Glasilo OŠ Stopiče, Stopiče Letnik VI Številka 1

Junij, 2012

Drage bralke, dragi bralci!

Leto je zopet naokoli in ponovno je pred vami glasilo OŠ Stopiče Glas izpod Gorjancev. Za nami so precej

pestri meseci, ki so vsakomur izmed nas natresli veliko prijetnih trenutkov, nepozabnih spominov,

nedvomno pa bo vsem nam ostalo to leto posebej zapisano v mislih, saj smo pridobili tako teţko pričakovano

športno dvorano.

Uredniški odbor smo to leto sestavljali učenci novinarskega kroţka pod mentorstvom Karmen Blatnik.

Potrudili smo se, da smo ubesedili čim več takšnih dogodkov na naši šoli, tako da boste bralci dobili

nekakšno sliko ţivljenja med šolskimi zidovi. V glasilu boste našli kar nekaj zanimivih literarnih

prispevkov, pesniški stihi so dokaz, da imamo na naši šoli tudi odlične pesnike, opisanih je kar nekaj

dejavnosti, ki so se odvijale tekom šolskega leta. Prepričani smo, da bo prav vsak izmed vas našel nekaj

zase.

Zahvaljujemo se vsem učencem in mentorjem, ki ste kakorkoli prispevali k nastajanju gasila. Prispevkov je

bilo res veliko in ker nismo mogli objaviti vseh, se vam za to opravičujemo.

Ţelimo si, da vam korak v dolge počitniške dni popestrijo sledeče strani, naj vam bo branje v uţitek.

Predvsem pa vam ţelimo, da počitnice preţivite brezskrbno, si naberete novih moči, počnete tisto, za kar

vam je med šolskim leto primanjkovalo časa … in se imate neizmerno lepo.

Učenci novinarskega kroţka:

Eva Renuša, Nina Turk, Katja Kobe, Vesna Udovč in Jakob Zaletelj

Klavdija Ucman, 7. a

Ob izidu šolskega glasila

Spoštovane učenke, učenci, bralci glasila!

Vodilo naše šole od leta 2008, ko smo oblikovali skupno vizijo, se glasi:

»Dosegali bomo uspehe, če bomo nadaljevali v smeri strpnih medsebojnih

odnosov in posodabljanju ter urejanju našega delovnega okolja.«

V šolskem letu, ki se počasi izteka, smo dosegli ogromno. Oktobra smo se učenci, zaposleni, starši in krajani

veselili otvoritve in uporabe teţko pričakovane nove telovadnice. Pogoji za pouk športne vzgoje so se

izboljšali, s tem pa tudi doseţki učencev.

V glasilu Glas izpod Gorjancev je predstavljen drobec letnega dogajanja na šoli. Šolsko leto je mozaik,

sestavljen iz prijetnih, uspešnih, veselih, pomembnih dogodkov. Namen šolskega glasila je med drugim

informiranje učencev, staršev, krajanov in ostalih bralcev o našem skupnem delu ter uspehih. Prispevki

učencev so tematsko različni in so nastajali pod mentorstvom učiteljev treh triletij. Skozi projekte poskušajo

učitelji mentorji posredovati učencem spretnosti in veščine, ki jih za vsakdanje ţivljenje potrebujemo. S

pestro ponudbo interesnih dejavnosti in izbirnih predmetov razvijamo notranjo motivacijo posameznikov.

Angleščina, nemščina, francoščina odpirajo vrata v Evropo. Ko jih obvladamo, komuniciramo z drugimi

narodi, pa tudi poklicne poti so bolj pestre.

Upam, da ste bili z doseţenimi uspehi zadovoljni. Če ne, ponuja novo šolsko leto priloţnosti, da stvari

izboljšate.

Vsem sodelujočim učencem, učiteljem, mentorici šolskega glasila hvala za ustvarjalni duh. Obilo uţitkov ob

prebiranju prispevkov v prijetnih, razburljivih počitniških dneh.

mag. Mateja Andrejčič

ravnateljica

KAZALO

ŠPORTNA DVORANA STOPIČE………………………………………………………………...1

LITERARNI KOTIČEK ……………………………………………………………...................4

STIHI …………………………………………………………………………………………15

JEZIKOVNI KOTIČEK ……………………………………………………………………...21

INTERVJU …………………………………………………………………………………..27

DOSEŢKI UČENCEV ………………………………………………………………………..32

NAJBOLJŠA ŠPORTNIKA LETA ……………...………………………….…………………..36

ROKOMET JE MOJA IGRA ………………………………………………………………….37

EVROPSKA VAS …………………………………………………………………………….38

TEHNIČNI DNEVI …………………………………………………………………………..39

KULTURNI DNEVI …………………………………………………………………………42

ŠOLA V NARAVI – 7. RAZRED ……………………………………………………………...45

ŠOLA V NARAVI – 4. IN 5. RAZRED ……………………………………………………….. 47

DEJAVNOSTI, PRIREDITVE ………………………………………………………………..48

RAZVEDRILNI KOTIČEK …………………………………………………………………. 53

VRTEC ……………………………………………………………………………………….55

1

Učenci 3. in 4. razreda: Z novo telovadnico

smo zelo zadovoljni, saj imamo sedaj ure

športne vzgoje v dvorani in ne več zunaj na

mrazu. Za gibanje imamo zelo veliko prostora,

udeleţujemo se lahko veliko različnih športnih

dejavnosti, predvsem zanimivo pa je plezanje

po plezalni steni.

ŠPORTNA DVORANA STOPIČE

Splošno znano je, da športna vzgoja večini učencev predstavlja enega izmed najbolj

priljubljenih šolskih predmetov. Na naši šoli pa do nedavnega ni bilo čisto tako. Dolga leta

smo izvajali ure športne vzgoje in vse aktivnosti v zvezi s tem v precej majhnih prostorih,

mnogokrat pa smo se tudi v največjem mrazu razgibavali zunaj. A v veselje nas vseh, tako

učencev kot učiteljev, so se stvari drastično spremenile na bolje. Jeseni, natančneje 30.

oktobra, smo dobili novo sodobno športno dvorano. Tako so postale ure športne vzgoje tudi

za nas največji uţitek.

Pri novinarskem kroţku smo o tem, kaj pomeni pridobitev nove športne dvorane za šolo in

kraj, povprašali prebivalce Stopič, trenerje, športnice, učitelje in ravnateljico naše šole.

Jelka Močnik, knjiţničarka na OŠ Stopiče in krajanka Stopič:

Najpomembnejše je, da imajo sedaj učenci pogoje za izvajanje športne

vzgoje. Nadalje športna dvorana omogoča športno udejstvovanje in rekreacijo

tudi za ostale: za klube, za krajane … Sedaj si bomo lahko v domačem kraju

ogledali tekme in prireditve. Mislim, da bo ponovno zaţivel rokomet, ki je bil

pred leti doma v Podgorju. Hkrati z gradnjo športne dvorane se je dogradila

ali obnovila infrastruktura v okolici. Pridobili smo in bomo tudi obiskovalce

in večjo prepoznavnost Stopič v širšem okolju.

Silva Kirn, krajanka Stopič: Mladi v Stopičah so pridobili prostor, kjer

se lahko druţijo in koristno ter zdravo preţivljajo prosti čas. Stopiče so

bolj obiskane, ker prihajajo športnice in športniki na treninge in tekme tudi

iz drugih krajev, s tem pa spoznava več ljudi tudi naš kraj.

Vesna Udovč in Katja Kobe, učenki 8. r OŠ Stopiče: Za

naju pomeni športna dvorana vir dobrih doseţkov in

pridobitev velikega prostora. Zaradi telovadnice smo lahko

med športno vzgojo več notri in nam ni potrebno hoditi ven

na mraz. Dvorana nama je zelo všeč, ponosni sva nanjo in jo

skupaj s sošolci ohranjamo čisto.

Meniva, da so zaradi dvorane tudi same Stopiče bolj

obiskane. Ţe ko pridejo trenirat sem, si verjetno vsak ogleda

vas in meniva, da na vsakemu pusti vtis.

2

Breda Zajc, prof. športne vzgoje:

Neprecenljiva pridobitev za učence, velika

obveza za učitelje. Verjetno si nihče izmed

tistih, ki so vsa ta leta imeli telovadnico, ne

zna predstavljati, kaj je nam pomenil prvi

korak skozi nova vrata. Z novo pridobitvijo

odpade neprestano razmišljanje, kje bomo

delali, kaj bomo lahko naredili, kakšno bo

vreme, kakšen program si naj zastavimo…

Zdaj si bomo lahko postavili konkretne cilje in

jih tudi uresničili.

Ravnateljica mag. Mateja Andrejčič:

Največji doseţek za OŠ Stopiče v letu 2011

je zagotovo izgradnja nove športne dvorane.

Šola je pridobila z zakonom predpisane

prostorske pogoje za izvajanje programa

devetletne osnovne šole. Da je bila izgradnja

upravičena in potrebna, dokazuje uporaba

dvorane v popoldanskem času za treninge

ŢRK in rekreacijo društev ter krajanov vseh

treh KS. Zagotovo na razvoj in uresničevanje

vizije šole vpliva tudi dobro sodelovanje šole

s krajem.

Učenci 8. in 9. razreda: Nova

športna dvorana nam daje vse

moţnosti za izvajanje pravih

športnih aktivnosti in sedaj vsi

radi telovadimo. S svojo

prostornostjo, tribunami,

raznoraznimi rekviziti in super

garderobami na vse nas vpliva

zelo pozitivno. V telovadnici

imamo večje moţnosti za gibanje,

sodobno opremo za izvajanje vseh

vrst športa, in tako za nas

telovadba ni več nujno mučenje,

temveč nam je v uţitek in

zavedamo se, da tudi nujna za

razvoj telesa in ohranjanje

zdravja. Všeč so nam tudi koši in

goli.

Učenci 6. in 7. razreda:

Nad novo telovadnico smo

zelo navdušeni, predvsem

zato, ker imamo sedaj

boljšo in bolj zanimivo

telovadbo z obilico dobrih

rekvizitov, veliko več

moţnosti imamo za

treninge in priprave na

športna tekmovanja. Za

vsakega se najde nekaj, kar

ga veseli in v tem resnično

uţiva.

Andrej Murn, učitelj na OŠ Stopiče in

trener v RK Krka: Po mojem mnenju smo

z novo športno dvorano pridobili predvsem

odlične pogoje za udejstvovanje na vseh

športnih področjih. Predvsem pomembni so

kvalitetni prostorski pogoji, saj so le ti

predpogoj za izvajanje pouka športne

vzgoje in drugih s športom povezanih

dejavnosti.

Kaja Hudelja, učenka 9. r in rokometašica: Končno smo dobili tudi

športno dvorano v Stopičah, kar je za vse učence pa tudi za tiste, ki se v

prostem času ukvarjajo s športom, velika pridobitev. Zame kot za

krajanko in rokometno igralko je to izjemno dobro, saj imam dvorano pri

roki za treninge. S pomočjo te dvorane pa mislim, da se bo tudi šport v

Podgorju razvil in da se bodo rezultati pokazali v kratkem času.

3

FOTOUTRINKI Z OTVORITVE TELOVADNICE

Učenci novinarskega kroţka

Romana Tomšič, prof. športne vzgoje: Telovadnica … športna dvorana … sanje, ţelje

prenekatere generacije otrok na naši šoli. Leta in leta je bila športna vzgoja dokaj okrnjena

za nekatere vsebine, na trenutke tudi monotona in predvidljiva, predvsem v deţevnih in

hladnih dnevih, ko ni bilo moţno vaditi na zunanjih igriščih. Učenci so to sprejemali kar

nekako samoumevno, potrpeţljivo. Potrebno je bilo veliko iznajdljivosti in prilagajanja s

strani učiteljev in učencev. No, pa dovolj o minulih letih. Zdaj jo imamo – veliko, toplo,

svetlo … najlepšo, saj je naša. Počasi se navajamo nanjo in zelo uţivamo. Upam, da jo bodo

tako učenci kot zaposleni zadovoljno uporabljali.

LITERARNI KOTIČEK

4

V TRETJI DEŢELI

(domišljijski spis – pravljica)

Za dvanajstimi gorami in tremi vodami, v Tretji deţeli, je v majhni leseni hišici ţivela majhna

punčka s svojo mamo. Imela je sneţno belo muco.

Nekega dne se je v gozd odpravila nabirat jagode. Nabrala je tri jagode. Ko se je hotela

odpraviti, je zaslišala krik. Šla je pogledat. Tam je bil sedmeroglavi zmaj, ki je lovil škrata.

Punčka je prišla do zmaja in ga hotela brcniti, a se je zmaj prestrašil in takoj odletel. Škrat se

ji je zahvalil in ji podaril šopek ţivordečih vrtnic. Tudi ona se mu je zahvalila in ga povabila

na čaj. Seveda škrat ni zavrnil povabila, ker je vedel, da mu je punčkina mama ukradla

mošnjiček s čarobnimi olivami.

Prišla sta do skromne hišice s tremi prostori, v kateri sta ţiveli z mamo. Ko je mama zagledala

škrata z dolgo belo brado in podolgovatim nosom, je omedlela in izginila v zemljo. Punčka je

od začudenja spustila košaro in škratovo roko, tako da je škrat lahko pobegnil. Vedela je, da je

bilo vse to škratovo maslo. Od ţalosti je bridko zajokala.

Prva solza, ki jo je potočila, se je spremenila v vilo Jesenko, druga v vilo Pomladanko in tretja

v vilo Poletko. Pred punčko so tako stale tri dobre vile. Muca ji je skočila v naročje in začela

prestrašeno mijavkati. Punčka jo je pomirila in jo dala na leseno klop, ki jo je izdelal njen

pokojni oče.

Vile so jo vprašale, zakaj joka, ko pa je zunaj toplo in sije sonce. Punčka jim je od začetka do

konca vse po vrsti povedala. Vile so takoj, ko je punčka končala pripoved, izginile. Prišle pa

so nazaj s srebrno kočijo, ki je bila vpreţena s srebrnim trirogim samorogom. Usedle so se v

kočijo in poletele skozi čarobno nebo. Pristale so sredi temnega gozda. Naprej so morale peš.

Hodile so tri minute, dokler se niso ustavile pred škratovo votlino.

Vile so izrekle urok in vsi škrati so zaspali. Punčka se je pritihotapila v votlino in takoj

zagledala svojo mamo. Odvezala jo je. Preden pa sta odšli, je mama vzela še mošnjiček.

Odpravili so se domov.

Olive so se razpočile in s tem so izginili tudi škrati. Vsi so bili veseli. Mama in punčka sta se

zahvalili dobrim vilam, ki so bile zares dobrosrčne. Vile so se poslovile in s kočijo vred

izginile. Pustile so le drobno darilce, za katero nihče ne ve, kaj je v njem.

