diplomsko delo - university of ljubljana · univerza v ljubljani fakulteta za Šport Športna...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ŠPORT
DIPLOMSKO DELO
UROŠ VIDERMAN
Ljubljana, 2016
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ŠPORT
Športna vzgoja
Gorništvo z dejavnostmi v naravi
KOROŠKI HRIBOVSKI IZZIV – K 24
DIPLOMSKO DELO
MENTOR
prof. dr. Stojan Burnik, prof. šp. vzg.
SOMENTOR
doc. dr. Tadej Debevec, prof. šp. vzg.
RECENZENT: Avtor dela
doc. dr. Blaž Jereb, prof. šp. Vzg. UROŠ VIDERMAN
KONZULTANTKA:
prof. dr. Maja Pori, prof. šp. Vzg.
Ljubljana, 2016
ZAHVALA
Študij na Fakulteti za šport in pisanje diplome je bilo zame kot sestavljanje ogromnega
mozaika. Sestavljeno je iz velikih in majhnih koščkov, ki so bili z leti dodani v končno obliko in
katere zadnji koščki so prav v tej diplomski nalogi.
Če bi se hotel zahvaliti vsem, ki so mi pomagali položiti te koščke na svoje mesto, bi verjetno
koga izpustil. Zato se iskreno zahvaljujem vsem, ki so mi kadarkoli in kakorkoli pomagali na
tej poti, da sem prišel do te točke, ko pišem tole kratko zahvalo. Z besedami je ne znam
zapisati, verjemite pa mi, da sem v svojem srcu hvaležen za sleherno pomoč, ki mi je bila
ponujena.
Hvala vam.
Ključne besede: super dolgotrajna vzdržljivost, program, psihofizična priprava, izziv, K24.
KOROŠKI HRIBOVSKI IZZIV – K24
Uroš Viderman
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016
Športna vzgoja
Število strani: 93, število slik: 40, število virov: 29, število tabel: 13.
IZVLEČEK
Vedno več ljudi želi preizkusiti meje svojih zmogljivosti, če jih sploh lahko dosežemo. Vedno
ko nekdo pride do izjemnega dosežka, se hitro najde drug, ki ga poizkuša posnemati ali
premagati. Vsak pa si v prvi vrsti želi premagati samega sebe in doseči tisto, kar je v prvih
mislih smatral za nedosegljivo.
K 24 oziroma Koroška 24 velja za največji koroški hribovski izziv. V 24 urah moramo prehoditi
pot, dolgo okoli 85 kilometrov in premagati nekaj več kot 5000 višinskih metrov. Pot je
večinoma lahka markirana planinska pot, največji problem pa predstavljata dolžina poti in
orientacija na poti. Če želijo pohodniki pot prehoditi v predvidenem času, morajo biti
psihično in fizično dovolj dobro pripravljeni, prav tako pa morajo dobro poznati celotno pot,
kajti na njej ni časa za napake.
V diplomski nalogi je predstavljen in izveden 10 tedenski trening za izboljšanje super
dolgotrajne vzdržljivosti, ki zadostuje, da se rekreativni športnik fizično in psihično pripravi
do te mere, da lahko pot opravi v predvidenem času. Predstavljena je celotna pot z opisi
posameznih vrhov. Podane so informacije o planinskih kočah in lokacijah na poti, kjer se
lahko oskrbimo s hrano in pijačo.
Na koncu je predstavljen konkreten primer prehojene poti, na kateri smo spremljali čas,
frekvenco srca, razdaljo in višinske metre.
Keywords: ultra endurance, program, psychophysical preparation, K24.
KOROŠKA HILL CHALLENGE – K24
Uroš Viderman
University of Ljubljana, Facultyofsport, 2016
Sports education
Number of pages: 93, number of pictures: 40, number of sources: 29, number of tables: 13.
ABSTRACT
More and more people wish to test the limits of their abilities, if at all reachable. Every time
someone achieves an extraordinary feat, another one comes, who tries to mimic that person
or be even better. Most of all, everyone wants to win against themselves and achieve what
he or she thought was out of reach.
K 24 or Koroška 24 is supposed to be the greatest Koroška mountain challenge. The 85
kilometres long journey, during which we overcome more than a 5000 metre vertical ascent,
must be completed within 24 hours. The path is mostly not difficult and marked. The biggest
problems are its length and the orientation. If hikers want to complete the journey on time,
they must be well prepared both, physically and mentally. They also have to intimate
knowledge of the route, as there is very little time for wrong turns and decisions.
A 10-week training for improving long-lasting endurance is also presented in this thesis. The
training is sufficient for a recreational athlete to get physically and mentally fit, so that he or
she can complete the journey within the designated time. The entire K 24 route is presented,
with descriptions of individual peaks. Information about mountain huts is also given, along
with locations where a hiker can get food and drink supplies.
The thesis ends with an example of the completed journey during which we were measuring
duration, length and elevation gain of the K 24 and also, heart rate responses to walking.
KAZALO
1 UVOD............................................................................................................................. 9
2 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA ....................................................................................... 12
2.1 CILJI DIPLOMSKEGA DELA ............................................................................................... 13
3 K 24, KAJ JE TO? ........................................................................................................... 14
4 VRHOVI K 24 ................................................................................................................ 18
4.1 KARAVANKE .................................................................................................................... 18
4.1.1 PECA (2126 m) .......................................................................................................... 20
4.1.2 OLŠEVA (1929 m) ..................................................................................................... 23
4.1.3 URŠLJA GORA (1699 m) ............................................................................................ 24
4.2 KAMNIŠKO-SAVINJSKE ALPE ........................................................................................... 26
4.2.1 RADUHA (2062 m) .................................................................................................... 27
4.2.2 SMREKOVEC (1577 m) .............................................................................................. 28
5 POT K 24 ...................................................................................................................... 30
5.1 Planinske koče na poti K 24 ............................................................................................ 36
5.1.1 Dom na Peci (1665 m) .............................................................................................. 36
5.1.2 Planinski dom na kmetiji Kumer (1220 m) ............................................................... 37
5.1.3 Koča v Grohotu pod Raduho (1460 m) .................................................................... 38
5.1.4 Koča na Loki pod Raduho (1534 m) ......................................................................... 39
5.1.5 Koča na Travniku (1548 m) ...................................................................................... 40
5.1.6 Dom na Smrekovcu (1377 m) .................................................................................. 41
5.1.7 Andrejev Dom na Slemenu (1086 m) ....................................................................... 42
5.1.8 Dom na Uršlji gori (1680 m) ..................................................................................... 43
5.1.9 Koča na Naravskih Ledinah (1072 m) ....................................................................... 44
6 OSEBNA IN TEHNIČNA OPREMA ................................................................................... 45
6.1 Oblačila ........................................................................................................................... 45
6.2 Obutev ............................................................................................................................ 46
6.3 Nahrbtnik ........................................................................................................................ 47
6.4 Čelada ............................................................................................................................. 48
6.5 Pohodne palice ............................................................................................................... 48
6.6 Druga oprema ................................................................................................................. 49
7 PREHRANA ................................................................................................................... 50
8 TRENING ...................................................................................................................... 52
8.1 Proces športne vadbe ..................................................................................................... 52
8.2 Obremenitev ................................................................................................................... 52
8.3 Super dolgotrajna vzdržljivost ........................................................................................ 53
8.3.1 Količine pri vadbi super dolgotrajne vzdržljivosti .................................................... 53
8.3.2 Intenzivnost pri vadbi super dolgotrajne vzdržljivosti ............................................. 54
8.3.3 Metode za povečanje super dolgotrajne vzdržljivosti ............................................. 55
9 PSIHIČNA PRIPRAVA ..................................................................................................... 56
10 MOJI TRENINGI .......................................................................................................... 58
10.1 Načrtovani treningi: ...................................................................................................... 59
10.2 Izvedeni treningi ........................................................................................................... 61
10.3 Kuperjev test ................................................................................................................. 69
11 OPREMA IN PREHRANA NA POTI K 24 (KONKRETNO) .................................................. 71
11.1 Oblačila ......................................................................................................................... 71
11.2 Obutev .......................................................................................................................... 72
11.3 Nahrbtnik ...................................................................................................................... 72
11.4 Pohodne palice ............................................................................................................. 72
11.5 Druga oprema ............................................................................................................... 72
11.6 Prehrana na poti K 24 ................................................................................................... 73
12 MOJA POT K 24 .......................................................................................................... 74
12.1 Osnovni podatki iz moje poti K 24 ................................................................................ 87
14 SKLEP ......................................................................................................................... 90
15 LITERATURA IN VIRI .................................................................................................... 92
9
1 UVOD
Ekstrem, vzdržljivost, volja, tveganje … vse te besede in še marsikatera druga opisujejo vrsto
športov, ki se jih lotevajo »posebne« vrste ljudi. To so ljudje, ki so pripravljeni vložiti veliko
svojega časa in energije v nekaj, kar drugi vidijo kot nekaj nemogočega, tretji pa celo kot
neumnost ali nesmisel. Nekateri ekstremni športi so posebni zaradi tveganja in nevarnosti (v
ospredju je adrenalinsko vznemirjenje, ki ga športniki občutijo), drugi so ekstremni zaradi
svoje dolžine, trajanja, nepredvidljivosti (v ospredju je psihofizična izpolnitev osebe, ki se s
tem športom ukvarja) in so ekstremni športi, ki se izvajajo v popolnoma nadzorovanih
okoliščinah in so ekstremni samo zaradi merljivega rezultata, ki ga športnik doseže.
Porast ljudi, ki se ukvarjajo z ekstremnimi športi je v zadnjih letih v velikem razmahu. Veliko
ljudi želi občutiti adrenalinsko vznemirjenje ob nevarnosti, vedno več pa je tudi tistih, ki se
podajajo na različne poti, tekme, ki so ekstremne zaradi dolžine, trajanja in nepredvidljivosti.
Tudi prireditev in tekem, ki so ekstremne in na katere se prijavljajo samo najbolje pripravljeni
posamezniki ali skupine, je vedno več. Najbolj ekstremne in znane med njimi so npr.
Adventure race tekmovanja (Adventure race Slovenija, mestne avanture …), kolesarska
tekmovanja (DOS-dirka okoli Slovenije, kolesarski maraton Alpe Scott …), tekaška
tekmovanja (maratoni, tek na Grintovec …), triatloni. Teh prireditev in tekem in s tem tudi
tekmovalcev je iz leta v leto več. Kaj vleče posameznika, da se odpravi na takšno
tekmovanje? Vsak ima svoje cilje, svoje ambicije in razloge in če nismo sami nikoli izkusili
zadovoljstva ob nečim, kar se nam je zdelo nemogoče doseči, potem težje razumemo tisti
zakaj?
Poznamo pa tudi druge vrste »tekmovanja«, kjer ne tekmujemo z nasprotnikom, ampak s
samim seboj, s potjo, časom, s svojo voljo, motivacijo. Na to »tekmovanje« se podamo, ko
sami najdemo čas, predvsem pa voljo in motivacijo. Poti so lahko popolnoma individualne,
ko se npr. peš ali s kolesom odpravimo na morje, ali pa se podamo na eno izmed že
ustaljenih in poznanih poti.
V Sloveniji poznamo kar nekaj gorskih transverzal, na katere se lahko podamo, da jih
prehodimo. Med najbolj znanimi tovrstnimi transverzalami so zagotovo Slovenska planinska
pot, Evropska pešpot E-6 in E-7, K 24 – najtežji koroški hribovski izziv, Koroška planinska pot,
T 24 –Tržiška planinska pot, Posavski 24-urni izziv (P 24 oziroma Posavski K 24). Cilj na teh
poteh je samo eden, in sicer, da pot prehodimo in pridemo na cilj. Na nekaterih
transverzalah zbiramo žige in s tem dokazujemo, da smo to zares prehodili, na drugih pa pot
enostavno samo prehodimo. Prednost teh poti je, da se na pot lahko odpravimo kadarkoli.
Nihče nas ne kontrolira, vse je stvar planinske etike.
Kaj je za koga ekstremno, je subjektivna ocena vsakega posameznika, ki je za isto situacijo,
dolžino in trajanje različna. Nekomu je ekstremna nekaj urna hoja, drugemu nekaj dnevna,
10
vsem pa je skupno to, da si želimo opraviti z zadanim ciljem. Vsakdo ima pravico, da si sam
zada, kaj je zanj ekstremni podvig.
Pot K 24 spada med ekstremne športe zaradi svoje dolžine in trajanja. Tveganja in
nepredvidljivih situacij praktično ni oziroma so možnosti za le-te ekstremno majhne, če se na
pot dobro pripravimo. Eden izmed ustanoviteljev te poti Marjan Lačen (2011) je povedal, da
je pot zastavljena tako, da jo lahko premagajo resnično fizično in psihično pripravljeni
posamezniki, ni pa tako težka, da bi jo lahko zmogla le peščica vrhunsko pripravljenih
posameznikov.
Veliko planincem in pohodnikom ta pot buri domišljijo in si jo želijo prehoditi. Poznam tudi
veliko posameznikov, ki so se na pot podali uspešno in tudi veliko tistih, ki jim ni uspelo. Kaj
je botrovalo temu, da so bili neuspešni? Neprimerna fizična pripravljenost? Mogoče niso bili
psihično dovolj močni? So bile krive poškodbe na poti? Neprimerna oprema, nepoznavanje
terena in poti? Ta in še mnoga druga vprašanja se nam porajajo, kadar nekomu ne uspe.
Diplomsko delo ja nastalo prav zaradi tega, ker sem si tudi sam že dolgo želel prehoditi to
pot. Pot sem večkrat prehodil po posameznih odsekih in tudi celotno, vendar v dveh dneh. In
zmeraj večja je postajala želja, da pot opravim v predvidenem času (24 ur). Mnogo
pohodnikov si priskrbi dobro logistično podporo, da jim na poti pomagajo s hrano, pijačo in
opremo. Moja želja je bila, da s potjo opravim sam, da se lahko zanesem samo nase in na
stvari, ki jih imam s sabo. Poleg tega sem si zadal še en cilj, da celotno pot prehodim brez
vmesnih odsekov, kjer bi tekel.
Na začetku smo opravili Kuperjev test. Izmerili smo srčni utrip in čas, ter s tem določili
kondicijsko stanje na začetku. Nato smo opravili 10-tedenski trening za izboljšanje super
dolgotrajne zmogljivosti. Treninge smo izvajali na sami poti K 24 in sicer postopoma po
določenih delih. S tem smo pridobivali na super dolgotrajni vzdržljivosti, hkrati pa smo
spoznavali pot do te mere, da ne bomo potrebovali zemljevida oz. kakšnih drugih
elektronskih naprav za orientacijo.
Pogosto se namreč zgodi, da se pohodniki podajo na pot K 24 in ker pot ni povsod dobro
markirana, se izgubijo. Ko pa se enkrat izgubiš, je to pot težko opraviti v predvidenem času.
Poleg tega določen del poti opravljamo ponoči in orientacija ponoči je že na poznanem
terenu svojevrsten izziv, kaj šele, če si na nepoznanem terenu.
Po 10 tednih smo ponovno opravili Kuperjev test, da smo ugotovili kakšno je bilo izboljšanje
kondicijskega stanja. Potem smo se podali na pot. Na poti smo merili srčni utrip, čas gibanja,
višinske metre in dolžino prehojene poti. Cilj nam bo prehoditi pot v 24 urah, brez vmesnih
odsekov, kjer bi za gibanje uporabljali tek, in samo s samooskrbo (na poti bomo dobili samo
vodo).
Vsak, ki pot opravi v predvidenem času (moški v 24 urah, ženske in starejši od 50 let v
25 urah), postane član Kluba 24. Člani Kluba 24 se vsako prvo soboto v mesecu decembru,
11
brez posebnih vabil, zberejo na srečanju, kjer se v klub sprejmejo tudi novi člani, ki so v
tekočem letu prehodili pot.
12
2 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA
Namen diplomskega dela je na enem mestu zbrati informacije, ki jih pohodnik potrebuje, ko
se odloči in poda na pot K 24. Veliko pohodnikov se poda na pot K 24 in za tiste, ki uspešno
opravijo pot, zmeraj izvemo, za tiste, ki pa jim ne uspe zaradi različnih razlogov, pa verjetno
nikoli ne bomo izvedeli, koliko jih je bilo in koliko jih še bo. Mnogo pohodnikov odneha
zaradi slabe fizične priprave, pri nekaterih se pojavijo različne težave od bolečin v kolenih do
žuljev na podplatih. Nekateri zaidejo iz najboljše smeri in si zaradi tega podaljšajo čas hoje ali
pa jim sploh ne uspe priti v predvidenem času. Da bi se uspešno izognili tem težavam in se
dobro pripravili na pot s čim več informacij, pa je namen te diplomske naloge.
V diplomski nalogi je predstavljena in opisana celotna pot K 24 od štarta do cilja. Zbrane so
informacije o lokacijah, kjer se lahko na poti dobi voda, podane so informacije o planinskih
kočah, mimo katerih gremo in kjer je možno dobiti hrano in pijačo. Rekreativni športnik, ki si
želi prehoditi pot K 24 v predvidenem času, v diplomski nalogi najde praktični primer
10-tedenskega treninga, ki mu je v pomoč pri fizičnih in psihičnih pripravah.
Za tako ekstremno dolgo pot je nujna dobra fizična in psihična pripravljenost in ob
upoštevanju programa za izboljšanje super dolgotrajne vzdržljivosti se nam fizična
pripravljenost izboljša do te mere, da smo sposobni prehoditi pot v predvidenem času 24 ur.
Treningi so postavljeni v okolje, kjer poteka pot K 24, in namen programa za izboljšanje super
dolgotrajne vzdržljivosti je tudi, da pohodnik spozna pot K 24 do te mere, da nima težav pri
orientaciji na poti. Celotno pot tako dobro poznamo, da ne potrebujemo zemljevida ali
drugih elektronskih naprav za pomoč pri orientaciji.
13
2.1 CILJI DIPLOMSKEGA DELA
Cilj diplomske naloge je, da bodo tisti, ki bodo želeli prehoditi pot K 24 v predvidenem času, v
roke vzeli to diplomsko nalogo in v njej dobili informacije v zvezi s K 24 na enem mestu.
Opisano bodo imeli pot od štarta, čez vseh pet vrhov pa vse tja do cilja. Pot bo opisana do te
mere, da ne bo prišlo do težav, na katerem od razpotij, kjer je pot slabše markirana in lahko
pride do tega, da zaidemo.
Opisane bodo imeli posamezne vrhove, preko katerih gremo na poti K 24 (zgodovina vrha,
višina, pristopne smeri, koče v bližini). Našli bodo informacije o mestih, kjer se lahko dotoči
voda. Podane bodo informacije o planinskih kočah, kjer se lahko okrepčajo s hrano in pijačo.
Cilj diplomske naloge je, da rekreativni športnik, ki se odloči da bo prehodil pot K 24, uporabi
10-tedenski trening za izboljšanje super dolgotrajne vzdržljivosti. Treningi bodo zadostovali,
da se bo posameznikova fizična pripravljenost dvignila do te ravni, da bo zmogel opraviti pot
v predvidenem času. Ob upoštevanju treningov bo posameznik spoznal pot K 24, do te mere,
da ne bo imel težav z orientacijo na poti K 24.
14
3 K 24, KAJ JE TO?
Slika 1. Profil poti K 24 (*razdalja je za 5 km daljša (med 31 in 36 km), kot je v realnosti zaradi
vmesne napake ure); (osebni arhiv).
Ko slišiš K 24, sigurno takoj zatem slišiš tudi ime Marijan Lačen, ki je eden izmed glavnih
ustanoviteljev te poti. Marijan Lačen je štiri desetletja delal v centru za usposabljanje, delo in
varstvo Črna na Koroškem, večino časa je bil njegov direktor, bil je pobudnik specialne
olimpijade pri nas, danes pa je upokojenec, dedek, še vedno pa alpinist in strasten planinec
ter predsednik PD Črna na Koroškem.
Zgodovina zdaj že legendarnega koroškega hribovskega izziva K 24 sega v leto 2000, ko se je
nekega lepega dne na Peco odpravila »sveta trojica«, kot so jim radi rekli domačini. To so bili
trije prijatelji, vzneseni hribovci in sicer žal že pokojni Milan Savelli (takratni predsednik PD
Črna na Kor.), Tone Vrisk (črnjanski župnik) in Marijan Lačen (svoj čas je zasedal mesto
podžupana). Zaradi teh treh pomembnih funkcij so jim pravili »sveta trojica«.
Tistega dne so se na Peci prepuščali lepotam vrhov okoli sebe in se začeli pogovarjali o tem,
da bi kazalo te vrhove povezati v eno pot. Spraševali so se, kako dolgo bi trajalo, če bi jo
prehodili v enem kosu. In Marijan Lačen je hitro prešel od ideje do prakse, kajti še istega dne
je že imel pravilnik zamišljen. Zapisal je pravila, poklical Milana Savellija in povabil k
sodelovanju še Dušana Štrucla, ki se je ukvarjal s turizmom v Črni. In tako je od ideje o K 24,
nastal največji koroški hribovski izziv in Klub 24, ki vsako leto šteje več članov.
Potrebovali so tudi nekoga, ki bi to pot prvi prehodil in vse skupaj preizkusil tudi v praksi in k
sodelovanju so povabili še Prevorčič Alfonza, ki je postal poskusni zajček. Pot je prehodil v
omenjenem času, dokazal, da je to mogoče in tako dal piko na i projektu K 24. Že prvo leto
ustanovitve se je v klub pridružilo poleg prvega še 17 novih članov. Vsako leto se je nato
klubu pridružilo večje število pohodnikov, rekordno pa jih je bilo v letu 2014, ko je klub dobil
30 novih članov. Število novih članov v klubu je od začetka vsako leto rastlo, nato je število
malo upadlo, zdaj pa je v nekem povprečju.
Marijan Lačen poudarja, da je to planinska pot, ki temelji izključno na planinski etiki. To
pomeni, da če nekdo reče, da je pot prehodil v 24 urah, tega nihče ne preverja in je vsak
15
prepuščen le svoji vesti. Na poti so bili doseženi že najrazličnejši rezultati, vendar pa ideja
kluba ni tekmovanje v času ali številu ponovitev. K24 ni tekmovanje, tako da dosežek nima
druge veljave kot pa dokaz samemu sebi, da zmoremo, in za lastno hribovsko samozavest.
Vsa umetnost poti K 24 je v tem ali pot prehodiš v 24 urah ali pa ne.
Ime največji koroški hribovski izziv je zato, ker te poti ne zmore vsakdo, še vedno pa ni tako
zahtevna, da bi jo lahko premagali le najboljši alpinisti, gorski tekači in podobni, ampak je
primerna za vsakogar, ki ima nekaj kilometrine v hribih, kondicije in volje. (Bandur, 2013)
Vsak, ki to pot prehodi v manj kot 24 urah, ženske in starejši od 50 pa v manj kot 25 urah,
postane član Kluba 24. Člani kluba imajo edino obvezno neobvezo, da se vsako prvo soboto v
mesecu decembru ob 18.00 uri, brez vabil, zberejo v prostoru nad avtobusno postajo v Črni
na Koroškem. Tega dne poteka druženje članov Kluba 24, z vsemi častmi pa medse sprejmejo
tudi nove člane, ki so prvič opravili pot K 24. Srečanje poteka v prijetnem vzdušju, vsakega
novega člana se posebej povabi na »oder«, kjer pove svoja doživetja in občutja, ki jih je
doživljal na poti.
Uradni začetek in konec poti je pri spomeniku v Črni na Koroškem, vendar ustanovitelji
Kluba 24 dopuščajo možnost, da se na pot priključimo kjerkoli, samo da jo prehodimo v 24
urah. Tudi smer pohoda ni pomembna, odvisno je samo, s čim želimo najprej opraviti, ali z
višinskimi ali dolžinskimi metri. V pravilih je uradno zapisano, da mora vsak pohodnik sam ali
v skupini več ljudi, brez kakršnihkoli pripomočkov ali pomoči drugih oseb prehoditi pot
(dovoljena je samo uporaba pohodniških palic in telefona). Med potjo je dovoljena oskrba s
pijačo, hrano, obleko in obutvijo s strani tretjih oseb.
Evidenca opravljene poti se vodi v posebni knjigi, ki je shranjena v okrepčevalnici na
avtobusni postaji v Črni na Koroškem. Vsak udeleženec sam vpiše svoje podatke in
doživljanja na poti v knjigo. Med najbolj zanimivimi so sledeči v knjigi:
– »Nikoli, nikdar več!«
– »Kdo si je to izmislil?!«
– »Če me ne bi bilo sram …«
– »Bilo je nadvse hudo.«
– »Na vrhu Olševe sem sredi belega dne videl zvezde.«
– »Tako izpit še nisem bil nikoli.«
– »A sedaj pa še na vrh Pece in v Črno?«
– »Ko je zahajalo sonce, sem mislil, da je konec sveta.«
– »Nog že tako nekaj ur ne čutim.«
– »Če bi vedel, kaj me čaka, ne bi šel, a sedaj ne bom odnehal.«
– »Mislim, da mi bo to ostalo večno v spominu.«
– »Ja, to je nekaj najbolj razburljivega v mojem življenju.«
– »Prekleto sranje in, mater, sem ponosen na sebe!«
– »Kdo pravi, da je Koroška mala?«
– »Čutim, da bom sebe srečal …« (Lačen, 2010)
16
Cilj ustanovitve K 24 in Kluba 24, je bil promocija koroškega planinstva in turizma, prav tako
pa so hoteli narediti izziv, ki bi bil zimzelen, to pomeni, da nebi prišlo do upada zanimanja
zanj. To dvoje potrjuje dejstvo, da število članov niha navzgor in navzdol in ni trenda
upadanja z leti. Do sedaj je bila sezona 2014 rekordna, vendar je letošnje število novih članov
že do konec avgusta 2016 preseglo celotno sezono 2014. Klub 24 živi in privablja vedno nove
člane, ki si upajo stopiti na pot proti članstvu, ki si ga moraš pošteno zaslužiti.
