1

Demenca, nasilje pri starostnikih

doc. dr. Marija ZaletelUniverza v LjubljaniZdravstvena fakultetaOddelek za zdravstveno nego

Spomin = zapis, shranjevanje in priklic informacij

• IMPLICITNI (nezavedno učenje, npr. pridobivanje motoričnih spretnosti).

• EKSPLICITNI (zavesten priklic informacij): epizodičen (dogodki iz osebnega življenja) in semantičen (splošni podatki, npr. besednjak)

Časovni vidik

• Senzorni (neposredna sled dražljaja – 1-3 sek., zaznava)

• Kratkoročni (20-40 sek. Zaznavi se pridružijo ime, pomen, asociacije, zavedanje. Tisto, česar se v danem trenutku zavedamo). Delovni spomin. Omejen obseg.

• Dolgoročni spomin (desettisoči, stotisoči podatkov. Med seboj so povezani, lahko jih prikličemo). Traja dolgo, celo življenje. Dobro ohranjen tudi v starosti.

Obnavljanje informacij

• Priklic (naučeno gradivo prikličemo iz dolgotrajnega v delovni spomin).

• Prepoznavanje (vsebino prepoznamo, ko jo znova vidimo ali slišimo). Je bolj učinkovita kot priklic.

• Pri starejših upade predvsem priklic.

4

Pozornost

• = pogoj za delovanje umskih procesov: zaznavanja, učenja, spominjanja, mišljenja.

• Ločimo pozornost na en predmet, dogodek, ali več stvari – deljena pozornost. Preskakovanje je težje zaradi počasnejših reakcij, poslušanje brez preskakovanja ovira zmanjšan obseg pomnjenja. Problem pri manj znanem gradivu – ne pomagajo izkušnje. Problem “založenih predmetov”.

Orientacija

• = sposobnost razpoznati svoj položaj v okviru časa, prostora, svoje preteklosti ali aktualnih okoliščin. Ločimo:

• časovno• krajevno• osebno orientacijo

2

DEMENCA

• Demenca je poznana že vsaj 2000 let in prav tako težave, ki jih prinaša. Po deseti reviziji Mednarodne klasifikacije bolezni iz leta 1992 je demenca sindrom, ki ga povzroča možganska bolezen, običajno kronične ali napredujoče narave. Vključuje motnje mnogih višjih možganskih funkcij, kot so: spomin, mišljenje, orientacijo, razumevanje, računanje, sposobnost učenja, sposobnost besednega izražanja in presojo. Zavest ni skaljena. Kognitivni upad običajno spremlja slabše obvladovanje čustev, motnje socialnega vedenja in motivacije. Motnje so lahko tako izražene, da motijo delovno in socialno uspešnost (Darovec, 1994)

Začetek bolezni

• številne nasprotujoče si ali neobičajne težave, • razdražljivost, depresivnost, izguba interesov• manjša vitalnost, izguba volje do dela ali drugih

aktivnosti,• pretirana zavzetost s posameznimi idejami ali dejanji,• spremenjen občutek za bližnje in spoštovanje bližnjih, • pogostejši neustrezni dovtipi, • odsotnost običajno prisotne stiske ob izgubah,• oslabljen občutek za oliko, osebno higieno in oblačenje,

nadaljevanje

• bolniki sami se najpogosteje ne pritožujejo zaradi težav s spominom ali pa jih celo zanikajo, svojci pa iščejo različna opravičila,

• naloge, ki so jih prej z lahkoto opravili, kasneje zahtevajo od bolnikov večje napore,

• zadovoljstvo ob opravljenih enostavnih nalogah,• pri pogovoru zaidejo s teme, razkrivajo zaupne stvari,

brezbrižni so do napak in omejitev, zaradi katerih bi bili prej v zadregi. Pretirano se zanašajo na sezname, urnike, razporede ali opomine.

