UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

VSTOP SLOVENIJE V EMU IN UVEDBA EVRA Študentka: Irena Mrazič Naslov: Rjava c. 2/a, Ljubljana Številka indeksa: 81574836 Izredni študij Program: visokošolski strokovni Študijska smer: finance in bančništvo Mentor: Prof. dr. Davor Savin

Ljubljana, november 2007

2

PREDGOVOR Slovenija se je 1. januarja 2007 vključila v Evropsko monetarno unijo kot prva in edina med novimi članicami Evropske unije prevzela evro. To je nedvomno velik uspeh za Slovenijo, vendar pa bomo morali z dobrimi ekonomskimi rezultati tudi vnaprej potrjevati uspešnost sodelovanja v Evropski moentarni uniji. Sedaj je pred nami priložnost, da se izkažemo kot odgovorna, zanesljiva in uspešna polletna predsednica Evropske unije. V diplomski nalogi sem sprva zajela zgodovino procesa ekonomskega in monetarnega povezovanja v Evropi, vse od začetka, že z ustanovitvijo Evropske skupnosti za premog in jeklo, do danes, z ustanovljeno evropsko ekonomsko in monetarno unijo. V tem delu je predstavljena tudi teorija optimalnega denarnega področja, maastrichtski konvergenčni kriteriji, ki jih morajo izpolniti države kandidatke za vstop v EMU, ter značilnosti mehanizma deviznih tečajev ERM 2. Tretji del diplomske naloge je osrednji in obsega opis procesa priključevanja Slovenije EMU, prestavitev slovenskih strategij glede vstopa v EU in EMU ter učinke vključitve Slovenije v EMU. Predstavila sem tudi tveganja, katerim je Slovenija izpostavljena v EMU. Nato pa sem povzela bistvene značilnosti Evropske centralne banke in Banke Slovenije. Ker smo v višji gospodarski rasti kot Evropska unija, prihaja do višje inflacije, zato sem v zadnjem poglavju tega dela povzela razloge za zviševanje cen življenjskih potrebščin. Za zadnjo, zaključno obravnavo pa sem raziskala področje oz. razmerje evro/ dolar, saj sem opazila veliko člankov na temo o rekordni ravni evra v razmerju do ameriškega dolarja.

3

KAZALO 1. UVOD………………………………………………………………………………….…4

1.1. Namen, cilj in trditve diplomskega dela……………………………………5 1.2. Omejitve raziskave in uporabljene raziskovalne metode………………..6

2. PROCES EKONOMSKE IN MONETARNE INTEGRACIJE V EVROPI…………7

2.1. EVROPSKI MONETARNI SISTEM………………………………………...7 2.1.1. Bretton Woods sistem……………………………………………….7 2.1.2. Wernerjevo poročilo………………………………………………….8 2.1.3. EMS……………………………………………………………………9

2.2. EKONOMSKA IN MONETARNA UNIJA…………………………………10 2.2.1. Prva faza EMU……………………………………………………...10 2.2.2. Drga faza EMU……………………………………………………...11 2.2.3. Tretja faza EMU…………………………………………………….12

2.3. OPTIMALNO DENARNO PODROČJE…………………………………..12 2.4. MAASTRICHTSKI KRITERIJI KONVERGENCE……………………….13 2.5. ERM 2………………………………………………………………………..15

3. SLOVENIJA IN EMU………………………………………………………………….17

3.1. SLOVENIJA NA POTI IZ MONETARNE SUVERENOSTI V MONETARNO INTEGRACIJO……………………………………………17

3.2. PROCES PRIKLJUČEVANJA SLOVENIJE EMU………………………19 3.2.1. Sprejete strategije glede članstva Slovenije v EU in EMU……..19 3.2.2. Prva, predpristopna faza…………………………………………..20 3.2.3. Druga, pristopna faza………………………………………………22

3.2.3.1. Slovenija v prehodni fazi ERM 2………………………22 3.2.3.2. Izpolnjevanje maastrichtskih konvergenčnih kriterijev…..23

3.2.4. Tretja, evrofaza……………………………………………………..23 3.2.4.1. Uvedba evra v Sloveniji………………………………..25

3.3. UČINKI UVEDBE EVRA V SLOVENIJI…………………………………..26 3.3.1. Stroški vključitve Slovenije v EMU………………………………..26 3.3.2. Koristi vključitve Slovenije v EMU………………………………...26

3.4. MAKROEKONOMSKA TVEGANJA V EMU……………………………..27 3.5. ECB IN BS…………………………………………………………………..29 3.6. SLOVENIJA SE ODDALJUJE OD INFLACIJSKEGA

MAASTRICHTSKEGA KONVERGENČNEGA KRITERIJA……………30 4. EVRO/ DOLAR………………………………………………………………………..32 5. SKLEP………………………………………………………………………………….33 6. POVZETEK…………………………………………………………………………….34 SEZNAM LITERATURE…………………………………………………………………...36 SEZNAM OSTALIH VIROV……………………………………………………………….37

4

1. UVOD Evropska monetarna integracija v Evropi se je začela v sedemdesetih letih. Najprej so leta 1972 uvedli »valutno kačo«, nato leta 1979 Evropski monetarni sistem s svojim mehanizmom deviznih tečajev ERM. Leta 1989 je nastal Delorsov načrt postopnega oblikovanja ekonomske in monetarne unije v Evropi, ki naj bi bil uresničen najkasneje do leta 1999. Ta načrt uvedbe EMU so leta 1992 potrdili s sprejemom maastrichtske Pogodbe o Evropski uniji. S tem je dogovor o oblikovanju EMU za članice EU postal zavezujoč. V Sloveniji smo se takrat predvsem soočali s problemom, ali zmoremo vstopiti v EU, kar nam bo omogočilo tudi vključitev v EMS/ERM 2/EMU. Ta razmišljanja o vključitvi v proces evropske monetarne integracije so se začela zelo zgodaj, še v času Jugoslavije, kot skupne države. Po letu 1991, ko se je Slovenija osamosvojila in prišla do lastne valute, je bil poudarek predvsem na oblikovanju slovenske monetarne ureditve in makroekonomske stabilizacije. Zato je zanimanje za vključevanje v procese evropske monetarne integracije zopet oživelo sredi devetdesetih let, ko smo se v Sloveniji opredelili za vključitev v EMU in vodili strategiji vključevanja v EU in EMU. Države kandidatke, vključno s Slovenijo, so izražale želje po čim hitrejši vključitvi v EMU, takoj ob vstopu v EU, seveda z upoštevanjem izpolnjevanja maastrichtskih konvergenčnih kriterijev, ki so predpogoj za vključitev v EMU. Šele okoli leta 2000 je Evropska komisija postopno izoblikovala svojo strategijo do vključevanja držav kandidatk v EMU, s katero je postalo jasno, da se nove članice EU ne bodo mogle vključiti v EMU sočasno z vstpom v EU, ker bodo najprej morale vsaj dve leti sodelovati v mehanizmu deviznih tečajev ERM 2. Evropsla komisija ni bila naklonjena hitremu vključevanju držav kandidatk v EMU, zato je države članice opozarjala, da se raje izpolnjevanju konvergenčnih kriterijev in razvojnemu dohitevanju držav EU. Slovenija si je skušala odpreti možnost za hitro vključevanje v EMU, hkrati z vstopom v EU, tako da je poskusila zaobiti obvezno članstvo v ERM 2. Zato je zaprosila za izjemo, da ji pred vstopom v EMU ne bi bilo treba sodelovati v ERM 2, kar pa ji Evropska komisija ni dovolila. Tako je Slovenija leta 1998 sprejela Strategijo vključevanja v EU, kjer je opredelila cilje glede vstopa v EU (leta 2002) in v EMU (leta 2005). Države kandidatke pa so v tistem obdobju še vedno vztrajale pri cilju hitre vključitve v EMU. Slovenija pa je tedaj imela težave z inflacijsko stopnjo in deviznim tečajem, zato ni izgledala favorit v tekmi za hitri prevzem evra, prej nasprotno. Banka Slovenije je skupaj z Vlado Republike Slovenije novembra 2003 sprejela Program vstopa v ERM 2 in prevzem evra, kjer se predvideva vstop v ERM 2 v letu 2004, kmalu po vstopu Slovenije v EU, ter vključitev v EMU in prevzem evra na začetku leta 2007. Od tedaj je izpolnjevanje maastrichtskih konvergenčnih kriterijev postalo prva prioriteta ekonomskih politik v Sloveniji, monetarna in fiskalna politika sta začeli delovati bolj usklajeno kot dotlej in stopnja inflacije se je začela zniževati in se približevati maastrichtski referenčni vrednosti. Približno v tem obdobju je Evropska komisija spremenila pogled na dinamiko vključevanja držav kandidatk v EMU. Ni imela več odklonilnega stališča do hitrega vstopa

5

novih članic v evroobmočje, če so le- te izpolnjevale maastrichtske konvergenčne kriterije in bile uspešno vključene v predhodni mehanizem deviznega tečaja, t.i. ERM 2. Konec junija 2004 je Slovenija, skupaj z Estonijo in Litvo, vstopila v ERM 2, le slaba dva meseca po vstopu v EU. Do vključitve v ERM 2 je prišlo hitreje kot je bilo uredno napovedano (do konca leta 2004), kar je omogočilo prevzem evra že na začetku leta 2007. Sodelovanje Slovenije v ERM 2 je potekalo presenetljivo gladko z izpolnjevanjem vseh maastrichtskih konvergenčnih kriterijev. Edina težava je bila inflacijska stopnja, ki pa je bila kasneje odpravljena, saj je Slovenija konec leta 2005 uspela nekoliko znižati inflacijo, hkrati pa je zaradi povečanja cen nafte prišlo do zvišanja maastrichtske inflacijske referenčne vrednosti, kar je bilo Sloveniji v prid. Ker je Slovenija že pred koncem leta 2005 uspela izpolniti maastrichtske konvergenčne kriterije, pa tudi sodelovanje v ERM 2 je potaklo povsem gladko, je zaprosila predčasno individualno konvergenčno poročilo. Tako sta maja 2006 Evropska komisija in Evroska centralna banka za Slovenijo pripravili konvergenčni poročili s pozitivno oceno glede izpolnjevanja vseh petih konvergenčnih kriterijev, in s tem pripravljenost Slovenije za vstop v EMU in prevzem evra. Slovenija je 01.01.2007 postala trinajsta članica EMU, kot prva in za zdaj edina članica evroobmočja med novimi članicami EU. 1.1. Namen, cilj in trditve diplomskega dela Namen diplomske naloge je predstaviti poti, skozi katere je Slovenija morala in hotela iti, da je prevzela evro. Slovenija si je prizadevala za čim hitrejši prevzem evra, kar dokazuje dvakratno zaprosilo Slovenije za predčasni vstop v EMU. Sprva, sredi devetdesetih let, je Slovenija zaprosila za izjemo, da zaobide dveletno članstvo v ERM 2, kar ji ni bilo odobreno. Druga prošnja je bila za prečasno pripravo individualnega konvergenčnega poročila, katerega je Evropska komisija, skupaj z Evropsko centralno banko, leta 2006 dejansko pripravila. To je omogičilo hitrejši vstop Slovenije v ERM 2 in s tem prevzem evra s 01.01.2007. Tako je bil proces vključevanja v EMU uspešno zaključen, Slovenija pa se bo zdaj z dobrimi ekonomskimi rezultati morala še naprej dokazovati kot uspešna članica evroobmočja. Cilj diplomske naloge je prikazati kakšen pomen so imele vse pretekle odločitve Slovenije v zvezi z EMU. Danes gledano je bila zelo pogumna in prava odločitev, odločitev za hiter prevzem evra oz. hiter vstop Slovenije v ERM 2 konec junija 2004. Moj cilj pa je predvsem ta, da si bom z izdelavo diplomskega dela razširila znanje na področju financ oz. pogled na skupno evropsko valuto- evro. To področje me zelo zanima, kajti evro pomeni v Evropi skupno valuto in denarno unijo, s tem pa tudi krepitev evropske gospodarske moči v primerjavi z drugimi državami. Območje evra sčasoma postaja največja monetarna in gospodarska unija na svetu, kar dokazuje tudi to, da je v preteklosti že stopil ob bok dolarju v mednarodnem denarnem sistemu ter tako odpravil dosedanjo unipolarnost tega sistema.

6

Jasno je, da je bila Slovenija dobro pripravljena in vodena za projekt vključevanja v EMU, kar dokazuje hitra vključitev v evroobmočje. Menim, da se je Slovenija pravilno odločila za hiter prevzem evra, s čimer smo si pridobili večji ugled in prepoznavnost tako v Evropi, kot tudi drugod po svetu. Sedaj je evro naša domača valuta, posledice njegove uvedbe pa bodo dejansko šele sledile. 1.2. Omejitve raziskave in uporabljene raziskovalne metode V diplomski nalogi sem se omejila zgolj na proces vključitve Slovenije v EMU in potek uvedbe evra v Sloveniji, kajti splošna predstavitev EMU/ evroobmočja in dodatno še vpliv evra na različna področja (kot npr. na gospodarstvo, bančništvo, podjetja, itd.) bi obsegala preširoko področje. V diplomskem delu je možno zaslediti metodo kompilacije, kjer sem povzemala stališča in spoznanja drugih avtorjev, kar omogoča, da lahko na osnovi številnih spoznanj pridemo do novih ali posplošenih sklepov. Večina teksta pa je oblikovana po mojih zapiskih, ki sem jih naredila oz. povzela iz obsežne prebrane literature, predvsem iz knjige, Slovenska pot do prevzema evra, V. Lavrač, 2007.

