diplomsko delo - old.epf.uni-mb.siold.epf.uni-mb.si/ediplome/pdfs/vrtacnik-barbara.pdf · tematika...

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

ZAKONSKA UREDITEV ŠPEDICIJSKE DEJAVNOSTI V EVROPSKI UNIJI IN V SLOVENIJI

Kandidatka: Vrtačnik Barbara Študentka izrednega študija Številka indeksa: 81518744 Program: visokošolski strokovni Študijska smer: zunanja trgovina Mentor: dr. Klavdij Logožar, docent

Ljubljana, september 2006

Zakonska ureditev špedicijske dejavnosti v Evropski uniji in v Sloveniji

2

P R E D G O V O R Mednarodno poslovanje je zelo dinamična dejavnost in pomemben del te dejavnosti je tudi špedicija. Vsaka država ima svoje navade, običaje, kulturo, različne sisteme mednarodnega poslovanja in zakone. Torej bi bilo zmotno razmišljati, da z obvladovanjem svojega trga lahko osvojiš vse druge mednarodne trge. Mednarodno poslovanje ima najmanj tri razsežnosti ali vidike: družbenogospodarskega, pravnega in poslovnega. Omeniti je treba, da posamezni vidiki med seboj niso povezani le v teoriji, ampak tudi v praksi. Podjetju prav pri dobavi blaga v veliki meri pomagajo mednarodne špedicije, saj poznajo način dela in poslovanja podjetja v drugih državah. Špedicija ima kot del zunanje trgovine in višja oblika prometa izreden pomen v zunanjetrgovinskem ter mednarodnem prometnem sistemu vsake države. Noben sistem ne bi mogel optimalno delovati kot gospodarska dejavnost brez mednarodne špedicije. V procesu premeščanja blaga gre za različen splet vseh dejavnosti, kamor spadajo: najhitrejše, najcenejše, najnevarnejše smeri, sredstva in načini premeščanja, kar ni preprost problem. Treba je upoštevati vrsto blaga, transportne možnosti, carinske predpise, transportne klavzule in druge kupoprodajne pogodbe. Vedno imamo na izbiro različne možnosti, vendar vsaka povzroča različne učinke glede na stroške, varnost in hitrost. Zato poznamo ime mednarodna špedicija, specializirano podjetje, ki je strokovno usposobljeno in v imenu lastnika blaga skrbi za oblikovanje ter načrtovanje optimalnega premeščanja blaga in usmerjanja ter uravnavanja njegove izvedbe. Torej špediter organizira in koordinira dejavnost transporta ter vse dejavnosti, ki sovpadajo z gibanjem blaga od prodajalca do kupca. Kadar poslujemo s tujino, moramo vedeti, da se izobraževanje nikoli ne konča, saj je naše znanje po nekaj letih neuporabno in zastarelo. Tematika mednarodnega poslovanja upošteva hiter razvoj, usklajenost s potrebami sodobne prakse. Diplomska naloga temelji na podrobnejši predstavitvi opisa del špediterja in zakonske osnove njihovega dela. Gre za postopni opis njihovih znanj, vrlin, ki jih mora imeti sodoben špediter, da v tem času lahko preživi. S tem ko je Slovenija postala polnopravna članica Evropske unije, se je po eni strani olajšalo delo podjetjem, po drugi strani pa se je zelo zmanjšalo delo špediterjem. Zmanjšal se je obseg carinskih posredovanj, ki so bila do sedaj glavni vir dohodka za večino slovenskih špediterjev. To pomeni, da so se morali špediterji prilagoditi novim tržnim razmeram.


3

K A Z A L O P R E D G O V O R.....................................................................................................................2 1 UVOD.......................................................................................................................................5

1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave ......................................5 1.2 Namen, cilj in osnovne trditve...........................................................................................5 1.3 Predpostavke in omejitve...................................................................................................6 1.4 Uporabljene raziskovalne metode .....................................................................................6

2 TEMELJNE LOGISTIČNE DEJAVNOSTI ............................................................................7 2.1 Transport............................................................................................................................7 2.2 Transportne zvrsti ..............................................................................................................8

2.2.1 Cestni transport....................................................................................................8 2.2.2 Železniški transport .............................................................................................8 2.2.3 Letalski transport .................................................................................................8 2.2.4 Pomorski transport...............................................................................................9 2.2.5 Transport po notranjih vodah ..............................................................................9 2.2.6 Cevovodni transport ............................................................................................9

2.3 Skladiščenje .....................................................................................................................10 2.3.1 Odgovornost in obveznost špediterja za uskladiščeno blago ............................11 2.3.2 Sklepanje pogodbe o skladiščenju in uskladiščenju blaga ................................11

2.4 Manipuliranje z blagom...................................................................................................12 2.4.1 Pakiranje ............................................................................................................13 2.4.2 Informacije, komunikacija in kontrola ..............................................................13 2.4.3 Sklepanje pogodbe o pakiranju in signiranju ....................................................14

3 SPREMLJEVALNE LOGISTIČNE DEJAVNOSTI .............................................................15 3.1 Špedicija ..........................................................................................................................15

3.1.1 Zgodovinski razvoj špedicij ..............................................................................15 3.1.2 Definicija špedicije in špediterja .......................................................................16 3.1.3 Pomen in vloga špediterja .................................................................................17 3.1.4 Organizacija in tehnika poslovanja špediterskega podjetja...............................19 3.1.5 Prednosti vključevanja špediterja ......................................................................19 3.1.6 Pregled večjih špediterjev v Sloveniji ...............................................................20 3.1.7 Špediter 21. stoletja ...........................................................................................21 3.1.8 Carinsko posredovanje ......................................................................................22 3.1.9 Zastopanje špediterja v carinskih zadevah ........................................................23

3.2 Carinjenje, odprava blaga komitentu, obračun in kalkuliranje........................................24 3.2.1 Nadzor pravilnosti dokumentov in obračun voznine, carine ter stroškov .........25 3.2.2 Pravni položaj špediterja v carinskem postopku ...............................................25 3.2.3 Incotermsi ..........................................................................................................26 3.2.4 Incotermsi: Skupina E .......................................................................................27 3.2.5 Incotermsi: Skupina F........................................................................................27 3.2.6 Incotermsi: Skupina C .......................................................................................28 3.2.7 Incotermsi: Skupina D.......................................................................................30

3.3 Zavarovanje blaga............................................................................................................31 3.3.1 Osnovni pojmi v transportnem zavarovanju......................................................33


4

3.3.2 Zavarovalni interes ............................................................................................34 3.3.3 Zavarovalno potovanje in prevozno sredstvo....................................................34

4 ZAKONSKA UREDITEV ŠPEDICIJE V EU IN V SLOVENIJI.........................................35 4.1 Pojem, razvoj in značilnosti špediterskega prava............................................................35

4.1.1 Evropski sistem .................................................................................................35 4.1.2 Anglosaksonski sistem ......................................................................................35 4.1.3 Slovenski sistem ................................................................................................35

4.2 Izvor špediterskega prava v Sloveniji..............................................................................36 4.3 Status špediterja v evropskem in slovenskem pravnem sistemu .....................................37 4.4 Špediterske pogodbe in postopek pri carinskem organu .................................................37 4.5 Osnovne značilnosti pogodbe.........................................................................................38

4.5.1 Obveznosti špediterja iz pogodbe......................................................................39 4.5.2 Pravice špediterja iz pogodbe............................................................................41 4.5.3 Odgovornost špediterja iz pogodbe o špediciji .................................................41 4.5.4 Špediterjeva zastavna pravica............................................................................42 4.5.5 Obveznosti naročitelja .......................................................................................42 4.5.6 Odstop od pogodbe............................................................................................42 4.5.7 Posebni primeri špedicije ..................................................................................42

5 SKLEP....................................................................................................................................44 POVZETEK ..............................................................................................................................46 ABSTRACT ..............................................................................................................................46 LITERATURA IN VIRI............................................................................................................48


5

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave V diplomskem delu smo predstavili poslovno dejavnost špedicije, še posebno njen pravni okvir kot podlago za delovanje špediterjev. Špedicijo blaga sem proučevala kot eno najpomembnejših gospodarskih dejavnosti pri nas in po svetu. Gre za specializirano dejavnost, ki se ukvarja s pretokom blaga in informacij ter drugimi logističnimi storitvami, potrebnimi za normalno poslovanje. Pa vendar ostajajo določene nejasnosti v definiciji, da so špediterske storitve vse tiste storitve, ki so potrebne, da preide blago od prodajalca do kupca. Torej je špediter organizator in koordinator. Kot subjekt je to podjetje, ki se ukvarja s špedicijsko dejavnostjo; le-ta pa je skupek vseh dejavnosti, ki prispevajo, da blago premestimo iz enega kraja v drugega, kar se da hitro in poceni ter seveda brez napak. Osnovni pravni viri pri špediterskih poslih so predpisi s področja obligacij, prometa, trgovine, javnih dajatev in mednarodnih sporazumov, ta prepletenost kaže na izredno zahtevnost obvladovanja špediterskega posla. Predstavili smo špedicijo blaga, področja dejavnosti in odgovornosti, ki so določeni v špediterski pogodbi. Poleg strokovne literature sem izhajala predvsem iz veljavnih domačih in mednarodnih predpisov. 1.2 Namen, cilj in osnovne trditve Namen tega dela je prikazati obširnost dela špedicije in zakonsko ureditev le-te. Za ta naslov sem se odločila, ker to področje poznam, saj je bila moja prva zaposlitev v špedicijskem podjetju, zato bom lažje predstavila delo, težave špediterja in k temu prispevala svoje izkušnje. Cilj diplomskega dela:

• predstaviti pojem in pomen špedicije v mednarodni menjavi, • predstaviti zgodovinski razvoj špedicije, • predstaviti vlogo in položaj špediterja kot gospodarsko dejavnost, • analizirati organiziranost in tehnike dela v špedicijskem podjetju, • predstaviti zakonsko ureditev špedicijske dejavnosti.

Špedicijska dejavnost je več kot le storitvena dejavnost. Slovenski špediterji se morajo truditi, da bi postali v čim krajšem času logistični menedžerji in prevzeli vse naloge logističnega menedžmenta, kot so organiziranje, izvajanje, planiranje in kontrola blagovnega toka. Skrbeti morajo za ravnotežje med varnostjo in hitrostjo dostave blaga, predvsem pa biti zanesljivi ter konkurenčno cenovno ugodni.


6

1.3 Predpostavke in omejitve Izhajam iz predpostavke, da je delo špedicij zahtevno in nenehno pod pritiskom prilagajanja ter stalnega investiranja. Torej je njihova prihodnost odvisna od njihove sposobnosti, kako hitro se znajo prilagoditi spremembam v okolju. Ne glede na to, da je bilo z vstopom Slovenije v Evropsko unijo delo špediterjev zmanjšano, so določena podjetja dokaz, da se s hitrim prilagajanjem trga lahko še bolj razširijo in povečajo obseg dela. V diplomskem delu smo se omejili na raziskavo špedicijske dejavnosti, njihovega dela in ovir, ki nastajajo vsak dan. Pri iskanju literature sem bila dokaj omejena, saj ni veliko strokovnega gradiva na temo špedicija ali špediter. Ugotovila sem, da je možno pridobiti samo posamične objave in da nikjer ni bilo mogoče zaslediti celostne obdelave teme. 1.4 Uporabljene raziskovalne metode V diplomski nalogi gre za proučevanje zakonske ureditve špedicijske dejavnosti v Evropski uniji in Sloveniji ter njenega poslovanja. Z opisno metodo jo uvrščamo med makroekonomsko in poslovno raziskavo. V raziskavi je uporabljen deskriptivni način in naslednje metode: - metoda deskripcije, saj so opisana dejstva, procesi in pojmi, - metoda klasifikacije, kjer so definirani pojmi, - metoda kompilacije, kjer so povzeta stališča in sklepi različnih avtorjev. Pri zbiranju podatkov za diplomsko nalogo sem si pomagala s sistemom COBISS, druge podatke pa bomo pridobili z iskanjem preko interneta. Prebrala sem si več različnih strokovnih knjig, učbenikov, zakonov in drugih publikacij, od koder so tudi navedeni podatki.


7

2 TEMELJNE LOGISTIČNE DEJAVNOSTI Špedicijska podjetja opravljajo temeljne logistične dejavnosti, ki pa so: skladiščenje in hramba stvari, prekladalne storitve, zbiranje tovorov za oblikovanje večjih tovornih enot, distribucija pošiljk, pakiranje, sortiranje, označevanje, tehtanje in druge storitve, kontejnerizacija blaga, povezava med logističnimi baznimi procesi (skladiščenje - notranji transport - zunanji transport), oblikovanje multimodalnih transportov, manipulacije s tovorki/vozili pri prehodu z enega na drug transportni nosilec, dovoz in odvoz pošiljk v lokalnem prevozu (Logožar 2004, 49).

2.1 Transport Transport se odvija med posameznimi gospodarskimi subjekti in znotraj posameznih podjetij. Transport je gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s premeščanjem ljudi in stvari v gospodarskem prostoru. Razvit transportni sistem pozitivno vpliva na stopnjo gospodarske rasti, saj:

1. povečuje stopnjo konkurence: konkurenca postaja globalna (npr.: sadje in zelenjava sta v evropskih državah vse leto na voljo v supermarketih),

2. omogoča doseganje velikosti prihrankov: s povečanjem geografskega trga se proizvodne serije povečujejo, hkrati pa je možno prenesti dele proizvodnje na področja, kjer so proizvodni stroški nižji,

3. vodi k zniževanju cen izdelkov: učinkovit transport omogoča nižje uvozne cene izdelkov od domačih.

Transportni sistem je tudi pomemben del logističnega sistema, saj povezuje med seboj različne udeležence v proizvodno-prodajni verigi (Dmitrovič 1996, 74). Za uspešno vključevanje transportne dejavnosti v gospodarske tokove, posebno mednarodno blagovno menjavo, je bistvena njegova kakovost. To je skupek različnih dejavnikov, ki na različne načine vplivajo na končni učinek, in sicer (Turk in Špec 1996, 320–321):

• hitrost transporta (pokvarljivo blago, nadomestni deli), • cena transportne storitve (pomemben strošek, ki vpliva na končno ceno in s tem na

konkurenčnost), • točnost in rednost transporta (redna oskrba, manjši skladiščni stroški ter stroški zalog,

stabilnost cen), • varnost transporta (brez sprememb kakovosti in količine v času transporta), • dostopnost transporta.

Hiter razvoj gospodarstva je vplival tudi na razvoj in iskanje novih načinov tehnologije ter organiziranosti tudi v transportu.


8

2.2 Transportne zvrsti 2.2.1 Cestni transport Najprej je treba razdeliti cestni transport na krajše razdalje in cestni daljinski transport. V transportu na kratke razdalje so cestni tovorni prevozniki pravzaprav brez konkurence, v prevozu potnikov pa jim v velikih mestih konkurira tirni transport (tramvaj, podzemna železnica). Glavna prednost cestnega transporta je njegova velika dostopnost, ki jo omogoča razširjenost cestne mreže. Pomembni prednosti sta tudi hitrost in relativna varnost v cestnem transportu. Cestne prevoznike odlikuje tudi velika prilagodljivost za posebne zahteve transportnih storitev. Izvedejo lahko prevoze specifičnih tovorov, govorimo o tovoru izrednega obsega (Ogorelc 2004, 53). 2.2.2 Železniški transport Železniški transport je pomembna transportna panoga v transportnem sistemu neke države. Vloga železniškega transporta se je, glede na njegovo mesto v zgodovini, močno zmanjšala. Razvoj transportnih panog, zlasti cestnega transporta, je vplival na počasnejši razvoj železniškega transporta. Z vidika kakovosti transporta je dobro organiziran železniški transport precej neodvisen od vremenskih vplivov in zaradi tega relativno točen. Prav tako lahko rečemo, da gre za dokaj varno vrsto prevoza in pri večjih količinah blaga ter dolgih razdaljah tudi za hiter ter ekonomičen prevoz (Ogorelc 2004, 51). 2.2.3 Letalski transport Letalski transport ima določene prednosti zaradi svoje hitrosti, kar je še bolj razvidno pri naraščajoči oddaljenosti, varnosti in pogostosti. Zračni prevoznik je v medcelinskem prevozu potnikov pravzaprav brez konkurence, na srednjih razdaljah do 600 km pa mu močno konkurirajo cestni prevozniki in železnica. Prednosti letalskega transporta:

• hitrost, • večja dostopnost (relativno gosto omrežje letališč), • pogostost (frekvenca letov), • zanesljivost dobave, • varnost v prevozu tovora (manjša transportna tveganja).