Potek demence

• V literaturi bolezenske znake v glavnem delijo v tri večje skupine in sicer:- spremembe na področju spoznavnih sposobnosti,

- motnje na nivoju čustvovanja in vedenja,- telesne motnje in težave (Pentek, 1995).

• Glede na napredovanje bolezni ločimo:• zgodnje obdobje bolezni;• srednje obdobje bolezni;• pozno obdobje bolezni.

Zgodnje obdobje bolezni - zgodnji stadij (začetna, blaga demenca).

Zanj je značilno:• pozabljanje,• motnje v orientaciji (časa, prostora, prepoznavi oseb),

• osebnostne spremembe,• nihanje v razpoloženju,• slabo presojanje,• pomanjkanje iniciative,• motnje v računanju (Pentek, 1995).

3

Srednje obdobje bolezni – napredujoči stadij (srednje razvita demenca)

• vse večje motnje spominjanja in pogostejša obdobja zmedenosti,

• kratko obdobje pozornosti (nekaj sekund do 5-10 minut),• ponavljanje istih vprašanj,• izrazita časovna dezorientacija,• hitra frustracija, če potrebe niso takoj zadovoljene,• sumničavost,• stalno gibanje, hoja, nemir,• resne motnje spanja, težave pri opravljanju običajnih

dnevnih aktivnosti (Pentek, 1995).

Pozno obdobje bolezni - stadij povsem razvite bolezni (huda oblika demence)

• majhna sposobnost, da skrbijo zase,• ne prepoznavajo sebe ne svojih bližnjih, • veliko spijo,• inkontinenca urina in blata,• ne zmorejo več besedne komunikacije, • večkrat zavzamejo položaj fetusa,• so vsestransko ranljivi (Pentek, 1995).

Najpogostejši zapleti

• depresivna stanja;• delirij;• dolgotrajni nemir;• psihotična stanja;• nespečnost;• motnje izločanja;• motnje hranjenja;• motnje gibanja.

Depresivna stanja

• V začetnem obdobju pogosto tudi sami opažajo upadanje sposobnosti, zato zapadejo v depresivna stanja, ki se kažejo z žalostjo, potrtostjo, obupom, brezvoljnostjo, hujšanjem, nespečnostjo, telesno nemočjo in popolno neaktivnostjo. Ker se jim zdi prihodnost brezizhodna, morda razmišljajo o samomoru. V kasnejših stadijih so tovrstne težave redkejše

Delirij

• Telesna bolezen, še posebno, če jo spremlja povišana telesna temperatura, pogosto povzroči delirij, zaradi katerega je varovanec zmeden, nemiren in ima lahko privide in prisluhe. Vzrok za delirij so lahko tudi zdravila.

Dolgotrajni nemir

• Ljudje z demenco so pogosto nemirni in brez obstanka. Nemir se stopnjuje v popoldanskih in zgodnjih večernih urah.

4

Psihotična stanja

• Nekateri so blodnjavi, nanašalni, imajo privide, halucinacije, se počutijo ogrožene, se pogovarjajo z že umrlimi, se pritožujejo, da jim kradejo, da jim nastavljajo neprijetnosti in da jim prisluškujejo.

Nespečnost

• Motnje spanja se kažejo z motenim ritmom spanja in budnosti. Spanec je plitev in skrajšan. Zato so čez dan utrujeni in hitro zaspijo tudi na stolu, iz katerega lahko omahnejo in se poškodujejo.

Motnje izločanja

• Gre za nekontrolirano izločanje. Sprva nastopi inkontinenca za urin, nato pa tudi za blato. Poseben problem predstavlja zaprtje in tudi nekontrolirano mazanje z blatom in uživanje blata.

Motnje hranjenja

• Kažejo se kot pretirana požrešnost ali odklanjanje hrane.

