diplomsko delo neformalna ekonomija in povezava z ... · diplomsko delo neformalna ekonomija in...
TRANSCRIPT
DIPLOMSKO DELO
Neformalna ekonomija in povezava z organiziranim kriminalom
December, 2011 Sara Zafoštnik
DIPLOMSKO DELO
Neformalna ekonomija in povezava z organiziranim kriminalom
December, 2011 Sara Zafoštnik
Mentor: izr. prof. dr. Bojan Dobovšek
ZAHVALA
Najprej se zahvaljujem izr. prof. dr. Bojanu Dobovšku, da me je vzel pod
okrilje mentorstva, me vodil in mi svetoval pri ustvarjanju tega diplomskega
dela.
Prav tako se zahvaljujem svoji mami in mami Renati, ki sta me v času študija
podpirali, še posebej se zahvaljujem Nini Škerl, ki mi je zmeraj stala ob strani
in pomagala pri prevajanju literature.
4
Kazalo
1 Uvod .................................................................................... 7
2 Namen in cilji ......................................................................... 9
3 Teoretični uvod ..................................................................... 10
3.1 Neformalna ekonomija ........................................................ 10
3.1.1 Kako evropske politike pripomorejo k definiranju meja med legalnim
in nelegalnim delom? ............................................................. 14
3.1.2 Regulacija in preprečevanje sive ekonomije .......................... 16
3.1.3 Ukrepi za zmanjševanje obsega neformalne ekonomije ............. 18
3.1.4 Pranje denarja ............................................................. 19
3.1.5 Negativni in pozitivni vplivi neformalnega gospodarstva ............ 21
3.2 Organiziran kriminal ............................................................ 23
4 Neformalna ekonomija in organizirana kriminaliteta ......................... 28
4.1 Prevzem države ................................................................. 32
4.1.1 Ukrepi za omejevanje prevzemov države .............................. 33
5 Oblike neformalne ekonomije .................................................... 36
5.1 Pojav »Revolving door« ali pojav rotirajočih vrat ......................... 37
6 Vpliv družbenih institucij na neformalno ekonomijo .......................... 38
6.1 Vplivi različnih politik, ki lahko vzpodbujajo neformalno gospodarstvo 40
7 Zaključek ............................................................................. 42
7.1 Odgovori na hipoteze .......................................................... 43
8 Literatura in viri .................................................................... 47
5
POVZETEK
Neformalna ekonomija je zelo širok in raznovrsten pojav, ki je prisoten v vseh
gospodarstvih in v vseh politikah. Je nasprotje uradni ekonomiji in primarno
gre za utajo davkov in uživanje »koristi« od tega. Za neformalno ekonomijo ni
globalno priznane definicije, prav tako je ni za organizirano kriminaliteto –
vsem definicijam pa je skupno, da gre za dejavnosti, ki jim je bistven
dobiček. Organizirani kriminal je široko uporabljen izraz, zanj ni mednarodno
priznane definicije, niti ni definiran v naši zakonodaji. Organiziran kriminal se
nanaša na kriminalno organizacijo in področja njenega nezakonitega
delovanja. Kriminalne organizacije so precej različne in spremenljive.
Povezava med politiko in kriminalom je relativno nov koncept. Problem se
pojavi posebej takrat, ko ni jasne meje med javnimi in zasebnimi kodeksi
postopanja, ali drugače povedano, ko se srečata izvršilna veja oblasti ter
gospodarstvo. Prevzem države je dober primer, kako lahko organiziran
kriminal vpliva tako na formalno kot neformalno ekonomijo. Prevzem države s
strani kriminalnih združb pomeni nadvlado podzemlja. Država torej postane
kriminalizirana zaradi močnih organiziranih kriminalnih združb, ki k
sodelovanju pritegnejo politične elite. Ni nujno, da je porast neformalnega
gospodarstva nujno slab za vsako državo. Če pa je zaželeno ali ne, je odvisno
od tega, ali obstajajo alternativne možnosti za preživetje tistih, ki so odvisni
od njega.
Ključne besede: Neformalna ekonomija, siva ekonomija, organizirana
kriminaliteta, prevzem države
6
ABSTRACT
Title: Informal economy and connection with organised crime.
Informal economy is a very broad and diverse phenomenon that is present in
all economies and all policies. It is the opposite of informal economy and
primarily it is about tax fraud and it’s “profit”. There is no global definition of
both formal economy and organised crime, but all existing definitions have
something in common – growth of profit. Organised crime is a widely used
term that has no globally acknowledged definition nor is it defined in our
legislation. It refers to criminal organisation and its fields of illegal operation.
Criminal organisations are quite different and variable.
The connection between crime and policy is a relatively new concept. A
problem occurs, when there is no clear line between public and private codes
of action, or when the executive branch of jurisdiction and economy meet.
State capture is a good example of how organised crime can influence the
formal and informal economy. The takeover of criminal communities means
the supremacy of the underground world. The country becomes criminalized
because of strong criminal communities that obtain the cooperation of the
political elite. The increase of informal economy is not necessarily bad for
every country. If it is wanted or not depends on if there are alternative
options for survival of those who depend on it.
Key words: informal economy, grey economy, organised crime, state capture
7
1 Uvod
Ekonomijo lahko razdelimo v dva sektorja, in sicer v formalnega in
neformalnega. Večina neprijavljenega dohodka v neformalnem sektorju je
posledica poskusa namerne izognitve plačila davkov. Zadnje študije so
pokazale, da neformalni sektor v državah v razvoju predstavlja od 20% do 70%
bruto domačega proizvoda (BDP) in še raste (Shapland in Ponsaers, 2010).
Siva ekonomija je širok in raznovrsten pojav, ki ga najdemo v vseh državah,
gospodarstvih in v vseh političnih sistemih. V Sloveniji opredeljujemo sivo
ekonomijo podobno kot v tujini. Enotne definicije ni, opredelitve pa temeljijo
na ekonomskih izhodiščih, saj je osnovni motiv vsake neformalne ekonomije
izogniti se plačilu davkov. Vzroki zanjo so različni, enak je le njihov cilj, torej
izogniti se plačilu davkov, prispevkov in pridobitvi potrebnih dovoljenj za
legalno opravljanje neke dejavnosti ter obogateti (Dobovšek, 2010).
V neformalno ekonomijo v Sloveniji uvrščamo prihodke pridobljene, z
legalnimi in nelegalnimi dejavnostmi. Zelo malo poudarka pa se daje na
prihodke, pridobljene s prepovedanimi dejavnostmi in kaznivimi dejanji.
Drugod (ZDA, Velika Britanija, Nemčija) so prihodki, pridobljeni s kaznivimi
dejanji,sestavni del sive ekonomije, v Sloveniji pa le določene oblike kaznivih
dejanj. Med prihodke neformalne ekonomije bi morali upoštevati vse oblike
kaznivih dejanj, s katerimi storilec pridobi protipravno premoženjsko korist,
saj je ta prihodek pridobljen na nepošten način kot pri legalni dejavnosti, kjer
davkoplačevalec ne plača davčnih obveznosti (Dobovšek, 2009).
Ocene neformalne ekonomije v Sloveniji so približne, saj natančen obseg
zaradi različnih kriterijih ni povsem natančno izmerjen. V vzhodnoevropskih
državah, kjer je življenjski standard nižji in nimajo zgrajenega tržnega
gospodarstva ter so na ekonomskem ter političnem področju doživeli veliko
hitrih sprememb, se obseg neformalne ekonomije giblje med 39,9 in 44,0
odstotka. V razvitejših državah, kjer ni takšnih ekonomskih težav, se delež
giblje med 15,7 in 16,8 odstotka. V letu 2000/2001 smo v Sloveniji imeli kar
visok delež neformalne ekonomije in sicer 26,7 odstotka (Dobovšek, 2009).
8
Leta 2000 je Slovenija uredila zaposlovanje na črno z Zakonom o
preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Uradni list RS, št. 36/2000).
Problem pri nas je, da s sprejetjem zakonodaje nismo dosegli želenih učinkov
in sive ekonomije z leti znižali ampak celo povečevali (Dobovšek, 2009).
Na področju EU izstopa predvsem področje gradbeništva, turizma in storitev,
v Sloveniji pa gradbeništvo, gostinstvo, trgovina, prevozništvo, avto šole,
kmetijstvo, zbiranje odpadkov, glasbena industrija, društva, pri tem pa
prednjači delo in zaposlovanje na črno.
Primarno se o tem, katere gospodarske aktivnosti se smatrajo za nelegalne
(prepovedane z zakonom) in legalne, odločajo posamezne države same.
Podobno je na posameznih državah tudi odgovornost, da določijo, katere
ekonomske dejavnosti se bodo urejale z delovno zakonodajo, kako se
opredelijo standardi kakovosti in podobno, kar je pogojeno z državnimi
političnimi potrebami. V zadnjem času se je ta odgovornost razširila na
mednarodno skupnost, saj veliko področij, kot so npr. zdravje in varnost,
urejata tako Evropska unija (EU) kot Svetovna trgovinska organizacija (STO)
(Shapland in Ponsaers, 2010).
Država skrbi za izvajanje različnih evropskih direktiv in konvencij, zato je bila
nacionalna zakonodaja tudi večkrat spremenjena, vendar bistvenih učinkov ni,
vzrokov za to pa je več; na primer, da nimamo natančnih podatkov o obsegu
sive ekonomije. Mogoče pa je zaznati pozitiven premik tako v samem
zaznavanju problema kot tudi v želji po zniževanju obsega neformalne
ekonomije na različnih področjih (Dobovšek, 2009).
Predvidevam potrditev hipoteze, da sta neformalna ekonomija in organizirana
kriminaliteta tesno povezani.
Delo je teoretično, uporabljeni so bili strokovni članki in monografije. Za
začetek bosta opredeljeni neformalna ekonomija in organizirana kriminaliteta
in nato povezava med njima, v zaključku bodo potrditve in morebitne
zavrnitve predpostavljenih hipotez.
9
2 Namen in cilji
Osnovni cilj dela je povezava med neformalno ekonomijo in organizirano
kriminaliteto. Služi boljšemu razumevanju neformalne oziroma sive ekonomije
in problematike le-te.
Delo govori splošno o neformalni ekonomiji, nato o organiziranemu kriminalu,
povezavi med njima in vplivu družbenih institucij na neformalno ekonomijo.
Opredelitev predpostavk (hipotez) v diplomskem delu:
1) Neformalna ekonomija in organizirana kriminaliteta sta tesno povezani.
2) Neformalno ekonomijo odpravljamo z institucijami kazenskega
pregona.
10
3 Teoretični uvod
3.1 Neformalna ekonomija
Široko gledano je neformalno gospodarstvo nasprotje od uradnega,
formalnega. Neformalna ekonomija je vseskozi prisoten »podtok«
(undercurrent). Državno, regionalno ali mestno gospodarstvo nikoli ne more
biti popolnoma formalno ali popolnoma neformalno. Nekateri segmenti so bolj
formalni kot neformalni, drugi postajajo bolj neformalni kot formalni in
obratno. Gospodarstvo lahko torej opredelimo zgolj po dominantni obliki
gospodarstva, v zahodnih državah je to še vedno večinoma formalno (Shapland
in Ponsaers, 2010).
Splošno gledano se neformalna ekonomija nanaša na neprijavljeno dejavnost,
ki ni zabeležena v nobenih uradnih gospodarskih dokumentih. Poznamo jo tudi
pod izrazi črna, neuradna, skrita, nezabeležena, senčna, siva, vzporedna,
dvojna, neopazna, podzemna, stara pa je toliko kot človeštvo samo. Najbolj
razširjena definicija neformalne ekonomije se nanaša na del gospodarske
aktivnosti, ki bi morala biti, pa ni zapisana v državnih podatkih. Ne gre za nov
pojav, niti ni omejena na spreminjajočo družbo razvijajočega se sveta,
pojavlja se tako v avtoritarnih kot ekonomsko zelo razvitih in demokratičnih
družbah. Zaradi svoje narave je neformalno ekonomsko aktivnost težko
prepoznati in še težje izmeriti. Poleg tega se ekonomisti in drugi družboslovci
ne strinjajo glede njenih učinkov. Nekateri smatrajo sivo ekonomijo za
negativno, saj državi onemogoča prihodek, poleg tega pa vpliva na
zanesljivost in točnost gospodarskih podatkov, na katere se nanašajo vlade ob
planiranju gospodarskih politik in določanju fiskalnih ter denarnih politik.
