UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
ANDREJ DEŽMAN
PREPOVED DISKRIMINATORNIH DAVČNIH
NORM IN NJEN POMEN
Diplomsko delo
Maribor, 2015
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
PREPOVED DISKRIMINATORNIH DAVČNIH
NORM IN NJEN POMEN
Študent: Andrej Dežman
Št. indeksa: 71162682
Študijski program: UNI PRAVO
Študijska smer: Gospodarsko pravo
Mentor: dr. Bojan Škof
Maribor, april 2015
ZAHVALA
Za pomoč in usmerjanje mojih prizadevanj se najlepše
zahvaljujem svojemu mentorju prof. dr. Bojanu Škofu.
1
1.) KAZALO VSEBINE
1.) KAZALO VSEBINE ................................................................................................................... 1
1 POVZETEK .................................................................................................................................... 3
2.) ABSTRACT................................................................................................................................. 4
3.) UVOD .......................................................................................................................................... 5
4.) MERKANTILIZEM ................................................................................................................... 6
5.) LIBERALIZEM .......................................................................................................................... 8
6.) PROTEKCIONIZEM ............................................................................................................... 11
7.) PREPOVED CARIN MED DRŽAVAMI ČLANICAMI EU .................................................. 14
CARINE ............................................................................................................................................ 14
CARINSKA UNIJA .......................................................................................................................... 16
Zunanji vidik carinske unije .......................................................................................................... 18
Notranji vidik carinske unije ......................................................................................................... 19
ODPRAVA DAJATEV MED DRŽAVAMI ČLANICAMI IN DOKTRINA UČINKA .................. 21
8.) ODPRAVA DAJATEV, KI IMAJO ENAK UČINEK KOT CARINSKE DAJATVE ............ 24
UKREPI Z ENAKOVREDNIM UČINKOM ................................................................................... 24
Uredbe ........................................................................................................................................... 25
Direktive ........................................................................................................................................ 25
Mednarodne pogodbe .................................................................................................................... 26
Inšpekcijski pregledi ...................................................................................................................... 27
Plačila za storitve .......................................................................................................................... 28
9.) PREPOVED KOLIČINSKIH OMEJITEV IN UKREPOV Z ENAKIM UČINKOM ........... 30
PREPOVED KOLIČINSKIH OMEJITEV ..................................................................................... 30
PREPOVED UKREPOV Z ENAKOVREDNIM UČINKOM ......................................................... 34
Interpretacija 34. člena PDEU s strani Sodišča EU ..................................................................... 34
Tehnični standardi in negativna integracija ................................................................................. 39
Načelo vzajemnega priznavanja .................................................................................................... 42
10.) PREPOVED DISKRIMINATORNIH NACIONALNIH DAVKOV....................................... 46
NEPOSREDNA (FORMALNA) DISKRIMINACIJA .................................................................... 50
POSREDNA (MATERIALNA) DISKRIMINACIJA ...................................................................... 52
Poskusi držav članic zaščititi domače proizvajalce ...................................................................... 54
Uvrščanje proizvodov v kategorije ................................................................................................ 55
Varstvo drugačnih proizvodov ...................................................................................................... 55
Dvojno obdavčevanje .................................................................................................................... 56
2
11.) ZAKLJUČEK ............................................................................................................................ 57
12.) LITERATURA: ......................................................................................................................... 62
13.) VIRI .......................................................................................................................................... 64
3
1 POVZETEK
Predmet te diplomske naloge je prepoved diskriminatornih davčnih norm, ki jih predstavljajo
carine, uvozne kvote in ukrepi z enakim učinkom ter diskriminatorni notranji davki.
Naloga v prvem delu povzame zgodovinski razvoj ekonomske misli v zvezi z davčno
diskriminacijo in razlogi zanjo, v drugem delu predstavi prepoved diskriminatornih davčnih
norm ter poda analizo pomena prepovedi in postavi tezo, da je prepoved diskriminatornih
davčnih norm civilizacijska pridobitev, ki prispeva tako k blaginji kakor tudi k miru.
Diskriminacija na omenjenem področju ima lahko namreč resne posledice tako na blaginjo v
državi, kakor tudi na mednarodne odnose. Mogoče je celo dejati, da je vprašanje
diskriminatornih davčnih norm, vprašanje vojne in miru.
Ključne besede: diskriminatorne davčne norme, carine, davki, uvozne kvote, protekcionizem,
liberalizem, blaginja, vojna, mir.
4
2.) ABSTRACT
The subject of this diploma is the ban on discriminatory tax norms, such as discriminatory
customs, import quotas and similar measures, as well as discriminatory domestic taxes.
In the first part of the thesis we summarized the historical development of the economic
mentality in terms of discriminatory taxation and the underlying grounds for it. In the second
part we present the prohibition of discriminatory taxation norms and offer an analysis of its
importance. In addition, we offer a thesis that the ban on discriminatory taxation norms is
a civilizational acquisition, which contributes to prosperity and peace.
Discrimination in this field can have serious consequences on prosperity in the country as
well as on international relations. It can even be said that the question of discriminatory
taxation norms is a question of war and peace.
Key words: discriminatory tax norms, customs, import quotas, taxes, protectionism,
prosperity, war, peace.
5
3.) UVOD
Kjerkoli je obstajala človeška družba, je obstajala tudi trgovina tako med posamezniki kot
med skupinami. S tem, ko so se te skupine organizirale, postajale večje in večje ter začele
tvoriti države, je tudi trgovanje postajalo vse bolj regulirano. Tako se je kot eno temeljnih
družbenih vprašanj začelo zastavljati vprašanje, ki je še danes aktualno: Kako urediti
trgovino, da bo le ta v kar največji meri prispevala tako k dobrobiti posameznikov kakor tudi
blaginji celotne družbe? To je tako filozofsko, ekonomsko, sociološko kot tudi pravno
vprašanje. Ker ureditev trgovine ne vpliva zgolj na notranje zadeve posamezne države, ampak
je izjemnega pomena tudi za odnose na meddržavni ravni, se je skozi zgodovino izkazalo, da
je lahko regulacija trgovanja ne samo vprašanje blaginje, temveč tudi vprašanje vojne in miru.
Na področje regulacije trgovanja posegajo različne pravne veje. Za vprašanje tako blaginje
družbe, kakor tudi za vprašanje mednarodnih odnosov pa je ena izmed najpomembnejših prav
davčna regulacija. Davki so namreč za državo še vedno nujni pogoj, brez katerega ne gre
(condicio sine qua non), vendar pa je danes med državami opaziti različne modele obdavčitve,
ki so izraz suverenosti držav, vsebinsko so pretežno rezultat prevladujočega nazora o vlogi
države v družbi.1
Davčna pravila so že po svoji naravi diskriminatorna saj je diskriminacija že to, če se obdavči
en proizvod bolj kot drugi, ali se obdavči en proizvod in ne drugi. Ni nevtralnega davka in
vsaka država s fiskalno politiko odloči, katera vrsta diskriminacije je najboljša za ekonomsko
in socialno politiko.2
Tako so se skozi zgodovino izoblikovali tudi različni pogledi na vprašanje: »Kako urediti
davčni sistem tako, da bo le ta v kar največji meri koristil tako državi, kot tudi posameznikom,
ki živijo in delujejo znotraj te države?« To pa neizogibno pripelje do vprašanja davčne
regulacije mednarodne trgovine, torej vprašanja: »Ali je bolje, če se tuje blago bolj obdavči,
kot domače in tako zaščititi domače proizvajalce, ali je bolje, če se omeji dostop tujega blaga
na trg domače države, ali pa je morda bolje, da se le ta pretok sprosti in omogoči svobodno
konkurenco na trgu. S temi vprašanji so se obširno ukvarjali merkantilisti, liberalci in
protekcionisti. Njihovi pogledi na zadevno problematiko pa so precej različni in tako so
zgoraj navedena vprašanja še vedno aktualna. Zato bodo predmet te diplomske naloge
predvsem diskriminatorne davčne norme in njihov pomen.
V prvem delu bom predstavil različne poglede na davčno diskriminacijo, ki so se izoblikovali
skozi zgodovino, v drugem delu bom predstavil te diskriminatorne davčne norme in aktualno
prepoved le teh s strani Pogodbe o delovanju Evropske unije, nato pa bom v zaključku podal
analizo pomena prepovedi davčne diskriminacije.
1 Škof, Bojan; Wakounig, Marian; Tičar, Bojan; Jerman, Saša; Kobal, Aleš; Ferčič, Aleš; Davčno pravo; Pravna
fakulteta: Davčno – finančni raziskovalni inštitut; Maribor, 2007, str. 53. 2 Knez, Rajko; Vpliv davčnih pravil na delovanje skupnega trga; Zbornik referatov; Slovenski inštitut za
revizijo; Portorož, 16. in 17. oktober 2003, str. 86.
6
4.) MERKANTILIZEM
V antiki je bila večina državnih tvorb v obliki polis-a, oz. mestne države. V obdobju srednjega
veka pa so prevladovale fevdalne države brez trdne centralne oblasti. V 16. stoletju z
nastankom multinacionalne države, nastanejo tudi nacije z drugačno kulturo in različno
preteklostjo. Obstanek take države pa je zahteval oblikovanje avtoritarnega režima, ki je
spodbujal identifikacijo države z državljani, prav tako pa je tudi vplival na večjo stopnjo
enakosti in močnejšo kulturno identiteto državljanov.
Tako je po koncu fevdalizma prišlo do vzpona monarhij, ki so predstavljale priložnosti za
oblikovanje nacij. Konec fevdalizma pa tako ne predstavlja le konca nekega zgodovinskega
obdobja, temveč tudi vzpon ene najbolj vplivnih oblik vladavine, za katero je značilna močna
centralna oblast, ki je pomenila podlago za začetek nastajanja nacionalnih držav.3
To so bile družbeno-politične razmere, v katerih se je razvila tako nova smer ekonomske misli
kot tudi ekonomske politike. Ta smer se je imenovala Merkantilizem. Začetki Merkantilizma
segajo v 15. stoletje, v Anglijo. Kasneje pa se je uveljavil še drugod tam, kjer so nastajali
kapitalistični ekonomski odnosi in to vse do 19. stoletja.
Načela, ki jih zagovarja ta ekonomska šola so:
Bogastvo države predstavlja denar ter le tiste dobrine, ki jih je mogoče pretvoriti v
denar.
Na tej podlagi se proizvodnja dobrin ocenjuje zgolj kot pogoj za ustvarjanje bogastva,
ki jo je iz tega razloga potrebno razvijati (tako država podpira razvoj manufaktur).
Izvor bogastva je blagovni promet, ker izdelke spreminja v denar ter tako ustvarja
dobiček s tem, ko se drži temeljnega vodila »dražje prodati-ceneje kupiti«.
Vsaka trgovina pa še ni izvor bogastva. To velja le za zunanjo trgovino, ker le ta
povečuje količino denarja v državi. Za notranji blagovni promet pa po prepričanju
Merkantilistov velja, da je ta le prestavitev blaga iz rok enega uporabnika k drugemu,
kar pa nima vpliva na dobiček nacionalnega gospodarstva, saj se dobiček le tega pri
takšnem prenosu ne poveča.
Vsi ostali ekonomski smotri so morali biti podrejeni zunanji trgovini, saj je le ta imela po
merkantilističnem pojmovanju centralno vlogo, ker zagotavlja dotok zlata in srebra ter s tem
denarja v državo, kar pa naj bi povečevalo narodno bogastvo.
Ekonomska politika države naj bi bila usmerjena k aktivni bilanci zunanje trgovine. To pa
pomeni, da je potrebno ob čim manjšem uvozu čim več izvoziti.
Da bi to dosegli, merkantilisti zahtevajo da:
država podpira razvoj manufaktur
uvede visoke uvozne carine ter na tak način zaščiti domačo proizvodnjo
3 Kenda, Vladimir, Bobek, Vito, Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov, spremenjena in dopolnjena izdaja,
Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 2003, str. 296.
7
uvede izvozne carine in s tem preprečuje izvoz domačih surovin, ki jih potrebujejo
domače manufakture…
Tako se hitreje razvija zunanja trgovina, kar poveča priliv zlata in srebra v državo. Zato so
merkantilisti zahtevali aktivno pomoč ter varuštvo države pri razvoju gospodarstva.
Razvoj manufaktur je tako vplival tudi na razmah mednarodne trgovine, kar pa je sprožilo
pospešeno borbo evropskih držav za kolonije, saj so jim le te predstavljale blagovna tržišča.4
Država je v obdobju merkantilizma postala najpomembnejše orodje za zagotavljanje lastne
obrambne sposobnosti in sredstvo za krepitev vpliva, moči in oblasti monarha. Monarhu je
omogočila vojaško prisilo ter pobiranje davkov5 in drugih pristojbin
6, s katerimi so
zagotavljali delovanje državne administracije ter oboroževanje, obrambo in osvajanja novih
ozemelj. Danes se državi v obdobju merkantilizma pripisuje vlogo ustvarjalca bogastva
(wealth creation), kasneje pa ni bila temeljna funkcija države ustvarjanje bogastva, temveč
prerazdeljevanje le tega. Poglavitni namen države tedanje dobe je bil ustvarjanje bogastva
monarha. Skrbela je tudi za varnost državljanov, vendar pa skrbi za njihovo celovito dobrobit
in blagostanje ni videla kot svojo nalogo.7
4 Gusel, Leo, Bobek, Vito, Sistemi in instrumenti mednarodne menjave, Ekonomsko-poslovna fakulteta,
Maribor, 1997, str. 24-25. 5 Temeljna kategorija davčnega prava in davčnega sistema je davek. Pravno gledano je davek enkratna ali
ponavljajoča se dajatev, ki jo država na podlagi pravne in dejanske oblasti pridobiva od fizičnih in pravnih oseb za pokrivanje lastnih odhodkov, ne da bi zanjo dajala neposredno protidajatev. Vir: Škof, Bojan; Wakounig, Marian; Tičar, Bojan; Jerman, Saša; Kobal, Aleš; Ferčič, Aleš; Davčno pravo; Pravna fakulteta: Davčno – finančni raziskovalni inštitut; Maribor, 2007, str. 115. 6 Takse ali pristojbine so davkom podobne dajatve, vendar s pomembno razliko, in sicer pri davkih država
davkoplačevalcem ne nudi neposredne protistoritve, pri taksah pa. Takse so dajatve, ki predstavljajo neposredno plačilo za določena dejanja državnih organov ali javnih služb na zahtevo strank. Vir: Škof, Bojan; Wakounig, Marian; Tičar, Bojan; Jerman, Saša; Kobal, Aleš; Ferčič, Aleš; Davčno pravo; Pravna fakulteta: Davčno – finančni raziskovalni inštitut; Maribor, 2007, str. 131. 7 Kenda, Vladimir, Bobek, Vito, Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov, spremenjena in dopolnjena izdaja,
Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 2003, str. 297.
8
5.) LIBERALIZEM
Merkantilizem je ustrezal tako interesom v 16. in 17. stoletju nastajajočega meščanstva, kakor
tudi težnjam velikih centraliziranih monarhij, kakršne so bile tedaj v Evropi ( takšni sta bili
na primer Francija za časa vladanja Ludvika XIV. ter Rusija v obdobju Petra Velikega itd.).8
Z razvojem kapitalizma ter rastjo in s tem krepitvijo podjetnikov se je v 18. in 19. stoletju
pričel dinamični proces družbene preobrazbe, ki je v ospredje postavil podjetnike in njihove
interese, država pa je bila potisnjena v ozadje. Meščanska revolucija, ki je sprožila začetek
demokracije, pa je odpravila vlogo vladarja kot predstavnika stroge centralne oblasti ter jo
nadomestila s široko meščansko pobudo. Interes podjetnikov pa je gmotni interes proizvodnje,
trgovanja ter investiranja na čim širšem prostoru. 9 Ekonomisti tistega časa so priznavali zgolj
slepe ekonomske zakone. V skladu s temi naj bi se namreč gospodarsko življenje razvijalo
samo od sebe, brez intervencije države. Na ekonomske zakone gledajo kot na naravne
usmerjevalce vsega ekonomskega življenja.10
Bistvo liberalizma, katerega vrednote izhajajo
iz angleške in francoske revolucije, je v borbi za pravno svobodo. Liberalisti verjamejo, da je
ljudem potrebno dovoliti zasledovanje svojih interesov, pri tem pa jih je moč omejiti zgolj s
svobodo drugih11
. Liberalizem je imel svoje posledice tudi v mednarodni trgovini. Te so se je
v glavnem odražale v dveh oblikah;
1.) V obliki politike svobodne trgovine. Ta označuje sistem ekonomskih odnosov s tujino,
ki je urejen tako, da ne vsebuje zakonskih ali kakšnih drugih omejitev mednarodnega
pretoka tako blaga, kakor tudi storitev in kapitala.12
2.) V politiki omejene zaščite industrijske proizvodnje, le ta je bila v tistem času značilna
za manj razvite države s kapitalistično ureditvijo, ki so bile tedaj v začetni fazi
industrijskega razvoja. 13
Mednarodna širitev v liberalizmu, ni več toliko temeljila na vojaški ekspanziji (za razliko od
merkantilizma), kakor je bila predvsem ekonomske narave; ti ekonomski razlogi pa so tudi
določali tako vlogo podjetnikov kakor države.
8 Gusel, Leo, Bobek, Vito, Sistemi in instrumenti mednarodne menjave, Ekonomsko-poslovna fakulteta,
Maribor, 1997, str. 26. 9 Kenda, Vladimir, Bobek, Vito, Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov, spremenjena in dopolnjena izdaja,
Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 2003, str. 297-298. 10
Gusel, Leo, Bobek, Vito, Sistemi in instrumenti mednarodne menjave, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 1997, str. 26. 11
Hojnik, Janja, Ordoliberalizem – teorija povezovanja prava in ekonomije, Lexonomica, Maribor, 2009, http://www.lexonomica.com/journal/images/volume%201/No1/hojnik_-_ordoliberalizem.pdf, z dne 10.9.2014. 12
Hojnik, Janja, Decentralizacija pristojnosti za urejanje notranjega trga EU, GV založba, Ljubljana, 2011, str.24. 13
Gusel, Leo, Bobek, Vito, Sistemi in instrumenti mednarodne menjave, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 1997, str. 26.
9
Ključna vloga države je postala zagotovitev ugodnih splošnih pogojev in infrastrukture za
uspešno delovanje podjetnikov, sama pa se v njihove zadeve naj ne bi vmešavala. Laissez Fair
kapitalizem14
in Smithova »nevidna roka«15
naj bi sama optimalno uredila vse, kar je za
človeka najbolje. S tem med drugim razumemo:
podjetja sama odločajo o investiranju, zaposlovanju, uvajanju nove tehnologije in
dezinvestiranju (ukinjanju podjetij, stečajih in odpuščanju delavcev);
stroški državnega aparata in s tem davki naj bodo čim nižji;
nacionalni stroškovnik, ki determinira nacionalno konkurenčnost, naj bo čim
ugodnejši.
Liberalna država je še vedno obdržala svojo temeljno funkcijo varuha reda navznoter ter
obrambno funkcijo nasproti drugim državam. Država kot svojo vlogo še vedno dojema skrb
za javne dobrine, za katere sicer skrbi v manjšem obsegu kot je to počela v obdobju
merkantilizma. Podjetnikom omogoča maksimalno svobodo ter omogoča, da le ti poslujejo
čim bolj neovirano. Tako kot se navznoter zavzema za čim bolj neovirano poslovanje, počne
enako tudi v odnosih s tujino, kjer se zavzema za čim bolj neoviran uvoz, kar pomeni, da si
prizadeva za čim manjše prepreke (carine, kvote, devizne omejitve, dovoljenja), pri izvozu pa
za čim manjše državne pomoči (konvertibilnost denarja, tečajna politika), katerih namen je
zaščita domačih proizvajalcev ter spodbuda domačih izvoznikov. Liberalna država si torej
prizadeva doseči zdravo konkurenco tako navznoter, kakor tudi v odnosih s tujino. Tako je
država lahko relativno zmanjšala obdavčenje, saj je uspela prilive v proračun zagotoviti s tem,
ko je s svojo politiko omogočanja konkurence in odstranjevanja ovir ustvarila okolje, ki je
omogočilo dinamično rast podjetij in števila podjetnikov, kar pa je omogočilo tudi rast
dohodka zaposlenih.
Podjetje tako postane pionir ter najpomembnejši akter, saj je bilo le to dojeto kot ustvarjalec
nove vrednosti. Naloge države pa so bile zreducirane predvsem na ustvarjanje in ohranjanje
pogojev za uspešno podjetniško aktivnost.16
14
Laissez-faire ekonomska politika pomeni odsotnost državnega poseganja v gospodarstvo, v podjetništvo in v vlaganje ter naj bi bila pogosto povezana z višjim dohodkom na prebivalca. Liberalisti menijo, da svobodna trgovina koristi udeleženim stranem, saj temelji na prostovoljni osnovi; omejevanje prostovoljne menjave pa omejuje trgovino in posledično tudi kopičenje bogastva. (Povzeto po Hojnik, Janja, Ordoliberalizem – teorija povezovanja prava in ekonomije, Lexonomica, Maribor, 2009, http://www.lexonomica.com/journal/images/volume%201/No1/hojnik_-_ordoliberalizem.pdf) 15
Adam Smith je leta 1776 predstavil princip nevidne roke tržnega mehanizma. Vsak udeleženec na trgu, ki zasleduje in uveljavlja svoj osebni interes, usmerja k uskladitvi družbenih interesov (deluje v dobro vseh). To poteka na način kot, da bi celotni proces nadzirala dobronamerna nevidna roka. Vir: Povše, Helena, Predmet ekonomija, dodatno gradivo za področje makroekonomije 2014/2015, Ljubljana, 2014, http://www.scpet.net/vss/xinha/plugins/ExtendedFileManager/demo_images/egradiva/MAKRO_EKO_Povse___2014_2015_.pdf, z dne 11.9.2014. 16
Kenda, Vladimir, Bobek, Vito, Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov, spremenjena in dopolnjena izdaja, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 2003, str. 298.
