diplomsko delo - coreizginila iz okolja in so se za njo izbrisale sledi. fank navaja, »da je...

DIPLOMSKO DELO

Pogrešane osebe – sum umora

Avgust, 2015 Rebeka Saksida

DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA

Pogrešane osebe – sum umora

Avgust, 2015 Rebeka Saksida

Mentor: Izred. prof. dr. Anton Dvoršek

Zahvala

Iskreno se zahvaljujem svojemu mentorju dr. Antonu Dvoršku za pomoč, strokovno

mnenje, nasvete in vodenje pri snovanju diplomske naloge, svoji družini, za

spodbudo in podporo ter kriminalističnim delavcem krvnih deliktov za izveden

intervju.

3

KAZALO

1 Uvod ..................................................................................................7

1.1 Namen in cilj diplomske naloge ................................................................7

1.2 Uporabljene metode dela .......................................................................7

1.3 Opredelitev hipotez .............................................................................8

2 RAZLAGA TEMELJNIH POJMOV IN PRAVNA PODLAGA ..........................................9

2.1 Terminologija pogrešane osebe - sum umora.............................................9

2.2 Pravna podlaga .............................................................................. 10

2.3 Pojavne oblike ............................................................................... 12

2.4 Najpogostejši vzroki izginotja oseb ...................................................... 12

3 ISKANJE POGREŠANE OSEBE ..................................................................... 14

3.1 Prijava pogrešane osebe ................................................................... 14

3.2 Uvodne poizvedbe .......................................................................... 15

3.3 Verzije o pogrešani osebi .................................................................. 16

3.4 Iskanje pogrešane osebe na mestih, kjer se je zadrževala ........................... 17

4 KRIMINALISTIČNA PREISKAVA ZARADI SUMA, DA JE OSEBA ŽRTEV UMORA ................ 20

4.1 Indici, ki kažejo, da je oseba žrtev umora .............................................. 20

4.1.1 Indici na kraju, kjer se je oseba gibala .................................................................. 22

4.1.2 Motiv kot indic umora ................................................................................................ 23

4.2 Najdba trupla pogrešane osebe ........................................................... 25

4.2.1 Ogled ............................................................................................................................. 26

4.2.2 Obdukcija ..................................................................................................................... 29

4.3 Nadaljnje zbiranje obvestil ............................................................... 30

4.4 Uporaba prikritih preiskovalnih ukrepov zoper osumljenca.......................... 32

4.5 Dokazovanje umora ......................................................................... 32

5 STATISTIČNI PODATKI POGREŠANIH OSEB ..................................................... 35

4

5.1 Pogrešane osebe v Sloveniji, statistični podatki ....................................... 35

6 POVZETEK GLAVNIH UGOTOVITEV IN ODGOVORI NA HIPOTEZE ............................ 38

7 ZAKLJUČEK ........................................................................................ 40

8 UPORABLJENI VIRI ................................................................................ 41

Kazalo grafov

Graf 1: Število razpisanih iskanj pogrešanih odraslih oseb v letih od 2009 do 2014 (vir:

Policija.si). ............................................................................................. 35

Graf 2: Število iskanj pogrešanih oseb od leta 2009 do leta 2014 (vir: Policija.si). ......... 36

Graf 3: Število pobegov otrok in mladoletnikov od doma (vir: policija.si). ................... 37

Graf 4: Število razpisanih iskanj pogrešanih otrok in mladoletnikov (vir: policija.si). ...... 37

5

Povzetek

Ni nujno, da je vsaka pogrešana oseba žrtev umora, vendar pa se pogrešane osebe za

katere obstaja sum, da so postale žrtve kaznivega dejanja obravnava drugače. Preiskava se

v tovrstnih primerih premakne na področje krvnih deliktov, kjer se preko zbranih

informacij skuša postaviti verzijo, primerno glede na zbrane indice. Informacije se zbira

preko razgovorov, očividcev na krajih kjer se je oseba nahajala ali na krajih kjer je bila

nazadnje videna živa. Preiskovanje pogrešanih oseb s sumom umora je specifika, ki

zahteva znanje, kriminalistične izkušnje in usposobljenost kriminalističnega osebja.

Preiskovalci gradijo preiskovanje skozi indice, ugotavljajo motiv umora ter skušajo priti do

storilca in mu dokazati krivdo.

Ključne besede: pogrešane osebe, sum umora, preiskovanje, indic.

6

Missing persons – suspicion of murder

Summary

It is not necessary that every missing person is a victim of murder, but every missing

person who in suspected to be a victim of a crime is treated differently. In such cases, the

investigations are muved to field research of blood deliquency, where the collected

informations tries to put a version,which is also suitable according to selected clue. The

information is collected trough interviews, eyewitnesses on theplace where the person is

located or in places where it was for the last time seen alive. The investigation of missing

person with the suspicion of murder is a specific,which requires knowledge,criminal

experiences and qualifications of the stuff. The investigators build their research trough

the clues, they try to find the motive of the murder and try to prove the guilty.

Key words: Missing persons, suspicion of murder, investigations, clue.

7

1 Uvod

Pogrešane osebe postajajo vse večji družbeni in kriminalistični problem (Maver, 1987).

Policija preiskuje vedno več izginotij oseb s sumom kaznivega dejanja. S kriminalističnega

vidika postaja preiskovanje pogrešanih oseb vse težje, saj storilci umorov postajajo vse

bolj previdni in bolj seznanjeni z metodami policije ter potekom preiskovanja in se na

načrtovan umor skrbno pripravijo. Zato zahteva preiskovanje vse več policijskega

usposabljanja ter novosti pri preiskovanju pogrešanih oseb s sumom kaznivega dejanja.

1.1 Namen in cilj diplomske naloge

Namen diplomskega dela je jasno proučiti kriminalistično metodiko preiskovanja

pogrešanih oseb za katere se sumi, da so bile umorjene. Poseben poudarek bo na indicih,

ki bodo vodili potek preiskovanja pogrešanih oseb s sumom kaznivega dejanja, ugotavljanju

motiva, kateri je zelo pomemben pri iskanju osumljenca, zaslišanj in celotenega poteka

preiskave do najdbe trupla. Cilj je graditi potek preiskovanja na bazi indicev, ki

nakazujejo, da je oseba bila žrtev kaznivega dejanja ter celoten potek preiskave od

prijave pogrešane osebe do najdbe trupla. Indici bodo ključnega pomena pri ugotavljanju,

da je pogrešana oseba žrtev umora. Odgovoriti na zastavljene hipoteze je glavni cilj

diplomske naloge.

1.2 Uporabljene metode dela

V začetku diplomske naloge je uporabljena deskriptivna metoda pri opisovanju pojava

pogrešanih oseb s sumom kaznivega dejanja. V teoretičnem delu diplomske naloge bo

vsebina oprta na zakonsko podlago pri poteku preiskovanja s strani policije pri preiskovanju

pogrešanih oseb. Knjige in strokovna literatura bodo predstavile različne definicije

pogrešanih oseb, katere bodo v pomoč pri razlagi poteka preiskovanja, in sicer pri

ugotavljanju indicev in motivov, katera sta ključna za razvoj preiskave pogrešanih oseb.

Razni članki ter internetni viri bodo služili pojasnjevanju pojava pogrešanih oseb s sumom

kaznivega dejanja. Uporabila bom primerjalno metodo in tako primerjala vrsto strokovne

literature s področja pogrešanih oseb s sumom umora. S sekundarno metodo zbiranja

podatkov bodo pridobljeni statistični podatki izključno odraslih pogrešanih oseb

pridobljenih preko statističnega urada republike Slovenije ter letnega poročila slovenske

policije.

8

Kot kvalitativno metodo in primarno pridobivanje podatkov bo opravljen strukturirani

intervju z osebami zaposlenimi na oddelku krvnih deliktov. Intervjuji bodo podkrepili

dejstva in potek preiskovanja, obrazložena v strokovni literaturi ter spojili teorijo in

prakso. S pomočjo intervjuja in strokovne literature, člankov, internetnih virov ter knjig s

področja krvnih deliktov bom odgovorila na zastavljene hipoteze skozi opisovanje poteka

preiskovanja.

1.3 Opredelitev hipotez

V diplomski nalogi bodo hipoteze odgovorjene skozi potek preiskovanja, ki vključujejo

indice, možne motive itd. Intervjuji z osebami, ki že leta službujejo na področju krvnih

deliktov in razni primeri, obrazloženi v strokovni literaturi Antona Dvorška s področja

kriminalistične metodike, bodo v pomoč.

Preiskovanje pogrešanih oseb samo po sebi pripelje do kraja kjer se je oseba nazadnje

gibala, torej pregled kraja in širše okolice, kjer je oseba nazadnje bila videna živa

(Dvoršek, 2008).

H1: Pomembne indice, ki kažejo, da je izginula oseba žrtev umora, najdemo na kraju, kjer

se je oseba nazadnje gibala.

Preiskava lahko sama po sebi pripelje do najdbe trupla, ki potrdi smrt iskane pogrešane

osebe.

H2: Najdba trupla je nujen pogoj za zaključek preiskave umora.

Preiskovanje pogrešanih oseb zahteva svojo metodiko preiskovanja. Zbiranje informacij

preko razgovorov je odlično izhodišče za nadaljni razvoj preiskave.

H3: Preteklost, osebnost in navade žrtve niso pomembne pri preiskovanju.

9

2 RAZLAGA TEMELJNIH POJMOV IN PRAVNA PODLAGA

Pri opisovanju preiskovanja pogrešanih oseb se je potrebno zavedati zastavljene

problematike in pojmov, s katerimi se soočamo skozi diplomsko nalogo. Zakonodaja

slovenske policije, torej zakon o nalogah in pooblastilih policije ter zakon o kazenskem

postopku v katerih je opisan potek preiskovanja, ki se ga mora policija uradno držati, bo

temelj za razlago poteka preiskovanja skozi celotno diplomsko nalogo.

2.1 Terminologija pogrešane osebe - sum umora

Pod pojmom pogrešana oseba obstaja veliko razlag, vendar se glede na kontekst

kriminalističnega preiskovanja lahko smatra, da je pogrešana oseba tista oseba, ki je

izginila iz okolja in so se za njo izbrisale sledi.

Fank navaja, »da je pogrešana oseba tista, ki je odsotna iz določenega okolja iz neznanih

ali znanih vzrokov in je o tem obveščena policija, ki pa to lahko sama odkrije in za njeno

izsleditev izvede določene ukrepe« (Fank, 2004: 7).

Potemtakem, oseba velja uradno za pogrešano, ko je podana prijava na policijo, da osebe

ni več v kraju kjer bi se, po pričakovanem, morala nahajati. Prijava je največkrat podana s

strani zaskrbljenih svojcev in prijateljev, kateri so bili največ v kontaktu z morebitno

pogrešano osebo.

Oseba, ki velja za pogrešano ni nujno pogrešana, saj je lahko pogrešana le za tiste, ki jo

iščejo. Čeprav je malo ljudi, ki prostovoljno izgine z namenom, da jih nebi nikoli več

izsledili (Dvoršak, 2002).

Pogrešane osebe niso nujno posledica kaznivega dejanja, lahko so tudi zunanji izraz in

končni izid globljih konfliktov in težav posameznika. Zato se na podlagi posameznega

obravnavanega primera in posledično s pridobljenimi indici policisti odločijo, kdaj gre za

sum kaznivega dejanja in kdaj ne. S preiskovanjem pogrešanih oseb s sumom kaznivega

dejanja se v Sloveniji ukvarjaja izključno policija (Maver, 1983).