Tabela 1
Dosedanja statistika pohodnikov K 24
K 24 Št. moških Št. žensk Skupaj
Leto
2000 18 0 18 2001 26 0 26 2002 10 1 11 2003 9 0 9 2004 3 1 4 2005 15 2 17 2006 23 6 29 2007 12 2 14 2008 12 2 14 2009 7 1 8 2010 11 1 12 2011 10 5 15 2012 10 1 11 2013 17 0 17 2014 26 4 30 2015 19 2 21
2016 (do 31. 8.) 32 6 38
Skupaj 260 34 294
V tabeli 1 je prikazano posamezno število moških in žensk, ter skupno število, koliko
pohodnikov se je uspešno spoprijelo z izzivom K 24 od leta 2000 do 31.8.2016.
17
Slika 2. Pot K 24 (Ambrožič, 2013).
18
4 VRHOVI K 24
4.1 KARAVANKE
Trije vrhovi K 24, ležijo med najvzhodnejšimi vrhovi Karavank, 2 vrhova pa spadata med
Kamniško-Savinjske Alpe. Pod Karavanke se prištevajo Peca, Olševa in Uršlja gora. Poleg
Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp imamo v Sloveniji še tretje pomembno gorovje in sicer
Julijske Alpe.
Slika 3. Gorovja v Sloveniji (Vir 1, 2016).
Karavanke so najdaljše med njimi, dolge so celih 120 kilometrov, potekajo pa od Trbiža do
Slovenj Gradca in s predgorji tja čez proti Hrvaški. Karavanke se delijo na dva dela, Zahodni
del (od Trbiža do Jezerskega vrha in naprej v Avstrijo) in Vzhodni del (od Olševe na vzhod).
Omenjajo se tudi Osrednje oziroma Srednje Karavanke, pa potem še bolj nadrobno
Jeseniške, Tržiške, Kokrske, Solčavske, Mežiške Karavanke. Po Zahodnem delu Karavank je v
preteklosti potekala deželna meja med Koroško in Kranjsko, danes pa po večjem delu
grebena poteka meja z Avstrijo. Čisto na zahodu je delček Karavank tudi v Italiji.
Ime Karavanke je staro več kot 2000 let, poznali so ga že v Antični dobi. Z imenom
Caravancasmons je Aleksandrijski astronom Klavdij Ptolemej (87–165 n. št.) označil gorski
pas med Dravo in Savo. Creinaemons (tj. Kranjsko gorovje) so Karavanke imenovali v
srednjem veku, staro Ptolemejevo ime pa se je zopet uveljavilo v prejšnjem stoletju. Izvor
imena Karavanke ni znan, obstajajo pa različne domneve (keltski izraz »kara wanka« pomeni
»skalnati travniki« pa tudi »košuta«).
Na severu Karavanke omejuje reka Drava, na jugu reka Sava in Kamniško-Savinjske Alpe, na
zahodu se stikajo s Karnijskimi, Ziljskimi in Julijskimi Alpami, ter na vzhodu z gorami
severovzhodne Slovenije.
Karavanke se po razčlenjenosti precej razlikujejo od Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alp, za
katere je značilna velika razgibanost posameznih skupin, ločenih z globokimi dolinami.
19
Karavanke se vlečejo v zelo dolgem in ozkem pasu. Obliko dolgih grebenov imajo Karavanke
zahodno od Jezerskega, na vzhodni strani pa so manj enovite in tukaj so značilni samostojni
masivni kopasti vrhovi (npr. Peca), med katere pa se zajedajo krajše stranske doline
(npr. Topla, Koprivna, Helena).
Severna stran Karavank je s svojimi strmimi ostenji veliko bolj podobna Julijskim in
Kamniško-Savinjskim Alpam kot pa južna stran, ki je bolj blagih oblik. Južne strani so bolj
travnate in manj strme, medtem ko so severne skalovite in prepadne. Gozd pokriva tri
četrtine Karavank, še posebej je z gozdom poraščen vzhodni del (kjer se tudi nahaja pot
K 24). Vrhovi v Karavankah so precej nižji od tistih v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah,
najvišji med njimi je Stol (2236 m). V porečji Drave in Save spadajo reke v Karavankah, reko
Dravo pa velikokrat vidimo tudi z vrha Karavank, če se razgledujemo na koroško stran.
Precejšnjo prometno oviro so v preteklosti predstavljale Karavanke, obe najnižji sedli
(Jezerski vrh in Ljubelj) sta bili pozimi večinoma neprehodni, poti, ki so vodile do prelazov, pa
so potekale po ozkih in težko prehodnih dolinah. Danes so čez prelaze Korensko sedlo
(1073 m), Ljubelj (1058 m) in Jezerski vrh (1218 m) speljane dobro vzdrževane ceste, ki so
zaprte samo ob močnejšem sneženju in dokler ustrezne službe ne očistijo cestišč. Prelazi so
danes kljub zimskim razmeram skoraj zmeraj prevozni z zimsko opremo. Že od prejšnjega
stoletja obstaja železniški predor skozi Karavanke, leta 1991 pa so odprli tudi avtocestni
predor, ki omogočata hitro povezavo med dolinama Drave na severu in Save na jugu. Prav
tako pa so povečini speljane ceste v stranske doline.
Ker daleč naokoli ni višjih vrhov, so Karavanški vrhovi izjemni razgledniki. S položnih vrhov
zahodnega dela so čudoviti pogledi na razsežne Julijske Alpe, proti severu se z večine vrhov
lepo vidijo Celovška kotlina, Rož in Podjuna, na južni strani pa Zgornjesavska dolina in
Ljubljanska kotlina. V daljavi lahko opazimo osamelca Snežnik in Nanos, daleč zadaj na
obzorju pa Visoke Ture s tremi belimi stožci v ospredju in sicer Hochalmspitze (3360 m),
Grossglockner (3797 m) in Grossvenediger (3674 m). Iz najvišjega vrha Karavank, Stola
(2236 m) obenem vidimo Peco, Kepo in Krn, v daljavi še Snežnik in takrat imamo Slovenijo
kot na dlani.
Karavanke se s Kamniško-Savinjskimi Alpami tesno stikajo, osnovna razlika med njima pa je
geološka. V Kamniško-Savinjskih Alpah najdemo bolj ali manj čiste triasne apnence, v
Karavankah pa so vmes tudi neapneniške paleozojske, mezozojske in magmatske kamnine.
Večina kamnin, ki sestavljajo Karavanke je nastalo na morskem dnu, kajti območje Karavank
je bilo izmenoma kopno ali pod morjem. V nekaterih obdobjih so bili zelo dejavni tudi
ognjeniki, ki so izbruhali velikanske količine pepela in na površje je privrela lava. Območje
Karavank je zaradi stika med južno, afriško celinsko ploščo in severno, evropsko celinsko
ploščo na območju občasnih šibkih potresov, ki pa že stoletja niso naredili nobene škode.
Leta 1348 je bil zadnji močan potres, ki je sprožil podore na južnem pobočju Dobrača. Takrat
so bili Beljak in številni kraji ob severnem vznožju Karavank razdejani. Najti je možno tudi
20
sledove pleistocenske poledenitve, največji ledeniki pa so se verjetno spuščali po pobočjih
Stola.
Karavanke so bile naseljene že davno, o tem pričajo prazgodovinske najdbe v Potočki zijalki
pod Olševo in na Škocjanu. Izkopanine predslovanskih prakrščanskih skupnosti najdemo na
Ajdni in pri Sv. Hemi nad Podjuno. Že Rimljani pa so uporabljali pot čez Ljubelj. Danes je
veliko nekdaj trdnih slovenskih gorskih kmetij zapuščenih, saj so se prebivalci odselili v
doline.
Boji za osvajanje vrhov v Karavankah niso tako značilni, kot so bili v Julijskih in
Kamniško-Savinjskih Alpah. Že od nekdaj so vrhove obiskovali lovci, pastirji in domačini. V
sedemdesetih letih 19. stoletja pa so postale turistično zanimive, saj je takrat sekcija
turističnega kluba (ÖTK – ÖsterreichischerTouristenklub) leta 1878 zgradila Rainerjevo kočo
na Obirju, kateri pa so potem sledile nove koče na različnih lokacijah.
Tudi Alpinizem v Karavankah ni tako pomemben kot pa drugje v naših Alpah, saj Karavanke
nimajo tako imenitnih sten, v katerih bi se pisala plezalska zgodovina. Veliko sten je precej
krušljivih, zato med alpinisti Karavanke niso najbolj priljubljene, se pa med bolj cenjene
štejejo stene Košutnikovega turna, Celovške špice, Pece in Uršlje gore (Velika Šmohorica). So
pa Karavanke zaradi blagih in ne previsokih vrhov v snežnih razmerah zelo priljubljene med
turnimi smučarji.
Mejni markaciji, tj. zeleno obrobljeni rdeče-beli Knafelčevi markaciji pogosto sledimo ob
meji. Cela vrsta veznih poti (obhodnic) poteka po Karavankah. Slovenska planinska pot
(zraven markacije je številka 1) je zagotovo najbolj poznana, potem pa so tu še Koroška
planinska pot, Tržiška planinska pot, Gorenjska partizanska pot, Jezerska planinska pot,
Ciglarjeva pot od Drave do Jadrana (E6 SLO), Pot kurirjev in vezistov NOV, Slovenska geološka
transverzala, K 24 idr. (Mušič in Habjan, 2007)
4.1.1 PECA (2126 m)
Peca je najvišja točka K 24, je tudi najvzhodnejši dvatisočak v Karavankah in hkrati v Sloveniji.
O izvoru imena Peca obstajajo različna ugibanja, najbolj uveljavljena pa je razlaga, da ime
izvira iz slovenske oznake za »peč« oziroma »pečica«. Peč oziroma pečica pa zato, ker ima
Peca na severni in tudi na precejšnjem južnem delu izrazite skalnate oblike. Samo proti
vzhodu in zahodu je Peca široka in je na njenem vršnem območju nastal položen oziroma
planotast svet. Iz tega planotastega sveta ponekod izstopajo posamezni vrhovi, ki imajo
približno enako višino. (Hren, 2012)
Najbolj vzhoden vrh in hkrati tudi najvišji je Kordeževa glava (2126 m), severozahodno od nje
je Velika glava, zahodno sta Končnikov vrh, ki ima ime po kmetiji v dolini Tople (2110 m) in
21
Križnik. Še bolj v smeri proti zahodu in v celoti na avstrijski strani pa ležita Bistriška špica,
najvišji avstrijski vrh (2114 m) in Veška kopa. (Mušič in Habjan 2007)
Slika 4. Peca, 2126 m (Vir 2, 2016).
Planota je dolga 6 kilometrov, večji del Pece pa leži na avstrijski strani. Severna pobočja Pece
se spuščajo več kot 1600 m proti povsem ravni Spodnji Podjuni v Avstriji, na jugozahodu
proti Koprivni in dolini Tople, vzhodno na razgibano pokrajino Podpece, na jugu pa pobočje
prekine reka Meža. (Mušič in Habjan, 2007)
Glavne stene so precej kratke (okoli 300 m), nahajajo pa se na jugozahodni in severovzhodni
strani Pece. Najbolj znana je južna stran Kordeževe glave. (Mušič in Habjan, 2007)
Peca je dosti obiskana gora skozi vse leto, kajti v njeni okolici so številne zanimivosti. Nedaleč
od planinske koče stoji v gozdu v opuščenem rudniškem rovu kip kralja Matjaža v naravni
velikosti z brado, ki se mu vije okoli mize. O kralju Matjažu pravi legenda, da se bo prebudil,
ko mu bo brada devetkrat zrasla okoli mize. Takrat bo zopet prišel iz gore in bo naredil red
na Zemlji, pomagal siromakom in skrbel za pravičnost. Druga legenda govori o zeleni lipi, ki
bo na božično noč zrasla in ozelenela pred Matjaževo jamo. Lipa bo sladko cvetela od polnoči
do ene ure, nato pa se bo posušila. Istega leta na Šentjurjevo oziroma Jurjev dan se bo kralj
Matjaž prebudil.
Nedaleč od te votline na planinski poti stoji orjaška smreka, visoka 30 metrov, z obsegom
debla 4 metre in krošnje 10 metrov. Že od daleč je videti orjaška, ko pa se ji približaš,
dobesedno občutiš njeno mogočnost.
22
Na jugozahodu Pece leži čudovita Alpska dolina Topla, ki je že sama po sebi vredna ogleda.
Leta 1966 je bila zavarovana kot krajinski park in je pravi etnološki biser več stoletij starih
samorastniških kmetij. (Mušič in Habjan, 2007; Hren, 2012)
V preteklosti Peca ni bila obmejna gora, saj je Mežiška dolina spadala h kraljevini Koroški.
Pozneje se je to spremenilo, Peca pa se je zaradi meje med Avstrijo in Jugoslavijo razdelila na
dva dela. Postavitev meje je neugodno vplivala na turistično-alpinistični razvoj gore,
pozitivno pa je to vplivalo na naravo in varstvo okolja. V zadnjih dvajsetih letih so se razmere
ponovno spremenile, meja je postala prepustna in danes je povsem nepomembna. Vedno
bolj pa je Peca obremenjena zaradi človeških posegov v naravo, od izgradnje žičnice,
umetnega zasneževanja, do različnih načrtov, da bi na glavnem grebenu Pece postavili
vetrne elektrarne. (Hren, 2012)
Že od nekdaj je bila Peca pomembna za gospodarstvo, tako na avstrijski kot na slovenski
strani. Dolinske vasi imajo na Peci svoje pašnike, včasih se je na Peci paslo veliko ovac in koz,
danes pa pašništvo izumira, zaradi tega pa se Peca tudi vedno bolj in bolj zarašča.
Najbolj pomembna panoga za gospodarstvo je bilo prav gotovo rudarstvo. Prevladovala sta
iskanje in predelava svinčeve rude. Svinec so kopali že v času Rimljanov, prvi pisni viri so iz
leta 1665, potem se je kopanje skozi čas različno razvijalo in vmes tudi docela prenehalo.
Močno pa se je rudarstvo ponovno začelo razvijati sredi 19. stoletja, najprej v okolici Bistrice
pri Pliberku, potem pa zmeraj močneje v Mežiški dolini med Mežico in Črno na Koroškem,
kjer so bila tudi najbolj bogata nahajališča svinčeve rude. Na avstrijski strani Pece rude ne
izkoriščajo in predelujejo več že od leta 1934, medtem ko so rudnik v Mežici dokončno zaprli
šele leta 1996. Dolgotrajno obratovanje rudnika in izkoriščanje svinčeve rude pa je imelo tudi
katastrofalne posledice za samo Mežiško dolino, ki so ji pravili tudi Dolina smrti, kajti nedaleč
nazaj so bile med Mežico in Črno na Koroškem gole skale. (Hren, 2012)
Rudišče se je raztezalo na 64 km², pod Peco je izkopanih okoli 1000 km rovov, ki se nahajajo
od 267 mnv, najvišji pa segajo čez 2000 mnv. Danes je za ogled opremljen majhen del rovov,
v katerem je narejen tudi rudniški muzej. V določenem odseku se lahko po rovih zapeljemo s
kolesom ali pa se na pot po rovih podamo s kajakom. (Mušič in Habjan, 2007)
Peca je priljubljena skozi vse leto. Na avstrijski strani je urejeno smučišče s 15 km progami, ki
ga v celoti umetno zasnežujejo. Poleg alpskih smučarjev se na Peco poda tudi veliko turnih
smučarjev. Poleti se veliko turistov na Peco poda tudi s pomočjo gondole, ki nas pripelje na
višino 1700 m in je potem osvojitev vrha (sploh Bistriške špice) tako veliko lažja. Če pa se ne
podamo na sam vrh Pece, pa lahko tudi iz bližnje okolice zgornje postaje gondole uživamo v
prekrasnih razgledih na dolino pod seboj in vrhove v ozadju.
Na Peco vodi več različnih poti, vse so zahtevne planinske poti, ena pa je tudi zelo zahtevna
in je zavarovana z jeklenicami.
23
4.1.2 OLŠEVA (1929 m)
Za ime Olševa obstaja več teorij, kako je nastalo, vendar je najbolj verjetno, da je nastanek
imena povezan z drevesom Jelšo, čeprav na pretežnem delu gore ne raste. Je pa Jelše veliko
po dolinah, ki obdajajo Olševo. Najvišji vrh se imenuje Govca (1929 m), kar pa naj bi prišlo iz
imena ovca, ker so se po Olševi pasle ovce včasih in se pasejo še danes.
Olševa je ozek, 5 km dolg gorski hrbet, ki se na severu strmo spušča v zgornje porečje reke
Meže. Tudi na jugu so pobočja na teraso s kmetijami strma, v spodnjem delu nad ozko dolino
Savinje pa so položnejša. Glavni vrh Olševe (Govca) le rahlo izstopa iz grebena in leži
približno na polovici 5 kilometrov dolgega grebena. Zahodno leži zaobljeni konec Olševe,
Obel Kamen (1883 m), ki v skalah pada proti severu, zahodu in jugu in je zaradi svoje
izpostavljenosti izjemno razgleden na vse strani. Na vzhodu leži Gladki vrh (1850 m), ki se
potem spusti do Zgornjega slemena (1308 m) in naprej do Spodnjega Slemena (1254 m). Po
celotnem grebenu in do spodnjega Slemena poteka tudi meja med občino Solčavo in Črno na
Koroškem. Če prečimo Olševo, lahko v celoti sledimo grebenu, vendar moramo na določenih
delih blizu glavnega vrha paziti zaradi izpostavljenosti.
Severna stran Olševe se s poraščenimi pobočji spušča globoko v Koprivno, južni del pa se
spušča do Panoramske ceste in dalje proti Solčavi. Panoramska cesta poteka po celotni južni
strani Olševe in je izjemno priljubljena tudi med kolesarji, ki tukaj najdejo pravi raj na Zemlji.
Slika 5. Olševa, 1929 m (Gregorc, 2016).
24
Na južni strani Olševe ležijo številne kmetije, od katerih se jih kar nekaj ukvarja s kmečkim
turizmom, saj je celotna okolica zelo slikovita, prav tako pa so razgledi od samih kmetij
čudoviti. Turizem se je v glavnem začel razvijati šele po letu 1991, prej sta Podolševa in njena
okolica trpeli zaradi obmejne lege. Prav tako so ceste v te kraje zgradili dokaj pozno. (Hren,
2012)
Olševa je prav gotovo najbolj poznana po znameniti gorski jami Potočki zijalki, ki leži na višini
1675 mnv nad panoramsko cesto in skoraj prevotli goro. Ta gorska jama je dolga 109 metrov,
široka je 25–45 metrov in visoka 2–10 metrov in je pomembno arheološko in paleontološko
najdišče. Z izkopavanji so ugotovili, da naj bi v jami prebival oziroma jo uporabljal kot lovsko
zatočišče ledenodobni človek (40.000–30.000 pr. n. št.). Jama ima ime po kmetu Potočniku,
ker leži na njegovi posesti.
Velika zanimivost Olševe so tudi Vrata, to so tri velika naravna okna v stranskem grebenu
nad dolino Remšnika na zahodni avstrijski strani gore. Deloma zelo velika okna predrejo
skalnati greben in tvorijo zelo zanimive skalnate oblike. (Mušič in Habjan, 2007 in Hren,
2012)
4.1.3 URŠLJA GORA (1699 m)
Slika 6. Uršlja gora (1699 m), spredaj naselje Kotlje (BluePlanet, 2011).
25
Uršljo goro nekateri imenujejo in poznajo tudi pod imenom Plešivec in je koroška
sredogorska ljubljenka. Ljubljenka zato, ker je skozi celo leto to zagotovo najbolj obiskana
gora daleč naokoli. Temu botruje lahka dostopnost in bližina izhodišč in tudi nezahtevnost
samih poti, saj se na goro lahko brez problemov poda družina z mlajšimi otroki. Severna
stran Uršlje gore je bolj strma kot južna stran, v celoti pa je večinoma porasla z gozdom. Na
severni strani se nahaja tudi Velika Šmohorica, ki je tudi plezalsko zanimiva. (Mušič in
Habjan, 2007)
Na vrhu je poleg Doma na Uršlji gori in televizijskega stolpa tudi najvišje stoječa stara
kamnita cerkev v Sloveniji. Cerkev so leta 1570 dali zgraditi okoliški kmetje v spomin
sv. Uršuli, ki naj bi jih obvarovala vseh nesreč. Cerkev je bila zgrajena leta 1602 in je iz
nekaterih smeri v dolini vidna že od zelo daleč. Tudi razgled iz same Uršlje gore je čudovit, saj
daleč naokoli ni nobenega višjega vrha.
O sv. Uršuli krožijo različne legende, ena izmed njih govori o tem, da je z enajst tisoč
devicami zbežala angleškemu kralju. Malo pod vrhom Uršlje gore se ji je noga ugreznila v
skalo. Takrat je pomislila, da tukaj živijo dobri ljudje, ker so še skale tako mehke in se je
odločila ostati. Še danes romarji in planinci vtikajo noge v luknjo, ki je ostala od sv. Uršule,
ker so prepričani, da jih ne bodo bolele več.
Druga legenda govori o tem, da je Plešivčnikov pastir zgodaj zjutraj pod vrhom videl
postavno žensko, ki je pod okriljem svojega plašča vodila skupino mladih deklet. Sv. Uršula se
je pastirju prikazovala več juter in tudi naključni obiskovalci so jo lahko videli in zaradi tega so
se kmetje odločili, da svetnici zgradijo cerkev.
Tretja legenda govori o tem, da je sv. Uršula prišla iz Hrvaške in se naselila na Pohorju. Ker ji
tam ni ugajalo, je iskala drugo goro in ko je prišla na Uršljo goro in tam pokleknila, se ji je
noga pogreznila v skalo, ker je bila tako mehka. Odločila se je ostati in še danes romarji
pokleknejo v vdolbini v živi skali ob romarski poti.
Legenda o Uršuli pa se nadaljuje do Povodnega moža, ki je prav tako živel na Uršlji gori, v
jezeru tik pod vrhom. Ko so kmetje zgradili cerkev in je na goro prihajalo zelo veliko
romarjev, je bil hrup prevelik in se je odselil v podzemske dvorane. Tudi tukaj ni imel miru,
ker so romarji metali kamne v jame in takrat se je odločil in se dokončno odselil iz Uršlje gore
na Pohorje. Vso vodo je s pomočjo Plešivčnikovih in Šisernikovih (kmetiji pod Uršljo goro)
volov zvozil v današnje Ribniško jezero na Pohorju. V zahvalo za pomoč je volom na rogove
obesil mošnjo cekinov in gospodarji niso poznali pomanjkanja, vse dokler kmetij ni kupil grof
Thurn. (Mušič in Habjan, 2007)
26
4.2 KAMNIŠKO-SAVINJSKE ALPE
Slika 7. Kamniško-Savinjske Alpe (Vir 4, 2016).
Kamniško-Savinjske Alpe so gorska skupina, ki je najbližja osrednjemu, najgosteje
naseljenemu delu Slovenije. Osrednji del se poimenuje tudi enostavno, Grintovci. Samo ime
Kamniško-Savinjske Alpe je bilo pogosto predmet javnih razprav v javnih občilih. Tisti, ki so se
na gore odpravljali iz Štajerske smeri, so prisegali na Savinjske Alpe. Tisti, ki pa so na gore
zahajali z južne strani, pa so trdili, da so to Kamniške Alpe. Nobeno od teh imen pa
domnevno nima starih korenin v jeziku in ker sta obe imeni uveljavljeni, jima ni mogoče
popolnoma spodbiti upravičenosti. Zato se je uveljavilo ime Kamniško-Savinjske Alpe.
Na tem jugovzhodnem delu se Alpe še zadnjič dvignejo do visokogorja, nato pa se svet
znižuje proti Panonski nižini na vzhodu. Kamniško-Savinjske Alpe so manjše pogorje, najvišji
vrhovi so razvrščeni vzdolž osrednje verige, nekaj stranskih hrbtov z vmesnimi dolinami pa
poskrbi za videz razgibane gorske pokrajine.
Meje Kamniško-Savinjskih Alp so bile določene že pred več kot sto leti, ko so jih geologi
raziskali. Kamniško sedlo deli Kamniško-Savinjske Alpe na vzhodni in zahodni del. Pri Žirovnici
na Gorenjskem se Kamniško-Savinjske Alpe začnejo na zahodu, na severu potekajo
vzporedno s Karavankami čez Dobrčo, Kriško goro in Storžič do Kokre, kjer se dvignejo v
najvišji del. Na vzhodu segajo do Dobrovelj nad Vranskim v Celjski kotlini. Najvišji vrh
Kamniško-Savinjskih Alp je Grintovec (2558 m).
Logarska dolina, njena skladna oblika s severnima stenama Planjave in Ojstrice v ozadju,
predstavlja enega od simbolov Slovenije. Kamniško sedlo, Brana, Turska gora in navpično
ostenje Rink pa so nezgrešljiva podoba tudi iz južne strani, ki obroblja severno obzorje
27
osrednje slovenske kotline in ga zato ob lepem vremenu lahko občuduje sto tisoče
Slovencev.
Zgodovina Kamniško-Savinjskih Alp sega daleč nazaj, saj so na Veliki Planini našli
prazgodovinske in srednjeveške kulturne ostanke. Naši predniki naj bi na Veliki planini pasli
že vsaj v 10. stoletju in tudi današnje navade pri paši in ureditev skupnega pastirskega
življenja na planini pričajo o starih običajih in navezovanju na tradicijo.
V listini, napisani 25. 8. 1499, so vrhovi Grintovcev prvič omenjeni, in sicer zaradi prepira
med gornjegrajskimi in kamniškimi podložniki. Osem mož iz okolice Kamnika naj bi si takrat
ogledovalo sporni svet zaradi pašnih pravic na področjih Korošice, Neše in Leniškega Dešaka.
Zagotovo pa je mogoče sklepati, da so bili vsi vrhovi Grintovcev obiskani najkasneje do leta
1750 (verjetno pa še bistveno prej), znanih pa je bilo tudi že kar nekaj prehodov čez sedla
(Kokrsko, Kamniško …). (Stritar, 2003)
4.2.1 RADUHA (2062 m)
Raduha je razpotegnjena gora, igra naravnih sil v geološki preteklosti jo je z dolino Solčavo in
reko Savinjo ločila od Kamniško-Savinjskih Alp. Ima dolgo in ozko apnenčasto sleme, ki
poteka v smeri jugozahod-severovzhod in se nekajkrat dvigne in spusti ter ne kaže enovite
podobe. V spodnjem delu je Raduha poraščena z gozdovi, višje pa prevladujejo trave in
ruševje. Najvišja točka Raduha je v vrhu Velike Raduhe, in sicer 2062 metrov.
