Ženska v slovenski prozi

Literatura je bila v preteklosti pripovedovanje moških o sebi in svojih problemih ženski bralki. Z drugimi besedami: moška zgodba iz moških ust za ženska ušesa.

(M. Hladnik, „Bodi svojemu možu pokorna!“ http://lit.ijs.si/zenske.html)

Ženske vs. moški v kmečki povesti

Avtorice

3 (3 %) 83

Avtorji

Bralke

več manj

Bralci

Junakinje

18 (23 %) 60

Junaki

Ženske vs. moški v zgodovinski povesti

Avtorice

18 (12 %) 125

Avtorji

Bralke

več manj

Bralci

Junakinje

39 (22 %) 136

Junaki

Branje, kupovanje in proizvodnja knjig (Knjiga in bralci, 4, 1999)

Bere četrtina do tretjina populacije nad 18 let; trend rastoče.

Več berejo bolj izobraženi, bolje situirani, v mestu živeči; več berejo v osrednji Sloveniji (Ljubljana, Gorenjska, Štajerska), najmanj v obalni regiji.

Največ bralcev (83 %) bere leposlovje. Mediji si niso konkurenčni: boljši bralci tudi več

sedijo za računalnikom in gledajo TV. 21 % kupuje knjige za darilo. Profil bralca se je med 1985 in 2000 zelo

spremenil; še večje spremembe bodo gotovo po 2000.

Knjižna produkcija po 2. svetovni vojni

Med 1975 in 1990 je izšlo povprečno 2000 naslovov letno.

Med 1990 in 1998 je izšlo 2900 naslovov letno.

2006 3500 naslovov.2010 6000 naslovov.Delež leposlovja 19 % (1953), 32 %

(1964), 16 % (1974), 22 % (1989), 20 % (1993, 1998),

Branje v mednarodnem kontekstu

V ZDA 50 % vseh knjižnih nakupov zadeva popularno prozo.

Pri Slovencih bere popularno prozo 27 % populacije. Motivacija za nakup knjige je pri nas v 36 % “širjenje

obzorja”, 30 % zaradi užitka, 15 % zato, “ker je knjiga vrednost”.

Francozi kupujejo knjigo za razvedrilo (47 %), 22 % za izobraževanje in 14 % za svojo knjižnico.

V tujini kupujejo več cenenih broširanih knjig, pri nas bolj trdo vezane (= za na polico; prim. Eros, Psi).

Leposlovja je pri nas okrog 20 %, na Portugalskem 58 %, Norveška 41 %, marsikje pa tudi precej manj.

Mednarodne primerjave za Slovence niti niso tako slabe.

Ženske pri branju in kupovanju knjig

Med dobrimi bralci je 7 % moških in 14 % žensk. Med nebralci je 42 % moških in 36 % žensk. Med bralci leposlovja je žensk 17 % več kot

moških, med priročniki pa 20 %. Moški so spredaj pri branju časopisov (in uporabi

računalnikov), pri knjigah in TV prevladujejo ženske.

Pri kupovanju knjig ni razlike med moškimi in ženskami (60 %), pač pa ženske kupujejo raje trdo vezane knjige (64 % : 47 %), moški pa bolj broširane (10 % : 13 %). V Angliji pa ravno obratno!

Ženske : moški 1996 in 2010

Avtorice29 % 71 %

Avtorji

Junakinje45 % 55 %

Junaki

2010: Ženski delež med kresnikovimi nagrajenci je 10 %, med nominiranci pa 15 %, kar daje kresniku izrazito moški značaj. Ženski delež v slovenskem romanopisju je sicer blizu 40 %.

1996

»Ženski« naslovi v kmečki in ... zgodovinski povesti

Marjetica, Dora, Menče, Petrinka, Naša dekleta,

Sestri, Svetinova Metka, Gorjančeva

Marjanica, Rakeževa Liza, Cvetkova Cilka,

Gostačeva hči, Bajtarjeva hči,

Mrtvaška nevesta, Nevesta s Korinja,

Dekla Ančka, Pisana mati, Mlada Breda

Hči mestnega sodnika, Hči grofa Blagaja, Komisarjeva hči,

Čarovnica s Karneka, Zadnja čarovnica, Zadnja na grmadi, Mati

božja dobrega sveta, Sabinka, slovenska junakinja, Junakinja

zvestobe, Gospa s Pristave, Žena s Poljan, Sužnja iz Kordove, Z Desenic Veronika z Desenic,