10

V nadaljnem poteku preiskovanja, ko se za razlogom izginotja skriva kaznivo dejanje,

preide preiskovanje v kriminalistično sfero, torej se z njim pričnejo ukvarjati organi

kriminalistične policije oddelka krvnih deliktov.

Policija navaja različne tipe pogrešanih oseb:

• begavce od doma;

• izgubljene osebe;

• osebe na begu iz zaporov in vzgojnopoboljševalnih ustanov;

• osebe na begu pred organi odkrivanja in pregona zaradi storjenih kaznivih dejanj;

• pogrešane osebe, pri katerih vzrok smrti ni znan.

Pri pogrešanih osebah, pri katerih izginotje ni znano oziroma razloga pogrešanosti ne

moremo pojasniti s prostovoljnim odhodom, se v večini primerov smatra, da je razlog

izginotja povezan z neprostovoljnim odhodom, torej morebitni sum, da gre za kaznivo

dejanje ni izključen. Nepojasnjeno izginotje, ko se oseba ne nahaja na kraju, kjer bi se

glede na njene značilnosti, hobije in osebnost pričakovalo, vzbuja sum na kaznivo dejanje.

V povezavi s časovno odsotnostjo in osebnimi značilnostmi pogrešane osebe smemo

pričakovati, da je nepojasnjena odsotnost daljša od predvidene iz kraja v katerem stanuje

in se giblje tudi eden izmed elementov, ki nakazuje, da je pogrešana oseba lahko postala

žrtev naklepnega kaznivega dejanja (Policija.si).

Za preiskovanje primerov pogrešanih oseb s sumom kaznivega dejanja policija uporablja

taktiko in metodiko preiskovanja kaznivih dejanj krvih deliktov in pri tem se upoštevajo vsi

kriminalistično – taktični ukrepi stroke v skladu z določbami zakona o kazenskem postopku

(Kečanovič, 1998).

2.2 Pravna podlaga

Slovenska zakonodaja podrobneje ne opredeljuje pogrešanih oseb, navaja le, da je policija

dolžna opravljati svoje naloge katere vključujejo iskanje pogrešanih oseb. V zakonu o

nalogah in pooblastilih policije je v 43. členu navedeno, da policija išče osebe, ki so

pogrešane in je glede na okoliščine mogoče domnevati, da potrebujejo pomoč. Način

iskanja oseb določi generalni direktor policije s podzakonskim aktom (ZNPPol, 2013).

Policija torej išče pogrešane osebe, ki so večinoma s strani svojcev prijavljene kot

pogrešane osebe. Išče tudi osebe, za katere je razglašena tiralica ali so pobegle iz zavoda

za prestajanje zaporne kazni itd. Te osebe ne veljajo za pogrešane ampak za iskane osebe,

torej osebe, ki jih policija išče zaradi drugih razlogov in v tem primeru ne bodo posebej

omenjene, ker ne gre za žrtve kaznivega dejanja.

11

Glede na ustavo, ki dovoljuje svobodo gibanja, se ljudje lahko prostovoljno gibljejo kjer

želijo, vendar je vsak daljši premik potrebno najaviti pristojnim organom. Pri morebitni

prijavi pogrešane osebe se policija izogne nepotrebnim nevšečnostim in pri tem skrajša čas

iskanja pogrešane osebe, saj posreduje eno izmed navedenih lokacij, kjer naj bi se oseba

lahko nahajala, če bi šlo za upravičeno prijavo pogrešane osebe. Pri tem je potrebno

upoštevati, da se vsak nenajavljen premik osebe kaznuje, torej gre za prekršek ne pa

nujno za pogrešano osebo (Maver, 1983).

Policija je dolžna preprečevati, odkrivati in preiskovati kazniva dejanja, odkrivati in

prijemati storilce kaznivih dejanj po zakonu o nalogah in pooblastilih policije. Po istem

zakonu je dolžna iskati pogrešane osebe in poiskati storilce kaznivih dejanj (ZNPPol, 2013).

Prav tako je pri pogrešanih osebah s sumom umora dolžna raziskati vsak primer posebej, se

zavzeti za ugotavljanje okoliščin, ki so pri tem pomembne za prijetje storilca kaznivega

dejanja. Pri tem policija zbira dokaze in je dolžna storiti vse potrebno, da se zavarujejo

dokazi in sledi, ki so nujni za prijetje storilca in dokazovanje resnice.

Policija vodi evidenco pogrešanih oseb po 123. členu zakona o nalogah in pooblastilih

policije (ZNPPol, 2013).

Po drugem odstavku 549. člena zakona o kazenskem postopku sme policija objaviti

fotografijo pogrešane osebe, za katere se sumi, da je njihovo izginotje povezano s

kaznivim dejanjem, pa tudi fotografije trupel, če je ugotovljena smrt osebe posledica

kaznivega dejanja. Zakon o nalogah in pooblastilih policije in zakon o kazenskem postopku

se med seboj dopolnjujeta, saj oba dajeta smernice pri preiskovanju kaznivih dejanj in

ravnanju policije, zato sta temelj pri preiskovanju pogrešanih oseb s sumom umora (Zakon

o kazenskem postopku, 2008).

Policija mora kot državni organ za zatiranje kriminalitete delovati v skladu z zakonom.

Posledično mora narediti vse kar je v njeni moči in v skladu z zakonom ter vsemi

podzakonskimi akti, da razišče vsako prijavljeno izginotje, kot tudi izginotje katero sama

opazi in to tudi prijavi. Zavezana je preiskati vse sumljive okoliščine, ki bi nakazovale na

kaznivo dejanje, kot tudi zavarovati predmete, ki lahko služijo kot dokaz, zbiranje

obvestil, zasliševanje osumljencev ali celo uporabi prikrite preiskovalne ukrepe pri iskanju

storilca kaznivega dejanja umora (Zakon o kazenskem postopku, 2008).

12

2.3 Pojavne oblike

Pogrešane osebe so osebe, katere so izginile brez sledu. Na podlagi tega se po razlogu

vprašujoč lahko pogrešane osebe razvrsti v različne sklope po spolu ali starosti.

Obstajajo tudi osebe, ki so izgubljene, to so lahko otroci, starejši, upokojenci itd.

Glede na fenomen in tipologijo pogrešanih oseb jih dr. Darko Maver razvršča v razne

skupine po kriminalističnih potrebah, ki so:

• Izgubljene osebe (otroci, ostareli, duševno bolni, ki so se izgubili in ne najdejo poti

domov);

• mladoletni begavci;

• odrasle osebe na begu (storilci kaznivih dejanj, pobegi iz KPD, zaprtih psihiatričnih

ustanov, iz vojske ipd.);

• prave pogrešane osebe (Maver, 1983).

Prave pogrešane osebe so torej osebe, za katere se sumi, da so bile umorjene ali so storile

samomor ali se jim je dogodila nesreča. Izpostavljenost motiva je pri tem ključnega

pomena za preiskovanje pogrešanih oseb, torej po Maverju »pravih pogrešanih oseb«, ki jih

išče policija.

2.4 Najpogostejši vzroki izginotja oseb

Pomembno se je zavedati, da se za vsakim razlogom izginotja ne skriva kaznivo dejanje.

Lahko gre za splet okoliščin, ki sprva nakazujejo na kaznivo dejanje, vendar lahko na

koncu preiskave skupek indicev in sledi na najdenem truplu kaže ravno nasprotno.

Pomembna je povezava med vzrokom in časovno odsotnostjo pogrešanega. Večina ljudi, ki

namenoma odide iz domačega kraja bivanja ponavadi vzame s seboj še osnovne

potrebščine za preživetje. Za prostovoljni odhod ali potovanje je značilno, da se po

morebitnem prepiru ali oddihu pogrešani tudi vrne domov v roku par dni. Če se pogrešani

ne vrne, smemo smatrati, da gre za kaznivo dejanje ali načrtovani samomor, kar ni seveda

nujno. Časovna odsotnost ni merilo po katerem bi lahko merili kdaj gre za prostovoljni

odhod in kdaj ne. V večini primerov gre za družinske spore, ko se oseba oddalji iz mesta

kjer prebiva, da bi s tem opozorila nase ter razjezila svojce. Ko pa se pogrešani ne vrne

roku meseca dni, se lahko sumi, da gre za kaznivo dejanje, nesrečni slučaj ali samomor

(Maver, 1983).

13

Vzroke izginotja je potrebno poiskati v preteklosti žrtve in s tem povezanim motivom, saj

ta služi kot osnovno vodilo policiji pri taktiziranju in metodiki kriminalističnega

preiskovanja. Osebe odhajajo torej iz različnih razlogov.

Lahko odidejo prostovoljno, da bi storile samomor. Pri tem dejanju se oseba skrbno

pripravi in načrtuje celoten potek samomora, torej kraj in morebiten čas. Znano je, da

pusti tudi poslovilno pismo, da bi opozorila nase in obrazložila namen svoje smrti.

Samomor lahko storijo zaradi dolgov, ki jih imajo, ali zaradi samega depresivnega počutja,

zato je potrebno preveriti žrtvino preteklost. Notranje nezadovoljstvo in neuspeh se v

večini primerov izraža v odnosu z ostalimi osebami, zato je policijsko zbiranje informacij o

pokojnem nujnega pomena, kot tudi vpogled v zdravniško dokumentacijo pri obstoju raznih

psihičnih bolezni ali jemanju kakršnihkoli zdravil.

Drugi razlog izginotja je lahko v neurejenih družinskih razmerah, prepirih v družini, zato se

osebe odločijo za pobeg. Ker bi rade spremenile način življenja in pobegnile od domačega

okolja ter težav. Nekatere osebe spremenijo identiteto in pobegnejo, da bi se izognile

naloženim obveznostim kot so prestajanje zaporne kazni, nakopanim dolgovom itd. Takšne

osebe izginejo namensko, da jih nikoli več nebi izsledili.

Nekatere osebe imajo različne starostne ali duševne bolezni. Ko odidejo iz domačega

okolja, se ne znajo vrniti nazaj domov ter tavajo naokoli ali se ne zavedajo, da so sploh

odšle, saj je zaradi njihovega posebnega psihičnega stanja okoljska in časovna orientacija

izkrivljena. Te osebe se iščejo s strani socialnih društev in zdravstvenih zavodov v povezavi

s policijo, ker ne gre za nevarne osebe oziroma žrtve kaznivega dejanja, ampak za, bolje

imenovane, izgubljene osebe, ki ne najdejo poti nazaj domov. Pod ta pojem spadajo

predvsem otroci do 7 let, starejši ljudje ter bolniki z duševnimi boleznimi.

Izginotja v gorah, na cesti, v vodi, v naravni nesreči ali v nesrečnem slučaju prepoznamo

po okoliščinah, ko najdemo truplo in lahko sklepamo potek nesreče. Ni pa izključeno, da

gre lahko za načrtovan umor, ki naj bi izgledal kot nesreča. Takrat gre za kaznivo dejanje.

Ljudje izginejo tudi zaradi tega ker postanejo žrtve kaznivega dejanja. Izginotje je v tem

primeru nenamerno in nezaželjeno.

14

3 ISKANJE POGREŠANE OSEBE

3.1 Prijava pogrešane osebe

Preiskovanje pogrešane osebe se prične s prijavo na policijski postaji, kjer pogrešano osebo

lahko prijavi vsakdo. Prijavi oddano na policiji sledijo prvotne poizvedbe s strani

uniformirane policije, zato je nujno povpraševanje po določenih podatkih, ključno za

nadaljnjo preiskovanje. Policija navaja, da »je pomembno poznavanje pogrešane osebe in

sposobnost posredovanja pomembnih podatkov ob prijavi, od katerih je lahko odvisna tudi

uspešnost iskanja pogrešane osebe, in sicer:

• osebni podatki osebe (ime in priimek, rojstni datum, kraj rojstva, naslov bivališča,

prejšnja stalna in začasna bivališča, državljanstvo, spol, osebe s katerimi je živela in

se običajno družila ...)

