Piranski dnevi arhitekture – 30 letMonfort PortorožMirsad BegićGalerija Loža KoperMaravee ErosGalerija Herman PečaričJurij PfeiferGalerija Meduza KoperNovoletna prodajna razstava

❚ O

bčas

nik

Oba

lnih

gal

erij

Pira

n in

Gle

dališ

ča K

oper

❚

❚ Le

tnik

X ❚

Šte

vilk

a 6

❚ N

ovem

ber

2012

❚❚

Brez

plač

ni iz

vod

❚ IS

SN 1

854–

0449

❚

Pošt

nina

pla

čana

pri

poš

ti 6

101

KO

PER

– C

APO

DIS

TR

IA *

TIS

KO

VIN

A

Zadnjo soboto v novembru bo v gledališču Tartini v Piranu pod častnim pokroviteljstvom dr. Radovana Stanislava Pejovnika, rektorja Univerze v Ljubljani, in Antonia Tajania, podpredsednika Evropske komisije, potekala jubilejna že 30. mednarodna arhitekturna konferenca Piranski dnevi arhitekture. Spremljale jo bodo otvoritve sedmih spremljevalnih arhitekturnih in fotografskih razstav. Predpremierno bo prikazan novi dokumentarni film TV Slovenija 30XPiDA. Konferenca se bo ob 19. uri zaključila s klavirskim recitalom pianista Bojana Goriška, ki bo slavnostni uvod v tradicionalno podelitev priznane mednarodne arhitekturne nagrade Piranesi. Odprtje razstav bo ob 20. uri, odprtje razstave Piranesi pa ob 21. uri v Mestni galeriji Piran.

Tema30 let/30 years_utilitas, firmitas, venustas 30. Piranski dnevi arhitekture z vitruvijanskim naslovom praznujejo častitljiv jubilej. To je tudi priložnost za pogled nazaj. Za pregled in retrospektivo 30_letnega (so)oblikovanje prostora in družbe. Piranski dnevi arhitekture_PDA, ki so se, kot je bilo zapisano v uvodniku ob 25letnici, »rodili v obdobju kritičnega regionalizma in kasneje postmodernizma, vere v visoko tehnologijo …«, so obdelali 29 različnih tem in se ne glede na trenutna modna dogajanja vedno znova spraševali o kontekstu in identiteti – danes najbolj aktualnih temah globaliziranega planeta. Tudi trideseta tematika nadaljuje s tradicijo: čeprav se časi spreminjajo, in mi z njimi, stoji arhitektura vseh obdobij na treh vitruvijanskih temeljih – uporabnosti, trdnosti in lepoti.

Program

6 predavanj_1 okrogla miza _9 predavateljev Heinz Tesar_Dunaj Ákos Moravánszky_Budimpešta, Zürich Boris Podrecca_Dunaj Maroje Mrduljaš_Zagreb Jesús Castillo Oli_Aguilar de Campoo William J. R. Curtis_Cajar Friedrich Achleitner_Dunaj Andrija Rusan_Zagreb Vladimir Šlapeta_Praga

1 študentska predstavitev Klara Zalokar, Klemen Zupančič_Making

things_Fakulteta za arhitekturo Ljubljana

2 dokumentarna filma 30XPiDA_Piranski dnevi arhitekture, 30 min

scenarij Andrej Doblehar, režiser Marko Cafnik, produkcija Televizija Slovenija, 2012

Arhitekt Mediterana, dokumentarni portret Vojteha Ravnikarja, 52 min scenarista Matej Mljač, Boris Bezić, režiser Boris Bezić, produkcija Miha Černec_Tramal films, 2012

7 arhitekturnih razstav

Galerija Meduza 2 funkcionalno + trajno + lepo = opeka

Galerija Herman Pečarič Nagrade Piranesi 1989–2011 Osnove (seminarska in diplomska dela Fakul

tete za arhitekturo v Ljubljani 2010–2012) 12 projektov za evropsko prestolnico kulture

Maribor 2012 (12 diplomskih nalog študentov za arhitekturo na Fakulteti za gradbeništvo Univerze v Mariboru)

30 let_utilitas, firmitas, venustas

mednarodna arhitekturna konferenca in razstave

Gledališče Tartini, Piran, 24. november 2012Odprtje razstav ob 20. uri, odprtje razstave Piranesi v Mestni galeriji Piran ob 21. uri

Galerija Sv. Donat Damjan Gale_Piranski dialogi

(fotografska razstava)

