❚ O

bča

snik

Ob

aln

ih g

ale

rij P

ira

n in

Gle

da

lišč

a K

op

er ❚

❚ Le

tnik

VII

I ❚

Šte

vilk

a 3

❚ A

pri

l 20

10 ❚

❚ B

rezp

lačn

i izv

od

❚ IS

SN

18

54

–0

44

9 ❚

Mestna Galerija PiranGalerija Loža KoperJunoš MiklavcGalerija Hermana Pečariča PiranZoran HochstätterMaravee Village 2009Galerija Meduza KoperPrepletanjaMonfort PortorožTone Lapajne

Golota je popoln gledališki kostum Intervju z Ano Matijevič

3 x žlahtni Chicchignola

Pošt

nina

pla

čana

pri

poš

ti 6

101

KO

PER

– C

APO

DIS

TR

IA *

TIS

KO

VIN

A

2

I zkušnja Mehike je izkušnja ognja, pravi A. Artaud v Revolucionarnih sporočilih. V njej je doma skrivnost združitve, ponovna zveza zemlje in človeka, odprtje vseh skrivnosti. Vrnitev k empirizmu in magiji, homeopatiji; ozdravljenje bolezni, ki jo prinaša ločenost

civilizacije, kulture; da si ponovno v posesti fizičnih dogodkov. Junoš je iz Mehike prinesel zemeljske prostore in svetlobo, ki je nismo še poznali. Preko zaobljenih, “stesanih”, rusti­kalnih in otroških, hitrih, gestualnih likov, ki so vtroseni po celotni površini lista, so na­nešene barvne lise zemlje in neba, in ognja, zraka. Ozadje, zgodba, nek dogodek za naš pogled nima nobenega pomena; je dobesedno zadaj, za avtorjevo risbo, ki jo lahko po­vežemo z mehiškimi vplivi, in pa z otroško, infantilno, tudi mirojevsko potezo. To, kar v resnici daje tonus sliki, so barvne ploskve, ki ne pokrivajo posameznih dogodkov, marveč živijo zase in iz­sebe.

Torej maskiranje, zastiranje slikarjeve ideje? Le “maska” vida in pogleda? Dvojni obrazi, kjer zdaj ne moremo odkriti, kateri je resnično pravi?

In vendar te kromatske packe združijo ­ združujejo – podobo; da ne razpade, se razdeli in se dokončno loči od vsebine. Barva je torej tista, ki grožnjo “razdrobitve” v trenutku zbriše. Žarenje, žarčenje potez, ki se – narahlo – dotikajo predmetov in figur, jih komajda poudari in hipno oživi, pa zopet prepusti notranjemu življenju zgodbe; ki nam ostaja tuja, a hkrati splošna, znana. Da se prav nič ne trudimo z razlago. Barvni prepleski, “fleki”, ki so sicer tudi sami ločeni, deljeni in vsaksebi, so tista moč, ki jo podarja luč, svetlobni vir, pogled v sonce; so razjasnitev, spoj, združitev delov v celoto. Brez njih bi te podobe omrt­vile, ubijala bi jih sivina, postale bi tradicionalne. Veselje se razpoči, pravi pesnik; vse je prelepljeno z zeleno, modro in rjavo, rdečo in rumeno; vse diha in gori v ognju barve. ❚ Andrej Medved

Mestna Galerija, Pirangrafike in slike 1978–2000

Galerija Loža, Koperslike 2000–2009

9. april–junij 2010

Zgodbe, najdene v odsevih svetaO umetniškem delu Junoša Miklavca

Umetniško delo Junoša Miklavca se deli v nekaj ustvarjalnih obdobij: na me hi­š ko, šrilanško in avstralsko. Vsa tri

označujejo korenite osebnostne spremembe in življenjske ločnice, ki so avtorja odmakni­le od repetitivnosti umetniških raziskovanj – oplajajoč se z novimi neposrednimi izkuš­njami primitivnih likovnih in kulturoloških pra­vplivov.

Mehiški začetek ustvarjalne poti je trium­falen v smislu suverene umetniške prepričlji­vosti in moči ter strokovne potrditve (Rachel Tibol, Andrej Medved, Tomaž Brejc). V dru­gem, indijskem obdobju se posveti budistič­nemu meniškemu življenju in meditaciji, ki obrne umetniško pot raziskovanja – osnova je notranji očiščevalni proces, skozi katerega bar ve in kompozicije počasi oživijo v svojih nenavadnih vrednostih in kombinacijah. Tu namesto neposrednega mimesisa svet zaživi v svojih odsevih, zabrisanosti podob, v večnem gibanju in zavedanju minljivosti. To se nada­ljuje v avstralsko obdobje, le da se intenziv ne­je in številčneje pojavljajo podobe iz pre mak­njenih svetov, izrisujejo se zgodbe – nekdanje, sedanje in prihodnje, ki se nizajo od robov sli­ke proti njenemu jedru. Zgodbe, ki jih umet nik živi, so niti, ki osmišljajo ustvarjalno slikar­sko početje. V teh zgodbah so odsevi ljubezni, strasti, prijateljstev, spremljevalcev, nepo mem­bnosti, naključnosti, usodnosti in is kanja svet­lobe, ki nas dviguje na višjo raven.

