DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA

Varstvoslovje

Predstave o forenzični psihologiji

Julij, 2012 Avtor: Kristina Rome

Mentor: red. prof. dr. Peter Umek

Zahvala

Iskreno se zahvaljujem svoji družini ter vsem svojim najbližjim, ki so me

razumeli in podpirali na moji poti, da sem dosegla svoj cilj.

Zahvaljujem se tudi svojemu mentorju dr. Petru Umeku za vso izkazano pomoč pri

diplomskemu delu s svojim mentorstvom, ki je bilo zelo strokovno in iskreno.

Iskrena hvala vsem!

2

Kazalo

1 Uvod ......................................................................................... 6

1.1 Opredelitev pojma forenzične psihologije ........................................... 7

1.2 Cilji in domneve ......................................................................... 8

1.3 Opredelitev metod ...................................................................... 9

2 Razvoj forenzične psihologije ........................................................ 10

2.1 Zgodovinski pregled .................................................................... 11

2.1.1 Začetki ― začetniki razvoja forenzične psihologije ......................... 11

2.1.2 Razvoj v 19. stol. ................................................................. 12

2.1.3 Razvoj v prvi polovici 20. stol .................................................. 13

2.1.4 Razvoj po drugi svetovni vojni ................................................. 14

2.1.5 Spremembe v praksi forenzične psihologije .................................. 15

2.2 Smeri forenzične psihologije.......................................................... 16

2.2.1 Policijska psihologija ............................................................ 16

2.2.2 Pravna psihologija ................................................................ 17

2.2.3 Preiskovalna psihologija ......................................................... 17

2.2.4 Kriminalna psihologija ........................................................... 18

2.2.5 Zaporska psihologija ............................................................. 19

2.3 Nekatere popularne metode forenzične psihologije .............................. 20

2.3.1 Profiliranje ........................................................................ 20

2.3.2 Psihološka avtopsija ............................................................. 21

2.3.3 Intervju ............................................................................ 21

2.3.4 Psihofiziološke tehnike ugotavljanja laži ― poligrafiranje ................ 22

2.3.5 Forenzična lingvistika............................................................ 23

2.3.6 Hipnoza ............................................................................ 23

2.3.7 Prepoznava obrazov storilcev kaznivih dejanj ............................... 24

2.4 Vloga forenzičnega psihologa ......................................................... 25

2.4.1 Klinična vloga ..................................................................... 25

2.4.2 Eksperimentalna vloga .......................................................... 26

2.4.3 Aktuarska vloga ................................................................... 26

2.4.4 Svetovalna vloga .................................................................. 27

3 Študija primera .......................................................................... 28

3.1 Primer forenzičnega psihologa v medijih ........................................... 29

3.1.1 Kaj pravi o tem literatura ...................................................... 29

3.1.2 Forenzična psihologija v knjigah ............................................... 30

3.1.3 Forenzična psihologija v filmih ................................................ 30

3.1.4 Forenzična psihologija na televiziji ........................................... 31

3.1.5 Zaključki ........................................................................... 31

3.2 Anketa ― predstave o forenzični psihologiji ........................................ 32

3.2.1 Predstavitev vprašalnika ........................................................ 32

3.2.2 Analiza anket ..................................................................... 33

3.2.3 Zaključki ........................................................................... 39

4 Sklep ....................................................................................... 42

5 Uporabljeni viri .......................................................................... 44

3

Kazalo grafov

Graf 1: Pogostost odgovorov na vprašanje »Kje, na katerih področjih, v katerih ustanovah dela forenzični psiholog?« ......................................................... 40

Graf 2: Pogostost odgovorov na vprašanje »Kaj je forenzična psihologija?« ........... 41

4

Povzetek

V diplomski nalogi preučujemo pojem forenzične psihologije, razvoj znanosti

forenzične psihologije, njene smeri, metode, vlogo forenzičnega psihologa ter njeno

podob, kot jo dojema laična javnost. Pojmovanje forenzične psihologije je podvrženo

različnim definicijam, v glavnem jih uvrščamo med ožje in širše. V nalogi poskušamo

predstaviti obe vrsti, pokazati, v čem se razlikujeta, kot primernejšo pa vzamemo

širšo definicijo, ki se nanaša na raziskovalno dejavnost ter praktično uporabo v

institucijah kot so zapori, policija, bolnice, šole, sodstvo itd.

Forenzična psihologija ima svoje korenine že v antičnih časih, dejanski razvoj takšne

veje znanosti, kot jo poznamo danes, pa se je pričel v 20. stoletju in se vedno bolj

razvija. Že sama veja psihologije, forenzična psihologija, je razvila svoje specialne

smeri, kot so policijska psihologija, pravna psihologija, preiskovalna psihologija,

kriminalna psihologija ter zaporska psihologija. Prav tako so se razvile različne

metode pridobivanja podatkov oziroma obravnavanja le-teh. V nalogi vse omenjene

metode predstavimo.

Kot protipol takšni raznolikosti pojmovanj ter specialnih vej znotraj forenzične

psihologije se pojavljajo mediji s svojimi dokaj agresivnimi predstavami dela

forenzičnih psihologov, ki pa z dejanskim delom nimajo veliko skupnega. Predvsem so

te predstave omejene na delo s kriminalci ter na samo raziskovanje vzrokov

kriminalnega dejanja, poleg tega pa so polne stereotipov. Vedno bolj razširjene

televizijske serije ter filmi s takšnimi podobami vplivajo na percepcijo ljudi, ki

dobijo o tej znanosti temu primerno podobo. Z namenom da preverimo, kako laični

ljudje poznajo delo forenzičnega psihologa, v nalogi najprej preverimo podobe v

medijih ter jih nato primerjamo z odgovori anketirancev. Povezava je očitna, saj je

iz odgovorov razvidno, da je vedenje posameznikov o tej stroki podvrženo podobam,

ki jih pridobijo iz medijev, največ iz televizijskih serij.

KLJUČNE BESEDE: forenzična psihologija, policijska psihologija, preiskovalna

psihologija, forenzična psihologija v medijih, predstave o forenzični psihologiji

5

Personal aspect of forensic psychology - summary

The thesis examines the concept of forensic psychology, the development of science,

its directions, methods, the role of a forensic psychologist, and her image in the

general public. Perceptions of forensic psychology is subject to various definitions in

the main they are classified as narrow and wider. In this work we try to present both,

show in what way they differ, and take a broader definition, which refers to the

research and practical application in prison institutions, police, hospitals, schools,

etc. in the judiciary, as more appropriate.

We can say that forensic psychology has its roots in ancient times but the actual

development of this branche of science as we know it today began in the 20th

century and is increasingly developing. Itself a branch of psychology, forensic

psychology, developed its specialities, such as police psychology, legal psychology,

investigative psychology, criminal psychology, and prison psychology. It developed

also different methods of getting and processing data. In this work we present all of

this.

Parallel to such a diversity of concepts and special branches within forensic

psychology, the media appear, quite aggressively, with the perceptions of forensic

psychologists, that has a little to do with the real-life-work of the expert. Above all,

these performances are limited to working with criminals themselves and exploring

the causes of crime and are full of stereotypes. With such images pervasive television

series and movies affect the perception of people. In order to examine how are

people familiar with the work of a forensic psychologist, we will firs check images in

the media, and then compare the answers of respondents. The connection is obvious,

since the responses show that the knowledge of individuals of the profession is a

subject to the images they receive from the media, mostly television series.

KEYWORDS: forensic psychology, police psychology, investigative psychology,

forensic psychology in the media, the notion of forensic psychology

6

1 Uvod

Izraz forenzična psihologija izhaja iz latinske besede forum1, torej se nanaša na

prostor za javno razpravo. Termin forenzičen opredeljuje nekaj, kar se vsaj

potencialno nanaša tako na civilni kot na kriminalni zakon. Vendar bi bilo opiranje

definicije le na pomoč sodiščem pri izvajanju sodnih postopkov zmotno (Areh, 2011).

Obstaja več definicij forenzične psihologije. Dejavnosti forenzične psihologije

strokovnjaki definirajo različno. Gudjonsson in Haward jo definirata kot vejo

»uporabne psihologije, ki se ukvarja z zbiranjem, raziskovanjem in predstavljanjem

dokazov za sodne namene« (Areh, 2011; po Gudjonsson, Haward, 1998). Omenjeni

definiciji je podobna definicija Blackburna, v kateri avtor trdi, da se forenzična

psihologija ukvarja s pridobitvijo psiholoških informacij, katerih namen je olajšati

sodne odločitve (Areh, 2011). Obe definiciji sta po Arehu preozki in pomanjkljivo

prikazujeta dejavnosti forenzičnih psihologov. Kakorkoli, definicijo forenzične

psihologije bo utrdila uporaba, za to pa je očitno še prezgodaj (Gudjonsson, 1998).

Še 25 let nazaj izraz forenzična psihologija ni bil kaj bolj poznan. Danes je prepoznan

že malce bolje, vendar kot je opaziti med različnimi strokovnjaki, obstajajo različna

pojmovanja tega termina. Različno pojmovanje dejavnosti med strokovnjaki na drugi

strani spremljajo pojmovanja laičnih ljudi. Te predstave so večinoma podvržene

informacijam, ki jih o forenzičnih psihologih zadnja leta dobivamo iz televizijskih

serij ali filmov. Ti mediji forenzičnega psihologa pogosto prikazujejo »izkrivljeno« in

precej daleč od dejanskega opravljanja tega poklica. Večina ljudi dobiva informacije

o delu forenzičnega psihologa preko razširjenih medijev. Tistih, ki so se dejansko

srečali s tovrstnim delom, je precej manj, zato je pričakovati, da takšna izkrivljena

predstava o delu forenzičnega psihologa tudi prevladuje.

V nadaljevanju bomo opredelili pojem forenzične psihologije, ki nam bo osnova za

primerjavo s predstavami o forenzični psihologiji.

1 Forenzičen izhaja iz latinske besede forensis in se nanaša na Forum, predvsem na rimsko

sodišče, kjer so reševali sporne zadeve.

7

1.1 Opredelitev pojma forenzične psihologije

Na začetku je potrebno opredeliti pojem forenzične psihologije, kot ga bomo tekom

naloge uporabljali.2 Avtorji ga namreč različno pojmujejo, največkrat precej ozko.