10
Tako je Adam Smith podal tudi sistematični pregled načel davčne politike:
načelo enakosti obdavčevanja: državljani vsake države morajo za vzdrževanje vlade
prispevati primerno svojim zmožnostim v razmerju z dohodkom, ki ga vsak od njih
ustvarja pod varstvom države;
davek, ki ga naj plača posameznik, mora biti določen in ne samovoljen;
vsak davek se pobere v času in na način, za katerega je najverjetneje, da bo za
davčnega zavezanca najugodnejši;
vsak davek mora biti zasnovan tako, da je njegov učinek čim večji, kar nadalje
pomeni:
da se znesek davka ne sme porabiti v največji meri za plače davčnih uslužbencev,
da pri davčnih zavezancih ne zmanjša pripravljenosti za delo ter podjetnosti,
da kazni za neplačilo davkov ne povzročijo ekonomskega propada neplačnikov, ker s
tem skupnost izgublja vse koristi, ki bi jih od njih še lahko imela, ter
da se zmanjša pritisk davkarjev na davčne zavezance.17
Liberalna država ni država enakosti, čeprav je meščanska revolucija poudarjala svobodo,
enakost in bratstvo. Po naravi sami je nastalo izrazito razslojevanje na vse bolj elitni
meščanski razred in vse bolj marginaliziran preostali del družbe.18
17
Škof, Bojan; Wakounig, Marian; Tičar, Bojan; Jerman, Saša; Kobal, Aleš; Ferčič, Aleš; Davčno pravo; Pravna fakulteta: Davčno – finančni raziskovalni inštitut; Maribor, 2007, str. 31-32. 18
Kenda, Vladimir, Bobek, Vito, Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov, spremenjena in dopolnjena izdaja, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 2003, str. 298.
11
6.) PROTEKCIONIZEM
Protekcionizem je teorija in politika, varovanja domače pred tujo konkurenco ter
posredovanje oblasti v trgovinski sistem, z namenom podpiranja domačega gospodarstva.
Označuje torej ekonomsko politiko, varovanja nacionalne proizvodnje pred učinki, ki bi jih le
tej utegnila povzročiti tuja konkurenca. 19
Protekcionisti so bili sprva mnenja, da je zaščita potrebna zgolj začasno in je zato upravičena
samo do tedaj, dokler država ne doseže enake stopnje razvitosti kot ostale razvite države, torej
tiste pred katerimi je uvajala zaščitne ukrepe. Potem pa je potrebno opustiti carine ter ostale
omejitve in tako omogočiti svobodno trgovino, saj lahko država le tako koristi prednosti, ki
jih prinaša mednarodna delitev dela. Tudi zagovorniki protekcionizma so bili torej prepričani,
da je liberalizem v končnem smislu boljši od politike zaščite. Glede tega so bili enakega
mnenja kot Adam Smith in David Ricardo.20
Protekcionizem21
je nastal v drugi polovici 19. stoletja kot reakcija na negativne ekonomske
posledice, ki jih je v času, ko je imela Anglija popolno nadvlado v mednarodni trgovini,
ostalim državam prinesel liberalizem. Tako ni bil rezultat družbenih in filozofskih vrenj, pač
pa je bil posledica neenakomernega razvoja kapitalizma po svetu. Ta razlika v razvitosti pa je
povzročala stalno nesorazmerje v ekonomski moči med državami. Zato so nastale nekatere
nove teorije, ki so nasprotovale teorijam angleške klasične šole politične ekonomije. Nastale
so predvsem pod vplivom zahodnoevropskih držav ter Združenih držav Amerike. V tistem
času je veljalo prepričanje, da je prednost, ki jo je pridobila Anglija s svojim industrijskim
razvojem tolikšna, da je več ni moč doseči s prosto konkurenco. Tako so ostale države
(predvsem Nemčija in ZDA) pod okriljem protekcionizma razvijale lastna gospodarstva.
Friedrich List, najbolj znani teoretik protekcionizma, je bil mnenja, da je potrebno, da vsaka
država uvede svobodno trgovino ter tako preko trgovinske menjave z bogatejšimi državami
okrepi domače kmetijstvo in izvaža surovine ter uvažala izdelke. Ko pa se država z pomočjo
liberalizma toliko razvije, da je proizvodno sposobna, tedaj pa mora uvesti sistem
protekcionizma, ki naj bi ji omogočal, da se gospodarsko dobro razvije, saj bi tako imela
domača proizvodnja na domačem trgu varstvo države pred prevlado tuje konkurence ter tako
posledično boljše pogoje za razvoj kot bi ji jih lahko omogočala liberalna država. List je bil
prepričan, da izvoz surovin domače gospodarstvo slabi in da je to razlog, da se države,
usmerjene k služenju potreb svetovnega trga surovin, ne morejo razvijati. Bil je prepričan, da
morajo države, ki imajo velik materialni in kulturni potencial, za zagotovitev uspešnega
19
Hojnik, Janja, Decentralizacija pristojnosti za urejanje notranjega trga EU, GV založba, Ljubljana, 2011, str.19. 20
Gusel, Leo, Bobek, Vito, Sistemi in instrumenti mednarodne menjave, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 1997, str.30. 21
Najbolj očitna oblika protekcionizma nacionalnih gospodarskih subjektov je carinska zaščita, saj glede na višino carinske stopnje povzroči nekonkurenčnost tujega blaga. Takšen način delovanja držav članic je znotraj EU odpravila za poslovanje gospodarskih subjektov na območju EU PDEU z 28. do 30. Členom. (vir: : Mestinšek, Podbrežnik, Frančiška, Vpliv diskriminatornih in nediskriminatornih pravnih norm na gospodarske subjekte s poudarkom na davku na dodano vrednost, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, januar, 2011, str. 11.
12
razvoja domačega gospodarstva, uvesti carine. Vsekakor pa liberalizma ni v celoti zavrnil,
vendar je menil, da je protekcionizem začasni ukrep, ki pa je nedvomno potreben v državah,
katerih gospodarski razvoj se je pričel pozneje.22
List je trdil, da carine kljub potrebnosti
protekcionističnih ukrepov, naj ne presegajo 25% vrednosti ocarinjenega izdelka. Pravtako je
tudi uporaba carin, ki trajajo več kot 20 let, neupravičena. Če kljub zaščiti s strani države v
tem roku v neki gospodarski veji ni napredka, jo je potrebno prepustiti konkurenci tujih
proizvajalcev ter protekcionizem usmeriti na drugo panogo. Poudarjal je primat nacionalne
moči ter njegovo povezavo z ekonomskim bogastvom države. Bil je mnenja, da je močno
narodno gospodarstvo zmožno v določenih političnih pogojih tako hitreje prispevati k
povečanju nacionalnega bogastva, kakor bi bilo to sposobno če bi uporabljalo liberalistične
metode.
Kljub temu, da je bil na začetku namen protekcionizma zaščititi na novo industrializirane
države pred angleško konkurenco, je kmalu dozorelo spoznanje, da je zaščita agrarnega
sektorja pomembnejša od zaščite industrijskega, če je cilj, da se kmetijstvo obdrži vsaj na že
doseženi ravni kljub pospeševanju industrijskega napredka. Na ta način bi uspeli ohraniti
gospodarsko in proizvodno ravnotežje. Zato so države, ki so dosegle popolno industrijsko
zrelost, dojemale agrarni protekcionizem kot edini utemeljen. Za razliko od agrarnega
protekcionizma pa je industrijski nasprotoval njihovemu stališču glede normalne svetovne
delitve dela.
Zaradi začasne narave protekcionizma je le ta za novoliberalce postopoma postal simbol
počasne regresije k liberalizmu. Tako so paradoksalno danes najbolj liberalne prav države, ki
so bile nekdaj največje privrženke protekcionizma. To, da se je v preteklosti pretiravalo s
protekcionističnimi ukrepi, pa je prispevalo k temu, da so mnogi danes prepričani, da je
liberalizem najboljša metoda, če se želi doseči optimalna mednarodna delitev dela. Kljub
temu, da so se mnogi zaščitni ukrepi izkazali kot pravilni in učinkoviti, pa ima lahko
protekcionizem številne škodljive posledice, ki so jih najbolj občutile države, ki so zaščitne
ukrepe uvajale preveč korenito in nespretno. 23
Pred protekcionizmom svari tudi Jože P. Damjan, ki navaja, da je le ta dolgoročno lahko
izjemno škodljiv tako za nacionalno gospodarstvo, kakor tudi za mednarodne odnose. Pri tem
kot primer navaja veliko depresijo iz leta 1929, ki se je začela z zlomom New Yorške borze.
Voditelji tedaj najpomembnejših držav so se na krizo ter padec gospodarske aktivnosti
odzvali z zapiranjem svojih gospodarstev pred uvozom z namenom, da bi zaščitili domača
delovna mesta. V tem procesu uvajanja protekcionizma so prednjačile Združene države
Amerike, ki so januarja 1930 sprejele zakon Smoot-Hawley Tariff Act. Ta je povečal carine
na 20.000 izdelkov, ki so jih ZDA v tistem času uvažale. Povprečna carinska stopnja se je
posledično zvišala z 26%, kolikor je znašala v obdobju med 1921 in 1925, na 50% v obdobju
med letoma 1931 in 1935. Ostale vodilne države so kot povračilni ukrep tudi same dvignile
carinske stopnje, pravtako pa so tudi uvedle omejitve uvoza, prepovedale iznos deviz itd.
Povprečna carinska stopnja v tedaj 25 gospodarsko najmočnejših državah je narasla iz 15%,
22
Hojnik, Janja, Decentralizacija pristojnosti za urejanje notranjega trga EU, GV založba, Ljubljana, 2011, str.19. 23
Gusel, Leo, Bobek, Vito, Sistemi in instrumenti mednarodne menjave, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 1997, str.31-33.
13
kolikor je znašala leta 1928, na 25% do leta 1935. To trgovinsko zapiranje držav pa je
povzročilo postopno, vendar hitro zmanjševanje mednarodne trgovine. Tako se je skupen
uvoz 75 v tistem času gospodarsko najmočnejših držav postopno zmanjševal in sicer s 3
milijonov tedanjih zlatih dolarjev, kolikor je skupen uvoz znašal v januarju 1929, na zgolj
slab milijon zlatih dolarjev do leta 1933. To je imelo posledice tudi na plače zaposlenih v
ZDA, ki so v tem času upadle kar za 20 do 50%. Tudi brezposelnost je skokovito narasla (s
7,8% leta 1930 na kar 25% v letu 1933). Kriza leta 1929 pa je močno prizadela tudi banke,
saj je zgolj v ZDA propadlo 744 bank in to samo v prvih 10 mesecih po začetku krize. Skupno
pa je v ZDA zaradi gospodarske depresije propadlo kar 9.000 bank. Bruto družbeni proizvod
Združenih držav Amerike pa se je v tem obdobju kumulativno zmanjšal za 27%. Zelo
podobno pa se je dogajalo tudi v drugih državah.
Pri tem pa Damjan opozarja, da gospodarska depresija in socialna mizerija nikakor nista bili
najhujši posledici tedanje svetovne gospodarske depresije. Ta je imela namreč bistveno hujše
posledice na političnem področju, saj je le ta povzročila stopnjevanje socialnega
nezadovoljstva ter nastanek političnih gibanjih, osnovanih na nacionalizmu. Tako so v
mnogih državah na oblast prišli politiki, ki so zagovarjali ekstremistična stališča. Vzpon
fašizma in nacizma v Evropi, v letih ki so sledila po krizi, nista bili nikakršni izjemi, bili sta le
ekstremni pojavni obliki tedanjega nacionalističnega vala. Tragičen paradoks tistega obdobja
je, da so brezposelni, ki so v času velike depresije izgubili delo, to ponovno dobili v vojski in
vojaški industriji. Tako je svet tekom tridesetih let 20. stoletja neustavljivo drvel proti drugi
svetovni vojni24
, ki se je izkazala za največjo morijo v zgodovini človeštva.25
24
Tudi zveza NATO opozarja pred škodljivimi učinki uvajanja protekcionističnih ukrepov , ki jih ima lahko le ta na mednarodne odnose ter na svetovni mir. Vir: http://www.nato.int/docu/review/2009/FinancialCrisis/PROTECTIONISM/SL/index.htm, dne 1.10.2015. 25
http://damijan.org/2009/02/13/protekcionizem-je-zdaj-najhitrejsa-pot-v-pogubo/, dne 30. 9. 2014.
14
7.) PREPOVED CARIN MED DRŽAVAMI ČLANICAMI EU
CARINE
Carine so prihodki države. Obveznost plačila carine nastopi pri prevozu določenega blaga
preko državne oz. carinske meje. Carine lahko uvrstimo med posredne26
davke.27
S pojmom carina razumemo plačilo davka (carinski davek) za blago, ki gre prek carinske črte
(ne glede na to ali se blago uvozi, izvozi ali samo potuje skozi).28
Carine so se pojavile že zelo zgodaj - plačevale so se ne le pri prehodu blaga čez državno
mejo, temveč tudi pri prevozu blaga iz enega mesta v drugo. V davčne sisteme posameznih
držav so bile uvedene izključno iz fiskalnih razlogov – za zbiranje finančnih sredstev,
potrebnih za financiranje javnih odhodkov. V določenem časovnem obdobju (med 15. in 18.
stoletjem) so imele tudi pomembno vlogo v okviru urejanja zunanjetrgovinske menjave (npr.
zaščitne carine itd.). Šele v obdobju po drugi svetovni vojni so začele izgubljati na pomenu.
Slabljenje njihove vloge je bila (in je) predvsem posledica ustanavljanja posameznih državnih
zvez, ki so poleg političnih ciljev zasledovale tudi določene ekonomske cilje. 29
Danes so carine bolj ekonomskopolitični ukrep kot pa fiskalni.
Značilnosti carine pa so naslednje:
zavezanec za plačilo carine je pravna ali fizična oseba, ki je po carinskih predpisih
določena za plačilo carine;
razlog za carinsko obdavčitev(carino) je prehod blaga preko državne (carinske meje)
(uvoz, izvoz, tranzit);
predmet carinjenja je blago, ki je predmet zunanjetrgovinske menjave;
26
Posredni davki so tisti davki za katere po definiciji velja, da davčni plačnik praviloma ni davčni zavezanec. Davčni plačnik je davčni destinatar, torej oseba, ki po volji zakonodajalca nosi davčno breme, čeprav ni davčni zavezanec. Posredni davki bremenijo promet proizvodov in storitev. V cene proizvodov se vračunavajo kot strošek. Davčni zavezanci jih prevalijo na končne potrošnike. Med posredne davke sodijo: davek na dodano vrednost, posebne trošarine na določene vrste proizvodov (alkohol, cigarete), akcize in uvozne dajatve. Vir: Škof, Bojan; Wakounig, Marian; Tičar, Bojan; Jerman, Saša; Kobal, Aleš; Ferčič, Aleš; Davčno pravo; Pravna fakulteta: Davčno – finančni raziskovalni inštitut; Maribor, 2007, str. 134. 27
Pernek, Franc; Škof, Bojan; Kobal, Aleš; Rožic, Uroš; Finančno pravo in javne finance; Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta; Maribor, 2001, str. 242. 28
Pernek, Franc, Finančno pravo in javne finance, Ponatis druge dopolnjene izdaje, Pravna fakulteta univerze v Mariboru, Maribor, 2001, str. 212. 29
Pernek, Franc; Škof, Bojan; Kobal, Aleš; Rožic, Uroš; Finančno pravo in javne finance; Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta; Maribor, 2001.
15
carinski (davčni) destinatar je končni potrošnik blaga, ki je podvrženo carinjenju in bo
carino plačal vključeno v ceno ocarinjenega blaga.«30
30
Pernek, Franc, Finančno pravo in javne finance, Ponatis druge dopolnjene izdaje, Pravna fakulteta univerze v Mariboru, Maribor, 2001, str. 212.
16
CARINSKA UNIJA
»Vzpostavitev carinske unije je bil prvi korak EU k zagotovitvi prostega pretoka blaga.«31
Pred vzpostavitvijo prostega pretoka blaga ter odpravo tako carin kakor tudi dajatev z enakim
učinkom kot ga imajo le te, je lahko vsaka država suvereno določala svojo carinsko politiko,
kar pomeni, da je bila pristojna določiti tako uvozne, kakor tudi izvozne carine ter dajatve z
enakim učinkom. Tako je lahko ščitila domače gospodarstvo, to pa je imelo lahko tako
pozitivne, kakor tudi negativne učinke. Pozitivno je zaščita namreč vplivala le na tiste
gospodarske subjekte, ki jih je država ščitila. Ti pozitivni učinki pa so obstajali seveda samo
na kratek rok. V tem času pa jih je država s carinami varovala pred tujo konkurenco. Zaščiteni
so bili ne glede na kvaliteto in vrsto proizvoda. Tako so lahko obstali na trgu kljub temu, da bi
morebiti na konkurenčnem trgu brez državne zaščite propadli, bodisi zaradi nizke stopnje
produktivnosti, zastarele tehnologije…). Negativnim vplivom pa so bili podvrženi subjekti, ki
niso uživali zaščite države. Ti so morali plačevati visoke izravnalne carine, kar pa je
zmanjšalo njihovo konkurenčnost na trgu te države.32
»O carinski uniji govorimo takrat, ko države članice poleg odprave medsebojnih carin
dosežejo poenotenje carinske tarife tudi navzven, pri uvozu blaga iz držav nečlanic. Temeljni
določbi evropskega carinskega prava predstavljata 28. člen PDEU.33
in 30. člen PDEU34
, ki
določata, da skupnost temelji na carinski uniji, ki zajema celotno blagovno trgovino in ki
vsebuje prepoved carin na uvoz, izvoz med državami članicami, kakor tudi prepoved dajatev z
enakim učinkom ter sprejetje skupne carinske tarife v razmerju do tujih držav.«35
Prepoved carinskih dajatev je seveda neobhodno potrebna za vzpostavitev carinske unije, ki je
opredeljena v izhodiščni določbi o prostem gibanju blaga (28. člen PDEU36
), vendar velja
spomniti, da je imela Unija od samega začetka bolj ambiciozne cilje, kot je le vzpostaviti
carinsko unijo. 2. člen PES je kot cilj navajal vzpostavitev skupnega trga, 3. člen pa
opredeljeval za to vrsto politik. 14. člen PES se je posebej nanašal na vzpostavitev skupnega
trga do konca leta 1992.
31
Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str. 11. 32
Mestinšek, Podbrežnik, Frančiška, Vpliv diskriminatornih in nediskriminatornih pravnih norm na gospodarske subjekte s poudarkom na davku na dodano vrednost, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, januar, 2011, str. 10. 33
http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:12012E/TXT, z dne 25.3.2015 34
http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:12012E/TXT, z dne 25.3.2015. 35
Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str. 11-12. 36
Člen 28 (prejšnji člen 23 PES) 1. Unija vključuje carinsko unijo, ki zajema vso blagovno menjavo in med državami članicami prepoveduje carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom, poleg tega pa uvaja skupno carinsko tarifo v odnosih s tretjimi državami. 2. Določbe člena 30 in poglavja 3 tega naslova se uporabljajo za izdelke s poreklom iz držav članic in za izdelke, ki prihajajo iz tretjih držav in so v državah članicah v prostem prometu.
17
V strukturi carinskih določb velja zlasti zaradi njegovega pomena v zvezi z odločbo v
znameniti zadevi Van Gend en Loos37
, ki je tedaj kot 12. člen PES prepovedoval uvajanje
kakršnihkoli novih carinskih dajatev ali ukrepov z enakovrednim učinkom, omeniti še 30.
člen PDEU (25. člen PES), ki prepoveduje uvozne carine in dajatve z enakovrednim učinkom.
Določbo 30. člena38
moramo vedno razumeti tudi v smislu samih določb o prostem prometu
blaga in koneksnih določb PES.39
Carinska unija ima določena dva vidika:
zunanji vidik: pravila carinske unije določajo skupno carinsko tarifo in določajo
trgovanje z državami nečlanicami.
notranji vidik: trg EU predstavlja enotno carinsko cono, območje držav članic, na
katerem so vse carine in ostane ovire za pretok blaga odpravljene.40
Carinska unija je torej diskriminatorna med gospodarskimi subjekti iz tretjih držav in držav
članic, ter nediskriminatorna med gospodarskimi subjekti držav članic EU.41
37
Sodba v zadevi Van Gend en Loos kljub nekaterim ironičnim komentarjem, da sodniki Sodišča ES niso storili več od tega, kot da so pozorno prebrali tisto, kar je bilo zapisano v 12 členu PES in potem razsodili, ni pomembna le kot temeljna določba za definiranje dometa neposrednega učinka (direct effect)b prava ES, pač pa je pomembna tudi za interpretacijo samega 25 (tedaj 12. člena) PES. (vir: Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 368. 38
Člen 30 (prejšnji člen 25 PES) Carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom so med državami članicami prepovedane. Ta prepoved se uporablja tudi za carine fiskalne narave. 39
Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 367. 40
Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str.12. 41
Podbrežnik, Frančiška, Vpliv diskriminatornih in nediskriminatornih pravnih norm na gospodarske subjekte s poudarkom na davku na dodano vrednost, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, januar, 2011, str. 11.
18
Zunanji vidik carinske unije
Zunanji vidik carinske unije se odraža v enotni carinski tarifi in skupni trgovinski politiki
nasproti tretjim državam.42
Tarifa43
je kombinacija nomenklature in dajatev44
, ki se plačajo za
vsako vrsto blaga in vsebuje tudi druge predpise EU, ki vplivajo na višino carinskih
dajatev, plačljivih ob posameznem uvozu (npr. poreklo blaga).45
Tako enotna carinska tarifa, kot skupna trgovinska politika sta nujni za zagotovitev enotnega
trga EU,saj bi različne carinske tarife in ločena trgovinska politika ob odpravljenih notranjih
carinah, povzročila kumulacijo vsega uvoznega blaga v državo z najugodnejšimi carinskimi
tarifami, od tam pa bi blago prepeljali v državo končne destinacije.
Skupna carinska tarifa mora biti v skladu z členom 31 PDEU46
določena vsako leto v obliki
uredbe, ki začne veljati s 1. januarjem. Leta 1992 je Svet EU sprejel tudi Carinski zakonik
skupnosti47
, ki v enem aktu združuje vso carinsko zakonodajo ter določa okvirje za izvozne in
uvozne postopke v skupnosti. Po njegovem modelu je nastal tudi slovenski carinski zakon iz
leta 199548
.
Vzpostavitev carinske unije zahteva učinkovit in visoko kvaliteten nadzor zunanjih meja,
carinski organi vseh držav članic pa morajo enotno delovati. Carinsko pravo EU izvršujejo
nacionalni cariniki, carinsko poslovanje pa nadzoruje Odbor carinskega kodeksa. Cariniki
pobirajo carino in jo odvajajo Skupnosti, saj predstavlja lastni vir skupnosti, imajo pa države
članice pravico zadržati 25% pobranih carin za stroške nacionalne administracije.49
42
Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str.12. 43
Tarifa je torej pojem, zbirka predpisov in ne en sam predpis. Obstaja sicer neke vrste delovna tarifa, poimenovana TARIC, ki pa sama zase ni predpis (vir: http://www.carina.gov.si/si/carina/carinska_tarifa/skupna_carinska_tarifa/, z dne 20.1.2015). 44
Višina uvoznih dajatev se razlikuje od uvoza do uvoza, odvisno od tega, kaj se uvaža in od kod se uvaža. Carinske stopnje se razlikujejo tudi glede na ekonomsko pomembnost proizvodov. (vir: http://www.carina.gov.si/si/carina/carinska_tarifa/skupna_carinska_tarifa/), z dne 20.1.2015. 45
http://www.carina.gov.si/si/carina/carinska_tarifa/skupna_carinska_tarifa/, z dne 20.1.2015. 46
Člen 31 (prejšnji člen 26 PES) Carine skupne carinske tarife določi Svet na predlog Komisije. 47
Uredba sveta EGS st. 2913/92 z dne 12. 10. 1992, UL L 302, 19. 10. 1992. Leta 2008 je bil sprejet moderniziran carinski zakonik- Uredba 450/2008 (http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2008:145:0001:0064:sl:PDF, dne 25.3.2015. 48
http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlurid=19953, dne 25.3.2015. 49
Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str.12-13.
