gorza ornela 2018 - university of primorska · podpisana ornela gorza, študentka visokošolskega...

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

ORNELA GORZA

KOPER 2018

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Visokošolski strokovni študijski program

prve stopnje Predšolska vzgoja

Diplomska naloga

VLOGA VZGOJITELJA PRI KREPITVI OTROKA,

KI JECLJA

Ornela Gorza

Koper 2018

Mentorica:

doc. dr. Vanja Riccarda Kiswarday

ZAHVALA

Najprej se iskreno zahvaljujem mentorici doc. dr. Vanji Riccardi Kiswarday za vso

strokovno pomoč in svetovanje pri nastajanju diplomske naloge.

Zahvaljujem se tudi vsem vzgojiteljicam/vzgojiteljem, ki so sodelovali pri anketnem

vprašalniku. Hvala tudi vzgojiteljici in mentorici Mihaeli Majcen za vse koristne nasvete

v času praktičnega usposabljanja.

Posebna zahvala gre moji družini, ki mi je stala ob strani, me spodbujala v času

celotnega študija, sestri Brini pa hvala tudi za pomoč pri prevajanju iz angleškega

jezika.

Hvala vsem, ki ste na kakršenkoli način pomagali pri gradnji in urejanju moje

diplomske naloge.

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Ornela Gorza, študentka visokošolskega strokovnega študijskega programa

prve stopnje Predšolska vzgoja,

izjavljam,

da je diplomska naloga z naslovom Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja

- rezultat lastnega dela,

- so rezultati korektno navedeni,

- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:___________________

V Kopru, dne ________________

IZVLEČEK

Jecljanje predstavlja velik izziv tako za otroke kot tudi za starše, vzgojitelje in vse,

ki pridejo v stik z otrokom, ki jeclja. Takrat pa se vprašamo, kako pravilno ravnati, da ne

bi stanja še poslabšali.

Glede na raziskave, ki kažejo, da se v predšolskem obdobju vedno pogosteje

pojavljajo različne oblike govorno-jezikovne motnje, smo želeli z anketnim

vprašalnikom preveriti, kako pogosto je po mnenju in opažanjih vzgojiteljev v vrtcu

prisotno jecljanje in kako se vzgojitelji soočajo s tem izzivom.

Diplomska naloga je sestavljena iz teoretičnega in empiričnega dela. V

teoretičnem delu smo predstavili razvoj govora v predšolskem obdobju in govorno-

jezikovne motnje, ki se lahko v tem obdobju pojavijo. Osredotočili smo se predvsem na

jecljanje, kakšne so značilnosti, vrste in vzroki jecljanja. Opisano je tudi, kako je treba

otroku, ki jeclja, pomagati kot vzgojitelj in starš, da bi lahko razvil pozitiven odnos do

samega sebe.

Drugi del diplomske naloge predstavlja empirični del, kjer je predstavljena

raziskava, ki je potekala s pomočjo anketnega vprašalnika, v katerem je sodelovalo

100 vzgojiteljic/vzgojiteljev iz slovenskih vrtcev. Vprašanja so zajemala tri sklope, in

sicer koliko so vzgojitelji seznanjeni z motnjo jecljanja, kako vidijo starše otroka, ki

jeclja, in kako otroka samega.

Z raziskavo je bilo ugotovljeno, da se jecljanje v veliki meri pojavlja že v

predšolskem obdobju, pri tem pa nastajajo težave tako pri otrokovi samopodobi kot tudi

pri pravilnem ravnanju vzgojiteljev in staršev. Glede na spoznanja, ki smo jih pridobili z

analizo rezultatov, predlagamo, da vzgojitelji še naprej gradijo na otrokovi samopodobi,

saj s starostjo postaja jecljanje vedno večji problem, otroka vključujejo v pogovore, pri

tem pa so pozorni na otrokovo vsebino in ne na to, kako govori, povedo staršem, da se

morajo s svojim otrokom veliko pogovarjati in jih poslušati, kljub otrokovi drugačnosti pa

ne smejo biti preveč zaščitniški do njega, otroku pa poiščejo pomoč pri logopedu.

Otroke vključujejo v različne dejavnosti, tudi govorne, vseeno pa prevladujejo

dejavnosti, v katerih je otrok dober, saj s tem pripomorejo k bolj pozitivni samopodobi,

ko otrok vidi, da mu gre nekaj dobro. Z ostalimi vrstniki se je treba o jecljanju

pogovoriti, da ne bi prišlo do morebitnega zmerjanja.

Ključne besede: predšolsko obdobje, vzgojitelj predšolskih otrok, govorno-

jezikovne motnje, jecljanje, samopodoba.

ABSTRACT

The role of kindergarten teacher for strengthening child that stutters

Stuttering is a big challenge for both child and the parent. It is also challenging for

the educator and for every person that comes in touch in the child who stutters. That is

when we ask ourselves how to act properly so the stutter doesn't get worse.

According to studies, which show us that every year there is more children with

various forms of speech-language disorder, including stuttering, we wanted to see ,

how aware are the pre-school educators and if they act properly around a child with a

language disorder.

The role of kindergarten teacher for strengthening child that stutters consists of

theoretical and empirical work. In the theoretical part we presented the development of

speech in the pre-school age and speech-language disturbances that can occur in this

period. We focused primarily on stuttering, what are the characteristics, types and

causes of stuttering. It is also described how educators and parents can help a

disordered child develop positive attitude and self confidence.

The second part is empirical part, we did a research where we asked 100

educators from Slovenian kindergartens questions about stuttering. The survey

included three sets of questions. Educators were questioned about their awareness of

stuttering they were also questioned about how parents act around a child with a

speech disorder and how the child acts.

The study showed that the number of pre-schoolers with language disorder is

bigger everyday. Educators also told that kids, with this problem, have issues with self-

esteem and that some parents have problems because they don’t know how to react

when they find out that their child stutters. On the end of the research we came to the

conclusion that parents and educators should encourage these kids to have as much

conversations as possible, when they are having a conversation they shouldn’t be

looking for the mistakes but should be listening what kid is saying, if the educator sees

that parent is always talking instead of the kid and that the parent is always correcting

his child he should talk to the parent and tell him that stutter can only get better if the

kid is comfortable when he speaks. If the kid struggles the parent should take him to a

professional speech therapist. Parents should involve kids in different activities

including activities that include speaking, but the kid should still spent most of his time

on activities that he is good at because those are the activities that will built his self-

esteem. The educator should have a talk with child’s peers about stuttering so the kids

won’t be making fun out of a stuttering child.

Keywords: pre-school period, kindergarten teacher, speech-language disorders,

stuttering, self-esteem.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ......................................................................................................................... 1

2 TEORETIČNI DEL ...................................................................................................... 2

2.1 Razvoj govora in jezika v predšolskem obdobju .................................................. 2

2.2 Spodbujanje razvoja govora in jezika v kurikulumu za vrtce ................................ 5

2.3 Govorno-jezikovne motnje ................................................................................... 5

2.4 Govorno-jezikovne motnje s poudarkom na nerazvitem govoru ........................... 7

2.5 Logopedija ........................................................................................................... 9

2.6 Jecljanje ............................................................................................................... 9

2.6.1 Značilnosti jecljanja ......................................................................................... 10

2.6.2 Vzrok za nastanek jecljanja ......................................................................... 10

2.6.3 Vrste jecljanja .............................................................................................. 11

2.7 Pravilno ravnanje staršev otrok, ki jecljajo, in vzgojitelja .................................... 11

2.8 Samopodoba otrok ............................................................................................ 12

2.9 Društvo za pomoč osebam z govorno-jezikovnimi motnjami .............................. 13

3 EMPIRIČNI DEL ....................................................................................................... 14

3.1 Problem, namen in cilji ....................................................................................... 14

3.2 Raziskovalna vprašanja ..................................................................................... 15

3.3 Metodologija ...................................................................................................... 15

3.3.1 Raziskovalna metoda .................................................................................. 15

3.3.2 Raziskovalni vzorec ..................................................................................... 15

3.3.3 Pripomočki .................................................................................................. 17

3.3.4 Postopek zbiranja podatkov ........................................................................ 17

3.3.5 Postopek obdelave podatkov....................................................................... 17

3.4 Rezultati in razprava .......................................................................................... 18

4 SKLEPNE UGOTOVITVE ........................................................................................ 24

5 LITERATURA IN VIRI .............................................................................................. 26

6 PRILOGE ................................................................................................................. 27

KAZALO PRILOG

Priloga 1: Anketni vprašalnik: Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja ..................27

KAZALO PREGLEDNIC

Preglednica 1: Število in spol anketirancev (N = 100) ..................................................15

Preglednica 2: Starost anketirancev (N = 100) ............................................................16

Preglednica 3: Delovne izkušnje anketirancev (N = 100) .............................................16

Preglednica 4: Starostno obdobje anketirancev (N = 99) .............................................17

Preglednica 5: Seznanitev vzgojitelja z otrokom, ki jeclja, v skupini .............................18

Preglednica 6: Prisotnost otroka, ki jeclja, v tekočem letu............................................18

KAZALO SLIK

Slika 1: Samopodoba otrok, ki jecljajo, skozi oči vzgojiteljev (povprečje) .....................19

Slika 2: Vloga vzgojiteljev v skupini ob prisotnosti otroka, ki jeclja (povprečje) ............21

Slika 3: Pomembnost vpliva staršev na otroka z vidika vzgojiteljev (povprečje) ...........23

Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Jecljanje je govorno-jezikovna motnja, ki se kaže na psihološkem, fiziološkem in

socialnem področju osebe, zato je ob prisotnosti le te treba primerno reagirati, da se ne

bi oseba, ki jeclja, počutila nelagodno.

Vzgojitelji so osebe, ki so odgovorne za vzgojo in izobraževanje otrok, prav tako

pa morajo otroku nuditi občutek ugodja, da bo rad zahajal v vrtec in si zgradil zaupanje

do svojega vzgojitelja. Prav zaradi tega morajo biti vzgojitelji dobro seznanjeni s

pravilnim ravnanjem v primeru, da v skupino dobijo otroka, ki jeclja. Najpomembnejši v

otrokovem razvoju pa so starši, ki se morajo prav tako dobro zavedati svoje naloge, pri

tem pa je priporočeno upoštevati tudi mnenje vzgojitelja, ki prav tako opazuje otroka pri

samostojni igri in v družbi vrstnikov.

Da bodo vzgojitelji in starši pravilno ravnali ob prisotnosti otroka, ki jeclja, jih je

treba seznaniti z določenimi dejavniki, ki pozitivno vplivajo na otrokovo samopodobo.

V raziskavi bomo z anketnim vprašalnikom vzgojitelje seznaniti z dejavniki, ki so

pomembni za razvoj otrokove samopodobe, kako z otrokom, ki jeclja, ravnati kot

vzgojitelj in kako kot starš.