V celinskem prevozu, torej v konkurenci s kopenskimi transportnimi nosilci, se kakovost zračnega transporta kaže nekoliko drugače. Glede hitrosti oziroma časa prevoza je treba upoštevati vso transportno pot. Čas fizične distribucije se zaradi prevozov do letališč in


9

administrativnih omejitev (carinjenje) lahko bistveno podaljša. Omejitveni dejavnik je tudi relativno majhna transportna zmogljivost (Ogorelc 2004, 48–49). 2.2.4 Pomorski transport Pomorski transport po organiziranosti prevozov razvrščamo na linijsko in svobodno (trampersko) plovbo. V linijski plovbi se prevaža raznovrsten tovor in poteka po določenih linijah. Za linijsko plovbo je značilna rednost in stabilnost prevoza. Manj je problemov prazne vožnje, saj se plovba načrtuje v obeh smereh. Svobodna plovba se uporablja predvsem za prevoz razsutega tovora (rude, premog, žitarice), ki zahteva posebno opremljene ladje (Ogorelc 2004, 44–45). 2.2.5 Transport po notranjih vodah Transport po notranjih vodnih poteh obsega transport po plovnih rekah, prekopih in jezerih. Gospodarnost transporta po notranjih vodah je predvsem v množičnem prevozu homogenega tovora na daljše razdalje. Glavni konkurent v prevozu množičnih tovorov je železnica. Vse večja je uporaba notranjih vodnih poti v kombiniranem transportu s prevozom posebnih tovornih enot iz notranjosti do morskih luk. Šibke strani transporta po notranjih vodah so predvsem majhna potovalna hitrost ladij, slabša zanesljivost in sezonska nihanja v prevozih (nihanje višine vodne gladine), slabša prilagodljivost zahtevam uporabnikov (Ogorelc 2004, 54). 2.2.6 Cevovodni transport S cevovodnim transportom se prevaža tovor v tekočem, poltekočem in plinastem stanju. Najbolj razvite oblike so naftovodi, plinovodi in produktovodi. Zelo pomembno vlogo imajo pri cevovodnih rezervoarji, ki imajo različne zmogljivosti. Prednost tega transporta je v tem, da prevaža le čist tovor, kar pomeni brez teže vozila in embalaže. Druga prednost je v tem, da ni praznih povratnih voženj. Zaradi visokih investicijskih stroškov in seveda velikih fiksnih stroškov so cevovodi rentabilni le, če se prevažajo velike količine tekočine. Prav zaradi tega se po cevovodih prevaža predvsem nafta in manj drugi naftni proizvodi (Oblak 1997, 185).


10

2.3 Skladiščenje Osnovna naloga skladiščne službe je spremljanje, varovanje in izdajanje surovin, polproizvodov ter drugega blaga. Poleg navedenih nalog v skladiščih potekajo tudi:

• urejanje dokumentacije v zvezi s sprejetim in z izdanim blagom, • namestitev blaga v skladišča, • pakiranje, če je potrebno.

Skladiščenje služi premagovanju časovnih neenakomernosti med raznimi dejavnostmi v podjetju. Zaradi čim bolj ekonomičnega poslovanja morajo imeti skladišča ustrezno lokacijo, poslopja pa morajo biti zgrajena tako, da čim učinkoviteje služijo svojemu namenu. Smisel uskladiščevanja je v premagovanju časovnih razlik med fazami proizvodnega procesa in končno med proizvodnjo ter porabo. Uskladiščenje pomeni časovno izravnavo med dvema sistemoma, ki nista časovno usklajena. Pri premagovanju časovne razlike mora material ohraniti količinsko in kakovostno zahtevane standarde. Skladišča naj bodo oblikovana tako, da omogočajo čim krajše transportne poti, čim manj premeščanja in drugih manipulacij v skladišču ter preprečujejo zastoje. Skladiščenje naj bo pregledno, zahtevani material hitro dosegljiv, hkrati pa morajo biti izpolnjeni vsi varnostni ukrepi, da ne pride v skladiščih do kraje in poškodb. Skladiščna podjetja opravljajo tudi druge storitve, ki se običajno opravljajo skupaj z osnovno dejavnostjo. To so:

• pretovor, • odpravljanje in dostavljanje pošiljk (v lokalnem transportu), • pripravljanje blaga za trg (sortiranje, čiščenje, merjenje, označevanje), • plačevanje storitev na podlagi predujma (carinski in prevozni stroški), • poravnavanje drugih stroškov za uskladiščeno blago, • posredovanje prodaje.

Skladiščna podjetja omogočajo strokovno hrambo blaga, ker imajo specializirane naprave in skladišča ter usposobljeno delovno silo (Logožar 2004, 79–80). Špedicijska podjetja izdajajo špediterska potrdila o prevzemu in nadaljni odpravi blaga, ki lahko služijo namesto tovornih listov za akreditivni dokument. Špeditersko potrdilo je enakovredno tovornemu listu ali konosamentu, če ga izda prvovrsten špediter in vsebuje izjavo, da je pošiljka nepreklicno disponirana na kupca. Prednost špediterskega potrdila v primerjavi z železniškim tovornim listom in s konosamentom pa je v tem, da lahko špediter kombinira prevozna sredstva ter način, ki je najbolj ekonomičen (Hrastelj 1990, 297).


11

2.3.1 Odgovornost in obveznost špediterja za uskladiščeno blago Ena od pomembnih obveznosti špediterja je, da po prevzemu blaga in pred predajo prevoznika varuje blago s pozornostjo dobrega gospodarstvenika. Pri tem je treba razlikovati obveznost iz pogodbe o špediciji in obveznost, ko špediter sam opravlja skladiščne dejavnosti. V drugem primeru ima špediter obveznost, pravico in odgovornost kot skladiščnik. Naloga špediterja je, da skladišči blago in sklene pogodbo o skladiščenju, če to od njega zahteva nalogodajalec. Špediter mora s pazljivostjo dobrega gospodarstvenika opraviti izbiro skladišča in kot strokovnjak določiti način varovanja, ko to zahteva nalogodajalec ali konkretna situacija. Glede odgovornosti veljajo naslednja pravila (Žvikart 2001, 57–58):

1. Z nalogodajalčevim blagom, ki ga skladišči v lastno skladišče, mora špediter postopati s pazljivostjo dobrega gospodarstvenika. Špediter kot skladiščnik mora zavarovati skladiščno blago, da ga v takem stanju, kot ga je prevzel, vrne.

2. Če je blago uskladiščeno v skladišče tretje osebe, odgovarja špediter nalogodajalcu samo za izbiro skladišča ali skladiščnika v treh primerih: • ko je odgovornost za skladiščenje prevzel s pogodbo o špediciji, • ko se je z nalogodajalcem dogovoril o »forfaitni postavki« (s katero špediter

odgovarja tudi za skladiščenje blaga) in • ko se špediter pojavlja v vlogi prevzemnika multimodalnega prevoza (v katerem je

potrebno skladiščenje blaga). 3. Če se blago ali embalaža poškoduje po krivdi špediterja, mora ta na svoje stroške

povrniti škodo. Če takšna možnost ne obstaja, mora špediter nadomestiti škodo. 4. Če je nastala škoda med skladiščenjem na odprtem prostoru, kar je običajno, ali po

nalogodajalcu, škodo plača nalogodajalec. 2.3.2 Sklepanje pogodbe o skladiščenju in uskladiščenju blaga Mednarodni špediter, specialist za organizacijo odprave, prispetja in tranzita blaga v mednarodnem prometu, opravlja ter sklepa pogodbe o skladiščenju in uskladiščenju blaga. Čeprav to spada v osnovne posle, ne predstavlja osnovne dejavnosti mednarodnega špediterja. Posle skladiščenja blaga opravljajo specializirana skladiščna podjetja. Toda skladiščenje blaga je povezano s skupnim procesom organizacije odprave in prispetja blaga, tako da pogosto predstavlja sestavni del dejavnosti mednarodnega špediterja. V zvezi s sklepanjem pogodbe o skladiščenju in uskladiščenju je treba nameniti posebno skrb (Žvikart 2001, 57):

1. obvezi špediterja, da sklene pogodbo o skladiščenju blaga, 2. izboru skladišča, 3. odgovornosti za skladiščenje blaga in 4. skladiščenju blaga ter razpolaganju z njim.


12

2.4 Manipuliranje z blagom Skladiščenje proizvodov je kot dejavnost človeške družbe povezano s pojavom presežkov v proizvodnji in je kot tako zelo staro, o čemer nam pričajo številni zgodovinski viri, na primer biblija, ki omenja kraljeva žitna skladišča v starem Egiptu. Naloga trgovca, ki posreduje mednarodno menjavo blaga, nastopi kasneje, medtem ko se še kasneje z razvojem mednarodne trgovine ustanovijo javna skladišča, in sicer najprej v severnoitalijanskih mestih (Benetke, Genova). Anglosaška teorija pozna dva termina, storing, ki karakterizira dejavnost skladiščenja z namenom ohraniti lastnosti proizvoda, in warehouse, s katerim je mišljeno skladiščenje, ki nima samo namen ohranjevati lastnosti proizvoda (Hrastelj 1990, 297). Manipulacije (ravnanje) z logističnimi objekti so vmesni člen med tremi najpomembnejšimi elementi logistike: skladiščenjem, notranjim in zunanjim transportom. Manipuliranje z blagom je pomemben dejavnik, ki vpliva na kakovost in hitrost transporta ter skladiščenja. Manipulativne operacije so na primer merjenje količine, pretakanje, pregledovanje kakovosti, pakiranje, paletizacija, nameščanje materiala v skladišču (polnjenje rezervoarjev, prevzem surovin, sortiranje). Te navedene operacije imenujemo neposredne logistične manipulacije, saj pomenijo pretok blaga v neposrednem logističnem toku (Logožar 2004, 86). Hitra dobava blaga pomeni prednost v konkurenčnem boju, posebno na tujih trgih. Ker zahtevajo kupci določen sortiment blaga, je za dobavo nujna skladiščna služba, ki pripravi zahtevani sortiment. Naloge skladiščenja so predvsem v časovni premostitvi ponudbe in povpraševanja po hrambi blaga, da se zaradi potrebnih manipulacij lahko blago uskladišči: čiščenje, sortiranje, mešanje, tehtanje. Ker se z uskladiščenjem blaga zamrznejo finančna sredstva, naj bi se obseg uskladiščenega blaga približal minimalni zalogi, ki omogoča normalno izvedbo naročil. Na višino angažiranih denarnih sredstev vpliva poleg količin uskladiščenega blaga tudi hitrost obračanja zalog (Hrastelj 1990, 298). Trajanje uskladiščenja je odvisno tudi od značilnosti blagovne proizvodnje v najširšem pomenu besede. Na potrebe po uskladiščenju blaga vpliva predvsem sezonski značaj proizvodnje in porabe posameznih vrst blaga, na primer blago se proizvaja v določenem letnem času, konsumira pa enakomerno skozi vse leto, ali pa se proizvaja neprekinjeno skozi vse leto, troši pa sezonsko, na primer volneni izdelki. Pomembne so tudi prevozne razmere, ki lahko v posameznih letnih časih onemogočajo prevoz blaga (poplave, doba monsunov). Nekatere vrste blaga zahtevajo dozorevanje, da blago postane zrelo za porabo, npr. vina, ali pa zaradi hitre pokvarljivosti zahtevajo posebne skladiščne naprave (hladilne in ogrevalne), kar med drugim vpliva že na lokacijo skladišč, ki se nahajajo predvsem v pomorskih uvoznih pristaniščih (ibidem, 298).


13

2.4.1 Pakiranje Odpravno pakiranje blaga je pakiranje, ki se je razvilo v skladu z zahtevami odprave, transporta, pretovora in skladiščenja blaga. Odpravno in prodajno pakiranje morata upoštevati pravzaprav enake funkcije, zaščito, informacije in racionalizacijo. Izvozno pakiranje mora biti bolj zaščiteno in trajnejše. Razviti je treba zaščito pred statičnimi silami in korozivnimi mediji. Pakirna sredstva, ki blažijo sunke in preprečujejo nihanje oziroma tresljaje blaga ter ščitijo blago pred vibracijami. Informacijska funkcija pakiranja se realizira z označevanjem pakirnih kosov blaga. Označevanje nevarnih snovi je zakonsko določeno in opisuje bistvene značilnosti blaga. Označevanje nenevarnega blaga daje prav tako pomembne informacije o lastnosti blaga, na primer občutljivost na vročino med transportom (Logožar 2004, 87). Bistvena funkcija pakiranja za preprečevanje sprememb na pakiranem blagu je zavarovanje proti:

• lomu, za ohranjanje oblike, • obrabi, odrgninam in drugim poškodbam zaradi vibracij, • izgubi substance pakiranega sredstva, možni škodljivi vplivi na okolje, • koroziji, gnitju, plesnenju, zmehčanju, • predolgem skladiščenju in napačnem ravnanju.

Za pakiranje nevarnih snovi in dobavi vojski obstajajo na primer predpisi o vrsti ter lastnosti odpravnega pakiranja (ibidem, 87). Embalaža ima dve temeljni funkciji: prva je zaščita blaga, druga pospeševanje prodaje. Po ocenah strokovnjakov je 30–60% reklamacij ali odškodninskih zahtevkov v prometu blaga zaradi nepravilnega ali slabega embaliranja. Embalaža mora pri prevozu ustrezno varovati blago in upoštevati carinske predpise. Lastnik blaga oziroma naročnik prevoza mora poskrbeti, da je blago pakirano na zanj običajen način in po pogojih, veljavnih za posledice, ki bi nastale zaradi neustreznega, nezadostnega ali slabega pakiranja (Kenda 2001, 294). 2.4.2 Informacije, komunikacija in kontrola Sodoben strateški informacijski sistem pomeni nadgradnjo osnovne notranje usmeritve v povezavi z okolico. Na podlagi analize dodane vrednosti v vrednostni verigi je usmerjen v uspešnost poslovanja. Značilno za materialne pretoke je tudi veliko število različnih informacij, ki jih spremljajo. Ker gre za veliko število različnih materialov in polproizvodov, s tem pa tudi za različne interakcije, ki zahtevajo ali ustvarjajo informacije (transport, skladišče, poraba), je težko obvladati številne materiale in informacijske tokove, zagotavljati smotrnost vseh pretokov in oskrbljenost vseh s potrebnimi materiali ter informacijami in navsezadnje doseči čim večjo ekonomičnost te oskrbe. V poslovnem logističnem sistemu so informacijski procesi tesno povezani s fizičnimi procesi. Brez informacijskega procesa, ki zagotavlja informacije logističnemu podsistemu in njihovo hrambo, predelavo ter prenašanje, ni dobro organizirane logistične dejavnosti (Logožar 2004, 89).


14

Vse aktivnosti in procese v logističnem sistemu je treba kontrolirati. Podjetje izvaja operativno kontrolo, tako da med izvajanjem naročil opravi kontrolo formalne in vsebinske pravilnosti odpravnic, računov ter drugih dokumentov. K operativni kontroli spadajo še kontrola zalog v skladišču, kontrola spoštovanja zastavljenih rokov (dostave, izdelave, odprave). Upravljalno in vodstveno kontrolo pa izvaja podjetje, tako da sintetizira podatke o posameznih procesih in aktivnosti v določenem času (ibidem, 91). 2.4.3 Sklepanje pogodbe o pakiranju in signiranju Čeprav pakiranje ne predstavlja vedno špediterjevega dela, mora dober špediter poznati predpise in navade, ki v posameznih državah veljajo za pakiranje. Ponavadi se s tem ukvarjajo specializirana podjetja. Špediter mora tudi v primeru, ko o tem ni posebej obveščen, preveriti pravilnosti pakiranja in opozoriti svojega nalogodajalca na nepravilnosti. Ta špediterjeva obveza izhaja iz Zakona o obveznih odnosih in splošnih pogojih (čl. 32). Če bi bilo čakanje, da nalogodajalec odkloni nepravilnosti pakiranja, v škodo nalogodajalca, mora špediter to zavrniti (Žvikart 2001, 68). Pogosto špediterjevi nalogodajalci ne poznajo in ne spremljajo metod sodobnega pakiranja, ki se iz dneva v dan izboljšujejo. Specializirane organizacije in mednarodni špediterji spremljajo določene dosežke ter izdelajo po nalogu izvoznika predloge in plane za pakiranje različnih vrst blaga. V zunanjetrgovinski mednarodni prometni praksi se lahko mednarodni špediter pojavi v dvojni vlogi:

• Sklepa pogodbe o pakiranju s specializirano organizacijo za pakiranje. Če je s pogodbo o špediciji predvideno, špediter sklepa pogodbo o pakiranju v imenu in za plačilo nalogodajalca. Špediter ne odgovarja za delo specializirane organizacije, vendar je dolžan nadzirati pakiranje nalogodajalčevega blaga.

