1. Vodena interpretacija Ciril Kosmač: POMLADNI DAN (odlomek) UČITI SE, SE PRAVI …

Za njim je prisopihal zelo nizek in nenavadno zavaljen profesor. Na njem je bilo vse napeto in vse se je svetilo, razen debelih oči, ki so bile kalne, trudne in vsega naveličane kakor oči starega, zamaščenega krapa. Mož je neznansko hropel in zaudarjal po tisti skrajno zoprni in dušeči mešanici vonjev slabe kolonjske vode, briljantine, čebule in česna, ki po njej tako izrazito zaudarjajo preprosti južnjaški brivci. Zrušil se je na stol ter med riganjem in stokanjem začel razlagati pobu, kaj se bo moral naučiti in katere knjige naj še kupi. Ravnatelj je medtem hodil po sobi kakor lev po kletki in vedno hitreje vrtel svojo dolgo desnico po zraku, kakor bi z nekakšno nevidno pripravo navijal počasnemu debeluhu pamet, da bi ta čimprej opravil svojo dolžnost. Ko je debeluh začel pridigati o tem, da je v teh odrešenih krajih italijanščina pač najvažnejši predmet, ga je ravnatelj zviška prekinil, češ da to vedo že vrabci na strehi, in ga odslovil. Zaprl je vrata za njim in se obrnil k pobu. Tako, zdaj pa na delo! je rekel in ga očetovsko potrepljal po ramenu. In nauči se vse, ne samo italijanščine! … Ne rečem, da bo lahko. Težko bo. Toda če se boš učil, pojde, to se pravi, da pojde, če boš sedel. Da, treba bo sedeti in sedeti in še sedeti! Vidiš, takole, je pribil, pograbil svojo pisalno mizo in se z njo zaprl v kot, spravil svoje telo na stol, se s komolci naslonil na mizo, zakopal glavo v dlani in se zamaknil v knjigo, ki je odprta ležala pred njim. Učiti se, se pravi sedeti, dragi moj dečko! … Tako, zdaj pa na svidenje. Videla se bova v juniju, pri izpitih. In šlo bo! Oče in sin sta previdno zložila stare knjige vsak v svoj nahrbtnik, se zahvalila in šla. Ko sta stopila na cesto, se je oče zadovoljno pogladil po nosu in izpodbudno rekel: Si slišal? … Ravnatelj pravi, da bo šlo. Nemara bo šlo, je zamrmral pob in zmignil z rameni. Kaj se to pravi: nemara? je oče vzdignil glas. Res je, da bo treba vse, kar zdaj neseva v nahrbtnikih, spraviti v glavo, toda če se človek zjezi in zagrize, je marsičemu kos. Jeza je sicer grda lastnost, ki pa se včasih spremeni tudi v koristno čednost, kakor je o tem pridigal rajnki župnik Čar. Saj se bom zagrizel, je glasno obljubil pob. In res je bil prepričan, da se bo zagrizel. Previdno je popravil nahrbtnik, da se knjige ne bi trgale, in hitreje stopil.

Odlomek je epski, saj pisatelj pripoveduje o dogodku, na koncu pa je tudi malo dialoga, ki je dramatska prvina.

Oče je spremil sina v šolo, kjer naj bi ta delal izpite. Sprejel ju je ravnatelj, prisoten pa je bil tudi profesor. Oba sta fantu govorila o učenju in o knjigah. Po odhodu iz šole mu o tem govori še oče. Sin obljubi, da se bo učil.

Profesor, ravnatelj in oče pravijo fantu, da se bo moral veliko učiti. V tem se ne razlikujejo. Vsi mu tudi povedo, da bo moral prebrati mnogo knjig. Ravnatelj in oče sta si podobna še v nečem − fanta spodbujata in zaupata vanj. Prepričana sta, da bo uspel. Podobnost med njima nakaže pisatelj, ko napiše, da je ravnatelj fanta očetovsko potrepljal po ramenu.

Profesor poudarja samo, kako pomembna je italijanščina, misli, da se mora fant najbolj učiti tega jezika, ravnatelj pa meni, da se mora učiti vse. Od ravnatelja in očeta se profesor najbolj razlikuje v tem, da fantu ne nameni nobene pozornosti, kaj šele spodbude. Videti je vsega naveličan, torej ga tudi njegov bodoči učenec ne zanima.

