CELICA: najmanja oblika ivega. Iz celic so sestavljeni organizmi. Celica je osnovna enota ivljenja. Razlikujejo se v obliki in funkciji celic, kemijski procesi so enaki. DELITEV CELICE: PROTOBIONTI ali pracelice ( makromolekule so obdane z lipidnim ovojem ki so se sposobne podvajati), PROKARIONTI: bakterijske celice, EVKARIONTI : celice praivali, rastlin, gliv in ivali. PROKARIONTI: nimajo jedra, organel, citoskeleta. Sestavljeni so iz zrnate citoplazme. ivijo samostojno enocelini organizmi. Celina stena je iz peptidoglikanov. Dedni material je krona DNA. Metabolizem je anaeroben, razmnouje se z delitvijo cepitev. EVKARIONTI: ivalska in rastlinska (razlika v celini zgradbi) IVALSKA - Je ovalne oblike, osnovna struktura doloa njeno velikost in obliko ter jo louje od okolice. Je obdana s plazmalemo. RASTLINSKA CELICA: ima okrog plazmaleme dodaten zaitni sloj celulozno celino steno. Ostalo kar obe vsebujejo: jedro, citoplazmo (citosklet, citosol, celine organele). V citosolu so celine celini organeli. Rastlinske imajo dodatne kar ivalske nimajo kloroplaste in vakuole. V citoplazmi e najdemo encime, proteine, ki so udeleeni v procese sinteze in razgradnje proteinov. Metabolizem je aeroben, razmnoujejo se z mitozo in mejozo. PRIMERJAVA EVKARIONE IN PROKARIONTE: na nivoju celine organizacije in strukture. Evkarionstka celica: veja, bolj kompleksna, organizmi vecelini, rastline in ivali, ima jedro in citoplazmo, celina snov protoplazma je diferencirana v jedro in citoplazmo = citoskelet, citosol, celine organele, metabolizem je aeroben, razmnoevanje z mitozo in mejozo. PROKARIONTI: organizmi brez jedra, imajo celino steno, pod katero membrana zapira enoten razdelek citosola v katerem je DNA. Citoplazma je nedifrencirana, nimajo citoskeleta, metabolizem je anaeroben, razmnouje se z cepitvijo bakterija ali prokariont. GRADNIKI CELICE: BIOGENI ELEMENTI- H, C, O, N, Na, Ca, Mg, K, P in drugi elementi, ANORGANSKI ELEMENTI voda, ORGANSKE MOLEKULE sladkorji, maobne kisline, aminokisline in nukleotidi. Lipidi shramba energije, sestavni del membrane, medcelina komunikacija. Beljakovine encimi (DNA POLIMERAZA), hormoni - inzulin, transportna vloga hemoglobin, obrambni (protitelesa). Omogoajo premikanje, napetost koe, prenaajo informacije znotraj celice. Nukleinske kisline fosfatna skupina, enostavni sladkor (riboza, deoksiriboza), duikova baza primidinska baza in purinska baza, atp in koencimi. Polimer nukleotidov nastanejo s kondenzacijsko reakcijo med sladkorjem enega nukleotida in fosfatno skupino drugega nukleotida fosfodiesterska vez. SVETLOBNI MIKROSKOP : uporablja za delovanje svetlobno valovanje v svetlobnem spektru, uporablja se refraktivne steklene lee, ti usmerijo svetlobo v oko. Poveava je do 1500 kratna. SESTAVNI DELI SVETLOBNEGA MIKROSKOPA: optini del( lee, objektiv, okular, kondenzor z zaslonko, kolektor z zaslonko ali luka; Mehanski del: podstavek, makro in mikro metrska vijaka, mizica, tubus, revolver, mizica. ELEKTRONSKI MIKROSKOP: uporablja snov elektronov, doseejo lahko 2 milijona kratno poveavo, Elektronski mikroskop uporablja elektrostatine in elektromagnetnelee. Sliko sestavlja tako, da vodi snop elektronov in ga fokusira na specifino ravnino, relativno na opazovalni objekt, podobno kot svetlobni mikroskop uporablja lee da fokusira svetlobo na ali skozi objekt in tako tvori sliko. KONFOKALNA MIKROSKOPIJA: zdruuje flurescenno mikroskopijo z elektronsko analizo, rezultat je 3D slika. CELINO DIHANJE : je metabolien proces v katerem se razgradijo sladkorji ali druge energetsko bogate spojine. Energije ki se sprosti se uporabi za delo v