Monfort Portorož inMestna galerija PiranPiranski dnevi arhitekture

Galerija Loža KoperNika Zupančič

Galerija Herman Pečarič PiranMiljenko Domijan

Galerija Meduza KoperMarta in Karel Pavlinc

❚ O

bčas

nik

Oba

lnih

gal

erij

Pira

n in

Gle

dališ

ča K

oper

❚❚

Letn

ik X

IV ❚

Šte

vilk

a 5

❚ N

ovem

ber

2016

❚❚

Brez

plač

ni iz

vod

❚ IS

SN 1

854–

0449

❚

Pošt

nina

pla

čana

pri

poš

ti 6

101

KO

PER

– C

APO

DIS

TR

IA *

TIS

KO

VIN

A

2

34. piranski dnevi arhitekture in nagrada piranesi

Mednarodna arhitekturna konferenca ter podelitev 28. mednarodne arhitekturne nagrade Piranesi 2016

Častni pokrovitelj je predsednik SAZU, akad. Tadej Bajd.

19. november 2016 ob 10. uri, Gledališče Tartini, PiranKonferenca: Gledališče Tartini, PiranPodelitev nagrade Piranesi: razstavišče Monfort, Portorož

19. novembra 2016 bo v gledališču Tartini v Piranu pod častnim pokro­viteljstvom predsednika SAZU, akad. Tadeja Bajda potekala že 34. med­narodna arhitekturna konferenca Piranski dnevi arhitekture, tokrat z naslovom Površina arhitekturnega prostora. Konferenca se bo zaključila ob 20. uri v razstavišču Monfort v Portorožu s slovesno 28. podelitvijo priznane mednarodne arhitekturne nagrade Piranesi 2016 in z odprtjem spremljevalnih arhitekturnih razstav, med katerimi je najpomembnejša prav razstava za nagrado Piranesi 2016.

Tema: Površina arhitekturnega prostora

Arhitekturni prostor je vedno nekaj snovnega: naj bo poln ali prazen, vedno ga občutimo s svojim telesom, s svojimi čutili. Čeprav se njegova pripoved razteza onkraj njegove fizične prisotnosti, ima nujno tudi svojo mejo, svojo površino. Kje je površina arhitekture? Je to površina njene fizične telesnosti? Je to le njena forma? Kaj je tisto, kar omejuje prostor arhitekture? Se površinskost današnjega časa zrcali tudi v arhitekturi? Je začela površina, ki je doslej prekrivala in – kar je še pomembneje – razkrivala vsebino, od nje odstopati? Je površina postala poglavitni nagovor arhitekture? ❚ Jurij Kobe

Kongresni center Palma de Mallorca, 2016, arhitekt Francisco Mangado

Program

7 predavanj

❚ Ramon Bosch, Bet Capdeferro, Bosch.Capdeferro, Španija❚ Carlo Cappai, Maria Alessandra Segantini, C+S, Italija❚ Adnan Harambašić, SAAHA/AHAKNAP, Norveška, Bosna in

Hercegovina❚ Lena Krušec, Tomaž Krušec, Arhitektura Krušec, Slovenija❚ Francisco Mangado, fM, Španija❚ Armando Ruinelli, Ruinelli associati, Švica❚ Roland Winkler, Klaudia Ruck, Winkler + Ruck Architekten, Avstrija

2 predstavitvi

❚ Tadej Juranovič, Ljubljana, Slovenija❚ Chun-ning Jack Huang, Technische Universität Wien, Avstrija

4 arhitekturne razstave

❚ Piranesi 2016, Monfort Portorož❚ Maks Fabiani: arhitekt monarhije, Mestna galerija Piran❚ Barve Pirana/Colori di Pirano, Apollonijeva palača Piran❚ Promenada od Pirana do Fiese, Monfort Portorož

2 Piranski dnevi Piranu

❚ Delavnica Igriva arhitektura: Zgradimo svoje mesto, Mestna knjižnica Piran

❚ Predavanje Aleksander S. Ostan: O imenu, namenu in pomenu arhitekture od nekdaj do danes, Mestna knjižnica Piran

