ZGODNJI SREDNJI VEK

II. gimnazija Maribor

Mentor oblike: Mirko Pešec

Mentor vsebine: Saša Mikič

Avtor: Tina Weinhardt

Razred: 1.e

2004/2005

1

ZGODNJI SREDNJI VEK

Kazalo

UVOD ........................................................................................................................................ 3

SLOVENSKO OZEMLJE V ZGODNJEM SREDNJEM VEKU ......................................... 3

Slika 2. »Ustoličenje« detajl stenske slike ........................................................................ 3

ZAČETKI NASELJEVANJA SLOVANOV V VZHODNIH ALPAH ................................ 4

KARANTANIJA........................................................................................................................ 6

PREVZEM KRŠČANSTVA PRI SLOVENCIH................................................................... 7

USTOLIČENJE KOROŠKIH VOJVOD ............................................................................... 9

ZAKLJUČEK........................................................................................................................... 15

LITERATURA:........................................................................................................................ 15

2004/2005

2

ZGODNJI SREDNJI VEK

UVOD SLOVENSKO OZEMLJE V ZGODNJEM SREDNJEM VEKU Pri stikih različnih ljudstev, ki so se srečala na današnjem slovenskem ozemlju, ni šlo le za spore, ampak tudi za povezovanje. Novi in stari naseljenci so zaživeli skupaj, se poročali, prevzemali drug od drugega navade, običaje, spoznanja in različna znanja. Tako so predniki Slovencev Slovani, ki so se v vzhodne Alpe priseljevali s severovzhoda in iz Panonske nižine, hkrati pa tudi romanizirani staroselci in vsi drugi prebivalci, ki so živeli na tem ozemlju.

Slika 1:»Ustoličenje« detajl stenske slike

2004/2005

3

ZGODNJI SREDNJI VEK

ZAČETKI NASELJEVANJA SLOVANOV V VZHODNIH ALPAH

času, ko so

Prvi slovanski sunek v Vzhodne Alpe

predniki Južnih Slovanov vdirali preko Donave na Balkanski polotok v prvi polovici šestega stoletja in ko so morda že nekdaj prej preko Karpatov prešli v Sedmograško, so prešli čez Karpate v ozemlje severno od Donave ( na Moravsko in Slovaško ) že tudi predniki zahodnih Slovanov.

Osrednji del Panonske kotline je bil sicer še v rokah germanskih ljudstev-Gepidov vzhodno od Donave in Langobardov ( vsaj po letu 546 ) v Panoniji zahodno od te reke. Ko so se Langobardi preselili leta 546 z ozemlja današnje Moravske, morda tudi Češke in obdonavske doline zahodno od Dunajskega lesa v pokrajine, ki so jim jih izročili Bizantinci, so pritisnili v dotedanje njihovo ozemlje Slovani.

V Obri in njihova vloga v slovanskih osvojitvah

Že ob prvih slovanskih vdorih preko spodnje Donave smo videli, da so vplivala nanje tudi neslovanska ljudstva. Najmočneje je prišel ta vpliv do veljave, ko so se naselili sredi med Slovani v Srednjem Podonavju Obri, ki pa so ostali roparsko nomadsko ljudstvo. Obri ( sami so se po trditvah bizantinskih zgodovinarjev imenovali »Avari« ) so bili ob svojem prihodu v Evropo že pleme, zvarjeno iz različnih sestavnih drobcev, delno turških, delno pa hunskih. Prešli so preko ozemlja severno od Črnega morja v srednje Podonavje in se tam ustalili v najzahodnejšem delu stepskega pasu, ki sega od srednje Azije do Panonije. Šli torej po isti poti, kakor pred njimi nomadski Huni, za njim pa Madžari in v 13. stoletju še Mongoli. Stepski pas, ki se je raztezal od srednje Azije do vrat Dunaja, je velikega zgodovinskega pomena. Kot smo videli, so tu sem vedno spet vdirala nomadska ljudstva. To je zgovoren dokaz, kako vplivajo naravne danosti na zgodovino. Spomladi leta 568 so se Langobardi odpravili v Italijo in prepustili Panonijo Obrom. Tako so postali Obri gospodarji v vsej panonski kotlini. Vendar so bile še nekaj desetletij njihove oči obrnjene le proti jugu, ker jih je vabil bogat bizantinski plen. Z bizantinskimi vladarji so sklepali razne pogodbe. Šele proti koncu stoletja so začeli usmerjati svoje pohode v vedno večji meri tudi proti zahodu. Vsekakor pa so si s to svojo preselitvijo v Panonsko kotlino pridobili osrednjo pokrajino med sloveni, usmerjenimi proti jugu in v Vzhodne Alpe. Prav kmalu so jih res združili pod svojim vodstvom in na ta način močno okrepili svojo in njihovo moč. V tej plemenski zvezi pa so bili vendarle Obri zaradi več vzrokov v resnici odločujoči dejavnik. Gibljivost dobro oborožene konjenice je dajala Obrom znatno prednost pred slovansko pehoto.

