diplomsko delo visokoŠolskega Študijskega … · Željko ražnatović arkan . 5 summary –...
TRANSCRIPT
DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA ŠTUDIJSKEGA PROGRAMA
VARSTVOSLOVJE
Sodelovanje obveščevalno-varnostnih služb s kriminalci
Študija primera Arkan
September, 2016 Teja Mahkovic
Mentor: izr. prof. dr. Andrej Sotlar
Somentorica: pred. Bernarda Tominc
2
Zahvala
Iskreno se zahvaljujem mentorjema, izr. prof. dr. Andreju Sotlarju in pred. Bernardi
Tominc za njun čas, usmerjanje in pomoč pri izdelavi diplomskega dela.
Zahvaljujem se tudi Borisu, ki mi je celoten čas pisanja diplomskega dela nesebično
stal ob strani, me spodbujal in brezpogojno verjel vame, kar mi je dajalo moč in
motivacijo za dokončanje študija.
3
Kazalo
Povzetek ........................................................................................... 4
Summary — Cooperation of Intelligence and Security Services with Criminals: Arkan
Case Study ......................................................................................... 5
1 Uvod ............................................................................................. 6
2 Metodološki pristop ............................................................................ 7
2.1 Predmet in cilji preučevanja ............................................................ 7
2.2 Hipotezi .................................................................................... 7
2.3 Metode ..................................................................................... 7
3 Opredelitev obveščevalne dejavnosti .................................................... 8
3.1 Obveščevalna dejavnost, obveščevalne službe in njene poglavitne funkcije .... 8
3.2 Tajno sodelovanje ....................................................................... 11
3.2.1 Definicija tajnega sodelovanja ...................................................... 11
3.2.2 Vrste tajnih sodelavcev ............................................................... 12
3.3 Motivi za sodelovanje z obveščevalno-varnostno službo ........................... 13
4 Sodelovanje obveščevalnih služb s kriminalci: primeri praks nekaterih
obveščevalno-varnostnih služb ................................................................ 14
4.1 Sovjetska obveščevalna služba KGB ................................................... 15
4.2. Romunska obveščevalna služba Securitate .......................................... 17
4.3 Ameriška obveščevalna služba CIA .................................................... 18
4.4 Izraelski Inštitut za obveščevalne in varnostne operacije - Mosad ............... 20
5 Študija primera Arkan: sodelovanje v akcijah jugoslovanskih obveščevalno -
varnostnih služb ................................................................................. 22
5.1 Obveščevalno-varnostne službe kot orožje Zveze komunistov .................... 22
5.1.1 Odmevne akcije in operacije obveščevalno-varnostnih služb ................... 23
5.2 Arkanova kriminalna pot ................................................................ 28
5.2.1 Arkanovi kriminalni začetki .......................................................... 28
5.2.2 Sodelovanje z obveščevalno-varnostnimi službami Jugoslavije ................. 29
5.2.3 Paravojaška enota Tigri in udejstvovanje v politiki .............................. 33
5.2.4 Atentat na Arkana ..................................................................... 35
6 Zaključek ................................................................................. 36
6.1 Verifkacija hipotez ...................................................................... 36
6.2 Povzetek glavnih ugotovitev ........................................................... 37
7 Uporabljeni viri ............................................................................ 38
4
Povzetek
Obveščevalna dejavnost je zbiranje informacij, ki jih vlada oziroma država potrebuje
za zaščito in uveljavljanje varnostnih, zunanjih, gospodarskih, vojaških in drugih
interesov. Tajno sodelovanje kot osnovno metodo dela pri obveščevalni dejavnosti
opravlja tajni sodelavec – agent. Zaradi zaščite državnih ciljev in interesov so
obveščevalne službe nemalokrat delovale protizakonito (npr. posegale v človekove
temeljne pravice). Lahko bi rekli, da obstaja neka splošna praksa, ko obveščevalno-
varnostne institucije za dosego in zaščito političnih ciljev države posegajo po
metodah, ki imajo pogosto za posledice kazniva dejanja.
Jugoslovanska služba državne varnosti je večino svojega osebja in sredstev namenila
vohunjenju doma in v tujini. Glavnina vsega vohunjenja v tujini je bila usmerjena
proti emigraciji. Udba se je ukvarjala tako z vohunjenjem kot tudi z nekaterimi bolj
brutalnimi akcijami, ugrabitvami in umori. Pri svojem delu je uporabila tudi
kriminalce, nekaj jih je rekrutirala med emigranti oziroma izseljenci, večinoma pa iz
kriminalnega podzemlja države.
Eden izmed najbolj znanih kriminalcev, ki so opravljali naloge za Udbo je bil Željko
Ražnatović Arkan. Kriminalci kot Arkan so bili idealni ljudje za popolnjevanje
paravojaških enot, ki so bile zadolžene za izvajanje umazanih del v obliki etničnega
čiščenja, plenjenja, tihotapljenja in gospodarskega kriminala v času vojn na območju
bivše Jugoslavije, pa tudi po njih. Vse to početje je potekalo pod neposrednim
vodstvom ali z odobravanjem najprej jugoslovanske, kasneje pa srbske Službe
državne varnosti.
Ključne besede: obveščevalno-varnostne službe, tajni sodelavec, kriminaliteta,
Željko Ražnatović Arkan
5
Summary – Cooperation of Intelligence and Security Services
with Criminals: Arkan Case Study
Intelligence activity is the provision of information by the government or country
which is needed for protection and enforcement of security, external and military
interests. Secret cooperation as the basic method of work in intelligence activities is
carried out by secret collaborator - an agent. The intelligence services often operate
illegally in order to protect state interests and objectives (eg. Interfere with
fundamental human rights). It is also a common practice that criminal methods are
used for work of intelligence-security institutions.
Yugoslav State Security Service committed most of its staff and assets for espionage
at home and abroad. The majority of all espionage abroad was directed against
emigration. The secret police Udba dealt with espionage, as well with some of the
most brutal campaigns, kidnappings and murders. For its work Udba also used
criminals, some of them were recruited between emigrants and expatriates, but
most of them were from criminal underworld.
One of the most famous criminals who carry out tasks for Udba was Željko Ražnatovič
Arkan. Criminals have been ideal people for manning the paramilitaries which were
responsible for carrying out the dirty work in the form of ethnic cleansing, looting,
smuggling and economic crimes during the Yugoslavian war and also after it. All this
were carried out under the leadership of Yugoslav and later by Srbian State Security
Service.
Keywords: Intelligence and security services, a secret collaborator, crime, Željko
Raznatović Arkan
6
1 Uvod
Posledice delovanja obveščevalnih in varnostnih služb na notranje in
zunanjepolitičnem področju se lahko odražajo v vrsti različnih pozitivnih in
negativnih pojavov in procesov.
Pri negativnih gre običajno za represivne ukrepe, ki v nekaterih primerih omejujejo
človekove pravice in temeljne svoboščine. To je, predvsem v času po drugi svetovni
vojni, ki ga imenujemo »hladna vojna«, omogočala tajna zakonodaja, ki je
dovoljevala uporabo metod in sredstev, ki so s stališča varstva človekovih pravic in
temeljnih svoboščin nezakonita (Purg, 1995). Te metode in sredstva so tajne
preiskave stanovanj, prisluškovanje brez odobritve sodišča, tajne aretacije, izdelava
osebnih dosjejev, izsiljen pristanek na sodelovanje, manipulacije z objavo spiskov
sodelavcev tajne policije, likvidacije nasprotnikov sistema in drugo.
Jugoslovanska politična policija, popularno imenovana Udba, je bila strah in trepet v
nekdanji komunistični Jugoslaviji. Zakon ji je dajal skoraj neomejene pristojnosti.
Udba je delovala tudi v tujini, kjer takšnih pristojnosti ni imela, zato je delovala po
mafijsko. Opravila je niz podtalnih akcij, umorov, izsiljevanj in ugrabitev. Pri tem je
uporabljala svoje morilce, jugoslovanske kriminalce in celo tuje mafijce (Sajovic,
2006).
Udba, je v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja
likvidirala številne pripadnike hrvaške in tudi srbske politične emigracije. Razlogi za
te umore so različni, vendar je najverjetneje eden najpomembnejših strah
predsednika Jugoslavije maršala Josipa Broza Tita, da bo padel pod kroglami svojih
nasprotnikov. Za uboj emigrantov oziroma raznih zloglasnih teroristov je Udba
največkrat uporabljala kriminalce. Politično izsiljevanje in provokacije so bile le
obstranska oblika dela tajne policije. V primerjavi z umori, nasilnimi napadi in
drugimi oblikami surovosti so vsekakor manj pomembna. Če se je le dalo, je Udba za
umore najela ljudi, ki z njo navzven niso imeli neposredne povezave, navadno pa so
bili na njenem plačilnem seznamu. Nekateri za redna plačila, drugi najeti le za
posamezne naloge za enkratno plačilo. V takšnih primerih je prihajalo do pravih
poslovnih dogovorov (Sajovic, 2006).
7
2 Metodološki pristop
2.1 Predmet in cilji preučevanja
Predmet diplomskega dela je sodelovanje obveščevalno-varnostnih služb s specifično
vrsto tajnih sodelavcev, to so kriminalci. V ta namen je bil izveden študij primera
zloglasnega Željka Ražnatovića Arkana iz Srbije. Želimo ugotoviti, kako so bili
kriminalci povezani z obveščevalno-varnostnimi službami, katera dela so za njih
opravljali in v katera kazniva dejanja so bile omenjene službe vpletene za dosego
svojih ciljev in zaščito interesov države.
Cilj diplomskega dela je tudi prikazati, da obveščevalno-varnostne službe bivše
Jugoslavije niso bile izjema, ko gre za sporne povezave s kriminalnim podzemljem in
kaznivimi dejanji.
2.2 Hipotezi
V diplomski nalogi smo preverjali naslednji hipotezi:
HIPOTEZA 1 – Obveščevalno-varnostne službe za določene dejavnosti najemajo ljudi
iz kriminalnega podzemlja.
HIPOTEZA 2 – Jugoslovanske obveščevalno-varnostne službe ne stojijo za umorom
Arkana.
2.3 Metode
V diplomskem delu bosta uporabljeni deskriptivna in zgodovinska metoda, s katero
bomo opisali zgodovinska dejstva in procese na področju obveščevalno - varnostnih
služb.
Pri iskanju primerne literature smo naleteli na težave, saj je večina dokumentov in
dosjejev obveščevalno-varnostnih služb še vedno zapečatenih. Veliko tajnih arhivov
iz Socialistične federativne republike - SFR Jugoslavije je bilo tudi namerno uničenih.
8
Pri raziskovanju smo se pogosto srečali z urbanimi legendami in nasprotujočimi si
podatki (npr. da Arkan je/ ni delal za Službo državne varnosti v SFR Jugoslaviji ipd.).
Bili smo pozorni na kredibilnost virov, saj smo tekom prebiranja literature naleteli na
avtorja, ki je zavestno navajal netočna dejstva, kar mu je bilo tudi dokazano.
3 Opredelitev obveščevalne dejavnosti
3.1 Obveščevalna dejavnost, obveščevalne službe in njene
poglavitne funkcije
Pojem obveščevalne službe ni eksakten in poenoten (Lukić, 1991). Mnogi avtorji
obveščevalno službo namreč različno definirajo.
Obveščevalne službe s postopki odkrivanja, preprečevanja in preiskovanja ščitijo
suverenost države v širšem mednarodnem okolju pred terorizmom in aktivnostmi, ki
ogrožajo ustavno ureditev, interese ter tajne podatke državnih organov (Anžič,
1996).
Đorđević (1980) obveščevalno dejavnost razlaga kot organizacijo, katera v imenu
vodilnih političnih struktur pridobiva in vrednoti pridobljene podatke o nasprotniku.
Organizacija varuje lastne interese in deluje na področjih drugih aktivnosti, ki
pripomorejo k uresničevanju določenih političnih ciljev.
Najpomembnejša funkcija obveščevalnih služb je predvidevanje - preventiva.