Maša Trampuš, 5. r

Ţiga Brkopec, 1. a

5

POVODNI MOŢ

Prebral sem balado Povodni moţ, ki jo je napisal pesnik France Prešeren. V nadaljevanju vam

bom pokazal, kako bi pesem po moje zvenela, če bi Prešeren ţivel in pesnil v današnjem času.

L'ubl'anska dekleta so od nekdaj po razvratu slovela,

med njimi je seksi Urša najbolj cvetela.

V petek zvečer je v disku ritko vrtela

in si novega ţrebca hudo ţelela.

Ura bila je ţe precej pozna,

ko Uršo zagrabi ţelja grozna.

V svetlobi luči Poršeja rdeč'ga,

zagleda mladen'ča srepo strmeč'ga.

Takoj vid'la je Urša bogat ulov,

lepega mladca hot'la je odvleč' domov.

Frajer to vidi, stopi do nje in reče:

"A bi mi ti nar'dila mal' sreče?«

Ona v glavo - kao - zardela,

potem pa urno v objem pohitela,

da je nebi kakšna leva bejba prehitela.

Jo stisne ob sebe pri prič',

ji paše njegov stisk ko sam hudič.

Vrtita se na parketu pozno v noč,

ko jo kar naenkrat povabi proč.

Ji je čist' vseeno al' je frejal' poročen,

mu seksi šepne: »Ti sam' poţen'!«

Urša ga strastno gleda spod obrvi,

ko mladec namenoma volan spusti.

V vodo deročo sta padla en, dva, tri,

za njima u L'ubl'an'ci niso našli nobenih sledi.

V teh verzih je zajeto bistvo pesmi Franceta Prešerna: prevzetna dekleta iščejo atrakcije in

uţitke. Ţelijo biti v središču pozornosti. Vseeno jim je, če pri tem koga prizadenejo. Njihova

zgodba se konča nesrečno.

Erik Kastelic, 8. b

Ţan Brkopec, 8. b

6

MOJA MLADOST IN MOJI STARŠI

Pravijo, da je mladost lepa in vznemirljiva, a polna vzponov in padcev. Glavno je, da imaš ob

sebi nekoga ravno takrat, ko ti je najhuje, ne gleda na to, kakšen je ob čisto vsakdanjem

dnevu.

Recimo moja mami. Tudi jaz sem svojeglava, trmasta, neposlušna, sovraţim, ko moram delati

tisto, česar ne ţelim in ne maram, kadar mi mami kakor cerkveni zvon vsak dan ponavlja, naj

si ţe enkrat pospravim to ropotijo, ki mi leţi po sobi.

Ne maram tudi, ko mami hoče, da posesam ravno, ko je na sporedu moja najljubša serija. A

vendar skozi mladost, odraščanje ugotovim, da mami potrebujem. Tako je bilo tudi neke

sončne nedelje, ko smo se odpravili na sprehod. Oblečena sem bila v kratko majico, ki mi je

bila prekratka in bila sem videti kot velikan v nedrčku, a meni se je to zdelo »kul«. Mami mi

je rekla, naj se preoblečem v daljšo majico ali pa si vsaj nekaj ogrnem okoli ledvic, ker si jih

bom spet prehladila. Nisem je poslušala. Mislila sem si, da moram zdaj ţe sama poskrbeti za

svoje zdravje in da bom ţe sama odgovarjala zase. Zvečer sem se vrnila domov čisto

prepihana, saj je veter bril kot zmešan. Malo mi je bilo ţal, da nisem s seboj vzela puloverja, a

se na to potem nisem več ozirala. Čez dva dni sem se ponoči zbudila z groznimi bolečinami v

trebuhu in mehurju, vse me je peklo, nisem mogla zaspati. Jokala sem. Na noge sem si

nataknila tople nogavice, to je bilo vse, kar sem lahko storila sama. Jokala sem, mami je prišla

v kopalnico in me vprašala, kaj me boli. Sama je kar hitro ugotovila, da sem si prehladila

ledvice, prinesla mi je vroč čaj z aspirinom, termofor in ledvični pas. Bolečine so se kmalu

pomirile in hitro sem zaspala. Bilo mi je grozno ţal, da je na sprehodu nisem poslušala in sem

se ji upirala, rekoč, da znam sama odgovorno ravnati s seboj. Mamičina presoja je bila

pravilna. Obiskali sva zdravnico, ki nama je sporočila, da imam vnete ledvice in naj bom

štirinajst dni raje še doma. Mami ni rekla nič. Vedela je, da mi je ţal in se mi je le iskreno

nasmehnila. Bila sem ji hvaleţna, da mi je pomagala in me ni pustila, ker sem se na sprehodu

delala tako odraslo. Bila sem hvaleţna, da je bila tam. In sama mislim, da bi starši morali biti

ob svojih obupnih najstnikih ravno, ko jim je najhuje. Ko zbolijo, ko jih zapusti simpatija in

jim stre srce, ko se sprejo z najboljšim prijateljem, seveda pa tudi takrat, ko se zapletejo v

resne teţave s starejšimi ali če jim kdo grozi. Takrat morajo storiti nekaj, da se to konča.

Vzgojna pa je tudi kakšna kazen, da ne bo pomote. Ja, potem še en mesec nisem smela na

računalnik in to se mi je zdelo zelo prav. Starši so resda sitni in najbolj grozni na svetu, a so

vedno tu za nas takrat, ko jih najbolj potrebujemo. Zato ne vem, kaj bi, če takrat mami ne bi

bilo zraven. Kar pa ne pomeni, da morajo mame ves čas skakati okrog nas, nam nositi dolge

rokave, nam pisati naloge. Ne, za to moramo poskrbeti sami.

A mladost je pač mladost. Je odraščanje, v katerem spoznamo dobre in slabe plati sveta, je

čas, ko spoznamo sami sebe. Pa tudi če skače čez jarek, a je zraven most, mladost je še zmeraj

mladost. Vaţno je le, da imamo ob sebi nekoga, mamo ali očeta, ki nas bo potegnil gor, ko

bomo zdrsnili v jarek in to hvaleţnost jima moramo tudi pokazali.

Tinkara Koračin, 7. a

7

POTOVANJE DO NAJLEPŠE ROŢE

Zjutraj sem se zbudila in stopila k oknu. Na omarici pod njim sem našla mamino sporočilo, na

katerem je pisalo, da je ponoči začela teţko dihati in jo je oče odpeljal v bolnišnico. Bila je še

toliko pri močeh, da je napisala pismo. Prosila me je tudi, naj je ne obiskujem, saj bi jo videla

v groznih mukah.

Dopoldne v šoli nisem prav nič poslušala, kajti nisem in nisem si mogla iz glave izbrisati

mame. Pri uri knjiţevnosti sem vendarle ujela nekaj na uho. Slišala sem nekaj o čudeţni in

največji roţi, ki ozdravi vsakogar in še tako smrtne bolezni. Pot do nje naj bi bila vrata, ki se

prikaţejo sredi vrta, ko ga najbolj potrebujemo.

Tisto popoldne sem čepela na stopnici pred vrati in opazovala ptice na vrtu. Pripovedi v šoli

sicer nisem verjela, vendar nisem mogla verjeti svojim očem, ko sem zagledala vrata, ki so

bila postavljen sredi vrta. Da bi se prepričala, sem stopila proti njim in jih odprla. Stopila sem

v velik prostor, ki se je končal z manjšimi vrati. Še nekajkrat sem stopila skozi manjša in še

manjša vratca. Za najmanjšimi vratci pa se mi je odprl pravi raj, sredi katerega je bil čudovit

vrt. Na vrtu je rasla čudeţna roţa, ki se je svetlikala v popoldanskem soncu. Roţa je spala.

Stopila sem do nje in jo odtrgala. Prebudila se je in mi dovolila, da sem jo odnesla mami.

Mama se je roţe razveselila in takoj ozdravela. Če ji ne bi prinesla roţe, bi mama zagotovo

umrla, sedaj pa spet teka z mano po vrtu, roţa pa je ovenela in se vrnila v čudeţni vrt. Svoje

zgodbe do sedaj pa nisem zaupala še nikomur.

Leja Udovč, 5. r

Nagrajenka natečaja Srečanje najmlajših literatov osnovnih šol

Tudi v tem šolskem letu je Javni sklad RS za kulturne dejavnosti razpisal literarni natečaj

Srečanje najmlajših literatov osnovnih šol, na katerem je prejela nagrado Maša Trampuš,

učenka petega razreda matične šole. Ustvarila je kar nekaj literarnih besedil, komisijo pa je še

posebej navdušila pravljica Gobje kraljestvo, ki je bila predstavljena na zaključni prireditvi v

četrtek, 17. maja 2012, v avli Krke, tovarne zdravil.

Mentorica Brigita Prus

GOBJE KRALJESTVO

Nekoč je ţivel reven moţ, ki je imel tri sinove. Seveda so bili vsi, razen najmlajšega, stari več

kot 7 let. Nekega dne so se igrali v gozdu skrivalnice. Najstarejši brat se je skril za grm, poln

borovnic. Ko jih je jedel, je zelo glasno cmokljal. Hitro sta ga odkrila. Najmlajši brat pa se je

skril za veliko skalo nenavadne oblike. Tam ga brata nista našla, zato se je neznansko

dolgočasil. Na skali je zagledal vrata, na katerih so bile narisane gobe. Medtem ko si je

ogledoval vrata, sta ga brata ţe našla. Bilo je pozno in morali so se vrniti domov.

8

Ponoči je najmlajši brat zbudil svoja brata. Točno opolnoči so odšli v gozd. Ogledovali so si

skalo, vendar se ni nič zgodilo. Čakali so in čakali. Točno sedem minut čez polnoč se je skala

zasvetila. Bratje so se prestrašili. Vrata so se odprla, zato so vstopili. Pot jih je vodila v

prečudovite gozdove. Hodili so naravnost, dokler niso prišli do majhnega jezera, ki je v

mesečini nastajal iz prelepega slapa. Bili so tako navdušeni, da sploh niso opazili, da so padli

v roke dvanajstim gobjim razbojnikom. Ti so imeli lesene sablje in puške, ki so streljale

jagode. Mlajšemu bratu je bilo to strašno všeč.

Še preden so razbojniki začeli streljati, je mimo prineslo gobjega kralja in kraljico s svojo

številno vojsko. Sam kralj je razbojnikom – mušnikom ukazal, da pustijo tri nenavadne

velikane pri miru. Mušniki so zbeţali, še preden je kralj dokončal ukaz. Bratje so se srčno

zahvalili gobjemu kralju. Ta pa jim je le odgovoril: »Mi smo dobre gobe. Sprejmemo

vsakega, ki je dobrega srca.« Kralj je vse tri brate povabil na veliki gobji ples.

Bratje so se na vsak način ţeleli zahvaliti kralju. Razmišljali so in razmišljali, nato pa je kralj

sam prišel do njih. Prosil jih je, če lahko vse mušnike in druge gobje razbojnike preţenejo iz

gobjega kraljestva.

Na gobji ples so prišli vsi povabljeni pa tudi nepovabljeni gostje. Prišli so tudi vsi razbojniki,

ki so ţiveli v gobjem kraljestvu. Bratje so planili nanje in jih ujeli v veliko mreţo. Obesili so

jo na drevo in nadaljevali s plesom.

Po končanem plesu so se poslovili, vzeli mreţo z razbojniki in odšli. V svoj svet so se vrnili

skozi posebna vrata. Razbojnike so vrgli v veliko jamo, sami pa so se utrujeni in skoraj miţe

odpravili domov. Ulegli so se v postelje in se pogreznili v globok spanec. Zjutraj niso

zagotovo vedeli, ali je bilo gobje kraljestvo resnično ali so le sanjali.

Maša Trampuš, 5. r

Tilen Kovačič, 7. a

Mitja Jerman, 9. a

9

KOT ZVEZDA NA NEBU

Ljudje zorimo počasi in z leti. To je misel Toneta Pavčka. To misel si razlagam kot neko

učenje čez celo ţivljenje. Človek nikoli ne dozori do konca, saj se vsak dan naučimo kaj

novega o ţivljenju.

Morda mi ne boste verjeli, ampak jaz ne razmišljam kot najstnik, ampak kot odrasla oseba, saj

imam v mislih ţe zastavljene cilje v ţivljenju. Na tem področju ţe delam. Imam ţe izbrano

osebo, ki bi jo rad imel ob sebi do konca ţivljenja. Ampak ta izbrana oseba je v najstniških

letih, kar me zelo moti, saj gleda drugače na svet kot jaz.

Ţivljenje med odraščanjem je zelo nevarno, saj te lahko majhna neumnost spravi v teţave do

konca ţivljenja. Zato pa imam starše, ki me vodijo v pravo smer, na pravo pot.

Včasih grem z bratom na nogometno tekmo. Seveda tam ne gre brez alkohola in ker sem še

mlad in ranljiv, sem se dal zavesti. Starejši so mi ponudili alkohol. Sprva sem ga zavračal, a

kasneje sem se dal pretentati. Naslednji dan sem občutil posledice. Spraševal sem se, če sem

res to jaz. Sam sebi sem bil velika uganka. Prisegel sem si, da ne bom do polnoletnosti nikoli

več poskusil alkohola, saj če sem trezen, se bolje počutim in se lahko zabavam na različne

načine z druţino, prijatelji, sosedi,…

V svoji vasi sem kar priljubljen, saj se s sosedi dobro razumemo, si pomagamo,

zato si prijateljstvo štejem kot veliko vrednoto. Moja vrednota je tudi druţina. Če otrok nima

druţine, je popolnoma izgubljen, osamljen, ne znajde se v zunanjem svetu in lahko zaide na

kriva pota. Druţina je zame to, da jo sestavljajo trije pomembni členi: oče, mati in otroci. Oče

je glava druţine. Tako je tudi pri nas. Ko sem ţe pri očetu, naj povem, da je oče moj vzornik,

saj ga zelo občudujem, kaj vse je pretrpel, ustvaril v ţivljenju in povrhu je še izjemen oče. Uči

me, kako naj grem po njegovih stopinjah. Moj oče veliko računa name. Jaz pa po tihem

razmišljam, če bom prenesel tako veliko vlogo, breme, kot ga prenaša on.

Moja pričakovanja v ţivljenju so nadpovprečna, saj si ţelim biti najboljši oče, dober moţ,

iskren prijatelj, si ustvariti lep dom. Če mi uspe, bom naredil veliko zabavo in nanjo povabil

vse.

Joţe Turk, 9. b

Matic Šurla, 6. a Nejc Udovč, 9. b

10

MLADOST JE PAČ MLADOST

Mladost. Kaj sploh je mladost? Teţko bi rekla, kaj je, vem pa, da je uporniška. Zaljubljena. Pa

neposlušna. In polna lepih spominov in dogodkov. Mladost je lepa. In svojeglava.

Najpomembnejše pa je, da v mladosti doţivimo obilico lepih in tudi malo manj lepih stvari.