• Sam opravi pakiranje, to pomeni, da ima špediter posebno usposobljen kader in sredstva za najsodobnejši način pakiranja različnih vrst blaga.

Signiranje (označevanje) pošiljk pomeni postavljanje določenih oznak na blagovne pošiljke, ki se odpravljajo v notranjem in mednarodnem prometu. Signiranje predstavlja sestavni del pakiranja, kajti brez ustreznih oznak se pošiljk ne more odpraviti. To velja predvsem za kosovne pošiljke, pri katerih vsak kos blaga najpogosteje predstavlja posebno pošiljko. Blago, ki se odpravlja v razsutem stanju, se ne signira. Namen signiranja je, da se pošiljka identificira, omogoči točno odpravo pošiljke in njeno predajo prejemniku. Napačno, pomanjkljivo in nejasno signiranje lahko privede do številnih problemov pri odpravi ter predaji pošiljk, tudi do popolne izgube pošiljk. Namen signiranja je tudi, da omogoči napotke za ravnanje s pošiljko, ki služi kot zaščita pošiljke v času prevoza, skladiščenja, natovarjanja, raztovarjanja in pretovarjanja blaga (ibidem, 68–69).


15

3 SPREMLJEVALNE LOGISTIČNE DEJAVNOSTI Spremljevalne logistične dejavnosti so tiste, ki jih špediter opravlja le občasno, samo v posebnih primerih, vendar z njimi dopolni paket storitev v zunanjetrgovinskem in prometnem sistemu. Med spremljevalne logistične dejavnosti prištevamo: carinsko posredovanje, zastopanje v carinskih zadevah, zavarovanje blaga, izdajanje špediterskih potrdil in vzorčenje blaga. Logistika v funkcijskem smislu je tako seštevek vseh ciljno naravnanih koordinacijskih, administrativnih in operativnih ukrepov, ki so med seboj tesno povezani. 3.1 Špedicija Špedicija vključuje prevoz in zavarovanje blaga, izvedbo vseh obmejnih formalnosti oziroma v širšem smislu vseh potrebnih postopkov od prevzema blaga v eni državi do predaje v drugi, vključno s svetovanjem. Špediter omogoča nalogodajalcu (izvozniku) podrobnejše informacije o stroških odprave in s tem osnovo za določanje prodajne cene (pakiranje, tovornina, pretovor, provizija špediterja, zavarovanje, carina) (Kenda 2001, 293). Na izbiro špediterja bodo vplivali dejavniki:

• ocena, ali je špediter potreben ali je bolje opraviti storitev v lastni režiji, • ali gre za veliko ali majhno pošiljko po volumnu in vrednosti, • ali so možni neobičajni in nepričakovani zapleti, • ali je dežela uvoznica nestabilna in z nepredvidljivimi zahtevami pri uvozu (ibidem,

293). Špediter ima pred seboj zelo zapletene naloge premagovanja raznih ovir: vremenskih, lokalnih, kreditnih in propagandnih. Reševanje zapletenih špediterskih nalog zahteva od špediterja poznavanje transportnih tehnik in tehnologij, karakteristik posameznih transportnih sredstev ter prepoznavanje karakteristik tovora, ki ga transportira. Pri vsem tem mora biti špediter seznanjen s pravnimi zakonskimi akti, ki se nanašajo na področje mednarodne trgovine, in to ne samo domačih, temveč vseh mednarodnih, s katerimi opravlja posle (Žvikart 2001, 13). 3.1.1 Zgodovinski razvoj špedicij Začetki špedicije segajo v 13. stoletje v dobo razvoja Beneške republike. Takratni beneški trgovci so pri trgovini z alpskimi in s čezalpskimi deželami uporabljali posrednike, le-ti so skrbeli za varen prevoz blaga, ki je v Benetke prihajalo po morju. Posredniki so prevzemali blago z blagovno zadolžnico, s katero so kupcem prodajali blago. Kupci so potrdili prejem blaga s podpisom na dokumentu. Potrdila so torej prvi blagovni, transportni dokumenti. Špedicija se je skozi leta vse bolj razvijala. Z odkritjem čezmorskih dežel in večanjem blagovne menjave, z večjimi ter s hitrejšimi transportnimi sredstvi (parnik, železnica) in posledično tudi z delitvijo dela ter z vse bolj zahtevnimi transporti, ki so zahtevali


16

spremljajoče dejavnosti, kot so skladiščenje, prepakiranje, zbiranje manjših tovorov, distribucijo, zavarovanje in carinjenje blaga, pa tudi svetovanje pri izbiri transportne poti, se je vloga špediterja povečevala. Razvoj blagovne menjave je ustvaril primerne pogoje za nastanek dejavnosti, ki pozna specifičnosti cestnega, železniškega, pomorskega in zračnega prometa ter posebnosti carinskih, deviznih, zdravstvenih in drugih predpisov. Te posebnosti so zahtevale, da ta del opravljajo nevtralne osebe, ki jim bosta tako prodajalec kot kupec zaupala. Razvoj transportnih sredstev in mednarodne trgovine je povzročil nastanek posrednika – špediterja, ki organizira prevoz v najširšem pomenu besede (Rehar 2001, 10). Konec 18. in v začetku 19. stoletja je prišlo do prave revolucije v mednarodni trgovinski menjavi. Začeli so prevažati velike količine blaga in upoštevali vozni red. Ta razvoj je zahteval ustanovitev storitvene organizacije, ki bi se spoznala na specifičnost železniškega in pomorskega prometa, tudi na carinske, sanitarne, devizne in druge predpise. Za to delo je potrebna oseba, ki ji zaupata prodajalec in kupec. Ta posredniška storitvena organizacija je dobila naziv špediter, vsa dejavnost pa špediterska dejavnost ali špedicija. V začetku 20. stoletja so špediterji za zaščito svojih poslovnih interesov ustanovili strokovna združenja, najprej v regionalnih okvirih. Kasneje, leta 1926, je bila na Dunaju ustanovljena FIATA (Federation Internationale des Associations des Transtaire et Asimiles), to je mednarodna federacija združenj špediterskih in njim sorodnih organizacij. Federacija, ki ima sedež v Zürichu, organizira in ščiti interese svojih članic v mednarodnih odnosih (Žvikart 2001, 15). 3.1.2 Definicija špedicije in špediterja Špedicijska dejavnost opravlja funkcije organizacije in koordinarcije pri premeščanju blaga iz odpravnega kraja v namembni kraj. To je dejavnost, ki zagotavlja in organizira vrsto s tem povezanih dejavnosti: prevoz, skladiščenje, pakiranje, kontrolo količine in kakovosti, zavarovanje, carinsko posredovanje ter pomorsko agencijo. Pri tem morajo nosilci teh dejavnosti zagotoviti optimalne pogoje ekonomičnosti, hitrosti in varnosti. Špediterji imajo pomembno svetovalno funkcijo že od ideje pa do konca določenega posla. Naloga špediterja ni samo iskanje trenutno najugodnejših pogojev, ampak izgradnja trajnejših sistemov premeščanja dobrin, kar vpliva na usmerjanje blagovnih tokov v gospodarstvu. Odnos med špediterjem in naročnikom špedicijske usluge je sledeč:

• špediter opravlja posle v svojem imenu in za tuj račun (komisijski posel), • v tujem imenu in za tuj račun (agencijski posel), • v svojem imenu in za svoj račun (kot samostojni podjetnik).

Zakonodaja večine evropskih držav opredeljuje špedicijski posel kot komisijski posel (Turk in Špec 1996, 317).


17

Špedicija je že desetletja gospodarska logistična dejavnost, ki s poslovnega vidika ni državno in zakonsko uravnavana, tudi ni monopolna dejavnost, ampak je tržno usmerjena dejavnost s prosto izbiro, prostim tržnim dostopom ter svobodno konkurenco. Po tradicionalni definiciji je špedicija specializirana gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z organizacijo odprave blaga in drugimi posli s tem v zvezi. Špedicijo opravlja špediter, to je gospodarstvenik, pravna ali fizična oseba, ki se izključno in strokovno ukvarja z organizacijo odprave blaga svojih komitentov s pomočjo prevoznika in drugimi posli s tem v zvezi (Jelenc 2000, 4–5). To pomeni, da špediterji delujejo predvsem kot (Jelenc 1999, 4):

• mednarodni špediterji v mednarodni trgovini po nalogu (dispoziciji) uvoznika, izvoznika ali tujega špediterja,

• uvozni, izvozni in tranzitni špediterji, • carinski posredniki oziroma zastopniki lastnikov blaga v carinskih postopkih,

praviloma v tujem imenu in za tuj račun, • klasični organizatorji mednarodnega transporta (kot sklenitelj transportne pogodbe v

tujem imenu in za tuj račun), • komisionarji (včasih v svojem imenu in za svoj račun), • izdelovalci transportne, carinske, zavarovalne in druge dokumentacije, • organizatorji tudi drugih spremljajočih dejavnosti transporta (skladiščenja,

manipulacije, zavarovanja) po nalogu naročnika, • podaljšana roka tujih špediterjev za oskrbovanje sistemov zbirnega, kontejnerskega in

tranzitnega prometa. Sodobna definicija, ki temelji na teoriji logistike, organizacije in ekonomike, trdi, da je špedicija storitvena gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z organiziranjem procesov premeščanja blaga v prostoru in času. Špediterski posel je dajati strokovne nasvete in sodelovanje pri sklenitvah pogodb o mednarodni prodaji blaga glede prevoza, zavarovanja, carinskih manipulacij, ugotavljanje najugodnejših prevoznih poti in klavzul, organiziranje zbirnega, multimodalnega in integralnega prevoza ter dostave stvari po sistemu »od vrat do vrat«, sklepanje prevoznih pogodb, sklepanje pogodb o nakladanju, razkladanju, pakiranju, uskladiščenju in zavarovanju stvari, izdajanje in pridobitev prevoznih listin, ter drugi posli, povezani z naravo špediterjeve dejavnosti (Puharič 1997, 203–211). 3.1.3 Pomen in vloga špediterja Beseda ŠPEDICIJA izhaja iz latinske besede »expedire«, kar pomeni odposlati, odpraviti. Besedi špedicija in špediter se podobno glasita v nekaterih evropskih jezikih, na primer:

1. italijanski jezik uporablja ime spedizione (v prevodu pomeni »odpravljanje«) in spedizioniere (v prevodu pomeni »špediter«, »odpravnik«),

2. nemški jezik uporablja naziv Spedition (v prevodu pomeni »špedicija«, »odpravništvo«) in Spediteur (v prevodu pomeni »špediter«, »odpravnik«),

3. francoski jezik uporablja naziv expeditionnaire (v prevodu pomeni »špediter«, »odpravnik«).


18

Špedicija je gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z organizacijo odprave blaga in s tem povezanimi posli. Dejavnost opravljajo pravne in fizične osebe, ki se imenujejo špediterji. Vloga špediterja je v gospodarstvu pomembna, saj je njegova vloga razbremeniti naročnika vrste del in opravil v zvezi z odpremo blaga. To delo bo špediter opravljal uspešno le pod pogojem, da bo dovolj strokovno usposobljen in da bo naročnik poznal te možnosti ter sposobnosti špediterja. V kolikšni meri se špediter vključi v posel po naročilu naročnika, je odvisno predvsem od kupoprodajne paritete. Paritete jasno določajo mejo, kateri špediter bo organiziral transport in kdo bo imel večjo pobudo. V organizacijo transporta sta običajno vključena najmanj dva špediterja: špediter, ki pošiljko odpremlja, in špediter, ki pošiljko prejema. Drugače lahko govorimo tudi o glavnem in vmesnem špediterju. Glavni špediter (Turk in Špec 1996, 317–318):

• prenese del poslov na vmesnega, v tem primeru špediter naročniku odgovarja le za pravilno izbiro vmesnega špediterja, ne odgovarja pa za njegovo delo,

• prenese ves posel na vmesnega špediterja, v tem primeru glavni špediter odgovarja naročniku tudi za delo vključenega podšpediterja.

Slika 1: Pojem in pomen špedicije

Zunanja trgovina (kupoprodajna pogodba)

Mednarodni transport (transportna pogodba)

Špediterska pogodba

Špedicija Zavarovanje blaga (zavarovalna pogodba)

Carinski sistem (carinski zakon)

Financiranje Vir: Žvikart 2001, 17.


19

3.1.4 Organizacija in tehnika poslovanja špediterskega podjetja Najpogostejša oblika organizacije izgleda:

• komercialna dejavnost, ki je lahko še bolj specializirana (domači trg, tuji trgi, ločeno uvoz in izvoz, po zbirniškem prometu, po kontejnerskem prometu),

• operativa, ki se lahko deli na sektorje uvoza, izvoza, tranzita, ali na pomorsko in celinsko poslovanje,

• aktivnosti v zvezi s carinskim postopkom, organizirane po oddelkih ali referatih za uvozno in izvozno carinjenje, za svetovanje, reševanje reklamacij ter popravkov,

• posebne kontrolne službe, ki zbirajo in kontrolirajo transportno dokumentacijo, vlagajo reklamacije v primeru napak ter pomot.

Naloga špediterja je, da upošteva navodila naročnika. Navodila so lahko v različnih oblikah, vendar bolj preprostejše, kot je komuniciranje, večje so napake in s tem negativne posledice. Priporočljivo je, da naročnik preda špediterju pisno naročilo za opravljanje želene storitve, v praksi temu pravimo dispozicija. To je obrazec, ki ga da špediter, naročnik pa ga izpolnjenega vrne špediterju. V naročnikovem interesu je, da špediter dispozicijo prejme pravočasno in razumljivo izpolnjeno ter s tem prispeva h kakovostnejšemu poslovnemu odnosu med njima. Tako se naročnik izogne marsikateri nevšečnosti do realizacije naročenih aktivnosti, saj bi se pomanjkljivost ali dvoumna navodila kmalu pokazala kot škodljiva za naročnika v primeru spora, ko so merodajna tolmačenja splošnih pogojev, ki jih uporablja špediter. Dispozicija ima namen:

• vzpostaviti bolj čisto obligacijsko razmerje med komitentom in špediterjem, • predstavlja pooblastilo špediterju, da lahko za naročnika opravi določena opravila

(carinjenje blaga, pregled blaga in prevoz), • pomeni pravočasne, pravilne priprave in izvedbe carinskega postopka.

V praksi ponavadi naročniki, ki imajo veliko prometa, sklenejo s špediterjem pogodbo o sodelovanju (Turk in Špec 1996, 318–319). 3.1.5 Prednosti vključevanja špediterja Osnovna naloga špediterja je organizacija transporta in spremljajočih dejavnosti, v tem primeru bo izbral najugodnejše transportne poti. Ker je lahko hkrati tudi prevoznik (opravlja transport z lastnimi prevoznimi sredstvi), nudi v tem primeru vse usluge premestitve blaga iz odpravnega v namembni kraj. To pomeni, da je njegova transportna ponudba samo ena od mnogih, zato mora biti za naročnika resnično najboljša. Prednosti, ki se kažejo v poslovanju z vključitvijo špediterja, so naslednje:

• višina tarife – izbira najracionalnejših poti in prevoznih sredstev, možnost koriščenja ugodnih prevoznih tarif, ki vplivajo na nižanje transportnih stroškov,

• kakovostnejša distribucija blaga – usposobljena delovna sila, organizirana zbirna skladišča,


20

• tehnične prednosti – uporaba ustrezne tehnične opreme, specializirane delovne sile pri nakladanju, prekladanju in razkladanju tovora,

• druge prednosti – svetovanje pri sklepanju poslov, plačilo računov za transportne in manipulativne stroške itd.

V praksi podjetja špediterja še ne obravnavajo kot pomembnega partnerja pri vlogi, ki jo lahko ima pri poslu, ampak ga vključujejo bolj v tiste faze dela, za katere sama niso usposobljena. S tem se zmanjšuje delež, ki bi ga špediterji lahko imeli, in ne morejo doseči maksimalno ugodnih pogojev (Turk in Špec 1996, 318). 3.1.6 Pregled večjih špediterjev v Sloveniji Priključitev Slovenije k Evropski uniji je pomenilo veliko spremembo pri špediterjih. Med njimi vlada hud konkurenčni boj za prevlado, saj se ves čas znižujejo cene njihovih storitev, kar v določenih primerih lahko pomeni tudi nelojalno konkurenco. V primerjalni tabeli je navedena le peščica špedicij, vendar jih primerjamo po številu zaposlenih ali po čistem prihodku iz prodaje. TABELA 1: Podatki o številu zaposlenih in prihodku od prodaje večjih špedicijskih podjetij v Sloveniji leta 2004 Ime podjetja Zaposleni Prihodek od prodaje (v 000 sit) Skupina Viator Vektor 2.333 39.990.070Intereuropa 2.451 31.068.825Feršped 177 17.665.344Schenker 118 2.255.687Transglob 114 1.010.693

Vir: Spletna stran Gospodarske zbornice in podjetij. Kot je razvidno iz tabele, je podjetje Skupina Viator Vektor tista, ki ima najvišji prihodek od prodaje. Družba Viator & Vektor, d. d., je nastala s pripojitvijo družbe Vektor, d. d., k družbi Viator, d. d., 01. 01. 2000. V skupini je 28 podjetij, imajo več kot 560 lastnih vozil in več kot 620 urejenih parkirnih površin. Za primerjavo lahko omenimo, da je Viator Vektor leta 2001 imel prihodek od poslovanja 12.462.124.000,00 sit in 1.452 zaposlenih v podjetju (URL: http://www.viator-vektor.com), kar pomeni, da so povečali zaposlene za 160% in prihodek od prodaje za 320%. S tem lahko sklepamo, da jih pridružitev v EU ni prizadela in da so se uspešno prilagodili tržnim razmeram.