celici za rast in razvoj. Stranska produkta sta: ogljikov dioksid in voda. Proces poteka 24h na dan v vseh ivih celicah tudi v tisith kjer soasno poteka fotosinteza. Celino dihanje se zane z razgradnjo sladkorja in ne potrebuje kisika GLIKOLIZA. Drugi del celinega dihanja poteka v metabolinem ciklu CITRATNI CIKLUS KREBSOV CIKEL (nastane NADH in malo ATP). Zadnja faza je elektronska prenealna veriga ki se v aerobnem dihanju kona tako, da se kisik reducira v vodo. V tem delu ki mu pravimo oksidativna fosforilacija (tukaj nastane veina ATP-ja). ENCIMI: vrsta proteinov, ki pospeijo kemine reakcije in sicer tako, da zniajo aktivacijsko energijo (energijo ki je potrebna za nastanek kemijske reakcije). Povezujejo energetsko neugodne z energetsko ugodnimi reakcijami. Pri tem sodelujejo ATP, NADH, NADPH. Encim deluje kot katalizator kar pomeni da si pri reakciji ne porabi ali spremeni, samo pospei reakcijo. Na aktivno mesto encima se vee substrat, aktivno mesto tudi doloa specifinost encima. Regulacija encimov je alosterina (na alosterino mesto encima se vee alosterien modulator, ki zvia ali znia aktivnost encima) in fosforilacija ( na encim se vee fosfat in ga aktivira). ATP: nastane z energetsko neugodno reakcijo fosforilacije, hidrolizo (pretvorba v ADP in anorganski fosfat), adenozin trifosfat, molekula ki sodeluje pri energijsko neugodnih reakcijah. NADH IN NADPH: nikotinamid adenin dinukleotid (fosfat) sodeluejta pri reakcijah redukcije in oksidacije, sta nosilca elektronov. REGULACIJA DELOVANJA ENCIMOV: alosterina, poteka vezava majhnih molekul na drugo vezivno mesto na encimu pozitivna ali negativna. Regulacija poteka preko povratne zanke negativna regulacija in pa s fosforilacijo encima. Glikoliza: Je proces v katerem se razgradijo sladkorji, poteka v citosolu in je del anaerobnega dela. Z procesom nastaneta 2 piruvata, 2 NADH in 2 ATP. Piruvata pa nadaljujeta v prisotnosti kisika v ciklus citronske kisline. V primeru, da kisika ni potee proces vrenja fermentacija. FERMENTACIJA: poteka v anerobnih razmerah in se NADH reoksidira pri redukciji piruvata v laktat ali alkohol. CIKLUS CITRONSKE KISLINE: Poteka v mithondrijih. Produkt procesa je Co2, 3 NADH, 1 GTP in 1FADH2. ali krebsov cikel; oksidacija C2 enoti acetil Coa do CO2 pri emer se sproena energija shranjuje v obliki ATP ali GTP in reduciranih spojin NADH in FADH2. Zagotavlja izhod spojin za biosintezo aminokislin in porfirinov ter purinskih in pirimidinskih baz za nukleotide. Cikel poteka po ciklini poti. Dogajanje citratnega cikla: sestoji iz 8 reakcij. v ciklus vstopi acetil-CoA pri emer 2 ogljikova atoma zapustita ciklus v dveh loenih reakcijah kot CO2.Tri molekule NAD+ in ena molekula FAD se reducirajo do NADH in do FADH2 s pomojo dehidrogenaz. Acetat C2 vstopi kot acetil Coa in dva ogljikova atoma zapustita ciklus v dveh loenih reakcijah kot CO2, tri molekule NAD se reducirajo do NADH s pomojo dehidrogenaz, ena molekula FAD se reducira do FADH2 .. fosfoanhidirana vez v ATP in GTP nastane iz energije, ki je bila shranjena v CoA SH. ELEKTRONSKA PRENAALNA VERIGA: poteka na notranji membrani mitohondrijev, omogoa nastanek ATP-ja. POJMI DNA: GENOTIP: genski zapis za vse informacije o zgradbi in delovanju nekega organizma. FENOTIP: vse izraene lastnosti nekega osebka. Na izraanje fenotipa vpliva genotip in okolje. GENOM: so vsi geni v celici oz. osebku. ALELI: razline oblike gena, ki zavzemajo isti poloaj na kromosomu in doloajo isto lastnost. STRUKTURA DNA: sestavljena je iz dveh komplementarnih verig, ki sta antiparelni. Takna struktura omogoa mehanizem za dednost semikonzervativno