Drugi smatrajo neformalno gospodarsko aktivnost kot nekaj, kar vlade
tolerirajo ali celo namerno spodbujajo. Dojemajo jo kot razpoložljiv prihodek,
zmanjšanje brezposelnosti ter kot varnostni ventil v času ekonomske
tranzicije in upočasnitve (Danopoulos in Žnidarič, 2007).
Neformalna ekonomija je v večji meri kot formalna določena s tržnimi
mehanizmi, poganjata jo povpraševanje in ponudba. Neformalno gospodarstvo
11
spremlja tudi izostanek formalnih nadzorstvenih mehanizmov, kot so policija
in druge agencije, inšpektorati in nadzorstvene institucije, čeprav pravila in
kazni še vedno obstajajo, samo uporabljene niso.
Neformalno gospodarstvo je v tem primeru posledica izostanka oz. umika
države. Čeprav države same določajo, kaj je formalno in kaj neformalno oz.
katere dejavnosti se smatrajo za nelegalne in ali jih je treba regulirati,
neformalnega gospodarstva ne poganja formalna država niti lokalne politične
odločitve. Neformalno ekonomijo opredeljujejo preprosti in kruti ekonomski
mehanizmi ter slepa logika ponudbe in povpraševanja brez vmešavanja
družbenih politik (Shapland in Ponsaers, 2010).
Utaja davkov se nanaša na izogibanje plačevanju davkov od npr. plače in na
posredne ali neposredne davke, ki bi jih po zakonu morali plačati državi. Pri
neformalnem gospodarstvu gre za proizvodnjo dobrin in ustvarjanje
vzporednega zaslužka,vendar ni nujno, da je vpletena še utaja davkov. Lahko
sta tudi ena brez drugega. Lahko gre za legalno gospodarsko dejavnost, kjer
izvajalec le-te najde načine, da se izogne plačilu davkov, npr. skozi luknje v
zakonu ali neprijav določenih pretokov denarja.
Torej, eden med najbolj pomembnimi razlogi, zakaj se ljudje ukvarjajo z
gospodarstvom na črno, je izognitev plačilu davkov. Druga pomembna
dimenzija, ki je povezana z neprijavljeno ekonomsko aktivnostjo in utajo
davkov, pa je revščina. Ekonomisti in družboslovci se ne morejo zediniti glede
posledic neformalnega gospodarstva in utaje davkov. Nekateri menijo, da
izogibanje plačilu davkov izboljša življenjske pogoje, saj več denarja ostane v
rokah ljudi. Drugi pravijo, da utaja davkov povečuje oz. prispeva k revščini,
saj vladam odvzema pomembna sredstva za gospodarski razvoj, ki pomaga
šibkejšim segmentom populacije.
Neformalno gospodarstvo in utaja davkov sta povezani, nista pa sovpadajoči.
Kot mnogi družbeni pojavi se ne dogajata v vakuumu, potrebno pa je tudi
tveganje. Za to je potrebno izpolniti nekaj pogojev. Tri predispozicije so
prepoznane kot spodbujevalci neformalne gospodarske dejavnosti. Prvič,
12
dejavnost mora prinašati dodatno vrednost neformalnemu akterju, kar
pomeni, da mora kršitelju prinesti precejšnjo ekonomsko korist. Potencialna
korist mora prevladati nad tveganjem. Drugič, neprijavljena gospodarska
aktivnost je povezana z zavestno in namerno odločitvijo, da se prikrije to
dejavnost ali pa gre za pomanjkljivost finančnih podatkov. In tretjič, dodana
vrednost je potreben vendar ne zadosten pogoj- ekonomska dejavnost, ki po
pravilih ni zabeležena v državnih računih (npr. gospodinjstvo), se ne smatra za
neformalno ekonomijo (Danopoulos in Žnidarič, 2007).
Siva ekonomija se ne smatra za nevtralen pojav, ki prinaša redke dobrine in
storitve. Vpeta je v kriminalno pokrajino neke države: skrbi za manjši in
gospodarski ter finančni kriminal, ki cveti zaradi nevednosti o legalnosti s
strani državljanov. Podaljšuje organizirani kriminal (Van Duyne, 2006).
Neformalno gospodarstvo bo zacvetelo na območjih (področjih), kjer
priložnosti (geografske, socialni stiki itd.) že obstajajo. Te priložnosti so tiste,
ki naj bi narekovale naravo oz. vrsto neformalnega ekonomskega delovanja,
odvijajočo se na različnih območjih. Približno polovica današnjega svetovnega
prebivalstva živi v mestih in neformalne zaposlitve trenutno predstavljajo od
40% do 60% vseh zaposlitev v urbanih okoljih, v prihodnosti pa bo ta vrsta
zaposlitev najbrž predstavljala vedno večji odstotek vseh urbanih zaposlitev.
Neformalna prodaja predstavlja od 30% do 50% neformalnega urbanega
gospodarstva.
Nekateri opazovalci trdijo, da je neformalni sektor preveč raznolik, da bi se
ga lahko dojemalo kot koncept.
Neformalno gospodarstvo ima tradicijo in je vpleteno v družinska omrežja,
trgovanje in tihotapske poti, od katerih se mnoge vzporedno uporabljajo za
legalne izdelke in storitve. Neformalne zaposlitvene priložnosti temeljijo na
socialnih stikih in omrežjih, ker je iskanje delovne sile prek javnega
oglaševanja primerno za tiste, ki ne želijo pritegniti pozornosti oblasti k
svojim dejavnostim.
13
Neformalno gospodarstvo ima morda manj možnosti za hiter razvoj, manj
izkorišča nove priložnosti za posel kot formalno gospodarstvo. Zaradi različnih
varnostnih ukrepov in razvoja novih tehnologij je težje spraviti produkte do
kupcev. Iz tega sklepamo, da je neformalno gospodarstvo manj inovativno kot
formalno.
Neformalno gospodarstvo nastaja na periferiji formalnega, v skladu z
alternativno logiko preživetja (Shapland in Ponsaers, 2010).
Spodbujevalci črne ekonomije vključujejo tako makro kot mikro elemente.
Prvi dejavnik je stopnja obdavčenosti. Visoki davki ljudi silijo v neformalne
gospodarske aktivnosti. Stopnja legitimnosti režima in narava državne oblasti
je drugi dejavnik. Podjetja in posamezniki se bodo prej odločali za črni trg,
če menijo, da državne politike nepošteno omejujejo njihov zaslužek in
ekonomski status. Tretji dejavnik je visoka stopnja brezposelnosti. Ljudje, ki
iščejo zaposlitev, so v okoljih z visoko brezposelnostjo velikokrat prisiljeni
poiskati in sprejeti delo v neformalnem sektorju, kjer ni plačevanja
zdravstvenih in pokojninskih dajatev. To velja predvsem za območja, kjer je
državna podpora brezposelnim neobstoječa ali slaba.
Četrti dejavnik so institucionalne omejitve ali nadzor. Strogi delovni in
okoljski zakoni ter pretirana zaščita potrošniških pravic lahko ljudi usmeri
proti črnemu trgu. To velja tudi za peti dejavnik: visoke socialne prispevke.
Ekonomisti menijo, da visoki prispevki za pokojninsko in zdravstveno
zavarovanje zaposlenih povečujejo obseg neformalnih gospodarskih aktivnosti.
Šesti dejavnik je vloga države in učinkovitost državnih mehanizmov za
zmanjševanje neprijavljenega ekonomskega sektorja. Šibke državne
institucije, uradniška korupcija, anemična ali nekonsistentna policija in
pomanjkanje politične volje so vse dejavniki, ki vplivajo na potencialne
kršilce zakona. Zakon kršijo, ker menijo, da jih pri tem ne bodo dobili.
Sedmi dejavnik je gospodarski razvoj. Študije so pokazale, da je najvišja
stopnja dejavnosti na črno povezana s storitvenim sektorjem, ki je ponavadi
močnejši v gospodarstvih z napredno stopnjo razvitosti. Ljudje z nizkimi
dohodki se poslužujejo črne ekonomije primarno v storitvenem sektorju in
izkoriščajo slab nadzor države na tem področju gospodarske dejavnosti.
14
Narava in organizacija državnega gospodarstva je lahko eden od
pomembnejših dejavnikov.
Manjši sektorji z nizki kapitalom in s slabo tehnologijo ter visoko
povpraševanje po delavcih v industriji in kmetijstvu privlačijo nekvalificirane
in pogosto nelegalne migrantske delavce. Za njih neformalno gospodarstvo
predstavlja logičen vir zaposlitve (Danopoulos in Žnidarič, 2007).
3.1.1 Kako evropske politike pripomorejo k definiranju meja med legalnim
in nelegalnim delom?
Nelegalno delo, delo na črno, neprijavljeno ali neformalno delo; ti izrazi
odražajo neformalno gospodarstvo z vidika dela. Meje med legalnim in
nelegalnimi oblikami dela niso fiksne, ampak so odvisne od političnih prioritet
in javnih politik.
Nelegalno delo pomeni delo brez uradne pogodbe, nespoštovanje obveznosti
plačila socialnih prispevkov in davkov, neupoštevanje drugih zakonskih zahtev
(npr. varstvo pri delu). Zakonodaja opredeljuje nelegalno delo s tem, da
postavi pravila in zahteve za legalno delo: kdo je pristojen za delo na nekem
območju, katera pravila morajo spoštovati delavci in delodajalci itd.
Zakonodajalci v državah članicah niso avtonomni pri definiranju meja med
legalnim in nelegalnim delom, saj morajo spoštovati pravila notranjega trga
evropske skupnosti. Prosti pretok delovne sile in tranzicijske izjeme pri
obdobjih povečevanja EU je ena od osnovnih svoboščin, ki sestavlja evropski
interni trg. Ta temeljni element evropske integracije je oblikoval organ
evropske zakonodaje (body of European legislation) in sodbe evropskega
sodišča (European court of justice). Vsebuje omejitve na podlagi javne
politike, varnosti ali zdravja. Zaradi dinamičnosti evropskega internega trga in
naraščajoče mobilnosti delavcev znotraj EU so restriktivna domača pravila
posameznih držav na udaru. Prosti pretok delovne sile je omejen s
tranzicijskimi pravili, ki omejujejo zaposlovanje delavcev iz novih članic
(Aden, 2010).
15
Na splošno imajo samo legalni migranti pravico do redne zaposlitve.
Najpogosteje v državah članicah sledijo dvojni strategiji, ki zaščiti tako
domači delovni trg pred neželenimi delovnimi migracijami in jih odprejo, če
se pojavi potreba po dodatnih delavcih. Razlikovanje med legalno imigracijo
visoko usposobljenih ljudi in nelegalno imigracijo delavcev, ki opravljajo
obrobna dela, je neposredna posledica političnih izbir, ki jih pogosto
poganjajo politične namere po dobrih pogojih za gospodarstvo. Zakonodajalci
definirajo kategorije delavcev, dobrodošle v specifični situaciji, ki je odvisna
od ekonomskih in političnih potreb ter preferenc v določenem trenutku.
Opredelijo tudi, kako lahko oz. težko je priti v določeno državo oz. dobiti
redno zaposlitev .Politično odločanje pa je pogosto odvisno od pritiskov
gospodarskih skupin kot združenja delodajalcev. Le-ti lobirajo lažji dostop do
kvalificiranih migrantskih delavcev.
Meje med legalnim in nelegalnim delom so spreminjajoče v času in prostoru,
zakonodajalci pa lahko vplivajo nanje s tem, da določijo meje med
dovoljenim in prepovedanim.
Potreba po delovni sili, nameni za zmanjšanje neformalnega gospodarstva in
poudarjanje človekovih pravic so vsi razlogi, ki lahko prisilijo zakonodajalce,
da nekatere aktivnosti prenesejo v legalni sektor, ki ga podpirajo zveze
delodajalcev in sindikati. Visoka stopnja nezaposlenosti ter populistični anti-
migracijski pritiski imajo nasproten učinek, zato se morajo ustvarjalci politik
zatekati k razširjanju definicije nelegalnega dela.