Motnje gibanja

• Včasih celo pozabijo, kako se je treba premikati

Vrste demenc

• Alzheimerjeva bolezen• dementnost pri ishemični okvari možganov multiinfarktna dementnost

• dementnost pri Parkinsonovi bolezni• Pickova bolezen• Jakob-Creutzfeldtova bolezen• reverzibilne demence• navidezna – psevdodemenca.

5

Diagnoza

• se postavi po skrbnem opazovanju in prepoznavanju poteka bolezni pri vsakem posameznem bolniku.

• Demenca se diagnosticira, kadar se pojavi upad vsaj dveh (ali več) možganskih funkcij, kot so: spomin, zaznavanje, obnašanje, čustvovanje in kognitivne veščine (računanje, načrtovanje, presojanje).

Opazovanje znakov

• Spremembe v osebnem funkcioniranju: razočaranje, jeza,ranljivost, emocionalna nestabilnost, paranoja, sumničavost, neobčutljivost za druge, čustvena poplitvenost, izguba zavor in strah pred samoto.

• Težave pri reševanju problemov: moteno opravljanje vsakodnevnih zadolžitev, nesposobnost analiziranja, nesposobnost sprejemanja odločitev in nesposobnost začeti ali končati kaj novega.

• Težave pri komunikaciji: težave pri iskanju besed, ponavljanje vprašanj in nesposobnost slediti pogovoru.

• Dezorientacija: časovna, krajevna in osebnostna. • Spremembe v obnašanju: opustitev običajnih navad,

opuščanje osebne higiene, zanemarjanje okolice in zbiranje nenavadnih predmetov.

Kratek preizkus spoznavnih sposobnosti (KPSS)

• zajema mnoga področja spoznavnih sposobnosti, pri čemer je posameznemu področju namenjena večinoma le ena naloga. Test je zato kratek in enostaven, kar se odraža tudi v slabši zanesljivosti. Prvih znakov dementnosti se s tem testom ne odkrije, pač pa daje možnost razlikovanja že napredujoče demence.

• Maksimalno število točk je 30. Pri presejalni rabi testa klasificiramo rezultate statistično glede na verjetnost, da se pri posamezniku pojavljajo motnje:

• 24 - 30 brez deterioracije (brez poslabšanja)• 20 - 23 verjetna deterioracija• 0 - 19 zelo verjetna deterioracija (Jensterle,

Mlakar, Vodušek, 1996).

• Pri že diagnosticirani demenci se KPSS uporablja za določitev stopnje upada. Manjše ko je število točk, večji je upad. V literaturi navajajo nekoliko različne meje kategorij, v naši praksi uporabljamo naslednjo razdelitev:

• 19 - 23 blažja prizadetost• 11 - 18 srednja prizadetost• 0 - 10 težja prizadetost (Jensterle, Mlakar, Vodušek, 1996).

Zdravljenje

• S pravočasnim odkritjem in zdravljenjem reverzibilnih vzrokov demenc se lahko uspešno ozdravi 10-20% bolnikov s sindromom demence

• nekatera zdravila – za izboljšanje spoznavnih sposobnosti

• ob zapletih demence se uporablja ustrezna simptomatska terapija

• medikamentozno zdravljenje je pri dementnih bolnikih težavno zaradi nesodelovanja

• pomembno je učenje za premagovanje začetnih težav

6

Pomoč dementnim pacientom

• vzpodbude, da so čim dlje samostojni in neodvisni. Opravila, ki jih še zmorejo, naj opravijo sami. Navodila naj bodo kratka in razumljiva. Odnos do njih naj bo prijazen. Pogovarjati se je treba z mirnim glasom. Čutiti morajo, da se jih z zanimanjem posluša. Stisk roke pomeni, da se jim želi pomagati, da je zanje namenjenega dovolj časa in da se lahko zaupajo. Ne sme se skopariti s toplim človeškim odnosom in dotikom. Upoštevati je treba njihove navade in želje, sprejeti je treba njihovo drugačnost. Pomembna je pohvala, ki naj nadomesti neprestano popravljanje napak, kar jih zelo vznemirja (Kogoj,1996).