podvajanje. Celotni zapis dedne informacije je v genomu. Kromatin v evkariontskih celicah so to dolge verige DNA zavite okoli proteinov histonov in tvorijo nukleosome (osnovna enota kromatina). Eukromatin nekondenzirani deli kromatina dostopen je za RNA polimerazo. Heterokromatin kondenzirani deli kromatina transkirpicijsko neaktiven. Centromere specializirana regija na kromosomu, ki slui za povezovanje sisterskih kromatid in vezavo delitvenega vretena med mitozo. HISTONI: odgovorni so za ovijanje DNA in tvorbo nukleosomov. So majhni in bazini Imajo visoko vsebnost arginina in lizina. KROMOSOMI PRI LOVEKU: 46 kromosomov, kariotip (set kromosomov ene celice urejen po velikosti), kromosomi so otevileni glede na velikost, normalna loveka celica vsebuje po par vsakega kromosoma, poleg teh imamo e X in Y, barvamo jih po giemesi. GEN: leijo na kromosomih, del DNA, nosi zapis za funkcionalen produket (polipeptid ali RNA). Sestavljen je iz intronov in eksonov. INTRONI: nekodirajoe sekvence znotraj doloenegagena, ki loujejoeksone. Introni se skupaj z eksoniprepiejov primarni prepis RNK(imenovan tudipre-mRNAaliheterogena jedrna mRNA), vendar se kasneje izreejo, e preden mRNA zapustijedro. Zrela mRNA, ki je na voljo zaprevajanjenaribosomih, vsebuje le e eksonske predele, torej odseke, ki kodirajoaminokislinskosestav obeljakovine. Introni so znailni zaevkarionte. Razmerje med introni in eksoni v genskem zapisu se med razlinimi vrstami organizmov mono razlikuje. EKSONI: kodirajoe sekvence znotraj doloenega gena in leijo med nekodirajoimi zaporedji, imenovanimiintroni. Eksoni se skupaj z introni prepiejo v primarni prepisRNK Geni, zgrajeni iz eksonov in intronov so znailni le za evkarionte. DNA PODVAJANJE Sinteza DNA se zane v replikacijskih zaetkih, ki poteka v replikacijskih vlicah, ki so vedno asimetrine. Dna polimeraza je samo popravljalna. Kratka zaporedja RNA sluijo kot zaetki za DNA sintezo. Proteini v replikacijskih vilicah sodelujejo med seboj in tvorijo replikacijski aparat. Telomeraza pa podvaja konce evkariontskih kromosomov. Podvajanje poteka po vodilni verigi. DNA polimeraza dodaja nukleotide na 3'' koncu. Katalizira dodajanje nukleotidov na 3'' na koncu z nastankom fosfodiesterskih vezi med 3' in 5' fosfatno skupino novega. DNA POLIMERAZA: nameena e v replikacijske vilice, je zelo natanna. Dna polimerza je pomembna zato ker lahko popravlja nukleotide in ji omogoa polimerizacijo DNA molekul v smeri 3' medtem ko 5' ne more dodajati zardi popravljalinih lastnosti. Zaradi dodajanja nukleotidov samo na osnovi parjenja baz ne more zaeti sinteze DNA. Dna sinteza se zane z RNA polimerazo, ki sintetizira verige RNA, ki jih nato zamenja RNA: POPRAVLJANJE DNA: organizmi morajo biti genetsko stabilni e elijo preiveti in se razmnoevati. Stabilnost zagotovimo z podvajanjem DNA in s popravljanjem DNA. V popravo je vpleteno veliko encimov. Napako pri podvajanju DNA na novi verigi popravi mis match repair. MIS MATCH POPRAVLJANJE DNA: odstranjevanje napak pri podvajanju DNA ki so ule replikacijskem aparatu. Poprava se vri na mestih nekomplementarnih baz. Dna popravi po osnovnem principu (izrezovanje pokodovanega dela DNA, DNA polimeraza naredi novo verigo, Dna ligaza zalepi konce). POPRAVLJANJE DVOJNIH PRELOMOV: dvojni prelomi nastanejo zaradi ionizarijoega sevanja monih oksidanotv. Nehomologno zlepljanje koncev je osnovni mehanizem poprave teh pokodb, ki drugae vodijo v fragmetnacijo DNA molekul. DNA REKOMBINACIJA: prerazporejanje genov omogoa genetsko raznolikost preivetje in razvoj glede na spreminjajoe se okolje. HOMOLOGNA REKOMBINACIJA: osnoven proces, pomemben