7

2. PROCES EKONOMSKE IN MONETARNE INTEGARCIJE V EVROPI 2.1. EVROPSKI MONETARNI SISTEM 2.1.1. Bretton Woods sistem Prvo denarno povezovanje sega v leto 1944, ko je bil v majhnem mestu Bretton Woods, na severozahodu ZDA, podpisan brettonwoodski sporazum med 44 državami podpisnicami, ki je opredeljaval tri temeljna načela: konvertibilnost valute, uravnotežena plačilna bilanca in ohranjanje fiksnih paritet v razmerju do zlata. Temelj sistema je predstavljal Mednaroni denarni sklad, ki naj bi poskušal razviti povojno mednarnodno sodelovanje in pomagal pri vzpostavitvi multilateralnega sistema, vendar se ni izkazal za uspešnega. Cena zlata v razmerju do nacionalnih valut je bila podcenjena, zato se je večina mednarodnih transakcij opravljala v ameriških dolarjih. ZDA so kupovale izdelke evropskih držav tako, da so preprosto natisnili velike količine denarja. Nekonvertibilnost evropskih valut se je nadaljevala. Ko je uvoz ameriškega blaga v Evropo močno presegel izvoz Evrope v ZDA, je prišlo do dolarskega prepada, ki je povzročil plačilnobilančno krizo v evropskih državah. Leta 1948 je bila ustanovljena Organizacija za evropsko ekonomsko sodelovanje, ki je uvedla sistem mesečne poravnave bilateralnih primanjkljajev in presežkov med državami članicami. S tem je zmanjšala dolarski prepad, omogočila konvertibilnost mnogih valut in dokazala, da Evropa potrebuje lasten denarni sistem. Kmalu po drugi svetovni vojni so se pričela združevanja, predvsem iz političnih razlogov, katerih namen je bil preprečiti, da bi vojne in krize ponovno preplavile kontinent. Tako lahko za začetek evropske integracije štejemo leto 1952, ko je šest držav (Belgija, Nemčija, Francija, Italija, Luksemburg in Nizozemska) v Parizu ustanovilo Evropsko skupnost za premog in jeklo z namenom ustanoviti enoten trg za premog in jeklo (Razvoj EMU, Banka Slovenije, 2004). Leta 1957 je istih šest držav s tako imenovano Rimsko pogodbo ustanovilo Evropsko gospodarsko skupnost s sedežem v Bruslju. Namen Evropske gospodarske skupnosti je bil vzpostaviti skupni trg s svobodnim pretokom blaga, ljudi, kapitala in storitev ter zagotoviti skupno politiko na območju kmetijstva in prometa. V tej pogodbi je le nekaj določil, ki se nanašajo na sodelovanje na monetarnem področju med državami članicami Evropske gospodarske skupnosti. Ta pogodba ne vsebuje določil o oblikovanju monetarne unije, saj je bilo obdobje po drugi svetovni vojni zaznamovano z mednarodno monetarno stabilnostjo in prevlado ameriškega dolarja. Tečaji valut so bili vezani na ameriški dolar. Stabilnost v razmerju do ameriškega dolarja je pomenila tudi medsebojno stabilnost valut tedanjih držav članic Evropske gospodarske skupnosti. Poleg te skupnosti so države ustanovile tudi Evropsko komisijo za atomsko energijo, ki naj bi pospeševala razvoj indrustrije na področju jedrske energije v miroljubne namene, omogočala članicam dostop do informacij, jim pomagala dobavljati jedrsko gorivo ter sodelovati pri gradnji reaktorjev (Leksikon Cankarjeve založbe, 1994, str. 258).

8

Z združitveno pogodbo teh treh skupnosti je leta 1967 nastala Evropska skupnost s sedežem v Bruslju. Medtem ko so do leta 1967 od prej navedenih treh skupnosti delovali posebni organi, so bili odslej uvedeni skupni organi. Konec šestdesetih let so se razmere v svetovnem gospodarstvu spremenile. Medsebojna stabilnost valut tedanjih držav članic je bila ogrožena predvsem zaradi večjih cenovnih in stroškovnih razlik med njimi. V povezavi s tem so se začele porajati ideje o večji koordinaciji ekonomskih politik držav članic in tesnejšem sodelovanju na področju monetarnih zadev. Na zasedanju v Haagu decembra 1969 so se voditelji držav in vlad odločili, da postane oblikovanje ekonomske in monetarne unije uradni cilj evropske integracije (Scheller, 2004, str. 17). 2.1.2. Wernerjevo poročilo Rezultat tega je bilo t.i. Wernerjevo poročilo (Werner Report- Pierre Werner je bil premier in finančni minister Luksemburga) iz oktobra 1970, ki je vsebovalo tristopenjski načrt oblikovanja ekonomske in monetarne unije, ki naj bi bil sledeči:

- Prva faza bi vključevala zagotovitev gospodarskih pogojev in ustanovitev potrebnih institucij za uresničitev projekta (zmanjšanje mej nihanja tečajev valut držav članic, širše smernice ekonomske politike na ravni Unije, koordinacija proračunskih politik).

- V drugi fazi bi se povečala koordinacija domače ekonomske politike članic na evropskem nivoju, kar bi vključevalo integracijo finančnih trgov za oblikovanje prostega pretoka kapitala, odpravila nihanja deviznih tečajev, tesneje bi se koordinirale kratkoročne gospodarske politike ter proračunski in fiskalni ukrepi.

- V končni fazi bi določili nepreklicne devizne tečaje in uvedli enotno valuto, kar pomeni nepreklicno fiksiranje tečajev valut, konvergenco ekonomskih politik in ustanovitev sistema centralnih bank na ravni Unije.

Na podlagi Wernerjevega poročila o oblikovanju EMU (ekonomske monetarne unije) je Svet ministrov 9. februarja 1971 sprejel resolucijo o doseganju EMU v stopnjah. Vendar so napori za dosego monetarne unije potekali v obdobju intenzivne valutne nestabilnosti, vistoke inflacije, visoke stopnje nezaposlenosti ter nezadostno razvitih finančnih trgov. Avgusta 1971 je bila odpravljena zamenljivost ameriškega dolarja za zlato, ki je predstavljala osnovo takratne monetarne stabilnosti. Razširil se je razpon nihanja deviznih tečajev do ameriškega dolarja (2,25% v vsako smer). S tem se je končalo obdobje fiksnih deviznih tečajev in sprožil se je val nestabilnosti tečajev valut. Projekt EMU je bil začasno opuščen. Kot prehodni sistem se je izkazal tudi tako imenovani kača v tunelu, ki je bil oblikovan leta 1972. V tem sistemu je bilo omejeno medsebojno nihanje tečajev valut držav članic znotraj določenih mej nihanja (2,25% nihanje v vsako stran od uradnega tečaja), kar je predstavljalo širino tunela, debelino kače pa je določalo nihanje tečajev valut držav članic do ameriškega dolarja. Že marca 1973 je ta sistem razpadel, predvsem zaradi naftnih kriz, šibkosti ameriškega dolarja in razlik v ekonomskih politikah.

9

Na podlagi prisotopne pogodbe so se 1. januarja 1973 Evropski skupnosti pridružile Danska, Irska in Velika Britanija. 2.1.3. EMS Decembra 1978 so vlade in centralne banke takrat devetih držav članic Skupnosti na zasedanju Evropskega sveta v Bruslju ustanovile Evropski monetarni sistem, ki je stopil v veljavo 13. marca 1979, katerega namen je bil stabilizacija menjalniških tečajev in s tem večja gospodarska stabilizacija. Njegove glavne značilnosti so bile mehanizem deviznih tečajev (ERM), skupna evropska denarna enota (ECU) ter mehanizem medsebojnega kreditiranja. EMS je uvedel fiksne, toda prilagodljive menjalne tečaje med valutami sodelujočih držav članic, v katerem ima vsaka država članica določen centralni devizni tečaj svoje nacionalne valute izražen v ECU. Prek tega tečaja so določeni bilateralni centralni devizni tečaji med nacionalnimi valutami članic, ki jih omejuje pas dovoljenega nihanja v obsegu 2,25% v obe smeri. V primeru, da doseže tržni devizni tečaj zgornjo ali spodnjo mejo dovoljenih nihanj, morata centralni banki obeh držav (država z najšibkejšo in država z najmočenjšo valuto) z intervencijo na deviznem trgu (nakupom ali prodajo deviz na deviznem trgu) poskrbeti, da se devizni tečaj ohrani znotraj predpisanih meja. V izjemnih primerih pa je dovoljena tudi devalvacija ali revalvacija valut. EMS je prispeval k zmanjšanju nestabilnosti deviznih tečajev med valutami članic in k zmanjšanju inflacijskih stopenj ter razlik v stopnjah inflacije med članicami. EMS je prispeval tudi k večji usklajenosti makroekonomskih politik med članicami in tudi k večji konvergenci gospodarstev držav članic. Leta 1992 je EMS zašel v hudo krizo. Zgodili so se napadi špekulativnega kapitala na nekatere šibkejše evropske valute, ki jih niso mogle ubraniti intervencije centralnih bank na deviznih trgih. Tako je devalviralo več evropskih valut: britanski funt, italijanska lira, španska pezeta in portugalski eskud, čemur je sledil začasen izstop nekaterih omenjenih valut iz sistema. Vzrok za krizo EMS je tudi slabo sodelovanje med centralnimi bankami. Države z močnimi valutami (nemška marka) niso bile pripravljene sprejeti povečanja ponudbe denarja, ki so ga povzročale centralne banke s šibkimi valutami. Te so prodajale močno valuto, da bi zmanjšale ponudbo svojega denarja in tako ohranile vrednost menjalnega tečaja v predpisanem pasu. Centralne banke držav z močnimi valutami pa so učinke teh intervencij nevtralizirale s kupovanjem svoje valute, kar je breme denarnega prilagajanja preneslo na države s šibkimi valutami. Kriza je pokazala, da je sistem trdnih deviznih tečajev ob prostem pretoku kapitala vzdržen le ob enotni denarni politiki, ki jo vodi enotna centralna banka. Ravno zaradi tega razloga se je proces evropske monetarne unije nadaljeval v nadaljnji tristopenjski obliki, v kateri je bil pogoj za vključitev izpolnjevanje maastrichtskih konvergenčnih kriterijev. Evropski skupnosti se je januarja 1981 pridružila Grčija, pristop Španije in Portugalske januarja 1986 pa je povečal število držav Evropske skupnosti na 12 članic.

10

Februarja 1986 je bila z Enotnim evropskim aktom izvedena prva revizija Rimske pogodbe ter zopet oživljena ideja o ekonomski in monetarni uniji (akt je stopil v veljavo julija 1987). Njegov namen je bil vzpostaviti območje brez notranjih meja, kjer bi bil omogočen prost pretok blaga, ljudi, storitev in kapitala. Enotni evropski akt sicer ni vseboval določil o uresničitvi EMU, je pa v svoji preambuli ponovno opozoril, do so voditelji držav in vlad leta 1971 odobrili cilj postopnega oblikovanja EMU. Notranji trg namreč ne more polno delovati, dokler ostajajo relativno visoki stroški menjave valut in negotovosti, ki so povezane z nihanjem deviznih tečajev. Leta 1988 je Evropski svet, ki so ga sestavljali guvernerji centralni bank Evropske skupnosti, naročil t.i. Delorjevemu odboru, da prouči možnosti za realizacijo Ekonomske in monetarne unije. Poročilo Delorjevega odbora je predstavjalo načrt za EMU. Delorsovo poročilo, ki je bilo sprejeto na zasedanju Evropskega sveta v Madridu junija 1989, je predvidevalo, da bi bilo oblikovanje ekonomske in monetarne unije tristopenjski proces. V teh treh fazah bi bila vzpostavljena osrednja monetrana institucija (Evropski sistem centralnih bank- ESCB), ki bi bila odgovorna za oblikovanje in izvajanje monetarne politike ter politike deviznega tečaja. 2.2. EKONOMSKA IN MONETARNA UNIJA Evropski monetarni sistem ni deloval tako, kot je bilo načrtovano. Obveljalo je mnenje, da je kombinacija fiksnih deviznih tečajev, avtonomne monetarne politike (ali nezadostna usklajenost makroekonomskih politik in gospodarstev) in prostih tokov kapitala nezdružljiva in zato nevzdržna. Pokazala se je potreba po novi monetarni uniji, ki bi poleg konvertibilnosti valut in liberalizacije kapitalnih transakcij pomenila predvsem skupno valuto in skupno monetarno politiko članic. Ekonomska unija pa bi pomenila predvsem enotni trg blaga in storitev ter produkcijskih faktorjev, in usklajenost ekonomskih politik. Zato so se države članice Evropske skupnosti odločile za izvedbo procesa oblikovanja ekonomske in monetarne unije, ki bo postopen. Po predlogu v poročilu Delorsovega komiteja iz leta 1989 naj bi se proces oblikovanja EMU uresničil postopno v treh fazah. 2.2.1. Prva faza EMU Prva faza se je začela 1. julija 1990 in trajala do 31. decembra 1993. V tej fazi so bile odpravljene omejitve pri pretoku kapitala oz. je obveljala popolna liberalizacija kapitalskih tokov. Poudarek je bil tudi na tesnejšemu sodelovanju na področju gospodarske in monetarne politike ter sistemu menjalnih tečajev. Države članice so morale sprejeti ustrezne ukrepe, ki zahtevajo ravnanje v skladu s prepovedjo priviligiranega dostopa javnega sektorja do finančnih institucij. 7. februarja 1992 je bila podpisana Maastrichtska pogodba, s katero se je 12 držav članic Evropske skupnosti zavezalo k medsebojnemu sodelovanju pri graditvi novega evropskega pravnega sistema, skupni notranji in zunanji politiki, varnostni politiki in ustanovitvi EMU. Pogodba določa konvergenčne kriterije, ki