V evropski večnivojski zakonodaji so pravila, ki določajo, kdaj je delo legalno
oz. nelegalno, pogosto kompleksna in zatorej težko razumljiva za delavce,
javni upravi pa je to težko aplicirati. V drugih sektorjih neformalnega
gospodarstva dualistično razlikovanje med legalnimi in nelegalnimi
dejavnostmi izginja. Kjer so pravila nejasna, se pojavljajo sive cone.
Klasifikacija aktivnosti kot nelegalne ali legalne je pogosto odvisna od
zakonskih pravil, ki morajo upoštevati večnivojsko naravo več pravil v EU.
Prevladuje simbiotičen in sinergijski odnos med legalnim in nelegalnim delom.
Najbolj učinkovit način za zmanjšanje nelegalnega dela se je pokazala
odstranitev oz. premaknitev le tega iz polja nelegalnosti. Črni trg dela se
16
lahko zmanjša tudi s tem, da se naredi legalno delo bolj privlačno in donosno
tako za delodajalce kot za delavce.
Merjenje učinkovitosti preventivnih ali represivnih politik pa postavlja
metodološke probleme. S kriminološkega vidika merjenje dela na črno
predstavlja podoben metodološki izziv kot merjenje temnega polja
kriminalitete. Da bi lahko ocenili učinkovitost ukrepov za zmanjšanje
nelegalnega dela, bi morali vedeti več o obsegu (neprijavljenih) primerov
različnih vrst nelegalnega dela (Aden, 2010).
Podjetja najemajo varnostne družbe za nadzor aktivnosti, ki predstavljajo
tveganje zanje. Te aktivnosti so lahko kriminalne ali nekriminalne narave.
Javni varnostni organi se zanimajo samo za dejavnosti, ki so prepovedane z
zakonom. Potencialno nevarna situacija za podjetje ali organizacijo je tudi
navzkrižje interesov. Čeprav se samo po sebi ne smatra za kaznivo dejanje, je
navzkrižje interesov lahko zelo škodljivo za organizacijo in lahko privede do
kriminalnih dejanj. Problematično je tudi t.i. senčno območje (shadow area),
ki nastane med legalnimi in nelegalnimi delovnimi praksami, še posebej v
tujini (npr. poslovanje preko »izmenjave daril«). Varnost je v podjetjih
centralizirana okoli preprečevanja aktivnosti, ki so škodljive za podjetje, ko
pa gre za kriminalna dejanja, ki lahko pomagajo podjetju, pa je ta prevencija
le pogojna (Dorn in Meerts, 2010).
3.1.2 Regulacija in preprečevanje sive ekonomije
Eden ključnih problemov policije je, da je njihova definicija ekonomske
kriminalitete obenem pretirano ozka in neupravičeno široka, kar pojasnjuje
tendence varnostnih podjetij, da zaščitijo interese svojih klientov. Varnost v
podjetjih je »po meri narejena pravica« za podjetja, saj jim omogoča, da se
oblasti ne mešajo v njihove posle.
Nove oblike kriminalitete, strategije in metode delovanja kriminalnih združb
so zahtevale prilagajanje ter posodabljanje prikritih preiskovalnih ukrepov, še
bolj pa različnih oblik dela policije oz. preiskovalnih organov (Kregar, 2006).
17
Regulacija, ki temelji na skupnosti (npr. neformalne norme v neki soseski), je
pomemben segment. Zadnje pa so organizacije, podobne mafiji, ki imajo
svoje lastne notranje regulacije. Ti dve sta neformalni »legal orders«, saj ne
izvirata iz državnih organov temveč neformalnih segmentov, kot je
skupnost,ne glede na to, ali gre za legalne ali prepovedane dejavnosti.
Potrebno je razviti analitičen okvir, ki integrira dele formalnih pravnih
sistemov z deli neformalnih pravnih sistemov, pri tem pa nepreferirati
državnih sistemov nad zasebnimi niti formalnih nad neformalnimi. Potrebno je
sestaviti hibridni sistem, ki vsebuje oboje. Da je hibridni sistem dovolj
prilagodljiv in koristen za podjetja, mora vsebovati elemente neformalnih
pravnih sistemov.
Kriminologija se ponavadi osredotoča na nelegalne dejavnosti posameznikov in
podjetij na eni strani in represivne organe ter kazensko-pravne sisteme na
drugi. Raziskuje pa tudi interakcijo med temi elementi znotraj širših
političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih okolij. Na kratko, pozornost je
usmerjena na srečanje državnega in neformalnega gospodarstva. Nasprotno je
raziskovanje vloge zasebnih varnostnih podjetij, ki vnašajo zasebne elemente
v korporativno sfero, pokazalo, da gre za aktivnosti znotraj formalnega
gospodarstva, vendar v odsotnosti države. V neformalnem gospodarstvu
država ne izvaja direktnega nadzora in s tem omogoča zasebnim subjektom,
da nadzirajo svoje neformalne aktivnosti. To je pravo, ki je formalnim
ekonomskim akterjem ljubše: hitro, tiho in kratkoročno stroškovno učinkovito.
Ta informalizacija prava znotraj formalnega gospodarstva ne nakazuje umika
države, saj se država nikoli ni neposredno vpletala v ta vprašanja.
Analitično gledano varnostna podjetja in zasebni sektor predstavljata
neformalno gospodarstvo pravnega sistema, kar je bilo pričakovano, da bo
javno. Formalno pravo se lahko izkaže za neformalno, netransparentno in
zasebno vodeno. Pravo je aspekt ekonomije in ne države (Dorn in Meerts,
2010).
Gospodarsko izkoriščanje, revščina, posredna diskriminacija, nepriviligiran
status, pomanjkanje dostopa do mehanizmov odločanja, dejanska deprivacija
pravic večine svetovne populacije so vse okoliščine, ki kljub ignoranci s strani
18
političnih in ekonomskih elit nakazujejo, da je trenutni politični sistem kvazi-
demokratičen, gospodarski sistem pa nemoralnen, nepravičen in
izkoriščevalski (Dobovšek, 2010).
Mnogi ekonomisti menijo, da je glavni vzrok korupcije neučinkovit nadzor,
vendar pa sta ti dve stvari lahko tudi obratno povezani, pogosto je korupcija
tista, ki povzroči neučinkovitost nadzora in ne obratno (Lambsdorff, 2007 v
Dobovšek, 2010).
Kapitalistične bele ovratnike rešuje pred pravnimi in moralnimi sankcijami
vrsta olajševalnih okoliščin: na primer ohlapna, spreminjajoča se, poljubno
raztegljiva normativna regulacija, kompleksna izvedba in slaba vidljivost
kriminalnih dejavnosti ter razpršenost odgovornosti in viktimizacije (Kanduč,
2006).
Z upoštevanjem Evropske komisije lahko rečemo, da v Sloveniji z novo
zakonodajo nismo dosegli želenih učinkov zmanjšanja neformalne ekonomije,
ampak se je celo povečala. Pomembno pa je, da se zakonodaja na področju
dela in zaposlovanja na črno izvaja. Preprečitev oziroma zmanjšanje
neformalne ekonomije pod 15 odstotkov BDP (kar je nizka stopnja) je mogoče
z odpravo vzrokov za neformalno ekonomijo, z nižjo davčno stopnjo,
nadzorom predvsem pa s skupnim delovanjem vseh državnih organov in
usklajeno ekonomsko politiko.
Slovenija skrbi za izvajanje različnih evropskih direktiv in konvencij, zato je
bila nacionalna zakonodaja tudi večkrat spremenjena. Bistvenih učinkov ni,
vzrokov za to pa je seveda več in eden med njimi je pomanjkanje natančnih
meritev oziroma podatkov o obsegu neformalne ekonomije, saj se z meritvami
nihče ne ukvarja. Za aktivno spremljanje pojava in načrtovanja ukrepov za
zmanjšanje obsega je nujno, da se pojav meri in spremlja (Dobovšek, 2009).
3.1.3 Ukrepi za zmanjševanje obsega neformalne ekonomije
Potrebni so kratkoročni, dolgoročni in operativni ukrepi.
Kratkoročni oziroma srednjeročni ukrepi se načrtujejo za obdobje treh do
petih let. V tem času bi bilo treba spremeniti zakonodajo na različnih
19
področjih in povečati učinkovitost represivnih organov, predvsem na področju
odkrivanja storilcev in ukrepanja zoper njih ter nagibanje k temu, da se
prihodki neformalne ekonomije zasežejo in odvzamejo. Pri tem bi morali
sodelovati vsi državni organi. Potrebna je tudi boljša izmenjava podatkov in
dostop do baz, ki jih vodijo posamezni organi.
Dolgoročni ukrepi: pri teh je treba poskrbeti za čim boljši gospodarski razvoj
države, kajti višji življenjski standard vpliva na zniževanje obsega neformalne
ekonomije. Država sama si mora prizadevati, da se obdobje tranzicije čim
prej konča in se javni dolg čim prej zniža.
Operativni ukrepi: z njimi se načrtujejo aktivnosti posameznih državnih
organov in tudi drugih, ki sodelujejo pri zmanjševanju neformalne ekonomije.
Vsebovati morajo dejanske naloge in ukrepe z določenega delovnega
področja. Operativni ukrepi morajo narekovati aktivnosti, ki povečujejo
intenzivnost in učinkovitost nadzornih mehanizmov. Treba bi bilo oceniti
število inšpektorjev, ki bi zmogli opravljati nadzor in določiti njihove
pristojnosti in cilje dela.
Potrebno je vsesplošno razumevanje, da je dobiček iz neformalne ekonomije
nelegalen, še več, gre za parazitsko dejavnost na račun drugega. Ko bodo
ljudje to razumeli, bo postalo jasno, zakaj si je treba prizadevati za
zmanjševanje obsega tega pojava (Dobovšek, 2009).
3.1.4 Pranje denarja
Pranje denarja je pretvarjanje denarja in sicer tako, da dobi nelegalno
pridobljen denar navidezno legalen status. Gledano zgolj s pravnega stališča,
je lahko pranje denarja že polaganje dohodkov s kriminalne dejavnosti na
domač bančni račun (Levi, 2010). To je eden od razlogov, zakaj je finančni
sektor eden glavnih borcev v boju proti pranju denarja.
Pranje denarja stoji na prelomnici med legalnim in nelegalnim oz.
neformalnim gospodarstvom, čeprav so te meje postavljene. Ko nezakonito
pridobljeni denar prestopi ta prag, bo postal formaliziran in se obnašal kot
normalen denar. V tej vlogi je pranje denarja funkcionalno tako za formalno
kot neformalno gospodarstvo, saj omogoča legalno (u)porabo denarja, ki
20
doteka z neformalne ekonomije na formalnih finančnih trgih. To stimulira
prav neformalno gospodarstvo, medtem ko normalno obnašanje denarja vpliva
na finančne tokove finančnih trgov.
Z ekonomskega stališča je boj proti pranju denarja torej lahko sprejet kot
nepotreben. Ker pa smo družba, ki se bori proti kriminalu in želi zmanjšati
priložnosti za storitev le-tega, je motiv za boj proti pranju denarja neko
normativno stališče. Čeprav neformalno gospodarstvo ne vsebuje izključno
denarnih transakcij, so nekateri neformalni denarni tokovi usmerjeni natančno
k uporabi tega denarja v neformalnem gospodarstvu. Dostopnost nezakonito
pridobljenega denarja oz. pretočnost le-tega v formalno ekonomijo v veliki
meri določa zakonodaja in posledično izvajanje te zakonodaje.
Eden od načinov za preučevanje neformalnega gospodarstva in vpliva proti-
pralne zakonodaje je ocenjevanje velikosti in posledično spremembe velikosti
posameznega gospodarstva. Številne raziskave so poskusile izmeriti obseg in
velikost neformalnega gospodarstva, npr. z dohodki iz kriminalne aktivnosti ali
na podlagi BDP-ja. Te ocene pa so ohlapne in ne vedno skladne ena z drugo.
Ker smo v pomanjkanju prepričljivih statistik, ne vemo, koliko denarja
predstavlja neformalno gospodarstvo, niti ne vemo, kakšni zneski se pretakajo
med obema gospodarstvoma. To zelo otežuje merjenje učinkov zakonodaje
(Verhage, 2010).
