UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

EKONOMSKI ODNOSI MED EU IN AFRIŠKIMI EKONOMSKIMI INTEGRACIJAMI

Economic relations between the EU and African

economic communities

Kandidat: Matjaž Lašič Program: univerzitetni (Ekonomija 96) Študijska smer: mednarodna menjava Mentor: dr. Klavdij Logožar, izredni profesor

Podova, september 2011

2

PREDGOVOR Afrika je danes najrevnejša celina na svetu, kar je predvsem posledica preteklega avtoritativnega sistema vladanja in razširjeno korupcijo, ki je povzročala krajo državnega premoženja in mednarodne pomoči. Poleg tega pa so nenehni boji za bogate naravne vire zaznamovali Afriko kot celino z največjo stopnjo civilnih konfliktov. Kljub dolgoletni stagnaciji celotnega kontinenta se stvari v nekaterih državah obračajo na bolje. Na razvoj afriške celine je skozi zgodovino najbolj vplivala evropska civilizacija (predvsem obdobje kolonializma), ki danes sodeluje z Afriko v okviru Evropske Unije. Afriški trg je za EU zelo privlačen predvsem zaradi zalog surovin, zato želi EU na tem področju utrditi trgovinske in razvojne vezi. To se kaže v tem, da je EU največji trgovinski partner afriških in držav in hkrati zagotavlja dve tretjini razvojne pomoči afriškim državam. EU ima z Afriko sklenjenih veliko preferencialnih trgovinskih sporazumov, ki olajšajo trgovanje med državami. Vse afriške države, z izjemo Libije, imajo z EU sklenjene partnerske sporazume v okviru evro-sredozemskega partnerstva, Cotonou sporazuma in sporazuma o trgovinskem razvoju in sodelovanju. Ti sporazumi zajemajo tudi gospodarske reforme, podporo za infrastrukturo ter zdravstvene in izobraževalne programe. V središču pozornosti vseh sporazumov je zmanjševanje in postopna odprava revščine, trajnostni razvoj in postopna integracija afriških držav v svetovno gospodarstvo. Diplomsko delo je zasnovano tako, da v prvem delu opisujem teorijo ekonomskih integracij, vzroke za nastanek ekonomskih integracij, gospodarski razvoj Afrike. V tem poglavju bom pa tudi predstavil in opisal vse pomembne in trenutno delujoče afriške ekonomske integracije. Predstavil bom tudi cilje teh integracij, morebitne medsebojne sporazume in dogovore med temi integracijami, ki jih sklepajo z namenom izboljšati razmere v državah članicah. V drugem delu bom podrobneje predstavil vse pomembnejše sporazume med Evropsko Unijo in Afriko, kakšni so bili cilji teh sporazumov in do kakšne stopnje so bili ti sporazumi tudi v praksi uporabljeni. V zadnjem delu pa se bom osredotočil na blagovno menjavo med EU in Afriko in potem še podrobneje na blagovno menjavo med Slovenijo in Afriko (osredotočil pa se bom na tri države in sicer na Egipt, Nigerijo in Južnoafriško republiko). Diplomsko delo končujem s sklepom v katerem so zbrane ugotovitve, ki izhajajo iz diplomskega dela.

3

KAZALO VSEBINE 1 UVOD .................................................................................... 5

1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA ............ 5 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE ........................... 5 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE.................. 6 1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA ....................... 6

2 EKONOMSKE INTEGRACIJE V AFRIKI ................................ 7 2.1 Pojem mednarodne ekonomske integracije........................... 7

2.1.1 Prostotrgovinsko območ je ........................................... 10 2.1.2 Carinska unija ............................................................ 10 2.1.3 Skupni trg .................................................................. 11 2.1.4 Ekonomska in monetarna unija .................................... 11 2.1.5 Popolna ekonomska integracija ................................... 12

2.2 Razlogi za nastanek mednarodnih ekonomskih integracij ... 13 2.3 Afriška celina in njen gospodarski razvoj .......................... 13 2.4 Vzroki za neuspeh afriškega gospodarstva ........................ 14 2.5 Ekonomske integracije v Afriki ........................................ 15

2.5.1 ECOWAS................................................................... 15 2.5.2 COMESA ................................................................... 17 2.5.3 EAC .......................................................................... 19 2.5.4 SADC ........................................................................ 20 2.5.5 CEN – SAD................................................................ 21 2.5.6 ECCAS ...................................................................... 23 2.5.7 AMU ......................................................................... 24 2.5.8 IGAD......................................................................... 24 2.5.9 OAU .......................................................................... 25 2.5.10 AU ............................................................................ 25

3 EKONOMSKO SODELOVANJE MED EU IN AFRIŠKIMI INTEGRACIJAMI ...................................................................... 30

3.1 Konvencija Yaounde I ...................................................... 30 3.2 Konvencija Yaounde II .................................................... 30 3.3 Konvencija Lome I .......................................................... 30 3.4 Konvencija Lome II ......................................................... 31 3.5 Konvencija Lome III ........................................................ 32 3.6 Konvencija Lome IV ........................................................ 32 3.7 Revizija konvencije Lome IV ........................................... 32 3.8 Zelena knjiga (Green Paper) ............................................. 33 3.9 Cotonou sporazum ........................................................... 33

4 TRGOVANJE MED EU IN AFRIKO ...................................... 37 4.1 Ekonomski odnosi med EU in Egiptom ............................. 41 4.2 Ekonomski odnosi med EU in Nigerijo.............................. 43 4.3 Ekonomski odnosi med EU in Južnoafriško republiko ........ 45

4

5 SKLEP ................................................................................. 47 LITERATURA IN VIRI .............................................................. 50 SEZNAM SLIK .......................................................................... 53 SEZNAM TABEL ....................................................................... 53

5

1 UVOD 1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA V diplomskem delu bom raziskoval področje ekonomskih odnosov in mednarodnega sodelovanja med Evropsko unijo in ekonomskimi integracijami v Afriki. Sodelovanje med Evropo in Afriko sega daleč v preteklost – v obdobje kolonializma. Danes pa ima EU povsem drugačno vlogo v Afriki, kot pa so jo imele takrat kolonialne velesile. Kot trgovinska velesila EU ne skrbi le za svojo skupno trgovinsko politiko, temveč tudi za razvojno pomoč državam v razvoju. Eden izmed najpomembnejših je preferencialni sporazum Evropske unije z afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami, ki ga bom tudi podrobneje predstavil. Za to tematiko sem se odločil, ker je afriška celina na svetu najmanj razvita, vendar pa se postopoma razvija in ima veliko še neizkoriščenih virov, pa tudi zato, ker ta tematika še praktično ni bila veliko obdelana v diplomskih delih. K tem neizkoriščenim virom spadajo na severu s turizmom in nafto obogatene mediteranske države, Centralna Afrika, ki je bogata s surovinami, a žal hkrati tudi s političnimi konflikti in z JAR (Južnoafriško Republiko) na jugu, ki predstavlja eno izmed najrazvitejših afriških držav. Vzroke za tako slab razvoj lahko najdemo v sistemu diktature, ki je prevladoval v prejšnjem stoletju in je tudi še danes prisoten v velikem številu afriških držav. Postopoma se že uveljavlja demokracija, a so posledice starih režimov še vedno vidni predvsem v korupciji, konfliktih, pomanjkanju administrativnih in organizacijskih kapacitet in posledično v neučinkoviti birokraciji. Vse to pa se kaže v nestabilnem vodenju držav in humanitarnih krizah, kar pa pomeni velike ovire pri poskusih vzpostavljanja gospodarskih odnosov s preostalim svetom, predvsem s tistimi državami, ki bi lahko bile pomembni ekonomski partnerji. 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE Namen diplomskega dela je predstaviti ekonomske integracije v Afriki, njihova delovanja in cilje, ter analizirati njihove odnose z Evropsko unijo. Namen je tudi podrobneje spoznati Evropsko unijo in predstaviti trgovanje med EU in Afriko v številkah, prav tako pa predstaviti tudi trgovino med Slovenijo in Afriko. Cilji diplomskega dela so naslednji:

• podrobneje predstaviti afriške ekonomske integracije, • ugotoviti kakšni so odnosi med EU in afriškimi ekonomskimi integracijami, • preučiti kako pomemben trgovinski partner je Afrika tako za EU kot za Slovenijo, • pojasniti sporazume med EU in Afriko, ki so že v veljavi, ter sporazume, ki so

predvideni za prihodnost. Trditve, ki jih bom skušal dokazati, so:

• sodelovanje afriških držav z EU ugodno vpliva na gospodarski razvoj teh afriških držav,

• med EU in afriškimi ekonomskimi integracijami je sklenjenih malo sporazumov, • Slovenija bolj malo sodeluje z afriškimi državami, • mednarodni sporazumi so pogoj za uspešno ekonomsko sodelovanje, • EU vrednostno več uvozi iz Afrike kot pa tja izvozi.

6

1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE Predpostavljam, da bodo podatki, ki jih bom potreboval pri pripravi diplomskega dela verodostojni in realni. V diplomskem delu se bom omejil na afriške ekonomske integracije in na EU. Pri raziskavi pa me je omejevalo predvsem pomanjkanje virov v slovenščini in splošno pomanjkanje knjižnih virov, a je bilo na voljo veliko število elektronskih virov, ki so bili v angleščini. Omejitev je tudi, da bom podatke v blagovni menjavi dobil le iz strani EU, saj afriške države še ne vodijo podrobnih podatkov in tako nebom mogel preveriti ali se ti podatki ujemajo. V zadnjem delu diplomskega dela, kjer bom analiziral količinsko in vrednostno menjavo med EU in Afriko, ter med Slovenijo in Afriko se bom podrobneje omejil na tri države: Egipt, Nigerijo in Južnoafriško republiko. 1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA Moja raziskava bo makroekonomska, saj bom raziskoval ekonomske odnose med afriškimi ekonomskimi integracijami in EU. Metoda za proučevanje bo dinamična z vpogledom v začetno stanje in razvojem sprememb. V okviru deskriptivnega pristopa bom uporabil naslednje metode:

- metoda deskripcije (opisal bom teorijo, pojme in ugotovljena dejstva), - metoda klasifikacije (potrebno bo definirati določene pojme), - zgodovinska metoda (kot temelj odnosov med državami bom upošteval sporazume

sklenjene v preteklosti),

- metoda kompilacije (v nalogi bom povzemal nekatera spoznanja, sklepe ter rezultate drugih avtorjev).

V okviru analitičnega pristopa:

- metoda analize (razčlenjeval bom ugotovitve iz prakse in iz teorije). Viri, ki jih bom uporabljal, so sekundarni, saj so podatki že bili zbrani in pripravljeni za uporabo. Podatke bom zbiral s pomočjo interneta in v knjižnici (učbeniki, revije, časopisi).

7

2 EKONOMSKE INTEGRACIJE V AFRIKI 2.1 Pojem mednarodne ekonomske integracije Pojem integracija je izhaja iz latinske besede integratio in pomeni sestavljanje, združevanje in povezovanje posameznih delov v celoto. Izraz integracija se uporablja na številnih znanstvenih področjih, v svoji diplomski nalogi pa se bom omejil le na področje ekonomije, kjer pa avtorji različno opredeljujejo pojem mednarodne ekonomske integracije. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1991, 55), lahko preberemo, da integracija pomeni povezovanje posameznih enot, delov v večjo celoto oz. združevanje. Podobno navaja tudi Mileta (1988, 38), ki integracijo enači z združevanjem, sestavljanjem in povezovanjem v celoto. Jovanovič (1998, 5-8) navaja več definicij mednarodne ekonomske integracije iz katerih je razvidno, da jo avtorji razlagajo različno:

- Balassa jo definira kot proces (dinamični koncept) in kot stanje (statični koncept). Kot proces to pomeni odpravljanje diskriminacije med različnimi državami, kot stanje pa pomeni odsotnost različnih oblik diskriminacije,

- El Agraa v prvi definiciji mednarodne ekonomske integracije opisuje le-to kot dejanje

dveh ali več držav, s katerim se strinjajo, da bodo težile k skupnim ciljem in vodile skupne politike. V drugi definiciji pa pravi, da je to proces, v katerem se odstranijo vse diskriminatorne ovire za trgovanje med sodelujočimi narod ter ustanovijo določeni elementi medsebojnega sodelovanja,

- Pinder ugotavlja, da mednarodna ekonomska integracija predstavlja odstranjevanje

diskriminacije med ekonomskimi subjekti članic in ustvarjanje ter uporabo usklajenih in skupnih politik v dovolj velikem obsegu, da se zagotovi izvedba glavnih ekonomskih ciljev,

- Drysdale in Garnaut integracijo razlagata kot gibanje, ki pripelje k eni sami ceni za

blago, storitev ali produkcijski faktor. Če želimo pa v celoti zaobjeti pojem integracije, pa moramo vključiti še politike, ki sprožijo omenjeno gibanje,

- Panić razlikuje med odprtostjo, integracijo in medsebojno odvisnostjo. Ekonomija je

odprta, če ima malo ovir za mednarodno trgovino in mobilnost produkcijskih faktorjev. Odprtost ekonomije pa še ne pomeni, da je integrirana v mednarodni ekonomski sistem. Mednarodna integracija nastopi le tedaj, ko vključuje aktivno sodelovanje v mednarodni izmenjavi dela. Za dve ali več ekonomij lahko rečemo, da sta medsebojno odvisni le v primeru, ko sta povezani do take mere, da je ekonomski razvoj ene države značilno pod vplivom ekonomske situacije in politike v državi partnerici,

- Tinbergen pa razdeli ekonomsko integracijo na pozitivno in negativno. Pozitivna se

navezuje na preoblikovanje že obstoječih instrumentov in institucij držav članic, ter uvajanje novih z namenom učinkovitejšega delovanja trga po integraciji. Negativna pa se nanaša na odstranitev trgovinskih ovir med udeleženimi državami in vseh omejitev v procesu liberalizacije trgovine. Na osnovi te definicije negativna integracija

8

vključuje prostotrgovinsko območje, carinsko unijo in skupni trg, saj gre pri teh oblikah integracije za odstranjevanje ovir za lažji pretok proizvodov. Pri monetarni in ekonomski integraciji pa imamo tudi elemente pozitivne integracije. Na podlagi izkušenj lahko trdimo, da je pozivna integracija v primerjavi z negativno integracijo lažja, saj omogoča pravil in učinkovitejše delovanje integriranega trga in pospeševanje širših ciljev integracijske sheme.