Slika 8. Raduha, 2062 m (Vodnistvo, 2016).
28
Največja znamenitost Raduhe je zagotovo Snežna jama, ki sodi med najlepše visokogorske
jame v Evropi. V dolžino meri več kot 1 kilometer, globoka je več kot 100 metrov in je bogato
okrašena s kapniki. Blizu vhoda v jamo se nahaja tudi zelo zanimivo ledeno jezero s kapniki.
Jama je turistično urejena in poseben čar odkrivanja podzemlja nam pričara tudi uporaba
starih karbidovk. Zelo zanimivo je tudi, ko se poleti, ko zunaj pripeka sonce, odpraviš v
Snežno jamo, v kateri je tudi takrat okoli nič stopinj.
Visokogorsko podobo dajejo Raduhi tristometrski prepadi, ki se z vrha spuščajo na
severozahod. V steni se velikokrat preizkušajo alpinisti, po njej pa je speljana tudi zelo
zahtevna markirana pot na Raduho. Pot je izredno zanimivo in drzno speljana čez steno
skoraj naravnost na vrh, vendar je zavarovana z jeklenicami in s primerno opremo in
previdnostjo ne predstavlja večjih težav. Raduha se na tej strani stika tudi s pogorjem
Karavank. Raduha slovi po bujni flori, pod njo pa se nahaja najvišje ležeča kmetija v Sloveniji,
Bukovnik (1327 m).
4.2.2 SMREKOVEC (1577 m)
Slika 9. Smrekovško pogorje, vrh Smrekovec (1577m) na zadnjem travniku. (Pogačnik, 2012).
Smrekovec je 10 km dolg zaobljen gorski greben v smeri V-Z, ki leži na severovzhodnem
območju Kamniško-Savinjskih Alp. Smrekovec se nahaja med Črno na Koroškem na severu,
Raduho na zahodu, Ljubnim in planoto Golte na jugu ter Šoštanjem na vzhodu. Pogorje
predalpskega sveta se nahaja na nekdanji koroško-štajerski meji in leži na stičišču Šaleške,
29
Zgornje Savinjske in Zgornje Mežiške doline. Smrekovško pogorje se na vzhodu prične s
Slemenom, z vrhom Smrekovca pa se prvič vzpne na višino 1577 m, po katerem ima celotno
pogorje tudi ime. Smrekovško pogorje se nato nadaljuje v smeri proti zahodu, kjer si sledijo
vrhovi Krnes (1613 m), Komen oz. Kamen (1684 m) in Veliki Travnik, imenovan tudi
Turnovka (1637 m). Ti vrhovi se blago dvigujejo nad zložnim pobočjem pogorja. Na zahodni
strani se z Belo Pečjo (1423 m) Smrekovško pogorje konča in potem na planini Vodole preide
v Raduho. Tukaj je tudi geološka meja med apnenčastim grebenom Raduhe in Smrekovškega
pogorja z magmatskimi kamninami do Kalskega grebena na vzhodu, ki meji na apnenčasto
planoto Golte.
Greben Smrekovca je poraščen, samo na Komnu in Krnesu najdemo gole andezitne skale, ki
so olivno zelene do sivkasto zelene barve in le redko pridejo na površje, zato je skalnati svet
tukaj precejšnja redkost. Kamnine so neprepustne za vodo in zaradi tega so izoblikovale
značilno grapasto pokrajino. Kamnine se v stiku z zrakom spremenijo v prst, ki je na
Smrekovškem pogorju kisla, zato najdemo tukaj posebno bujno floro in rastlinske vrste, ki jih
ne najdemo nikjer drugje v Kamniško-Savinjskih Alpah. Za Smrekovec je značilna intenzivna
zelena pokrajina, kjer prevladuje smrekov gozd.
Pogorje je prepredeno z mnogimi gozdnimi cestami, kolovozi ter označenimi in
neoznačenimi stezami. Domačije segajo do 1200 m visoko, ukvarjajo pa se v glavnem s
spravilom lesa in živinorejo.
Na vzhodnem in zahodnem robu pogorja stojita koči, na vzhodni strani pod Smrekovcem
stoji Dom na Smrekovcu (1377m), ki je samo 30 min oddaljen od vrha Smrekovca. Na
zahodni strani pa pod vrhom Travnika stoji Koča na Travniku (1548m).
Smrekovec je vulkanskega nastanka in to je njegova glavna naravna posebnost, kajti gradijo
ga vulkanske kamnine. Vulkansko delovanje je bilo tukaj aktivno pred približno 30 milijoni
let, njihov nastanek pa je vezan na razvoj vulkanskega masiva, ki je tektonsko vezan na
spajanje Afriške kontinentalne plošče in Jadranske mikro plošče. Pas vulkanskega delovanja
naj bi bil dolg od 80 do 100 km s središčem severno od današnjih Julijcev. Zaradi kasnejših
tektonskih premikanj je območje, kjer se kažejo sledovi Smrekovšega vulkanizma, raztrgano
in dvignjeno na kopno. Vulkansko območje se bi naj nadaljevalo proti jugovzhodu, vse do
Rogaške Slatine in verjetno tudi pod Dravinjske gorice in Ptujsko polje. Vulkanizem je potekal
pod vodo, v morskem okolju, vse to pa ne pomeni, da je danes Smrekovec ugasli vulkan – le
kamnine so vulkanske nastanka. Zanimivo je tudi to, da ob severnem vznožju Smrekovškega
pogorja, poteka osrednja prelomna cona, ki širše gledano loči afriško in evropsko tektonsko
ploščo.
30
5 POT K 24
Pot K 24 se začne in konča v centru Črne na Koroškem, pri Plečnikovem spomeniku
(vodnjaku) zraven avtobusne postaje. Od tukaj nas table usmerijo v smeri treh dolin (Bistre,
Tople in Koprivne). Zraven je tudi markacijska tabla proti Domu na Peci, ki nas usmeri desno
mimo banke. Hitro se znajdemo na manjšem križišču in da ne hodimo po glavni cesti,
zavijemo levo, čeprav nas tukaj vse table za prej omenjene doline usmerjajo desno čez most.
Levo je markirano za Raduho in Najevsko lipo in po tej poti gremo po pločniku ob reki Meži
po manj prometni cesti skozi naselje Pristava. Držimo se samo glavne ceste, dokler ne
pridemo do majhnega krožišča, na sredini katerega se nahaja kapelica in tukaj zavijemo
desno in takoj smo na manjšem mostu za pešce. Ko pridemo čez most se znajdemo na glavni
cesti proti trem dolinam in zavijemo levo. V parih korakih smo pri odcepu za dolino Bistre
(levo), mi pa se držimo desno v smeri Koprivne, Tople, Raduhe, Podpece, Olševe, Solčave n
Pece (vse to je napisano na leseni tabli) in sledimo glavni cesti. V dobrih desetih minutah
smo že pri naslednjem odcepu, kjer nas markacija usmeri desno proti Domu na Peci, pod njo
pa je še manjši znak za pot K 24. Do sem se je pot le za spoznanje vzpenjala (75 višinskih
metrov), tukaj pa se začnejo prvi vzponi, ki pa so ravno pravšnji za ogrevanje. Ves čas hodimo
po asfaltni cesti, ki se deloma vzpenja, deloma pa popusti in nam pusti, da lahko spet dobro
zadihamo. Po slabi uri zmernega tempa pridemo do Podpece in križišča (markacijska tabla
proti Domu na Peci), kjer zavijemo levo, rahlo navzdol na makadamsko cesto (malo pred
križiščem gre desno cesta proti koči na Pikovem, naravnost pa proti bivši karavli in Mežici).
Gremo po makadamski cesti proti okrepčevalnici Matjaž v Podpeci in pred okrepčevalnico
nas markacije usmerijo levo rahlo v hrib proti Domu na Peci. Hodimo po makadamski cesti,
dokler ne pridemo do kmetije Najbrž na levi. Tukaj stoji tudi zanimiva tabla, na kateri je
označeno, da gre desno avtocesta, levo za hišo pa pot proti Domu na Peci. Mi gremo tukaj
levo in takoj za zelo lepo staro leseno hišo zavijemo desno na slabšo kolovozno pot, ki pelje
navzgor čez travnik, dokler ne pridemo na makadamsko cesto. Tukaj nas na drevesu čaka
tabla (Dom na Peci), ki nas usmeri levo po cesti. Čez dobrih 100 metrov nas nova tabla
usmeri desno iz makadamske ceste proti Domu na Peci. Začnemo se vzpenjati po kolovozni
poti, ki sčasoma preide v pešpot in nato sledimo markacijam. Pot se začne strmo vzpenjati in
kar hitro pridobivamo višinske metre. Vmes spet pridemo do makadamske ceste, ki pa jo
samo prečimo in spet zagrizemo v strmino. Še enkrat nato prečimo kolovozno cesto in tukaj
strmina za spoznanje popusti, saj smo do zdaj hodili skoraj naravnost navzgor. Pot je dobro
shojena, tako da ji ni težko slediti niti ponoči. Počasi potem pridemo do travnika, na katerem
stoji Tomaževa koča (1345 m), mi pa gremo levo mimo nje navzgor po poti do ceste, ki jo
samo dobro prečimo in tukaj nas markacije usmerijo desno proti Domu na Peci (45 min).
Spet smo na pešpoti, ki je zelo široka, dobro shojena in ji samo sledimo do Doma na Peci
(1665 m). Na Domu na Peci si lahko prvič dotočimo vodo, vendar moramo vedeti, kdaj je
koča odprta, razen, če se drugače dogovorimo z oskrbnikom koče. Tik pred Domom na Peci
zavijemo desno in čez par metrov se držimo zopet desno in se tako usmerimo proti vrhu
31
Pece. Sledimo markacijam in poti in kmalu pridemo do travnika, kjer se nam odpre čudovit
razgled na eni strani proti Kamniško-Savinjskim Alpam in Julijcem vse do Triglava, ter na
drugi strani proti Mežiški in Dravski dolini in tja daleč v sosednjo Avstrijo. Od travnika se
začne pot spet strmo vzpenjati in hitro pridemo do križišča, kjer levo zavije zelo zahtevna
zavarovana pot, desno pa vodi zahtevna markirana pot. Nadaljujemo desno pa lažji poti, ki
pa je ves čas široka in dobro shojena in nas, brez težav da bi zašli, pripelje do velike ravnine
tik pod vrhom Pece. Na travniku, če smo se držali leve, nas tudi markacijska tabla usmeri
proti vrhu Pece. Tukaj imamo več možnosti, da pridemo do vrha, lahko se držimo leve, desne
ali pa gremo naravnost navzgor. V vsakem primeru smo hitro na vrhu, razlika je samo v
naklonu posamezne poti.
Z vrha Pece se usmerimo v smeri Knipsovega sedla, pot se začne po drugi strani navzdol, kot
smo prišli navzgor. Sprva gremo kar po travniku, nato pa se začne ožja pot, ki je vseeno
dobro shojena in ji sledimo do Knipsovega sedla. Na Knipsovem sedlu se od table za državno
mejo usmerimo rahlo levo proti Koprivni in kmetiji Kumer (tukaj je tudi markacijska tabla,
Koprivna-Kumer) in hitro pridemo na malo slabše shojeno pot. Ponoči nam tukaj pri
orientaciji pomagajo svetleče markacije, ki se zasvetijo, ko jih osvetlimo z lučjo. Pot nas nato
nekaj časa vodi po ozki poti čez travnike, ves čas navzdol, nato pa sčasoma pridemo v gozd,
kjer sledimo poti in markacijam. Dokler ne pridemo do gozda, hodimo čez travnike, kjer pa
zna biti ponoči in zjutraj močna rosa in zaradi tega nam lahko hitro premočijo čevlji. Pazimo
tudi, da ves čas spremljamo markacije, da ne zavijemo na kakšno lovsko stezo in po
nepotrebnem zaradi tega izgubljamo dragoceni čas. Potem, ko enkrat pridemo v gozd,
začnemo tudi zelo hitro izgubljati višinske metre, ker pot vodi strmo navzdol. Ko pridemo do
kolovozne ceste, nas potem markacije usmerijo desno, cesta pa se ves čas rahlo spušča. Pot
nas nato vodi sprva po malo slabši kolovozni cesti, ki po nekaj sto metrih ostro zavije levo
navzdol. Nato iz te ceste zavijemo desno navzdol pod cesto in nadaljujemo pot po pešpoti,
dokler ne pridemo do manjšega travnika in makadamske ceste, na kateri zavijemo desno in
sledimo makadamski cesti do križišča z glavno cesto skozi dolino Koprivno. Tukaj prečimo
most in za njim zavijemo desno po glavni cesti navzgor, kjer pa nas takoj table usmerijo levo
navzgor do kmetije Kumer. Še nekaj časa navzgor po cesti, ko pa se zravna, smo že skoraj pri
izletniški kmetiji Kumer. Tukaj je drugo mesto, kjer si lahko dotočimo vodo, vendar bodimo
uvidevni in ne zvonimo na vrata sredi noči. Od izletniške kmetije Kumer sledimo markacijam
in nadaljujemo pot naprej po cesti, ki nas pelje čisto blizu cerkve Sv. Ane v Koprivni (cerkev
Sv. Ane levo, mi zavijemo desno po klancu navzgor). Hitro potem pridemo do rampe, ki jo
obidemo in nadaljujemo po cesti, dokler ne pridemo do razpotja, kjer nas markacije usmerijo
desno naprej po cesti. Čez čas pridemo do travnika, kjer stoji zelo lep lesen vikend in še nekaj
drugih objektov. Tukaj je tretje mesto, kjer si lahko dotočimo vodo kadar koli pridemo, ker
voda ves čas teče na koritu. Od tega lesenega vikenda nadaljujemo pot naprej po cesti,
dokler ne pridemo do njenega konca, ki pa se nadaljuje kot dobro shojena pot. Sledimo poti,
dokler ne pridemo do električnega pastirja, ki ga preskočimo in prečimo travnik. Pot se konec
travnika rahlo spusti navzdol ob robu gozda in pripelje do mlake. Tukaj moramo pogledati
visoko na drevo, kjer nas markacija usmeri desno navzgor sprva ob robu travnika, ki pa ga
32
moramo prečiti, zato moramo zaviti levo čez travnik. Če smo tukaj podnevi, moramo potem
ko smo zavili levo čez travnik, na drugi strani zagledati nov kažipot, ki nas usmeri na
kolovozno pot skozi gozd, po kateri hitro pridemo do Govševe planine. Na Govševi planini
nas markacije usmerijo proti Olševi na kolovozno pot, ki pa ne traja dolgo, saj nas markacije
spet usmerijo levo na pešpot, kjer pa začnemo hitro pridobivati višinske metre. Po poti
gremo mimo lovske koče in ko pridemo iz gozda, se pot za trenutek rahlo zravna, potem pa
spet strmo navzgor do sedla, kjer se usmerimo desno proti Govci (vrhu Olševe). Pot je ves
čas dobro shojena, tako da ni bojazni da bi zašli. Iz sedla smo po dobrih 15 minutah že na
vrhu Olševe (1929 m).
Iz vrha Olševe nato nadaljujemo pot po isti poti do sedla, kjer pa sedaj gremo samo
naravnost naprej (iz leve strani smo prišli gor). Sedaj nas pot pelje čez travnike in pašnike po
grebenu Olševe. Od tukaj imamo čudovit razgled na vse strani in vidimo vse od Pohorja na
vzhodu pa tja do Julijcev na zahodu. Ko pridemo na vzhodni del Olševe (lepi vrh, 1616 m), se
začne pot strmo spuščati navzdol. Vmes enkrat prečimo gozdno cesto, proti koncu pa
pridemo na jaso in ob robu gozda in električnega pastirja pridemo do makadamske ceste in
smo na Zg. Slemenu (1308 m). Nadaljujemo po cesti naravnost naprej (desno panoramska
cesta pod Olševo, levo cerkev Sv. Jakoba v Koprivni), ki nas ves čas ravno pelje do Spodnjega
Slemena (1254 m). Od tu nas markacije usmerijo naravnost (Bukovnik, Koča v Grohotu),
rahlo navzgor proti najvišje ležeči slovenski kmetiji Bukovnik. Po cesti gremo mimo kmetije
Bukovnik in pred nami se odpre čudovit razgled na Raduho in desno na Kamniško-Savinjske
Alpe. Kmalu nas markacije usmerijo levo navzgor v gozd na široko dobro shojeno pot, kateri
sledimo do koče na Grohotu. Pot se za spoznanje ves čas rahlo vzpenja, prečimo nekaj
manjših potokov, vmes gremo čez električnega pastirja (narejen podest za lažje prečenje) in
ves čas pazimo, kako stopamo, ker je polno spolzkih korenin pod nogami.
Od koče na Grohotu sledimo markacijam navzgor proti vrhu Raduhe, sprva po kolovozni
cesti, ki na travniku preide v pešpot. Tukaj gremo izven pašnika (narejen je podest za lažje
prečenje) in pot se začne hitro strmo vzpenjati. Po dobrih 15 min. pridemo do križišča, kjer
lahko pot nadaljujemo levo po zahtevni poti čez Durce na vrh Raduhe ali pa desno po zelo
zahtevni zavarovani poti. Odločimo se za zelo zahtevno zavarovano pot, ker je krajša
(časovno in dolžinsko), in nadaljujemo po dobro shojeni poti. Ves čas sledimo markacijam in
smo zelo previdni, ker je pot velikokrat kljub lepemu in suhemu vremenu mestoma spolzka.
Pot je dobro zavarovana, tako da nas ob dobri meri previdnosti in trezne glave ne rabi biti
strah, seveda pa moramo biti previdni na izpostavljenih mestih. Na tem odseku je dobro da
pospravimo pohodne palice, če smo jih uporabljali, ker nam proste roke pridejo bolj prav. Ko
pridemo iz zavarovane poti, se desno priključimo poti, ki pripelje čez Durce in v dobrih 5
minutah smo že na vrhu Raduhe (2062 m). Od tu se nam ponuja čudovit razgled na našo že
prehojeno pot iz Pece proti Olševi in do tukaj, kjer stojimo zdaj, pa seveda še naprej tja čez
Smrekovec in proti Uršlji gori, kamor nas bo pot vodila v naslednjih urah. Pogled nam seže
tudi na Pohorje in Štajersko na vzhodu, daleč tja v Avstrijo na severu, na zahodu tja do
Triglava in na jugu proti osrednji Sloveniji.
33
Iz vrha Raduhe nadaljujemo pot v isti smeri, kot smo prišli in gremo mimo zavarovane poti
proti Durcam (1910 m). Še preden bi prišli do Durc, nas markacije usmerijo desno navzdol
proti Koči na Loki pod Raduho (1534 m). Pot je široka, dobro shojena, polna pa je tudi
spolzkih skal, kjer moramo biti previdni, da imamo kljub utrujenosti varen korak. Po dobrih
30 minutah pridemo na Kočo na Loki, kjer imamo četrto mesto, kjer lahko dobimo vodo
kadarkoli pridemo, ker ves čas teče na koritu pred kočo. Od Koče na Loki nas markacije
usmerijo levo navzgor po pešpoti (gledano smer prihoda), kjer hitro pridemo do slabše ceste
in nadaljujemo levo po cesti navzgor. Na cesti je tudi ograja, ki ograjuje pašnik, vmes pa je
narejen prehod za planince. Hitro se cesta tudi izravna in pripelje na planino Javorje, kjer
imajo svoje kraljestvo pastirji in njihove živali. Gremo desno mimo pastirskih hiš in naprej po
travniški cesti, ki rahlo vodi navzdol. Od tu imamo razgled proti travniku, kjer stoji koča na
Travniku in naprej čez Smrekovec proti Uršlji gori. Iz ceste zavijemo desno na pešpot, ki
kmalu zapusti travnik in pride v gozd, kjer sledimo dobro shojeni poti in markacijam. Vmes še
enkrat stopimo čez ograjo, ki omejuje travnik in pridemo izven pašnika. Po tej poti pridemo
do planine Vodol in na makadamsko cesto, kjer zavijemo desno navzdol, vendar cesto hitro
zapustimo in se usmerimo levo proti manjši hiški, gremo po zgornji strani mimo nje in nato
po poti navzgor proti gozdu. Vmes smo še nekajkrat prišli do električnega pastirja, kjer pa je
vedno narejen prehod za planince, ki nam olajša plazenje čez ograjo oz. električnega pastirja.
Ko pridemo v gozd, gre pot sprva navzgor in nato na drugi strani navzdol do
Vodola (1353 m). Od tu nas markacije pri veliki smreki usmerijo desno rahlo navzgor po
travniku in nato v gozd in tu samo sledimo poti in markacijam. Pot ves čas poteka po gozdu,
je dobro shojena in nas brez težav pripeljejo do Široke Trate, kjer na desni zagledamo Kočo
na Travniku (1548 m).
Kažipot nas usmeri levo čez travnik proti Smrekovcu in pot hitro spet pripelje v gozd. Pot je
spet dobro shojena in večinoma dobro markirana, tako da je ob dobrem opazovanju skoraj
ne moremo zgrešiti. Večino časa pot vodi po gozdu, čet travnike in občasno pridemo na
gozdno cesto, ki jo uporabljajo gozdarji, lovci in verjetno lastniki gozdov. Vmes pridemo na
večjo jaso Hlipovec (1453 m) in na cesto, ki pripelje iz desne, nadaljujemo naprej in tukaj se
držimo desno navzgor po tej cesti. Iz ceste se kmalu usmerimo levo nazaj na pešpot v gozd.
Ta pot nas potem pripelje na velik travnik pod Komnom. Tukaj pridemo do majhne pastirske
koče, nas pa pot vodi mimo nje in desno po travniku (levo vrh Komna, 1684 m), kjer pridemo
do kažipota, ki nas usmeri po levi poti naprej čez travnik in kmalu v gozd. Pot nas pelje po
gozdu, pod vrhom Krnesa (1613 m), potem pridemo na travnik, preko katerega nadaljujemo
nazaj v gozd. Ko spet pridemo na večji travnik (Kugovnikova planina), se držimo levo proti
vrhu Smrekovca (desno vodi pot proti Domu na Smrekovcu) in tukaj ni nič označeno. Če
gremo proti Domu na Smrekovcu, si malo podaljšamo pot, ker se moramo potem vzpeti proti
vrhu Smrekovca, od tukaj pa nas pot pripelje samo rahlo navzgor do vrha Smrekovca. Pot gre
ves čas rahlo navzgor, malo po gozdu, večji del pa po travniku oziroma pašniku in po dobrih
20 minutah smo na vrhu Smrekovca (1577 m). Od tu imamo čudovit razgled okoli, razen
proti severu ga malo ovirajo smreke, ki rastejo čisto blizu vrha.
34
Iz vrha nadaljujemo v smeri nazaj, od koder smo prišli, vendar se držimo leve in kmalu se
nam na travniku pokaže shojena pot, ki se začne strmeje spuščati navzdol, sprva čez travnik
nato pa preide v gozd in kmalu pridemo na pešpot, ki gre pod vrhom Smrekovca od Doma na
Smrekovcu proti Koči na Travniku. Na tej poti zavijemo levo in po dobro shojeni poti
nadaljujemo proti Domu na Smrekovcu, do katerega pridemo v dobrih 10 minutah. Tukaj je
naše peto mesto, kjer si lahko dotočimo vodo ali v koči, če je odprta ali pa zunaj na koritu.
Nadaljujemo po zgornji strani mimo koče, kjer nas kažipot usmeri proti Slemenu. Sprva
hodimo po gozdni cesti, ki preide v dobro shojeno pot. Iz gozda potem pridemo na travnik,
preko katerega gremo in pridemo na gozdno cesto, kjer pa se držimo leve, rahlo navzdol. Pot
nas pelje po gozdni cesti, ko pa pridemo do križišča zavijemo levo malo navzgor, kjer pa se
pot hitro spet zravna in se potem začne spuščati navzdol. Ko po cesti pridemo do ostrega
ovinka v desno, gremo še malo naprej in tukaj moramo zaviti levo pod cesto na pešpot. Tukaj
je kažipot, ki je v poletnih mesecih zaraščen in moramo biti zelo pazljivi, da ga opazimo in ne
zgrešimo poti. Pot se tukaj strmo spusti navzdol do makadamske ceste, ki pripelje iz koče na
Smrekovcu. Na cesti zavijemo levo in že smo v križišču na Kramarici, kjer gre cesta levo na
Pudgarsko, desno pa proti Belim Vodam. Kažipot nas usmeri po sredinski gozdni cesti proti
Slemenu. Po tej gozdni cesti pridemo do križišča v gozdu in vrha Kramarice (1124 m), kjer
stoji kapelica. Kažipot nas usmeri naravnost navzgor (levo navzdol gre pot čez Pudgarsko
proti Črni Koroškem). Po široki poti hitro pridemo do makadamske ceste, vendar mi zavijemo
desno na pešpot. Pot nas ves čas pelje po gozdu, je dobro shojena in precej široka. Ves čas
samo sledimo poti, pazimo na markacije (včasih so bolj redke, sploh takrat, ko jih najbolj
potrebujemo). Čez čas spet pridemo na široko makadamsko cesto, ki nas pripelje do kapelice
na desni, malo naprej od kapelice pa mi zavijemo levo rahlo navzdol na gozdno cesto. Po
gozdni cesti pridemo nazaj na makadamsko cesto, zavijemo levo in pridemo do rampe, ki jo
obidemo ali gremo pod njo. To cesto še enkrat zapustimo in zavijemo levo navzdol na široko
pešpot in po tej pešpoti pridemo do ceste, kjer nadaljujemo desno do glavne ceste (Sleme-
Bele Vode). Na glavni cesti zavijemo levo in nadaljujemo po široki makadamski cesti do
Slemena. Če ne gremo na kočo, kjer je naše šesto mesto, da si dotočimo vodo (koča je stalno
odprta), samo sledimo cesti, dokler nas ne pripelje do asfaltne ceste (Črna na Koroškem-
Velenje) na vrhu Slemena (1081 m). Kažipot nas usmeri levo proti Uršlji gori in nadaljujemo
po asfaltni cesti, ki jo zelo hitro zapustimo in zavijemo desno na gozdno cesto, ki nas skozi
gozd pripelje do manjše cerkve na desni in makadamske ceste, ki pelje proti Javorju. Sledimo
makadamski cesti, mimo hiše na levi, rahlo navzgor in ko pridemo do prvega križišča, gremo
naravnost (levo proti Črni na Koroškem, desno proti Zgornjemu Razborju). Po dobrih 5
minutah pridemo na travnik in do drugega križišča, kjer nas kažipot usmeri desno na manjšo
cesto v gozd proti Uršlji gori (levo proti Javorju). Cesta gre rahlo navzgor, se nato zravna in ko
pridemo do travnika, kjer stoji vikend, se držimo levo navzdol. Sledimo cesti, ki gre nato
navzdol do križišča, kjer se držimo leve (desno proti Zgornjemu Razborju) in nato samo
sledimo cesti do križišča pri Križanu, kjer stoji velika hiša na desni ob cesti. Pri Križanu nas
kažipot usmeri naravnost navzgor v gozd, kjer nas široka pot pripelje do travnika (pašnika) po
katerem gremo naravnost navzgor do makadamske ceste. Cesto prečimo in zavijemo
35
naravnost v gozd, kjer nas strma, markirana pot vodi proti vrhu Uršlje gore. Malo pred vrhom
pridemo do ceste, ki vodi na vrh Uršlje gore, zavijemo levo na cesto in takoj spet desno
navzgor v gozd. Lahko gremo tudi po cesti navzgor, vendar je malenkost daljša pot. Pot nas
nato pripelje nazaj na cesto in že smo pri koči na Uršlji gori, kjer je sedmo mesto, da si lahko
dotočimo vodo (če je koča odprta). Če ne potrebujemo vode, ne zavijemo k koči, ampak
gremo naprej po cesti, levo mimo cerkve in naprej proti vrhu Uršlje gore. Gremo še mimo
stolpa na desni in že vidimo križ, ki stoji na vrhu Uršlje gore (1699 m). Iz vrha imamo čudovit
razgled na bližnje in daljne kraje in vrhove. Ob dobri vidljivosti vidimo vse od Julijskih Alp na
zahodu, Koralp in Grosgloknerja proti severu, Pohorja in Celja na vzhodu in Boča ter
Štajerske na jugu.