Mladost nam da krila, da v njih poletimo nekam daleč, daleč stran…

Ura je 6:11. Budilka zvoni. ''Eva, vstani!'' mi za dobro jutro zakriči mami. Pa se ne odzovem.

Še vedno sem nekje v sanjah, kjer sem princesa in me čaka princ na bele konju. Podoben je

Niallu, pevcu v skupini One direction. ''Eva!!!'' se spet zadere mami. Počasi se zbudim in

skočim iz postelje. Mrko voščim mami dobro jutro in odidem v kopalnico. Sovraţim jutra.

Sovraţim budilko. Sovraţim šolo. Ne sovraţim pa njega. Mojo ljubezen, ki sploh ne ve, da

obstajam. On je edini razlog, zakaj sploh grem v šolo. Pogledam se v ogledalu. Videti sem kot

čarovnica z bradavico na nosu. Začela sem dobivati mozolje. ''O, fuj!'' se zadere Ţiga, potem

me pa še brcne. Saj bi ga nazaj, pa se mi ne da. Ko sem se končno vsa uredila, sem spila

mleko in odšla na avtobusno postajo. Prišel je avtobus in usedla sem se na sedeţ, kjer vedno

sedim. Razmišljala sem. O njem. Pa o njem. Pa o njem. In potem se v moje misli prikrade

misel, zakaj sanjam o njem. Zakaj sploh sanjam o njem? Sem le še ena punca, ki jo je obsedel.

Pa saj bi še razmišljala, a avtobus je ustavil. Odšla sem v garderobo, kjer so me mnoge

prijateljice spraševale, kaj je. Bila sem precej slabe volje. Pa vendar sem imela na sebi masko.

Masko z nasmeškom. Navzven sem sijala, notri v srcu pa se mi je podiral svet. Pouk je minil

precej dolgočasno. Sovraţim pouk. Odšla sem še na kosilo, potem pa domov. Na avtobusu so

se mi spet prikradle misli o njem…

Ko sem prišla domov, sem priţgala računalnik. Seveda, pozabila sem, da je mami dala

računalnik pod kodo, da ne bi bila na njem. Pametno, pametno, mami, sem si mislila, samo

kaj, ko si geslo napisala na listek in ga potem čisto 'neopazno' nalepila na zaslon računalnika.

Na facebooku ni bilo nič pametnega, zato sem se zleknila na kavč in začela gledati TV, bolj

natančno nadaljevanke. Prva beseda, ki je bila slišati od mami, ko je prišla domov je bila: ''A

spet gledaš te limonade?'' ''Ne mami, to niso limonade, to so nadaljevanke, a si zdaj lahko

malo tišja?'' Bila sem jezna. Hotela sem mami povedati, da sem zaljubljena. Pa nisem vedela,

kako. Zadnje čase je bila zelo stroga in z očijem sta vedno dejala: ''Šola je na prvem mestu.''

Baje. Odšla sem v sobo, naredila nalogo in se zleknila na posteljo. Spet sem imela v glavi

njega.

Nato sem zaspala. Zbudilo me je neţno boţanje po glavi. Bila je mami. To je to. Moram ji

povedati, kaj se dogaja. Bila sem kot paradiţnik. Vsa rdeča v obraz. In začela sem. Ko sem

začela, sploh nisem mogla nehat. Kar samo iz sebe je prišlo. Povedala sem ji, da imam v

mislih samo njega. Zjokala sem se ji v naročju, ona pa me je zibala kot majhnega otročka.

Njena edina beseda je bila: ''Moja princeska je zaljubljena.'' Skupaj sva sedeli in se

pogovarjali do večernih ur. Vedela sem, da me ne bo izdala in da mi bo vedno stala ob strani.

Kako čudovito mamo imam, sem si mislila. Na koncu mi je rekla, da je bilo tudi njej teţko me

gledati tako. Da jo je bilo strah zame, ker sem na enkrat iz majhne princeske odrasla v uporno

najstnico. Temu smo se smejale in tako končale najin pogovor.

11

Ema Turk, 1. a

Mladost je pač mladost in k vsaki mladosti sodijo tudi straši. Tu so za to, da nas varujejo in

nam govorijo take prikupne vzdevke. ''Princeska!'' je zakričal Ţiga. ''Nehaj jokat', pa prid' v

sobo, da se še enkrat stepeva.'' Ja, mladost je pač mladost, sem si mislila in se z nasmehom na

obrazu odpravila v Ţigovo sobo.

Eva Renuša 7. b

PREDSTAVA JANKO IN METKA

Predstavo Janko in Metka smo si ogledali v kulturnem centru Janeza Trdine. Voţnja z

avtobusom je bila prijetna. Najprej sem hotel sedeti z Vjolo, ampak sem sedel z Nejcem. Ko

smo prišli, nam je učiteljica Zlata razdelila vstopnice. Malo smo še počakali in kmalu smo bili

pri gospe, ki je pregledovala vstopnice. Jaz sem sedel v vrsti 7 desno in na sedeţu je bila

številka 35. Ko se je predstava začela, so malo zatemnili dvorano.

Najboljša in najbolj smešna oseba je bila čarovnica, ker je bila rdeče barve in je skočila v peč.

Janko in Metka sta bila otroka dobrega srca. Zlobna mačeha se je hotela znebiti otrok. V

prvem poizkusu ji ni uspelo, ko pa je poizkusila drugič, ji je uspelo. Janko in Metka sta se

izgubila v gozdu. Ponoči, ko sta spala, je zlobna mačeha kosila travo. Ob tem prizoru smo se

vsi zelo smejali. Ko sta prišla k čarovnici, se nam je zdelo, da čara, ampak so to bile le vrvice.

Delala se je prijazno, bila je pa zlobna. Janka je hotela zrediti, Metko pa je stradala. Bila je

kot sluţkinja. Janko je bil zaprt v postelji, ki je bila kletka. Čarovnica ga je večkrat potipala za

prst, da bi ugotovila, če je dovolj debel. Janko ji je namesto prsta dal palico od lučke.

Čarovnico je kmalu minilo potrpljenje. »Kar takega bom pojedla,« je rekla. Metki je ukazala,

naj zakuri peč. Metka je čarovnico pretentala. Namesto Janka je v peč šla čarovnica. Medtem

je njuna zlobna mačeha umrla in za vse je bil odgovoren njun oče. Zelo se je razveselil Janka

in Metke.

Ko je bilo konec predstave, so se vsi priklonili in mi smo zaploskali. Začela je igrati ista

glasba kot na začetku. Spet smo se zbrali in šli v pare. V paru sem bil z Vjolo. Na avtobusu

sva sedela skupaj. Ko smo prispeli v šolo, smo pisali o predstavi.

Le nekaj nas je dobilo nalogo, da zgodbo dokončamo doma, med njimi sem bil tudi jaz. In

tako smo doţiveli še eno prijetno voţnjo in lepo predstavo.

Tomaţ Stupar, 3. r

Sara Šušteršič, 7. a

Ajda Turk, 3. r

12

MED PRAZNIKI

Boţič in novo leto sem preţivel doma. Pred boţičem smo šli v Ljubljano, da si ogledamo

lučke. Za silvestrovo smo jedli biftek. Ko smo se najedli, sta prišla k nam dedek in babica.

Potem smo šli vsi skupaj ven. Zunaj smo spuščali rakete. Ko smo prišli noter, sem šel spat.

Počitnice so mi bile zelo všeč. Malo sem ţe pogrešal šolo.

Anţe Cimermančič, 2. r

MED PRAZNIKI

Med prazniki sem se igrala z barbikami. Šli smo v

gozd. Podirali smo drevesa. Za novo leto smo spuščali

pasje bombice. Gledali smo tudi rakete. Delala sem

domačo nalogo. Šli smo v mesto. Pripravili smo

novoletno večerjo. Babi je nama z bratom dala liziko

in bonbone. Reševala sem kriţanko. Na računalniku

sem igrala club pingvin. Risala sem in vsak dan brala.

Te počitnice so bile zelo, zelo lepe.

Laura Omerzu, 2. r

13

14

DEFINICIJE LJUBEZNI

V 7. razredu smo pri slovenščini obravnavali delo Feria Lainščka z naslovom Ajša Najša in

ljubezen in pri tem prišli do spoznanja, da vsak od nas ljubezen pojmuje nekoliko drugače.

Vsak učenec se je zamislim, kaj mu ta pojem predstavlja in nastalo je kar nekaj zanimivih

definicij ljubezni.

Ljubezen je potrpeţljiva, se ne napihuje, ne

misli hudega, ne veseli se krivice, veseli se

pa resnice. Vse opraviči, vse varuje, vse

prenese.

Ţan Rajk, 7. b

Ljubezen je, ko nekomu, ki ga imaš rad,

odkriješ svoja prava čustva in mu zaupaš,

poveš skrivnosti in ga nikoli ne izdaš.

Jakob Zaletelj, 7. b

Ljubezen je nekaj lepega. To je, da te ima

nekdo rad in te podpira, ti pomaga. Pravijo,

da ko si zaljubljen, lahko narediš vse.

Ljubezen je, da se imata dva rada in da sta

rada skupaj.

Matej Omerzu, 7. b

Ljubezen je, če ti fant pomaga pri domači

nalogi in se ti nasmehne, je veliko v tvoji

druţbi, kjer se počutiš dobro. Imaš nekoga

rad. Ljubezen je nekaj lepega.

Nina Staniša, 7. b

Ljubezen so po mojem mnenju čustva oz. občutki, ki jih teţko opišeš. Ljubezen je neka

pozitivna moč med dvema osebama, ki se močno ljubita in sta pripravljena ţiveti skupaj in

morda imeti tudi druţino. Ljubezen ti velikokrat dela tudi problemčke, biti zaljubljen in ko v

druţbi zaslišiš ime te osebe, kar zaţariš. Ljubezen je velik korak višje od simpatije. Ljubiti

nekoga pa je nekaj najlepšega in ga imeti rad. V ljubezni si dve osebi stojita ob strani, tako v

dobrih kot v slabih in teţkih trenutkih. Ta oseba ti največkrat daje pozitivno upanje, moč, če

padeš in se ne znaš pobrati iz teţav, ti priskoči na pomoč, te spodbuja v določenih stvareh in

te ime zelo, zelo rad.

Ana Šimc, 7. b

David Šeruga, 6. b

Tinkara Koračin, 7. a

STIHI

15

SANJARJENJE…

Ko se zjutraj zbudim,

si najprej zaţelim,

da krila dobim.

Od nekdaj sem hotela leteti,

kot galebi prevzeti,

od takšne lepote, ki sveti.

Ta ţelja nikoli ne ugasne,

kot lepote krasne,

ki ţenejo moje sanje vanje.

A niso se mi še uresničile,

da bi se s pticami vrtinčile

v njihovem krogu idile.

A zato verjamem v sanje,

da me nočna lepota ponese vanje,

ko z belim oblakom preidem v spanje.

Vesna Udovč, 8. a

Robert Kobe, 6. a

SVOBODA

Veter šepeče mi stihe,

moje misli pa plavajo drugam.

Ţelim si nekam, kjer bom sam!

Ţelim si svobode,

nočem šole,

niti številk, pa naj bodo sode ali lihe,

nočem dragih oblek, niti zlate vode.

Ţelim si svobode.

Dovolj imam svoje sobe,

dovolj kričečih besed, da je vse narobe.

Ţelim si svobode.

Leţim na postelji, gledam v zrak,

Kakšen bo moj naslednji korak?

Svoboda večna.

Pa bom res srečna?

Katja Kobe, 8. a

PRIJATELJICA

Moji prijateljici Maruša je ime, skupaj

hodiva v 6. b.

Ona rokomet trenira,

a pri matematiki od dolgočasja umira.

Čeprav je rokomet igra za njo,

se zaradi nogometa kregamo.

Saj ona za Ronalda navija,

kar mene ubija.

Ker najboljši je Messi,

saj zna z ţogo in njegovi so lepi dresi.

A z Marušo sva prijateljici vseeno

in skupaj sva veselje eno.

Ajda Brkopec, 6. b

16

Vilenica, mentorica Karmen Blatnik

PRIJATELJI

Potem, ko filma je ţe konec,

ali knjigo sem prebral,

mi tako dolgčas postane,

da bi najraje kar zaspal.

Res, da ko dolgčas mi postane,

ne vem, kaj delal bi.

A vedno vem, da blizu mene

čakajo prijatelji.

In z njimi se lahko zabavam

dneve in noči,

zato imam pravo prečo,

da na svetu so prijatelji.

Jaz rad z njimi ţogam se

in veselim,

se z njimi skrivam

in podim.

A včasih je veselo,

ker pri njih celo prespim,

a zgodaj zjutraj se zbudim,

da spet lahko norim.

Tudi oni so veseli,

da skupaj se igramo,

zato se vedno

super imamo.

Edino s prijatelji

kaj delim,

ker tujcem ne zaupam,

ali pa se jih bojim.

Lahko jim zaupam,

da ne bodo nič izdali,

lahko se zanesem,

da mi bodo pomagali.

Jaz svoje prijatelje

resnično rad imam, Meta Brkopec, 8. a

ali oni meni

ali jaz njim kaj dam.

Imam prijateljev veliko,

ki dobri se mi zdijo,

včasih so tiho,

včasih pa norijo.

Robert Kobe, 6. a

OTROK SPRAŠUJE ...

Kako miš ve,

da mora beţati pred mačko?

Kako listavec ve,

da ima liste namesto iglic?

Kako ţarnica ve,

da sveti, ko je tema?

Kako mi vemo,

da morajo biti copati na nogi,a ne na glavi?

Luka Cigale, 4. b

MEDVEDEK SLADKOSNEDEK

Medvedek Sladkosnedek je velik

sladkosned.

Je medvedjo hrano in slaščice za pobed.

Ta medvedek je zelo poseben, saj poje vse,

kar dobi,

ribe, jagode prav vse.

Tam v gozdu je doma,

ko je lačen, v vas prihlača.

Po smetnjakih brska, ropota,

da lovce na plan zbeza.

Neţa Bartol, 4. b

17

BRANJE… ČUDOVITO POTOVANJE

Kaj je branje?

Branje je eno

čudovito potovanje.

Kaj občutiš, kadar bereš?

Občutiš, da si kralj in

se na vse dereš.

Branje je res čudovito potovanje,

saj sam si s seboj

in na čudovitem potovanju.

In res, če še ne veš,

je knjiga vedno s tabo,

vsak trenutek samo s tabo.

BRANJE, ČUDOVITO POTOVANJE

Branje je čudovito potovanje,

ki misli ti napolni z zabavnimi,

s čudovitimi ali z ţalostnimi dogodki.

Ob branju spoznaš stvari,

ki jih do sedaj nisi poznal.

Besede prelepe te pošljejo v svet pravljic,

v preteklost ali k razburljivim

pustolovščinam.

