ZNANOST18 četrtek26. julija 2009znanost@delo.si

V prilogi Znanost je bil letošnjega 26. junija objavljenčlanek o črpalni hidroelektrarni Avče, ki bo edinatovrstna naprava v Sloveniji. V njem je med drugimzapisano optimistično pričakovanje Andreja Maffija,župana občine Kanal, na katere ozemlju ležijo Avče,vasica z okrog 300 stalnimi prebivalci: »Soškeelektrarne so v okolje postavile zanimivost ... Zdaj bibližino črpalne hidroelektrarne lahko tržili tudi vturistične namene. Menim namreč, da je za podjetne indrzne krajane to priložnost, saj bodo sem prihajaliljudje iz vse Evrope.« Glas o Avčah v dolini Soče pa se jezačel širiti najprej po Evropi, pozneje pa še po drugihcelinah, predvsem ameriški, že pred mnogimi leti,kmalu po 31. marcu 1908, ko je v bližino vasi padeledini slovenski meteorit.

Izr. prof. dr. Dragan BožičInštitut za arheologijo ZRC SAZU,Ljubljana

Ob 100. obletnici njegovega pad-ca je bilo v medijih, tudi v tej Deloviprilogi, že veliko napisanega. Mete-orit, ki so ga prve dni po padcu imeliza kos topovske krogle, ki je naavstrijsko ozemlje priletela iz bli-žnje Italije, je prav kmalu zapustilAvče in prek Trsta prispel na Dunaj,kjer je postal eden dragocenejšiheksponatov Mineraloško-petro-grafskega oddelka Naravoslovnegamuzeja, ki hrani eno največjih zbirkmeteoritov na svetu.

In kje je povezava med tem mete-oritom in ZDA?Pravzaprav jih jeveč, vendar se bomo v tem prispev-ku omejili na tri, ki so še vedno ak-tualne.

Ameriški priročnikLeta 1975 je danski metalurg

Vagn Fabritius Buchwald pri za-ložbi University of California Pressv Berkeleyju izdal obsežen Priroč-nik o železovih meteoritih. Njihovazgodovina, razširjenost, sestava inzgradba (Handbook of iron meteori-tes. Their history, distribution, com-position and structure) v treh zvez-kih, ki skupaj štejejo več kot 1.400strani. V drugem zvezku je objavilpodroben opis avškega meteorita.V njem je Friedrichu Martinu Ber-werthu (http://www.nhm-wi-en.ac.at/Content.Node/forsc-hung/mineral/Berwerthd1.html),ki je leta 1904 postal direktor Mine-raloško-petrografskega oddelkaNaravoslovnega muzeja na Dunajuin ki je meteorit pridobil za ta mu-zej, očital, da se je v poročilu o pad-cu, ki ga je že leta 1908 objavil priCesarski akademiji znanosti na Du-naju, naslonil le na pričevanje Iva-na Kolenca iz Avč, ni pa se nikolilotil iskanja drugih očividcev. Ko-lenc je bil s svojim šestletnim si-nom edina neposredna priča padca,saj je bil od jablane, katere vejo jemeteorit odlomil, oddaljen samo40 m. Zanimivo je, da novica v trža-škem časniku Edinost kot očividcane omenja njega in njegovega sina,ampak Martina Križniča, lastnikazemljišča. Buchwaldov očitek Ber-

werthu ni upravičen. Tudi če bi sebil z Dunaja odpravil poizvedovat vAvče, od drugih prebivalcev vasi nebi bil mogel izvedeti niti tega, kar jeorožnikom v Kanalu povedal Ko-lenc, kar so ti potem sporočili naDunaj in kar je povzel Berwerth vsvojem članku.