2

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Razvoj govora in jezika v predšolskem obdobju

Govor je sposobnost, ki je je zmožen samo človek. Zahteva usklajeno sodelovanje

vseh naših psihofizioloških sposobnosti (Vizjak Kure, 2010).

Komunikacija je pomembna že od samega začetka. Začne se že pred rojstvom, ko

se mame v pričakovanju pogovarjajo s svojim otrokom, mu prepevajo, spodbujajo

družinske člane, da tudi sami božajo njen trebušček, in tako otrok še preden prijoče na

svet, pridobi pozitivne signale (Levc, 2014).

Takoj ob rojstvu otrok pridobiva informacije od staršev, zato pa je potrebno, da se

pri prvih poskusih pogovarjanja odzovemo z nasmehom, njegov odziv nagradimo z

glasom ali dotikom. S tem odzivom bomo spletli tesno čustveno vez, otroka pa bomo

opogumljali za nadaljnjo komunikacijo. Sčasoma bo otrok spoznal, da glasovi in gibi

telesa izzovejo odgovor osebe, s katero komunicira, torej bo postavljen temelj

komunikacije (Levc, 2014).

Pomembno se je zavedati, da obstajajo velike razlike med posameznimi otroki v

govornem razvoju. Faze govornega razvoja si sledijo v določenem zaporedju, vendar je

tempo razvoja govora različen od posameznika do posameznika. Kdaj se bo govor

razvil, je odvisno od različnih dejavnikov: dobro razvita senzorika, dobro delovanje

centralnega živčnega sistema, dobra razvitost in gibljivost govornih organov ter ljubeče

in spodbudno okolje. Razvoj govora poteka vzporedno z motoričnim in intelektualnim

razvojem (Levc, 2014).

Otrok sprva svoje počutje, želje, čustva izraža z jokom, okrog 4. meseca starosti

začne vokalizirati, kmalu zatem pa začne bebljati (zaporedno ponavljanje enakih

zlogov), pozneje se pojavi naključno posnemanje besed brez razumevanja pomena, o

prvi besedi pa govorimo šele takrat, ko otrok besedo uporabi večkrat za eno in isto

stvar, tako besedi pripiše pomen, to pa se pojavi v starosti okrog enega leta

(Marjanovič Umek, Zupančič, 2009).

Stopnje govorno-jezikovnega razvoja

V nadaljevanju izpostavljamo mejnike v komunikacijskem in govornem razvoju od

rojstva do sedmega leta, kot jih navaja Levec (2014).

Od rojstva do tretjega meseca otrok svoje razpoloženje izraža z gibanjem telesa,

neugodje izrazi z jokom, zadovoljstvo pa s smejanjem ali gruljenjem. Otrok se odzove

na glasne zvoke, prepozna glas matere, vzpostavlja stik z očmi.


3

Od četrtega do šestega meseca otrok ustvarja različne glasove, čeblja, v izražanju

se že pojavljata ritem in intonacija. Pri tej starosti se že zanima za zvočne igrače in

glasbo. Otrok je zadovoljen, ko nas opazuje, se smeje.

Od sedmega meseca do prvega leta otrok obrača glavo v smeri zvoka, nas

posluša, že prepoznava enostavne besede, naredi že nekaj stvari po naših navodilih in

že razume, kaj pomeni, če mu rečemo: »Ne!« Od desetega meseca dalje se pojavi tudi

prva beseda.

Od prvega do drugega leta otrok razume in opravi enostavna navodila, vedno več

besed razume, reagira na svoje ime, že prepozna in pokaže imenovane predmete,

razume mimiko obraza in reagira na spremembe tona glasu. Prepozna dele telesa ter

jih tudi pokaže na sebi. V drugi polovici tega obdobja starosti posnema zvoke živali ter

jih poimenuje, že uporablja okoli 50 besed, sprva začne uporabljati glagole in

pridevnike, nato še zaimke (jaz, moje, tvoje). Povezuje dve besedi v stavek. Razume

vprašalnice ter ustrezno odgovarja z »da« ali »ne«.

Od drugega do tretjega leta otrok že razume sestavljena navodila, posluša krajše

zgodbe, pozoren je na pogovor odraslih, razume razlike in določena razmerja (velik–

majhen), pozna odnose: v, na spodaj, zgoraj. Sedaj že povezuje 3 besede v stavek,

njegov govor je razumljiv odrasli osebi, gleda in lista slikanice, poimenuje predmete na

slikah, zastavlja preprosta vprašanja, pri tej starosti pa že začne uporabljati pretekli in

prihodnji čas, izraža čustva.

Od tretjega do četrtega leta otrok posluša zgodbe do 10 minut, upošteva

sestavljena navodila, uporablja igro vlog, sledi pogovoru odraslih, uporablja stavke s

tremi do štirimi besedami.

Od četrtega do petega leta otrok brez težav sodeluje v dialogu z vrstniki ali

odraslimi osebami, pripoveduje dolge zgodbe, posluša daljše zgodbe in pripovedi, med

seboj loči različne zvoke, sledi zelo kompleksnim navodilom.

Od petega do šestega leta otrok obvlada časovno komponento (včeraj, danes,

jutri, dopoldan, popoldan ...), uvidi odnose, vzrok in posledico, začne se zanimati za

črke in zna napisati svoje ime, pravilno izgovarja vse glasove.

Od šestega do sedmega leta otrok prične pisati in dobi interes za branje, prepozna

prvi in zadnji glas v besedi (Levc, 2014).


4

Vloga staršev in vzgojiteljev predšolskih otrok

Ključno vlogo pri spodbujanju razvoja otrokove komunikacije in govora ima okolje –

predvsem starši in vrtec. Otroku je treba brati zgodbe, pesmice, izštevanke, treba ga je

spraševati ter potrpežljivo in z zanimanjem čakati njegov odgovor, jasno in razumljivo

mu je treba odgovarjati na njegova vprašanja, če se otrok pri izgovoru besede zmoti,

ga ne popravljamo tako, da bi moral otrok še enkrat pravilno izgovoriti besedo, temveč

le mi za njim pravilno ponovimo. Otroku je treba omogočiti stik z vrstniki, saj mu bo

komunikacija z njimi koristila pri razvoju govornih sposobnosti, v pogovoru z otrokom

pa v različnih besednih zvezah uvajamo nove besede. Pomembno je, da pri otroku

širimo besedni zaklad (Levc, 2014).

V času, ko je otrok v vrtcu, je vzgojiteljeva naloga ta, da mu nudi telesno in

čustveno varnost. Vloga vzgojitelja je ključna pri razvoju predšolskega otroka,

oblikovanju in poteku igre, vzgojitelj mu dopušča dovolj časa za raziskovanje, ga

spodbuja k razvoju višjih in zahtevnejših ravni igralnih dejavnosti. Vzgojitelj mora biti

empatičen, prilagodljiv, pomembna je njegova toplina, odzivnost in občutljivost, ki se

kaže v tem, da vzgojitelj ustvarja možnosti, da se otrok ob njem počuti varnega. Med

osebnostne lastnosti, ki so dobre, da jih vzgojitelj predšolskih otrok ima, so humanost,

pozornost, živahnost, ustvarjalnost, optimizem, samokritičnost, čustvena stabilnost,

vztrajnost, duševno zdravje, prijaznost, smisel za humor, odgovornost, objektivnost itd.

Vzgojitelj ima pomemben položaj v sistemu vzgoje in izobraževanja ter veliko vlogo pri

sooblikovanju in izvajanju predšolske vzgoje (Skudnik, 2012).

Kompetence vzgojiteljev

Kompetence so sposobnosti uspešnega doseganja kompleksne zadeve v

določenem kontekstu s pomočjo mobilizacije kognitivnih in nekognitivnih vidikov

delovanja. Kognitivna sposobnost (reševanje problemov, kritično in analitično mišljenje,

odločanje, divergentno odločanje, spretnosti odločanja) in znanje sta še posebej

pomembna za uspešnost kompetentnega vzgojitelja. Razlika med kompetencami in

sposobnostjo je ta, da se kompetenc lahko učimo, jih poučujemo in so uporabne v

različnih kontekstih (Pregarac, 2015).

Kompetence zajemajo tri večja področja, in sicer znanje, stališča oziroma

prepričanja in veščine. Da lahko dobro in učinkovito udejanjamo določena stališča ali

prepričanja, moramo za to imeti ustrezna znanja oziroma ustrezno raven razumevanja

in nato konkretne spretnosti in veščine, da to znanje uporabimo v praktični situaciji

(Watkins, 2012, str. 11, v Kiswarday in Štemberger, 2017, str. 5). Kompetence

vzgojitelja predstavljajo pomembno vlogo pri uspešnosti inkluzije v vzgoji in


5

izobraževanju. Kompleksni izzivi lahko v vzgojitelju, ki vstopa v inkluzivno pedagoško

interakcijo s skupino otrok ali posameznikom, zaradi pomanjkanja inkluzivnih stališč

sprožijo dvome o njegovih lastnih inkluzivnih kompetencah, kar pa lahko privede do

stresa in napora (Kiswarday in Štemberger, 2017).

2.2 Spodbujanje razvoja govora in jezika v kurikulumu za vrtce

Kurikulum za vrtce je nacionalni dokument, ki ga uporabljajo vzgojitelji, ravnatelji,

svetovalni delavci za načrtovanje in kakovostno predšolsko vzgojo v vrtcu. Vsebuje

cilje in načela, ki jih morajo strokovni delavci vrtcev upoštevati (Kurikulum, 1999).

Otroci se v predšolskem obdobju učijo izražati misli, čustva, pri tem pa tudi

razumeti sporočila drugih. Jezika se učijo že samo s tem, ko poslušajo vsakdanje

pogovore, poslušajo branje odraslih, pojejo in poslušajo pesmi, med igranjem z vrstniki,

dramatizacijo itd. Vzgojitelji spodbujajo razvoj govora pri otroku s tem, ko mu

pripovedujejo in berejo pravljice, zgodbe, uganke, pesmice. Pomembna naloga

vzgojitelja je, da opazuje otroka in prepozna otrokov neverbalni stil, vzpostavi

interakcijo z njim, prepozna možne nesporazume v neverbalni komunikaciji in spozna

otrokov razvoj, temu primerno pa prilagodi svoja pričakovanja glede jezikovne

zmožnosti. Otroka je treba pozorno poslušati in teme, ki jih je uvedel sam, razširiti

(Kurikulum, 1999).

2.3 Govorno-jezikovne motnje

Oseba, ki je nezmožna pravilnega oziroma tekočega proizvajanja glasov ali pa ima

težave z glasom, ima govorno motnjo. Oseba, ki pa ima težave z razumevanjem drugih

ali z izmenjavo mnenj, izražanjem, ima jezikovno motnjo. Tako otroci kot tudi odrasli

imajo lahko govorne kot jezikovne motnje. Te motnje se pojavijo kot posledica

zdravstvenih težav, nekatere pa nimajo znanega vzroka (Bilban, 2013).