Iz vrha Uršlje gore nadaljujemo v smeri naprej proti Naravskim Ledinam. Pot gre sprva po
vrhu Uršlje gore, nato pa pridemo v gozd, kjer se začne tudi zelo široka dobro shojena pot in
ves čas do Naravskih Ledin se spuščamo. Pot nas pelje mimo vikenda na levi (na Lužah), malo
naprej od vikenda nas kažipot usmeri levo (desno gre Kozja pot proti Smučarski koči). Pot nas
nato pelje mimo vode na levi strani, kjer si lahko vodo tudi dotočimo, vendar tukaj voda ne
teče zmeraj. Ko pridemo do travnika, gremo naravnost čez, dokler ne pridemo do manjšega
parkirišča za avtomobile, na levi pa že zagledamo makadamsko cesto. Na koncu tega
majhnega parkirišča se nadaljuje pešpot desno navzdol, ki nas pripelje do makadamske
ceste, ki jo samo prečimo, gremo še čez travnik in smo pri Koči na Naravskih Ledinah
(1072 m). Tukaj gremo po desni strani mimo koče, na travniku nas kažipot usmeri proti
Žerjavu desno navzdol in gremo ob robu gozda, dokler ne pridemo do naslednjega kažipota.
Ta nas usmeri levo v gozd, kjer se začne pot strmo spuščati navzdol. Pot je dobro shojena in ji
sledimo, dokler ne pridemo do gozdne ceste in potem samo nadaljujemo po njej. Cesta
postaja zmeraj boljša in širša, pelje nas ob desnem bregu potoka, gremo mimo vikendov na
desni in nas vodi vse do glavne ceste, ki vodi iz Žerjava do Križana. Na tem križišču zavijemo
desno in nadaljujemo pot po široki makadamski cesti, ki nas vodi do Žerjava. Zdaj gremo tudi
mimo prvih hiš na desni in makadamska cesta na križišču, kjer se držimo desne, preide v
asfaltno cesto in nato nadaljujemo po asfaltni cesti. Ves čas se pot proti Žerjavu za spoznanje
spušča in izgubljamo višinske metre. Po asfaltni cesti gremo tudi mimo kmetij in
stanovanjskih hiš, ki so na levi in desni strani. Po cesti pridemo do Žerjava in še vedno
sledimo cesti, dokler ne pridemo do glavne ceste (Črna na Koroškem-Ravne na Koroškem),
kjer zavijemo levo na pločnik in gremo čez most, mimo bencinske črpalke v smeri Črne na
Koroškem. Nekaj časa imamo pločnik, nato pa se ta konča in pot nadaljujemo ob robu glavne
ceste do Črne na Koroškem in centra mesta, kjer se je naša pot K 24 začela, zdaj pa se bo
tukaj končala, ker bomo sklenili krog.
36
5.1 Planinske koče na poti K 24
5.1.1 Dom na Peci (1665 m)
Društvo: Planinsko društvo Mežica
Tel.: +386 2 82 35 378
GSM: +386 40 741 013
Tel. PD: + 386 2 82 35 378
E-pošta: [email protected]
Naslov: Podpeca 79, 2393 Črna na
Koroškem
Slika 10. Dom na Peci (PZS, 2016).
Ležišča: 81 ležišč v sobah, 19 skupnih ležišč
Sedeži v jedilnici: 80 sedežev
Zimska soba: ni urejena
Delovni čas: Koča je odprta od 1. 6. do 30. 9. neprekinjeno; izven sezone ob praznikih,
sobotah in nedeljah do 15. ure. Odprtost v zimskem času je odvisna od trenutnih snežnih in
vremenskih razmer.
Spletna stran: PZS Slovenije: http://www.planinske-koce.si/dom_na_peci
PD Mežica: http://www.pdmezica.si/postojanke_peca.htm
37
5.1.2 Planinski dom na kmetiji Kumer (1220 m)
Slika 11. Kmetija Kumer (Vir 4, 2016).
Društvo : /
Tel.: +386 2 82 38 310
GSM: +386 51 619 015
Tel. PD: /
E-pošta: [email protected]
Naslov: Koprivna 28, 2393 Črna na Koroškem
Ležišča: 20 ležišč v sobah
Sedeži v jedilnici: 60 sedežev
Delovni čas: Planinski dom je odprt skozi vse leto.
Spletna stran: Občina Črna na Koroškem
http://www.crna.si/index.php/planinske-postojanke/1646-planinski-dom-na-kmetiji-kumer
38
5.1.3 Koča v Grohotu pod Raduho (1460 m)
Društvo: Planinsko društvo Mežica
GSM: +386 41 417 951
Tel. PD: +386 2 82 35 378
E-pošta: [email protected]
Naslov: Podolševa 29, 3335 Solčava
Slika 12. Koča v Grohotu pod Raduho (PZS, 2016).
Ležišča: 23 ležišč v sobah, 22 skupnih ležišč
Sedeži v jedilnici: 50 sedežev
Zimska soba: ni urejena
Delovni čas: Koča je odprta od 1. 6. do 30. 9. neprekinjeno; od začetka januarja do konca
maja in v oktobru je koča odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih. Izven teh terminov je
možen dogovor z oskrbnikom.
Spletna stran: PZS Slovenije: http://www.planinske-koce.si/koca_v_grohotu_pod_raduho
PD Mežica: http://www.pdmezica.si/postojanke_grohot.htm
39
5.1.4 Koča na Loki pod Raduho (1534 m)
Društvo: Planinsko društvo Luče
GSM: +386 41 968 022
E-pošta: [email protected]
Naslov: Strmec 34, 3334 Luče
Slika 13. Koča na Loki pod Raduho (PZS, 2016).
Ležišča: 45 ležišč v sobah, 40 skupnih ležišč
Sedeži v jedilnici: 100 sedežev
Zimska soba: ni urejena
Delovni čas: Koča je odprta od 1. 6. do 30. 9 neprekinjeno, aprila je zaprta, ostale mesece je
odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih.
Spletna stran: PZS Slovenije: http://www.planinske-koce.si/koca_na_loki_pod_raduho
40
5.1.5 Koča na Travniku (1548 m)
Društvo: Planinsko društvo Ljubno
ob Savinji
GSM: +386 41 783 561
Tel. PD: +386 51 332 515 (Žehelj
Ana-predsenica PD Ljubno ob
Savinji)
E-pošta: [email protected]
Slika 14. Koča na Travniku (PZS, 2016).
Ležišča: 16 ležišč v sobah, 6 skupnih ležišč
Sedeži v jedilnici: 24 sedežev
Zimska soba: ni urejena
Delovni čas: Koča je odprta od 1. 6. do 30. 9. ob sobotah, nedeljah in praznikih. Za večjo
skupino planincev, ki se vnaprej napovejo, jo odprejo tudi med tednom.
Spletna stran: PZS Slovenije: http://www.planinske-koce.si/koca_na_travniku
PD Ljubno ob Savinji: http://pdljubno.si/koca-na-travniku/
41
5.1.6 Dom na Smrekovcu (1377 m)
Društvo: Planinsko društvo Črna na
Koroškem
Tel.: +386 3 58 41 588
GSM: +386 41 785 698
Naslov: Bele Vode 37, 3325 Šoštanj
Slika 15. Dom na Smrekovcu (PZS, 2016).
Ležišča: 36 ležišč v sobah, 20 skupnih ležišč
Sedeži v jedilnici: 60 sedežev
Zimska soba: ni urejena
Delovni čas: Dom je odprt od 1. 5. do 31. 10. neprekinjeno. Ostale mesece je odprt ob
sobotah, nedeljah in praznikih. Za večje skupine ga po dogovoru odprejo tudi ostale dni.
Spletna stran: http://domnasmrekovcu.si/
PZS : http://www.planinske-koce.si/dom_na_smrekovcu
42
5.1.7 Andrejev Dom na Slemenu (1086 m)
Lastnik: Milan Kretič
Tel.: +386 3 58 95 154
GSM: +386 31 382 520
E-pošta:
Naslov: Šentvid pri Zavodnju 6, 3325
Šoštanj
Slika 16. Andrejev Dom na Slemenu (PZS, 2016).
Ležišča: 31 ležišč v sobah, 52 skupnih ležišč
Sedeži v jedilnici: 84 sedežev
Zimska soba: ni urejena
Delovni čas: Dom je stalno odprt.
Spletna stran: http://www.andrejevdom-sleme.si/
PZS: http://www.planinske-koce.si/andrejev_dom_na_slemenu
43
5.1.8 Dom na Uršlji gori (1680 m)
Društvo: PD Prevalje
GSM: +386 51 612 586
Tel. PD: +386 2 82 32 285
E-pošta: [email protected]
Naslov: Jazbina 19, 2393 Črna na
Koroškem
Slika 17. Dom na Uršlji gora (PZS, 2016).
Ležišča: 60 ležišč v sobah, 22 skupnih ležišč
Sedeži v jedilnici: 100 sedežev
Zimska soba: ni urejena
Delovni čas: Dom je odprt od 1. 5. do 30. 9 neprekinjeno. Ostale mesece je odprt ob sobotah,
nedeljah in praznikih.
Koča ima defibrilator
Spletna stran:
http://www.pdprevalje.si/index.php?option=com_content&view=article&id=10&Itemid=11
PZS: http://www.planinske-koce.si/dom_na_urslji_gori
44
5.1.9 Koča na Naravskih Ledinah (1072 m)
Slika 18. Koča na Naravskih Ledinah (PZS, 2016).
Društvo: PD Ravne na Koroškem
Tel.: +386 2 82 21 001
GSM: +386 41 924 221 (koča),
+386 41 563 174 (g. Mlakar-gospodar koče)
Tel. PD: +386 31 441 982 (ga. Kotnik, predsednica PD Ravne na Kor.)
E-pošta: [email protected]
Naslov: Jazbina 16, 2393 Črna na Koroškem
Ležišča: 13 ležišč v sobah, 16 skupnih ležišč
Sedeži v jedilnici: 40 sedežev
Zimska soba: ni urejena
Delovni čas: Koča je odprta od 1. 6. do 30. 9 neprekinjeno. Ostale mesece je odprta ob
sobotah, nedeljah in praznikih.
Spletna stran: PZS: http://www.planinske-koce.si/koca_na_naravskih_ledinah
45
6 OSEBNA IN TEHNIČNA OPREMA
Katero opremo bomo vzeli na turo, ni enostavna odločitev, je pa ključnega pomena za
uspešno izvedbo ture. Kaj bomo oblekli in vzeli s sabo, je odvisno od tega, kam gremo in od
razmer, ki nas čakajo na poti.
Manjšim odstopanjem v temperaturi se naše telo samo prilagaja. Ko nam je toplo, se telo
ohlaja s povečanim odvodom toplote v okolico. Ko nam je hladno ali nas zebe, se toplotna
izmenjava zmanjša na najmanjšo možno raven, telo pa z drgetanjem proizvaja več toplote. Ti
procesi omogočajo, da telo ohranja optimalno delovno temperaturo, ki znaša približno 37 °C.
(Glavnik idr., 2005)
6.1 Oblačila
Oblačila, ki jih oblečemo za na turo, izberemo glede na to, kdaj (poleti ali pozimi) in kam se
odpravljamo (sredogorje ali visokogorje). Z oblačili se zavarujemo pred vplivi slabega
vremena in dosegamo optimalne razmere za svojo aktivnost. Da dosežemo te pogoje, se
oblačimo v več slojih in z dodajanjem ali odvzemanjem posameznih slojev vzdržujemo
ustrezno temperaturo telesa. Ločimo osnovno, srednjo in zunanjo plast oblačil.
Pod osnovno plast spadajo spodnja majica (dolgi ali kratki rokavi), spodnje hlače (dolge ali
kratke) in nogavice. Glavna naloga osnovne plasti oblačil je, da omogoča normalno funkcijo
kože. Materiali osnovne plasti morajo zagotavljati dobro izolativnost, občutek toplote v
hladnem in obratno, udobnost, sposobnost odvajanja znoja od kože, tako da ostane čim bolj
suha. Osnovna plast oblačil mora ohraniti suho plast zraka okoli telesa in omogočiti, da znoj
čim lažje prehaja na zunanje sloje oblačil.
Nogavice imajo poleg uravnavanja mikroklime pri stopalih in prstih, ki so še posebej
občutljivi na mraz, tudi pomembno funkcijo zaščite pred žulji. Pri izbiri nogavic moramo biti
pozorni predvsem na to, kje in zakaj jih bomo potrebovali, kajti samo s pravo izbiro nogavic
bomo dosegli najboljše razmere za noge.
Srednja plast oblačil mora imeti poleg lastnosti osnovne plasti še lastnost, da nas zavaruje
pred vetrom. Srednjo plast oblačil sestavljajo majice (dolgi ali kratki rokavi), jope, puloverji in
hlače (dolge ali kratke).
Za srednjo plast oblačil imamo zelo veliko izbiro, najboljše pa bi bilo, če bi lahko z majhno
količino zadostili vsem vremenskih razmeram, s katerimi se srečamo v gorah. Delno lahko to
dosežemo z raznimi dodatki, kot so npr. snemljiva kapuca, razne zadrge za zračenje …
Pri hlačah je pomembno, da so lahke, udobne in dovolj prožne, da nas ne ovirajo pri gibanju.
Pomembno je tudi, da se hitro sušijo, če niso neprepustne za vodo. Da lahko mišična vlakna
46
delujejo brez motenj ali celo poškodb, morajo hlače zadržati dovolj toplote (v hladnih
vremenskih razmerah).
Zunanjo plast oblačil sestavljajo nepremočljiva jakna, zunanje hlače (vetrne hlače), gamaše,
kape, rokavice in protektorji. Ta plast oblačil mora dihati ter zaradi mehanske in toplotne
neprepustnosti odbijati dolgotrajen močan dež ali ledeno mrzel veter. Pri nas najbolj poznani
tkanini sta goreteks in simpateks, ki delujeta ob pomoči kot las tankih membran, ki so s
posebnim postopkom zalepljene (zlaminirane) na kakšno drugo tkanino.
Popolno zaščito pred mrazom in vetrom nam omogočajo jakne, katere pa morajo omogočiti
tudi dobro zračenje. Poleg izbire pravega materiala, je pomembna tudi kvaliteta izdelave,
predvsem šivov. Na jakni je priporočljivo imeti tudi dovolj žepov, vendar ne preveč, da nas ne
ovirajo pri gibanju. Pomemben del jakne sta tudi ovratnik in kapuca, s katerima zavarujemo
glavo pred vetrom, dežjem in snegom.
Zelo pomembne stvari pri zunanji plasti so kapa, rokavice in protektorji, ki se uporabljajo za
toplotno in mehansko zaščito. Rokavice delimo na rokavice s prsti, rokavice z enim prstom in
rokavice, ki ne pokrivajo prstov, katere pa bomo uporabili, je odvisno od vremenskih razmer.
Rokavice ščitijo prste, ki so še posebej občutljivi, pred mrazom, zunanjo vlago in vetrom.
Kapa mora biti udobna, prožna, omogočati mora dihanje zgornjega dela glave, ustvariti mora
ustrezno mikroklimo na lasišču in ne sme imobilizirati glave. Ob hudem mrazu glavo
zavarujemo tudi s tanko podkapo, na katero namestimo kapo, čez to pa lahko damo še
kapuco, ki je sestavni del jakne in tako ustvarimo tri plastno zaščito glave, ki je zares
učinkovita. (Glavnik idr., 2005)
6.2 Obutev
Izbira čevljev je zelo pomembna, kajti osnovna naloga obuval je, da ščitijo stopala pred vlago,
mrazom, ostrimi delci in poškodbami. Obutev izbiramo glede na letni čas, razmere, vrsto
terena in dejavnosti. Čevlji se morajo dobro prilegati nogi in ji dati dober oprijem ter
podporo. Materiali, iz katerih so izdelani zunanji sloji obutve, so različni, razlikujejo pa se
predvsem po zunanji odpornosti na poškodbe, premočljivosti in toplotni izolaciji.
Tudi podplatov je več vrst, v glavnem pa je najbolj pogost tradicionalni rebrasti podplat
(vibram), ki naj bi bil čim manj spolzek na skalah. Podplati dobro blažijo škodljivo delovanje
različnih oblik terena in popravljajo vsiljeno nepravilno mehaniko spodnjega dela noge. To
omogočajo čepki, ki so različnih oblik in nagibov, majhni žlebički in torzijski vložki.
Obutev lahko v grobem razdelimo na izletniške, pohodniške in plezalne čevlje. Dober čevelj
mora izpolnjevati osnovne zahteve, da ohranja suhe noge glede na notranjo in zunanjo
vlago, mora biti učinkovit pri izolaciji toplote in čim bolj sproti odvajati notranjo vlago.
47
6.3 Nahrbtnik
Osnovna oprema vsakega gornika in pohodnika je nahrbtnik. V njem prenašamo vso
potrebno opremo, ki jo na turi potrebujemo. Ločimo jih glede na velikost in obliko, ti pa sta
odvisni od namena uporabe oziroma zahtevnosti ture (nekateri so bolj primerni za plezanje
in smučanje, drugi za večdnevno hojo, tretji za enodnevne izlete in krajše ture). Po velikosti
so razdeljeni glede na prostornino v litrih, najpogosteje pa za enodnevne ture uporabljamo
30 l nahrbtnike, dvodnevne 40–45 l, večdnevne 60 l, za trekinge in ture pa nad 60 l.
Večina nahrbtnikov omogoča povečanje prostornine s podaljšanjem, s tem pa se nahrbtniku
poveča uporabnost za različne namene. Povečanje je omejeno z vidika možnosti uravnavanja
težišča nahrbtnika, tako se priporoča povečanje za največ 20–30 %.
Oblika nahrbtnika mora omogočiti čim manj utrudljivo in za zdravje škodljivo prenašanje,
zato so različno anatomsko oblikovani za ženske in moške. Oblika nahrbtnika mora
omogočati hitro in pravilno zlaganje opreme, hiter dostop do posameznih delov opreme,
sprotno prilagajanje težišča nahrbtnika glede na občasne spremembe vsebine.
Pravilno namestitev in optimalno lego nahrbtnika na hrbtu dosežemo z uravnalnimi sistemi,
na nosilnem delu nahrbtnika, ki se delijo na uravnalec lege naramnic, prečni prsni pas,
uravnalec dolžine naramnic, bočno oporo in uravnalec bočne opore. (Glavnik idr., 2005)
Pri zlaganju opreme v nahrbtnik je pomembno, da težje stvari damo čim bližje našemu hrbtu,
lažje pa bolj stran. Poleg tega razmišljamo o tem, da čisto na dno damo stvari, ki jih ne
potrebujemo pogosto ali jih imamo samo kot rezervo, bolj na vrh pa damo stvari, ki jih
potrebujemo večkrat na turi.
Na kratko rečeno mora biti dober nahrbtnik udoben (naramnice in hrbtišče), omogočati
mora pritrjevanje različnih delov opreme (cepini, smuči), biti mora stabilen (uravnalni
sistemi), omogočati razbremenitev (prenos obremenitve z ramen na boke ob pomoči bočne
opore), imeti mora dobro prezračevanje hrbtnega dela (oblika, materiali) in biti mora
ergonomičen v praksi (preprosta in lahka uporaba tudi v rokavicah in temi). (Glavnik idr.,
2005)
48
6.4 Čelada
Čelada je obvezen sestavni del tehnične opreme vsakega gornika in je sestavljena iz lupine,
navzkrižnih pasov z mrežo ali penasto snovjo znotraj čelade in trakov za pritrditev v obliki
črke Y. Čelada varuje našo glavo pred padajočim kamenjem, ki ga lahko povzročijo človek,
žival, voda in veter, pred udarci ob padcu in pred zadevanjem v ovire nad nami. Čelada
energijo udarca sprejme in razširi na vso površino, hkrati pa sunek ublaži in lobanjo zaščiti
pred zlomom.
Da čelada lahko vse to opravi, mora biti pravilno nameščena na naši glavi. S pritrdilnimi
trakovi in nastavitvijo velikosti si jo na glavo namestimo tako, da je ne moremo premikati v
nobeno smer (naprej, nazaj, levo ali desno). Hkrati pa čelada ne sme biti preveč zadrgnjena,
saj nas v nasprotnem primeru tišči in ovira pravilno prekrvavitev.
Čelada mora imeti tudi luknjice in reže v lupini, ki naj bodo čim višje, da nam tako omogočajo
čim boljše zračenje. Večina čelad ima tudi pritrdilno mesto za čelno svetilko ali zaščitna
očala. (Glavnik idr., 2005)
6.5 Pohodne palice
S pohodnimi palicami si občutno povečamo stabilnost in ravnotežje, zmanjšamo
obremenitve občutljivih kolenskih sklepov in hrbtenice in povečamo aerobno razgibavanje
vsega telesa. S pomočjo pohodnih palic se predvsem krepijo mišice rok in ramenskega
obroča, zaradi razširjenega prsnega koša pa je dihanje globlje in učinkovitejše.
Pohodne palice so običajno sestavljene iz treh členov, da jih lahko po uporabi zložimo in
zasedejo manj prostora. Ročaji so anatomsko oblikovani (različno za ženske in moške) ter so
lahko ukrivljeni za 8° oziroma 15° glede na simetralo stebla. Ročaji so izdelani iz nedrsečega
izolacijskega materiala, ki pozimi ne ohlaja dlani, poleti pa preprečuje prehitro znojenje.
Večina palic ima tudi blažilnike, ki jih po potrebi vklopimo (hoja navzdol) ali izklopimo (hoja v
klanec).
Zapestne zanke morajo biti široke najmanj 2 cm, da se dobro prilegajo zapestju, izdelane pa
iz materialov, ki dobro prevajajo znoj in pozimi ne zmrzujejo. Da lahko palice prenašajo vse
obremenitve, morajo biti trdne in stabilne, zato so izdelane iz aluminijevih zlitin. Nekatere
pohodniške palice lahko hitro spremenimo v plazovne sonde.
Pohodniške palice imajo na spodnjem delu krpljice, ki preprečujejo, da bi se palica zagozdila
v manjše razpoke, pozimi pa preprečujejo, da bi se pregloboko ugreznila v sneg. Dobro je, da
se krpljice enostavno zamenjajo, saj poleti uporabljamo manjše, pozimi pa večje in bolj
gibljive. Konice pohodniških palic so iz trdih kovin, ki so bolj odporne proti obrabi. (Glavnik
idr., 2005)
49
6.6 Druga oprema
Poleg osnovne in tehnične opreme imamo tudi kar nekaj druge opreme, ki naj bi jo redno
imeli v nahrbtnikih, seveda pa je odvisna od vremenskih razmer. Pod drugo opremo spadajo
prva pomoč, čelna svetilka, zaščitna očala, kompas, zemljevid, plazovna lopata, žolna in
sonda.
Čelna svetilka nam omogoča, da v temi poskušamo čim bolj razločno razpoznati svojo bližnjo
okolico. Ker jo namestimo na glavo, ima to prednost, da imamo obe roki prosti in je zaradi
tega naše gibanje hitrejše in varnejše. Razlikujejo se glede na vrsto svetilnega telesa
(navadna žarnica, halogenska žarnica in danes led diode), ter glede na namestitev vira
energije (v sami čelni svetilki ali ločeno).
Prva pomoč je del opreme, ki mora biti vedno v nahrbtniku ne glede na zahtevnost in
trajanje ture. Samo vsebino je težko predpisati, v vsakem primeru pa naj bodo v njej povoji,
sterilne gaze, obliži, trikotne rute, škarjice in zaščitna folija.
Zemljevid in kompas nam prideta prav, ker se v gorah pogosto srečamo z neznanim svetom
in brezpotjem. Ko se znajdemo v takšni situaciji si težko predstavljamo nadaljevanje poti brez
dobre karte, kompasa in višinomera, če odmislimo današnje pametne naprave. Tudi kadar
pot oziroma teren dobro poznamo, se lahko tura zaradi nepredvidljivih dogodkov (tema,
megla) korenito spremeni. Ob dobri topografski karti in kompasu pa se lahko tudi v takšnih
razmerah dobro znajdemo.
50
7 PREHRANA
Vsa živa bitja potrebujejo hrano, da lahko živijo. Brez hrane ni življenja. S hrano dobimo v
telo vse potrebne snovi, ki jih potrebujemo, da lahko telo opravi osnovne življenjske funkcije.