Krogotok nenehnega spreminjanja in pre­mikanja, ki je značilen za pozne slike, izvira v osnovnih elementih iz začetnega obdobja – v času temeljite raziskave medija grafike, kjer je osnove in vzore nadgradil z izvirnimi metjejskimi, likovnimi in vsebinskimi pre­sežki. To je obdobje zaključka študija na gra­fični specialki, ko je prejel študentsko Pre­šernovo nagrado za grafični opus jedkanic z naslovom “Grafične strukture”. Leta 1977 je Junoš Miklavc prejel štipendijo Mehiške vla­de za študij slikarstva, grafike in kiparstva na Instituto Nacional de Bella Artes, Escuela de Pintura y Escultura “La Esmeralda” v Ciu­dad de Mexicu (1977). Tam je ostal tri leta in ustvaril sijajne litografije.

Litografija kot slika je temeljno izhodišče Junoša Miklavca v odnosu grafika – slika in obratno. Kot Edgar Degas, ki ni delal serij, je napravil le nekaj odtisov. Zanimalo ga je samo raziskovanje litografije. Podobno je Miklavc odtisnil največ deset odtisov grafične plošče. Grafika ga je privedla do tega, kaj je možno narediti na sliki. “V grafiki so matri­ce, plošče, kamen, les, izvajanje pritiskov enega na drugo in to je možno po želji pre­mikati. Tukaj ni vprašanje vnaprejšnjih kon­ceptov – potrebno je poskusiti in ekspe ri men­tirati z možnostmi. Figuro se na sliki postavi in tam je, ne moremo je več premak niti, kot

to lahko v grafiki počnemo z matrico. Že s tem, da se list pri posameznih odtisih lahko premika po matrici, je v pomoč pri iskanju idealne kompozicije. Grafika mi vedno služi za to, da naredim nekaj novega, predvsem lesorez.”

Za grafiko iz 1978 je dobil prvo nagrado na “XIII. Concurso Nacional para Estudian­tes de Artes Plasticas, Casa de la Cultura de Aguascalientes”. Mehiška kritičarka Raquel Tibol, ki živi še danes, je menila, da je iz­jemno dobra grafika. Vsebuje več poteze s čo pičem in manj mreže. Dve sedeči figuri v ospredju sprožita glavni motiv skozi celotno ustvarjanje. V Mehiki je takšna sedeča figura zelo pogosta, tako pri Olmekih, Toltekih, Majih, kot tudi pri Aztekih; zagotovo so imeli neke vrste meditacije in joge. Tehnično je primer načina polaganja krede ali tuša na kamen, ki doseže učinek potopljenosti in prosojnosti, ki je tukaj uspela povsem intu­itivno.

Istočasno z grafikami so nastale risbe na velikih kartonih, 100 x 70 cm, prve znanilke

Junoš MiklavcMala pregledna razstava

Foto

: Pet

er K

oštr

un

Mexico No 2, 1978, litografia 2 x 87 x 66 cm

3

V kreativnem procesu deluje razum na treh nivojih: na podlagi izkušnje, občutkov in razmišljanja. Razmišljanje postavlja stvari v koncepte in razum tega ne potrebuje, vzame izkušnjo, ki se je ne zavedamo več, ki smo jo že pozabili. Ko se umetnik ukvarja z napor­nim materialom, bodisi rezanjem v les ali z mastno jajčno tempero, ki ustavlja čopič, mora uporabiti precej moči, da naredi vrez­ni no ali razporedi barvo s čopičem po plat nu.

Avstralski ciklus se prične okoli 2000 z ribami, nanizanimi v mrežo in rombe. Na Crossing the Sea, 2005 in 2007, se sedeče figure v čolnu in stoječe figure v lebdečem stanju premikajo skozi prostor, naslikane so na debelo. Pojavljajo se aboridžinske pike na robu, ki se v nekaterih slikah razširijo čez celotno površino (Kolibri). Prečkanje morja v novo spiritualno sfero je motiv pod vplivom kitajske kulture, motivi se nizajo s sedečimi

The moon, 1992, olje na platnu, 165 x 140 cm

The sound of opening umbrellas, 2000, 190 x 270 cm

prehoda v sliko, v Mehiki okoli 1980. Očiten je vpliv Picassa, ki se kaže v deformacijah, lomih in potezah, značilnih za pozna obdob­ja Picassovih del. Risbe so precej podobne litografijam s tušem, plasti se vrstijo, barva odteka navzdol. Osrednja tema so maske, ki so v Mehiki zelo pogoste. Z masko je po­krit bog, obstajajo majevske arhitekture, ki so v obliki maske, maskaron. Druga Miklav­čeva tema v risbi je flamenco, kjer se figure gibljejo.

Pri lesorezih je fizični postopek procesa grafike spet do konca izkoriščen, avtor upo­rablja spet del mreže, vzdolžen rez, nepo­sreden rez z nožem v desko, vezano ploščo, ki jo izbere, ker je tako trda – z močnim zarezom vanjo se zlomi in odlomi – te slu­čajnosti so pomembne.

1985 se je Junoš Miklavc odločil, da odide na Šrilanko. Posvetiti se je hotel meditaciji. Menihi so mu nadeli meniško ime Vinita – tisti, ki odide. Barvni lesorez, ki je nastal po prihodu iz Šrilanke, je naslednje ključno delo, ki vzpostavlja dinamiko gibanja v po­dobi. Podoba niha levo in desno, Šrilanka je dežela, kjer je veliko vode, dežja, intenziv­nih luninih men in posledično vodnih odse­vov. Linije so v diagonali in ustvarjajo giba­nje v podobi. Način dela je takšen, da avtor na desko, pritrjeno na mizi, obdeluje z vseh strani. Dela nastajajo tako rekoč sama od sebe, brez nekega vnaprejšnjega načrta, ve­liko je odsevov podob, ki spominjajo na ne­kaj. Prepoznavna je pokrajina, odsev lune in drevesa, hiša in podobno. Potem se to v različicah ponavlja: vertikalne in diagonalne linije, odsevi lune, trikotniki in različni ras­tri. Odtisi so odtisnjeni na japonskem pa­pirju eden na drugega, pri čemer prosojnost materiala in barv obuja vizualne učinke vodene pokrajine.