Tako Gudjonsson in Haward (1998) forenzično psihologijo definirata kot »vejo

uporabne psihologije, ki se ukvarja z zbiranjem, raziskovanjem in predstavljanjem

dokazov za sodne namene«. Pri tej definiciji se omejujeta na psihologovo delo z

dokaznim gradivom, s katerim se pri svojem delu ukvarjajo odvetniki, tožilci in

sodniki. Areh (2011) takšno definicijo označuje kot preozko. Prav tako Bartol in

Bartol (2008) govorita o širših in ožjih definicijah, o definicijah, ki forenzično

psihologijo definirajo kot raziskovanje in uporabo psihološkega znanja v pravnem

sistemu, in o definicijah, ki forenzično psihologijo omejujejo na uporabo in prakso

psihologije, kot se nanaša na pravni sistem. Areh (2011) kot nasprotje ožji definiciji

navaja Wrightsmanovo širšo opredelitev forenzične psihologije kot uporabe

psihološkega znanja pri reševanju vprašanj, s katerimi se soočata pravosodje in

policija. Bartol in Bartol (2008) pa navajata: »Na forenzično psihologijo gledava

širše, kot oboje (1) raziskovalno prizadevanje, ki raziskuje aspekte človeškega

obnašanja neposredno vezane na pravne procese… in (2) profesionalno prakso

psihologije, znotraj katere ali v posvetovanju le-te s pravnim sistemom, ki obsegata

tako civilni kot kriminalni zakon.« (Bartol in Bartol, 2008: 8). Širša definicija po

njunem vključuje tako zdravnike kot družbene, razvojne, svetovalne, kognitivne,

eksperimentalne, industrijsko-organizacijske in šolske psihologe. Delo forenzičnega

psihologa namreč vključuje tako situacije, preden pridejo do sodišča, kot tudi tiste,

ki sledijo odločitvam sodišča. Omejevanje forenzične psihologije na civilna in

kazenska sodišča ter popravne ustanove ne prepozna s pravom povezanih funkcij, ki

jih izvajajo psihologi, ki delajo s kazenskim pregonom ali žrtvami.3 Prav tako je

potrebno upoštevati prispevke tistih, ki študirajo psihologijo kriminala. Forenzično

psihologijo zato pojmujemo kot uporabo psiholoških raziskav, teorije in prakse pri

2 Primeri ostalih forenzičnih znanosti: forenzični inženiring, forenzična lingvistika, forenzična

medicina, forenzična preiskava računalnikov, forenzična patologija, forenzična antropologija,

forenzična arheologija, forenzična psihiatrija, forenzično socialo delo, forenzično

računovodstvo.

3 V okvir takšnega ozkega pojmovanja sodi ločevanje med kriminalno in forenzično

psihologijo. Po takem pojmovanju se kriminalna psihologija ukvarja s psihološkimi aspekti

kriminala, forenzična pa s sodišči.

8

iskanju odgovorov na pravna vprašanja. Wrightsman in Fulero (2005) takšno široko

pojmovanje povzemata v naslednjih trditvah:

1. forenzična psihologija je področje, ki vključuje psihologe iz vseh vrst

usposabljanj ter usmeritev;

2. forenzična psihologija je tako profesija kot tudi študijsko področje;

3. forenzična psihologija sodeluje v pravnem sistemu in mora biti zato dobro

seznanjena s pravili pravnega sistema4;

4. viri informacij o temah forenzične psihologije so bogati, raznoliki in

obsežni.

Za Slovenijo se najprimernejša kaže »širša opredelitev, po kateri forenzična

psihologija predstavlja uporabo psiholoških spoznanj in metod v povezavi s

kazenskim in civilnosodnim ter s predkazenskim postopkom. Forenzični psihologi

opravljajo dejavnosti v povezavi z delom sodišč, tožilstva, policije, odvetnikov,

zaporov in centrov za socialno delo. Delujejo tudi v akademskem okolju, pri čemer

prenašajo znanstvena spoznanja v prakso«. (Areh, 2011: 12)

1.2 Cilji in domneve

Cilj diplomskega dela je prikazati dejansko forenzično psihologijo, njene stereotipne

prikaze v medijih ter s pomočjo rezultatov ankete prikazati tudi, da te predstave

vplivajo na pojmovanje ljudi takšnega poklica.

Rezultati analize diplomske naloge bodo potrdili oziroma zavrnili tezo, da upodobitev

poklica forenzičnega psihologa v medijih vpliva na predstave ljudi. Lik forenzičnega

psihologa, predstavljen v filmih in televizijskih serijah, je predstavljen napačno ter

je podvržen stereotipom, pri čemer tovrstna predstavitev poklica vpliva na prav tako

napačno pojmovanje poklica forenzičnega psihologa s strani laičnih ljudi.

4 Forenzični psihologi se pri svojem delu soočajo z disciplino prava, ta pa na človeško vedenje

gleda drugače kot psihologija, zato je pomembno, da poznamo naravo konflikta med pravniki

in psihologi ter s tem omogočamo dobro sodelovanje obeh strokovnjakov (Wrightsman in

Fulero, 2005). Odnos med psihologijo in pravom ni lahek. Sta zelo različni disciplini, ki

različno pojmujeta človeško naravo in vedenje. Tudi njuna jezika sta različna (Howitt, 2002).

9

1.3 Opredelitev metod

Raziskovalne metode, s pomočjo katerih bo diplomska naloga nastajala, so:

• analiza literature s področja forenzične psihologije;

• anketiranje na temo poznavanja dela forenzične psihologije;

• analiziranje televizijskih serij/filmov;

• primerjava izsledkov anket z izsledki analize medijev ter literature.

10

2 Razvoj forenzične psihologije

Namen poglavja je prikazati razvoj forenzične psihologije skozi posamezna obdobja,

opisati smeri, ki so se znotraj veje razvile, opisati metode, ki se uporabljajo znotraj

forenzične psihologije ter opisati vlogo forenzičnega psihologa.

Psihološke metode policija in pravni sistem uporabljata od zgodnjih let dvajsetega

stoletja, kot specifična veja znotraj psihologije pa se je forenzična psihologija razvila

po letu 1960.

Zgodovinski mejniki v razvoju »ameriške« forenzične psihologije:5

1893 – prvi psihološki eksperiment iz psihologije pričevanja na

kolumbijski univerzi

1903 – ustanovitev periodičnega spremljanja s psihologijo pričevanja

1908 – izid verjetno prve profesionalne knjige s področja forenzične

psihologije6

1911 – med prvimi v Belgiji psiholog priča v kriminalnem sojenju

1913 – v popravnih domovih v Združenih državah so prvič na

razpolago psihološke storitve

1917 – razvit je prvi moderni poligraf

1917 - prvič se uporabi psihološke teste pri pregledu osebja

kazenskega pregona

1918 – psihologi razvijejo prvi zaporniški klasifikacijski sistem

1921 – ameriški psiholog prvič priča v sodni dvorani kot ekspertna

priča

1922 – psiholog prvič priča v civilnem sojenju

1922 – na ameriški fakulteti v Washingtonu se prvič pojavi

imenovanje profesor legalne psihologije

1931 – objavljena prva objava s področja »forenzike«, ki jo je napisal

psiholog7

1961 – izdana prva knjiga iz psihologije kriminala8

1964 – formulirana prva vseobsegajoča in preverljiva teorija o

kriminalnem obnašanju

5 Povzeto po Bartol in Bartol (2008)

6 Hugo Münsterberg: On the Witness Stand

7 Howard Burtt: Legal Psychology

8 Hans Toch: Legal and Criminal Psychology

11

1968 – v Združenih državah za poln delovni čas zaposlijo policijskega

psihologa

1972 – zaporska psihologija postane profesija

1974 – na Univerzi v Nebraski se pojavi program interdisciplinarne

psihologije in prava

1978 – začetki certificiranja diplomantov iz forenzične psihologije

1991 – izidejo Specializacijske smernice za forenzično psihologijo

2001 - Forenzična psihologija postane specializacijska smer

2.1 Zgodovinski pregled

Forenzična psihologija se je skozi druge veje psihologije v bistvu pričela razvijati še

pred »uradnim« nastankom te specifične veje. Mnogo psiholoških ocenjevalnih tehnik

in testov, ki se uporabljajo pri ocenjevanju osebnosti prestopnikov, izvira z drugih

področij psihologije. Njene izvore pa je najti tudi v drugih disciplinah, še posebej v

kriminologiji, sociologiji in antropologiji.

Tako kot obstaja več razlag pomena in obsega dela forenzične psihologije, obstaja

tudi več razlag poteka razvoja. Tako ameriški in evropski avtorji prikazujejo

drugačen razvoj, pri čemer oboji zanemarjajo dosežke in napredke drug drugega.

Nadalje je potrebno poudariti tudi prispevek psihiatrov in pravnikov. »Mnoge

izboljšave v delovanju pravosodja in v zakonodaji, do katerih je prišlo stoletja pred

nastankom znanstvene psihologije, so odločilne za razumevanje razvoja forenzične

psihologije.« (Areh, 2011: 14)9

2.1.1 Začetki ― začetniki razvoja forenzične psihologije

Mnogi menijo, da je eden začetnikov razmišljanja s področja forenzične psihologije

Cesara de Baccarie, ki je na ljudi gledal kot na bitja s svobodno voljo in začel

vedenje razlagati v skladu z načelom ugodja in bolečine. Njegove ideje so prispevale

9 Na primer, zaradi duševnih bolezni je bil obtoženi v Angliji prvič oproščen šele v samem

začetku 16. stol., vse do 18. stol pa na sodiščih niso razvili in uporabljali meril za ocenjevanje

duševne motenosti.

12

k opustitvi surovega mučenja v nekaterih evropskih zaporih tistega časa (Areh, 2011;

po McGuire, 2000). Kot enega začetkov razvoja lahko štejemo tudi prvo objavo

uradne statistike kriminala v Franciji leta 1827, kar je omogočilo vpogled v

prostorsko porazdelitev kriminala in v njegovo organiziranost10 (Areh, 2011; po

Howitt, 2009).

Povezanost psihologije ter prava sega daleč nazaj v zgodovino, saj obe veji

obravnavata človeško vedenje. Zapise o tem poznajo tako starodavni arhivi v Egiptu,

Grčiji, Platonova Republika11, … Vendar pa se forenzična dejavnost kot takšna ne

pojavi vse do srednjega veka, ko je vrhovno sodišče prepoznalo potrebo po znanju, ki

je nad splošnim znanjem sodstva in porote. Do dvajsetega stoletja sta bili dve

najstarejši forenzični specializaciji, znanost12 in medicina13, kot taki tudi prepoznani.

2.1.2 Razvoj v 19. stol.

V področje forenzične psihologije umeščamo idejo iz konca 19. stoletja o biološkem

izvoru kriminala, ki jo je razvil italijanski zdravnik Cesare Lombroso. Danes so sicer

njegove razlage večinoma ovržene in jih nihče ne upošteva, vendarle pa je Lombroso

iskal razloge za kriminalno vedenje na način, da ga uvrščamo med začetnike razvoja

forenzične psihologije. Razloge za kriminalna dejanja je iskal v bioloških lastnostih

kaznjencev (primerjal jih je z vojaki), kot na primer v velikosti in obliki lobanje,

obliki ušes ipd.14 (Areh, 2011; po Gould, 1996).

Eden prvih psiholoških pojmov, ki so se pojavili na sodišču, je kleptomanija.15

Ukvarjanje s tem pojmom je bilo konec 19. stoletja ter na začetku 20. stoletja zelo

10 V tem lahko vidimo začetke profiliranja.

11 V tem delu Platon prvotno obravnava pomen pravice tudi s pomočjo razumevanja

psiholoških osnov pravnih konceptov.

12 Prvi primer znanstvene forenzike sega v čas Henrika I., v leto 1124, ko je ukazal raziskati

nelegalno kovanje srebrnih kovancev.