Miklova Zala, Ljubezen Končanove Klare, Črna žena, Vislavina

odpoved, Jela, Zorislava, Tereza, Minnetonka, Dedinja treh gradov, Dedinja grajskih zakladov, Lepa

Vida, Vražje dekle, Rožna devica, Uskoška nevesta, Uskoška

princesa, Nevesta roparskega poglavarja, Regina roža ajdovska,

Pastirica Urška

Avtorice in junakinje v kmečki povesti in zgodovinskem romanu

0%

2%

4%

6%

8%

10%

12%

14%

16%

Kmečka povest Zgodovinski roman

Dele

ž

Avtorice

Naslovne junakinje

Trikrat večje število pisateljic zgodovinskega romana je prispevalo samo dvakrat več junakinj.

Ženske v zgodovinskem romanu junaška deklica (V. Mandelc, Jela, 1859, J. Podmilšak,

Sabinka, slovenska junakinja, 1876). Ženske imajo status naturnega korektiva moškim socialnim načrtom.

čarovnica svetnica hči (dedinja), ljubica (roparska nevesta) Zakaj je več kot trikratno povečanje pisateljic pri

zgodovinski povesti dalo samo dvakrat več junakinj? Je literatura torej prostor, ki skrbi za potrjevanje in utrjevanje obstoječih družbenih razmerij in je zato konservativnejši od stvarnosti in v faznem zamiku za njo?

Ženske v nemškem zgodovinskem romanu

Nemke so pri produkciji žanra udeležene s 17 %, napisale pa so 21 % romanov, kar je več kot pri drugih žanrih in v tem smislu podobno interesu slovenskih pisateljic za ta žanr (12,3 %). Čeprav sta bili v prvem obdobju dve zelo poznani, je bil tedaj ženski delež zgolj 3 %, potem je za dolga leta obtičal pri 15 % in se med 1874 in 1903, v »ženski četrtini stoletja«, dvignil na kar 27 %. V prvi polovici dvajsetega stoletja je bil povprečni delež ženskega avtorstva okrog 21 %. Ženske so bile enako uspešne kot moški, ponatiskovali pa so v glavnem moške avtorje; med ponatisi je ženski delež le 5 %.

Ženska svetniška povest Dogajalni čas je srednji vek, glavne osebe so grofice, vojvodinje, viteške žene, kraj

dogajanja je grad, dvor. Shema zgodbe: Vitez mora na vojno. Medtem mu doma zapeljuje ženo nezvesti služabnik ali oskrbnik. Ker se mu ona ne vda, jo zapeljivec v pismu možu obdolži prešuštva. Mož jo naroči ubiti. Usmiljeni rabelj jo vendar pusti pri življenju. Skupaj z otrokom živi v divjini, dokler je po dolgih letih mož slučajno ne najde in jo skesan odpelje nazaj v grad, potem ko je obračunal z nezvestim služabnikom. Nauk: Ne želi si svojega bližnjega žene.

(Christoph von Schmid:) Ena Lepa lubesniva in brania vredna HISTORIA od te po nedoushnu ven isgnane svete Grafnie GENOFEFE, 1800, (1818 ?), 1841, 1847, 1857, 1874, 1875, 1879, 1891, 1896, 1901, ... 1907, 1923

Ita, togenburška grofinja, Zveličana Hildegarda, dvakrat po nedložnem v smrt obsojena cesarica, 1854,

1859, 1883, 1896, 1899, 1908 Hirlanda, bretanjska vojvodinja ali zmaga kreposti in nedolžnosti, 1851, 1862,

1883, 1891, 1899, 1907 Kmetica in grofica Grizelda, lep izgled potrpežljivosti in ponižnosti vsem ženam,

1867, 1900, 1923 (J. Cigler, Življenje sv. Heme, brumne koroške grafine, 1839, 1892, 1911)

Dekliška vzgojna povest

Kar je bila v ženski svetniški povesti zakonska zvestoba, je v dekliški vzgojni povesti nedolžnost in poslušnost staršem, ponižnost, sramežljivost, pobožnost, prijaznost in lepota. Dekle je po nedolžnem obtoženo kraje, trpi, na koncu je spoznano za nedolžno in se kot za nagrado za trpljenje bogato poroči. Nauk: Spoštuj očeta in mater!