Pastel Rainy Season z naslovom, ki od ra­ža naravna dogajanja na riževih poljih v Šri­lanki, kjer vse odseva, vse je v vodi. Pojavijo se pike. Ponavljanja potez v vse smeri pri­vedejo spet do mreže, ki deluje kot sistem nasprotnih sil, nasprotujočega si ravnotežja, nihanja med levim in desnim.

Anton Ehrenzweig v knjigi The hidden order of art: a study in the psychology of artistic imagination razdeljuje, kako skriti ustvarjalni red deluje. Le umetnik ga lahko včasih ujame. Skozi meditacijo umetnik pri­dobi koncentracijo in ukinja razmišljanje.

Delovati začne podzavest, razum jemlje iz zbiralnika izkušenj, umetnik nima časa razmišljati in takrat lahko nastanejo dobre stvari. Grafika in jajčna tempera omogočata Miklavcu popolni kreativni proces skozi fizični napor. Slike se loti brez vnaprejšnje ideje, koncepta ali risbe. Zgodba nastaja sa ma in je pogosto nerazumljiva, vendar ust varja neko napetost, ki na sliki deluje.

Zanima ga tisto dogajanje, ki se bo v res­nici šele zgodilo. Razum vnaprej najde od­govor skozi sliko. Hkrati avtorja zanimajo barve, prosojnost in nanosi, zato uporablja jajčno tempero – akril mu ne zadošča, je eno­značen in prazen. Spoznavanje slikarske ma­terije in priprava sta bistvena pri kreativnem procesu. Material se natre, zmeša, spreminja in nikoli ne ponovi – pa tudi popravi ne – v tem je srž ustvarjalnega postopka. Papir in svinčnik ali čopič je neposredno soočenje s praznino prostora. Več kot je posrednikov med roko in umetniškim delom, bolj je pravi kreativni proces oddaljen.

V avstralskih slikah razvija zametkov iz Mehike, rombi in ploskve se ponavljajo, upo­rablja različne smeri, ploskve, ki ustvarjajo globino. Posebnost je uporaba oglja in jajčne tempere, ki rezultira v temni barvi, ki ni črna. Tudi pri slikah, na primer na sliki lune z odsevi, slikar uporablja že opisani posto­pek kompozicijske gradnje od roba navzno­ter. Ves čas kroži okoli slike z vseh strani, s tekočo potezo jajčne tempere, določi smer dreves in uvaja geometrijske ploskve. Podo­ben primer je Lunina piramida, kjer sliko spet gradi od robov navznoter, v sredini je vijolična kocka, iz te se širijo svetlobne dia­gonale navzven. Realnost se upodablja kot odsev, na ta način se pojavljajo figurice, ki spominjajo na nekaj ter ustvarjajo zgodbo.

in stoječimi figurami, ki se nekam premi­kajo, prečkajo morje ali gredo skozi vihar, slikane so s pastoznimi nanosi.

Pri drugi plastenje s tempero rezultira v nenavadnih tonih zelene, oker in rumene barve. Avtor poskuša ujeti premikanje v sliki. V Brisbanu na SV obali Avstralije so temne skale in valovito morje.

Anicha, 2007, v paliju pomeni minljivosti, menih pometa rože, simbol minljivosti. Slika niha, v ritmu levo­desno, nekatere sedeče figure so razvrščene po slikovni površini, druge spet hodijo – sedeča in hodeča medi­tacija, vsi upodobljeni mižijo ali gledajo brez oči – vpliv kitajskega slikarstva, figur, ki v paviljonu sedijo in gledajo luno – nihče ne vidi, razen meniha, ki ima oči, ta menih je bil Junošev učitelj v Šrilanki. Slika je pastoz­no naslikana, v več plasteh različnih barv, na koncu s težkimi vijoličnimi nanosi. Rainy Season, figura sedi v jami in meditira, kot da bi bila v gori, med bodičevjem in drevesi. Ribiška pot, Kirka, Votlina časovno sovpada­jo z Anicho. Junoš Miklavc domneva, da bo končal v gori Isigili Kende.

Slikarsko delo Junoša Miklavca odlikuje občuteno plastenje, posluh, pomen in izvor materialnega v slikarskem, ki ga vodi v spi ri­tualne svetove. Telo je v vlogi prevodnika energij. Zaznava zunanjega sveta potuje kot čutenje skozi telo, ki jo prevaja v risbo in barve ter njene subtilne odtenke. Miklavc je pretanjen raziskovalec barvnih odnosov in nians. Figura je z natančnim občutkom tisoč kratne izkušnje – pa vendar nikoli zares ponovljene – postavljena v duhovni prostor barve. ❚ Aleksandra Kostič(Pričujoči zapis je nastajal ob predavanju Junoša Miklavca in pogovoru z njim v Kibli v Mariboru marca 2010.)

