posebnosti novele zakona o splošnem upravnem postopku...pravnega učinka na ustni obravnavi dana...

LEX LOCALIS - REVIJA ZA LOKALNO SAMOUPRAVO Let. 6, št. 1, stran 71 - 86, januar 2008

Posebnosti novele Zakona o splošnem upravnem postopku

TJAŠA IVANC*

IZVLEČEK Novela Zakona o splošnem upravnem postopku popravlja in dopolnjuje vrsto določb, nove rešitve pa naj bi prispevale h krajšemu, bolj učinkovitemu in ekonomičnemu postopku. Določneje, in predvsem zaradi odprave nedoslednosti uporabe posameznih določb v praksi, novela ureja vprašanje pooblaščanja oseb za vodenje in odločanje na različnih stopnjah odločanja v upravnem postopku v občinah. Zakon nadalje razvija elektronsko poslovanje, posebej pa dopolnjuje določbe o elektronskem vročanju. Tudi sicer je v poglavju o vročanju kar nekaj sprememb. Kot pomembno novost je potrebno izpostaviti institut odpovedi pravice do pritoţbe, ki ga Zakon o splošnem upravnem postopku do sedaj ni poznal, znan pa je npr. iz tujih pravnih ureditev, pri nas pa iz Zakona o graditvi objektov.

KLJUČNE BESEDE: • upravni postopek • elektronsko poslovanje • pravica do pritoţbe

NASLOV AVTORJA: Tjaša Ivanc, Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, Mladinska ulica 9, 2000 Maribor, Slovenija, e-mail: tjaš[email protected]. ISSN 1581-5374 Print © 2008 Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila Maribor

UDK: 35.077.3(497.4) Članek je dostopen na svetovnem spletu http://pub.lex-localis.info od 30 julija 2008.

LEX LOCALIS - JOURNAL OF LOCAL SELF-GOVERNMENT Vol. 6, No. 1, pp. 71 - 86, January 2008

The Main Features of the Law Amending the General Administrative Procedure Act

TJAŠA IVANC*

ABSTRACT The Law Amending the General Administrative Procedure Act refers to a variety of provisions. New solutions should contribute to a more rapid, more efficient and more cost-effective procedure. Primarily due to elimination of the inconsistent use of individual provisions in practice, the amending law regulates more definitely the issues of authorising the persons to manage and make decisions at different decision-making levels in administrative procedures in municipalities. The law also develops electronic operations and it especially amends the electronic service provisions. There is a fairly large number of amendments in the Service Chapter. And an important novelty needs to be emphasized. This is the institute of the waiver of the right to appeal which the General Administrative Procedure Act did not know. However, it is well-known in foreign legal regulations and in the Construction Act adopted in our country.

KEY WORDS: • administrative procedure • electronic operations • right to appeal

CORRESPONDENCE ADDRESS: Tjaša Ivanc BSc, University of Maribor, Faculty of Law, Mladinska ulica 9, SI-2000 Maribor, Slovenia, e-mail: [email protected] ISSN 1581-5374 Print © 2008 Institute for Local Self-Government Maribor, Slovenia

UDK: 35.077.3(497.4) Avaliable online at http://pub.lex-localis.info, 30 July 2008.

LEX LOCALIS - REVIJA ZA LOKALNO SAMOUPRAVO T. Ivanc: Posebnosti novele Zakona o splošnem upravnem postopku

73

1 Uvod

Določbe Zakona o splošnem upravnem postopku /ZUP/ (Ur. l. RS, št. 24/2006, ZUP-

UPB2) določajo postopkovna pravila, po katerih morajo postopati upravni in drugi

drţavni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil,

kadar v upravnih zadevah, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah,

obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank.

ZUP je v razmerju do drugih posebnih pravnih virov (npr. Zakon o graditvi objektov,

Zakon o davčnem postopku) temeljni procesni zakon in vsebuje skupna splošna pravna

pravila za celotno vodenje in odločanje v postopku o upravnih zadevah na različnih

upravnih področjih.

Medtem ko je ţe ZUP iz leta 2000 predstavljal sodoben primer kodifikacije upravnega

postopka, so bile do sprejetja zadnje novele /ZUP-E/ (Ur.l. RS, št. 126/2007) sprejete

štiri spremembe in dopolnitve omenjenega zakona. Predmet vseh sprememb temelji na

poenostavitvi upravnih postopkov in pribliţevanju storitev uprave njenim uporabnikom.

Zadnja obseţna novela /ZUP-C/ (Ur. l. RS, št. 73/04) je na temelju povečanja

učinkovitosti postopkov vnesla štiri pomembnejše vsebinske sklope rešitev. V prvi

sklop so bile uvrščene določbe, ki omogočajo poenostavitve upravnega postopka, zlasti

posebnosti pri določanju krajevne pristojnosti, pridobivanje podatkov iz uradnih

evidenc po uradni dolţnosti, upravne overitve, spremembe na področju vročanja itd. Z

uvedbo elektronskega poslovanja v upravnih postopkih kot drugo bistveno novost je

novela omogočila pribliţevanje elektronskih storitev uporabnikom. V ta namen je

obširneje urejeno elektronsko vlaganje vlog, spremljanje objav in poteka upravnega

postopka preko spleta ter osebno elektronsko vročanje, ki omogoča izdajo elektronskih

odločb in sklepov.1 V tretji sklop sodijo poenostavitve (gre za odstranjevanje ovir za

učinkovito izvedbo postopka), in sicer med drugim tudi na področju izvršbe aktov. Tako

je omogočeno, da nosilci javnih pooblastil sami izvršujejo svoje akte brez posredovanja

drţavnih organov.2 V tem sklopu je bila na novo urejena tudi pristojnost za odločanje o

izrednih pravnih sredstvih v zadevah iz izvirne pristojnosti občin.3 V zadnji sklop

sprememb so bile uvrščene spremembe izrazoslovja ZUP-a (namesto izraza upravna

stvar se navaja upravna zadeva) in potrebne prilagoditve zaradi sprememb zakonodaje

na drugih področjih.

S sedanjo spremembo ZUP-E ţeli zakonodajalec »korigirati uveljavljene rešitve v

smislu še večje učinkovitosti«. (Poročevalec DZ RS, št. 98/2007: 1) Pregled novele

ZUP-E (veljati je začela 15.1.2008) razodene, da je bila sedanja ureditev v določenih

obstoječih institutih dopolnjena in izboljšana iz razlogov odprave nejasnosti, ki so se

pojavile v praksi, prav tako pa so dodane nekatere nove rešitve, tudi zaradi doseganja

istega cilja, poenostaviti splošni upravni postopek.

