FILOZOFIJA ZGODOVINE

FILOZOFIJA ZGODOVINE

MILETSKA PRIRODNA FILOZOFIJA – začetki refleksije o kozmosu

Milet je bil najstarejši in najmočnejši med jonskimo mesti, matično mesto 80 kolonijam. Od tod so izšli prvi prirodni filozofi: Tales, Anaksimandros in Anaksamenes.

TALES (624-545)

Aristoteles ga imenuje za utemeljitelja ali pradeda filozofije. Pri njemu se pojavi povezanost filozofije z začetki znanosti, sam je bil vešč geometrije, astronomije, naravoslovja (napovedal je sončni mrk 28. 5. 585)...

RAZLAGA O NASTANKU SVETA: prapočelo stvari, po katerem je mogoče mnoštvo stvari zvajati na eno samo bit je VODA:

· ker je hrana vlažna, rastline

· voda je premenljiva

· kopno naj bi se dvignilo iz vode

snovi so žive in imajo dušo

ANAKSIMANDROS (610-547)

Vešč je bil matematike, astronomije, geografije (iz brona je izdelal prvi zemljevid sveta, narisal naj bi tudi nebesno karto in uvedel prvo sončno uro na Grškem).

Ima izredno spekulativno moč in miselno drznost. Ostal nam je najstarejši dobesedno ohranjen fragment grškega filozofa: Iz česar pa stvari nastajajo, v tistem tudi minevajo po nujnosti, zakaj druga drugi plačujejo kazen in poravnavo za krivdo po redu časa.

Pravni red: rojevanje in minevanje potekata po pravni izravnavi, pri tem gre za grško miselnost značilni prenos etično pravnih norm na kozmos. Bistveno je, da stvari plačujejo kazen ena drugi in ne kaki višji instanci. Svet tako ostaja v ravnovesju, ki zmeraj nastaja po izravnavi in menjavi.

Za prapočelo je določil APERION: neomejeno, nedoločeno. Ta aperion je neumrljiv in neminljiv. Označil ga je spredikati, ki so pripadali samo bogovom.

Nastanek in sestava posameznega kozmosa: misli na urejenost in harmonijo kažejo na pitagorejsko metafiziko.

Človek je postal kopno bitje, ko se je zemlja osušila.

Prvi je poskušal razložiti svet kot celoto.

ANAKSIMENES (585-525) – pri njegovem nauku smo odvisni od Teofrasta

Imel je astronomsko znanje, mavrico postavi za atmosferski pojav, predvideval da sonce osvetljuje luno.

Za prasnov (arche) je postavil spet neko določeno prvino in sicer zrak (aer), čeprav se zdi, da je s tem nazadoval, pa je upošteval najbolj bistvene lasnosti Anaksimandrovega aperiona (brezmejnost, gibljivost in neomejeno spremenljivost). Aer označuje nevidni in vidni zrak in lahko predopstavlja prehod od nevidnega k vidnemu. Z zrakom je razložil tudi konkretno razlago nastanka in preobrazbe različnih kvalitet po redčenju in zgoščanju.

Pojavi se misel o periodičnem dogajanju kozmosa.

PITAGORA (580 – 500)

Helenske naselbine na zahodu, ki so obdajale obale Spodnje Italije in Sicilije- tukaj je v pravem pomenu besede nastala Velika Grčija, ki je imela bogatejše življenje kot matična dežela, razvoj je potekal pod prevlado Dorcev.

Izpod njegove roke se ni ohranil niti eden fragment.

Pitagoro so častili kot človeka nadnaravnih darov, ki so ga poklicali bogovi sami. Ustanovil je nekakšno versko bratovščino, nekakšen red, ki si je nadeval oblike tedanjih misterijev in jih združeval z znanstvenim hotenjem.

Vrline pitagorejskega življenja so bile: zmernost, preprostost, utrjenost, telesno in duhovno zdravje, brezpogojna zvestoba bogovom, obvladovanje samega sebe in pokoščina. Predpisano je bilo ukvarjanje z glasbo in matematiko.

Poglavitna religiozna dogma je bil nauk o preseljevanju duš in plačilo po smrti, mimo tega pa o sorodnosti ljudi in živali, zato je bilo prepovedano uživanje mesa.

Vpliv pitagorejcev v mestih Velike Grčije je bil še dolgo pomemben, dokler ni prišlo do požiga zveznega doma v Krotonu (440), ki je bil znamenje za splošno preganjanje pitagorejcev. Njihov nauk zamre in znova oživi pri novopitagorejcih 3/4 stol. AD, pri katerih je Pitagora postal Apolonov sin, vsemogočen čudodelnik, vseviden videc.

NAUK O DUŠI IN RELIGIOZNA ETIKA KOT PRVOTNO JEDRO PITAGOREJSKEGA MISELNEGA SVETA – ALKMAION in TEOFRAST

Pitagoru samemu se da zanesljivo prisojati samo nauk o preseljevanju duš in nekaj religiozno nravstvenih zapovedi in prepovedi.

Nauk o nesmrtnosti duše – s tem je prišla v zahonoevropsko filozofijo predstava, ki je bila Grkom vse dotlej tuja: da je človeška duša samostojno, osebno duhovno bitje, in da temeljita človekov blagor in vednost zgolj na njeni kakšnosti.

Med dušo in telesom ni nobene zveze. Duša je nekaj višjega, ujetega v telesu.

Z naukom o nesmrtnosti in preseljevanju duše je tesno povezana religiozno etična pedagogika.

ALKMAION: zdravje je ravnovesje toplega in mrzlega, suhega in vlažnega, sladkega in grenkega,... bolezen pa motnja v tem ravnovesju zaradi enostranske prevlade.

TEOFRAST: žival je zmožna le zaznavanja, medtem ko je človek sposoben umevanja.

O nevidnem imajo gotovost bogovi, mi ljudje pa lahko samo sklepamo po znamenjih – tako sklepa z vidnega na nevidno in hkratne orientacije po nasprotju med popolno božjo resnico in človeško nepopolnostjo

PITAGOREJSKI NAUK O ŠTEVILIH

Dosežki v glasbi in matematiki so se razvili iz religiozno etične prakse.

1. Število kot temeljni princip (arche)

- gre za idealni oblikovni princip, v številih so videli lastnosti in načela harmonije. Števila ne omogočajo prevare.

2. Izpeljava principa: iz nasprotja med sodim in lihim so izvajali nasprotje med neomejenim in omejenim. omejoči princip predstavljajo liha števila, ker omejujejo razdvajanja in so zato popolnejša. Svet sestoji iz nasprotij, nasprotja pa sestavlajo red.

3. Znanstvene zasluge: prišli so do geometričnih pravil, pitagorov izrek, opozorili so na pojem praznine. Povezali glasbo in matematiko, dosežki v astronomiji.

4. Številčne spekulacije in simbolika števil, iz česar se večkrat porodi neplodna simbolika števil. Števili 7 in še bolj 10 (vsota temeljnih števil 1 + 2 + 3 + 4) sta veljali za sveti.

Izmislili so si protizemljo kot 10 planet.

HERAKLIT (535-475)

Rodil se je v Efezu in kot je bilo značilno za skoraj vse starejše filozofe, v plemiški družini. Temu ustreza njegova izrazito aristokratska miselnost. V življenju in svoji filozofiji je hodil svojo pot kot ponosen, samoten in množico zaničujoč mislec. Ohranilo se je okoli 130 fragmentov njegove knjige. Že v starem veku je dobil vzdevek mračni.

ČLOVEK IN LOGOS

Postavlja se v nasprotje in sicer proti svojim najbližjim filozofskim predhodnikom in sodobnikom. Izjema so miletski prirodni filozofi.

Množica ljudi, ki se ne more otresti svojega pritlikavega zasebnega mnenja, je nesposobna spoznati logos. Posebnost spoznanja je, da postaneta v njem resnica, ki jo zase terja njegova lastna filozofija in resnica biti predmet refleksije in se človeški um in svetovni um tako razvijeta v svoji istovetnosti. Logos kot obče v nasprotju z zgolj subjektivno – individualnim namreč ni le združevalna in uterjevalna sila v človeškem bivanju, ampak tudi kozmosu.

ENOTNOST NASPROTIJ

Panta rei – gre le za red, ki druži dogajanje v napetosti nasprotij, s tem da ustvarja celovitost in poraja enotnost. Vse je isto, vsa nasprotja morajo biti, ni enega brez drugega. Zaradi bolezni je zdravje sladko, zaradi lakote sitost, zaradi dela mir. Tako postaja svet nasprotij velika harmonija, vračajoč se vase kot harmonija loka in lire.

PRAOGENJ (ni arche)

Edini red stvari, ki ga ni ustvarilbog, ne človek, pa večkrat imenuje ogenj.ogenj v snmislu večno živi ogenj. Vendar pa pri tem ne gre pojmovati idealno – simbolično. Ogenj ima značaj moči in je realnost, samo da ne kot predmetna danost v svetu, ampak kot zaobjemajoča dejanskost, ki je bolj prvobitna kot vsako drugo območje sveta.

Odnos med ognjem in kozmosom je odnos sprevračanja enega v drugo v večnem izmeničnem redu. Ogenj indentificira tudi z bogom in z vseobvladajočo Dike ali usodo.

PSIHOLOŠKI, ETIČNI, POLITIČNI NAZORI

Podoba ognja je prenesena tudi na človeško dušo. »Suha« duša je najmodrejša in najboljša, je del božanskega praognja, ki jo prešinja kot blisk oblake.

Etos je človeku značaj, je njegova usoda.

V duši sami je odkril metafizično dimenzijo. Sodeč po ohranjenem tekstu stopa poleg kozmološke poteze pri Heraklitu v ospredje antropološki vidik mnogo močneje kot pri predhodnikih.

»Duši ne nejdeš meja, četudi prehodiš vsa pota: tako globok logos ima«

TEOLOGIJA

Heraklitova filozofija se ne obrača le zoper nazorne predstave o bogovih in zoper krvave žrtve, ampak da je hkrati teologija, teologija, ki v vseh svojih izjavah ve za nezadostnost vsega človeškega nasproti Bogu.

POZNEJŠI VPLIVI

Kot prvobitni mislec, čigar moč je očitno v metafizičnem prodoru. Močno je vplival na mladega Platona, Aristotela se je le dotaknil. Najbolj pa je vplival na prirodno filozofija in teologijo stoikov, ki so zlasti dedovali njegov nauk o logusu.

PARMENID

ŽIVLJENJE IN DELA

Slavili so njegov pitagorejski način življenja. Sporno je njegovo razmerje do Heraklitovega miselnega sveta, s katerim so nekoč radi spravljali Parmenidov nouk v antitetičen odnos.

»Konji, ki jim hčere boga Sonca kažejo pot, poneso pesnika visoko v eter k svetišču Resnice. Tu ga pozdravi boginja in mu obljubi, da mu bo razodela vse, če ga je semkaj pripeljala ljubezen do pravičnosti in resnice« - pesnitev se deli na dva dela:

· nauk o resnici

· nauk o videzu

NAUK O RESNICI IN BITI

K resnici ne vodijo čuti, ki nam kažejo mnoštvo in spreminjanje stvari, ampak samo um ali mišlenje. Resnica je v spoznanju, da biva samo bivajoče in da nebivajoče ne biva, videz pa je v varljivem mnenju, da biva tudi nebit.

Parmenidovo metodično ravnanje: nakaže tri možnosti:

· da biva bit

· da bivata nebit

· da bivata nebit in bit

izključi drugo in tretjo možnost, tako da ostane samo prva, ki jo naprej razvija.

Parmenid kot pionir ontologije:

· opredelitev odnosa bit: mišljenje, večno vprašanje onto-loškega razmišljanja. Misliti je mogoče samo eno bivajoče. Mišljenje in bit je isto.

· Nauk o eni sami biti kot edinem predmetu mišljenja in filozofije. Ta bit je tisto, kar ni nastalo in kar je neminjljivo.

Pozornost vzbuja, da je Parmenidova koncepcija biti še tostran nasprotij med idealizmom in realizmom, materializmom in spiritualizmom. Ne gre pa tudi za bit kot najbolj abstraktni, najbolj brezvsebinski obči pojem, ampak konkretno za bit v bivajočem, zato ker povzroča, da se bit ne razkroji, da ne razpade, bit je celota, v kateri in po kateri je vse zdržema sovisno.

Parmenid očitno izpodbija temeljne principe miletske kozmologije, zlast Anaksimenov fundamentalistični princip zgoščevanja in zredčevanja, po katerem Parmenidova nebit prodira v bit.

