norm in njen pomen diplomsko delo - core · carine, uvozne kvote in ukrepi z enakim učinkom ter...

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

ANDREJ DEŽMAN

PREPOVED DISKRIMINATORNIH DAVČNIH

NORM IN NJEN POMEN

Diplomsko delo

Maribor, 2015

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

PREPOVED DISKRIMINATORNIH DAVČNIH

NORM IN NJEN POMEN

Študent: Andrej Dežman

Št. indeksa: 71162682

Študijski program: UNI PRAVO

Študijska smer: Gospodarsko pravo

Mentor: dr. Bojan Škof

Maribor, april 2015

ZAHVALA

Za pomoč in usmerjanje mojih prizadevanj se najlepše

zahvaljujem svojemu mentorju prof. dr. Bojanu Škofu.

1

1.) KAZALO VSEBINE

1.) KAZALO VSEBINE ................................................................................................................... 1

1 POVZETEK .................................................................................................................................... 3

2.) ABSTRACT................................................................................................................................. 4

3.) UVOD .......................................................................................................................................... 5

4.) MERKANTILIZEM ................................................................................................................... 6

5.) LIBERALIZEM .......................................................................................................................... 8

6.) PROTEKCIONIZEM ............................................................................................................... 11

7.) PREPOVED CARIN MED DRŽAVAMI ČLANICAMI EU .................................................. 14

CARINE ............................................................................................................................................ 14

CARINSKA UNIJA .......................................................................................................................... 16

Zunanji vidik carinske unije .......................................................................................................... 18

Notranji vidik carinske unije ......................................................................................................... 19

ODPRAVA DAJATEV MED DRŽAVAMI ČLANICAMI IN DOKTRINA UČINKA .................. 21

8.) ODPRAVA DAJATEV, KI IMAJO ENAK UČINEK KOT CARINSKE DAJATVE ............ 24

UKREPI Z ENAKOVREDNIM UČINKOM ................................................................................... 24

Uredbe ........................................................................................................................................... 25

Direktive ........................................................................................................................................ 25

Mednarodne pogodbe .................................................................................................................... 26

Inšpekcijski pregledi ...................................................................................................................... 27

Plačila za storitve .......................................................................................................................... 28

9.) PREPOVED KOLIČINSKIH OMEJITEV IN UKREPOV Z ENAKIM UČINKOM ........... 30

PREPOVED KOLIČINSKIH OMEJITEV ..................................................................................... 30

PREPOVED UKREPOV Z ENAKOVREDNIM UČINKOM ......................................................... 34

Interpretacija 34. člena PDEU s strani Sodišča EU ..................................................................... 34

Tehnični standardi in negativna integracija ................................................................................. 39

Načelo vzajemnega priznavanja .................................................................................................... 42

10.) PREPOVED DISKRIMINATORNIH NACIONALNIH DAVKOV....................................... 46

NEPOSREDNA (FORMALNA) DISKRIMINACIJA .................................................................... 50

POSREDNA (MATERIALNA) DISKRIMINACIJA ...................................................................... 52

Poskusi držav članic zaščititi domače proizvajalce ...................................................................... 54

Uvrščanje proizvodov v kategorije ................................................................................................ 55

Varstvo drugačnih proizvodov ...................................................................................................... 55

Dvojno obdavčevanje .................................................................................................................... 56

2

11.) ZAKLJUČEK ............................................................................................................................ 57

12.) LITERATURA: ......................................................................................................................... 62

13.) VIRI .......................................................................................................................................... 64

3

1 POVZETEK

Predmet te diplomske naloge je prepoved diskriminatornih davčnih norm, ki jih predstavljajo

carine, uvozne kvote in ukrepi z enakim učinkom ter diskriminatorni notranji davki.

Naloga v prvem delu povzame zgodovinski razvoj ekonomske misli v zvezi z davčno

diskriminacijo in razlogi zanjo, v drugem delu predstavi prepoved diskriminatornih davčnih

norm ter poda analizo pomena prepovedi in postavi tezo, da je prepoved diskriminatornih

davčnih norm civilizacijska pridobitev, ki prispeva tako k blaginji kakor tudi k miru.

Diskriminacija na omenjenem področju ima lahko namreč resne posledice tako na blaginjo v

državi, kakor tudi na mednarodne odnose. Mogoče je celo dejati, da je vprašanje

diskriminatornih davčnih norm, vprašanje vojne in miru.

Ključne besede: diskriminatorne davčne norme, carine, davki, uvozne kvote, protekcionizem,

liberalizem, blaginja, vojna, mir.

4

2.) ABSTRACT

The subject of this diploma is the ban on discriminatory tax norms, such as discriminatory

customs, import quotas and similar measures, as well as discriminatory domestic taxes.

In the first part of the thesis we summarized the historical development of the economic

mentality in terms of discriminatory taxation and the underlying grounds for it. In the second

part we present the prohibition of discriminatory taxation norms and offer an analysis of its

importance. In addition, we offer a thesis that the ban on discriminatory taxation norms is

a civilizational acquisition, which contributes to prosperity and peace.

Discrimination in this field can have serious consequences on prosperity in the country as

well as on international relations. It can even be said that the question of discriminatory

taxation norms is a question of war and peace.

Key words: discriminatory tax norms, customs, import quotas, taxes, protectionism,

prosperity, war, peace.

5

3.) UVOD

Kjerkoli je obstajala človeška družba, je obstajala tudi trgovina tako med posamezniki kot

med skupinami. S tem, ko so se te skupine organizirale, postajale večje in večje ter začele

tvoriti države, je tudi trgovanje postajalo vse bolj regulirano. Tako se je kot eno temeljnih

družbenih vprašanj začelo zastavljati vprašanje, ki je še danes aktualno: Kako urediti

trgovino, da bo le ta v kar največji meri prispevala tako k dobrobiti posameznikov kakor tudi

blaginji celotne družbe? To je tako filozofsko, ekonomsko, sociološko kot tudi pravno

vprašanje. Ker ureditev trgovine ne vpliva zgolj na notranje zadeve posamezne države, ampak

je izjemnega pomena tudi za odnose na meddržavni ravni, se je skozi zgodovino izkazalo, da

je lahko regulacija trgovanja ne samo vprašanje blaginje, temveč tudi vprašanje vojne in miru.

Na področje regulacije trgovanja posegajo različne pravne veje. Za vprašanje tako blaginje

družbe, kakor tudi za vprašanje mednarodnih odnosov pa je ena izmed najpomembnejših prav

davčna regulacija. Davki so namreč za državo še vedno nujni pogoj, brez katerega ne gre

(condicio sine qua non), vendar pa je danes med državami opaziti različne modele obdavčitve,

ki so izraz suverenosti držav, vsebinsko so pretežno rezultat prevladujočega nazora o vlogi

države v družbi.1

Davčna pravila so že po svoji naravi diskriminatorna saj je diskriminacija že to, če se obdavči

en proizvod bolj kot drugi, ali se obdavči en proizvod in ne drugi. Ni nevtralnega davka in

vsaka država s fiskalno politiko odloči, katera vrsta diskriminacije je najboljša za ekonomsko

in socialno politiko.2

Tako so se skozi zgodovino izoblikovali tudi različni pogledi na vprašanje: »Kako urediti

davčni sistem tako, da bo le ta v kar največji meri koristil tako državi, kot tudi posameznikom,

ki živijo in delujejo znotraj te države?« To pa neizogibno pripelje do vprašanja davčne

regulacije mednarodne trgovine, torej vprašanja: »Ali je bolje, če se tuje blago bolj obdavči,

kot domače in tako zaščititi domače proizvajalce, ali je bolje, če se omeji dostop tujega blaga

na trg domače države, ali pa je morda bolje, da se le ta pretok sprosti in omogoči svobodno

konkurenco na trgu. S temi vprašanji so se obširno ukvarjali merkantilisti, liberalci in

protekcionisti. Njihovi pogledi na zadevno problematiko pa so precej različni in tako so

zgoraj navedena vprašanja še vedno aktualna. Zato bodo predmet te diplomske naloge

predvsem diskriminatorne davčne norme in njihov pomen.

V prvem delu bom predstavil različne poglede na davčno diskriminacijo, ki so se izoblikovali

skozi zgodovino, v drugem delu bom predstavil te diskriminatorne davčne norme in aktualno

prepoved le teh s strani Pogodbe o delovanju Evropske unije, nato pa bom v zaključku podal

analizo pomena prepovedi davčne diskriminacije.

1 Škof, Bojan; Wakounig, Marian; Tičar, Bojan; Jerman, Saša; Kobal, Aleš; Ferčič, Aleš; Davčno pravo; Pravna

fakulteta: Davčno – finančni raziskovalni inštitut; Maribor, 2007, str. 53. 2 Knez, Rajko; Vpliv davčnih pravil na delovanje skupnega trga; Zbornik referatov; Slovenski inštitut za

revizijo; Portorož, 16. in 17. oktober 2003, str. 86.

6

4.) MERKANTILIZEM

V antiki je bila večina državnih tvorb v obliki polis-a, oz. mestne države. V obdobju srednjega

veka pa so prevladovale fevdalne države brez trdne centralne oblasti. V 16. stoletju z

nastankom multinacionalne države, nastanejo tudi nacije z drugačno kulturo in različno

preteklostjo. Obstanek take države pa je zahteval oblikovanje avtoritarnega režima, ki je

spodbujal identifikacijo države z državljani, prav tako pa je tudi vplival na večjo stopnjo

enakosti in močnejšo kulturno identiteto državljanov.

Tako je po koncu fevdalizma prišlo do vzpona monarhij, ki so predstavljale priložnosti za

oblikovanje nacij. Konec fevdalizma pa tako ne predstavlja le konca nekega zgodovinskega

obdobja, temveč tudi vzpon ene najbolj vplivnih oblik vladavine, za katero je značilna močna

centralna oblast, ki je pomenila podlago za začetek nastajanja nacionalnih držav.3

To so bile družbeno-politične razmere, v katerih se je razvila tako nova smer ekonomske misli

kot tudi ekonomske politike. Ta smer se je imenovala Merkantilizem. Začetki Merkantilizma

segajo v 15. stoletje, v Anglijo. Kasneje pa se je uveljavil še drugod tam, kjer so nastajali

kapitalistični ekonomski odnosi in to vse do 19. stoletja.

Načela, ki jih zagovarja ta ekonomska šola so:

Bogastvo države predstavlja denar ter le tiste dobrine, ki jih je mogoče pretvoriti v

denar.

Na tej podlagi se proizvodnja dobrin ocenjuje zgolj kot pogoj za ustvarjanje bogastva,

ki jo je iz tega razloga potrebno razvijati (tako država podpira razvoj manufaktur).

Izvor bogastva je blagovni promet, ker izdelke spreminja v denar ter tako ustvarja

dobiček s tem, ko se drži temeljnega vodila »dražje prodati-ceneje kupiti«.

Vsaka trgovina pa še ni izvor bogastva. To velja le za zunanjo trgovino, ker le ta

povečuje količino denarja v državi. Za notranji blagovni promet pa po prepričanju

Merkantilistov velja, da je ta le prestavitev blaga iz rok enega uporabnika k drugemu,

kar pa nima vpliva na dobiček nacionalnega gospodarstva, saj se dobiček le tega pri

takšnem prenosu ne poveča.

Vsi ostali ekonomski smotri so morali biti podrejeni zunanji trgovini, saj je le ta imela po

merkantilističnem pojmovanju centralno vlogo, ker zagotavlja dotok zlata in srebra ter s tem

denarja v državo, kar pa naj bi povečevalo narodno bogastvo.

Ekonomska politika države naj bi bila usmerjena k aktivni bilanci zunanje trgovine. To pa

pomeni, da je potrebno ob čim manjšem uvozu čim več izvoziti.

Da bi to dosegli, merkantilisti zahtevajo da:

država podpira razvoj manufaktur

uvede visoke uvozne carine ter na tak način zaščiti domačo proizvodnjo

3 Kenda, Vladimir, Bobek, Vito, Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov, spremenjena in dopolnjena izdaja,

Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 2003, str. 296.

7

uvede izvozne carine in s tem preprečuje izvoz domačih surovin, ki jih potrebujejo

domače manufakture…

Tako se hitreje razvija zunanja trgovina, kar poveča priliv zlata in srebra v državo. Zato so

merkantilisti zahtevali aktivno pomoč ter varuštvo države pri razvoju gospodarstva.

Razvoj manufaktur je tako vplival tudi na razmah mednarodne trgovine, kar pa je sprožilo

pospešeno borbo evropskih držav za kolonije, saj so jim le te predstavljale blagovna tržišča.4

Država je v obdobju merkantilizma postala najpomembnejše orodje za zagotavljanje lastne

obrambne sposobnosti in sredstvo za krepitev vpliva, moči in oblasti monarha. Monarhu je

omogočila vojaško prisilo ter pobiranje davkov5 in drugih pristojbin

6, s katerimi so

zagotavljali delovanje državne administracije ter oboroževanje, obrambo in osvajanja novih

ozemelj. Danes se državi v obdobju merkantilizma pripisuje vlogo ustvarjalca bogastva

(wealth creation), kasneje pa ni bila temeljna funkcija države ustvarjanje bogastva, temveč

prerazdeljevanje le tega. Poglavitni namen države tedanje dobe je bil ustvarjanje bogastva

monarha. Skrbela je tudi za varnost državljanov, vendar pa skrbi za njihovo celovito dobrobit

in blagostanje ni videla kot svojo nalogo.7

4 Gusel, Leo, Bobek, Vito, Sistemi in instrumenti mednarodne menjave, Ekonomsko-poslovna fakulteta,

Maribor, 1997, str. 24-25. 5 Temeljna kategorija davčnega prava in davčnega sistema je davek. Pravno gledano je davek enkratna ali

ponavljajoča se dajatev, ki jo država na podlagi pravne in dejanske oblasti pridobiva od fizičnih in pravnih oseb za pokrivanje lastnih odhodkov, ne da bi zanjo dajala neposredno protidajatev. Vir: Škof, Bojan; Wakounig, Marian; Tičar, Bojan; Jerman, Saša; Kobal, Aleš; Ferčič, Aleš; Davčno pravo; Pravna fakulteta: Davčno – finančni raziskovalni inštitut; Maribor, 2007, str. 115. 6 Takse ali pristojbine so davkom podobne dajatve, vendar s pomembno razliko, in sicer pri davkih država

davkoplačevalcem ne nudi neposredne protistoritve, pri taksah pa. Takse so dajatve, ki predstavljajo neposredno plačilo za določena dejanja državnih organov ali javnih služb na zahtevo strank. Vir: Škof, Bojan; Wakounig, Marian; Tičar, Bojan; Jerman, Saša; Kobal, Aleš; Ferčič, Aleš; Davčno pravo; Pravna fakulteta: Davčno – finančni raziskovalni inštitut; Maribor, 2007, str. 131. 7 Kenda, Vladimir, Bobek, Vito, Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov, spremenjena in dopolnjena izdaja,

Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 2003, str. 297.

8

5.) LIBERALIZEM

Merkantilizem je ustrezal tako interesom v 16. in 17. stoletju nastajajočega meščanstva, kakor

tudi težnjam velikih centraliziranih monarhij, kakršne so bile tedaj v Evropi ( takšni sta bili

na primer Francija za časa vladanja Ludvika XIV. ter Rusija v obdobju Petra Velikega itd.).8

Z razvojem kapitalizma ter rastjo in s tem krepitvijo podjetnikov se je v 18. in 19. stoletju

pričel dinamični proces družbene preobrazbe, ki je v ospredje postavil podjetnike in njihove

interese, država pa je bila potisnjena v ozadje. Meščanska revolucija, ki je sprožila začetek

demokracije, pa je odpravila vlogo vladarja kot predstavnika stroge centralne oblasti ter jo

nadomestila s široko meščansko pobudo. Interes podjetnikov pa je gmotni interes proizvodnje,

trgovanja ter investiranja na čim širšem prostoru. 9 Ekonomisti tistega časa so priznavali zgolj

slepe ekonomske zakone. V skladu s temi naj bi se namreč gospodarsko življenje razvijalo

samo od sebe, brez intervencije države. Na ekonomske zakone gledajo kot na naravne

usmerjevalce vsega ekonomskega življenja.10

Bistvo liberalizma, katerega vrednote izhajajo

iz angleške in francoske revolucije, je v borbi za pravno svobodo. Liberalisti verjamejo, da je

ljudem potrebno dovoliti zasledovanje svojih interesov, pri tem pa jih je moč omejiti zgolj s

svobodo drugih11

. Liberalizem je imel svoje posledice tudi v mednarodni trgovini. Te so se je

v glavnem odražale v dveh oblikah;

1.) V obliki politike svobodne trgovine. Ta označuje sistem ekonomskih odnosov s tujino,

ki je urejen tako, da ne vsebuje zakonskih ali kakšnih drugih omejitev mednarodnega

pretoka tako blaga, kakor tudi storitev in kapitala.12

2.) V politiki omejene zaščite industrijske proizvodnje, le ta je bila v tistem času značilna

za manj razvite države s kapitalistično ureditvijo, ki so bile tedaj v začetni fazi

industrijskega razvoja. 13

Mednarodna širitev v liberalizmu, ni več toliko temeljila na vojaški ekspanziji (za razliko od

merkantilizma), kakor je bila predvsem ekonomske narave; ti ekonomski razlogi pa so tudi

določali tako vlogo podjetnikov kakor države.

8 Gusel, Leo, Bobek, Vito, Sistemi in instrumenti mednarodne menjave, Ekonomsko-poslovna fakulteta,

Maribor, 1997, str. 26. 9 Kenda, Vladimir, Bobek, Vito, Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov, spremenjena in dopolnjena izdaja,

Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 2003, str. 297-298. 10

Gusel, Leo, Bobek, Vito, Sistemi in instrumenti mednarodne menjave, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 1997, str. 26. 11

Hojnik, Janja, Ordoliberalizem – teorija povezovanja prava in ekonomije, Lexonomica, Maribor, 2009, http://www.lexonomica.com/journal/images/volume%201/No1/hojnik_-_ordoliberalizem.pdf, z dne 10.9.2014. 12

Hojnik, Janja, Decentralizacija pristojnosti za urejanje notranjega trga EU, GV založba, Ljubljana, 2011, str.24. 13

Gusel, Leo, Bobek, Vito, Sistemi in instrumenti mednarodne menjave, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 1997, str. 26.

http://www.lexonomica.com/journal/images/volume%201/No1/hojnik_-_ordoliberalizem.pdf

9

Ključna vloga države je postala zagotovitev ugodnih splošnih pogojev in infrastrukture za

uspešno delovanje podjetnikov, sama pa se v njihove zadeve naj ne bi vmešavala. Laissez Fair

kapitalizem14

in Smithova »nevidna roka«15

naj bi sama optimalno uredila vse, kar je za

človeka najbolje. S tem med drugim razumemo:

podjetja sama odločajo o investiranju, zaposlovanju, uvajanju nove tehnologije in

dezinvestiranju (ukinjanju podjetij, stečajih in odpuščanju delavcev);

stroški državnega aparata in s tem davki naj bodo čim nižji;

nacionalni stroškovnik, ki determinira nacionalno konkurenčnost, naj bo čim

ugodnejši.

Liberalna država je še vedno obdržala svojo temeljno funkcijo varuha reda navznoter ter

obrambno funkcijo nasproti drugim državam. Država kot svojo vlogo še vedno dojema skrb

za javne dobrine, za katere sicer skrbi v manjšem obsegu kot je to počela v obdobju

merkantilizma. Podjetnikom omogoča maksimalno svobodo ter omogoča, da le ti poslujejo

čim bolj neovirano. Tako kot se navznoter zavzema za čim bolj neovirano poslovanje, počne

enako tudi v odnosih s tujino, kjer se zavzema za čim bolj neoviran uvoz, kar pomeni, da si

prizadeva za čim manjše prepreke (carine, kvote, devizne omejitve, dovoljenja), pri izvozu pa

za čim manjše državne pomoči (konvertibilnost denarja, tečajna politika), katerih namen je

zaščita domačih proizvajalcev ter spodbuda domačih izvoznikov. Liberalna država si torej

prizadeva doseči zdravo konkurenco tako navznoter, kakor tudi v odnosih s tujino. Tako je

država lahko relativno zmanjšala obdavčenje, saj je uspela prilive v proračun zagotoviti s tem,

ko je s svojo politiko omogočanja konkurence in odstranjevanja ovir ustvarila okolje, ki je

omogočilo dinamično rast podjetij in števila podjetnikov, kar pa je omogočilo tudi rast

dohodka zaposlenih.

Podjetje tako postane pionir ter najpomembnejši akter, saj je bilo le to dojeto kot ustvarjalec

nove vrednosti. Naloge države pa so bile zreducirane predvsem na ustvarjanje in ohranjanje

pogojev za uspešno podjetniško aktivnost.16

14

Laissez-faire ekonomska politika pomeni odsotnost državnega poseganja v gospodarstvo, v podjetništvo in v vlaganje ter naj bi bila pogosto povezana z višjim dohodkom na prebivalca. Liberalisti menijo, da svobodna trgovina koristi udeleženim stranem, saj temelji na prostovoljni osnovi; omejevanje prostovoljne menjave pa omejuje trgovino in posledično tudi kopičenje bogastva. (Povzeto po Hojnik, Janja, Ordoliberalizem – teorija povezovanja prava in ekonomije, Lexonomica, Maribor, 2009, http://www.lexonomica.com/journal/images/volume%201/No1/hojnik_-_ordoliberalizem.pdf) 15

Adam Smith je leta 1776 predstavil princip nevidne roke tržnega mehanizma. Vsak udeleženec na trgu, ki zasleduje in uveljavlja svoj osebni interes, usmerja k uskladitvi družbenih interesov (deluje v dobro vseh). To poteka na način kot, da bi celotni proces nadzirala dobronamerna nevidna roka. Vir: Povše, Helena, Predmet ekonomija, dodatno gradivo za področje makroekonomije 2014/2015, Ljubljana, 2014, http://www.scpet.net/vss/xinha/plugins/ExtendedFileManager/demo_images/egradiva/MAKRO_EKO_Povse___2014_2015_.pdf, z dne 11.9.2014. 16

Kenda, Vladimir, Bobek, Vito, Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov, spremenjena in dopolnjena izdaja, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 2003, str. 298.

http://www.scpet.net/vss/xinha/plugins/ExtendedFileManager/demo_images/egradiva/MAKRO_EKO_Povse___2014_2015_.pdf


10

Tako je Adam Smith podal tudi sistematični pregled načel davčne politike:

načelo enakosti obdavčevanja: državljani vsake države morajo za vzdrževanje vlade

prispevati primerno svojim zmožnostim v razmerju z dohodkom, ki ga vsak od njih

ustvarja pod varstvom države;

davek, ki ga naj plača posameznik, mora biti določen in ne samovoljen;

vsak davek se pobere v času in na način, za katerega je najverjetneje, da bo za

davčnega zavezanca najugodnejši;

vsak davek mora biti zasnovan tako, da je njegov učinek čim večji, kar nadalje

pomeni:

da se znesek davka ne sme porabiti v največji meri za plače davčnih uslužbencev,

da pri davčnih zavezancih ne zmanjša pripravljenosti za delo ter podjetnosti,

da kazni za neplačilo davkov ne povzročijo ekonomskega propada neplačnikov, ker s

tem skupnost izgublja vse koristi, ki bi jih od njih še lahko imela, ter

da se zmanjša pritisk davkarjev na davčne zavezance.17

Liberalna država ni država enakosti, čeprav je meščanska revolucija poudarjala svobodo,

enakost in bratstvo. Po naravi sami je nastalo izrazito razslojevanje na vse bolj elitni

meščanski razred in vse bolj marginaliziran preostali del družbe.18

17

Škof, Bojan; Wakounig, Marian; Tičar, Bojan; Jerman, Saša; Kobal, Aleš; Ferčič, Aleš; Davčno pravo; Pravna fakulteta: Davčno – finančni raziskovalni inštitut; Maribor, 2007, str. 31-32. 18


11

6.) PROTEKCIONIZEM

Protekcionizem je teorija in politika, varovanja domače pred tujo konkurenco ter

posredovanje oblasti v trgovinski sistem, z namenom podpiranja domačega gospodarstva.