Zdravstvena nega

• Motene so vse temeljne življenjske aktivnosti (TŽA). Stopnja odvisnosti je odvisna od stadija. Medicinske sestre spodbujajo k aktivnostim, pomagajo pri izvajanju TŽA, lahko jih izvajajo namesto pacientov. Delujejo po procesni metodi dela. Teoretični model Virginie Henderson, Hildegard Peplau – vloge medicinske sestre.

Teoretični model Hildegard Peplau

• Medosebni odnos med medicinsko sestro in pacientom se razvija prek štirih faz: orientacija, identifikacija, interakcija in razrešitvena faza. Skozi faze medicinska sestra prevzame različne vloge, ki pa niso omejene ne na fazo, ne na čas:

• vloga tujke• vloga osebe, ki varovanca poučuje• vloga svetovalke• vloga vodje in (ali) izvajalke zdravstvene nege• vloga osebe, ki nadomešča ali predstavlja drugo osebo v

varovančevem življenju (partner, sorodnik, pomembni drugi).

Čustvovanje, odnosi z ljudmi -komunikacija

Motnje pri komuniciranju dementnih varovancev se kažejo v zmanjšani verbalni sposobnosti in zmanjšani sposobnosti sprejemanja in razumevanja informacij:

• ne najdejo primernih besed;• ne znajo nadomeščati besed z drugimi in ne z opisom;• uporabljajo preprost govor;• ne končajo stavkov;• ponavljajo besede ali besedne fraze;• pogosto napačno razumejo naša dejanja in namene.

Posledica nerazumevanja sta strah in stres.

Aktivnosti

• paciente se vedno pokliče z imenom, da se pritegne njihovo pozornost;

• z njimi se je potrebno pogovarjati tako, da nas razumejo;• v stavku naj bo le eno navodilo, uporablja se le malo

besed;• govori naj se počasi, razločno in z mirnim glasom• ne sme se hiteti, vzeti si je treba čas;• informacija se večkrat ponovi;• pri komuniciranju z dementnimi pacienti se jim stoji

naproti, poišče se kontakt z očmi, govori se mirno, izključi se moteče dejavnike (radio, televizija);

• vzpodbuja se jih k govorjenju, pristop naj bo umirjen in prijazen.

V najtežji obliki demence, ko varovančeve sposobnosti ugašajo ali jih ni več, se jim je potrebno približati preko osnovnih čutil:

• dotika (božanje, različni predmeti);• vonja (aromaterapija) in• sluha (umirjena glasba) (Larsen, 2000).V zdravstveni negi dementnih pacientov je poleg besedne komunikacije zelo pomembna nebesedna (mimika obraza, drža telesa, kretnje, barva glasu, dotik, vonj, stik z očmi, molk, čas).

7

Koristno delo, razvedrilo in rekreacija

• Dementni pacienti pogosto postanejo pasivni (zaradi upada interesov in fizične moči). Pri nekaterih je motena sposobnost izvajanja te aktivnosti zaradi nekontroliranega izvajanja nekaterih gibov in aktivnosti kot na primer: nekateri ves čas pospravljajo stole, posnemajo brisanje prahu ali pa se odpravljajo na obisk k že pokojnemu prijatelju. Dementni pacienti, ki so bili vse življenje aktivni, skušajo nadaljevati s podobnimi aktivnostmi. Če bodo zaposleni, ne bodo begali, zmanjšal se bo njihov občutek manjvrednosti, dobili bodo občutek koristnosti.