Machlup (1997, str. 3) ugotavlja, da se je pojem integracija v ekonomiji sprva uporabil za povezovanje podjetij v kartele, koncerne in truste. V smisli posameznih gospodarstev v večja gospodarska področja, pa ima beseda integracija zelo kratko zgodovino. Nekateri teoretiki (Laursen, 1995, str. 4) vidijo ekonomsko integracijo predvsem kot proces, ki bo zagotovil mir, varnost in večjo gospodarsko blaginjo. Iz navedenih definicij in razlag različnih svetovnih ekonomistov je težko podati splošno definicijo pojma mednarodne ekonomske integracije, saj so pogledi nanjo zelo različni. Ugotovimo lahko, da je vsem različnim definicijam skupno to, da je temeljni cilj mednarodnih ekonomskih integracij čimbolj svobodna menjava blaga in storitev med državami članicami. Ekonomsko integracija bi tako naj bolj ali manj odpravljala različne ovira za tesnejše gospodarsko sodelovanje med državami članicami. Pogosto je težko ločiti med ekonomskimi integracijskimi povezavami med državami in povezavami, ki nastajajo med državami, a vsebinsko (glede na metode in cilje sodelovanja) nisi enake ekonomskim integracijam. Gre za posebne sporazume o ekonomskem sodelovanju, sklenjene med državami, ki imajo drugačne cilje in drugačen način delovanja kot ekonomske integracije, ki jih med seboj sklepajo države – IMF, WTO, OECD, OPEC, itd. Z razliko od mednarodnih integracij je osnovni namen mednarodnih ekonomskih organizacij usklajevanje ekonomskega sodelovanja članic. (Kumar, 2008, str. 2). Ekonomske integracije lahko razvrstimo po naslednjih štirih osnovnih kriterijih: geografski prostor, obseg sodelovanja članic, vrsto integracijskih aktivnosti ter metode in motive integriranja. Znotraj integracijske skupine je mogoča tudi podrobnejša členitev integracijskih oblik na podskupine (ibid, 2008, str. 2-3):

1. Integracije glede na geografski prostor, ki ga zajemajo delimo na: - subregionalne, - regionalne, - medregionalne, - globalne – zaenkrat samo še kot možnost v prihodnosti. 2. Integracije glede na obseg sodelovanja njihovih članic: - parcialne integracije, - sektorske integracije, - vseobsežne integracije. 3. Integracije glede na metode in motive integriranja: - institucionalne integracije, ki temeljijo na aktivnosti in vlogi ustanov, - tržne integracije, ki so odvisne od odločitev gospodarski subjektov glede na tržne

razmere, - pozitivne integracije, ki so nastale s pospeševalnimi ukrepi države,

9

- negativne integracije, ki so nastale zaradi odstranjevanja ovir za medsebojno gospodarsko sodelovanje subjektov iz različnih držav.

4. Integracije glede na vrsto gospodarskih aktivnosti, ki so osnova povezovanja: - proizvodne integracije, - integracije na področju storitev, - integracije na področju produkcijskih faktorjev, - integracije na varnostnem in političnem področju, - integracije na monetarnem področju, - integracije na področju delovanja trga.

Ob vseh naštetih elementih pa lahko vsebinsko zahtevnejše oblike integracij vsebujejo tudi elemente iz varnostnih, strateških in političnih področij. Ekonomske integracije imajo več pojavnih oblik, ki se razlikujejo po stopnji povezanosti med državami članicami. V teoriji ekonomske integracije je Balassa (Alendar, 1985, str. 13) razdelil integracije na pet stopenj:

1. prostotrgovinsko območje, 2. carinska unija, 3. skupni trg, 4. enotni trg/ekonomska unija, 5. popolna ekonomska integracija.

Nekateri že prej omenjeni ekonomski teoretiki (Dicken, 1999, Appleyard & Field, 1995, El-Agraa, 1997) omenjajo samo prve štiri stopnje regionalnih ekonomskih integracij, kjer se stopnja povezanosti stopnjuje. Jovanović (2006, str. 22) je stopnje ekonomske integriranosti razdelal še podrobneje in jih razdelil na sedem stopenj:

1. prednostni carinski sporazum, 2. delna carinska unija, 3. prostotrgovinsko območje, 4. carinska unija, 5. skupni trg, 6. ekonomska unija, 7. popolna ekonomska unija.

Prednostni carinski sporazum predvideva, da so carinske stopnje med državami podpisnicami nižje v primerjavi s carinskimi stopnjami do tretjih držav, delna carinska unija pa nastane, ko sodelujoče države obdržijo svoje začetne carine na skupno trgovino in uvedejo skupne zunanje carine na trgovino s tretjimi državami. Tudi Kenda in Bobek (2003, str. 177-179) navajata sedem faz integracijskega procesa, kjer Jovanovićevim fazam dodajata nacionalno državo kot prvo fazo in integriran nadnacionalni sistem kot zadnjo fazo integracijskega procesa. Po njunem mnenju je integriran nadnacionalni sistem dosežen z odpovedjo kulturne, nacionalne in etične identitete držav članic.

10

2.1.1 Prostotrgovinsko območje V prostotrgovinskem območju države članice ukinejo carinske in količinske omejitve pri menjavi med seboj, zadržijo pa pravico do vzpostavljanja lastne zunanje trgovinske politike do držav, ki niso članice prostotrgovinskega območja. Ker vsaka država članica ohranja individualno pravico urejanja carinskih stopenj do tretjih držav imajo lahko države različne stopnje carine do tretjih držav. Carine se lahko nanašajo le na določene proizvode ali na skupino proizvodov, lahko pa tudi na celoto (Appleyard & Field, 1995, str.321). Prostotrgovinsko območje pa ima tudi svoje slabosti, ki je kažejo v obliki reeksportnih poslov in switch trgovine. Do tega pride kadar ena od držav uvede carino do tretjih držav, ki je višja od carine, ki jo je uvedla druga država, bodo tretje države izvažale preko države z nižjo zunanjo carino. Blago iz tretjih držav bo tako prišlo v državo z višjo uvozno carino z reeksportiranjem iz države z nižjo uvozno carino, v katero se je blago dejansko uvozilo. Zaradi tega morajo države članice prostotrgovinskega območja uvesti mehanizem, ki preprečuje uvoz blaga iz držav z nizko carinsko stopnjo v države z visoko carinsko stopnjo. Zato se države običajno poslužujejo pravil o poreklu blaga, ki državam članicam omogoča, da se izognejo učinku odvračanja trgovine. Ta pravila omogočajo prosto trgovanje med članicami sporazuma samo s proizvodi, ki so v celoti ali večinoma proizvedeni znotraj držav članic. V praksi so stroški uporabe pravila visoki, saj zahtevajo, da se nad blagom, ki prehaja notranje meje, izvaja nadzor, da se zagotovi upoštevanje pravil in pobere pripadajočo uvozno carino. Brez pravil o poreklu blaga bi imela država z najnižjo carinsko stopnjo največ koristi, to je celotnega carinskega dohodka prostotrgovinskega območja.

2.1.2 Carinska unija Carinska unija omogoča, poleg značilnosti prostotrgovinskega območja, oblikovanje skupne carinske stopnje proti tretjim državam in oblikovanje skupnih institucij. Vse države članice imajo enotne carinske stopnje na uvoženo blago iz držav zunaj carinske unije, medtem ko tretje države lahko do držav unije ohranijo iste carinske stopnje (Alendar, 1985, str.13). Slabost carinske unije je, da države članice ne morejo neodvisno odločati o carinski politiki do tretjih držav kot to lahko storijo pri prostotrgovinskem območju. Prostotrgovinska območja lahko v primerjavi s carinsko unijo bolj prispevajo k blaginji držav članic, saj pri oblikovanju prostotrgovinskega območja države niso prisiljene dvigniti svojih carin, medtem ko bi jih pri carinski uniji države z nižjimi začetnimi carinami lahko dvignile. (De Melo et al., 1993, str. 173). Carinska unija zahteva tudi večjo politično predanost, saj se morajo države članice uskladiti glede skupne zunanje trgovinske politike in vzpostaviti proračunske mehanizme, da lahko razdelijo dohodek, ki ga prinesejo carine, med države članice. Carinska unija ima tudi pozitivne učinke, ki jih povzemam do De Melu et al. (1993, str. 173). Pri oblikovanju carinske unije lahko najmanj protekcionistična država prisili bolj proteksionistične članice v znižanje carinske stopnje. Carinska unija državam članicam tudi omogoča, da države znotraj unije prosto trgujejo tako z domačim kot z zunanjim blagom. Prednost se kaže tudi v enostavnejših formalnostih na notranjih meji ali pa teh celo ni, pri prostorgovinskem območju pa lahko pride do velikih zamud pri čezmejnem pretoku blaga

11

(npr. pri dolgotrajni carinski postopki pri ugotavljanju porekla blaga). Vzpostavitev carinske unije pomeni tudi prihranek denarja za administracijo zaradi zmanjšanja števila carinikov in mejnih kontrol. Salvatore (1998, str. 306) k temu dodaja, da v kolikor države nastopajo kot enota, imajo na svetovnem trgu pri mednarodnih trgovinskih pogajanjih večjo moč kot posamezne države.

2.1.3 Skupni trg Skupni trg je ustvarjen, ko zraven odprave carin med državami članicami in sprejetja skupne zunanjetrgovinske politike do tretjih držav pride tudi do odprave ovir prostemu pretoku proizvodnih faktorjev (delovne sile in kapitala) med državami članicami. Popolna mobilnost delovne sile in kapitala med državami članicami predstavlja višjo stopnjo integriranosti in hkrati zmanjšuje pristojnosti posameznega gospodarstva (Appleyard & Field, 1995, str. 322). Uvedba gibljivosti proizvodnih dejavnikov preko državnih meja članic integracije lahko poveča učinkovitost z bolj racionalno porazdelitvijo resursov, hkrati pa lahko povzroči zapostavljanje regije ali poslabšanje splošnih regionalnih problemov. Pri tej obliki gre za poenotenje tržišča do te mere, da se zraven carinskih ovir odstranijo še druge necarinske ovire med državami članicami. Govora je o ukinitvi dovoljenj, kvot, o omejevanju vnosa in iznosa valut, poenotenju standardov v zvezi z zaščito zdravja in varovanja okolja, poenotenju davkov na dodano vrednost. Prost pretok kapitala in svobodno ustanavljanje podjetij imata poseben pomen, saj lahko matično podjetje v drugih državah članicah prosto ustanovi svoje podjetje. Na skupnem trgu se pomen državnih mej izgublja. Imajo le še formalno politično naravo, ekonomske meje pa ne obstajajo več.

2.1.4 Ekonomska in monetarna unija Ekonomska unija vključuje značilnosti skupnega tržišča in vsebuje združitev gospodarskih institucij ter uskladitev ekonomske politike držav članic. Oblikujejo se različne nadnacionalne institucije, ki med državami članicami pospešujejo proces povezovanja. Gre predvsem za ustanovitev skupnih socialnih in razvojnih skladov za regionalni razvoj ter do določene mere tudi za skupne parlamentarne in obrambne institucije. O monetarni uniji pa govorimo, kadar države članice na integriranem prostoru sprejmejo skupno valuto, ko je notranja gospodarska politika poenotena in ko je za celotno monetarno unijo sprejeta skupna zunanjetrgovinska politika. Z monetarno unijo države članice zgradijo enoten monetarni sistem, s čimer posamezne članice izgubijo suverenost nad inflacijo, politiko menjalnih tečajev in stopnjo rasti. Monetarna unija obenem predstavlja močno spodbudo za podjetniško prestrukturiranje, večjo prožnost delovne sile in razvoj večjega ter bolj likvidnega trga v integraciji (Appleyard & Field, 1995, str. 322). Velja omeniti tudi to, da prestrukturiranje za veliko podjetij pomeni hkrati priložnost in stroškovno obremenitev, še posebej za mala in srednje velika podjetja, ki delujejo pretežno na lokalnih trgih in nimajo potenciala za radikalne strukturne spremembe. Za vzpostavitev monetarne unije je potrebno izpolniti dve ključni zahtevi, in sicer popolno konvertibilnost valut in fiksiranje tečajev med članicami znotraj ozkih limitov. Popolna konvertibilnost valut pomeni zamenljivost vsake količine domače za tujo valuto pri vseh

12

oblikah transakcij. Ta pogoj je sicer izpolnjen že s carinsko unijo, vendar le delno. Nanaša se namreč le na konvertibilnost tekočih transakcij, ne pa na popolno pravico nakupa ali prodaje fizičnih in finančnih vrednot. S tem mislimo predvsem na nakup delnic, obveznic, podjetij in drugo. Tečaji med valutami morajo biti čvrsti, nihajo lahko samo znotraj ozkih omejitev. Lahko pa tečaji skupno nihajo v odnosu do tretjih valut. Ko govorimo o čvrstem tečaju, gre za zakonsko pravico fizičnih in pravnih oseb, da lahko kadarkoli zamenjajo poljubno količino domače valute za tujo po čvrsto določenem tečaju. Gre za minimalna dovoljena odstopanja. Do sta zahtevi izpolnjeni, morata biti izpolnjena dva pogoja, to je skupen nadzor nad količino denarja v obtoku ter vzajemno in usklajeno uravnavanje tečajev držav partneric v odnosu do tretjih držav. Dokler obstajajo tečajna nihanja, prostor ne dobiva pomena velikega enotnega tržišča in ne more zagotoviti prednosti specializacije, ekonomije obsega in delitve dela, kar je bistvo velikega trga in v čemer se kaže vsa ekonomska prednost žrtvovane nacionalne suverenosti (El-Agraa, 1997, str. 66). Salvatore (1998, str. 655-656) navaja nekatere prednosti za države udeležene v monetarni uniji:

- zaradi zmanjšanja stroškov podjetij, le-ta postanejo bolj konkurenčna, kar lahko prinese znižanje cen in posledično večjo blaginjo potrošnikov,

- odpravijo se negotovosti glede morebitne fluktuacije deviznih tečajev držav članic, kar posledično spodbuja trgovino in investicije med udeleženkami,

- vzpostavitev večje stabilnosti cen in odprava transakcijskih stroškov (menjava valut za plačilo uvoza blaga),

- znižanje stroškov zavarovanja izgub zaradi negotovosti gibanja deviznih tečajev, - pri popolni konvertibilnosti in čvrstih medsebojnih tečajih niso potrebne monetarne

rezerve za pokrivanje plačilnobilančnih primanjkljajev

2.1.5 Popolna ekonomska integracija Popolna ekonomska integracija je unija z enotno ekonomsko politiko in nadnacionalno oblastjo, kateri vlade držav članic v celoti prenesejo svojo suverenost s področja ekonomske politike, nadnacionalne odločitve pa imajo za članice obvezujoč značaj. Države članice ustanovijo skupne administrativno-politične organe (skupni parlament kot zakonodajno telo, skupno varnostno in obrambno politiko, skupno zunanjo, kmetijsko, trgovinsko politiko, ipd.). Pogoj za to je popolno poenotenje monetarne, davčne in zunanje ekonomske politike. Le v takšnih pogojih nadomešča popolna ekonomska integracija nacionalno državo z vidika varnosti in suverenosti (Alendar, 1985, str. 13.). Uspešnost sodelovanja je odvisna od dejanske oblike integracije in doslednosti upoštevanja sprejetih politik. V kolikor so strategije in politike držav članic skladne, je sporazum lahko globok in širok, v nasprotnem primeru pa lahko pride do kakšnih konfliktov. Kot navaja Pelkmans (1997, str. 11) velja za prve tri oblike ekonomske integracije domneva, da se vlade vmešavajo v svoja gospodarstva samo z zunanje trgovinsko politiko. Na ravni ekonomske unije in popolne ekonomske integracije pa vlade držav članic za potrebe ekonomske integracije aktivneje posegajo v gospodarstva svojih držav.

