univerza v mariboru pravna fakulteta · 2020. 1. 30. · univerza v mariboru pravna fakulteta...
Post on 13-Feb-2021
1 Views
Preview:
TRANSCRIPT
-
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
RENATO ŠKERBINC
MAJNIŠKA DEKLARACIJA LETA 1989,
VZROKI ZA NJEN NASTANEK IN NJENE
POSLEDICE
Diplomsko delo
Maribor, 2016
-
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
MAJNIŠKA DEKLARACIJA LETA 1989,
VZROKI ZA NJEN NASTANEK IN NJENE
POSLEDICE
Študent: Renato Škerbinc
Številka indeksa: 71108556
Študijski program: UNI-PRAVO
Študijska smer: Poslovno gospodarsko pravo
Mentor: Dr. Borut Holcman
Maribor, september 2016
-
... za našega Srečka ...
Zahvala,
Ob zaključku svojega dolgoletnega študija bi se rad zahvalil vsem tistim, brez
katerih Pravne fakultete ne bi nikoli zaključil.
Zahvalil bi se rad mentorju dr. Borutu Holcmanu za vse nasvete in pomoč pri
pisanju diplomskega dela.
Zahvala gre tudi staršem, tašči in tastu ter sorodnikom in prijateljem, ki so mi
stali ob strani in me skušali razumeti.
Izjemna zahvala je namenjena Tini za njeno potrpežljivost, da nad mano ni
obupala, čeprav bi večkrat lahko. Hvala za vsak prosti trenutek, ki si ga
namesto sebi posvetila meni in mojemu študiju. Vsak dan znova sta mi z najino
Ajdo dali vedeti, da zmorem in da bom uspel. Brez vaju mi ne bi uspelo.
Hvala!
-
KAZALO
1 Uvod ....................................................................................................... 1
2 Jugoslovanski prostor po smrti Josipa Broza Tita ......................................... 3
2.1. Opozicijska in alternativna gibanja v Sloveniji v drugi polovici 80-ih let .... 11
2.2. Zgodovinsko ozadje Majniških deklaracij ............................................... 14
3 Politična dokumenta: peticija in deklaracija ............................................... 15
3.1 Zgodovina peticij in deklaracij ............................................................... 15
3.1.1 Množične peticije in deklaracije ....................................................... 16
4 Majniška deklaracija 1989 ....................................................................... 18
4.1 Vzroki za nastanek Majniške deklaracije ................................................. 18
4.1.1 Prelomna 57. številka Nove revije .................................................... 19
4.1.2 Afera JBTZ .................................................................................... 23
4.1.3 Odbor za varstvo človekovih pravic ................................................. 27
4.2 Oblikovanje Majniške deklaracije ........................................................... 28
4.3 Majniška deklaracija ............................................................................. 32
4.4 Posledice Majniške deklaracije .............................................................. 39
4.4.1 Temeljna listina Slovenije ............................................................... 40
4.4.2 Majniška deklaracija kot osnova političnih programov novih političnih
strank ................................................................................................... 43
5 Čas po Majniški deklaraciji ....................................................................... 45
6 Sklep ..................................................................................................... 48
7 Viri in literatura ...................................................................................... 51
-
SEZNAM KRATIC
SFRJ - Socialistična federativna republika Jugoslavija
P CK ZKJ - Predsedstvo centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije
CK ZKJ - Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije
ZK - Zveza komunistov
JLA - Jugoslovanska ljudska armada
P SFRJ - Predsedstvo Socialistične federativne republike Jugoslavije
SZDL - Socialistična zveza delavnega ljudstva
ZSMS - Zveza socialistične mladine Slovenije
SRS - Socialistična republika Slovenija
ZKS - Zveza komunistov Slovenije
CK ZKS - Centralni komite Zveze komunistov Slovenije
Afera JBTZ - Afera Janša, Borštner, Tasić, Zavrl
SDZ - Slovenska demokratična zveza
RK - Republiška konferenca
KSG - Krščansko socialno gibanje
DEMOS - Demokratična opozicija Slovenije
TO - Teritorialna obramba
P SRS - Predsedstvo Socialistične republike Slovenije
-
POVZETEK
Predmet raziskovanja diplomske naloge je Majniška deklaracija iz leta 1989.
Vzroke za njen nastanek gre iskati v 80-ih letih prejšnjega stoletja, po smrti
Josipa Broza Tita. Takrat je bila Jugoslavija na prelomu, saj so do izraza prišli
znaki gospodarske, socialne in politične krize ter nerešeni mednacionalni,
nacionalni in medrepubliški odnosi. Jugoslavija kot federacija je združevala
republike in pokrajini, ki so se izjemno razlikovale po kulturi, veri, narodnosti in
jeziku.
Neposredna vzroka za nastanek Majniške deklaracije sta bili prelomna 57.
številka Nove revije in afera Janša, Borštner, Tasić, Zavrl. Hkrati je k temu
pripomogla tudi tedanja oblast, ki je Slovenijo videla kot del jugoslovanske
federacije in ne kot samostojno suvereno državo. Tako je kot neposredna
posledica Majniške deklaracije nastala Temeljna listina Slovenije.
Vpliv Majniške deklaracije je bil vsekakor večji. Zaradi nje je prišlo do
ustanavljanja novih političnih strank in imela je velik vpliv na demokratizacijo
slovenske družbe.
Majniška deklaracija je bila prelomnica v ustvarjanju samostojne slovenske
države in lahko rečemo celo, da je neke vrste ustanovna listina slovenske
državnosti.
Ključne besede: Majniška deklaracija 1989, 57. številka Nove revije, Afera
JBTZ, Temeljna listina Slovenije.
-
SUMMARY
The research of this thesis is May Declaration of 1989. The reasons for its
existence should be sought in the 80s, after the death of Josip Broz Tito. At the
time, Yugoslavia was at its turning point, since all the signs of economic, social
and political crises and unresolved transnational, national and inter-republic
relations came to light. Yugoslavia was a federation, uniting the republics and
two provinces, extremely different in culture, religion, ethnicity and language.
The direct causes of the May Declaration were the groundbreaking 57th edition
of the journal Nova revija and the affair Janša, Borštner, Tašić, Zavrl. At the
same time also the authorities saw Slovenia as a part of the Yugoslav
federation, and not as an independent sovereign state. Thus, as a direct
consequence of the May Declaration the Basic Constitutional Charter of Slovenia
was formed.
The impact of the May Declaration was definitely bigger. It influenced the
establishment of new political parties and had a big impact on the
democratization of Slovenian society.
May Declaration was a milestone in the creation of an independent Slovenia,
and we can even say that it is some kind of Charter of Slovenia.
Key words: May Declaration of 1989, 57th edition of Nova revija, Affair JBTZ,
Basic Constitutional Charter of Slovenia.
-
1
1 Uvod
Maj ima v slovenski zgodovini posebno mesto. V zadnjem stoletju je večkrat
botroval prelomnemu nacionalnemu vrenju, ki se je odrazilo v Majniških
deklaracijah. Majniški deklaraciji v letih 1917 in 1989 lahko rečemo, da sta
pomembno vplivali na reševanje slovenskega nacionalnega vprašanja.1 In
deklaracija iz leta 1989 bo tudi glavni predmet obravnave tega diplomskega
dela.
Slovenija je dolga desetletja bivala v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji
(SFRJ), skupaj s šestimi republikami in dvema pokrajinama. Po smrti
predsednika Josipa Broza Tita 4. maja 1980 so v takratni državi izbruhnili vsi
nakopičeni problemi in nerešeni mednacionalni in medrepubliški odnosi. Država
je zašla v najtežjo politično, gospodarsko in socialno krizo do tedaj. Prišlo je do
trenj med narodi. Ti so bili v več stvareh povsem različni: tako jezikovno, kot
tudi kulturno, versko, narodnostno itd. Konec 80-ih let in v začetku 90-ih let je
prišlo do velikih nesoglasij zaradi neustreznega načrtovanja in izvajanja
gospodarskega razvoja, financiranja federacije ipd.2 Tako je v Republiki
Sloveniji prišlo do prvih pobud za samostojno Slovenijo.
V diplomski nalogi bomo raziskovali Majniško deklaracijo iz leta 1989. Majniška
deklaracija je namreč pomembno vplivala na dogajanje v poznih 80-ih letih
prejšnjega stoletja in verjetno je imela tudi pomemben vpliv na osamosvojitev
Slovenije.
Sprva bomo pregledali zgodovinsko dogajanje v 20. stoletju. Brez
zgodovinskega okvirja je namreč razumevanje takratnih dogodkov nemogoče.
1 Prim. Bernard Brščič, Slovenija, zgodba o neuspeli tranziciji, v: Majniška deklaracija 1917-
1989-2014, Nova obzorja, Ljubljana 2014, str. 5.
2 Prim. Anton Tršelič, Vojna za suverenost Slovenije, Šola za častnike, Krško 2009, str. 1.
-
2
Prav tako se bomo seznanili s prvo Majniško deklaracijo, ki je bila prebrana leta
1917. Poiskali bomo morebitne podobnosti med Majniško deklaracijo leta 1917
in Majniško deklaracijo leta 1989 ter morebitne vplive prve na drugo.
V nalogi bomo pregledali in ločili med političnima dokumentoma, peticijo in
deklaracijo. Nato bomo pogledali nekaj peticij in deklaracij skozi čas.
Naše osrednje raziskovanje bo namenjeno Majniški deklaraciji iz leta 1989. Kot
že omenjeno bomo poiskali vzroke za njen nastanek, ki jih bomo našli predvsem
v zgodovinskih dejstvih. Posebej se bomo posvetili samemu oblikovanju
Majniške deklaracije in kasneje njenim direktnim posledicam: Temeljni listini
Slovenije in Majniški deklaraciji kor platformi Demosa.
Posledice Majniške deklaracije pa je bilo verjetno čutiti tudi širše. Tako bomo
pogledali ne samo direktne posledice, ampak tudi tiste, za katere je Majniška
deklaracija imela indirektne posledice.
Teza, ki nas bo vodila skozi nalogo bo dokazljivost, da je Majniška deklaracija
imela velik vpliv na dogajanje v SFRJ in da je bila eden najpomembnejših
dokumentov pri ustanavljanju nove samostojne države Republike Slovenije.
Raziskovalno vprašanje, na katerega bomo skušali odgovoriti se bo glasilo
»Kakšne so bile posledice Majniške deklaracije za slovenski narod?«.
Časovno bomo našo raziskavo začeli v letu 1989. Se pa bo zgodovinski okvir,
zaradi iskanja vzrokov in kasneje posledic, razširil skozi celotno 20. stoletje,
poudarek pa bo na 80-ih letih 20. stoletja.
Pri raziskovanju bomo uporabljali strokovne knjige slovenskih avtorjev in članke
iz časopisov. S pomočjo že napisane literature si bomo pridobili znanje o
takratnem prostoru in času.
Ko bomo proučili to literaturo si bomo pomagali z viri in časopisnimi članki po
letu 1989.
-
3
Metoda raziskovanja bo zgodovinsko – pravno - analitična. Zgodovinsko pravna
metoda bo zaradi tega, ker bomo v njej s pomočjo časovnega okvirja odgovorili
na pravna vprašanja, ki se nanašajo na Majniško deklaracijo. Analitična metoda
pa bo predstavljala predvsem kritični vidik in podrobnejšo analizo vzrokov in
posledic Majniške deklaracije.