Bolj pomembno bi bilo, da bi bilnekdo o njihovih opažanjih pov-prašal ljudi v krajih, prek katerih jemeteorit letel, preden je treščil v ja-blano pri Avčah. Novice v časnikihomenjajo Kamno Gorico, Dobravo,Lipnico in Bohinj na Gorenjskem,Idrijo in Tolmin. Mnogo laže kotBerwerth bi bil to lahko storil Fer-dinand Seidl, profesor na realni šo-li v Gorici, po čigar zaslugi je meteo-rit prišel na Dunaj. Vest o padcumalo več kot 1 kg težkega železa priAvčah sta že 2. aprila 1908, to je dvadni po padcu, objavila goriška ča-snika Soča in Primorski list, dan po-zneje pa še ljubljanski dnevnik Slo-venec in tržaški dnevnik Edinost.Bralci slovenskih časnikov so bilitorej s padcem, ki je povzročil ne-malo strahu, hitro seznanjeni. Na-sprotno pa nemška časnika Laibac-her Zeitung, ki je izhajal v Ljubljani,

in Triester Zeitung, ki so ga izdajali vTrstu, o nenavadnem dogodku vdolini Soče sploh nista poročala.Zaradi tega vest o njem tudi ni dose-gla Dunaja. Direktor Berwerth, ki jevelik del svojega časa posvečal pravraziskovanju meteoritov z vsegasveta, je zanj izvedel šele 23. aprila,ko ga je o njem pisno obvestil Seidl.

Na koncu opisa meteorita je Buc-hwald poudaril, da bi ga bilo trebatemeljito raziskati: »Meteorit iz Avčje, kot kaže, običajen heksaedrit, so-roden meteoritoma Negrillos in Bru-no. Ker pa spada med redke avten-tične heksaedrite, se priporočata na-tančna raziskava in analiza.« Slo-venski prevod celotnega opisa je iz-šel v publikaciji Meteorit iz Avč v do-

lini Soče. 1908–2008, ki sta jo majalanskega leta izdala Prirodoslovnimuzej Slovenije v Ljubljani in Špor-tno-kulturno-turistično društvoAvče.

Buchwald je ob opisu kot prviobjavil fotografijo pol centimetradebele ploščice, ki so jo kmalu poprihodu meteorita na Dunaj iz nje-ga izžagali, jo spolirali in jedkali, daso se pokazali žgalna skorja, žgalnipas in Neumannove črte, značilneza heksaedrite, železovo-nikljevemeteorite z razmeroma majhnimdeležem niklja. V prvem zvezkusvoje publikacije pa je v poglavju ooblikah in značilnostih površinemeteoritov objavil zelo lepo foto-grafijo celega meteorita, ki ga je opi-sal kot »krasen, mehko zaobljen pol-mesec z maso 1,23 kg, ki ima na vbo-čeni strani jamice.«

Meteorit Avče v podatkovnizbirki Meteoritskega biltena

Najpomembnejša informacijskapodatkovna zbirka o meteoritih inplanetarnih znanostih je MetBaseJörna Koblitza iz Bremna (ht-tp://www.metbase.de/home.html),ki vsebuje osnovne podatke o mete-oritih, izsledke analiz, navedbozbirk, ki hranijo meteorite oziromaiz njih narejene rezine, slike in lite-raturo. Uporaba je seveda plačljiva.

Prosto dostopna pa je podatkov-na zbirka Meteoritskega biltena (ht-tp://tin.er.usgs.gov/meteor/met-

bull.php), revije Meteoritskegadruštva, to je mednarodnega dru-štva za meteoritiko in planetarnoznanost. Njegov tajnik Jeff Gros-sman, ki je hkrati tudi urednik bil-tena, je zaposlen pri Geološkem za-vodu ZDA v Restonu, Virginia. Po-datke o meteoritu iz Avč najdemonajhitreje, če v polje Išči besedilovtipkamo Avče ali Avce. Iz zapisamed drugim izvemo, da je uradnoime meteorita Avce, da je bil padecopazovan, da je meteorit padel leta1908 v državi Sloveniji, da je njego-va masa 1230 g in da je to edini me-teorit iz Slovenije. Dan in mesecpadca nista navedena, pogrešamopa tudi sliko meteorita in literaturoo njem. Prav tako ne izvemo, kje je

shranjen. Še huje kot to, da kar ne-kaj pomembnih podatkov manjka,pa je, da so navedene napačne koor-dinate vasi Avče: 46° 0' s. z. š. in 13°30' v. z. d. Te koordinate so že na pr-vi pogled zaokrožene. Od kod so jihprevzeli, ni jasno. Že Berwerth je včlanku iz leta 1908 navedel koordi-nate Avč, vendar se je tudi samkrepko zmotil, saj je navedel skorajpol stopinje prekratko zemljepisnodolžino. Zaradi tega so nekateri ra-ziskovalci meteoritov po drugi sve-tovni vojni mislili, da ležijo Avče vItaliji.

