Asja Babič

ANALIZA MODELOV NADZORA NAD

POLICIJSKIMI ORGANIZACIJAMI: ŠTUDIJE

PRIMEROV

Diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa Varstvoslovje

Ljubljana, avgust 2017

ANALIZA MODELOV NADZORA NAD

POLICIJSKIMI ORGANIZACIJAMI: ŠTUDIJE

PRIMEROV

Diplomsko delo

Študentka: Asja Babič

Študijski program: univerzitetni študijski program Varstvoslovje

Mentor: izr. prof. dr. Branko Lobnikar

Somentorica: asist. dr. Kaja Prislan

I

ZAHVALA

Za strokovno pomoč pri izdelavi diplomske naloge se zahvaljujem mentorju, izr. prof. dr.

Branku Lobnikarju. Posebej pa sem hvaležna somentorici dr. Kaji Prislan za njeno podporo

in usmeritve pri izdelavi dela.

Iskrena hvala tudi fantu Dejanu in bratu Jašu, ki sta mi stala ob strani in razumela, zakaj sem

manj časa preživela z njima, prav tako pa Ani in Mariji za spodbude in pomoč.

Na koncu bi se rada še iz srca zahvalila svojim staršem, Sonji in Iztoku, in tudi starim

staršem, ker so verjeli vame in mi resnično veliko pomagali.

Diplomo posvečam mami in očetu.

II

Analiza modelov nadzora nad policijskimi organizacijami:

študije primerov

Ključne besede: policijska organizacija, modeli nadzora, institucije pluralne policijske

dejavnosti, nadzorstvo, Slovenija, Velika Britanija

Povzetek

Od oblike (organizacije) nadzorstvenega modela je odvisna učinkovitost preprečevanja in

reševanja zlorab uradnih položajev pri opravljanju policijske dejavnosti. V zahodnem delu

sveta so se modeli razvili na podlagi anglosaškega sistema (denimo v Veliki Britaniji) ali

kontinentalnega (ta sistem se je uveljavil tudi pri nas). Razlike med njimi se kažejo v

pooblastilih, pristojnih nadzorstvenih organih, njihovi hierarhični strukturi in poteku dela.

Nadzorstveni organi pa se po svoji sestavi razlikujejo tudi med posameznimi državami. V

Sloveniji ima velik pomen interni nadzorstveni model, medtem ko je v Veliki Britaniji v

preteklosti imela veliko vlogo lokalna skupnost, kjer je zdaj za nadzor policije pristojen

inšpektorat Her Majesty's Inspectorate of Constabulary. Veliko več podobnosti pa je opaziti

v državah nekdanje Jugoslavije, in sicer v Bosni in Hercegovini, Srbiji in na Hrvaškem. Med

institucijami pluralne policijske dejavnosti je pri zagotavljanju notranje varnosti v Sloveniji

najpomembnejša policija, ki je pod močnim nadzorstvom Ministrstva za notranje zadeve

Republike Slovenije. Izsledki diplomske naloge kažejo, da je nadzorstvo nad subjekti

notranje varnosti urejeno sistematično, vendar bi bilo zaradi pluralizacije policijske

dejavnosti in zagotavljanja večje preglednosti nad delom in kršitvami smiselno uvesti

osrednji (neodvisni in enoten) nadzorstveni organ.

III

Analysing Models of Surveillance of Law Enforcement

Institutions: Case Studies

Keywords: police organisation, surveillance models, plural policing institutions,

supervision, Slovenia, Great Britain

Abstract

Efficient prevention and dealing with abuse of power, by law enforcement agencies, is

dependent on the type of surveillance models in place. The Western part of the world bases

its surveillance methods on either the Anglo-Saxon model (Great Britain) or the Continental

model (the model applied in Slovenia). The differences between the two include disparities

in hierarchy, jurisdiction, and how law enforcement agencies operate. These differences are

further amplified across different nations. Slovenian law enforcement agencies prefer the

internal investigation models as opposed to external models like in Great Britain, where in

the past that role fell to the local community, and is now under the domain of Her Majesty's

Inspectorate of Constabulary. Unsurprisingly, countries which once formed the Republic of

Yugoslavia such as Bosnia and Herzegovina, Serbia and Croatia, share many similarities in

the area of policing and surveillance models. Police play the most important role in ensuring

internal safety among plural policing institutions and they are under strict control by the

Ministry of the Interior of the Republic of Slovenia. The thesis’s findings indicate that the

internal surveillance methods are systematic and that law enforcement agencies would

benefit by the establishment of an independent investigative body.

IV

Kazalo vsebine

1 Uvod ............................................................................................................................... 1

1.1 Namen in cilji diplomskega dela ............................................................................. 3

1.2 Hipoteze in raziskovalna vprašanja ......................................................................... 3

1.3 Metode raziskovanja ............................................................................................... 4

2 Pomen nadzorstev nad delovanjem varnostnih organizacij ......................................... 5

3 Modeli razvoja varnostnih in policijskih organizacij skozi zgodovino ........................... 6

4 Pluralizacija policijske dejavnosti in nadzor .................................................................. 8

4.1 Zasebno varovanje .................................................................................................. 9

4.2 Občinsko redarstvo ................................................................................................. 9

4.3 Detektivska dejavnost ........................................................................................... 10

4.4 Vojska Republike Slovenije s policijskimi pooblastili ............................................ 10

5 Nadzor nad delom policije v Sloveniji .......................................................................... 11

5.1 Notranji nadzorstveni mehanizmi v Sloveniji ....................................................... 12

5.1.1 Pritožbeni postopek ....................................................................................... 12

5.2 Zunanji nadzor ...................................................................................................... 13

5.2.1 Nadzorstvo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije ................. 13

5.2.2 Parlamentarni nadzor in nadzor Vlade Republike Slovenije ......................... 14

5.2.3 Nadzor Ustavnega sodišča Republike Slovenije ............................................ 14

5.2.4 Sodni nadzor in nadzor državnega tožilstva .................................................. 14

5.2.5 Nadzor varuha človekovih pravic .................................................................. 15

5.2.6 Nadzor nevladnih organizacij ........................................................................ 16

5.2.7 Državljanski nadzor in nadzor medijev .......................................................... 16

5.2.8 Nadzor Evropskega sodišča za človekove pravice ......................................... 16

5.2.9 Nadzor Evropskega odbora za preprečevanje mučenja ................................ 17

6 Nadzor nad delom policije v Veliki Britaniji ................................................................. 17

6.1 Her Majesty's Inspectorate of Constabulary (HMIC) in The Police Standards Unit

(PSU) 18

7 Primerjava nadzorstvenih modelov policije med Slovenijo in Veliko Britanijo ........... 19

V

8 Nadzor policije v nekaterih državah nekdanje Jugoslavije .......................................... 21

8.1 Nadzor policije v Federaciji Bosne in Hercegovine ............................................... 21

8.2 Nadzor policije v Republiki Srbiji ........................................................................... 21

8.3 Nadzor policije v Republiki Hrvaški ....................................................................... 22

9 Analiza primera kršitev pri izvajanju nadzora v Sloveniji ............................................ 24

9.1 Primer Butolen 41356/08 ..................................................................................... 24

10 Intervju s strokovnjaki za varnostno dejavnost ........................................................... 26

10.1 Glavne ugotovitve ............................................................................................. 27

11 Razprava ...................................................................................................................... 28

11.1 Preverjanje raziskovalnih hipotez in odgovori na raziskovalna vprašanja ........ 30

12 Zaključek ...................................................................................................................... 32

Viri in literatura .................................................................................................................... 35

Priloga A: Intervjuji s strokovnjaki za varnostno dejavnost ................................................ 39

Kazalo tabel

Tabela 7.1: Primerjava nadzorstvenega modela nad policijo v Sloveniji in Veliki Britaniji . 20

1

1 Uvod

Države nacionalno in notranjo varnost zagotavljajo s pomočjo različnih varnostnih

organizacij, pri čemer ima osrednjo vlogo policija. Kljub temu da imajo policijske

organizacije po svetu relativno podobno poslanstvo in temeljne cilje, se njihovi načini

delovanja, struktura, organizacijska kultura in pooblastila med seboj močno razlikujejo.

Razlog je v tem, da se države razlikujejo v vrednotah, družbenih in državnih strukturah,

varnostnih potrebah in regulatornih okvirih.

Ne glede na to po kakšnem vzorcu so se razvijale, imajo vse policijske organizacije določena

represivna pooblastila, s katerimi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine.

Stopnja represivnosti in invazivnosti teh pooblastil in sodobnega delovanja policijskih

organizacij pa je v določeni meri odvisna od zgodovine in tradicije. Da bi se preprečila

zloraba teh pristojnosti, so države na različne načine definirale njihove okvire in opredelile

način izvajanja policijskih nalog. V Sloveniji to določa Zakon o nalogah in pooblastilih policije

(»ZNPPol«, 2013).

Pri tem je treba omeniti, da je v zadnjih letih vse bolj očitna pluralizacija policijske

dejavnosti, kar pomeni, da posebna pooblastila pri zagotavljanju varnosti posedujejo tudi

druge mestne oz. lokalne in zasebne organizacije (Sotlar, Modic in Lobnikar, 2016). Pri

slednjih se nadzorstvo (v Sloveniji) v primerih uporabe pooblastil (in ukrepov ter

upravičenj) opravlja po drugačnih modelih, kot poteka nadzor nad delom policije.

Eden od načinov preprečevanja zlorab ali prekoračitve pooblastil je torej izvajanje nadzora.

Ta se pojavi v različnih zvezah, pomenih in situacijah. Ne gre zgolj za pregled preteklih

dejavnosti, ampak tudi za strokovno pomoč osebi, ki jo nadziramo. V diplomski nalogi je

objekt proučevanja strokovni nadzor oz. oblika nadzorne dejavnosti, ki jo višji objekt

nadzora izvaja nad nižjim. V tem kontekstu smo raziskovali eksterno in interno obliko

nadzora. Eksterno obliko nadzora izvaja nadzorni organ nad subjektom zunaj delovnega

okolja, nasprotno pa interno obliko nadzora oz. tako imenovano službeno nadzorstvo izvaja

notranji organ (Anžič v Čas, 2012).

2

Nadzor je pomemben, saj zagotavlja upoštevanje pravil v družbi in ohranja red, hkrati pa

daje ljudem občutek varnosti. Najpogosteje ga delimo na zunanji in notranji, poleg tega pa

obstajajo tudi druge oblike nadzora, kot so preventivni, rekreativni, formalni in neformalni

nadzor.

V nalogi smo se posebej osredotočili na aktualno dilemo in vprašanje, ali bi bilo smiselno

imeti osrednji nadzorstveni organ, ki bi izvajal nadzor nad vsemi javnimi institucijami, ki so

zadolžene za opravljanje policijske dejavnosti. V Sloveniji zaenkrat še nimamo takšnega

univerzalnega organa, a bi bil potreben, da bi se število nepravilnosti pri samem vodenju

organizacije zmanjšalo. Nekdanji uslužbenec ene izmed slovenskih obveščevalnih

organizacij, s katerim smo opravili intervju (predstavljen v empiričnem delu diplomske

naloge), meni, da se pri internem nadzoru veliko napak spregleda zaradi »prijateljskih«

odnosov in drugih razlogov (N. N., intervju, 7. 8. 2017).

Glede na to da so za zagotavljanje varnosti zadolžene različne institucije, je pri vprašanju

nadzora oz. njegovem izvajanju treba upoštevati pluralnost tovrstne dejavnosti in

razpršenost pooblastil. V slovensko pluralno policijsko družino spadajo policisti, zasebni

varnostniki, cariniki, pravosodni policisti, občinski redarji in detektivi.1 Med naštetimi je

najštevilčnejša organizacija policija, ki kot glavna jamči za varnost, javni red in mir, prav

tako pa preprečuje kazniva dejanja (Modic, Lobnikar in Dvojmoč, 2016).

»Slovenija se uvršča med države s centralizirano nacionalno policijo, ki je strogo hierarhično

oblikovana in kot organ v njegovi sestavi institucionalno podrejena ministrstvu za notranje

zadeve« (Amnesty International Slovenije, 2004: 15). V Republiki Sloveniji je torej notranje

ministrstvo tisto, ki opravlja glavni nadzor nad vsemi področji, ki zadevajo policijsko

dejavnost in si prizadevajo za dobro opravljeno delo s pravilno rabo pooblastil (Ministrstvo

za notranje zadeve, 2017a).

V Sloveniji imamo kar nekaj drugih nadzorstvenih mehanizmov, kljub vsemu pa se

sprašujemo, ali je to dovolj, da se zagotovi učinkovitost nadzora. V nekaterih državah po

1 Zaradi nedavne migracijske krize so bila v Sloveniji določena policijska pooblastila v izrednih razmerah

podeljena tudi vojski.

3

svetu že imajo osrednji nadzorstveni strokovni organ, ki ima pristojnosti za nadzor nad

vsemi javnimi institucijami s policijskimi pooblastili. V Veliki Britaniji npr. to nalogo opravlja

organizacija Her Majestys Inspectorate of Constabulary (v nadaljevanju HMIC), ki je

neodvisna od vlade in policije (HMIC, n. d.).

1.1 Namen in cilji diplomskega dela

Namen raziskave je analizirati organizacijske in nadzorstvene modele v slovenski policiji in

jih primerjati z modeli drugih držav, kot so Velika Britanija in države nekdanje Jugoslavije,

da bi se ugotovile podobnosti in razlike med sistemi. Osredotočili smo se na interni nadzor

znotraj policije in nadzor, ki ga nad tem organom izvaja Ministrstvo za notranje zadeve

[MNZ] Republike Slovenije. Prav tako smo proučevali, ali bi v Sloveniji potrebovali osrednji

nadzorni organ, ki bi izvajal nadzor nad javnimi institucijami, zadolženimi za opravljanje

policijske dejavnosti. Raziskovali smo, kakšne prednosti prinaša tak organ in kakšne so

prakse nadzora nad delom policije. Zanimale so nas tudi preventivne oz. proaktivne in

reaktivne oblike nadzorstev in kako vplivajo na legitimno delovanje policistov. Obenem smo

analizirali specifične lastnosti posameznih držav, da bi ugotovili, katere dejavnike je treba

upoštevati pri razvoju strukturnih in nadzorstvenih modelov.

Cilji diplomske naloge so naslednji:

• ugotoviti, v kakšni meri se razlikuje nadzor znotraj posameznih institucij pluralne

policijske dejavnosti,

• primerjati različne modele policijskih dejavnosti in oblike nadzora v različnih

državah, primarno med Slovenijo in Veliko Britanijo,

• proučiti razloge, zakaj zamisel o vzpostavitvi organa, pristojnega za nadzor nad

vsemi institucijami policijske dejavnosti, v Sloveniji v preteklosti ni zaživela.