Mestna galerija Zgodovinski spomin

(fotografije Branko Silađin, Damjan Gale) Arhitekt Mediterana

(dokumentarni portret Vojteha Ravnikarja) Piranesi 2012

(mednarodna arhitekturna razstava)

1 klavirski recital Philip Glass, izvaja pianist Bojan Gorišek

1 nagrada Piranesi podeljuje dr. Radovan Stanislav Pejovnik_

rektor Univerze v Ljubljani ❚

Pripravila: Maja Ivanič, predsednica organizacijskega odbora Piranskih dnevov arhitekture (PDA); fotografije: arhiv arhitektov; www.pida.si

Maroje Mrduljaš

Saint Corbinian

Jesús Castillo OliJesús Castillo Oli

Saint Corbinian

3

Tina Modotti in Elisa Seravalli

Maravee Eros Tina med filmom in fotografijo

fotografija in video

Galerija Loža, Koper7. december 2012–januar 2013

David Lachapelle, America Flower, 2008–2011, C-print, 182,9 x 137,2 cm; © David Lachapelle

Tina Modotti, Velikonočna lilija in popek, okoli 1925

Nobuyoshi Araki, Fuyu-Koi, Love in Winter, 1997, ČB print, 153 x 105 cm; Courtesy Galleria Zonca & Zonca

Elisa Seravalli, We love Tina!, posnetek video mapiranja, Preview Maravee Eros, Mestna knjižnica Pordenone

Z razstavo »Hommage Tini Modotti« – pripravil jo je Cinemazero (Pordenone, Italija) – se Obalne galerije Piran ponovno vključujejo v večleten projekt Maravee.

Koncept letošnje edicije z naslovom Maravee Eros izpostavlja življenje in delo znane fotografinje in igralke Tine Modotti (Videm, 17. 8. 1896–Mexico City, 5. 1. 1942) in ga sooča s fotografijami, videom, kipi ter performansi izbranih sodobnih umetnikov. Na razstavi na gradu Castello di Susans in Visionario je dominiral zgodovinski lik ženske in umetnice, zlasti s širokim izborom fotografij iz Arhiva Cinemazero, ki velja za enega najbolj bogatih in izpopolnjenih arhivov o Modottijevi, ob katerih so bili razstavljeni posnetki Edwarda Westona, v katerih se pojavlja Tina Modotti kot igralka in fotomodel ter kadri iz filma The Tiger’s Coat , do avtorskih posnetkov tihožitij, v katerih prepoznavamo njeno umetniško fotografijo. Na zadnji etapi Maravee Eros se esenci osebnosti Tine Modotti, njeni človeški in umetniški plati, posveča Elisa Seravalli z delom We Love Tina. Projekt je v začetni fazi nastajal kot video mapping za križni hodnik Mestne knjižnice v Pordenonu (Biblioteca Civica di Pordenone), kjer so ga ozvočili s koncertom skupine The Leaping Fish Trio, zatem je bil prilagojen arhitekturi v Castellu di Susans, nazadnje ga lahko doživljamo kot video, v izvedbi Tommasa Lessia (multimedijski laboratorij Cinemazero) in Micheleja Baggia (Sowhat Studio).

Video dokumentira audiovizualno predstavo – preview prireditve Tina: med filmom in fotografijo, v katerem Seravallijeva ponuja izseke podob te večplastne umetnice. V črno belem in barvnem kolažu se vijejo in vznikajo telesa, obrazi in cvetje, ki ob spremljajočih zvokih ustvarjajo učinkovit senzualen preplet izobilja, kot vezno nit med različnimi časovnimi obdobji. ❚ Zamisel in umetniško vodenje projekta: Sabrina Zannier. Projekt so podprli: Dežela Furlanija - Julijska krajina, Fondacija CRUP, Gervasoni