Obri so združili veliki del slovanskih plemen v skupni napad na balkanski polotok in v Vzhodne Alpe. Tudi sami so s svojimi pohodi prispevali velik delež k njihovemu uspehu. Pomagali so Slovanom na mestih, kjer sicer nebi ali pa le težko uspeli. V tem je velika vloga Obrov v zgodovini južnih Slovanov v tej dobi in njihova pomoč bistvena poteza slovanske osvojitve balkanskega polotoka in Vzhodnih Alp. Obrski napadi do Carigrada, v Dalmacijo, Italijo in proti zahodu so podpirali napredovanje slovanskih plemen.

2004/2005

4

ZGODNJI SREDNJI VEK

Slovanska podrejenost obrskemu vodstvu se je izražala na različne načine. Podobno kakor Gepidi so morali sestavljati tudi Slovani velik del obrske vojske in se bojevati za Obre. Slovani so morali prepuščati Obrom najboljši del svojega vojnega plena. Obri pa so prejkone zahtevali od slovanskih plemen tudi plačevanje tributa. Vendar pa so Slovani ohranili svoje lastne plemenske poglavarje. Pač pa so poskušali spraviti Obri Slovane ob posameznih priložnostih v hlapčevski ali temu podoben položaj. Predvsem se je to izražalo ob obrskih plenilnih pohodih, ki so šli preko slovanskega ozemlja ali bili namerjeni prav zoper Slovane, pa tudi ob skupnih vojnih pohodih zoper druge. Ob takšnih priložnostih se je stopnjevala podrejenost slovanskih plemen gotovo tudi do prehodne brezpravnosti v razmerju do obrskih čet, ki so prišle plenit.

Ko so Langobardi spomladi leta 568 odšli iz Panonije v Italijo, katere večji del so v nekaj letih osvojili, so se jim pridružili tudi deli drugih prebivalcev v Panoniji in v današnji slovenski pokrajinah. Svoje dotedanje ozemlje so Langobardi prepustili Obrom, s katerim so sklenili prijateljsko in zavezniško pogodbo. Panonija pa je bila tudi naselitveno področje Slovanov.

Druga za prihod Slovanov v vzhodne Alpe prav tako pomembna posledica odhoda Langobardov v Italijo, pa je bila, da je tedaj notranji Norik v zadnjih letih odprt na bizantinsko Italijo izgubil to svojo oporo. Romanski prebivalci te pokrajine so ostali prepuščeni sami sebi. Nihče jim ni več mogel pomagati v obrambi proti slovanskemu naselitvenemu valu, ki se je bližal od severa in zahoda. V letih 593 in 595 so se bojevali Slovani z Bavarci že ob zgornji Dravi, okrog leta 600 pa so silili še skozi »istrska vrata« tj. skozi vipavsko dolino, v Italijo. V teh 30 letih so torej predniki poznejšega slovenskega ljudstva zavzeli današnjo domovino, obenem pa tudi vse tisto ozemlje v Alpah, ki so ga sloveni v poznejših stoletjih do okrog leta 1500 spet izgubili.

Obseg naselitve alpskih Slovanov

Prvotno ozemlje alpskih slovanov-prednikov današnjega slovenskega naroda-je segalo od Kolpe in tržaškega zaliva na jugu do Donave med Trauno in Dunajem na severu, od blatnega jezera na vzhodu do pustriške doline v povirju Drave in do Soče na zahodu. V tem prostoru je bila koroška globoko v srednji vek prirodno središče alpskih Slovanov, ki so jih imenovali Karantance.

Do leta 630 je bila naselitev v vzhodnih Alpah vglavnem končana. Naselitev je bila redka in neenakomerna zaradi gora, gozdnih površin in zamočvirjenih rečnih dolin.

Alpski Slovani so ob napadih uničevali gospodarske in kulturne pridobitve in rimska mesta, kolikor jih je še bilo v notranjosti. Dokončno je zamrlo mestno življenje, ohranilo pa se je le v obalnih mestih. Nekatera mesta so našli Slovani že v razvalinah in se niso hranila niti imena. Slovani so jih dali svoja imena. Ponekod pa so nastala blizu starih nova naselja in so se imena ohranila kot: Celje, Ptuj, Kranj in druga. To dokazuje, da je nekaj porimljanjenih prejšnjih prebivalcev preživelo slovansko naselitev. V slovansko dobo so se ohranila tudi imena: Sava, Krka, Drava, Soča,

2004/2005

5

ZGODNJI SREDNJI VEK

Kolpa, Bled, Bohinj, Kras, Koroška itd. tudi rimske ceste so ostale v uporabi še ves srednji vek.