Berwerthu je bilo sicer znano, daje lastnik senožeti, na katero je pa-del meteorit, Martin Križnič iz Avč,ni pa vedel, kje točno leži. V člankuje napisal, da je čisto blizu vasi (»inallernächster Nähe des slovenischenDorfes und der EisenbahnstationAvče«). Novica, objavljena v Pri-morskem listu 2. aprila 1908, ki jeBerwerth seveda ni poznal, pa na-vaja, da je oddaljena pol ure od vasi.Julija 2007 nam jo je pokazal Kri-žničev vnuk Štefan Mauri, ki se šedobro spominja, kako ga je dedMartin nekega nedeljskega popol-dneva odpeljal do senožeti, da bimu pokazal jablano, ki ji je meteoritodlomil 5 cm debelo vejo. Zdaj je se-nožet porasla z gozdom. Pravijo jiMovrnov boršt. Avgusta 2007 jenjene koordinate z napravo GPS iz-meril Miro Lipičar iz Vrtojbe priNovi Gorici, ki je že leta 2005 zvedel

za avški meteorit, ko je na podatkeo njem povsem nepričakovano na-letel v zbirki Meteoritskega biltena.Že čez nekaj dni smo koordinatemesta padca sporočili Jörnu Koblit-zu, ki se je zanje lepo zahvalil inobljubil, da jih bo vnesel v svojo Me-tBase. Ne dvomimo, da je to tudistoril, zaradi plačljivega dostopa dozbirke pa tega seveda ne moremopreveriti.

Točno izmerjene koordinate jesporočil tudi uredniku Meteoritske-ga biltena Grossmanu v ameriškemRestonu. Pričakoval je, da bodokmalu vnesene v podatkovno zbir-ko. Grossman pa je bil upravičenopreviden in ga je vprašal, od kod ve-mo, da so te koordinate pravilne.Potrebno je bilo poslati še pojasnilonjemu samemu, v katerem smomed drugi navedli, da domnevnekoordinate vasi Avče v njihovi po-datkovni zbirki dejansko označuje-jo točko blizu vasi Neblo v GoriškihBrdih, medtem ko so Avče kar ne-kaj kilometrov od tod v smeri protiseverovzhodu. To smo naredili fe-bruarja 2008, nakar je Grossmanobljubil, da bo naš podatek posre-doval Meteoritskemu biltenu. Pritem pa je tudi ostalo. Kot se lahkovsak bralec sam prepriča, so naspletnih straneh Meteoritskegadruštva še vedno napačne koordi-nate vasi Avče.

Članek Linde Martelz Univerze na Havajih

Linda Martel na Havajskem in-štitutu za geofiziko in planetologijopri Univerzi na Havajih v Honolu-luju od leta 1993 raziskuje meteori-te, Mesec in Mars. Letošnjega aprilaje obiskala Dunaj, da bi se na lastneoči seznanila z zbirko meteoritov vNaravoslovnem muzeju. Po njej stajo vodila nekdanji direktor Minera-loško-petrografskega oddelka GeroKurat in sedanji kustos zbirke me-teoritov Franz Brandstätter. S Ku-ratom je povezana zadnja od vsegatreh omemb avškega meteorita vslovenskem tisku med letoma 1908in 2007. Novinar Milan Ilić je imelz njim leta 2001 razgovor o dunaj-ski zbirki meteoritov, ki je bil obja-vljen v Delu 13. junija. Ko ga je vpra-šal po zanimivih najdbah v Sloveni-ji, je vzel v roke debel register, se znjim potolkel po glavi in vzkliknil:»Le kako je mogoče, da se nisem tegatakoj spomnil? Avče so zelo lep kos.«Naše sodelovanje s kustosomBrandstätterjem pa se je začelo v za-četku maja 2007, ko nam je z elek-tronsko pošto poslal preslikavo Be-rwerthovega članka o padcu avške-ga meteorita iz leta 1908, ki je bil zanas veliko, a zelo prijetno presene-čenje, ker nismo vedeli za njegovobstoj, kmalu zatem pa še njegovofotografijo.