1.2 Hipoteze in raziskovalna vprašanja

Za potrebe diplomske naloge smo oblikovali naslednja raziskovalna vprašanja:

• Raziskovalno vprašanje 1: Ali so izvajalci pluralnih policijskih dejavnosti podobno

nadzirani kot policija?

4

• Raziskovalno vprašanje 2: Kakšne so razlike pri izvajanju nadzora nad policijo med

Veliko Britanijo in Slovenijo?

• Raziskovalno vprašanje 3: Ali bi v Sloveniji morali imeti osrednji nadzorstveni

strokovni organ, ki ima pristojnosti za nadzor nad vsemi javnimi institucijami, ki

imajo policijska pooblastila in nadzirajo policijsko dejavnost in uporabo pooblastil?

Na podlagi raziskovalnih vprašanj smo si zastavili naslednje hipoteze:

• Hipoteza 1: Druge institucije policijske dejavnosti v Sloveniji (npr. zasebno

varovanje, detektivska dejavnosti, občinsko redarstvo idr.) imajo poseben

inšpekcijski nadzor, ki je primerljiv z nadzorom nad policijo.

• Hipoteza 2: Nadzor nad policijo v Veliki Britaniji je drugače organiziran kot v

Sloveniji.

• Hipoteza 3: Stroka se zavzema za enotno preverjanje uporabe policijskih pooblastil,

varnostnih ukrepov in upravičenj, saj bi ljudje tako bolj zaupali v pravilno reševanje

pritožbenih postopkov.

1.3 Metode raziskovanja

Pri pisanju svojega zaključnega dela smo se oprli na različne raziskovalne metode. S

pomočjo dedukcije ugotovitev smo oblikovali uvodni in vsebinski del, medtem ko smo

metodo indukcije uporabili predvsem v zaključnem delu.

Najprej smo uporabili metodo analize virov in se lotili proučevanja razpoložljivega

domačega in tujega gradiva, pri analizi zakonodajne in regulatornih okvirov Republike

Slovenije pa nam je služila deskriptivna metoda. Slednjo smo uporabili tudi pri proučevanju

policijske organizacije in ugotavljanju, kakšen nadzor izvaja MNZ Republike Slovenije nad

nosilci pooblastil, ukrepov in upravičenj. Proučevali in analizirali smo tako primarne vire

(zakone, predpise, uradne liste, podzakonske akte, pravilnike) kot sekundarne (poročila,

raziskave, znanstvene in strokovne članke), s pomočjo katerih smo preverjali prvo hipotezo.

S primerjalno metodo smo si pomagali pri iskanju podobnosti in razlik med anglosaškim in

kontinentalnim modelom policijskega delovanja. Tako smo nadzor, ki se izvaja v Sloveniji,

5

primerjali z izbranimi državami (Veliko Britanijo, Hrvaško, Srbijo, Bosno in Hercegovino), kar

nam je služilo pri preverjanju druge hipoteze.

V empiričnem smo izvedli intervjuje in informativne pogovore z osebami, ki proučujejo

policijsko ali pravno področje in dobro poznajo sistem nadzora nad policijo in delo institucij

pluralne policijske dejavnosti. Odgovori so nam služili za preverjanje tretje hipoteze, saj

lahko strokovnjaki, ki se ukvarjajo s proučevanjem policijskega področja, najbolje pojasnijo,

kaj bi bilo z vidika organizacije in pooblastil nadzorstvenih organov najustrezneje, da bi bilo

kršitev in zlorab policijskih pooblastil čim manj.

2 Pomen nadzorstev nad delovanjem varnostnih

organizacij

Strokovnjaki pojem nadzor opredeljujejo kot sredstvo in izvajanje moči in discipline nad

posameznikom (Kovačič, 2006). Grožnje v družbi (npr. teroristični napadi) zahtevajo

poostren nadzor varnosti. Nadzor pa je treba izvajati tudi nad uradnimi osebami, da ne bi

prihajalo do zlorab položajev.

»Varnostna služba pomeni specializirano organizacijo, ki opravlja naloge, s katerimi se

uresničuje varnostna funkcija, oz. celoto dejavnosti in ukrepov, s katerimi se država brani

pred nasprotnikom« (Prug, 2002: 18). Ker pa so varnostne službe del represivnega organa,

je treba opraviti temeljiti formalni nadzor nad njihovim delom, saj je to osnova njihove

legitimnosti in transparentnosti v okvirih demokratične družbe. V Sloveniji prevladuje

interni nadzor, zunanji nadzor pa izvajajo večinoma politične, sodne ali nevladne institucije,

če se zaznajo kršitve pri uporabi pooblastil.

Da pri uporabi policijskih pooblastil in vodenju policijskih postopkov ne bi prišlo do kršitev,

policijska organizacija izvaja različne preventivne ukrepe (npr. izobraževanja,

usposabljanja), kljub temu pa prihaja do določenih primerov nezakonitega ali

nestrokovnega ravnanja. Število podanih pritožb v zadnjih letih sicer niha, vendar je v

povprečju relativno konstantno (približno 300–400 pritožb na leto). Odstopanja lahko

6

pripišemo različnim okoliščinam, npr. številu in vrstam izvedenih postopkov. Četudi je

število utemeljenih pritožb relativno nizko (v povprečju nekaj več kot 16 na leto) in je

njihovo reševanje dobro organizirano (Policija, 2017), je problematično predvsem to, da se

nekatere nepravilne prakse policistov ponavljajo (Ministrstvo za notranje zadeve, 2016). Iz

teh razlogov je ustrezno organiziran sistem internega nadzora pomemben, saj se lahko z

usmeritvijo na problematične točke in znanje, pridobljeno na podlagi preteklih izkušenj,

izvaja bolj učinkovita preventiva.

Kot je razvidno iz opisov v naslednjih poglavjih, je nadzorstvo v večini držav večnivojsko in

hierarhično urejeno, vendar kljub temu različne študije kažejo, da obstaja prostor za

izboljšave. Četudi je legitimnost policije povezana s številnimi drugimi vplivnimi dejavniki,

ima učinkovit nadzor vlogo pri ustvarjanju javnega zaupanja. Raziskava o zaupanju

slovenskih državljanov v javne institucije iz leta 2006 je pokazala, da le 41,4 % vseh

prebivalcev zaupa v policijo. Pri tem je zanimivo, da spremenljivka ni bila odvisna od starosti

ali izobrazbe, ampak se je vezala na bivalno okolje. Pokazalo se je tudi, da tisti, ki niso

zadovoljni z demokratičnimi razmerami v državi, ne zaupajo niti v delo policije in obratno

(Toš, 2007). Po občutni recesiji med letoma 2009 in 2013 pa se je zaupanje v policijo

okrepilo, saj je kar 52,9 % anketiranih izrazilo svojo naklonjenost (Ministrstvo za notranje

zadeve, 2014). Izsledki raziskave, ki je bila opravljena v Angliji in Walesu med letoma 2003

in 2013, pa so pokazali, da se je v zadnjih letih zaupanje v policijo povečalo za približno 20

%. Če primerjamo rezultate v Sloveniji in Angliji za leto 2013, lahko trdimo, da angleškemu

policijskemu sistemu zaupa 10 % več ljudi. To potrjuje tudi raziskava o zaupanju v policijo

iz leta 2007, v kateri je sodelovalo 16 evropskih držav. Velika Britanija je takrat zasedla 8.

mesto, Slovenija pa 14. Na podlagi navedenega lahko sklenemo, da je v Sloveniji zaupanje

v policijo v primerjavi z drugimi državami nižje. Visoko stopnjo zaupanja v policijo pa

izkazujejo predvsem državljani severnoevropskih držav (Kääriäinen, 2007).

3 Modeli razvoja varnostnih in policijskih organizacij skozi zgodovino

Poznamo dva modela oz. dve smeri, v okviru katerih so se razvile policijske organizacije.

Prevladujeta predvsem anglosaški in kontinentalni model, ki se med seboj razlikujeta po

7

načinu organizacije, legitimnosti in delovanju policije. Kontinentalni model je nastal po

vzoru francoske policijske tradicije in temu razvoju je sledila večina evropskih držav.

Začetek francoskega modela sega v drugo polovico 17. stoletja, ko je Francijo vodil kralj

Ludvik XIV., ki je ustanovil francosko policijo kot oboroženo formacijo države (Bordeur in

Nocilas v Bradač, 2008). Njen razvoj je izhajal iz francoske revolucije. Medtem ko je

anglosaški model pridobil legitimnost s pomočjo lokalnih vlad in temelji na zakonu, je

kontinentalni model pridobil svojo legitimnost s pomočjo centralne oblasti. Ta model se je

pojavil v začetku 19. stoletja in je organiziran kot decentralizirana sila, ki je oborožena le v

nekaterih državah (npr. v ZDA), v Veliki Britaniji pa navadno ne (Shepard Engel, 2002).2

Policijske funkcije v tem modelu močno poudarjajo dobro počutje v skupnosti in dobre

odnose s prebivalci. Zgodovinski razvoj policijskega dela v Angliji je vplival na razvoj

modernega delovanja policije v ZDA (Shepard Engel, 2002) in prav tako na Irskem, v

Avstraliji, Novi Zelandiji, Indiji, Bangladešu, Pakistanu, Hongkongu, Južnoafriški republiki in

Nigeriji. Za določena območja nekaterih naštetih držav pa je značilen drug sistem. Goa v

Indiji, Louisiane v ZDA in tudi Škotska imajo tako mešani model (Spirit, n. d.).

Nadzor nad delom policijskih organizacij se je prav tako razvijal pod vplivom družbenega

konteksta. Pri anglosaškem modelu je kontrolo nad policijo vedno imela lokalna skupnost

(Hirschel, Hirschel, Wakefield in Sasse, 2008), zato tudi dandanes ministrstvo nima

direktnega nadzora nad omenjeno organizacijo. V Veliki Britaniji je za to npr. zadolžena

institucija HMIC, ki svoje ugotovitve poroča pristojnemu ministru (HMIC, n. d.).

V kontinentalnem sistemu pa se je v Franciji razvila Police Nacionale, ki je še danes pod

civilnim nadzorom ministrstva za notranje zadeve. Druga veja policijske dejavnosti, t. i.

Gendarmerie Nationale, pa deluje v okviru ministrstva za obrambo. Slednjo je leta 1791

ustanovil Napoleon. Tako imenovana žandarmerija je bila oborožena, skrbela pa je za javni

2 Uniformirani policisti v Veliki Britaniji ne nosijo strelnega orožja, so pa opremljeni z drugimi tehničnimi

sredstvi (palica, solzivec in sredstva za vklepanje in vezanje). Ko je neposredno ogroženo življenje ene ali več

oseb, pa lahko pokličejo na pomoč policiste z dovoljenjem za uporabo strelnega orožja (Authorized Firearms

Officers). Slednji morajo opraviti poseben program, da se podučijo o uporabi strelnega orožja in so

pripravljeni na poziv, ko pride do takšnih okoliščin (The Balance, 2017).

8

red in mir. Nadzor nad njo je imelo ministrstvo za notranje zadeve in pravosodje. To obliko

varnostne organizacije je nato prevzelo več evropskih držav in jo poznamo še danes

(Franulović, Pušeljić in Magušić, 2011).

Začetek slovenske policije sega v leto 1849. V tistem času je Slovenija spadala pod Avstro-

Ogrsko in takratni cesar Franc Jožef je po zgledu francoskih orožnikov vpeljal varnostno

organizacijo orožništva (Čelik v Grošelj, 2011). Sistem se je na slovenskih tleh dobro obnesel

in se po razpadu Avstro-Ogrske uveljavljali v Kraljevini Jugoslaviji. Med vojno je Kraljevina

Jugoslavija služila kot varnostna sila za Madžare, Nemce in Italijane. Tedaj je bila

ustanovljena t. i. narodna zaščita, ki se je po koncu vojne preimenovala v milico. Leta 1992

pa so se miličniki preimenovali v policijo, ki jo pod takim imenom poznamo še danes

(Generalna policijska uprava, n. d.).

4 Pluralizacija policijske dejavnosti in nadzor

Policijske dejavnosti so se skozi čas spreminjale in se razvijale. Spremenila pa se je tudi

družba, ki je postala vse bolj raznolika, kompleksna in zahtevna. Ljudje so danes veliko bolj

mobilni in povezani v prometu kot v preteklosti. V zadnjem času se je razmahnil organizirani

kriminal, povečalo se je ilegalno prečkanje meja, posebno mesto pa zaseda terorizem.

Poleg navedenega se mora policija ukvarjati še z vrsto drugih problemov. Zaradi

preobremenjenosti je nekatere od svojih nalog predala drugim organom, sama pa se je

usmerila v obravnavo kriminalnih dejanj. V pluralizacijo policijske dejavnosti spadajo

detektivi, občinski redarji, cariniki, policisti, pravosodni policisti in zasebni varnostniki

(Modic et al., 2016). Zadnji trije so dolžni ščititi ljudi in njihovo lastnino pred morebitnimi

nevarnostmi, zato so jim dodeljena prisilna sredstva, ki so jih v situacijah, ki izpolnjujejo vse

pogoje za uporabo, tudi dolžni uporabiti (Kovačič, Babič in Dvojmoč, 2016). V letu 2016 so

bila nekatera policijska pooblastila za določen čas dodeljena tudi Slovenski vojski. Slednja

je skrbela za varovanje zelene meje zaradi povečanega števila migrantov, ki so želeli

nelegalno vstopiti v Slovenijo. Vlada in državni zbor sta ta pooblastila podelila vojski zaradi

pomanjkanja policistov in da bi se preprečilo nezakonito prečkanje meje.

9

4.1 Zasebno varovanje

Pristojni nadzorstveni organ zasebnikov s področja varovanja pri nas je MNZ Republike

Slovenije, ki dodeljuje in odvzema licence in službene izkaznice. Izdaja tudi soglasja tujim

fizičnim in pravnim osebam za opravljanje funkcije zasebnega varovanja na območju

Slovenije. Ministrstvo je zadolženo tudi za strokovno usposabljanje in določanje javnih

pooblastil. Prav tako izvaja strokovni nadzor reprezentativnega združenja za določitev

pristojnosti in sestavo komisij, ki opravljajo nadzor nad izvajanjem določb Zakona o

zasebnem varovanju in predpisov. Kontrolo nad omenjenimi zakonskimi določbami

opravlja Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve (Ministrstvo za notranje

zadeve, 2017a).