je za popravilo kadar je DNA pokodovana na obeh verigah in odgovoren je za genetsko raznlikost med mejozo. Je proces pri katerem se dve DNA MOLEKULI s podobnim zaporedjem najprej postavita druga ob drugo in se v procesu prekriata, razcepita, ponovno poveeta z drugo molekulo DNA in tako nastaneta molekuli DNA z novim zaporedjem. Menjava se zgodi kjerkoli na DNA, kjer so zaporedja dovolj podobna. Na mestu ne pride do spremembe v zaporedju nukleotidov. SOMATSKA REKOMBINACIJA: gre za specifino rekombinacijo VDJ rekombinacija nakljuno kombinira variabilne, razline in spajajoe segmente genov. Zaradi tega nastanejo razlini proteini proti virusom, bakterijam, parazitom. Omogoajo jo rekombinacijski proteini. MUTACIJE: DNA MUTIACIJE: tokaste mutacije spremenijo 1 ali nekaj nukleotidov; nesmiselne mutacije nastanek novega kodona povzroi predasno konanje prepisovanja nastane skrajan protein; brezsmislene mutacije nastanek novega kodona povzroi, da se vkljui nepravilna AK v protein; frameshift mutacije premik bralnega okvirja: izguba ali pridobitev 1 ali 2 nukleotidov spremeni bralni okvir, kar pomeni da so vsi sledei kodoni napani . KROMOSOMSKE MUTIACIJE: translokacije spremembe vkljuujejo lomljenje kromosomov in tvorba novih kromosomov; pomnoevanje genov: nastanek double minute kromosomov zaradi pomnoevanja doloene regije na kromosomi; inverzije del kromosoma se odcepi in se prilepi nazaj v obratni smeri; podvojitve med prelikacijo se doleini geni pomnoijo vekrat ali pa se izgubijo; aneuplodija med celiino delitvijo pride do napane porazdelitve kromosomov med herinski celici. TRANSKRIPCIJA: Pri prokariontih: poteka v citoplazmi; pri evkariontih v jedru translacija pa v citoplazmi. Sporoilo za nastanek beljakovine (ki je v genu) se prevede v 2 stopnjah (najprej se sporoilo prepie na informacijsko (messenger) mRNA, nato pa iz mRNa prevede v protein na ribosomih. Gre za prepisovanje DNA. Vse RNA v celici nastanejo s transkripcijo. Zane se ko se DNA odvije in razklene na doloeen delu. Nato RNA polimeraza povezuje nukleotide v zaporedja, ki so komplementarna matrici DNA. Tako je nastala RNA popolnoma enaka kot prepisana veriga DNA le da je v njej timin zamenjan z uracilom. Veriga se podaljuje dokler ne pride RNA polimeraza do zaporedja DNA ki oznauje konec prepisa terminator RNA polimeraze se odcepe od DNA. VRSTE RNA V CELICI: mRNA kodira proteine, rRNA tvori osnovo ribosoma in katalizira sintezo proteinov; miRNA regulira izraanje genov; t-rna slui kot adaptor med mRNA in AK med sintezo proteinov. KODON: informacija za poloaj posamezne aminokisline v beljakovini, je na mRNA zapisana v obliki 3 zaporedja nukletoidov. Zbirkov kodonov imenujemo genski kod. TRANSLACIJA: od RNA do proteina pomeni prevod zaporedja nukleotidov na m RNA v zaporedje AK v proteinu. NA ribosomih se genetska informacija shranjena v mRNA prevede v specifino AK zaporedje beljakovin. Pri tem sodelujeta tRNA (prenealna RNA v obliki deteljice in L oblika, antikodon mesto na tRNA molekuli, ki je komplemetrano kodonu na mRNA molekili, molekularni adaptor ki povezuje aminokisline s kodoni) in rRNA. Med translacijo se nukleinski kod v RNA prevede v AK, ki sestavljajo beljakovino. V procesu sinteze beljakovin na vseh stopnjah sodeluje veliko encimov. Pri evkariontih in prokariontih poteka v citoplazmi. POTEKA V 3 FAZAH: Vezave prve tRNA na manjo podenoto ribosoma meso A. Elongacija je nastanek peptidne vezi vkljuuje translokacijo na mesto P in E. Uporabljena tRNA se odcepi. Peptidil transferaza je tvorjenje peptidne vezi med AK, v novo nastajajoi polipeptidni verigi katalizira mRNA v veji