4

Mirsad Begić

Veliki čuvarprostorska postavitev

Razstavišče Monfort, Portorož9. november 2012–januar 2013

Pot je končana, potovanje se začenja, kot je zapisal filozof. Begićev remake z naslovom Veliki čuvar je zbranost vseh kiparjevih spoznanj in likovnega znanja, je epopeja Bitja, epoha človeške (zagrobne) eksistence, umetnostni presežek. In prava arheologija, to se pravi najdba in iznajdba, dokončnost neke forme, ki spremlja in spreminja naše bivanje v tostranstvu – prehodu v Onostranstvo. Ostanki (ruševin) neke nevidne zgradbe in prostora, ki ne pozna vzporednic v slovenski likovni umetnosti; brez primerjave. Nekakšna skrepenela gmota – naplavina – kot strdekzgošča, kot preostanek drugega, minulega sveta, realnega sveta, ki je izginil, to se pravi fizičnega, telesnega sveta, ki se prav zdaj spreminja v duhovno, metafizično vesolje, ki lebdi, v neminljivost trajanja, v večnostni privid, ki zdaj, pred nami vstaja, v bivanje, v nebitje brezčasnega prostora, po neki končni in dokončni kataklizmi. V Begićevih sanjah je arheologija povezana s psihoanalitičnim odstiranjem, z razkritjem prazavesti – Urverdrangt, s pradavnostjo potlačenega v naši psihi. Torej arheologija, star, prvoten, starodaven, iz gr. arkhaio; a tudi ladja, barka v biblijskem pomenu: sveta ladja; iz lat. arca v pomenu coffre: skrinja, kovček, pljuča, glasba; tudi arkh, prvi, nad, iz gr. arkhien: voditi, vladati, ukazovati; vodilna ladja, glas, ki ukazuje.

In forma te primarne skušnje je temeljna, substancionalna, saj je kot lik, kot likovnost, oblikovanje in izraznost postavljena kot jasnost in razločnost nasproti motnosti in kalnosti in nerazločnosti oblike; ki nam ničesar ne pove, ki ničesar ne razločuje. Ki vodi v zmotnost, nerazumevanje, nerazumljivost. In ne nazadnje v brezpomenskost, v neresnico. – Ko se utrudi forma gledanja, pogleda na stvari, ko ta postane nazadnjaška, zaviralna (v znanosti, v umetnosti, v vsakodnevnem delovanju), se z genialnim rezom nekega umetnika poruši, zruši stari svet, prelomi, zlomi ustaljena, preživeta Zgradba in Sistem, matrica: modus operandi, ars vivendi. Nastopi drug (v)pogled, zamenjata se

notranjost in zunanjost, zastavi se vprašanje novega subjekta. To, kar se usiplje iz svetlobe, iz Begićevih sanj, iz materničnega

prostora, ali kar je identični simbol, iz morja (ki vedno prezentira prvo točko našega razvoja in mesto rojstva; iz morja smo prišli), je za večino nekakšna ekološka šara, tehniški ostanki in odpadki blodnega člo vešt va, nekakšna morska naplavina, ki nima globljega pomena. In vendar jih samo avtor označi za relikvije, za »sveto moč«, svetinje in dragocen spomin. Predrimo torej videz površine, sestopimo v primarno formo in v tisto, česar projekcije so te oblike in je ta realnost. Prodrimo v nezavedno in njegov Bedeutung. Vrnimo se korak nazaj in ponovimo: iskali smo izvirni lik, univerzalijo, oživljeno z nekim davnim smislom in pomenom. Izvirni lik, ki se pojavlja v različnih upodobitvah na enak način; v enakem smislu, z istim sporočilom. Takšen znak in takšni znaki nastopajo nekako sami zase, fragmentarno. Takšen izvirni lik je svojski

in oseben in skoraj magičen, saj v njem počiva površina kipa. Odkriva nam vozlišče avtorjevega intimnega in likovnega spraševanja. In v njem je skrit poetični naboj umetniškega dela.

Tak lik seveda ne izključuje estetskega učinka, estetske vrednosti podobe. Prav nasprotno: Ostati pa mora v pravi meri skrit, da nas ne zmoti njegova čista, evidentna forma. In tudi ravno prav odkrit, to se pravi viden in opazen, da še – v podzavestnem stiku našega pogleda ter čustvovanja – poveže kip v enkratni dogodek v estetično ugodje in v zavest spoznanje o umetniški resnici takšne upodobitve. Izvirni lik tudi ne izključi zunanjost, temveč jo zlije vase, jo individualizira. V tem je njegova vloga še kako simbolna. Primarni lik torej nikakor ni v odvisnosti od likovne sintakse, niti ni podrejen odnosom v resničnosti, iz katere umetnik črpa snov za svoja dela; temveč je dan vnaprej, vložen v avtorjevo psihofizično »postavo«, usojen in predestiniran. Čeprav kot tak – če ni

Foto: Jaka Jeraša

5

Dama s slepo mačko, 2011, akril na platnu, 90 x 70 cm

Jurij Pfeiferslike

Galerija Herman Pečarič, Piran21. december 2012–januar 2013Otvoritev: 21. december 2012 ob 19. uri

V sodelovanju z Mestnim muzejem Idrija bomo v piranski Galeriji Herman Pečarič predstavili izbor slik akad. slikarja Jurija Pfeiferja (rojen 1955, končal je Gimnazijo J. Vega v Idriji, diplomiral je leta 1987 na ljubljanski ALU pri prof. Gustavu Gnamušu, živi in ustvarja v Idriji). Uveljavljen je kot grafični (plakati, publikacije) in industrijski oblikovalec (pohištvo za Lesno industrijo Idrija, avdio komponente Stylos), ukvarja se s scenografijo (je dobitnik zlate Linhartove značke za scenografijo leta 1993) in kostumografijo ter z ilustracijo (za otroške knjige pri Mladinski knjigi in za otroš ke revije; v letih 1985 in 1986 je bil likovni ured nik revije Glasbena mladina).