74 LEX LOCALIS - JOURNAL OF LOCAL SELF-GOVERNMENT T. Ivanc: The Main Features of the Law Amending the General Administrative Procedure Act

Kot bistvene novosti in poglavitne rešitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakon

o splošnem upravnem postopku, še posebej pomembne za hitrejši zaključek postopka in

za samo pridobitev pravice, štejemo predvsem naslednje:

uvedba novega instituta odpovedi pravici do pritoţbe;

dopolnjena določba o elektronskem vročanju, dopolnjena določba o naslovu za

vročanje;

dopolnitev in sprememba drugih določb (pooblastila uradnim osebam za

vodenje in odločanje v upravnih postopkih v občinah, izločitev uradnih oseb na

lokalni ravni);

omejitev pristojnosti drugostopenjskega organa, kadar zadevo vrača v ponovno

določanje organu prve stopnje;

pristojnost organov, da osebne podatke pridobivajo tudi od zasebnih

upravljavcev osebnih podatkov.

Izpostavljene so le nekatere novosti, pri čemer novela dopolnjuje in spreminja tudi

druge določbe, ki jih v prispevku nismo omenili.4

Novela ZUP-E obsega skupaj s

prehodnimi in končnimi določbami vsega 44 členov.

2 Odpoved pravici do pritoţbe

2.1 Splošno

ZUP do sedaj ni urejal vprašanja pravnih posledic, če stranka izjavi, da ne bo uporabila

pravice do pritoţbe oziroma da ne bo vloţila pritoţbe zoper izdano določbo prve

stopnje, ki jo je dovoljeno izpodbijati s pritoţbo.

Tako je bila pravica stranke, da začne izvrševati pridobljeno pravico, vezana na

dokončnost odločbe, ki nastopi s potekom pritoţbenega roka za vse stranke v postopku,

kolikor glede izvršljivosti v zakonu ni določeno drugače.5 Dokončnost odločbe je v

upravnem postopku v primerjavi z ostalimi pravnimi postopki6 posebnost in kaţe na

posebno trdnost odločitve, saj je v dokončno odločbo mogoče poseči z izrednimi

pravnimi sredstvi ter sproţiti upravni spor. Takšno lastnost pridobi odločba, zoper

katero se ne more ali ne more več vloţiti pritoţba kot redno pravno sredstvo, in sicer:

če pritoţba ni dovoljena, postane odločba dokončna z dnem vročitve;

če je pritoţba dovoljena, stranka pa pravnega sredstva ni vloţila ali je zamudila

rok za pritoţbo, postane dokončna s potekom pritoţbenega roka;

odločba, ki jo kot odločbo prve stopnje izda organ druge stopnje, postane

dokončna z dnem vročitve;

če je o pritoţbi odločal drugostopenjski organ, postane le-ta dokončna z dnem

vročitve (Grafenauer & Breznik, 2005: 343).

Pritoţba zoper izdano odločbo ima praviloma suspenziven učinek7, torej zadrţi njeno

izvršitev do odločitve na drugi stopnji. Pomen dokončnosti odločbe je v tesni povezavi

z njeno izvršljivostjo. Po ZUP-u je izvršljivost (izvršljiva je tista odločba, ki se po


75

predpisih lahko izvrši) vezana na trenutek dokončnosti.8 To velja zlasti za izvajanje

strankine pravice. Drugače pa velja, če se z odločbo stranki nalaga kakšno dejanje oz.

dolţnost. Takrat postane odločba izvršljiva s potekom v odločbi določenega roka oz. če

rok ni določen, postane odločba izvršljiva s potekom 15-dnevnega paracijskega roka od

dokončnosti9 (4. odst. 224. člena ZUP-a).

Če povzamemo, izvršljivost odločbe običajno nastopi z dokončnostjo odločbe, ob

nesuspenzivnosti pritoţbe pred njo, lahko pa tudi kasneje s pravnomočnostjo, če tako

določa poseben zakon.

Pravnomočnost pojmujemo kot poseben institut, ki izključuje moţnost odprave,

razveljavitve ali spremembe odločbe z novo odločbo in praviloma sledi dokončnosti

odločbe (225. člen ZUP-a). S pravnomočnostjo se torej varuje pravica, ki postane

nespremenljiva, vendar pa se po drugi strani varuje tudi obveznost, katere stranka ali

organ po pravnomočnosti ne more več spremeniti.

2.2 Novi 229.a člen ZUP

Upravnopravno razmerje se od drugih pravnih razmerij10

razlikuje po načinu nastanka,

saj nastane na podlagi enostransko in avtoritativno izraţene volje drţavnega organa,

organa samoupravne lokalne skupnosti ali drugega organa oz. organizacije, ki ima javno

pooblastilo. V procesu nastajanja tega razmerja zastopnik javnega interesa nastopa z

močnejšo voljo (ex imperio). Glede na to je eden temeljnih ciljev splošnega upravnega

postopka zavarovati šibkejšo stranko, torej tistega, ki v tem postopku uveljavlja svojo

pravico ali varuje svojo pravno korist oziroma se mu nekaj dovoljuje, zapoveduje ali

prepoveduje (Grafenauer & Breznik, 2005: 51 in naslednje).

Verjetno je takšna opredelitev upravnega postopka narekovala zakonodajalcu, da v

ZUP-u do sedaj ni uredil vprašanja pravnih posledic, če upravičena oseba izjavi, da ne

bo uporabila pravice pritoţbe oziroma ne bo vloţila pritoţbe zoper izdano odločbo prve

stopnje, ki jo je dovoljeno izpodbijati s pritoţbo.

Pritoţba kot redno pravno sredstvo je sredstvo, s katerim se stranki zagotavlja pravica

ali pravna moţnost, da izpodbija konkretni upravni akt, če meni, da je nezakonit. Izdana

odločba se lahko izpodbija, če je bil pri njeni izdaji kršena uporaba materialnega

predpisa oz. sploh ni bil uporabljen, če je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno ali

napačno, če so bile storjene ali podane kršitve pravil postopka (237. člen ZUP).

Pravico do pritoţbe ima stranka v postopku in vsaka druga oseba, če meni, da so ji bile

z izdano odločbo kršene njene pravice ali pravne koristi, stranski udeleţenec, ki ni

sodeloval v postopku in mu odločba ni bila vročena (zahteva lahko vročitev in nato

vloţi pritoţbo v enakem roku, kot je določen za stranko), drţavni toţilec in drţavni

pravobranilec, če je bil z odločbo kršen zakon v škodo javnega interesa.