Nauk o eni, resnični biti je dopolnil z naukom o varljivih mnenjih smrtnikov.

Nastanek sveta se začne iz dveh prasnovi, npr. Svetlo in temno. Prvi element predstavlja tvorni, drugi pa trpni princip. Temelnji pojem kozmologije je mešanica obeh. Pomešanje povzroči neko vse uravnajoče božanstvo s pomočjo prvega vzbujevalca vseh stvari.

Verjetno je Parmenid že učil, da ima Zemlja obliko krogle.

PARMENIDOVI UČENCI

Iz njegove filozofije se je razvila šola. Mišljenje v čistih pojmih je narvavnost izzivalo diaelektično veščino, ki je že tako lastna »razsvetljujočemu«petem stoletju.

ZENON

Iznajditelj dialektike, hotel je izvesti dokaz posredno s tem, da je poskušal prikazovati nauku v eni negibni biti nasprotno priznanje mnoštva in gibanja kot protislovno: hipotetični postopek, ki je postal v zgodovini grškega filozofiranja tako pomemben, izvira od tod.

· Zenonovi argumenti (paradoksi) gibanja: puščica

· Zenonova želva in Ahiles

MELISOS

Ni dosledno vztrajal pri strogem parmenidovskem izključevanju vsega časovnega iz biti, ampak je vanjo vnesel časovnost in potemtakem moral pojmovati bit kot časovno neskončnost. Iz Parmenidove nečasovne sedanjosti, ki izključuje preteklost in prihodnost, nastane večen čas, ki vključuje tudi preteklost in prihodnost.

Priznava prostorsko neskončnost enega bivajočega, praznine ni.

Čutno zaznavanje je varljivo ravno zato, ker nam namesto ene in trajne biti kaže mnoštvo spremenljivih stvari.

EMPEDOKLES (490-430)

ŽIVLJENJE IN DELA

Slovel je ne le kot filozof in pesnik, ampak tudi kot govornik, inžinir, zdravnik, naravoslovec in naposled kot svečenik. Aristoteles ga slavi kot utemeljitelja retorike in ga po lepoti pesništva postavlja ob Homerja. Tudi sam si je pripisoval čudežno moč. Ohranilo se je okrog 450 verzov. Najverjetneje se je vrgel v Etin krater.

RELIGIOZNI NAUK IN PRESELJEVANJE DUŠ

Od pitagorejcev in orfikov prevzeti mistično religiozni nauk o preseljevanju duš. Samo v postopnih, dolgih periodah očiščevanja gre duša spet počasi navzgor, dokler ne doseže najvišje stopnje, od koder je mogoča vrnitev v pradavnino. Sam Empedokles je bil že dekle, ptič, riba in grm.

O Bogu si nesmemo misliti, da je podoben človeku, temveč si ga moramo predstavljati kot svetega in neizgovorljivega duha, ki s hitro mislijo prešinja celotno vesolje. In prav njegov povdarjen nastop proti antropomorfnim predstavam o bogu je hkrati uveljavil njegovo novo razmerje do narave, ki je imela tako religiozne kot filozofske nasledke.

PRIRODNA FILOZOFIJA

Želi kot jonska kozmologija dojeti svet v njegovem nastanku, a hkrati sprejema tudi dosežke eleatskega nauka o biti. In sicer kot eleati tudi Empedokles pravi, da nekaj ne more nastati iz niča ali preminiti v nič.

Prav tako tudi ne more bivati praznina. Vendar je podoben jonskim fiziologom v tem, da je njegovo zanimanje usmerjeno bolj h kozmično-realnim, biološkim, antropološkim vprašanjem kot k matematičnim in dialektičnim problemom. Ni nastajanja in preminjanja.

Združevanje & ločevanje: vzrok tega sta dve sili, ki sta bili zmeraj in bosta večno, ki sta ljubezen in sovraštvo. S tem je snovi dualistično postavil nasproti dva iracionalna gibalna principa. Iz dveh elementov Parmenidovega nauka o videzu so nastale pri Empedoklu štiri nespremenljive, vendar deljive korenine vseh stvari. Talesovi vodi, Anaksimenovem zraku in Heraklitovem ognju se kot četrti element pridruži še zemlja.

PSIHOLOŠKI IN SPOZNAVNOTEORETIČNI NAZORI

Za čutne zaznave so potrebni delci predmetov in delci sprejemajočih čutnih orodij. Element v svetu spoznavamo z elementom v sebi (z Zemljo gledamo Zemljo, z vodo vodo, z etrom božanski eter, z ognjem pogubni ogenj...), kar je znamenti princip spoznave enakega po enakem, katerega vpliv seže do Goetheja.

Vsa materija ima dušo, popolno spoznanje priteče samo božanstvu.

Ukvarjal se je z meteorologijo, astronomijo in morfologijo.

ANAKSAGORA

ŽIVLJENJE

Prvi preselil filozofijo v Atene. Obtožili so ga brezboštva. Ukvarjal se je s fiziko, kemijo, astronomijo, matematiko. Tako da je dobil vzdevek najbolj fizikalnega med filozofi. Jonsko kozmologijo je povezal z eleatsko ontologijo.

TEMELJNI PRIRODNOFILOZOFSKI PRINCIP

Anaksagoras soglaša z eleati in Empedoklom, v kolikor ne priznava nastajanja in preminjanja. Ne priznava samo štiri, ampak nedoločno neskončno veliko semen, ki so že od vsega začetka obstajala za vse stvari. V tem kozmosu ni ničesar, kar bi bivalo zase.

Neenakorodni delci se odbijajo, enakorodni pa povezujejo. V tem kozmosu ni ničesar, kar bi bivalo le zase. Vesoljstvo je ena, v sebi načelno enovita in neprestrana celota. Je kot nekakšen kvalitativen atomizem ter prehod k Demokritu.

NOUS

Postavil je nek drug princip, z njim je utemeljil dualizem. Delce giblje neka umska sila. Anaksagora se je trudil, da bi ta nous kar najbolj poduhovil in ga ločil od neskončne gmote starih prapartikul. Edino nus biva sam zase, je nekaj samovladnega. Prisoja mu spoznavo in umevanje. Nus je zdaj, je najtanjši in najčistejši med vsemi stvarmi.

NASTANEK SVETA

Nus je končal kaos prastanja tako, da je na neki točki materije povzročil vrtinčasto gibanje, zaradi katerega so se snovi razdvojile. Najprej sta nastala svetli, lahki eter in temni, gosti zrak, iz zraka nato zemlja in druga nebesna telesa.

OSTALI NAUKI

Nauk o zaznavanju. Učil je, da čutimo s pomočjo nasprotnega in ne s pomočjo enakorodnega.

DEMOKRIT

ŽIVLJENJE

Živel je v Trakiji, potoval v Egipt in Orient. Imenovali so ga smejoči filozof. Poznal je sisteme svojih predhodnikov. Citiral ga je Aristoteles.

NAUK O ATOMIH

Prvi ga je izoblikoval, postane osnova moderne fizike. Skupaj z eleati trdno vstraja pri nekem večnem v vseh premenah nespremenljivem bivajočem. Ta svet bivajočega pa sestoji neskončno mnogo substanc. Vesoljstvo je razdeljeno na nešteto čisto majhnih nezaznavnih telesc, ki so nedeljiva – atome.

Atomi so nenastali, neminljivi, polni in telesni. Razločujejo se samo po obliki, razvrstitvi in legi. Njihovo gibanje je prvotno in večno.

Ker atomi zadevajo drug ob drugega in se odbijajo, nastajajo poševna, krožna in vrtinčasta gibanja, pri čemer se lažji atomi kopičijo navzven, večji in težji pa navznoter. To je začetek nastanka svetov. Mi pripadamo le enemu izmed neštetih svetov.

Iz atomistike razlagamo danes zakone svetlobe, zvoka, toplote, kemične in fizikalne spremembe v najširšem obsegu.

Atomizem predstavlja mehanističen svetovni nadzor. Izključeno je vsakršno naključje in vsakšno božanstvo, ki bi delovalo z zavestnimi smotri.

DEMOKRITOV SPOZNAVNOTEORETIČNI PRINCIP

S pojmoma atoma in praznine se mišljenje ravno uveljavi proti čutni zaznavi.

Demokritovi umski razlogi so kot platonske ideje (hipoteze), podmene s katerimi je je mogoče obdržati pojavni svet, če povemo to v modernem jeziku, so to matematične osnove za razlago narave.

Priznavamo relativnost in subjektivnost vsega čutnega spoznanja, ki se imenuje tudi nepravo ali temno. V nasprotju s tem je pravo ali pristno spoznanje – razum.

Subjektivnosti čutne spoznave se tičejo tudi tega, da nič ne vemo. Demokrit priznava čutnosti neko omejeno veljavo. Mišljenje potrebuje čutno izkušnjo. Sam ne zanika čutnih pojavov, toda razložiti jih poskuša s sredstvi pojmovnega mišljenja.

PSIHOLOŠKI NAZORI

Kako se v duši zgodi spoznava? Demokrit si tudi dušo predstavlja fiziološko materialistično, vendar je sestavljena vsaj iz ene matematično določene snovi. Atomi, ki sestavljajo dušo so gladki, fini in okrogli kot atomi ognja. Spoznavanje je pritok skozi čustva.

ETIKA IN KULTURNA TEORIJA

Težko je reči, kakšen položaj je imela v njegovi filozofiji etika, če jo je že postavil ob kozmologijo kot posebno sistematično disciplino. Izhaja iz ugodja in neugodja, toda končni smoter je srčni mir, sreča, neomajnost. Srčni mir dosežeš z zmernostjo v uživanju in s harmonijo v življenju. Pomankanje in preobilje se radi sprevračata in povzročata v duši hude pretrese.

Imel je kritičen odnos do hedonizma.

Zasnoval je tudi neko teorijo o kulturnem razvoju, v kateri se stika z najpomembnejšim sofistom Protagoro. Po tej teoriji so se ljudje združili zaradi stiske in pomankanja in razvili svoje življenjske oblike. Od narave so se naučili umetnosti. Te domneve se organsko ujemajo s celotno Demokritovo filozofijo, ki skuša naposled najti naravne vzroke in posledice.

V ozadje so ga potisnili teleološki sistemi.

SOFISTI

PROTAGORA (Protagorov relativizem)

Protagora je najstarejši in najpomembnejši sofist

»Vseh stvari merilo je človek, bivajočih, kolikor so, nebivajočih, kolikor niso« - človek kot posamezni individum s svojimi spremenljivimi predstavami in občutki.

Vsaka predstava ima relativno resnico, odvisno od zaznavajočega individuma. Ni obče veljavnih resnic (mrzel veter, vroče je,...)

Tako kot za heraklitejce, je tudi za Protagoro vse v večnem teku. O isti stvari je mogoče imeti dvoje nasprotnih in vendar enako upravičenih mnenj. To je popoln relativizem, ker pa se opira predvsem na čutne zaznave pa gre za senzualizem.

Protagora skuša ljudi usmeriti k praktičnim nalogam življenja , da se ne spuščajo v teoretične spekulacije.

Za bogove Protagora ne ve, ali bivajo ali ne, ker je veliko ovir, da bi lahko bili prepričani o zanesljivi vednosti o njih.

Protagora je prvi razločno pokazal meje in subjektivnost človekovega mišljenja. Njegova kritika je bila namenjena proti vsaki možnosti objektivnega in občeveljavnega spoznanja. S tem je napadel matematiko.

GORGIAS

Bil je bolj retorik. Dvomil je o vsaki znanosti. Ni objektivne resnice, ampak kvečjemu le verjetnost. Tudi ni absulutnih etičnih norm. V nasprotju s Pitagoro, ki je trdil, da je vsako mnenje resnično, je trdil, da je vsako mnenje lažno. Ker je takšen popoln skepticizem pomenil konec vsakršne znanosti so ga imenovali za znanstvenega nihilista. Znanost je zavestno odklanjal.

Napisal je spis O naravi ali o ne-bivajočem, ter v njem postavil tri znamenite stavke:

· nič ne biva

· ko pa bi tudi kaj bivalo, bi bilo za človeka vendar nespoznatno

· pa ko bi bilo tudi spoznatno, bi bilo vendar neizgovorljivo in nesporočljivo

SOKRAT

Rojen je bil v Atenah (470-399), ni pisal, tako da nimamo natančenga vpogleda v njegovo skrivnostno osebnost. V Platonovih delih je idealiziran, bolj objektivno je prikazan pri Ksenofonu.

SOKRATSKA METODA

Ni težil k kakšni vsebinski vednosti, ampak je silil sebe in druge k samoosveščanju, k preiskusu vsakršne dozdevne vednosti glede na to, ali je ta utemeljena. Vse hoče napotiti k iskanju resnice.