21

3.1.7 Špediter 21. stoletja Pomembnost mednarodne špedicije v zunanjetrgovinskem in prometnem sistemu določa količino, kompleksnost in dinamičnost sistema mednarodne špedicije kot znanosti. V visoko razvitih državah sta klasična špedicija in klasični špediter le še zgodovinska zanimivost. To pa zato, ker sta ju zamenjala sodobna špediterska logistika in sodoben špediterski logistični operator. To seveda ne velja za države v razvoju in nerazvite države. V teh državah namreč še vedno prevladuje klasični špediter ali špedicija. Če želijo klasični špediterji v državah v razvoju in nerazvitih državah prevladati v prometnem in gospodarskem smislu, morajo preoblikovati klasično špedicijo v sodobno špeditersko logistično dejavnost. Na današnji stopnji razvoja znanosti lahko rečemo, da je špediterska logistika kot znanost skupek interdiscipliniranih in multidiscipliniranih znanj, ki preučujejo ter uporabljajo zakonitosti številnih kompleksnih, načrtovanih, usklajenih, uravnavanih in nadzorovanih aktivnosti (funkcij, procesov, ukrepov, poslov, operacij), ki jih s pomočjo aktivnosti partnerjev logističnih verig, metrialnih virov, in potencialov funkcionalno povezujejo vsa spoznanja. Ta so neposredno v vlogi premagovanja prostorskih in časovnih oddaljenosti za hitro, varno ter racionalno transformacijo materialov, dobrin, stvari, snovi in proizvodnega materiala v optimalne enkratne logistične procese, tokove in pretoke materiala od točke predaje do točke prejema. Vključujejo tudi tokove informacij, da bi na ta način maksimalno zadovoljili zahteve in potrebe aktivnih udeležencev v logističnih verigah (Zelenika in Zebec 2003, 141–142). Lahko rečemo, da je špediterska logistika kot aktivnost skupek načrtovanih, usklajenih, uravnavanih in nadzorovanih nematerialnih aktivnosti (funkcij, procesov, ukrepov, operacij), s katerimi se v partnerskih odnosih z aktivnimi udeleženci logistične verige funkcionalno ter tvorno povezujejo vsi delni procesi premagovanja prostorskih in časovnih oddaljenosti, za hitro, varno in racionalno transformacijo materiala. Špediterska logistika kot aktivnost obsega določene logistične aktivnosti, med katere spadajo specifične storitvene dejavnosti v proizvodnji, predelavi, obdelavi, vzdrževanja sredstev za delo, pakiranje, označevanje, zlaganje, tehtanje, merjenje tovora, natovarjanje, iztovarjanje, pretovarjanje, skladiščenje, paletiziranje, potem še polnjenje in praznenje kontejnerjev ter prevoznih sredstev, dezinfekcija, posredovanje, zavarovanje, carinjenje, kupoprodaja, distribucija, trženje, menedžment, kalkulacije, financiranje, kontroling in pravno-ekonomsko uravnavanje odnosov. Če bi primerjali obseg klasične špedicije z obsegom aktivnosti logistične špedicije, bi lahko trdili, da je obseg slednje za 30% večji, kompleksnejši in zahtevnejši od obsega aktivnosti klasične špedicije. Vse kaže na to, da se je klasična špedicija preoblikovala v logistično špedicijo 21. stoletja, ki s svojimi aktivnostmi zadovoljuje sodobne zahteve zunanjetrgovinskega in prometnega sistema (ibidem, 151).


22

Pri preobrazbi klasične špedicije v logistično, navajmo nekaj pomembnih aktivnosti, ki bi jih morali pravočano izvesti klasični špediterji:

• razširiti in poglobiti špediterske aktivnosti na področju proizvodne, transportne oziroma prometne logistike, zavarovalne, trženjske logistike,

• razširiti in poglobiti znanje zaposlenih, • oblikovanje logistične poslovne politike špediterskologističnega podjetja, • prodaja svojih storitev na svetovnem trgu.

Vizije špediterja kot logističnega operaterja 21. stoletja so: • Povečati je treba kakovostno raven intelektualnega kapitala. Zaposlenih morajo

nenehno investirati v znanje, sposobnosti in veščine. • Potrebno je aktivno vključevanje v vse aktivnosti (proizvodno, trgovinsko, prometno,

skladiščno, zavarovalno, distribucijsko, trženje in menedžment logistiko). Špediter se mora kot logistični operater s svojimi aktivnostmi vključiti v vse logistične procese od surovinske baze do potrošnikov.

• Večji špediterji in logistični operaterji morajo del svojih logističnih storitev opravljati zunaj svojih podjetij (outsoursing). S tem del poslov zaupajo poslovnim partnerjem, da bi sami izboljšali svoj položaj na določenem trgu.

• Špediterji morajo kot logistični operaterji 21. stoletja organizacijo svojega podjetja nenehno prilagajati potrebam in zahtevam uporabnikom njihovih storitev.

• Špediterji morajo imeti sodobne organizirane informacijske sisteme, ki so komplementarni in kompatibilni s sistemi aktivnih udeležencev v logističnih verigah.

Torej lahko rečemo, da je logistični operator registrirana in pooblaščena pravna ali fizična oseba, ki praviloma v svojem imenu in za svoj račun organizira številne logistične aktivnosti, povezane z manipuliranjem, prevozom, prenosom, premeščanjem blaga (Zelenika in Zebec 2003, 149–154). 3.1.8 Carinsko posredovanje V skupino osnovnih poslov mednarodnega špediterja spada tudi opravljanje dela v zvezi s carinjenjem blaga. Po splošnih pogojih poslovanja mednarodnih odpravnikov Slovenije so špediterski posli tudi dajanje strokovnih nasvetov in sodelovanje pri sklepanju pogodb o mednarodni prodaji s stališča transporta, zavarovanja, carinskih manipulacij, zastopanje ter opravljanje poslov v zvezi s carinjenjem blaga (Žvikart 2001, 59–60). Špediter mora dobro poznati carinske predpise in postopke, kar olajša carinjenje blaga. Za naročnika pomeni vključevanje špediterja pri tovrstnih opravilih prihranek časa in stroškov. Špediter opravlja carinjenje blaga po podatkih iz dispozicije naročnika. V transportu blaga v kontejnerjih se opravi carinjenje pri pošiljatelju oziroma prejemniku ali nekje vmes (luka vkrcanja) (Ogorelc 2004, 346).


23

Po splošnih pogojih (čl. 35) se nalogodajalec in špediter s pogodbo obvežeta, ali naj špediter opravi potrebna carinska dela ali ne. S stališča carinskega prava mora imeti špediter pisno pooblastilo oziroma nalog carinskega obveznika, tj. svojega nalogodajalca (Žvikart 2001, 60). 3.1.9 Zastopanje špediterja v carinskih zadevah Carinski zavezanec je po carinskem zakonu (CZ) oseba, za račun katere je bila carinska deklaracija vložena, ali tista, na katero so bile prenesene pravice in obveznosti prve osebe, v zvezi z določenim carinskim postopkom. Po spremembah CZ se bo ta imenoval uporabnik postopka. Če oseba vloži deklaracijo v svojem imenu in za svoj račun, je ona carinski zavezanec. Če vloži deklaracijo v svojem imenu in za tuj račun, kot pri posrednem zastopstvu, je zavezanec druga oseba, npr. špediter, prav tako tudi, če vloži deklaracijo v imenu in za račun drugega kot pri neposrednem zastopstvu. Carinski deklarant je po zakonu oseba, ki odda carinsko deklaracijo v svojem imenu, ali oseba, v imenu katere je oddana carinska deklaracija. Razlikujemo posredno in neposredno zastopstvo. Če oseba vloži deklaracijo v svojem imenu in za svoj račun ali v svojem imenu ter za tuj račun, je ona carinski deklarant. Če pa jo vloži v imenu in za račun drugega, je deklarant druga oseba, npr. špediter (Uradni list RS l. 1999, št. 46). Carinska deklaracija pomeni ravnanje oz. dejanje, s katerim oseba na predpisan način izrazi namen, da se za blago začne določen carinski postopek. Obsega vse oblike carinskih deklaracij, pisno, elektronsko, ustno deklaracijo in tudi konkludentna dejanja preko opredelitve ravnanj oziroma dejanj. Deklaracija je lahko tudi vloga stranke, po kateri carinski organ sprejme odločitev o zadevi. Carinski dolžnik je po CZ oseba, odgovorna za plačilo carinskega dolga. Carinski organ ga lahko terja za plačilo carinskega dolga, čeprav je plačnik lahko tudi druga oseba (ibidem, št. 46). Po spremembah carinskega zakona se bo ta imenoval carinski zavezanec in bo oseba, ki je dolžna plačati carinski dolg. Carinski dolg pomeni obveznost za plačilo predpisano obračunanega zneska uvoznih oziroma izvoznih dajatev. Načeloma ne vključuje obveznosti za plačilo drugih dajatev, ki se pobirajo pri uvozu ali izvozu blaga, vendar se lahko uporablja tudi za njihovo plačevanje. Uvozne in izvozne dajatve so po zakonu carina ter druge dajatve z enakim učinkom, ki se plačujejo ob uvozu oziroma izvozu, ter posebne dajatve, ki se plačujejo pri uvozu oziroma izvozu kmetijskih proizvodov in živil po posebnih zakonih. Carinski postopek je ena od dovoljenih oblik ravnanja s carinskim blagom. Odložni postopek omogoča odložitev nastanka carinskega dolga. Postopek z ekonomskim učinkom pa vpliva na višino carinskega dolga (ibidem, št. 46). Po carinskem zakonu lahko pod določenimi pogoji vsakdo v postopku pred carinskim organom določi pooblaščenca, da izvaja vsa dejanja in formalnosti po carinskih predpisih. Zastopanje je lahko neposredno, ko zastopnik opravlja dejanja v svojem imenu in za račun naročnika, ali posredno, ko zastopnik opravlja dejanja v svojem imenu in za račun naročnika.


24

Tudi Zakon o upravnem postopku (ZUP) določa, da lahko stranka v upravnem postopku določi pooblaščenca, ki jo zastopa v postopku. Pooblastilo je potrebno le ob zahtevi carinskega organa, pred zahtevo pa so možna vsa pooblastila po ZUP. Pooblaščenec je po CZ lahko oseba, ki ima sedež ali stalno prebivališče na carinskem območju, ali podružnica tuje pravne osebe, ki je registrirana na carinskem območju. Carinski deklarant tranzita blaga ali začasnega uvoza blaga je lahko tudi oseba, ki nima sedeža ali stalnega prebivališča v Sloveniji, če carinski organ šteje takšno deklaracijo za primerno (Uredba o pogojih za opravljanje poslov zastopanja 1993, čl. 3). 3.2 Carinjenje, odprava blaga komitentu, obračun in kalkuliranje Carinjenje je postopek pri uvozu, izvozu in tranzitu blaga. Mesto carinjenja lahko odredi pošiljatelj, špediter ali prevoznik. Carinarnice ali carinske izpostave so lahko locirane na vseh mejnih postajah, prehodih in morskih lukah. V notranjosti držav so carinarnice v večjih gospodarskih mestih, v rečnih pristaniščih, na letališčih za mednarodni promet. Mesta, kjer se lahko opravijo carinska dela, so predpisana v carinskem zakonu (Žvikart 2001, 97). Blago se predloži v času uradnih ur carinskega organa, razen če ta izrecno dovoli predložiti blago izven uradnih ur. Carinska deklaracija z ustreznimi prilogami mora biti vložena v času uradnih ur tega carinskega organa. Vložitev carinske dokumentacije izven določenih ur in morebitne dodatne stroške plača deklarant. Če je blago predloženo carinskemu organu skupaj s prijavo, mora deklarant vložiti carinsko deklaracijo za začetek carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga najpozneje:

• v 30 dneh za blago, pripeljano v pomorskem prometu, • v 10 dneh za blago, pripeljano z drugimi transportnimi sredstvi, • izjemoma carinski organ čas podaljša, največ za 20 dni.

Če blago skladiščimo in prekoračimo rok dostave deklaracije, mora špedicija plačati ležarnino za vsak kilogram blaga. Če je treba pred carinjenjem jemati vzorce, je treba predhodno pridobiti dovoljenje carine. V kolikor je pošiljka poslana pred špediterski naslov, mora špediter pred carinjenjem prenesti lastništvo blaga na uvoznika, na katerega so imenovani drugi dokumenti (ibidem, 97). Ob vložitvi deklaracije za sprostitev blaga v prosti promet se EUL (enotna upravna listina) priložijo naslednji dokumenti: faktura, deklaracija o carinski vrednosti blaga in dokumenti, na osnovi katerih se uveljavljajo oprostitve plačila carine ali druge ugodnosti. Ko carina sprejme deklaracijo, mora pregledati, ali je pravilno izpolnjena in ali so predloženi vsi dokumenti carinjenja. Ob pomanjkljivosti se deklaracija zavrne. Carinska deklaracija se vpiše v kontrolnik uvoznih carinskih deklaracij in nato se prične pregled blaga. Ta se opravi v navzočnosti carinskega deklaranta (ibidem, 97).


25

3.2.1 Nadzor pravilnosti dokumentov in obračun voznine, carine ter stroškov Špediter ni odgovoren za netočno obračunane voznine, carinske pristojbine in druge stroške, če ni posebej dobil naloga od nalogodajalca. Kljub temu je naloga špediterja kot specialista za organizacijo odprave in prispetja ter zaščitnika nalogodajalčevega blaga in tudi pravilnosti obračuna prevoznih stroškov, carine ter drugih pristojbin. Na osnovi špediterjevega opozorila ali iz lastne pobude bo nalogodajalec zahteval od špediterja, da reklamira napačno opravljene obračune in plačila voznin, carin ter drugih stroškov. V tem primeru mora nalogodajalec predati špediterju listine za predložitev reklamacije, seveda če te listine niso že pri špediterju (Žvikart 2001, 62–63). Špediter mora ugotoviti pravilnost podatkov in pravilnost dokumentov, ali obstajajo zakonske in druge motnje za odpravo stvari ter ali obstajajo uvozne, izvozne in tranzitne omejitve. Kot zaščitnik nalogodajalčevega interesa bo nadziral pravilnost listin, katerih vsebina je relevantna za izvršitev mednarodne kupoprodajne pogodbe, prevoz in carinjenje blaga, za pogodbeni nadzor, za kakovost in količino blaga, za zavarovanje blaga. Predvsem bo nadziral pravilnost naslednjih dokumentov:

1. račune prodajalca (izvoznika) ali kupca (uvoznika) in druge listine, potrebne v postopku carinjenja blaga,

2. tovorne liste, 3. certifikate o pogodbenem nadzoru, 4. police zavarovanja.

Čeprav špediter ni odgovoren za netočno obračunavanje carine in druge pristojbine ter stroške, ni nujno, da predloži reklamacijo za nepravilno obračunane in neplačane carine ter druge pristojbine in stroške, razen če to od njega posebej zahteva nalogodajalec. Špediter kot zaščitnik nalogodajalčevega interesa nadzira pravilnost obračuna, plačilo carine, druge pristojbine in stroške, seveda pa mora poznati tarifne določbe o carinski tarifi (Žvikart 2001, 62–63). 3.2.2 Pravni položaj špediterja v carinskem postopku Zaradi odgovornosti, ki jih carinski zakon predvideva za prekršitev carinskih predpisov (npr. za natančno deklariranje količine, kakovosti ali vrednosti blaga), je pomembno vedeti, da v postopku carinjenja stvari špediter nastopa v imenu in na račun nalogodajalca. Po carinskem pravu špediter prevzame dela v postopku carinjenja blaga v imenu in na račun nalogodajalca, ker lahko imajo položaj stranke v carinskem upravnem postopku samo izvozniki in uvozniki, ki so nalogodajalčevi špediterji. To pomeni, da se slovenski mednarodni špediterji, ko prevzamejo delo v postopku carinjenja blaga, redno pojavljajo v vlogi agenta oziroma zastopnika, tj. posrednika, ki opravlja posle v tujem imenu in na tuj račun (Žvikart 2001, 61). Na mejnem prehodu špediter opravlja naloge carinskega obveznika za carinsko blago. V takšnih situacijah ostane v temeljnem statusu pomočnika nalogodajalca.