Linda Martel je o tem, kar je vide-la in slišala, napisala zanimiv čla-nek, ki si ga lahko vsak, ki razumeangleško, prebere na spletnih stra-neh Odkritja raziskav planetarneznanosti (PSRD – Planetary Science

Research Discoveries –www.psrd.hawaii.edu/.../Meteori-tes.Vienna.Museum.html). V njemmed drugim piše, da dunajska zbir-ka meteoritov šteje okoli 8.500 pri-merkov z okoli 2.400 najdišč. Vdvorani meteoritov pa je razstavlje-nih okrog 5.000 vzorcev, ki pripa-dajo okoli tisoč različnim meteori-tom. Začetki zbirke segajo v 18. sto-letje, ko je Avstriji vladala cesaricaMarija Terezija. Zelo zanimivo jebesedilo o začetkih meteoritike, kinas pouči, da je med znanstvenikišele okrog leta 1800 prevladalo pre-pričanje, da so meteoriti zunajze-meljska snov.

Sledi predstavitev vsega petihmeteoritov, ki so Martelovo očitnonajbolj očarali. Prvi je 39 kg težkimeteorit iz Hrašćine v HrvaškemZagorju, ki je padel maja 1751 in kivelja za ustanovni meteorit dunaj-ske zbirke. Ljudje so videli ognjenokroglo in slišali gromu podobnoeksplozijo. Leto pred Kolumbovimodkritjem Amerike, 1492, je pri kra-ju Ensisheim v Alzaciji padel mete-orit, katerega kosi so se ohranili dozdaj. Njegov padec so upodobili nalesorezih. O meteoritu, ki je bil sto-letja dolgo priklenjen v ječi graduLoket (nemško Elbogen) na Če-

škem, kroži legenda, da gre za za-kletega krutega grofa, ki se je poudarcu strele spremenil v železovogmoto. Ker Martelova dela v Hono-luluju, seveda ni mogla zamolčati,da je v dunajski zbirki tudi kos me-teorita, ki je tja padel leta 1825. SHavajev je sicer znan samo še enmeteorit.

Peti meteorit, ki ga Martelova po-sebej predstavi, pa ni noben drugkot avški. O njem pravi med dru-gim: »Ko je meteorit padel na meji zItalijo (padec je spremljala gromupodobna eksplozija), je lokalni ča-snik sprva poročal, da gre za preo-blikovano topovsko kroglo iz Itali-je.« Besedilu je dodala fotografijometeorita na razstavi v dunajskemmuzeju in sliko razglednice s simu-lacijo leta meteorita nad Avčami, kijo je lani izdalo Športno-kulturno-turistično društvo Avče. Sliko jeprenesla s spletnih strani astro-nomskega krožka Gimnazije Šen-tvid (http://www2.arnes.si/~gljsen-tvid10/aktualno_2008.html, pri-spevek 21).

Samostojna spletna stran?Na spletu objavljeni članek Linde

Martel in njemu podobni bodo pri-spevali k temu, da bo glas o meteo-ritu iz Avč segel na vse konce ze-meljske oble. Pri nas je bil do leta2007 skoraj popolnoma pozabljen,čeprav je prizadevno iskanje v temin naslednjem letu pokazalo, da seje o njem v sto letih od padca nabra-lo veliko raznovrstnega gradiva.Večino tega smo poskusili zbrati vže omenjeni knjigi. Da pa bi bilovédenje o našem edinem meteoritudostopno tudi tistim, ki slovenske-ga jezika ne razumejo, bi bilo trebapripraviti tudi tujejezično izdajo.Ker pa živimo v dobi spleta, bo po-trebno prej ko slej izdelati tudi sple-tno stran z izčrpno predstavitvijotega bisera naše naravne dediščine.