19
Notranji vidik carinske unije
Neenakomerni razvoj gospodarstva v posameznih državah je bil razlog za utemeljitev
zaščitnih carin, s katerimi so države izenačevale zunanjo ceno z notranjo pri istovrstnem
domačem, vendar dražjem blagu. Zaščitne carine ne onemogočajo svetovne konkurence,
ampak le diferencirajo domače in tuje proizvajalce oz. prodajalce in sicer tako, da so tuji
dobavitelji izenačeni na notranjem tržišču neke države. Čeprav so zaščitne carine
konkurenčno nevtralne, spreminjajo konkurenčne pogoje le v toliko, da z izenačevanjem
notranjih in zunanjih cen omogočijo enako konkurenčno sposobnost domačemu proizvajalcu
oz. dobavitelju napram tujemu, ki prodaja na njenem ozemlju.50
Prepoved carinskih dajatev je neobhodno potrebna za delovanje in učinkovitost carinske unije
in ima pozitivni vpliv na poslovanje gospodarskih subjektov.51
Kljub temu, da so bile carine med državami članicami hitro ukinjene, pa je temeljna določba,
ki prepoveduje carine in njim podobne dajatve, še zmeraj pomembna. Države članice sicer ne
nalagajo več carin na meddržavno trgovino, vendar se včasih še zmeraj poslužujejo bolj
prikritih ukrepov, s katerim bi pretok blaga iz drugih držav članic omejile in tako zaščitile
domače gospodarstvo. Gre za dajatve povezane z carinskimi, sanitetnimi in drugimi pregledi,
stroški statističnega spremljanja blagovne menjave in podobno. Države članice so se zavezale
odpraviti tudi tovrstne dajatve.
Gre za to, da sama pogodba ES ne definira, katere dajatve vse štejejo za prikrite carine, je
Sodišče ES le te definiralo na naslednji način:
»Carina je vsaka denarna dajatev, ne glede na njeno višino, njen namen in njen način
uporabe, ki je enostransko naložena in bremeni blago ob prehodu državne meje in ki ni carina
v ozkem smislu… čeprav ni naložena v korist države in ni nediskriminatorna ali
protekcionistična in tudi če blago, ki ga bremeni ta dajatev, ni v konkurenci z nobenim
domačim proizvodom.«5253
S carinskimi dajatvami PDEU meri na dajatve za uvoženo in izvoženo blago.
Odprava carinskih dajatev za blago, ki je v prometu med državami članicami je bila v
zgodnjem obdobju opredeljena v 13. do 17. členih PEGS54
, ki danes pomenijo določbe, ki jim
50
Gusel, Leo; Bobek, Vito; Sistemi in instrumenti mednarodne menjave; Ekonomsko poslovna fakulteta; Maribor, 1997, str. 44. 51
Mestinšek, Podbrežnik, Frančiška, Vpliv diskriminatornih in nediskriminatornih pravnih norm na gospodarske subjekte s poudarkom na davku na dodano vrednost, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, januar, 2011, str. 11. 52
Zadeva 24/68, Komisija ES proti Italiji. 53
Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str.13. 54
https://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/EC_consol_Treaty_of_EC.pdf, dne 9. 2. 2015.
20
namenjamo le zgodovinski interes55
, saj so bile dokončno razveljavljene z Amsterdamsko56
pogodbo.57
55
13. člen PEGS je dopolnjeval 12. člen in se je nanašal na postopno opuščanje obstoječih uvoznih carin in njihovo dokončno opustitev po poteku prehodnega obdobja. 14. in 15. člen sta izpeljevala določbi 12. in 13. člena. 16. člen je bil namenjen opuščanju izvoznih carin in enakovrednih dajatev in njihovo opustitev do konca prvega dela prehodnega obdobja (31. 12. 1961). Vir: Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 367. 56
http://www.europarl.europa.eu/topics/treaty/pdf/amst-en.pdf, dne 9.2.2015. 57
Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 367.
21
ODPRAVA DAJATEV MED DRŽAVAMI ČLANICAMI IN DOKTRINA UČINKA
30. člen PDEU (prej člen. 12 PEGS) prepoveduje carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z
enakim učinkom med državami članicami. Prepoved je razumljiva, ker uvozne carine in
ukrepi z enakovrednim učinkom zvišujejo ceno uvoženega blaga in s tem zmanjšujejo
njegovo konkurenčnost.58
V zgodnjih šestdesetih letih še ni bil razvit koncept, ali je pri interpretaciji 12. člena PEGS59
(30. člen PDEU) pomemben namen ali učinek dajatve. V zadevi Italian Art60
je Italija z
davkom obremenila izvoz umetniških, zgodovinskih in arheoloških predmetov. Komisija je
pred Sodiščem ES zaradi neizpolnjevanja določb PEGS trdila, da gre za kršitev tedanjega 16.
člena PEGS61
, ki je prepovedoval dajatve v primeru izvoza iz države članice v drugo državo
članico. Italija se je zagovarjala, da ne gre za izvoz blaga in da so predpisi namenjeni
varovanju italijanske umetniške, kulturne, arheološke in zgodovinske vrednosti. Sodišče ES je
zavrnilo italijanske argumente z utemeljitvijo, da je 9. člen PEGS62
(sedaj 28. člen PDEU63
)
utemeljen na carinski uniji, ki pokriva promet z vsakršnim blagom. Blago so definirali kot
proizvode, ki jih je mogoče oceniti v denarju in so sposobni kot taki biti predmet
komercialnih transakcij. Predmeti v konkretnem primeru so tej definiciji ustrezali in zanje ni
bilo mogoče uporabiti izjeme, ki bi morala biti izrecno navedena v PEGS… Pri uvrščanju
carine glede na 16. člen PEGS je komisija izhajala iz stališča, da carina v konkretnem primeru
pomeni dajatev, ki je enakovredna carinskim dajatvam, zato bi morala biti opuščena do konca
prehodnega obdobja (31. 12. 1961). Italija je izhajala iz že predstavljenega namena dajatve
(varovanje in varnost umetniške, zgodovinske in arheološke dediščine na njenem ozemlju),
poleg tega pa dajatev naj ne bi bila pomembna, ker je bil njen delež v proračunu zanemarljiv.
Po mnenju Sodišča ES 16. člen prepoveduje uvajanje kakršnihkoli dajatev v transakcijah med
državami članicami, ki ne glede na višino dajatve, dodajajo k ceni transakcije. Če je na
podlagi dajatve cena višja, gre za dajatve z omejevalnim učinkom. Zato ni pomembno 58
Mestinšek, Podbrežnik, Frančiška, Vpliv diskriminatornih in nediskriminatornih pravnih norm na gospodarske subjekte s poudarkom na davku na dodano vrednost, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, januar, 2011, str. 20. 59
Člen 12 PEGS Države članice med seboj ne uvajajo novih carin pri uvozu ali izvozu ali dajatev z enakim učinkom, pa tudi ne povečujejo tistih, ki se že uporabljajo v njihovi medsebojni trgovini. 60
Zadeva Commission v. Italy (1968) ECR 423. 61
Člen 16 PEGS Države članice najpozneje do konca prve faze med seboj odpravijo carine pri izvozu in dajatve z enakim učinkom. http://www.svz.gov.si/fileadmin/svz.gov.si/pageuploads/Primarna_zakonodaja/Rimski_pogodbiSL.pdf, dne 16.2.2015. 62
Člen 9 PEGS 1. Skupnost temelji na carinski uniji, ki zajema vso blagovno menjavo in med državami članicami prepoveduje carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom, poleg tega pa uvaja skupno carinsko tarifo v odnosih s tretjimi državami. 2. Določbe oddelka 1 poglavja 1 in poglavja 2 tega naslova se uporabljajo za izdelke s poreklom iz držav članic in za izdelke, ki prihajajo iz tretjih držav in so v državah članicah v prostem prometu. http://www.svz.gov.si/fileadmin/svz.gov.si/pageuploads/Primarna_zakonodaja/Rimski_pogodbiSL.pdf, dne 16.2.2015. 63
http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 16.2.2015.
22
ugotavljati, kakšen je delež konkretne dajatve v proračunu. Glede na navedene razloge so
dajatve v zadevi Italian Art bile take dajatve, ki so bile opredeljene v 16. členu PEGS in kot
take prepovedane, saj dodajajo breme k vrednosti, ki je siceršnja (prodajna) cena transakcije.
Iz sodbe lahko povzamemo, da potem ko dajatev podredimo 30. členu PDEU kot carino ali
kot dajatev z enakim učinkom, to pomeni, da je nezakonita.
Nedopustno je sklicevanje na izjeme iz 36. člena PDEU64
, saj ta določba velja le za količinske
omejitve iz 34. člena PDEU65
.
Prav tako je nedopustno tudi sklicevanje na mednarodno pogodbo: v zadevi Radio Valves66
je
Italija neuspešno uveljavljala izjemo na temelju predhodno sklenjene mednarodne pogodbe.
Sodišče ES je ugotovilo, da se 234. člen PEGS67
o mednarodnih pogodbah nanaša na pogodbe
s tretjimi državami, v razmerjih med državami članicami pa so te obveznosti in pravice
nadomeščene in presežene z obveznostmi iz PEGS.
Povzamemo lahko odgovor na vprašanje, ali je pomemben namen ali učinek dajatve:
glede na stališče Sodišče ES, da dajatve, opredeljene v 16. členu PEGS in kot take
prepovedane, ker dodajajo breme k vrednosti, ki je siceršnja (prodajna) cena
transakcije, in
glede na dele obrazložitve odločbe, ki ni upoštevala navedbe Italije, da je želela z
dajatvijo zavarovati umetniško, zgodovinsko in arheološko dediščino na svojem
ozemlju, je pomemben učinek ne pa namen dajatve.
64
Člen 36 (prejšnji člen 30 PES) Določbe členov 34 in 35 ne izključujejo prepovedi ali omejitev pri uvozu, izvozu ali blagu v tranzitu, če so utemeljene z javno moralo, javnim redom ali javno varnostjo, varovanjem zdravja in življenja ljudi, živali ali rastlin, varstvom nacionalnih bogastev z umetniško, zgodovinsko ali arheološko vrednostjo ali z varstvom industrijske in poslovne lastnine. Vendar te prepovedi ali omejitve ne smejo biti sredstvo za samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami. http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 16.2.2015. 65
Člen 34 (prejšnji člen 28 PES) Med državami članicami so prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom. http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 16.2.2015. 66
Zadeva 10/61 Italy v. Commission. 67
Člen 234 PEGS Določbe te pogodbe ne vplivajo na pravice in obveznosti, ki izhajajo iz sporazumov med eno ali več državami članicami na eni strani ter eno ali več tretjimi državami na drugi strani, sklenjenih pred začetkom veljavnosti te pogodbe. Kolikor takšni sporazumi niso združljivi s to pogodbo, država članica ali države članice, ki jih to zadeva, ustrezno ukrepajo, da bi odpravile ugotovljeno nezdružljivost. V ta namen si države članice po potrebi pomagajo, in kadar je primerno, sprejmejo skupno stališče. Pri uporabi sporazumov iz prvega odstavka države članice upoštevajo, da so prednosti, ki jih vsaka država članica priznava v skladu s to pogodbo, sestavni del ustanovitve Skupnosti in zato neločljivo povezane z oblikovanjem skupnih institucij, z dodelitvijo pristojnosti tem institucijam in s tem, da vse druge države članice priznavajo enake prednosti. http://www.svz.gov.si/fileadmin/svz.gov.si/pageuploads/Primarna_zakonodaja/Rimski_pogodbiSL.pdf, dne 16.2.2015.
23
Doktrino učinka je Sodišče ES kasneje kasneje potrdilo v zadevi Social Fonds voor de
Diamantareiders v. SA Brachfeld.68
Po belgijskem zakonu naj bi se namreč zanemarljiv
odstotek (0.33%) od vrednosti uvoženih diamantov odvedlo v sklad socialne varnosti
delavcev v belgijski industriji diamantov. Ne glede na to, da Belgija diamantov ni proizvajala,
ampak jih je le predelovala in se je dajatev plačevala na promet s surovinami, je Sodišče ES
trdno zagovarjalo stališče, da je dajatev v nasprotju z 12. členom PEGS (30. člen PDEU).
Nepomemben je bil socialni namen dajatve. Pomembno je bilo dejstvo, da je blago prešlo
mejo in je bilo obremenjeno z dajatvijo, ki je dodajala k vrednosti, in da so se sredstva stekla
v javne finance.
Podobno neuspešna je bila obramba Belgije in Luksemburga pri podeljevanju uvoznih
dovoljenj za mlečne izdelke.69
Državi sta se branili z navedbo, da ob neobstoju organizacije, ki bi na ravni skupnosti
pokrivala trg mlečnih izdelkov, lahko organizacije v državah članicah v skladu z členoma 43
in 45 PEGS uvajajo dajatve. Sodišče ES je pri odločitvi izhajalo iz že znanega
interpretacijskega stališča, da bi morala biti morebitna izjema od 12. člena PEGS (30. člen
PDEU) izrecno določena in interpretirana v skladu z določbo 13. člena PEGS (sedaj črtana).
Iz sodbe je razvidno, da se za obveznost odprave carinskih dajatev uporablja 169. člen PEGS
(258 PDEU70
) o postopku Komisije proti državam članicam in da Sodišče ugotovi kršitev
države članice.
68
Zadevi 2-3/62 Social Fonds voor de Diamantareiders v. SA Brachfeld & Sons and Chougol Diamond Co (1969) ECR 211 (Reference for a Preliminary Ruling: Vredegerecht Antwerpen). 69
Zadevi 90-91/63 Commission v. Luksemburg and Belgium. 70
http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 16.2.2015.
24
8.) ODPRAVA DAJATEV, KI IMAJO ENAK UČINEK KOT CARINSKE
DAJATVE
UKREPI Z ENAKOVREDNIM UČINKOM
Sankcioniranje ukrepov z enakovrednim učinkom je potrebno zato, da se je z njihovo navedbo
v določbah PDEU zaprlo pravne praznine, ki bi sicer omogočale državam članicam, da bi
uvajale protekcionistične ukrepe na drugačne načine kot z uvoznimi in izvoznimi carinskimi
dajatvami. Odprava omejitev v zvezi s carinskimi dajatvami in prepoved ukrepov z
primerljivim učinkom je osrednji in prvi element vzpostavitve carinske unije in integracije
trgov držav članic.
PDEU v 30. členu teh dajatev z enakovrednim učinkom ne definira, temveč le preprosto
prepoveduje njihov obstoj. Prejšnji 12. člen PEGS71
je prepovedoval njihovo uvajanje, 13.
člen PEGS72
pa je zapovedoval ukinitev obstoječih dajatev z enakovrednim učinkom. Zato je
moralo Sodišče ES definirati te dajatve: definiralo jih je brez izjeme ekstenzivno kot
»dajatve ne glede opis, tehniko, ki so naložene enostransko in se nanašajo na proizvod iz
države, ki dajatev uvaja in ki s spremembo cene učinkujejo na prost promet blaga enako kot
carinske dajatve.«73
Prepoved veže, ne glede nato, ali so vsi prizadeti subjekti iz Unije ali so prizadeti subjekti le
iz države uvoznice ali pa subjekti iz države, ki je odgovorna za ukrep. Utemeljitev prepovedi
sloni na dejstvu, ki ga povzamemo iz obrazložitve sodbe v zadevi »Italian ststistical data74
«,
da »Kakršnakoli dajatev, ki se jo naloži v plačilo zaradi prometa blaga, ko to prehaja meje,
ovira prost pretok blaga.«
Italija je namreč naložila dajatev na blago, ki je bilo izvoženo v druge države članice, z
namenom zbiranja statističnih podatkov, ki bi se naj uporabili v določene namene v zunanji
trgovini. Sodišče ES je ugotovilo, da je dajatev prepovedana ne glede na to, da Italija ni želela
blaga podražiti, torej ne glede na namen. V obrazložitvi je Sodišče ES navedlo, da prepoved
http://www.svz.gov.si/fileadmin/svz.gov.si/pageuploads/Primarna_zakonodaja/Rimski_pogodbiSL.pdf, dne 16.2.2015. 72
Člen 13 PEGS 1. Države članice skladno s členoma 14 in 15 v prehodnem obdobju postopoma odpravijo carine pri uvozu, ki veljajo med njimi. 2. Države članice v prehodnem obdobju postopoma odpravijo dajatve z enakim učinkom, kakršnega imajo carine pri uvozu, ki veljajo med njimi. Komisija z direktivami določi časovni razpored te odprave. Pri tem se ravna po pravilih iz člena 142. in 3. ter po direktivah, ki jih izda Svet v skladu s členom 142. http://www.svz.gov.si/fileadmin/svz.gov.si/pageuploads/Primarna_zakonodaja/Rimski_pogodbiSL.pdf, dne 16.2.2015. 73
Zadevi 2-3/62. 74
Zadeva 24/68 Commission v. Italy, Re Levy on exports to finance the compilation of statistical data (1969) ECR 193, 7.
25
ukrepov z enakovrednim učinkom dopolnjuje in povečuje učinkovitost prepovedi carinskega
obremenjevanja blaga v trgovini med državami članicami. Koncepta obeh prepovedi sta
komplementarna…75
. Pomembno je ugotavljanje pomena in učinka ukrepov z enakovrednim
učinkom v smislu člena 9 PEGS (28. člen PDEU), 12 PEGS (30. člen PDEU), 13 in 16
(črtana) v zvezi s prostim prometom blaga. Kakršnakoli dajatev ne glede na način uporabe, ki
je naložena enostransko na tuje ali domače blago, ki je naložena ob prehodu meje in ni
carinska dajatev, predstavlja ukrep z enakovrednim učinkom v smislu členov 9, 12, 13 in 16,
tudi če ni uvedena v korist države, tudi če ni diskriminatorna, tudi če nima
protekcionističnega učinka…76
. Prepoved uvajanja carinskih dajatev ali ukrepov z
enakovrednim učinkom je temeljno pravilo, ki ne glede na druge določbe ne dovoljuje
kakršnekoli izjeme77
. Med odločbe Sodišča ES, ki se nanašajo na ukrepe z enakovrednim
učinkom, velja omeniti še zaračunavanje 0,5% za administrativne storitve pri prometu blaga
iz druge države članice78
ali za kartonske škatle za jajca79
in na primer Politi, kjer gre za
kombinacijo dajatve ad valorem in statistične in statistične dajatve na uvoz svinjine v
Italijo80
.
Tudi, če zakonodaja Skupnosti državam članicam dovoljuje predpisovanje dajatev, to dejstvo
ne pomeni, da so dajatve v skladu z določbami PDEU o prepovedi. To se nanaša na:
Uredbe
V zadevi Societe les Commissaires Reunis 81
je bila sporna dajatev naložena na podlagi
uredbe Sveta 816/70, ki je državam članicam omogočala sprejem ukrepov za omejevanje
uvoza vina zaradi izogibanja motenj na trgu vin. Sodišče ES je izčistilo razmerje med členi
12-17 (prost promet blaga) in 38-46(kmetijstvo) PEGS in ugotovilo, da bi morala biti izjema
izrecno navedena v pogodbi, ker člen 40/3 PEGS prepoveduje diskriminacijo med
proizvajalci in potrošniki in ker člen 44 omogoča ukrepe nediskriminatornih minimalnih cen,
je sodišče ES razsodilo, da je sama uredba v neskladju s členom 13/2 PEGS.
Direktive
V zadevi Bauhuis82
je nizozemski živinorejec zahteval vračilo plačila za veterinarski in
zdravstveni pregled izvožene živine, država pa je zatrjevala, da dajatve niso presegale
dejanskih stroškov inšpekcijskega pregleda, ki ga je nizozemska uvedla na podlagi direktive
75
recital 8. 76
recital 9. 77
recital 10. 78
Zadeva 8/70 Commission v. Italy. 79
Zadeva 77/72 Capolonga v. Azienda Agricolo Maya; Zadeva 94/74 Industrija Gomma v Ente Nazionale per la Cellulose (Reference for Preliminary Ruling: Pretura di Conegliano). 80
Zadeva 43/71 Poloti sas v. Ministry of Finance (Reference for a preliminary Ruling: Tribunale civile e penale di Torino. 81
Zadeva 88/77 Societe les Commissaires Reunis Sarl v. Recaveur des Douanes (Reference for a preliminary Ruling: Tribunal d' instance de Bourd-en Bresse). 82
Zadeva 46/76 W.J.G. Bauhuis v. Netherlands (Reference for a preliminary Ruling: Arrondissmentsrechtbank s' Gravenhage).
26
64/432. Sodišče ES je razsodilo, da je ne glede na to, da je direktiva namenjena promociji
prostega prometa blaga, pobiranje nadomestil za preglede v nasprotju z določbami pogodbe.
Mednarodne pogodbe
Problem se je zastavil ob fitosanitarnem inšpekcijskem pregledu pri izvozu rastlin. Sodišče ES
je ugotovilo, da je pregled uveden na podlagi konvencije o varstvu rastlin (1951), ki veže
države članice. Namen konvencije je spodbujanje izvoza rastlin, tudi z inšpekcijskimi pregledi
v državi izvora. Sodišče je sicer pritrdilo, da namen konvencije pomaga k prostemu pretoku
blaga, vendar v konkretnem primeru zaračunavanje pregledov ni v skladu z pravom
skupnosti.83
V zadevi Cadsky84
je sodišče ES zavrnilo argument, da je mogoče upravičiti dajatev za
kvalitativne preglede določene zelenjave ob izvozu iz Italije. Dajatve naj bi bile odmena za
storitev (trgovsko transakcijo).
Sodišče izhaja iz predpostavke, da v konkretnem primeru ni določene neposredne koristi za
osebo, ki je morala plačati. Dejstvo, da bi bil zaradi opustitve pregledov omajan ugled
italijanske zelenjave v tujini in argument, da potemtakem pregledi koristijo italijanskim
pridelovalcem zelenjave, ni zadostovalo. Če torej neposrednega in takojšnjega učinka za
plačnika ni, gre za plačilo dajatev, ne pa za plačilo storitve.
