most na soci
TRANSCRIPT
Kovačeva kobila je vedno bosa. Tako vsaj pravijo. Bo kar držalo.
Včasih moraš po svetu. Le tako opaziš, da imaš pravi biser doma. Na hišnem pragu. Most na Soči, …
… vas na sotočju dveh lepih in čistih rek: …
… bistre Idrijce in smaragdne Soče, …
… ki se jeseni odeneta v pravljične barve.
Vsega dobrega se lahko naveličaš, le pogleda na to čudovito barvo ne.
Jezero rado spreminja barvo. Enkrat je modro, …
… drugič, po slabem vremenu, kalno …
… a že naslednjič spet v svoji značilni smaragdni barvi.
V ogledalu se lahko občudujejo oblaki, ...
… drevesa, ...
… lahko pa samo race.
Le kavne mešanice nihče nima rad.
Kaj hitro se lahko razlije čez rob.
Lahko ga občuduješ ponoči, ko sveti polna luna …
… ali zjutraj, ko sonce vzhaja.
Spomladi, ko vse zeleni, …
… ali jeseni, ko zaživijo barve.
Poleti, ko obala zacveti ...
… ali pozimi, ko zapade sneg.
Pogled ti lahko uide navzgor, …
… ali pa navzdol.
Lahko si ga ogledaš tudi iz druge strani .
Le da moraš tja s čolnom.
Lahko občuduješ cestne, …
… ali železniške mostove, …
… slapove, …
… ali pa vlak.
Ribe …
… ali ptice. Le ozreti se moraš okoli sebe.
Če si pozoren, lahko doživiš marsikaj: Hitro ljubezen, …
… prepir iz mehiških TV nadaljevank, …
… ali pa romantično ljubezen ...
… v stilu Titanika.
Nekateri tu začnejo svojo (Kosmačevo učno) pot, …
… drugi ugledajo (energijsko) luč, …
… nekaterim se pot tukaj za vedno konča.
Ni kaj. Mostarji smo srečni ljudje. Saj živimo pod dvojno mavrico. Ta pa prinaša srečo, mar ne?