11

jih je potrebno izpolniti, da lahko država članica sodeluje v EMU ter vsebuje določbe o uresničevanju EMU v treh zaporednih stopnjah, ki so časovno določene. Maastrichtska pogodba je stopila v veljavo 1. novembra 1993. 2.2.2. Druga faza EMU Druga faza se je začela 1. januarja 1994 in končala 31. decembra 1998. V tej fazi so vse članice tedanje Evropske skupnosti avtomatično postale članice nove EU (Evropske unije). Države članice so si prizadevale k izpolnjevanju konvergenčnih kriterijev, saj so bile deležne preverjanja uresničevanja le- teh. Ustanovljen je bil EMI (Evropski monetarni institut), kot predhodnik ECB (Evropske centralne banke), katerega naloga je bila, da okrepi sodelovanje med nacionalnimi centralnimi bankami in koordinacijo monetarnih politik držav članic ter nadaljnja ustrezna priprava na ustanovitev ECB. Decembra 1995 je bilo v Madridu potrjeno, da se bo ime nove skupne valute glasilo evro (ang. euro) in bo enako v vseh uradnih jezikih EU ter tako nadomesti generični izraz ECU. Kratica za evro je EUR, grafični simbol pa €. Leta 1997 je bil v Amsterdamu sprejet Pakt stabilnosti in rasti, katerega namen je zagotoviti disciplino držav članic pri upravljanju javnih financ. Ta je bil sprejet, ker se je postavljalo vprašanje, kako bodo nadzirali in omejevali javnofinančni položaj držav članic po priključitvi v EMU. Države članice so se zavezale, da bodo spoštovale cilj glede proračuna, to je da imajo izravnan proračun ali proračunski presežek, ter da bodo pripravljale programe stabilnosti, v katerih bo navedeno, kako nameravjo izpolnjevati določila Pakta stabilnosti in rasti. Valutna sestava evro košarice je bila zamrznena, kar pomeni, da so določili stalne menjalne tečaje med evrom in nacionalnimi valutami držav članic. Konverzijski tečaji evra v razmerju do nacionalnih valut držav članic EMU so pričeli veljati od 1. januarja 1999, ti so fiksni in nepreklicni. Maja 1998 v Bruslju do določili 11 držav članic, ki so izpolnile zahtevane konvergenčne kriterije za uvedbo evra s 1. januarjem 1999. Te države so bile: Avstrija, Belgija, Finska, Francija, Irska, Italija, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Portugalska in Španija. Grčiji do tega obdobja ni uspelo izpolniti predpisanih konvergenčnih kriterijev. Švedska, Velika Britanija in Danska pa, zaradi možnosti, da obdržijo nacionalno valuto, niso želele uvesti evra. Sedaj nove članice EU te možnosti nimajo, za vse velja obvezna vključitev tudi v EMU ter uvedba evra. 1. junija 1998 je bila ustavnoljena ECB, ki je nadomestila EMI. Za prvega predsednika ECB je bil imenovan Nizozemec Wim Duisenberg.

12

2.2.3. Tretja faza EMU Tretja faza se je začela 1. januarja 1999 z uvedbo nove skupne valute evro ter s prenosom pristojnosti glede vodenja monetarne politike na Evrosistem, ki so ga sestavljali ECB in nacionalne centralne banke držav evro območja. V Frankfurtu je začela delovati ECB, ustanovljena leta 1998, ki je prevzela vodenje denarne politike držav članic EMU. Po preverjanju izpolnjevanja konvergenčnih kriterijev za uvedbo evra, so bile že predhodno določene države članice EU, katere bodo sodelovale v tretji fazi EMU. Tečaji njihovih valut so bili fiksno, nepreklicno določeni. V obdobju od 1. januarja 1999 do 31. decembra 2001 je bil evro uveden kot knjižni denar, kar pomeni, da se je uporabljal le za negotovinske transakcije. V tem obdobju so se ekonomski subjekti svobodno odločali o uporabi evra. Imeli so možnost uporabljati evro, ne pa obveznosti, da ga uporabljajo. Grčija je 1. januarja 2001 uvedla evro in se tako kot dvanajsta država članica priključila evro območju. 1. januarja 2002 so prišli bankovci in kovanci evra v obtok. Pričela se je faza uvajanja skupne valute oz. dvojna gotovinska faza, ki je trajala do 28. februarja 2002. To je pomenilo, da sta tako evro kot nacionalna valuta veljala za zakonito plačilno sredstvo. Od 1. marca 2002 ima v dvanajstih državah članicah EMU status zakonitega plačilnega sredstva samo še evro, nacionalne valute držav pa so bile ukinjene. 1. maja 2004 se je EU priključilo deset, najbolje pripravljenih kandidatk, in sicer: Ciper, Češka, Slovaška, Poljska, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva in Slovenija. Te države niso uvedle evra hkrati s pristopom k EU, ampak ga bodo uvedle v skladu z izpolnitvijo zahtevanih konvergenčnih kriterijev. 1. januarja 2007 sta se EU pridružili še Bolgarija in Romunija, tako EU šteje 27 držav članic. Slovenija, edina med novimi pristopnicami EU, je z uvedbo evra s 1. januarjem 2007 postala 13 država članica EMU. 2.3. OPTIMALNO DENARNO PODROČJE Teorija optimalnega denarnega področja se je pojvaljala že v šestdesetih letih, ko je poskušala odgovoriti na vprašanje, v katerih razmerah so za neko državo boljši fiksni, v katerih pa drseči devizni tečaji. V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa je prišlo do razpada bretton- woodskega mednarodnega sistema, kar je povzročilo izgradnjo nove mednarodne denarne ureditve. Medtem ko je zanimanje za teorijo optimalnega denarnega področja v vmesnem obdobju zamrlo, je prišlo do njene oživitve proti koncu osemdesetih let, ko se je okrepil proces priprav na oblikovanje EMU. Takrat se je osnovno vprašanje spremenilo, ali naj država prevzame skupno valuto ali naj obdrži lastno valuto. Novejša teorija pa poudarja, da se njeni kriteriji lahko endogenizirajo v času. Ko država članica vstopi v EMU, se ji zaradi procesa ekonomske in monetarne integracije

13

strukturne značilnosti gospodarstva lahko začnejo spreminjati. Tako teorija optimalnega denarnega področja, skupaj s predpisanimi maastrichtski konvergenčnimi kriteriji, prek svojih kriterijev ugotavlja primernost in pripravljenost kandidatk za vstop v EMU. Ker je fiksni devizni tečaj približek skupne valute, se optimalno denarno področje definira kot področje, znotraj katerega so menjalna razmerja med valutami popolnoma fiksna (Steinherr, 1994, str. 39). Pojem denarno področje označuje prostorsko veljavnost ene valute oz. področje, znotraj katerega je obstoj ene same valute optimalen. Če število udeležencev na določenem denarnem področju naraste, se povečajo tako stroški kot koristi. Optimum dosežemo takrat, ko so neto koristi maksimalne. Najpomembnejši kriteriji optimalnega denarnega področja so velikost gospodastva, njegova odprtost, raznolikost proizvodne sturkture, mobilnost produkcijskih faktorjev ter fiskalna integriranost s širšim potencialnim denarnim območjem. Tako je, po tej teoriji, vključitev v monetarno integracijo primerna za države, ki imajo majhno in odprto gospodarstvo, diverzificirano v proizvodnji in izvozu, v mednarodni menjavi močno usmerjeno na območje bodočega skupnega trga, z usklajenimi gospodarskimi cikli s tem območjem, mobilnostjo delovne sile, … V nasprotem primeru lahko prihaja do asimetričnih gospodarskih šokov, ki bi zahtevali uporabo deviznega tečaja kot instrumenta plačilnobilančnega prilagajanja oz. alternativnih mehanizmov prilagajanja (predvsem fleksibilnost realnih plač), ker avtonomna politika deviznega tečaja v EMU ni več možna. Po teoriji optimalnega denarnega področja je bila Slovenija, vsa leta do svojega vstopa v EMU, vedno model države, za katero je bila monetarna integracija najbolj primerna. Bila je majhna, odprta država, struktura njene proizvodnje in izvoza je bila zelo diverzificirana in že v devetestih letih močno vključena v menjavo z EU. Tako je Slovenija po teh merilih pričakovala neto koristi vključitve v monetarno integracijo, saj so tudi empirične raziskave pokazale, da po tej teoriji naj ne bi bila Slovenija izpostavljena posebnim asimetričnim šokom. Neizpostavljenost asimetričnim šokom pa državi pristopnici olajšuje vstop v EMU. 2.4. MAASTRICHTSKI KRITERIJI KONVERGENCE

V Maastrichtski pogodbi z leta 1992 so tedanje države članice ES sprejele merila s področja monetarne, fiskalne in deviznotečajne politike, ki bodo morala biti izpolnjena, da bi države članice EU lahko prešle v zadnjo fazo oblikovanja EMU s skupno valuto, skupno centralno banko in skupno monetarno politiko. Maastrichtske konvergenčne kriterije razdelimo na tri monetarne in dva fiskalna kriterija: 1. Kriterij stabilnosti cen določa, da stopnja inflacije v državi članici EU ne sme

presegati povprečja inflacijskih stopenj treh držav članic z najnižjo stopnjo inflacije za več kot 1,5 odstotne točke.

14

2. Kriterij obrestnih mer določa, da višina dologročnih obrestih mer v državi članici EU ne sme presegati povprečja obrestnih mer treh držav članic z najnižjo stopnjo inflacije za več kot 2 odstotni točki.

3. Kriterij fiskalne politike določa, da primanjkljaj državnega proračuna v državi članici EU ne sme presegati 3% bruto domačega proizvoda.

4. Kriterij fiskalne politike določa, da javni dolg države članice EU ne sme presegati 60% bruto domačega proizvoda.

5. Kriterij stabilnosti deviznega tečaja zahteva dveletno vključitev v Evropski denarni sistem (ERM II) in nihanje deviznega tečaja v dolovljenih mejah brez devalvacij pred vključitvijo države članice EU v EMU.

V Delorsovem načrtu je bilo namreč določeno, da z januarjem 1997 vstopijo države članice EU v EMU, vendar so nastopile težave pri izpolnjevanju prilagoditvenih meril EMU, kajti konec leta 1996 večini članic ni uspelo izpolniti vseh prilagoditvenih pogojev. Zaradi tega se je druga stopnja EMU podaljšala za dve leti. Marsikatera članica EU je morala omejiti proračunski primanjkljaj in se spoprijeti z nakopičenim javnim dolgom, pri čemer je prihajalo do konflikta med proračunsko konsolidacijo in borbo za zmanjševanje stopnje zaposlenosti. Kljub temu da nezaposlenost ni neposredno povezana z maastrichtskimi kriteriji, nanje vseeno vpliva, kajti povečuje nevarnost protestov proti EMU. Tako je bilo na podlagi izpolnjevanja konvergenčnih pogojev v letu 1998 določenih 11 držav članic EU, ki so s 1. januarjem 1999 vstopile v EMU. Štiri države EU niso vstopile. Grčija si je prizadevala za vstop v EMU, vendar ji do tega leta ni uspelo izpolniti zahtevanih pogojev, zato je v EMU vstopila kasneje, leta 2001. Velika Britanija in Danska nista želeli vstopiti v EMU, to pravico sta si pridobili s posebnim protokolom ob podpisu Pogodbe o EU. Te možnosti nadalje ni bilo več, države članice EU so primorane vstopiti v EMU čez čas oz. s stabilnostjo makroekonomskih politik. Ker Švedska ni imela pravice izbire ali želi vstopiti v EMU ali ne, se je odločila, da ne bo izpolnila konvergenčnega kriterija stabilnosti deviznega tečaja in s tem ni vstopila v EMU. Zavrnitev evra je bila predvsem posledica spoznanja, da evro ni samo denar, ampak pomeni tudi izgubo nacionalne valute in nacionalne denarne politike. Osnovni namen konvergenčnih kriterijev je, z oblikovanjem skupne in usklajene monetarne unije, zagotoviti kredibilnost ECB, stabilnost in skladnost makroekonomskih politik, predvsem monetarne in fiskalne, stabilnost in trdnost skupne evropske valute, … Slovenija je vsa leta, do svojega vstopa v EU, izpolnjevala oba fiskalna kriterija. Že leta 1993 je bila višina proračunskega deficita v Sloveniji približno 1% BDP (referenčna vrednost –3% BDP), višina javnega dolga pa v višini približno 35% BDP (referenčna vrednost 60% BDP), s čimer je ža takrat izpolnjevala predpisani normi. Poglavitni problem za Slovenijo je predstavljala previsoka inflacijska stopnja, ki je bila leta 1993 na ravni približno 23% (referenčna vrednost 4%), s čimer je Slovenija močno odstopala od predpisane norme. Tako je zniževanje inflacijske stopnje postala ključna prioriteta, ki jo je Slovenija uspešno izpolnjevala, saj se je leta 1998 inflacija stabilizirala na raven približno 9%, dolgoročne obrestne mere pa so bile na ravni okrog 15%. Vendar Slovenija v tem obdobju še vedno ni izpolnjevala nobenega od monetarnih kriterijev, in si je tako še naprej prizadevala predvsem za zniževanje inflacijske stopnje, ki še

15

vedno ni ustrezala standardom monetarne integracije. V zniževanju infalcijskega kriterija je bila Slovenija uspešna, saj je letna stopnja inflacije iz leta 2002 z 7,5% padla na 5,7% v letu 2003. Program vključitve v ERM 2 in prevzem evra, ki sta ga izdali Banka Slovenije in Vlada Republike Slovenije leta 2003, predvideva, se bo letna stopnja inflacije v letu 2004 znižala na 3,5% in v letu 2005 na raven maastrichtske referenčne vrednosti inflacijskega konvergenčnega kriterija, kar bi bilo dovolj zgodaj za priključitev v EMU na začetku leta 2007. Z uspešnim izpolnjevanjem vseh konvergenčnih kriterijev je tako Slovenija na začetku leta 2007 prevzela evro. 2.5. ERM 2 16. junija 1997 je Evropski svet na svojem zasedanju v Amsterdamu sklenil, da se vzpostavi novi mehanizem tečaja- ERM 2, ki je 1. januarja 1999 (začetek tretje faze ekonomske in monetarne unije) nadomestil tedaj obstoječi ERM in s tem EMS. ERM 2 je evropski mehanizem deviznih tečajev, ki ga uvrstimo v režim fiksnega, toda prilagodljivega deviznega tečaja. Za razliko od ERM, ki je bil multilateralne narave, je ERM 2 bilateralne narave. Deluje kot sistem za uravnavanje deviznih tečajev med valutami držav pristopnic, ki sodelujejo v mehanizmu, in evrom, ki igra vlogo konvergenčnega merila za pridružitev v evroobmočje. Pri tem je bistveno poudariti, da je stabilnost deviznega tečaja podrejena primarnemu cilju stabilnosti cen. ERM 2 ima tri pomembnejša področja, (Novak, Kovačič, 2004, Bančni vestnik 1-2, str. 45): 1. Določitev centralne paritete do evra. Odločitev o pariteti do evra je določena

s skupno pogodbo med ministri držav članic evroobmočja, ECB ter ministri in guvernerji držav pristopnic v mehanizem. Pristopnice so dolžne svojo monearno in gospodarsko politiko voditi v smeri zagotavljanja stabilnosti in v primeru pritiskov braniti določeno pariteto. Vse pogodbene strani, vključno z ECB, imajo pravico sprožiti postopek o ponovni presoji paritete. To pomeni, da je možen popravek samega centralnega tečaja, če se v obdobju sodelovanja v ERM 2 pokaže, da izbrani centralni tečaj ni vzdržen.

