrih je fantazija postala realnost. Orkester je uspešno izvedel štiri nastope na Portugalskem: v Portu, Bragi, Leiri in Lizboni. Na koncertih se je zbralo več kot 6600 ljudi. Pot orkestra v najbolj zahodno državo Evrope je bila v veliki meri neznanka, tako organizacijsko, saj se je orkester na tako dolgo pot odpravil prvič, kot tudi izvedbeno, saj je bilo težko oceniti pričakovanja tamkajšnje javnosti,


celo 210 evrov. Na drugi strani pa se v nekdanji prvi osvajalski in pomorski sili sveta vidi in čuti kriza. Nekaj bank je propadlo, stanovanja so prazna, tudi hiše, kar se je opazilo predvsem v Bragi in Leiri. Ljudje se izseljujejo v glavno mesto ali v tujino in iščejo boljše pogoje za življenje. Gostinec na eni glavnih ulic v glavnem mestu je dejal, da dela 6 dni po 10 ur na dan, torej 60 ur na teden in prejema plačo 480 evrov. »Ampak sem srečen, da službo sploh imam,« je brez sramu dodal in v svojo restavracijo z menijem v roki vabil že novo skupino turistov. Nasploh se gostinci in ulični prodajalci zelo trudijo, turiste želijo spoznavati in jim nuditi posebne popuste. Ko je eden od najvztrajnejših izvedel, da orkester prihaja iz Slovenije, je nemudoma pohvalil nogometaša Zlatka Zahoviča (na Portugalskem je igral za Porto in Benfico) in celotni skupini ponudil znižano ceno pijač, ki so v tudi ob večerih praznih gostilnah, zelo evropsko visoke.

orkestru na čelu z dirigentom Damijanom Kolaričem je popustila takoj, ko se je zaslišal prvi aplavz in je dvorana po nekaj minutah igranja zasijala v soju luči. Takrat smo čutili, da gre zares. Solistka Kaja Smogavec je vsakokrat požela bučen aplavz za izvedbo drugega in tretjega stavka Mozartovega koncerta za klarinet. Ves trud in vaje so bili poplačani že po prvem koncertu, ko je več kot 2000 ljudi stoje ploskalo in na oder še nekajkrat povabilo dirigenta in baletnike. Led je bil tako prebit in orkester je pričel uživati v glasbi.

Po kratki prespani noči je sledil ogled kleti, v kateri že od leta 1692 pridelujejo svetovno priznani Portovec, ki je zaščiten in izključno portugalski izdelek, ter vožnja v Brago, ki se je večina Mariborčanov ne preveč rada spominja po nedavnem visokem porazu nogometašev v Ligi Evropa. Tamkajšnji prebivalci se Maribora le bežno spominjajo. Veliko bolj se bo orkester spominjal igranja v najlepšem

Barcelona. Po prespani noči in čudovitem dnevu, ki je minil ob pohajkovanju po prestolnici Katalonije, je sledila nočna vožnja »kratkih« 1200 km in prihod v Porto, na prizorišče prvega koncerta.

Pred hotelom je orkester sprejel gostitelj Jose Herby Carrilho, producent gostiteljskega gledališča Coliseo dos Recreiros iz Lizbone in najprej veselo vprašal: »Kako ste Slovenci? Še plačujete v dinarjih?« Čeprav smo v Evropski uniji, je Slovenija zanje eksotična država, pa tudi začetni pogovori o vremenu in podobnem so minili v geografski povezavi Slovenije z Ukrajino. Veliko bolj od poznavanja geografije in financ so bili izurjeni v profesionalnem odnosu do glasbenikov in organizaciji nastopov. Pred vsakim koncertom je bil najprej na vrsti kratek sestanek in nato priprava odra za večerni nastop (koncerti so se začenjali ob 21.30, kar je Portugalcem popolnoma običajno). Sledila sta tonska vaja in premor do ene ure pred koncertom, ko so

naš prostI čas

Ne glede na krizo in notranje probleme gostujoče države je orkester, ki se je znotraj države reklamiral kot »Strauss & Mozart Festival Orchestra«, turnejo štirih koncertov izvedel na najvišjem nivoju – stoječe ovacije na vsakem koncertu, pohvale organizatorjev in občinstva so dovolj velik razlog, da se bo podobna pot gotovo še ponovila.

Urška Dajčman, 1. c in Nives Ivačič, 3. b

gledališču na Portugalskem, izjemnem arhitektonskem objektu, ki sprejme 892 ljudi in nudi udobje na najvišjem nivoju.

Zanimiva je primerjava med Slovenijo in Portugalsko v cenah vstopnic. Medtem ko pri nas orkestri le redko pobirajo vstopnino za koncerte in še takrat ko jo, je ta ponavadi nižja od 10 evrov, se pri njih umetnost ceni. Vstopnica za koncert orkestra ni bila nikjer nižja od 20 evrov in je v Lizboni za najelitnejše lože stala

odprli gledališče in so poslušalci začeli polniti sedeže in lože.

Pred koncertom, predvsem prvim, je med nastopajočimi vladala nervoza. »Je že polno?«, »Koliko se jih je zbralo?«, »Bo res razprodano?« so bila vprašanja, ki so si jih zastavljali glasbeniki, ki večinoma na tako velikih odrih še niso nastopali – na koncertu v Portu je orkestru prisluhnilo več kot 2000 ljudi, v Bragi in Leiri po 800, v Lizboni pa 3500. Trema


englIsh student theatre (est)nestrpnosti sem dobila novo elektronsko sporočilo. Bila sem sprejeta!

Tokrat je šlo zares. Zelo sem bila srečna, vendar nisem vedela, kaj me še čaka. Vaje smo imeli kar pogosto, zapomniti smo si morali veliko besedil in koreografij, ampak bilo je zabavno. Spoznala sem veliko novih ljudi, dobrih ljudi in dobrih prijateljev. Z nekaterimi je kdaj pa kdaj prišlo tudi do nesporazumov. Prvi nastop je bil odličen, občutek je bil fantastičen. In najlepše je bilo to, da ta občutek ni minil. Po toliko odigranih predstavah Showtime smo sprejeli še nove ljudi in naštudirali novo predstavo z naslovom Jungle boy. Za to je bilo zopet potrebno veliko truda, vendar je bilo zato druženja in zabave še več.

English Student Theatre obiskujem že dve leti. Dobila sem veliko novih izkušenj. Lepih trenutkov in dobre volje ni nikoli manjkalo. Vsi, ki obiskujemo English Student Theatre, smo na odru eno. Vsi odidemo na oder malce živčni, ampak na koncu vsi, čisto vsi začutimo energijo, ki nam jo prinašata sreča in veselje publike, ki vstane le za nas in le nam ploska.

Magdalena Veleski, 4. b

preveč komplicirana, saj sem film, iz katerega je bila vloga, znala že na pamet. Igranje mi je šlo dobro od rok in tudi žirija se je nasmejala. Potem je bila na vrsti pesem. V trenutku sem se spomnila na Avril Lavigne in zapela njeno pesem. Če po resnici povem, ne vem niti naslova (haha), poznam samo del pesmi in refren, saj so jo velikokrat vrteli na radiu. Tako se je avdicija zaključila.

Žirija je sporočila, da odgovor o tem, kdo bo sprejet, dobimo po elektronski pošti in tako sem odšla domov mirna z mislijo, da je vsega konec. Po enem tednu sem prejela odgovor. Med sprejetimi sem bila tudi sama. Vendar me je čakala še ena naloga, še drugi del avdicije. Še težji, ožji izbor. Ko sem prišla na drugi izbor, sem bila še bolj nervozna. Spoznala sem tudi nekaj dobrih ljudi, s katerimi smo skupaj vadili in si krajšali čas. Najprej so nas vse poklicali v učilnico, v kateri smo si ogrevali glasilke, potem smo se odpravili v drugo učilnico, v kateri smo vadili koreografijo in nato smo zopet le čakali, kdaj bomo prišli na vrsto. Drug za drugim smo vstopali v teater. Nekateri so iz njega prihajali žalostni, drugi srečni, saj so dobro opravili. Zvečer sem šla domov vsa živčna, ampak vseeno z neko novo izkušnjo. Po nekaj dneh čakanja in

Prva misel ob omembi English Student Theatre, za katerega sem slišala prvič v šoli, je bila Showtime. Vedela sem, da je to musical II. gimnazije Maribor. Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj dobila priložnost, da se včlanim oz. poskusim v njem nastopati tudi sama, saj sem mislila, da so v English Student Theatru le dijaki, ki hodijo na II. gimnazijo.

Za avdicijo sem zvedela od sošolke. Nekaj časa sem premišljevala, potem pa sem si rekla, zakaj ne bi poskusila. Priprav na avdicijo ni bilo veliko. Takrat me je malce zagrabila panika. Stiskala sem si par strani dialoga iz filma Monty Python - The Holy Grail in odhitela s prijateljico proti II. gimnaziji. Ko sva prispeli, je bilo na hodniku že veliko mladih ljudi, ki so prav tako čakali na svojo priložnost. Na obrazu se jim je videlo, da so nestrpni in živčni. Nekateri so vadili, drugi pa le sedeli ali zamišljeno poslušali glasbo. Tudi s prijateljico sva bili malo na trnih. V teater, v katerem je potekala avdicija, so klicali vsakega posebej.

Na vrsto sem prišla prva. Ko so me poklicali, sem vstopila in čutila, kako me je polila vročina in zgrabila nervoza. Stopila sem na oder in opazila tri sodnike. Najprej sem zaigrala svojo vlogo, ki sem jo imela napisano na listih. Ta ni bila

naš prostI čas


Spending time with family and friends is important. Working too much can cause health or mental problems, even work addiction. When you spend time with your family or friends, you forget about concerns and problems and just relax.

People who spend too much time working are often miserable, especially if they don’t like their job much. Usually quitting the job isn’t the option as it is hard to find a new job that is equally or better paid. If you work in an office the whole day, you usually have a backache. People who do the same thing over and over again may suffer a mental breakdown. Work addiction can lead to

Everyday rush. Stress. Full timetable. 24 hours but almost no time. This is what a typical day of a normal adult looks like. Economic crisis and politics force people to kill themselves working. People in Europe are lucky to work only from 8 to 10 hours per day. In many eastern countries people work more, up to the whole day. This kind of lifestyle causes many more or less alarming consequences. The advantages are only good living conditions and earned money. However, we are facing a big problem – lack of free time.