Označuje torej ekonomsko politiko, varovanja nacionalne proizvodnje pred učinki, ki bi jih le

tej utegnila povzročiti tuja konkurenca. 19

Protekcionisti so bili sprva mnenja, da je zaščita potrebna zgolj začasno in je zato upravičena

samo do tedaj, dokler država ne doseže enake stopnje razvitosti kot ostale razvite države, torej

tiste pred katerimi je uvajala zaščitne ukrepe. Potem pa je potrebno opustiti carine ter ostale

omejitve in tako omogočiti svobodno trgovino, saj lahko država le tako koristi prednosti, ki

jih prinaša mednarodna delitev dela. Tudi zagovorniki protekcionizma so bili torej prepričani,

da je liberalizem v končnem smislu boljši od politike zaščite. Glede tega so bili enakega

mnenja kot Adam Smith in David Ricardo.20

Protekcionizem21

je nastal v drugi polovici 19. stoletja kot reakcija na negativne ekonomske

posledice, ki jih je v času, ko je imela Anglija popolno nadvlado v mednarodni trgovini,

ostalim državam prinesel liberalizem. Tako ni bil rezultat družbenih in filozofskih vrenj, pač

pa je bil posledica neenakomernega razvoja kapitalizma po svetu. Ta razlika v razvitosti pa je

povzročala stalno nesorazmerje v ekonomski moči med državami. Zato so nastale nekatere

nove teorije, ki so nasprotovale teorijam angleške klasične šole politične ekonomije. Nastale

so predvsem pod vplivom zahodnoevropskih držav ter Združenih držav Amerike. V tistem

času je veljalo prepričanje, da je prednost, ki jo je pridobila Anglija s svojim industrijskim

razvojem tolikšna, da je več ni moč doseči s prosto konkurenco. Tako so ostale države

(predvsem Nemčija in ZDA) pod okriljem protekcionizma razvijale lastna gospodarstva.

Friedrich List, najbolj znani teoretik protekcionizma, je bil mnenja, da je potrebno, da vsaka

država uvede svobodno trgovino ter tako preko trgovinske menjave z bogatejšimi državami

okrepi domače kmetijstvo in izvaža surovine ter uvažala izdelke. Ko pa se država z pomočjo

liberalizma toliko razvije, da je proizvodno sposobna, tedaj pa mora uvesti sistem

protekcionizma, ki naj bi ji omogočal, da se gospodarsko dobro razvije, saj bi tako imela

domača proizvodnja na domačem trgu varstvo države pred prevlado tuje konkurence ter tako

posledično boljše pogoje za razvoj kot bi ji jih lahko omogočala liberalna država. List je bil

prepričan, da izvoz surovin domače gospodarstvo slabi in da je to razlog, da se države,

usmerjene k služenju potreb svetovnega trga surovin, ne morejo razvijati. Bil je prepričan, da

morajo države, ki imajo velik materialni in kulturni potencial, za zagotovitev uspešnega

19


Gusel, Leo, Bobek, Vito, Sistemi in instrumenti mednarodne menjave, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 1997, str.30. 21

Najbolj očitna oblika protekcionizma nacionalnih gospodarskih subjektov je carinska zaščita, saj glede na višino carinske stopnje povzroči nekonkurenčnost tujega blaga. Takšen način delovanja držav članic je znotraj EU odpravila za poslovanje gospodarskih subjektov na območju EU PDEU z 28. do 30. Členom. (vir: : Mestinšek, Podbrežnik, Frančiška, Vpliv diskriminatornih in nediskriminatornih pravnih norm na gospodarske subjekte s poudarkom na davku na dodano vrednost, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, januar, 2011, str. 11.

12

razvoja domačega gospodarstva, uvesti carine. Vsekakor pa liberalizma ni v celoti zavrnil,

vendar je menil, da je protekcionizem začasni ukrep, ki pa je nedvomno potreben v državah,

katerih gospodarski razvoj se je pričel pozneje.22

List je trdil, da carine kljub potrebnosti

protekcionističnih ukrepov, naj ne presegajo 25% vrednosti ocarinjenega izdelka. Pravtako je

tudi uporaba carin, ki trajajo več kot 20 let, neupravičena. Če kljub zaščiti s strani države v

tem roku v neki gospodarski veji ni napredka, jo je potrebno prepustiti konkurenci tujih

proizvajalcev ter protekcionizem usmeriti na drugo panogo. Poudarjal je primat nacionalne

moči ter njegovo povezavo z ekonomskim bogastvom države. Bil je mnenja, da je močno

narodno gospodarstvo zmožno v določenih političnih pogojih tako hitreje prispevati k

povečanju nacionalnega bogastva, kakor bi bilo to sposobno če bi uporabljalo liberalistične

metode.

Kljub temu, da je bil na začetku namen protekcionizma zaščititi na novo industrializirane

države pred angleško konkurenco, je kmalu dozorelo spoznanje, da je zaščita agrarnega

sektorja pomembnejša od zaščite industrijskega, če je cilj, da se kmetijstvo obdrži vsaj na že

doseženi ravni kljub pospeševanju industrijskega napredka. Na ta način bi uspeli ohraniti

gospodarsko in proizvodno ravnotežje. Zato so države, ki so dosegle popolno industrijsko

zrelost, dojemale agrarni protekcionizem kot edini utemeljen. Za razliko od agrarnega

protekcionizma pa je industrijski nasprotoval njihovemu stališču glede normalne svetovne

delitve dela.

Zaradi začasne narave protekcionizma je le ta za novoliberalce postopoma postal simbol

počasne regresije k liberalizmu. Tako so paradoksalno danes najbolj liberalne prav države, ki

so bile nekdaj največje privrženke protekcionizma. To, da se je v preteklosti pretiravalo s

protekcionističnimi ukrepi, pa je prispevalo k temu, da so mnogi danes prepričani, da je

liberalizem najboljša metoda, če se želi doseči optimalna mednarodna delitev dela. Kljub

temu, da so se mnogi zaščitni ukrepi izkazali kot pravilni in učinkoviti, pa ima lahko

protekcionizem številne škodljive posledice, ki so jih najbolj občutile države, ki so zaščitne

ukrepe uvajale preveč korenito in nespretno. 23

Pred protekcionizmom svari tudi Jože P. Damjan, ki navaja, da je le ta dolgoročno lahko

izjemno škodljiv tako za nacionalno gospodarstvo, kakor tudi za mednarodne odnose. Pri tem

kot primer navaja veliko depresijo iz leta 1929, ki se je začela z zlomom New Yorške borze.

Voditelji tedaj najpomembnejših držav so se na krizo ter padec gospodarske aktivnosti

odzvali z zapiranjem svojih gospodarstev pred uvozom z namenom, da bi zaščitili domača

delovna mesta. V tem procesu uvajanja protekcionizma so prednjačile Združene države

Amerike, ki so januarja 1930 sprejele zakon Smoot-Hawley Tariff Act. Ta je povečal carine

na 20.000 izdelkov, ki so jih ZDA v tistem času uvažale. Povprečna carinska stopnja se je

posledično zvišala z 26%, kolikor je znašala v obdobju med 1921 in 1925, na 50% v obdobju

med letoma 1931 in 1935. Ostale vodilne države so kot povračilni ukrep tudi same dvignile

carinske stopnje, pravtako pa so tudi uvedle omejitve uvoza, prepovedale iznos deviz itd.

Povprečna carinska stopnja v tedaj 25 gospodarsko najmočnejših državah je narasla iz 15%,

22


Gusel, Leo, Bobek, Vito, Sistemi in instrumenti mednarodne menjave, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 1997, str.31-33.

13

kolikor je znašala leta 1928, na 25% do leta 1935. To trgovinsko zapiranje držav pa je

povzročilo postopno, vendar hitro zmanjševanje mednarodne trgovine. Tako se je skupen

uvoz 75 v tistem času gospodarsko najmočnejših držav postopno zmanjševal in sicer s 3

milijonov tedanjih zlatih dolarjev, kolikor je skupen uvoz znašal v januarju 1929, na zgolj

slab milijon zlatih dolarjev do leta 1933. To je imelo posledice tudi na plače zaposlenih v

ZDA, ki so v tem času upadle kar za 20 do 50%. Tudi brezposelnost je skokovito narasla (s

7,8% leta 1930 na kar 25% v letu 1933). Kriza leta 1929 pa je močno prizadela tudi banke,

saj je zgolj v ZDA propadlo 744 bank in to samo v prvih 10 mesecih po začetku krize. Skupno

pa je v ZDA zaradi gospodarske depresije propadlo kar 9.000 bank. Bruto družbeni proizvod

Združenih držav Amerike pa se je v tem obdobju kumulativno zmanjšal za 27%. Zelo

podobno pa se je dogajalo tudi v drugih državah.

Pri tem pa Damjan opozarja, da gospodarska depresija in socialna mizerija nikakor nista bili

najhujši posledici tedanje svetovne gospodarske depresije. Ta je imela namreč bistveno hujše

posledice na političnem področju, saj je le ta povzročila stopnjevanje socialnega

nezadovoljstva ter nastanek političnih gibanjih, osnovanih na nacionalizmu. Tako so v

mnogih državah na oblast prišli politiki, ki so zagovarjali ekstremistična stališča. Vzpon

fašizma in nacizma v Evropi, v letih ki so sledila po krizi, nista bili nikakršni izjemi, bili sta le

ekstremni pojavni obliki tedanjega nacionalističnega vala. Tragičen paradoks tistega obdobja

je, da so brezposelni, ki so v času velike depresije izgubili delo, to ponovno dobili v vojski in

vojaški industriji. Tako je svet tekom tridesetih let 20. stoletja neustavljivo drvel proti drugi

svetovni vojni24

, ki se je izkazala za največjo morijo v zgodovini človeštva.25

24

Tudi zveza NATO opozarja pred škodljivimi učinki uvajanja protekcionističnih ukrepov , ki jih ima lahko le ta na mednarodne odnose ter na svetovni mir. Vir: http://www.nato.int/docu/review/2009/FinancialCrisis/PROTECTIONISM/SL/index.htm, dne 1.10.2015. 25

http://damijan.org/2009/02/13/protekcionizem-je-zdaj-najhitrejsa-pot-v-pogubo/, dne 30. 9. 2014.

http://www.nato.int/docu/review/2009/FinancialCrisis/PROTECTIONISM/SL/index.htm

http://damijan.org/2009/02/13/protekcionizem-je-zdaj-najhitrejsa-pot-v-pogubo/

14

7.) PREPOVED CARIN MED DRŽAVAMI ČLANICAMI EU

CARINE

Carine so prihodki države. Obveznost plačila carine nastopi pri prevozu določenega blaga

preko državne oz. carinske meje. Carine lahko uvrstimo med posredne26

davke.27

S pojmom carina razumemo plačilo davka (carinski davek) za blago, ki gre prek carinske črte

(ne glede na to ali se blago uvozi, izvozi ali samo potuje skozi).28

Carine so se pojavile že zelo zgodaj - plačevale so se ne le pri prehodu blaga čez državno

mejo, temveč tudi pri prevozu blaga iz enega mesta v drugo. V davčne sisteme posameznih

držav so bile uvedene izključno iz fiskalnih razlogov – za zbiranje finančnih sredstev,

potrebnih za financiranje javnih odhodkov. V določenem časovnem obdobju (med 15. in 18.

stoletjem) so imele tudi pomembno vlogo v okviru urejanja zunanjetrgovinske menjave (npr.

zaščitne carine itd.). Šele v obdobju po drugi svetovni vojni so začele izgubljati na pomenu.

Slabljenje njihove vloge je bila (in je) predvsem posledica ustanavljanja posameznih državnih

zvez, ki so poleg političnih ciljev zasledovale tudi določene ekonomske cilje. 29

Danes so carine bolj ekonomskopolitični ukrep kot pa fiskalni.

Značilnosti carine pa so naslednje:

zavezanec za plačilo carine je pravna ali fizična oseba, ki je po carinskih predpisih

določena za plačilo carine;

razlog za carinsko obdavčitev(carino) je prehod blaga preko državne (carinske meje)

(uvoz, izvoz, tranzit);

predmet carinjenja je blago, ki je predmet zunanjetrgovinske menjave;

26

Posredni davki so tisti davki za katere po definiciji velja, da davčni plačnik praviloma ni davčni zavezanec. Davčni plačnik je davčni destinatar, torej oseba, ki po volji zakonodajalca nosi davčno breme, čeprav ni davčni zavezanec. Posredni davki bremenijo promet proizvodov in storitev. V cene proizvodov se vračunavajo kot strošek. Davčni zavezanci jih prevalijo na končne potrošnike. Med posredne davke sodijo: davek na dodano vrednost, posebne trošarine na določene vrste proizvodov (alkohol, cigarete), akcize in uvozne dajatve. Vir: Škof, Bojan; Wakounig, Marian; Tičar, Bojan; Jerman, Saša; Kobal, Aleš; Ferčič, Aleš; Davčno pravo; Pravna fakulteta: Davčno – finančni raziskovalni inštitut; Maribor, 2007, str. 134. 27

Pernek, Franc; Škof, Bojan; Kobal, Aleš; Rožic, Uroš; Finančno pravo in javne finance; Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta; Maribor, 2001, str. 242. 28

Pernek, Franc, Finančno pravo in javne finance, Ponatis druge dopolnjene izdaje, Pravna fakulteta univerze v Mariboru, Maribor, 2001, str. 212. 29

Pernek, Franc; Škof, Bojan; Kobal, Aleš; Rožic, Uroš; Finančno pravo in javne finance; Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta; Maribor, 2001.

15

carinski (davčni) destinatar je končni potrošnik blaga, ki je podvrženo carinjenju in bo

carino plačal vključeno v ceno ocarinjenega blaga.«30

30

Pernek, Franc, Finančno pravo in javne finance, Ponatis druge dopolnjene izdaje, Pravna fakulteta univerze v Mariboru, Maribor, 2001, str. 212.

16

CARINSKA UNIJA

»Vzpostavitev carinske unije je bil prvi korak EU k zagotovitvi prostega pretoka blaga.«31

Pred vzpostavitvijo prostega pretoka blaga ter odpravo tako carin kakor tudi dajatev z enakim

učinkom kot ga imajo le te, je lahko vsaka država suvereno določala svojo carinsko politiko,

kar pomeni, da je bila pristojna določiti tako uvozne, kakor tudi izvozne carine ter dajatve z

enakim učinkom. Tako je lahko ščitila domače gospodarstvo, to pa je imelo lahko tako

pozitivne, kakor tudi negativne učinke. Pozitivno je zaščita namreč vplivala le na tiste

gospodarske subjekte, ki jih je država ščitila. Ti pozitivni učinki pa so obstajali seveda samo

na kratek rok. V tem času pa jih je država s carinami varovala pred tujo konkurenco. Zaščiteni

so bili ne glede na kvaliteto in vrsto proizvoda. Tako so lahko obstali na trgu kljub temu, da bi

morebiti na konkurenčnem trgu brez državne zaščite propadli, bodisi zaradi nizke stopnje

produktivnosti, zastarele tehnologije…). Negativnim vplivom pa so bili podvrženi subjekti, ki

niso uživali zaščite države. Ti so morali plačevati visoke izravnalne carine, kar pa je

zmanjšalo njihovo konkurenčnost na trgu te države.32

»O carinski uniji govorimo takrat, ko države članice poleg odprave medsebojnih carin

dosežejo poenotenje carinske tarife tudi navzven, pri uvozu blaga iz držav nečlanic. Temeljni

določbi evropskega carinskega prava predstavljata 28. člen PDEU.33

in 30. člen PDEU34

, ki

določata, da skupnost temelji na carinski uniji, ki zajema celotno blagovno trgovino in ki

vsebuje prepoved carin na uvoz, izvoz med državami članicami, kakor tudi prepoved dajatev z

enakim učinkom ter sprejetje skupne carinske tarife v razmerju do tujih držav.«35

Prepoved carinskih dajatev je seveda neobhodno potrebna za vzpostavitev carinske unije, ki je

opredeljena v izhodiščni določbi o prostem gibanju blaga (28. člen PDEU36

), vendar velja

spomniti, da je imela Unija od samega začetka bolj ambiciozne cilje, kot je le vzpostaviti

carinsko unijo. 2. člen PES je kot cilj navajal vzpostavitev skupnega trga, 3. člen pa

opredeljeval za to vrsto politik. 14. člen PES se je posebej nanašal na vzpostavitev skupnega

trga do konca leta 1992.

31

Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str. 11. 32

Mestinšek, Podbrežnik, Frančiška, Vpliv diskriminatornih in nediskriminatornih pravnih norm na gospodarske subjekte s poudarkom na davku na dodano vrednost, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, januar, 2011, str. 10. 33

http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:12012E/TXT, z dne 25.3.2015 34

http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:12012E/TXT, z dne 25.3.2015. 35

Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str. 11-12. 36

Člen 28 (prejšnji člen 23 PES) 1. Unija vključuje carinsko unijo, ki zajema vso blagovno menjavo in med državami članicami prepoveduje carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom, poleg tega pa uvaja skupno carinsko tarifo v odnosih s tretjimi državami. 2. Določbe člena 30 in poglavja 3 tega naslova se uporabljajo za izdelke s poreklom iz držav članic in za izdelke, ki prihajajo iz tretjih držav in so v državah članicah v prostem prometu.

http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:12012E/TXT


17

V strukturi carinskih določb velja zlasti zaradi njegovega pomena v zvezi z odločbo v

znameniti zadevi Van Gend en Loos37

, ki je tedaj kot 12. člen PES prepovedoval uvajanje

kakršnihkoli novih carinskih dajatev ali ukrepov z enakovrednim učinkom, omeniti še 30.

člen PDEU (25. člen PES), ki prepoveduje uvozne carine in dajatve z enakovrednim učinkom.

Določbo 30. člena38

moramo vedno razumeti tudi v smislu samih določb o prostem prometu

blaga in koneksnih določb PES.39

Carinska unija ima določena dva vidika:

zunanji vidik: pravila carinske unije določajo skupno carinsko tarifo in določajo

trgovanje z državami nečlanicami.

notranji vidik: trg EU predstavlja enotno carinsko cono, območje držav članic, na

katerem so vse carine in ostane ovire za pretok blaga odpravljene.40

Carinska unija je torej diskriminatorna med gospodarskimi subjekti iz tretjih držav in držav

članic, ter nediskriminatorna med gospodarskimi subjekti držav članic EU.41

37

Sodba v zadevi Van Gend en Loos kljub nekaterim ironičnim komentarjem, da sodniki Sodišča ES niso storili več od tega, kot da so pozorno prebrali tisto, kar je bilo zapisano v 12 členu PES in potem razsodili, ni pomembna le kot temeljna določba za definiranje dometa neposrednega učinka (direct effect)b prava ES, pač pa je pomembna tudi za interpretacijo samega 25 (tedaj 12. člena) PES. (vir: Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 368. 38

Člen 30 (prejšnji člen 25 PES) Carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom so med državami članicami prepovedane. Ta prepoved se uporablja tudi za carine fiskalne narave. 39

Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 367. 40

Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str.12. 41

Podbrežnik, Frančiška, Vpliv diskriminatornih in nediskriminatornih pravnih norm na gospodarske subjekte s poudarkom na davku na dodano vrednost, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, januar, 2011, str. 11.

18

Zunanji vidik carinske unije

Zunanji vidik carinske unije se odraža v enotni carinski tarifi in skupni trgovinski politiki

nasproti tretjim državam.42

Tarifa43

je kombinacija nomenklature in dajatev44

, ki se plačajo za

vsako vrsto blaga in vsebuje tudi druge predpise EU, ki vplivajo na višino carinskih

dajatev, plačljivih ob posameznem uvozu (npr. poreklo blaga).45

Tako enotna carinska tarifa, kot skupna trgovinska politika sta nujni za zagotovitev enotnega

trga EU,saj bi različne carinske tarife in ločena trgovinska politika ob odpravljenih notranjih

carinah, povzročila kumulacijo vsega uvoznega blaga v državo z najugodnejšimi carinskimi

tarifami, od tam pa bi blago prepeljali v državo končne destinacije.

Skupna carinska tarifa mora biti v skladu z členom 31 PDEU46

določena vsako leto v obliki

uredbe, ki začne veljati s 1. januarjem. Leta 1992 je Svet EU sprejel tudi Carinski zakonik

skupnosti47

, ki v enem aktu združuje vso carinsko zakonodajo ter določa okvirje za izvozne in

uvozne postopke v skupnosti. Po njegovem modelu je nastal tudi slovenski carinski zakon iz

leta 199548

.