1 podelitev mednarodne nagrade Piranesi 2016

1 PDA večerno druženje

Informacije in fotografije so na www.pida.si ❚

Hiša kolaž, Girona, 2010, arhitekti Bosch Capdeferro Arquitectures

Foto

: Jos

é He

via

Foto: Juan Rodriguez

3

Na prelomu tisočletja je bil Dunaj pomembno kulturno središče, kjer so se rojevale še danes aktualne ideje. Pa ne samo v kulturi, tudi v filozofiji in politiki. Tam se je rodil sodobni

sionizem, Adolf Hitler pa si je v kavarni Central, v ka­tero so leta 1913 zahajali tudi Stalin, Trocki in mladi Josip Broz, nabiral prve politične izkušnje. V arhitek­turi je bil glavna osebnost Otto Wagner, profesor na dunajski akademiji. Okoli sebe je zbiral nadarjene sodelavce in študente, kot so bili Joseph Maria Olbrich, Josef Hoffmann in Maks Fabiani, njegov sodelavec v biroju. Toda Fabiani ni bil le to. Kot eden najbolj raz­gledanih arhitektov tega časa, saj je s pomočjo Ghe­ghove štipendije dve leti potoval po Evropi in Mali Aziji, je bil nosilec novih idej. Njegov prihod v Wag­

nerjev biro je sovpadal z Wagnerjevim imenovanjem za predstojnika akademije in z izdajo znamenite knjige

Moderne Architektur, ki jo je Fabiani pisal po Wagnerjevem nareku. Skratka, Fabiani se je znašel v središču arhitek­

turne avantgarde. In takšne so bile tudi njegove prve stavbe, Portois & Fix, Artaria in druge, ki so v marsičem presegale

Wagnerjeve dosežke. Z izdelavo regulacijskih načrtov za Ljubljano in Bielsko v današnji Poljski, se je Fabiani začel posvečati urbanizmu

in s tema dvema projektoma leta 1902 ubranil doktorsko disertacijo na Tehnični visoki šoli na Dunaju. To je bil sploh prvi doktorat na današnji Tehnični univerzi in prvi doktorat za področje arhitekture in urbanizma v vsej avstro­ogrski monarhiji. Zaradi takšnega slovesa ga je prestolo­naslednik Franc Ferdinand imenoval za osebnega svetovalca in Fabiani je prišel kar v visoko družbo. Njegovo bleščečo kariero je grobo prekinila prva svetovna vojna, umaknil se je v Gorico, kjer se je ukvarjal z obnovo v prvi svetovni vojni porušenih domačih krajev. Ta poteza je doka­zala njegovo ljubezen do Krasa in privrženost urbanizmu.

Portois & Fix, 1900, Dunaj, Avstrija

Artaria, 1901, Dunaj, Avstrija

Urania, 1910, Dunaj, Avstrija Narodni dom, 1904—1905, Trst, Italija

Maks Fabiani leta 1902

Vila Ferrari in Ferrarijev vrt, Štanjel

Ljubljana je imela srečo, da se je z njeno popotresno obnovo ukvarjal najodličnejši urbanist in arhitekt tedanjega časa. Čeprav mu župan Hribar nikoli ni zaupal izdelave urbanističnega načrta, so njegove zamisli o glavnih mestnih motivih in krožnem prometu zaznamovale razvoj mesta vse do današnjih dni. Fabianijevo arhitekturno snovanje pred prvo svetovno vojno je slogovno spa­dalo v secesijo. To je bil prvi modni slog, ki je zajel celotno oblikovanje od arhitekture pa vse do grafičnega oblikovanja, mode in celo pričesk. Toda Fabiani ga ni razumel tako. Če je historicizem 19. stoletja zakrival sodobno inženirstvo, na primer jeklene hale železniških postaj so skrili za vhodnimi poslopji v zgodovinskih slogih, je secesija skušala najti sožitje med tehniko in arhitek­turo tako, da je nove tehnologije začela uporabljati na umetniški način. Pri Fabianiju se to še naj­bolj kaže v uporabi jeklenih profilov nad okni, ki so postali skoraj njegov zaščitni znak. To rešitev je uporabil veliko pred Adolfom Loosom, ki jo je populariziral, in ni naključje, da je ravno Fabiani odkril mladega Loosa in mu priskrbel prvo pomembnejše delo – Cafe Museum. Maks Fabiani se je ukvarjal tudi z razvojem novih tlorisnih rešitev, s katerimi je skušal na omejenem prostoru združevati različne funkcije. Še pomembneje pa je, da se je zavedal, da je vsaka nova stavba le delček v razvoju mesta in ga zato mora spoštovati in nadgrajevati. Vsak poseg je le delček v mo­zaiku mesta, ki mora kot celota ohranjati svoje značilnosti. Zato njegove stavbe nikoli ne izstopa­jo, ampak se vključujejo, ne kažejo nase, ampak poudarjajo značilnosti mesta, v katerem stojijo. To pa je morda najpomembnejša izkušnja, ki nam jo ponuja arhitekt Maks Fabiani. ❚ Andrej Hrausky

