zveze delovnih invalidov slovenijezaposlovanju (mag. zdenka wltavsky) .....36 vzpostavitev...

IZ VSEBINE: 2 3 6 14 19 22

30 34 38

41 47

ZVEZE DELOVNIH INVALIDOV SLOVENIJE

GLASILO9

1

GLASILOZveze delovnih

invalidov Slovenije

št. 9/2012

Izdajatelj:Zveza delovnih invalidov SlovenijeDunajska 101, 1000 Ljubljana

Za izdajatelja:Drago Novak,predsednik Zveze delovnih invalidov Slovenije

Uredniški odbor:mag. Tanja Hočevar, Ivan Mrevlje,Anton Kastelic, Mira Šinkovec

Oblikovanje in grafična priprava:Birografika BORI d.o.o., Ljubljana

Tisk:Birografika BORI d.o.o., Ljubljana

Naslov uredništva:Zveza delovnih invalidov SlovenijeDunajska 101, 1000 LjubljanaTelefon: 01 566 14 59Faks: 01 566 14 60E-mail: [email protected]

Revija je brezplačna, in v javnem in-teresu, zaradi česar na podlagi 6. točke 42. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS št. 117/2006) ni zavezana plačilu DDV.

Izhaja v nakladi 1000 izvodov.

ISSN 1854-0759Na naslovnici:Z otvoritve mednarodne razstave ZDIS v SG

VSEBINA

UVODNIK (Drago Novak) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 2

OB MEDNARODNEM DNEVU INVALIDOV (Marjan Kroflič) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 3

STARANjE, INVALIDNOST IN DELO (mag. Andrejka Fatur Videtič) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 6

AKTIVNO STARANjE IN MEDGENERAcIjSKO SOžITjE (Marja Strojin) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .14

ZApOSLOVANjE INVALIDOV V čASU KRIZE (mag. cveto Uršič, MDDSZ) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .19

RAZSTAVA ROčNIH IN UMETNIŠKIH DEL INVALIDOV ZDIS Z MEDNARODNO UDELEžBO (mag. Tanja Hočevar) . . . . . . . . . . . . . . . 22

VEŠčINE IN DELOVNO VEDENjE NA pOTI ZApOSLOVANjA (spec. Evalda Bizjak) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30

VLOGA ZDRAVNIKA MEDIcINE DELA pRI ZApOSLOVANjU INVALIDOV (Metka Teržan) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 34

NEVERBALNA KOMUNIKAcIjA KOT pOMOč pRI ZApOSLOVANjU (mag. Zdenka Wltavsky) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 36

VZpOSTAVITEV pOZITIVNEGA STIKA S SOGOVORNIKOM IN SAMIM SEBOj (dr. janez Mekinc, Kristina Gorza) . . . . . . . . . . . . . . . . . .41

pEVSKI ZBORI DI ZDIS ZApELI žE ŠTIRINAjSTIč (Tatjana Bečaj) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .47

2

UVODNIK

Slovenski invalidi smo bili priča še enemu letu finančno ekonomske krize, ki ne pojenjuje, temveč je po mnenju mnogih strokovnjakov permanentno stanje, ki odraža ekonomsko nekonkurenčnost in javnofinančni fiasko ve-čine gospodarstev starega sveta. Elementi socialne drža-ve se še naprej reducirajo in veliko vprašanje je kdaj bomo mnoge pravice, ki sedaj izginjajo, zopet dobili nazaj.

Iz zakonskih predlogov, ki jih na Zvezo delovnih invalidov Slovenije dobivamo v izjemni količini, je jasno, da se bo redukcija socialnih pravic nadaljevala še naprej in kot ve-mo iz raziskav, vse kar velja za povprečnega slovenskega delavca, še toliko bolj velja za slovenskega invalida. Sto-pnja brezposelnosti je med invalidi še veliko višja, njihovi dohodki v povprečju nižji in njihovi socialni problemi še bistveno bolj izraženi. pred nami so izzivi, ki jim ni primere v sodobni zgodovini in za ohranitev obsega socialnih pro-gramov ter drugih oblike pomoči invalidom bodo potreb-ni izjemni napori in velika stopnja enotnosti tako znotraj Zveze kot med invalidskimi organizacijami nasploh.

V Zvezi smo mnenja, da mora Slovenija v praksi slediti so-dobnim politikam invalidskega varstva ter pri oblikovanju, sprejemanju ter spremljanju ukrepov, politik in programov tesno sodelovati z reprezentativnimi invalidskimi organi-zacijami, Nacionalnim svetom invalidskih organizacij Slo-venije in strokovnjaki. O vseh zadevah, ki se nanašajo na invalide, se morajo posvetovati z nami in ob tem slediti dobrim praksam drugih držav članic Evropske unije.

V Zvezi delovnih invalidov smo v preteklem letu podajali konstruktivne predloge in popravke na prav vsak zakonski predlog, ki se je nanašal na invalide in kakovost njihove-ga življenja in enako bomo delali tudi v bodoče. Z vsemi legalnimi sredstvi, vključno z zbiranjem referendumskih podpisov, smo se uprli noveli Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o lastninskem preoblikovanju Loteri-je Slovenije. čas je pokazal, da smo imeli prav. Zakon ni prinesel napovedanih pozitivnih sprememb, je pa zmanj-šal število predstavnikov invalidov v Svetu fundacije in kot smo še vedno prepričani, neutemeljeno omejil nabor teh predstavnikov iz bazena strokovnih kadrov, ki je že tako premajhen. Tudi skušnjave po spremembi delitvenega razmerja ostajajo prisotne.

pomembno je poudariti tudi, da je leto, ki se končuje, tudi evropsko leto aktivnega staranja in medgeneracijske so-lidarnosti. Zveza je v okviru tega izvedla ali sodelovala pri vrsti projektov, saj so invalidi in starejši tisti dve skupini, ki sta po statističnih podatkih v Sloveniji najbolj izpostavljeni diskriminaciji, revščini in socialni izključenosti.

celotno dinamično in turbulentno leto 2012 ponovno dokazuje, da slovensko invalidsko gibanje neizogibno po-trebuje Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije - NSIOS kot oblikovalca in zagovornika skupnih interesov vseh invalidskih organizacij oziroma včlanjenih značilnih skupin invalidov. Na žalost je zavedanje tega dejstva ob različnih priložnostih premalo izraženo in tako ne dose-gamo sicer upravičeno in kvalitetno zastavljene nekatere skupne cilje.

V Zvezi razmišljamo konstruktivno, za težave ne iščemo krivcev, temveč rešitve in upamo, da bo sodelovanje dr-žave s civilno družbo v prihodnje boljše. Ob tem moram izpostaviti tudi obžalovanje nad dejstvom, da je Direktorat za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja MDD-SZ zaradi „prezaposlenosti“ ponovno odklonil sodelova-nje v Glasilu ZDIS 2012.

Zveza je aktivna tudi v slovenskem invalidskem gibanju in NSIOSU. V tem okviru v bližnji prihodnosti načrtujemo krepitev dejavnosti na področju implementacije Konven-cije ZN o pravicah invalidov, kjer Slovenija na ključnih po-dročjih zamuja.

Geslo letošnjega mednarodnega dneva invalidov je: »Od-stranimo ovire in ustvarimo družbo, ki bo vključujoča in dosto-pna za vse« (v izvirniku: »Removing barriers to create an inclusive and accessible society for all«). Geslo samo nas vzpodbuja, da moramo invalidi uveljavljati pravice za dostojno in kvalitetno življenje, pomeni, da bi morala država upoštevati načelo: »Nič o invalidih brez invalidov!« in nam pomagati odstranjevati ovire (miselne in arhitek-turne), kajti s tem bi ustvarili družbo, ki bi bila dostopna za vse.

Drago Novak,predsednik ZDIS

3

že štirinajsto leto beležimo 3. december kot mednarodni dan invalidov, ki ga je Generalna skupščina Združenih na-rodov razglasila 14. oktobra 1992. prvotni namen je bil ozko vezan na razumevanje problematike, ki je povezana z invalidnostjo. S tem so Združeni narodi dali priložnost in možnost invalidnim državljanom, da s svojim pogledom na invalidnost v ožjem in širšem družbenem okolju mobili-zirajo javnost, da se skupaj z invalidi zavzemajo za njihovo dostojanstvo, državljanske in človekove pravice ter blagi-njo. Vendar so Združeni narodi šele leta 1998 začeli in na-to vsako leto za to priložnost izbrali ustrezno geslo, ki naj pozornost javnosti usmerja na izbrano temo, ki terja dolo-čene ukrepe, s katerimi bi invalidnim državljanom omogo-čili sodelovanje. Zato menim, da je vsakoletno geslo tudi priložnost in tudi obveza za invalide in njihova društva, da preverijo uresničevanje svojih pravic v okviru vsakoletne-ga gesla z vidika raznolikosti ovir, ki jih pogojuje raznolika oblika invalidnosti.

V teh štirinajstih letih je bil skozi gesla družbi predstavljen širok razpon problematike, s katero se srečujejo invalidi, da bi jim družba z ustreznimi ukrepi ustvarila pogoje za vključevanje in sodelovanje. po sprejetju Konvencije o pravicah invalidov v Generalni skupščini OZN leta 2006 so razglašanje vsakoletnih gesel pričeli povezovati z ure-sničevanjem le-te. Tako je leta 2008 bilo izbrano geslo 'Konvencija o pravicah invalidov: dostojanstvo in pravice za vse.' In še druga posebnost se je pojavila: gesla niso več vezana ozko na ožjo problematiko invalidnosti, tem-več se pomembno razširja na vključevanje vseh ljudi. Le-tošnje geslo v neuradnem prevodu se glasi:

Ustvarimo vsem vključujočo in dostopno družbo zodstranitvijo ovir

(ang.: Removing barriers to create an inclusive andaccessible society for all)

Oglejmo si nekaj podrobnosti, ko so vezane na navede-no geslo. Dejstvo je, da so v svetovnem merilu invalidi največja manjšina, ki se zaradi invalidnosti srečuje z ovi-rami, ki ji preprečujejo sodelovanje na različnih področjih družbenega življenja. Ovire so zelo raznovrstne. Najbolj so vsem vidne ovire v fizičnem okolju, ovire do informacij in komunikacijske tehnologije. Ob njih pa so tudi izredno po-

OB mEDNArODNEm DNEVU INVALIDOVMarjan Kroflič

membne ovire, a manj vidne tiste, ki so kakorkoli poveza-ne s pravnim redom, politiko, s socialnimi stališči družbe in povzročajo diskriminacijo invalidov. Rezultat je na dlani: invalidi nimajo enakega dostopa v družbi, ne do družbe-nih podsistemov, kot so vzgoja in izobraževanje, zaposlo-vanje, zdravstvena oskrba, transportne storitve, soudelež-ba v političnih odločitvah, ne pri oblikovanju zakonodaje.

Zato je potrebna družbena akcija, da bi dosegli napredek in razvoj pri vključevanju invalidov na navedenih podro-čjih. pojavljanje ovir in izkušnje invalidov pri premagovanju le-teh v preteklosti jasno kažejo, da invalidi lahko polno sodelujejo v socialnem življenju in polno koristijo družbeni skupnosti od krajevne skupnosti do državne ravni. Lahko bi rekli, da je zaradi izključenosti invalidov prizadeta druž-ba kot celota. Zato je potrebno doseči odpravo vseh vrst ovir, saj je dostopnost vsem ljudem nujen pogoj za napre-dek in družbeni razvoj.

Zato Konvencija OZN o pravicah invalidov upravičeno prepoznava, da je obstoj ovir osrednja komponenta feno-mena invalidnosti. Uveljavila se je nova doktrina, ki opre-deljuje invalidnost kot rezultat interakcije med invalidnimi osebami, družbenimi odnosi (stališči) in ovirami v fizič-nem okolju, ki preprečujejo invalidom njihovo sodelova-nje v družbi na enaki osnovi z drugimi ljudmi. Organizacija Združenih narodov in njene članice z ratifikacijo Konvenci-je priznavajo invalidom dostopnost in vključitev v družbo kot osnovno pravico. Njen deveti člen pravilno poudarja, da sta dostopnost in vključevanje predpogoja tudi za uživanje vseh drugih pravic. V tem členu so navedene poti, ki inva-lidnim osebam omogočajo neodvisno življenje in polno sodelovanje na vseh področjih družbenega življenja in pri-hodnjega razvoja. Vabi vse države, da sprejmejo ustrezne ukrepe, ki zagotavljajo invalidnim osebam dostop na vseh družbenih področjih na enakih osnovah, kot jih imajo vsi ljudje. Gre torej za konkretno akcijo, kako prepoznati in od-praviti prepreke in ovire, ki dostopnost preprečujejo.

ponavljanje je mati učenosti, pravijo. Zato bom že znano in nekaterim celo nadležno ponavljanje izkoristil kot na-potek k osvežitvi potrebe po konkretnih akcijah in ukre-pih, ki izhajajo iz devetega člena. ponovno ga navajam, saj letošnje geslo hoče prav to: zagotoviti priložnost, da v

4

vseh državah prepoznajo dostopnost kot osnovni vir 'zla' pri izključevanju iz družbe vseh, ki niso po meri spreje-tih standardov ter zato upravičeno terjajo odpravo za vse ovire, ki jim preprečujejo dostop in sodelovanje v druž-benih procesih. Za ponovno objavo sem se odločil tudi zaradi tega, da bi Zveza delovnih invalidov Slovenije in njeni člani preverjali, kako država Slovenija uresničuje s konkretnimi ukrepi posamezna določila Konvencije OZN o pravicah invalidov in Izbirnega protokola, ki ju je podpi-sala kot tretja država že leta 2007. Ratificirala in deponi-rala je oba dokumenta 24. aprila 2008. je država Slove-nija sprejela v teh letih ustrezne ukrepe, ki so potreben in zadosten pogoj za uresničitev vseh alinej devetega člena Konvencije?

9. členDostopnost

1.Da države pogodbenice invalidom omogoči-joneodvisnoživljenjeinpolnosodelovanjenavseh področjih življenja, sprejmejo ustrezneukrepe, s katerimi invalidom zagotovijo, daimajoenakokotdrugidostopdofizičnegaoko-lja, prevoza, informacij in komunikacij, vključ-no z informacijskimi in komunikacijskimi teh-nologijami in sistemi, ter do drugih objektov,napravinstoritev,kisonamenjenejavnostialisezanjoopravljajovmestuinnapodeželju.Tiukrepi,kizajemajoprepoznavanjeinodpravlja-njeovirpridostopnosti,semeddrugimnana-šajona:

a) stavbe,ceste,prevoznasredstvaterdrugeno-tranje in zunanjeprilagoditve teropremo, tudiv šolah, stanovanjskih zgradbah, zdravstvenihustanovahinnadelovnihmestih;

b) informacijske,komunikacijskeindrugestoritve,tudielektronskestoritveinpomočvnujnihpri-merih.

2.Države pogodbenice sprejmejo tudi ustrezneukrepe,skaterimi:

a) razvijajo, širijo in spremljajo uveljavljanje mini-malnih standardov in smernic za dostopnostobjektov,napravinstoritev,kisonamenjenijav-nostialisezanjoopravljajo;

b)zagotovijo, da zasebni subjekti, ki ponujajoobjekte,napraveinstoritve,kisonamenjenijav-nostialisezanjoopravljajo,upoštevajovsevidi-kenjihovedostopnostizainvalide;

c) omogočijoizobraževanjevseh,kijihzadevaure-janjedostopnosti,skaterosesrečujejoinvalidi;

d)vjavnihzgradbahindrugjezagotovijooznakevbrajicitervlahkočitljiviinrazumljiviobliki;

e) zagotovijopomoččlovekaaliživaliinposredni-ke, tudivodnike,bralce inpoklicnetolmačezaznakovnijezik,sčimerolajšajodostopdozgradbindrugihjavnihobjektov,površininnaprav;

f) spodbujajo druge primerne oblike pomoči inpodpore,kiinvalidomzagotavljajodostopdoin-formacij;

g)spodbujajodostopinvalidovdonovih informa-cijskih in komunikacijskih tehnologij ter siste-mov,vključnozinternetom;

h) spodbujajo oblikovanje, razvoj, proizvodnjo inrazširjanjedostopnih informacijskih inkomuni-kacijskihtehnologijinsistemovvzgodnjirazvoj-nifazi,dasostroškitehnologijinsistemovčimnižji.

Organizacija združenih narodov šteje 192 članic, doslej je Konvencijo podpisalo 154 držav (80,2 %), od tega ra-tificiralo 124 držav (80,5 %). Izbirni protokol pa je pod-pisalo manj kot polovica članic – 90 držav (46,8 %), od tega ratificiralo 74 držav (82,2 %). podatki kažejo, da se je lažje dogovoriti na deklarativni ravni kot pa na konkre-tno zavezujoči ravni urejevanja problematike invalidov. Iz-birni protokol daje v roke invalidov močno orožje: lahko prijavijo svojo državo skladno z določilom iz 1. člena Iz-birnega protokola: »Država pogodbenica tega protokola (»država pogodbenica«) priznava Odboru za pravice invali-dov (»odbor«) pristojnost, da sprejema in obravnava sporo-čila posameznikov ali posameznih skupin, ki so poslana v njiho-vem imenu, v katerih trdijo, da so žrtve, ker država pogodbenica krši določbe konvencije.« Za uveljavljanje pravic se je treba pač boriti! Morda še podatek: 45. člen Konvencije določa kot začetek njene veljavnosti trideseti dan po deponiranju dvajsete listine o ratifikaciji ali pristopu. In še: »Za vsako državo ali regionalno organizacijo za povezovanje, ki ratifi-cira, uradno potrdi ali pristopi h konvenciji po deponiranju dvajsete listine, začne konvencija veljati trideseti dan po deponiranju njene listine«.

Organizaciji združenih narodov je treba priznati, da redno spremlja uresničevanje in ugotavlja stanje uresničevanja Konvencije o pravicah invalidov ter Izbirnega protokola v posameznih državah. poročilo generalnega sekretarja OZN o tem so obravnavali na dnevnem redu 67. zase-danja Generalne skupščine v točki 70 (a). OZN spremlja tudi realizacijo milenijskih razvojnih ciljev: »Vključevanje in-validnosti v razvojno agendo do 2015 in potem«, obrav-navano je bilo v točki 27 (b) na 67. zasedanju Generalne skupščine OZN, ki je bilo 25. septembra 2012 in na njem je imel govor tudi janez janša, predsednik Vlade Repu-blike Slovenije.

5

Evropska unija ob dnevu invalidov praznuje delovno

Evropski dan invalidov Evropska komisija zaznamuje na pragmatičen način. Na 3. in 4. december namreč orga-nizira skupaj z Evropskim invalidskim forumom letno kon-ferenco, vezano na invalidsko evropsko politiko. Zato je potrebno razumeti to konferenco kot obliko širših priza-devanj Evropske unije, da v državah članicah spodbuja vključevanje vprašanj invalidnosti, ki bo skladna s spreje-to evropsko invalidsko strategijo v letih 2010–2020 in z določili Konvencije OZN o pravicah invalidov. Izredno ve-liko so k prepoznavnosti invalidnosti in vključevanja invali-dov prispevale letošnje paraolimpijske igre v Londonu. če upoštevamo udeležbo in odzivnost obiskovalcev na špor-tnih arenah iger, potem lahko trdimo, da so bile igre najve-čji doprinos k »vidnosti« invalidov doslej na področju špor-ta. Ob tem ostaja še vedno v mnogih državah sveta, tudi v Sloveniji, dostopnost invalidov zaradi njihove invalidnosti na posameznih področjih javnega družbenega življenja še vedno pomanjkljiva, najbolj na področju izobraževalne, kulturne, socialne, še posebej politične dejavnosti.

prav zaradi tega je verjetno, da se letošnja konferenca osredotoča na problem aktivne soudeležbe invalidov na različnih področjih javnega življenja, kot so politika (npr. aktivna in pasivna volilna pravica, sodelovanje v politič-nih strankah, sodelovanje v vsakdanjem delovanju civilnih nevladnih organizacijah itd.), pojavljanje invalidov in inva-lidske problematike v medijih (količina in kakovost priso-tnosti invalidov v medijih, vključno s filmsko industrijo); v športu (tudi v tekmovalnih športih in v prostem času). Na te odprte probleme nas opozarjajo cilji konference - prika-zati vrhunske primere aktivnega vključevanja invalidov v politiki, v medijih, športnih, kulturnih in drugih pomemb-nih sektorjih naše družbe in posledično: raziskati, kako lah-ko politike na vseh ravneh (evropski, nacionalni, lokalni) podpirajo in spodbujajo dobre prakse na navedenih po-dročjih.

O tem nas prepričajo teme dvodnevne konference. Uvo-dno predavanje obravnava aktivno participacijo invalidov v javnem življenju, v procesih odločanja, v kulturi, prostem času in športu in nudi vpogled v prihajajoče Evropsko leto invalidov 2013 in volitve v Evropski uniji leta 2014. Nato sledijo predstavitve posameznih tem in razprave, kot so: invalidi v medijih – »bodimo vidni«; invalidi v političnem in javnem življenju – »naj nam bo dovoljeno vplivati in odlo-čati«; invalidi v športu in prostem času – »naj nam dovolijo tekmovati«. V okviru konference je predvidena tudi cere-monija izročitve letošnje nagrade invalidom najbolj dosto-

pnega mesta in nagrad mestom, ki so prišla v finalni izbor. Svečana podelitev zmagujočega mesta nagrade »Access City Award 2013« bo razglašena na konferenci prav 3. decem-bra letos. Nagrada je namenjena promoviranju mest z več kot 50.000 prebivalci, ki so uveljavila vzorčne primere, kako izboljšati urbano okolje.

Uvodoma je potrebno pojasniti, da je nagrada »Dostopno mesto« del invalidske strategije Evropske komisije za leta 2010 – 2020, ki naj bi ustvarila Evropo brez ovir in zago-tovila dostope 80 milijonom evropskih invalidov. Nagrado razpisuje in dodeljuje Evropska komisija skupaj z Evrop-skim invalidskim forumom; z nagrado želijo promovirati dostopnost evropskih mest za invalide.

Tako je »Access city Award 2012« na podobni konferen-ci ob evropskem dnevu invalidov leta 2011 dobilo mesto Salzburg, (ki je najbolj izstopalo pri ocenjevanju kriterijev za izbor nagrade na navedenih ključnih področjih: graje-no okolje in javne površine; prevoz in z njim povezana in-frastruktura; informacije in komunikacije, vključno z novo tehnologijo; javni objekti in storitve), kot dostopno mesto v vseh pogledih glede na področja kakor tudi pri odpra-vljanju raznovrstnosti ovir zaradi različnih invalidnosti. Dru-ga nagrajena mesta med finalisti so navedena po abece-dnem vrstnem redu: Krakow (poljska), Marburg (Nemčija) in Santander (Španija). Za leto 2012 je dobila posebno priznanje tudi Ljubljana, navajam: »V konkurenci 114 mest iz 23 evropskih držav se je Ljubljana uvrstila med osem najboljših in prejela posebno priznanje ocenjevalne komi-sije za krepitev dostopnosti na področju prometa in z njim povezane infrastrukture, med drugim za dosleden in inte-griran koncept lažjega dostopa za osebe z oviranostmi v mestnem središču, ki vključuje tudi avtobuse, opremljene z napravami za audio in video obveščanje o izstopnih po-stajah, oznake za slepe na avtobusnih postajališčih in na dotik občutljiv zemljevid mesta.«

V času letošnje konference bodo invalidi, predstavniki in-validskih organizacij, socialni partnerji, predstavniki servi-snih storitev za invalide in strokovnjaki iz držav članic EU in Evropske komisije na svojih panelih/panojih predstavili koristne primere dobre prakse aktivnega vključevanja na že navedenih področjih in svojo vizijo prihodnjega razvo-

6

ja invalidske politike ter rešitve problemov invalidov. Ob panelih bo dana možnost interaktivnih razprav. Evropska komisija bo poskrbela tudi za natančno internetno poro-čilo o konferenci.