Po stališču pravne teorije (Androjna, 1985: 237) v upravnem postopku odpoved pravice

do pritoţbe ne more imeti nobenega pravnega učinka; odločba prve stopnje spričo tega

še ne postane dokončna niti izvršljiva. Takšno lastnost dobi namreč šele s pretekom

pritoţbenega roka, kolikor glede izvršljivosti ni določeno drugače. Prav tako nima

pravnega učinka na ustni obravnavi dana izjava stranke, da se odpoveduje pravici do

pritoţbe. Stranka lahko kljub takšni izjavi na zapisnik ali vloţitvi pisne izjave še vedno

vloţi pritoţbo zoper odločbo, ki ji je bila vročena (Jerovšek,Trpin, et al, 2004: 111).

V našem upravnem pravu – točneje v Zakonu o graditvi objektov /ZGO-1/ (Ur. l. RS, št.

102/2004 (14/2005 popr.) ZGO-1-UPB1, 126/2007 ZGO-1B) pa je vendarle ţe sedaj

bila uzakonjena pravica odpovedi pravici do pritoţbe. 70 člen ZGO-1 namreč določa, da

postane gradbeno dovoljenje pravnomočno z dnem ko se pravici do pritoţbe oziroma

pravici do sproţitve upravnega spora odpove zadnja stranka, če se vse stranke po

vročitvi gradbenega dovoljenja pisno ali ustno na zapisnik pri pristojnem organu za

gradbene zadeve odpovejo pravici do pritoţbe oziroma pravici do sproţitve upravnega

spora. Tako vidimo, da je v okviru upravnega prava mogoče s posebnim zakonom

dovoliti moţnost odpovedi pravnemu sredstvu in da s tem interesi šibkejših, ki jih

določbe ZUP-a varujejo, niso prizadeti. Nasprotno, takšno določilo lahko le pripomore

k hitrejši uresničitvi interesov strank.11

Tako kot ima stranka pravico do pritoţbe, ima tudi pravico, da se tej pravici odpove.

Novela ZUP-E uvaja v splošni upravni postopek v 229.a členu prvič institut odpovedi

pravici do pritoţbe, kadar se upravni postopek začne na zahtevo stranke. Določba 224.a

člena opredeljuje nastanek dokončnosti v primeru strankine izjave o odpovedi pravici

do pritoţbe.12

V omenjenem členu se torej dodatno določa nastanek dokončnosti izdane

upravne odločbe, in sicer, ko se tej pravici odpovedo vse stranke, ki so udeleţene v

postopku. Navedeno pomeni, da se bodo stranke lahko odpovedale pravici, še preden bo

potekel splošni petnajstdnevni rok za pritoţbo, kar bo privedlo do dokončnosti prej kot

bi sicer. Stranke se bodo omenjeni pravici lahko odpovedale bodisi s pisno vlogo ali z

izjavo, dano ustno na zapisnik.

Glede na to, da lastnost dokončnosti nastopi z dnem vročitve odločbe, se v tej zvezi

pojavlja vprašanje, ali se stranka lahko odpove pravici do pritoţbe, še preden je

seznanjena z odločitvijo organa oz. ji je le-ta vročena. Novela ZUP-a namreč dopolnjuje

drugi odstavek 224. člena z dodatno točko, in sicer, da odločba prve stopnje postane

izvršljiva, ko se pravici do pritoţbe odpovedo vse stranke. ZUP določa, da, dokler

stranki, ki je naslovnik izreka odločbe, odločba ni vročena, odločitev organa tudi ne

more začeti učinkovati, razen v primerih, ko zakon izrecno določa, da se posamezna

odločba šteje za vročeno (fikcija vročitve po 4. odst. 87. člena, pomote pri vročanju po

1. odst. 98. člena ZUP-a). Po določbah ZUP-a se morajo upravni akti osebno vročiti

naslovniku v treh primerih, in sicer: kadar tako določa zakon; kadar začne teči od dneva

vročitve rok (za dopolnitev, za pritoţbo); kadar to posebej določi organ, ki je odredil

vročitev konkretnega akta.


77

Zaradi namena, ki ga zakonodajalec z uvedbo omenjenega instituta zasleduje in zaradi

temeljnega načela varstva pravic strank in varstva javnih koristi, je odpoved dopustna

šele po vročitvi odločbe. Od vročitve se torej šteje, da so stranke z vsebino odločitve

seznanjene. Slednje je zlasti pomembno, ker stranka izjave o odpovedi kasneje ne bo

več mogla preklicati, z izjemo, če je izjava dana do vročitve odločbe.

Drugače pa velja za odločanje v enostavnih upravnih zadevah in zadevah manjšega

pomena13

, ko se odločbe izdajajo na predpisanih obrazcih kot formalizirane odločbe ali

elektronske odločbe. V treh primerih novela strankam omogoča odpoved pritoţbi pred

vročitvijo.

Odpoved pravici do pritoţbe učinkuje od dneva, ko organ dobi pisno izjavo oziroma ko

stranka da izjavo ustno na zapisnik.

Tako lahko zaključimo, da bo izdana odločba na prvi stopnji, ki jo je dovoljeno

izpodbijati s pritoţbo, s trenutkom podane pisne ali ustne izjave o odpovedi pravici do

pritoţbe, postala tudi dokončna. Spričo tega bodo stranke svoje pravice lahko začele

takoj izvrševati, saj bodo pridobile veljavni izvršilni naslov.

Novela je posegla tudi v ureditev pravice do pritoţbe, kadar drţavni toţilec ali drţavni

pravobranilec vlagata pritoţbo zaradi varstva javnega interesa (229. člen ZUP). Zakon

ločuje dve različni situaciji, ko drţavni toţilec ali drţavni pravobranilec sodelujeta kot

stranki v postopku na prvi stopnji, in situacijo, ko to ni tako. V prvem primeru velja, da

odločba ne postane dokončna, dokler ni izčrpana pritoţbena pot tudi zanju oziroma

dokler se pravici do pritoţbe ne odpovesta. Nasprotno pa pri odločanju o upravnih

zadevah, ko omenjena drţavna organa nista sodelovala kot stranki v postopku na prvi

stopnji, lahko vlagata pritoţbe v istem roku, kot bi jo lahko vloţila stranka, vendar le do

trenutka, ko se pritoţbi ne odpove stranka. Če se pritoţbi ţe odpovedo vse stranke v

postopku, odločba postane dokončna, pritoţba drţavnega toţilca ali drţavnega

pravobranilca pa se zavrţe (3. in 4. odst. 229. člena ZUP).