• kdaj in kje je bila pogrešana (osebo, ki jo je nazadnje videla in s kom, smer gibanja)

• natančni osebni opis pogrešane osebe (fizične karakteristike, predmeti, nakit ...)

• kakšne so bile izjave in vedenje osebe pred pogrešanjem

• morebitne prejšnje odsotnosti osebe (kraji, kjer se je zadrževala takrat)

• kaj je že bilo storjeno za najdbo osebe (kateri objekti, območja so bila pregledana,

preverjanje pri svojcih ...)

• naslovi prijateljev in sorodnikov

• obstoj suma kaznivega dejanja (možni motivi, da je pogrešanje posledica primarnega

ali sekundarnega kaznivega dejanja )

• druge okoliščine in razlogi pogrešanja

• kje in kako bo dosegljiva oseba, ki je prijavo podala« (Policija.si).

Torej se iskanje pogrešane osebe prične na podlagi podatkov izrečenih od prijavitelja, zato

je potrebno takoj izvedeti čim več informacij.

Ko pri pogrešani osebi ne gre za sum kaznivega dejanja, torej, ko gre morebitno za

kategorijo izgubljenih oseb poteka iskalna akcija hitro, saj se sumi, da je pogrešana oseba

še živa in jo je potrebno čim hitreje najti. Ko pa se že na začetku sumi na kaznivo dejanje,

se preiskava začne počasneje in premišljeno, saj je potrebno, da taktika preiskovanja

bazira na podlagi pridobljenih začetnih informacijah in motivih, oziroma se razlikuje od

vsakega primera posebej.

15

3.2 Uvodne poizvedbe

Ob prijavi pogrešane osebe je potrebno preveriti vse informacije, ki so bile izrečene s

strani prijavitelja pogrešane osebe, saj je ta prvi, ki nam posreduje prve informacije.

Prijaviteljeve izjave in informacije, ki nam jih je je podal, nam lahko služijo pri nadaljnji

preiskavi. Ključen je motiv prijave, ki ga lahko povzamemo iz odnosa, ki ga ima pogrešana

oseba do samega prijavitelja. Torej ali je prijavitelj v sorodstvenem, delavskem ali

prijateljskem odnosu s pogrešano osebo. Pomembna so opažanja pri podajanju prijave:

kakšno je bilo njegovo obnašanje in trenutno psihično stanje ob prijavi, ali je bilo

zaskrbljujoče ali apatično; je morda policist pri prijavi opazil strah pri prijavitelju; je

pomišljal in se večkrat popravljal med govorom; opisovanje pogrešanega; je prijavitelj

pripravljen pomagati policiji in sodelovati pri iskanju pogrešanega; količina in točnost

podanih informacij ter dejanska želja po najdbi pogrešane osebe. Pri časovnem razmiku

med opaženjem, da je oseba pogrešana in prijavo je potrebna podrobna razlaga

prijavitelja zakaj je tako pozno ali zgodaj prijavil pogrešano osebo, kaj se je dogajalo med

tem časom. Potrebno je ugotavljanje kdo je seznanjen z izginotjem, kako so drugi reagirali

ob novici, da je njihov znanec, sorodnik, prijatelj pogrešan. Potrebno je preveriti

prijavitelja po odhodu s policije (kam je namenjen, njegovo fizično in psihično stanje,

finančno stanje) in kraj kjer stanjuje, za preverjanje določenih novih ali starih ali

morebitnih lažnih informacij podanih z njegove strani.

Z zbiranjem obvestil se tudi preverja že pridobljene informacije s strani prijavitelja. V tem

primeru se z novo pridobljenimi podatki s strani svojcev, prijateljev, znancev, sodelavcev,

očividcev preverja tudi izjavo prijavitelja pogrešane osebe in s tem preveri pristnost

njegove izjave. Policija zbira obvestila in podatke od prijavitelja, oseb s katerimi je bila

pogrešana oseba v stiku, delovnega okolja in skuša glede na dobljene informacije

rekonstruirati zadnja gibanja pogrešane osebe. Podatki o pogrešanemu, njegovo psihično in

fizično stanje, so lahko ključni pri reševanju trileme med ubojem, samomorom in

nesrečnim slučajem. Informacije o značaju pogrešanega, možna pripravljalna dejanja za

prostovoljni odhod ali psihično stanje in nagnjenja k samomoru, možen motiv

prostovoljnega odhoda, motiv storilca, predhodno sumljivo obnašanje pogrešanega lahko

nakazujejo v katero smer bo preiskava potekala.

Vedenjsko stanje pogrešanega velja preveriti, ko se med zbiranjem podatkov izve, da

vedenje, ki ga je pogrešani kazal pred izginotjem ni v skladu z njegovimi običajnimi

reakcijami ali načeli. Osebnostne lastnosti so trajne, oseba jih skozi leta izoblikuje in jih

ne more čez noč spremeniti, zato se glede na njih, lahko predvidi odzive pogrešanega v

16

določenih situacijah. Pomembni so tudi hobiji, navade, služba in osebe, s katerimi je

pogrešani bil v kontaktu. Ali je znano, da je z njimi sodeloval ali bil v stiku ter kakšni so

bili odnosi s temi osebami.

Intervjuji z osebami, ki službujejo na področju krvnih deliktov kažejo, da je za

ugotavljanje osebnosti žrtve ter njene preteklosti pomemben pristop kriminalistov k

posameznemu primeru. Nepristranski pogled na posamezen primer, s pričetkom preiskave s

takojšnjim ukrepanjem, saj bi ob malomarnosti preiskovalcev lahko minil nujno potreben

čas, v katerem bi se dalo ugotoviti določene informacije, ki jih po poteku tega časa ne bilo

več mogoče ugotoviti. Razgovori z osebami in ugotavljanje preteklosti ter osebnosti žrtve

je nujno potrebno za ugotavljanje vzroka izginotja, predvsem, če se je žrtev gibala v

kriminalnem okolju ali je imela kriminalno preteklost navaja P. Mesič (osebni intervju, 18.

8. 2015).

Zadnji kraj videnja pogrešane osebe je zelo pomemben za rekonstrukcijo dogajanja, saj

lahko iz tega razberemo zadnja opažanja, ko je bila oseba videna. Torej, psihično stanje,

morebitno stanje vinjenosti ali omamljenosti, živčnost ali sproščenost, kako je oseba bila

oblečena, kaj je imela s seboj in kraj v katerem se je nahajala.

Najpomembnejše je ugotavljanje ali gre za prostovoljni ali neprostovoljni odhod in z njim

povezan motiv.

3.3 Verzije o pogrešani osebi

Pozornost preiskovalcev je potrebno usmeriti na že znana dejstva in pri tem ustvariti

različne verzije, ki bodo ključne za potek preiskovanja pogrešane osebe. Na podlagi teh je

mogoče planirati policijsko preiskovanje, kot je razdelitev dela, nadaljno zbiranje

podatkov, izkoriščenje vseh možnih virov informacij s čim manj porabljenimi finančnimi

sredstvi in brez nepotrebnega zapravljanja časa. Smiselne verzije nastanejo takrat, ko se

posreduje določena količina kakovostnih informacij, ki so preverljive. Skupek zbranih

informacij v logične enote tvorijo kvalitetne verzije, po katerih se policija ravna pri

načrtovanu preiskovanja (Maver, 2003).

Pomembnost postavljanja verzij je bistvenega pomena pri načrtovanju poteka celotnega

preiskovanja pogrešanih oseb, predvsem pri: opredelitvi osnovnih smeri zbiranja dokazov;

izbiri ustreznih sredstev in virov zbiranja podatkov; opredelitvi vsebine in taktike izvajanja

vsakega preiskovalnega dejanja; izbiri organizacijskih in tehničnih ukrepov; opredelitvi

roka za izvajanje, navaja ruski kriminalist Larin (Larin, 1970).

17

Cilje je potrebno skrbno načrtovati, da se preiskava nebi po nepotrebnem razvijala v

napačno smer. Če pri pogrešanemu obstaja sum, da je njegovo izginotje lahko posledica

kaznivega dejanja, se bo preiskava usmerila v iskanje motiva, ki bo posledično pripeljal do

storilca. Poglobiti se je potrebno v točnost informacij, ki jih je prijavitelj podal, opis

žrtve, okoliščine in zdravstveno stanje žrtve ter vse informacije pridobljene z zbiranjem

obvestil. Indici pridobljeni s strani policije pri zbiranju obvestil služijo postavljanju verzij

po katerih se izoblikuje potek preiskovanja. Potrebna je podrobnejša opredelitev ali gre za

samomor ali nesrečni slučaj ali umor. Pri tem se glede na zbrane informacije in stanje

žrtve sme sklepati in zožati verzije na par osnovnih, v katere se policija poglobi. Pri tem

lahko vsaka nova pridobljena informacija spremeni osnovno verzijo, katera se izoblikuje

glede na smiselnost izginotja pogrešane osebe. Verzije temeljijo glede na pridobljene

informacije. Verzije o umoru se preverjejo skozi motiv; korist, ki bo jo kdo imel;

preverjajo se posledice, ki jih je storilec z izginotjem naredil in možne osumljence. Pri

verzijah samomora se v večini ugotavlja vzrok in preverja način storitve, torej ali je bil

samomor prostovolen ali je prišlo do napeljevanja osebe k samomoru. Pri pogrešanih

osebah se glede na ugotovljene vzroke izginotij ustvarja verzije, ki se skladajo s

pridobljenimi informacijami. Pri pogrešanih osebah je potrebno izpostaviti motiv izginotja.

Verzije se tvorijo različno glede na vzrok izginotja, torej samomor, nesrečni slučaj,

prostovoljni odhod ali kaznivo dejanje.

3.4 Iskanje pogrešane osebe na mestih, kjer se je zadrževala

Pri prijavi pogrešane osebe je spraševanje po krajih, kjer se je pogrešana oseba

zadrževala, nujno. Preveriti je potrebno domači naslov, delovno mesto, običajno pot,

katero je pogrešana oseba dnevno prehodila ali prevozila, kraji kjer se je največkrat

zadrževala in lokali, ki jih je pogrešana oseba obiskovala ter hobije, ki jih je imela. Ljudje

si kot socialna bitja, ustvarjajo rutinske dnevne premike, zaradi česar se počutijo

sigurnejše in varnejše ter v sebi doživljajo določeno stopnjo sproščenosti, saj so dnevni

premiki ponavljajoči in vpeljani v vsakdanjik. Pri tem je ustvarjanje dnevnika ali koledarja

pri ugotavljanju gibanja pogrešane osebe ena izmed uporabnih metod za lažjo

rekonstrukcijo dogajanja (Larin, 1970). V moderni tehnološki dobi se uporablja tudi

metoda algoritma, kjer računalnik preko posebnega programa beleži vnešene premike

pogrešanega in temu nasproti ponuja preiskovalcem možne rešitve pri iskanju pogrešanih

oseb ter tudi drugih kaznivih dejanj (Maver, 2003).

Pri ugotavljanju krajev kjer se je oseba zadrževala, se ugotovijo tudi osebe, ki so bile

vsakodnevno v stikih z iskano pogrešano osebo in se po njihovih izjavah lahko orientiramo,

18

za ožanje kroga iskanja, tudi če te osebe niso bile predhodno navedene s strani

prijavitelja. Tudi pri tem lahko ugotavljamo verodostojnost prijavitelja ali morebitne

neresnice pri prijavi pogrešanega.

