glasilo diz 1-2012

Mt 11,29

Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen,

in našli boste počitek svojim dušam.

Tema glasila: PONIŽNOSTNaš gost: PEDRO OPEKA

Gradimo odnose, za katere je vredno živeti.

Glasilo, Letnik 11, št. 1, marec 2012, ISSN 1855-2110

Izkaži mi milost, o Bog, po svoji dobroti, po obilnosti svojega usmiljenja izbriši moje pregrehe! Popolnoma me operi moje krivde, mojega greha me očisti!

Zakaj svoje pregrehe priznavam, moj greh je vedno pred mano. Zoper tebe, tebe samega, sem grešil, hudobijo v tvojih očeh sem storil, da se izkažeš pravičnega, kadar govoriš, neoporečnega, kadar sodiš.

Daj, da bom slišal radost in veselje, naj se radujejo kosti, ki si jih potrl. Skrij svoje obličje pred mojimi grehi, vse moje krivde izbriši. Čisto srce, o Bog, mi ustvari, stanovitnega duha obnovi v moji notranjosti.

Ne poženi me izpred svojega obličja, svojega svetega duha ne vzemi od mene. Vrni mi veselje svojega odrešenja, z voljnim duhom me podpiraj.

Zakaj nad klavno daritvijo nimaš veselja, če bi ti namenil žgalno daritev, bi je ne maral. Moja daritev Bogu je potrt duh, potrtega in pobitega srca, o Bog, ne preziraš.

MOLITEV – PSALM 51Grešnikova izpoved

Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo – veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa. Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

NAŠE POSLANSTVO:

BESEDA UREDNIKA

»KOT BOŽJI IZVOLJENCI, SVETI IN LJUBLJENI, SI TOREJ OBLECITE PONIŽNOST, KROTKOST, POTRPEŽLJIVOST.« (KOL 3,12))

Mar niso to besede, s katerimi nas, kristjane – Božje iz-voljence – Pavel vabi, da v svojem vsakdanu pri sebi tudi kaj konkretnega premaknemo? Meni te besede vsekakor odzvanjajo, vsak dan znova, ko se ta nori tempo življenja odvija z veliko hitrostjo in ko se velikokrat vprašam: »Je to še normalno?« in »Kam drvi ta svet?« Pa vendar me Pavel spodbuja, naj si v vsakem trenutku »oblečem« ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Vem, da to ne pomeni, da se mo-ram sedaj ponižno ukloniti vsemu skupaj in biti tiho. Ne! Lahko pa presežem svet, ki se nenehno vrti samo okoli mene, in vse te skrbi ter bremena preložim na Gospoda – on me razume in mi zagotovo stoji ob strani. »Moja pota niso vaša pota in moje misli niso vaše misli,« (Iz 55,8) pravi Gospod in prav tu vidim bistvo ponižnosti: priznati pred Go-spodom, da sem sama nemočna, da potrebujem njegovo pomoč in da naj se zgodi njegova volja in ne moja. To pa vsekakor ni drža, ki bi mi bila prirojena, ampak se moram proti svojemu prav vedno znova pošteno boriti. In pot pred mano je še dolga …Ponižnost zato vsak razume in živi na svoj način. Vabim vas, da prelistate glasilo in preberete, kaj si o tem mislijo naši zakonci in kaj posvečeni ljudje. Svojo držo ponižnosti čisto konkretno živi misijonar Pedro Opeka, ki na Madaga-skarju deluje med ubogimi, kjer se trudi, da se jim povrne tisto osnovno dostojanstvo, katerega želi globalizirani svet uničiti. Njegova zgodba nas lahko navdihne z upanjem, da se da narediti tudi kaj na videz nemogočega, samo svoje pošteno srce je potrebno naravnati na Gospodova pota. Prvi korak lahko kot zakonca naredita tako, da se udeležita katerega od Temeljnih ali Nadaljevalnih vikend seminarjev, saj izkušnje vseh udeležencev pričujejo o neverjetnih pre-mikih znotraj odnosa med zakoncema in v odnosu do Go-spoda. In prav to nam Odrešenik kliče na samo velikonočno jutro: »Pridite k meni, vstanite od svojih skrbi! Jaz vem, da za vsakim velikim petkom pride tudi velika noč!« Ne bojmo se torej vstati in iti za njim! Ponuja nam največjo avanturo življenja vseh časov. Zato le z upanjem naprej in z veselo alelujo v nov dan!

4 TEMA GLASILA: PONIŽNOST

8 NAŠ POGOVOR: Pedro Opeka

13 PISMO P. PLATOVNJAKALjubiti pomeni odpustiti

16 DUHOVNA POBUDA

20 STARŠEVSTVO:Ko otroci vzgojijo starše

21 BITI TAŠČA/TAST

22 MOŠKI ZAJTRK Z GREGORJEM ČUŠINOM

24 DELOVANJE DRUŠTVA

34 ZAKONSKA SKUPINA S POLICE PRI GROSUPLJEM

36 VODITELJSKI PAR:Brigita in Jože Mohorčič

46 BESEDA ODGOVORNEGA UREDNIKA

KAZALO Petra Berčan - urednica glasila

3Družina & Življenje

NAJINA PONIŽNOST

Ves čas se učiva drug ob drugem in drug z drugim. Hitro jezo sva spravila na nežen pogled brez besed. Po globokem vdihu pa beseda. Beseda, ki ne boli. Pogovor torej! Ja, tudi to je ponižnost. Pogovor, po-govor. »Pogovor rešuje vse,« je govoril pokojni pater Štrubelj, kadar koli sva ga srečala in kaj vprašala. V mladih letih oz. na začetku skupne poti človek po-trebuje tako spodbudo. In začneš hoditi na spreho-de, pogovarjati se, se spraševati, kako je neko stvar videl ali doživel parter. Na ta način sva spoznavala drug drugega in si postajala čedalje bolj blizu. Včasih je bolelo, pa kako zelo bolelo. Ne želeč povzročati no-vih bolečin parterju si nisva upala spraševati, kaj je s temi besedami želel povedati, kaj šele priznati, da si bil z njimi prizadet. Je mar to bila ponižnost? Morda! Vendar meniva, da partnerja ne moreta biti ponižna, temveč sta si enakovredna oziroma spoštljiva drug do drugega, sicer bi ponižnost razumeli kot podre-jenost. Ponižnost je za naju spoštovanje partnerja,

Brane in Nada

sprejemanje takega, kot je, in brez poskusov narediti ga po svoji podobi. Bi nam bil tak mar všeč? To je so-dobna ponižnost. Uspeti pogledati partnerja z zalju-bljenimi očmi izpred mnogo let, spoštovati njegove odločitve in jih sprejeti kot svoje. Ni lahko, vendar je vredno truda. Mar ni Jezus sprejel vse Gospodove odločitve za svoje? Je bil ponižen?! Da!Sprašujeva se, kaj nama pove beseda ponižnost in kaj nama sporoča. In oba naenkrat odgovoriva: po-hlevnost. Ja, ponižnost je za naju, da si ponižan, nisi enakovreden, si podrejen. To pa v današnjem času ne zdrži več. Nekoč, ko je bilo preživetje dru-žine popolnoma skrb moža, je bila ponižnost nujna za uspešnost zakona. Za uspešnost zakona danes pa je potrebno predvsem medsebojno spoštovanje, sprejemanje in ne nazadnje enakovrednost na vseh področjih zakonskega življenja, kar je po najinem mnenju enačno s ponižnostjo. Če dandanes ni po-drejenosti drug drugemu, ni odnosa, ker novodobni

PONIŽNOST

Hodiva skupaj z roko v roki že skoraj četrtletje. Usklajena v popolnosti. Ena duša, dve telesi; brez besed, ne potrebujeva jih, pogovarjava se s pogledi. A vedno ni bilo tako.


pari na prvo mesto postavljajo sebe in ne partnerja oz. njunega odnosa. To pa vodi v razhajanje oz. nee-notnost, saj potem midva nisva eno. Če vztraja vsak na svojem in uveljavlja svojo voljo za vsako ceno, ni ponižnosti. Ponižnost je znati in zbrati moči, da pri-znam napako in se zanjo opravičim. Obenem je poni-žnost tudi znati sprejeti opravičilo brez očitanja.Je ponižnost morda upoštevanje želja partnerja in dati prednost njemu in ne sebi? Jaz bi rad pogle-dal tekmo, ona pa bi raje šla v hribe. Morda bi kdo rekel, da mora biti ženska podrejena. Najprej torej tekma, nato morda glede na izid tekme sprehod. Jaz pa posnamem tekmo in grem z ženo v hribe. Sem mar podrejen za ljubi mir v hiši? Ne, skupaj bova, uživala bova drug ob drugem in tekmo bom pogle-dal, medtem ko bo ona počela kaj drugega. Ali pa bo ponižna in jo bo pogledala skupaj z mano. Ja, malo se norčujem, vendar tako jaz razumem ponižnost. Ponižnost kot usklajenost. Me je mar novodobni čas spremenil iz moža v mevžo? Pravzaprav ne – gre za globlje razumevanje ponižnosti. Pismo Efežanom (5,22–27) pravi: »Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu, mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi: on, odrešenik telesa. In kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem. Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode z bese-do, tako da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna“. Pisec je zelo dobro vedel, kaj zmo-remo možje in kaj zmorejo žene. Nismo torej samo dolžni skrbeti za blagostanje družine in skrbeti za ženo, temveč tudi biti predvsem opora ženi, ji stati ob strani, jo podpirati, jo razumeti, biti nežni in občutljivi do nje, da ne rečem prenašati njene muhe in izbruhe (med nosečnostjo, menstruacijo, menopavzo …), za-ščititi jo, in kar je najbolj pomembno, ljubiti jo bolj kot sebe. Mar Jezus ni ljubil Cerkve bolj kot sebe, če je dal samega sebe za njo? Vsega tega večina nas moških ne zmore, kaj ne? Ženske smo pa tudi zelo težko podrejene v dobese-dnem pomenu besede. Ženskam je dana naloga „biti podrejena“ in jim je ravno tako težka kot moškim nji-hova. Ne samo danes, tudi v preteklosti so bile žen-ske bolj občutljive in svojeglave, nepotrpežljive, rade bi vse takoj in zdaj. V tem smislu potrebujemo glavo, ki nas nadzoruje oziroma odreagira in ukrepa poča-sneje. Pa ne glede na to, kako me to glavo obračamo.Mnoge kar zmrazi ob prebiranju odlomka iz Svetega pisma, ki omenja podrejenost. A potrebno se je za-vedati, da vse to izhaja iz časov, ko so ženske skrbele za otroke, moža, dom. Naredile so vse tako, kot je on zapovedal ali pričakoval, pa še to včasih ni bilo dovolj dobro. Oba hitro dobiva asociacijo na najini materi,

ki sta poleg vsega naštetega hodili v službo in s tem dodatno poskrbeli za družino. Prav zaradi tega sva se ponovno začela spraševati, kdaj bi kdo od naju ču-til, da je drugi ponižen. Sprejemam moževe odloči-tve, ki jih v preteklosti ne bi pod nobenim pogojem, jih ponotranjim in uveljavim oziroma jih živim kot svoje in obratno. Zakaj ne bi šel mož smučat s prijatelji, če jaz ne smučam? Čeprav mu je težko, bo šel sam na srečanje zakonske skupine, če imam ravno takrat nastop s pevskim zborom. Vendar oba meniva, da to ni ponižnost, ampak ljubezen. Ljubezen pa je tista, s katero nas brezpogojno sprejema Gospod ne glede na našo prehojeno pot. Ne glede na to, koliko smo bili pohlevni in ljubili druge, nas bo On sprejel z lju-beznijo.Ob spraševanju najinih odraslih otrok, kaj menita o ponižnosti v zakonu, sva naletela na začudene po-glede. Vidva? Ponižnost? Pa saj sta vseskozi usklaje-na, kot da bi razmišljala z eno glavo. Torej sta ljube-zen in spoštovanje lahko tudi ponižnost. Vsaj v naši družini je tako.

Brane in Nada

Brane in Nada v hribih


Vsekakor je to bitka za naju – za najin blagor in bla-gor najine družine. Gre torej za bitko, v kateri se mo-ramo boriti za ohranitev in oživitev tistega, kar je bilo za naše starše in naše prednike nekaj samo po sebi umevnega, svetinja. In to je bitka za naše družine. Kako sem hvaležen Bogu, da nas je vedno več, ki spoznavamo, da ne smemo več potiskati glave v pe-sek in se delati, kot da se nič hudega ne dogaja. Hudo se dogaja in to pred našimi očmi! Hvalim Boga, da mnogim postaja popolnoma jasno, da hoče »naspro-tnik« poteptati naše vrednote – naše svetinje – uni-čiti vse, kar je Božje. In Gospod nam je jasno razodel, kdo je naš nasprotnik: to je »oče laži«, »veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zape-ljuje vesoljni svet« (Raz 12,9). In ta veliki prevarant je strašansko ogrožen, ko se imava midva – mož in žena – rada, ko drug drugega s pozornostjo in tenko-čutnostjo spoštujeva, ko med nama vlada edinost in sva si naklonjena.In ker ta bitka ni »zoper meso in kri« (ni zoper člo-veka, ki misli drugače), pač pa je »proti vladarstvom,

PRITISKI GOR, PRITISKI DOL, MIDVA SE NE DAVA!

proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebe-ških področjih« (Ef 6,12), se ne smemo in ne moremo boriti po človeško – ne s človeško modrostjo in ne s človeško močjo. Nobena človeška taktika in moč tu-kaj nič ne zaležeta. Potrebna je Božja moč – Moč, ki je bila prisotna pri stvarjenju sveta, Moč, ki je navdi-hovala in vodila Mojzesa in krepila preroke, Moč, ki je Jezusa obudila od mrtvih – Moč vstajenja – torej Moč, ki je OSEBA. In to je Sveti Duh!In ta oseba, Sveti Duh, je tretja Božja oseba. Ni kar »nekdo«! Ta oseba je Bog! In dejstvo je, da smemo kristjani na Boga, ki je obenem vstajenjska in stvari-teljska moč v nas, računati in mu dovoliti, da v nas in po nas deluje. In to je NAŠA PRILOŽNOST. Vsakomur je jasno, da je neumno sedeti v avtu in ča-kati, da bo od nekod prišel močan orkan, ki nas bo odpihnil do želene destinacije. Prav tako je nesmi-selno stati križem rok in čakati, da bo Sveti Duh v nas sam deloval, če ga mi za to ne prosimo. Kot je pri avtomobilu ključ tisti, s katerim motor poženemo v tek, je pri Bogu molitev tisti ključ, s katerim mu damo dovoljenje za njegovo aktivno delovanje v nas. To je znamenje moje ponižnosti in jaz sem na potezi, da ga povabim in mu rečem: »Gospod, Sveti Duh, dovo-lim ti, da me napolniš v vsej svoji polnosti, da ti vodiš moje misli, besede in dejanja. Prosim te, da me na-polniš s svojo močjo in modrostjo, da ne bom več jaz, ampak boš vse in v vsem ti. Amen.« (prim. Gal 2,20) Dragi prijatelji! Ko bomo dovolili Gospodu, da se v nas in po nas on bori za večne vrednote in se ne bomo ozirali na sprenevedanja in zavajanja tega sveta, bomo poveličevali Gospoda v svojih telesih in v svojih življenjih in se bo v nas in po nas uresničevala Božja beseda, ki pravi: »Ne bojte se in se ne plašite /…/, kajti boj ni vaš, ampak božji« (2 Krn 20,15)

Dani

Bitka postaja ne le težka, pač pa tudi vedno bolj zanimiva – jasno nam postaja, da se bomo morali vedno bolj uriti in nanjo pripravljati ter se usposabljati, predvsem pa dobro razumeti taktike »nasprotnika«. Vas zanima katera bitka je to?

PONIŽNOST


DUHOVNO ŽIVLJENJE V PONIŽNOSTI – ZGLED MARIJE

Marija je tapeinos (ponižnost) in je tako uboga, da ne najde v sebi nikakršne neuničljive gotovosti, temveč je vsa obrnjena k svojemu Gospodu in daje prednost Njemu. On izreče prvo besedo; ona pa se je vsa pre-dala Njemu, kar pomeni, da se je odpovedala temu, da bi bila izvor življenja. Njemu da vso prednost in prvenstvo. Ker kot ponižna dekla gleda Gospoda, se njuna pogleda v resnici lahko srečata. Zaradi globoke naklonjenosti do Gospoda posluša njegovo besedo, ki presega njene sposobnosti razumevanja. Njena po-nižnost je pristna drža duhovnega življenja, saj daje drugemu prostor in mu omogoči živeti tako, kot da bi bil doma. Blažena Devica ostaja podoba duhovne zrelosti; pred Besedo je tako učljiva, da Beseda v njej lahko postane meso. Ko se ne bojimo več, da bi izgi-nili, če bi drugemu prepustih prostor, ko premagamo strah pred izgubo in pred tem, da bi utonili v pozabo, če bi se naredili majhni pred drugim, tedaj vstopimo v večen spomin tistega, ki smo mu odstopili prostor in smo se mu darovali. Marija je prepustila prostor Gospodu in On se je nje in njenega dejanja v večnosti spomnil ter vzel telo svoje matere v nebo. Tako kot je dala Marija v svojem materinstvu prostor Gospodu, je On ni prepustil smrti, temveč jo je vzel k sebi, da večno živi pri njem.Da duhovno življenje neke osebe prepoznajo drugi, pravimo zato, ker Ljubezen lahko prepoznajo samo tisti, ki so ljubljeni. Marijanska ponižnost je zname-nje, da tisti, ki živi duhovno življenje, ne išče zase ni-česar več; preide v božji spomin, saj drugi, ki jim je s svojo ponižnostjo omogočil, da so, pred Gospodom slikajo njegov portret v spomin na dejanja, besede in misli, po katerih so doživeli sprejetost. Res pa je

tudi, da lahko duhovna oseba živi, ne da bi jo kdo pre-poznal za duhovno. Ni nujno, da bi drugi v vsakem primeru zaznali pristno duhovno življenje kot tako. To priznanje bo zares možno »šele« v večnosti, toda ker bo tudi tam Cerkev kot občestvo tista, ki ga bo priznala, se mora že tu videti nekaj znamenj. Tudi v primeru, ko je kdo v tem življenju nesprejet, zavržen, je zanesljivo znamenje prave duhovnosti njegovo ne sovraštvo do ljudi.Kriterij duhovnega življenja, ki naj bi ga drugi priznali, je le eno od možnih meril. Drug kriterij je tiha potrdi-tev, ki jo daje v srce svojega zvestega služabnika Bog sam. To je gotovost, da hodi po božji poti, gotovost, ki ni trma in potrjevanje na ves glas, temveč cveti v srcu kot ljubeči dar, od katerega prihaja nepričakova-na gotovost, pripravljenost na mučeništvo in istoča-sno neskončna ponižnost. Ta ponižnost uspe preo-blikovati v dobro tudi odpor tistih, ki je ne razumejo in se motijo. Gre torej za samotno in nerazumljeno zvestobo.Prav zato, ker se življenje izteče v zvestobi, ki je po-gosto skrita in zavržena, ta v svetu postane goreč grm in Velikonočna skrivnost. Grm, ki ga opaziš šele, ko je ves použit v žrtvovanju.