Vzpostavitev carinske unije zahteva učinkovit in visoko kvaliteten nadzor zunanjih meja,

carinski organi vseh držav članic pa morajo enotno delovati. Carinsko pravo EU izvršujejo

nacionalni cariniki, carinsko poslovanje pa nadzoruje Odbor carinskega kodeksa. Cariniki

pobirajo carino in jo odvajajo Skupnosti, saj predstavlja lastni vir skupnosti, imajo pa države

članice pravico zadržati 25% pobranih carin za stroške nacionalne administracije.49

42


Tarifa je torej pojem, zbirka predpisov in ne en sam predpis. Obstaja sicer neke vrste delovna tarifa, poimenovana TARIC, ki pa sama zase ni predpis (vir: http://www.carina.gov.si/si/carina/carinska_tarifa/skupna_carinska_tarifa/, z dne 20.1.2015). 44

Višina uvoznih dajatev se razlikuje od uvoza do uvoza, odvisno od tega, kaj se uvaža in od kod se uvaža. Carinske stopnje se razlikujejo tudi glede na ekonomsko pomembnost proizvodov. (vir: http://www.carina.gov.si/si/carina/carinska_tarifa/skupna_carinska_tarifa/), z dne 20.1.2015. 45

http://www.carina.gov.si/si/carina/carinska_tarifa/skupna_carinska_tarifa/, z dne 20.1.2015. 46

Člen 31 (prejšnji člen 26 PES) Carine skupne carinske tarife določi Svet na predlog Komisije. 47

Uredba sveta EGS st. 2913/92 z dne 12. 10. 1992, UL L 302, 19. 10. 1992. Leta 2008 je bil sprejet moderniziran carinski zakonik- Uredba 450/2008 (http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2008:145:0001:0064:sl:PDF, dne 25.3.2015. 48

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlurid=19953, dne 25.3.2015. 49

Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str.12-13.

http://www.carina.gov.si/si/carina/carinska_tarifa/taric/

http://www.carina.gov.si/si/carina/carinska_tarifa/skupna_carinska_tarifa/



http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2008:145:0001:0064:sl:PDF


http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlurid=19953

19

Notranji vidik carinske unije

Neenakomerni razvoj gospodarstva v posameznih državah je bil razlog za utemeljitev

zaščitnih carin, s katerimi so države izenačevale zunanjo ceno z notranjo pri istovrstnem

domačem, vendar dražjem blagu. Zaščitne carine ne onemogočajo svetovne konkurence,

ampak le diferencirajo domače in tuje proizvajalce oz. prodajalce in sicer tako, da so tuji

dobavitelji izenačeni na notranjem tržišču neke države. Čeprav so zaščitne carine

konkurenčno nevtralne, spreminjajo konkurenčne pogoje le v toliko, da z izenačevanjem

notranjih in zunanjih cen omogočijo enako konkurenčno sposobnost domačemu proizvajalcu

oz. dobavitelju napram tujemu, ki prodaja na njenem ozemlju.50

Prepoved carinskih dajatev je neobhodno potrebna za delovanje in učinkovitost carinske unije

in ima pozitivni vpliv na poslovanje gospodarskih subjektov.51

Kljub temu, da so bile carine med državami članicami hitro ukinjene, pa je temeljna določba,

ki prepoveduje carine in njim podobne dajatve, še zmeraj pomembna. Države članice sicer ne

nalagajo več carin na meddržavno trgovino, vendar se včasih še zmeraj poslužujejo bolj

prikritih ukrepov, s katerim bi pretok blaga iz drugih držav članic omejile in tako zaščitile

domače gospodarstvo. Gre za dajatve povezane z carinskimi, sanitetnimi in drugimi pregledi,

stroški statističnega spremljanja blagovne menjave in podobno. Države članice so se zavezale

odpraviti tudi tovrstne dajatve.

Gre za to, da sama pogodba ES ne definira, katere dajatve vse štejejo za prikrite carine, je

Sodišče ES le te definiralo na naslednji način:

»Carina je vsaka denarna dajatev, ne glede na njeno višino, njen namen in njen način

uporabe, ki je enostransko naložena in bremeni blago ob prehodu državne meje in ki ni carina

v ozkem smislu… čeprav ni naložena v korist države in ni nediskriminatorna ali

protekcionistična in tudi če blago, ki ga bremeni ta dajatev, ni v konkurenci z nobenim

domačim proizvodom.«5253

S carinskimi dajatvami PDEU meri na dajatve za uvoženo in izvoženo blago.

Odprava carinskih dajatev za blago, ki je v prometu med državami članicami je bila v

zgodnjem obdobju opredeljena v 13. do 17. členih PEGS54

, ki danes pomenijo določbe, ki jim

50

Gusel, Leo; Bobek, Vito; Sistemi in instrumenti mednarodne menjave; Ekonomsko poslovna fakulteta; Maribor, 1997, str. 44. 51


Zadeva 24/68, Komisija ES proti Italiji. 53


https://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/EC_consol_Treaty_of_EC.pdf, dne 9. 2. 2015.

https://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/EC_consol_Treaty_of_EC.pdf

20

namenjamo le zgodovinski interes55

, saj so bile dokončno razveljavljene z Amsterdamsko56

pogodbo.57

55

13. člen PEGS je dopolnjeval 12. člen in se je nanašal na postopno opuščanje obstoječih uvoznih carin in njihovo dokončno opustitev po poteku prehodnega obdobja. 14. in 15. člen sta izpeljevala določbi 12. in 13. člena. 16. člen je bil namenjen opuščanju izvoznih carin in enakovrednih dajatev in njihovo opustitev do konca prvega dela prehodnega obdobja (31. 12. 1961). Vir: Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 367. 56

http://www.europarl.europa.eu/topics/treaty/pdf/amst-en.pdf, dne 9.2.2015. 57

Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 367.

http://www.europarl.europa.eu/topics/treaty/pdf/amst-en.pdf

21

ODPRAVA DAJATEV MED DRŽAVAMI ČLANICAMI IN DOKTRINA UČINKA

30. člen PDEU (prej člen. 12 PEGS) prepoveduje carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z

enakim učinkom med državami članicami. Prepoved je razumljiva, ker uvozne carine in

ukrepi z enakovrednim učinkom zvišujejo ceno uvoženega blaga in s tem zmanjšujejo

njegovo konkurenčnost.58

V zgodnjih šestdesetih letih še ni bil razvit koncept, ali je pri interpretaciji 12. člena PEGS59

(30. člen PDEU) pomemben namen ali učinek dajatve. V zadevi Italian Art60

je Italija z

davkom obremenila izvoz umetniških, zgodovinskih in arheoloških predmetov. Komisija je

pred Sodiščem ES zaradi neizpolnjevanja določb PEGS trdila, da gre za kršitev tedanjega 16.

člena PEGS61

, ki je prepovedoval dajatve v primeru izvoza iz države članice v drugo državo

članico. Italija se je zagovarjala, da ne gre za izvoz blaga in da so predpisi namenjeni

varovanju italijanske umetniške, kulturne, arheološke in zgodovinske vrednosti. Sodišče ES je

zavrnilo italijanske argumente z utemeljitvijo, da je 9. člen PEGS62

(sedaj 28. člen PDEU63

)

utemeljen na carinski uniji, ki pokriva promet z vsakršnim blagom. Blago so definirali kot

proizvode, ki jih je mogoče oceniti v denarju in so sposobni kot taki biti predmet

komercialnih transakcij. Predmeti v konkretnem primeru so tej definiciji ustrezali in zanje ni

bilo mogoče uporabiti izjeme, ki bi morala biti izrecno navedena v PEGS… Pri uvrščanju

carine glede na 16. člen PEGS je komisija izhajala iz stališča, da carina v konkretnem primeru

pomeni dajatev, ki je enakovredna carinskim dajatvam, zato bi morala biti opuščena do konca

prehodnega obdobja (31. 12. 1961). Italija je izhajala iz že predstavljenega namena dajatve

(varovanje in varnost umetniške, zgodovinske in arheološke dediščine na njenem ozemlju),

poleg tega pa dajatev naj ne bi bila pomembna, ker je bil njen delež v proračunu zanemarljiv.

Po mnenju Sodišča ES 16. člen prepoveduje uvajanje kakršnihkoli dajatev v transakcijah med

državami članicami, ki ne glede na višino dajatve, dodajajo k ceni transakcije. Če je na

podlagi dajatve cena višja, gre za dajatve z omejevalnim učinkom. Zato ni pomembno 58


Člen 12 PEGS Države članice med seboj ne uvajajo novih carin pri uvozu ali izvozu ali dajatev z enakim učinkom, pa tudi ne povečujejo tistih, ki se že uporabljajo v njihovi medsebojni trgovini. 60

Zadeva Commission v. Italy (1968) ECR 423. 61

Člen 16 PEGS Države članice najpozneje do konca prve faze med seboj odpravijo carine pri izvozu in dajatve z enakim učinkom. http://www.svz.gov.si/fileadmin/svz.gov.si/pageuploads/Primarna_zakonodaja/Rimski_pogodbiSL.pdf, dne 16.2.2015. 62

Člen 9 PEGS 1. Skupnost temelji na carinski uniji, ki zajema vso blagovno menjavo in med državami članicami prepoveduje carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom, poleg tega pa uvaja skupno carinsko tarifo v odnosih s tretjimi državami. 2. Določbe oddelka 1 poglavja 1 in poglavja 2 tega naslova se uporabljajo za izdelke s poreklom iz držav članic in za izdelke, ki prihajajo iz tretjih držav in so v državah članicah v prostem prometu. http://www.svz.gov.si/fileadmin/svz.gov.si/pageuploads/Primarna_zakonodaja/Rimski_pogodbiSL.pdf, dne 16.2.2015. 63

http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 16.2.2015.

http://www.svz.gov.si/fileadmin/svz.gov.si/pageuploads/Primarna_zakonodaja/Rimski_pogodbiSL.pdf


http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL

22

ugotavljati, kakšen je delež konkretne dajatve v proračunu. Glede na navedene razloge so

dajatve v zadevi Italian Art bile take dajatve, ki so bile opredeljene v 16. členu PEGS in kot

take prepovedane, saj dodajajo breme k vrednosti, ki je siceršnja (prodajna) cena transakcije.

Iz sodbe lahko povzamemo, da potem ko dajatev podredimo 30. členu PDEU kot carino ali

kot dajatev z enakim učinkom, to pomeni, da je nezakonita.

Nedopustno je sklicevanje na izjeme iz 36. člena PDEU64

, saj ta določba velja le za količinske

omejitve iz 34. člena PDEU65

.

Prav tako je nedopustno tudi sklicevanje na mednarodno pogodbo: v zadevi Radio Valves66

je

Italija neuspešno uveljavljala izjemo na temelju predhodno sklenjene mednarodne pogodbe.

Sodišče ES je ugotovilo, da se 234. člen PEGS67

o mednarodnih pogodbah nanaša na pogodbe

s tretjimi državami, v razmerjih med državami članicami pa so te obveznosti in pravice

nadomeščene in presežene z obveznostmi iz PEGS.

Povzamemo lahko odgovor na vprašanje, ali je pomemben namen ali učinek dajatve:

glede na stališče Sodišče ES, da dajatve, opredeljene v 16. členu PEGS in kot take

prepovedane, ker dodajajo breme k vrednosti, ki je siceršnja (prodajna) cena

transakcije, in

glede na dele obrazložitve odločbe, ki ni upoštevala navedbe Italije, da je želela z

dajatvijo zavarovati umetniško, zgodovinsko in arheološko dediščino na svojem

ozemlju, je pomemben učinek ne pa namen dajatve.

64

Člen 36 (prejšnji člen 30 PES) Določbe členov 34 in 35 ne izključujejo prepovedi ali omejitev pri uvozu, izvozu ali blagu v tranzitu, če so utemeljene z javno moralo, javnim redom ali javno varnostjo, varovanjem zdravja in življenja ljudi, živali ali rastlin, varstvom nacionalnih bogastev z umetniško, zgodovinsko ali arheološko vrednostjo ali z varstvom industrijske in poslovne lastnine. Vendar te prepovedi ali omejitve ne smejo biti sredstvo za samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami. http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 16.2.2015. 65

Člen 34 (prejšnji člen 28 PES) Med državami članicami so prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom. http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 16.2.2015. 66

Zadeva 10/61 Italy v. Commission. 67

Člen 234 PEGS Določbe te pogodbe ne vplivajo na pravice in obveznosti, ki izhajajo iz sporazumov med eno ali več državami članicami na eni strani ter eno ali več tretjimi državami na drugi strani, sklenjenih pred začetkom veljavnosti te pogodbe. Kolikor takšni sporazumi niso združljivi s to pogodbo, država članica ali države članice, ki jih to zadeva, ustrezno ukrepajo, da bi odpravile ugotovljeno nezdružljivost. V ta namen si države članice po potrebi pomagajo, in kadar je primerno, sprejmejo skupno stališče. Pri uporabi sporazumov iz prvega odstavka države članice upoštevajo, da so prednosti, ki jih vsaka država članica priznava v skladu s to pogodbo, sestavni del ustanovitve Skupnosti in zato neločljivo povezane z oblikovanjem skupnih institucij, z dodelitvijo pristojnosti tem institucijam in s tem, da vse druge države članice priznavajo enake prednosti. http://www.svz.gov.si/fileadmin/svz.gov.si/pageuploads/Primarna_zakonodaja/Rimski_pogodbiSL.pdf, dne 16.2.2015.




23

Doktrino učinka je Sodišče ES kasneje kasneje potrdilo v zadevi Social Fonds voor de

Diamantareiders v. SA Brachfeld.68

Po belgijskem zakonu naj bi se namreč zanemarljiv

odstotek (0.33%) od vrednosti uvoženih diamantov odvedlo v sklad socialne varnosti

delavcev v belgijski industriji diamantov. Ne glede na to, da Belgija diamantov ni proizvajala,

ampak jih je le predelovala in se je dajatev plačevala na promet s surovinami, je Sodišče ES

trdno zagovarjalo stališče, da je dajatev v nasprotju z 12. členom PEGS (30. člen PDEU).

Nepomemben je bil socialni namen dajatve. Pomembno je bilo dejstvo, da je blago prešlo

mejo in je bilo obremenjeno z dajatvijo, ki je dodajala k vrednosti, in da so se sredstva stekla

v javne finance.

Podobno neuspešna je bila obramba Belgije in Luksemburga pri podeljevanju uvoznih

dovoljenj za mlečne izdelke.69

Državi sta se branili z navedbo, da ob neobstoju organizacije, ki bi na ravni skupnosti

pokrivala trg mlečnih izdelkov, lahko organizacije v državah članicah v skladu z členoma 43

in 45 PEGS uvajajo dajatve. Sodišče ES je pri odločitvi izhajalo iz že znanega

interpretacijskega stališča, da bi morala biti morebitna izjema od 12. člena PEGS (30. člen

PDEU) izrecno določena in interpretirana v skladu z določbo 13. člena PEGS (sedaj črtana).

Iz sodbe je razvidno, da se za obveznost odprave carinskih dajatev uporablja 169. člen PEGS

(258 PDEU70

) o postopku Komisije proti državam članicam in da Sodišče ugotovi kršitev

države članice.

68

Zadevi 2-3/62 Social Fonds voor de Diamantareiders v. SA Brachfeld & Sons and Chougol Diamond Co (1969) ECR 211 (Reference for a Preliminary Ruling: Vredegerecht Antwerpen). 69

Zadevi 90-91/63 Commission v. Luksemburg and Belgium. 70

http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 16.2.2015.


24

8.) ODPRAVA DAJATEV, KI IMAJO ENAK UČINEK KOT CARINSKE

DAJATVE

UKREPI Z ENAKOVREDNIM UČINKOM

Sankcioniranje ukrepov z enakovrednim učinkom je potrebno zato, da se je z njihovo navedbo

v določbah PDEU zaprlo pravne praznine, ki bi sicer omogočale državam članicam, da bi

uvajale protekcionistične ukrepe na drugačne načine kot z uvoznimi in izvoznimi carinskimi

dajatvami. Odprava omejitev v zvezi s carinskimi dajatvami in prepoved ukrepov z

primerljivim učinkom je osrednji in prvi element vzpostavitve carinske unije in integracije

trgov držav članic.

PDEU v 30. členu teh dajatev z enakovrednim učinkom ne definira, temveč le preprosto

prepoveduje njihov obstoj. Prejšnji 12. člen PEGS71

je prepovedoval njihovo uvajanje, 13.

člen PEGS72

pa je zapovedoval ukinitev obstoječih dajatev z enakovrednim učinkom. Zato je

moralo Sodišče ES definirati te dajatve: definiralo jih je brez izjeme ekstenzivno kot

»dajatve ne glede opis, tehniko, ki so naložene enostransko in se nanašajo na proizvod iz

države, ki dajatev uvaja in ki s spremembo cene učinkujejo na prost promet blaga enako kot

carinske dajatve.«73

Prepoved veže, ne glede nato, ali so vsi prizadeti subjekti iz Unije ali so prizadeti subjekti le

iz države uvoznice ali pa subjekti iz države, ki je odgovorna za ukrep. Utemeljitev prepovedi

sloni na dejstvu, ki ga povzamemo iz obrazložitve sodbe v zadevi »Italian ststistical data74

«,

da »Kakršnakoli dajatev, ki se jo naloži v plačilo zaradi prometa blaga, ko to prehaja meje,

ovira prost pretok blaga.«

Italija je namreč naložila dajatev na blago, ki je bilo izvoženo v druge države članice, z

namenom zbiranja statističnih podatkov, ki bi se naj uporabili v določene namene v zunanji

trgovini. Sodišče ES je ugotovilo, da je dajatev prepovedana ne glede na to, da Italija ni želela

blaga podražiti, torej ne glede na namen. V obrazložitvi je Sodišče ES navedlo, da prepoved

http://www.svz.gov.si/fileadmin/svz.gov.si/pageuploads/Primarna_zakonodaja/Rimski_pogodbiSL.pdf, dne 16.2.2015. 72

Člen 13 PEGS 1. Države članice skladno s členoma 14 in 15 v prehodnem obdobju postopoma odpravijo carine pri uvozu, ki veljajo med njimi. 2. Države članice v prehodnem obdobju postopoma odpravijo dajatve z enakim učinkom, kakršnega imajo carine pri uvozu, ki veljajo med njimi. Komisija z direktivami določi časovni razpored te odprave. Pri tem se ravna po pravilih iz člena 142. in 3. ter po direktivah, ki jih izda Svet v skladu s členom 142. http://www.svz.gov.si/fileadmin/svz.gov.si/pageuploads/Primarna_zakonodaja/Rimski_pogodbiSL.pdf, dne 16.2.2015. 73

Zadevi 2-3/62. 74

Zadeva 24/68 Commission v. Italy, Re Levy on exports to finance the compilation of statistical data (1969) ECR 193, 7.



25

ukrepov z enakovrednim učinkom dopolnjuje in povečuje učinkovitost prepovedi carinskega

obremenjevanja blaga v trgovini med državami članicami. Koncepta obeh prepovedi sta

komplementarna…75

. Pomembno je ugotavljanje pomena in učinka ukrepov z enakovrednim

učinkom v smislu člena 9 PEGS (28. člen PDEU), 12 PEGS (30. člen PDEU), 13 in 16

(črtana) v zvezi s prostim prometom blaga. Kakršnakoli dajatev ne glede na način uporabe, ki

je naložena enostransko na tuje ali domače blago, ki je naložena ob prehodu meje in ni

carinska dajatev, predstavlja ukrep z enakovrednim učinkom v smislu členov 9, 12, 13 in 16,

tudi če ni uvedena v korist države, tudi če ni diskriminatorna, tudi če nima

protekcionističnega učinka…76

. Prepoved uvajanja carinskih dajatev ali ukrepov z

enakovrednim učinkom je temeljno pravilo, ki ne glede na druge določbe ne dovoljuje

kakršnekoli izjeme77

. Med odločbe Sodišča ES, ki se nanašajo na ukrepe z enakovrednim

učinkom, velja omeniti še zaračunavanje 0,5% za administrativne storitve pri prometu blaga

iz druge države članice78

ali za kartonske škatle za jajca79

in na primer Politi, kjer gre za

kombinacijo dajatve ad valorem in statistične in statistične dajatve na uvoz svinjine v

Italijo80

.

Tudi, če zakonodaja Skupnosti državam članicam dovoljuje predpisovanje dajatev, to dejstvo

ne pomeni, da so dajatve v skladu z določbami PDEU o prepovedi. To se nanaša na:

Uredbe

V zadevi Societe les Commissaires Reunis 81

je bila sporna dajatev naložena na podlagi

uredbe Sveta 816/70, ki je državam članicam omogočala sprejem ukrepov za omejevanje

uvoza vina zaradi izogibanja motenj na trgu vin. Sodišče ES je izčistilo razmerje med členi

12-17 (prost promet blaga) in 38-46(kmetijstvo) PEGS in ugotovilo, da bi morala biti izjema

izrecno navedena v pogodbi, ker člen 40/3 PEGS prepoveduje diskriminacijo med

proizvajalci in potrošniki in ker člen 44 omogoča ukrepe nediskriminatornih minimalnih cen,

je sodišče ES razsodilo, da je sama uredba v neskladju s členom 13/2 PEGS.

Direktive

V zadevi Bauhuis82

je nizozemski živinorejec zahteval vračilo plačila za veterinarski in

zdravstveni pregled izvožene živine, država pa je zatrjevala, da dajatve niso presegale

dejanskih stroškov inšpekcijskega pregleda, ki ga je nizozemska uvedla na podlagi direktive

75

recital 8. 76

recital 9. 77

recital 10. 78

Zadeva 8/70 Commission v. Italy. 79

Zadeva 77/72 Capolonga v. Azienda Agricolo Maya; Zadeva 94/74 Industrija Gomma v Ente Nazionale per la Cellulose (Reference for Preliminary Ruling: Pretura di Conegliano). 80

Zadeva 43/71 Poloti sas v. Ministry of Finance (Reference for a preliminary Ruling: Tribunale civile e penale di Torino. 81

Zadeva 88/77 Societe les Commissaires Reunis Sarl v. Recaveur des Douanes (Reference for a preliminary Ruling: Tribunal d' instance de Bourd-en Bresse). 82

Zadeva 46/76 W.J.G. Bauhuis v. Netherlands (Reference for a preliminary Ruling: Arrondissmentsrechtbank s' Gravenhage).

26

64/432. Sodišče ES je razsodilo, da je ne glede na to, da je direktiva namenjena promociji

prostega prometa blaga, pobiranje nadomestil za preglede v nasprotju z določbami pogodbe.

Mednarodne pogodbe

Problem se je zastavil ob fitosanitarnem inšpekcijskem pregledu pri izvozu rastlin. Sodišče ES

je ugotovilo, da je pregled uveden na podlagi konvencije o varstvu rastlin (1951), ki veže

države članice. Namen konvencije je spodbujanje izvoza rastlin, tudi z inšpekcijskimi pregledi

v državi izvora. Sodišče je sicer pritrdilo, da namen konvencije pomaga k prostemu pretoku

blaga, vendar v konkretnem primeru zaračunavanje pregledov ni v skladu z pravom

skupnosti.83

V zadevi Cadsky84

je sodišče ES zavrnilo argument, da je mogoče upravičiti dajatev za

kvalitativne preglede določene zelenjave ob izvozu iz Italije. Dajatve naj bi bile odmena za

storitev (trgovsko transakcijo).