Nepravilno izražanje posameznih glasov (dislalija) je ena izmed najpogostejših

govornih motenj, zaradi katere starši otroka peljejo do logopeda. Z rednim

obiskovanjem logopedskih terapij se otrokova nepravilna izgovorjava posameznih

glasov večinoma odpravi. Pri otrocih z jezikovnimi motnjami pa je opazen večji

zaostanek na govorno-jezikovnem področju. Otrok je v tem primeru težje razumljiv,

uporablja kratke stavke, ima skromen besedni zaklad ... V tem primeru morajo starši

obiskati logopeda, ki bo ugotovil, ali gre za individualno značilnost otroka ali pa za

pravo motnjo (Levc, 2014).


6

Otroci z govorno-jezikovnimi motnjami so otroci, ki imajo specifične razvojne

motnje pri jezikovnem izražanju in govorjenju. Pri vsakodnevnih dejavnostih pa se

pojavljajo tudi odstopanja na področju grobe in fine motorike, motnje zaznavanja,

slabša pozornost in koncentracija. Zaradi specifičnih motenj na področju razumevanja,

strukturiranja, izražanja in procesiranja otrok ne more ustrezno komunicirati z okolico,

posledično pa se pojavijo čustvene težave ter težave na področju socializacije.

Pri jezikovnem izražanju govorimo o ekspresivni jezikovni motnji ter receptivni

jezikovni motnji. Pri ekspresivni jezikovni motnji gre za specifično razvojno motnjo, pri

kateri je otrokova sposobnost pomenskega uporabljanja govornega jezikovnega

izražanja vidno pod ustreznim nivojem za njegovo mentalno starost, razumevanje

jezika pa je znotraj normalnih mej. Pri receptivni jezikovni motnji pa gre tudi za

specifično razvojno motnjo, vendar je tu otrokovo razumevanje jezikovnega izražanja

pod ustrezno ravnjo glede na njegovo mentalno starost (Vizjak Kure, 2010).

Težave na področju razvoja govora in komunikacije pogosto napovedujejo tudi

težave na področju učenja. Otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja pri

nas ne opredeljujemo v času pred šolo, a vendar je v tem času možno ugotoviti

nekatere kazalnike, ki kažejo na to, da bodo imeli otroci pozneje težave oziroma

primanjkljaje na posameznih področjih učenja. Ti kazalniki pa so težave v govornem

razvoju, težave pri usvajanju jezika, motorične težave, zaznavne težave, težave na

področju pozornosti, koncentracije in spomina, dednost kot vzrok problema (Vizjak

Kure, 2003; nav. po Vizjak Kure, 2010 str. 15).

Z ustreznim zgodnjim ukrepanjem; torej z vključitvijo otroka v ustrezen program, ki

mu bo omogočal razvoj sposobnosti ter odpravljanje težav; lahko preprečimo poznejše

težave pri vstopu v šolo in nadaljnjem šolanju (Vizjak Kure, 2010).

Vzroki za nastanek govorno-jezikovnih motenj

Do problemov pri govorno-jezikovnih motnjah pride zaradi prizadetosti oziroma

okvar določenih sposobnosti. Pri teh otrocih govorni razvoj ne poteka po naravni poti,

ampak potrebujejo strokovno pomoč, ki z izbranimi stimulacijami omogoča optimalen

razvoj. Spontane, naravne stimulacije pa ne zadostujejo, ker jih zaradi motnje ne

morejo ustrezno selekcionirati ter uporabiti za razvoj svojih sposobnosti (Vizjak Kure,

2010).

Med vzroke za nastanek govorno-jezikovnih motenj spadajo organski vzroki, to so

izguba suha, okvare govornega aparata, prizadete kognitivne funkcije; lahko so vzroki

dejavniki okolja, kot je sociokulturna prikrajšanost. Zapozneli pojav ali zastoj v

govornem razvoju je prvi pokazatelj jezikovnih težav (Bilban, 2013).


7

2.4 Govorno-jezikovne motnje s poudarkom na nerazvitem govoru

Motnje izgovorjave

To so najpogostejše govorne motnje pri otrocih, še pogosteje pa se to pojavlja pri

otrocih s posebnimi potrebami. Vedeti moramo, da govorno-jezikovne motnje skoraj

vedno spremlja tudi motnja izgovorjave. Motnje izgovorjave se lahko pojavijo pri

predšolskih in šolskih otrocih, prav tako tudi pri odraslih osebah. Te oblike motenj

izgovorjave pa so lahko sistematične, kjer otrok med govorjenjem dela napake vedno

na enak način, in nesistematične, kjer pa otrok dela napake v izgovarjanju glasov,

vendar ne vedno na enak način. Pri nesistematičnih napakah izgovorjave je mejnik 4.

leto starosti, do takrat govorimo še o normalnem govornem razvoju, če pa se te napake

pojavljajo po 4. letu starosti, pa govorimo o leksični dislaliji (izpušča zloge, npr.: papir –

pir, izpušča glasove, npr.: riba – iba, glasove ali zloge dodaja; lokomotiva –

lokomokotiva, lahko zamenjuje položaj glasov ali zlogov; lokomotiva – kolomotiva ali pa

zamenjuje glasove, npr.: roka – loka) (Grilc, 2013).

Do te motnje lahko pride zaradi organskih primanjkljajev (ti sodelujejo pri

izgovorjavi glasov – ustnice, jezik, nebo, čeljust, zobovje), možen vzrok pa je tudi blaga

okvara sluha. Pri otrocih s tovrstnimi motnjami se pozneje pogosto pojavljajo težave pri

branju in pisanju. Motnje otrok odpravlja s pomočjo logopeda (Grilc, 2013).

Jezikovne težave

Otrok z jezikovnimi težavami začne govoriti pozneje, manj govori in njegove

jezikovne spretnosti so slovnično skromne ali nepravilne. Te težave ločimo na tri

skupine:

Upočasnjeni govorno-jezikovni razvoj (o njem govorimo do 4. leta starosti) ali

nezadostno razviti govor (o tem govorimo, če se težave nadaljujejo tudi po 4. letu):

otrok s temi težavami pozneje spregovori, govori manj kot vrstniki, uporablja preproste,

krajše povedi, besede so v neobičajnem vrstnem redu, v besedah izpušča ali

zamenjuje zloge, njegov govor je težje razumljiv okolici, pojavljajo se težave pri

razumevanju vprašanj in navodil.

Nerazviti govor: je najtežja oblika motenj, kjer gre za odsotnost govora ali zelo

skromno besedno in slovnično izražanje, to motnjo lahko opazimo že pred 2. letom

starosti, je znak splošnega zastanka otrokovega razvoja.

Posebne jezikovne težave: vzroka za te težave še ne poznamo, jezikovne

spretnosti so pomanjkljive glede na starost otroka. Prepoznamo ga po tem, da

spregovori pozneje, ima skromno besedišče, nepravilno sklanja, povedi so v večini

sestavljene iz samostalnikov in glagolov, na pojavitev teh težav ne vplivajo okvare

sluha, okvare govoril ali čustvene motnje. Veliko strokovnjakov meni, da lahko iz teh

težav izvira disleksija (Grilc, 2013).


8

Motnje ritma in tempa

Sem sodijo jecljanje, prehiter govor, upočasnjeni tempo govora in skandirani

govor.

Prehitri govor: zaznamo ga kot pospešen tempo govora, ob govoru so prisotne

napake pri izgovorjavi, besedišče je skromno, povedi so nezapletene in kratke, ob

uporabi daljših pa se pojavljajo slovnične napake, pojavi se lahko tudi jecljanje,

govorjeno spremlja tudi neverbalno izražanje. Tudi te motnje se otrok ne zaveda.

Takega otroka opisujemo tudi kot nemirnega, komunikativnega in otroka s kratko

pozornostjo. (Grilc, 2013)

Jecljanje in prehiter govor se le redko pojavljata ločeno, zato motnji običajno

zamenjujemo.

Pretirani počasni govor: pojavlja se kot posledica organskih obolenj centralnega

živčnega sistema, otroci z mentalno motnjo in psihično bolni otrok. Pri omenjenem

govoru otroci podaljšujejo glasove, posebno soglasnike, imajo upočasnjen ritem in

tempo. Poleg tega so upočasnjeni tudi pri drugih aktivnostih, kar daje občutek lenosti in

nezainteresiranosti (Grilc, 2013).

Skandirani govor: pri otrocih z motoričnimi težavami opazimo motnje ritma in

tempa. Zato pri otrocih s cerebralno paralizo govorimo o dizartrijah. Tempo govora je

upočasnjen, ritem je okvarjen, znotraj besede in/ali povedi. Razlog omenjenega govora

je opaziti v neusklajevanju finih gibov organov z artikulacijo (Grilc, 2013).

Jecljanje: kaže se v ponavljanju glasov, zlogov, besed ali fraz, glasovi so lahko

podaljšani, na začetku ali znotraj besed se pojavljajo brezglasni zastoji, govor lahko

spremljajo 'krči' ali pa otrok skuša odpraviti težavo z dodajanjem pomožnih glasov 'a,

h'. Jecljanje se najpogosteje pojavi med 2. in 5. letom, lahko pa tudi pozneje. Nekateri

otroci med 2. in 5. letom jecljajo, a pozneje jecljanje izzveni, takšno jecljanje

imenujemo fiziološko jecljanje.

K oblikam jecljanja spadajo ponavljanje zlogov (ka-ka-kapa), ponavljanje celih

besed (daj-daj-daj mi kapo), in razne opore (hm, a ...).

Pogosto se otrok teh nepravilnosti ne zaveda in se zato govoru ne izogiba. Če se

otrok zaveda nepravilnosti, njegov govor ostane nesproščen, ob oblikovanju stavkov

razmišlja in posledično lahko pride do še večjih, močnejših in pogostejših težav. Tako

rekoč govorimo o učinku začaranega kroga. Tudi za nastanek jecljanja ne poznamo

vzroka (Grilc, 2013).


9

Motnje glasu

Motnje glasu so vse pomanjkljivosti, ki zmanjša kakovost komunikacije in govornik

zapravi veliko energije za pravilno izgovorjavo (Bolfan-Stošić, 1994 v Grilc, 2013).

Najpogostejša motnja glasu pri otrocih je hripavost oziroma disfonija. Ta motnja je zelo

pogosta, zato moramo posvetiti veliko časa za zdrav razvoj glasu. Otroku s tako motnjo

pomagajo foniater, logoped, psiholog, nevrolog … Velikokrat se hripavost pojavi zaradi

prenapenjanja glasu, ta povzroči spremembo na glasilkah. To težavo lahko preprečimo

tako, da otroka odvračamo od vpitja oziroma kakršnega koli preglasnega izražanja, z

nežnim požiranjem preprečujemo pretirano kašljanje, grlo redno vlažijo s tekočino, še

posebej v prostorih, kjer je suh zrak (Grilc, 2013).