Glede pranja denarja ima v Sloveniji policija manjša pooblastila kot na primer
policija v Veliki Britaniji. Trenutna razdelitev pristojnosti med policijo in
Uradom RS za preprečevanje pranja denarja ni optimalna, prav zato ni učinka
pri preiskovanju sumov pranja denarja in posredno tudi ugotavljanja izvora
sumljivih transakcij, prek katerih storilci prikrijejo izvor denarja,
pridobljenega s kaznivimi dejanji. Prav tako urad nima pravih pristojnosti
glede zasega protipravne premoženjske koristi, policija pa nima dovolj
podatkov o sumljivih transakcijah (Dobovšek, 2009).
21
3.1.5 Negativni in pozitivni vplivi neformalnega gospodarstva
Pojav vzporednega gospodarstva je kompleksen, kontroverzen in multi-
dimenzionalen, vpliva pa na milijone ljudi iz vseh slojev, tako pozitivno kot
negativno.
Med ključne negativne vplive neformalne gospodarske dejavnosti štejemo:
1. Negativno vpliva na zanesljivost in točnost uradnih državnih statistik,
kar otežuje oblikovanje vladnih politik in jih napravi manj kredibilne za
tuje in druge oblike investiranja. To sproži začaran krog, ki spodbuja
premik k neformalnim aktivnostim ter zmanjša zaupanje v državo.
2. Vladne fiskalne politike postanejo neučinkovite. Država ne more
natančno oceniti dohodkov, kar otežuje planiranje in izvajanje
proračuna.
3. Moti monetarno politiko. Neformalna gospodarska dejavnost vodi v
pomanjkanje transparentnosti, škodi delovanju kapitalnih trgov. Tisti,
ki se ukvarjajo z dejavnostmi na črnem trgu, imajo težave pri
pridobivanju kreditov.
4. Ustvarja velike razlike med uradnim in dejanskim dohodkom. Vladne
številke glede porazdelitve premoženja imajo malo skupnega z
dejanskim stanjem, kar še bolj vpliva na zanesljivost uradnih statistik.
5. Vpliva na točnost podatkov o zaposlenosti, saj pogosto kažejo večjo
nezaposlenost, kot v resnici obstaja. Državni podatki o zaposlenosti
temeljijo na ljudeh, ki so uradno zaposleni, tisti, ki delajo v
neformalnem sektorju, niso vključeni.
6. Vodi do neenakosti med gospodarskimi sektorji. Črni trg lahko
premakne poudarek in se lahko seli iz enega dela gospodarstva v
22
drugega. Zaradi svoje narave neformalna aktivnost ne pokaže
zanesljivih podatkov, zato je državam težko pridobiti jasno sliko in
prilagoditi ekonomsko politiko tako, da poveča produktivnost in
konkurenčnost.
Siva ekonomija pa prinaša tudi nekatere pozitivne učinke:
1. Ustvarja nova delovna mesta, s čimer pripomore k blaginji.
2. Zmanjša brezposelnost, saj nudi delo številnim delavcem.
3. Povečuje konkurenčnost, saj vzpodbuja podjetja, da poiščejo načine, s
katerimi se izognejo ali zmanjšajo draga in stroga vladna pravila.
4. Decentralizira in razprši ekonomsko dejavnost. Črni trg se razvija okoli
manjših in srednje velikih podjetij, ki delujejo na podeželju, da se
izognejo vladnemu nadzoru.
5. Deluje kot varnostni ventil za gospodarska nihanja, ki so posledica
državne birokracije v pomanjkanju tekmovalnega duha. S tem da
obidejo vladne ovire, neformalni sektor lahko pomaga ponovno zagnati
gospodarstvo, zmanjša nezaposlenost in socialne nemire.
Tudi pri utaji davkov gre za namerno dejanje in tehtanje med tveganjem in
koristjo.
Ekonomisti in drugi družboslovci se strinjajo, da ima utaja davkov več
negativnih kot pozitivnih posledic in da je vpliv na družbo večji, glede na
neformalno gospodarstvo:
1. Povzroča nepravično in neupravičeno porazdelitev davčnega bremena.
2. Zmanjša prihodke države.
23
3. Zmanjša učinkovitost ukrepov za pobiranje davkov, onemogoča državo
pri doseganju ciljev iz gospodarskih politik.
4. Ovirajo pravila konkurenčnosti ter prostega trga.
5. Poveča regresivne davke.
6. Negativno vpliva na odnos do plačevanja davkov s strani vestnih
državljanov.
Navkljub dejstvu, da neformalna gospodarska dejavnost in utaja davkov nista
nujno vzajemna, je njuna sočasna prisotnost, še posebej če gre za okolje z
visokimi davčnimi stopnjami, odgovorna za nižje pokojnine, nižje socialne
transferje in druge oblike pomoči najranljivejšim družbenim skupinam.
Privedeta do visokih stopenj revščine med relativnim obiljem.
Nelegalno dejavnost je zaradi njene narave težko odkriti, še težje pa poiskati
informacije in vzpostaviti povezave (Danopoulos in Žnidarič, 2007).
3.2 Organiziran kriminal
Organiziran kriminal je široko uporabljen izraz, zanj ni mednarodno priznane
definicije, niti ni definiran v naši zakonodaji. Vendarle pa imajo vsi poskusi
definiranja organiziranega kriminala skupne točke, kot so skupinske
aktivnosti, ki jim je bistven dobiček, da dejavnosti presegajo državne meje.
Gre tudi za povečanje dobička z nasilnimi sredstvi in prelivanje dobička v
zakonite dejavnosti. Glavna motivacija organiziranega kriminala je torej
dobiček in večanje le-tega. Zanj je značilna velika teritorialna gibljivost,
raznolikost poslov in ravno zaradi tega je težje odkriti nove skupine.
Organizirani kriminal se kaže kot uspešno podjetje, ki proizvaja nelegalne
proizvode in zadovoljuje povpraševanje (Dobovšek, 1997).
Kako organiziran je organizirani kriminal? To je vprašanje, ki se poraja v
mnogih študijah o tej tematiki.
24
Zelo pogosto gre za dihotomijo med dobro prepoznavnimi kriminalnimi
organizacijami na eni in fragmentiranimi strukturami na drugi strani. Kot pri
vsakem družbenem pojavu so vmes še različni odtenki sive, ki jih je potrebno
upoštevati (Lampe, 2006).
Kot pravi Kanduč (2006), pri besedni zvezi organizirani kriminal najpogosteje
pomislimo na mafijo. Gre za večje in manjše nezakonite podjetniško-poslovne
strukture, ki služijo denar s trženjem prepovedanih dobrin, z izsiljenimi plačili
v zameno za varstvo/varnost, s posojanjem in pranjem umazanega denarja,
plenilskimi/roparskimi aktivnostmi in spreminjajočo se množico drugih
kaznivih dejanj. »Mafijsko načelo« ima ključno vlogo pri nastanku in razvoju
svetovnega kapitalističnega sistema, še posebej pa v okviru imperialističnega
plenjenja, zastraševanja, prisiljevanja in izsiljevanja izkoriščevalskih in
zatiralskih praks, ki so jih izvajale najmočnejše globalne sile, tako zasebna
podjetja kakor države, v zadnjem času pa to počnejo tudi naddržavni oblastni
mehanizmi.
»Organizirani kriminal se nanaša na kriminalno organizacijo in področja
njenega nezakonitega delovanja. Kriminalne organizacije so precej različne in
spremenljive. Razlikujejo se glede na število in usposobljenost članov,
količino in kakovost resursov, ki jih nadzorujejo, obseg in zvrst kriminalno-
ekonomskih aktivnosti, s katerimi se ukvarjajo, zmožnost, da nevtralizirajo
grožnje kazenskopravnega sistema, razmere do državnih in lokalnih oblastnih
struktur, kompleksnost, stabilnost in prilagodljivost notranjih struktur,
sposobnost delovati/poslovati na internacionalni ravni, odnos do zakonitega
ali formalnega gospodarstva – ki je lahko plenilski, parazitski ali simbiotičen;
številčnost in socialne značilnosti klientele, etnično ali regionalno poreklo,
stopnjo legitimnosti, ki jo uživajo v matičnem okolju itd.« (Kanduč, 2006:42-
43).
Pri organiziranem kriminalu imamo torej opraviti z organizacijsko strukturo, ki
je bila ustanovljena s slabimi nameni; kot svojevrstno kriminalno podjetje,
katerega cilj je poslovati s čim večjim dobičkom in krepiti ter širiti svojo moč,
v tem pa se prav nič ne razlikuje od zakonitega podjetja (Kanduč, 2006).
25
Po mnenju Ruggeria v Kanduč (2006) je najpomembnejša značilnost
organiziranega kriminala njegova zmožnost, da rekrutira in mobilizira
kriminalno delo, ki je nato usmerjeno v kolektivno realizacijo najrazličnejših
kriminalnih projektov.
V čem se kriminalno podjetje razlikuje od zakonitega? Precejšen del dobička,
ki ga ustvari kriminalna skupina, se razblini in pretopi v interno bogastvo,
luksuzne dobrine in druge oblike neproduktivnega trošenja, namesto da bi bil
usmerjen v produkcijo nove vrednosti, nadaljnjo akumulacijo kapitala in
povečanje gospodarske rasti. Dohodek pridobiva na nelegalnih trgih z
oskrbovanjem zainteresiranih strank s prepovedanim ali nedopustnim blagom.
Moč in vplivnost kriminalne združbe pa nista nujno omejena samo na teritorij,
ki ga kontrolira, ampak se lahko razširita navzven v smeri proti zakonitim –
političnim, ekonomskim, finančnim, cerkvenim, medijskim in drugim
strukturam. Meje med organiziranim kriminalom in uradnimi institucijami so
pogosto zamegljene in prekoračene. (Več o tem v poglavju Prevzem države).
»Organizirani kriminal nalaga svoj kapital tudi v zakonita podjetja, še posebej
manjše ali srednje velike firme. Ta vpletenost in vpetost v »nedolžno družbo«
pa je pomemben način, kako organizirani kriminal razširi svoj obseg, podaljša
domet in poveča dobičkonosnost svojih aktivnosti« (Kanduč, 2006:50-51).
Rawlison v Kanduč (2006) razlikuje štiri tipe oziroma razvojne stopnje med
organiziranim kriminalom in zakonitimi, predvsem političnimi strukturami.
Prva faza je reaktivna. Tu se organizirani kriminal zgolj odziva na priložnosti,
ki jih najde v prostoru, kjer deluje, in je ekonomsko-politično dovolj stabilen,
da se mu ni treba pogajati z raznimi tolpami. Druga faza je pasivna
asimilacija. Tu že pride do pogajanj med organiziranim kriminalom in
zakonitimi strukturami, ki potrebujejo ali so zainteresirane za specifične
usluge »črnega sektorja«, vendar so v tem razmerju zaenkrat še močnejše,
zato lahko narekujejo pogoje sodelovanja. Tretja faza je aktivna asimilacija.
Organizirani kriminal prodre v zakonite strukture že do te mere, da se
razmerje moči prične nagibati k nevarnemu ravnovesju. Razloček med
dopustnimi in nedopustnimi aktivnostmi postane vse bolj dvoumen za oba
partnerja. Četrta faza pa je proaktivna. Tu je kriminalna organizacija že
26
zmožna vplivati na politični proces, zastraševati vsakogar, ki se ji postavi po
robu,in se infiltrirati v legitimna podjetja, banke, politične stranke, medijske
in druge pomembne institucije. Treba pa je seveda poudariti, da to velja tudi
za zakonito kapitalistično podjetje, ki je lahko v razmerju do uradnih, zlasti
političnih in medijskih struktur, ravno tako reaktivno, pasivno ali aktivno
asimilirano in proaktivno. (Več o tem v poglavju Vpliv družbenih institucij na
neformalno ekonomijo).
Kriminalno podjetje prav tako državi ne plačuje davkov, velikokrat pa so
nekatere dejavnosti, ki jih izvaja, obdavčene, saj si mora za varno poslovno
okolje kupiti čim varnejše okolje, zlasti v razmerju do državnih oblasti
oziroma kazensko-pravnega sistema (Kanduč, 2006).