Fant se na profesorjevo in ravnateljevo govorjenje ne odziva z besedami, pisatelj pa tudi ne napiše, kaj doživlja. Zdi se, da nekoč učenci niso spraševali, ampak le poslušali. Na očetove besede pa najprej odgovori z neodločnostjo in dvomom, Ko mu oče svetuje, kako si lahko pri učenju pomaga, je trdno odločen, da bo dal vse od sebe. To tudi glasno obljubi. »In res je bil prepričan, da se bo zagrizel.« / »− Saj se bom zagrizel, − je glasno obljubil pob.«

Vsi torej poudarjajo, da je učenje pomembno, razlikujejo pa se v svojem odnosu do fanta. Oče in ravnatelj ga spodbujata, očetova spodbuda sinu pomaga, da postane bolj odločen, da dobi še večjo voljo do učenja.

Učenje je lahko res težko, kot pravi ravnatelj v tem odlomku. Vendar po moje to ne velja za vsakogar in ne v vsakem primeru. Zdi se, da »pob«, ki posluša nasvete treh moških, ne bo počel nič drugega, kot sedel za knjigami in se učil. Zanj je to morda potrebno, ker se mora v kratkem času pripraviti za več izpitov, ni pa potrebno za tistega, ki redno hodi k pouku in posluša učiteljeve razlage. Nasveta, ki ga da oče sinu, da naj se uči z jezo, pa ne razumem dobro. Po mojem se z jezo učijo samo tisti, ki jih silijo k učenju, fant v odlomku pa se mi ne zdi takšen.

Učenje iz knjig je še vedno pomembno, a ne tako kot nekoč, ker lahko znanje pridobivamo tudi na druge načine. Všeč mi je, da na spletu samo vtipkam besedo in takoj dobim razlago, ki jo potrebujem. Zadovoljni so lahko tudi tisti, ki morajo prebrati veliko knjig, saj jim v teh časih zanje ni treba imeti nahrbtnikov, kot ju imata sin in oče v Kosmačevem delu. (Primer) Če bi kak virus uničil vso napredno tehnologijo, bi se spet učili samo iz knjig. Preživele so stoletja, v njih je natisnjenih mnogo modrosti, zato bi jih morali spoštovati. Mislim, da je najbolje, da se učimo na vse načine: iz »navadnih« in elektronskih knjig, s pomočjo spleta in vseh drugih medijev. Ne glede na to, iz česa se učimo, učenje še vedno zahteva miselni napor in vztrajnost.

Ljudje vedno bolj uporabljajo elektronske knjige, tudi v naši hiši so prisotne. Sestra je študentka in mama ji je nekoč rekla, da premalo sedi za knjigami, ona pa se je nasmehnila in ji odgovorila, da je sedenje sedaj enako kot nekoč, samo knjige so drugačne. Potem ji je na računalniku pokazala knjige, iz katerih se uči, in mama se je seveda čudila. Sestra ji je razložila, kakšne so njihove prednosti. Rekla je, da se iz njih veliko lažje uči in da so bolj dostopne kot v knjižnicah, kjer nekaterih sploh ni. Mama ji ni nasprotovala, pripomnila pa je, da so njej navadne knjige mnogo ljubše, da se je iz njih veliko naučila in da je ob romanih, ki jih je prebrala, preživela veliko prijetnih ur.

Andrej Blatnik: NE (odlomek)

Ko ji je glavo vrglo vstran in se ji je po ustih razlilo, je vedela, da se je motila. Odprla je usta inhotela spregovoriti, vendar je nastal le grgot; šele ko je izpljunila, enkrat, dvakrat, so besede spet