26

Špediter opravlja carinska dela na osnovi podatkov in listin nalogodajalca ali njegovega poslovnega partnerja. Nalogodajalec je dolžan pravočasno predati špediterju vse listine (dokumente), potrebne za izvršitev naloge (čl. 12 splošnih pogojev), tudi vse listine za carinjenje blaga. Vse posledice, ki lahko nastanejo zaradi plačila podatkov, nepravilnih dokumentov ali nepravilnega sprejetja dokumentov, plača nalogodajalec (čl. 22 in čl. 35 splošnih pogojev) (ibidem, 61). Mesto carinjenja določa špediter, če ga ni določil nalogodajalec ali če ni določeno s predpisi (čl. 35 splošnih pogojev). Carinjenje se praviloma opravlja pri carinarnici, v kateri je blago pripravljeno za carinjenje. Obstaja tudi zakonska možnost, da se v posameznih primerih izključijo nekatere mejne carinarnice, pri katerih se ne more cariniti. Carinski zakon predpisuje, da vlagatelj deklaracije, tj. oseba, na katero se glasi prevozna listina, ali oseba, na katero se prenese pravica prevozne listine, ali druge osebe, pooblaščene za vlaganje deklaracije, tj. ponavadi špediterjev nalogodajalec, lahko pooblasti špediterja, da v njegovem imenu vloži deklaracijo in opravi vsa dela v postopku carinjenja blaga. Ta dela so:

• vlaganje deklaracije, • sprejem deklaracije, • pregled blaga, • razvrščanje blaga po carinski tarifi in drugih tarifah, • ugotavljanje carinske osnove, vsote carine in drugih uvoznih pristojbin, ki obremenijo

blago, • plačevanje ugotovljenih vsot carin in drugih uvoznih nadomestil, • naknadno obračunavanje, plačilo in povrnitev carin ter drugih uvoznih pristojbin.

Iz navedenih določb carinskega zakona izhaja, da lahko špediter prevzame samo tista dela, ki so vezana na carinjenje blaga, ne pa drugih, ki vstopajo v sklop carinskega postopka. Carinjenje blaga je najpomembnejša faza v carinskem postopku. V zvezi s tem je treba omeniti, da so vsa dela prej ali po carinjenju v ožjem in širšem smislu posledica samega carinjenja blaga (Žvikart 2001, 61–62). 3.2.3 Incotermsi Incotermsi so standardna trgovinska določila, ki se uporabljajo v mednarodnih prodajnih pogodbah tako, da porazdelijo določene stroške in tveganja med prodajalca ter kupca (Jimenez 1998, 10). Pravzaprav je to zbirka mednarodnih komercialnih izrazov in je izpeljana iz besede »International Commercial Terms – Incoterms«, smiselno vključenih v posamezne klavzule. Paritete dobave so razvrščene v štiri različne skupine. V prvi se z edino pariteto daje blago na voljo kupcu v prodajalčevih prostorih (E), v drugi je prodajalec dolžan dostaviti blago prevozniku, ki ga določi kupec (F), v tretji se prodajalec dogovori za prevoz blaga brez


27

prevzemanja tveganja za poškodbo ali izgubo blaga oziroma dodatnih stroškov pri nakladanju ali odpremi (C) in v četrti mora prodajalec prevzeti vse stroške ter tveganja, dokler blago ne prispe v dogovorjeni kraj (D) (Turk in Špec 1996, 143–144). Špedicijo lahko na splošno opredelimo kot storitveno dejavnost, ki se ukvarja z organiziranjem procesa premeščanja blaga v prostoru. Pri tem organiziranju procesa premeščanja blaga pomeni zbiranje in vključevanje potrebnih ter ustreznih izvajalcev teh dejavnosti v procesu premeščanja, torej transporta in njegovih spremljajočih dejavnosti, ter vzpostavljanje takšnih razmerij med njimi, ki zagotavljajo uresničitev njegovega cilja: premestitev blaga iz enega na drugo mesto na najvarnejši, najhitrejši in najbolj ekonomičen način (Jelenc 1993, 55). V mednarodni trgovini je transportni proces oziroma proces fizičnega premeščanja blaga od prodajalca do kupca običajno sestavljen iz številnih procesov. Da se lahko blago giblje iz odpremnega kraja v namembni kraj, je potrebno poleg prevozov opraviti na primer še pakiranje blaga, skladiščenje, razne manipulacije, kontrolo in prevzem blaga, kargo zavarovanje, carinsko posredovanje na državnih mejah in morda še kakšno dejavnost (ibidem, 55). 3.2.4 Incotermsi: Skupina E EXW – Ex Works – Franko tovarna (navedeni kraj) pomeni, da prodajalec izpolni svojo obveznosti glede dobave, kadar da na voljo v svojih prostorih (delavnici, tovarni) kupcu blago. Prodajalec ni odgovoren za nakladanje blaga na vozilo (ki ga zagotovi kupec) ali za carinjenje blaga za izvoz, če ni drugače dogovorjeno. Kupec prevzame vse stroške tveganja za prevzem blaga iz prodajalčevih prostorov do zaželene namembne točke. Ta pariteta predstavlja torej minimalno obveznost za prodajalca. Te klavzule ne bi smeli uporabljati, kadar kupec ne more neposredno ali posredno opraviti izvoznih formalnosti. V takih okoliščinah je treba uporabiti pariteto FCA. Osnovne dolžnosti kupca in prodajalca so (Turk in Špec 1996, 144–145):

• Osnovne dolžnosti prodajalca: izročitev blaga v svojih prostorih. • Osnovne dolžnosti kupca: prevzem dobave blaga v prostorih prodajalca, ureditev vsega

potrebnega za prevoz blaga do namembne točke (na svoje stroške in na svoje tveganje), zagotovitev izvoznega carinjenja.

3.2.5 Incotermsi: Skupina F FCA – Free Carrier – Franko prevoznik (navedeni kraj) pomeni, da prodajalec dobavi blago izvozno ocarinjeno prevozniku, ki ga določi kupec, v navedenem kraju. V tem primeru ima kraj dobave vpliv na obveznosti nakladanja in razkladanja blaga na tem kraju, saj je prodajalec odgovoren za nakladanje, če se dobava opravi v njegovih prostorih, drugače pa ne. Ta klavzula se lahko uporablja ne glede na način prevoza, tudi za multimodalne vrste prevoza. Prevoznik je katera koli oseba, ki se s prevozno pogodbo obveže, da bo opravila ali poskrbela za prevoz po železnici, cesti, zraku, morju, reki ali s kombinacijo teh načinov. Če kupec za


28

sprejem blaga določi osebo, ki ni prevoznik, se šteje, da je prodajalec izpolnil svojo obveznost glede dobave, ko je blago dobavil tej osebi (ICC 1999, 33–39). Osnovne dolžnosti kupca in prodajalca so (Turk in Špec 1996, 145–146):

• Osnovne dolžnosti prodajalca: dobava blaga na označeno mesto v varstvo prevoznika, ureditev izvoznega carinjenja, pridobitev dokaza o izročitvi blaga prevozniku.

• Osnovne dolžnosti kupca: določitev prevoznika, sklenitev prevozne pogodbe in plačilo prevoznine.

FAS – Free Alongside Ship – Franko ob ladijski bok (označena odpremna luka) pomeni, da prodajalec izpolni svojo obvezo glede dobave, ko se blago postavi ob ladijski bok na pristanu v označeni odpremni luki. Kupec mora tako prevzeti vse stroške in tveganja izgube ali poškodbe blaga od tega trenutka. Ta pariteta zahteva od kupca, da ocarini blago za izvoz. Že njen naslov pove, da se lahko uporablja le pri pomorskem transportu in transportu po notranjih plovnih poteh. Osnovne dolžnosti kupca in prodajalca so (Turk in Špec 1996, 146):

• Osnovne dolžnosti prodajalca: dobava blaga ob ladijski bok, pridobitev potrdila o dostavi blaga ob ladijski bok.

• Osnovne dolžnosti kupca: določitev prevoznika, sklenitev prevozne pogodbe in plačilo prevoznine, zagotovitev izvoznega carinjenja.

FOB – Free on Board – Franko na ladijski krov (označena odpremna luka) pomeni, da blago preide ladijsko ograjo v navedenem odpravnem pristanišču. Kupec nosi vse stroške in nevarnosti izgube ali poškodbe blaga od te točke dalje. Po klavzuli FOB mora prodajalec blago izvozno ocariniti. To klavzulo je mogoče uporabljati samo pri pomorskem in rečnem prevozu (ICC 1999, 49–55). Osnovne dolžnosti kupca in prodajalca so (Turk in Špec 1996, 147):

• Osnovne dolžnosti prodajalca: dobava blaga na ladijski krov, ureditev izvoznega carinjenja, pridobitev čistega potrdila o vkrcavanju, plačilo stroškov nakladanja po luških običajih.

• Osnovne dolžnosti kupca: določitev prevoznika, sklenitev prevozne pogodbe in plačilo prevoznine, plačilo stroškov nakladanja, plačilo stroškov razkladanja.

3.2.6 Incotermsi: Skupina C CFR – Cost and Freight – Stroški in prevoznina (označena namembna luka) pomeni, da mora prodajalec plačati prevoznino in stroške, ki so nujni za dostavo do namembne luke, toda tveganje izgube ali poškodbe blaga ter drugi dodatni stroški, ki nastanejo po tem, ko je bilo blago dostavljeno na ladijski krov, se prenesejo na kupca takrat, ko blago preide ladijsko ograjo v odpremni luki. Pri tej pariteti je prodajalec dolžan blago izvozno ocariniti. Osnovne dolžnosti kupca in prodajalca so (Turk in Špec 1996, 147–148):

• Osnovne dolžnosti prodajalca: sklenitev prevozne pogodbe in plačilo prevoznine do namembne luke, dobava blaga na krov ladje, zagotovitev izvoznega carinjenja, izročitev fakture in čistega transportnega dokumenta kupcu, plačilo stroškov nakladanja, plačilo stroškov razkladanja,


29

• Osnovne dolžnosti kupca: sprejem dobave blaga po odpremi in prevzem blaga od prevoznika v označenem namembnem pristanišču, plačilo stroškov raztovarjanja.

CIF – Cost, Insurance and Freight – Stroški, zavarovanje in prevoznina (označena namembna luka) pomeni, da prodajalec dobavi, ko blago preide ladijsko ograjo v odpravnem pristanišču. Prodajalec mora plačati stroške in prevoznino, ki so potrebni, da se blago pripelje do navedenega pristanišča, vendar nevarnost izgube ali poškodbe blaga, preidejo s prodajalca na kupca. Po klavzuli CIF mora prodajalec blago izvozno ocariniti. To klavzulo je mogoče uporabljati samo pri pomorskem in rečnem prometu. Če pogodbeni stranki nimata namena šteti, da je blago dobavljeno, ko gre čez ladijsko ograjo, je treba uporabiti klavzulo CIP (ICC 1999, 65–70). Osnovne dolžnosti kupca in prodajalca so (Turk in Špec 1996, 148–149):

• Osnovne dolžnosti prodajalca: sklenitev prevozne pogodbe in plačilo prevoznine do namembne luke, dobava blaga na ladijski krov, zagotovitev izvoznega carinjenja, sklenitev pogodbe za zavarovanje blaga med prevozom in plačilo zavarovalne premije, izročitev kupcu fakture, plačilo stroškov nakladanja, plačilo stroškov razkladanja.

• Osnovne dolžnosti kupca: sprejem blaga po odpremi in prevzem blaga od prevoznika v namembni luki, plačilo stroškov raztovarjanja.

CPT – Carriage Paid to – Prevoz plačan do (označen namembni kraj) pomeni, da prodajalec dobavi blago prevozniku, ki ga je določil sam, vendar mora plačati stroške prevoza, ki so potrebni, da se blago pripelje do navedenega namembnega kraja. To pomeni, da nosi kupec vso nevarnost in vse druge stroške, ki nastanejo, potem ko je bilo blago tako dobavljeno. Prevoznik pomeni katero koli osebo, ki se s prevozno pogodbo obveže, da bo opravila ali poskrbela za prevoz po železnici, cesti, zraku, morju ali reki. Če prevoz do dogovorjenega kraja opravi več zaporednih prevoznikov, nevarnost preide, ko je blago izročeno prvemu prevozniku. Po klavzuli CPT mora prodajalec blago izvozno ocariniti. To klavzulo se lahko uporablja za vse vrste prevozov (ICC 1999, 73–79). Osnovne dolžnosti kupca in prodajalca so (Turk in Špec 1996, 149–150):

• Osnovne dolžnosti prodajalca: sklenitev prevozne pogodbe in plačilo prevoznine do namembnega kraja, dobava blaga v varstvo prevozniku, zagotovitev izvoznega carinjenja, izročitev kupcu fakture.

• Osnovne dolžnosti kupca: sprejem dobave blaga in prevzem blaga od prevoznika v označenem namembnem kraju.

CIP – Carriage and Insurance Paid to – Prevoz in zavarovanje plačana do (označen namembni kraj) pomeni, da prodajalec dobavi blago prevozniku, ki ga je določil sam, vendar mora plačati tudi prevozne stroške, ki so potrebni, da se blago pripelje do navedenega namembnega kraja. To pomeni, da nosi kupec vso nevarnost in vse stroške, ki nastanejo zaradi dobave blaga. Prodajalec mora po klavzuli CIP priskrbeti zavarovanje nevarnosti kupca za izgubo ali poškodbo blaga med prevozom, zato prodajalec sklene pogodbo o zavarovanju in plača zavarovalno premijo. Prevoznik je katera koli oseba, ki se s prevozno pogodbo obveže, da bo opravila ali poskrbela za prevoz po železnici, cesti, zraku, morju ali reki. Če prevoz do dogovorjenega kraja opravi več zaporednih prevoznikov, nevarnost preide, ko je blago izročeno prvemu prevozniku. Ta klavzula se uporablja za vse vrste prevozov (ICC 1999, 81–87).


30

Osnovne dolžnosti kupca in prodajalca so (Turk in Špec 1996, 150–151): • Osnovne dolžnosti prodajalca: sklenitev prevozne pogodbe in plačilo prevoznine do

namembnega kraja, dobava blaga prevozniku, zagotovitev izvoznega carinjenja, sklenitev pogode za zavarovanje blaga med prevozom in plačilo zavarovalne premije, predaja fakture kupcu.

• Osnovne dolžnosti kupca: sprejem dobave blaga ter prevzem blaga od prevoznika v označenem namembnem kraju.

3.2.7 Incotermsi: Skupina D DAF – Delivered At Frontier – Dobavljeno na mejo (označen kraj) pomeni, da prodajalec dobavi, ko da blago na voljo kupcu na prevoznem sredstvu, s katerim je pripeljano, nerazloženo, izvozno ocarinjeno, vendar ne tudi uvozno ocarinjeno, na navedeni točki in kraju na meji, vendar pa pred carinsko črto sosednje države. Izraz meja se lahko uporabi za katero koli mejo, lahko tudi mejo izvozne države, zato je bistvenega pomena, da je zadevna meja natančno opredeljena s tem, da je klavzuli vedno dodana točka in kraj. Ta pariteta se lahko uporabi za kateri koli način transporta, predvsem pa v železniškem in cestnem (ICC 1999, 89–95). Osnovne dolžnosti kupca in prodajalca so (Turk in Špec 1996, 151):

• Osnovne dolžnosti prodajalca: dobava izvoznega ocarinjenega blaga na označeni meji, ureditev dokumentov, s katerim bo kupcu omogočen prevzem dobave na meji.

• Osnovne dolžnosti kupca: sprejem dobave blaga na označeni meji, plačilo nadaljnjega prevoza, ureditev uvoznega carinjenja.

DES – Delivered Ex Ship – Dobavljeno na ladiji (označena namembna luka) pomeni, da prodajalec dobavi, ko je blago dano na voljo kupcu na krovu ladje, uvozno neocarinjeno v navedenem pristanišču. Prodajalec mora nositi vse stroške in nevarnost v zvezi z dostavo blaga v navedeno namembno pristanišče do razkladanja (ICC 1999, 97–103). Osnovne dolžnosti kupca in prodajalca so (Turk in Špec 1996, 152):

• Osnovne dolžnosti prodajalca: dobava blaga na ladijski krov v namembni luki, pridobitev dokumentov, s katerimi bo kupcu omogočen prevzem dobave z ladje.