Iz knjige: Marko Ivan Rupnik, V plamenih gorečega grma

Duhovna drža je drža poslušanja. Duhovno življenje naredi človekovo srce učljivo. V duhovni antropologiji, kot jo najdemo v Svetem pismu, je učljivost temeljna razsežnost ponižnosti. Pri tem pa seveda ne gre ne za psihološko ponižnost, ki bi jo vzdrževala volja in bi se lahko končala s farizejstvom, ne gre za ponižnost, ki razoseblja in vnaša negotovost ter nazadnje načne notranje in mentalno zdravje osebe. Govorimo o po-nižnosti v teološko-duhovnem pomenu: ponižen je tisti, ki v sebi ne najde nič trdnega, kamor bi se lahko z gotovostjo naslonil, saj je zanj edini vir gotovosti Ljubezen, ki jo je Drugi razlil v njem, in beseda, ki jo je Drugi zapisal v njegovo notranjost in jo skrivnostno razvija naprej.

PONIŽNOST

Da duhovno življenje neke osebe prepoznajo drugi, pravimo zato,

ker Ljubezen lahko prepoznajo samo tisti, ki so ljubljeni.


NAŠ POGOVOR

PEDRO OPEKA

Nam lahko zaupate kaj vam pomeni družina in iz kakšne družine prihajate vi sami?Ravno pretekli teden sem imel na Madagaskarju pripravo na krst otrok (nanjo morajo hoditi 5 sobot). Govoril sem 120 družinam, in ko so prinašali otro-ke, sem se nehote zavedel, da govorim o svoji lastni družini. Ne nazadnje vedno najbolj privlači zgled, ki ga sam živiš. Povedal sem jim, da če ne bi bil rojen v tej svoji družini, potem danes ne bi bil duhovnik in bi bil mogoče čisto drug človek. V svoji družini sem se naučil, kaj pomenijo ljubezen, žrtvovanje, bratstvo, kaj pomeni deliti, biti strpen in kaj pomeni odpuščati. Vse to sem se naučil v lastni družini, ki me je popol-noma oblikovala. Moja oče in mati sta za vero dala

Misijonar Pedro Opeka je gotovo človek, ki z dejanji, besedo in osebnim zgledom »premika gore« revščine na Madagaskarju. Premika jih v novo upanje in je zgled za reševanje revščine po vsem svetu. Tu je resnično na delu nesebična ljubezen do bližnjega, darovanje in evangelij v dejanjih, ne le v mislih in besedah. Zelo smo veseli, da si je v času obiska Slovenije vzel čas tudi za bralce našega glasila in nam spregovoril o svoji družini, o malgaški družini in s tem nagovoril tudi naše slovenske družine.

vse. Oba sta bila rojena v Sloveniji, kjer sta morala zaradi vojnih grozot vse zapustiti in oditi v novo dr-žavo, v Argentino. Tam sta iz nič ustvarila lepo druži-no. Rodilo se nas je 8 otrok. Pri nas je vedno vladalo veselje kljub skromnosti. Vse smo si znali deliti. Za-služek očeta je moral zadostovati za vse, ker je bila mama doma. Tudi molitev je imela v naši družini ve-liko vlogo. Zmeraj se je molilo in prav molitev je bila tista, ki je nas otroke zelo povezala med seboj. Zara-di vere v naši družini nismo nikdar videli starša, da bi se pred nami prepirala. Oče ni nikoli nespoštljivo,

nespodobno govoril o mami ali obratno. Tega nihče od osmih otrok ni nikdar doživel. Zato je bil in je še pojem družine za nas zelo pozitiven. Že res, da smo zaznali med starši kakšno napetost, ko sta se na pri-mer manj pogovarjala, toda niti v besedi niti v dejanju nista prelomila medsebojnega spoštovanja.

Pravite, da je bil oče tisti močni zgled, na katerega se opirate. Ne nazadnje vemo, da se je vaš oče čudežno rešil ob pobojih pri Hrastniku in šele nato ste bili poklicani v življenje vi. Nam lahko poveste kaj več o svojem očetu? Oče me je učil, da moram biti pošten. Tega me ni učil samo z besedo, ampak tudi s svojo držo, z dejanji. In to me je prevzelo. Poštenost, delavnost, resnico-ljubnost. Vedno je držal besedo, čeprav je večkrat na svoji lastni koži začutil nepoštenost. Bil je zidar, in ker niso vedno podpisovali pogodb o gradnji, je veli-kokrat na koncu delal zastonj. To ni omajalo njegove drže. Tudi mama je bila taka. Zares sta uspela lepo vzgojiti vseh nas osem otrok. Danes nas je živih še 7. Sestre so poročene in so naprej nesle velik zgled

Pedro Opeka v akciji

Oče me je učil, da moram biti pošten. Tega me ni učil samo z

besedo, ampak tudi s svojo držo, z dejanji. In to me je prevzelo.


zvestobe, ki so jo doživele v naši družini. Vsi pa smo odnesli to, da smo lahko to, kar smo, da smo lahko iskreni.

Prav to je dandanes problem zahodnega sveta: da je zvestoba med zakoncema prelomljena. To ni več vrednota! Ustvarjamo si zlagane odnose, kar prinaša v družine toliko gorja.Ne vem, čemu zvestoba ne bi več bila vrednota. Na-mreč, če zares verjamemo v pravo ljubezen, potem ni strahu. Če pa te ljubezni ni, je zgodba drugačna in se težko pogovarjamo naprej. Če pa se mož in žena dogovorita, da se bosta spoštovala, da bosta ustva-rila novo družino in imela otroke, ki jih bosta vzgojila v resnici, veri, poštenosti, da se bodo znali v družbi vesti, ne da bi bili drugorazredni ljudje, ampak nor-malni ljudje z vsemi temi vrednotami, potem je zve-stoba močna in trdna vrednota. To vrednoto pa se živi le tako, da to, kar sami verujemo, verjamemo tudi v svojem srcu, duhu, da to tudi udejanjamo v odlo-čitvah. Toda v družbi se tega velikokrat sramujemo, saj nas ta svet prepričuje v drugačno sliko, ki pravi, da smo zaostali. Jaz pa svetu odgovarjam, da sem kljub vsemu moderen. A kaj je zame moderno? To, da sem v tem svetu še bolj pošten. Kdo je uradno proti

poštenosti? Nihče – vsaj javno ne. Tudi tisti, ki krade, je pred vsemi za poštenost. Nihče ne reče: »Jaz sem za nepoštenost,« temveč govori, da je poštenost do-bra, da se ne krade in goljufa. Drugo pa je, kaj potem naredi, ko je sam s seboj.

Kako naj starša gojita svojo osebno vero, da bodo otroci lahko rasli v veri? Kaj je nova evangelizacija? Kaj je ta prehod iz

tradicionalnega k življenju po veri?Poglejte, tudi mi kristjani nismo bili vedno dosledni pri poštenosti. Koliko je bilo v naši veri navad brez prepričanja. Zato pa je prišlo do te krize. Ljudje so prihajali k maši, k zakramentom, a zgolj iz navade, strahu, tradicionalno in ne iz osebnega prepričanja. Vsak si hitro reče: »Saj škodovalo mi ne bo.« In otroci najprej začutijo to in vedo, da je to samo tvoja na-vada in ne življenje iz prepričanja. Druga stvar je ta, da čutijo, kar starši govorite in potem živite. V druži-ni se pokaže, ali se bomo navzven kazali, kako smo dobri, pošteni, ali to tudi živimo iz prepričanja. To se vedno vidi. Če bo življenje v družini samo navidezno, za to fasado ne bo nobenih vrednot. Ta naša druž-ba je padla prav v to zanko zlaganosti, fasado. Tudi Cerkev. Vse, kar se danes dogaja v Cerkvi z duhovniki (problem pedofilije), je posledica zlaganosti in bo po-trebno to razkriti. Kljub vsemu pa to ne sme nikogar ovirati, da bi vero opustil. Zavedati se je potrebno, da je na svetu pol milijona duhovnikov in da nismo vsi angelski. Vsak ima svojo družino, izvor, kulturo in ta dediščina človeka oblikuje. Ne moremo je kar čez noč

izbrisati in nato prenoviti. To pogosto traja vse življe-nje. Je proces. Vse anomalije se namreč dogajajo v vsaki obliki družbe. V tem je ta človeška nepopolnost, slabost in na tem mestu je potrebno pomagati člo-veku, da se lahko spremeni, da ne ogroža več svoje okolice.

Kako pa je na Madagaskarju? Kaj Malgašem pomeni družina? Je tudi tam družina v krizi?Seveda, tudi tam imamo krizo. Za vse nas je kriza družine enaka – tudi za Malgaše. Posebno v glavnem mestu družina razpada. Tam je vpliv medijev, televi-zije in grozljivih filmov iz Amerike, Evrope zelo mo-čan. Vsi imajo npr. mobitele, tudi revni. In tako nima-

Pedro Opeka v akciji

Pedro Opeka

A kaj je zame moderno? To, da sem v tem svetu

še bolj pošten.

Ljudje prihajajo k maši, k zakramentom, a zgolj iz navade,

strahu, tradicionalno in ne iz osebnega prepričanja.


jo tal pod nogami, nimajo temeljev. Njihova podlaga je od nekdaj bila skupnost. Ta je sedaj razbita in zato so ljudje povsem izgubljeni. V našem združenju Aka-masoa (v prevodu pomeni »dobri prijatelji«) jim ob nedeljah želimo graditi prav to podlago. Rečem jim: »Ne! Mi bomo začeli živeti bolj pošteno, v resnici. Živeli bomo s skrbjo za otroke, da se bomo zanima-li za njih, da jim bomo pripravili boljšo prihodnost.« Zares jih zelo usmerjamo k otrokom. Imajo jih veliko in imajo jih iz ljubezni, zato morajo za njih z ljubezni-jo skrbeti. Gre za vzgojo odgovornosti. To pa ni lah-ko. Prav tako jim veliko govorim o odnosu moža do žene. To pa je na Madagaskarju zopet težko, ker so navajeni, da ima mož več žena in to žene normalno sprejemajo in so tega vajene. Poligamija je še priso-tna in je tudi po zakonu dovoljena. Zato jim govorim o medsebojnem dostojanstvu. In s tem, ko jih pou-čimo, da sta mož in žena enakovredna, enakoprav-na pred Bogom, jim lahko govorimo o pomembnosti vzgoje. Če je med njima ljubezen, potem bosta lahko dala temelje svojim otrokom oziroma jim bosta lah-ko sploh kaj dala. Ko sem jim nazadnje govoril o svoji izkušnji družine, so me pozorno poslušali. Vendar za Malgaše je beli človek nezmotljiv, vse ve, je popoln in to že samo zato, ker je bel.

Pa malgaške žene nikoli ne potarnajo nad svojimi možmi? Vam kdaj zaupajo svoje občutke?Ne. V njihovi kulturi je vse obveznost. Tam ni čustev, ampak je vse trgovina. Punčke očetje že pri šestih letih prodajo prijatelju za ženo. Moški mislijo, da je njim vse dovoljeno. Nedavno sem bil priča (za nas) nenavadnemu primeru. Po ulici je za ženo tekel mož, v roki je imel nož in jo je nameraval kaznovati, ker je bila nezvesta. Nihče mu ni oporekal. Če je nezvesta žena, je ponavadi za to dejanje kaznovana. Brez dvo-ma je tu boj za pravičnost, dostojanstvo žena, druži-ne, za enakopravnost med možem in ženo – to je boj

še za več desetletij. Vse je vpliv dolgotrajne vzgoje in kulture. Čustva so za njih nekaj novega. Že res, da tudi oni vse občutijo, a to zaupajo le meni, ker vedo, da sem občutljiv. Med seboj si tega ne zaupajo in ne kažejo nobene občutljivosti. Zato me včasih tudi zlo-rabijo. A jim povem, da jih poslušam s srcem, in če so iskreni, jim bom pomagal. Boj za dostojanstvo žena

bo še zelo dolg. Globalizacija je zelo močna. Žene so sicer začele govoriti o pravicah, a na podeželje še dol-go ne bo nič prišlo.

Bi za konec zaupali našim zakoncem še kaj vzpodbudnega, da se bodo še naprej borili za vrednoti, kot sta družina in medsebojna zvestoba?Povabil bi jih, da se še naprej zbirajo v vašem gibanju. Tu ste pričeli z gibanjem, ki je v Sloveniji zelo potreb-no. To je izziv, ki ga ima vsaka družina, da mora v tej globalizaciji obstati, ker jo hoče povoziti. Zaenkrat je samo še družina tista celica, kjer se bodo otroci po-čutili najbolj ljubljene, sprejete, spoštovane, kjer bodo dobili veselje in kjer bodo radi živeli. Če tega ognjišča ni, nastane kriza. In to je problem, ker nekateri posa-mezniki niso tega doživeli v lastni družini in so živeli v pomanjkanju, brez pozornosti. Najbolj pomembni so bili denar, standard, hiša … Zato družine ne smemo izbrisati, ampak jo moramo popraviti! Toda te ranje-nosti je v zahodnem svetu ogromno. Odnosi so se izgubili. Poglejte, do nedavnega je bila spolnost tudi pri vas tabu tema. Kako je to tabu, če je spolnost Bog ustvaril, če smo iz spolnosti rojeni, če je prisotna v Svetem pismu?! Toda znova poudarjam, da je po-trebno vključiti vidik ljubezni in ta tabu izbrisati. Ne pustite, da otroku o spolnosti razlagajo cesta in fil-mi. Svoboda je samo v Bogu. Menim, da se bo tudi svet enkrat zavedel, da smo šli tu predaleč, da nas bo sram in bodo ljudje sami rekli: »S tem se ne smemo igrati! To je tako velika milost od Boga, da se lahko žena in mož dopolnjujeta, spopolnjujeta, darujeta v spolnosti, in je grozno, da smo to oblatili.« Torej le pogumno, saj ste veliko upanje drugim staršem, ki niso o Bogu, o odnosih slišali nič ali pa zelo malo po-zitivnega, in prav družine v vašem gibanju jim lahko osvetlite tudi ta vidik. Obljubim vam, da bom molil za vaše družine, da bi bilo veselje v njih iskreno.

Misijonar Pedro Opeka, zelo se vam zahvaljujem za vaše pričevanje, saj ste za vse nas velik zgled, ki konkretno kaže, da se lahko povrne dostojanstvo vsakemu človeku, če le črpamo moč od Gospoda in iz njegove ljubezni. Naj bodo vaše delo in prizadevanja blagoslovljena še naprej.

Pogovarjal sem se Dani Siter

zakonca Siter ob Pedru Opeki

Zaenkrat je samo še družina tista celica, kjer se bodo otroci počutili

najbolj ljubljene, sprejete, spoštovane, kjer bodo dobili veselje in kjer bodo radi živeli.


Nova zaveza je zakonik ljubezni in ponižnosti. Spo-mnimo se Jezusovih besed: »Kdor se torej poniža kot ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu …« (Mt 18,4) Spomenik ponižnosti je Jezusova prilika o farizeju in cestninarju, kjer slednji obžaluje svo-jo grešnost z besedami: »Bog bodi milostljiv meni, grešniku!« (Lk 18,13) A Jezus gre še dlje, ko nas sam osupne s skrajno ponižnostjo: učencem umije noge. Gospod prevzame delo služabnika! Vsi trije značaji – otrokov, cestninarjev in Odrešeni-kov – nam postavljajo standard ponižnosti do bli-žnjega: služenje, dostopnost, enostavnost, odprtost. Takšna drža je danes redka vrlina, pogosto označena kot zastarela, neživljenjska. Kritiki krščanskih vre-dnot enačijo ponižnost s klečeplazenjem, ki izklju-čuje pozitivno samopodobo, pogum, zdrav ponos in samozavest. A če opazujemo svet okoli sebe, opazi-mo, da nas poleg »osvobojencev brez spon« na vseh nivojih obdajajo ljudje, ki se kljub svojemu položaju ponižno zavedajo svojih slabosti in omejitev.Če ponižnost v medsebojnih odnosih lahko ozna-čimo kot »horizontalno«, moramo izpostaviti tudi njeno »vertikalno« dimenzijo: ponižnost do Boga. A kako doseči drugo, če ne zmoremo prve? To je po-dobno, kot če bi se lotili vzpona na goro, pa še nikoli nismo po ravnem pešačili do sosednje vasi. Človek se, kot je zapisal sv. Pavel, nauči ponižnosti s tem, da je najprej sposoben priznati vsakemu človeku, da je boljši od njega (prim. Flp 2,3). S tem utrjuje zavest o svoji šibkosti in le tako se je bo v polnosti zavedal v svojem odnosu do Boga. Potem bo lahko v sebi odprl prostor Bogu. Ker človek, ki je poln sebe, ne more dati Bogu možnosti, da v njem deluje in ga vodi. Osvobo-jenost posameznika, ki je danes tako poveličevana, je zato izmišljotina. Taka svoboda je dejansko sužnost – samega sebe. Resnična svoboda je v ponižnosti, pa naj se sliši še tako paradoksalno.