2 Jugoslovanski prostor po smrti Josipa Broza Tita
Smrt predsednika SFRJ Josipa Broza Tita, ki je nastopila 4. maja 1980, ni
pomenila zgolj smrti ene osebe, njegova smrt je pomenila začetek konca
titoizma.
Jugoslavija je po Titovi smrti na izven zbujala vtis mirne, stabilne države s
solidnim standardom, rešenim nacionalnim vprašanjem in velikim mednarodnim
ugledom, ki je nekajkrat presegal njeno velikost in ekonomsko moč.3 "Prevzem
oblasti s strani kolektivnega vodstva je potekal relativno gladko, saj so se na
prevzem pripravljali že nekaj mesecev prej. V trenutku Titove smrti je bilo
vprašanje morebitne demokratizacije sekundarnega pomena. Bolj pomembna je
bila, vsaj za zahodne kreditorje, reforma jugoslovanskega gospodarstva."4
V prvi polovici 80-ih let osnovne postavke bivše SFRJ niso bile postavljene pod
vprašaj, kar zadeva temelje političnega sistema in medrepubliške odnose, niti
kar zadeva obrambo in zunanjo politiko. Izjema je bilo vprašanje statusa obeh
3 Prim. Barbara Vodopivec, ur., Slovenska zgodovina v besedi in sliki, Mladinska knjiga,
Ljubljana 2003, str. 216.
4 Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Zaton Titoizma, v: Delo, letnik: 42, številka: 71, Ljubljana 25.
marec 2000, str. 8.
5 Prim. Aleš Gabrič, Politična kriza, v: Slovenska novejša zgodovina, ur. Jasna Fischer, Mladinska
knjiga, Ljubljana 2005, str. 1148.
-
4
avtonomnih pokrajin.5 Nespremenjen je ostal tudi status Zveze komunistov
Jugoslavije. Še zmeraj je o vsem odločal vrh partije (Predsedstvo centralnega
komiteja Zveze komunistov Jugoslavije (P CK ZKJ) in Centralni komite Zveze
komunistov Jugoslavije (CK ZKJ)), odločitve pa so bile potem le speljane skozi
megalomansko delegatsko in samoupravno strukturo. Vsi glavni politični
konflikti so, po mnenju Boža Repeta, do konca 80-ih let potekali v vrhu Zveze
komunistov Jugoslavije (ZKJ). Komunisti so zasedali veliko večino vodilnih
položajev v vseh sferah. Oficirski kader je bil več kot 90-odstotno komunističen.
Zveza komunistov Jugoslavije pa je tudi številčno predstavljala izjemno močno
politično silo.6
Osrednji partijski organ je bil CK ZKJ, v katerem je bilo okoli 120 delegatov iz
republik in pokrajin. Predsedstvo CK ZKJ je imelo po tri člane iz vsake republike
in dva iz avtonomne pokrajine (skupaj 22), po položaju pa je bil v njem še
predstavnik organizacije ZK v Jugoslovanski ljudski armadi (JLA), ki je imela
praktično enako moč, kot republiške organizacije Zveze komunistov (ZK).
Predsedstvo sta vodila predsednik in sekretar z enoletnim mandatom, po
določenem vrstnem redu republik in pokrajin. Na seje predsedstva so bili pri
pomembnejših zadevah vabljeni tudi predsedniki republiških predsedstev
centralnih komitejev. V prvi polovici 80-ih let so konflikte v vrhu še zamolčali
pred javnostjo, oziroma jih pri poročanju zavijali v celofan. V drugi polovici 80-
ih, ko se je kriza stopnjevala, pa je dolge seje CK ZKJ dostikrat neposredno
prenašala televizija, kar je predstavljalo svojevrstno obliko pritiska na
neposlušne.7
"V resnici je bilo protislovje med uradno proklamiranim socialističnim
patriotizmom, bratstvom in enotnostjo, ki je ostalo nespremenjeno v političnih
programih, partijskih resolucijah, šolskih učbenikih in na proslavah ter med
realnim doživljanjem Jugoslavije velikansko. Zlasti to velja za Slovenijo, kjer so
mladinci začeli prvi rušiti do tedaj nedotakljive jugoslovanske mite. Predvsem 6 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Zaton Titoizma, n. d., str. 8. 7 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Zaton Titoizma, n. d., str. 9.
-
5
pri izkazovanju praznovanja Dneva mladosti, ko je prihajalo tudi do zažiga
lesene štafete, leta 1986."8
Tudi v strukturi in funkcioniranju jugoslovanske federacije se do druge polovice
80-ih let ni spremenilo nič bistvenega.9 Na najvišjih partijskih in državnih
funkcijah so v glavnem rotirali ljudje, ki so bili bodisi preizkušeni stari kadri ali
politiki mlajše generacije, ki so se še pravi čas postavili na zmagovalno stran.
Reformistično strujo v ZK v Sloveniji je predstavljal Stane Kavčič.10
Po Titovi smrti, leta 1981 so bila šele vzpostavljena pravila, po katerih naj bi
predsedstvo funkcioniralo.11 Tako je bil leta 1981 sprejet Poslovnik P SFRJ. V
predsedstvu je bil po en predstavnik iz vsake republike in avtonomne pokrajine.
Do spremembe ustavnih amandmajev leta 1988, pa je bil član tudi predsednik
predsedstva CK ZKJ, vendar brez glasovalne pravice. Na seje so bili vabljeni tudi
predsedniki republiških predsedstev in drugi funkcionarji. Predsedstvo naj bi
delalo po načelu kolektivnega odločanja in odgovornosti. Imelo je Svet za
ljudsko obrambo, Svet za zaščito ustavne ureditve. Predsedstvo je o vprašanjih
iz svoje pristojnosti odločalo z javnim glasovanjem z navadno večino. Z
dvotretinjsko večino so odločali o začasnih ukrepih, o določitvi predloga, da se
začne postopek za spremembo ustave SFRJ, da se preloži izdaja zakona ali
zadrži izvršitev predpisov, o določitvi predloga kandidata za predsednika zvezne
vlade in o sprejetju poslovnika o delu predsedstva.12
V tem času je tudi jugoslovansko gospodarstvo prešlo iz prikrite krize v odkrito
in nenadzorovano agonijo. Začetek za to, pa je potrebno iskati v opustitvi
gospodarske reforme iz leta 1971. Zunanji kazalci krize v začetku 80-ih so bili
devalvacija dinarja za 30 odstotkov, kar se je zgodilo junija 1980, nato pa še
naraščajoča inflacija, pomanjkanje nekaterih osnovnih življenjskih artiklov in
8 Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Zaton Titoizma, n. d., str. 9.
9 Prim. Barbara Vodopivec, ur., Slovenska zgodovina v besedi in sliki, n. d., str. 217.
10 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Zaton Titoizma, n. d., str. 9.
11 Prim. Aleš Gabrič, Politična kriza, n. d., str. 1150.
12 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Zaton Titoizma, n. d., str. 9.
-
6
uvedba bonov zanje ter omejitve vožnje z avtomobili (par-nepar) in tudi uvedba
bonov za bencin. Zaradi vedno večjega prehoda državljanov v tujino po
potrebščine, so bili uvedeni tudi depoziti za prehod meje.13
Že leta 1980 je stopnja zadolženosti jugoslovanske države presegala 40%
deviznega priliva. Vendar politiki krize niso priznavali. Govorili so o nakopičenih
problemih v gospodarstvu in za rešitev izhoda iz krize so ustanovili Kraigherjevo
komisijo. Jugoslovanske vlade so sicer krizo poskušale neuspešno rešiti z
zadolževanjem. Krize ni bilo moč rešiti s političnimi ukrepi, predvsem z uporabo
tečajne in obrestne politike ter politike zategovanja pasu.14
"Kot smo že omenili je bilo mednacionalno in politično ravnovesje v federaciji po
Titovi smrti krhko. Centralistični pritisk se je večal, slovenska uradna politika pa
ga je poskušala obdržati tako, da je po korakih popuščala. Začeli so se
sistematični poskusi, da bi spremenili jugoslovansko ustavno ureditev. Ustavni
razvoj v socialistični Jugoslaviji je bil izredno dinamičen: prva povojna ustava po
sovjetskem vzoru je bila sprejeta 1946, v njenem okviru je bila tudi prva
slovenska ustava, v vsej zgodovini nasploh, leta 1947. Potem je bil sprejet
ustavni zakon leta 1953, ustava 1963, amandmaji na ustavo 1967, 1968 in
1971, ustava 1974. Vsakokratna ustava je bila izraz trenutnih razmer in zato
bolj politično programski kot ustavni akt."15
Ustava iz leta 1974, ki je pomenila višek jugoslovanskega federalizma, je bila
nekaj vmesnega med federacijo in konfederacijo.16 Zvezno ustavo je nekako
izenačevala z republiškimi in ji ni dajala absolutnega primata. Po drugi stani pa,
čeprav je republikam dajala veliko pravic, ni v celoti izhajala iz načela izvirne
suverenosti republik in Jugoslavije ni definirala kot zveze držav (konfederacije),
pač pa še naprej kot zvezno državo (federacijo). Sistem vzpostavljen na podlagi
13 Prim. Aleš Gabrič, Politična kriza, n. d., str. 1148.
14 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Zaton Titoizma, n. d., str. 10.
15 Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Sovraštva in zavezništva, v: Delo, letnik: 42, številka: 77,
Ljubljana 1. april 2000, str. 12.
16 Prim. Aleš Gabrič, Politična kriza, n. d., str. 1149.
-
7
ustave iz leta 1974, je lahko funkcioniral le, dokler so obstajali trije najmočnejši
varovalni mehanizmi: enotna zveza komunistov, enotna armada in Tito (kot
najvišja avtoriteta: poveljnik vojske, predsednik države, predsednik zveze
komunistov).17
Titova smrt je tako ponudila priložnost za dolgo pričakovano spremembo
sistema.18 Vprašanje ustave se je odprlo v vseh republikah. Najbolj izrazito pa
je bilo to vprašanje izpostavljeno v Srbiji. Razprave glede ustave so potekale že
v senci Titove bolezni. Zvezni zbor skupščine SFRJ je po poprejšnjem soglasju
republik in pokrajin leta 1979 na predlog predsedstva SFRJ sprejel sklep o
spremembi ustave. Ker je vmes prišlo do smrti Tita, je bilo potrebno spremeniti
še druga določila. Vendar te spremembe niso bistveno posegale v temelje
jugoslovanskega, niti slovenskega sistema. Šele leta 1983 so v zveznem svetu
za vprašanja družbene ureditve (po vzoru gospodarskega področja: Dolgoročni
program ekonomske stabilizacije) začeli delati "Kritično analizo funkcioniranja
političnega sistema". Do pomladi 1985 so bili izdelani dokumenti, ki so šli v
javno razpravo.19 Takrat so se začele pojavljati različne polemike. Predsedstvo
SFRJ je 12.11.1986 sprejelo načrt predloga za spremembe ustave, z njim pa so
se nato strinjala vsa republiška vodstva. Pri tem je slovensko predsedstvo
(enako tudi skupščina in Socialistična zveza delavskega ljudstva (SZDL))
vztrajalo, da naj bi obravnavali le tista vprašanja, o katerih je že bilo doseženo
soglasje zveznega družbenega sveta za vprašanja družbene ureditve. Slovensko
vodstvo je vedelo, da so v predlogu tudi točke, na katera ne more pristati
(financiranje JLA, zoževanje vprašanj o katerih naj bi se s konsenzom odločalo v
zboru republik in pokrajin, predlog za spremembo načina volitev predsedstva
SFRJ, spreminjanje položaja avtonomnih republik). Kljub temu pa je na
postopek za spremembe pristalo. Predvsem zaradi nujnosti sprememb na
ekonomskem področju, ki jih po mnenju zvezne vlade ni bilo mogoče izpeljati
17 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Sovraštva in zavezništva, n. d., str. 12.