• Osnovne dolžnosti kupca: sprejem dobave blaga z ladje v namembni luki, plačilo stroškov razkladanja, ureditev uvoznega carinjenja.

DEQ – Delivered Ex Quay (Duty Paid) – Dobavljeno na obali (ocarinjeno) (označena namembna luka) pomeni, prodajalec dobavi, ko je blago dano na voljo kupcu uvozno neocarinjeno na obali v navedenem namembnem pristanišču. Prodajalec mora nositi vse stroške in nevarnost v zvezi z dostavo blaga v navedeno namembno pristanišče in z raztovarjanjem blaga na obalo. To klavzulo je mogoče uporabljati le, kadar je treba blago dobaviti po morju ali reki (ICC 1999, 105–111). Osnovne dolžnosti kupca in prodajalca so (Turk in Špec 1996, 153):

• Osnovne dolžnosti prodajalca: dobava blaga na obalo v namembni luki, pridobitev dokumentov, s katerim bo kupcu omogočen prevzem dobave z obale, plačilo stroškov razkladanja, ureditev uvoznega carinjenja.

• Osnovne dolžnosti kupca: sprejem dobave blaga z obale v namembni luki.


31

DDU – Delivered Duty Unpaid – Dobavljeno, neocarinjeno (označen namembni kraj) pomeni, da prodajalec dobavi blago kupcu uvozno neocarinjeno in nerazloženo s prevoznega sredstva, s katerim je bilo pripeljano, v navedenem namembnem kraju. Prodajalec mora nositi vse stroške in tveganja v zvezi z dostavo blaga do tega označenega kraja. Kupec mora nositi vse obveznosti za uvoz v namembno državo, vse stroške in nevarnosti, ki nastanejo, če blaga ne ocarini pravočasno na uvoz (ICC 1999, 113–119). V primeru dogovora, da prodajalec opravi carinske formalnosti in prevzame stroške ter tveganja, ki iz tega izhajajo, se mora to jasno označiti z dodajanjem ustreznega izraza. Ta pariteta je primerna za vse vrste transporta. Osnovne dolžnosti kupca in prodajalca so (Turk in Špec 1996, 154):

• Osnovne dolžnosti prodajalca: dobava blaga v označen namembni kraj, pridobitev dokumentov, s katerimi bo kupcu omogočen prevzem dobave.

• Osnovne dolžnosti kupca: sprejem dobave blaga v označenem namembnem kraju, ureditev uvoznega carinjenja.

DDP – Delivered Duty Paid – Dobavljeno, ocarinjeno (označen namembni kraj) pomeni, da prodajalec dobavi blago kupcu ocarinjeno in nerazloženo s prevoznega sredstva, s katerim je bilo pripeljano, v navedenem namembnem kraju. Prodajalec mora nositi vse stroške in nevarnost v zvezi z dostavo blaga do tega kraja, pa tudi, kjer je to potrebno, vse obveznosti za uvoz v namembno državo. DDP klavzula predstavlja maksimalno obveznost za prodajalca, medtem ko pariteta EXW predstavlja najmanjšo. Ta pariteta ni primerna, kadar prodajalec ne more neposredno ali posredno dobiti uvoznega dovoljenja. Ta pariteta se uporablja za vse načine transporta. Osnovne dolžnosti kupca in prodajalca so (Turk in Špec 1996, 155):

• Osnovne dolžnosti prodajalca: dobava blaga v označen kraj, ureditev uvoznega carinjenja, pridobitev dokumentov, s katerimi bo kupcu omogočen prevzem dobave v označenem kraju.

• Osnovne dolžnosti kupca: sprejem dobave blaga v označenem namembnem kraju. 3.3 Zavarovanje blaga Človeku so že od nekdaj pretile različne nevarnosti, s katerimi se je vedno boril in poskušal najti določeno zaščito pred njimi. S spreminjanjem tehnike, tehnologije in družbenoekonomskih odnosov so se te oblike zaščite stalno dopolnjevale. Posameznik je želel zaščititi sebe in svoje premoženje pred elementarnimi silami ali človeškimi dejanji, prav tako se je želel zaščititi tudi pred posledicami lastnih dejanj, če je povročil škodo na svojem ali tujem premoženju ali osebi. Že zelo zgodaj se je pojavila ideja, da bi vsi posamezniki, ki so izpostavljeni določenim nevarnostim, združili sredstva (v obliki zavarovalne premije) v določenem skladu, iz katerega bi lahko črpali sredstva tisti, ki utrpijo škodo. Vsak član takšne skupnosti nosi le majhen del škode, ki jo utrpi kateri koli član te skupnosti. Zato je najpogostejša definicija zavarovanja kot ekonomske kategorije ta, da je zavarovanje ustvarjanje gospodarske varnosti z združevanjem nevarnostnih subjektov zaradi izravnavanja nevarnosti (Pirš 2000, 7). Zavarovanje je ekonomska kategorija, ki je nastala iz potrebe, da se zavaruje imovina in dobrine, življenje ter zdravje ljudi, vse, kar je izpostavljeno nenehni nevarnosti nastanka škode


32

ali uničenja, ki ga povzročijo različni škodni dogodki. Ta institucija je zasnovana na osnovi solidarnosti, ima torej širok obseg delovanja in se lahko razvršča preko različnih meril. V času transporta in skladiščenja lahko nastopijo vplivi, ki povzročajo poškodbe, okvare, uničenje, manjko, zamudo itd. Obstaja torej tveganje, da prejemnik ne bo dobil blaga v takem stanju, kot ga je pošiljatelj predal na transport, oziroma kot določa kupoprodajna pogodba. V ta namen obstajajo posebne zavarovalne organizacije (zavarovalnice), ki se pod določenimi pogoji pogodbeno obvežejo povrniti škodo, nastalo iz zavarovalnega rizika. Zavarovanje je torej pravni akt, pri katerem zavarovatelj prevzema obveznost, da bo drugi pogodbeni stranki (zavarovancu) povrnil škodo, ki bi nastala kot posledica v zavarovanje prevzetega tveganja. Zavarovanec se obveže, da bo plačal dogovorjeno ceno zavarovanja, ki se imenuje zavarovalna premija (Turk in Špec 1996, 322-323). Osnovni elementi v zavarovalniških odnosih so torej:

• interes za zavarovanje (možnost nastopa določenega škodnega dogodka), • predmet zavarovanja (blago, prevozno sredstvo), • zavarovalni rizik (najverjetnejše možnosti nastanka škod – lastnosti blaga, prevozna

pot, način prevoza), • zavarovalna vsota (stvarna vrednost, podzavarovanje, nadzavarovanje), • zavarovalna premija (znesek, ki ga plača zavarovanec na podlagi pogodbe o

zavarovanju). Transportno zavarovanje kot del premoženjskega zavarovanja se deli po vrsti transporta na pomorsko in kopensko, to pa še naprej na železniški, cestni, rečni in letalski promet. Po predmetu zavarovanja je treba razlikovati (ibidem 1996, 323):

• zavarovanje blaga (kargo zavarovanje), • avtomobilsko zavarovanje, • zavarovanje odgovornosti prevoznika, • zavarovanje voznine (samo v pomorskem s strani ladjarja).

Zavarovanje blaga v transportu je gospodarska institucija, katere namen je zaščititi blago posameznikov pred škodo med transportom, kjer je blago izpostavljeno različnim nevarnostim. Praviloma imenujemo blago v »transportu« od trenutka, ko zaradi nakladanja na transportno sredstvo zapusti skladišče pošiljatelja, do trenutka, ko po različnih transportnih poteh in z različnimi transportnimi sredstvi pride do prejemnikovega skladišča v namembnem kraju. Po transportnem pravu velja pravilo, da odgovarja prevoznik za škodo, ki nastane na pošiljki med prevozom (izguba, poškodba, zamuda), skladiščnik pa za škodo, ki nastane med varovanjem blaga v skladiščih ne glede na to, ali je kriv ali ne (načelo objektivne ali kazalne odgovornosti). Če prevoznik oziroma odgovorni dokaže, da je škoda posledica napake lastnika, lastnosti ali napake blaga ali vzroka, ki ni bil predvidljiv oziroma se mu ni mogel izogniti (višja sila), pa za škodo ne odgovarja (Požar 1974, 89–90).


33

Med prevozom, ki traja v mednarodni trgovini dalj kot pri poslih notranje trgovine, je velika nevarnost, da se bo blago poškodovalo, uničilo, izgubilo ali da bo ukradeno, da bo prispelo z zamudo ipd. Do teh nevarnosti pride zaradi dogodkov, na katere izvoznik niti uvoznik ne moreta vplivati, na primer nesreče, nepazljivosti špedicij in prevoznikov, neustreznega prevoznega sredstva, neustrezno manipuliranje z blagom, kraje ipd. Nekatere od navedenih nevarnosti lahko zavarujemo. Čas zavarovanja prevoznih tveganj ni omejen le na čas prevoza, marveč obsega tudi čas, ko blago čaka na nakladanje, ko se razklada, skladišči. Predmet zavarovanja je vedno interes zavarovanca, pa čeprav pravimo, da zavarujemo blago (kargo) ali prevozno sredstvo (kasko). Po splošnih načelih zavarovanja se lahko zavaruje blago le proti tistim tveganjem, ki imajo negotov nastop. Zato tudi nekaterih blagovnih tveganj ne moremo zavarovati, na primer nevarnosti zmanjšanja blagovne teže pri hitro hlapljivem blagu (Hrastelj 1990, 330). 3.3.1 Osnovni pojmi v transportnem zavarovanju Osnovna pojma v transportnem zavarovanju sta zavarovalna vsota in zavarovalna vrednost. V zavarovalni pogodbi zavarovalnica jamči zavarovancu le do višine dogovorjene zavarovalne vsote, ki jo praviloma navede sklenitelj zavarovanja. Od zavarovalne vsote se zaračuna premija (Žvikart 2001, 138). Ob nastopu zavarovalnega primera je treba ugotoviti, koliko znaša zavarovalna vrednost. To je vrednost, ki jo ima zavarovana stvar. Zavarovalna vrednost je, če ni drugače dogovorjeno, fakturna vrednost oziroma če te ni, ocenjena tržna vrednost blaga na dan odprave blaga. Prevozni carinski in zavarovalni stroški ter pričakovani dobiček so zavarovani samo tedaj, če je to posebej dogovorjeno in zapisano v zavarovalni polici. Zavarovalnica nikoli ne plača škode, ki presega višino zavarovalne vrednosti, ker velja osnovno načelo, da ne sme nihče imeti dobička, temveč da se maksimalno krije dejanska škoda, ki jo je imel zavarovanec (ibidem, 138). Polno zavarovanje pomeni, da zavarovanec plača premijo, ki ustreza vrednosti stvari ob nastopu zavarovanega primera, zavarovalnica pa mu plača polno vrednost stvari oziroma škode. Če je zavarovalna vsota večja kot zavarovalna vrednost, tedaj govorimo o nadzavarovanju. Z gospodarskega stališča to ni gospodarno, ker plača zavarovanec višjo premijo, zavarovalnica pa mu izplača škodo največ do višine zavarovalne vrednosti. Če pa je zavarovalna vsota manjša od zavarovalne vrednosti, govorimo o podzavarovanju. To prav tako ni gospodarno, ker bo zavarovanec prejel odškodnino največ do višine zavarovalne vsote, ki je nižja od vrednosti blaga. To pa zaradi tega, ker je zavarovanec plačal premijo za nižji znesek, kot znaša zavarovalna vrednost, in zaradi tega zavarovalnica nima primernega kritja, da bi izplačala škodo do višine zavarovalne vrednosti (ibidem, 139). V kargo zavarovanju se lahko zgodi, da blago zavaruje lastnik blaga, poleg njega pa še druge osebe, ki sodelujejo pri transportu (prevoznik, špediter), in sicer na račun lastnika blaga. V tem primeru nastopi večkratno zavarovanje. Pri nas velja sistem, po katerem se lahko zavarovanec v primeru večkratnega zavarovanja obrne na katero koli zavarovalnico, ki mora izplačati


34

škodo na podlagi svoje zavarovalne pogodbe, od drugih zavarovalnic pa lahko zahteva regres v razmerju zneskov, ki jih morajo zavarovalnice plačati po svoji zavarovalni pogodbi, s skupnim zneskom posameznih škod. Če je sklenitelj sklenil večratno zavarovanje z namenom, da bi si protidobavno pridobil korist, je neveljavna vsaka zavarovalna pogodba, ki jo je sklenil s tem namenom. Iz take pogodbe ne more zahtevati odškodnine (ibidem, 139). 3.3.2 Zavarovalni interes Zavarovalni interes opredeljujemo v teoriji kot pravna razmerja, zaradi katerih lahko nevarnostni subjekt pretrpi škodo, če nastane zavarovalni dogodek (Obligacijski zakonik, 2001). Zavarovalni interes izhaja iz potrebe po povračilu morebitne gospodarske škode oziroma iz potrebe po gospodarski varnosti, kar je temelj za sklepanje zavarovanj (Boncelj 1983, 45). Zavarovalni objekt je v kargo zavarovanju »blago v transportu«. Zavarovalni interes izhaja iz možnosti nastanka škode na blagu oziroma izgube blaga v transportu. Ima ga lahko subjekt (prodajalec, kupec), ki pri tem utrpi gospodarsko škodo. Subjekt, ki zahteva zavarovalnino, mora dokazati, da je ob nastopu škodnega dogodka imel interes na tovoru, sicer do nje nima pravice (Zakon o pomorski in notranji plovbi, 1977). V praksi kargo zavarovanja se zavarovalni interes ravna po določilih kupoprodajne pogodbe ali po določilih mednarodnih trgovinskih običajev INCOTERMS oziroma po splošnih uzancah za blagovni promet v domačem zavarovanju. 3.3.3 Zavarovalno potovanje in prevozno sredstvo Pri sklepanju zavarovalne pogodbe mora sklenitelj zavarovanja sporočiti zavarovalnici, na kateri relaciji se bo opravil transport blaga. Ta element zavarovalne pogodbe je zelo pomemben zlasti v mednarodnem transportu, kjer so lahko tveganja za različne države različna in je od njih odvisna višina premije. V domačem transportu lahko podjetja sklenejo z zavarovalnico zavarovalno pogodbo, ki ne velja za eno potovanje, temveč za neko določeno dobo, in sicer za najmanj eno leto. To so zavarovanja, sklenjena na podlagi tako imenovane generalne police. Na podlagi zavarovanja po generalni polici podjetje avtomatično zavaruje vse ali velik del svojih pošiljk (Žvikart 2001, 140). Pomemben element zavarovalne pogodbe je prevozno sredstvo, s katerim se blago prevaža. Od prevoznega sredstva so odvisna tveganja oziroma višina premijske stopnje. V zavarovalni pogodbi pa moramo navesti vrsto prevoznega sredstva z njegovimi točnimi oznakami, saj se z natančno označbo posameznega prevoznega sredstva zavarovana pošiljka individualizira (ibidem, 140).


35

4 ZAKONSKA UREDITEV ŠPEDICIJE V EU IN V SLOVENIJI 4.1 Pojem, razvoj in značilnosti špediterskega prava Špedicijsko dejavnost v svetu in pri nas urejajo zakoni, predpisi, običaji, uzance in sodna praksa. Za nas so pomembni zakoni slovenskega, evropskega in anglosaksonskega sistema. 4.1.1 Evropski sistem V pogledu pravnega špediterja v svetu sta dva glavna sistema: evropski in anglosaksonski, iz katerega črpajo zakonska pravila vse države, ki se ukvarjajo s špedicijo. Evropski sistem ima najdaljšo tradicijo in v osnovi vsebuje delo špediterja kot posrednika. To lahko razberemo iz zakonskih predpisov posameznih držav. Nemški trgovski zakon iz leta 1861 na primer določa, da je špediter tisti, ki prevzame odpravo blaga v lastnem imenu za tretjo osebo. Glede odgovornosti špediterja za delo tretje osebe so v zakonih evropskih držav različni pogledi. Obravnava se odgovornost špediterja za delo prevoznika, polšpediterja in medšpediterja. Znana sta dva sistema, nemški in francoski. Nemška zakonodaja predvideva, da špediter ne odgovarja za delo prevoznika, temveč samo za njegovo izbiro. To pravzaprav pomeni, da se odgovornost špediterja prenese od trenutka predaje blaga prevozniku. Zakon predvideva, da je špediter odgovoren za delo podšpediterja v izbiri prevoza in za njegovo delo. Po francoskih zakonih ima špediter večjo odgovornost in odgovarja za delo prevoznika ter medšpediterja (Žvikart 2001, 75). 4.1.2 Anglosaksonski sistem Britansko in ameriško trgovsko pravo predstavlja špediterja kot agenta. To pomeni, da špediter sklepa pogodbe o prevozu s prevoznikom in v imenu tretje osebe. Izjema je v britanskem pravu, kadar špediter privoli v nadaljnjo odgovornost. Špediter v Britaniji opravlja delo mednarodne špedicije. Lokalna dela opravlja železniško podjetje. Ta podjetja so odgovorna kot prevozniki in ne kot špediterji. V Ameriki ne poznajo celinskih špediterjev, kot so v Evropi. Špediterji v Ameriki se ukvarjajo s pogodbami za ladijski prevoz in s pretovarjanjem z železnice (železnice–ladja) in obratno (Žvikart 2001, 76). 4.1.3 Slovenski sistem Špedicija v Sloveniji deluje na osnovi Zakona o prometu blaga in storitev ter Zakona o obligacijskih razmerjih. Prvi zakon je sestavljen iz splošnih določil o špedicijski dejavnosti. Drugi zakon je sestavljen iz pogodbe, obveznosti špediterja in komitenta, iz posebnih primerov odprave blaga ter iz založnega prava špediterja. Špediter mora poznati tudi druge zakone, npr. carinski zakon, konvencije CIM, CMR.