Kako torej prakticirati obe ravní ponižnosti?Naj skušam za konec razmišljanja nakazati odgo-vor na zastavljeno vprašanje s svojo izkušnjo poni-

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

NEKAJ MISLI O PONIŽNOSTI

žnosti pred Bogom. Kot otrok sem imel najboljšega učitelja za ta »predmet«: svojega deda. Še danes se spomnim njegovih pripovedi o stiskah dveh svetov-nih vojn, v katerih je bil udeležen. Možje, izpostavlje-ni strahotnim preizkušnjam na poligonih smrti, so se s ponižnostjo prepuščali v varstvo Njemu, ki jim je ostal mogočen tolažnik in edino upanje. Tam je moj ded v polnosti spoznal, kaj pomeni biti »prah«, ki ga bo viharni metež smrti vsak hip odpihnil. Živo vidim dedove ustnice, kako so se vse preostalo ži-vljenje tiho premikale v vdani molitvi – v zahvalo in v novo prošnjo. S tem zgledom in neprecenljivo iz-kušnjo sem vstopil v življenje. Moja generacija res ni doživela svetovne vojne, se je pa zato soočila z drugačnimi tveganji. Tudi sam sem bil že nekajkrat v položaju, ko bi se mi bil lahko nadaljnji tek življenja dramatično spremenil, lahko celo ustavil. Pa so me vse preizkušnje našle pripravljenega: po čudovitem zgledu mojega deda sem v sebi vselej negoval pro-stor, v katerem biva »Krmar« mojega življenja. Da-nes lahko rečem, da ni le v kritičnih trenutkih prevzel krmila, ampak je z njim izvajal prave čudeže! Zgodile so se mi stvari, za katere nimam pravice iskati zaslug v svoji preudarnosti in spretnosti. Vedno znova poni-žno priznavam, da me je vodil On.

Milan Cizl

Jezusov evangelij je revolucionaren nauk, ker je kritičen do ugleda, moči, časti in bogastva, blagruje pa skro-mnost, pravičnost, odpuščanje, usmiljenje in ponižnost. Vse te kreposti se dvigajo iz skupnega počela – lju-bezni do bližnjega.


Z RAZUMOM»Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem mišljenjem.« (Mt 22,37)NEGUJ misel na Boga in njegovo dobroto: Gospod naj bo središče tvojih misli in načrtov. Z njim in v njem misli nase in na druge. IZOGIBAJ se praznih in sovražnih misli o bratih in sestrah.

Z OČMI»Če je torej tvoje oko čisto, bo svetlo vse tvoje telo.« (Mt 6,22)OČIŠČUJ svoj pogled in glej stvari, osebe in svet s čistimi in dobrotljivimi očmi.NE GLEJ hudobno in neusmiljeno ter se izogibaj slik in predstav, ki te ne izgrajujejo.

Z UŠESI»O Izrael, ko bi me poslušal!« (Ps 81,9)POSLUŠAJ Božjo besedo ter sestro ali brata, ki ti želi nekaj povedati, te nečesa prositi ali pa potre-buje nekoga, ki bi se mu lahko zaupal.IZOGIBAJ se praznih in neprimernih pogovorov in zlohotnih namigovanj.

Z USTI»Če boš izrekal tehtne besede, nič plehkega, boš kakor moja usta.« (Jer 15,19)ODPRI usta ter slavi Boga in ga moli v osebni molitvi, v svoji družini in župniji. Najdi vsak dan do-brotljivo besedo za bližnjega.IZOGIBAJ se slabemu govorjenju o tistem, ki ti povzroča bolečine.

Z OKUSOM»Kako sladki so mojemu nebu tvoji izreki, bolj kakor med mojim ustom.« (Ps 119,103)OKUŠAJ Božjo besedo in jej hrano z zmernostjo in hvaležnostjo Bogu in tistemu, ki ti jo je pripravil.ODPOVEDUJ se vsaj malo hrani, pijači, kajenju, radiu, televiziji, telefonskemu klepetu, SMS-sporo-čilom, internetu.

Z ROKAMI»Ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici.« (1 Jn 3,18)POMAGAJ tistemu, ki te prosi, resno in pošteno opravljaj svoje delo, pomagaj ubogim po svojih močeh.IZOGIBAJ se lenarjenju, brezdelju, zapravljanju časa.

Z NOGAMI»Moji koraki se držijo tvojih steza, moje noge ne omahujejo.« (Ps 17,5)HODI po poteh pravičnosti, ljubezni in miru ter prinašaj drugim skupaj z Marijo radost novega ži-vljenja v Kristusu.IZOGIBAJ se krivičnih poti, ne bodi drugim v spotiko in pazi, da ne padeš.

S SRCEM»Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem /…/ in svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mt 22,37)TVOJE SRCE naj bo čuteče do vsakega človeka, še posebej do tvojih najbližjih, domačih. Prisluškuj Gospodu in karkoli ti poreče, stori (prim. Jn 2,5). »Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo.« (Iz 58,8)IZOGIBAJ se spustiti v srce kakršnokoli zlo. Če pa že vdre, srce ponovno čim prej očisti (kesanje, sv. spoved).

POST – ČAS PRIZADEVANJA ZA NOTRANJO LEPOTO


»IZBRALA SEM KOS KRUHA, KI JE MALO DRUGAČEN OD DRUGIH!«

Morda bi kdo pomislil: »Hej ti, postni čas je, ti pa be-diš!« Pa sem delala vso noč, pekla sem kruh. Koli-kokrat se je v mojih mislih znašel klic po blagoslovu vseh, ki bodo ta kruh jedli! Tako zelo rada to delam, da navadno čisto pozabim, da je noč za počitek. Pa gre. Gre zaradi moje družine, ki jo imam tako zelo rada, zaradi mojega moža, ki je pravi Božji blagoslov in velikokrat pravi balzam za mojo ranjeno dušo. Gre zaradi najinih treh otrok. Kako so nama hitro odra-sli! Prvorojenka počasi odpira svoja krila, da bo lahko zapustila toplo gnezdo. Pa ji oba z možem še kako privoščiva. Občutek imava, da ve, kaj želi od življenja. Razume, da je to neprecenljiv dar, ki ga je vredno de-liti in z njim osrečiti še koga. Ta vikend bi lahko bila na duhovnih vajah ob kruhu in vodi. Saj bi, če bi mi delo to dovoljevalo. Pa kaj, če sva z možem izbrala kos kruha, ki je malo drugačen od drugih. Spomladi pač ni mogoče za nekaj dni za-pustiti kmetije, ki kar kliče po tem in onem. Sicer pa: današnja Božja beseda mi tako lepo pravi, da je za hojo za Gospodom potrebno kaj drugega kot trkanje po prsih. Mnogokrat za svoj post vem le jaz. In mi je lepo. Letos sem si zaželela v postu narediti nekaj po-sebnega, nekaj takšnega, kar bo polepšalo dan komu drugemu. Pa mi je Gospod poslal nekaj otrok, ki so

drugačni, da smo skupaj pekli kruh. Odprla sem vrata naše hiše, skupaj smo gnetli testo, se pogovarjali, če-prav jih veliko nisem razumela, in se preprosto imeli lepo. Skupaj smo kurili peč, iskali majhne plamenč-ke, ki so švigali sem in tja kot nagajivi otroci, in se ob kaminu greli. Skupaj smo oblikovali hlebce, skrbno pometli peč in nato te naše kruhke vsadili vanjo in čakali, kaj se bo z njimi zgodilo. Koliko lepega lahko ob takšnih trenutkih doživiš, veš le, če nekaj takšne-ga vidiš. Iskreni pogledi in objemi ob našem slove-su so povedali več kot tisoč besed. Meni pa je bilo pri srcu toplo. Kolikokrat sem si ob postu zastavljala cilje, ki jih nikoli nisem dosegla, letos pa … Letos pa mi je bilo dano tako lepo spoznanje. Vem, da sem ta dan polepšala vsem, ki so dopoldan preživeli pri nas, a neizmerno veliko sem sama dobila od njih in sklenila, da se v jeseni spet snidemo z drugo polovico varovancev. Zagotovo pa jih bom še kdaj povabila in odprla vrata.Jezus pravi, da stoji pred vrati in čaka, če jih bo kdo odprl. Smo dovolj močni, da jih res odpremo?

Dragica

Sobota popoldan je, jaz pa sem utrujena in povsem zatopljena v delo. Za trenutek zbežim pred vsem, kar me današnji dan obremenjuje, in sedem za prazen list papirja. Za mano je neprespana noč.

ŽIVETI S SVETIM PISMOM


PISMO PATRA IVANA PLATOVNJAKA

LJUBITI POMENI ODPUSTITI …Ljubezni ni brez odpuščanja in odpuščanja ne brez ljubezni. Da, odpuščanje je največji dar ljubezni, ki ga lahko podariš svojemu sozakoncu. Toda prav ta dar je pogosto najtežje podariti zaradi napačnega pojmovanja odpuščanja. Hitro lahko zapadeš v skušnjavo navideznega odpuščanja ali pa podzavestnega povzdigovanja nad sozakonca. Takšno odpuščanje pa pogosto še bolj boli in uničuje, kot če bi priznal, da ne moreš odpustiti.

Zakaj je tako težko odpustiti? Je tudi tukaj potrebno gojiti držo ponižnosti, držo priznanja, da sem le člo-vek in ne Bog, da je vse, kar lahko dam, le to, kar sem prejel, kar mi je bilo darovano?

Bog mi vedno odpuščaBog ima v odnosu do mene držo darovanja: pred mojim grehom, med njim in po njem. Vse, kar lahko storim, je, da to sprejmem v vsej ponižnosti z vero in hvaležnostjo. Da, edino, kar od mene pričakuje, je, da sprejmem to, kar mi daje, in da to podelim: da sprej-mem Jezusa kot najvišje dejanje Njegove ljubezni in da to ljubezen prinašam drugim: »To pa je njegova zapoved, da verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa in se ljubimo med seboj, kakor nam je za-povedal.« (1 Jn 3,23) Žal nikoli ne uspem v vsej pol-nosti verovati v to zastonjsko Božjo ljubezen niti je ne uspem prenesti na druge. Prav zato sem grešnik. Jezus me kliče k zavedanju tega greha, ko pravi: »Ni-sem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Mt 9,13a)Ena od najbolj prepričljivih prilik v Svetem pismu je gotovo tista, kjer Bog opisuje in kaže samega sebe v konkretnem delovanju (prilika o usmiljenem oče-tu: Lk 15,11–32). To je nenehna drža odpuščanja, ki jo ima Bog do mene in vsakega človeka. To je »veselo oznanilo«. Poklican sem k temu, da vedno znova ob-

navljam v sebi zavedanje, da Božja ljubezen ni neka »prisiljena, skopa« ljubezen v smislu »tokrat ti še odpustim …«, temveč da gre za vnaprejšnjo ljubezen, ki traja vekomaj.

Kako pa odpuščam sebi?Večkrat lahko slišim, da ljudje prelahko odpuščajo sami sebi. Vendar to ni res, razen če ne sprejemajo svoje napake ali greha, ki so ga storili, in ne prosijo za odpuščanje, ko bi to morali storiti. Pravo odpuščanje samemu sebi je vendarle več kot to. Odpuščanje je globoko sprejemanje Božjega usmiljenja, ki me oz-dravlja in osvobaja.Odpuščanje je zastonjski dar sprejemanja Božje svo-bode in življenja v tej svobodi. »On nas je namreč iz-trgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svo-jega ljubljenega Sina, v katerem imamo odkupitev, odpuščanje grehov.« (Kol 1,13–14) Nasprotje tega je zaprtost vase in uporabljanje moči in energije za svojo sebičnost in napuh. Ko odpustim sam sebi, ne zgubljam več časa v samoanalizi in ka-znovanju samega sebe, kajti vse to me lahko vodi do obupa. Miselni mazohizem in stalno samoobdolže-vanje ter vztrajanje v grehih mi onemogočajo, da bi odpustil sam sebi in sprejel milost, ki mi jo Bog po-nuja v Jezusu Kristusu. Odpuščanje sebi je pravo izhodišče za ozdravljajo-če odpuščanje drugim. Odpuščanje Bogu in drugim se more uresničiti samo takrat, če sem v veri poni-žno sprejel zastonjsko odpuščanje, ki mi ga podar-ja Oče po smrti in vstajenju Jezusa Kristusa. Če ne sprejmem tega odpuščanja in si ne odpustim, bo vse napore, ki jih vlagam v odpuščanje drugim, izničilo sovraštvo, ki ga nosim do sebe. Ali ni eden izmed

Da, edino, kar Bog od mene pričakuje, je, da sprejmem to,

kar mi daje, in da to podelim: da sprejmem Jezusa kot najvišje dejanje Njegove ljubezni in da to ljubezen prinašam drugim.

p. Ivan Platovnjak


temeljnih preizkusnih kamnov moje ponižnosti prav sprejetje tega zastonjskega odpuščanja in odpušča-nja samemu sebi?

Kot sozakonec si poklican, da prejeto odpuščanje pokloniš tudi svojemu sozakoncu.Prevečkrat se sliši, da je odpuščanje stvar volje. Če hočeš, moreš odpustiti. Da to ni res, lahko spoznaš že v odpuščanju samemu sebi. Še sebi ne moreš sam od sebe odpustiti, kaj šele drugemu, ki te je ranil, prizadel, pa čeprav je to tvoj ljubljeni sozakonec. Kajti prav zato, ker ti je tako blizu in ker si mu tako verjel in zaupal, te je toliko bolj prizadel.Vendar ko si z vsemi svojimi močmi prizadevaš, da bi odpustil svojemu sozakoncu, ker ne želiš slediti

le svojim čustvom, temveč tudi svojemu razumu in svojim krščanskim vrednotam, boš hitro spoznal, da ti samo dejanje volje pri tem ne more več pomagati, temveč ti more celo škodovati. Prišel je trenutek, da se odpoveš pretkanemu napuhu in želji po obvla-danju situacije preko navideznega odpuščanja. Ko se boš odpovedal želji, da bi odpustil zgolj z lastnimi močmi, se bo v tebi mogel zgoditi dar odpuščanja. Odpuščanje namreč presega dejanje volje in vsako askezo, ker je drugega reda. Je namreč sad osebnega odnosa do Boga, sodelovanja z njim. Tudi Jezus se je na križu odpovedal temu, da bi sam od sebe odpus-

til morilcem, temveč je prosil Očeta, naj to stori zanj: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Lk 23,34)Odpuščanje ni dejanje volje, ki je odvisno samo od tebe ali ker tako zahteva zapoved, Bog sam. Je predv-sem sad spreobrnjenja srca in tvoje odprtosti milosti Božjega odpuščanja. Ko se odpoveš, da bi bil sam avtor svojega odpušča-nja, te tvoja nemoč razpoloži za sprejem Božje lju-

bezni. Pripravi te, da odgovoriš na Jezusovo vabilo: »Bodite usmiljeni, kot je usmiljen vaš nebeški Oče« (Lk 6,36), in da odpustiš z Božjo pomočjo. Ne posku-šaš posnemati Boga, računajoč na svoje lastne moči, temveč si razpoložljiv za sprejem njegovega življenja, ki je izvir ljubezni in odpuščanja.

Resničnost tega vidimo tudi v priliki o služabniku, ki ni mogel plačati dolga (Mt 18,23–35). V priliki je Bog tisti gospodar, ki prvi odpusti. Toda obdarjeni dolžnik ni dopustil, da bi se ga dotaknila oz. nanj vplivala velikodušnost njegovega gospodarja, ko naj bi ob svojem času on sam odpustil svojemu dolžniku in bil do njega velikodušen. V svoji globini ni sprejel gospo-darjevega odpuščanja na takšen način, da bi se pus-til preoblikovati in postati tako velikodušen. In tako je obsodil samega sebe oz. zaprl se je pred novim življenjem, ki mu ga je gospodar želel omogočiti s svojim odpuščanjem. Četudi je Božje odpuščanje nenehno, te ne more »osvojiti«, dokler ga ti ne sprejmeš in ne prenašaš na druge, še posebej na svojega sozakonca. Usmiljenje našega Očeta ne želi priti le do tebe, temveč želi po tebi priti do drugih, še posebej do sozakonca.

Pot odpuščanja »Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte.« (Kol 3,13)Boga prosim, da bi vama dal moč za takšno ljube-zen, ki vedno odpušča. Jezus sam je njen vzor, toda uresničila jo bosta le takrat, ko bosta v vsej ponižno-sti priznala sebi in drug drugemu, da to zmoreta le z njegovo pomočjo. Takšna ponižnost vaju bo osvo-bajala in vaju napravljala vedno bolj rahločutna in usmiljena, kot je tudi nebeški Oče do vaju.

p. Ivan Platovnjak DJ

Pot odpuščanja zelo dobro predstavi knjiga: Monbourquette, Jean. 2006. Kako odpustiti?: odpustiti, da bi ozdravel - ozdraveti, da bi odpustil. Maribor: Slomškova založba. V okviru Ignacijevega doma duhovnosti (www.ignacijevdom.si) je možno stopiti na enoletno pot odpuščanja v Šoli odpuščanja.

Večkrat lahko slišim, da ljudje prelahko odpuščajo

sami sebi. Vendar to ni res…

Še sebi ne moreš sam od sebe odpustiti, kaj šele drugemu, ki te

je ranil, prizadel, pa čeprav je to tvoj ljubljeni sozakonec.

Boga prosim, da bi vama dal moč za takšno ljubezen, ki

vedno odpušča.


DUHOVNA POBUDA

VEČNA UPORNIKAKako zanimivo! Tudi pri pisanju tega članka me Gospod uči ponižnosti. Zakaj? Ker ne obvladam računalni-štva. Članek pišem ponovno, ker sem prvega po pomoti zbrisala. Ob vsem pomanjkanju časa še to. Na jok mi gre. Pa naj bo tudi to v Božjo slavo.