Hrana nam daje energijo za vse, kar delamo. Za premik vsake mišice telo potrebuje energijo
in zato je prehrana v športu še toliko bolj pomembna, ker je poraba energije velika. S hrano
si tudi napolnimo izpraznjene zaloge goriv, ki jih hranimo v telesu in nadomestimo druge
izgubljene snovi iz organizma.
Stroka deli hrano na šest ključnih hranil ali živil, in sicer ogljikove hidrate, beljakovine,
maščobe, vitamine, minerale in vodo. Človek vse to potrebuje za energijo, delovanje
organizma, izrabo hrane in rast celic. (Glavnik idr., 2005)
Prehrana na turah, pa naj bo to nekaj urna, celodnevna ali več dnevna, je pomembna, saj
velikokrat odloča tudi o tem, kako uspešni bomo. Če ne zaužijemo dovolj hrane in s tem
nadomestimo porabljene zaloge, postanemo utrujeni, boleti nas začne glava, postane nam
slabo in tura se lahko zaradi tega predčasno konča.
Na splošno v življenju, še posebej pa v gorah, je priporočljivo, da uživamo zdravo,
raznovrstno, uravnoteženo, nasitljivo in lahko prebavljivo hrano. Ko zadostimo tem pogojem,
pa po svoji presoji pustimo še odprte možnosti za mešanje hrane iz nahrbtnika s hrano, ki jo
kupimo v planinskih kočah. (Glavnik idr., 2005)
Jejmo tudi veliko sadja in zelenjave, ker je to najlažje prebavljiva hrana. V sadju je veliko
grozdnega in sadnega sladkorja, vitaminov, mineralov, vlaknin in tekočine, v oreščkih in
oljnicah pa enkrat in večkrat nasičene maščobne kisline. Pri sadju dajemo vedno prednost
sezonskemu sadju. Zelenjava je dobrodejna za črevesje, balastne snovi in vlaknine, ki so v
njej, urejajo in vzdržujejo črevesno floro v dobrem stanju ter v najkrajšem času odpravljajo iz
telesa škodljive snovi. (Glavnik idr., 2005)
Pomembno je tudi vprašanje kaj, kdaj in koliko piti, da se sproti dovolj hitro oskrbujemo s
tekočino. Najboljše je, če se začnemo eno uro pred turo malo bolj hidrirati (spijemo 0,5–1,0 l
tekočine). Na sami turi pa je vse odvisno od naporov, ki so pred nami, vremenskih razmer
(zelo vroče, suho ali soparno vreme, zelo mrzlo, vetrovno, megleno), lakote, izolacije naših
oblačil, starosti in našega zdravstvenega stanja. Priporočljivo je, da na turi pijemo vsaj vsake
pol ure, če zaradi okoliščin ne pijemo bolj ali manj pogosto. Bolje je, da se zanašamo na
ročno uro, kot pa na občutek žeje oziroma našo notranjo uro. (Glavnik idr., 2005; Mlač,
2003)
O hrani je napisanih veliko knjig, zato se v diplomski nalogi v podrobnosti hrane ne bomo
spuščali. Veliko koristnega je tudi napisanega v knjigi PZS avtorja Bineta Mlača z naslovom
Prehrana v gorah.
51
Dobro je, da se držimo in upoštevamo osnovna pravila glede prehrane in pijače. Pred turo se
oskrbimo z ogljikovimi hidrati in tekočino, med turo pijemo in jemo tudi, če nismo žejni
oziroma lačni, saj se le na ta način izognemo prehitri dehidraciji in izgubi energije. Na turo
nikoli ne gremo s polnim želodcem.
52
8 TRENING
8.1 Proces športne vadbe
Sistem športne vadbe dokaj dobro povzame definicija Dietricha Haareja:
Po znanstvenih in zlasti pedagoških načelih je športna vadba zgrajen proces športnega
izpopolnjevanja, ki z načrtnim in sistematičnim delovanjem učinkuje na tisto tekmovalno
zmogljivost, ki športniku omogoči najvišje tekmovalne dosežke v izbrani športni disciplini.
Ko je proces športne vadbe zasnovan na znanstvenih načelih, pomeni to, da se v procesu
uporabljajo dognanja različnih ved, ki po vsebini lahko sežejo na področje športne vadbe. To
so vede, ki se ukvarjajo s človekom iz biološkega, psihološkega, pedagoškega in drugih
vidikov. Ko pa je proces športne vadbe zasnovan na pedagoških načelih, gre tu za vzgojo in
izobraževanje.
Zakonitosti procesa športne vadbe predstavljajo najosnovnejša pravila, po katerih se
organizem vadečega odzove na dano obremenitev in na celoten proces športne vadbe, ki ga
sestavljajo številne vadbene enote (zaporedje obremenitev in odmorov).
V našem organizmu neprestano potekata dva procesa: katabolni in anabolni. Za katabolni
proces je značilna razgradnja snovi, ki poteka nenehno, vendar z različno intenzivnostjo.
Katabolna faza je lahko zelo kratka in zelo intenzivna (skok, sunek, met), ali pa je zelo
dolgotrajna in manj intenzivna (maratonsko plavanja, kolesarjenje, tek, hoja). Pri tej fazi se
sprosti energija in se opravi mehansko delo. Pri dolgotrajnem naporu je sproščanje energije
povezano z izgubo vode v telesu in se kaže kot zaznavna izguba telesne mase. Zaradi
razgradnje snovi se prej ali slej pojavi zmanjšana zmogljivost organizma za premagovanje
napora, zato mora katabolni fazi prej ali slej slediti tudi faza odmora oz. anabolna faza, saj se
v tej fazi spremeni razmerje med razgradnjo in tvorbo snovi v telesu. V anabolni fazi
prevladuje sinteza snovi, ki najprej pomeni obnovo porabljenih snovi, včasih pa organizem
naredi dodatno zalogo nekaterih snovi, kar imenujemo super kompenzacija. Tudi anabolna
faza lahko traja zelo različno, od nekaj minut do nekaj dni. Pri anabolni fazi ne velja pravilo,
da mora trajati enako dolgo kot katabolna faza. Za športni napor, posebej pa za proces
športne vadbe je pomembna super kompenzacija, torej, da telo naredi dodatno zalogo
nekaterih snovi. (Ušaj, 1996)
8.2 Obremenitev
Obremenitev je z vadbenimi količinami izražena vadba. Najpogosteje je izražena v fizikalnih
enotah, saj je tudi izmerjena ali izračunana s pomočjo fizikalnih meritev (pretečeni ali
prehojeni kilometri, opravljene ure vadbe …). (Ušaj, 1996)
53
8.3 Super dolgotrajna vzdržljivost
K 24 spada glede trajanja obremenitve med super dolgotrajno vzdržljivost. Trajanje super
dolgotrajne vzdržljivosti je od 1 ure do 8 ur ali celo več dni. Pri K 24 pomeni, da naša
obremenitev traja do 24 ur (pri ženskah in starejših od 50 let pa do 25 ur), odvisno od
intenzivnosti, s katero premagujemo pot K 24. Pri super dolgotrajni vzdržljivosti gre za napor,
ki ga športnik premaguje z manjšo intenzivnostjo, vseeno pa zahteva specifične sposobnosti
in značilnosti športnikov, ki jim omogočajo, da so uspešnejši od drugih, tudi vzdržljivih
športnikov. To je izključno aerobni napor, ki je značilen po tem, da v svojih procesih
uporablja dve vrsti goriv, in sicer tiste, ki izhajajo iz ogljikovih hidratov (glukoza in glikogen)
in tista, ki izhajajo iz maščob (glicerol in proste maščobne kisline). Pri super dolgotrajni
vzdržljivosti napor dosega do 70 % Vo₂max, iz tega pa je mogoče sklepati, da ni izraženega
kopičenja laktata v krvi, njegova koncentracija je le nekoliko povečana ali podobna tisti v
mirovanju. Večji problem je dolgotrajnost napora, ki povzroči izčrpavanje zalog goriv,
predvsem glikogena v mišicah in jetrih, kar pa prej ali slej povzroči utrujenost.
Bolj vzdržljivi in boljši športniki uporabljajo pri dolgotrajnem aerobnem naporu v večji meri
maščobe, manj pa ogljikove hidrate kot gorivo. Manj vzdržljivi in manj trenirani pa
uporabljajo v večji meri ogljikove hidrate. Prvim omogoča to večjo vzdržljivost, saj bolj
varčujejo s pomembnimi ogljikovimi hidrati, kot je glikogen, ki ga imamo shranjenega v
mišicah in jetrih. Izbira goriva za tovrstni napor je zelo zapletena.
Pri super dolgotrajni vzdržljivosti vpliva na uspešnost športnika tudi povišana temperatura
okolja. Zaradi povišane temperature okolja pride pri enaki intenzivnosti obremenitve do
hitrejše porabe glikogena, večje frekvence srca, povečane izgube vode v krvi, povečanega
pretoka krvi v podkožju zaradi uspešnejšega hlajenja … Vse to pa negativno vpliva na
uspešnost športnika. Poleg tega je pri super dolgotrajni vzdržljivosti zelo pomembna
intenzivnost na začetku napora. Če je intenzivnost že na začetku visoka, je poraba glikogena
v nadaljevanju napora hitrejša, kot pa če bi bila intenzivnost na začetku nekoliko nižja. (Ušaj,
1996)
8.3.1 Količine pri vadbi super dolgotrajne vzdržljivosti
Vadba vzdržljivosti pomeni vadbo z veliko količino, ki jo lahko izmerimo v pretečenih,
prehojenih ali preplavanih kilometrih, opravljenih urah vadbe … Napor ene vadbene enote
lahko predstavlja neprekinjena obremenitev nizke intenzivnosti, ki trajajo različno dolgo.
Vadbena enota običajno traja po več ur, vsekakor pa več kot eno uro. Vadbeno enoto lahko
vmes tudi prekinemo z odmori. Pri vadbi vzdržljivosti je tudi frekvenca vadbenih enot
običajno velika, navadno poteka vadba vsak dan ali celo dvakrat na dan, vsaj 3–4 na teden.
54
Za tovrstno vadbo se uporabljajo predvsem specialna sredstva, torej skoraj izključno samo
gibanja, ki so tudi tekmovalna. V manjši količini pa se lahko kot dopolnilna sredstva
uporabljajo tudi druga vadbena sredstva in vaje. (Ušaj, 1996)
8.3.2 Intenzivnost pri vadbi super dolgotrajne vzdržljivosti
Intenzivnost pri neprekinjenem naporu določamo na dva načina:
1. Karvonen (metoda rezerve frekvence srca):
Rezervo frekvence srca izračunamo po formuli:
𝐹𝑠𝑟 = 𝐹𝑆𝑚𝑎𝑥 − 𝐹𝑆𝑚𝑖𝑟
Npr. pri 75 % intenzivnosti je frekvenca srca :
𝐹𝑆 = 0,75 × 𝐹𝑠𝑟 + 𝐹𝑆𝑚𝑖𝑟
𝐹𝑆 = 𝑓𝑟𝑒𝑘𝑣𝑒𝑛𝑐𝑎 𝑠𝑟𝑐𝑎
𝐹𝑠𝑟 = 𝑟𝑒𝑧𝑒𝑟𝑣𝑎 𝑓𝑟𝑒𝑘𝑣𝑒𝑛𝑐𝑒 𝑠𝑟𝑐𝑎
𝐹𝑆𝑚𝑎𝑥 = 𝑚𝑎𝑘𝑠𝑖𝑚𝑎𝑙𝑛𝑎 𝑓𝑟𝑒𝑘𝑣𝑒𝑛𝑐𝑎 𝑠𝑟𝑐𝑎
𝐹𝑆𝑚𝑖𝑟 = 𝑓𝑟𝑒𝑘𝑣𝑒𝑛𝑐𝑎 𝑠𝑟𝑐𝑎 𝑣 𝑚𝑖𝑟𝑜𝑣𝑎𝑛𝑗𝑢
2. Samo maksimalna frekvenca srca (𝐹𝑆𝑚𝑎𝑥):
Npr. pri 75 % intenzivnosti je frekvenca srca:
𝐹𝑆 = 0,75 × 𝐹𝑆𝑚𝑎𝑥
Najnižja intenzivnost, ki jo je še smiselno izbrati kot nizek vadbeni dražljaj je 60–70 %.
Tabela 2
Skala intenzivnostnih stopenj za vadbo moči in hitrosti
stopnja procent stopnja
1 30–50 % Nizka
2 50–70 % Vmesna
3 70–80 % Srednja
4 80–90 % Submaksimalna
5 90–100 % Največja (maksimalna)
6 100–140 % supermaksimalna
55
Tabela 3
Intenzivnost napora
Napor 𝐹𝑆 (𝑢/𝑚𝑖𝑛)
1. Nizko intenziven napor < 100
2. Zmeren napor 100–130
3. Srednje intenziven napor 130–160
4. Intenziven napor 160–180
5. Največji napor >180
8.3.3 Metode za povečanje super dolgotrajne vzdržljivosti
Za povečanje super dolgotrajne vzdržljivosti se največkrat uporablja metoda z neprekinjenim
naporom, ki predstavlja daleč največji delež vadbene količine. Metoda uporablja dolgotrajni
napor (> 1 uro ), skoraj izključno nizke do zmerne intenzivnosti (do 130 u/min), izjemoma
tudi do srednje intenzivnega napora (𝐹𝑆 = 130–160 u/min).
Kot dopolnilne metode se lahko uporablja metoda s ponavljanji na daljših razdaljah
(15 do 30 minut). Pri tej metodi je napor daljši, intenzivnost pa presega tisto pri metodi
neprekinjenega napora; običajno je intenzivnost takšna, pri kateri se doseže največja poraba
Vo₂max. Število ponovitev v eni vadbeni enoti je 3 do 10, odmori med ponovitvami pa trajajo
3 do 7 minut.
Redko se uporablja tudi intervalna ekstenzivna metoda. To je metoda, ki uporablja
ponavljanja razmeroma kratkotrajnih naporov (30 do 90 sekund), ki jih ločijo približno enako
dolgi odmori. V vadbeni enoti se običajno opravi serija 10–30 ponovitev. Obremenitev pri
intervalni ekstenzivni metodi je srednja (130–160 u/min).
Pogosto se uporablja tudi fartlek, predvsem v pripravljalnih obdobjih in pri mlajših
športnikih. Je oblika kombinirane metode, najprimernejša za izboljšanje osnovne
vzdržljivosti. Pogosto jo uporabljajo kot sredstvo za izboljšanje vzdržljivosti v športnih igrah.
Fartlek omogoča spontano izbiro intenzivnosti in količine vadbe v eni vadbeni enoti, ker se
prilagaja posebnostim oblike terena, kjer jo opravljamo, in počutju športnikov. Lahko pa je
strogo definirana in se izvaja na točno določenih športnih površinah. V prvotni obliki je to
igra hitrosti, sproščena, vendar tudi naporna vadba, ki se vedno izvaja v prijetnem naravnem
okolju. (Ušaj, 1996)
56
9 PSIHIČNA PRIPRAVA
Najuspešnejši v športu smo takrat, ko znamo pred samim štartom tekme, ture, izleta,
pohoda vizualizirati potek le tega in ko se znamo psihično čim bolje pripraviti na »težave«, ki
se nam lahko zgodijo. Ti »negativni« dražljaji nam morajo biti v tistem trenutku vsakdanji
oziroma moramo biti na njih pripravljeni, da nam ne preusmerijo koncentracije.
Samo v polni koncentraciji smo osredotočeni na eno samo stvar, vse ostale misli pa
izključimo. To pa je najboljši način za dosego cilja, ki smo si ga zastavili. (Tušak in Tušak,
2001).
Uspešnost športnika ni odvisna samo od fizičnih priprav in sposobnosti, ampak igra veliko
vlogo tudi mentalna utrujenost, izguba motivacije in drugi s tem povezani psihološki
simptomi, ki prav tako v veliki meri vplivajo na športnikovo učinkovitost (Evans, 1997).
Najpogostejše tehnike in procedure psihične priprave športnika na vsakršno obliko
tekmovanja in drugih izzivov so relaksacijske tehnike, ki jih uporabljamo za obvladovanje
napetosti pred, med in po tekmovanju. Najbolj znana in najbolj učinkovita tehnika sproščanja
je avtogeni trening, poznamo pa tudi različne oblike samo sugestije, različne dihalne
tehnike, hipnoze, avtohipnoze … Pri samem sproščanju poznamo dve obliki sprostitve, in
sicer globoko in kratkotrajno sprostitev.
Pri globoki sprostitvi se naučimo, kako se skoraj popolnoma odklopiti od okolja, in s tem na
minimum zmanjšamo količino motečih dejavnikov. V stanju globoke sprostitve se naučimo
kakšen je občutek zelo nizke aktivacije, ki nam omogoča, da se začnemo zavedati mentalnih
in telesnih odzivov na različne dražljaje, hkrati pa opazimo, kako so medsebojno povezani.
Kratkotrajno sprostitev uporabimo takrat, kadar pride do previsoke aktivacije motečih
dejavnikov. Do tega pride, ko pred ali med aktivnostjo začnemo premlevati negativne misli
in, namesto da bi se osredotočili na dogajanje okoli sebe, se ukvarjamo samo s trenutno
motečim dejavnikom. Preveliko aktivacijo znižamo s kratko relaksacijo in običajno tako
zmanjšamo ali celo ustavimo negativno razmišljanje o tem, kaj vse nam lahko gre narobe
oziroma druge negativne misli.
Zelo učinkovita metoda sproščanja so tudi različne dihalne tehnike. Z umirjenim dihanjem
vplivamo na sproščenost celotnega telesa. Če hočemo, da funkcioniramo najboljše, kar
zmoremo, moramo telesu priskrbeti zadostno količino kisika. Kadar nam primanjkuje kisika
(običajno zaradi plitvega dihanja), pride do predčasne utrujenosti, padca koncentracije,
občutka težkega telesa, pomanjkanja aktivacije in tudi do slabega in depresivnega
razpoloženja. Uporabne vaje, ki nam pomagajo telo kar najbolje preskrbeti s kisikom, so
umirjeno dihanje, dihanjem s štetjem, kontrola ritma dihanja, s katerim še posebej
poudarjamo izdih, ki ga pogosto zanemarjamo, in dihalni sprehod, kjer si predstavljamo,
kako gre vsak izdih skozi posamezni del telesa.
57
Da se uspešno pripravimo na vsako posamezno turo oziroma celotno K 24, si lahko
pomagamo tudi z nekaterimi načeli, ki jih predlagata Mann in Schaad (2001):
– Negativna imaginacija: Pred turo si vizualiziramo zelo težke vremenske in druge
pogoje, ki nas lahko doletijo. Na turi se nato izkaže, da razmere niso tako slabe,
kar nas napolni z energijo in smo posledično lahko uspešnejši. Če pa so
vremenske razmere ali drugi pogoji dejansko zelo slabi, smo nanje že nekako
pripravljeni in nam ne predstavljajo dodatnega bremena.
– Pozitivne misli: Vsako turo, na katero se odpravimo, začnimo s pozitivnimi mislimi
in z nekaj pozitivnimi besedami v mislih, ki nam kasneje služijo kot mantra. Ko se
nam pojavijo težke razmere, v mislih uporabimo mantro in s tem poskušamo
pozabiti na destruktivne misli. Vedno si pomagajmo s pozitivnimi mislimi in
uporabljajmo pozitiven samogovor (govor v mislih ali tudi na glas). Pozitivno
razmišljanje privede do povečane motivacije in obratno.
– Nadzorujmo svoje telo: Pozitiven samogovor, kot npr. »poln sem energije«,
»moje noge in roke so lahkotne«, nam lahko omogoči večjo vzdržljivost.
– Motivacijska pesem: Če imamo pesem, ki nam je zelo ljuba, si jo v mislih
prepevajmo in lahko nam služi kot motivacija.
– Osredotočenost na dihanje: Dihanje in ostale pomembne telesne funkcije
nadzoruje avtonomni živčni sistem, katerega delovanje in delovanje vseh ostalih
telesnih funkcij se začne zmanjševati zaradi nenehnega psihofizičnega stresa.
Kontrolirano dihanje in ne plitvo in hitro dihanje povečuje sproščenost in dviguje
psihofizične sposobnosti.
58
10 MOJI TRENINGI
Pot K 24 traja do 24 ur oz. tudi do 25 ur. Ker smo se odločili, da bomo celotno pot prehodili,
brez vmesnega teka, smo izračunali, da bomo za pot porabili 23–24 ur. Temu primerno smo
si potem organizirali tudi treninge. K 24 spada med super dolgotrajno vzdržljivost in za
izboljšanje te vzdržljivosti je najboljša metoda z neprekinjenim naporom nizke do zmerne
intenzivnosti (𝐹𝑆 = 100–130 u/min).
Pri treningih smo se poskušali držati nizke do zmerne intenzivnosti, vendar če se nam je
zdelo, da lahko gremo hitreje, smo šli hitreje, sploh kadar smo izvajali krajše ture na Uršljo
goro. Zdelo se nam je pomembno, da poslušamo svoje telo, da pospešimo, če nam to dovoli
in da upočasnimo, kadar je potrebno. Da bi rinili »z glavo skozi zid« prej pripelje do
negativnih učinkov kot pa obratno.
Tudi pri odmorih se nismo držali nobenih »zlatih« pravil, ampak smo jih prilagodili vremenu,
temperaturi, počutju, času, ki smo ga imeli. Še vedno smo želeli, ko smo prišli na določen vrh
ali cilj, tam uživati v razgledu, v lepem vremenu, v naravi in ne samo zdirjati nazaj v dolino.
To je prav tako pomemben del psihične priprave, da si spočijemo in zbistrimo glavo in misli.
In kje je lepši kraj za to kot pa nekje v gorah?
Treninge smo načrtovali za 10 tednov. Prve 2–3 tedne ne več kot trikrat na teden, nato pa
smo želeli povečati količino na štiri–petkrat na teden. Treninge smo imeli vnaprej
načrtovane, okvirno smo se jih držali, vendar smo tudi sproti prilagajali, kje in kdaj smo
trenirali. Prva 2 tedna smo načrtovali vadbene enote do 3 ure skupne hoje, nato ostale tedne
več. Še posebej pomembno je bilo načrtovati vsaj 3–4 vadbene enote, kjer bo vadbena
količina 8 ur ali več. To je pomembno zato, ker večina pohodnikov pozna svoje telo, kako
reagira, ko hodimo od 8–10 ur, ko pa gre količina nad 10, 12 ali celo več ur pa se telo začne
drugače odzivati na napor. Veliko kdo ni še nikoli v življenju poizkusil, kako je, če hodimo
tako dolgo, in zato ne vemo, kaj lahko pričakujemo. Pojavljati se lahko začnejo bolečine in
težave, na katere prej sploh pomislimo ne, da nas lahko doletijo. Posebej pri tako velikih
količinah vadbe pride v poštev tudi psihična priprava posameznika. Kot radi rečemo, telo še
zmore premagovati napor, vendar glava ni več sposobna in mislimo da »ne zmoremo«. Zato
je pomembno, da te misli obrnemo v pozitivne, kajti samo na tak način nam bo uspelo.
Vmes smo imeli tudi »prost« teden, ker smo bili na morju, in takrat smo v celem tednu
opravili samo dve vadbeni enoti (tek). Izvedene vadbene enote se razlikujejo od načrtovanih,
do česar je prišlo zaradi časovnega usklajevanja, ker nismo imeli zmeraj časa na željeni
termin treninga. V spodnjih tabelah so prvo prikazani načrtovani dnevi treningov, nato pa
dejansko izvedeni treningi v mesecu juliju, avgustu in septembru 2015, dokler nismo šli na
pot K 24.
59
10.1 Načrtovani treningi:
Slika19. Legenda simbolov za načrtovanje treningov (osebni arhiv, 2016).
Julij 2015
Slika 20. Načrtovani treningi v juliju 2015 (osebni arhiv, 2016).
13-krat hoja (5-krat hoja 1–3 ure, 3-krat hoja 3–4 ure, 5-krat hoja 4–5 ur)
3-krat tek (1–2 uri)
15-krat prost dan
Intenzivnost hoje: zmerna (100–130 u/min)
Intenzivnost teka: srednja (130–160 u/min)
60
Avgust 2015
Slika 21. Načrtovani treningi v avgustu 2015 (osebni arhiv, 2016).
16-krat hoja (8-krat hoja 3–5 ur, 5-krat hoja > 5 ur, 2-krat hoja > 8 ur, 1-krat hoja > 12
ur)
2-krat tek (1–2 uri)
13-krat prost dan
Intenzivnost hoje: zmerna (100–130 u/min)
Intenzivnost teka: srednja (130–160 u/min)
September 2015
Slika 22. Načrtovani treningi in odhod na K 24 v septembru 2015 (osebni arhiv, 2016).
2-krat hoja (1-krat hoja > 12 ur, 1-krat hoja 6–8 ur)
Najmanj 5-krat prost dan pred odhodom na pot K 24
Intenzivnost hoje: zmerna (100–130 u/min)
61
10.2 Izvedeni treningi
V 10-tedenskem programu za izboljšanje super dolgotrajne vzdržljivosti smo opravili:
Tabela 4
Statistika 10-tedenskega programa
Ure vadbe
(ure : min.)
Kilometri poti
(km)
Višinski metri
(vzpon)
Skupaj 140:46 585 33.413
Hoja 128:02 455,5 32.094
Tek 12:44 129,4 1.319
V tabeli 4 je prikazano skupno število ur vadbe, prehojenih in pretečenih kilometrov poti, ter
opravljenih vertikalnih višinskih metrov v 10-tedenskem programu za izboljšanje
superdolgotrajne vzdržljivosti.
62
Julij 2015
Slika 23. Izvedeni treningi v juliju 2015 (osebni arhiv, 2016).
15-krat hoja (6-krat hoja 1–3 ure, 5-krat hoja 3–4 ure, 1-krat hoja 4–5 ur,
3-krat hoja > 5 ur)
7-krat tek (5-krat < 1 ura, 2-krat 1–2 uri)
12-krat prost dan
V mesecu juliju 2015 smo opravili:
Tabela 5
Statistika za mesec julij 2015
Ure vadbe
(ure: min)
Kilometri poti
(km)
Višinski metri
(vzpon)
Skupaj 59:01 252,8 15.086
Hoja 52:58 200,3 14.562
tek 6:02 52,57 524
V tabeli 5 so prikazane skupne ure vadbe, kilometrov poti in opravljenih višinskih metrov za
mesec julij 2015.