13 V Angliji zaznamo uporabo forenzične medicine s primeri ugotavljanja nosečnosti žensk. Kot

zanimivost naj navedemo, da je bila prva knjiga iz forenzične psihologije objavljena na

Kitajskem leta 1247, naslednja edicija pa 700 let kasneje, leta 1980.

14 Ženske po njegovem naj ne bi bile kriminalne, ker so na tako nizki stopnji razvoja, da sploh

niso prišle do evolucijske stopnje, da bi se takšno vedenje pojavilo.

15 Prvič so jo obravnavali leta 1816.

13

priljubljeno, saj je ponujalo odgovore tistim, ki so se čudili, da v obdobju

gospodarske rasti ljudje kradejo.

Pravi, »uradni« začetek forenzične psihologije pa sega v konec 19. stoletja, v

laboratorij Wilhelma Wundta na Univerzi v Leipzigu, kjer je ustanovil prvi psihološki

laboratorij in kjer se je filozofska psihologija pričela pretvarjati v znanstveno vedo16.

To je tudi čas nastajanja forenzične psihologije in od tu se je zelo hitro razširila po

Evropi in Ameriki. Tako je Albert Von Schrenk-Nortzing leta 1896 na sodišču v

Leipzigu prvič odigral vlogo forenzičnega psihologa in govoril o tem, kar danes

poznamo kot učinek zamenjave vira informacij. James McKeen Cattel je okoli leta

1895 opravil raziskave o kakovosti spomina očividcev ter opozarjal, da bi morali biti

sodniki in porota seznanjeni z vplivi dejavnikov, ki povzročajo popačeno obnovo

dogodkov.

2.1.3 Razvoj v prvi polovici 20. stol

V začetku 20. stoletja je Louis William Stern (izumitelj kratice IQ) na osnovi

eksperimenta prišel do sklepa, da intenzivno čustveno doživljanje zniža natančnost

spomina. Prvi je tudi razlikoval med nestrukturiranim intervjujem in intervjujem, v

katerem so vprašanja že vnaprej strukturirana. Še posebej je Stern pomemben za

forenzično psihologijo, saj je pomagal pri izdaji prve tovrstne psihološke revije, v

kateri se je obravnavala problematika sugestibilnosti, spominskih popačenj,

sestavljanja vrst za prepoznavo osumljencev ipd.

Nadalje so se psihologi v tem času na sodiščih pojavljali s svojim psihološkim znanjem

v primerih vplivov na prepoznavanje barve tkanine (Hugo Münsterberg je konec 19.

stoletja predstavil uporabno psihologijo v ameriških sodnih dvoranah), v primeru

trčenja vlaka, kjer je Karl Mabe dokazoval, da se ljudje zaradi reakcijskih časov v

kritičnih okoliščinah preprosto ne moremo takoj odzvati. V leto 1915 sega razvoj

16 Wundt je združil delo sodobnih pionirjev psihološke znanosti s statističnimi metodami Sir

Francis Galtona in razvil eksperimentalno metodologijo s teoretično naravnanimi kot tudi

praktičnimi cilji (Gudjonsson, 1998).

14

poligrafa in tudi prve raziskave, ki veljajo za začetek razvoja policijske psihologije17

(Areh, 2011; po Grubin in Madsen, 2005).

Prvi objavljen primer, v katerem je bil ameriški psiholog prepoznan kot strokovna

priča, se je zgodil leta 192118. Psihologovo pričanje je bilo takrat zavrnjeno z

obrazložitvijo, da je točnost psiholoških in medicinskih testov potrebno še dokazati in

šele v poznih štiridesetih ter zgodnjih petdesetih letih 20. stoletja so se psihologi

pričeli bolj aktivno udeleževati pričanj na sodiščih.

K razvoju forenzične psihologije so prispevali tudi znani psihologi Sigmund Freud,

Theodor Reik, Rrich Fromm ter Carl Gustav Jung. V tem obdobju so k razvoju

forenzične psihologije doprinesli tudi francoski pedagogi (Alfred Binet je uporabljal

psihologijo pri reševanju pravnih problemov, ustanovil prvi psihološki laboratorij v

Franciji in sodeloval z T. Simonom pri izdelavi prvega inteligenčnega testa kot

psihometričnega instrumenta). V Ameriki so inteligenčni test uporabili pri

rekrutiranju vojakov leta 1917, ko je Amerika vstopila v svetovno vojno19 in s tem

vpeljali prvo skupinsko testiranje (nasproti individualnemu) (Gudjonsson, 1998).

2.1.4 Razvoj po drugi svetovni vojni

V Angliji sta na razvoj forenzične psihologije pomembno vplivala Zakon o

izobraževanju (sprejet leta 1944) ter Zakon o nacionalni zdravstveni oskrbi (sprejet

leta 1946), ki sta šolskim zdravnikom zagotovila storitve izobrazbenih psihologov in

svetovalne psihiatre s storitvami klinične psihologije. Oba primera medicinske prakse

imata statutarno dolžnost glede sodnih postopkov, zato sta izobrazbena in klinična

psihologija postali stalno prisotni pri zagotavljanju dokazov sodišču oziroma je to

postalo del rutinskih nalog.

V Nemčiji je v 50. letih 20. stoletja Udo Undeutsch razvil Analizo veljavnosti izjav, ki

jo je uporabljal za preverjanje verodostojnosti pričanja žrtev posilstev in spolnih

zlorab otrok (Gudjonsson, 1998).

17

William Marston je osumljencem meril spremembe v sistoličnem krvnem tlaku, za katere je

menil, da so posledica laganja, Louis Thurstone pa je raziskoval inteligentnost policijskih

uslužbencev v ZDA.

18 V primeru je psiholog opravil raziskavo o mladostniški delinkventnosti.

19 Pripravili so Alfa test za pismene in Beta test za nepismene in imigrante.

15

Na tleh današnje Slovenije je še v okviru FLRJ psihologija v kazenskopravni svet

vstopila šele po drugi svetovni vojni. Pozornost kazenskega prava so takrat pritegnila

nova spoznanja v psihologiji osebnosti, psihologiji abnormalnih pojavov, mladinski

psihologiji ter eksperimentalni psihologiji. Vendar je zanimanje potekalo v glavnem

na nivoju idej in debat, v sami kazenski zakonodaji pa je bila vloga psihologije

majhna. Takšno stanje je bilo rezultat dotedanje prakse ne-vključevanja psihologov v

kazenske postopke, ter posledica vključevanja psihiatrov, ki so jih takrat kar enačili s

psihologi in tega, da niti niso vlagali truda, da se doseže skupni jezik (Areh, 2011; po

Skalar, 1974).

Začetnik forenzične psihologije pri nas je Peter Umek, ki je v začetku osemdesetih

let začel seznanjati policiste s spoznanji psihologije, ki so pomembna in uporabna pri

delu policije. Njegove raziskave sežejo predvsem na področje policijske psihologije.

2.1.5 Spremembe v praksi forenzične psihologije

V letih po vojni se je v forenzični psihologiji zgodila vrsta sprememb, ki so bile

predvsem razvidne v razmahu forenzičnega dela, v predstavitvi specializiranega

kliničnega in forenzičnega usposabljanja, v uvajanju karierne strukture ter v učinkih

sprememb prava in zakonskih pristopov. Za profesijo je predvsem pomembna

razširitev problemov, ki so bili predstavljeni v posameznih primerih in tehnikah z

namenom, da bi jih uspešneje razrešili. V zadnjih desetletjih so se pravniki in

psihologi soočali z mnogimi problemi, vključujoč probleme, ki nastanejo iz spominov

otroške spolne zlorabe, spornih priznanj in motenj post travmatičnega stresa.

Pri nas se je stanje v štiridesetih letih vsekakor izboljšalo, psihologi so postali iskani

tudi v policiji, vendar le-ti ne morejo ponuditi takšnega znanja kot forenzični

psihologi, za katere pri nas študij ne obstaja niti ga ni možno prenesti k nam iz tujine

(Gudjonsson, 1998).

16

2.2 Smeri forenzične psihologije

Forenzična psihologija je v drugi polovici prejšnjega stoletja doživela pravi razcvet

tako v teoretični, uporabni kot raziskovalni smeri. »Kmalu po nastanku se je od

glavne veje, ki je bila vezana predvsem na klinično psihologijo, odcepilo več smeri,

te pa so vzniknile predvsem pod vplivom razvoja spoznavne psihologije. Danes lahko

znotraj forenzične psihologije ločimo več smeri, ...« (Areh, 2011: 321)

2.2.1 Policijska psihologija

Policijska psihologija se ukvarja prav z delom policistov. Kot takšna je bila

prepoznana v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in se od takrat hitro razvija.

Pomeni uporabo psiholoških spoznanj pri delu policistov in policije kot organizacije.

Vključuje raziskovalno delo in je vezana tudi na akademsko okolje. Preučuje duševne

in fiziološke posledice policijskega dela ter preučevanje osebnosti policistov v vseh

možnih okoliščinah. S svojim znanjem oskrbuje tudi družine policistov, nudi

management stresa ipd. Namen policijske psihologije je opremiti policiste z

znanjem, potrebnim za razumevanje lastnega vedenja in vedenja drugih ter z

znanjem o tem, kako vplivati na vedenje drugih oseb.

Po Howittu delo policijskega psihologa predstavlja:

sodelovanje pri ocenjevanju in izboru kandidatov za policiste;

individualno in skupinsko svetovanje;

svetovanje družinam policistov;

sodelovanje pri programih zatiranja kriminalitete;

sodelovanje pri pogajanjih v kriznih situacijah;

poučevanje;

raziskovanje;

razvoj postopkov ali tehnik, ki izboljšujejo psihologovo delo (Areh 2011;

po Howitt, 2009)20.

Zadnja leta se v policijski psihologiji več pozornosti namenja pravnim vprašanjem, ki

so povezana s postopki, ki se jih uporablja pri najemanju in izpitih za napredovanje.

20 Delo policijskega psihologa je navadno širše (profiliranje osumljencev, svetovanje pri

zaslišanjih osumljencev,..), vendar v tem primeru govorimo širše o forenzičnem psihologu.

17

Izkazuje se tudi vse večja potreba po predstavljanju žensk ter rasnih in etničnih

manjšin v policijskih vrstah. Zadnja leta se vse več pozornosti namenja tudi

deprivilegiranim oziroma tistim z mentalnimi motnjami, ki prav zaradi teh lastnosti

pogosto prihajajo v kontakt s policisti. (Bartol in Bartol, 2008).

2.2.2 Pravna psihologija

Z namenom doseganja učinkovitejšega vodenja kazenskega ali civilnega postopka ter

sprejemanja pravilnejših odločitev pravni psihologi ugotavljajo osebnostne lastnosti

ter vedenje in duševne procese oseb, ki so vključene v sodne postopke. Pravni

psihologi sodelujejo s sodišči v primerih:

odločanja v zvezi s skrbništvom otrok ― izdelujejo ocene tveganja

negativnega vpliva staršev na otroka in presojajo posledice spolnih zlorab

otrok;

sestavljanja porote;

presojanja obtoženčeve kompetentnosti razumeti kazenske, civilne in

druge sodne postopke;

sprejemanja sodnih odločb glede krivde, višine in oblike kazni, reševanja

sporov, poravnav ipd. (Areh, 2011; po Bartol in Bartol, 2004).