Če pogledamo zgodovino boja proti kriminalu, dobimo vtis, da so ukrepi
kazensko-pravnega sistema napredovali obenem hitro in počasi.
Svečane deklaracije in akcijski plan proti organiziranemu kriminalu, ki jih je
sprejel Evropski svet (European Council) leta 1998 v Temperi; konvencija
Združenih narodov decembra 2000 in vsi drugi močno izraženi nameni. Vsi ti
dogodki predstavljajo vrhunce desetletja, ki predstavlja globalno izraženo
voljo za boj proti organiziranemu kriminalu.
Čeprav se policija konstantno pritožuje, da nima dovolj orodij (zadostnih
preiskovalnih pooblastil), še vedno prepričuje javnost, da so vpleteni v nikoli
zaključeno »vojno proti organiziranemu kriminalu«.
Delo policije in drugih organov pregona je ovirano ne samo zaradi
pomanjkanja sredstev ali orožij, ampak predvsem zaradi dejstva, da so
postavljeni na napačno »bojišče«, torej na trg prepovedanih dobrin ali
storitev in trg dovoljenih dobrin, ki pa so pridobljene poceni z goljufijo.
Da bi se borili proti razvoju organiziranega kriminala in zmanjšali pojav pranja
denarja, se je sprejel nov sistem zakonov. Ne samo, da se je kaznovalno pravo
spremenilo v smislu, da zahteva od kupcev premoženja dokaze, kje in kako so
do tega premoženja prišli, ampak se je sprejel tudi zakon, ki prepoveduje
legitimacijo prihodka iz kriminalne aktivnosti (Van Duyne, 2006).
27
Enotne, globalno sprejete definicije neformalne ekonomije ni, zato je odvisno
od avtorja do avtorja, kako definira le-to. Kljub temu da je skoraj toliko
definicij kot avtorjev, pa je vsem skupno to, da pomeni neformalna ekonomija
izkoriščanje legalne ekonomije, da gre za utajo davkov in pridobivanju koristi,
predvsem finančne, na nezakonit način. Gre za izkoriščanje države in
velikokrat so ljudje v to prisiljeni zaradi kriznih gospodarskih razmer in
dobičkov, ki so višji in večji, kot je tveganje. Veliko teorij je dobrih,
potrebovali pa bi več strategij, kako neformalno ekonomijo uspešno
zmanjšati, saj je po mojem mnenju ni mogoče popolnoma izkoreniniti.
28
4 Neformalna ekonomija in organizirana kriminaliteta
V neformalnem gospodarstvu je bolj kot ne verjetno, da bo delovno okolje
ostalo statično, kar se tiče metod dela. Delavci so relativno brez moči v
primerjavi z vodilnimi, niti ne vidijo možnosti za spremembo. S tega vidika je
normalno gospodarstvo precej podobno organizacijski strukturi nekaterih oblik
organiziranega kriminala. Podjetniki, družine ali skupine organiziranega
kriminala se obdržijo skozi daljša časovna obdobja, so neverjetno stabilni na
svojem dominantnem položaju in z izkoriščanjem delovne sile predstavljajo
kvazi monopolizem. Nove investicije in infrastrukture niso potrebne zaradi
vedno prisotne nizke cene delovne sile, ki dela za nizke plače v bolj ali manj
nehumanih pogojih. Ena od »prednosti« je tudi odsotnost kolektivne moči, saj
ni ne vmešavanja sindikatov ne lobijev.
Drugi zorni kot prepletanja formalnega in neformalnega gospodarstva je
obseg, v katerem vpleteni pridejo navzkriž z uradnimi pravili glede
kriminalizacije ali regulacije. V mnogih primerih je neformalno delo izvedeno
znotraj nelegalnih situacij. V teh primerih je neformalni delavec označen kot
prestopnik, kriminalec. Vprašanje je, kdaj pride do premika od vloge
prestopnika do vloge žrtve (Shapland in Ponsaers, 2010).
Migrantski delavci na primer se ne počutijo kot del skupine. Poleg tega
obstajajo objektivni pogoji za izkoriščanje in nezmožnost videnja dela kot
pripomočka za lastno napredovanje, kar privede do osnovnih pogojev za
vpletenost v kriminalne dejavnosti ali t.i. mešane kariere, kjer gre za
izmenjevanje ali kombiniranje legalnih in nelegalnih aktivnosti. Klasične
teorije glede kaznovalne socializacije (punishing socialization) pravijo, da se
posamezniki, ki jih povezuje tveganje in podrejen družben položaj, združijo,
kar jim pomaga pri spopadanju z ovirami, s katerimi se srečujejo v sovražnem
okolju.
Postavlja se vprašanje, ali je delo bolj sprejemljivo kot kriminal. Najprej je
potrebno raziskati, zakaj nekateri posamezniki počnejo kazniva dejanja in
drugi ne. Zmanjšanje oblik družbenega nadzorstva, nizke plače in številne
29
priložnosti za vpletenost v nelegalne dejavnosti so razlogi, zakaj je delo za
nekatere posameznike manj privlačno kot kazniva dejanja.
Investiranje sredstev v usposabljanje delavcev (tudi tistih, ki so nezakonito v
državi), je pomembna strategija, ne samo za povečanje njihovih možnosti
iskanja boljše zaposlitve, ampak tudi za zmanjšanje stroškov državne
zdravstvene blagajne (Saitta, 2010).
Po svojih oblikah je organizirani kriminal izredno dinamičen in kompleksen
pojav, odvisno od tega, ali gre za organizirani kriminal tradicionalnega tipa ali
za podjetniško skupinsko deviantnost. Strukture organiziranega kriminala so
večplastne in prepletene, bistvo pa je, da ga ne »slišimo« in ne »vidimo«.
Organizirani kriminal deluje z velikim številom skupin, ki delujejo prožno in
svojo sestavo vedno znova prilagajajo zahtevam konkretnega okolja
(Dobovšek, 1997).
Organizirani kriminal je kot prepoznan fenomen prisoten med zadnjo polovico
stoletja (ZDA) in dvema dekadama (Evropa). Status organizirane kriminalitete
finančnega in ekonomskega kriminala je bil zmeraj nejasen. Čeprav ima
ekonomski kriminal daljšo legalno in kriminološko zgodovino kot organizirana
kriminaliteta, je veliko konceptualnih problemov v tej stroki.
Večina kriminalnih organizacij je vpletenih v trg nelegalnih produktov in
način,s katerim se organizirajo, je v veliki meri določen s strani narave
komoditete in socialnega potenciala trga (Van Duyne, 2006).
Neučinkovitost, kontradiktornost, legalna in moralna kontroverznost so
primerni opisi naraščajočih globalnih groženj, ki pretijo varnosti sodobnega
sveta (npr. organizirani kriminal). Uradne razprave se v glavnem osredotočajo
na abstraktno varnost mednarodne skupnosti, mednarodne organizacije in
institucije ali pa posamezne države in njihove institucije. Uradno
razumevanje varnostnih problemov in ukrepov za njihovo reševanje je
pristransko do interesov »civiliziranega« sveta ter njegovih elitnih skupin in
posameznikov (Dobovšek, 2010).
30
V kontekstu varnostne politike kriminalitete, še posebej pa njene
najnevarnejše oblike, med katere spada tudi prevzem države, ni analizirana
kot pojav, ki izvira iz državno družbenih procesov in struktur. Gospodarske in
politične elite, ki vodijo mehanizme javnega sprejemanja odločitev na lokalni
in globalni ravni, so zavedno ali nezavedno spregledali dejstvo, da družba ni
le žrtev kaznivih dejanj, ampak tudi igra vlogo pri vzrokih za te pojave, kar
pomeni, da si deli odgovornost za njih. Pojavi, kot so organizirani kriminal, ki
lahko vpliva na politične procese, izvirajo iz neenakega družbenega reda in
ekstremno neenakomerne porazdelitve materialnih dobrin, izkoriščanja,
izolacije, revščine, neupravičene deprivacije, diskriminacije in
marginalizacije. Postmodernistična kapitalistična družba tveganja torej
omogoča t.i. kulturo strahu. Delno je za to odgovoren umetno ustvarjen strah
pred terorizmom in kriminalom, strah, ki ima svoje lastno ideološko ozadje,
primarno pa je povzročen zaradi vedno večjih ekonomskih in socialnih
negotovosti. Njegove glavne značilnosti so ekonomsko nasilje, ki temelji na
strahu pred brezposelnostjo, strah pred izgubo finančne in socialne varnosti in
materialnih dobrin ter strah pred tujci, migranti in drugimi, ki so videni kot
nesocializirani, nedisciplinirani in nekonformistični (Kanduč, 2003).
Da bi lahko popolnima razumeli organiziran kriminal, moramo spoznati
pomembnost »tradicionalnega omrežja tajnih odnosov med člani zunanjih,
dovoljenih skupin družbenih, političnih in podjetniških«. Povezava med
politiko, kriminalom in podjetništvom je relativno nov koncept, ki so mu v
zadnjem času namenili veliko pozornosti tako politiki kot raziskovalci.
Prevelik poudarek na mednarodnem organiziranem kriminalu povzroča, da se
ta pojav namesto lokalno dojema kot nekaj tujega. Zanima nas pomembnost
urejanja tega pojava s strani močnih držav. V ZDA na primer organizirani
kriminal ne predstavlja tekmeca ali grožnje državni oblasti, ampak sobiva in
do določene mere dopolnjuje legitimne strukture moči in oblasti.
V zadnjih letih se je koncept organiziranega kriminala do neke mere umaknil
pojmom, kot sta transnacionalni kriminal ali transnacionalni organiziran
kriminal. Ta sprememba poimenovanja pomeni bolj odgovor mednarodnih
policijskih in nadzorstvenih strategij, ki so postale veliko bolj globalne, kot pa
31
nekih kvalitativnih sprememb v praksi organiziranega kriminala. To novo
poimenovanje tudi odseva ameriške in evropske strahove pred
»drugimi«;terorizem, iskalci azila itd. Transnacionalni organizirani kriminal
naj bi predstavljal grožnjo družbenemu in političnemu življenju celo v
nekaterih najbolj stabilnih in uspešnih državah.
Odnos z državo je tisti, ki definira parametre in moč organiziranega kriminala.
Ko organizirane skupine postanejo premočne, šibke države včasih k
sodelovanju pritegnejo osnove te moči, da bi dosegle lastne organizacijske
cilje (Kupadatze, 2010).
Ekonomski problemi in siva ekonomija so bili izpostavljeni predvsem v
državah, ki so se znašle v tranziciji v EU. Pojavijo se različne anomalije in
koruptivne dejavnosti. Te aktivnosti je težko pojasniti s klasičnimi
kriminološkimi izrazi. Problem se pojavi posebno takrat, ko ni jasne meje med
javnimi in zasebnimi kodeksi postopanja, ali drugače povedano, ko se srečata
izvršilna veja oblasti in gospodarstvo. Pogosto se zgodi, da v taki situaciji ena
stran prevlada nad drugo. Ni nujno država tista, ki nadvlada gospodarstvo,
lahko je popolnoma obratno. Nekateri gospodarski mogotci (tajkuni) lahko
pridobijo vpliv nad državo z uporabo različnih netransparentnih sredstev,
skozi sodelovanje med vodilnimi predstavniki države in bogatimi poslovneži.
To lahko vodi v netransparentne odločitve, ki škodujejo javnemu interesu,
dokazati pa jih je težko. Z uporabo koncepta prevzema države lahko
poskušamo vzpostaviti okvir za ta težko dokazljiva korupcijska dejanja
(Dobovšek, 2010).
32
4.1 Prevzem države
Koncept prevzema države zajema tri elemente. Prvi je »lovilec« (ki je lahko iz
javnega ali privatnega sektorja), drugi je »ujeti« (ponavadi gre za zakone in
odloke oz. na kratko: država), tretji element pa predstavlja javnost, ki je
»oškodovana« (čeprav ponavadi ne neposredno). Prevzem države se zgodi, ko
nekdo uporabi/zlorabi državo (zakone) za dosego osebnih koristi namesto
interesa javnosti. To se mora zgoditi na prepovedan in/ali netransparenten
način (Dobovšek, 2010).