pričele dobivati obliko.Nočem biti s tabo. Nočem. šla bom.Ne.Bom.Ne, ne boš.Zgrabil jo je za vrat. Mislila je - zdaj je konec. Zdaj bo začel stiskati in se ne bo mogel ustaviti.Poznam ga. Ne bo se mogel ustaviti - močnejše bo od njega.Videla je, kako se mu je koža na zapestju pobelila.Ne, je rekla. Ne, ne, ne.Obrvi so se mu napele, stisk je zastal, pogledal jo je.Me ljubiš?Zdaj? je zagrgrala. Zdaj?Tudi zdaj. Zakaj naj bi bilo zdaj drugače kot vselej?Podoba, ki jo je imela pred očmi, se je pričela počasi oddaljevati. Kot bi se raztapljala v vodi.Barve so bledele, obrisi so zanihali. Res - zakaj? je pomislila. Prav tako je zdaj kot vselej. Prav ničdrugače. In ljubezen mora biti enaka.Ljubezen, je rekel on in se sklonil k njej, pomembna je ljubezen.Spusti, je rekla, spusti. ln poslušala, kako se ji besede spreminjajo v kašo. Ne morem tako.On se je sklonil še bliže.Ne slišim, je rekel. Prepotiho. Ne slišim.Hotela je ponoviti, a ni imela več diha.Se spomniš, je rekel on, tudi čisto tiho, kdaj sva se prvič videla?Hotela je pokimati, hotela je reči: seveda se spomnim. Kako bi pozabila?Jaz se spomnim vsega, je rekel on. Spomnim, kot da bi bilo včeraj. Pa ni bilo včeraj.Ne, je pomislila ona, dosti časa je minilo.Lepo nama je bilo skupaj, je rekel on, čisto počasi.Spusti, je pomislila ona, spusti.Lepo, je ponovil. Zdaj pa se sprašujem, kje sva naredila napako.Napako? Je pomislila ona. Je bila napaka? Ne bi rada umrla zaradi napake, ki je sploh nepoznam. Morda sploh ni bilo napake. Morda je takle položaj preprosto običajen po toliko letih, le da sevečina ljudi lahko zadrži, lahko se premaga..O dlomek je epski, pisatelj pripoveduje o dogajanju v neki partnerski zvezi. Dialog v njem je dramatska prvina, lirska so občutja in razmišljanja. (Upoštevamo: epsko z dramatsko in lirsko prvino / epsko z dramatsko prvino / epsko z lirsko prvino.)

Pripoveduje o nasilju moškega nad žensko. Ženska hoče zapustiti svojega partnerja, ta jo pretepa in davi, ona pa vztraja pri svoji odločitvi. Oba razmišljata o napaki, ki naj bi ju privedla do takega odnosa. Problem: jubezen in nasilje / nasilna ljubezen-

Prikazano je nekaj, kar ni združljivo – ljubezen in nasilje. Moškemu v odlomku to ni jasno, saj želi le malo po tem, ko je skrajno nasilen do svoje partnerke, od nje slišati, da ga še ljubi. Govori ji o pomenu ljubezni, ona pa sploh ne more več govoriti, ker ji zaradi davljenja zastaja dih. Moški noče sprejeti resnice, da je ljubezen minila, noče izgubiti svoje partnerke, a prav to, kar počne, je najbolj razumljiv razlog za konec njune zveze. Zdaj? je zagrgrala.« / »Tudi zdaj.« / »Zakaj naj bi bilo zdaj drugače kot vselej?« V tej zvezi je prevladalo nasilje, torej ljubezen ni več možna. Vse, kar moški počne, je nesmiseln poskus, da bi ohranil zvezo.

Mislim, da ni čisto pri pravi pameti. Kako lahko pričakuje, da bo partnerka ostala z njim in da ga bo celo ljubila? Ni ji dal le klofute, kar se lahko med partnerji ali v drugih odnosih zgodi, ko se ljudje spozabijo, ko jih malo zanese. Potem to po navadi obžalujejo in se opravičijo … Njegovo nasilje pa je zelo hudo, zanj ni opravičila, ne glede na to, kaj je partnerka naredila, s čim ga je prizadela. Po mojem mnenju se to nasilje ne dogaja prvič, saj ona pravi, da ga pozna in da ve, da se ne bo mogel ustaviti. Zato se sprašujem, zakaj je ženska sploh še s takim moškim.

Ljubezen in nasilje sta največji nasprotji. Ljubezen je zelo dragocena, je najlepša vez med ljudmi, brez nje življenje za mnoge nima smisla. Nasilje pa je zlo, ki se odraža v dejanjih, je sila, ki uničuje vse, kar ljubezen gradi, tudi človeka samega. Kdor je nasilen, ne ljubi in obratno. Seveda pa si nekateri ljubezen predstavljajo drugače, enačijo jo z lastništvom, mislijo, da so ljudje, ki so se kdaj ljubili, za vedno last drug drugega. Ljubezen gradi, a tudi mi moramo graditi njo, sicer mine. Če se to zgodi, je ne moremo obuditi, še najmanj z nasiljem. Takoj ko se pojavi nasilje, vemo, da je mrtva.