podenoti ribosoma. Konec translacije je ko pride na mesto A stop kodon se nanj vee faktor sprostitve in polipeptdina veriga se sprosti ribosom razpade na obe podenoti. ELONGACIJA 1. Korak: vezava tRNA na mesto A tvori povezavo med antikodonom in kodonom. Mesti P in A sta dovolj skupaj da sta sosednjo tRNA molekuli tako blizu, da se nukleotidi neprekinjeno berejo. ELONGACIJA 2.korak: karboksilni konec polipeptidne verige se odcepi od tRNA na P mestu in povee s peptidno vezjo z aminokislino povezano s tRNA na A-mestu. To reakcijo katalizira encimsko mesto v veji podenoti. ELONGACIJA 3.korak: veja podenota ribisoma se premakne glede na manjo in prestavi obe vezani tRNA na mesto E in P. ELONGACIJA 4.korak: manja podenota se premakne za 3 nukleotide po mRNA in jo postavi v originalen poloaj glede na vejo podenoto. Tako se ponovno sprosti mesto A in se lahko vee nova tRNA: IZRAANJE GENOV: vse celice vsebujejo enak genom DNK molekulo. KONTROLA IZRAANJA: na nivoju transkripcije, RNA procesiranja, transporta RNA iz jedra, nivoju translacije, degradacije mRNA, na novijou aktivnosti proteina. MEMBRANE V CELICI: FUNKCIJE: razmejuje celice od zunajcelinega prostora, omejuje predelke, regulira prehajanje snovi v in iz celice, ohranja konstantno notranje okolje, omogoa komunikacijo z okoljem. MEMBRANE V CELICI: plazmalema, jederni ovoj, endoplazmatski retikulum, goljgijev aparat, mitohondrij, lizosomi, peroksisomi, vezikli. STRUKTURA CELINE MEMBRANE: lipidni dvosloj, membranski proteini, plazmalema (ojaana s korteksom), povrine so pokrite z glikokaliksom. MEMBRANSKI LIPIDI: hidrofilne glave in hidrofobni repi, fosfolipidi, steroli, glikolipidi. PROTEINI V MEMBRANI: integralni direktno povezani z komponentami membrane (mone kovalentne), periferni ibke ionske vezi. FUNKCIJA MEMBRANSKIH PROTEINOV: transport ionske rpalke, sidra integrini povezujejo intracelularni aktin z ekstracelularnimi proteini, receptorji - veejo molekule iz okolja in sproajo znotrajceline signale, ki uravnavajo celine funkcije; povezovalni proteini. TRANSPORT SKOZI MEMBRANE: aktivni in pasivni, preko prenaalcev in kanalkov. Kanalki tvorijo hidrofilne pore v membrani skozi katere difundirajo doloeni anorganski ioni. Pasivini difuzija ; odvisna od koncentracijskega gradienta in membranskega potenciala. AKTIVNI TRANSPORT: poteka preko Na+ in K+ rpalke ki ohranjata osmotsko ravnovesje. MITOHONDRIJ: celina elektrarna, membranski organel velik kot bakterija. V njem poteka oksidativna fosforilacija kjer nastane veina ATP v evkarionstski celice. Je valjaste oblike. Sprejema energijo iz prebavljene hrane v obliki piruavata, acetil COA in jo pretvarja v obliko, ki jo lahko uporabijo vsi deli celice. Njihovo tevilo se v celicah spreminja odvisno od presnovne aktivnosti, posamesnega tkiva. Veliko jih je v miinih, srnih, jeternih celicah. SESTAVLJEN je iz zunanje membrane, notranje membrane ki je zloela v cevaste gube. Taka ureditev ustvari znoraj mitohondrija 2 oddelka, prvi je prostor med obema membranama. Drugi = matriks elatinasta sredica, ki jo omejujejo notranja mitohondrijska membrana. V matriksu poteka CTK, ki shrani nekaj energije v obliki ATP ali visoko energijskih elektronov. V matriksu se nahaja mithos. DNA, ribosomi, proteini potrebni za transkripcijo mithos. DNA in translacijo mithos. mRNA. ENDOPLAZMATSKI RETIKULUM: najobseneji membranski sistem v celici. Poznamo grobi (nanj vezani ribosomi) sintetizira proteine, gladi ER sinteza lipidov. FUNKCIJE ER: glavno mesto sinteze membran, gladki sinteza steroidnih hormonov, detoksifikacija organskih molekul v jetrih; grobi vezani ribosomi