Zveza delovnih invalidov Slovenije že od leta 2003 izvaja podoben projekt o dostopnosti lokalnih skupnosti - občin za invalide. Občine kot oblika samoupravne lokalne sku-pnosti izvajajo mnogotere aktivnosti, ki krojijo vsakdanje življenje občanov. če želi občina biti prijazna do svojih ob-čanov, potem mora upoštevati tudi različnost občanov in njihove različne potrebe. Znano je, da vsem občanom ni-kakor ni zagotovljena dostopnost do vseh dobrin, storitev in javnega življenja v skupnosti, saj se pred nje postavljajo zelo različne ovire, ki jim to preprečujejo in terjajo druga-čen pristop. Temu so najbolj izpostavljeni invalidni občani, zato je Zveza delovnih invalidov Slovenije tudi uvedla po-sebna priznanja za občine, ki so po meri invalidov. projekt se uspešno izvaja že deseto leto, doslej je prejelo listino »Občina po meri invalidov« že 15 občin.

2003 - Občina Ajdovščina2004 - Mestna občina Velenje 2005 - Občina Trbovlje in Občina Radovljica2006 - Občina Hrastnik2007 - Občina Radlje ob Dravi2008 - Občina Rogaška Slatina, Mestna občina Slo-

venj Gradec, Občina Zagorje ob Savi2009 - Mestna občina Ljubljana2010 - Mestna občina Maribor in Občina Zreče2011 - Občina Slovenske Konjice

Letošnjo Listino »Občina po meri invalidov« bodo pre-jele Mestna občina ptuj, Mestna občina Murska Sobo-ta, Mestna občina Nova Gorica.

Za primerjavo povejmo, da je Zveza delovnih invalidov Slovenije začela izvajati projekt dostopnosti občin za in-valide sedem let pred Evropskim invalidskim forumom in Evropsko komisijo, ki sta uvedla »Nagrado za dostopno mesto« leta 2010.

Viri:1. KonvencijaOZNopravicahinvalidovinIzbirniprotokol2. Zvezadelovnihinvalidov:http://www.zdis.si/3. SpletnastranOrganizacijezdruženihnarodov http://www.un.org/disabilities/default.asp?id=161 http://www.un.org/disabilities/countries.asp?navid=12&pid=1664. Evropskanagradazadostopnomesto: http://ec.europa.eu/justice/discrimination/disabilities/award/about-award/index_en.htm5. SpletnastranmestneobčineLjubljana: http://www.ljubljana.si/si/zivljenje-v-ljubljani/v-srediscu/74834/detail.html

UVOD

Z začetkom svetovne gospodarske krize v drugi polovici leta 2008 se je začel ne povsem pričakovan proces na-glih, ne povsem pričakovanih in načrtovanih družbenih gospodarskih sprememb, ki so na področju dela in za-poslenosti prinesle nemalo negotovosti, še posebno za ranljive skupine prebivalstva. Mednje sodijo tudi starajoči se delavci in še posebno starajoči se invalidi, saj ekonom-ski razlogi zahtevajo tudi zanje vse daljšo vključenost v delo, s tem pa daljšo delovno dobo ob višji upokojitveni starosti. Delavnica»Rezbarjenje«,Radenci

STArANJE, INVALIDNOST IN DELOMag. Andrejka Fatur Videtič

7

povezano s staranjem in invalidnostjo tako postaja ohra-njanje človekovega zdravja, delovne in ustvarjalne spo-sobnosti vse bolj ogrožana in istočasno dragocena la-stnost. je predmet številnih analiz, saj jo lahko krepijo ali ogrožajo številni dejavniki na strani človeka, dela, ožjega in širšega okolja ter stopnja socialne varnosti. Kaj nam ka-žejo podatki Statističnega urada Republike Slovenije ko-nec leta 2007? Da je bila povprečna starost prebivalstva Slovenije 41,1 leta. Ob tem času je bilo na 100 oseb, mlaj-ših od 15 let, kar 116 oseb starejših od 64 let (indeks sta-ranja prebivalstva je bil 112). Napovedi za nadaljnjih pet desetletij kažejo na povečevanje pričakovane življenjske starosti v Sloveniji, za moške s sedanjih 74 let na 83 let in za ženske s sedanjih 82 let na 89 let. pomembno je spre-minjanje deleža delovno aktivnega prebivalstva. Za obdo-bje do leta 2013 projekcije kažejo, da se bo razmerje med delovno sposobnim prebivalstvom (15 do 64 let) in sta-rim prebivalstvom (65 let in več) od sedanjega razmerja 5:1 poslabšalo na 4:1. Tega neugodnega razmerja ne bo mogoče več bistveno popraviti niti z večjo rodnostjo niti s povečanim priseljevanjem.

Delovna aktivnost starejšega prebivalstva za delo postaja ključni del socialno-ekonomskega razvoja. Slovenija si je za cilj zastavila, da bo dvignila stopnjo zaposlenosti starej-ših (v starosti 55–64 let) s sedanjih 33,5 % na 43 % do leta 2013. S tem sledimo uresničevanju strateških ciljev Evropskega sveta. Za države Evropske unije jih je postavil v Lizboni leta 2000 in potem v Stockholmu leta 2001. Za enega od glavnih ciljev na področju povprečne stopnje zaposlenosti je predvidel tudi doseganje 50 % deleža sta-rejših v starostnem obdobju 55–64 let. po podatku Stati-stičnega urada Republike Slovenije je bilo v naši državi na dan 31. decembra 2011 delovno aktivnih 30.335 invali-dov. Njihov delež v celotni populaciji okoli 750.000 de-lovno aktivnih prebivalcev se zdi morda nizek, seveda pa nimamo podatka vseh tistih delavcev, ki sodijo v starajoče obdobje in bi že lahko imeli s tem povezano zmanjšano zmogljivost, nimajo pa še statusa invalida. po podatkih Za-voda Republike Slovenije za zaposlovanje pa je bilo avgu-sta 2012 med brezposelnimi osebami 5145 invalidov, od tega 3718 (73 %) žensk in 1427 (27 %) moških. Skoraj polovica med njimi, to je 2346, jih ima le nekaj več kot osnovnošolsko izobrazbo, 1669 ali 33 % končano poklic-no šolo in 655 ali 13 % srednješolsko izobrazbo 5. sto-pnje.

Razvojno gledano se nam torej obeta obdobje, ko bo imel vsak posameznik, različne strokovne institucije in tu-di predstavniki civilne družbe pomembno vlogo in nalogo pri obvladovanju invalidnosti ter ohranjanju delovne zmo-žnosti v procesu staranja.

Z vsebino prispevka tako želimo okvirno osvetliti obdo-bje staranja z vidika sprememb na področju psiho-fizič-nega delovanja človeka in njihovega možnega vpliva tudi na njegovo delovno zmožnost in usposobljenost za delo na splošno, s tem povezano pa tudi kakšno vlogo lahko imata ali pa jo naj bi imela sama starajoča oseba in delo-dajalec pri ohranjanju vključenosti starajočih, še posebno invalidov, v delo.

Opredelitev obdobja »staranja« ali kdaj postanemo »starajoči se delavci«

Staranje človeka kot biološki proces zajema časov-no najširše obdobje, saj praktično obsega čas od roj-stva do smrti. Govorimo o kronološkem staranju. Gre za kompleksen splet številnih pojavov in sprememb, te pa opredelijo proces biološkega staranja. Za razumevanje in poznavanje človekove zmogljivosti in zmožnosti za delo je pomembno, da različne stroke opredelijo obdo-bje staranja in ne le starosti. Ključne spremembe, pove-zane s staranjem, se naj bi začele s 40. letom starosti, človek pa jih najmočneje zaznava in občuti med 50. in 60. letom. Starost naj bi se začela šele s 70. letom starosti. Tu se vsekakor kaže velik napredek sodoben družbe, saj je Hipokrat menil, da se starost začne že s 56. letom. Nekateri avtorji navajajo, da je proces konti-nuiran in nima neke kritične faze pospešenega nastaja-nja sprememb.

Z vidika dela in delovne zmožnosti naj bi bilo za vsake-ga posameznika pomembno, kako se sam počuti sta-rega in kako to vpliva na njegovo zmožnost za delo. Za oblikovanje politike aktivnosti na sistemskem nivoju je Mednarodna zdravstvena organizacija za delovno aktiv-no populacijo opredelila začetek obdobja staranja s 45. letom.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) ureja tudi varstvo stara-jočih delavcev in tako imamo še delovno-pravni okvir, ki opredeli obdobje staranja. po ZDR je začetek starajočega obdobja starost delavca 55 let, izenačeno za ženske in moške, in v okviru poglavja o varstvu starejših delavcev navaja: • v 201. členu: delavci,starejšiod55let,uživajopo-

sebnovarstvo (v nadaljnjem besedilu: starejši delav-ci);

• v 202 členu: starejšidelaveclahkosklenedelovnorazmerjeoziromaimapravico,dazačnedelatiskrajšimdelovnimčasomodpolnega,česedelnoupokoji;

8

• v 203. členu: starejšemudelavcudelodajalecbrezdelavčevega pisnega soglasja ne sme odreditinadurnegaalinočnegadela.

Obdobje staranja, kako ga človek doživlja in kako je z njim povezana delovna zmožnost se vsekakor kaže kot pose-ben izziv za različne strokovnjake in snovalce politike raz-ličnih področij. Analize spremljanja njihove povezanosti kažejo zelo različne rezultate v državah Evropske skupno-sti. Tako Eurofound v svoji publikaciji za leto 2011 navaja podatek, da na Nizozemskem kar 70 % delavcev verjame, da bodo zmožni opravljati svoje sedanje delo tudi, ko bo-do stari 60 let, medtem ko v Sloveniji tako meni le 26 % delavcev. Na razliko v osebnem doživljanju zmožnosti za svoje delo pri starosti 60 let vpliva tudi izobrazba. Bistve-no nižji delež nižje izobraženih in manj kvalificiranih delav-cih verjame, da bodo svoje delo še zmogli pri tej starosti in prav tako nižji delež tistih, ki delajo na slabo urejenih de-lovnih mestih in so izpostavljeni visokim psihosocialnim tveganjem.

Opredelitev procesa staranja

Staranje je pravzaprav zanimivo obdobje na človekovi poti skozi čas. Nekje je bilo zapisano, da je to naključen proces, v katerem sodeluje množica dejavnikov, ki so preplet podedovanih (genetskih) lastnosti in najrazlič-nejših zunanjih dejavnikov (demografskih, socialnih, ge-ografskih).

Možnih je več kontekstov, v katerih opredelimo značilno-sti sprememb tega procesa.

Biološko staranje je proces, ki ga spremlja več pojavov, od ravni celice do ravni celotnega organizma. Na celični rav-ni se dogaja kopičenje odpadnih produktov presnove ce-lice, ki lahko pripomorejo k odmiranju celic. Odmrle dife-rencirane celice v številnih tkivih so nenadomestljive, zato sčasoma pride do odpovedovanja funkcij tkiv in s tem or-ganov. Na ravni celotnega organizma se s starostjo spre-meni hormonsko ravnovesje, ki vpliva na funkcijo mnogih tkiv, organov in organskih sistemov. Vse spremembe pa so pravzaprav prej simptomi, pravi vzrok pa še ni povsem znanstveno pojasnjen. Do višanja povprečne starosti ljudi naj bi prihajalo iz več razlogov: bogatejše izkušnje, kako si izboljšati možnosti za preživetje, genetske predispozicije za dolgo življenje, boljše obvladovanje zunanjih dejavni-kov smrtnosti.

Kronološko staranje pa je opredeljeno časovno, od rojstva do smrti.

Razlikujemo še fiziološko (zdravo) in patološko (degenera-tivno) staranje. Za fiziološko staranje je značilno harmo-nično in postopno pešanje življenjskih funkcij, tako da človek z ustreznim prilagajanjem in nadomeščanjem doseže ravnovesje na novi ravni. Za patološko staranje pa so značilni zgodnejši in intenzivnejši procesi staranja, ki so lahko posledica življenjskega stila in okolja, delov-nih pogojev, dednih dejavnikov, posledica bolezni in po-škodb… patološko staranje se lahko pojavi v kateremkoli starostnem obdobju, najpogosteje pa v šesti življenjski dekadi.

Ločimo še doživljajsko in funkcionalno starost. Funkcio-nalno starost človek kaže tako, da se človek opredeli, da določenega opravila ali dejanja ne zmore, ker je prestar. Funkcionalna starost skupaj s kronološko večinoma do-loča človekov položaj in aktivnosti v družbenem življenju. Doživljajsko starost pa človek opiše s tem, kako se počuti, in ne z leti starosti. Nanjo najmočneje vplivajo naša stali-šča, kako staranje doživljamo. Imenujemo jo tudi psiholo-ška starost, saj je najbolj osebno pogojena. povezana je s človekovim odnosom do sebe in do drugih, z njegovim počutjem, samozaupanjem, samostojnostjo, sposobno-stjo prilagajanja, optimizmom, interesi, aktivnostmi in soži-tjem z drugimi ljudmi.

Naj povzamemo, da nam je vsem, invalidom in neinva-lidom, v marsičem prepuščeno, kako se bomo pripravili na staranje, kako ga sprejemamo in doživljamo. Tako kot velja za vsako spremembo, imamo dve možnost: biti pa-siven ali biti aktiven »receptor, akter« v tem procesu. Z do-brim življenjskim slogom smo lahko že proaktivni, vseka-kor pa bodimo predvsem aktivni v okviru razvijajočih se fizioloških procesov.

Spremembe, povezane s procesom staranja

če želimo dobro ohranjati svojo delovno zmožnost in ohranjati čim bolj stabilno zdravstveno stanje, tu-di v okviru morebiti že prisotnih okvarah zdravja, je pomembno poznati nekaj temeljnih sprememb, ki spremljajo proces staranja. Le tako bomo lažje spo-znali svoje funkcijske zmogljivosti, z njimi povezane sposobnosti lastnega prilagajanja, adaptacije in kako jih pravilno razvijati – sam ali s pomočjo strokovnih programov.

S staranjem je sicer povezan preplet številnih telesnih in psihičnih sprememb, nekatere pa bi izpostavili kot ključne.

9

Telesne spremembe

Najpomembnejše so morda spremembe srčno-žilnega in dihalnega sistema, sklepov in mišic ter čutil. Kažejo se sicer lahko na vseh organskih sistemih, povzemamo na-slednje:• Spreminja se zgradba telesa, tako se povečuje delež

maščobnega tkiva. Telesna teža se lahko poveča ne-kako za 8kg med 50. in 80. letom starosti.

• Nastopi spreminjanje strukture kostnine in zmanjševa-nje kostne mase zaradi upočasnjevanja tvorbe. pro-ces postane lahko bolezenski – osteoporoza. pojav je bolj pomemben za ženske kot moške, ogroženost z možnimi zlomi kosti postane večja. Telesna vadba lahko znatno upočasni izgubljanje kostne mase s sta-ranjem.

• Mišična moč se v obdobju med 20. in 60. letom pov-prečno zmanjša za 15 do 20 %. Mišična masa se zmanjša ker se mišice skrčijo. Mišice postanejo s sta-ranjem počasneje odzivne in hitreje se utrudijo. Tu je pomembne podatek, da to velja predvsem za telesno nedejavne ljudi, ki se jim mišična masa lahko zmanjša tudi za 40 %. In če ohranjajo enako telesno težo, to pomeni, da izgubo mišične mase nadomesti maščob-no tkivo. Velja, da je za ohranjanje primerne sestave telesa z zadosti mišičja in čim manj maščevja okoli no-tranjih organov pomembna kombinacija raznovrstnih telesnih dejavnosti, s komponentami aerobne vadbe in vadbe proti uporu.

• Sklepi postajajo manj prožni, obsegi gibov se zmanjšu-jejo, že zgodaj se začnejo degenerativne spremembe v velikih sklepih in v področju hrbtenice.

• V povezavi s spremembami mišičja in kosti ter sklepov se poslabša drža telesa, slabše ja lahko obvladovanje telesa v različnih položajih in prehodi med njimi, verje-tnost za padce se poveča.

• Žilne stene postajajo aterosklerotično spremenjene in manj elastične, neredko tudi srčne venčne arterije, spremembe na nivoju mikrocirkulacije lahko prizade-nejo vse organe, postopoma se razvijajo spremem-be srčne mišice, tudi zaradi zamaščenosti, nepopolno postane delovanje zaklopk, iztisna zmogljivost srca se lahko zmanjša.

• Zmanjševati se začne elastičnost pljuč in njihova zgrad-ba, slabi oskrba s kisikom, ki jo dodatno zmanjšuje še slaba prekrvavitev samega pljučnega tkiva.

• Z vidika delovne zmožnosti se staranje kože lahko kaže kot omejujoč dejavnik, saj s tem koža izgublja svoje po-membne primarne funkcije: zaščita, regulacija tempe-rature, čutilne funkcije. pridruženo s spremembo imun-skega sistema se poveča preobčutljivost in možnost alergijskega reagiranja.

• Starajoči delavec se zaradi zmanjšanega delovanja ščitnice lahko težje prilagaja temperaturnim spremem-bam (vročini, mrazu), zato jim naj ne bi bili izpostavljeni pogosto ali daljši čas.

• S staranjem začne pešati funkcija vida: manjša se ostri-na vida, najprej nezmožnost ostro videti na/od blizu (ima lahko različen vpliv na siceršnjo vidno sposob-nost človeka), oži se vidno polje, zmanjša se zaznava-nje prostora, sposobnost prilagajanja na gledanje iz-menoma na blizu/na daleč, na bleščanje, slabši je vid v mraku, slabše je zaznavanje gibajočih predmetov in barv.

Delavnica»Izdelovanjenakitaizrazličnihmaterialov«,Izola

• S staranjem se poslabšuje sluh. že po 40. letu slabše zaznavamo visoke tone (4000 in 8000 Hz), kasneje pa tudi nižje tone. S tem povezano slabše slišimo po-samezne tone in razumemo nekatere besede, poseb-no v hrupnem okolju.

• Motnje spanja se kažejo običajno s krajšim nočnim spa-njem; značilno je zgodnje vstajanje, slabša prilagodlji-vost na izmensko delo.

Psihične spremembe

so povezane s spremembami v področju osrednjega živ-čevja, tudi s hormonskimi spremembami. Rezultati razi-skav proučevanja teh sprememb kažejo, da so upadanja z njimi povezanih funkcij lahko zelo različna. Na splošno in povprečno sicer velja, da so s staranjem sprva najbolj prizadete psihomotorične funkcije in z njimi upočasnje-no odzivanje, ki je še počasnejše, če je prisoten pritisk, seveda pa so med ljudmi kot posamezniki lahko dokaj velike razlike. Lahko je slabša kontrola čustvovanja in ni-hanja razpoloženja. S staranjem upadajo fluidne kogni-tivne funkcije (logično mišljenje, hitrost in učinkovito re-ševanje problemov v novih situacijah, neodvisno od prej

10

pridobljenega znanja, reševanje logičnih primerov, pred-vsem na znanstvenem, matematičnem in tehničnem po-dročju). Kristalizirane kognitivne funkcije pa v veliki meri ostanejo na podobni ravni tudi v visoki starosti (sposob-nost uporabe znanja in izkušenj). Raziskave kažejo, da je lahko s staranjem dobro ohranjena tudi učljivost za smi-selno gradivo. Zanimivo je vedeti, da se človek pri 50. letih lahko nauči pesem prav tako hitro ali še hitreje, kot se jo je naučil, ko je bil srednješolec, ker ima več znanja, bogatejši besedni zaklad in širše duhovno obzorje. pro-cesi staranje lahko vplivajo na nastanek ali poslabšanje duševnih motenj.

Spreminjanje zdravstvenega stanja

povezanost fiziološkega in degenerativnega, bolezenske-ga staranja, prinaša tudi bolj ali manj izražene spremembe v zdravstvenem stanju posameznika:• S staranjem se lahko poveča verjetnost za pojav bo-

lezni, povezanih s starostnimi spremembami posa-meznih organov, posebno če so izrazite in se razvija-jo hitro. Morda so najbolj značilne bolezni povezane s starostnimi spremembami žilja ter mišic, sklepov in obsklepnih struktur (gibal). Slednje so že vrsto let ali praktično stalno vodilni vzrok za pridobitev statusa de-lovnega invalida v naši državi.

• Med državami in raziskovalci so slabo primerljivi po-datki o tem, ali so starajoči delavci pogosteje v bolni-škem staležu. Vse kaže, da so mlajši delavci večkrat odsotni, vendar za krajši čas, že ob manjših zdravstve-nih težavah. Starejši delavci pa ostanejo doma šele ob resnejšem poslabšanju zdravstvenega stanja ali neke kronične bolezni. Starostne spremembe organizma lahko tudi podaljšajo čas zdravljenja in rehabilitacije; verjetnost, da ostanejo trajne okvare zdravja, je večja. Daljši izostanki pri starejših so najbolj pogosti po 55. le-tu starosti, praviloma v povezavi z resnejšo zdravstve-no težavo.

• Lahko se poslabšajo že prej prisotne kronične bolezni ali stanja po poškodbah.

• Večja je možnost, da ima človek več obolenj sočasno.• pogostejše je potrebno redno jemanje zdravil, tudi več

sočasno. S tem so pogostejši stranski učinki zdravil, ki lahko pomembno zmanjšujejo funkcije, pomembne za izvedbo dela.

• S številnimi preventivnimi ukrepi in zdravim življenj-skim slogom lahko ublažimo in upočasnimo tako sa-me spremembe organizma, povezane s staranjem, kot tudi upad naših funkcijskih zmogljivosti in pojav trajnih bolezenskih sprememb.

Proces staranja in delovna zmožnost

Za ohranjanje človekove vključenosti v delo je njegova delovna zmožnost temeljna lastnost, zdravega ali one-ga s trajnimi okvarami zdravja, mladega ali starajočega. Ima svoj razpon na kontinuumu od popolne delovne zmožnosti (ki jo pogosto povezujemo tudi s popolnim zdravjem) preko različnih stopenj delovne manjzmožno-sti do popolne delovne nezmožnosti. Vedno pa pomeni skladnost med zahtevami delovnega mesta in človeko-vo celovito zmogljivostjo, ki je potrebna za izvajanje dela v danih pogojih, njuno povezanost, časovno in krajevno pogojeno spremenljivost ter možen vpliv družbenih de-javnikov.