18 Prim. Barbara Vodopivec, ur., Slovenska zgodovina v besedi in sliki, n. d., str. 217.
19 Prim. Aleš Gabrič, Zaostrenost mednacionalnih odnosov, v: Slovenska novejša zgodovina, ur.
Jasna Fischer, Mladinska knjiga, Ljubljana 2005, str. 1169.
-
8
brez spremembe ustave. Prav tako pa zaradi bojazni, da bo izpostavljeno
pritisku iz vse Jugoslavije, ker blokira spremembe. Pa tudi zato, ker je računalo,
da bo mogoče v dolgotrajnih usklajevanjih in ob upoštevanju pravila
konsenzualnega sprejemanja amandmajev marsikaj od predlaganega ublažiti ali
zavrniti. Zvezni zbor je predlog predsedstva sprejel 11. februarja 1987 in ga
poslal v presojo republiškim skupščinam, ki naj bi svoje stališče povedale do 20.
marca 1987. Razprava o amandmajih je v Sloveniji spodbudila nastanek in
organiziranje ustavne opozicije, kar je bilo eno od ključnih dejanj v drugi
polovici 80-ih.20
Slovenska politika je bila do konca 80-ih let v Beogradu največkrat nemočna,
saj ni imela zaveznikov. Hrvaški politiki so s slovenskimi po tihem simpatizirali,
na sejah pa so molčali. Hrvaški molk so prekinili šele nekateri časopisi
(zagrebški tednik Danas, Vjesnik), ki so začeli pisati o Miloševičevem pohodu na
oblast. Šele od 17. seje CK ZKJ, 17. oktobra 1988, so se postopoma začela
oblikovati zavezništva, v katerih so do izraza prihajali tudi nacionalni interesi. Na
tej seji naj bi z glasovanjem tudi preverili koliko zaupanja še uživa zvezni
partijski vrh, glasovali pa naj bi tudi o zaupnici republiških predsednikov, a
predlog ni dobil podpore.21
Potem ko je bil z zmago velikosrbske usmeritve leta 1987 razrešen
notranjepolitični spopad v Srbiji, se je začel tudi srbsko-slovenski konflikt, ki je
bil hkrati spopad za jugoslovansko federacijo in soočenje dveh razvojnih
modelov: moderne, pluralistične, odprte družbe, ki se bi naj čim prej vključila v
evropske integracijske procese ali pa patriarhalne in egalitaristične na
modernem socializmu temelječe skupnosti, ki se ne misli priklanjati zahodu. V
letih 1987-1990 je bil prvič v zgodovini jugoslovanske države, od leta 1918
dalje, ključen srbsko-slovenski konflikt in ne srbsko-hrvaški.22
20 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Sovraštva in zavezništva, str. 12-13.
21 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Sovraštva in zavezništva, n. d., str. 13.
22 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Sovraštva in zavezništva, n. d., str. 13, 14.
-
9
"Kljub zavestnemu prizadevanju jugoslovanske politične nomenklature, da se v
funkcioniranju sistema, razen kozmetičnih sprememb in nujnih ukrepov, s
katerimi bi izšli iz gospodarske krize, ničesar ne spremeni in da ZKJ obdrži
dominantno politično vlogo v sistemu, ni bilo mogoče preprečiti silovitega
pritiska družbene kritike. Ta se je predvsem iz kulturnih, publicističnih in
znanstvenih vrst začela pojavljati že v letu Titove smrti in je sredi 80-ih let
skokovito narasla. Na strani kritičnih intelektualcev, skupin, zbranih okrog raznih
revij ali v društvih iz raznih jugoslovanskih okolij je v prvi polovici osemdesetih
let prišlo do večkratnih poskusov, da bi se interesno povezale in skupaj
nastopile proti komunističnim oblastem. Neformalne oblike povezovanja so se
izražale na raznih okroglih mizah in posvetovanjih ter v tematski kritiki v raznih
okoljih. Zavzemali so se za tiste, ki so bili obsojeni zaradi svojega pisanja ali
javnega izražanja stališč. A je ta solidarnost sredi 80-ih let dokončno izginila.
Prevladovati so začela nacionalna čustva in intelektualne skupine iz posameznih
republik, imele pa so tudi podporo pri republiških oblasteh."23
"Vodstvo ZKJ je sicer po Titovi smrti organiziralo nekaj ideoloških plenumov,
vendar brez večjih odmevov. Z naraščanjem kritike je leta 1983 prišlo do
poskusa vsejugoslovanske ideološke kampanje, ki pa ni dosegla učinka, saj so
bile razlike po republikah prevelike, stališča politikov pa vedno bolj različna."24
Ker ideološke kampanje niso bile učinkovite, politika v republikah pa do
opozicije zelo različna, so sredi 80-ih let zvezne oblasti poskušale doseči, da bi
se varnostni organi znova centralizirali, tako kot je bilo pred letom 1966, kar bi
omogočilo skupen boj proti opoziciji v celotni Jugoslaviji. Slovenske oblasti so
na take poskuse ostro reagirale in jih zavrnile.25
Slovenija je zaradi stalnega nerganja in upiranja jugoslovanski povprečnosti v
federaciji sicer veljala za najbolj težavno republiko. Kljub temu pa je v
23 Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Sovraštva in zavezništva, n. d., str. 14.
24 Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Najbolj težavna republika, v: Delo, letnik: 42, številka: 83,
Ljubljana 8. april 2000, str. 12.
25 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Najbolj težavna republika, n. d., str. 12.
-
10
jugoslovansko federacijo verjela. V njen obstoj in obnovitev je vložila veliko
energije in nobeni politični eliti, kljub stalnim prikritim ali odkritim političnim
konfliktom, do konca 80-ih let ni prišlo na misel, da bi iskala opcije zunaj
Jugoslavije. Temelj vseh nesporazumov med Slovenijo in federacijo je bil v
različnem dojemanju Jugoslavije. Ali zveza samostojnih držav ali unificirana
država, ki naj bi sčasoma postala tudi enonacionalna, z večinskim
jugoslovanskim narodom. Vse razlike pa so se v 80-ih začele še povečevati.26
Odnos slovenskih oblasti do federacije v prvi polovici 80-ih let je bil tih in
zagrizen, a po večini jalov boj z naraščajočo centralizacijo, ki je spominjala na
štirideseta leta in začetek petdesetih. Že po decentralizaciji, konec 60-ih let, se
je pojavila dilema ali reševati slovenske probleme preko Beograda, z
maksimalnim angažiranjem v federaciji ali sodelovanje le toliko, kolikor je
nujno, sicer pa se znotraj maneverskega prostora, ki ga dopušča sistem,
ukvarjati predvsem s sabo. Slovenska politika je kombinirala obe možnosti.
Pazila je, koga bo poslala v Beograd, najmočnejše ljudi pa je obdržala doma.27
Zvezna administracija je nesoglasja med takratnimi republikami, počasno in
neučinkovito dogovarjanje in gospodarsko krizo izkoriščala za povečevanje
lastnih pristojnosti.28
"Slovensko politiko do Beograda v obdobju od Titove smrti do druge polovice
80-ih let tako lahko označimo za defenzivno, usmerjeno predvsem v ohranjanje
pridobljenega."29 Na gospodarskem področju gre za dokaj jasno stališče razvite
republike, ki se upira zahtevam po socializaciji dolgov, vplačevanju v fond
vzajemnosti in solidarnosti, ki so ga za pokrivanje izgub uporabljale zlasti druge
republike, povečevanju pomoči nerazvitim, povečevanju dajatev v zvezni
proračun in sploh centralizaciji pooblastil ter raznim ukrepom zaradi
26 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Najbolj težavna republika, n. d., str. 12.
27 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Najbolj težavna republika, n. d., str. 13.
28 Prim. Aleš Gabrič, Pobude za spreminjanje ustavnega sistema, v: Slovenska novejša
zgodovina, ur. Jasna Fischer, Mladinska knjiga, Ljubljana 2015, str. 1176.
29 Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Najbolj težavna republika, n. d., str. 13.
-
11
gospodarske krize, ki so uvajali administrativno razdeljevanje dobrin, podobno
tistemu po koncu druge svetovne vojne. Ena od točk, kjer je Slovenija ostajala
nemočna, je bilo večanje birokratskega aparata, ki je izkoriščal politične blokade
v predstavniških organih za večanje svojih pooblastil in moči.30
"Na področju zunanje politike je bila težnja, da si Slovenija izbori več možnosti
za neposredne stike, kar je bil gospodarski interes Slovenije. Želela si je
enakopravnejšo zastopanost v diplomaciji in tudi jezikovno enakopravnost na
tem področju. Eno od neuspešnih prizadevanj je bilo tudi, da bi bile
mednarodne konvencije, ki so zadevale Slovenijo, pisane tudi v slovenskem
jeziku."31 Slovenska politika je zmogla opredelitev do nacionalnega vprašanja
šele leta 1987, po izidu 57. številke Nove revije.32
2.1. Opozicijska in alternativna gibanja v Sloveniji v drugi
polovici 80-ih let
V začetku 80-ih let v Sloveniji ni bilo opaznejših opozicijskih gibanj. S Katoliško
cerkvijo je država že v 60-ih letih našla neke vrste modus vivendi, pa tudi
cerkev je s prihodom novega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, spremenila način
ravnanja do oblasti. Nadškof Šuštar je kmalu po prihodu oblastem kulturno in
nevsiljivo, a jasno in odločno povedal, kaj so osnovne točke, njegovega
političnega programa. Te so bile: odpravljanje neenakopravnega položaja
vernikov v družbi, dostop do javnih medijev, praznovanje verskih praznikov,
duhovna oskrba po bolnišnicah in domovih, ureditev socialnega statusa
duhovnikov. Cerkev je z državo dosegla partnerski odnos. Dialog z oblastmi je
zato postavljala na prvo mesto, tudi na račun odločnejše podpore nastajajoči
30 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Najbolj težavna republika, n. d., str. 12.
31 Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Najbolj težavna republika, n. d., str. 13.
32 Prim. Barbara Vodopivec, ur., Slovenska zgodovina v besedi in sliki, n. d., str. 219.
-
12
opoziciji, kar so ji iz pozicijskih vrst (iz kroga Nove revije), nekateri intelektualci
tudi na glas očitali.33
Alternativna gibanja so oblasti nadzorovale, večinoma pa se je takšna gibanja
dalo vključiti v SZDL in Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS)
(subkulturna, feministična, ekološka, mirovna gibanja). Del intelektualcev je
začel prizadevanja za ustanovitev nove revije. Oblasti so tega bile vajene, saj so
bili poskusi ustanovitev novih revij pogosti od petdesetih let naprej. V času pred
Titovo smrtjo in neposredno po njej so represivni organi motrili potencialne
nasprotnike. Prostor za izražanje kritičnih stališč do oblasti je bil omejen, ker se
je vsaka kritičnost ocenjevala kot nepatriotično dejanje. Pod površino pa so
nastajala nova politična (družbena) gibanja, ki so bila mnogo pomembnejša, kot
se je zdelo takrat. Tako se je začela sestavljati nova politična podoba Slovenije.