13

Ekonomske integracije so postale najpomembnejša oblika spodbujanja regionalne trgovine in gospodarskega razvoja v drugi polovici 20. stoletja, ki ima lahko za posledico tudi regionalno bolj enakomeren gospodarski razvoj, večjo politično stabilnost regije in celo politično združevanje. Zaradi koristi, ki jih prinašajo integracije se vse več držav odloča za vključevanje v razne ekonomske integracije, zato integracijski procesi med državami v svetu še zdaleč niso končani. Podatki WTO kažejo, da je trenutno registriranih 380 regionalnih trgovinskih sporazumov, dejansko pa se izvajata 202 sporazuma. Več kot 90% teh sporazumov predstavlja trgovinsko območje, manj kot 10% pa carinsko unijo. (Regional trade agreements, 2011). 2.2 Razlogi za nastanek mednarodnih ekonomskih integracij Mnenja avtorjev pri vzrokih in razlogih za nastanek mednarodnih ekonomskih integracij se razlikujejo. Temeljni razlog za sklepanje sporazumov o oblikovanju ekonomske integracije več držav je povezan z ugotovitvijo, da pospešeno medsebojno ekonomsko sodelovanje, ki se razvija v pogojih, s sporazumom povzročenega zmanjšanja ovir, omogoča nekatere ugodne ekonomske ter tudi politične učinke. Najpogosteje države članice integracije pričakujejo na temelju vzpostavljenih ekonomskih odnosov med članicami nastale koristi, ki so naslednje (Kumar 1989, 111):

- povečanje proizvodnje v državi zaradi specializacije, ki nastane kot posledica uveljavitve načel komparativnih prednost med članicami v pogojih vse bolj liberalnega medsebojnega ekonomskega sodelovanja,

- pocenitev proizvodnje zaradi lažjega uveljavljanja stroškovnih načel masovne

proizvodnje v pogojih razširjenega tržišča in okrepljene proizvodnje specializacije,

- izboljšanje odnosov menjave med državami članicami, kot posledica širšega in tesnejšega ekonomskega sodelovanja držav članic, glede na ostali svet,

- trajnejše izboljševanje ekonomičnosti poslovanja zaradi povečane konkurence med

proizvajalci iz različnih držav,

- lažje prestrukturiranje proizvodnje v posamezni državi članici,

- lažje uresničevanje in uveljavljanje skupnih skupin političnih in ideoloških ciljev. 2.3 Afriška celina in njen gospodarski razvoj Prve stike Evropejcev z Afričani so v 15. stoletju vzpostavili Portugalci s prihodom na obale afriške celine. Portugalci so iskali predvsem dragocene kovine in poceni delovni silo. V drugi polovici 16. stoletja so Portugalce izpodrinili Nizozemci. Največji pečat na Afriko pa so pustili Francozi in Angleži v drugi polovici 17. stoletja (Ki-Zerbo 1977, 201-206). Štiri stoletja izkoriščanja in trgovine s sužnji so pomenila, da je bila na začetku 19. stoletja Afrika izčrpana. V tem času se je trgovina s sužnji počasi ukinjala, Evropejci pa so se začeli zanimati za Afriko predvsem iz ekonomskih razlogov. Trgovina s sužnji je Evropi prinesla velike dobičke, ki je lahko nato financirala svoja podjetja in razvila različne industrijske veje, ki so pomenile začetek velike industrializacije. Delavce na plantažah so začeli zamenjevati poljedeljski stroji. Te delavce pa so sedaj uporabljali v Afriki, da so Evropi priskrbevali nujno

14

potrebne surovine. Zaradi vse živahnejše trgovine so Evropejci prodrli tudi v notranjost afriške celine. (Ki-Zerbo, 216-217, 395,396). Druga svetovna vojna je močno oslabila Evropske velesile, kar je prebudilo podjarmljene temnopolte narode. V pomoč jim je bila tudi ustanovitev Združenih narodov leta 1945, ki je podprla razvoj afriškega nacionalizma. 2.4 Vzroki za neuspeh afriškega gospodarstva Afrika je danes najrevnejša celina na svetu, saj kar polovica ljudi živi z manj kot enim dolarjem na dan. Vzroki za neuspelo gospodarsko rast v Afriki so zapleteni, a če poskušamo vse skupaj posplošiti, lahko izpostavimo dva ključna dejavnika: slabo upravljanje in neugodna geografija. Commission for Africa (2005, 105-108), je opravila natančnejšo analizo na tem področju in je ugotovila politične, strukturne, okoljske, tehnološke ter seveda človeške vzroke za stagnacijo afriške celine. Slabo upravljanje je povezano z avtoritativnim sistemom vladanja in razširjeno korupcijo, ki je povzročala tudi krajo mednarodnih pomoči in državnih bogastev. Zaradi bogatih naravnih virov pa je prihajalo do nenehnih spopadov za te vire. Konflikti pa predstavljajo za Afriko začaran krog, saj razvoj ni možen brez miru, brez miru pa ni razvoja. Zgodovina Afrike je geografske probleme še poslabšala. V kolonialnem času so bile zgrajene železnice za prevoz rudnin in ostalih surovin iz notranjosti celine do pristanišč in nato do Evrope. Notranjost celine in povezava s vzhodom celine pa je v večji meri ostala nepovezana. Posledica tega so ogromni transportni stroški, a denarja za infrastrukturo na tem področji enostavni ni na voljo. Tudi delitev Afrike na današnje države je potekala po interesih Zahodnih velesil, tako, da so bile mnoge tradicionalne skupnosti razdeljene med dve ali celo več držav, ali pa so sovražne skupine združili v eno državo (genocid v Ruandi leta 1994). Bistvena napaka je bila, da voditelji niso diverzificirali proizvodnje in je tako danes večina afriških držav odvisna od majhnega števila proizvodov, kar jim tudi otežuje preboj na nova tržišča. (Commission for Africa, 2005, 108-110). Afrika pa se sooča tudi z nizko kmetijsko produktivnostjo, njeno okolje je občutljivo in zelo izpostavljeno podnebnim spremembam. Hitra rast prebivalstva vpliva na precejšen odliv ljudi v mesta, kar posledično pomeni da urbanizacija v Afriki poteka najhitreje na svetu, kar povzroče silne pritiske na investicije v primerno infrastrukturo – a zaradi pomanjkanja infrastrukture živi kar 72% mestnega prebivalstva v revnih predelih mest. Slaba gospodarska rast v sedemdesetih in osemdesetih ter visok zunanji dolg sta okrnila sredstva, ki bi bila namenjena zdravstvu in izobraževanju (Commission for Africa, 2005, 112). Zaradi tega obiskuje osnovno šolo le šest od desetih otrok. Posledica premajhnega vlaganja v zdravstvo pa so nalezljive bolezni HIV, malarija in tuberkuloza. Tako je Afrika ujeta v še en začaran krog, saj brez šol ne morejo pridobiti dovolj izobraženih delavcev, ki bi prinesli gospodarsko rast, brez gospodarske rasti pa nimajo dovolj denarja za investicije v šolstvo in zdravstvo. Commission for Africa je leta 2010 izdala novo poročilo v katerem so ugotavljali koliko so se stvari spremenile od poročila iz leta 2005. Ugotovili so, da je v zadnjih petih letih postala Kitajska eden izmed najpomembnejših trgovinskih partnerjev (po posameznih državah so na drugem mestu, takoj za ZDA) Afrike, kar po svoje niti ni tako presenetljivo, glede na to kako hitro se razvija Kitajska v zadnjih letih in da njihove potrebe po surovinah nenehno rastejo. Nadalje so ugotovili, da se razmere kaj dosti v zadnjih petih letih niso spremenile na boljše. Afrika je sicer dosegala povprečno 6% letno gospodarsko rast med leti 2003 in 2008, a ta relativno visoka gospodarska rast se ne pozna kaj dosti v smislu boljše kvalitete življenja

15

povprečnega Afričana. Delež tistih ki živijo z manj kot dolarjem na dan je še vedno 51%. Povečal se je delež tujih investicij saj so države zmanjšale nekatere birokratske ovire, a velika ovira ostajajo slaba infrastruktura, ki odganja potencialne investicije iz tujine. Težava ostaja tudi nediverzifikacija proizvodov saj kar 80% vsega izvoza iz Afrike odpade na nafte, mineralna bogastva in kmetijske proizvode. V kmetijstvu pa je zaposlenih kar 60% afriškega prebivalstva. Nekatere države so tudi izboljšale svoje uvrstitve na lestvici najmanj koruptivnih držav, tako, da se stanje tudi na tem področju počasi, a zanesljivo izboljšuje. Afrika še vedno premalo vlaga v izobraževanje in zdravstvo. Velika težava jim je tudi beg možganov, saj veliko število visoko izobraženih delavcev gre s trebuhom za kruhom zaradi slabih razmer v domači državi. Kot primer v Etiopiji vsako leto izobrazijo 200 zdravnikov oz. 1 na 375000 prebivalcev – za primerjavo v Veliki Britaniji pa 6000 oz. 1 na 10000 prebivalcev. (povzeto po Commission for Africa, 2010) 2.5 Ekonomske integracije v Afriki Procesi mednarodnega ekonomskega integriranja so se razširili tudi na države v razvoju, tako da dandanes praktično ni države, ki nebi bila članica vsaj ene izmed mnogih integracij. V nadaljevanju pa bom podrobneje predstavil vse afriške ekonomske integracije.

2.5.1 ECOWAS ECOWAS - Gospodarska skupnost držav zahodne Afrike (Economic community of West African states) Zgodovina in ustanovitev integracije Zamisel o zahodno-afriški ekonomski integraciji je prvi predlagal takratni predsednik Liberije William Tubman, leta 1964. Slonokoščena obala, Gvineja, Liberija in Sierra Leone so podpisale sporazum leta 1965, a iz tega so potem ni izcimilo nič. Nato sta aprila 1972 nigerijski general Gowon in general Eyadema iz Toga ponovno obudila idejo. Po treh letih konferenc in dogovorov je 15 zahodno-afriških držav v nigerijskem Lagosu podpisalo sporazum o ustanovitvi integracije 28. maja 1975. Protokoli, ki pa so dokončno zagnali ECOWAS pa so bili podpisani v mestu Lome v Togu, 5. novembra 1976. (Africa Union – Regional economic communities 2010e).

Trenutne države članice

• Benin, • Burkina Faso, • Gambija, • Gana, • Gvineja, • Gvineja – Bissau, • Liberija, • Mali, • Niger, • Nigerija, • Senegal,

16

• Sierra Leone, • Togo, • Zelenortski otoki.

(ECOWAS, 2011). Slonokoščena obala pa je trenutno suspendirana zaradi afere z volitvami, ki je povzročila celo državljansko vojno. Suspendirani sta bili tudi Niger in Gvineja zaradi državnih udarov, a sta ponovno postali polnopravni članice integracije. Cilji integracije ECOWAS se zavzema za kooperacijo in integracijo na ekonomskem, socialnem in kulturnem področju, ki bi naj kasneje vodilo, k ustanovitvi ekonomske in monetarne unije po zgledu EU. Želi pripomoči k zviševanju življenjskega standarda ljudi, doseči in obdržati ekonomsko stabilnost, gojiti dobre odnose z ostalimi državami in prispevati k razvoju celotne Afrike. Glavni ekonomski cilj jim je doseči skupen trg in skupno valuto (Eco) za države članice, ustanovitev ekonomskega in socialnega sveta. Skupnost se je tudi obvezala, da bo pomagala preprečevati in posredovati pri regionalnih konfliktih. (Africa Union – Regional economic communities 2010e) Struktura Integracija je sestavljena iz Konference državnih voditeljev in vlade, Sveta ministrov, Sodišča integracije, Ecowas Parlamenta, Izvršnega sekretariata in osem Specializiranih komisij. Konferenca državnih voditeljev in vlade Konferenca državnih voditeljev in vlade je vrhovni organ skupnosti in ga sestavljajo predsedniki držav in/ali vlade držav članic. Konferenca je odgovorna za splošne cilje in vodenje integracije. Konferenca poteka redno enkrat letno. Avtoriteta konference obsega:

- določajo politiko in smernice za integracijo, - poenotijo in koordinirajo ekonomsko, znanstveno, tehniško, kulturno in socialno

politiko v državah članicah, - nadzorujejo delo institucij, - določi zunanje nadzornike, - prijavi Integracijskemu sodišču v kolikor ugotovi, da katera izmed držav članic ni

delovala v skladu z določili. Svet ministrov Svet ministrov sestavljajo ministri držav članic in je odgovoren za delovanje in razvoj integracije. Sestanejo se dvakrat letno in eden izmed sestankov mora biti takoj pred sestankom konference. (Africa Union – Regional economic communities 2010e)

17

Naloge Sveta ministrov:

- dajejo priporočila konferenci državnih voditeljev kako doseči cilje integracije, - določajo vse statutarne zaposlene z izjemo izvršnega sekretarja, - izdaja smernice, ki zadevajo koordinacij ekonomskih in ostalih politik, - priporočijo konferenci zunanje nadzornike, - odobri proračun integracije in njenih institucij.

Specializirane komisije Konferenca državnih voditeljev lahko spremeni ali pa ustanovi nove komisije v kolikor se jim to zdi potrebno. Vsaka komisija vsebuje člane iz vseh držav članic. Trenutne komisije so:

- komisija za kmetijstvo in prehrano, - komisija za industrijo, znanost, tehnologijo in energijo, - komisija za okolje in naravne vire, - komisija za transport, komunikacije in turizem, - komisija za menjavo, carine, davke, statistiko, denar in plačila, - komisija za politiko, pravne zadeve, regionalno varnost in imigracijo, - komisija za človeške vire, informacije, socialne in kulturne zadeve, - komisija za administracijo in finance.

(Africa Union – Regional economic communities 2010e) Mehanizmi za preprečevanje konfliktov Zaradi nemirov v večini držav članic, je ECOWAS hitro spoznal, da je ekonomski razvoj in napredek možen le v mirnem in stabilnem okolju. Spoznali so, da bodo morali sami reševati konflikte v državah članicah, da nebi le-ti zavirali implementacije ekonomskih programov. Na izrednem vrhu članic ECOWAS-a, decembra 1997 v Togu so ustanovili mehanizem za preprečevanje konfliktov, ki je zamenjal protokol PNA (Protocols relating to non-aggression) in PMAD (Mutual Assistance on Defence). Glavno besedo ima Varnostni svet, ki ima pooblastila, da celo pošlje vojsko na krizna območja, določi vojaške poveljnike,… Ostale institucije pa so še Komisija za obrambno in varnost, Izvršni sekretar, Svet starešin in ECOMOG. ECOMOG (ECOWAS Monitoring Group) je sporazum med državami članicami o sodelovanju njihovih vojsk. Ta skupna vojaška enota je sodelovala v reševanju vojaških konfliktov v državah članicah, predvsem v državljanski vojni v Liberiji in v Sierri Leone. Danes pa se pomen Ecomog-a zmanjšuje, saj Afriška Unija načrtuje kontinentalno vojsko, ki bo ves čas v pripravljenosti za posredovanje v morebitnih vojaških konfliktih. (Africa Union – Regional economic communities 2010e)

2.5.2 COMESA COMESA – Common Market of Eastern and Southern Africa Zgodovina in ustanovitev integracije COMESA je bila ustanovljena decembra 1994, ko je zamenjala integracijo PTA (Preferential trade Area), ki je delovala od leta 1981. Kot je zapisano tudi v ustanovni pogodbi je bila Comesa ustanovljena kot organizacija, neodvisnih, svobodnih držah, ki so se strinjale

18

sodelovati pri razvoju svojih naravnih in človeških virov v dobri vseh svojih prebivalcev, tako, da ima organizacija širok spekter ciljev med katerimi sta prioriteta mir in varnost v regiji. (Africa Union – Regional economic communities 2010b). Trenutne države članice

• Burundi, • Komori, • DR Kongo, • Džibuti, • Egipt, • Eritreja, • Etiopija, • Kenija, • Libija, • Madagaskar, • Malavi, • Mavritius, • Ruanda, • Sejšeli, • Sudan, • Svazi, • Uganda, • Zambia, • Zimbabve.