Christoph Schmid, Nedolžnost preganjana in poveličana (tudi: Vezilo ali preganjana nedolžnost), 1832, 1834, 1880, 1895, 1923;

Dobra hči Evstahija, izgled vsem pobožnim deklicam, 1840, 1892, 1895, 1911;

Roza Jelodvorska, 1855, Cvetina Borograjska (1932. pod naslovom Ljubezen premore vse), 1872, (1882 ?), 1892, 1901, 1929;

Elizabeta ali pregnanci v Sibiriji, 1857, Elizabeta, hči sibirskega jetnika, 1907; Hčerina ljubezen, SV 14, 1866;

J. Cigler, Kortonica, koroška deklica, 1866, 1893, 1901;

Krištof Šmid = Christoph von Schmid (1768--1854)

krištofšmidovska povest = mladinska katoliška vzgojna povest 19. stol.

Kortonica, koroška deklica Prvi del: Izprijena Marjeta Kortona iz Borovelj popiva, se pretepa s fanti,

vrže starše iz hiše in jih spravi v grob. Z Italijanom Garispolijem dobi nezakonskega otroka, poroči pa se po njegovem odhodu s pijancem Antonom. Zapijeta kmetijo, gresta med Cigane. Ko vidita, da ju grešno življenje ne bo nikamor pripeljalo, dasta hčerko Kortonico v rejo Primoževim, sama pa se odpravita na božjo pot na Sveto goro pri Gorici. Po poti opravljata dobra dela: rešita samomorilca, rešita na smrt bolnega in rešita star, plemenit zakonski par prometne nesreče s podivjanima konjema. Za nagrado sta v Benetkah sprejeta v udobno službo. Krištofšmidovskemu tipu dekliške vzgojne zgodbe ta del ni prav nič podoben. [zgodba o spokorjenem grešniku]

Drugi del: Kortonica služi pri Primoževih. Domači sin Jože se zaljubi vanjo, vendar oče ne dovoli poroke z njo. Hlapci jo sovražijo, ker je preveč pridna in ovadi vsako njihovo barabijo in lenobo. Ker je pametna (najboljša učenka v samostanski šoli – spomin ima prav neverjeten), jo imajo za čarovnico. Kortonica gre od hiše. Služi v Gorici. Gospodinja jo strašno maltretira ("Zdaj popade raztogotena gospa železne kuhinjske klešče in vdari Kortonico z vso močjo po glavi, da je precej omedlela; kri jej je tekla iz glave“), vendar se Kortonica ne vda: “Čeprav drva seka na meni, bodem potrpela." Po enem letu gre v Trst, od tam pa v Benetke. Vihar zanese ladjo v Kotor. Tam postane služkinja svojemu očetu Garispoliju, ki ga slučajno sreča. Oče jo v Benetkah omoži z Ludovikom Fabijanijem, svojim oskrbnikom, in jima da eno hišo. Na poroko prideta tudi mati Kortona in Anton. [zgodba o nagrajeni ponižnosti]

Luiza Crobath, por. Pesjak(1828--1898)

Pavlina Doljak, por. Pajk(1854 -- 1. jun. 1901)

Prvi dami slovenskega ženskega romana

Josip Stritar Pesjakovi 1876

"Brez uvoda! Zvonu je potreba ženske pomoči! In te mu morete dati Vi! Morete, zato tudi morate! Ker menim, da Vas poznam, upam da ne bodete krivo umeli mojih besed! [...] ženska roka, srečna roka! Ako ima že Pavlina (sans comparaison) svojo moč, kaj šele – Lujiza! Torej, gospa! Brez poklonov! Posvetite novemu listu svojo blago pomoč, bodite mu zvesta sodelavka."

Josip Stritar Pavlini Pajkovi dvajset let pozneje

"Če vas imenujejo slovensko Marlitt, ni se Vam treba sramovati tega priimka." (Slovenski list 1897/75).

Eno od teh dveh besedil spada v klasiko, drugo je trivialno. Katero?

Ali veš, da umiram, ljubi moj! Kajne, ko bi vedel, prihitel bi k moji postelji podat mi roko v slovo. O, želela bi pač, da bi mi tvoje ljube roke zatisnile oči, potem ko so še enkrat gledale tvoje obličje, ko so pile zadnjikrat mile žarke tvojega očesa. A ti, prijatelj moj, bivaš daleč od mene in umreti mi je brez tebe.