Sodišče izhaja iz predpostavke, da v konkretnem primeru ni določene neposredne koristi za

osebo, ki je morala plačati. Dejstvo, da bi bil zaradi opustitve pregledov omajan ugled

italijanske zelenjave v tujini in argument, da potemtakem pregledi koristijo italijanskim

pridelovalcem zelenjave, ni zadostovalo. Če torej neposrednega in takojšnjega učinka za

plačnika ni, gre za plačilo dajatev, ne pa za plačilo storitve.

Tudi, če je bila dajatev bolj neposredno povezana z delovanjem države v primeru konkretnega

uvoza blaga, Sodišče ES ni bilo pretirano širokogrudno in je zavrnilo kvalifikacijo dajatve

kot odmene za storitev.

V zadevi Bresciani85

so italijanski organi naložili dajatev za obvezne veterinarske preglede.

Sodišče je zavrnilo italijanski argument, da je dajatev v sorazmerju s količino uvoženega

blaga: to preprosto ni pomembno. Trdno se je postavilo na stališče, da aktivnost države

članice za zagotavljanje inšpekcijskega nadzora zaradi javnega zdravja, kar je v splošnem

interesu, ni dovoljeno razumeti, kot storitev uvozniku in teh storitev zaračunavati.

Nedopustno je namreč stališče, da mora uvoznik, ki želi uvažati, nositi te stroške. Stroški

inšpekcijskih pregledov zaradi zagotavljanja javnega zdravja so javni stroški. Nepomembno je

tudi dejstvo, da so podobnemu pregledu podrejeni tudi domači proizvajalci, razen če so

dajatve za domače in tuje proizvode naložene na podlagi istih kriterijev in na isti stopnji

produkcije kot splošni in nediskriminatorni sistematični sistem domačega obdavčevanja.

83

Zadeva 89/76 Commission v. Natherlands 84

Zadeva 63/74 W. Cadsky SpA v. Istituo Nazionale v Commercio Estero (Reference for a preliminary Ruling: Tribunale civile e penale di Bolzano). 85

Zadeva 87/75 Bresciani v. Admministrazione Italiana delle Finanze.

27

V zadevi Kortmann86

pa je sodišče ob vrsti predpostavk vendarle relativiziralo prejšnja trda

stališča.

Nizozemski državljan je bil obtožen trgovanja s farmacevtskimi proizvodi brez poprejšnje

registracije po nizozemskih predpisih. Sodišče ES (sedaj Sodišče EU) je odločilo, da »…

dajatve, ki so bile naložene vzporednemu uvozniku zdravil kot taksa87

za registracijo

proizvodov ali letna pristojbina za kritje stroškov proizvajalcev, ki so vključeni v pregled, ali

so proizvodi enaki kot registrirani proizvodi, ne nasprotujejo pravu skupnosti, če so del

splošnega sistema, na podlagi katerega se zaračunava po kriterijih, ki veljajo za domače

proizvode.« V zadevi Irish Creamery88

je bila dajatev naložena na določene kmetijske

proizvode v zvezi s predelavo, skladiščenjem, predelavo in izvozom, ni pa se nanašala na

uvoznike. Dokler je dajatev hujša za prodajo pri izvozu kot za prodajo doma, govorimo o

ukrepu z enakovrednim učinkom. Ne bi pa šlo za tovrstne ukrepe, če bi se dajatev zaračunala

sistematično po enotnih kriterijih.

Inšpekcijski pregledi

V naslednji zadevi je Sodišče ES ukrep dovolilo.

Gre za zadevo Commission v. Germany.89

V Nemčiji so zvezne dežele pobirale določene

dajatve ob uvozu živih živali. Dajatve so bile pobrane na podlagi direktive 81/389. Sodišče

ES je uvodoma ponovilo sedaj že klasično uveljavljeno trdo definicijo ukrepa z enakovrednim

učinkom. V nadaljevanju pa ugotavlja, da: »sporni prispevek, ki se ga plačuje ob uvozu in

tranzitu, ni splošen in ne predstavlja plačila za izvajanje storitve izvajalcu, saj je ta pogoj

izpolnjen, če izvajalec pridobi specifično korist (Zadeva 24/68 Commission v Italy). Za to ne

gre v primeru, če je inšpekcija namenjena javnega interesa, življenja in zdravja živali v

mednarodnem prevozu.« Zadeva 314/82 Commission v Belgium);(recital 7)… »ker je bila

izpodbijana dajatev naložena v zvezi s pregledom v skladu z predpisi Skupnosti (direktiva), v

skladu z dosedanjimi primeri pred Sodiščem ES, ti prispevki niso dajatve, ki imajo

enakovreden učinek carinskim dajatvam, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

če ne presegajo dejanskih stroškov inšpekcije v zvezi s katero so zaračunani;

če je inšpekcijski pregled obvezen in enak za vse proizvode v Skupnosti;

če je s predpisi skupnosti določeno, da je inšpekcijski pregled v splošnem interesu

skupnosti;

86

Zadeva 32/80 Officier van Justitie v. J.A.M.W.J. Kortmann (Reference for a Preliminary Ruling: Arrondissementsrechtbank Roermond). 87

Takse ali pristojbine so davkom podobne dajatve, vendar s pomembno razliko, in sicer pri davkih država davkoplačevalcem ne nudi neposredne protistoritve, pri taksah pa. Takse so dajatve, ki predstavljajo neposredno plačilo za določena dejanja državnih organov ali javnih služb na zahtevo strank. Vir: Škof, Bojan; Wakounig, Marian; Tičar, Bojan; Jerman, Saša; Kobal, Aleš; Ferčič, Aleš; Davčno pravo; Pravna fakulteta: Davčno – finančni raziskovalniinštitut; Maribor, 2007, str. 131. 88

Zadevi 36, 71/80 Irish Creamery Milk Suppliers' Association v Ireland. 89

Zadeva 18/87 Commission v. Germany.

28

če inšpekcijski pregledi vzpodbujajo prost pretok blaga, zlasti z odpravo ovir, ki bi

utegnile nastati zaradi enostranskih ukrepov za inšpekcijske preglede v skladu s 36.

členom Pogodbe EGS (sedaj 36 člen PDEU)«90.

V konkretnem primeru so bili pogoji izpolnjeni. Ugotovljeno je bilo, da prispevek ni presegel

dejanskih stroškov pregleda91

.92

Plačila za storitve

Inšpekcijske zadeve so zarisale mejo med prepovedanimi dajatvami in dajatvami, ki so

naložene za plačilo storitev v zvezi z prometom blaga. Criterium deliminationis je ta, da mora

dajatev biti naložena s strani osebe, ki jo ureja javno pravo (governed by public law). Primeri

s strani Sodišča ES razkrivajo precej ozko interprtacijo pojma »storitev«. Določbam PES o

prostem prometu blaga, po odločbah Sodišča ES nasprotujejo naslednje dajatve:

dajatev na meji, namenjena plačilu poizvedb, ali je dopusten uvoz določenega blaga v

državo članico93;

dajatve za upravna opravila carinske službe, četudi so bila ta opravljena po preteku

rednega delovnega časa (nadure) v času, ko je Skupnost naložila deseturni delovnik94;

posebna dajatev v carinskem skladišču (ne glede na to, da je to strankam v postopku

celo ustrezalo);

dajatve, naložene pri izvrševanju poštnih storitev95 (res pa sodišče ES ugotavlja, da

DDV ne predstavlja take dajatve). Dopustno je bilo zaračunati luške storitve.

V zadevi SIOT96

so zaračunali dajatev pri prometu nafte v tranzitu med Italijo, Nemčijo in

Avstrijo. Sodišče ES je izreklo, da klub temu, da svoboden tranzit podpira prost promet blaga,

ni v nasprotju z določbami Pogodbe zaračunavanje stroškov tranzitnih operacij, ki vključujejo

uporabo pristaniških vod in pristaniške infrastrukture, ki jo opravljajo javne luške oblasti.

V skladu z bogato sodno prakso Sodišča ES so v smislu določila člena 30. PDEU

prepovedane dajatve držav članic, ki izpolnjujejo naslednje pogoje:

gre za denarne dajatve-vse ostale dajatve so zajete s členom 34. PDEU;

90

recital 8. 91

recital 9. 92

Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, pravna fakulteta in cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 368-374. 93

Zadevi 52, 55/65 Germany v Commission. 94

Zadeva 340/87 Commission v Italy. 95

Zadeva 39/82 Mathis Donner v Netherlands (Reference for a Preliminary Ruling: Kantongerecht 's-Gravenhage). 9696

Zadeva 266/81 SIOT v. Ministry of Finance (Reference for a preliminary Ruling: Corte Suprema di Cassazione).

29

njihova višina in namen uporabe sta nepomembna;

dajatev je lahko uvedena z državnim ukrepom, ukrepom javnih organov ali je rezultat

pogodbe med posamezniki;97

uporabniki pridobljenih sredstev so nepomembni;98

kraj in čas dajatve nista pomembna;99

dajatev mora biti naložena zaradi ali pri prehodu blaga čez mejo.

Sodišče ES torej pri dajatvah z enakim učinkom carinam ni priznavalo nobenih opravičil

oziroma izjem, kot to poznamo pri ukrepih z enakim učinkom pod členom 28 PES. Kot

izjemo bi vendarle lahko šteli dajatve za storitve, ki so zahtevane po pravu ES – zlasti gre za

zahteve po različnih inšpekcijah blaga. Le te ne kršijo člena 25 PES, v kolikor so izpolnjeni

naslednji pogoji:

ne presegajo dejanskih stroškov;

obvezne za vse proizvode v ES;

določene s strani ES in v splošnem interesu ES;

pospešujejo prost pretok blaga.

V primeru izpolnjevanja navedenih pogojev lahko država članica to plačilo naloži

posamezniku. Sicer pa lahko opredelimo tri skupine dajatev, ki spominjajo na dajatve z

enakim učinkom carinam, vendar to niso, zato ne nasprotujejo členu 25 PES in so dopustne.

To so:

dajatve naložene na domače in uvoženo blago;

plačilo za storitve uvoznikom/izvoznikom;

davčne dajatve.100

97

Edouard Dubois et Fils SA proti Garoner Exploitations SA, zadeva C16/94 ZOdl. 1995, str. I-2421.. 98

Social Fonds voor de Diamantarbeidersv SA ch Brachfeld & sons, zadeva 2&3/69, Zodl. 1969, str. 211. 99

Firma Steinike und Weinling proti Bundesamt fur Ernahtung und Forwirtschaft, 78/76, ZOdl. 1977, str. 595; Lancry in drugi proti Direction Generale des Souanes in drugi, C-363 in 407-411/93, ZOdl. 1994, str. I-3957; Simitzi proti Kos, C-485&486/93, ZOdl. 1995, str. I-2655. 100

Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str. 13-14.

30

9.) PREPOVED KOLIČINSKIH OMEJITEV IN UKREPOV Z ENAKIM

UČINKOM

PREPOVED KOLIČINSKIH OMEJITEV

Izraz količinska omejitev pomeni dejansko stanje, v katerem država uveljavi številčno

omejitev uvoza določenih proizvodov iz druge države. Namen količinskih omejitev je bila

predvsem zaščita domačih proizvajalcev enakih ali primerljivih proizvodov. Količinska

omejitev v kolikor obstaja, oviro trgovini med državama nad številčno izraženo ravnijo ali v

primerih popolne prepovedi uvoza iz določene države celo nepremostljivo oviro prostemu

prometu blaga.

Količinskih omejitev so se države posluževale za zaščito svojih gospodarskih subjektov, saj

so npr. z uvoznimi kvotami vplivale na pozitivno poslovanje gospodarskih subjektov na

svojem, domačem trgu.101

Zaradi različne strukture gospodarstva posameznih držav pa pride včasih tudi do strukturnih

ali vezanih kontingentov. Večkrat namreč države v trgovinski menjavi vežejo uvoz

določenega blaga iz ene države na izvoz določenega blaga v to državo (npr. kmetijske

pridelke na industrijske proizvode), saj zagotavljajo ugodnejšo strukturo medsebojne

blagovne menjave.102

Prepoved količinskih omejitev uvoza in izvoza ter drugih ukrepov z enakim učinkom, kot ga

imajo količinske omejitve, zasleduje cilj po odpravi vseh nefiskalnih (npr. tehničnih) ovir

pretoku blaga. Ta prepoved je zapisana v členih 34 in 35 PDEU ter dopolnjena z obsežno

sodno prakso. Člen 34 PDEU103

določa naslednje:

»Med državami članicami so prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z

enakim učinkom.«104

Člen 35 PDEU105

določa enako prepoved za omejitve izvozu.106

101


Gusel, Leo; Bobek, Vito; sistemi in instrumenti mednarodne menjave; Ekonomsko poslovna fakulteta; Maribor, 1997, str. 54. 103

http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 5.2.2015. 104


Člen 35 (prejšnji člen 29 PES) Količinske omejitve pri izvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom so med državami članicami prepovedani. http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 5.2.2015. 106

Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str. 28.




31

Določba 34. člena PDEU je v sklopu določb 34-37 PDEU o prepovedi količinskih omejitev

nosilno določilo PDEU, namenjeno odpravi ovir, ki so jih ali bi jih utegnile postaviti države

članice prostem prometu blaga na nefiskalnem področju. S tem dopolnjuje fiskalna sklopa

členov 28-30 PDEU o prepovedi carinskih dajatev med državami članicami in členov 110-113

PDEU o prepovedi diskriminatornega obdavčevanja. Predstavlja torej del pravil, namenjenih

vzpostavitvi enotnega trga, ki se nanaša na količinske kvote ali ukrepe z enakovrednim

učinkom (measure having equivalent effect; MEQR) in preprečitvi tovrstnega delovanja

državam članicam.

Sodišče ES je kratko in jedrnato določbo 34. člena PDEU v vrsti odločb razvilo v določbo z

izrazito obsežnim dometom, ki je postala orodje za izpodbijanje predpisov držav članic tudi v

primerih, ki zdaleč presegajo enostavno idejo o številčno izraženih omejitvah uvoza. Določba

pokriva otipljive fizične ovire trgovanju, kot so jasno razvidne in neprikrite formalnosti na

mejah, vse do premišljenih in prikritih ovir trgovini, npr. akcij ali kampanj za promocijo blaga

domačega izvora, ki jih država članica organizira ali neposredno ali posredno podpira, ali

zahtev po dejanski prisotnosti proizvajalca v državi, v kateri se blago prodaja. Določba se po

sodbah Sodišča ES razteza od storitev do opustitev in 34. člen velja v primerih, ko država

članica ne sprejme potrebnih ukrepov, s katerimi bi osebam zasebnega prava onemogočila

zapiranje trga. Določba velja tudi, ko predpis države članice velja enakovredno za domače in

tuje blago; velja za vse blago iz drugih držav članic ne glede na to, kje je bilo izdelano.

Odločbi 34. in 35. člena PDEU veljata za uvoz, izvoz in tranzit blaga. Veljata za delne in

popolne količinske omejitve. Ker sta pravili o prepovedi količinskih omejitev absolutni, ni

mogoče uveljaviti pravila de minimis. Ni izjemnih okoliščin zaradi katerih bi lahko države

članice vzdrževale ovire, in država, ki vendarle želi ohraniti določeno oviralno pravilo, se

sooča z težkim dokaznim bremenom.

Več razlogov je, zaradi katerih so sodbe Sodišča ES močno vplivale na vzpostavitev skupnega

trga. Omeniti velja zlasti:

široko sodno razlago »ukrepov z enakovrednim učinkom«

da po stališčih sodišča obstaja kršitev, če je prišlo do diskriminacije tujega blaga v

primerjavi z blagom domačega izvora.

širitev pravila na vrsto primerov, ko se isto pravilo države članice sicer uporablja za

domače in tuje blago, lahko pa zaradi tega, ker je bilo uporabljeno brez razlikovanja

(indistinctly applicable rule), vpliva na prost promet blaga (primer t.i. negativne

harmonizacije, ko uporaba pravila države članice brez razlikovanja ni v skladu z 34.

členom, če vpliva na prost promet blaga).

Diskriminacija tujega blaga torej zadostuje za uporabo 34. člena PDEU, vendar njen neobstoj

ne pomeni, da bo država članica ušla iz njegovega dometa.

32

PDEU vendarle dovoljuje nekaj v praksi sodišča ES restriktivno interpretiranih izjem od

prepovedi 34. in 35. člena. Določba 36. člena107

namreč omogoča izjeme v določenih

primerih, ko lahko države članice vendarle omejijo prost promet blaga.

34. člen PDEU je zlasti zaradi vrste kategoričnih sodb Sodišča ES postal vodotesna določba

izrazito velikega (razširjenega?) dometa. Kljub temu pa praksa Sodišča ES ni

neproblematična. Odločbe, v katerih je Sodišče širilo domet 34. člena tudi na primere brez

ugotovljene diskriminacije glede na izvor blaga, poraja vprašanja glede pristojnosti prava

Skupnosti. Celo Sodišče samo je v zadnjem obdobju stopilo nekoliko nazaj. Pojav ima precej

preprosto razlago. Sodišče je v začetnem in srednjem obdobju razvoja Skupnosti odigralo

(lahko, hotelo in moralo) izrazito integracijsko vlogo (problemi šestdesetih, empty chair,

luksemburški kompromis). Zavzelo je stališče, da tedanji 30. člen PES (sedanji 36. člen

PDEU) razmejuje med legitimno in nelegitimno ureditvijo držav članic in da bi pomenila

ohlapna uporaba določbe zaustavitev integracijskih prizadevanj. Če ta prizadevanja

analiziramo z negativne plati, bi zaradi tovrstnega »soliranja« držav članic, ki so kljub

konsenzu, da je integracija potrebna, v konkretnih primerih po definiciji nagnjene k varovanju

»svojih« subjektov, prišlo do omejevanja gospodarskih aktivnosti in omejevanja splošnega

blagostanja. Skupnost v krhkih prvih desetletjih nedvomno ni mogla sprejeti vseh potrebnih

predpisov, ki bi omogočili integracijo in preprečili samostojne protiintegracijske akcije držav

članic. Prav države članice bi morale samostojno harmonizirati zakonodajo, ki bi morala biti v

skladu z 34. členom PES (sedaj 40. člen PDEU108

). Če tega niso storile (opustitev) ali storile v

nasprotju z njegovim duhom (storitev), naj se (kar najširše) uporabili 34. člen. Praksa Sodišča

ES predstavlja lep primer prava institucij in materialnega prava in ilustrira povezovanje med

107

Člen 36 (prejšnji člen 30 PES) Določbe členov 34 in 35 ne izključujejo prepovedi ali omejitev pri uvozu, izvozu ali blagu v tranzitu, če so utemeljene z javno moralo, javnim redom ali javno varnostjo, varovanjem zdravja in življenja ljudi, živali ali rastlin, varstvom nacionalnih bogastev z umetniško, zgodovinsko ali arheološko vrednostjo ali z varstvom industrijske in poslovne lastnine. Vendar te prepovedi ali omejitve ne smejo biti sredstvo za samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami. (Vir: http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 5.2.2015). 108

Člen 40 (prejšnji člen 34 PES) 1. Za doseganje ciljev iz člena 39 se vzpostavi skupna ureditev kmetijskih trgov. Ta ureditev je glede na zadevni proizvod v eni od naslednjih oblik: a) skupna pravila konkurence; b) obvezujoča uskladitev različnih nacionalnih tržnih ureditev; c) evropska tržna ureditev. 2. Skupna ureditev, vzpostavljena v skladu z odstavkom 1, lahko vključuje vse ukrepe, nujne za doseganje ciljev iz člena 39, zlasti uravnavanje cen, pomoči pri proizvodnji in trženju raznih proizvodov, ukrepe za skladiščenje in prenos zalog ter skupne mehanizme za stabiliziranje uvoza ali izvoza. Skupna ureditev je omejena na doseganje ciljev, določenih v členu 39, in izključuje vsakršno diskriminacijo med proizvajalci in potrošniki v Uniji. Vsaka skupna cenovna politika temelji na skupnih merilih in enotnih metodah izračunavanja. 3. Za doseganje zastavljenih ciljev skupne ureditve iz odstavka 1 se lahko ustanovi enega ali več kmetijskih usmerjevalnih in jamstvenih skladov. http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 16.2.2015.



33

zakonodajnim in sodnim uresničevanjem integracijskih ciljev. Sodne odločbe so namreč

podprle integracijo gospodarstev držav članic tudi na področjih, na katerih na ravni Skupnosti

(še) niso bila sprejeta harmonizacijska pravila. Craig/de Burca govorita o jasnem sporočilo

Sodišča ES: uresničitve osrednjega dela politike skupnosti (prostega prometa blaga), ni

mogoče odlagati v nedoločeno prihodnost samo zato, ker niso bila sprejeta ustrezna

harmonizacijska pravila. Poplava sodb pred direktivo 50/70 (infra) in po njej je 34. člen v lep

dinamični instrument integracijskih ciljev. Vloga sodišča pri razvoju določbe je neprecenljiva

in je klasičen primer inovativnega razvijalca ekonomskega prava Skupnosti, ki se mora

vseskozi razvijati in preraščati prej dosežene stopnje ekonomske integracije. V sklopu

Pogodbe ES pomeni velik približek anglosaškemu sistemu sodno kreiranega prava. Ne glede

na navedeno v ozadju se vedno tlijo vprašanja ustavne in pravnorazvojne ravni: ali je Sodišče

ostalo v okviru svoje pristojnosti, ali je preseglo pristojnosti v delitvi med zakonodajno in

sodno vejo, kakšni bi bili Skupnost in integracija gospodarstev držav članic brez

pragmatičnega delovanja Sodišča… 109

109

Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, pravna fakulteta in cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 375-377.

34

PREPOVED UKREPOV Z ENAKOVREDNIM UČINKOM

Interpretacija 34. člena PDEU s strani Sodišča EU

Poleg količinskih omejitev, ki so precej očitne, pa obstaja še veliko število zelo pestrih oblik

ukrepov, s katerimi poskušajo države zaščititi svojo proizvodnjo pred tujo konkurenco. Zaradi

te pestrosti je težko podati definicijo, ji bi zajela vse možne oblike.110

V zadevi 8/74 Procureur de Roi v Dasonville je Sodišče ES podalo odtlej standardno

definicijo 28. člena (sedaj člen 34 PDEU). Prepovedalo je »vsa trgovinska pravila držav

članic, ki so sposobna neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno ovirati trgovino

znotraj Skupnosti«111

.