2. Določitev tečajnega koridorja. V pogajanjih se morajo določiti tudi meje dovoljenih nihanj tržnega deviznega tečaja okrog centralnega. Tečajni koridor okrog paritete je določen v višini +/- 15%, na zahtevo prisopnic je lahko tečajni koridor tudi ožji, to je +/- 2,25%.

3. Intervencija. Intervencije so na robovih tečajnega koridorja praviloma avtomatične in neomejene. Intervencija obeh centralnih bank na deviznem trgu, mora poskrbeti zato, da tržni devizni tečaj ostne v predpisanem pasu nihanj okrog centralnega deviznega tečaja. ECB in Nacionalna centralna banka (NCB) lahko avtomatično intervencijo opustijo v primeru, ko bi lahko prišlo do konflikta s temeljnim ciljem, s stabilnostjo cen. Na voljo je tudi kratkoročno financiranje.

V sporazumu med ECB in NCB so natančeneje določeni operativni postopki za ERM 2. Sporazum vsebuje določbe o centralnih tečajih in razponih nihanja, intervencijah, možnosti kratkoročnega financiranja, tesnejšemu sodelovanju na področju deviznega tečaja, spremljanju delovanja sistema, navajanju tečajev in obveščanju trgov (Majcen, 2002, str. 20).

16

Maastrichtski konvergenčni kriterij glede stabilnosti deviznega tečaja zahteva vsaj dveletno članstvo v ERM 2, upoštevaje njegove normalne meje dovoljenega nihanja, brez pritiskov na deviznem trgu in brez devalvacije valute na lastno pobudo. Slovenski tolar se je, kmalu po vstopu v EU (t.j. 1. maj 2004), 27. junija 2004 skupaj z estonsko krono in litovskim litasom vključil v ERM 2. Določen je bil centralni tečaj z veljavnostjo 28. junija 2004 in sicer 1 EUR = 239,6400 SIT. Tečaj lahko niha okrog centralnega tečaja +/- 15%. Slovenija si je želela hitrega vstopa v območje evra, zato je tudi hitro vstopila v ERM 2, kar je bil nujen predpogoj za prevzem evra.

17

3. SLOVENIJA IN EMU 3.1. SLOVENIJA NA POTI IZ MONETARNE SUVERENOSTI V MONETARNO INTEGRACIJO Slovenija si je monetarno suverenost pridobila z osamosvojitvijo leta 1991 in uvedbo lastne valute, ki je bila povezana s politično samostojnostjo oz. nastankom države. Slovenija je vodila popolnoma neodvisno monetarno politiko. Pogoj za vodenje le- te pa je lastna valuta in lastna centralna banka- Banka Slovenije (BS). Banka Slovenije je bila odgovorna za vodenje tako monetarne kot deviznotečajne politike, njen temeljni cilj pa je bil skrb za stabilnost nacionalne valute- tolarja in uravnovešenost plačilne bilance. Banka Slovenije si je za ožji cilj, preko katerega je dosegala temeljni cilj, izbrala količino denarja v obtoku oz. količino primarnega denarja, ki ga je izdajala. Slovenija je vodila sistem drsečega, toda uravnavanega deviznega tečaja, po katerem se devizni tečaj načeloma oblikuje tržno na deviznem trgu, centralna banka pa z intervencijo na deviznem trgu vpliva na višino in gibanje deviznega tečaja in s tem preprečuje nepotrebna nihanja in nestabilnost deviznega tečaja. Delno omejitev slovenske monetarne suverenosti je predstavljalo članstvo Slovenije v nekaterih mednarodnih institucijah, kot je npr. Mednarodni denarni sklad (IMF). Monetarna suverenost je nedvomno vrednota sama po sebi, saj omogoča vodenje samostojne monetarne politike, izbiro optimalne sestave makroekonomskih politik, vodenje samostojne deviznotečajne politike za uravnavanje mednarodne konkurenčnosti domačega gospodarstva in izravnavo plačilne bilance. Obstoj lastne valute in lastne centralne banke pa ima določen simbolni in prestižni pomen. Za državo je vključevanje v EU in kasneje tudi v EMU smiselno le, če se pričakujejo neto koristi, torej če pričakovane prednosti vključevanja v EMU presegajo pričakovane stroške. Vendar kljub prednostim monetarne suverenosti, je bilo za Slovenijo kot majhno odprto gospodarstvo, že vključeno v trgovinsko menjavo z EU, dodatno odpiranje evropskega skupnega trga bistvenega pomena. Prednost je bila povezana tudi s popolnoma fiksnim deviznim tečajem tolarja do drugih valut oz. pozneje do skupne valute, in posledično odprava deviznotečajne variabilnosti, z njo povezane negotovosti in tveganja ter stroškov zavarovanja pred deviznotečajnimi tveganji. Poglavitni pomanjkljivosti, ki ju je Slovenija pričakovala ob vključitvi v EMU, sta izguba deviznega tečaja kot instrumenta plačilnobilančnega prilagajanja in izguba avtonomnosti monetarne politike in s tem monetarne suverenosti. Ker se je Slovenija kot majhno odprto gospodarstvo z vstopom v EMU vključila v stabilno denarno območje, izguba monetarne suverenosti ni pomenila resničnega stroška. Pa tudi namesto deviznega tečaja kot instrumenta plačilnobilančnega prilagajanja, obstaja možnost uporabe alternativnih mehanizmov, predvsem znižanje realnih plač v primeru plačilnobilančnega primanjkljaja.

18

Tako je Slovenija ocenila, da naj bi koristi presegale stroške vključitve v EMU in se je želela čim hitreje vključiti v procese evropske monetarne integracije, saj v nasprotnem primeru verjetno ne bi mogla voditi lastne monetarne politike, ko pa je tako povezana z evropskim trgom. V EMU je določanje in vodenje skupne monetarne politike centralizirano, preneseno na organe odločanja ECB. Ti določajo cilj monetarne politike, monetarno strategijo, instrumente in postopke izvajanja skupne monetarne politike na celotnem področju monetarne unije. Vloga posamezne države članice EMU, ki izhaja iz deljene skupne monetarne suverenosti, je da sodeluje v organih ECB pri določanju skupne monetarne politike in da operativno izvaja skupno monetarno politiko na svojem območju glede na navodila ECB (Lavrač, 2002, str. 3). Slovenija se je kot članica EMU s 1. januarjem 2007 odrekla lastni valuti in prevzela skupno valuto evro. S tem je izgubila lastni devizni tečaj in možnost uporabljati politiko deviznega tečaja v primeru plačilnobilančnega primanjkljaja. Obstaja tečaj evra navzven, do dolarja in drugih valut izven evro območja. Evro ima režim drsečega, toda uravnavanega deviznega tečaja, torej ima možnost aktivne politike deviznega tečaja in intervencij na deviznem trgu ter posledično s tem vpliv na devizni tečja evra. Monetarna in tečajna politika Slovenije sta še vedno na razpolago, vendar le za skupno monetarno politiko in reševanje težav monetarne unije kot celote, ne pa več na razpolago za reševanje specifičnih monetarnih problemov. Nacionalna centralna banka- BS seveda še vedno obstaja, vendar je del ESCB. BS sodeluje pri določanju skupne monetarne politike in izvajanju le- te na slovenskem območju. Podobna slika je bila v času Jugoslavije, ko je imela Narodna banka Slovenije podoben položaj v Narodni banki Jugoslavije v jugoslovanski »monetarni uniji«. BS ima v EMU samostojno funkcijo predvsem v bančnem sistemu, to je regulacija in nadzor celotnega slovenskega bančnega sistema. Obstaja pa problem glede odločanja v ESCB, saj članice monetarne unije sodelujejo v njem glede na svoj delež oz. velikost države in njeno ekonomsko moč, ter si s tem priborijo pomen pri monetarnem odločanju. Slovenija pa je majhna država, zato bo njen dejanski pomen in teža pri odločanju v ESCB zgolj simboličen. To poglavje lahko strnemo, da so se razmišljanja o vključevanju Slovenije v procese evropske monetarne integracije začela zgodaj, še v času Jugoslavije kot skupne države. Tudi Jugoslavija je imela ambicije vstopiti v EU, kar dokazuje sprejem programa Zveznega izvršnega sveta decembra 1989, ki je bil v razmerah že napredovale politične in ekonomske dezintegracije Jugoslavije še zadnji poskus reševanja Jugoslavije pred razpadom. V letu 1991 je bila Slovenija v procesu jugoslovanske monetarne dezintegracije, saj si je želela zagotoviti ekonomsko, monetarno in politično suverenost. Le- tej se je kasneje, z vključitvijo v EMU spet odpovedala. Tako bi lahko rekli, da je šlo za prestop iz ene »jugoslovanske« monetarne nesuverenosti, prek faze polne

19

nacionalne monetarne suverenosti, v drugo »evropsko« monetarno nesuverenost. S tem je bila zgodovina tolarja relativno kratka. 3.2. PROCES PRIKLJUČEVANJA SLOVENIJE EMU 3.2.1. Sprejete strategije glede članstva Slovenije v EU in EMU Vključitev Slovenije v EMU je bila zaradi članstva v EU neizbežna in seveda želena. Slovenija je oktobra 1997 pripravila uradno Strategijo vključevanja Slovenije v EU in EMU. Ta je opredeljevala pričakovane roke glede vstopanja Slovenije v EU, in sicer leta 2002, in EMU v letu 2005. Poleg tega so bile v strategiji definirane strukturne reforme na glavnih področjih gospodarstva; te so: davčna, pokojninska reforma, reforma podjetniškega, finančnega sektorja, reforma javnih »utilities« in liberalizacija cen. Te reforme je bilo predhodno potrebno izvesti, da ne bi bila makroekonomska politika preobremenjena z lovljenjem maastrichtskih kriterijev in bi tako lahko prišlo do nepotrebnih izgub v gospodarski rasti in zaposlenosti. Strategija je predlagala realne reforme, ki so bile v skladu s priporočili Evropske komisije, katera je opozarjala, da se države kandidatke za EU najprej posvetijo pogojem za članstvo v EU, nato pa šele zahtevam glede EMU. Strategija vključevanja v EU se ni uresničila glede rokov vključitve Slovenije v EU in EMU, prav tako pa se tudi nekatere strukturne reformne v celoti niso izpeljale. Naslednja novejša strategija iz leta 2001 je predvidevala vključitev Slovenije v EU leta 2004, po takratnih optimističnih napovedih BS naj bi vstopili v ERM 2 istega leta in dve leti kasneje, torej 2006 pa naj bi Slovenija uvedla evro. Tudi ta strategija se ni uresničila. Novembra 2003 sta Vlada Republike Slovenije in Banka Slovenije izdali Program vstopa v ERM 2 in prevzema evra. V programu je navedeno, da se bo Slovenija, po priključitvi Evropski uniji maja 2004, do konca leta 2004 vključila v ERM 2 in da bo na začetku leta 2007 prevzela evro. Kar se je dejansko tudi zgodilo. V tej strategiji je bila tudi prioriteta izpolnitev maastrichtskih konvergenčnih kriterijev v obdobju sodelovanja v ERM 2, ki so pogoj za priključitev EMU in prevzem evra. Program vključitve v ERM 2 in prevzem evra je prikazal takratno izpolnjevanje konvergenčnih kriterijev v Sloveniji, in sicer:

- dolgoročne obrestne mere v 12 mesecih do oktobra 2003 so bile v višini 5,8%, vrednost konvergenčnega kriterija pa je bila 6,2%;

- proračunski primanjkljaj je znašal -2,6% BDP (leta 2002), referenčna vrednost: -3% BDP;

- javni dolg je v letu 2002 znašal 28.3% BDP, referenčna vrednost: 60% BDP;

- rast cen v 12 mesečnem obdobju do septembra 2003 je bila 6,2%, konvergenčni kriterij pa v višini 2,8%.