Zagon so dobili tudi pri strmo nastajajoči krivulji kritičnosti do nosilcev oblasti in
sistema: po eni strani so izražali nezadovoljstvo z ZK in SZDL, posameznimi
funkcionarji in institucijami sistema, ki niso našle izhoda iz krize. Po drugi strani
pa je nekaj ljudi (60% ) zaupala v sistem socialističnega samoupravljanja.34
Analiza opozicijskih gibanj je v osemdesetih letih v Sloveniji potekala v dveh
ravneh: idejno politični in operativni. Za operativni del je bila pristojna služba
državne varnosti, ki jo je do leta 1988 nadzoroval Svet za varstvo ustavne
ureditve pri predsedstvu Socialistične republike Slovenije (SRS), na to pa
posebna skupščinska komisija. Idejno politične ocene so sprejemali nekateri
državni organi (predsedstvo SRS) in organi političnih organizacij (SZDL, ZSMS,
ZK). Podlaga za obravnavo so bila gradiva, ki so ji pripravljale razne komisije
CK, ZKS in marksistični center CK ZKS. V teh centrih je bil zbran del levo
usmerjene slovenske inteligence. Med njimi tudi taki, ki so pozneje postali
vodilni teoretiki ali voditelji nastajajočih opozicijskih gibanj. Svoje ocene
33 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Vzpon alternative in prelomna 57. številka Nove revije, v:
Delo, letnik: 42, številka: 89, Ljubljana 15. april 2000, str. 12.
34 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Vzpon alternative in prelomna 57. številka Nove revije, n.
d., str. 12.
-
13
opozicijskih gibanj je sprejemala tudi SZDL. Te so bile vedno manj usklajene s
stališči vodstva ZKS v osnovi pa je SZDL širila prostor pluralizmu in omogočila
nastanek prvih zvez (predhodnice strank). Tudi ZSMS je v prvi polovici
osemdesetih let že začela odpirati alternativna gibanja. S tem se je začela
oddaljevati od vloge partijskega podmladka. Bila je v vmesnem položaju:
deloma je sodelovala pri oblasti, deloma pa se je šla opozicijo.35
Razmere v Slovenije so se precej razlikovale od razmer drugod po Jugoslaviji,
kjer je partija delovala nespremenjeno. To je konflikte še dodatno stopnjevalo,
saj tako zvezni funkcionarji in funkcionarji drugih republik odnosov v Sloveniji
niso razumeli. V začetku osemdesetih let v Sloveniji ni bilo večje opozicijske
dejavnosti. Študentsko gibanje je propadlo, nekateri njegovi voditelji pa so
svoje ideje skušali obelodaniti preko Študentskega kulturnega centra. Sicer pa
je bilo osrednje dejanje opozicijske dejavnosti v začetku osemdesetih let
prizadevanje za ustanovitev opozicijske revije.36 Oblasti je razburila tudi
alternativna glasba - punk (Pankrti, Laibach) in tedanji predsednik CK ZKS
France Popit je zahteval politični obračun z njimi.37 "Doživljali so medijsko
gonjo, maltretiranje policije po ulicah in lokalih ter odvzem prostosti. Kljub vsem
zgražanjem in nenaklonjenostjo meščanske desnice ter oblasti je punk začel
dobivati tudi javne nagrade."38
35 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Vzpon alternative in prelomna 57. številka Nove revije, n.
d., str. 13.
36 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Vzpon alternative in prelomna 57. številka Nove revije, n.
d., str. 13.
37 Prim. Aleš Gabrič, Kulturniška "opozicija" podira tabuje, v: Slovenska novejša zgodovina, ur.
Jasna Fischer, Mladinska knjiga, Ljubljana 2005, str. 1157.
38 Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Vzpon alternative in prelomna 57. številka Nove revije, n. d., str.
13.
-
14
2.2. Zgodovinsko ozadje Majniških deklaracij
"Majniška deklaracija iz leta 1917 je nastala v času, ko je v Evropi s
približevanjem konca velike vojne ugašal stari svet. Večnacionalna avstro-
ogrska monarhija, v kateri smo živeli Slovenci je doživljala svoje zadnje trenutke
pred dokončnim porazom in razpadom države v letu 1918.39 Majniško
deklaracijo so 30. maja 1917 v dunajskem parlamentu predstavili poslanci
Slovenije, Hrvaške in Srbije, združeni v Jugoslovanskem klubu. Prebral pa jo je
vodja poslancev Jugoslovanskega kluba Anton Korošec, zahtevala je združitev
Južnih Slovanov v enotno, avtonomno državno telo v okviru habsburške
monarhije.40 "Z zavrnitvijo deklaracije s strani cesarja, vlade in vojske so se
ustvarili pogoji za nacionalno emancipacijo Slovencev in nastanek Države Srbov,
Hrvatov in Slovencev ter kasneje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Narobe bi bilo Majniški deklaraciji iz leta 1917, ki jo je v nekaj mesecih
podpisalo več kot 200.000 podpisnikov, pripisati, da je bila vzrok za smrt
Avstro-Ogrske. Je pa bila gotovo pomemben znak prelomnosti časa."41
Majniška deklaracija 1989, je za Slovenijo imela še večji pomen. Nastala je v
obdobju, ko si Slovenci več niso želeli živeti v SFRJ.42
39 Prim. Bernard Brščič, Slovenija, zgodba o neuspeli tranziciji, n. d., str. 5.
40 Prim. Peter Kolšek, Krasni maj deklaracij čas, v: Delo, letnik: 56, številka: 119, Ljubljana 24.
maj 2014, str. 32.
41 Bernard Brščič, Slovenija, zgodba o neuspeli tranziciji, n. d., str. 5.
42 Prim. Bernard Brščič, Slovenija, zgodba o neuspeli tranziciji, n. d., str. 5.
-
15
3 Politična dokumenta: peticija in deklaracija
Peticija in deklaracija sta politična dokumenta, ki se precej razlikujeta. Oba sta
običajno v pisni obliki.43
Peticija pomeni: "pisno, navadno kolektivno prošnjo ali vlogo višjim ali najvišjim
oblastem. V bistvu pomeni priznavanje oblasti in izraža željo in pričakovanje
prizadetih za uresničitev tistega, kar jim pripada ali bi radi svoj položaj
izboljšali."44
Deklaracija je: "obvestilo, javna izjava ali razglasitev načel ali pravic, dokument
oziroma stališče do nekega vprašanja. Praviloma je tudi pisna, a ne
predpostavlja podrejenosti. Ni nujno, da je namenjena oblastem, ampak
predvsem mobilizaciji svojih privržencev."45
Oba dokumenta, tako deklaracija, kot tudi peticija sta lahko enako
revolucionarna. Je pa načeloma deklaracija manj vljudna in večkrat ostrejša.46
3.1 Zgodovina peticij in deklaracij
Pri začetkih izražanja javnega mnenja na Slovenskem imajo pomembno vlogo
začetki krajevnih samouprav oziroma občin.
Javno mnenje je bilo prisotno v srednjem veku, predvsem, ko pogledamo
ustoličevanje koroških vojvod. Kasneje, je bilo izjavljanje javne volje tudi
43 Prim: Stane Granda, Majniška deklaracija 1917, v: Majniška deklaracija 1917-1989-2014,
Nova obzorja, Ljubljana 2014, str. 15.
44 Stane Granda, Majniška deklaracija 1917, n. d., str. 15.
45 Stane Granda, Majniška deklaracija 1917, n. d., str. 15.
46 Prim. Stane Granda, Majniška deklaracija 1917, n. d., str. 15.
-
16
pomemben korak do kmečkih, pa tudi lokalnih uporov. Predvsem, kadar niso bili
uslišani ali so izgubili zaupanje v svoje nadrejene, so se oprijemali izražanja
javnega mnenja v obliki uporov. Javnega ustnega ali pisnega izražanja svojih
političnih in gospodarskih potreb so se posluževali tudi meščani in plemstvo v
obliki raznih stanovskih izjav. Nedvomno je prav plemstvo ta postopek
formalnopravno najprej in tudi najbolj podrobno uredilo.47
Bolj množično so se peticije in deklaracije začele pojavljati v drugi polovici 19.
stoletja.48 Med vladanjem Marije Terezije so se nagibali k temu, da bi se
upravno-politična veljava plemstva zmanjšala. Istočasno pa bi se podložniki
močneje navezali na osrednje državne oblasti, zaradi česar so bile na novo
ustanovljene kresije oziroma okrožja. Za takšne potrebe so bile zaradi upravnih
postopkov, ki so tovrstnim dokumentom sledili, natisnjene posebne kolkovane
pole.49
3.1.1 Množične peticije in deklaracije
Ker nobena oblast ljudem ne podeli ali ne dovoli rada tistega, kar si najbolj
želijo, bi lahko kot prve narodnopolitične dokumente označili tiste, ki so
povezani s šolstvom ali časopisi in z revijami v slovenskem jeziku. Za njimi je
običajno stalo majhno število izbranih narodno kulturno ozaveščenih
osebnosti.50
47 Prim. Stane Granda, Majniška deklaracija 1917, n. d., str. 15, 16.
48 Prim. Janko Prunk, Slovenski narodni vzpon, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1992, str.
18.
49 Prim. Stane Granda, Majniška deklaracija 1917, n. d., str. 16, 17,
50 Prim. Stane Granda, Majniška deklaracija 1917, n. d., str. 17.
-
17
Pri nas sta bili leti 1848 in 1849 izjemno pomembno z vidika deklaracij in
peticij.51 V prvi polovici leta 1848 je bilo veliko zahtev, peticij, deklaracij in
nekatere izmed njih so: hrvaške peticije, ki so zahtevale tesnejše povezovanje s
Hrvati; zahteva po združitvi štajerskih Slovencev v slovensko štajersko škofijo;
najpomembnejša pa je bila peticija za združeno Slovenijo iz leta 1848.52
Peticija za združeno Slovenijo je izražala dejstva, da Slovenci podpirajo vse
revolucionarne zahteve, da pa poleg tega zahtevajo še posebne, slovenske
zahteve, ki so za druge narode samoumevne. To je, da v svoji domovini živijo
po slovensko. Podobno peticijo, so oblikovali tudi graški Slovenci. Obe peticiji pa
je nato nadomestila peticija dunajskih Slovencev, pod Franom Miklošičem. Ta
peticija je imela pravno in politično dovršeno obliko in vsebino. Vsebovala je tri
točke: zahtevo po združeni Sloveniji, uvedbo slovenskega jezika v šole in urade
ter zavrnitev vključitve v nemško cesarstvo. Ker je avstrijska monarhija obdržala
dežele, ideja o združeni Sloveniji ni morala biti uresničena. Noben avstrijski
narod v tem pogledu ni bil uspešen. So pa Slovenci od tedaj naprej obravnavani
kot enoten narod, kar dokazujejo slovenski učbeniki. Tako so avstrijski uradni
list in deželni listi začeli izhajati tudi v slovenščini. Prenos škofije v Maribor leta
1859 pa je Mariboru omogočilo, da je bil gonilna sila na slovenskem političnem
področju. Tudi z razvojem čitalnic in taborov.53
V 19. stoletju se pojavlja še Schmerlingova peticija, čitalniška gibanja (ki so se
zavzemala za slovenski jezik v trgih in mestih), plebiscit v Beneški Sloveniji (ki
pa ne bi imel vpliva, saj je bil bolj manifestacija), taborska gibanja (kjer so
obujali slovenske zahteve iz leta 1848).