Knjiga te pošlje na potovanje čudovito,

kjer pozabiš na čas in vse okoli sebe.

Ko te branje ponese v pravljični svet,

si srečen, ţiv in samozavesten.

Kadar pa si ţalosten, te razveseli

in postane tvoja najboljša prijateljica.

Ob branju pa se zaveš tudi tega,

da je ţivljenje čudoviti dar,

v katerem spoznaš mnogo stvari

in ga moraš dobro izkoristiti.

Za konec pa ugotoviš to,

da pametni ljudje v sebi nosijo veliko

bogastvo.

Maja Prešern, 5. r

Leja Udovč, 5. r

18

MOJ BRAT

Moj brat Gregor vedno modruje

in se s tem od drugih razlikuje.

Računalnik mu ugaja,

ob vikendih pozno vstaja.

Rad montira in sestavlja

ter za sabo ne pospravlja.

In čeprav se krega,

je dober kolega.

Zvečer mi ne da spat',

drugače ga imam kar rad.

Jan Karpljuk, 5. r

MOJA SESTRA KAJA

večkrat mi nagaja.

Po hiši se sprehaja

in nič ji ne ugaja.

Rada dolgo spi

in se druţbe veseli.

V roki mobi drţi,

a ko pozvoni,

se vsa spremeni.

Se gleda v ogledalo,

kje preveč je in kje premalo.

Veliko trenira,

za rokomet umira.

Bi rada bila velika,

a se tudi delu rada izmika.

Zaveda pa se,

da šola je vse.

Naj nagaja, se sprehaja,

to še vedno je edina Kaja.

Jo rada imam

in nikomur je ne dam.

Nika Hudelja, 5. r

SESTRE

Zakaj morajo biti sestre?

Zakaj sploh ţivijo?

Le zakaj jih dobimo?

So le male tečnobe.

Cvilijo in razgrajajo cele dneve tako glasno,

da ti gre gotovo čez uho.

Imeti starejšo sestro je še huje,

ker ti samo ukazuje in

neprestano nekaj modruje.

Za njih je značilno,

da cele dneve

pred računalnikom sedijo,

se s prijatelji kaj dogovorijo

in se zraven ves čas smejijo.

Res je z njimi teţko ţiveti,

pa vendar jih je lepo doma imeti.

Veliko naučijo nas,

zato se tudi za njih

vedno najde čas.

Maša Trampuš, 5. r

SESTRA

Lepo je imeti sestro, ali pa tudi ne.

Sestra je pravi zaklad

in ne le nadloga,

kot bi to rekel nekdo,

ki ga sestra ne uboga.

Lepo je, če mi pomaga

pri domači nalogi,

splete moje dolge lase

ali kakšno modro pove.

Lepo je imeti sestro, ali pa tudi ne.

Vendar ţal ni tako lahko,

ampak to je pač tako.

Ţivljenje bilo bi preveč dolgočasno,

če bi vse teklo gladko.

Lepo je imeti sestro, ali pa tudi ne.

Klavdija Hočevar, 5. r

19

MATIC

Ko nimam pojma o nalogi

in naloga teţka je,

vedno pravo imam priloţnost,

da sošolec mi pove.

Ker moj sošolec ter prijatelj

redno se uči,

jaz vedno ga sprašujem,

on pa rad pomaga mi.

Ko pride domov,

vedno mu hamburger zadiši,

potem pa na mizi

špinača leţi.

Seveda pa v bliţini

veliko prijateljev ima,

vsak dan jih pokliče,

da z njimi se igra.

A včasih tudi on

kakšno stvar vpraša me,

jaz pa mu odgovorim:

"Nimam pojma, kaj to je!"

Res se rad veliko zabava,

učenje pa mu dobro ni,

pa čeprav se ves dan trudi,

da v šoli pet dobi.

Nekega dne

pa bo zrasel Matic

in postal bo

res fajn stric.

Robert Kobe, 6. a

NOČ

Zunaj tiha noč,

ki ima svojo moč.

Vsi lahko zaspimo

in si nekaj zaţelimo.

Pride jutro in pohitimo,

da iz postelje pravočasno zbeţimo.

Nejc Brulc, 4. b

Ajda Brkopec, 6. b

SMEH

Smeh beţi, če ga kdo lovi.

Smeh ni kar tako,

da bi rekel halo.

To je resna stvar,

ki raste in raste,

dokler ne preraste.

Recept:

Smej se veliko,

da bilo ti bo lepo,

da se smejal s tabo bo vsakdo.

Nejc Brulc, 4. b

20

LISTEK IN SVINČNIK

Listek: Listek po zraku šumi.

Svinčnik: Svinčnik se huduje, listek naj miruje.

Listek: Listek pade na mizo.

Svinčnik: Svinčnik na listek steče.

Listek: Listek brţ odteče.

Svinčnik: Svinčnik se jezi.

Listek: Listek pa smeji.

Svinčnik: Svinčnik ponori.

Listek: Listek brţ zbeţi.

Svinčnik: Svinčnik ga ujame.

Listek: Listek hoče stran.

Svinčnik: Svinčnik se polomi.

Listek: Listek pa raztrga.

Svinčnik: Svinčnik se podrgne. HLAST

David Bauer, 4. a

V GOZDU, NARAVOSLOVNI DAN

Ta kraj sem si izbral zato,

ker je tukaj najbolj mirno.

Drevo bi vprašal,

zakaj ne gre po svetu?

Ko bi se le lahko pogovarjal s tabo!

Bi govoril z mano?

Nejc Ţagar, 3. r

Lovro Šimc, 1. a

JEZIKOVNI KOTIČEK

21

AUSFLUG NACH KLAGENFURT

Es war Freitag, den 18.Mai 2012. Die Schüler desSchulfachesDeutsch der Grundschule

Stopiče und der Grundschule Brusnicehabeneinen lehrfachten Ausflug nach Klagenfurt

gemacht. Wir haben einen Leiter gehabt. So war der Weg sehr interessant und lehrfacht. Der

Leiter war sehr freundlich undnett.Zuerst haben wir uns den Fürstthron und das Zollfeld

angesehen, wo die Herzogseinsetzung stattgefunden ist. Dort haben wir unsere Imbisse

gegessen.Den Weg haben wir mit der Besichtigung der Kirche von Maria Saal fortgesetzen.

Die Kirche ist sehr groß und wuchtig. Ihre Innere ziert ein sehr schöner Altar.Die Stadt

Klagenfurt war unsere nächste Station. Wir haben uns die Statue des Drachens, das Symbol

von Klagenfurt, angesehen. Dort war auch der Denkmal von großartiger Maria Theresia.

Danach sind wir nach Landeshaus des Kärntens gegangen, wo wir uns den Saal der Wappen

und den Fürststein angesehen haben.An den Wänden konnten wir die Wappen von 665

FürsDie letzte Station unseres Ausfluges nach Klagenfurt war der Besuch des Parks

Minimundus. tfamilienbesichtigen.Dort waren verkleinerte Sehenswürdigkeiten aus aller

Welt, von der Kirche heiligen Peters zu dem Eifelturm.

Für mich war die Besichtigung des Parks Minimundus das interessanteste Teil des Ausfluges.

Dann sind wir uns entlang dem Wörthersee gefahren und so sind wir uns nach Hause zurück

gefahren.

Diese Schulexkursion habe ich sehr lehrfacht und lustig gefunden. Ich wünsche mir, dass wir

mehr solcher Ausflüge haben würden!!!!!

Gašper Kastelic, 9. a

22

MEIN PORTRÄT

Ich bin MetaBrkopec. Ich komme aus Slowenien aus Novo mesto. Ich bin am 22. August

1998 geboren. Ich bin 13 Jahre alt. Unser Haus ist groß und mein Zimmer ist auch groß. Ich

gehe in die Schule Stopiče in die Klasse 8.

Mein Hobby ist Zeichnen. Ich habe einen Hund Bobi. Er ist sehr freundlich. Meine Freunde

sind Vesna, Katja, Monika, Metka, Erik, Ana, Adelina…

Ich esse gern Obst und Pizza und ich Trinke gern Wasser.

Mein Tagesablauf: Ich stehe jeden Tag um 6.00 Uhr auf. Ich gehe in die Küche und

frühstücke. Dann gehe ich in die Schule. Der Unterricht fängt um 8.00 Uhr an. Um 13.30 Uhr

ist die Schule aus und ich fahre mit dem Bus nach Hause zurück. Um 16.30 Uhr essen wir

Mittagessen. Um 21.30 Uhr essen wir zu Abend.

Wir (unsere Familie) fahren in Urlaub im August und Februar. Wir gehen ans Meer und in die

Berge. Mir ist es gut. Und du?

ANGLEŠKA DELAVNICA:

SHEPHERD'S PIE, PANCAKES

V petek, 4. 5. 2012, smo se učenci 7. razredov udeleţili angleške delavnice pri ge. Hlača.

Razdelili smo se v skupine. Ena je pekla palačinke, druga je lupila krompir, tretja je rezala

čebulo. Ko smo spekli Sheppherd's pie in palačinke, smo se z vso hrano še pošteno najedli.

Bilo je zelo zabavno, zanimivo in slastno, pa še nekaj novih kuharskih veščin smo pridobili.

Sodelovali so: Maruša Novak, Barbara Kobe, Teja in Nina Klemenčič, Tinkara Koračin,

Antonios Meglič, Primoţ Kulovic, Primoţ Pirc,Vida in Irena Bačar, Domen Mervar, Ana

Šimc, Rebeka Bartolja in Klavdija Ucman.

Maja, Rebeka in Aleks

On Friday 4th May 2012 7th grade pupils participated English classes workshop under Mrs.

Hlača leadership. We split into groups. One group made pancakes, the other group peeled

potatoes and the third group cut and chopped onions. When we baked Sheppherd's pie and

pancakes, we ate all the food and we were full. It was very funny, interesting and delicious,

and we even obtained some new cooking skills.

Maja, Rebeka in Aleks

23

SHEPHERD'S PIE –MESNA PITA S KROMPIRJEM

INGREDIENTS -sestavine

1 lbbeef / lamb / veal and pork (mixed)

5 oz chopped onion

3 table spoons butter or oil

3 cloves garlic, minced

1 1/4 cupstock / gravy / meat jelly

1 teaspoonflour or cornstarch

tomato paste

1 tablespoonWorcestershire sauce, or

1 1/2 teaspoons winevinegar

thyme, salt, pepper, cayenne

2 lbpotatoes

1 cupmilk (about)

3 oz butter

1 tablespoon grated dry cheddar

1 tablespoon grated Parmesan

INSTRUCTIONS- navodila

Chop, process or mince the meat. Cook onion in the fat until soft. Add the meat and garlic,

stirring well; then raise the heat so that the meat browns. Turn it over in large sections with a

spatula, so that it browns all over. Pour off any surplus fat. Add some of the liquid and bubble

gently for 5 minutes. Sprinkle on flour or corn starch, stir again and add the remaining liquid.

Let it bubble to a rich sauce, adding the various flavorings to taste. Meanwhile scrub, boil and

peel the potatoes. Set aside a couple and slice them thinly. Mash the rest with the milk and

butter, seasoning to taste. Put the meat into a shallowdish. Spread the mashed potato on top

and, with the slices, make a ring around the edge. Scatter the cheese over, and brown under

the broiler at a moderate heat, or at the top of a hot oven.

24

PANCAKES

Ingredients/ sestavine:

100 g flour

1 egg 250 ml milk

salt

oil

sugar

jam

First you put 1 egg, a bit of salt, some flour and milk. You put hem into a bowl and you mix

everything together. We call this mixture 'BATTER'.

You put a bit of oil into the frying pan and you heat it. Then you pour some batter into the

frying pan. You fry it first on one side, then you fry it on the other side. When both sides are

done you put it on a plate, you spread some jam. And that's it.

ANGLEŠKA DELAVNICA

V četrtek, 10. 5. 2012, smo imeli učenci osmih razredov angleško delavnico z naslovom

SWEET THINGS, CAKES, PIES AND OTHER STUFF. Torej kakor vam ţe naslov pove, smo

pekli sladke stvari. Delavnico smo začeli ob 13.15, sprva smo se lotili peke nuteline torte z

bananami. Ţe ob samem pogledu na recept smo mislili, da bo peka zelo zahtevna, vendar se je

izkazalo, da ni. Ko smo pripravili torto, smo se lotili še peke pice. Ta je bila nekoliko laţja.

Ko je bilo vse pripravljeno, smo se lotili še najbolj zanimivega dela, in sicer jedenja, njamiiii.

Ker je bila torta veliko prevelika za nas, je je veliko ostalo, zato smo jo odnesli učiteljem, ki

so imeli govorilne ure. S torto so bili zadovoljni in prav tako naši trebuščki.

Sodelovali so: Sara Judeţ, Sara Omerzu, Nika Auguštin, Ţan Brkopec, Aleš Drab, Metka in

Urška Staniša pod vodstvom ge. Hlača.

Upamo da bomo delavnico izvajali še kdaj.

25

Sledi še recept, ki ga najdete tudi na internetnem naslovu

http://www.kulinarika.net/recepti/3603/sladice/torta-nutella/

Testo:

6 jajc

2 dag sladkorja

18 dag moke

1 pecilni prašek

1 vanilin sladkor

4-5 ţlic Nutelle

Nadev:

0,5 l sladke smetane

5 ţlic Nutelle

Preliv:

2 dcl vode

5 ţlic sladkorja

PIZZA Dough Recipe

1 pound (or about 3 1/2 cups) high gluten flour

3/4 cup warm water

1 tablespoon vegetable oil

1 1/2 teaspoon active dry yeast

1 1/2 teaspoon sugar

1 teaspoon salt

In a heavy-duty stand mixer fitted with dough hook, add the water, oil, yeast, salt, and sugar.

Mix thoroughly until yeast has fully dissolved. Add flour and mix on low speed until all of the

flour and water have mixed and a stiff dough ball forms, about 3 to 4 minutes. Stop mixing as

soon as the dough ball forms as this type of dough should not be kneaded.

CAMBRIDGE ENGLISH READERS

Učenci 6. razreda smo v letošnjem šolskem letu sodelovali na mednarodnem natečaju v

kreativnem pisanju zaloţbe Cambridge UniversityPress. Na voljo smo imeli dve knjigi: What

a Lottery! in Let Me Out. Let Me Out je zanimiva zgodba o robotu, ki se ne glede na

okoliščine obnaša tako, kot je bil programiran. Na koncu ubije svojega lastnika in išče novega

gospodarja. Knjigo smo prebrali pri pouku, drugo pa pri varstvu. Doma smo odgovorili na

vprašanja in napisali spremenjen konec zgodbe. Nekaterim je prav lepo uspelo. Konec maja

smo prejeli priznanja v angleščini s povabilom, naj še kdaj sodelujemo na tem natečaju.