(BS in Vlada RS, 2003, str. 149- 156) Takrat je Slovenija izpolnjevala ob fiskalna kriterija in enega monetarnega, še vedno pa je največji problem predstavljala letna stopnja inflacije. Tako je

20

Program tudi opredeljeval smeri in ukrepe ekonomskih politik, ki naj bi privedli do temeljnega cilja, to je prvočasno izpolnjevanje vseh konvergenčnih kriterijev. Ker je inflacijski konvergenčni kriterij predstavljal največjo težavo, je bilo v Programu predvideno, da se bo letna stopnja inflacije v letu 2004 znižala na 3,5% in v letu 2005 na raven maastrichtske referenčne vrednosti inflacijskega konvergenčnega kriterija, kar bi bilo dovolj zgodaj za priključitev v EMU na začteku leta 2007. V Programu je navedena tudi zahteva za skrbno načrtovanje fiskalne politike, predvsem zaradi javnofinančnega deficita, ki je bil sicer pod referenčno vrednostjo, vendar pa se je v letih od 2000 do 2003 njegov položaj slabšal. Ta Program je prikazoval realistično sliko in je bil dejansko tudi uresničen. Tako je Slovenija 1. maja 2004 postala članice EU z zavezo, da bo v prihodnje uvedla evro. 28. junija 2004 je Slovenija vstopila v ERM 2 in centralni tečaj določila pri 239,640 tolarjev za evro. Na prošnjo Slovenije sta Evropska komisija in Evropska centralna banka predčasno preučili izpolnjevanje konvergenčnih kriterijev in sta 16. maja 2006 pozitivno ocenili njeno pripraljenost na uvedbo evra. Zakon o uvedbi evra je bil sprejet 20. julija 2006 in začel veljati 24. novembra 2006. Tako je Slovenija 1. januarja 2007 uvedla evro, ki je postal edino plačilno sredstvo s 15. januarjem 2007. 3.2.2. Prva, predpristopna faza Prva faza je trajala vse do pristopa Slovenije v EU, to je do 1. maja 2004. V tej fazi je bilo potrebno izpolniti kriterije za članstvo v EU, tako imenovane kopenhagenske ekonomske kriterije, ki jih je Evropski svet junija 1993 v Kopenhagnu določil za ocenjevanje pripravljenosti pridruženih članic iz Srednje in Vzhodne Evrope za polnopravno članstvo v EU. Ti kriteriji od držav kandidatk za EU zahtevajo:

- stabilnost institucij, ki zagotavljalo demokracijo, pravno urejenost, človekove pravice in spoštovanje manjšin,

- delujoče tržno gospodarstvo, sposobno soočanja s konkurenco in tržnimi silami znotraj EU,

- sposobnost prevzemanja obveznosti članstva, vključno z izpolnjevanjem političnih, ekonomskih in monetarnih ciljev= sposobnost prevzema acquis, to je pravni red Evropske skupnosti.

Iz zadnjega kriterija izhaja, da mora država članica EU v poznejši fazi, ko izpolni maastrichtske konvergenčne kriterije, vstopiti v EMU in uvesti evro kot svojo valuto. Po pristopu k EU je morala Slovenija uresničevati končni cilj uvedbe evra in je sprejela evro kot svojo nacionalno valuto, saj ni imela t.i. »opt- out« možnosti, kot jo imata Velika Britanija in Danska. Pred pristopom k EU je morala Slovenija prevzeti evropske predpise, tako imenovane zahteve acquis s področja ekonomske in monetarne unije. Te so zahtevale, da Slovenija pred pristopom v EU dokonča liberalizacijo tokov kapitala s tujino, prepove možnost javnega financiranja s strani centralne banke

21

ter zagotovi neodvisnost centralne banke oz. uskladi statut centralne banke s Pogodbo o evropski uniji. Poleg tega je Slovenija po vstopu v EU imela dodatne obveznosti iz pristopnega EMU acquisa, ki so opisane v drugi fazi vključevanja Slovenije v EMU. Sredi devetdesetih let, ko Slovenija še ni bila članica EU, se ni mogla institucionalno vključevati vanjo. Dogajanja v EU in priprave na EMU so jo zadevale le posredno, bila je seznanjena z maastrichtskimi konvergenčnimi kriteriji in značilnostmi tedanjega EMS, tako se je lahko enostransko, neformalno in funkcionalno prilagajala zahtevam EMU. To pomeni, da je šlo za prilagajanje lastnih denarnih sistemov in politik za predhodno pripravo na kasnejše institucionalno vključevanje v EMU. Na primer Avstrija si je že pred vstopom v EU izbrala stretegijo neformalnega spremljanja tedanjega EMS. Slovenija je imela namen, da čimprej doseže polnopravno članstvo v EU in kasneje tudi v EMU. To je bil njen strateški cilj, ki ga je bilo možno najti v slovenskih razvojnih strategijah, vendar se je odločitev za hitro vključitev v EMU dokončno izoblikovala šele leta 2003, s sprejetim programom Banke Slovenije in vlade o vključitvi Slovenije v EMU in ERM 2. Slovenija je bila po strukturnih lastnostnih svojega gospodarstva primerna za vključitev v monetarno integracijo in se je le- to kazalo kot nujnost za majhno odprto gospodarstvo, že v devetdesetih močno povezano z blagovnimi in finančnimi trgi EU. Z določitvijo potrebnih sprememb v slovenskem monetarnem sistemu, ki jih je zahtevalo vključevanje v EMU, je Slovenija prišla do ocen koristi in stroškov vključevanja v monetarno integracijo. Eden najpomembnejših potrebnih prilagoditev slovenskega denarnega sistema je bil sistem deviznega tečaja, ki je bil v neskladju z zahtevami EMU. Slovenija je vodila sistem uravnavanega drsečega deviznega tečaja, kateri je bil ob uvedbi tolarja nujnost, saj je šlo v takratnem obdobju za visoko stopnjo inflacije in neobstoj mednarodnih monetarnih rezerv. Drseči tečaj tolarja je prispeval k bistvenemu znižanju inflacije in liberalizaciji ekonomskih odnosov s tujino. Tako je bil prvi pogoj za vključitev v EMU prehod iz sistema drsečega na sistem fiksnega deviznega tečaja z možnostjo občasnih devalvacij kot razultata kolektivne odločitve EMU. Vendar je bila politika deviznega tečaja do pristopa k EU popolnoma v pristojnosti države. Nadalje je bila bistvena predpostavka zniževanje inflacijskih stopenj, kljub že hitremu trendu zniževanja inflacije in bližanja možnostim za vključitev v EMU. Takratne preostale značilnosti slovenskega denarnega sistema so bile neodvisnost centralne banke, notranja in od septembra 1995 tudi zunanja konvertibilnost tolarja, liberalni devizni in trgovinski režim ter obstoj kapitalskih omejitev, katere pa so bile združljive z zahtevami tedaj obstoječega EMS. Če pričakovane koristi presegajo predvidene stroške vključitve države kandidatke v EMU, gre za neto koristi, ki jih je Slovenija pričakovala. Zato je bilo, tudi s tega zornega kota, vključevanje Slovenije v evropsko in monetarno integracijo smiselno. Poglavitna prednost, ki jo je Slovenija pričakovala, je nedvomno uporaba stabilne skupne evropske valute, večje integriranje

22

slovenskega gospodarstva v evropski skupni trg ter majhna verjetnost asimetričnih šokov glede na teorijo optimalnega denarnega področja. Vendar se je v tem obdobju postavljalo vprašanje, v čem je sploh pomen ocenjevanja pričakovanih stroškov in koristi vključevanja Slovenije v EMU, saj že kopenhagenski kriteriji opredeljujejo, da morajo bodoče članice EU pristajati na cilje ekonomske, monetarne in politične unije, kar pomeni obveznost vključitve v EMU po vstopu v EU. Ocena pričakovanih stroškov in koristi ni bila pomembna za odločanje ali vstopiti v EMU ali ne, saj je bila le- to nuja in želja, pač je bila potrebna iz analitičnih namenov, da se razčisti z vprašanjem kje bo država dobivala in kje izgubljala zaradi vključitve v območje evra. 3.2.3. Druga, pristopna faza Druga faza se je začela 1. maja 2004 in končala 31. decembra 2006. Glede EMU acquisa, ki je zahteval dodatne obveznosti po vstopu v EU, so morale Slovenija in druge države članice EU izpolniti naslednje zahteve s tega ekonomskega in monetarnega področja: pripravljati letne programe konvergence, upoštevati določbe Pakta stabilnosti in rasti, predhodno pripraviti centralno banko za vstop in sodelovanje v ESCB, obravnavati monetarno in ekonomske politike kot zahtevo skupnega interesa ter zagotoviti zdrav bančni sistem in finančno stabilnost v državi brez pretiranega javnofinančnega deficita. Slovenija je od dne pristopa k EU sodelovala v EMU, vendar je imela status države z odstopanjem glede uvedbe evra. To pomeni, da so za Slovenijo po pristopu k EU veljale določbe, ki se nanašajo na ekonomsko, ne pa na monetarno unijo. Slovenija je morala upoštevati smernice skupnih ekonomskih politik in se izogibati prekomernemu javnofinančnemu deficitu. Politiko deviznega tečaja je bilo treba v tej fazi obravnavati kot zadevo skupnega interesa EU, vendar je še bila monetarna politika v pristojnosti Banke Slovenije, vse do uvedbe evra. Banka Slovenije je postala z vstopom Slovenije v EU del ESCB, ne pa tudi del Evrosistema, guverner Banke Slovenije pa je postal član Razširjenega sveta ECB. 3.2.3.1. Slovenija v prehodni fazi ERM 2 V tej fazi je bila Slovenija od 28. junija 2004 do 31. decembra 2006 vključena v mehanizem deviznih tečajev ERM 2, ki je bil nujni pogoj za prevzem evra. Ker je želela hitro prevzeti evro, je skupaj z Estonijo in Litvo, kmalu po vstopu v EU, tudi hitro vstopila v ERM 2. Določen je bil centralni tečaj v dogovoru s pristojnimi evropskimi institucijami (s strani Banke Slovenije, Vlade RS, Evropske komisije, ECB, ministrov za finance Evrosistema in finančnih ministrov ter guvernerjev centralnih bank držav članic, ki sodelujejo v ERM 2), ki je znašal 239,640 SIT za 1 EUR. Tečaj je lahko nihal okrog centralne paritete v dogovorjenih mejah, to je +/- 15%. Veljala je prepoved centralne paritete na lastno pobudo Slovenije, saj bi

23

lahko s tem pridobili konkurenčno prednost glede izpolnjevanja maastrichtskega kriterija. V primeru devalvacije centralnega tečaja bi se štetje dveletnega članstva v ERM 2 začelo znova. V primeru neizpolnjevanja maastrichtskih konvergenčnih kriterijev se lahko članstvo v ERM 2 podaljšuje. Za vzdrževanje tržnega deviznega tečaja v predpisanem pasu okrog centralnega morata poskrbeti ECB in Banka Slovenije, obseg intervencij je praviloma neomejen, če ne ogroža cenovne stabilnosti države članice ERM 2 ali cenovne stabilnosti evro območja. V tem obdobju se je postavljalo tudi vprašanje, ali je Slovenija s tem, ko se je odločila za hiter vstop v ERM 2, morda storila napako? Odgovor na to vprašanje se je kazal v luči celotne strategije slovenskega vstopa v EMU, tako ga lahko razdelimo na tri sklope:

- Slovenija si je želela hitrega vstopa v območje evra, ki je omogočal hitro uresničevanje domnevnih neto koristi prevzema evra; konkurenčne prednosti pred ostalimi primerljivimi državami, ki na poti do prevzema evra zaostajajo; izkoristek takratnih ugodnih makroekonomskih razmer v Sloveniji (glede izpolnjevanja maastrichtskih konvergenčnih kriterijev) in v EU (pripravljenost sprejema novih članic EMU);

- Sodelovanje v ERM 2 je nujnost za vstop v EMU; - Ker je bil ERM 2 v tem obdobju obravnavan kot problematičen prehodni

mehanizem deviznega tečaja, je bilo smiselno iz njega čimprej izstopiti in se vključiti v EMU.