2.2.3 Preiskovalna psihologija

Uporaba psiholoških spoznanj je ključnega pomena za učinkovito oz. uspešno

preiskavo. Preiskovalna psihologija je verjetno najnovejše področje specializirane

forenzične psihologije in ima korenine v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Osredotoča se na indentificiranje oblik kriminala in karakteristik storilca (Areh, 2011;

po Bartol in Bartol, 2004; Howitt, 2009). Vključuje tudi širše področje, ki bo opisano

v poglavju o metodah forenzične psihologije.

V področje preiskovalne psihologije spadajo metode oz. tehnike, ki jih podrobneje

opisujemo v poglavju 2.3 Metode forenzične psihologije, tu jih le navajamo:

profiliranje;

psihološka avtopsija;

kognitivni intervju;

poligrafiranje;

forenzična lingvistika;

18

hipnoza;

prepoznavanje obrazov storilcev kaznivih dejanj.

2.2.4 Kriminalna psihologija

Kriminalna (tudi kriminološka) psihologija se ukvarja s pojavom in razvojem

kriminalnega vedenja pri posamezniku ter z odpravljanjem neželenega vedenja.

Kriminalno vedenje namreč vključuje zelo širok razpon človeškega vedenja in je

povzročeno ne glede na starost ali družbeni razred. Gre za uporabno vejo psihologije,

ki izsledke bolj teoretičnih in akademskih vej uporabi v »resničnem življenju«

kriminala. »Čista psihologija se ponavadi nanaša na načine raziskovanja, s katerimi

se ukvarjajo akademski strokovnjaki na univerzah.« (Putwain, 2002: 2) Psihologi s

tega področja presojajo učinkovitost predšolskih ukrepov za preprečevanje razvoja

delinkventnosti, delujejo kot svetovalci pri razvoju preventivnih programov, kot

svetovalci v osnovnih in srednjih šolah ter raziskujejo kriminalno vedenje (Areh,

2011; po Bartol in Bartol, 2004). Po navadi se namreč kriminalno vedenje začne

pojavljati že v otroštvu, prvi znaki pa se lahko pokažejo že v predšolski dobi.

Müller (2007) v svojem delu opisuje začetke razvoja kriminalne psihologije v povezavi

z analizami prizorišč kriminala. V njegovem delu zasledimo, da med začetnike te

veje spada delo dr. Jamesa Brussela, psihiatra, ki je v primeru »Nori bombaš« iz New

Yorka ustvaril detajlni profil storilca neznanega bombaša na osnovi karakteristik

zločina ter njegovih izkušenj, ki jih je pridobil kot zdravnik s psihoanalitičnimi

usposabljanji v zgodnjih petdesetih letih. Po aretaciji storilca se je njegov opis

izkazal za zelo pravilnega.21

Kriminalna psihologija ima tako slabosti kot prednosti pri svojem doprinosu k

reševanju kriminalnih vprašanj. Pozitivno je, da so psihologi dobro podkovani v

21 Kasneje, v začetku sedemdesetih let, je predvsem zaradi praktičnih vidikov FBI pričel z

raziskovalnim projektom, v katerem so primerjali objektivne značilnosti primerov, ki so jih

zaznali na prizoriščih naklepnih ubojev z družbeno–demografskimi podatki neznanih storilcev.

Približno v enakem obdobju so tudi psihiatri, psihologi, vedenjski znanstveniki, sociologi,

spolni znanstveniki ter agenti FBI združili moči in sestavili standardiziran vprašalnik, ki je

vključeval 460 vprašanj, vse s ciljem, da zberejo vse podatke, ki so na razpolago o znanem

storilcu, vključno z njihovimi življenjskimi zgodbami, družinskim stanom in vsemi

objektivnimi vidiki storjenih kaznivih dejanj.

19

raziskovalni metodologiji in zato dobro podkovani pri lastnih raziskavah in

eksperimentih ter komentiranju oziroma vrednotenju dela drugih. Slabost pa je, da

psihologija poudarja faktor individualnosti na račun faktorja družbenosti.22

2.2.5 Zaporska psihologija

Zaporski psihologi pomagajo pri izbiri kandidatov za zaposlitev v zaporih, sodelujejo

pri programih za rehabilitacijo zapornikov in pri evaluaciji le-te, razvijajo

protistresne programe za zaposleno osebje, presojajo tveganost sobivanja

zapornikov, tveganost predčasnih odpustov in bivanja na odprtih oddelkih ipd.

Izpostavimo lahko priljubljen vzorec pristopa k obravnavi, kognitivno-vedenjski

pristop, ki temelji na učenju družbenega vedenja. Po tej teoriji se zaporniki

kriminalnega vedenja naučijo tako kot ostalega vedenja in če želijo, se ga lahko tudi

»od-učijo«. Takšen pristop vzpodbuja zapornike, da identificirajo svoje miselne

vzorce, predpostavljanja in pričakovanja ter spoznajo posledice svojih dejanj zase in

za žrtev. Raziskave napeljujejo, da lahko motivirani zaporniki od takšnega pristopa

mnogo pridobijo (Bartol in Bartol, 2008).

22 Psihološke obrazložitve kriminalnih dejanj se pri raziskovanju kriminalnih dejanj

koncentrirajo na osebnost ter možganske funkcije storilcev, medtem ko nasprotno, sociološki

pristop poudarja družbeni faktor, kot na primer revščino in družbeni razred. Oba pristopa

morata drug drugega dopolnjevati.

20

2.3 Nekatere popularne metode forenzične psihologije

2.3.1 Profiliranje

Profiliranje je tehnika, ki pomaga pri določanju osebnostnih in vedenjskih lastnosti

storilca kaznivega dejanja. S profiliranjem skušamo pridobiti podatke o starosti,

spolu, poklicu, veri, stopnji izobrazbe, kraju bivanja, motivih, ciljih, osebnostnih

potezah in drugih duševnih značilnostih. Profiliranje se po navadi uporablja za

zoženje kroga osumljencev ter za preprečevanje nadaljnjega izvajanja kaznivih

dejanj.23 Nekateri, ki se s tem ukvarjajo, poudarjajo predvsem osebnost in

motivacijo zločincev, vključno s karakterističnimi načini povzročanja kriminala in

obravnave žrtev. Vsekakor pa so pomembne tudi fizične lastnosti, kot so že zgoraj

navedeni starost in spol ter rasa, višina, teža ter ostale demografske lastnosti.24

V praksi se kaže, da je majhen odstotek profilov, ki dejansko pripomorejo k aretaciji

storilcev. Kljub temu pa je profiliranje koristno, saj ponuja nove informacije o

zločinih, te pa lahko v nadaljevanju pripeljejo do novih idej o reševanju primerov.

Poznamo več tehnik profiliranja:

psihološko profiliranje (način razmišljanja osebe vpliva na njeno

vedenje);

geografsko profiliranje (s pomočjo matematičnih modelov analiziramo

lokacije kaznivih dejanj in napovedujemo lokacijo storilca)25.

V Združenih državah Amerike je ta tehnika precej omejena predvsem na delo FBI-ja.

FBI usposabljanje v kriminalno profiliranje nadzoruje, službe v okviru njegove enote

za vedenjske znanosti so zelo redke, večina tistih redkih, ki se s tem ukvarjajo, pa do

te službe pride preko napredovanja v službi pri FBI-u, kjer pričnejo kot agenti. Kljub

temu tudi nekateri ameriški avtorji, ki forenzično psihologijo razumejo širše,

profiliranje uvrščajo med psihološke koncepte (Wrightsman in Fulero, 2005).

23 Eden prvih zapisanih primerov profiliranja je že omenjeni primer »Norega bombaša« ter

njegov avtor James Brussel.

24 Mnogi zato menijo, da je bolj primeren termin sociopsihološki profil.

25 Geografskega profiliranja ne smemo zamenjati s kartografiranjem kriminala in se danes

navadno izvaja s pomočjo programskega orodja GIS za analizo prostorskih vzorcev pojava

kaznivih dejanja, ki jih zagreši več oseb v nekem časovnem obdobju.

21

2.3.2 Psihološka avtopsija

S psihološko avtopsijo skušamo rekonstruirati osebnostni profil, spoznavne

sposobnosti, način življenja in zgodovino mrtvih oseb ter možno prisotnost duševnih

motenj, vznemirjenosti in duševne obremenjenosti pred smrtjo (Areh, 2011; po

Shneidman, 1994). Wrightsman in Fulero (2005) psihološko avtopsijo definirata kot

preiskovalno metodo, ki jo psihologi (ali kdo drug) uporabijo, da bi ugotovili način

smrti v dvoumnih primerih.26 Večina preiskav, ki vključujejo to tehniko, je

usmerjenih v ugotavljanje, ali gre za nesrečo ali samomor. Avtopsija se od

profiliranja razlikuje po tem, da je osebnostni profil narejen za mrtvo osebo in da je

identiteta mrtve osebe poznana. Navadno se uporablja pri preiskovanju kaznivih

dejanj, ko primanjkuje materialnih dokazov, vzroki smrti pa niso znani.

Tehnika psihološke avtopsije daje odgovore na sledeča vprašanja:

1. zakaj je posameznik to storil;

2. kako in kdaj je posameznik umrl (zakaj prav ob določenem času);

3. kateri je najverjetnejši način smrti (Wrightsman in Fulero, 2005).

2.3.3 Intervju

Ločimo dve vrsti intervjujev, standardnega in kognitivnega. Standardno

intervjuvanje ima štiri nivoje: (1) orientacija, (2) poslušanje, (3) vprašanja in

odgovori ter (4) posvet. V prvem stadiju so izpolnjeni namen intervjuja in zakonske

zahteve (informiranje intervjuvanca o njegovih pravicah). V nadaljevanju se

intervjuvanca pozove, da poda prosto izjavo o poteku dogajanj tako, da ga policist

čim manj sprašuje. Na osnovi proste izjave nato policist intervjuvancu postavi

vprašanja z namenom pridobivanja dodatnih odgovorov ter zapolnjevanja morebitnih

vrzeli v izjavi. Na koncu se izjava prebere, lahko spremeni, intervjuvancu pa

sporočijo nadaljnja dejanja.

Vprašanja, ki jih zastavljamo, se pri delu s policijo po Gudjonssonu (1998) nanašajo

na štiri kategorije:

1. Žrtve,

26 Začetke te tehnike najdemo v konkretnem primeru, ko je leta 1958 v Los Angelesu mrliški

oglednik ter preiskovalec dvomil o smrtih povezanih z drogami in je zato kolege iz drugih

ustanov poklical, da mu pomagajo razrešiti primer.

22

2. priče ― očividci,

3. prijavitelji kaznivih dejanj,

4. osumljenci.