Splošno razširjeno je mnenje, da se s staranjem zmanj-šuje psihofizična zmogljivost in s tem povezano tudi de-lovna zmožnost človeka ne glede na to, ali je relativno zdrav ali pa že ima trajne bolezenske spremembe in z njimi povezano morebitni status invalida. V ozadju tega upada zmožnosti za delo je pa le še nekaj več. Za vsako delo so značilne praktično stalne obremenitve in zahte-ve, ki jim mora ustrezati zmogljivost delavca, ki ga izva-ja. In če se lastnosti dela z njegovim »staranjem« prak-tično ne spreminjajo, se delavčeva zmogljivost s stara-njem zmanjšuje. Sprva delavec to nadomesti s svojimi fiziološkimi rezervami, te pa se s staranjem zmanjšujejo. Vendar pa številne raziskave niso povsem uspele doka-zati, da staranje vsakemu delavcu in pri vsakem delu pri-nese tudi upad njegove delovne zmožnosti. Delavčeva reaktivnost in delovno mesto (okolje) sta namreč zelo dinamični kategoriji, zato naj bi bilo njuno spremljanje in ocenjevanje dinamičen proces. To pa pomeni, da mora-mo tudi za ohranjanje vključenosti starajočih delavcev v delo, še posebno invalidov, poznati oboje: spremem-be njihove delovne zmožnosti v povezavi s staranjem in kakšne prilagoditve obremenitev in zahtev dela in de-lovnega okolja so potrebne, da ostanejo ustrezno učin-koviti.

Vsaka ocena delovne zmožnosti, ne glede na to, kdo in za katerega delavca jo poda, naj bi v okviru doseženega zdra-vstvenega stanja vsakega delavca odgovorila na naslednja vprašanja:a. Ali delavec lahko opravlja svoje delo brez nevarnosti

za poslabšanje svojega zdravja ali da bi s tem ogrožal zdravje in življenje drugih?

b. Ali bo delavec pri svojem delu dosegal pričakovane učinke dela (tudi po merilih delodajalca)?

c. Kako dolgo lahko pričakujemo enako (nespremenje-no) delovno učinkovitost brez nevarnosti za poslabša-nje zdravstvenega stanja?

11

d. Ali prilagajanje delavca delu lahko izboljša njegovo de-lovno zmožnost?

e. Ali prilagajanje dela delavcu lahko izboljša njegovo de-lovno zmožnost?

če v obdobju med 18. in 44. letom oblikujemo svojo po-klicno vlogo in z njo rastemo, jo v obdobju od 45. do 64. leta ohranjamo. In bi lahko rekli: »Kar smo sejali, to bomo želi«, pa vendar lahko tudi v tem obdobju rastemo in se poklicno in delovno razvijamo s prilagajanjem, naj reče-mo kar »žlahtnimo.

Spremembe, povezane s staranjem, lahko delovno zmo-žnost pomembno zmanjšajo že same po sebi, nekatere v povezavi z že nastalo boleznijo, vsekakor pa je njihov vpliv povezan z naravo dela, ki ga delavec opravlja. Za namen prispevka bi omenili vsaj nekatere:• Starostne spremembe organizma so praktično ne-

združljive z opravljanjem težkih fizičnih del.• Starajoči delavec ima zmanjšano “fiziološko rezervo”

za premagovanje delovnih obremenitev in zahtev, zato potrebuje daljši počitek za obnovo. če možnosti za ob-novo ni, se slej kot prej razvijejo trajne (kronične) bole-zenske spremembe, povezane s trajnim delovnim stre-som.

• Zaradi upada psihomotoričnih funkcij starajoči se de-lavec lahko postane manj učinkovit, kot je bil pri sicer fizično lahkem delu, ki pa zahteva hitro ponavljajoče se gibe z visoko normo (vsiljen ritem dela). posebno ob primerjanju z mladimi delavci je s tem že odprta pot do diskriminacije ali vsaj slabih medosebnih od-nosov.

• Starajoči delavci v neposredni industrijski proizvodnji imajo lahko težave s prilagajanjem na hitre spremem-be delovnega procesa/postopkov dela, ki so poveza-ne z nizko serijsko proizvodnjo.

• Avtomatizacija delovnega procesa sicer zmanjša te-lesne obremenitve, zahteva pogosto hitro reagiranje. posebno v novih situacijah, kjer je množica novih infor-macij, starajoči delavec ni vedno zmožen ustrezno in dovolj hitro reagirati.

• S staranjem se zmanjšuje prilagodljivost izmenskemu delu, pogostejše so motnje spanja, s tem je povezan tudi problem zaspanosti pri izrazito monotonih delih. Večja je verjetnost za nastanek bolezni, ki so značilno psihosomatske.

• priporočljivi so boljši pogoji razsvetljave/osvetljenosti na delovnem mestu (splošno in lokalno) zaradi upada-nja vidnih funkcij s staranjem.

• Starajoči delavec se težje prilagaja vročini in mrazu, za-to je zanj ugodna čimbolj stabilna mikroklima v delov-nem okolju.

• Zaradi slabšega prilagajanja temperaturnim spremem-bam so zanj bolj ugodni stabilni in udobni pogoji mi-kroklime.

• Določene vrednosti hrupa lahko ogrožajo sluh, ki že tako upada s staranjem. Hrup, tudi nižje vrednosti od dovoljene, zmanjšuje zbranost in osredotočenost sta-rajočega delavca na delovno nalogo.

• Dolgotrajne prisilne drže trupa ter zgornjih in spodnjih udov lahko poslabšajo že s staranjem povezano slab-šo prožnost sklepov in vezi, poveča se verjetnost za nastanek bolečinskega sindroma.

Delavnica»Rezbarjenje«,Radenci

Velja pa poudariti še nekaj ključnih in močnih pozitiv-nih lastnosti starajočih delavcev, ki lahko pomembno zmanjšajo vpliv s staranjem povezanih sprememb na njihovo delovno učinkovitost in jih lahko združimo v na-slednje:• sposobnost vztrajanja pri delu, tudi z visoko stopnjo

natančnosti;• izkušnje, ki kompenzirajo nekatere negativne vidike

staranja;• dobra učljivost, ki sloni na starem znanju;• odgovornost do dela in delodajalca;• majhna fluktuacija• in, kot že navedeno, bolj redke odsotnosti z dela.

Delodajalec in starajoči delavec

podaljševanje upokojitvene starosti in potreba ter želja, da bi ohranili čim večji delež starajočih delavcev delov-no aktivnih, v delovnem procesu in ne na čakanju na upokojitev, daje ali nalaga delodajalcu vse pomembnej-šo vlogo. Delodajalec je namreč tisti, ki ustvarja tudi za to skupino delavcev ustrezno socialno klimo. Sam ali s svojimi strokovnimi delavci realizira take delovne pogo-je, ki ustrezajo delovni zmogljivosti starajočega se delav-ca, nekatere so povezane tudi že z omejitvami, ki jih je

12

podala invalidska komisija ob pridobitvi statusa delovne-ga invalida. Sodeluje pri iskanju dela, ki je po vsebini, po-trebnih veščinah in znanju ustrezno zmogljivosti delavca, s svojim načrtom strokovnega razvoja lahko zagotavlja starajočim se delavcem karierni razvoj v pozno starost in prilagojeno morebitni invalidnosti, omogoča prilaga-janje delovnega procesa za morebiti potrebno prilagaja-nje delovnega časa/izmen s predhodnim delovnim pre-skusom, zagotavlja tudi podporo sodelavcev ob vrnitvi z daljše bolniške odsotnosti, odloča se tudi, če in kako bo starajočemu se delavcu morebiti prilagodil delovno mesto in delovno okolje. Številni dejavniki torej oblikujejo odnos delavca invalida z delodajalcem in s tem njegove zaposlitvene možnosti.

V povezavi s staranjem delovne sile je Inšpektorat RS za delo v letu 2007 z vprašalnikom zajel 100 delodajalcev. Z odgovori na vprašalnik je ugotovil, da je kar 75 % de-lodajalcev odgovorilo, da so že razmišljali o problematiki staranja delovne sile v njihovi družbi, 57 % jih je odgovori-lo, da že čutijo problematiko staranja delavcev, v 61 vpra-šanih se o tem tudi že pogovarjajo, kar v 79 % družbah pa ocena tveganja delovnih mest ne opredeljuje staranja de-lavcev, kar 71 % jih je menilo, da bo njihova družba čutila problem staranja, jih je pa le 56 % menila, da so potrebne spremembe kulturnih navad vseh zaposlenih glede na fe-nomen staranja.

Delodajalca tudi novi Zakon o varnosti in zdravju pri de-lu, Uradni list RS št. 43/2011 (ZVZD-1) v 6. členu zave-zuje, da mora načrtovati in izvajati promocijo zdravja pri delu in kot del tega je vsekakor vključeno tudi ohranjanje zdravja v povezavi s staranjem. Glede na 5. člen tega zakona mora delodajalec posebno skrb nameniti zago-tovitvi varnosti in zdravja, v okviru naštetih skupin tudi

starejšim delavcem in ter delavcem z zmanjšano delov-no zmožnostjo. V 9. členu pa je med temeljnimi načeli izvajanja ukrepov predvideno tudi prilagajanje dela po-samezniku z ustreznim oblikovanjem delovnega mesta in delovnega okolja, delovnih prostorov, delovnih in teh-noloških postopkov, z izbiro delovne in osebne varoval-ne opreme ter delovnih in proizvajalnih metod, še zlasti odpravljanje monotonega dela ter pogojev z vsiljenim ritmom dela.

poleg uresničevanja temeljnih zakonsko določenih stro-kovnih principov in načel, ki že upoštevajo tudi skrb za zdravo in varno delo vseh delavcev, so v pomoč in pod-poro lahko naslednja temeljna strokovna priporočila:• prepoznati je treba skupine delavcev, pri katerih je tve-

ganje za okvare zdravja večje in zanje uporabiti prila-gojene, specifične metode za oceno tveganja.

• Zagotoviti je potrebno aktivno sodelovanje delavca (starajočega, invalida) pri izvedbi ocene tveganja in morebitnih prilagoditvah.

• že pri načrtovanju delovnega procesa/dela je smisel-no zagotoviti pogoje (ali pa vsaj možne prilagoditve), ki bodo ustrezali delavcem s spremenjeno delovno zmo-žnostjo, a z ustreznimi veščinami in znanji (proaktivna vloga).

• Za dobre rešitve je pomembno povezovanje z drugi-mi strokovnjaki s področja varnosti in zdravja pri delu, tudi ergonomi, s strokovnjaki, ki delajo na področju zaposlovanja invalidov in z invalidskimi organizacija-mi.

• Dostopnost na delovnem mestu ne pomeni le do-stopnosti v fizičnem okolju, temveč tudi ustrezno/razumljivo dostopnost do informacij, navodil, napre-dovanja/razvoja ne glede na invalidnost. pogosto so dovolj že temeljne, ne drage rešitve. prilagoditve lah-ko posegajo na področje: delovnega okolja s poudar-kom na varno označeni dostopnosti delovne pozicije, komunikacij in komunikacijske tehnologije, organiza-cije dela, delovnega časa, usposabljanja in mentor-stva/vodenja, osebnega delovnega razvoja. pouda-rek je na »razumevanju« značilnih individualnih po-treb, kar presega standardizirane normative pri delu, ki praviloma veljajo za »standardiziranega delavca/delavko».

Zaključek

Staranje in z njim povezana invalidnost je proces, v ka-terega vstopimo. Glede na demografsko statistiko bomo morali namenjati vedno več skrbi in pozornosti vsem de-lavcem kot ljudskemu kapitalu.

Delavnica »Izdelovanje nakita iz različnih materialov«,Izola

13

Ohranjanje pozitivnega odnosa do svoje delovne zmo-žnosti v procesu staranja je pomembna naloga vsakega posameznika, delovnega kolektiva in družbe in mora biti sestavni del krepitve in ohranjanja zdravja, zato pa je po-membno:• proaktivno ali preventivno delovanje z izobraževa-

njem zaposlenih in delodajalcev kako ohranjati dobro zdravje in razvijati vzpodbudno delovno okolje (po-membno področje tudi za delovanje aktivov delovnih invalidov);

• imeti informacijsko pot, kje dobiti strokovno pomoč (področje tudi za delovanje civilne družbe);

• delovati dovolj zgodaj ob morebitnih stiskah, tako da delodajalec in delavec lahko poiščeta pomoč, tudi ti-ma za poklicno rehabilitacijo.

Za zaključek velja priporočilo Klinike Mayo, ki ugotavlja, da zdravo staranje zahteva premišljeno in skrbno načrtovanje nači-na življenja in miselno naravnanost o starosti. Nekdanji ameri-ški predsednik in Nobelov nagrajenec za mir jimmy carter je v svoji knjigi Umetnoststaranja zapisal, da ste stari le, »če sprejmete mrtvilo, odvisnost od drugih, trajne telesne in duševne omejitve in se pustite utesnjevati ljudem, ki vas obdajajo«. Bodimo uspešni na vsej svoji poti skozi čas.

Literatura:1. BlincA,BresjanacM.Telesnadejavnostinzdravje.Zdravvest2005;74:771.7.2. EurofoundYearbook2011:LivingandworkinginEurope.Dublin:EuropeanFoundationfortheimprovementofLi-

vingandWrokingConditions,2012:54-58.3. IsernhagenS.Jobmatchingandreturntowork:Occupationalrehabilitationasthelink.Work2006;26:237-242.4. KumarS.Aconceptualmodelofoverexertion,safetyandhazard.Humanfactors1994;36:197-209.5. KumarS.PerspectivesinRehabilitationErgonomics.London:Taylor&Francis,1997.6. PranjićN,ur.Medicinarada.Tuzla:»Arthur«,2007:63-73.7. StankovićD,ur.MedicinaRada.Sarajevo:UdruženjezamedicinuradaSFRJiDomštampeZenica,1978:682.8. StatističniuradRepublikeSlovenijeza:http://www.stat.si/publikacije/pub_psp.asp9. WeirR,NielsonWR.Interventionsfordisabilitymanagement.ClinJPain2001;17(Supp4):S128-S132.10. Whoreturnstoworkandwhy?Geneva:InternationalSocialSecurityAssociation.ResearchProgramme,2002.We-

irR,NielsonWR.Interventionsfordisabilitymanagement.ClinJPain2001;17(Supp4):S128-S132.11. Workingconditionsofanageingworkforce.Dublin:EuropeanFoundationfortheImprovementofLivingandWor-

kingConditions,2008.12. WorldHealthOrganization(WHO).Agingandworkcapacity.ReportofWHOStudyGroup,WHOTechnicalReport

Series835.Geneva,1993:3.13. Zakonodelovnihrazmerjih,UradnilistRS,št.42/202,103/2007-NPB.14. http://sl.wikipedia.org/wiki/StaranjeWhoreturnstoworkandwhy?Geneva:InternationalSocialSecurityAssocia-

tion.ResearchProgramme,2002.15. Zakonovarnostiinzdravjupridelu,UradnilistRepublikeSloveniješt.43/2011.16. http://www.id.gov.si/si/o_inspektoratu/organizacija_inspektorata_rs_za_delo/inspekcija...Staranje delovne sile

inocenatveganja.RezultatiraziskaveIRSD.

14

Starost ne prihrumi s poletnimi vihrami, tihotapi se čisto počasi, pravzaprav jo prej opazimo pri vrstnikih kot pri se-bi. »joj, kako se je postarala«, te spreleti, ko po letih srečaš sošolko. Zdi se, da zrcalo vedno kaže mlajšo, lepšo, bolje ohranjeno lastno podobo. pride čas, ko se ne želiš več po-gledati v ogledalo. Veš, a nočeš dojeti.

V svoji knjigi Psihologija tretjega življenjskega obdo-bja opisuje profesor Vid pečjak nazorno doživetje svojega staranja.

»pravzaprav nisem niti dobro opazil, da se staram. Vedel sem, da mi peša vid in da moram kupovati očala. čutil sem, da me pri dolgi hoji bolijo kolena in sem namesto na Triglav začel hoditi na Šmarno goro. Na morju sem skočil v vodo, enako globoko, kot sem je bil vajen, a sem se uda-ril v glavo in si zlomil rebro. […]

V razgovorih se mi čedalje pogosteje dogaja, da ne naj-dem besede, ki jo imam na jeziku, pri branju pa moram dolge stavke prebrati dvakrat ali trikrat, da jih razumem. Težave imam s pomnjenjem številk. Še zmeraj rad pogle-dam lepe ženske, a te mi le izjemoma vrnejo pogled. […]

Ne vidim rad, da me kdo vpraša, ali sem že upokojenec, celo da mi mladenič ali mladenka v avtobusu odstopita sedež. Tedaj se vprašam: “Ali sem že toliko star? ” Neke-mu privlačnemu dekletu sem kar odgovoril: “Hvala, saj še nisem tako star!”

Kljub temu pa se imam za mlajšega, kot sem v resnici, enako stare ljudi pa za starejše. Sebe vidim takega, kot sem v svojih spominih, večina mojih spominov pa sega v drugo in prvo življenjsko obdobje. Šele nevšečnosti in nezgode, kot je zlom rebra ali sklep državnega zbora, me opozorijo, da nisem več rosno mlad in da se primerjam z napačnim 'jazom'.

Vendar niso vsi dogodki tako nespodbudni. Lansko leto me je v Nemčiji presenetila skupina hitro vozečih moto-

ristov v črnih usnjenih oblekah in s črnimi čeladami na glavah. 'Spet ta divja mladina' sem pomislil, ko so se usta-vili in sneli čelade. Zagledal sem sivolase ali plešaste gla-ve na začetku tretjega življenjskega obdobja. Kontrast je bil toliko večji, ker so nosili uniforme huliganov iz prejšnjih desetletij.

pred dvema letoma sem sodeloval na kongresu za eko-nomsko psihologijo v Bergenu in neka lepa predavateljica v četrtem desetletju življenja, ki je poročala o psihološkem učinku nevestine obleke, me je na zaključni zabavi prosila za ples. Nisem imel pojma, zakaj je izbrala mene, vendar sem se počutil mlajšega za celo desetletje. To me spomi-nja na mojega, že dolgo upokojenega kolega, zaslužnega profesorja ljubljanske univerze, ki ga je v prednovoletnim praznovanjim nekdanja asistentka poljubila na usta in je vzkliknil: 'pet let bom živel na ta račun!'

Kljub ugotovitvi državnega zbora, da so univerzitetni pro-fesorji po 65. letu nesposobni predavati na ustrezni ravni, pa mi izkušnje tega ne potrjujejo. Na predavanjih imam občutek, da so študenti zadovoljni z menoj, iz ameriških univerz pa še vedno dobivam vabila za 'gostujočega pro-fesorja'.«

In zdaj dovolite, da vam opišem doživljanje svoje starosti. Najprej se sprašujem, kdo sem danes, ko me je že krepko obtežil sedmi križ. Ali je še kaj ostalo od osebe iz otroštva, mladosti, mlade mame, žene, mame odraslih otrok? Tran-sakcijska psihologija uči, da človek nosi v sebi del vsakega obdobja in jih izbirno uporablja v različnih situacijah. Od tega, da zna biti otrok in odrasel, mladostnik in izkušen, je odvisno njegovo duševno zdravje. Morda, res pa s staro-stjo ne otrde le kosti, ampak tudi duša, kjer so ostali sle-dovi preteklosti. Tudi znižan plamen vitalnosti zmanjšuje prožnost prilagajanja.

Nato se vprašam, katere izkušnje so mi pustile največ sle-di na življenjskem pogledu in mi pomagajo kvalitetno ži-veti v starosti. Gotovo so najgloblje izkušnje s staranjem v

AKTIVNO STArANJE IN mEDGENErACIJSKO SOŽITJEMarja Strojin

»Vsakastarostnadobaimasvojenaloge,vsakajeizrazčistoposebnestraničloveškenarave«.

DaHsian

15

moji ožji in širši družini. Vedno sem bila tesno povezana s sestrami že davno pokojnega očeta in njegovo (dobro) mačeho. Ta moja ljuba babica je bila ženica s trnovo ži-vljenjsko potjo, mačeha devetim otrokom pokojne sestre in brez lastnih otrok. Ko sem se rodila, je bila že »bica« kot na Koroškem kličemo babice. po smrti moža je živela do 90. leta na »prevžitku« v svojem majhnem gospodinjstvu. Kuhala je na majhnem štedilniku, ki se je 200 dni v letu neusmiljeno kadil. Kuhala si je majhne obroke, ki jih je pou-žila iz majhne glinaste ali večje porcelanaste skodelice. po kosilu je pogosto legla na snažno poriban pod, kot neke vrste krepitev mišic. Vedno je bila skromna, a čista in ure-jena. Neuka je brala knjige in poslušala radio. Revmatične bolečine si je lajšala s »kafrskim šnopsom« za masiranje, po katerem je dišala njena nočna omarica. Skoraj do smr-ti je na šivalni stroj krpala rjuhe in perilo in šivala mojim otrokom srajčke in pižame. Imela je svoj dnevni red: od pospravljanja, kuhanja, sprehodov okrog hiše, do branja in molitev. celo življenje je bila drobna, pokončna, a ne pre-več zdrava. pri petdesetih letih jo je stric peljal zaradi težav s srcem na pregled k dr. Simonitiju v Slovenj Gradec. po pregledu mu je na samem zdravnik zaupal, da babici sr-ce odpoveduje in se je treba sprijazniti, da lahko vsak čas odpove. Dr. Simoniti je bil že trideset let v grobu, ko je sr-ce z babico vred še vedno delovalo. prepričana sem, da je k temu pripomoglo njeno umirjeno življenje, red, aktiv-nost in modrost ter dobrota človeka, ki je prehodil težko življenjsko pot.

Bicazvnukom

Danes preko medijev spoznavam izjemno aktivne starej-še, od maratoncev, svetovnih pohodnikov, do planincev in kaj še vse. Občudovanja vredno. A menim, da so to pač izjemni posamezniki. Da bom iskrena: mnogo bolj so mi pri srcu vsi tisti vsakdanjiki, ki storijo optimalno glede na svoje moči, pri tem se znajo pozabavati v družbi, preživeti tudi prijetne ure samote in znajo po vrhu s svojimi opeša-

nimi močmi podpreti potrebne. želim si, da bi to uspelo tudi meni.

Starost v porabniški družbi

Različni zgodovinski preseki kažejo zelo različen odnos do starih ljudi, od spoštovanja v nekaterih kulturah – pri-pisovali so jim modrost in razsodnost – do potiskanja na rob družbe in celo prepuščanju usodi brez pomoči. živimo v času porabniške družbe, ki se kaže predvsem v tem, da ponuja tržišče obilico ponudbe z vgrajeno pred-postavko, da čim prej zavržemo to, kar ni najnovejše, boljše od drugih, obrabljeno. podobna filozofija se zrcali v medosebnih odnosih: »obrabljen« človek ni več kori-sten in zelo hitro pristane na robu družbe. Nasprotno te-mu pogledu delujejo tudi drugačne silnice, ki zagovarjajo univerzalnost človekovih pravic in sožitje med generaci-jami.

Stari ljudje predstavljamo v Sloveniji čedalje večji del po-pulacije. Tako je leta 1890 znašalo razmerje med ljudmi, starimi 15 let in tistimi, starimi 65 let 7 : 1 v korist mladih; leta 1980 pa 1 : 1. Od takrat se je razmerje še poslabšalo. To pomeni tudi, da delež aktivnega prebivalstva čedalje težje obvladuje zadolžitve do starih.