Ajda Brkopec, 6. b in Špela Gorenc, 6. a

26

PETER AND HIS MUM

Peter: Mum! I'm going out to play basketball.

Mum: OK, but tidy your room first.

…

Peter: I've done it.

Mum: Now you must mop the floor.

Peter: But …

…

Peter: My room's perfectly clean. Can I go now?

Mum: No! Look at the windows. They're very dirty. Clean them.

Peter: But muuum…

Mum: Clean them right now.

…

Peter: OK, I've done it. Now I'm going to play basketball.

Mum: OK.

Peter: (goes out and comes back in five minutes)

Mum: Why have you come back?

Peter: I'm too tired to play basketball.

Robert Kobe in Matic Šurla, 6. a

FRANKOFONSKI DAN

V petek, 25. maja, smo se učenci 7. in 8. razredov pri izbirnem predmetu francoščina

odpravili v Kranj na frankofonski dan. Avtobus smo si delili z učenci iz osnovne šole Otočec

in Center. V Kranju smo si na srednji ekonomski šoli ogledali razne predstave, ki so jih

pripravili učenci iz šol, kjer se učijo francosko. Vse plesne, dramske, pevske točke so bile

pripravljene v francoščini. Uvodu so sledili pozdravi ravnateljev, učiteljev, predstavnikov

ministrstev, francoskega inštituta ter zavoda za šolstvo. Točke so bile različne, vsak od nas si

je gotovo zapomnil eno, ki mu je najbolj padla v oči. Spoznavali smo nove prijatelje, dobili

ideje za našo predstavo za prihodnje leto in opazovali scenografijo ter kostume.

Tinkara Koračin, 7. a

27

MLADI ČLANI RK

»Ljudje ţivimo v zavetju drug drugega.« (irski pregovor)

V sodelovanju s KORK Stopiče smo v mesecu oktobru nastopali na prireditvi za starostnike,

decembra smo izdelovali voščilnice, meseca maja smo prispevali v Košarico RK.

Jelka Močnik

BELEŢKO IN FOTOAPARAT IMA VEDNO V TORBI

Dolenjski list – vsem Dolenjcem znan časopis. Ena od novinarjev pri navedenem časopisu je

tudi ga. Irena Novak, ki je hkrati tudi so urednica revije Živa ter mati dveh otrok. Glede na to,

da je polno zaposlena v službi in doma, sem jo vseeno poprosila za kratek pogovor.

Katja, najprej naj ti povem, da sem zelo počaščena, da me uvrščaš med znane osebnosti. Kljub

temu, da je moje delo pod budnim drobnogledom javnosti, se namreč sama nerada

izpostavljam oziroma se izpostavljam le toliko, kot je potrebno zaradi narave mojega dela. Če

bi mi medijska slava kaj pomenila, bi se najbrţ odločila za delo pri kateri od televizijskih hiš,

a sem raje izbrala lokalni časopis. Tu se novinarji lahko s posebno tenkočutnostjo lotevamo

lokalno pomembnih tem, ki določajo naš vsakdan morda še veliko bolj kot vele dogodki, o

katerih poročajo nacionalni mediji; na prve strani pridejo tudi zgodbe o ljudeh, ki jim večina

ostalih medijev ne namenja nobene pozornosti, a to še zdaleč ne pomeni, da si je ne zasluţijo.

Rodili ste se v Novem mestu v dokaj številčni družini, bili ste namreč trije otroci. Se lahko na

kratko opišete in poveste, kakšno je bilo vaše otroštvo?

Sem Irena Novak, po poklicu novinarka, ki dela pri časopisu Dolenjski list ter sem sourednica

revije Ţiva. Sem najmlajša od treh Pavličevih otrok. Imam veliko lepih spominov na dom, ki

sta ga moja starša postavila v Velikih Brusnicah in kjer smo z bratom in sestro, starim očetom

in stricem ţiveli v skupnem gospodinjstvu. Mama je skrbela za vse, tako mi ni bilo treba ţe

zelo zgodaj v vrtec, ampak me je zjutraj pogosto zbujal vonj po sveţe kuhanih ţgancih in

mleku.

Kot skoraj vsak otrok ste tudi vi obiskovali osnovno šolo. Kakšne spomine imate na šolo?

Kateri je bil vaš najljubši šolski predmet?

28

Šolo sem vzela nadvse resno. Mama ve povedati, da sem se v nekaj dneh sama naučila brati,

saj so nekateri moji sošolci to ţe znali in jaz nisem hotela zaostajati. S tem so se mi na široko

odprla vrata v svet branja. Najljubši predmeti v šoli so vedno povezani z učitelji; koliko so nas

znali pritegniti k obravnavani učni snovi in nas spodbuditi, da smo vrtali še dlje. Imela sem

srečo, da me je poučevala prof. Alenka Krese, ki je hitro opazila moje zanimanje in talente in

me je znala usmerjati in mi nalagati zadolţitve, ob katerih sem osebnostno rasla. Poučevala je

slovenščino in nemščino, to sta bila tudi moja najljubša predmeta, dejavna sem bila pri

novinarskem kroţku in šolskem radiu, nepogrešljiva pa tudi pri oblikovanju šolskih prireditev.

Po končani osnovni šoli in gimnaziji ste študirali na Fakulteti za družbene vede. Zakaj ste se

odločili za to pot?

Ţe v osnovni šoli sem si ţelela postati novinarka in to se niti po gimnaziji ni spremenilo.

Vedela sem, da bom študirala novinarstvo, ker mi je bilo to ţe od nekdaj všeč.

Ste imeli pri študiju kakšne težave? Ste kdaj pomislili, da ste izbrali napačno pot in bi morda

raje študirali kaj drugega?

Zanimali so me tuji jeziki, predvsem francoščina in nemščina, morda mi je danes nekoliko

ţal, da vsaj enega tujega jezika nisem študirala vzporedno.

Katera je bila vaša prva zaposlitev in zakaj ste se odločili zanjo?

Zanimivo je, da sem prvi prispevek za Dolenjski list napisala ţe v šestem ali sedmem razredu

osnovne šole, takrat za rubriko Mladi dopisnik. Veliko novinarjev, ki zdaj soustvarjamo

časopis, nas je tako začelo novinarsko pot. Po diplomi na Fakulteti za druţbene vede so na

Dolenjskem listu iskali novo delovno moč in takoj so me sprejeli. Takrat sem razmišljala, da

bo to začasna zaposlitev, letos pa bo minilo ţe deseto leto, odkar sem se zaposlila.

Kot ste že povedali, pišete za časopis Dolenjski list. Kako poteka vaš delovni dan?

Moji dnevi so zelo pestri in dinamični, nikoli pravzaprav ne vem natančno, kaj bo prinesel

dan. To me pri tem delu privlači in odbija hkrati, predvsem pa polni z adrenalinom, od

katerega smo novinarji kar odvisni. Delo običajno načrtujemo za teden dni vnaprej na sejah

uredništva, a se novinarji vsakodnevno odzivamo na aktualno dogajanje, ki ga tako rekoč ni

mogoče predvideti. V torbi imam vedno beleţko in fotoaparat, nikoli ne veš, kaj se zgodi ţe

na poti v sluţbo. Prijetnejši del mojega dela so obiski in pogovori na terenu. Ob obilici

vsakodnevnih informacij in druţini pa pogosto šele pozno zvečer, ko se vse umiri, najdem čas

za pisanje.

So vas službene dolžnosti zanesle tudi kam drugam po Sloveniji ali pišete le o dogodkih, ki se

odvijajo v Novem mestu ter njegovi okolici?

Občasno poročamo tudi od drugod, če je dejavnost, dogodek ali oseba povezana z našim

lokalnim okoljem in presodimo, da je to zanimivo. Sluţbeno sem bila pred nekaj leti tudi v

Bruslju, ko sem predstavljala institucije Evropske unije.

29

O čem največkrat pišete?

Spremljam aktualno dogajanje v novomeški občini, s svojim pisanjem opozarjam na

probleme, nepravilnosti, obveščam, posebej rada pa se lotim reportaţnih zapisov. Redno

pišem za prilogo Ţiva, ki jo tudi sourejam.

Se vaši članki kdaj nanašajo tudi na mladino?

Pogosto, sploh odkar imam tudi sama otroke. Otroci nas pogosto pritegnejo, da dobimo nov

navdih za pisanje. Izhodišče za naše pisanje so namreč pogosto osebna doţivljanja.

Večkrat pišete sami ali še s kom sodelujete?

Včasih se kakšne teme loti več novinarjev, ki vsak na svojem koncu preverijo, na primer v

kakšnih avtomobilih se vozijo občinski funkcionarji in potem podatke zberemo v skupen

zapis.

Imate poleg službe kakšne hobije, s katerimi se ukvarjate? Kaj radi počnete v prostem času,

za katerega domnevam, da ga ni veliko?

Nisem zapečkar, a sem zelo rada doma, brez obveznosti, ko lahko kaj skuham, kaj v miru

preberem, pobrkljam na domačem vrtu in se igram s hčerkama ali odidem na obisk k mami v

Velike Brusnice.

Imate za prihodnost kakšne morda neuresničljive želje?

Kakšen oddih na Kanarskih otokih ali kaj podobnega bi se prilegel. Sicer pa ne, ţivljenje je tu

in zdaj. Ţe danes je lepo.

Vaš moto se glasi… ?

Uţivaj ţivljenje, ker nikoli ne veš, kaj te čaka v prihodnosti.

Hvala za prijeten pogovor in še veliko uspehov v prihodnosti!

Hvala tudi vam, uţivajte v ţivljenju, ki vsak dan prinese kaj novega!

Katja Kobe, 8. a

30

ZDRAVNICA IZ NAŠIH KRAJEV

Maja Denkovski je bila nekdaj učenka OŠ Stopiče, danes pa je kot zdravnica zaposlena v

Splošni bolnišnici Novo mesto. Specializantka interne medicine trenutno uţiva na

porodniškem dopustu.

Ste priznana mlada zdravnica. Kaj vas je napeljalo, da ste svoje delo posvetili

bolnim?

Ţe od malega sem hotela delati nekaj, s čimer bi pomagala ljudem. Verjetno je k temu

pripomoglo tudi to, da sem bila kot majhna veliko bolna in da so bili vedno vsi zdravstveni

delavci prijazni z mano, tako da so mi bili obiski pri zdravniku v veselje.

Kako pa se spominjate svojih šolskih dni?

To je bilo pa lepo obdobje v mojem ţivljenju. Naučila sem se veliko novega, imeli smo

ogromno prostega časa, ki smo ga s sosedi preţiveli zunaj in se igrali vse mogoče igrice. Tudi

v šoli mi je bilo lepo, saj sem vedno rada spoznavala kaj novega. Največji vtis sta name

naredila dva izjemna osnovnošolska učitelja; ţal ţe pokojni g. Feliks Orel, ki mi je na preprost

način razloţil osnove uporabnega naravoslovja ter ga. Mimi Jovanovič, ki mi je za vedno

pustila najboljše osnove slovenske slovnice in knjiţevnosti. Vesela pa sem tudi, ker nas je kot

mentorica vpeljala v sodelovanje na najrazličnejših predstavah, od katerih je bila najbolj

»eminentna« vsekakor tista, s katero smo nastopili kar v ljubljanskem Cankarjevem domu.

Koliko let ste se šolali, da ste postali zdravnica?

Najprej 8 let v OŠ Stopiče, nato 4 leta na Gimnaziji v Novem mestu. Medicinska fakulteta

traja 6 let, vendar s tem šolanja še ni konec. Najprej sem morala delati 2 leti pripravništva,

potem pa se je bilo potrebno še specializirati za določeno področje. Specializacija traja še od 4

do 6 let, odvisno, katero področje si izbereš.

Kaj pa ste hoteli postati v otroštvu?

Kar kmalu sem vedela, da hočem postati zdravnica.

Še med študijem ste delali kot prostovoljka v Kongu. Kako je biti zdravnica v revni

afriški drţavi?

Čisto drugače kot pri nas. Kongo je ena izmed najbolj revnih drţav na svetu, kljub temu da

ima veliko naravnega bogastva, ki pa ga ţal izkoriščajo druge, bolj bogate drţave. S kolegico

sva delali v misijonu v Gomi, na vzhodu drţave. V misijonu so imeli 2 medicinski sestri,

dvakrat tedensko pa jih je obiskal tudi zdravnik iz

lokalne bolnišnice. K nam so prihajali ljudje iz bliţnje

okolice, pogosti so bili prehladi, angine, razne črevesne

okuţbe, pa tudi malarija, tuberkuloza, HIV. Nekaj časa

sem preţivela tudi v lokalni bolnišnici za zelo

podhranjene otroke, kjer sem videla tudi prizore, ki so

me močno pretresli: podhranjeni otroci, ki jih je bila le

31

kost in koţa in so od onemoglosti le nemočno leţali v maminem naročju.

Vaše področje je interna medicina, s čim se ta veja medicine ukvarja?

Interna medicina se ukvarja z boleznimi notranjih organov, tistih, ki se nahajajo v trupu, torej

srca, pljuč, prebavil, ledvic… K nam pridejo bolni ljudje, mi pa poskušamo postaviti diagnozo

oz. ugotoviti, katero bolezen imajo in jo tudi pozdraviti; če se da z zdravili, če pa potrebujejo

operacijo, jih napotimo h kirurgom.

Bili ste tudi gostja v vrtcu Škrat v Stopičah. Kaj ste tam počeli?

Takrat sem bila še na Medicinski fakulteti in ravno v tistem času smo za ljubljanske vrtce

pripravljali mednarodni projekt Medi medo. Namen projekta je bil, da se otroci ne bi bali

zdravnikov. Poteka pa takole: otroci prinesejo v vrtec svoje »bolne« medvedke, da jih

zdravnik pregleda. Ponavadi se ga otroci na začetku še malo bojijo, a strah hitro premagajo in

zdravniku pomagajo pri pregledu njihovega medvedka. Lahko so mu dali tudi injekcijo, mu s

stetoskopom poslušali srce in dali štampiljko. No, nekaj podobnega sem pripravila tudi za

otroke v stopiškem vrtcu in bili so navdušeni.

Kdo od starejših je na vas pustil največji pečat in zakaj?

To so zagotovo moji starši, ki so mi in mi še vedno stojijo ob strani, me vodijo in podpirajo v

vsem, kar počnem.

Čemu pa trenutno posvečate največ pozornosti?

Trenutno sem polno zaposlena mati, imam namreč dvomesečnega dojenčka Davida in skoraj

2-letnega sinčka Izaka.

Kakšni so vaši hobiji?

Veliko jih je, časa pa malo. Zdaj se ukvarjam s takimi, kjer smo lahko skupaj cela druţina -

dolgi sprehodi v naravo, kolesarjenje, fotografiranje, občasno pa tudi zaigram na violončelo.

Pa cilji za prihodnost? Morda kratek oddih na Havajih?