Zelo podobna zgodba se je dogajala v našem kraju. Moški in ženska, ki sta živela blizu nas, sta bila še mlada, otrok nista imela. Kmalu smo opazili, da je v tej zvezi nekaj narobe. Njega čez dan ni bilo nikoli doma, prihajal je zvečer in takrat so se zaslišali njuni prepiri. Tega, da je moški fizično nasilen, nismo vedeli. Potem smo neke noči slišali njene krike in soseda je poklicala policijo. Policija je odšla, onadva pa sta ostala skupaj. Od takrat ni nihče več posredoval, čeprav smo kričanje še večkrat slišali. Nasilje se je tako stopnjevalo, da je ženska potrebovala zdravniško pomoč. Šele po tistem sta se razšla. Najprej je odšla ona, kmalu za njo pa še on. Morda sta spet skupaj. Kdo ve?

NATURA BO OSTALA»Kaj pa to Zinaido zadeva?« mu ni šlo v račun. »Kaj pa je pri tem ona kriva?«»Sem mar rekla, da je kaj kriva?« ga je ošinila.

»Kaj pa?« je zastrmel.»Njene nature je,« je izrekla, kot bi prišepnila.»Nature?« je zamrmral.»Ja, to je ta nesreča,« je prikimala starka. »To je edino, karje treba pri človeku res paziti,« jedvignila kazalec. »Človek lahko menja navade, stan, domovino, natura bo pa ostala,« ga je podučila.»Nobene šole, ne kateheza, niti medicina ne morejo spraviti iz človeka tega, kar mu je bilo položeno vzibel, zato da bo z njim pokopano,« se je razgovorila. »To je pač treba vedeti in s tem je treba zmerajračunati - da se, bog ne daj, ne bo zgodilo tako, kot se je v tej hiši že primerilo,« se je na hitroprekrižala.»No,« je dejal bolj zase. »Zdaj pa še to.«»To,« je vsa pritrdila. »Tudi naš lvan so pripeljali v hišo eno tako revico, ker so mislili, da bodo iznje napravili gospo in bo vse lepo in prav, a kaj je potem na lepem udarilo iz nje?« se je na hitroprekrižala. »Malo jo je poščipalo pod trebuhom, pa se ni več mogla upreti mlajšemu, četudi je bil petlarin kripl,« je zaobrnila z očmi. »Bilo je nezaslišano, nihče ni mogel razumeti, ni se dalo pojasniti, vresnici pa se je samo začela oglašati kukavica, ki je pred tem zblodila celo njeno familijo, in ni ji bilopomoči, četudi bi se vsi na glavo postavili ...«»Pustite zdaj kukavico,« ji je proti navadi segel v besedo, saj je poznal te njene primerjave s ptico,ki ni znala živeti v gnezdu. »Prosim, da nikoli več ne govorite o njej, ko boste imeli kaj reči o Zinaidi,«je dejal z glasom, ki je pravzaprav terjal. »Ne bo me motilo, če boste še kdaj molili zanjo, nočem pa,da tu kar nekaj bajate in kličete nesrečo,« je še pridel in naglo vstal.