Pri pogrešanih osebah ni tradicionalnega kraja dejanja, zato ne moremo govoriti o

konkretnih materialnih dokazih na truplu, saj trupla trenutno nimamo. Kraj je torej

razdeljen na več različnih lokacij. S predhodnimi razgovori jih ugotovimo in preverimo.

Sledi pregled bivalnih prostorov pogrešanega, kraja kjer je oseba stanovala, kateri velja za

intimno sproščujoče okolje, v katero naj bi se oseba zatekla pred zunanjim svetom. Prostor

je potrebno zavarovati in ga preiskati zaradi morebitnih sledi. Preverimo prostor, če se

sklada z navedbami svojcev in prijavitelja, predvsem pri navedbah, če je pogrešani urejen

in ob prihodu v stanovanje opazimo nered in umazanijo oziroma kakršnekoli sledi, ki bi

odstopale od pričakovanja. Pri sumu prostovoljnega odhoda je potrebno pregledati vse

stvari, za katere bi pričakovali, da jih je pogrešani vzel s seboj, kot so dokumenti, obleke,

zobna higiena, zlatnina, denar itd. Pri samomoru pazimo na morebitna pisma, dnevnike,

razne vrvi, orožja, strupe, internetne strani ali knjige, ki bi nakazovale kakršnekoli

pripravljalne korake k izvršitvi samomora. Pri sumu na kaznivo dejanje pazimo na sledi

prerivanja ali fizičnega obračunavanja, morebitne krvne sledi ali pravkar počiščeno

stanovanje brez sledi ali pa, da je oseba pustila vse na svojem mestu in s seboj ni vzela

nič, kar bi se po značilnostih osebe pričakovalo da bi. V primeru suma umora je možna tudi

prisotnost orožja, kot obramba pred napadom ali grožnjami, ki jih je morebitno pogrešani

imel.

Dandanes skoraj vsak poseduje osebni računalnik in osebno elektronsko pošto ali profil na

socialnih omrežjih, zato je pri ugotavljanju socialnih mrež ali morebitnega motiva izginotja

vpogled v kibernetsko omrežje nujnega pomena. Z vpogledom v osebni telefon, sporočila,

bančne kartice ali zavarovalniške police lahko sklepamo kakšen je motiv izginotja.

Pomembne informacije najdemo tudi v delovnem okolju, predvsem v garderobnih

omaricah, predalih v pisarnah, službenem vozilu itd.

V področje prostorov, ki jih je potrebno zavarovati sodijo tudi prostori, v katerih je bila

oseba nazadnje videna živa in pri tem tudi razgovor z možnimi očividci za morebitno

rekonstrukcijo dogajanja ali dodatnih informacij. Opravi se tudi ogled širšega področja ob

morebitni najdbi trupla ali najdbi kakršnihkoli sledi, ki bi bile v pomoč pri iskanju

pogrešanega. Najpomembnejše informacije torej izvemo iz krajev kjer se je oseba

19

nazadnje gibala, saj iz njih izluščimo tudi približen čas izginotja oziroma čas kadar je

oseba bila nazadnje videna in ob tem tudi kraj. Zožanje kraja iskanja je pri tem pogojeno

tudi z časom in motivom.

Poznavanje rutinskih premikov pogrešane osebe služi rekonstrukciji dogajanja ter najdbi

sledi pri razreševanju trileme uboja, samomora ali nesrečnega slučaja. Seveda lahko na

trilemo zagotovo odgovorimo le ob najdbi trupla in opravljeni obdukciji (Dvoršek, 2008;

Smith, 1980).

Indentifikacija kraja, kjer se je pogrešani nazadnje zadrževal, je nujna za določitev časa

izginotja in s tem povezanim motivom.

20

4 KRIMINALISTIČNA PREISKAVA ZARADI SUMA, DA JE

OSEBA ŽRTEV UMORA

Ko se z zbranimi informacijami sklepa, da izginotje ni posledica prostovoljnega odhoda

ampak je vzrok izginotja kaznivo dejanje in je pogrešana oseba žrtev umora, se preiskava

premakne na področje krvnih deliktov, kjer se s primerom pogrešane osebe pričnejo

ukvarjati kriminalisti. Sledi pregled dokumentacije pridobljene s strani uniformirane

policije.

»Glede utemeljevanja sumov o kaznivem dejanju je treba izhajati iz kriterijev za

določanje suma. Sum ni usmerjen na določeno oziroma določljivo osebo, ampak na

okoliščine, ki utemeljujejo obstoj znakov kaznivega dejanja« (Fank, 2004: 17).

4.1 Indici, ki kažejo, da je oseba žrtev umora

Indic, ki nakazuje, da je oseba lahko žrtev kaznivega dejanja je že sam nepojasnjen vzrok

izginotja navaja P. Mesič (osebni intervju, 18. 8. 2015).

S predhodno pridobljenimi informacijami o značilnostnih in osebnostnih lastnostih

pogrešane osebe in o navadah, hobijih ter vrednotah smemo sklepati o osebnosti

pogrešanega. Preteklost je pri tem bistvenega pomena za ustvarjanje slike čustvenega in

psihološkega stanja pogrešanega. Torej ali je oseba intravertna ali ekstravertna,

komunikativna ali zadržana in v povezavi s tem odstopanja, ki jih oseba kaže in ne

ustrezajo njenemu pričakovanemu obnašanju. Ali če se v enem okolju vede popolnoma

drugače kot v drugem. Psihološke namige, ki kažejo na sumljivo smrt najdemo v preteklosti

žrtve (Modly, 1994).

Pretekle izkušnje oblikujejo osebo skozi čas in ji dajejo psihološko podobo. Odzivnost na

dane situacije se kaže kot rezultat njene preteklosti, torej njene osebnosti. Pri tem so tudi

vrednote in navade osebe pomembne, saj iz njih sklepamo o reakcijah osebe v danih

situacijah in o interakcijah z ljudmi, okoljem, sodelavci, prijatelji, tujci itd. Pazljivost na

izjave svojcev ter razlikovanje njihovih izjav gre nameniti več pozornosti, predvsem če te

odstopajo od pričakovanj izoblikovanih skozi predhodno zbranimi informacijami. Ko se

motivi za prostovoljni odhod ne ujemajo z osebnostjo pogrešanega, saj je bila ta v svojem

okolju zadovoljna in uspešna, se sme sklepati, da je izginotje osebe povezano s kaznivim

dejanjem. Ko navedbe prijaviteljev glede motivov za odhod, bodisi prostovoljni ali

21

samomor, nimajo temeljne podlage v preteklem življenju pogrešane osebe, se sklepa, da

gre za izginotje s sumljivimi okoliščinami. Pri tem velja omeniti, da se t.i. fingirani motiv

pri preiskavi izpostavi in ga je potrebno podrobneje analizirati, saj je znano, da se osebe

zaradi vpletenosti v izginotje pogrešane osebe želijo pomagati pri preiskavi, da spremljejo

potek preiskave in težijo k temu, da pravi motiv ostane skrit. Pri tem lahko tudi skrijejo

materialne sledi, ki so jih pustili na smem kraju zločina. Pri fingiranih motivih skušajo

storilci prikazati žrtev kot neuravnovešeno, z velikimi težavami na emocionalnem

področju, velikimi finančnimi težavami ter vpletenostjo v kriminal, z možnostjo ugrabitve

ali namerno izogibanje sodnim obveznostim (Fank, 2004).

Pogrešane osebe s kriminalno preteklostjo prepoznamo že iz obstoječe baze podatkov,

vpogled je policiji že v splošnem omogočen. Iz tega sklepamo na vpletenost v kriminalne

mreže ali dolgotrajne zamere, ki bi se lahko smrtno končale. Povezava med finančnimi

težavami žrtve in vpletenostjo v kriminalne združbe je lahko indic, ki nakazuje, da se je

oseba zapletla v smrtni spor. Vsekakor je preučitev gibanja kriminalne družbe pomembno

pri iskanju motiva, saj se odzivi kriminalne enote kažejo kot enotnost pri vsiljevanju

fingiranega motiva preiskovalcem ali medsebojnem razhajanju kot nestrinjanje pri

izvedenem dejanju. Namige, ki bi jih pri tem imeli za umor, se poišče pri tajnih

sodelavcih, ki sodelujejo s kriminalnimi družbami.

Poglabljanje v preteklost pogrešanega je zelo pomembno. Iz nje lahko izluščimo morebitno

nerazumevanje, ki ga je imela žrtev z ožjimi družinskimi člani, nasilni prepiri in

medsebojna konfliktnost. Iz preučevane osebnosti žrtve je mogoče sklepati ali je sama

dajala povod za prepir ali se je nasilno odzivala na besedne provokacije, ali jih je sama

povzročala. Konflikti v družinskem okolju niso redkost, znajo pa postati pomemben indic,

ko gre za prisotnost kaznivega dejanja. Prav tako informacije o finančnem stanju

pogrešanega postajajo nujnost pri preiskovanju. Predvsem posvečanje velike pozornosti

izplačilom visoke zavarovalnine, morebitnemu dedovanju premoženja, dedovanja raznih

nepremičnin, pritiskom upnikov, kar lahko samo po sebi tudi vodi do možnega storilca.

Pri pogovorih s svojci lahko pride do neresnične navedbe podatkov, kar pripelje do

sumničavosti kriminalistov in nujnosti odkritja razlogov za laž. Pri tem je potrebno posebno

pozornost nameniti obžalovanju svojcev, občutkom trpljenja, željam po najdbi, emocijam,

ki bi pri tem morale obstajati, ampak niso razvidne iz obnašanja. V povezavi z

ugotovljenim lažnim alibijem, ki ga je oseba navedla v obdobju izginotja iskane pogrešane

osebe ter pomanjkanje občutkov žalovanja smemo sklepati, da se oseba ni odločila za

prostovoljni odhod, ampak obstaja sum, da se je zgodilo kaznivo dejanje.

22

Kopičenje indicev povzroči večanje suma za kaznivo dejanje. Preiskovalci se pri tem

poglablajo v indice, ki so bolj kakovostni in imajo večjo težnjo kot tisti, ki jih nimajo.

Velika količina nekonsistentnih indicev zmanjšuje stopnjo verjetnosti, da se je zgodilo

kaznivo dejanje (Maver, 2004).

4.1.1 Indici na kraju, kjer se je oseba gibala

Rekonstrukcija gibanja pogrešane osebe je ena izmed metod po kateri spremljamo zadnje

korake pogrešane osebe pred izginotjem. S tem se poskuša izslediti osebo, če je ta še živa

ali najti truplo če se smatra, da je umrla. Ker gre za sum kaznivega dejanja in za to še ne

obstajajo konkretni dokazi, da se je zgodilo kaznivo dejanje se vrednotenje pridobljenih

informacij zbira tudi za krepitev suma kaznivega dejanja. Pri tem indici na samem kraju

povečujejo sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.To počnejo kriminalisti preko zbiranja

obvestil ali preko sledenja s tehničnimi sredstvi, raznimi mobilnimi telefoni, plačilnimi

karticami, da bi lahko določili kraj kjer se je oseba nazadnje gibala oziroma kraj, kjer je

bila nazadnje videna živa. Pri tem se uporabljajo še morebitni posnetki na raznih

bencinskih servisih, nočnih klubih, trgovskih centrih, beleženje nočitev v hotelih,

beleženje vstopov v igralne salone, videnja oseb, ki bi lahko skrčile kraj iskanja (Fank,

2004).