»Vem, da nič ne vem« - ostali ne vedo niti tega.

Nagiba se od opazovanja narave, posveča se človeku. Gre za prizadevanje za resnično vednost, cilj je spoznati samega sebe (Delfsko geslo). Ne zaide v subjektivnost ali psihologijo, ampak jo hoče preseči. Gre po poti induktivnega postopka. Vedno je izhajal iz običajnega in najmanj dvomljivega, kar je imel za najbolj zanesljivo pot. Imel je induktivne govore in iskal opredelitve občih pojmov. Resnico je iskal v pogovoru z drugimi.

Sokratska ironija - rokodelca sprašuje o bisvu, smotru svoje dejavnost in vedno ugotovi, da le ta ve še manj kot on sam.

Njegovo filozofijo je mogoče imenovati kot opredeljevanje pojmov.

Sokrat ni razvil etike kot izolirane discipline. Etika sega samo v njegovo vprašanje, kaj je dobro?

SOKRATSKA ETIKA

ARETE – dobro (bistvo vsega je v dobrosti)

Sokrat prvič naredi za problem vrlino in potemtakem etiko, vendar ne kot filozofsko disciplino, ampak kot najnujneše vprašanje človeškosti. Najpomembnejši dosežek je zastavitev problema.

Sokrat trdi, da je vrlina neka vednost, da temelji na pravilnem spoznanju, ki postane praktična v obvladanosti.

Nihče ne ravna namenoma slabo. Vsak, ki ima spoznanje ravna pravilno. Če ravna slabo, je imel lastno spoznanje napačno. Ksenofon je enačil Sokratovo dobro s koristnim.

Trdi, da se usodi ni potrebno izogibati.

Religioznost: nekaj ureja ta ta svet in kozmos. Naša duša je del Boga, ki je uredil svet. Notranji glas (daimonion) je glas Boga.

Skrb za blagor duše je skrb za polis.

Terjal in izkazoval je popolno pokorščino državnim zakonom.

Če si pravičen, se ti v posmrtnem življenju ne more zgoditi nič slabega.

PLATON (427-347)

ŽIVLJENJE

Bil je duhovno in telesno zelo nadarjen deček, ki je bil deležen skrbne vzgoje in izobrazbe, med drugim tudi v risanju, slikarstvu in glasbi. Bil je Sokratov učenec.

Ustanovil je Akademijo (387BC – 529AD (deli se na starejšo, srednjo in novejšo)), visoko šolo v kateri je učil in gojil svojo filozofijo. Smoter njegovega življenjskega dela je bil, da z močjo filozofije in vednosti izobražuje ljudi, ki bi mogli uresničiti resnično državo pravičnosti.

SPISI

Ohranilo se je 35 dialogov, zbirka pisem in epigramov. Nastalo je »platonsko vprašanje« (podobno kot homersko), kaj je sploh napisal.

Schleiermacher je dialoge razdelil na:

· propedevtične ali elementarne

· uporabljajoče ali posredujoče

· prikazujoče ali konstruktivne

Hermann pa si je za osnovo razdelitve določil historični vidik:

· čas stikov s Sokratom

· čas polemike s predhodniki in sodobniki

· čas zrelosti

ZGODNJA DELA:

Apologija

Manjši dialogi: Ion, Evtifron, Lahes, Lisis, harmidies, Protagora

ČAS RAZVOJA:

Gorgias, Eutidemos, Kratilos, Menon, 1. knjiga Države

ČAS ZRELOSTI

Simposion, Faidon, Politeia (2-10. knjiga), Teaitetos

STAROSTNA DELA

Sofistes, Politikos, Filebos, Timaios, Kritias, Nomoi (zakoni, država zakonov kot druga najboljša država)

PLATONOV STIL

Njegovi dialogi so sceničene prozne pesnitve. Dialog je izraz duhovnega nastajanja, ki ga je v njem vzbudil Sokrat in tega se ni dalo spremeniti v dogmatičen nauk.

Miti so izraz nekega izkustva biti, ki presega pojem.

PLATONOVA UTEMELJITEV IDEALIZMA (značaj in pomen ideje na splošno)

UVOD: začetki vprašanj se kažejo že v Parmenidovi filozofiji biti in Heraklitovem nauku o logosu. Neposredne spodbude za razvoj nauka o idejah je potrebno iskati v njegovem spoprejemanju s sofistiko in njenim subjektivističnim razkroju vsega občeveljavnega. Trajen poskus postane Sokratovo vprašanje o arete in spoznanju dobrega.

SPOZNAVNOTEORETIČNI PRISTOP: utemeljitev nauka o idejah pri Platonu ni v nebenem dialogu, bil je kritičen do pisnega fiksiranja. Ko je pisal dialoge je bil že na višku svoje zrele filozofije. Najti je potrebno pot, ki vodi k spoznavanju idej. Najnižja stopnja spoznavne poti je stopnja čutnega zaznavanja (aisthesis) na podlagi občutkov. Toda ker čutne stvari nenehno minevajo in nastajajo, nam čuti ne morejo dati trajnega in jasnega spoznanja, sami po sebi nas pripeljejo le do domneve o neki popolni relativnosti.

Zaznavanje že predpostavlja nekakšno dušo, ki pelje k nastanku mnenja ali predstave. Resnična filozofska težnja se ne more zadovoljiti s pravilno predstavo, ker je naravnana k temu, kar je trajno v toku pojavnosti. Samo spoznanje tega trajnega ali bivajočega se lahko v resnici imenuje znanost. Ta bit pa je lahko le bit bistvenih pojmov v Sokratovem smislu.

POMEN IDEJE: je vir idealizma. Izreče misel o čisto idealni biti, ki je ni mogoče zapopasti s čuti, ampak samo v čisto duhovnih, noetičnih aktih. Ideja in noesis sodita druga k drugi. Korelacija med spoznavanjem in bitjo je globja, ontološka, določa in utemeljuje jo bit idej. Zakaj ta bit idej ni nič nedoločenega, nerazličnega, negativnega. Sestoji iz celega sveta urejenih in enotnih oblik biti, ki jih prežema najvišji princip. To so »ideje«. Ideje tvorijo absulutno območje v nasprotju z vsem, kar je zanj relativno, tvorijo tisto, kar je čisto noetično v nasprotju z vsem, kar je zgolj čutno, iz njih sestoji svet pralikov, bistveni, večni svet resnične biti. Ideja se zato imenuje kar »bit«. (IDEJA = BIT). Če hočeš gledati ideje, se moraš toraj odvrniti od vnanjega, potrebna sta mir in duševna zbranost ter iskanje pri samem sebi, ki nahaja idejo kot pogoj spoznave. V ta sklop sodi mit o spominjanju, ki ga Platon najprej uporabi v Menonu ter ga v Faidonu poveže z motivom erosa – po tem mitu se duša, ki gleda spet spominja tega, kar je gledala nekoč pred svojim zemeljskim bivanjem tam gori, ko se je kot družica Bogu sprehajala po nebu. Ideja je tedaj dejansko bit, je to, kar ostaja samemu sebi enako, je po sebi bivajoče, je mnogim stvarem enakega imena skupno eno. Bit idej je zato mogoče samo misliti, nikoli pa ne narediti »oprijemljivo«. (IDEJA = LOGOI)

Ideje se včasih imenujejo tudi logoi, to so umski razlogi – so to, kar je edino mogoče misliti in kar je hkrati potrebno misliti.

Platon hoče kar najbolj izrecno ločiti svojo novo bit od doslednejšega pojmovanja biti. Skuša z vsemi jezikovnimi sredstvi od vsega začetka izločiti vsakršno čutno ponazarjanje idej in kolikor je le mogoče, izraziti njihovo drugačnost. Zato opisuje idejo kot »v nekem nadnebesnem kraju kot večno, brezbarvno, brezlično, neotipno, bivajoč bivajoče«, ponekod kot »netelesno, neprostorsko, nespremenljivo, nečutno bitnost.«

EROS: Eros je kot spoznavna moč, ki utira pot k idejam s kvišku stremečo izkušnjo. Eros je kot želja po lepem, demonično sredenje ali posredujoče med tistim, kar je zgoraj in tistim, kar je spodaj, med človeškim in božjim, med umrljivim in neumrljivim. Eros je tudi bistvo filozofije, zakaj resnično filozofija je ljubezen do modrosti, je strast za resnico. Vendar ne le v želji po lepem, pa tudi v uživanju lepega ne, ampak v težnji po plojenju v lepem.

Kdor je šel po poti, temu se na najvišji stopnici odpro oči za čisto podobo edinega po sebi lepega, ki je večno, ki ne nastaja in ne preminja, ne narašča in ne pojema, ki ni vezano na kraj ali čas, ki sploh ne biva v prostoru, ampak kot čista, enovita bit vztraja v sebi, vse drugo pa ima na sebi svoj delež, vendar tako, da nastajanje in preminjanje ne prizadene tega resnično lepega.

ODNOS IDEJ DO ČUTNEGA SVETA – spoznavno teoretični pomen matematike

IDEJA IN ČUTNE STVARI

Ali je med idejami in čutnimi stvarmi res tako velik prepad?

Platonu velja temeljito znanje o izkustvenih dejstvih za nujno pripravo na spoznanje idej. Sprašuje se po resnični biti, ker šele iz nje izhaja opredelitev in opredeljenost pojavov, katere je mogoče rešiti in upravičiti samo s tem, da sežemo nazaj k idejam.

Platon govori na mnogih mestih o deležu, ki ga ima čutna stvar na ideji, govori o skupnosti obeh.

Idejo imenuje kot pralik ali vzorec, katerega posnetki so stvari v katerih so praliki pričujoči.

Po čemur je bitnost lepa, je ideja lepega, ki jo je potrebno povsem razločevati od zelo različnih posameznih lepih stvari.

Ideja mize je dobra miza – kot je čutnemu pojavu potrebna ideja, da bi ga bilo po nji mogoče spoznati, tako je ideji potreben pojam, da bi se lahko v njem »pojavila«

Platon razlučuje med bitjo idej in empiričnim bivanjem zato, da bi lahko bil odnos med njima strožji. Ideje so, kar so, vendar ravno v odnosu do čutnih stvari.

Na univerzalen način bivajo ideje vsega bivajočega. Tako bivajo idejevseh mogočih stvari, konkretnih in abstraktnih.

Odločilna pot je matematična pot. Gre za neko utemeljitev idealizma, metodičnega pomena matematične teorije in matematičnega načina mišljenja.

MATEMATIKA

Platon je izostril definicije in izboljšal strokovno izrazje, razlikuje tudi med analitičnim in sintetičnim dokazovanjem. Matematika je za Platona vezni člem med čutnimi stvarmi in idejami, zlasti v Menonu.

Vzgojo v idealni državi vodi od nastajajočega k bivajočemu najbolje aritmetika. Saj nas k spoznanju vodi umetnost števil. Zato bi mogli prirodni filozofi najprej raziskati števila.

Geometrija je spoznava večno bivajočega in dviga dušo k resnici. Matematika uporablja vidne oblike kot primere za tisto, kar ni mogoče videti drugače kot z razumom. Gramatične tvorbe in števila so posredniki med idejo in pojavom.

Mera, števila in teža so najboljša znanstvena sredstva, s katerimi se lahko naše zaznavanje povzdigne nad premene zgolj čutnih občutkov.

Tesno sta povezana nauk o idejah in številčna teorija, v nekem tekstu je obravnaval idealna števila kot principe biti in spoznave.

HYPOTESIS

Gre za oznako hipoteze kot ideje, za predpostavko, ki jemlje tisto, kar se išče zaenkrat kot dognano, da bi potem spet našla iz tega dobljene poteze posledice in njegove povezave.

Hipoteza, prenesena na idejo, pomeni torej trdno predpostavko ali temeljno domnevo, iz katere je mogoče priti do zadovoljive razlage izkustvenega sveta.

Platon vsakokrat postavi za osnovo stavek, ki ga ima za najtežje ovrgljivega in postavi resnično bivajoče, kar se sklada z njim. Ideja je poslednja predpostavka, podlaga, brezpogojni pogoj vsega znanstvenega mišljenja.

DIANOETIKA IN DIALEKTIKA

Dianoetika je celotno matematično spoznavno območje. Od nje je potrebno ločiti znanost o čisti ideji sami, dialektiko. Njena naloga je, da očisti pravilno predstavo vse do objektivnosti, realnosti in enotnosti ideje, s tem da odstrani vse negotovo in subjektivno.