Most people have families and at least some friends. Socialization is one of human’s primary needs. We all need relaxation and free time. In most cases we spend this time in society. It depends on a person’s character, but most of us like spending our time with another human being.

It is true that we need a job to keep our mind and body in a good state. But sadly, contemporary society demands too much time for work. Besides this, as

people should work less and spend more tIme wIth theIr frIends and famIly

In englIsh ...

people should work less and spend more tIme wIth theIr frIends and famIly

divorce, as your spouse and children can feel neglected because you don’t spend enough time with them.

When you spend time with your loved ones, you don’t worry about other stuff. You need to do fun things every once in a while, so you don’t get overwhelmed by concerns. Go out at least once a week, either bowling or to the cinema. Take your family on a trip, do some sports with friends. Try to spend as much time as you can with people you love because you never know what might happen. One simple event can take them away.

Katja Roškarič, 3. b

anger In my chestAnger in my chest,

Burning out the light for life. It’s killing me, Till I give up.

Breathe in, Breathe out the anger of love.

Can’t see the light. Can’t see life.

Fear is hunting me every night.

Feeding devil in my heart, It’s never enough.

Trying to remember the happy times, But it’s too hard to try.

Black star in the dark sky, Shining down to make me die.

Inside my head, it’s a dark mind. I have no heart,

No space for life.

And now my trust is hidden in love. I can’t seem to let it go,

Watching life go by And now it’s my time to say goodbye.

Klara Pavlič, 1. d

the crisis is getting deeper and deeper, the amount of time intended for working is rising rapidly.

Now we are face to face with the main problem. People spend more than half of the whole day working, earning money. The only acceptable thing here is that this money is needed when taking care of families. But when it comes to free time, families have problems. Adults usually come home in the evenings, all tired, still suffering from stress. They need to provide the basic conditions for the well-being of their children and themselves. But the real thing that makes families happy is communication, fun and relaxation. People are tired at the end of the day and want only to go to bed instead of taking time for having fun. This way they lose a chance of making their day easier and more relaxing. The same situation arises when talking about friends. For people who have families is almost impossible to find enough time to keep in contact with their friends. Furthermore, they do not feel like hanging out with friends any longer, as they have

a tough day behind them.

From a political and economic point of view, we have to work hard to earn money so that the system of economy works properly. However, from a psychological and ethical point of view, we should spend more time with other people. In my opinion, this should be considered even when talking about economics. It is very important for people to be in good physical and mental state in order to be able to work. People would be happier and there would be no damage for economy, because we would be able to work better and more efficiently. This could make people more satisfied with their jobs, families and even with themselves.

Nena Rajšek, 3. b


Uvod Na dan, ko smo v zavetišču opravljali

prvo praktično vajo, je bilo dogajanje precej pestro. V zavetišče je bilo sprejetih več živali, kot jih je bilo posvojenih. Med njimi je bil tudi 9-letni mačji korenjak, ki so ga lastniki po tolikih letih skupnega življenja zapustili. Niti pomisliti si ne upam, kaj vse so govorile njegove velike, prestrašene oči. Čudili smo se, da je bil tako miren in ubogljiv kljub temu, da se je znašel v zgradbi, v kateri je odmeval pasji lajež in se slišali številni mačji glasovi.

Tale mačkon je bil podoben mojemu, ki nam je ob selitvi, dva meseca pred tem, zbežal iz hiše. Njegove velike oči in navidezna mirnost so me samo še bolj potrle. Ni izgovora, ki bi opravičil dejanje ljudi, da tako, meni nič tebi nič, pustijo žival in preprosto pozabijo nanjo. Ne razumem, kako lahko ponoči mirno spijo.

V ambulanti Čeprav bi lahko še veliko razmišljala o

tem, bom raje spregovorila o dogajanju v ambulanti. Vsak dan v njej oskrbijo veliko živali. Tistih, ki so šele prišle, in tistih, ki so tam že kar nekaj časa. Tudi mi smo poskrbeli za nekaj od teh. Med njimi je bila tudi starejša ptičarka, ki so jo vzeli lastniku, ker je pri njem živela zaprta v premajhen pesjak, polna bolh in garij. Najprej smo ji sprali ušesa s posebno tekočino, jih temeljito očistili, potem pa dozirali zdravilo Otonazol, ki deluje protivnetno. Dobila je tudi injekcijo zdravila, ki blaži srbečico in hkrati deluje protivnetno. Ugotovili smo, da je psička zelo rada v središču pozornosti, saj je bila pred tem zanjo prikrajšana. Malo smo jo razvajali, sošolec jo je peljal na dolg sprehod, počistili smo ji boks ter ustregli njeni veliki želji: praskanju ušes. Garje, zelo majhni zajedavci, grizejo kožo živali in pijejo njeno kri kot bolhe. Njihova slina preprečuje strjevanje krvi, snov v njej pa razdraži kožo, zato se psi in mački veliko praskajo. Garjavi psi imajo zelo veliko umazanije v ušesu, zato močno stresajo z glavo, saj se hočejo na tak način znebiti

zajedavcev.

Naš naslednji pacient je bil že prej omenjeni mačkon, ki so ga lastniki zapustili po več letih skupnega življenja. Bilo je potrebno opraviti test za mačji aids in levkozo (Fiv/FeLV test). Ker je že bil kastriran in tudi zdrav, mu ni bilo potrebno v karanteno. Moja naloga je bila, da ostrižem mesto odvzema krvi na prednji tački. Striženje živali, predvsem psov, ali pa tudi zanemarjenih dolgodlakih mačk, je naloga, ki jo opravljam že dolga leta. Zato se nisem obotavljala. Seveda je bil mačji kraljevič med striženjem zelo miren, to pa zaradi stresa. Ne vem, ali se mi je samo posrečilo ali pa sem za to opravilo nadarjena, ampak uspelo mi je

postriči točno tisti del tačke, na katerem je bila žila najlepše vidna. Sošolka Sabina najprej ni dobro zadela žile, v drugem poizkusu pa nama je uspelo, da sva dobili dovolj krvi.

Po dolgih minutah čakanja se je pokazalo, da je test negativen, kar je bilo že nekako samoumevno, saj je bil hišni maček, ki ni imel stika z zunanjimi, divjimi mačkoni. Odnesla sem ga v skupni boks oz. bolje rečeno sobo, v kateri smo spoznali še ostale mačke. Lady Gaga je že prava maskota zavetišča, saj ob vsakem »mijavu« uporabi drugo noto, verjetno pa zaradi svoje barve že dolgo čaka lastnika. Sprva se mi je privijala k nogam, ko sem jo dvignila in nekaj časa

praksa v zavetIšču za žIvalI marIbor

našI zvestI prIjateljI


še božala, pa mi je na roki pustila krvavi madež. Ne vem, morda pa mačke tudi na tak način zaznamujejo svoje ljudi? Kakorkoli, Lady je pač Lady.

V našem delu ambulante se je kasneje zvrstilo še kar nekaj pacientov, med drugimi opravili nas je čakala tudi evtanazija malega črnega mucka. Verjetno je podlegel dehidraciji, ki je bila posledica močne driske in terja veliko preveč žrtev med mladimi, neodpornimi mucki. Žal še danes vse preveč velja razmišljanje, da so mucki samostojni

že nejevoljni name, niso me razumeli. Nisem se preveč obremenjevala s tem.

Med moje »uspehe« prištevam tudi pravega mačjega tarzana, ki je pravo trmasto bitje. Potrebno mu je bilo dati tabletko proti notranjim parazitom. Ni je hotel pogoltniti, ampak jo je raje držal kar precej časa na koncu jezika. Še prej pa me je hotel pošteno označiti in mi vrniti milo za drago, a smo ga še pravi čas ovili v deko. Ko je videl, da nima nikakršne izbire in da smo še bolj trmasti od njega, je omagal in tabletko vendarle pogoltnil.

verigi z več dni starimi ostanki od kosila in brez vode je stal pod milim nebom in čakal na odrešitelja. Še isti dan se mu je nasmehnila sreča, saj ga je odpeljala v zavetišče. Ne vem, ali so ga posvojili. Kasneje sem ga iskala v boksih, a ga ni bilo tam. Proti koncu prakse smo pse peljali na sprehod. Sabina je izbrala Rexa, psa, ki je bil najden v Ormožu. O njem sem veliko slišala. Njegova rešiteljica mi je pripovedovala, kako je prestrašen in kako nikomur ne zaupa. K sreči so

ga prostovoljci in delavci socializirali in je danes prav postaven ovčar. S pogledom me je ustavila mala, črna psička. Tako mila, vendar tako prestrašena. Stopila sem k njej in jo poklicala, a je skočila v košaro, migala z repkom in me gledala z velikimi očmi. Ko sem ji pokazala povodec, jo pripela in ji omenila, da greva na sprehod, je skočila iz košare in že sva odšli na pot. Srečali sva Jasmino in njeno psičko. Ker sta bili psički na varni razdalji, smo šli skupaj do travnika, na katerem smo sedeli in se lovili, potem pa smo se odpravili nazaj proti zavetišču.

Še enega sem morala peljati na sprehod, sicer bi si cel dan očitala, da tega nisem storila. Vzela sem dolgodlakega psa, malo večjega, a mladega razposajenca, ki je skakal sem in tja. Tudi z njim sem se odpravila na travnik. Bil je vesel. Vrgel se je na hrbet, tace pomolil v zrak in užival na zadnjem, še toplem jesenskem sončku. Potem se je naenkrat postavil na vse štiri noge in skočil vame, pa zopet nazaj. Hotel se je igrati in loviti, pa sem mu ustregla. Malo sva še tekala, potem pa se je končala moja kondicija, zato sva se počasi vrnila v zavetišče.

Tamara Črnčec, 3. c

našI zvestI prIjateljI


takoj, ko pomočijo jezik v hrano. Nihče ne upošteva zakonika, ki predpisuje 3 mesečno starost, še manj pa zdravo logiko, ki sama kaže, kdaj je mladič samostojen. Preprosto takrat, ko se z mamo razideta, ko ga ta odganja proč od sebe, kot to počnejo velike mačke v naravi. Kljub temu, da smo jih udomačili in »pomanjšali«, se v njih še vedno skriva nagon in potrebe, ki jih najdemo pri velikih mačkah.