Čudno! Brez bolečine čutim, da se mi bliža konec mojih dni. Ginejo mi moči; samo toliko mi jih je ostalo, da morem še misliti nate.

Ne bom te videla več na tem svetu. Vendar pojdem mirno od tod. Vera me uči in ta sladki nauk mi potrjuje srce: onkraj groba se prične naše pravo življenje. Tam te bom videla, tam se združim s tabo, v srečni deželi, kjer ni solz, kjer ni ločenja. To upanje mi lajša in slajša zadnja trenutja.

Vedno bi bila molčala, zatajila svoje srce, ali sedaj ko mi hoče smrt upleniti, kar nikdar moje bilo ni in kar je vendar moje vse, sedaj sem toliko drzna, da se borim pred vsem svetom z njo!

Ljubila sem ga od nekdaj; kajti živela sem vendar le od onega presrečnega hipa tam med rožami na čarobnem vrtu. Zatorej ga bodem ljubila, dôkler živim. Kar začetka nima, temu tudi konca ni. Sedaj umevam Bogá.

V onem presrečnem hipu, v katerem sem ga prvič videla tam, kjer — gorjé, gorjé! — sedaj umira, pogreznila se mi je prešlost, iz nje se svetila samó materina slika, mili zvezdi podobna. In k nji se obrača tudi sedaj željno oko, k nji neprestano kličem: »Mati, mati, kaj mi je trpeti!«

Josip Stritar, Zorin, 1870

Luiza Pesjak, Beatin dnevnik, 1887

Izključno na podlagi besedilnih lastnosti sodb o trivialnosti ne moremo izrekati. Odločilno je poznavanje konteksta:

- množični konzum- kritiška recepcija (naklonjena : odklonilna)- avtorska intenca (umetniška stremljivost : rekreativnost)

Ker tudi klasiko lahko beremo na enak način kot kriminalko, je bolje razlikovati med trivialnim in netrivialnim branjem kot med trivialnimi in netrivialnimi besedili.

Odgovor na vprašanje s prejšnje prosojnice:

Eugenie Marlitt (1825--1887)

objavljala v reviji Gartenlaube (> 300.000 bralcev 1871); "Splošna duševna hrana tedanjega izobraženega občinstva je očitno bil nemški list Gartenlaube." (Stanko Janež, Fran Levec, 1980)

prva objava 1866 Goldelse (prva ženska novela L. Pesjakove Rahela 1870)

nasledstvo: Hedwig Courths-Mahler (1867–1950) > danes npr. dr. roman

Žanrska določila ženskega romana

romani povesti novele

Arab STKl Judit DuBr SlUs OŽD RiS BlZv Mač OčT Usl Dora NajD Oblj PlId BeaD

Pepelka + - + (-) + + (+) + (+) (+) + + - (+) + +

ljubezenski trikot. + + - + + + - + + - - + + + + (+)

happy end + (+) + - + - + + + + + (-) + + (+) +

bolezen + + + + + + + + + - + (+) + + (+) +

moralični ! + - - + + + (-) + + - - + + + - +

ženske 1 2 1 2 2 1 1 2 2 1 1 2 2 1 1 (2)

moški 2 1 1 3 2 2 1 2 2 1 1 1 1 2 2 1

Luiza Pesjak, Beatin dnevnik (1887)Sirota Beata (lat. 'blaga') Bergarjeva pride v podeželsko graščino za

vzgojiteljico domačih deklic Roze in Viole. Spoprijateljijo se, tudi grofica in stara pestunja Ivana sta prijazni z njo. Pri porušenemu mlinu ji stara nora mlinarica pove zgodbo svoje hčere Anice, ki jo je zapeljal pokojni grof, potem pa se poročil s plemenito gospodično. Nesrečna Anica je skočila v vodnjak, materi pa se je od hudega zmešalo. Ivana pa pove Beati žalostno ljubezensko zgodbo med Doro, grofovo hčerjo iz prvega zakona, in sosedom, umetnikom Rihardom. Ker je Rihard samo bogat plebejec, stari grof ni dovolil poroke in je Doro dal v zakon lahkoživemu baronu Feodorju. Rihard ves razrvan malo potuje malo vrtnari doma, včasih pa pride na obisk h grofici in skupaj prebirajo Byronovega Manfreda v izvirniku.