Razločevanje med njima postane jasnejše v središču velikega dialoga Politeia, gre za tri prispodobe:

· o daljice

· o votlini

· o soncu

Prispodoba daljice (konec VI knjige države):

čutom dostopno

mišljenju dostopno

|------------------|------------------|--------------------|--------------------|

slike predmeti, matematični ideje

bitja predmeti

domnevanje verjetje razmišljanje uvid

Prispodoba votline:

Prisodoba votline (začetek VII knjige države) opisuje pot iz votline, iz ječe čutnega videza v kraljestvo luči, k resnici, ki hoče opisati najvišje, kar prešinja človeško srce, zrenje dobrega. Najprej mežika z očmi, ki se morajo šeli privaditi nadzemeljski bleščavi ideji, saj so v votlini dolgo gledale le sence, katerih obliko in razvrstitev so si v najboljšem primeru mogle le zapomniti. Nato so spet popolnoma zmedene, ko se še oslepljene od božanske luči, ki so jo gledale, spet spustijo k jetnikom v votlini in ker ti živijo v večnem mraku, ne razumejo in se jim zato posmehujejo. Poslednjo stvar, ki jo je mogoče spoznati se imenuje ideja dobrega, vendar so v votlini le posnetki ideje lepega, posnetkov ideje dobrega pa ni. Platon meni, da ideja dobrega presega spoznanje resnice po časti in moči.

S tema prispodobama gre za ločevanje med dvema območjema:

- med območjem čutnega, vidnega

- med območjem noetičnega, območje biti, um, znanost

Dialektika se opira na čiste pojme in njihove bistvene sklope. Sonce je ideja dobrega, omogoča namreč gledanje, temu kar vidimo daje nastanek in rast, ideja dobrega pa daje spoznanju moč za spoznanje in bivajočemu, ki ga spoznavamo, resnico in bit.

Ideja dobrega ni identična z bitjo, ampak jo bistveno presega po vrednosti in moči.

MATEMATIKA KOT METODIČNI FAKTOR ZA UMEVANJE SVETA

Kar ni ideja, Platon reče, da je tisto ideja drugosti ali različnosti, torej ni v nasprotju z idejo samo.

Nastanek in obstoj čutnih smotrnih tvorb je odvisen od tega, da so merjene po trdnih postavljenih merskih opredelitvah. Platon razločuje tri razrede čutne biti:

· neopredeljeno ali neomejeno

· rod bivajočega: opredelitev ali meja

· to kar je pomešano iz obojega, tj. smotrno, po meri urejena narava

Platon materije ne pojmuje kot realne snovi, ampak kot čisto prostorskost. S pomočjo redukcije na geometrične ali aritmetične količine ideira celotno stvarnost in s tem ideiranjem ustvarja nove zmožnosti tudi za kozmologijo in prirodno filozofijo.

PLATONOVA PRIRODNA FILOZOFIJA IN PSIHOLOGIJA

PRIRODNA FILOZOFIJA

Platonovo znanje na fizikalne področju je bilo zelo obsežno. Imel je jasno predstavo o teži zraka, zvok je pojmoval kot nihajno gibanje, poznal je nekatere pojave magnetizma in elektrike in domneval, da se Zemlja vrti okoli svoje osi. Poznal je tudi medicinska načela Hipokrita.

V prirodni filozofiji se opira na Pitagorejce. Poslednji razlog sveta je smotrna usmeritev k dobremu.

Božji stvarnik je ustvaril svet glede na večno, to je kot najlepši posnetek idej. Še pred nastankom elementov je iz nedeljive, same sebi enake bitnosti in iz telesno deljivega v prostoru zmešal nekaj tretjega, ki mu je priložil samemu sebi enako in različno. Ta srednja stvar med enim in mnogim, med ustvarjajočim in ustvarjanim je svetovna duša, ki je v substanco povzdignjena sila številčno zakonitega gibanja. Ker je matematično določena in določujoča, se deli na osnovi harmoničnih sorazmernih števil na kroge zvezd stalnic, raznih planetov,...

Tudi elementi nastajajo po matematični poti: ogenj iz najmanjših telesc v obliki tetraedra, zrak iz oktaedrov, voda iz ikosaedrov, zemlja iz kock. Vesolje ima obliko krogle.

PSIHOLOGIJA

Sprva je del fizike. Človeška duša je deležna nekaj lastnosti svetovne duše in je predvsem princip življenja kot sebe samogibajoče.

Pojem duše ima fizikalni, fiziološki, spoznavnoteoretičen in etičen pomen. Pri Platonu ni prave definicije duše, je samo miselno dojeta. Duša se v Fajdonu kaže kot nekakšno s telesom povezano višje bitje, v Faidru kot oživljajoča sila, v Teaitetu pa kot čisti izraz samozavedanja.

Dušo deli na:

· želelni, gonski del

· močni volja (s čimer se razvnemamo, srčnost, pogumnost)

· umno hotenje

Prvo pripada rastlinam, prvo in drgo živalim, vse troje pa ljudem.

UTEMELJITEV ETIKE

Najvišja ideja je ideja dobrega, kar po Platonu sovpade z Bogom. Platon se sprašuje, kaj je namen filozofske etike. Vrniti se je potrebno k ideji, med katerimi je najvišja ideja dobrega in je cilj najvišjega spoznanja.

Etika in psihologija sta ločeni, s čimer je povezano ostro zavračanje ugodja kot nravstvene opredelitve. Kaže se zelo ostra razlika med dobrim in prijetnim. Ugodje je večinoma povezano z neugodjem, pogosto temelji na prevari, zmoti in ne sodi v svet biti, ampak v svet nastajanja.

Etika in estetika – čisti občutki ugodja pomenijo sprostitev globjih sil, potrebnih za resničen umetniški užitek in resnično umetniško ustvarjanje.

Platonu ni bilo potrebno razvijati estetike kot posebne znanosti, ker pri njem dobro in lepo ni bilo abstrtaktno ločeno, ampak je pomenilo globjo enotnost v skladu z grškim idealom.

Vse lepo se zateče v dobro, ki je samo po sebi tudi lepo.

Postavi štiri vrline:

· modrost

· hrabrost

· zmernost

· pravičnost

Njegova etika se dopolni v nauku o državi.

PLATONOV IDEAL DRŽAVE

Stvaritev filozofskega idealizma, na katerega so se sklicevale vse teorije o državi in družbi (Politeia).

Ne zahteva odprave suženjstva, za gled mu je bila spartanska vojaška država. Čutil se je poklicanega za politično-socialnega reformatorja. Bil je realist, država je nastala iz gospodarskih potreb (delitev dela, razvoj tehnike, denar kot menjalna vrednost, obrtniški, vojaški razred,...).

Smoter njegove države je najvišja sreča za vse s pomočjo najvišje vrline, ki jo lahko znanstveno spozna in izvede samo filozofija.

Država je človek v velikem, človek je država v valem. Platon jo deli na tri stanove:

· ljudstvo: množica poljedelcev, rokodelcev, trgovcev,... so gospodarska podlaga države, vendar niso udeleženi pri vladanju.

· stražarji: zavarujejo državo navzven z obrambo in navznoter z izvajanjem zakonitosti. Ne smejo imeti osebnih interesov, vsako prisvajanje je zlo. Ženske morajo imeti enake možnosti kot moški. Nijihova izobrazba, ki jih bo mogla voditi k luči, temelji na preučevanju svobodnih znanosti, kasneje imenovanem kvadriju:

- aritmetika

- geometrija

- astronomija

- glasba (muzika, harmonika)

· Vladarji ali filozofi: delajo nadzor nad izvajanjem zakonov in vzgoje. Brzdanje nagonov s predanostjo in samoobvladanjem.

Platonova država je vzgojna ustanova za najvišji ideal. Vse določa država, tudi čas ploditve najplemenitejših.

Potrebno je skrbeti za telesno in duhovno oblikovanje, branje in pisanje, vojaško izobrazbo, umetnost...

Njegova država je bila kritika obstoječe države in družbene ureditve. Država bo možna le z novim rodom, ki bi bil očiščen. Zamišlja si jo kot kolonijo v notranjosti Krete.

ARISTOTELES (384-322)

ŽIVLJENJE IN DELO

Rojen leta 384, njegovo življenje delimo na:

· študij

· popotovanja

· zrelost

Ustanovil šolo Likeion (334BC), ki je dobil ime peripatetične šole.

Teofrastos je bil njegov učenec in komentator. V logiki je dodelal nauk o formalnem sklepu in vklučil tudi jezikovne raziskave. Dopuščal je odmike od sredine z izbiro manjšega zla, če gre za prijatelja,...

Njegove spise delimo v tri skupine:

· popularne razprave: navezujejo se na Platona, našli le nekaj odlomkov

· zbirna dela: namenjena za šolsko rabo v Likeionu

- učni spisi: uporabljal na predavanjih kot rokopise:

· - logični spisi (Organon, Kategorije,...)

· - naravoslovni spisi (Fizika, O nebesu, O duši,...)

· - etični spisi (Nikomahova etika, Evdemonova etika, Velika etika, Politika)

· - estetski spisi (Retorika, Poetika)

· - spisi splošne filozofske vsebine (Metafizika)

Pri metafiziki je zastopal enaka stališča kot pozni Platon. S svojo filozofijo ni želel postaviti še enega nadzemeljskega sveta, temveč hoče spoznati in dognati ta dani svet. Težćišče se iz idej premakne na realni svet. Osrednja naloga postane metodično preiskovanje in raziskovanje celotnega izkustvenega področja v treznem miselnem svetu, hoče zaobjeti celotni kozmos v njegovem bistvenem sklopu. Univerzalna sistematika in v posameznosti se poglobljajoča empirija se plodno prepletata.

UTEMELJITEV FORMALNE LOGIKE

Utemeljil je logiko, oz. zanj analitiko kot posebno disciplino. Njegova logika velja za veličastno razčlenitev in sistematizacijo stavčnih oblik. Osredje je nauk o sklepanju in dokazovanju. Spomniti se moramo preprostih povednih stavkov, h katerih bistvo sodi, da so resnični ali lažni. Delijo se na trdilne ali nikalne, na obče, partikularne in posamezne... Silogistika kaže pravila, po katerih slede iz danih stavkov ali predpostavk drugi stavki. Iz sklepov sestoji dokazovanje, katerega naloga je izvajanje pogojnega ali brezpogojnega, posameznega iz splošnejših principov. Te principe prepoznava um. Najvišji je princip protislovja. Imamo deduktivne in induktivne sklepe. Za dobro definicijo je potrebno razločevanje med rodovi in vrstami.

Pogosto obravnavan je spis O kategorijah:

1. podstat, substanca

2. kolikost, kvantiteta

3. kakovost, kvaliteta

4. odnostnost, relacija

5. kraj

6. čas

7. lega, položaj

8. stanje

9. dejavnost

10. trpnost

ARISTOTELOVA METAFIZIKA ALI »PRVA FILOZOFIJA«

Pojmovno opredelitev in dokaz je mogoče dobiti samo iz občega. Vrniti se je potrebno k temeljem biti in bistva posamezne stvari. Raziskovanje teh temeljev je osrednja naloga naloga filozofije. filozofija, ki obravnava ta vprašanja, je fundamentalistična filozofija, prva filozofija. Njena koristnost je v vrednosti zadnje vednosti.

Glavni problemi so:

POSAMEZNO IN OBČE:

Pred spoznanjem občega mora biti čutno zaznavanje posameznih stvari. Iz čutnega zaznavanja se s pomočjo indukcije izoblikuje to, kar po času in povodu spoznamo najprej in to je potrebno razlikovati od tega, kar je prvo »po naravi« ali »po sebi«.

Za Aristotela je samo določena posamezna stvar, je substanca v resničnem pomenu. Rodovni pojmi pomenijo samo jezikovno nekaj posameznega v resnici pa niso resničene, so le sekundarne substance.

Pri Aristotelu gre za:

· da bi jasno zastavil aporije, težave, ob katere zadeva mišljenje in razgrnil probleme, ne da bi takoj podal tudi rešitev

· da razločuje neko pro substanco, samostojno bivajočo posamezno stvar in neko drugo substanco kot opredelitev bistva, ki pa je druga samo za nas, a je po biti prva

TVAR IN OBLIKA

Idejo skuša dojemati tako, da ta ni več ločena od tega, kar je opredeljeno od nje, ampak da kot osnova za opredelitev pripade k opredeljenemu in mu je imanentna. Zato vpelje dva pojma:

· obliko (eidos)

· tvar ali materijo (hyle)

Nikjer ne eksistera tvar brez vsakršne oblike, nasprotno pa biva samostojen oblikoven princip. Čisti pojem ali trajno bistvo stvari, vendar je potrebno predpostavljati neko brezlično, povsem neopredeljeno tvar, neko prvo materijo kot osnovo vsega nastajanja. Kar je v enem oziru tvar, je lahko v drugem oblika.