Sposobne morajo biti, da napovedo predvsem, kaj se bo zgodilo, da lahko organi
odločanja (izvršna oblast) na osnovi teh informacij pravočasno reagirajo in preprečijo
grožnjo. Pomembna je tudi njihova vloga pri vzpostavljanju stikov med državami, ki
nimajo uradnih stikov (tajna diplomacija) (Purg, 2002). »Temeljne funkcije
obveščevalnih služb so determinirane z lastnostmi političnih sistemov. Ti določajo
vrsto, obseg in ofenzivnost nalog, ki bi jih morale izvajati obveščevalne službe, od
njih pa sta odvisna tudi velikost in ustroj obveščevalnega sistema.« (Purg, 2002: 34)
»Predstavitev poglavitnih funkcij obveščevalnih služb je pomembna za razumevanje
njene vloge in pomena v sistemu, za ugotavljanje vzorčno - posledičnih povezav z
drugimi deli političnih sistemov ter za ugotavljanje njihovih razvojnih sprememb.«
(Purg, 1995: 61)
9
Obveščevalne službe imajo številne funkcije, ki jih je možno razvrstiti na različne
načine. V nadaljevanju so predstavljene klasične funkcije, nato pa še ostale, tudi
neobveščevalne funkcije (Purg, 1995).
Prioritetne naloge obveščevalnih služb so predvsem zbiranje, analiziranje in
ocenjevanje podatkov in spoznanj o drugih državah, njihovem vojaškem in
ekonomskem potencialu, političnem stanju, namerah in znanstvenih dognanjih,
pridobivanje predčasnih informacij, koristnih predvsem na področjih načrtovanja in
oblikovanja politike, konfliktnih situacij, opozarjanje in preverjanje sporazumov. Ena
od nalog je sklepanje o resničnosti preteklih, sedanjih in prihodnjih situacij (Purg,
1995).O konkurentu (posamezniku, skupini, državi) je potrebno vedeti čim več,
predvsem o njegovih šibkih točkah. Sodobne obveščevalne službe so zato usmerjene
na pridobivanje podatkov o novih tehnoloških in bazičnih znanjih, novih patentih,
načrtih za prihodnost (Purg, 1995). Predmet njihovega dela je tudi odkrivanje
tajnosti v medčloveških odnosih oziroma odkrivanje nasprotnih in zaščita lastnih
interesov (Purg, 1995). Obveščevalne službe so lahko kot nekakšen predhodnik
uradnim stikom, saj posredovanje med državami, ki sicer nimajo vzpostavljenih
uradnih stikov (Purg, 1995).
V zgodovini so bile obveščevalne službe pogosto snovalci zarot in političnih intrig.
Vendar pa je bilo nadzor nad tem težko vzpostaviti, saj tajne službe lahko zahtevajo
tajnost svojih operacij (Purg, 1995).
Danes obveščevalne službe delujejo tudi neobveščevalno, in sicer na področju
terorizma, likvidacij, državnih udarov in podobno. Delujejo v odnosu do vitalnih
interesov nasprotnika. Ne zadovoljujejo samo z odkrivanjem tajnosti, temveč tudi z
drugimi metodami vplivajo na realizacijo interesov države, za katero delajo (Purg,
1995).
Angloameriško jezikovno področje uporablja za obveščevalno dejavnost izraz
»intelligence«, kar pomeni novica ali informacija, sposobnost naučiti se ali razumeti,
sposobnost soočiti se z novo nastalo situacijo (Webster v Šaponja, 1999).
Obveščevalna dejavnost je najširši pojem, ki ga Richelson (v Purg, 1995) definira kot
»rezultat zbiranja, analiz, združevanja in interpretacije vseh razpoložljivih podatkov,
ki zadevajo enega ali več vidikov tuje države oziroma operativnega področja, ki je
neposredno ali potencialno pomembno za načrtovanje« (Purg, 1995).
10
Šaponja (1999) opredeljuje obveščevalno dejavnost kot proces, ki vsebuje zbiranje in
analitično obdelavo surovih podatkov in oblikuje celovit obveščevalni izdelek, ki ga
uporabnik potrebuje pri zasnovi in odločanju na državniškem, političnem,
gospodarskem in varnostnem območju. Obveščevalni ciklus je kot celoten postopek
sestavljen iz petih delov (Richelson v Purg, 1995):
• planiranje in usmerjanje (ang. planning and direction) zajema management
celotnega postopka pridobivanja obveščevalnih podatkov, od identifikacije potrebe
po podatkih do izročitve obveščevalnega izdelka naročniku,
• zbiranje (ang. collection) zajema pridobivanje različnih podatkov, iz katerih
se oblikuje končni obveščevalni podatek. Postopek vsebuje tako javne vire, tajne
agente in tudi tehniko,
• obdelava (ang. processing and exploitation) predstavlja preoblikovanje velike
količine podatkov v informacijo, ki je primerna za obveščevalne službe ter zajema
prevajanje, dekodiranje ter sortiranje podatkov,
• analiziranje (ang. analysis and production) pomeni pretvorbo prvotne
informacije v končni podatek pri čemer vključuje vse razpoložljive podatke,
• posredovanje (ang. dissemination) pomeni dodelitev pomembnega končnega
obveščevalnega podatka ciljnemu uporabnikom za katerega se je podatek zbiral.
V ožjem smislu zajema obveščevalna dejavnost le tajno zbiranje in analizo podatkov
ter njihovo transformacijo v »obveščevalno informacijo, v širšem pomenu pa k
obveščevalni dejavnosti spadajo tudi protiobveščevalne in tajne akcije« (Richelson v
Purg, 1995).
Podatki se pridobivajo na različne načine, in sicer s pomočjo tehničnih sredstev
(SIGINT – ang. Signals Intelligence), slikovnih materialov (IMINT – ang. Imagery
Intelligence); visoko tehnološko razvitih naprav za izvajaje tehnoloških meritev
(MASINT - ang. Measurement Intelligence) in javnih virov (OSINT – ang. Open Source
Intelligence). Pridobivanje podatkov s pomočjo človeških izvorov imenujemo HUMINT
(ang. Human Intelligence) (Šaponja, 1999).
Preveliko zanašanje na najsodobnejšo tehnologijo kot načina pridobivanja podatkov,
se že kaže kot premalo učinkovito, zato bo človeški dejavnik zopet moral dobiti
vodilno vlogo v obveščevalni dejavnosti. To pomeni, da se bodo morale obveščevalne
službe, vsaj kar zadeva nove grožnje, vrniti k izvoru svoje obrti – tajnemu sodelavcu
(Tominc, Koren in Sotlar, 2006).
11
3.2 Tajno sodelovanje
Tajno sodelovanje je ena izmed oblik pridobivanja podatkov s pomočjo človeških
izvorov. HUMINT pozna še naslednje oblike pridobivanja podatkov (Clark, 2007):
zavezniško sodelovanje,
izvabljanje informacij,
emigranti in prebežniki,
tajni viri,
tehnike vzorčenja in
pridobivanje materialov.
3.2.1 Definicija tajnega sodelovanja
Tajno sodelovanje je disciplina zbiranja informacij s pomočjo človeških virov. Kljub
naprednim tehnologijam pridobivanja informacij človek predstavlja temeljni element
v obveščevalno-varnostni dejavnosti (Podbregar, 2008).
Sodelovanje poteka z osebami, s katerimi obveščevalna služba sodeluje. Imenujemo
jih: od vohunov, »špijonov«, agentov do tajnih sodelavcev. Osnova tajnega
sodelovanja je tajnost med obveščevalno službo in sodelavcem. Sodelovanje poteka
na točno določen način. Predpogoj, da se tajno sodelovanje izvede, so predhodno
natančno zagotovljeni pogoji. Osnova je, da ima sodelavec dostop do tajnih
informacij oziroma informacij, ki so pomembni za obveščevalno službo. Predpogoj za
sodelovanje je tudi, da se sodelavec sam odloči za delovanje z obveščevalno službo
neodvisno od njegovega motiva. Torej, tajni sodelavec je oseba, ki sodeluje z
obveščevalno službo na tajen, točno določen in zavesten način (Šaponja, 1999).
Poudariti je potrebno, da tajni sodelavec ni zaposlen v obveščevalni službi s katero
sodeluje. Zato je zelo pomembno ohranjanje stikov med organizacijo in tajnim
sodelavcem tudi kadar ni neposrednega sodelovanja oziroma pridobivanja podatkov.
Stiki se ohranjajo preko telefona, preko osebnih kontaktov, po internetu ali pa se
kontakti vzdržujejo preko posrednikov (Podbregar, 2008).
12
3.2.2 Vrste tajnih sodelavcev
Različnih tipov tajnih sodelavcev je pravzaprav toliko, kot je avtorjev. Z določanjem
in opisom tajnih sodelavcev se ukvarjajo tudi slovenski avtorji. Šaponja (1999) jih
razvršča sledeče:
sodelavec informator: pridobivajo vsebinske in operativne podatke. Njihova
primarna naloga je pridobivanje podatkov;
policijski sodelavec: razlogi, da govorimo o policijskem sodelavcu, so v
zakonodaji (Zakon o policiji), ki omejuje izvajanje tajnih ukrepov in na ta način
izničuje temeljno značilnost tajnega sodelovanja;
sodelavec za akcijsko dejavnost: se najpogosteje uporablja v obveščevalnih
službah, dosti manj pa se uporablja v varnostnih službah. Izvaja tajne aktivnosti, kot
so sledenje in opazovanje, fotografiranje in snemanje, odkup dokumentov,
prisluškovanje, itd.;
sodelavec za vplivanje: je tajni sodelavec, ki ima možnost s svojim vedenjem
vplivati na odločitve odločevalcev;
sodelavec rezident: oseba, ki na podlagi navodil obveščevalne službe vodi in
usmerja delo večih tajnih sodelavcev;
sodelavec tipar: oseba, ki išče ljudi, ki bi bili primerni za opravljanje nalog
tajnega sodelovanja;
sodelavec za pridobivanje tajnih sodelavcev: oseba, ki se uporablja, za
prekrivanje sledi delovanja obveščevalnih služb;
sodelavec kurir: njegova naloga je prenašati pomembna sporočila med
tajnimi sodelavci;
sodelavec dvojnik: je oseba, ki hkrati tajno sodeluje z dvema obveščevalnima
službama, pri čemer je njegovo sodelovanje z eno le navidezno;
mirujoči sodelavec: je oseba, ki ga tajna služba uporabi samo z namenom
pridobivanja tajnih informacij;
13
sodelavec za logistično podporo: je oseba, ki poskrbi za tajna skrivališča,
stanovanja, ter zagotavlja razne prevoze, bolniško oskrbo in pravno pomoč.
Glede na zgornje definicije bi lahko kriminalce, ki so sodelovali z tajnimi službami
uvrstili v skupino mirujočih sodelavcev ter sodelavcev za akcijsko dejavnost.
3.3 Motivi za sodelovanje z obveščevalno-varnostno službo
Motivov za sodelovanje tajnih delavcev z obveščevalno službo je veliko in so v večini
odvisni od vsakega posameznika (Šaponja, 1999).
Obveščevalne službe se za pridobitev posameznika k sodelovanju trudijo na različne
načine. Za obveščevalno službo je zelo pomembno ugotoviti kakšni so motivi
posameznika, ki ga ženejo k sodelovanju z njimi. Pri izbiri ustrezne osebe za
sodelovanje se morajo večkrat poslužiti različnih psiholoških prijemov, da prepričajo
ustrezne kandidate za sodelovanje z njimi (Šaponja, 1999).
Glavni motivi za sodelovanje z obveščevalnimi službami so med drugim patriotizem,
nacionalni ponos, beg pred odgovornostjo, pripadnost ideologiji ali veri,
avanturizem, maščevanje ali sovraštvo, denar - materialne dobrine, izsiljevanje,
rehabilitacija, osebne slabosti ali želja po uveljavljanju.
Za obveščevalno službo je pomembno, da za sodelovanje najde posameznika, ki ga k
sodelovanju žene patriotizem in ljubezen do domovine, ter občutek, da deluje v
dobrobit svoje države. Osebe, ki so motivirane pod slednjim motivom predstavljajo
za obveščevalne službe najbolj zanesljivega sodelavca (Đorđević, 1980).
Med najpogostejše motive za sodelovanje oseb z obveščevalnimi službami spadajo
materialne dobrine. Posamezniku namreč velikokrat omogočajo življenjski standard
nad svojimi zmožnostmi (Lukić, 1991).
Obveščevalne službe se za sodelovanje posameznikov lahko poslužijo metode
izsiljevanja na podlagi obremenilnih materialov. Če obveščevalna služba odkrije
razne »napake«, ki jih je posameznik storil v preteklosti jih s pridom izkoristi in
uporabi kot orožje s katerim posameznika prepriča k sodelovanju v zameno, da se
odkrite »napake« ne bodo razkrile (Šaponja, 1999).
14
Nekatere ljudi pritegne obveščevalno delo. Misleč, da bi delo v obveščevalni
dejavnosti uresničilo njihove skrite želje, možnost avanturizma in realizacijo osebnih
ambicij. Obveščevalne dejavnosti so v filmih in knjigah idealizirane in daleč od
resničnosti, zato je nevarno, če je motiv za delo spodbujen na ta način (Koren,
2012).