2.5 Logopedija

Društvo DlogS (2016) navaja, da je logopedija veda, ki se ukvarja s proučevanjem

govorno-jezikovne komunikacije, ugotavlja prisotnost govorno-jezikovnih motenj,

vzrokov in posledic nastajanja le teh in načine, kako jih preprečimo

Logoped je strokovnjak z univerzitetno izobrazbo, ukvarja se s preventivo,

odkrivanjem in diagnosticiranjem in terapijo govorno-jezikovnih motenj. Logoped se

vključi tudi pri pomoči staršem in starše aktivno vključuje v proces pomoči otroku z

govornimi ali jezikovnimi motnjami. Starši otroka pripeljejo sami na pregled do

logopeda, če opazijo primanjkljaje v otrokovem govorno-jezikovnem razvoju, logoped

pa s temeljitim pregledom ugotovi za kakšno vrsto in obsežnost motnje gre in s

pomočjo diagnostike določi način in vrsto terapije. Glavni del opravijo starši, ki morajo

otroka spodbuditi k izvajanjem vaj, saj je uspeh logopedske terapije odvisen od

intenzivnosti dela staršev z otrokom (Levc, 2014).

2.6 Jecljanje

Jecljanje je motnja ritma govora, v katerem oseba natančno ve, kaj želi povedati,

vendar časovno tega ni sposobna izvesti, ker nehote ponavlja, podaljšuje ali prekinja

posamezne sestavine govora (Podbrežnik, 2012 str. 15).

Jecljanje je motnja, ki je ne moremo opisati le z eno dimenzijo, vključuje pa tudi

veliko različnih interakcij, ki se kažejo kot nefluentnost. Smith in Kelly (1997) sta

mnenja, da je jecljanje multifaktorska motnja, ki vključuje kognitivne, jezikovne,

emocionalne in motorične dejavnike, od katerih je odvisno, ali bo govor fluenten ali ne.

Poleg teh dejavnikov pa spadajo zraven še socialni, zaznavni, psihološki, vedenjski,

dihalni in vidik centralnega živčnega sistema (Smith in Kelly, 1997, v Novšak Brce,

2015).


10

2.6.1 Značilnosti jecljanja

Pri jecljanju govorimo o nepravilnosti tempa in ritma govora, medtem ko je izrek

glasov sam po sebi navadno pravilen. Pri tej motnji se pojavi nenaden zastoj govora v

začetku ali sredi besede, katerega skuša oseba, ki jeclja, s trudom premagati. Te

zastoje povzročijo krči na enem ali več mestih govornega aparata, ki so bistvena

zunanja karakteristika jecljanja, po katerem ga spoznamo. Ti krči mišic predstavljajo

napake v koordinaciji vseh mišic, ki sodelujejo v tisti fazi izreke. V času, ko oseba, ki

jeclja, premaguje v sebi te napake in usklajuje delovanje govornih mišic, nastane

značilen zastoj govorne funkcije (Omerza, 1972 str. 221).

Osebe, ki jecljajo, ponavljajo glasove in zloge, določen glas ponavljajo toliko časa,

dokler ne izgovorijo pravilno, glasovi, kjer se najpogosteje pojavijo težave, so zaporniki

(p, t, k, b, d, g). Osebe, ki jecljajo, podaljšujejo zveneče in nezveneče glasove, lahko pa

se pojavljajo tudi zastoji, in sicer tako, da oseba ob neprimernem trenutku ustavi tok

glasu ali zraka. Pri osebah s to motnjo se lahko pojavi tudi oklevanje v govoru,

izogibanje določenim problematičnim besedam in uporaba mašil (Novšak Brce, 2015).

Jecljanje ni le problem v govorno-jezikovnem komuniciranju, temveč tudi na

fiziološkem, telesnem, emocionalnem, psihološkem in socialnem področju našega

življenja. Jecljanje se pojavi v času med drugim in petim letom starosti, lahko tudi z

vstopom v šolo ali pa v puberteti, možno je tudi, da se jecljanje pojavi pozneje. O

jecljanju govorimo takrat, ko se oseba, ki jeclja, zaveda svojih težav in je takrat pri

govoru osredotočena bolj na pravilnost izgovorjave kot pa na vsebino (Podbrežnik,

2012).

2.6.2 Vzrok za nastanek jecljanja

Vzrokov za nastanek jecljanja je več, vendar pa niso vsi dovolj pojasnjeni z

znanstvenega vidika. Najpogostejši vzrok je prirojen, povzročajo ga pogoste infekcijske

bolezni staršev, neugodne okoliščine v času nosečnosti, težave pri porodu. Jecljanje se

lahko pojavi tudi po otroških boleznih, kot so škrlatinka, oslovski kašelj, meningitis ...

Vzrok za nastanek jecljanja pa je lahko tudi ob hitri in lahki razburljivosti vegetativnega

živčnega sistema, saj se prevelika razburjenost prenaša na možgansko skorjo in na

njena govorna področja, s tem se kvari pravilno usklajevanje gibov govoril. Med vzroke

štejemo tudi nepravilno govorno vzgojo in prehiter govor staršev ali bližnjih sorodnikov

(Omerza, 1972).


11

2.6.3 Vrste jecljanja

Fiziološko jecljanje se lahko pojavi pri otroku v starosti med drugim in tretjim letom.

Takrat večina otrok ne govori tekoče, otroku se pri govoru zatika, podaljšuje glasove,

lahko pa tudi okleva v govoru. Otrok v tem času potrebuje nekaj več časa za

razmišljanje, da pravilno uporabi besedne zveze, a vendar s tem ni nič narobe, 75–80

% otrok bo prenehalo jecljati brez pomoči logopeda. Primarno jecljanje še ni pravo

jecljanje, saj se otrok ne zaveda, da napačno uporablja besedne zveze, govoru se ne

izmika. Otroka v tej fazi ne smemo popravljati, ker bi lahko s tem povzročili ravno

nasprotno, otrok bi razvil pravo jecljanje. Primarno jecljanje se od fiziološkega loči po

tem, da pri fiziološkem pogosteje prihaja do ponavljanja besed in fraz, pri primarnem

pa otrok ponavlja glasove in zloge. Sekundarno jecljanje je pravo jecljanje, saj se otrok

te motnje zaveda, traja že daljše časovno obdobje. Med simptome sekundarnega

jecljanja spadajo splošna mišična napetost celega telesa, še posebej govornih

organov, strah pred govorom, zavedanje govorne motnje, pojav tikov in obrambnih

premikov, neskladnost dihanja, fonacije, artikulacije in govorno-miselnih procesov.

Akutno jecljanje je jecljanje, ki se hitro pojavi, in sicer v vseh starostnih obdobjih, traja

pa od 7 do 14 dni. Do te motnje pride zaradi povečane emocionalne reakcije osebe na

fizično ali psihično travmo. Psihogeno ali nevrogeno jecljanje pa je jecljanje, ki se

pojavlja v odrasli dobi, do psihogenega jecljanja pride zaradi stresnega dogodka,

konflikta ali pa daljšega psihičnega pritiska na osebo. Nevrogeno jecljanje pa je

posledica možganskih poškodb in bolezni (Podbrežnik, 2012).

2.7 Pravilno ravnanje staršev otrok, ki jecljajo, in vzgojitelja

Ko starši opazijo, da ima njihov otrok motnje ritma in tempa (jecljanje), morajo z

otrokom govoriti sproščeno, počasi in razločno, vzeti si morajo čas za pogovor, otroka

pa ne smejo opozarjati na napake pri izgovorjavi. Uporabljati morajo kratke in

enostavne stavke, med pogovorom pa je izrednega pomena očesni stik. Otrok mora

videti, da ga starši pozorno poslušajo. Otrok mora izražati svoje ideje, pri tem ga starši

spodbujajo. Treba je poiskati pomoč pri logopedu (Podbrežnik, 2012).

Zelo pomembna stvar je, da starši vedo, da niso vzrok otrokovega jecljanja. Še

vedno pa so nekatere stvari, ki jih lahko starši naredijo, da njihov otrok kljub jecljanju

govori bolj razločno, in sicer dobro je, da starši preprečijo, da si otrok postavi za vzor

osebo, ki nima govornih težav, saj bi lahko to povzročilo negotovost pri govoru, ker bi

bil mnenja, da mora tudi on govoriti hitro in tekoče brez napak. Starši ne smejo otroku

ukazati, kdaj mora govoriti, predvsem pa ga ne bi smeli pozivati k temu, da govori

razločno (Yaruss in Coleman, 2004).


12

Vzgojitelj mora biti pozoren na vsebino otrokovega govora, tako kot starši tudi

vzgojitelj otroka ne sme opozarjati na napake pri izgovorjavi, vzgojitelj mora otroka

spodbujati na vseh področjih, ko pa je otrok v obdobju, ko se mu preveč zatika, pa ga

mora usmeriti v dejavnosti, kjer ni treba govoriti. Ko je otrok prisoten, se ne smejo

pogovarjati o tem, da jeclja. Ostale vrstnike je treba spodbujati k temu, da so strpni pri

poslušanju otroka, ki jeclja (Levc, 2014).

2.8 Samopodoba otrok

Samopodoba otroka je odvisna od njegove družine, vrstnikov in

vzornikov/pomembnih avtoritet. Ko pa postanejo starejši, se vpliv vrstnikov poveča,

prav tako pa se poveča tudi njihova potreba po družbenem sprejetju. Otroci, ki jecljajo,

so velikokrat zasmehovani, potisnjeni v ozadje, lahko pa so tudi izobčeni. Posledica

tega pa je nizka samozavest, pomanjkanje zaupanja in depresija. Nekateri otroci, ki

jecljajo, se zaprejo vase in postanejo zelo tihi. Šolsko delo trpi, razmerja zapadejo in

svet postane prostor bolečine in osamljenosti. Otroci, ki jecljajo, sami sebi delajo

škodo, če se pretvarjajo in skrivajo svoje jecljanje, saj ima vsak človek željo po

samoizražanju. Sposobnost komunikacije pa nam daje občutek pripadnosti in

samopodobo, zato je treba otroke z govornimi težavami spodbujati h govoru. Če se

otrok nauči sprejeti svoje jecljanje in se svobodno sporazumeva, se nauči obvladovati

te motnje. V nasprotnem primeru pa s svojim sramovanjem dejansko ustvarijo napetost

in s tem stvari samo poslabšajo (Zundel, 2003).