Tudi, če je bila dajatev bolj neposredno povezana z delovanjem države v primeru konkretnega
uvoza blaga, Sodišče ES ni bilo pretirano širokogrudno in je zavrnilo kvalifikacijo dajatve
kot odmene za storitev.
V zadevi Bresciani85
so italijanski organi naložili dajatev za obvezne veterinarske preglede.
Sodišče je zavrnilo italijanski argument, da je dajatev v sorazmerju s količino uvoženega
blaga: to preprosto ni pomembno. Trdno se je postavilo na stališče, da aktivnost države
članice za zagotavljanje inšpekcijskega nadzora zaradi javnega zdravja, kar je v splošnem
interesu, ni dovoljeno razumeti, kot storitev uvozniku in teh storitev zaračunavati.
Nedopustno je namreč stališče, da mora uvoznik, ki želi uvažati, nositi te stroške. Stroški
inšpekcijskih pregledov zaradi zagotavljanja javnega zdravja so javni stroški. Nepomembno je
tudi dejstvo, da so podobnemu pregledu podrejeni tudi domači proizvajalci, razen če so
dajatve za domače in tuje proizvode naložene na podlagi istih kriterijev in na isti stopnji
produkcije kot splošni in nediskriminatorni sistematični sistem domačega obdavčevanja.
83
Zadeva 89/76 Commission v. Natherlands 84
Zadeva 63/74 W. Cadsky SpA v. Istituo Nazionale v Commercio Estero (Reference for a preliminary Ruling: Tribunale civile e penale di Bolzano). 85
Zadeva 87/75 Bresciani v. Admministrazione Italiana delle Finanze.
27
V zadevi Kortmann86
pa je sodišče ob vrsti predpostavk vendarle relativiziralo prejšnja trda
stališča.
Nizozemski državljan je bil obtožen trgovanja s farmacevtskimi proizvodi brez poprejšnje
registracije po nizozemskih predpisih. Sodišče ES (sedaj Sodišče EU) je odločilo, da »…
dajatve, ki so bile naložene vzporednemu uvozniku zdravil kot taksa87
za registracijo
proizvodov ali letna pristojbina za kritje stroškov proizvajalcev, ki so vključeni v pregled, ali
so proizvodi enaki kot registrirani proizvodi, ne nasprotujejo pravu skupnosti, če so del
splošnega sistema, na podlagi katerega se zaračunava po kriterijih, ki veljajo za domače
proizvode.« V zadevi Irish Creamery88
je bila dajatev naložena na določene kmetijske
proizvode v zvezi s predelavo, skladiščenjem, predelavo in izvozom, ni pa se nanašala na
uvoznike. Dokler je dajatev hujša za prodajo pri izvozu kot za prodajo doma, govorimo o
ukrepu z enakovrednim učinkom. Ne bi pa šlo za tovrstne ukrepe, če bi se dajatev zaračunala
sistematično po enotnih kriterijih.
Inšpekcijski pregledi
V naslednji zadevi je Sodišče ES ukrep dovolilo.
Gre za zadevo Commission v. Germany.89
V Nemčiji so zvezne dežele pobirale določene
dajatve ob uvozu živih živali. Dajatve so bile pobrane na podlagi direktive 81/389. Sodišče
ES je uvodoma ponovilo sedaj že klasično uveljavljeno trdo definicijo ukrepa z enakovrednim
učinkom. V nadaljevanju pa ugotavlja, da: »sporni prispevek, ki se ga plačuje ob uvozu in
tranzitu, ni splošen in ne predstavlja plačila za izvajanje storitve izvajalcu, saj je ta pogoj
izpolnjen, če izvajalec pridobi specifično korist (Zadeva 24/68 Commission v Italy). Za to ne
gre v primeru, če je inšpekcija namenjena javnega interesa, življenja in zdravja živali v
mednarodnem prevozu.« Zadeva 314/82 Commission v Belgium);(recital 7)… »ker je bila
izpodbijana dajatev naložena v zvezi s pregledom v skladu z predpisi Skupnosti (direktiva), v
skladu z dosedanjimi primeri pred Sodiščem ES, ti prispevki niso dajatve, ki imajo
enakovreden učinek carinskim dajatvam, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
če ne presegajo dejanskih stroškov inšpekcije v zvezi s katero so zaračunani;
če je inšpekcijski pregled obvezen in enak za vse proizvode v Skupnosti;
če je s predpisi skupnosti določeno, da je inšpekcijski pregled v splošnem interesu
skupnosti;
86
Zadeva 32/80 Officier van Justitie v. J.A.M.W.J. Kortmann (Reference for a Preliminary Ruling: Arrondissementsrechtbank Roermond). 87
Takse ali pristojbine so davkom podobne dajatve, vendar s pomembno razliko, in sicer pri davkih država davkoplačevalcem ne nudi neposredne protistoritve, pri taksah pa. Takse so dajatve, ki predstavljajo neposredno plačilo za določena dejanja državnih organov ali javnih služb na zahtevo strank. Vir: Škof, Bojan; Wakounig, Marian; Tičar, Bojan; Jerman, Saša; Kobal, Aleš; Ferčič, Aleš; Davčno pravo; Pravna fakulteta: Davčno – finančni raziskovalniinštitut; Maribor, 2007, str. 131. 88
Zadevi 36, 71/80 Irish Creamery Milk Suppliers' Association v Ireland. 89
Zadeva 18/87 Commission v. Germany.
28
če inšpekcijski pregledi vzpodbujajo prost pretok blaga, zlasti z odpravo ovir, ki bi
utegnile nastati zaradi enostranskih ukrepov za inšpekcijske preglede v skladu s 36.
členom Pogodbe EGS (sedaj 36 člen PDEU)«90.
V konkretnem primeru so bili pogoji izpolnjeni. Ugotovljeno je bilo, da prispevek ni presegel
dejanskih stroškov pregleda91
.92
Plačila za storitve
Inšpekcijske zadeve so zarisale mejo med prepovedanimi dajatvami in dajatvami, ki so
naložene za plačilo storitev v zvezi z prometom blaga. Criterium deliminationis je ta, da mora
dajatev biti naložena s strani osebe, ki jo ureja javno pravo (governed by public law). Primeri
s strani Sodišča ES razkrivajo precej ozko interprtacijo pojma »storitev«. Določbam PES o
prostem prometu blaga, po odločbah Sodišča ES nasprotujejo naslednje dajatve:
dajatev na meji, namenjena plačilu poizvedb, ali je dopusten uvoz določenega blaga v
državo članico93;
dajatve za upravna opravila carinske službe, četudi so bila ta opravljena po preteku
rednega delovnega časa (nadure) v času, ko je Skupnost naložila deseturni delovnik94;
posebna dajatev v carinskem skladišču (ne glede na to, da je to strankam v postopku
celo ustrezalo);
dajatve, naložene pri izvrševanju poštnih storitev95 (res pa sodišče ES ugotavlja, da
DDV ne predstavlja take dajatve). Dopustno je bilo zaračunati luške storitve.
V zadevi SIOT96
so zaračunali dajatev pri prometu nafte v tranzitu med Italijo, Nemčijo in
Avstrijo. Sodišče ES je izreklo, da klub temu, da svoboden tranzit podpira prost promet blaga,
ni v nasprotju z določbami Pogodbe zaračunavanje stroškov tranzitnih operacij, ki vključujejo
uporabo pristaniških vod in pristaniške infrastrukture, ki jo opravljajo javne luške oblasti.
V skladu z bogato sodno prakso Sodišča ES so v smislu določila člena 30. PDEU
prepovedane dajatve držav članic, ki izpolnjujejo naslednje pogoje:
gre za denarne dajatve-vse ostale dajatve so zajete s členom 34. PDEU;
90
recital 8. 91
recital 9. 92
Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, pravna fakulteta in cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 368-374. 93
Zadevi 52, 55/65 Germany v Commission. 94
Zadeva 340/87 Commission v Italy. 95
Zadeva 39/82 Mathis Donner v Netherlands (Reference for a Preliminary Ruling: Kantongerecht 's-Gravenhage). 9696
Zadeva 266/81 SIOT v. Ministry of Finance (Reference for a preliminary Ruling: Corte Suprema di Cassazione).
29
njihova višina in namen uporabe sta nepomembna;
dajatev je lahko uvedena z državnim ukrepom, ukrepom javnih organov ali je rezultat
pogodbe med posamezniki;97
uporabniki pridobljenih sredstev so nepomembni;98
kraj in čas dajatve nista pomembna;99
dajatev mora biti naložena zaradi ali pri prehodu blaga čez mejo.
Sodišče ES torej pri dajatvah z enakim učinkom carinam ni priznavalo nobenih opravičil
oziroma izjem, kot to poznamo pri ukrepih z enakim učinkom pod členom 28 PES. Kot
izjemo bi vendarle lahko šteli dajatve za storitve, ki so zahtevane po pravu ES – zlasti gre za
zahteve po različnih inšpekcijah blaga. Le te ne kršijo člena 25 PES, v kolikor so izpolnjeni
naslednji pogoji:
ne presegajo dejanskih stroškov;
obvezne za vse proizvode v ES;
določene s strani ES in v splošnem interesu ES;
pospešujejo prost pretok blaga.
V primeru izpolnjevanja navedenih pogojev lahko država članica to plačilo naloži
posamezniku. Sicer pa lahko opredelimo tri skupine dajatev, ki spominjajo na dajatve z
enakim učinkom carinam, vendar to niso, zato ne nasprotujejo členu 25 PES in so dopustne.
To so:
dajatve naložene na domače in uvoženo blago;
plačilo za storitve uvoznikom/izvoznikom;
davčne dajatve.100
97
Edouard Dubois et Fils SA proti Garoner Exploitations SA, zadeva C16/94 ZOdl. 1995, str. I-2421.. 98
Social Fonds voor de Diamantarbeidersv SA ch Brachfeld & sons, zadeva 2&3/69, Zodl. 1969, str. 211. 99
Firma Steinike und Weinling proti Bundesamt fur Ernahtung und Forwirtschaft, 78/76, ZOdl. 1977, str. 595; Lancry in drugi proti Direction Generale des Souanes in drugi, C-363 in 407-411/93, ZOdl. 1994, str. I-3957; Simitzi proti Kos, C-485&486/93, ZOdl. 1995, str. I-2655. 100
Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str. 13-14.
30
9.) PREPOVED KOLIČINSKIH OMEJITEV IN UKREPOV Z ENAKIM
UČINKOM
PREPOVED KOLIČINSKIH OMEJITEV
Izraz količinska omejitev pomeni dejansko stanje, v katerem država uveljavi številčno
omejitev uvoza določenih proizvodov iz druge države. Namen količinskih omejitev je bila
predvsem zaščita domačih proizvajalcev enakih ali primerljivih proizvodov. Količinska
omejitev v kolikor obstaja, oviro trgovini med državama nad številčno izraženo ravnijo ali v
primerih popolne prepovedi uvoza iz določene države celo nepremostljivo oviro prostemu
prometu blaga.
Količinskih omejitev so se države posluževale za zaščito svojih gospodarskih subjektov, saj
so npr. z uvoznimi kvotami vplivale na pozitivno poslovanje gospodarskih subjektov na
svojem, domačem trgu.101
Zaradi različne strukture gospodarstva posameznih držav pa pride včasih tudi do strukturnih
ali vezanih kontingentov. Večkrat namreč države v trgovinski menjavi vežejo uvoz
določenega blaga iz ene države na izvoz določenega blaga v to državo (npr. kmetijske
pridelke na industrijske proizvode), saj zagotavljajo ugodnejšo strukturo medsebojne
blagovne menjave.102
Prepoved količinskih omejitev uvoza in izvoza ter drugih ukrepov z enakim učinkom, kot ga
imajo količinske omejitve, zasleduje cilj po odpravi vseh nefiskalnih (npr. tehničnih) ovir
pretoku blaga. Ta prepoved je zapisana v členih 34 in 35 PDEU ter dopolnjena z obsežno
sodno prakso. Člen 34 PDEU103
določa naslednje:
»Med državami članicami so prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z
enakim učinkom.«104
Člen 35 PDEU105
določa enako prepoved za omejitve izvozu.106
101
Mestinšek, Podbrežnik, Frančiška, Vpliv diskriminatornih in nediskriminatornih pravnih norm na gospodarske subjekte s poudarkom na davku na dodano vrednost, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, januar, 2011, str. 39. 102
Gusel, Leo; Bobek, Vito; sistemi in instrumenti mednarodne menjave; Ekonomsko poslovna fakulteta; Maribor, 1997, str. 54. 103
http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 5.2.2015. 104
http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 16.2.2015. 105
Člen 35 (prejšnji člen 29 PES) Količinske omejitve pri izvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom so med državami članicami prepovedani. http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 5.2.2015. 106
Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str. 28.
31
Določba 34. člena PDEU je v sklopu določb 34-37 PDEU o prepovedi količinskih omejitev
nosilno določilo PDEU, namenjeno odpravi ovir, ki so jih ali bi jih utegnile postaviti države
članice prostem prometu blaga na nefiskalnem področju. S tem dopolnjuje fiskalna sklopa
členov 28-30 PDEU o prepovedi carinskih dajatev med državami članicami in členov 110-113
PDEU o prepovedi diskriminatornega obdavčevanja. Predstavlja torej del pravil, namenjenih
vzpostavitvi enotnega trga, ki se nanaša na količinske kvote ali ukrepe z enakovrednim
učinkom (measure having equivalent effect; MEQR) in preprečitvi tovrstnega delovanja
državam članicam.
Sodišče ES je kratko in jedrnato določbo 34. člena PDEU v vrsti odločb razvilo v določbo z
izrazito obsežnim dometom, ki je postala orodje za izpodbijanje predpisov držav članic tudi v
primerih, ki zdaleč presegajo enostavno idejo o številčno izraženih omejitvah uvoza. Določba
pokriva otipljive fizične ovire trgovanju, kot so jasno razvidne in neprikrite formalnosti na
mejah, vse do premišljenih in prikritih ovir trgovini, npr. akcij ali kampanj za promocijo blaga
domačega izvora, ki jih država članica organizira ali neposredno ali posredno podpira, ali
zahtev po dejanski prisotnosti proizvajalca v državi, v kateri se blago prodaja. Določba se po
sodbah Sodišča ES razteza od storitev do opustitev in 34. člen velja v primerih, ko država
članica ne sprejme potrebnih ukrepov, s katerimi bi osebam zasebnega prava onemogočila
zapiranje trga. Določba velja tudi, ko predpis države članice velja enakovredno za domače in
tuje blago; velja za vse blago iz drugih držav članic ne glede na to, kje je bilo izdelano.
Odločbi 34. in 35. člena PDEU veljata za uvoz, izvoz in tranzit blaga. Veljata za delne in
popolne količinske omejitve. Ker sta pravili o prepovedi količinskih omejitev absolutni, ni
mogoče uveljaviti pravila de minimis. Ni izjemnih okoliščin zaradi katerih bi lahko države
članice vzdrževale ovire, in država, ki vendarle želi ohraniti določeno oviralno pravilo, se
sooča z težkim dokaznim bremenom.
Več razlogov je, zaradi katerih so sodbe Sodišča ES močno vplivale na vzpostavitev skupnega
trga. Omeniti velja zlasti:
široko sodno razlago »ukrepov z enakovrednim učinkom«
da po stališčih sodišča obstaja kršitev, če je prišlo do diskriminacije tujega blaga v
primerjavi z blagom domačega izvora.
širitev pravila na vrsto primerov, ko se isto pravilo države članice sicer uporablja za
domače in tuje blago, lahko pa zaradi tega, ker je bilo uporabljeno brez razlikovanja
(indistinctly applicable rule), vpliva na prost promet blaga (primer t.i. negativne
harmonizacije, ko uporaba pravila države članice brez razlikovanja ni v skladu z 34.
členom, če vpliva na prost promet blaga).
Diskriminacija tujega blaga torej zadostuje za uporabo 34. člena PDEU, vendar njen neobstoj
ne pomeni, da bo država članica ušla iz njegovega dometa.
32
PDEU vendarle dovoljuje nekaj v praksi sodišča ES restriktivno interpretiranih izjem od
prepovedi 34. in 35. člena. Določba 36. člena107
namreč omogoča izjeme v določenih
primerih, ko lahko države članice vendarle omejijo prost promet blaga.
34. člen PDEU je zlasti zaradi vrste kategoričnih sodb Sodišča ES postal vodotesna določba
izrazito velikega (razširjenega?) dometa. Kljub temu pa praksa Sodišča ES ni
neproblematična. Odločbe, v katerih je Sodišče širilo domet 34. člena tudi na primere brez
ugotovljene diskriminacije glede na izvor blaga, poraja vprašanja glede pristojnosti prava
Skupnosti. Celo Sodišče samo je v zadnjem obdobju stopilo nekoliko nazaj. Pojav ima precej
preprosto razlago. Sodišče je v začetnem in srednjem obdobju razvoja Skupnosti odigralo
(lahko, hotelo in moralo) izrazito integracijsko vlogo (problemi šestdesetih, empty chair,
luksemburški kompromis). Zavzelo je stališče, da tedanji 30. člen PES (sedanji 36. člen
PDEU) razmejuje med legitimno in nelegitimno ureditvijo držav članic in da bi pomenila
ohlapna uporaba določbe zaustavitev integracijskih prizadevanj. Če ta prizadevanja
analiziramo z negativne plati, bi zaradi tovrstnega »soliranja« držav članic, ki so kljub
konsenzu, da je integracija potrebna, v konkretnih primerih po definiciji nagnjene k varovanju
»svojih« subjektov, prišlo do omejevanja gospodarskih aktivnosti in omejevanja splošnega
blagostanja. Skupnost v krhkih prvih desetletjih nedvomno ni mogla sprejeti vseh potrebnih
predpisov, ki bi omogočili integracijo in preprečili samostojne protiintegracijske akcije držav
članic. Prav države članice bi morale samostojno harmonizirati zakonodajo, ki bi morala biti v
skladu z 34. členom PES (sedaj 40. člen PDEU108
). Če tega niso storile (opustitev) ali storile v
nasprotju z njegovim duhom (storitev), naj se (kar najširše) uporabili 34. člen. Praksa Sodišča
ES predstavlja lep primer prava institucij in materialnega prava in ilustrira povezovanje med
107
Člen 36 (prejšnji člen 30 PES) Določbe členov 34 in 35 ne izključujejo prepovedi ali omejitev pri uvozu, izvozu ali blagu v tranzitu, če so utemeljene z javno moralo, javnim redom ali javno varnostjo, varovanjem zdravja in življenja ljudi, živali ali rastlin, varstvom nacionalnih bogastev z umetniško, zgodovinsko ali arheološko vrednostjo ali z varstvom industrijske in poslovne lastnine. Vendar te prepovedi ali omejitve ne smejo biti sredstvo za samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami. (Vir: http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 5.2.2015). 108
Člen 40 (prejšnji člen 34 PES) 1. Za doseganje ciljev iz člena 39 se vzpostavi skupna ureditev kmetijskih trgov. Ta ureditev je glede na zadevni proizvod v eni od naslednjih oblik: a) skupna pravila konkurence; b) obvezujoča uskladitev različnih nacionalnih tržnih ureditev; c) evropska tržna ureditev. 2. Skupna ureditev, vzpostavljena v skladu z odstavkom 1, lahko vključuje vse ukrepe, nujne za doseganje ciljev iz člena 39, zlasti uravnavanje cen, pomoči pri proizvodnji in trženju raznih proizvodov, ukrepe za skladiščenje in prenos zalog ter skupne mehanizme za stabiliziranje uvoza ali izvoza. Skupna ureditev je omejena na doseganje ciljev, določenih v členu 39, in izključuje vsakršno diskriminacijo med proizvajalci in potrošniki v Uniji. Vsaka skupna cenovna politika temelji na skupnih merilih in enotnih metodah izračunavanja. 3. Za doseganje zastavljenih ciljev skupne ureditve iz odstavka 1 se lahko ustanovi enega ali več kmetijskih usmerjevalnih in jamstvenih skladov. http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 16.2.2015.
33
zakonodajnim in sodnim uresničevanjem integracijskih ciljev. Sodne odločbe so namreč
podprle integracijo gospodarstev držav članic tudi na področjih, na katerih na ravni Skupnosti
(še) niso bila sprejeta harmonizacijska pravila. Craig/de Burca govorita o jasnem sporočilo
Sodišča ES: uresničitve osrednjega dela politike skupnosti (prostega prometa blaga), ni
mogoče odlagati v nedoločeno prihodnost samo zato, ker niso bila sprejeta ustrezna
harmonizacijska pravila. Poplava sodb pred direktivo 50/70 (infra) in po njej je 34. člen v lep
dinamični instrument integracijskih ciljev. Vloga sodišča pri razvoju določbe je neprecenljiva
in je klasičen primer inovativnega razvijalca ekonomskega prava Skupnosti, ki se mora
vseskozi razvijati in preraščati prej dosežene stopnje ekonomske integracije. V sklopu
Pogodbe ES pomeni velik približek anglosaškemu sistemu sodno kreiranega prava. Ne glede
na navedeno v ozadju se vedno tlijo vprašanja ustavne in pravnorazvojne ravni: ali je Sodišče
ostalo v okviru svoje pristojnosti, ali je preseglo pristojnosti v delitvi med zakonodajno in
sodno vejo, kakšni bi bili Skupnost in integracija gospodarstev držav članic brez
pragmatičnega delovanja Sodišča… 109
109
Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, pravna fakulteta in cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 375-377.
34
PREPOVED UKREPOV Z ENAKOVREDNIM UČINKOM
Interpretacija 34. člena PDEU s strani Sodišča EU
Poleg količinskih omejitev, ki so precej očitne, pa obstaja še veliko število zelo pestrih oblik
ukrepov, s katerimi poskušajo države zaščititi svojo proizvodnjo pred tujo konkurenco. Zaradi
te pestrosti je težko podati definicijo, ji bi zajela vse možne oblike.110
V zadevi 8/74 Procureur de Roi v Dasonville je Sodišče ES podalo odtlej standardno
definicijo 28. člena (sedaj člen 34 PDEU). Prepovedalo je »vsa trgovinska pravila držav
članic, ki so sposobna neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno ovirati trgovino
znotraj Skupnosti«111
.
Belgijski zakon o označbah na poreklu blaga (1927) je določal, da veljajo za belgijske tudi
tiste znamke, ki jih je belgijska vlada uradno in dokončno priznala v postopku z vladami
drugih držav. Uredba o prepovedi uvoza prodaje in razstavljanje z namenom prodaje in
distribucijo žganja, ki je imelo oznako porekla iz Belgije ali druge države ki s katero je ta
oznaka izenačena (1934), je dovoljevala uvoz, če je bila priložena uradna sprejemnica, ki je
dovoljevala uvoz takšne znamke. Belgijska vlada je dovoljevala uvoz znamke »scotch
Wisky«. Oče G. Dasonville, ki je opravljal prodajo na debelo v Franciji in sin B. Dasonville,
ki je vodil očetovo trgovino v Belgiji, sta uvozila whiskyja Jonny Walker in VAT 69 v
Belgijo iz Francije, ne da bi imela pri uvozu v Belgijo spremnico britanskih oblasti.