Slovenci so kasneje (konec 19. in začetek 20. stoletja) pričeli iskati povezave z
južnimi Slovani v monarhiji, zlasti s Hrvati. Slovenska politika ob začetku prve
svetovne vojne ni imela pravih načrtov. Zaradi želje po miru so si želeli hrvaško-
51 Prim. Janko Prunk, Slovenski narodni vzpon, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1992, str.
40, 41.
52 Prim. Stane Granda, Majniška deklaracija 1917, n. d., str. 17.
53 Prim. Stane Granda, Majniška deklaracija 1917, n. d., str. 18, 19, 20.
-
18
slovenski narod pod habsburškim žezlom. Ko je postalo jasno, da bo ključno
vlogo po vojni imela mirovna konferenca, so se Slovenci in Hrvati povezali z
vojvodinskimi Srbi. Najprej so zahtevali jugoslovansko provinco v monarhiji,
nato pa je dr. Anton Korošec prebral Majniško deklaracijo iz leta 1917, ki je
zahtevala združitev vseh ozemelj monarhije, na katerih so živeli Slovenci, Hrvati
in Srbi v samostojno državno telo pod habsburškim žezlom.54
4 Majniška deklaracija 1989
4.1 Vzroki za nastanek Majniške deklaracije
Kot smo že omenili so se po smrti Josipa Broza Tita maja 1980, še intenzivneje
pokazali znaki, gospodarske, socialne in politične krize ter nerešenih nacionalnih
vprašanj.55
Slovenska civilna družba se je v tem času krepila.56 Prav tako so se med ljudmi
začela pojavljati nova družbena gibanja. Pomembni so bili tudi mediji, ki so
skušali načenjati nekatera vprašanja, ki so takrat bila prepovedana. To so bila
vprašanja o tajni politični policiji, vprašanja, ki so se navezovala na delovanje
armade in podobne teme. Mediji in gibanja so se ukvarjali s vprašanji in
razmisleki, ki so bili izjemnega pomena za prihodnost slovenskega naroda.
Narodno vprašanje so sprva začeli širiti v kulturniških vrstah. Politika je šele
kasneje povzela njihova dognanja. Prav tako kot narodno vprašanje, so tudi
57. številka Nove revije, Majniška deklaracija in teze za novo ustavo zrasli iz
54 Prim. Stane Granda, Majniška deklaracija 1917, n. d., str. 22, 23, 24.
55 Prim. Andreja Valič Zver, Majniška deklaracija 1989, v: Majniška deklaracija 1917-1989-2014,
Nova obzorja, Ljubljana 2014, str. 41.
56 Prim. Viktor Žakelj, Plebiscit 1990, med politikantstvom, strahom in pogumom, Učila,
International, Ljubljana 2010, str. 27.
-
19
kulturniških vrst. Koncepti so nastali iz prevladujočega javnega mnenja ljudi, ki
ga je bilo treba zaznati in artikulirati. Pred politiki so to storili pisatelji in
umetniki.57
Kot bomo podrobneje razložili, je bila Majniška deklaracija tudi posledica 57.
številke Nove revije in aretacije sodelavcev revije Mladina (afera JBTZ).
Aretacija in sojenje četverici je bila kaplja čez rob. Oblast ni več mogla
preprečiti ustanavljanja novih političnih organizacij. Tako so predstavniki novo
nastajajočih političnih zvez in gibanj, maja 1989 na zborovanju v Ljubljani
objavili Majniško deklaracijo, ki je pomenila politično platformo nastajajoče
slovenske politične opozicije.58
4.1.1 Prelomna 57. številka Nove revije
Oblasti so zaznavale naraščajoče opozicijske dejavnosti. Kljub temu pa je
sekretar za notranje zadeve (leta 1982 je bil to Tomaž Ertl) ocenjeval, da organi
za notranje zadeve niso odkrili protiustavnih dejanj. Administrativni ukrepi so v
glavnem bili: zaplembe posameznih številk časopisov, zamenjava urednikov ali
uredništev, preprečitev tiskanja knjig ali neodobrene subvencije. Kot čisti
opozicijski pojav je Svet za varstvo ustavne ureditve opredelil začetek izhajanja
Nove revije leta 1982. Revija je začela izhajati na pobudo slovenskih
intelektualcev in po predhodnih razpravljanjih. Ob prvi številki je Svet ugotovil,
da ni zakonitih razlogov, ki bi preprečevali izhajanje revije. Zapisali pa so, da so
57 Prim. Andreja Valič Zver, Demos: slovenska osamosvojitev in demokratizacija, Znanstveno
raziskovalni inštitut dr. Franca Kovačiča, Maribor 2013, Študijski center za narodno spravo,
Ljubljana 2013, str. 109 - 128.
58 Prim. Božo Repe, Majniška deklaracija 1989, v: Marjan Drnovšek (ur.) Slovenska kronika XX.
stoletja, knjiga 2, 1941 – 1995, Nova revija, Ljubljana, 1995, str. 422.
-
20
v njej prispevki, ki terjajo precejšnje idejne, teoretične in politične konformacije
in da je treba zaradi tega mobilizirati sposobne ljudi. Predvsem pa je Svet
zavzel stališče, da ni potrebe, da se organi za notranje zadeve mešajo v
razreševanje vsebinskih vprašanj na Novo revijo.59
V svojih začetkih se je Nova revija zavzemala za neodvisnost umetnosti od
ideologije in politike. Hkrati pa se je ukvarjala z literarno esejističnimi problemi.
Sredi osemdesetih let je poleg Društva slovenskih pisateljev postala glavna
nosilka spremenjenih pogledov na nacionalno vprašanje. Na vsebinski ravni je
to pomenilo, da so se družbena vprašanja začela obravnavati izven ustaljenih
oblik in možnosti, na organizacijski ravni pa je ponekod na lokalni ravni
prihajalo do izstopov iz sindikata in poskusov ustanovitev vzporednih sindikalnih
in mladinskih organizacij.60
"Ustanavljanje tudi drugih neformalnih alternativnih skupin so kasneje opazili
tudi pri posameznih poklicih. Oblasti je zelo skrbelo, da ne bi zaradi liberalnejših
razmer v Sloveniji prišlo do povečanega nastopa opozicijsko naravnanih
posameznikov iz drugih republik. Do tedaj so bile varnostne razmere dokaj
samostojno ocenjevane, nato pa so začeli posegati v ocenjevanje zvezni organi.
Na podlagi teh ocen so zahtevali ukrepanje k čemur je prispeval tudi Zakon o
temeljih državne varnosti, po katerem je imel zvezni sekretar večja
pooblastila."61
Igra med oblastmi in opozicijo se je v glavnem vrtela okoli vprašanj koliko
svobode dovoliti v revijalni, publicistični in kulturni dejavnosti. Oblast se je
zavedala, da se z vsakim objavljenim prispevkom širi prostor dovoljenega, a se
je bala reagirati. Sredi osemdesetih let so tako v Službi državne varnosti kot
59 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Vzpon alternative in prelomna 57. številka Nove revije, n.
d., str. 13.
60 Prim. France Kavčič, Dve letnici 1941-1989 in dva dokumenta, Gorenjski glas, letnik 42,
številka: 50, Kranj 30. junij 1989, str. 8.
61 Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Vzpon alternative in prelomna 57. številka Nove revije, n. d., str.
13.
-
21
tudi v političnem vrhu ocenjevali, da so družbena gibanja v javnosti bolj
odmevna kot krog Nove revije.62
Mirovna, ekološka, feministična in druga gibanja, ki so sredi osemdesetih let
tvorila močno civilno gibanje v Sloveniji so v glavnem izšla iz mladinskih
alternativnih klubov. Mladinski kongres v Novem mestu leta 1982 je nastajajoča
gibanja podprl. Leta 1986 se je popularnost alternativnih gibanj znatno
povečala. Politični vrh jim je priznal, da so resni in je njihovo usmerjenost
analiziral. Očital jim je, da privatizirajo javne medije (Tribuna, Radio Študent).
Dodatno pa je politike skrbelo, ker je del uredniške politike iz mladinskih glasil
prešlo v redna delovna razmerja k velikim časopisnim hišam ali revijam
(Teleks).63
57. številka Nove revije s prispevki za slovenski nacionalni program je izšla v
mesecu februarju 1987. V njej so se znašle filozofske in sociološke razprave in
eseji, ki so obravnavali vprašanje slovenskega naroda v sodobnem svetu. Pisci v
takratni reviji so bili: France Bučar, Tine Hribar, Peter Jambrek, Jože Pučnik,
Dimitrij Rupel, Ivan Urbančič in drugi.64 A so se že pred Novo revijo, v prvi
polovici 80-ih let v revijah in časopisih znašli članki oziroma prispevki, ki so
obravnavali teme namenjene slovenskemu nacionalnemu vprašanju. A kljub
temu, niso imeli takšne teže, kot članki, ki so bili objavljeni v Novi reviji. Le-ta je
vzbudila veliko pozornosti. Kasneje pa so bili članki, ki jih je objavljala Nova
revija sprejeti kot osrednji slovenski nacionalni program. Tako članki, ki so bili
objavljeni v Novi reviji, kot tudi slovenski nacionalni program, sta imela osnovno
vodilo, da bi moral slovenski narod postati nacija in mora doseči svojo
62 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Vzpon alternative in prelomna 57. številka Nove revije, n.
d., str. 13.
63 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Vzpon alternative in prelomna 57. številka Nove revije, n.
d., str. 14.
64 Prim. Aleš Gabrič, Zaostrenost mednacionalnih odnosov, n. d., str. 1171.
-
22
državnost in suverenost, ki ne bo podrejena Jugoslaviji.65 Ob enem je potrebno
vpeljati nov pravni red, ki bo omogočil demokratično izražanje volje državljanov.
Izid 57. številke Nove revije je bil jasen pokazatelj, da je intelektualna opozicija
prevzela pobudo pri oblikovanju slovenskega nacionalnega programa. V
oblastnih krogih so sprva prispevke obsodili in v obliki družbene kritike v celoti
polemizirali. Prišlo je do zamenjav v uredništvu, ni pa prišlo do ostrejših
administrativnih ukrepov in tudi ne do sodnih pregonov. Oblasti pa so jih
zahtevale. Zvezni tožilec se je po podporo obrnil na P SFRJ. Tedanji predsednik
predsedstva Lazar Mojsov je stvar preložil na člana predsedstva in predsednika
Sveta za ustavno ureditev Staneta Dolanca. Ta pa je zadevo za nekaj mesecev
odložil v predal in nato prejel kritike. Sam je namreč menil, da bi bilo nekatere
pisce potrebno sodno preganjati, a je izhajal iz prepričanja, da bi to morali prej
storiti že avtorji memoranduma Srbske akademije znanosti in umetnosti.66
Ostra kritika se je v drugi polovici 1987 umirila. Svet za varstvo ustavne
ureditve pri P SRS pa je v poročilu za leto 1987 razpravo o Novi reviji sklenil z
ugotovitvijo, da skuša skupina okrog Nove revije kljub protestom ob 57. številki
zadržati nekdanji uredniški koncept. Aktivnosti skupine se ne rešijo in ostajajo
znotraj zaprtega in dokaj homogenega jedra. Iz sporočila je bilo moč razbrati,
da je bil problem Nove revije obravnavan na predsedstvu CK ZKS in
predsedstvu RK SZDL, ter da je bilo pripravljeno tudi gradivo, ki obravnava
kazenski vidik problematike s strani tožilca, pa tudi ovadbe zoper tri avtorje.