63
Avgust 2015
Slika 24. Izvedeni treningi v avgustu 2015 (osebni arhiv, 2016).
9-krat hoja (3-krat hoja 3–5 ur, 1-krat hoja > 5 ur, 4-krat hoja > 8 ur,
1-krat hoja > 12 ur)
7-krat tek > 1 ura
16-krat prost dan
V mesecu avgustu 2015 smo opravili:
Tabela 6
Statistika za mesec avgust 2015
Ure vadbe
(ure: min)
Kilometri poti
(km)
Višinski metri
(vzpon)
Skupaj 70:38 277,3 15.786
Hoja 65:36 216,8 15.429
tek 5:02 60,49 357
V tabeli 6 so prikazane skupne ure vadbe, kilometrov poti in opravljenih višinskih metrov za
mesec avgust 2015. Podatki kažejo, da je bilo v tem mesecu pri hoji več ur vadbe, prehojenih
kilometrov in opravljenih višinskih metrov kot pa v mesecu juliju. Pri teku pa je bilo ravno
obratno.
64
September 2015
Slika 25. Izvedeni treningi v septembru 2015 in odhod na K24 9.9.2015 (osebni arhiv, 2016).
1-krat hoja > 10 ur
2-krat tek > 1 ura
Izveden Kuperjev test (6. 9. 2015)
Opravljena pot K 24 (9. 9. 2015)
5 x prost dan do odhoda na K 24
V mesecu septembru 2015 smo opravili:
Tabela 7
Statistika za mesec september 2015
Ure vadbe
(ure: min)
Kilometri poti
(km)
Višinski metri
(vzpon)
Skupaj 11:07 54,85 2.541
Hoja 9:28 38,51 2.103
tek 1:39 16,35 438
V tabeli 7 so prikazane skupne ure vadbe, kilometrov poti in opravljenih višinskih metrov za
mesec september 2015. V tem mesecu je bila vadba samo en teden.
65
Tabela 8
Posamezni treningi v juliju 2015
Dan treninga
Skupen čas hoje (h:min:s)
Čas vzpona (h:min:s)
Čas spusta (h:min:s)
Čas hoje po ravnini (h:min:s)
Povprečna 𝑭𝑺 (ud/min)
𝑭𝑺 (ud/min) pri vzponu
𝑭𝑺 (ud/min) pri spustu
Vzpon (metri)
Razdalja poti (km)
1. 7. 2015 Ivarčko jezero (Železarska pot)–Uršlja Gora (1699 m)–Ivarčko jezero (Grofovska pot) 3:06:33 1:27:59 1:13:16 0:25:18 113 137 (80–150) 95 (69–112) 1065 9.61
2. 7. 2015 Ravne na Koroškem–Šteharski Vrh (1018 m)–Ravne na Koroškem 1:32:04 0:49:42 0:40:22 0:02:00 119 137 (70–163) 98 (87–113) 615 7.25
4. 7. 2015 Ivarčko jezero (Železarska pot)–Uršlja Gora (1699 m)–Ivarčko jezero (Grofovska pot) 3:22:05 1:49:14 1:23:52 0:08:59 105 118 (70–134) 89 (67–105) 1151 10.29
7. 7. 2015 Ivarčko jezero (Železarska pot –Uršlja Gora (1699 m)–Ivarčko jezero (Grofovska pot) 2:50:08 1:22:50 1:15:33 0:11:45 111 132 (77–152) 86 (64–122) 1042 11.29
9. 7. 2015 Tek 0:37:57 0:16:22 0:18:30 0:03:05 127 / / 123 5.97
9. 7. 2015 Ravne na Kor.–Smučarska koča–Naravske Ledine–Žerjav 3:19:29 1:45:32 1:21:46 0:12:11 96 106 (66–131) 84 (61–105) 669 14.16
10.7.2015 Tek 1:05:26 0:32:00 0:29:50 0:03:36 133 / / 216 10.42
12. 7. 2015 Ivarčko jezero (Železarska pot)–Uršlja Gora (1699 m)–Ivarčko jezero (Grofovska pot) 2:53:38 1:29:15 1:19:26 0:04:57 108 126 (64–149) 85 (67–128) 1030 7.44
14. 7. 2015 Črna na Kor.–Pristava–Podpeca–Pristava–Črna na Kor. 2:02:11 0:57:26 0:56:54 0:07:51 92 106 (83–135) 80 (53–100) 325 10.82
14. 7. 2015 Črna na Kor.–Pikovo–Podpeca–Pristava–Črna na Kor. 1:56:57 0:35:40 1:11:43 0:09:43 101 119 (70–146) 89 (71–125) 413 9.35
15. 7. 2015 Ivarčko jezero (Železarska pot)–Uršlja Gora (1699 m)–Naravske Ledine–Uršlja gora–Ivarčko jezero (Grofovska pot) 3:55:46 1:59:58 1:45:56 0:09:52 120 137 (72–170) 94 (81–121) 1669 15.85
17. 7. 2015 Tek 0:24:50 0:12:51 0:11:20 0:00:39 134 (88–165) / / 65 4.16
17. 7. 2015 Tek (kratki šprinti na 200 m) 1:07:19 / / 1:07:19 108 (59–156) / / / 2.26
66
18. 7. 2015 Naravske Ledine–Uršlja gora–Ivarčko jezero (Grofovska pot)–Uršlja gora (Železarska pot)–Naravske Ledine–Ravne na Kor. 7:00:57 2:46:10 3:44:24 0:30:23 106 112 (64–145) 80 (50–123) 1.726 27.60
20. 7. 2015 Ivarčko jezero (Železarska pot)–Uršlja Gora (1699 m)–Ivarčko jezero (Grofovska pot) 2:14:55 1:04:45 1:07:19 0:02:51 119 144 (68–180) 98 (82–121) 1031 9.32
22. 7. 2015 Tek 0:58:26 0:07:50 0:15:01 0:35:35 144 (82–167) / / 30 10.05
23. 7. 2015 Ivarčko jezero (Železarska pot)–Uršlja gora–Naravske Ledine–Žerjav–Črna na Kor. 4:14:54 1:41:16 1:53:56 0:39:42 116 141 (81–163) 103 (83–119) 1076 15.64
25. 7. 2015 Tek 0:55:54 0:16:00 0:12:24 0:27:30 136 (69–153) / / 33 9.59
27. 7. 2015 Kmetija Kumer–Govševa planina pod Olševo–kmetija Kumer 3:42:40 1:32:51 1:31:10 0:38:39 99 106 (64–140) 93 (56–123) 509 15.66
28. 7. 2015 Tek 0:52:23 0:18:10 0:20:40 0:13:33 149 (58–181) / / 50 10.12
29. 7. 2015 Kmetija Lesjak v Koprivni–Govševa planina–Olševa–Sp. Sleme–Sv.Jakob–kmetija Lesjak v Koprivni 5:17:37 2:17:50 1:50:28 1:09:19 107 123 (71–160) 93 (67–117) 1353 12.95
30. 7. 2015 Dom na Slemenu–Uršlja gora–Naravske Ledine–Ivarčko jezero–Ravne na Kor. 5:28:18 1:48:30 3:09:13 0:30:35 93 125 (69–140) 85 (54–111) 887 23.02
67
Tabela 9
Posamezni treningi v avgustu 2015
Dan treninga
Skupen čas hoje (h:min:s)
Čas vzpona
(h:min:s)
Čas spusta (h:min:s)
Čas hoje po ravnini (h:min:s)
Povprečna 𝑭𝑺 (ud/min)
𝑭𝑺 (ud/min) pri vzponu
𝑭𝑺 (ud/min) pri spustu
Vzpon (metri)
Razdalja poti (km)
2. 8. 2015 Tek 0:41:27 0:05:55 0:07:20 0:28:12 148 (65–172) / / 15 8.60
3. 8. 2016 Tek 0:52:07 0:26:00 0:23:59 0:02:08 140 (76–166) / / 208 8.80
4. 8. 2015 Dolina Vrat–Kredarica–Triglav (2864 m)–Kredarica * 8:03:33 5:33:40 1:18:49 1:11:04 100 105 (62–150) 94 (64–130) 1999 22.72*
5. 8. 2015 Kredarica–Dolina Vrat 4:17:21 0:01:48 3:49:24 0:26:09 75 98 (59–114) 76 (57–98) 17 5.96
7. 8. 2015 Ivarčko jezero (Železarska pot)–Uršlja Gora (1699 m)–Ivarčko jezero (Grofovska pot) 2:40:18 1:28:05 1:08:41 0:03:32 116 133 (63–156) 88 (59–143) 1126 10.10
7. 8. 2015 Tek 0:37:01 0:22:31 0:05:00 0:09:30 159 (117–168) / / 56 8.03
9. 8. 2015 Tek 0:38:41 0:08:45 0:04:50 0:25:06 153 (82–181) / / 15 8.43
11. 8. 2015 Tek 0:48:45 0:05:30 0:12:03 0:31:12 143 (77–165) / / 16 9.49
14. 8. 2015 Tek 0:46:21 0:11:21 0:10:29 0:24:31 144 (74–163) / / 29 9.63
16. 8. 2015 Sp. Sleme–Raduha (2062 m)–Smrekovec (157 7m)–Dom na Slemenu 8:50:56 4:08:24 3:46:22 0:56:10 109 126 (64–152) 98 (77–131) 2099 34.73
19. 8. 2015 Črna na Kor.–Pikovo–Peca (2126 m)–kmetija Kumer–Črna na Kor. ** 8:20:41 2:46:23 4:16:10 1:18:08 / ** / ** / ** 1722 30.41
21. 8. 2015 Tek 0:37:47 0:07:43 0:08:30 0:21:34 145 (80–185) / / 18 7.50
22. 8. 2015 Sp. Sleme–Raduha (2062 m)–Smrekovec (1577 m)–Dom na Slemenu–Uršlja gora (1699 m)–Žerjav 13:05:46 5:44:13 5:33:45 1:47:48 108 125 (77–164) 95 (77–118) 2394 46.70
68
24. 8. 2015 Podpeca pri Matjažu–Peca (2126 m)–Podpeca pri Matjažu 3:58:50 1:47:40 1:38:39 0:32:31 / ** / ** / ** 1237 12.27
26. 8. 2015 Ravne na Kor.–Uršlja gora (1699 m)–Naravske Ledine–Žerjav–Črna na Kor.–Pikovo–Peca (2126 m)–Pikovo–Črna na Kor. 10:04:04 5:13:45 4:18:53 0:31:26 117 124 (83–155) 101 (78–137) 3123 41.67
29. 8. 2015 Kmetija Suhadolnik–Grintovec (2558 m)–kmetija Suhadolnik 6:14:19 3:24:28 2:30:01 0:19:50 98 109 (59–133) 82 (57–117) 1712 12.22
* razdalja v km ni realna, ker je pri uri vmes prišlo do napake
** ta dan sem doma pozabil pas za merjenje frekvence srca
Tabela 10
Posamezni treningi v septembru 2015
Dan treninga
Skupen čas hoje (h:min:s)
Čas vzpona (h:min:s)
Čas spusta (h:min:s)
Čas hoje po ravnini (h:min:s)
Povprečna 𝑭𝑺 (ud/min)
𝑭𝑺 (ud/min) pri vzponu
𝑭𝑺 (ud/min) pri spustu
Vzpon (metri)
Razdalja poti (km)
1. 9. 2015 Tek 0:45:06 0:20:39 0:20:14 0:05:13 144 (100–169) / / 213 7.94
2. 9. 2015 Črna na Kor.–Pikovo–Peca (2126 m)–kmetija Kumer–Govševa planina–po dolini Koprivne–Črna na Kor. 9:27:52 3:51:44 5:09:44 0:26:24 101 120 (71–150) 86 (58–114) 2103 38.51
6. 9. 2015 Tek 0:52:54 0:27:56 0:23:10 0:01:48 143 (81–191) / / 225 8.41
69
10.3 Kuperjev test
Pred začetkom desettedenskega programa za izboljšanje super dolgotrajne vzdržljivosti je bil
19. 6. 2015 opravljen Kuperjev test v teku na 2400 m. Po končanem desettedenskem
programu pa je bil Kuperjev test narejen 6. 9. 2015, tri dni pred odhodom na pot K 24.
V mesecu juniju smo določili tudi frekvenco srca v mirovanju, ki je znašala 48 ud/min.
Meritev je bila opravljena s pomočjo ure Suunto Ambit1, in sicer zjutraj, pet minut po tistem,
ko smo se prebudili in še preden smo vstali iz postelje. Popolnoma umirjeni ležimo na
postelji nekaj minut in v tem času si izmerimo frekvenco srca v mirovanju.
Junija smo pred Kuperjevim testom v zelo lahkotnem teku za ogrevanje pretekli dva kroga
(800 m), nato smo odtekli 2400 m, kjer smo merili čas in frekvenco srca. Takoj po končanem
testu pa smo v maksimalno možnem tempu odtekli še en krog, da smo določili tudi
maksimalno frekvenco srca, ki je bila 190 ud/min. Za tek na 2400 m smo porabili 9 minut in
53 sekund, povprečna frekvenca srca je znašala 168 ud/min.
V septembru smo pred Kuperjevim testom prav tako v zelo lahkotnem teku pretekli dva
kroga (800 m) za ogrevanje, nato smo izvedli test. Za tek na 2400 m smo porabili 8 minut in
58 sekund, povprečna frekvenca srca je znašala 177 ud/min.
Tabela 11
Prikaz časa in frekvence srca na Kuperjevem testu na 2400 m, pred in po končanem
10-tedenskem programu za izboljšanje super dolgotrajne vzdržljivosti.
Pred začetkom 10-tedenskega
programa
Po končanem 10-
tedenskem programu
Metri Čas
(min:s)
Pulz
(ud/min)
Čas
(min:s)
Pulz
(ud/min)
400 1:45 151 1:35 175
800 1:43 166 1:31 178
1200 1:41 168 1:31 177
1600 1:40 169 1:33 175
2000 1:35 174 1:28 179
2400 1:30 178 1:20 181
Skupaj 9:53 168 8:58 177
V tabeli 11 je prikazana primerjava časov in povprečne frekvence srca za vsak posamezni
krog na stadionu (400m) na Kuperjevem testu pred in po 10-tedenskem programu za
izboljšanje superdolgotrajne vzdržljivosti.
70
Če primerjamo oba Kuperjeva testa, vidimo, da je čas vsakega kroga na drugem testu hitrejši
od prvega, skupno pa se je čas izboljšal za 55 sekund. Na drugem testu je bila frekvenca srca
vsakega kroga višja kot pa na prvem testu, skupno je bila tako povprečna frekvenca srca na
drugem testu za 9 ud/min višja, kar je šlo na račun večje intenzivnosti teka. Vsekakor pa je
bila največja razlika v subjektivnem mnenju po testu, ko je bil občutek splošne utrujenosti in
izmučenosti na drugem testu občutno manjši kot na prvem, kljub temu, da je bil čas skoraj za
minuto hitrejši. Na drugem testu je enaka razdalja kljub večji intenzivnosti predstavljala
manjši napor. Po drugem Kuperjevem testu smo se brez težav odpravili še na nadaljnji tek
(trening).
Desettedenski program za izboljšanje super dolgotrajne vzdržljivosti je pokazal, da se je
kondicijsko stanje izboljšalo, saj je bil tek na 2400 m hitrejši. Prav tako razdalja 2400 m na
drugem testu ni predstavljala tako velikega napora kot na prvem testu.
Izboljšalo se je tudi psihično stanje, bili smo prepričani, da bomo pot K 24 zmogli, pot smo
poznali, vedeli smo, da je tudi kondicijsko stanje zelo dobro in vse to samo pozitivno vpliva
na nas in našo motivacijo.
71
11 OPREMA IN PREHRANA NA POTI K 24 (KONKRETNO)
Z osebno in tehnično opremo smo imeli veliko dela. Kaj vzeti s sabo in česa ne? Za to, da smo
si naredili končen seznam stvari, ki smo jih odnesli s sabo, smo potrebovali kar nekaj časa.
Določenih stvari, ki smo jih imeli s sabo, nismo potrebovali, vendar vnaprej tega nismo mogli
predvideti.
Seveda smo si želeli, da se bomo na turi dobro počutili, da bomo ostali suhi in da nam ne bo
vroče oziroma nas ne bo zeblo. Gledano samo iz vidika, udobja bi vzeli s sabo še par stvari,
vendar je tukaj prednjačila teža, kajti vse kar smo vzeli s sabo, smo morali nositi skoraj 24 ur.
Priprava nahrbtnika je zelo pomembna stvar. Že prej se je treba dobro pozanimati in
predvideti, kakšne razmere nas bodo čakale. Glede na razmere, ki nas bodo čakale, si
naredimo seznam stvari, ki jih bomo nujno potrebovali. Lahko si vzamemo še kakšno stvar
kot zlato rezervo, vendar moramo dobro premisliti, ali je ta zlata rezerva toliko vredna, da jo
bomo nosili celotno pot in je na koncu morda sploh ne bomo potrebovali.
Za turo, kot je K 24, je spodnji seznam opreme zelo priporočljiv. Na poti nismo ničesar
pogrešali, pa tudi odveč nam ni bila nobena stvar. Dilema je bila in je še vedno ostala pri
kolesarskih gamašah in dodatnem paru čevljev. Glede tega se mora vsak posameznik sam
odločiti, kaj mu je prioriteta, dodatna teža ali suhe noge. Do trenutka, ko tole pišemo, pa še
vedno nismo izvedeli za čevlje, ki bi bili kos tako močni rosi, da bi nam na kritičnem odseku
ostale noge suhe.
11.1 Oblačila
Za osnovni sloj oblačil smo imeli oblečene spodnje hlače (kratke), spodnjo majico – termo
perilo (dolg rokav) in pohodniške nogavice.
V nahrbtniku smo imeli še dvoje rezervnih pohodniških nogavic.
Nogavice smo si prvič preobuli pri kmetiji Kumer v Koprivni, ko smo zamenjali tudi čevlje.
Drugič smo si nogavice zamenjali na Loki pod Raduho.
Za srednji sloj oblačil smo imeli oblečeno majico (dolg rokav) in pohodniške hlače (dolge, z
možnostjo, da si odstraniš spodnji del hlačnic in imaš kratke hlače).
Ves čas poti smo imeli oblečene dolge pohodne hlače. Da bi si jih skrajšali v kratke, ni bilo
potrebe, prav tako pa nam je bilo boljše hoditi z dolgimi hlačami zaradi trav, grmičevja, sonca
in razno raznih žuželk.
72
Za zunanji sloj oblačil na štartu nismo imel nič oblečeno.
V nahrbtniku smo imeli s sabo windstoper, rokavice, trak za ušesa in nepremočljive
kolesarske gamaše.
Windstoper, rokavice in trak za ušesa smo imeli oblečene na vrhovih, še posebej ponoči, ko
je bilo na Peci in pri spustu zares hladno. Kolesarske gamaše smo oblekli enkrat na Olševi in
to so tudi edina stvar, o kateri še zdaj ne vemo, ali jih je naslednjič pametno vzeti s sabo.
11.2 Obutev
Obute smo imeli nizke pohodniške čevlje Merrell z vibram podplatom.
V nahrbtniku smo imeli s sabo še en par nizkih pohodniških čevljev Proalp z vibram
podplatom.
Dvojni čevlji predstavljajo dodatno težo, vendar so zelo priporočljivi, saj v primeru mokrote
in morebitnih žuljev odtehtajo svoje.
11.3 Nahrbtnik
Uporabljali smo 37-literski kolesarski nahrbtnik.
Nahrbtnik mora biti najmanj 30-literski, manjši je premajhen, kadar se na pot odpravimo
samooskrbno. Večjega pa zaradi prevelike teže ne priporočamo, niti ga ne potrebujemo.
11.4 Pohodne palice
Uporabljali smo zložljive pohodne palice.
Palice so zelo priporočljive, zaradi tega, da tudi z rokami ves čas migamo, ker se nam drugače
mišice rok premalo gibljejo in lahko imamo v rokah bolečine ali pa krče. Palice smo zložili in
jih pripeli na nahrbtnik samo po zelo zahtevni poti na Raduho.
11.5 Druga oprema
Od druge opreme smo uporabljali čelno svetilko.
V nahrbtniku smo imeli še 3 dodatne baterije AA za čelno svetilko, prvo pomoč in telefon.
73
11.6 Prehrana na poti K 24
Naše mnenje o prehrani je popolnoma subjektivno in se verjetno razlikuje od večine ljudi. Že
skoraj tri leta ne jemo mesa (100 %), v 99 % pa se tudi izogibamo vsem ostalim živalskim
produktom (razen medu). Tisti 1 % pride, kadar se prehranjujemo v restavracijah, menzah,
po kočah, na praznovanjih, ko imamo samo dve možnosti, da ostanemo lačni ali pa pojemo
hrano, ki (po navadi) vsebuje mlečne izdelke. Prehranjujemo se po receptu PRCH (prehrana z
rastlinsko celovito prehrano, kot jo imenuje dr. T. Colin Campbell iz knjig Celota in Kitajska
študija) in temu primerno smo si pripravili tudi prehrano za našo pot K 24.
V nahrbtniku smo imeli:
– posodo s kuhanim polnozrnatim rižem (cca. 0,4 kg)
– posodo s kuhanimi polnozrnatimi špageti (cca. 0,4 kg)
– 2 posodi omake iz mešane zelenjave (skupaj cca. 0,5 l)
– 3 kose domačega rženega kruha
– majhen kozarec domače marmelade (0,2 dcl)
– 5 banan
– 1 posodo (cca. 0,3 kg) s suhim sadjem (orehi, lešniki, suhe slive, rozine, suhe fige)
– paket riževih vafljev
– domače sadno-žitne ploščice (spečene iz rozin, suhih sliv, ovsenih kosmičev)
– 4 litre vode iz pipe
– 0,25 l veliko plastenko stisnjenega limoninega soka
Pred turo smo pojedli porcijo polnozrnatih testenin z zelenjavno omako, spili pa smo tudi
nekaj manj kot liter limonade.
Na poti K 24 smo 4-krat pojedli večji obrok (kmetija Kumer, Olševa, Koča na Loki pod
Raduho, Smrekovec), 6-krat pa manjši obrok oziroma prigrizek (Peca, koča na Grohotu pod
Raduho, Raduha, travnik pod Komnom, Križan, Uršlja gora). Lakote na poti nismo občutili niti
enkrat, vendar smo jedli zato, da ne bi ostali brez energije. Če bi se ta dan ravnali po občutku
lakote, bi se verjetno slabo končalo.
Pili smo mešano po občutku in po uri. Vremenske razmere so bile za hojo idealne,
temperatura in vlažnost je bila takšna, da ni pripomogla k dehidriranju. Vode smo imel več
kot dovolj s sabo in na Loki pod Raduho, ko smo si zamenjali vodo, nas je skoraj malo
zaskrbelo, da premalo pijemo, ker smo v več kot 12 urah spili nekaj več kot 3 l tekočine.
Časovno in količinsko gledano je bilo to mnogo premalo, vendar do zdaj ni bilo nobenih težav
(glavobol, utrujenost, slabost in podobno), zato smo se istega plana pitja držali tudi preostalo
pot.
74
12 MOJA POT K 24
Priprave za pot K 24 so se pričele že 1. julija 2015, ko sem se začel fizično malo bolj »resno«
pripravljati, da bom zmogel to pot. Pripravljen sem imel 10-tedenski program, ki mi bo
zagotovil, da se bo moje kondicijsko stanje dvignilo do te ravni, da bom celotno pot lahko
prehodil. Treninge sem opravljal v mesecu juliju in avgustu in po vseh osvojenih vrhovih,
prehojenih in pretečenih kilometrih poti in po mnogih urah vadbe so se glavne priprave
pričele dan prej, ko sem še urejal in razmišljal o zadnjih stvareh, kaj naj vzamem s seboj in
česa ne bom potreboval in mi bo predstavljalo samo dodatno težo. Najtežja odločitev je bila
v zvezi s čevlji; ali nositi en par rezervnih čevljev ves čas na nahrbtniku ali pa imeti mogoče
večino poti mokro v čevljih. Odločil sem se za prvo možnost, da bo lažje nositi dodatni par,
kot pa tvegati celodnevno mokroto v čevljih. Kar nekaj pohodnikov mi je povedalo, da so
imeli velike težave zaradi mokrih čevljev, nog in žuljev, ki so nastali zaradi tega.
Druga stvar, s katero sem imel kar precej dela, je bila, kaj obleči? Treba je bilo izbrati
oblačila, ki bodo najbolj optimalna in ki jih lahko nosim večino časa, kajti preoblačenje bi
pomenilo spet dodatno težo zaradi oblačil. Seveda se je treba obleči tako, da me ne bo zeblo
ali da mi ne bo prevroče. Kar precej razmišljanja in usklajevanja z napovedjo vremena sem
imel zadnji dan, da sem potem izbral oblačila, ki jih bom oblekel in tista, ki bodo šla v
nahrbtnik.
V času, v katerem sem opravljal pot K 24, sem predvideval, da pretiranega mraza naj ne bi
bilo. Vremenska napoved je kazala na pretežno jasno vreme s temperaturami do 20 °C v
dolini čez dan. Torej bo v gorah ravno pravšnja temperatura za hodit, da ne bo prevroče.
Vedel sem, da bo ponoči bolj hladno, pa tudi na vrhovih nikoli ne moreš prav vedeti, kaj te
čaka.
Oblečene sem imel dolge pohodniške hlače, pohodniške nogavice in obut prvi par nizkih
pohodniških čevlje. Zgoraj sem oblekel termo majico z dolgimi rokavi na vrh pa sem dal še
spodnjo majico z dolgimi rokavi. Spodnji in srednji sloj oblačil sem obrnil, ker sem vedel, da
mi bo v klanec pretoplo za oba, sama spodnja majica pa je v tem času tudi pretopla. Na glavi
sem imel čelno svetilko, v rokah pohodne palice, na ramah pa poln nahrbtnik (37-literski).
V nahrbtniku sem imel windstoper, rokavice, 2 nogavice, kolesarske gamaše za čevlje za
primer rose, da mi ne bi takoj premočili čevlji in pa seveda še ene rezervne nizke pohodniške
čevlje. Glede rose me je najbolj skrbela Peca, ampak na koncu je bila vsaka bojazen odveč.