Ob teh podatkih pa je treba premisliti še na nekatera dej-stva:• stari ljudje smo pomembna kupna moč;• smo volilci;• smo velik del populacije;• včasih nadomestimo družbeni manjko (ekonomska in

stanovanjska pomoč mladim, varstvo otrok, prispevek v skupno gospodinjstvo …);

• smo cenejša delovna sila, zlasti za občasne posle, ki so manj privlačni za mlade;

• smo aktivni v društvih, raznih akcijah, samopomoči …

Samopodoba

Glede na vse družbene spremembe se je vloga starejše populacije spremenila in se še spreminja. že samo dej-stvo, da se življenjska doba daljša, vpliva na naraščajoče število starejših. Ta množica ni samo vitalnejša, dalj časa zdrava (oz. obvladuje kronične bolezni), je tudi bolje orga-nizirana in soodloča (vsaj delno) o pomembnih dogajanjih v družbi. Večina je finančno bolj ali manj neodvisna, mno-gi živijo v lastnem gospodinjstvu, potujejo, si ustvarijo par-tnerstva v zrelih letih. Gotovo se je samozavest starejšega človeka – recimo v zadnjih sto letih – bistveno zvišala.

16

Končno pa je tudi velik del odgovornosti, kakšno samo-podobo si bo ustvaril, na posamezniku.

Starejšinisovednoonemogli

Naj naštejem nekaj pomembnejših dejavnikov:• Samopodoba starajočega je odvisna od izkušenj, ki jih

je v življenju doživel s starejšimi, posebno pomembne so zgodnje čustvene izkušnje s starejšimi, na primer sta-rimi starši, ali so bili to ljubeznivi, topli, ali sebični in nepri-lagodljivi s pretiranim kritičnim odnosom do okolja.

• pomembne so vrednostne sodbe o starejših, ki smo jih poslušali. Morda spoštljiv, ljubeč, korekten odnos ali zaničevanje, poniževanje in morda celo norčevanje. čeprav razumni ljudje svoje sodbe z življenjskimi izku-šnjami spreminjajo, lahko ostane senca zgodnjega do-življanja.

• Za oblikovanje samopodobe v starosti je pomembno sprejemanje lastne starosti. Ukrivljen hrbet, naguba-na koža, oslabel vid in sluh sami po sebi zagotovo ne doprinašajo k ponosu, so pa za večino pametnih ljudi stvar, ki jo je pač treba sprejeti, če hočemo dolgo žive-ti. Uporabljamo pripomočke, ki nam olajšajo življenje in pomagajo, da delujemo urejeno. Dobra vključenost med bližnje in prijatelje pa ima izredno pomembno vlogo – smo sprejeti in vredni.

• K pozitivni samopodobi pripomore bistvena obvladlji-vost življenjskih situacij. S staranjem postane krog ob-vladljivosti čedalje ožji. Skrbna pomoč v situacijah, ko ne zmoremo več veliko, vendar dopušča, da storimo sami, kar še zmoremo, je pomemben doprinos k sa-mospoštovanju.

• In končno igra pomembno vlogo okolje, v katerem živi starejši, saj je s pojemajočimi močmi sam nesposoben sprememb. Ali to okolje spoštuje in nudi pomoč, ali pa ga osami, izolira in je morda celo izpostavljen nasilju?

Na doživljanje starosti vplivajo tudi stališča, ki si jih človek oblikuje do »idealnega staranja«:

• Grem v pokoj, od zdaj naprej se ne dotaknem nobene-ga dela. počival bom in užival.

• Grem v pokoj, zdaj odpade priganjalska ura, ustvaril si bom življenjski ritem, ki se bolj prilega mojemu biolo-škemu. čas za delo, čas za počitek.

• Grem v pokoj, zdaj se bom posvetil stvarem, ki sem jih delal ob robu in mi veliko pomenijo. povežem se z lju-dmi s podobnimi interesi. Uresničil bom svoje konjičke, potovanja, pridobival nova znanja, se vključil v humani-tarno udejstvovanje.

• Še vedno sem potreben. Morda za občasno pomoč na bivšem delovnem mestu, morda za delo z vnuki in pomoč ostarelim sorodnikom, vključil se bom v pro-stovoljno delo.

• Končno bo tudi več časa za skrb za lastno dušo in telo; za zdravo življenje v najširšem smislu.

Kako se staramo invalidi

Nekatere drastične spremembe, kot je bolezen, inva-lidnost, prisilijo človeka, da se prilagaja z vsemi močmi, ustrezno, lahko pa tudi manj ustrezno. Za invalide je le ma-lo raziskav, ki bi se nanašale na staranje, zlasti v primerjavi z »zdravo« populacijo. Iz člankov profesorja Vida pečjaka in dr. Toneta Brejca* povzemam temeljno vprašanje, ali je invalidnost vzrok za večje težave staranja ali pa je, po dru-gi predpostavki, invalid glede na to, da se je že sicer moral nadpovprečno truditi za obvladovanje življenja v svetu, ki je oblikovan pretežno po merah zdravih, bolje pripravljen na probleme staranja. Odgovor – v kolikor ga sploh mo-remo dati − je povezan z različnimi dejavniki, kot so vrsta invalidnosti in bolezni, osebnost posameznika, socialna pomoč (zlasti družine) in drugi. Nekatere težje kronične bolezni že same organsko vplivajo na hitrejše staranje. »že samo staranje je mogoče pojmovati kot posebno ra-zvojno stopnjo, ki poteka izrazito individualno in se ne uje-ma z njegovimi predpostavljenimi in samoumevnimi ko-ledarskimi, biološkimi in psihološkimi vidiki« (T. Brejc). Vsi dejavniki skupaj pa se prepletajo v občutek odvisnosti iz obvladovanja lastne kompetence življenjskih nalog. Stari ljudje se bojimo – verjetno najbolj – da bomo prepuščeni na milost in nemilost drugim.

Morda je zanimiv še tretji vidik: staranje je že samo po sebi neke vrste oslabelost funkcij in tako rekoč »naravna invalidnost« – glede tega se oboji izenačujemo v potre-bah po pomoči, človeški bližini, solidarnosti. Domnevam, da z izkušnjo lastnega usihanja moči tudi spremenimo

* citati so iz zbornika predavanj Invalidiinstaranje, Inštitut RS za rehabilitacijo, ZDIS 2004

17

stališča do invalidov, ki nam zdravim in močnim niso bili zanimivi.

Stari in vključenost

Najnaravnejša in pogosto najtesnejša je pripadnost že v družinskem krogu. V zadnjih sto letih je doživela družina drastične spremembe, najradikalnejša je njeno skrčenje iz rodbine v jedrno družino: oče, mati, otrok (otroci).

Družinapostajamanjša

Kot sem že omenila, sem odraščala v dveh družinah – eni jedrni, z mamo in sestro, in v drugi, družini očetovih sorodnikov. V tej, drugi, sem pognala korenine, pustila mi je mnogo sledov za celo življenje. Bila je polna hiša lju-di: neporočene tete, babica in stric, posli, rejenec, ki so ga dveletnega prinesli od sorodnikov z desetimi otroki za nekaj časa – pa je ostal do poroke, in občasni vrabčki ali vrabci brez gnezda. In ta skupnost je delovala, včasih ma-lo bolje, včasih malo slabše, zagotovo tudi ne brez sporov in občasnih prizadetosti posameznika. A skupnost je po svojih močeh skrbela za posameznika; za teto, ki je bila psihični invalid celo življenje; za babico, ki je ostala prak-tično brez dohodkov, za naju s sestro in še mnoge druge otroke, ki so preživljali tu cele mesece počitnic. In tisti z zmanjšanimi sposobnostmi so prispevali svoj delež. Ko danes – že iz časovne razdalje – razmišljam o dinamiki, ki je omogočala kvalitetno življenje tolikih oseb pod eno streho.

Vsak član te skupnosti je imel kljub prostorski stiski mo-žnost neke zasebnosti, tako rekoč »svojega sveta«, pa naj je bilo to branje, lastni krog prijateljev, konjički in ostali so to spoštovali. Babico smo spraševali za nasvete o doma-čih zdravilih, opravila je tudi potrebno šivanje in krpanje. Srednja generacija je vodila gospodarstvo in gospodinj-stvo, otroci pa smo prinašali novice iz šol in sploh zunanje-ga sveta, našli pa varno in mirno zatočišče. Spominjam se majhnih pozornosti, ko so tete katerega od otrok poslale k babici s kosom zavitka, zrelim sadjem ali prvo zelenjavo. Učila sem se obzirnosti in sočutja. To pa sta morda naj-močnejša povezovalna dejavnika med generacijami.

Mnoge družine so bolj ali manj skrčene na jedrno druži-no, vezi z ostalimi so površne ali pa jih ni. S tem so izginile mnoge medsebojne komunikacije, v katere so se organ-sko vključevali tudi starejši člani družine. S tem je tudi obu-božan pretok živih rodbinskih sedanjih, zlasti pa preteklih informacij, ki so tako dragocene za pripadnost, utrjevanje rodbinskih korenin.

Odnosi ne nastajajo sami od sebe – treba jih je graditi: med očeti in sinovi, materami in hčerami, povprečno in podolžno po sorodstvu.

Druženjekrepivezi

V komunikaciji se je dobro držati nekaterih pravil in to tudi starejši:• Svoje otroke pustimo odrasti.• Ne poučujmo jih neprestano – priznavajmo jim znanje,

sposobnost.• Rosimo mir, ne ustvarjajmo jim neprestane občutke

krivde (»Zame nimaš nikoli časa …«),• Ne postavljajmo nepotrebnih pogojev (»Zakaj pa prej

ne telefoniraš, nič nimam pripravljeno …«).• Odrecimo se ponovni vzgoji, saj so odrasli (»Vse dovo-

ljuješ svojim otrokom, si prestroga, ne učita jih olike …«).• Spoštujmo ali bodimo vsaj korektni do zeta, snahe -

krotimo ljubosumnost.

18

• Ne očitajmo vedno – dajmo priznanje (»Ne razumem, da ste vedno brez denarja, kaj res ne znata varčevati …«).

Skupnauricesolahkozeloprijetne

Enako velja za mlajše, da lahko z ustreznimi dostopi negu-jejo dobre odnose s starejšimi:• vzeti si nekaj časa za srečanje;• biti strpen do drugačnosti, »staromodnosti«, olesenelih

navad …;• jih poslušati;• jih vključevati v družinsko življenje – povemo o po-

membnih stvareh, ne pozabimo nanje;• ne odločajmo zanje brez njih;• ne podcenjujmo ali precenjujmo njihove sposobnosti;• povemo jim, da jih imamo radi, da nam veliko pomeni-

jo.

V današnjem svetu je čedalje več ljudi, ki na starost osta-nejo brez najbližnjih sorodnikov. Morda so jih že izgubili, morda so si izbrali samostojno, neodvisno pot in iščejo svoje bližnje izven družinskega kroga.

pomembno je, da izkoristimo možnosti, ki jih danes družba ponuja v večjem obsegu kot kdajkoli prej. Za

bolj aktivne in vedoželjne je univerza za tretje življenj-sko obdobje odličen projekt. Obstajajo mnoga društva, od zdravstveno-preventivnih do rekreativnih, programi telesne kulture in vadbe ter mnoge kulturne ponudbe. Starejši se lahko vključujejo v projekte samopomoči kot prostovoljci ali porabniki. Za vse pa je potrebna lastna odločitev in nekaj dobre volje za sodelovanje. Tako je lahko tudi zrelo obdobje kvalitetno življenje, ki počasi dogoreva.

Nenazadnje prihaja do medgeneracijskih odnosov tudi (skoraj) v vsaki skupini, ki se združuje profesionalno ali po interesih. V skupini se vedno oblikujejo podskupine, veči-noma so del družabnega življenja, krajevne pripadnosti, pripadnosti po podobnih težavah, po prejšnjih poznan-stvih, skupnih konjičkih, interesih itd. Kot take pogojuje-jo pestro življenje v skupini in nudijo medsebojno opo-ro. Občasna trenja zmerne jakosti so normalna. Nevarno postaja, kadar se preneha komunikacija oziroma postaja polna nasprotovanj in prevlada težnja po izločanju name-sto po povezovanju. Takšna delitev se lahko odvija tudi na osnovi pripadnosti »ta mladih« proti »ta starim«. Da bi nasprotja razrešili ali umirili, se lahko poslužujemo neka-terih tehnik.

Spokojnakomunikacija

Nekateri zagovarjajo »čiste skupine« enako starih, enako pametnih, enako zdravih, enako invalidnih …. Nesporno je večja učinkovitost pri reševanju problema, ki se ozko tiče izbrane skupine (na primer, razprava o pripomočkih za slabovidne ne zanimajo ljudi z na primer stomami). Toda razen ozko specializiranih vprašanj so nam vsem skupna nešteta življenjska vprašanja, ki se nanašajo na kvalite-to življenja, oblike medsebojne pomoči, na ustvarjalnost, samozavest itd. Razen tega je proces izločanja lahko do-kaj problematičen – kje se sploh ustavi? Končno ni dveh enakih ljudi. Takšno reševanje nas tudi povede v slepo ulico, namesto da bi iskali ustvarjalne in kompromisne re-šitve.

19

Preprečevanje in razreševanje medgeneracijskih konfliktov v skupini:

• Vodja pogosto poudarja skupnost, skupno pripadnost, prikaže skupne uspehe.

ZAPOSLOVANJE INVALIDOV V CASU KrIZE - nadaljevanje razmišljanja iz leta 20091

mag. Cveto Uršič, MDDSZ

Leta 2009 sem za zbornik Zveze delovnih invalidov Slo-venije napisal razmišljanje o zaposlovanju invalidov v ča-su krize. Razmišljanje o isti temi konec leta 2012 prav-zaprav moram začeti tam, kjer sem leta 2009 končal: »Finančna in gospodarska kriza je prizadela tudi invalide. V nekaterih primerih bistveno bolj kot njihove 'zdrave' vrstnike. Država, če govorimo o socialni državi, je zato dolžna sprejeti take politike in ukrepe, s katerimi zmanjša možnost socialnih tveganj za najbolj ranljive skupine ozi-roma poveča možnost socialne vključenosti. čas krize je lahko tudi priložnost, da se analizirajo kratkoročni in dol-

goročni ukrepi – tudi kot odgovor na izzive, ki jih je pred nas postavila kriza. Seveda pa je ta čas tudi priložnost in izziv, da v življenje prenesemo usmeritve in zaveze iz Konvencije o pravicah invalidov.« Tri leta potem, ko smo 'začutili' krizo, smo samo še v hujši krizi! Konec leta 2012 še ne moremo reči, da …

Leto 2012 zaznamujejo slabe gospodarske in socialne razmere. je pa to tudi prvo leto dela nove vlade in novega resornega ministra.

pa začnimo z orisom stanja na področju gospodarstva. Urad RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) je v jesenski napovedi gospodarskih gibanj 2012 (septem-ber 2012) povedal, da za leto 2012 pričakujemo 2-odsto-tni padec bruto domačega proizvoda, v naslednjem letu

1 Avtor je za prispevek uporabil podatke, ki jih je predstavil na RE-HA dnevih, srečanju strokovnih delavcev s področja rehabilitaci-je in zaposlovanja invalidov, ki je bilo 25. septembra letos v por-torožu.

• Vodja zazna začetne medgeneracijske napetosti.• Sestavimo delovne skupine z različno starimi člani.• Vaje poslušanja eden drugega.• ponazorimo situacije medgeneracijske strpnosti in ne-

strpnosti; lahko uporabimo psihodramo za prikaz med-generacijskega sožitja in nesožitja.

• pozorni smo, da sestavljamo vodstvo iz različno starih članov.

• Od časa do časa ocenimo z vprašalnikom delovanje in počutje v skupini.

• Uporabimo individualni razgovor s posameznim čla-nom na štiri oči.

Zaključna beseda

Naivno bi bilo misliti, da je ustvarjanje sožitja lahek, obro-ben posel. Idealnih rešitev ni. proces poteka v vzponih in padcih, kdaj pa kdaj se počutijo izrabljeni in prezrti eni in drugi. življenja brez problemov ni – obstaja samo večja ali manjša pripravljenost za reševanje po starem načelu: iz dobrega odnosa vsi nekaj pridobimo.

Izkušnjeseprenašajonabodočerodove

20

pa še 1,4-odstotno krčenje. Za letos UMAR pričakuje tudi 3-odstotni upad zasebne potrošnje, v letu 2013 pa nato še 3,6-odstotno zmanjšanje. Nadalje UMAR napovedu-je, da se bo letos zaposlenost zmanjšala za 1,4 odstotka, prihodnje leto bo še večji padec zaposlenosti (2,3 %). pri-hodnje leto naj bi se tudi precej povečala brezposelnost (jesenska napoved, str. 3 in 4).

V začetku februarja letos je bila imenovana nova vlada. Stranke, ki jo sestavljajo, so v koalicijsko pogodbo zapi-sale tudi: – da se Slovenija od leta 2013 naprej razvija hitreje od

povprečja EU, da zmanjša število brezposelnih, da dvi-gne zaposlenost na lizbonski cilj 70 % za delo zmožne-ga prebivalstva in s tem poveča življenjski standard in blaginjo ljudi, ki živijo v Sloveniji;

– javnofinančno konsolidacijo, temelječo na racionalnej-šem delovanju države in javnega sektorja ter gospo-darski rasti in ustvarjanju novih delovnih mest;

– ureditev plačilne nediscipline z ukrepi;– ravnovesje med socialno državo in bolj konkurenčnim

tržnim gospodarstvom; – stabilen sistem pokojninskega in zdravstvenega var-

stva, temelječ na načelu pravičnosti, preglednosti in medgeneracijske solidarnosti. (str. 1 in 2).

In končno, minister za delo, družino in socialne zadeve je letos že javnosti predstavil predlog nove delovnoprav-ne in pokojninske zakonodaje. Vlada pa je 3. septembra sprejela tudi program drugih ukrepov za spodbujanje go-spodarstva. To so še ukrepi s področja sanacije bančne-ga, davčnega in širšega poslovnega sistema.

Kakšno pa je stanje na področju zaposlovanja invalidov? V Sloveniji je bilo konec avgusta 2012 zaposlenih 30.648 invalidov, leta 2008 pa skoraj 3.500 več. Zaposlenost se v Sloveniji zmanjšuje, žal se zmanjšuje tudi število za-poslenih invalidov (ob tem pa ostaja delež invalidov med vsemi zaposlenimi praktično enak: letos 3,8 %, leta 2008 pa 3,9 %). V istem mesecu je bilo brezposelnih kar 17.120 invalidov, to je 16 % vseh brezposelnih. Ob tem velja po-sebej opozoriti na dejstvo, da se je – primerjava avgust 2012 z avgust 2011 – splošna brezposelnost zmanjšala za 1 %, število brezposelnih invalidov pa povečalo za 5 %. Drug zaskrbljujoč podatek je, da med brezposelnimi invalidi prevladujejo dolgotrajno brezposelni, 81 % jih je brez dela eno leto ali več. Med vsemi brezposelnimi ose-bami je takih 51 %. Nadalje je zaskrbljujoče tudi dejstvo, da med brezposelnimi invalidi prevladujejo (58 %) starejši od 50 let. Med vsemi brezposelnimi znaša njihov delež 35 %. Recimo temu boljša novica pa je, da je delež mlaj-ših invalidov med brezposelnimi invalidi nižji, kot je delež

mladih med vsemi brezposelnimi. Kot pozitiven pa velja izpostaviti podatek, da se je v prvih osmih mesecih letos zaposlilo 1971 brezposelnih invalidov, to je 45 % več kot v istem obdobju 2011. Ravno tako je 'dobra novica', da je komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi letos prejela 5 % manj vlog kot v enakem obdo-bju lani (to je 473 predlogov).

Kakšni pa so podatki za Evropsko unijo? Najnovejše razi-skave, ki so bile narejene letos v okviru Evropske platfor-me za rehabilitacijo (EpR) in Evropskem združenju ponu-dnikov storitev za invalide (EASpD) kažejo naslednje:– Stanje v EU je zelo različno, vendar raziskovalci ocenju-

jejo, da ko primerjamo invalide in vse delovno aktivno prebivalstvo, je kriza bolj prizadela invalide (posebej z vidika dolgotrajne brezposelnosti).

– Najbolj so se poslabšale možnosti za težko zaposlitve-no ovirane invalide (npr. za starejše invalide, za tiste s težkimi okvarami zdravja, za mlade ipd)..

– Številne države zmanjšujejo javna sredstva, tudi tiste, ki jih kriza ni najbolj prizadela – tudi denarne prejemke, sredstva za investicije ipd.

– Raziskovalci tudi opažajo, da države zmanjšujejo sred-stva za ‘dražje’ programe, kot so npr. rehabilitacijsko ocenjevanje delovnih sposobnosti, usposabljanje, ipd. – tudi na splošno se sredstva za invalide bolj zmanjšu-jejo kot za ostale brezposelne osebe.

– Končno, kar je še posebej zaskrbljujoče, raziskovalci tu-di omenjajo, da se odnos javnosti do invalidov da se odnos javnosti do invalidov slabša. Invalide se vedno bolj 'označuje' kot tiste, ki hočejo samo kaj 'izmamiti' od države.

po tem kratkem orisu sledi vprašanje, kaj nas čaka v bližnji prihodnosti? prav gotovo so pred nami 'trdi časi'! Vendar se ob tem velja spomniti na znan arabski pregovor, ki pra-vi: »Vse stvari so težke, preden postanejo lahke!«, in pa še na eno pozitivno misel, ki si jo pogosto ob težkih dnevih prikličem v spomin: »Trdi časi minejo, trdni ljudje pa osta-nejo!« (Robert Schuller).

21

prvi odgovor na zgornje vprašanje nam daje Računsko sodišče, ki je v revizijskem poročilu o zaposlovanju invali-dov v Sloveniji (št. 322-3/2010/83 z dne 8. 4. 2011), pri-poročilo Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, da naredi tudi naslednje:– določi konkretne ukrepe za spodbujanje in povečeva-

nje zaposlovanja oziroma ohranjanje delovnih mest za invalide, z roki in merljivimi cilji;

– spodbuja sodelovanje med ministrstvom, zavodom za zaposlovanje, skladom, ZpIZ in drugimi institucijami za dosego večje učinkovitosti;

– zagotovi boljšo informiranost delodajalcev in invali-dov;

– poskrbi za boljšo koordinacijo sistema izvajanja javnih razpisov;

– poveča število rehabilitacijskih svetovalcev in strokov-nih delavcev;

– zagotovi izdelavo večletne evalvacije za obdobje od štiri do pet let, študij stroškov in koristi oziroma po-vratnih analiz učinkov dosedanjih ukrepov (nadome-stna izpolnitev kvote, zaposlovanje invalidov pri zave-zancih v običajnih delovnih okoljih, invalidskih podje-tjih in zaposlitvenih centrih s pregledom stroškovne učinkovitosti vlaganj sredstev glede na učinke pri za-poslovanju oziroma ohranjanju delovnih mest za in-valide).

– (revizijsko poročilo, str. 69 in 70).