Padci meteoritov so v času, ko so se oblikovali planeti,pomembno vplivali na povečanje njihovih mas. Lunaje nastala ob trku velikega meteorita na Zemljo, ko jebila ta še v precej raztaljeni obliki. Meteorit je odtrgaldel raztaljene površine Zemlje in v njeni krožnici se jeizoblikovala Luna. Na površino našega planeta jihpade razmeroma malo, saj zaradi trenja v atmosferipreprosto izgorijo. Kljub temu so pomembni predmeti,ki pričajo o nastanku in starosti našega sončnegasistema, obenem pa nam povedo veliko tudi o kemičnioziroma mineraloški sestavi drugih planetov inasteroidov v vesolju. Zato je nedavna najdbameteorita v Zgornjesavski dolini za stroko zelopomembna in bo seveda po končanih raziskavahdoma in v tujini deležna številnih objav.

Dr. Miha JeršekPrirodoslovni muzej SlovenijeDr. Renato VidrihMOP, Agencija RS za okolje,Urad za seizmologijo in geologijo

Meteorit je padel v Zgornjesa-vsko dolino letošnjega 9. aprila, ob3. uri zjutraj. Podatke o poti meteo-rita so raziskovali tako slovenskiastronomi kot tuji. Po objavi novicev brezplačnem tedniku se je srečanasmehnila gospodu Jožefu Pre-tnarju in gospe Bojani Kranjc, kista 17. maja našla meteorit in o temobvestila Thomasa Graua, ki je naterenu že več tednov iskal domnev-ni meteorit, in Prirodoslovni muzejSlovenije. Meteorit je razpadel vveč manjših kosov. Vzorce meteori-ta in njihovo pot raziskujejo sloven-ski astronomi in geologi v sodelo-vanju s tujimi. Največji kos meteo-rita bo javnosti razstavljen letošnje-ga oktobra na razstavi Evolucija Ze-mlje in geološke značilnosti Sloveni-je, ki bo v Prirodoslovnem muzejuSlovenije. Do tedaj bodo znani tudivsi osnovni znanstveni podatki. To-krat pa nekaj osnov o tem zanimi-vem pojavu.

Meteoroid, meteor, meteoritBeseda meteorit izvira iz grške

besede meteoron, ki označuje feno-men na nebu. Enak izvor imata tudibesedi meteoroid in meteor. Ven-

dar pa je med njimi določena razli-ka. Meteoroid je snov oziroma pred-met, ki potuje po medplanetarnemprostoru v našem osončju. Meteorje meteoroid, ki na svoji poti vdre vZemljino atmosfero. Zanj je značil-no, da za seboj pušča belo sled, kinastaja vsled segrevanja in izpare-vanja snovi v ozračje. Meteorit pa jemeteoroid, ki je preživel popotova-nje skozi atmosfero in je padel napovršino planeta ali lune še prednoje v celoti izparel.

Večina meteoritov, ki padejo naZemljo, izvira iz asteroidnega pasumed Marsom in Jupitrom. Nastaliso pred približno 4,5 milijarde let inso nekakšen ostanek materiala, kise ni združil v enoten planet. Zaraditega so neposreden materialni do-kaz, ki hrani podatke iz časa, ko sonastali tudi drugi planeti našegaSončevega sistema in s tem tudi Ze-mlje. Kamnine na površju Zemljeali tik pod njim, oziroma do kodersmo se uspeli dokopati z rudarski-mi deli ali globinskim vrtanjem, sostare dobre 4 milijarde let. Kamni-ne na Zemlji so namreč zaradi ra-zličnih geoloških procesov, pred-vsem pa globalne tektonike plošč,magmatizma, metamorfizma, pre-perevanja, sedimentacije in litifika-cije, precej spremenjene glede nakamnine, ki so prvotno nastale naZemlji. Starost meteoritov razisku-jemo z analizo izotopske sestave