Jecljanje se na socialnem področju kaže v izogibanju ljudem in nekaterim

življenjskim situacijam. Pri tem govorimo o socialni anksioznosti, torej strahu pred

druženjem in družbo nasploh. Lahko pa pride tudi do popolne izolacije. Na psihološkem

področju se pojavi nizka samopodoba, usmerjenost v svoj lastni svet, motnja volje in

interesov, motnja sposobnosti učenja in pomnjenja, motnja pozornosti, osebe, ki

jecljajo, potrebujejo več časa in energije pri učenju in ostalih šolskih obveznosti. Pri

ljudeh, ki jecljajo, se pojavijo jeza, tesnoba, žalost, depresija, sramežljivost, strah pred

govorom, pomilovanje. Dolgotrajno jecljanje lahko spremeni karakterne poteze, saj ti

ljudje lahko postanejo nedosledni pri izvrševanju obveznosti, primanjkuje pa jim

vztrajnosti in borbenosti. Na drugi strani pa imamo tudi ljudi, ki se ne sramujejo svojih

motenj, ti ljudje so se morali sprijazniti z jecljanjem, posledično pa se je na motnjo

navadila tudi družba, obstaja pa tudi veliko takih, ki so se potrudili in to motnjo omilili ali

pa jo celo odstranili. Pomembno je, da osebe, ki jecljajo, zaupajo vase, vzpostavljajo

očesni stik s sogovornikom in upoštevajo naučene tehnike govora in vedenja

(Podbrežnik, 2012).


13

Raziskave (Vanryckeghem in Brutten, 1997) kažejo, da se otroci pri treh letih že

zavedajo fluentnosti v govoru, pri šestih letih pa se pojavljajo negativna stališča do

svojega govora v primerjavi z njihovimi vrstniki, torej rezultati raziskave kažejo, da

negativno stališče do govora z leti narašča (Novšak Brce, 2015).

2.9 Društvo za pomoč osebam z govorno-jezikovnimi motnjami

Društvo Vilko Mazi je prvo in tudi edino društvo v Sloveniji, ki nudi strokovno

pomoč tistim osebam, ki imajo govorno-jezikovne motnje. Društvo ima status

humanitarne organizacije in deluje v javnem interesu. Osvešča širšo javnost in

zagovarja strpnost do oseb z govorno-jezikovnimi motnjami. Društvo je ustanovila

skupina zanesenjakov pod vodstvom Vlaste Podbrežnik leta 1987, deluje na področju

celotne Slovenije, ime pa je dobilo po Vilku Maziju, pionirju slovenske logopedije.

Osebe, ki so imele ali pa še vedno imajo katero izmed govornih motenj, lahko

pomagajo kot prostovoljci osebam, ki se včlanijo v društvo (Podbrežnik, 2012).

Društvo nudi pomoč z raznimi dejavnostmi in svetovanjem osebam z govorno-

jezikovnimi motnjami, vključeno je tudi izvajanje tečaja retorike in angleškega jezika,

društvo organizira govorne vaje in socialne veščine v naravnem okolju, organizira

predavanja, delavnice. Cilji društva so nuditi stalno strokovno pomoč osebam z

govorno-jezikovnimi motnjami, odpravljati strah pred javnim nastopanjem, ohranjati

psihofizično zdravje, celovito vključevati osebe z govorno-jezikovnimi motnjami v

socialno okolje, razvijati pozitivno samopodobo, pomagati premagovati govorne in

socialne težave, napetosti, stiske in vzpostaviti boljše medsebojne odnose

(Podbrežnik, 2012).

Društvo za pomoč osebam z govornimi motnjami Vilko Mazi je tudi prvo slovensko

društvo, ki je včlanjeno v zvezo ELSA (Evropsko zvezo oseb, ki jecljajo/European

Leauge of Stuttering Associations) (Podbrežnik, 2012).

ELSA (1990) je bila ustanovljena z namenom, da bi spodbudila boljše poznavanje

in razumevanje težav, ki se pojavljajo ob govornih motnjah. Med glavne cilje

organizacije spadajo izmenjevanje informacij in izkušenj oseb, ki jecljajo, organizirani

so tudi evropski seminarji, ki združujejo člane odbora nacionalnih organizacij in

strokovnjake, ki se ukvarjajo s tem področjem. Evropski seminarji so priložnost, da se

ljudje srečajo in si izmenjujejo svoje izkušnje. Med cilje spada tudi zastopanje interesov

ljudi, ki jecljajo, ter spodbujanje ideje samopomoči v evropskih državah.


14

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Problem, namen in cilji

Jecljanje je motnja ritma in tempa govora, pri tem oseba točno ve, kaj želi

povedati, vendar časovno tega ni zmožna izvesti, saj se pojavijo težave, kot so

ponavljanje glasov, zlogov ali besed, podaljševanje glasov, vrivanje glasov. Jecljanje

se najpogosteje pojavi v predšolskem obdobju, od drugega do petega leta, zato je

pomembno, da se vzgojitelji, otroci in starši otrok zavedajo pomena ustreznega

razumevanja te govorno-jezikovne motnje (Levc, 2014).

Otroci pridobivajo na samozavesti skozi osebe, ki so jim blizu – družina, vrstniki in

vzorniki, z leti pa se poveča vpliv vrstnikov, saj si želijo biti sprejeti v družbi. Otroci, ki

jecljajo, so velikokrat zasmehovani, potisnjeni v ozadje ali pa celo izločeni, kar se kaže

v nizki samozavesti, pomanjkanju zaupanja in depresiji. Statistični podatki kažejo, da

35 % šolskih otrok poroča, da so že bili ustrahovani, pri otrocih, ki jecljajo, pa statistika

naraste na 82 % (Zundel, 2003).

Od družine je odvisno, kako močna bo otrokova samozavest. Pri otroku morajo

poudariti in spodbuditi otrokove sanje, želje in talente, morajo se osredotočiti na

otrokovo prihodnost in ne na otrokovo jecljanje, otroku morajo povedati, da ni

manjvreden, ker jeclja. Če se otrok nauči sprejeti jecljanje in se svobodno

sporazumeva, se nauči obvladovati jecljanje (Zundel, 2003).

Vzgojitelj ima pomembno vlogo pri razvijanju otrokovega govora, zato je

pomembno, da se z otroki veliko pogovarja, jih posluša, jim nudi možnost poslušanja

različnih oblik sporočanja med odraslimi, jim omogoči, da se igrajo s knjigami, jih

spodbuja k pripovedovanju in razpravljanju, uporabljajo tisk in črke v vsakdanjem

kontekstu ... (Kurikulum za vrtce, 1999). Ob prisotnosti jecljanja pri otroku mora iti

vzgojitelj pozoren na vsebino otrokovega govora, ne sme ga opozarjati na napake pri

izgovorjavi, ostale vrstnike mora spodbujati k temu, da so strpni pri poslušanju otroka,

ki jeclja, z njimi pa se ne sme pogovarjati o jecljanju otroka ob njegovi prisotnosti (Levc,

2014).

Namen diplomske naloge je raziskati, kaj motnja jecljanja, ki se lahko pojavi že v

predšolskem obdobju, predstavlja vzgojiteljem, kako so vzgojitelji, ki smo jih zajeli v

raziskavo, seznanjeni z motnjo jecljanja, kako reagirajo ob prisotnosti otroka, ki jeclja,

kaj opazijo, kakšni so odzivi vrstnikov do otroka, ki jeclja, ali vzgojitelji približajo motnjo

ostalim vrstnikom ali jo morebiti zaradi nelagodja otroka, ki jeclja, ne omenjajo. Kako

vidijo vzgojitelji starše otroka, ki jeclja, kako se starši spopadajo s to motnjo. Kakšne

izkušnje imajo vzgojitelji s samopodobo otroka, ki jeclja.


15

Cilji raziskave so:

● Ugotoviti, kakšne so izkušnje vzgojiteljev glede otrokove samopodobe ob

prisotnosti jecljanja.

● Ugotoviti, na kakšen način vzgojitelji pristopijo do otroka, ki jeclja.

● Ugotoviti, kako ravnajo starši otrok, ki jecljajo, z vidika vzgojiteljev.

3.2 Raziskovalna vprašanja

Glede na problem in cilje smo si zastavili naslednja raziskovalna vprašanja:

● Raziskovalno vprašanje 1: Kateri dejavniki po mnenju vzgojiteljev najbolj

vplivajo na oblikovanje samopodobe otrok, ki jecljajo?

● Raziskovalno vprašanje 2: V katerih elementih vzgojitelji prepoznavajo

pomembnost svoje vloge v skupini, v katero je vključen otrok, ki jeclja?

● Raziskovalno vprašanje 3: Kako vzgojitelji ocenjujejo pomen staršev za

vključevanje in razvoj otroka, ki jeclja, v danih trditvah?

3.3 Metodologija

3.3.1 Raziskovalna metoda

V empiričnem delu diplomske naloge smo preko anketnega vprašalnika za

vzgojitelje uporabili deskriptivno metodo, ki je kavzalno-neeksperimentalna.

3.3.2 Raziskovalni vzorec

V raziskavo je bilo vključenih 100 vzgojiteljev iz slovenskih vrtcev, in sicer iz vrtca

Hrastnik, vrtca Zagorje, vrtca Trbovlje in vrtca Laško. Raziskava je bila izvedena v

šolskem letu 2017/2018.

Preglednica 1: Število in spol anketirancev (N = 100)

Iz Preglednice 1 je razvidno, da smo oddali 100 anketnih vprašalnikov, vrnjenih je

bilo 100, kar pomeni, da je bila odzivnost 100-%, od tega je sodelovalo 96 % oseb

ženskega spola in samo 4 % oseb moškega spola, kar je razumljivo, saj so v vrtcih

zaposlene pretežno osebe ženskega spola.


16

Preglednica 2: Starost anketirancev (N = 100)

Iz Preglednice 2 lahko razberemo, da je bilo med anketiranci največ oseb, starih

med 31 in 40 let, in sicer 31 %. Takoj za njimi sledijo osebe, stare med 41 in 50 let, in

sicer 26 %. 24-% delež zajemajo osebe, stare 51 let in več, na zadnjem mestu pa so

osebe, stare med 18 in 30 let, in izražajo 19-% delež vseh anketirancev.

Preglednica 3: Delovne izkušnje anketirancev (N = 100)

Iz Preglednice 3 lahko razberemo, da je med anketiranci največ oseb, katerih

delovne izkušnje v vrtcu štejejo več kot 21 let, in sicer 28-% delež vseh. Takoj za njimi

sledijo osebe z 0- do 5-letnimi izkušnjami, in sicer predstavljajo 25-% delež vseh, 22-%

delež predstavljajo osebe, katerih delovne izkušnje štejejo od 6 do 10 let, sledijo jim

osebe z delovnimi izkušnjami od 11 do 15 let, in sicer 16-% delež, najmanjši delež, to

je 9-%, pa predstavlja osebe, katerih delovne izkušnje štejejo od 16 do 20 let.


17

Preglednica 4: Starostno obdobje anketirancev (N = 99)

Iz Preglednice 4 lahko razberemo, da je na to vprašanje odgovorilo 99 oseb, med

njimi je največ oseb, ki so v tekočem letu v drugem starostnem obdobju v homogenem

oddelku, predstavljajo kar 55,6-% delež. Sledijo osebe, ki so v tekočem letu v prvem

starostnem obdobju v homogenem oddelku, predstavljajo pa 23,2-% delež, najmanj pa

jih je v heterogenem oddelku, in sicer 23,2-%, kar šteje le 2 osebi manj kot homogeni

oddelek prvega starostnega obdobja.