V primerjalni zakonodaji je mogoče pravico do odpovedi pravice do pritoţbe zaslediti v

avstrijski zakonodaji. Avstrijski zakon o splošnem upravnem postopku /Allgemeines

Verwaltungsverfahrensgesetz – AVG/ določa, da pritoţba ni več dopustna, kadar se

stranka po prejemu odločitve izrecno odpove pravici do pritoţbe.14

3 Ureditev elektronskega poslovanja v upravnem postopku

Z novelo ZUP-E se na področju elektronskega poslovanja dopolnjujejo in spreminjajo

določbe o elektronskem vročanju.

Temeljna ideja elektronskega vročanja je moţnost, da se vročitev opravi s

posredovanjem informacijskega sistema pravne ali fizične osebe, ki opravlja vročanje

dokumentov po elektronski poti kot svojo dejavnost. Ţe z novelo ZUP-C je bil

spremenjen koncept ureditve elektronskega vročanja.15

Na tem zakonskem okvirju je


bila sprejeta Uredba o upravnem poslovanju (Ur. list RS, št. 20/05), ki v členih 173-180

še podrobneje razčlenjuje sistem osebnega elektronskega vročanja. S sedanjo ureditvijo

se dopolnjuje sistemska pomanjkljivost veljavne ureditve.

Osebno elektronsko vročanje

Dokumenti, ki se morajo po ZUP-u osebno vročati, se lahko vročijo samo neposredno

naslovniku (ali drugi od naslovnika pooblaščeni osebi). Posebej je treba opozoriti, da se

vročitev lahko opravi na dva načina, to je s »fizično« vročitvijo dokumenta, ki je v

papirni obliki, in z elektronsko vročitvijo oziroma z vročitvijo po elektronski poti

(Grafenauer & Lesjak, 2005: IV-V).

Za osebno vročitev se šteje torej tudi vročitev po elektronski poti, če je opravljena na

zakonsko predpisan način (primerjaj 86. člen in 1. odst. 87. člena ZUP-a).

Vročitev po elektronski poti se opravi preko informacijskega sistema (Remic, 2005: VI-

VIII), ki naj bi naslovniku samodejno poslal elektronsko sporočilo ekvivalentno

pisnemu sporočilu o poskusu vročitve iz 3. odst. 87. člena ZUP-a.16

Ob predpostavki,

da ima stranka odprt elektronski predal, pošlje informacijski sistem elektronsko

sporočilo na elektronski naslov, ki ga je stranka navedla v svoji vlogi, v katerem

navede, da se v informacijskem sistemu nahaja dokument, ki ga mora naslovnik prevzeti

v roku 15 dni. Uredba v tej zvezi razširja določbo. ZUP tako določa, da se elektronsko

sporočilo pošlje na vse naslove elektronske pošte naslovnika, s katerimi razpolaga

informacijski sistem pravne ali fizične osebe.17

To sporočilo bo poslano na javno objavljen naslov elektronske pošte drţavnega organa,

organa samoupravne lokalne skupnosti, pravne ali fizične osebe, registrirane za

opravljanje dejavnosti.18

Obstoječa zakonska domneva iz drugega odstavka 83. člena zakona, po kateri mora

organ stranki vročati po elektronski poti vedno, kadar stranka izrecno izrazi takšno

zahtevo ali kadar v elektronski obliki pošlje vlogo, je z novelo dopolnjena s splošno

obveznostjo organa, da opravi elektronsko vročitev vedno, kadar »zanesljivo« ugotovi,

da ima stranka odprt »varni«19

elektronski predal. S takšno ureditvijo je zakonodajalec

uvedel zakonito domnevo, da je naslov varnega elektronskega predala zanesljivo

ugotovljen, če je objavljen na spletnem mestu ponudnikov (npr. Pošta Slovenije) varnih

elektronskih predalov oziroma na enotnem drţavnem portalu e-uprava.20

Dodana je določba, ki opredeljuje postopanje organa tudi v primerih, ko stranka vlogo

sicer pošlje po elektronski poti, ali sporoči organu, da ţeli prejemati dokumente

elektronsko in ne sporoči naslova varnega elektronskega predala ali vročitev vanj ni

mogoča. V navedenih primerih se dokumenti lahko vročajo po fizični poti, kot jo

opredeljuje 87. člen (s predpisano ovojnico za osebno vročanje ali po poštnih predpisih,

odvisno od vrste dokumenta).


79

S spremembo 86. člena se jasneje, kot je bilo to urejeno do sedaj, določa nastanek

pravne posledice v primeru elektronske vročitve. Dosedanja ureditev predvsem ni

določala, kdaj začne teči rok za vročitev. Za razliko od osebnega fizičnega vročanja bo

za vročitev po elektronski poti na podlagi novele zadostovala »seznanitev« z dejstvom,

da je v varnem elektronskem predalu dokument, ki ga je potrebno prevzeti v določenem

roku. Elektronsko sporočilo je le informativne narave in nima pravnih učinkov.21

Nova ureditev je utemeljena z dejstvom, da se lahko, za razliko od fizičnega vročanja,

naslovnik pri elektronski vročitvi osebno seznani z vsebino dokumenta kadarkoli in

kjerkoli, in sicer z uporabo varnega elektronskega podpisa. Tako se domneva, da je

naslovnik z vsebino dokumenta seznanjen z njegovo »vloţitvijo« v varen elektronski

predal oziroma po poteku 15 dni od vloţitve.

Rok za nastanek fikcije vročitve po elektronski poti bo torej začel teči od trenutka, ko je

dokument puščen v elektronskem predalu, ne glede na to, ali se bo naslovnik seznanil z

vsebino elektronskega sporočila, poslanega po elektronski pošti, saj zakon vzpostavlja

obveznost, da redno preverja vsebino varnega elektronskega predala.

Za razliko od veljavne ureditve (če naslovnik iz informacijskega sistema ni pravočasno

prevzel dokument, ga je v fizični obliki lahko prevzel pri organu, ki je odločbo izdal)

bodo dokumenti, ki jih naslovnik ne bo prevzel v zakonskem roku, ostali v varnem

elektronskem predalu, da se bo z njimi lahko naslovnik seznanil. Informacijski sistem v

tem primeru pošlje naslovniku in organu, ki je vročitev odredil, elektronsko sporočilo,

da dokument ni bil prevzet v zakonitem roku.