Tudi v najinem odnosu nama marsikdaj spodleti in razočarana obstaneva ob spoznanju, da bi knjiga o najinem odnosu lahko nosila naslov Večna upornika. Večna upornika sva zaradi dejstva, da kljub tolikim spoznanjem o medsebojnih odnosih, ki sva jih bila deležna, tolikokrat dopustiva, da najina sebičnost zasede prestol najinih življenj. Pozabiva, da Božje kraljestvo izkušava, ko Jezusu prepustiva prvo me-sto v najinem odnosu. Zavedam se, da osebni odnos z Jezusom gradim, kadar mu dovolim, da me opomi-nja, mi kaže napake in mu svoj greh priznam ter se ne obremenjujem z grehom mojega bližnjega. Tedaj izkusim Božjo ljubezen, moč in bližino. Vendar pa ta pot ni lahka, saj je svoje napake težko priznati, ko se ti zdijo napake bližnjega večje in hujše. Zame je to največja lekcija v ponižnosti, h kateri sem vsak dan povabljena, obenem pa je to tudi vaja v pobožnosti. Jezus me vabi, naj se učim od njega, ki je krotak in v srcu ponižen. Kaj koristijo številne molitve, če se ne naučim prositi odpuščanja in odpuščati. Nevrologi ugotavljajo, da je za človeške možgane zelo pogubna vsaka negativna misel, beseda ali nemoral-no dejanje. Pravijo, da vpliva tudi na naše počutje in naše zdravje. Vsa ta stanja in tovrstne podatke mi sporoča vest, dokler je zdrava. Ni vsaka bolezen Bož-ja volja in ni vsak naš križ Kristusov križ. Veliko kri-žev si naložimo sami s svojim načinom razmišljanja, govorjenja in življenja. Vemo, kolikokrat v grlu zasta-ne beseda pohvale, kako radi bi kaj dobrega naredili, pa nimamo moči, ideje, dobre volje. Tu nam prihaja na pomoč Gospod, ki je prosil svojega Očeta, naj nam pošlje Svetega Duha – Pomočnika in Tolažnika. Pred kratkim sva z Danijem gledala pretresljiv film o vojni oziroma o kruti usodi judovske družine. Ob koncu sem pomislila, da bi bilo prav, da zmoliva rožni venec. V svoji gorečnosti sem Daniju v roke porinila rožni venec in mu rekla, naj začne moliti, on pa me je na moje veliko presenečenje zavrnil. Povedal mi je, da se v takih in podobnih okoliščinah, ko žene pre-vzamemo pobudo (v tem primeru je šlo za duhovno pobudo in vodenje), marsikateri mož počuti zmani-

puliranega. Seveda sem s tem dejanjem namesto edinosti med nama povzročila odtujenost. Z mojo pobudo sem mu dala občutek, da je nesposoben. Ni-sem ga znala na pravi način spodbuditi k dobri stvari.Ob tem se spomnim slike Jezusa, ki trka na vrata člo-vekovega srca. Vrata so obraščena z bršljanom. Klju-ka je od znotraj. Odpre jo lahko le človek sam. Ob tej sliki spoznam, da me Jezus uči prvin komunikacije. On nikoli ne vdira v človekovo srce, saj je človekova svoboda zanj največji dar. Pristopa spoštljivo, kot bi stopil v svetišče. Trka in čaka. Kaj pa jaz? Rada bi, da bi se stvari zgodile po moje in zdaj. Bršljan na sliki mi pove, da človek celo pred samim seboj marsikaj skriva, kaj šele pred sočlove-kom. Jezus se spoštljivo ustavi pred vrati, saj človeka spoštuje. Začenjam se zavedati, kako mi daje vse ži-vljenje na razpolago, da se spoznavam in v sebi od-krivam skrivnostni svet. Midva, zakonca, imava edinstven privilegij, da mo-reva vstopati v svet drug drugega, odkrivati skrite kotičke, ki so potrebni ljubečih dotikov in objemov, vendar se mora to dogajati v potrpežljivosti in spo-štovanju. Pred nama je celo življenje in najina naloga je, da se učiva drug drugega spoštljivo in potrpežljivo spodbujati in se ne spotikati drug ob drugem, da se učiva ljubiti, kakor ljubi Bog. To je moja lekcija poni-žnosti in vem, da bo vse, kar se bova ob tem naučila, za naju in najine otroke velik blagoslov.

Vilma

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita Društvo DiŽ


Kaj ni prav danes svet še kako potreben veselja? Povsod same črne misli, sprevrženi interesi, širjenje obupa in malodušja … Kakšen privilegij imamo kristjani! Verujemo, da se s smrtjo življenje ne konča, pač pa šele dobro začne – velikonočno jutro je TEMELJ NAŠEGA VESELJA! Kristus je svet premagal, premagal je greh in ujetost vanj. S svojo poslušnostjo Očetu nam je dal neprecenljiv zgled, da se da živeti tudi drugače. In mi vemo, da se splača Gospodu zaupati, saj plačilo za naše zaupanje ni nič drugega kot pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu (Rim 14,17). Dragi naši zvesti prijatelji! Naša želja je, da bi bili mi vsi prežarjeni z velikonočnim veseljem in bi se to veselje po nas širilo na vse, ki nam jih na pot pošlje Gospod. Bodimo prinašalci veselja in novega upanja!

Hvaležni sodelavci Diž

»Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Gospod je blizu.« (Flp 4,4)

Vabljeni na prenovljeno spletno stran www.diz.si !

VELIKONOČNO VOŠČILO


GOSPOD NAUČI NAS MOLITI

ŠE VERJAMETE V ROMANTIČNO OPOJNOST?Barbara Rainey

Večina romantičnih odnosov se začenja s trenut-ki zaljubljenosti. V takih trenutkih mnogi nenehno mislijo na ljubljeno osebo, kako je lepa in privlačna, z velikim pričakovanjem in iskrenim navdušenjem premišljujejo, kako bi bilo lepo živeti in graditi dom s to osebo ter v srcu čutijo veliko svobodo in željo po telesni intimnosti. Ko so mladi zaljubljeni, so, da bi okrepili to novo iz-kustvo, drug za drugega pripravljeni žrtvovati čas in denar. Ko je pa tako lepo! Občutki zaljubljenosti pre-ženejo vse strahove in pogovori o življenju, upanju in sanjah so dolgi – kdo bi štel ure. Zaljubljenost je lahkotna, razveseljujoča in močna obenem. Lahko bi rekli, da je opojna in čudežno čarobna. Verjetno si mislite: »Res je, spominjam se, da je bilo nekaj podobnega …« Vendar – ste se pripravljeni na tem mestu ustaviti in odgovoriti na naslednja vpra-šanja: »Kaj bi morala storiti, da bi bil najin zakon re-dno izpolnjen z občutki vznemirjenja in pričakovanja, da bi se zopet počutila kot v mladih dneh, ko sva bila zaljubljena, ko je ob vsakem dotiku roke vzdrhtelo srce? Lahko kje te občutke obudiva, je to sploh mo-goče? Saj bi konec koncev, če bi se to res zgodilo, člo-

vek z veseljem žrtvoval čas in denar.« Kaj bi se na primer zgodilo, če bi svoji ženi nenadoma rekli: »Draga moja, v torek zvečer te vabim na večerjo. Zate sem pripravil posebno presenečenje.« Prepri-čana sem, da bi vaša žena ves teden mislila na to in se s pričakovanjem spraševala, kaj imate za bregom. Ali, kako bi bilo, ko bi svojemu možu poslali SMS-spo-ročilo oziroma bi mu na službeni elektronski naslov poslali sporočilo in mu povedali, da imate za večer v mislih nekaj posebnega in ga zato prosite, če bi se lahko vrnil iz službe malo prej kot običajno? Oswald Chambers, veliki duhovni pisec iz začetka dvajsetega stoletja, je nekoč zapisal: "Človekova na-rava, če je zdrava, vedno zahteva nekaj vznemirljive-ga in navdušujočega; če nemir navdušenja ne najde na pravem mestu in na pravi način, ga išče na napač-nem mestu in na nepravi način. Bog nikoli ne ustva-ri anemičnega ravnodušneža. Njegova stvaritev so ognjeviti svetniki." Kaj ste v zadnjem času za vajin zakon storili, da bi ponovno prižgali opojni ogenj vajinega odnosa?

»Moj ljubi je iztegnil roko skozi lino in srce mi je vzkipelo zanj.« (Vp 5,4)

PREDLOG ZA VAJIN POGOVOR

Bog je Stvarnik ognjevitosti, romantike in navdušenja. V molitvi ga prosite, naj vas tako vodi, da boste do »ljubezni vašega življenja« čutili vedno tesnejšo povezanost in pripadnost.

Pogovarjajta se o tem, kako in zakaj zakon moža in ženo »oropa« romantike.

VAJINA MOLITEV


PREMAGATI DVOM O SEBIDennis Rainey

Če kaj zaznamuje najstniška leta, je to dvom o sebi. Z Barbaro sva se šestkrat spoprijemala z najstni-škimi zgodami in nezgodami. V nekem trenutku so bili kar štirje najstniki naenkrat. Večkrat nama je bilo kristalno jasno, da so korenine določenega obnaša-nja in izvor besed, ki so prihajale skozi njihova usta, izhajale prav iz njihovega dvoma o sebi. Četudi je bilo kdaj zelo težko, sva se poskušala ve-dno zavedati, da je za naju najpomembnejše, da jih (vsakega posebej) pogledava v oči in izrečeva besede: »Rad te imam. Jaz verjamem vate. Vesel sem, da si prav ti moj sin (moja hči).« V tem obdobju nobena stvar ni pomembnejša od materine in očetove ljube-zni, saj le-ta zmore omehčati njihova srca in olajšati napetost dvomov. V radijski oddaji Družina danes smo imeli gosta, go-spoda Josha Weidmanna, ki je znan kot navdušen krščanski govornik tako za srednješolce kot za štu-dente. Pripovedoval je, kako so ga nekoč povabili na tabor za mlade, kjer je mladim poskušal približati svetopisemsko zgodbo o Esteri. Ko je pripovedoval o tej čudoviti kraljici, o njeni lepoti

in osebnosti, je rekel: »Veste, na tem mestu se že-lim ustaviti in vsaki ženski osebi – vsakemu dekletu posebej – povedati, kako ste lepe, kajti ve ste krona Božjega stvarstva.« Kakor hitro so besede »zapusti-le njegova usta«, je zaslišal najglasnejše sopihanje, kar ga je kdaj slišal v svojem življenju. Zakaj? Zato, ker je lahko njegovim besedam zares verjelo tako malo deklet. Tako malo jih je v svoji družini prejelo zagotovilo, da so vredne, cenjene in ljubljene takšne, kakršne so – ne zaradi zaslug oziroma uspehov, pač pa preprosto zato, ker obstajajo. Tudi potem, ko so me moji sinovi že prerasli, sem jih želel objeti in jim povedati, da jih imam rad. Nikoli ni-sem imel občutka, da sem s tem pretiraval, da sem jim to prevečkrat povedal. Ko so moje hčerke posta-jale lepe mladenke in nisem vedno vedel, kako tesno jih smem stisniti k sebi, sem jih kljub vsemu objel in jim vedno znova zagotovil in povedal, da so v mojih očeh zelo lepe in visoko cenjene. Ni pomembno, kako veliki oziroma odrasli so vaši otroci. Pomembno je, da mi, starši, nikoli ne nehamo izražati ljubezni in vere vanje. Oni to potrebujejo.

Tako se lahko ponašamo z vami po Božjih Cerkvah zaradi vaše stanovitnosti in vere.(2 Tes1,4)

PREDLOG ZA VAJIN POGOVOR

Molita in prosita Gospoda, da vajini otroci nikoli ne bi trpeli pomanjkanja ljubezni in pohvale.

Ocenite samega sebe in odgovorite na vprašanje: »Kako dober sem pri izražanju pohval, ljubezni in zaupanja do svojih otrok?« Pogovarjajta se o tem in poskušajta najti načine, kako bi lahko na tem področju napredovala.

VAJINA MOLITEV

GOSPOD NAUČI NAS MOLITI


STARŠEVSTVO

KO OTROCI VZGOJIJO STARŠE

Od spočetja sem ju držala privezani k sebi. Tako zelo sem ju ljubila, da sta kot dojenčici večino svojih dnev-nih obrokov spanja prespali v mojem naročju. Vsak trenutek, ko ju nisem tiščala k sebi, ju božala in vo-njala, se mi je zdel izgubljen. Mož je sicer občasno protestiral, a vedno sem našla sto razlogov, zakaj je to za otroka dobro. Potem so prišla leta odraščanja. V vrtcu sta bili sproščeni in razigrani, v šoli pridni in uspešni, kot najstnici obvladljivi. A vrvica, s katero sem ju še vedno želela držati privezani k sebi, je zanju postajala prekratka. Moje naročje ni več zadoščalo, njuno obzorje se je širilo. Včasih tudi tja, kjer meni ni bilo všeč. Še dobro, da sta vztrajali ... Kaj bi na mojem mestu storila Marija? To vprašanje bi si morala za-staviti vsakič, ko nisem vedela, kako jima prisluhniti in kaj jima svetovati. Če sploh kaj. »Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njego-va mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da mo-ram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svo-jem srcu.« (Lk 2,48–51)Premišljujem, ali je bila tudi Marija kdaj v dvomih pri vzgoji in kako je tedaj ravnala. Odlomek, ki ga opisuje evangelist Luka, mi ponuja veličasten odgovor. Mari-ja je bila vesela, ko je našla otroka, ki sta ga z Jožefom tri dni iskala. Tako lahko si predstavljam, kako si je oddahnila, ko ga je zagledala. »Zdaj bo spet z nama in vse bo tako, kot je bilo prej,« je verjetno pomisli-la. A že hip zatem je slišala njegov odgovor, ki ga ni razumela ... Sam od sebe se ponuja odgovor, da je Marija v teh trenutkih ohranila mir. Tudi tedaj, ko Je-zusa ni razumela, ni ravnala jezno, nepotrpežljivo ali preplašeno. Prav gotovo tudi ni silila vanj s svojimi

»Dovoli nama, da stopiva na svojo pot, četudi se tebi zdi težja in nepravilna!« sta mi nekega dne odločno povedali dekleti. Zgodilo se je po mojem pridigarskem govoru in njunem ponižnem poslušanju. Osuplo sem ju pogledala in stisnila ustnice, nato pa brez besed odšla od mize. Ta dogodek, ki se je zgodil pred leti, v času najstniškega zorenja najinih deklet, mi bo za vedno ostal v spominu. Do takrat sem mislila, da moram dekle-toma vedno slediti s svojimi nasveti in ju usmerjati na njunih poteh. Po njunem uporu se je to spremenilo ... moji hčerki sta začeli prevzgojo svoje mame.

vprašanji, češ, razloži vendar, kaj mi hočeš povedati. Ne, Mati je ostala mirna in potrpežljiva, sinove odgo-vore pa je shranila v svojem srcu in zagotovo o njih premišljevala. Veliko težkih trenutkov bi si pri vzgoji lahko prihrani-la, ko bi posnemala Božjo Mater. Ohraniti mir v srcu ter potrpežljivo odgovarjati na vzgojne probleme se danes zdi edini možni odgovor na vse, kar prinaša sodobni čas. Od nekdaj so bili otroci najbolj ranljiv del družbe. Tudi danes je tako. Na starših je, da ponižno prisluhnemo njim in svojemu srcu. Brez vzgojnega posnemanja Svete družine pa tudi ne bo šlo.A kljub temu ne smem zaključiti prezgodaj: moji hčerki sta vedeli, da mi morata odločno povedati, naj ju izpustim iz svojega naročja. Danes se te besede zdijo preroške, saj so naznanile novo poglavje v ži-vljenju naše družine ... nastopilo je obdobje svobode. Tedaj sem končno doumela, da sta dekleti v tem, kar je Očetovega.

Tanja Mlakar


»NAREDILA BOM ZATO, DA NAM BO SKUPAJ DOBRO!«

Stopnišče sicer čistimo, kakor ima kdo čas. Če je či-ščenje že zelo potrebno, gotovo počisti tisti, ki priča-kuje obisk (vam to ni znano), ali za to naprosi dru-gega. Imamo pa nekako dogovorjeno, da čevljev ne puščamo na vmesnem prostoru med enim in drugim delom stopnišča. In to iz praktičnega razloga, da je stopnišče v celoti prazno, da se tako lahko hitro po-sesa. Čevlji na spodnjem hodniku, kjer tla sesamo ali pometamo, so zame manj moteči, ker je več prostora in jih z metlo ali s sesalnikom lahko premikam. Pre-mikanje uredim tako, da jih potisnem na drug pro-stor. Seveda skupaj s čevlji verjetno potisnem tudi nekaj smeti.Tokrat sem si rekla, da jih bom preložila, da bom bo-lje počistila. In: preložila sem prvi par, pa drugega, pa tretjega, pa četrtega … In glej ga, zlomka: »Ne, to ji (hčeri) bom pa povedala, da naj vsaj nekaj čevljev po-spravi!« V meni je že bila jeza … A se je oglasil tudi drugi glas: »Če ti ne gre brez jeze, pusti!« Ja, oglasi-la se je moja lastna »zaveza«, da bom v podobnem primeru naredila, kar bom lahko brez jeze, in ne zato, ker moram (in sem uboga). Brez očitkov, da se nih-če drug ne spomni, brez mučnega vzdihovanja »kdo pa bo, če ne bom jaz«, skratka opravljeno delo mi ne sme dati slabega občutka.Torej: »Pusti!« Vzravnala sem se, preostale čevlje potisnila z metlo kot ponavadi in dokončala. V meni pa je dobri glas govoril: »Je to kaj v zvezi s po-nižnostjo? Morda s služenjem?« Pa drugi glas: »Ne! Saj je prav, da vsak pospravi za seboj.« Pa dobri: »Kako si jo pa naučila?« »Ups, to je očitek meni!« Ni prijetno. »Kaj kompliciraš? Naredi, pa mir! Kam bi pa prišli, če bi bili vsi tako malenkostni?« Pa je v ta prepir mene z menoj vstopil Jezus: »Kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vaš služabnik!« Zopet sem spoznala, da so Jezusove besede zahtev-ne (pa saj je takšno tudi življenje, mar ne?) in brez njega, vsaj zame, skoraj neizvedljive. Dobro, da ga lahko vedno pokličem in vem, da posluša in mi kaže pot spreminjanja.

Zdaj berete nekaj o moji PONIŽNOSTI. Seveda v odnosu do naše mlade družine. Neko preteklo nedeljo (ker v soboto nismo utegnili) sem hitela posesat stopnišče in spodnji hodnik, kjer puščamo čevlje, preden jih potem pospravimo v omare.