Ta dan smo veliko muckov preventivno cepili proti kugi, kar nekaj jih je prejelo antibiotike proti driski. Tudi sama sem imela priložnost, da se izkažem v cepljenju. Sprva sem oklevala in desetkrat preverila, ali je vse vredu. Sošolci so bili

Črn smrček in ostale azilske pasje face

Med psi je bil tudi velik lovski kuža: bel, s črnim smrčkom. Njegov velik, črn pogled, solzice v očeh in tiho cviljenje človeku pove vse. Dolgo časa sem sedela pred njegovim boksom in skozi malo rešetko molila prste, da sem ga z dotikom vsaj malo potolažila. Cvilil je vame in tulil, ko pa sem odšla, je žalostno gledal za mano. Naslednji dan sem zvedela, da je bil kuža najden v Dupleku in da je prišel ponj lastnik. Kuža se ga je bal. Od groze je skakal je po delavcih namesto po lastniku od veselja. Jasmina, veterinarka, ga je šla naslednji dan pogledat. Pripet na

22 R u n k l C o l l egenašI zvestI prIjateljI

mIklavžev bazar za pomoč žIvalIm v marIborskem zavetIščuZavetišče za živali Maribor, ki ga je do

nedavnega še vodilo Društvo za varstvo in proti mučenju živali Maribor, se že leta trudi pomagati zapuščenim, pozabljenim, zanemarjenim in mučenim psom ter mačkam iz našega okoliša.

Kdor je kdaj obiskal Mariborsko zavetišče, še takrat, ko je bilo v Zrkovcih ali pa danes, ko se je preselilo v novo, bolj sodobno stavbo na Teznem, ve, da dela tam nikoli ne manjka. Nekaj prostovoljcev in zaposlenih oskrbnikov, ki dan za dnem preživijo v družbi pasjih in mačjih razgrajačev, vsako jutro čaka hranjenje,

pa čiščenje boksov ter kletk, negovanje in razvajanje živali, menjavanje vode in še kaj bi se našlo. Vsi se po najboljših močeh trudijo, da bi bilo živalim v času, ki ga preživijo pri njih, od dneva prihoda do posvojitve, kar se da lepo. In lahko si priznamo, da jim uspeva. Edini problem, s katerim se zavetišče spopada, je pomanjkanje hrane za živali pa tudi zdravil, ki jih zaradi finančne stiske zelo težko nabavljajo sami.

Zadnjo polovico leta 2011 se je zvrstilo kar nekaj uspešno izpeljanih dobrodelnih akcij za zavetišče, večina od njih se je

začela po spletnem omrežju Facebook, s pomočjo katerega se je zavetišče tudi javno izpostavilo in spodbudilo ljudi k donacijam. Javna objava vseh živali, ki čakajo na domove, pa je pospešila posvojitve ter številnim živalim omogočila boljše in odgovornejše gospodarje.

Vsak dan slišimo srečno končane zgodbe o posvojencih, žal pa tudi žalostne tistih pasjih in mačjih bitij, ki so v zavetišče šele prišla. Tako se je pred nekaj meseci v javnosti znašla zgodba o psičku Rexu, ki ga je rešilo Društvo za pomoč živalim Ormož. Kuža

je bil pripet na prekratko verigo, shiran, dehidriran, pozabljen in zanemarjen. Rex, ki je še danes v zavetišču, je v teh mesecih precej napredoval. Kljub temu, da še ni posvojen, pa nas vse preseneča njegov napredek. Iz nezaupljivca se je prelevil v pravega razvajenca, ki komaj čaka, da ga pobožaš in pelješ na sprehod.

Zgodbam tamkajšnjih živali pa smo priča tudi dijaki Biotehniške šole Maribor, smeri veterinarski tehnik, ki vsak ponedeljek in petek tam opravljamo prakso. Na pobudo dijakov smo se skupaj s profesorji odločili za t. i. Miklavžev bazar, na katerem smo prodajali izdelke, ki smo jih pripravljali med poukom, nekateri pa so si vzeli še košček prostega časa in predmete dokončali doma. Na stojnici, ki smo jo postavili v torek, 6. 12. 2011 v avli naše šole, so se znašle številne ročno izdelane voščilnice, kvačkani obeski, lesene ptičje hišice, pečeni pasji piškoti, dišeče blazinice s sivko, metin čaj, iz blaga sešite vrečke in številni drugi predmeti.

Odziv ljudi, predvsem staršev in profesorjev, je bil zares dober. S prodajo nam je uspelo zbrati nekaj več kot 450 €, s katerimi smo kupili hrano za pse in mačke ter jo po novem letu tudi predali zavetišču.

Tamara Črnčec, 3. c

23R u n k l C o l l ege domIšljIja brez meja

Tvoja mama je živa. Vem, kje jo držijo. Čakal te bom do konca julija v Rimu. Ko prideš, me počakaj v parku. Bom jaz tebe našel.

Ostani varna, Kittie.

Kittie ... Samo mama me je tako klicala. Takrat sem vedela, da moram iti v Rim. Vem, kako neumno se to sliši, da bi šla ‘na slepo’ v Rim k nekemu neznancu. Ampak nekaj sem morala narediti. Nisem mogla doma sedeti na kavču in gledati v strop, medtem ko bi se moji mami lahko kaj zgodilo.

In tako sem prišla sem, na to zapuščeno cesto v upanju, da bom lahko našla svojo mamo. Moj čas se je iztekal, saj je bil že devetindvajseti in če bom morala pešačiti vso pot do Rima, ne vem, ali bi sploh prišla pravočasno.

Za seboj sem zaslišala avto. Hitro sem pomahala. Voznik me je videl in ustavil svoj mali fiček. Hitro sem stopila in vprašala, ali se pelje do Rima. Na srečo je rekel ja. Nato sem hitro splezala v avto. Morda ne bom prepozna. Mogoče jo bom še lahko rešila. Mogoče jo bom spravila na varno.

Veronica Rae Metz, 2. b

kako ne smejo zvedeti resnice. Kot da jo je nekaj ali nekdo hotel zlomiti. Skoraj jim je uspelo.

Tako je bilo pol leta. Potem je mama začela okrevati. Videti je bilo, da se bo vse izšlo, da bo vse zopet normalno, da bom zopet lahko imela normalno mamo. Po kakšnem letu je bilo tako.

Dokler ni izginila.

Nisem verjela, da je naenkrat odšla. Vztrajala sem. Nisem mogla verjeti, da bi naju zapustila. Začela sem povezovati pike; kako je mama vedno odhajala na ‘poslovna’ potovanja; kako je vedno, ko sem jo vprašala o službi, pomahala z roko in rekla: »Pusti mojo službo. Edino, kar je pomembno, je, da sem tu in da si ti z mano.« Seveda se nisem mogla upirati, sploh pa ne, ko me je pogledala in se nasmehnila z njenim vse-drugo-je-nepomembno nasmehom. Spomnila sem se tudi, kako je včasih prišel neki moški. Vedno je bil isti; včasih sam, včasih pa s spremstvom. Spomnim se njegovega obraza, njegovih oči (če bi pogledi ubijali, bi že neštetokrat umrla), njegovega vonja (kot da se že celo leto ni tuširal), kako je vedno šepal.

Kakšen mesec po dogodku, ko so nama z očetom povedali, da mame niso našli, sem dobila pismo, v katerem je bilo napisano:

Tišina. Mrzlo je. Sonce bo kmalu zašlo. Hodila sem po cesti na italijanskem podeželju.

Kako sem pogrešala očeta. Skoraj en mesec je, odkar sem pobegnila od doma v upanju, da bi mogoče ugotovila, kaj se je zgodilo z mojo mamo. Spomnim se pogleda na očetovem obrazu, ko mi je povedal, da je policija ni našla. Kot da je čez noč izginila. Vedela sem, da naju ni zapustila samovoljno. Ona tega nikoli ne bi naredila. Vem da ni. Vem. Še vedno se spomnim njenega pogleda, ko sem ji povedala, da sem bila sprejeta na umetniško gimnazijo. Spomnim se, kako me je tolažila takrat, ko sem prišla vsa objokana domov iz šole. Ali pa, ko mi je popravljala lase na sosedovi poroki. Ali ko me je učila plesati v naši dnevni sobi. Spomnim se njenega iskrenega izraza, ko mi je povedala, da me ima rada in da me ne bo nikoli zapustila. To je bilo preden je odšla na Finsko.

Nikoli nisem vedela, kaj je delala mama, samo, da je pogosto potovala in ko je prišla domov, je vedno bila vsa iz sebe. Vsakič je bilo hujše. Ko pa je prišla s Finske, kakšna dva tedna kasneje kot predvideno, je bilo najhujše. Vedno je bila nervozna, gledala je preko ramen, skočila ob najmanjšem šumu. Včasih je mrmrala sama sebi, govorila je o nekem zavetju, o tem, kako ne bodo nikoli zvedeli resnice,

varna

dogodIvščIne žabca andrejanemiren in živčno je plezal gor in dol po rokavu njegove desne roke. Kamaru je čutil, da se približuje svojemu cilju, ki ga tačas sicer še ni poznal.

Bil je utrujen, bolele so ga noge in že par dni ni pojedel poštenega obroka. Ljudje, ki so hodili mimo njega, so ga sumničavo opazovali, saj očitno niso bili navajeni tujcev, nekateri so se ga celo na daleč izogibali, kot bi mislili, da jim bo storil kaj slabega. Le otroci so se mu upali pogledati v obraz in se nasmejati, če pa so to opazili njihovi starši, so jih hitro zvlekli stran.