Odlomek je iz epskega besedila, v njem pa je izrazita dramska prvina govor dveh oseb. V odlomku z naslovom Natura bo ostala se fant in starka pogovarjata o njegovem dekletu. Ona misli, da Zinaida ni prava izbira zanj, on pa se s tem ne strinja. Starka misli, da Zinaido in ljudi nasploh odločilno oblikuje njihova narava. Po njenem mnenju so bistvene tiste lastnosti, ki jih človek podeduje. Prepričana je, da te naravne osnove ne morejo spremeniti ne okolje, ne vzgoja, ne zdravljenje. Zinaido celo primerja s kukavico. Za živali na sploh velja, da so za razliko od »razumnih« ljudi predvsem nagonska bitja, kukavice pa poleg tega rade menjajo bivališče. Zinaida se zdi torej starki tudi oseba, ki se ne bo znala ustaliti v svojem domu. Starka utemeljuje izrečeno stališče s primerom iz domače hiše. Sogovorniku pove, kaj se je zgodilo Ivanu, potem ko je pripeljal domov dekle, podobno Zinaidi. Mislil je, da ji bo pomagal in da bo njuna zveza uspešna, njegova ljubezen pa ga je prevarala z mlajšim moškim, čeprav je bil ta berač in invalid. Za prevaro ni bilo nobenega »zunanjega« razloga, ni je bilo mogoče pojasniti; po starkinem mnenju je bila le posledica nagona − narave, ki jo je dekle podedovalo po prednikih. Sogovornik meni, da starka pripoveduje neverjetne stvari. Sam v njeno teorijo o človekovi podedovani naravi ne verjame, zdi se mu, da s svojim govorjenjem lahko prinese nesrečo. Primerjav s kukavico je že navajen, saj jih je ženska večkrat uporabljala, zdaj pa od nje zahteva, da njegovega dekleta s to ptico ne primerja več. »To je edino, kar je treba pri človeku res paziti,« je dvignila kazalec. / »Človek lahko menja navade, stan, domovino, natura pa bo ostala,« ga je podučila. / »Nobene šole, ne kateheza, niti medicina ne morejo spraviti iz človeka tega, kar mu je bilo položeno v zibel, zato da bo z njim pokopano,« se je razgovorila. Fant ima svoje mnenje, predvsem pa je zanj Zinaida pomembnejša od resnic, ki mu jih razlaga starka, prepričana, da je človekovo ravnanje posledica podedovanih lastnosti. Verjamem, da veliko svojih lastnosti res podedujemo, da so nam, kot pravi odlomek, »položene v zibel«. Če smo podobni svojim prednikom oziroma sorodnikom fizično, telesno, smo jim gotovo tudi po svojih duševnih oz. značajskih lastnostih. Vendar mislim, da starka s svojimi pogledi na moč podedovane narave pretirava in da lahko prav vzgoja doma in v šoli bistveno omili še tako hude človekove napake ali pomanjkljivosti. Najpomembnejša pa se mi zdi pri tem ljubezen, kakršno čuti fant, o katerem govori odlomek. Starka je za razliko od njega nestrpna in pristranska. O Ivanu govori le dobro, o njegovi ženski le slabo. Morda pa je »tisto revico« motilo prav to, da je hotel njen partner iz nje narediti gospo, morda jo je tisti mlajši moški sprejemal takšno, kot je bila. V tem odlomku je starkin pogled na Zinaido poln predsodkov, a ljudi, kot je ta starka, je veliko v vsaki družbi. Vedno in povsod se na žalost najdejo osebe ali skupine, ki ne sprejemajo drugačnih od večine. Zaskrbljujoče je, da predsodki okolice do posameznikov, ki kakor koli odstopajo od uveljavljenih pravil, pogosto prerastejo v nestrpnost in tudi najhujše oblike sovraštva. Ljudje, ki jih okolica ne sprejema ali je celo sovražna do njih, so po mojem mnenju manj močni in samozavestni in se v družbi teže uveljavijo. Mislim, da se jim godi velika krivica, saj so na nek način vedno na zatožni klopi, pripravljeni na obsodbo, čeprav »so krivi« le svoje drugačnosti. V okolju, kjer živim, so prisotni predsodki do ljudi neslovenske narodnosti, predvsem do tistih iz bivše Jugoslavije, in do istospolno usmerjenih. Iz svoje izkušnje se najbolj spomnim odnosa okolice do moje sošolke, ki je prišla v naš kraj iz Bosne. Ta odnos je bil podoben tistemu, ki je prikazan v romanu Princeska z napako, vendar do takšne nestrpnosti, zlasti pa nasilja le ni prišlo. Tudi odnos učiteljev do nje je bil veliko bolj strpen kot tisti, ki ga je imela razredničarka do dekleta v romanu; večina ji je dodatno pomagala z razlagami po pouku. Učitelji so nas opozarjali in grajali, kadar so slišali kakšno žaljivo pripombo o »Bosanki«. Te pripombe so bile popolnoma nepremišljene, kot papige smo posnemali, kar smo pač poslušali med odraslimi v svoji okolici. Naša sošolka se nas je zunaj šole seveda izogibala, v šoli pa smo vendarle lahko večkrat videli njene žalostne oči in resen obraz. Sprva ji je učenje v slovenščini povzročalo težave, a ko se je zelo dobro naučila našega jezika, je bila med najboljšimi v razredu. Postala je bolj samozavestna, vesela in prijazna oseba. Tudi mi smo jo začeli bolje sprejemati. Veliko se družimo in po tihem nas je kar malo sram, da so bile njene oči žalostne tudi zaradi naših predsodkov do nje.