KARANTANIJA1

Slovanska plemena v alpskem svetu so se morala po naselitvi neprestano boriti za zemljo in svoj obstoj germanskimi sosedi Bavarci, Langobardi in pozneje s franki na zahodu, a na vzhodu z Obri. V teh bojih je nastala precej trdna zveza slovanskih plemen v alpskem svetu. Imenovala se je Karantanija.

Karantanija je brez dvoma najpomembnejša politična tvorba na ozemlju alpskih Slovanov od 7-11. stol; večkrat je združevala v svojih mejah vse alpske Slovane. Vendar niti ni slovanskega izvora, niti ga niso v Alpe prinesli Slovani niti ni njegovo uveljavljanje v 7. stol. zvezano z oblikami plemenskega življenja. Ime Carantanum povezujejo s predindoevropskim imenom »kar«- (skala) a tudi z keltskim imenom »carantos« (ljubeči, prijatelj, zaveznik). Krajevna imena iz te podlage so v zahodnih Alpah vsekakor keltska dediščina, prevzeta po alpskih Slovanih, kot ime za okoliš antičnega Virunuma in gosposvetskega polja (Carantanum) ter za več posameznih krajev v tem okolišu in njegovi bližini

Slika 2: Karta Karantanije

1 JE POLITIČNA TVORBA

2004/2005

6

ZGODNJI SREDNJI VEK

(Krnski grad-Carantana Curtis Corantana, Carenta; Šenturška gora-Mons Carantanus; Krnos-Gure; Pod krnos.)

Slovani so se naselili v tem okolišu že ob svojem prvem naselitvenem valu v vzhodne Alpe ( propad Virunuma pred letom 580 ), tu je bilo v Krnskem gradu središče kneževine aplskih slovanov ki se je najkasneje po letu 626 osvobodila izpod Obrske nadoblasti in se kot »pokrajina Slovanov« (Marca Vinedorum) s posebnim knezom na čelu pridružila slovanski plemenski zvezi pod Samom.

Samov izvor je negotov; sodobna frankovska govorica ga je sicer imela za frankovskega trgovca, ki je stopil na čelo slovenskih upornikov vendar jue prav mogoče, da je bil v resnici Slovan, da si tega zaradi pomanjkanja virov ni mogoče dokazati. Knez samo je ustanovil okoli leta 623 onstran Donave veliko plemensko zvezo, ki je imela središče na češkem in Moravskem. Ko so se ji pridružili tudi alpski Slovani je segala od srednje Labe na severu pa skoraj do jadranskega morja na jugu. Trajala je do Samove smrti leta 658, to je 35 let. Razpadla je zaradi tega, ker ni bilo več tako hudih nevarnosti za Slovane, kakor prej, ko so jih množično ogrožali predvsem Obri. Ni bilo pa tudi še dovolj močnega vrhnjega razreda, ki bi držal skupaj različna slovanska plemena.

Karantanija je edina večja enota ki je preživela sama. Obseg karantanije ni bil vedno enak. Jedro Karantanije, ki je ob vseh spremembah od sedmega do enajstega stoletja ostalo vselej združeno, sestavljajo z gorami zavarovane kotline in doline ob zgornji Dravi in zgornji Muri. Okrog tega jedra so razporejene na vzhodu in jugu pokrajine, ki so bile včasih združene z njim, včasih pa so se odtrgale, podvržene vrhovni oblasti nomadskih ljudstev s središčem v Panonski kotlini.

Ime Karantanija se je razširilo v sedmem stoletju na vso pokrajino, ki ji je vladal knez s krnskega gradu. Karantanija je bila za štiri stoletja najvažnejša pokrajinska enota na slovenskem ozemlju. Čeprav je preživljala v tem času zelo različne oblike ( sprva del slovanske plemenske zveze pod Samom, od okrog 623 do okrog 660; samostojna slovenska kneževina do okrog 745; vazalna slovenska kneževina frankovske države do okrog 820; frankovska grofija in vojvodina nemške države do 11. stoljetja ), je do svojega razkroja izhodišče in obenem osrednji problem slovenske zgodovine v vsem zgodnjem srednjem veku.

PREVZEM KRŠČANSTVA PRI SLOVENCIH Karantanski Slovenci so ostali po razpadu Samove zveze sami, vendar med seboj povezani, tako da je njihova plemenska zveza kmalu prerasla v državo. Karantanija je bila prva slovenska država. Njeno središče je bilo na Krnskem gradu na Gosposvetskem polju. Vodil jo je knez. Naslanjal se je na starešine, ki so obogateli in imeli oblast v svojem okolišu. Viri jih imenujejo prvake. V močno oporo knezu so bili tudi kosezi, njegovo vojaško spremstvo. Knez je bil deden, vendar mu je oblast izročala v roko skupščina prvakov in kosezov ob prisotnosti ljudstva. To se je zgodilo ob knežjem kamnu, ki je stal blizu Krnskega gradu. Obred, s katerim so ga postavili za kneza, se imenuje umeščanje.