BITI TAŠČA/TAST

Danes, ko to pišem, se počutim dobro. Napisanemu se celo nasmehnem. Dajte se tudi vi. Skoraj vas sli-šim, da boste morda rekli, s kakšnimi drobnarijami da se ubadam. Res so. Bodite hvaležni, če vam po-dobne stvari nikoli ne predstavljajo preizkušnje in jih samodejno postorite. Meni ne gre gladko, in ker občutkov nočem »pometati pod preprogo« ali kar tako potlačiti v svojo notranjost, govorim. Največkrat sama sebi in Jezusu. Ponižnosti in služenja se mo-ram še zelo učiti. In prav ob tem dogodku sem čisto malo napredovala. Strpna sem s seboj, in čeprav je sprememba majhna, je boljše, da je na dobro kot na slabo, kajti eno in drugo raste in nam daje dobro ali slabo počutje. Vem, da Jezus blagoslovi našo še tako majhno pripravljenost za dobro. Tudi tokrat je blago-slovil in dopolnil mojo »hladno zavezo«. Zdaj pravim: Naredila bom zato, da nam bo skupaj dobro. Ne zato, ker moram, ampak zato, ker želim, ker zmorem, ker smem, ker čutim, da je prav, ker sem zgled in ne na-zadnje, ker govorim, da hočem slediti Jezusu.

Sabina


MOŠKI ZAJTRK

MOŠKI ZAJTRK Z GREGORJEM ČUŠINOMZačelo se je pred leti v majhnih skupinah na domu Danija Siterja, preraslo pa v vseslovensko številno zased-bo (nazadnje nas je bilo 130!). In kaj počnemo na takšnih srečanjih? Nič posebnega, predvsem slišimo veliko dobrega in se zapletemo v zanimive pogovore, na koncu pa se še okrepimo ob dobrem zajtrku. Gostje zaj-trkov so pokončni in kleni ljudje kot npr. dr. Alojz Rebula, Tone Rode, Gregor Čušin, če omenim samo zadnje tri. Zaenkrat se moški zajtrki dogajajo v Krškem, a želja je, da bi se razvili tudi drugje, npr. na Gorenjskem, Notranjskem, v Prekmurju ...

Glede na to, da smo logaški fantje najštevilnejša skupina, če seveda ne štejemo domačinov iz Krškega in okolice, ki jim ni potrebno tako zgodaj vstati, da bi bili ob 7. uri že na zboru, je zelo verjetno, da bo Loga-tec med prvimi kandidati za organizacijo regijskega moškega zajtrka v bližnji prihodnosti. Zaenkrat ne poznam nikogar, ki bi kdaj prišel na moški zajtrk in stvar vzel zares, pa bi mu bilo žal. Ravno nasprotno. Na teh, za slovenski prostor posebnih srečanjih, se učimo ponižnosti in slišimo veliko napotkov, kako ljubiti svoje žene, predvsem kadar niso takšne, kot bi si mi (sebično) želeli. Učimo se viteško prevzemati odgovornost za gradnjo odnosov, za katere je vre-dno živeti, in predvsem darovati največ, kar imamo – sami sebe.

Možje z zanimanjem poslušajo

Gregor v elementu


» Iskrene čestitke in zahvala za tvoje pričevanje in pokončno – moško – držo, Gregor!«

Gregor predstavi svojo družino in še posebej svojo »možinjo«

Nekateri možje so morali vstati ob štirih zjutraj in prevoziti 200 km, da so bili ob sedmih zjutraj v Krškem

Če si priznamo ali ne, smo v bistvu sinovi svojih oče-tov, ki so nas imeli radi, pa mogoče tega niso znali vedno pokazati na nedvoumen in nam razumljiv na-čin. Od njih se je pričakovalo, da bodo močni in do-minantni, da ne bodo jokali in nasploh kazali svojih čustev. Podedovali smo vzorce komuniciranja naših staršev. Ne znamo se več pogovarjati in si povedati že tako preprostih stvari, kot je “imam te rad”. Vlo-ga ni drugačna, le pristop, kako se s to vlogo sodobni moški spoprijemamo, je lahko, o tem ni dvoma, boljši. Od nas se mogoče kdaj tudi preveč pričakuje in precej bolj, kot upamo priznati sebi in drugim, nas je strah. Naložena nam je odgovornost do naših družin, poleg tega nas nemalokrat bremenijo tudi službe. Kadar smo nerazumljeni, vase zapremo sebe in svojo za-grenjenost. Dokazati se želimo tam, kjer nas cenijo samo na videz, namesto da bi se tam, kjer je naša primarna vloga – doma, pri družini in ženi, zaradi katere smo, se še spomnite, zapustili celo očeta in mater. V sebi nosimo rane iz otroštva, ki se nikakor nočejo same od sebe zaceliti. Še toliko bolj potrebu-jemo ljubezen zlasti takrat, ko s to izkušnjo nismo odraščali. Kako bomo dajali ljubezen, če se je še pre-jemati nismo prav naučili?

In kaj moški iščemo?Moški s seboj nosimo nahrbtnike, ki niso vedno na-polnjeni samo z dragocenimi izkušnjami, ampak tudi s takšnimi, na katere nismo ravno ponosni. Včasih bi se najraje skrili. A ravno situacije, ko smo šibki, ni dobro videti kot poraz, ampak kot priložnost za to, da postanemo boljši. Radi bi zbežali, pa nimamo kam. Moramo se ustaviti, soočiti s konflikti, ki so že načeli zdrave odnose do žene, otrok in naših bližnjih. Iščimo smisel, ki bo trajen. Iščimo živo vodo, od katere bomo pili mi sami in naše družine. Nismo popolni, vendar ali je smisel življenja biti popoln? Ali ni v resnici vse tako preprosto: samo ena zapoved – ljubiti? Moški

zajtrki nas ravno k temu nagovarjajo. Domov se vra-čamo ohrabreni in napolnjeni s tisto Ljubeznijo, pi-sano z veliko začetnico. Vračamo se k svojim druži-nam. Z osveženo navigacijo in ponovno nastavljenim končnim ciljem. Kompas spet kaže v pravo smer in gotovost, da je to tisto, kar smo pogrešali in po če-mer smo tako hrepeneli, je tako osvobajajoča, da vse skrbi izginejo. Ponovno posije luč. Sedaj vemo za pot, resnico in življenje.

Bojan

Nismo popolni, vendar ali je smisel življenja biti

popoln?


DELOVANJE DRUŠTVA

REGIJSKA SREČANJA ZA VODITELJSKE PARE

Biti poročen je lahko vesela in privlačna avantura, če se oba zakonca za to odločita. Vendar poročenost ni kar neka črka na papirju, pač pa je živ organizem, saj ga sestavljata dva živa svetova, ki sta med seboj v neneh-nem povezovanju, piljenju, modeliranju …

BITI POROČEN – NEKAJ ŽLAHTNEGA

O tem, zakaj je lepo biti poročen in zakaj smo se mnogi poročeni prostovoljno in z veseljem pri-ključili zakonski skupini, smo se pogovarjali na januarskih regijskih srečanjih. Vse nas je opo-gumilo in navdušilo prepričanje, da je zakonska skupina pravilen in za ta čas zelo pomenljiv od-govor na stiske in probleme, ki jih v svojih odno-sih doživljamo in izkušamo poročeni. Takole smo razmišljali ob vprašanju zakaj zakonska skupina:

• ker želiva plavati proti toku in ne s tokom, • ker ne želiva živeti v t. i. vzporednem zako-nu, ampak v ljubečem odnosu, v katerem lahko drug z drugim deliva svoja občutja, • ker želiva živeti iz najinega odnosa, ne pa zu-naj njega, • ker zaupava v večna Božja načela, ki jih v za-konski skupini skupaj z drugimi zakonci odkri-vava v Svetem pismu, • ker želiva najin odnos nenehno plemenititi in žlahtniti, • ker v zakonski skupini v prijateljskem pogo-voru odkrivamo, da vsi doživljamo podobne si-

V Posavju, na Dolenjskem in v Beli krajini radi združi-mo prijetno s koristnim

Del štajerske ekipe na Regijskem srečanju v Celju


tuacije, ki so lahko večkrat težke in nerešljive in nas kdaj prestrašijo, zato si zaupamo in si med seboj pomagamo, predvsem pa se skupaj uči-mo take situacije prepoznavati, sprejemati in jih premagovati, • ker nas izkušnje drugih krepijo, nam pomagajo in nas opogumljajo, • ker skupaj s člani zakonske skupine v Božji be-sedi iščemo zdrava načela in življenjska vodila, ki nam pomagajo prav uresničevati naše medse-bojne odnose,• ker naju vsaj enkrat na mesec nekaj priganja, da kaj konkretnega narediva zase in za najin od-nos, • ker se morava na srečanje ustrezno pripravi-ti, narediti domačo nalogo in si vzeti čas za na-jin zmenek in vse to nama pomaga najin zakon ohranjati in negovati – čutiva, da najin odnos ra-ste in se iz meseca v mesec izboljšuje, • ker vedno, kadar se srečamo v zakonski skupi-ni, medse povabimo Boga, • ker za naju zakonska skupina pomeni najino hojo z roko v roki v spremstvu Svetega pisma in prijateljev, s katerimi naju povezujeta ljubezen in molitev, • ker je za naju zakonska skupina okolje varnosti in priložnost za nadgradnjo najinega odnosa, • ker za naju zakonska skupina pomeni problem spremeniti v izziv, • ker je to prostor čudovitega svetovanja brez receptov, • ker je to predvsem čas, ki je posvečen nama in najinemu odnosu, • ker sta to posvečena kraj in čas, ki si jima eno-stavno ne smeš in ne moreš odreči,• ker je to čas topline, odprtosti in medsebojne-ga zaupanja …

Sodelavci Diž

Prleško-prekmurska druščina pri resnem pogovoru o utripu življenja zakonske skupine

Del udeležencev Regijskega srečanja voditeljskih parov ljubljanske škofije

Tokrat smo se zbrali v Briškem domu sv. Mihaela v Bilja-ni v Goriških brdih


DELOVANJE DRUŠTVA

TEMELJNI VIKEND SEMINAR V ANKARANU

Zelo doživeto in poučno, predvsem pa uporabno v vsakdanjem življenju. Semi-nar zapuščam vesela in trdno odločena, da bom gradila na najinem zakonu. (Mateja)

Prišel sem nekoliko z odporom, odhajam vesel in poln pozitivne energije. Zahvaljujem se za vse in želim DiŽ-u ter vsem sodelavcem vse dobro tudi v prihodnje. (Brane)

Zelo nama je bilo lepo. Hvaležna sva, da sva lahko to lepo druženje skupaj doživela. Prihajala sva malo zaskrbljena, tukaj pa nama je bilo vsako uro lepše. Najbolj se me je dotaknilo predavanje za žene, saj sem dobila mnogo potrditev o sebi in spoznanje, da bom morala nekatere stvari spremeniti. (Regina)

VIKEND SEMINAR »NEPOZABNI TRENUTKI ZA NAJU« Nekaj izjav udeležencev:

Konferenčno dvorano v Hotelu Arija smo napolnili do za-dnjega kotička

Obnovitev poročnih obljub bo vsem zakoncem ostala v lepem spominu

Z možem sva preživela enega od najlepših vi-kendov v najinem življenju. Ponovno sem za-čutila pomen in bogastvo svetega zakona ter občutek, kako lepo je biti ljubljen. Kot ženska se počutim zelo lepo in srečno. Hvala vam za tako dodelan vikend seminar. (Jana)

Prejela sem več, kot sem si predstavljala, da je možno prejeti v 48 urah. Nagovorila so me pričevanja, še posebej pa vsi, ki ste pričevali s svojim veseljem, življenjem in odnosom, s svo-jo iskrenostjo in preprostostjo. (Katarina)

S tem, ko sva se udeležila seminarja, sva naredila ne-kaj lepega za najin zakon. Mnogo besed se me je dota-knilo in naredil sem nekaj novih sklepov. (Boris)


Slovesna romantična večerja je bila za mnoge zakonce nepozaben dogodek

Skupinska slika pred Rupnikovim mozaikom v cerkvi svetega Marka v Kopru

Prav želela in potrebovala sva tak »re-mont«. Vem, da sva naredila nekaj odlo-čitev, ki nama bodo pomagale pri nadaljnji gradnji najinega odnosa. (Roman)

Bil je vikend, ki drami, predrami in za-vezuje. Bil je vikend ponovne zaobljube in vikend čustev, na katera vse prepogosto pozabljamo. Hvala za tiste dni in za iskrico, ki še greje. (Slavi in Vinko)

Seminar je bil zelo poučen in bi ga svetoval mnogim. Prepričan sem, da se te v nečem dotakne in te pripravi k razmišljanju o spreobrnjenju. (Jernej)

Najprej precej skeptičen, na koncu zelo zadovoljen. (Dušan)

Vikend seminar – bogata izkušnja dozorevanja v najinem odnosu. Je kakor jutranja zarja, ki se zasveti in osveži s svojimi drobnimi biserčki, po-tem pa v celoti zasije kakor sonce. (Marcel)

Za naju je bil seminar prava popotnica. Veliko sem se naučila in začutila, da je Bož-ja moč res prava moč, ki nama bo zagotovo olajšala pot najinega skupnega življenja, ki sva ga ravno dobro začela graditi. (Tina)

Globoko, srčno, radikalno, iskreno, pričevanjsko, modro, čudovito, toplo, prijateljsko … (Aleksandra)

Na seminarju sem se počutila zelo lepo. Priče-vanja so bila zanimiva in v njih sem lahko našla tudi sebe in najine težave. Hvala vam za vse, kar s svojim delom naredite za nas zakonce in naše družine. (Irena)


DELOVANJE DRUŠTVA

NADALJEVALNI VIKEND SEMINAR V VERŽEJU

Nadaljevalni vikend seminar, ki je bil sredi februarja v Veržeju, bi lahko poimenovali tudi ŽIVETI (ne životariti) IZ LJUBEZNI ZA LJUBEZEN. Poznate koga, ki si tega ne želi? Kljub velikim željam pa to redkim uspe. Ste se že kdaj spraševali zakaj?

IZ LJUBEZNI ZA LJUBEZEN

Nesporno je dejstvo, da je človekovo najgloblje hre-penenje ljubiti in biti ljubljen in je položeno v naša srca. Od pradavnine človek poskuša potešiti hrepe-nenje po ljubezni in zapolniti praznino, ki nastane, če to hrepenenje ni izpolnjeno oziroma če poskuša praznino zapolniti z raznimi nadomestki. V času, ki ga živimo, je takih »nadomestkov za lju-bezen« več kot kadar koli prej v človeški zgodovini. Morda nekateri nadomestki zdržijo dlje kot drugi (tako kot rakete pri ognjemetu – nekateri bliski so malo višji, večji in daljši), vendar noben nadomestek ne zadovolji dokončno. Ostajajo razočaranje, prazni-na in apatija. Zakonci, ki se poskušamo zavedati, kako pomemb-no je vedno znova spoznavati Ljubezen, razumeti našo poklicanost – smisel našega življenja, smo V Veržeju o vsem tem veliko premišljevali. Spoznava-

Sprehod in zavzet pogovor kljub snegu in mrazu

Počutili smo se kot velika in srečna družina


Kaj je lepšega kot žena in mož, ki se imata rada?

»Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale.« (1 Kor 13,1–2)

ZAKONSKA LJUBEZEN V MOČI SVETEGA DUHA

Na Nadaljevalnem vikend seminarju za zakonce, ki je potekal v Veržeju od 17. do 19. februarja 2012 na temo NOVO ŽIVLJENJE V KRISTUSU, je bilo veliko po-vedanega, veliko slišanega, mnogo pretrganih vezi in veliko uporabnega za zdravo rast življenja v najinem zakonu. V meni se porajajo nova čustva in odpirajo mnoga nova obzorja za najin zakon – predvsem v smislu prenovljenega odnosa do mojega moža. Hkrati pa se zavedam, da je med nama zavel svež veter osebne in najine skupne molitve. Ko sem s strani voditeljev zaslišala besedo pomočni-ca, sem se začela spraševati, kakšna pomočnica sem svojemu možu. Ta beseda mi je sprva zvenela tuje, saj nisem razumela, kako biti poleg žene še pomoč-nica. Začela sem v srcu zaznavati še neodkrite zakla-de in se spraševati, če sem zares sposobna biti možu takšna (primerna) pomočnica, kakršno on potrebuje. Trenutno še nimam jasnega odgovora, vem pa, da bo imel Gospod na tem področju z menoj še veliko dela.Hvaležna sem bratu Klemenu za njegovo podporo v molitvi ter za njegovo služenje, ko nam je s ponižno-stjo in veseljem delil zakramenta sv. spovedi in svete evharistije. Najbolj pa sem hvaležna Gospodu za vse spodbude, ki sem jih prejela za nadaljnjo gradnjo na-jinega odnosa in pri iskanju najine skupne poti sve-tosti, h kateri naju je poklical.»Za zdaj pa ostanejo vera, upanje in ljubezen, to tro-je. In največja od teh je ljubezen.« (1 Kor 13,13)

Jožica Juch

li smo, kako pomembno je, da se zavedamo, da so naši medsebojni odnosi nekaj živega, nekaj, kar se iz trenutka v trenutek spreminja in od nas terja aktiv-no spremljanje in delo. To pa med drugim pomeni, da smo povabljeni, da vsak dan znova ozaveščamo naše poročne obljube in tudi obljube, ki smo jih izre-kli Bogu, saj udejanjanje slednjih kaže, kakšen je naš odnos z njim. Udeleženka je zapisala: »Ozaveščala sem trganje mnogih vezi, se sprehajala po neodkritih globinah srca in zaznavala vprašanja o tem, ali sem svojemu možu zares primerna pomočnica. Zase in za zdravo rast najinega odnosa sem našla veliko uporabnega.«

Prizadevna Milena in Matej Zavec sta tudi tokrat izkoristila priložnost in se udeležila vikend seminarja


DELOVANJE DRUŠTVA

TEMELJNI VIKEND SEMINAR V CELJU

Popolnoma jasno je, da je potrebno avto redno servisirati in to na pooblaščenih servisih. Če gremo z njim kam „na črno“, nam lahko podtaknejo star in rabljen del. Ko kupimo pralni stroj, nam povedo, naj ga sami ne odpiramo, če se kaj pokvari, saj potem ne moremo uveljavljati garancije. Zdravniki nas opozarjajo, naj se sami ne zdravimo, ko zbolimo, naj gremo po lekadol, ko nas boli glava ... in naj bomo pozorni na sistematske preglede, antidepresive, uspavalne tablete, persen, bilobil ...