Bogdan Novak: BABJE LETO (odlomek) ZAUPANJE »Pravkar sem razmišljal, kakšen zavrt človek sem, da mi sin ni hotel povedati, da je vstopil v partijo,« je priznal. »Od drugih sem moral

izvedeti. Mislim, da je to nekaj najbolj bolečega, kar lahko zadene očeta. Da od drugih izveš, kako je s tvojim sinom, ne od njega, ker ti očitno ne zaupa.« »Zato se ti pa zares ni treba sekirati,« mu je rekla smeje. »Otroci hočejo obdržati svoje skrivnosti. Želijo svoje življenje, brez vpletanja očetov in mater. To je nekaj najbolj normalnega. Njihovo življenje je. Saj ni treba, da očetje in matere vedo vse. Moj sin je preprosto izginil leta 42. Nič mi ni povedal, kam gre. Najbrž mi je hotel prihraniti bolečino, ker če bi vedela, da je odšel v partizane, bi se vsako noč bala zanj. Prikazal se je doma šele po osvoboditvi kot kapetan. Vendar sem ves čas čutila, da je z mano, da misli name, in jaz sem mislila nanj. Vedela sem, da je na pravi poti, da nekaj da na osebno poštenje in čast, da ne bo izdal očeta in najinega prepričanja, da se je treba boriti za svobodo domovine, medtem ko je politika čisto nekaj drugega. Otroci se morajo odločati po svoje. Ti si jim lahko samo svetilnik v temi. Verjemi mi, kadar koli bo tvoj sin v dvomu, se bo vprašal: ′Kako bi pa to rešil moj oče? Kaj bi rekla moja mama na to?′ In če je imel v očetu trdno oporo, bo vedno spravil svojo barko v varen pristan. Viharji pokončajo brodolomce samo takrat, kadar je bil tudi oče brodolomec. Če pa je bil kapitan družine, na katerega so se lahko zanesli, bo sin svojo barko vedno pripeljal na varno. In mislim, da si ti bil kapitan.« »Ja, mogoče sem bil kapitan do Terezijine smrti,« je zamišljeno rekel Tine. »Potem se je pa družinska barka potopila.« »Ni se,« ga je zavrnila. _____________ partija stranka, politična organizacija kapetan čin v vojski ali nosilec tega čina kapitan poveljnik ladje

Odlomek je epski, osebi pripovedujeta o svoji izkušnji. Dramatska prvina je dialog, lirska pa izpoved misli in občutij. Tine izrazi svojo bolečino zaradi sinovega nezaupanja, sogovornica pa ga skuša odvrniti od nje. Pove mu, kakšno je njeno stališče o vlogi staršev v življenju otrok in kako je sprejela dejstvo, da je njen sin nekoč izginil brez pojasnila. Ko Tine dvomi o svoji očetovski vlogi, ga želi prepričati, da jo je dobro opravil.