2004/2005

7

ZGODNJI SREDNJI VEK

Karantanija je živela svobodno in samostojno približno 100 let. Toda ko so se Obri v panonski nižini zopet okrepili, so začeli z vso silo pritiskati na Karanatanijo. Knez Borut, ki je tedaj vladal v Karantaniji, je prosil za pomoč sosedne Bavarce. Ti so Slovencem res pomagali odbiti Obre. Za to pa so zahtevali, naj Karantanci priznavajo za svojega gospodarja frankovskega kralja, ki je bil tudi njihov vladar. To se je zgodilo okoli leta 745. V dokaz pokornosti je moral poslati knez Borut na bavarski dvor za talca sina Gorazda in nečaka Hotimira. Tam sta živela dalj časa in sprejela krščansko vero. Ko sta se vrnila v domovino, sta res krščanstvu odprla vrata v Karantanijo.

Komaj je moral Borut priznati bavarsko nadoblast, že si je izposlovala salzburška škofija pri papežu dovoljenje, da raztegne svojo oblast na vso Karantanijo. Salzburška škofija je začela pokristjanjevati karantanske Slovence in jim položila temelj za cerkveno organizacijo.

Prvemu krščanskemu knezu Gorazdu ( 750-753 ) je sledil v Karantaniji s frankovskim dovoljenjem njegov bratranec Hotimir ( 753-769 ). Njegovo vneto razširjanje krščanstva je izzvalo dva neuspešna upora poganskih Slovencev, ki so po Hotimirovi smrti skoraj zatrli krščanstvo. Uvedel ga je ponovno Valtunk ali Volkun ( prešernov Valjhun ), ko je s pomočjo bavarskega vojvoda Tasila končno premagal ( 772 ) poganske Karantance. Za Slovence pomembni verski žarišči sta v srednjem veku Oglej in Salzburg. Sv. Rupert iz kraljevskega frankovskega rodu je v Salzburgu zgradil cerkev sv. Petra in samostan. Utemeljitelj salzburške veličine pa je bil sv. Virgil, irec ( umrl 784 ), ki je stremel za osamosvojitvijo salzburške škofije nasproti Bonifacu, ki je hotel Salzburško podrediti Mainzu. Škof Virgil je na Hotimirjevo prošnjo poslal v Karantanijo pomožnega škofa Modesta z misijonarji, da so izvedli cerkveno organizacijo ( okoli 760 ). Modest je posvetil tri cerkve: cerkev Gospe Svete, cerkev na Lurnskem polju in še eno v dolini gornje Mure. Pokrajinski škof Modest je pokopan v cerkvi pri Gospe Sveti.

Da bi se Slovenci hitreje popolnoma pokristjanili, je osnoval Tasilo ob izviru Drave leta 769 samostan v Innicenu z namenom, »da bi neverni rod Slovencev pripeljal na pot resnice« , leta 777 pa drugega. Ko se je za Karla Velikega razširila frankovska oblast na vse slovensko in hrvatsko ozemlje, sta se salzburška škofija in oglejski patriarhat z vso nemo posvetila pokristjanjevanju Obrov in Slovanov. Ko je leta 796 Pipin, sin Karla Velikega, uničil obrsko državo, je dodelil salzburški škofiji kot misijonarski okoliš Spodnjo Panonijo, ki se je razprostirala med Blatnim jezerom, Rabo in Dravo, toda s pogojem, da to razdelitev potrdi tudi njegov oče. To se je tudi zgodilo. Tako je postala Drava južna meja salzburške škofije.

Odkar so prišli Karantanci o oblast Bavarcev oziroma Frankov, niso več izbirali svojega kneza povsem samostojno, ampak so na to vplivali frankovski vladarji. Vsak nov knez je moral priseči tujemu vladarju zvestobo in pokorščino, pošiljati v času vojne določeno število opremljenih vojakov in dajati letne davke. Karantanija je postala odvisna kneževina.

Po smrti Karla Velikega je nastal v frankovski državi velik nered. Nad podrejenimi deželami se je povečalo nasilje. To priložnost so izkoristila hrvatska plemena ob savi

2004/2005

8

ZGODNJI SREDNJI VEK

in se uprla frankovski oblasti. Upor je vodil Ljudevit Posavski, ki je imel verjetno svoje središče v sisku. Vstaji so se priključili tudi Slovenci v Karantaniji in ob zgornji Savi.

Upor so Franki v nekaj letih zatrli. Najhujše posledice so doživeli Slovenci. Izgubili so domače kneze. Karantanija je postala frankovska grofija, kneza pa je zamenjal frankovski grof. To se je zgodilo leta 820. slovence so popolnoma podredili frankovski državi. Upornim slovenskim veljakom je frankonvski kralj vzel posestva. Mnogi so v boju padli. S tem so Slovenci izgubili velik del svojega vladajočega razreda.

