most na soci

Most na Soči -biser na hišnem pragu

Za dražit prijatelje… Miljko

miljko.lesjak@gmail.com

Kovačeva kobila je vedno bosa. Tako vsaj pravijo. Bo kar držalo.

Včasih moraš po svetu. Le tako opaziš, da imaš pravi biser doma. Na hišnem pragu. Most na Soči, …

… vas na sotočju dveh lepih in čistih rek: …

… bistre Idrijce in smaragdne Soče, …

… ki se jeseni odeneta v pravljične barve.

Vsega dobrega se lahko naveličaš, le pogleda na to čudovito barvo ne.

Jezero rado spreminja barvo. Enkrat je modro, …

… drugič, po slabem vremenu, kalno …

… a že naslednjič spet v svoji značilni smaragdni barvi.

V ogledalu se lahko občudujejo oblaki, ...

… drevesa, ...

… lahko pa samo race.

Le kavne mešanice nihče nima rad.

Kaj hitro se lahko razlije čez rob.

Lahko ga občuduješ ponoči, ko sveti polna luna …

… ali zjutraj, ko sonce vzhaja.

Spomladi, ko vse zeleni, …

… ali jeseni, ko zaživijo barve.

Poleti, ko obala zacveti ...

… ali pozimi, ko zapade sneg.

Pogled ti lahko uide navzgor, …

… ali pa navzdol.

Lahko si ga ogledaš tudi iz druge strani .

Le da moraš tja s čolnom.

Lahko občuduješ cestne, …

… ali železniške mostove, …

… slapove, …

… ali pa vlak.

Ribe …

… ali ptice. Le ozreti se moraš okoli sebe.

Če si pozoren, lahko doživiš marsikaj: Hitro ljubezen, …

… prepir iz mehiških TV nadaljevank, …

… ali pa romantično ljubezen ...

… v stilu Titanika.

Nekateri tu začnejo svojo (Kosmačevo učno) pot, …

… drugi ugledajo (energijsko) luč, …

… nekaterim se pot tukaj za vedno konča.

Ni kaj. Mostarji smo srečni ljudje. Saj živimo pod dvojno mavrico. Ta pa prinaša srečo, mar ne?