Ko je pristojna Komisija za nadzor javnih financ v Držav-nem zboru letos junija obravnavala to revizijsko poročilo, je sprejela naslednja sklepa: da ministrstvo pripravi celovi-to analizo uspešnosti delovanja novega zakona (o zaposli-tveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov) ter evalvacijo učinkovitosti celotne politike in posameznih ukrepov ter da upošteva in izvede priporočila Računskega sodišča in ji o tem poroča v roku 4 mesecev.

prav gotovo bo dobro videti odziv ministrstva! posebej še v kontekstu vseh ukrepov, ki jih letos pripravlja in so izrazito varčevalni (poglejmo samo Zakon za uravnote-ženje javnih financ in predlog proračuna za leti 2013 in 2014). O aktivnostih ministrstva več v glasilu Zve-ze konec leta 2013. pa vendar – če resno vzamemo koalicijsko zavezo, da se bo na področju invalidskega zavarovanja koalicija zavzemala za zagotavljanje delov-nim invalidom primerno visokih nadomestil, spodbuja-nje poklicne rehabilitacije in spodbujanje vračanja in-validov na delo v primeru brezposelnosti (točka 13.6 koalicijske pogodbe, str. 44), potem lahko upravičeno pričakujemo, da bo ohranjala sedanje ukrepe in pravice

invalidov ter jih samo naredila bolj učinkovite, ob tem pa zagotovila še bolj smotrno in racionalno porabo javnih sredstev.

Na koncu tega kratkega razmišljanja o zaposlovanju inva-lidov v času krize upam – tudi verjamem – da mi ne bo treba čez tri leta pisati novega nadaljevanja! Ravno tako želim, da bi kolikor je možno mirno preživeli naslednji dve leti.

Ob tem velja tudi poudariti, da bi stroka morala na nek na-čin 'izkoristi' ta čas krize in skupaj z uradniki in invalidi vlo-žiti veliko energije v iskanje odgovorov na že ta trenutek prepoznana vprašanja, kot na primer:– politike zaposlovanja poudarjajo pojme ‘zaposljivost’,

‘aktivizacija’, ‘vseživljenjsko učenje’, ‘družbena odgo-vornost podjetij’ – kaj to pomeni za zaposlovanje inva-lidov? Ali so za to njihovo uresničevanje potrebna sred-stva in dodatni človeški viri?

– Kako zmanjšati dolgotrajno brezposelnost, kako obli-kovati ‘pahljačo’ spodbud, da bodo delo in zaposlitev dobili tudi najtežje zaposlitveno ovirani invalidi?

– Kako omogočiti prehod iz sociale na trg dela in nazaj (pomembno za majhno skupino)?

– Koliko se že sprejeti podporni ukrepi v resnici izvajajo (podporno zaposlovanje, prilagoditve, tehnični pripo-močki)?

– Ali bo nov ZpIZ -2 sledil koalicijski zavezi glede nado-mestil in poklicne rehabilitacije?

pa vendar, kakršnikoli časi so že, vedno velja: »Naj bo do-bro ali slabo, spremenilo se bo!« To velja tudi za trenutno krizo – bili so že težki časi, morda težji kot so današnji …, bili so dobri časi in morda bodo še boljši …

Delavnica»Rezbarjenje«,Radenci

22

pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slo-venije dr. Danila Türka je Zveza delovnih invalidov Slove-nije v sodelovanju z društvom invalidov Slovenj Gradec izvedla razstavo ročnih in umetniških del invalidov z med-narodno udeležbo.

Razstava, že četrta po vrsti, je bila v letu 2012 vključena v sklop dogodkov Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 – partnerskega mesta Slovenj Gradec, prve evropske razstave v sklopu dogodkov EpK projekta Art@craft Eu-ropa 2012.

Mestna občina Slovenj Gradec in takratni župan Matjaž Zanoškar sta že leta 2006 podala roko sodelovanja in-validom iz cele Slovenije, ko so prvič razstavljali svoje ročne in umetniške ustvarjalnosti ob bok bienalne raz-stave.

Slovenj Gradec, mesto »Glasnik miru« in »Občina po me-ri invalidov« nadaljuje tradicionalno sodelovanje na po-dročju socialnega vključevanja invalidov v družbeno ži-vljenje. In tako je že v začetku leta 2010 mestna občina Slovenj Gradec podala predlog, da bi poleg organiziranja razstave ročnih in umetniških del invalidov ZDIS, v Slo-venj Gradcu izvedli tudi revijo pevskih zborov ZDIS 2012 in oba dogodka vključili v priprave na izvedbo projekta EpK 2012.

Zaradi neutrudnega dela prostovoljcev društva invalidov Slovenj Gradec in njihove prizadevne predsednice Stani-slavo Tamše, smo v letošnjem letu lahko uživali v obeh dogodkih.

Izdelke so razstavljali: društvo invalidov Ajdovščina – Vi-pava; društvo invalidov občine Brežice; medobčinsko društvo delovnih invalidov Celje; društvo invalidov Čre-šnjevec; medobčinsko društvo invalidov Domžale; dru-štvo invalidov Dornberk; medobčinsko društvo invali-dov ''Drava'', Radlje ob Dravi; območno društvo invali-dov Dravinjske doline, Slovenske Konjice; društvo invali-dov Dravograd; medobčinsko društvo invalidov Goriške, Nova Gorica; društvo invalidov Hrastnik; medobčinsko

društvo invalidov Idrija – Cerkno; društvo invalidov Izo-la; društvo invalidov Kočevje; medobčinsko društvo in-validov Lenart; medobčinsko društvo invalidov Lendava; društvo invalidov Ljubljana-Bežigrad; društvo invalidov Ljubljana-Center; društvo invalidov Ljubljana-Moste Polje; medobčinsko društvo invalidov Ljutomer; društvo inva-lidov Logatec; društvo invalidov Maribor; društvo inva-lidov Mežiške doline, Ravne na Koroškem; medobčin-sko društvo invalidov Murska Sobota; društvo invalidov Muta; društvo invalidov občine Piran; društvo invalidov Postojna; medobčinsko društvo invalidov Ptuj; društvo invalidov Radeče; društvo invalidov Rimske Toplice; dru-štvo invalidov Slovenj Gradec; medobčinsko društvo in-validov Šaleške doline, Velenje; društvo invalidov Trbo-vlje; društvo invalidov Trebnje; društvo invalidov Tržič; društvo invalidov Vrhnika; društvo invalidov Zagorje ob Savi; območno društvo invalidov Zgornje Posotelje, Ro-gaška Slatina; medobčinsko društvo invalidov Žalec in društvo invalidov Žiri.

Letošnja razstava je imela še poseben pomen, saj so povabilu k sodelovanju iz Avstrije odzvali: GRADNIK – dvojezično socialno – integrativno društvo Galicija; au-tArK – delovna asistenca na Koroškem, celovec in pro mente Koroška – društvo za psihično zdravje celovec – Beljak.

Madžarsko je zastopalo društvo porabskih slovenskih upo-kojencev – sekcija invalidov.

Zveza društev delovnih invalidov Hrvaške pa se je pred-stavila z izdelki invalidov iz društva delovnih invalidov Krapina, društva invalidov Križevci, društva delovnih in-validov Sisak, društva delovnih invalidov Slavonski Brod, društva delovnih invalidov Kutina in društva delovnih in-validov Vukovar.

Izdelki invalidov, ki smo jih imeli priložnost videti, nam do-kazujejo, da invalidi lahko skozi različne, njim ustrezno pri-lagojene aktivnosti in dejavnosti doživljajo uspeh, se potr-jujejo, ohranjajo že pridobljene in razvijajo nove spretnosti in navade ter se s tem spreminjajo in osebnostno rastejo.

rAZSTAVA rOCNIh IN UmETNIšKIh DEL INVALIDOV ZDIS Z mEDNArODNO UDELEŽBOmag. Tanja Hočevar

23

Z lastno aktivnostjo pridobivajo znanje, nove izkušnje, kar jih spodbuja in motivira za nadaljnje ustvarjanje. S primer-no motivacijo, načrtnim in domišljenim delom in zagota-vljanjem možnosti za ustvarjalnost je mogoče doseči do-kaj visoko kreativnost. pri razvijanju ustvarjalnosti mora-mo biti pozorni na motivacijo, usposabljanje, pridobivanje samozavesti in prepričanje invalidov v svoje sposobnosti. Načrtovanje aktivnosti mora temeljiti na realni oceni zmo-žnosti invalida – posameznika in skupine. Uspeh je na-mreč nujen, da bodo vztrajali v ustvarjalnosti in edino za-gotovilo za razvoj samozavesti. pri tem moramo upošte-vati tudi konstruktivno aktivnost uporabnikov (ki jo lahko človek doseže le, če dela stvari, ki jih zmore), emocionalno zadovoljstvo (vsak mora pri delu doživljati več ali manj ču-

stvenega ugodja, sicer so vsa prizadevanja nesmiselna) in osebnostno potrditev (vsak človek ima prvinsko potrebo, da se potrdi).

Razstava ročnih in umetniških del invalidov ZDIS z med-narodno udeležbo tako na poseben način prikazuje re-zultate uresničevanja posebnega socialnega program s področja kreativnosti in se samo po sebi ponuja spozna-nje, da se na ta način uresničuje 10. Standardno pravilo OZN za izenačevanje možnosti invalidov, ki govori o zago-tovitvi možnosti uveljavljanja invalidov, da lahko izkoristijo svoje ustvarjalne, umetniške in intelektualne potenciale, ne le za lastno korist, temveč tudi za obogatitev svoje sku-pnosti.

StanislavaTamše,predsednicaDISG AndrejČas,županMOSG

DragoNovak,predsednikZDISjevoščilJanezuMegliču,predsednikuMDIŽalec,kijeravnotadanslavil80.rojstnidan

Dr.DaniloTürk,predsednikRSlovenije,slavnostnigovor-nikinčastnipokroviteljrazstave

24

RazstavljavciizAvstrije PredstavnikiizHrvaške

RazstavljavciizMadžarskeinMurskeSobote Razstavljavciiztujine

RazstavljavciizHrvaške RazstavljavciizMadžarske

RazstavljavciizAvstrije

25

Utrinki z razstave

30

Draga bralka, bralec. Vabim te, da spoznaš zlata načela kariernega načrta skozi delovno vedenjske veščine, ki od-pirajo tančico poti zaposlovanja in ohranjanjo velnes po-tenciala osebnosti.

Kaj, zakaj, kako, koliko … so le nekatera vprašanja, ki si jih v kariernem načrtu in ob delovnih izzivih zastavljajo številni zaposleni. Odgovor lahko poiščemo samo v se-bi, v spretnostih obvladovanja svojih mentalnih resursov, prepoznavanju možnosti in zmožnosti na nivoju osebno-stnih potez, pričakovanj in ponujenih možnosti v delov-nem okolju.

pripravljeni? No, pa spoznajmo čudovite načine, kako pre-nehati prelagati obveznosti, ki jih lahko opravim danes, na jutri, in kako v manj časa opraviti več.

predstavljene tehnike, metode in strategije so praktične, znanstveno dokazane in hitro učinkujejo. Določena deja-nja, ki jih boste vključili v svoje življenje, vam bodo poma-gala k boljšim in hitrejšim delovnim rezultatom, povečala bodo splošno delovno storilnost in vašo vrednost. Dra-gocena so zaradi tega, ker jih lahko kot načela uporabi-te tudi v osebnem življenju. Vaš uspeh bolj kot katerakoli druga spretnost določa to, kako sposobni ste izbrati trenu-tno najpomembnejšo nalogo, se je takoj lotiti in jo v celoti opraviti.

Dobro je vedeti:

• celih 95 odstotkov vašega uspeha v življenju in pri de-lu je odvisnih od navad, ki ste jih sčasoma razvili do lastnih obveznosti.

• Ključdovečjestorilnostijevnavadi, da vsako jutro opravite najpomembnejšo nalogo, preden storite kar-koli drugega in to brez odvečnega razmišljanja ali za-vlačevanja.

• Vedenjski vzorec 'orientiranostikdejanjem' pod-pira uspešnost in učinkovitost ter napredek v karie-ri, saj sledi spoprijemanju s svojimi najpomembnej-šimi nalogami in disciplino, usmerjeno k zbranemu in neprekinjenemu delu, dokler naloge niso opra-vljene.

• Navadapostavljanjaprednosti,premagovanjaod-lašanja, opravljanja najpomembnejših nalog jeumskaintelesnaspretnost. Ko postane navada, po-stane samodejna in preprosta.

• Opravljena pomembna naloga v vaših možganih spro-sti endorfine, ki povzročijo, da se počutite bolj ustvar-jalni, energetsko polni, samozavestni.

• Ena najpomembnejših skrivnosti uspeha je, da lahko sami razvijete 'pozitivnoodvisnost' od endorfinov in od občutka povečane jasnosti in samozavesti, ki ga spodbujajo.

• Razvijanje 'odvisnosti'vodik temu, da svoje življenje pričnete skoraj brez razmišljanja organizirati tako, da boste nenehno začenjali in v celoti opravili čedalje več vse bolj pomembnih projektov, nalog.

• Našumjekotmišica, bolj kot ga uporabljamo, krep-kejši in sposobnejši je.

• Razvijanje navade in osredotočenosti se lahko nauči-mo ob treh ključnih vrlinah: odločitev, disciplina inprepričanost.

• Stalno morate razmišljati o nagradah in koristih, ki jih boste deležni, če boste aktivna, hitro delujoča inosredotočenaoseba.

• Vaša samopodoba ima izjemen vpliv na vaše obna-šanje. Zato si predstavljajte sebe takšne, kakršni bi že-leli biti v prihodnosti.

• Notranjasamopodoba – to, kako se vidimo v notra-njosti, v veliki meri določa, kako boste delovali v oko-lju.

Spoznajmo posamezna načela

Priprava terena

Na list papirja zapišite deset ciljev, ki bi jih radi dosegli npr. v naslednjem letu. Natančno določite, kaj bi radi, jasnost je bistvena. cilje zapišite tako, kot da je leto že minilo in ste jih že dosegli. V zapisovanju ciljev uporabite sedanjik, trdil-no obliko in prvo osebo ednine, s tem jih podzavest ne-mudoma sprejme. S seznama desetih ciljev izberite ene-ga – z največjim pozitivnim vplivom na vaše življenje. Ta en cilj zapišite na nov list papirja, mu določite rok, oblikujte načrt in na podlagi načrta začnite delovati.

VEšCINE IN DELOVNO VEDENJE NA POTI ZAPOSLOVANJAspec. Evalda Bizjak, velnes svetovalka

31

Vsak dan načrtujte vnaprej

Razmišljajte na papirju. Vsaka minuta, ki jo namenite načr-tovanju, vam lahko prihrani pet do deset minut pri dejan-skem delu. Napišite seznam vsega, kar morate opraviti v naslednjih 24-ih urah. Ko se pojavijo nove stvari, jih takoj uvrstite na seznam. Napišite seznam vseh svojih projek-tov in kompleksnejših nalog, ki so pomembne za vašo pri-hodnost. Zapišite vse svoje glavne cilje, projekte ali nalo-ge in jih razvrstite po prioriteti. V mislih začnite pri koncu in se pomikajte proti začetku.

Uporabite pravilo 80/20

Dvajset odstotkov vaših dejavnosti prinaša 80 odstotkov rezultatov. Vedno se osredotočite na teh zgornjih 20 od-stotkov. Napišite seznam vseh svojih ključnih ciljev, dejav-nosti, projektov in odgovornosti, ki so trenutno v vašem življenju. Ugotovite, kaj izmed napisanega lahko uvrsti-te – oziroma bi lahko uvrstili – med 10 ali 20 odstotkov nalog, ki bi prinesle – oziroma bi lahko prinesle – 80 ali 90 odstotkov vaših rezultatov? Še danes se odločite, da boste čedalje več časa namenili delovanju na tistih nekaj

UsposabljanjeZDIS

32

področjih, ki vam resnično lahko spremenijo življenje in kariero. Odločite se tudi, da boste čedalje manj časa po-svečali dejavnostim, ki za kakovost vašega življenja niso tako pomembne.

Upoštevajte posledice

Vaše najpomembnejše naloge in prioritete so tiste, ki lahko imajo najbolj resne posledice – pozitivne in negativne – na vaše življenje in delo. Osredotočite se predvsem na te. Redno pregledujte seznam nalog, de-javnosti in projektov. Stalno se sprašujte: »Kateri pro-jekt ali dejavnost bi, če bi ga odlično in pravočasno opravil, najbolj pozitivno vplival na moje življenje?« Kar-koli vam lahko najbolj pomaga, naj postane vaš cilj. Napravite načrt, kako ga boste dosegli in takoj začnite ukrepati. Spomnite se čudovitih Goethejevih misli: »Lezačniinumseboogrel;nadaljujinkončalboš,karsizačel!»

Ravnajte se po metodi ABCDE

preden se lotite dela po seznamu opravil, si vzemite ne-kaj trenutkov in jih uredite po vrednosti in prioritetah, ta-ko se boste resnično ukvarjali s svojimi najpomembnej-šimi nalogami. Takoj zdaj preglejte svoj seznam delovnih opravil in vsako nalogo opremite s črko A, B, c, D ali E. Izberite »A-1« projekt ali nalogo in se takoj lotite dela. Di-sciplinirajte se, da ne boste počeli nič drugega, dokler najpomembnejšega dela ne opravite v celoti. Metodo ABcDE uporabljajte vsak dan in pri vsakem seznamu delovnih opravil ali projektov. To počnite en mesec – v tem času vam bo prišlo v navado, da boste opravljali najpomembnejše naloge. Na ta način si boste zagotovili tudi prihodnost!

Osredotočite se na ključna področja rezultatov

Ugotovite, katera so področja, na katerih morate svo-je delo brezpogojno opraviti brezhibno. Zapišite ključne rezultate, ki jih morate doseči, da bi svoje delo odlično opravili. pri vsakem opravilu se ocenite z oceno od ena do deset, potem ugotovite, katera ključna spretnost bi vam, če bi jo izvrstno uporabljali, najbolj pomagala pri delu. Seznam pokažite nadrejenemu in se z njim pogo-vorite o njem. Spodbujajte iskrene odgovore. Izboljšate se lahko le, če ste odprti za konstruktivne opazke drugih ljudi. O rezultatih se pogovorite s svojimi podrejenimi in s sodelavci. O njih se pogovorite tudi s svojim zakon-cem. Navadite se, da boste takšno analizo delali redno skozi vso svojo delovno dobo. Nikoli se ne nehajte iz-boljševati. že samo ta odločitev vam lahko spremeni življenje!

Ubogajte zakon prisiljene učinkovitosti

Nikoli ni dovolj časa, da bi postorili vse, vedno pa je dovolj časa za pomembne stvari. Katere so vaše? Vaše najpo-membnejše miselno orodje, ki vas lahko popelje k uspe-hu, je vaša sposobnost ločevanja med prioritetami. Vsak dan si vzemite nekaj minut, ki jih boste preživeli v prosto-ru, kjer vas ne bo nihče motil. V tem času se sprostite in razmišljajte o svojem delu in dejavnostih, povsem brez stresa in pritiskov. V skoraj vsakem primeru boste v tem času tišine deležni čudovitih vpogledov in zamisli, ki vam bodo pomagali prihraniti ogromno časa pri delu. pogosto boste prišli na dan z zamislimi, ki bodo spremenile smer vašega življenja in dela.

Preden začnete, se temeljito pripravite

pravilna predhodna priprava prepreči slabo opravljeno delo. Dobro si oglejte svojo mizo ali pisarno, tako doma kot v službi. Vprašajte se: »Kakšen človek dela v takšnem okolju?« Bolj ko bo vaše delovno okolje čisto in pospra-vljeno, bolj pozitivni, produktivni in samozavestni boste. Še danes v celoti počistite in pospravite svojo delovno mizo in pisarno, dokler se v njej ne boste počutili učin-kovite in pripravljene na delo vsakič, ko boste sedli za mizo.

Naredite svojo »domačo nalogo«

Več znanja in izkušenj pri opravljanju vaših ključnih na-log si pridobite, hitreje se jih boste lotili in prej jih boste opravili. Še danes se odločite, da boste postali »večni štu-dent« na izbranem področju. Uspešneži ne poznajo šol-skih počitnic. Katere ključne spretnosti vam lahko poma-gajo dosegati boljše in hitrejše rezultate? Katere ključne spretnosti morate obvladati, če želite postati eden vodil-nih na svojem področju? postavite si cilj, napravite načrt in začnite razvijati in krepiti svoje sposobnosti na izbranih področjih. Odločite se, da boste svoje delo opravljali naj-bolje!

Izkoristite svoje posebne talente

Natančno ugotovite, pri katerih stvareh ste najboljši oziro-ma bi lahko bili najboljši. popolnoma se posvetite temu, da bi te ključne stvari opravljali zelo zelo dobro. Stalno si zastavljajte naslednja ključna vprašanja: »pri katerih stva-reh sem zares dober? Kaj mi pri delu nudi največ zado-voljstva? Kaj je najbolj pripomoglo k mojemu uspehu v preteklosti? če bi si lahko izbral katerokoli službo, katero bi izbral?« če bi zadeli na loteriji ali kako drugače prišli do velikih vsot denarja, katero službo bi si izbrali? Kako bi se morali pripraviti, da bi jo zares dobro opravljali? Ne glede na odgovor se dela lotite že danes.

33

Ugotovite, katere so vaše ključne omejitve

Določite svoja 'ozka grla', notranja in/ali zunanja, ki posta-vljajo hitrost, s katero dosegate svoje najpomembnejše ci-lje. Osredotočite se na to, da jih boste odpravili. Še danes določite svoj najpomembnejši cilj v življenju. Kateri je? Ka-teri cilj bi na vaše življenje najbolj pozitivno vplival, če bi ga dosegli? Kateri dosežek v vaši karieri bi najbolj spodbudno vplival na vaše življenje v službi? Ko ste si na jasnem glede vašega glavnega cilja, se vprašajte: »Kaj določa hitrost, s katero lahko cilj dosežem? Zakaj ga nisem že dosegel? Kaj je tisto v meni, kar me zadržuje?« Ne glede na odgovore začnite takoj ukrepati.

En korak naenkrat

Korak za korakom lahko opravite tudi najobsežnejšo in najbolj zapleteno nalogo. Izberite si katerikoli cilj, nalogo, projekt v vašem življenju, kjer ste odlašali in takoj naredite en sam korak k izpolnitvi izbranega cilja. Včasih se boste morali usesti in narediti seznam vseh korakov, potrebnih, da bi nalogo opravili. potem se lotite dela in napravite pr-vo stvar na seznamu, nato drugo in tako dalje. Osupnili boste, ko boste videli, kaj vse vam je na koncu uspelo na-praviti!

Sprejmite pritisk

Zamislite si, da bi morali za en mesec odpotovati in de-lajte tako, kot da bi morali pred odhodom dokončati vse pomembne naloge. Določite roke za vsako nalogo in dejavnost. Ustvarite lastni sistem »prisile«. Vztrajajte in ne popuščajte. Ko ste določili rok, se ga držite. posku-šajte celo, da bi cilj dosegli prej. preden začnete, napi-šite vsak korak pomembnih opravil in projektov. potem določite, v koliko minutah in urah boste naredili vsak del naloge. Uredite si dnevne in tedenske urnike in pred-vidite čas, ko se boste lahko ukvarjali izključno s temi nalogami.

Povečajte svojo osebno moč

Ugotovite, kdaj v dnevu imate največ umske in telesne energije. Svoje najpomembnejše in najzahtevnejše nalo-ge opravite tedaj. privoščite si veliko počitka, da bi lah-ko svoje delo najbolje opravljali. Ugotovite, koliko energije imate trenutno in kakšne so vaše navade glede zdravja. Še dane se odločite, da boste svoje zdravje izboljšali in povečali nivo svoje energije. Zastavite si naslednja vpra-šanja: Kakšnih telesnih vaj bi moral opraviti več? česa bi moral početi manj? česa ne počnem, pa bi moral, če že-lim izboljšati svoj nivo zmogljivosti? Kaj počnem danes,

kar slabo vpliva na moje zdravje in bi moral popolnoma opustiti?