MOŽNOST IN DEJANSKOST

Tvar je to, kar je samo po možnosti, je čista možnost, čista potencialnost, ki šele z obliko zadobi dejanskost. Oblika je tisto, kar udejanja in daje opredelitev. Tvar je nekaj samo po možnosti in se udejanja šele z obliko. Vse nastajanje je prehod od zgolj možnega v dejansko. Čista oblika je samo božji duh. Posamezna stvar ni nikoli ne čistazasnova ne povsem popolna oblika.

GIBANO IN GIBALNI VZROK (BOG)

Prehod iz možnosti v dejanskost je nujno povezan z gibanjem, ne s prostorskim, ampak s spreminjanjem. Prostorsko gibanje je samo en primer spreminjanja. Gibanje je še nepopolna dejanskost. Tudi gibanje mora imeti svoj vzrok. Tako pridemo do nekega nematerialnega prvega gibajočega, ki je samo negibano in negibno, eno samo, popolno, netelesno, torej umno bitje, tj. božanstvo ali božji duh. Temu Aristoteles pripiše vse lastnosti kot jih je Platon svoji ideji dobrega. S tem je prvič formoliran monoteizem (sicer ima še vedno nekaj panteističnih potez) in sicer razumsko in ne moralno ali religiozno. Vse nepopolno teži k popolnemu.

SMOTER

Aristoteles prvi postavlja princip smotra. Razločuje štiri vzroke oz. počela :

1. tvar (tisto iz česar kaj nastane)

2. oblikovni vzrok (obliko)

3. gibalni vzrok (to, kar vzročno učinkuje)

4. namerni vzrok (to, zavoljo česar se kaj zgodi)

Narava ustvarja glede na smotrni ideal. Narava ne stori ničesar zaman! Smoter se istoveti z obliko, medtem ko predstavlja materijo v naravi tisto, kar je naključno, kar je brez zakona in smotra.

NARAVOSLOVJE IN PSIHOLOGIJA

NARAVOSLOVJE (utemeljitel primerjalne zoologije, anatomije in fiziologije)

FIZIKA

K namravi sodi vse kar se giba ali miruje, oz. spremija svoje stanje. Negibnost ima z Bogom samo matematika, pa še ta tvori zaporedja. V zaporedju in gibanju pa so predmeti fizike. Fizika ali naravoslovje je nauk o gibanju, ki je trojno:

- prostorsko ali krajevno – mehanika

- kvalitativno spreminjanje ali spreminjanje tvari – kemija

- kvantitativno spreminjanje ali naraščanje in pojemanje – organsko dogajanje

Njegovo naravoslovje je neločljivo od metafizičnih predpostavk, zlasti od njegove teleologije. Vsa narava temelji na cilju, smotru, končnem vzroku.

Svet biva večno, razložiti je potrebno le njegov ustroj, ne njegovega nastanka. Najpopolnejši del je nebes, ki je napoljen z etrom, v katerem ni nasprotij, kroženje nebesa povzroča neposredno Bog. Pod tem svetom je sfera planetov z luno in soncem, katerih vpliv na zemljo je postal poglavitna tema srednjeveške astrologije.

BIOLOGIJA

Iz elementov nastajajo najprej enakorodni deli organskih snovi, potem pa neenakorodni. Sleherni ima svojo določeno nalogo ali opravilo.

Najnižje živali nastanejo iz mulja ali živalskih iztrebkov, višje živali pa samo iz enakorodnih bitij.

Vsepovsod se uveljavlja teleologija, toda na biološkem torišču je ta misel nesporna spodbudna in plodna, tako zlasti pojem organizma, ki pomeni neko živo stvar, opremljeno z notranjo smotrnostjo.

PSIHOLOGIJA (nauk o življenjskih dejavnostih)

Duša mu pomeni življenje, življenjski princip. Telo in duša sta si v takem razmerju kot tvar in oblika, kot oko in zmožnostgledanja.

Postal je utemeljitel empirične psihologije.

Tudi duševni princip se razvija od neke najnižje do neke najvišje stopnje. Najnižja je rastlinska ali vegetativna, gre za življenjski princip, princip hranjenja in posebno razmnoževanje, ki je še brez življenjskega središča. Ta se pokaže pri živalski (animalna) ali čutni duši, nastopijo tip, občutek ugodja in bolečine, poželenje,... Najvišja je človeška ali umna duša.

Predstavne podobe, ki jih zbuja čutno zaznavanje vnanjih predmetov zapuščajo v duši vtise ali oslabljene podobe, ki jih shrani spomin. Nehotni spomin imajo tudi animalne duše, zavsetnega ima zgolj človek.

Ne razlikuje pa fizičnih in psihičnih, ampak samo nižje in višje funkcije organizma.

Človeku lastna oblika duše je duh. Obstajata trpni (sprejema obliko), ki je povezan s telesom in je minljiv ter dejavni (daje obliko), ki je božanski, brez trplenja in večen duh.

ARISTOTELESOVA ETIKA

Človekovemu teoretičnemu spoznanju nasproti stoji njegovo praktično delovanje, dejavna volja. Vsako delovanje ima svoj cilj in etika se sprašuje ravno o teh ciljih.

Potrebno je najti spoznanje človeku dosegljivega dobrega, ker naš namen ni spoznanje, temveč delovanje.

Obstaja pa eno dobro, ki si ga vsi ljudje želijo enako in sicer je to srečnost. Aristoteles te srečnosti ne vidi v čutnem užitku ali bogastvu, časteh ali drugih vnanjih dobrinah, temveč v umni in vrli dejavnosti duše.

Odlike duše, ki so spodbuda za to popolno dejavnost, so v odlikah mišljenja in hotenja. Iz tega sledi delitev vrlnin na dianoetične in etične, torej na miselne, razumske in značajske, nravstvene vrline.

Etične vrline: pogum, umerjenost, obvladanost, radodarnost, visokomiselnost, blagost, pravičnost, dostojnost, prijateljstvo in pravičnost.

Vsaka ta vrlina predstavlja pravilno sredino med dvema skrajnostma. Sredinanamreč temelji na harmoniji duše, je sredina med premalo in preveč, ustrezne sredine v skladu z razumskim namenom, kakršnega bi dal pameten človek. Gre za obvladovanje afektov.

Najpopolnejša med etičnimi lastnosti je pravičnost.

ARISTOTELESOV NAUK O DRŽAVI IN UMETNOSTI

O DRŽAVI

Človek nosi po naravi v sebi gen po skupnosti s sebi enakimi, je politično bitje (zoion politikon). Časovno je pred državo (mestom) družina. Cilj države je ohranitev, zavarovanje, spopolnitev ne le fizičnega obstoja, ampak tudi nravnega življenja svojih državljanov in meri na srečo, kar je etika imenovala za najvišje dobro.

Glede vzgoje otrok, ki naj bi bila strogo urejena, soglaša s Platonom.

Državljan pripada državi in ne samemu sebi. Odprava zasebne lastnine se mu zdi protinaravna. Njegovo merilo ni idealni, temveč povprečen človek. Njegova politika, je politika zlate sredine, ki skuša najti povezavo z zgodovinsko danostjo. Suženjstvo je opravičljivo, dokler ni tehnoloških strojev, ki bi jih nadomestili.

Težišče državnega življenja je po njegovem na premožnem srednjem razredu.

O UMETNOSTI

Od njegovega spisa O pesniški umetnosti se je ohranil tisti del, ki obravnava epos in tragedijo. Umetnost nastaja iz gona po posnemanju., ki naj prikazuje verjetno in to kar se večinoma dogaja, tako kot bi se moralo dogajati, zgoditi. Področje umetnosi je svet spremenljivih reči. Smoter umetnosti je sprostitev in plemenita zabava duha. Vendar je njen smoter tudi višji, občasna sprostitev (očiščenje, katharsis) duše od afektov. Tragedijo je definiral kot umetnino, ki posnema neko resno in zaokroženo dejanje, ima določen obseg, se kot izraznega sredstva poslužuje olepšane besede... ki s tem, da vzbuja sočutje in grozo, doseže očiščenje teh in podobnih občutij.

Smoter retorike je prepričevanje z verjetnostnimi razlogi.

STOIKI (Zenon, Kleantes, Hrisipos, Diogenes Babilonski, Antipater)

Hoteli izdelati enoten stoiški sistem. Etika je tisto, kar je dragoceno. Povdarjali so jezikoslovje in retoriko. Človek je »nepopisan list«, v katerega se vtisnejo zunanje stvari. Vse je samo tisto kar ima telo (materializem), vse nastaja iz neke prasile, iz katere izhajajo sile. Prasila = Bog (panteizem).

Vse se dogaja po nujnosti, to je usoda. Večno vračanje istega (svet propada in nastaja). Človek ima v sebi gon po samoohranitvi, živeti moraš v soglasju sam s sabo, z umom in naravo.

Dobro in zlo: prehod je skokovit, zato obstaja samo dober ali zli človek.

Človek živi za voljo skupnosti. Je državljan sveta. Gre za kozmopolitizem.

EPIKUREJCI (Epikur, Metrodoros, Hermarhos, Kolotes, Zenon, Faidros)

EPIKUR »O NARAVI«

Uči kanone, to so norme spoznanja in kriteriji resnice.

Obstaja samo eno merilo spoznanja – čutna zaznava. Če ni objekta zaznave, ni mišljenja.

Iz sveta je treba zbrisati vsako misel o nadnaravni moči, ker daje človeku strah in ogroža njegov duševni mir. Bogove so si ljudje izmislili, so le praznine.

Atomizem – vse je iz atomov, nič ne more nastati iz nič (nedeljivi delci morajo obstajati).

Duša je iz fine snovi, zaznava pa tako, da drobni delci svetijo s površja stvari in prihajajo v naša čutila kot posnetki.

Etika: poudarjeno je blaženo življenje posameznika, kot cilj vsakega bitja. Najvišji cilj je duševni mir.

Modrec bo živel tako oddaljeno življenje, daleč od direndaja, mirno, spokojno, brez časti in slave.

SKEPTIKI (Piron, Timon, Arkesilaos, Karneat)

Dvomiti: preveriti je treba vse filozofske nauke do zdaj in dvomiti o njihovi resničnosti.

Piron: duševni mir dosežeš z dvomom, ker se vzdržiš vsake sodbe in nimaš begajočih in vznemirljivih zmot. Tako dosežeš duševni mir.

Božji dokaz zbijajo z obstojem zla na zemlji.

NOVOPLATONIKI

Preden zamre grški duh, še zadnjič strne moči v novoplatonizmu, utemeljitel je Amonnios Sakas, glavni predstavnik pa je njegov učenec Plotin.

PLOTIN (204-270)

Rojen 204AD v Egiptu, svojo šolo je ustanovil v Rimu 244AD. Poznal je vso grško filozofijo in literaturo, posebej vneto je študiral Pitagoro, Platona, Aristotelesa in platonika Numenija. Porfiros je po njegovi smrti izdal 54 razprav, ki so bile vrsta predavanj o vprašanjih filozofije.

SPOZNAVNE OSNOVE

Gre za nadosebne, nadčutne stvari. Njegovo hotenje je religiozno metafizično, ne pa psihološko. Obrat navznoter je obrat k biti sami, k temelju vse realnosti. Višje stopnje biti si vselej pridobiš z globjim obratom navznoter, globji kot je, višjo stopnjo spoznanja dosežeš. Religiozno doživetje je kraj za metafizično spoznanje biti. Hkrati je smoter mistične poti in mističnega zatapljanja najti ontološki princip sveta.

NAUK O ENEM

Svojo teorijo je hotel razlagati kot nadaljevanje Platona. To možnost mu je dajala predvsem misel o vzponu duše. Hkrati pa Plotin izraža neko lastno pojmovanje sveta.

Pot duše je za plotina pojmljiva samo kot vračanje, problen je vprašanje nastajanja sveta iz resnične biti.

Njegov pogled je uprt v eno, iz katerega izvira vse in se vanj vrača. Imenuje ga tudi »to dobro« ali božanstvo. Platon konča tam, kjer je Plotin začel. Eno je nad umom. O bistvu tega prvega si sploh ne moremo ustvariti predstave, ker je povsem drugačna od vsega, kar poznamo, od vsega končnega.