Pogost motiv za delo z obveščevalnimi službami je tudi želja po rehabilitaciji. Zaradi
težnje po popravljanju napak iz preteklosti, posamezniki pričnejo sodelovati z
obveščevalnimi službami. V ozadju na videz poštenega motiva se nemalokrat skriva
želja po maščevanju, npr. osebi, ki jih je prijavila pristojnim organom (Koren, 2012).
Sovraštvo do posameznika, skupine, organizacije, odklonilno stališče do nekaterih
dejanj oziroma ogrožanj pogosto spodbudijo posameznika, da se opredeli za
sodelovanje z obveščevalno službo (Koren, 2012).
Posameznika za sodelovanje z obveščevalnimi službami ženejo motivi, ki so lahko
materialne ali nematerialne narave, kot npr. ideologija, moč, vpliv, maščevanje,…
Pri nematerialnih dobrinah gre v prvi vrsti za zadovoljevanje potreb na čustvenem
področju. Številne raziskave so pokazale, da so posamezniki, ki želijo sodelovati z
obveščevalnimi službami pogosto čustveno nestabilni. Veliko število izmed njih je
antisocialnih in narcisoidnih, kar ima negativen vpliv na reševanje konfliktnih situacij
in lahko povzroča samodestruktivno vedenje (Mielke Schwartz, 2007).
Predvidevamo lahko, da zgornja ugotovitev raziskave velja v določeni meri tudi za
motiviranost sodelovanja kriminalcev z varnostno–obveščevalnimi službami. Vendar
pa so bili denar, izsiljevanje ter ideologija po mojem mnenju glavni motivi, ki so
prevladovali pri odločitvah kriminalcev za sodelovanje z tajnimi službami bivše
Jugoslavije.
4 Sodelovanje obveščevalnih služb s kriminalci:
primeri praks nekaterih obveščevalno-varnostnih služb
Po Gordonu so prevare in dezinformacije osnova tajnih služb, prav tako kot
subverzije, podkupovanja, izsiljevanja in včasih umori. Agente urijo v laganju ter
uporabi in izrabi prijateljstev (Gordon, 1999).
15
O obveščevalno - varnostnih službah se v javnosti govori, če so vpletene - v afero ali
škandal. Sicer pa je o njih malo znanega. Zaradi zaščite državnih ciljev in interesov
so obveščevalne službe nemalokrat delovale protizakonito (npr. posegale v človekove
temeljne pravice). Lahko bi rekli, da obstaja neka splošna praksa, ko obveščevalno -
varnostne institucije za dosego in zaščito političnih ciljev države posegajo po
metodah, ki imajo pogosto za posledice kazniva dejanja. Seveda ameriška Centralna
obveščevalna agencija (CIA), sovjetski Komite državne varnosti (KGB), romunska
Securitate in izraelski Mosad niso nobena izjema (Gordon, 1999).
Pri pregledu literature glede vpletenosti kriminalcev v tuje varnostne službe smo se
pogosto srečavali s trditvami, da so obveščevalno-varnostne službe za določene
nečedne posle, kot je trgovanje z orožjem in mamili, ubijanjem ljudi ipd., najemale
tudi ljudi iz kriminalnega podzemlja. Vendar je pogosto nemogoče najti podatke o
dejanskih primerih ter osebah, ki so za obveščevalne službe opravljale nečedne
posle. Zaradi tajnosti delovanja in zaščite interesov držav je namreč dostop podatkov
omejen oziroma bi bilo potrebno podatke pridobiti v arhivih posameznih držav.
Pogosto se pojavljajo tudi nepreverjene in dvomljive informacije.
4.1 Sovjetska obveščevalna služba KGB
Po Stalinovi smrti je sovjetska varnostno – obveščevalna služba opustila ekstremno
nasilje, po katerem je slovela v obdobju Stalina in bila marca 1954 reformirano v
službo Komite državne varnosti - KGB (The KGB history, 2011). Sovjetska politična
policija je prerasla v gigantski aparat in več od polovice stoletja predstavljala državo
v državi (Lopušina, 1999). Vsi predhodniki KGB so uporabljali teror za zatiranje
ljudskega nesoglasja, medtem ko so idealizem uporabljali za rekrutiranje novih
agentov v tuje države (The KGB history, 2011).
V KGB je bilo zaposlenih čez pol milijona ljudi in je bil strukturiran v obliki glavnih in
samostojnih uprav ter samostojnih oddelkov (Purg, 2002). Posodobitev reform v KGB
je bilo izrazitejše v obdobju Juriya Andropova. V 80–ih, ko je prišel na oblast Mihail
Gorbačov, je prišlo do popolne reorganizacije reform, kar je privedlo do tega, da je
KGB postal manj agresiven do političnih nasprotnikov ter tudi zmanjšal boj proti
tujim državam (The KGB history, 2011).
16
V zgodovini delovanja KGB-ja, ki je bil ena glavnih opor enopartijskemu sovjetskemu
sistemu in vzhodnemu bloku nasploh, zaradi svojega skrivnostnega delovanja pa tudi
ena najbolj tajnih ustanov na svetu, je uspelo nekaj velikih podvigov. Njegovi vohuni,
ki so se infiltrirali na visoke politične in vojaške položaje na zahodu, so v Moskvo
pošiljali sporočila, ki so vodjem režima omogočala, da so bili zelo dobro seznanjeni z
aktivnostmi na Zahodu (Leban, 2006).
KGB naj bi po pričevanju nekdanjega sovjetskega prebežnika Antatolya Sharanskya,
kriminalcem sistematično pomagal, zapustiti Sovjetsko zvezo. Ameriški uradniki
pravijo, da je imel Kremelj dva nadvse praktična razloga za to. Da se znebijo
kriminalcev, tako kot je to počel kubanski predsednik Fidel Castro pred desetletji ter
predvsem za vzpostavitev mreže njihovih agentov na Zahodu (Toth in Ostrow, 1988).
Glede na poročilo, ki ga je predstavila ameriška Komisija o organiziranemu kriminalu
je več kot 200.000 sovjetskih priseljencev, ki so prišli v ZDA, vključevala veliko
število zločincev, ki so bili prisiljeni zapustiti Rusijo. Med njimi naj bi bili tudi številni
agenti KGB. Obstaja velika verjetnost povezanosti med KGB in ruskimi priseljenci, ki
so bili vpleteni v organizirani kriminal na celotnem ozemlju ZDA. V času priseljevanja
naj bi bilo organiziranih približno 12 kriminalnih združb v New Yorku, Los Angelesu,
Philadelphiji, Clevelandu, Chicagu, Dallasu, Portlandu, Bostonu, Miamiju in San
Franciscu (Toth in Ostrow, 1988).
Pri obračunavanju z nasprotniki KGB ni izbiral sredstev in je nasprotnike med drugim
tudi fizično odstranjeval (Leban, 2006). Morda najbolj znan še vedno pa nerazjasnjen
primer je bil poskus odstranitve Karla Wojtyle, kasnejšega papeža Janeza Pavla II., ki
ga je KGB imel za eno najhujših nevarnosti za obstoj komunističnega režima. KGB je
tako nastavil svoje vohune v gibanje Solidarnost in poljsko Cerkev, ob pomoči
bolgarskih obveščevalcev pa naj bi leta 1981 pripravil tudi spodleteli atentat na
papeža. Turek Ali Agca, ki je izvedel atentat, naj bi deloval po naročilu bolgarskih
varnostnih služb, ki so v času hladne zavese delovale pod okriljem KGB - ja. KGB naj
bi bil po nekaterih trditvah vpleten tudi v letalsko nesrečo in smrt generalnega
sekretarja OZN Daga Hammarskjölda leta 1961. Vsem na očem je bil tudi atentat leta
1978, ko je bolgarski agent v Londonu s prilagojenim dežnikom KGB-ja umoril
bolgarskega disidenta Georgija Makarova (Leban, 2006).
17
4.2. Romunska obveščevalna služba Securitate
Generalni direktorat za ljudsko varnost − Securitate je bil popularen izraz za
Departamentul Securității Statului. Ustanovljen je bil 30. avgusta 1948 s pomočjo
sovjetske varnostno – obveščevalne službe, kot eden od direktoratov na ministrstvu
za notranje zadeve. Securitate je bila tajna policijska agencija socialistične
republike Romunije (The Romanian Secret Services …, 2016).
Oddelek za državno varnost - Securitate je bil v razmerju glede na število prebivalcev
Romunije, ena od največjih tajnih policijskih sil v vzhodnem bloku. Glede na
pridobljene dokumente je imela politična policija okoli 500.000 informatorjev. Od
teh je bilo okoli 30.000 nacističnih simpatizerjev in okoli 3.000 nekdanjih političnih
zapornikov. Pod vladavino tirana Ceausescuja je bil Securitate ena izmed najbolj
brutalnih tajnih policijskih sil na svetu, ki je odgovorna za aretacije, mučenja in
smrti na tisoče ljudi (Lavinia, 2005).
Protiobveščevalna služba je bila vpletena v skoraj vse, od vohunstva, vplivanja,
dezinformacij, tihotapljenja orožja, mamil in ljudi pa do vsakdanjega prisluškovanja
preko mikrofonov, skritih v uradih in stanovanjih romunskih voditeljev. Število
agentov, ki so bili zadolženi za operacije za pridobivanje vpliva je daleč presegalo
število tistih, ki so se ukvarjali s klasičnim vohunstvom za pridobivanje zaupnih
informacij z Zahoda (Pacepa, 1990).
Ceausescu je uporabljal Službo K, ki je bila del Securitate, da bi likvidiral določene
kritike, ko so sedeli v zaporu na temelju nepolitičnih obtožb. Služba K je bila
razmeroma majhna organizacija, odgovorna za protiobveščevalno delo v okviru
državnega jetniškega sistema. Službo so ustanovili sovjetski agenti leta 1950 po
zgledu KGB. Služba K je upravljala najbolj umazano delo nad jetniki. V nekaterih
primerih jih je na skrivaj likvidirala, tako da je uprizarjala domnevne samomore ali
uporabljala strup, ki je povzročal navidezno naravno smrt. Spomladi leta 1970 je
Služba K vključila v svoj arzenal tudi radioaktivne snovi, ki jih je pošiljal KGB.
Ceausescu je sam dal temu postopku šifro »Radu« in je naročal likvidatorjem, kdaj
naj se daje »Radu«. Govorilo se je, da so doze sevanja povzročale smrtne oblike raka
(Pacepa, 1990).
Ni je bilo stvari, ki bi Ceausesca bolj prestrašila kot pobegi. Zanj, kakor tudi za druge
voditelje sovjetskega bloka, je najhujšo dolgoročno škodo povzročilo dejstvo, da
lahko eden od njihovih najbolj zanesljivih funkcionarjev pobegne na Zahod in javno
18
pove svetu, kakšen je v resnici komunizem. Informacije, ki jih je dal CIA romunski
obveščevalni oficir Ion Iacobescu, ki je prebegnil v Francijo leta 1969, so pripeljale
do aretacije pomembnih romunskih agentov v NATU in francoski vladi. Za njih je
Ceausesca izdal ukaze za umore. Eden od likvidatorjev je bil Mafiozo, ki je bil
ameriški državljan, ki je bil dejaven v mafiji in ga je rekrutirala romunska tajna
služba, ki mu je dala vzdevek Felix (Pacepa, 1990).
Ni veliko ljudi, ki bi vedeli več o vohunskih operacijah kot Ion Pacepa. Nekoč je bil
Pacepa vodja romunske obveščevalne službe za tujino in hkrati namestnik notranjega
ministra. Bil je torej eden najbližjih sodelavcev romunskega diktatorja Nicolaeja
Ceauşescuja. Vpogled je imel v vse, kar se je dogajalo v Romuniji. Vodil je bolj ali
manj vse, kar je romunska tajna služba počela v tujini, na vseh celinah. Čim više se
je vzpenjal, bolj se mu je razkrivala zločinskost sistema in bolj je v njem rasel odpor
do sistema. Odločil se je prebegniti na Zahod k Američanom. Po njegovem pobegu je
bilo v Romuniji tedne obsedno stanje. Romunski diktator je razpustil celotno tajno
službo in jo na novo organiziral. Vsem poslanim morilcem je spodletel umor Pacepe.
Njegovi navedki so še dodatno podžgali gnev do Ceauşescuja, ki je nato pripeljal do
strmoglavljenja diktatorja. Ceauşescuja so ustrelili po procesu, na katerem so bile
glavne obtožbe skoraj dobesedno vzete iz Pacepovih navedb (Sajovic, 2015).