Potrebna je točna opredelitev kraja, kjer se je oseba gibala in uskladitev trenutnih zbranih

informacij s trenutnimi ugotovitvami na kraju. Kraj kjer je bila oseba nazadnje videna je

določljiv le na podlagi prič, ki so pogrešano osebo zadnje videle. Znane karakteristike, da

je šlo za umor se sklepa na podlagi sledi boja, raztrganih oblek ali kosov oblačil, krvnih

madežev, ki se nahajajo na samem kraju (Modly, 1994).

Indice lahko na krajih kjer se je oseba gibala najdemo tudi po nekaj letih. To so primer

sledi DNK, ki se ohranijo dlje časa in se po nekaj letih ponovno uporabijo za nadaljevanje

preiskave ali potrditev določene verzije. Vse sledi so bazirane glede na sam preiskovani

primer in se razlikujejo glede na kraj, čas in samo okolico v kateri se preiskava giblje

navaja P. Mesič (osebni intervju, 18. 8. 2015).

Kljub temu, da trupla ni, ki bi potrdilo umor, se skozi indice, ki jih najdemo na kraju

orientiramo ali gre za umor ali samomor. Pozornost je namenjena tudi odvrženim,

zapuščenim predmetom žrtve ali storilca, najdeni na samem kraju. Zaradi naglice ali

malomarnosti se storilec ne zave, da je za seboj pustil sledi, ki so lahko nujnega pomena

pri preiskavi. Iz najdenih sledi se sme sklepati tudi ali sta se žrtev in storilec poznala, ali je

šlo za naročen umor glede na sledi nasilja ali vdora skozi vhodne odprtine. Možna je

23

uporaba modernejših forenzičnih tehnik za odkrivanje očiščenih sledi krvnih madežev,

nevidnih sledi papilarnih linij in odvzem najdenih krvnih ali papilarnih sledi, kot sledi, ki

bodo služile bodisi pri identifikaciji žrtve ali morilca, bodisi pri kasnejšem postopku

dokazovanja. Glede na pridobljene sledi se lahko zavrne ali potrdi predhodno zastavljene

verzije.

Pomembni indici se torej nahajajo na krajih kjer se je oseba nazadnje gibala. Predvsem

pomembno je čutno zaznavanje in razumevanje med pojavom in bistvom, torej ni nujno,

da je zaznano tudi resnično. Skupek predhodnih dogodkov in zbranih informacij se glede na

apercepcijo kraja gibanja pogrešane osebe zlije v realni dogodek kaj se je zgodilo. Možna

so zavajanja morilca in nastavljanje lažnih sledi preiskovalcem ter ustvarjanje fingiranega

motiva, na primer samomora. Zato so za dojemanje preiskovalcev izkušnje zelo pomembne

in služijo pri prepoznavanju fingiranega motiva. Glede na čustveno uravnovešenost

pogrešanega in na njegove osebnostne značilnosti ter indice, najdene na kraju gibanja,

smemo sklepati, da so realne možnosti tragičnega izida (Maver, 2004).

4.1.2 Motiv kot indic umora

Za vsak umor vedno obstaja motiv, razen za umore v afektu. Opažanje razkoraka med

prakso in teorijo, ki pravi, da ugotavljanje motiva privede do storilca, ni pa nujno, da je

motiv vedno viden, lahko je skrit in nikoli ugotovljen, navajajo preiskovalci krvnih deliktov


Razkritje realnega motiva, ne fiktivnega, je nujen pogoj za usmeritev poteka preiskave in

zožanje kroga osumljencev ter posledično najdba pravega storilca. Odgovarjanje na

vprašanje ali je kdo imel kakršenkoli motiv je odgovor, ki ga iščemo.

Na začetku preiskave je potrebna poglobitev v motiv, kateri je tesno povezan z

fenomenologijo umorov.

Modly klasificira motive v naslednje sklope:

Vera kot motiv kamor uvršča umore izvršene iz političnih razlogov, religioznih in

ideoloških pobud;

Nizki motivi različnih vsebin (ljubosumje, maščevanje, sovraštvo, zloba, zavist);

Motivi izvani z napadom ali nevarnostjo;

Motiv iz koristoljubja;

Plemeniti motiv, kamor spadajo umori ljubljenih oseb iz sočutja;

Motivi v zvezi z zadovoljevanjem spolnega nagona, predvsem sadistični;

24

Motiv kot pomoč drugemu pri kaznivem dejanju (umor policijskega informatorja,

očividca);

Avanturistični motiv;

Motivi ki izvirajo iz socialnega deliktnega okolja;

Patološki motivi serijskih motilcev (Modly, 1994).

Umori v kriminalnem okolju povezani z organiziranimi delikti, se kažejo v poplačevanju

dolga ali za izločitev konkurenta za dosego boljše pozicije v kriminalni družbi, pri čemer

gre zgolj za materialno korist in potrebo po izkazovanju ter pripadnosti kriminalni družbi.

Žrtev je v tem primeru tesno povezana s kriminalno družbo in odnos med storilcem ter

žrtvijo se pokaže v predhodnem preiskovanju, kot tudi povezanost s kriminalnim okoljem.

Umori, ki izhajajo iz organiziranega kriminalnega okolja, predvsem naročeni umori, umori

kriminalnih družb in podzemlje organiziranega kriminala. Motiv je v tem primeru viden iz

odnosa kriminalne družbe ter posledic, ki so nastale, ko je žrtev izginila, to so

napredovanje storilca po kriminalni hierarhiji, boljša pozicija, večje spoštovanje in

odgovornost v kriminalni družbi (Monzani, 2011).

Pri motivih za naročen umor sta predvsem dva najbolj pogosta, in sicer, da je potrebno

osebo odstraniti, da bi se določen potek kriminalnih poslov lahko izšel ali je potrebno

osebo odstraniti zaradi neizpolnjenih obveznosti, ki jih je imela oseba do kriminalne

družbe, ali pa iz nevoščljivosti zaradi napredovanja po kriminalni hierarhiji oziroma zaradi

nezaupanja vanjo (Dvoršek, 2008).

Umori kriminalnih družb imajo ekonomski motiv, maščevalni motiv ali je motiv umora

zavzetje položaja žrtve navaja D. Presti (osebni intervju, 18. 8. 2015).

Druge vrste umorov izhajajo iz interpersonalnih odnosov, kot so umori v družinskm okolju

ali umori, kjer imata žrtev in storilec tesen odnos, pri katerem gre za čustven in strasten

odziv storilca. Storilca obdajajo čustva in je emotivno povezan z njo. Umori z motivi

osebnega izvora so: umori v družinskem okolju, umori, ki so posledica prepira; umori oseb

z avtoriteto; umori iz maščevanja; umori političnega izvora itd. (Monzani, 2011).

Pri umoru iz koristoljublja je agresija usmerjena proti sami žrtvi in njeni lastnini, zato

imajo sovraštvo, maščevanje in koristoljublje temelj v subjektivnih situacijah, kot navaja

Modly (Modly, 1994).

25

Potemtakem se po ugotovljenem motivu sklepa glede samega storilca, saj je potreba po

odgovoru, kdo bi se lahko maščeval ali okoristil oziroma zadostil svoje sovraštvo, logično

zadoščena. Pri tem je povezava med storilcem in žrtvijo bolj kot očitna, saj gre za

predhodno nastale zamere, ki so skozi predhodno zbrana obvestila lahko videne. Motiv

sovraštva se kaže v specifičnih odnosih, ki ga ima žrtev s storilcem, predvsem pozornost

velja nameniti družinskim, sosedskim, sorodstvenim, delovnim ali seksualnim odnosom, pri

katerih je možna prepletenost z motivom ljubosumja. Potreba osebe po realizaciji osebnih

ciljev ali maščevanja je lahko tako močna, da se zastavljenim ciljem ne želi odpovedati in

stori vse mogoče, da bi jih dosegla. Pri tem se posledice v zavesti in odzivu storilca po

dejanju očitne.

Iz okoliščin, ki so na voljo ter poglobljenega kopanja po žrtveni preteklosti je možno

ugotoviti motiv, ki ga je imela oseba in kakšen je bil. Posledično se zoža krog osumljencev,

ko se ugotavlja katere osebe bi lahko imele ta motiv.

Ali bi osumljenec res lahko imel ugotovljeni motiv, je res sosoben izvršitve umora in ima

vse morebitne sposobnosti, da je izvršil kaznivo dejanje (Maver, 2004).

Povezava med ugotovljenim »klasičnim« motivom, kot so ljubosumje, maščevanje,

ekonomski interesi med storilcem in žrtvijo, orientira preiskovalca in ga usmeri k storilcu.

Predvsem odnos med storilcem in žrtvijo, njuna interakcija, ki je razvidna v preteklih

odnosih, ki so skozi preiskavo ugotovljeni (Altrodiritto.unifi.it.).

4.2 Najdba trupla pogrešane osebe

Najdba trupla je možna s pomočjo dosedanjih zbranih informacij, ki nakazujejo na

predvideno lokacijo na kateri bi se truplo lahko nahajalo ali pa s prijavo naključnega

mimoidočega sprehajalca, ki je truplo opazil ali zavohal, če se je truplo tam nahajalo že

dlje časa. Na kraj prispejo prvi uniformirani policisti, obveščeni iz operativnega

komunikacijskega centra, kateri sporočijo ugotovitve in obvestijo kriminalistično tehnične

strokovnjake, preiskovalnega sodnika, javnega tožilca, sodnika preglednika,

sodnomedicinskega izvedenca, kriminaliste, psihologe ali psihiatre ter druge strokovnjake

(Kečanovič, 1998).

26

Vsak preiskovalec se na kraju dejanja vpraša po sedmih zlatih kriminalističnih vprašanjih


Potrebna je določitev kraja dogajanja in zaščita okolice, kjer so nastale sledi glede na

zaznane okoliščine ob prihodu na kraj ter podrobna analiza kraja dogajanja. Glede na

razgibanost, lokacijo in čas se predvideva, kaj se je pripetilo. Najdene predmete ali sledi

motornih vozil ter indice v bližnji okolici, ki bi kakorkoli nakazovali potek dogajanja je

potrebno zavarovati in pravilno dokumentirati. Vsaka napaka bi lahko uničila dokazno

vrednost najdenih sledi, če se ogleda in odvzema sledi nebi opravilo po pravilih, ki jih

določa zakon. V takšnem primeru bi se tudi možnost rekonstrukcije pri dokazovanju

dejanja lahko izključila zaradi nepotrebne napake. Ogledi se opravljajo tudi v praksi

pomankljivo ali brez preiskovalnega sodnika, zato pridobljeni dokazi nimajo dokazne

vrednosti in se na sodišču zlahka ovržejo. Seveda so pridobljeni dokazi nekonsistentni, če

se ne vsklajujejo s predhodno zbranimi informacijami, ki jih kot spoznavno vrednost

dodajamo materialnim dokazom pridobljenih z ogledom. Povezava med pridobljenimi

informacijami z ogledom in predhodno zbranimi informacijami ter medsebojna smiselna

zveza med njima daje večjo vrednost zastavljenim verzijam. Več zbranih kakovostnih

dokazov krepi zastavljeno vizijo dogajanja ter veča dokazno vrednost na sodišču.

4.2.1 Ogled

V zakonu o kazenskem postopku je v 245. členu ogled opredeljen kot »neposredno

opazovanje« (Zakon o kazenskem postopku, 2008).

Ker je kraj dejanja zelo pomembna iztočnica pri odkrivanju resnice preteklega dogodka, je

potrebna podrobnejša poglobitev v sam ogled najdenega trupla in izluščitev potrebnih

informacij. Znanje in izkušnje kriminalistov se pri ogledu kažejo v razvitejši sposobnosti

percepcije sledi na samem kraju najdbe trupla.