Spodbudite se k dejanjem

Bodite sam svoj navijač. V vsaki situaciji iščite dobro. Osre-dotočite se na rešitev, ne na težavo. Vedno bodite optimi-stični in iznajdljivi. Nadzirajte svoje misli. Ne pozabite: po-stanete to, kar razmišljate večino časa. prepričajte se, ali zares govorite o stvareh, ki jih želite – morda govorite o stvareh, ki jih ne želite. Ohranite pozitivne misli in sprejmi-te popolno odgovornost zase in za vse, kar se vam do-gaja. Nikoli ne kritizirajte in ne krivite drugih. Odločite se, da se boste posvetili napredku, ne iskanju opravičil. Svoje misli in energijo usmerite naprej, na stvari, ki jih zmorete opraviti in ki lahko izboljšajo vaše življenje. preostale »na-vlake« pa se znebite.

Urite se v ustvarjalnem odlašanju

Ker vsega pač ne morete opraviti, se morate naučiti, da namenoma odlašate s tistimi nalogami, ki niso zelo po-membne. Tako boste imeli dovolj časa, da boste opravili stvari, ki so resnično pomembne. Na vsakem področju vašega življenja vadite tako imenovano »začetno razmi-šljanje«. Stalno se sprašujete: »če tega ne bi počel, ali bi to počel tudi, če bi vedel, kar vem zdaj?« posvetite se ti-stim dejavnostim, tako osebnim kot tistim na delovnem mestu, in jih ocenite glede na vašo današnjo situacijo. če se neke dejavnosti danes ne bi več ponovno lotili – upo-števajoč znanje, ki ga imate danes – razmislite o tem, da bi jo opustili.

Najprej opravite najtežjo nalogo

Vsak delovni dan začnite s svojo najtežjo in najpomemb-nejšo nalogo. Vztrajajte, dokler je popolnoma ne opravite. Razvijte navade izjemne učinkovitosti. Eden najmočnejših stavkov, ki si jih lahko rečete je: »Samo danes!«. Ne beli-te si glave, kako se boste spreminjali celo življenje. če se vam kakšna zamisel zdi zanimiva, si recite: »Samo danes!« Recite si: »Samo danes bom napravil načrt, se pripravil in se lotil svoje najzahtevnejše naloge, preden se lotim če-sarkoli drugega.« Ko boste odkrili, kako vam takšno poče-tje lahko spremeni življenje, boste osupnili.

Še danes se odločite, da se boste po teh načelih ravnali vsak dan, dokler vam ne preidejo v navado. Ko bodo te navade osebnega upravljanja postale sestavni del vaše osebnosti, bo opravljanje nalog in doseganje ciljev mno-go lažje.

34

Uvod

Definicija Evropskega združenja specialistov medicine dela pravi (1): “Medicina dela je medicinska stroka, ki se ukvarja s preprečevanjem in obvladovanjem poklicnih po-škodb, bolezni in invalidnosti ter s promocijo zdravja de-lavcev. Zdravnik specialist medicine dela ima posebna znanja v preprečevanju, ocenjevanju in obvladovanju ško-dljivih dejavnikov v delovnem okolju, ki predstavljajo tve-ganje za zdravje delavcev. poleg tega ima specialist me-dicine dela znanja, ki se nanašajo na iskanje ustreznega dela oseb z invalidnostjo.« V tej kratki definiciji je sodelo-vanje specialista medicine dela pri zaposlovanju invalidov posebej izpostavljeno in predstavlja po evropskih merilih stroke pomembno dejavnost.

Vloga specialistov medicine dela, prometa in športa je v naši državi opredeljena v več zakonih, ki spadajo v resor-no področje Ministrstva za delo, družino in socialne za-deve. V tem pogledu je ta specializacija med medicinski-mi specializacijami posebna. Na to področje se nanašajo določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu (2), Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (3) in Zako-na o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (4). Zakon o varnosti in zdravju pri delu govori o nalogah specialista medicine dela, ki jih ta opravlja za delodajal-ca in mu tako nudi strokovno podporo pri zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu za njegove zaposlene. Na zah-teve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju se navezuje sodelovanje izvajalca medicine dela v pod-jetju pri pripravi ustrezne dokumentacije pri predstavitvi na invalidsko komisijo in predvsem pri iskanju ustreznega drugega dela v podjetju po pridobljenem izvedeniškem mnenju invalidske komisije ZpIZ. Specialist medicine de-la je tudi praviloma član senata invalidskih komisij. Na po-dročju, ki ga pokriva Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, je specialist medicine dela priso-ten kot član tima izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije, pa tudi kot član rehabilitacijskih komisij in kot svetovalec na Zavodu RS za zaposlovanje. Na vseh teh področjih mo-rajo specialisti medicine dela izvajati svoje naloge v skla-du s pravili in predpisi, ki jih predpisuje tudi zdravstvena zakonodaja.

VLOGA ZDrAVNIKA mEDICINE DELA PrI ZAPOSLOVANJU INVALIDOVMetka Teržan

V nadaljevanju podrobneje predstavljamo vlogo speciali-sta medicine dela v skladu z določili posameznih, zgoraj naštetih zakonov.

Zakon o varnosti in zdravju pri delu

V Zakonu o varnosti in zdravju pri delu, ki je izšel 1. 6. 2011, se namesto izraza »pooblaščeni zdravnik« uvaja izraz »iz-vajalec medicine dela«, ki je vsak izvajalec zdravstvene de-javnosti, ki opravlja to dejavnost in mu delodajalec poveri izvajanje zdravstvenih ukrepov v zvezi z zdravjem pri delu. posamezne naloge, ki jih ta zdravnik za delodajalca opra-vlja, so navedene v 33. členu tega zakona in imajo skoraj vse pomemben vpliv na zaposlovanje invalidov.

prva naloga je sodelovanje pri izdelavi strokovnih podlag za izjavo o varnosti. priloga izjave o varnosti je ocena tve-ganja, v kateri mora delodajalec opredeliti nevarnosti in škodljivosti na delovnih mestih, ugotoviti, kakšno je tve-ganje, da bi se delavci poškodovali ali zboleli, in narediti predlog ukrepov, da se to ne bi zgodilo. Ocene tveganja so običajno pripravljene za zdrave ljudi. Kadar se na posa-mezno delovno mesto razporedi delavca z invalidnostjo, je sodelovanje specialista medicine dela še posebej po-membno, saj bo s poznavanjem delavčevega zdravstve-nega stanja lahko opredelil dodatne nevarnosti, ki lahko pretijo temu delavcu in predlagal potrebne prilagoditve, ki jih delavec zaradi svoje invalidnosti potrebuje.

Naslednja naloga v tem zakonu je izvajanje zdravstvenih pregledov delavcev. po tej nalogi večina delavcev stroko medicine dela tudi pozna. Vendar bi vsebina pregledov vedno morala temeljiti na ogledih delovnih mest in oce-ni tveganj. Zdravnik si mora najprej ogledati, v kakšnih pogojih delavci delajo in kakšnim obremenitvam in ško-dljivostim so izpostavljeni, da ve, kakšne odstope v zdra-vstvenem stanju lahko pričakuje v povezavi z delovnim mestom. Končni rezultat teh pregledov mora biti mnenje o delazmožnosti in predlogi za izboljševanje pogojev dela za vsakega posameznega delavca. Izvajalec medicine de-la pa bi moral narediti tudi zaključno poročilo z uporabnimi nasveti za izboljševanje stanja v smislu ureditve delovnih

35

mest ali določenih korekcij v organizaciji dela, s katerimi bi lahko izboljšali zdravstveno stanje vseh zaposlenih.

Delodajalec lahko pošlje na preventivni pregled delavca tudi izven predpisanih rokov. To lahko stori v primerih, ka-dar opazi, da je delavec veliko bolan (npr. več kot petkrat v enem letu v bolniškem staležu), da ima zdravstvene te-žave, ki bi jih lahko povezovali z obremenitvami in ško-dljivostmi na delovnem mestu, ali da posumi, da gre pri delavcu za odvisnost od alkohola ali drugih psihotropnih snovi. Delavec z opravljanjem teh pregledov ne sme imeti stroškov, vendar jih mora opraviti.

posebno pomembni so predhodni zdravstveni pregle-di delavcev. V učbenikih medicine dela je navedeno, da se na teh pregledih ugotavlja zmožnost za delo, ki je ta-kšno psihofizično stanje človeka, ki mu omogoča uspešno opravljanje poklicnega dela s polnim delovnim učinkom in brez škode za njegovo zdravje od prvega delovnega dne pa do konca delovne dobe. Ta definicija je, posebej danes, ko govorimo o fleksibilnosti trga dela in posledično delav-cev, že davno zastarela. Mednarodna organizacija dela je že leta 1998 sprejela načela za opravljanje zdravstvenega nadzora delavcev (5), kjer v zvezi s predhodnimi pregledi navajajo, da morajo biti predhodni zdravstveni pregledi pri-lagojeni vsebini dela, poklicnim zahtevam in škodljivostim na delovnem mestu. posebej je v tej publikaciji izpostavlje-no, da je diskriminacija invalidov prepovedana. poleg tega je posebej poudarjeno: »Vedno je treba imeti v mislih mo-žnost izboljševanja delovnega mesta z ergonomskimi po-segi, inovacijami delovnega procesa, uvajanju manj ško-dljivih snovi …«, kar pomeni, da upravičeno pričakujemo, da se bo delovno mesto spreminjalo in izboljševalo.

Na koncu pregleda, tako predhodnega in obdobnega, zdravnik specialist medicine dela izda zdravniško spriče-valo, ki je priporočilo specialista medicine dela delodajal-cu. S tem spričevalom ne more prepovedati dela na do-ločenem delu. Izjema je takrat, kadar bi bila zaradi bolezni delavca ogrožena varnost drugih. Dolžnost zdravnika je, da opozori na možne škodljive učinke na zdravje delavca in seveda na možnost škode, povzročene na zdravju dru-gih delavcev, na opremi, proizvodih.

Spričevalo mora biti izdano najkasneje v desetih dneh po pregledu, vsebuje mnenje o delazmožnosti, predpišejo pa se tudi posebni ukrepi (osebna varovalna oprema, prehra-na, tekočina, odmori, prilagoditve delovne opreme ali de-lovnega okolja). Spoštuje se varovanje delavčevih oseb-nih podatkov, zato na spričevalu za delodajalca ni nikoli diagnoze. Spričevalo se izda takoj, če je ogroženo življenje in zdravje delavca in se o tem obvesti tudi delavca.

Iz navedenega je razvidno, da bi specialist medicine dela moral sodelovati tudi pri potrebnih prilagoditvah delovne-ga mesta, kar je pomembno posebej takrat, kadar opravlja zdravstvene preglede oseb z invalidnostjo. pri tem gre za eventualne prilagoditve delovne opreme, prostora, kjer in-valid dela, za organizacijo dela, za oblikovanje pomožnih prostorov, dostop do delovnega mesta, potrebo po pomoči druge osebe (sodelavca, asistenta). Izkušnje samega invali-da so pri teh prilagoditvah lahko še posebej dragocene.

Obstaja možnost pritožbe na zdravniško spričevalo, saj obstaja posebna zdravniška komisija, ki je locirana na KIi-ničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa.

Invalidi ob predhodnem pregledu velikokrat razmišljajo, ali naj zdravniku povedo o svojih zdravstvenih težavah. Ker novi Zakon o varnosti in zdravju pri delu specialistu medi-cine dela posebej nalaga, da mora sodelovati z družinski-mi zdravniki in ker je potreben tudi vpogled v zdravstveno dokumentacijo, se skrivanje zdravstvenih težav običajno ne obnese. Ob razgovoru z zdravnikom je potrebno po-vedati, da svoje zdravstveno stanje obvladujete, da redno obiskujete specialista ali osebnega zdravnika, da redno je-mljete terapijo, ki jo dobro poznate in da nimate zapletov bolezni, oziroma, da tudi njih obvladujete in ne zmanjšuje-jo vaše zmožnosti za delo.

V tem kontekstu je treba opozoriti na 272. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, kjer je v 2. alineji navedeno, da ZpIZ zahteva povrnitev škode od delodajal-ca, če je bilo delovno razmerje sklenjeno brez predpisa-nega zdravstvenega pregleda z osebo, ki zdravstveno ni bila zmožna za opravljanje določenega dela. poleg tega obstaja možnost, da invalidska komisija ugotovi, da gre pri delavcu za stanje izpred nastanka zavarovanja ali pa, da za-varovanec že ob nastopu dela ni bil zmožen za to delo. V takem primeru delavec ne more uveljavljati pravic iz inva-lidskega zavarovanja. če je na predhodnem preventivnem

36

pregledu natančno opisano funkcionalno stanje delavca, ki se je zaposlil, se takim situacijam lahko izognemo.

Zaposlitev osebe z invalidnostjo bi morala biti skupen pro-jekt delavca in delodajalca. Delavec se mora delodajalcu predstaviti preko svojih prednosti, veščin in znanj, strinjati se mora z načrti in pričakovanji delodajalca.

Delodajalec pa mora na drugi strani razumeti posebne po-trebe delavca in iskati človeka, ki ima potrebne lastnosti za učinkovito delo na delovnem mestu. Za doseganje skupne-ga cilja ustrezne produktivnosti mora biti pripravljen nudi-ti delavcu potrebno podporo. Le tak vzajemen in spoštljiv odnos lahko pripelje do uspešne zaposlitve. čeprav se zdi ta koncept zapleten, je to model uspešnega zaposlovanja, ki ga promovira angleško združenje za podporno zaposli-tev BASE (British Association for Supported Emplyment).

Izmed nalog specialista medicine dela, ki mu jih nalaga Zakon o varnosti in zdravju pri delu, bi izpostavili še na-logo, da sodeluje v procesu poklicne rehabilitacije ter svetuje pri izbiri ustreznega dela. Ker je ta naloga nepo-sredno vezana na izvajanje Zakona o pokojninskem in in-validskem zavarovanju, jo bomo podrobneje razčlenili pri predstavitvi tega zakona.

Kot je bilo že omenjeno, zakon zavezuje specialista medi-cine dela, da pri izvajanju svojih nalog sodeluje z osebnim zdravnikom delavca ter z izvedenskimi organi invalidskega in zdravstvenega zavarovanja zaradi izmenjave podatkov o zdravstvenem stanju delavcev ter pomoči pri ugotavlja-nju upravičenosti do začasne oziroma trajne zadržanosti z dela in ocenjevanja delovne zmožnosti. Od osebnega zdravnika lahko, po predhodni pisni privolitvi delavca, pri-dobi podatke o njegovem zdravstvenem stanju, zdravlje-nju in rehabilitaciji. prav tako pa mora na zahtevo osebne-ga zdravnika posredovati informacije o obremenitvah in zahtevah delovnega mesta.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju

Specialisti medicine dela so pri uveljavljanju pravic iz inva-lidskega zavarovanja vključeni na več nivojih. Sodelujejo lahko v postopku priprave na predstavitev na invalidsko komisijo kot izvajalci medicine dela, ko sodelujejo pri pri-pravi delovne dokumentacije (obrazec DD-1, DD-1A) in kot predstavniki delodajalca ob pregledu na senatu inva-lidske komisije. posebej pomembno vlogo imajo, kot že omenjeno, v procesu poklicne rehabilitacije in pri izbiri drugega ustreznega dela po prejemu odločbe ZpIZ. prav

tako pa so specialisti medicine dela pogosto člani ali pred-sedniki invalidskih komisij.

Specialist medicine dela pomembno prispeva k objektiv-ni oceni zavarovančeve zmožnosti za delo z doslednim in skrbnim sodelovanjem z delodajalcem pri izpolnjevanju obrazcev delovne dokumentacije. To sta obrazca DD1 (delovna dokumentacija) in DD1/A (delovna anamneza/delodajalec), ki sta lahko invalidski komisiji v veliko pomoč pri ugotavljanju delavčeve preostale delazmožnosti. Smi-selno je tudi priložiti oceno tveganja za delavčevo delov-no mesto in v anamnezi navesti, kakšni so predlogi glede možnih ukrepov za reševanje konkretne situacije. Speci-alist medicine dela se lahko kot predstavnik delodajalca tudi udeleži seje senata invalidske komisije, kjer lahko še enkrat na zapisnik poda svoje mnenje o možnih rešitvah za zavarovanca.

S svojim poznavanjem delovnih mest in delovnega proce-sa pri delodajalcu lahko odigrajo specialisti medicine dela tudi pomembno vlogo v procesu poklicne rehabilitacije, saj lahko pomagajo pri izbiri ustreznega izobraževanja ali pridobivanja potrebnih dodatnih znanj ali predlagajo prila-goditve prostorov in delovnih sredstev.

Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov

Specialisti medicine dela so v tem zakonu omenjeni kot obvezni člani timov izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije, ki jo predvideva ta zakon. Zaposlitvena rehabilitacija je pravica invalidov, ki so prijavljeni na Zavodu RS za zapo-slovanje. Gre za sklop storitev, s katerimi se povečuje za-posljivost invalidov, in to tako, da se usposobijo za ustre-zno delo, se zaposlijo, zaposlitev obdržijo oziroma v njej napredujejo ali da spremenijo svojo poklicno kariero. Za-kon predvideva štirinajst različnih storitev zaposlitvene re-habilitacije, ki je ni možno uspešno izvajati brez aktivnega sodelovanja invalida. Te storitve so opredeljene v rehabi-litacijskem načrtu.

V postopku zaposlitvene rehabilitacije je invalid s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje napoten v tim za zaposlitveno rehabilitacijo v okviru mreže izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije. član tima je tudi zdravnik, spe-cialist medicine dela. V predhodni rehabilitacijski obrav-navi se zdravnik z invalidom pogovori, ga pregleda, pre-gleda njegovo medicinsko dokumentacijo ter po potrebi in v soglasju z invalidom vzpostavi stik z drugimi zdravniki. Njegova naloga je, da odgovori na vprašanja, kako posle-dice invalidove bolezni vplivajo na potek rehabilitacije, ali

37

bodo vplivale na njegovo izobraževanje, delo, možnosti na trgu delovne sile … Skupaj z drugimi člani tima, to je s socialnim delavcem, psihologom, delovnim terapevtom in rehabilitacijskim tehnologom pripravi celostno oceno funkcioniranja, možnosti, ovir in težav in se opredeli o tem, ali si oseba lahko pridobi status invalida in pravico do za-poslitvene rehabilitacije. To mnenje celoten tim posreduje na Zavod za zaposlovanje, ki prizna invalidu status po tem zakonu. Lahko pa se mnenje, s soglasjem invalida, posre-duje tudi osebnemu zdravniku, ki lahko na podlagi tega mnenja, kadar so izpolnjeni vsi pogoji, sproži postopek za priznanje invalidnosti po Zakonu o invalidskem in pokoj-ninskem zavarovanju. po pridobljenem statusu invalida, Zavod za zaposlovanje izda odločbo o pridobitvi pravice do zaposlitvene rehabilitacije.

Obravnava tudi v nadaljevanju poteka na individualni ravni in je usmerjena v iskanje potencialnih delodajalcev. Ko se najde ustreznega delodajalca, se prične z usposabljanjem na konkretnem delovnem mestu. To usposabljanje poteka ob rednem spremljanju celotnega tima in pod vodstvom mentorja, ki ga izmed svojih zaposlenih izbere delodaja-lec. Specialist medicine dela pred začetkom usposabljanja pripravi okvirno analizo in zdravstveno oceno delovnega mesta, s katero se potrdi ustreznost delovnega mesta, v skladu z invalidovimi omejitvami in sposobnostmi. Uspo-sabljanje je uspešno zaključeno, ko invalid na konkretnem delovnem mestu doseže stabilnost učinka.

po zaključenem usposabljanju se pripravi ocena dosega-nja delovnih rezultatov in to v primeru, ko invalid ne do-sega polne produktivnosti. Tudi v tem delu je specialist medicine dela vključen v ocenjevanje in prispeva svoje mnenje h končni oceni. Opredeli se višina subvencije pla-če invalida zaradi eventualnih nižjih delovnih rezultatov in dokončna ocena zaposlitvenih možnosti: bodisi, da gre za podporno zaposlitev, zaščitno zaposlitev ali pa se dokonč-no opredeli, da invalid ne bo zaposljiv.

Specialisti medicine dela so v procesu realizacije določil tega zakona prisotni tudi kot svetovalci na Zavodu RS za zaposlovanje in kot člani ali predsedniki rehabilitacijskih komisij.

Zaključek

Kot je bilo poudarjeno že v uvodu je vloga zdravnikov, ki opravijo specializacijo iz medicine dela, nekoliko drugač-na kot vloga drugih zdravnikov. Z zdravjem svojih varo-vancev se ukvarjajo vedno v povezavi z delovnim me-stom. Zdravniki specialisti medicine dela ne zdravijo ljudi, ampak »zdravijo« delovna mesta. Njihova glavna vloga in naloga je preprečevati škodljive vplive dela in delovnega mesta na zdravje ljudi z ustreznimi ureditvami in prilagodi-tvami delovnih mest.

Obseg nalog specialista medicine dela je dobil nove raz-sežnosti v določilu Zakona o varnosti in zdravju pri delu, ki delodajalcem nalaga, da morajo načrtovati in izvajati promocijo zdravja na delovnem mestu. pojem promoci-je zdravja je veliko širši od samega zdravja in varnosti na delovnem mestu in temelji na definiciji zdravja kot sta-nja harmoničnega ravnotežja, fizičnega in psihičnega, ki je dinamično umeščeno v naravno in družbeno okolje. Temelji tudi na spremembi težišča iz bolezni v zdravje, to pomeni, da se nehamo spraševati, kaj povzroča neko bolezen, ampak se sprašujemo, kje je vir našega zdrav-ja. promocija zdravja na delovnem mestu je kombina-cija izobraževanja delavcev in aktivnosti, usmerjenih v organizacijo dela in delovno okolje, ki podpirajo zdravje zaposlenih in njihovih družin (6). Tudi v procesu promo-cije zdravja na delovnem mestu ima specialist medicine dela pomembno vlogo s svojimi znanji in kompetenca-mi.

Viriinliteratura1. CharterontrainingofmedicalspecialistsintheEuro-

peanCommunity,Chapter6,annexA,TheUEMSEu-ropean Section of Occupational Medicine, January2002

2. Zakonovarnostiinzdravjupridelu,UradnilistRS,št.43/2011

3. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju,UradnilistRS,št.20/2004

4. Zakonozaposlitvenirehabilitacijiinzaposlovanjuinva-lidov,UradnilistRS,št.63/2004

5. Technicalandethicalguidelinesforworker’shealthsu-rveillance(OSHNo.72),Internationallabourorganisati-on,Geneva,1998

6. Wynne R, Masanotti G, Van der Broek K et all, Wor-kplaceHealthPromotion,TrainingManual,Bucharest,2009

38

Komunikacija

Komunikacija je proces prenašanja in izmenjave infor-macij z namenom medsebojnega sporazumevanja. V življenju se tega namena vedno ne zavedemo. V oko-lico pošiljamo sporočila in jih tudi sprejemamo. Včasih delamo to zavestno, še bolj pogosto pa nevede in neho-te. Okolica naše signale opazi, sprejema ali pa tudi ne. Včasih jih razume tako, kot si želimo, včasih pa jih razu-me povsem drugače, kot smo načrtovali ali želeli. Vonj jutranje kave lahko razumemo kot prijazno povabilo v nov dan, jutranji pozdrav nas sili, da razkrijemo svoje raz-položenje, oglašanje telefona nas spomni, da želi nekdo navezati stik z nami, časopisne novice pa so nevidna vez s svetom. Z vzpostavljanjem stika omogočimo pre-tok idej, mnenj ali drobcev informacij, ki so vsebina ko-munikacije. Televizijski programi in računalniško omrež-je nam pomagajo stopati v stik s svetom. V komunikaciji pa ni pomembno samo trenutno doživljanje, ampak tudi tisto, kar se je zgodilo v preteklosti, in naša pričakovanja v prihodnosti.