USTOLIČENJE KOROŠKIH VOJVOD a) Ustoličevalni obred

vse do začetka 15. stol. Je bil zvezan nastop koroškega vojvode z obredom, kakršnega takratna Evropa ni poznala nikjer drugje. Prvi del ustoličenja se je vršil pri knežjem kamnu pri Krnskem gradu na Gosposvetskem polju in je bil neposredni dedič starega, seveda v marsičem spremenjenega obreda. Le knežji kamen kot simbol oblasti na Koroškem, kosez kot ustoličevalec, vojvodova kmečka obleka in slovenščina kot obredni jezik vežejo obe obliki obreda med seboj. V podrobnostih pa je bila nova oblika obreda leta 1286 naslednja:

Ustoličevalec (najstarejši moški član rodbine »vojvodskega« kmeta iz Bližnje vasi) pričakuje novega vojvodo sedeč na knežjem kamnu v pozi sodnika, oblečen v kmečko obleko. Ob njem stoje sodni pomočniki (»prisedniki«) in ljudstvo. Pred njega pride v kmečko obleko preoblečeni vojvoda, ki vodi z eno roko marogastega bika, z drugo kobilo enake barve. Spremljata ga na vsaki strani po dva gospoda, obredu pa morajo prisostvovati tudi vsi drugi koroški fevdalci. Vojvodovim spremljevalcem zastavi ustoličevalec v slovenščini nekaj vprašanj o vojvodi, na katera mu morajo odgovoriti v istem jeziku.

Na prvo vprašanje, kdo prihaja, so ustoličevalcu odgovorili, da je to vojvoda. Nato je vprašal, ali je vojvoda pravičen sodnik, ali skrbi za blagor dežele, ali je svobodnega stanu in ali spoštuje in brani pravo in krščansko vero. Odgovorili so mu, da vse to je in bo. Končno je vprašal ustoličevalec še, s kakšno pravico ga more vojvoda odstraniti z njegovega sedeža, na to je dobil odgovor, da bo v zameno dobil 60 denarjev, obe vojvodovi živali, vojvodovo kmečko obleko, njegova hiša pa da bo osvobojena dajatev. Nato je kosez rahlo udaril vojvodo po vratu ( ali licu ), mu naročil, naj bo dober sodnik, zapustil kamen in se polastil obeh živali. Ko je vojvoda zasedel knežji kamen, je moral priseči na deželni mir in da bo pravično sodil, kar je pokazal tudi simbolično s tem, da je zavihtel meč na vse strani sveta. Nato je vojvoda izpil iz kmečkega klobuka še požirek mrzle vode, s čimer je bil obred pri knežjem kamnu zaključen.

Po koncu te prve svečanosti se je napotil vojvoda- še vedno v kmečki obleki- v gosposvetsko cerkev, kjer je v navzočnosti koroških prelatov in opatov opravil krški škof mašni obred in nato vojvodo blagoslovil. Šele po koncu cerkvenega obreda je vojvoda odložil kmečko oblačilo. V slavnostni obleki se je odpravil k obedu, pri katerem so opravljali svojo službo že imetniki dvornih uradov. Po obedu je vojvoda

2004/2005

9

ZGODNJI SREDNJI VEK

odšel na Gosposvetsko polje, kjer je na vojvodskem stolu sedeč sodil o predloženih mu zadevah in podeljeval fevde ter sprejemal poklonitve svojih vazalov.

To obliko obreda in njegovo vlogo ob nastopu novega vojvode poznamo iz poročil ob ustoličenju vojvode Majnharda Tirolskega 1. septembra 1286. na obred , s katerim je koroški vojvoda sprejemal oblast v deželi, spominjata torej dva kamnita sedeža, ki sta bila s tem obredom zvezana.

b) Knežji kamen in vojvodski prestol

Slika 4. Knežji kamen

V vhodni veži Koroškega deželnega muzeja stoji na marmornem podstavku knežji kamen. To je preprost kamnit prestol, ki je bil nekdaj postavljen na travnati ravnini v severnem delu nekdanjega utrnjenega prostora okrog Krnskega gradu. Knežji kamen je spodnji del antičnega stebra, obrnjen s podnožjem navzgor ( visok je 65 cm ). Ostanek stebra izvira vsekakor iz razvalin bližnjega starega Virunuma in ga je bilo mogoče uporabljati brez kakšnih popravkov, takoj ko je bil postavljen na novem prostoru. Do srede 19. stol. Je kamen ostal na svojem starem prostoru, leta 1862 so ga prenesli v deželni dvorec v Celovcu, 1905 pa so ga izročili muzeju, kjer stoji danes.

Bolj zahtevno je bil zgrajen vojvodski stol, ki še danes stoji na svojem starem prostoru sredi Gosposvetskega polja, ob cesti, ki vodi iz Celovca v Šentvid ob Glini. Stol sestavljata dva sedeža. Proti vzhodu je obrnjen višji in z dvema stopnicama opremljeni vojvodski prestol. Zahodni sedež pa je nižji ter opremljen le z eno stopnico. Razlika med kakovostjo obeh sedežev poudarja pač različni družbeni ugled dostojanstvenikov, ki sta jima sedeža služila. Na vzhodu je sedel gotovo vojvoda, na zahodnem sedežu pa sprva koseski »sodnik dežele«, vsaj v 14. stol. ( če ne že od 12. stol. ) pa goriški grof kot koroški palatinski grof.