Politiki in javni uslužbenci so lahko tako akterji kot tarče prevzema države.
Kadar zasedajo položaj znotraj javne službe, delovanje katerega bi drugi radi
spodkopali, postanejo tarče. Akterji pa postanejo takrat, ko spodkopavajo
svoj lastni položaj ali uporabijo prepovedana sredstva, da bi postavili druge v
podrejen položaj, z namenom vplivanja na zakonodajo, da si zagotovijo
neposredno ali posredno osebno korist. Ločimo med institucijami, nad
katerimi se vrši prevzem ali vpliv (izvršilna, zakonodajna in sodna telesa),in
institucijami, ki izvršijo ta prevzem oz. vpliv (zasebna podjetja, interesne
skupine, politični vodje itd.). Dokazano je, da je ena najbolj učinkovitih
kombinacij za spodbujanje skupin, ki lahko nadzirajo zakone, kombinacija
grožnje in ponudbe. To še posebej velja za okolje z veliko zmede.
Prevzem se lahko zgodi tudi izven meja države in sicer lahko to storijo tuja
podjetja in investitorji ali celo s sodelovanjem tujih vlad. Razlikujejo se tudi v
trajanju in globini penetracije v institucionalno strukturo države. Kadar
imamo opravka z globoko zasidranim prevzemom, je malo možnosti, da pride
do večjih neposrednih nakazil/plačil javnim uslužbencem. Bolj verjetno je, da
bo prišlo do neformalnih povezovanj in izmenjav med njimi, pri tem pa
denarna izmenjava ne igra velike vloge (Dobovšek, 2010).
V šibkih državah bi politične elite potrebovale partnerstvo s kriminalnimi
združbami, saj so formalne institucije nerazvite in neučinkovite. Takšno
sodelovanje ima lahko za posledico to, da organiziran kriminal zavzame kvazi
vladno vlogo, saj lahko dobi in ima moč, kadar je vlada ne more dobiti, s tem
33
pa postane »neformalna ali alternativna vlada in organ pregona«. Gre za
prevzem države s strani organiziranih kriminalnih skupin.
V kriminalizirani državi vodje organiziranih združb postavljajo pravila igre in
neposredno sodelujejo v državnem sprejemanju zakonov. Politične in poslovne
elite so odvisne od njih, čeprav ohranjajo del avtonomije. Obseg prevlade
organiziranih kriminalnih skupin se razlikuje od primera do primera.
Politično-kriminalno sodelovanje ne razpade tako zlahka in se lahko ponovno
pojavi ob oslabljenju prvotnega režima ali propadajoči državi (Kupadatze,
2010).
Obseg in globina organiziranega kriminala sta tudi povezana s stopnjo revščine
in neenakosti.
Lupsha v Kupadatze (2010) predlaga trostopenjsko evolucijsko paradigmo, ki
razlaga razvoj organiziranega kriminala v povezavi z državo, in sicer:
- plenilska stopnja (predatory stage), pri kateri združbe s pomočjo
nasilja poskušajo pridobiti teritorialni nadzor in monopol nad uporabo
moči, pri čemer pa so podvrženi oblasti zakona in reda;
- parazitna stopnja, pri katerem državna prohibicija, vojna, konflikti,
sankcije ZN ustvarjajo pogoje za razcvet kriminalnih organizacij;
- simbioza, kjer organiziran kriminal postane del države, država znotraj
države.
4.1.1 Ukrepi za omejevanje prevzemov države
Pretekli represivni ukrepi, ki so jih izvajali organi pregona ob odkritju
korupcije, niso prinesli pomembnih rezultatov. Potrebno je povečati uporabo
preventivnih ukrepov za preprečevanje neformalnega mreženja in koruptivnih
aktivnosti.
Pri prevzemu države kot najvišji obliki korupcije je še toliko bolj nujno
poudariti preventivne ukrepe, saj gre za pojav, ki ga je težko odkriti in še
težje dokazati. Dva najpomembnejša mehanizma, ki ju je potrebno
vzpostaviti za boj proti prevzemu države, sta transparentnost in konkurenca.
34
Težko je oporekati dejstvu, da tisk/mediji ne morejo odvračati korupcije.
Svoboden tisk učinkovito odvrača korupcijo, za preprečevanje hujših oblik
korupcije, kot je npr. prevzem države, je najbrž poleg svobodnega potreben
še zelo usposobljen tisk.
Izsledki namigujejo, da ima trenutni koncept prevzema države številne
pomanjkljivosti in se mora razviti naprej, še posebej za tranzicijske države,
kjer ni jasnih mej med javnimi in zasebnimi aktivnostmi, tako da je težko
opredeliti, kdo koga prevzema. Dva dejavnika nakazujeta, da posameznikom v
tranzicijskih gospodarstvih ni potrebno uporabljati strategij prevzema ali
uradniške korupcije. Drugič, tajkunom ni potrebno prevzemati državnih vodij,
saj so le-ti že zainteresirani, da bi jim pomagali. Več časa bi se morali
posvetiti raziskovanju neformalnih omrežij, da bi razložili negativne posledice
tranzicije (Dobovšek, 2010).
Prevzem države vedno zajema tri elemente:
1. Zasebna ali javna oseba ali organizacija, ki uporabi vpliv za
doseganje lastnih ugodnosti.
2. Oseba ali institucija, na katero se vpliva (skozi nadzor).
3. Prizadeta javnost, čeprav ne vedno direktno ali očitno.
Prevzem države s strani kriminalnih združb pomeni nadvlado podzemlja.
Država torej postane kriminalizirana zaradi močnih organiziranih kriminalnih
združb, ki k sodelovanju pritegnejo politične elite. Mafijska država je tista, v
kateri so kriminalne skupine prevzele tako politično vodstvo kot monopol nad
gospodarsko oblastjo, uživajo pa legitimno priznavanje s strani družbe, in
sicer do te mere, da so vstopili v vakuum moči, ki ga je za seboj pustila šibka
država, javnosti pa zagotavljajo dobrine, ki jih država ni zmožna zagotoviti.
Na splošno elite vedno poskušajo omejiti vpliv konkurentov in monopolizirati
prihodke iz dovoljenih in prepovedanih aktivnosti. Njihova vpletenost v
prepovedane dejavnosti lahko obsega uporabo nelegalnih metod kot je npr.
blackraiding ali pa pridobivanje denarja iz nelegalnih aktivnosti kot je npr.
trgovina z ljudmi.
35
Pri modelu prevlade elit organizirane kriminalne skupine ne izstopajo in
večinoma delujejo kot podaljški elitnih dejavnosti. Zaradi porazno razvitih
formalnih institucij lahko elite uporabijo neformalne metode pogajanja, ki
lahko vključujejo tudi sodelovanje kriminalcev. V primeru več centrov moči,
ki se nahajajo v državah z močno institucionalno strukturo, je glavni cilj
kriminalnih skupin dobiček ne pa prevzem institucij.
Če državne institucije propadajo, postane prevzem države sam svoj namen.
Obstoj več centrov moči v elitah še nadalje koruptira sistem, saj organizirane
kriminalne skupine razvejajo svoje povezave z akterji iz višjih položajev, da
preživijo in nadaljujejo svoje delovanje (Kupadatze, 2010).
Brez relativno močne in učinkovite civilne administracije trgi postanejo
sredstva, s katerimi se vrši politična avtoriteta. Neposredna intervencija na
trgih s strani vladajočih elit bogati in veča moč. Vloga neformalnih
gospodarstev je tako stabilizacijska kot tudi potencialno spreminjajoča.
Prosti trg ima neskončno možnost absorbirati, pritegniti k sodelovanju,
spreminjati in kapitalizirati tudi tiste sektorje, ki nasprotujejo tej vrsti
poslovanja. Posledica tega razvoja je bila formalizacija pogojev in okoliščin, v
katerih je dovoljeno delati; formalna zaposlitev in formalna ekonomija. Mnogi
avtorji ugotavljajo, da je rezultat tega razvoja tudi marginalizacija
neformalnega gospodarstva.
Neformalne aktivnosti niso omejene na marginalne skupine, čeprav se v večini
primerom le-teh poslužujejo ravno te skupine. Kot marginalne skupine ne
smatramo samo tistih, ki so potisnjeni na rob družbe, ampak tudi tiste z dna
zaposlitvene lestvice v formalnem sektorju: brez kvalifikacij, brez delovnih
izkušenj, brez socialnega kapitala. Za delo v neformalnem gospodarstvu v
primerjavi s kriminalnim so potrebne spretnosti, čeprav ni nujno, da gre za
formalno opredeljene, ki so sedaj skoraj nujno potrebne za delo v formalnem
gospodarstvu (Shapland in Ponsaers, 2010).
36
5 Oblike neformalne ekonomije
V svetu je več različnih terminov neformalne ekonomije. Gre za prikriti del
ekonomije, kjer dobiček ni prijavljen in temu primerno ni plačan davek
državi.
V ZDA označujejo sivo ekonomijo s termini: Black economy (črna ekonomija),
grey economy (siva ekonomija), unofficial economy (neuradna ekonomija),
informal economy (neformalna ekonomija) itd. Najpogosteje pa uporabljajo
termin black economy (Vaknin, 2006 v Dobovšek, 2009)
V Veliki Britaniji uporabljajo termine: grey economy (siva ekonomija), shadow
economy (senčna, v senci), hidden economy (skrita ekonomja), irregular,
unrecorded (neregistrirana), underground (podzemna), submerged, dual,
unanctoned, second (druga), parallel (vzporedna), counter, unofficial
(neuradna), economy on the left, informal economy (neformalna), itd.
Najpogosteje pa uporabljajo termin shadow economy (Enste, 2003 v Dobovšek
2009).
V Nemčiji uporabljajo termine kot so Schatten ali tudi Schattenwirtschaft,
Parallele, Andere, Inoffiziele Wirtschaftm, itd.
V Sloveniji pa poleg termina siva ekonomija uporabljamo tudi: delo na črno,
»fuš«, paralelna, prikrita, neuradna, neformalna, podzemna ekonomija.
Siva ekonomija: kar se ne sklada z delovno zakonodajo.
Črna ekonomija: nudenje produktov ali storitev, ki so v nasprotju z zakonom.
Neformalno ekonomijo opredeljujemo kot aktivnosti, pri katerih je glavni
namen pridobivanje dohodkov na podlagi legalnih, nelegalnih in prepovedanih
dejavnostih z neplačevanjem davčnih obveznosti kot tudi s kršitvami
predpisov, zaradi česar pridobijo fizične kot pravne osebe določene prednosti
na trgu in tudi sredstva, ki so pridobljena nelegalno ali celo na nezakonit
način (Dobovšek, 2009).
37
5.1 Pojav »Revolving door« ali pojav rotirajočih vrat
Revolving door ali pojav rotirajočih vrat je pojav, ki vpliva na politično
odločanje in predstavlja konflikt interesov. Gre za pretok oseb med javnim in
zasebnim sektorjem, njegov namen pa je izkoriščanje storitev v korist
trenutnega delodajalca. Poznamo dve obliki: prehod iz zasebnega v javni in iz
javnega v zasebni sektor. Takšna izmenjava med javnim in zasebnim
sektorjem je legalna, problem je, ko je ob prehodu v ospredje postavljen
individualen interes.
Sodelovanje med podjetji in vlado, torej zasebnim in javnim sektorjem,
povečuje možnosti za korupcijo in konflikt interesov ter povečuje možnost za
nastanek revolving door, ki lahko predstavlja velike tako demokratične kot
etnične probleme. Velike korporacije in gospodarske elite lahko najamejo
nekdanje visoke uradnike in s tem pridobijo nezaželeni vpliv.
Revolving door je posebej prisoten v finančnih, kmetijskih, zdravstvenih,
energetskih in podobnih sektorjih.
Pojav rotirajočih vrat je podprl dinamičnost trga dela, razvoja znanja in
kompetenc.
Prehod uslužbencev med javnim in zasebnim sektorjem je prispeval k razpadu
tradicionalnih vrednot, prav tako se na tak način večajo možnosti za nastanek
korupcije in tanjšanje sfere med javnim in zasebnim.