4.2 Občinsko redarstvo

Občinski redarji izvajajo nadzor nad vsemi cestami v naseljih, nad občinskimi cestami zunaj

naselij in nad določenimi nekategoriziranimi cestami izven naselij, ki se uporabljajo za javni

cestni promet. Občinsko redarstvo skrbi tudi za javni red in mir in varnost na območju

posamezne občine v skladu s predpisanim programom in načrtom. Z Zakonom o občinskem

redarstvu (2006) je policija dobila novega partnerja oz. novo pomoč pri zagotavljanju reda,

miru in varnosti v družbi. Redarji imajo tudi določena pooblastila, ki niso enaka policijskim,

temveč so prilagojena nalogam v prometu in varovanju javnega reda in miru v lokalni

skupnosti. Zaposleni so kot uradniki na občinah, njihove naloge pa določajo zakonski,

podzakonski in občinski predpisi (Modic et al., 2016).

Glavni nadzor nad zakonitostjo dela občinskih redarjev opravlja MNZ Republike Slovenije

in s tem nudi pomoč občinam pri izvajanju kakovostne varnosti. Prekrške, povezane z

nezakonito reprodukcijo in uporabo uniform in označb občinskega redarstva, pa obravnava

Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve (Ministrstvo za notranje zadeve,

2017a). Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o občinskem redarstvu (v

nadaljevanju ZORed-A) določa delovna področja, naloge, pooblastila, uniforme, označbe in

opremo, vsebino dela in način vodenja evidenc. 9. člen predpisuje, da morajo občinski

redarji pri opravljanju nalog in pooblastil sodelovati s policisti. Če opravljajo naloge skupaj

10

z njimi, pa so se dolžni ravnati po navodilih policistov oz. vodij policijskih enot. Redarji so

tudi dolžni obvestiti policijo v primerih, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje. Za nadzorstvo

nad izvrševanjem nalog občinskega redarstva, ki so določena z občinskimi predpisi, je

pristojen župan (»ZORed-A«, 2017).

4.3 Detektivska dejavnost

Primarno delo detektiva je zbiranje, obdelava in posredovanje podatkov na področju

kaznivih dejanj. Detektiv lahko deluje le z veljavnim dovoljenjem licenco in pogoji, ki jih

določa Zakon o detektivski dejavnosti (v nadaljevanju ZDD-1), in je član Detektivske

zbornice Republike Slovenije. Pristojni organ za strokovno usposabljanje in izpopolnjevanje

je notranje ministrstvo. Slednje opravlja tudi nadzor nad nalogami, ki jih detektivi opravljajo

kot javno pooblastilo (Ministrstvo za notranje zadeve, 2017a; »ZDD-1«, 2011).

Inšpektorji nadzirajo vodenje evidenc, za katere je pooblaščen pristojni organ, preverjajo

veljavnost licenc, ugotavljajo veljavnost pooblastil o izvajanju detektivske dejavnosti,

izvajajo nadzor nad detektivskim delom in njihovimi družbami, ugotavljajo spoštovanje

določb nalog, ki jih detektiv ne sme opravljati, in preverjajo varovanje pridobljenih

podatkov pri opravljanju dejavnosti (»ZDD-1«, 2011).

Detektiv je na zahtevo inšpektorja dolžan predložiti pooblastilo o opravljanju dejavnosti za

posamezno stranko. Inšpektorji sodelujejo z drugimi državnimi organi in so deležni pomoči

policije, drugih inšpekcijskih služb, različnih strokovnjakov za posamezne primere, ki so

predmet nadzora. Inšpektorat ima poleg nadzora tudi druge pristojnosti, kot so odvzem

licence, predlaganje pristojnemu organu odpravo določenih pomanjkljivosti oz. uvedbo

disciplinskega postopka zoper določenega detektiva in izvajanje postopkov v prekršku, ki

so v skladu z zakonom (»ZDD-1«, 2011).

4.4 Vojska Republike Slovenije s policijskimi pooblastili

Evropo je jeseni 2015 zajel begunski val, zato so se začele priprave na varnostne,

diplomatske in politične ukrepe za omejitev in obvladovanje krize (Britovšek in Čretnik,

2016). V Republiki Sloveniji so zaradi migracijskega vala (posebno so bila izpostavljena

11

mejna območja s Hrvaško in Madžarsko) in pomanjkanja policijske sile podelili določena

policijska pooblastila vojski. Slednja je varovala območje, kjer je bilo največ nezakonitih

prestopov meje, lahko pa so le opozarjali, usmerjali in začasno omejili gibanje oseb, prav

tako pa so sodelovali pri obvladovanju skupin in množic (»Zakon o dopolnitvi Zakona o

obrambi [ZObr-E]«, 2015).

Pooblastila v vojaški službi se izvajajo v okviru strogih načel enostarešinstva, subordinacije

in izvrševanja ukazov. Poveljniška odgovornost in njen stalni nadzor sta pripomogla k temu,

da so bila pooblastila ustrezno in zakonito izvršena. Za ukrepanje pri kršitvah so bili

zadolženi strokovnjaki Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije in Ministrstva za

obrambo Republike Slovenije. Za nezakonito opravljeno delo so namreč pripadniki

slovenske vojske odgovorni v skladu z Zakonom o obrambi (Ustavno sodišče RS, 2016).

5 Nadzor nad delom policije v Sloveniji

Najpomembnejši člen pluralne policijske družine predstavljajo ravno policisti. Ta organ se

je pri nas izoblikoval po kontinentalnem modelu. Gre za najbolj nadzirano slovensko

organizacijo, ne glede na to pa morajo njeni zaposleni svoje delo opravljati neodvisno in

brez vpliva politike (Prislan in Kandolf, 2016). V celotnem hierarhičnem sistemu policijske

dejavnosti in v vsaki njeni fazi nadrejeni subjekt opravlja nadzor nad podrejenim. Najvišje

najdemo policijske vodje, ki so dolžni izvajati kontrolo nad uslužbenci in zagotavljati

notranjo disciplino. Dolžni so tudi poročati, preverjati in ugotavljati zakonitosti pri delu

vsakega posameznika policije. Sledijo policijske uprave, ki nadzirajo delo policijskih postaj,

generalna policijska uprava pa je zadolžena za nadzor nad notranjimi organizacijskimi

enotami, policijskimi upravami in policijskimi postajami. Nadzor poteka tudi znotraj policije,

med uslužbenci. Tega opravljajo vodje notranjih organizacijskih enot generalne policijske

uprave, policijskih uprav in posebej imenovana komisija oz. komandirji policijskih postaj.

Odgovorni so za pravočasno izvajanje nadzora in da ta poteka zakonito, strokovno in

učinkovito. Vodje tako ugotavljajo, ali delavci opravljajo svoje delo kakovostno in dosegajo

pričakovane rezultate (Čas, 2012). Če pride do kršitev policijskih pooblastil, se to obravnava

v okviru disciplinskega ali kazenskega postopka, odvisno od narave kršitve. Policisti so

namreč dolžni prijaviti kršitve človekovih pravic svojih sodelavcev (Amnesty International,

12

2004). »Zagotavljanje notranje discipline v policiji v demokratični državi predpostavlja tudi

obstoj mehanizmov za zagotavljanje in spoštovanje človekovih pravic. Zakonodaja na

področju disciplinskih kršitev mora zato biti skladna z relevantnimi domačimi in

mednarodnimi standardi za varstvo človekovih pravic« (Amnesty International, 2004: 26).

5.1 Notranji nadzorstveni mehanizmi v Sloveniji

Glavni organ za zagotavljanje notranjega nadzora je policija sama. Kontrola poteka znotraj

hierarhije glede na odgovornost samega položaja. Za doseganje discipline na celotnem

področju policijskega dela se zahtevata pravilna organizacija in vodenje, kršitve pa se

obravnavajo v disciplinskih postopkih (Amnesty International, 2004). V primeru

ugotovljene kršitve se lahko izrečejo disciplinski ukrepi, npr. opomin, denarna kazen in

izredna odpoved (ali opozorilo pred izredno odpovedjo). V letu 2016 je bilo tako izrečenih

28 takšnih ukrepov (Policija, 2017).

Znotraj policije poteka redni, izredni in ponovni nadzor. Redni nadzor se izvaja zelo

sistematično, pomembno pa je, da se predhodno pisno obvesti vodja policijske enote, kjer

bo nadzor opravljen. Za razliko od rednega nadzora se izredni ali ponovni nadzor opravi

nenapovedano. V vsakem primeru pa je treba o nameri obvestiti generalnega direktorja

(PIS, 2013).

Nadzorno skupino in čas nadzora odredi pristojni minister s pisnim zahtevkom (»Pravilnik

o usmerjanju in nadzoru policije [PIS]«, 2013). Pri tem se preverja, ali so bila izpolnjena

ministrova navodila in ali delovanje celotne hierarhije poteka po načrtih. Predvsem pa je

pomembno, da so bili vsi postopki izvedeni po načelu zakonitosti in varstvu človekovih

pravic (Čas, 2012).

5.1.1 Pritožbeni postopek

Po 132. členu ZNPPoL mora vodja policijske enote ali druga pooblaščena oseba obravnavati

vsako izvedeno pooblastilo z vidika zakonitosti in strokovnosti. Ob uporabi prisilnih

sredstev, se skliče pristojna komisija, ki preverja, ali so bila slednja uporabljena zakonito in

strokovno. O ugotovljenih okoliščinah se napiše poročilo in poda ocena strokovnosti in

13

zakonitosti. V primeru hude telesne poškodbe ali ob izgubi življenja pa je za oblikovanje

komisije zadolžen generalni direktor policije (»ZNPPoL«, 2013).

Pritožbe zoper kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin pri opravljanju policijskega

dela se obravnavajo v pritožbenem postopku, ki se lahko izvede na dva načina – v

pomiritvenem postopku in pred senatom ministrstva. Pritožba je utemeljena, če je prišlo

do opustitve dejanja, zlorabe pooblastil ali policijskih sredstev oz. nedostojne, nekorektne

komunikacije. V pomiritvenem postopku se v razgovoru z vodjo policijske enote predložijo

dokazi in dejstva v zvezi s pritožbo, da se ugotovi dejansko stanje. Pritožba pa se obravnava

pred senatom, če se oseba, ki se je pritožila, ne strinja z ugotovitvami ali so bile huje kršene

človekove pravice in temeljne svoboščine, kot so hude telesne poškodbe, smrt, trditve o

mučenju, večje število udeleženih oseb, uporaba strelnega orožja, vpletenost

mladoletnikov in pripadnikov manjšin idr. (Ministrstvo za notranje zadeve, 2017b).

5.2 Zunanji nadzor

Poleg notranjega nadzora poznamo tudi zunanji nadzor. Tega v Sloveniji po večini izvajajo

državni organi, komisije, sodišča in nevladne organizacije. Nekateri so bolj usmerjeni v

potek dela in zakonitost oz. korupcijo, drugi pa v varstvo človekovih pravic.

5.2.1 Nadzorstvo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije

»Ministrstvo opravlja nadzor na vseh področjih policijskega dela, ki so temeljnega pomena

za uspešno in učinkovito izvajanje policijskih nalog in uporabo policijskih pooblastil«

(Ministrstvo za notranje zadeve, 2017a). To je edini organ, ki ima vse pristojnosti za nadzor

slovenske policije, njegovo uresničevanje pa je zaupano Direktoratu za policijo in druge

varnostne naloge, ki opravlja redne, izredne in ponovne kontrole. Direktorat je zadolžen za

nadzor policije kot tudi drugih institucij pluralne policijske dejavnosti, kot so zasebno

varovanje, detektivska dejavnost, občinsko redarstvo in enota za varnost na slovenskih

smučiščih. Najpomembnejše naloge direktorata, povezane s policijskim delom, so:

reševanje pritožb znotraj policije, nove usmeritve in predlogi na področju dela, izvajanje

notranjega nadzora na podlagi predpisanih zakonov in opravljanje celovitih kontrol. Ob

14

ugotovljenih nepravilnostih ministrstvo sproži disciplinski postopek zoper kršitelja

(Ministrstvo za notranje zadeve, 2017a).

5.2.2 Parlamentarni nadzor in nadzor Vlade Republike Slovenije

Parlamentarni nadzor nad izvajanjem policijskih pooblastil izvaja Državni zbor Republike

Slovenije oz. parlament. Državni zbor nadzor uresničuje s pomočjo vlade, ki poroča o

izsledkih svojega dela parlamentu (Čas, 2012). MNZ je odgovoren državnemu zboru,

poslanci pa so ob interpelacijah, parlamentarnih preiskavah, nezaupnicah itd. dolžni

pojasnilo ljudstvu (Amnesty International, 2004). Za preverjanje izvajanja posebno

specifičnih pooblastil je bila osnovana parlamentarna komisija, t. i. Komisija za nadzor

obveščevalnih in varnostnih služb (Žaberl, 2006).

5.2.3 Nadzor Ustavnega sodišča Republike Slovenije

Poleg odločanja o ustavnosti in zakonitosti pravnih aktov ustavno sodišče obravnava tudi

pritožbe, na podlagi katerih so bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar

le, kot je zapisano v 160. členu slovenske ustave, torej če so bila predhodno izčrpana vsa

pravna sredstva (Čas, 2012).

5.2.4 Sodni nadzor in nadzor državnega tožilstva

Sodni nadzor se prične, ko policija začne izvajati uradno preiskavo ali poizvedbo, ki je v fazi

predkazenskega postopka. Sodišče je (s pomočjo preiskovalnih sodnikov) dolžno že

predhodno preverjati razloge za izdajo odredb v poseganje človekove zasebnosti, ostalih

pravic in temeljnih svoboščin, po izvedbi pa mora preveriti, ali je bilo delo policije izpeljano

strokovno in zakonito. Če se pri tem ugotovi, da je prišlo do nezakonitega dela, je potrebno

izločiti pridobljene dokaze (Čas, 2012).

V Sloveniji ima pod določenimi pogoji v (pred)kazenskem postopku pravico preverjati delo

policije tudi državno tožilstvo (Amnesty International, 2004). Ob uporabi prikritih

preiskovalnih ukrepov pa ima državni tožilec pregled in kontrolo nad zakonitostjo in

strokovnostjo policijskega dela. Vsaka oseba, proti kateri je policija uporabila pooblastila v

15

predkazenskem postopku Zakona o kazenskem postopku, se lahko pritoži državnemu

tožilcu v roku treh dni (Žaberl, 2006).

Posamezne mednarodne institucije so že izrazile zaskrbljenost, da se domnevni kršitelji niso

obravnavali z dolžno skrbnostjo, prav tako pa, da v posameznih primerih morebitnega

neprimernega ravnanja policije ni bilo zagotovljenih efektivnih preiskav (Amnesty

International, 2004).