Iz obilja tega Enega izvira po Plotinu mnoštvo s sevanjem. Prvi, na ta način nastali odsev prapočela vseh stvari je um ali duh, ki se ga že drži dvojnost. Duho imanentne so ideje, ki so hkrati misli (praoblike) in gibalne sile. Temeljne pojme ali kategorije jemlje Plotin iz Platonovega Sofista: bit, vztrajanje, gibanje, istovetnost, drugost.

Kot svoj posnetek pa nous tudi z izžarevanjem ustvari dušo, srednico med duhovnim in telesnim svetom. Duša v zrenju sprejema vsebino duha, svet idej in po tem vzoru oblikuje iz materije čutni svet. Plotinos govori o dveh dušah, o višji, čisto duhovni duši in o nižji duši, ki oblikuje telesnost. To velja tako za svetovno kot za posamezno dušo.

In tako sledi v obliki čedalje širših izžarevanj in posnetkov neskončna stopničasta vrsta bitij ali sil, ki so vse manj popolne. Najnižji in najbolj nepopolni pojav božje prasile je materija, ki pa si je ne zamišlja telesno, ampak kot Platon in Aristoteles, kar je brez oblike in opredelitve.v pojavnem svetu zamenjata »eno« dvojnost in mnoštvo, časovnost zamenja večnost, videz in posnetki resnično bivajoče. Hkrati je bistvo zla v odvračanju od bivajočega k ničnemu in nemočnemu, vendar zlo ne biva nikjer samo zase in obstaja samo v pomankanju dobrega. Kljub vsemu daje ves svet podobo harmonije in simpatije. Ta svet je tako lep in popoln, kolikor materialni svet sploh more biti.

ETIKA IN MISTIKA

Etika se vključuje v celoto njegovega filozofiranja. Spoznanje je predpostavka etike.Ugodnje ne more biti merilo, k dobremu je potrebno težiti zavoljo njega samega. Četudi je dobro, ga spoznamo samo s pomočno »analognega v nas«. Dobro je kljub različnim časom in navadam vendarle eno samo, drugače ne bi iskali cilja kot takega, ampak razne cilje.

Precenjevanje mišljenja pripelje Plotina do podcenjevanja volje, katere svobodo vidi v tem, da si um sam postavlja zakone.

Njegova etika dobiva čedalje močnejšo religiozno osnovo. Poklicani smo, da bi v zavesti svojega višjega izvora na vso moč težili nazaj v domovino svoje duše, ki smo jo zapustili, ko smo se spustili v svojo telesnost, da bi mrtvičili svojo čutnost, se odtrgali od nje ter tako osvobodili svoj boljši jaz. Samo z očiščenjem svoje duše lahko dosežemo najvišjo blaženost. Prva stopnja tega dviga so državljanske in politične vrline. Daleč nad njimi so zatorej dianoetične vrline. Najvišja blaženost je blaženost mišljenja.

Čutna zaznava nam pokaže manj kot dialektična. Najvišje pa je stanje imenovano ekstaza, ki je čisto zatapljanje v Bogo, popolno zlitje z Enim. Gre za ljubeče in ne misleče zrenje duše, postane povsem duh. Kar lahko doseže, ko popolno pozabiš na zunanji svet in nase (pravi, da mu je uspelo 4-krat).

Ljudsko vero je skušal uskladiti v svoj sistem oz. jo prilagoditi novim religioznim potrebam svojega časa.

ESTETIKA

Bolj kot pri Platonu vstopa v ospredje estetski moment. Njegova prva razprava je namenjena opredelitvi lepega. Lepota je v zmagi ideje nad tvarjo..

Hrepenenje po lepem imenuje ljubezen in loči dve vrsti ljubezni:

· najvišji eros, ki je čisto izžarevanje Boga

· eros, ki je povezan s tvarjo

resničen upetnik ustvarja lepoto po pralikih lepote, ki so v njegovi duši.

PLOTINOVA ŠOLA: PORFIRIOS

Želel je Plotinov nauk pokazati jasneje in privlačneje in sicer s stilično spretnostjo. S Porfirijem se sploh začne vrsta novoplatonskih komentarjev Platona in Aristotelesa.

Zanimanje je prenesel na usodo posamične duše, preoblikoval je novoplatonizem in tako omogočil njegovo vključitev v krščanstvo.

BOETIJ (480-525)

Bil je kristjan, napisal Utehe filozofije, ki jih preveva antični duh. Pisal ga je v ječi kot tolažbo (kliče Sokrata in ne Kristusa). Umorili so ga na Teodorikov ukaz.

V povezavi novoplatonističnih in stoiških idej je njegova temeljna misel zmaga razuma nad vsakršnim afektom in zaupanje v božjo previdnost. Zanj je kozmos sam razodetje božjega logosa, ki je vir vsemu dobremu. S stojimi številnimi, v latinščini napisanimi komentarji in prevodi, posebno Aristotelesovih in Porfiorijevih logičnih spisov, je posal vpliven učitelj krščanskemu srednjemu veku in pionir sholastike.

529AD je cesar Justinijan zaprl filozofsko šolo v Atenah, ki je bila nekrščanska ustanova (istega leta je Beneditk ustanovil prvi samostan na Monte Cassinu pri Neaplju, ki postane mogočno žarišče krščanske kulture in duhovnega življenja (geslo: moli in delalaj). Na vrhuncu svoje moči so imeli benedektinci kar 5000 samostanov).

FILOZOFIJA IN NJENA RAZDELITEV

- presega človeško naravo

- je trajna

- neuničljiva in neodvisna

- postala je dekadentna

- praktična filozofija

- teoretična filozofija

filozofija je ljubezen do modrosti, katere najvišje bistvo je Bog. Je obstoječa modrost, ki daje vsem drugim obstoj, razsvetjuje človekov razum z resnico in s svojo ljubeznijo vabi ljudi k sebi.

BOG

Bog je bitje, ki je brezmejno dobro in je vir vsega dobrega. Kadarkoli najdemo neko nepopolnost, mora obstajati njej ustrezna popolnost. Ker je Bog neizmerno dober, je tudi brezmejno srečen. Sreča je zanj tist popolno stanje, v katerem je združeno vse dobro. Bog je sreča sama, saj je on dobrota sama.

Človekova naravna želja po sreči ne more biti izpoljena s katerokoli delno dobrino, temveč samo s popolno dobrino ali Bogom.

DUŠA IN SPOZNANJE

Duše so poprej bivale skupaj z angeli, s tem, ko so vstopile v tele, pa so izgubile svojo srečo in bistrost svoje pameti.

Ta, ki išče resnico, jo mora iskati znotraj sebe, z notranjo lučjo v globokem premišljevanju.

Resnica leži skrita znotraj duše, zaradi njene povezave s telesom je njena luč zasreta, vendar ni popolnoma izginila. Učenje je obravnavanje tega izgubljenega zaklada z refleksijo duše nad samimim seboj.

Um je dejavna moč, ki ločuje in sestavlja, zgrabi vsako celoto, ki jo predstavljajo čutila in jo razčlenjuje na dele.

Lastnosti zunanjih predmetov vplivajo na čutne organe in delovanje uma sledi telesnemu gibanju, ki kliče po nadaljnem delovanju uma nad samim seboj in spodbudi like, ki so do tedaj posivno ležale znotraj njega.

PROBLEM SPLOŠNIH POJMOV (univerzalij)

Postavi tri vprašanja o splošnih pojmih:

· ali so rodovi in vrste ter drugi splošni pojmi resničnosti ali zamisli uma?

· Če so resničnosti, ali so telesne ali duhovne?

· Če so duhovne, ali obstajajo ločeno od zaznavnih reči ali skupaj z njimi?

Splošen pojem ni skupen mnogim po delih, kakor če bi vsak posedoval samo del vrste ali rodu.

Človeška vrsta in rod predstavljata tisto pravo vsebino stvari, kateri sta skupna. Napaka nastane samo, ko s svojim razumom združimo tisto, kar v resničnosti ni združeno, če v svoji domišljiji združimo človeka in konja in sestavimo kentavra.

Rod je pojem, zbran skupaj iz podrobnosti različnih vrst.

SESTAVA RESNIČNOSTI

Vse dolguje svojo obliko biti.

Nič ne nastraja zato, ker ima tvar, temveč zato, ker ima nek poseben lik. Lik določa stvar, da je ta takšne vrste kot je in s tem daje stvari njeno bit.

Bog je čisti lik, brez tvari, nima nobene sestavine in je zato absolutno eden. Stvari pa so po drugi strani sestavljene iz delov. Človek je npr. sestavljen iz duše in telesa.

Njegova bit je njegova človeškost, kajti človeškost je tisti lik, ki ga naredi bistveno takega kot je, to je človeka.

SVOBODNA VOLJA IN BOŽJA PREVIDNOST

Najbolj smo svobodni, kadar se podvržemo božji previdnosti. Sužnji smo do te stopnje, ko se obračamo v svet zaznav in pustimo, , da našim dušam vladajo telesne strasti.

Možnost kot taka, če s tem mislimo nekaj, kar obstaja brez vzroka, potem takšne možnosti ni. Kajti vse ima svoj vzrok, nič ne prihaja iz nič. Bog je prvi vzrok vsega, kar se zgodi, tako da se z ozirom nanj nič ne zgodi naključno. Glede na nas naključje je, glede na Boga ga ni.

Človek loči med sodbami, izogibati se nezaželjenemu, zaželjenemu pa ne.

Bog vse preprosto vidi in ve. Vsi časovni dogodki so večno hkrati navzoči v njem. V neskončni sedanjosti vidi stvari, ki se nujno zgodijo in tiste, ki se zgodijo svobodno ali naključno.

GNOSTICIZEM

Njihov cilj je bil, da bi povzdignili krščanstvo kot svetovno vere, hkrati ga skušajo preoblikovati s spekulativno pogansko filozofijo in mitologijo in tako dokazati ali spodbijati krščanske nauke. Trdili so, da bolje in globje poznajo verske skrivnosti. Tako so želeli krščanstvo povzdigniti nad Staro zavezo. Njihov notranji problem je bil premagovanje protislovja med prepričanjem, da je svet ustvaril nadvse dobrotni Bog in prepričanjem, da mora biti taisti svet šele odrešen

AUGUSTINUS (354-430)

ŽIVLJENJE IN DELA

Preden se je dokončno umiril v krščanstvu, je preživel buren, s pričo s svojim strastnim, čutno ognjevitem temperamentom napet noranji razvoj, ki ga je tudi v filozofskem oziru peljal prek različnih stališč. Sprva je bil privrženec manihejstva (skoraj deset let), nato se je pripližal skepticizmu nove Akademije, ki ga ni zadovoljil. Nato je nanj močno vplival novoplatonizem, dokler ga ni naposled Ambrosius Mediolanski trajno pridobil za krščanstvo. 387 se je dal krstiti, 391 je bil posvečen v duhovnika in 395 postal škof v hiponu v Severni Afriki, kjer je 430 umrl, ko so Vandali oblegali mesto.

IZPOVEDI opisujejo njegov osebni razvoj.

FILOZOFIJA

TEMELJ IN IZHODIŠČE

Avgustinove filozofije ni nikjer v strjenem sistemu, ampak jo je potrebno izluščiti.

Temeljni princip in izhodišče je gotovost notranjega izkustva. Od zunanje narave se obrne k notranjemu življenju. To je vrnitev k osebnemu doživljanju Boga, tako da se odpre pot do Boga, ker se težišče premakne od objektivno kozmičnega v globine duševno subjektivnega. V človekovi notranjosti prebivo resnica. Če je vse drugo dvomljivo, ni dvomljiva vsaj gotovost mojega notranjega življenja. Celo, če hočem dvomiti in se motiti, moram najprej bivati. Kdoe dvomi, ve da živi, ve da si predstavlja, ve da hoče, ko teži k resnici. S svojim dvomom dokazuje, da išče vsaj merilo resnice.

Te, po sebi resnične, večne resnice ali ideje so v Bogu. Vse logične, etične, estetske, matematične temeljne resnice dolgujemo božji luči, ki razsvetjuje našega duha, luči Boga, ki ga človeško mišljenje nikoli ne more povsem doumeti. Bog je pravir vseh stvari, najvišja bit in hkrati najvišje dobro in najvišja ljubezen.

Svetopisemski personalizem je tisto, kar v pojmovanju Boga spreminja vse iz antike vzete miselne prvine, pa tudi osnovne dejavnosti človeške duše: predstavljanje, presojanje, hotenje.

NAUK O VOLJI

Jedro človeškega bistva je v volji. Že dejavnosti čutov so izraz volje, tako tudi razmumsko mišljenje v svoji naravnanosti in svojem smotru.