Vsake toliko časa sonce sije močneje kot ponavadi in tako je bilo tega dne. Oblakov na nebu skoraj ni bilo in vročina je bila velika, čeprav ne tako kot pri Kamaru doma, ki je zdaj hodil po zasneženih poljanah neznanega mesta. Njegovi koraki so se ugrezali v okoli štiri centimetre globok sneg, ki je škripal pod njegovimi čevlji. Listje na drevju je bilo zeleno in ni bilo redko, da je tu in tam katero drevo že tudi cvetelo. Prav očitno je bilo, da je pomlad že kar nekaj časa tukaj. Listi cvetov so poplesavali v vetru, ki je zapihal vsake toliko časa in blažil vročino. Njegov kuščar Arador je bil

Videl je majhno sivkasto stavbo, z majhno teraso, okna so bila okrašena z bonsaji in nad vhodnimi vrati je pisalo »Restavracija Bambus«. Napotil se je proti njej, da bi se nekoliko odpočil in potešil lakoto. Ko je vstopil, je za pultom zagledal rahlo okroglega pando, malce večjega, kot je povprečen človek, ki je bil zaposlen z brisanjem kozarcev. Usedel se je na visoki stol poleg pulta in iz ušesa vzel slušalko, ko pa je slišal, da je glasba v lokalu dobra, je iz ušesa potegnil še drugo. Panda ga je opazil šele po kakšnih treh minutah in ga najprej za nekaj trenutkov le nemo opazoval, nato pa

24 R u n k l C o l l egedomIšljIja brez meja

Dejal je: »Vedeti morate, da delfini nikakor niso podobni kamelam, saj nimajo vozniškega izpita. Zaskrbljeni moramo biti, saj je sonce včeraj pojedlo tri zvezde in prav očitno je, da ima baker zdravilne učinkovine. Kar se tiče pand, pa moramo poskrbeti za to, da jih polovimo v zavese in jim apliciramo tekoči ametrin gostote 2,63 gramov na kubični centimeter.«

Ko je končal z govorom, mu je njegova asistentka prinesla akustično kitaro, na katero je zaigral kratko skladbo, ki je močno spominjala na neko pesem skupine Dream Theater,

katere naslova se Kamaru ni mogel spomniti.

Ko je končal, so ljudje začeli navdušeno ploskati in žvižgati, kot je pač to navada na takšnih prireditvah. Kamaruju je odmevalo v glavi, zato si je zatisnil ušesa in se poskušal prebiti skozi množico. Postajal je vedno bolj paničen, skoraj je že tekel in se zaletaval v ljudi, ki se zanj sploh niso zmenili. Ko se je končno prebil na svobodo, se je s pospešenim korakom odpravil s trga in ko je zmedeno hodil, je opazil, kako sta za vogal šla moška, ki sta prej želela kupiti njegovega kuščarja. Začel je teči za njima, da bi ju dohitel. Ko pa je prišel za vogal, je na tleh opazil kup pepela in poleg njega Aradorja, ki ga je gledal s svojimi velikimi očmi. Pobral ga je, ga dal na svojo ramo, ter rekel: »Ne maram tornadov ...« in počasi sta zopet hodila naprej. Sonce je bilo že nizko in nebo je bilo obarvano rdeče, oblakov je bilo zdaj že kar nekaj in tudi vročina je popustila. Temperatura je padla nekaj stopinj pod ničlo in naletavati je začel sneg. Hrup, ki je še malo prej prihajal s trga polnega ljudi, je naenkrat izginil, sonce pa se je počasi, a vztrajno spuščalo za oddaljene gore. Ko je žareča krogla končno popolnoma izginila, je rahlo naletavanje snega zamenjal leden dež in močan veter, ki je bril v obraz. Ampak Kamaru je kljub mrazu nadaljeval pot, ne da bi se uzrl za mestom, ki se je vedno bolj oddaljevalo.

Matej Zagernik, 3. b

čem govorita, zato je vstal in se odpravil na stranišče. V skromni kopalnici si je osvežil obraz s hladno vodo in se vrnil nazaj. Ko se je ponovno namestil na svoj stol, ga je že čakala hrana, dvojice mož pa več ni bilo videti, zato se je usedel in mirno pojedel jajca in kruh, ki mu jih je pripravil panda, na to popil še medico, za katero se mu ni bilo potrebno več zagovarjati. Po kratkem počitku je plačal pandi z zadnjim denarjem, ki ga je še premogel in na srečo je še ravno zadostovalo. Naglo je vstal in naredil nekaj korakov, nakar se mu je zvrtelo, da je padel ter z glavo dokaj močno udaril na prašna tla iz lipovega lesa. Bežno je še ujel pogled zaskrbljenega pande, potem pa mu je oči zagrnila črnina.

Ko se je zopet zavedel, je najprej mukoma premaknil roke, nato noge, končno še odprl oči in pred sabo zagledal številne noge. Uzrl se je navzgor in ugotovil, da je sredi velike množice ljudi. Počasi in stežka se je postavil na noge in se razgledal. Ugotovil je, da njegov kuščar ni več z njim. Stal je na trgu, na katerem je bilo gotovo več kot petsto ljudi. Vsi so bili obrnjeni proti odru, na katerem je stal moški in se pripravljal na govor.

Mož na odru je imel oblečeno modro črtasto srajco in bele bombažne hlače, na glavi je imel koničast klobuk, kot da bi bil čarodej, v roki pa je držal kozarec pomarančnega soka. Ko je začel govoriti, so bile njegove besede tako glasne, da so odmevale po trgu in čeprav ni uporabljal mikrofona, so ga lahko slišali vsi, ki so se zbrali.

se je nasmehnil in z globokim, a vendar prijaznim, glasom vprašal: »Kaj bo dobrega?«

Kamaru je pandi naročil, naj mu pripravi nekaj malega za pod zob in medico za poplaknit. Panda ga je pogledal izpod svojega puhastega čela in ga želel povprašati, ali je polnoleten. Preden mu je Kamaru uspel odgovoriti, sta v lokal vstopila dva moška, in to s takšno silo, da se je dvignil prah s tal in ustvaril rahlo meglico v prostoru. Oblečene sta imela dolge plašče peščene barve, obraze pa jima je zakrivala senca, ki sta jo metala klobuka prav tako peščene barve. Počasi sta se približala pultu in Kamaru je zdaj lahko videl tudi njuna obraza. Delovala sta srednjih let, tam nekje med štiridesetim in petdesetim, eden je imel brazgotino pod desnim očesom, drugi pa je imel košate črno-sive brke. Vedno bolj sta se mu približevala in postajalo mu je neprijetno, mož z brazgotino se mu je približal celo tako blizu, da se je s konico nosa skoraj dotaknil njegovega lica, nakar sta se umaknila na sprejemljivo razdaljo in spregovorila.

»Pozdravljen, opazovala sva te že, odkar si prišel v mesto ... No, v bistvu sva opazovala tvojega kuščarja. Že dolgo namreč iščeva albino bradato agamo in želiva, da nama jo prodaš.«

Takrat pa se je v pogovor vmešal kar sam Arador: »Tehnično gledano nisem albin, bele barve sem namreč zaradi prekletstva, ki sem ga utrpel v rani mladosti, zaradi katerega lahko, očitno, tudi govorim ...«

Možakarja sta debelo pogledala kuščarja, nato drug drugega in nato še Kamaruja.

»Še govoriti zna, moraš nama ga prodati, dava ti karkoli boš zahteval!« sta v en glas rekla in po čelu jima je začel teči znoj.

»Nikakor,« je odvrnil Kamaru, »cena ni važna, ne morem brez njega.«

Možakarja sta se odmaknila in se tiho začela pomenkovati. Kamaru ni slišal, o



Nataša je živela v prelepi vili. Starša sta bila na potovanju. Bližal se je njen rojstni dan. Tik pred njim je prejela črno kuverto. Spreletelo jo je, ali se morda ni kaj zgodilo njenim staršem. Vsa prestrašena je odprla pismo in prebrala, da sta starša umrla v avtomobilski nesreči. Zameglilo se ji je pred očmi, padla je in na vso moč jokala. Jokala je tako dolgo, dokler ni prišel David in jo našel na tleh, kako leži in joče.

Odvrgel je plašč, stekel k njej in jo objel. Vprašal jo je, kaj je narobe. Ponudila mu je pismo in pogledala vstran. David ga je prebral in ves žalosten pogledal ubogo Natašo. Ni vedel, kaj naj stori. Rekla mu je, naj odide. Ubogal jo je in odšel. Pozabil je plašč in se vrnil ponj. Našel ga je tam, kjer ga je pustil, Nataše pa ni bilo. Začel jo je iskati, saj se mu je zdelo v hiši vse preveč tiho, le voda v kopalnici je tekla. Stekel je vanjo in odprl vrata ter zagledal Natašo, kako leži v kadi z obrazom obrnjena proti tlom. Pohitel je k njej, jo dvignil in odnesel v njeno sobo, kjer jo je začel oživljati. Bil je pretresen. Na ves glas jo je klical, ji zatrjeval, da jo ima neizmerno rad in da noče, da umre, saj bo z njo umrlo tudi njegove srce. Takrat se je prebudila. Pogledala ga je z očmi polnimi obžalovanja in žalosti. Vprašala ga je, ali je res, kar je rekel. Pritrdil ji je in na vso moč zardel.

Nataša je začela šklepetati z zobmi, saj jo je začelo zebsti. David se je zbal zanjo in jo pokril z odejo. Pohitel je v kuhinjo, ji pripravil kosilo in ji ga odnesel v sobo.

Rekla mu je, naj ostane pri njej. David je bil zelo vesel. Začel je razmišljati, kaj naj ji reče. Vedel je, če bo rekel, da bo ostal, se bodo prijatelji norčevali iz njega, saj niso prenašali ženske družbe, če pa bi rekel ne, bi mu bilo vse življenje žal, saj je vedel, da njegovo srce bije le zanjo. Spomnil se je babičinega nasveta, saj mu je vedno govorila: »Razum in srce nikoli ne hodita z roko v roki. Izberi vedno srce, ker te to nikoli ne bo izdalo!« Odgovoril ji je, da bo ostal. Nataša se je odgovora razveselila. Tako se je dan prevesil v noč. Zazvonil je telefon. Nataša je pomislila, da je mama, a takoj za tem se je spomnila, da je ni več. In začela na ves glas jokati. Prišel je David, jo objel in ji rekel, da bo od sedaj naprej on skrbel zanjo in za hišo, dokler si ne bo opomogla.

Zgodaj zjutraj, ko je Nataša še spala, je David odšel v trgovino. Nataša se je zbudila in vsa vesela stekla v kuhinjo, kjer naj bi jo čakala darila. A to leto in vsa naslednja leta je darila ne bodo več čakala na mizi, saj ni imela več staršev. Zaslišala je, da se odpirajo vrata. Obrisala si je solze in šla pogledat, kdo je. Opazila je Davida z rdečimi vrtnicami. Bila je presenečena, saj ni mogla verjeti, da ji je kupil darilo. Stekla mu je v objem, se mu zahvalila zanje in ga poljubila.