V kontekstu pravosodnega nadzorstva je treba omeniti še t. i. posebni oddelek, ki deluje

kot samostojna notranja institucija v okviru Specializiranega državnega tožilstva Republike

Slovenije. Obravnava kazniva dejanja in pregon oseb, ki so zaposlene na uradnih državnih

položajih, kot je policija. Oddelek je bil ustanovljen za efektivno preiskovanje kaznivih

dejanj, da se prepreči kršitve 3. člena konvencije o človekovih pravicah [EKVČP] (Vrhovno

državno tožilstvo, n. d.).

5.2.5 Nadzor varuha človekovih pravic

V Sloveniji smo varuha človekovih pravic dobili leta 1995 (Varuh človekovih pravic, n. d.), in

sicer v skladu s 159. členom Ustave Republike Slovenije (Žaberl, 2006). Ena od njegovih

pristojnosti je varovanje osebe v razmerju z nosilci javnih pooblastil, pooblaščen pa je tudi

za nadzor nad njihovim delom (Butala, 1995).

Varuh človekovih pravic je eden izmed neodvisnih demokratičnih instrumentov, ki prispeva

h kakovostnejšemu delovanju državnih organov, saj nima le vpogleda v kršitve policije,

ampak v njeno celotno delo (Amnesty International, 2004). Tako ima pravico preiskovati

morebitna nezakonita oz. nepravilno opravljena dela policije, pri čemer se ravna po

določbah Ustave Republike Slovenije in mednarodnih pravnih aktih o človekovih pravicah

in temeljnih svoboščin (Čas, 2012). Večina postopkov v policiji poteka zunaj nadzora

pravosodnih organov, zato je za številne, ki se pritožujejo nad delom policistov, varuh

»edina neodvisna in nepristranska nadzorna pot« (Butala, 1995: 745). Varuh nima posebnih

pooblastil, ne sme pa ogrožati neodvisnosti in nepristranskosti sodišč. Najbolj se zavzema

za pravice tistih, ki jim je bila odvzeta prostost (Varuh človekovih pravic, n. d.), prav tako pa

lahko vstopa in opravlja preglede v vseh uradnih prostorih državnih organov (Žaberl, 2006).

16

5.2.6 Nadzor nevladnih organizacij

Po svetu je več različnih nevladnih organizaciji, ki si prizadevajo za večjo zaščito človekovih

pravic in svoboščin in se za doseganje svojih ciljev povezujejo med seboj (Čas, 2012).

Nevladna organizacija za zaščito človekovih pravic v Sloveniji je Amnesty International in se

uvršča med najpomembnejše na svetu. Ta je leta 2004 izvajala projekt z naslovom

Državljanski nadzor nad policijo – priporočila za Slovenijo. Pri tem so se osredotočili

predvsem na državljanski nadzor nad reševanjem in preiskovanjem pritožb zoper policijo in

na opazovanje policijskih prostorov za pridržanje (Policija, 2004), zdaj pa vsako leto izdajo

poročila o kršitvah človekovih pravic. Slednja v večini zajemajo analize ravnanja policistov

do oseb, s katerimi so v postopku, in dajejo predloge spremembe v delu policije, da bi hkrati

omogočile večje varstvo človekovih pravic (Amnesty International, 2004). Poročila kažejo,

da je eden izmed večjih problemov v Sloveniji prenatrpanost zaporov, slabo ravnanje z

zaporniki in premalo možnosti za delo v zavodu za prestajanje zaporne kazni. Najpogostejše

kršitve policistov so: nespoštovanje načel dobrega upravljanja, varstva osebne svobode,

nedotakljivosti stanovanja in pravnih jamstev v (pred)kazenskem postopku. Pri tem kot

problematično izpostavljajo dejstvo, da policisti ne ukrepajo dovolj učinkovito in so pri

ugotavljanju okoliščin prekrškov pristranski (Varuh človekovih pravic, 2017).

5.2.7 Državljanski nadzor in nadzor medijev

Mediji imajo nad ljudmi veliko moč, saj usmerjajo njihovo razmišljanje in pogled na svet. So

zelo pomemben dejavnik, saj s svojim poročanjem oblikujejo javno mnenje o delu policije

in obenem opravljajo nadzor nad njo (Brus v Čas, 2012). V Sloveniji pa ta vrsta nadzora ni

najučinkovitejša, saj lokalna skupnost nima velike vloge zaradi centraliziranosti policijskih

enot (Žaberl, 2006).

5.2.8 Nadzor Evropskega sodišča za človekove pravice

Krovna organizacija, pristojna za presojanje o kršitvah človekovih pravic posameznikov, je

Evropsko sodišče za človekove pravice [ESČP] v Strasbourgu. Med kršitvami, ki jih

obravnavajo, se pogosto znajdejo primeri, povezani s spornim delom policije. Ko je

17

posameznik na domačih tleh izčrpal vsa pravna sredstva in mu ni bilo ugodeno, se lahko

obrne na evropsko sodišče. V zvezi s policijskim delom se najpogosteje pojavljajo kršitve, ki

varujejo pravico do življenja, prepovedujejo mučenje, zagotavljajo pravico do svobode in

varnosti in poštenega sojenja (Evropsko sodišče za človekove pravice, n. d.; Klemenčič,

Kečanović in Žaberl, 2002).

5.2.9 Nadzor Evropskega odbora za preprečevanje mučenja [CTP]

Delovanje CTP se nanaša na odnos policije do pridržanih oseb. Pregled imajo nad

dogajanjem na policijskih postajah in zavodih za prestajanje zaporne kazni. Cilj je preprečiti

mučenje in nehumano oz. ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Policijske postaje niso nujno

vnaprej obveščene o kontroli CTP-ja, so jim pa dolžne omogočiti takojšni vstop in vpogled

v evidence, jih seznaniti s pridržanimi ali priprtimi osebami in jim zagotoviti izpeljavo

razgovorov (Klemenčič et al., 2002).

6 Nadzor nad delom policije v Veliki Britaniji

Velika Britanija se je razvila po drugačnem modelu kot Slovenija, zato nas je zanimalo, kako

ima urejen sistem nadzora nad policijsko dejavnostjo. Sledila je anglosaškemu sistemu in

tako prevzela tudi način nadzorstvenih organov, ki se v določenih pogledih razlikujejo od

kontinentalnih. V Združenem kraljestvu se npr. nadzor policije izvaja z inšpektorji, ki so

odgovorni neposredno centralni oblasti (vladi, parlamentu). Skupno imajo 51 policijskih

enot, od tega 48 v Angliji in Walesu, ki so odgovorne notranjemu ministru, na Škotskem pa

so policijske enote odgovorne škotskemu parlamentu. Po vseh enotah morajo vodje

upoštevati tudi mnenje lokalne skupnosti (Pagon in Anžič v Grošelj, 2011). Na območju

Anglije in Walsa je vrsto let deloval zakon Police and Criminal Evidence Act 1984, poznan

kot PACE 1984. Leta 2017 pa se je kot posodobljena različica uveljavil zakon Policing and

crime act (2017), ki uvaja spremembe predvsem na področju policijskih pooblastil (Policing

and crime act, 2017).

Velika Britanija ima dva glavna nadzorstvena organa, kjer svoje delo izvršujejo kraljevi

inšpektorji, in sicer HMIC za nadzorstvo policije v Angliji in Walesu in HMIC, ki deluje na

območju Škotske (Pagon in Anžič v Grošelj, 2011).

18

Sodni sistem v Veliki Britaniji zagotavlja tudi, da policija v svoji preiskavi upošteva vsa

pravila, ki jih določa Policing and crime act (2017). Če členi tega zakona niso upoštevani, se

pridobljeni dokazi izključijo. Uporaba načela »sadeži zastrupljenega drevesa« pomeni, da

lahko ob neupoštevanju pravil celotni primeri preiskovanja kaznivega dejanja propadejo.

To pa meče slabo luč na učinkovitost policije. Taki primeri pa niso tuji niti naši sodni praksi.

Tako so denimo v sodbi I ips 5162/2010-99 zavrnili dokaze, ki so bili pridobljeni na nezakonit

način (Sodstvo Republike Slovenije, 2014), kar pomeni, da tudi v Sloveniji velja ekskluzija

protipravno pridobljenih dokazov. Zakonska pooblastila policije v prvem koraku temeljijo

na ustavitvi in iskanju, v nadaljnjem postopku se osredotočajo na vnos, iskanje in zaseg, v

zadnjem koraku pa obsegajo pridržanje, pripor in zasliševanje osumljencev. Delo policistov

preverjata dva organa:3 HMIC in The Police Standards Unit (Mawby in Wrigth, 2005),

pritožbe ljudi nad delom policije pa vodi zunanja organizacija Independent Police

Complaints Commission (v nadaljevanju IPCC), ki deluje na območju Anglije in Walesa.

Odločitve sprejema popolnoma neodvisno od policije in vlade, poleg tega pa proučuje tudi

pritožbe, namenjene drugim organizacijam, kot je carina (IPCC, n. d.).

6.1 Her Majesty's Inspectorate of Constabulary (HMIC) in The Police

Standards Unit (PSU)

Inšpektorat HMIC je bil ustanovljen leta 1856 in je še danes najpomembnejši organ v

Združenem kraljestvu Velike Britanije in Irske, ki se ukvarja z nadzorom, pregledom in

poročanjem o učinkovitosti policijskih enot (HMIC, n. d.). Cilj je tudi spodbujati učinkovitost

policijskega dela v Angliji, Walesu in Severni Irski s pregledovanjem policijskih organizacij in

njihovih funkcij, da se zagotovijo doseženi standardi, odredi dobra praksa, izboljša

uspešnost, spremlja in vzdržuje dobra delovna sila, pripravi osebje za strokovno

izpolnjevanje svojih obveznosti, v okviru inšpekcijskih služb pa pripravijo priporočila za

izboljšanje dela z zaščitenimi skupinami (HMIC, 2016; Mawby in Wrigth, 2005). Inšpektorje

imenuje kraljica po predlogu ministra za notranje zadeve in predsednika vlade v skladu s

3 Do marca 2015 je delovala tudi organizacija The Audit Commission (Gov.uk, n. d.).

19

54. členom Zakona o policiji iz leta 1996. Večinoma so za te naloge izbrane osebe, ki so bile

predhodno na vodilnih mestih v policijskih organizacijah (HMIC, n. d.).

Poleg kraljevega inšpektorata v okviru britanskega ministrstva za notranje zadeve (Home

Office) na podlagi Zakona o policijski reformi iz leta 2002 deluje tudi organizacija The Police

Standards Unit. Njena vloga je, da spremlja policijsko dejavnost in njeno uspešnost, svoje

ugotovitve pa posreduje drugim organizacijam, kot je HIMC, saj obe tesno sodelujeta

(Mawby in Wrigth, 2005).

7 Primerjava nadzorstvenih modelov policije med

Slovenijo in Veliko Britanijo

Že takoj je treba upoštevati, da se je policijska dejavnost v Sloveniji razvijala v drugo smer

kot britanska. Državi se razlikujeta tudi v obliki vladavine, saj je Slovenija demokratična

republika (Vlada RS, n. d.), Velika Britanija pa ima parlamentarno monarhijo (Spirit, n. d.).

To se zelo jasno odraža v tem, da inšpektorje organizacije HMIC izbere kraljica (trenutno

Elizabeta ll. Britanska). Policija na Otoku je z razliko od naše decentralizirana. Poleg tega

dajo veliko večji poudarek na javno mnenje prebivalcev o njihovem delu. To se kaže tudi v

tem, da je v preteklosti za nadzor skrbela lokalna skupnost. Notranje nadzorstvo v slovenski

policiji je zelo močno in poteka glede na pridobljeni status v hierarhiji. Od zunanjega

nadzorstva pa ima največjo moč nad policijo ministrstvo za notranje zadeve, medtem ko v

Veliki Britaniji deluje neodvisni inšpektorat HMIC, ki je odgovoren centrali oblasti in se

ravna v skladu z zakonom Policing and crime act (2017). Tudi britansko ministrstvo za

notranje zadeve ima inšpektorski organ (PSU), namenjen nadzorstvu policije, vendar ta ni

samostojen, ampak deluje pod nadzorom HMIC-a. Glavna razlika je v tem, da v Veliki

Britaniji HMIC skrbi tudi za nadzor dela ministrov, ki se ukvarjajo z obrambnimi zadevami,

in ima kontrolo nad drugimi varnostnimi organizacijami, v Sloveniji pa organa, ki bi poleg

policije preiskoval in nadziral še delo ministrstva za notranje zadeve in ostalih institucij, ne

poznamo.

20

Velika Britanija ima še druge oblike zunanjega nadzora, kot so: institucija za človekove

pravice (Liberty Human Rights), organ za pritožbe nad policijo (The Police Complaints

Authority), pooblaščen za neodvisno preiskavo pritožb zoper policiste, vpletene v kazniva

dejanja, policijsko korupcijo in resno policijsko kršitev, in skupino odvetnikov (The Police

Action Lawyers Group), ki je nacionalna organizacija odvetnikov in pravnih izvršiteljev, ki

zastopajo pritožnike zoper policijo po vsej Angliji in Walesu (Liberty human rights, n. d.;

PALG, n. d.; The Police Complaints Authority, n. d.). Druge institucije pa so poznane tudi pri

nas, npr. Amnesty International, ESČP, CTP itd.

Tabela 7.1: Primerjava nadzorstvenega modela nad policijo v Sloveniji in Veliki Britaniji

Slovenija Velika Britanija

Politični sistem Demokratična republika Parlamentarna monarhija

Model policije Kontinentalni Anglosaški

Sistem v policiji Centralizirane enote Decentralizirane enote

Zakon o policiji Zakon o spremembah in

dopolnitvah Zakona o nalogah

in pooblastilih policije (2017),

Zakon o spremembah in

dopolnitvah Zakona o

organiziranosti in delu v policiji

(2016)

Policing and crime act

(2017)

Organ za nadzor nad policijo Ministrstvo za notranje zadeve Vlada, parlament

Inšpektorat za nadzorstvo

policije in drugih institucij

(ministrstva, varnostnih

organizacij)

Med zunanjimi nadzorstvenimi

organi je najbolj pristojno

Specializirano državno tožilstvo

Republike Slovenije.

V Veliki Britaniji deluje

inšpektorat HMIC, v okvir

ministrstva za notranje

zadeve pa inšpektorat PSU.

Organ za nadzorstvo drugih

nadzorstvenih organizacij

Zaenkrat še ni bil ustanovljen. Delno se s tem ukvarja HMIC.