sintetizirajo proteine, ki gredo v lumen ER; v lumnu ER se dogajajo post translacijske spremembe glikozilacija, zvijanje proteinov. GOLGIJEV APARAT: udeleen v procesiranju celinih komponent na sekretorni poti, proceisra proteine spreminja oligosaharidni del; sinteza proteoglikanov in glikolipidov; v veziklih se komponente transportirajo v lizosome, plazmalemo. TRANSPORT PROTEINOV V CELICI: transport poteka preko jedernih por (gated) , preko membran in z vezikli. Proteini, ki nastanejo na ribosomih v citosolu poteujejo v jedro, mitohondrije in peroksisome. Proteini, ki nastanejo na ribosmih vezanih na ER vstopajo v ER. Transport topnih proteinov lahko poteka preko eksocitoze in endocitoze. TRANSPORT PROTEINOV V LUMEN IN MEMBRANO ER: topni proteini prekajo membrano in vstopijo v lumen ER, transmembranski proetini se integrirajo v ER membrano signalne sekvence. CITOSKELET mrea proteinskih filamentov, ki tvorijo ogrodje (skelet) celice, pomaga pri ohranjaju oblike celice (podpira volumen citoplazme), je odgovoren za obliko, premikanje, delitev in komunikacijo, ter povezovanje med celicami. Citoskelet nadzoruje lokacijo organelov in omogoa transport med njimi, odgovoren je za razdelitev kromosomov med herinski celici pri mitozi in za citokinezo. INTERMEDIANI FILAMENTI: 8-11 nm v premeru, sestavljajo jih razlini proteini. VLOGA v celici: keratini, vimentin, neurofilamenti, jederni laminini, celicam nudijo oporo, predvsem pred mehanskim stresom. VIMENTIN: v miinih celicah, nevroglialnih celicah, celicah vezivnega tkiva. NEUROFILIMENTI: v ivinih celicah. KERATINI v epitelnih celicah. JEDERNI LAMINI: prisotni okoli jederne ovojnice in tvorijo jederno lamino pomembni med celino delitvijo pri transformaciji jederne membrane v vezikle. MIKROTUBULI: dolgi votli cilindri, sestavlja jih protein tubulin, en konec je priterjen na centrosom. So stalno v dianminem stanju polimerizacija in depolimerizacija tubulinov je stalno prisotna, kinezini in dineini proteini povezani z mikrotubuli, ki so povezani s transporotom. AKTINSKI FILAMENTI: aktin je globularni protein, ki polimezira in tvori aktinske oz. mikro fialmente, so fleksibilni, povezani z razlinimi proteini. Aktinski filamenti so natezno trdni in gibki. Aktin vcelicipripomore primiinikontrakciji, ameboidnem gibanju (psevdopodij), aktiven je pri vzdrevanjucelineoblike in pricelini delitvi. Sluijo za gibanje celine strukture. Omogoajo iztezanje delov celice v doloeno smer in krenje celice (npr. v miini celici ali pri delitvi celice). Od gostote mree aktinskih filamentov pa je odvisna viskoznost citoplazme, kar doloa njeno smer gibanja. Zgrajeni so iz dveh prepletajoih se verig.Molekule aktina najdemo v citoplazmi, najve ga je v celinem korteksu (tik pod plazmalemo). Aktin tvori mikrofilamente, ki so osnovna zgradba bikov bakterij.V premeru meri 5-9 nm. Aktinski filamenti so natezno trdni in gibki. Aktin v celici pripomore pri miini kontrakciji, ameboidnem gibanju (psevdopodij), aktiven je pri vzdrevanju celine oblike in pri celini delitvi. CELINA KOMUNIKACIJA: osnova je celino signaliziranje. To poteka tako, da signalna celica proizvede signalno molekulo, ki jo prepozna tarna celica. TA ima receptorske proteine, ki prepoznajo in specifino odgovorijo na signal. Celice uporabljajo ve razlinih molekul za poiljanje signalov: KONTAKTNO celici (signalna in tarna) morata biti v tesnem stiku, da se signal lahko prenese. Celici s poveeta preko signalnih molekul v plazemski membrani. Sporoilo se prenese z vezavo signalne molekule v membrani signalne celice na receptorsko molekulo v plazemski membrani tarne celice; PARAKRINO