Za hrano sem v nahrbtnik spravil posodo s kuhanim polnozrnatim rižem (cca. 0,4 kg), posodo
s kuhanimi polnozrnatimi špageti (cca. 0,4 kg), imel sem 2 posodi omake iz mešane zelenjave
(skupaj cca. 0,5 l), da bodo testenine in riž bolj teknili. Imel sem 3 kose domačega rženega
kruha in majhen kozarec domače marmelade (0,2 dcl). Vzel sem si tudi 5 banan, 1 posodo s
suhim sadjem (orehi, lešniki, suhe slive, rozine, suhe fige), paket riževih vafljev, domače
sadno-žitne ploščice (spečene iz rozin, suhih sliv, ovsenih kosmičev). Za pijačo sem imel 4
75
litre vode, zraven sem si vzel 0,25 l veliko plastenko, v katero sem stisnil limonin sok, da si ga
bom mešal z vodo.
Ker traja pot 24 ur, pomeni, da je treba biti tako dolgo tudi pokonci in včasih je že samo biti
pokonci dovolj naporno, da pa moraš ves čas zraven še hoditi, pa je že drug projekt. Ker sem
se odločil, da bom pot prehodil tudi v koledarskem dnevu, nisem imel veliko možnosti, ob
kateri uri štartati. Vse kar je bilo potrebno, je bilo to, da se je treba prej dobro naspati. Moj
recept je bil, da sem se 8. 9. 2015 prebudil ob 6. uri zjutraj, ker če bi bolj dolgo spal, potem
zvečer ne bi mogel zaspati. Da bi šel na pot brez spanja, ni prišlo v poštev. Popoldne sem si
pripravil vse stvari za pot, potem pa sem se okoli 5. ure začel pripravljati na spanje. Mislim,
da mi je okoli 6 ure to tudi dejansko uspelo. Ob 22.30 uri sem imel nastavljen alarm, da me je
prebudil. Potem sem se še dobro najedel testenin z zelenjavno omako in napil limonade. Ob
23.15 uri pa sem se odpeljal iz Raven na Koroškem proti Črni na Koroškem. Vožnja tja traja
cca. 25 minut, zato sem imel še dobrih 20 minut preden je prišla polnoč in je prišel čas štarta.
Bilo je zanimivih 20 minut. Vse okoli tebe je mirno, stojiš v rondoju v centru mesta, na vidiku
ni nobenega avta, nobene žive duše ni na spregled. Slišiš samo sebe, kako dihaš, razmišljaš o
tem, da je večina ljudi zdaj že pri nočnem počitku v toplih posteljah, tebe pa čaka dolga,
ampak zares dolga pot. Razmišljaš o tem ali ti je tega treba, ali ti bo uspelo, ali te bo
premagal spanec, ali bo kaj drugega, v glavnem možgani so budni kot sredi belega dne in
delajo »na polno«. Potem pa ko se bliža ura polnoči, se popolnoma umiriš, zbereš misli in se
osredotočiš na en sam cilj, priti nazaj na to mesto še pred naslednjo polnočjo. Razmišljati
začneš o posameznih odsekih poti, priti na Peco, potem do Kumra in naprej do Olševe. Iz
Olševe se samo spustiš do Zgornjega Slemena in nato zdrviš do Bukovnika in se vzpneš na
Raduho. Iz Raduhe je spet samo spust do Loke, potem pa ena sama ravnina do Smrekovca in
naprej do Slemena. Še zadnji vzpon na Uršljo in spet samo navzdol do Žerjava in do cilja v
Črni. Saj v bistvu sploh ni tako hudo, kot se morda sprva zdi. S temi mislimi sem dočakal
zadnje sekunde do polnoči, potem pa …
Slika 26. Tik pred štartom, v centru Črne na Koroškem ob Plečnikovem spomeniku. (osebni
arhiv, 2016).
76
Točno ob 00:00, ko je v centru Črne na Koroškem zadonel zvonik v cerkvi in se je začel 9. 9.
2016, sem se odpravil na pot K 24. Pot sem začel v nasprotni smeri urinega kazalca. Noč je
bila hladna, jasna, na nebu se je videlo nešteto zvezd. Sprva mi je bilo hladno v roke, vendar
sem si rekel, da je za rokavice še prekmalu in da se bom kaj kmalu ogrel. Prav zanimivo je
bilo hoditi skozi center in mimo stanovanjskih hiš v naselju Pristava. Vsepovsod tema, mir,
tišina, le tu in tam si videl odsev televizorja, ki je kazal da nekdo še ne spi ali pa tudi? Drugače
pa prava spokojnost noči. Spet sem razmišljal o tem, kako vsi počivajo ali se spravljajo k
počitku, pred mano pa pot in to ne kar neka kratka pot, ampak pot, za katero bom porabil
celo noč, cel dan in šele danes zvečer se bodo moje noge ustavile. Drugače pa je bilo počutje
odlično, v mislih sem imel »moje odseke poti« in celotna pot se sploh ni zdela tako dolga. Tri
ure in pol do vrha, dve uri in pol do Kumra, tri do Olševe in tako naprej in tako naprej in bom
že nazaj v Črni. Mala malica! Tako sem poln elana, samozavesti, optimizma začel mojo
različico K 24, se sam sebi čudil, od kod vsa ta lahkotnost štarta.
Prvi del poti iz Črne na Koroškem do Govševe planine je z mano hodila Simona. Ko sva za
sabo pustila Črno na Koroškem in zadnje hiše in ko je zmanjkalo ulične razsvetljave, se je
pokazala noč v vsej svoji lepoti. Nebo je bilo res polno posejano z zvezdami in bilo je prav
pravljično. In to mi je dalo še dodatno voljo do tega, da sem zagrizel v prvi vzpon proti
Podpeci. Kot sem že prej predvideval, sem si še vedno moral ponavljati, da se ne smem
preveč zagnati na začetku. Da bom hitel, kolikor me bodo nesle noge, bo še dovolj časa, saj je
pred mano še skoraj cela pot. Do vrha Pece pa lepo počasi in »z občutkom«. Prvi vzpon do
Podpece je bil hitro za nama, tudi čas je bil čisto po načrtu. Pot je postala boljša, ker se je
končal asfalt. Lepo počasi, z umirjenim tempom sva nadaljevala proti zadnjim hišam v naselju
Podpeca, prečila travnik in po kratkem cestnem odseku zagrizla v breg, ki je vodil do
Tomaževe koče, kjer sva se za minuto ali dve ustavila, toliko da sva se napila. Do sem sva
hodila v temi, brez prižganih svetilk, ko pa se je začela ozka pot po gozdu se je pojavila čista
tema, da nisi videl čisto nič okoli sebe. Simona je prižgala svojo svetilko, sam pa sem sprva še
nameraval hoditi brez svetilke, da bi varčeval z energijo. Samo z eno svetilko pa sem kmalu
ugotovil, da ne bo šlo. Če hodi tisti s svetilko za tabo, pada tvoja senca naravnost pred tebe
in sam sebi delaš senco, kar ti včasih še bolj otežuje hojo. Če hodi spredaj, je za odtenek
boljše, vendar se še vedno hitro spotakneš ob kakšno korenino ali skalo, ker dejansko še
vedno ne vidiš, kaj imaš točno pod nogami, ampak moraš pot spremljati meter ali dva pred
sabo. Potem sem prižgal še svojo svetilko, seveda na prvo stopnjo, kajti še vedno sem imel v
glavi, da moram varčevati z energijo za odseke, kjer jo bom res potreboval. To je še posebej
veljalo za sestop iz vrha Pece do Kumra, kajti tisti odsek sem najmanj poznal, ponoči pa ga
sploh še nisem kdaj prehodil. Pot do koče je hitro minila, čas je kazal, da sva samo par minut
prehitra, kar mi je skoraj bolj odgovarjalo, kot če bi bila točna ali malo zadaj. Tempo je bil
super, brez kakršnih koli težav, kakšna minuta prehitro pa bo pomenila več časa za počitek
oz. za nadaljevanje poti. Pri Domu na Peci se nisva ustavljala ampak sva takoj nadaljevala do
travnika, kjer se pot odcepi proti Mali Peci in votlini Kralja Matjaža. Tukaj sva naredila kratek
postanek in se razgledala proti obrisom Kamniško-Savinjskih Alp. Pogled v nebo pa ni bil več
tako čudovit kot prej v Črni, kajti zvezdnato nebo so zakrivale posamezne meglice. To me
77
sicer ni preveč vznemirilo, kajti vremenska napoved je govorila, da ne bo padavin. Vseeno pa
bi mi bilo ljubše, da bi videl samo zvezde in tisti mali košček Lune, ki je še ostal. Noč zunaj iz
gozda je bila kljub zelo majhni Luni še vedno zelo svetla in skoraj ne bi potreboval svetilke.
Razmišljal sem o tem, kako svetlo bi bilo, če bi bila polna Luna, verjetno že skoraj kot
podnevi. Ko se ti oči privadijo na pomanjkanje svetlobo, ni potrebno veliko svetlobe, da vidiš,
kje hodiš. Na travniku je zapihal tudi rahel veter, kar je dalo občutek hladu in zato sva hitro
nadaljevala navzgor proti vrhu. Bolj ko sva se bližala vrhu, hladneje je postajalo, tu in tam je
zapihalo in nisem vedel, ali naj se oblečem ali naj vztrajam do vrha. Nataknil sem si rokavice
in trak, ker mi je v roke postalo prehladno, jakna pa bo morala počakati do vrha.
Ko sva prišla na vrh je ura kazala 3.07, kar je bilo osem minut pred planom. Vesel sem bil, da
sva prispela brez problemov in najinega dobrega časa. Na vrhu pa je bila prava zima, veter je
pihal, sicer ne močno, ampak bilo je zelo hladno. Hitro sva se spustila v manjše zavetrje, kjer
sem si oblekel vse, kar sem imel s sabo (spodnjo majico z dolgimi rokavi, windstoper,
rokavice in trak), kajti pošteno me je že zeblo. Na vrhu sva si privoščila tudi prvo malico,
pojedel sem banano in dva kosa kruha z marmelado. Nato sva se vpisala v vpisno knjigo,
naredila par fotografij in se hitro začela spuščati navzdol. Na vrhu je bilo zelo lepo, razgled na
luči v dolini je bil fantastičen. Še dobro, da je bilo tako hladno in je občasno pihalo, drugače
bi se verjetno predolgo hotel zadržati na vrhu in opazovati luči v dolini. Zelo lepo se je videlo
luči od bližnjih do tistih najbolj oddaljenih krajev. Luči so me spomnile na morje, ko ponoči
opazuješ luči kje blizu ali pa tudi na malo bolj oddaljeni obali.
Slika 27 in slika 28. Vpis v vpisno knjigo ob 3.10 uri zjutraj na vrhu Pece, 2126 m (osebni
arhiv, 2016).
Iz Pece sva šla ob 3.20, 10 minut pred planom. Preden sem se vpisal in naredil tistih nekaj
fotografij, me je že zelo zazeblo v roke in sem komaj čakal, da začnem hoditi, da se ogrejem.
Naslednjih 20 minut sem ogreval roke, kajti ni in ni me hotelo nehati zebsti. Ti problemi so
78
pri meni običajni pozimi, kajti zmeraj me zebe v roke in noge in ko me enkrat zazebe, se mi
zdi, da rabim eno uro, da se pogrejem. Ena stvar pa se mi je zdela zaradi mraza zelo
dobrodošla in sem je bil zelo vesel. Ko sem doma planiral pot, me je najbolj skrbela rosa, ki
vsakomur povzroča nemalo težav. Zaradi tega sem si s sabo vzel tudi rezervne čevlje, da se
bom preobul, ko bom prišel ves moker iz Pece do Kumra. Vendar se to tokrat ni zgodilo, kajti
mraz je poskrbel, da je bila na travi namesto rose slana in ni bilo mokro. Čevlji in s tem noge
so ostale suhe, roke so se tudi pogrele in ne samo to, postalo mi je tako toplo, da sem se
malo po tem, ko je pot spet prišla v gozd, moral ustaviti in si sleči windstoper, kajti, če je
prevroče, pa spet ni prijetno hoditi.
Pot iz Pece do Kumra me je najbolj skrbela zaradi orientacije, da ne bi zašel s poti in s tem
izgubljal dragocenega časa. To pot sem že večkrat prehodil, nazadnje tudi v megli in dežju, ko
je bila orientacija spet svojevrstna, vendar še nikoli ponoči. Danes mi je orientacija tudi
ponoči šla dobro od rok in sem brez težav našel odcep, kjer se pot na Knipsovem sedlu
odcepi proti dolini Koprivne. V veliko pomoč so bile tudi nočne markacije, ki so postavljene
na tem odseku, ki se spušča proti dolini Koprivne, in se zasvetijo kot mačje oči, ko nanjo
posvetiš s svetilko. S svetilko se dobro vidi pot, kje moraš hoditi, ko pa si posvetil malo
naprej, pa se ti je slej ko prej zabliskala markacija in si vedel, da si dejansko na pravi poti.
Vesel, da gre super, po meni osebno najtežjem delu, sva dobre volje puščala za sabo pot in
višino. Ko sva prispela do prve ceste, pa sem vedel, da z orientacijo od zdaj naprej ne bo več
težav. Navzdol sem imel občutek, da sva kar hitela, sprva je to bilo sicer zaradi mraza, da se
čimprej ogrejeva, nato pa sva tempo kar obdržala. Do kmetije Kumer sva prišla ob 5.00, torej
sva bila 20 minut pred načrtovanim prihodom. Iz vrha sva šla 10 minut prej, tako da sva plan
v bistvu prehitela samo za 10 minut. Nič hudega, bo pa pavza daljša. V hiši sva videla, da je že
prižgana luč, vendar sva imela še dovolj vode, tako da nisva trkala, da bi prosila za vodo. Tam
sem se potem vseeno preobul, ker sem kot rezervne imel zraven čevlje, s katerimi mi je
boljše hoditi. Tudi nogavice sem zamenjal s svežimi, da se bodo noge bolje počutile. Slabše
čevlje sem na začetku obul, ker sem bil siguren, da bom do kmetije Kumer prišel čisto
premočen in sem raje boljše čevlje prihranil za čez dan. Ura je bila malo čez 5.00 zjutraj, torej
je bil že čas za »zgodnji« zajtrk. Lakote sicer skoraj nisem čutil, vendar sem vedel, da moram
jesti, ker bom drugače ostal brez energije. Za zajtrk sem si privoščil polnozrnate špagete z
zelenjavno omako, na vrh pa sem pojedel še eno banano. Pavzo sva pri kmetiji Kumer iz
10 minut, kot je bilo v planu, podaljšala na 17 minut in sva se še vseeno 13 minut pred
načrtovanim odhodom odpravila naprej. Do zdaj je šlo vse kot po maslu, čutil nisem še
nobene utrujenosti, občutek sem imel, da bi lahko kar tekel naprej, skratka trenutno ne bi
moglo biti boljše.
Noč je bila še vedno temna, vendar od kmetije Kumer naprej nisva več uporabljala svetilk.
Pot je sedaj potekala po cesti in se je dobro videlo tudi brez svetilke. Videlo pa se je tudi
zmeraj bolj, da nebo ni bilo jasno, kot je bilo ob polnoči, ko sem gledal v nebo in sem upal, da
bo tako tudi čez dan. Še zmeraj polna energije sva pot nadaljevala proti Govševi planini. Zdaj
se je že dodobra naredil dan, tako da svetilke do nadaljnjega ne bom potreboval več. Na
79
zadnjem travniku sva šla mimo črede krav, ki so po večini še počivale, samo nekatere so se že
odpravile na zgodnji zajtrk in so se pasle. Na Govševo planino sva prišla ob 6.50, tam pa se je
najina skupna pot zaenkrat tudi končala. Za dobrih 5 minut sva se ustavila, pojedel sem
banano, v tem času pa je tudi prišel prevoz, s katerim je Simona odšla domov. Ponudili so mi
tudi, da mi odpeljejo čevlje, vendar sem se jim lepo zahvalil, ker potem pot ne bi bila več
samooskrbna.
Ko smo se poslovili, sem pot nadaljeval navkreber proti Olševi. Na začetku sem se kar hitro
pognal proti Olševi, ko pa se je pot začela zmeraj bolj strmo vzpenjati, pa sem zaradi hitrega
tempa začutil, da so noge malo utrujene. Za mano je bila že Peca, več kot 7 ur hoje, tako da
nisem bil zaradi tega preveč zaskrbljen. Poskušal sem še zmeraj v čim hitrejšem tempu
nadaljevati, da bom čimprej na vrhu. Na razcepu, ko se pot iz Govševe planine sreča s tisto, ki
pride iz Zgornjega Slemena, se pot bolj kot ne zravna in tukaj sem si malo oddahnil. Nato pa
spet v hitrem tempu proti vrhu. Na vrh Olševe sem prišel ob 7.50, bil sem pol ure pred
planom, česar sem se razveselil. Na vrhu sem se vpisal v knjigo in naredil 3 fotografije. Spet
nisem bil skoraj nič lačen, vendar sem si zopet rekel, da moram jesti in sem se spet lotil
špagetov in zelenjavne omake. Hrana je bila zdaj že popolnoma mrzla, kot bi jo vzel iz
hladilnika in mi je zaradi tega še toliko manj teknila. Vseeno sem pojedel količino za
normalen obrok, kajti skrbelo me je, da drugače ostanem brez energije, če bom jedel šele ko
bi začutil lakoto. To se mi je večkrat zgodilo, ko sem bil na krajših turah, vmes nisem čutil
lakote in zaradi tega nisem kaj jedel. Proti koncu ture pa ostaneš čisto brez energije, skoraj
se ti ne da več hoditi in komaj čakaš, da prideš do avta ali domov. Takrat sem zmeraj
razmišljal o tem, zakaj se mi sploh ne da več hodit? Zakaj sem postal tako len in brez
energije? In zmeraj sem nekako prišel do istega odgovora, da je to verjetno zaradi tega, ker
nisem nič kaj jedel, že od ne vem kdaj, in verjetno sem imel tudi prav.
Slika 29 in slika 30. Na vrhu Olševe (1929 m) in vpis v vpisno knjigo (osebni arhiv, 2016).
Ob 8.10 sem štartal naprej iz vrha Olševe proti Raduhi. Malo naprej od odcepa, kjer sem prej
prišel iz Govševe planine, se je pričela malo višja trava, ki pa je bila mokra od rose. Ker nisem
hotel tvegati, da bi imel zdaj te boljše čevlje mokre, sem si oblekel kolesarske gamaše na
čevlje. Malo mi je bilo hladno v roke, hotel sem hiteti, ampak zdelo se mi je, da sem porabil
celo večnost, da sem si jih obul. Dejansko pa sem porabil skoraj 5 minut. Zaradi občutka, da
80
sem toliko časa potreboval za oblačenje, sem začel bolj hiteti po vrhu Olševe. Hitro pa sem
videl, da sem te gamaše potreboval samo za zelo kratek odsek, kajti potem naprej sem se
lahko zelo dobro izogibal visoki travi. Malo sem vijugal levo in desno, pa je šlo po suhem.
Vseeno si gamaš nisem sezul, da se ne bi zaradi tega preveč uštel in bi jih v najslabšem
primeru moral še enkrat obuvati. Ko pa se je pot začela spuščati iz grebena Olševe, sem se
ustavil in si jih sezul. Po poti navzdol sem srečal prvega planinca, ki je šel proti vrhu.
Nasmejal me je, ko mi je rekel, da je kar malo razočaran, ker je mislil, da bo danes prvi na
vrhu, pa mu to ne bo uspelo. Spregovorila sva še par besed, ker ga je zanimalo, od kod
hodim tako zgodaj in kam sem namenjen, nato pa sem odhitel naprej. Malo pred koncem
spusta pa mi je na korenini spodrsnilo in kot strela z jasnega sem izgubil ravnotežje in
telebnil po tleh kot klada. To je bil nepričakovani počitek, ki se je kaj hitro končal, čeprav sem
bil, potem ko sem se znašel na tleh, skoraj v udobnem položaju. Padec po tleh je bil sicer trd,
vendar se je zgodil brez hujših posledic. Malo me je bolelo zapestje, ker sem se pri padcu
seveda hotel uloviti na roke, kaj drugega pa ni bilo. Hitro sem se pobral s tal, malo sem si
razmigal zapestje, ker mi ni bilo do tega, da bi me bolelo, nato pa sem že nadaljeval pot, kot
se ne bi zgodilo nič. Do Spodnjega Slemena sem prišel ob 9.30 in tega, da sem prišel pred
časom, sem bil vesel. Zdaj ni problema, da sem prehiter ali da bi preveč hitel, zdaj je treba
hoditi, kolikor bodo dopuščale noge in predvsem varen korak. Na Spodnjem Slemenu se
nisem ustavljal, ampak sem odhitel naprej proti kmetiji Bukovnik in naprej do koče na
Grohatu pod Raduho. Pot je bila tako kot po vrhu Olševe večinoma ravninska, vzponi pa
tukaj niso omembe vredni.
Ob 10.05 sem prišel do Koče na Grohatu pod Raduho, kjer sem se za 15 minut ustavil. Na
vrsti je bila malica, da se okrepčam pred vzponom, zato sem pojedel banano, 2 rezini žitne
ploščice in malo suhega sadja. Ob 10.20 sem se podal proti vrhu Raduhe. Izbral sem zelo
zahtevno pot, ker je krajša in za njo potrebuješ manj časa. Že doma sem razmišljal o tem ali
naj nesem s sabo čelado ali ne in sem jo pustil doma. Ali je to pametna odločitev ali ne, je
moj odgovor seveda ne, ampak ... Zavarovana pot na Raduho gre kar nekajkrat pod skalami
in po izpostavljenih mestih in če ti prileti manjši kamen na glavo, je lahko usodno, če nimaš
čelade. Na tem odseku sem zložil pohodne palice in jih pripel na nahrbtnik, da sem imel
proste roke in sem si z njimi pomagal pri plezanju. Pot je bila na nekaterih mestih mokra in
precej spolzka, zato sem bil še posebej previden. Bolje hoditi nekaj časa dlje, kot pa hiteti in
tvegati, da imaš kakršnekoli težave zaradi hitrosti in nepazljivosti. Po poti navzgor sem
dohitel nekaj avstrijskih planincev, s katerimi smo se samo pozdravili, pa sem že odhitel
naprej mimo njih. Na vrh Raduhe sem prišel ob 11.25, 35 minut pred planom. Vpisal sem se v
vpisno knjigo, naredil nekaj fotografij in pojedel zadnji kos kruha in preostalo marmelado. Na
vrhu sem se prepustil razgledom po okolici, saj je bilo čudovito videti Peco in Olševo, ki sta
bili že za mano in tukaj z vrha sta se zdeli tako blizu. Po občutku se ti zdi, da je pot zelo
kratka, vendar čas, ki si ga porabil, da si prišel do Raduhe, govori drugače. Olševa je bila sedaj
zavita v meglo in mi je ustrezalo, da sem v to meglo gledal iz druge strani, kot pa da bi bil v
njej. Uršlja gora se nahaja daleč vstran, vendar do tja vodi čudovita pot skozi Smrekovške
81
gozdove, jase in travnike. Vreme je bilo glede temperatur zdaj odlično za hodit, okoli in okoli
so se potikale megle, ki so zakrivale popoln razgled.
Slika 31 in slika 32. Na vrhu Raduhe (2062 m) in vpis v vpisno knjigo (osebni arhiv, 2016).
No ja, z višinskimi metri sem bolj kot ne opravil, zdaj me čaka samo še ''ravnina''. S temi
mislimi sem se podal navzdol proti koči na Loki, kamor sem prišel ob 12.16. Po poti navzdol
sem moral malo paziti, ker je kamenje ponekod zelo spolzko in se hitro znajdeš na tleh, kot
sem danes to že izkusil. Na Loki sem bil 44 minut pred načrtom, tako da sem si brez slabe
vesti vzel malo daljšo pavzo. Sezul sem si čevlje in nogavice, da so se noge prezračile in
občutek, ko sem bil bos, je bil fantastičen. Tako dobro je bilo biti bos, imeti noge proste in
občutiti hladno travo pod nogami. V tem trenutku je bila to neprecenljiva stvar in sploh me
ni mikalo, da bi si spet obul čevlje. Bil je tudi čas kosila, zato sem se tega tudi lotil. Pojedel
sem zadnje špagete z zelenjavno omako, katero bom od zdaj naprej moral mešati z rižem. Za
sladico sem pojedel dve rezini domače sadno-žitne ploščice in nekaj oreščkov. Tukaj sem
potem naredil tudi malo spremembe v nahrbtniku pri pijači. Nisem si dotočil polno, da bi
imel 4 litre, ker do naslednje vode zdaj ni več tako daleč. Poleg tega, če do zdaj v celotnem
času nisem popil teh 4 litrov, jih verjetno od zdaj naprej do naslednje možne postaje, kjer
lahko dobim vodo, tudi ne bom. Zmešati sem si hotel tudi limonado, pa sem hitro spoznal, da
iz te moke tokrat ne bo kruha. Že ko sem vzel plastenko iz nahrbtnika, se mi je zdela barva
limoninega soka nekako preveč motna, ko pa sem poskusil limonin sok, sem vse skupaj
izpljunil, ker je bil okus … saj nisem vedel po čem. Limonin sok se mi je očitno sesiril ali nekaj
podobnega, v glavnem celo plastenko limoninega soka sem zlil stran, ker tega pa ne bi mogel
piti. To mi niti pod razno ni bilo všeč, ker bom zdaj moral piti samo vodo, ker kaj drugega pa
nimam s sabo, da bi si mešal z vodo. Potem sem obul sveže nogavice, čevlje, pospravil vse
stvari spet nazaj v nahrbtnik in se ob 12.40 odpravil naprej proti Smrekovcu.
Zdaj pa je bil začetek kar težaven, noge so bile utrujene, dobro sem se najedel, malo preveč
časa sedel, pa je bil rezultat tukaj. Telo bi veliko raje še sedelo in počivalo, kot pa da mora
spet naprej. Še težje je bilo tudi zaradi tega, ker sem se od koče na Loki takoj začel vzpenjati.