Čeprav je javno tožilstvo v pisanju revije ugotovilo nekatere elemente, ki bi
omogočili pregon, se za pregon ni odločilo. Zlasti sporno bi bilo ukrepanje po
členu 133. kazenskega zakonika, saj bi bilo zelo težko v prispevkih sporne 57.
številke Nove revije ugotavljati neposredno ščuvanje na rušenje družbeno
političnega sistema. Tudi če bi se organi odločili za kazenski pregon bi bil
razplet vprašljiv. Upoštevati velja, da bi se resni pravni strokovnjaki ne spuščali
65 Prim. France Bučar, Rojstvo države: izpred praga narodove smrti v lastno državnost, Didakta,
Radovljica 2007, str. 8.
66 Prim. Aleš Gabrič, Zaostrenost mednacionalnih odnosov, n. d., str. 1170.
-
23
v strokovni dialog s spornimi navedbami v reviji. Zato in tudi zaradi razprav v
političnih organizacijah je bila izrečena zgolj javna politična obsodba in
ukrepanje do vodstva revije ter izdano opozorilo na občutljivo in argumentirano
ravnanje, da se krog somišljenikov Nove revije ne bi širil.67
4.1.2 Afera JBTZ
Meščanski del opozicije je za oblast postajal vse pomembnejši po objavi 57.
številke Nove revije. In pomembnejši je postajal tudi potem, ko je Društvo
pisateljev vedno bolj nastopalo v funkciji politične opozicije in začelo pisati svojo
verzijo ustave.68
"Razloga za to, sta bila dva. Nova revija je imela vedno večji vpliv v javnosti in
drug razlog je bil radikalen odnos do federacije, ki mu oblast ni mogla slediti,
čeprav se je z marsičem z opozicijo strinjala. Predsednik vlade Dušan Šinigoj je
bil prepričan, da bi morala slovenska oblast izdelati oceno odnosov do
Jugoslavije in odgovoriti na kritike opozicije, da v federaciji ni dovolj aktivna in
da razprodaja Slovenijo. Hkrati je bilo vedno bolj očitno, da se opozicija
postopoma organizira in pripravlja na boj za oblast. Ne glede na ostre ocene
delovanja opozicije, pa je demokratizacija v Sloveniji dosegla raven na kateri so
vsaj načeloma nekatere meščanske pravice postajale del splošnega
državljanskega standarda."69
67 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Vzpon alternative in prelomna 57. številka Nove revije, n.
d., str. 14.
68 Prim. David Tasič, Izročeni, žrtvovani, odstranjeni, v: Janez Janša, Ivan Borštner, David Tasič,
7 let pozneje, Karantanija, Ljubljana 1995, str. 194 - 200.
69 Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Odkrit boj za oblast, v: Delo, letnik: 42, številka: 95, Ljubljana
22. april 2000, str. 12.
-
24
Slovenska oblast se je izogibala uporabi represivne jugoslovanske zakonodaje.
To je bila (vsaj od druge polovice 80-ih let dalje) po eni strani posledica
povečane individualne odgovornosti, ki jo je izsilil pritisk javnosti, po drugi
strani pa relativne neodvisnosti posameznih vej oblasti, oziroma političnih
centrov, ki niso bili več tako strogo koordinirani iz vodstva CK ZKS, čeprav je
predsednik predsedstva CK ZKS ostajal najbolj avtoritativna politična oseba.
Relativno mehak odnos do opozicije je bil odvisen izključno od tolerančne
stopnje, ki so jo premogli ljudje na vodilnih položajih in od njihove
pripravljenosti, da doseženo raven demokratizacije branijo pred pritiski iz
centra.70
Slovenija je v prelomno leto 1988 vstopila s splošno voljo po spremembah, z
vedno bolj artikulirano opozicijo na eni strani in oblastjo, ki sama ni vedela, kam
jo bodo reforme pripeljale, na drugi strani. Vsemu skupaj pa sta okvir dajala
vedno hujša kriza v Jugoslaviji in povečan pritisk beograjskega centra.71
Leto 1988 je bilo od vseh 80-ih let 20. stoletja najbolj nabito z dogodki in kot
smo že povedali tudi prelomno v zgodovinskem smislu.72 V letu 1988 se je
namreč na Slovenskem začel boj za oblast, ki je potekal vedno bolj odkrito.
Opozicija je tako z Odborom za varstvo človekovih pravic končno dobila veljavo
in ni bila več v tako neenakopravnem položaju. Vse to je seveda vplivalo tudi na
javnost.73 Opozicija sicer še ni bila politično artikulirana in tudi ni imela možnosti
za formalno politično organiziranost, hkrati je bila tudi nadzorovana. Informacije
o tem, kar se dogaja na oblasti so bile izjemno skope. Medtem pa so oblasti
opozicijo nadzorovale in imele dobre informacije o odnosih znotraj nje.
Nezaupanje na obeh straneh je bilo veliko, kljub temu pa je pretok informacij
zaradi specifično slovenskih razmer obstajal. Pomembni so bili tudi različni
70 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Odkrit boj za oblast, n. d., str. 12.
71 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Odkrit boj za oblast, n. d., str. 12.
72 Prim. Grega Repovž, To je občutljivo obdobje, v: Delo, letnik: 42, številka: 115, Ljubljana 20.
maj 2000, str. 14.
73 Prim. France Kavčič, Dve letnici 1941-1989 in dva dokumenta, n. d., str. 8.
-
25
pogledi znotraj oblastne strukture glede posameznih vprašanj, pa tudi vedno
bolj avtonomna vloga delegatov v skupščini. Moč opozicije je bila v letu 1988 že
prepoznavna. Predmet političnega boja sta bila dva ključna elementa: do kod
naj bi demokratizacija segla, torej kakšen bo v prihodnosti politični sistem v
Sloveniji in odnos do Jugoslavije, kar pomeni oblikovanje nacionalnega
programa.74
Leta 1988 je bil aretiran Janez Janša, publicist tednika Mladina in kandidat za
predsednika ZSMS. Nato sta bila aretirana še Ivan Borštner in David Tasić,
pravtako novinar Mladine. Aretiran bi moral biti tudi Franci Zavrl, ki je imel
funkcijo urednika Mladine, a se je aretaciji izognil.75 Izognil se ji je tako, da se
je zatekel v bolnišnico. Sodni proces proti četverici je pred vojaškim sodiščem v
Ljubljani JLA uprizorila konec julija in v začetku avgusta leta 1988.76 Proces je
imel poseben pomen v demokratizaciji Slovenije in v prizadevanjih za njeno
večjo samostojnost. Močno pa je vplival tudi na spremenjen odnos javnosti do
federacije. Na procesu, ki je potekal brez navzočnosti javnosti, je bil Ivan
Borštner obsojen na štiri leta zapora, Franci Zavrl, ki se je edini branil s
prostosti in Janez Janša na osemnajst mesecev zapora in David Tasić na pet
mesecev zapora. Po obsodbi so bili obsojenci do pravnomočnosti sodbe
izpuščeni na prostost. Prestanje kazni so jim v okviru zakonskih možnosti, ki so
jih imele na voljo, slovenske oblasti odlagale. Hkrati pa so neuspešno naslavljale
na P SFRJ vloge za pomilostitev. Obsojencem pa so zagotovile ugodnejše
prestajanje kazni in po preteku približno tretjine kazni, so jih predčasno
odpustili.77
"Formalna obtožba je zadevala izdajo vojaške skrivnosti. Šlo je za zaupen
dokument, v katerem je general Višnjić zaradi razmer v Sloveniji poostril ukrepe
74 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Odkrit boj za oblast, n. d., str. 12.
75 Prim. Peter Vodopivec, Zasuk v slovenski politiki - proces proti četverici, v: Slovenska novejša
zgodovina, ur. Jasna Fischer, Mladinska knjiga, Ljubljana 2005, str. 1191.
76 Prim. Janko Prunk, Martin Ivanič, Osamosvojitev Slovenije, Založba Grad, Ljubljana 1996, str.
153.
77 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Odkrit boj za oblast, n. d., str. 13.
-
26
bojne pripravljenosti svojih enot. Del dokumenta je Ivan Borštner prekopiral in
kopijo izročil Janezu Janši. Kot možna različica za obtožbo, ki pa je niso
uporabili, ker bi bilo potem sojenje pred civilnim sodiščem, je bila predvidena
tudi obravnava zaradi izdaje državne skrivnosti. Torej nezakonite pridobitve in
posedovanja zaupnega stenograma razprave Milana Kučana na 72. seji CK
ZKJ."78
JLA je z Slovenijo imela težave, saj se ni strinjala z njenim vztrajanjem pri
teritorialni obrambi in njenim zavzemanjem za jezikovne in druge pravice v
armadi.79
25. marca je prišlo do seje vojaškega sveta Zveznega sekretariata za ljudsko
obrambo o napadih na JLA.80 Vojaški vrh je politični liberalizaciji v Sloveniji
pripisal protirevolucionarni značaj. Ta ocena se je nanašala na pisanje proti JLA,
kjer je prednjačila Mladina. Vodstvo JLA je slovenskemu vodstvu očitalo, da je
pri preprečevanju take dejavnosti premalo odločno. Armadno vodstvo je zaradi
nezanesljivosti slovenskih oblasti sklenilo, da bodo ukrepali sami. Po sklepu
vojaškega sveta je general ljubljanske armadne oblasti Višnjić vprašal načelnika
državne varnosti in notranjega ministra Slovenije ali bodo slovenski varnostni
organi sposobni obvladati položaj, če bi prišlo do množičnega odziva na
aretacije. Nekaj dni kasneje je bila seja CK ZKJ, kjer so razpravljali o informaciji
o napadih na zasnovo Slovenije, JLA in službo državne varnosti. Razprava je
tekla o razmerah v Sloveniji in izrečene so bile zahteve po ukrepanju, tudi
aretacijah, ki jim je Milan Kučan ostro nasprotoval. Magnetogram Kučanove
razprave je prišel do uredništva Mladine, kljub temu da je to bila državna
skrivnost. In na podlagi tega magnetograma je bil napisan članek Noč dolgih
nožev, v katerem so opozarjali na nevarnost uvedbe izrednega stanja v
Sloveniji. Do Mladine je članek prišel preko Igorja Bavčarja, ki je bil tedaj
78 Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Odkrit boj za oblast, n. d., str. 12.
79 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Odkrit boj za oblast, n. d., str. 13.
80 Prim. Zdenko Čepič, Jugoslovanska križna žarišča, v: Slovenska novejša zgodovina, ur. Jasna
Fischer, Mladinska knjiga, Ljubljana 2005, str. 1185.