Institucija, zadolžena za

nadzor HMIC-a oz.

inšpektorata ministrstva za

notranje zadeve

Minister Vlada

21

8 Nadzor policije v nekaterih državah nekdanje Jugoslavije

Slovenija je do leta 1991 spadala pod Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. V

tistem obdobju je bila današnja policija poznana kot narodna zaščita, kasneje pa kot

narodna milica. Ime se je uveljavljalo po celotni Jugoslaviji vse do njenega razpada. Popolno

neodvisnost nad organi za notranje zadeve pa si je Slovenija pridobila leta 1990 (ZZPI

Slovenija, n. d.). Tedaj je oblikovala novo hierarhijo v policijski organizaciji, kar so kasneje

storile tudi druge jugoslovanske države.

8.1 Nadzor policije v Federaciji Bosne in Hercegovine

Policijsko organizacijo sestavlja 16 policijskih enot in 6 institucij, v katerih upravljajo z

vodenjem, kontrolo in zakonitim izvrševanjem policijskih dejavnosti. V vsaki enoti obstaja

oddelek za notranjo kontrolo, ki skrbi za izvajanje notranjih preiskav ob nepravilnem ali

nezakonitem delu policistov (SIPA, 2017). Nadzorni postopek se začne, ko je podana

pritožba državljanov nad delovanjem policije oz. posameznega policista, ob neposredni

zahtevi vodje policijske postaje ali pristojnega za urejanja pritožb državljanov (Kovačević in

Visca, 2015). Najpogostejši predmeti preiskovanja so neprimerna uporaba policijske sile in

pooblastil, zloraba položaja, korupcija in ostale nepravilnosti pri delu. Oddelek za notranjo

kontrolo se deli na štiri enote: enoto za notranje preiskovanje, varnostno preverjanje,

notranjo inšpekcijo in profesionalne standarde in varovanje tajnih podatkov (SIPA, 2017).

Za vodenje notranjega nadzora je pristojen direktor policijske enote, zunanji nadzor pa

odredi parlament, sodišče ali druga neodvisna institucija, kot je varuh človekovih pravic ali

državni urad za revizijo, ki obstaja tudi v Srbiji. Parlament je za kontrolo nad drugimi organi

izoblikoval posebni oddelek, t. i. Skupno komisijo za obrambo in varnost Bosne in

Hercegovine (Zajednička komisija za odbranu i sigurnost BiH) (Kovačević in Vsica, 2015).

8.2 Nadzor policije v Republiki Srbiji

Nadzor nad delom srbske policije ureja Zakon o policiji iz leta 2016, ena od vej celotne

hierarhije srbskega ministrstva za notranje zadeve pa je Sektor za notranjo kontrolo, ki ga

22

vodi ministrov »pomočnik« (Sektor unutrašnje kontrole, n. d.). Sektor preiskuje zakonitost

dela policistov in ostalih uslužbencev na notranjem ministrstvu. Posebej se osredotočajo

na spoštovanje človekovih pravic pri opravljanju policijskih nalog in pravilno uporabo

policijskih pooblastil. Pri izvajanju notranje kontrole je sektor pristojen za preprečevanje in

zatiranje korupcije oz. zlorabe delovnega položaja, ki se preganja po uradni dolžnosti, toda

le pod pogojem, da s tem soglaša minister. Sektor ima tudi vpogled v evidenco in tako

nadzoruje stanje in porabo premoženja (na strateški in srednji ravni in za delovna mesta z

visoko stopnjo tveganja v ministrstvu). Za odkrivanje, nadzorovanje dokumentacije in

pregon kaznivih dejanj se oddelek zavezuje k uporabi operativnih ukrepov in dejavnosti,

kot so uporaba taktičnih in tehničnih sredstev, s katerimi se lahko zagotovijo fizični dokazi

in kazenske ovadbe na zahtevo tožilstva. Sodelujejo tudi z drugimi mednarodnimi

organizacijami na področju preprečevanja korupcije, delujejo po predpisanih standardih

Evropske unije in varujejo tajnost podatkov (Ministarstvo unutrašnjih poslova Republike

Srbije, 2016). Sektor za notranji nadzor je sestavljen iz štirih oddelkov. To so oddelek za

preiskovanje kaznivih dejanj, koordiniranje dela (Beograd, Novi Sad, Niš, Kragujevac),

preprečevanje korupcije in preverjanje finančnega stanja, izboljšanje dela in podporo

(Sektor unutrašnje kontrole, n. d.).

Policijska uprava spremlja in nadzira tudi delo zasebnega varovanja in detektivske

dejavnosti. Preverja njihovo usposabljanje, podeljuje in odvzema licence, skrbi za uradno

obleko, sodeluje pri strokovnem izpitu in organizira delo (Ministarstvo unutrašnjih poslova

Republike Srbije, 2016).

8.3 Nadzor policije v Republiki Hrvaški

Tako kot v Sloveniji in Srbiji je tudi na Hrvaškem osrednji organ, ki ima glavni zunanji nadzor

nad celotnim delom policije, ministrstvo za notranje zadeve (Ministarstvo unutranjih

poslova Republike Hrvatske). Slednje organizira in izvaja kontrolo nad zaposlenimi in

organizacijskimi enotami. Nad celotnim delovanjem znotraj policije in vodenjem

policijskega direktorata je pristojen generalni direktor, ki je za svoje delo odgovoren

ministru. Policijsko postajo vodi načelnik, njegovo delo pa nadzira vodja policijskih uprav.

Nad slednjimi izvajata kontrolo generalni direktor in minister, medtem ko je za notranjo

23

organizacijo policije pristojna Vlada Republike Hrvaške (Narodne novine, 2011). Namen

notranjega nadzora je preprečevanje in odkrivanje vseh nepravilnih, nezakonitih, neetičnih

ali nepravičnih oblik ravnanja policije in ostalih zaposlenih na ministrstvu za notranje

zadeve. Pod pokroviteljstvom generalnega direktorja policije je bila ustanovljena Služba za

nadzor, izboljšanje dela in zakonitosti policije (Kralj, 2013), katere glavni namen je

načrtovati, organizirati in voditi nadzor organizacijskih enot, ki pripadajo generalnemu

direktorju policije. Sodelujejo lahko tudi pri zbiranju informacij ob morebitnih dogodkih, v

katere je vključena policija, in tako tudi izvajajo kontrolo, predlagajo ukrepe za izboljšanje

dela, prav tako pa sodelujejo pri sestavi Zakona o policiji in pripravi proračuna (Policija, n.

d.).

Predstavljene države so že v obdobju Jugoslavije sledile kontinentalnem modelu, saj je bila

nekdanja milica močno centralizirana. Po osamosvojitvi so vse izoblikovale svoj policijski

sistem, ki je bil zelo podoben prejšnjemu. Zakoni in pooblastila so z leti postajali vse strožji

in s tem tudi nadzor nad njimi. Prav vse države so vzpostavile strog interni nadzor, zunanji

pa v glavnem poteka pod okriljem ministrstva za notranje zadeve. Med vsemi velja

izpostaviti Srbijo, ki ima oddelke za koordiniranje dela v štirih različnih mestih, prav tako je

edina, ki ima oddelek za preprečevanje korupcije znotraj organizacije. Zunanji organi, kot

so sodišče, parlament in varuh človekovih pravic, imajo pomembno vlogo pri nadzorstvu

policije tako v Sloveniji kot tudi v Srbiji in Bosni in Hercegovini. Med obravnavanimi

državami velja kot pozitiven napredek izpostaviti Bosno in Hercegovino, ki je v okviru

parlamenta razvila skupno komisijo za varnost in obrambo, zadolženo za nadzor nad

institucijami, uradniki in postopki, ki potekajo na ravni države. Z njo bi lahko primerjali

slovensko Komisijo za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, ki nadzira vlogo

obveščevalnih služb v vladi, ministra, ki je pristojen za obrambo, in njihovo sodelovanje pri

nacionalni varnosti (Državni zbor, n. d.). Republika Hrvaška pa je med naštetimi edina, kjer

je za notranjo organizacijo policije pristojna vlada.

Glavni namen nadzora je pri vseh obravnavanih državah (vključno z Veliko Britanijo) isti.

Vse se namreč zavzemajo, da bi bilo nepravilnosti v zvezi s kršenjem človekovih pravic čim

manj. Prav tako vse stremijo k temu, da se pooblastila uporabljajo pravilo, celotno delo pa

24

poteka strokovno in zakonito. Povsod se srečujejo tudi s korupcijo v policiji, ki se jo trudijo

izkoreniniti. Kljub nekaterim podobnostim v organizaciji dela policije in nadzorstvenih

modelih se stanje kršitev, podanih pritožb in zaznane korupcije med omenjenimi državami

razlikuje.

Glede na pridobljeno gradivo lahko sklepamo, da je med naštetimi državami največ

korupcije v policiji v Bosni in Hercegovini in Srbiji. V Bosni naj bi bila korupcija razširjena

predvsem med prometnimi policisti (Kovačević in Visca, 2015). Razloge prepisujejo slabemu

načinu zaposlovanja, pomanjkljivemu usposabljanju in neučinkovitemu sistemu

napredovanja v hierarhiji. Srbija pa se poleg korupcije policistov v cestnem prometu srečuje

tudi s korupcijo na meji, zato se predlaga vzpostavitev elektronskega nadzorstva nad

zaposlenimi in bolj poostren stalni nadzor (Đorđević, 2014). Podobno stanje kaže tudi

splošni indeks zaznane korupcije 167 držav, kjer se med analiziranimi državami najvišje na

lestvici uvršča Velika Britanija (10. mesto), sledi ji Slovenija (31. mesto), medtem ko so se

ostale države znašle nižje (Hrvaška: 55. mesto, Srbija: 72. mesto in Bosna: 83. mesto)

(Transparency International, 2016). Na podlagi tega lahko sklenemo, da je organizacija

nadzorstva pomemben, ne pa edini element, ki vpliva na pošteno in legitimno delo policije

(ali drugih varnostnih organizacij). Za izboljšanje stanja je potreben sistematični pristop, ki

poleg organizacijskih vidikov zajema tudi druge faktorje, npr. socialno stanje v družbi,

zaupanje ljudi, zadovoljstvo policistov, transparentno in politično neodvisno delovanje.

9 Analiza primera kršitev pri izvajanju nadzora v Sloveniji

Da bi se izognili kršitvam pri delu policije in drugih varnostnih organizacij, se izvaja nad njimi

nadzor, vendar tudi pri tem prihaja do veliko nepravilnosti. Eden od številnih, ki se nanaša

na zlorabo policijskih pooblastil in kaže na slabo delo slovenskih nadzorstvenih organov, je

primer Butolen. Obravnavo slednjega je tako prevzelo ESČP.

9.1 Primer Butolen 41356/08

Sodbo primera Butolen zoper Republiko Slovenijo je prevzelo ESČP v Strasbourgu 26. 4.

2012. Na podlagi 34. člena EKVČP jo je 26. 8. 2008 vložil Boris Butolen, potem ko je v svoji

državi izčrpal vsa pravna sredstva. Pritožnik se je nanašal na dejstvo, da je policija z njim

25

ravnala neprimerno in pri tem okoliščine niso bile učinkovito preiskane. ESČP je 9. 6. 2009

razglasilo sodbo za nedopustno. Primer so odprli in obvestili slovensko vlado o pritožbah

na 3. člen EKVČP.

Primer se je zgodil 18. 2. 2001 (IUS, 2017), ko sta bila v vaško gostilo poklicana policista, da

pritožnik grozi s pištolo. Ob zapustitvi lokala pa je bilo ugotovljeno, da slednji orožja nima.

Ko je odprl avto, da bi to dokazal, sta ga policista začela pretepati. Ker se je upiral vklenitvi,

sta uporabila strokovni met, zaradi bolečin pa je bil pritožnik odpeljan v bolnišnico.

Zdravstveni izvidi so pokazali, da je utrpel hujše poškodbe glave in je imel več odrgnin po

telesu, policija pa je zoper njega podala ovadbo o kaznivem dejanju ogrožanja varnosti.

Mesec dni po dogodku je pritožnik vložil kazensko ovadbo zoper neznana policista na

ptujskem okrožnem državnem tožilstvu zaradi povzročitve hudih telesnih poškodb in

kršenja človekovega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja. Svoje stališče je podprl z

zdravniškimi izvidi in fotografijami poškodb. Državni tožilec je presodil, da sta policista

delovala v skladu z zakonom. Pol leta kasneje je pritožnik kot subsidiarni tožilec vložil

zahtevo za preiskavo Okrožnega sodišča Ptuj. Sodišče je leta 2007 po temeljiti preiskavi

razsodilo, da sta policista grdo ravnala s pritožnikom, je bilo njuno ravnanje v nasprotju s 3.

členom konvencije in 18. členom slovenske ustave in sta storila kaznivo dejanje po 270.

členu kazenskega zakonika. Pritožnik se je na sodbo pritožil, enako pa sta storila tudi

policista. V februarju 2008 je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo pritožnikovo pritožbo in

ugodilo pritožbi policistoma. Zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru je maja vložil pritožbo

na Vrhovno državno tožilstvo, obrnil pa se je tudi na Ustavno sodišče RS. Skliceval se je na

dejstvo, da je bila sodba Višjega sodišča v Mariboru nepravična in pristranska, morda tudi

zato, ker je bil sodnik poročevalec nekdanji policist. Ne glede na navedbe pa so njegove

pritožbe zavrgli.

Pritožnik je nato podal ovadbo na ESČP. Slednje je ugotovilo, da bi morali državni organi

opraviti temeljito in učinkovito preiskavo, ki bi privedla do identifikacije in kaznovanja

odgovornih, pritožnik pa bi moral biti upravičen do odškodnine zaradi posledic slabega

ravnanja. Oblasti bi morale resno poskusiti ugotoviti, kaj točno se je zgodilo in ne sprejeti

hitrih in neosnovanih zaključkov. Sodišče je tudi navedlo, da državni tožilec ni storil ničesar,

26

s čimer bi lahko zavaroval dokaze v zvezi z incidentom, državna tožilka pa je zavrgla

pritožnikovo kazensko ovadbo na podlagi poročila, ki ga je pripravila policijska enota,

povezana s postajo, ki je bila vpletena v dogodek. Da organi pregona niso podrobno raziskali

situacije, dokazuje tudi to, da ni bil uveden disciplinski postopek za ugotovitev odgovornosti

policistov.

Evropsko sodišče je podalo sklep, da je bila kršena določba 3. člena konvencije, ker organi,

zadolženi za učinkovito preiskavo in ustrezen postopek proti policistoma, niso izpolnili

svojih dolžnosti, kot izhaja iz konvencije (Butolen 41356/08, 2012).