(COMESA 2011), Cilji integracije Vrhovni cilj Comese je ustvariti popolnoma integrirano in mednarodno konkurenčno in poenoteno regijo, ki bo omogočala prost pretok dobrin, storitev, kapitala in ljudi. Že oktobra 2000 so popolnoma odstranili carinske dajatve in necarinske omejitve in tako so ustvarili prostotrgovinsko območje. V načrtu pa je tudi do leta 2025 ustanoviti monetarno unijo s skupno denarno valuto in Centralno banko. Prepoznali so tudi pomen diverzifikacije proizvodnje zato se zadnja leta veliko vlaga v razne sfere industrije (metalurška, farmacevtska, kemična, kmetijska). Zavedajo se tudi pomena turizma, saj lahko v tem delu sveta ponujajo edinstvena doživetja v divjini, zato se tudi veliko vlaga v razvoj transportnega omrežja in veliko se dela na liberalizaciji letalskega prometa. (Africa Union – Regional economic communities 2010b). Struktura

- Avtoriteta (Comesa Authority) – sestavljajo jo državni in vladni voditelji, - Svet ministrov, - Sodišče integracije, - Komite guvernerjev centralnih bank, - Medvladni komite, - Dvanajst tehničnih komitejev, - Posvetovalni komite ekonomske skupnosti in ostalih interesnih skupin,

19

- Comesa sekretariat. -

Ostale institucije

- Banka za investicije in razvoj, - Institut za usnje v Etiopiji, - Regionalna agencija za investicije, - Klirinška hiša v Zimbabveju.

(Africa Union – Regional economic communities 2010b).

2.5.3 EAC EAC – Vzhodnoafriška skupnost (East African Community) Zgodovina in ustanovitev integracije Organizacija je bila prvotno ustanovljena že leta 1967, a je deset let kasneje razpadla in 7. julija 2000 ponovno uradno zaživela. Vzroki za takratni razpad so bili, ker je Kenija želela večjo moč pri sprejemanju odločitev, nestrinjanje z ugandskim diktatorjem Idijem Aminom in različni ekonomski sistemi v državah (socializem v Tanzaniji in kapitalizem v Keniji). (Africa Union – Regional economic communities 2010c). Trenutne države članice

• Kenija, • Uganda, • Tanzanija, • Burundi, • Ruanda.

Cilji Glavni cilj integracije za v prihodnost je, da bi se vseh pet držav članic združilo v skupno državo EAF (East African Federation). Leta 2012 bi naj uvedli skupno valuto – Vzhodnoafriški šiling. Prebivalci teh držav imajo že od leta 1999 lahko tudi Vzhodno-afriški potni list, ki pa ga trenutno lahko uporabljajo le za potovanja v države članice. Združitev držav v skupno državo pa bi se naj zgodila do leta 2015. Od julija 2010 imajo države skupen trg – podobno kot v EU. (Africa Union – Regional economic communities 2010c).

20

2.5.4 SADC SADC – Južnoafriška skupnost za razvoj (Southern African Development Community) Zgodovina in ustanovitev integracije Leta 1980 je bila ustanovljena skupnost za koordinacijo razvoja južnoafriških držav - SADCC, ki je bila predhodnik današnje SADC. SADCC pa je ustanovljena za dosego štirih glavnih ciljev in sicer:

- za ukinitev Apartheida, - za implementacijo razvojnih programov in projektov, - za bi države mobilizirale svoje vire in poskušale doseči samozadostno proizvodnjo oz.,

da bi vsaj zelo zmanjšale svojo odvisnost od drugih, - doseči mednarodno razumevanje in podporo.

(Africa Union – Regional economic communities 2010g) 17. avgusta 1992, pa so v namibijskem mestu Windhoek podpisali ustanovno pogodbo SADC. Trenutne države članice

• Angola, • Bocvana, • DR Kongo, • Lesoto, • Madagaskar, • Malavi, • Mauritius, • Mozambik, • Namibija, • Sejšeli, • JAR, • Svazi, • Tanzania, • Zambija, • Zimbabve.

(Africa Union – Regional economic communities 2010g) Načela po katerih se morajo ravnati države članice

- Nacionalna suverenost vseh držav članic, - Solidarnost, mir in varnost, - Upoštevanje človekovih pravic, demokracija in pravna varnost, - Skupna korist, - Mirno reševanje sporov.

21

Cilji

- doseči razvoj in ekonomsko rast, odpraviti revščino, zvišati življenjski standard ljudi v državah članicah in pomagati socialno ogroženim,

- razvijati skupne politične vrednote, sisteme in institucije, - zavzemati se za mir in varnost, - doseči komplementarnost med državnimi in regijskimi strategijami in programi, - maksimizirati produktivnost v regiji, - trajnostni razvoj in skrb za okolje.

(Africa Union – Regional economic communities 2010g)

2.5.5 CEN – SAD CEN – SAD – Community of Sahel – Saharan states Zgodovina in ustanovitev integracije Organizacijo je 4. februarja 1998 v libijskem Tripoliju ustanovilo šest držav, danes pa je držav članic že kar 25. Trenutne države članice

• Burkina Faso, • Čad, • Libija, • Mali, • Niger, • Sudan, • Centralno-afriška republika, • Eritreja, • Džibuti, • Gambija, • Senegal, • Egipt, • Maroko, • Nigerija, • Somalija, • Tunizija, • Benin, • Togo, • Slonokoščena obala, • Gvineja-Bissau, • Liberija, • Gana, • Sierra Leone, • Komori, • Gvineja.

22

Cilji

- svoboden pretok ljudi in kapitala, - svobodna izbira prebivališča, dela, lastništva in ekonomske aktivnosti, - prost pretok blaga in storitev, - vzpodbujanje izvoza z investicijami, - izboljšanje transportnega sistema in sistema telekomunikacij v državah članicah.

(Africa Union – Regional economic communities 2010a) Struktura Konferenca državnih voditeljev To je vrhovnih organ skupnosti, ki sprejema vse odločitve in politiko skupnosti. Sestanejo se enkrat letno v glavnem mestu ene izmed držav članic. Država gostiteljica predseduje konferenci. Lahko pa se srečajo tudi več kot enkrat letno če katera od držav članic to zahteva. Izvršni svet Izvršni svet je zadolžen za pripravo programov in implementacijo smernic, ki so jih določi na konferenci državnih voditeljev. Sestavljajo jo ministrih iz sledečih področij:

- zunanje zadeve in kooperacija, - ekonomija, finance in načrtovanje, - notranje zadeve in javna varnost,

Izvršni svet se sestane vsakih šest mesecev – lahko pa tudi izredno če to zahteva konferenca državnih voditeljev. Generalni sekretariat Generalni sekretariat je administrativni in izvršni organ skupnosti, ki je odgovoren za nadzor dnevnega delovanja in nadzorovanje institucij in kako poteka v praksi izvrševanje ciljev, ki sta jih določila prejšnja dva organa. Sahel-saharska banka za investicije Banka izvaja vse finančne zadeve, ki imajo zveze s financiranjem in razvojem projektov v državah članicah. Svet za ekonomijo, kulturo in socialne zadeve (ESCC) ESCC je svetovalni organ, ki ga sestavlja po deset članov iz vsake države članice in svetuje ostalim organom pri pripravi načrtov razvoja, politike in načrtov ekonomske, socialne in kulturne narave. Sedež imajo v glavnem mestu Malija – Bamaku. (Africa Union – Regional economic communities 2010a)

23

2.5.6 ECCAS ECCAS – Economic Community of Central African States Zgodovina in ustanovitev integracije Eccas je nastala kot naslednica carinske unije UDEAC (Central African customs and Economic Union). Ustanovljena je bila 18. oktobra 1983 in je začela delovati leta 1985, a je bila dolga leta neaktivna zaradi finančnih težav (države niso plačevale članarin) in zaradi vojaških spopadov. Integracija je ponovno začela delovati leta 1999 ko je Afriška ekonomska skupnost (AEC) izpostavila pomembnost integracije. (Africa Union – Regional economic communities 2010d) Trenutne države članice

• Burundi, • Kamerun, • Centralno-afriška republika, • Čad, • Kongo, • DR Kongo, • Ekvatorialna Gvineja, • Gabon, • Sao Tome in Principe, • Angola.

(Africa Union – Regional economic communities 2010d) Cilji Eccas želi doseči avtonomnost, zvišati življenjski standard in vzdrževati ekonomsko stabilnost s sodelovanje. Njihov končni cilj je vzpostaviti skupni trg v osrednji Afriki. Na konferenci leta 1999 so izpostavili štiri prioritetna področja:

- razviti možnosti za ohranjanje miru, varnosti in stabilnosti, ki so osnovnega pomena za ekonomski in socialni razvoj,

- razviti fizično, ekonomsko in monetarno integracijo, - razviti kulturno in družbeno integracijo, - vzpostaviti avtonomni finančni mehanizem za ECCAS.

Struktura Organizacijo sestavlja pet organov:

- Konferenca voditeljev držav, - Svet ministrov, - Generalni sekretariat, - Vrhovno sodišče, - Svetovalna komisija.

(Africa Union – Regional economic communities 2010d)

24

Aktivnosti za mir in varnost Leta 1999 so na vrhu komiteja Združenih narodov v kamerunškem glavnem mestu Yaounde ustanovili Svet za mir in varnost v srednji Afriki imenovan COPAX (Council for Peace and Security in Central Africa). Svet pa ima tri tehnične organe:

1. MARAC – sistem, ki zbira in analizira podatke, da bi lahko hitro odkrili morebitne konflikte in jih tudi poskušali preprečevati,

2. CDS – komisija za obrambo in varnost – je sestanek poveljnikov vojske in policije držav članic. Vloga komisije je načrtovanje in organiziranje, ter svetovanje vrhovnim organom v skupnosti,

3. FOMAC – je nestalna vojska, ki jo sestavljajo vojaški kontingenti iz vseh držav članic z namenom izvajati mirovne misije in tudi humanitarnih pomoči.

(Africa Union – Regional economic communities 2010d)

2.5.7 AMU AMU – Arab Maghreb Union Zgodovina in ustanovitev integracije Integracija je bila ustanovljena 17. februarja 1989 v Marakešu v Maroku. Države so podpisale več kot 30 multilateralnih sporazumov na raznih ekonomskih, socialnih in kulturnih področjih, a let pet od teh sporazumov so ratificirale vse države članice. Ta integracija pa je trenutno v mirovanju predvsem zaradi nenehnih nesoglasij med Marokom in Alžirijo, se trudijo ponovno pognati zadeve, a jim do sedaj še ni uspelo, saj je nazadnje Maroko zavrnil udeležbo na konferenci. Trenutne države članice

• Alžirija, • Maroko, • Tunizija, • Libija, • Mavretanija.

(Africa Union – Regional economic communities 2010h)

2.5.8 IGAD IGAD – The Intergovernmental Authority on development Zgodovina in ustanovitev integracije IGAD so ustanovili leta 1996 in je zamenjala leta 1986 ustanovljeno IGADD (Intergovernmental Authority on drought and development). Trenutne države članice

• Džibuti, • Etiopija,

25

• Kenija, • Somalija, • Sudan, • Uganda.

Eritreja pa je izstopila. Organizacija je bila ustanovljena z namenom medsebojne pomoči državam članicam, predvsem v primeru suš, ki so velikokrat prizadela te države. Danes sodelovanje v okviru te integracije praktično ne poteka več zaradi različnih vzrokov:

- Kenija in Uganda sta bolj osredotočeni na integracijo EAC, - Somalija je brez vlade že od leta 1991, - Sudan ima notranje težave (Sever in Jug), - Etiopija in Eritreja sta v konfliktu glede državne meje.

(Africa Union – Regional economic communities 2010f)

2.5.9 OAU OAU – The Organization of African Unity (Organizacija afriške enotnosti) Organizacija ne deluje več, a je pomembna kot predhodnik Afriške Unije (AU – African Union), ki jo bom podrobneje predstavil v nadaljevanju. Zgodovina in ustanovitev OAU je bila ustanovljena 25. maja 1963 v Adis Abebi v Etiopiji in ustanovno pogodbo je podpisalo 32 držav. Skozi leta pa se je pridružilo še nadaljnjih 21 držav. Kar 53 od 54 afriških držav je bilo članic – Maroko je izstopil, 12. novembra 1984 ko so sprejeli Zahodno Saharo. Organizacijo so razpustili 9. julija 2002 ko jo je zamenjala Afriška Unija. Cilji Organizacija je imela veliko zastavljenih ciljev, a jim velike večine zaradi nesoglasij med državami, velikim številom vojaških konfliktov, predvsem tistih o zviševanju življenjskega standarda in varovanju človekovih ni uspelo doseči. Zaradi teh razlogov tudi ni prišlo do kakšnega večjega gospodarskega razvoja. Uspelo pa jim je popolnoma odpraviti kolonializem. Uspešno so tudi uveljavljali afriške interese na zasedanjih Organizacije združenih narodov in pri pogajanjih z Evropsko gospodarsko skupnostjo (EGS). (AU – African Union 2011)

2.5.10 AU AU – Afriška Unija (African Union) Zgodovina in ustanovitev Afriška Unija je bila ustanovljena 9. julija 2002 kot neposredna naslednica takratne OAU.

26

Trenutne države članice Afriška unija ima trenutno 53 držav članic – članice so vse afriške države razen Maroka, ki pa ima poseben status in tudi nekatere ugodnosti, ki bi jih imel kot če bi bil polnopraven član AU. Madagaskar pa je trenutno suspendiran zaradi politične krize. Cilji Glavni cilji AU so:

- pospešiti politično, socialno in ekonomsko integracijo kontinenta, - zavzemati se in braniti skupna stališča Afrike v dobro kontinenta in vseh ljudi - doseči mir in varnost v Afriki, - zavzemati se za demokracijo, dobro vladanje, - varovanje človekovih pravic.