Pomoč dementnim pri koristnem delu

• Dementne paciente se zaposli z različnimi opravili, katerih rezultati so hitro vidni. Osebje, ki z njimi dela, jih mora pri tem ves čas vzpodbujati in jih večkrat pohvaliti. S tem dobijo občutek, da so naredili nekaj koristnega. Poleg stopnje dementnosti je potrebno upoštevati še podatke o njihovi aktivnosti pred nastopom bolezni in o tem, kaj jih zanima ter o njihovih spretnostih. Dobro je vzdrževati že naučene aktivnosti. Na novo naj se učijo enostavnih in njim prijetnih aktivnosti.

• Pacienti z demenco lahko kljub bolezni opravljajo različne aktivnosti. Pri tem so lahko zelo samostojni in ne potrebujejo pomoči okolice. Tudi pri izvajanju zdravstvene nege se jim pusti čim več samostojnosti, se jih vzpodbuja in usmerja, ker se s tem ohranja njihove psihofizične sposobnosti.

Nadaljevanje• Aktivnosti lahko pacienti izvajajo individualno ali v skupinah. Za izvajanje načrtovane dejavnosti si je potrebno vzeti dovolj časa. Dementnim se posreduje le toliko informacij, kot so jih sposobni sprejeti. Komplicirane aktivnosti se razdrobi na več manjših opravil. Če se dela z več pacienti, se mora najti mesto, kjer skupina ne bo motena. Varovanci naj bodo nameščeni skupaj, da lahko komunikacija poteka nemoteno. Najbolje je, da so nameščeni v krogu. Skupine naj bodo manjše (od 4-5 članov).

Nadaljevanje

• Preden se začne z dejavnostmi, se vsakega varovanca pokliče po imenu in se ga dotakne. Dejavnosti naj trajajo 20-30 minut in naj bodo enosmerne. Prisotnih naj ne bo preveč dražljajev, ker jih bega. Pri delu je potrebna prilagodljivost. Če steče ena dejavnost, je potrebno imeti pripravljeno še drugo. Dobro je v dejavnost vključiti element pozitivnega presenečenja (nagrado). Dejavnosti naj bodo izbrane tako, da ne more biti neuspeha. Če dementni pacient kdaj ni pripravljen sodelovati, je potrebno to upoštevati (Pentek, 1997).

Delitev aktivnosti po sklopih

• sodelovanje dementnih pacientov pri serviranju hrane, pospravljanju miz po obrokih, pomivanju posode, ipd.;

• gibalne aktivnosti;• aktivnosti za ohranjanje družabnih in drugih dejavnosti.

• Dejavnosti potekajo s posameznikom (urjenje aktivnosti samooskrbe) ali v skupini.

Nadaljevanje

• razne prostočasne dejavnosti z uporabo barv, raznih naravnih materialov (papir, niti, trakov, volna, druge tkanine), pletenje, kvačkanje, izdelki iz lesa, voska, gline, slikanje na steklo, izdelovanje cvetja, uporaba suhega cvetja (slike, šopki, herbarij)

• dejavnosti povezane z glasbo (umirjena, petje pesmi, ples, igra na enostavne instrumente)

• Družabne dejavnosti (kvizi, tombole, čajanke, pikniki, izleti, poslušanje radia, branje, družabne igre). V dejavnosti naj bodo vključeni svojci, osebje doma.

• Telesne dejavnosti (hoja, jutranja telovadba, dihalne vaje, sprehodi).• Vaje za ohranjanje intelektualnih sposobnosti: zapisovanje, poslušanje,

branje, učenje s ponavljanjem.

8

Družabne dejavnosti

– Kaj je v vrečki presenečenja? V večjo vrečko se dajo različni predmeti, potem pa vsak od sodelujočih odpre svojo vrečko in pove, kaj je v njej.

– Sedenje v krogu in podajanje predmetov od enega do drugega, npr. krožeča škatla z bomboni oziroma keksi ob spremljavi glasbe. Ko se glasba ustavi, lahko tisti, ki ima škatlo pred sabo, iz nje vzame keks.