4.3 Ameriška obveščevalna služba CIA
»Za varnostno-obveščevalni sistem ZDA je značilno, da gre za enega največjih,
tehnično najbolje opremljenih sistemov, hkrati pa tudi za enega najmlajših.« (Purg,
2002: 99)
»18.9.1947 je Zakon o nacionalni varnosti reorganiziral obrambne sile ZDA in osnoval
CIO, ki bo delovala pod Odborom za nacionalno varnost. Od prvih dni delovanja je
bila CIA vpletena v večino področij obveščevalne dejavnosti, kot so: zbiranje in
ocenjevanje informacij za glavne oblikovalce politike, preprečevanje obveščevalnih
prizadevanj drugih narodov v tujini (medtem, ko se je FBI še naprej ukvarjal z
protiobveščevalnimi dejavnostmi znotraj ZDA) in prevzela je tudi tajne operacije.«
(O'Toole, 1988:25)
V današnjem času je CIA neodvisna agencija, ki kljub precejšnji kontroverznosti uživa
velik ugled. Deluje na področju koordinacije, razvoja in širitve globalne obveščevalne
19
in protiobveščevalne dejavnosti, sodeluje v tajnih operacijah in diplomatskih misijah
tudi zunaj meja ZDA (O'Toole, 1988).
V javnosti je znanih kar nekaj odmevnejših kontroverznih primerov v katere je bila
CIA vpletena.
Sodelovanje med CIA in organiziranem kriminalom je bilo dobro uveljavljeno.
Prekrivaje poslovnih interesov mafije in Washingtona je obrodilo plodno okolje za
ustvarjanje dobička pri trgovanju z drogo, orožjem, izsiljevanju, ubijanju ljudi, itd.
(CIA and The Mafia …, 2015).
CIA se je morala v preteklosti otepati ne le obtožb o uporabi mamil v
eksperimentalne namene, temveč tudi o tihotapljenju drog, ki jih je nato uporabljala
za preizkušanje. Med njimi tudi tako imenovan serum resnice, posebej med hladno
vojno priljubljeno zasliševalsko tehniko. O omenjenih poskusih so v 70. letih 20.
stoletja že potekala zaslišanja pred kongresom, leta 2003 pa je ameriško ministrstvo
za veterane izdalo pamflet, v katerem je zapisalo, da je skoraj 7.000 vojakov
sodelovalo pri testiranju več kot 250 kemikalij, tudi drog, kot sta LSD in PCP, in
bioloških ter kemijskih elementov (Cia med poskusi …, 2009).
Poleg obtožb o tihotapljenju in zlorabi drog CIO obtožujejo tudi sodelovanja z
nacističnimi zločinci. Posebno poročilo, za katerega si je ameriška vlada prizadevala,
da bi ostalo tajno, razkriva, da so obveščevalne službe v ZDA po drugi svetovni vojni
ustvarile varni pristan za naciste in njihove kolaborante. Morda najbolj obremenilna
razkritja so v delu, ki poroča o sodelovanju CIE z nacističnimi prebežniki.
Strokovnjaki in prejšnja vladna poročila so priznavali, da je CIA naciste uporabljala v
povojne obveščevalne namene, a to poročilo gre še korak dlje, saj Američane
obtožuje sokrivde in prevar v takih operacijah. Poročilo v delu, ki opisuje vladno
kolaboracijo z zločinci, navaja, da so preiskovalci pravosodnega ministrstva izvedeli,
da so nekaterim nacistom odobrili vstop v ZDA, čeprav so se vladni predstavniki dobro
zavedali njihove preteklosti. Amerika, ki se je ponašala s tem, da je varno zatočišče
za preganjane, je v manjši meri postala varno zatočišče tudi za zločince, piše v
poročilu (Nacisti v ZDA ..., 2010).
Med drugim je CIA leta 1954 pomagala Ottu von Bolschwingu, sodelavcu Adolfa
Eichmanna, ki je pomagal narediti prvotne načrte iztrganja Nemčije iz rok Judov in
je pozneje delal za CIO v ZDA. Poročilo podrobno opisuje tudi primer Arthurja L.
Rudolpha, nacističnega znanstvenika, ki je vodil tovarno streliva Miitelwerk. Leta
20
1945 so ga prepeljali v ZDA zaradi njegove usposobljenosti za izdelavo raket v sklopu
operacije Sponka, ameriškega programa, ki je rekrutiral znanstvenike, ki so delali v
nacistični Nemčiji (Nacisti v ZDA ..., 2010).
4.4 Izraelski Inštitut za obveščevalne in varnostne operacije -
Mosad
Mosad, ki je bil ustanovljen leta 1951 kot tajna služba novoustanovljene države
Izrael, je elitna obveščevalna veja, katere peščica agentov je zaslužna za najbolj
drzne in navdušujoče vohunske podvige (aretacija nacističnega vojnega zločinca
Adolfa Eichmana), protiobveščevalne akcije in uboje vseh časov. Po drugi strani je
Mosad srh zbujajoča obveščevalna služba, zvesta samo tistim, ki jo lahko
nadzorujejo, mračna, brezobzirna združba vohunov (Gordon, 1999).
Način, kako so sestavljeni posamezni oddelki ter naloge, ki jih agenti Mosada
opravljajo, ni moč opaziti pri drugih obveščevalnih službah. Seveda ne smemo
izključiti možnosti, da obstaja še kakšna bolj tajna obveščevalna služba, katere
načina delovanja ne poznamo (Mosad: The Institute for Intelligence…, 2016).
Po Websterju (2003) je število zaposlenih bilo v 80-ih letih ocenjeno na med 1500 in
2000, medtem ko novejši podatki kažejo, da je v službi Mosada okoli 1200 zaposlenih
imenovanih »katsa«. Mnogo večje pa je bilo seveda število tajnih agentov. Z leti
delovanja Mosada so vodilni prišli do zaključka, da katse potrebujejo pomoč na
terenu. Vzpostavili so tako imenovane sajane. To so prostovoljci in niso zaposleni v
Mosadu ter dobijo za svojo pomoč povrnjene zgolj nastale stroške. Vendar so
nepogrešljivi člen, saj se nanje lahko obrnejo pripadniki Mosada, ko potrebujejo
pomoč pri izvršitvi naloge. Tako je sajan lahko medicinsko osebje, bančni uslužbenec
ali delavec v nepremičninski agenciji. Katsam zagotavljajo indice za njihovo
delovanje (Gordon, 1999).
Tako kot druge tajne službe je tudi Mosad včasih delal in se zanašal na kriminalne
partnerje. Če se je zdelo potrebno in je sodelovanje z njimi seveda prineslo uspeh
(Hall, 2016).
Kot primer je bil umor Heinza Kruga, ki je bil eden od številnih nacističnih raketnih
strokovnjakov, ki so delali na Hitlerjevemu programu razvoja raket, ki bi lahko
21
izbrisal judovsko državo. Mosad je zato vzpostavil stik s Skorzenyem - Hitlerjevim
najljubšim bojevnikom, ker je menil, da bi bil primeren za likvidacijo Kruga. Atentat
na Kruga je bil uspešno izveden (Hall, 2016).
Kot dober primer državne usmrtitve lahko izpostavimo umor Kanadskega znanstvenika
dr. Geralda Bulla, ki je bil svetovno znani strokovnjak za izstrelke. Izraelu mnogokrat
ni uspelo pri nameri nakupa njegovega znanja, dr. Bull je vedno glasno povedal, da
mu Izrael ni všeč, torej je že veljal za sovražnika države. Dr. Bull je svoje znanje
raje ponudil iraškemu diktatorju Sadamu Huseinu za izdelavo modernega orožja, s
katerimi bi lahko izstrelil rakete z jedrskim, kemičnim ali biološkim orožjem iz Iraka
direktno na Izrael. Izraelski vohuni so posredovali informacije, da Irak že preoblikuje
konice izstrelkov z namenom, da bodo nosile kemično in biološko orožje. Tako je
dvajsetega marca 1990 predsednik izraelske vlade generalnemu direktorju Mosada
naročil, da je potrebno Gerald Bulla ubiti. Dvaindvajsetega marca 1990 se je trojica
odpeljala k njegovemu stanovanjskemu bloku in s petimi streli v glavo in vrat Bulla
pokončala. Po vrnitvi agentov domov, je Mosadov oddelek za psihološko bojevanje
začel medijem posredovati novice, da je dr. Gerald Bull mrtev, ker je nameraval
prekršiti dogovor s Sadamom Huseinom. Mosad je torej včasih koga ubil samo zato,
ker ni hotel svojih sposobnosti uporabiti za podporo izraelski državi (Gordon, 1999).
Leta 1988, pod obrambnim ministrom Rabinom, so izpeljali do potankosti izdelan
načrt za umor Halil al Vazirja, znanega kot Abu Džihada – Glas svete vojne. Zbiranje
vseh informacij o al Vazirju, njegovi družini, številu stražarjev ter celo navadah in
obnašanju sosedov je trajalo dva meseca. Mosadovi agentje so izdelali natančen
načrt njegove vile in poznali vse dovozne poti. Prisluškovali so telefonskim
pogovorom, prisluškovalne naprave namestili po vsej hiši, izračunali so še razdaljo
med sobami. Delovali so po pravilu: razmišljaj kot tvoja tarča in se od nje loči šele,
ko pritisneš na petelina. Iz vojaškega oporišča v bližini Tel Aviva je vzletelo več
Boingov 707, v enem od njih je bil tudi Jicak Rabin. Šestnajstega aprila 1988, ob
12.17 uri je Rabin dal ukaz za izvedbo akcije. Od njihovega vstopa v hišo je minilo le
trinajst sekund (Gordon, 1999).
Mosad je vedno slovel po svoji hladnokrvnosti in skušnjavi po maščevanju, zaradi
česar je bil pogosto tarča javnih kritik. Umor Halila al Vazirja je bil eden od bolj
odmevnih primerov v javnosti (Gordon, 1999).
22
5 Študija primera Arkan: sodelovanje v akcijah
jugoslovanskih obveščevalno - varnostnih služb
5.1 Obveščevalno-varnostne službe kot orožje Zveze
komunistov
Uprava za državno varnost (orig. Uprava državne bezbednosti - UDB) je nastala po
drugi svetovni vojni. Kasneje se je preimenovala v Službo državne varnosti (orig.
Služba državne bezbednosti – SDB), a se je med ljudmi utrdil izraz Udba in ostal do
danes. Ta tajna policija komunističnega režima je obračunavala s tako imenovanimi
notranjimi sovražniki. Bila je malodane vsemogoča. Bila je tudi vplivna, saj je
neredko celo dajala direktive sodnikom in tožilcem, po potrebi tudi odvetnikom,
nadzorovala je tudi zapore. Med drugim je osvobajala tudi kriminalce, ki so bili
pripravljeni sodelovati z njo. Sama se je ukvarjala s kriminalom tudi tako, da je za
naloge in likvidacije nezaželenih, plačevala kriminalcem, da opravijo umazano delo.
Tajna policija je celo zelo aktivno sodelovala pri neposrednih kriminalnih dejanjih
kot je tihotapljenje cigaret, trgovina z orožjem, razne sumljive finančne mahinacije
(Sajovic, 2006).
Na mednarodnem prizorišču je bila njena glavna naloga boj proti politični emigraciji,
ob tem pa tudi vohunjenje v tujih državah. Zato je imela velik vpliv na delo
zunanjega ministrstva in je kadrovala svoje ljudi v diplomaciji, pa tudi v zunanji
trgovini je bil delež njenih kadrov precejšen. Zaradi tega je imela zelo velik vpliv
prav v gospodarstvu. Nekaj časa se nobenega trgovskega posla s tujino ni dalo skleniti
brez vednosti Udbe, ki si je pri poslu odrezala svoj, navadno kar levji delež.
Jugoslovanska tajna policija je imela tudi velik vpliv v svetovni trgovini z orožjem,
saj je bila komunistična Jugoslavija eden večjih proizvajalcev orožja in vojaške
opreme (Sajovic, 2006).
O delu Udbe se je med državljani le govorilo. Dokazov ni bilo, zahodnih novinarjev, ki
bi si upali objaviti kaj konkretnega, tudi ne (Sajovic, 2006).
23
5.1.1 Odmevne akcije in operacije obveščevalno-varnostnih služb
Delovanje jugoslovanske politične policije v domovini je bilo seveda zakonsko
utemeljeno in zato tudi ustrezno podprto. Drugačno je bilo seveda njeno delovanje v
tujini. Tudi v primeru, da politična policija ni delovala direktno proti interesom
določene države (vohunila, novačila informatorje ali rovarila v političnem zakulisju)
je prihajala v nasprotje z zakoni države, kjer je sodelovala. Še posebej to velja za
umore. Žrtve so bili politični nasprotniki, prebegli bivši kolegi ter seveda vsi, ki jih je
centrala zaradi določenih razlogov postavila na črno listo in s tem obsodila na smrt
(Sajovic, 2006).