Struktura Vse-afriški parlament (Pan-African Parlament PAP) PAP je najvišji organ v Afriški uniji. Ima 265 članov iz vseh držav članic, ki so izvoljeni za petletni mandat. Prvotni sedež parlamenta je bil v Adis Abebi v Etiopiji, a so ga kasneje prestavili v Midrand v JAR. Cilji parlamenta so:

- implementirati politike in cilje AU, - zavzemati se za demokracijo in človekove pravi v Afriki, - zagotavljajo, da države članice dobro vladajo in delujejo transparentno, - zavzemajo se za mir, varnost in stabilnost kontinenta, - promovirati samozadostnost in ekonomski napredek, ki bi prinesel boljšo prihodnost

za vse ljudi, - zavzemati se za sodelovanje in razvoj v Afriki, - vzpostaviti sodelovanje med regionalnimi ekonomskimi integracijami.

Pristojnosti parlamenta so:

- proučujejo in razpravljajo o vseh zadevah, - proučijo proračun in dajejo priporočila glede proračuna preden ga skupščina dokončno

sprejme, - harmonizacija in koordinacija zakonov v državah članicah, - promovirajo programe in cilje Unije.

Skupščina AU Skupščino sestavljajo vsi voditelji držav (predsedniki, diktatorji, premierji), ki se sestanejo enkrat letno. Odločitve pa sprejemajo z dvotretjinsko večino. Skupščina ima devet funkcij:

1. določajo politiko unije, 2. sprejemajo odločitve, glede na priporočila ostalih organov unije,

27

3. odločajo o prošnjah novih držah članic, 4. ustanavljajo nove institucije za Unijo, 5. nadzorujejo implementacijo politik in odločitev Unije in zagotavljajo, da jih

upoštevajo vse države članice, 6. predstavijo proračun, 7. izdajajo priporočila Izvršnemu svetu kako naj ravna v primeru konfliktov, vojn in

kako naj ponovno zagotovi mir, 8. določajo sodnike za Sodišče, 9. določijo predsednika komisije, komisarje in njihove namestnike, določijo kako dolg

mandat bodo imeli in kakšne bodo njihove naloge. (AU – African Union 2011) Komisija AU Komisija je administrativna veja in ima podobno vlogo kot Komisija v EU. Ta komisija je ločena od komisije za človekove pravice v Afriki. Sestavlja jo več komisarjev, ki se ukvarjajo z različnimi področji. Področja s katerimi se ukvarja komisija pa so sledeča:

- Direktorat za vodenje konferenc in izdajo publikacij, - Direktorat za mir in varnost, - Direktorat za politične zadeve, - Direktorat za infrastrukturo in energijo, - Direktorat za socialne zadeve, - Direktorat za človeške vire, znanost in tehnologijo, - Direktorat za menjavo in industrijo, - Direktorat za agrarno ekonomijo in kmetijstvo, - Direktorat za ekonomske zadeve.

(AU – African Union 2011) Sodišče Afriško sodišče je bilo prvotno nameravano kot vrhovni pravni organ AU z pooblastili za razsodi v primerih sporov z neupoštevanjem sporazumov AU. Sedaj pa pod to sodišče spada tudi Afriško sodišče za človekove pravice. Sedež sodišča je v mestu Aruša v Tanzaniji. Izvršni svet AU Izvršni svet sestavljajo ministri držav članic. Pripravljajo poročila za Skupščino, kateri tudi odgovarjajo. Sprejemajo pa odločitve na petih področjih:

1. zunanja trgovina, 2. socialna varnost, 3. hrana, 4. kmetijstvo, 5. komunikacije.

Odločajo pa z dvotretjinsko večino. Svet za mir in varnost Svet za mir in varnost izvoli skupščina, sestavlja pa jo petnajst držav – pet jih je izvoljenih za obdobje treh let, ostalih deset pa za obdobje dveh let. Takoj po koncu mandata je lahko država ponovno izvoljena v svet. So pa v svetu zastopane vse afriške regije. V načrtu pa je tudi

28

ustanovitev t.i. African Standby Force, ki bo mednarodna vojaška enota za celotno Afriko in bo skrbela za mir in stabilnost. Svet za ekonomijo, socialne zadeve in kulturo (ECOSOCC) ECOSOCC je svetovalno telo, ki predstavlja civilne organizacije v institucijah Afriške Unije, sestavljajo pa ga civilne organizacije iz različnih sektorje (politične zadeve, infrastruktura, energija, človeški viri, kmetijstvo, industrija, ekonomske zadeve, socialne zadeve,…). Posebne tehnične komisije Posebne tehnične komisije odgovarjajo Izvršnemu svetu. Njihove funkcije so:

- priprava projektov in programov, ki jih potem predložijo Izvršnemu svetu, - nadzorujejo in ocenjujejo potek implementacije odločitev Unije v prakso, - zagotavljajo, da bo koordinacija projektov v Uniji potekala brez zapletov.

Obstajajo pa naslednje posebne tehnične komisije:

- za agrarno ekonomijo in kmetijstvo, - za monetarne in finančne zadeve, - za mednarodno menjavo, carine in imigracije, - za industrijo, znanost, tehnologijo, energijo, naravne vire in okolje, - za transport, komunikacije in turizem, - za zdravje, delo in socialne zadeve, - za šolstvo, kulturo in človeške vire.

Finančne institucije Te še niso ustanovljene, so pa v načrtu:

• Afriška centralna banka v Abuji (Nigerija), • Afriška banka za investicije v Tripoliju (Libija), • Afriški denarni sklad v Yaoundeju (Kamerun).

Končni cilj pa je tudi vzpostavitev enotne valute v AU imenovane afro. Afriška komisija za energijo (Afrec) Komisija je bila ustanovljena med 16.-18. februarjem 2008, kot odgovor na organizacijo OPEC, z namenom, da zaščiti in tudi koordinira izkoriščanje energetskih virov na afriški celini. (AU – African Union 2011) Težave s katerimi se AU trenutno spopada Afriška unija se trenutno spopada z veliko izzivi na vseh področjih. Na zdravstvenem področju se spopadajo z malarijo in predvsem z epidemijo HIV/AIDS, ki je še najbolj pereč problem predvsem v južnem delu afriške celine (JAR, Bocvana, Kenija, Namibija in Zimbabve), kjer bi naj bilo okuženih več kot 20% prebivalstva, kar bi naj povzročilo tudi padec pričakovane povprečne življenjske dobe za kar 6,5 let. Na političnem področju se borijo proti še vedno številnim nedemokratičnim režimom in posredujejo na konfliktnih področjih (status Zahodne Sahare; Somalija, Darfur). Na ekonomske področju se seveda spopadajo s slabo razvitostjo infrastrukture, z nizkim standardom življenja, z revščino in lakoto, z veliko

29

številom neizobraženih (v nekaterih najmanj razvitih državah bi naj bilo samo nekje dobrih 20% prebivalstva pismenega). Na ekološkem področju pa se soočajo z dezertifikacijo. (AU – African Union 2011) Slika 1: Diagram, ki prikazuje članstvo držav v integracijah

Vir: Wikipedia 2011 Na zgornji sliki pa je lepo razviden eden izmed večjih problemov, ki pestijo hitrejšo ustanovitev Afriške Unije. Praktično vse države so članice vsaj dveh ali treh regionalnih ekonomskih integracij in tukaj prihaja potem do konflikta interesov, zato tudi verjetno razvoj v Afriki ne poteka tako hitro kot bi lahko zaradi teh birokratskih zapletov. To težavo so spoznali tudi v AU in so se julija 2007 na konferenci v Akri odločili in sprejeli Protokol o odnosih med Afriško Unijo in regionalnimi ekonomskimi integracijami. Protokol je namenjen pospeševanju poenotenja politik v državah članicah.

30

3 EKONOMSKO SODELOVANJE MED EU IN AFRIŠKIMI INTEGRACIJAMI

3.1 Konvencija Yaounde I Leta 1963 je bila v kamerunski prestolnici podpisana prva konvencija Yaounde s strani šestih držav EGS in 18 držav Afrike (predvsem bivših francoskih kolonij). Podpis te konvencije je pomenil začetek novega sodelovanja med EGS in Afriko, ki je bila v preteklosti samo izkoriščana s podpison te konvencije pa jim je bila zagotovljena finančna pomoč in ugodnosti pri trgovinskem poslovanju z Evropo. Dodan je bil tudi instrument za pomoč glede hrane – iz Evrope so presežke hrane vozili v Afriko. S to konvencijo je bil ustanovljen tudi drugi Evropski razvojni sklad (ERS II). (Development portal 2011) 3.2 Konvencija Yaounde II Leta 1969 je bila prav tako v prestolnici Kameruna podpisana druga konvencija Yaounde II, ki je predvidevala ustanovitev proste trgovinske cone, izdelavo sistema finančne pomoči za družbeni in gospodarski razvoj članic. S to konvencijo je bil ustanovljen tudi tretji Evropski razvojni sklad (ERS III). Ta konvencija predstavlja tudi osnovo za sklenitev najpomembnejšega sporazuma za države v razvoju – sporazuma Lome. (Development portal 2011) 3.3 Konvencija Lome I Konvencija Lome je postavila načele in cilje sodelovanja Evropske unije z afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami (v nadaljevanje ACP). Konvencija je bila zasnovana dolgoročno zato so jo na vsakih pet let revidirali oziroma nadgradili. Glavne značilnosti so bile: partnerski pristop, sodelovanje in kombinacija pomoči, trgovine in političnih vidikov. Prvo Lome konvencijo je (za obdobje 5 let) v glavnem mestu Toga podpisalo 46 držav ACP in 9 držav članic Evropske skupnosti. V tem času je bil ustanovljen tudi četrti Evropski razvojni sklad (ERS IV), ki je nudil razvojno pomoč državam ACP. Velika Britanija je vztrajala na posebnih trgovinski prednosti za določene izdelke. Tako so bili v okviru konvencije uveden trije posebni trgovinski protokoli za sladkor, govedino in banane. Vsebina protokolov pa je bila sledeča:

• Protokol o bananah je zagotovil brezcarinski vstop bana na trg EU v določenih kvotah in je pomenila preživetje za mnogo majhnih Karibskih držav. Določena kvota je znašala 857.000 ton in ta kvota je bila oproščena carinskih dajatev.

• Protokol o sladkorju je pomenil obvezo EU, da bo odkupila določeno količino

sladkorja po visoki vnaprej določeni ceni. Vse je temeljijo na dogovoru med EU in državami ACP za posamezna obdobja. EU je potrebovala sladkor za predelovalna podjetja v Evropi, ki bi brez uvoza sladkorja najverjetneje propadla. V protokolu je bilo tudi določeno, da lahko bilokatera stran odpove sporazum, če bi le-ta ogrožal varnost sektorja. Ta protokol je bil pomemben za Mauritius in Gvajano.

• Protokol o govedini in teletini je dovoljeval 90% povračila davka plačanega na uvoz

govedine iz držav ACP in je posebno koristil državam iz južnega dela afriške celine.

31

V obdobju prve konvencije se je razvil tudi Sistem za stabilizacijo prihodka od izvoza imenovan Stabex. Mehanizem je oblažil pretrese, ki so jih povzročila velika nihanja v svetovnih cenah surovin (kava, čaj, bombaž, arašidi, les, usnje,...). Razvojnih načrtov teh držav ne bi bilo mogoče učinkovito izvajati, če nebi bili njihovi prihodki od izvoza zavarovani pred nenadnimi padci v kmetijskih cenah, ki jih občasno doživljamo na svetovnih trgih, na primer ob hiperprodukciji (Moussis 1999, 495). Stabex je razmeroma preprost mehanizem. Če vrednost izvoza izdelkov, ki je bistvenega pomena za gospodarstvo določenee države v Skupnosti pade za več kot 6% (orientacijski prag) glede na referenčno raven, ki obsega povprečni izvoz v predhodnih štirih letih, se uvedejo stabilizacijski transferi za popravek padca v prihodku. Stabax pokriva približno petdeset kmetijskih izdelkov, toda transferi za kavo, čaj in kakav obsegajo več kot dve tretjini vseh transferjev. Do konca tretje Lome konvencije so morale države naknadno vračati sredstva, če se je prihodek popravil do zadnje ravni. Četrta konvencija pa je ukinila obveznost vračanja, dolgovi iz prvih treh konvencij pa so bili odpisani (Moussis 1999, 496). Glavne značilnosti prve Lome konvencije so bile:

- nerecipročne prednosti za večino izvoza iz ACP držav v Evropsko skupnost, - enakost med partnerji, spoštovanje suverenosti, vzajemnih interesov in medsebojne

odvisnosti, - pravica vsake države, da sama določi svojo politiko, - varnost odnosov na podlagi dosežkov sistema sodelovanja.

Konvencija je dala tudi velik poudarek na gradnjo infrastrukture v državah ACP – predvsem na gradnji transportnega omrežja, bolnišnic, šol in vlaganje v kmetijstvo. 3.4 Konvencija Lome II Druga konvencija je bila podpisana leta 1979, tokrat jo je podpisalo kar 58 držav ACP, a ni predstavljala bistvenih sprememb glede na prvo konvencijo. Povišala je obseg izdelkov, ki jih je zajemal mehanizem Stabex. Najpomembnejša novost je bila vzpostavitev mehanizma, ki je bil podoben kot Stabex, le da je bil ta novi mehanizem povezan z rudarstvom. To je bil Poseben finančni sistem za rudarske izdelke imenovan Sysmin. Države, ki so bile močno odvisne od določene rude in so trpele izgubo v izvozu, so lahko zaprosile za posojilo, s katerim bi naj zmanjšali odvisnost od rudarstva. (Development portal 2011) Z uvedbo mehanizma Sysmin so poskušali ohraniti rudarske zmogljivosti ACP držav. To je bilo v interesu držav ES, saj so tako dobile zagotovilo za nadaljno dobavo surovin. ACP države so lahko zaprosile za podporo financiranja projektov za ohranjanje oziroma ponovno oživitev svojih proizvodnih zmogljivosti, če je za rudnino, ki je predstavljala najmanj 15% (10% za najrevnejše države) njihovega izvoza, proizvodnja ali izvozna zmogljivost v EU tvegala padec, ki je bil večji od 10%, zaradi padca v svetovnih tržnih cenah ali zaradi drugih negativnih dejavnikov. S sodelovanjem na področju energetike in rudarstva je ES prispevala k ocenjevanju ACP virov in pomagala prilagoditi njihovo infrastrukturo pri doseganju samozadostnosti v proizvodnji energije (Moussis 1999, 496).

32

3.5 Konvencija Lome III Podpisana je bila leta 1984 med 10 evropskimi in 65 državami ACP. Bistvena novost je bila prenos glavnega poudarka iz industrijskega razvoja na področje razvoja kmetijstva in varnosti prehrane. Naredili so tudi povzetek dosedanjih dosežkov konvencije. (Development portal 2011) 3.6 Konvencija Lome IV Četrta Lome konvencija je bila podpisana leta 1989 med 68 državami ACP in 12 evropskimi državami. To je bila edina Lome konvencija, ki je pokrila desetletno obdobje. Četrta konvencija je dajala velik poudarek sledečim področjem:

- promociji človekovih pravic, - demokraciji in dobremu vladanju, - izboljšaju položaja žensk, - varovanju okolja, - decentraliziranemu sodelovanju, - diverzifikaciji ekonomij ACP držav, - promociji privatnega sektorja, - povečanju regionalnega sodelovanja.