V graščino pride na obisk noseča Dora (spremlja jo plemiško napihnjena kneginja teta Pavlovna z živahno družabnico Zoë de Latour). Pride tudi Rihard; Beata je priča nesrečni, nepotešeni ljubezni med njim in Doro. Dora zasluti smrt, napiše poslovilno pismo Rihardu, naroči Beati, ki je že vseskozi zaljubljena v Riharda, naj se poroči z njim (ta ji obljubi, da bi ji "mogla napraviti le hipec veselja"), potem pa še isto noč umrje. Ko se pride od nesojene ljubice poslovit Rihard, Beata opazi njuno podobnost: Rihard je sin nesrečne Anice, torej Dorin polbrat (ravno tako kot Byronov Manfred Astarti!). Rihard hudo zboli, Beata mu požrtvovalno streže, da ozdravi. Ko se ona vrne z družino iz Benetk, kjer so bili na počitnicah, jo Rihard prerojen zasnubi. Poročita se, čez eno leto rodi Beata hčer Dorico.

Luiza Pesjakova, Beatin dnevnik, 1887

1. Beata; (Rihard Dora)2. spogledovanja med Beato in Rihardom ni3. rivalstva med ženskama ni4. Beata; Rihard; Dora 5. Beata Rihard

Dora Beata

Feodor Riharad

Pavlina PajkRomani:

Arabela, Kres 1885; Spomini tete Klare, DiS 1895, Roman starega samca, LZ 1895; Judita, DiS 1896; Dušne borbe, LZ 1896; Slučaji usode (Gorica: A. Gabršček, 1897; Salonska knjižnica 65–68); rkp. Ločeni srci

Novele: Odlomki ženskega dnevnika, Zora 1876 in ZS 1 (Celje, 1893); Roka in srce, Kres 1881 in ZS 2 (Celje, 1895); Blagodejna zvezdica, Kres 1881 in ZS 2; Mačeha, Kres 1882 in ZS 2; Pripovestnik v sili, Kres 1883 in ZS 2; Očetov tovariš, Kres 1884 in ZS 2; Uslišana, DiS 1900; Igra s srečo, INK 1895 (?); Usodna idila rkp.

Povesti: Dora, SV 39, 1885; Domačija nad vse, SV 43, 1889; Najgotovejša dota, SV 46, 1892; Najdenec, v Iz spisov P. Pajkove (Gorica, 1894; Slovanska knjižnica, 30); Obljuba, LZ 1894; Prijateljev sin, DiS 1894; Planinska idila (Ljubljana: SM, 1895; Anton Knezova knjižnica 2); Življenja križi, KMD 1903.

Pavlina Pajk, Arabela (1885)Arabela (22) je sirota. Živi pri stricu Židu Izidorju Karpelesu. Pripravljajo

poroko z bratrancem Samuelom, ki ga ona ne ljubi, čeprav je boljši od drugih članov Karpelesove družine, zlasti od hudobne mame Rebeke. Stric jo hoče poročiti v družino zato, da bi njeno bogastvo, ki ga kot rejnik upravlja (in ki ga je že več kot polovico porabil), ostalo doma in pomagalo njegovi propadajoči trgovini. Arabela odkrije na podstrehi noro žensko, ki jo po Karpelesovkinem naročilu na skrivnem oskrbuje vrtnarica. Opravilo potiho prevzame Arabela in norici lajša težke ure. Ko Karpelesovka to odkrije, skrije norico v klet. Tudi tam jo Arabela najde. Ob smrti norice izve, da je to njena mati, ki se je na skrivnem poročila s katolikom, po moževi smrti (padel je v dvoboju, ki ga je izzval Karpeles) pa zaprta na podstreho, kjer se ji je zmešalo.

V Arabelo se zaljubi njihov podnajemnik, nerodni, a dobri znanstvenik profesor Walter Waldek (30). Ona mu zaradi dane besede ljubezni ne more vračati. Ljubosumni in strastni Samuel povabi Waldeka na dvoboj, vendar do njega zaradi razkritja noričine skrivnosti ne pride. Stari Karpeles se po ekonomskem krahu ubije. Da bi Arabela dobila pisma, ki jih je mačeha Rebeka ukradla njeni materi, da Karpelesovki še polovico tistega malo denarja, ki ji ga je ostalo po Karpelesu. V pismih se izkaže, da je bila krščena, njo pa so Karpelesi vzgajali v židovskem duhu. Preseli se k Walterjevim staršem, medtem ko on študira v mestu. Ko v krščanskem nauku nadoknadi vse zamujeno, se poročita.