Foto

: Mira

n Ka

mbi

č

Maks Fabiani — arhitekt monarhijePomen Maksa Fabianija

Mestna galerija Piran19. november 2016—15. januar 2017

4

Slikarka Nika Zupančič že od samega začetka svojega umetniškega delovanja izkazuje zelo specifično ustvarjalno zmožnost, saj je že zelo zgodaj razvila

lasten, oseben slikarski slog, ki je utemeljen na vizualizaciji in poetiki minevanja, bodisi časa na splošno, ali pa delov dneva, letnih časov, življenja ... Za vizualiziranje tega poteka v času je zato pogosto uporabila v modernizmu zelo razširjen postopek zaporedja podob, s katerimi je v posamičnih sekvencah podala posamične stopnje transformacije motiva. Za njeno delo­

Njen pristop temelji na subtilnem nakazo­vanju in sugestiji, nikakor pa ne na direktnem prikazu vizualno evidentnih znakov minevanja. To, kar vidimo na njenih slikah, je kot rahla, zadržana vizualna naracija, ki pa je zelo učin­kovita, saj med drugim s subtilnimi prispodo­bami zariše tudi povsem realne posledice časa. Sekvence stopenj teh procesov so posamezne etape v ciklu slik, njihovo vrstenje pa je bolj kot pot h kulminaciji zaporedje brez poudarje­nega zaključka.

Vsebine in motivi njenega slikarstva so pred­vsem prevzeti iz tematike narave ali pa gre za (portretne) podobe glave, ki je v zaporednih sek­vencah na posameznih slikah vedno bolj zabri­sana in postopno izginja iz vidnega polja gle­dalca. Slikarstvo Nike Zupančič je meta fo rič no in s tem zavezano predvsem poetičnemu bele­ženju posameznih potekov minljivosti in trans­formacij vizualnosti, ki jo ta prinaša s seboj.

Vendar pa ta izpostavitev aspekta izginjanja in minevanja ni včlenjena v kakršno koli tra­dicionalno simboliko ali vizualizacijo znanih motivov, ki se povezujejo z izjemno bogatim in raznovrstnim ustvarjanjem, povezanim s poj­mom vanitas. Podobno kot so v zgodovini sli­karstva v številnih tihožitjih ali krajinah bili zgolj nakazani prikriti simboli minevanja in varljivosti bivanja, je tudi na slikah te ustvar­jalke očiten vtis transformacije in minevanja tega, kar kažejo podobe krajinskih motivov na njenih platnih. Pri Niki Zupančič je predvsem zelo poudarjen aspekt krhkih, na videz izgi­njajočih form, ki nekoliko nejasno asociirajo vzdušje introspekcije in rahle melanholije, s katero poda videnje svojih temnih pejsažev. Večinoma gre za podobe rastlin, drevesnih de­bel, krošenj ali listov, ki zgolj rahlo nakazujejo pomensko raven nekega simbolizma.

Gre za zgolj nakazano občutenje krhkosti sveta, ki nezadržno mineva, tako kot se trans­formirajo sence ob somraku, ki jih na svojevr­sten, nevsiljiv, a razviden način med drugimi motivi vizualizirajo forme na slikah Zupanči­čeve. Te pokrajine ali nedefinirani kraji, kjer se vršijo nekakšni boji med svetlim in temnim, barvo in belino ter med sencami in svetlobo, so nekakšni otoki samote in meditacije o enig­mi vidnega sveta, kakršnega beleži slikarkin čopič, s katerim so podani subtilni barvni in tonski prehodi ter ravno tako subtilna ob­čutenja sveta, ki izginja.