nekaterih kemijskih prvin v mine-ralih iz meteoritov. Lahko se na-mreč zgodi, da meteorit nima izvo-ra iz asteroidnega pasu, ampak jedel kakšnega drugega planeta ali lu-ne. Na Zemlji so tako odkrili tudimeteorite z Marsa in naše Lune. Insicer lahko večji meteorit s površjaplaneta ali lune »odbije« kamnino,ki je na površju in Zemljina gravita-cija lahko takšen meteor privlačienako kot meteorje iz asteroidnegapasu. Glavni razlog, da meteorji ozi-roma asteroidi iz asteroidnega pasu»odidejo« iz svoje tirnice pa je pri-vlačnost velikega Jupitra. Magmat-ska aktivnost na Marsu, Luni in Ze-mlji se po času razlikuje in tako lah-ko iz starosti, ki jo dobimo na podla-gi izotopske sestave nekaterih ke-mijskih prvin v mineralih, ki sesta-vljajo meteorit, sklepamo na izvormeteorita.

Meteoriti lahko skrivajo tudi po-datke o morebitnem življenju v ve-solju. V nekaterih meteoritih so na-mreč že našli strukture iz kalcijeve-ga karbonata, ki so nadvse podobnestrukturam, ki jih proizvajajo neka-teri mikroorganizmi na Zemlji.

Padec meteoritaMeteoroidi potujejo po vesolju s

hitrostjo med 10 in 70 km/sekundo.Ko prispejo v Zemljino atmosfero,to je že na višini 1200 do 1300 kilo-metrov, se zaradi trenja njihova hi-trost precej zmanjša. Na višini med100 in 120 kilometri je to že tako in-tenzivno, da se zato meteroidi zelosegrejejo in zato tudi zasvetijo. Koprispejo do gostejših plasti atmos-fere največkrat povsem izgorijo inizparijo. Manjši delci, ki ostanejo,padejo počasi na naš planet in titvorijo t.i. meteoritski prah. Na tanačin naj bi na naš planet padlo tu-di do milijon ton snovi na leto. Po-leg svetlobe, ki spremlja padec me-teorita, je v zadnji fazi padanja pri-soten tudi zvok, ki je podoben stre-lu iz topa ali grmenju. Ob padcu ve-čjega meteorita nastane udarni kra-ter. Na našem planetu so jih našlipribližno 160. Ob tem se sprostiogromno energije. Meteorit največ-krat razpade, nastali krater pa je ne-

kajkrat večji od samega meteorita.Zanimivo je, da v kraterjih ne naj-demo snovi, ki bi imele izvor v ve-solju. Razlog je v tem, da meteroidrazpade še predno doseže Zemljinopovršje. Dokaz, da je strukturaudarnega kraterja povezana z mete-oritom je prisotnost nekaterih ke-mičnih prvin kot so iridij, osmij inplatina. Prav ti elementi so na Ze-mlji redki, v udarnih kraterjih pa jenjihova obilnost 20.000- do100.000-krat večja. Tudi pritisk odpadcu meteorita je izjemen. Ka-mnine v kraterju kažejo hitre spre-membe pritiska – so metamorfozi-rane, nastanejo pa tudi minerali, kisicer kristalijo pri visokih pritiskih:coesit, stishovit, diamant.

Na srečo so padci velikih meteo-ritov redki. Takšni, ki povzročijoučinke, zaznane na celotnem pla-netu Zemlji, padejo v povprečju na250.000 let. Na drugi strani pa smopriča vsakodnevnemu padanju me-teorskega prahu, ki pa je tako dro-ban, da tega praktično ne zaznamo.Padci meteoritov od nekaj deset de-kagramov do nekaj deset kilogra-mov so razmeroma pogosti, vendarje verjetnost, da ga bomo našli raz-meroma majhna. Če pade meteoritsredi morja ali oceana, smo ga ver-jetno izgubili za vedno. Padec mete-orita na kopno pa je vzpodbudnejšiza najdbo. Pri tem so nam danes vpomoč sateliti, varnostne kamereter nadvse pomembna pričevanja

očividcev. Vsi, ki opazijo ali slišijopadanje meteorja, naj si natančnozapomnijo smer, čas in uro dogod-ka. Ti podatki lahko namreč ključ-no pripomorejo k najdbi meteorita.

Vrste meteoritovMeteorite delimo glede na njiho-

vo mineralno in kemično sestavoter strukturo. Večina meteoritov jekamnitih (92,8 odstotka), redkejšiso železovi (5,7 odstotka), najred-kejši pa so kamnitoželezovi (1,5 od-stotka).