Medtem ko sta lahko žrtev in priča isti osebi, moramo vedno razlikovati med pričo in

osumljencem. Tako obstaja tudi pomembna razlika med intervjuvanjem priče ter

zaslišanjem osumljenca (Putwain in Sammons, 2002).

Kognitivni intervju vključuje vprašanja, ki smo jih zastavili na osnovi uporabe

psiholoških tehnik, ki izhajajo iz raziskav o delovanju spomina. Namreč, z drugačnim

vprašanjem lahko v spomin prikličemo dejstva o kakšnem dogodku, ki jih sicer ne bi

mogli. V primerjavi s klasičnim intervjujem pridobimo s kognitivnim 40 % več

verodostojnih informacij. Kognitivni intervju se uporablja pri pričah in žrtvah, ki

želijo sodelovati.

Pri kognitivnem intervjuju sta pomembni dve stvari:

1. spominjanje je uspešnejše v okolju, ki je podobno izvirnim okoliščinam in

2. spomin na dogodek je sestavljen kompleksno, zato je treba uporabiti

različne načine, da ga sestavimo v celoto. Fisher in Geisman (Areh, 2011)

priporočata, da oseba poroča o vsem, kar se spomni, da duševno obnovi

dogajanje, da spreminja način priklica spominov in poroča o dogodku tako, da

se vživi v drugo pričo.

2.3.4 Psihofiziološke tehnike ugotavljanja laži ― poligrafiranje

Poligrafiranje je tehnika za odkrivanje čustvene vznemirjenosti kot posledice

laganja. Uporabljata se dve tehniki poligrafskega merjenja:

1. Test primerjalnih ali kontrolnih vprašanj (CQT27); kot eno največjih

pomanjkljivosti tej tehniki pripisujejo, da s preveliko dopustnostjo opredeli

nedolžne osebe kot lažnive. Vendarle pa je s to metodo možno zožiti krog

osumljenih.

2. Tehnika CIT28, kjer ne ugotavljamo laganja, temveč poznavanje prikritih

podrobnosti kaznivega dejanja. S to tehniko se zaznava reakcije ljudi na

določene podrobnosti kaznivega dejanja. Slabost te tehnike je vprašljivost

27 Comparison Question Test

28 Concealed Information Test

23

rezultatov takšnega merjenja, kadar podrobnosti o kaznivem dejanju uidejo v

javnost.

Med znanstveniki uporabo te tehnike spremlja dvom o pravilnosti na ta način

pridobljenih podatkov. Mnogi se sprašujejo o veljavnosti ter točnosti podatkov, ki jih

dobimo s poligrafom. Očitajo mu uporabo nestandardiziranih procesov, zapeljevanje

subjektov o točnosti te metode, nepravilno uporabo v tem smislu, da pri subjektih

preiskovalci zavestno ustvarjajo zmedenost ter zlorabo subjektove zasebnosti

(Wrightsman in Fulero, 2005).

2.3.5 Forenzična lingvistika

S forenzično lingvistiko analiziramo besedna oz. pisana sporočila zato, da bi pridobili

podatke o spolu, starosti, poklicu, razgledanosti, izobraženosti, navadah, političnih

in verskih prepričanjih, čustvenih stanjih in motivaciji avtorja za določeno ravnanje.

Uporabljamo jo tudi za ugotavljanje avtorstva besedila, analizo grozilnih besedil ter

presojanje poslovilnih sporočil v primeru samomorov.

Znotraj forenzične lingvistike govorimo o forenzični stilometriji, kadar skušamo

ugotoviti jezikovne razlike v sporočilih oseb in s tem namenom ugotavljamo

razsežnost besednega zaklada, upoštevanje slovničnih pravil, točnost črkovanja

besed, način sestavljanja stavkov, povprečno število zlogov na besedo, dolžino

stavkov ipd.

2.3.6 Hipnoza

Hipnoza se uporablja za pridobivanje podatkov od osebe, kadar jih ta ne more sama

priklicati iz spomina. Gre za zelo občutljivo metodo, ko mora tisti, ki hipnotizira,

zelo paziti, da sam ne sugerira kakšnih dejstev, ki bi jih hipnotizirana oseba sprejela

kot lasten spomin. Uspešnost hipnoze je odvisna od:

medsebojnega zaupanja med obema osebama;

motivacije osebe, da sodeluje;

predhodnih pričakovanj, povezanih s hipnozo;

konteksta ter razlogov za izvedbo hipnotiziranja.

Ta metoda je lahko zelo uporabna, če jo uporabljamo pravilno in ne kot krajšo pot za

pridobitev določenih informacij. Sploh je uporabna, kadar zaradi travmatičnih

24

doživetij osebe ne želijo govoriti o podrobnostih. Pri uporabi te metode moramo biti

pozorni na razliko med resnico in točnostjo. Policisti pogosto smatrajo, da so

informacije pridobljene s hipnozo, resnica. Vendar ta resnica ni isto kot je točnost

podatkov. Vedeti moramo, da lahko na tako pridobljene podatke vplivajo kasnejši

dogodki, ki so se izprašancu zgodili po obravnavanem primeru, kot tudi sama

vprašanja, ki se jim postavijo (Wrightsman in Fulero, 2005).

2.3.7 Prepoznava obrazov storilcev kaznivih dejanj

Žrtve obraze storilcev najpogosteje prepoznavajo iz fotografskih albumov

potencialnih storilcev. Za prepoznavo storilcev se uporabljajo prepoznavne vrste, ki

pa jih je potrebno sestaviti tako, da zmanjšamo možnost prepoznave napačne osebe

(nihče ne sme izstopati zaradi kakšnih telesnih lastnosti, oblačil, …). Osebe v

prepoznavni vrsti morajo biti približno enako visoke, težke ter stare.

Največkrat se uporablja sočasna prepoznavna vrsta, katere slabost je ta, da očividec

vidi več osumljencev hkrati, kar pomeni, da jih med seboj primerja in išče osebo, ki

je najbolj podobna pravemu storilcu. Alternativa sočasni vrsti je sekvenčna ali

zaporedna prepoznavna vrsta. Pri tej metodi dobimo sicer manj prepoznav, vendar so

le-te bolj zanesljive (Wrightsman in Fulero, 2005).

25

2.4 Vloga forenzičnega psihologa

Forenzična psihologija se je v zadnjih letih razvila tako razvejano, da bi ena oseba

težko povzela vse njeno znanje. Razvile so se podzvrsti, vsaka s svojo terminologijo,

različnimi veščinami in različnim razponom izkušenj. Tako se je izvajanje forenzične

psihologije razvilo v več vlogah, odvisno od narave primera. Haward (Gudjonsson in

Haward, 1998) je identificiral štiri vloge, in sicer klinično, eksperimentalno,

aktuarsko ter svetovalno. Opisane so v nadaljevanju naloge.

2.4.1 Klinična vloga

Beseda kliničen izhaja iz grške besede klinik in se nanaša na posteljo. Tako se

klinično očitno nanaša na vlogo, ki ima opravka s tem, kar pravo zgodovinsko smatra

kot medicinski problem. Klinična psihologija, o kateri govorimo tu, sega veliko dlje

od postelje. Vloga se nanaša na dve ločeni dejavnosti. Prva se nanaša na tiste

probleme, pri katerih je mentalno stanje ali mentalna abnormalnost enega izmed

udeležencev pomembna za pravni problem, hkrati pa vključuje nevropsihološke

probleme, na primer tiste, ki nastanejo pri travmatičnih možganskih poškodbah ali

pri fizičnih nesposobnostih ter imajo tudi psihološke vplive, poslabšajo doseženo

moč, možnosti kariernega napredovanja ali izpolnitev izobrazbenega potenciala.

Druga pomembna klinična področja so še vključevanje psihologov v ocenjevanje

motnje posttravmatičnega stresa in nevropsihološkega statusa.

S to vlogo povezana vloga, prav tako označena kot klinična, ker vključuje interakcijo

z enim izmed udeležencev primera, je po mnenju Hawarda (Gudjonsson in Haward,

1998) v bistvu ne-klinična. Ta se ukvarja z normalnim spoznanjem in obnašanjem

take vrste, ki se normalno ne nahaja znotraj področja klinične psihologije. (Na

primer, ko je klinični psiholog pričal v primeru, kjer so dokazovali levičarstvo

obtoženega. To pa je vloga, ki bi jo po mnenju Hawarda lahko opravil kateri koli

psiholog).

Za to vlogo je značilna osebna interakcija s stranko v procesu in vključuje klinično ter

tako imenovano ne-klinično oceno. Strogo klinična vloga zahteva usposobljenost iz

kliničnega ocenjevanja in se pogosto prekriva z delovanjem forenzičnih psihiatrov,

medtem ko ne-klinična zahteva specialna znanja, vendar ponavadi ne izobrazbene ali

poklicne smeri.

26

2.4.2 Eksperimentalna vloga

Ta vloga je precej neosebna, saj se raziskovalci ne soočijo s posamezniki, od katerih

dobijo informacije, ki jih pri svojem delu obdelujejo. Eksperimenti so uporabni za

pridobivanje dejstev in njihovo izluščenje v situacijah, ki so pomembne in relevantne

za poroto. Kot primer lahko navedemo situacijo, ko se mora porota odločiti, kateri

stranki bo verjela v primeru takšnih udeležencev, kjer ima eden več simpatij (paznik

nasproti zaporniku) in ji prav eksperimentalna vloga psihologije predstavi možnosti,

ki zmanjšajo simpatije do priviligirane stranke.

Eksperimentalna vloga se ukvarja z eksperimenti v laboratorijih in dela s testiranjem

hipotez, ki izhajajo iz problema, ki je predstavljen psihologu. Ta vloga psihologu

ponudi enkratno priložnost, da prisostvuje pri reševanju legalnih problemov

(Gudjonsson in Haward, 1998).

2.4.3 Aktuarska vloga

Aktuarska vloga je tista, v kateri forenzični psiholog predstavlja dokaze o verjetnosti

določenega dogodka. Te podatke pridobi na dva načina, s proučevanjem literature, v

kateri so takšni podatki že predstavljeni, ali pa te podatke pridobi sam.29

Sama literatura obsega poleg psihološke še medicinsko, sociološko in kriminološko,

literaturo iz forenzične znanosti ter letne popise ipd. Vsi omenjeni viri so s svojimi

podatki lahko zelo koristni za aktuarskega psihologa. V primerih, ko podatkov v

literaturi ni, jih mora psiholog pridobiti sam z lastno raziskavo. Včasih lahko to konča

z vzorčenjem in uporabo vprašalnikov, vendar je pogosto potrebno neposredno

opazovanje na področju.

29 Sicer je aktuar matematik, ki preučuje verjetnost določenega človeškega dogodka v

primernem vzorcu populacije in izračunava verjetnost, da se dogodek pojavi v prihodnosti.

Takšne podatke s pridom izkoriščajo zavarovalnice.

Aktuarska vloga je bila uporabljena tudi pri razreševanju umora J.F. Kennedyja, in sicer je bil

izpostavljen problem, če sta bila izstreljena dva izstrelka skoraj simultano in ali je bil

prisoten še drugi napadalec.