Na dan pogreba je bila Nataša popolnoma odsotna. Ko se je bližala ura odhoda, je počasi odšla do avta, ki se je pripeljal po njo. Prišla je v vežico in videla dve krsti. Stisnilo jo je pri srcu. Počasi je stopila h krstam. Ozrla se je naokoli in

videla sorodnike in družinske prijatelje. Vsi so kazali, da jim je zelo žal, kar se je zgodilo. Prišla je do krst in pogrebnik ji je odprl krsti, da bi še zadnjič videla očeta in mater. Ko ju je zagledala, so ji v oči privrele solze. Zaječala je, objela mamin lep mrzel obraz in jo poljubila. Tudi očeta je poljubila. S seboj je imela dve spominčici. Položila ju je k staršema. Nato je pogrebnik pokril krsti. Prišel je duhovnik in naznanil, da se bo maša začela. David je sedel poleg nje in ji stisnil roko. Ko so starša položili v zemljo, je Natašo pograbila panika in začela je glasno ihteti. David jo je objel in jo poljubil.

Po pogrebu sta se poslovila od sorodnikov in prijateljev ter odšla domov. Skuhal ji je čaj, ga postavil na mizo in se usedel nasproti nje. Molčala sta. Tišina je bila nevzdržna. Prva jo je prekinila Nataša. Rekla je, da sta oče in mati gotovo jezna nanjo, ker toliko joče, saj sta bila vedno vesela in nasmejana. David se je le nasmehnil in jo prijel za roko. Nataša je odšla v svojo sobo po album. Obstala je pri vratih in poklicala Davida. Takoj je prišel in skupaj sta opazovala modrega metulja, ki je letal v sobi in pristal na okenski polici. Nataša je ujela metulja, si nekaj zaželela in ga izpustila. Želja se ji je takoj uresničila. David je stopil do nje, jo objel in poljubil. Še dolgo sta gledala za metuljem, dokler ni izginil v modro nebo.

Urša Padovnik, 1. b

modrI metulj

ljubezen je bIla, ljubezen še bo

vetrULjubim te, kot ljubim glasbo.

Ljubim te, kot ljubim svet. Ljubim te kot svoje rime.

Ampak nič, kar ljubim, ne predre ledu samote, ne predre občutka žalosti, sramote.

Kim Barta, 4. a

Želim si, da letela bi.

Stran od gorja, stran od sveta.

Če bi vzletela, bi znova zaživela. Vzljubila bi tebe

in ti ljubil bi le mene.

Mihaela Roškarič, 1.b

želIm sI


Bil je lep vroč poletni dan, ko se je srednješolka Eva s prijateljicami sprehajala po mestnem parku. Eva je bila zelo nadarjena, marljiva srednješolka, ki je letnik končala z odliko. Zelo rada je imela šport, še posebej surfanje, plavanje, odbojko, rokomet, drsanje in kolesarjenje. Imela je tudi veliko prijateljev in bila je zelo priljubljena med fanti. Visoka je bila 171 cm, imela velike modre oči, dolge rjave lase in zelo rada se je smejala.

Ko so se Eva in prijateljice sprehajale po parku, so se odločile, da se bodo pogovarjale o svojih čustvih. Sedle so na klopco. Eva se je le smehljala in prikimavala. Prijateljice so jo vprašale, kateri fant ji je všeč. Eva ni vedela, kaj naj odgovori, zato je povedala, da ni zaljubljena. Seveda ji tega prijateljice niso verjele, zato so vedno bolj silile vanjo, naj pove. Eva, ki je bila zelo čustvena, se ni mogla upreti solzam. Vstala je in stekla domov. Doma je odhitela v svojo sobo, zaprla okno, ga zastrla, zaklenila vrata, izklopila telefon, legla na posteljo in pred očmi se ji je pojavil fant, ki ji je pomenil največ na svetu – Nejc.

Nejc je bil srednješolec z velikimi zelenomodrimi očmi in svetlorjavimi lasmi. Toda Nejc je imel punco Anjo, ki je hodila na drugo šolo kot Nejc, zato sta se videvala, ko je bilo to možno. Anja je bila visoka 169 cm, imela je do ramen segajoče svetlorjave lase in zelene oči. Toda Eva ni vedela zanjo, mislila in upala je, da je Nejc samski in da bo stopila do njega in prva pričela pogovor z njim. Toda Eva se je bala in vedno ko ga je zagledala, se je zaprla vase in obstala. Srce ji je razbijalo, postala je nervozna in bilo ji je vroče. Hotela je premagati vse to, a ji ni uspelo. Vsakič, ko ji je spodletelo, se je hotela zjokati. Počutila se je grozno, jokala je noč za nočjo, vendar se je podnevi smehljala in bila najsrečnejša oseba na svetu. Nič oz. nihče ji tega ni mogel vzeti!

Ni ji bilo mar, kaj menijo drugi in poslušala je samo sebe, veliko so ji pomenile prijateljice in družina. Toda Eva le ni mogla preboleti Nejca in vsakič, ko je šel mimo nje, se ji je srce ustavilo in ostala

skrIta ljubezenje brez diha, vendar Nejc je ni niti opazil, in to je Evo še bolj zlomilo. Vse bi naredila, da bi se ji kdaj vendarle nasmehnil, a to je od njega pričakovala zaman.

Ko se je Eva dokončno odločila, da bo pristopila do njega in začela pogovor, je zagledala nekaj, česar ni pričakovala. Doživela je takšen šok kot še nikoli pred tem. Videla je namreč Nejca, ki je poljubljal Anjo. Eva si ni mogla pomagati, preveč jo je bolelo, stiskalo v srcu, stekla je na stranišče, se zaklenila in se razjokala. Slišala je, da se je poslavljal od Anje in ji zatrjeval, da se bosta kmalu zopet videla. Eva je vstala, pobrala torbo, se postavila pred ogledalo, si obrisala solze in popravila pričesko. Čim hitreje je hotela zapustiti stranišče in steči za njim, da bi ga pozdravila. Vendar ni vedela, da je Nejc nameraval na stranišče. Ko je odprla vrata in hotela ven, ga je zagledala. Stal je ravno pred njo in jo začudeno pogledal v oči.

Eva ni vedela, kaj naj naredi. Pogledala je v tla, zardela in hotela ven, saj jo je na parkirišču čakal oče. Nejc je opazil njeno bolečino v očeh, jo prijel za roko in jo pogledal v oči. Poznal jo je, vedel je, od kod prihaja in kateri letnik obiskuje. Bila mu je všeč v prvem letniku in na začetku drugega. Tudi on ni vedel, kako pričeti pogovor. Ko jo je videval na hodniku, mu je srce zastalo in zmanjkovalo mu je sape. Menil je, da je srečna brez njega, zato si je poiskal punco, da bi jo poskusil čim prej pozabiti. Na stranišču sta se gledala iz oči v oči in upala, da bo ta trenutek trajal večno.

Toda Evi se je mudilo. Povedala mu je, da je čas, da odide in da se ne more pogovarjati z njim. Spustila je njegovo roko in odkorakala iz stranišča. Nejc je pritekel za njo, jo prehitel in se postavil pred njo. Povedal ji je, da se ne bo umaknil, dokler ne bo dobil njene telefonske številke. Eva je pogledala v tla, nato še njega in se mu nasmehnila. Iz torbe je povlekla pisalo, ga prijela za roko in mu številko zapisala nanjo. Nejc jo je pogledal v oči in ji rekel, da se bosta slišala. Eva je odkorakala in ni mogla verjeti, kaj se je pravkar zgodilo. Celo pot domov je razmišljala o njem,

njegovem nasmehu in njegovih očeh. Ko je prišla domov, je hitro naredila nalogo, se najedla in razmišljala o njem. Zazvonil je telefon. Žalostno je ugotovila, da jo kliče le njena mama. Odložila je slušalko, odšla k računalniku in poslušala glasbo. Upala je, da jo bo le poklical. Znova je zazvonil telefon. Presenečena se je javila in ugotovila, da je na drugi strani telefonske slušalke ON!

Ni vedela, kaj naj stori, zato je le mirno nadaljevala pogovor. Začela sta se pogovarjati o ljubezni. Spomnila se je dogodka z njegovo punco, kar jo je razžalostilo, toda ostala je zbrana in poskušala pozabiti na ta dogodek. Povedal ji je, da ima punco, ki je lepa in jo zelo ceni, toda ljubil je ni nikoli. Dodal je, da ne more pozabiti dekleta, ki mu je veliko pomenilo prejšnje leto. Evo je seveda zanimalo, kdo je ta punca, a Nejc ji tega ni upal povedati, bal se je, da ga ne bi sprejela in da bi se njuno prijateljstvo končalo. Tega seveda ni hotel. Povedal ji je le, da hodi na njegovo šolo. Nato jo je vprašal, kdo ji je všeč. Eva mu je povedala, da čaka na fanta, ki je njeno srce ujel z enim samim pogledom. Tudi ona ni hotela priznati, da je to on, saj tudi ona ni hotela uničiti prijateljstva.

Nejc jo je naslednji dan na hodniku ustavil, jo pozdravil in jo vprašal, ali ima popoldan po pouku čas, da bi odšla skupaj na pijačo. Eva mu je z veseljem povedala, da ga ima in da bi z veseljem šla z njim na pijačo.

Tako sta se po pouku sestala na klopci pred šolo. Eva ga je sede čakala. Prišel je za njo in ji od zadaj z rokami prekril oči. Eva je presenečena odmaknila roke z obraza in zagledala njegov obraz. Nasmehnila se mu je, vstala in ga vprašala, kako je preživel dan. Nato sta skupaj odšla na pijačo. Nejc jo je prijel za roko in jo pogledal v njene velike modre oči. Odločil se je, da ji bo povedal, kaj čuti do nje. Eva ni vedela, kam naj pogleda in postalo ji je neprijetno. Pogled je umaknil v tla in pričel z besedami: ‘’Veš, že dolgo ...’’ Eva je presenečena poslušala, kako dolgo je Nejc zaljubljen vanjo in kako dolgo je čakal, da bi stopil k njej in pričel



s pogovorom, vendar se je bal odziva in tega, da ga ne bi marala.