Tine misli, da mu sin ne zaupa in da mu zato ni povedal za svoj vstop v stranko. Še zlasti ga to boli, ker je za njegov korak zvedel od drugih ljudi. Vzrok nezaupanja najde v sebi – meni, da je tako zavrt, da sin svojih odločitev noče deliti z njim. Pomanjkanje zaupanja med seboj in sinom povezuje tudi z ženino smrtjo. Tinetova sogovornica meni, da ni treba, da otroci staršem vedno zaupajo vse o sebi, ker imajo pravico do svojih skrivnosti in življenja sploh. Prepričana je tudi, da starši, ki so dobri vzgojitelji, lahko zaupajo svojim otrokom. Vedo, da ne bodo zgrešili prave poti in da bodo živeli pošteno ter častno. Svoje prepričanje utemelji s primerom iz lastnih izkušenj. Gospa izrazi svoje stališče s podobo svetilnika. Tako kot ta usmerja mornarje, lahko starši pomagajo otrokom doseči njihove cilje, ne morejo in ne smejo pa se odločati namesto njih. Očetje in matere, ki so odgovorno vzgajali svoje otroke in jim nudili oporo ter občutek varnosti, vsi tisti, ki so sami trdne osebnosti, naj bi vedeli, da njihovim otrokom v preizkušnjah pomagajo vrednote in zgledi, ki so jih dobili v družini. »Ti si jim lahko samo svetilnik v temi.« Književni osebi torej nezaupanje doživljata in razumeta različno – Tine kot posledico svoje napake, njegova sogovornica kot pravico otrok in celo kot znak njihove skrbi za starše. Tinetov pogled na odnos s sinom se mi zdi pošten. Za nezaupanje namreč ne krivi le sina, ampak tudi sebe. Samokritičnost je lastnost, ki jo nujno potrebujemo, če želimo popraviti napake in spet pridobiti izgubljeno zaupanje. Tinetova sogovornica pa je tudi v meni vzbudila zavedanje, da nezaupanje včasih ni to, kar se zdi. Če si vsega ne povemo, še ne pomeni, da si ne zaupamo, morda hočemo drug drugemu le prihraniti bolečino ali skrb. Predvsem pa mi je všeč njena misel, da so starši le svetilniki, ko se otroci odločajo po svoje. Če bi to sprejelo več staršev, bi bilo v družinah več zaupanja. Zaupanje je pomembno v vsakem odnosu. Brez njega ni ljubezni in razumevanja med zakoncema oz. partnerjema, nezaupanje poruši vse, kar sta zgradila. Zaupanje naj bi nas povezovalo tudi v šoli. Sošolci, ki si zaupamo, nismo samo skupina posameznikov, ampak skupnost, v kateri se dobro počutimo. Dobro je tudi, da zaupamo učiteljem, saj nam ti, podobno kot starši, pomagajo reševati težave. Iz lastne izkušnje pa tudi dobro vem, kako pomembno je zaupanje med prijatelji. Prijatelj je nekdo, ki te sprejema takšnega, kot si, in deli s teboj dobro ter slabo. Tega pa seveda ne more, če mu ne zaupaš. Pred časom sem se razšla s svojim fantom in to me je precej potrlo. Starši so opazili, da nekaj ni v redu, vendar jim o svojih občutkih nisem mogla govoriti, saj za mojo zvezo sploh niso vedeli. Če bi, bi ji gotovo nasprotovala tako mati kot oče. A bolj kot sem se zapirala vase, bolj sem čutila, da bi se morala nekomu izpovedati. To se je k sreči tudi zgodilo. Moje stiske namreč nista opazila le oče in mati, začutila jo je tudi moja prijateljica. Nekega dne me je vprašala, kaj se dogaja z menoj. Najprej sem razmišljala, ali naj ji povem resnico, ki seveda ni bila nič kaj prijetna, prijateljica pa je do takrat z menoj delila v glavnem vesele in zabavne trenutke. Potreba po izpovedi je bila močnejša kot pomisleki. Dolgo sva se pogovarjali. Čutila sem razumevanje, ki ga pri starših verjetno ne bi, slišala sem besede tolažbe in spodbude. Za vse to je bilo potrebno moje zaupanje. Zdaj še bolj vem, kako dragoceno je.

Marinka Fritz Kunc: ZBOGOM, PRIJATELJ MOJ (odlomek) Mučim se, da bi se spomnila, kdaj in kaj je kdo izmed mojih znancev in prijateljev navrgel o aidsu. O tem smo se menili, kot da ta sprijena okužba ne more priti do nas. Žan je pripovedoval grozljivko, da hodi med nami veliko okuženih ljudi. Ne vedo, da so kužni, in to prenašajo naprej. Zase sem mislila, da sem na varnem. Nikoli nisem srečala človeka, ki bi imel aids. Osamljeno umirajo v osamljenih posteljah! Samo znani človekoljubi,

ki se rokujejo z njimi, pridejo na prve časopisne strani, kajti zboleti za aidsom, je najhujša osamitev, ki si jo človek naloži v življenju. Je tudi najhujši greh, ki ga človek lahko stori človeku. Med izobčence sodiš. Pa še ti so izobčeni med izobčenimi. V revijah sem pred leti naletela na fotografije zaradi aidsa umrlega filmskega igralca Rocka Hudsona. Svet je spremljal tragično propadanje pevca Freddieja Mercuryja ter baletnika Rudolfa Nurejeva. Princesa Diana je postala junakinja, ker je stisnila roko bolnika z aidsom, Elton John je ustanovil sklad za pomoč obolelim za aidsom in Liz Taylor izrablja svojo slavo za zbiranje dolarjev za boj proti aidsu. Podobnih vesti je še in še šlo skozi mojo zavest. Ustavila se nisem pri nobeni. Bolezni, ki je okužila svet, se nisem posvetila dovolj. Kaj pa pri nas? So bolniki z aidsom zaprti v kletkah brez oken in vrat? Slabič v meni me pregovarja: »Zdrava si in tudi, če si okužena, ni nujno, da zboliš. Pred seboj imaš lahko še deset, dvajset let! … Izvedela boš, ko bo čas za to!« Prisluhnem slabiču in zavijem na parkirišče ob cesti. Na razpotju sem! V katero smer naj obrnem volan? Bi zmogla brez pregleda normalno živeti naprej? Jaz ne! Preobčutljiva sem, da bi bila lahko med tistimi, o katerih je govoril Žan. »Neodgovorno širijo virus hiv med ljudmi!« je rekel. Zato se odločim in krenem naprej. Moram priti do tja, kamor sem se danes namenila.