V okviru Lome IV so izvozniki iz držav ACP v države EU oproščeni carin, medtem ko je njihov uvoz blaga in mineralov zaščiten s stabilizacijskimi programi (Kenda in Bobek 2003, 250). V letih 1994-1995 se je opravil pregled rezultatov in zaradi velikih sprememb (proces demokratizacije nekaterih držav ACP in širitev EU), je bilo potrebno dopolnitii obstoječi sporazum. Rezultat dopolnitev pa je revizija konvencije Lome IV. 3.7 Revizija konvencije Lome IV Revizija četrte Lome konvencije je bila podpisana leta 1995 v Mauritiusu med 15 državami EU in 70 državami ACP. Potekala je v letih 1994-1995, v kontekstu z bistvenimi gospodarskimi in političnimi spremembami v državah ACP (proces demokratizacije), v Evropi (širitev EU, preusmeritev zanimanja za vzhodno Evropo), in v mednarodnem okolju (Urugvajski krog pogajanj). Uvedena so bila sledeča dopolnila:

� Spoštovanje človekovih pravic, demokratičnih načel in upoštevanje zakonov so postali bistveni elementi konvencije, kar je pomenilo, da bi države ACP, ki teh načel nebi upoštevale, tvegale izgubo dodeljenega denarja,

� Uvedeno je fazno planiranje, ki bi naj povečalo fleksibilnost in izboljšalo učinek v državah ACP.

Če povzamem so bile Lome konvencije v tistem času najpomembnejši regionalni sporazum. Pokrivale so naslednja področja sodelovanja (Bobek 2002, 62):

- okolje, - kmetijsko sodelovanje, varnost prehrane in razvoj podeželja, - zadolženost in strukturno prilagajanje, - razvoj ribištva,

33

- blago, - razvoj industrije, - rudarstvo, surovine in razvoj energetike, - razvoj storitev (turizem, transport, komunikacije, prenos informacij), - razvoj trgovine (sistema STABEX in SYSMIN), - kulturno in socialno sodelovanje, - regionalno sodelovanje.

3.8 Zelena knjiga (Green Paper) Leta 1997 je Evropska komisija izdala dokument, ki se je imenoval Zelena knjiga, v kateri so povzemali dosedanje dosežke sodelovanja med EU in državami ACP in tudi napovedovali sklenitev novega sporazuma, ki bi poglobil odnose med sodelujočimi državami. Objavljene statistike so pokazale, da velikodušne trgovinske preference niso bile dovolj za vzpon držav ACP. Rezultati 25-letne Lome konvencije so različni. Vrednotenje finančne pomoči ACP državam, da so bila sredstva namenjena partnerski državi pogosto nezadostna. Tudi učinek trgovinskih prednosti je bil manjši kot so sprva pričakovali. Ti negativni učinki se kažejo v naslednjih podatkih:

- delež držav ACP na trgu EU se je zmanjšal iz 6,7% v letu 1976 na 3% v letu 1998. Pri tem je bilo 60% celotnega izvoza skoncentriranega v le 10 proizvodih,

- le nekaj držav je doseglo vidno gospodarsko rast po zaslugi trgovinskih protokolov in prednosti – Slonokoščena obala, Mavretanija in Zimbabve,

- samo 6% Afriške trgovine je potekalo z drugimi državami na kontinentu. Razlike med državami znotraj skupine ACP so bile vedno večje. Nekatere države so si uspele ustvariti boljše pogoje za trgovinsko sodelovanje z drugimi državami, druge pa so se vse bolj pogrezale v revščino. Če upoštevano nekatere kazalce (zdravje, izobrazba, dostop do pomembnih storitev), se je povprečno življenski standard izboljšač, a situacija ostaja kritična saj 80% držav članic ACP spada med najmanj razvite države na svetu. 3.9 Cotonou sporazum Leta 1998 so se začela nova pogajanja o sklenitvi sporazuma, ki bi nadomestil Lome konvencijo. Pogajanja so obrodila sadove in 23. junija 2000 je bil v glavnem mestu Benina – Cotonou podpisan istoimenski sporazum. Sporazum je obsegal 77 držav ACP in 15 držav EU. Sporazum je bil sklenjen za dobo 20-tih let (2000-2020), s klavzulo, ki dovoljuje revizijo vsakih 5 let in finančni protokol za vsako 5-letno obdobje. Določeni elementi sporazuma (finančna podpora, upravljanje sektorske politike) se po potrebi obnovijo vsako leto. Glavni cilj sporazuma je zmanjšanje in eventualno izkoreninjenje revščine, postopna integracija držav ACP v globalno gospodarstvo ter trajen razvoj držav ACP. (European Commission 2011). Sporazum je zasnovan na petih med seboj neodvisnih stebrih:

- obširna politična dimenzija, - sodelovanje nevladnih udeležencev, - zmanjšanje in postopna odprava revščine, - okrepitev gospodarskih in trgovinskih odnosov,

34

- reforma finančnega sodelovanja.

Obširna politična dimenzija Sporazum vzpodbuja političen dialog med državami ACP in EU na vseh obravnavanih področjih, ki pa so (European Commission 2011):

- politični dialog, - vzpostavljanje miru in reševanje sporov, - spoštovanje človekovih pravic, - boj proti korupciji, - okoljska problematika, - razlike med spoloma, - problematika migracij, - trgovina z orožjem, - organiziran kriminal, - etnična, verska in kulturna diskriminacija.

Sodelovanje nevladnih udeležencev Sporazum vzpodbuja sodelovanje civilne družbe ter ekonomskih in socialnih udeležencev pri projektih in razvojnih strategijah. Nevladni udeleženci naj bi bili obveščeni in udeleženi v razvojnem sodelovanju, političnem dialogu, ter finančnih virih in kapacitetah za razvoj. Težijo torej k:

- informiranju nevladnih udeležencev, - pomoči pri gradnji kapacitet, - posvetovanju z nevladnimi udeleženci o reformah ter ekonomskih, socialnih in

institucionalnih razvojnih politikah, ki jih podpira EU, - udeležbi nevladnih udeležencev pri izvedbi programov in projektov,

Vključevanje civilne družbe in nevladnih udeležencev v dialog o političnih vprašanjih zna biti zelo občutljiv, predvsem za vlade, ki se znajdejo v kriznih situacijah. Vsekakor je politični dialog, pri katerem sodeluje civilna družba kot enakovreden udeleženec, proces učenja, ki zahteva tudi eksperimentiranje. V mnogih državah ACP civilna družba še vedno ni sistematično vključena v politični dialog na državni ravni. Zmanjšanje in postopna odprava revščine Zmanjšanje in postopna odprava revščine je eden izmed ključnih ciljev novega sporazuma. Sporazum opredeli splošni strateški okvir, ki odraža mednarodne obveze in istočasno upošteva politične, ekonomske, socialne, kulturne in okoljske elemente razvoja. Če ga primerjamo s prejšnjimi konvencijami vidimo, da novi sporazum predlaga globalno strategijo za razvoj, ki zahteva sodelovanje med EU, državami članicami in ACP partnericami, ter uvedbo trdnega in operativnega okvirja sodelovanja. Ta pristop upošteva kompleksnost sodelovanja in multidimenzionalno naravo revščine. Poudarek je na treh ključnih področjih sodelovanja (European Commission 2011):

- Ekonomski razvoj, v središču katerega so: • Razvoj privatnega sektorja in investicij,

35

• Makroekonomske in strukturne politike in reforme, • Sektorske politike.

- Socialni razvoj in razvoj človeških virov, ki sloni na: • Politiki socialnega sektorja, • Tematiki mladih, • Kulturnem razvoju.

- Regionalno sodelovanje in povezovanje, ki stremi k pospeševanju razvoja v vseh

sektorjih, vključno z managementom, naravnimi viri ter gospodarskimi in socialnimi problemi. Posebna pozornost je namenjena:

• Pospešenim spremembam v gospodarstvu držav ACP, • Podpori in širitvi trgovine tako med državami ACP, kot tudi s tretjimi

državami, kar še posebej koristi tistim državam ACP, ki pripadajo skupini najmanj razvitih držav,

• Izvedbi politike sektorske reforme in regionalni ravni. Takšen pristop pomeni, da bodo prioritete osnovane glede na položaj v katerem je posamična država, osredotočenje na zmanjšanje revščine pa bo ključni element sodelovanja. Novi pristopi k razvojnim strategijam pa bodo redno pregledani in ocenjeni v letnih publikacijah. Okrepitev gospodarskih in trgovinskih odnosov Nov trgovinski okvir bo prinesel pomembne popravke obstoječemu sistemu, ki zagotavljajo, da bo le ta v soglasju z načeli Svetovne trgovinske organizacije (WTO), in omogočajo državam ACP polno sodelovanje v mednarodni trgovini. Nov trgovinski sistem zagotavlja postopno ukinitev ovir za trgovino med partnerjema, kar pomeni liberalizacijo trgovine. Cilji ekonomskega in trgovinskega sodelovanja so (European Commission 2011):

- Vzpodbujanje gladke in postopne integracije gospodarstev ACP v svetovno gospodarstvo,

- Povečanje proizvodnje, ponudbe in tržnih kapacitet, - Ustvarjanje nove trgovinske dinamike in vzpodbujanje investicij, - Zagotavljanje popolne soglasnosti z načeli WTO.

Obstoječi trgovinski sistem bi naj nadomestili Ekonomski partnerski sporazumi (EPA). S sklenitvijo sporazumov naj bi obe strani odstranile vse necarinske in carinske ovire v trgovini. Tako naj bi se oblikovalo območje proste trgovine ACP-EU. Pogajanja o sporazumih so se začela že 27. septembra 2002, in je bilo sprva predvideno, da bi naj začeli veljati najkasneje s 1.1.2008, a jih velika večina držav še ni podpisala. Ekonomski partnerski sporazumi naj bi utrdili in pospeševali regionalno sodelovanje med državami ACP in vodili do ustanovitve večjih povezanih ekonomskih področij med državami ACP in EU, kjer bodo blago in storitve krožile brez omejitev.

36

Reforma finančnega sodelovanja Vodilna načela finančnega sodelovanja se odražajo v vsestranskem pristopu sodelovanja (European Commission 2011):

- Jasnost, fleksibilnost in učinkovitost v pomoči unije vsaki državi in regiji ACP. To je doseženo z izvajanjem enega programa na državo oziroma regijo in ponovnim razvrščanjem instrumentov ERS. Z združitvijo vseh skladov ERS pa bi se naj izognili vzporednemu izvajanju programov.

- Sprememba v naravi pomoči s prehodom k proračunskim in sektorskim programom

podpore. Partnerska država mora imeti lastne razvojne politike in zanje tudi odgovarjati.

- Razporeditev glede na dosežke, ne pa dana pravica. Razporeditve ne bodo več

avtomatične in bodo čez čas ponovno obravnavane glede na dosežen razvoj, potrebo in učinek. Denarna sredstva nebo več zamrznjena v državah, ki jih ne uporabljajo.

- Vključitev nevladnih organizacij. Nevladne organizacije naj bodo vključene v

oblikovanje podpornih strategij. S tem bodo imele nevladne organizacije direkten dostop do denarnih sredstev.

- Dialog na lokalni ravni in časovni razpored. V sporazumu je podano načelo, da bi se

pogovori, v kolikor je to le mogoče, izvajali v partnerski državi, ter da bi bile revizije dovršene v načrtovanem času.

Finančna reforma prinaša pregrupiranje in racionaliziranje instrumentov ERS. Vsa razpoložljiva sredstva ERS se vodijo po dveh finančnih inštrumentih. Prvi združuje vsa nepovratna sredstva (npr. Subvencije), drugi pa vsebuje rizični kapital in posojila, ter investicijske olajšave za podporo privatnega sektorja. Finančna reforma upošteva, da so gospodarstva držav ACP zaradi visoke stopnje odvisnosti od prihodka od izvoza kmetijskega in rudarskega sektorja, zelo ranljiva. Zaradi tega je možna odobritev dodatnih virov znotraj Strategije pomoči EU in iniciativnih programov. Z združitvijo vseh skladov pa je izključena možnost vzporednega izvajanja programov. Strategija razvojne pomoči je na polovici in na koncu finančnega protokola ocenjena, in na osnovi teh ocen se prilagodi višina dodeljenih sredstev določeni državi ali regiji. Razporejanje sredstev je odvisno od ocenjene potrebe in učinka razvojne politike. Projekti se sproti ocenjujejo, tako se lahko zgodi, da bodo določena sredstva preusmerjena iz manj pomembnega projekta na bolj pomemben projekt, ali pa z manj uspešnega na kakšen drug projekt z večjim potencialom.

37

4 TRGOVANJE MED EU IN AFRIKO V tem poglavju pa bom analiziral blagovno menjavo med EU in Afriko, ter tudi med Slovenijo in Afriko, podrobneje pa bom še predstavil Egipt, Nigerijo in Južnoafriško republiko in analiziral tudi njihovo ekonomsko pomembnost za EU in tudi za Slovenijo.

Slika 2: Blagovna menjava Afrike s svetom

349,5303,8

364,0

9,6

-53,3 -33,2

330,8250,5

359,1

-100,0 0,0

100,0

200,0300,0400,0

2008 2009 2010

v m

ilija

rdah

€

Uvoz Izvoz Bilanca

Vir: EC – European Commission 2010a Kot je razvidno iz slike so vse države Afrike skupaj leta 2008 več izvozile kot pa uvozile, tako, da so na koncu ustvari za skoraj 10 milijard € suficita. Leta 2009 so se verjetno poznale posledice krize in tudi padec cen nafte na svetovnem trgu, zato je bila vrednost izvoza iz Afrika za kar slabih 110 milijard € nižja kot pa leto poprej in posledica tega je bil tudi primanjkljaj v višini 53,3 milijarde €. Lansko leto pa so se zadeve začele obračati na bolje, saj se je primanjkljaj zmanjšal za kar 20 milijard € glede na leto 2009, Afrika pa je uvozila celo več kot pa leta 2008.

Slika 3: Blagovna menjava EU27 z Afriko

158,5107,4 133,6

-38,4

1,2

-8,1

120,1 108,6 125,5

-100,0

0,0

100,0

200,0

2008 2009 2010v m

ilijar

dah

€

Uvoz Izvoz Bilanca

Vir: EC – European Commission 2010a Kot je razvidno iz grafov za zadnja tri leta je 27 držav članic EU v Afriko uvozilo, več kot tretjino vsega afriškega uvoza in tudi Afrika je v Evropo izvozila več kot tretjino svojega izvoza na letni ravni. Kot pričakovano je bilo leta 2009 predvsem zaradi krize najmanjša

38

ekonomska dejavnost med državami. Pravtako se je za resnično izkazala moja hipoteza, da EU iz Afrike vrednostno več uvozi kot pa tja izvozi.