36

Splošne uzance regulirajo nabavo, prodajo blaga, dela špedicije, transportnega skladiščenja. Prav tako moramo poznati luške uzance, ki obravnavajo pomorski promet. Glede na dinamični razvoj mednarodne blagovne menjave nekatere države regulirajo špeditersko dejavnost s posebnimi uzancami. Danes so veljavne uzance z imenom Splošni pogoji poslovanja mednarodnih špedicij v Sloveniji. Splošni predpisi veljajo, kadar se špediter in komitent sporazumeta o njihovi rabi. Osnovna razlika med našim in anglosaksonskim sistemom je v tem, da se špediter pri nas obravnava kot komisionar, v anglosaksonskem pa ima status agenta. Za določitev pravnega položaja špedicije in špediterja v Republiki Sloveniji je treba analizirati (Žvikart 2001, 76):

1. izvore prava o špediciji in špediterju v Republiki Sloveniji, 2. pravni in ekonomski status špediterja, 3. osnovne značilnosti pogodbe o špediciji in posebnosti, pojem pogodbe o špediciji,

pomembne ter nepomembne pogodbe o špediciji, oblike in načine sklepanja pogodbe o špediciji ter prenehanje pogodbe o špediciji.

4.2 Izvor špediterskega prava v Sloveniji Pravni sistem se oblikuje postopno po vzorcu razvitih kapitalističnih držav zahodne Evrope. Tako špeditersko pravo temelji na treh osnovnih pravnih izvorih:

1. Zakon o obveznih odnosih, 2. Zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju, 3. Splošni pogoji poslovanja mednarodnih odpravnikov Slovenije.

Ti splošni pogoji imajo 40 členov in 16 podnaslovov. Skupine pravil imajo te izraze: veljavnost pogojev, ponudba, naročilo (dispozicija), prevzem in izročitev stvari, prevozne ter spremljajoče listine, prispetje poškodovane pošiljke in postopek, instradacija, roki, pregled pakiranja, ugotavljanje količine, jemanje vzorcev, carinjenje, zavarovanje, plačilo za storitve in povračilo stroškov, odgovornost špediterja ter zastavna in pridržna pravica. Splošni pogoji poslovanja odpravnikov (špediterjev) zajemajo zelo natančne določbe o špediterskih poslih, statusu špediterja v slovenskem pravnem sistemu, obveznostih prava in odgovornosti špediterja iz pogodbe o špediciji. Vse to predstavlja kakovostno osnovo za uravnavanje odnosa med špediterjem in nalogodajalcem. Splošni pogoji poslovanja kot avtonomno pravo vse bolj zavzemajo mesto v klasičnih pogodbenih oblikah z razdelitvijo prava, obvez in odgovornosti pogodbenih strank, kar ustvarja svojevrstno pravno, ekonomsko, sociološko in politično problematiko. Na osnovi enotnega Zakona o obveznih odnosih se lahko določi vrstni red uporabe posameznih pravil pogodbenega prava. Splošni pogoji poslovanja mednarodnih špediterjev Slovenije kot sestavni del pogodbe o špediciji imajo prednost pred trgovinskimi običaji (Žvikart 2001, 77).


37

4.3 Status špediterja v evropskem in slovenskem pravnem sistemu Špediterji imajo tri pravnoekonomske statuse:

1. špediter v statusu komisionarja, 2. špediter v statusu agenta (zastopnika) in 3. špediter v statusu samostojnega gospodarstvenika.

Špediter v statusu komisionarja je posrednik med izvozniki in uvozniki, med špediterjevimi nalogodajalci ter drugimi aktivnimi sodelavci zunanjetrgovinskega in prometnega sestava, kot so prevozniki vseh prometnih vej, prometnih agencij, morske luke, drugi špediterji, finančne in druge ustanove. Komisionar opravlja špediterska dela v svojem imenu za tuj račun oziroma v svojem imenu, a po nalogu in na račun nalogodajalca. Špediter v statusu agenta je posrednik med izvozniki in uvozniki, med špediterjevimi nalogodajalci in nekaterimi sodelavci zunanjetrgovinskega ter prometnega sestava, predvsem carinskih služb in zavarovalniških zadev. Agent opravlja špediterske posle v tujem imenu in na tuj račun oziroma v imenu in za račun nalogodajalca. Špediter v statusu samostojnega gospodarstvenika je posrednik med svojim nalogodajalcem in številnimi aktivnimi sodelavci zunanjetrgovinskega ter prometnega sestava. Opravlja špediterska dela v svojem imenu in na svoj račun (Žvikart 2001, 77–78). 4.4 Špediterske pogodbe in postopek pri carinskem organu V praksi je tako, da naročniki (posebno tisti z velikim prometom) sklenejo s špediterjem pogodbo o sodelovanju, z aneksom pa urejajo vprašanje cene storitev in druge specifičnosti. Razlikovati je treba dve vrsti pogodb:

• Špediterska pogodba (med špediterjem in komitentom) je konsenzualna, ker nastane že s samim sporazumom med partnerjema, tako da komitent da nalog (dispozicijo), ki ga špediter sprejme, oziroma špediter pošlje ponudbo, ki jo komitent sprejme (pošlje dispozicijo). Dispozicija se daje pisno, kajti le tedaj špediter odgovarja za škodljive posledice v primeru napačnega tolmačenja dispozicije.

• Pri prevozni pogodbi (špediter v svojem imenu in za račun komitenta sklene s prevoznikom) je načeloma špediter odgovoren za izbiro prevoznika in drugih oseb, s katerimi je sklenil pogodbo, za delo drugih oseb pa je odgovoren, če je tako odgovornost prevzel s pogodbo.

Če preda posel drugemu špediterju, je odgovoren za njegovo delo, če pa je za predajo posla pooblaščen, je odgovoren samo za njegovo izbiro. Carinski zakon določa, da je carinski zavezanec komitent naročnik, le-ta je dolžan poskrbeti za prijavo blaga carinskim organom in uvozno ali izvozno carinjenje, špediter pa lahko nastopa kot njegov pooblaščenec v carinskem postopku.


38

Zastopanje je lahko neposredno (pooblaščenec opravlja dejanja v imenu in za račun pooblastitelja) ter posredno (pooblaščenec opravlja dejanja v svojem imenu in za račun pooblastitelja). Carinski zakon v členu 4b predpisuje pogoje opravljanja poslov zastopanja. Pravne osebe in samostojni podjetniki si morajo pridobiti dovoljenje CURS za opravljanje zastopanja v carinskih zadevah, posamezniki pa licenco. Ob vstopu v državo je treba na meji prijaviti vse carinsko blago, tudi če je namenjeno tranzitu v drugo državo. Glede na možen način prispetja blaga opravijo to prevozniki oziroma zanje špediterji. Pri železniškem transportu opravi to železnica, pri prihodu po morju ladjarji (brodarji), za letalsko blago pa letalska družba. Blago morajo spremljati ustrezni dokumenti (blagovne fakture, transportne in druge listine), na osnovi katerih je edino možno opraviti carinjenje (Špec in Turk 2000, str. 376–377). »Na osnovi pogodbe o naročilu (mandatne pogodbe) temeljijo druge pogodbe v tem delu, ki so pomembne zlasti za gospodarski promet. Vse te pogodbe so dvostransko obvezne in se za opravljene stroritve po pravilih stroke pridobi pravica do ustreznega plačila. Čeprav plačilo ni pogodbeno določeno ali ni določeno s tarifo, plačilo za opravljeno gospodarsko storitev pripada v višini, ki ustreza opravljenemu poslu in doseženemu uspehu. V Obligacijskem zakonu je bilo treba agencijsko pogodbo (pogodbo o trgovskem zastopanju) urediti praktično povsem na novo glede na ustrezne evropske predpise (direktiva ES št.86/653/EEC o »selfemployed commercial agents«)« (Obligacijski zakonik 2003, 62–63). 4.5 Osnovne značilnosti pogodbe 1. Pojem pogodbe o špediciji. Pogodba o špediciji je dvostranska obvezna pogodba gospodarskega prava, s katero se špediter obveže, da nalogodajalcu opravi eno ali več špediterskih nalog, nalogodajalec pa se obveže, da plača pristojbine za storitve, provizijo in naknadne stroške. 2. Predmet pogodbe o špediciji je osnovni in specialni. Špediter organizira odpravo, prispetje ali tranzit nalogodajalčevega blaga in pri tem uporabi storitve tretjih oseb. 3. Cena špediterskih storitev je drugi pomemben element o špediciji. Višina cene špediterskih storitev se opravi na dva načina: s tarifo špediterskih storitev ali posebno pogodbo med špediterjem in nalogodajalcem. S pogodbo o špediciji špediterji zelo natančno določijo vsa vprašanja o ceni špediterskih storitev, plačilu tujih stroškov, plačilu carine in carinskih pristojbin, plačilu predujma ter kreditiranju nalogodajalca. Kakovostne špediterske tarife v veliki meri olajšajo špediterjem in nalogodajalcem dogovor o ceni špediterskih storitev. Določanje cen špediterskih storitev je zelo enotno, strokovno in odgovorno delo mednarodnih špediterjev, ker predstavlja cena špediterskih storitev najpomembnejšo finančno politiko špediterskih podjetij.


39

Drugi pomembni elementi pogodbe o špediciji poleg predmeta in cene so: • količina, teža in vrsta pakiranja blaga, • trgovski naziv blaga v slovenskem in ustreznem tujem jeziku, • vrednost blaga v nacionalni valuti in ustrezni tuji valuti, • pogoji izročitve – paritete, • pogoji plačila, • način prevoza, • rok izročitve, • transportno zavarovanje, • zavarovalni riziki in relacija zavarovanja, • kakovostno in količinsko prevzemanje blaga, • opravljanje dela v carinskem postopku in plačilo carine ter carinskih pristojbin, • država izročitve, • luka vstopa in izstopa, • terminal ali postaja natovarjanja in raztovarjanja, • država izročitve, • pošiljatelj in prejemnik blaga, • tuji prodajalec in tuji kupec, • naziv špediterja, • naziv nalogodajalca (uvoznik ali izvoznik), ki sklene pogodbo o špediciji, • ime sodišča, • da špediter posluje po Splošnih pogojih poslovanja mednarodnih odpravnikov

Slovenije. Določanja pomembnih elementov pogodbe o špediciji: zaradi njihove pomembnosti v zunanjetrgovinskem in prometnem sestavu morajo špediterji kot nalogodajalci vsaki posamezni pogodbi o špediciji nameniti posebno pozornost, ker so od njihovega kakovostnega določanja in pogodbe odvisne varnost, hitrost, kakovost ter ekonomičnost transporta blaga, distribucija in uveljavitev blaga na trgu (Žvikart 2001, 80–82). 4.5.1 Obveznosti špediterja iz pogodbe Obveznosti špediterja so povezane s posameznimi fazami izvršitve pogodbe o špediciji. To so: 1. Obveznost špediterja, da ravna pazljivo. Osnovna dolžnost je, da špediter ob vsaki priložnosti deluje v skladu z interesi nalogodajalca, in s pazljivostjo dobrega gospodarstvenika. Ni dovolj, da ravna z blagom tako, kot bi ravnal pri odpravi in prispetju svojega blaga, temveč je potrebno, da špediter v izvršitev pooblaščene naloge vloži svoje strokovno znanje, poštenost, razumnost in domišljijo zaradi zaščite interesa svojega nalogodajalca (Žvikart 2001, 84). 2. Obveznost špediterja, da opozori nalogodajalca na pomanjkljivosti naloga. Špediter je dolžan pred prevzemom blaga, tj. takoj po prevzemu komitentovega naloga, temeljito preučiti


40

dispozicijo nalogodajalca. Če je nalog nepopoln, nejasen, je špediter dolžan pravočasno poiskati obrazložitev od nalogodajalca (10. člen splošnih pogojev) (ibidem 84). 3. Obveznost špediterja, da ravna po navodilih nalogodajalca. Špediter mora upoštevati dispozicije nalogodajalca (8. člen splošnih pogojev), še posebno napotke o smeri poti, sredstvih in načinu prevoza. Zakon obvezuje špediterja, da upošteva navodila nalogodajalca o določeni prevozni poti in prevoznemu sredstvu, s katerim se je blago odpravilo do določenega mesta, oziroma o določanju časa, v katerem bo špediter organiziral odpravo ali prispetje blaga od pošiljatelja do prejemnika ) (ibidem 84-85). 4. Obveznost špediterja, da opravi instradacijo. Če dispozicija nalogodajalca ne obsega navodil o prevozni poti, prevoznem sredstvu in načinu odprave blaga, je špediter pooblaščen, da sam izbere oziroma kombinira elemente, ki bodo najprimernejši za nalogodajalca (26. člen splošnih pogojev). V te elemente je treba vključiti mesto carinjenja in mejni prehod, preko katerega bo blago nakazano, ker na njem lahko obstajajo določene omejitve za carinski postopek (ibidem 85). 5. Obveznosti špediterja, da prevzame blago in opozori nalogodajalca na nepravilnosti pakiranja, poškodbo embalaže, na poškodbo ali primanjkljaj vsebine. Obveznost špediterja je, da preda blago prevozniku v istem stanju, v katerem ga je sprejel od nalogodajalca. Če špediter prevzame blago od tretje osebe (v praksi je to najpogosteje), ima enako obveznost, kakršno bi imel v primeru, če prevzame blago neposredno od komitenta (ibidem 85). 6. Obveznost špediterja, da opravi carinska dela in plačanje carine. Razume se, da je nalogu za organiziranje odprave ali prispetja blaga dodan tudi nalog za izvršitev carinskih del, če ni posebej in pisno drugače dogovorjeno (35. člen splošnih pogojev). Takšna obveza špediterja temelji tudi na določbah (835. člen Zakona o obveznih odnosih – ZOO), če z dogovorom ni drugače določeno, vsebuje nalog za odpravo stvari preko meje, obveznosti za odpravnika, da opravi potrebna carinska dela in izplača carinske pristojbine za račun nalogodajalca (ibidem 85). 7. Obveznost špediterja, da pazi blago. Pri tej špediterjevi obvezi je treba razlikovati njegovo obveznost iz pogodbe o špediciji od obveze, ko špediter opravlja skladiščno dejavnost, oziroma od njegove obveze iz pogodbe o skladiščenju. V drugem primeru ima špediter obveznosti, pravice in odgovornosti kot skladiščnik (ibidem 85). 8. Obveznost špediterja, da izbira tretje osebe. Špediter kot organizator odprave, prispetja in tranzita blaga v mednarodnem prometu lahko opravlja posle v svojem imenu, na račun nalogodajalca ali v imenu in na račun nalogodajalca. Seveda mora stopati v pogodbene odnose s tretjimi osebami, ki izvršujejo določene storitve o odpravi, prispetju in tranzitu blaga. Obveznost špediterja je, da premišljeno izbere tretjo osebo, pri čem mora upoštevati interes nalogodajalca (ibidem 85-86).