3.3.3 Pripomočki

Med pripomočke spada anketni vprašalnik, sestavljen iz treh sklopov. Prvi sklop

zajema trditve, ki se nanašajo na samopodobo otrok, ki jecljajo, skozi oči vzgojiteljev.

Drugi sklop zajema trditve, ki se nanašajo na vlogo vzgojiteljev ob prisotnosti otroka, ki

jeclja, tretji sklop pa zajema trditve, ki se nanašajo na pomembnost vpliva staršev na

otroka, ki jeclja, z vidika vzgojiteljev. Vsako trditev anketiranec oceni s svojim

strinjanjem, pri čemer 1 pomeni, da se s trditvijo sploh ne strinja, 5 pa pomeni, da se s

trditvijo popolnoma strinja. Če njihovo strinjanje ni tako izrazito, uporabi vmesne ocene,

2 pomeni, da se s trditvijo ne strinja, 3 pa pomeni, da se s trditvijo strinja oziroma ne

strinja, 4 pa pomeni, da se s trditvijo strinja.

Anketni vprašalnik: Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja, je v Prilogi 1.

3.3.4 Postopek zbiranja podatkov

Anketni vprašalnik smo naredili v programu Microsoft Word 2010, nato smo se z

vsakim vrtcem predčasno dogovorili za sodelovanje in razdelili vprašalnike. Dogovorili

smo se za rok oddaje anketnih vprašalnikov, in sicer 7 do 14 dni.

3.3.5 Postopek obdelave podatkov

Podatki so bili obdelani na ravni deskriptivne statistike. Rezultate smo predstavili v

tabelah in grafih ter jih interpretirali z vidika raziskovalnih vprašanj.


18

3.4 Rezultati in razprava

Najprej, še preden smo prišli do glavnega dela vprašanj, nas je zanimalo, v

kolikšni meri so vzgojitelji slovenskih vrtcev seznanjeni z otrokom, ki jeclja.

Preglednica 5: Seznanitev vzgojitelja z otrokom, ki jeclja, v skupini

V zgornji Preglednici 5 je razvidno, da je približno polovica anketiranih vzgojiteljev

že imela otroka, ki jeclja, v svoji skupini, in sicer 55 %, ostalih 45 % vzgojiteljev pa se z

otrokom, ki jeclja, še ni srečalo.

Zanimalo nas je tudi, koliko vzgojiteljev ima trenutno v skupini otroka, ki jeclja. Teh

pa je bilo malo.

Preglednica 6: Prisotnost otroka, ki jeclja, v tekočem letu

Kot lahko razberemo iz zgornje Preglednice 6, ima trenutno v skupini otroka, ki

jeclja, le 16 % vzgojiteljev, ostalih 84 % pa v svoji skupini nima prisotnega otroka, ki

jeclja.

V spodnjem grafu prikazujemo prvi sklop anketnega vprašalnika, ki je zajemal 13

trditev, ki so opisovale mnenja o samopodobi otroka ob prisotnosti jecljanja.


19

Slika 1: Samopodoba otrok, ki jecljajo, skozi oči vzgojiteljev (povprečje)

49 % anketirancev se je strinjalo s trditvijo, da samopodoba predstavlja

vrednotenje samega sebe, najnižje ovrednoten odgovor je bil niti–niti, torej ni nihče

obkrožil, da se s trditvijo ne bi strinjal, povprečje obkroženih mnenj anketirancev je

4,31. Druga trditev, ki 'pravi', da je obdobje otroštva najpomembnejše za razvoj

posameznikove samopodobe, je prav tako bila v večini pozitivna, 79 % anketirancev se

s trditvijo strinja, le eden se s trditvijo ni strinjal, povprečje obkroženih mnenj

anketirancev je 4,12. Pri tretji trditvi naloga vzgojitelja je izboljšati samopodobo pri

otrocih se spet večina anketirancev strinja, to je 96 %, 4 % anketirancev pa se ni

opredelilo. Najnižje ovrednoten odgovor je 3, povprečje pa je 4,41. Pri četrti trditvi, ki

'pravi', da je telesna predstava v predšolskem obdobju najpomembnejši temelj

spoštovanja, pa se mnenja anketirancev precej razlikujejo, povprečje odgovorov je

komaj 2,86, najvišje ovrednoten odgovor je, se popolnoma strinjam, najnižje

ovrednoten možni odgovor pa je, sploh se ne strinjam, 35 % anketirancev se s trditvijo

ni strinjalo, 27 % anketirancev se je s trditvijo strinjalo, ostalih 38 % pa se ni opredelilo

na nobeno stran. Trditev, ki se ukvarja s tem, da se pri otrocih, ki jecljajo, pojavi nizka

samopodoba, motnja volje in interesov, motnja sposobnosti učenja in pomnjenja, je bila

v večini neopredeljena, in sicer kar 48 % anketirancev je obkrožilo niti–niti, povprečje

odgovorov je 3,23. Trditev o tem, da se otroci, ki jecljajo, izogibajo ostalim, strah jih je

druženja z vrstniki in družbo nasploh, je bila spet neopredeljena, 39 % anketirancev je

odgovorilo z niti–niti, povprečje odgovorov je 2,97. S sedmo trditvijo, o tem, da se


20

otroci, ki jecljajo, izogibajo pogovoru z drugimi, so se anketiranci bolj ne strinjali kot

strinjali, in sicer 34 % anketirancev se s trditvijo ni strinjalo, 28 % se pa je, povprečje

odgovorov je 2,93. Z osmo trditvijo, ki se nanaša na to, da so otroci z nizko

samopodobo pretirano zaskrbljeni glede mnenja vrstnikov, se je 46 % anketirancev

strinjalo, 25 % se s trditvijo ni strinjalo, ostalih 29 % pa je bilo neopredeljenih.

Povprečje odgovorov je 3,25. Pri naslednji, deveti trditvi, da humor pripomore pri

sproščanju, kar pozitivno vpliva na samopodobo otrok, ki jecljajo, ko se lahko

nasmejejo na svoj račun, se je 49 % anketirancev strinjalo, 19 % anketirancev pa ne,

32 % je bilo neopredeljenih. Povprečje je 3,37, najnižje ovrednoten odgovor je 1,

najvišje ovrednoten pa 5, kar pomeni, da gre za največji razpon med odgovori.

Povprečje desete trditve, in sicer da mora otrok čutiti, da je pomemben, ta občutek pa

razvija z doživljanjem spoštljivega obnašanja do njega, je 4,55. Najmanjši obkrožen

odgovor je 3, največji pa 5. 97 % anketirancev se je strinjalo z deseto trditvijo, ostali 3

% pa so bili neopredeljeni. Pri naslednji trditvi, da jecljanje s starostjo postaja vedno

večji problem, je povprečje odgovorov 3,99. Najnižje ovrednoten odgovor je 1, najvišje

pa 5. Nestrinjanje je izrazilo 9 % anketirancev, strinjanje pa 72 %, ostalih 19 % je

ostalo neopredeljenih. S trditvijo, ki 'pravi', da se vrstniki iz otroka, ki jeclja, norčujejo in

pri tem uživajo, se 32 % anketirancev ni strinjalo, 19 % se je strinjalo, največ pa je bilo

neopredeljenih, in sicer kar 49 %. Povprečje odgovorov je torej 2,77, najnižje

ovrednoten odgovor je 1, najvišje pa 5. Pri zadnji trditvi v tem sklopu, ki 'pravi', da se

otroci sprijaznijo z dejstvom, da jecljajo, in se svoje motnje ne sramujejo, pa se 26 %

anketirancev ne strinja, 27 % anketirancev se s trditvijo strinja, ostalih 46 % pa je

neopredeljenih. Povprečje odgovorov je 3,00, najnižje ovrednoten odgovor je 1,

najvišje pa 5.

Iz rezultatov lahko odgovorimo na prvo raziskovalno vprašanje, v okviru katerega

nas je zanimalo, kateri dejavniki po mnenju vzgojiteljev najbolj vplivajo na oblikovanje

samopodobe otrok, ki jecljajo. Vidimo, da vzgojitelji kot najbolj pomembne vidijo, da

mora otrok čutiti, da je pomemben, da je naloga vzgojitelja izboljšati samopodobo pri

otrocih, da samopodoba predstavlja vrednotenje samega sebe, da je obdobje otroštva

najpomembnejše za razvoj samopodobe, da humor pripomore k sproščanju, da

jecljanje s starostjo postaja vedno večji problem, da so otroci z nizko samopodobo

pretirano zaskrbljeni, da se pri otrocih, ki jecljajo, pojavi nizka samopodoba, medtem ko

se jim dejavniki, kot so, da se vrstniki iz otroka, ki jeclja, norčujejo in pri tem uživajo, je

telesna predstava v predšolskem obdobju najpomembnejši temelj spoštovanja, se

otroci, ki jecljajo, izogibajo pogovoru z drugimi, in da se otroci, ki jecljajo, izogibajo

ostalim, ne zdijo toliko pomembni.


21

Drugi sklop anketnega vprašalnika je zajemal 11 trditev, ki so opisovale mnenja o

vlogi vzgojiteljev ob prisotnosti jecljanja v skupini. Rezultati odgovorov so razvidni iz

spodnjega grafa.

Slika 2: Vloga vzgojiteljev v skupini ob prisotnosti otroka, ki jeclja (povprečje)

Prva trditev, ki 'pravi', da je vzgojitelj zgled za prijetno in prijazno komunikacijo v

skupini, se vsi, torej 100 % anketirancev, strinja s to trditvijo. Povprečje odgovorov je

4,87, najnižje ovrednoten odgovor je 4, najvišje pa 5. Z drugo trditvijo, ki 'pravi', da

vzgojitelj pomembno vpliva na področje čustvene varnosti otrok, se prav tako vsi, torej

100 % anketirancev, strinjajo. Povprečje odgovorov je 4,78, najnižje ovrednoten

odgovor je 4, najvišje pa 5. Pri tretji trditvi, ki 'pravi vzgojitelj mora začutiti, kaj otrok

potrebuje in kako mu lahko pomaga, se 99 % anketirancev strinja s trditvijo, le 1

anketiranec je obkrožil niti–niti. Povprečje odgovorov je 4,77, najnižji ovrednoten

odgovor je 3, najvišje pa 5. S četrto trditvijo, ki 'pravi', da vzgojitelj otrokovo pozornost

usmerja stran od tega, da bi razmišljal o tem, kako govori, se 86 % anketirancev

strinjaj, 4 % anketirancev se ne strinjajo, ostalih 10 % pa je neopredeljenih. Povprečje

odgovorov je 4,34, najnižje ovrednoten odgovor je 3, najvišje pa 5. Pri peti trditvi, ki

'pravi' vzgojitelj ne sme opozarjati otroka, ki jeclja, naj govori počasneje, se 68 %

anketirancev z njo strinja, 13 % se ne strinja, 19 % anketirancev pa je neopredeljenih.