Te skupine delimo še naprej. Insicer delimo železove meteoriteglede na razmerje med nikljem inželezom (Ni : Fe). Heksaedriti so se-stavljeni iz minerala kamacita, kiima v svoji sestavi železo in 2 do 6odstotkov niklja. Oktaedriti so me-teoriti kjer se preraščata kamacit intaenit (kamacit ali α-železo, kubič-ni sistem in taenit ali γ-železo, ku-bični sistem), skupna količina ni-klja pa je med 6 in 17 odstotki. Ata-ksiti pa so meteoriti z zelo visokovsebnostjo niklja.

Kamnitoželezove meteorite deli-mo v dve skupini: palasite in mezo-siderite. Palasiti imajo poleg železaprecej olivina. Olivin je trdna meša-nica dveh mineralov – fayalita inforsterita. Mezosideriti pa so bogatis kalcijevimi pirokseni in plagiokla-zi. Najbolj raznovrstni so kamnitimeteoriti, ki so večinoma silikatnesestave. V grobem ločimo hondritein ahondrite, ki se med seboj ločijopo tem ali imajo hondrule ali ne.Hondrule so drobne kroglice, ki sovelike od manj kot mm pa vse donekaj mm.

Zanimivo je, da je količina najde-nih meteoritov obratno sorazmer-na z njihovo pogostostjo. Razlog jeverjetno v tem, da železove oziro-ma kovinske meteorite lažje ločimona terenu od preostalih kamnin.Kamniti meteoriti so namreč meddrugimi kamninami precej težjeprepoznavni.

Padci meteoritovin množična izumrtja

Padec meteorita ima lahko velikeposledice za živi svet našega plane-

ta. Manjši meteorit lahko povzročispremembe samo v lokalnem smi-slu in tako uniči samo nek ekosi-stem v okolici padca. Padec kilome-trskega meteorita na naš planet paprinese globalno spremembo. Obpadcu se lahko pojavijo potresi zmagnitudo 1,0 ali celo več. V atmos-fero se sprosti izjemno veliko pra-hu, kar vpliva na zmanjšanje količi-ne sončnega sevanja, ki pride na po-vršje Zemlje. Prah je v atmosferilahko več mesecev, površje Zemljepa je v stalni temi. Zato pade tempe-ratura na površju celotne Zemlje.Zaradi pomanjkanja sončnega se-vanja so prizadeti fotosintetski or-ganizmi, ki pa so osnova v prehram-beni verigi številnih ekosistemov.Nastane tako imenovana atomskazima. Padec meteorita lahko po-vzroči tudi požare, ki še dodatnoobremenijo ozračje.

Kaj pa bi se zgodilo, če bi padelmeteorit v ocean? Zaradi izpareva-nja morske vode bi v ozračje prišloveliko pare in ogljikovega dioksida.V atmosferi bi se zadrževala celodlje kot prah. Tako bi se naš planetnajprej ohladil zaradi padca tempe-rature, nato pa bi se zaradi priso-tnosti toplogrednih plinov naš pla-net segreval še številna leta po sa-mem padcu. Ob padcu meteorita vocean bi se pojavili tudi cunamiji.Znanstveniki so izračunali, da bipadec meteorita s premerom 10 kmpovzročil nastanek 1 do 3 km viso-kega cunamija.

V zgodovini našega planeta sopadci meteoritov zaznamovali izu-mrtja številnih živalskih in rastlin-skih vrst. Na izumrtje naj bi polegpadcev meteoritov vplivali tudi ob-sežnejši vulkanski izbruhi in zniže-

vanje morske gladine. Večja izumr-tja so bila konec terciarja pred 1,6milijona let, konec krede pred 65milijoni let, konec triasa pred 208milijoni let, konec perma pred 245milijoni let, konec devona pred 360milijoni let, konec ordovicija pred438 milijoni let in konec kambrijapred 505 milijoni let. Po nekaterihpodatkih naj bi konec perma izu-mrlo kar 96 odstotkov živali in ra-stlin, koncem krede pa 50 odstot-kov.