– Organiziranje raznih kvizov. – Igranje tombole in drugih iger na srečo – Organiziranje čajank, piknikov, izletov, praznovanj, srečanj…

– Kuhanje, peka preprostega peciva.

Vaje za ohranjanje intelektualnih sposobnosti:• vaje za vadbo kratkoročnega spomina; • vaje za vzdrževanje besednega zaklada;• vaje za vadbo abstraktnega mišljenja.Izdelovanje življenjske knjige ali plakata (delo z biografijo)

Spominjanje in pripovedovanje, kako je bilo včasih.

Orientacija

• je tehnika, ki upošteva, da je zaznavanje dementnih varovancev v različnih fazah različno. Dementni osebi lahko posredujemo le toliko informacij, kot jih je sposobna sprejeti. Posredovanje informacij mora biti naravno, kratko in jedrnato.

Napotki za pomoč pri orientaciji dementnih

• V varovančevi sobi in dnevnem prostoru naj bo velika ura in primeren koledar. Vedno, ko se pristopi k dementnemu varovancu, se mu je treba predstaviti.

• V vsakem turnusu razen ponoči se pacientu pove dan, trenutni čas, datum in letni čas.

• Pacientu se pove, v katerem zavodu je in ime sobe.• Pri hranjenju se posodo in pribor poimenuje.• Pri pogovoru se mu gleda v oči.• Varovanca se lahko drži za roke, če je tako bolj pozoren.• Navodila naj bodo jasna in enostavna.

Nadaljevanje - napotki

• Obvestila o dejavnostih naj se pogosto ponavljajo.• Vedno se govori o konkretnih stvareh.• Varovanca je treba spremljati k udeležbi v dnevnih

aktivnostih, prav tako ga je potrebno voditi po prostorih v domu.

• Pri oblačenju se poimenuje oblačila.• Pri druženju v dnevnem prostoru se poimenuje predmete v

sobi.• Varovancem se omogoči, da pojasnijo svoja sporočila, tudi

če so zmedena. Kopanje in podobne dejavnosti naj bodo vsak dan v istih terminih (Kogovšek, 2000).

Validacija

• Razvila jo je Naomi Feil v Munchenu rojena ameriška sociologinja. Beseda validirati pomeni razglasiti nekaj za veljavno. Preprosto povedano, pomeni validacija: »Hoditi v čevljih drugega«. Pri tej metodi uporabljamo sposobnost vživljanja, da bi prodrli v notranji doživljajski svet stare, neorientirane osebe. Temeljna razlika te metode je, da dementnega pacienta ne gledamo z vidika »zdravega«, ga ne popravljamo in ga ne prepričujemo o nezmožnosti njegovega delovanja.

9

• Dementnega pacienta sprejmemo takšnega, kot je. Sposobnost vživljanja ustvarja zaupanje in občutek varnosti. Varnost ustvarja moč. Moč vzpostavlja občutek lastne vrednosti. Občutek lastne vrednosti pa zmanjšuje stres, strah in negotovost. Tako dostojanstveno ravnanje ne povečuje le samozavesti dementnega pacienta, temveč tudi zadovoljstvo osebja, ki dela z njim.

• Osebje lahko pripomore k temu procesu na ta način, da ustvari zaupno razmerje in da starejšim ljudem možnost, da vedno izrazijo to, kar jih teži.

Cilji validacije

• ponovna vzpostavitev lastne vrednosti;• zmanjševanje stresa/strahu;• opravičevanje preživetega življenja;• reševanje nerešenih konfliktov iz preteklosti;• omejitev kemičnih in fizikalnih prisilnih sredstev;• izboljšanje verbalne in neverbalne komunikacije;• preprečevanje umika v životarjenje;• izboljšanje zmožnosti za hojo in telesno dobro počutje

(Hulsen, 2000).