»Ogled kraja dejanja je neločljiva celota iskanja, zbiranja in ugotavljanja dejstev, ki so

pomembna za spoznavanje resnice v kazenskem postopku, ter fiksiranja in procesnega

zavarovanja dokazov, ki jih sodišče potrdi in uporabi za dokazovanje krivde šele na glavni

obravnavi« (Maver, 2004: 226).

Ker je ogled umora hujše kaznivo dejanje ter lahko nudi pomembne informacije pri

ugotavljanu storilca ali dokazovanju krivde na sodišču, je prisotnost preiskovalnega sodnika

27

na kraju najdbe trupla nujna, saj se v nasprotnem primeru, ogled brez preiskovalnega

sodnika smatra kot »kriminalističen« in zbrani dokazi nimajo dokazne vrednosti, vendar le

hevristično.

Prihod na kraj dejanja omogoča postavljanje novih verzij glede na zaznane okoliščine, ki

so percepirane s strani preiskovalcev na samem mestu. S čutnim zaznavanjem se

preiskovalci glede na celotno situacijo na samem kraju orientirajo po predhodnem

dogajanju in s miselno rekonstrukcijo sestavijo možen potek preteklega dogodka. V

primeru prejete prijave s strani mimoidočega se sme smatrati, da je bilo truplo

premaknjeno in je nekaj sledi uničenih zaradi preverjanja znakov življenja najdenega

trupla. Ob morebitnem oživljanju in nudenju zdravstvene pomoči in nevednosti najditelja

trupla, se ne izključuje možnost uničenja nekaterih dokazov, zato je razgovor z

najditeljem trupla nujen. Podrobnosti razgovora se gibljejo okoli najdbe trupla, reakcije

pri najdbi, premikanju trupla, nudenju pomoči, čas najdenja in alibi najditelja ter

preverjanje morebitne povezave med najditeljem in storilcem ali svojcem žrtve.

Zaznavanje indicev je rezultat preteklih izkušenj na področju krvnih deliktov, tako kot

sposobnost izoblikovanja vsrkanih informacij v miselne sheme, ki potrjujejo verzije in

povezujejo najdene indice z možnim storilcem. Potrebna je zaznava ne samo indicev, ki

služijo kot dokazno gradivo na sodišču, ampak tudi indicev, ki potrjujejo verzije in

razlagajo resnico o kaznivem dejanju. Dokumentiranje samega kraja je nujno pomembno

pri odkrivanju resnice in povezovanje izjav očividcev ali najditelja z zbranimi

informacijami.

Pri ugotavljanju ali je šlo za samomor ali za nesrečni slučaj ali umor, lahko že sama

lokacija vzbuja sum na kaznivo dejanje. Po preučeni preteklosti žrtve in glede na njene

fizične sposobnosti in psihične meje ter strahove, smemo sklepati ali se je žrtev

prostovoljno napotila na kraj kjer je bila najdena mrtva, ali je bila s silo prenešena, ali je

bila oseba prej umorjena in je bilo njeno truplo premaknjeno itd.

Sodno medicinski izvedenec lahko sklepa glede približnega časa smrti in se glede na

pretekle informacije, glede na zadnji kraj kjer je žrtev bila videna živa, orientira glede

poteka dogodkov, ki so se odvijali od žrtvinega zadnjega videnja do njene smrti. Vzrok

smrti se sklepa glede na rane, odrgnine ali telesne poškodbe, ki so lahko že s prostim

očesom vidne na najdenem truplu. Intenziteta udarcev in področja poškodb ali kraj strelne

rane ali vbodov nakazujejo na samega storilca, na fizične lastnosti in na povezavo s

28

pokojnim. Večja je intenziteta udarcev ali količina ubodov oziroma strelnih ran, večje je

strmenje k iskanju storilca na podlagi osebnega motiva. Interakcija med žrtvijo in

storilcem se kaže kot intenzivna, posledično se sme sklepati, da je šlo za dobro

medsebojno poznavanje drug drugega. Sredstvo s katerim je bila žrtev ubita tudi nakazuje

na storilca, predvsem, če je eden izmed osumljencev vešč z nekaterimi orodji, sredstvi ali

orožji oziroma, če ima storilec znanja in izkušnje, ki jih navaden človek nebi mogel zlahka

pridobiti. Intenziteta vbodov ali poškod lahko nakazuje na fizično sposobnost storilca.

Intenziteta udarcev, ki bi jih lahko povzročil moški ni ista kot intenziteta ženskih.

Pri načrtovanih umorih storilec skuša zabrisati sledi ali prikazati smrt kot samomor, torej

uprizoriti drugačno stanje od dejanskega. Glede na pripravljalna dejanja, ki jih je storilec

napravil pred umorom in na način storitve, torej majhne podrobnosti oziroma napake, ki

jih je naredil, velja sklepati, da se dejanje ni odvijalo, kot ga je storilec želel prikazati. Iz

položaja žrtve se sklepa ali je bil samomor ali je bil umor. Negativna dejstva najdena na

kraju kot so predmeti, položaj žrtve ter sledi v okolici ali na samem kraju, ki so nelogično

razporejeni in se ne ujemjo z dogajanjem, ki ga preiskovalci pri ogledu logično

rekonstruirajo, namigujejo na fingirani motiv, ki ga je storilec skušal prikazati.

Dokumentiranje ogleda je nujno potrebno kot dokazno gradivo, zato je tovrstno dejavnost

potrebno opraviti strokovno in natančno s skicami, videoposnetki ter fotografijami in

ustreznim zapisnikom o najdenih sledeh ter poteku ogleda.

Sledi papilarnih linij se zavarujejo s fotografiranjem, daktiloskopsko folijo, s samolepilnimi

trakovi, silikonskimi materiali itd. (Maver, 2004).

Biološke sledi kot so slina, sperma, kri, lasje in ostali izločki je potrebeno odvzeti za

kasnejšo primerjavo ali dokazovanje in ujemanje DNK-ja z žrtvijo ali storilcem.

Pomembno selekcijsko moč imajo indici, ki kažejo na poznavanje okoliščin, ki jih lahko

pozna samo oseba, ki je povezana s storilcem ali je sama storilec (Dvoršek, 2008).

To so predmeti, ki so bili najdeni na kraju ali predmeti, ki jih je žrtev imela pri sebi,

oziroma podrobnosti kraja dejanja, ki jih drugi nebi mogli vedeti, razen storilec.

Pri ogledu lahko opazimo uspešnost izvedenega kaznivega dejanja, uničenja možne

indentifikacije sledi in ugotavljanje načrtovanega pobega s kraja dejanja, kar nakazuje na

»modus operandi«. V tem primeru je ena izmed možnosti tudi, da je pogrešana oseba

29

postala žrtev serijskega morilca, če ustreza profilu žrtev, ki jih ta običajno izbira ali pa

plačanega morilca, če je umor bil napravljen hitro in brez najdenih sledi (Kečanovič,

1998).

V primeru, da na kraju dejanja ni najdenih bistvenih sledi, se sme sklepati, da je bil umor

skrbno načrtovan in se usmerjenost k storilcu lahko kaže v pripravljalnih dejanjih.

Okoliščine, ki kažejo na umor ali samomor se razlikujejo od primera do primera. Potrebno

je združevanje predhodnega znanja in izkušenj s predmeti najdenimi na kraju,

predhodnimi informacijami, ki vključujejo osebnost žrtve in njeno gibanje pred izginotjem

ter vključevati vse ugotovitve v smiselno celoto, ki nakazuje potek dogajanja. Ogled

poteka po pravilih kriminalistično forenzične stroke, kjer se zbira dokaze in je poudarek

predvsem na kraju in na posameznem primeru, saj je vsak primer pogrešane osebe

specifika navaja D. Presti (osebni intervju, 19. 8. 2015).

Po 35. členu zakona o policiji imajo policisti pooblastilo, da smejo vzeti prstne odtise

osebam, katerih identitete ni mogoče ugotoviti na drug način ali če so mrtve. Papilarne

sledi s kraja dejanja se odvzema predvsem za ugotavljanje prisotnih oseb na kraju dejanja

in s tem za dokazovanje navzočnosti storilca na samem kraju najdbe trupla. Po 59. členu

zakona o policiji se vodi evidenca pogrešanih oseb in oseb, ki so imele kriminalno

preteklost ali, ki so bile kdajkoli ovadene oziroma osebe, ki jim je bila kdajkoli odvzeta

DNK in so zato shranjena v posebni bazi policije (Maver, 2004).

Odvzete sledi na samem kraju najdbe trupla se lahko primerja z evidenco, ki jo posreduje

policija, bodisi za ugotavljanje identitete storilca, če se ta nahaja v sami bazi podatkov,

bodisi za ugotavljanje identitete najdenega trupla.

4.2.2 Obdukcija

Okoliščine, ki pri najdenem truplu nakazujejo na sumljivo smrt, so lahko razlog za

odreditev obdukcije. To so sledi nasilja poškodb, ran, sledi raznih človeških izločkov na

samem kraju ali v primeru, da se je kaznivo dejanje zgodilo brez očividcev (Dvoršek,

2008).

Dokončna potrditev suma kaznivega dejanja lahko pokaže najdeno truplo in sledi nasilja,

boja ali strelnih ran na njem. Sodnomedicinski strokovnjak sklepa iz lokacije poškodb ali

mrliških sprememb vzrok in čas smrti. Sodnomedicinska znanost lahko potrdi ujemanje

predmetov s kraja zločina s poškodbami na truplu, torej ali je šlo za smrtne udarce ali je

bila smrt povzročena z drugimi predmeti ali na drug način. Obdukcija daje podrobnejše

30

rezultate, kdaj je smrt nastopila, če je bila ta nasilna, kakšne poškodbe so prisotne in vrsta

teh poškodb, ter ali so poškodbe nastale pred smrtjo ali po njej. Preiskave, ki jih sodna

medicina nudi so tudi ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog, alkohola, raznih

strupenih snovi, kar kriminalistom olajša preiskovanje in nudi nove iztočnice po katerih

lahko nadaljujejo preiskovanje. Rezultati obdukcije prav tako služijo kot vodilo za

uprizarjanje rekonstrukcije, posledično pri ugotavljanju pristnosti izjav posameznih prič ali

možnih osumljencev (Dvoršek, 2008).

V primeru, da gre za neznane mrtve osebe ali osebe razpadlih trupel je pri obdukciji

možna indentifikacija preko daktiloskopije (s pomočjo prstnih odtisov), s prepoznavo

najdenih predmetov na truplu, zobnemu statusu, genetskih prepoznavah DNK, opisu

posebnih značilnosti, neposredno po fotografijah (Kečanovič, 1998).

4.3 Nadaljnje zbiranje obvestil

Po zakonu je dovoljeno, da se opravi različne vrste razgovorov, to so: uradno zaslišanje z

zagovornikom; razgovor z osumljenim, pri katerem se po pojasnjevanju pravic ustvari

uradni zaznamek; razgovor, ki ne služi kot dokazno gradivo na sodišču ampak kot zbiranje

dokazov in mora biti po 83. členu ZKP izločen iz spisa. Zaslišanje osumljenca zahteva

predhodno pripravljenost in strokovno usposobljenost. Vodenje razgovora se izvaja z

različnimi tehnikami izpraševanja, pogojenimi s strategijmi, ki vodijo do določenega cilja,

bodisi do priznanja, bodisi do razkrivanja laži ali podatkov ključnih za preiskovanje (Maver,

2004).