Vsekakor je njeno delovanje zelo izvirno in predvsem osebno ter izhaja iz natančnega, premišljenega analiziranja posameznega mo­tiva v določeni seriji ali na posamezni sliki. Utemeljeno je v dolgotrajnem in temeljitem slikarskem raziskovanju tehničnih aspektov ter vsebinskih motivov, ki za Niko Zupančič kljub svoji starodavnosti ostajajo izjemno fas­cinantni s svojo nespremenjeno aktualnostjo tudi v našem času. ❚ Tomislav Vignjević

Kotna slika I (diptih), 2016, olje na platnu, 81 x 100 cm (x 2)

Male pokrajine, 2016, olje na platnu, 19 x 24 cm (x 6)

Foto: Ays

Nika Zupančič (Ljubljana, 1978) je leta 2003 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, smer slikarstvo, ter se istega leta vpisala na podiplomski študij grafike. V času študija je prejela dve študentski Prešernovi nagradi. Na Akademiji za likovno umetnost je zasnovala ter vodila serijo predavanj o sodobni umetnosti z naslovom Prostori umetnosti, skupaj s Polono Tratnik je uredila knjigo Prostori umetnosti, zbornik prispevkov 15 avtorjev, ki z različnih zornih kotov ob­ravnavajo vsebine sodobne vizualne umetnosti. Sodelovala je na številnih skupinskih razstavah ter se udeležila več likovnih kolonij.

Leta 2006 se je kot štipendistka nizozemske vlade v Amsterdamu izobraževala o historičnih slikarskih tehnikah, pozneje pa na različnih področjih v Berlinu in Parizu (akademska risba, Acadé­mie de la Grande Chaumière). Od leta 2010 se vsako leto študijsko izpopolnjuje v Parizu, v letu 2016 kot štipendistka Institut français. Imela je več samostojnih razstav doma in v tujini. Od leta 2008 je članica ljubljanskega društva likovnih umetnikov. ❚

Nika Zupančič Nočne-dnevne slikeGalerija Loža KoperOdprtje: petek, 2. december 2016, ob 19. uriTrajanje: 2. december 2016—15. januar 2017

Podobe minevanja. Slikarstvo Nike Zupančič

Napovedujemo

Foto: Ays

vanje na področju slikarstva in grafike je tako značilna poetika minljivosti, kar je slikarka izjemno učinkovito izpostavila s serijami in zaporedji slik, na katerih so zelo razločno ali pa zgolj nejasno nakazane in tematizirane spremembe v poteku časa. Tako je ustvarila številna dela, grafične liste ali slike, na katerih je zabeleženo njeno povsem osebno videnje ene ključnih tem umetnosti, namreč vanitas, ter sprememb in transformacij, ki jih na vizu­alni površini s seboj prinašata potek časa in minevanje.

5

Miljenko Domijan Mare Morlacco / Morje Pod VelebitomFotografije

Galerija Herman Pečarič PiranOdprtje: petek, 9. december 2016, ob 19. uri Trajanje: 9. december 2016—22. januar 2017

Miljenko Domijan je kljub temu da je že upokojen, še vedno zelo dejaven kot konservator nepre­mične hrvaške kulturne dedišči­

ne, a kot sam pravi, pa je »za potrebe duše in srca fotograf«. To dokazujejo tematsko zaokro­ženi ciklusi fotografij, ustvarjeni v zadnjih letih, ter tisti, ki so bili predstavljeni tudi jav­nosti; med najpomembnejšimi so: Anima et Corpus, Terra Toscana (razstava 2011 v zagreb­škem Muzeju Mimara in 2015 v MMC Rovinj), Mare Morlacco / More pod Velebitom (razstava v Galeriji Decumanus v Krku 2012, v Gradski loži Galerije umjetnina Narodnog muzeja Za­dar 2013 in v Museo di Stato v Republiki San Marino leta 2014), Armenia Sacra, Kraške lje­po tice Zadarske županije (razstava v Gradski loži Zadar 2015), Pariški zapisi i flanerije (raz­stava v Studiu Moderne galerije »Josip Račić« v Zagrebu 2015) in drugi.