Belgijski zakon o označbah na poreklu blaga (1927) je določal, da veljajo za belgijske tudi

tiste znamke, ki jih je belgijska vlada uradno in dokončno priznala v postopku z vladami

drugih držav. Uredba o prepovedi uvoza prodaje in razstavljanje z namenom prodaje in

distribucijo žganja, ki je imelo oznako porekla iz Belgije ali druge države ki s katero je ta

oznaka izenačena (1934), je dovoljevala uvoz, če je bila priložena uradna sprejemnica, ki je

dovoljevala uvoz takšne znamke. Belgijska vlada je dovoljevala uvoz znamke »scotch

Wisky«. Oče G. Dasonville, ki je opravljal prodajo na debelo v Franciji in sin B. Dasonville,

ki je vodil očetovo trgovino v Belgiji, sta uvozila whiskyja Jonny Walker in VAT 69 v

Belgijo iz Francije, ne da bi imela pri uvozu v Belgijo spremnico britanskih oblasti.

Spremnico pa sta imela pri uvozu v Francijo. Na njeni podlagi sta steklenice opremila z

etiketami »British Customs Certificate of Origin« in sama dodala podatke o prostem uvozu v

Francijo. V Belgijo sta take steklenice prepeljala na podlagi francoskih dokumentov (ne pa

britanskih, ki jih je bilo težko pridobiti), vendar je pristojni belgijski organ menil, da

dokument ne ustreza belgijskim zahtevam. Dasonville je bil obtožen po navedenih belgijskih

predpisih in se branil z navedbo, da je bil wisky že v prostem pretoku v tretji državi, in

trditvijo, da belgijski ukrepi pomenijo ukrep z enakovrednim učinkom količinskim omejitvam

in kršitev določb o konkurenci. Belgijska uredba namreč prepoveduje uvoz iz države, ki ni

država uvoza blaga, če v tej državi ni podobnih predpisov glede porekla kot v Belgiji (ni

vzajemnosti). Belgijsko sodišče je Sodišču ES postavilo predhodni vprašanji po členu 177

PES (sedaj 267. člen PDEU112

) členu, od katerih je pomembno tisto, v katerem sprašuje, ali se

110


Recital 5 sodbe. 112

Člen 267 Sodišče Evropske unije je pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede: (a) razlage Pogodb; (b) veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije. Kadar se takšno vprašanje postavi kateremu koli sodišču države članice in če to sodišče meni, da je treba glede vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo, lahko to vprašanje predloži v odločanje Sodišču. Kadar je takšno vprašanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, je to sodišče dolžno predložiti zadevo Sodišču.

35

členi 30-36 (sedaj 34-37 PDEU113

) PES lahko razlagajo tako, da pomenijo količinsko

omejitev ali enakovredne učinke, če določba nacionalnega predpisa prepoveduje uvoz blaga,

ki mora biti označeno skladno s predpisi o označbi uvoza blaga v primeru, da država

izvoznica ne predloži spremnice. Sodišče je odgovorilo, da so »… vsa trgovinska pravila

držav članic, ki so sposobna posredno, neposredno, dejansko ali potencialno ovirati trgovino

znotraj Skupnosti, ukrepi z enakovrednim učinkom114

… Če v Skupnosti ni vzpostavljen

sistem, ki bi zagotavljal avtentičnost blaga in država članica ukrepa proti nelojalni konkurenci

na tem področju, lahko to stori le tako, da je ukrep primeren in da dokazovanje izvore ne

povzroča omejevanja trgovine med državami članicami in je dosegljivo vsem državljanom

Skupnosti115

… Ukrepi ne smejo biti orodje za arbitrarno diskriminacijo116

… to, da država

članica zahteva spremnico, ki jo uvoznik proizvoda, ki je bil legalno že v prostem prometu,

pridobi manj enostavno kot uvozniki istega proizvoda, ki prihaja neposredno iz države izvora,

pomeni ukrep, ki ima enakovreden učinek kot količinske omejitve po Pogodbi.«117

Navedeni deli odločbe v zadevi Dasonville so v literaturi in kasnejši praksi Sodišča ES znani

kot » formula Dasonville«.118

Skladu z Dasonville formulo se prepoved nanaša samo na pravila o trgovanju, vendar je treba

ta pojem široko interpretirati. Gre za vsa pravila, ki vplivajo na dostop proizvodov do trga,

vključno z reklamo.119

Vodilni in najbolj značilen primer vzpodbujanja diskriminacije med domačimi in tujimi

proizvodi je zadeva »Buy Irish120

«, ko je država članica v različnih vlogah in z različno

intenzivnostjo sodelovala v dalj časa trajajoči akciji, katere namen je bil promocija blaga

domačega izvora.

Irska vlada je namreč v želji povečati prodajo blaga domačega izvora za 3% vrednosti

uvoženega blaga v določenem letu (1978) in zato, da bi se povečalo trošenje potrošnikov v

zvezi z tem blagom, sodelovala pri izvedbi vrste dejanj, ki so bila zaokrožena v okvirno

kampanjo: irskim izdelkom se je dodajalo napis, ki je obveščal, da je blago proizvedeno na

Irskem; uvedli so informacijsko službo (shoplink), ki je potrošnike obveščala kje in kako

lahko kupijo Irske proizvode; vzpostavili so razstavne prostore; organizirali so oglaševalsko

kampanjo z Irish Goods Council (IGC), ki je bil organiziran v obliki gospodarske družbe

zasebnega prava. Vlada je kampanjo začela s sporočilom, da se z njo bojuje proti upadanj

Kadar je takšno vprašanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice glede osebe, ki ji je odvzeta prostost, Sodišče odloča v najkrajšem možnem roku. http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 5.2.2015. 113


recital 5 115

recital 6 116

recital 7 117

recital 9 118



Zadeva 249/81 Commission v. Ireland.



36

prodaje domačih proizvodov na račun uvoženih. Predsednika in člane uprave je imenoval

minister, pristojen za industrijo. Vlada je kampanjo sofinancirala neposredno, posredno pa

tudi prek delovanja IGC v razmerju en del države, šest delov gospodarski subjekti. Komisija

je začela s postopkom po 169 (sedaj 258. PDEU121

) členu PES s trditvijo, da je kampanja

ukrep, ki ima enakovreden učinek kot količinska omejitev. V sodbi Sodišče ES ugotavlja da:

»… (delno) pokritje stroškov IGC in (so)financiranje delovanja kampanje pomeni državno

pomoč. (sedanji 107. člen PDEU)122

; posebej v poglavju o konkurenci-infra), hkrati pa je to

dokaz, da se irska vlada v zagovoru ne more z uspehom nasloniti na trditev, da ukrep izvaja

družba zasebnega prava, pač pa gre za njen ukrep«123

»Kampanja je ne glede na izraze, ki so

uporabljeni za posamezne aktivnosti, posledica delovanja države članice in ni oglaševalska

akcija subjekta zasebnega prava.«124

. Irska kampanja ni namenila ne moralne ali finančne

podpore Irski industriji125

»Ni relevantna navedba obrambe, da kampanja ni uspela, ker je v

času njenega trajanja delež prodanega Irskega blaga padel z 49,2% (1977 ) na 43,44%

(1980)…«126

, pač pa so »pomembna dejstva, da je vlada ob začetku kampanje razglasila njene

cilje kot svoje, da je IGC nastal na pobudo vlade, četudi šele čez nekaj mesecev in da mu je

121

prejšnji člen 226 PES. Če Komisija meni, da katera od držav članic ni izpolnila neke obveznosti iz Pogodb, poda o zadevi obrazloženo mnenje, potem ko je tej državi omogočila, da predloži svoje pripombe. Če zadevna država ne ravna v skladu z mnenjem v roku, ki ga določi Komisija, lahko slednja zadevo predloži Sodišču Evropske unije. Vir: http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 6.2.2015. 122

Člen 107 (prejšnji člen 87 PES) 1. Razen če Pogodbi ne določata drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami. 2. Z notranjim trgom je združljivo naslednje: a) pomoč socialnega značaja, dodeljena posameznim potrošnikom, pod pogojem, da je dodeljena brez diskriminacije glede na poreklo zadevnih izdelkov; b) pomoč za povrnitev škode, ki so jo povzročile naravne nesreče ali izjemni dogodki; c) pomoč, dodeljena gospodarstvu nekaterih območij Zvezne republike Nemčije, ki jih je prizadela delitev Nemčije, kolikor je takšna pomoč potrebna za nadomestilo gospodarske škode, ki jo je ta delitev povzročila. Pet let po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe, lahko Svet na predlog Komisije sprejme sklep o razveljavitvi te točke. 3. Kot združljivo z notranjim trgom se lahko šteje naslednje: (a) pomoč za pospeševanje gospodarskega razvoja območij, kjer je življenjska raven izjemno nizka ali kjer je podzaposlenost velika, in v regijah iz člena 349 glede na njihov strukturni, gospodarski in socialni položaj; (b) pomoč za pospeševanje izvedbe pomembnega projekta skupnega evropskega interesa ali za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice; (c) pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi; (d) pomoč za pospeševanje kulture in ohranjanja kulturne dediščine, kadar takšna pomoč ne škoduje trgovinskim pogojem in konkurenci v Uniji v obsegu, ki je v nasprotju s skupnimi interesi; (e) druge vrste pomoči, kakršne lahko Svet določi v sklepu, ki ga sprejme na predlog Komisije. Vir: http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 6.2.2015. 123

recital 15. 124

recital 23. 125

recital 21. 126

recital 22.



37

vlada prepustila del svojih nalog.«127

. Ne glede na to, da oglaševalska kampanja in uporaba

oznake »guaranteed Irish« ni uspela v boju za tržni delež, ni dopustno spregledati dejstva, da

je šlo za vladni program«128

, pomemben pa je »… potencialni učinek«129

.

Irska torej ni uspela s prvim argumentom, torej z trditvami sklenjenimi v ugotovitev, da naj bi

šlo za ukrepe, ki z državo niso dovolj povezani, da bi z njimi zdrsnili v kršitev 30. (sedaj 34

PDEU). člena PES. Drugi argumentacijski sklop se nanaša na definicijo izraz »ukrep«. Ukrep

ni zgolj ozko razumljen akt državne oblasti, kot je predlagala Irska, pač pa široko razumljen

sklop dejanj, aktov, ki so formalno zavezujoče ali celo prepričevalne narave. Ni pomembno,

da je vlada izrazila namen in dejanja po lastnih besedah ni izvedla, niti ga ni dokončala, kar

dokazuje s podatki o padcu prodaj kljub kampanji v teku. 34. člen se v konkretnem primeru

nanaša tudi na poizkus spremembe tržne strukture. Slabi rezultati kampanje niso relevantni,

saj je sodišče uporabilo formula Dassonville, ki temelji na potencialnem učinku na trgovanje.

Komentatorji soglasno ugotavljajo, da je sodba Sodišča ES odličen primer korektne uporabe

tedanjega 30. (34 PDEU) člena PES. In uporabe splošne strategije Sodišča, ki je izražena

zlasti v tem, da je treba biti aktiven in da je treba pravo Skupnosti uporabljati tudi v primeru,

ko zaredi rezultatov na trgu ne bi bilo razloga za zaskrbljenost. Odločba je pomembna tudi,

ker izenačuje očitne (neposredne) in prikrite (posredne) oblike diskriminatornega obnašanja

držav članic. 130

Dassonville formula govori le o državnih ukrepih (des etatas membres). Če gre za ukrep

zasebnopravnega subjekta potem tak ukrep ni prepovedan z 34. členom PDEU. Ni pa

potrebno, da gre za ukrep centralne državne oblasti, ampak lahko gre tudi za organe lokalne

samouprave. Bolj problematično je vprašanje, ali za državo štejejo tudi javnopravne ustanove.

V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je treba na to vprašanje odgovoriti pritrdilno, če

gre za telesa, ki so ustanovljena, na podlagi nacionalne zakonodaje, ki so financirana iz

proračuna in če njihove organe upravljanja imenuje in odpokliče vlada.

V skladu z navedeno formulo so prepovedani ukrepi, ki se nanašajo na uvožene proizvode-

neposredna ali formalna diskriminacija. Tako je v prvi vrsti prepovedan vsak sistem uvoznih

in izvoznih dovoljenje tudi, če gre zgolj za formalnost. Ukrepi, ki se uporabljajo izključno

glede uvoženih produktov, so zajeti z Dasonville formulo. Pri tem lahko gre tudi za ukrepe, ki

na prvi pogled niso diskriminatorni. Tak primer izhaja iz zadeva Komisija ES proti Franciji131

,

v kateri je Sodišče ES štelo za prepovedan francoski predpis, ki je sicer veljal tako za domače,

kot za uvožene produkte, vendar pa so njegovi praktični učinki naperjeni le proti uvoženim.

Šlo je za predpis, ki je omejeval reklamiranje žganih pijač, ki so bile izdelane na osnovi

žitaric, ne glede na državo izvora. Ta predpis je torej omejeval reklamo za wisky in podobne

127

recital 24. 128

recital 25. 129

recital 27. 130

Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, pravna fakulteta in cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 386. 131

Zadeva 152/78, ZOdl. 1980, str. 2299.

38

pijače, ki se v Franciji ne proizvajajo, medtem ko so se tipični francoski proizvodi, kot je

konjak, lahko neomejeno reklamirali.132

V zadevi Apple and Pear Development Council133

je sodišče posebej obravnavalo problem

posebnega označevanja in s sodbo sporočilo, da vsi ukrepi, ki podpirajo domače blago,

vendarle niso prepovedani po PES in da je njegova ostrost iz sodbe v »Buy Irish« vendarle do

določene mere relativna.

Apple and Pear Development Council (APDC) so ustanovili v Veliki Britaniji z aktom

pristojnega ministra, financiral pa se je iz odstotkov, naloženih v plačilo sadjarjem v Angliji

in Walesu. Člane APDC je imenoval kmetijski minister , namen njegove ustanovitve pa je bil

vzpodbujanje potrošnje jabolk in hrušk. Izvajal je tudi raziskovalne projekte in se ukvarjal s

stiki z javnostjo. Poleg splošnega oglaševanja potrošnje jabolk in hrušk pa je APDC oglaševal

tudi tipične regionalne sorte, celo z oglaševalskimi akcijami in sloganom »Polish up your

English«. Tožil je sadjarje, ki niso plačevali prispevkov, ti pa so odgovorili, da je delovanje

APDC v nasprotju z 28. členom PES (člen 34 PDEU), ker diskriminira med domačim sadjem

in sadjem iz drugih držav članic. V odgovoru na predhodno vprašanje angleškega sodišča po

234. členu PES (sedaj člen 267 PDEU) je Sodišče ES, ponavljajoč argumente iz sodbe v

zadevi »Buy Irish«, da je vloga države, četudi le ob ustanovitvi in zaradi omogočanja

financiranja, dovolj velika, da delovanje APDC podredi določbi tedanjega 30. člena PEGS

(sedaj 34. člen PDEU134

). 135

V nadaljevanju je argumentacija zavila drugam z ugotovitvijo,

da »… po drugi strani 30. člen ne preprečuje tovrstnim telesom, da bi opozarjala s sredstvi

oglaševanja, na posebno kakovost sadja v državi članici ali vzpodbujanja prodaje z

navajanjem posebnih lastnosti, četudi so te lastnosti tipične za proizvajalca posamezne države

članice«136

.

Dopustna je torej konkurenca, glede na kakovost proizvodov, ne konkurenca pa glede na

njihov izvor. »… it is justifiable to advertise to consumers the desirability of buying English

fruit because it is pleasingly crisp and crunchym but not simply it is English in origin«, zaradi

česar je sodišče razlikovalo med »Buy Irish« in »Polishing up (your) English«.137

132


Zadeva 222/82 Apple and Pear Development Council v. K.J. Lewis Ltd. 134


recital 18 in nekateri prejšnji. 136

recital 19. 137

Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, pravna fakulteta in cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 387.


39

Tehnični standardi in negativna integracija

Tudi tehnični predpisi in standardi, ki se razlikujejo od države do države, lahko predstavljajo

pomembne trgovinske ovire. Tako je lahko blago, ki ustreza zahtevam v eni državi,

prepovedano ali omejeno pri prodaji v drugi državi, v kolikor so zahteve v slednji drugačne,

kar zadeva značilnosti blaga ali načina proizvodnje, ali pa postopkov za presojo skladnosti

blaga z obveznimi ali prostovoljnimi pravili.138

Kar ena četrtina proizvodov v meddržavni trgovini EU ni podvržena harmoniziranim

pravilom na ravni EU, ampak je še zmeraj podrejena nacionalnim tehničnim predpisom, ki

imajo lahko znatne praktične posledice za proizvodnjo, distribucijo in dnevno uporabo

proizvodov. Takšna nacionalna pravila pogosto omejujejo meddržavno trgovino z blagom

/npr. z živili (kruh in testenine), s pohištvom. Kolesi, lestvami in celo nekaterimi dragocenimi

kovinami). To vodi do dodatnih administrativnih stroškov in zahtevnih postopkov testiranja, v

okviru katerih morajo proizvajalci dokazati, da njihovi proizvodi ustrezajo predpisom v državi

destinacije. Ker proizvajalcem iz drugih držav članic prilagajanje proizvodov predpisom in

standardom države uvoza pogosto zaradi prevelikih stroškov ni zanimivo, to predstavlja oviro

za delovanje notranjega trga EU. V takšnih situacijah je potrebno slediti pravilu, ki ga je

razvilo Sodišče ES, t. j.:

»Ko ni skupnih pravil (t. j. hatmonizacije) so države članice pristojne urejati vsa vprašanja

glede proizvodnje in trženja proizvodov na njihovem ozemlju.«

Vendar pa to ne pomeni neomejene avtonomije držav članic pri določanju proizvodnih

standardov, ampak so le-te zavezane spoštovati člen 34 PDEU in sodno prakso Sodišča ES

glede razlage le-tega, zlasti glede načela vzajemnega priznavanja proizvodov med državami

članicami iz zadeve Cassis de Dijon. To načelo zahteva priznavanje predpisov v drugih

državah članicah in medsebojno zaupanje ter povečuje konkurenco na trgu EU, sprejeto pa je

bilo prav iz razloga, ker institucije EU ne morejo slediti razvoju proizvodov in sprejemati

harmonizacijske zakonodaje za vse mogoče proizvode. Tudi v sodobni sodni praksi se

Sodišče S konstantno sklicuje na to pravno pravilo. V zadevi Neeltje Houtwipper139

je

Sodišče ES zaključilo: »Uveljavljena sodna praksa, začenši s »Cassis de Dijon«, je, da je v

primeru, ko ne obstaja harmonizacija zakonodaje, ovire prostemu pretoku blaga, ki so

posledica uporabe pravil, ki določajo zahteve glede izvora, oblike, velikosti, teže, sestave,

predstavitve, označevanja, embalaže itd., ki jih mora izpolnjevati blago iz drugih držav članic,

kjer se le to zakonito proizvaja in prodaja, predstavljajo ukrep z enakim učinkom količinskim

138


Zadeva C- 293/93 Ludomira Neeltje Barbara Houtwipper.

40

omejitvam, prepovedan s členom 28 PES140

. Temu je tako tudi v primeru, ko se ta pravila

uporabljajo brez razlike (nediskriminatorno) za vse proizvode (…).«141

Država članica, ki omejuje trženje uvoženih proizvodov, pa nosi dokazno breme neskladnosti

tujega proizvoda z domačimi tehničnimi pravili. Pri tem mora navesti na katero svoje

tehnično pravilo se sklicuje ter podati tehnične in znanstvene dokaze, da nameravani ukrep

temelji na enem od obravnavanih razlogov v javnem interesu iz člena 30 PES (36. člen

PDEU) ali se sklicuje na višji razlog v javnem interesu in da predvidena odločba zagotavlja

izpolnitev zastavljenega cilja ter ne presega okvirja, ki je za to potreben.142

da . To pomeni, da

v kolikor država članica ne predloži ustreznega dokaza o tehnični neustreznosti proizvoda,

mora dopustiti prodajo le tega na svojem ozemlju.

V zadevi Dundalk Water Supply143

je mestni svet v Dundalku izdal razpis za nabavo cevi za

razširitev mestnega vodovoda. Razpisna dokumentacija za zahtevala ustrezanje izdelkov

določenemu irskemu standardu (IS 188). Med ponudbami je bila tudi taka, ki ni bila potrjena s

strani irskih oblasti, ustrezala pa je mednarodnim tehničnim standardom. V konkretnem

primeru je le eno, seveda irsko podjetje izdelovalo proizvode po omenjenem irskem

standardu. Sodišče ES je ugotovilo, da tovrstno pogojevanje standardov »… utegne

povzročiti, da se subjekti, ki ne proizvajajo po irskih standardih, ne udeležijo razpisa.« Ker je

le irsko podjetje izpolnjevalo pogoje razpisa, je »razpis omejil dobavo proizvodov za obnovo

omrežja v Dundlaku na irske proizvajalce.«144

. Sodišče ni sprejelo irskega argumenta, da v

vztrajanje pri irskih standardih pomeni izogibanje nepremostljivim tehničnim problemom, ki

bi nastopili, če bi se uporabili mednarodni standardi, ki sicer ustrezajo konkretnemu irskemu

standardu, saj »… se zavrnitev irskih oblasti ne nanaša na tehnično neustreznost, pač pa na

njihovo zavrnitev, da bi preverile, ali zahteve ustrezajo, če proizvajalec ne predloži certifikata

pristojnega irskega organa o ustreznosti irskemu standardu. IS 188«. Sodišče tudi ni sprejelo

argumenta, da varovanje javnega zdravja upravičuje uporabo IS 188, ker ta standard

onemogoča stik med vodo in azbestom v cementnih ceveh, saj je bilo ugotovljeno, da je razpis

vseboval tudi zahtevo, da morajo biti cevi pred tovrstnimi škodljivimi vplivi zaščitene z

zunanjimi in notranjimi premazi.

Na tehnične značilnosti se navezuje odločba v zadevi poštnih frankirnih strojčkov145

.

140

Člen 34 PDEU. 141


2. In 6. člen Uredbe (ES) št. 764/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi postopkov za uporabo nekaterih nacionalnih tehničnih pravil za proizvode, ki se zakonito tržijo v drugi državi članici, in o razveljavitvi Odločbe št. 3052/95/ES. (vir: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2008:218:0021:0029:sl:PDF, dne 6.2.2015). 143

Zadeva 45/88, Commission v Ireland. 144

recitala 19 in 20. 145

Zadeva 21/84, Cimmission v. France.