4 Pooblastilo za vodenje in odločanje v občinah

Z novelo se odpravlja nejasnost, ki se je pojavljala v praksi (Grafenauer, 2007: 21-23)22

,

ali ţupan zaposlene v občinski upravi pooblašča za vodenje posameznih dejanj v

postopku tako na prvi kot na drugi stopnji.

Po ZUP-u sta za odločanje v upravnih zadevah iz izvirne pristojnosti v občini pristojna

občinska uprava in ţupan (17. člen in 233. člen ZUP). Občinska uprava je pristojna za

odločanje v upravnih zadevah na prvi stopnji iz prenesenih pristojnosti drţave in

izvirnih pristojnosti občine, ţupan pa kot pritoţbeni organ v zadevah iz izvirne

pristojnosti na drugi stopnji.

Pravilo je, da v upravnih zadevah, za katere so pristojni organi, ki so vodeni

individualno, izdaja (vodi postopek in odloča) odločbe njihov predstojnik (npr. načelnik

upravne enote, dekan, minister, tajnik občinske uprave, ţupan), če ni z drugimi predpisi

drugače določeno (1. odst. 28. člena ZUP). Glede na pooblastila, ki jih imajo uradne

osebe v upravnem postopku, moramo ločiti dve vrsti uradnih oseb:

predstojnika organa in uradno osebo, ki je pooblaščena za dejanja v postopku

pred izdajo odločbe in za odločanje;


uradno osebo, ki je pooblaščena samo za opravljanje posameznih dejanj v

postopku pred izdajo odločbe.

Predstojnik organa23

je upravičen voditi postopek samo tedaj, če izpolnjuje pogoje24

,

predpisane za vodenje upravnega postopka. Če predstojnik predpisanih pogojev ne

izpolnjuje, mora podeliti pooblastilo za vodenje postopka zaposlenemu, ki te pogoje

izpolnjuje, v vsakem primeru pa mu ostane pravica, da na koncu postopka sam odloči o

zadevi (Androjna in Kerševan, 2006: 148-150). V tej zvezi izhaja iz 4. odst. 30. člena,

da predstojnik organa oz. ţupan ne smeta voditi postopka do izdaje odločbe, če nimata

predpisane izobrazbe in strokovnega izpita iz upravnega postopka.

Za odločanje v upravni zadevi je torej pristojen le organ, ki mu zakon daje pristojnost,

posamezna dejanja v postopku, vodenje postopka do izdaje odločbe in odločanje v

upravnih zadevah pa lahko opravlja le uradna oseba, ki je za to pooblaščena v skladu z

zakonom25

. Predstojnik ne more pooblastiti druge uradne osebe, ki je zaposlena pri

istem organu, za določanje v upravnem postopku v posameznih vrstah upravnih zadev,

če sam nima zakonskega pooblastila za odločanje v teh upravnih zadevah. V katerih

zadevah bo predstojnik podelil pooblastilo uradnim osebam, je odvisno do organizacije

dela in razporeditve nalog (Grafenauer, 2007: 23).

Po določilih zakona o splošnem upravnem postopku je občinska uprava organ, ki v

občini odloča na prvi stopnji v upravnih zadevah, za katere je pristojna, predstojnik tega

organa pa je tajnik občine (Grafenauer in Breznik, 2005: 137-141). Na prvi stopnji o

upravnih zadevah odloča uprava samoupravne lokalne skupnosti, drugače bi lahko

uredil le zakon. Občinsko upravo sicer usmerja in nadzira ţupan, vendar pa njeno delo

vodi tajnik občine oziroma direktor občinske uprave. Tajnik občine oziroma direktor

občinske uprave tudi izdaja odločbe na prvi stopnji (Breznik et al, 2004: 132). Tako ima

tajnik torej pooblastilo za odločanje v zadevah iz pristojnosti občine, lahko pa pooblasti

drugo osebo, zaposleno v občinski upravi, za odločanje26

v upravnih zadevah določene

vrste oziroma za vodenje posameznih zadev pred izdajo odločbe.

O pritoţbah zoper odločbe, ki jih na prvi stopnjo izda občinska uprava, odloča o

upravnih zadevah iz izvirne pristojnosti ţupan (1. odst. 233. člena). Ţupan kot

pritoţbeni organ torej izdaja odločbe na drugi stopnji, in v »nobenem primeru ne more

biti hkrati pooblaščen za odločanje na prvi stopnji (s tem bi »padlo« ustavno načelo in

zakonsko načelo pravice do pritoţbe) (Grafenauer, 2007: 23).« Če torej nima pravice

odločati na prvi stopnji, potem tudi ne more pooblaščati druge osebe za odločanje v

upravnih zadevah iz pristojnosti občinske uprave, lahko pa pooblasti zaposlenega v

občinski upravi za vodenje posameznih dejanj v postopku na drugi stopnji.

Kot je določeno v 9. členu Uredbe o predpisani izobrazbi, ki jo morajo imeti zaposleni

za vodenje in odločanje v upravnem postopku, in o strokovnem izpitu iz upravnega

postopka, morajo imeti uradne osebe, ki so pooblaščene za opravljanje posameznih

dejanj v upravnem postopku na drugi stopnji, najmanj visoko izobrazbo.


81

S spremembo 30. člena se tako odpravljajo dvomi, ali ţupan zaposlene v občinski

upravi pooblašča za vodenje posameznih dejanj v upravnem postopku za postopke na

prvi kot tudi na drugi stopnji. Iz določitve stvarne pristojnosti za odločanje o upravnih

zadevah iz izvirne pristojnosti samoupravnih lokalnih skupnosti je bil namen

zakonodajalca o tem, kdo v občini je pristojen za pooblaščanje oseb za vodenje in

odločanje na različnih stopnjah odločanja, jasen. Določba novega drugega odstavka je

posebnost, ko zaradi specifičnih kadrovskih zasedb v občinah v sluţbi ţupana ni dovolj

usposobljenih oseb za vodenje drugostopenjskih postopkov in se bodo izjemoma za to

pooblastile tudi osebe, ki vodijo postopke na prvi stopnji.27

5 Ravnanje drugostopenjskega organa v zvezi s pritoţbo

Če organ druge stopnje po formalnem preizkusu28

pritoţbe ne zavrţe, mora zadevo vzeti

v reševanje (2. odst. 246. člena ZUP) ter odločiti o utemeljenosti pritoţbe. Ob

meritornem reševanju pritoţbe lahko drugostopenjski organ sprejme naslednje

odločitve:

pritoţbo zavrne kot neutemeljeno (248. člen);

odločbo prve stopnje odpravi in sam reši zadevo (252. člen);

odločbo prve stopnje odpravi in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovno

odločanje (251. člen);

odločbo prve stopnje odpravi in zadevo pošlje v rešitev pristojnemu organu

(250. člen);

odločbo izreče za nično (249. člen v povezavi s 279. členom).