27

2.4.4 Svetovalna vloga

S svetovalno vlogo forenzični psiholog raziskuje dokaze, ki jih predloži kak drug

strokovnjak, ne nujno iz njegove profesije. Gre za neko drugo mnenje oz. za mnenje

druge stroke, kadar dokaz predloži strokovnjak, ki ni forenzični psiholog. Ti

svetovalci ne doprinesejo k novim dokazom na sodišču, temveč svetujejo o možnih

slabostih poročila drugega eksperta. Njegovo delo se osredotoči le na šibek del

poročila drugega strokovnjaka z namenom, da ga čim bolj razvrednoti. Ta vloga torej

ne doprinese h konstruktivni raziskavi, kar pa se lahko izkaže tudi za dobro, če

strokovnjaki svojih poročil ne utemeljijo dovolj in jih ne znajo zagovarjati. Kot

takšna ima pomembno vlogo pri zagotavljanju standardov forenzične psihologije.

Takšna vloga ima dve funkciji. Prva, bolj splošna, je sprejemanje, ocenjevanje in

poročanje odvetniku, ki je svetovalca konzultiral. Druga funkcija pa se izvaja na

sodišču. Svetovalec sedi zraven odvetnika in posluša pričanje drugega eksperta,

potem pa priča tudi sam in skuša razkriti slabosti prejšnjega pričanja (Gudjonsson in

Haward, 1998).

28

3 Študija primera

V tretjem delu naloge bomo na praktičnih primerih poskušali prikazati, kakšno je

pojmovanje laičnih ljudi glede forenzične psihologije. Posamezniki dobivajo zadnje

čase mnogo predstav o delu psihologov v policiji iz vrste televizijskih serij in filmov.

Ker so te vloge v medije vpete bolj zaradi privlačnosti vsebine in ne zato, da bi

režiserji ali pisatelji realno prikazali delo forenzičnega psihologa, prihaja do vrste

napačnih predstav o njihovem delu. Tako bomo najprej predstavili nekaj tipičnih, v

filmu predstavljenih stereotipov tovrstnega strokovnjaka, nato pa s pomočjo ankete

preverili, koliko so te predstave posamezniki resnično povzeli.

Takšna napačna pojmovanja so na primer, da psihologa ponavadi zamenjajo za

psihiatra, da so bančni roparji izredno pametni, uglajeni, spretni ..., da so

ponarejevalci starejši ljudje, ki že dolgo delajo pri določenem podjetju ali da morilci

prihajajo iz obubožanih in razbitih domov. Wrightsman in Fulero (2005) navajata

sledeče stereotipe in poenostavljene predstave:

da je dejanje kriminala ponavadi zelo enostavno;

napačne predstave ljudi o določenih vrstah kriminalcev (bančni roparji so po

raziskavah na primer mladi, impulzivni, uporabljajo droge, ...);

napačne predstave o poneverbah (raziskava 23 moških in 39 žensk, ki so storili

takšno vrsto kriminala, je pokazala, da je tipičen ponarejevalec 26 let stara,

poročena belka z visokošolsko izobrazbo, ki ima malce več kot minimalno plačo);

napačne predstave o atentatorjih (le-ti niso osamljeni, moteni »norci«, ki si

izberejo le eno tarčo, temveč se prav nasprotno premikajo od ene tarče do druge

ter po raziskavah v manj kot polovici kažejo znake mentalnih bolezni);

napačne predstave o kršiteljih zakona (raziskava 36-ih morilcev je pokazala, da

prihajajo iz urejenih domov, imajo v povprečji visok IQ in so bili iz normalnih

družin).

29

3.1 Primer forenzičnega psihologa v medijih

Različne oblike medijev (filmi, knjige, televizijske serije, novice) so v preteklih letih

vplivale na področje forenzične psihologije. V knjigah je ta veda ponavadi

predstavljena na izobraževalen način z namenom, da informira bralca, ki po vsej

verjetnosti ne ve nič ali pa zelo malo o predmetni zadevi. Druge oblike, kot so

televizija in kinematografija, predstavljajo forenzično psihologijo kot razburljivo

poklicno kariero, ki je polna suspenzov z namenom zabave. Način, na katerega je

forenzična psihologija predstavljena v medijih, vpliva na percepcijo forenzične

psihologije bralca oz. gledalca. Čeprav forenzična psihologija ponavadi v medijih ni

predstavljena verodostojno, je to vplivalo na večjo dostopnost ter popularnost pri

množicah prav skozi medije (vplivi medijev).

3.1.1 Kaj pravi o tem literatura

Literatura na temo forenzične psihologije in medijev je zelo omejena. Nekaj člankov

v revijah ter nekaj virov na svetovnem spletu je vse, kar podaja informacije o

uporabi forenzične psihologije za namen zabave.

Čeprav je redka, pa vsa literatura izpostavlja napačne predstave, ki jih med laično

publiko povzročajo mediji. Delo takšnega strokovnjaka je predstavljeno dramatično

in senzacionalno z namenom fascinirati publiko. James S. Herndon (2000) navaja

sledeče stereotipe, ki se v filmih in televizijskih serijah pojavljajo:

zamenjava s psihiatrijo;

ženske se pogosto znajdejo v dvojnem razmerju;

psihologi kot dramatični terapevti;

vloga je predstavljena absurdno;

nudenje čustvene podpore;

psihologi kot labilne osebe, ki se zapletajo v razmerja z drugimi soudeleženci,

ki so vpleteni v kriminalno dejanje ...

V nadaljevanju bomo na nekaj primerih predstavili, kako je forenzična psihologija

predstavljena v knjigah, filmih ter televizijskih serijah.

30

3.1.2 Forenzična psihologija v knjigah

Forenzična psihologija je v zadnjih tridesetih letih postajala vse bolj popularna.

Večina knjig in člankov v revijah o forenzični psihologiji so informativne narave.

Knjiga Ko jagenjčki obmolknejo avtorja Thomasa Harrisa je močno spremenila pristop

k forenzični psihologiji in postala zelo popularen triler.

Elektronski vir o vplivih medijev na percepcijo forenzične psihologije podaja sledečo

kronološko pojavljanje forenzične psihologije v knjigah in člankih:

1985: ustanovitev časopisa American Journal of Forensic Psycholgy; časopis

objavlja provokativne članke, ki pomembno prispevajo k razvoju forenzične

psihologije. Objavlja članke o pomembnih temah, kot so verodostojnost prič.

1988: Thomas Harris: Ko jagenjčki obmolknejo; triler, ki spremlja potovanje

Clarice Starling, agentko FBI, ko sledi serijskemu morilcu Buffalo Billu. Dela za

enoto FBI, ki izdeluje psihološke profile serijskih morilcev. Da pa bi našla

morilca, mora intervjuvati nekoga drugega, Hannibala Lecterja, kanibalističnega

serijskega morilca in forenzičnega psihiatra.

1999: Gisli Gudjonsson: Psihologija zaslišanj in priznanj; ta knjižica o priznanjih

se prične s pregledom najbolj splošno uporabljenih načinov pogajanj in razlaga,

zakaj osumljenci priznajo kaznivo dejanje. Razloži tudi vplivanje na to, da

osumljenec dejanje prizna.

3.1.3 Forenzična psihologija v filmih

Leta 1991 posnamejo film Ko jagenjčki obmolknejo, ki je narejen po že zgoraj

navedeni knjigi. Jodie Foster v filmu igra vlogo Clarice Starling, študentko FBI

akademije, ki dobi nalogo, da ujame množičnega morilca Buffalo Billa. Da bi prišla v

misli serijskega morilca, ki ga lovi, opravi intervju s Hannibalom Lecterjem,

psihiatrom, ki je postal serijski morilec.

Leta 1997 v kinematografe pride film Zbogom dekleta, ki tudi temelji na knjigi, ki jo

je napisal James Patterson. V filmu forenzični psiholog dr. Alex Cross, ki ga igra

Morgan Freeman, išče serijskega morilca, ki ugrablja ženske, vključno z njegovo

nečakinjo. Alex Cross opiše svojo službo forenzičnega psihologa kot iskanje »zakajev«

in »kakojev«, da bi rešil zločin. Sposobnost, da lahko razmišlja kot kriminalec ter

31

pomoč žrtve, ki je zbežala, mu pomagata najti samooklicanega Casanovo, katerega

cilj so mlade in atraktivne ženske.

3.1.4 Forenzična psihologija na televiziji

Leta 2000 na televizijo pride nadaljevanka CSI (Crime Scene Investigation); CSI

spremlja detektive policijske enote v Las Vegasu (kasneje tudi New Yorku in

Miamiju), ki preiskujejo kraje zločina in iščejo kriminalce. To je verjetno najbolj

znana serija (tako bo razvidno tudi kasneje iz anket) na temo forenzične psihologije,

zato ima serija tudi velik vpliv na gledalčevo percepcijo te teme. To je po eni strani

dobro, saj se laiki lahko s tem poklicem spoznavajo vsak dan, po drugi strani pa je ta

predstava lahko precej drugačna od resničnega dela, ki ga opravlja forenzični

psiholog.

Leta 2001 pa pričnejo predvajati Law & Order : Special Victim's Unit. Serija spremlja

detektive, ki razrešujejo seksualno osnovane zločine. V seriji ima vlogo B. D. Wong

(George Huang), ki je forenzični psihiater, katerega naloga je, da pride v misli

osumljencev, da bi tako pripomogel k reševanju zločina. V eni sceni lik B. D. Wonga

opiše delo svoje naloge podobno forenzični psihologiji. Poudari, da je narava zločina

takšna, da zahteva uporabo psihologije, s pomočjo katere lahko pridemo v misli

zločina.

3.1.5 Zaključki

Forenzična psihologija je postala zelo popularna predvsem s pomočjo televizijskih

serij. Vse več ljudi spremlja tovrstne serije, ki jim s svojo dramatičnostjo nudijo

zabavo. Takšen porast zanimanja za forenzično psihologijo je seveda dober, vendar

se sama veda sooča s težavo, da večinoma v medijih predstavljeni liki forenzičnih

psihologov niso predstavljeni verodostojno. Resnično življenje forenzičnega psihologa

je veliko več kot le profiliranje množičnih morilcev ter delo s primeri na visoki ravni.

Ponavadi forenzični psiholog ni tako dramatičen, kot ga prikazujejo mediji, temveč

velikokrat nudi svoje znanje kot ekspertna priča na sodišču in morda ga bodo kmalu

tako pričele prikazovati tudi televizijske serije.

32

3.2 Anketa ― predstave o forenzični psihologiji

V nadaljevanju naloge bomo predstavili rezultate ankete, s katerimi smo skušali od

laične javnosti pridobiti odgovore o delu forenzičnega psihologa. Kaj sploh pomeni

forenzični psiholog, kaj dela ter s kakšnimi klienti se pri svojem delu srečuje je nekaj

vprašanj, na katera odgovore laičnim ljudem sporočajo tudi bolj ali manj uspešni

filmi, knjige ter televizijske serije. Mediji med laično javnost posredujejo izkrivljeno

podobo forenzičnega psihologa kot sodobnega Sherlocka Holmesa, ki policiji pomaga

pri razreševanju primerov. V Ameriki na primer se mnogo študentov forenzične

psihologije za ta študij odloči po navdihu Clarice Starling iz filma Ko jagenjčki

obmolknejo. Popularni stereotipi, da forenzični psiholog dela na ta način, da gre v

kriminalčevo glavo, so seveda predvsem fikcija in ne realnost.