Komunikacije se učimo od rojstva. Do starosti petih let ljudje pridobimo okoli milijardo izkušenj pri komunicira-nju. Do te starosti razvijemo osnovne predstave o sebi, gradimo svojo samopodobo, naučimo se, kaj lahko pri-čakujemo od drugih in drugi od nas in ta spoznanja ne-nehno preverjamo. Z odraščanjem pridobivamo nove in-formacije in komuniciranje prilagajamo novim potrebam. Komunikacija je tako vpletena v naše življenje, da je eno-stavno nemogoče ne komunicirati. Tudi molk je sporo-čilo.

Verbalna in neverbalna komunikacija

pri komuniciranju smo udeleženi s celim svojim telesom in bitjem: z vidom, sluhom, dotikom, vonjem in okusom. Raziskave kažejo, da ima neposreden pomen besed ko-maj 7 % delež, glas (ritem, glasnost, dinamika) govora 38 % delež in kar 55 % delež ima govorica telesa (drža, kre-tnje, mimika, pogled itd.).

NEVErBALNA KOmUNIKACIJA KOT POmOC PrI ZAPOSLOVANJAmag. Zdenka Wltavsky

Komuniciranje je lahko verbalno (govorno) in neverbalno (nebesedno). Besedno komuniciranje je lahko govorno ali pisno. prednosti govorne komunikacije so: hitrost, povra-tna informacija, sočasno komuniciranje več ljudi. predno-sti pisne komunikacije pa so: trajnost informacije, jasnost, dokumentiran zapis.

Govorica telesa je mnogo pestrejša od besed. če odšte-jemo obleko in obutev, pričesko in ličila, nakit in vonjave, ostaja še sogovornikovo telo, ki s svojimi mišicami izraža okrog 700.000 »izrazov«, kar je mnogo več kot povpre-čen besednjak človeka. Govorica telesa obsega prokse-miko (položaj in gibanje ljudi v prostoru), držo in hojo, ge-stikulacijo (kretnje rok, nog in glave) in mimiko (izraz obra-za in oči).

živali v naravi označujejo in potem branijo svoja območja. podobno ravnamo ljudje, ko pravimo: moja pisarna, moj dom, moja dežela itd. Ljudje komuniciramo na različnih razdaljah, ki so značilne za vsebino in družbeni okvir ko-municiranja:– intimno območje (do 0,4 m): z otroki, s partnerjem;– osebno območje (0,4–1,5 m): človek to območje še

doseže z rokami, še vedno daje nekaj zasebnosti ko-munikacija s prijatelji, poslovnimi partnerji;

– družabno območje (1,5–4 m): na tej razdalji poteka velik del poslovnega komuniciranja npr. med ljudmi okrog konferenčne mize, gruča ljudi;

– javno območje (od 4 m naprej): komuniciranje na pred-stavitvi, konferenci, seminarju itd.

39

Na navedene razdalje pa vplivajo tudi različna kulturna okolja in običaji v različnih državah.

Govorica telesa

Govorica telesa je splošen pojem, s katerim označujemo vsakršno sporazumevanje telesa z njegovim okoljem. Mnogo kretenj in gibov le izraža neko stanje. po signalih, ki jih oddaja telo, lahko spoznamo, da je nekdo vesel ali žalosten, utrujen ali radoveden. Gibe telesa si lahko raz-lagamo tako kot vsako drugo vrsto informacij.

Vendar je govorica telesa vedno izrazito subjektivna, ta-ko v izražanju kot v pojmovanju. Kako torej ugotovimo, ali so naše besede pri sogovorniku sploh dosegle učinek? Z opazovanjem reakcije sogovornika, kako bo nanje reagi-ral. pri pozitivnih signalih se telo giblje prosto, sproščeno, svobodno. Njegove kretnje se odpirajo proti nam in daje vtis, da se dobro počuti ter izraža svojo naklonjenost. pri negativnih signalih telo otrdi in otrpne. K zaprtim kretnjam spadajo tudi dlani, obrnjene proti telesu in varovalna drža. Govorica telesa vedno izraža, kaj se dogaja v notranjosti telesa. Telo se najprej odziva na naša občutja, čustva in šele potem na razumske želje. Določene kretnje sporazu-mevanja pa se na različnih koncih sveta večinoma razliku-jejo med seboj in imajo lahko povsem drugačen pomen. pri tolmačenju govorice telesa se nikoli ne omejimo sa-mo na eno kretnjo, vedno upoštevamo celoten »paket« kretenj. Kretnja je kot beseda, ki ima lahko več pomenov. pomen besede pa je jasen šele, ko stoji v povedi z drugi-mi besedami.

Prvi vtis

V prvih trenutkih srečanja (30 sekund do 4 minute) si ustvarimo močan prvi vtis o osebi, ki jo prvič vidimo. Iz-

kušnje in raziskave potrjujejo, da ima prvi vtis velik po-men za komunikacijo v prihodnje. Vemo, da ne bi smeli vsebine knjige soditi po naslovnici in vendar to počnemo. prav tako vemo, da je prvi vtis o človeku lahko zmoten in vendar ga le s težavo lahko spremenimo. Oklepamo se ga, ker nam daje oporo in smer pri nadaljevanju komu-nikacije. Vsak človek ima sistem vrednot in prepričanj, ki se aktivirajo v stiku z drugimi ljudmi. podoba, ki jo o sebi ponujamo, bo naredila dober vtis samo, če jo bodo dru-gi pozitivno sprejeli. če bomo oddajali znake, ki si jih bo-do drugi napačno razlagali, bomo vnesli v komunikacijo zmedo, sami pa bomo imeli občutek, da nas okolica ne razume.

pri prvem vtisu sta zastopana tako verbalna kot never-balna komunikacija. Značilnosti drugih ljudi si s pomo-čjo čutil in občutkov »zabeležimo« v nekaj trenutkih in sicer: barvo kože (polt), očesni kontakt, spol, lasje, sta-rost, postava, višina, obleka, obrazna mimika, kretnje in gibanje. prvi vtis je navadno črno-bel (dober ali slab). Ni vedno objektiven, ker imamo premalo informacij. Vri-vajo se ovire – predsodki in stereotipi. V kasnejših sre-čanjih ali v nadaljevanju stika, ga dopolnjujemo. Sami sebi neradi priznamo, da smo se zmotili, zato večkrat vztrajamo pri svojem prvotnem mnenju. V najboljšem primeru se odločimo, da bomo premislili in dali človeku še eno priložnost. Vedno bolj se zavedamo, da je pr-vi vtis pomemben povsod. Zato je tudi nemogoče do-ločiti pravila obnašanja za ustvarjanje dobrega prvega vtisa. prvi vtis je izrednega pomena za potek nadaljnje komunikacije.

Nikoli ne dobimo druge priložnosti, da bi ustvarili dober prvi vtis!

In kaj je pomembno pri iskanju zaposlitve in posebej pri zaposlitvenem razgovoru? Vedeti moramo, da se prvi vtis začne že pri prvem klicu, vlogi za zaposlitev, ker vsa-ka podrobnost šteje in pozneje ne bo več priložnosti za popravni izpit. pri zaposlitvenem razgovoru je pomemb-no, da smo urejeni, izžarevamo pozitivno energijo, ne smemo se izogibati očesnemu kontaktu in smo kar se da sproščeni.

Zaposlitveni razgovor

če se postavimo v položaj prosilca, ki kandidira za de-lovno mesto, moramo izhajati iz dejstva, da mora kan-didat predstaviti predvsem dvoje: prvič samega sebe in drugič svoje sposobnosti za izpolnjevanje nalog, ki

40

so potrebne za določen poklic. Bistveno je, da poten-cialnega delodajalca prepričamo, da smo najboljši kan-didat za delovno mesto. Zato moramo na razgovoru vzbuditi občutek, da imamo prav tista znanja, sposob-nosti in lastnosti, ki jih pričakujejo. Delodajalca moramo prepričati, da smo med vsemi kandidati najbolj ustre-zni, da nam lahko zaupa in da bomo dobro sodelovali s sodelavci. V podjetjih uporabljajo različne načine, da nas spoznajo. Lahko nas presenetijo s »psihološkim te-stom« za ugotavljanje inteligentnosti, osebnostnih la-stnosti, motivacije ter drugimi preizkusi znanja z dolo-čenega poklicnega področja. Lahko nas pustijo čakati na razgovor in nas medtem opazujejo, kako smo se v tem času obnašali. Nekaj signalov je takšnih, na kate-re se lahko zanesemo, da bodo delovali pozitivno. Ko vas povabijo v pisarno na razgovor, bodite pozorni na rokovanje. počakajte na to, kdo vam prvi ponudi roko. Stisk naj bo primerno močan in dolg. Med samim raz-govorom ne umikajte pogleda, ne glejte na tla ali stran, hkrati pa ne predolgo v oči. Ves čas sedite vzravnano, z obema nogama na tleh. pazite na gibe rok, izraze na obrazu in drugo neverbalno komunikacijo. Vzpostaviti moramo ravnovesje med bližino in razdaljo. človeku, ki ga ne poznamo preveč dobro, ne smemo priti preblizu. Odprto telo nam bo omogočilo, da bomo sproščeni in osvobojeni »strahu« ter vzpostavili boljšo komunikacijo. Razgovor končajte z rokovanjem in se zahvalite izpraše-valcem za njihov čas.

Zaposlitveni razgovor se lahko prične, še preden vstopi-mo v pisarno, in se zaključi šele, ko zapustimo poslovno zgradbo.

Nekaj koristnih namigov vedenja na razgovoru: Ne zamujajte na razgovor (raje 15 minut prej kot 1 mi-

nuto prepozno). Bodite urejeni. Izklopite telefon. Bodite pozorni na rokovanje. Med pogovorom ne umikajte pogleda, ne glejte v tla

ali stran, hkrati pa ne predolgo v oči. Ves čas sedite vzravnano, z obema nogama na tleh. pazite na gibe rok, izraze na obrazu in drugo neverbal-

no komunikacijo. Ne bodite prvi, ki vpraša o višini plače in bonitetah. Ne omenjajmo osebnih težav (finance, družinski pro-

blemi). pozorno poslušajte sogovornika in pretehtajte odgo-

vor. Bodite pozorni na govorico telesa obeh. Bodite mirni in uravnovešeni.

Kajenje in pitje odklonite, četudi vam ponudijo. žvečilki se odpovejte. Sedete, ko vam nakažejo. poskusite si zapomniti sogovornikovo ime in prii-

mek. Izogibajte se besed, ki izražajo negotovost, kot so: mor-

da, ne vem točno, bom še premislil. Razgovor končajte z rokovanjem in se zahvalite sogo-

vornikom za njihov čas.

Na razgovoru VEDNO: pokažemo zanimanje za delo, poudarimo svoje spo-

sobnosti in dobre osebnostne lastnosti. Odgovarjamo jasno, razločno in ne uporabljamo kom-

pliciranih stavkov. Tudi če nismo vprašani, posredno povejmo, zakaj smo

za to delo primerni in v čem smo boljši od drugih kan-didatov.

Tudi na neprijetna vprašanja odgovorimo iskreno. če vprašanja ne razumemo, postavimo podvprašanje,

boljše, kot da odgovorimo narobe. Opazujmo reakcije na svoje odgovore. Bodimo to, kar smo, ne pretiravajmo, ne lažimo in se

ne sprenevedajmo. Bodimo pošteni in iskreni. Bodimo samozavestni, obenem pa tudi skromni in re-

alni.

Na razgovoru NIKOLI:– Ne bodimo zdolgočaseni in pasivni, se ne prepiramo z

izpraševalcem, nimamo radikalnih mnenj in nismo ne-strpni.

– Ne govorimo po nepotrebnem o osebnih zadevah, ra-zen če smo vprašani.

– Ne govorimo nasprotujočih si podatkov.– Ne skačemo v besedo, sogovornika poslušamo do

konca.– Ne dajajmo vtisa, da bi za neko podjetje naredili vse.– Ne govorimo slabo o prejšnjih delodajalcih.– Ne pozabimo izklopiti telefona.

41

Trema med razgovorom je razumljiva, toda lahko jo uporabite v svojo korist, če boste upoštevali vsaj nekaj nasvetov glede govorice telesa. Vsak neuspešen raz-govor vzemite še za eno izkušnjo več, saj se na lastnih napakah največ naučimo. Ne premišljujte o svojih sla-bostih. Osredotočite se na vaše pozitivne lastnosti in jih obravnavajte kot prednosti pred ostalimi kandidati, saj je prav samozavest tista, ki močno vpliva na govorico telesa.

– Ne bodimo prvi, ki vprašamo o višini plače.– Ne imejmo narejenega smehljaja.– Ne igrajmo se s ključi, nakitom in drugimi predmeti.– Ne imejmo neprijetnega vonja po hrani, alkoholu, kaje-

nju.

1. UVOD

že od samega rojstva naprej se srečujemo s pojavom, ki mu pravimo komunikacija. Ko se rodimo, se ne zave-damo, kaj smo, kdo smo in zakaj smo, znana pa nam je že neka vrsta komunikacije. Težko je trditi, da smo kot do-jenčki razumeli pomen tega pojava, je pa očitno, da smo komunikacijo neposredno uporabljali (z jokom smo prikli-cali mamo, od nje dobili mleko, ljubezen, toplino idr.). Tako nebogljen otrok, ki še ni sposoben komunicirati, bi brez joka kot neke vrste komunikacije in sporočila (informaci-je), ki ga le-ta nosi, težko priklical mamo. V tem zadnjem obdobju govorimo o preprostih sporočilih, za katere pa se vseeno uporablja celotna neverbalna komunikacija (glas, mimika obraza, govorica telesa idr.). Ko odraščamo, pa spoznavamo, kako kompleksen pojem je pojem komu-nikacije. Takrat se naučimo razlikovati med verbalno in neverbalno komunikacijo ter posameznimi oblikami teh dveh vrst. V bistvu pa v vsakem obdobju svojega razvoja znova in znova spoznavamo komunikacijo kot nek temelj kulture in nezanemarljiv element v socialni in kulturalni in-terakciji. Zato se pričnemo zavedati, kakšno vlogo ima ko-

munikacija na človeško vedenje in kako še zelo pomemb-na je v naši družbi.

S pomočjo različnih vrst in načinov komunikacije ter ko-municiranja sociologi lahko razločijo, v kateri sloj, naro-dnost ali izobrazbo spada nekdo, ki komunicira, kakšna so njegova stališča in še vrsto drugih faktorjev, ki vplivajo na odnos tega posameznika do okolice in družbe. prav tako lahko kaj hitro ugotovimo, v kakšnem okolju smo se zna-šli, če le malo prisluhnemo in opazujemo, kako ljudje med seboj komunicirajo.

V komunikaciji ni mogoče NE KOMUNICIRATI. Nemogoče je, da v medsebojnem zaznavanju ne bi med seboj komu-nicirali (Watzlawick et al, 1982). Vse, kar nekdo dela ali govori za nas to že pomeni neka informacija in vsemu kar pri tem zaznavamo, dajemo nek pomen.

celo takrat, ko se nekdo obrne stan od nas, je to za nas neko sporočilo, npr. da nima časa komunicirati z nami, da se mu mudi, da je jezen na nas, da nas poskuša ignorirati idr. Zato pravimo, da komuniciramo ves čas. In bolje ko

VZPOSTAVITEV POZITIVNEGA STIKA S SOGOVOrNIKOmIN SAmIm SEBOJDr. Janez Mekinc, Kristina Gorza

»Česmomočni,bonašamočgovorilasamazase.Česmošibki,nambesedenebodopomagale.«

(JohnFitzgeraldKennedy)

42

bomo komunicirali, bolj uspešni bomo v medsebojnih od-nosih, bolj bomo zadovoljni in tako manj prihajali v konflik-tne situacije. Ljudje se vedemo in komuniciramo v skladu s pomenom, ki ga pripišemo dogodku (Watzlawick et al., 1982). primer: nek kolesar, ki z največjim užitkom kolesari v hribe in kljub naporom, ki jih doživlja, uživa v vsej lepoti planin in ko pride na cilj, je to zanj največji užitek in dose-žek. Nekdo drug, ki kolesa ne mara preveč in mu lepota planin nič ne pomeni, pa na ta dogodek gleda popolno-ma drugače in si reče: »pa kaj je meni tega treba? Kaj so nori tisti, ki rinejo gor in to s kolesom.« Vse lepote hriba, ki ga obdaja, pa niti ne opazi, ker svojo zaznavo interpretira skladno s svojimi pričakovanji, željami, izkušnjami in refe-rentnim okvirjem. Zatorej stvari, dogodki, ljudje ali sporo-čila nimajo samo po sebi umevnega pomena. Tega ve-dno dajemo mi sami.

Zato je kakovost našega življenja v marsičem odvisna od naših komunikacijskih sposobnosti. Način komunikacije določa, kakšne odnose bomo imeli z družino, prijatelji in sodelavci. Uspešnost v življenju in doseganju naših ciljev je zelo odvisna od učinkovitosti naše komunikacije (Mo-žina, Tavčar, Kneževič, 1998). Večina ljudi, pa se niti ne zaveda, kako naj bi komunicirali, saj se največkrat odziva spontano glede na svoje pretekle izkušnje, ki so si jih na-brali v življenju, pri tem pa si želijo iskrenosti, prijateljstva, harmonije in priznanja. Tako nas komunikacija lahko zbli-žuje, lahko pa nas tudi razdvaja.

Komunikacija (Latinsko: Communicare) pomeni napraviti skupno, nekaj deliti z nekom, kako uveljavljati svoja stali-šča in kako argumentirati svoje trditve. Kako narediti sku-pno, kako deliti nekaj z nekom, pa je tema, s katero se danes vse bolj soočamo. Izzivi so vedno večji, časa pa je vse manj.

Delo nas sili v sodelovanje in povezovanje z drugimi. Dr-simo pa v past, kjer za komunikacijo ni časa, pa vendar je ta ključnega pomena za delo z drugimi, saj se vse bolj poslužujemo neosebnih oblik komuniciranja (telefoni, sms sporočila, elektronska pošta idr). Zelo pa je pomembno, kako pri tem postati boljši in kaj je pri tem pomembno ter kakšen je vpliv komunikacije do sebe in drugih.

»Pardon? Oh, oprosti, sem mislil, da govoriš s kom drugim ...«

Primerneuspešnekomunikacijeinnerazumevanja

2. OBLIKE (verbalno-neverbalnega) KOMUNICIRANJA

Vsak od nas živi svoje življenje, zbira svoje izkušnje, ima svoj način razmišljanja in svoj način izražanja in s tako zarisano potjo privede do določenega cilja. Ločimo ver-balno (govorno ali pisno) in neverbalno (osebno) komuni-kacijo, (glej sliko na naslednji strani zgoraj), ki pa jo bomo spoznali v naslednji korakih.

pri komunikaciji je zelo pomembno, da se uspešno pre-taka tudi čustvena energija, saj prijazen, topel in čustven odnos komunikacijo sprošča. prijazen nasmeh kot primer izražanja čustvene energije v drugem sprošča pozitiv-nost, naklonjenost in sproščenost. Neizražena čustva in hladnost lahko v odnosu preprečujejo sproščeno komuni-kacijo, hkrati pa ustvarjajo napetost. Le-to vodi k notranje-mu odporu in zunanjemu odklanjanju.

Način, kako komuniciramo, je bolj pomemben od same vsebine, ki jo sporočamo z besedami. primer, mama hčeri reče: »Zunaj je le 5 °c.« Mama s tem sporočilom kaže le svoj odnos do hčere. V tem besednem sporočilu mama želi hčeri sporočiti, da jo skrbi, da se bo prehladila, če se ne bo toplo obleka (Watzlawick in sodelavci, 1982).

Veliko bolj pomembno je, kako bomo komunicirali, kakor, kaj bomo komunicirali. pri tem moramo biti pozorni na na-še telo in glas, pri tem smo iskreni, saj za našim glasom in držo stalno oddajamo in drugi sprejemajo 93 % sporočila. Še največjo pozornost pa moramo nameniti, katere bese-de bomo uporabili, saj so kot močno orožje. Saj poznate pregovor: «Beseda izrečena ne vrne se nobena.« primer; žena je moža, ki ni odnesel smeti, kakor mu je naročila, okre-gala z besedami: »Bedak, sem ti rekla, da odnesi smeti! Nikoli ne bo nič iz tebe!« Izrekla mu je žaljive besede in ga

Prikazkomunikacijeinizmenjavemnenjvdružbi

43

s tem prizadela. V trenutku ji je žal, vendar je prepozno. Besede je že izrekla, hkrati pa moža prizadela. Zato se v takih primerih uporabljajo mehkejše besede in pazimo na njihovo moč. V takem primeru raje uporabimo: »Dragi, po-zabil si odnesti smeti. Nič hudega, sem jih že odnesla. Na-slednjič se pa le drži najinega dogovora, prosim.«

Komuniciranje je učinkovito takrat, ko pridemo do danih rezultatov, kar pa ne pomeni, da smo pri tem vedno uspe-šni. Uspešni smo le takrat, ko pridemo tudi do zastavlje-nega cilja, kar pomeni, da šteje zastavljen cilj ne pa obse-žnost in intenzivnost komunikacije.

Kot smo že omenili, so v komunikaciji vedno prisotna tudi naša čustva, ki so izražena v našem glasu in telesni drži (93 % celotne komunikacije). čustva so lahko negativna, kot so jeza, strah, žalost, in pozitivna, npr. igrivost, veselje, navdušenje, in so lahko kot močna začimba v komunikaciji (Kavčič, 2000). Kvalitetna komunikacija pomeni aktivnost obeh udeležencev, tako govornika kot poslušalca. Zato ve-dno komuniciramo z vsemi čutili. Kadar smo v osebnem in neposrednem stiku z drugimi, komuniciramo po treh ka-nalih, in sicer v treh deležih (7 % zavzema vsebina, besede, ki jih izgovorimo, 38 % zavzema način kako besede izgo-vorimo - naš glas, tempo, višina, glasnost in 55 % zavzema naše telo: drža, izraz na obrazu, kretnje); glej sliko v nasle-dnjem stolpcu.

Kadar pa govorimo o neverbalni komunikaciji, imamo v mislih osebni stik. prvi stik z drugimi je večinoma od-

ločilen za poznejše odnose in za vtis, kakršnega si bo-do drugi ustvarili o nas. Zato je ta najpomembnejši! pri tem je potrebno ves čas ohranjati očesni stik z sogovor-nikom, včasih je potreben tudi rahel nasmeh, kateri je močan simbol dobronamernosti, dobrohotnosti in od-prtosti po sprejemanju in zbliževanju. pri tem ohranja-mo miren glas, hitrost govora pa naj bo enakomerna. Z vsem tem le izkazujemo spoštovanje, gotovost in sa-mozaupanje.