Povprečje odgovorov je 3,97, najnižje ovrednoten odgovor je 1, najvišje pa 5. Z


22

naslednjo, šesto trditvijo, ki 'pravi', da vzgojitelj z refleksijo lastnega dela otroku

pomaga pri njegovem razvoju govora, se 86 % anketirancev strinja, 1 % se ne strinja,

ostalih 4 % anketirancev pa niso opredeljeni. Povprečje odgovorov je 4,48, najnižje

ovrednoten odgovor je 2, najvišje pa 5. S sedmo trditvijo, ki pravi, da vzgojitelj lahko

zmanjša otroku število neprijetnih situacij, nastalih zaradi jecljanja, se 92 %

anketirancev strinja s trditvijo, 7 % anketirancev se ne strinja, 1 %, torej en anketiranec,

pa je neopredeljen. Povprečje odgovorov je 4,34, najnižje opredeljen odgovor je 2,

najvišje pa 5. Z osmo trditvijo, ki 'pravi', da ko vzgojitelj opazi negativno samopodobo

pri otroku, ne sme skopariti z besedami, se 76 % anketirancev strinja, 5 % se ne

strinja, 19 % anketirancev pa je neopredeljenih. Povprečje odgovorov je 3,97, najnižje

ovrednoten odgovor je 2, najvišje pa 5. Z naslednjo, deveto trditvijo, ki 'pravi', da otrok

v vrtcu jeclja pogosteje kot doma, se 17 % anketirancev strinja, 32 % anketirancev se s

trditvijo ne strinja, 51 % anketirancev pa je neopredeljenih. Povprečje odgovorov je

2,84, najnižje ovrednoten odgovor je 1, najvišje pa 5. Pri deseti trditvi, ki 'pravi', da se

mora vzgojitelj pogovoriti z ostalimi otroki o jecljanju, se 74 % anketirancev strinja, 14

% se ne strinja, 12 % anketirancev pa je neopredeljenih. Povprečje odgovorov je 3,94,

najnižje ovrednoten odgovor je 1, najvišje pa 5. Z zadnjo trditvijo, ki 'pravi', da naj

vzgojitelj redno vključuje otroka, ki jeclja, v govorne dejavnosti, se 83 % anketirancev

strinja, 2 % se ne strinjata, 15 % pa je neopredeljenih. Povprečje odgovorov je 4,18,

najnižje ovrednoten odgovor je 2, najvišje pa 5.

Na podlagi rezultatov lahko odgovorimo na drugo raziskovalno vprašanje, v okviru

katerega nas je zanimalo, v katerih elementih vzgojitelji prepoznajo pomembnost svoje

vloge v skupini. Vidimo, da je pri vzgojiteljih najbolj pomembno, da so zgled za prijetno

in prijazno komunikacijo v skupini, pomembno vplivajo na področje čustvene varnosti

otrok, morajo začutiti, kaj otrok potrebuje in kako mu lahko pomaga. Vzgojitelj z

refleksijo lastnega dela otroku pomaga pri njegovem razvoju govora, lahko zmanjša

otroku število neprijetnih situacij nastalih zaradi jecljanja, vzgojitelj redno vključuje

otroka, ki jeclja v govorne dejavnosti, otrokovo pozornost usmerja stran od tega, da bi

razmišljal o tem, kako govori. Ne sme opozarjati otroka, ki jeclja, naj govori počasneje,

ko opazi negativno samopodobo pri otroku, ne sme skopariti s pohvalami. Z ostalimi

otroki se mora pogovoriti o jecljanju.

Vzgojitelji so bolj mnenja, da ne vplivajo na količino jecljanja, saj po njihovem mnenju

otrok v vrtcu ne jeclja pogosteje kot doma.

Tretji sklop anketnega vprašalnika je zajemal 9 trditev, ki so opisovale mnenja o

vplivu staršev na otroka, ki jeclja, z vidika vzgojiteljev. Rezultati odgovorov so prikazani

v spodnjem grafu.


23

Slika 3: Pomembnost vpliva staršev na otroka z vidika vzgojiteljev (povprečje)

S prvo trditvijo, ki 'pravi', da se starši težko soočajo z drugačnostjo njihovega

otroka, se 73 % anketirancev strinja, 3 % anketirancev se ne strinjajo, ostalih 24 % pa

je neopredeljenih. Povprečje odgovorov je 3,83, najnižje ovrednoten odgovor je 2,

najvišje pa 5. Z drugo trditvijo, ki 'pravi', da so starši zaradi otrokove drugačnosti preveč

zaščitniški do otroka, se 67 % anketirancev strinja, 4 % se ne strinjajo, ostalih 29 % pa


najvišje pa 5. S tretjo trditvijo, ki 'pravi', da starši svoje življenje popolnoma podredijo

potrebam svojega otroka in pozabljajo nase, se 31 % anketirancev strinja, 15 % se jih

ne strinja, ostalih 54 % pa je ostalo neopredeljenih. Povprečje odgovorov je 3,22,

najnižje ovrednoten odgovor je 2, najvišje pa 5. S četrto trditvijo, ki 'pravi', da starši, ki

so dobro informirani, lažje opravljajo svojo vlogo starševstva, strokovno delo pa

zaupajo strokovnjakom, se 95 % anketirancev strinja, ostalih 5 % pa je ostalo


najvišje pa 5. S peto trditvijo, ki 'pravi', da si starši vzamejo dovolj časa za pogovor z

otrokom, se 44 % anketirancev strinja, 12 % se jih ne strinja, ostalih 44 % pa je


najvišje pa 5. S šesto trditvijo, ki 'pravi', da starši otrok, ki jecljajo, poiščejo pomoč pri

logopedu, se 77 % anketirancev strinja, 1 % se ne strinja, ostalih 22 % pa je


najvišje pa 5. S sedmo trditvijo, ki 'pravi', da večina staršev otroke opozarjajo na


24

napake pri izgovorjavi, se 61 % anketirancev strinja, 6 % se ne strinja, ostalih 33 % pa


najvišje pa 5. Z osmo trditvijo, ki 'pravi', da starši otroku veliko berejo, saj s tem pri

otroku zmanjšajo napake pri izgovorjavi, se 70 % anketirancev strinja, 7 % se ne

strinja, ostalih 23 % pa je ostalo neopredeljenih. Povprečje odgovorov je 3,80,

najmanjši obkrožen odgovor je 2, največji pa 5. Z zadnjo, deveto trditvijo, ki 'pravi', da

morajo biti starši pri vzgoji usklajeni in otroku postavljati realne utemeljene zahteve, se

96 % anketirancev strinja, ostali 4 % pa so ostali neopredeljeni. Povprečje odgovorov

je 4,62, najnižje možen odgovor je 3, najvišje pa 5.

Na podlagi rezultatov lahko odgovorimo na tretje raziskovalno vprašanje, v okviru

katerega nas je zanimalo, kako vzgojitelji ocenjujejo pomen staršev za vključevanje in

razvoj otroka, ki jeclja. Vidimo, da so se vzgojitelji z vsemi danimi trditvami bolj strinjali

kot pa ne, Najbolj izrazito strinjanje pa je bilo pri trditvi, ki 'pravi', da morajo biti starši

otrok pri vzgoji usklajeni in otroku postavljati realne utemeljene razloge, in da starši, ki

so dobro informirani, lažje opravljajo svojo vlogo starševstva, strokovno delo pa

zaupajo strokovnjakom. Najmanj strinjanja pa je bilo pri trditvi, ki 'pravi', da starši svoje

življenje popolnoma podredijo potrebam svojega otroka in pozabljajo nase.

4 SKLEPNE UGOTOVITVE

Jecljanje je v vrtcu kar pogosta govorno-jezikovna motnja, kot je bilo v raziskavi

dokazano, se je več kot polovica (55 %) anketiranih vzgojiteljev v času svojega dela v

vrtcu že srečala z otrokom, ki jeclja. Manjši del anketiranih vzgojiteljev (16 %) pa ima

ravno v tekočem šolskem letu možnost spoznavati, kako se otrok, ki jeclja, v

predšolskem obdobju sooča sam s seboj in kakšen je v družbi drugih.

Namen diplomske naloge je bil raziskati, v kolikšni meri so vzgojitelji seznanjeni z

jecljanjem, kako ravnajo z otrokom, ki jeclja, zanimalo pa nas je tudi, kako vidijo starše

otrok, ki jecljajo. Ugotovili smo, da so vzgojitelji mnenja, da ima predšolsko obdobje

pomembno vlogo pri ustvarjanju pozitivne samopodobe otroka, vzgojitelji pa so tisti, ki

pripomorejo k pozitivni naravnanosti samopodobe otroka. Več kot polovica anketiranih

vzgojiteljev se ni strinjala, da bi otrok, ki jeclja, v predšolskem obdobju videl v tem velik

problem, da bi se zaradi svoje drugačnosti na kakršenkoli način izogibal vsakodnevnimi

aktivnostmi in vrstnikom, a vendar se je veliko anketirancev strinjalo (72 %), da

jecljanje s starostjo postaja vedno večji problem, ravno zaradi tega pa se je treba že v

predšolskem obdobju ukvarjati z otrokom in graditi pozitivno samopodobo. Glede vloge

vzgojitelja smo v raziskavi ugotovili, da se vzgojitelji zavedajo svoje pomembnosti pri


25

otrokovem razvoju, vsi (100 %) anketirani vzgojitelji so mnenja, da imajo pomemben

vpliv na področje čustvene varnosti otrok in da morajo sami začutiti, kje je treba otroku

nuditi pomoč. Kot navaja Podbrežnik (2012) v svoji literaturi, kako otroka, ki jeclja, ne

smemo opozarjati na napake oziroma ga ne smemo opozarjati, naj govori počasneje,

saj bi se otrok lahko v tem primeru počutil nelagodno, pa je bilo v anketnem

vprašalniku kar 13 % vprašanih mnenja, da bi otroka morali opozarjati, naj govori

počasneje, 19 % anketirancev pa je ostalo neopredeljenih. Ugotovljeno pa je bilo tudi,

da so vzgojitelji mnenja, da se starši težko soočajo z drugačnostjo svojega otroka in so

preveč zaščitniški do njega. Vzgojitelji (96 %) so mnenja, da morajo biti starši otrok pri

vzgoji usklajeni med seboj, otroku pa morajo postavljati realne utemeljene zahteve. 70

% vzgojiteljev je potrdilo, da starši otroku veliko berejo, saj s tem zmanjšajo napake pri

izgovorjavi, 77 % jih je bilo mnenja, da starši otrok poiščejo pomoč pri logopedu. Kar 95

% vzgojiteljev pa je mnenja, da starši, ki so dobro informirani, lažje opravljajo svojo

vlogo starševstva.