Pri pojavu revolving door obstaja nevarnost neupravičene in nepoštene
prednosti določenega sektorja, panoge ali podjetja. Gre pa lahko tudi za
uporabo pridobljenih informacij, poznanstev in stikov s predhodne zaposlitve
za izkoriščanje prednosti v korist industrije zasebnega sektorja. V grobem gre
za trčenje osebnega in splošnega interesa.
V večini primerov se konflikti interesov med zasebnim in javnim sektorjem ne
dojemajo kot nezakoniti, čeprav so osnovni mehanizmi enaki, posledice
oziroma učinki pa so lahko višji. Revolving door je kompleksen pojav, ki ga je
težko regulirati. Za reguliranje lahko uporabimo različne instrumente:
primarna in sekundarna zakonodaja, kodeksi ravnanja, različni pravni
dokumenti in dokumenti, ki nimajo pravne vrednosti (Banovec, 2011).
38
6 Vpliv družbenih institucij na neformalno ekonomijo
Značilnosti postmodernistične družbe so nepredvidljivost, izrazito
kontradiktoren ekonomski, političen in družbeni razvoj. Kapitalistična družba
danes je opredeljena z ekonomsko in politično globalizacijo, ki je podprta s
sivo ekonomijo in izogibanjem davkom. Ena od posledic tega je pojav novih
kompleksnih oblik zelo intenzivnih in daljnosežnih groženj individualni in
skupinski varnosti (Dobovšek, 2010).
Javna politika je vse, kar se vlada odloči, da bo ali ne bo počela. Uravnavajo
konflikte znotraj družbe, organizirajo družbo tako, da nadaljuje konflikt z
drugimi družbami, razdeljujejo različne simbolične nagrade in materialne
dobrine članom družbe in družbi pogosto pobirajo denar v obliki davkov. Torej
javna politika uravnava ved formal and informenje, organizira birokracijo,
porazdeljuje sredstva ali pobira davke ali pa vse našteto obenem.
Velikost gospodarstva je ponavadi izmerjena z bruto domačim proizvodom
(BDP), ki je vsota vseh dobrin in storitev, narejenih v enem letu.
Vse, kar počne vlada, ne odseva v vladnih izdatkih (Dye, 1998).
Še vedno obstajajo pomembne razlike med različnimi državami na področjih
kriminalizacije in urejanja gospodarskih aktivnosti, kar nam omogoča
raziskovanje različnih družbenih, ekonomskih in fiskalnih politik in obsega, v
katerem države dopuščajo različne sektorje neformalne ekonomije.
Gospodarstvo v zahodnih državah zaznamuje visoka stopnja posegov s strani
države. Drugače povedano, strukturalni nivo gospodarstva, ki deluje po
načelih prostega (odprtega) trga, je v veliki meri korigiran s politično-
zakonskimi mehanizmi. Za te vplive se uporablja izraz poseg države (state
intervention) in regulacija oz. urejanje/ureditev.
Posegi s strani države imajo več funkcij: tudi najbolj zagrizeni zagovorniki
modela prostega trga so prepričani, da politični posegi v ekonomiji spodbujajo
samo gospodarstvo oz. zagotavljajo stalnost le-tega. Podjetniki so odvisni od
države, saj le-ta, vsaj delno zagotavlja potrebno materialno infrastrukturo
(ceste, letališča, dobava energije itd.). Tudi z zgodovinskega stališča so bili
39
prav posegi in regulacija s strani države odgovorni za zgodnjo industrializacijo
večine zahodnih držav (Shapland in Ponsaers, 2010).
Vplivanje pomeni, koliko imajo podjetja vpliva na oblikovanje državnih
zakonov in pravil, brez da bi zagotovili nedovoljeno ali netransparentno korist
javnim uslužbencem.
Uradniška korupcija se nanaša na podkupovanje s strani posameznikov, skupin
ali podjetij iz zasebnega sektorja z namenom vplivanja na implementacijo
zakonodaje, prevzem države pa na podkupovanje z namenom vplivanja na
oblikovanje oz. vsebino zakonov. Obe obliki korupcije negativno vplivata na
ekonomsko konkurenčnost, saj omejujeta dostop do trga (Dobovšek, 2010).
Družbena politika je v zahodnih državah pogosto kompromis med nebrzdanim
prostim trgom, kjer je dovoljena uporaba vseh konkurenčnih sredstev in
mešano urejenim gospodarstvom, kjer so nekatera od teh sredstev izključena
ali korigirana. Npr. prepoved dela otrok, omejitve delovnega časa (Shapland
in Ponsaers, 2010).
Čeprav je osnovna struktura neformalne ekonomije relativno stabilna, so
lahko njen obseg in oblike precej različne. Te dejavnosti lahko spadajo v
neformalno gospodarstvo v eni državi in v formalno v drugi. Državna regulacija
in uveljavljanje zakonov je različno od države do države. Vlade držav se same
odločajo, katere dejavnosti bodo regulirale, kaj je označeno kot nelegalno, ali
bodo nadzirale določene dejavnosti ali ne. Pomemben del neformalnega
gospodarstva je trgovina.
Prihaja do vedno večje interakcije in povezanosti med formalnim in
neformalnim trgom. Kombinacija obeh lahko privede do sinergetskih ali
simbiotičnih odnosov, lahko pa tudi do konfliktnih ali celo parazitnih (Walle,
2008).
V skladu z družbeno pogodbo je torej prišlo do izključitve nekaterih
konkurenčnih mehanizmov oz. do uveljavitve formalnih družbenih norm in
omejitev, ki se jih ne sme več presegati. Npr. delovna sila je ena od takih
reguliranih področij, saj delovna zakonodaja določa, da mora biti
40
enakovredna med različnimi konkurenčnimi podjetji. Prav ta področja mora
nadzirati in regulirati vlada (in javnost), drugače pride do pojava, ki mu
pravimo nelojalna konkurenca (unfair competition) (Shapland in Ponsaers,
2010).
6.1 Vplivi različnih politik, ki lahko vzpodbujajo neformalno
gospodarstvo
Neformalno gospodarstvo je bolj povezano z dobavo delovne sile kot pa
produktov, zato so se avtorji osredotočili na vplive socialnih, ekonomskih in
migrantskih politik, ki vplivajo na ponudbo delovne sile.
1. V kriminologiji narašča zanimanje za procese, s katerimi ljudje
prenehajo z izvajanjem nelegalnih aktivnosti oz. zmanjšajo njihovo
pogostost. V prehodu iz adolescence v odraslo dobo nekateri mladi
prenehajo s temi aktivnostmi. Vendar pa prenehanje s kriminalno
aktivnostjo pomeni, da mora posameznik pridobiti dohodek iz bolj
legalnih virov, kar pa je lahko zahtevno, če je mladostnik prenehal s
šolanjem in ima malo ali sploh nima kvalifikacij. Ukrepi za prenehanje s
kriminalnimi aktivnostmi imajo poudarek na spreminjanju odnosov in
obnašanja stran od kriminalnosti, vendar pa so raziskave pokazale, da
podpora mlademu pri iskanju službe, nastanitve in možnosti za
poravnavo dolga pade na ramena osebja zapornih/pripornih institucij
(correction establishments). Ti ukrepi skozi izobraževanje odraslih
pomagajo ali preprečujejo opustitev šolanja, minimizirajo strukturalno
nezaposlenost itd. Drugače povedano so ti ukrepi namenjeni
prestrukturiranju nestrukturiranega, formalizaciji neformalnega. Po
drugi strani pa ukrepi, ki preprečujejo, da bi se ljudje nehali ukvarjati
s kriminalno dejavnostjo, spodbujajo nadaljevanje kriminalne kariere
ali začetek neformalnega gospodarstva. Nekateri primeri takih ukrepov:
predložitev potrdil o nekaznovanosti ob prijavi na delovno mesto,
zahteva po formalni kvalificiranosti za relativno nezahtevna dela,
41
nekateri karteli onemogočajo zaposlovanje določenih etničnih skupin
itd.
2. Ustvarjanje podrazredov.
3. Visoki davki na storitve.
4. Veliko pravil, malo nadzora.
5. Migracije.
6. Visoko povpraševanje po nizko plačani delovni sili, malo domače
ponudbe.
Državne socialne in ekonomske politike so ponavadi sprejete kot same sebi
namen, brez premisleka, kakšen vpliv bodo imele na delovno silo oz.
relativnosti velikosti formalnega in neformalnega gospodarstva v državi.
Preprečevanje kriminalitete ali naraščanje kriminala kot posledica drugih
družbenih, ekonomskih in fiskalnih ukrepov zgleda ni skrb zakonodajalcev,
čeprav ta vloga postaja vedno bolj vidna.
Ni nujno, da je porast neformalnega gospodarstva nujno slabo za vsako
državo. Če pa je zaželeno ali ne, je odvisno od tega, ali obstajajo alternativne
možnosti za preživetje tistih, ki so odvisni od njega. Če država nima
neformalnega gospodarskega sektorja, lahko pomeni, da gre za zelo rigidno
gospodarstvo, ki ima malo možnosti za nove prišleke.
Po drugi strani pa velik neformalni sektor lahko pomeni pomanjkanje vladnega
nadzora nad delovnimi praksami v tem sektorju in večje tveganje za porast
organiziranega kriminala (Shapland in Ponsaers, 2010).
42
7 Zaključek
Obstaja veliko pogledov na neformalno ekonomijo, prav tako ni enotne
definicije, a tem, ki obstajajo, je skupno to, da ustvarja prihodke tako na
podlagi zakonitih kot nezakonitih dejavnostih. Glavni namen je seveda izogib
davčnim obveznostim in pa povečevanje kapitala, moči, bogastva. »Izvršitelji«
neformalne ekonomije so tako fizične kot pravne osebe.
Strinjam se z definicijo Dobovška (2009), da neformalno ekonomijo
opredeljujemo kot aktivnosti, pri katerih je glavni namen pridobivanje
dohodkov na podlagi legalnih, nelegalnih in prepovedanih dejavnostih z
neplačevanjem davčnih obveznosti kot tudi s kršitvami predpisov, s čimer
pridobijo fizične kot pravne osebe določene prednosti na trgu, kot tudi
sredstva, ki so pridobljena nelegalno ali celo na nezakonit način.
Zelo težko je podati oceno, kolikšen je delež sive ekonomije prav tako kot
delež sive kriminalitete.
V Sloveniji ljudje večinoma povezujejo neformalno ekonomijo in delo na črno,
sprejet je tudi bil zakon o črnem delu, ki pa ni dosegel želenih učinkov in se
je neformalna ekonomija po sprejetju celo povečala.
Čeprav ima potencial za spremembe, ostaja poudarek v neformalnem
gospodarstvu na relativni stabilnosti. Če formalna pravila in družbene politike
ostajajo enake, ne kaže, da bi se želelo kaj spreminjati.
Nekatere politike lahko zmanjšajo trg za nelegalno delo s tem, da naredijo
legalno delo bolj privlačno in donosno tako za delodajalce kot iskalce
zaposlitve (Shapland in Ponsaers, 2010).
Velikokrat se ljudje poslužujejo neformalne ekonomije zaradi razmer, ki
obstajajo dandanes: inflacija, življenjski standard se viša, a plače ostajajo
enake, zato se nekateri poslužujejo nelegalnih poslov, da bi hitro prišli do
dobička po najkrajši in najbolj donosni poti.
Nekateri smatrajo sivo ekonomijo za negativno, saj državi onemogoča
prihodek, poleg tega pa vpliva na zanesljivost in točnost gospodarskih
podatkov, na katere se zanašajo vlade ob planiranju gospodarskih politik ter
določanju fiskalnih in denarnih politik. Drugi smatrajo neformalno
gospodarsko aktivnost kot nekaj, kar vlade tolerirajo ali celo namerno
43
spodbujajo. Dojemajo jo kot razpoložljiv prihodek, zmanjšanje brezposelnosti
in kot varnostni ventil v času ekonomske tranzicije in upočasnitve (Danopoulos
in Žnidarič, 2007).
Z odpravo vzrokov za sivo ekonomijo, s fleksibilno zakonodajo, z nižjo davčno
stopnjo, nadzorom predvsem pa s skupnim delovanjem vseh državnih organov
in usklajeno ekonomsko politiko je bistveno več možnost, da se obseg
neformalne ekonomije zniža na raven držav z nizko stopnjo neformalne
ekonomije – pod 15 odstotkov BDP (Dobovšek, 2009).