Ker novela dopolnjuje le 251. člen ZUP-a, se bomo v nadaljevanju osredotočili na

primere (Grafenauer & Breznik, 2005; 399-406; Androjna & Kerševan 2006: 491-520),

ko organ druge stopnje odpravi odločbo prve stopnje in vrne zadevo prvostopenjskemu

organu v ponovno odločanje.

Veljavna ureditev splošnega upravnega postopka v tej zvezi ni določala nobene

omejitve in je tako dopuščala, da so pritoţbeni organi lahko iz razlogov hitrosti in

ekonomičnosti neomejeno vračali upravne zadeve v ponovno reševanje organom prve

stopnje. Postopek organa druge stopnje je namreč odvisen od načela ekonomičnosti in

načela dvostopenjskega odločanja. Če npr. organ druge stopnje ugotovi, da organ prve

stopnje sploh ni odločil o zahtevku stranke, ne more sam odločiti o zahtevku, temveč

mora odločbo odpraviti in zadevo vrniti organu prve stopnje.

Organ druge stopnje lahko odpravi odločbo prve stopnje iz formalnopravnih ali

materialnopravnih razlogov. V prvem primeru bo določbo odpravil, če gre za kršitev

pravil procesnega (napake v postopku, ali npr. nerazumljiv dispozitiv, nepravilni

sestavni deli odločbe itd.) prava, iz drugih razlogov, pa če gre za nepravilnosti na

področju materialnega prava, ki se nato kaţe v končni odločitvi.


Po 251. členu ima organ druge stopnje splošno pooblastilo, da dopolni izveden postopek

na prvi stopnji ter odpravi ugotovljene nepravilnosti sam ali pa po organu prve stopnje,

če:

so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva ali

je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka ali pa je izrek

izpodbijane odločbe nejasen oziroma v nasprotju z obrazloţitvijo. Z zakonsko

dikcijo, da lahko drugostopenjski organ prvostopenjsko odločbo odpravi in

vrne v odločanje na prvo stopnjo, ne da bi hkrati sam odločal o upravni zadevi,

se predvideva izdaja nove odločbe. S tem ima stranka ponovno pravico do

pritoţbe zoper odločitev, izdano na prvi stopnji.

V primeru, da je organ druge stopnje odpravil odločbo in vrnil zadevo v ponovno

odločanje na prvo stopnjo, prvostopenjski organ ni več popolno samostojen, temveč je

vezan na navodila, dana s strani pritoţbenega organa. Nova odločba mora biti izdana

najpozneje v 30 dneh (Jerovšek, Trpin et al, 2004: 683-684). Tudi zoper novo odločbo

ima stranka pravico do pritoţbe.

V tej zvezi je z novim četrtim odstavkom 251. člena določeno, da v primerih, ko

prvostopenjski organi, ki jim je bila upravna zadeva zaradi razlogov ekonomičnosti

vrnjena v ponovno odločanje, ne sledijo navodilom, danih s strani pritoţbenega organa

o potrebni dopolnitvi postopka, morajo pri reševanju ponovne pritoţbe sami rešiti

zadevo in je ne morejo še enkrat vračati v reševanje prvi stopnji. Lahko pa organ druge

stopnje zaradi ekonomičnosti in hitrosti postopka naloţi organu prve stopnje, da v

določenem roku opravi posamezna procesna dejanja in mu pošlje zbrane podatke.

Namen določbe je preprečiti situacije, ko si prva in druga stopnja druga drugi podajata

zadevo v reševanje.

Ţe načelo ekonomičnosti postopka, na podlagi katerega je zakonodajalec na novo

definiral omenjeno določbo, torej nalaga organu druge stopnje, da kolikor je mogoče,

dopolni postopek in reši zadevo sam.

6 Obdelava osebnih podatkov

Glede na določbo prvega odstavka 9. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Ur. l.

RS, št. 94/2007, ZVOP-1-UPB1), ki je sistemski in temeljni predpis s področja varstva

osebnih podatkov, se osebni podatki v javnem sektorju lahko obdelujejo, če obdelavo

osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon. Z zakonom se

lahko določi, da se določeni osebni podatki obdelujejo le na podlagi osebne privolitve

posameznika.

Pri presoji dopustnosti obdelave osebnih podatkov je po sedanji ureditvi prišla v poštev

določba 139. člena ZUP-a, ki je glede na ZVOP-1 v smislu prvega odst. 9. člena

specialni zakon (lex specialis). Iz tretjega odstavka omenjenega člena izhaja, da si

uradna oseba, ki vodi postopek, priskrbi po uradni dolţnosti podatke iz uradnih evidenc,

ki jih vodi drug organ (drţavni organ, drugi drţavni organ, organ samoupravne lokalne


83

skupnosti ali nosilec javnih pooblastil), ki sicer ni pristojen za odločanje v zadevi. Iz

petega odstavka istega člena pa izhaja, da lahko uradna oseba pridobiva za potrebe

ugotavljanja dejanskega stanja osebne podatke iz uradnih evidenc o stranki, ki je vloţila

zahtevo za uvedbo postopka, razen če je stranka pridobitev teh podatkov izrecno

prepovedala.

Ker ZUP do sedaj ni omogočal organom, da pridobivajo osebne podatke od pravnih

oseb zasebnega prava, ki niso nosilci javnega pooblastila, novela dodatno ureja dolţnost

upravljavcev zbirk osebnih podatkov, ki razpolagajo s podatki, potrebnimi za

ugotovitev dejstev v zvezi z vodenjem in odločanjem v postopku, brezplačno,

najkasneje v roku 15 dni, posredovati zahtevane podatke (34.a člen ZUP-E). Organi

bodo za pridobitev takšnih podatkov morali v zahtevi navesti namen uporabe oz.

obdelave osebnih podatkov, pravno podlago (določbe ZUP) in identifikacijsko številko

konkretne upravne zadeve.