-
27
strokovno-politični delavec na SZDL. Bavčar je magnetogram prestregel pri
podpredsedniku SZDL Jožetu Knezi, ga kopiral in izročil Janezu Janši. Članek bi
moral iziti v Mladini, vendar ga je uredništvo na zahtevo Službe državne
varnosti in tožilca moralo umakniti. Po naročilu je sledila preiskava organov za
notranje zadeve v Mikroadi, kjer je bil Janša zaposlen. Aretacije civilnih
obtožencev in prva zaslišanja so izvedli slovenski varnostni organi, nato pa so
jih predali preiskovalnim in sodnim organom JLA. Slovenska oblast je bila
deležna kritik, da se ni dovolj zavzela za četverico, oziroma da je proces celo
odobravala in pri njem sodelovala, kar se je nanašalo zlasti na aretacije in
prestajanje kazni. Za aretacije je v skladu s takratno zakonodajo odgovornost
prevzel Tomaž Ertl. Tedanjim vodilnim politikom pa tega, da so aretacije
naročili, preiskave niso dokazale, čeprav sta pred parlamentarno preiskovalno
komisijo morala pričati tako Milan Kučan, kot Stane Dolanc. Proces so
preučevale kar štiri parlamentarne komisije. Zadnja je leta 1996 brez končnega
poročila končala delo.81
4.1.3 Odbor za varstvo človekovih pravic
Na pobudo Igorja Bavčarja je bil 3. junija 1988 ustanovljen Odbor za varstvo
pravic Janeza Janše. Kasneje so ga preimenovali v Odbor za varstvo človekovih
pravic.82 Predsednik odbora je bil Igor Bavčar, medtem ko so kolegij Odbora
sestavljali: Igor Bavčar, Bojan Korsika, Igor Omerza, Alenka Puhar, Gregor
Tomc, Spomenka Hribar, Lojze Peterle, Dušan Keber, Franc Zagožen, Ali Žerdin,
Slavoj Žižek, Srečo Kirn, Pavle Gantar, France Bučar, Mile Šetinc, Matevž Krivic,
Anton Stres, Rastko Močnik, Dare Valič, Marko Hren, Boris Cavazza, Alojz
Križman, Viktor Blažič, Rado Riha, Braco Rotar, Tomaž Mastnak, Drago Demšar,
Veno Taufer, Igor Vidmar, Tone Remc, Franco Juri in Bojan Fink. Postal je 81 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Odkrit boj za oblast, n. d., str. 14.
82 Prim. Janko Prunk, Martin Ivanič, Osamosvojitev Slovenije, n. d. str. 153.
https://sl.wikipedia.org/wiki/Igor_Bav%C4%8Darhttps://sl.wikipedia.org/wiki/Kolegijhttps://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Bojan_Korsika&action=edit&redlink=1https://sl.wikipedia.org/wiki/Igor_Omerzahttps://sl.wikipedia.org/wiki/Alenka_Puharhttps://sl.wikipedia.org/wiki/Gregor_Tomchttps://sl.wikipedia.org/wiki/Gregor_Tomchttps://sl.wikipedia.org/wiki/Spomenka_Hribarhttps://sl.wikipedia.org/wiki/Alojz_Peterlehttps://sl.wikipedia.org/wiki/Du%C5%A1an_Keberhttps://sl.wikipedia.org/wiki/Franc_Zago%C5%BEenhttps://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ali_%C5%BDerdin&action=edit&redlink=1https://sl.wikipedia.org/wiki/Slavoj_%C5%BDi%C5%BEekhttps://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Sre%C4%8Do_Kirn&action=edit&redlink=1https://sl.wikipedia.org/wiki/Pavel_Gantarhttps://sl.wikipedia.org/wiki/France_Bu%C4%8Darhttps://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Mile_%C5%A0etinc&action=edit&redlink=1https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Matev%C5%BE_Krivic&action=edit&redlink=1https://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Streshttps://sl.wikipedia.org/wiki/Josip_Rastko_Mo%C4%8Dnikhttps://sl.wikipedia.org/wiki/Dare_Vali%C4%8Dhttps://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Marko_Hren&action=edit&redlink=1https://sl.wikipedia.org/wiki/Boris_Cavazzahttps://sl.wikipedia.org/wiki/Alojz_Kri%C5%BEmanhttps://sl.wikipedia.org/wiki/Alojz_Kri%C5%BEmanhttps://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Viktor_Bla%C5%BEi%C4%8D&action=edit&redlink=1https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Rado_Riha&action=edit&redlink=1https://sl.wikipedia.org/wiki/Braco_Rotarhttps://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Toma%C5%BE_Mastnak&action=edit&redlink=1https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Drago_Dem%C5%A1ar&action=edit&redlink=1https://sl.wikipedia.org/wiki/Veno_Tauferhttps://sl.wikipedia.org/wiki/Igor_Vidmarhttps://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Tone_Remc&action=edit&redlink=1https://sl.wikipedia.org/wiki/Franco_Jurihttps://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Bojan_Fink&action=edit&redlink=1
-
28
najmočnejša organizacija civilne družbe v času "slovenske pomladi" in združil
ljudi iz zelo različnih, včasih tudi nasprotujočih nazorov. Organiziral je razne
oblike protestov, ki so višek dosegli z zborovanjem nekaj 10.000 ljudi, 21. junija
1988 na Trgu osvoboditve v Ljubljani. V času sojenja četverici so množice
nepretrgoma protestirale pred vojaškim sodiščem. Odbor je deloval do aprila
1990. Sodeloval je pri pogajanjih o tem kakšna naj bi bila volilna zakonodaja. V
tem času so že nastajale politične stranke, zato je deloval zgolj še formalno.
Odbor se formalno ni niti registriral, v odnosu do oblasti pa je bil enakopraven
dejavnik. Njegov predsednik Igor Bavčar se je ves čas dogajanja pogovarjal z
najvišjimi predstavniki slovenskih oblasti. Predstavniki odbora so lahko imeli
nastop v skupščini.83 Oblastni organi in politične organizacije pa so odgovarjali
na javna sporočila odbora. Dokler je potekal proces se je Odbor zavedal, da
potrebuje slovensko politiko. Ta je bila pregrada med njim in Beograjskimi
oblastmi. Kasneje se je to stališče začelo spreminjati.84
4.2 Oblikovanje Majniške deklaracije
V letih 1987 in 1988 so se odpirala vprašanja politične ureditve in vprašanja
položaja Slovenije znotraj Jugoslavije, ki so imela za glavni problem bodočo
ustavno ureditev.85 Predsedstvo Jugoslavije je predlog ustavnih amandmajev
poslalo konec januarja 1987 v zvezno skupščino. Potem ko so delegati
amandmaje sprejeli, naj bi se o njih izrekle tudi republiške skupščine. V
Sloveniji je proti spremembam nastopilo Društvo slovenskih pisateljev, ki je
pripravilo Gradivo za slovensko ustavo. 18. marca je bila organizirana javno
razprava o predlogu ustavnih sprememb. Glavni govornik je bil dr. France
83 Prim. Tine Hribar, Slovenci kot nacija, Enotnost, Ljubljana 1995, str. 115, 116.
84 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Odkrit boj za oblast, n. d., str. 14.
85 Prim. Tine Hribar, Slovenci kot nacija, n. d., str. 111.
-
29
Bučar. Pravni strokovnjaki iz opozicije so ocenili, da spremembe vodijo v večjo
unitarnost. Tako so na skupščino naslovili več zahtev. Najodmevnejši amandma
je pa imel naslov Za demokracijo. Podpisala ga je Koordinacija novih družbenih
gibanj. Dokument je nastal iz raznih dokumentov, ki so jih napisali Grega Tomc,
Matevž Krivic, Janez Janša in France Bučar. Podpisalo pa ga je skoraj 10.000
podpornikov. Kljub temu je slovenska skupščina zvezne amandmaje podprla.
Društvo pisateljev in Sociološko društvo, pa sta ustanovila svoji ustavni
komisiji.86
Ustavne spremembe naj bi po mnenju opozicije šle v smeri večje samostojnosti
republik, torej v smeri konfederacije. Prav tako naj bi prišlo do sprostitve
zasebnega podjetništva, ukinitve monopolne vloge ZKJ in uvedbe političnega
pluralizma (prišlo bi do neposrednih volitev z več kandidati). Zbor je kljub
kritičnim stališčem v Sloveniji in nekaterih drugih republikah 27. decembra 1987
osnutek amandmajev sprejel. Nato se je začela razprava in usklajevanja.
Oktobra 1988 je zvezni zbor sprejel končni predlog dopolnil, potrdila pa ga je
tudi slovenska skupščina. Proti je glasoval predstavnik Društva slovenskih
pisateljev Tone Pavček. Za opozicijo je bilo sporno predvsem financiranje
armade mimo proračuna (iz posebnega davka od prometa proizvodov).
Amandmaji so načeli enotnost slovenskega vodstva.87
Sočasno z razpravami o amandmajih na zvezno ustavo se je začelo postavljati
tudi vprašanje spremembe slovenske ustave. Opozicija je organizirala poseben
zbor za ustavo, v katerem so bili združeni predstavniki sociološkega in
pisateljskega društva, novonastalih zvez, razne organizacije in ZSMS.88 Začeli so
pripravljati svoj predlog slovenske ustave. 25. aprila 1988 so bile javnosti prvič
predstavljene teze za ustavo republike Slovenije. Osnovne ustavne zahteve
86 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Takemu razredu je težko biti razrednik, v: Delo, letnik: 42,
številka: 99, Ljubljana 29. april 2000, str. 12.
87 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Takemu razredu je težko biti razrednik, n. d., str. 12.
88 Prim. Ivan Urbančič, Hubert Požarnik, France Bučar, Tone Pavček, Kako je nastajala Majniška
deklaracija, Delo, letnik: 41, številka: 104, Ljubljana 8. maj 1999, str. 3.
-
30
opozicije so bile konfederacija, torej Jugoslavija kot pogodbena skupnost,
delitev oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno vejo. Ustavni predlogi opozicije
so bili z oblastne strani zavračani. Pravniki v oblastnih strukturah so se
zavzemali za sočasen sprejem jugoslovanske in slovenske ustave. Opozicija pa
je zahtevala sprejem najprej slovenske ustave, nato pa dogovori s federacijo.
Oblast je ob spoznanju, da jo na ustavnem področju opozicija prehiteva, pričela
pripravljati amandmaje k slovenski ustavi. Opozicijske predloge pa je zavračala,
predvsem zaradi vztrajanja pri nestrankarskem pluralizmu. Odnos do federacije
se je postopoma približal zahtevam opozicije. Predvsem glede zahteve, da je
treba zagotoviti skupščinski nadzor nad delom državne varnosti in ocena, da
ustavna in zakonska ureditev v Sloveniji ne dajeta dovolj možnosti za obrambo
suverenosti.89
Do pomladi 1989 je bila slovenska politika razpeta med dnevne pritiske iz centra
in opozicije na drugi strani.
Oblasti v Sloveniji so skušale javnosti dokazati, da si tudi same in ne le Odbor
za varstvo človekovih pravic prizadevajo za pravno državo in spoštovanje
človekovih pravic. Zato je bil 4. oktobra 1988 pri RK SZDL ustanovljen Svet za
varstvo človekovih pravic in svoboščin. Ta si je za nalogo zadal strokovno in
moralno pomagati ljudem, ki so jim v Sloveniji kršene pravice. Svet je nato
deloval do vzpostavitve institucije ombudsmana oz. varuha človekovih pravic,
po sprejetju nove slovenske ustave 1991.90
Proti koncu leta 1988 sojenje četverici ni bilo več v političnem ospredju. Takrat
se je Odbor za varstvo človekovih pravic spraševal ali sploh nadaljevati delo in
če ga nadaljujejo, kako ga nadaljujejo.91 Odbor se je ob tem vprašanju razdelil.