V tujini so morilci s svojim delovanjem precej tvegali. Po nalogu države so bili
poslani na akcijo v tujino. Seveda so vedeli, da bodo, če jih bodo ujeli, v večini držav
veljali za kriminalce. Pri tem se ujeti seveda ni mogel sklicevati na to, da je
sodeloval po nalogu svoje države oziroma službe, katere član je bil. Nepisano pravilo
je bilo, da agent v primeru ujetja stvar vzame na svoja pleča in pravega naročnika,
še posebej pa njegovih izpostav in zvez, ne izda. V nasprotnem primeru je navadno
tudi sam hitro prišel na črno listo (Sajovic, 2006).
V dobi Tita so bile policijske in varnostne sile nekaterih članic zveze NATO
opozorjene proti vsakršnim odločnim ukrepanjem proti razvpiti jugoslovanski tajni
službi. Dogovorjeno je bilo, da se jugoslovansko tajno službo pusti na miru in s tem
tudi Titov režim. Rezultat tega je bil nenadzorovani val umorov političnih
nasprotnikov, kjer koli so se ti nahajali, v Evropi, Ameriki, Avstraliji. Ocena je, da je
bilo med leti 1960−80, ubitih 68 političnih emigrantov. Jugoslovanska tajna služba je
postala sinonim za nekaznovane umore v tujini (Woffinden, 2002).
Kdo so Udbini morilci, se je le ugibalo. Ugibalo se je ali je tipičen James Bond, ali
čisto navadna kriminalna baraba, ki je zaradi denarja ali izsiljevanja bila pripravljena
izvršiti umor. Po vsem sodeč je bilo videti, da je šlo za obe zvrsti. Izšolani
profesionalni morilci na eni strani in kriminalci na drugi. Seveda gre za poklicne
kriminalce večjega kalibra in ne za običajne lopove (Sajovic, 2006).
Udbin profesionalni morilec je bila oseba, ki je imela v domovini določen ugled v
okolici, v kateri je živela. Navzven je dajal vtis uspešnega in uglednega človeka.
Navadno kot lastnik gostinskega lokala ali obrtne delavnice. To je bila pretveza, za
katero so skrivali in opravičevali svoj višji življenjski standard (obleke prestižnih
znamk, dobri avtomobili, potovanja). Udbin morilec je torej v okolici veljal za
24
uglednega zasebnika. Občasno je za plačilo odšel na teren, kjer je imel že vse
pripravljeno, opravil posel in se vrnil domov. Zadeva je bila navadno zelo dobro
načrtovana, zato so redko koga prijeli (Sajovic, 2006).
V Jugoslaviji so se torej obveščevalno-varnostne službe borile proti notranjemu in
zunanjemu sovražniku, kamor spada sovražna emigracija, ki je bila razkropljena po
celem svetu. Najštevilčnejša je bila v Evropi. Jugoslovanske obveščevalno-varnostne
službe so v teh državah pogosto organizirale tajne akcije in operacije z namenom
uničevanja zunanjega sovražnika (sovražne emigracije). V teh akcijah naj bi kot
rečeno sodelovali tudi kriminalci. Med bolj odmevnimi akcijami so bile neuspel
poskus umora Nikole Štedula, operacija Donava, operacija Vrh in atentat na Enverja
Hadrija (Spasić, 2002).
Poskus umora Nikole Štedula
Kot rečeno je miselnost o absolutni svobodi pred nekaznovanostjo zaradi umorov v
tujini, pripeljala tudi do površnosti. Nikola Štedul, ki je živel v izgnanstvu v
Kirkcaldyju na Škotskem, je postal tarča jugoslovanskih agentov potem, ko je postal
predsednik hrvaškega državotvornega gibanja (Woffinden, 2002).
Njegova politična skupina je bila med najbolj dejavnimi, a tudi najmilitantnejšimi
hrvaškimi političnimi skupinami. Spremembe v osemdesetih so že kazale na razpad
Jugoslavije in Štedulova skupina je razpad države podpirala. Njen cilj je bil
ustanovitev neodvisne hrvaške države, čeprav z uporabo sile. Štedul s privrženci je
po Udbinih informacijah načrtoval cel niz terorističnih akcij, s katerimi bi pospešili
razpad države. Zato je prišel na prvo mesto Udbine liste za likvidacijo (Sajovic,
2006).
Za njegovo odstranitev so imeli kar nekaj zamisli in idej, čakali so le na primerne
pogoje, da bi lahko uresničili načrte. Udbina največja želja je sprva bila, da bi ga za
nekaj časa spravili za rešetke. S srbskim oddelkom INTERPOLA je bilo dogovorjeno,
da v kolikor po naključju naletijo na večjo količino ponarejenih ameriških dolarjev,
takoj shranijo in obvestijo Udbo. V Ameriko so poslali svojega agenta, da bi se
dokopal do pisemskega papirja, ki sta ga uporabljala brata Šego, oba ustaška
emigranta, ki sta bila med ustaši na dobrem glasu. V pismo so nato napisali, da
svojega čezoceanskega soborca obveščata, da mu po posebnem kurirju pošiljata osem
tisoč dolarjev kot »pomoč hrvaški stvari«. Štedul je s posredovanjem Udbinega
25
agenta pošiljko tudi prejel. A namesto, da bi denar vplačal na račun fonda
»Hrvaškega državotvornega gibanja«, je denar vplačal na svoj račun. Seveda so ga
zaradi ponarejanja denarja prijeli že na banki (Spasić, 2002).
Štedul je bil za nekaj časa v zaporu, brata Šego pa sta se skušala na vse mogoče
načine izmotati iz neprijetne zagate, pozabila sta na domovino, ustaški časopisi pa so
bili spet polni napadov na jugoslovansko policijo, kar je vnašalo le še večji strah v
njihove vrste. Medtem, ko je bil Štedul v zaporu, se je porajala ideja, da bi bilo
treba Štedula likvidirati. Načrt je bil, da bi Štedula ubili zjutraj, ko bi odpeljal na
sprehod svojega ovčarja. Za izpeljavo naloge je bil določen hrvaški agent, ki je
nekega jutra čakal na Štedula in njegovega psa, vendar je Štedul atentat preživel
(Spasić, 2002).
Štedul je bil ustreljen 20. oktobra 1988. Vendar je bila operacija slabo izvedena.
Ekipa svojega dela ni ustrezno opravila. Ne le, da je Štedul preživel, tudi sosed je
zabeležil registrsko številko atentatorjevega najetega avtomobila. Vinko Sindičić je
bil kasneje aretiran na letališču Heathrow. Izkazalo se je, da je jugoslovanski
morilec, ki je v različnih državah izvedel likvidacije 10-tih nasprotnikov države. Maja
1989 je bil tako obtožen poskusa umora Štedula in obsojen na 15 let zapora
(Woffinden, 2002).
Štedul je preživel kljub šestim kroglam, ki so ga zadele. Relativno hitro je uspel
zapustiti bolnišnico in je bil na sojenju sposoben pričati. Prepoznal je svojega
napadalca, ko so ju soočili na sodišču na Škotskem. Udbin plačanec je trmasto
molčal, nato pa je proti njemu pričal Josip Majerski, gostilničar iz Munchna. Povedal
je, da je morilec, ki je skušal ubiti Štedula, Hrvat Vinko Sindičić in da sta skupaj
delala za hrvaški odsek jugoslovanske politične policije. Trdil je tudi, da je Sindičić
dolgoletni morilec Udbe, ki ima na vesti več emigrantov in da umore izvršuje po
naročilu Uprave službe državne varnosti Hrvaške, katere član je (Sajovic, 2006).
Jugoslovanske oblasti so se, kot po navadi, ogradile od svojega morilca. Potem, ko so
ga ujeli, je morilca tajna služba pustila na cedilu (Sajovic, 2006).
Razpad komunistične Jugoslavije in njegovih tajnih služb je omogočil, da so začeli tu
in tam v javnost curljati določeni podatki, ki pa jih je treba seveda jemati z določeno
rezervo. Po teh informacijah naj bi bil Sindičić eden od skupine najpogostejših
likvidatorjev hrvaškega odseka Službe državne varnosti (Sajovic, 2006).
26
Operacija Vrh
Tajna policija in SDB so bili vpleteni v ugrabitev ljudi, ki jih je politično vodstvo
označilo za sovražnike ali nasprotnike Josipa Broza in Slobodana Miloševića. V tujini,
na primer, so bili ugrabljeni oficirji Vlado Dapčević, Mile Perović, poslovnež Slobodan
Bata Todorović in katoliški menih dr. Krunoslav Draganovič. Po trditvah hrvaškega
zgodovinarja Darka Belušića je tajna služba le v Beogradu in Zagrebu, če v ugrabitve
vključimo tudi nezakonite odstranitve ljudi iz njihovih domov, ugrabila 5.015 ljudi.
(Lopušina, 2009).
Monolitnost partije je začela s časoma pokati, tako so se tudi v tajni službi začele
določene delitve. Pripadniki različnih odsekov Udbe so skakali drug drugemu v zelje,
pri čemer so organizirali celo različne akcije v tujini. Ena takšnih je bil primer
Slobodana Bate Todorovića, mednarodnega trgovca v raznih legalnih, delno sumljivih
ali pa popolnoma sumljivih poslih. Nekaj časa je delal v podjetju Merkur v Zagrebu,
potem pa v beograjskem Progresu, kjer je bil pomočnik direktorja. Ker je bila večina
trgovskih podjetij, ki se je ukvarjala z zunanjo trgovino, pravzaprav izpostava Udbe,
je zelo verjetno, da je bil tudi Todorović, glede na to, da je bil pomočnik direktorja,
sodelavec jugoslovanske tajne policije. Vse njegove ustanovljene družbe naj bi
poslovale z Jugoslavijo, kar je nenavadno glede na to, da naj bi uradno prebegnil v
tujino. Zato so najverjetneje osnovane govorice, da je v resnici delal za službo
državne varnosti. Med tem pa naj bi prišlo do določenih malverzacij, ki naj bi bile v
škodo Jugoslavije. Todorović je imel v Jugoslaviji močne zveze v trgovini in
bančništvu. Verjetno bi šlo vse v redu, če se ne bi spustil v trgovino z orožjem, ki je
pripeljala do velikega škandala, po nekaterih trditvah pa tudi do manjšega spora med
slovenskim in zveznim odsekom jugoslovanske policije (Sajovic, 2006).
Predvsem nekdanji srbski delavci tajne policije trdijo, da je bila preprodaja orožja v
nekdanji Jugoslaviji domena Slovenskih udbovcev. Todorović je kot trgovec z dobrimi
zvezami v poslovnem svetu in tudi svetu tajnih policij odkril, višino dobičkov.
Todorović je poskušal priti na področje, ki je bilo slovenska domena. Priložnost se mu
je ponudila v začetku sedemdesetih, ko se je Jugoslavija skušala rešiti starega orožja
in pri tem še kaj zaslužiti. Orožje, ki je bilo last jugoslovanske vojske, sicer pa
sovjetske izdelave, so sklenili prodati na črnem trgu. Posel je prevzel Todorović, in
sicer prek slovenskega odseka tajne policije. Orožje so kupili Italijani. A pri prodaji
je prišlo do napake, saj so v pogodbo pozabili vnesti klavzulo, s katero se prepove
prodajo orožja v vojno vpletenim državam. Italijani so orožje prodali Izraelu. Do
27
težav je prišlo, ko so Izraelci nakupljeno orožje uporabili v vojni z Arabci. Arabci so
bili ogorčeni. Socialistične države so namreč podpirale arabsko stran, ZDA pa Izrael.
Ogorčeni Egipčani so se pritožili Sovjetski zvezi, češ da so Izraelci s sovjetskim
orožjem porazili nasprotnika. Jasno je bilo, da je potrebno najti krivca za vse.
Odgovor je bil kot na dlani jasen – kriv je Todorović (Sajovic, 2006).
Ugrabitev Todorovića je bila izpeljana kot tajna akcija »Vrh« s ciljem pomiriti jezo
Leonida Brežnjeva, predsednika ZSSR, ki je napadel Broza zaradi prodaje Sovjetskega
orožja Izraelcem (Lopušina, 2009).