Povedal ji je, da mu je vsak dan, ko je šla mimo njega, zastalo srce. Da se je

vsak večer spominjal njenih modrih oči in njenega čudovitega nasmeha. Evi je zastal dih, srce ji je razbijalo. Ni vedela, kaj naj mu reče. Oči so se ji zasolzile, ker

je vedela, da je enako čutila do njega in da ni storila ničesar, saj je čakala, da bo on naredil prvi korak. Pogledala mu je v oči, mu s prsti obrisala solze v očeh in mu povedala, da je tudi ona ves čas čutila enako. Dodala je, da je sedaj prepozno in da lahko ostaneta le dobra prijatelja. Nejc ji je povedal, da te priložnosti ne bo zapravil, zato jo je pogledal, jo močneje prijel za roke in ji rekel, da želi da bi bila ona njegova punca, kajti Anje nikoli ni ljubil. Eva ni mogla verjeti. Pogledala je v tla, nato njega in nato še enkrat v tla. Na koncu je s solzami v očeh prikimala.

Tako sta Eva in Nejc postala fant in punca. Nejc je Anji razložil situacijo. Anja presenetljivo ni bila užaljena, saj je čutila, da nekaj v njegovem nasmehu nikoli ni bilo prav. Vedela je, kako se počuti, in vedela je, da bosta zagotovo ostala dobra prijatelja. Tudi Anja in Eva sta postali zelo dobri prijateljici, skoraj najboljši.

Špela Sagadin, 1. b

pokimala, se nasmehnila in pozdravila. Tudi onadva sta se nasmehnila in rekla zdravo. Prvi se ji je predstavil za Domna, drugi pa za Mitja. Tudi ona jima je povedala svoje ime in dodala, da ima še drugo ime Nika. Žak ju je povabil, naj gresta za njim. S pogledom in z mimiko obraza ji je še enkrat sporočil, da ne sme vstopiti v sobo. In odšli so. Maša pa je sedla na zofo in k sebi privila blazino. Ni se učila.

Razmišljala je samo o Mitju, saj je bil princ iz njenih sanj. Toda le za nekaj minut. Nenadoma je vstopila mama, ki je bila zadeta od droge. Začela je kričati nanjo in preklinjati, zakaj ni skuhala kosila. Maša ni vedela, kaj naj ji odgovori. Dan za dnem se je ponavljalo. Mama je prišla domov, ju nadirala in pretepala. Nalašč je razbila krožnik, nato pa okrivila Mašo in jo udarila. Maša je okamenela, čeprav je bila na to že navajena. Čez nekaj trenutkov se je zavedala, kaj se je zgodilo, in stekla v sobo. Tam je zagledala Žaka, Mitja in Domna. Žak jo je jezno pogledal. Tedaj pa je na njenem obrazu opazil rdeč odtis materine roke. Vrgla

se je na posteljo, se pokrila z odejo in polglasno zaihtela. Žak jo je opazoval, kako leži na postelji, prijateljema pa se je opravičil, da ni varno stopiti skozi vrata, saj bo mama enako storila tudi njim. Trenutek za tem je že začela razbijati. Žak se je obrnil k Maši in ji svetoval, naj vzame stvari, ki jih potrebuje. Ubogala je, saj je bila čisto na dnu. Domen in Mitja pa sta samo opazovala in nista mogla verjeti, kaj se dogaja pri njih doma, saj nikoli ni spregovoril z njima a domačih problemih.

Nato je Žak razbil prašička, v katerem sta hranila denar za pobeg. Maša je takoj razumela, da bosta morala pobegniti od doma in oditi k očetu. Očeta sta imela oba rada, saj sta vedela, da ju ima tudi on neizmerno rad. Mama je začela razbijati tudi v bližini njunih vrat. Žak jih je poprosil, naj vsi skočijo skozi okno. Mitja ga je odprl, Domen pa je potegnil mizo k vratom, da jih mama ne bi zasačila pri begu. Vsi so splezali skozi okno. Sreča je bila na njihovi strani, saj sta imela sobo v pritličju. Zadnja se je skozi okno podala Maša, še zadnjič je pogledala svojo sobo,


zabava za rojstnI danMaša Nika Rojs je bila stara 15 let.

Hodila je v 1. letnik gimnazije v Mariboru. Imela je cel kup prijateljev, a je bila vedno osamljena. V šolo je hodila vsa žalostna, saj ni vedela, kaj jo čaka na šoli in doma. Doma je imela težave z mamo, ki je bila narkomanka, oče pa ju je zapustil, ko je imela 2 leti. Imela je brata Žaka Filipa, ki je bil njen dvojček. Hodil je na Biotehniško šolo Maribor. Njun rojstni dan se je počasi približeval.

Bila je doma, ko je prišel Žak s prijatelji. Mame seveda ni bilo doma. Maša je bila v dnevni sobi in se učila latinščino. Žak je pridrvel vanjo in jo prestrašil. Rekel ji je, naj ne hodi v njuno sobo, saj bodo tam on in njegova prijatelja. Maša je od začudenja odrevenela, saj ji je prvič brat tako ukazal. Z njim se je vedno dobro razumela. Maša je samo pokimala in rekla, da bo ostala v dnevni sobi. Žak se je na petah obrnil in odšel v predsobo, kjer sta bila prijatelja. Povabil ju je, naj vstopita v dnevno sobo. Vsi so se smejali, ko so vstopili. Ozrla sta se okrog sebe in zagledala Mašo, ki se je učila. Ta je pokukala izza knjig, jima


se za trenutek ustavila pri svojih sanjah, nato pa skočila v svobodo. Mama jih na srečo ni opazila. Hodili so hitro in se ozirali nazaj. Ko so prišli na avtobusno postajo, so si oddahnili. Domen in Mitja sta se poslovila. Mitja je Mašo potegnil na stran, jo objel in jo bežno poljubil na lice, mokro od solz. Dal ji je svojo telefonsko številko in jo prosil, naj ga pokliče, če ji bo preveč hudo. Maša je zardela, se zahvalila in vsaj


so se poslovili na avtobusni postaji. Bil je zelo vesel, da ga je poklicala. Povabila ga je na rojstnodnevno zabavo. Odgovoril ji je, da bo z veseljem prišel, saj sprva, ko ga je povabil Žak, ni nameraval priti.

Čez en teden sta imela rojstni dan. Komaj sta čakala, saj bosta lahko doma pripravila pravo zabavo. Dnevi so minevali hitro. Maša je povabila svoje prijatelje, Žak pa svoje. Na dan zabave se je še posebej

sta odšla na verando. Tam sta sedla in prisluhnila čričkovi pesmi, ki je odmevala v noč. Bilo je toplo in rahel vetrič je pihal z juga. Gledala sta v luno, ki je svetila tik nad njima. Maša je bila vsa osupla. Mitja pa jo je počasi prižel k sebi in jo poljubil. To je bil njen prvi poljub. Prestrašila se ga je in se hotela odmakniti. On pa jo je še tesneje objel in še enkrat poljubil. Tokrat mu je tudi ona vrnila poljub. Nekaj

nekoliko bolj pomirjena odšla na avtobus, na katerem jo je že čakal brat.

Pripeljala sta se do očetovega doma in pozvonila. Odprla jima je mačeha Simona. Vprašala sta jo, kje je oče. Povedala jima je, da je v sobi in da nima časa. Žak jo je prosil, naj se odmakne. Hitro sta vstopila in se vrgla očetu v objem. Bil je ves presenečen, da ju vidi. Povedala sta mu žalostno zgodbo. Bil je zaskrbljen, toda odločen, da bo poskrbel zanju in da bosta odslej živela pri njem. Bila sta zelo vesela. Maša se je opogumila, poklicala Mitja in mu povedala, kaj se je zgodilo potem, ko

lepo uredila. Komaj je čakala, da bo skozi vrata vstopil njen princ iz sanj. Mitja je prišel med zadnjimi in najprej čestital Žaku, nato pa še Maši. Dejal ji je, da se je lepo obleka in da mu je všeč. Maša je zardela, Mitja pa se ji je samo nasmehnil. Vsi so se zabavali in smejali. Mitja se je prikradel Maši za hrbet in ji pokril oči z rokami ter s spremenjenim glasom vprašal, kdo je. Maša je razmišljala in naposled rekla Mitja. Spustil je roki in jo vprašal, zakaj je tako žalostna. Odvrnila mu je, da je pretresena zaradi preteklih dni, Mitja pa jo je privil k sebi. Skupaj

časa sta še sedela na verandi objeta ter poslušala črička. Potem pa sta se vrnila k prijateljem in se z njimi zabavala do jutranjih ur.

To je bil Mašin najlepši rojstni dan.

Urša Padovnik, 1. b

29R u n k l C o l l ege učIteljskI kotIček

In že sedimo na vlaku, ki nas bo iz Porta v eni uri pripeljal do čarobnega mesteca Aveiro. Krasijo ga pisane barve, vzorci in oblike. Hiše, cerkve in celo železniške postaje so odete v značilne portugalske barvite keramične ploščice - azulejos, z njimi pa so tlakovani tudi pločniki. Predstavljajo pomemben del portugalske arhitekture, a Aveiro je zagotovo prvak, saj z vsemi svojimi ornamenti spominja na velikanski umetniški mozaik. Tako se ti na sprehodu s tal smejijo delfini, morski konjički, sidra, sonca in za trenutek imaš občutek, da si se znašel v čudežni pravljični deželi. V centru mesta se nahajajo tudi kanali s poslikanimi barčicami, zaradi česar Aveiro imenujejo tudi portugalske Benetke. Oči pa se mi zasvetijo tudi ob spominu na nakupovalni center, zaradi katerega pred odhodom moj mož zmeraj zaskrbljeno tehta prtljago, ki je obogatena z novimi oblačili. Zelo prijeten je občutek, ko mi nato zjutraj doma, ko hitim v službo, npr. verižica, uhani ali majica, kupljena v tujini, polepša začetek dneva s spominom na brezskrben dopust. Aveiro pa skriva še eno lokalno specialiteto za sladkosnede, jajčno kremo - ovos moles, pripravljeno iz mešanice rumenjaka, sladkorja in vode. S kremo nato napolnijo posebno pripravljeno testo, oblikovano v velikosti školjk.

Sedaj pa pohitimo, da ujamemo naslednji avtobus, in že čez pol ure bomo spoznali nov zaklad Aveira, dve prelepi peščeni plaži po imenu Bara in Costa Nova. Prva lepotica je znana po svojem svetilniku, druga pa po živahnih črtastih fasadah hiš, ki so lahko rumene, zelene, modre ali rdeče barve in plažo zaradi svoje barvitosti ovijajo v optimističen sij. Na neskončno dolgi peščeni plaži žepe zmeraj vzhičeno polnim s školjkami in raznobarvnimi kamenčki in mož me ob tem jezi, da naj pazim, da ne bom potovalke še dodatno obremenila s kilogramom kamenja. V Costa Novi pa sem zasledila tudi nekaj, kar me je spomnilo na srednjeveško mučilno orodje. Veliko hiš ima na vrhu betonskih ograj namreč na gosto zalepljene zlomljene kose stekla. Niti predstavljati

Pa odprimo zemljevid in bem-vindo a Portugal! (Dobrodošli na Portugalskem!)