Z veseljem bi si ga privoščila, vendar, ţal, nimamo tako velikih plač, kot poročajo mediji.

Tako dolga potovanja tudi niso primerna za majhne otroke. Rada pa bi še naprej uţivala v

svojem poklicu in s svojo druţino.

Najlepša hvala za opravljen intervju. Ţelim vam še veliko uspehov na vseh področjih.

Vesna Udovč, 8. a

DOSEŢKI UČENCEV

32

CANKARJEVO TEKMOVANJE

BRONASTO PRIZNANJE

3. razred: Maks Andrin, Neţa Brkopec, Ajda Turk

4. razred: Klara Udovč, Ţiga Auguštin, Mojca Bartol, Aljaţ Kabur, Kaja Turk

5. razred: Jan Karpljuk, Maja Prešern, Maša Trampuš, Leja Udovč

6. razred: Nika Judeţ, Gaja Rodič, Matevţ Turk, Ajda Brkopec

7. razred: Irena Bačar, Laura Bele, Tinkara Koračin, Eva Renuša

8. razred: Meta Brkopec, Katja Kobe, Vesna Udovč, Katja Kobe

9. razred: Tina Brkopec, Lea Juršič, Gašper Kastelic

SREBRNO PRIZNANJE: Katja Kobe, 8. a (mentorica Karmen Blatnik)

LOGIKA

BRONASTO PRIZNANJE

3. razred: Nejc Ţagar, Ajda Turk, Maks Andrin, Neţa Brkopec, Melisa Cimrmančič, Matic Cigale,

Ahac Rodič

4. razred: Klara Udovč, Anja Kastelic, Špela Kovačič, Luka Cigale

5. razred: Maja Prešeren, Jan Karpljuk, Klavdija Hočevar, Leja Udovč, Maša Trampuš, Ana Šeruga

6. razred: Lovro Udovč, Ajda Brkopec, Arja Ilar, David Šeruga

7. razred: Irena Bačar, Tinkara Koračin, Maja Udovč, Laura Bele, Fran Brkopec, Ţan Rajk, Primoţ

Pirc, Ana Šimc

8. razred: Urban Ţagar, Rok Brulc, Sara Cimermančič, Nika Auguštin, Katja Kobe, Ţan Brkopec

9. razred: Tatjana Kump Muhič, Lea Avsec, Tina Brkopec

SREBRNO PRIZNANJE: Laura Bele, 7. a

ZLATO PRIZNANJE: Fran Brkopec, 7. b (mentor Mihael Škrget)

MATEMATIKA

BRONASTO PRIZNANJE

1. razred: Bor Mirovič, Ula Kastelec, Matic Ivesić, Marsel Adamlje Miklič

2. razred: Luka Udovč, Rebeka Slak, Zala Pavlič, Anţe Nemanič

3. razred: Nejc Ţagar, Matic Turk, Ajda Turk, Neţa Brkopec, Maks Andrin

4. razred: Klara Udovč, Jana Kulovic, Špela Kovačič

5. razred: Leja Udovč, Maša Trampuš, Maja Prešeren

6. razred: Lovro Udovč, David Šeruga, Matevţ Turk

7. razred: Fran Brkopec, Maja Udovč, Tinkara Koračin, Laura Bele

8. razred: Urban Ţagar, Erik Kastelec, Sara Judeţ, Meta Brkopec

9. razred: Gašper Kastelic, Tatjana Kump Muhič, Nejc Udovč

SREBRNO PRIZNANJE: Tinkara Koračin, 7. a in Urban Ţagar 8. b (mentor Mihael Škrget)

33

FIZIKA

BRONASTO PRIZNANJE

8. razred: Gaj Moţe, Erik Kastelec, Ana Koračin

9. razred: Gašper Kastelic, Tatjana Kump Muhič, Miha Vrhovnik,

ASTRONOMIJA

BRONASTA PRIZNANJA

7. razred: Laura Bele, Maja Udovč

8. razred: Gaj Moţe, Tatjana Kump Muhič

SREBRNO PRIZNANJE: Gaj Moţe, 8. b (mentor Mihael Škrget)

VESELA ŠOLA

BRONASTA

4. razred: Klara Udovč

5. razred: Leja Udovč, Maša Trampuš

6. razred: Lovro Udovč, Ajda Brkopec, Maruša Turk

7. razred: Laura Bele, Maja Udovč, Tinkara Koračin, Ana Šimc, Fran Brkopec

8. razred: Ţan Brkopec, Gaj Moţe

9. razred: Tatjana Kump Muhič, Lea Juršič,

SREBRNO PRIZNANJE: Gaj Moţe, 8. b

ZLATO PRIZNANJE: Gaj Moţe, 8. b (mentor Mihael Škrget)

BIOLOGIJA

BRONASTO PRIZNANJE: Meta Brkopec, 8. a

KEMIJA

BRONASTO PRIZNANJE

8. razred: Gaj Moţe, Ţan Brkopec, Monika Cimrmančič, Vesna Udovč in Nika Avguštin

GEOGRAFIJA

BRONASTO PRIZNANJE

8. razred: Erik Kastelec

9. razred: Tatjana Kump Muhič, Gašper Kastelic

INTERDISCIPLINARA RAZISKOVALNA NALOGA

BRONASTO PRIZNANJE: Lea Juršič, 9. r

34

ZGODOVINA

BRONASTO PRIZNANJE: Gašper Kastelic in Lea Juršič iz 9. r

ANGLEŠČINA

BRONASTO PRIZNANJE

9. razred: Monika Primc, Anja Lukšič, Tatjana Kump Muhič, Tina Brkopec, Karin Hočevar, Gašper

Kastelic, Kaja Hudelja

SREBRNO PRIZNANJE: Katja Kobe, 8. a in Gaj Moţe, 8. b (mentorica Anamarija Hlača)

ANGLEŠKA BRALNA ZNAČKA

BRONASTO PRIZNANJE

4. razred: Špela Kovačič, Jana Kulovic, Anja Kastelic, David Bauer, Klara Udovč, Alja Borsan, Marko

Cimrmančič, Roman Gazvoda, Nejc Brulc, Ţiga Auguštin, Jan Šašek, Aljaţ Kabur, Neţa Bartol,

Mojca Bartol, Luka Cigale, Kaja Turk

5. razred: Maja Prešeren, Maša Trampuš, Klavdija Hočevar, Miha Mantelj, Blaţka Ovniček, Leja

Udovč, Matija Udovč, Nika Hudelja, Mojca Košale, Nina Škedelj

6. razred: Matevţ Turk, Arja Ilar, Ajda Brkopec, Gaja Rodič, Nika Judeţ, David Koračin, Špela

Gorenc, Lovro Udovč, Nika Drab

7. razred: Laura Bele, Rebeka Bartolj, Tinkata Koračin, Domen Mervar, Eva Renuša, Jasmina Jakelj

8. razred: Erik Kastelec, Gaj Moţe, Sara Judeţ, Monika Cimermančič, Sara Cimermančič, Ţan

Brkopec, Nika Auguštin, Aleš Drab, Metka Staniša

ZLATI BRALNI ZNAČKARJI

Gašper Kastelic

Tatjana Kump Muhič

Lea Juršič

Nataša Srebernjak

Kaja Hudelja

Melisa Mantelj

Karin Hočevar

Tina Brkopec

Lea Avsec

35

ŠPORTNI DOSEŢKI

Atletika: Eva Renuša - občinska prvakinja in 3. na področnem prvenstvu, udeleţenka

drţavnega prvenstva.

Akrobatika: polfinale drţavnega prvenstva najmlajše deklice ekipno 1. mesto, Lana Oberč

Turk 3. mesto, mlajše deklice Maša Trampuš posamično 2. mesto, udeleţenka drţavnega

prvenstva.

Kros: deklice l. 1999 - občinske prvakinje (Irena in Vida Bačar), dečki l. 2000 občinski

podprvaki (Vid Bačar, Lovro Udovč), Irena Bačar, Vida Bačar, Vid Bačar, Lovro Udovč,

Megi Škufca in Ajda Brkopec - udeleţenci drţavnega prvenstva.

Nogomet: 3. v občini - mlajši dečki, starejši dečki, mlajše deklice.

Rokomet: 2. v občini - mlajši dečki, starejši dečki, mlajše deklice, 2. na področnem prvenstvu

- mlajše deklice, mini rokomet deklice.

Namizni tenis: učenci od 1. do 5. razreda ekipni občinski podprvaki, Matic Sanjkovič 2. na

področnem prvenstvu.

36

NAJBOLJŠA ŠPORTNIKA LETA

Najboljša športnika Osnovne šole Stopiče za šolsko leto 2011/12 sta postala Irena Bačar pri

deklicah in Vid Bačar pri dečkih.

Oba sta vzor športnega obnašanja tako po srcu kot tudi po sodelovanju in uspehu v različnih

športih. Udeleţila sta se večine šolskih športnih tekmovanj in ponosna zastopala svojo šolo,

hkrati pa redno trenirala in tekmovala v ţenskem in moškem rokometnem klubu. Njuni

športni doseţki so ju pripeljali do naziva naj športnika šole.

Irena je izjemna vsestranska športnica in kot učenka 7. razreda tudi vestna odličnjakinja. Z

besedami ne varčuje, tako da ji tudi učitelji ţe kar teţko sledijo. Jezik pa ji na igriščih ne

pomaga kaj veliko, tam se izkaţe s svojo vztrajnostjo, hitrostjo, močjo in obilico športnega

znanja.

Letos ji je uspelo skupaj s šolsko ekipo osvojiti 3. mesto v nogometu, 2. mesto v odbojki na

mivki in v rokometu ter 1. mesto v krosu na občinskih prvenstvih. Postala pa je tudi področna

podprvakinja v rokometu. Sama pa je posegla po medaljah v krosu in atletiki na občinskih

prvenstvih: dvakrat 2. v krosu in v teku na 600 m. Najboljši letošnji rezultat pa ima z

drţavnega prvenstva v krosu, in sicer 8. mesto. Je tudi velika vzornica mlajšemu bratrancu

Vidu, ki jo občuduje in sledi njenim stopinjam.

Vid ţe več let trenira rokomet in je ravno tako kot Irena vzoren in odličen učenec. Je zagrizen

športnik na vseh področjih, najuspešnejši v vzdrţljivostnih tekih in igrah z ţogo. Letos je

zasenčil svoje sošolce predvsem z naslovom občinskega prvaka v krosu in s 13. mestom na

drţavnem prvenstvu ter 3. mestom na občinskem prvenstvu v teku na 600 m. S šolsko ekipo

je na občinskem prvenstvu osvojil 2. mesto v rokometu tako pri mlajših kot tudi pri starejših

dečkih in 3. mesto v nogometu z mlajšimi dečki.

Šport je prav gotovo Vidov naj prijatelj, saj ga spremlja ţe od malih nog in ni nemogoče

pričakovati, da bomo o njem kot uspešnemu športniku še veliko slišali.

Učenca osnovne šole Stopiče, športnika šole Irena Bačar in Vid Bačar.

37

ROKOMET JE MOJA IGRA,

ker dobivam kondicijo in imam rad to igro. (Boštjan, 5. r)

ker dobim kondicijo in moč, zelo močno lahko vrţem ţogo v gol. (Nejc Martin, 5. r)

K rokometu sem se prijavil šele pozimi. Postal mi je všeč, ko sem opazil, da sem v igri dober.

Zelo mi je všeč, ko mi soigralci podajo ţogo in mi uspe zadeti gol. Rokomet mi je postal

najljubša igra in kroţek, treniram pa tudi ţe v klubu. Zelo mi je všeč, ko me učiteljica pohvali.

(Jan, 5. r)

ker dobivam kondicijo in se sprostim. Imam odlično učiteljico in soigralce. (Miha, 5. r)

ker rad igram rokomet in je to moj najljubši šport. Ko pride četrtek, komaj čakam konec

pouka, ker je potem kroţek rokometa. (Maj, 5. r)

ker mi je zanimiv in zabaven. Všeč mi je, ko se igramo igre (krokodilčki) in igramo mini

rokomet. Rada izvajam tudi vaje za učenje rokometa. K rokometu hodim, ker mi je najljubši.

(Maša, 5. r)

ker imamo dobrega učitelja, ki nas nauči, kako se ga igra. Velikokrat ga igramo tudi pri

športni vzgoji. In ker hodim na ta kroţek, imam boljšo oceno pri ocenjevanju. (Nina, 5. r)

ker uţivam v igri, še posebej, ko zadanem gol. Dobila pa sem tudi kar nekaj kondicije.

(Mojca, 5. r)

ker se med igro sprostim in zabavam. Uţivam v tej igri s prijatelji. (Maja, 5. r)

Rokometu rečem »najjači » šport, ker rada spoznavam nove gibe, preigravanje in streljanje na

gol. Kadar ne igram, rada opazujem igralce, ki se podijo za ţogo. Gledalec med spremljanjem

te igre res ne more zaspati. V rokomet sem zaljubljena, saj ne zdrţim en teden brez te igre.

(Blaţka, 5. r)

ker rada igram rokomet, saj v klubu rečejo, da sem zelo izvirna. K rokometu hodim tudi v

šoli, ker imam dobrega trenerja. (Nika, 5. r)

Učenke z mentorjem Andrejem Murnom in učenci z mentorico Brigito Prus

38

Tudi v letošnjem šolskem letu je naša šola sodelovala v projektu EVROPSKA VAS, v okviru

katerega so učenci raziskovali in bolj podrobno spoznavali Portugalsko in Švedsko. 9. maja

2012, ko praznujemo dan Evrope, je bila zaključna prireditev s stojnicami in kulturnim

programom v Dolenjskih Toplicah. Na stojnicah smo predstavili izdelke, plakate,

kulinariko… Na delavnicah so se učenci spopadali s sestavljanjem petelinov, dekleta pa so

vsem, ki so ţeleli, pletla kitke. Zabavala jih je navihana Pika Nogavička. Eva, Nina, Tinkara,

Laura in Tina so našo šolo predstavile s točko, na kateri so zapele pesem I have a dream od

ABBE. Poleg naše šole je na zaključni prireditvi sodelovalo še 8 šol.

Izdelke smo po vrnitvi iz Dolenjskih Toplic razstavili v avli, da si jih lahko ogledajo še ostali

učenci.

učenci interesne dejavnosti Evropska vas in mentorica Mateja Hočevar

fotografije: Lea Juršič, 9. a

39

TEHNIČNI DAN – PRIPRAVE NA OTVORITEV TELOVADNICE

Učenci predmetne stopnje smo imeli v petek, 23. 9. 2011, prvi tehnični dan, na katerem smo v

skupinah izdelovali dekoracije za bliţajočo se otvoritev telovadnice. Imeli smo več skupin in

v vsaki so učenci delali različne stvari. Učenci novinarskega kroţka smo fotografirali

dekoracije, ki so bile narejene in učence, ki so jih pridno izdelovali.