Ko se je pričela ravnina pa je spet počasi steklo po utirjenem tempu. Zdaj so se tudi oblaki
počasi začeli skrivati in je posijalo sonce, kar se je takoj poznalo pri temperaturi, ker je
postalo precej bolj toplo, kot pa sem bil navajen do zdaj. Pot čez travnik na Planini Javorje,
82
kjer sem preplašil nekaj krav, skozi gozd do planine Vodol je šla mimo kot šus. Pot mi je sedaj
zelo ustrezala, ker ni bilo prestrmih in predolgih vzponov, ki jih v tem trenutku ne bi bil
preveč vesel. Hitro sem prišel do Koče na Travniku, kjer sem se ustavil samo pri smerokazu,
pogledal, da je do Smrekovca markirano še 3,5 ure in se takoj odpravil naprej. Markirane 3,5
ure so se mi zdele tako dolge, da sem se tolažil, da toliko časa je nemogoče hodit do
Smrekovca, razen če bi šel na nedeljski sprehod. Vseeno pa sem vedel, da bom hodil sigurno
še 2 debeli uri.
Hoja po ravnini mi je šla še vedno zelo dobro od rok, sploh nisem imel občutka, da sem že
več kot 13 ur na nogah. Se je pa to počasi začelo kazati na krajših vzponih, kjer so me noge
začele opominjati, da bi bil počitek bolj primeren kot pa neko hitenje brez prestanka. Z
nogami se nisem strinjal, ker danes ni časa za počitek, zato bo jutri več kot dovolj časa. Nekje
vmes sem srečal veliko skupino planincev, nisem štel, ampak na oko rečeno jih je bilo okoli
30. Bili so sami starejši, hodili so iz smeri Smrekovca proti koči na Travniku. Zelo so se me
razveselili, kajti bil sem prvi, ki so ga srečali od Smrekovca naprej. Bili so tudi presenečeni, da
ni več ljudi, ki bi hodili tod okoli, kjer je tako lepo in da bom očitno edini, ki ga bodo srečali.
Povedali so, kako čudovita je ta pot, v bistvu je skoraj ravnina, ves čas gozd, mir, tišina,
resnično nekaj, kar ti napolni dušo in srce. Bolj se ne bi mogel strinjati z njimi. Povprašali so
me tudi, od kod prihajam in ko sem jim povedal, od kod in od kdaj hodim ter kam sem še
namenjen, so bili nemalo začudeni. Potem smo se tudi hitro poslovili, češ da me ne bodo več
zadrževali, ker me čaka še dolga pot, oni pa nimajo več daleč. Na poti proti Smrekovcu sem
razmišljal o tem, da jih veliko govori o tem, kako se pot vleče, kako je že dolgočasno, a meni
se zdi, da ne znajo videti in občutiti tistega miru, ki ga tam doživiš, ko hodiš. Ko si sam s sabo,
ko se ti zdi, da gre pot v neskončnost, ampak ne v tisto, ko komaj čakaš, da bo že enkrat
konec, ampak obratno, ko upaš da se pot nikoli ne konča in je nikoli ne boš rabil zapustiti in
bi rad še in še ostal na tej čudoviti poti. Pot po Smrekovškem pogorju je svojevrstno
doživetje, ki ti, če imaš rad naravo, mir in tišino, to ponudi v izobilju in vsej svoji lepoti.
Pod vrhom Komna stoji majhna lesena hiška in tukaj sem se ustavil za slabih 10 minut, da
sem si odpočil noge in pospravil manjši prigrizek. Pojedel sem nekaj riževih vafljev in koščkov
sadno-žitne ploščice. Počitek je zelo prijal, a kaj ko je pot klicala naprej in me vabila, da
ponovno zagrizem pot pred sabo.
Na vrh Smrekovca sem prišel ob 16.10 in vreme je bilo zdaj čudovito. Skoraj se je že čisto
razjasnilo in zdaj se je videlo daleč naokoli. Na vrhu sem naredil spet pavzo, za popoldansko
malico sem pojedel riž z zelenjavno omako. Spet začuda nisem bil lačen, ampak vseeno sem
pojedel, vsaj zdelo se mi je, da ogromno, čeprav temu ni bilo tako. Noge sem spet zračil, prav
prijetno je, ko po dolgem času osvobodiš stopala nogavic in čevljev in se bos sprehodiš po
travi.
83
Slika 33 in slika 34. Na vrhu Smrekovca (1577 m ) in vpis v vpisno knjigo (osebni arhiv, 2016).
Razmišljal sem koliko časa sem že na poti in da ni v bistvu še nobene krize, čeprav tako dolgo
skupaj nisem še nikoli hodil. Na poti sem bil že več kot 16 ur, kar je moj osebni rekord. Včasih
vem, ko se odpravim samo na Uršljo goro ali pa na Peco in potem ko sem na vrhu in
razmišljam, da bi moral zdaj iti še na Peco, če sem na Uršlji, ali pa obratno? V večini primerov
se mi niti približno ne da, pa ne vem, a je krivo to, da se ''psihično'' doma pripraviš, da boš
osvojil samo en vrh ali je kaj drugega. Danes pa sem osvojil že 4 vrhove, pred mano je še
eden, pa imam motivacijo na višku. Sploh ne razmišljam o kakšni utrujenosti ali o tem, da se
mi ne ljubi ali da bi odnehal. Poln spet novega zagona, ker samo še do Slemena in potem
skok na Uršljo goro, navzdol proti Črni bo pa tako ali tako samo neslo. S temi mislimi se ob
16.30 odpravim navzdol proti koči na Smrekovcu, kjer se ustavim za toaleto. Hitro se potem
odpravim naprej. Ko sem potem hodil naprej od koče po gozdu, pa sem začel razmišljati o
planu za naprej in o času. Planirano sem imel, da bom okoli 22.00 ure na vrhu Uršlje gore,
razmišljal sem že prej, da bom verjetno prej na vrhu. Potem pa sem ne vem, zakaj, planiral
samo 2 uri iz vrha Uršlje gore do Črne, kar se mi je kar naenkrat posvetilo, da mi ne bo
uspelo, ker bo brez teka, samo s hojo, to neizvedljivo. Seveda so mi misli potem začele
delovati še naprej in razmišljal sem o tem, da mi bo morda na koncu zmanjkalo pol ure, da
ne bom prispel v pravem času in da mi lahko zaradi pol ure spodleti. Tega pa si niti približno
nisem želel, da bi moral še enkrat začeti znova, zato ker bi mi na koncu zmanjkalo pol ure
časa. To razmišljanje me je potem pognalo dobesedno v zelo hitro hojo, po klancu navzdol
sem že skoraj tu in tam tekel. V glavi sem nato hitro preračunal, da moram vsekakor biti
najkasneje ob 21.00 uri na vrhu Uršlje gore in zato sem potem imel tokrat najhitrejši tempo
iz koče na Smrekovcu do Slemena. Danes se mi še nikjer ni tako mudilo. Tudi energije sem
imel toliko, kot da bi pravkar začel svojo pot in nisem vedel, ali je to posledica, da zdaj nisem
jedel testenin, ampak riž in da mi je riž toliko bolj ustrezal, ali pa je to posledica, da sem se
zdaj resnično ustrašil, da mi bo na koncu primanjkovalo časa. V glavnem, kar koli je bilo,
pomagalo je, da sem do Slemena prišel ob 18.30. Ves čas sem hitel na vso moč, tudi na
Slemenu se sploh nisem ustavil, ampak sem pot takoj nadaljeval proti Križanu. Na Slemenu
se mi je zopet pridružila Simona, ki je morala začeti v zelo hitrem tempu. Prvo sem mislil, da
bi se ustavil in nekaj pojedel, pa sem si premislil in sem šel naprej. Kmalu pa se je pokazalo,
da ni bila dobra odločitev, ker sem začutil, da mi začenja primanjkovati energije ali pa je vsa
celodnevna utrujenost začela prihajati za mano. Ustavil sem se, pojedel zadnjo banano,
84
zadnje rezine domače sadno-žitne ploščice in nič od tega mi ni prav dišalo, ampak sem se
skoraj moral prisiliti, da sem to pojedel. Pot sem nato v hitrem tempu nadaljeval naprej proti
Križanu, kamor sem prispel ob 19.15. Tukaj sem planirano kratko pavzo izpustil in se podal
na pot proti vrhu Uršlje gore. Čas sem zdaj že preračunal, da imam dober, da bo šlo skozi,
kajti tukaj na Slemenu sem bil zdaj eno uro pred planom in to dodatno uro bom porabil za
pot iz Uršlje proti Črni.
Tempo proti vrhu pa se je upočasnjeval z bliskovito hitrostjo. Zdaj me je resnično vsa
utrujenost ujela, noge sem imel iz koraka v korak težje, tudi roke v zapestjih so me začele
boleti. Roke so me začele boleti, ker sem se ves dan zelo dosti naslanjal nanje, si s palicami
pomagal, da bi razbremenil noge in da me ne bi začelo boleti koleno. S kolenom res nisem
imel težav, nisem pa si mislil, da me bodo zaradi tega začela boleti zapestja. Do vrha Uršlje
gore se mi je pot vlekla, kot še nikoli. Tolikokrat, ko sem tokrat mislil, da sem že skoraj na
vrhu, da sem pri zadnjem ovinku, da bo zdaj zdaj cesta in potem samo še skok in si na vrhu,
pa ni bilo tako in cesta se že ni in ni hotela pojaviti. Vmes med vzpenjanjem se je tudi
zmračilo in v gozdu je bilo precej temno, vendar se je dalo še normalno hoditi brez svetilke.
Ko sva prispela do ceste, sem je bil vesel bolj kot česarkoli, ker je to pomenilo, da sva zdaj pa
res že v bistvu na vrhu. Tistih par korakov še, pa smo z višinskimi metri opravili. Med
vzponom na Uršljo goro sem tudi prvič na tej poti začel razmišljati o tem, da komaj čakam,
da pridem na cilj, da bo konec. Ta vzpon je bil verjetno moj najtežji na Uršljo goro. Na Uršlji
gori sem prvo šel v kočo na toaleto, se topleje oblekel, ker je bilo na vrhu hladno, nato pa sva
se podala proti vrhu Uršlje gore, kamor sva prispela ob 20.25. Bila je čista tema, pihalo je,
bilo je hladno, pa vendar me to ni niti malo motilo, kajti bil sem res vesel, da mi je uspelo
priti do sem in to v takšnem času. Zdaj se mi ni več kam mudilo, vpisal sem se v zvezek,
naredil nekaj fotografij, še malo občudoval Mežiško dolino, ki se je svetlikala v tisočih lučkah,
nato pa pot pod noge. Pred mano je bil še zadnji spust do Naravskih Ledin in do Žerjava, ter
po cesti do centra Črne na Koroškem, kjer sem pred več kot 20 urami začel svojo pot.
Slika 35 in slika 36. Vidno utrujen na vrhu Uršlje gore (1699 m) in vpis v vpisno knjigo ob
20.30 uri (osebni arhiv, 2016).
85
Ob 20.35 sva se začela spuščati iz vrha Uršlje gore, na glavi svetilka, v rokah palice, v srcu pa
veselje, da se pot končuje. Na poti navzdol se je zdaj poznala celodnevna utrujenost, palice
sem uporabljal že z veliko težavo, kajti zapestji sta me pošteno boleli. Noge me navzdol niti
niso bolelo, bolj je bil prej problem pri vzponu. Ob 21.25 sva bila na Naravskih Ledinah, kjer
se nisva ustavljala, ampak sva pot takoj nadaljevala proti Žerjavu. Od Naravskih Ledin naprej
pa sta me zapestji začeli že toliko boleti, da palic nisem mogel več uporabljati, ampak sem jih
samo še vlekel za sabo. Pot je bila veliko lažja kot prej navzgor, ampak še vseeno ni šlo več
hitro. Tudi vmesni postanki so se pojavili, ko sem se moral ustaviti za par sekund, počepniti,
da sem si pretegnil noge in sem potem lažje nadaljeval. Komaj sem tudi čakal, da se preneha
klanec navzdol, da prideva na ravnino, kjer bo veliko lažje hoditi. Na ravnini se mi je res
godilo bolje kot navzdol, ko pa sva prišla do asfalta in sem začel hoditi po njem, pa so me
začeli boleti še podplati oz. pete, niti sam nisem več vedel, kaj me sploh boli. Zaradi tega sem
potem ves čas hodil po robu, kjer je bil makadam, ker je bilo za moje noge veliko prijetneje.
Do Žerjava sva prišla ob 22.35, točno 2 uri po odhodu iz Uršlje. Zdaj sem videl, da če bi se
držal plana, res ne bi bilo dosti časa in bi mi zmanjkalo pol ure, da bi opravil K 24. Iz Žerjava
do Črne se je nato pot vlekla kot najdaljši dan v tednu, ponedeljek. Koraki so bili vedno težji,
celo moje telo se mi je zdelo, da komaj čaka, da se ustavim in da si lahko odpočije. Vendar še
ni bil čas za to, pred mano je bil še zadnji kilometer, ki ga je treba premagati. Kako vesel sem
bil, ko sem prišel do table Črna na Koroškem, pa do zadnjega ovinka, ko mi je pogled že začel
uhajati proti spomeniku na sredini krožnega prometa v centru Črne na Koroškem. In kako
vesel sem bil, ko sem stopil na mesto kjer sem pred 23 urami in 10 minutami začel to pot.
Slika 37. Ponovno ob Plečnikovem spomeniku v Črni na Koroškem po 23 urah in 10 minutah
hoje. Utrujen, vendar zadovoljen (osebni arhiv, 2016).
86
Usedel sem se na rob vodnjaka in skozi misli mi je šel celoten današnji dan, od štarta pred
več kot 23 urami do vseh vrhov in do zadnjih težkih korakov, ki so me pripeljali na cilj. Zdelo
se mi je, kot da je minilo več dni in da ni za mano samo en dan, en dan hoje, en dan stanja na
nogah, en dan brez daljšega počitka, en dan brez spanca, en dan, samo en dan. Kako malo se
sliši en dan in kako veliko se lahko v enem dnevu naredi in doseže. Kolikokrat se včasih v
enem dnevu spomniš, da gre čas mimo tebe in kolikokrat izkoristimo dan v polni meri? Bil
sem že večkrat toliko časa pokonci, vendar sem prvič v življenju v enem dnevu prehodil peš
toliko kilometrov. Zdaj ko sem bil na cilju, ko sem končal in opravil s K 24, mi ni bilo žal niti
minute tega dneva. V bistvu sem cel dan užival, užival v hoji, v naravi, v samoti, v miru, v
tišini, v stvareh, ki so tako enostavne pa vseeno za nekoga tako daleč in tako nedosegljive.
Na koncu sem bil srečen, da sem sam sebi dokazal samo to, da lahko. Če nekaj hočeš in v to
vložiš nekaj truda, vmes ne obupaš, potem na koncu spoznaš, da zmoreš in da lahko. Najbolj
všeč mi je odgovor iz knjige »Everest« od Vikija Grošlja (avtorja tega stavka se ne spomnim)
na vprašanje ''Zakaj hoče na goro?'' in je odgovor čisto enostaven: ''Zato, ker je tam.'' Tako
nekako je moj odgovor, zakaj sem se podal na pot K 24, zato ker je tu in ker lahko. Za pot
K 24 ne rabiš biti vrhunski gornik, alpinist ali kaj podobnega, dovolj je, če si rekreativec,
planinec, pohodnik, avanturist in v to vložiš nekaj svojega časa, energije in seveda
najpomembnejše, da na koncu ne obupaš in to je to!
Slika 38. Priznanje, ki pomeni, da si postal član Kluba 24 (osebni arhiv, 2016).
87
12.1 Osnovni podatki iz moje poti K 24
Vsi spodaj navedeni podatki so vzeti iz spletne strani http://www.movescount.com,
pridobljeni so s pomočjo ure Suunto Ambit1, pri kilometrih poti, višinskih metrih in na grafu
poti so odstopanja zaradi kalibracije ure in občasnih napak, ki se pojavijo.
Tabela 12
Podatki moje celotne poti K 24, pridobljeni z uro Suunto Ambit1
Čas hoje
(h:min:s)
Čas vzpona
(h:min:s)
Čas spusta
(h:min:s)
Čas hoje po ravnini
(h:min:s)
23:07:35 10:53:50 8:31:03 3:42:55
Prehojena razdalja
(kilometri)
Vzpon
(metri)
Spust
(metri)
Povprečna 𝑭𝑺 (ud/min)
86.34 5436 5387 113 (59–161)
Tabela 13
Podatki med posameznimi vrhovi na poti K 24
Pot Čas
(h:min:s)
Razdalja
(kilometri)
Vzpon
(metri)
Spust
(metri)
Povprečna 𝑭𝑺
(ud/min)
Črna na Kor.–Peca 3:07:01 11.22 1584 15 121 (64–143)
Peca–Olševa 4:44:38 16.69 1020 1212 116 (65–156)
Olševa–Raduha 3:44:33 9.83 900 771 121 (79–159)
Raduha–Smrekovec 4:33:16 18.47 771 1251 113 (79–147)
Smrekovec–Uršlja gora 4:20:19 17.87 906 789 112 (64–146)
Uršlja–Črna na Kor. 2:37:48 12.26 36 1176 99 (78–118)
Skupaj 23:07:35 86.34 5217 5214 113
88
Slika 39. Graf frekvence srca in višine na poti K 24 (osebni arhiv, 2016).
89
Slika 40. Graf moje poti K 24 (barvne oznake so oznake frekvence srca, svetlejša je barva, nižji je pulz in obratno).
* med Olševo in Raduho in med Raduho ter Smrekovcem se vidi večji odklon od poti, zaradi napake v uri.
90
14 SKLEP
Moje diplomsko delo je rezultat študija na fakulteti za šport in smeri, za katero sem se
odločil, in sicer Gorništvo z dejavnostmi v naravi.
Ljudje smo ustvarjeni za bivanje in premikanje v naravi brez posebnih pripomočkov, vendar
nas »moderen« življenjski slog od tega vedno bolj oddaljuje. Ljudstva so se v davnini selila iz
kraja v kraj, iz dežele v deželo in pri tem so premagovali ogromne razdalje peš in s tistim, kar
so imeli s sabo ali pa so našli na poti. Predvidevamo, da je bila tudi njihova osebna in
tehnična oprema zelo skopa ali pa je sploh ni bilo. Danes, ko se nekdo odpravi na daljšo pot
peš ali s kolesom, takšnemu podvigu rečemo ekstremno dejanje, katerih pa se množica ljudi
vedno bolj poslužuje. Vedno več ljudi hoče dokazati samemu sebi, da zmore, ali pa
enostavno želijo pobegniti iz monotonega vsakdana, se najti na samotnih poteh.
V uvodnem delu sta predstavljeni dve od treh slovenskih gorovij, po katerih poteka pot K 24,
opisani so posamezni vrhovi te poti in natančno je opisana trasa poti. Podali smo osnovne
informacije o planinskih kočah, ki jih najdemo na poti, teoretično smo predstavili osebno in
tehnično opremo ter prehrano, ki jo na takšni poti potrebujemo.
Program športne vadbe in psihične priprave, ki je predstavljen v diplomski nalogi je nastal na
podlagi slovenske in tuje literature, študija na fakulteti za šport ter lastnih gorniških izkušenj.
Ta program ni idealen, vendar predstavlja osnovo, na kateri si lahko vsak posameznik zgradi
takšnega, ki mu bo pisan na kožo. Je pa zastavljen tako, da povprečnega rekreativnega
športnika psihično in fizično pripravi do te mere, da mu K 24 ne predstavlja več nemogočega
podviga.
Program je enostaven, prilagodljiv, in sicer z razlogom, da je razumljiv velikemu številu
posameznikov. Tudi pri moji praktični izvedbi programa je prišlo do odstopanj od
zastavljenega zaradi tega, ker je v hribih in v naših življenjih enostavno preveč spremenljivk,
na katere ne moremo vplivati in se moramo prilagoditi. Pri takšnih podvigih pa je tudi
najpomembnejše, da se znamo prilagoditi danim situacijam in iz njih potegniti najboljše, kar
lahko, saj smo le tako na pravi poti k našemu cilju.
S pomočjo programa se naša fizična kondicija poveča do te mere da nam 24 urna hoja (če ne
pride do kakšne poškodbe) ne predstavlja tako velikega napora, da ga nebi zmogli. Treningi
so trajali deset tednov in v teh tednih smo prehodili več kot 500 kilometrov poti, premagali
čez 30.000 višinskih metrov in opravili več kot 140 ur vadbe. Že same številke povedo, da
smo dobro fizično podkrepljeni in da smo pripravljeni na pot K 24.
Zaradi desetih tednov fizičnih treningov postanemo tudi psihično močnejši, v prvi vrsti že
samo zaradi tega, ker smo bili sposobni opraviti desettedenski program vadbe. Drugo
motivacijo nam daje vedenje, da smo opravili z vsemi temi kilometri poti, višinskimi metri in
urami vadbe. Zaradi teh dveh razlogov vemo, da smo sposobni prehoditi pot in to je še
91
dodatna motivacija. Poleg tega smo treninge izvajali na trasi poti K 24, tako smo spoznali
celotno pot, njene »kritične« točke, kjer bi lahko zašli, in to nam daje vedeti, da bomo pot
prehodili brez težav. Vse te pozitivne stvari, ki pridejo skupaj z vadbo, so neprecenljiva
motivacija, ki nas brez težav pripelje do zaključka, da bomo pot opravili.
Na konkretnem primeru smo prikazali, da je celotno pot mogoče prehoditi v predvidenem
času brez vmesnih odsekov, kjer bi tekli. Celotno pot smo opravili tudi samooskrbno, brez
tuje pomoči.
Vedno si moramo poleg resne hoje in treninga, vzeti tudi čas za postanek na prijetni lokaciji,
za pogovor s prijateljem ali popolnim tujcem, ki ga srečamo ob poti, za počitek in oddih v
prijetni senci smrek in čudovitim razgledom na okolico. Tako nam trening ne samo krepi
naših mišic, ampak nam polni tudi našo dušo in nam daje motivacijo z železno voljo.
Vsem, ki ste pot prehodili, čestitam, tistim pa, ki se boste na pot šele odpravili, želim prijetno
pustolovščino po koroških hribih. Če boste v tej diplomski nalogi našli koristno informacijo,
še toliko boljše. Pa srečno!
92
15 LITERATURA IN VIRI
Ambrožič, B. (2013). K 24 – opis poti. Pridobljeno 24. 8. 2016, s
https://bojanambrozic.com/tag/k-24-opis-poti/
Andrejc, U. in Podovšovnik, U. (2004). K 24 – največji koroški hribovski izziv. Planinski vestnik:
glasilo Planinske zveze Slovenije, 109 (7–8), 42–44.
Bandur, S. (2013). K 24 ali planinska etika na preizkušnji. Pridobljeno 16. 5. 2016, s
http://www.delo.si/druzba/panorama/k24-ali-planinska-etika-na-preizkusnji.html
BluePlanet, (2011). Panoramio-Photoof Kotlje, Mt.Urslja gora. Pridobljeno 24. 8. 2016, s
http://www.panoramio.com/photo/58140660
Celin, M. (2014). Črnjanski hribovski izziv vse privlačnejši. Delo, 56 (289), 15.
Evans M. (1997). Enduranceathlete'sedge [Greben vzdržljivostnih atletov]. Champaign:
UnitedGraphics.
Fras. B. (2014). V enem dnevu osvojiti pet vrhov. Pridobljeno 27. 8. 2016, s http://www.gore-
ljudje.net/novosti/113477/
Glavnik, A., Jazbec, L., Jordan, B., Kadiš, F., Kastelec, D., Koželj, M. idr. (2005). Planinska šola.
Ljubljana: Planinska zveza Slovenije.
Gregorc, A. (2016). Solčavska panoramska cesta. Pridobljeno 24. 8. 2016, s
http://www.ambroz-gregorc.com/panoramska%20cesta/panorama.html
Hren, K. (2012). Grape in vrhovi, Čar Karavank med Peco in Obirjem. Celovec: Mohorjeva
založba.
Jeseničnik, T. in Savelli, M., (2012). K 24 : največji koroški hribovski izziv. Črna na Koroškem:
Občina.
Kos, M. in Vrhovec, J., (2015). Kamniško-Savinjske Alpe. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije.
Kotnik, M. (2007). Klub 24 – največji koroški hribovski izziv. Delo, 49 (288), 6.
Lačen, M. (2010). 10 let K 24. Črnjanske cajtnge, 2010 (45), 29–30.
Lačen, M. 2014). 15. sezona K 24 rekordna. Črnjanske cajtnge, 2014 (57), 25–26.
Lang, H. (2014). Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe: 53 izbranih izletov in planinskih tur.
Ljubljana: Mladinka knjiga.
Lesjak, P. (2016). Osvajaš gore, premaguješ sebe. Podvig K 24, največji koroški gorski izziv.
Pridobljeno 27. 8. 2016 s, http://www.vecer.com/osvajas-gore-premagujes-sebe-podvig-
k24-najvecji-koroski-gorski-izziv-6252513
93
Mann, D. in Schaad, K. (2001). Thecompleteguide to adventureracing. [Popolni vodnik za
pustolovksa tekmovanja]. New York: W.W.W. Norton&Company, Inc.
Mlač, B. (2003). Prehrana v gorah. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije.
Pogačnik., V. (2012). Komen-Smrekovec. Pridobljeno 28. 8. 2016 s,
https://sites.google.com/site/vidpogacnik/home/gorniski_vodnik/kamniske_alpe/komen---
smrekovec
PZS, (2016). Seznam koč, zavetišč in bivakov. Pridobljeno 8. 7. 2016 s,
http://www.pzs.si/koce.php
Stritar, A. (2003). Kamniško-Savinjske Alpe. Ljubljana: Siddarta.
Tušak M. in Tušak M. Psihologija športa. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Ušaj, A. (2003). Kratek pregled osnov športnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za šport,
Inštitut za šport.
Vir 1: https://eucbeniki.sio.si/geo9/2634/index2.html#close (24. 8. 2016).
Vir 2: http://www.koroska.si/si/aktivnosti/pohodnistvo (24. 8. 2016).
Vir 3: http://www.solcavska-panoramska-cesta.si/si/destinacija (31. 8. 2016).
Vir 4: http://www.koroska.si/si/nastanitve/planinske-koce (8. 7. 2016).
Vodništvo. (2016). Raduha 2062 m. Pridobljeno 29. 8. 2016 s, http://vodnistvo.si/kam-na-
turo/raduha/