Sklepne misli

Ugotovimo lahko, da je temeljni cilj sprejetega Zakona o spremembah in dopolnitvah

Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-E) poenostavitev upravnega postopka, in

sicer z odpravo nekaterih nejasnosti v praksi ter uveljavitvijo nekaterih novih rešitev.

Predlagane spremembe in dopolnitve ne posegajo v sam koncept upravnega postopka

oziroma v načela do sedaj veljavnega zakona.

Poglavitne rešitve novele bi lahko razdelili v pet sklopov, in sicer:

prvič se v splošni upravni postopek uvaja institut odpovedi pravici do pritoţbe;

na področju elektronskega poslovanja se dopolnjujejo posamezne določbe o

elektronskem vročanju;

v zakon se dodaja pravna podlaga, ki organom v upravnem postopku omogoča

pridobitev osebnih podatkov, nujnih za izvedbo postopka, od zasebnih

upravljavcev zbirk osebnih podatkov;

omejitev ravnanja drugostopenjskega organa v primeru odprave odločbe in

njene ponovne vrnitve v odločanje organu prve stopnje;

odpravljen je dvom glede dajanja pooblastil za vodenje in odločanje na prvi in

drugi stopnji v organih občin.

Navedene spremembe niso edine, so pa po našem mnenju nujne za vzpostavitev

dodatnih moţnosti, ki kot take strankam omogočajo hitrejši zaključek postopka in

pridobitev njihovih pravic. Temu vodilu sledi tudi institut odpovedi pravici do pritoţbe,

saj bodo stranke tako ne le prihranile čas, marsikdaj bodo lahko uresničile kakšno

pravico ali interes, ki jim »uide« prav zaradi čakanja na ţig o dokončnosti odločbe. Če

hkrati upoštevamo moţnosti elektronskega vročanja upravnih odločb (83. člen ZUP), bo

takšna ureditev pomenila veliko olajšanje za marsikatero stranko, celoten splošni

upravni postopek pa se bo pokazal v še prijaznejši luči.


Opombe / Notes 1 ZUP-C je omogočil izvedbo upravnega postopka po elektronski poti, od vloţitve vloge do izdaje odločbe in njene vročitve. Vročitev po elektronski poti se opravi preko informacijskega sistema pravne ali fizične osebe, ki opravlja vročanje dokumentov po elektronski poti kot svojo dejavnost. Vročanje po elektronski poti drţavnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti, pravnim osebam in fizičnim osebam, registriranim za opravljanje dejavnosti, se opravi tako, da se sporočilo sistema o tem, kje se nahaja dokument in v katerem roku ga je treba prevzeti, pošlje na javno objavljen elektronski naslov drţavnega organa, organa samoupravne lokalne skupnosti, pravne ali fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti oziroma na naslov, ki ga na svoji vlogi ta navede. Naslovnik dokument prevzame iz informacijskega sistema tako, da z uporabo kvalificiranega potrdila za varen elektronski podpis dokaţe svojo istovetnost, presname dokument v elektronski obliki in elektronsko podpiše vročilnico. Če stranka zahtevo za uvedbo postopka organu pošlje v elektronski obliki, se šteje, dokler ne sporoči drugače, da ţeli vročanje v elektronski obliki. Ta določba je z novelo ZUP-E dopolnjena in bo predstavljena v nadaljevanju. 2 Po noveli ZUP-C nosilci javnih pooblastil za opravljanje izvršbe ne potrebujejo več posebnega dovoljenja ministra za notranje zadeve. Do spremembe je npr. v zadevah iz izvirne pristojnosti občine odločbe izvrševala občinska uprava, če nosilec javnega pooblastila ni pridobil dovoljenja za opravljanje izvršbe. 3 Do uvedbe novele ZUP-C je bil organ pristojen za uporabo izredne razveljavitve v zadevah iz izvirne pristojnosti lokalne samouprave, ministrstvo pristojno za upravo. Po ureditvi ZUP/04 lahko pristojno ministrstvo neposredno uporabi to pravno sredstvo in ni vezano na nedejavnost organa lokalne samoupravne skupnosti (3. odstavek 278. člen ZUP-a). 4 Npr.: Denarne kazni se spreminjajo v evre, hkrati pa se zneski zvišujejo; določila glede izločitve uradnih oseb na lokalni ravni; novela dopolnjuje zakon tudi z naslovom za vročanje, ki določa obveznost posameznika, da ob prijavi oziroma odjavi stalnega oziroma začasnega prebivališča oziroma prijavi spremembe naslova stanovanja določi naslov za vročanje; določen je rok za odločitev organa o predlogu za odloţitev izvršbe. 5 Odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritoţbo, je dokončna. Z dokončnostjo lahko stranka prične izvajati pravico, če zakon ne določa drugače (1. odst. 224. člena ZUP-a). 6 V civilnem procesnem postopku postane s potekom pritoţbenega roka, če upravičena stranka ne vloţi pritoţbe, z dnevom odpovedi pritoţbi oziroma če stranka pritoţbo umakne, odločba prve stopnje pravnomočna. 7 Pravno sredstvo nima odloţilnega učinka samo, če zakon tako določa. 8 Primerjaj 2. odst. 224. člena ZUP-a. 9 Posamezni področni zakoni drugače določajo izvršljivost kot ZUP. Tako je v 3. členu Zakona o graditvi objektov določeno, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da lahko investitor na lastno odgovornost začne z gradnjo iz prejšnjega odstavka tudi po dokončnosti gradbenega dovoljenja. 10 Npr. Civilnopravno razmerje nastane na temelju prirejenosti oziroma enakopravnosti strank v postopku. 11 Odpoved pravici do pritoţbe je urejena tudi v Zakonu o evidentiranju nepremičnin (Ur. l. RS, št. 47/06). 12 »Če se pravici do pritoţbe odpovedo vse stranke, ki so udeleţene v postopku, postane odločba dokončna, ko se pritoţbi odpove zadnja stranka (1. odst. 224.a člena ZUP).« 13 »Kadar se v zadevah manjšega pomena ugodi strankinemu zahtevku, pa se ne posega v javno korist ali v korist koga drugega, zadostuje, da ima odločba samo izrek v obliki uradnega zaznamka v zadevi.« 14 »Eine Berufung ist nicht mehr zulässig, wenn die Partei nach der Zustellung oder Verkündung des Bescheides ausdrücklich auf die Berufung verzichtet hat § 63 AVG.« 15 Npr.: pomembna novost novele ZUP-C je overitev elektronske kopije listine, ki omogoča širok razmah e-uprave in elektronskega vlaganja vlog. Z uvedbo upravne overitve elektronske kopije lahko