Pavlina Pajk, Dušne borbe (LZ 1896)

V mestni hiši živita stari znanstvenik, profesor astronomije Emerih (55, kaže jih pa več) z mlado, po sočutju in ljubezni hrepenečo ženo Feodoro (30, ki pa je videti mlajša). Ona moža ne ljubi (poročila se je z njim, ker je čutila, da je doma odveč), vendar se zaveda svojih zakonskih dolžnosti. Streže mu in mu vsako željo prebere v očeh. Po dolgih letih pride na obisk Emerihov polbrat Franjo (profesor v Pulju, 35). Mlada dva takoj začutita, da sta sorodni duši, vendar se drug drugega izogibljeta. Emerih vztraja, da gredo vsi skupaj letovat v počitniško hišo njegovega kolega, prof. matematike, Vidmarja. V letovišču se Sidonija (24), grda, vendar pa skromna, dobra in bogata Vidmarjeva hči, zaljubi v Franja, njena spletkarska mama ji ga pomaga osvajati. Emerih opazi razmerje med Franjem in Feodoro in ju vljudno opozori na njune dolžnosti. Da bi se Franjo rešil suma prešuštva, v čustveni razrvanosti obljubi Sidoniji roko. Začne se zapijati, Feodoro pa zalezuje brezvestni Vidmarjev sin Ervin (28). Na izletu po jezeru obrne čoln; Franjo zdaj požrtvovalno reši Emeriha in pri tem nevarno zboli za trebušnim tifusom. V bolezni mu Feodora streže; ko misli, da spi, mu izda svojo ljubezen. Ko Franjo ozdravi, razdre svojo nepremišljeno sklenjeno zaroko in odpotuje.

Čez deset let Emerih umre. Franjo pride na pogreb, ob letu pa se vrne in zaprosi Feodoro za roko. Čeprav ji je mož pred smrtjo to dovolil, se ona noče poročiti. Raje ostaneta v prijateljskih odnosih, kot brat in sestra.

Pavlina Pajk, Slučaji usode (1897)

Malvinin (22) očim Vincene pl. Kolar, s katerim se je njena mati v ekonomski stiski po smrti prvega moža poročila ter si z njim ustvarila veliko družino, ki pa zaradi Kolarjeve zapravljivosti in puhlega plemiškega ponosa komaj shaja, dal v zakon baronu Leopoldu N. Ta se je kmalu izkazal kot nepopravljiv hazarder. Ko mu je prišla zaradi velike poneverbe za pete policija, jo je popihal in pustil ženo in otroka sama brez sredstev. Malvina se vrne k staršem, vendar vidi, da tu zanjo ni mesta. Z otrokom gre v Gradec, zaposli se v tovarni, jemlje delo na dom, vendar potem, ko ji otrok zboli, ne more več shajati s pičlim zaslužkom. Pomoči išče pri bogatem, a skopuškem in krutem Leopoldovem stricu, ki jo grdo nažene. Otrok umrje. Po njegovi smrti gre Malvina na tirolski grad Rauhenstein za družabnico stari graščakinji in živi umaknjeno osem let.

Zdaj se na grad z dolgega potovanja, na katerem si je celil srčne rane, ki mu jih je povzročila koketna Avrelija, vrne lastnik gradu, graščakinjin pastorek Otmar. Malvina čuti, da se pod grobo svetovljansko lupino skriva njej sorodna sentimentalna duša, o kateri je večkrat slišala omalovažujoče govoriti liberalno graščakinjo, in začne s prevzgojo. Nekdanja ljubimka Avrelija, zdaj poročena s pustim uradnikom, se hoče drugič zaplesti z Otmarjem, vendar je on ne mara več. Zaljubi se v dve leti starejšo Malvino (30), ki ga spominja na rajnko mater. Tudi ona se zaljubi vanj, vendar se mu izmika, ker ne ve, ali je njen mož v resnici mrtev, kakor so poročali. Na grad pride črni Otmarjev služabnik John z opico, ki je Otmarja spremljal na potovanjih. V njem Malvina spozna svojega prevarantskega moža. Obljubi mu denar, samo če izgine. Za Leopoldovo-Johnovo eksotično podobo se vname nestalna Avrelija in zločinec ji nehote izda svojo identiteto. Ko vidi, da je razkrit, jo skuša zadaviti, vendar mu preprečijo. Na begu se ustreli, še pred smrtjo pa tudi Otmarju izda svojo skrivnost. Zaradi škandala stara graščakinja Malvini odpove službo, takoj nato močno zboli in umrje. Med Otmarjem in Malvino ni več ovir za združitev, vendar ona to noče, ker je prerevna in prestara. On razburjen odpotuje, njo pa postavi za oskrbnico gradu, dokler zanj ne najde kupca.