(Lavrač, 2007, str. 206) 3.2.3.2. Izpolnjevanje maastrichtskih konvergenčnih kriterijev Izpolnjevanje konvergenčnih kriterijev sta 16. maja 2006 ECB in Evropska komisija, z objavo konvergenčnih poročil, ocenili kot uspešno. Kriterij stabilnosti deviznega tečaja, to je sodelovanje v ERM 2 najmanj dve leti v dovoljenih mejah nihanja deviznega tečaja okoli centralnega tečaja do evra in brez devalvacije valute, je Slovenija izpolnila po preteku dveh let, 28. junija 2006. Poleg tega ji je v tem obdobju uspelo doseči tudi maastrichtsko referenčno vrednost inflacijskega kriterija. Povprečna letna stopnja inflacije je tako v Sloveniji leta 2005 in prav tako tudi leta 2006 znašala 2,5%, kar je bilo v mejah konvergenčnih meril. 11. julija 2006 je Svet EU sprejel odločitev o vstopu Slovenije v območje evra s 1. januarjem 2007. Določen je bil tudi končni tečaj zamenjave, ki je nepreklicno določal menjalno razmerje med tolarjem in evrom, ta je znašal 239,640 tolarjev za 1 EUR. 3.2.4. Tretja, evrofaza Tretja faza se je pričela z vstopom Slovenije v EMU, to je s 1. januarjem 2007. S tem datumom je Slovenija postala del Evrosistema in prenesla pristojnost glede vodenja monetarne politike na Evrosistem. Guverner Banke Slovenije je

24

postal član Sveta ECB. Evro pa je bil uveden kot zakonito plačilno sredstvo, ki je zamenjal tolar po tečaju zamenjave, 1 EUR je zanšal 239,640 SIT. Z vključitvijo v EMU Slovenija nima več možnosti vodenja samostojne monetarne politike. Vključena je v skupno evropsko monetarno politiko, BS pa sodeluje pri strateških denarnih odločitvah v ESCB in s tem pri določanju skupne monetarne politike za celotno evro območje. Naša centralna banka izvaja skupno določeno monetarno politko na območju Slovenije v skladu z navodili ESCB. Države evro območja imajo na razpolago skupno monetarno politiko, ki jo lahko uporabijo v primeru simetričnih šokov, ki prizadenejo evro območje kot celoto. V primeru asimetričnih šokov (gre za specifične plačilnobilančne motnje oz. plačilnobilančni deficit države članice do ostale EMU) v Sloveniji monetarne politike ni več na razpolago, uporabiti bomo morali druge mehanizme prilagajanja, ti so omejena fiskalna politika in dohodkovna politika. Poleg teh dveh mehanizmov lahko država članica EMU vzdržuje deficit plačilne bilance z uvozom privatnega ali javnega kapitala iz tujine. Financiranje plačilnobilančnega deficita lahko omogočijo tokovi privatnega kapitala iz ostalih članic EMU, gre za uvoz privatnega kapitala v obliki investicij, ki se ravnajo po profitnem motivu (donos, varnost naložbe). Druga možnost financiranja deficita plačilne bilance pa je državno zadolževanje v tujini, prek javnega sektorja, vendar je ta možnost omejena z oceno bonitete države članice EMU in obsegom proračuna EU. Deviznotečajna politika je neločljivo povezana z monetarno, ker pa je Slovenija zaradi prevzema evra izgubila svoj lastni devizni tečaj, je seveda s tem izgubljena tudi možnost vodenja deviznotečajne politike. Deviznih tečajev znotraj evro območja ni, obstaja pa devizni tečaj evra navzven, do dolarja in drugih svetovnih valut. V primeru simetričnih šokov imajo države EMU možnost uporabiti politiko deviznega tečaja kot instrumenta plačilnobilančnega prilagajanja. Evro ima režim drsečega deviznega tečaja, v primeru potrebe pa obstaja možnost intervencije ECB na deviznem trgu. Glede na to, da Slovenija nima več lastne monetarne politike in deviznotečajne politike, bo v primeru asimetričnih šokov moralo večje breme pasti na fiskalno politiko, ki v EMU ostaja v rokah držav članic.Vendar pa je fiskalna politika v EMU močno omejena, da ne bi države s preveč ekspanzivno fiskalno politiko ogrožale skupne monetarne politike in stabilnosti cen kot njen končni cilj. Kajti visok proračunski deficit in pretirano javno zadolževanje imajo za monetarno stabilnost škodljive posledice in s tem ogrožajo celotno EMU. V primeru spremembe strukture in stopenj davkov, pa bodo države članice EMU še dodatno omejene glede uporabe fiskalne politike v primeru asimetričnih šokov. V EMU je možnost uporabe fiskalne politike zelo omejena zaradi obsega proračuna EU in strukture njegove porabe. Zaradi izgube monetarne in deviznotečajne politike ter omejenih možnosti uporabe fiskalne politike v primeru asimetričnih šokov v Sloveniji, se zdi najverjetnejša uporaba dohodkovne politike, v prvi vrsti fleksibilnost plač, lahko pa tudi fleksibilnost trga dela. Slednji instument prilagajanja, to je mobilnost delovne sile, je v EMU malo verjeten, zato nam preostane politika določanja

25

plač, ki mora z zadostno fleksibilnostjo plač, tudi navzdol, poskrbeti za potrebno prilagajanje. Prek sprememb plač in njihovega vpliva na cene pride do sprememb relativnih cen med domačim gospodarstvom in gospodarstvi evro območja, ki obnovijo mednarodno konkurenčnost domačega gospodarstva in s tem prevzamejo potrebno plačilnobilančno prilagajanje. V primeru, da tudi dohodkovne politike ni mogoče uporabiti kot rezidualnega mehanizma prilagajanja, predvsem zaradi tega, ker so plače iz več razlogov nefleksibilne navzdol, lahko posledice asimetričnega šoka zavrejo ekonomsko rast in zaposlenost. To bi pomenil najbolj boleč strošek vključitve v EMU v primeru nezadostne mednarodne konkurenčnosti domačega gospodarstva. Da ne bi prišlo do slednjega, je bistvenega pomena visoka stopnja ekonomske in monetarne integracije ter makroekonomska stabilizacija gospodarstva, dosežena s strukturnimi reformami, ki so bile opredljene v slovenski Strategiji vključevanja v EU in katere je bilo potrebno izpeljati še pred vstopom v EU. 3.2.4.1. Uvedba evra v Sloveniji Ker je Slovenija izpolnila vsa konvergenčna merila in je Svet EU sprejel odločitev o uvedbi evra, je 1. januarja 2007 evro postal naš denar. To pomeni, da je evro postal denarna enota Republike Slovenije in da so hkrati postali evrobankovci in evrokovanci zakonito plačilno sredstvo na območju Slovenije, (internetna stran Banke Slovenije). Obdobje od 01.01. do 15.01.2007 je bilo obdobje dvojnega obtoka tolarjev in evrov, kar pomeni, da smo trgovali oz. plačevali z eno in drugo valuto. S 15. januarjem 2007 je evro postal edino zakonito plačilno sredstvo v Sloveniji. Od 1. marca 2007 je v BS možna zamenjava tolarske gotovine v evre brez provizije, in sicer tolarske kovance v evre do konca leta 2016, tolarske bankovce pa brez časovne omejitve. 30. junija 2007 je bilo tudi konec obveznega dvojnega označevanja v evrih in tolarjih, ki se je pričelo z dnem 12. julij 2006. Banka Slovenije je ob uvedbi evra, za nemoteno oskrbo v Sloveniji z evro gotovino, izročila v prodajo začetne pakete evrokovancev za prebivalce in začetne pakete za blagajnike. Preddobava evrokovancev bankam se je začela 01.09.2006, evrobankovcev pa 11.12.2006. Banke so začele evrokovance dobavljati trgovcem s 01.12.2006, evrobankovce pa 11.12.206. Na bankomatih je bilo do vključno 31.12.2006 do 21. ure mogoče dvigovati tolarske bankovce, od nekaj minut po polnoči 01.01.2007 pa evrobankovce. Delovanje bankomatov je bilo ustavljeno za dobe tri ure zaradi menjave gotovine in priprave bankomatov za dvig evro gotovine.

26

3.3. UČINKI UVEDBE EVRA V SLOVENIJI Za države članice EU je članstvo v EMU obveznost. Nekatere članice EU (Velika Britanija, Danska) so si izborile pravico nesodelovanja v EMU do nadaljnjega. Za srednje in vzhodnoevropske države EU ti izbire ni. Tako je tudi Slovenija morala vstopiti v EMU po vstopu v EU, saj med drugim kopenhagenski kriteriji opredeljujejo, da morajo bodoče članice EU pristajati na cilje ekonomske, monetarne in politične unije. To pomeni, da se bodo vključile tudi v EMU, ko bodo za to pripravljene oz. ko bodo izpolnile vse konvergenčne kriterije. Slovenija se je kmalu po vstopu v EU hitro vključila v EMU, saj je vselej izražala željo po čim hitrejši vključitvi v evro območje, pričakovala je neto prednosti vključevanja v EMU, poleg tega pa je imela prestižno- konkurenčne razloge glede na primerjavo z drugimi kandidatkami EMU. 3.3.1. Stroški vključitve Slovenije v EMU Glavni strošek, ki ga je Slovenija utrpela ob vstopu v EMU je izguba nacionalne monetarne suverenosti, s tem izguba možnosti vodenja lastne monetarne politike in izguba možnosti vodenja lastne deviznotečajne politike. Že velik del monetarne politike je bil izgubljen ob vstopu v EU in kasneje ob vključitvi v ERM 2, ko je veljal režim fiksnega deviznega tečaja. Slovenija ne more več izbirati usmeritve svoje monetarne politike glede na potrebe lastnega gospodarstva, temveč se mora podrejati skupni monetarni politiki celotne EMU. Poleg tega je Slovenija izgubila lastno valuto- tolar, ki je imel prestižni, simbolni pomen. Izguba deviznotečajne politike pa pomeni, da Slovenija nima možnosti uporabljati devizni tečaj kot instrument za uravnavanje mednarodne konkurenčnosti svojega gospodarstva. 3.3.2. Koristi vključitve Slovenije v EMU Med glavne koristi vključitve Slovenije v EMU nedvomno spadajo odprava nestabilnosti deviznih tečajev, nihanj deviznih tečajev in s tem povezanih tveganj in stroškov zavarovanja pred njimi, odprava stroškov zamenjave valut in večja transparentnost cen. V celoti gledano je za Slovenijo glavna prednost vstopa v evro območje lažje vključevanje v evropski skupni trg, kar je za malo gospodarstvo, že v preteklosti močno povezano z evropskim trgom, ključnega pomena. Zanimivo je, da je večina prispevkov med pričakovne koristi uvrščala tudi nižjo inflacijo in obrestne mere. Glede na leto 1993 se je resda povprečna letna stopnja inflacije precej znižala, vendar je svoj minimum dosegla v letu 2005 in 2006 (2,5%), v sedanjem letu pa se ponovno vzpenja, tako je letna stopnja inflacije, izmerjena do oktobra 2007 znašala 3,3%, kar pomeni, da se oddaljujemo od maastrichtske referenčne vrednosti inflacije. Ker so me razlogi za zvišanje inflacije zanimali, sem to obravnavo povzela v zadnjem poglavju tega tretjega dela.

27

3.4. MAKROEKONOMSKA TVEGANJA V EMU Tveganja, katerim je izpostavljena Slovenija po vstopu v EMU, so nedvomno povezana z učinki njene vključitve v EMU in jih razdelimo v naslednje sklope:

1.) Tveganja asimetričnih šokov; Asimetrični šoki so tisti, ki prizadenejo eno državo članico, ne pa vseh drugih članic EMU. Pri tem je prizadeta članica EMU prepuščena sama sebi, nima več možnosti uporabiti monetarne ali deviznotečajne politike. Po teoriji optimalnega denarnega področja ima Slovenija »ugodne« strukturne značilnosti gospodarstva, tako naj bi bila manj izpostavljena asimetričnim šokom kot države z drugačnimi strukturnimi značilnostimi, npr. Poljska. Kar pomeni, da tudi v Sloveniji obstaja možnost nastanka asimetričnih šokov, vendar je le- ta manjša. Zaradi tega Slovenija tudi manj boleče čuti izgubo samostojne monetarne in deviznotečajne politike kot npr. kakšne druge države.

2.) Tveganja simetričnih šokov; Pri simetričnem šoku, ki ga občuti vsa EMU, je možno uporabiti vse mehanizme prilagajanja, vključno s skupno monetarno in deviznotečajno politiko. Simetrični šok ni nujno enak prav za vsako članico EMU. Če je posamezna članica zunaj prevladujočega cikličnega razvoja, tako da je njeno gospodarstvo bodisi pregreto bodisi podhlajeno glede na povprečje EMU, ji ukrepanje skupnih politik na simetrični šok v EMU ne bo pomagal. Deloval bo prav v nasprotno smer kot bi glede na svoj ciklični razvoj potrebovala. V tem primeru gre za tveganje, ki izvira iz simetričnih šokov. To pomeni, da simetrični šok povzroči v posamezni državi določeno asimetrično motnjo, ki jo mora odpraviti ta država sama. Vendar velja, da čim bolj so gospodarstva držav članic EMU med seboj podobna, usklajena in sinhronizirana, manjša je verjetnost asimetričnih učinkov simetričnih šokov.

3.) Tveganja zaradi popolne izgube samostojnosti monetarne in deviznotečajne politike;

Ta vrsta tveganja izvira iz dejstva, da država članica EMU izgubi možnost vodenja samostojne monetarne in deviznotečajne politike, s katerima bi sicer lahko reagirala na asimetrične šoke in odpravljala njihove negativne posledice. Po vključitvi Slovenije v EU sta bili monetarna in deviznotečajna politika formalno neodvisni, vendar pa dejansko že močno omejeni, saj sta bili zadeva skupnega pomena in pod nadzorom EU. V ERM 2 pa sta bili obe politiki formalno še vedno neodvisni, vendar dejansko še bolj omejeni zaradi zahteve konvergenčnega kriterija glede stabilnosti deviznega tečaja in obveznosti izpolnjevanja maastrichtskih konvergenčnih kriterijev. Izguba monetarne politike v EMU je torej relativna, saj že prej ni bila povsem neodvisna. Izguba politike deviznega tečaja je tem bolj boleča, čim bolj se je prej politika deviznega tečaja uporabljala kot mehanizem prilagajanja in čim bolj učinkovita je pri tem lahko bila. Za Slovenijo velja, da je politiko deviznega tečaja pogostokrat uporabljala, vendar ne toliko za odpravljanje posledic asimetričnih šokov, ampak bolj kot instrument vzdrževanja konkurenčnosti izvoznega dela gospodarstva. Tveganja zaradi izgube samostojne monetarne in deviznotečajne politike so tem večja, čim bolj je država izpostavljena asimetričnim šokom in čim manj ju kot mehanizem prilagajanja lahko nadomestijo druge makroekonomske politike.