Ugrabitelji so Todorovića tajno prepeljali prek meje v Ljubljano in ga zaprli. Obtožili
so ga gospodarskega kriminala in ga v priporu držali šest mesecev. Uradno je bil
obtožen, da je z različnimi malverzacijami oškodoval Jugoslavijo oziroma njena
podjetja za okoli 800 milijonov tedanjih dinarjev. Obtožen je bil za malverzacije, ki
jih je storil z direktorji, ki so bili na listi za odstrel. Todorović je bil spoznan za
krivega in obsojen na dvajset let zapora. (Sajovic, 2006).
Praktično je Tito oziroma partija uporabila primer Todorović zato, da se je odstavilo
kakšnih sto petdeset direktorjev, veliko jih je potegnilo za sabo v propad tudi
določene funkcionarje v republiških partijah, ki so bili z njimi politično povezani. Ob
vsem tem je bil seveda skoraj pozabljen namen Todorovićeve aretacije, pokazati
navideznega krivca za ponesrečeno prodajo orožja Izraelcem (Sajovic, 2006).
Sam Bata Todorović je v pismu predsednici Milki Planinc priznal, da je bil kaznovan,
zato, ker se je primer uporabljal v druge namene in ne ker bi bil kriv. Milka Planinc
je Todorovića pomilostila, da je lahko kot težki bolnik (rak prostate) umrl doma v
Beogradu (Lopušina, 2009).
Uboj Enverja Hadrija
Šiptarjev je bilo iz dneva v dan več. Ilegalno so zapuščali Jugoslavijo, bežali so iz
kosovskih zaporov, bežali iz strahu, da bi jih zaprli in se pripravljali na terorizem.
Nastanili so se v Nemčiji, Belgiji, še posebno veliko jih je bilo v Švici. Bili so tesno
povezani med seboj in se niso ozirali na ideološko opredelitev. V Belgiji je bil vodja
Šiptarjev Enver Hadri, ki se je povezal z ustanovami Evropske skupnosti in NATA.
Tako so se Šiptarji organizirali in razporedili po vseh strateških smereh delovanja
obveščevalnih sistemov Zahoda proti Srbiji (Spasić, 2002).
28
Enver Hadri je bil po rodu iz okolice Peći, da bi se izognil služenju vojaškega roka, je
še mlad pobegnil v Albanijo. Tam ga je sprejela njihova tajna policija Sigurimi, po
njenem ukazu se je vrnil na Kosovo, da bi delal za njih, čeprav je tvegal, da bo
obsojen. Naša milica ga je prijela takoj po skrivnem prehodu državne meje. Priznal
je, da ga je snubila Sigurimi, in hitro pristal, da bo delal tudi za našo službo, tako da
jo je odnesel z nizko kaznijo. Zvito je sprejel vlogo dvojnega agenta. Po naših in
njihovih ukazih se je neovirano sprehajal po Evropi, kjer so ga kaj hitro začele snubiti
tudi druge obveščevalne službe, tako da je postal, kakor takšne imenujemo v policiji,
agent-prostitutka, pripravljen delati za vsakogar, ki mu bo plačeval (Spasić, 2002).
Hadri je živel v Bruslju. Tam je ustanovil emigrantsko organizacijo, ki ji je dal ime
Zveza svetovnega Kosova. Izdajal je tudi časopis, okoli sebe pa je zbral predvsem
teroristično naravnane sonarodnjake (Spasić, 2002).
Hadri je bil ubit v natančno izdelani in usklajeni akciji 25. februar 1990. Ustreljen je
bil v glavo v avtomobilu pred semaforjem. Držal je mapo z dokumenti, ki dokazujejo,
obseg kaznivih dejanj in represije s strani jugoslovanskih varnostnih sil pod
poveljstvom Slobodana Miloševića storjenega proti Albancem na Kosovu v 80-ih in
zgodnjih 90-ih letih (Jakelić, 2015).
Morilci so pobegnili, vendar je belgijska policija celotno zgodbo povezala z
jugoslovanskimi tajnimi službami. Konkretneje s srbskim SDS-om (Služba državne
sigurnosti). Sumili so, da so Hadrijev uboj izvedli Veselin Vukotić, Andrija Lakonić in
Darko Ašanin. Trojica je bila del beograjskega podzemlja, dobro povezana z
jugoslovanskimi tajnimi službami, za katere so, kot se sumi, leta izvrševali likvidacije
emigrantov po Evropi. Malo za tem se je krog osumljencev razširil tudi na Andriju
Draškovića, katerega nekateri povezujejo tudi za uboje Stjepana Đurekovića in Željka
Ražnjatoviča Arkana (Jakelić, 2015).
5.2 Arkanova kriminalna pot
5.2.1 Arkanovi kriminalni začetki
Arkan se je rodil leta 1952 v Brežicah v črnogorski družini, kjer je bil njegov oče
nameščen kot višji oficir Jugoslovanske armade. Sam Željko je kasneje rekel, da je
bil oče v domači hiši surovina. Očetu Ražnjatoviću surovost za stenami domačega
29
stanovanja očitno ni preprečila napredovanja v generalski čin v Beogradu. Željko je
torej odraščal v Beogradu (Sajovic, 2006).
Ko je prišel v stik s podobno mislečimi fanti, so se ponosno imenovali »mangupi«.
Postali so znani kot barabe z beograjskega asfalta. Skupno jim je bilo, da so bili
željni zaslužka in lepega življenja na lahek način. Večinoma so trenirali kakšen
borilni šport. Izživljali so se tudi na štadionih, kjer so bili huliganski navijači,
predvsem beograjske Crvene Zvezde. Arkan je bil dolgoletni uradni vodja zvezdinih
huliganov, ki so se sami poimenovali Delije. Velik del Arkanovih kolegov so bili sinovi
komunistične višje družbe, torej vojaških oficirjev oziroma višjih funkcionarjev. Ti so
svoje sinove ščitili pri kriminalnih dejanjih in podobnih sumljivih poslih (Sajovic,
2006).
A večinoma so se fantje prevzeli. Hoteli so še več denarja. Pred drugimi kriminalci je
to še šlo, prav tako tudi pri navadnih meščanih, vendar so kmalu segli preko črte, ki
jo je zarisala oblast tudi za privilegirane sinove. Kazalo je, da jo bodo Arkan in kolegi
kmalu skupili, saj jim vpliv staršev kmalu ni več uspel pokriti vseh grehov. Očitno pa
so vzbudili zanimanje nekaterih vodilnih funkcionarjev jugoslovanskih tajnih služb. V
tistem času je v državi krmilo nad tajnimi službami in varnostnimi strukturami
prevzel Stane Dolanc, in prav njemu pripisujejo, da je rekrutiral beograjske barabe
za Udbine operativce (Sajovic, 2006).
5.2.2 Sodelovanje z obveščevalno-varnostnimi službami Jugoslavije
Arkana so iskali zaradi kar nekaj oboroženih ropov v več evropskih državah. Bil je
iskan v Švici, Nemčiji in na Nizozemskem. Večkrat je bil aretiran in celo obsojen,
vendar je uspel pobegniti iz zapora. Kako in na kakšen način oziroma ali mu je tajna
policija pri pobegih pomagala, ni znano.
Interpol je za njim izdal tiralico, v kateri so bila napisana številna Arkanova imena. V
začetku 80-ih se je vrnil nazaj v Jugoslavijo, da bi ubežal Interpolu. Arkanov oče
Veljko Ražnatović je tedaj prosil Staneta Dolanca, ki je v tistem času vodil
obveščevalno-varnostne službe, da pomaga njegovemu sinu. In tako je Arkan pričel z
opravljanjem nalog za obveščevalno-varnostne službe in kmalu postal eden izmed
njihovih najboljših operativcev (Lopušina, 2014).
30
Vodji državne varnosti so ocenili, da so mlade beograjske barabe primerne za njihove
namene. Predvsem so bili brez predsodkov glede uporabe sile in tudi ideološko
neobremenjeni. Spoznali so se na podzemlje in znali tudi v tujini hitro zavohati sebi
podobne barabe, na katere so se lahko obrnili po pomoč. Zanimal jih je le denar in
postavljaštvo v družbi, imeli so kriminalno preteklost, deloma celo v tujini. Tajna
policija je to podpirala, saj jih je imela tako še bolj v pesti. V primeru, da ne bi
ubogali, bi preprosto dvignila roke od njih in kriminalci bi končali v ječi.
Nekateri viri so povedali, da je v času Dolančevega vodstva policije kakšnih 150 bolj
ali manj »uglednih« kriminalcev sodelovalo v nečednih poslih politične policije
(Sajovic, 2006).
Kljub temu da je Interpol iskal Arkana, zaradi različnih kaznivih dejan, ki jih je storil
v tujini v Srbiji ni imel problemov z zakonom. Kasneje je bil na Hrvaškem obsojen na
pet let zapora, a je pravnomočnost obsodbe dočakal na prostosti, po dogovoru med
Srbijo in Hrvaško. Namige, o sodelovanju s službo državne varnosti, je potrdil tudi
sam. Pred razpadom Jugoslavije je bil poznan tudi kot vodja navijaške skupine
beograjskega športnega kluba Crvena Zvezda imenovane Delije (Švarm, 2006).
Operacija Donava
Javnost dolgo časa ni vedela za uboje, ki jih je v Beogradu organizirala jugoslovanska
SDB, dokler leta 1983 ni izbruhnil škandal o uboju Stjepana Đurekovića, direktorja
INE, ki je emigriral v Nemčijo (Lopušina, 2012).
Uboj Đurekovića je ena od najkontroverznejših likvidacij v zgodovini Jugoslavije.
Desetletja se že špekulira o naročnikih uboja. Primer pa so pred kratkim vrnili v
javnost nemško sodišče in kanclerka Angela Merkel, zahtevajoč izročitev Perkovića
(Ubistvo Pre 31 Godinu …, 2014).
Obstaja kar nekaj verzij glede direktnih izvrševalcev uboja. V eni iz med njih naj bi
sodelovali Arkan, Đorđe Božović Giška, Ranko Rubežić, Dragan Malešević Tapi in
Dragan Joksić (Ubistvo Pre 31 Godinu …, 2014).
22. aprila 1982 je iz Jugoslavije pobegnil ugleden hrvaški gospodarstvenik Stjepan
Djureković (Sajovic, 2006). Takratni direktor izvoza zagrebške INE, ki je bila v tem
31
obdobju najpomembnejši petrokemijski gigant takratne Jugoslavije. Med drugim je
bila tudi glavni dobavitelj goriva za Jugoslovansko ljudsko armado (Spasić, 2002).
Đureković je bil že nekaj let pred pobegom v tesnih stikih z nemško obveščevalno
službo in vrhom ustaške emigracije. Iz države je pobegnil, ko je zvezna finančna
komisija po obsežni preiskavi objavila vložitev obtožnice zoper njega in njegovim
osemnajstim sodelavcem zaradi poneverbe in utaje 89 milijonov ameriških dolarjev.
Ko se je izkazalo, da je celotna afera povezana tudi s sumljivim pranjem denarja in
vohunstvom ter da sega veriga sodelavcev do samega vrha države pa je dobil primer
tudi pomembno politično razsežnost (Spasić, 2002).
Đureković je iz države pobegnil s pomočjo agenta nemške obveščevalne službe, ki je
že kar nekaj let deloval v Jugoslaviji. Izdajal jim ni le strateških podatkov o tem, kje
ima jugoslovanska armada večja podzemna in druga skladišča goriva, ampak jim je
sporočal tudi politične informacije, saj je bil blizu visokim državniškim krogom
Hrvaške (Spasić, 2002).
Protiobveščevalna služba na Hrvaškem je vedela za Đurekovićevo delovanje in
aktivnosti. Dosledno in strogo je nadzorovala in usmerjala informacije k tistim, ki so
jih edini smeli poznati. Šele potem, ko je zvezna obveščevalna služba odkrila, da ima
Đureković zelo tesne stike z ustaško emigracijo, je bilo jasno, da je nekaj treba
ukreniti. Medtem, ko so oklevali in premišljevali, kaj bi, so nemški obveščevalci
naredili vse potrebno. Za Đurekovića so pripravili potni list in ga spravili iz države. Na
mejnem prehodu med Avstrijo in Nemčijo ga je pričakal ustaški zločinec Ivan Jelić in
ga odpeljal k sebi domov v bližino Munchna. V Jelićevi tiskarni je delal kot urednik,
kasneje pa se je pojavljal tudi kot avtor knjig, v katerih je poveličeval hrvaške
nacionaliste, si prizadeval za »svobodno Hrvaško« in kritiziral komunistično
Jugoslavijo (Spasić, 2002).