Z dopolnjenim ciklusom fotografij Mare Morlacco / Morje pod Velebitom, ki jih bomo predstavili na razstavi v piranski Galeriji Her­man Pečarič, bomo prvič v Sloveniji spoznali Miljenka Domijana kot fotografa, ki v izbra­

Miljenko Domijan (1946, Rab na otoku Rab, Hrvaška) sodi med najpomembnejše hrvaške konser­vatorje in sodeluje tudi s slovensko konservatorsko stroko. Diplomiral je iz umetnostne zgodovine in filozofije na Filozofski fakulteti v Zadru, na Mednarodnem centru za zaščito spomenikov ICCROM v Rimu pa končal specialko za zaščito stavbne dediščine. Zaposlil se je na Zavodu za varstvo kultur­nih spomenikov v Zadru, kjer je bil tudi ravnatelj. Sredi devetdesetih let je bil imenovan za glavnega konservatorja Hrvaške, opravljal je tudi funkcijo pomočnika ministra za kulturo. Poleg tega je tudi predsednik Nacionalnega komiteja ICOMOS­a in predsednik strokovne komisije za obnovo Dubrov­nika. Na začetku leta 2016 ga je minister za kulturo imenoval za koordinatorja posebnih projektov na področju konservatorsko­restavratorske dejavnosti Ministrstva za kulturo RH (nominacije spome­nikov za vpis na Listo svetovne dediščine UNESCA). Je član številnih strokovnih komisij, redno ob­javlja članke v strokovni literaturi. Napisal je monografijo Rab – grad umjetnosti. Doma in v tujini (pogosto tudi v Sloveniji) večkrat predava o varovanju dediščine. Organiziral je številne mednarod­ne razstave kulturne dediščine in predstavitve hrvaške dediščine v tujini. Za svoje delo na področju kulturne dediščine na Hrvaškem in še posebej v Dalmaciji je prejel pomembne nagrade, med dru­gimi Orden Danice z likom Marka Marulića, italijansko državno nagrado Pasquale Rotondi, trikrat nacionalno nagrado Vicko Andrić, dvakrat je dobil tudi nagrado Evropske unije Europa nostra. Leta 2016 so mu kot prvemu Hrvatu dodelili Orden Svetog Save druge stopnje, predsednica Hrvaške pa mu je podelila Red kneza Branimira z ogrlico. Živi in ustvarja v Zadru ter v rojstnem Rabu.

nem mediju za nas in za prihodnje rodove do­kumentira vse prvinsko, neulovljivo ter vedno znova privlačno v njegovem Kvarnerju in Dalmaciji. Poznavalec njegovega fotografskega ustvarjanja, Želimir Koščević, je zapisal: »Miljenko Domijan kot umetnostni zgodovinar dobro ve, da skrivnost vseh podob ni v tistem, kar je na podobi, ampak v tistem prefinjenem fluidu, skozi katerega podoba žarči. Seveda morsko pečino, nebo in kopno vidi vsak, toda malokdo opazi elementarne odnose znotraj

univerzuma narave, ki podobo pejsaža spreme­nijo v edinstveno harmonijo časa, ambienta in osebnega spomina.«

Razstavo spremlja dvojezična zloženka z zapisom Nives Marvin, kustosinje razstave, na odprtju razstave bo prisotne nagovorila Damja­na Pečnik, državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo RS.

Razstavo sta omogočila Občina Piran in spon zor, podjetje GNÓM d. o. o., ohranjanje kul­turne dediščine iz Ljubljane. ❚ Nives Marvin

Marta in Karel PavlincKeramika

Galerija Meduza KoperOdprtje: četrtek, 15. december 2016, ob 18. uri

Marta in Karel Pavlinc sta keramičarja, ki sta od 80. let prejšnjega stoletja, ko sta se začela poglobljeno ukvarjati z oblikovanjem keramike, ustvarjalno prepo­znavnost gradila tudi v medsebojnih dialogih na številnih tandemskih predsta­vitvah doma in v tujini. Na njunih skupnih razstavah se različne individualne

ustvarjalne poetike, mojstrsko opredmetene v brezhibno izdelanih keramičnih skulpturah, vizualno spajajo in dosegajo visoko estetsko vrednost. Ena izmed njunih skupnih razstav je bila konec leta 1996 na ogled v koprski Galeriji Meduza. Po 20 letih se avtorja v omenjeno galerijo vra čata s prostorsko postavitvijo najnovejše keramike in zanimivim konceptom, ki bo presegel kla sično predstavitev medija. ❚

6

Razstava: Galerija Herman Pečarič PiranTrajanje: 14. oktober—4. december 2016

Zdenko Bombek (1959, Koper), priznani istrski fotograf, se zadnjih šest let še posebej ukvarja z osebnim projektom, pomenljivo poimenovanim Obrazi.