41

Francoski predpis je v preteklosti diskriminiral med domačimi in tujimi frankirnimi strojčki,

pozneje pa so ga spremenili. Predmet presoje ni prvi niti drugi predpis, pač pa delovanje v

praksi, saj je tuj proizvajalec trdil, da francoski naročniki se vedno vztrajno zavračajo dobavo

tujih strojčkov. Po mnenju Sodišča samo obstoj z vidika 30. (sedaj 34. člen PDEU) člena PES

korektnega predpisa ne zadostuje, da bi se država članica izvila iz objema prepovedi citirane

določbe. Ta velja tudi v primerih, ko uprava razvije »sistematično« neugoden pristop »proti

uvoženim strojem« (s počasnim postopkom za tuje dobavitelje, z dodatnimi tehničnimi

postopki ipd). Sodišče poudarja, de bi »… prepoved ukrepov z enakovrednim učinkom

izgubila veliko uporabne učinkovitosti, če ne bi veljala za zaščitna diskriminatorna delovanja

tega tipa«.146

»Upravno delovanje je ukrep, prepovedan po 30. (sedaj člen 34 PDEU) členu, če

izkazuje določeno stopnjo konsistentnosti in splošnosti«147

, zato je francoska poštna uprava v

konkretnem primeru postavila ovire členu 30 PES.

V skupino ukrepov vzpodbujanja diskriminacije in omogočanja prednosti domačim

proizvodom lahko uvrstimo tudi označevanja izdelkov. Zaradi pomembnosti obravnavamo te

primere posebej.148

146

recital 12. 147

recital 13. 148


42

Načelo vzajemnega priznavanja

Cassis de Dijon149

je ribezov liker, ki se navadno meša z belim vinom. Tožnik ga je želel

uvoziti iz Francije v Nemčijo, vendar je nemško Bundesmonopolverwaltund fur Branntwein

uvoz s tem, da je vseboval 15-20% volumskih delov alkohola, francoski liker ni ustrezal

nemškim predpisom, po katerih je prepovedano prodajati žgane pijače, če te nimajo več kot

32% vsebnosti alkohola. Uvozniku so nemške oblasti razložile, da uvoz seveda ni

prepovedan, pač pa v Nemčiji take pijače ne bo mogel prodajati. Uvoznik je z s trditvijo, da je

Nemško predpis ukrep z enakovrednim učinkom kot količinska omejitev uvoza, ki je bila

prepovedana po tedanjem 30. (sedaj člen 34 PDEU) členu PES, začel s postopkom pred

nemškim sodiščem. Pravilo ni bili diskriminatorno, saj je veljalo tako za nemške kot za

uvožene pijače. Vendar pa je predpis s trga izključil blago, ki je bilo izdelano v skladu z

predpisi druge države članice, zgolj zato, ker so se razlikovali nemški in francoski predpisi.

Posledica je delitev skupnega trga na države članice. Sodišče ES je pred izrecnim odgovorom

na predhodno vprašanje navedlo vrsto argumentov150

: »če ni skupnih pravil o proizvodnji in

prodaji alkohola, države članice samostojno urejajo proizvodnjo in prodajo na svojem

območju…« kar seveda ni sporno, vendar »oviranje prometa blaga, ki je posledica razlik med

zakoni držav članic, ki ureja prodajo… lahko sprejmemo le, če so potrebni za izpolnjevanje

obveznih zahtev (mandatory requirements), ki se nanašajo na učinkovitost davčnega nadzora,

varovanja javnega zdravja, poštenih trgovskih običajev in varovanja potrošnika«.151

Nemčija

se je branila, da je zakon sprejela zaradi varovanja javnega zdravja z navedbo, da naj bi

predpis varoval pred porabo alkoholnih pijač, zlasti tistih z nižjo vsebnostjo alkohola, saj naj

bi te lažje pripeljale do odvisnosti in varstva potrošnikov pred nelojalno konkurenco: če bi

bile na voljo blažje pijače, bi do odvisnosti prišlo hitreje. Segmentirana obravnava pijače,

glede na vsebnost alkohola, je torej po nemškem stališču v boju proti alkoholizmu še vedno

boljša od popolne prepovedi. Sodišče je te navedbe zavrnilo, ker potrošnik lahko prosto izbira

iz palete različno močnih alkoholnih pijač, ki so v prosti prodaji v Nemčiji in jih pred uporabo

celo redčijo152

. Zato Nemčija ni ponudila trdnega argumenta, s katerim utemeljuje boj proti

alkoholizmu in delovanje v korist javnega zdravja, kar je obvezna zahteva. Obvezna zahteva

mora biti nenazadnje tudi sorazmerna, kar bi se dalo doseči, če bi npr. zahtevali, da se pijačo

jasno označi in s tem pokaže vsebnost alkohola. V zvezi z argumentom varovanja potrošnikov

pred nelojalno konkurenco, je Nemčija trdila, da naj bi zniževanje vsebnosti alkohola

omogočalo konkurenčno prednost na trgu pred močnejšimi pijačami, saj alkohol zaradi visoke

obdavčitve predstavlja najdražjo sestavino pijače153

. Sodišče je ugotovilo, da zahteve z

minimalno vsebnostjo alkohola, ki jih je postavil nemški predpis, ne služijo namenu, ki je v

149

Zadeva 120/78 Rewe-Zentrale AG V. Bundesmonopolverwaltung fur Branntwein (Reference for a Preliminary Ruling: Hessisches Fenanzgericht). 150

recitali 8-14. 151

recital 8. 152


recital 12.

43

splošnem interesu in potemtakem ne morejo prevladati nad zahtevo, da naj bo promet blaga

prost154

:155

V zadevi Cassis de Dijon je Sodišče ES z načelom vzajemnega priznavanja podalo domnevo

svobodne trgovine: proizvod, ki je zakonito dan v promet v eni od držav članic, ima načeloma

zagotovljen dostop do trga v vseh državah članicah. To pravilo zahteva priznavanje

standardov v drugih državah članicah in medsebojno zaupanje. Rezultat zadeve Cassis de

Dijon pa je bilo tudi povečanje konkurence. S tem je sodišče ES pripomoglo k odpravi težave

drobitve trga: proizvod, ki se proizvaja in prodaja v eni državi članici v skladu z njenimi

pravili, zaradi različnih pravil druge države članice ne more na trg slednje. Težava nastane

zaradi skupnega učinka nacionalnih pravil, ki so lahko sama po sebi povsem razumna in

nediskriminatorna, vendar pa njihova raznolikost med državami članicami predstavlja oviro

za svobodno trgovino. Ta ovira se kaze v tem, da mora proizvajalec izpolnjevati dvojna

pravila-domače države in države uvoznice in to zanj predstavlja dvojno breme (v sedanji EU

bi lahko to v skrajnem primeru predstavljalo 27 kratno breme). Pravilo uvozne države članice

je s tega vidika materialno diskriminatorno, saj za dve različni situaciji uporablja ista pravila.

Sodišče ES se je torej v sodbi osredotočilo na učinek nacionalnih pravil in odločilo, da člen 28

PES (sedaj 34. Člen PDEU) prepoveduje tudi tista nacionalna pravila, ki neposredno ne

diskriminirajo uvoženega blaga vendar z svojo raznolikostjo predstavljajo omejitev za

meddržavno trgovino. To je vodilo do razširitve obsega člena 28 PES, kar je imelo izjemen

pomen za prihodnjo sodno prakso. Tako je člen 28 PES zajel številna nacionalna (formalno)

nediskriminatorna pravila, s katerimi država ni imela namena urejati trgovine z drugimi

državami, ampak urediti trg tako, da bi zagotavljal pomembne javne cilje, ki niso imeli narave

ekonomskega protekcionizma.

Na tej osnovi je v sledeči sodni praksi Sodišče ES spremenilo številna nacionalne pravila

glede označevanja, sestave in drugih značilnosti uvoženega blaga. Ta nacionalna pravila so

onemogočala ali oteževala prodajo proizvodov, ki niso bili usklajeni z nacionalnimi

zahtevami, ki so zasledovale cilje varstva potrošnikov, zdravja, poštenega trgovanja itd.

Splošna politika Sodišča ES je bila, da je dalo prednost označevanju pred obveznimi

zahtevami. Že v zadevi Cassis de Dijon je Sodišče ES poudarilo, da: »z zahtevo po označitvi

izvora in vsebnosti alkohola na embalaži proizvodov enostavno zagotovimo, da so pomembne

informacije sporočene kupcu.« V nekaterih primerih je Sodišče ES poseglo v tradicionalna

nacionalna pravila glede značilnosti blaga in njegovega izvora, kot je npr, glede označbe kis,

oblike embalaže margarine156

Takšen primer je npr.:

1.) zadeva Gilli and Andres157

kjer sta bila Herbert GIlli in Paul Andres obtožena zaradi

uvoza jabolčnega kisa iz Nemčije v Italijo. Italijanski predpis je prepovedal prodajo

154

recital 14. 155



Zadeva 261/79 Criminal Proceedings against Herbert Gilli and Paul Andres (Preference for a Preliminary Ruling:Pretura di Bolzano-Italy).

44

kisa, ki ni iz grozdja. Tudi v tem primeru zakonodaje skupnosti, ki bi urejala področje,

ni bilo. Sodišče ES je po ugotovitvi, da so dejstva domala enaka kot v primeru Cassis

de Dijon ponovilo prvi del recitala 8 iz sodbe v tej zadevi. Kar zahteva izpolnjevanje

katere od obveznih zahtev je ugotovilo, da bi bilo relevantno varovanje zdravja,

vendar uvoženi kis ni bil zdravju škodljiv in bi primerno označevanje zlahka opozorilo

na dejstvo, da kis ni nastal pri fermentaciji grozdja.

2.) V zadevi Rau158

je belgijsko pravo določalo, da mora biti margarina embalirana v

obliki kocke in to je veljalo za margarino iz Belgije in iz drugih držav članic. A dlani

je, da je proizvajalcem, ki niso bili iz Belgije, otežilo poslovanje. Nemški dobavitelji

ni mogel izpolniti pogodbe, ker je dobavil margarino, embalirano v plastičnih

posodicah, ne pa v kockah. Sodišče v Hamburgu je na Sodišče ES naslovilo zahtevo

po 177. Členu PES in dobilo odgovor v smislu Cassis de Dijon. Razlog varstva

belgijskega potrošnika, ki je navajen na margarino v kockah in maslo, ki ni v kockah,

zato naj bi pakiranje margarine v kockah zmanjševalo možnost zamenjave proizvodov,

je Sodišče gladko zavrnilo159

.160

3.) Starodavni nemški predpisi o čistosti piva161

so določali, vrsto pogojev

(Reinheitsgebot). Njihov namen je bil zagotavljati visoko kakovost tradicionalnih

nemških piv. Po prvem spornem pravilu se je pijača imenovala Bier le, če je bila

zvarjena iz tradicionalnih sestavin. Pivo iz drugih sestavin je bilo dopustno prodajati,

vendar ne kot Bier. Po drugem pravilu v Nemčiji sploh ni bilo dopustno prodajati piva

z dodatki. Pravili sami po sebi nista diskriminirali tujih proizvodov, saj bi tuja firma

lahko proizvedla pivo v skladu z prvim in drugim pravilom in ga brez težav prodala na

nemškem trgu. Predpisi o čistosti piva so po mnenju Komisije po Casissu nedvomno

pomenili delitev trgov in oteževanje prometa med državami članicami zaradi različnih

ureditev v državah članicah. Sodišče ES je vnovič ugotovilo, da ni zakonodaje na tem

področju in ponovilo vrsto argumentov iz recitalov 8 do 14 iz sodbe Cassis. Nemška

obramba se je osredotočila na dokazovanje, da sta izpolnjena vsaj dve obvezni zahtevi,

varovanje zdravja in varstvo potrošnikov. Navedla je, da dolgoročno uživanje aditivov

se ni raziskano in da je torej njihova prepoved zaradi velike porabe piva v Nemčiji

utemeljena. Potrošnik bi bil zaradi prostega prometa in velikega števila različnih piv

po na vedbah obrambe zapeljan v zmedo glede sestave piva. Oba argumenta je

Sodišče ES gladko zavrnilo: prvega zato, ker je bila prepoved aditivov splošna in se je

nanašala tudi na tiste, ki so dokazano neškodljivi, poleg tega pa obramba ni uspela

dokazati, da bi tudi v primeru dokazanega tveganja za zdravje, bilo trba uporabiti tako

ostre ukrepe. Drugega je zavrnilo, ker zakonodaja države članice ne sme uporabljati

158

Zadeva 261/81 Walter Rau Lebensmittelwerke v. de Smedt Pvba (Reference for a preliminary ruling: Landegericht Hamburg). 159



Zadeva 178/84 Comission v. Germany.

45

navad potrošnikov, da utemelji prednost nacionalne industrije. Sodišče je ugotovilo

tudi, da je ukrep nesorazmeren. V sodbi so zanimivi deli, v katerih Sodišče analizira

navade potrošnikov, se ukvarja z posledicami dosedanjega protekcionizma in vplivi na

tradicionalni okus potrošnika v državi članici.

Po sodbi v obravnavani zadevi je v Nemčiji dopustno prodajati piva vseh proizvajalcev in

potrošnik sam se poslej odloča, ali bo pil tradicionalno nemško ali pa ga bo premamilo

tradicionalno angleško pivo. Odločitev in pogoji zanjo morajo nastati v zasebni sferi:

pivovarne proizvajajo in oglaševanjem prepričujejo potrošnike, potrošniki se odločajo, to pa

jim omogočajo pravila o prostem prometu blaga - »Skupni trg obstaja tudi zato, da ima

potrošnik možnost sam ugotoviti, kaj je dobro zanj«. Iz te odločitve je sfera države

izključena.162

162


46

10.) PREPOVED DISKRIMINATORNIH NACIONALNIH DAVKOV

Davčna politika je tipična oblastna dejavnost urejanja in odločanja o davkih oziroma

obdavčitvi, ki se vrši na določenem teritoriju in v določenem času. V tej zvezi je mišljeno

zlasti določanje ciljev na področju davkov in sprejemanje ukrepov, ki naj omogočijo

realizacijo zastavljenih ciljev. 163

Davčna politika je namreč simbol nacionalne suverenosti in

del državne ekonomske politike.164

Davčna pravila165

so že po svoji naravi diskriminatorna, saj je diskriminacija že to, če se

obdavči en proizvod bolj kot drugi ali se obdavči en proizvod in ne drugi. Ni nevtralnega

davka in vsaka država s fiskalno politiko odloči katera vrsta diskriminacije je najboljša za

ekonomsko in socialno politiko.166

V Pogodbi o ES je opredeljeno, da so za določanje fiskalne

politike pristojne države članice, ki pa morajo pri tem spoštovati splošna pravila prava

Skupnosti. Sodišče ES je zapisalo:

»(…) v primeru, ko ne obstaja poenotena ali harmonizirana zakonodaja Skupnosti, pravo

Skupnosti ne prepoveduje državam članicam določati davčne vzpodbude ali davčne izjeme

(…) seveda, če le te služijo zakonitim ekonomskim in socialnim ciljem…«

Glede na to je razumljivo, da so države članice, če ni harmonizacijskih pravil proste pri

določanju fiskalne politike in zato tudi fiskalne diskriminacije med proizvodi, davčnimi

zavezanci in tako naprej.

To prostost pa močno omejujeta člena 110 in 111 PDEU (prejšnja člena 90 in 91 PES).

Določbe členov 111 do 113 PDEU urejajo t.i. načelo namembnosti v trgovanju znotraj

notranjega trga. Gre za blago, ki je bilo izvoženo iz ene države članice, in ni predmet notranje

obdavčitve v državi, iz katere je izvoženo, pač pa v državi, v katero je namenjeno. Določba

110. člena je po 30. členu PDEU druga poglavitna določba v PDEU, ki je namenjena odpravi

fiskalnih167

ovir.168

163

Škof, Bojan; Wakounig, Marian; Tičar, Bojan; Jerman, Saša; Kobal, Aleš; Ferčič, Aleš; Davčno pravo; Pravna fakulteta: Davčno – finančni raziskovalni inštitut; Maribor, 2007, str. 26. 164

Šircelj, Andrej; Davki in pravne osebe v Evropski uniji: problematika obdavčitve pravnih oseb; Gospodarski vestnik; Podjetje in delo, št. 7/2004, str. 1015. 165

Davčna norma ali davčno pravilo je sestavni del davčnega sistema in je obvezno pravilo družbenega vedenja in ravnanja, za izvrševanje katerega skrbi država s sredstvi prisile. Vir: Škof, Bojan; Wakounig, Marian; Tičar, Bojan; Jerman, Saša; Kobal, Aleš; Ferčič, Aleš; Davčno pravo; Pravna fakulteta: Davčno – finančni raziskovalni inštitut; Maribor, 2007, str. 71. 166

Knez, Rajko; Vpliv davčnih pravil na delovanje skupnega trga; Zbornik referatov; Slovenski inštitut za revizijo; Portorož, 16. in 17. oktober 2003, str. 86. 167

Fiskalne ovire lahko izhajajo iz carin in carinam podobnim ukrepom ali pa nastajajo z bolj obremenjujočo naložitvijo nacionalnih davkov na uvožene proizvode v primerjavi z domačimi. Vir: Bedrač, Janja; Diskriminatorni nacionalni davki na enotnem trgu EU; Evro pravna praksa, št. 3/2003, str. 25-26.

47

Člen 110 PDEU169

(prejšnji člen 90 PES) namreč določa da:

Nobena država članica ne uvaja, neposredno ali posredno, kakršnih koli notranjih davkov na

izdelke drugih držav članic, ki bi bili višji od davkov, uvedenih neposredno ali posredno na

enakovrstne domače izdelke.

Prav tako nobena država članica ne uvaja takšnih notranjih davkov na izdelke drugih držav

članic, s katerimi bi posredno zaščitila druge izdelke.

Namen 110. člena170

, ki je neposredno uporaben od 1.1.1962, je preprečiti, da bi se

uvoženemu blagu naložilo težje breme kot pa domačemu blagu. Določba prepoveduje

notranjo diskriminacijo, ki bi bila uperjena proti blagu iz drugih držav članic. Namen je torej

na dlani: določba 110. člena preprečuje izigravanje namena, ki naj ga dosežejo določbe členov

28 in 30 PDEU171

. Te določbe prepovedujejo ukrepe na meji, bodisi carine ali ukrepe z

enakovrednim učinkom, ki bi vplivali na trgovanje med državami članicami. Z določbami o

prepovedi diskriminatornega obdavčevanja pa PES prepoveduje tudi določena dejanja ali

predpise, katerim je podrejeno blago, ko preide mejo države članice in je že na njenem

ozemlju. Sklopa določb 28.-30. člena in 110.-113. člena PDEU torej učinkujeta na različnih

ravneh, prvi na mednarodni, drugi na notranji. Med seboj se dopolnjujeta, a sta tudi vzajemno

izključna. Četudi je 110. člen PDEU relevanten za prost promet blaga, se ne nanaša na davčno

politiko in carinsko zakonodajo. Sodišče ES je v zadevi Iannelli v Meroni172

odločilo, da

diskriminatorni davki niso enaki carinskim dajatvam. Določba 110 člena pokriva neposredno

in posredno davčno diskriminacijo, diskriminatorno vračanje plačanih davkov. Proti

diskriminacijski namen je skrajni domet določbe, ki je ni dopustno uporabiti kot določbo, ki

naj harmonizira davčno zakonodajo v državi članici.

Prvi odst. 110. člena PDEU (prej prvi odst. 90. člena. PES) se nanaša na uvožene proizvode,

ki so tako podobni domačim proizvodom, da zahtevajo enako davčno obravnavo in če država

članica krši to določilo, mora posledično izenačiti davke med podobnimi domačimi in

uvoženimi proizvodi. Drugi odst. 110. člena PDEU (prej drugi odst. 90. člena PES) pa se

nanaša na proizvode, ki so med seboj konkurenčni, čeprav niso podobni in če država članica

krši to določilo, mora odpraviti zaščitni davek.173

1. odstavek 110. člena torej ne zahteva od

držav članic, da izpeljejo posege na zakonodajnem področju, pač pa le zahteva izvajanje

obstoječega pravnega sistema brez razlikovanja med domačimi in tujimi podobnimi

168



Prejšnji člen 90. 171

Prej 23-25 PES. 172

Zadeva 74/76, Iannelli & Volpi SpA v Ditta Paolo Meroni, Reference for a preliminary ruling: Pretura di Milano - Italy. 173

Bedrač, Janja; Diskriminatorni nacionalni davki na enotnem trgu EU; Evro pravna praksa, št. 3/2003, 25-26.


48

proizvodi. 2. odstavek pa prepoveduje kakršnokoli notranjo protekcionistično (za domače

proizvode) obdavčitev.174

Poudariti je potrebno, da omenjena določila Pogodbe o ES ne prepovedujejo notranje

obdavčitve. Države članice so proste pri oblikovanju svojega notranjega sistema

obdavčevanja, vendar mora ta sistem temeljiti na objektivnih kriterijih, ne oziraje se na izvor

blaga. Države članice torej smejo prosto oblikovati davčne stopnje in razlikovati med

različnimi proizvodi, vendar pa ne smejo neposredno ali posredno razlikovati med domačimi

in podobnimi uvoženimi proizvodi tako, da bi se dajala prednost domačim, saj bi s tem

omejevali konkurenco na enotnem trgu.175

Če omejitev davčne prostosti držav članic ne bi

bilo, bi bila davčna politika močno sredstvo v rokah držav članic za zaščito njihovega lastnega

gospodarstva. Na področju carin kot klasične zaščite gospodarstva posamezna država ne bi

morala storiti ničesar zaradi določb PDEU, zato blago iz drugih držav članic na sami meji ne

bi zadelo ob ovire, bi pa te nanj prežale znotraj meja te države. Uvoženo blago ne bi bilo

konkurenčno domačemu, ker bi bilo domače manj obdavčeno ali celo neobdavčeno, zato v

takšnih okoliščinah kakršna koli odprava carin in ukrepov z enakimi učinki ter količinskih

omejitev in ukrepov z enakimi učinki ne bi dosegla svojega namena, saj bi lahko države

znotraj svojih meja z diskriminatorno davčno politiko na enak način varovale domače

proizvajalce in jim omogočale preferencialno obravnavanje, kar pa v pravu Unije ni

dovoljeno.176

Pravila oziroma omejitve, s katerim pravo Skupnosti zavezuje države članice, delujejo v dveh

smereh: na eni strani so to omejitve, ki jih države članice morajo spoštovati, na drugi strani pa

pravni temelji na katerega se lahko neposredno sklicujejo posamezniki, če smatrajo, da kaka

država članica teh pravil na upošteva.