4

Prepletanjakeramična dela študentov

Galerija Meduza, Koper8.–29. april 2010

Kaja Geč, Elvis Halilović, Tjaša Kermavnar, Živa Lipičnik, Alen Mencej, Katarina Müller, Anja Radović, Klemen Smrtnik, Katja Špiler, Aleksandra Tamše

R azstava Prepletanja – keramična dela študentov Akademije za likovno umet nost in oblikovanje Ljubljana ter Šole uporabnih umetnosti Famul Stuart Ljub ljana je pomembna iztočnica za

razpiranje vpogleda v umetniško ustvarjanje v keramiki. Usmerjena je v vzpostavljanje novega, likovno bogatega prostora. Povezovanje umetniških šol konstituira povezovalno mrežo, ki bo pomagala tej likovni zvrsti, da znotraj slovenskega umetnostno­izobraževalnega okolja jasneje opredeli svojo pozicijo. Tako skozi izobraževanje štu­dente kontinuirano sooča z interdisciplinarno naravnanostjo inter­nacionalnega okolja ter z raznolikostjo umetniških praks in orodij produkcije umetnin ter oblikovanja. V ospredju razstave je vzpodbu­janje raziskovalnega pristopa v likovnem mediju keramike ter novih možnosti ob zavedanju potencialov posameznika. ❚ mag. art. Iztok Maroh (docent na ALUO Ljubljana)

Dušan Podgornik(Maribor, 1956 – Koper, 2010)

T ragično in mnogo prezgodaj nas je zapustil Dušan Podgornik, predstavnik srednje generacije slovenskih likovnih umetnikov. Podgornik je iz rodnega Maribora odšel na študij umetnosti v Beograd in tam leta 1980 diplomiral na oddelku za grafiko

Akademije uporabnih umetnosti. Zatem se je stalno naselil v Kopru, kjer je leto kasneje v Galeriji Loža imel tudi svojo prvo samostojno razstavo.

Bil je vsestranski umetnik, slikar, grafik in fotograf, ki se je uspešno uveljavil tudi kot grafični oblikovalec, zlasti publikacij, in snovalec vizualnih konceptov za stalne postavitve muzejskih zbirk doma in v tujini. Prav na tem področju je v slovenski Istri pustil neizbri­sen pečat, saj je bil za te ustvarjalne dosežke tudi največkrat nagrajen. Leta 2005 je prejel Valvasorjevo priznanje za oblikovanje v projektih Uličnega muzeja in Zbirke ladijskega modelarstva v Izoli, leto kasneje pa Častno Valvasorjevo priznanje za postavitev arheološke, geološke in biološke zbirke v Parku Škocjanske jame. Oblikoval je koncept in celostno podobo Mu zeja solinarstva, za kar je Pomorski muzej Sergeja Mašere Piran prejel medaljo Evropske unije - Europa nostra 2003. Zaslužen je bil tudi za priznanje Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju znanosti, ki je bilo leta 2005 podeljeno Založbi Annales v Kopru, za katero je od začetka ustvarjal likovno podobo vseh izdanih knjig in revij. Med likov­nimi velja izpostaviti nagrado Bienala slovenske grafike na Otočcu leta 1993, s katero se je uvrstil v zbirko dunajske Albertine.

Kot dolgoletni član Društva likovnih umetnikov Insula je leta 2007 prevzel tudi odgovorno vlogo njenega predsednika. Večkrat je samostojno razstavljal doma in v tujini, njegova dela se nahajajo v zbirkah Obalnih galerij Piran, Mestne galerije Ljubljana in Muzeja Albertine na Dunaju.

“V kontemplativni mir odmaknjeni likovni svet Dušana Pod gornika ni le pobegli sen od vsakdanje realnosti, ki avtorja očitno ne zanima, pač pa odsev njegovega načina življenja, vrednot in še zlasti filozofije, s katero poskuša pojasniti smisel lastnega bivanja in bivanja v obče ter preseči konkretni prostor in čas spoznanjem univerzalnih zakonov narave ozi­roma kozmosa.” ❚ (Iz uvodnega besedila Judite Krivec Dragan v katalogu leta 1989)

Foto

: Mih

a Be

nedi

čič

in a

rhiv

štu

rent

ov

Avtoportret

5

Zoran HochstätterModrostoriginalne fotografije Galerija Hermana Pečariča, Piran 20. marec–21. april 2010

Z oran Hochstätter se je rodil leta 1955 v znani družini mojstrov fotografije Hochstätter v Mariboru. Diplomiral je

na oddelku za kamero na Akademiji za gleda­liško in filmsko umetnost v Zagrebu. Od leta 1984 do 2001 je kot fotograf in vsestranski filmski ustvarjalec delal v ZDA in se ves čas ukvarjal tudi s svojo “osebno” fotografijo. V zad njih letih so ga kot odgovor na sodobne teh nološke trende začeli zanimati alternativ­ni in zgodovinski fotografski postopki (ciano­tipija, gum bichromat, platinotipija in drugo).

Prvič na Primorskem v Obalnih galerijah Piran predstavljamo izbor njegovih original­nih fotografij, ki so realizirane v tako imeno­vani zgodovinski, več kot 160 let stari nes­

rebrovi tehniki cianotipije. Postopek sloni na ročni izdelavi in zahteva rokodelske spret­nosti, dodatna znanja, vedenja in izkušnje. Hochstätterju je očitno to zamudno ustvar­janje nov izziv: kot ponovno odkrivanje in preučevanje znanega in preverjenega, a hkra ti že pozabljenega in izumrlega postop­ka. Kljub miniaturnemu formatu fotografij (postopek določa velikost, ki je enaka negati­vu) in ponavljanju motivov ženske figure (a postopek onemogoča multiplikativnost), so s spokojno meditativno svetlobno atmosfero ter s posebno mehkobo in diskretno lirično konotacijo še odsev umetnikovega subtilne­ga karakterja. Očitno je fotografu in filmske­mu ustvarjalcu – ob nesporno mojstrskem obvladovanju in celo ponovni revitalizaciji danes že “eksotične” fotografske tehnike – enakovredna namera še v realizaciji vnaprej domišljenega likovnega izraza, ki je avtorsko določljiv in neprimerljiv. ❚ Nives Marvin