Priporočila za kakovost življenja dementnih

• oblikovanje majhnih stanovanjskih skupin: skupine ne smejo biti prevelike, v njih naj bi bilo vzdušje sproščeno, domače - ugodno za dementne;

• upoštevanje možnosti, ki omogočajo dobro orientacijo: dobre oznake, opozorila v obliki predmetov, vonjav, barv in šumov/zvokov prispevajo k prostorski orientaciji. Predmeti, ki se jih je mogoče dotakniti, so za orientacijo pomembnejši kot barve;

• izogibanje monotonosti in podobnosti: na voljo naj bo dovolj prostora za vsakodnevne dejavnosti, kot je velika bivalna kuhinja, udobna dnevna soba, jedilnica;

Nadaljevanje priporočila

• spodbujanje pestrosti in identifikacije prostorov z arhitektonskimi ukrepi, namesto samo z barvami tudi z napisi in grafičnimi informacijskimi sistemi;

• ustvarjanje možnosti za stanovalce in osebje za oblikovanje individualnosti v prostorih: na voljo morajo biti kotički za brkljanje in niše za samozaposlitev;

• konceptualni in negovalni cilji ustanovitelja za gerontopsihiatrično ZN morajo biti arhitektu znani, da lahko ustrezno načrtuje prostore (Winter, 2001).

Nasilje nad starostniki

• Nasilje se je dogajalo v vseh časih, vseh družbenih redih in sistemih. Če posežemo za kakšnih 5600 let nazaj v našo zgodovino, ugotovimo, da je bilo v tem obdobju okoli 14000 vojn – približno 2,6 vojne na leto. Samo deset od 165 generacij je imelo to srečo, da je živelo v času miru. Po vsem sodeč, agresivnost že od nekdaj spremlja človeško skupnost. Spreminjajo se le načini, sredstva in izrazne oblike agresivnosti.

Agresivnost

• je vedenjska značilnost, ki se kaže v gospodovalnih, nasilnih in napadalnih dejanjih proti drugim ljudem. In nekoliko širše: je kakršna koli oblika vedenja, katerega cilj je prizadeti ali raniti drugo živo bitje, ki se takšnemu ravnanju želi izogniti

10

Nasilje in zlorabe nad starejšimi

• Poenostavljeno lahko rečemo, da gre za akt ali opustitev, ki se izraža v poškodbi, krivici ali škodljivem ravnanju s starejšimi. Gre za to, da se namerno besedno, fizično ali duševno kaznuje starejšo osebo. Sem sodi tudi spolna zloraba, opuščanje dajanja hrane, zdravil, oblačil, skrbi za telesno čistočo. To zadnje sodi v kategorijo zanemarjanja. Starejša oseba je zanemarjena tudi, kadar nima ustrezne oskrbe, npr. skrbi za telesno čistočo, je v umazanih, celo z izločki prepojenih oblačilih, ipd.

Vrste nasilja

• fizično nasilje• psihično nasilje• izkoriščanje • zanemarjanje.

Fizično nasilje

• gre za uporabo sile, ki se izraža v telesnih poškodbah, bolečini ali slabosti, ki jo povzročijo udarci, klofute, udarci s pestjo, ščipanje, opekline, vreznine ali druge oblike oviranja in povzročanja poškodb.

• K psihičnem nasilju sodi poniževanje, čustveno izsiljevanje, verbalni napadi, grožnje, ki izzovejo strah, izolacijo.

• Pri izkoriščanju gre zelo pogosto za ekonomsko zlorabo, za nezakonito ali neustrezno uporabo finančnih ali drugih sredstev, ki so lastnina žrtve.

• Druga oblika izkoriščanja je kršitev pravic, ko gre za zanikanje pravic, ki jih ima žrtev po zakonu.

Oblike zanemarjanja

• fizično zanemarjanje: tisti, ki skrbi za starostnika, ne zagotavlja dovolj dobrin in storitev tistih služb, ki jih žrtev potrebuje;

• emocionalno zanemarjanje: žrtev ne dobi dovolj oz. ustrezne socialne in emocionalne podpore ali stimulacije;

• opustitev: skrbnik je opustil dajanje pomoči in negovanje;

• samo-zanemarjanje: nezmožnost, opustitev skrbi za samega sebe.