Na delavnicah smo izdelovali veliko stvari iz naravnih materialov. Okraševali smo buče in

koruzo, izdelovali lovilce sanj, 'leseno ograjo', ptičje strašilo, smetnjake iz kartona za papir,

ipd. Na nekaterih delavnicah pa so izdelovali izdelke za otvoritev telovadnice. Naredili so

črke in besede iz kartona. Vse učiteljice so se strinjale, da smo učenci pridno sodelovali, bili

pridni, raznoliki in zelo ustvarjalni. Pa tudi vsem učencem so bile delavnice všeč.

Nejc Kirn, Eva Renuša in Vida Bačar

40

TEHNIČNI EKO DAN

V petek, 20. 4. 2012, je potekal Eko dan z orientacijskim tekom, ki sta ga pripravili

organizatorki Natalija Mihelčić in Veruška Golob. Na orientacijskim teku so učenci s

pomočjo karte iskali bolj ali manj skrite postaje, na katerih so jih pričakali učitelji s ''teţkimi''

vprašanji. Orientacijski tek je potekal kroţno skozi tri naselja, in sicer skozi Gornjo Teţko

Vodo proti Koroški vasi in nato nazaj proti Stopičam skozi Dolnjo Teţko Vodo. Po teku smo

zbrali nekaj utrinkov s ''teţke'' poti.

Laura B: Bilo mi je zelo všeč, ker je bilo veliko postaj. Pot je bila dobro pripravljena in všeč

mi je bil naš timski duh pri orientiranju.

Sara C: Eko dan mi je bil všeč, ker tovrstnih stvari v šoli še nismo imeli.

Tina B: Kot vodja skupine sem zelo zadovoljna s svojo ekipo, saj smo na cilj prišli prvi.

Odnosi znotraj ekipe so bili dobri. Upam, da boste tudi naslednje leto organizirali tovrstni Eko

dan, čeprav se ga ne bom mogla udeleţiti.

Gašper K: Menim, da bi lahko večkrat organizirali tovrstne aktivnosti.

Damjan B: Menim, da je bil Eko dan prekratek in prelahek.

Karmen B: Po mojem mnenju bi se morali takšni dnevi dejavnosti izvajati večkrat letno, saj se

tako učenci učijo samostojnosti, iznajdljivosti, timskega dela, poleg tega pa še podrobneje

spoznavajo šolski okoliš. Meni osebno je bilo všeč to, da sem spoznala vasi, iz katerih

prihajajo moji učenci, poleg tega pa sem uţivala v naravi v tako čudovitem dnevu.

Mihael Š: Menim, da je to zanimiva izkušnja. Navdušil me je ekipni duh učencev ter

angaţiranost pri teku.

41

TEHNIČNI DAN – RUDNIK VELENJE

Učenci 7. razredov smo se 11. 11. 2012 odpravili na tehnični dan v rudnik Velenje. Ko smo

prispeli v rudnik, nas je vodič lepo pozdravil in razdelili smo se v skupine. Nato smo se

odpravili po čelado in rudarsko obleko, ki smo jih morali nositi v rudniku. Ko smo se oblekli,

smo dobili tradicionalno rudarsko malico – klobaso in kruh. Nato smo se odpravili v rudnik, v

katerega smo prišli s dvigalom. Po prihodu v rudnik smo se odpravili v rudarski muzej, kjer

smo si najprej ogledali kratek film, kako so ţiveli rudarji, kdaj so hodili domov in kako so

ţiveli. Nato smo si ogledali stari del rudnika. Vodič nam je povedal veliko o rudarjih, povedal

nam je tudi za dve največjih nesreči v rudniku, kjer je umrlo zelo veliko rudarjev in veliko jih

je bilo poškodovanih. Eno izmed njih so nam tudi uprizorili s tresenjem rudnika, reakcijami

rudarjev in bilo je res grozno. Nato smo se odpravili na malico. Po malici smo si ogledali še

modernejši del rudnika, tam smo se popeljali s posebnim tekočim trakom, po katerem so se

pred nekaj leti vozili rudarji. Nato smo si ogledali še, kakšne potrebščine so uporabljali. Iz

rudnika do dvigala smo se odpravili z vlakom. Nato smo se popeljali domov med tem smo si

ogledali še, kam gre ves premog, ki ga izkopljejo in videli smo hidro elektrarno. Izlet mi je

bilo zelo všeč, spoznal sem veliko novega, zanimivega in imel sem se lepo.

Jakob Zaletelj, 7. b

TRADICIONALNI SLOVENSKI ZAJTRK

V petek, 18. 11. 2012, smo imeli učenci in otroci v vrtcu zajtrk. Za zajtrk smo imeli kruh,

mleko, maslo, med in jabolko. Vsa ţivila so bila slovenskega porekla in jih bodo vsem

slovenskim šolam in vrtcem podarili naši kmetje, kmetijska podjetja, čebelarji in

ţivilskopredelovalna podjetja.

Za našo šolo in vrtec so donirali:

- Ţito Novo mesto: 31 kg kruha

- Ljubljanske mlekarne: 4,5 kg masla in 90 l mleka,

- Čebelarsko društvo Nm: 6 l medu,

- Jeruzalem Ormoţ: 54 kg jabolk.

Namen projekta tradicionalni slovenski zajtrk je ozaveščanje otrok in odraslih o pomenu

zajtrka, lokalno pridelanih ţivil, čebel pri opraševanju, kmetijske dejavnosti.

Zajtrk je najpomembnejši obrok, saj si tako ţe zjutraj zagotovimo dovolj energije za dobro

delo in igro ter za učinkovito razmišljanje. Zato zajtrkujmo pred odhodom v šolo, vrtec ali

sluţbo, saj malica ne more nadomestiti zajtrka.

Imejmo dobro prehranjevalno navado: zajtrkujmo vsak dan!

Bor in Ţiga, 1. a: »Zajtrk je pomemben za moţgane.«

Vito, 1. b: »Slovenska hrana je zdrava.«

Helena Umek

42

KULTURNI DAN 9. RAZRED - PO TRUBARJEVIH SLEDEH

Čudovito petkovo jutro, 30. septembra, ko smo se izpred šole v Stopičah odpeljali po

Trubarjevih sledeh. Vozili smo se v čudovitem vremenu po avtocesti, vsi polni pričakovanj,

kaj bomo videli, slišali in koliko znanja bomo odnesli nazaj v Stopiče. Z nami so se odpravile

tudi učiteljici slovenščine ga. Jovanovič in ga. Blatnik ter učiteljica angleščine gospa Hlača.

Najprej smo se odpravili na Turjaški grad, kjer smo si ogledali njegovo zgradbo in poslušali

vodičko o njegovi zgodovini. V sklopu Turjaškega gradu smo si ogledali tudi Dalmatinovo

kapelo. Nato smo se odpravili iskat odgovor na našo enačbo, ki naj bi bil povsem enostaven.

Odpravili smo se na Trubarjevo domačijo, ki se nahaja v kraju Raščica pri Turjaku. Tam nam

je vodič, gospod Andrej, na kratko predstavil Trubarjevo ţivljenje in njegovo zgodovino.

Kljub dobremu poznavanju zgodovine Trubarja, na katero so nas pri slovenskem jezika

pripravile naše učiteljice in dobrim pripravam na ekskurzijo, smo izvedeli kar nekaj stvari, ki

so bile za nas nove. Ob obeh predstavitvah smo reševali delavne liste, brez katerih si

učiteljice ne predstavljajo ekskurzije in to nam je šlo odlično od rok. Nato pa je sledil najbolj

zanimiv del ekskurzije, in sicer izdelava lastne male knjiţice. Vsi smo se pri izdelavi zelo

potrudili in nastale so prav čudovite male knjiţice. Iskali pa smo tudi odgovor na nam

postavljene enačbe. Dobili smo ga pri Trubarjevem pomenu, in sicer ta enačba predstavlja

slavno misel Trubarja: Slovenec brez jezika je enako nič. Ko smo izvedeli rešitev enačbe, pa

smo se odpravili nazaj proti Stopičam. Čeprav je na avtobusu vladala stroga tišina, mi je

uspelo ujeti nekaj vtisov.

GREGOR: Na ekskurziji mi je bilo zelo všeč, saj sem izvedel veliko novega in zanimivega.

JURE: Izlet mi je bi zelo všeč, še posebej delavnica, kjer smo izdelali svojo malo knjiţico.

JOŢE: Bilo mi je zelo zanimivo in poučno.

MITJA: Vse mi je bilo zelo všeč, še posebej ogled Turjaškega gradu in pa seveda malica.

ANEL: Bilo mi je všeč, saj je bilo zanimivo in poučno.

Lea Juršič 9. a

43

KULTURNI DAN- PO PREŠERNOVIH STOPINJAH

V torek, 21. 3. 2012, smo se učenci osmih razredov odpeljali v Ljubljano, Kranj in

Vrbo. Obiskali smo kraje, ki so povezani z enim naših največjih

literatov, Francetom Prešernom.

Pot smo začeli v Stopičah. Nato smo se z avtobusom odpeljali v

Ljubljano, kjer smo se sprehodili po Prešernovem trgu, se

ustavili pri spomeniku Franceta Prešerna, na Wolfovi ulici pa

smo videli kip Primičeve Julije.

Pot smo nadaljevali v Kranju, kjer stoji Prešernova spominska

hiša. V njej je imel France Prešeren svoje podnajemniško stanovanje. Ogledali smo

si pripomočke oz. pohištvo, ki je bilo nekoč v lasti Prešerna. Vodička nam je

podrobnejše predstavila Prešernovo življenju in čas, ki ga je preživel v Kranju

skupaj s sestro Katarino oz. Katro in nezakonskim sinom svojega najboljšega

prijatelja, Andrejem Rudolfom. Ogledali smo si njegovo redovalnico, originalne

rokopise in prve nastanke sonetov. Tam smo si lahko kupili tudi kakšne spominke.

Po končanem obisku spominske hiše smo se odpeljali v Vrbo, pesnikovo rojstno hišo.

Ogledali smo si njegovo hišo, prostore in še druge predmete v njej. Vodička nam je

tudi razložila starinske besede, kot so na primer mentrga, kašča, skodle… V spomin

na našega najboljšega pesnika pa so vaščani tudi postavili spominsko ploščo v čast

njemu.

Ker pa je vsega lepega enkrat konec, se je tudi naše popotovanje po Prešernovih

stopinjah končalo. Domov smo odšli okrog dveh. Vožnja v avtobusu pa ni bila nič

kaj prijetna, saj se nekateri učenci niso držali pravil in so na avtobus vzeli

sladkarije in drugo prepovedano hrano. Vseeno pa smo se imeli lepo, saj se je vožnja

kar hitro končala in že smo bili v Stopičah.

Vesna Udovč in Katja Kobe, 8. a

44

Vesna: Meni je bil kulturni dan všeč, saj smo spoznali veliko novega, kar prej

nismo vedeli. Prešerna sem spoznala na drugačen način, pa tudi njegova

prijatelja in ljubice. Dan je minil veselo in hitro.

Katja: Tudi meni je bil kulturni dan všeč. Spoznala sem, kakšno življenje je

bilo v času Prešerna, spoznala kakšno je pravzaprav bilo takratno okolje.

Kulturni dan je na meni pustil le pozitiven vtis. Podrobneje sem spoznala enega

naših največjih literatov in to mi je bilo v veselje.

Pred Prešernovim spomenikom v Kranju V Prešernovem gaju

Pred Prešernovim nagrobnim spomenikom Sredi Vrbe, rojstne vasi Franceta

45

ŠOLA V NARAVI - BOHINJ

V ponedeljek, 24. 10. 2011, smo se učenci 7. a in b odpravili v šolo v naravi v CŠOD Bohinj.

Odpravili smo se z avtobusom ob 8. uri zjutraj. Po dvourni voţnji smo prispeli v oblake zavit

Bohinj. Tam nas je pričakal upravnik doma Bohinj in nas razdelil po sobah. Naši prvi vtisi

niso bili najboljši, saj so bile sobe majhne, pa tudi dom je bil starejši. Poleg naše šole so prišli

v šolo v naravi tudi učenci sedmega in osmega razreda iz OŠ Kneţak. Po vselitvi smo imeli

odlično kosilo, nato pa so ţe sledile prve dejavnosti. Razdelili smo se v skupine in se

odpravili spoznavat geografske značilnosti Bohinja.

Tekom tedna smo imeli precej različnih in zanimivih dejavnosti, Bohinj smo kljub slabemu

vremenu spoznali v vsej njegovi lepoti. Ogledali smo si čiste izvire pod Triglavom, spoznali

zgodovino planšarstva, Triglavski narodni park, spoznali ţivali v Triglavskem narodnem

parku ipd. Poskusili smo se tudi v drugih dejavnostih, kot so lokostrelstvo, kanuizem,

pohodništvo in orientacija. Pri vseh teh dejavnostih smo se zelo zabavali, pri nekaterih pa smo

bili tudi zelo premočenih, saj je večino dni deţevalo.

Ob večerih smo imeli druţenje, spoznavni večer, zabavo z akrobacijami, različne igre… Po

napornem dnevu smo odšli v sobe, se umili in pripravili na spanje. Nočni mir bi moral biti ob

10. uri, vendar večina takrat ni zaspala, kar pa se je zjutraj poznalo, saj smo morali vstati ob 7.

uri, ker smo imeli jutranjo telovadbo. Prosti čas smo si zapolnili z različnimi igrami, igranjem

pinkponka, pogovarjanjem, počivanjem…

Po vseh teh lepih dneh šole v naravi je sledil zadnji dan. Tudi tisti dan smo imeli dejavnosti,

vendar le dopoldne. Imeli smo še kosilo, nato pa je prišel čas za odhod. Prišel je avtobus,

vendar smo imeli kar nekaj teţav, saj je bil avtobus premajhen in ni bilo dosti sedišč. Čakali

smo torej še eno uro na nov avtobus, nato pa smo odšli.

Šola v naravi je bila res zelo zanimiva, saj smo spoznali veliko novih stvari o Bohinju, pa tudi

zabavno je bilo. Vsak izmed nas je našel nekaj, kar mu je bilo všeč, pa tudi naš razred je še

malo okrepil svoje prijateljske vezi.

Eva Renuša, 7. b

In kaj si učenci mislijo o šoli v naravi?

Nina Turk: Meni je bilo v šoli v naravi zelo všeč zato, ker sem spoznala veliko novih stvari

in zanimivosti Bohinja. Preizkusili smo se v veliko dejavnostih, kot so lokostrelstvo,

kanuizem in veliko drugih. Spoznali smo veliko novih prijateljev iz OŠ Kneţak. Najbolj všeč

mi je bil kanuizem, saj smo se zelo nasmejali. V šolo v naravi bi šla še kdaj.