signalna celica sporoa signalne molekule, ki difundirajo v njeno okolico in delujejo lokalno. Take mlekule delujejo kot lokalni mediatorji; SINAPTINO nevroni oivujejo tarne celice (preko sinapse sproajo se nevrotransmiterji). Tu se sporoila prenaajo na zelo dolge razdalje in zelo hitro. ENDOKRINO signalne celice sproajo signalne molekule v krvni obtok. Je nain prenosa signala po celotnem telesu: Avtokrino signalna celica je hkrati tudi tarna celica; Signalne molekule adrenalnin, kortizol, inzulin, teostesteron. POTEK CELINE KOMUNIKACIJE: sprejem signala se zane kjer signalna molekula pride v stik z recepetorjem na celcici. Receptorji so na celini membrani. En tip signalne molekule aktivira en receptorski protein. Sprejem signala je le prvi dogodek v signalni verigi (prenos signala kaskada), sledi prenaanje signala preko intracelularnih signalnih molekul od celine membrane do jedra. Signalna veriga ima ve nalog sprejme signal, ga preobilukuje prenese in ojaa ter prerazporedi tako da uinkuje vzporedno na ve procesov v celici. RECEPTORJI NA CELINI MEMBRANI: G proteni, receptorji povezani z ionskimi kanalki in povezani z encimi. Receptorje molekula nacelini membraniali redkeje vcitoplazmialicelinem jedru, na katero se specifino veejo telesu lastne snovi (hormoni,ivni prenaalci) ter substance, vneene v telo (na primerstrupi,zdravila) ter posledino povzroijo bioloki odgovor. izraz receptor uporablja tudi za katerokolibioloko taro, torej za vsako kompotento v celici ali izven nje, na katero se doloena substanca vee in izzove bioloki odgovor (poleg receptorjev v ojem pomenu tudiencimi,ionski kanalki...) CELINI CIKEL: nova celica lahko nastane le iz predhodne, zato se morajo celice razmnoevati. Za to je potrebno podvajanje celine vsebine in delitev celice. Cikel v katerem celica raste in se deli celien cikel. Razdeljen je v 4 stopnje: G1, S, G2 in M. Glavni stopnji sta interfaza (G1 rast in priprava na S fazo , S celice podvojijo DNA in G2 rast in priprava na mitozo) v kateri celica raste, v njej se podvoji DNA in celina delitev ima dve stopnji mitzo in citokinezo (M faza ). Mitoza je delitev jedra, citokineza pa delitev citoplazme. SMRT CELICE : umrejo zaradi pokodbe ali sproen samoumor. NEKROZA: oblika celine smrti, ki nastopi kot odogovr na hudo kemino pokodbo ali mehanino. Regulirana nekroza programirana celina smrt nekroptoza. Celica ob tem nabrekne in ekslopidra in pri tem se sprosti intracelina vsebina. Nabrekanje jedra, razkroj celinih organelov, pokoduje sosednje celice in povzroi vnetje. APOPTOZA: samomor celice. JE oblika programirane celine smrti, ki nastopi kot odgovor na doloene signale. Pojavlja se pri embrionalnem razvoju, pri tkivni homeostazi in kot odgovor na citotoksine dejavnike. Prizadane samo eno celico naenkrat. Celica se skri in kondenzira, kondenzira se kromatin, celini organeli ostanejo nepokodovani. Sprostijo se apoptoska telesca (obdana z membrano), te male fragmente porejo sosednje celice potrebuje ATP za delovanje. CELINA DELITEV: sestavljena iz mitoze (delitev jedra), citokineze (delitev citoplazme). Mitoza je sestavljena iz 6 faz (profaze - Gre za kondenziranje kromosoma, centrosoma se razcepita; prometafaze razpad jederne ovojnice, rast mikrotublov; metafaze razpad jederne ovojnice rast mikrotublov, kromosomi priepti na mikrotubule se preko kinetohorjev postavijo v ekvatorialno ravnino; anafaze sesterske kromatide se loijo, zanejo potavati proti poloma celice; telofaze oba seta kromosomov prispeta na pole celic nastaneta jederna ovojnica konec mitoze; citokineze delitev citoplazme, nastane nova delitvena brazda, jo