OBVEZEN »SERVIS«

Ko sva stopila na skupno pot, nisva dobila ne garan-cije ne recepta, kaj narediti, ko bo prišel prvi prepir, ko si bova želela otrok in jih ne bo, ko naju bo posrkala vsakdanjost in bova obremenjena s tisoč in eno (ne)potrebno stvarjo. Niso pa pozabili povedati (na ma-tičnem uradu), kaj narediti, če bi se želela ločiti. Ta-krat o tem nisem razmišljala, saj sem komaj čakala, da pride najin dan, da se bova zavezala drug druge-mu. Obljube sem znala na pamet. Zdaj, po skoraj 13 letih zakona lahko mirno priznam, da nisem vedela, kaj sem obljubila.

Po poroki sva zaživela skupaj. Brusila sva se, a je bilo lepo. Prišla je prva obletnica, za njo druga ... Počasi me je prevzemala misel, da moj mož ni tak, kot si že-lim. Kaj storiti? Garancije ni, da bi ga zamenjala, ser-visa tudi ne, da bi zamenjali »napačne in iztrošene dele«. In sem pomislila: »Seveda, spremeniti ga bo treba!« Ko se oziram nazaj, se temu le nasmehnem, takrat je bilo pa za oba boleče. Sicer sva se opirala na vero, a je bila to le bergla. In ker Bog ne obupa, nama je po-slal na pot čudovite ljudi – prijatelja, ki Božjo podobo odsevata v majhnih, vsakdanjih stvareh. Spraševala sem se, zakaj njima uspeva, nama pa ne. Odgovor je prišel sam od sebe – ker sta svoji življenji, svoj zakon predala Njemu. Sliši se lepo in preprosto. A vsak, ki je stopil na to pot, ve, da je za to potrebna odločitev – vedno znova.Naredila sva potreben korak. Šla sva na Temeljni vikend seminar za zakonce. Veselila sem se dni, ko bova prvič, odkar imava otroke, res imela čas le drug za drugega. Veliko stvari, ki sem jih slišala, je bilo v meni zakopanih in sem le potrebovala nekoga, da me je spomnil in mi pokazal, kako jih v praksi upo-rabiti. Ko sem znova ponavljala poročno zaobljubo, mi ni bilo lahko, saj sem se zavedala, kaj obljubljam: »Jaz … vzamem tebe … za svojega moža.« Nisem re-kla: »Vzamem tebe …, če boš odnašal smeti in točil gorivo v avto ...« Ne. Obljubila sem, da te vzamem brezpogojno, saj vem, da si ti zame najpopolnejše

V zavetju sv. Jožefa je obnovitev poročnih obljub še dragocenejša

Danes mnogi zakonci v gostilni ali na kavici iščejo »serviserja za

zakon«, iščejo recepte v raznih revijah, na internetu ...


darilo. In ta obljuba je zame bolj zavezujoča kot tista na poročni dan. Brezpogojno te sprejmem! V Sve-tem pismu piše, naj bo mož glava ženi, žena pa možu pomočnica. Kristus, glava Cerkve, je dal za svojo ne-vesto življenje. Kako bi ne ljubila moža, ki je zame pripravljen dati življenje? Na meni je, da mu vsak dan znova pomagam, da skupaj ustvariva odnos, ki bo odsev Božje podobe.Če sem se prej spraševala, kje najti recept za dober zakon, sem na seminarju našla odgovor – v Svetem pismu. Če sem se prej spraševala, zakaj sva prav

»Zdaj gre pa zares. Tole vrtnico moram hitro oddati v prave roke.«

Skupinska slika vseh udeležencev Temeljnega vikend seminarja

midva skupaj, sem prav tako našla odgovor – Bog me tako ljubi, da mi je dal najpopolnejše darilo.Danes mnogi zakonci v gostilni ali na kavici iščejo »serviserja za zakon«, iščejo recepte v raznih revijah, na internetu ... Saj najdeš veliko odgovorov: „Pa kaj boš z njim, saj vidiš, da nič ne dela.“ „Ne hodi domov, ti bo spet težila.“ „Ženske, ne pustite se“ ali pa „Skok čez plot lahko popestri vajin zakon“, „Če se ne razu-meta, je bolje, da se razideta“ ... In? Komu to zares pomaga? Sama zdaj vem, da je bistveno narediti korak naprej, se zazreti v svojih pet odstotkov krivde, to sprejeti in priznati, stopiti do zakonca v drži ljubezni in poni-žnosti in ga ne napadati. Vse to se lepo sliši in je za-res preprosto, le, ko in če sploh rečemo tisti odločilni: »DA, GOSPOD. ZGODI SE TVOJA VOLJA.« Vem, da bodo še prišli trenutki, ko bom dvomila in ne bom videla svojih petih odstotkov, in bodo še sku-šnjave, da bi ga poskušala spremeniti, a me ni strah. Vem, da obstaja Pot in na tej Poti nisem sama. Zdaj vem, kaj želim. Če v globoko vodo vržeš kamen, gladina sicer vzvalovi, v globini pa ostane mirno. Dokler bom imela močno vero, me tudi zunanje preizkušnje ne bodo zamajale. Hvala Vilma, Dani, Martina, Mitja, Anita in Rajko. Hvala, ker niste pridigali, ampak pričevali. Bog naj vas blagoslavlja.Ta seminar bi moral biti za vse poročene obvezen, kot sta obvezna servis in registracija avtomobila.

Nataša Pejič


PETERŠILJČEK ZA JUHICO IZ KAMNOVVesela sva, da sva se midva in ostalih devetnajst pa-rov odzvala darilnemu bonunašega gospoda župnika. Sprva sva imela z možem nekaj pomislekov zaradi male Eme, ki naju je spre-mljala na seminarju, a je bila zelo potrpežljiva in sva kljub njeni prisotnosti veliko odnesla domov. Za naju je to zelo bogata izkušnja, ki bo še dodatno oboga-tila najin zakon. Čeprav se že šestnajst let trudiva za zdrav, ljubeč in predvsem potrpežljiv odnos drug do drugega, do svojih otrok in v prvi vrsti do Njega, ki naju je združil na skupno pot, so nama izkušnje vo-dilnih parov na seminarju, najini skupni trenutki po-govora, prijetna spoved in nenazadnje najina »druga poročna maša« vlili novih moči za nadaljnje življenje ter nama odprli nove poglede, ki se jih bova trudila uresničevati.

Janez in Andreja

DELOVANJE DRUŠTVA

V glavnem oltarju cerkve sv. Jožefa, zavetnika družine, je kip, ki predstavlja poroko Jožefa in Marije

Za mlade zakonce te prosimo, Gospod. Ohrani jih v svoji ljubezni!

Pevkam pod vodstvom Jane Deželak sta se ob koncu slovesnosti pridružili še Tina in Jelka

Tudi Tina in Miha sta med tistimi, ki pravijo, da je zelo koristno doživeti Temeljni vikend seminar na začetku

skupne poti


V zakonskih skupinah se pari, ki se trudimo dobro in prav služiti Bogu in članom naših skupin, srečujemo z mnogimi izzivi. Da bi drug drugemu pomagali na poti zorenja, ki pomeni pot po-svečevanja in spreminjanja v Jezusovo podobo, smo se odločili, da za voditeljske pare pripravi-mo poseben seminar za usposabljanje, ki bo v Life Centru v Crikvenici od 20. do 22. aprila 2012. Dejstvo je, da se vsak voditeljski par vedno znova srečuje z vprašanjem, kako ohranjati dina-miko v zakonski skupini živo oziroma kako vsebine, ki jih prinašajo gradiva, na primeren na-čin posredovati članom zakonske skupine. Podobno se mnogi pari večkrat znajdejo v situaciji, ko morajo bodisi v domači zakonski skupini bodisi v drugi podobni skupini ali pred domačim farnim občestvom povedati kaj iz svojega življenja in svojega odnosa z Bogom. Neredko se znajdejo v negotovem in neugodnem položaju, zato jim želimo pri tem pomagati in jih za take in podobne naloge primerno usposobiti. V ta namen smo že v preteklosti pripravili posebne vikend seminarje za usposabljanje voditeljskih in pričevalskih parov. Tokrat se nam je ponudila izjemna priložnost, ki smo jo sodelavci DiŽ z veseljem sprejeli. K nam prihajata zelo izkušena in preizkušena zakonca Kit in Drew Coons iz Amerike, ki imata zasluge za ustanovitev več tisoč zakonskih skupin po vsem svetu. V Slovenijo bosta prišla že teden prej in bosta najprej na Ljubelju vodila vikend seminar z naslovom Postati »starš« – navkljub neplodnosti, potem pa bosta z nami v Crikvenici, kjer bosta vodila vikend seminar za usposa-bljanje voditeljskih in pričevalskih parov z naslovom Postajati Jezusov učenec in njegova priča.POZOR: vabilo je namenjeno vsem voditeljskim parom, tudi tistim, ki ne dela-jo po programu DiŽ (Zakonci za Kristusa, Najina pot, Marijino delo …) pa želijo svoje znanje in izkušnje pri vodenju zakonskih skupin nadgraditi. Je še nekaj prostih mest, zato pohitite s prijavami.

POSTAJATI JEZUSOV UČENEC IN NJEGOVA PRIČACrikvenica, 20.–22. april 2012

NADALJEVALNI VIKEND SEMINAR ZA ZAKONSKE PARE: TEOLOGIJA TELESA JANEZA PAVLA II

Crikvenica, 4.–6. maj 2012

Že v božični številki našega glasila smo napovedali Nadaljevalni vikend seminar Teologija tele-sa Janeza Pavla II., ki naj bi bil v začetku maja. Ker nam je bil v Crikvenici ponujen prost termin od srede, 2. maja, do nedelje, 6. maja, smo upali, da bomo lahko združili prijetno s koristnim in skupaj preživeli štiri delovno-počitniške dni. Glede na dejstvo, da imajo otroci v tem času pouk in starši ne morejo kar tako opravičiti njihove odsotnosti iz šole, mnogi pa so te dni še v službah, smo se odločili, da bomo OBDRŽALI SAMO VIKEND – torej: Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare Teologija telesa Janeza Pavla II. bo od 4. do 6. maja 2012 v Crikvenici. POZOR: Nadaljevalni seminar je v namenjen vsem tistim zakonskim parom, ki se seminarja o Teologiji telesa Janeza Pavla II. doslej še niso uspeli udeležiti. Cena seminarja je 140€/par za vikend (vsi stroški). Če bi kdo želel priti že v sredo, 2. maja, zvečer, je cena za vse 4 dni 220€/par (vsi stroški).


NAŠE ZAKONSKE SKUPINE

Na ladijci, ki pelje na Barbano

ZAKONSKA SKUPINA S POLICE PRI GROSUPLJEMPoliška zakonska skupina se srečuje že peto leto. Nastala je z željo, da se zakonci med seboj povežemo in se bogatimo z izkušnjami iz vsakdanjega vrveža življenja. Predvsem smo veseli, da v miselnosti današnje družbe lahko razmišljamo drugače in da je tudi življenje po veri v Očeta, Sina in Svetega Duha nekaj normal-nega. Vsako leto se podamo na romanje po Sloveniji in naši bližnji okolici ter medse povabimo tudi družine, ki so del našega župnijskega občestva. Morda se nam potem pridruži še kakšen par …

Ko sva odhajala s Temeljnega vikend seminarja v Ankaranu, sva se oba strinjala, da bi bilo za našo župnijo dobro, če bi se zakonci srečevali v zakonski skupini. Povabila sva zakonca Siter, da sta nam predstavila program in gradivo za naša zakonska srečanja. Tako smo se leta 2007 pričeli srečevati in tega sva še danes zelo vesela. Zavedava se, da že sama skrb in priprave na skupino najin odnos ohranjajo živega. Tempo današnjega časa in vse obveznosti z otroki večkrat najin zakon zelo dušijo in zato je prav pogovor ob temi in na samem srečanju tisti, ki nama pomaga, da z optimizmom in veseljem zreva naprej. Bogati naju zavedanje, da se tudi drugim zakoncem dogajajo podobne stvari in da od vseh, ki so poročeni že dlje kot midva, slišiva in vidiva, kako se trudijo. Lepo je, če nas več plava proti toku današnjega javnega mnenja, saj smo skupaj močnejši. Zato upava, da se bomo z Božjim blagoslovom srečevali še naprej.

Petra in Matej Berčan

V zakonski skupini sva že od samega začetka, zato kar čutiva, kako z njo rasteva z vsemi vzponi pa tudi stagnacijami in padci. V skupino sva se vključila, ker nama je nekaj manjkalo za najin bolj poln medse-bojni odnos. Sprva sva predvsem vpijala vsebinske poudarke, ko pa sva po nekaj letih spoznala, da na-jin odnos ni le navada brez konfliktov in izboljšana kopija zakonskega življenja najinih staršev, sva šele lahko začela izrabljati možnosti, ki jih ponujajo sku-pinska srečanja. Zakonska skupina je za najin odnos postala špranja, skozi katero prejemava spodbude iz nebes.

Magdalena in Rudolf Rome

Zakonsko skupino obiskujeva že peto leto. Ker sva tudi midva »podlegla« tempu sodobnega časa, nama ta srečanja pomenijo tiste redke trenutke, ko se lahko ustaviva brez slabe vesti, vedoč, da sva s tem naredila nekaj zelo koristnega za najin zakon. V zakonski skupini nama je všeč predvsem izmenjava medsebojnih izkušenj in spoznanj, ki jih nadgradimo še z našo interpretacijo odlomkov iz Svetega pisma. Vesela sva, da sva se pred šestimi leti odzvala vabi-lu in pristopila k zakonski skupini, saj srečanja najin zakon bogatijo, predvsem pa ga delajo bolj trdnega v veri.

Saša in Lojze Kastelic

Srečanja zakonske skupine so nama pomagala gra-diti medsebojni odnos. Sedaj lažje razumeva drug drugega. Spoznala sva, kako pomembno je, da naj-deva čas samo za naju in za pogovor o naju.

Veronika in Ivan Vidic


Zakonci na romanju na Barbano in Oglej (2010)

Zakonci na romanju na Višarje (2011)

Z Albertom sva bila zelo vesela, ko sta Petra in Matej pred zdaj že skoraj petimi leti vložila veliko energije v to, da sta nagovorila nekaj parov za pustolovščino zakonske skupine. Če bi samo oznanili s prižnice, od-ziva ne bi bilo. Tisti, ki smo se odzvali, smo med sabo kmalu spletli neko posebno mrežo, ki nam dovoljuje, da lahko naš pogovor varno odrine tudi na področja, ki se jih v vsakdanjem življenju ne dotikamo pogosto. Čeprav smo zelo različni, nekateri bolj, drugi manj zgovorni, različnih talentov, tudi mnenj in prepričanj nimamo enakih, pa se prav vsakega veselimo in ga pogrešamo, če ga ni.Midva sva sodelovala in še sodelujeva tudi v drugih skupinah, namenjenih razumevanju in negovanju partnerskih odnosov (z imago pristopom), kjer gre raziskovanje samega sebe še globlje; dokopavamo se do razumevanja, kaj se v odnosih dogaja in zakaj. Razumevanje potem izziva ravnanje. Izredno drago-ceno. Vendar pa ima naša zakonska skupina dimen-zijo, ki je te skupine nimajo, to je njen lokalen značaj, tu smo skupaj doma, tudi skupaj želimo narediti kaj lepega, smiselnega za naš kraj in družine. To je prize-mljena skupina – pa hkrati upava, da tudi vedno do-volj odprta navzgor, od koder nam mežika Sveti Duh.

Tina in Albert Smrečnik

Zakonska skupina je za naju zdrava celica zakoncev, ki si med seboj zaupajo in se spodbujajo pri uresni-čevanju zastavljenih ciljev, to je z Gospodovo pomo-čjo rasti skupaj v veri, upanju in ljubezni. Vesela sva, da smo si tako različni, saj to prinaša svojevrstno dinamiko v skupino in vsakokrat, ko pridemo po sre-čanju domov, smo bogatejši za nova spoznanja drug o drugem, predvsem pa o sebi. Rada se enkrat me-sečno druživa s prijatelji v zakonski skupini in tako pomagava ohranjati živ Božji namen za zakonce in ga poskušava aktivno živeti vsak dan.

Nina in Matjaž Vidic

Zakonsko skupino obiskujeva 3. leto. Sprva mi je pomenila rešilno bilko, da ohraniva zakon, saj je bila odtujenost med nama že tako velika in komunikaci-ja popolnoma onemogočena. V takratni grosupeljski skupini so naju toplo sprejeli, za kar sem še vedno hvaležna Nini Vidic. Zdaj obiskujeva že drugo leto za-konsko skupino na Polici, ki jo vodita Petra in Matej. Odkar obiskujeva zakonsko skupino, občutim v na-jinem odnosu velik napredek: z možem lažje komu-niciram, bolje ga razumem, spregledam in zamižim manjše spodrsljaje, se ugriznem v jezik, preden ga prizadenem, hvalim ga, ponosna sem nanj, spoštu-jem ga, vem da je on edina moja prava izbira in odlo-čitev, uživam v njegovi družbi, željno ga čakam zvečer v postelji, da se pride k meni pogret, vzgoja otrok je lažja, saj sva na istem bregu … Moja kvaliteta življe-nja se je zelo izboljšala in neizmerno uživam v družbi svoje družine! Hvala DiŽ-u ter voditeljskemu paru in naj vam ne zmanjka energije, saj je vse, kar počnete, en velik čudež!

Mija in (Luka) Šušteršič


VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

Njuni otroci: Erika, Filip, Matej in Jakob

BRIGITA IN JOŽE MOHORČIČBrigita in Jože Mohorčič sta voditeljski par zakonske skupne v Žužemberku. Poročena sta 14 let in imata štiri otroke. Srečanja v zakonski skupini pripomorejo k rasti njunega odnosa. Ponižnost razumeta predvsem v smislu služenja drug drugemu, saj se zavedata, da v zakonu velja načelo: kjer eden zmaga, izgubita oba.

Se lahko našim bralcem na kratko predstavita?Sva Brigita in Jože Mohorčič iz Zalisca pri Žužember-ku. Poročena sva 14 let in imava štiri otroke: Matej je star 11 let, Erika 9, Filip 4 in Jakob eno leto. Živimo na vasi na moževi domačiji, kjer smo si uredili prije-ten dom in kjer imajo naši otroci veliko prostora za ustvarjalnost in svobode za igro.