Za uspešen boj proti neformalni ekonomiji in zmanjšanju le-te bi bilo treba
najprej opraviti natančne meritve in narediti dolgoročno strategijo; prav tako
bi tudi bilo treba več govoriti o tem, saj se marsikdo ne zaveda, da gre pri
neformalni ekonomiji za izkoriščanje države in davkoplačevalcev oziroma
okoriščevanju na račun drugega in ko bodo enkrat to ljudje razumeli, lahko
pričakujemo bolj krepke premike k izboljšanju situacije.
7.1 Odgovori na hipoteze
»Neformalna ekonomija in organizirana kriminaliteta sta tesno povezani.«
Ta hipoteza je potrjena, saj imata neformalna ekonomija in organizirana
kriminaliteta veliko skupnih točk in še več, mnogokrat gre organizirana
kriminaliteta tako daleč, da porine svoje korenine v državno upravo in
prevzame državo.
Odnos z državo je tisti, ki definira parametre in moč organiziranega kriminala.
Ko organizirane skupine postanejo premočne, šibke države včasih k
sodelovanju pritegnejo osnove te moči, da bi dosegli lastne organizacijske
cilje (Kupadatze, 2010).
Večinoma gre pri neformalnem gospodarstvu za utajo davkov in pridobitev
koristi na nelegalen, kaznivi način.
Neformalno gospodarstvo in utaja davkov sta povezana, nista pa sovpadajoča.
Kot mnogi družbeni pojavi se ne dogajata v vakuumu, potrebno pa je tudi
44
tveganje. Za to je potrebno izpolniti nekaj pogojev. Tri predispozicije so
prepoznane kot spodbujevalci neformalne gospodarske dejavnosti. Prvič,
dejavnost mora prinašati dodatno vrednost neformalnemu akterju, kar
pomeni, da mora kršitelju prinesti precejšnjo ekonomsko korist. Potencialna
korist morati pretehtati nad tveganjem. Drugič, neprijavljena gospodarska
aktivnost je povezana z zavestno in namerno odločitvijo, da se prikrije to
dejavnost ali pa gre za pomanjkljivost finančnih podatkov. In tretjič, dodana
vrednost je potreben vendar ne zadosten pogoj- ekonomska dejavnost, ki po
pravilih ni zabeležena v državnih računih (npr. gospodinjstvo) se ne smatra za
neformalno ekonomijo (Danopoulos in Žnidarič, 2007).
Siva ekonomija se ne smatra za nevtralni pojav, ki prinaša redke dobrine in
storitve. Vpeta je v kriminalno pokrajino neke države: skrbi za manjši ter
gospodarski in finančni kriminal, ki cveti v nevednosti glede legalnosti s strani
državljanov. Podaljšuje organizirani kriminal (Van Duyne, 2006).
»Neformalno ekonomijo odpravljamo z institucijami kazenskega pregona«
Ta hipoteza je delno sprejeta, saj v osnovi neformalno ekonomijo res
odpravljamo s kazenskim pregonom, vendar je tako globoko zasidrana tako v
družbo kot ekonomijo in v človeško miselnost, da je zaenkrat ni mogoče
odpraviti.
Odpravljanje s sprejetjem zakonov: v Sloveniji se je pokazalo za nasprotno,
saj se je po sprejetju zakona o zaposlovanju na črno neformalna ekonomija
povečala in ne zmanjšala, kot je bilo ciljano oz. pričakovano. Prav tako je
med državnimi organi premalo komunikacije, saj nimajo dostopa do skupnih
baz, zato gre za izgubljanje informacij in dragocenega časa. Zaradi sivega
polja oziroma neprijavljenih kaznivih dejanj/nelegalnih ekonomskih aktivnosti
niti nimamo natančnih meritev, s čim sploh imamo opravka.
Neformalna ekonomija je v večji meri kot formalna določena s tržnimi
mehanizmi, poganjata jo povpraševanje in ponudba. Neformalno gospodarstvo
spremlja tudi izostanek formalnih nadzorstvenih mehanizmov, kot so policija
45
in druge agencije, inšpektorati in nadzorstvene institucije, čeprav pravila in
kazni še vedno obstajajo, samo uporabljene niso.
Neformalno gospodarstvo je v tem primeru posledica izostanka oz. umika
države. Čeprav države same določajo, kaj je formalno in kaj neformalno oz.
katere dejavnosti se smatrajo za nelegalne in ali jih je treba regulirati,
neformalnega gospodarstva ne poganja formalna država niti lokalne politične
odločitve. Neformalno ekonomijo opredeljujejo preprosti in kruti ekonomski
mehanizmi in slepa logika ponudbe in povpraševanja brez vmešavanja
družbenih politik (Shapland in Ponsaers, 2010).
Eden ključnih problemov policije je ta, da je njihova definicija ekonomske
kriminalitete pretirano ozka in obenem neupravičeno široka, kar pojasnjuje
tendence varnostnih podjetij, da zaščitijo interese svojih klientov. Varnost v
podjetjih je »po meri narejena pravica« za podjetja, saj jim omogoča, da se
oblasti ne mešajo v njihove posle.
Kriminologija se ponavadi osredotoča na nelegalne dejavnosti posameznikov in
podjetij na eni strani ter represivne organe in kazensko pravne sisteme na
drugi. Raziskuje pa tudi interakcijo med temi elementi znotraj širših
političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih okolij. Na kratko, pozornost je
usmerjena na srečanje državnega in neformalnega gospodarstva. Nasprotno je
raziskovanje vloge zasebnih varnostnih podjetij, ki vnašajo zasebne elemente
v korporativno sfero, pokazalo, da gre za aktivnosti znotraj formalnega
gospodarstva, vendar v odsotnosti države. V neformalnem gospodarstvu
država ne izvaja direktnega nadzora in s tem omogoča zasebnim subjektom,
da nadzirajo svoje neformalne aktivnosti. To je pravo, ki je formalnim
ekonomskim akterjem ljubše: hitro, tiho in kratkoročno stroškovno učinkovito.
Ta informalizacija prava znotraj formalnega gospodarstva ne nakazuje umika
države, saj se država nikoli ni neposredno vpletala v ta vprašanja.
Pravo je aspekt ekonomije in ne države (Dorn in Meerts, 2010).
Čeprav se policija konstantno pritožuje, da nima dovolj orodij (zadostnih
preiskovalnih pooblastil), še vedno prepričuje javnost, da so vpleteni v nikoli
zaključeno »vojno proti organiziranemu kriminalu«.
46
Delo policije in drugih organov pregona je ovirano ne samo zaradi
pomanjkanja sredstev ali orožij, ampak predvsem zaradi dejstva, da so
postavljeni na napačno »bojišče«, torej na trg prepovedanih dobrin ali
storitev in trg dovoljenih dobrin, ki pa so pridobljene poceni, z goljufijo.
Da bi se borili proti razvoju organiziranega kriminala in zmanjšali pojav pranja
denarja, se je sprejel nov sistem zakonov. Ne samo, da se je kaznovalno pravo
spremenilo v smislu, da zahteva od kupcev premoženja dokaze, kje in kako so
do tega premoženja prišli, ampak se je sprejel tudi zakon, ki prepoveduje
legitimacijo prihodka iz kriminalne aktivnosti (Van Duyne, 2006).
47
8 Literatura in viri
Aden, H. (2010). Informal economy, illegal work and public policy. V
Shapland, J., Ponsaers, P. (ur.), The informal economy and connections
with organised crime: the impact of national social and economic
policies (str. 23-40). Hague: BJu legal publishers.
Banovec, J. (2011). Analiza pojava revolving door (Magistrsko delo).
Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Danopoulos, C., Žnidarič, B. (2007). Informal economy, tax evasion and
poverty in a democratic setting. Mediterranean quarterly, 18(2), 67-84.
Dobovšek, B. (1997). Organizirani kriminal. Ljubljana: Unigraf.
Dobovšek, B. (2005). Organizirani kriminal kot peta veja oblasti. V G. Meško,
M. Pagon in B. Dobovšek (ur.), Izzivi sodobnega varstvoslovja (str. 299-
312). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Dobovšek, B. (2008). Korupcija v tranziciji. Ljubljana: Fakulteta za varnostne
vede.
Dobovšek, B. (2009). Transnacionalna kriminaliteta. Ljubljana: Fakulteta za
varnostne vede.
Dobovšek, B., Kuhar B. (2009). Preprečevanje sive ekonomije. Revija za
kriminalistiko in kriminologijo, 60(1), 64-67.
Dobovšek, B. (2010). Interwining between state and economy – state capture.
V Shapland, J., Ponsaers, P. (ur.), The informal economy and
connections with organised crime: the impact of national social and
economic policies (str. 131-150). Hague: BJu legal publishers.
48
Dorn, N., Meerts, C. (2010). Corporate security and private settlement: an
informal economy of justice. V Shapland, J., Ponsaers, P. (ur.), The
informal economy and connections with organised crime: the impact of
national social and economic policies (str. 113-130). Hague: BJu legal
publishers.
Dye, T. R. (1998). Understanding public policy. New Jersey: Prentice Hall.
Green, P., Ward, T. (2004). State crime: governments, violence and
corruption. London: Pluto Press.
Kanduč, Z. (2003). Kriminaliteta, človekove pravice in varnost v
po(zno)modernem svetu. Revija za kriminalistiko in kriminologijo,
54(2), 159-171.
Kanduč, Z. (2006). “Mafijsko načelo”, kriminalna podjetja in zakonito
organizirani kriminal. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 57(1),
42-56.
Kregar, F. (2006). Novosti in trendi na področju metod, ukrepov ter oblik dela
pri preprečevanju, odkrivanju in preiskovanju organizirane
kriminalitete v ZDA. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 57(4),
359-364.
Kupadatze, A. (2010). Political-criminal-business nexus and state capture in
Georgia, Ukraine and Kyrgystan: a comparative analysis. V Shapland, J.,
Ponsaers, P. (ur.), The informal economy and connections with
organised crime: the impact of national social and economic policies
(str. 151-174). Hague: BJu legal publishers.
Levi, M. (2001). Following the criminal and terrorist money trails. V Van
Duyne, P., Lampe, K., Newell, J. (ur.), Criminal finances and
49
organising crime in Europe (str.110-127). The Nederlands: Wolf Legal
Publishers.
Ryan, P., Rush, G. (1997). Understanding organized crime in global
perspective: a reader. London: Sage.
Saitta, P. (2010). The eligibility of work: some notes on immigrants,
reputation and crime. V Shapland, J., Ponsaers, P. (ur.), The informal
economy and connections with organised crime: the impact of national
social and economic policies (str. 65-78). Hague: BJu legal publishers.
Shapland, J., Ponsaers, P. (2010). Potential effects of national policies on the
informal economy. V Shapland, J., Ponsaers, P. (ur.), The informal
economy and connections with organised crime: the impact of national
social and economic policies (str. I-VII). Hague: BJu legal publishers.
Vande Walle, G. (2008). A matric approach to informal markets: towards a
dynamic conceptualization. International Journal of Social Economics, 53(9),
651-665.
Van Duyne, P., Petrus, C., Lampe, K., Passas, N. (2002). Upperworld and
underworld in cross-border crime. The Nederlands: Wolf Legal
Publishers.
Van Duyne, P., Lampe, K., Newell, J. (2001). Criminal finances and organising
crime in Europe. The Nederlands: Wolf Legal Publishers.
Van Duyne, P., Maljevic, A., Dijck, M., Lampe, K., Newell, J. (2006). The
organisation of crime for profit. Conduct, law and measurment. The
Nederlands: Wolf Legal Publishers.
Van Duyne, P., Petrus, K. (2006). The organization of crime for profit:
conduct, law and measurement. The Nederlands: Wolf Legal Publishers.
50
Verhage, A. (2010). The anti money laundering complex: power pantomime or
potential payoff?. V Shapland, J., Ponsaers, P. (ur.), The informal
economy and connections with organised crime: the impact of national
social and economic policies (str. 79-112). Hague: BJu legal publishers.