Volja hlepi po sreči in duševnem miru. Človeški duh se mora glede najvišjih resnic podrediti božjemu razsvetljenju in razodetju, ki ga dobiva po božji milosti ,»Najprej veruj in potem boš lahko razumel«.

Svobodna volja je omejena samo na Adama, prvega človeka. Od takrat naprej ima človek le še svobodo, da se odloči za zlo, ne pa za dobro. Čim nižje je človek, tem višje je Bog. Samo božja milost lahko reši človeka pred časnim in večnim pogubljenjem. Posreduje jo cerkev in njeni zakramenti. Človek si te milosti ne more lastiti, Bog izbere kogar hoče.

FILOZOFIJA ZGODOVINE

»O božji državi (De civitate Dei)« - zgodovina filozofije oz. zadnja obsežna apologija krščanstva. Povod za delo je bilo Alarihovo zavzetje Rima (410), za kar so krivili krščanstvo in odpad od starih bogov.

Svetovno zgodovinski razvoj je od vsega začetka neizpodbitno določen po božjem sklepu, ne da bi človek lahko sam od sebe posegel vanj. Od začetka sveta se bojuje dvoje kraljestev:

· kraljestvo napuha in zemeljske gospodovalnosti (Rim)

· kraljestvo ponižnosti in vdanosti v Bogu

Očitno gre za nasprotje med sovraštvom in ljubeznijo do Boga., ki ji ustrezata cerkev in država kot vnanji pojavni obliki, vendar pa je v sleherni od obeh mogoče najti tudi zastopnike drugega duhovnega reda. Tako v realni zgodovini vedno obstaja nek preplet obeh kraljestev, dokler na koncu časa obe kraljestvi ne bosta ločeni ter bo božja država izšla kot zmagovalka.

Človeštvo se razvija v skladu z božjim vzgojnim načrtom v šestih stopnjah (periodah), ki jih lahko primerjamo s Svetim pismom - šest dni stvarjenja. Zdaj se »nahajamo« v zadni periodi.

ETIKA

Za tostransko življenje je zahteval nravnost. Išče stike z antično filozofijo, ko definira vrlino kot z umom skladno ravnanje ali kot življenjsko modrost, ki te polje k večnemu zveličanju. Njegova praktična etika povzema štiri pogalvitne Platonove vrline (modrost, hrabrost, zmernost, pravičnost), a jih hoče dopolniti s tremi krščanskimi čednostmi: vero, upanjem in ljubeznijo.

Avguštin kaže nenavadno povezavo globoke osebne vernosti in najstrožje zunanje privrženosti Cerkvi, stogosti in ljubezni, umskega mišjenja in mistične predanosti. Avguštin je oče rimske cerkve in reformacije, biblicistov in mistikov, celo renesansa in moderna emancipirana filozofija mu dolgujeta marsikatero misel.

Človek in človeško življenje sta postala osrednje vprašanje.

· VERA IN RAZUM: POT K MODROSTI

Vsi se strinjamo, da smo prisiljeni k učenju z dvojno pobudo, ki je avtoriteta in um.

Avtoriteti Kristusa moramo slediti z rahločutnostjo razuma.

Med platoniki je našel tisto, kar ni v nasprotju z naukom vere.

Dve vodili k modrosti:

- avtoriteta Kristusa

- človeški um

Človeški um, ki je prepuščen samemu sebi ni dovolj. Na prvem mestu je vera v Kristusa in ta pripravi pot razumevanju.

To je zasnova krščanske modrosti, ki jo je sveti Avguštin dal srednjemu veku in je postala njegov intelektualni vzor.

Skrbno preučevanje in premišljevanje o Svetem pismu, da bi dosegli mistično izkušnjo Boga. Vse resnice, ki so jih odkrili pogani, po pravici štejejo k kristjanom. Vse služi v korist krščanske modrosti, tudi filozofija.

· VPRAŠANJE PREPRIČANJA

Njegovo intelektualno spreobrnjenje je bilo prehod od skepticizma k gotovosti in od materialzma k spoznanju duhovne realnosti.

Čutilom je mogoče zaupati, ker nam stvari sporočajo take kot so, vendar jih razum večkrat narobe razume. Izkušnja čutil dopušča samo mnenja o stvarnosti, ne pa o resnici. Če hočemo priti do spoznanja resnice, moramo razločevati med resničnostjo in napačnimi predastavami o resničnosti. S pomočjo čutil ne moremo spoznati gotovosti resnice. Resnico lahko presodimo s pomočjo intelekta in notranjega uma. Stanje popolnega dvoma je protislovno. Najmanj o čemer smo lahko prepričani je, da smo in razmišljamo. Obstajamo in smo živi.

Descartes in Avguštin zavrneta skepticizem s pomočjo svojega lastnega obstoja kot prve in najbolj verjetne izmed vseh resnic.

Spoznanje prihaja iz notranjosti, ne pa iz zunanjega, tvarnega sveta. Če hočemo spoznati resnico, moramo iti vase in se spoznati. Resnica je tista, ki si je podvrgla moj um in mu vlada, je v mojem umu in je hkrati tudi nad njim. Resnica je javna in na voljo vsakomur, prav tako kot lahko kak zaznavni predmet vidijo vsi.

Lahko smo prepričani, da je resnica dvignjena nad človeški um, da je nujna, nespremenljiva in večna. Vse te naštete lastnosti pa simbolizirajo Boga. S tem, ko dokazujemo obstoj resnice, hkrati dokazujemo obstoj Boga, ki je resnica.

· DUŠA

Ne zanika obstoja zunanjega svetačutil, temveč se osredini na to, kar ima za resnično pravo in jasno, to je na Boga. Duša je pravo središče človeka.

Duša se spoznava neposredno kot pamet in zato kot duhovno, kot resnica sama. Vidi se kot neumrljiva, saj je nosilka resice, ki je neumrljiva.

Pravi človek je duša in telo je njeno orodne. Telo je del človeške narave.

Največji problem je spoznati, kako naj bo človek urejen in voden, da bo dosegel svoj končni cilj.

Le s pomočjo duše lahko človek pride do resnice in uživanje resnice je njegova sreča. Duša je varuhinja telesa in ga neprenehoma nadzira. Poleg tega je navzoča kot celota v vseh delih človekovega telesa.

Duša je torej navzoča v telesu zaradi telesa samega. Duša že po naravi hrepeni po tem, da telo nadzira, ga oživlja, mu prinaša lepoto, harmonijo in red. Telo za dušo pomeni neko breme in zato duša hrepeni po tem, da bi se ga znebila.

· SPOZNANJE

Duša je duhovna kategorija, medtem ko je telo tvarno. Tvar ne more vplivati na dušo, kakor podrejeni ne more vplivati na nadrejenega. Občutek je posebna naravnanost duše, ki nastane zaradi motenj v telesu. Čutne predstave in umske pojme, ki se nanje navezujejo, povzroči duša sama, ko jih izloči iz svoje lastne podstati.

Vir luči je Bog, on je duhovna luč in razsvetljuje vse ljudi.

Obstaja svet spoznane resnice, razsvetjen od Boga. Obstajajo umi, ki ta svet resnice spoznajo skozi Božje razsvetljenje.

· TEORIJA ČASA

Avguštin izvrši obrat od antičnega, na kozmos navezanega razumevanja časa k dimenziji subjektivne notranje zavesti o času. Če čas opazujemo kot nekaj objektivno danega, tedaj se pokaže, da razpade v disparatne (lastnostne) točke časa. Kajti preteklega ni več, prihodnjega še ni in sedanje se reducira na neznatno točko preskoka iz preteklosti v prihodnost. Kljub temu pa imamo zavest o trajanju, izkušamo čas ter imamo na razpolago merila časa. To pa je očitno mogoče samo tedaj, če ima človeška zavest sposobnost, da sledi, ki jih za seboj pusti bežni čutni vtis, ohranja v spominu kot podobe ter jim s tem podeljuje trajanje. Način ponavzočenja podob izkazujejo tri časovne dimenzije:

· spomin (navzočnost preteklega)

· vpogled (navzočnost sedanjega)

· pričakovanje (navzočnost prihodnjega)

Zato je nenatančno reči, da preteklost in prihodnost je, temveč je resničen samo doživljaj sedanjosti, ki se razširja v preteklost in prihodnost kot ..........ponavzočenje(?)............ Čas merimo v duši: čas nam je dan kot razsežnost duše (distentio animi). Na robovih tega raztezanja v preteklost in prihodnost podobe vse bolj izginevajo v mraku. Ker potemtakem dimenzije časa ustvarja duh, je notranjost človeka razdrobljena na nenehno pričakovanje, dogajanje in spominjanje.

· NARAVA BOGA

Bog je resnica, je v nas in nad nami in vlada našemu umu. Vemo, da biva v nas, sicer nebi imeli resničnega spoznanja, vendar je njegova narava našemu umu nedojemljiva. Za nas je preprosteje, da vemo kaj on ni kot kaj je. Spoznavamo ga najbolje takrat, ko se zavemo svoje omejenosti.

Bog je bit sama. Resnično bivanje je tako, ki traja brez spremembe. Če torej rečemo, da je Bog bit, je isto kot, da je nespremenljiv. Bog je večen, njegova prava vsebina je večnost.

· STVARENJE

Vse stvari torej obstajajo že vnaprej v Bogu v obliki jasne zamisli, nekako tako, kot umetnikovo delo obstaja že prej v njegovi glavi.

Bog je ustvaril svet, ne samo po svojih predstavah, temveč umno in svobodno po svoji volji. Z razumom in svobodno voljo ga je ustvaril iz nič. Tvar sama po sebi je božje orodje. On v svojem ustvarjanju ni le tvari vsilil lika, temveč je pokazal tisto pravo tvar, iz katere so narejene stvari.

Svet je bil ustvarjen, zato ima svoj začetek v času.

Bog je vse ustvaril hkrati, vendar ne vse popolno (»semenska počela)«

Bog s svojim nenehnim delovanjem v naravi vpliva na semenska počela tako, da iz njih vzklijejo vidni liki, ki jih vidimo okoli sebe.

DIONISI AEROPAGIT (370-412)

Baje je bil prvi Atenski škof. Ohranile so se: O božjih imenih, O nebeški hierarhiji, O mistični teologiji.

Nebeška hierarhija ima ustrezno različico na zemlji, cerkveno hierarhijo, od najvišjega duhovnika, od najvišjega duhovnika do menihov iz preprostega ljudstva.

Samo brezimnemu Bogu pripada pozitivna bit, zlo je le pomankanje ni nemoč, minljiv moment v sebi harmoničnega božjega svetovnega reda, moment, ki ga je potrebno premagati.

Aeropagit je pocerkvenil novoplatonizem in naredil cerkev novoplatonsko. Pomembno so vplivali na spekulacijo Srednjega veka.

Vpliva na Eriugeno, mistike in tudi na sholastiko, npr. na Tomaža Akvinskega.

POSLANICE so sestavljene iz štirih poslanic menihu Gaju, peta pa je namenjena diakonu Doroteju in iz dela »O mistični teologiji«.

Kolikor je kdo rastveljen o Bogu, toliko večje postaja njegovo spoznanje bivajočih stvgari, ima večjo bivajočo svetlobo, kar pomeni umevanje resnice.

Napredovanje in rast v luči in spoznanju razkriva, da je božanstvo nepredvivljivo in nespoznatno.

Bog je nadbitna bitnost, ki je nad Bogom – Počelom, darovanjem in milostno podarjenim. Je povzročitelj vsakega počela, tudi Nad – počelo takoimenovanega Božanstva. Tako je onkraj Boga v smislu nadpločela.

Iz nepojavnosti stopi v očitnost, on, ki je nadbitnosten je po človeško postal Bitnost (Jezus Krisus). Ni postal človek, ne kot ne-človek, temveč kot tisti, ki je resnično postal človek iz ljudi, on onkraj ljudi in nadčloveštva. Zato tudi ni po božje izvršil, kar je božjega, niti po človeško kar je človeškega.

Boga spoznaš, ko spoznaš, da si nad vsakim mišlenjem in sponanjem.

O MISTIČNI TEIOLOGIJI

Preprosti in abstraktni so misterijio. Absulutni zato, ker o njih ne govorimo z razlago imen ali simbolov, temveč pridemo do njih z osvoboditjo od vseh bivajočih stvari in vseh umevanj.

Čutno zaznavanje stvari imenuje nebivajoče, ker so deležne vsakršne spremembe in ne obstajajovečno na en način.

So tisti, ki verujejo v Kristusa, vendar niso prispeli do popolnejšega spoznanja, ampak merijo resnico po svojem spoznanju, ampaki merijo resnico po svojem mnenju.