V katero zakonsko skupino sta vključena oziroma katero zakonsko skupino vodita? Kaj vama osebno pomeni zakonska skupina?Začela sva po vrsti: najprej sva se udeležila Temelj-nega vikend seminarja na Debelem rtiču, kjer sva prejela veliko nenadomestljivih idej za najin odnos, ki se je od takrat korenito spremenil in se iz dneva v dan spreminja (raste). Zelo sva vesela, da sva s semi-narja odhajala s prepričanjem, da sva prav midva po-vabljena, da tudi v našem kraju pomagava ustanoviti novo zakonsko skupino. Tako se je zgodilo, da sva pred sedaj že šestimi leti pomagala ustanoviti novo (prvo) zakonsko skupino v naši župniji. Kake tri tedne po Temeljnem vikend seminarju smo medse pova-bili zakonca Siter, ki sta nam spregovorila o odnosih med možem in ženo s poudarkom na komunikaciji.

Na koncu tega srečanja se je večina prisotnih parov odločila, da se želi priključiti novoustanovljeni zakon-ski skupini. Ker smo potrebovali voditeljski par, smo s posredovanjem zakoncev Siter medse povabili za-konca Berčan, ki sta nam pomagala tri leta, sedaj pa smo že samostojni. V skupini nas je osem parov, ve-dno pa je z nami tudi naš gospod župnik Franc Vid-mar. Delo v skupini poteka po programu Družina in Življenje. Lahko rečem, da si za vsako obravnavano temo vzamemo dovolj časa in ne hitimo. Nekatere teme obravnavamo na dveh ali celo treh srečanjih. Že nekaj let »krožimo« – vsako srečanje po progra-mu pripravi in vodi drug par. Midva sva v vlogi t. i. gostiteljskega para. Srečevanje v zakonski skupini nama osebno veliko pomeni. Zase lahko rečeva, da se v njej dobro počutiva, da duhovno rasteva in da rasteta najin odnos in najina medsebojna edinost.

Zelo sva vesela, da sva s seminarja odhajala s prepričanjem, da sva

prav midva povabljena, da tudi v našem kraju pomagava ustanoviti novo zakonsko skupino.


Na srečanju zakonske skupine Žužemberk

Zakonca Mohorčič

Ponižnost je beseda, ki ni najbolj priljubljena, saj je pogosto narobe razlagana in razumljena. Kaj vama pomeni beseda ponižnost?Ponižnost razumeva predvsem v smislu služe-nja drug drugemu. Razumeva, da sva povabljena, da razvijava tenkočutnost drug do drugega, da sva občutljiva in obzirna drug do drugega, da se ne ra-njujeva. Tenkočutnost je še posebej povabljena k ustvarjalnemu udejanjanju takrat, ko je to najtežje, ko se enemu zdi, da drugi krši njegove pravice, da ga ne zaznava dovolj, da ga hote ali pa nehote premalo ali pa sploh ne razume, da je sebičnost na prestolu in da se vse dogaja v dobro enega in na škodo drugega … Prav tedaj se je treba zelo potruditi, da sestopi-va s prestola in v ponižnosti priznava Bogu in drug drugemu, da sva hotela biti »glavna«, da sva hote-la zmagati. Vemo pa, da v zakonu velja načelo: kjer eden zmaga, oba izgubita. Ko se tako drug ob drugem učiva, kaj pomeni drža ponižnosti, ki je drža Ljubezni, postajava boljši mož in boljša žena – boljša ati in mami. Konkretno to po-meni, da tudi v primeru, da se sam počutim priza-detega, spoznam in priznam svoj delež krivde in v moči Božje ljubezni svojemu sozakoncu to priznam in se mu za svoj delež krivde opravičim. Ni nujno, da so to besede: v najinem primeru šteje tudi dobro ko-silo, kakšen posladek, ki ga običajno ni na mizi, lahko

se za moža lepo uredim …; lahko ji prinesem sveže jagode s tržnice ali rože, se z njo udeležim Šole za starše in ji povem, da sem cel dan mislil nanjo …

Veliko dobrih razlag ponižnosti najdemo v Svetem pismu. Matejev evangelij pravi: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel.« Kako te evangeljske besede udejanjata v zakonu, družini in službi? Besede so jasne: »Kdor hoče biti prvi, mora biti vaš strežnik. Kdor se povišuje, bo ponižan.« V zakonu te besede še posebej veljajo. Nagovarjajo naju, da se učiva ljubiti, tudi ko ne čutiva, da sva ljubljena, da se drug drugemu podarjava, drug drugemu služiva in ne iščeva le zadovoljitve najinih osebnih interesov. Besede o ponižnosti naju vabijo, da se zavzameva in drug drugemu zares prisluhneva, da sva pozorna na ozračje v družini in v delovnem okolju ... Prepričana sva, da mora dialog med nami na vseh nivojih prina-šati zadovoljstvo vsem. Le tako se da v miru živeti in

Ko se tako drug ob drugem učiva, kaj pomeni drža ponižnosti, ki je

drža Ljubezni, postajava boljši mož in boljša žena – boljša ati in mami.


ustvarjati. Le tako je trud, ki ga vlagava v uslužnosti in ponižnost, poplačan z zadovoljstvom. Predvsem pa nama je v veliko zadovoljstvo dejstvo, da naju otroci na vsakem koraku opazujejo in iz najinega od-nosa črpajo zglede za njihov jutri.

Postni čas nas kliče k spreobrnjenju, da bi se odprli Božji ljubezni. Tudi prihod k viru odpuščanja – k sveti spovedi – zahteva ponižnost. Kakšen je postni in velikonočni čas v vaši družini?V najini družini smo se dogovorili, da v postu ne bomo kupovali sladkarij, pač pa bomo denar, ki bi ga za to namenili, podarili otrokom v Afriki. V letošnjem letu pomagamo šolati tri angolske otroke. Najinim otrokom tudi na področju dobrodelnosti poskušava z zgledom približati smisel in pomen žrtve in da-

So dnevi, ko nam vse, kar smo si zadali, ne uspe najbolje, vendar

kjer je volja, tam je pot. Tako se v molitvi krepi naša ponižnost in nas pripravlja na največji krščanski praznik, veliko noč.

rovanja. V postnem času se vsako nedeljo z otroki udeležimo križevega pota, midva pa sva si zadala na-logo, da bova v postu premišljevala dnevne postne spodbude. So dnevi, ko nam vse, kar smo si zadali, ne uspe najbolje, vendar kjer je volja, tam je pot. Tako se v molitvi krepi naša ponižnost in nas pripravlja na največji krščanski praznik, veliko noč.

Intervju sva pripravila Oton in Cvetka Bogdan

VABILO NA DUHOVNE VIKENDE ZA ZAKONCE V IGNACIJEVEM DOMU

Ignacijev dom duhovnosti pri sv. Jožefu v Ljubljani vabi na duhovni vikend za zakonce: od 8. do 10. 6. 2012 – »Pot v deželo drugega« (p. Platovnjak) od 7. do 9. 12. 2012 – »Verujta in bosta živela« (p. Platovnjak)Dragi zakonci, povabljeni ste, da sami pridete na duhovni vikend in si tako resnično povsem podarite ves svoj čas in moči, ki vam jih daje Bog na pot vašega skupnega življenja. Ponujamo tudi Duhovne vaje za starejše pare, ki jih bo vodil p. Vital Vider od 19. do 22. aprila 2012.Če si želi kakšen zakonski par vzeti čas zase v molitvi, ob Božji besedi, v medsebojnem pogovoru in pogovoru s kakšnim patrom v Ignacijevem domu, je vedno dobrodošel tudi zunaj teh razpisanih terminov. Vedno se najde prostor med tednom pa tudi ob koncu tedna je pogosto prosta kakšna soba. V našem domu je vedno toliko Božjega miru, čeprav je sredi mesta, da si lahko naberete novih duhovnih osvežitev za nadaljnjo za-konsko pot.Informacije in prijave pri Sonji Pungertnik vsak delovni dan od 8.00 do 14.00 na telefonski številki 051 613 374 ali kadar koli po e-pošti na naslovu [email protected].

Več informacij o Ignacijevem domu duhovnosti in različnih ponudbah na spletni strani: www.ignacijevdom.si


KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

N A J P O M E M B N E J Š A STRANKAJezus je rad govoril v prilikah. Njegovi globoki nauki so hitro razumljivi vsakemu človeku. Ljudje lažje razu-memo teorijo na praktičnih primerih in pravilneje interpretiramo sporočilo, če ga lahko umestimo v vsakda-nje življenje.

Sam sem težko razumel, zakaj tako težko dajem ve-lik pomen pogovoru s svojo ženo kljub dobrim na-menom – s kakršnimi menda tlakujejo poti v pekel – in vedenju, kako zelo pomemben je pogovor za za-konsko življenje, in kljub temu da nekajkrat na leto z ženo pričujeva drugim zakonskim parom na temo komunikacije v zakonu. Kovačeva kobila ...Ozaveščanje o temeljnem gradniku odnosa – po-govoru – je seveda prvi korak, a če ostane pri tem, umiramo v ujetništvu nekega vedenja iščoč ključ spoznanja. Vedenje imamo, a nismo spoznali, da ga lahko uporabimo tudi v zakonskem življenju ... Na-tančno vemo, kako si vzeti čas za pogovor, kako se pripraviti na pogovor, kako dobro poslušati, kako iz-birati besede, kako se v pogovoru odzivati, kako biti taktni ...Pa res vemo? Pravilneje bi bilo uporabiti izraz zna-mo. Torej znamo, kako uresničiti odličen pogovor, a ne vemo, da smo tega sposobni. Uf. Ne vem, kako naj se izrazim ... pa poskusimo v priliki.Recimo, da vodim lastni posel – podjetje, s.p. ali pa sem vodilni v podjetju. Za moj posel je ključnega po-mena stranka X – od nje dobivam polovico prihodkov in vsi večji projekti se uresničujejo preko te stranke. Recimo, da je odgovorna oseba pri podjetju X gospa Mojca. Pred menoj je pomemben sestanek z gospo (gospodično?) Mojco.Kako se bom pripravili na sestanek? Najbrž bom zelo urejen, spočit, pripravljen. In točen! Mobilni telefon bom pustili v drugi sobi in za vsak slučaj ga bom tudi utišal, da mi ga tajnica pomotoma ne prinese med sestankom, saj vendar ne želim, da moja najpo-membnejša stranka dobi občutek drugorazrednosti!

Na ta sestanek se bom pripravili tudi po vsebini: pregledal bom zapiske zadnjih sestankov, preveril izvedbo dogovorjenih nalog glede podjetja X, tajnici naročil, da Mojco postreže s kapučinom in kozarcem vode (tako je Mojca zadnjič naročila na sestanku v svojem podjetju – to sem si seveda zapomnil in to-krat jo nameravam s to podrobnostjo presenetiti).Med pogovorom si bom zabeležil vse, kar bi lahko pozneje uporabil, da zadovoljim željam stranke X. Svoje zapiske bom takoj po sestanku skrbno prebral, jih po potrebi dopolnil ...Moje misli bodo osredotočene na pogovor – ne bom dopustil, da mi uide kakršnakoli podrobnost. Vse je pomembno, vse šteje in tega se zavedam, saj gre za mojo najpomembnejšo stranko. Ključ do mojega uspeha, pravzaprav moje prihodnosti, je v tem, da Mojca občuti in je pravzaprav prepričana, da se name lahko zanese in v meni vidi zvestega, iznajdljivega, odgovornega, sposobnega ... poslovnega partnerja.In če bo Mojca med pogovorom razdražena, lahko bi rekli celo sitna, muhasta, ji najbrž ne bom rekel, da »je to najbrž zaradi tistih dni v mesecu«, ali pač? Se-veda ne, saj želim biti kar se da takten, uglajen, ten-kočuten.Kdo je ta Mojca? Kdo je podjetje X? Kdo je za zame najpomembnejši partner, moja glavna stranka? Seveda, moja žena. Kako bom torej izpeljal najin na-slednji »sestanek«?

Mitja Stantič (Mitja objavlja svoje prispevke tudi na blogu: mitjastantic.blogspot.com)


ROMARSKO POHODNIŠTVO

Notranjost cerkve na sv. Andreja na Gornjih Poljanah.

Cerkev sv. Andreja na Gornjih Poljanah (1065 m) je ena izmed najvišje ležečih cerkva v Notranjsko-kraški regiji

Majski romarski pohod se v soboto, 19. maja 2012, seli na NotranjskoRomali bomo k cerkvi sv. Andreja na Gornjih Polja-nah, ki je najvišje ležeča cerkev na Notranjskem – leži na 1065 m nadmorske višine in je bila prvič omenje-na 1526. leta. Takrat bo že skoraj poletni čas in prav je, da se z na-šim romanjem tokrat dvignemo nekoliko više. Kot so zatrdili domačini, sama pot ni zahtevna, saj je že izhodiščno mesto, do koder se bomo pripeljali, 724 m nad morjem. Približno 4 km nas bo vodila pot po makadamski cesti po gozdu (možna je uporaba otroškega vozička z velikimi kolesi), razen zadnjih 50 m, saj do cerkve vodi samo peš pot. To bo skupaj pri-bližno 1,5 ure zmerne hoje v eno smer.

Odhod je torej v soboto, 19. 5. 2012, ob 9.00 uri v Jer-mendolu.Sv. maša bo predvidoma ob 11. uri. Maševal bo do-mači duhovnik in duhovniki, ki se bodo pohoda ude-ležili. Povabite jih.

Po maši bo možnost tople malice »na žlico« na kmečkem turizmu Jure na Gornjih Poljanah, najviš-jem zaselku Notranjske, lahko pa si omislite tudi kaj iz popotne torbe. Na kmečkem turizmu si bomo lah-ko pogledali njihovo etnološko zbirko kmečkega in gozdarskega orodja ter gospodinjskih pripomočkov, ki je delno postavljena tudi na prostem. Na voljo je obilo prostora za tekanje in igro.

Kako do izhodišča? Z avtoceste Ljubljana–Postojna zavijete na odcepu Unec. Pot nadaljujete po glav-ni cesti skozi Cerknico proti Staremu trgu pri Ložu. Nadaljujete po glavni cesti skozi vasi Pudob, Iga vas, Podgora, potem skozi gozd v smeri Babnega Polja in nekje na pol poti je odcep za Gorenje Poljane (ni hiš in je možnost pustiti avtomobile ob cesti). Tam je Jermendol, kjer bo nekdo počakal. Od tam dalje pa gremo peš po gozdu in makadamski cesti.

Lepo povabljeni v ta prelepi konec Slovenije, kjer bomo gotovo doživeli stik s čudovito naravo in Stvar-nikom, ki nam daje vse to.

Kontaktni telefonski številki: 031 788 282 (Janja in Marko Urbiha) in 041 616 534 (Marija in Ivan Halas).

Romarsko-pohodniška druščina

Več na http://www.loskadolina.info/index.php/tu-risticne-in-izletniske-kmetije/37-TURIZEM-JURE--Jure-KordisLokacija: http://www.loskadolina.info/index.php/turisticne-in-izletniske-kmetije/37-TURIZEM-JU-RE-Jure-Kordisdodatne fotografije pa na http://www.loskadolina.info/index.php/turisticne-in-izletniske-kmetije/37--TURIZEM-JURE-Jure-Kordis


PRIPOROČAMO V BRANJE

Evangeliji omenjajo šest prič Jezusovega vstajenja: Marijo Magdaleno, Marijo, Jakobovo mati, Salomo, Ivano ter apostola Petra in Janeza. ''A prič je mora-lo biti nedvomno več, začenši s posadko, ki ji je bilo naročeno stražiti grob.'' (Rebula, Pričevalci vstajenja, 5) V vsakogar se je doživetje vstajenja zagotovo ne-izbrisno vtisnilo. Danes bi rekli, da so doživeli šok, se soočili s hudim stresom, utrpeli resne psihološke po-sledice … Vsekakor pa je morala vstajenjska noč ho-diti z njimi, ''kamor koli jih je zaneslo življenje, bodisi da so v vstajenje verovali ali ne.'' (prav tam, 6)Kako je novico o praznem grobu sprejel Pilat? Kakšen

Alojz Rebula

Mohorjeva družba v Celju, 1999PRIČEVALCI VSTAJENJA

Bližajoči se velikonočni čas nas vedno znova vabi, naj postanemo s Kristusovim vstaje-njem zaznamovani pričevalci. Na kakšen način nas ta veličastni dogodek zaznamuje in spodbuja k pričevanju, je odvisno od vsakega posebej. Kakšen pečat pa je čudež velike noči pustil na ljudeh, ki so pred dobrimi dva tisoč leti resnično doživeli jutro na vrtu? O tem je razmišljal pisatelj Rebula v knjigi, ki vam jo tokrat priporočamo v branje.

načrt je skoval veliki duhovnik Kajfa, ki ga je vzne-mirjala misel na Betanijo in obujenega Lazarja? Kam so zbežali stražniki izpred groba? Kaj je videl in slišal vrtnar, ki je skrbel za vrt Jožefa Arimatejca, na ka-terem so pokopali Jezusa? Ali je dišavar, ki je prodal miro za maziljenje Gospodovega trupla, odšel na vrt gledat odvaljen kamen? Kaj si je mislila ženska, ki je pogostila apostola na poti v Emavs in morala izstavi-ti račun za tri namesto za dva? …Avtorjeva domišljija torej nadaljuje marsikje suhe in bistvene evangeljske zapise štirih. Morda se nas do-taknejo z novo močjo.