Spremnico pa sta imela pri uvozu v Francijo. Na njeni podlagi sta steklenice opremila z
etiketami »British Customs Certificate of Origin« in sama dodala podatke o prostem uvozu v
Francijo. V Belgijo sta take steklenice prepeljala na podlagi francoskih dokumentov (ne pa
britanskih, ki jih je bilo težko pridobiti), vendar je pristojni belgijski organ menil, da
dokument ne ustreza belgijskim zahtevam. Dasonville je bil obtožen po navedenih belgijskih
predpisih in se branil z navedbo, da je bil wisky že v prostem pretoku v tretji državi, in
trditvijo, da belgijski ukrepi pomenijo ukrep z enakovrednim učinkom količinskim omejitvam
in kršitev določb o konkurenci. Belgijska uredba namreč prepoveduje uvoz iz države, ki ni
država uvoza blaga, če v tej državi ni podobnih predpisov glede porekla kot v Belgiji (ni
vzajemnosti). Belgijsko sodišče je Sodišču ES postavilo predhodni vprašanji po členu 177
PES (sedaj 267. člen PDEU112
) členu, od katerih je pomembno tisto, v katerem sprašuje, ali se
110
Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str. 29. 111
Recital 5 sodbe. 112
Člen 267 Sodišče Evropske unije je pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede: (a) razlage Pogodb; (b) veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije. Kadar se takšno vprašanje postavi kateremu koli sodišču države članice in če to sodišče meni, da je treba glede vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo, lahko to vprašanje predloži v odločanje Sodišču. Kadar je takšno vprašanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, je to sodišče dolžno predložiti zadevo Sodišču.
35
členi 30-36 (sedaj 34-37 PDEU113
) PES lahko razlagajo tako, da pomenijo količinsko
omejitev ali enakovredne učinke, če določba nacionalnega predpisa prepoveduje uvoz blaga,
ki mora biti označeno skladno s predpisi o označbi uvoza blaga v primeru, da država
izvoznica ne predloži spremnice. Sodišče je odgovorilo, da so »… vsa trgovinska pravila
držav članic, ki so sposobna posredno, neposredno, dejansko ali potencialno ovirati trgovino
znotraj Skupnosti, ukrepi z enakovrednim učinkom114
… Če v Skupnosti ni vzpostavljen
sistem, ki bi zagotavljal avtentičnost blaga in država članica ukrepa proti nelojalni konkurenci
na tem področju, lahko to stori le tako, da je ukrep primeren in da dokazovanje izvore ne
povzroča omejevanja trgovine med državami članicami in je dosegljivo vsem državljanom
Skupnosti115
… Ukrepi ne smejo biti orodje za arbitrarno diskriminacijo116
… to, da država
članica zahteva spremnico, ki jo uvoznik proizvoda, ki je bil legalno že v prostem prometu,
pridobi manj enostavno kot uvozniki istega proizvoda, ki prihaja neposredno iz države izvora,
pomeni ukrep, ki ima enakovreden učinek kot količinske omejitve po Pogodbi.«117
Navedeni deli odločbe v zadevi Dasonville so v literaturi in kasnejši praksi Sodišča ES znani
kot » formula Dasonville«.118
Skladu z Dasonville formulo se prepoved nanaša samo na pravila o trgovanju, vendar je treba
ta pojem široko interpretirati. Gre za vsa pravila, ki vplivajo na dostop proizvodov do trga,
vključno z reklamo.119
Vodilni in najbolj značilen primer vzpodbujanja diskriminacije med domačimi in tujimi
proizvodi je zadeva »Buy Irish120
«, ko je država članica v različnih vlogah in z različno
intenzivnostjo sodelovala v dalj časa trajajoči akciji, katere namen je bil promocija blaga
domačega izvora.
Irska vlada je namreč v želji povečati prodajo blaga domačega izvora za 3% vrednosti
uvoženega blaga v določenem letu (1978) in zato, da bi se povečalo trošenje potrošnikov v
zvezi z tem blagom, sodelovala pri izvedbi vrste dejanj, ki so bila zaokrožena v okvirno
kampanjo: irskim izdelkom se je dodajalo napis, ki je obveščal, da je blago proizvedeno na
Irskem; uvedli so informacijsko službo (shoplink), ki je potrošnike obveščala kje in kako
lahko kupijo Irske proizvode; vzpostavili so razstavne prostore; organizirali so oglaševalsko
kampanjo z Irish Goods Council (IGC), ki je bil organiziran v obliki gospodarske družbe
zasebnega prava. Vlada je kampanjo začela s sporočilom, da se z njo bojuje proti upadanj
Kadar je takšno vprašanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice glede osebe, ki ji je odvzeta prostost, Sodišče odloča v najkrajšem možnem roku. http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 5.2.2015. 113
http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 5.2.2015. 114
recital 5 115
recital 6 116
recital 7 117
recital 9 118
Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, pravna fakulteta in cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 381-382. 119
Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str. 29. 120
Zadeva 249/81 Commission v. Ireland.
36
prodaje domačih proizvodov na račun uvoženih. Predsednika in člane uprave je imenoval
minister, pristojen za industrijo. Vlada je kampanjo sofinancirala neposredno, posredno pa
tudi prek delovanja IGC v razmerju en del države, šest delov gospodarski subjekti. Komisija
je začela s postopkom po 169 (sedaj 258. PDEU121
) členu PES s trditvijo, da je kampanja
ukrep, ki ima enakovreden učinek kot količinska omejitev. V sodbi Sodišče ES ugotavlja da:
»… (delno) pokritje stroškov IGC in (so)financiranje delovanja kampanje pomeni državno
pomoč. (sedanji 107. člen PDEU)122
; posebej v poglavju o konkurenci-infra), hkrati pa je to
dokaz, da se irska vlada v zagovoru ne more z uspehom nasloniti na trditev, da ukrep izvaja
družba zasebnega prava, pač pa gre za njen ukrep«123
»Kampanja je ne glede na izraze, ki so
uporabljeni za posamezne aktivnosti, posledica delovanja države članice in ni oglaševalska
akcija subjekta zasebnega prava.«124
. Irska kampanja ni namenila ne moralne ali finančne
podpore Irski industriji125
»Ni relevantna navedba obrambe, da kampanja ni uspela, ker je v
času njenega trajanja delež prodanega Irskega blaga padel z 49,2% (1977 ) na 43,44%
(1980)…«126
, pač pa so »pomembna dejstva, da je vlada ob začetku kampanje razglasila njene
cilje kot svoje, da je IGC nastal na pobudo vlade, četudi šele čez nekaj mesecev in da mu je
121
prejšnji člen 226 PES. Če Komisija meni, da katera od držav članic ni izpolnila neke obveznosti iz Pogodb, poda o zadevi obrazloženo mnenje, potem ko je tej državi omogočila, da predloži svoje pripombe. Če zadevna država ne ravna v skladu z mnenjem v roku, ki ga določi Komisija, lahko slednja zadevo predloži Sodišču Evropske unije. Vir: http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 6.2.2015. 122
Člen 107 (prejšnji člen 87 PES) 1. Razen če Pogodbi ne določata drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami. 2. Z notranjim trgom je združljivo naslednje: a) pomoč socialnega značaja, dodeljena posameznim potrošnikom, pod pogojem, da je dodeljena brez diskriminacije glede na poreklo zadevnih izdelkov; b) pomoč za povrnitev škode, ki so jo povzročile naravne nesreče ali izjemni dogodki; c) pomoč, dodeljena gospodarstvu nekaterih območij Zvezne republike Nemčije, ki jih je prizadela delitev Nemčije, kolikor je takšna pomoč potrebna za nadomestilo gospodarske škode, ki jo je ta delitev povzročila. Pet let po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe, lahko Svet na predlog Komisije sprejme sklep o razveljavitvi te točke. 3. Kot združljivo z notranjim trgom se lahko šteje naslednje: (a) pomoč za pospeševanje gospodarskega razvoja območij, kjer je življenjska raven izjemno nizka ali kjer je podzaposlenost velika, in v regijah iz člena 349 glede na njihov strukturni, gospodarski in socialni položaj; (b) pomoč za pospeševanje izvedbe pomembnega projekta skupnega evropskega interesa ali za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice; (c) pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi; (d) pomoč za pospeševanje kulture in ohranjanja kulturne dediščine, kadar takšna pomoč ne škoduje trgovinskim pogojem in konkurenci v Uniji v obsegu, ki je v nasprotju s skupnimi interesi; (e) druge vrste pomoči, kakršne lahko Svet določi v sklepu, ki ga sprejme na predlog Komisije. Vir: http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 6.2.2015. 123
recital 15. 124
recital 23. 125
recital 21. 126
recital 22.
37
vlada prepustila del svojih nalog.«127
. Ne glede na to, da oglaševalska kampanja in uporaba
oznake »guaranteed Irish« ni uspela v boju za tržni delež, ni dopustno spregledati dejstva, da
je šlo za vladni program«128
, pomemben pa je »… potencialni učinek«129
.
Irska torej ni uspela s prvim argumentom, torej z trditvami sklenjenimi v ugotovitev, da naj bi
šlo za ukrepe, ki z državo niso dovolj povezani, da bi z njimi zdrsnili v kršitev 30. (sedaj 34
PDEU). člena PES. Drugi argumentacijski sklop se nanaša na definicijo izraz »ukrep«. Ukrep
ni zgolj ozko razumljen akt državne oblasti, kot je predlagala Irska, pač pa široko razumljen
sklop dejanj, aktov, ki so formalno zavezujoče ali celo prepričevalne narave. Ni pomembno,
da je vlada izrazila namen in dejanja po lastnih besedah ni izvedla, niti ga ni dokončala, kar
dokazuje s podatki o padcu prodaj kljub kampanji v teku. 34. člen se v konkretnem primeru
nanaša tudi na poizkus spremembe tržne strukture. Slabi rezultati kampanje niso relevantni,
saj je sodišče uporabilo formula Dassonville, ki temelji na potencialnem učinku na trgovanje.
Komentatorji soglasno ugotavljajo, da je sodba Sodišča ES odličen primer korektne uporabe
tedanjega 30. (34 PDEU) člena PES. In uporabe splošne strategije Sodišča, ki je izražena
zlasti v tem, da je treba biti aktiven in da je treba pravo Skupnosti uporabljati tudi v primeru,
ko zaredi rezultatov na trgu ne bi bilo razloga za zaskrbljenost. Odločba je pomembna tudi,
ker izenačuje očitne (neposredne) in prikrite (posredne) oblike diskriminatornega obnašanja
držav članic. 130
Dassonville formula govori le o državnih ukrepih (des etatas membres). Če gre za ukrep
zasebnopravnega subjekta potem tak ukrep ni prepovedan z 34. členom PDEU. Ni pa
potrebno, da gre za ukrep centralne državne oblasti, ampak lahko gre tudi za organe lokalne
samouprave. Bolj problematično je vprašanje, ali za državo štejejo tudi javnopravne ustanove.
V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je treba na to vprašanje odgovoriti pritrdilno, če
gre za telesa, ki so ustanovljena, na podlagi nacionalne zakonodaje, ki so financirana iz
proračuna in če njihove organe upravljanja imenuje in odpokliče vlada.
V skladu z navedeno formulo so prepovedani ukrepi, ki se nanašajo na uvožene proizvode-
neposredna ali formalna diskriminacija. Tako je v prvi vrsti prepovedan vsak sistem uvoznih
in izvoznih dovoljenje tudi, če gre zgolj za formalnost. Ukrepi, ki se uporabljajo izključno
glede uvoženih produktov, so zajeti z Dasonville formulo. Pri tem lahko gre tudi za ukrepe, ki
na prvi pogled niso diskriminatorni. Tak primer izhaja iz zadeva Komisija ES proti Franciji131
,
v kateri je Sodišče ES štelo za prepovedan francoski predpis, ki je sicer veljal tako za domače,
kot za uvožene produkte, vendar pa so njegovi praktični učinki naperjeni le proti uvoženim.
Šlo je za predpis, ki je omejeval reklamiranje žganih pijač, ki so bile izdelane na osnovi
žitaric, ne glede na državo izvora. Ta predpis je torej omejeval reklamo za wisky in podobne
127
recital 24. 128
recital 25. 129
recital 27. 130
Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, pravna fakulteta in cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 386. 131
Zadeva 152/78, ZOdl. 1980, str. 2299.
38
pijače, ki se v Franciji ne proizvajajo, medtem ko so se tipični francoski proizvodi, kot je
konjak, lahko neomejeno reklamirali.132
V zadevi Apple and Pear Development Council133
je sodišče posebej obravnavalo problem
posebnega označevanja in s sodbo sporočilo, da vsi ukrepi, ki podpirajo domače blago,
vendarle niso prepovedani po PES in da je njegova ostrost iz sodbe v »Buy Irish« vendarle do
določene mere relativna.
Apple and Pear Development Council (APDC) so ustanovili v Veliki Britaniji z aktom
pristojnega ministra, financiral pa se je iz odstotkov, naloženih v plačilo sadjarjem v Angliji
in Walesu. Člane APDC je imenoval kmetijski minister , namen njegove ustanovitve pa je bil
vzpodbujanje potrošnje jabolk in hrušk. Izvajal je tudi raziskovalne projekte in se ukvarjal s
stiki z javnostjo. Poleg splošnega oglaševanja potrošnje jabolk in hrušk pa je APDC oglaševal
tudi tipične regionalne sorte, celo z oglaševalskimi akcijami in sloganom »Polish up your
English«. Tožil je sadjarje, ki niso plačevali prispevkov, ti pa so odgovorili, da je delovanje
APDC v nasprotju z 28. členom PES (člen 34 PDEU), ker diskriminira med domačim sadjem
in sadjem iz drugih držav članic. V odgovoru na predhodno vprašanje angleškega sodišča po
234. členu PES (sedaj člen 267 PDEU) je Sodišče ES, ponavljajoč argumente iz sodbe v
zadevi »Buy Irish«, da je vloga države, četudi le ob ustanovitvi in zaradi omogočanja
financiranja, dovolj velika, da delovanje APDC podredi določbi tedanjega 30. člena PEGS
(sedaj 34. člen PDEU134
). 135
V nadaljevanju je argumentacija zavila drugam z ugotovitvijo,
da »… po drugi strani 30. člen ne preprečuje tovrstnim telesom, da bi opozarjala s sredstvi
oglaševanja, na posebno kakovost sadja v državi članici ali vzpodbujanja prodaje z
navajanjem posebnih lastnosti, četudi so te lastnosti tipične za proizvajalca posamezne države
članice«136
.
Dopustna je torej konkurenca, glede na kakovost proizvodov, ne konkurenca pa glede na
njihov izvor. »… it is justifiable to advertise to consumers the desirability of buying English
fruit because it is pleasingly crisp and crunchym but not simply it is English in origin«, zaradi
česar je sodišče razlikovalo med »Buy Irish« in »Polishing up (your) English«.137
132
Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str. 30. 133
Zadeva 222/82 Apple and Pear Development Council v. K.J. Lewis Ltd. 134
http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 16.2.2015. 135
recital 18 in nekateri prejšnji. 136
recital 19. 137
Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, pravna fakulteta in cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 387.
39
Tehnični standardi in negativna integracija
Tudi tehnični predpisi in standardi, ki se razlikujejo od države do države, lahko predstavljajo
pomembne trgovinske ovire. Tako je lahko blago, ki ustreza zahtevam v eni državi,
prepovedano ali omejeno pri prodaji v drugi državi, v kolikor so zahteve v slednji drugačne,
kar zadeva značilnosti blaga ali načina proizvodnje, ali pa postopkov za presojo skladnosti
blaga z obveznimi ali prostovoljnimi pravili.138
Kar ena četrtina proizvodov v meddržavni trgovini EU ni podvržena harmoniziranim
pravilom na ravni EU, ampak je še zmeraj podrejena nacionalnim tehničnim predpisom, ki
imajo lahko znatne praktične posledice za proizvodnjo, distribucijo in dnevno uporabo
proizvodov. Takšna nacionalna pravila pogosto omejujejo meddržavno trgovino z blagom
/npr. z živili (kruh in testenine), s pohištvom. Kolesi, lestvami in celo nekaterimi dragocenimi
kovinami). To vodi do dodatnih administrativnih stroškov in zahtevnih postopkov testiranja, v
okviru katerih morajo proizvajalci dokazati, da njihovi proizvodi ustrezajo predpisom v državi
destinacije. Ker proizvajalcem iz drugih držav članic prilagajanje proizvodov predpisom in
standardom države uvoza pogosto zaradi prevelikih stroškov ni zanimivo, to predstavlja oviro
za delovanje notranjega trga EU. V takšnih situacijah je potrebno slediti pravilu, ki ga je
razvilo Sodišče ES, t. j.:
»Ko ni skupnih pravil (t. j. hatmonizacije) so države članice pristojne urejati vsa vprašanja
glede proizvodnje in trženja proizvodov na njihovem ozemlju.«
Vendar pa to ne pomeni neomejene avtonomije držav članic pri določanju proizvodnih
standardov, ampak so le-te zavezane spoštovati člen 34 PDEU in sodno prakso Sodišča ES
glede razlage le-tega, zlasti glede načela vzajemnega priznavanja proizvodov med državami
članicami iz zadeve Cassis de Dijon. To načelo zahteva priznavanje predpisov v drugih
državah članicah in medsebojno zaupanje ter povečuje konkurenco na trgu EU, sprejeto pa je
bilo prav iz razloga, ker institucije EU ne morejo slediti razvoju proizvodov in sprejemati
harmonizacijske zakonodaje za vse mogoče proizvode. Tudi v sodobni sodni praksi se
Sodišče S konstantno sklicuje na to pravno pravilo. V zadevi Neeltje Houtwipper139
je
Sodišče ES zaključilo: »Uveljavljena sodna praksa, začenši s »Cassis de Dijon«, je, da je v
primeru, ko ne obstaja harmonizacija zakonodaje, ovire prostemu pretoku blaga, ki so
posledica uporabe pravil, ki določajo zahteve glede izvora, oblike, velikosti, teže, sestave,
predstavitve, označevanja, embalaže itd., ki jih mora izpolnjevati blago iz drugih držav članic,
kjer se le to zakonito proizvaja in prodaja, predstavljajo ukrep z enakim učinkom količinskim
138
Mestinšek, Podbrežnik, Frančiška, Vpliv diskriminatornih in nediskriminatornih pravnih norm na gospodarske subjekte s poudarkom na davku na dodano vrednost, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, januar, 2011, str. 53. 139
Zadeva C- 293/93 Ludomira Neeltje Barbara Houtwipper.
40
omejitvam, prepovedan s členom 28 PES140
. Temu je tako tudi v primeru, ko se ta pravila
uporabljajo brez razlike (nediskriminatorno) za vse proizvode (…).«141
Država članica, ki omejuje trženje uvoženih proizvodov, pa nosi dokazno breme neskladnosti
tujega proizvoda z domačimi tehničnimi pravili. Pri tem mora navesti na katero svoje
tehnično pravilo se sklicuje ter podati tehnične in znanstvene dokaze, da nameravani ukrep
temelji na enem od obravnavanih razlogov v javnem interesu iz člena 30 PES (36. člen
PDEU) ali se sklicuje na višji razlog v javnem interesu in da predvidena odločba zagotavlja
izpolnitev zastavljenega cilja ter ne presega okvirja, ki je za to potreben.142
da . To pomeni, da
v kolikor država članica ne predloži ustreznega dokaza o tehnični neustreznosti proizvoda,
mora dopustiti prodajo le tega na svojem ozemlju.
V zadevi Dundalk Water Supply143
je mestni svet v Dundalku izdal razpis za nabavo cevi za
razširitev mestnega vodovoda. Razpisna dokumentacija za zahtevala ustrezanje izdelkov
določenemu irskemu standardu (IS 188). Med ponudbami je bila tudi taka, ki ni bila potrjena s
strani irskih oblasti, ustrezala pa je mednarodnim tehničnim standardom. V konkretnem
primeru je le eno, seveda irsko podjetje izdelovalo proizvode po omenjenem irskem
standardu. Sodišče ES je ugotovilo, da tovrstno pogojevanje standardov »… utegne
povzročiti, da se subjekti, ki ne proizvajajo po irskih standardih, ne udeležijo razpisa.« Ker je
le irsko podjetje izpolnjevalo pogoje razpisa, je »razpis omejil dobavo proizvodov za obnovo
omrežja v Dundlaku na irske proizvajalce.«144
. Sodišče ni sprejelo irskega argumenta, da v
vztrajanje pri irskih standardih pomeni izogibanje nepremostljivim tehničnim problemom, ki
bi nastopili, če bi se uporabili mednarodni standardi, ki sicer ustrezajo konkretnemu irskemu
standardu, saj »… se zavrnitev irskih oblasti ne nanaša na tehnično neustreznost, pač pa na
njihovo zavrnitev, da bi preverile, ali zahteve ustrezajo, če proizvajalec ne predloži certifikata
pristojnega irskega organa o ustreznosti irskemu standardu. IS 188«. Sodišče tudi ni sprejelo
argumenta, da varovanje javnega zdravja upravičuje uporabo IS 188, ker ta standard
onemogoča stik med vodo in azbestom v cementnih ceveh, saj je bilo ugotovljeno, da je razpis
vseboval tudi zahtevo, da morajo biti cevi pred tovrstnimi škodljivimi vplivi zaščitene z
zunanjimi in notranjimi premazi.
Na tehnične značilnosti se navezuje odločba v zadevi poštnih frankirnih strojčkov145
.
140
Člen 34 PDEU. 141
Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str. 41. 142
2. In 6. člen Uredbe (ES) št. 764/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi postopkov za uporabo nekaterih nacionalnih tehničnih pravil za proizvode, ki se zakonito tržijo v drugi državi članici, in o razveljavitvi Odločbe št. 3052/95/ES. (vir: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2008:218:0021:0029:sl:PDF, dne 6.2.2015). 143
Zadeva 45/88, Commission v Ireland. 144
recitala 19 in 20. 145
Zadeva 21/84, Cimmission v. France.