28

4.) Tveganja zaradi omejene samostojnosti fiskalne politike; Že ob vstopu v EU je postala slovenska fiskalna politika omejena zaradi pravil glede pretiranih javnofinančnih deficitov, obveznosti izpolnitve fiskalnih maastrichtskih konvergenčnih kriterijev in določil Pakta stabilnosti in rasti. V EMU pa je nacionalna fiskalna politika še bolj omejena, saj je izpostavljena strožjim pravilom Pakta stabilnosti in rasti, vključno s sankcijami, ki sledijo njihovim kršitvam. Iz tega izvira ta vrsta tveganja v EMU. Gre za to, ali država lahko izpolnjuje številne zahteve do fiskalne politike, kajti v primeru neizpolnjevanja obveznosti Pakta stabilnosti in rasti pride do kazenskih plačil, kar pa je zelo boleče za državo, katere gospodarstvo je že tako v fiskalnih težavah. Tveganja v zvezi z omejeno samostojnostjo fiskalne politike pomenijo, da v primeru asimetričnih šokov lahko pade preveliko breme na druge mehanizme prilagajanja, npr. fleksibilnost plač. Preostale ekonomske politike lahko naletijo na določene meje, končno pa je možno, da se motnje sploh ne odpravi, ampak se na novo doseže ravnotežje pri nižji ekonomski rasti in zaposlenosti. Kar je seveda nezaželena posledica vsake države članice EMU.

5.) Tveganja zaradi smeri in obsega neto finančnih tokov z EU;

Manj razvite članice EU so deležne razvojne pomoči in finančnih sredstev iz proračuna EU, s ciljem, da se doseže večja razvojna izenačenost in skladnost med članicami EU, ter da se olajša delovanje skupnega trga EU. Problem je v tem, da Slovenija dosega prag razvitosti, saj je v visoki gospodarski rasti, pri čemer pa se lahko iz neto prejemnice spremeni v neto plačnico. Tako so ta tveganja v tem, da Slovenija lahko pridobi vedno manj neto finančnih sredstev iz EU oz. ne bo usposobljena pridobiti razvojne finančne pomoči, ki je na razpolago, ali pa lahko postane celo neto plačnica.

6.) Tveganja glede fleksibilnosti alternativnih mehanizmov prilagajanja;

Če v monetarni uniji državo članico prizadene asimetrični šok, se morajo sprožiti mehanizmi prilagajanja, odprave motnje oz. negativnih posledic. To se lahko zgodi samodejno z vzpostavitvijo novega ravnotežja, ali pa prek ekonomskih politik, ki poskrbijo za obnovo ravnotežja. V prvi vrsti je možno kot alternativni mehanizem prilagajanja uporabiti fleksibilnost cen, ki pa praviloma zahteva korekcijo cen navzdol, kar pa je predvsem zaradi tržne konkurence pogosto težko doseči. Naslednji, rezidualni mehanizem prilagajanja je trg delovne sile oz. fleksibilnost plač, predvsem navzdol. Te spremembe plač poskrbijo za znižanje stroškov dela, s tem popravijo konkurenčnost in plačilnobilančni položaj ter odpravijo negativen vpliv na ekonomsko rast in zaposlenost v primeru asimetričnega šoka. Možen mehanizem prilagajanja je tudi mobilnost delovne sile oz. selitev delovne sile, ki pa je v Sloveniji iz vrste razlogov precej nizka, kar je razvidno tudi iz razlik v regionalnih stopnjah zaposlenosti. Ta vrsta tveganja izhaja iz nezadostne fleksibilnosti trgov in ekonomskih politik v primeru asimetričnih šokov. Država lahko ta tveganja zmanjša tako, da s strukturnimi reformami in z ukrepi ekonomskih politik poskrbi, da bodo ti mehanizmi prilagajanja v EMU delovali bolj fleksibilno.

7.) Tveganja glede vzdrževanja mednarodne konkurenčnosti znotraj EMU;

Slovenija je v višji gospodarski rasti kot EU, zato prihaja tudi do višje stopnje inflacije. Prav zaradi tega, ker stroški proizvodnje na enoto naraščajo, lahko

29

pride do zmanjšanja prodaj, s tem pa obstaja možnost zaostajanja v konkurenčnosti do ostale EMU. Ker je v EMU možnost spreminjanja nominalnega deviznega tečaja izgubljena, prihaja do sprememb realnega tečaja zaradi sprememb stroškov in cen. Za vzdrževanje konkurenčnosti ostaja tako ključno nadzorovanje dinamike stroškov, pri čemer je bistvenega pomena politika dohodkov. Vzdrževanje konkurenčnosti zahteva fleksibilnost plač tudi navzdol. Zaradi institucionalnih, političnih in socilalnih razlogov je vprašanje, če je takšno fleksibilnost plač dejansko možno zagotoviti. Nezadostna konkurenčnost gospodarstva, ki jo z ukrepi ekonomske politike ni možno popraviti, lahko vodi v depresivni scenarij oz. nižjo ekonomsko rast. 3.5. ECB IN BS ESCB vključuje ECB in nacionalne centralne banke držav članic EU. Dokler vse članice EU še niso vključene v evro območje, se za vse, ki so sprejele evro kot skupno valuto uporablja izraz Evrosistem, ki vključuje ECB in nacionalne banke držav evro območja. Ko bodo v EMU vstopile vse članice EU, se bosta izraza poenotila, v ESCB. ECB je bila formalno ustanovljena 1. junija 1998 s sedežem v Frankfurtu ob reki Main, začela je delovati s 1. januarjem 1999. ECB je glavni nosilec skupne monetarne politike EMU. Države članice se z vstopom v EU in kasneje tudi EMU odločijo za skupno vodenje monetarne politike, ki jo izvaja ECB. Osnovni cilj ECB, definiran v njenem statutu, je stabilnost cen, merjen kot stopnja inflacije. Stopnja inflacije se mora obdržati med nič in dva odstotka letno. Ostali cilji so podrejeni temu primarnemu cilju in jih ECB lahko podpira, če niso v nasprotju s ciljem stabilnosti cen. ECB je pri svojem delu popolnoma samostojna in neodvisna. Za vodenje učinkovite skupne monetarne politike ima ECB na voljo tri osnovne skupine instrumentov:

- operacije na odprtem trgu, s katerimi ECB vpliva na višino obrestih mer in likvidnost na denarnem trgu ter signalizira osnovno usmeritev monetarne politike;

- stalno odprta ponudba bankam omogoča kratkoročno izposojanje likvidnosti ali pa nalaganje presežne likvidnosti, pri čemer se pokažeta smernici glede gibljivosti obrestnih mer na denarnem trgu evro območja;

- obvezne rezerve, obrestovane po tržni obrestni meri, so nujne za banke, ki sodelujejo v operacijah skupne monetarne politike.

ECB sestavljajo trije organi, to so Svet guvernerjev, Izvršilni odbor in Generalni svet, pri čemer sta prva dva organa odločanja. Svet guvernerjev je najpomembnejši organ odločanja, ki je pristojen za sprejemanje najpomembnejših strateških odločitev. Svet ECB sestavlja šest članov Izvršilnega odbora in trinajst guvernerjev nacionalnih centralni bank (NCB) držav članic evro območja. Vsak od devetnajstih članov ima po en glas, ne glede na velikost in ekonomsko moč države članice.

30

Tudi Slovenija sodeluje v tem procesu odločanja glede skupne monetarne politike prek svojega guvernerja Banke Slovenije. Izvršilni odbor ECB operativno vodi skupno monetarno politiko v skladu z usmeritvami, ki jih dobi od Sveta guvernerjev. Sestavlja ga šest članov, to je predsednik, podpredsednik in štirje člani, ki imajo vsak po en glas. V primeru izenačenega rezultata odloča predsedniški glas. Generalni svet predstavlja institucionalno vez med Evrosistemom in NCB držav članic EU, ki niso uvedle evra. Tako bo obstajal, dokler vse države članice EU ne bodo uvedle evra. Glavna naloga tega organa je predvsem podpora morebitni širitvi Evrosistema. Sestavlja ga predsednik, podpredsednik Izvršilnega odbora in guvernerji NCB držav članic EU. Z vključitvijo Slovenije v EMU Banka Slovenije izvaja skupno določeno monetarno politiko na svojem območju v skladu z navodili ECB. Skupna monetarna politika se določa glede na povprečne razmere evro območja, na pa glede na specifične potrebne posamezne države. Tako je BS glede vodenja monetarne politike izgubila samostojnost in je postala del ESCB, obdržala pa je samostojnost pri nekaterih drugih funkcijah, predvsem pri regulaciji in nadzoru domačega bančnega sistema. V monetarni uniji je monetarna politika centralizirana v skupni monetarni instituciji, to je ECB, hkrati pa izvajanje skupne monetarne politike poteka decentralizirano prek NCB. Kot že omenjeno, Slovenija sodeluje v organih ECB pri procesu odločanja glede skupne monetarne politike prek svojega predstavnika, vendar je možnost uveljavitve slovenskih monetarnih interesov simbolično majhna, predvsem zaradi majhnosti gospodarstva in s tem manjše ekonomske moči v primerjavi z drugimi državami članicami EMU. BS je z dnem uvedbe evra pričela opravljati naloge na področju denarne politike v skladu z odločitvami organov odločanja ESCB. 3.6. SLOVENIJA SE ODDALJUJE OD INFLACIJSKEGA MAASTRICHTSKEGA KONVERGENČNEGA KRITERIJA Ker se odstotek letne povprečne inflacije letošnjega leta vzpenja, me je zanimalo predvsem zakaj. Slovenija je trenutno v visoki gospodarski rasti, ki je hitrejša od evropske (tudi v Evropi se cene dobrin povečujejo, vendar ne s tako hitrostjo kot v Sloveniji), zato sem sklepala, da je sama inflacija povezana s tem dejavnikom. Zasledila sem dva časopisna članka v Delu (Mašanović, Jenko, sept. 2007, str. 2, 9, 10) glede visoke inflacije, kadera v nadalje povzemam. V letošnjem letu se položaj Slovenije pri izračunavanju odmika od inflacijskega maastrichtskega kriterija vedno bolj poslabšuje. V septembru 2007 objavljeni podatki evropskega statističnega urada- Eurostat govorijo, da znaša maastrichtska referenčna vrednost inflacije 2,5%, ki so jo s svojo najnižjo stopnjo letne inflacije določale Malta (0,5%), Francija in Finska (obe po 1,3%). Slovenija je avgusta 2007, ko je imela 2,9% letno povprečno inflacijo, prestopila mejo za 0,4%, kar je dvakrat več kot julija. Julija smo namreč mejo presegli za

31

0,2%, ko je bila inflacija v vrednosti 2,8%, referenčna vrednost pa v višini 2,6%. Inflacijsko referenčno vrednost sta avgusta prestopili tudi Grčija (2,9%) in za malenkost Irska (2,6%). Stabilnost cen v Sloveniji so v zadnjih štirih mesecih porušile cene hrane, ki so se poviševale hitreje od evropskih. Sedanji finančni minister je v Portu dejal, da že nastajajo analize, ki bodo pokazale vzrok povišanja cen in s tem pripomogle k lažjemu lotevanju tega problema. Kljub temu, da se je v zadnje pol leta izvoz povečal za 17% v primerjavi z istim obdobjem 2006, lahko višje cene ogrozijo našo konkurenčnost, (Mašanovič, Delo sept. 2007, str. 9). V Bolgariji so cene na drobno avgusta v primerjavi z julijem poskočile kar za poltretji odstotek, povečale pa so se tudi na Češkem, Latviji, Litvi in Romuniji. Malta pa ima v EU najnižjo stopnjo rasti drobnoprodajnih cen, ko je po nekaj mesečnem obdobju prišla iz deflacije, (Mašanovič, Delo sept. 2007, str. 9). Gospodarska rast je povezana z višjo produktivnostjo, s tem pa so večji tudi stroški, ki jih slovenska podjetja prenesejo v cene izdelkov. Dr. Davor Savin navaja, da je inflacija višja tudi zaradi dveh makroekonomskih vzrokov, in sicer zelo visoke likvidnosti in zaradi dejstva, da naše gospodarstvo raste hitreje od evropskega povprečja. Poleg tega pa se seveda ob visoki gospodarski rasti ne moremo izogniti višjim cenam, (Jenko, Delo sept. 2007, str. 9). Dr. Križanič s pravne fakultete pa meni, da je povišanje cen posledica zapoznelega učinka uvedbe evra. Zaokroževanje cen zaradi uvedbe evra se je začelo predvsem aprila letos in se nadaljuje še zdaj. Ta učinek zaokroževanja cen pa je seveda še posebej prisoten tam, kjer so cene na posamezno dobrino majhne, to pa je pri hrani. Je tudi mnenja, da se bo inflacija umirila, če ne bo prodrla v dohodke, (Jenko, Delo sept. 2007, str. 9).