Na severu nas z rodovitno vinogradniško pokrajino sprejmeta mesti Porto in Vila Nova de Gaia, ki ju ločuje reka Douro. Tukaj proizvajajo znamenito portugalsko vino portovec. Je sladko, rdeče ali belo vino, ki je obogateno z dodatkom posebnega grozdnega žganja - aguardente, ki spominja na brandy. Rdeči portovec se običajno servira po obrokih kot desertno vino (velikokrat v kombinaciji s sirom ali črno čokolado), beli portovec pa kot aperitiv. Vino se hrani in stara v vinskih kleteh, ki so ena izmed glavnih turističnih atrakcij, saj vodiči naredijo pestro predstavitev, ki se obvezno zaključi z degustacijo, na kar moraš biti še posebej pozoren, če se odločiš za obisk več kleti zaporedoma! Vino so tradicionalno transportirali v hrastovih sodih po reki Douro v barkah, t. i. barcos rabelos. Kasneje so zgradili več hidroelektrarn in sedaj se vino prevaža s cisternami, barcos rabelos pa se uporabljajo le še za tekmovanja in kot turistična znamenitost. Zagotovo bi bil Porto odlična izbira za strokovno ekskurzijo naših bodočih kmetijsko-podjetniških tehnikov!

portugalskaPred sedmimi leti sem v svoj potovalni

dnevnik prvič dodala poglavje o deželi, ki me je očarala na prvi pogled. Tako zelo, da sem jo kasneje obiskala še trikrat, nazadnje lansko jesen. Vedno znova me uspe presenetiti in zanetiti plamen, ki tli vse do ponovnega srečanja z melodijo portugalskega jezika. Večkratna vrnitev mi po eni strani nudi občutek domačnosti, po drugi strani pa mi vsakič odpre novo dimenzijo doživljanja. Prvič sem želela videti in fotografirati čim več znamenitosti, sedaj pa z manj hitenja vsrkavam predvsem utrip mesta in domačinov. Še zmeraj se z enakim navdušenjem sprehodim skozi že znane kraje, a se brez občutka, da kaj zamujam, usedem na klop in uživam ob prebiranju knjige ali le opazovanju okolice pod soncem, ki zaradi prijetnega podnebja ni nikoli prevroče. Ob tem se mi v spomin prikrade vonj po slastni portugalski kavi, imenovani galão. Čeprav nisem ljubiteljica kofeina, je ta bela kava v kombinaciji s hrustljavim kruhom - pão zagotovo vredna, da se vdaš skušnjavi. Strnila bom vtise z vseh štirih potovanj in vas od severa proti jugu popeljala čez mesta, ki so zaradi svoje edinstvenosti postala delček mene.

Barcos rabelos (barke za prevažanje portovca), Porto

30 R u n k l C o l l egeučIteljskI kotIček

lahko pelješ tudi z žičnico, ki prav tako ponuja posebno doživetje. V neposredni bližini se nahaja tudi oceanarij, ki velja za največji akvarij v Evropi - vanj bi se zagotovo zaljubili naši bodoči veterinarski tehniki. Moj obvezen postanek je tudi v nakupovalnem središču Vasco da Gama, medtem ko mož v bližnji kavarni na prostem uživa v družbi knjige in srka pijačo - tako je, kot že uči pregovor, volk sit in koza cela!

San Franciscu v Kaliforniji. Zahodna stran mesta v veliki večini spada pod naravni park Monsato, enega največjih urbanih parkov na svetu, kjer bi veliko zanimivosti odkrili naši bodoči cvetličarji, hortikulturni in naravovarstveni tehniki, svoje znanje pa bi zagotovo lahko obogatili tudi mehaniki kmetijskih in delovnih strojev.

Sedaj vas pa povabim, da se mi pridružite na metroju, ki nas bo popeljal do železniške postaje Oriente, v predelu

si nočem, kakšno presenečenje doživi nepridiprav, ki želi nepovabljen zlesti čez ograjo. Če razmišljate o vgradnji alarma v hišo, morda namesto tega razmislite o ideji iz Aveira, ki je kljub krutosti zagotovo učinkovita! Počasi se poslovimo od peska in bučanja Atlantskega oceana, ki je kljub mamljivosti prehladen, da bi zaplavali v njegovi modrini, in se z vlakom odpravimo južneje do naše naslednje postaje, prve dame med evropskimi prestolnicami - veličastne Lizbone.

Predno se odpravimo čisto na jug, bomo z najetim avtom že čez približno 40 km od Lizbone prispeli do najbolj zahodne točke kontinentalne Evrope, rta Cabo da Roca, ki ga krasijo več kot 100 m visoki klifi. Ob močnem vetru tako ni varno hoditi blizu roba, še sploh če tvoja tehtnica ne kaže viška kilogramov! Razgled s klifov je veličasten in počutila sem se kot mravljica na dlani mogočne stvaritve narave. Tukaj sem si za spomin kupila tudi svojo prvo figuro pisanega petelina, ki je eden izmed nacionalnih simbolov Portugalske, in po legendi predstavlja simbol pravičnosti in poštenosti. Nekoč so namreč nekega romarja obsodili, da je

katere se razkriva moj najljubši kotiček Lizbone. Že sama postaja zgleda zelo futuristično - njena streha je narejena iz kombinacije stekla in jekla ter po obliki spominja na drevesa. V njeni neposredni okolici se nahajajo modernistične zgradbe, med njimi 145 m visok stolp Vasco da Gama, oblikovan kot jadro, ki je podoben znamenitemu hotelu v Dubaju. Z njegovega vrha, na katerega vozijo panoramska steklena dvigala, se ponuja spektakularen razgled na Lizbono in most Vasco da Gama. Do stolpa se

Lizbona je arhitekturno zelo bogata in prevzela me je njena paleta slogov - od tradicionalno portugalskih in baročnih zgradb do modernističnih stvaritev. Mesto številnih presežkov je z nasprotnim bregom reke Tejo povezano z dvema mostovoma - z mostom Vasco da Gama, ki je s 17,2 m najdaljši most v Evropi in eden najdaljših na svetu, ter mostom 25. aprila, ki je najdaljši viseči most v Evropi. Slednji zgleda kot brat dvojček znamenitega rdečega mostu Golden Gate Bridge, tako da se za hip počutiš kot v

Postaja Oriente v Lizboni


na kraljevi večerji ukradel srebrni pribor, zaradi česar ga je sodnik obsodil na obešenje. Nedolžni romar, ki ni imel priče oz. alibija, je sodniku, ki se je pravkar loteval kosila, rekel, da če je nedolžen, bo pečen petelin na mizi v znamenje njegove poštenosti trikrat zakikirikal, kar se je tudi zgodilo. Romar je bil oproščen obsodbe, petelin pa je postal zgoraj omenjeni simbol. Torej, če vam kdo kdaj česa ne verjame, ne obupajte; vaše zadnje upanje se morda skriva prav v nedeljskem kosilu!

Nekajurna vožnja nas loči do našega končnega cilja na skrajnem jugu Portugalske - obalne regije Algarve, ki je posuta s peščenimi plažami in oblita s toplim Sredozemskim morjem, zato je kopanje prijetnejše kot na severu v Atlantiku. Algarve je še zlasti poleti najpopularnejši turistični biser na Portugalskem, z mavričnimi pečinami in

učIteljskI kotIček

jamami, ki se dvigajo iz morja, in zaradi svoje skrivnostnosti ustvarjajo edinstven pridih. Ležanje na pesku, poslušanje žuborenja valov in opazovanje njihove silne moči ter hkrati mirnosti me zmeraj napolni z novo energijo, saj se čas ob opazovanju morja in neba, ki se zlivata v skupno obzorje, ustavi. V tem predelu Portugalske še posebej pride do izraza vtis, da se domačinom nikamor ne mudi in da si vzamejo čas. Čas za drobne vsakodnevne užitke, kamor sodi tudi prehranjevanje, kar potrjuje dejstvo, da se v času kosila večina trgovin in uradov zapre. Hrani posvečajo veliko pozornosti in ko v restavraciji sedeš za mizo, se pred teboj nemudoma pojavi predjed, ki ni popolna brez skodelice oliv. Portugalska pa je tudi pravi sladoledni raj, saj sladoled prodajajo na vsakem koraku, kar je me je kot strastno ljubiteljico ledenih pregreh izjemno navdušilo.

Dragi sopotniki, obrigada (hvala), da ste me spremljali na pestri portugalski pustolovščini. Ko boste v deževnem dnevu ležali v postelji in poslušali trkanje dežnih kapljic na okensko polico, vas bo morda spomin na okus po sladkem portovcu, vonj po morju in pesku na dolgih plažah ob Atlantiku in Sredozemlju ali zven nekoliko otožne portugalske glasbe fado vrnil v deželo, ki mi vedno znova vzame dih in pričara sonce.

Težko opišem, kaj je pravzaprav tisto, zaradi česar se tako veselim vračanja na Portugalsko. Morda preprosto občutek, da sem spet tam ...

~ Até breve, Portugal! (Se kmalu vidimo, Portugalska!) ~

Polona Vesenjak, prof.

Albufeira, Algarve

32 R u n k l C o l l egeučIteljskI kotIček

In tako sem bil sprejet na enotedensko prakso. Nikoli ne bom pozabil, da je bilo moje prvo delo v parku sajenje dalij.

Tedaj še nisem vedel, da se bo en teden podaljšal v štiri leta. Vsak dan, ki sem ga preživel v parku, mi je prinesel kaj novega. Najbolj pomembno je bilo, da mi je prinašal nova znanja in da mi je z vsakim dnem bolj zlezel pod kožo. Da sem se veliko naučil, se imam zahvaliti že prej omenjenima Jožetu Skornšku in Mihu Ogorevcu.