Obveščevalna služba je vse dogodke spremljala in v največji tajnosti so pripravljali
protiudarec, akcijo, ki so jo poimenovali »Donava« in za katero je vedelo samo nekaj
ljudi. Ukaz za pripravo in izvedbo akcije je dal Stane Dolanc, takratni zvezni sekretar
za notranje zadeve (Spasić, 2002).
Vendar pa hrvaški novinar in publicist Željko Peratović, ki se že leta ukvarja z
razkrivanjem političnih ubojev v Jugoslaviji, pravi da je bivši obveščevalec Boža
Spasić običajen prevarant in lažnivec, ki se trudi za vsako ceno zaščititi Perkovića in
32
Mustaća pred sodiščem. Stane Dolanc naj bi bil po njegovih trditvah proti likvidaciji
Đurekovića (Ubistvo Pre 31 Godinu …, 2014).
Nalogo za uboj Đurekovića je dobila hrvaška SDB, vendar je načelnik Josip Perković
protestiral, ker so bili za likvidatorje izbrani ljudje iz podzemlja. Na pomoč z njenimi
ljudmi je priskočila črnogorska tajna služba (Lopušina, 2012).
V Beogradu je Đorđe Božović Giška v dogovoru s črnogorsko službo dobil nalogo, naj
pripravi skupino, ki bo likvidirala Stjepana Đurekovića. To je bila njegova prva
konkretna naloga, ki jo je dobil od Službe. Spoznal je, da gre za zelo resno in zaupno
akcijo. Za njeno izvedbo je izbral takrat najbolj znanega »strelca« v Beogradu
(Spasić, 2002).
Za morilce naj bi Udba najela že omenjene beograjske kriminalce. V tej skupini se
poleg Giške pojavlja ime Ratko Djokić. Oba sta zaradi kriminala zabredla v težave in
da bi se jih rešila, sta pristala na sodelovanje s službo državne varnosti (Sajovic,
2006).
Nemška tajna služba BND je bila seznanjena, da SDB pripravlja obračun z
Đurekovićem in mu je zato nudila zaščito. Pogosto mu je menjala mesto prebivanja
in spreminjala vse njegove podatke. Vendar mu tudi to ni rešilo življenja (Lopušina,
2012).
Stjepan Đureković je bil kmalu likvidiran. Akcijo so izpeljali brez napak in nemška
obveščevalna in protiobveščevalna služba sta zaman poskušali odkriti vsaj kakšno
sled, ki bi ju pripeljali do izvršiteljev. Operacija je bila izvršena zelo hitro, ker je
bila dobro načrtovana. Đurekovića so ubili tako rekoč pred njihovimi očmi (Spasić,
2002).
Đorđa Božovića Giška so prijeli leta 1985 v Munchnu, vendar mu niso uspeli dokazati
ničesar v zvezi z ubojem Đurekovića. Deset let kasneje je sodišče v Munchnu
razsodilo, da je bil Stjepan Đureković ubit po nalogu Mike Špiljka, bivšega
predsednika Predsedništva SFRJ, ker se je bal, da bi Đureković razkril finančne
zlorabe v INI v katere naj bi bil vpleten tudi njegov sin Vanja Špiljak (Lopušina,
2012).
Po tej verziji je bila organizacija likvidacije naročena hrvaški Službi državne
sigurnosti, ki sta ji takrat poveljevala danes prijeta Zdravko Mustać in Josip Perković.
33
Z obtožnico proti Perkoviću želijo Nemci pravzaprav prikriti, da je nemška tajna
služba BND tesno sodelovala z pobeglim Ustašem (Ubistvo Pre 31 Godinu…, 2014).
Ali je Đurekovića ubil Arkan, Đorđe Božović - Giška ali neki drugi beograjski
kriminalec je po Peratovićevem mnenju nepomembno. Zavedati se je treba, da je ta
uboj po vseh karakteristikah zelo specifičen, ker ni v skladu s pravili po katerih so se
takrat izvrševale likvidacije. Srbi so bili angažirani za ubijanje Srbov, Hrvati za
Hrvate, muslimani za muslimane. Edino za Albance ni veljalo to pravilo, ker celo
Udba ni mogla najti Albanca, ki bi pristal za umor drugega Albanca (Ubistvo Pre 31
Godinu …, 2014).
5.2.3 Paravojaška enota Tigri in udejstvovanje v politiki
Kriminalci so bili najboljša skupina za tvorjenje paravojaških čet, formiranih za
opravljanje nečednih del kot so umori ipd. Le ti so bolj nasilni, in ne poznajo
moralnih vrednot ter niso vpleteni v politična dogajanja, ampak gledajo le na lastne
materialne koristi. Idealna skupina ljudi so nogometni navijači, kriminalci,
psihopatološke in fanatične osebe (Vasić in Švarm, 2001).
Pripadniki paravojaških enot so bili večinoma najstniki, kar je bila predvsem
posledica finančnega in družbenega stanja v Srbiji. Vojni otroci so se znašli v zelo
težkih okoliščinah v katerih ni bilo veliko priložnosti za dosego življenjskih ciljev.
Vojna je najstnikom omogočila, da se osamosvojijo in nadaljujejo svojo finančno pot
(Schlichte, 2009).
Paravojaške enote so bile prikazane kot rešitelji Srbije, kot pogumni ljudje, ki se
borijo za dobro Srbije. Vendar pa je bil njihov motiv le finančno okoriščanje (Kaldor
2006).
Posebno znana je bila Arkanova paravojaška enota, ki jo je sam zelo dosledno in
načelno vodil. Kontraverzni srbski mafijec se je izkazal kot zelo sposoben vodja
mnogim paravojaških formacijam (Lopušina, 2002).
Kljub zanimanju za politiko Arkan paravojaških enot ni formiral na podlagi politike.
Arkanovi Tigri so nastali v sodelovanju z jugoslovanskimi obveščevalnimi službami,
SDB in Slobodanom Miloševićem. Slobodan Milošević Arkana za razliko od drugih vodij
ni imel za političnega nasprotnika.
34
Arkan je oktobra leta 1990 oblikoval Srbsko prostovoljno gardo, ki je po maskoti
postala poznana tudi pod imenom Arkanovi Tigri (Ron, 2003).
Slobodan Milošević je imel namen preko službe državne varnosti izkoristiti Arkanov
ugled in njegove druge sposobnosti, da nacionalizem iz nogometnih tekem
preusmeri na vojno prizorišče. Najstnike iz socialno šibkih družin je Arkan zaposlil
preko navijaške skupine Delije. Ti najstniki so bili jedro Arkanovih Tigrov (Švarm,
2006).
Arkanovi Tigri so imeli okoli 300 pripadnikov in so jo povečini tvorili prostovoljci iz
Srbije. Enoti so poveljevali Arkanovi prijatelji iz kriminalnega podzemlja. Enota je
ponavadi služila kot podpora srbski vojski, le redko so delovali samostojno (Švarm,
2006). Med vsemi paravojaškimi enotami so bili Tigri najbolj opremljeni. In sicer so
upravljali tako s pehotnim orožjem, lahkim artilerijskim orožjem kot s tovornjaki in
tanki. Krasila jih je tudi učinkovita vertikalna struktura in red (Schlichte, 2009).
Precej pozornosti so posvetili tudi svoji propagandi in novinarjem dopuščali, da jih
snemajo pri usposabljanju in na bojiščih (Lopušina, 2002).
Arkanovi Tigri so se borili na strani krajinskih Srbov na Hrvaškem. Po podpisu
premirja med Srbijo in Hrvaško pa se je Arkanova enota udeleževala bojev v Bosni
(Vasić in Švarm, 2001). Tigri in druge enote so s podporo srbske vojske v vzhodni
Bosni organizirali vrsto napadov, z namenom obvladovanja glavnih prometnic ter
mostov (Pirjevec, 2003). Agresija se je začela v Bijeljini aprila 1992. Arkanova enota
je povzročila pravi pokol. Njihov namen je bil prestrašiti lokalno prebivalstvo (Vasić
in Švarm, 2001). V napadu je bilo ubitih okoli 500 Muslimanov. Po poročanju radia
Free Europe naj bi Arkan za pokol dobil dva milijona nemških mark. V naslednjih
dneh so Arkanove enote, napadle še druga mesta z mešanim prebivalstvom v dolini
Drine, ter vršile poboje, posilstva in ropala pripadnike drugačne vere (Pirjevec,
2003).
Arkanovi Tigri so se iz zasedenih območij vračali s transporterji, tanki ter kamioni,
kar je bil dovolj trden dokaz o njihovem početju (Švarm 2006). Imeli naj bi celo
seznam bogatih Muslimanov, ki so imeli v lasti večje količine denarja in zlata. Vojni
plen so imeli za poplačilo (Kaldor, 2006).
Srbske paravojaške formacije, ki so jih sestavljali blazneži, patološki osebki, bivši
zaporniki, tatovi in člani tolp, so pustile ogromno škodo na ozemljih kjer so delovale.
35
Kriminalna dejanja so izvrševali, ker so imeli obljubljeno imuniteto pred kazenskim
pregonom (Vasić in Švarm, 2001).
5.2.4 Atentat na Arkana
V času Miloševićevega režima je bil Arkan po moči in vplivu na vrhuncu. Temu
primerno je imel tudi veliko število sovražnikov. In kot na mnoge kriminalce pred
njim je bil tudi na njega izvršen atentat, za katerega nekateri viri pišejo, da je bila
odgovorna država (Targeted: Arkan - Baby Face Psycho, 2011).
Arkana in dva njegova prijatelja so sredi januarja leta 2000 ustrelili v beograjskem
hotelu Intercontinental. Večino vpletenih v atentat na takrat enega od najbogatejših
Srbov so aretirali že v nekaj dneh po atentatu.
Po mnenju poznavalcev je bil Arkanov uboj dolgo in skrbno načrtovan. Na njegovo
glavo naj bi ponujalo nagrado več strani; hrvaška in muslimanska stran zaradi
sodelovanja Arkanovih Tigrov v vojni na Hrvaškem in v BiH, Albanci zaradi vojne na
Kosovu. Govori se tudi o milijonu dolarjev, ki naj bi jih ponudila ameriška
obveščevalna služba CIA (Ubili Željka …, 2000).
Omenja se tudi, da naj bi uboj Arkana ukazal tedanji predsednik Srbije, ker naj bi bil
ta po njegovih besedah velika grožnja za ustavni napredek in nacionalno varnost.
Milošević naj bi se bal, da se bo haaško tožilstvo pogodilo z Arkanom in da bo ta v
Haagu na sodišču za zločine, storjene na območju nekdanje Jugoslavije, pričal proti
njemu. Dodaten razlog, da se je Milošević želel znebiti Arkana, se omenja zaupne
informacije, ki so prišle do Miloševića, da ima Arkan stike s tujimi obveščevalnimi
službami in se z njimi pogovarja o krepitvi opozicije, ki naj bi se zoperstavila
Miloševićevemu režimu (Vovk, 2014).
V specialnem tožilstvu naj bi trdili, da so dokazi, ki Miloševića povezujejo z Arkanovo
smrtjo, »več kot trdni«. Po virih iz srbskega notranjega ministrstva pa dozdajšnji
rezultati preiskave resno nakazujejo na zaključek, da je možni naročnik nekaterih
ubojev Slobodan Milošević osebno (Vovk, 2014).
Beograjsko sodišče je leta 2006 izreklo sodbe obtožencem za umor Arkana in trem
dosodilo po 30 let zapora, preostalim petim pa skupno 30 let zapora. Arkanove
morilce je sodišče v Beogradu obsodilo že oktobra 2001, vendar je srbsko vrhovno
36
sodišče sodbe razveljavilo in zahtevalo novo sojenje. Na 30 let zapora so bili kot
neposredni storilci zločina obsojeni Dobrosav Gavrić, Milan Djurišić in Dragan Nikolić.
Eden od pomagačev je dobil devet, trije po šest, eden pa tri leta zapora (Morilcem
Arkana …, 2006).
6 Zaključek
6.1 Verifkacija hipotez
Prvo hipotezo, da obveščevalno–varnostne službe za določene dejavnosti najemajo
ljudi iz kriminalnega podzemlja lahko v celoti potrdimo. V diplomskem delu je
namreč zelo nazorno opisano kako so bili kriminalci povezani z obveščevalno–
varnostnimi službami, katera dela so za njih opravljali in v katera kazniva dejanja so
bile omenjene službe vpletene. Potrditev hipoteze je podkrepljena s primeri iz bivše
Jugoslavije še posebej s študijo primera Arkan. Prikazani so tudi primeri kriminalnega
delovanja obveščevalno–varnostnih služb v nekaterih drugih državah (ZDA, Rusija,
Romunija, Izrael).