32

4. EVRO/ DOLAR Tečajna politika evra do držav nečlanic EU je v pristojnosti Sveta EU, ki lahko sklene formalne dogovore o sistemu menjalnega tečaja evra do valut držav nečlanic EU ali pa izvaja tečajno politiko evra glede na splošne usmeritve na način, ki ne bo ogrožal primarnega cilja, ki ga zasleduje ECB, to je stabilnost cen. Od 01.01.1999, ko je bil evro uveden v enajstih državah članicah EU (01.01.2001 se jim je pridružila še Grčija in 01.01.2007 pa je evro uvedla tudi Slovenija), tečaj evra do ameriškega dolarja niha glede na tržne razmere. Tečaj evro- ameriški dolar ni fiksen, ampak se oblikuje glede na ponudbo in povpraševanje na deviznih trgih. Vedno več razprav poteka o razmerju evro/ dolar, saj se tečaj evro v primerjavi z dolarjem vzpenja v rekordne višave. Po podatkih Banke Slovenije je bil tečaj z dne 02.11.2007 naslednji: 1EUR = 1,4479 USD. Preseganje te meje analitiki in trg že dlje časa vidijo kot ključno točko za utrditev položaja evra na svetovnih tečajnih trgih. Razlogi za upadanje vrednosti dolarja so skromna gospodarska rast v ZDA, zaradi česar vlagatelji ne želijo povečati deleža ameriških delnic v premoženju. Nadalje pričakovanja, da se bodo ameriške kratkoročne obrestne mere še znižale. ZDA, ki so najbolj zadolžena država na svetu, se lahko s šibko valuto znajdejo v težavah pri financiranju svojega trgovinskega in proračunskega primanjkljaja. Zato šibki dolar ni v interesu ameriškega gospodarstva, čeprav spodbuja izvoz. Močan evro pa kliče tudi po znižanju ključne obrestne mere za evro območje. Vendar prav gotovo ne ustreza evropskim izvoznikom, saj so tako manj konkurenčni na tujih trgih, kar pa zaradi manj prodanih izdelkov pomeni tudi manj delovnih mest tam, kjer podjetja proizvajajo. Tako evropska podjetja skrbi o vplivih zaradi vse dražjega evra in zahtevajo ukrepe za zaustavitev rasti tečaja skupne evropske valute.

33

5. SKLEP 11. julija 2006 je bila sprejeta dokončna odločitev s sprejemu Slovenije v območje evra in tako je Slovenija s 1. januarjem 2007 prevzela evro in s tem postala trinajsta članica EMU, kot prva in edina med novimi članicami EU. Slovenija si je vselej želela hitre vključitve v območje evra in je bil zgodnji prevzem evra dejansko uresničen. Slovenija je imela srečo, saj je EU pripravljenost posameznih držav za vključitev v EMU ocenjevala individualno, leta 2004 pa se je pokazalo, da je evropska stran spremenila dotedanje odklonilno stališče do hitrega vključevanja novih članic EU, in s tem dopustila zgodnji prevzem evra v Sloveniji. Zahtevni projekt vključevanja v EMU in prevzem evra je bil v Sloveniji dobro pripravljen in voden, v skladu s programom Banke Slovenije in vlade iz leta 2003. Slovenija je bila na poti do prevzema evra izpostavljena številnim tveganjem, predvsem zaradi izpolnjevanja maastrichtskega inflacijskega konvergenčnega kriterija. Referenčna vrednost tega kriterija se je v letu 2005 nekoliko zvišala, tako je Sloveniji uspelo izpolniti ta konvergenčni kriterij prej kot je bilo načrtovano. Poleg tega pa je bila srečna okoliščina tudi ta, da je bila evropska stran takrat naklonjena zgodnejšemu individulanemu poročilu za Slovenijo. Slovenija se je izkazala kot zrela, makroekonomska stabilna država in kot zaupanja vredna pripadnica območja evra. Slovenija si je s tem pridobila tudi ugled in prepoznavnost. Z evrom kot domačo valuto pa dejansko čutimo našo evropsko identiteto.

34

6. POVZETEK Evro je skupna valuta Evropske unije, katero je uvedlo zaenkrat trinajst držav članic, to so: Belgija, Francija, Italija, Irska, Portugalska, Avstrija, Španija, Finska, Nemčija, Luksemburg, Nizozemska, Grčija, Slovenija. Prvih enajst navedenih držav je evro uvedlo s 1. januarjem 1999, Grčija se jim je pridružila 1. januarja 2001, ko je izpolnjevala zahtevane maastrichtske kriterije, in kot zadnja se je med države evro območja vključila Slovenija, to je s 1. januarjem 2007. EMU je nastajala postopoma v treh fazah. V prvi fazi je šlo predvsem za tesnejše usklajevanje gospodarskih politik držav članic Evropske unije in odpravo omejitev pri pretoku kapitala. V drugi fazi je bil ustanovljen Evropski monetarni inštitut kot predhodnik Evropske centralne banke. Tretja faza pa se je začela s 1. januarjem 1999 z uvedbo nove enotne valute evro, sprva kot knjižnega, kasneje pa tudi kot gotovinskega denarja. S tem dnem je začela delovati tudi Evropska centralna banka, ki je bila sicer ustanovljena že pol leta prej. Glavna naloga ECB je vzdrževati kupno moč evra in s tem stabilnost cen v evro območju. Organi odločanja ECB so Svet ECB, izvršilni odbor in razširjeni svet ECB. Obstaja tudi Evropski sistem centralnih bank, ki ga sestavljajo ECB in nacionalne centralne banke vseh držav članic Evropske unije. Tudi Slovenija se je postopoma, v treh fazah, priključevala EMU. V prvi, predpristopni fazi je morala Slovenija izpolniti merila za članstvo v EU, prevzeti predpise, ki se nanašajo na ekonomsko in monetarno unijo ter začeti posvetovanja o sodelovanju v ERM 2 in centralnem tečaju tolar/evro. Z začetkom druge faze je Slovenija vstopila v EU, to je s 1. majem 2004, ko je Banka Slovenija postala del evropskega sistema centralnih bank, guverner Banke Slovenije pa član razširjenega sveta ECB. V tej fazi je bila Slovenija vključena v mehanizem deviznih tečajev ERM 2, kar pomeni da je bil določen centralni tečaj 1€ = 239,640 SIT, tečaj je lahko nihal okrog centralnega tečaja v dogovorjenih mejah, +/- 15%. Poleg Slovenije so v ERM sodelovale še Danska, Estonija, Litva, Latvija, Ciper, Malta in Slovaška. Zadnjo, tretjo fazo, pa predstavlja dejanska uvedba evra po izpolnitvi zahtevanih konvergenčnih kriterijev, ki sta jih pozitivno ocenili Evropska komisija in Evropska centralna banka. Z dnem uvedbe evra, to je s 1. januarjem 2007, pa je Banka Slovenije postala del evrosistema in je nanj prenesla pristojnost glede vodenja monetarne politike. Guverner Banke Slovenije pa je postal član Sveta ECB. Tako je bil s tem dnem evro uveden kot zakonito plačilno sredstvo, ki je zamenjal tolar. Ključne besede:

- Evro= skupna evropska valuta - Evropska monetarna unija - Evropska centralna banka - Maastrichtski konvergenčni kriteriji - ERM 2= mehanizem deviznih tečajev

35

EXCERPT Euro is the common currency of the European Union, thus far introduced by thirteen Member States: Belgium, France, Italy, Ireland, Portugal, Austria, Spain, Finland, Germany, Luxemburg, Netherlands, Greece and Slovenia. On January 1st 1999 euro became official currency in the first eleven before mentioned states, Greece, by meeting the Maastricht criteria laid down by Maastricht Treaty, joined them on January 1st 2001. On January 1st 2007 Slovenia joined them as the last of the thirteen states. EMU was formed gradually in three stages. Stage one focused mainly on coordination of economic policies of the Member States and the lifting of barriers to international capital flows. During the stage two, forerunner of the European Central Bank, European Monetary Institute, was established. Stage three began on January 1st 1999 with the adoption of Euro, a new common currency that was first used as deposit money and later as cash. On January 1st 1999 the European Central Bank that was established half a year previously, opened its door. The main task of ECB is maintenance of purchasing power of euro and by doing so the price stability in the “euro area”. The decision-making bodies of ECB are Governing Council of the ECB, Executive Board of the ECB and General Council of the ECB. ECB and the National Bank of each Member State of European Union form the European System of Central Banks. Slovenia also joined the EMU in three stages. The first stage was the pre – accession stage, during which Slovenia had to meet the criteria set by the EU, adopt the provisions regarding Economic and monetary Union and begin consulting on the collaboration in ERM 2 and the central tolar/euro parity. The second stage began on May 1st, 2004 by Slovenia becoming the Member State and The National Bank of Slovenia became a part of the European System of Central Banks, it’s Governor a member of General Council of the ECB. During this stage Slovenia joined the exchange-rate ERM 2 mechanism, which means that the exchange rate was set at 1€ =239,640 SIT, the permitted exchange rate volatility being +/- 15%. Other states that participated in ERM were Denmark, Estonia, Lithuania, Latvia, Cyprus, Malta and Slovakia. The last, third stage began by introduction of euro and meeting the convergence criteria, which was favourably evaluated by European Commission ant the European Central Bank. Beginning with Januaty 1st 2007 the Bank of Slovenia became a part of the European system to which the responsibility for the conduct of the monetary policy was transferred. The Governor of the Bank of Slovenia became a member of the Governing Council of the ECB. Thus on January 1st 2007 tolar was substituted by euro as the official currency. Key words:

- Euro= the common currency of the European Union - European Monetary Union - European Central Bank - The Maastricht criteria - ERM 2= the exchange- rate mechanism

36

SEZNAM LITERATURE 1.) Lavrač Vladimir. 2007. Slovenska pot do prevzema evra. Inštitut za

ekonomska raziskovanja v Ljubljani. 2.) Majcen Špela. 2002. ERM 2. Bančni vestnik, št. 4: str. 18- 12. 3.) Steinherr Alfred. 1994. 30 years of European Monetary Integration from the

Werner plan to EMU. New York. Str. 39, 316. 4.) Scheller Hanspeter. 2004. The European Central Banks; History, Role and

Funcitons. Frankfurt: ECB. Str. 17, 227. 5.) Leksikon Cankarjeve založbe Ljubljana. 1994. Str. 258, 1216. 6.) Mašanović Božo. Sept. 2007. Delo, str. 2, 9, 10. 7.) Jenko Miha. Sept. 2007. Delo, str. 10. 8.) Možek Tatjana. 2005. Vpliv vstopa Slovenije v EU in evro območje na

računovodska pravila in poročanje Banke Slovenije. Magistrsko delo. Str. 5- 17. 9.) Gorenčič Alenka. 2002. Proces vključevanja srednjeevropskih držav v EMU.

Diplomsko delo. Str. 3- 16, 36- 38. 10.) Novak Marko, Kovačič Davorin. Januar- februar 2004. Operativni vidik ureditve

ERM 2. Bančni vestnik, št. ½: str. 45-50. 11.) Lavrač Vladimir. November 2003. Hitro ali počasi v ERM 2?. Bančni vestnik, št.

11: str. 1. 12.) Lavrač Vladimir. 2004. Izpolnejvanje Maastrichtskih konvergenčnih kirterijev in

Slovenija. Bančni vestnik, št. 5, str. 13-21. 13.) Mencinger Jože. 1998. Tolar in evro. Naše gospodarstvo, letn. 44, št. 1/2: str.

86-99. 14.) Ahtik Metka. 2005. Monetarna suverenost in BS po uvedbi evra. Zbornik

znanstvenih razprav, letn. 65, str. 29-51. 15.) Savin Davor. Oktober 2004. Evro- bodoča slovenska valuta. Davčno- finančna

praksa, letn. 5, št. 10, str. 20-22. 16.) Vončina Janez. December 2002. Dinamika vključevanja Slovenije v EMU.

Bančni vestnik, št. 12, str. 26-30. 17.) Čufer Uroš. Maj 2003. ERM2, obvezna postaja na poti do prevzema evra.

Bančni vestnik, št. 5, str. 1. 18.) Delakorda Aleš. Maj 2003. Izpolnjevanje ekonomskih kriterijev članstva

Slovenije v EU in EMU. Prikazi in analize, letn. 11, št. 1, str. 37-61. 19.) Pivk Rok. November 2003. Bi evro lahko postal svetovna rezervna valuta.

Bančni vestnik, št. 11, str. 16-21. 20.) Kozamernik Damjan. Julij 2004. The ERM II issues- an interpretation of the

Slovenian approach. Prikazi in analize, letn. 12, št. 1, str. 7-19. 21.) Kozamernik Damjan. Julij- avgust 2005. Doseganje stabilnosti cen v ERM2 in

po prevzemu evra. Bančni vestnik, št. 7/8, str. 10-19. 22.) Guštin Andrej. November 2005. Uvedba evra v Sloveniji. Sistem, nov. 2005, str.

12-15. 23.) Savin Davor. November 2003. Slovenija- kako hitro v evropski mehanizem

deviznih tečajev (ERM2). Davčno- finančna praksa, letn. 4, št. 11, str. 23-25. 24.) Savin D. Oktober 2004. Evro bodoča slovenska valuta. Davčno- finančna

praksa, letn. 5, št. 10, str. 20-22. 25.) Savin D. Julij- avgust 2005. Kaj nam prinaša prevzem evra. Davčno- finančna

praksa, letn. 6, št. 7/8, str. 16-18.

37

26.) Zver M. Januar 2004. Is there a gap in economic culture between EU countries and the transition ecenomies? Managing global transitions, vol. 2, no. 1, str. 31-40.

SEZNAM OSTALIH VIROV 1.) Program vstopa v ERM 2 in prevzem evra. 2003. Skupno gradivo Vlade RS in

Banke Slovenije. 2.) Lavrač Vladimir. 2002. Slovenija v skupni evropski monetarni politiki po vstopu v

evropsko monetarno unijo. Prispevek za SGRS- EU. 3.) www.evro.si 4.) www.bsi.si 5.) www.stat.si 6.) www.mf.gov.si 7.) Zakon o uvedbi evra. Uradni list RS št. 450- 05/06- 7/4, 2006. 8.) Zakon o dvojnem označevanju cen v tolarjih in evrih. Uradni list RS št. 1001,

2005. 9.) Ninamedia d.o.o., naročnik Banka Slovenije. Junij 2006. Odnos državljanov in

državljank do uvedbe evra v Sloveniji. 10.) Komunikacijska strategija v podrporo uvedbi evra v obdobju 2005- 2007. Vlada

RS in Banka Slovenije.