Cianotipija in polaroid na akvarelnem papirju, 2000, 18 x 13 cm Fo

to: Z

oran

Hoc

hstä

tter

Foto: Matjaž Prešeren

združuje najrazličnejše oblike sodobnega umetniš kega izraza. Dogodek, ki si ga je leta 2002 zamislila Sabrina Zannier, priznana italijanska likovna kritičarka, novinarka in kustosinja, vsako leto vključuje umetniška področ ja, ki niso nujno vezana zgolj na li­kovno ustvarjalnost (kot je glasba, gledališ­če, design in podobno). Iz leta v leto se tudi spreminja idejno izhodišče prireditve – na­kazuje ga že sam podnaslov (Maravee 2007 Energy; Maravee 2008 Recycle; Maravee 2004 Clorofilla; Maravee 2006 H2O …), na podlagi katerega se snujejo sorodnosti in afinitete vsakovrstnih izrazov umetniškega doživlja­nja z življenjskim vsakdanom. Programski okviri razstavnih dogodkov, ki so prerasli v pravi festival dogajanja, nudijo oprijemljive smernice ljubiteljem umetnosti za doživljanje kulturnega kot tudi sociološko­družbenega konteksta, v katerem se odvijajo.

Maravee Village 2009 je osma edicija te prireditve, ki svojo kontinuiteto s spremembo lokacije širi navzven. Prireditev je vedno po­

fotografija in video

Galerija Hermana Pečariča, Piran23. april–maj 2010Odprtje v petek, 23. aprila 2010 ob 18.30

P rojekt Maravee Village 2009 (čudež / meraviglia / wundern / kaka na lipa čüdna rič / marvel / maravea)

Tone LapajneZemlja v nebu razstava slik Monfort Portorož23. april–junij 2010Odprtje v petek, 23. aprila 2010 ob 20. uri

T one Lapajne sodi med eminentne so dob­ne likovne ustvarjalce in je edini, ki je že več kot pred tridesetimi leti odkril in

začel ustvarjati z za slikarstvo nenavadno ma­terijo, zemljo. Monumentalna platna iz cikla Zemlja v nebu, prvič predstavljena na Primor­skem, ne pomenijo zgolj vrhunske faze v nje­govem razvoju, ampak tudi izvirni nena do me­stljiv prispevek znotraj ožje lokalne in širše nacionalne likovne umetnosti na začetku tre­tjega tisočletja. Predstavljena v impozantnem interieru bivšega skladišča soli Monfort v Por­torožu so izjemna. Ne le s tehnološko dovrše­

nostjo avtorsko inovativnega pristopa v obrav­navanju nekonvencionalnega materiala ali z izrazito subjektivno duhovno konotacijo v in­terpretaciji, ampak tudi s premišljenim kon­ceptom postavitve v konkreten prostor. So avtorjev svojski poklon preteklosti in ci vili za­cijskim posebnostim Istre. Kot da bi Lapajne na teh veličastnih platnenih površinah sinte­tiziral in kulminiral več kot trideset let izku­šenj, znanj, neprekinjenega eksperimentiranja z zemljami ter sedanjega zrelega in modrega razmišljanja in dojemanja sicer univerzalne problematike intimnega dojemanja avtohto­nosti, vsega naravnega in vloge človeka v njej.

Zemlje v nebu gledalcu angažirajo vse čute, mentalno in emocionalno, lahko ga vsrkajo vase: pa ne zgolj zaradi velikega formata, po izrazni moči je monumentalna tudi likovna izpoved. Slike kot celote ali sleherni detajl in njegov barvni odtenek, ki je vedno pogojen z naravno strukturo uporabljene zemlje – Lapajnetove “svete” zemlje: barjanske, sloven­ske – nas popeljejo v skrivnostne in neznane neskončnosti, v kozmos, ki je neuničljiv in večen, ter v znano vsakdanjo zemeljsko sfero, ki pa je hkrati pradavno počelo Matere zem­lje. Likovnik torej z najbolj preprostimi in ele­mentarnimi sredstvi in, kot sam pravi, v naj­bolj naturalistični maniri opredmeti svoj in­timni filozofski nazor. Vzpostavi pa še svojski dialog navzven: ob estetskih vrednotah nam je zavestno in nezavedno dana možnost različ­nih videnj, doživljanj, razmišljanj, čutenj, celo fizičnih dotikov. Likovna kreacija tako pre­seže zgolj dokumentarno odslikovanje real­nega stanja ali ideje, postane univerzalna umetnina. ❚ Nives Marvin

Maravee Village 2009 Topologija prazninetekala v Villi Ottelio­Savorgnan (Ariis di Rivignano). Tokrat se seli na druge lokacije, Castello di Colloredo di Monte Albano (Videm), Spazio Comuicarte, Stazione Rogers (Trst), med katerimi je prvič vključena tudi Slovenija oziroma mesto Piran (Galerija Herman Pečarič).

V nizu že izpeljanih podobnih akcij (Bologna – Masbah) dveh avtorjev, Stefana Schede in Devisa Venturellija, priznanega italijanskega umetniškega tandema, se pi ran ska epizoda dotika sociološke raziska­ve obmorskega mesta in njenih prebivalcev. Delo dveh umetnikov problematizira mož­nosti spreminjanja izbranega prostora­te ri to­ri ja. Ustvarja refleksije in vprašanja, ki od­nos z vsakdanjostjo poglabljajo preko obnav­ljanja individualnega in kolektivnega spo­mina, v prizadevanju nove socializacije urba­nega konteksta.