Jakob Zaletelj: V šoli v naravi sem se imel zelo dobro, saj smo bili le nekaj korakov stran od

Bohinjskega jezera. Tudi dejavnosti so bile zanimive, motil me je samo to, da je večino časa

deţevalo. Zadnji dan pa je bilo zelo sončno in toplo. Meni najboljša dejavnost je bila

lokostrelstvo in še kdaj bi šel v šolo v naravi.

46

47

… ko sem plezal po plezalni steni. Všeč mi je bilo zato, ker sem ţe znal plezati. Takrat sem

bil tudi dobre volje. Všeč mi je bilo tudi zadnji večer, ker smo predstavili, kar smo hoteli.

(Luka Cigale, 4. b)

… ko smo se lahko namakali v reki Tolminki. Nabrali smo tudi kamne. (Mojca Košale, 5. r)

… plezanje po steni in streljanje z lokom. Plezala sem prvič in mi je ţe uspelo doseči cilj.

Tudi pri streljanju z lokom sem bila uspešna. (Leja Udovč, 5. r)

… ko smo streljali z lokom, saj sem prvič streljal z lokom. Všeč mi je bilo tudi na zaključnem

večeru, ko smo imeli zanimivo točko. (Nejc Brulc, 4. b)

… ko smo plezali po plezalni steni. Splezala sem do vrha in uţivala. (Mojca Bartol, 4. b)

… ko smo zadnji večer ţurali. Takrat smo peli, plesali in se zalo zabavali. Všeč mi je bilo

tudi, ko smo šli v Tolminska korita in čez hudičev most, ki se je zelo majal. (Kaja Turk, 4. b)

Ţe dan pred zabavo sem bil zelo vznemirjen. Na zabavi smo imeli najprej podelitev priznanj,

za sodelovanje sem jo prejel tudi jaz. Bil sem zelo ponosen. Zabavni program smo popestrili s

petjem, igro in plesom. S plesno skupino smo plesali zumbo in to mi je bil najboljši del

zabave. (Nejc Martin Ravnih, 5. r)

V ŠVN mi je bilo neverjetno lepo. Najbolj mi je bilo všeč, ko smo šli v Triglavski narodni

park. Videli smo kamnito medvedjo glavo in hudičev most. (David Bauer, 4. a)

Najlepši dogodek v ŠVN mi je bil ples. Veliko smo plesali in peli, saj je bila glasba res prava.

Utrujeni in preznojeni smo si zasluţili spanje. Prvič v ţivljenju sem celo izgubil glas. (Boštjan

Murn, 5. r)

Plezanje po plezalni steni mi je bilo v ŠVN najzanimivejše, ker sem končno po dolgem času

spet napenjala mišice. Na plezalni steni so bili plezalni oprimki, ki so nam bili v pomoč pri

vzpenjanju. Na vrhu smo pozvonili na zvonček in s tem dokazali, da nam je uspelo. (Blaţka

Ovniček, 5. r)

V ŠVN sem se imel lepo, ker smo streljali z lokom in se veliko naučili. Šli smo tudi v

Tolminska korita. Spoznali smo bodoče sošolce. (Marko Cimrmančič, 4. a)

NAJBOLJ MI JE BILO VŠEČ …

Kaj? Šola v naravi

Kdo? Učenci 4. in 5. razredov matične in podruţničnih šol

Kdaj? 14.–18. 5. 2012

Kje? CŠOD Soča, Tolmin

Zakaj? Da doţivimo čim več novega in se poveţemo med seboj.

48

Ogled Tolminskih korit je bil enkraten. Hodili smo po majavem mostu. Če bi imela moţnost,

bi šla še enkrat. (Alja Borsan, 4. a)

Zelo sem se veselil streljanja z lokom. Učitelj nas je peljal v hodnik doma, kjer nam je

razloţil, kako se strelja. Komaj sem čakal, da dobim lok v roke. Končno sem ga dobil, napel

sem lok in izstrelil puščico. A glej ga zlomka, puščice ni bilo v tarči. »Kje je? Ups!« Zagledal

sem jo v vratih. Hitro sem jo potegnil ven, da kdo ne bi opazil moje sramote. (Matija Udovč,

5. r)

Veliko se nas je odločilo za najlepši dogodek v ŠVN, obisk Tolminskih korit. Nahajajo se v

Triglavskem narodnem parku. Pred prihodom nam je učiteljica povedala veliko zanimivosti o

koritih, ki smo jih potem med ogledom videli in jih tudi poslikali. Medvedja glava, reki

Zadlaščica in Tolminka, termalni izvir, zibajoča mostova, Hudičev most in sama narava, vse

to se nam je utisnilo v globok spomin. Mnogi si ţelimo ponovnega obiska in tja popeljati tudi

svoje domače. (Jan, Nika, Ana, Matic, Maja in Maša, 5. r)

Najboljše je bilo, ko smo odšli na pohod v Tolminska korita. Videli smo Zadlaščico, ki je bila

smaragdne barve. Reka je bila zelo čista. Vesela sem, ker smo spoznali tudi bodoče sošolce.

(Klara Udovč, 4. a)

BLED – PICASSO IN IMPRESIONISTI - GALERIJA DEVA PURI

V soboto, 19. novembra 2011, smo učenci, ki smo identificirani kot nadarjeni in učenci, ki

obiskujejo izbirni predmet likovno snovanje, odšli na Bled, kjer smo si ogledali razstavo

Pabla Picassa z naslovom Na Azurni obali. Podrobneje smo spoznali ţivljenje enega največjih

slikarjev ter se seznanili z njegovimi manj znanimi deli – keramiko in plakati.

Ogledali smo si tudi razstavo slovenskih impresionistov (Matija Jama, Ivan Grohar, Mateja

Sternen in Rihard Jakopič). V galeriji smo na raziskovalni način reševali učne liste – spoznali

smo nove pojme, poiskali zanimiva dela, ki izstopajo in predvsem spoznavali slovensko

impresionistično slikarstvo in kubističen pristop Pabla Picassa. Po končanem ogledu smo se

odpravili proti Blejskemu jezeru, kjer smo uţivali ob kremnih rezinah ter čudovitem pogledu

na Blejski grad.

Bilo je zanimivo, saj sem spoznala, da so tudi v Sloveniji delovali nadvse nadarjeni umetniki.

Katja Kobe, 8. a

fotografija: Tomaţ Murn, 9. b

49

ZADNJI ŠOLSKI DAN V LETU 2011

Kot vsako šolsko leto smo tudi letos zadnji šolski dan v starem letu imeli novoletno

prireditev. Bistvo letošnje prireditve so bile karaoke. Vsak razred je imel svoje predstavnike,

ki so zastopali razred z izbrano skladbo. Da so bile karaoke še bolj zanimive, pa je za to

poskrbela še strokovna ţirija, ki so jo sestavljale ga. Koračin, ga. Jovanovič in ga.Turk. Vsi

nastopajoči so pokazali, da se v njih skrivata glasbeni talent in posluh. Ker pa je bil

zmagovalec lahko le eden, je ţirija imela kar precej teţko delo. Prvih pet tekmovalcev se je v

finalnem krogu ponovno pomerilo med sabo in zmagovalki karaok sta bili odlični Eva Renuša

in Nina Klemenčič, učenki 7. b.

Eva Renuša: Po zmagi so bili občutki posebni. Ker si nikoli nisem upala samostojno peti

pred več ljudmi, sem ponosna, da mi je tokrat to uspelo. Zmaga pa je le pika na i.

Nina Turk, 7. b

4 leta so minila, odkar smo na naši šoli izobesili zastavo, ki priča, da smo eko. V letošnjem

šolskem letu smo nadaljevali z ţe ustaljenimi projekti v okviru ekošole: 107 učencev od 1. do

5. razreda je prebralo besedila, povezana z okoljem, naravo. V prednovoletnem času smo

ustvarjali voščilnice. 25 učencev predmetne stopnje se je odločilo preizkusiti se v ekokvizu.

Skozi celo leto smo zbirali prazne tonerje, kartuše, baterije, zamaške. Po učilnicah ste

pridno ločevali odpadke. Da veste, kateri odpadki sodijo med papir in kateri ne, ste dokazali

tudi v obeh zbiralnih akcijah starega papirja. Največ so ga zbrali v 9. a. Skupaj pa smo

zbrali 17 ton papirja in s tem ohranili kar nekaj dreves. Učenci v podaljšanem bivanju pa so

pripravili plakat o vodi ter z njim sodelovali v nagradnem natečaju.

Na začetku šolskega leta ste v vsakem oddelku prvič izbrali ekopredstavnika. Skupaj smo se

srečali trikrat. Tudi zato, da smo naredili okoljski pregled naše šole. Sluţil bo delu na

ekopodročju za naslednja leta.

Ker se zavedamo pomena čistega okolja, bomo vsi skupaj še naprej eko.

Vodja ekošole Mateja Jaklitsch

MI SMO EKO

50

ORIENTACIJSKI DAN ZA UČENCE 4. IN 5. RAZREDOV

Na sončno sredo, 9. 5. 2012, smo imeli učenci 4. in 5. r orientacijski pohod. Učiteljice so nam

pripravile zemljevid z označeno potjo in točkami (šola–Golišče–potok Klamfer pred

Šentjoštom–mimo Verduna–šola). Da se ne bi izgubili, je imela vsaka skupina svoj kompas.

Kljub temu sta dve skupini zašli, a smo jih kmalu našli. Na točkah smo rešili kriţanko o

orientaciji, izmerili temperaturo Klamferja in zraka, določili levi in desni breg ter delali

zanimive človeške kipe. Na koncu so učiteljice razglasile zmagovalce preizkušnje in nam

vsem podelile sladke nagrade.

Všeč nam je bilo, da smo bili razdeljeni po skupinah. Naloge na kontrolnih točkah so bile

zanimive. Z veseljem smo hodili po gozdu in čas izkoristili tudi za opazovanje narave.

Učiteljice so opazile, da nekatere skupine niso natančno brale napisanih navodil in

zemljevida, zato bodo še pripravile podobne aktivnosti. Česar pa se zelo veselimo.

Učenci 4. b

ŢUPANČIČEVA FRULICA

V mesecu aprilu je pod vodstvom ge. Mimi Jovanovič in ge. Karmen Blatnik potekala

delavnica za nadarjene, ki so se je udeleţili tudi posamezni učenci iz podruţničnih šol, in sicer

je potekal predizbor za regijsko tekmovanje v deklamiranju za Ţupančičevo frulico. Izkazalo

se je, da imamo na razredni stopnji kar nekaj obetavnih mladih deklamatorjev in pesnikov,

vendar zmagati ne morejo vsi. Komisija se je odločila, da sta najbolj doţiveto deklamirala

pesmi Leja Udovč iz 5. r in Matevţ Turk iz 6. a, ki sta se v mesecu maju udeleţila tudi

regijskega tekmovanja na OŠ Drska.

Učenci novinarskega

kroţka

51

ZAKLJUČEK BRALNE ZNAČKE S SLAVKOM PREGLOM

21. 5. 2012 smo imeli prireditev ob zaključku bralne značke. Obiskal nas je pomemben

slovenski mladinski pisatelj Slavko Pregl, ki nas je s svojim humorjem popeljal v svoj svet

literarnega ustvarjanja, z nami pa je podelil tudi kar nekaj svojih dogodivščin iz

osnovnošolskih dni. Nato pa smo mu učenci zastavljali razna vprašanja. Na koncu smo si

pogledali še film, ki je bil posnet po njegovi knjigi - Odprava zelenega zmaja.

V letošnjem letu je ponovno veliko število učencev, ki so opravili bralno značko in dokazali,

da je branje še vedno posebno doţivetje v poplavi elektronskih oblik preţivljanja prostega

časa. Naj knjiga vsem vam postane in ostane opora, prijateljica in okno v svet.

Učenci novinarskega kroţka

KULTURNI DAN

VINICA IN KRAJINSKI PARK LAHINJA

52

UTRINKI IZ PRIREDITVE OB SLOVENSKEM KULTURNEM PRAZNIKU

Mentorici:

Mimi Jovanovič in Karmen Blatnik

RAZVEDRILNI KOTIČEK

53

REBUSI

1 2 3 1 2 3 4 1 2 3 1 2 3 4 5 1 2 3 4 5 6 Š__ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __

1 2 3 1 2 3 4 1 2 3 4 5 6

__ __ __ __ __ __ __

1 2 3 1 2 3 1 2 3 4 1 2 3 4 1 2 3 4 5 6 __ __ __ __ __ __ __ __ __ __

1 2 3 4 5 6 1 23 4 5 4=N

1 2 3 4 12 34 5 67 12345 6

__ __ __ __ __ __ __

__ __ __ __ __ __

F

K

D

54

SUDOKU

DOPOLNJEVANKA

1. Uţivaj __ __ __ __ __ __ hrano.

2. Slovenske __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ jedi.

3. Poznamo dobre in __ __ __ __ __ navade.

4. Ţivila z maščobami imajo veliko __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __.

5. Ţivila z maščobami nam dajo veliko __ __ __ __ __ __ __ __.

6. Poznamo maščobe ţivalskega in __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ izvora.

7. __ __ __ __ __ __ __ __ in minerali.

8. Poznamo 6 __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __.

REŠITVE:

1. Pestro, 2. Tradicionalne, 3. Slabe, 4. Holesterola, 5. Energije, 6. Rastlinskega, 7. Vitamini, 8. Hranilnih snovi

Nina Turk, 7. b

2 6

3

6 8

7 1 3

6 9 1

7 8 9 6

2 4 8

1 5 4

3 8

2 6

8

6 8 1 2

5 3 4 6 7 8

4 8 5 1

5 6 9 4

6

2 4 7 6

7 9 3 8

3 1 5 7 9 6

5 9 8 4

2 4

1 3

4 2 1 3

»POKUKAJMO V VRTEC…«

Preko fotografij si oglejmo del dejavnosti in dogodkov, ki so jih pripravile

vzgojiteljice v tem šolskem letu. Otroci so bili vedoželjni, ustvarjalni in

delavni, potekala so sodelovanja na različnih natečajih, sodelovanja s

starši, s starimi starši, s šolo, krajevno skupnostjo,…

Poglejmo si nekaj utrinkov.

SKUPINA POLŽKI (1 – 2 let)

SKUPINA MUCE (1 – 3 let)

Glas izpod Gorjancev, glasilo OŠ Stopiče Uredniški odbor: Eva Renuša, Nina Turk,

Stopiče Katja Kobe, Vesna Udovč, Jakob Zaletelj

Letnik VI, junij 2012, številka 1 Mentorica: Karmen Blatnik

Naklada 350 izvodov Jezikovni pregled: Karmen Blatnik

Tisk: Tiskarna Opara Priprava za tisk: Karmen Blatnik

SKUPINA MEDVEDKI (3 – 5 let)

SKUPINA ZAJCI (5 – 6 let)

Zapisala: Doroteja Kramaršič