Temeljni smisli so tisti, s katerimi opišemo ali nekako motrimo bivajoče stvari.

Znajti se v Božjem mraku pomeni prek nevidnega in nesopznavnega videti in spoznavati.

On je presežnost onkraj vsega.

Eno in Enost se med seboj razlikujeta: prvooznačuje podstat, drugo pa določeno kaqkršnost. Bog ni nič od bivajočih stvari, On jr nad njimi.

O NEBESNI HIERARHIJI

Vse kar se izreka o Bogu, se izreka na način zanikovanja. Hierarhija je sveta urejenost, znanje in dejavnost, ki postaja podobna bogolikosti. Smoter hierarhije je podobnost Bogu in zedinjenje, ki ima Boga za vodnika vsega svetega znanja in delovanja. Vse bivajoče je deležno božje previdnosti. Sveta Trojica jestvariteljica ustvarjenih bitij, njihovo počelo in vzrok.

Tri poti spoznanja Boga:

a) trdilna – imenuje božje lastnosti

b) nikalna – o Bogu zanikuje vse, kar je samo stvarstveno

c) mistična – vzpon od vsega danega k mističnemu

FILOZOFIJA SREDNJEGA VEKA: SHOLASTIKA

ZAČETKI SHOLASTIKA

JOANNES ERIUGENA ali SCOTTUS (810-877)

Aeropagitske spise je prevedel v latinščino, napisal je prirodno-filozofsko delo. Nanj so vplivali Avguštin, Aeropagit in mlajši grški cerkveni učeniki. Bil je eden redkih sholastikov, ki je znal grško. Njegovo izhodišče je vera v razodeto resnico. Vera lahko ima prednost pred avtoriteto, zakaj resnična avtoriteta ni nič drugega kot z močjo razuma odkrita resnica, ki ne potrebuje nobene druge avtoritete. Resnična filozofija je isto kakor resnično religija, zakaj obe izvirata iz božje modrosti. Vendar pa neumni in nedorasli ne morejo dojeti vsega.

PRIRODNA FILOZOFIJA

Zasnoval jo je predvsem v Aeropagitovem novoplatonsko-mističnem nazorskem načinu kot sistem, v katerem se razgrinja božanstvo.

Njegova spekulacija o razdelitvi narave hoče spet najti realno dialektiko, po kateri je mnoštvo stvari izšlo iz enosti Boga.

Vse stvari so pojavne oblike Boga, naše življenje je samorazodetje Boga v nas. Ničesar ni razen Boga.

Iz mnoštva bo nekoč taisti logos spet odpeljal nazaj k zadnjemu cilju stvari, k Bogu kot bitju, ki niti ne ustvarja, niti ni ustvarjeno, v večni mir. Končni cilj je enak prazačetku, krog je sklenjen.

Obči rodovni pojmi (ideje) so edino zares realno, vtem ko iz sebe porajajo bivajoče. Tako se z Eriugeno začenja znameniti spor o univerzalijah, ki traja skozi vso srednjeveško filozofijo.

Naravo deli na 4 razrede:

- narava, ki ustvarja in ni ustvarjena ( Bog kot stvarnik

- narava, ki je ustvarjena in ustvarja ( božje ideje

- narava, ki je ustvarjena in ne ustvarja ( posamezne stvari

- narava, ki ne ustvarja in ni ustvarjena ( Bog, ki ne ustvarja več; končni cilj stvarjenja

SPOR O UNIVERZALIJAH ALI NOMINALIZEM IN REALIZEM

1. Ali obstajajo rodovni pojmi? (to se je vprašal že Aristoteles)

Ali ti pojmi obstajajo dejansko oz. stvarno, ali obstajajo le v naših mislih? Ali so ti pojmi telesni ali brez telesa, ali bivajo v čutnih stvareh ali ne?

Začel se je spor o univerzalijah, ki se je vlekel skoraj skozi cel srednji vek.

REALISTI (sklicujejo se na Platona) so trdili, da so splošni pojmi prvotni in dejanski tako po času in stopnji, da so torej resnične stvari, ki iz sebe porajajo posebne stvari.

NOMINALISTI so zatrjevali, da so splošni pojmi zgolj besede ali abstrakcije razuma, medtem ko dejansko bivajo samo posamezne stvari.

Med ti dve struji se je kasneje vrinil še ZMERNI REALIZEM (sklicujejo se na Aristotela), po katerem univerzalije sicer realno bivajo, a le v posameznih stvareh.

ANSELM CANTERBURYJSKI (1033-1109)

Realizem je podprl in izoblikoval Anselm Cantaburyski. V verskih stvareh je brezpogojno zastopal cerkveno avtoritateto, vendar si hkrati z obsežno aplikacijo filozofije v prid teologije prizadeval razumsko razložiti in spekulativno prežeti versko vsebino. Imenovali so ga očeta sholastike.

Vera mora biti pred spoznanjem, oz. težiti k njemu, kajti vera se hoče razmahniti v spoznanju.

V svojem dialogu Anslem začenja z vprašanjem o bistvu resnice, ki mu pomeni sopznavni odnos in hkrati tudi bitnostni odnos.

Sleherno bistvo je resnično samo po tem, da ima svoj temelj v resnični biti in da je deležno biti najvišje resnice, ki je sama neodvisna tako od logičnih izjav kot od bivanja posameznih stvari. Zato je resnica biti pogoj za resnico spoznanja.

Vera je začetna točka v iskanju resnice. »Verujem, da bi razumel«. Obstoj Boga, vse ima lastnosi dobrega po enem samem kriteriju. Bog je bitje, ki ga nobeno drugo bitje ne presega.

Resnica, trditev je resnična takrat, kadar izraža to, kar naj bi izražala. Voja je resnična, kadar želi tisto, kar bi morala želeti.

Čistost volje je pravičnost. Volja je neločljiva od človeka. Je samodelujoča moč. Ima možnost izbere ali neizbere. Kdor greši je suženj greha in postane nesvoboden.

ONTOLOŠKI DOKAZ ZA BIVANJE BOŽJE

Jasno povzema in samostojno obnavlja Avguštinove misli. Najbolj obče bitje mora biti tudi najbolj realno in najbolj popolno. Iz te biti pa nujno sledi njena eksistenca. Gre za miselno razvijanje neke navzočnosti Boga v mišljenju, ki se kot tako razlikuje od zgolj diskurzivno-abstraktnega mišljenja.

Ontološki dokaz Boga:

a) dobre stvari so dobre glede na dobro samo po sebi ( Bog

b) bivajoče stvari so bivajoče glede na bivajoče samo po sebi ( Bog

c) popolna bitja so popolna glede na popolno samo po sebi ( Bog

NAUK O NADOMESTNEM KRISTUSOVEM OPRAVIČENJU

Želi dokazati logično nujnost Kristusove smrti kot povračila za krivdo grešnega človeštva. Grešni padec je pomenil neskončno žalitev Boga, ki jo lahko izbriše le nadomestna žrtev Boga-človeka. Vsedišču je človekova krivda pred Bogom.

Človekova duša je podoba Boga s tremi glavnimi zmožnostmi: spomin (memoria), spoznavanje (intelligentia) ter ljubezen (amor)

Tri ravni resnice:

- večne resnice v Bogu (ideje)

- resnica stvari v skladu z božjo resnico

- resnica mišljenja in besede v skladnosti s stvarmi

Mnogi kasnejši filozofi so ta dokaz zavračali (Kant), Anselmov sodobnik menih takole: tako je mogoče misliti še marsikaj drugega in dokazati tudi Atlantido.

JANEZ FIDANZA BONAVENTURA

Bil je franščikan. Goreča ljubezen do Boga in želja po združenju z njim. Temeljna skrb sta pobožnost in ljubezen, sledita jima spoznanje in znanost. Najboljše sopznanje Boga je po poti vrline. Znanost in spoznanje sta samo sredtstvi za spoznanje Boga preko ljubezni.

KRŠČANSKA METAFIZIKA (tri teme)

· stvarjenje (čas ima svoj začetek in svet ni večen. Stvarjenje ima svojo podlago – telesni svet, semenska počela in človeško dušo).

· eksemplarizem (Bog je zgled in vzor. Vsa bitja je ustvaril razumno in so mu podobna . Ideje so navzoče v besedi. Božje ideje so neskončno mnogi načini.

· pot nazaj (človek se je odtujil od stvarnika z izvirnim grehom. Duša lahko spoznava s pomočjo čutil in s čutnimi organi. In z božjo pomočjo čutil in s čutnimi organi in z božjo pomočjo. Naša volja je preširoka, zato potrebujemo moralno podporo, neko umsko razsvetljenje).

TOMAŽ AKVINSKI (1224-1274)

Z nednadkriljivo sistematiko in aritmetiko je dal naukom sholastike klasično obliko.

ŽIVLJENJE

Vstopil je v red dominikancev, kjer so ga uvedli v študij Aristotela. Cerkev ga je razglasila za svetnika.

SPISI

Njegove spise lahko razdelimo na štiri dele:

- komentarji k Aristotelesu

- poglavitno fil. delo Summa contra genties

- obe teološki deli

- ostale razprave

NAUK

Njegovo glavno delo je obramba katoliške vere zoper pogane, predvsem zoper arabske aristotelike.

RAZMEJE MED TEOLOGIJO IN FILOZOFIJO: iz Aristotelesa je zajeti antični miselni svet in vklučen v miselni svet cerkve in tako nastane zelo prepričljiv sistem. To kar se po naravnem umu spozna kot neizpodbitno je veljavno tudi za teologijo. Vera temelji na vednosti kot naravni podstavi. Toda umsko dokazane resnice naravne teologije so le preddverje vere. Kjer nas pusti naravna luč na cedilu mora nastopiti razodetje. Božja avtoriteta je tako visoko nod človeškim umom. Um lahko sicer navede več dokazov za bivanje božje, v nekaterih primerih pa lahko le pomaga in pojasnjuje po analogiji in izpodbija ugovore nasprotnikov, zakaj ti nauki niso v nasprotju z razumom, ampak so nad njim.

Umski dokazi lahko tu dokazujejo samo tedaj, kadar se že od vsega začetka priznavajo načelo in dokumenti razodetja, k čemur nas neustavljivo sili neki notranji gon in čudežna vnanja ter notranja moč krščanstva. Tomažu so čudeži in prerokbe poglavitna dokazila. Vsa človeška znanost je le dekla teologije, narava pa je le predhodnica milosti. Milost pa ne izpodbija narave, ampak jo izpopolnjuje. Naravo od spodaj vzpenjajoči se um in od zgoraj spuščajoče se razodetje se združita v harmonično celoto. Tako lahko Tomaž prizna in v svoj sistem vzida ves svetovni življenjski krog.

SPOZNAVNA TEORIJA, METAFIZIKA IN PSIHOLOGIJA: vso Aristotelesovo logiko, psihologijo, etiko, metafiziko spoznavno teorijo je mogoče kot nekaj neškodljivega priključiti k nauku cerkve.

Resnica mu ni vznemerljiv problem, ampak je utrjena že od začetka. Vsebina spoznavanja izvira najprej iz naravnega izkustva. Do njega je človeški razum sprva čisto pasiven, od nje sprejema čutne podobe, da bi jih predelal in iz njih ustvaril obče pojme.

Spoznanje je duhovno obnavljanje predmetov, po katerih se to spoznanje ravna. Skladnost mišljenja in biti tvori resnico. Kot Aristoteles presoja tudi Tomaž največ pomena razločevanju tvari in oblike. Tvar je določena po oblikah, od prvih oblik (prostor in čas) do inteligenc ali nesnovnih oddvojenih oblik, katerih najvišja je Bog, ki je vzrok sveta, poklicanega v življenje iz niča in njegov poslednji smoter. Iz tega izvira njegovo stališče do problema univerzalij o smisli zmernega realizma. Bistvo je tudi razločevanje med bistvom, esenco in bivanjem, eksistenco.

Pri Bogu bistvo in bivanje sovpadeta, pri končnih stvareh pa se bivanje šele pridruži bistvu. Končne stvari so ustvarjene.

Tomaž uči, da je duša neumrljiva, njena neumrljivost izhaja bistveno iz njene netvarnosti. Obstaja večna razvojna vrsta od najnižjih oblik bivanja prek rastlinskega in živalskega življenja do umske duše človeka, do sveta čistih duhov (angelov), da čistega deja in absolutne oblike - Boga. Ni neposredne spoznave Boge, ampak le preko stopenj.

Prvi gibalec in prvi vzrok je zmeraj preprosto Bog.

Manj sta ga zanimala indukcija in