Opisani primer zelo dobro ponazarja, da policista nista zakonito uporabila svojih pooblastil,

prav tako pa preiskovalci zelo očitno niso podrobno preiskali poteka dogajanja. Svojega

dela pa niso korektno opravili niti slovenski organi nadzora policije, kar je razvidno tudi iz

nepravičnega sojenja na slovenskih tleh. Z vidika nadzorstva je bilo v tem primeru narobe

to, da se niso prepoznale kršitve policistov in napake slovenskega sodnega sistema. Svojega

dela odgovornosti ni opravilo več institucij, torej gre za večnivojsko težavo. Kljub različnim

varovalnim mehanizmom v Sloveniji ni bilo mogoče razrešiti zadeve, zato je izjemno

pomembno, da imamo v takih, sicer zelo redkih, primerih zunanje oz. mednarodne organe

za preverjanje zakonitosti, strokovnosti in opravljanje nadzorstva nad njihovim delom.

10 Intervju s strokovnjaki za varnostno dejavnost

Da bi dobili vpogled, kako nadzor nad institucijami pluralne policijske dejavnosti (predvsem

policije) vidijo strokovnjaki z omenjenega področja, smo opravili tri intervjuje. Vsak je

obsegal od 5 do 7 vprašanj odprtega tipa, s pomočjo katerih smo ugotavljali, kaj o

slovenskem nadzorstvenem sistemu menijo poznavalci (priloga A).

Najprej smo opravili intervju z dr. Mihom Dvojmočem, strokovnjakom s področja

zasebnega varstva in detektivske dejavnosti na Fakulteti za varnostne vede Univerze v

Mariboru. Sestavljena vprašanja smo mu po dogovoru poslali po elektronski pošti 28. 7.

2017, odgovor pa smo prejeli 31. 7. 2017. V vprašanjih smo se osredotočili na institucije

pluralne policijske dejavnosti in primerjali, kako poteka nadzor policije v primerjavi z njimi.

27

Drugi intervju smo izvedli z dr. Miroslavom Žaberlom, strokovnjakom za policijsko

dejavnost na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru. Vprašanja smo mu po

elektronski pošti posredovali 31. 7. 2017, odgovor pa prejeli takoj naslednji dan. V

vprašanjih smo se navezovali predvsem na nadzorstvene organe in sam potek nadzora nad

delom policije.

Zadnji intervju pa smo izpeljali z osebo, ki je bila 21 let zaposlena v eni izmed slovenskih

obveščevalnih organizacij in je želela ostati anonimna. Intervju je bil strukturiran, sestavljen

iz vprašanj odprtega tipa, na katera nam je ob pogovoru na temo nadzorstvenih modelov

policije v Sloveniji odgovarjala 7. 8. 2017. Vprašanja so se navezovala specifično na njen

pogled, prav tako pa smo se osredotočili na primer Butolen 41356/08, ki ga obravnavamo

v diplomski nalogi in se navezuje na kršitev 3. člena EKVČP. Pri tem smo vprašanja zastavili

tako, da smo jih lahko primerjali z mnenjem dr. Žaberla in dr. Dvojmoča.

10.1 Glavne ugotovitve

Na podlagi opravljenih intervjujev smo ugotovili, da nadzorstvo nad policijo ni dovolj

učinkovito, saj je pri internemu nadzoru preveč vpliva medsebojnega poznanstva. V

Oddelku za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili, ki deluje v okviru

državnega tožilstva, npr. niso preveč naklonjeni izvajanju nadzora. Bolj kot to iščejo

informacije, ki bi pripomogle k dodatnemu političnemu delovanju (N. N., intervju, 7. 8.

2017).

Ob nepravilnem delu policije bi morala vso odgovornost prevzeti povzročitelj in vodja

policijske enote (M. Žaberl, intervju, 1. 8. 2017), vendar primer Butolen dokazuje, da ni

vedno tako. Čeprav je evropsko sodišče potrdilo kršitev 3. člena konvencije, v Sloveniji to

ni bilo dokazano, saj sodstvo ni dovolj učinkovito opravilo svojega dela. Pritožnik je dobil

povrnjene stroške in je prejel odškodnino, vendar se še vedno poraja vprašanje, kdo je za

to odgovoren (N. N., intervju, 7. 8. 2017).

V diplomski nalogi smo ugotavljali, ali imamo dovolj učinkovite nadzorstvene organe. Dr.

Žaberl meni, da bi namesto sedanjih razdrobljenih nadzornih institucij potrebovali

samostojen nadzorstveni organ, ki bi bil »enoten pri obravnavanju pritožb in nepravilnosti

28

vseh organov, ki izvajajo represivna (prisilna) pooblastila« (M. Žaberl, intervju, 1. 8. 2017).

Dr. Dvojmoč dodaja, da bi morali biti mediji bolj aktivni pri preiskovanju in poročanju z

objektivno preverjenimi dejstvi, kar bi pripomoglo k boljšemu nadzoru (M. Dvojmoč,

intervju, 31. 7. 2017). Da je dodaten nadzorstveni organ v Sloveniji že skoraj obvezen, meni

tudi nekdanji zaposleni v eni izmed slovenskih obveščevalnih organizacij. Zagovarja, da bi

moral biti njegov direktor neposredno odgovoren predsedniku vlade, na to mesto pa bi ga

morali postaviti ravno njeni predstavniki. Njegovega pomočnika bi nato morala izbrati

opozicija, tako da se politiki ne bi mogli sklicevati na politično voljo (N. N., intervju, 7. 8.

2017). Z dr. Žaberlom se strinjata, da ustreznega neodvisnega nadzorstvenega organa še

nimamo in da je to povsem politična odločitev (N. N., intervju, 7. 8. 2017; M. Žaberl,

intervju, 1. 8. 2017).

Policija je med vsemi organi s prisilnimi sredstvi najbolj nadzirana (M. Žaberl, intervju, 1. 8.

2017), vendar je precej podobna tudi drugim institucijam pluralne policijske dejavnosti, kot

so zasebno varovanje, detektivska dejavnost, občinsko redarstvo itd. Zakon je predpisan za

vsako varnostno organizacijo posebej in na podlaga slednjega se zagotavlja ustrezno

nadzorstvo, pri čemer pa ne moremo trditi, da je en sistem boljši od drugega. Rečemo lahko

le, da so oblike nadzora drugačne (M. Dvojmoč, intervju, 31. 7. 2017).

11 Razprava

Sociologi navajajo, da smo postali družba nadzora (Kovačič, 2016). Nenehna kontrola nam

jemlje svobodo, obenem pa nam zagotavlja varnost. Potreba po varnosti je ena od osnovnih

človekovih potreb, vendar se zaradi številnih šokantnih novic, ki jih poročajo mediji,

počutimo ogroženo. Toliko bolj je torej pomembno, da zaupamo delu varnostnih služb. K

temu pa zagotovo prispevajo nadzorstveni organi, ki se zavzemajo, da varnostne službe

delujejo v skladu z zakonodajo in spoštujejo človekove pravice in temeljne svoboščine.

Razvoj policije je na evropskih tleh ubral dve poti, anglosaško in kontinentalno. Sistema se

razlikujeta v organizaciji policijske dejavnosti, oboroženosti, izvajanju zakonov in

nadzorstvenih organih. Kot primer anglosaškega modela policijske organizacije smo

predstavili nadzorstvo v Veliki Britaniji, medtem ko smo za primer kontinentalnega modela

29

izbrali Slovenijo. V ločenem poglavju smo navedli tudi, kako poteka kontrola nad policijo v

Bosni in Hercegovini, Srbiji in na Hrvaškem, saj so te države skupaj s Slovenijo nekoč bile

del Jugoslavije. S primerjavo smo želeli ugotoviti, koliko se je sistem med njimi po razpadu

skupne države spremenil.

Bistvena razlika pri nadzorstvu nad policijo je v tem, da je v preteklosti pri anglosaškem

modelu nadzor imela lokalna skupnost, zdaj pa je za to pristojen inšpektorat HMIC. Pri

kontinentalnem sistemu pa je že od samega začetka na samem vrhu hierarhije ministrstvo

za notranje zadeve. To velja za večino evropskih držav, ki so se razvile po tem sistemu. Med

njimi so tudi Slovenija in druge države nekdanje Jugoslavije, ki so kontinentalnemu modelu

sledile tudi po osamosvojitvi.

Ugotovili smo, da je interni nadzor v Sloveniji zelo aktiven in dobro organiziran. Pri

zunanjem nadzoru pa velja izpostaviti MNZ Republike Slovenije, ki ima pod nadzorom tudi

druge varnostne organizacije, vendar v različnih organizacijskih enotah. V okviru internega

nadzora v policiji je vodja policijske enote pristojen za nadzor svojih uslužbencev, hkrati pa

je podrejen vodji policijske uprave, ki skrbi za nadzor celotne policijske enote. Nadzor se

torej začne že dnu hierarhije, kjer se soočimo s kontrolo sodelavcev, nato pa prehaja višje

do vodij enot, uprave, generalnega direktorja in vrha ministrstva. Z nadzorstvom nad delom

policije se ukvarjajo tudi nekatere zunanje institucije in nevladne organizacije. Omeniti velja

predvsem Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije, ki se ukvarja s

preiskovanjem in pregonom oseb z uradnimi pooblastili (Vrhovno državno tožilstvo, n. d.).

Po besedah dr. Žaberla je to tudi najbolj učinkovit oddelek, ki se ukvarja s preiskovanjem

kaznivih dejanj med policisti (M. Žaberl, intervju, 1. 8. 2017). Iz intervjujev smo izvedeli še,

da do zlorab prihaja tudi pri političnih skupinah, saj želijo prikriti določena dejstva in raje

izpostavijo situacije, ki jim pri političnem delovanju koristijo (N. N., intervju, 7. 8. 2017).

Nevladne organizacije pa se osredotočajo predvsem na zaščito človekovih pravic. Pri nas je

tako ena pomembnejših Amnesty International. Ker je Slovenija članica Sveta Evrope, lahko

v vsaki enoti policijske postaje opravi nadzor CTP, ki proučuje odnos policistov do oseb v

priporu in posameznikov, ki jim je bila odvzeta prostost že v zavodu za prestajanje zaporne

kazni ali so prišli v postopek s policijo. Eno od zunanjih nadzorstev, ki se ukvarja s

30

preiskovanjem policijskih dogodkov, so mediji. Ti pogosto posegajo v delo policije, hkrati

pa prispevajo tudi k nadzoru, saj razkrivajo nepravilnosti in zlorabo pooblastil. Dr. Dvojmoč

opaža, da slovenski mediji opravljajo svoje delo površno, saj bi morali vsa dejstva preveriti,

nato pa o dogodkih objektivno poročati (M. Dvojmoč, intervju, 31. 7. 2017). Tudi mediji, ki

bi se morali distancirati od politike, so pod njenim močnim vplivom, zaradi česar se vse pred

javnostjo ne razkrije.

V nalogi smo izpostavili tudi druge institucije pluralne policijske dejavnosti in analizirali, ali

je njihovo nadzorstvo primerljivo s kontrolo, ki se izvaja nad policijo. Pokazalo se je, da so

oblike nadzora različne, saj je zakonska podlaga tista, ki omogoča in zahteva nadzorstvo (M.

Dvojmoč, intervju, 31. 7. 2017). Vsaka varnostna organizacija ima poleg ostalih dejavnikov

nadzorstva, kot je nadrejeni ali občinski župan, svoj inšpektorat, pristojen za nadzor nad

delom uslužbencev. Na vrhu celotnega sistem pa najdemo MNZ RS.

Da bi bolje prikazali pomen nadzorstvenih organov v Sloveniji, smo izpostavili primer

Butolen, ki ga je obravnavalo ESČP. Pri tem je šlo za kršenje 3. člena EKVČP, kar pa v Sloveniji

ni bilo dokazano. Dejavnikov, ki so vplivali na potek sodbe, je lahko več, ključno pa je, da

pri izvajanju notranjega nadzora nad policijo organi niso dovolj učinkovito preiskali poteka

dogodka. Nekdanji uslužbenec ene izmed slovenskih obveščevalnih organizacij je o tem

primeru komentiral, da slovensko sodstvo ni opravilo svojega dela kakovostno (N. N.,

intervju, 7. 8. 2017).

Primer Butolen in številni drugi (npr. Matko, Stojnšek, Grzinčič), kjer je evropsko sodišče

prepoznalo, da je policija posegala v človekove pravice, dokazujejo, da ima slovenski

nadzorstveni sistem precej pomanjkljivosti. Vse to kaže, da potrebujemo samostojen organ,

zadolžen za nadzor nad vsemi nadzorstvenimi organizacijami, ki bo neodvisen od političnih

interesov in interesov posameznikov.

11.1 Preverjanje raziskovalnih hipotez in odgovori na raziskovalna vprašanja

Vsaka varnostna organizacija je nadzirana drugače, ne glede na organizacijo pa navadno

največji pomen pripisujemo notranjim nadzornim mehanizmom, ki praviloma prvi zaznajo

kršitve in odklonske pojave. Upoštevati pa je treba tudi druga zunanja nadzorstva. Pri

31

zasebnem varovanju se tako npr. izvaja nadzorstvo naročnikov, pri občinskem redarstvu pa

zakonitost dela kontrolira občinska uprava in njen najvišji organ – župan (M. Dvojmoč,

intervju, 31. 7. 2017). Za vsako varnostno organizacijo je pristojen Inšpektorat Republike

Slovenije za notranje zadeve, ki se ukvarja z nadzorstvom nad organi, njegovo delo pa

nadzira ministrstvo za notranje zadeve.

Odgovoru na prvo raziskovalno vprašanje lahko torej pritrdimo le delno. Dr. Dvojmoč

(intervju, 31. 7. 2017) namreč pojasnjuje, da se vse institucije pluralne policijske dejavnosti

(tudi policija) preverjajo podobno, vendar ima obenem vsaka drugo zakonsko podlago, na

kateri temelji nadzorstvo. Policija je kot največji represivni organ v Sloveniji precej bolj pod

drobnogledom pri opravljanju svojih nalog na terenu in vodenju organizacije, vanjo pa je

usmerjenih tudi več institutov nadzora. Zaradi nepoenotenih standardov za uporabo

istovrstnih pooblastil (Modic et al., 2016) ne moremo trditi, da je nadzor kake izmed njih

boljši ali slabši, so pa določeni modeli bolj kompleksni in sistematično organizirani. Na

podlagi navedenega smo ovrgli prvo hipotezo.