Kakšne so predstave o forenzični psihologije pri posameznih laikih smo želeli s

pomočjo ankete preveriti tudi sami, in sicer na manjšem vzorcu ljudi. Za to metodo

smo se odločili, ker menimo, da bo verodostojen pokazatelj javnega mnenja in tega,

kako vplivajo mediji na njihove predstave o forenzični psihologiji. V nadaljevanju

predstavljamo vprašalnik ter analizo odgovorov.

3.2.1 Predstavitev vprašalnika

Da bi pridobili čim več podatkov od vprašanih, smo sestavili vprašalnik z desetimi

vprašanji. Vprašanja se nanašajo na vedo forenzične psihologije, delo forenzičnih

psihologov ter poznavanje te profesije skozi medije. Med samim anketiranjem se je

pokazalo, da morda nekatera vprašanja niso najbolje oblikovana, vendar na koncu,

sedaj ko je analiza pred nami, ugotavljamo, da je dobra stran tega, da smo dobili

zares široko obsegajoče odgovore in tako zajeli »vse, kar si posamezniki o forenzični

psihologiji predstavljajo«.

V anketo smo vključili dvaindvajset ljudi, moškega in ženskega spola, starih od 20 do

65 let z najmanj IV. stopnjo izobrazbe do VIII. stopnje.

Zastavili smo sledeča vprašanja:

1. Kaj je forenzična psihologija?

2. Kakšna dela opravlja forenzični psiholog?

33

3. Ali ste se že srečali z delom forenzičnega psihologa?

4. Poznate kakšen film, v katerem nastopa forenzični psiholog?

5. Poznate kakšno televizijsko serijo, v kateri nastopa forenzični psiholog?

6. Ali so vloge v filmih in televizijskih serijah prikazane tako, kot jih

posamezniki opravljajo v realnem življenju?

7. Kje, na katerih področjih, v katerih ustanovah dela forenzični psiholog?

8. S kakšno vrsto ljudi dela forenzični psiholog?

9. Kako forenzični psiholog pridobiva podatke od ljudi, s kakšnimi metodami?

10. Na osnovi katerih podatkov forenzični psihologi prispevajo k reševanju

zločinskih dejanj?

3.2.2 Analiza anket

Prvo vprašanje je bilo najbolj široko, kar je razvidno tudi iz odgovorov. Na to

vprašanje smo dobili največ različnih odgovorov, ki jih težko grupiramo glede na

neke skupne pomene; to je bilo možno le v nekaj primerih. Spodaj navajamo

odgovore, na vrhu seznama so tisti, ki smo jih zasledili največkrat. Kolikokrat je

odgovor naveden, smo označili na koncu alineje. Kjer število ni navedeno, je bil

odgovor dan le enkrat. Ta praksa bo uporabljena tudi pri drugih odgovorih v

nadaljevanju.

(1) Kaj je forenzična psihologija?

Ukvarja se s psihologijo udeležencev pri kriminalu. - 4x

Preiskava možnih kriminalcev. - 3x

Preiskovanje vzrokov poškodb s preiskovanjem materialov (krvi, ...). - 2x

Preiskovanje vzrokov smrti. - 2x

Preiskovanje kaznivih dejanj. - 2x

Veda, ki je del oziroma specializirana veja psihologije in ki se ukvarja s

psihološkim ozadjem storilcev kaznivih dejanj. - 2x

Veda o forenziki. - 2x

Znanost o dokazovanju kaznivih dejanj (metode za odkrivanje). - 2x na sodiščih

ter druge vrste sodnih mnenjih.

34

Preiskovanje trupel.

Preučevanje množičnih morilcev.

Ocenjevanje duševnih motenj tistih, ki so vpleteni v kriminal.

Veda, ki se ukvarja z analiziranjem psiholoških profilov ljudi, ki so storili težka

kazniva dejanja, umore. Izsledki te pomagajo kriminalistom odkrivati storilce in

jih odstraniti iz družbenega življenja.

Veda, ki se ukvarja s psihofizičnim stanjem storilcev kaznivih dejanj, s samimi

dejanji kriminala ter s profili ljudi, ki delajo z zaupnimi podatki.

Ne vem.

(2) Kakšna dela opravlja forenzični psiholog?

Analiziranje podatkov, dogodkov, zaključki. - 3x

Analizira psihološko stanje osumljencev. - 3x

Pomaga pri odkrivanju storilcev z ugotavljanjem psihološkega profila oz.

nagibov potencialnih osumljencev. - 2x

Preiskuje kazniva dejanja. - 2x

Ocenjuje in preučuje duševne motnje, prištevnost. - 2x

Svetuje in opravlja terapije. - 2x

Pridobivanje podatkov. - 2x

Zbiranje dokazov o storilcih kaznivih dejanj. - 2x

Izdeluje izvedenska mnenja/izvedenci na sodiščih. - 2x

Intervjuja udeležence pri kriminalu. - 2x

Zasliševanje osumljencev. - 2x

Preučevanje vzrokov zločina, vzrokov smrti, okolice. - 2x

Sodelovanje pri dokazovanju, preiskovanju kaznivih dejanj. - 2x

Profiliranje množičnih morilcev.

35

Delo povezano s kazenskimi in civilnimi procesi.

Pogaja se z ugrabitelji.

Opravlja forenzična dela.

Usposablja policijo, predava.

Pripravlja ocene begosumnosti.

Ocenjuje sposobnosti nekoga, da opravlja dela v policiji oziroma pravosodju.

Ne vem.

Tudi tu je nabor odgovorov kar velik. Odgovorov nismo preveč združevali, da

pokažemo na to, da nekateri delo forenzičnega psihologa povezujejo s samim

dejanjem kriminala, kriminalci, sledmi, drugi z uporabo določenih tehnik.

(3) Ali ste se že srečali z delom forenzičnega psihologa?

Ne. 20x

Da, na TV. 2x

(4) Poznate kakšen film, v katerem nastopa forenzični psiholog?

Ko jagenjčki obmolknejo - 6x

Ne pozna naslova - 6x

Ne - 5x

Zora živih mrtvecev

Generalova hči

Edge of Darkness

Poirot

Pravičen umor

Čistilec trupel

SWAT

36

The Negotiator

Beverly Hills Cop

Seven

Verjetno.

(5) Poznate kakšno televizijsko serijo v kateri nastopa forenzični psiholog?

CSI - 7x

Na kraju zločina - 5x

Kosti - 4x

Umori na podeželju - 2x

Ne pozna naslova - 2x

Ne - 2x

LA Law

Zločin in red

Halifax

Preiskovalci

Verjetno.

(6) Ali so vloge v filmih in televizijskih serijah prikazane tako, kot jih

posamezniki opravljajo v realnem življenju?

Ne vem. - 6x

(Mislim,) da. - 5x

Ne - 5x

Običajno ne. - 2x

Podobno. - 2x

Morda.

V ameriškem realnem življenju.

37

(7) Kje, na katerih področjih, v katerih ustanovah dela forenzični psiholog?

Na policiji. - 15x

Sodišča - 10x

Medicinske ustanove. - 4x

Kriminalistična policija. - 3x

V zaporih. - 3x

Ministrstva. - 2x

Izobraževalne ustanove. - 2x

Rehabilitacijske ustanove.

Psihiatrične bolnišnice.

Policijska akademija.

Forenzični inštituti.

Zavarovalnice.

Podjetja za varovanje oseb.

(8) S kakšno vrsto ljudi dela forenzični psiholog?

Storilci kaznivega dejanja/kriminalci/kaznjenci. - 12x

Žrtve nasilja. - 5x

Policisti. - 4x

Kriminalisti. - 4x

Osumljenci. - 3x

Z vsemi. - 2x

Zaporniki. - 2x

Prestopniki. - 2x

Morilci. - 2x

Patologi.

Bolnišnice.

Pazniki v zaporih.

Očividci.

Sodniki.

S tistimi, ki so že preminuli.

(9) Kako forenzični psiholog pridobiva podatke od ljudi, s kakšnimi metodami?

Intervjuji/pogovori. - 8x

Z vprašanji/pogovori. - 5x

38

Ne vem. - 4x

Zaslišanja. - 3x

Detektor laži (poligraf). - 3x

Opazovanje. - 3x

Zbirke podatkov od policistov - 2x, kriminalistov, patologov, zdravstvenih

kartonov, dnevniških zapisov.

Sledi.

Hipnoza.

Ustno/pisno.

Testi.

Postavlja ga v različne situacije.

Analize.

Spremljanje dejanj osumljencev.

Preiskovanje.

(10) Na osnovi katerih podatkov forenzični psihologi prispevajo k reševanju

zločinskih dejanj?

Zaslišanj (izpraševanj). - 5x

Priče kraja zločina. - 2x

Dokazi. - 2x

Podatki, predmeti na kraju dejanja (obleke, lasišče, prstni odtisi oz. predmeti

na kraju, okolici) – na osnovi raziskovanja. - 2x

Psihofizičnih podatkov. - 2x

Ugotavljajo, zakaj je človek tako ravnal in ali na to vplivajo dogodki iz

njegovega prejšnjega življenja. - 2x

Ne vem. - 2x

Podatki od medijev.

Razgovori.

Z opazovanjem.

Na podlagi svojih ugotovitev ugotovi motiv za kriminalno dejanje, način izvedbe

in identificira kriminalnega storilca.

Na osnovi psiholoških podatkov.

Podatkov kriminalistov.

Rezultatov patoloških analiz.

Preiskav v laboratoriju.

39

Ugotavljajo stopnjo korelacije – primerjajo vedenja svoje znanosti s

konkretnimi primeri.

Na osnovi psihologije.

Podatkov, ki so jih pridobili.

3.2.3 Zaključki

Iz povzetih odgovorov lahko povzamemo sledeče zaključke:

Iz odgovorov je razvidno, da posamezniki forenzično psihologijo povezujejo s

preiskovanjem samih zločincev, njihovih psiholoških značilnosti, z dejanji

kriminala, preiskovanjem materialov, vzrokov, v glavnem s samim prizoriščem

ter storilcem kriminala.

Delo forenzičnega psihologa največkrat povezujejo s pridobivanjem,

analiziranjem, ocenjevanjem podatkov, s čimer naj bi psihologi doprinesli k

razrešitvi primera in lahko rečemo, da so zato širše definirali njegovo delo ter so

zato na nek način blizu pravi definiciji tovrstnega dela. Tovrstno delo povezujejo

s policijo, sodišči, bolnicami tudi zapori. Na Grafu 1 vidimo porazdelitev

odgovorov, kjer je razvidno, da posamezniki delo forenzičnega psihologa

večinoma povezujejo s policijo in sodišči.