Zmotno pa si je misliti, da se zaradi protekcionistične davčne politike ne bodo pritoževala

domača podjetja, ker jih država ščiti s takšno politiko. Ne gre namreč pozabiti, da tudi

uvozniki blaga ne bodo zadovoljni, saj uvoženega blaga zaradi diskriminatornih davkov ne

bodo sposobni prodati na trgu, potem seveda, ko ga bodo brez carine prepeljali v državo

svojega sedeža. V sodni praksi Sodišča ES je cela vrsta primerov, ko se pred (pred vsem)

upravnimi sodišči soočita na eni strani domači uvoznik in na drugi država sedeža uvoznika. Ti

primeri so celo pogostejši kot tisti, v katerih bi se izvoznik »sprl« z državo, kamor izvaža,

kajti večina blaga se v države članice EU uvozi prek domačih uvoznikov. 177

Država s

protekcionističnimi davki ne ščiti vseh svojih gospodarskih subjektov, ampak predvsem

proizvajalce. To pa državam članicam EU ne preprečuje, da ne bi še naprej poskušale

174



Knez, Rajko; Vpliv davčnih pravil na delovanje skupnega trga; Zbornik referatov – 4. davčna konferenca slovenskega inštituta za revizijo; Slovenski inštitut za revizijo, Portorož, 16. in 17. oktober 2003, str. 86. 177


49

zagotavljati takšno zaščito, saj s tem pospešujejo rast domačega gospodarstva bruto domačega

dohodka in tudi zaščito delovnih mest.178

Ali je davek diskriminatoren ali ne, ni odvisno le od davčne stopnje, pač pa tudi od primerjave

med proizvodoma. Kar zadeva primerjavo med tujim in domačim proizvodom, je treba v

okviru 110. člena uporabiti dvojni test:

I.) Ugotoviti je potrebno, da je podana enakost obravnave med podobnimi

uvoženimi in domačimi proizvodi, poleg tega pa

II.) Mora notranja obdavčitev kot taka omogočati izogibanje posredni zaščiti

glede drugih konkurenčnih proizvodov179

178

Knez, Rajko; Vpliv davčnih pravil na delovanje skupnega trga; Zbornik referatov – 4. davčna konferenca slovenskega inštituta za revizijo; Slovenski inštitut za revizijo, Portorož, 16. in 17. oktober 2003, str. 87. 179

Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 420.

50

NEPOSREDNA (FORMALNA) DISKRIMINACIJA

Ukrepe držav članic, ki neposredno diskriminirajo nasproti uvoženim proizvodom je dokaj

lahko prepoznati, zato se jih države niso pogosto posluževale. Sodišče ES pa je vztrajalo pri

enaki obravnavi proizvodov tudi v primerih, če bi večina uvoznikov imela zaradi

diskriminatornega predpisa korist, le manjšina njih pa bi bila oškodovana. Člen 110 PDEU

zagotavlja, da se prednostna obravnava določenih domačih proizvodov razširi tudi na

podobne uvožene proizvode.180

Kljub temu, da so primeri neposredno diskriminatornih davkov redki, je Sodišče ES nekaj

takšnih primerov vendarle obravnavalo.

Podjetje Lüdtticke181

je leta 1963 uvažalo mleko v prahu iz Luksemburga v Nemčijo. Poleg

carine so nemške oblasti zaračunale še poseben izravnalni prometni davek. Uvoznik je vložil

tožbo, ker za davek ni bilo pravne podlage, saj je bilo nenazadnje domače mleko v prahu že

osem let oproščeno prometnega davka. Sodišče ES je zlahka ugotovilo, da gre za klasičen

primer neposredne diskriminacije proizvoda iz druge države članice, ki je nezdružljiv z

konceptom skupnega trga.

V Commission v. Italy182

je italijanska vlada zaračunavala nižje davke za predelano olje kot

za navadno olje, kar naj bi bilo po njenem zatrjevanju pogojeno z ekološkimi razlogi. Ni pa

ugodnosti uživalo uvoženo regenerirano olje. Italija se je po obtožbi Komisije, da je ravnala v

nasprotju s 95. (sedaj 110 PDEU.) členom PEGS branila, da v količinah uvoženega olja ni

mogoče razlikovati med navadnim in regeneriranim oljem, ker je nemogoče ugotoviti, za

katero olje gre. Sodišče ES je zagovor zavrnilo, ker bi bilo mogoče identificirati olje s

certifikati, na podlagi analitskih postopkov in podobno. Pravilo ni bilo sorazmerno.

Podobno je v zadevi Hansen183

Sodišče ES ugotovilo, da nemško pravilo, ki uvaja davčne

olajšave za alkoholne pijače, pridelane v majhnih obratih in na kmetijah ne velja za alkoholne

pijače, ki bi bile izdelane kjerkoli v Skupnosti, pač pa le za nemške proizvode.

V zadevi Bobie184

so nemški predpisi uvedli različne stopnje davkov glede na proizvodnjo

pivovarn, kar naj bi vzpodbudilo majhne obrate. Davčna stopnja za domača piva je imela

variabilni razpon od 12 do 15 DEM/hl. Uvožena piva so bila obdavčena enotno z 14,4

DEM/hl. Pridobile so tuje velike pivovarne, ki so prodajale po 60 pfenigov nižji obremenitvi

kot domače velike pivovarne, diskriminirane pa so bile tuje majhne in srednje pivovarne.

Sodišče ES ni sprejelo zagovora, da je enotna davčna stopnja poenostavila poslovanje in da je

180

Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2009, str. 20 181

Zadeva 57/65 Firma Alfons Lütticke GmbH v. Hauptzllamt SAARLLOUIS 182

Zadeva 21/79 Commission v. Italy 183

Zadeva 148/77 H. Hansen v. Hauptzollamt Flensburg 184

Zadeva 127/75 Bobie v. Hauptzollamt Aachen-Nord

51

do vseh tujih pivovarjev pravična, ker so jo izračunali na podlagi ponderiranega povprečja, saj

člen 110 PDEU (nekdanji člen 90 PES) prepoveduje kakršnokoli diskriminacijo (kogarkoli).

Podobno je bilo dejansko stanje v zadevi Outokumpu185

, v kateri je finska obdavčitev domače

elektrike temeljila na določeni variabilni formuli, katere namen je bil vzpodbujati in

nagrajevati okoljsko prijazne vire energije. Uvožena elektrika ni bila obdavčena variabilno in

stimulativno, pač pa po enotni meri. Sodišče ni ugodilo trditvi finske vlade, da tuje elektrike

ni mogoče obravnavati enako kot domače zato, ker je elektrika kot proizvod specifična. 186

185

Zadeva C-115/96 Reference for a Preliminary Ruling; Tullilautakunta by Outkumpu. 186

Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, pravna fakulteta in cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 421.

52

POSREDNA (MATERIALNA) DISKRIMINACIJA

Ker je neposredna diskriminacija zelo očitna, so se države članice poskušale posluževati manj

očitnih sredstev za davčno diskriminacijo uvoženih proizvodov. Za podlago diskriminaciji

lahko služijo na samo različne davčne stopnje, ampak tudi osnova za obdavčitev ter druga

pravila glede obremenitve blaga. Sodišče ES poudarja, da bo člen 110 PDEU učinkovit le, če

bodo izključene vsakršne možnosti za višjo obdavčenje uvoženih proizvodov kot primerljivih

domačih.

Sodišče ES je pojma »posredno in neposredno« razlagalo široko. Člen 110 PDEU se

uporablja ne le za nacionalni davčni sistem, ki razlikuje po izvoru blaga, ampak tudi za davke,

ki na videz diskriminirajo na osnovi drugih faktorjev, vendar postavljajo domače proizvode v

boljši položaj.187

Primer Humbold188

je primer takšnega davka, je francoski davek, ki se ga je plačevalo na letni

ravni in je bil utemeljen na kriteriju moči motornega vozila. Uveljavljena je bila drsna

progresivna lestvica, ki jo je končala obdavčitev 1100 FF (16-CV). Vendar to še ni bila

končna davčna obremenitev, saj je bilo treba plačati enotnih 5000 FF za avto z močjo nad 16-

CV. Kupec, ki je kupil avto z 36-CV, je torej zaradi velike moči avtomobila moral plačati

enotnih 5000 FF. Davčni zavezanec Humbold je zahteval povračilo davkov, ker naj bi bil

predstavljeni sistem v nasprotju z tedanjim 95. členom PEGS (sedaj člen 110 PDEU). Sodišče

ES je v postopku ugotovilo, da v Franciji noben proizvajalec ne izdeluje avtomobilov nad 16-

CV. V obrazložitvi navaja, da država članica lahko prosto uveljavi sistem progresivnega

obdavčevanja, ki je utemeljen na določenem objektivnem kriteriju189

, in tak sistem

obdavčevanja je v nasprotju z 110. členom PDEU le, če je diskriminatoren učinek ali ima

protekcionistični učinek190

. V konkretnem primeru sta bila uveljavljena dva davka:

progresivni do 16-CV in enotni nad 16-CV. Kljub temu, da sistem formalno ne razlikuje med

domačimi in tujimi proizvodi, je diskriminatoren in protekcionističen, saj je bila enotna

obdavčitev uvedene na podlagi očitnega dejstva, da Francija tako močnih avtomobilov sploh

ne proizvaja191

. Sistem je diskriminatoren, ker nenadoma preskoči za velikansko razliko in ni

izveden enakomerno progresivno. Zato lahko dodatna obdavčitev izniči prednost določenih

tujih modelov v očeh potrošnika, zlasti zato, ker mora ta davek plačevati vrsto let. Enotni

davek torej tudi znižuje konkurenco na francoskem trgu192

.193

187


Zadeva 112/84 Humbold v. Directeur des Services Fiscaux. 189

recital 12. 190

recital 13. 191

recital 14. 192

recital 16. 193

Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 422-423.

53

V 1. odstavku 110. člena PDEU je prepovedana tako posredna kot neposredna

diskriminatorna obdavčitev uvoženih izdelkov v primerjavi z enakovrstnimi domačimi

izdelki. Prepoved iz drugega odstavka 110. člena PDEU pa se nanaša a uvožene izdelke, ki

sicer niso enake vrste, vendar pa so vseeno konkurenčni domačim izdelkom. Pri tem gre za

posredno diskriminacijo. Prepoved posredne diskriminacije konkurenčnih izdelkov se je

konkretizirala zlasti na podlagi vrste odločb Sodišča EU v zvezi z alkoholnimi pijačami.194

Razliko med tedanjim 1. in 2. odstavkom 90. člena PES (sedaj 110. člen PDEU) je Sodišče

ES opredelilo v Commission v. France (t.i. »Early Spirit Case)195

je Francija višje obdavčila

žgane pijače narejene iz žit (whisky, gin, rum in vodko), nižje pa tiste, ki so izdelane iz vina

ali sadja (calvados, cognac, armagnac). V Franciji so proizvedli zanemarljive količine prvih,

druge pa so tradicionalne francoske žgane pijače, proizvedene v velikih količinah. V recitalih

5-7 Sodišče izhaja iz stališča, da je treba koncept »podobnega proizvoda« interpretirati dovolj

fleksibilno. Podobni proizvodi (op. 1. odstavek) so tisti, ki imajo podobne lastnosti in z vidika

potrošnika zadovoljujejo iste potrebe. Funkcija 2. odstavka pa je v tem, da pokrije vse oblike

posredne davčne zaščite, če proizvodi tekmujejo med seboj, vendar ne gre za podobne

proizvode v smislu 1. odstavka. Medtem ko kriterij iz 1. odstavka pomeni primerjavo davčnih

bremen, bodisi po višini ali načinu določitve ali kako drugače, je drugi odstavek utemeljen na

bolj splošnem kriteriju, na zaščitnem učinku narave sistema notranje obdavčitve.196

Podobnost proizvodov je Sodišče ES presojalo na osnovi analogije in primerljivosti uporabe

proizvodov in ne na osnovi stroge identičnosti. Podobnost blaga se presoja po dveh kriterijih

in sicer po:

1.) Objektivni podobnosti-objektivnih značilnostih blaga197

V zadevi John Walker198

je Sodišče ES ugotavljalo podobnost med Whiskeyjem in sadnim

vinskim likerjem. Natančneje je ugotavljalo objektivne značilnosti obeh skupin pijač, posebej

še vsebnost alkohola, način proizvodnje, navade in izbiro potrošnikov. Ugotovilo je, da zato

ker ne vsebujeta enake količine alkohola, ker se postopka njune pridelave razlikujeta

(fermentacija, destilacija), proizvoda nista podobna.199

2.) Subjektivni podobnosti-pomenu blaga z vidika potrošnikov.

Proizvod je podoben z vidika potrošnikov, če ima podobne značilnosti in zadovoljuje

enake potrebe.

194

Uvod v pravo Evropske unije, Ferčič, Aleš, Hojnik, Janja, Tratnik, Matjaž, GV Založba, Ljubljana, 2011, str. 129. 195

Zadeva 168/78 Commission v. France. 196

Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 426. 197


Zadeva 243/84 John Walker v. Ministerier for Skatter. 199

Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 427.

54

V zadevi Komisija ES proti Danski je Sodišče ES združilo oba kriterija in pri presoji

podobnosti vin iz grozdja in vin iz drugega sadja presodilo, da gre za podobne proizvode.

Koncept konkurenčnih proizvodov je širši od prejšnjega. Tukaj se presoja možnost

nadomeščanja enega proizvoda z drugim, kar v ekonomiji imenujejo križna elastičnost in

je v veliki meri odvisna od cene proizvodov, ki si konkurirajo. V zadevi Komisija ES proti

Združenemu Kraljestvu200

je država znatno različno obdavčevala pivo in vino (v razmerju

1:5), pri čemer je znano, da Kraljestvo večino vin uvozi pivo pa je večinoma domači

proizvod. Sodišče ES je podalo razlago, da se uporabi določilo 2. odstavka člena 90 PES

(sedaj člen 110 PDEU), kadar proizvodi ne izpolnijo pogojev po prvem odstavku člena 90

PES, vendar so kljub temu v konkurenci, pri čemer je potrebno upoštevati sedanje stanje

na trgu, pa tudi morebiten razvoj v prihodnosti. Po mnenju Sodišča ES sta Pivo in vino

zamenljiva, pri čemer naj se davčna stopnja piva ravna po najlažjem vinu. Pri tem pa je

potrebno poudariti, da v kolikor ne obstaja primerljiv (niti podoben, niti konkurenčen)

proizvod, presoja morebiti nepravičnega davka ne sodi v okvir člena 90 PES, ampak je

lahko obsežena z določilom člena 28 PES (sedaj 34. člen PDEU), ki prepoveduje

količinske omejitve uvoza in njim podobne ukrepe.201

Poskusi držav članic zaščititi domače proizvajalce

Število zadev o katerih je odločalo Sodišče ES in pri katerih je bilo potrebno uporabiti člen 90

ali/in 91 PES (sedaj člen 111 PDEU202

) je glede na število zadev, pri katerih je bilo treba

uporabiti druge določbe PES (področja, ki se ne nanašajo na davke), sorazmerno veliko. Na

tem mestu ne analiziramo vse sodne prakse, ampak le nekaj tistih zadev, ki lahko nazorno

prikažejo uporabo obeh določb in meje njune uporabe. Iz nekaterih navedenih sodb je mogoče

razbrati protekcionistično težnjo oblasti do lastnega gospodarstva, iz drugih pa ne; zaradi

celovitosti predstavitve problematike navajam tudi slednje.

200

Zadeva 170/78. 201


Člen 111 (prejšnji člen 91 PES) Kadar se izdelki izvažajo na ozemlje katere koli države članice, povračilo notranjih davkov ne sme preseči notranjih davkov na omenjene izdelke, ki so bili uvedeni bodisi neposredno ali posredno. http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 17.2.2015.


55

Uvrščanje proizvodov v kategorije

Uvrščanje proizvodov v davčne skupine se je v sodni praksi izkazalo kot zelo pogost poskus

zaščite domačih proizvajalcev in je posledica tako imenovane državne razsežnosti

diskriminacije (national dimension of discrimination).

Državno razsežnost diskriminacije lahko opredelimo kot upoštevanje vseh tistih gospodarskih

in drugih okoliščin in značilnosti v posamezni državi članici, ki dajejo kljub enaki in

nediskriminacijski obdavčitvi prednost domačim proizvodom pred uvoženimi.

Tovrstne okoliščine ponazarjajo naslednje sodne zadeve:

V zadevi Komisija ES proti Italiji203

je Komisija očitala Italiji kršitev člena 90 PES, češ, da je

uvrstila proizvode v davčne skupine tako, da je s tem izboljšala položaj domačega blaga in

poslabšala položaj uvoženega blaga. Takšen očitek je temeljil na dejstvu, da je Italija

razlikovala med pijačami, pridobljenimi iz sadja, in pijačami, pridobljenimi iz žit. V prvi

skupini, ki je manj obdavčena, je npr. tudi vino, v drugi skupini, ki je bolj obdavčena pa so

rum, whisky in podobne pijače, ki pa jih Italija ni proizvajala. Italiji v postopku ni uspelo

dokazati drugače in Sodišče ES je ugodilo tožbi Komisije.

Posledica te odločitve Sodišča ES je tudi, da države ne morejo prosto opredeliti blaga kot npr.

luksuzno blago, ampak morajo pri tem paziti, da zajemajo davčne skupine tako domače kot

tudi uvoženo blago. Ni problem to, da je npr. whisky bolj obdavčen kot konjak, ampak to, da

so domači proizvodi uvrščeni v davčne skupine, ki so manj obdavčene.204

Varstvo drugačnih proizvodov

Klasično diskriminacijo po prvem odstavku člena 110 PDEU je sorazmerno lahko ugotoviti,

težje pa je presojati primere, ko se konkurenčno blago, ne glede na to, ali je proizvedeno

doma ali uvoženo, obdavči enako, pa je uvoženo kljub temu v slabšem položaju. Takšni

primeri se obravnavajo v skladu z 2. odst. člena 110 PDEU.

V primeru varstva drugačnih proizvodov so si proizvodi med seboj sicer konkurenčni, a so si

toliko različni, da se davčno različno obravnavajo.205

Sicer Sodišče ES priznava pravico do diskriminacije med različnimi proizvodi ali med

različnimi proizvajalci, npr., če se želi omogočiti vstop na trg majhnim proizvajalcem ali npr.

brezalkoholnemu pivu. Tovrstna diskriminacija je dovoljena le, če je v korist potrošnikom,

vseeno pa lahko pripelje do tega, da je domači proizvod manj obdavčen kot uvoženi. Zato je

Sodišče ES odločilo, da morajo biti enake ugodnosti deležni tudi proizvodi iz držav članic

204


Zadeva 170/78.

56

EU.206

Iz povedanega je tudi razvidno, da kriterij za diskriminacijo ni le formalen, ampak

predvsem vsebinski.207

Zaščitni namen davka se ne ugotovi po nekem obrazcu; ugotavljati ga je treba z tako

imenovano nadomestljivostjo proizvodov v očeh potrošnikov (cross-elasticity), kot je Sodišče

ES presodilo npr. v zadevi vino in pivo.

Dvojno obdavčevanje

Čeprav je dvojno obdavčevanje običanjo predmet harmoniziranih ali pa poenotenih pravil in

čeprav je področje davka na dodano vrednost že delno harmonizirano, pa nekaj sodnih zadev

kaže, da se dvojno obdavčenje še vedno lahko pojavi. Sodišče ES je v zadevi Schul208

odločilo, da člen 90 PES prepoveduje tudi dvakratno obračunavanje DDV, če je ta že bil

plačan ne glede na stopnjo, v drugi državi članici. Družba Schul je za račun fizične osebe

uvozila na Nizozemsko športni čoln, ki ga je kupec kupil v Franciji. Pri uvozu na Nizozemsko

je bilo uvozniku naloženo plačilo DDV. Uvoznik se s tem ni strinjal; trdil je, da kot oseba, ki

ni davčni zavezanec, ne more odbiti DDV, ki ga je davčni zavezanec že plačal v državi

izvoza. Ker se od vsakega uvoza obračuna DDV, lahko stopnji DDV odbije samo zavezanec

za DDV, ne pa tudi oseba, ki ni zavezanec za DDV. Zato prihaja pri tem do prekrivanja dveh

davkov (DDV je plačan v državi izvoznici in ponovno v državi uvoznici), kar je pa po mnenju

Sodišča ES ni v skladu z članom 90 PES: »člen (90) PES prepoveduje državam članicam

zahtevati plačilo DDV pri uvozu iz druge države članice, ki ga izvaža posameznik, če DDV ni

naložen že pri dobavi podobnega blaga s strani posameznika v državi uvoznika.«

V zadevi Schul I je Sodišče ES razlagalo člen 90 PES tudi kot osnovo za prepoved dvojnega

obdavčenja z DDV, kar ni prvotni namen te določbe. V primeru Schul II209

pa je Sodišče ES

še pojasnilo, da je treba upoštevati DDV, plačan v državi izvoznici in sicer:

1. Če je blago od takrat, ko je bil DDV plačan, do trenutka uvoza izgubilo vrednost, je

treba upoštevati DDV, zmanjšan za odstotek zmanjšane vrednosti blaga;

2. Če je blago od takrat, ko je bil DDV plačan, do trenutka izvoza pridobilo vrednost, je

treba upoštevati DDV, ki je bil dejansko plačan.

Pri tem je Sodišče ES odločilo, da mora oseba sama, ki želi, da se upošteva že plačan DDV v

državi izvoznici, predložiti dokaze o plačilu in o zmanjšani oziroma povečani prednosti

blaga.210

206

Zadeva 148/77 H. Hansen v. Hauptzollamt Flensburg. 207


Zadeva 15/81, Gaston Schul Duane Expenditur BV proti Inspecteur der Invoerrechten en Accijnzen, Roosendaal. 209

Zadeva 47/84, Staatssecretaris van Financiën v Gaston Schul Douane Expenditur BV.

57

11.) ZAKLJUČEK

Izhodišče te diplomske naloge je torej vprašanje zakaj je prepoved diskriminatornih

(protekcionističnih) davčnih norm dojeta, kot ena izmed temeljnih vrednot evropskega

pravnega sistema?

Po analizi obravnavane problematike lahko ugotovimo, da Pogodba o delovanju Evropske

unije med državami članicami prepoveduje carine, količinske omejitve in ukrepe z

enakovrednim učinkom.