Razvoj policije je potekal v dveh različnih smereh. V Sloveniji smo sledili kontinentalnemu

modelu, ki sega v drugo polovico 17. stoletja, v čas vladavine francoskega kralja Ludvika

XIV. V povsem drugo smer pa se je na začetku 19. stoletja začel razvijati anglosaški model.

Bistvena razlika v tistem obdobju je bila, da je bila policija kontinentalnega modela

oborožena, anglosaškega pa ne. V anglosaškem modelu je nadzorstvo prevzela lokalna

skupnost (Hirschel et al., 2008), pri kontinentalnem pa državni organi, primarno ministrstva

za notranje zadeve (Franulović et al., 2011). Te zgodovinske poti so vplivale tudi na to, kako

se je nadzor v različnih modelih oblikoval vse do danes. V Sloveniji deluje v sklopu

Ministrstva za notranje zadeve RS, medtem ko so v državah anglosaškega sistema

vzpostavili neodvisni sistem, na katerega pomembno vpliva tudi javnost.

V Veliki Britaniji je glavni organ za nadzorstvo neodvisni inšpektorat HMIC, ki ne izvaja

nadzorstva le nad delom policije, ampak nad vsemi varnostnimi organizacijami, celo nad

ministrstvi (HMIC, n. d.). Ta model je po besedah dr. Žaberla (intervju, 1. 8. 2017) tudi zelo

učinkovit. Glavna razlika med britanski in slovenskim sistemom, kar je tema drugega

raziskovalnega vprašanja, je, da imajo v Britaniji samostojen neodvisni organ, ki opravlja

32

tudi nadzor nad ministrstvom. To je zelo učinkovito na področju preprečitve zlorab

položaja, kršitev zakonov in korupcije v državnih uradih. V Veliki Britaniji ima javnost že od

nekdaj pomembno vlogo pri nadzoru, kar je ključno za celotno delovanje policije in

zaupanje vanjo. Vse to potrjuje našo drugo hipotezo, pri tem pa je treba omeniti, da se tudi

Slovenija vse bolj zavzema za mnenje državljanov, kar uresničuje s sodelovanjem v

skupnosti in transformacijah v organizaciji, kar je opaziti predvsem zadnja leta.

Nazadnje nas je zanimalo še, ali bi v Sloveniji potrebovali osrednji nadzorstveni strokovni

organ, pristojen za nadzor nad vsemi javnimi institucijami, ki imajo policijska pooblastila in

nadzirajo policijsko dejavnost in uporabo pooblastil. Odgovor na tretje raziskovalno

vprašanje nam je podal dr. Žaberl. Ta je zamisli sicer naklonjen, a je pojasnil, da je to odvisno

od več dejavnikov, kot so finance in kadri, poleg tega pa »mora preteči nekaj časa od

ustanovitve in začetka operativnega delovanja takšnega organa« (M. Žaberl, intervju, 1. 8.

2017). Tudi nekdanji uslužbenec ene izmed slovenskih obveščevalnih organizacij se strinja

z ustanovitvijo takega organa, a poudarja, da bi bil koristen le, če bi bil »direktor odgovoren

predsedniku vlade, slednjega pa bi na to mesto morala postaviti vlada. Mesto pomočnika

direktorja bi nato morala imenovati opozicija, tako se politiki ne bi mogli sklicevati na

politično voljo« (N. N., intervju, 7. 8. 2017).

Z vzpostavitvijo dodatnega nadzorstvenega organa bi bilo manj kršitev na delovnih mestih,

zmanjšala bi se korupcija v uradnih službah in policisti bi bolj pozorno ravnali v skladu z

zakonskimi predpisi. Mediji bi manj govorili o napakah in nepravilnostih pri delu policije,

kar bi pozitivno vplivalo na javnost, ki bi posledično bolj zaupala v to institucijo in njeno

reševanje pritožbenih postopkov. Na podlagi navedenega smo potrdili tudi zadnjo

hipotezo.

12 Zaključek

Glavni namen diplomske naloge je bil proučiti in analizirati modele, ki nadzirajo delo

policije, da bi se ugotovila smiselnost različnih organizacijskih pristopov. Prav tako smo

raziskali, kako se opravlja nadzor še znotraj drugih organov v pluralni policijski družini.

33

Slovenski nadzorstveni sistem smo primerjali z britanskim in na kratko opredelili nadzorstvo

policije v Bosni in Hercegovini, Srbiji in na Hrvaškem.

Obravnavana tematika je pomembna, ker ima policija veliko moč nad družbo, včasih pa

svoja pooblastila prekorači in posega v človekove pravice. Pristojnosti policije določajo

zakoni, ne glede na to pa prihaja do kršitev ali nepravilnosti. K temu prispeva površno delo,

prav tako pa načrtna zloraba položaja. Da bi bilo takšnih situacij čim manj, je potreben

ustrezen nadzor.

Naša raziskava je pokazala, da ima Slovenija zelo močno notranjo kontrolo nadzorstvenih

organov, po mnenju enega izmed intervjuvancev pa predvsem zunanja ni dovolj učinkovita,

saj se določene informacije izrabljajo v politične namene (N. N., intervju, 7. 8. 2017).

Ugotovili smo, da v Sloveniji potrebujemo dodaten nadzorstveni organ, ki bi deloval

neodvisno od politične in policijske mreže. Za zgled si lahko vzamemo inšpektorat HMIC, ki

deluje v Veliki Britaniji in je za svoja dejanja odgovoren neposredno vladi. Kot je dejal

nekdanji uslužbenec ene izmed slovenskih obveščevalnih organizacij, bi morala direktorja

takega organa imenovati vlada, pomočnika pa opozicija. Tako bi ti dve funkciji vodili

predstavniki nasprotnih političnih opcij in bi bila možnost za zlorabo položaja manjša (N.

N., intervju, 7. 8. 2017). Posledično bi tudi javnost imela večje zaupanje v reševanje

pritožbenih postopkov.

Prav tako se je pokazalo, da bi ljudi na vrhu vodstvenih položajev, kot so sodniki vrhovnih

sodišč in ministri, morale nadzirati zunanje institucije, kar pri nas uresničuje Specializirano

državno tožilstvo Republike Slovenije. Tudi ta, ki nadzira, bi uradno moral biti nadzorovan,

da se prepreči subjektivno delovanje za lastna prepričanja ali sodelovanje z drugimi.

Spremembe v nadzorstvu policije, ki jih predlagamo, bi morda povečale zadovoljstvo in

produktivnost med zaposlenimi, prav tako pa zaupanje v policijo med državljani. S tem bi

policija okrepila svoj status in moč, ljudje pa bi bolj zaupali institucijam družbenega

nadzorstva. Rezultati raziskav iz leta 2006 in 2013 so precej spodbudni, saj kažejo, da se je

zaupanje ljudi v policijo povečalo. K temu zagotovo prispeva to, da policija sledi sodobnim

trendom, se prilagaja družbi oz. je bila v večjem delu pripravljena sodelovati z ljudmi.

34

Pomembne spremembe pa so se zgodile tudi v organizacijski strukturi, ki spodbuja

demokratičnost, profesionalnost, transparentnost in odprtost (Modic et al., 2011).

Varnost postaja vse pomembnejša in s tem tudi organizacije, ki delujejo na tem področju.

Med vsemi velja omeniti predvsem policijo, ki s svojim delom skrbi za našo blaginjo. Ne

glede na to pa tudi temu organu ne zaupamo popolnoma. Zloraba uradnega položaja in

korupcija seveda ta odnos še dodatno krhata. Da do kršitev ne bi prihajalo, skrbijo

nadzorstveni organi, slednjim pa lahko zaupamo le, če kot državljani vidimo, da delujejo v

interesu pravice.

35

Viri in literatura

Amnesty International Slovenije. (2004). Državljanski nadzor nad policijo – priporočila za

Slovenijo. Pridobljeno na http://www.mnz.gov.si/fileadmin/mnz.gov.si/pageuploads/DPDVN/Pritozbe/NADZOR_NAD_POSTOPKI_POLICIJE.pdf

Bradač, L. (2008). Nadzorna dejavnost in učinkovitost v policiji (magistrsko delo). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Britovšek, J. in Čretnik, A. (2016). Obveščevalno-varnostni sistem Republike Slovenije: reorganizacija in sistemske rešitve. Varstvoslovje, 18(3), 325–348.

Butala, A. (1995). Varuh človekovih pravic – pristojnosti in pooblastila. Pridobljeno na http://www.varuh-rs.si/publikacije-gradiva-izjave/govori-referati-in- clanki/novice/detajl/varuh-clovekovih-pravic-pristojnosti-in-pooblastila/?cHash=c0d2b45707

Butolen 41356/08. (2012). Pritožba št. 41356/08 z dne 26. 4. 2012. Pridobljeno na http://www2.gov.si/dp-rs/escp.nsf/0ffe1f8c2a758302c1256bdd00496042/3385abf561021d09c1257a6100450b7c?OpenDocument

Čas, T. (2012). Policijsko pravo. Pridobljeno na http://www.evro-pf.si/media/website/2014/01/U%C4%8Dbenik-Policijsko-pravo.pdf

Državni zbor. (n. d.). Delovno telo. Pridobljeno na https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/ODrzavnemZboru/KdoJeKdo/DelovnoTelo?idDT=DT009m

Đorđević, S. (2014). Korupcija u policiji. Pridobljeno na http://www.bezbednost.org/upload/document/korupcija_u_policiji_u_srbiji_[web].pdf

Evropsko sodišče za človekove pravice. (n. d.). Evropska konvencija o varstvu človekovih

pravic: spremenjena in dopolnjena s Protokoloma št. 11 in 14, s Protokoli št. 1, 4, 6,

7, 12 in 13. Pridobljeno na http://www.echr.coe.int/Documents/Convention_SLV.pdf

Franulović, D., Pušeljić, M. in Magušić, F. (2011). Organizacijski modeli policijskih sustava. Pridobljeno na https://bib.irb.hr/datoteka/590835.D._Franulovi_M._Puelji_F._Magui_Organizacijski_modeli.pdf

Generalna policijska uprava. (n. d.). Zgodovina slovenske policije. Pridobljeno na http://www.policija.si/index.php/component/content/article/51-osebna-izkaznica/84699-zgodovina-slovenske-policije-od-oronika-do-policista

Gov.uk. (n. d.). Audit Commission closed in March 2015. Pridobljeno na https://www.gov.uk/government/organisations/audit-commission.

Grošelj, S. (2011). Razvoj in organizacija slovenske in angleške policije (diplomsko delo). Maribor: Fakulteta za varnostne vede.

HMIC. (n. d.). About us. Pridobljeno na http://www.justiceinspectorates.gov.uk/hmic/about-us/

HMIC. (2016). Inspection programme and framework 2016/17. Pridobljeno na https://www.justiceinspectorates.gov.uk/hmic/wp-content/uploads/hmic-inspection-programme-2016-17.pdf

36

Hirschel, D., Hirschel, J. D., Wakefield, W. O. in Sasse, S. (2008). Criminal justice in England

and the United States: Policing after the two acts and into the twenty-first century. Sudbury: Jones and Bartlett.

IPPC. (n. d.). About us. Pridobljeno na https://www.ipcc.gov.uk/page/about-us IUS. (2017). Case of Butolen vs Slovenia. Pridobljeno na

http://journals.sagepub.com/doi/abs/10.1177/1477370807080720 Kääriäinen, J. T. (2007). Trust in the Police in 16 European Countries. European Journal of

Criminology, 4(4), 409–434. Klemenčič, G., Kečanović, B. in Žaberl, M. (2002). Vaše pravice v policijskih postopkih.

Ljubljana: Pasadena. Kovačević, A. in Visca, H. (2015). Procjena integriteta policije u Bosni in Hercegovini.

Pridobljeno na http://css.ba/wp-content/uploads/2011/06/Assessment-of-police-integrity-in-Bosnia-and-Herzegovina-BHS-web.pdf

Kovačič, M. (2006). Nadzor in zasebnost v informacijski družbi. Ljubljana. Fakulteta za družbene vede.

Kovačič, D., Babič, A. in Dvojmoč, M. (2016). Analiza pooblastil in razlik uporabe istovrstnih prisilnih sredstev pri policistih in varnostnikih. V B. Flander, I. Areh in T. Pavšič Mravlje (ur.), 17. dnevi varstvoslovja (str. 84). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Kralj, Ž. (2013). Unutranja kontrola i nadzor policije. Policija i sigurnost (Zagreb), 23(1), 73–81.

Liberty human rights. (n. d.). Protecting civil liberties, promoting human rights. Pridobljeno na https://www.liberty-human-rights.org.uk

Mawby, R. in Wright, A. (2005). Police Accountability in the United Kingdom 2005. Pridobljeno na http://www.humanrightsinitiative.org/programs/aj/police/res_mat/police_accountability_in_uk.pdf

Ministarstvo unutarnjih poslova Republike Hrvatske. (n. d.). Služba za nadzor,

unaprjeđenje rada i razvoj policije. Pridobljeno na https://www.mup.hr/UserDocsImages/minstarstvo/USTROJ_MUP_RH/Sluzba_za_nadzor_unaprjedjenje_rada_i_razvoj_policije.pdf

Ministarstvo unutrašnjih poslova Republike Srbije. (2016). Informator o radu Ministarstva

unutrašnjih poslova Republike Srbije. Pridobljeno na http://arhiva.mup.gov.rs/cms/resursi.nsf/informator-apr2016-lat.pdf

Ministrstvo za notranje zadeve. (2014). Ocene in stališča prebivalcev Slovenije o delu

policije. Pridobljeno na http://www.mnz.gov.si/fileadmin/mnz.gov.si/pageuploads/DPDVN/JM_o_policiji_2013_internet_1_.pdf

Ministrstvo za notranje zadeve. (2016). Reševanje pritožb zoper policijo. Pridobljeno na http://www.mnz.gov.si/fileadmin/mnz.gov.si/pageuploads/DPDVN/Pritozbe/Letno_porocilo_o_resevanju_prtiozb_za_2015.pdf

Ministrstvo za notranje zadeve. (2017a). Usmeritve policiji in nadzor nad njenim delom. Pridobljeno na http://www.mnz.gov.si/si/varnost_in_nadzor/usmeritve_policiji_in_nadzor_nad_njenim_delom/

37

Ministrstvo za notranje zadeve. (2017b). Pritožbe nad policisti. Pridobljeno na http://www.mnz.gov.si/si/varnost_in_nadzor/pritozbe_nad_policisti/

Modic, M., Lobnikar, B. in Dvojmoč, M. (2016). Policijska dejavnost v Sloveniji: analiza procesov transformacije, pluralizacije in privatizacije. Varstvoslovje, 16(3), 217–241.