Meteoriti na seizmogramihZanimivo je, da nam tudi mreža

potresnih opazovalnic lahko ponu-di določene znanstvene podatke.Padanje meteorja namreč vpliva nastiskanje zraka (pri prehodu skoziozračje pride do različnih fizikalnihpojavov kot je na primer lokalnasprememba zračnega tlaka), to palahko zaznajo občutljive napravekot zračni udar. Prav tako pa lahkozaznajo tudi sam padec. 25. julija2007 ob 12. uri in 4 minute so števil-ni prebivalci Slovenije, Hrvaške inItalije opazili padanje meteorja. Tapojav so zaznale tudi štiri opazoval-nice državne mreže potresnih opa-zovalnic v jugovzhodni Sloveniji.Na podlagi zapisov smo lahko izra-čunali, da je meteor padal približno15 km jugovzhodno od Kočevja.Kljub številnim iskalcem, ga še ni-komur ni uspelo najti.

Zaradi izjemnega seizmičnegašuma in številnih potresov pa na se-izmogramih ni bilo moč razbrati ni-ti udarnega vala, niti padca meteo-rita v Zgornjesavski dolini 9. aprila2009 ob 3. zjutraj.

Meteoriti v SlovenijiO meteoritih v Sloveniji ni velikoznanega. Leta 1961 je o njih pisalM. Fiegel (Proteus, 1961). V okoliciAjdovščine naj bi padli trijemeteoriti, leta 1908 pod vrhomČavna, leta 1937 pri Predmeji intretji leta 1868 blizu Fužin priAjdovščini. V primeru prvega greverjetno za padec v bližini Avč 31.marca 1908, ki je dobrodokumentiran (glej sosednjičlanek; op. ur.), druga dva pa stanepreverljiva in gre po vsejverjetnosti za ostanke topljenjaželeza (bližina fužin, meteoriti paso zelo podobni ostankom žlindrepri topljenju železa).

Meteorit, ki je nedavno padel skozi streho hiše v Aucklandu na Novi Zelandiji.

Foto

ihug

.co.nz

Meteoriti

Dragocen vir podatkov o našem osončju

Jezikoslovec Jernej Kopitar je bil med letoma 1803 in 1808 tudi varuhznamenite Zoisove zbirke mineralov, ki jo hrani Prirodoslovni muzejSlovenije v Ljubljani. Luka Vidmar, raziskovalec življenja in dela ŽigeZoisa, nas je opozoril na doslej neznano dejstvo, da je v korespondencimed njim in Kopitarjem govora tudi o meteoritih. Zato seveda nipresenetljivo, da je imel Zois v svoji zbirki štiri, med njimi kos leta 1749blizu Krasnojarska ob reki Jenisej v Sibiriji odkritega meteorita,imenovanega Pallasovo železo, ki je odigral pomembno vlogo v delunemškega fizika Ernsta Chladnija iz leta 1794, v katerem je Chladnidokazal, da so meteoriti zunajzemeljskega izvora. To spoznanje jetakrat pomenilo pravo majhno znanstveno revolucijo.

Slika Francija Grosa z Mlake pri Kranju prikazuje padec meteorita vMovrnov boršt pri Avčah 31. marca 1908 in edini priči padca, kmeta Iva-na Kolenca in njegovega šestletnega sina.

Novi podatki o meteoritu iz Avč v dolini Soče

Za »naš« meteorit se zanimajo tudi v ZDA

Naslovnica razkošne brošure ometeoritu iz Avč. Namenska sred-stva za tisk, ki so jih prispevali Pri-morje iz Ajdovščine, občina Kanalob Soči in mlin za riž Rickmers izBremna, niso nikdar prišla do ti-skarne.

Meteorit iz Avč na stalni razstavi v dvorani meteoritov Naravoslov-nega muzeja na Dunaju. Uradno ime meteorita je Avce.

Foto

Lind

aMartel

Rezina avškega meteorita na stal-ni razstavi v dvorani meteoritovNaravoslovnega muzeja na Duna-ju. Na posnetku so dobro vidneNeumannove črte in različno ši-rok žgalni pas ob robovih.

Foto

Lind

aMartel