Čez leto umrje stari Leopoldov stric, ki se je pred smrtjo omehčal in Malvini zapustil svoje ogromno premoženje. Malvina pokliče razrvanega Otmarja ter mu sporoči, da hoče sama kupiti grad, z gradom vred pa "... prisvojila bi ... si rada ... tudi ... njega – – – gospodarja!" Otmar ji pade v objem, poročita se in ostaneta na gradu, kupnino za grad pa namenita dobrodelni ustanovi.

Druge lastnosti ženskega romana

romani Pajkove se dogajajo na gradu, njene novele v mestu, povesti na vasi

glavna oseba vzgojiteljica uteleša meščanski ideal dela in varčnosti (samozatajevanja)

protiplemiška ideja katoliški antiliberalizem pri Pajkovi katoliški antisemitizem (v nemškem ŽR verska mlačnost) profrancoska ideja pri Pesjakovi (nemški ŽR je protifrancoski) domovinska ideja pri Pesjakovi in nemškem ŽR, pri Pajkovi ne v nemškem ženskem romanu prevladuje ljub. trikotnik tipa ž-

m-ž ŽR je v konfliktnem razmerju s sočasnim naturalističnim

romanom avtorice so se rodile v meščanskih družinah za razliko od nemškega ŽR slovenski ni imel množičnega bralca

Imenska eksotika

Emerih Ervin Elza Evfemija Evgen

Silvija Sidonija Samuel

Feodora Franjo

Bruno Rudolf Irma

OtmarOskarOdilo

Klara

KornelijaKonrad

Arnold

Arabela(Karpele

s)AvrelijaAda

Ženski roman : jurčičevski roman

gl. oseba ženskamoralni imperativdogajališče grad,

mesto, vas imenska eksotika00vzorec nemškega

ŽR

gl. oseba moški0dogajališče grad-

vas, odhod na vojsko

0narodna ideja ironija izvirnost

Trikotniška razmerja v slovenski kmečki povesti

Dogajanje v ljubezenskem trikotniku

1. napaka v ljubezenskem razmerju m ž 2. možnost popravka z drugim partnerjem m ž m 3. rivalstvo med konkurentoma ž; (m m) 4. eliminacija starega partnerja (ž m); m 5. prava izbira ž malternativa: 4. spoznanje neprimernosti ljubezenske alternative

(ž m); m 5. napaka v ljubezenskem razmerju je odpravljena

ž m

Pavlina Pajk, Slučaji usode, 1897

Malvina

Otmar Avrelija

Leopold (John)

1. Malvina Leopold napaka2. Malvina; (Otmar Avrelija) alternativa3. Malvina; (Otmar Avrelija Leopold) rivalstvo4. Malvina Otmar; Leopold eliminacija5. Malvina Otmar happy end

Janko Kersnik, Jara Gospoda (1893)

Prežihov Voranc, Ljubezen na odoru, 1940

Pisateljice zgodovinskih romanov

Lea Fatur(1865--1943)

Ilka Vašte(1891--1967)

Tita Kovač-Artemis(1930-)

Mimi Malenšek(1919-)

»Prava«, tj. nemladinska trivialna literatura

Darja Hočevar oz. Stella Norris (15. mesto, 13.000 izposoj), Ljubosumje ne umre, Ljubezen z neznanko, Noro zaljubljena, Noč in megla, Skrivnostno izginotje in romance Ranjeno srce, Grenko spoznanje

Romana Berni (18. mesto, 11.000), Ljubezen ni le beseda, Zmaga srca, Zmota, Poredni dekleti, Ljubim te, skrivnostno dekle

Aksinja Kermauner (24. mesto, 9.000), Smaragdna obzorja: Tanjin ladijski dnevnik

Maša Modic (40. mesto, 6300), Azra Širovnik (41. mesto, 6300), Na hrbtu črnega

žrebca, Tašča

Darja Hočevar aka Stella Norris

Romana Berni, Maša Modic, Azra Širovnik

Najbolj brani pisatelj pri nas je pisateljica: Kathleen Woodiwiss