41
Francoski predpis je v preteklosti diskriminiral med domačimi in tujimi frankirnimi strojčki,
pozneje pa so ga spremenili. Predmet presoje ni prvi niti drugi predpis, pač pa delovanje v
praksi, saj je tuj proizvajalec trdil, da francoski naročniki se vedno vztrajno zavračajo dobavo
tujih strojčkov. Po mnenju Sodišča samo obstoj z vidika 30. (sedaj 34. člen PDEU) člena PES
korektnega predpisa ne zadostuje, da bi se država članica izvila iz objema prepovedi citirane
določbe. Ta velja tudi v primerih, ko uprava razvije »sistematično« neugoden pristop »proti
uvoženim strojem« (s počasnim postopkom za tuje dobavitelje, z dodatnimi tehničnimi
postopki ipd). Sodišče poudarja, de bi »… prepoved ukrepov z enakovrednim učinkom
izgubila veliko uporabne učinkovitosti, če ne bi veljala za zaščitna diskriminatorna delovanja
tega tipa«.146
»Upravno delovanje je ukrep, prepovedan po 30. (sedaj člen 34 PDEU) členu, če
izkazuje določeno stopnjo konsistentnosti in splošnosti«147
, zato je francoska poštna uprava v
konkretnem primeru postavila ovire členu 30 PES.
V skupino ukrepov vzpodbujanja diskriminacije in omogočanja prednosti domačim
proizvodom lahko uvrstimo tudi označevanja izdelkov. Zaradi pomembnosti obravnavamo te
primere posebej.148
146
recital 12. 147
recital 13. 148
Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, pravna fakulteta in cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 388-389.
42
Načelo vzajemnega priznavanja
Cassis de Dijon149
je ribezov liker, ki se navadno meša z belim vinom. Tožnik ga je želel
uvoziti iz Francije v Nemčijo, vendar je nemško Bundesmonopolverwaltund fur Branntwein
uvoz s tem, da je vseboval 15-20% volumskih delov alkohola, francoski liker ni ustrezal
nemškim predpisom, po katerih je prepovedano prodajati žgane pijače, če te nimajo več kot
32% vsebnosti alkohola. Uvozniku so nemške oblasti razložile, da uvoz seveda ni
prepovedan, pač pa v Nemčiji take pijače ne bo mogel prodajati. Uvoznik je z s trditvijo, da je
Nemško predpis ukrep z enakovrednim učinkom kot količinska omejitev uvoza, ki je bila
prepovedana po tedanjem 30. (sedaj člen 34 PDEU) členu PES, začel s postopkom pred
nemškim sodiščem. Pravilo ni bili diskriminatorno, saj je veljalo tako za nemške kot za
uvožene pijače. Vendar pa je predpis s trga izključil blago, ki je bilo izdelano v skladu z
predpisi druge države članice, zgolj zato, ker so se razlikovali nemški in francoski predpisi.
Posledica je delitev skupnega trga na države članice. Sodišče ES je pred izrecnim odgovorom
na predhodno vprašanje navedlo vrsto argumentov150
: »če ni skupnih pravil o proizvodnji in
prodaji alkohola, države članice samostojno urejajo proizvodnjo in prodajo na svojem
območju…« kar seveda ni sporno, vendar »oviranje prometa blaga, ki je posledica razlik med
zakoni držav članic, ki ureja prodajo… lahko sprejmemo le, če so potrebni za izpolnjevanje
obveznih zahtev (mandatory requirements), ki se nanašajo na učinkovitost davčnega nadzora,
varovanja javnega zdravja, poštenih trgovskih običajev in varovanja potrošnika«.151
Nemčija
se je branila, da je zakon sprejela zaradi varovanja javnega zdravja z navedbo, da naj bi
predpis varoval pred porabo alkoholnih pijač, zlasti tistih z nižjo vsebnostjo alkohola, saj naj
bi te lažje pripeljale do odvisnosti in varstva potrošnikov pred nelojalno konkurenco: če bi
bile na voljo blažje pijače, bi do odvisnosti prišlo hitreje. Segmentirana obravnava pijače,
glede na vsebnost alkohola, je torej po nemškem stališču v boju proti alkoholizmu še vedno
boljša od popolne prepovedi. Sodišče je te navedbe zavrnilo, ker potrošnik lahko prosto izbira
iz palete različno močnih alkoholnih pijač, ki so v prosti prodaji v Nemčiji in jih pred uporabo
celo redčijo152
. Zato Nemčija ni ponudila trdnega argumenta, s katerim utemeljuje boj proti
alkoholizmu in delovanje v korist javnega zdravja, kar je obvezna zahteva. Obvezna zahteva
mora biti nenazadnje tudi sorazmerna, kar bi se dalo doseči, če bi npr. zahtevali, da se pijačo
jasno označi in s tem pokaže vsebnost alkohola. V zvezi z argumentom varovanja potrošnikov
pred nelojalno konkurenco, je Nemčija trdila, da naj bi zniževanje vsebnosti alkohola
omogočalo konkurenčno prednost na trgu pred močnejšimi pijačami, saj alkohol zaradi visoke
obdavčitve predstavlja najdražjo sestavino pijače153
. Sodišče je ugotovilo, da zahteve z
minimalno vsebnostjo alkohola, ki jih je postavil nemški predpis, ne služijo namenu, ki je v
149
Zadeva 120/78 Rewe-Zentrale AG V. Bundesmonopolverwaltung fur Branntwein (Reference for a Preliminary Ruling: Hessisches Fenanzgericht). 150
recitali 8-14. 151
recital 8. 152
recitala 10 in 11. 153
recital 12.
43
splošnem interesu in potemtakem ne morejo prevladati nad zahtevo, da naj bo promet blaga
prost154
:155
V zadevi Cassis de Dijon je Sodišče ES z načelom vzajemnega priznavanja podalo domnevo
svobodne trgovine: proizvod, ki je zakonito dan v promet v eni od držav članic, ima načeloma
zagotovljen dostop do trga v vseh državah članicah. To pravilo zahteva priznavanje
standardov v drugih državah članicah in medsebojno zaupanje. Rezultat zadeve Cassis de
Dijon pa je bilo tudi povečanje konkurence. S tem je sodišče ES pripomoglo k odpravi težave
drobitve trga: proizvod, ki se proizvaja in prodaja v eni državi članici v skladu z njenimi
pravili, zaradi različnih pravil druge države članice ne more na trg slednje. Težava nastane
zaradi skupnega učinka nacionalnih pravil, ki so lahko sama po sebi povsem razumna in
nediskriminatorna, vendar pa njihova raznolikost med državami članicami predstavlja oviro
za svobodno trgovino. Ta ovira se kaze v tem, da mora proizvajalec izpolnjevati dvojna
pravila-domače države in države uvoznice in to zanj predstavlja dvojno breme (v sedanji EU
bi lahko to v skrajnem primeru predstavljalo 27 kratno breme). Pravilo uvozne države članice
je s tega vidika materialno diskriminatorno, saj za dve različni situaciji uporablja ista pravila.
Sodišče ES se je torej v sodbi osredotočilo na učinek nacionalnih pravil in odločilo, da člen 28
PES (sedaj 34. Člen PDEU) prepoveduje tudi tista nacionalna pravila, ki neposredno ne
diskriminirajo uvoženega blaga vendar z svojo raznolikostjo predstavljajo omejitev za
meddržavno trgovino. To je vodilo do razširitve obsega člena 28 PES, kar je imelo izjemen
pomen za prihodnjo sodno prakso. Tako je člen 28 PES zajel številna nacionalna (formalno)
nediskriminatorna pravila, s katerimi država ni imela namena urejati trgovine z drugimi
državami, ampak urediti trg tako, da bi zagotavljal pomembne javne cilje, ki niso imeli narave
ekonomskega protekcionizma.
Na tej osnovi je v sledeči sodni praksi Sodišče ES spremenilo številna nacionalne pravila
glede označevanja, sestave in drugih značilnosti uvoženega blaga. Ta nacionalna pravila so
onemogočala ali oteževala prodajo proizvodov, ki niso bili usklajeni z nacionalnimi
zahtevami, ki so zasledovale cilje varstva potrošnikov, zdravja, poštenega trgovanja itd.
Splošna politika Sodišča ES je bila, da je dalo prednost označevanju pred obveznimi
zahtevami. Že v zadevi Cassis de Dijon je Sodišče ES poudarilo, da: »z zahtevo po označitvi
izvora in vsebnosti alkohola na embalaži proizvodov enostavno zagotovimo, da so pomembne
informacije sporočene kupcu.« V nekaterih primerih je Sodišče ES poseglo v tradicionalna
nacionalna pravila glede značilnosti blaga in njegovega izvora, kot je npr, glede označbe kis,
oblike embalaže margarine156
Takšen primer je npr.:
1.) zadeva Gilli and Andres157
kjer sta bila Herbert GIlli in Paul Andres obtožena zaradi
uvoza jabolčnega kisa iz Nemčije v Italijo. Italijanski predpis je prepovedal prodajo
154
recital 14. 155
Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, pravna fakulteta in cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 394-395. 156
Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str. 31-32. 157
Zadeva 261/79 Criminal Proceedings against Herbert Gilli and Paul Andres (Preference for a Preliminary Ruling:Pretura di Bolzano-Italy).
44
kisa, ki ni iz grozdja. Tudi v tem primeru zakonodaje skupnosti, ki bi urejala področje,
ni bilo. Sodišče ES je po ugotovitvi, da so dejstva domala enaka kot v primeru Cassis
de Dijon ponovilo prvi del recitala 8 iz sodbe v tej zadevi. Kar zahteva izpolnjevanje
katere od obveznih zahtev je ugotovilo, da bi bilo relevantno varovanje zdravja,
vendar uvoženi kis ni bil zdravju škodljiv in bi primerno označevanje zlahka opozorilo
na dejstvo, da kis ni nastal pri fermentaciji grozdja.
2.) V zadevi Rau158
je belgijsko pravo določalo, da mora biti margarina embalirana v
obliki kocke in to je veljalo za margarino iz Belgije in iz drugih držav članic. A dlani
je, da je proizvajalcem, ki niso bili iz Belgije, otežilo poslovanje. Nemški dobavitelji
ni mogel izpolniti pogodbe, ker je dobavil margarino, embalirano v plastičnih
posodicah, ne pa v kockah. Sodišče v Hamburgu je na Sodišče ES naslovilo zahtevo
po 177. Členu PES in dobilo odgovor v smislu Cassis de Dijon. Razlog varstva
belgijskega potrošnika, ki je navajen na margarino v kockah in maslo, ki ni v kockah,
zato naj bi pakiranje margarine v kockah zmanjševalo možnost zamenjave proizvodov,
je Sodišče gladko zavrnilo159
.160
3.) Starodavni nemški predpisi o čistosti piva161
so določali, vrsto pogojev
(Reinheitsgebot). Njihov namen je bil zagotavljati visoko kakovost tradicionalnih
nemških piv. Po prvem spornem pravilu se je pijača imenovala Bier le, če je bila
zvarjena iz tradicionalnih sestavin. Pivo iz drugih sestavin je bilo dopustno prodajati,
vendar ne kot Bier. Po drugem pravilu v Nemčiji sploh ni bilo dopustno prodajati piva
z dodatki. Pravili sami po sebi nista diskriminirali tujih proizvodov, saj bi tuja firma
lahko proizvedla pivo v skladu z prvim in drugim pravilom in ga brez težav prodala na
nemškem trgu. Predpisi o čistosti piva so po mnenju Komisije po Casissu nedvomno
pomenili delitev trgov in oteževanje prometa med državami članicami zaradi različnih
ureditev v državah članicah. Sodišče ES je vnovič ugotovilo, da ni zakonodaje na tem
področju in ponovilo vrsto argumentov iz recitalov 8 do 14 iz sodbe Cassis. Nemška
obramba se je osredotočila na dokazovanje, da sta izpolnjena vsaj dve obvezni zahtevi,
varovanje zdravja in varstvo potrošnikov. Navedla je, da dolgoročno uživanje aditivov
se ni raziskano in da je torej njihova prepoved zaradi velike porabe piva v Nemčiji
utemeljena. Potrošnik bi bil zaradi prostega prometa in velikega števila različnih piv
po na vedbah obrambe zapeljan v zmedo glede sestave piva. Oba argumenta je
Sodišče ES gladko zavrnilo: prvega zato, ker je bila prepoved aditivov splošna in se je
nanašala tudi na tiste, ki so dokazano neškodljivi, poleg tega pa obramba ni uspela
dokazati, da bi tudi v primeru dokazanega tveganja za zdravje, bilo trba uporabiti tako
ostre ukrepe. Drugega je zavrnilo, ker zakonodaja države članice ne sme uporabljati
158
Zadeva 261/81 Walter Rau Lebensmittelwerke v. de Smedt Pvba (Reference for a preliminary ruling: Landegericht Hamburg). 159
recitala 16 in 17. 160
Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, pravna fakulteta in cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 396. 161
Zadeva 178/84 Comission v. Germany.
45
navad potrošnikov, da utemelji prednost nacionalne industrije. Sodišče je ugotovilo
tudi, da je ukrep nesorazmeren. V sodbi so zanimivi deli, v katerih Sodišče analizira
navade potrošnikov, se ukvarja z posledicami dosedanjega protekcionizma in vplivi na
tradicionalni okus potrošnika v državi članici.
Po sodbi v obravnavani zadevi je v Nemčiji dopustno prodajati piva vseh proizvajalcev in
potrošnik sam se poslej odloča, ali bo pil tradicionalno nemško ali pa ga bo premamilo
tradicionalno angleško pivo. Odločitev in pogoji zanjo morajo nastati v zasebni sferi:
pivovarne proizvajajo in oglaševanjem prepričujejo potrošnike, potrošniki se odločajo, to pa
jim omogočajo pravila o prostem prometu blaga - »Skupni trg obstaja tudi zato, da ima
potrošnik možnost sam ugotoviti, kaj je dobro zanj«. Iz te odločitve je sfera države
izključena.162
162
Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, pravna fakulteta in cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 396-397.
46
10.) PREPOVED DISKRIMINATORNIH NACIONALNIH DAVKOV
Davčna politika je tipična oblastna dejavnost urejanja in odločanja o davkih oziroma
obdavčitvi, ki se vrši na določenem teritoriju in v določenem času. V tej zvezi je mišljeno
zlasti določanje ciljev na področju davkov in sprejemanje ukrepov, ki naj omogočijo
realizacijo zastavljenih ciljev. 163
Davčna politika je namreč simbol nacionalne suverenosti in
del državne ekonomske politike.164
Davčna pravila165
so že po svoji naravi diskriminatorna, saj je diskriminacija že to, če se
obdavči en proizvod bolj kot drugi ali se obdavči en proizvod in ne drugi. Ni nevtralnega
davka in vsaka država s fiskalno politiko odloči katera vrsta diskriminacije je najboljša za
ekonomsko in socialno politiko.166
V Pogodbi o ES je opredeljeno, da so za določanje fiskalne
politike pristojne države članice, ki pa morajo pri tem spoštovati splošna pravila prava
Skupnosti. Sodišče ES je zapisalo:
»(…) v primeru, ko ne obstaja poenotena ali harmonizirana zakonodaja Skupnosti, pravo
Skupnosti ne prepoveduje državam članicam določati davčne vzpodbude ali davčne izjeme
(…) seveda, če le te služijo zakonitim ekonomskim in socialnim ciljem…«
Glede na to je razumljivo, da so države članice, če ni harmonizacijskih pravil proste pri
določanju fiskalne politike in zato tudi fiskalne diskriminacije med proizvodi, davčnimi
zavezanci in tako naprej.
To prostost pa močno omejujeta člena 110 in 111 PDEU (prejšnja člena 90 in 91 PES).
Določbe členov 111 do 113 PDEU urejajo t.i. načelo namembnosti v trgovanju znotraj
notranjega trga. Gre za blago, ki je bilo izvoženo iz ene države članice, in ni predmet notranje
obdavčitve v državi, iz katere je izvoženo, pač pa v državi, v katero je namenjeno. Določba
110. člena je po 30. členu PDEU druga poglavitna določba v PDEU, ki je namenjena odpravi
fiskalnih167
ovir.168
163
Škof, Bojan; Wakounig, Marian; Tičar, Bojan; Jerman, Saša; Kobal, Aleš; Ferčič, Aleš; Davčno pravo; Pravna fakulteta: Davčno – finančni raziskovalni inštitut; Maribor, 2007, str. 26. 164
Šircelj, Andrej; Davki in pravne osebe v Evropski uniji: problematika obdavčitve pravnih oseb; Gospodarski vestnik; Podjetje in delo, št. 7/2004, str. 1015. 165
Davčna norma ali davčno pravilo je sestavni del davčnega sistema in je obvezno pravilo družbenega vedenja in ravnanja, za izvrševanje katerega skrbi država s sredstvi prisile. Vir: Škof, Bojan; Wakounig, Marian; Tičar, Bojan; Jerman, Saša; Kobal, Aleš; Ferčič, Aleš; Davčno pravo; Pravna fakulteta: Davčno – finančni raziskovalni inštitut; Maribor, 2007, str. 71. 166
Knez, Rajko; Vpliv davčnih pravil na delovanje skupnega trga; Zbornik referatov; Slovenski inštitut za revizijo; Portorož, 16. in 17. oktober 2003, str. 86. 167
Fiskalne ovire lahko izhajajo iz carin in carinam podobnim ukrepom ali pa nastajajo z bolj obremenjujočo naložitvijo nacionalnih davkov na uvožene proizvode v primerjavi z domačimi. Vir: Bedrač, Janja; Diskriminatorni nacionalni davki na enotnem trgu EU; Evro pravna praksa, št. 3/2003, str. 25-26.
47
Člen 110 PDEU169
(prejšnji člen 90 PES) namreč določa da:
Nobena država članica ne uvaja, neposredno ali posredno, kakršnih koli notranjih davkov na
izdelke drugih držav članic, ki bi bili višji od davkov, uvedenih neposredno ali posredno na
enakovrstne domače izdelke.
Prav tako nobena država članica ne uvaja takšnih notranjih davkov na izdelke drugih držav
članic, s katerimi bi posredno zaščitila druge izdelke.
Namen 110. člena170
, ki je neposredno uporaben od 1.1.1962, je preprečiti, da bi se
uvoženemu blagu naložilo težje breme kot pa domačemu blagu. Določba prepoveduje
notranjo diskriminacijo, ki bi bila uperjena proti blagu iz drugih držav članic. Namen je torej
na dlani: določba 110. člena preprečuje izigravanje namena, ki naj ga dosežejo določbe členov
28 in 30 PDEU171
. Te določbe prepovedujejo ukrepe na meji, bodisi carine ali ukrepe z
enakovrednim učinkom, ki bi vplivali na trgovanje med državami članicami. Z določbami o
prepovedi diskriminatornega obdavčevanja pa PES prepoveduje tudi določena dejanja ali
predpise, katerim je podrejeno blago, ko preide mejo države članice in je že na njenem
ozemlju. Sklopa določb 28.-30. člena in 110.-113. člena PDEU torej učinkujeta na različnih
ravneh, prvi na mednarodni, drugi na notranji. Med seboj se dopolnjujeta, a sta tudi vzajemno
izključna. Četudi je 110. člen PDEU relevanten za prost promet blaga, se ne nanaša na davčno
politiko in carinsko zakonodajo. Sodišče ES je v zadevi Iannelli v Meroni172
odločilo, da
diskriminatorni davki niso enaki carinskim dajatvam. Določba 110 člena pokriva neposredno
in posredno davčno diskriminacijo, diskriminatorno vračanje plačanih davkov. Proti
diskriminacijski namen je skrajni domet določbe, ki je ni dopustno uporabiti kot določbo, ki
naj harmonizira davčno zakonodajo v državi članici.
Prvi odst. 110. člena PDEU (prej prvi odst. 90. člena. PES) se nanaša na uvožene proizvode,
ki so tako podobni domačim proizvodom, da zahtevajo enako davčno obravnavo in če država
članica krši to določilo, mora posledično izenačiti davke med podobnimi domačimi in
uvoženimi proizvodi. Drugi odst. 110. člena PDEU (prej drugi odst. 90. člena PES) pa se
nanaša na proizvode, ki so med seboj konkurenčni, čeprav niso podobni in če država članica
krši to določilo, mora odpraviti zaščitni davek.173
1. odstavek 110. člena torej ne zahteva od
držav članic, da izpeljejo posege na zakonodajnem področju, pač pa le zahteva izvajanje
obstoječega pravnega sistema brez razlikovanja med domačimi in tujimi podobnimi
168
Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, pravna fakulteta in cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 419. 169
http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 25.3.2015. 170
Prejšnji člen 90. 171
Prej 23-25 PES. 172
Zadeva 74/76, Iannelli & Volpi SpA v Ditta Paolo Meroni, Reference for a preliminary ruling: Pretura di Milano - Italy. 173
Bedrač, Janja; Diskriminatorni nacionalni davki na enotnem trgu EU; Evro pravna praksa, št. 3/2003, 25-26.
48
proizvodi. 2. odstavek pa prepoveduje kakršnokoli notranjo protekcionistično (za domače
proizvode) obdavčitev.174
Poudariti je potrebno, da omenjena določila Pogodbe o ES ne prepovedujejo notranje
obdavčitve. Države članice so proste pri oblikovanju svojega notranjega sistema
obdavčevanja, vendar mora ta sistem temeljiti na objektivnih kriterijih, ne oziraje se na izvor
blaga. Države članice torej smejo prosto oblikovati davčne stopnje in razlikovati med
različnimi proizvodi, vendar pa ne smejo neposredno ali posredno razlikovati med domačimi
in podobnimi uvoženimi proizvodi tako, da bi se dajala prednost domačim, saj bi s tem
omejevali konkurenco na enotnem trgu.175
Če omejitev davčne prostosti držav članic ne bi
bilo, bi bila davčna politika močno sredstvo v rokah držav članic za zaščito njihovega lastnega
gospodarstva. Na področju carin kot klasične zaščite gospodarstva posamezna država ne bi
morala storiti ničesar zaradi določb PDEU, zato blago iz drugih držav članic na sami meji ne
bi zadelo ob ovire, bi pa te nanj prežale znotraj meja te države. Uvoženo blago ne bi bilo
konkurenčno domačemu, ker bi bilo domače manj obdavčeno ali celo neobdavčeno, zato v
takšnih okoliščinah kakršna koli odprava carin in ukrepov z enakimi učinki ter količinskih
omejitev in ukrepov z enakimi učinki ne bi dosegla svojega namena, saj bi lahko države
znotraj svojih meja z diskriminatorno davčno politiko na enak način varovale domače
proizvajalce in jim omogočale preferencialno obravnavanje, kar pa v pravu Unije ni
dovoljeno.176
Pravila oziroma omejitve, s katerim pravo Skupnosti zavezuje države članice, delujejo v dveh
smereh: na eni strani so to omejitve, ki jih države članice morajo spoštovati, na drugi strani pa
pravni temelji na katerega se lahko neposredno sklicujejo posamezniki, če smatrajo, da kaka
država članica teh pravil na upošteva.