Rezultati njunega delovanja bodo v obliki videa in serije fotografskih povečav pred­stav ljeni v Galeriji Herman Pečarič. ❚ MBJ

6

Viktor Sulčič – slovenski arhitekt, ki je zaznamoval Buenos Aires

Resda ne gre za prvo predstavitev arhitektovega dela v Argentini, saj je bil v fotografski obliki njegov opus že razstavljen v Buenos Airesu in drugje po Argentini. A po skoraj dvajsetih letih velja po­novno utrditi njegov spomin z razstavo večjih in širših dimenzij. Tokrat je razstava bogatejša za njegove študijske risbe iz Firenc in druga likovna dela. Za to, da v Sloveniji hranimo dobršen del njego­ve likovne in dokumentarne zapuščine, se moramo zahvaliti skrbi arhitektove žene in sina Fedorja, ki je prek kratkim preminil v Bue­nos Airesu. Naj bo razstava postavljena tudi obema v spomin.

A to, kar je pri razstavi, ki so jo v Buenos Airesu pripravile Obal­ne galerije Piran, še posebej pomembno, je dejstvo, da se bodo števil­ni Slovenci in Slovenke, ki živijo v Argentini, soočali s spominom na matičnost, slovenskost, izvornost in izvirnost. V Viktorju Sulčiču se križa ogromno postaj, poti in spoznanj. Četudi jih prečijo vonj po Avstroogrski, izkustvo v Italiji, utrjevanje v Hrvaški in ustvarjanje v Argentini, je pomembno in srčno dejstvo, da se je vse začelo na Krasu – v Križu nad Trstom, kjer se je rodil.

Če velja, da je naš izvor tudi naš pečat, če velja, da nikoli ne iz­ženemo našega prvega vonja in naših prvih pogledov, v katere se ujamejo otroške oči, potem naj bo ta razstava hommage tako svetu velikih dimenzij Argentine kot malemu/velikemu svetu kraškega primorja, ki vedno zna in zmore orositi spomin. ❚ Majda Širca

Tretji Artexchange 2010 v RovinjuOd četrtka, 13. maja do nedelje, 16. maja 2010Multimedijski center Mesta Rovinj

Obalne galerije Piran bodo letos ponovno sodelovale na istrskem sejmu umet nin v Rovinju. V razstavišču Multimedijskega centra bodo predstavljena dela štirih likovnikov različnih področij in generacij: grafike eminentnega

Mimma Paladina, slike slovenskega perspektivnega slikarja mlajše generacije Uroša Weinbergerja, unikatno oblikovani stoli mlade koprske arhitektke Tine Cotič in grafike Lojzeta Spacala. ❚ NM

Napovedujemo Napovedujemo

3■ Darja Miklaužič

Osabosatekstilni designGalerija Meduza, 3.–11. maj 2010

■ Oppy de Bernardo Mouse TrapinstalacijaGalerija Meduza, 14. maj–17. junij 2010

R azstava arhitekta, pesnika, pisatelja in slikarja Viktorja Sulčiča ni pomem bna le za Slovenke in Slovence, ki jim je njegov opus morda (pre)malo poznan. Zelo pomembna je tudi za vse tiste,

ki se ukvarjajo z raziskovanjem podobe sodobnega Buenos Airesa, saj je Viktor Sulčič skupaj s kolegi načrtoval stadion Boca Juniors in zna­no trž ni co Abasto, zgradbo, ki z značilnimi strehami ostaja več kot sedemdeset let po izgradnji arhitekturna posebnost Buenos Airesa.

Verjamem, da bo razstava s spremljajočim katalogom in ostalimi predstavitvami razgrnila in strnila vednosti o fantu, ki je pri devetin­dvajsetih letih, ko je bil za njim študij arhitekture v Firencah in diploma v Bologni, prišel v Argentino in prodrl na natečajih za ključne zgradbe njenega glavnega mesta. Zagotovo se bo ob tej predstavitvi tudi odprla rana, ki je bila povod njegovemu odhodu čez lužo, saj sovpada s časom italijanske okupacije Primorske in tam stopnjevanega fašizma.

Brez prizadevanj Pilonove galerije v Ajdovščini in njene direkto­rice dr. Irene Mislej bi njegov opus – ne le na področju arhitekture – šel v pozabo v Sloveniji, čeprav je delal tudi v Rivi ob Gardskem je­zeru in pomagal Meštroviću pri prezidavi njegovega ateljeja. Seveda pa pri tej pozabi velja izključiti prijateljstvo med slikarjem Venom Pilonom in Sulčičem, ki se je še posebej utrdilo v Firencah in se kaže v dveh izjemnih portretih Viktorja Sulčiča, ki ju je narisal Pilon in sta del zbirke Pilonove galerije.

Ob 200-letnici osamosvojitve Republike Argentine so Obalne galerija Piran v sodelovanju s Pilonovo galerijo Ajdovščina pripravile razstavo o slovenskem arhitektu Viktorju Sulčiču.

Razstava bo postavljena v galeriji prestižnega kultur-nega centra Recoleta v argentinski prestolnici Buenos Aires, kasneje bo obiskala še slovenske “domove” oziroma kulturne centre v mestih Bariloche in Mendosa.

Odprta bo 9. aprila 2010, na predvečer Slovenskega dneva Bicentenaria, in obeležila pomemben prispevek slovenske skupnosti na področju kulture te velike južnoameriške države.