Zadnja leta se posveča predvsem slikarstvu. O razstavi slik, ki je bila lani na ogled v razstavišču Nikolaja Pirnata na gradu Gewerkenegg v Idriji in bo na ogled v Piranu do konca januarja 2013, je umetnostna zgodovinarka Monika Ivančič Fajfar, ki bo avtorja na odprtju tudi predstavila, med drugim zapisala: »Predstavljeni opus Jurija Pfeiferja je videti zelo raznolik, čeprav nastaja vzporedno. Osrednji motiv je (ženska) figura. Ta figura je sprva ikona, nato fantazijsko preoblikovana pojava, nazadnje postane del krajine, v kateri postopoma izginja. Skozi predstavljeni opus lahko sledimo simbolnemu in fizičnemu razkroju telesa.«

Recipročno bomo jeseni 2013 v idrijskem razstavišču Nikolaja Pirnata predstavili slike Preludiji koprskega slikarja Rajmunda Kocbeka. ❚ Nives Marvin

upodobitve – v bistvu ničen, neprisoten; ker biva v območju čiste subjektivnosti in ga zato historični in analitični pristop ne moreta odkriti.

Kiparstvo kot žrtveni oltar, kiparstvo kot kadaver, kiparstvo kot simbolična projekcija odkriva notranje življenje Forme, ki se nam tu in tam zazdi kot embrio ali kot feniks, ki se dviga nad pogoriščem, ali kot »mumija, ki hodi«. Vsi občutki so pravilni: Begićeve skulpture nastajajo in vznikajo iz smrti, iz žive meje bivanja ter izginotja, iz brezna tiste reže – in razpoke –, ki nas ločuje od poslednjega trenutka, zavrženost, pozabljenja. Trenutek »padca v Nič« kot vzgon v duhovnost, trenutek večne smrti kot vstajenje v drugo, v domovanje, bitje, bivanje in eksistenco mrtvih.

Teloskulptura se spreminja v zarodek, v prenatalno in posmrtno formo, v kožni strdek, v skrepenelo, posušeno in otrdelo tkivo. Telo skulptura so v resnici skladni nemega duha, ki je mumificiran, mrtev, a vendarle telesen in organski. Telesna žlindra, »strašni stvor«, ovit v poslednja oblačila; telo, ki temelji na notranjem kadavru, ki je odrešeno perverznosti realnega sveta. Telo, ki mora skozi Onostranstvo, ki mora zaživeti svojo smrt, otrplo, zakopano, ohromljeno, da bi dosegli svojo odrešitev. Telo skulpture, votlo, zbito, nemo, je torej sarkofag, stiskalnica in »mišična zapora«: »O, brezno, čudovito za skrivnostnega Boga in za duhove, strašno za mrtve. Pozdravljeno, skrivnostno brezno! Prihajam, da v tebi doživim Bogove … Duhovnost, ki je ni mogoče zadušiti: Demoni, ki žive od senc umrlih. O, ti demonskost! Tvoje poti so zdaj odprte in jaz, pred vami, hodim proti čudovitemu Zahodu.« (Egipčanska Knjiga mrtvih) ❚ Andrej Medved

Rajmund KocbekPreludiji

slike

Galerija A + A, BenetkeOtvoritev: sreda, 12. december 2012

6

Forma viva – 50 let

dokumentarna razstava

Galerija Loža, Koper8. november–2. december 2012

Razstava z naslovom FORMA VIVA – 50 let, je bila odprta v Galeriji Božidar Jakac – Lamutov likovni salon, 15. julija 2011 in bila 7. feb ruarja 2012 prenesena v Koroški pokrajinski muzej Slovenj Gradec – muzejsko razstavišče Ravne na Koroškem. Avtor razstave je višji kustos Galerije Božidar Jakac, Goran Milo va nović, razstavo in tiskovine je oblikoval Matic Tršar.