Tabela 1: Najpomembnejše izvoznice v Afriko

Mio euro %

1

EU27 127.783,4 35,1%

2 Kitajska

49.223,1

13,5%

3 ZDA

23.353,4

6,4%

4 Indija

11.203,2

3,1%

5 Južna Koreja

10.389,6

2,9%

6 Japonska

9.909,8 2,7%

7 Saudova Arabija

9.626,9

2,6%

8 JAR

8.893,2

2,4%

9 Turčija

7.719,7

2,1%

10 Brazilija

7.672,0

2,1%

Vir: EC – European Commission 2010a Kot sem že prej omenil so države EU daleč največji izvoznik v Afriko, saj dosegajo več kot tretjinski delež, sledi ji Kitajska, ki skupaj z EU dosega skoraj polovico vsega izvoza v Afriko. Leta 2006 je EU pomenila 40% celotnega afriškega uvoza, a se je ta zmanjšal, Kitajski pa se hitro povečuje. Tukaj se kažejo prednosti integracij, saj manjše države lahko če delujejo za skupno dobro dosežejo več kot pa če deluje vsaka zase. Na lestvici je med prvimi petdesetimi državami 17 afriških držav oz. tretjina kar kaže na to, da afriške države tudi med sabo veliko trgujejo. Celoten izvoz EU v Afriko pa pomeni okrog 9% celotnega izvoza EU na letni ravni.

Tabela 2: Najpomembnejše uvoznice iz Afrike

1

EU27

116.617,5

35,3%

2 ZDA

59.728,7

18,1%

3 Kitajska

42.974,0

13,0%

4 Indija

16.470,6

5,0%

5 Brazilija

8.529,7

2,6%

6 Japonska

8.018,2

2,4%

7 Kanada

7.063,1

2,1%

8 Turčija

4.398,1

1,3%

9 JAR

4.108,6

1,2%

10 Švica

3.451,6

1,0%

Vir: EC – European Commission 2010a

39

Afriške države več kot tretjino vsega izvoza izvozijo v EU, tako, da je tudi pri uvozu EU daleč najpomembnejši trgovinski partner za Afriko, skupaj z ZDA in Kitajsko pa uvozijo več kot 60% celotnega afriškega izvoza. Izvoz iz Afrike pomeni za EU okrog 9% celotnega uvoza na letni ravni.

Slika 4: Uvoz Slovenije po regijah za leto 2009

Vir: SURS – Statistični urad republike Slovenije 2011

Slika 5: Izvoz Slovenije po regijah za leto 2009

Izvoz Slovenije po regijah za leto 2009

93%

0%

0%

4%

1%

2%

Evropa

Azija

Afrika

Severna in SrednjaAmerika

Južna Amerika

Avstralija in Oceanija

Vir: SURS – Statistični urad republike Slovenije 2011 Kot je razvidno iz zgornjih dveh grafikonov je za Slovenijo daleč najpomembnejši trgovinski partner Evropa, Afrika pa na prvi pogled ne izgleda preveč pomemben trgovinski partner za Slovenijo saj dosega le okrog 1% tako pri uvozu kot pri izvozu, kar vrednostno pomeni okrog 150 milijonov € za uvoz iz Afrike in 236 milijonov € za izvoz v Afriko. Ekonomsko najpomembnejše afriške države za Slovenijo so: Alžirija, Egipt, JAR, Libija, Tunizija in Maroko, ki skupaj pomenijo okrog 90% celotnega slovenskega izvoza v Afriko in tudi uvoza iz Afrike.

Uvoz Slovenije po regijah za leto 2009

90%

0%6%

2%

1%

1%Evropa

Azija

Afrika

Severna in SrednjaAmerika

Južna Amerika

Avstralija in Oceanija

40

Slika 6: Proizvodi, ki jih EU uvaža iz Afrike po blagovnih sektorjih in odsekih Standardne mednarodne trgovinske klasifikacije

Vir: EC – European Commission 2010a Najpomembnejši izvozni produkt iz Afrike so mineralna goriva, predvsem nafta, ki zavzema kar 60% celotnega afriškega izvoza v EU. Tukaj se kaže velika slabost afriškega gospodarstva, saj proizvodnja ni diverzificirana in praktično je celotna celina odvisna od izvoza mineralnih goriv. Ta slabost je lepo vidna leta 2009 ko je Afrika ustvarila primankljaj v višini 53 milijard €, predvsem zaradi nižjih cen nafte na svetovnih trgih. Med pomembnejše izvozne izdelke sodijo še proizvodi klasificirani po materialu (usnje, železo, različne kovine in kovinski izdelki), ter živila in žive živali (predvsem sadja in kakava).

Slika 7: Proizvodi, ki jih EU izvaža v Afriko po blagovnih sektorjih in odsekih Standardne mednarodne trgovinske klasifikacije

11%

8%

17%

40%

8%

3%

13%Mineralna goriva inmaziva

Živila in žive živali

Proizvodi klasificirani pomaterialu

Stroji in transportnenaprave

Razni končni izdelki

Neobdelani materiali,razen goriv

Kemični izdelki

Vir: EC – European Commission 2010a Največji delež pri izvozu EU v Afriko pa zavzemajo stroji in transportne naprave, ki dosegajo 40% celotnega izvoza EU v Afriko, kar je nekako pričakovano, saj v Afriki potrebujejo stroje za razne industrijske panoge in vozila, ki bi končno omogočila industrijski napredek na celini.

60%

10%

10%

7%

6%5% 2%

Mineralna goriva inmaziva

Živila in žive živali

Proizvodi klasificirani pomaterialu

Stroji in transportnenaprave

Razni končni izdelki

Neobdelani materiali,razen goriv

Kemični izdelki

41

Med pomembnejšimi izvoznimi produkti so že proizvodi klasificirani po materialu (predvsem razne kovine, in tekstilni izdelki), kemični izdelki (razna zdravila, pesticidi in umetna gnojila) in pa mineralna goriva (plin, premog, elektrika). 4.1 Ekonomski odnosi med EU in Egiptom

Predstavitev Egipta Egipt zavzema okrog milijon km² površine in tako sodi na 30. mesto največjih držav na svetu. Egipt ima okrog 82 milijonov prebivalcev kar ga uvršča na 15. mesto držav z največ prebivalci. Kljub veliki površini pa je poseljeno ali obdelovano le 4% ozemlja, večina prebivalcev živi v velikih mestih ob reki Nil – v glavnem mestu Kairu in njegovi okolici živi več kot 17 milijonov ljudi. Etnično je kar 99% prebivalcev Egipčanov, okrog 2 milijona jih živi v drugih državah od koder pošiljajo denar domov (okrog 3 mrd letno), kar pomeni pomemben devizni vir. Polovica delovne sile je zaposlenih v storitvenih dejavnostih (predvsem turizem), ena tretjina jih dela v kmetijstvu, ostalih 17% pa v industrijski dejavnosti. Turizem jim predstavlja tudi skoraj polovico BDP-ja, industrija in gradbeništvo 38% BDP-ja in kmetijstvo 13% BDP-ja. Skoraj polovico izvoza predstavljajo primarni proizvodi oz. Surovine (nafta, premog, kovine in bombaž), zato je gospodarstvo močno odvisno od gibanja njihovih cen. Visok trgovinski primanjkljaj, ki dosega skoraj vrednost izvoza, blažijo devizni prilivi iz naslova turizma, nakazil zdomcev in pristojbin za plovbi skozi Sueški prekop. Za gospodarstvo so pomembni tudi obsežni razvojni projekti, ki se financirajo predvsem s proračunskim denarjem. Velik del projektov pa je usmerjen v izboljšanje socialnega položajo hitro rastočega prebivalstva, kar je pogoj za politično stabilnost države. (JAPTI – Javna Agencija RS za podjetništvo in tuje investicije 2011a)

Slika 8: Blagovna menjava med EU in Egiptom

8,2

6,27,2

4,5

6,57,6

14,8

12,712,7

0,0

2,0

4,0

6,0

8,0

10,0

12,0

14,0

16,0

2008 2009 2010

v m

ilija

rdah

€

Uvoz

Izvoz

Bilanca

Vir: EC – European Commission 2010b EU je za Egipt najpomembnejši trgovinski partner saj Egipt kar 33% vsega izvoza, izvozi v EU, pravtako pa tudi uvozi 33% celotnega uvoza iz EU, medtem ko Egipt za EU predstavlja slab 1% celotne blagovne menjave. Skoraj polovica egipčanskega izvoza v EU odpade na mineralna goriva, 15% so proizvodi klasificirani po materialu, 11% so kemični izdelki, med pomembnejšimi so še hrana in živali s 7%.

42

Daleč najpomembnejši izvozni proizvodi Evropske unije v Egipt so stroji in transportne naprave, ki zavzemajo 40% izvoza, z dobrimi 15% jim sledijo kemični proizvodi, 14% odpade na proizvode klasificirane po materialu, 8% pa so razne surovine.

Slika 9: Blagovna menjava med Slovenijo in Egiptom

-30.000

-20.000

-10.000

0

10.000

20.000

30.000

40.000

50.000

60.000

2008 2009 2010

v 10

00 E

UR

Izvoz

Uvoz

Bilanca

Vir: SURS – Statistični urad republike Slovenije 2011 Egipt je med afriškimi državami med tistimi s katerimi Slovenija največ trguje. V letih 2008 in 2009 je Slovenija večinoma v Egipt izvažala in zelo malo uvažala, lansko leto pa se je trend spremenil in je Slovenija imela prvič negativno bilanco v trgovanju z Egiptom. Glede na skupini proizvodov s katerimi državi trgujeta ne prihaja do večjih odstopanj glede na trgovanje EU z Egiptom saj Slovenija največ v Egipt izvozi strojem in kemičnih proizvodov, uvaža pa mineralna goriva.

43

4.2 Ekonomski odnosi med EU in Nigerijo

Predstavitev Nigerije Nigerija obsega malo več kot 920.000 km² površine, kar jo uvršča na 32. mesto največjih držav na svetu po površini. Je tudi najbolj poseljena afriška država in 8. najbolj poseljena država na svetu z okrog 155 milijoni prebivalcev od katerih jih je kar 40% mlajših od 15 let. Povprečna starost ljudi v državi znaša le dobrih 19 let, pričakovana življenska doba pa je 47,5 let. Nigerija je na drugem mesto po številu okuženih in umrlih za AIDS-em. Največje mesto je Lagos z okrog 10 milijoni prebivalcev, glavno mesto pa je Abuja. Polovica prebivalstva je muslimanske veroizpovedi, druga polovica pa je kristjanov. Nigerija je etnični in jezikovno zelo raznolika, saj bi naj v državi živelo okrog 250 etničnih skupin, obstajalo pa bi naj 521 raličnih jezikov, uradni jezik pa je angleščina. Zraven raznih zdravstvenih težav in oteženega dostopa do pitne vode je težava tudi beg možganov saj naj bi v ZDA delalo toliko nigerijskih zdravnikov kot jih deluje v Nigeriji (21000, torej 1 zdravnik na 7000 ljudi). Kar 70% odstotkov prebivalstva je zaposlenega v kmetijskem sektorju, ki predstavlja 30% BDP-ja. 20% odstotkov je zaposlenih v storitvenih dejavnostih, ki pomenijo 38% BDP-ja, 10% je zaposlenih v industriji ki predstavlja 32% BDP-ja. Kar 70% ljudi živi pod mejo revščine. Nafta je daleč najpomembnejši nigerijski izvoz saj pomeni 40% BDP-ja in 80% vladnih prihodkov. Nigerija ima tudi bogata nahajališča raznih rudnin, a je rudarska industrija v Nigeriji še v povojih. Nekoč so bili kmetijski proizvodi tisti, ki so pomenili največ nigerijskega izvoza, ki pa je še vedno pomembno (kakav, palmovo olje, kokos, sladkor). Po napovedih banke Citigroup naj bi Nigerija imela od 2010-2050 najvišjo povprečno gospodarsko rast na svetu (6,9%). (CIA – Central Intelligence Agency 2010)

Slika 10: Blagovna menjava med EU in Nigerijo

15,7

10,4

14,6

-4,8

-1,2 -3,9

10,99,2

10,7

-10,0

-5,0

0,0

5,0

10,0

15,0

20,0

2008 2009 2010

v m

ilija

rdah

€

Uvoz Izvoz Bilanca

Vir: EC – European Commission 2010c EU je za Nigerijo najpomembnejši uvozni partner saj Nigerija kar 30,8% vsega uvoza uvozi iz EU. Najpomembnejši izvozni partner za Nigerijo pa so ZDA s 38,3% odstotki celotnega izvoza, kar niti ni presenetljivo glede na to, da je glavni nigerijski izvozni proizvod nafta, EU je tudi zelo pomemben izvozni partner za Nigerijo saj je na drugem mesto s 23,5%. Nigerija pa podobno kot Egipt dosega slab 1% celotne blagovne menjave EU. Nigerijski izvoz je praktično v celoti odvisen od mineralnih goriv, saj kar 93% odstotkov njihovega izvoza v EU predstavljajo mineralna goriva. Tukaj so kaže velika slabost

44

nigerijskega gospodarstva, ki ni diverzificirano in je praktično v celoti odvisno od nihanj cen teh goriv na svetovnem trgu. 4% izvoza pa odpade na hrano in žive živali. Dobrih 42% nigerijskega uvoza iz EU predstavljajo mineralna goriva, s 27,5% sledijo stroji in transportne naprave, s po okrog 8% pa sledijo proizvodi klasificirani po materialu, kemični proizvodi ter hrana in žive živali.

Slika 11: Blagovna menjava med Slovenijo in Nigerijo

0

500

1.000

1.500

2.000

2.500

3.000

3.500

2006 2007 2008

v 10

00 E

UR

Izvoz

Uvoz

Bilanca

Vir: SURS – Statistični urad republike Slovenije 2011 Nigerija spada med tiste države s katerimi Slovenija zelo malo trguje, pa še to večinoma le tja izvaža. Leta 2006 je uvoz iz Nigerije dosegel 11.000 €, leto kasneje ni bilo nič uvoženo iz Nigerije, leta 2008 pa se je povišal na dobrih 400.000 €.

45

4.3 Ekonomski odnosi med EU in Južnoafriško republiko

Predstavitev Južnoafriške republike JAR obsega 1,2 milijona km² površine kar jo uvršča na 25. mesto največjih držav na svetu in ima okrog 49 milijonov prebivalcev kar je pravtako uvršča na 25. mesto držav z največ prebivalci. Je pa JAR na prvem mestu po številu okuženih z virusom HIV (5,6 milijona). Največje mesto je Johannesburg, administrativno glavno mesto je Pretoria, sta pa glavni mesti tudi Bloemfontein in Cape Town. 80% prebivalstva sestavljajo temnopolti. 70% prebivastva pripada krščanski veroizpovedi, kar 28% pa starodavnim verstvom. JAR ima tudi 11 uradnih jezikov med katerimi prevladujeta afrikanščina in angleščina. JAR je industrijsko najbolj razvita in najmodernejša afriška država in tudi največja izvoznica in uvoznica blaga in storitev na afriški celini. 75% vseh večjih podjetij v Afriki ja iz Južnoafriške republike. Osnovo za uspešen razvoj predstavljajo velika naravna bogastva. V svetovnem merilu je JAR prva po proizvodnji zlata in diamantov, med prvimi desetimi pa v proizvodnji platine, premoga, svinca, niklja in aluminija. Industrija zaposluje četrtino prebivalstva in je najbolj razvita v segmentih strojne opreme, sintetičnih goriv in rudarske opreme. Storitveni sektor predstavlja dve tretjini BDP in zaposluje 65% prebivalstva. V porastu je turizem, ki je dobre možnosti za nadaljni razvoj dobil z organizacijo svetovnega prvenstva v nogometu. Kmetijstvo predstavlja le 2,5% BDP-ja zaposluje pa 9% prebivalstva. JAR je tudi šesti največji pridelovalec vina na svetu. (JAPTI – Javna Agencija RS za podjetništvo in tuje investicije 2011b)

Slika 12: Blagovna menjava med EU in JAR

22,4

15,017,9

-2,1

1,13,6

20,2

16,1

21,5

-5,0

0,0

5,0

10,0

15,0

20,0

25,0

2008 2009 2010

v m

ilija

rdah

€

Uvoz Izvoz Bilanca

Vir: EC – European Commission 2010d Podobno kot za Egipt velja tudi za JAR, da je EU njen najpomembnejši trgovinski s tretjinskim deležem. JAR pa dosega 1,5% celotne vrednosti blagovne menjave EU. S 35% so najpomembnejši izvozni proizvod iz JAR v EU proizvodi klasificirani po materialu, ki jim z 19% sledijo stroji in transportne naprave, 13% dosegajo surovine (razen goriv), 7% odpade na transakcije in dobrine, 6% mineralna goriva in 3,4% kemični izdelki. Polovica izvoza EU v JAR so stroji in transportne naprave, 15% kemični izdelki, 14% proizvodi klasificirani po materialu, 8% končni izdelki, 3,7% mineralna goriva in 2,5% hrana in žive živali.