Na podlagi sledi, ki jih najdemo na samem kraju najdbe trupla ter sodnomedicinskega

mnenja lahko ugotavljamo psihološki profil storilca. Gibanje storilca na samem kraju

dejanja ugotavljamo na podlagi podrobnega ogleda kraja dejanja in na osnovi diferencialne

analize poškodb na žrtvi, torej poškodb storjenih pred smrtjo in po njej. Duševna

uravnovešenost storilca se ugotavlja z miselno rekonstrukcijo dejanja, ko se skuša ugotoviti

sprožilni morilski odziv pri storilcu. Možnost psihološkega in geografskega profiliranja se

uporablja predvsem, če je pokojnik eden izmed žrtev serijskih umorov in se glede na

ugotovljen način storitve, kraja bivanja žrtve, podpisa storilca in na skupne značilnosti

žrtev ugotavlja identiteta storilca. S kvalitetno bazo podatkov se gradi tudi taktika

razgovora z osumljencem (Dvoršek, 2008).

Če se ugotovi možnost pridobivanja pomembnih informacij od oseb v priporu, sme

preiskovalni sodnik po 148. členu ZKP odrediti zbiranje obvestil tudi od oseb, ki so v

priporu za odkrivanje kaznivih dejanj drugih storilcev z navzočnostjo osebe, ki jo določi

31

preiskovalni sodnik. Torej sme policija zbirati dokaze od oseb v priporu, če obstaja sum, da

se je storilec izpovedal osebi, ki bi lahko podala informacije v zvezi z umorom pogrešane

osebe, predvsem, če se je žrtev gibala v kriminalnih krogih (Zakon o kazenskem postopku,

2008).

Po 149. členu sme policija odvzeti prstne odtise in biološke sledi osebam, za katere sumi,

da so storile kaznivo dejanje. Pri tem se najdene sledi na kraju najdbe trupla lahko

primerja s sledmi odvzetimi po 149. členu in se dokazuje storilčevo navzočnost na kraju

najdbe trupla ter s tem morebitno povezavo s kaznivim dejanjem. To lahko pripelje do

dejanskega storilca ali do osebe, ki bi lahko kot priča koristila za pridobivanje drugih

pomembnih dokazov. Ni nujno, da je oseba, kateri so bili odvzeti odtisi, ki so se ujemali z

najdenimi odtisi na truplu, tudi storilec dejanja. Oseba je lahko zaradi strahu, da nebi bila

po krivem obdolžena, ali zaradi kriminalne preteklosti osumljena kot kriva, zbežala s

samega kraja najdbe trupla. Pri tem bi lahko nevede pustila sledi. Osebo je potrebno

podrobneje zaslišati in ugotoviti verodostojnost njenega alibija, ugotovitev motiva, ki bi ga

lahko imela in dejansko sposobnost izvršitve kaznivega dejanja umora, glede na poškodbe

na najdenem truplu.

Operativna analitika se kot podporna dejavnost uporablja pri analizi posameznega primera

z operativno analizo. Pri krvnih deliktih se analizira kronologija celotnega dejanja,

predvsem dejavnost žrtve, storilca, medsebojne nasprotujoče izjave, pomankljiv alibi ter

nepojasnjene časovne luknje. Potrebna je indentifikacija možnega kroga osumljencev,

njune povezave z žrtvijo ter njuni medsebojni odnosi. Možna povezava s kriminalnim

podzemljem ali povezava s plačanim morilcem ter ugotavljanje legalnih ali nelegalnih

poslov lahko pripelje do pravega motiva, s katerim se sklepa kdo je storilec. Analiza

finančnih transakcij ali internetnih oziroma telefonskih komunikacij je tudi potrebna za

ugotavljanje dogajanja in povezav med žrtvijo in storilcem ter možnim motivom za umor,

posledično tudi priložnosti in prednosti, ki bi jih storilec glede na dane okoliščine lahko

izkorstil za izvedbo umora. Predvsem so pomembni indici, ki namigujejo na storilca po

dejanju, kot so dvignjene visoke zavarovalniške vsote, nenadna potovanja ali sumljivo

obnašanje osumljenca (Dvoršek, 2008).

Usposobljen kriminalist analizira primer pogrešanih oseb in na koncu poda mnenje, ki

preiskovalcem pomaga pri nadaljnih ukrepih navaja P. Mesič (osebni intervju, 18. 8. 2015).

32

4.4 Uporaba prikritih preiskovalnih ukrepov zoper osumljenca

Pri nenaročenih umorih se metodika preiskovanja giblje v smeri iskanja povezav med

žrtvijo in storilcem, baziranih na predhodno zbranih informacijah. Pri naročenih umorih je

iskanje te povezave nesmiselno, saj se povezava ne giblje le med storilcem in žrtvijo,

ampak obstaja tretji element, ki je nepristranski in nima predhodnega daljšega kontakta z

žrtvijo, zato se giblje razmerje med naročnikom, storilcem in žrtvijo. Pri nenaročenih

umorih poteka metodika preiskovanja preko iskanja motiva, ki naj bi posledično pripeljal

do osumljenca, kar pri naročenih umorih ne drži. Trden alibi osebe z možnih motivom za

umor okrepi možnost naročenega umora, zato je v tem primeru potrebna uporaba prikritih

preiskovalnih ukrepov (Dvoršek, 2008).

Uporaba prikritih preiskovalnih ukrepov ureja zakon o kazenskem postopu, natančneje 149.

člen, ki pravi, da jih lahko odredi preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilca samo,

če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je oseba storila kaznivo dejanje ali, da lahko z

uporabo teh ukrepov pridemo do pravega storilca. Ukrepi smejo biti izvedeni samo, če z

nobenimi drugimi policijskimi ukrepi ni možno priti do teh informacij, razen s prikritimi

preiskovalnimi ukrepi (Zakon o kazenskem postopku, 2008).

Tajno delovanje se dokumentira s fotografiranjem, snemanjem glasu in video - snemanjem

in se oredotoča na gibanje osebe ter se opravlja kot neprekinjeno ali ponavljajoče sledenje

ali opazovanje konkretne osebe, dovoljeno z odločbo sodišča na podlagi utemeljenega

suma (Zakon o kazenskem postopku, 2008).

Tajno policijsko delovanje se torej sme izvajati samo v primeru dovoljenja državnega

tožilca na pisni predlog policije za: nadzor telefonskih pogovorov; prisluškovanje v prostoru

s soglasjem ene izmed udeleženih oseb; tajno policijsko delovanje; in sodelovanje ter

dostop do računalniških sistemov banke (Dvoršek, 2008).

Uporaba prikritih preiskovalnih ukrepov je efektivna tudi v praksi samo z zakonsko

določenimi pogoji s poudarkom, da dokazov ni mogoče pridobiti na noben drugi način,


4.5 Dokazovanje umora

S preučitvijo dinamike dogajanja in vseh morebitnih indicev se preiskava konča na različne

načine. V posameznih primerih se nikoli ne konča in ostaja odprt primer, saj dokazov ni

dovolj, ne za najdbo trupla, ne za najdbo storilca. Vsak primer pogrešanih oseb s sumom

kaznivega dejanja se razlikuje glede na zbrane dokaze in na samo žrtev, torej okolje v

33

katerem je živela, osebe s katerimi je bila v kontaktu ter sposobnosti samega preiskovalca

pri dojemanju posameznih indicev, dokumentiranje teh ter grajenje mozaikov v logično

uporabno celoto navaja P. Mesič (osebni intervju, 18. 8. 2015).

Zbiranje podatkov pri morebitnih osumljencih lahko privede do spoznanj, da je storilec že

predhodno storil kaznivo dejanje podobnega značaja in je predkaznovanost odličen indic,

ki usmerja preiskovalce v pravo smer. Pripravljalna dejanja se pri osumljencu tudi lahko

pokažejo kot pomemben indic pri usmerjanju preiskave. Najdeni predmeti pri osumljencu,

ki se ujemajo s predmeti, ki so po sodnomedicinskem mnenju povzročili smrt so močan

dokaz za zaključek preiskave. Do materialnih sledi lahko preiskovalci pridejo preko hišnega

ali osebnega zasega hišne ali osebne preiskave. Odvzete sledi DNK ali predmeti lahko

potrdijo prisotnost storilca na kraju dejanja. V primeru, da obstajajo nejasnosti, se te

razrešujejo z izvedenskimi mnenji.

Priznanje storilca ni dovolj, če to ni ustrezno dokumentirano in posneto ter z drugimi

najdenimi dokazi podkrepljeno. Možnost je tudi, da si storilec po priznanju na policiji

premisli in na sodišču zanika izrečeno, zato je potrebno ustrezno dokumentirano izjavo

podpreti tudi z drugimi dokazi.

V nekaterih primerih trupla ni mogoče najti, identificirati ali izkopati, saj bi bili stroški

izkopa previsoki. Preiskava se je v določenem primeru končala s pravnomočnostjo sodbe

glede na zbrane dokaze pravilno dokumentirane izjave ter priznanja navaja P. Mesič

(osebni intervju, 18. 8. 2015).

Pri analizi primera diplomske naloge Nine Matijaševič je razvidno, da se je primer

pogrešane osebe zaključil brez najdbe trupla, s priznanjem storilca in sostorilca. Skica, ki

jo je narisala sostorilka je služila kot vodilo k iskanju sledi. Odredba preiskovalnega

sodnika je dovoljevala ogled stanovanja, kjer se je zgodil umor in odvzem najdenih

predmetov in sledi s katerimi je bila žrtev umorjena, saj so na podlagi utemeljenega suma

sklepali, da bi tam našli sledi in predmete, ki bi potrjevali priznanje. Na kraju so tako

kriminalistični tehniki našli ostanke krvnih sledi, ki so potrjevali njuno zgodbo leto po

storjenem kaznivem dejanju. Analiza DNK je potrjevala priznanje, saj so se odvzete sledi

in sledi na odvzetih predmetih tudi nahajale. Strokovno mnenje je bilo izdano s centra za

forenzične preiskave, ki je z dovolj visoko verjetnostjo potrjevalo ujemanje bioloških sledi

z DNK žrtve. K odločitvi sodišča so pripomogle sledi najdene na kraju in priznanje storilcev,

ki ga je senat ocenil kot zanesljivo, glede na subjektivne pogoje, v katerih se je priča

34

nahajala in v katerih je opisala dogodek, na konstantnost in neodstopanje od prvotnega

priznanja, realističnost opisa ter skladnost skice in opisanega dogajanja s sledmi najdenih

na kraju, kjer je bilo storjeno kaznivo dejanje. Senat je še upošteval mnenje psihiatrične

stroke glede resničnosti izjav ter upošteval vedenje storilca po dejanju in z zbranimi

dokazi ter ugotovitvami, ki so se ujemale s priznanjem izdal sklep, da sta storilca kriva

(Matijaševič, 2011).

35

5 STATISTIČNI PODATKI POGREŠANIH OSEB

Podatke o pogrešanih osebah vodi policija v letnem poročilu policije na uradni strani

policije. Statistika zajema podatke slovenske policije ter iskanih oseb znotraj republike

Slovenije. Policija ureja iskane osebe po različnih sklopih, saj ni nujno da so vse pogrešane

osebe nujno izginule zaradi kaznivega dejanja. To so: iskane osebe zaradi kaznivega

dejanja, kar vključuje osebe, ki so storile kaznivo dejanje in ne žrtve; osebe, ki so

pobegnile iz vzgojnih zavodov; pobegi otrok in mladoletnikov od doma; ter pogrešane

odrasle osebe. Pobegle mladoletne osebe iz vzgojnih zavodov ne bodo posebej

obravnavane, ker se v tem primeru smatra, da gre za osebe, ki so same zbežale iz vzgojnih

zavodov in je bil njihov pobeg prostovolen, torej se ne smatra, da je zoper njih bilo

izvedeno kaznivo dejanje umora. Otroci in mladoletniki, ki so pobegnili od doma bodo

omenjeni, ker se evidenca vodi do leta 2013. Leta 2013 in 2014 je statistika policije podala

podatke tudi o razpisanih iskanjih otrok in mladoletnikov, za katere obstaja manj indicev,

ki bi kazali na umor. Policija beleži tudi število iskanj pogrešanih oseb med katere se

štejejo razne iskalne akcije.