sestavljajo aktinski filamenti). Delitveno vreteno =mikrotuboli in z njim povezane molekule se eliptino razporejajo v celici med mitozo, premikajo narazen podvojene kromosome. Centrosom se podvoji v interfazi. V profazi se nanj pritrdijo mikrotuboli deltivnega vretena. Prie se razpad jederne ovojnice. Centrosoma prineta potovati na pola celice. V metafazi prideta do pola celice. MITOZA: je postopek delitvecelice, znailen zaevcite. Nastali herinski celici (celici, ki pri deljenju nastaneta) imata enako tevilo istovrstnihkromosomovkot njuna materinska celica (celica, ki se deli) - herinski celici sta zatogenetskoenaki materinski, sta njenaklona. 5 faz zgoraj opisane. SPOLNO RAZMNOEVANJE: spolne celice gamete (jajeca in spermiji), diploidne celice se delijo in tvorijo haploidne celice (gamete). Haploidni celici dveh razlinih oseb se zdruita in tvorita diploidno celico. MEJOZA:redukcijska delitev celice, pri kateri se dvojno tevilo kromosmov zmanja na polovico. Tukaj nastajajo semeeca in jajeca. Jedro ima polovino tevilo kromosomov od tevila ki je znailno za to vrsto. Poteka v organih za razmnoevanje. hologona rekombinacija kromosomi se zdruijo in povezujejo z delitvenim vretenom. V mejozi I pride do meanje genov crossing over. AVTOSOMNO DOMINATNO DEDOVANJE mutacijo ene kopije gena povzroi bolezen. MENDLOV ZAKON DEDOVANJA: kriamo dominatnega homozigota (RR) z recesivnim homozgotom (rr) v F1 generacijo dobimo: genotipske heterozigote (Rr), fenotipske dominatne osebke. V F2 generaciji (e kriamo heterozigote iz F1) dobimo fenotipskih dominatnih, recesivnih osebkov. Razmerje je 1(rr):2(Rr):1(RR). Bolezni: fenilketonurija, anemija srpastih celic. AVTOSOMNO RECESIVNO DEDOVANJE: bolezen izzove recesiven alel. Bolezen se pojavi samo v recesivno heterozgotnem stanju (aa). To pomeni, da mora oseba podedovati spremenjeni kopiji enakega gena, da se obolenje lahko izrazi. e sta oba stara prenaalca spremembe v enekem genu lahko preneseta na svoje potomce normalno kopijo gena ali pa spremenjenokopijo gena. e oseba podejuje eno spremenjeno kopijo gena bo prenaalec, venadr fenotipsko zdrav. Do bolezni pride ko otrok podeduje od obeh starev recesiven alel. (cistina fibroza, albinizem, talasemija). NA X VEZANO RECESIVNO DEDOVANJE: kromosom X ima tevilne gene za rast in razvoj. enske imajo dva X kromosoma, lahko je zdrava prenaalka za na kromosom X vezano oboelenje. Moki imajo X in Y pri njih se bo genetsko obolenje izrazilo. Izrazi se na recesivno X vezanem obolenju. (hemofilija, duchenova miina distrofija, barvna slepota ). MATINE CELICE: so nediferencirane celice ivih bitij, ki se pretvarjajo v razne tipe telesnih celic. Popravljajo pokodovana tkiva, imajo zmonost samoobnavljanja med procesom celine delitve, pod posebnimi signali se lahko spremenijo v tkivo, imajo sposobnost plastinosti zmona je pridobiti fenotip celic iz druganega tkiva -> prilagodi se novem okolju. PRIDOBIVANJE MATINIH CELIC: iz zarodka, kostnega mozga, popkovnine krvi. Za zdravljenje jih pridobimo direktno od bolnika oz. donatorja. MATERINSKA CELICA enaka matini celici iz katere se je delila. HERINSKA diferencirana in se pretovori v neko durgo celico. VRSTE MATINIH CELICH: totipotentne se pretvorijo v vse celice organizma. Pluripotentene sposobnost razvoja v vse vrste telenish celic vkljuno z germinalnimi celicami. Multipotentne: manja potetnost in sposobnost diferenciacije, tvori razline tkivne celice samo ene celine plasti. Unipotentne matine celice razvijejo se le v eno teleseno celico, namenjene so proizvajanju natanno doleenih vrst celic s katerimi popravljamo doloeno vrsto celice.