46

Slika 13: Blagovna menjava med Slovenijo in JAR

-5.000

0

5.000

10.000

15.000

20.000

25.000

30.000

2008 2009 2010

v 10

00 E

UR

Izvoz

Uvoz

Bilanca

Vir: SURS – Statistični urad republike Slovenije 2011 Blagovna menjava med Slovenijo in JAR je bila najvišja leta 2005, a je potem bila vsako leto manjša in je ponovno narastla lansko leto, Slovenija pa v JAR veliko več izvozi kot iz nje uvozi le leto 2008 je bilo izjema. Slovenija največ izvozi strojev in farmacevtskih izdelkov ter gume, uvozi pa železa in jekla, ki zavzemata kar polovico uvoza iz JAR.

47

5 SKLEP Poglavitni namen tega diplomskega dela je bil preučiti ekonomske odnose med Evropsko unijo in afriškimi ekonomskimi integracijami, ter tudi ekonomske odnose med Afriko in Slovenijo. V uvodu sem najprej predstavil teoretično osnovo o ekonomskih integracijah, nato sem predstavil vse integracije, ki delujejo na afriški celini. Predstavil sem tudi preferencialne sporazume, ki so bili sprejeti med EU in Afriko. V zadnjem delu pa sem analiziral zunanjo trgovino med EU in Afriko, ter tudi med Slovenijo in Afriko. Afrika še vedno ostaja najrevnejša celina, čeprav se zadeve počasi a zanesljivo obračajo na bolje. V Afriki obstaja potencial s katerim bi lahko razvili gospodarstvo in povišali življenski standard ljudi, vendar zaradi posledic dolgo trajajočega kolonializma, revščine in nerazvitosti, ter neustreznega vodstva ta potencial še ni izkoriščen. Za razvoj celine je nujno potrebna denarna pomoč. Zraven gospodarskih težav pa Afriko pestijo še socialne in zdravstvene težave kot so: nepismenost, brezposelnost, nasilje, korupcija, AIDS, kolera. Pomembno je, da afriške države diverzificirajo proizvodnjo, saj so nekatere odvisno le od enega izvoznega proizvoda (npr. Nigerija - 93% celotnega izvoza odpade na mineralna goriva) in so tako močno odvisni od gibanja cen svetovnem trgu. Ugotovil sem tudi, da je EU za Afriko daleč najpomembnejši partner, saj je kar tretjina uvoza v Afriko iz EU, pravtako pa tudi tretjina izvoza iz Afrike konča v EU. Afrika pomeni okrog devet odstotkov celotne letne trgovine EU, a dobra tretjina le-te odpade na samo tri države (Egipt, Nigerijo in JAR). Pokazalo se je tudi, da manj razvite države lažje dosežejo več, če se povezujejo v integracije in nastopajo skupaj kot celota. Večina trditev se je izkazala za pravilne, med drugimi tudi ta, da Slovenija bolj malo trguje z afriškimi državami, saj skupna trgovina z vsemi afriškimi državami dosega le okrog 1% celotne letne zunanje trgovine Slovenije, a bi se ta delež znal povečati, če se bo nadaljeval gospodarski razvoj Afrike. Ne glede na vse imam občutek, da je Afrika kot celota na pravi poti, ampak pot bo še zelo dolga in polna ovir.

48

POVZETEK Ekonomsko sodelovanje med Afriko in Evropo, sega v obdobje kolonializma, a je takrat bil odnos neenakopraven, saj je bila Afrika zaradi svojih bogastev izkoriščana in si še do danes ni opomogla. Komaj leta 1963 je s podpisom prve konvencije Yaounde Afrika postala bolj enakopravna. S tem sporazumom ji je bila tudi dodeljena finančna pomoč za razvoj in razne ugodnosti pri trgovanju. Afrika se počasi, a vztrajno razvija za kar gre veliko zaslug pripisati prav ekonomskim integracijam, ki bodo ključnega pomena tudi v prihodnje in bo od njihovega razvoja odvisen tudi razvoj Afrike. Pomembno je, da se denarna pomoč, ki jo Afrika prejema investira v najbolj pomembne sektorje gospodarstva (npr. izgradnja primerne infrastrukture, ki bi tudi privabila tuje investicije; telekomunikacijska in informacijska tehnologija). Evropska unija je za Afriko najpomembnejši trgovinski partner saj kar eno tretjino vsega izvoza, izvozi v države EU in tudi eno tretjino vsega uvozi iz držav EU. Zdi se mi pomembno, da bi Afrika morala več vlagati tudi v izobraževanje, saj kot pravi pregovor: „Daj človeku ribo in jedel bo en dan, nauči ga loviti ribe in jedel bo celo življenje.“ KLJUČNE BESEDE:

- Evropska unija, - Afrika, - Slovenija, - ekonomska integracija, - mednarodna menjava, - revščina, - ekonomski sporazumi.

49

ABSTRACT Economic relations between the European union and Africa have their roots in the colonial times, but it was a one sided relation, because Africa was exploited for its resources, and still has not recovered. Only in 1963 with the signing of the Yaounde convention Africa became more like a partner, and has also been given financial aid for development and different benefits for trade. Africa is slowly, but surely developing, also because of the economic communities, that are going to play an important role in the future development of Africa. It is important that the financial aid is invested in the most important sectors of the economy (build the appropriate infrastructure that would help to attract foreign investments; and also telecommunication). The European union is the most important trade partner for Africa because one third of Africa’s foreign exchange happens with the EU. I also think that it is important for Africa to invest more into education, because as an old saying goes:”Give a man a fish and he will eat for a day, teach him how to catch fish and he will eat for a lifetime.” KEY WORDS:

- European union, - Africa, - Slovenia, - economic community, - international trade, - poverty, - trade agreements.

50

LITERATURA IN VIRI

1. Appleyard, D.R. & Field, A.J. 1992. International economics. Boston: Irwin.

2. Bajec, A. 1991. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti – Inštitut za slovenski jezik.

3. Bobek, V. Kenda V. 2003. Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov. Maribor:

Ekonomsko-poslovna fakulteta.

4. De Melo, J., Panagariya A. & Rodrik D. 1993. New dimensions in regional integration. Cambridge University Press.

5. El-Agraa, A.M. 1997. Economic integration worldwide. Basingstoke: MacMillan.

6. Jovanović Miroslav N. 1998: International Economic Integration. Limits and

Prospects. London: Routledge.

7. Ki-Zerbo, J. 1977. Zgodovina črne Afrike. Ljubljana: Založba Borec.

8. Kumar, A. 1989. Mednarodni ekonomski odnosi: pojmi, organizacije, sporazumi. Ljubljana: Ekonomska fakulteta Borisa Kidriča.

9. Laursen, F. 1995. The Political Economy of European Integration. Maastricht:

European Institute for Public Administration.

10. Machlup F. 1977. A history of thought on economic integration. New York: Columbia University press.

11. Mileta, V. 1998. Međunarodne ekonomske organizacije i integracije. Drugo

dopunjeno i prošireno izdanje. Zagreb: Radna organizacija za grafičku djelatnost, Samobor.

12. Moussis, N. 1999. Evropska unija. Ljubljana: Littera picta.

13. Moussis, N. 2000. Guide to European Policies. Rixensart – Belgium.

14. Natek, M. in K., Natek. 2006. Države sveta. Ljubljana: Mladinska knjiga d.d.

15. Salvatore, D. 1998. International economics. New Jersey: Prentice hall.

16. EC – European Commission. 2010a. EU bilateral trade and trade with the world -

Africa [online]. Dostopno na: [http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2011/january/tradoc_147190.pdf]. [20.5.2011].

17. EC – European Commission. 2010b. EU bilateral trade and trade with the world -

Egypt [online]. Dostopno na: [http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2006/september/tradoc_113375.pdf]. [20.5.2011].

51

18. EC – European Commission. 2010c. EU bilateral trade and trade with the world -

Nigeria [online]. Dostopno na: [http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2006/september/tradoc_113427.pdf]. [20.5.2011].

19. EC – European Commission. 2010d. EU bilateral trade and trade with the world –

South Africa [online]. Dostopno na: [http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2006/september/tradoc_113447.pdf]. [20.5.2011].

20. EC – European Commission. 2011. Development and Cooperation – The Cotonou

agreement [online]. Dostopno na: [http://ec.europa.eu/europeaid/where/acp/overview/cotonou-agreement/index_en.htm]. [28.5.2011].

21. JAPTI – Javna Agencija RS za podjetništvo in tuje investicije. 2011a. Predstavitev

države Egipt [online]. Dostopno na: [http://www.izvoznookno.si/Dokumenti/Podatki_o_drzavah/Egipt/Predstavitev_drzave_4289.aspx]. [19.5.2011].

22. JAPTI – Javna Agencija RS za podjetništvo in tuje investicije. 2011b. Predstavitev

države JAR [online]. Dostopno na: [http://www.izvoznookno.si/Dokumenti/Podatki_o_drzavah/Juznoafriska_republika/Predstavitev_drzave_4302.aspx]. [19.5.2011].

23. CIA – Central Intelligence Agency. 2010. The World Factbook [online]. Dostopno

na: [https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/geos/eg.html] [22.5.2011].

24. Commission for Africa. 2005. Our common interest. [online]. Dostopno na:

[http://www.commissionforafrica.info/2005-report]. [21.5.2011].

25. Commission for Africa. 2010. Still our common interest. [online]. Dostopno na: [http://www.commissionforafrica.info/2010-report]. [21.5.2011].

26. AEO – African Economic outlook. 2010. Data & Statistics. [online]. Dostopno na:

[http://www.africaneconomicoutlook.org/en/data-statistics/]. [18.5.2011].

27. Africa Union – Regional economic communities. 2010a. CEN-SAD. [online]. Dostopno na: [http://www.africa-union.org/root/au/recs/cen_sad.htm]. [15.5.2011].

28. Africa Union – Regional economic communities. 2010b. COMESA. [online].

Dostopno na: [http://www.africa-union.org/root/au/recs/comesa.htm]. [15.5.2011].

29. Africa Union – Regional economic communities. 2010c. EAC. [online]. Dostopno na: [http://www.africa-union.org/root/au/recs/EAC.htm]. [15.5.2011].

30. Africa Union – Regional economic communities. 2010d. ECCAS. [online].

Dostopno na: [http://www.africa-union.org/root/au/recs/eccas.htm]. [15.5.2011].

52

31. Africa Union – Regional economic communities. 2010e. ECOWAS. [online].

Dostopno na: [http://www.africa-union.org/root/au/recs/ecowas.htm]. [15.5.2011].

32. Africa Union – Regional economic communities. 2010f. IGAD. [online]. Dostopno na: [http://www.africa-union.org/root/au/recs/igad.htm]. [15.5.2011].

33. Africa Union – Regional economic communities. 2010g. SADC. [online].

Dostopno na: [http://www.africa-union.org/root/au/recs/sadc.htm]. [15.5.2011].

34. Africa Union – Regional economic communities. 2010h. UMA. [online]. Dostopno na: [http://www.africa-union.org/root/au/recs/uma.htm]. [15.5.2011].

35. AU – African Union. 2011. [online]. Dostopno na: [www.au.int]. [16.5.2011].

36. COMESA. 2011. [online]. Dostopno na: [www.comesa.int]. [15.5.2011].

37. ECOWAS. 2011. [online]. Dostopno na: [www.ecowas.int]. [15.5.2011].

38. Development portal. 2011. [online]. Dostopno na:

[http://www.developmentportal.eu/wcm/information/guide-on-eu-development-co-operation/brief-history-of-eu-development-co-operation/eu-co-operation-with-acp-countries/from-the-yaoundac-to-lomac-conventions.html]. [25.5.2011].

39. SURS – Statistični urad republike Slovenija. 2011. Statistični letopis 2009.

Zunanja trgovina. [online]. Dostopno na: [http://www.stat.si/letopis/LetopisVsebina.aspx?poglavje=23&lang=si&leto=2010]. [22.5.2011].

40. Wikipedia. 2011. [online]. Dostopno na:

[http://en.wikipedia.org/wiki/African_Economic_Community]. [15.5.2011].

41. WTO – Regional trade agreements. 2011. [online]. Dostopno na: [http://www.wto.org/english/tratop_e/region_e/region_e.htm ]. [25.5.2011].

53

SEZNAM SLIK Slika 1: Diagram, ki prikazuje članstvo držav v integracijah................................................... 29 Slika 2: Blagovna menjava Afrike s svetom ............................................................................ 37 Slika 3: Blagovna menjava EU27 z Afriko.............................................................................. 37 Slika 4: Uvoz Slovenije po regijah za leto 2009 ...................................................................... 39 Slika 5: Izvoz Slovenije po regijah za leto 2009...................................................................... 39 Slika 6: Proizvodi, ki jih EU uvaža iz Afrike po blagovnih sektorjih in odsekih Standardne

mednarodne trgovinske klasifikacije................................................................................ 40 Slika 7: Proizvodi, ki jih EU izvaža v Afriko po blagovnih sektorjih in odsekih Standardne

mednarodne trgovinske klasifikacije................................................................................ 40 Slika 8: Blagovna menjava med EU in Egiptom...................................................................... 41 Slika 9: Blagovna menjava med Slovenijo in Egiptom............................................................ 42 Slika 10: Blagovna menjava med EU in Nigerijo .................................................................... 43 Slika 11: Blagovna menjava med Slovenijo in Nigerijo .......................................................... 44 Slika 12: Blagovna menjava med EU in JAR .......................................................................... 45 Slika 13: Blagovna menjava med Slovenijo in JAR ................................................................ 46 SEZNAM TABEL Tabela 1: Najpomembnejše izvoznice v Afriko....................................................................... 38 Tabela 2: Najpomembnejše uvoznice iz Afrike ....................................................................... 38