Leta 2012 je uresničil prvi del: razstava in pub­likacija Obrazi Kopra sta bili izjemno dobro sprejeti. Tako motiviran je projekt nadaljeval in po dveh letih predstavil Obraze Izole. Pričujo­ča razstava in publikacija Obrazi Pirana sta za­dnji del trilogije Obrazi slovenskih istrskih mest, avtor pa namerava projekt nadaljevati z obrazi podeželja Slovenske Istre.

Tudi Obrazi Pirana odražajo fotografov spošt­ljiv odnos do okolja in krajev, kjer se je rodil in kjer ustvarja, ter njihove nedavne zgodovine. Njegova vnema pri iskanju ter odkrivanju sta­rih spominskih fotografij mest, vedut in seveda prebivalcev kot najpomembnejših snovalcev življenja v teh mikro ambientih ga je spodbu­dila k pričujočemu, tudi organizacijsko zahtev­nemu projektu. Stare fotografije, nekatere so bile posnete celo konec petdesetih, večina pa v šestdesetih in sedemdesetih letih, gledalca popeljejo v prepoznavne dele mest Pirana in Portoroža ter Forma vive. Seveda avtor ohranja

zastavljeni vsebinski koncept: na fotografijah so vedno upodobljeni meščani Pirana, Porto­roža in Lucije, ki jih v enaki veduti, v enakem letnem in celo dnevnem času ter enaki drži ponovno fotografsko dokumentira.

Zelo dobro obiskana predstavitev projekta je bila v petek, 14. oktobra 2016, na predvečer občinskega praznika Občine Piran, v Gledališ ču Tartini Piran, odtlej pa je na ogled tudi razstava v Galeriji Hermana Pečariča: fotografije na raz­stavi so predstavljene v parih, torej s pre miš­ljenim avtorjevim hotenjem, da jih primerjamo. Hkrati pa avtor opozori še na emotivni dialog v doživljanju posnetkov kot svojskih predsta­vitev življenja in kontinuitete, saj gledalcu obu­jajo spomine, vzbujajo asociacije, tudi pieteto, spodbujajo, da sledi spremembam prostorov in upodobljencev, vračajo ga v preteklost in oživijo stanje sedanjega trenutka.

Fotografije so na enak način objavljene še v istoimenski publikaciji (z zapisi Ksenije Kmetec in Nives Marvin). Projekt so omogočili Občina Piran, Obalne galerije Piran, Avditorij Portorož, Zveza kulturnih društev Piran, Ob­moč na izpostava JSKD Piran in Skupnost Itali­janov Giuseppe Tartini Piran. ❚ Nives Marvin

V soboto, 3. decembra 2016, ko bomo praznovali Ta veseli dan kulture, vas ob 10. uri vabimo na sklepno druženje v piransko Galerijo Hermana Pečariča, kjer nas bodo avtor Zdenko Bombek, kustosinja Nives Marvin in upodobljenci popeljali po razstavi Obrazi Pirana.

Napovedujemo

Zdenko Bombek Obrazi Pirana

Fotografije

7

Zgodilo se je …

This Is Today v Monfotu Portorož in v piranski Mestni galeriji

Razstava Sensitivity of Simulacra Ganija Llalloshija na festivalu Sete Sóis Sete Luas v Pontederi

Mednarodni festival Sete Sóis Sete Luas je leta 1993 zaživel na Portugalskem. Osnovni namen festivala, ki se je kma­

lu razširil v druge sredozemske države, je kultur­no povezovanje, spoznavanje različnih kulturnih identitet ter promocija krajev, kjer festival po­teka neprekinjeno od samega začetka. Kulturni dialog in sodelovanja potekajo na različnih ust­varjalnih področjih, od glasbe do likovne umet­nosti. Leta 2012 se je festivalu s kulturnimi do­godki pridružil tudi Piran, in sicer kot gostitelj udeležencev iz različnih držav ter z razstavami primorskih umetnic Fulvie Zudić in Mire Ličen Krmpotić v Italiji in na Portugalskem.