Anselm Grün

Ognjišče, 2010SPOVED

V zadnjem času se vse pogosteje sliši, da so spove-dnice vedno bolj prazne. Avtor ugotavlja, da je to ver-jetno po eni strani posledica pretiravanja v pogosto-sti spovedovanja v zgodnejših časih, po drugi strani pa pomanjkljive teologije in prakse zakramenta po-kore. Zato namesto vzdihovanja po starih časih raje išče način, s katerim kaže na vrednost spovedovanja. Spoved primerja s terapevtskim pogovorom, kjer se lahko spregovori o krivdi in občutkih krivde. Hkrati pa poudari, da spoved prinaša nekaj več kot sam tera-pevtski pogovor, to je izkušnjo odpuščanja krivde.Najprej nam avtor predstavi načine za razumevanje zakramenta pokore. Spregovori o samem pomenu besede spoved, o spreminjanju spovedi skozi zgodo-vino, o tem kako ravnati s krivdo, kakšna je razlika med pravo krivdo in občutki krivde, kako vzeti krivdo

kot priložnost za soočanje z lastno resnico, kar člo-veku vrača dostojanstvo in izraža njegovo svobodo. Potem nas popelje skozi sam zakrament. Predstavi vsak del spovedi in za vsakega poda konkretne po-bude. Zaključi z razmišljanjem, kako dejansko živeti iz sprave – kako se spraviti s samim seboj, z bližnjim oziroma skupnostjo, kako živeti spreobrnitev. Na koncu nas opomni, da je Jezus oznanil ljubečega, po-trpežljivega Boga, ki nam omogoča, da v resnici po-stanemo ljudje.Postni čas nas nagovarja k razmišljanju o načinu svojega življenja. Knjižica Spoved lahko s svojimi konkretnimi in praktičnimi napotki k temu prida no-vega duha in spremeni sam zakrament v resničen obred in praznik sprave.

Petra N.

Knjižica priljubljenega duhovnega pisatelja razkriva del bogatega krščanskega izročila – spregovori o spovedi. Na novo nam odkriva pomen tega zakramenta.


Odlomek iz knjige: Ko govorimo o zimskem obdobju v zakonu, imamo v mislih hlad, grobost in grenkobo. Sanje o pomladi so prekrite z debelimi plastmi ledu, vremenska na-poved pa napoveduje še več ledenega dežja. Če se mož in žena pogovarjata, so to le praktični pogovori o tem, kdo bo kaj naredil in kdaj. Kadar se skuša-ta pogovarjati o svojem odnosu, pa se ta pogovor navadno konča s prepirom in nerešenimi vprašanji. Nekateri pari so se preprosto sprijaznili s sobiva-njem v hladni tišini. Živijo drug mimo drugega, če-prav bivajo v isti hiši. Za svoj hladen odnos zakonca krivita drug drugega.Vprašanje je, kaj pripelje zakon v zimo? Z eno bese-do: togost – ko eden od njiju ni pripravljen spreje-mati pogleda drugega in si ne prizadeva za spora-zum. Vsi pari se soočamo s težavami in vsi se med seboj razlikujemo. Razlike lahko nastanejo zaradi denarja, sorodnikov, vere ali drugih okoliščin. Pari, ki se s temi razlikami niso pripravljeni soočati, se prej ko slej znajdejo v zimskem času svojega zakona. To je obdobje med možem in ženo, ki ne nastane zaradi problemov življenja, temveč zaradi načina, kako se par na probleme odziva in kako se z njimi sooča. Ko začne eden ali oba zakonca vztrajati pri tem, da mora biti po njegovo ali pa nič, že krmarita svoj zakon v čas zime.

ŠTIRJE LETNI ČASI ZAKONAV pretekli (božični) številki glasila smo najavili izid knjige Štirje letni časi zakona. Avtor knjige, Gary Chapman, je svetovno znani zakonski in družinski terapevt ter avtor mnogih uspešnic, med katerimi je najbolj znana Pet jezikov ljubezni, ki je prevedena tudi v slovenščino. Z veseljem vam sporočamo, da je omenjena knjiga tik pred izidom in jo boste lahko po velikonočnih praznikih prejeli tudi vi, bralci glasila. O točnem datumu izida knjige in načinu, kako jo boste lahko naročili in prejeli, vas bomo obveščali na naši spletni strani www.diz.si.

Sodelavci DiŽ

PRIPOROČAMO V BRANJE

MISLICE ZA LEPŠE ZAKONSKO ŽIVLJENJE IN STARŠEVSTVONe bodite v skrbeh, če vas otroci nikoli ne poslušajo. Skrbi naj vas dejstvo, da vas vedno opazujejo. Robert FulghumČe zakon ni srečen, nihče ni srečen. Scott GardnerKdor želi biti zares srečen, mora imeti nekoga, s katerim bo lahko svojo srečo delil. Mark TwainKo moj oče sreča mojo ženo, jo vedno vpraša: »Kako se vede do tebe? Je ljubezniv in spoštljiv?« To me vedno znova spomni na odgovornost, ki jo imam kot mož do svoje žene. Iz priročnika Očetovske pobude


Kako si nas ljubil, Gospod!

Kako si nas ljubil, ko si dopustilsodbo strašno, laž, krivico, molče in vdano, brez boja za pravico.

Kako si nas ljubil, ko si dopustil,da ti blag razbijemo obraz,kronan s trnjem v posmeh sprejel si poraz.

Kako si nas ljubil, ko križ si objel, to mučilo strašno za nje, ki so storili hudo, a ti brez krivde si ga nosil, padal z njim na grudo.

Kako si nas ljubil, ko si ponudil na roke, da ti v meso zabijemo kovino, kaj s človekom, tako ne sme se še z živino.

Kako si nas ljubil, ko si dopustil, križan in ponižan, rabljem svojim še posmeh,za nas prav vsega si se dal, da zmagana bila bi smrt in greh.

J.H.


DAR ŽIVLJENJA

NENAMERNO BREZ OTROKKo se dva poročita, željno pričakujeta otroka, vendar tudi v Sloveniji mnogo zakoncev ostaja nenamerno brez otrok. V mnogih primerih nastajajo stiske, ki jih povzročajo vprašanja, na katera zakonca ne najdeta pravega odgovora: »Kako dolgo bo trajalo? Kakšne možnosti imava? Kaj nama ponuja sodobna medicina, kaj alternativa? Bo to najina življenjska usoda? Bova morala razmišljati o posvojitvi ali rejništvu? Kako bo vse to vplivalo na naju, najin medosebni odnos in odnos do Boga …?«

O takih in podobnih vprašanjih bomo premišljevali na vikend seminarju z naslovom Nenamerno brez otrok. Seminar bo od petka, 13. aprila, do nedelje, 15. aprila 2012, v Oazi miru na Ljubelju. Vodila ga bosta zakonca Kit in Drew Coons iz Amerike.

Zakonca Coons sta dolga leta iskala odgovore na gornja vprašanja (o tem sta napisala tudi knjigo) in vse drugo v njunem življenju podrejala hrepenenju po otroku. Ko nista več zmogla naprej, sta sprejela od-ločitev in vse izročila v Božje roke. O sebi rada pripovedujeta: »Čeprav nimava svojih otrok, se zavedava, da zaradi najinega odgovora Bogu in poslanstva, ki nama je bilo zaupano, danes na tisoče otrok po svetu odrašča v ljubečem objemu obeh staršev.«

Za nas, Slovence, je velik privilegij, da bomo smeli v svoji sredi gostiti tako velika pričevalca, kot sta za-konca Coons, ki sta bila, dokler se nista upokojila, člana velike mednarodne organizacije Family Life, v kateri sta bila odgovorna za razširjanje zakonskih skupin po mnogih deželah sveta ter za usposabljanje voditeljskih parov.

Vabimo vse člane zakonskih skupin, pa tudi tiste, ki niste v zakonski skupini in to berete, da med svojim znanci, sorodniki, sodelavci in prijatelji pomislite na pare, ki doživljajo stisko neplodnosti in bi jim seminar lahko pri tem pomagal. Prosimo vas, da jih seznanite s tem člankom ali jim pošljete povezavo na našo spletno stran in jih opozorite na možnost udeležbe na tem seminarju.

Seminar bo v angleščini, a bo za prevod poskrbljeno.

RUJ ŠUŠTERŠIČ

Lepota našega sveta je v raznolikosti. Ma-ruša, Ajda in Drejc so le dočakali malega Ruja.

Bog Oče je gospodar življenja! Tega se gotovo še posebej zavedajo vsi pari, ki se za ta dar zelo trudijo! Gospodova pota so skrivnostna in za človeka večkrat nedoumljiva. Prav pa je, da smo mu za vsakogar hvaležni - še posebno za vse naše otročičke!


DOMINIK VALJAVEC

Lanskoletni sv. Miklavž je bil pri nas zelo radodaren. Namreč nekaj dni pred svojim prihodom, 2. 12. 2011, me je prinesel ma-mici Marini in atiju Slavku. Sestrica Lucija in bratec Vid sta me že nestrpno pričakovala in sta se me neizmerno razveselila

GAŠPER SINTIČ

Sem Gašper Sintič, drugi otrok mamice An-dreje in očeta Petra. Doma imam tudi brat-ca Žiga. Komaj čakam, da zrastem, da se bova lahko skupaj igrala.

VID ZUPET

Zupetovi z vsemi otroki na praznovanju Terezinega 6. rojstnega dne, novorojenček Vid, sicer rojen 4. januarja, pa je imel 14 dni. Bogu smo hvaležni za vse.


NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

VESELIMO SE VSTAJENJA!

Vabim te, dragi bralec, da v tem trenutku zapreš oči in si poskušaš predstavljati, da sediš pri mizi ob prižgani sveči sam z Jezusom. Pravkar sta povečerjala in vaju nihče ne moti.

Čutiš, kako je Jezus pozoren in potrpežljivo čaka, da mu boš v tihem in zaupnem pogovoru odprl svoje srce in mu zaupal, kaj nosiš v sebi, kaj te teži in skrbi, česa te je strah, kaj bi rad spremenil, pa nimaš moči, kako si želiš, da bi tvoja prijateljica ozdravela, kako si želiš, da bi ti oseba, ki jo ljubiš, hotela in znala na pravi način prisluhniti, kako ti je hudo zaradi besed, ki si jih v navalu jeze, ne da bi pomislil, vrgel ljubljeni osebi v obraz in jo s tem ranil, kako sedaj med vama nastaja velik prepad in se vedno bolj odtujujeta, ne najdeta načina in poti, ki bi vaju pripeljala do prvo-tnega zaupanja … Naštel sem le nekaj stisk, ki jih prepoznavam v sebi. Verjamem, dragi bralec, da ne-kaj podobnega čutiš tudi ti. Zato nama (tebi in sebi) predlagam, da se skupaj odločiva in vso navlako v zaupnem pogovoru izročiva Jezusu, saj psalmist na-roča: »Izroči svojo pot GOSPODU, zaupaj vanj, in on bo storil.« (Ps 37,5) Saj res, kaj bi se midva trudila za življenje po evangeliju, če pa je to nadnaravno življe-nje in ga lahko po Svetem Duhu v nama živi le Jezus sam. Na naju je le, da mu dovoliva.

Pa znamo poslušati?Torej, povabljena sva, da se odločiva in dragemu so-govorniku razkrijeva svoje srce. Ko končava, je na vr-sti On, zato z zanimanjem prisluhneva, kaj nama ima povedati. In reče: »Na svetu imate stisko.« (Jn 16,33) Začudiva se in pomisliva: »Zanimivo, ti, Gospod, veš za najine stiske? Saj jih imava res veliko. Veš, včasih se zdi, kot da se vse okoli naju podira, kot da naju z vseh strani stiska zdaj to, zdaj ono – celo strah pred vojno, lakoto in preganjanjem …« Pa se On ob tem ne ustavi, pač pa nadaljuje: »Toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« (Jn 16,33) In spet zaznava v sebi negotovost. Ne razumeva, kaj misli oziroma kaj naj bi te besede za naju pomenile, zato ga pro-siva, naj jih nama razloži. In kot bi slišala tih šepet v srcu, nenadoma razumeva, da naju opogumlja in

vabi, naj tudi midva verujeva v njegovo zmago in naj se ne ozirava na svet, ki naju skuša prepričati, da je vse zaman, da vse propada in se ruši, da se ne da nič narediti in spremeniti. Spomni naju na njegovo smrt na križu, ki je bila v nekem trenutku za nasprotnike »velika zmaga«, vendar pa mi, kristjani, danes dobro vemo, da je bila takrat bitka le navidezno izgubljena, saj s smrtjo ni bilo vsega konec! Sledilo je vstajenje – RESNIČA IN VELIKA ZMAGA! In prav je, da skleneva najino srečanje z Jezusom in rečeva: »Da, Gospod, hočeva verovati in zaupati v tvojo zmago! Hočeva postajati vedno bolj velikonoč-na kristjana, kristjana, ki se veselita tvojega vstaje-nja. Hočeva s teboj vstajati iz grobov brezupa in ma-lodušja, iz grobov nemoči, zdihovanja, obupavanja in pritoževanja nad vsemi tistimi, ki nama niso pogodu. Hočeva, ne glede na svet, ki naju zavaja in prepričuje, da je vse zaman, da se ne da nič narediti, oznanjati veselo novico ...« Velika noč je pred nami. Priložnosti za veselo novi-co in pokončnost bo več kot dovolj. Torej daj, Sveti Duh, deluj v meni in po meni! Spreminjaj me in tolaži, zdravi moje rane in lajšaj moje bolečine. Daj mi novo srce in me oblikuj po Jezusovi podobi!

Dani

Dani Siter, odgovorni urednik glasila, z ženo Vilmo skupaj vodita Društvo DiŽ

Gospod, veš za najine stiske? Saj jih imava res veliko. Veš, včasih

se zdi, kot da se vse okoli naju podira, kot da naju z vseh strani stiska zdaj to, zdaj ono – celo strah pred vojno, lakoto in preganjanjem.


OTROŠKE DOMISLICE O MAMAH

Zakaj je Bog ustvaril mame?Ona je edina, ki ve, kje je selotejp.To je bil najboljši način, da lahko dobimo več ljudi.V glavnem za čiščenje doma.Da bi nam pomagale na svet, ko se rodimo.

Zakaj ti je Bog dal tvojo mamo in ne kakšne druge mame?Ker smo v sorodstvu.Bog je vedel, da me ima veliko raje kot me imajo druge mame.

Kakšna je bila tvoja mama kot mala deklica?Moja mama je vedno bila moja mama in nihče drug.Ne vem, ker me takrat še ni bilo, toda verjetno je bila precej ukazovalna.

Kaj mora mama vedeti o očetu preden se poroči z njim? Njegov priimek.Poznati mora njegovo ozadje. Ali je slepar? Ali se napije piva? Ali reče »ne« drogam in »da« opravilom?

Zakaj se je tvoja mama poročila s tvojim očetom?Moj oče naredi najboljše špagete na svetu. In moja mama poje veliko.Je prestar, da bi lahko kar koli drugega počela z njim.Moja babica pravi, da mama ni nič razmišljala.

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Petra Berčan (e-pošta: [email protected]), odgovorni urednik Dani Siter (e-pošta: [email protected], telefon: 07/490 35 51, GSM: 041/770 200). To številko je lektorirala Alenka Žabkar (e-pošta: [email protected]). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminarji, e-pošta: [email protected]), Vilma Siter (Pobuda, e-pošta: [email protected]), Maruša Kržišnik (Starševstvo, e-pošta: [email protected]), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, e-pošta: [email protected]), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom, e-pošta: [email protected]), Sabina Majcen (Oh, te tašče, e-pošta: [email protected]), Darja Tratar (Iz življenja zakonskih skupin, e-pošta: [email protected]), Petra Novak (Priporočamo v branje, e-pošta: [email protected]), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, e-pošta: [email protected]), Cvetka in Oton Bogdan (Voditeljski par se predstavi, e-pošta: [email protected]), oblikovanje in grafična priprava: Katarina in Igor Podgajski (e-pošta: [email protected]). Fotografije za to številko so prispevali: družina Berčan, družina Mohorčič, Jože Jagrič, Benjamin Siter, Robi Rokavec, Igor Podgajski in Dani Siter. Naslovnica: Jure BurjekTisk: Tiskarna Schwarz d.o.o. Naklada: 3000 izvodov.Glasilo je brezplačno. Kdor želi pri izdajanju glasila finančno pomagati, se lahko odloči za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na transakcijski račun društva: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB, d. d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00 1-900, namen: podporna naročnina. Z zbranimi sredstvi bomo lahko glasilo še naprej izdajali, plačali stroške za poštnino in druge spremljajoče stroške. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati delo zakoncev Siter, ki sta nosilca programov Zakonca na skupni poti, lahko svoj mesečni prispevek nakazujete na transakcijski račun: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB, d. d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00 1-901, namen: prostovoljni dar. Če se zgodi, da ta sklicna številka »ne prime«, napišite datum – na primer: 00-02102009. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

ZA LETO 2012 PROGRAM DiŽ ŠT. DOGODEK INFORMACIJE IN PRIJAVE

1 Vikend seminar Postati »starš« navkljub neplodnosti13.-15. april 2012, Ljubelj, Oaza miruPOZOR: glej obrazložitev na str.: 44

Darja in Gordangsm: 041 229 046

e-pošta: [email protected]

2 Vikend seminar za voditeljske pare: Postajati Jezusov učenec in njegova priča20.-22. april 2012, Crikvenica, Life CenterPOZOR: glej obrazložitev na str.: 33

Erika Novakgsm: 041 459 666


3 Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare: Teologija telesa Janeza Pavla II.podaljšan vikend, delo in počitek, 02.–06. maj 2012, Crikvenica, Life CenterPOZOR: glej obrazložitev na str.: 33



4 Romarski pohod k cerkvi svetega Andreja na Gornjih Poljanahv soboto 19.5.2012, odhod ob 9-ih v Jermendolu

Janja in Marko Urbiha, gsm: 031 788 282Marija in Ivan Halas, gsm: 041 616 534

5 Duhovni teden za družine, od petka do petka v Veržeju03.–10. avgust 2012, Marijanišče

Andreja in Janko Brumecgsm: 070 863 693


6 Regijska srečanja za voditeljske pareseptember 2012; srečanja bodo: Leskovec (Škofija NM in župnije v Posavju), Celje (Škofiji CE in MB), Veržej (Škofija MS), Ljubljana (Škofija LJ) in Koper (Škofija KP)

Dani Sitergsm: 041 770 200


7 Temeljni vikend seminar za zakonske pare05.–07. oktober 2012, Celje, sv. Jožef

Petra Novakgsm: 051 318 439


8 Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare: Božje kraljestvo je med vami (Lk 17,21)19.–21. oktober 2012, Crikvenica, Life Center



9 Temeljni vikend seminar za zakonske pare09.–11. november 2012, Ankaran, Debeli rtič

Turistična agencija BooM, Krškotel.: 07/492 16 74; gsm: 041 684 320


10 Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare: Božje kraljestvo je med vami (Lk 17,21)23.–25. november 2012, Crikvenica, Life Center



glasilo diz 1-2012

Documents