Knežji kamen je povezan z umeščanjem novega kneza že od dobe domačih knezov. Obratno pa je bil vojvodski stol postavljen kot izraz fevdalne oblasti nad Karantanijo , prejkone v drugi polovici 9. stol., za vlade Karlmana ali Arnulfa. Fevdalni knez je tako simbolično poudaril večji ugled in pomen oblasti, ki jo je dobil od države, od one oblasti, ki jo je prejel ob domačem obredu ustoličenja na preprostejšem knežjem kamnu.

2004/2005

10

ZGODNJI SREDNJI VEK

c) Upor pod vodstvom Ljudevita Posavskega in posledica za Slovence

Prvotno je šlo pri ustoličevanju ob Krnskem gradu za umeščanje lastnih slovenskih knezov. Tako je v zgodovinskih virih slovenski knez Borut okoli leta 738 imenovan »vojvoda Karantancec«. Zaradi soudeležbe Slovencev pri uporu Ljudevita Posavskega proti Frankom so izgubili Slovenci v Karantaniji leta 820 svoje domače kneze. Slovenskega kneza je zamenjal frankovski grof. Vendar so vojvodi tudi v bodoče prevzemali skozi več stoletij oblast simbolično od slovenskega ljudstva, ki ga je predstavljal kmet ustoličevalec iz koseske rodbine.

Nemški cesar Oton II, je ločil Karantanijo od Bavarske ter jo dvignil leta 976 v samostojno vojvodino Koroško. Vojvodska oblast je postala nato leta 1077 dedna v eppensteinski in leta 1122 v spanheimski grofovski družini, dokler ni bila prenesena v poznem srednjem veku leta 1365 na Habsburžane. Kot zadnji koroški vojvoda se je dal ustoličiti slovenskemu kmetu 18. marca 1414 Ernest Železni.

d) Vloga kosezov

Prvotna oblika ustoličevanja pri krnskem gradu izvira iz časov pred okr. 745, ko so Karantanci morali priznati frankovsko nadoblast. Po smrti vsakega kneza je moral zbor prvakov in kosezov izbrati kot »politično ljudstvo« iz vrst knežje dinastije novega kneza in mu nato izročiti ob navzvočnosti ljudstva oblast s simboličnim umeščanjem na knežji kamen na dvorišču Krnskega gradu. To ni bila nikakršna Karantanska posebnost, saj srečamo skoraj natanko takšen prevzem oblasti opisan pri Čehih še v 11. stoletju.

Karantanski knez je zaradi svojega položaja brez dvoma poveljeval v pokrajini stari plemenski vojski svobodnjakov. Ta oblast je bila povezana tudi z obstojem oboroženega knežjega spremstva, tako imenovanih »družinikov«. Knežja družina je živela raztresena po vaških naseljih, del družine pa je živel stalno pri knezu. Iz kroga družinikov je prihajalo knezovo vojaško spremstvo kosezov ( nemška oznaka: Edlinge ). Besedo kosezi moremo izenačiti z besedo družiniki. Karantanski knez, čigar oblast se je iz vojaškega poveljstev razširila na sodstvo v deželi in pravico do nekih davkov, o katerih je mogel tudi sam odločati, je svojo oblast zavaroval torej že s posebno, od plemensko ločeno vojsko družinikov, kijih je uporabljal tudi za varstvo in vodstvo svoje zemljiške posesti.

Izvira imena »kosez« do danes ni bilo mogoče z gotovostjo obrazložiti. O tem je bila oblajvljena vrsta razprav in teorij. Ime vsekakor ni slovensko. Lj. Hauptmann je v vrsti svojih razprav dokazoval, da je prineslo ime s seboj pleme Kosezov, ki da so se obenem s Hrvati doselili v prvi polovici 7. stoletja iz Zakarpatja na jug.

Kosezi so se kot družiniki najprej razvili ob karantenskem knezu v širokem območju Celovške kotline, ki mu je ta neposredno vladal iz Krnskega gradu. Krajevna imena v zvezi s Kosezi ( Kazaze ) pa kažejo, da so se družiniki v Karantaniji pojavili kot pomembna organizacijska sila karantenskega kneza.