V času seje odbora je že bila objavljena programska izjava Slovenske
demokratične zveze, a kolegij se je odločil, da k zvezi ne pristopi. Kljub temu je
89 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Takemu razredu je težko biti razrednik, n. d., str. 12.
90 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Takemu razredu je težko biti razrednik, n. d., str. 12.
91 Prim. Ivan Urbančič, Hubert Požarnik, France Bučar, Tone Pavček, Kako je nastajala Majniška
deklaracija, n. d., str. 3.
-
31
njeno ustanovitev pozdravil. Kolegij se je razdelil po političnih zvezah, ki so
nastale v začetku leta 1989. 12. maja 1988 sta nastali Slovenska kmečka zveza
in Zveza slovenske kmečke mladine. 11.1.1989 je bila ustanovljena Slovenska
demokratična zveza. 16.2.1989 je bila ustanovljena Socialdemokratska zveza
Slovenije, 5.6.1989 je bila ustanovljena Jugoslovanska zveza, 10.3.1989
Slovensko krščansko socialno gibanje, 31.3.1989 Meščanska zelena stranka,
11.6.1989 Gibanje zelenih, 21.9.1989 Združenje za jugoslovansko demokratično
pobudo. Poleg tega pa so nastale tudi nekatere skupine: Skupina 88, Debatni
klub 89. Ti dve skupini sta kasneje prestopili k ZSMS. Nastale pa so še druge
skupine: Akademska anarhistična antizveza, Zveza delavcev, Antikomunistična
zveza, Zveza društev ŠKUC in Slovenska študentska zveza. Stranke in zveze so
v politično življenje vstopile z zelo različnimi programi. Nekatere so poudarjale
vprašanje demokracije, druge so v ospredje postavljale vprašanje naroda ali
svojo politično podobo gradile na protikomunizmu. Ob tej začetni razdelitvi
slovenskega političnega prostora, je imela v opoziciji največji politični vpliv
Slovenska demokratična zveza (SDZ), ki je v svojih vrstah zbrala velik del
opozicijskega intelektualnega potenciala.92
27. februarja 1989 so jugoslovanske razmere opozicijo in oblast pripeljale do
skupnega nastopa na zborovanju v Cankarjevem domu, ki je bilo namenjeno
podpori stavkajočim rudarjem na Kosovu.93 Rudarji so stavkali zaradi sprejetja
nove srbske ustave, ki je odpravila avtonomijo na Kosovu. Idejo o podpori je
dal Odbor za varstvo človekovih pravic. Sprva so mislili organizirati
demonstracije, a zaradi političnih razmer so se nato raje odločili za zborovanje,
ki je potekalo v Cankarjevem domu.94 "Med govorci so bili tako iz oblasti, kot
tudi opozicije. Izjavo Proti izrednemu stanju - za mir in sožitje na Kosovu so
podpisali predstavniki vseh tedanjih družbenopolitičnih organizacij. Zborovanje
92 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Takemu razredu je težko biti razrednik, n. d., str. 13.
93 Prim. Andreja Valič Zver, Majniška deklaracija 1989, n. d., str. 43.
94 Prim. Janko Prunk, Martin Ivanič, Osamosvojitev Slovenije, n. d., str. 155.
-
32
je v Srbiji izzvalo reakcije, saj so menili, da so se vse sile Slovenije obrnile proti
Srbiji in Jugoslaviji."95
Slovenski predstavniki v zveznih organih, posebej na sejah predsedstva SFRJ in
predsedstva CK ZKJ so bili deležni hudega političnega pritiska. Zborovanju v
Cankarjevem domu je sledila gospodarska vojna Srbije proti Sloveniji, praktično
pa tudi prekinitev političnih odnosov.96 Politični konsenz, dosežen ob
zborovanju, sta opozicija in oblast poskušali formalizirati v koordinacijskem
odboru organizatorjev zbora v Cankarjevem domu. Na sestankih so govorili o
izdelavi skupnega slovenskega političnega programa. Na sestanku 17. marca je
bilo govora o možnem referendumu, na katerem bi se ljudje izjasnili o podpori
ali nezaupnici slovenski politiki, o parlamentarni demokraciji ali o deklaraciji, ki
bi bila podobna Majniški deklaraciji iz leta 1917. Tako je bila imenovana delovna
skupina, ki je deklaracijo začela pripravljati.97
4.3 Majniška deklaracija
Leta 1989, v času, ko je bila Slovenija še vedno sestavni del bivše Jugoslavije in
ko so Slovenci v tej državi doživljali nesporazume, provokacije in odkrite
sovražnosti, je pet slovenskih demokratičnih organizacij sporočilo javnosti, da
hočejo živeti v suvereni in demokratični državi slovenskega naroda, ki bo svojim
državljanom zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo.98
95 Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Takemu razredu je težko biti razrednik, n. d., str. 13.
96 Prim. Božo Repe, Zborovanje v Cankarjevem domu, Mladina, št. 8, Ljubljana 27. februar
2009, str. 31-33.
97 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Takemu razredu je težko biti razrednik, n. d., str. 13.
98 Prim. Javna izjava ob deseti obletnici Majniške deklaracije, v: Sproščena Slovenija - obračun
za prihodnost, letnik: 18, Ljubljana 1999, str. 397-400.
-
33
Majniška deklaracija 1989 je nastala v obdobju, ko si Slovenci več niso želeli
živeti v SFRJ. Željo, da si Slovenci več niso želeli živeti v SFRJ gre iskati tako v
nacionalnem kot tudi v politično in ekonomskem izvoru. Kulturni in jezikovni
razvoj Slovencev je vse od nastanka državne skupnosti jugoslovanskih narodov
ogrožal srbski hegemonizem. Nobena država oziroma državna skupnost, v kateri
smo Slovenci bivali do takrat, ni imela možnosti, da uveljavi svojo nacionalno
identiteto.99
SFRJ je bila konec 80-ih let totalitarna, nedemokratična država z monopolom
zveze komunistov. Želenih učinkov niso dajali niti ekonomsko neprestani
poskusi reformiranja samoupravnega socializma.100
Kot odraz teženj po drugačnem, boljšem življenju, je leta 1989 nastala druga
Majniška deklaracija. Njene zahteve so bile dosti bolj radikalne, kot tiste iz leta
1917. Ta ni izhajala iz zahtev po predržavljenju SFRJ v smeri demokratične
konfederacije, ampak je kot prvo zahtevo postavila vzpostavitev suverene
slovenske države. Ta naj bi bila demokratična, spoštovala naj bi človekove
pravice in svoboščine ter zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo prebivalcev.
Razvoj dogodkov v letih 1990 in 1991 je pripeljal do uresničitve temeljne
zahteve Majniške deklaracije 1989. Dobili smo svojo državo, samostojno
Republiko Slovenijo.101
Po zborovanju v Cankarjevem domu v Ljubljani sta začeli oblast in opozicija
oziroma alternativa, organizirano sodelovati v Smoletovi koordinaciji. Od
začetka marca do konca junija 1989 so se sešli osemkrat. Najprej so razpravljali
o skupni izjavi glede Kosova, nato pa o skupni izjavi - deklaraciji o položaju
Slovenije v jugoslovanski državi. Glede tega, sta bili ZKS in SZDL postavljeni v
obrambni položaj pred zahtevami alternative. Alternativna gibanja, ki so vse bolj
99 Prim. Bernard Brščič, Slovenija, zgodba o neuspeli tranziciji, n. d., str. 5.
100 Prim. Bernard Brščič, Slovenija, zgodba o neuspeli tranziciji, n. d., str. 6.
101 Prim. Zdenko Čepič, Dialog med oblastjo in opozicijo, v: Slovenska novejša zgodovina, ur.
Jasna Fischer, Mladinska knjiga, Ljubljana 2005, str. 1201.
-
34
dobivala značilnosti prave politične opozicije, so bila v koordinaciji, ne samo
številčnejša, ampak tudi napadalnejša in nepopustljivejša.102
Kot smo že omenili je bil 27. februarja v Cankarjevem domu zbor v podporo
stavkajočim rudarjem na Kosovu. Vse skupine, ki so podprle Izjavo proti
izrednim ukrepom in so bile organizatorice zbora v Cankarjevem domu, so se
pod Smoletovim vodstvom znova zbrale 3. marca 1989. Prisotni so bili Dimitrij
Rupel, Igor Bavčar, Janez Janša, Ivan Oman, Veno Taufer in drugi. Cilj sestanka
je bil dogovor v kakšni državi hočemo živeti. Po še dveh sestankih je 17. marca
1989 potekal pomemben sestanek, ki ga je zaradi odsotnosti Smoleta vodil
Dušan Semolič. Na njem so sklenili, da je potrebno narediti deklaracijo, takšno
ki bi bila podobna Majniški deklaraciji iz leta 1917. Določili so delovno skupino
koordinacijskega odbora, katero so sestavljali: Miloš Mikeln, Katja Boh, Peter
Bekeš, Janez Janša, Vojko Volk in Jože Školč.103 Koordinacijski odbor je do
konca marca 1989, natančneje 23. marca pripravil osnutek, imenovan
Deklaracija o slovenski narodni volji 1989. Osnutek so popravili. Pomembnejše
točke, ki so bile zapisane v deklaraciji so bile naslednje: živeti v sodobni
svobodni družbi, spoštovanje človekovih pravic, življenje v Jugoslaviji in
možnost narodove samoodločbe, svobodno gospodarstvo, svobodno politično
združevanje. 27. marca so imeli sestanek organizatorji zbora, kjer so spremenili
ime deklaraciji in so izbrali dve alternativni imeni. Prvo je bilo Deklaracija o
slovenski politični volji in Slovenska deklaracija. Naredili so še tretji osnutek
deklaracije, kjer so sodelovali: Katja Boh, Peter Bekeš, Gregor Golobič, Janez
Janša, Vojko Volk, Slavoj Žižek in Miloš Mikeln. Predlagani pa so bili tudi Dimitrij
Rupel, Ivan Oman in Anton Stres. Izkazalo se je, da oblastne politične
organizacije kot je ZK, sindikati, Zveza borcev do dokumenta nimajo stališča in
hkrati niso videli razloga, da bi se deklaracija sprejela. Na drugi strani se je
Slovenski demokratični zvezi zdel osnutek premalo radikalen, njeno nastajanje
pa prepočasno. Zato so na izvršilnem odboru Slovenske demokratične zveze 28.
102 Prim. Zdenko Čepič, Dialog med oblastjo in opozicijo, n. d., str. 1202.
103 Prim. Božo Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi I. del, arhivsko društvo Slovenije,
Ljubljana 2002, str. 169, 170.
-
35
marca 1989 sprejeli svojo deklaracijo ki jo je pripravil Dimitrij Rupel in je imela
naslov Slovenska deklaracija 89.104 Deklaracija je bila isti dan predstavljena na
občnem zboru Društva slovenskih pisateljev. Slovenska demokratična zveza,
Socialdemokratska zveza, Društvo slovenskih pisateljev, Kmečka zveza in Odbor
za varstvo človekovih pravic so predlagali, da bi koordinacijski odbor sprejel
top related