Zmotno pa si je misliti, da se zaradi protekcionistične davčne politike ne bodo pritoževala
domača podjetja, ker jih država ščiti s takšno politiko. Ne gre namreč pozabiti, da tudi
uvozniki blaga ne bodo zadovoljni, saj uvoženega blaga zaradi diskriminatornih davkov ne
bodo sposobni prodati na trgu, potem seveda, ko ga bodo brez carine prepeljali v državo
svojega sedeža. V sodni praksi Sodišča ES je cela vrsta primerov, ko se pred (pred vsem)
upravnimi sodišči soočita na eni strani domači uvoznik in na drugi država sedeža uvoznika. Ti
primeri so celo pogostejši kot tisti, v katerih bi se izvoznik »sprl« z državo, kamor izvaža,
kajti večina blaga se v države članice EU uvozi prek domačih uvoznikov. 177
Država s
protekcionističnimi davki ne ščiti vseh svojih gospodarskih subjektov, ampak predvsem
proizvajalce. To pa državam članicam EU ne preprečuje, da ne bi še naprej poskušale
174
Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, pravna fakulteta in cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 419-420. 175
Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str. 20. 176
Knez, Rajko; Vpliv davčnih pravil na delovanje skupnega trga; Zbornik referatov – 4. davčna konferenca slovenskega inštituta za revizijo; Slovenski inštitut za revizijo, Portorož, 16. in 17. oktober 2003, str. 86. 177
Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str. 19.
49
zagotavljati takšno zaščito, saj s tem pospešujejo rast domačega gospodarstva bruto domačega
dohodka in tudi zaščito delovnih mest.178
Ali je davek diskriminatoren ali ne, ni odvisno le od davčne stopnje, pač pa tudi od primerjave
med proizvodoma. Kar zadeva primerjavo med tujim in domačim proizvodom, je treba v
okviru 110. člena uporabiti dvojni test:
I.) Ugotoviti je potrebno, da je podana enakost obravnave med podobnimi
uvoženimi in domačimi proizvodi, poleg tega pa
II.) Mora notranja obdavčitev kot taka omogočati izogibanje posredni zaščiti
glede drugih konkurenčnih proizvodov179
178
Knez, Rajko; Vpliv davčnih pravil na delovanje skupnega trga; Zbornik referatov – 4. davčna konferenca slovenskega inštituta za revizijo; Slovenski inštitut za revizijo, Portorož, 16. in 17. oktober 2003, str. 87. 179
Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 420.
50
NEPOSREDNA (FORMALNA) DISKRIMINACIJA
Ukrepe držav članic, ki neposredno diskriminirajo nasproti uvoženim proizvodom je dokaj
lahko prepoznati, zato se jih države niso pogosto posluževale. Sodišče ES pa je vztrajalo pri
enaki obravnavi proizvodov tudi v primerih, če bi večina uvoznikov imela zaradi
diskriminatornega predpisa korist, le manjšina njih pa bi bila oškodovana. Člen 110 PDEU
zagotavlja, da se prednostna obravnava določenih domačih proizvodov razširi tudi na
podobne uvožene proizvode.180
Kljub temu, da so primeri neposredno diskriminatornih davkov redki, je Sodišče ES nekaj
takšnih primerov vendarle obravnavalo.
Podjetje Lüdtticke181
je leta 1963 uvažalo mleko v prahu iz Luksemburga v Nemčijo. Poleg
carine so nemške oblasti zaračunale še poseben izravnalni prometni davek. Uvoznik je vložil
tožbo, ker za davek ni bilo pravne podlage, saj je bilo nenazadnje domače mleko v prahu že
osem let oproščeno prometnega davka. Sodišče ES je zlahka ugotovilo, da gre za klasičen
primer neposredne diskriminacije proizvoda iz druge države članice, ki je nezdružljiv z
konceptom skupnega trga.
V Commission v. Italy182
je italijanska vlada zaračunavala nižje davke za predelano olje kot
za navadno olje, kar naj bi bilo po njenem zatrjevanju pogojeno z ekološkimi razlogi. Ni pa
ugodnosti uživalo uvoženo regenerirano olje. Italija se je po obtožbi Komisije, da je ravnala v
nasprotju s 95. (sedaj 110 PDEU.) členom PEGS branila, da v količinah uvoženega olja ni
mogoče razlikovati med navadnim in regeneriranim oljem, ker je nemogoče ugotoviti, za
katero olje gre. Sodišče ES je zagovor zavrnilo, ker bi bilo mogoče identificirati olje s
certifikati, na podlagi analitskih postopkov in podobno. Pravilo ni bilo sorazmerno.
Podobno je v zadevi Hansen183
Sodišče ES ugotovilo, da nemško pravilo, ki uvaja davčne
olajšave za alkoholne pijače, pridelane v majhnih obratih in na kmetijah ne velja za alkoholne
pijače, ki bi bile izdelane kjerkoli v Skupnosti, pač pa le za nemške proizvode.
V zadevi Bobie184
so nemški predpisi uvedli različne stopnje davkov glede na proizvodnjo
pivovarn, kar naj bi vzpodbudilo majhne obrate. Davčna stopnja za domača piva je imela
variabilni razpon od 12 do 15 DEM/hl. Uvožena piva so bila obdavčena enotno z 14,4
DEM/hl. Pridobile so tuje velike pivovarne, ki so prodajale po 60 pfenigov nižji obremenitvi
kot domače velike pivovarne, diskriminirane pa so bile tuje majhne in srednje pivovarne.
Sodišče ES ni sprejelo zagovora, da je enotna davčna stopnja poenostavila poslovanje in da je
180
Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str. 20 181
Zadeva 57/65 Firma Alfons Lütticke GmbH v. Hauptzllamt SAARLLOUIS 182
Zadeva 21/79 Commission v. Italy 183
Zadeva 148/77 H. Hansen v. Hauptzollamt Flensburg 184
Zadeva 127/75 Bobie v. Hauptzollamt Aachen-Nord
51
do vseh tujih pivovarjev pravična, ker so jo izračunali na podlagi ponderiranega povprečja, saj
člen 110 PDEU (nekdanji člen 90 PES) prepoveduje kakršnokoli diskriminacijo (kogarkoli).
Podobno je bilo dejansko stanje v zadevi Outokumpu185
, v kateri je finska obdavčitev domače
elektrike temeljila na določeni variabilni formuli, katere namen je bil vzpodbujati in
nagrajevati okoljsko prijazne vire energije. Uvožena elektrika ni bila obdavčena variabilno in
stimulativno, pač pa po enotni meri. Sodišče ni ugodilo trditvi finske vlade, da tuje elektrike
ni mogoče obravnavati enako kot domače zato, ker je elektrika kot proizvod specifična. 186
185
Zadeva C-115/96 Reference for a Preliminary Ruling; Tullilautakunta by Outkumpu. 186
Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, pravna fakulteta in cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 421.
52
POSREDNA (MATERIALNA) DISKRIMINACIJA
Ker je neposredna diskriminacija zelo očitna, so se države članice poskušale posluževati manj
očitnih sredstev za davčno diskriminacijo uvoženih proizvodov. Za podlago diskriminaciji
lahko služijo na samo različne davčne stopnje, ampak tudi osnova za obdavčitev ter druga
pravila glede obremenitve blaga. Sodišče ES poudarja, da bo člen 110 PDEU učinkovit le, če
bodo izključene vsakršne možnosti za višjo obdavčenje uvoženih proizvodov kot primerljivih
domačih.
Sodišče ES je pojma »posredno in neposredno« razlagalo široko. Člen 110 PDEU se
uporablja ne le za nacionalni davčni sistem, ki razlikuje po izvoru blaga, ampak tudi za davke,
ki na videz diskriminirajo na osnovi drugih faktorjev, vendar postavljajo domače proizvode v
boljši položaj.187
Primer Humbold188
je primer takšnega davka, je francoski davek, ki se ga je plačevalo na letni
ravni in je bil utemeljen na kriteriju moči motornega vozila. Uveljavljena je bila drsna
progresivna lestvica, ki jo je končala obdavčitev 1100 FF (16-CV). Vendar to še ni bila
končna davčna obremenitev, saj je bilo treba plačati enotnih 5000 FF za avto z močjo nad 16-
CV. Kupec, ki je kupil avto z 36-CV, je torej zaradi velike moči avtomobila moral plačati
enotnih 5000 FF. Davčni zavezanec Humbold je zahteval povračilo davkov, ker naj bi bil
predstavljeni sistem v nasprotju z tedanjim 95. členom PEGS (sedaj člen 110 PDEU). Sodišče
ES je v postopku ugotovilo, da v Franciji noben proizvajalec ne izdeluje avtomobilov nad 16-
CV. V obrazložitvi navaja, da država članica lahko prosto uveljavi sistem progresivnega
obdavčevanja, ki je utemeljen na določenem objektivnem kriteriju189
, in tak sistem
obdavčevanja je v nasprotju z 110. členom PDEU le, če je diskriminatoren učinek ali ima
protekcionistični učinek190
. V konkretnem primeru sta bila uveljavljena dva davka:
progresivni do 16-CV in enotni nad 16-CV. Kljub temu, da sistem formalno ne razlikuje med
domačimi in tujimi proizvodi, je diskriminatoren in protekcionističen, saj je bila enotna
obdavčitev uvedene na podlagi očitnega dejstva, da Francija tako močnih avtomobilov sploh
ne proizvaja191
. Sistem je diskriminatoren, ker nenadoma preskoči za velikansko razliko in ni
izveden enakomerno progresivno. Zato lahko dodatna obdavčitev izniči prednost določenih
tujih modelov v očeh potrošnika, zlasti zato, ker mora ta davek plačevati vrsto let. Enotni
davek torej tudi znižuje konkurenco na francoskem trgu192
.193
187
Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str. 20-21. 188
Zadeva 112/84 Humbold v. Directeur des Services Fiscaux. 189
recital 12. 190
recital 13. 191
recital 14. 192
recital 16. 193
Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 422-423.
53
V 1. odstavku 110. člena PDEU je prepovedana tako posredna kot neposredna
diskriminatorna obdavčitev uvoženih izdelkov v primerjavi z enakovrstnimi domačimi
izdelki. Prepoved iz drugega odstavka 110. člena PDEU pa se nanaša a uvožene izdelke, ki
sicer niso enake vrste, vendar pa so vseeno konkurenčni domačim izdelkom. Pri tem gre za
posredno diskriminacijo. Prepoved posredne diskriminacije konkurenčnih izdelkov se je
konkretizirala zlasti na podlagi vrste odločb Sodišča EU v zvezi z alkoholnimi pijačami.194
Razliko med tedanjim 1. in 2. odstavkom 90. člena PES (sedaj 110. člen PDEU) je Sodišče
ES opredelilo v Commission v. France (t.i. »Early Spirit Case)195
je Francija višje obdavčila
žgane pijače narejene iz žit (whisky, gin, rum in vodko), nižje pa tiste, ki so izdelane iz vina
ali sadja (calvados, cognac, armagnac). V Franciji so proizvedli zanemarljive količine prvih,
druge pa so tradicionalne francoske žgane pijače, proizvedene v velikih količinah. V recitalih
5-7 Sodišče izhaja iz stališča, da je treba koncept »podobnega proizvoda« interpretirati dovolj
fleksibilno. Podobni proizvodi (op. 1. odstavek) so tisti, ki imajo podobne lastnosti in z vidika
potrošnika zadovoljujejo iste potrebe. Funkcija 2. odstavka pa je v tem, da pokrije vse oblike
posredne davčne zaščite, če proizvodi tekmujejo med seboj, vendar ne gre za podobne
proizvode v smislu 1. odstavka. Medtem ko kriterij iz 1. odstavka pomeni primerjavo davčnih
bremen, bodisi po višini ali načinu določitve ali kako drugače, je drugi odstavek utemeljen na
bolj splošnem kriteriju, na zaščitnem učinku narave sistema notranje obdavčitve.196
Podobnost proizvodov je Sodišče ES presojalo na osnovi analogije in primerljivosti uporabe
proizvodov in ne na osnovi stroge identičnosti. Podobnost blaga se presoja po dveh kriterijih
in sicer po:
1.) Objektivni podobnosti-objektivnih značilnostih blaga197
V zadevi John Walker198
je Sodišče ES ugotavljalo podobnost med Whiskeyjem in sadnim
vinskim likerjem. Natančneje je ugotavljalo objektivne značilnosti obeh skupin pijač, posebej
še vsebnost alkohola, način proizvodnje, navade in izbiro potrošnikov. Ugotovilo je, da zato
ker ne vsebujeta enake količine alkohola, ker se postopka njune pridelave razlikujeta
(fermentacija, destilacija), proizvoda nista podobna.199
2.) Subjektivni podobnosti-pomenu blaga z vidika potrošnikov.
Proizvod je podoben z vidika potrošnikov, če ima podobne značilnosti in zadovoljuje
enake potrebe.
194
Uvod v pravo Evropske unije, Ferčič, Aleš, Hojnik, Janja, Tratnik, Matjaž, GV Založba, Ljubljana, 2011, str. 129. 195
Zadeva 168/78 Commission v. France. 196
Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 426. 197
Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str.22. 198
Zadeva 243/84 John Walker v. Ministerier for Skatter. 199
Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 427.
54
V zadevi Komisija ES proti Danski je Sodišče ES združilo oba kriterija in pri presoji
podobnosti vin iz grozdja in vin iz drugega sadja presodilo, da gre za podobne proizvode.
Koncept konkurenčnih proizvodov je širši od prejšnjega. Tukaj se presoja možnost
nadomeščanja enega proizvoda z drugim, kar v ekonomiji imenujejo križna elastičnost in
je v veliki meri odvisna od cene proizvodov, ki si konkurirajo. V zadevi Komisija ES proti
Združenemu Kraljestvu200
je država znatno različno obdavčevala pivo in vino (v razmerju
1:5), pri čemer je znano, da Kraljestvo večino vin uvozi pivo pa je večinoma domači
proizvod. Sodišče ES je podalo razlago, da se uporabi določilo 2. odstavka člena 90 PES
(sedaj člen 110 PDEU), kadar proizvodi ne izpolnijo pogojev po prvem odstavku člena 90
PES, vendar so kljub temu v konkurenci, pri čemer je potrebno upoštevati sedanje stanje
na trgu, pa tudi morebiten razvoj v prihodnosti. Po mnenju Sodišča ES sta Pivo in vino
zamenljiva, pri čemer naj se davčna stopnja piva ravna po najlažjem vinu. Pri tem pa je
potrebno poudariti, da v kolikor ne obstaja primerljiv (niti podoben, niti konkurenčen)
proizvod, presoja morebiti nepravičnega davka ne sodi v okvir člena 90 PES, ampak je
lahko obsežena z določilom člena 28 PES (sedaj 34. člen PDEU), ki prepoveduje
količinske omejitve uvoza in njim podobne ukrepe.201
Poskusi držav članic zaščititi domače proizvajalce
Število zadev o katerih je odločalo Sodišče ES in pri katerih je bilo potrebno uporabiti člen 90
ali/in 91 PES (sedaj člen 111 PDEU202
) je glede na število zadev, pri katerih je bilo treba
uporabiti druge določbe PES (področja, ki se ne nanašajo na davke), sorazmerno veliko. Na
tem mestu ne analiziramo vse sodne prakse, ampak le nekaj tistih zadev, ki lahko nazorno
prikažejo uporabo obeh določb in meje njune uporabe. Iz nekaterih navedenih sodb je mogoče
razbrati protekcionistično težnjo oblasti do lastnega gospodarstva, iz drugih pa ne; zaradi
celovitosti predstavitve problematike navajam tudi slednje.
200
Zadeva 170/78. 201
Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str.22. 202
Člen 111 (prejšnji člen 91 PES) Kadar se izdelki izvažajo na ozemlje katere koli države članice, povračilo notranjih davkov ne sme preseči notranjih davkov na omenjene izdelke, ki so bili uvedeni bodisi neposredno ali posredno. http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 17.2.2015.
55
Uvrščanje proizvodov v kategorije
Uvrščanje proizvodov v davčne skupine se je v sodni praksi izkazalo kot zelo pogost poskus
zaščite domačih proizvajalcev in je posledica tako imenovane državne razsežnosti
diskriminacije (national dimension of discrimination).
Državno razsežnost diskriminacije lahko opredelimo kot upoštevanje vseh tistih gospodarskih
in drugih okoliščin in značilnosti v posamezni državi članici, ki dajejo kljub enaki in
nediskriminacijski obdavčitvi prednost domačim proizvodom pred uvoženimi.
Tovrstne okoliščine ponazarjajo naslednje sodne zadeve:
V zadevi Komisija ES proti Italiji203
je Komisija očitala Italiji kršitev člena 90 PES, češ, da je
uvrstila proizvode v davčne skupine tako, da je s tem izboljšala položaj domačega blaga in
poslabšala položaj uvoženega blaga. Takšen očitek je temeljil na dejstvu, da je Italija
razlikovala med pijačami, pridobljenimi iz sadja, in pijačami, pridobljenimi iz žit. V prvi
skupini, ki je manj obdavčena, je npr. tudi vino, v drugi skupini, ki je bolj obdavčena pa so
rum, whisky in podobne pijače, ki pa jih Italija ni proizvajala. Italiji v postopku ni uspelo
dokazati drugače in Sodišče ES je ugodilo tožbi Komisije.
Posledica te odločitve Sodišča ES je tudi, da države ne morejo prosto opredeliti blaga kot npr.
luksuzno blago, ampak morajo pri tem paziti, da zajemajo davčne skupine tako domače kot
tudi uvoženo blago. Ni problem to, da je npr. whisky bolj obdavčen kot konjak, ampak to, da
so domači proizvodi uvrščeni v davčne skupine, ki so manj obdavčene.204
Varstvo drugačnih proizvodov
Klasično diskriminacijo po prvem odstavku člena 110 PDEU je sorazmerno lahko ugotoviti,
težje pa je presojati primere, ko se konkurenčno blago, ne glede na to, ali je proizvedeno
doma ali uvoženo, obdavči enako, pa je uvoženo kljub temu v slabšem položaju. Takšni
primeri se obravnavajo v skladu z 2. odst. člena 110 PDEU.
V primeru varstva drugačnih proizvodov so si proizvodi med seboj sicer konkurenčni, a so si
toliko različni, da se davčno različno obravnavajo.205
Sicer Sodišče ES priznava pravico do diskriminacije med različnimi proizvodi ali med
različnimi proizvajalci, npr., če se želi omogočiti vstop na trg majhnim proizvajalcem ali npr.
brezalkoholnemu pivu. Tovrstna diskriminacija je dovoljena le, če je v korist potrošnikom,
vseeno pa lahko pripelje do tega, da je domači proizvod manj obdavčen kot uvoženi. Zato je
Sodišče ES odločilo, da morajo biti enake ugodnosti deležni tudi proizvodi iz držav članic
204
Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str. 23. 205
Zadeva 170/78.
56
EU.206
Iz povedanega je tudi razvidno, da kriterij za diskriminacijo ni le formalen, ampak
predvsem vsebinski.207
Zaščitni namen davka se ne ugotovi po nekem obrazcu; ugotavljati ga je treba z tako
imenovano nadomestljivostjo proizvodov v očeh potrošnikov (cross-elasticity), kot je Sodišče
ES presodilo npr. v zadevi vino in pivo.
Dvojno obdavčevanje
Čeprav je dvojno obdavčevanje običanjo predmet harmoniziranih ali pa poenotenih pravil in
čeprav je področje davka na dodano vrednost že delno harmonizirano, pa nekaj sodnih zadev
kaže, da se dvojno obdavčenje še vedno lahko pojavi. Sodišče ES je v zadevi Schul208
odločilo, da člen 90 PES prepoveduje tudi dvakratno obračunavanje DDV, če je ta že bil
plačan ne glede na stopnjo, v drugi državi članici. Družba Schul je za račun fizične osebe
uvozila na Nizozemsko športni čoln, ki ga je kupec kupil v Franciji. Pri uvozu na Nizozemsko
je bilo uvozniku naloženo plačilo DDV. Uvoznik se s tem ni strinjal; trdil je, da kot oseba, ki
ni davčni zavezanec, ne more odbiti DDV, ki ga je davčni zavezanec že plačal v državi
izvoza. Ker se od vsakega uvoza obračuna DDV, lahko stopnji DDV odbije samo zavezanec
za DDV, ne pa tudi oseba, ki ni zavezanec za DDV. Zato prihaja pri tem do prekrivanja dveh
davkov (DDV je plačan v državi izvoznici in ponovno v državi uvoznici), kar je pa po mnenju
Sodišča ES ni v skladu z članom 90 PES: »člen (90) PES prepoveduje državam članicam
zahtevati plačilo DDV pri uvozu iz druge države članice, ki ga izvaža posameznik, če DDV ni
naložen že pri dobavi podobnega blaga s strani posameznika v državi uvoznika.«
V zadevi Schul I je Sodišče ES razlagalo člen 90 PES tudi kot osnovo za prepoved dvojnega
obdavčenja z DDV, kar ni prvotni namen te določbe. V primeru Schul II209
pa je Sodišče ES
še pojasnilo, da je treba upoštevati DDV, plačan v državi izvoznici in sicer:
1. Če je blago od takrat, ko je bil DDV plačan, do trenutka uvoza izgubilo vrednost, je
treba upoštevati DDV, zmanjšan za odstotek zmanjšane vrednosti blaga;
2. Če je blago od takrat, ko je bil DDV plačan, do trenutka izvoza pridobilo vrednost, je
treba upoštevati DDV, ki je bil dejansko plačan.
Pri tem je Sodišče ES odločilo, da mora oseba sama, ki želi, da se upošteva že plačan DDV v
državi izvoznici, predložiti dokaze o plačilu in o zmanjšani oziroma povečani prednosti
blaga.210
206
Zadeva 148/77 H. Hansen v. Hauptzollamt Flensburg. 207
Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str. 25. 208
Zadeva 15/81, Gaston Schul Duane Expenditur BV proti Inspecteur der Invoerrechten en Accijnzen, Roosendaal. 209
Zadeva 47/84, Staatssecretaris van Financiën v Gaston Schul Douane Expenditur BV.
57
11.) ZAKLJUČEK
Izhodišče te diplomske naloge je torej vprašanje zakaj je prepoved diskriminatornih
(protekcionističnih) davčnih norm dojeta, kot ena izmed temeljnih vrednot evropskega
pravnega sistema?
Po analizi obravnavane problematike lahko ugotovimo, da Pogodba o delovanju Evropske
unije med državami članicami prepoveduje carine, količinske omejitve in ukrepe z
enakovrednim učinkom.