Občina Piran je na predlog Obalnih galerij Piran letos k sodelovanju povabila slikarja Ga­nija Llalloshija. V okviru festivala je v italijan­skem kraju Pontedera, svetovno znanem pred­vsem po proizvodnji znamenitih vesp, vodil več dnevno likovno delavnico za odrasle in otro ke. Ključni dogodek v okviru sodelovanja pa je bila umetnikova manjša pregledna raz sta­va z naslovom Sensitivity of Simulacra v Cen­trumu Sete Sóis Sete Luas. Odprtja razstave s koncertom uveljavljene glasbene skupine Il Parto delle Nuvole Pesanti so se 15. oktobra 2016 udeležili tudi predstavnice Občine Piran, ku­sto sinje Obalnih galerij in vsi, ki so Toskano obiskali s turistično agencijo Maona. ❚

Obalne galerije Piran in Fakulteta za humani­stične študije Univerze

na Primorskem so ob razstavi Silvan Omerzu, Kabinet lutk in avtomatov, ki je do 15. januarja 2017 na ogled v koprski gale­riji Loža, pripravile predavanje dr. Blaža Lukana z naslovom Omerzujeva lutka.

Dr. Blaž Lukan, dramaturg, pesnik, gledališki kritik, publi­cist in visokošolski predavatelj dramaturgije in scenskih umet­nosti na Akademiji za gledališ­če film in televizijo – AGRFT, je zapisal: »Omerzujevo razu me­vanje lutke je specifično in je po eni strani postpostmodernistično, po drugi strani pa tudi ni imuno na romantične ter modernistične usedline in se jih v resnici sploh ne brani. Lutka je po eni strani najprej delo kreatorjevih oz. obli­kovalčevih in izdelovalčevih rok, po drugi strani pa instrument v rokah animatorja, manipulatorja ali operaterja z lutko, ki nima več v rokah lutkine »duše«, temveč njeno avtonomno telo, vendar je lutka tudi samostojna; Omerzu kot ontološki opazovalec življenja v njegovem postajanju in nehanju lutki priznava avtonomijo in vidi pot, ki je prej potekala od človeš­kega k objektnemu, obrnjeno: lutka zagotavlja živost tudi anima­torju, manipulatorju, operatorju oz. človeku, ki jo vodi in je z njo v dejavnem odnosu.« ❚

Foto: Ana Papež

Foto: Barbara Panger Jevtič

Napovedujemo

Predavanje dr. Blaža Lukana ob razstavi Silvan Omerzu, kabinet lutk in avtomatov

40 let Bernardina, izbor iz likovne zbirke

Grafike, tapiserije

Kongresni center Hotelov BernardinOdprtje: torek, 13. december 2016

Nekdanji Hoteli Emona­Bernardin letos praznujejo štiri desetletja obstoja; hkrati pa je to tudi jubilej, ob katerem se spominjajo, kako je takrat zgrajeni stavbni kompleks bogatila likovna oprema (grafike, slike, tapiserije, dve skulpturi), ki je bila neprimerljiva s sočasnimi likovnimi zbirkami v poslovnih prostorih. V sodelovanju z družbo Hoteli Bernardin smo v poletnih mese­cih pripravili razstavo z 48 grafikami 28 avtorjev in treh tapiserij treh avtorjev v Mestni galeriji Piran. Vzbudila je veliko zanimanje stroke in najširše javnosti. Od torka, 13. decembra 2016, ko bo v Hotelih Bernardin osrednja slovesnost v počastitev jubileja družbe, bo v njihovem Kongresnem centru po več desetletjih spet na ogled ta razstava izbranih grafik in tapiserij uve­ljavljenih slovenskih ustvarjalcev, ki že sodijo v pomemben del nacionalne likovne dediščine. ❚

Foto

: arh

iv O

GP