Člen 30 PDEU določa, da so carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom

med državami članicami prepovedane. Sodišče ES (sedaj EU) je carine definiralo kot: »vsako

denarno dajatev, ne glede na njeno višino, njen namen in njen način uporabe, ki je

enostransko naložena in bremeni blago ob prehodu državne meje in ki ni carina v ozkem

smislu… čeprav ni naložena v korist države in ni nediskriminatorna ali protekcionistična in

tudi če blago, ki ga bremeni ta dajatev, ni v konkurenci z nobenim domačim

proizvodom.«211212

Ukrepe z enakovrednim učinkom (30. člen PDEU), kot ga imajo carine je Sodišče ES

definiralo v zadevah 2-3/62 kot: »dajatve ne glede na opis, tehniko, ki so naložene

enostransko in se nanašajo na proizvod iz države, ki dajatev uvaja in ki s spremembo cene

učinkujejo na prost promet blaga enako kot carinske dajatve« ter v zadevi Italian statistical

data, kot »kakršnakoli dajatev, ki se jo naloži v plačilo zaradi prometa blaga, ko to prehaja

meje, ovira prost pretok blaga.«213

Količinske omejitve med državami članicami pa prepovedujeta 34. člen PDEU (Med

državami članicami so prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakim

učinkom) in 35. člen PDEU (Količinske omejitve pri izvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom

so med državami članicami prepovedani). Sodišče EU pa je v primeru Dassonville podalo

široko definicijo, ki obsega tako količinske omejitve, kot tudi ukrepe z enakovrednim

učinkom količinskim omejitvam. Prepovedalo je: »vsa trgovinska pravila držav članic, ki so

sposobna neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno ovirati trgovino znotraj

Skupnosti« V tem primeru je Sodišče še navedlo, da: »Ukrepi ne smejo biti orodje za

arbitrarno diskriminacijo«.214

210


Zadeva 24/68, Komisija ES proti Italiji. 212


Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 371. 214


58

Prepoved carin, količinskih omejitev in ukrepov z enakovrednim učinkom ureja prepoved

davčne diskriminacije blaga, ko le to vstopa v državo članico, torej na meji.

Kar pa je morda najbolj zanimivo pa je to, da Pogodba o delovanju Evropske unije ne

prepoveduje samo diskriminacije tujih izdelkov pri uvozu v državo, ki jo predstavljajo carine,

količinske omejitve in ukrepi z enakim učinkom, temveč je EU v zoperstavljanju

protekcionističnim ukrepom naredila še korak naprej.

To pa je storila, ker bi države članice lahko izigrale namen omenjenih členov tako, da blaga

sicer ne bi diskriminirale na meji, bi pa lahko uvedle diskriminatorne davke na to blago, ko bi

le to že prečkalo mejo.

110. in 111. člen PDEU pa s tem, ko določata, da: »Nobena država članica ne uvaja,

neposredno ali posredno, kakršnih koli notranjih davkov na izdelke drugih držav članic, ki bi

bili višji od davkov, uvedenih neposredno ali posredno na enakovrstne domače izdelke.(110.

člen) in: »Kadar se izdelki izvažajo na ozemlje katere koli države članice, povračilo notranjih

davkov ne sme preseči notranjih davkov na omenjene izdelke, ki so bili uvedeni bodisi

neposredno ali posredno« (111. člen), državam članicam onemogočata prav to.

Upravičeno bi lahko dejali, da PDEU v členih 110 in 111 poseže globoko v suverenost držav

članic, saj je davčna politika tipična oblastna dejavnost urejanja in odločanja o davkih

oziroma obdavčitvi, ki se vrši na določenem teritoriju in v določenem času. V tej zvezi je

mišljeno zlasti določanje ciljev na področju davkov in sprejemanje ukrepov, ki naj omogočijo

realizacijo zastavljenih ciljev.215

Davčna politika je namreč simbol nacionalne suverenosti in

del državne ekonomske politike.216

Zato je še posebej zanimivo, da so se bile države članice

pripravljene odreči suverenosti celo na tem področju z namenom, da se prepreči uvajanje

protekcionističnih ukrepov.

215

Škof, Bojan; Wakounig, Marian; Tičar, Bojan; Jerman, Saša; Kobal, Aleš; Ferčič, Aleš; Davčno pravo; Pravna fakulteta: Davčno – finančni raziskovalni inštitut; Maribor, 2007, str. 26. 216

Šircelj, Andrej; Davki in pravne osebe v Evropski uniji: problematika obdavčitve pravnih oseb; Gospodarski vestnik; Podjetje in delo, št. 7/2004, str. 1015.

59

Ob navedenem pa se zastavljajo naslednja vprašanja:

1.) Kaj evropske države pridobijo, če se zaščitijo pred uvajanjem protekcionističnih

ukrepov?

2.) Zakaj so se bile evropske države pripravljene odreči tako pomembnemu delu

suverenosti samo zato, da se prepreči politika zaščite nacionalne proizvodnje

posameznih držav v Evropi?

3.) Zakaj se torej EU z takšno vnemo zoperstavlja protekcionizmu?

Odgovori na ta vprašanja se skrivajo v večstoletni analizi zaščitnih ukrepov in posledic, ki jih

le ti imajo tako na blaginjo v državi, ki te ukrepe uvaja, kot tudi na mednarodne odnose. V

zadnjih 500 letih so namreč države na področju davčne politike uvajale najrazličnejše ukrepe.

Nekateri med temi so bili zaščitne (protekcionistične) narave, medtem ko so drugi

(liberalistični) prepreke odstranjevali. Vsak ukrepi ima seveda tudi svoje posledice. Tako je

mogoče v daljšem časovnem obdobju opaziti tudi jasne povezave med ukrepi in posledicami,

ki jih ti povzročajo ter predvideti kakšne posledice bi uvajanje določenih ukrepov utegnilo

imeti v prihodnosti.

Liberalizem se zavzema za čim bolj neovirano poslovanje. To pomeni, da se zavzema za čim

bolj neoviran uvoz, torej čim manjše prepreke (carine, kvote, devizne omejitve, dovoljenja),

pri izvozu pa za čim manjše državne pomoči (konvertibilnost denarja, tečajna politika),

katerih namen je zaščita domačih proizvajalcev ter spodbuda domačih izvoznikov. Liberalna

država želi doseči zdravo konkurenco tako navznoter, kakor tudi v odnosih s tujino.

Obdavčenje je lahko relativno zmanjšala, prilive v proračun pa je uspela zagotoviti s tem, ko

je s svojo politiko omogočanja konkurence in odstranjevanja ovir ustvarila okolje, ki je

omogočilo dinamično rast podjetij in števila podjetnikov, kar pa je omogočilo tudi rast

dohodka zaposlenih.217

Na tak način je liberalna država v 18. in 19. stoletju uspela

gospodarstvu omogočiti pospešeno rast in s tem tudi omogočila višjo stopnjo blaginje svojim

državljanom, kot jo je pred tem bila sposobna ustvariti država z merkantilističnimi ukrepi

(uvajanje uvoznih carin, da se prepreči konkurenca tujega blaga na domačem trgu, izvozne

carine na domače surovine, da se le te ne izvažajo in da se tako ne povzroči pomanjkanje

surovin, ki bi jih potrebovala domača proizvodnja).

Nasprotnemu trendu pa smo bili priča predvsem v tridesetih letih 20. stoletja, ko so ZDA v

spopadanju z veliko depresijo začele uvajati protekcionistične ukrepe.

217


60

Tako so januarja 1930 sprejele zakon Smoot-Hawley Tariff Act. Ta je povečal carine na

20.000 izdelkov, ki so jih ZDA v tistem času uvažale. Povprečna carinska stopnja se je

posledično zvišala s 26%, kolikor je znašala v obdobju med 1921 in 1925, na 50% v obdobju

med letoma 1931 in 1935. Ostale vodilne države so kot povračilni ukrep tudi same dvignile

carinske stopnje, prav tako pa so tudi uvedle omejitve uvoza, prepovedale iznos deviz itd.

Povprečna carinska stopnja v tedaj 25 gospodarsko najmočnejših državah je narasla iz 15%,

kolikor je znašala leta 1928, na 25% do leta 1935. To trgovinsko zapiranje držav pa je

povzročilo postopno, vendar hitro zmanjševanje mednarodne trgovine. Tako je skupen uvoz

75 v tistem času gospodarsko najmočnejših držav postopno zmanjševal in sicer s 3 milijonov

tedanjih zlatih dolarjev, kolikor je skupen uvoz znašal v januarju 1929, na zgolj slab milijon

zlatih dolarjev do leta 1933. To je imelo posledice tudi na plače zaposlenih v ZDA, ki so v

tem času upadle kar za 20 do 50%.

Tudi brezposelnost je skokovito narasla (s 7,8% leta 1930 na kar 25% v letu 1933). Kriza leta

1929 pa je močno prizadela tudi banke, saj je zgolj v ZDA propadlo 744 bank in to samo v

prvih 10 mesecih po začetku krize.

Skupno pa je v ZDA zaradi gospodarske depresije propadlo kar 9.000 bank. Bruto družbeni

proizvod Združenih držav Amerike pa se je v tem obdobju kumulativno zmanjšal za 27%.

Zelo podobno pa se je dogajalo tudi v drugih državah.218

Na podlagi zgoraj navedenega lahko zaključimo, da je v zgodovini razvitim državam politika

svobodne trgovine koristila, uvajanje protekcionističnih ukrepov pa jim je škodilo. Tak

argument pa priznavajo tudi zagovorniki protekcionizma, ki so zastopali stališče, da bi le ta

moral biti začasen ukrep in upravičen samo do tedaj, dokler država ne doseže enake stopnje

razvitosti kot ostale razvite države. Potem pa je potrebno opustiti carine ter ostale omejitve in

tako omogočiti svobodno trgovino. Torej so bili celo zagovorniki protekcionizma prepričani,

da je liberalizem v končnem smislu boljši od politike zaščite.219

Kljub prepričljivosti argumentov o pozitivnem vplivu liberalizma na blaginjo v državi pa ni to

edini argument.

V skladu z merkantilističnim pogledom na mednarodno trgovino so države začele v 15.

stoletju uvajati visoke zaščitne carine ter na tak način ščitile domačo proizvodnjo in uvedle

izvozne carine, s čimer so preprečevale izvoz domačih surovin, ki so jih potrebovale domače

manufakture. Razvoj manufaktur je tako vplival tudi razmah mednarodne trgovine, kar pa je

sprožilo pospešeno borbo evropskih držav za kolonije, saj so jim le te predstavljale blagovna

tržišča.220

218

http://damijan.org/2009/02/13/protekcionizem-je-zdaj-najhitrejsa-pot-v-pogubo/, dne 30. 9. 2014. 219

Gusel, Leo, Bobek, Vito, Sistemi in instrumenti mednarodne menjave, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 1997, str.30. 220

Gusel, Leo, Bobek, Vito, Sistemi in instrumenti mednarodne menjave, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 1997, str. 24-25.


61

Mednarodna širitev v liberalizmu pa ni več toliko temeljila na vojaški ekspanziji (za razliko

od merkantilizma), kakor je bila predvsem ekonomske narave,221

saj je bilo mogoče do

blagovnih tržišč priti po mirni poti in ne le z vojaško silo. To pa pomeni, da je svoboden trg

vsaj na nek način nadomestil vojno in tako omogočil prerazdeljevanje bogastva po mirni poti.

Ravno tako je bilo možno zaznati nasprotni trend, torej zaostrovanje razmer potem, ko so

države v tridesetih začele množično uvajati protekcionistične ukrepe. Ti so imeli katastrofalne

posledice na političnem področju, saj so le ti povzročili stopnjevanje socialnega

nezadovoljstva ter nastanek političnih gibanj, osnovanih na nacionalizmu.

Tako so v mnogih državah na oblast prišli politiki, ki so zagovarjali ekstremistična stališča.

Ta trend je stopnjeval tekom tridesetih let prejšnjega stoletja in rezultiral v največji tragediji

človeštva - drugi svetovni vojni.222

Odgovore na zgoraj zastavljena vprašanje je moč podati v dveh točkah in sicer:

1.) Glede na zgodovinske izkušnje je torej moč reči, da evropske države z prepovedjo

diskriminatornih (protekcionističnih) davčnih norem omogočajo posameznikom, ki

živijo in delujejo znotraj Evropske unije, (veliko) višjo stopnjo blaginje, kot bi je bili ti

sicer deležni, če teh prepovedi ne bi bilo.

2.) Eden izmed temeljnih smotrov nastanka Evropske unije, ko je ta nastajala po drugi

svetovni vojni, je bil prav ta, da se prepreči morebitne nove vojne v Evropi. Kot se je

skozi zgodovino večkrat izkazalo, je namreč protekcionizem večinoma zaostroval

odnose med državami in tako tudi pogosto le te vodil v vojno. Odnos med

diskriminatornimi zaščitnimi ukrepi in vojno pa je še morda najbolje opisal Frederic

Bastiat, ko je dejal: »če ne bo čez mejo potovalo blago bo pa vojska«.

Iz navedenega je moč sklepati, da je prepoved diskriminatornih (protekcionističnih) ukrepov

civilizacijska pridobitev, ki bistveno prispeva tako k blaginji, kakor tudi k miru, zato se

vsekakor upravičeno smatra za eno temeljnih vrednot evropskega pravnega sistema.

221

Kenda, Vladimir, Bobek, Vito, Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov, spremenjena in dopolnjena izdaja, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 2003, str. 298. 222

http://damijan.org/2009/02/13/protekcionizem-je-zdaj-najhitrejsa-pot-v-pogubo/, dne 30. 9. 2014.


62

12.) LITERATURA:

Bedrač, Janja; Diskriminatorni nacionalni davki na enotnem trgu EU; Evro pravna

praksa, št. 3/2003, str. 25-26.

Grilc, Peter, Pravo Evropske Unije, druga knjiga, Pravna fakulteta in Cankarjeva

založba, Ljubljana, 2004.

Gusel, Leo, Bobek, Vito, Sistemi in instrumenti mednarodne menjave, Ekonomsko-

poslovna fakulteta, Maribor, 1997.

Hojnik, Janja, Decentralizacija pristojnosti za urejanje notranjega trga EU, GV

založba, Ljubljana, 2011.

Hojnik, Janja, Ordoliberalizem – teorija povezovanja prava in ekonomije,

Lexonomica, Maribor, 2009.

http://www.lexonomica.com/journal/images/volume%201/No1/hojnik_-

_ordoliberalizem.pdf, z dne 10.9.2014.

http://damijan.org/2009/02/13/protekcionizem-je-zdaj-najhitrejsa-pot-v-pogubo, z dne

20.9.2014.

http://www.carina.gov.si/si/carina/carinska_tarifa/skupna_carinska_tarifa/, z dne

20.1.2015.

http://www.nato.int/docu/review/2009/FinancialCrisis/PROTECTIONISM/SL/index.h

tm, dne 1.10.2014.

http://www.scpet.net/vss/xinha/plugins/ExtendedFileManager/demo_images/egradiva/

MAKRO_EKO_Povse___2014_2015_.pdf.

Kenda, Vladimir, Bobek, Vito, osnove mednarodnih ekonomskih odnosov,

spremenjena in dopolnjena izdaja, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 2003

Knez, Rajko, Hojnik, Janja, Notranji trg EU, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru,

Maribor, 2009.

Knez, Rajko; Vpliv davčnih pravil na delovanje skupnega trga; Zbornik referatov;

Slovenski inštitut za revizijo; Portorož, 16. in 17. oktober 2003.

Mestinšek, Podbrežnik, Frančiška, Vpliv diskriminatornih in nediskriminatornih

pravnih norm na gospodarske subjekte s poudarkom na davku na dodano vrednost,

Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, januar, 2011.

Pernek, Franc, Finančno pravo in javne finance, Ponatis druge dopolnjene izdaje,

Pravna fakulteta univerze v Mariboru, Maribor, 2001.



http://damijan.org/2009/02/13/protekcionizem-je-zdaj-najhitrejsa-pot-v-pogubo






63

Pernek, Franc; Škof, Bojan; Kobal, Aleš; Rožic, Uroš; Finančno pravo in javne

finance; Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta; Maribor, 2001.

Šircelj, Andrej; Davki in pravne osebe v Evropski uniji: problematika obdavčitve

pravnih oseb; Gospodarski vestnik; Podjetje in delo, št. 7/2004.

Škof, Bojan; Wakounig, Marian; Tičar, Bojan; Jerman, Saša; Kobal, Aleš; Ferčič,

Aleš; Davčno pravo; Pravna fakulteta: Davčno – finančni raziskovalni inštitut;

Maribor, 2007.

Uvod v pravo Evropske unije, Ferčič, Aleš, Hojnik, Janja, Tratnik, Matjaž, GV

Založba, Ljubljana, 2011.

64

13.) VIRI

Edouard Dubois et Fils SA proti Garoner Exploitations SA, zadeva C16/94 ZOdl.

1995, str. I-2421.

Firma Steinike und Weinling proti Bundesamt fur Ernahtung und Forwirtschaft, 78/76,

ZOdl. 1977.


http://eur-lex.europa.eu/legal-

content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL, dne 16.2.2015.

http://www.carina.gov.si/si/carina/carinska_tarifa/skupna_carinska_tarifa/, z dne

20.1.2015).

http://www.europarl.europa.eu/topics/treaty/pdf/amst-en.pdf, dne 9.2.2015.

http://www.svz.gov.si/fileadmin/svz.gov.si/pageuploads/Primarna_zakonodaja/Rimski

_pogodbiSL.pdf, dne 16.2.2015.

http://www.svz.gov.si/fileadmin/svz.gov.si/pageuploads/Primarna_zakonodaja/Rimski

_pogodbiSL.pdf, dne 16.2.2015.

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlurid=19953, dne 25.3.2015.

https://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/EC_consol_Treaty_of_EC.pdf, dne 9.

2. 2015.

Lancry in drugi proti Direction Generale des Souanes in drugi, C-363 in 407-411/93,

ZOdl. 1994.

Simitzi proti Kos, C-485&486/93, ZOdl. 1995.

Social Fonds voor de Diamantarbeidersv SA ch Brachfeld & sons, zadeva 2&3/69,

Zodl. 1969, str. 211.

Uredba (ES) št. 764/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o

določitvi postopkov za uporabo nekaterih nacionalnih tehničnih pravil za proizvode, ki

se zakonito tržijo v drugi državi članici, in o razveljavitvi Odločbe št. 3052/95/ES.

(vir: http://eur-

lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2008:218:0021:0029:sl:PDF, dne

6.2.2015).

Uredba sveta EGS st. 2913/92 z dne 12. 10. 1992, UL L 302, 19. 10. 1992. Leta 2008

je bil sprejet moderniziran carinski zakonik- Uredba 450/2008 (http://eur-





http://www.europarl.europa.eu/topics/treaty/pdf/amst-en.pdf





http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlurid=19953

https://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/EC_consol_Treaty_of_EC.pdf




65

lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2008:145:0001:0064:sl:PDF, dne

25.3.2015.

Zadeva 10/61 Italy v. Commission.

Zadeva 112/84 Humbold v. Directeur des Services Fiscaux.

Zadeva 120/78 Rewe-Zentrale AG V. Bundesmonopolverwaltung fur Branntwein

(Reference for a Preliminary Ruling: Hessisches Fenanzgericht).

Zadeva 127/75 Bobie v. Hauptzollamt Aachen-Nord.

Zadeva 148/77 H. Hansen v. Hauptzollamt Flensburg.

Zadeva 15/81, Gaston Schul Duane Expenditur BV proti Inspecteur der Invoerrechten

en Accijnzen, Roosendaal.

Zadeva 152/78, ZOdl. 1980.

Zadeva 168/78 Commission v. France.

Zadeva 170/78.

Zadeva 178/84 Comission v. Germany.

Zadeva 18/87 Commission v. Germany.

Zadeva 21/79 Commission v. Italy.

Zadeva 21/84, Cimmission v. France.

Zadeva 222/82 Apple and Pear Development Council v. K.J. Lewis Ltd.

Zadeva 24/68 Commission v. Italy, Re Levy on exports to finance the compilation of

statistical data (1969) ECR 193, 7.

Zadeva 24/68, Komisija ES proti Italiji.

Zadeva 243/84 John Walker v. Ministerier for Skatter.

Zadeva 249/81 Commission v. Ireland.

Zadeva 261/79 Criminal Proceedings against Herbert Gilli and Paul Andres

(Preference for a Preliminary Ruling:Pretura di Bolzano-Italy).

Zadeva 261/81 Walter Rau Lebensmittelwerke v. de Smedt Pvba (Reference for a

preliminary ruling: Landegericht Hamburg).

Zadeva 266/81 SIOT v. Ministry of Finance (Reference for a preliminary Ruling:

Corte Suprema di Cassazione).


66

Zadeva 32/80 Officier van Justitie v. J.A.M.W.J. Kortmann (Reference for a

Preliminary Ruling: Arrondissementsrechtbank Roermond).

Zadeva 340/87 Commission v Italy.

Zadeva 39/82 Mathis Donner v Netherlands (Reference for a Preliminary Ruling:

Kantongerecht 's-Gravenhage).

Zadeva 43/71 Poloti sas v. Ministry of Finance (Reference for a preliminary Ruling:

Tribunale civile e penale di Torino.

Zadeva 45/88, Commission v Ireland.

Zadeva 46/76 W.J.G. Bauhuis v. Netherlands (Reference for a preliminary Ruling:

Arrondissmentsrechtbank s' Gravenhage).

Zadeva 47/84, Staatssecretaris van Financiën v Gaston Schul Douane Expenditur BV.

Zadeva 52/65 Germany v Commission.

Zadeva 55/65 Germany v Commission.

Zadeva 57/65 Firma Alfons Lütticke GmbH v. Hauptzllamt SAARLLOUIS.

Zadeva 63/74 W. Cadsky SpA v. Istituo Nazionale v Commercio Estero (Reference

for a preliminary Ruling: Tribunale civile e penale di Bolzano).

Zadeva 74/76, Iannelli & Volpi SpA v Ditta Paolo Meroni, Reference for a

preliminary ruling: Pretura di Milano - Italy.

Zadeva 77/72 Capolonga v. Azienda Agricolo Maya; Zadeva 94/74 Industrija Gomma

v Ente Nazionale per la Cellulose (Reference for Preliminary Ruling: Pretura di

Conegliano).

Zadeva 8/70 Commission v. Italy.

Zadeva 8/74 Procureur de Roi v Dasonville.

Zadeva 87/75 Bresciani v. Admministrazione Italiana delle Finanze.

Zadeva 88/77 Societe les Commissaires Reunis Sarl v. Recaveur des Douanes

(Reference for a preliminary Ruling: Tribunal d' instance de Bourd-en Bresse).

Zadeva 89/76 Commission v. Natherlands

Zadeva C- 293/93 Ludomira Neeltje Barbara Houtwipper.

Zadeva C-115/96 Reference for a Preliminary Ruling; Tullilautakunta by Outkumpu.

67

Zadevi 2-3/62 Social Fonds voor de Diamantareiders v. SA Brachfeld & Sons and

Chougol Diamond Co (1969) ECR 211 (Reference for a Preliminary Ruling:

Vredegerecht Antwerpen).

Zadevi 2-3/62.

Zadevi 36, 71/80 Irish Creamery Milk Suppliers' Association v Ireland.

Zadevi 90-91/63 Commission v. Luksemburg and Belgium.

norm in njen pomen diplomsko delo - core · carine, uvozne kvote in ukrepi z enakim učinkom ter...

Documents