PALG. (n. d.). Police Action Lawyers Group. Pridobljeno na http://www.palg.org.uk/ Policing and crime act. (2017). Policing and crime act 2017. Pridobljeno na

http://www.legislation.gov.uk/ukpga/2017/3/pdfs/ukpga_20170003_en.pdf Policija. (2004). Udeležba na mednarodni konferenci o državljanskem nadzoru nad policijo.

Pridobljeno na http://www.policija.si/index.php/novinarsko-sredie/4477-sporo810?tmpl=component&print=1&page=&lang

Policija. (2017). Letno poročilo od delu policije za 2016. Pridobljeno na http://www.policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo2016.pdf.

Pravilnik o usmerjanju in nadzoru policije (PIS). (2013). Uradni list RS, (51/13). Prislan, K. in Kandolf, S. (2016). Vodenje v policiji: poročilo o okrogli mizi. Varstvoslovje,

18(3), 355–360. Prug, A. (2002). Primerjalni obveščevalni sistemi. Ljubljana: Ministrstvo za notranje

zadeve. Sektor unutrašnje kontrole. (n. d.). O nama. Pridobljeno na

http://prezentacije.mup.gov.rs/sukp/sukp.htm. Shepard Engel, R. (2002). Police: history. Pridobljeno na

http://law.jrank.org/pages/1647/Police-History.html. SIPA. (2017). Odjel za notranju kontrolo. Pridobljeno na http://www.sipa.gov.ba/hr/o-

nama/struktura/organizacijska-struktura/odjel-za-unutarnju-kontrolu. Sodstvo Republike Slovenije. (2014). Sodna praksa. Pridobljeno na

http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/2012032113069680/.

Sotlar, A., Modic, M. in Lobnikar, B. (2016). Javno mnenje o institucijah pluralne policijske dejavnosti. V G. Meško in K. Eman (ur.), Oblast, legitimnost in družbeno nadzorstvo (str. 159-188). Maribor: Fakulteta za varnostne vede.

Spirit. (n. d.). Mednarodno trgovanje: pravni sistemi. Pridobljeno na http://www.izvoznookno.si/Dokumenti/Mednarodno_trgovanje/Pravni_vidiki_/Pravni_sistemi_5922.aspx.

The Police Complaints Authority. (n. d.). Who are we? Pridobljeno na http://www.pca.org.tt/about-us/.

Toš, N. (2007). (Ne)zaupanje v institucije: potek demokratične institucionalizacije v Sloveniji. Teorija in praksa: revija za družbena vprašanja, 44(3/4), 367–395.

Transparency International. (2016). Corruption perception index 2015. https://www.transparency.org/news/feature/corruption_perceptions_index_2016

Ustavno sodišče RS. (2016). Odločba št. U-I-28/16-27 z dne 12. 5. 2016. Pridobljeno na http://odlocitve.us-rs.si/documents/5a/59/u-i-28-162.pdf.

Varuh človekovih pravic. (2017). 22. letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike

Slovenije. Pridobljeno na http://www.varuh-rs.si/fileadmin/user_upload/pdf/lp/Porocilo_VCP_2016_koncno_za_www.pdf.

38

Varuh človekovih pravic. (n. d.). Omejite osebne svobode. Pridobljeno na http://www.varuh-rs.si/o-instituciji/podrocja-dela-varuha/omejitev-osebne-svobode/.

Vlada RS. (n. d.). Politični sistem. Pridobljeno na http://www.vlada.si/o_sloveniji/politicni_sistem/.

Vrhovno državno tožilstvo. (n. d.). Specializirano državno tožilstvo. Pridobljeno na https://www.dt-rs.si/oddelek-za-preiskovanje-in-pregon-uradnih-oseb-s-posebnimi-pooblastili.

Zakon o detektivski dejavnosti (ZDD-1). (2011). Uradni list RS, (17/11). Zakon o dopolnitvi Zakona o obrambi (ZObr-E). (2015). Uradni list RS, (95/15). Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol). (2013, 2015, 2017). Uradni list RS,

(15/13, 25/15, 10/17). Zakon o policiji. (2011). Narodne novine, Službeni list Republike Hrvatske, (71-05-03/1-11-

2). Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol-A).

(2017). Uradni list RS, (10/17). Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o občinskem redarstvu (ZORed-a). (2017).

Uradni list RS, (9/17). Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol-C).

(2016). Uradni list RS, (77/16). ZZPI Slovenija. (n. d.). Milica. Pridobljeno na http://kokosar.com/ZZPI1945.html. Žaberl, M. (2006). Temelji policijskih pooblastil. Ljubljana: Fakulteta za policijsko-

varnostne vede.

39

Priloga A: Intervjuji s strokovnjaki za varnostno dejavnost

1. Intervju z dr. Mihom Dvojmočem4 (31. 7. 2017)

Ali je občinsko redarstvo bolj nadzirano kot detektivska dejavnost in zasebno varovanje, ker ga

poleg inšpektorata in ministrstva za notranje zadeve nadzirajo še občinski organi, npr. župan?

»Odgovor na to vprašanje ni enoznačen. Občinsko redarstvo je nadzirano drugače. Ne moremo reči,

da je bolj nadzirano, kajti zasebnega varovanja ne nadzira zgolj zasebno varovaje. Nadzira ga tudi

policija, poleg tega pa je znotraj podjetij za zasebno varovanje organiziran interni nadzor, prav tako

ne smemo pozabiti na nadzor naročnikov. Nadzor nad delom občinskih redarstev je širok pojem.

Nadzira ga več različnih akterjev. Zakonitost dela nadzira občinska uprava in kot najvišji organ

župan, zakonitost in strokovnost uporabe 'prisilnih sredstev' ali morda bolje upravičenj pa poleg

občinske uprave (kot organizacije) nadzira tudi ministrstvo za notranje zadeve. In še bi lahko

naštevali …«

Zakaj ni nadzor poenoten za vse pluralne organizacije?

»Razvoj pluralnih organizacij, njihovo delovanje in predvsem namen njihovega delovanja je različen,

zato so tudi različne oblike nadzora.«

Ali so izvajalci drugih pluralnih organizacij podobno nadzirani kot policija?

»To pa bi težko trdili. Neke podobnosti v nadzoru in načinih obstajajo, vendar je za vsako

posamezno področje nadzora zakonska podlaga tista, ki omogoča in zahteva nadzorstvo, kar pa še

ne pomeni, da je nadzorstvo boljše ali slabše kot nadzorstvo nad delom policistov.«

Ali je inšpekcijski nadzor nad pluralnimi organizacijami policije primerljiv z nadzorom nad

policijo?

»Vprašanja ne razumem najbolje. Verjetno ste mislili, ali je nadzor nad pluralnimi organizacijami za

zagotavljanje varnosti (ne policije) primerljiv z nadzorom nad policijo … Nadzori so različni, kot to

velja za izvajalce nadzorov. V vsakem primeru pa je ključni temelj zakonitost in strokovnost

4 Dr. Miha Dvojmoč je strokovnjak s področja zasebnega varstva in detektivske dejavnosti na

Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru. Zaposlen je bil na Ministrstvu za notranje zadeve

Republike Slovenije kot višji svetovalec na področju zasebnega varovanja, od novembra 2016 pa je

predsednik Detektivske zbornice Republike Slovenije.

40

delovanja organizacij za zagotavljanje varnosti na eni strani in spoštovanje zakonodaje, človekovih

pravic in temeljenjih svoboščin na drugi.«

Glavni nadzorni organ pri pluralnih policijskih organizacijah je ministrstvo za notranje zadeve. Ali

mislite, da bi potrebovali tudi nadzorni organ, ki bi izvajal nadzorstvo nad njim?

»Vedno se nam postavlja vprašaje, kdo nadzira nadzorovalce. V vprašanju, ki ste ga navedli, je veliko

retoričnega, vendar nadzor nad delom ministrstva za notranje zadeve že obstaja v obliki civilne

družbe in njenega vključevanja v nadzor. Mediji, ki bi namesto šokantnih zgodb morali opravljati

delo in poročati objektivno s preverjanjem dejstev, bi najverjetneje lažje nadzirali delo državnih

organov, in to ne samo notranjega ministrstva. Ne nazadnje so tu še ostala pravna sredstva, ki jih

posamezniki lahko uporabljajo, če so nezadovoljni z delom nadzornih organov.«

2. Intervju z dr. Miroslavom Žaberlom5 (1. 8. 2017)

Ali je v Sloveniji dovolj učinkovito nadzirano delo policije?

»Da in ne. Prav gotovo pa je policija organ, ki je od vseh, ki izvajajo prisilna pooblastila, najbolj

nadziran.«

Kateri od zunanjih nadzorstev ima največjo vlogo pri nadziranju policijskega dela?

»Najprej je treba opredeliti, kaj se šteje za zunanje nadzorstvo, saj definiranje nadzornih institucij

ni popolnoma jasno. Vsi strokovnjaki priznavajo, da je še vedno najpomembnejši notranji nadzor,

ki ga izvaja policija sama, seveda če so policijske vodje dovolj kritične do svojega dela in ustrezno

reagirajo ob ugotovljenih nepravilnostih. Od zunanjih nadzornih mehanizmov ima prav gotovo

posebno mesto varuh človekovih pravic, na področju varstva osebnih podatkov pa informacijska

pooblaščenka. Najučinkovitejša pa je najverjetneje posebna tožilska skupina, ki preiskuje kazenska

dejanja med policisti.«

Na kakšen način poteka nadzorstvo nad policijo?

»Načini se razlikujejo glede na nadzorno institucijo in njena nadzorna pooblastila.«

Kdo prevzame odgovornost, ko se pri delu policije ugotovijo nepravilnosti?

»Praviloma bi jo moral neposredni povzročitelj nepravilnosti in vodja policijske enote.«

5 Dr. Miroslav Žaberl je strokovnjak za policijsko dejavnost na Fakulteti za varnostne vede Univerze

v Mariboru in je doktor kazenskega prava. Zadnjih pet let pred upokojitvijo je bil generalni direktor

Direktorata za policijo in druge varnostne naloge pri Ministrstvu za notranje zadeve RS.

41

Ali bi v Sloveniji morali imeti osrednji nadzorstveni strokovni organ, pristojen za nadzor nad vsemi

javnimi institucijami, ki imajo policijska pooblastila in nadzirajo policijsko dejavnost in uporabo

pooblastil?

»Ni nujno, bil pa bi dobrodošel in zaželen, predvsem zaradi dosedanje razdrobljenosti nadzornih

institucij. Zaradi enakega obravnavanja domnevnih nedopustnih posegov v človekove pravice bi bilo

smiselno ustanoviti enoten organ, ki bi obravnaval pritožbe in nepravilnosti vseh organov, ki izvajajo

represivna (prisilna) pooblastila.«

Zakaj zamisel o vzpostavitvi organa, pristojnega za nadzor nad vsemi institucijami policijske

dejavnosti, v preteklosti v Sloveniji ni doživela ustrezne pozornosti in potrditve na državnem

nivoju?

»Odločitev je politična. Problem pri ustanovitvi takšnega organa so finance, prostori, kader in

dejstvo, da mora preteči nekaj časa od ustanovitve in začetka operativnega delovanja takšnega

organa. Poleg tega je treba določeno nadzorno dejavnost ohraniti tudi pri generalnemu direktorju

policije in ministru za notranje zadeve, saj je nadzor del vodstvene verige.«

Ali imate informacijo o tem, katera država najpodrobneje nadzira policijsko delo in ali ima

nadzorstveni organ, ki nadzira nadzornike?

»Ne, takega podatka nimam. Iz primerjalne analize pa izhaja, da imajo zelo učinkovit zunanji organ

za nadzor nad policijo v Angliji in deloma v Belgiji.«

3. Intervju z nekdanjim zaposlenim v eni izmed slovenskih obveščevalnih organizacij,

N. N. (7. 8. 2017)

Ali mislite, da je v Sloveniji dovolj učinkovito nadzirano delo policije? Na kaj bi morali biti posebej

pozorni?

»Ne, sistem ni dovolj učinkovit, ker policija nadzira samo sebe. Interni nadzor ni učinkovit zaradi

medsebojnih poznanstev, saj kolegi težko izvajajo preiskave proti svojim kolegom. Biti bi morali bolj

pozorni na parlamentarni nadzor nad delom policije, saj niso dovolj strokovno podkovani za

izvajanje nadzora. Zaradi tega prihaja do političnih zlorab. Iščejo predvsem informacije, ki bi jim

koristile pri političnem delovanju.«

MNZ je glavni za celoten nadzor policije, med zunanjimi nadzorstvi pa je pomembno tudi

Specializirano državno tožilstvo RS (oddelek za preiskovanje in pregon uradnih oseb s pooblastili).

42

Ali tudi vi menite, da sta ta dva organa najmočnejša pri nadzoru ali obstaja še kakšen drugi organ

nadzora?

»Lahko bi izpostavili parlamentarno komisijo za varnostne in obveščevalne službe, vendar se

preiskava začne, ko se sumi kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Nobeden od teh

organov pa ne izvaja svojih nalog v popolnosti.«

Na ESČP je bilo kar nekaj primerov, v katerih je bila Slovenija spoznana za krivo zaradi

nepravilnega ravnanja policije. Zakaj niso bile tožbe ugotovljene že na domačih tleh? Ali primeri

niso bili dovolj učinkovito nadzirani in ne dovolj dobro preiskani?

»Slovensko sodstvo ni dovolj dobro opravilo svojega dela. Z leti se je stroka izgubila in delo ni bilo

dovolj strokovno opravljeno. Pojavlja pa se pomembno vprašanje, kdo je za to odgovoren.«

V primerjavi med Slovenijo in Veliko Britanijo se je pokazalo, da imajo v Britaniji posebno

inšpekcijsko skupino Her Majesty's Inspectorate of Constabulary, ki se ukvarja z nadzorstvom

policije in ostalih organov in tudi ministrstva. Ali mislite, da bi tudi v Sloveniji potrebovali

podoben nadzorstveni organ?

»Pri nas bi morala biti služba, ki bi izvajala nadzor, kjer bi moral biti direktor odgovoren predsedniku

vlade, slednjega pa bi na to mesto morala postaviti vlada. Mesto pomočnika direktorja bi nato

morala imenovati opozicija, tako se politiki ne bi mogli sklicevati na politično voljo.«

Zakaj zamisel o vzpostavitvi organa, pristojnega za nadzor nad vsemi institucijami policijske

dejavnosti, v preteklosti v Sloveniji ni doživela ustrezne pozornosti in potrditve na državnem

nivoju?

»Ker ni bilo politične volje.«