V teh štirih letih se mi je zgodilo marsikaj zanimivega. Ko sem pri postavljanju razstave stopil v vodo, ki teče skozi park, sem kar naenkrat ugotovil, da sem se pogreznil preko pasu, zakar je bil kriv mulj. Presenečenje je bilo toliko večje, ker je bila voda globoka le okoli 50 cm. Eno leto se je porodila ideja, da bi bile koze lepa popestritev za obiskovalce. To bi morda držalo, če koze, ki so jih pripeljali, ne bi imele želje tekati naokrog po parku in zapletati svojih rogov v mrežo. Zaradi tega smo se večkrat prelevili iz vrtnarjev v reševalce koz. Zaradi omenjenih težav

koze niso postale del tradicije parka. Da se ozračje segreva, sem sam ugotovil že v začetku devetdesetih let. Ob zalivanju gred sem poleg rastlin zaradi vročine cel dan polival še sam sebe. Nekoč sem osem ur kosil trato in se zaradi utrujenosti niti usesti nisem mogel, pa sem bil kljub temu dobre volje, saj sem bil ponosen, da sem uspel sam pokositi tako veliko površino. Včasih smo za šalo kosili travo okoli ribnika ravno takrat, ko je bilo tam polno ribičev in smo jim z brnenjem kosilnic odgnali vse ribe.

Včasih se nam je zgodila tudi kakšna nevšečnost, za katero smo si bili krivi sami. Najbolj mi je v spominu ostala tista, ko je enemu izmed fantov v parku v nekaj minutah zatekel prst kot bi ga napihnil. Vzrok za to je bil kaktus, ki ga je pripeljal vrtnar Rok Grašič. Pri raztovarjanju smo mu pomagali trije fantje in ko je prišel na vrsto prej omenjeni kaktus, nam je dejal: »Fantje, tega pa vsi trije nesite, ker ob dotiku izloča snov, ki povzroča otekanje.« Ker kaktus ni bil velik, smo se vsi zasmejali, da nas samo draži. Eden

mozIrskI gaj (od dIjaka do učItelja)Ob vsaki obletnici si človek postavi

vprašanje, kaj sem v tem času naredil, sem bil res tudi jaz del tega, itd. Takšna vprašanja so se mi porajala, ko sem slišal, da Mozirski gaj praznuje 30. obletnico. Najpogosteje se mi je postavljalo vprašanje, kako sem sploh postal del parka. Da sem si lahko odgovoril, sem se moral vrniti kar nekaj let nazaj, natančneje v september 1990, ko sem prvič obiskal jesensko razstavo. Najbolj so mi ostali v spominu kaktusi, ki jih je razstavljal žal že pokojni vrtnar Rok Grašič iz Seče. Če se razstave le medlo spominjam, se pa zelo jasno spominjam, ko sem šel v Mozirski gaj prosit, če bi lahko pri njih opravljal obvezno poletno prakso, ki sem jo kot dijak 1. letnika vrtnarski tehnik moral opraviti. V parku pri kmečki hiši sem se sestal z vrtnarjem Jožetom Skornškom. Ko sem mu pojasnil, zakaj sem prišel, mi je rekel, da trenutno v parku ni toliko dela, da bi še nujno potrebovali enega delavca, da pa se bo za en teden že kaj našlo. V najin pogovor je hitro posegel inž. Miha Ogorevc (projektant parka), ki je dejal, da se za pridnega fanta vedno najde delo.

33R u n k l C o l l ege učIteljskI kotIček

parku. Ponavadi je to zadostovalo, da niso več kritizirali. Na srečo je bilo takšnih obiskovalcev le peščica.

Po štirih letih se je moje delo v parku zaključilo, vsaj mislil sem tako. A se je izkazalo, da je vez med nama premočna. Tako vsako leto nekajkrat obiščem park, da se na lastne oči prepričam, kaj se dogaja z njim in kako se razvija. V zadnjih letih sem večkrat v parku tudi službeno, saj sem kot učitelj na Vrtnarski šoli Celje in sedaj na Biotehniški šoli Maribor pomagal z dijaki pri zasaditvah gred. V

okviru strokovnih ekskurzij pripeljem dijake v park z namenom, da vidijo, da smo lahko tudi v Sloveniji ponosni na to, kar imamo. Ob takšnih ogledih jim vedno pojasnim začetek nastajanja parka. Nikakor jim ni jasno, da je lahko na zapuščeni gmajni oziroma na smetišču nastal takšen biser. Še bolj pa se čudijo, ko jim pokažem, do kam je segala voda med poplavo leta 1990 in da je bil park dobesedno zbrisan.

Ko na dijake prenašam znanje, ki sem ga pridobil v Mozirskem gaju, se pogostokrat spomnim na ljudi, ki se že 30 let trudijo s tem parkom, saj so mi ravno oni nesebično podajali ravno to znanje. Dijaki me kar nekoliko začudeno gledajo, ko jim razlagam, da sem poznal vsako gredo v parku in da sem v njem preživel celotne počitnice od jutra do večera. Ob tem jih spodbujam, da si tudi oni poiščejo delo na kakšni vrtnariji ali parku, saj se lahko na ta način največ naučiš.

Če hočeš razumeti ta park, moraš z njim živeti, tako kot z njim živi Jože Skornšek in vsi ostali, ki se trudijo, da bi ta park živel tudi z nami.

Hvala vsem, ki ste mi dali možnost, da sem tudi jaz živel in še živim z njim.

Simon Gračner, prof.

od fantov je brez besed prijel kaktus in ga odnesel. Rok je to pospremil le z besedami: »Še žal mu bo, če se dotakne bodice.« Seveda je imel Rok prav, kajti dotaknil se ga je le s konico prsta, pa je bila oteklina tu, bolečina pa neznosna. Ob tem dogodku sem si rekel: »Simon, vedno poslušaj izkušene vrtnarje in se uči od njih.« Takšni dogodki so le še popestrili naš delovni dan.

V najlepšem spominu so mi ostale grede, ki smo jih zasadili z enoletnicami, dvoletnicami, vrtnicami, dalijami, tulipani. Še vedno se spominjam, kako smo delali stopnice in poti, kosili trato in jo obsekavali, urejali brežine idr.

Ne bom rekel, da je bilo vedno vse idealno, toda slabe stvari hitro pozabiš, sploh če imaš to delo rad. Najtežje mi je bilo, ko smo morali zaradi lubadarja posekati ogromno smrek ali pa, ko so začele park zapuščati živali, predvsem ptice in veverice, ker so mimo parka zgradili obvoznico in je bil hrup premočan. Na srečo so se živali vrnile, lubadarja pa smo zatrli. Najhuje pa mi je vedno bilo, ko so se obiskovalci pritoževali, kako drago vstopnino imamo, videti pa nimajo kaj. Prizadelo me je predvsem zaradi tega, ker smo se cele dneve trudili, da bi bil park lepo urejen, pa tega niso opazili. Ob takih pripombah sem obiskovalcem največkrat zabrusil, da naj en teden delajo z nami, pa bodo videli, koliko dela je v takšnem


kIpI, kI govorIjoNorveška je biser severne Evrope.

Dežela mogočnih fjordov, polnočnega sonca, čudovitih lesenih hiš, čistih mest in urejenega podeželja. Znana pa je tudi po umetniških stvaritvah. Prestolnica Norveške, Oslo, ponuja domačinom

učIteljskI kotIček

in turistom neprecenljiv zaklad – Vigelandov park skulptur.

Park je poimenovan po največjem norveškem kiparju Gustavu Vigelandu, ki je v njem razstavil več kot 200 modernih upodobitev človeka. Dokončali so ga s prostovoljno finančno pomočjo darovalcev. Morda je prav zato brezplačen, kar je odlična reklama za eno najdražjih mest na svetu.

Osemdeset arov velik park je razdeljen na pet delov: glavni vhod, most z otroškim igriščem, vodnjak, življenjski krog in monolit. Vigeland je park tudi arhitektonsko uredil z mozaiki, potmi in drevoredi. Posvečen je večnemu življenjskemu ciklu človeka. Nepremični bronasti in granitni moški, ženske in otroci kažejo vsa mogoča čustva, razmerja in različne situacije.

Skulpture na mostu kažejo odnos med odraslimi in otroki. Med njimi je »mali jezni deček«, ki je med najpopularnejšimi liki in je maskota parka.

Vodnjak melanholično opominja

posameznika na neizogibno minljivost.

Šest velikanov nosi ogromno plovilo.

Okoli njega dvajset drevesnih skupin

ljudskih likov prikazuje etape človeškega

življenja – od zibelke do groba.

Monolit se kot obelisk dviguje na vzpetini. Ime monolit je dobil zato, ker je izklesan iz samo enega ogromnega granitnega bloka. Na njem je izklesanih 121 prepletenih ljudi vseh starosti.

Predstavlja človekovo željo, da se približa duhovnemu in božanskemu. Venec nima ne konca in ne začetka ter simbolično prikazuje povezanost med ljudmi.

To dopolnjuje 36 skupin kamnitih človeških figur okoli njega, ki poudarjajo sožitje, družino, slogo, sodelovanje - vsaka oseba je samo kamenček v mozaiku celotne ljudske skupnosti. Z monolitom predstavljajo življenjski krog, ki simbolizira večnost.

Vigelandov park je naturalistični park in kot tak zrcalo stvarnosti. V njem se ob lepih mladih dekletih in postavnih mladeničih enakovredno pojavljajo zgubani obrazi ter tresoče roke in noge onemoglih starčkov.

Norveško sem obiskala poleti leta 2004. Še danes se spominjam svojih občutkov ob doživljanju Vigelandovega parka. Skulpture so govorile brez besed. Čutila sem veselje, razigranost, ljubezen, pa tudi žalost, razočaranje, jezo in bolečino. Toliko čustev, da nisem mogla dihati. Žal sem v parku preživela le slabi dve uri, kar je veliko premalo, da doživiš veličino stvaritev. Toplo ga priporočam vsem ljubiteljem umetnosti.

Andreja Gračner, prof.

RUNKL COLLEGE, šolsko glasilo, junij 2012

Izdajatelj:

Naklada:

Odgovarja:

Mentor:

Jezikovni pregled:

Naslovnica:

Prelom in tisk:

Biotehniška šola Maribor,Vrbanska c. 30, 2000 Maribor

1000 izvodov

Anton Krajnc, univ. dipl. ing.

Andreja Gračner, prof.

Srečko Reher, univ. dipl. slov.


Grafis d.o.o.,www.grafis.si

vrbanska c. 30, 2000, maribor - arnes.sissmbkmet2s/glasilo/runkl_college_2012.pdf · ne bom...

Documents