Govorica telesa obsega proksemiko (položaj in gibanje lju-di v prostoru), držo, hojo, gestiko (kretnje glave, rok in nog) in mimiko (področje obraza in oči) (Kneževič, 2002).

Za srečanja si izberemo primeren prostor. Ta naj ne bo pre-majhen, saj bo razpoloženje ljudi popolnoma drugačno v večjem prostoru. Ko govorimo o drži telesa, naj bo ta po-

NEVERBALNA KOMUNIKACIJA NEVERBALNA KOMUNIKACIJA ŽENSKE MOŠKI

Razlikaneverbalnekomunikaciježenska-moškijevečkotočitna

Opredelitevkomunikacijskihkanalov

44

končna in vzravnana, le tako odsevamo dobro razpoloženje na sogovornika. Na področju gestetike in mimike pa je kar nekaj pasti, navad in živčnih kretenj. Dobro je, da se le-teh zavemo in jih poskušamo odpraviti. pozorni smo na bližino (izberemo medosebni prostor), gibe ustnic, rahle trezljaje na obrazu, pogled oči idr. Vsi ti »nepomembni« znaki nam po-vejo o sogovorniku več kot same besede, saj izražajo spon-tanost in nagnjenost do nas in njegovega trenutnega sporo-čila. Telesno izražanje je pod manjšim zavestnim nadzorom kot sama verbalna govorica, zato je to še kako pomembno vedeti, saj besede pravijo eno, govorica telesa pa drugo.

Zunanja podoba je ena od temeljev suverenosti, kar po-meni odnos do sebe, naših bližnjih, sodelavcev, do po-ložaja in institucije. Zato je še kako pomembno, kako se pokažemo tudi navzven. poznate pregovor: »Obleka nare-di človeka«? Vtis, ki ga naredimo s svojo zunanjostjo, ima pomemben vpliv na uspešnost našega nastopa in nadalj-njega dela. prvi vtis o sogovorniku si ustvarimo že v pr-vih petih sekundah, kjer opazimo splošno urejenost, pri-česko, negovanost in vonj. Zato z neprimernim oblačilom, vpadljivo pričesko, nenegovanostjo ali celo malomarno-stjo osebnega videza lahko že na začetku obsodimo naša poslovna srečanja na neuspeh.

3. KOMUNICIRANJE V RAZLIČNIH EGO STANJIH

pri komunikaciji pa je predvsem odvisno od tega, v ka-kšnem ego stanju bomo to delali. poznamo tri ego stanja: STARŠ, ODRASEL ali OTROK.

Ko komuniciramo v ego stanju »Starša« poizkušamo kon-trolirati in vzgajati. Smo v poziciji jAZ SEM V REDU, DRUGI NISO V REDU (+-). Za »Starše« je značilno, da se ve-dejo kot neka oseba iz njegove preteklosti, zato so lahko kot negujoči starši razumni, veliko hvalijo, podpirajo, dovoljujejo, lahko pa kot kritični starši postavljajo norme in meje, prepo-vedujejo, kritizirajo in poveljujejo. Oseba v ego stanju »Star-ša« doživlja sebe kot dobro osebo. Vsi ostali okrog njega so višek. pogosto sploh ne posluša sogovornika, ampak ga sili v že vnaprej določeno rešitev (Milivojević, 2009).

Ko komuniciramo iz ego stanja »Otroka«, naletimo na tri različne oblike: kljubovalni (taki se vedno odzivajo na tuja sporočila; vsak, ki reagira na njegov odziv, je negativna av-toriteta; kljubuje vsakomur in vsepovsod) svobodni (njego-vo stanje je proaktivno, sledi svojim notranjim željam in se jim spontano prepušča; ima svojevrstno prisilo, da nekaj naredi v nasprotju s tistim, kar od njega zahteva avtorite-ta in ne razlikuje podrejenosti od ponižanosti) ali prilago-dljivi (se prilagaja staršem in socialnim normam; razume avtoriteto in norme obnašanja; do avtoritete ima zdrav in spoštljiv odnos, se zna podrediti in spoštovati in, kakor vsi, so lahko tudi oni v negativnem stanju). Večinoma »otrok« misli, jAZ NISEM V REDU, DRUGI SO V REDU (–+). Osebe v ego stanju »Otroka« sebe doživljajo kot manj vre-dne ali celo manj sposobne. Druge doživljajo kot pame-tnejše, sposobnejše ali celo bolj zvite. poskušajo preživeti v upanju, da sogovornik ne bo opazil njegove neodloč-nosti in nesamozavesti ali celo neustreznosti za tisto, kar počno (Milivojević, 2009).

Izhodišče za dobro komunikacijo je stanje »odrasle osebe«. Odrasla oseba se zaveda svojih čustev, jih sprejema, o njih spregovori in ne pusti, da jo čustva vodijo. Ravno tako sprejema čustva drugih, jih priznava, ter se je sposobna o njih pogovarjati. Komuniciranje v ego stanju »Odraslega« pomeni, da komunicirajo z drugimi s položaja medseboj-nega spoštovanja, na dostojanstveni ravni, imajo razčišče-no s svojo preteklostjo, izmenjujejo informacije ob upošte-vanju svoje in tuje integritete, ko gre za skupen podvig, se z drugimi pregovarjajo in dogovarjajo in dobro vzposta-vljajo partnerske odnose. To ne pomeni, da se s sogovor-nikovim ravnanjem oz. mnenjem vedno strinjajo temveč, da ga sprejemajo kot enakovredno osebo, ki je odgovor-na za svoja ravnanja in sprejema posledice. Vsak ima mo-žnost, da se nekaj nauči. Vsak ima možnost, da dela na-pake. Osnovna predpostavka odrasle osebe je: jAZ

KS (Kontrolirajoči Starš)NS (Negujoči Starš)

O (Odrasli)

POt Prilagojeni OtrokSvOt (Svobodni Otrok)

KS NS

O

POt SvOt

Primer, kako v različnih ego stanjih reagiramo na trditev, ki nam jo nekdo da: »TI SI KRETEN« vendar le iz pozitivnega stanja….

45

SEM V REDU, TI SI V REDU (++). Taka pozicija omogoča gradnjo zdravega sodelovanja, usmerjanja k zastavljene-mu cilju in omogoča ohranjanje notranjega ravnovesja, je usmerjena v rast in razvoj sebe in drugih. Ljudje s to usme-ritvijo so sposobni iskrenosti, razumevanja, bližine, sožitja. Sposobni so prejemati kritiko in pohvalo. Seveda to pa še ne pomeni, da bo naša komunikacija zaradi tega tekoča in brez težav. Zagotovo pa tak življenjski nazor pripomore k izboljšanju komunikacije (Milivojevič, 2009).

4. ORODJA ZA IZBOLJŠANO KOMUNIKACIJO

Komunikacija sloni na štirih pomembnih podpornih ste-brih, kateri so podlaga za osebno rast, zdravje, boljše po-slovne rezultate in vse, kar nas dela boljše. pri tem je tre-ba znati vzpostavljati psihična in fizična stanja in oblikovati namene na osnovi občutkov (Kotnik, 2009).

prvi, najbolj pomemben steber je DOBER STIK. To je pro-ces, vzpostavljanja in vzdrževanja odnosa in medsebojne-ga zaupanja in razumevanja. Ko je dober stik vzpostavljen, imamo možnost komuniciranja in vplivanja v odnosu, do sebe ali nekoga drugega. Drugi steber so JASNI CILJI; z njimi natanko vemo kaj želimo. In bolj ko so nam cilji jasni, lažje to dosežemo. cilje si zastavljamo, izbiramo in uresni-čujemo. Zastavljamo pa si jih tako, da so uresničljivi za nas in sprejemljivi za okolje. Tretji steber je ČUTNA OSTRINA, v katerem ves čas sledimo spreminjanju čustev in vedenju ter pri tem ves čas uporabljamo čutila. Tako smo pozor-ni na vsa prejeta sporočila, ki jih dobimo od sogovornika. predpogoj za čutno ostrino pa je seveda osebno zado-voljstvo in zdravje, saj smo pozorni tudi na telo, ki nam da-je sporočila (neverbalna komunikacija). človek vpliva na lastno doživljanje tako, da intenzivira pozitivna čustva in negativna prekriva z njimi. In kot zadnji, četrti steber je PRI-LAGAJANJE oz. FLEKSIBILNOST. Ta nam omogoča izbiro med različnimi načini delovanja (Kotnik, 2009).

Osnova komunikacije je torej vzpostavitev dobrega stika s seboj in z drugimi. Torej je odvisna od učinkovitega pošilja-nja in od učinkovitega prejemanja sporočil. Tako dober stik spoznamo po zaupanju in razumevanju. V komunikaciji ni le vse govorjenje, temveč je zelo pomembno, kako dobri po-slušalci smo. Kdaj se bolje počutite, takrat ko govorite ali ko poslušate? Verjetno se še bolje počutite, ko ste slišani. pri-mer 1: Ko doma svojemu otroku neštetokrat ponovimo, naj hlače za seboj pospravlja v omaro, in ko nešteto prvič še ve-dno odvrže hlače tja, kamor jih ne bi smel, imamo občutek, da nas je ves ta čas samo poslušal, le slišal nas ni. Ko pa hla-če le pospravi v omaro, smo dosegli učinek biti slišan.

primer 2: če v službi svojega šefa že nekaj mesecev opo-zarjamo na nepravilnosti, ki se dogajajo v kolektivu, in imamo vsakič občutek, da nas posluša, vendar še nikoli ni ukrepal, potem vemo, da v vsem tem času še nismo bili slišani. Ko pa je na našo opozorilo le ukrepal, smo se zavedali, da smo le bili slišani.

Zakajkričati,dabibilislišani?

poslušati nas ni nihče naučil, to veščino prav tako obvla-damo že od rojstva, le naučiti se jo moramo uporabljati.

Tako obstaja nekaj ravni poslušanja. pri PASIVNEM poslu-šanju gre za aktivno neverbalno akcijo, kjer z mimiko, dr-žo, govorico telesa, očesnim stikom vzdržujemo dober stik z sogovornikom in se mu v celoti posvetimo, zato ne potrebujemo pri tem besedne komunikacije. Ko govori-mo o PARAFRAZIRANJU govorimo o postopku, pri kate-rem preverjamo ustreznosti zaznave pošiljateljevih čustev. Tako lahko ponavljamo besede našega sogovornika in s tem pojasnimo, da razumemo njegovo sporočilo.

primer 1: Sodelavec1: »Danes se bojim iti na sestanek k šefu.« Sodelavec2: »popolnoma razumem tvoj strah. Vse bo dobro.« Lahko pa ponovno POSTAVLJAMO VPRA-ŠANJA. S tem sogovorniku omogočamo čas za razmislek, nam pa ponuja možnost pridobivanja še več informacij.

primer 2: Sodelavec 1: »Danes bo na sestanku napor-no.« Sodelavec2: «Misliš, da bo naporno? je šef izvedel za tvojo napako, ki si jo storil?«

če želimo sogovornika res slišati, se mu moramo popol-noma posvetiti, vse ostalo okoli nas pa izključimo. Vso svojo pozornost usmerimo v to, kaj nam pripoveduje, v njegov glas in govorico njegovega telesa.

46

5. SPREJEMANJE IN DAJANJE INFORMACIJE

V procesu komunikacije povratne informacije dajemo ali sprejemamo. povratna informacija je sporočilo, ki ga po-šilja prejemnik oddajniku. Lahko se nanašajo na vsebino sporočila, prejemnika sporočila, medsebojne odnose ali na vsebino sporočila. Zato so učinkovite informacije tiste, ki so podane na kvaliteten način. Tako morajo biti vedno jasno izražene, prilagojene tistemu, ki so namenjene, bi-ti morajo objektivne, iskrene, pravočasne, konstruktivne in veljati mora načelo vzajemnosti, kar pomeni, če infor-macijo dajemo, jo moramo znati tudi sprejemati (Možina, Tavčar, Kneževič, 1998).

Tako v vsako komunikacijo vstopamo z določenim name-nom in moramo že na samem začetku vedeti, KAj želimo povedati. pri tem moramo biti zelo jasni in razumljivi in se iz-ogibati dvoumnim besedam, ki jih sogovornik ne bi razumel ali bi si jih lahko celo napačno interpretiral. V vsakem pogo-voru moramo uporabljati dejstva, saj s tem dajemo obču-tek, da operiramo z preverjenimi podatki in ne zavajamo so-govornika. Zelo pomembno je poslušati, saj s tem prejme-mo vsebino sporočila in sogovornikovo informacijo, ki nam jo daje. Ves čas pa pri tem ostajamo naravni; povemo tisto, kar čutimo in mislimo. če je naša besedna in nebesedna komunikacija usklajena, delujemo iskreno. Tako med pogo-vorom ne spreminjamo teme ali celo od nje odstopamo. če govorimo o določenih ciljih, se do konca držimo osnov-ne vsebine toliko časa, da dosežemo zastavljene cilje. V na-sprotnem primeru lahko delujemo nepripravljeni za sodelo-vanje. Zato v pogovoru skušamo dobiti čim več povratnih informacij od sogovornika. Takojšnja povratna informacija lahko prepreči nadaljnje nesporazume (Možina, 1999).

Večkrat je koristno, če poznamo tako svoj slog komunici-ranja kot slog drugih ljudi. Na tak način lahko izboljšamo našo komunikacijo, odpravimo pomanjkljivosti in prilago-dimo svoj komunikacijski slog drugim, če je tako potreb-no, kar pomeni, da se približamo njegovemu načinu izra-žanja. je povsem naraven in spontan pojav. Dober stik je proces vzpostavljanja in vzdrževanja medsebojnega zaupanja ene ali več oseb in se ponavadi vzpostavi kar sam od sebe. pogoj za dober stik je priznavanje modela sveta našega sogovornika, kar mu da občutek varnosti in sprejemanja. Glede na to, kako pomemben je prvi stik, pa zadeve ne gre prepuščati naključju. pri tem si poma-gamo s tremi pomembnimi tehnikami. SPREMLJANJE ali ZRCALJENJE osebe nam omogoča stopiti v stik z njenim modalnim svetom (čutna zaznava - vidim, slišim, čutim). Spremljamo držo telesa, gibe, govor, nato usklajujemo ali zrcalimo sogovornika. Tako delujemo s podobnimi gibi,

držo in podobnim govorom. Lahko ga VODIMO. To je mo-goče le takrat, ko je dober stik že prisoten. Takrat lahko pričnemo spreminjati tisto, kar delamo in tako bo sogo-vornik spontano sledil našemu vodenju. O uspešnem vo-denju govorimo le takrat, ko je prisotna kvaliteta in stopnja dobrega stika. Ko pa govorimo o tehniki KALIBRIRANJA, govorimo o natančnem prepoznavanju spremembe stanj našega sogovornika. Iz njegove neverbalne komunikacije ugotovimo, v kakšnem stanju se nahaja in s tem prepo-znamo spremembe nebesednih znakov, ki prihajajo med komuniciranjem (Kotnik, 2009).

6. ZAKLJUČEK

Spoznali smo, da je komunikacija pomemben element v na-šem življenju, ki nas vodi k uspešnemu vodenju zastavljenih ciljev. Generični osebni cilji pa so gotovo kakovostni odnosi tako v zasebnem kot poklicnem življenju. Raziskave potrju-jejo, da obstaja neposredna povezava med dobrimi med-osebnimi odnosi in našo osebno srečo in zadovoljstvom. Vzrok za slab medosebni odnos, ki ga prežemajo konflik-ti in nesoglasja, je vedno kriva neučinkovita komunikacija. posledica stanja oziroma odnosa, v katerem prevladujejo konflikti in nesoglasja, pa so negativna čustva, iracionalno vedenje in ravnanje. če so negativna čustva močna in tra-jajo dalj časa, se to odrazi na našem fizičnem in psihičnem zdravju. Orodje, ki ga uporabljamo za vzpostavitev pozitiv-nih medsebojnih odnosov, pa je učinkovita komunikacija, ki smo jo v prispevku podrobneje predstavili. če tega orodja ne znamo uporabljati, se to lahko naučimo. Naučimo se ko-munikacijskih spretnosti, ustreznega ravnanja s čustvi, pre-bujajmo empatijo in inteligenco srca. Dejstvo, da imamo dve ušesi in samo ena usta, nas opominja, da je komunika-cija predvsem poslušanje. praviloma ljudje mnogo preveč govorimo in premalo poslušamo. prav spretnost posluša-nja nam omogoči vključevanje empatije, ki nam omogoči, da se postavimo v kožo sogovornika in šele tedaj so izpol-

NIKOLINAJTENEBOSTRAHPOVEDATI,KAJČUTIŠ

47

njeni pogoji, da ga dobro razumemo. Tako se približamo njegovemu modelu komunikacijskega sveta in odpravimo psihološke ovire v medsebojnem komuniciranju.

Zavestno si prizadevajmo za svojo osebno in duhovno rast. Kako pomemben dejavnik so spretnosti in veščine učinkovitega komuniciranja v našem življenju najbolje opredeljuje izjava Hubbarta (1996), ki pravi: »človek je le toliko živ, kolikor lahko komunicira«. Vsa vložena energija v delo na sebi se bo poznala tudi v komunikaciji in med-sebojnem odnosu in morda bo celo spodbudila drugega, da nam bo sledil. S tem, ko bomo izboljšali vrednost med-sebojnih odnosov, bomo izboljšali tudi vrednost svojega življenja. Držite se meni ljubega pravila: Do drugega se vedemo tako, kakor bi si želeli, da se drugi vede do nas! Rezultati bodo več kot uspešni. SREčNO!

Literatura:– HubbartL.R.(1996).TheCycleofCommunication.Los

Angeles:BridgePublications.– KavčičB.(2000).Poslovnokomuniciranje,Ekonomska

fakultetavLjubljani,Ljubljana.– KneževičA.N.(2002).Oljka:osporazumevanjuinob-

našanju.Ljubljana:Didakta.– Kotnik, M. (2009). Gradivo za usposabljanje – NLP

praktik.Ljubljana:ZavodEntra.– MilivojevićZ.(2009).GradivozausposabljanjeTA.Be-

ograd:Psihopolisinstitutd.o.o.– Možina, S. (1999). Poslovno komuniciranje. Maribor:

ZaložbaObzorja.– Možina, Tavčar, Kneževič : Poslovno komuniciranje.

Maribor:Obzorja,1998.– Watzlawick,P.,BeavinJanetH.&JacksonD.D.(1982).

MenschlichKommunikation.Bern-Stuttgart-Wien:Hu-ber.

V Zvezi delovnih invalidov Slovenije smo ponosni na tradi-cionalno revijo pevskih zborov in vsakoletno izvedbo, ki je organizacijsko in logistično zelo zahteven projekt. pa ven-dar je to dogodek, ki se ga pevci invalidi izredno veselijo in zbori iz naših društev invalidov se vse leto pripravljajo za uspešen nastop. predvsem pa se veselijo druženja in se še dolgo spominjajo prijetnega dogodka.

19. maja 2012 so se v športni dvorani v Slovenj Gradcu tako že štirinajstič zaporedoma zbrali pevski zbori društev invalidov Zveze delovnih invalidov Slovenije. Letošnja re-vija je bila prav posebna iz dveh razlogov: prvič, revija je potekala v okviru programa Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture, partnerskega mesta Slovenj Gradec, in drugič, celotno prireditev je posnela RTV Slovenija in je bila na sporedu na drugem programu RTV SLO v dveh delih meseca avgusta. Oboje je Zvezi delovnih invalidov Slovenije, njenim društvom ter pevcem v izredno čast.

Tokratno revijo je Zveza delovnih invalidov Slovenije orga-nizirala v sodelovanju z Društvom invalidov Slovenj Gra-

dec, ki si zasluži vso pohvalo za vzorno izpeljavo priredi-tve, katero je v uvodu popestril še nastop plesne skupine Devžej. Zbrane v dvorani so pozdravili mestni svetnik Me-stne občine Slovenj Gradec Nikolaj R. Kolar, predsedni-ca Društva invalidov Slovenj Gradec Stanislava Tamše in predsednik Zveze delovnih invalidov Slovenije Drago No-vak. V svojih nagovorih so podprli ustvarjalne in umetni-ške potenciale invalidov.

V triurni reviji je več kot 300 pevcev 21 pevskih zborov iz 21 društev invalidov prikazalo zavidljivo raven petja, zato so bili deležni močnih aplavzov publike.

po vrstnem redu so vsak z dvema pesmima predstavili: Ljudske pevke »Lastovke«, DI Slovenj Gradec; ''Vesele kmetice'' z Urošem in Andrejem, MDDI Šentjur; Ljud-ske pevke iz cerkelj ob Krki, DIO Brežice; Mešani pevski zbor ''Matija Tomc'', DI Metlika; ženski pevski zbor, DIO Piran; Ljud-ski pevci DI Črešnjevec; ženski pevski zbor »Rimljanke«, DI Rimske Toplice; ženski pevski zbor DI Dravograd; Mešani pev-ski zbor MDI Lenart; žene iz Dornberka«, DI Dornberk; žen-

PEVSKI ZBOrI DrUšTEV INVALIDOV ZVEZE DELOVNIh INVALIDOV SLOVENIJE ZAPELI ŽE šTIrINAJSTICTatjana Bečaj

48

ski pevski zbor, DI Maribor; ženski pevski zbor invalidov in upokojencev Logatec, DI Logatec; Mešani pevski zbor »Ma-vrica«, MDI Drava, Radlje ob Dravi; ženski pevski zbor »Klas-je«, DI Muta; ženski komorni zbor DI Zagorje ob Savi; Mešani pevski zbor upokojencev in invalidov, Zgornjesavinjsko med-občinsko društvo invalidov Mozirje; Mešani pevski zbor »Oton župančič«, DI Črnomelj; ''Knapovsko sonce'', DI Trbovlje; Me-

Odleveprotidesni:mag.TanjaHočevar,sekretarkaZDIS;NikoR.Kolar,predstavnikMOSG;DragoNovak,predse-dnikZDIS;StanislavaTamše,predsednicaDISG;TilenKu-gler,direktorSPOTUR;TatjanaBečaj,strokovnasodelavkaZDIS;MiranKrajnc,predsednikSvetaFIHO

šani pevski zbor MDI Žalec; Mešani pevski zbor DI Vrhnika; ženski pevski zbor »Večernica«, DI Ajdovščina – Vipava.

Za konec so vsi pevci skupaj, pod vodstvom prof. Almire Rogine, zapeli še 4 pesmi v veliko navdušenje in veselje publike.

pevci so odločeni in komaj čakajo, da se drugo leto po-novno srečajo na jubilejni 15. reviji pevskih zborov, ki jo bo Zveza delovnih invalidov Slovenije organizirala v sode-lovanju z DIO Brežice v Brežicah.

Skupnapesemvsehnastopajočih

Ljudskepevke»Lastovke«,DISlovenjGradec

IZ VSEBINE: 2 3 6 14 19 22

30 34 38

41 47

ZVEZE DELOVNIH INVALIDOV SLOVENIJE

GLASILO9

zveze delovnih invalidov slovenijezaposlovanju (mag. zdenka wltavsky) .....36 vzpostavitev...

Documents