Člen 30 PDEU določa, da so carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom
med državami članicami prepovedane. Sodišče ES (sedaj EU) je carine definiralo kot: »vsako
denarno dajatev, ne glede na njeno višino, njen namen in njen način uporabe, ki je
enostransko naložena in bremeni blago ob prehodu državne meje in ki ni carina v ozkem
smislu… čeprav ni naložena v korist države in ni nediskriminatorna ali protekcionistična in
tudi če blago, ki ga bremeni ta dajatev, ni v konkurenci z nobenim domačim
proizvodom.«211212
Ukrepe z enakovrednim učinkom (30. člen PDEU), kot ga imajo carine je Sodišče ES
definiralo v zadevah 2-3/62 kot: »dajatve ne glede na opis, tehniko, ki so naložene
enostransko in se nanašajo na proizvod iz države, ki dajatev uvaja in ki s spremembo cene
učinkujejo na prost promet blaga enako kot carinske dajatve« ter v zadevi Italian statistical
data, kot »kakršnakoli dajatev, ki se jo naloži v plačilo zaradi prometa blaga, ko to prehaja
meje, ovira prost pretok blaga.«213
Količinske omejitve med državami članicami pa prepovedujeta 34. člen PDEU (Med
državami članicami so prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakim
učinkom) in 35. člen PDEU (Količinske omejitve pri izvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom
so med državami članicami prepovedani). Sodišče EU pa je v primeru Dassonville podalo
široko definicijo, ki obsega tako količinske omejitve, kot tudi ukrepe z enakovrednim
učinkom količinskim omejitvam. Prepovedalo je: »vsa trgovinska pravila držav članic, ki so
sposobna neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno ovirati trgovino znotraj
Skupnosti« V tem primeru je Sodišče še navedlo, da: »Ukrepi ne smejo biti orodje za
arbitrarno diskriminacijo«.214
210
Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str. 26-27. 211
Zadeva 24/68, Komisija ES proti Italiji. 212
Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str.13. 213
Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 371. 214
Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str. 28.
58
Prepoved carin, količinskih omejitev in ukrepov z enakovrednim učinkom ureja prepoved
davčne diskriminacije blaga, ko le to vstopa v državo članico, torej na meji.
Kar pa je morda najbolj zanimivo pa je to, da Pogodba o delovanju Evropske unije ne
prepoveduje samo diskriminacije tujih izdelkov pri uvozu v državo, ki jo predstavljajo carine,
količinske omejitve in ukrepi z enakim učinkom, temveč je EU v zoperstavljanju
protekcionističnim ukrepom naredila še korak naprej.
To pa je storila, ker bi države članice lahko izigrale namen omenjenih členov tako, da blaga
sicer ne bi diskriminirale na meji, bi pa lahko uvedle diskriminatorne davke na to blago, ko bi
le to že prečkalo mejo.
110. in 111. člen PDEU pa s tem, ko določata, da: »Nobena država članica ne uvaja,
neposredno ali posredno, kakršnih koli notranjih davkov na izdelke drugih držav članic, ki bi
bili višji od davkov, uvedenih neposredno ali posredno na enakovrstne domače izdelke.(110.
člen) in: »Kadar se izdelki izvažajo na ozemlje katere koli države članice, povračilo notranjih
davkov ne sme preseči notranjih davkov na omenjene izdelke, ki so bili uvedeni bodisi
neposredno ali posredno« (111. člen), državam članicam onemogočata prav to.
Upravičeno bi lahko dejali, da PDEU v členih 110 in 111 poseže globoko v suverenost držav
članic, saj je davčna politika tipična oblastna dejavnost urejanja in odločanja o davkih
oziroma obdavčitvi, ki se vrši na določenem teritoriju in v določenem času. V tej zvezi je
mišljeno zlasti določanje ciljev na področju davkov in sprejemanje ukrepov, ki naj omogočijo
realizacijo zastavljenih ciljev.215
Davčna politika je namreč simbol nacionalne suverenosti in
del državne ekonomske politike.216
Zato je še posebej zanimivo, da so se bile države članice
pripravljene odreči suverenosti celo na tem področju z namenom, da se prepreči uvajanje
protekcionističnih ukrepov.
215
Škof, Bojan; Wakounig, Marian; Tičar, Bojan; Jerman, Saša; Kobal, Aleš; Ferčič, Aleš; Davčno pravo; Pravna fakulteta: Davčno – finančni raziskovalni inštitut; Maribor, 2007, str. 26. 216
Šircelj, Andrej; Davki in pravne osebe v Evropski uniji: problematika obdavčitve pravnih oseb; Gospodarski vestnik; Podjetje in delo, št. 7/2004, str. 1015.
59
Ob navedenem pa se zastavljajo naslednja vprašanja:
1.) Kaj evropske države pridobijo, če se zaščitijo pred uvajanjem protekcionističnih
ukrepov?
2.) Zakaj so se bile evropske države pripravljene odreči tako pomembnemu delu
suverenosti samo zato, da se prepreči politika zaščite nacionalne proizvodnje
posameznih držav v Evropi?
3.) Zakaj se torej EU z takšno vnemo zoperstavlja protekcionizmu?
Odgovori na ta vprašanja se skrivajo v večstoletni analizi zaščitnih ukrepov in posledic, ki jih
le ti imajo tako na blaginjo v državi, ki te ukrepe uvaja, kot tudi na mednarodne odnose. V
zadnjih 500 letih so namreč države na področju davčne politike uvajale najrazličnejše ukrepe.
Nekateri med temi so bili zaščitne (protekcionistične) narave, medtem ko so drugi
(liberalistični) prepreke odstranjevali. Vsak ukrepi ima seveda tudi svoje posledice. Tako je
mogoče v daljšem časovnem obdobju opaziti tudi jasne povezave med ukrepi in posledicami,
ki jih ti povzročajo ter predvideti kakšne posledice bi uvajanje določenih ukrepov utegnilo
imeti v prihodnosti.
Liberalizem se zavzema za čim bolj neovirano poslovanje. To pomeni, da se zavzema za čim
bolj neoviran uvoz, torej čim manjše prepreke (carine, kvote, devizne omejitve, dovoljenja),
pri izvozu pa za čim manjše državne pomoči (konvertibilnost denarja, tečajna politika),
katerih namen je zaščita domačih proizvajalcev ter spodbuda domačih izvoznikov. Liberalna
država želi doseči zdravo konkurenco tako navznoter, kakor tudi v odnosih s tujino.
Obdavčenje je lahko relativno zmanjšala, prilive v proračun pa je uspela zagotoviti s tem, ko
je s svojo politiko omogočanja konkurence in odstranjevanja ovir ustvarila okolje, ki je
omogočilo dinamično rast podjetij in števila podjetnikov, kar pa je omogočilo tudi rast
dohodka zaposlenih.217
Na tak način je liberalna država v 18. in 19. stoletju uspela
gospodarstvu omogočiti pospešeno rast in s tem tudi omogočila višjo stopnjo blaginje svojim
državljanom, kot jo je pred tem bila sposobna ustvariti država z merkantilističnimi ukrepi
(uvajanje uvoznih carin, da se prepreči konkurenca tujega blaga na domačem trgu, izvozne
carine na domače surovine, da se le te ne izvažajo in da se tako ne povzroči pomanjkanje
surovin, ki bi jih potrebovala domača proizvodnja).
Nasprotnemu trendu pa smo bili priča predvsem v tridesetih letih 20. stoletja, ko so ZDA v
spopadanju z veliko depresijo začele uvajati protekcionistične ukrepe.
217
Kenda, Vladimir, Bobek, Vito, Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov, spremenjena in dopolnjena izdaja, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 2003, str. 298.
60
Tako so januarja 1930 sprejele zakon Smoot-Hawley Tariff Act. Ta je povečal carine na
20.000 izdelkov, ki so jih ZDA v tistem času uvažale. Povprečna carinska stopnja se je
posledično zvišala s 26%, kolikor je znašala v obdobju med 1921 in 1925, na 50% v obdobju
med letoma 1931 in 1935. Ostale vodilne države so kot povračilni ukrep tudi same dvignile
carinske stopnje, prav tako pa so tudi uvedle omejitve uvoza, prepovedale iznos deviz itd.
Povprečna carinska stopnja v tedaj 25 gospodarsko najmočnejših državah je narasla iz 15%,
kolikor je znašala leta 1928, na 25% do leta 1935. To trgovinsko zapiranje držav pa je
povzročilo postopno, vendar hitro zmanjševanje mednarodne trgovine. Tako je skupen uvoz
75 v tistem času gospodarsko najmočnejših držav postopno zmanjševal in sicer s 3 milijonov
tedanjih zlatih dolarjev, kolikor je skupen uvoz znašal v januarju 1929, na zgolj slab milijon
zlatih dolarjev do leta 1933. To je imelo posledice tudi na plače zaposlenih v ZDA, ki so v
tem času upadle kar za 20 do 50%.
Tudi brezposelnost je skokovito narasla (s 7,8% leta 1930 na kar 25% v letu 1933). Kriza leta
1929 pa je močno prizadela tudi banke, saj je zgolj v ZDA propadlo 744 bank in to samo v
prvih 10 mesecih po začetku krize.
Skupno pa je v ZDA zaradi gospodarske depresije propadlo kar 9.000 bank. Bruto družbeni
proizvod Združenih držav Amerike pa se je v tem obdobju kumulativno zmanjšal za 27%.
Zelo podobno pa se je dogajalo tudi v drugih državah.218
Na podlagi zgoraj navedenega lahko zaključimo, da je v zgodovini razvitim državam politika
svobodne trgovine koristila, uvajanje protekcionističnih ukrepov pa jim je škodilo. Tak
argument pa priznavajo tudi zagovorniki protekcionizma, ki so zastopali stališče, da bi le ta
moral biti začasen ukrep in upravičen samo do tedaj, dokler država ne doseže enake stopnje
razvitosti kot ostale razvite države. Potem pa je potrebno opustiti carine ter ostale omejitve in
tako omogočiti svobodno trgovino. Torej so bili celo zagovorniki protekcionizma prepričani,
da je liberalizem v končnem smislu boljši od politike zaščite.219
Kljub prepričljivosti argumentov o pozitivnem vplivu liberalizma na blaginjo v državi pa ni to
edini argument.
V skladu z merkantilističnim pogledom na mednarodno trgovino so države začele v 15.
stoletju uvajati visoke zaščitne carine ter na tak način ščitile domačo proizvodnjo in uvedle
izvozne carine, s čimer so preprečevale izvoz domačih surovin, ki so jih potrebovale domače
manufakture. Razvoj manufaktur je tako vplival tudi razmah mednarodne trgovine, kar pa je
sprožilo pospešeno borbo evropskih držav za kolonije, saj so jim le te predstavljale blagovna
tržišča.220
218
http://damijan.org/2009/02/13/protekcionizem-je-zdaj-najhitrejsa-pot-v-pogubo/, dne 30. 9. 2014. 219
Gusel, Leo, Bobek, Vito, Sistemi in instrumenti mednarodne menjave, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 1997, str.30. 220
Gusel, Leo, Bobek, Vito, Sistemi in instrumenti mednarodne menjave, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 1997, str. 24-25.
61
Mednarodna širitev v liberalizmu pa ni več toliko temeljila na vojaški ekspanziji (za razliko
od merkantilizma), kakor je bila predvsem ekonomske narave,221
saj je bilo mogoče do
blagovnih tržišč priti po mirni poti in ne le z vojaško silo. To pa pomeni, da je svoboden trg
vsaj na nek način nadomestil vojno in tako omogočil prerazdeljevanje bogastva po mirni poti.
Ravno tako je bilo možno zaznati nasprotni trend, torej zaostrovanje razmer potem, ko so
države v tridesetih začele množično uvajati protekcionistične ukrepe. Ti so imeli katastrofalne
posledice na političnem področju, saj so le ti povzročili stopnjevanje socialnega
nezadovoljstva ter nastanek političnih gibanj, osnovanih na nacionalizmu.
Tako so v mnogih državah na oblast prišli politiki, ki so zagovarjali ekstremistična stališča.
Ta trend je stopnjeval tekom tridesetih let prejšnjega stoletja in rezultiral v največji tragediji
človeštva - drugi svetovni vojni.222
Odgovore na zgoraj zastavljena vprašanje je moč podati v dveh točkah in sicer:
1.) Glede na zgodovinske izkušnje je torej moč reči, da evropske države z prepovedjo
diskriminatornih (protekcionističnih) davčnih norem omogočajo posameznikom, ki
živijo in delujejo znotraj Evropske unije, (veliko) višjo stopnjo blaginje, kot bi je bili ti
sicer deležni, če teh prepovedi ne bi bilo.
2.) Eden izmed temeljnih smotrov nastanka Evropske unije, ko je ta nastajala po drugi
svetovni vojni, je bil prav ta, da se prepreči morebitne nove vojne v Evropi. Kot se je
skozi zgodovino večkrat izkazalo, je namreč protekcionizem večinoma zaostroval
odnose med državami in tako tudi pogosto le te vodil v vojno. Odnos med
diskriminatornimi zaščitnimi ukrepi in vojno pa je še morda najbolje opisal Frederic
Bastiat, ko je dejal: »če ne bo čez mejo potovalo blago bo pa vojska«.
Iz navedenega je moč sklepati, da je prepoved diskriminatornih (protekcionističnih) ukrepov
civilizacijska pridobitev, ki bistveno prispeva tako k blaginji, kakor tudi k miru, zato se
vsekakor upravičeno smatra za eno temeljnih vrednot evropskega pravnega sistema.
221
Kenda, Vladimir, Bobek, Vito, Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov, spremenjena in dopolnjena izdaja, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 2003, str. 298. 222
http://damijan.org/2009/02/13/protekcionizem-je-zdaj-najhitrejsa-pot-v-pogubo/, dne 30. 9. 2014.
62
12.) LITERATURA:
Bedrač, Janja; Diskriminatorni nacionalni davki na enotnem trgu EU; Evro pravna
praksa, št. 3/2003, str. 25-26.
Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, Pravna fakulteta in Cankarjeva
založba, Ljubljana, 2004.
Gusel, Leo, Bobek, Vito, Sistemi in instrumenti mednarodne menjave, Ekonomsko-
poslovna fakulteta, Maribor, 1997.
Hojnik, Janja, Decentralizacija pristojnosti za urejanje notranjega trga EU, GV
založba, Ljubljana, 2011.
Hojnik, Janja, Ordoliberalizem – teorija povezovanja prava in ekonomije,
Lexonomica, Maribor, 2009.
http://www.lexonomica.com/journal/images/volume%201/No1/hojnik_-
_ordoliberalizem.pdf, z dne 10.9.2014.
http://damijan.org/2009/02/13/protekcionizem-je-zdaj-najhitrejsa-pot-v-pogubo, z dne
20.9.2014.
http://www.carina.gov.si/si/carina/carinska_tarifa/skupna_carinska_tarifa/, z dne
20.1.2015.
http://www.nato.int/docu/review/2009/FinancialCrisis/PROTECTIONISM/SL/index.h
tm, dne 1.10.2014.
http://www.scpet.net/vss/xinha/plugins/ExtendedFileManager/demo_images/egradiva/
MAKRO_EKO_Povse___2014_2015_.pdf.
Kenda, Vladimir, Bobek, Vito, osnove mednarodnih ekonomskih odnosov,
spremenjena in dopolnjena izdaja, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 2003
Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru,
Maribor, 2009.
Knez, Rajko; Vpliv davčnih pravil na delovanje skupnega trga; Zbornik referatov;
Slovenski inštitut za revizijo; Portorož, 16. in 17. oktober 2003.
Mestinšek, Podbrežnik, Frančiška, Vpliv diskriminatornih in nediskriminatornih
pravnih norm na gospodarske subjekte s poudarkom na davku na dodano vrednost,
Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, januar, 2011.
Pernek, Franc, Finančno pravo in javne finance, Ponatis druge dopolnjene izdaje,
Pravna fakulteta univerze v Mariboru, Maribor, 2001.
63
Pernek, Franc; Škof, Bojan; Kobal, Aleš; Rožic, Uroš; Finančno pravo in javne
finance; Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta; Maribor, 2001.
Šircelj, Andrej; Davki in pravne osebe v Evropski uniji: problematika obdavčitve
pravnih oseb; Gospodarski vestnik; Podjetje in delo, št. 7/2004.
Škof, Bojan; Wakounig, Marian; Tičar, Bojan; Jerman, Saša; Kobal, Aleš; Ferčič,
Aleš; Davčno pravo; Pravna fakulteta: Davčno – finančni raziskovalni inštitut;
Maribor, 2007.
Uvod v pravo Evropske unije, Ferčič, Aleš, Hojnik, Janja, Tratnik, Matjaž, GV
Založba, Ljubljana, 2011.
64
13.) VIRI
Edouard Dubois et Fils SA proti Garoner Exploitations SA, zadeva C16/94 ZOdl.
1995, str. I-2421.
Firma Steinike und Weinling proti Bundesamt fur Ernahtung und Forwirtschaft, 78/76,
ZOdl. 1977.
http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:12012E/TXT
http://eur-lex.europa.eu/legal-
content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 16.2.2015.
http://www.carina.gov.si/si/carina/carinska_tarifa/skupna_carinska_tarifa/, z dne
20.1.2015).
http://www.europarl.europa.eu/topics/treaty/pdf/amst-en.pdf, dne 9.2.2015.
http://www.svz.gov.si/fileadmin/svz.gov.si/pageuploads/Primarna_zakonodaja/Rimski
_pogodbiSL.pdf, dne 16.2.2015.
http://www.svz.gov.si/fileadmin/svz.gov.si/pageuploads/Primarna_zakonodaja/Rimski
_pogodbiSL.pdf, dne 16.2.2015.
http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlurid=19953, dne 25.3.2015.
https://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/EC_consol_Treaty_of_EC.pdf, dne 9.
2. 2015.
Lancry in drugi proti Direction Generale des Souanes in drugi, C-363 in 407-411/93,
ZOdl. 1994.
Simitzi proti Kos, C-485&486/93, ZOdl. 1995.
Social Fonds voor de Diamantarbeidersv SA ch Brachfeld & sons, zadeva 2&3/69,
Zodl. 1969, str. 211.
Uredba (ES) št. 764/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o
določitvi postopkov za uporabo nekaterih nacionalnih tehničnih pravil za proizvode, ki
se zakonito tržijo v drugi državi članici, in o razveljavitvi Odločbe št. 3052/95/ES.
(vir: http://eur-
lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2008:218:0021:0029:sl:PDF, dne
6.2.2015).
Uredba sveta EGS st. 2913/92 z dne 12. 10. 1992, UL L 302, 19. 10. 1992. Leta 2008
je bil sprejet moderniziran carinski zakonik- Uredba 450/2008 (http://eur-
65
lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2008:145:0001:0064:sl:PDF, dne
25.3.2015.
Zadeva 10/61 Italy v. Commission.
Zadeva 112/84 Humbold v. Directeur des Services Fiscaux.
Zadeva 120/78 Rewe-Zentrale AG V. Bundesmonopolverwaltung fur Branntwein
(Reference for a Preliminary Ruling: Hessisches Fenanzgericht).
Zadeva 127/75 Bobie v. Hauptzollamt Aachen-Nord.
Zadeva 148/77 H. Hansen v. Hauptzollamt Flensburg.
Zadeva 15/81, Gaston Schul Duane Expenditur BV proti Inspecteur der Invoerrechten
en Accijnzen, Roosendaal.
Zadeva 152/78, ZOdl. 1980.
Zadeva 168/78 Commission v. France.
Zadeva 170/78.
Zadeva 178/84 Comission v. Germany.
Zadeva 18/87 Commission v. Germany.
Zadeva 21/79 Commission v. Italy.
Zadeva 21/84, Cimmission v. France.
Zadeva 222/82 Apple and Pear Development Council v. K.J. Lewis Ltd.
Zadeva 24/68 Commission v. Italy, Re Levy on exports to finance the compilation of
statistical data (1969) ECR 193, 7.
Zadeva 24/68, Komisija ES proti Italiji.
Zadeva 243/84 John Walker v. Ministerier for Skatter.
Zadeva 249/81 Commission v. Ireland.
Zadeva 261/79 Criminal Proceedings against Herbert Gilli and Paul Andres
(Preference for a Preliminary Ruling:Pretura di Bolzano-Italy).
Zadeva 261/81 Walter Rau Lebensmittelwerke v. de Smedt Pvba (Reference for a
preliminary ruling: Landegericht Hamburg).
Zadeva 266/81 SIOT v. Ministry of Finance (Reference for a preliminary Ruling:
Corte Suprema di Cassazione).
66
Zadeva 32/80 Officier van Justitie v. J.A.M.W.J. Kortmann (Reference for a
Preliminary Ruling: Arrondissementsrechtbank Roermond).
Zadeva 340/87 Commission v Italy.
Zadeva 39/82 Mathis Donner v Netherlands (Reference for a Preliminary Ruling:
Kantongerecht 's-Gravenhage).
Zadeva 43/71 Poloti sas v. Ministry of Finance (Reference for a preliminary Ruling:
Tribunale civile e penale di Torino.
Zadeva 45/88, Commission v Ireland.
Zadeva 46/76 W.J.G. Bauhuis v. Netherlands (Reference for a preliminary Ruling:
Arrondissmentsrechtbank s' Gravenhage).
Zadeva 47/84, Staatssecretaris van Financiën v Gaston Schul Douane Expenditur BV.
Zadeva 52/65 Germany v Commission.
Zadeva 55/65 Germany v Commission.
Zadeva 57/65 Firma Alfons Lütticke GmbH v. Hauptzllamt SAARLLOUIS.
Zadeva 63/74 W. Cadsky SpA v. Istituo Nazionale v Commercio Estero (Reference
for a preliminary Ruling: Tribunale civile e penale di Bolzano).
Zadeva 74/76, Iannelli & Volpi SpA v Ditta Paolo Meroni, Reference for a
preliminary ruling: Pretura di Milano - Italy.
Zadeva 77/72 Capolonga v. Azienda Agricolo Maya; Zadeva 94/74 Industrija Gomma
v Ente Nazionale per la Cellulose (Reference for Preliminary Ruling: Pretura di
Conegliano).
Zadeva 8/70 Commission v. Italy.
Zadeva 8/74 Procureur de Roi v Dasonville.
Zadeva 87/75 Bresciani v. Admministrazione Italiana delle Finanze.
Zadeva 88/77 Societe les Commissaires Reunis Sarl v. Recaveur des Douanes
(Reference for a preliminary Ruling: Tribunal d' instance de Bourd-en Bresse).
Zadeva 89/76 Commission v. Natherlands
Zadeva C- 293/93 Ludomira Neeltje Barbara Houtwipper.
Zadeva C-115/96 Reference for a Preliminary Ruling; Tullilautakunta by Outkumpu.
67
Zadevi 2-3/62 Social Fonds voor de Diamantareiders v. SA Brachfeld & Sons and
Chougol Diamond Co (1969) ECR 211 (Reference for a Preliminary Ruling:
Vredegerecht Antwerpen).
Zadevi 2-3/62.
Zadevi 36, 71/80 Irish Creamery Milk Suppliers' Association v Ireland.
Zadevi 90-91/63 Commission v. Luksemburg and Belgium.