5.1 Pogrešane osebe v Sloveniji, statistični podatki

Graf 1: Število razpisanih iskanj pogrešanih odraslih oseb v letih od 2009 do 2014 (vir: Policija.si).

0

100

200

300

400

500

600

2009 2010 2011 2012 2013 2014

Število pogrešanih odraslihoseb

Število odraslih pogrešanih oseb je bilo v letu 2009 319. V letu 2010 se beleži upad za 40

oseb, ko je število pogrešanih odraslih oseb doseglo številko 279 ter v letu 2011, ko je

36

doseglo najnižjo številko v zadnjih šestih letih, to je 242 in sicer za 37 oseb manj v

primerjavi s prejšnjim letom. V letu 2012 je število naraslo za kar 81 oseb v primerjavi z

letom prej in je doseglo številko 323. Najvišje število pogrešanih oseb je bilo zabeleženo

leta 2013 v zadnjih šestih letih, in to je 483 oseb po uradnem poročilu policije za leto 2013

ter za leto 2014 se beleži upad za 129 oseb v primerjavi z letom prej in sicer 354 oseb.

Graf 2: Število iskanj pogrešanih oseb od leta 2009 do leta 2014 (vir: Policija.si).

0

50

100

150

200

250

2009 2010 2011 2012 2013 2014

Število iskanj pogrešanih oseb

Število iskanj pogrešanih oseb je bilo v letu 2009 131 oseb. V naslednjem letu se je število

iskanj pogrešanih oseb zmanjšalo za 24, torej na 105 iskanj in doseglo najnižjo število

iskanj v zadnjih šestih letih. V naslednjih letih se je število večalo, in sicer je v letu 2011

bilo zabeleženo 108 iskanj, leto 2012 135 iskanj in leta 2013 kar 217 iskanj pogrešanih

oseb, kar je bilo največ v zadnjih šestih letih. Število iskanj pogrešanih oseb je ponovno

upadlo leta 2014 za kar 39 iskanj torej na številko 178.

37

Graf 3: Število pobegov otrok in mladoletnikov od doma (vir: policija.si).

0

50

100

150

200

250

2009 2010 2011 2012 2013

Število pobegov otrok inmladoletnikov od doma

Število pobegov otrok se je iz leta v leto povečuje. Pobegi so bilo zabeleženi do leta 2013.

Leta 2009 je od doma pobegnilo 71 otrok, naslednje leto 80. Število pobegov je bilo v letu

2011 115 ter v naslednjem letu, torej letu 2012, 152. leta 2013 je statistika zabeležila

največje število pobegov, to je 204.

Graf 4: Število razpisanih iskanj pogrešanih otrok in mladoletnikov (vir: policija.si).

110

115

120

125

130

135

2013 2014

Število razpisanih iskanjpogrešanih otrok inmladoletnikov

V letu 2013 in 2014 je bilo beleženo število razpisanih iskanj otrok in mladoletnikov. In

sicer v letu 2013 je bilo zabeleženo 134 iskanj, ter v letu 2014 119 iskanj, kar je bilo 15

manj kot leto prej.

Za izginule otroke in mladoletnike je ponavadi manj indicev, ki bi kazali na umor.

38

6 POVZETEK GLAVNIH UGOTOVITEV IN ODGOVORI NA

HIPOTEZE

H1: Prva hipoteza pravi, da pomembne indice, ki kažejo, da je izginula oseba žrtev umora

najdena na kraju, kjer se je oseba nazadnje gibala.

Pomembne indice pri preiskovanju pogrešanih oseb najdemo na kraju, kjer se je oseba

nazadnje gibala, to je stanovanje kjer je bivala, delovno mesto kjer je sužbovala ali kraj

kjer se je dobivala s prijatelji. Najdemo lahko sledi krvi, sledi, da je prišlo do fizičnega

obračuna ali nedotaknjen bivalni prostor, kar nakazuje, da oseba ni prostovoljno odšla, saj

so stvari, ki bi jih pričakovano vzela s seboj, kot je osebna higiena in dokumenti, ostale

nedotaknjene. Na delovnem mestu se izvedejo tudi razgovori, s katermi se izve dodatne

informacije za nadaljni potek preiskave. Pomembna indica sta tudi prisotnost strelnega

orožja, če ga oseba uporablja kot orožje za zaščito ali vpletenost v kriminalno

organizacijo, kar nakazuje, da je lahko oseba postala žrtev umora, saj indice, ki

nakazujejo na to lahko najdemo v stanovanju ali delovnem okolju, torej na krajih, kjer se

je oseba nazadnje gibala. Hipotezo sprejmemo.

H2: Druga hipoteza pravi, da je najdba trupla nujen pogoj za zaključek preiskave umora.

Preiskava se lahko konča na različne načine. Lahko se zaključi z najdbo trupla ali pa tudi

ne. V konkretnem primeru, ko truplo ni bilo najdeno, ker ga zaradi prevelikih stroškov ni

bilo mogoče izkopati, se je preiskava končala s pravnomočno sodbo, ko so kriminalisti z

vsemi dokazi ter podkrepljenim priznanjem storilca, skicami, ki so uprizarjale potek

dogajanja ter najdene krvne sledi na kraju dejanja, potrjevale storilčevo zgodbo. Za

zaključek preiskave umora ni nujna najdba trupla. Hipoteze ne sprejmemo.

H3: Tretja hipoteza pravi, da preteklost, osebnost in navade žrtve niso pomembne pri

preiskovanju pogrešanih oseb s sumom umora.

Preteklost, osebnost in navade žrtve so zelo pomembne pri preiskovanju pogrešanih oseb s

sumom umora, kar potrjujejo tudi intervjuvane osebe kriminalistične stroke (Vir: Intervju).

Z razgovori se ugotavlja osebnost žrtve in reakcije ob morebitnih situacijah s katerimi se je

žrtev lahko soočila s storilcem, odziv na dražljaje in s tem fizično sposobnost žrtve ob

fizičnem spopadu ter odziv nanj. Navade žrtve se ugotavlja zaradi identificiranja kraja

gibanja osebe in s tem povezanimi indici, ki jih najdemo na kraju. Ugotavljanje preteklosti

žrtve se projecira v raznih sporih, nestrinjanju, bolezni, ljubezenskih razmerjih ali

39

kriminalnem okolju, zaradi katerih bi lahko oseba postala žrtev umora. Ugotavljanje

preteklosti žrtve je predvsem pomembno pri vzrokih izginotja v primerih, da se je žrtev

ukvarjala s kriminalno dejavnostjo. Hipoteze ne sprejmemo.

40

7 ZAKLJUČEK

Preiskovanje pogrešanih oseb je odvisno od vsakega primera posebej. Vsak primer je

specifika zase, saj je odvisen od zbranih informacij, prijaviteljev, žrtve, danih okoliščin ter

preiskovalcev samih. Ni nujno, da vsako preiskovanje pogrešane osebe s sumom kaznivega

dejanja pripelje do najdbe trupla. Ni nujno, da se pri vsakem preiskovanju pogrešanih oseb

s sumom umora najde storilec. Veliko je primerov, ko se pogrešana oseba ni nikoli našla.

Vsekakor preiskovanje pogrešanih oseb zahteva znanje, izkušnje ter usposobljenost

kriminalistov. Sposobnost za reševanje posameznega primera ne pride naenkrat, ampak z

leti. Zato se ne glede na primer pogrešanih oseb, preiskovalci zanašajo predvsem na

zaznavanje, intuicijo, zmožnost vsrkovanja informacij, ki jih analizirajo na samem kraju,

kot tudi iskanje indicev, pomembnih za reševanje posameznega primera. Pri pogrešanih

osebah, ki so izginule zaradi kaznivega dejanja je predvsem pomembna percepcija možnih

indicev koristnih za preiskavo, saj v prvotnem ni kraja dejanja, ni očividcev, ki bi

potrjevali verzijo, vendar je vloga preiskovalcev odvisna do te mere, da je od njih odvisen

potek preiskave. Iskanje indicev, ki so konsistentni za dokazovanje krivde storilcu in

iskanje motiva je bistveno za preiskovalce.

Žal je veliko primerov pogrešanih oseb, kljub usposobljenemu kriminalističnemu kadru ter

moderni tehnologiji, ostalo nepreiskanih.

41

8 UPORABLJENI VIRI

Dvoršak, A. (2002). Detektiv. Tehnika in taktika poizvedovanja in primeri. Ljubljana: SAD.

Dvoršek, A. (2008). Kriminalistična metodika. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Fank, M. (2004). Priročnik za preiskovanje primerov pogrešanja oseb pri katerih je sum o

kaznivem dejanju. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije.

Kečanovič, B. (ur.) (1998). Kriminalistično preiskovanje: usposabljanje policistov

kriminalistov: zbirka predpisov. Gotenica: Ministrstvo za notranje zadeve.

Kazenski zakonik. (2008). Uradni list RS, (55/2008).

L'altro diritto - Centro di documentazione su carcere, devianza e marginalità.

Altrodiritto.unifi.it. Pridobljeno 20. 7. 2015 na

http://www.altrodiritto.unifi.it/ricerche/devianza/massaro/cap3.htm

Matijašević, N. (2011). Izginotje s sumom umora - analiza primera. (Diplomsko delo)

Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Maver, D. (2004). Kriminalistika. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.

Maver, D. (1983). Pogrešane osebe (kot družbeni in kriminalistični problem). Revija za

kriminalistiko in kriminologijo. (1/34), 16-27.

Modly, V. (1994). Objašnjenje trileme. Ubojstvo, amubojstvo, nesretni slučaj. Zageb:

Ministarstvo unutranjih poslova Republike Hrvatske.

Monzani, M. (2011). Percosri di criminologia. Padova: Libreriauniversitaria.it.

Pogrešane osebe. (13. 02. 2015) Policija.si. pridobljeno na

http://www.policija.si/index.php/pogresani?view=tiralice

Pogrešane osebe. (18. 02. 2015) Policija.si. Pridobjeno na

http://www.policija.si/index.php/pogosta-vpraanja/1176-pogreane-

osebe?tmpl=component&print=1&page=&lang=

Policija. (2009). Poročilo o delu policije za leto 2009. Pridobljeno na

http://www.policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo

2009.pdf

http://www.policija.si/index.php/pogresani?view=tiralice

http://www.policija.si/index.php/pogosta-vpraanja/1176-pogreane-osebe?tmpl=component&print=1&page=&lang

http://www.policija.si/index.php/pogosta-vpraanja/1176-pogreane-osebe?tmpl=component&print=1&page=&lang

42



2010.pdf



2011.pdf



2012.pdf

Policija. (2013). Poročilo delu policije za leto 2013. Pridobljeno na

http://policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo2013.

pdf

Policija. (2014). Poročilo delu policije za leto 2014. Pridobljeno na

http://policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo2014.

pdf

Smyth, F. (1980). Sulle tracce dell'assassino. Storia dell'investigazione scientifica. Bari:

Dedalo.

Zakon o nalogah in pooblastilih policije. Uradni list RS, (15/2013).

http://policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo2013.pdf

http://policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo2013.pdf

diplomsko delo - coreizginila iz okolja in so se za njo izbrisale sledi. fank navaja, »da je...

Documents