Druge hipoteze, da jugoslovanske obveščevalno-varnostne službe ne stojijo za
umorom Arkana ne moremo niti potrditi niti zavrniti. Pri raziskovanju smo se namreč
pogosto srečali z urbanimi legendami in nasprotujočimi si podatki. Npr. po nekaterih
virih naj bi umor Arkana naročila hrvaška in muslimanska stran zaradi sodelovanja
Arkanovih Tigrov v vojni na Hrvaškem in v BiH oziroma albanska stran zaradi vojne na
Kosovu. Nekateri viri omenjajo celo milijon dolarjev, ki naj bi jih ponudila ameriška
obveščevalna služba CIA. Omenja se tudi, da naj bi uboj Arkana ukazal tedanji
predsednik Srbije, ker naj bi bil ta po njegovih besedah velika grožnja za nacionalno
varnost. Milošević naj bi se bal, da se bo haaško tožilstvo pogodilo z Arkanom in da
bo ta v Haagu na sodišču za zločine, storjene na območju nekdanje Jugoslavije,
pričal proti njemu. Dodaten razlog, da naj bi se Milošević želel znebiti Arkana, se
omenja zaupne informacije, ki so prišle do Miloševića, da ima Arkan stike s tujimi
obveščevalnimi službami in se z njimi pogovarja o krepitvi opozicije, ki naj bi se
zoperstavila Miloševićevemu režimu. Spet drugi pišejo, da je bila za umor odgovorna
država oziroma tajne službe brez vmešavanja Miloševića.
37
6.2 Povzetek glavnih ugotovitev
Vrsta primerov, ki smo jih navedli v diplomskem delu potrjujejo, da so cilji in
metode obveščevalnih služb določeni tudi s cilji in načini vodenja državne politike.
Varnostno- obveščevalne službe so lahko pomemben del političnega delovanja. Tako
v pozitivnem kot negativnem smislu.
Kot dober primer zgornji trditvi so obveščevalno-varnostne službe v nekdanji SFRJ.
Njihovo delovanje kot je prikazano v diplomskem delu je bilo usmerjeno predvsem v
iskanje notranjega in zunanjega sovražnika oziroma nasprotnikov obstoječega
komunističnega političnega režima. Politični in varnostni sistem SFRJ in tudi ostalih
vzhodnoevropskih socialističnih držav je temeljil na vodilni vlogi ene in edine
politične stranke, Komunistične partije. Glavna značilnost enopartijskih sistemov na
področju notranje varnosti je bila, da so oblikovali močno totalitarno varnostno
službo s širokimi pooblastili, ki je odigrala pomembno vlogo zlasti v času, ko je ugled
vodilni stranki začel upadati in je le - ta poizkušala zadržati svojo monopolno vlogo v
političnem sistemu. Pri tem se je lahko oprla na svoj represivni aparat, politično
policijo in Policijo, ki sta bili stranki močno zavezani, saj je bila velika večina
delavcev teh služb aktivnih članov stranke (Purg, 2001).
Obveščevalno–varnostna služba je bila zelo vplivna, saj je neredko celo dajala
direktive sodnikom in tožilcem, po potrebi tudi odvetnikom, nadzorovala je tudi
zapore. Osvobajala je tudi kriminalce, ki so bili pripravljeni sodelovati z njo. S
kriminalom se je ukvarjala tudi tako, da je za naloge in likvidacije nezaželenih,
plačevala kriminalcem, da opravijo umazano delo. Zelo aktivno je sodelovala tudi pri
drugih kriminalnih dejanjih kot je tihotapljenje cigaret, trgovina z orožjem, razne
sumljive finančne mahinacije (Sajovic, 2006).
38
7 Uporabljeni viri
Anžič, A. (1996). Vloga varnostnih služb v sodobnih parlamentarnih sistemih -
nadzorstvo. Ljubljana: ČZP Enotnost.
CIA and The Mafia: Old Business Pals. (18. 1. 2015). 21stcenturywire.com. Pridobljeno
na http://21stcenturywire.com/2015/01/18/cia-and-the-mafia-old-business-
pals/
Cia med poskusi omamljala vojake. (15. 1. 2009). Siol.net. Pridobljeno na
http://www.rtvslo.si/svet/cia-med-poskusi-omamljala-vojake/96144
Clark, R. (2007). Intelligence Analysis: A Target-Centric Approach, 2nd edition. Los
Angeles: CQ Press.
Đorđević, O. (1980). Osnovi državne bezbednosti. Beograd: Viša škola unutrašnjih
poslova.
Gordon, T. (1999). Skrivnostna zgodba Mosada. Ljubljana: Tisk Euroadria.
Hall, A. (30. 3. 2016). Hitler's favourite S.S. assassin was employed by Mossad after
the Second World War to kill fellow Nazis. Mirror.co.uk. Pridobljeno na
http://www.mirror.co.uk/news/world-news/hitlers-favourite-ss-assassin-
employed-7654486
Jakelić, I. (20. 7. 2015). Svi upleteni u ubojstvo Hadrija bili su povezani sa službama.
Vecernji.hr. Pridobljeno na http://www.vecernji.hr/crna-kronika/svi-upleteni-
u-ubojstvo-envera-hadrija-bili-su-povezani-sa-sluzbama-1015495
Kaldor, M. (2006). New and old wars: Orginezed Violence in a Global Era, 2nd edn.
Cambridge/Malden, MA: Polity Press.
Koren, B. (2012). Metode Zbiranja podatkov v obveščevalno–varnostni dejavnosti. V I.
Podbregar (ur.), Obveščevalno-varnostna dejavnost: procesi, metode, nadzor.
Znanstvena monografija (str. 47−135). Univerza v Mariboru: Fakulteta za
varnostne vede.
Lavinia, S. (4. 3. 2005). Inside the Securitate Archives. Wilsoncenter.org. Pridobljeno
na https://www.wilsoncenter.org/article/inside-the-securitate-archives
39
Leban, A. (21. 11. 2006). Nekoč zastrupljal KGB, danes FSB. Rtvslo.si. Pridobljeno na
http://www.rtvslo.si/svet/nekoc-zastrupljal-kgb-danes-fsb/63245
LooneySCC. (10. 9. 2015). Targeted: Arkan – Baby Face Psycho [Video file].
Pridobljeno na http://www.dailymotion.com/video/xmy008_history-channel-
targeted-arkan-baby-face-psycho_shortfilms
Lopušina, M. (2002). Komandant Arkan. Čačak: Legenda.
Lopušina, M. (19. 9. 2009). Otmice u režiji vlasti. Novosti.rs. Pridobljeno na
http://www.novosti.rs/vesti/naslovna/hronika/aktuelno.291.html:251553-
Otmice-u-reziji-vlasti
Lopušina, M. (15. 12. 2012). Prao novac - platio glavom. Novosti.rs. Pridobljeno na
http://www.novosti.rs/dodatni_sadrzaj/clanci.119.html:410659-Prao-novac---
platio-glavom
Lopušina, M. (2014). Ubij bližnjeg svog: Jugoslovenska tajna policija 1945−2002.
Beograd: Marso.
Lukić, D. (1991). Savremena špijunaža. Šabac: Glas Podrinja.
Mielke Schwartz, J. (2007). Exploring the mind of the spy. The Forensic Examiner,
(Spring). Pridobljeno na
http://lastsummerwithoscar.com/whitecollarcorruption.com/wp-
content/uploads/2012/06/MindofaSpy.pdf
Morilcem Arkana skupno 120 let zapora. (9. 10. 2006). Delo.si. Pridobljeno na
http://www.delo.si/novice/svet/morilcem-arkana-skupno-120-let-zapora. html
?iskalnik=Petra%20Kovi%C4%8D
Mosad: The Institute for Intelligence and Special Tasks. (2. 8. 2016). Fas.org.
Pridobljeno na http://fas.org/irp/world/israel/mossad/index.html
Nacisti v ZDA dobili varno zatočišče. (16. 11. 2010). Siol.net. Pridobljeno na
http://www.rtvslo.si/svet/nacisti-v-zda-dobili-varno-zatocisce/244016
O'Toole, G.J.A. (1988). The encyclopedia of American intelligence and espionage:
from the revolutionary war to the present. New York, Oxford.
Pacepa, I. (1990). Rdeči Horizonti. Ljubljana: Cankarjeva založba.
40
Pirjevec, J. (1995). Jugoslavija 1918−1992. Koper: Založba Lipa.
Podbregar, I. (2008). Vohunska dejavnost in gospodarstvo. Ljubljana: Fakulteta za
varnostne vede.
Purg, A. (1995). Obveščevalne službe: povezave med obveščevalnimi sistemi in
državno suverenostjo v luči modela sodobnega iskanja obveščevalnega sistema
Republike Slovenje. Ljubljana: Enotnost.
Purg, A. (2001). Vloga obveščevalnih in varnostnih služb v političnih sistemih. Primer
Ruske federacije. Teorija in praksa, 38(1), 103−118.
Purg, A. (2002). Primerjalni obveščevalni sistemi. Ljubljana: Visoka policijsko-
varnostna šola.
Ron, J. (2003). Frontiers and ghettos: state violence in Serbia and Israel. Berkeley:
University of California Press.
Sajovic, B. (2006). Udba. Ljubljana: Karantanija.
Sajovic, B. (11. 2. 2015). Rdeči horizonti Iona Pacepe bremenijo Gorenca.
Demokracija.si. Pridobljeno na http://www.demokracija.si/tednik/rdeci-
horizonti-iona-pacepe-bremenijo-gorenca
Schlichte, K. (2009). Na krilima patriotisma – On the wings of patriotism: Delegated
and spin-off violence in Serbia. Sagepub.com. Pridobljeno na
http://afs.sagepub.com/content/36/2/310
Simpson, J. (2. 1. 2015). Arkan aide who testified in war crimes trial wants her life
back. Thetimes.co.uk. Pridobljeno na
http://www.thetimes.co.uk/tto/news/uk/article4311873.ece
Spasić, B. (2002). Podlasica je spregovorila. Grosuplje: Grafis Trade.
Šaponja, V. (1999). Taktika dela obveščevalnih služb. Ljubljana: Ministrstvo za
notranje zadeve, Visoka policijsko-varnostna šola.
Švarm, F. (2006). Serial Jedinica. Beograd: Vreme film, B92.
The KGB history. (2011). Topspysecrets.com. Pridobljeno na
http://www.topspysecrets.com/kgb-history.html
41
The Romanian Secret Services, Politics and the Media: a Structural Overview. (2016).
Balkanalysis.com. Pridobljeno na
http://www.balkanalysis.com/romania/2011/04/20/the-romanian-secret-
services-politics-and-the-media-a-structural-overview/
Toth, R. in Ostrow, R. (16. 2. 1988). Russian Mafia: KGB Steers Criminals to U.S.
Careers. Latimes.com. Pridobljeno na http://articles.latimes.com/1988-02-
16/news/mn-42975_1_russian-mafia
Tominc, B., Koren, B. in Sotlar, A. (2006). Novi časi – nove obveščevalne službe?, V B.
Lobnikar (ur.), Raznolikost zagotavljanja varnosti, VII. dnevi varstvoslovja. (str.
958−967). Univerza v Mariboru: Fakulteta za policijsko-varnostne vede.
Ubistvo Pre 31 Godinu. Boža Spasić laže, Arkan nije ubio Đurekovića! (1. 1. 2014).
Kurir.rs. Pridobljeno na http://www.kurir.rs/ubistvo-pre-31-godinu-boza-
spasic-laze-arkan-nije-ubio-durekovica-clanak-1161493
Ubili Željka Ražnjatovića Arkana. (17. 1. 2000). 24ur.com. Pridobljeno na
http://www.24ur.com/novice/svet/ubili-zeljka-raznjatovica-arkana.html
Vasić, M., Švarm, F. (2001). Paramilitary Formations in Serbia: 1990-2000. V S.
Sikavica (ur.), In the triangle of the state power: army, police, paramilitary
units. (54−73). Beograd: Helsinki committee for human rights in Serbia.
Vovk, T. (31. 3. 2014). Milošević osebno ukazal uboj Arkana? Siol.net. Pridobljeno na
http://siol.net/novice/svet/milosevic-osebno-ukazal-uboj-arkana-369475
Webster, M. (2003). Inside Israel's Mossad: The Institute for Intelligence and Special
Tasks. The Rosen Publishing Group.
Woffinden, B. (6. 7. 2002). Shadow of doubt? Theguardian.com. Pridobljeno na
https://www.theguardian.com/uk/2002/jul/06/jilldando.weekend7