Pri vsakem prenosu se razstava še dodatno fokusira na delovišče samega kraja, postavitev pa se prilagodi tlorisu razstavišča. V koprski galeriji je postavitev osredotočena na delovišče kamnitih skulptur na polotoku Seča pri Portorožu. ❚

Graziano PompiliMasayuki Nagase

Foto

: Jak

a Je

raša

Janez Lenassi

Boštjan Drinovec Giancarlo MarcheseMiroslav Urošević

7

Priprta Likovne vrata zbirke depoja Obalnih galerij

Masayuki NagaseReliefna plošča na zidu prehoda Židovskega kareja, Piranistrski marmor, 2,25 x 4,60 mZbirka Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva, Portorož 1985

Japonski kipar Masayuki Nagase (Kyoto, 1949) je po formalnem šolanju na tokijski akademiji za likovno umetnost svoje znanje dodatno izpopolnjeval na števil

nih simpozijih na Japonskem, konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa tudi po Evropi, še zlasti v Avstriji in Jugoslaviji. Dalj časa je živel in ustvarjal na Hrvaškem, v hrvaški (Marušići) in slovenski Istri. Ob pomembnih skupinskih razstavah, na katerih je sodeloval po svetu (ZDA, Italija, Kanada, Avstrija), so bile njegove osebne postavitve dokaj redke. Zadnjo samostojno razstavo v Sloveniji, leta 1993 jo je pripravila ljub ljanska Mestna galerija, si je bilo mogoče ogledati tudi v koprski galeriji Loža. Avtor se je kmalu zatem preselil v ZDA. Za seboj je v Sloveniji pustil nekaj izvrstnih monumentalnih javnih plastik, ki so nastale bodisi kot naročila za urbane prostore (skulptura na Trgu Alme Vivode v Izoli in vodnjak na koprski tržnici) bodisi v sklopu Mednarodnega simpozija kiparjev Forma viva, Portorož v letih 1985 in 1987.

Posebno pozornost velja posvetiti Nagasejevi udeležbi na simpozijskemu srečanju

leta 1985, ki ga je zaznamovala skupna delovna izkušnja japonskega in piranskega kiparja Janeza Lenassija. Bienalna manifestacija je bila tisto leto zanimiva tudi zato, ker je upoštevala različne načine prezentacije nastalih kipov, od običajne umestitve v galerijo na prostem, prek postavitve na izbrane lokacije v priobalnem pasu, do posega v urbano središče, pri katerem sta sodelovala Lenassi in Nagase. Prenova piranskega Židovskega trga je predstavljala prvi primer vklju če vanja kiparskega simpozija v prenavljanje urbanih površin ob slovenski obali. Kiparja sta neposredno sodelo vala s strokovnjaki konservatorske (Sonja Ana Hoyer) in arhitekturne (Nebojša Vranešič)

stroke. Omejene površine trga niso bile primerne za postavitev samostojnih plastik, zato se je njun avtorski prispevek omejil na oblikovanje tal in zidnih površin v podhodu Židovskega trga. Lenassi je v tlaku iz istrske ga marmorja z izjemno občutljivostjo priklical vtis vzvalovanih površin, ujetih v igro osmerokotnih geometričnih likov. Nasprotje tej zglajeni kamniti strukturi so Nagasejeve grobe kvadratne stenske obloge, s katerimi se je umetnik spretno in nevsiljivo vpel v zidno stavbno površino. Prepričljiva izpovednost kiparskih posegov s horizontalno in vertikalno plastično intervencijo tako arhitekturni prostor oblikuje na nov, izviren način. ❚ Majda Božeglav Japelj

Zgodilo se je … Forma viva 50 let

Dokumentarno razstavo je v Galeriji Loža odprl Bojan Božič, ravnatelj Galerije Božidar Jakac. Na otvoritvi so bili prisotni tudi tržaški kipar Villi Bossi, soproga pokojnega Janeza Lenassija Marjanca in sin Aleš Lenassi.

Foto

: Jak

a Je

raša

8

Zgodilo se je … Rajmund Kocbek v piranski Mestni galeriji Slavko Krajnc v Galeriji H. Pečarič

Tjaša Kermavnar v Galerji Meduza v Kopru

Mirsad Begić v portoroškem Monfortu

Napovedujemo

Prodajna razstava likovnih del v Galeriji Meduza v Kopru3. december 2012–januar 2013

s s s s s s s s s s s s s s s s s s s s s s s

s s s s s s s s s s s s s s s s s s s s s s s

Foto

: Arh

iv O

GP