Nihče od anketirancev se »v živo« še ni srečal z delom forenzičnega psihologa

(dvajset anketirancev je odgovorilo z ne, dva pa da sta se srečala s tem delom

preko televizije).

V sedmih odgovorih je bil naveden film s predmetno vsebino Ko jagenjčki

obmolknejo. Film, ki ga tudi literatura navaja kot film, ki je največ in najprej

doprinesel k širšemu poznavanju dela forenzičnih psihologov. Ostali filmi so še:

Zora živih mrtvecev, Generalova hči, Edge of Darkness, Poirot, Pravičen umor,

Čistilec trupel, SWAT, The Negotiator (Pogajalec), Beverly Hills Cop, Seven

(Sedem). Šest anketirancev ne zna navesti naslova filma, pet pa jih trdi, da

takšnega filma še niso gledali.

Največ odgovorov je vsebovalo serijo CSI (tudi to serijo literatura navaja kot

najbolj vplivno), sledijo Na kraju zločina, Kosti, Umori na podeželju, LA Law,

Zločin in red, Halifax in Preiskovalci. Trije se ne spomnijo naslova, dva trdita, da

ne poznata takšne serije.

Anketiranci v polovici menijo, da so verjetno vloge predstavljene verodostojno.

Z gotovostjo, da niso, jih trdi pet.

40

Največ anketirancev, pričakovano, delo forenzičnega psihologa povezuje s

storilci zločina, sta pa zanimiva dva odgovora, da se ukvarjajo z vsemi, kar

implicira, da se v različnih vlogah vsakdo lahko sreča z delom forenzičnega

psihologa. Graf 2 prikazuje zanimivo porazdelitev odgovorov, kjer na eni strani

največ anketirancev vidi forenzika kot pomemben člen pri odkrivanju kriminala,

enak del pa jih forenzično delo na drugi strani vidi kot nekaj popolnoma drugega,

npr. kot »ocenjevanje duševnih motenj«.

Anketiranci delo forenzičnega psihologa večinoma povezujejo z izpraševanji in

intervjuji, torej s pridobivanjem informacij direktno od osumljencev ter drugih

udeležencev.

Največ anketirancev meni, da se uporabljajo podatki, do katerih pridejo

psihologi skozi razgovore z udeleženci in očividci zločinov.

Graf 1: Pogostost odgovorov na vprašanje »Kje, na katerih področjih, v katerih ustanovah dela forenzični psiholog?«

Rezultati analize potrjujejo našo hipotezo, da na pojmovanje ljudi forenzične

psihologije vplivajo mediji. To se najbolj kaže v povezovanju forenzične psihologije z

delom forenzičnega psihologa, ki se ukvarja s kriminalnimi dejanji, kriminalci,

očividci. Pojmovanje laikov je omejeno predvsem na kriminalno dejanje ter na

metode raziskovanja. Nikjer oziroma zelo redko je zaslediti, da posamezniki vedo, da

se forenzična psihologija uporablja tudi za namen usposabljanja, izobraževanja, v

zaporih, v kadrovanju, da se razvija kot znanost sama. Pojmovanje je precej ozko,

kar pa ne gre obsojati, saj morda, če ne bi bila ta stroka predstavljena v medijih, ne

bi vedeli niti toliko.

41

Graf 2: Pogostost odgovorov na vprašanje »Kaj je forenzična psihologija?«

42

4 Sklep

V začetku naloge smo opredelili pojem forenzične psihologije kot uporabo psiholoških

veščin in znanja z namenom iskanja ekspertnega dokaza. Za Ameriko je značilna širša

opredelitev, ki vključuje cel nabor psiholoških vprašanj, od določenega dokaza kot

takšnega do raziskovanja ozadja splošnih problemov zakonodajne procedure,

kriminologije, pričanja očividcev itd. Mnogo je tudi ožjih opredelitev, vendar Bartol

in Bartol poudarjata: »S pojmom se danes na splošno srečujemo, vendar pa definicija

ne ustreza vedno. Čeprav, morda, nek konsenz favorizira ožjo definicijo, ki jo

omejuje na klinično prakso, lahko takšen pristop spodkopava prispevek raziskovalnih

psihologov.« (Bartol in Bartol, 2004: 28) Forenzična psihologija ima dve zgodovinski

smeri, ki se raztezata daleč nazaj v preteklost. Ena izvira v antičnem filozofskem

interesu po vlogi v pravu civilizirane družbe in pojmu pravice. Druga izhaja iz potrebe

po diferenciaciji in identifikaciji posameznikov ter skupin v smislu njihovega

obnašanja, za sociopolitične namene. Prva smer je čisto teoretična in vodi od pojma

stroge odgovornosti za kaznivo dejanje do ideje o stopnji odgovornosti in omilitvi

kazni za primere, ko zločinec ni več racionalno človeško bitje, temveč iracionalno in

se ga označi za norega. Ta smer ločuje med slabim in norim; pri slednjem kasneje

razlikuje med norostjo, (ki je legalno lahko začasna) in bolj stalnim idiotizmom.

Druga zgodovinska smer forenzične psihologije je bolj praktična. Prav tako izvira iz

predkrščanske dobe ter sledi vedenjskim razlikam med človeškimi skupinami in med

posamezniki. To je vodilo do neke vrste vedenjskega merjenja, čemer danes pravimo

psihometrije in pomeni edinstven doprinos k znanosti.

Pojav psihologije in razvoj, ki izvira v Lepziški šoli, je psihologijo usposobil, da

sodeluje v pravnih procesih s svojim vedenjem in poudarjanjem pravil o normalnem

vedenju. Forenzična psihologija se je v bistvu razvila iz različnih motivov. Pionirji te

profesije so se na sodišču »znašli« delno iz humane želje, da zaščitijo pravico

državljana, delno pa, da razširijo svojo profesionalno prakso uporabe novega

psihološkega nabora znanstvenega znanja.

Potreba po specialnem psihološkem znanju v civilnih in kazenskih primerih danes vse

bolj narašča. To se odraža tudi v vedno širši in rastoči vlogi psihologov, ki jo imajo na

sodiščih, v njihovi vse večji neodvisnosti od medicinskih kolegov ter vse večjem

vključevanju kriterija psihološkega dokaza. Na drugi strani se žal kaže primanjkljaj

43

ustreznega kadra, ki bi zadovoljeval zgoraj navedene potrebe. Slaba posledica tega

se kaže v vrsti neusposobljenih in nepravilno izobraženih psihologov, ki se ukvarjajo s

temi primeri (Gudjonsson, 1998). Psihološka profesija se razvija vedno hitreje,

razvija nova področja ter s tem podzvrsti, širi meje znanja in razvija nove karierne

strukture za svoje diplomante.

V Sloveniji je forenzična psihologija v glavnem omejena na delo kliničnih psihologov,

ki ponavadi presojajo o prisotnosti duševnih motenj, prištevnosti, dodeljevanju otrok

staršem po razvezi itd. Psihologi so zaposleni tudi v policiji in v zaporih, vendar

nimajo pridobljene izobrazbe iz specializirane psihologije, ki se je razvila prav za to

vrsto dela.

Forenzična psihologija je ena od najhitreje rastočih področij psihologije. Na to kaže

porast uporabe klinične psihologije znotraj pravnega sistema ter tudi porast za

tovrstni študij. Kaže pa se tudi porast uporabe stroke forenzičnega psihologa v filmih

in televizijskih serijah. Kakšen vpliv imajo ti mediji, ponazarja interes študentov za

tovrstni študij, ki se zanj največkrat zanimajo zaradi senzacionalističnih medijskih

portretov tovrstnih strokovnjakov, ki pa pogosto niso točni in ne spadajo med

njegove naloge. Mediji nam danes na vsakem koraku ponujajo zgodbe forenzičnih

psihologov oz. tistih, ki jih pod tem imenom »prodajajo«. Popularni filmi, kot so Ko

jagenjčki obmolknejo, Hannibal in televizijski šovi kot je »Profiler« v zgodbo vpletejo

sile zakona in psihologije na senzacionalen in dramatičen način. Današnjo družbo

fascinirajo posamezniki, ki naj bi bili sposobni zagrešiti najbolj možen nagnusen

zločin. To pa je seveda dobra tema, ki jo mediji prodajajo. Tako jih ne zanima

verodostojen prikaz dela neke stroke, temveč tistega, kar ljudje radi gledajo in

tistega, kar ljudi očara, zato, ker se to prodaja.

Forenzični psihologi se seveda niso sposobni psihično povezati z določenim morilcem

in ne znajo vizualizirati njegovega naslednjega koraka, kot to počnejo heroji na

televiziji in na velikem platnu. Forenzična psihologija je osnovana na znanstveni

uporabi psihologije. Ko gre forenzični psiholog v službo, morda opravlja popolnoma

drugačno delo, kot bi mislil nekdo, ki je prejšnji večer na televiziji gledal serijo CSI.

44

5 Uporabljeni viri

Adler, J. R. (2005). Forensic psychology: concepts, debates and practice.

Cullompton: Willan.

Areh, I. (2011). Forenzična psihologija: predstavitev, pričanje in ugotavljanje laži.

Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Areh, I. (2011). Kratek oris forenzične psihologije. Varstvoslovje, 13 (3), 316-329.

Bartol, C. R. in Bartol A. M. (2008). Introduction to forensic psychology: research and

application (2nd ed.). Los Angeles: Sage.

Ewing, C. P. (2008). Trials of a Forensic Psychologist: A casebook. New Jersey: John

Wiley & Sons.

Goldstein, A. M. (2007). Forensic Psychology: Emerging Topics and Expanding Roles.

New Jersey: John Wiley & Sons.

Gudjonsson, G. H., Haward, L. R. C (1998). Forensic psychology: a guide to practice.

London; New York: Routledge

Herndon, James S. (2000). The Police Psychologist on the Silver Screen: Reviewing

the Roles on the Reels. Journal of Police and Criminal Psychology, 15(2), 30-

40.

Howitt, D. (2002). Forensic and criminal psychology. London [etc.]: Prentice Hall.

Huss, Matthew, T. (2001). Psi Chi.org. What is Forensic Psychology? It's Not Silence of

the Lambs! Pridobljeno dne 20.05.2012 na

http://www.psichi.org/pubs/articles/article_58.aspx

Müller, T. (2007): Criminal psychology in crime scene analysis. Viena,

Bundesministerium für Inneres, Sicherheitsakademie.

Putwain, D in Sammons, A. (2002). Psychology and crime. Hove, East Sussex; New

York: Routledge.

Ramsland, K. (2010): The Forensic Pshichology of Criminal Minds. London: The

Berkley Publishing Group.

Towl, Graham J., Farrington, David P., Crighton David A., Hughes G. (2008):

Dictionary of Forensic Psychology. Devon: Willian Publishing.

Vplivi medijev (2010). Forensicpsych.umwblogs.org. Pridoboljeno dne 20.05.2012 na

http://forensicpsych.umwblogs.org/media/

Wrightsman, L S. in Fulero, S M. (2005). Forensic psychology (2nd ed.). Belmont,

Calif.: Thomson/Wadsworth.