26

5 LITERATURA IN VIRI

Bilban, M. (2013). Govorno-jezikovne motnje predšolskih otrok in vpliv staršev nanje.

Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

Društvo logopedov Slovenije. (2016). Kaj je logopedija? Pridobljeno 2. 2. 2018,

http://www.dlogs.si/logopedija-main/.

Elsa. (1990). A short history of ELSA. Pridobljeno 2. 2. 2018,

http://www.stuttering.ws/index.php/elsa/history.

Grilc, N. (2013). Govorno-jezikovne motnje: priročnik z vajami. Ljubljana: Zavod RS za

šolstvo.

Kiswarday, V. in Štemberger, T. (2017). Pomen inkluzivnih kompetenc z vidika bodočih

vzgojiteljev predšolskih otrok. Pedagoška obzorja: znanstvena revija za didaktiko.

Levc, S. (2014). Liba laca lak: Kako pomagamo otroku do boljšega govora. Ljubljana:

Narodna in univerzitetna knjižnica.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M., (2009). Razvojna psihologija. Ljubljana:

Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Novšak Brce, J. (2014). Včasih samo jecljam: Knjiga za otroke od 7. do. 12. leta

starosti. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

Novšak Brce, J. (2015). Osebnostne značilnosti predšolskih otrok z govorno motnjo

jecljanja in njihov odnos do lastnega dela. Doktorska disertacija. Univerza v

Ljubljani: Pedagoška fakulteta.

Omerza, Z. (1972). Govorne napake. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Podbrežnik, V. (2012). Jecljam! Si mi kos? – Sem si kos?. Vprašanja, odgovori in

pričevanja o jecljanju. Ljubljana: Društvo Vilko Mazi.

Podbrežnik, V. (2012). O društvu Vilko Mazi. Pridobljeno 18. 1. 2018,

http://www.drustvo-vilko-mazi.si/o-drustvu-vilko-mazi.

Skudnik, N. (2012). Kompetence vzgojiteljev in vzgojiteljic predšolskih otrok. Diplomsko

delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.

Vizjak Kure, T. (2010). Spodbujanje razvoja senzorike, motorike, kognicije, govora in

jezika: Priročnik z vajami in lestvice za spremljanje razvoja. Ljubljana: Zavod RS

za šolstvo.

Yaruss, J. S. in Coleman C. (2004). Information for Parents of Young Children Who

Stutter. Pridobljeno 2. 2. 2018,

https://www.mnsu.edu/comdis/isad8/papers/coleman8/parentinfo.pdf.

Zundel, I. H. (2003). Kids Who Stutter: The Emotional Effects of Stuttering on Children.

Pridobljeno 2. 2. 2018,

https://www.mnsu.edu/comdis/kuster/Infostuttering/zundel.htm.


27

6 PRILOGE

Priloga 1: Anketni vprašalnik: Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja

Vprašanja:

1. Spol:

a) Ženska

b) Moški

2. Starost:

a) 18–30 let

b) 31–40 let

c) 41–50 let

d) 51 let in več

3. Delovne izkušnje v vrtcu:

a) 0–5 let

b) 6–10 let

c) 11–15 let

d) 16–20 let

e) več kot 21 let

4. Starostno obdobje otrok v tekočem letu:

a) homogeni oddelek (prvo starostno obdobje)

b) homogeni oddelek (drugo starostno obdobje)

c) heterogeni oddelek

d) drugo:

5. Ali ste imeli kdaj v skupini otroka, ki jeclja?

a) Da

b) Ne

6. Ali imate trenutno v skupini otroka, ki jeclja?

a) Da

b) Ne


28

Naslednje trditve so razporejene v tri sklope. Pri vsaki trditvi morate obkrožite svoje

strinjanje na lestvici od 1 (sploh se ne strinjam) do 5 (popolnoma se strinjam). Ni

pravilnih in napačnih trditev.

1. sklop: Samopodoba otrok, ki jecljajo, skozi oči vzgojiteljev.

Spodnje trditve opisujejo mnenja o samopodobi otrok ob prisotnosti jecljanja. Prosim

vas, da pri vsaki trditvi ocenite, v kolikšni meri se strinjate s trditvijo, pri čemer ocena 1

pomeni, da se s trditvijo sploh ne strinjate, ocena 5 pa, da se s trditvijo popolnoma

strinjate. Če vaše strinjanje ni tako izrazito uporabite vmesne ocene, 2 pomeni, da se s

trditvijo ne strinjate, 3 pomeni, da se s trditvijo strinjate oziroma ne strinjate, 4 pa da se

s trditvijo strinjate.

Menim, da ... 1 Sploh se

ne strinjam

2 Se ne

strinjam

3 Niti–niti

4 Se

strinjam

5 Popolnoma se strinjam

1. ...samopodoba predstavlja vrednotenje samega sebe.

1 2 3 4 5

2. ...je obdobje otroštva najpomembnejše za razvoj posameznikove samopodobe.

1 2 3 4 5

3. ...je naloga vzgojitelja izboljšati samopodobo pri otrocih.

1 2 3 4 5

4. ...je telesna predstava v predšolskem obdobju najpomembnejši temelj spoštovanja.

1 2 3 4 5

5.

...se pri otrocih, ki jecljajo pojavi nizka samopodoba, motnja volje in interesov, motnja sposobnosti učenja in pomnjenja.

1 2 3 4 5

6. ...se otroci, ki jecljajo izogibajo ostalim, strah jih je druženja z vrstiniki in družbo nasploh.

1 2 3 4 5

7. ...se otroci, ki jecljajo izogibajo pogovoru z drugimi.

1 2 3 4 5

8. ...so otroci z nizko samopodobo pretirano zaskrbljeni glede mnenja vrstnikov.

1 2 3 4 5

9.

...humor pripomore pri sproščanju, kar pozitivno vpliva na samopodobo otrok, ki jecljajo, ko se lahko nasmejijo na svoj račun.

1 2 3 4 5

10. ...mora otrok čutiti, da je pomemben, ta občutek pa razvija z doživljanjem spoštljivega obnašanja do njega.

1 2 3 4 5

11. ...jecljanje s starostjo postaja vedno večji problem. 1 2 3 4 5

12. ...se vrstniki, iz otroka, ki jeclja, norčujejo in pri tem uživajo. 1 2 3 4 5

13. ...se otroci sprijaznijo z dejstvom, da jecljajo, svoje motnje se ne sramujejo.

1 2 3 4 5


29

2. sklop: Vloga vzgojiteljev v skupini ob prisotnosti otroka, ki jeclja

Spodnje trditve opisujejo mnenja o vlogi vzgojiteljiev ob prisotnosti jecljanja v skupini.

Prosim vas, da pri vsaki trditvi ocenite, v kolikšni meri se strinjate s trditvijo, pri čemer

ocena 1 pomeni, da se s trditvijo sploh ne strinjate, ocena 5 pa, da se s trditvijo

popolnoma strinjate. Če vaše strinjanje ni tako izrazito uporabite vmesne ocene, 2

pomeni, da se s trditvijo ne strinjate, 3 pomeni, da se s trditvijo strinjate oziroma ne

strinjate, 4 pa, da se s trditvijo strinjate.


ne strinjam

2 Se ne

strinjam

3 Niti–niti

4 Se

strinjam

5 Popolnom

a se strinjam

1. ...je vzgojitelj zgled, za prijetno in prijazno komunikacijo v skupini.

1 2 3 4 5

2. ...vzgojitelj pomembno vpliva na področje čustvene varnosti otrok. 1 2 3 4 5

3. ...vzgojitelj mora začutiti, kaj otrok potrebuje in kako mu lahko pomaga.

1 2 3 4 5

4. ...vzgojitelj otrokovo pozornost usmerja stran od tega, da bi razmišljal o tem, kako govori.

1 2 3 4 5

5. ...vzgojitelj ne sme opozarjati otroka, ki jeclja, naj govori počasneje. 1 2 3 4 5

6. ...vzgojitelj z refleksijo lastnega dela otroku pomaga pri njegovem razvoju govora.

1 2 3 4 5

7. ...vzgojitelj lahko zmanjša otroku število neprijetnih situacij nastalih zaradi jecljanja.

1 2 3 4 5

8. ...ko vzgojitelj opazi negativno samopodobo pri otroku, ne sme skopariti s pohvalami.

1 2 3 4 5

9. ...otrok v vrtcu jeclja pogosteje kot doma.

1 2 3 4 5

10. ...se mora vzgojitelj pogovoriti z ostalimi otroki o jecljanju.

1 2 3 4 5

11. ...vzgojitelj redno vključuje otroka, ki jeclja v govorne dejavnosti.

1 2 3 4 5

3. sklop: Pomembnost vpliva staršev na otroka z vidika vzgojiteljev.

Spodnje trditve opisujejo mnenja o vplivu staršev na otroka, ki jeclja z vidika

vzgojiteljic/vzgojiteljev. Prosim vas, da pri vsaki trditvi ocenite, v kolikšni meri se

strinjate s trditvijo, pri čemer ocena 1 pomeni, da se s trditvijo sploh ne strinjate, ocena

5 pa, da se s trditvijo popolnoma strinjate. Če vaše strinjanje ni tako izrazito uporabite

vmesne ocene, 2 pomeni, da se s trditvijo ne strinjate, 3 pomeni, da se s trditvijo

strinjate oziroma ne strinjate, 4 pa, da se s trditvijo strinjate.


30


ne strinjam

2 Se ne

strinjam

3 Niti–niti

4 Se strinjam

5 Popolnoma se strinjam

1. ...se starši težko soočajo z drugačnostjo njihovega otroka. 1 2 3 4 5

2. ...so starši, zaradi otrokove drugačnosti preveč zaščitniški do otroka.

1 2 3 4 5

3. ...starši svoje življenje popolnoma podredijo potrebam svojega otroka in pozabljajo nase.

1 2 3 4 5

4.

...starši, ki so dobro informirani lažje opravljajo svojo vlogo starševstva, strokovno delo pa zaupajo strokovnjakom.

1 2 3 4 5

5. ...si starši vzamejo dovolj časa za pogovor z otrokom.

1 2 3 4 5

6. ...starši otrok, ki jecljajo poiščejo pomoč pri logopedu. 1 2 3 4 5

7. ...večina staršev otroke opozarjajo na napake pri izgovorjavi.

1 2 3 4 5

8. ...starši otroku veliko berejo, saj s tem pri otroku zmanjšajo napake pri izgovorjavi.

1 2 3 4 5

9. ...morajo biti starši pri vzgoji usklajeni in otroku postavljati realne utemeljene zahteve.

1 2 3 4 5

Hvala za sodelovanje.

gorza ornela 2018 - university of primorska · podpisana ornela gorza, študentka visokošolskega...

Documents