Znaki fizičnega nasilja

• rane po telesu, še zlasti na zgornjem delu (obraz, vrat, brada), v predelu abdomna, medenice;

• modrice v obliki pasov in prstov;• opekline neobičajne velikosti, oblike ali lokacije;

• poškodbe različnih stopenj sanacije;

11

Znaki fizičnega nasilja

• lokacija poškodb se ne ujema z razlago poškodovanega ali spremljevalca;

• obojestranske poškodbe;• žrtev se pogosto zateka po zdravstveno pomoč, po možnosti v različne ustanove;

• časovna neusklajenost med nastankom poškodbe in iskanjem zdravstvene pomoči;

• spremembe v obnašanju ali stopnji aktivnosti (tako v času opazovanja kot v opisu žrtve).

Znaki psihičnega zanemarjanja

• zmedenost, ki nima vzroka v bolezenskem stanju kot je Alzheimerjeva bolezen, ali je posledica demence, malnutricije, dehidracije ali drugih znanih vzrokov;

• znaki depresije• anksioznost• neobičajno pasivnost• strah.

Znaki ekonomskega izkoriščanja

• žrtve ne morejo plačevati računov za običajne dnevne stroške, hrano, oblačila, zdravila, čeprav imajo redne vire prihodkov;

• na kreditne karte ali tekoči račun prihajajo za plačilo zneski, ki jih niso povzročile zlorabljene osebe;

• žrtev je prestrašena, zmedena, če se pogovor dotakne financ;

• neobičajen ali tudi nepričakovan prenos premoženja na drugo osebo.

Znaki in simptomi zanemarjanja

• slaba hranjenost in dehidracija,• hipotermija,• razjede zaradi pritiska,• splošna oslabelost,• pretirana umazanija in smrad,• napačna, nenatančna uporaba zdravil,• nezadovoljena potreba po zobnoprotetičnih pripomočkih, očalih, slušnih aparatih ali drugih pripomočkih.

Rizične osebe

• fizično in duševno, ekonomsko prikrajšani, z zmanjšano stopnjo samooskrbe ali povsem odvisni od svojcev ali pomembnih drugih,

• ženskega spola,• ljudje, ki se počutijo nemočne, nepotrebne, z negativno samopodobo,

• višje starosti, še zlasti nad 75 let,• z občutkom, krivde, da so breme, • živijo v skupnem gospodinjstvu z nasilnežem,• alkoholiki.

Značilnosti nasilnežev

Podobne kot pri žrtvah in• fizično ali psihično niso kos skrbi za fizično nemočnega ali psihično močno spremenjenega starostnika.

• Njihova odgovornost in fizična izčrpanost je lahko vzrok za stres, iz katerega ne najdejo poti.

• Marsikdaj ostajajo v skrbi za starejšega sorodnika brez podpore in pomoči drugih družinskih članov, z njimi lahko prihajajo celo v konflikte.

12

Odkrivanje nasilja

• Medicinske sestre ne smejo postavljati sodb, ne smejo obtoževati ne žrtve, ne nasilneža.

• empatičen odnos • pogovor• zaustavitev nasilja• pomoč drugih strokovnjakov• pomoč pri izvajanju TŽA (V. Henderson)

Uporabna teoretična modela

• V. Henderson: pomoč pri TŽA• H Peplau: (4 faze: faza orientacije, identifikacije, interakcije, razrešitve). Vloge:– tujke– osebe, ki varovanca poučuje– svetovalke– vodje in (ali) izvajalke zdravstvene nege– osebe, ki nadomešča ali predstavlja drugo osebo v varovančevem življenju (partner, sorodnik, pomembni drugi).