85

stranka svoje pomembnejše dokumente na papirju enkrat pretvori v overjene elektronske kopije in jih zatem vedno, ko je to potrebno, priloţi svojim elektronskim vlogam. 16 Novela ZUP-E spreminja tretji odst. 87. člena. Po veljavni ureditvi je vročevalec sporočilo pustil v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice oz. na drugem primernem mestu. Predvsem je teţave povzročala razlaga dikcije drugo primerno mesto. Novela vročevalce zavezuje, da pustijo sporočilo v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. 17 Po našem mnenju bi lahko v praksi nastopil dvom o tem, kaj se lahko šteje kot »razpolaganje« z naslovom elektronske pošte naslovnika, še zlasti v luči določb zakona o varovanju osebnih podatkov. 18 Z novelo je spremenjen 91. člen, ki določa, da se drţavnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti, pravnim in fizičnim osebam, registriranim za opravljanje dejavnosti praviloma vroča po elektronski poti v varni elektronski predal po 86. členu tega zakona. Informativno elektronsko sporočilo, da je v varnem elektronskem predalu dokument, ki ga je treba prevzeti v 15 dneh, sicer se šteje, da je vročitev opravljena, se pošlje na javno objavljen elektronski naslov drţavnega organa, organa samoupravne lokalne skupnosti, pravne ali fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti ali na elektronski naslov, ki ga navede v vlogi. Če drţavni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti, pravne in fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti nimajo varnih elektronskih predalov, se jim dokumenti fizično vročajo tako, da se izročijo uradni osebi oziroma osebi, ki je določena za sprejemanje dokumentov, če ni za posamezne primere določeno drugače. 19 Medtem ko je ZUP do sedaj uporabljal dikcijo »elektronski predal«, novela uporablja izraz »varen elektronski predal«, pri čemer pa samega pojma ne definira. 20 »S takšno rešitvijo je pričakovati pomembno zmanjšanje stroškov in večjo učinkovitost vročanja, saj ni utemeljenih razlogov, da bi organ dokumente vročal po fizični poti, če to lahko stori elektronsko.« 21 Drugi odstavek 86. člena: »Informacijski sistem iz prejšnjega odstavka pošlje naslovniku na elektronski naslov, če ga je sporočil organu, informativno elektronsko sporočilo, da je v varnem elektronskem predalu dokument, ki ga mora prevzeti v 15 dneh. Sporočilo ne vpliva na nastanek pravnih posledic za vročitev.« Četrti odstavek se spremeni tako, da se glasi:«Vročitev po prejšnjem odstavku tega člena velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh od dneva, ko je bil puščen v varnem elektronskem predalu, velja vročitev za opravljeno z dnem poteka tega roka. Informacijski sistem iz prvega odstavka tega člena pošlje naslovniku in organu, ki je vročitev odredil, elektronsko sporočilo, da dokument ni bil prevzet v zakonitem roku.« 22 Na drugačno gramatikalno razlago drugega odst. 30. člena ZUP-a v praksi je v prispevku »O pooblastilih uradnim osebam za vodenje in odločanje v upravnih postopkih v občinah« opozoril dr. Grafenauer, B.; Pravna praksa, Let. 26, št. 41/42 (25. okt. 2007), str. 21-23. 23 Z organom je mišljen organ drţavne uprave ali drug drţavni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti in nosilec javnih pooblastil, ki mu zakon daje pristojnost za odločanje v upravni zadevi (1. odst. 5. člena ZUP-a). V 28. členu Zakona o lokalni samoupravi so kot organi občine navedeni: občinski svet, ţupan in nadzorni odbor. Občinska uprava v tem zakonu ni opredeljena kot organ. Vendar pa je v smislu ZUP-a občinska uprava organ za odločanje na prvi stopnji, ţupan pa na drugi. 24 Upravni postopek lahko vodi in v njem odloča samo oseba, ki ima predpisano izobrazbo in strokovni izpit iz upravnega postopka (31. člen ZUP-a). Uredba o predpisani izobrazbi, ki jo morajo imeti zaposleni za vodenje in odločanje v upravnem postopku, in o strokovnem izpitu iz upravnega postopka (Ur. l. RS, št. 29/00, 66/04, 17/06). 25 V skladu z določili ZUP-a ima inšpektor pooblastilo za odločanje v upravnem postopku ţe po samem zakonu.


26 Pooblastilo za odločanje obsega tudi pooblastilo za postopek pred izdajo odločbe (3. odst. 28. člena ZUP-a). Pooblastilo je lahko dano za vse vrste upravnih zadev (splošno ali generalno) ali le za določene vrste upravnih zadev (posebno ali specialno). 27 Določba drugega odstavka 30. člena se glasi: »Ţupan lahko pooblasti za vodenje posameznih dejanj v postopku na drugi stopnji zaposlenega v upravi samoupravne lokalne skupnosti.« 28 Organ druge stopnje je dolţan preizkusiti, ali je pritoţba dovoljena, ali jo je vloţila upravičena oseba in ali je pravočasna.

Literatura / References Androjna, V. (1985) Upravni postopek in upravni spor, (Ljubljana: Uradni list RS). Androjna, V. & Kerševan, E. (2006) Upravno procesno pravo-Upravni postopek in upravni spor, (Ljubljana:

GV zaloţba). Breznik, J. & Štucin, Z. & Marflak, J. (2004) Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem,

(Ljubljana: GV zaloţba). Grafenauer, B. & Breznik, J. (2005) Upravni postopek in upravni spor, (Ljubljana: GV Zaloţba). Grafenauer, B. & Lesjak, B. (2005) Pravna ureditev vročanja po ZUP, Pravna praksa, 24(38), pp. 6-7; Grafenauer, B. (2007) O pooblastilih uradnim osebam za vodenje in odločanje v upravnih postopkih

v občinah, Pravna praksa, 26(41/42); Jerovšek, T. & Trpin, G. et al. (2004) Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, (Ljubljana:

Inštitut za javno upravo). Remic, M. (2005) E-vročanje v upravnem postopku, Pravna praksa, 24(38), pp. 6-7.

posebnosti novele zakona o splošnem upravnem postopku...pravnega učinka na ustni obravnavi dana...

Documents