7

Mušič v Benetkah in Parizu

M ušičevo leto je mimo. Nazadnje sta se mu poklonili tudi njegovi mesti Benetke in Pariz, kjer je izmenoma

preživel večji del svoje zrele dobe. Beneško razstavo “Ekstremne figure”, izbor iz zasebne zbirke, ki jo je skrbno odbiral zase in jo zdaj hrani soproga Ida – gre za dela iz zadnjih 30 let njegove ustvarjalnosti – so postavili v Inšti­tutu znanosti in umetnosti, palači, ki stoji ob Canalu Grande, prav nasproti njegovega doma, in so jo zaprli v začetku marca. Pariški hom­mage pa sta mu namenila njegov nekdanji ga­lerist Claude Bernard v svoji galeriji v šestem pariškem okrožju in likovni kritik ter prijatelj Jean Clair, ki ima velike zasluge za poznava­nje Mušiča v Franciji, saj je prav on, na željo nekdanjega predsednika Françoisa Mitte­randa, postavil veliko retrospektivo v Grand Palaisu in o njem napisal več tehtnih študij, sodeloval pa tudi pri razstavi v Barceloni in

drugje. Razstava, sestavljena iz galeristove in zasebnih zbirk, sicer ni pokazala njegovih znamenitih “dachauskih podob”, a je Pariža­nom ponudila nekaj prelepih in redkih vedut

beneških pročelij in znova avtportrete in dvoj­ne portrete z Ido, edino, kar je v potrebi po intimnosti slikar, samotni popotnik svojega časa, sploh lahko slikal. Nikoli drugih, samo sebe in njo v posebni “korespondenci”, ujema­nju in razumevanju, ki je zaznamovala njuno

skupno pot. Jean Clair se zelo rad spominja svojih druženj z Mušičem, ko sta, kot pravi, le redko govorila o slikarjevi umetnosti, a kljub temu našla veliko skupnega prav na umetnostnem področju, zaradi česar se je z leti stkalo dragoceno prijateljstvo. O Mušiču pravi: “Mušiču sem se približal, ko sem od­kril njegove risbe iz taborišča, trupla in stvari, ki so bile vnaprej odvratne, šele potem sem odkril tudi lepše podobe, čudovite Benetke, njegove avtoportrete, portrete njegove žene, še posebej njegove samotne figure, podobe starega filozofa, osebe, ki razmišlja o ničevo­sti stvari, brez grenkobe ali zlobe. Bil je naj­bolj dobrodušni človek, kar sem jih poznal.”

Claude Bernard je ob razstavi, ki je bila deležna izjemne pozornosti, izdal tudi ime­niten katalog. Zdaj čakamo na obsežen kata­log Mušičevih grafičnih del, ki ga pripravlja Denise Frelaut, hči Mušičevega najpomemb­nejšega pariškega tiskarja, ki bo v kratkem izšel v Benetkah. Mušičevega leta tako še zdaleč ni konec. Njegova veljava, kot je ob beneški razstavi dejal župan Massimo Cac ciari, samo še raste. ❚ Neva Zajc

K ostja Gatnik (Ljubljana,1945) velja za univerzalnega likovnega ustvarjalca, ki obvla­duje tako slikarstvo, risbo, ilustracijo, grafično oblikovanje, strip in fotografijo. Slikar­stvo je študiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, kjer je zaključil tudi

slikarsko specialko pri profesorjih Maksimu Sedeju in Zoranu Didku. Za svojo večplastno ustvarjalnost je bil velikokrat nagrajen, med zadnjimi pomembnimi priznanji izstopata na­grada Hinka Smrekarja, prejeta leta 2008, za ilustracije v knjigi Pekarna Mišmaš Svetlane Makarovič ter letošnja Prešernova nagrada za življenjsko delo. Avtorjevo značilno raznolikost medijskih in likovnih pristopov je pokazala tudi leto pred tem velika retrospektivna razstava v Narodni galeriji v Ljubljani, ki je s skorajda 500 deli zajela obdobje med leti 1968 in 2008. Gatnikovo zgodnje slikarsko ustvarjanje je na omenjeni razstavi zastopala tudi Slika 5 iz zbirk Obalnih galerij Piran.

Leta 1968 je Gatnik, takrat triindvajsetletni študent slikarstva na ljubljanski akademiji, želel svoje pridobljeno likovno znanje preizkusiti na mednarodnem slikarskem Ex­temporu v Piranu. Razmeroma nova prireditev (Ex­tempore Piran je bil prvič izpeljan leta 1966) je s svojo odprtostjo vabila k sodelovanju tako akademsko šolane ustvarjalce kot tudi ljubitelje slikarskega medija. Njegova odločitev za udeležbo ni bila zaman, saj ga je mednarodna žirija – Aleksander Bassin, Carlo Milic in Zvest Apollonio – nagradila z najvišjim priznanjem, prvo nagrado.

Ustvarjeno platno povzema v formalnem in vsebinskem jeziku posebnosti takrat aktualne ekspresivne fuguralike. Smer, ki je v obdobju stagnacije likovne ustvarjalnosti druge polo­vice šestdesetih let prejšnjega stoletja doživela tudi s strani likovne kritike pozitivne ocene, velja za slovensko različico svetovnih novo­figuralnih trendov (pop art, novi realizem, na rativna figuralika). Gatnik se je kot njen aktiven predstavnik istega leta (1968) znašel na prvem javnem nastopu ekspresivnih figuralikov, na razstavi z naslovom Ekspresivna figu-ralika mladog ljubljanskog kruga, ki je bila v nasprotju s pričakovanji postavljena v Beogradu in ne v Ljubljani.