Odlomek je epski. Avtorica pripoveduje, v pripoved pa vključuje tudi izpovedovanje misli in občutij, kar je značilno za liriko. Pripovedovalka razmišlja o aidsu, o tem, kar so ji o njem povedali drugi ali je zasledila v sredstvih javnega obveščanja, pa tudi o svojem prepričanju, da je varna pred njim. Spominja se vesti o tej bolezni in o slavnih ljudeh, ki so zaradi aidsa umrli, ter o drugih, ki so obolelim pomagali. Slednjič pomisli, da mora ugotoviti, ali ni tudi sama okužena s tem smrtonosnim virusom. odnos do bolnikov z aidsom/strah in odgovornost bolnikov z aidsom. Osrednji problem odlomka je odnos do bolnikov z aidsom. Pripovedovalka nam predstavi svoj pogled nanj. Dokler se je ni osebno dotaknil, ga je spoznavala samo preko medijev in govorjenja znancev ter prijateljev. Jasno ji je bilo, da spadajo oboleli za to nevarno boleznijo med najhujše izobčence, obsojene na osamljeno umiranje, ker se ljudje bojijo, da bi se okužili. Izvedela je, da ta strah povzročajo tudi bolniki sami, ker se ne soočijo s svojo boleznijo in jo nevede prenašajo na druge. Zdaj je sama v mučnem položaju, ko se odloča, ali naj gre na pregled, saj sumi, da je okužena. »Osamljeno umirajo v osamljenih posteljah.« (in/ali katera od naslednjih povedi istega odstavka). Odnos do bolnikov z aidsom torej izhaja iz strahu pred okužbo, k njemu pa prispevajo svoje tudi neodgovorni bolniki. Med slednjimi pripovedovalka ne bi želela biti, zato se odloči, da izve resnico. Mislim, da nam odlomek prikazuje dva bistveno različna odnosa do bolnikov z aidsom. Ne zdi se mi prav, da jih večina ljudi obsoja kot izprijence in jih izloči iz družbe. Tisti posamezniki, ki se tem »grešnikom« odločijo pomagati in se tudi rokujejo z njimi, namreč dokazujejo, da vsak stik z okuženimi le ni smrtonosen. Elton John še vedno živi, princesa Diana ni umrla zaradi aidsa, ampak zaradi poškodb, dobljenih v prometni nesreči … Najbrž vsi dobro vemo, kako se lahko nalezemo aidsa in kako se pred njim zavarujemo. Obsojanje gotovo ni vrsta zaščite. Po mojem mnenju bi morali ljudje pokazati več strpnosti do tistih, ki trpijo za to strašno boleznijo. Predvsem to velja za posameznike, ki nimajo razloga, da bi se počutili ogrožene, saj vedo, da niso naredili »greha«, ki je značilen za bolnike z aidsom. Celo roke jim niso dali, celo v njihovi bližini niso bili. Edini, ki lahko tem bolnikom kaj zamerijo, so ljudje, ki so se bolezni nalezli od njih. Upam, da nikoli ne bom med izobčenci, pa tudi ne med tistimi, ki jih zasramujejo. Sam še nisem srečal bolnika z aidsom, sem pa že bral o tej bolezni, poslušal razprave o njej in gledal filme z omenjeno temo. V spominu mi je ostal film (naslov sem pozabil), ki prikazuje odnos sosedov do moškega, ki je bil okužen s smrtonosnim virusom. Obsojali so njegovo nemoralnost. Čeprav ga s kakšnim partnerjem niso nikoli videli, so sklepali, da je homoseksualec, in govorili, da so prav istospolno usmerjeni moški najpogostejši prenašalci pogubnega virusa. Ko se je v blok, kjer je nesrečnež stanoval, priselil neki gospod iz drugega kraja in sta se začela družiti, so obsojali oba. Nekdo je dejal, da bi ju pretepli do smrti, če bi se ju upali dotakniti. Ta izjava je name naredila največji vtis. Pove, kdo je v resnici nemoralen.