41

9. Obveznost špediterja, da sklene potrebne pogodbe. Ko je izbral prevozno sredstvo, pot in tretjo osebo, sklene z njo pogodbe o prevozu, natovarjanju, raztovarjanju in pretovarjanju blaga, o transportnem zavarovanju, pakiranju, sortiranju, tehtanju ipd. (ibidem 86). 10. Obveznosti špediterja, da zavaruje blago, če je tako dogovorjeno. Špediter je dolžan zavarovati pošiljko le, če je bilo to dogovorjeno. Če v pogodbi ni določeno, katere nevarnosti naj obsega zavarovanje, je špediter dolžan zavarovati stvari pred običajnimi nevarnostmi (Obligacijski zakonik 2003, 351). 11. Obveznost špediterja, da določi količino in vzorce. 12. Obveznost špediterja, da obvešča nalogodajalca in pazi na njegove interese. 13. Obveznost špediterja, da izda račun nalogodajalcu po sklenjenem poslu oziroma po izvršitvi nalogodajačeve dispozicije. To mora narediti in urediti, če to od njega zahteva nalogodajalec (838. člen ZOO) (Žvikart 2001, 86). 4.5.2 Pravice špediterja iz pogodbe Pogodba o špediciji obvezuje špeditersko organizacijo za številne obveznosti. Izvrševanje pogodbene obveznosti špediterja ustvarja pravno osnovo za nekatere pravice, ki predstavljajo obvezo za nalogodajalca. Te špediterjeve pravice se lahko sistematizirajo v pet osnovnih pravic (Žvikart 2001, 86): 1. pravica špediterja do nadomestila za njegove storitve, 2. pravica špediterja do nadomestila stroškov in predujma, 3. da ga nalogodajalec pravočasno obvesti o nevarnih in dragocenih stvareh, 4. špediterjeva zastavna pravica in 5. špediterjeva pravica zadrževanja blaga, ki mu je zaupano, zaradi odprave. 4.5.3 Odgovornost špediterja iz pogodbe o špediciji Ko špediter organizira odpravo, prispetje in tranzit blaga, ima tudi določeno odgovornost. Treba je razlikovati odgovornost špediterja za lastne postopke in odgovornost špediterja za druge osebe. Špediter ima obveznost, pravico in odgovornost tudi v posebnih primerih odprave, prispetja in tranzita blaga. To se lahko sistematizira v štiri skupine (Žvikart 2001, 86): 1. v zvezi z odpravo s fiksnim nadomestilom, ko je s pogodbo o špediciji določena skupna vsota (pavšalne, fiksne postavke) za vse špediterske in transportne posle, 2. v zvezi z zbirno odpravo, 3. ko ima špediter funkcijo prevzemnika celotnega prevoznega sistema, 4. ko špediter sam opravlja prevoz blaga.


42

4.5.4 Špediterjeva zastavna pravica Za zavarovanje svojih terjatev, nastalih v zvezi s špedicijsko pogodbo, ima špediter zastavno pravico do stvari, ki so mu bile izročene za špedicijo in v zvezi z njo, vse dokler jih ima v posesti ali dokler ima v rokah listino, ki mu omogoča razpolaganje z njimi. Če je pri špediciji udeležen še drug špediter, je ta dolžan skrbeti za poravnavo terjatev ter za uveljavitev zastavne pravice prejšnih špediterjev. Če drugi špediter plača špediterjeve terjatve nasproti naročitelju, preidejo te terjatve po samem zakonu nanj, enako pa tudi špediterjeva zastavna pravica. To velja tudi, če drugi špediter plača prevoznikove terjatve (Obligacijski zakonik 2003, 353–354). 4.5.5 Obveznosti naročitelja 1. Naročitelj mora plačati špediterju po pogodbi; če plačilo ni bilo dogovorjeno, po tarifi ali kakšnem drugem pravnem aktu; če teh ni, pa določi plačilo sodišče. 2. Špediter lahko zahteva plačilo, ko izpolni svoje obveznosti iz špedicijske pogodbe. 3. Naročitelj mora povrniti špediterju potrebne stroške, ki jih je ta imel z izpolnitvijo naročila o odpravi stvari. 4. Špediter lahko zahteva povračilo stroškov takoj. 5. Naročitelj mora dati špediterju na njegovo zahtevo kot predujem vsoto, potrebno za stroške, ki jih zahteva izpolnitev naročila o odpravi stvari. 6. Če je dogovorjeno, da bo špediter zaračunal svoje terjatve prejemniku stvari, obdrži pravico zahtevati plačilo od naročitelja, če mu ga prejemnik ne bi hotel izplačati. 7. Naročitelj mora obvestiti špediterja o teh lastnostih stvari, ki utegnejo ogrožati varnost ljudi ali dobrin oziroma jim prizadejati škodo. 8. Če so v pošiljki dragocenosti, vrednostni papirji ali druge drage stvari, mora naročitelj o tem obvestiti špediterja in mu sporočiti njihovo vrednost takrat, ko mu jih izroči v odpravo (Obligacijski zakonik 2003, 352). 4.5.6 Odstop od pogodbe »Naročitelj lahko po svoji volji odstopi od pogodbe, vendar mora v tem primeru povrniti špediterju vse stroške, ki ji je dotlej imel, in mu izplačati sorazmeren del plačila za dotedanjo delo.« (Obligacijski zakonik 2003, 348). 4.5.7 Posebni primeri špedicije 1. Špedicija s fiksnim plačilom: kadar je v špedicijski pogodbi določena skupna vsota za izvršitev naročila o špedicijski stvari, sta v njej vsebovana tako plačilo iz špedicije kot plačilo za prevoz in povračilo vseh drugih stroškov, če ni dogovorjeno drugače. 2. Zbirna špedicija: špediter lahko pri izpolnjevanju dobljenih naročil organizira zbirno špedicijo, razen če je v pogodbi to izključeno. Če doseže špediter z zbirno špedicijo razliko pri


43

voznini v korist naročitelja, ima pravico do posebnega dodatnega plačila. Pri zbirni špediciji je špediter odgovoren za izgubo ali poškodbo stvari med prevozom, do katere ne bi prišlo, če ne bi bilo zbirne špedicije (Obligacijski zakonik 2003, 353).


44

5 SKLEP Mednarodna trgovina, za katero uporabljamo tudi nazive zunanja trgovina, svetovna trgovina, je obstajala že pred več kot 2000 leti. V mednarodni trgovini je proces fizičnega premeščanja blaga od prodajalca do kupca, ki je običajno sestavljen iz številnih dejavnosti. Cilj vsake trgovine je prodati blago, iz domače proizvodnje ali uvoza, končnim porabnikom doma ali v tujini. Naloge preproste menjave preraščajo v sodobnih okoliščinah v naloge distribucije blaga in storitev. Te lahko opredelimo za tista dejanja in postopke, opravljene v distribucijskem ciklu, ki se pričnejo v trenutku, ko je bilo blago proizvedeno, in se končajo v trenutku, ko preide blago do končnega porabnika. Mnogokrat je treba opraviti pakiranje blaga, skladiščenje, manipulacije, prevzem blaga, zavarovanje blaga, kontrolo, carinsko posredovanje na carinskih izpostavah. Torej lahko rečemo, da gre za razvejan splet dejavnosti, kjer se izbira hitre, varne in cenovno ugodne poti. Poslovna dejavnost špedicija blaga je ena najpomembnejših gospodarskih dejavnosti, kar pojasnjuje tudi močna korelacija med stopnjo razvoja prevozne dejavnosti in ravnijo razvitosti gospodarstva. Obsega organizacijo premeščanja blaga po kopnem (cesti in železnici), vodi (zunanjih in notranjih) ter zraku. Pri tem predstavlja špediter osrednjo osebnost odpreme in dopreme blaga, ker je njen organizator. Za naročnika usklajuje vsa potrebna dejanja kot njegov posredni ali neposredni zastopnik. Organizira vse potrebne vrste prevozov, ima poslovne zveze s prevozniki, pristanišči, špediterji, podšpediterji, z medšpediterji in drugimi izvajalci. Išče rešitve za gibanje blaga iz odpremnega kraja v namembnega, organizira prevoz, nudi usluge nosilcem prevoza in omogoča premike blaga tudi z lastnimi vozili. V špediterskem poslu je bistvenega pomena poznavanje pravic in obveznosti špediterja, naročnika ter drugih udeležencev. Ta pravila poslovanja so dogovorjena v špediterski pogodbi in določena v raznih predpisih s področja obveznostnih razmerij, prometa, trgovine, javnih dajatev, mednarodnih sporazumov ter poslovnih običajev. S špeditersko pogodbo se špediter zaveže, da bo sklenil prevozno in druge potrebne pogodbe ter opravil običajne potrebne posle za odpremo ali dopremo blaga, naročnik pa za plačilo. Špediter je odgovoren, da v vseh poslih zastopa interese naročnika, da pride blago od prodajalca do kupca čim hitreje in brez poškodb, zato se običajno razne odgovornosti špediterja in drugih izvajalcev ustrezno zavarujejo. Pomembna standardizirana pravila so opredeljena v mednarodnih odpremnih pogojih, ki so v univerzalni rabi v mednarodni prodaji blaga in opredeljujejo kraj in čas izročitve blaga ter prehod nevarnosti in stroškov od prodajalca na kupca. Funkcija špediterja je, kot že ugotovljeno, povsem odvisna od dogovora med kupcem in prodajalcem glede izročitve kupljenega blaga – to je določeno tudi z odpremnim pogojem. Pri tem lahko špediter z drugimi udeleženci v procesu odpreme in dopreme blaga od dobavitelja do kupca sklepa (naroča) dogovore v svojem imenu na račun svojega naročnika. Tudi kadar špediter pri uvozu blaga prevzame naročilo na podlagi dejanskega prevzema blaga in listin o blagu, je podlaga za špediterjevo in prevoznikovo postopanje s prevzetim blagom, kot tudi njegove pravice in obveznosti, vsebovana že v samem odpremnem pogoju.


45

Vstop na evropski špediterski trg je težak, saj je trg zasičen. Ponudba je večja od povpraševanja, na trgu so navzoči dobro organizirani in pripravljeni špediterji, ki ponujajo kakovostno, konkurenčno in prilagodljivo storitev, ki je hkrati tudi finančno ugodna. Zaradi velike konkurence na trgu se znižujejo cene, izboljšuje se kakovost in uvajajo se nove storitve. Največ koristi imajo uporabniki – podjetja, saj sami želijo čim več pozornosti namenjati svojemu osnovnemu poslu in prepustiti špediterske posle logističnemu operaterju, ki obvladuje nešteto poslov. V zadnjem času veliko govorimo o logistiki in njenem pomenu za sodobno podjetje, o potrebi po nenehnem napredovanju, torej lahko rečemo, da so klasični carinski posredniki in organizatorji transporta zgodovina. Tako imenovani novi špediterji so sodobna evropska logistična podjetja, ki se ne zadovoljujejo s povprečnimi rezultati, se neprestano razvijajo in dopolnjujejo svoje storitve.


46

POVZETEK Namen diplomske naloge je podati pogled na dejavnosti špedicije, predvsem svetovanje, skladiščenje, mednarodni transport, carinjenje blaga in seveda zakonsko zaščito špediterja. V prvem delu sem predstavila temeljne logistične dejavnosti špediterja, ki jih špediter redno opravlja pri odpravi blaga, dostavi in tranzitu blaga. Išče rešitve za gibanje blaga iz odpremnega kraja v namembnega, organizira prevoz in nudi usluge nosilcem prevoza, s tem predstavlja osrednjo osebnost pri odpremi blaga v vlogi njenega organizatorja. V nadaljevanju sem predstavila pomen in vlogo špediterja kot carinskega deklaranta, ki s svojim znanjem olajša carinjenje blaga in je za pravilno izpolnjevanje svojih obveznosti špediter odgovoren naročniku med drugim tudi, da opravi vsa potrebna carinska dejanja. V zadnjem poglavju sem predvsem posvetila posebno pozornost poznavanju pravic in obveznosti špediterja, naročnika in drugih udeležencev. Pravila, ki so dogovorjena v špediterski pogodbi in določena v raznih predpisih s področja obveznostnih razmerij, prometa, trgovine, mednarodnih sporazumov ter poslovnih običajev. V delu je opisana poslovna dejavnost mednarodnega špediterja kot ena najzahtevnejših gospodarskih dejavnosti, v kateri se je treba stalno učiti, prilagajati mednarodnim tržnim razmeram. Ključne besede: zakonodaja, špediter, špedicija, Incotermsi, transport, zavarovanje blaga, carinsko posredovanje, skladišče, logistika. ABSTRACT The purpose of the thesis is to present activities of a forwarding agency. The paper concentrates on the activities of consulting, storage, international transportation, customs duties and legal protection of the forwarder. In the first chapter of the thesis basic logistic activities of the forwarder are presented conducted in the dispatch, delivery and transit of goods. The forwarder searches for solutions for the transportation of goods from dispatch to delivery position, organizes the transportation and offers services to transportation carriers. As the representative of the client, the role of the forwarder consists of monitoring and coordinating all business activities. In continuation of the paper the role of the forwarder as a customs duty officer is presented. With its knowledge the forwarder facilitates customs duty procedure. Obligated to the client, the forwarder takes care of all customs duty activities.


47

Last part of the thesis is devoted to the rights and obligations of the forwarder, the client and other participants. These rules are agreed in the forwarding contract, stipulated in various regulations and contain the fields of obligatory relations, traffic, trade, international agreements and business practice. Business activities of international forwarder or forwarding agency are presented as one of the most demanding economic activities that need constant education of the staff and accommodation to the changing market circumstances. Key words: legislation, forwarder, forwarding agency, Incoterms, transport, insurance of goods, customs interceding, warehouse, logistics.


48

LITERATURA IN VIRI 1. Boncelj, Jože. 1983. Zavarovalna ekonomika. Maribor: Založba Obzorja.

2. Dmitrovič, Tanja. 1996. Prodajne poti. Ljubljana. Ekonomska fakulteta.

3. Gospodarska zbornica. 2006. Podatkovna baza Slovenskih izvoznikov [online]. Dostopno na: http://www.gzs.si/sloexport/default.asp?MenuID=278 [10.05.2006]

4. Hrastelj, Tone. 1990. Mednarodno poslovanje. Ljubljana. Gospodarski vestnik.

5. ICC – International Chamber of Commerce. ICC Publishing. 1999. Incoterms 2000.

6. Jelenc, Milan. 1993. Osnove mednarodnega transporta in mednarodne špedicije. Ljubljana, 1993.

7. Jelenc, Miran. 1999. Nove zasnove logističnih procesov. Gospodarski vestnik, Posebna priloga Logistika & transport 1, str. 4.

8. Jelenc, Miran. 2000. Šibka vloga in slab položaj špediterjev v EU. Gospodarski vestnik 50 (07), str. 4–5.

9. Jimenez, Guillermo (ur.). 1998. Incoterms Q & A (Incoterms 1990 questions and answers‚ 42 cases and official ICC responses). Paris: ICC Publishing S.A.

10. Logožar, Klavdij. 2004. Poslovna logistika. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

11.Oblak, Henrik. 1997. Mednarodna poslovna logistika. Maribor. Ekonomsko-poslovna fakulteta.

12. Obligacijski zakonik. 2001. Uradni list RS, št. 83/01.

13. Obligacijski zakonik. 2003. Uradni list RS, Junij 2003.

14. Ogorelc, Anton. 2004. Mednarodni transport in logistika. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

15. Pirš, Andrej. 2000. Transportno zavarovanje. Portorož: Fakulteta za pomorstvo in promet.

16. Požar, Danilo. 1974. Transport in transportno zavarovanje. Maribor. Založba obzorja.

17. Puharič, Krešo. 1997. Pogodbeno pravo. Ljubljana. Ekonomska fakulteta.

18. Rehar, Lojze. 2001. Špedicijska dejavnost včeraj, danes, jutri. Vrtojba: Gospodarsko interesno združenje MMP Vrtojba, str. 10.

19. Skupina Viator Vektor. 2006. Zgodovina [online]. Dostopno na: http://www.viator-vektor.com/skupina/zgodovina.aspx [20. 05. 2006]

20. Skupina Viator Vektor. 2006. Letno poročilo podjetja za leto 2005 [online]. Dostopno na: http://www.viator-vektor.com/sl/skupina/zamedije/letno.aspx [20. 05. 2006]

21. Špec Emil in Turk Franc. 2000. Priročnik o zunanjetrgovinskem poslovanju. Velenje: Gorenje d. d.

22. Turk, Franc in Špec, Emil. 1996. Vodnik skozi zunanjetrgovinsko poslovanje. Ljubljana: Bori.


49

23. Uradni list RS. 1999. Uredba o pogojih za opravljanje poslov zastopanja 47/99.

24. Uradni list RS. 1999. Uredba za izvajanje carinskega zakona 46/99.

25. Zakon o pomorski in notranji plovbi .Uradni list SFRJ, št. 22/77.

26. Zelenika, Ratko in Sabina, Zebec. 2003. Logistična špedicija za 21. stoletje. Naše gospodarstvo 1–2: 141–156.

27. Žvikart, Branko. 2001. Mednarodna špedicija. Maribor: Samozaložba.


50

S E Z N A M T A B E L I N S L I K TABELA 1: Podatki o številu zaposlenih in prihodku od prodaje večjih

špedicijskih podjetij v Sloveniji leta 2004.

SLIKA 1: Pojem in pomen špedicije

diplomsko delo - old.epf.uni-mb.siold.epf.uni-mb.si/ediplome/pdfs/vrtacnik-barbara.pdf · tematika...

Documents