Gatnikova slika z naslovoma Slika 5 ali Rdeča figura nas neposredno, torej odkrito, nagovarja s popartovsko formo, ki jo opredeljuje velika rdeče obarvana površina iz katere se v dvoumnem zasuku lušči shematičen zaris ženske figure. ❚ Majda Božeglav - Japelj

Likovne zbirke Obalnih galerij

Priprtavrata depoja

Kostja GatnikSlika 5 (Rdeča figura), 1968 olje / platno, 120 x 90 cmZbirka Mednarodni slikarski ex-tempore Piran

Likovne zbirke Likovne zbirke Obalnih galerij

Priprtavrata depoja

Priprtavrata depoja

Priprta

Razstava slik v sodelovanju z Galerijo Božidar Jakac iz Kostanjevice na Krki9. april–15. maj 2010

A kademski slikar Sandi Červek (Murska Sobota, 1960) je tradicionalna slikarska sredstva reduciral na najbolj elementarno možnost, na črno površino, ki pa ni ena­komerna. Sliko gradi odsevanje svetlobe na ritmično precizno oblikovanih nano­

sih. Zato je spremenljiva in gibljiva, odvisno od kota in moči svetlobe in položaja gledalca. Kontrolirana svetloba tako dopolni slikarsko materijo in jo transformira v živ in dinami­čen organizem, kjer namesto preprostega geometrijskega lika lahko vidimo neskončno bogastvo spreminjajočih se svetlobnih vzorcev in likov. ❚ Igor Španjol (Iz teksta ob razstavi v Mali galeriji v Ljubljani)

Sandi Červek v beneški Galeriji A + A

8

Zgodilo se je … razstave v koprskih galerijah Meduza in Loža

Razstavi Rdeča nit in Modrost v Galeriji Hermana Pečariča v Piranu

Franko Vecchiet v Banki Koper in Uroš Weinberger v piranski Mestni galeriji

Razstava slik Fulvie Zudič v Lyonu

V času tradicionalnega Meseca fran­kofonije v Lyonu je Tatjana Dumas Rodica, častna konzulka RS v Saint

Etiennu, organizirala Teden Slovenije. Med različnimi dogodki, ki so se odvijali od 8. do 13. marca 2010, je bila tudi razstava slik primorske umetnice Fulvie Zudič. Obalne galerije Piran so v občinski stavbi 6. lyonskega okrožja predstavile izbor slik, nastalih v zadnjih osmih letih s prevladujo­čimi motivi vedut istrskih mest, Sečoveljskih solin in Piranskih dam (katerih krinoline so v prepoznavnih arhitekturnih elementih ali v tipični vegetaciji Istre). ❚ NM

Teden Slovenije sta odprla župan 6. lyonskega okrožja Jean-Jacques David in častna konzulka, Pirančanka Tatjana Dumas Rodica.

Umetnica Fulvia Zudič v družbi kustosinje Nives Marvin in častne konzulke Tatjane Dumas Rodica.

Urosš Weinberger, slikar mlajše generacije, na odprtju samostojne razstave Control - Delete s kustosom Andrejem Medvedom.

Mednarodni projekt So fresh, razstavo video umet-nosti, sta v Galeriji Meduza predstavila Andrea Bruciati, direktor GC AC v Tržiču, in kustosinja Majda Bozeglav Japelj.

V Galeriji Meduza je bila zanimiva in obiskana razstava stolov koprske arhitekte Tine Cotič, ki jih je oblikovala in postavila v dialogu z grafikami Lojzeta Spacala.

Fotografije na platnu fotografa Hermana Pivka so bile na ogled v koprski Galeriji Loža.

Foto

: And

rej G

oren

cFo

to: A

ndre

j Gor

enc

Foto

: And

rej G

oren

c

Foto: Andrej Gorenc

Igor Radovič (Banka Koper) in umetnik Franko Vecchiet na odprtju razstave.

Priznani fotograf Zoran Hochstätter, avtor zanimivih cianotipij, ob odprtju razstave s soprogo Stephanie in Antonom Biloslavom.

Sodelujoči umetniki Kulturnega društva za umetnost KONS na odprtju razstave s kustosinjo Nives Marvin in ravnateljem Obalnih galerij Antonom Biloslavom.

9

Razstava slikarja in scenografa Damijana Cavazze v Galeriji Meduza in Gledališču Koper

Foto

: And

rej G

oren

c

| 1

| 2

| 3

| 5 | 6

| 4

| 7 | 8 | 9

| 12| 10 | 11

Obiskovalci slikarskega dela razstave Neznosna lahkotnost ustvarjanja v Galeriji Meduza (1); Boris in Sebastijan Cavazza (2); Direktor Obalnih galerij Piran Toni Biloslav med obiskovalci (3); Umetnikova dela je na odprtju razstave predstavil likovni kritik Dejan Mehmedovič, vodja Galerije Insula (4).Razstava gledaliških stvaritev Damijana Cavazze je bila na ogled v Gledališču Koper (5); Boris Cavazza, Katja Pegan in Sebastijan Cavazza (6); Delova novinarka Tina Lešničar, Boris Cavazza ter slovensko-avstralski pesnik in bibliotekar Bert Pribac (7); Dragan Živadinov, Boris Cavazza in Marijana Hlebš (8); Slikar Živko Marušič s hčerjo Iro (9); Režiserja Jaka Ivanc in Miha Knific (10); Olga Pejovič, ki skrbi za odnose z javnostmi pri družbi Adriatic Slovenica, in fotograf Zoran Hochstätter (11); Dolgoletna urednica italijanskega programa Radia Koper, Devana Jovan, in arhitektka Barbara Magušar - Baja s hčerko, oblikovalko Nino Mršnik (12).