2004/2005

11

ZGODNJI SREDNJI VEK

e) Položaj svobodnih članov karantenske družbe

Da je imelo slovensko ljudstvo pri umeščanju novega deželnega vladarja tako močan vpliv, je razumeti le iz družbenih prilik v dobi Karantanije, preden je slovensko družbo od 9. stoletja dalje temeljito pregnetel frankovski fevdalizem. Večina prebivalstva v slovenskih pokrajinah je prestavljala vse do konca 8. stoletja plast svobodnih članov vaške občine, v kateri je bila dovolj močna tudi še zadruga. V vsaki občini so izrabljali njeni člani skupno srenjski pašnik, gozd in vodo, pri periodičnih delitvah obdelovalne zemlje med člane vaške občine in v posestnih sporih navzven pa se je uveljavljala kolektivna lastninska pravica tudi na njej. Zbor sosedov in njihov sprva voljeni sodnik so imeli svoje posebno vaško sodišče za notranje spore med vaščani.

Vzporedno ob vsaki občini pa se je vsaj deloma ohranila tudi patriarhalna velika družina, ki kot »zadruga« skupno obdeluje od vaške občine začasno ji dodeljeno zemljišče in skupno uživa njegove plodove. Ta položaj svobodnih članov karantenske družbe je nujno narekoval demokratični postopek in soudeležbo tudi pri izvolitvi kneza oziroma vojvode dežele. Tako je ustoličenje koroških vojvod pri Slovencih dokaz demokracije.

f) Sodnik dežele

V zvezi z enim izmed sedežev vojvodskega stola smo omenili tudi »sodnika dežele«. Kakšna vloga je pripadla temu sodniku? Povezana je s karantenskim razvojem. S frankovsko ureditvijo Karantanije so bile namreč povezane tudi nove spremembe obreda. Državni poglavar je dobil ob tej spremembi še več pravic. Novega grofa je imenoval po letu 820 z nastopom frankovskega grofa on, pravice volilnega zbora- torej skupščine prvakov in kosezov- pa so bile omejene le še na privolitev predloženega kandidata, kar je bilo navadno pač le precej formalno dejanje. Volilni zbor je bil omejen na koseze-kmete. Kot stalna institucija je bilo sprejeto mesto »sodnika dežele«. To mesto naj bi izrazilo novo sožitje predfevdalnega stanovskega kmečkega vojaškega sloja kosezov z izoblikovano fevdalno družbo, v kateri so bili kosezi nenavaden, družbeno tuj sestavni del.

g) Pravice koroškega vojvode po Švabskem zrcalu

Ustoličevalni obred, kakršen je bil tako sprejet v frankovsko ureditev Karantanije, se je torej izoblikoval v svojevrstnem karantanskem razvoju v 8. in 9. stoletju. Ta oblika se je za nekaj stoletij ustalila in nam jo sporoča vrinek v Švabskem zrcalu iz konca 13. stoletja. O pravicah koroškega vojvode je tam rečeno:

»koroški vojvoda je lovski mojster rimske države. Njega tudi ne sme imeti niti vzeti za vojvodo nihče razen svobodni kosezi v tej deželi. Ti naj ga zavzamejo za gospoda in nihče drug. To so svobodni kmetje te dežele. Ti določijo sodnika izmed njih samih, ki se jim zdi najtehtnejši in najboljši in najpametnejši in ne gledajo na nobeno plemstvo, le na poštenje, i to delajo po prisegi, ki so jo storili deželi in deželanom. Ta isti sodnik vpraša potem vse koseze in vsakega posebej, glede na prisego, ki so jo prisegli, ali se jim zdi ta gospod in vojvoda deželi in deželanom koristen in dober in ali je tudi dobrodošel, tisti, ki jim ga pač daje in jim ga je tudi dala država; in če jim ni

2004/2005

12

ZGODNJI SREDNJI VEK

všeč in se jim zdi, da deželi ni dobrodošel niti primeren, tedaj jim mora država dati drugega gospoda in vojvodo. Če pa jim je ta gospod všeč za vojvodo in tudi deželi dobrodošel, ki jim ga je dala država in tudi kosezi, ker ga je tu večina izvolila in rekla, da ga sprejme: »všeč nam je in se nam zdi dober«, tedaj gredo revni in bogati po skupnem sklepu in ga sprejmejo lepo in častno, kakor je po pravu po šegah dežele. In mu nadenejo siv suknjič in dajo okrog rdeč pas, in na njem veliko rdečo torbo, kakor je pripravno in primerno za lovskega mojstra. V njo da svoj sir, svoj kruh in svoj prigrizek, in mu dajo tudi lovski rog, dobro pritrjen z rdečimi jermeni in mu nadenejo tudi dva čevlja z rdečimi vezalkami in siv plašč, in posade nanj siv slovenski klobuk s sivo klobučno vrvico, in ga posadijo nato na kobilo in ga peljejo k nekemu kamnu, ki leži med Glaneggom in gostincem pri cerkvi naše gospe ( pri Gospe sveti ) in ga peljejo tudi trikrat okrog tega kamna in tudi pojejo vsi, majhni in veliki, žene in možje, skupaj svoj slovenski kirielejson, to je svojo slovensko pesem in hvalijo s tem Boga in svojega stvarnika, da je njim in deželi dal gospoda po njihovi volji. In nato so mu pripadle vse njegove pravice, kakor se te imenujejo čast in tudi ugled, ki naj jih vojvoda in gospod dežele primerno in po pravici ima in uživa. In kadar pride na dvor k rimskemu cesarju in kralju, mora priti predenj v tej isti obleki in mora prinesti s seboj jelena in tako s tem prejeti svoje fevde.

In če se mu to zgodi, ga v bodoče ne more nihče tožiti pred sodnikom te dežele za nobeno stvar niti za nobeno krivdo razen slovenski mož. Prej pa, predenj je sprejel svoje fevde od države, ga morejo pač obtožiti. Potem ga ne obtoži nihče drug kakor slovenski mož, ki ga torej toži v slovenskem jeziku. Tako naj govori- naj je bogat ali revež- če hoče: »ne vem, dobri prijatelj, kaj meniš, ne razumem tvojega jezika.« in s tem je prost obtožbe z vso pravico.

V 12. in 13. stoletju se je obred vnovič bistveno spremenil. Koseški zbor je odpadel in prav tako sodnik dežele; sodnika dežele je zamenjal ustoličevalec iz kmečke družine, ki ji je ta pravica pripadla kot dedna- njegov nastop j še vedno nastop »sodnika«, vendar le za čas obreda. O ustoličevanju je poročal tudi opat Janez Vetrinjski iz 14. stoletja. Vpogled v ustoličevalni obred nam nudi tudi opis, ki se je ohranil v vrinku v nemški pravni knjigi iz XIII.stoletja, imenovani »Švabsko zrcalo«, Otokarjeva »Avstrijska rimana kronika« in »Koroška kronika« koroškega podeželskega župnika Jakoba Unresta iz 15. stoletja. Podobno navaja obred- po Piccolominiju_ v 16. stoletju tudi znani francoski pravni teoretik in zgodovinar Jean Bodin v delu »Šest knjig o državi« kot »obred, ki nima para na svetu«.

h) Ameriška »deklaracija o neodvisnosti« in ustoličevalni obred

Prav opis Jeana Bodina je zbudil, kakor je pokazal ameriški slovenski zgodovinar Jože Felicijan, tudi zanimanje Thomasa Jeffersona, ki je v ameriški »deklaraciji o neodvisnosti« 1776 utemeljeval pravico ameriškega ljudstva do tega koraka z dejstvom, da je skušal vladati angleški kralj nad njim kot absolutni despot, kar je Amerikancem naložilo dolžnost, »da se otresejo take vlade«. Ker si je Jefferson opis ustoličevanja v Bodinovi knjigi posebej zaznamoval, je opravičen sklep, da je – zaradi vloge ljudstva in ustoličevanja kmeta v obedu ter posebej zaradi vojvodove prisege o pravičnem sodstvu- očitno gledal v tem starem obredu ustoličevanja koroških vojvod potrdilo pogodbene narave dednih monarhij. Prav očitek, da je vladar prelomil pogodbo z ljudstvom, je namreč miselno izhodišče Jeffersonovega koncepta

2004/2005

13

ZGODNJI SREDNJI VEK

ameriške »deklaracije o neodvisnosti«, ki je eden izmed temeljnih aktov ameriške revolucije in nastanka Združenih držav Amerike1.

1 Država

TABELA

Slovanski bogovi (moški) Slovanski bogovi (ženske) Svarog Živa Perun Vesna Kurent Lada Triglav Morana

Bog sončne toplote in svetlobe

Bog groma in bliska

Bog veselja in vina

Gospodar morja, zemlje in zraka

Boginja življenja rodovitnosti, setve in žetve

Boginja pomladi

Boginja ljubezni, mladosti in lepote

Boginja zla, zime in smrti

2004/2005

14

ZGODNJI SREDNJI VEK

ZAKLJUČEK

Čeprav v zgodnjem srednjem veku še ne moremo govoriti o Slovencih in slovenski

državi, segajo začetki slovenske zgodovine v čas slovenske naselitve v vzhodnih

Alpah in v državo Karantanijo. Ljudstva, ki so se srečala na tem območju, so se

počasi zlila in oblikovala enotno kulturo. Njeno veljavo kaže obred ustoličevanja v

slovenskem jeziku, ki se je na tem prostoru ohranil v nemškem okolju vse do začetka

15. stoletja.

2004/2005

15

ZGODNJI SREDNJI VEK

LITERATURA:

Zgodovina Slovencev do leta 1918 1991

Stare dobe učbenik za srednje šole 2003

Srednji vek Velika ilustrirana enciklopedija 1985

Graf 1: Literatura

2004/2005

16

ZGODNJI SREDNJI VEK

Kazalo Slik: Slika 1:»Ustoličenje« detajl stenske slike ................................................................................. 3

Slika 2: Karta Karantanije .......................................................................................................... 6 Kazalo Grafa:

Graf 1: Literatura...................................................................................................................... 16

2004/2005

17